UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Eva Kalan

Mentor: Red. prof. dr. Bojko Bučar

NASLEDSTVO DRŽAV GLEDE MEDNARODNIH POGODB S

POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO SLOVENIJE GLEDE

AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE

Diplomsko delo

Ljubljana, 2006

2

NASLEDSTVO DRŽAV GLEDE MEDNARODNIH POGODB S POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO SLOVENIJE GLEDE AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE Nasledstvo mednarodnih pogodb ostaja zaradi nedoslednosti pravil mednarodnega pogodbenega prava in različne prakse držav še danes nerazvito in konfliktno področje mednarodnega prava. S tem problemom se v povezavi z Avstrijsko državno pogodbo (ADP), ki je leta 1955 ponovno vzpostavila neodvisno in demokratično Avstrijo, za bivšo SFRJ pa pomenila predvsem potrditev državne meje ter garancijo za obsežno zaščito slovenske in hrvaške narodne manjšine, srečuje tudi Republika Slovenija. Avstrija se s pomočjo različnih argumentov želi izogniti še ne povsem izpolnjenim pogodbenim obveznostim iz ADP, Slovenija pa na žalost še iz časov osamosvojitve ni zbrala dovolj poguma, da bi notificirala nasledstvo pri depozitarki Rusiji. Glavni argument avstrijske politike glede neupravičenosti Slovenije do nasledstva ADP je, da le-ta spada med »zaprte« mednarodne pogodbe, pri katerih ne more priti do avtomatičnega nasledstva. Vendar pa avstrijska stran pri tem nenehno pozablja na dejstvo, da Slovenija ne pretendira na pristop k pogodbi, temveč na nasledstvo. Do tega nasledstva pa je Slovenija na podlagi različnih argumentov mednarodnopravno upravičena. Ključne besede: mednarodno pravo, mednarodne pogodbe, nasledstvo, Slovenija, Avstrija SUCCESSION OF STATES IN RESPECT OF INTERNATIONAL TREATIES WITH SPECIAL REGARD TO THE SUCCESSION OF SLOVENIA IN RESPECT OF THE AUSTRIAN STATE TREATY In the absence of consistent rules of international contract law and in view of different practice of states, state succession remains to be a rather undeveloped and conflict area of international law. This problem relating to the Austrian State Treaty which in 1955 re-established an independent an democratic Austria and which, for Former Yugoslavia, meant a confirmation of the state border and a guarantee for an extensive protection of the Slovenian and Croatian national minorities in Austria, is also faced today by the Republic of Slovenia. By resorting to various arguments, Austria is still trying to avoid the complete fulfillment of contractual obligations arising from the State Treaty, whereas Slovenia has, unfortuntely, since its independence not been able to muster up enough courage to notify its succession with the depositary. The main argument Austria is pursuing regarding the unjustifiableness of Slovenia to succeed to the treaty is that the State Treaty is a restricted multilateral treaty whereby states intending to accede to it must satisfy certain conditions. But the Austrian side is constantly forgetting the fact that Slovenia is not trying to accede to, but to succeed to this Treaty, to which it is, on the basis of various arguments, entirely entitled to. Key words: international law, international treaties, succession, Slovenia, Austria

3

KAZALO

UVOD .............................................................................................................................. 4

1. INSTITUT NASLEDSTVA DRŽAV V MEDNARODNIH ODNOSIH................ 8

2. DUNAJSKA KONVENCIJA O NASLEDSTVU DRŽAV GLEDE MEDNARODNIH POGODB IZ LETA 1978 ............................................................ 12

3. NAČELO TABULA RASA IN NAČELO KONTINUITETE MEDNARODNIH POGODB....................................................................................................................... 17

4. DOKTRINA IN PRAKSA GLEDE NASLEDSTVA MEDNARODNIH POGODB V AVSTRIJI IN SLOVENIJI ................................................................... 20

4.1 AVSTRIJA ........................................................................................................... 20 4.1.1 Splošno o avstrijskih pogledih na prakso pogodbenega nasledstva.............. 20

4.2 SLOVENIJA......................................................................................................... 23 4.2.1 Zgodovinska podlaga..................................................................................... 23 4.2.2 Pravna podlaga in slovenska praksa glede pogodbenega nasledstva........... 24

5. PRAVNI STATUS AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE ................................ 27 5.1 NASTANEK ADP ................................................................................................ 27 5.2 POGLAVITNE ZNAČILNOSTI ADP................................................................. 30 5.3 DOLOČILA ADP IN SLOVENIJA...................................................................... 32

6. AVSTRIJSKI IN SLOVENSKI ARGUMENTI GLEDE NASLEDSTVA ADP 35 6.1 AVSTRIJSKI ARGUMENTI GLEDE NASLEDSTVA ADP ............................. 35 6.2 SLOVENSKI ARGUMENTI GLEDE NASLEDSTVA ADP.............................. 40

6.2.1 Splošno .......................................................................................................... 40 6.2.2 Uradno stališče Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije glede nasledstva ADP ...................................................................................................... 45

6.3 POSKUS NOTIFIKACIJE NASLEDSTVA ADP S STRANI ČEŠKE REPUBLIKE .............................................................................................................. 47

SKLEP ........................................................................................................................... 49

LITERATURA ............................................................................................................. 53

PRILOGE...................................................................................................................... 59

PRILOGA A: AVSTRIJSKA DRŽAVNA POGODBA................................................ 59 PRILOGA B: DUNAJSKA KONVENCIJA O NASLEDSTVU MEDNARODNIH POGODB IZ LETA 1978 ........................................................................................... 82

4

UVOD

Vse od svoje osamosvojitve ima Republika Slovenija zelo dobre in korektne odnose z

Republiko Avstrijo. Avstrija je bila ena od prvih držav, ki je mednarodnopravno

priznala samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Prav tako je Avstrija med

tistimi državami, ki so vedno zagovarjale tezo o razpadu nekdanje Socialistične

federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in so nasprotovale avtomatičnemu nasledstvu

SFRJ s strani Zvezne republike Jugoslavije (Srbija in Črna gora). Vseeno pa vse iz

časov odnosov med nekdanjo SFRJ in Avstrijo, med katerima je bilo zaradi njune

geografske in demografske bližine sklenjeno precejšnje število mednarodnih pogodb,

ostajata dva večja, še nerešena mednarodnopravna problema.

Prvo nerešeno vprašanje se nanaša na nasledstvo in nepopolno izpolnitev obveznosti

vrnitve arhivov po Avstrijskem sporazumu iz leta 1923 in Protokolu iz leta 1968. Drugo

vprašanje pa se nanaša na vprašanje nasledstva Slovenije v pogodbenem statusu

Avstrijske državne pogodbe (ADP) in v povezavi s tem nepopolna izpolnitev 7. člena

ADP, ki določa obsežno varstvo slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem v

Avstriji.

Srž problema je v dejstvu, da nekateri pristojni avstrijski državniki in mediji že dalj časa

zatrjujejo, da je Avstrija svoje obveznosti po 7. členu ADP že zdavnaj izpolnila.

Nekateri celo zanikajo veljavnost ADP, izgovarjajoč se na njeno obsoletnost. Pristojni

državniki (npr. Klestil, Khol in Haider) pa tudi del avstrijske doktrine (npr. Hafner,

Hummer in Rotter) trdijo, da nasledstvo pogodbenega statusa ADP za Slovenijo nikakor

ne pride v poštev. V podporo tem stališčem je tudi tisti del doktrine (npr. Tichy), ki

glede nasledstva držav, v nasprotju z načelom kontinuitete mednarodnih pogodb, še

vedno zagovarja načelo tabula rasa (Bohte in Škrk, 1997: 602).

Nakazani problem se je ponovno aktualiziral v začetku februarja 2005, ko je predsednik

avstrijskega parlamenta in siva eminenca Avstrijske ljudske stranke Andreas Khol med

pogovorom s skupino slovenskih poslancev izrazil stališče, da ADP ni pogodba med

Avstrijo in Slovenijo in da pogovora o slovenski manjšini na Koroškem in Štajerskem

ni mogoče voditi na pravni podlagi ADP. To stališče je še potrdil v intervjuju za časnik

Delo z dne 9. 2. 2005 (Delo, 9. 2. 2005: 4). Kholovemu mnenju pritrjujeta tudi dva

5

avstrijska profesorja mednarodnega prava, dr. Waldemar Hummer in dr. Manfred

Rotter, ki sta svoja stališča predstavila tudi v izjavi za Delo z dne 17. 2. 2005 (Delo, 17.

2. 2005: 24). Besede Andreasa Khola, češ da Slovenija nima ničesar skupnega z ADP,

pa je ponovil tudi avstrijski veleposlanik v Ljubljani, koroški Slovenec Valentin Inzko

(Delo, 10. 2. 2005: 4). Omenjene izjave visokih avstrijskih predstavnikov in avstrijske

doktrine so problem nasledstva ADP ponovno postavile v središče pozornosti v

Sloveniji.

Čeprav je ADP v vsebinskem pomenu za Slovenijo pomembna predvsem zaradi njenega

7. člena, ki govori o obsežni zaščiti slovenske narodne manjšine na Koroškem in

Štajerskem, bi se v nalogi rada osredotočila predvsem na splošno problematiko

nasledstva večstranskih mednarodnih pogodb. Kljub različnim naporom raznih

mednarodnih organov, npr. Združenja za mednarodno pravo (ILA – International Law

Association) in Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo (ILC – International

Law Commission), da se področje nasledstva mednarodnih pogodb poenoti, ostaja to

področje mednarodnega prava še danes nedorečeno, kar se kaže tudi v nedosledni praksi

držav.

Prvi poskus, da se mednarodnopravno kodificira problematika nasledstva mednarodnih

pogodb, predstavlja Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede mednarodnih

pogodb iz leta 1978 (Dunajska konvencija 1978). Avstrija in Slovenija zagovarjata

glede vprašanja nasledstva diametralno nasprotni stališči. Prva je vse do leta 1969 oporo

iskala predvsem v teoriji »clean slate« oziroma tabula rasa, ki pravi, da država

naslednica ni avtomatično zavezana s pogodbami države predhodnice. Slovenija pa je

vedno zagovarjala nasprotno idejo, torej je sledila teoriji kontinuitete mednarodnih

pogodb, ki jo danes zagovarja tudi večinska mednarodnopravna doktrina.

Skozi pričujočo nalogo bom poskušala potrditi zastavljeno hipotezo, da je Slovenija kot

pravna naslednica sopodpisnice ADP Jugoslavije mednarodnopravno upravičena do

nasledstva ADP. Skozi kritično analizo avstrijskih stališč o obsoletnosti ADP, o že

izpolnjenih avstrijskih obveznosti do slovenske narodne manjšine ter o pravni

nedopustnosti slovenskega nasledstva k ADP, bom poskušala dokazati njihovo

mednarodnopravno netočnost.

6

Naloga je razdeljena na štiri širše vsebinske sklope. V prvem delu naloge je opredeljen

institut nasledstva držav skozi pomožne vire mednarodnega prava, torej skozi

opredelitve nekaterih priznanih teoretikov mednarodnega prava. Med mnogimi so na

tem mestu omenjeni le O`Connell, Degan, Brownlie, Andrassy in Oppenheim. Prvi del

naloge se torej opira na analizo pomožnih oziroma sekundarnih virov mednarodnega

prava.

Drugi del je posvečen vsebinski analizi primarnega vira - Dunajske konvencije 1987, ki

predstavlja prvi poskus mednarodnopravnega kodificiranja tematike nasledstva

mednarodnih pogodb. V grobem lahko rečemo, da Dunajska konvencija predvideva

načelo tabula rasa za nove neodvisne države, ki so nastale z osamosvojitvijo izpod

kolonialnega sistema, za druge vrste nasledstva pa načelo kontinuitete mednarodnih

pogodb. Ta del naloge temelji deloma na zgodovinski, predvsem pa na funkcionalni

analizi primarnega vira.

V tretjem delu sta analizirani dve temeljni načela mednarodnega prava, iz katerih so v

različnih okoliščinah izhajale države pri nasledstvu mednarodnih pogodb. To sta načelo

tabula rasa in načelo kontinuitete mednarodnih pogodb. Ta sklop temelji na analizi in

interpretaciji sekundarnih virov v smislu primerjalne analize.

Četrti del naloge se osredotoča na dve različni praksi nasledstva mednarodnih pogodb.

Najprej je podan pregled zgodovine avstrijske prakse od razpada Avstro-Ogrske

monarhije naprej. Avstrija je v tem času najprej striktno izhajala iz načela tabula rasa,

po letu 1989 se je zatekala k t. i. pragmatični uporabi pogodb, kar velja za avstrijski sui

generis, leta 1996 pa je svoje pogodbene odnose z Ukrajino in Hrvaško že začela urejati

tudi na podlagi načela kontinuitete mednarodnih pogodb. Nadalje je podan pregled

slovenske doktrine in praks glede urejanja nasledstva mednarodnih pogodb, pri čemer je

izpostavljena tudi pravna podlaga te prakse. Slovenija vse od začetka pri teh postopkih

zagovarja in uporablja načelo kontinuitete mednarodnih pogodb. Poglavje temelji na

analizi primarnih in sekundarnih virov.

Peti del je posvečen pravnemu statusu ADP, osredotoča se na njen nastanek in

poglavitne značilnosti ter poda pregled tistih določil ADP, ki imajo za Slovenijo še

poseben pomen. Ta del naloge se opira na analizo primarnih in sekundarnih virov.

7

Zadnji in osrednji del naloge pa najprej analizira argumente, ki jih z namenom, da se

Sloveniji preprečita nasledstvo ADP, podajata uradna avstrijska politika in doktrina. Na

drugi strani pa so kot antipol avstrijskim argumentom v tem poglavju predstavljeni in

obrazloženi tudi pogledi, ki jih zagovarja Slovenija z namenom pridobitve pravnega

statusa države naslednice ADP. Nazadnje je v tem poglavju podan tudi prikaz poskusa

Češke republike, da notificira svoje nasledstvo pri ADP. Poglavje se opira na analizo in

interpretacijo sekundarnih virov.

8

1. INSTITUT NASLEDSTVA DRŽAV V MEDNARODNIH

ODNOSIH

V mednarodnih odnosih gre pri nasledstvu za dva različna instituta, to sta nasledstvo

vlad in nasledstvo držav. O nasledstvu vlad govorimo, ko se v državi pravice in

obveznosti ene vlade prenesejo na drugo vlado, do česar pride v času spremembe oblike

vladavine ali pa v kontekstu pravne kontinuitete. Nasledstvo držav pa je definirano kot

nadomestitev ene države z drugo glede odgovornosti za mednarodne odnose na

določenem ozemlju. Tako definicijo nasledstva držav podaja tako Dunajska konvencija

1978, kot tudi Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja,

arhivov in dolgov (Dunajska konvencija 1983). Mednarodno pravo nasledstva držav

ureja odnose med državami, kadar ena država kot suverena in neodvisna entiteta

zamenja drugo na določenem ozemlju. Pravne in dejanske posledice nasledstva so zelo

kompleksne in ne zadevajo le državo predhodnico(e) in državo naslednico(e) ampak

tudi tretje države in druge mednarodnopravne entitete.

Na tem mestu bi najprej podala pregled različnih sekundarnih virov mednarodnega

prava, ki se osredotočajo na analizo instituta nasledstva držav, kasneje pa bi se

osredotočila še na analizo glavnega primarnega vira mednarodnega prava na to temo –

Dunajske konvencije 1978. Literatura mednarodnega prava, ki zajema institut

nasledstva držav, je dokaj obsežna, na tem mestu pa se bom osredotočila le na dela

O`Connella, Degana, Brownlieja, Andrassya in Oppenheima.

D. P. O’Connell: Ena prvih in največjih avtoritet na področju nasledstva držav je

zagotovo D. P. O`Connell. Nasledstvo razume kot prenos ozemlja od ene nacionalne

skupnosti (national community) na drugo, pri čemer se pojavijo kompleksni pravni

problemi (O`Connell 1956: 3). Kot ključni problem pri nasledstvu držav, O`Connell

vidi pravno osebnost. Posledice spremembe suverenosti so po njegovem odvisne od

obsega, do katerega je prizadeta pravna osebnost države. Če je pravna identiteta

skupnosti popolnoma uničena, gre za »popolno nasledstvo«, če pa pride do izgube

ozemlja, pravna osebnost in odgovornost pa ostaneta nedotaknjena, pa gre za »delno

nasledstvo«. Ob tem opozarja, da pri tem ne gre za popolno oz. delno nasledstvo glede

9

pravnih odnosov prejšnjega suverena, ampak zgolj za način definiranja obsega

spremembe (O`Connell 1956: 4).

Vladimir Đ. Degan: Degan (2000: 198) razlaga, da je nasledstvo držav stanje, ki nastane

z ozemeljskimi spremembami, s katerimi se na določenem ozemlju spremenijo

obstoječa pravila mednarodnega prava. Razlikuje med šestimi vrstami ozemeljskih

sprememb:

• Odstop (cesija): država predhodnica odstopi (najpogosteje z mirovnim

sporazumom, kot posledica poraza v vojni) del svojega ozemlja neki drugi, že

obstoječi državi.

• Priključitev: država predhodnica, ki preneha obstajati, v celoti postane del

druge, že obstoječe države naslednice.

• Združitev: dve ali več držav predhodnic se združi v novo državo naslednico, s

čimer države predhodnice prenehajo obstajati.

• Odcepitev (secesija): na delu države predhodnice, ki še naprej obstaja, nastane

nova država naslednica.

• Razpad: država predhodnica razpade in preneha obstajati, na njenem področju

pride do nastanka dveh ali večih držav naslednic.

• Delitev: več sosednih držav naslednic si med seboj razdeli celotno ozemlje

države predhodnice, ki s tem preneha obstajati (Degan 2000: 255-256).

Eden od glavnih problemov, ki se pojavijo kot posledica nasledstva držav, je nasledstvo

mednarodnih pogodb. Degan (2000: 199-201) razdeli mednarodne pogodbe države

predhodnice v tri skupine:

• Večstranske pogodbe, »odprte« za države iz vseh delov sveta: država naslednica

naj bi take pogodbe nasledila avtomatično, brez kakršnekoli potrebne

notifikacije depozitarju.

• »Zaprte« večstranske pogodbe, h katerim je pristop tretjih držav omejen ali pa

pogojen s pristankom vseh držav pogodbenic: nove države ne morejo ipso facto

postati stranke takih pogodb, ampak morajo slediti predvidenemu postopku za

sprejem novih članic.

10

• Dvostranske pogodbe: če hoče država naslednica ostati zavezana z dvostransko

pogodbo države predhodnice, ji mora druga stran v pogodbi nasledstvo izrecno

priznati.

Ian Brownlie: Brownlie (1998: 649) definira nasledstvo držav kot nadomestitev ene

države z drugo državo, ki v skladu z mednarodnim pravom vzpostavi suverenost na

določenem ozemlju. Med političnimi vzroki za nastanek problema nasledstva držav

navaja razpad države, odcepitev, dekolonizacijo dela države, združitev že obstoječih

držav, delno odcepitev in priključitev ozemlja države drugi državi.

Juraj Andrassy: Za Andrassya (1995: 261) pomeni nasledstvo, kot institut

mednarodnega prava, vstop ene države v pravne odnose druge države, kar je posledica

ustanovitve ali razširitve oblasti oziroma vzpostavitve suverenosti te države na ozemlju,

ki je do tedaj pripadalo drugi državi.

Lassa Francis Lawrence Oppenheim: Po Oppenheimu (1992: 208) o nasledstvu

subjektov mednarodnega prava govorimo takrat, ko eden ali več subjektov nadomesti

drug subjekt mednarodnega prava, kar se zgodi kot posledica določenih sprememb v

statusu slednjega. V takih primerih lahko nastopa katerikoli subjekt mednarodnega

prava, vendar pa Oppenheim izpostavi predvsem države, bodisi polno ali delno

suverene. Razlikuje med univerzalnim in delnim nasledstvom. Univerzalno nasledstvo

se zgodi, kadar ena ali več držav naslednic v celoti absorbira državo predhodnico in

tako pravna identiteta le-te preneha obstajati, delno nasledstvo pa, kadar gre za izgubo

ozemlja, vendar pa država predhodnica še naprej obstaja in ne izgubi svoje

mednarodnopravne subjektivitete.

Oppenheim (1992: 210-225) obravnava nasledstvo mednarodnih pogodb v povezavi s

štirimi vrstami ozemeljskih sprememb:

• Priključitev ali združitev: Na splošno naj bi v takih primerih država naslednica

nasledila mednarodnopogodbene obveznosti države predhodnice, vendar pa to

ne velja v vseh primerih. Nasledstvo se ne zgodi v primeru pravic in dolžnosti

države predhodnice, ki izhajajo iz izključno političnih pogodb (npr. pogodbe o

zavezništvu, arbitraži, nevtralnosti ipd.). V primeru priključitve prevladuje

mnenje, da do nasledstva ne pride tudi pri trgovinskih dogovorih, pogodbah o

11

izročitvi ipd. Ustaljena praksa pa ostaja, da se nasledijo vse mednarodnopravne

obveznosti države predhodnice, ki se nanašajo direktno na ozemlje države

naslednice.

• Razkosanje: Pogodbe, ki se nanašajo na celotno ozemlje države predhodnice,

ostanejo v veljavi za vse države naslednice. Glede pogodb, ki so izključno

politične narave ali ki so povezane z obstojem države predhodnice kot posebne

mednarodne osebnosti, ne pride do nasledstva. Pogodbene obveznosti, ki se

nanašajo le na določen del ozemlja, pa bo nasledila tista država, ki bo prevzela

oblast na tem ozemlju.

• Ločitev; odcepitev: Država naslednica nasledi (ali pa je vsaj upravičena do

nasledstva) splošne pogodbe zakonodajne narave, kar še posebej velja za

pogodbe humanitarnega značaja, ki so prej zavezovale državo predhodnico.

• Odstop ozemlja: Posledice prenosa ozemlja se kažejo v načelu o premiku

pogodbenih meja (moving-boundry principle), ki predvideva, da ozemlje z dnem

nasledstva avtomatično preide pod pogodbeni režim države naslednice. V tem

primeru v bistvu ne pride do nasledstva pogodbenih obveznosti, ampak gre bolj

za zamenjavo pogodbenega režima.

12

2. DUNAJSKA KONVENCIJA O NASLEDSTVU DRŽAV

GLEDE MEDNARODNIH POGODB IZ LETA 1978

Pri nasledstvu držav se pojavijo različna mednarodnopravna vprašanja, kot so

veljavnost mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila država predhodnica, delitev

premoženja, arhivov in dolgov države predhodnice, vprašanje državljanstva ter članstva

v mednarodnih organizacijah. Ta naloga bo med vsemi temi problemi preučila le

nasledstvo mednarodnih pogodb.

V drugi polovici 19. stoletja so praktične potrebe zaradi procesa dekolonizacije začele

narekovati kodifikacijo občega običajnega mednarodnega prava ter postopni razvoj

pravil mednarodnega prava o nasledstvu držav. S pomočjo Komisije Združenih narodov

za mednarodno pravo so se te zahteve izrazile v obliki dveh mednarodnih konvencij, in

sicer Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 19781

in Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in

dolgov iz leta 1983.2

Ker se naloga osredotoča na nasledstvo mednarodnih pogodb, bo v nadaljevanju govora

le o Dunajski konvenciji 1978. Zanimivo je, da je pri tej konvenciji trajalo kar 18 let, da

je stopila v veljavo. Razloge za to vidi Aust (2000: 306) predvsem v naslednjih dejstvih.

Nekatere države niso videle razlogov, zaradi katerih bi bila konvencija zanje

pomembna, saj je bilo obdobje dekolonizacije že skoraj končano, pa tudi izven

konteksta dekolonizacije je od Versajske pogodbe leta 1919 dalje le redko prihajalo do

delitve ozemlja med državami. V času, ko je Komisija za mednarodno pravo začela

oblikovati osnutke členov konvencije, je bila večina državne prakse povezana z

nekdanjimi kolonijami in ni bila dosledna. Zato so pravila konvencije, ki se tičejo novih

neodvisnih držav, pretirano kompleksna, na drugi strani pa je državna praksa, povezana

z drugimi primeri nasledstva, tako rekoč zanemarjena. Aust tako dolgo obdobje med

podpisom in začetkom veljavnosti konvencije razlaga tudi s tem, da pravila konvencije

1 Dunajsko konvencijo 1978 je Konferenca Združenih narodov o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb sprejela 22. 8. 1978 na Dunaju. V veljavo je v skladu z 49.1 členom stopila 6. 11. 1996. 2 Dunajska konvencija 1983 je bila sprejeta 8. 4. 1983 na Dunaju, vendar pa do danes še ni dobila potrebnega števila ratifikacij za začetek veljavnosti.

13

v primeru razpada držav niso odsevala sodobne prakse držav. Zaradi vsega tega države

do nedavnega niso videle zadostnih razlogov za to, da postanejo pogodbenice Dunajske

konvencije 1978.

Omenjena konvencija se ukvarja le z enim vidikom nasledstva držav, to je nasledstvo

mednarodnih pogodb. Nadalje se nanaša le na pogodbe, sklenjene med državami (1.

člen), in to le v primerih, če do nasledstva pride v skladu z mednarodnim pravom, zlasti

pa v skladu z načeli mednarodnega prava, ki jih vsebuje Ustanovna listina Organizacije

združenih narodov (OZN) (6. člen).

Konvencija obravnava tri vrste ozemeljskih sprememb, ob katerih se pojavi vprašanje

nasledstva mednarodnih pogodb:

• V primeru cesije prevzame država naslednica suverenost nad pripojenim

ozemljem. S tem na pripojenem ozemlju prenehajo veljati vse

mednarodnopravne obveznosti države predhodnice (15. člen).

• V primeru združitve dveh ali več držav v eno ostanejo vse pogodbe držav

predhodnic še naprej v veljavi (31. člen).

• V primeru, ko se del ozemlja odcepi in s tem postane nov subjekt mednarodnega

prava, in ne glede na to, ali država predhodnica še naprej obstaja ali ne, ostanejo

tiste pogodbe, ki se nanašajo na celotno ozemlje države predhodnice, še naprej v

veljavi za vse države naslednice. Tiste pogodbe, ki se nanašajo le na ozemlje

določene države naslednice, pa ostanejo v veljavi le za to državo naslednico (34.

člen).

Poleg teh primerov, za katere konvencija v večji meri predvideva načelo kontinuitete

pogodbenih obveznosti, pa v III. delu posebej in zelo nadrobno obravnava še nasledstvo

mednarodnih pogodb v primeru novih neodvisnih držav.3 Splošno načelo, ki ga je

konvencija uveljavila v zvezi s temi državami, je bližje načelu tabula tasa. Te države

torej niso zavezane, da ostanejo ali postanejo članice katerekoli pogodbe, ki je bila na

njenem ozemlju v veljavi na dan nasledstva (16. člen). Iz določila pa sledi, da če nova

3 Nove neodvisne države Dunajska konvencija 1978 v členu 2.1 (f) definira kot države naslednice, katere ozemlje je bilo neposredno pred datumom nasledstva odvisno ozemlje, za katerega mednarodne odnose je bila odgovorna država predhodnica (npr. bivše kolonije, protektorati in druga nesamoupravna ozemlja).

14

neodvisna država to želi, lahko vseeno postane naslednica določenih pogodbenih

obveznosti države predhodnice.

Pravila konvencije glede nasledstva držav, ki po definiciji konvencije ne sodijo v

skupino t. i. novih neodvisnih držav, so dokaj nejasna oziroma jih ni veliko. To je še

posebej zanimivo glede na dejstvo, da v času nastajanja konvencije skoraj ni bilo več

odvisnih teritorijev, ki bi lahko bili potencialni kandidati za status nove neodvisne

države.

Konvencija v 11. in 12. členu določa tri vrste pogodb, na katere nasledstvo držav

nikakor ne vpliva. Te pogodbe, ki državo naslednico zavezujejo ipso iure, so pogodbe o

državnih mejah ter pogodbe, ki se nanašajo na mejne režime in na druge ozemeljske

režime.4 Omenjene pogodbe sodijo v skupino t. i. lokaliziranih oziroma radiciranih

pogodb, za katere je značilna tesna povezanost z ozemljem, na katerega se nanašajo.

Glede na to, da lokalizirane pogodbe učinkujejo erga omnes, so izvzete iz občega

pravila, da mednarodna pogodba ustvari pravice in obveznosti le za države

pogodbenice. Ker delujejo take pogodbe v korist celotne mednarodne skupnosti, si je

nasprotovanje takim režimom le težko zamisliti. Tovrstne pogodbe torej država

naslednica avtomatično nasledi (Degan 2000: 164).

Ker sta 11. in 12. člen konvencije pomembna za nadaljnjo razpravo, naj na tem mestu

omenim še primer projekta Gabčikovo-Nagymaros, ki zadeva ravno omenjena člena.

Šlo je za spor med Slovaško in Madžarsko glede veljavnosti pogodbe, sklenjene med

Češkoslovaško in Madžarsko leta 1977, o gradnji in delovanju hidroenergetskega

projekta Gabčikovo-Nagymaros na Donavi. Pogodba, ki je določala skupna vlaganja

pogodbenic v gradnjo in delovanje projekta Gabčikovo-Nagymaros, je med drugim

opredeljevala tudi režim plovbe na važnem sektorju mednarodnih voda. Glede svojih

neizpolnjenih pogodbenih obveznosti v projektu se je Madžarska v sporu sklicevala na

bistveno spremenjene okoliščine (clausula rebus sic stantibus). Meddržavno sodišče v

Haagu pa je leta 1997 razsodilo, da sodi omenjena pogodba med ozemeljske režime v

kontekstu 12. člena Dunajske konvencije 1978 in da ima torej 12. člen Dunajske

konvencije 1978 značaj pravila mednarodnega običajnega prava. Za državi v sporu je to

4 Npr. pogodbe o svobodni plovbi po mednarodnih vodah, o pravični uporabi vodnih virov, pogodbe o nevtralizaciji ali demilitarizaciji določenega območja ipd. (Degan 2000: 166).

15

pomenilo, da razpad Češkoslovaške ni vplival na veljavnost pogodbe iz leta 1977 in da

je le-ta za Slovaško, kot naslednico nekdanje Češkoslovaške, in Madžarsko še naprej

veljavna.5

Aust (2000: 307) med določbami Dunajske konvencije 1978, ki spadajo med pravila

občega običajnega mednarodnega prava navaja še naslednjih pet določb:

• Nova država ne nasledi avtomatično tistih pogodb, ki so tesno povezane z odnosi

države predhodnice z drugimi strankami. Sem sodijo npr. politične pogodbe, kot

so pogodbe o obrambnih zavezništvih.

• V primeru, da ena država prevzame drugo, bo večina pogodb, ki so zavezovale

državo predhodnico, enostavno zastaralo. Z ozirom na moving-boundary principle

začnejo s prevzemom na ozemlju »prevzete« države oziroma države predhodnice

veljati tudi pogodbe »prevzemajoče« države. V primeru resnične unije dveh držav

pa za državo naslednico večina pogodb obeh držav predhodnic ostaja zavezujočih.

• Nova država navadno večstranskih mednarodnih pogodb ne more avtomatično

naslediti. Nekateri avtorji, na primer Kamminga (1996: 19-21), pri tem za izjeme

štejejo pogodbe, ki odsevajo splošno sprejeta pravila mednarodnega prava (npr.

pogodbe o človekovih pravicah ali mednarodnem humanitarnem pravu).

• Prenos dela ozemlja ene države k drugi navadno ne vključuje pogodbenega

nasledstva, razen če se državi ne dogovorita drugače.

• Nova država ne nasledi članstva pri mednarodni organizaciji, če država

predhodnica še naprej obstaja.

Glede nasledstvenega ravnanja v primeru ostalih pogodb je praksa, utelešena tudi v

Dunajski konvenciji 1978, odvisna od oblike pogodbe. Dvostranske mednarodne

pogodbe ostanejo v veljavi le, če druga stran v pogodbi državi izrecno prizna njeno

nasledstvo (24. člen). Če želi država naslednica postati pogodbenica »odprte«

večstranske mednarodne pogodbe, pa lahko to stori z enostranskim pravnim aktom, ki

ga v obliki pisne notifikacije pošlje depozitarju (17. člen). Za dan, ko je država

naslednica postala pogodbenica določene pogodbe, se šteje dan nasledstva ali pa dan, ko

je pogodba stopila v veljavo, neodvisno od datuma notifikacije (23. člen).

5 Case Concerning The Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary v. Slovakia), 1997 I.C.J. 92 (25. 9. 1997).

16

Po Austovem (2000: 306-307) mnenju je Dunajska konvencija 1978 bolj primer

progresivnega razvoja mednarodnega prava kot pa kodifikacije občega običajnega

prava. Pravila občega običajnega mednarodnega prava glede nasledstva mednarodnih

pogodb je zelo težko določiti iz dveh razlogov. Okoliščine so namreč od primera do

primera drugačne, celotna problematika nasledstva pa je politično zelo občutljiva. Iz teh

razlogov ostaja to področje mednarodnega prava še danes nedorečeno in sporno.

Kamminga (1996: 1) glede nekonsistentne prakse držav pri urejanju nasledstvenih

pogodbenih odnosov navaja naslednje primere. Medtem ko Dunajska konvencija 1978 v

skladu s priporočilom Komisije za mednarodno pravo določa, da so nove države

zavezane z mednaodnopogodbenimi dogovori države predhodnice, pa je Restatement

(Third) of the Foreign Relations Law of the United States iz leta 1987 zavzel drugačno

pozicijo. Tudi poznavalci mednarodnega prava, ki so bili vpleteni v načrtovanje teh

instrumentov, so pritrjevali trditvam, da so omenjeni standardi odprti za različne kritike.

Eden največjih avtoritet nasledstva O'Connell (Kamminga 1996: 1) je celo zapisal, da je

nasledstvo držav predmet, ki je popolnoma neprimeren za kodifikacijo.

17

3. NAČELO TABULA RASA IN NAČELO KONTINUITETE

MEDNARODNIH POGODB

Vprašanje reševanja problema nasledstva držav glede mednarodnih pogodb se odvija

nekje med dvema skrajno nasprotnima načeloma nasledstva. Prvo, po katerem državo

naslednico avtomatično ne veže nobena pogodba države predhodnice, temelji na načelu,

da je mednarodno pogodbeno pravo partikularno pravo. Veže torej le stranke

pogodbenice, ki so nanj prostovoljno pristale. Drugo načelo pa temelji na potrebi po

spoštovanju vsaj delne kontinuitete. Vzroki za spoštovanje slednjega načela ležijo na

eni strani v zagotavljanju pravne varnosti v mednarodni skupnosti, na drugi pa v želji

države naslednice po izogibanju pogodbeno-pravnemu vakuumu. Obe opisani načeli sta

vsebovani v Dunajski konvenciji 1978, nakazani pa sta celo v njeni preambuli.6

Načelo kontinuitete mednarodnih pogodb je izpeljano iz koncepta dedovanja v civilnem

pravu, kot ga je razvilo rimsko pravo. Določeni dedič podeduje ne le premoženje,

ampak tudi vse pravice in dolžnosti, se pravi celotno pravno osebnost in pravne odnose

pokojnika (O`Connell 1956: 7). Ta ideja, da se pravice in dolžnosti predhodnika ipso

iure prenesejo na naslednika, je v mednarodno pravo vstopila skozi dela Gentilia,

Grotiusa in Pufendorfa. Našteti avtorji so se z vidika današnje terminologije ukvarjali

predvsem z nasledstvom vlad in ne držav. Šele v 19. stoletju pa je v pravno diskusijo

vstopilo tudi vprašanje nasledstva držav (Craven 1998: 5).

Načelo tabula rasa se je pod vplivom voluntarističnega in imperativnega pristopa k

pravu oblikovalo v 19. stoletju. Temelji na ideji, da pravo izhaja iz izražanja suverene

volje in zato uteleša stališče, da so pravni odnosi v svojem bistvu personalni. Iz tega

sledi, da nasledstvo, ko se konča suverenost ene države in prične suverenost druge,

nujno vključuje pravno vrzel. V taki situaciji torej med staro in novo državo ni mogoč

nikakršen prenos pravic in dolžnosti (Craven 1998: 6). Primer je nazorno prikazal

6 V preambuli Dunajske konvencije 1978 stranke ugotavljajo, da je načelo svobodnega pristanka (poleg načela dobre vere in pacta sunt servanda) obče priznano, v naslednjem odstavku pa poudarjajo, da je »dosledno spoštovanje splošnih večstranskih pogodb o kodifikaciji in progresivnemu razvoju mednarodnega prava ter tistih, katerih predmet in namen sta v interesu celotne mednarodne skupnosti, posebno pomembno za krepitev miru in mednarodnega sodelovanja«.

18

Strupp (O`Connell 1956: 9), s tem ko je rekel, da si je pravno nemogoče zamisliti

prenos vpliva propadle države na drugo državo, ne da bi bilo to odobreno s strani

posebne mednarodne norme.

Zagovorniki načela tabula rasa trdijo, da če bi državo naslednico šteli za stranko v

pogodbi, ki jo je ratificirala njena predhodnica, bi to pomenilo, da je obveznosti iz neke

pogodbe možno tretji državi (kar država naslednica v takem primeru zagotovo je) vsiliti

brez njenega pristanka. Če je torej država naslednica nov subjekt mednarodnega prava,

potem morajo biti vse pogodbe, sklenjene s strani njene države predhodnice, smatrane

kot res inter alios acta (Craven 1998: 8).

V praksi ni nobeno od opisanih dveh načel popolnoma dosegljivo. Prav tako nobeno

načelo ne določa primerne rešitve vseh problemov, ki se lahko pojavijo v kontekstu

nasledstva. Tudi ob pregledu prakse držav ugotovimo, da ne moremo reči, da je eno

načelo pravilno, drugo pa napačno. Le v zelo redkih primerih je nova država v celoti

»zavrgla« vse pravice in dolžnosti, ki so prej zavezovale njeno predhodnico. Celo pri

tistih državah, ki jim je po Dunajski konvenciji 1978 to dovoljeno (nove neodvisne

države), opazimo težnjo po sprejetju vsaj določenega števila pogodb, h katerim so

pristopili njihovi bivši kolonialni gospodarji. Na drugi strani pa so prav tako zelo redki

primeri, kjer po nasledstvu ni prišlo do nikakršne spremembe v pravnem stanju držav

(Craven 1998: 7). Oppenheim (1992: 211) na primer razlaga, da tudi v primerih, ko naj

bi obveljalo načelo kontinuitete, ne pride do avtomatičnega nasledstva tistih pogodb, ki

so izključno politične narave (pogodbe o prijateljstvu, nevtralnosti ipd.).

Na tem mestu je potrebno omeniti še pogodbe o človekovih pravicah, ki so poglavje

zase. Pogodbe o človekovih pravicah imajo podoben značaj kot pogodbe, ki

ustanavljajo mejne ali druge ozemeljske režime in pri katerih torej velja načelo

kontinuitete. Država naslednica take pogodbe nasledi avtomatično in soglasje ostalih

držav pogodbenic pri tem ni potrebno. Idejo, da nasledstvo držav nikakor ne vpliva na

obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o človekovih pravicah, in da pogodbe o človekovih

pravicah, ki jih je sklenila država predhodnica, državo naslednico ipso iure zavezujejo,

sta desetletja zagovarjali Mednarodna organizacija dela (ILO) in Mednarodni odbor

rdečega križa (ICRC). V devetdesetih letih 20. stoletja, kot posledica dogajanja v

Vzhodni Evropi, pa so temu mnenju začeli slediti tudi Komisija OZN za človekove

19

pravice, druga telesa OZN in Svet Evrope. Države, predvsem tiste, ki so svojo

neodvisnost pridobile v zgodnjih devetdesetih letih, temu mnenju mednarodnih

institucij nikoli niso nasprotovale. Nasprotno, mnogo od njih je izrecno priznalo

poseben položaj teh pogodb, s tem ko so jih v procesu nasledstva obravnavale

prednostno (Kamminga 1996: 19-20).

20

4. DOKTRINA IN PRAKSA GLEDE NASLEDSTVA

MEDNARODNIH POGODB V AVSTRIJI IN SLOVENIJI

4.1 AVSTRIJA

4.1.1 Splošno o avstrijskih pogledih na prakso pogodbenega nasledstva

O načinu razpada Avstro-Ogrske monarhije si mednarodnopravna stroka še danes ni

enotna. Mnenja se krešejo glede vprašanja, ali je pri razpadu monarhije leta 1919 prišlo

do propada pravne osebnosti Avstrije in Madžarske ali pa je šlo zgolj za razpad unije, ki

je obstajala med tema dvema državama ter za odcepitev več narodnih skupin, ki so

potem oblikovale svoje države (O`Connell 1956: 4).

Avstrija je ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije sledila Kelsenovemu pravnemu

mnenju, ki ga je le-ta posredoval takratnim avstrijskim oblastem. Kelsen je bil mnenja,

da Avstrija v prvi svetovni vojni ni sodelovala in da glede na načela mednarodnega

prava po razpadu Avstro-Ogrske monarhije ne moremo govoriti o splošnem nasledstvu

novih držav glede pravic in obveznosti države predhodnice. Tako se je Avstrija po prvi

svetovni vojni štela za nov subjekt mednarodnega prava, zavrnila je identiteto z

nekdanjo monarhijo ter nasprotovala avtomatičnemu nasledstvu pogodb nekdanje

monarhije (Hafner 1996: 133).

Ne glede na omenjene avstrijske poglede pa je status pogodb nekdanje monarhije

uredila St. Germainska mirovna pogodba. Pogodba je določila, da Avstrija navzlic

nasprotnim željam nasledi določene pogodbe nekdanje monarhije. Kljub opisani

neskladnosti med željami in realnostjo pa je potrebno prakso Avstrije razumeti kot

izhajajočo iz načela tabula rasa, po katerem nova država pogodb države predhodnice ne

nasledi avtomatično. Tega načela se je Avstrija dokaj dosledno držala, ne le v primeru

razpada Avstro-Ogrske monarhije, ampak tudi v primerih nasledstva držav, do katerih je

prišlo po drugi svetovni vojni. Hafner priznava, da so eno od izjem od tega načela

predstavljale lokalizirane oziroma radicirane pogodbe. Izjema pa so bile tudi nove

21

neodvisne države, ki so nastale kot posledica dekolonizacije, saj se Avstrija s temi

primeri ni posebno ukvarjala (Hafner 1996: 134).

Po letu 1989, ko je Evropo zajel obširen val nasledstva držav, je bila Avstrija prisiljena

zavzeti svoje mnenje glede nasledstva. Pri nasledstvu dvostranskih mednarodnih

pogodb je tako vztrajala pri načelu tabula rasa, kar je razvidno iz poročila avstrijskega

zunanjega ministrstva iz leta 1992. Kot edino izjemo so v poročilu navedli pogodbe, ki

se nanašajo na specifično geografsko območje (lokalizirane pogodbe) (Hafner 1996:

135).

Dejansko, razen v primeru Baltskih držav, Avstrija ni striktno uporabljala načela tabula

rasa. Morala je priznati tudi slabosti te doktrine, ki je povzročila popolno prekinitev

pogodbenih odnosov in posledično odsotnost kakršnihkoli pravil, ki bi do sprejetja

novega dogovora urejala odnose med staro in novo državo. Zaradi teh zagat se je

Avstrija zatekla k t. i. načelu pragmatične uporabe pogodb, sklenjenih z državo

predhodnico. Po tem načelu so pogodbe, sklenjene z državo predhodnico, ostale v

veljavi, vse dokler pogodbe ena ali druga stran ni odpovedala (Hafner 1996: 135).

Kot že rečeno, je Avstrija glede bilateralnih pogodb z nekdanjo SFRJ uveljavljala

presumpcijo, da v dobi tranzicije velja kontinuirana pragmatična uporaba teh pogodb.

Avstrija je s Slovenijo v obliki izmenjave not sklenila dva sporazuma o nadaljnji

veljavnosti določenih bilateralnih jugoslovansko-avstrijskih pogodb. Prvi sporazum se

nanaša na pogodbe, za katere sklenitev je bila potrebna odobritev avstrijskega

parlamenta in ki jih je sklenil zvezni predsednik. Ta sporazum je med državama

uveljavil deset pogodb, ki sta jih Avstrija in Jugoslavija sklenili v obdobju med letoma

1954 in 1989. Sporazum navaja tudi šest lokaliziranih pogodb, katerih veljavnost je bila

samo potrjena. Drugi sporazum o medvladnih in medministrskih pogodbah navaja

veljavnost dveh pogodb in tri lokalizirane pogodbe. Po razlagalnem memorandumu se

šteje, da so jugoslovansko-avstrijske pogodbe, ki v omenjenih dveh sporazumih niso

navedene, prenehale veljati (Hafner 1996: 139; Bohte in Škrk 1997: 607).

Bohte in Škrkova (1997: 607) sta mnenja, da je Avstrija z urejanjem bilateralnih

pogodbenih odnosov s Slovenijo preračunljivo pohitela, saj se je v začetku leta 1996 že

začela naslanjati na načelo kontinuitete pogodbenih odnosov. Hafner (1996: 140) to

22

zagovarja s spoznanjem Avstrije, da mora svoje pogodbene odnose postaviti na trdnejše

temelje, ter z dejstvom, da je takrat v celotni mednarodni skupnosti začelo prevladovati

stališče, ki se je nagibalo k vedno širši uporabi načela kontinuitete. Leta 1996 je tako

začela Avstrija svoje pogodbene odnose z Ukrajino in Hrvaško urejati na temelju načela

kontinuitete. Avstrijsko pospešeno vztrajanje na pristopu tabula rasa v odnosu do

Slovenije je še toliko bolj nenavadno, ker se celo Hafner (1996: 138) strinja, da

slovenska presumpcija v korist kontinuirane uporabe pogodb odgovarja političnim

nujnostim, saj moderne države nasploh delijo vrednote in interese, ki urejajo družbeno

življenje, preko pogodbenih pravnih odnosov, ki izključujejo izrecen negativen koncept.

Čezmejni odnosi namreč nesporno zahtevajo kontinuiteto.

Zanimivo je, da Avstrija Ruski federaciji na začetku ni priznala mednarodnopravne

subjektivitete Sovjetske zveze, ampak jo je štela za nov subjekt mednarodnega prava.

Zato je Avstrija zahtevala ponovna pogajanja o pogodbah, ki jih je sklenila s Sovjetsko

zvezo in pri tem izhajala iz načela tabula rasa. Ta njen poskus je bil seveda neuspešen,

saj so Rusiji njeno pravno kontinuiteto priznale celo druge države naslednice nekdanje

SZ. Pravno kontinuiteto je Rusiji Avstrija poskušala zanikati tudi pri ADP, pri kateri je

bila nekdanja SZ ena od zavezniških sil prvotnih pogodbenic ADP in celo depozitarka

pogodbe. V primeru ruskega nasledstva se je Avstrija sklicevala na to, da Dunajska

konvencija 1978 še ni začela veljati. Ta argument je odpadel 16. 11. 1996, potem ko je z

makedonskim deponiranjem ratifikacijske listine konvencija stopila v veljavo kot

pogodbeni lex lata, ki v veliki meri izraža tudi obče običajno pravo (Bohte in Škrk

1997: 617).

23

4.2 SLOVENIJA

4.2.1 Zgodovinska podlaga

Med razpravami o razpadu Sovjetske zveze, ki so leta 1991 potekale v ZDA, so si bili

ameriški pravniki enotni, da je ob pomanjkanju pravil na tem področju kontinuiteta

pogodbenih obveznosti najboljše pravno izhodišče. Takšna ugotovitev pravzaprav ne

preseneča, če upoštevamo veliko število ameriških precedensov, nastalih v notranjem

pravu, ki zaradi pravne varnosti osamosvojenim delom korporacij preprečujejo, da bi se

znebili deleža obveznosti matice, ki so ji nekdaj pripadali (Drčar-Murko 1996: 39).

Razpad SFRJ je za ameriške pravnike pomenil, da nobena izmed nekdanjih

jugoslovanskih republik ne more predstavljati njenega nadaljevanja oziroma biti edini

nosilec pogodbenih pravic in obveznosti nekdanje SFRJ, zato morajo te pravice in

obveznosti prevzeti vse novonastale države na ozemlju nekdanje SFRJ. ZDA so štele

vse naslednice nekdanje SFRJ za enakopravne (Drčar-Murko 1996: 39).

Takšna pravna odločitev se je med drugim opirala tudi na izrecno pripravljenost

Slovenije, da prevzame pravne obveznosti iz večstranskih mednarodnih pogodb

nekdanje Jugoslavije, z drugimi državami pa uredi nasledstvo dvostranskih pogodb.

Slovenskemu pristopu so sledile tudi Hrvaška, BiH in Makedonija. V nasprotju s tem pa

je Zvezna republika Jugoslavija (Srbija in Črna gora) do zamenjave politične oblasti leta

2000 mednarodni skupnosti pogojevala prevzem pogodbenih obveznosti nekdanje SFRJ

s priznanjem državne kontinuitete SFRJ.

Drugi pomemben dejavnik, ki so ga pri oblikovanju ocene razpada SFRJ in njenih

posledic na mednarodne pogodbe upoštevali ameriški pravniki, pa je bil status

Slovenije, ki je bila od leta 1944 konstitutivni element v jugoslovanskem pravnem

sistemu in je deloma sodelovala pri sklepanju mednarodnih pogodb. Mednarodne

pogodbe so namreč morale biti potrjene v republiški skupščini, kar je bil pogoj za

ratifikacijo na zvezni ravni. Vprašanje glede vloge federalnih enot pri mednarodnih

pogodbah, ki jih je sklenila federacija, je Ustava SFRJ iz leta 1974 uredila z določbo

24

271. člena. Le-ta določa, da se mednarodne pogodbe, ki zahtevajo izdajo novih ali

spremembo veljavnih republiških ozirom pokrajinskih zakonov ali iz katerih izvirajo

posebne obveznosti za eno ali več republik ali avtonomnih pokrajin, sklepajo s

soglasjem pristojnih republiških oziroma pokrajinskih organov (Drčar-Murko 1996: 39).

Neaktivna vloga nekdanjih odvisnih ozemelj pri sklepanju mednarodnih pogodb je torej

pomemben razlikovalni element od tovrstne aktivne vloge držav naslednic nekdanje

SFRJ.

4.2.2 Pravna podlaga in slovenska praksa glede pogodbenega nasledstva

Temeljna notranjepravna akta v Republiki Sloveniji, ki se nanašata na reševanje

nasledstvenih vprašanj, sta Resolucija o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ (Ur.

l. RS, št. 7/1991, 22. 2. 1991) in Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o

samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/1991-I, 25. 6. 1991)

(Škrk 1996: 47).

Pri Resoluciji je za namene te naloge pomembna določba, ki govori o reševanju

nasledstvenih in drugih vprašanj, ki so povezana z razdružitvijo na temelju veljavnih

pravil mednarodnega prava, zlasti s tistimi, ki so zajeta v Dunajski konvenciji 1978 in

Dunajski konvenciji 1983. Kar se tiče Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne

listine, pa je za reševanje problema nasledstva mednarodnih pogodb bistven 3. člen, ki

določa, da tiste mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila SFRJ in ki se nanašajo na

ozemlje Republike Slovenije, po razpadu SFRJ ostanejo na ozemlju Republike

Slovenije še naprej v veljavi.

Parlament je v času sprejema Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine

vladi zaupal nalogo, da pripravi pregled oziroma seznam tistih pogodb, ki se nanašajo

na ozemlje Slovenije in torej ostanejo v veljavi. Nato je na podlagi tega seznama pričel

z notifikacijo nasledstva pri drugih pogodbenih strankah. Iz različnih razlogov pa je

postopek nasledstva potekal zelo počasi in v bistvu še danes ni popolnoma zaključen

(Mahnič 1996: 51).

25

V primeru »odprtih« večstranskih mednarodnih pogodb (kamor lahko pristopi

katerakoli država) uveljavljanje nasledstva ne predstavlja nobenih težav. Slovenija je na

ta način notificirala nasledstvo na primer pri OZN ter pri skoraj vseh specializiranih

agencijah OZN. Izjema je bilo članstvo pri GATT (General Agreement on Tariffs and

Trade – Splošni sporazum o carinah in trgovini), kjer je morala Slovenija ponovno

zaprositi za članstvo. Položaj pa je drugačen pri »zaprtih« mednarodnih pogodbah.

Slovenija na primer formalno ni naslednica konvencij in drugih mednarodnih pogodb

Sveta Evrope. Tudi ADP, pri kateri Avstrija nasprotuje slovenskemu nasledstvu, sodi v

to kategorijo mednarodnih pogodb. Vsega skupaj je Slovenija notificirala nasledstvo pri

več kot 200 večstranskih mednarodnih pogodbah (Mahnič 1996: 52).

Novi slovenski zakon o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 45/2001, 7. 6. 2001) nasledstvu

mednarodnih pogodb namenja tri člene. 80. člen določa, da se pri nasledstvu

mednarodnih pogodb uporabljajo pravila mednarodnega prava in zakona o zunanjih

zadevah ter drugi predpisi Republike Slovenije. V nadaljevanju zakon izpostavi

konzultacije o nasledstvu dvostranskih pogodb, ki jih z drugo pogodbenico opravi

ministrstvo za zunanje zadeve. Po sprejemu akta o notifikaciji nasledstva v državnem

zboru ministrstvo za zunanje zadeve z drugo pogodbenico sklene dogovor o nasledstvu

dvostranske pogodbe (81. člen). Glede večstranskih mednarodnih pogodb pa vlada

predloži predlog akta o notifikaciji nasledstva v sprejem državnemu zboru, nato pa

ministrstvo za zunanje zadeve notificira nasledstvo pri depozitarju določene pogodbe

(82. člen).

Z vidika mednarodnega prava Republika Slovenija, kot ena izmed držav naslednic

nekdanje SFRJ, v postopkih reševanja nasledstva mednarodnih pogodb zagovarja in

uporablja načelo kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki je vsebovano v 34.

členu Dunajske konvencije 1978 (Škrk 1996: 68).

Pri urejanju nasledstva dvostranskih mednarodnih pogodb, ki jih je SFRJ sklenila z

drugimi državami, je Slovenija dosledno izhajala iz načela kontinuitete veljavnosti

mednarodnih pogodb. To načelo je notranjepravno prenesla v 3. člen Ustavnega zakona

za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kar je

razvidno tudi iz mnogih not, s katerimi je potrdila nasledstvo dvostranskih pogodb

(Mahnič 1996: 52). Glede večstranskih pogodb je Slovenija upoštevala, da le

26

enostranska izjava o prevzemu pogodb nekdanje SFRJ, ki jo v 9. členu predvideva

Dunajska konvencija 1978, ne zadostuje. Z namenom, da pridobi članstvo pri

večstranskih pogodbah, je pri depozitarjih deponirala notifikacije pogodb in tako v

praksi potrdila 22. člen omenjene pogodbe. V primeru, ko so bile večstranske

mednarodne pogodbe deponirane pri vladah, pa se je v praksi izkazalo, da ima depozitar

določeno diskrecijsko pravico pri odločanju, kdaj bo neka novonastala država postala

članica take pogodbe.

Če na tem mestu omenimo še ustavne dolžnosti Republike Slovenije, ugotovimo, da je z

osamosvojitvijo in pridobitvijo statusa mednarodnopravnega subjekta neodvisne države

Slovenija dobila tudi ustavno nalogo skrbeti za svoje avtohtone narodne manjšine v

sosednih državah.7 Že na dan samostojnosti, 25. 6. 1991, je v Deklaraciji o neodvisnosti

Slovenija kot mednarodnopravni subjekt izjavila, da »spoštuje vsa načela

mednarodnega prava in v smislu pravnega nasledstva določbe vseh mednarodnih

pogodb, ki jih je sklenila SFRJ in se nanašajo na ozemlje Republike Slovenije« in da

»pričakuje od sosednjih držav, da bodo upoštevale in poglabljale z mednarodnimi

konvencijami in bilateralnimi pogodbami doseženo raven zaščite slovenske manjšine«

(Ur. l. RS, št. 1/1991, 25. 6. 1991).

7 5. člen ustave RS: »Država [...] skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah [...] ter pospešuje njihove stike z domovino.« (Ur.l. RS, št. 33I/1991-I, 28. 11. 1991).

27

5. PRAVNI STATUS AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE

5.1 NASTANEK ADP

Državna pogodba o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije ali krajše

ADP je bila podpisana 15. 5. 1955 s strani Francije, Zveze sovjetskih socialističnih

republik, Velike Britanije in Združenih držav Amerike na eni ter Avstrije na drugi

strani.8 Veljati je začela 27. 7. 1955 po deponiranju ratifikacijskih listin vseh petih

omenjenih pogodbenic. Z deponiranjem ratifikacijske listine pri depozitarju vlade SZ,

po predhodnem ratificiranju v Zvezni ljudski skupščini 14. 11. 1955, je na podlagi 37.

člena sopogodbenica ADP postala tudi tedanja Federativna ljudska republika

Jugoslavija. Kot članica OZN in kot članica antifašistične koalicije, ki je bila, kot

določa 37. člen ADP, na dan 8. 5. 1945 v vojni z Nemčijo, je država tako pridobila

status »pridružene sile« (Bohte in Škrk 1997: 603).

Poleg SFRJ so pogodbenice ADP v različnih letih postale še: Avstralija (1961),

Brazilija (1958), Kanada (1960), Mehika (1957), Nova Zelandija (1960), Poljska (1956)

in Češkoslovaška (1955) (http://www.verfassungen.de/at/staatsvertrag55.htm, 30. 4.

2005).

Nastajanje ADP so spremljale velike težave in lahko bi rekli, da je pogodba vsaj toliko

plod hotenj zaveznikov kot želja avstrijske protinacistične politike. Pogajanja o pogodbi

so se začela 14. 1. 1947 v Londonu. Avstrija je bila na ta pogajanja povabljena kot

opazovalka, Jugoslavija pa kot pogajalka. Glavna tema v začetnih fazah pogajanj o ADP

je bilo manjšinsko oziroma mejno vprašanje. Avstrijska uradna politika je že takoj po

konstituiranju organov oblasti zahtevala obnovitev Avstrije v obsegu pred priključitvijo

in posebej poudarjala svoja hotenja po Južni Tirolski ter po nedeljivosti Koroške. Do

20. 1. 1947 je bil osnutek pogodbe že sestavljen, vendar pa se je že kmalu pokazalo, da

zavezniki še zdaleč nimajo enotnih mnenj o temeljnih problemih glede avstrijskega 8 Profesorju Nećaku (2005: 263) se zdi skrajšan slovenski prevod naziva pogodbe - Avstrijska državna pogodba - zavajajoč, saj meni, da pri tej pogodbi ne gre za nikakršno mirovno pogodbo, temveč za pogodbo med zavezniki o usodi in statusu Avstrije. Mnogo primernejši izraz zanjo se mu zdi »Pogodba o Avstriji«, vendar pa bom v nalogi vseeno uporabljala izraz »Avstrijska državna pogodba«, saj menim, da je le-ta mnogo bolj razširjen in prepoznaven.

28

vprašanja: o meji z Jugoslavijo, sovjetskih zahtevah po nemški imovini v Avstriji, o

razseljencih iz zahodnih pokrajin ter o odgovornosti za vojne strahote. Bolj kot mejno

vprašanje in z njim vprašanje slovenske manjšine na Koroškem je zavezniško

dogovarjanje burkal problem nemške imovine oziroma reparacij, saj je SZ to vprašanje

postavljala daleč v ospredje. Mejno vprašanje na Koroškem je tako na dnevni red

pogajanj ponovno prišlo šele leta 1948. Vendar pa je ta konferenca potekala že v zelo

zaostrenih mednarodnih razmerah. To je bil čas komunističnega prevrata na

Češkoslovaškem, razpada zavezniškega sveta za Nemčijo, pa tudi čas

informbirojevskega spora med Jugoslavijo in SZ. Ti časi so bili vse prej kot ugodni za

sporazumevanje med velikimi silami. Jugoslovanske ozemeljske in reparacijske zahteve

so razvodenele, saj so izgubile podporo SZ, avstrijsko stran pa je tak razvoj dogodkov

opogumil. Vendar pa je kmalu Avstrija doživela prvo razočaranje. ZDA, ki so doslej v

celoti podpirale avstrijska stališča, so prvič »uslišale« Jugoslavijo. Niso sicer hotele

ničesar slišati o mejnih korekturah, so se pa strinjale s tem, da se manjšinske pravice

zapišejo v avstrijsko ustavo in da Jugoslavija dobi avstrijsko imovino v Jugoslaviji.

Marca tega leta so tako, kljub nasprotovanju avstrijske delegacije, začeli z oblikovanjem

kasnejšega 7. člena pogodbe, ki govori o varstvu manjšin. Do pomembnejšega premika

na tem področju pa je prišlo šele v drugem delu pariškega zasedanja konference, ki se je

začelo maja 1949. Vse jugoslovanske zahteve so bile sicer spet zavrnjene, vendar pa so

se ministri vendarle sporazumeli o tem, naj meja ostane takšna, kakršna je bila 1. 1.

1938, ter o tem, naj Jugoslavija ne dobi reparacij, lahko pa obdrži avstrijsko imovino v

Jugoslaviji. Na ta način je bilo mejno ali koroško vprašanje z Jugoslavijo de facto

rešeno in Jugoslavija je izgubila boj za Koroško. Avstrijska stran je bila seveda takega

razpleta vesela in je hitela zagotavljati, da je avstrijska država pripravljena zagotoviti

vse pravice slovenski in hrvaški manjšini, zavezniki pa so poleti leta 1949 začeli

dokončno pripravljati člen o pravicah manjšine (kasnejši 7. člen ADP). Med britanskim

in sovjetskim predlogom tega člena je prevladal sovjetski, ki je predvideval varovanje

narodne in ne jezikovne manjšine, in to brez pogojnega odstotka (Nećak 2005: 265-

267).

ADP je torej poleg ostalega tudi izrecna mednarodnopravna podlaga za urejanje

položaja slovenske narodne manjšine v Avstriji. SFRJ se je med pogajanji sicer zavzela

za spremembo meddržavne meje po načelu etnične meje, vendar pa so se zavezniki

odločili za ohranitev meje med državama iz leta 1938. V zameno se je Avstrija v 7.

29

členu ADP zavezala, da bo za slovenske in hrvaške etnične ostanke za mejo priskrbela

posebne zaščitne pravice. Te pravice so bile manjšini podeljene predvsem na podlagi

raznarodovalne politike do slovenske in hrvaške manjšine v prvi avstrijski republiki ter

v času nacizma in na podlagi prispevka koroških partizanov v boju proti nacizmu.

(Sluga et al. 1979: 942).

30

5.2 POGLAVITNE ZNAČILNOSTI ADP

Z ADP so zavezniške sile deset let po koncu druge svetovne vojne mednarodnopravno

uredile status Avstrije in sicer z obnovo republike kot svobodne in neodvisne ter

demokratične države. ADP je konstitutivni in najvišji pravni akt Republike Avstrije, ki

določa njene obveznosti do držav pogodbenic ter predstavlja temelj njene državnosti.

Dne 4. 3. 1964 je bil v Avstriji sprejet zvezni ustavni zakon, ki je spremenil in dopolnil

določbe o ADP, tako da so 4. člen, 2., 3. in 4. točka 7. člena, 8., 9., 10. in 12. člen ter 2.

točka 15. člena ADP, če zadevajo avstrijske državljane, postali ustavne določbe

(http://www.verfassungen.de/at/staatsvertrag55.htm, 30. 4. 2005).

Z ADP je torej Avstrija ponovno pridobila neodvisnost, vendar pa je bilo dejstvo, da

pogodba pogojuje njen nastanek in teoretično tudi njen obstoj in integriteto, zanjo od

začetka travmatično (Bohte in Škrk 1997: 603). Avstrija je bila formalno proglašena za

»žrtev nacizma«, vendar pa pogodba vseeno omenja njeno odgovornost za drugo

svetovno vojno. V 9. členu ADP je tako zapisana dolžnost razpustitve nacističnih

organizacij in prepoved obnavljanja nacizma (t.i. denacifikacijska klavzula). O

soodgovornosti Avstrije za drugo svetovno vojno govorijo tudi nekateri drugi členi

ADP. O demokratičnih institucijah govori 8. člen, 10. člen govori o posebnih

obveznostih glede avstrijske notranje zakonodaje, 11. člen o priznanju mirovnih

pogodb, ki so jih sklenile zavezniške in pridružene sile za ponovno vzpostavitev miru,

12. člen o prepovedi služenja v avstrijskih oboroženih silah članom nacističnih

organizacij in nekaterim drugim kategorijam oseb, 13. člen o prepovedi Avstriji, da ima

v posesti določene vrste orožja, 14. člen o usodi vojaškega materiala zavezniškega in

nemškega porekla, 15. člen o sodelovanju z zavezniškimi silami pri preprečevanju

ponovne oborožitve Nemčije, 16. člen o prepovedi nakupa ali proizvodnje civilnih letal

nemškega ali japonskega izvora, 18. člen o vojnih ujetnikih in 19. člen o spoštovanju,

varovanju in vzdrževanju zavezniških grobov in spomenikov.

Avstriji je uspelo namesto s pravo mirovno pogodbo z Državno pogodbo doseči to, da je

bila po 21. členu pogodbe formalno oproščena plačila reparacij. Zaveznice, zlasti SZ, pa

so si vseeno pridržale posebne pravice glede razpolaganja z nemškim imetjem v Avstriji

31

(22. člen). Avstrija se je morala odpovedati zahtevkom do zavezniških sil, ki so bili

posledica vojne (24. člen), in sprejeti posebne obveznosti do premoženja držav članic

OZN (25. člen). Na premoženje, pravice in interese manjšinskih skupin v Avstriji se

nanaša 26. člen, 27. člen pa govori o avstrijskem imetju v zavezniških in pridruženih

silah in nekdanji SFRJ priznava pravico do zaplembe, pridržanja ali likvidiranja

avstrijskega premoženja, pravic in interesov na jugoslovanskih tleh.

32

5.3 DOLOČILA ADP IN SLOVENIJA

ADP je za Slovenijo izjemnega pomena. Poleg tega, da določa skupno državno mejo in

odškodninska vprašanja, se je Avstrija s pogodbo zavezala, da bo slovenski manjšini na

Koroškem in Štajerskem nudila tudi posebne manjšinske pravice.

Türk (1977: 66) opozarja, da moramo biti, ko govorimo o varstvu manjšin, pozorni na

to, da obstajata dve vrsti manjšinske zaščite: relativna in absolutna zaščita. Relativna

zaščita je manjšini normativno zagotovljena v 6. členu pogodbe, ki vsem avstrijskim

državljanom ne glede na raso, spol, jezik in vero zagotavlja uživanje človekovih pravic

in temeljnih svoboščin.

Šesti člen ADP z naslovom Človekove pravice se glasi:

1. Avstrija bo storila vse potrebne ukrepe, da bo vsem, ki žive pod avstrijsko suverenostjo, ne oziraje se na raso, spol, jezik ali vero, zagotovila uživanje človekovih pravic in osnovnih svoboščin, vštevši svobodo izražanja mnenja, svobodo tiska in objavljanja, veroizpovedi, političnega mnenja in javnega združevanja. 2. Avstrija se nadalje obvezuje, da zakoni, veljavni v Avstriji, ne bodo ne po svoji vsebini ne pri izvajanju povzročili diskriminacije med prebivalci z avstrijskim državljanstvom glede na njihovo raso, spol, jezik in vero, niti glede na njihovo osebnost, lastnino, delo, poklicne in finančne interese, njihov pravni položaj, politične in državljanske pravice ali na kakem drugem področju.

V okvir relativne zaščite manjšine sodi tudi 8. člen ADP, ki vsem avstrijskim

državljanom zagotavlja svobodno, enako in splošno volilno pravico, da so izvoljeni za

opravljanje javnih služb, brez razlikovanja glede na raso, spol, jezik in politično

prepričanje. Gre torej za splošno prepoved diskriminacije, ki pa pripadnikom manjšine

zagotavlja le formalno enakopravnost z večinskim narodom.

O dejanski enakopravnosti pa lahko govorimo šele takrat, ko so manjšini podeljene

določene posebne manjšinske pravice (npr. pravica do izobraževanja v maternem jeziku,

pravica do enakopravne rabe maternega jezika pred sodišči in drugimi upravnimi

organi, pravica do razvijanja svoje kulture ipd.). Šele taka raven zaščite manjšini

33

omogoča ohranjanje in razvijanje etnične, jezikovne in kulturne samobitnosti. V

primeru ADP je manjšini taka zaščita podeljena s 7. členom pogodbe (Türk 1977: 66;

Bohte 2004: 479-481).

Sedmi člen ADP, katerega 2., 3. in 4. odstavek imajo celo ustavnopravni značaj, je

temeljno določilo, iz katerega izhaja celovita in absolutna zaščita slovenske manjšine v

Avstriji. Člen vsebuje predvsem individualne pravice, nakazuje pa tudi na kolektivne,

na kar kaže že naslov člena (Pravice slovenske in hrvaške manjšine) (Novak 2005: 145).

Zasnovo kolektivnih pravic vsebuje 5. odstavek 7. člena ADP. Zaradi teh elementov je

v skladu z njenim 37. členom k pogodbi leta 1955 pristopila tudi bivša SFRJ.

Sedmi člen pogodbe z naslovom Pravice slovenske in hrvaške manjšine se glasi:

1. Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem uživajo iste pravice pod enakimi pogoji kakor vsi drugi avstrijski državljani, vštevši pravico do svojih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku. 2. Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem ali hrvatskem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v tej zadevi bodo šolski učni načrti pregledani in bo ustanovljen oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvatske šole. 3. V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini. 4. Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kakor drugi avstrijski državljani. 5. Dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvatskemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.

Na pravice manjšin, tudi slovenske, pa se poleg znamenitega 7. člena nanašajo tudi

nekatera druga določila ADP. V 8. členu je tako zapisano, da bo imela Avstrija

demokratično vlado in da bo le-ta preprečevala kakršnokoli obliko diskriminacije glede

svobodne, enake in splošne volilne pravice ter glede opravljanja javnih služb. V že

omenjenem 9. členu pogodbe je zapisana dolžnost Avstrije, da razpusti vse nacistične

34

organizacije. To je bilo za slovensko manjšino izjemnega pomena, saj se je

raznarodovalna politika do manjšine v prvi avstrijski republiki ter v času nacizma vršila

ravno pod pokroviteljstvom teh organizacij. Deseti člen zavezuje Avstrijo, da kodificira

in uveljavi načela, določena v 6., 8. in 9. členu ADP, ter da odpravi ali spremeni vse

ukrepe, ki so bili sprejeti v času nacizma in ki so v nasprotju z omenjenimi členi ADP.

Za Slovenijo sta pomembna še 19. člen, ki govori o varovanju in ohranjanju vojnih

grobov in spomenikov zavezniških in pridruženih sil, ter 26. člen, ki Avstrijo zavezuje,

da bo svojim manjšinskim skupinam vrnila tisto premoženje in pravice, ki so jim bile

odvzete zaradi nacizma. Ne nazadnje velja na tem mestu omeniti še 2. odstavek 27.

člena, ki SFRJ priznava pravico, da zapleni, obdrži ali likvidira avstrijsko premoženje

na jugoslovanskih tleh. Ob tem pa se je Avstrija zavezala, da bo svojim državljanom, ki

so bili s tem oškodovani, povrnila škodo z odškodnino.

35

6. AVSTRIJSKI IN SLOVENSKI ARGUMENTI GLEDE

NASLEDSTVA ADP

6.1 AVSTRIJSKI ARGUMENTI GLEDE NASLEDSTVA ADP

Avstrija si že dalj časa močno prizadeva, da bi Sloveniji odrekla pravico do nasledstva

ADP. Svoja prizadevanja usmerja skozi več različnih kanalov, od poskusov razglasitve

pogodbe za obsoletno, do trditev, da so obveznosti po 7. členu ADP že izpolnjene, da

pristop za Slovenijo ni možen zaradi dejstva, da je ADP »zaprta« mednarodna pogodba,

ki jo je mogoče naslediti le z novim soglasjem vseh podpisnic, in zaradi neizpolnjevanja

37. člena ADP, ki govori o pogojih, ki jih mora država izpolnjevati, če želi pristopiti k

pogodbi. Tu so še argumenti, da nasledstvo ni možno zaradi nasledstvenega načela

tabula rasa, ki ga manjši del avstrijske doktrine zagovarja še danes.

V devetdesetih letih so nekateri avstrijski politiki (npr. Klestil) začeli zagovarjati tezo,

da je ADP presežena, preživela in obsoletna in da je postala stvar preteklosti. Med

argumenti za take trditve so v prvi vrsti navajali spremenjene okoliščine. Leta 1990 je

namreč prišlo do ponovne združitve obeh Nemčij, novo priložnost za razglasitev

obsoletnosti pogodbe pa je Avstrija videla takoj, ko je Ruska federacija v prvi polovici

devetdesetih let sporočila, da vstop Avstrije v EU ne bi prekršil njenega statusa trajne

nevtralnosti. Med razlogi za razglasitev ADP za obsoletno pa se je Avstrija naslanjala

tudi na dejstvo, da so se spremenile pogodbenice ADP (razpad SZ in SFRJ), da je

hladne vojne, kot produkt katere razumejo tudi ADP, konec, da je nastala nova Evropa

in da je Avstrija postala članica Evropske Unije, Sveta Evrope in OVSE, ki imajo glede

manjšinske zaščite že normirane standarde. (Novak 2005: 140).

Dve od prvotnih držav pogodbenic ADP, Velika Britanija in ZDA, sta se z avstrijskim

predlogom o razglasitvi določenih členov državne pogodbe za obsoletne molče strinjali,

drugi dve, Francija in Rusija, pa sta soglašali, da so nekateri členi zastareli, a sta menili,

da je državna pogodba še naprej pomembna za mir in varnost v Evropi. V skladu z

načelom qui tacet consentire videtur, Hafner (Bohte in Škrk 1996: 611) navaja, da tako

36

nobena od pogodbenic ADP ne more več ignorirati dejstva o obsoletnosti določenih

delov pogodbe.

Za avstrijska stališča o obsoletnosti ADP je bila po mnenju Bohteta in Škrkove (1997:

609) najpomembnejša pogodba o dokončni ureditvi Nemčije. Nanjo je od premaganih

držav v drugi svetovni vojni prva reagirala Finska, ki je 21. 8. 1990 razglasila, da so

določbe III. dela Mirovne pogodbe z njo iz leta 1947, razen določb, ki se nanašajo na

prepoved jedrskega orožja, izgubile smisel. Ta finski primer je nadvse spretno

izkoristila avstrijska diplomacija, ki je 6. 11. 1990 velesilam sporočila, da kot obsoletne

ocenjuje člene 12-16 (vojaške in letalske klavzule) in 13. odstavek 22. člena ADP

(prepoved ponovne vzpostavitve nemške lastnine v Avstriji). Avstrija je to storila z

enostranskim pravnim aktom, v katerem je uporabila klavzulo rebus sic stantibus

oziroma klavzulo o spremenjenih okoliščinah. Pri tem se je sklicevala na 62. člen

Dunajske konvencije o pogodbenem pravu iz leta 1969 (Dunajska konvencija 1969), ki

v 1. in 2. odstavku kot eno od možnosti za razveljavitev mednarodne pogodbe

predvideva bistveno spremenjene okoliščine.9 Velesile so se strinjale z avstrijskim

komunikejem, Francija in SZ pa sta v aide-memoiru izrecno poudarili, da ADP v svojih

temeljnih določbah ohranja svoj pomen za ohranitev miru in varnosti v Evropi (Bohte in

Škrk 1997: 610).

Poleg nekaterih teoretikov, ki z namenom razglasitve ADP za obsoletno zagovarjajo

teorijo o spremenjenih okoliščinah (npr. Felix Ermacora, Hannes Tretter in Gerhard

Hafner), pa so se v Avstriji sredi devetdesetih let začela pojavljati tudi mnenja, ki so

kritizirala primernost klavzule rebus sic stantibus za dosego želenih učinkov. Glavna

predstavnika tega mnenja sta Michael Hecht in Gerhard Muzak. Klavzulo o

spremenjenih okoliščinah, kot jo v svojem 62. členu opredeljuje Dunajska konvencija

1969, razumeta kot v bistvu prazen koncept. Avtorja trdita, da se je Avstrija z namenom

razglasitve, da določeni členi ADP za Avstrijo niso več zavezujoči, k obsoletnosti

zatekla iz zmotne predpostavke, da bo uporaba enega od razlogov za prenehanje

veljavnosti mednarodne pogodbe po Dunajski konvenciji 1969 avtomatično pomenila

začetek mednarodnega postopka za (vsaj delno) prenehanje veljavnosti celotne

pogodbe. Avtorja prav tako trdita, da je obsoletnost kot razlog za prenehanje veljavnosti 9 To pa ne velja v primeru, če gre za pogodbo o meji ali če so spremenjene okoliščine posledica kršitev pogodbenice, ki se nanjo sklicuje.

37

mednarodne pogodbe napačen tako po javnem mednarodnem pravu kot tudi po

avstrijskem ustavnem pravu (Köck 1996: 107-113).

Kulmescha navaja, da nekateri avstrijski politiki že dalj časa zatrjujejo tudi to, da je

Avstrija svoje obveznosti po 7. členu ADP že zdavnaj izpolnila. Menijo, da je slovenska

manjšina na Koroškem nadpovprečno zaščitena (Novak 2005: 154).

Hafner (1996: 141) navaja, da velik del avstrijske doktrine zagovarja stališče, da sodi

ADP med »zaprte« mednarodne pogodbe, pri katerih nasledstvo ni možno. Svoja

stališča začenja utemeljevati z ugotovitvijo, da je treba uporabnost ADP za Slovenijo

izvesti iz relevantnih pravil občega običajnega mednarodnega prava o nasledstvu

mednarodnih pogodb, ki pa po njegovem mnenju, prav tako kot glede nasledstva

bilateralnih pogodb, niso zelo jasna. Zdi se mu, da se pojavlja trend, po katerem lahko

nove države z deklaracijo o nasledstvu, naslovljeno depozitarju, postanejo pogodbene

stranke relevantnih multilateralnih pogodb. Vendar pa takoj postavi trditev, da iz dveh

razlogov ta praksa za ADP ne velja. Prvi razlog, ki ga navaja, je, da morajo države, ki

želijo pristopiti k ADP, zadostiti določenim pogojem, ker je ADP pogodba z omejenim

oziroma »zaprtim« članstvom. Pri tem se sklicuje na 37.(1) člen ADP, ki pravi:

1. Vsaka članica OZN, ki je bila na dan 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo in je imela tedaj status Združenega naroda in ki ni podpisnica te Pogodbe, lahko pristopi k Pogodbi in se šteje od dneva pristopa za Pridruženo silo za namene te Pogodbe.

Na tej točki Hafner zatrdi, da nedvomno nobena od držav naslednic SFRJ ne izpolnjuje

teh pogojev, kar pomeni, da nimajo možnosti pristopiti k ADP. Nato pa pravi, da tudi če

ne bi vztrajali na tem precej formalnem argumentu, je v luči omenjene omejitve mogoče

reči, da predmet in namen te pogodbe vključuje omejitev sodelovanja v ADP tej skupini

držav in da pogodba nima namena nasloviti se na nove države. Drugi razlog, ki ga

omenja, pa je, da potrebuje država, ki ne izpolnjuje pogojev za pristop v skladu z 37.(1)

členom, pred svojim pristopom pristanek vseh držav pogodbenic ADP, ker bi to namreč

zahtevalo amandma k pogodbi. V sklepu Hafner sklene, da ne more nobena država

naslednica avtomatično in samo z enostransko izjavo postati pogodbena stranka ADP

(Hafner 1996: 141-142).

38

Po razpadu SFRJ je Avstrija v odnosu do Slovenije uporabila načelo tabula rasa. Da

pogodbeni odnosi do sklenitve ustreznega sporazuma ne bi bili pretrgani, pa se je za

prehodno obdobje zatekla k pragmatični uporabi pogodb, sklenjenih s SFRJ.

Pragmatična uporaba po mnenju Bohteta in Škrkove v bistvu zabriše razlike med

načelom tabula rasa in načelom kontinuitete. To ravnanje je po njunem mnenju

mednarodnopravno zelo sporno (pogodba preneha, ne da bi veljala, pa se kljub temu

uporablja), do Slovenije pa diskriminatorno, saj je Avstrija kasneje spremenila svojo

doktrino in proti Hrvaški in Ukrajini leta 1996 že uporabila načelo kontinuitete (Bohte

in Škrk 1997: 607). Avstrija je pohitela s pristopom tabula rasa proti Sloveniji, saj se je

na ta način skušala znebiti prejšnjih in še ne povsem realiziranih obveznosti iz ADP ter

iz Arhivskega sporazuma iz leta 1923 in Protokola iz leta 1968. Hafner (1996: 138) tudi

sam izrecno priznava avstrijsko naglico, ki pa jo opravičuje z željo postavitve

pogodbenih odnosov s Slovenijo na trdno podlago sporazuma, ki vsebuje seznam

pogodb za uporabo v bodočih odnosih.

Uradno stališče Avstrije je, da Slovenija po razpadu SFRJ ni upravičena do nasledstva

ADP. To stališče podpira tudi tisti del avstrijske doktrine (npr. Tichy), ki zagovarja

načelo tabula rasa pri nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb. Taka stališča so

danes v mednarodnopravni stroki sicer že zelo redka, saj tako v doktrini kot tudi v

praksi držav vedno večjo veljavo dobiva sodobnejše načelo kontinuitete mednarodnih

pogodb (Bohte in Škrk 1997: 602). Kljub temu, da je pravila mednarodnega prava o

nasledstvu mednarodnih pogodb skušala urediti Dunajska konvencija 1978, pa, kot

navaja Bohte, mednarodno pravo ne daje jasnega odgovora na to, kako je z nasledstvom

mednarodnih pogodb v primeru nastanka novih držav. Zato so pri reševanju tega

vprašanja še vedno odločilni politični dejavniki in ravnotežje sil (Bohte 1999: 554).

V uvodu omenjena izjava predsednika Andreasa Khola o tem, da državna pogodba ni

okvir, v katerem bi se Slovenija lahko zanimala za uresničitev ustavnih obveznosti do

slovenske manjšine, je bila izrečena v skladu s potekom razprave o ustavni manjšinski

zaščiti na Konvenciji za Avstrijo, ki naj bi po načrtih do konca leta 2004 strnila in

uredila razdrobljeno ustavno gradivo. To se ji ni posrečilo. V razpravi o zaščitnih

določilih, ki naj bi jih vsebovala nova ustava, je vladajoča Avstrijska ljudska stranka

želela načelno urediti manjšinsko zaščito tako, da bi bila le-ta zapisana v preambulo

ustave. Ustavna zaščita manjšin bi bila tako strnjena v določilo, da Republika Avstrija

39

»spoštuje raznovrstnost kultur, veroizpovedi in jezikov«, praktične vrednosti pa ne bi

imela (Drčar-Murko 2005: 201). Bohte meni, da ADP velja kot lex posterior, ki ex novo

in kot lex specialis ureja položaj slovenske manjšine v Avstriji, kolikor posega na raven

manjšinskega varstva po St. Germainski pogodbi, in je v tem pomenu izjemnega in

edinstvenega pomena za ohranitev samobitnosti slovenske manjšine v Avstriji (Bohte

2004: 479). Omenjena zaščita v ustavnem uvodu pa bi 7. člen ADP dobesedno izničila,

saj bi z njo prenehalo veljati več zakonov, med drugimi po vsej verjetnosti tudi tisti

zvezni zakon, ki je leta 1964 7. člen vključil v avstrijsko notranje pravo (Drčar-Murko

2005: 201).

40

6.2 SLOVENSKI ARGUMENTI GLEDE NASLEDSTVA ADP

6.2.1 Splošno

Slovenija se pri izpodbijanju avstrijskih argumentov glede pravne nedopustnosti

nasledstva ADP dokaj uspešno brani z oblikovanjem svojih protiargumentov, ki jih

gradi predvsem na podlagi pravil mednarodnega prava. Vendar pa je potrebno že na tem

mestu omeniti dejstvo, da se na žalost z gradnjo protiargumentov veliko bolj kot

slovenska uradna politika ukvarja le slovenska doktrina.

Po mnenju Bohteta in Škrkove (1997: 609-611) enostranske politične izjave ene

pogodbenice večstranske pogodbe, kot je bila izjava Avstrije o obsoletnosti ADP, niso

mednarodnopravno relevantne, dokazujejo pa trajen namen avstrijske politike izogibati

se izpolnjevanju določb ADP. Bohte in Škrkova se strinjata, da so obsoletne oziroma

preživele določbe 12. do 16. člena in 13. odstavek 2. člena ADP, kar so zavezniške sile

sopogodbenice ADP leta 1990 na podlagi avstrijske prošnje tudi uradno potrdile.

Vendar pa ob tem ne smemo prezreti dejstva, da je večina določb ADP načrtovanih za

nedoločen čas. Sem sodijo na primer določbe o ohranitvi meja, o absolutnem

manjšinskem varstvu, o dolžnosti denacifikacije, o spoštovanju človekovih pravic in

prepovedi diskriminacije, o skrbi za zavezniške grobove in spomenike in druge. Avstrija

je namreč svojo neodvisnost ponovno pridobila pod pogojem, da trajno spoštuje

omenjene obveznosti. Dolžnost dobronamernega izpolnjevanja obveznosti iz ADP

izhaja iz temeljnega načela mednarodnega pogodbenega prava pacta sunt servanda, ki

je zapisano tudi v Dunajski konvenciji 1969.

Avstrija svoje argumente o želji po razglasitvi ADP za obsoletno utemeljuje predvsem

na podlagi spremenjenih okoliščin (clausula rebus sic stantibus). Vendar pa Avstrija ob

tem vseeno pozablja, da v mednarodni doktrini in praksi držav obstaja soglasno sprejeto

pravilo, da klavzule rebus sic stantibus ni mogoče uveljavljati pri pogodbah o meji, kar

pa ADP glede na določbo 5. člena10 vsekakor je. Zato po mnenju Bohteta in Škrkove

(1997: 614) po mednarodnem pravu ne obstajajo dopustni razlogi za prenehanje ADP

10 5. člen ADP: »Die Grenzen Österreichs sind jene, die am 1. jänner 1938 bestanden haben.«

41

kot celote ali njenih konstitutivnih delov, vključno z določbami, ki so posebnega

pomena za Slovenijo. Omenjena avtorja izražata pomisleke nad avstrijsko doktrino o

obsoletnosti ADP, saj Dunajska konvencija 1969 takega načina prenehanja

mednarodnih pogodb sploh ne pozna. Že Komisija Združenih narodov za mednarodno

pravo je pri načrtovanju Dunajske konvencije 1969 zavzela stališče, da v kolikor je

uporaba spremenjenih okoliščin pazljivo omejena in urejena, bi to načelo lahko uvrstila

v sodobno pravo mednarodnih pogodb, vendar pa se je ob tem vseeno zavedala

nevarnosti, ki bi jih ta doktrina lahko imela za varnost mednarodnih pogodb. Zato tudi

Meddržavno sodišče, kljub znatnemu dokazu o obstoju klavzule rebus sic stantibus v

mednarodnem običajnem pravu, doslej še nikdar ni odločilo v prid razveljavitve

pogodbe na temelju bistveno spremenjenih okoliščin oziroma ni ugodilo zahtevku na

temelju te doktrine (Bohte in Škrk 1997: 613-614). To svoje stališče je Meddržavno

sodišče razkrilo tudi skozi razsodbo v primeru Gabčikovo-Nagymaros, kjer je odločilo,

da razpad Češkoslovaške ne vpliva na veljavnost pogodbe, sklenjene med

Češkoslovaško in Madžarsko o gradnji in delovanju hidroenergetskega projekta

Gabčikovo-Nagymaros na Donavi, ki je bila sklenjena leta 1977, in da je le-ta za

Slovaško, kot naslednico nekdanje Češkoslovaške, in Madžarsko še naprej veljavna.

Ob tem Bohte in Škrkova (1997: 614) dodajata, da pa lahko v nasprotju s tem značaj

pravila običajnega mednarodnega prava vsekakor pripišemo členu 65(1) Dunajske

konvencije 1969, ki pravi, da mora pogodbenica, ki želi uveljavljati neveljavnost ali

prenehanje mednarodne pogodbe ali njenega dela, to sporočiti drugim

sopogodbenicam.11 Ta dolžnost izhaja tudi iz dveh temeljnih načel mednarodnega

pogodbenega prava, načel pacta sunt servanda in bona fide. Avstrija pa pri

uveljavljanju obsoletnosti določenih členov ADP te mednarodnopravne obveznosti

nasproti vsem ostalim pogodbenicam ADP ni izpolnila.

Tudi avstrijsko argumentacijo na temelju že izpolnjenih obveznosti iz 7. člena ADP

slovenska doktrina vztrajno zanika, svoje protiagrumente pa utemeljuje predvsem na

določbah avstrijskega ustavnega sodišča. Da so temeljna izhodišča ADP še vedno

11 Člen 65(1) Dunajske konvencije 1969: »Pogodbenica, ki uveljavlja bodisi napako glede svojega pristanka, da je zavezana s pogodbo, ali podlago za izpodbijanje veljavnosti pogodbe, njeno prenehanje, odpoved ali začasno prenehanje njenega uresničevanja po določbah te Konvencije, mora svoj zahtevek sporočiti drugim pogodbenicam. Taka notifikacija mora vsebovati predlagan predvideni ukrep glede pogodbe in za to predvidene razloge«.

42

aktualni del avstrijskega pravnega reda, je najbolj razvidno iz odločbe avstrijskega

ustavnega sodišča z dne 13. 12. 2000. Sodišče je namreč takrat sklenilo, da je treba 3.

odstavek 7. člena ADP (na sodiščih in v upravi na Koroškem, Štajerskem in

Gradiščanskem sta slovenščina in hrvaščina nemščini enakovredna jezika) neposredno

uporabljati. Izjema od tega pravila velja le, kadar obstaja izvedbena zakonodaja. Ta

odločba ustavnega sodišča je sklenila dolgoletni lok razprav o uradni rabi slovenščine v

upravnih postopkih in na sodiščih, ki se vleče vse od podpisa ADP. Zanikala je trditve

avstrijske vlade in koroškega deželnega parlamenta o tem, da v zvezi s 7. členom

pogodbe Avstrija nima nobenih obveznosti več, ker naj bi bil le-ta že uresničen (Drčar-

Murko 2005: 2000). Ta odločba ustavnega sodišča je bila tudi močno priporočilo

zakonodajnemu organu, naj v celoti uveljavi določila ADP, ki so na prvem mestu sploh

omogočila nastanek druge avstrijske republike.

Bohte in Škrkova (1997: 615) navajata, da avstrijska doktrina praktično soglasno

zagovarja stališče, da ADP sodi med »zaprte« mednarodne pogodbe, pri katerih

nasledstvo ni možno. Države naslednice pogodbenic ADP zato ne morejo avtomatično

ali samo z enostransko deklaracijo naslediti pogodbenega statusa. Za pristop morajo biti

namreč izpolnjeni pogoji iz zgoraj že omenjenega (poglavje 5.2.2) 37. člena ADP,

podan pa mora biti tudi pristanek izvirnih držav pogodbenic. Omenjena avtorja menita,

da avstrijska doktrina 37. člen ADP tolmači restriktivno in povsem gramatično, kar pa

ni v skladu s prakso tolmačenja mednarodnih pogodb, zlasti ne z načelom bona fide.

Kot že rečeno, sta po navedbah Bohteta in Škrkove avstrijska doktrina in politika tudi

nedosledni, saj sta za razglasitev členov 12-16 in 13. odstavka 22. člena ADP uporabili

prav ekstenzivno in teleološko razlago okoliščin po sklenitvi ADP. Zato omenjena

avtorja menita, da je razlaga, ki jo je uporabila Avstrija, možna in dopustna tudi glede

37. člena o pogojih za pristop k pogodbi. Tudi to določilo bi bilo namreč mogoče

razglasiti za obsoletno na podlagi spremenjenih okoliščin, na katere se je Avstrija

naslanjala, ko ji je to ustrezalo. Namen 37. člena ADP je bil namreč pogodbeni status

omogočiti le državam, ki v drugi svetovni vojni niso bile poraženke ali agresorke.

Podobne končne določbe vsebujejo tudi druge mednarodne pogodbe iz tistega časa, npr.

Čikaška konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu iz leta 1944. Vendar pa je kljub

temu, da nasledstvo k slednji načeloma ni možno, ameriška vlada Sloveniji takoj po

priznanju ponudila, da lahko pristopi k pogodbi (Bohte in Škrk 1997: 615-616).

43

Poglavitno načelo Dunajske konvencije 1978 je načelo o kontinuiteti mednarodnih

pogodb (1. odstavek 34. člena) v primeru ločitve oziroma nastanka novih držav, po

katerem novo nastale države avtomatično nasledijo pogodbe svojih predhodnic.

Uporaba načela kontinuitete zagotavlja večjo stabilnost pogodbenih odnosov med

državami in večjo pravno varnost prizadetih državljanov. To načelo je še posebej

primerno v primeru nasledstva pogodb, sklenjenih v okviru mednarodnih organizacij

(zlasti o varstvu človekovih pravic), ter večstranskih in lokaliziranih pogodb (pogodb, ki

se nanašajo na določeno ozemlje države). Prekinitev mednarodnih pogodb ob

spremembi državnosti bi po Bohtetovem mnenju (1999: 573) pomenila nevarnost za

stabilnost mednarodne skupnosti. ADP glede na 5. člen zagotovo sodi med t.i.

lokalizirane oziroma radicirane pogodbe, zato bi v njenem primeru moralo priti do

avtomatičnega nasledstva s strani Slovenije, ki je edina med državami nekdanje SFRJ,

ki ima skupno državno mejo z Avstrijo.

Glede stališča tistega dela avstrijske doktrine, ki trdi, da se želi Slovenija samovoljno

»katapultirati« v ADP,12 Bohte (Delo, 23. 2. 2005: 5) pravi, da je potrebno najprej

mednarodnopravno pojasniti pravno razlikovanje po mednarodnem občem in

pogodbenem pravu med pravnima institutoma pristopa k mednarodni pogodbi

(Dunajska konvencija 1969) in nasledstvom mednarodne pogodbe po nasledstvenem

pravu (Dunajska konvencija 1978). Slovenija se nikakor ne želi samovoljno

»katapultirati« v ADP s pristopom kot njena nova pogodbenica, temveč ima po občem

mednarodnem pravu vso pravico, da kot ena od naslednic SFRJ nasledi pogodbeni

status SFRJ v ADP. Država predhodnica Jugoslavija je namreč kot »pridružena sila« na

podlagi 37. člena ADP postala njena sopogodbenica. Kot članica OZN in kot članica

protihitlerjevske koalicije, ki je bila na dan 8. 5. 1945 v vojni z Nemčijo, je izpolnjevala

vse potrebne pogoje, vsebovane v 37. členu ADP. Slovenija je bila tedaj del Jugoslavije,

ki se je na strani OZN borila proti Hitlerjevi Nemčiji in njenim zaveznicam in ji zato ni

mogoče očitati, da ne izpolnjuje pogojev iz omenjenega 37. člena ADP (Bohte in Škrk

1997: 615-616).

12 Kakor je za Delo iz dne 17. 2. 2005 izjavil profesor mednarodnega prava v Innsbrucku dr. Waldemar Hummer. »Pogodbeni partnerji določajo ali bodo sprejeli novo državo ali ne. Zato Slovenija nima pravice, da bi se na lastno željo katapultirala v ADP, Avstrija pa ima pravico preprečiti njeno vkorakanje vanjo.« (Grah 2005: 24)

44

Slovenija torej ne pretendira na pristop k ADP, temveč je po mednarodnem pravu

upravičena do njenega nasledstva (Bohte in Škrk 1997: 616). Za upravičenko se šteje

kot država naslednica nekdanje Jugoslavije v skladu s stališči Mednarodnega združenja

za mednarodno pravo, ki zagovarja načelo kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb

v primeru razpada držav, in v skladu s 34. členom Dunajske konvencije 1978, ki tudi

izhaja iz načela kontinuitete mednarodnih pogodb (Novak 2005: 150).13 Nasledstvo, ki

ga zagovarja Slovenija, ne pomeni neke samovoljne kandidature za novi originarni

pogodbeni status države naslednice s pristopom k mednarodni pogodbi, kajti po občem

mednarodnem pravu je bistvo pravnega instituta nasledstva držav vstopanje države

naslednice v pravne odnose države predhodnice. V doktrini mednarodnega prava, kot že

povedano, prevladuje glede večstranskih mednarodnih pogodb načelo kontinuitete v

nasprotju z načelom tabula rasa, kar potrjujeta tudi praksa držav in ravnanje

depozitarjev mednarodnih pogodb.

Med temeljnimi razlogi za nujnost slovenskega nasledstva v ADP obstaja iz pravnega

vidika več pomembnih dejstev:

• Gre za nasledstvo po državi predhodnici in ne za pristop, zato ni potrebno, da

Slovenija sama izpolnjuje pogoje po 37. členu ADP.

• Slovenija in njeni partizani so kot sestavni del Jugoslavije aktivno sodelovali v

vojni proti Nemčiji in bili tako del protihitlerjevske koalicije, kot federalna enota

Jugoslavije pa je bila Slovenija tudi članica OZN.

• Slovenija od vseh naslednic SFRJ edina meji na Avstrijo, samo njo tudi bremeni

priznanje starih avstrijskih meja, zaradi katerega je precejšen del avtohtonega

slovenskega ozemlja in prebivalstva ostal zunaj Slovenije. ADP ima glede na 5.

člen naravo pogodbenega mejnega režima, zato ima Slovenija kot avstrijska

soseda po mednarodnem pravu pravico do avtomatične kontinuitete.

• Slovenija ima zaradi manjšine v Avstriji pravico in dolžnost, da kot

sopogodbenica ADP bdi nad uresničevanjem njenega varstva (Bohte 1999: 575).

13 Za pravico Slovenije do nasledstva mednarodnih pogodb po nekdanji SFRJ sta pomembni resolucija Varnostnega sveta OZN št. 777 z dne 19. 9. 1992, ki ugotavlja, da je SFRJ prenehala obstajati, in stališče Arbitražne komisije Mednarodne konference o bivši SFRJ (Badinterjeva komisija), da so vse države, nastale iz republik nekdanje Jugoslavije, njene enakopravne naslednice (Novak 2005: 150).

45

Iz povedanega lahko torej sklenemo, da je Slovenija pravno upravičena uveljavljati

nasledstvo z notifikacijo nasledstva pri depozitarju ADP, ruski vladi. Za to ima jasno

izkazan pravni interes. Novak (2005: 151) piše, da to od nje pričakuje tudi slovenska

manjšina v Avstriji. Bohte in Škrkova (1997: 623) menita, da avstrijski argumenti o

nedopustnosti slovenskega nasledstva niso pravno vzdržni in utemeljeni, zato je Avstrija

po kogentnem načelu mednarodnega prava pacta sunt servanda še naprej dolžna

spoštovati ADP in v dobri veri izpolniti določbe, ki se nanašajo na slovensko manjšino

in slovenske interese.

6.2.2 Uradno stališče Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije

glede nasledstva ADP

V zvezi z izjavami avstrijskih politikov o upravičenosti Slovenije do nasledstva

položaja Jugoslavije kot sopodpisnice ADP na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike

Slovenije (http://www.sigov.si/mzz/novinarsko_sred/szj/05020903.html, 10. 1. 2006)

ugotavljajo, da gre pri tem za nesporazum. Po določbi 1. odstavka 3. člena Ustavnega

zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije na

ozemlju Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila nekdanja Jugoslavija

in se nanašajo na Republiko Slovenijo, torej zanjo velja tudi Avstrijska državna

pogodba.

V svojem uradnem pojasnilu je Ministrstvo zapisalo, da je ADP za Slovenijo zelo

pomembna, saj med drugim določa skupno mejo, varstvo slovenske manjšine na

Koroškem in Štajerskem in odškodninska vprašanja. Slovenska stran meni, da je

Avstrija po tej pogodbi dolžna izpolnjevati mednarodnopravne obveznosti glede zaščite

slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem. Poleg tega pa avstrijska državna

pogodba med drugim določa tudi meddržavno mejo, gre namreč za radicirano pogodbo,

ki Republiki Sloveniji daje pravico do avtomatičnega nasledstva, takšnih pogodb pa

prav tako ni mogoče razveljaviti s sklicevanjem na spremenjene okoliščine.

ADP kot večstranska pogodba Avstrijo v skladu z načelom pacta sunt servanda

mednarodnopravno zavezuje. Slovenija se vidi kot zaščitnica interesov in pravic

46

slovenske manjšine. Avstrija nikoli ni oporekala uresničevanju pravic manjšine v skladu

s 7. členom ADP. Uresničevanje pravic manjšine, ki izhajajo iz 7. člena ADP, je bilo

vedno predmet pogovorov z avstrijskimi sogovorniki na različnih ravneh.

Republika Slovenija je ena izmed petih enakopravnih naslednic nekdanje SFRJ.

Slovenija je vsa leta od samostojnosti naprej delovala kot naslednica Jugoslavije, tudi

ko je šlo za ADP, kar je tudi javno izražala. Namesto Jugoslavije je danes Republika

Slovenija tista, ki skrbi za slovensko skupnost v sosednji državi, sklene Ministrstvo za

zunanje zadeve svoje uradno stališče do ADP.

47

6.3 POSKUS NOTIFIKACIJE NASLEDSTVA ADP S STRANI

ČEŠKE REPUBLIKE

Po informacijah Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije je Češka republika

leta 2004 depozitarju ADP notificirala, da se šteje za naslednico oziroma pogodbenico

te pogodbe, s čimer je zunanje ministrstvo Ruske federacije (ki je depozitar) seznanilo

tudi Republiko Slovenije.

Slovenski minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel je v Poročilih na TV Slovenija z

dne 12. 2. 2005 izjavil, da je Slovenija v začetku leta 2005 od Rusije, ki je depozitarka

ADP, dobila obvestilo o tem, da je Republika Češka notificirala svojo zavezanost ADP,

kar je vsebinsko pomembno dejanje. Če nič drugega, pomeni to dejanje to, da Rusija

priznava Slovenijo kot - zaenkrat še potencialno - naslednico ADP.

Na to notifikacijo je ugovarjala Republika Avstrija in sporočila, da Češke republike ne

šteje za naslednico oziroma pogodbenico, in pri tem navedla, da je ADP »zaprta«

večstranska pogodba po določbah svojega 37. člena, po katerem lahko k pogodbi

pristopi le država, ki je bila 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo. To po avstrijskih navedbah

pomeni, da lahko samo države, ki izpolnjujejo ta pogoj - pri čemer lahko pridejo v

poštev države, ki nadaljujejo kontinuiteto, ne pa države naslednice, ki leta 1945 niso

obstajale - postanejo pogodbenice ADP. Po avstrijskih trditvah mednarodno pravo ne

predvideva oziroma ne ureja nasledstva k "omejenim" mednarodnim pogodbam z

enostranskimi dejanji, če bi bilo v sedanjem trenutku tako nasledstvo v nasprotju s

predmetom in namenom pogodbe. Predmet in namen ADP naj bi bila, kot trdi Avstrija,

rešitev številnih vprašanj med državami, ki so bile v vojni z Nemčijo, ter Avstrijo.

Po tem je Češka po isti poti (preko depozitarja) sporočila, da se z argumenti, ki jih

navaja Avstrija, ne strinja in jih šteje za napačne. Strinja se sicer s trditvijo, da gre v

primeru ADP za omejeno pogodbo po 37. členu, vendar pa trditev Avstrije, da Češka ne

more postati pogodbenica, ker leta 1945 ni obstajala, ni v skladu z Dunajsko konvencijo

o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978. 17. člen omenjene Dunajske

konvencije (tretji odstavek) se po čeških navedbah nanaša le na strinjanje z

nasledstvom, ko gre za na nove neodvisne države. Noben člen, na katerega se sklicuje

48

Avstrija, po mnenju Češke ni uporabljiv. Tako Češka ponovno izjavlja, da se šteje za

pogodbenico ADP. Po tem ni bilo nobene reakcije več, niti z avstrijske, češke ali strani

katerekoli druge pogodbenice (Ondina Blokar, Ministrstvo za zunanje zadeve: 2006).

49

SKLEP

Z ozirom na dokaj nekonsistentno prakso držav je bilo urejanje nasledstvenih

pogodbenih odnosov dolgo časa zelo nezanesljivo oz. konfliktno področje

mednarodnega prava. Problem nedoslednosti pravil mednarodnega pogodbenega prava

in različne prakse držav se je po razpadu nekdanje SFRJ močno dotaknil tudi

slovenskega prostora. Eno od poglavitnih vprašanj nasledstva, ki pri nas še danes ostaja

nerešeno, je tudi vprašanje nasledstva ADP, ki je leta 1955 ponovno vzpostavila

neodvisno in demokratično Avstrijo, za bivšo SFRJ pa pomenila predvsem potrditev

državne meje ter garancijo za obsežno zaščito slovenske in hrvaške narodne manjšine na

Štajerskem, Koroškem in Gradiščanskem.

Dvostranski odnosi med Slovenijo in Avstrijo se danes poglabljajo na vseh področjih, še

posebej intenzivno na področju gospodarskega sodelovanja. Širina skupnega delovanja

se ne kaže le v dvostranskih odnosih, temveč tudi v multilateralnem okviru. Državi

razvijata partnerstvo v okviru številnih regionalnih iniciativ in skupnih humanitarnih

projektov. Kot partnerici v Evropski uniji tesno sodelujeta pri oblikovanju skupne

evropske prihodnosti. Kljub navidezni tesni povezanosti in dobrim sosedskim odnosom

med državama ter kljub skupnim vrednotam o spoštovanju človekovih pravic, vključno

s pravicami pripadnikov manjšin, pa se pristojni politiki na obeh straneh še vedno niso

uspeli dogovoriti o pravici Slovenije do nasledstva ADP, ki je za slovensko manjšino

ena najpomembnejših mednarodnih pogodb.

ADP je večstranska mednarodna pogodba, sklenjena za nedoločen čas, ki ima

značilnosti mirovne pogodbe. Sodi med konstitutivne pogodbe povojne Evrope. ADP je

tudi pogodba o meji. Jugoslavija se je med pogajanji za njeno sklenitev zavzemala za

spremembo meje z Avstrijo po načelu etnične meje, s čimer naj bi se rešil problem

slovenske manjšine. Svoje zahteve je utemeljevala predvsem z etnično sestavo ozemlja,

izvajanjem germanizacije skozi zgodovino, genocidom nad manjšino med drugo

svetovno vojno in z bojem koroških Slovencev proti fašizmu. Ti argumenti pa

zaveznikov niso prepričali, tako da so meje med Avstrijo in Jugoslavijo ostale

nespremenjene. Jugoslavija je 28. 11. 1955, sicer nerada, ratificirala ADP, s čimer je

priznala staro St. Germainsko mejo, hkrati pa se je postavila za zaščitnico slovenske in

50

hrvaške manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem. Avstrija se je z ADP

zavezala, da bo poleg relativne zaščite in prepovedi diskriminacije (6. člen ADP)

slovenski in hrvaški manjšini nudila tudi posebne pravice, ki so bistvene za ohranitev

kulturne samobitnosti manjšine (7. člen ADP). Tako je ADP tudi mednarodna pogodba,

ki vsebuje določbe manjšinskega varstva.

ADP torej v svojem 7. členu pripadnikom slovenske manjšine na Koroškem in

Štajerskem zagotavlja obsežno manjšinsko zaščito. Za njeno uresničitev je Avstrija

mednarodno odgovorna. Slovenija ima kot matična država vso pravico in tudi dolžnost,

da kot sila zaščitnica poskrbi za varstvo in dosledno izvajanje pravic, ki so manjšini

zajamčene v 7. členu ADP. S pravnega vidika bi bilo torej nesmiselno pričakovati, da bi

pogodbenice zavrnile vstop Slovenije v ADP. Slednje bi bilo možno le, če bi bil vstop

vsebinsko nezdružljiv z namenom pogodbe, torej s predmetom zaščite njenega 7. člena.

Notifikacija nasledstva ADP bi Sloveniji omogočila mednarodni nadzor nad

uresničevanjem omenjenega člena. Slovenija lahko svojo manjšino v Avstriji ustrezno

zaščiti le, če prej notificira nasledstvo ADP. Kot sila zaščitnica bi se tako namreč lahko

poleg uporabe diplomatskih sredstev po potrebi zatekla tudi k arbitražnemu postopku za

mirno reševanje sporov glede razlage ali izvrševanja ADP, če se spora ne bi dalo rešiti z

neposrednimi diplomatskimi pogajanji. Poleg tega obstajajo še druge oblike

internacionalizacije problema nespoštovanja določil o varstvu slovenske manjšine v

Avstriji v širšem smislu ter institucionalne internacionalizacije manjšinske problematike

v skladu z mehanizmi OVSE, Sveta Evrope, Evropske Unije in OZN. Verjetno

najučinkovitejše sredstvo uveljavljanja manjšinskih pravic pa bi v tem primeru lahko

zagotovili mediji, preko katerih bi manjšina o svojem položaju in kršitvah svojih pravic

redno obveščala mednarodno javnost, mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo z

varstvom manjšinskih in človekovih pravic, ter pogodbenice ADP. Reakcije in protesti

mednarodne javnosti proti kršitvam pravic narodnih manjšin so namreč lahko močan

faktor pri oblikovanju manjšinske politike posamezne države.

Glede na svoj 6., 7. in 8. člen sodi ADP deloma tudi med pogodbe o človekovih

pravicah. V zvezi z njimi je bilo že v 4. poglavju te naloge rečeno, da obstaja v

mednarodni skupnosti opinio iuris, da take pogodbe država naslednica po državi

predhodnici avtomatično podeduje. Glede na tendence, ki jih lahko zasledimo v praksi

51

držav in tudi v mnenjih mednarodnih institucij, da državo naslednico pogodbe o

človekovih pravicah ipso iure zavezujejo, bi moralo to, vsaj glede omenjenih členov,

veljati tudi za ADP. To je še en razlog več, ki bi moral pristojnim slovenskim politikom

dati večji zagon pri uveljavljanju nasledstva pogodbe, ki je za slovensko manjšino tako

rekoč eksistencialnega pomena.

Ni se mogoče znebiti občutka, da se Avstrija s pomočjo različnih argumentov želi

izogniti še ne povsem izpolnjenim pogodbenim obveznostim iz ADP. Nenavadna je na

primer uporaba načela tabula rasa pri urejanju pogodbenih odnosov glede nasledstva

mednarodnih pogodb tudi zaradi dejstva, da gre za dve sosednji državi. Sploh pa je pri

tem zanimivo to, da je Avstrija leta 1996 odstopila od načela tabula rasa in pri urejanju

nasledstva pogodb s Hrvaško in Ukrajino, torej pri urejanju istovrstnega vprašanja, že

zastopala načelo kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb. Na to sta opozorila tudi

Bohte in Škrkova ter poudarila, da gre za avstrijsko preračunljivost, ki se kaže v

diskriminatornem odnosu do Slovenije, kar je pravno nesprejemljivo.

Dejstvo, da se vprašanje nasledstva ADP po petnajstih letih, odkar je Slovenija postala

samostojna država, še vedno ni razrešilo, kaže na državno-politično in legitimitetno

dimenzijo problema. Strategija avstrijske strani v obdobju po osamosvojitvi Slovenije

izhaja iz ocene, da je položaj Slovenije zdaj pogajalsko objektivno šibkejši. Starim

pravnim argumentom o tem, da Slovenija ni mednarodnopravno priznana naslednica

Jugoslavije, je Avstrija dodala še argumente, da je Slovenija za svoje stanje kriva sama,

ker ni že v začetku poskrbela, da bi bila tudi obravnavana materija vključena v

nasledstveni paket o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb

iz leta 1992.

Avstrija še danes nadaljuje z diplomatsko akcijo, katere cilj je razglasitev obsoletnosti

ADP, hkrati pa preprečitev Sloveniji, da bi kot država matičnega naroda in naslednica

pridružene podpisnice ADP zahtevala uresničitev 7. člena te pogodbe. Z manjšinskimi

določili je državna pogodba, kot že rečeno, del mednarodne zaščite človekovih pravic.

Priznanje o tem, da naj bi bil 7. člen že uresničen in zato zastarel, poskuša Avstrija s

pritiski na različnih področjih izsiliti neposredno od Slovenije, saj če bi se strinjala ona,

bi mednarodna relevantnost 7. člena v praksi izgubila svojo aktualnost.

52

Vzroke za tako agresivno akcijo Avstrije lahko najdemo tudi v dejstvu, da Slovenija

proti enostranskim izjavam o obsoletnosti ADP skorajda ni protestirala in vse od časa

osamosvojitve ni zbrala dovolj poguma, da bi notificirala nasledstvo ADP pri

depozitarki Rusiji.

Glavni argument avstrijske politike glede neupravičenosti Slovenije do nasledstva ADP

je, da le-ta sodi med »zaprte« mednarodne pogodbe, pri katerih ne more priti do

avtomatičnega nasledstva. To je na predavanju v sklopu Mednarodnega foruma, ki je

14. 12. 2005 potekal na Pravni fakulteti v Ljubljani, zatrdil tudi avstrijski veleposlanik v

Sloveniji Valentin Inzko. Vendar pa avstrijska stran pri tem nenehno pozablja na

dejstvo, da Slovenija ne pretendira na pristop k pogodbi, temveč na nasledstvo. Do tega

nasledstva je mednarodnopravno upravičena, glavni razlog za to pa je v dejstvu, da ima

Slovenija kot edina od držav naslednic nekdanje SFRJ skupno mejo z Avstrijo. V tem

pogledu ima ADP zaradi priznanja meje z dne 1. 1. 1938 v svojem 5. členu tudi naravo

radicirane oz. lokalizirane pogodbe, za katero po mednarodnem pravu velja načelo

avtomatične kontinuitete v primeru nasledstva držav, razen če se države izrecno ne

dogovorijo drugače. Omenjeno pravilo, da nova država, brez kakršnekoli akcije, nasledi

radicirane pogodbe (ali vsaj pravni status, ki ga take pogodbe ustvarjajo), pa je tudi obče

običajno mednarodno pravilo, kar je v primeru Gabčikovo-Nagymaros potrdilo tudi

meddržavno sodišče v Haagu. Slovenija je torej v skladu s tem mednarodnopravno

popolnoma upravičena do nasledstva in Avstrija ji te pravice nikakor ne bi smela

zanikati. In tega naj tudi ne bi počela, kar je na zgoraj omenjenem predavanju poudaril

tudi Inzko. Dejal je, da se obe strani strinjata s tem, da pristop k pogodbi ni možen,

možno pa je nasledstvo.

Skozi pričujočo nalogo sem poskušala prikazati, da avstrijski argumenti o nedopustnosti

slovenskega nasledstva ADP niso pravno vzdržni in utemeljeni. Glede na nevzdržne

avstrijske argumente je Avstrija po kogentnem načelu mednarodnega prava še naprej

zavezana spoštovati ADP kot veljavno mednarodno pogodbo in v dobri veri izpolniti

njene določbe o zaščiti slovenske manjšine ter druge določbe, ki zadevajo slovenske

interese. Kot je prikazala pričujoča naloga, je mednarodno pravo v »boju« za Avstrijsko

državno pogodbo slovensko najmočnejše orožje, le bolj se ga je treba zavedati in ga

pogumneje uporabljati.

53

LITERATURA

SEKUNDARNI VIRI

• Andrassy, Juraj et al. (1975/1995) Međunarodno pravo 1. Zagreb: Školska knjiga.

• Aust, Anthony (2000) Modern Treaty Law and Practice. Cambridge: Cambridge

University Press.

• (2002) Avstrija – Slovenija: preteklost in sedanjost. Ljubljana: Cankarjeva založba

in Klagenfurt: založba Wieser.

• Babič, Mateja (2006) Pasiven odnos Slovenije do manjšine je šokanten. Delo, 20. 1.:

str. 2.

• Babič, Mateja (2006) Pukšič za manjšino, SDS pa za diplomacijo. Delo, 18. 1.:str. 2.

• Bohte, Borut (1999) Mednarodnopravni vidiki nasledovanja držav v luči novejših

primerov nasledovanja držav. Pravnik, letnik 54, št. 9-10, str. 553-576 in št. 11-12,

str. 672-713.

• Bohte, Borut (2001) Sporazum o nasledstvu po SFRJ. Pravnik, letnik 56, št. 9-10,

str. 561-585.

• Bohte, Borut (2004) Avstrijsko (ne)izpolnjevanje mednarodnopravnih obveznosti iz

avstrijske državne pogodbe do slovenske manjšine. X. dnevi javnega prava v

Portorožu, 14.-16. junij 2004, str. 477–492.

• Bohte, Borut (2004) Temeljne mednarodne pogodbe o varstvu slovenskih manjšin v

sosednjih državah in univerzalni institucionalni mehanizmi za nadzor nad njihovim

izvajanjem. Javna uprava, letnik 41, št. 2-3, str. 155-177.

54

• Bohte, Borut (2005) Slovenija ne pretendira na pristop, upravičena pa je do

nasledstva. Delo, 23. 2.: str. 5.

• Bohte, Borut in Škrk, Mirjam (1997) Pomen Avstrijske državne pogodbe za

Slovenijo in mednarodnopravni vidiki njenega nasledstva. Pravnik, letnik 52, št. 11-

12, str. 601-630.

• Bokor-Szegõ, Hanna (1999) Questions of Identity and State Succession in Eastern

and Central Europe. V Mojmir Mrak (ur.) Succession of States, str. 95-107. The

Hague: Martinus Njihoff Publishers.

• Brownlie, Ian (1998) Principles of Public International Law, 5th edition. Oxford:

Oxford University Press.

• Craven, Matthew C. R. (1998) The Problem of State Succession and the Identity of

States under International Law. V European Journal of International Law, Vol 9,

No 1, http://www.ejil.org/journal/Vol9/No1/art5.pdf (30. 7. 2005).

• Czaplinski, Wladyslaw (1999) Equity and Equitable Principles in the Law of State

Succession. V Mojmir Mrak (ur.) Succession of States, str. 61-71. The Hague:

Martinus Njihoff Publishers.

• Degan, Đ. Vladimir (2000) Međunarodno pravo. Rijeka: Pravni fakultet Sveučilišta

u Rijeci.

• Drčar-Murko, Mojca (1996) Pravni red zahteva kontinuiteto. Sobotna priloga Dela,

6. 4.: str. 39.

• Drčar-Murko, Mojca (2004) Splošni pogledi o odnosih med Republiko Slovenijo in

zahodnima sosednjima državama. Javna uprava, letnik 41, št. 2-3, str. 193-204.

• Fiedler, Wilfried, State Succession, in: R. Bernhardt (ed.), Encyclopedia of Public

International Law, Volume IV (1992), str. 614.

55

• Grah, Matija (2005) Notoficirajte že, prosim, nasledstvo ADP!

http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,49&id=a802e9281d0c79da57052ea71d6b

c0bd04 (10. 4. 2005).

• Grah, Matija (2005) Plaz začudenja in kritik. Delo, 10. 2.: str. 1.

• Grah, Matija (2005) Pritrjevanje Andreasu Kholu. Delo, 17. 2.: str. 24.

• Grah, Matija (2005) Slovenija ni partnerica ADP in tudi naslednica Jugoslavije ne.

Delo, 9. 2.: str. 4.

• Grah, Matija (2006) Mislim, da se Slovenija ne ceni dovolj. Delo, 19. 1.: str. 4.

• Grah, Matija (2006) Oglušujoči molk Slovenije. Delo, 10. 1.: str. 5.

• Hafner, Gerhard (1996) Austria and Slovenia: Succession to Bilateral Treaties and

the State Treaty of 1955. V Mojmir Mrak (ur.) Succession of States, str. 127-140.

The Hague: Martinus Njihoff Publishers.

• Janko, Andreas (1996) Zu den innerstaatlichen Rechtswirkungen der Obsolet-

Erklärung eizelner Bestimmungen des StV Wien 1955. Zeitschrift für öffentliches

Recht, vol. 51, no. 3, str. 183-208.

• Jennings, Robert in Watts, Arthur (ur.) (1905/1992) Oppenheim’s International

Law, 9th edition. Essex: Longman.

• Kamminga, Menno T. (1996) State Succession in Respect of Human Rights

Treaties. V European Journal of International Law, Vol 7, No 4,

http://www.ejil.org/journal/Vol7/No4/art1.pdf (30. 7. 2005).

• Köck, Heribert Franz (1996) Ist der österreichische Staatsvertrag »obsolet«?

Grundsätzliche Überlegungen zu Vertragserrichtung und Vertragsendigung nach

Völkerrecht. Zeitschrift für öffentliches Recht, vol. 50, no. 1, str. 75-115.

56

• Kristen, Samo (2000) Nekaj pogledov na vprašanje nadaljnje veljavnosti Avstrijske

državne pogodbe in slovenskega nasledstva statusa sopodpisnice pogodbe. Razprave

in gradivo, št. 36/37, str. 95-114.

• M. B. / STA (2005) OZP o odnosih z Avstrijo in Italijo,

http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,43869 (10. 4. 2005).

• Mahnič, Borut (1996) The Republic of Slovenia, the concluding of international

treaties and the succession regarding international treaties. Jurnal of international

relations, vol 3, no. 1/4, str. 45-53.

• Mašanović, Božo (2006) Schüssel v navzkrižnem ognju. Delo, 19. 1.: str. 1.

• Meršol, Mitja (2005) Kot eden izmed jezikov EU doživlja slovenščina v Avstriji

pravi razcvet. Nedelo, 11. 12.: str. 22.

• Ministrstvo za zunanje zadeve (Ondina Blokar), pogovor preko elektronske pošte,

opravljen dne 1. 6. 2006.

• Nećak, Dušan (2005) Pogodba o Avstriji ne pa avstrijska državna pogodba. Delo,

18. 2.: str. 5.

• Nećak, Dušan (2005) »Zgodovinski pogled na državno pogodbo o ponovni

vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP)«. Javna uprava, letnik 41,

št. 2-3, str. 263-268.

• Novak, Anton (2005) Pravno varstvo slovenske manjšine v Avstriji v luči novejšega

mednarodnopravnega manjšinskega varstva. Celovec: Mohorjeva družba.

• O`Connell, D. P. (1956) The Law of State Succession. Cambridge: Cambridge

University Press.

• Poglajen, Jože (2005) Državno pogodbo je Slovenija podedovala. Delo, 10.2.: str. 3.

57

• Polzer-Srienz, Mirijam (2002) Razvoj manjšinske zaščite v Avstriji in Sloveniji. V

Miroslav Polzer (ur.) Avstrija – Slovenija: preteklost in sedanjost, str. 185-212.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

• Sluga, Meta et al., ur. (1979) Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba.

• Škrk, Mirjam (1996) Slovenski pogledi na nasledstvo držav. Pravnik, letnik 51, št.

1-3. str. 45-73.

• Trifković, Miloš (1999) Fundamental Controversies in Succession to the Former

SFR Yugoslavia. V Mojmir Mrak (ur.) Succession of States, str. 187-205. The

Hague: Martinus Njihoff Publishers.

• Türk, Danilo (1977) Avstrijska državna pogodba in narodne manjšine. V Bogdan

Osolnik (ur.) Problem manjina u jugoslovansko austrijskim odnosima, str. 61-70.

Beograd: Međunarodna poltika.

• Uradno stališče Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi z Avstrijsko državno

pogodbo, http://www.sigov.si/mzz/novinarsko_sred/szj/05020903.html (10. 1.

2006).

• Vidmajer, Saša (2005) Molk,

http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,49&id=659bc7bd006e73b8c345b39ac657

7fa704 (10. 4. 2005).

• Vidmajer, Saša (2005) Premočrtna Avstrija, voljna Slovenija,

http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,49&id=ce516ccf0521a61e0fb25bd4d06ce

ae904 (10. 4. 2005).

58

PRIMARNI VIRI

• Case Concerning The Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary v. Slovakia), 1997

I.C.J. (25. 9. 1997), http://www.icj-cij.org/icjwww/idocket/ihs/ihsjudgement/ihs_

ijudgement_970925_frame.htm (3. 8. 2005).

• Državna pogodba o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije

(Staatsvertrag betreffend die Wiederherstellung eines unabhängigen und

demokratischen Österreich - Staatsvertrag von Wien), http://www.verfassungen.

de/at/staatsvertrag55.htm (30. 4. 2005).

• Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb (UN Doc.

A/CONF. 80/31 (1978)), sprejeta 1978 na podlagi Resolucije Generalne Skupščine

OZN, št. 3496 (XXX), 1975, v veljavi od 1996, Ur. l. SFRJ-MP, št. 1-1/1980.

• International Law Commission; ILC Yearbook 1974, Vol. II, Part 1, United Nations,

A/CN.4/SER.A/1975/ADD.1 (76.V.4).

• International Law Commission: Report of the International Law Commission on the

Works of its Fifty-First Session, 3. May-23 July 1999, A/54/10.

• Resolucija o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ, Ur. l. RS, št. 7/1991 (22. 2.

1991).

• Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/1991-I (25. 6. 1991).

59

PRILOGE

Priloga A: AVSTRIJSKA DRŽAVNA POGODBA

60

Staatsvertrag vom 15. Mai 1955

betreffend die Wiederherstellung eines unabhängigen und demokratischen Österreich

(Staatsvertrag von Wien)

(B.G.Bl. 152/1955)

gemäß BVG vom 4. März 1964 (B.G.Bl. 59/1964) sind Teile des Vertrags in den Verfassungsrang erhoben

geändert durch Erklärung der Republik Österreich vom 6. November 1990

Nachdem der am 15. Mai 1955 in Wien unterzeichnete Staatsvertrag betreffend die Wiederherstellung eines unabhängigen und demokratischen Österreich zwischen der Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken, dem Vereinigten Königreich von Großbritannien und Nordirland, den Vereinigten Staaten von Amerika und Frankreich einerseits und Österreich andererseits, welcher also lautet:

Präambel

Die Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken, das Vereinigte Königreich von Großbritannien und Nordirland, die Vereinigten Staaten von Amerika und Frankreich, in der Folge die Alliierten und Assoziierten Mächte genannt, einerseits und Österreich anderseits;

Im Hinblick darauf, daß Hitler-Deutschland am 13. März 1938 Österreich mit Gewalt annektierte und sein Gebiet dem Deutschen Reich einverleibte;

Im Hinblick darauf, daß in der Moskauer Erklärung, verlautbart am 1. November 1943, die Regierung der Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken, des Vereinigten Königreiches und der Vereinigten Staaten von Amerika erklärten, daß sie die Annexion Österreichs durch Deutschland am 13. März 1938 als null und nichtig betrachten, und ihrem Wunsche Ausdruck gaben, Österreich als einen freien und unabhängigen Staat wiederhergestellt zu sehen und daß das Französische Komitee der Nationalen Befreiung am 16. November 1943 eine ähnliche Erklärung abgab;

Im Hinblick darauf, daß als ein Ergebnis des alliierten Sieges Österreich von der Gewaltherrschaft Hitler-Deutschlands befreit wurde;

Im Hinblick darauf, daß die Alliierten und Assoziierten Mächte und Österreich unter Berücksichtigung der Bedeutung der Anstrengungen, die das österreichische Volk zur Wiederherstellung und zum demokratischen Wiederaufbau seines Landes selbst machte und weiter zu machen haben wird, den Wunsch hegen, einen Vertrag abzuschließen, der Österreich als einen freien, unabhängigen und demokratischen Staat wiederherstellt, wodurch sie zur Wiederaufrichtung des Friedens in Europa beitragen;

Im Hinblick darauf, daß die Alliierten und Assoziierten Mächte den Wunsch haben, durch den vorliegenden Vertrag in Übereinstimmung mit den Grundsätzen der Gerechtigkeit alle Fragen zu regeln, die im Zusammenhange mit den oberwähnten Ereignissen einschließlich der Annexion Österreichs durch Hitler-Deutschland und seiner Teilnahme am Kriege als integrierender Teil Deutschlands noch offenstehen; und

Im Hinblick darauf, daß die Alliierten und Assoziierten Mächte und Österreich zu diesem Zwecke den Wunsch hegen, den vorliegenden Vertrag abzuschließen, um als Grundlage freundschaftlicher Beziehungen zwischen ihnen zu dienen und um damit die Alliierten und

61

Assoziierten Mächte in die Lage zu versetzen, die Bewerbung Österreichs um Zulassung zur Organisation der Vereinten Nationen zu unterstützen;

Haben daher die unterfertigten Bevollmächtigten ernannt, welche nach Vorweisung ihrer Vollmachten, die in guter und gehöriger Form befunden wurden, über die nachstehenden Bestimmungen übereingekommen sind:

Teil I Politische und territoriale Bestimmungen

Artikel 1. Wiederherstellung Österreichs als freier und unabhängiger Staat Die Alliierten und Assoziierten Mächte anerkennen, daß Österreich als ein souveräner, unabhängiger und demokratischer Staat wiederhergestellt ist.

Artikel 2. Wahrung der Unabhängigkeit Österreichs Die Alliierten und Assoziierten Mächte erklären, daß sie die Unabhängigkeit und territoriale Unversehrtheit Österreichs, wie sie gemäß dem vorliegenden Vertrag festgelegt sind, achten werden.

Artikel 3. Anerkennung der Unabhängigkeit Österreichs durch Deutschland Die Alliierten und Assoziierten Mächte werden in den deutschen Friedensvertrag Bestimmungen aufnehmen, welche die Anerkennung der Souveränität und Unabhängigkeit Österreichs durch Deutschland und den Verzicht Deutschlands auf alle territorialen und politischen Ansprüche in bezug auf Österreich und österreichisches Staatsgebiet sichern.

Artikel 4. Verbot des Anschlusses 1. Die Alliierten und Assoziierten Mächte erklären, daß eine politische oder wirtschaftliche Vereinigung zwischen Österreich und Deutschland verboten ist. Österreich anerkennt voll und ganz seine Verantwortlichkeiten auf diesem Gebiete und wird keine wie immer geartete politische oder wirtschaftliche Vereinigung mit Deutschland eingehen.

2. Um einer solchen Vereinigung vorzubeugen, wird Österreich keinerlei Vereinbarung mit Deutschland treffen oder irgendeine Handlung setzen oder irgendwelche Maßnahmen treffen, die geeignet wären, unmittelbar oder mittelbar eine politische oder wirtschaftliche Vereinigung mit Deutschland zu fördern oder seine territoriale Unversehrtheit oder politische oder wirtschaftliche Unabhängigkeit zu beeinträchtigen. Österreich verpflichtet sich ferner, innerhalb seines Gebietes jede Handlung zu verhindern, die geeignet wäre, eine solche Vereinigung mittelbar oder unmittelbar zu fördern, und wird den Bestand, das Wiederaufleben und die Tätigkeit jeglicher Organisationen, welche die politische oder wirtschaftliche Vereinigung mit Deutschland zum Ziele haben, sowie großdeutsche Propaganda zugunsten der Vereinigung mit Deutschland verhindern.

Artikel 5. Grenzen Österreichs Die Grenzen Österreichs sind jene, die am 1. Jänner 1938 bestanden haben.

Artikel 6. Menschenrechte 1. Österreich wird alle erforderlichen Maßnahmen treffen, um allen unter österreichischer Staatshoheit lebenden Personen ohne Unterschied von Rasse, Geschlecht, Sprache oder Religion den Genuß der Menschenrechte und der Grundfreiheiten einschließlich der Freiheit der Meinungsäußerung, der Presse und Veröffentlichung, der Religionsausübung, der politischen Meinung und der öffentlichen Versammlung zu sichern.

2. Österreich verpflichtet sich weiters dazu, daß die in Österreich geltenden Gesetze weder in ihrem Inhalt noch in ihrer Anwendung zwischen Personen österreichischer Staatsangehörigkeit auf Grund ihrer Rasse, ihres Geschlechtes, ihrer Sprache oder ihrer Religion, sei es in bezug auf ihre Person, ihre Vermögenswerte, ihre geschäftlichen, beruflichen oder finanziellen Interessen, ihre Rechtsstellung, ihre politischen oder bürgerlichen Rechte, sei es auf irgendeinem anderen Gebiete, diskriminieren oder Diskriminierungen zur Folge haben werden.

62

Artikel 7. Rechte der slowenischen und kroatischen Minderheiten 1. Österreichische Staatsangehörige der slowenischen und kroatischen Minderheiten in Kärnten, Burgenland und Steiermark genießen dieselben Rechte auf Grund gleicher Bedingungen wie alle anderen österreichischen Staatsangehörigen einschließlich des Rechtes auf ihre eigenen Organisationen, Versammlungen und Presse in ihrer eigenen Sprache.

2. Sie haben Anspruch auf Elementarunterricht in slowenischer oder kroatischer Sprache und auf eine verhältnismäßige Anzahl eigener Mittelschulen; in diesem Zusammenhang werden Schullehrpläne überprüft und eine Abteilung der Schulaufsichtsbehörde wird für slowenische und kroatische Schulen errichtet werden.

3. In den Verwaltungs- und Gerichtsbezirken Kärntens, des Burgenlandes und der Steiermark mit slowenischer, kroatischer oder gemischter Bevölkerung wird die slowenische oder kroatische Sprache zusätzlich zum Deutschen als Amtssprache zugelassen. In solchen Bezirken werden die Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur sowohl in slowenischer oder kroatischer Sprache wie in Deutsch verfaßt.

4. Österreichische Staatsangehörige der slowenischen und kroatischen Minderheiten in Kärnten, Burgenland und Steiermark nehmen an den kulturellen, Verwaltungs- und Gerichtseinrichtungen in diesen Gebieten auf Grund gleicher Bedingungen wie andere österreichische Staatsangehörige teil.

5. Die Tätigkeit von Organisationen, die darauf abzielen, der kroatischen oder slowenischen Bevölkerung ihre Eigenschaft und ihre Rechte als Minderheit zu nehmen, ist zu verbieten.

Artikel 8. Demokratische Einrichtungen Österreich wird eine demokratische, auf geheime Wahlen gegründete Regierung haben und verbürgt allen Staatsbürgern ein freies, gleiches und allgemeines Wahlrecht sowie das Recht, ohne Unterschied von Rasse, Geschlecht, Sprache, Religion oder politische Meinung zu einem öffentlichen Amte gewählt zu werden.

Artikel 9. Auflösung nazistischer Organisationen 1. Österreich wird die bereits durch die Erlassung entsprechender und von der Alliierten Kommission für Österreich genehmigter Gesetze begonnenen Maßnahmen zur Auflösung der nationalsozialistischen Partei und der ihr angegliederten und von ihr kontrollierten Organisationen einschließlich der politischen, militärischen und paramilitärischen auf österreichischem Gebiet vollenden. Österreich wird auch die Bemühungen fortsetzen, aus dem österreichischen politischen, wirtschaftlichen und kulturellen Leben alle Spuren des Nazismus zu entfernen, um zu gewährleisten, daß die obgenannten Organisationen nicht in irgendeiner Form wieder ins Leben gerufen werden, und um alle nazistische oder militaristische Tätigkeit und Propaganda in Österreich zu verhindern.

2. Österreich verpflichtet sich, alle Organisationen faschistischen Charakters aufzulösen, die auf seinem Gebiete bestehen, und zwar sowohl politische, militärische und paramilitärische, als auch alle anderen Organisationen, welche eine irgendeiner der Vereinten Nationen feindliche Tätigkeit entfalten oder welche die Bevölkerung ihrer demokratischen Rechte zu berauben bestrebt sind.

3. Österreich verpflichtet sich, unter der Androhung von Strafsanktionen, die umgehend in Übereinstimmung mit den österreichischen Rechtsvorschriften festzulegen sind, das Bestehen und die Tätigkeit der obgenannten Organisationen auf österreichischem Gebiete zu untersagen.

Artikel 10. Besondere Bestimmungen über die Gesetzgebung 1. Österreich verpflichtet sich, die Grundsätze, die in den von der österreichischen Regierung und vom österreichischen Parlament seit dem 1. Mai 1945 angenommenen und von der Alliierten Kommission für Österreich genehmigten, auf die Liquidierung der Überreste des Naziregimes und auf die Wiederherstellung des demokratischen Systems abzielenden Gesetze und Verordnungen enthalten sind, aufrechtzuerhalten und ihre Durchführung fortzusetzen, die seit dem 1. Mai 1945 bereits getroffenen oder eingeleiteten gesetzgeberischen und administrativen Maßnahmen zu vollenden und die in den Artikeln 6, 8 und 9 des vorliegenden Vertrages festgelegten

63

Grundsätze zu kodifizieren und in Kraft zu setzen und, soweit dies nicht schon geschehen ist, alle gesetzgeberischen und administrativen Maßnahmen, die zwischen dem 5. März 1933 und dem 30. April 1945 getroffen wurden und die in Widerspruch mit den in den Artikeln 6, 8 und 9 festgelegten Grundsätzen stehen, aufzuheben oder abzuändern.

2. Österreich verpflichtet sich ferner, das Gesetz vom 3. April 1919, betreffend das Haus Habsburg-Lothringen, aufrechtzuerhalten.

Artikel 11. Anerkennung der Friedensverträge Österreich verpflichtet sich, die volle Geltung der Friedensverträge mit Italien, Rumänien, Bulgarien, Ungarn und Finnland und anderer Abkommen oder Regelungen anzuerkennen, die von den Alliierten und Assoziierten Mächten bezüglich Deutschlands und Japans zur Wiederherstellung des Friedens herbeigeführt worden sind oder künftig herbeigeführt werden.

Teil II Militärische und Luftfahrt-Bestimmungen

Artikel 12. Verbot der Dienstleistung in den österreichischen Streitkräften für ehemalige Mitglieder nazistischer Organisationen und Angehörige bestimmter anderer Personenkreise Folgenden Personen ist es in keinem Falle erlaubt, in den österreichischen Streitkräften zu dienen: 1. Personen, die nicht die österreichische Staatsangehörigkeit besitzen. 2. Österreichische Staatsangehörige, die zu irgendeiner Zeit vor dem 13. März 1938 deutsche Staatsangehörige waren. 3. Österreichische Staatsangehörige, die in der Zeit vom 13. März 1938 bis zum 8. Mai 1945 in der deutschen Wehrmacht im Range eines Obersten oder in einem höheren Range gedient haben. 4. Österreichische Staatsangehörige, die in eine der folgenden Kategorien fallen, mit Ausnahme solcher Personen, die von den zuständigen Stellen gemäß dem österreichischen Recht entlastet worden sind: a) Personen, die zu irgendeiner Zeit der Nationalsozialistischen Deutschen Arbeiterpartei (NSDAP), oder den SS-, SA- oder SD-Organisationen, der Geheimen Staatspolizei (Gestapo) oder dem nationalsozialistischen Soldatenring oder der nationalsozialistischen Offiziersvereinigung angehört haben; b) Führer im nationalsozialistischen Fliegerkorps (NSFK) oder in dem nationalsozialistischen Kraftfahrerkorps (NSKK) in einem Range nicht geringer als der eines Untersturmführers oder Gleichgestellten; c) Funktionäre in einer der von der NSDAP kontrollierten oder ihr angegliederten Organisation in keinem niedrigeren Range als dem entsprechend einem Ortsgruppenleiter; d) Verfasser von Druckwerken oder von Drehbüchern, die wegen ihres nazistischen Charakters von den von der österreichischen Regierung bestellten zuständigen Kommissionen in die Kategorie verbotener Werke eingereiht wurden; e) Leiter industrieller, kommerzieller und finanzieller Unternehmungen, die auf Grund von offiziellen und authentischen Berichten von bestehenden industriellen, kommerziellen und finanziellen Vereinigungen, Gewerkschaften und Parteiorganisationen von den zuständigen Kommissionen als schuldig befunden wurden, an der Durchführung der Ziele der NSDAP oder einer der ihr angeschlossenen Organisationen aktiv mitgearbeitet, die Prinzipien des Nationalsozialismus unterstützt, nationalsozialistische Organisationen oder ihre Tätigkeit finanziert oder für sie Propaganda getrieben und damit den Interessen eines unabhängigen und demokratischen Österreich geschadet zu haben.

gemäß BVG B.G.Bl. 59/1964 war der Artikel 12 mit Verfassungsrang ausgestattet.

durch Erklärung der Republik Österreich gegenüber den anderen Signatarmächten ist der Artikel 12 für obsolet erklärt; infolge der Untätigkeit der Signatarmächte völkerrechtlich anerkannt.

64

Artikel 13. Verbot von Spezialwaffen 1. Österreich soll weder besitzen noch herstellen noch zu Versuchen verwenden: a) irgendeine Atomwaffe, b) irgendeine andere schwere Waffe, die jetzt oder in der Zukunft als Mittel für Massenvernichtung verwendbar gemacht werden kann und als solche durch das zuständige Organ der Vereinten Nationen bezeichnet worden ist, c) irgendeine Art von selbstgetriebenen oder gelenkten Geschossen, Torpedos sowie Apparaten, die für deren Abschuß und Kontrolle dienen, d) Seeminen, e) Torpedos, die bemannt werden können, f) Unterseeboote oder andere Unterwasserfahrzeuge, g) Motor-Torpedoboote, h) spezialisierte Typen von Angriffs-Fahrzeugen, i) Geschütze mit einer Reichweite von mehr als 30 km, j) erstickende, ätzende oder giftige Stoffe oder biologische Substanzen in größeren Mengen oder anderen Typen als solchen, die für erlaubte zivile Zwecke benötigt werden, oder irgendwelche Apparate, die geeignet sind, solche Stoffe oder Substanzen für kriegerische Zwecke herzustellen, zu schleudern oder zu verbreiten.

2. Die Alliierten und Assoziierten Mächte behalten sich das Recht vor, zu diesem Artikel Verbote von irgendwelchen Waffen hinzuzufügen, die als Ergebnis wissenschaftlichen Fortschritts entwickelt werden könnten.

durch Erklärung der Republik Österreich gegenüber den anderen Signatarmächten ist der Artikel 13 Z. 1 lit c) bis j) und Z. 2 für obsolet erklärt; infolge der Untätigkeit der Signatarmächte völkerrechtlich anerkannt; die Alliierten haben von ihrem Recht nach Z. 2 keinen Gebrauch gemacht.

Artikel 14. Verfügung über Kriegsmaterial alliierten und deutschen Ursprungs 1. Alles Kriegsmaterial alliierten Ursprungs in Österreich wird der betreffenden Alliierten oder Assoziierten Macht gemäß den von dieser Macht gegebenen Weisungen zur Verfügung gestellt werden. Österreich verzichtet auf alle Rechte an dem obenerwähnten Kriegsmaterial.

2. Innerhalb eines Jahres vom Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages soll Österreich für Militärzwecke unbrauchbar machen oder vernichten: alles überschüssige Kriegsmaterial deutschen oder nichtalliierten Ursprungs; insoweit als sie sich auf modernes Kriegsmaterial beziehen, alle deutschen und japanischen Zeichnungen einschließlich vorhandener Werkszeichnungen, Muster und Experimentiermodelle und Pläne; alles Kriegsmaterial, das durch Artikel 13 des vorliegenden Vertrages verboten ist; alle spezialisierten Einrichtungen einschließlich Forschungs- und Produktionsausrüstung, die durch Artikel 13 verboten sind und nicht für eine erlaubte Forschung, Entwicklung oder Konstruktion umgeändert werden können.

3. Österreich wird innerhalb von sechs Monaten nach Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages den Regierungen der Sowjetunion, des Vereinigten Königreiches, der Vereinigten Staaten von Amerika und Frankreichs eine Liste von Kriegsmaterial und Einrichtungen übermitteln, die in Paragraph 2 aufgezählt sind.

4. Österreich soll kein Kriegsmaterial deutschen Entwurfes herstellen.

Österreich soll kein Kriegsmaterial deutscher Erzeugung oder deutschen Ursprungs oder Entwurfes öffentlich oder privat oder durch irgendwelche andere Mittel erwerben oder besitzen, mit der Ausnahme, daß die österreichische Regierung zur Aufstellung der österreichischen Streitkräfte beschränkte Mengen von Kriegsmaterial deutscher Erzeugung, deutschen Ursprunges oder Entwurfes, das nach dem Zweiten Weltkrieg in Österreich verblieben ist, verwenden kann.

65

5. Eine Definition und Liste des Kriegsmaterials für die Zwecke des vorliegenden Vertrages sind in Annex I enthalten.

durch Erklärung der Republik Österreich gegenüber den anderen Signatarmächten ist der Artikel 14 für obsolet erklärt; infolge der Untätigkeit der Signatarmächte völkerrechtlich anerkannt.

Artikel 15. Verhinderung der deutschen Wiederaufrüstung 1. Österreich arbeitet mit den Alliierten und Assoziierten Mächten voll zusammen, um zu gewährleisten, daß Deutschland nicht in der Lage ist, außerhalb des deutschen Territoriums Schritte für eine Wiederaufrüstung zu unternehmen.

2. Österreich soll in der militärischen oder zivilen Luftfahrt oder bei Experimenten, Entwürfen, bei der Produktion oder Instandhaltung von Kriegsmaterial weder verwenden noch ausbilden: Personen, die deutsche Staatsangehörige sind oder zu irgendeiner Zeit vor dem 13. März 1938 deutsche Staatsangehörige waren; oder österreichische Staatsangehörige, die von der Dienstleistung in den Streitkräften gemäß Artikel 12 ausgeschlossen sind; oder Personen, die nicht österreichische Staatsangehörige sind.

gemäß BVG B.G.Bl. 59/1964 war der Artikel 15 mit Verfassungsrang ausgestattet.

durch Erklärung der Republik Österreich gegenüber den anderen Signatarmächten ist der Artikel 15 für obsolet erklärt; infolge der Untätigkeit der Signatarmächte völkerrechtlich anerkannt.

Artikel 16. Verbot betreffend Zivilflugzeuge deutscher und japanischer Bauart Österreich soll zivile Luftfahrzeuge deutscher oder japanischer Bauart oder solche Luftfahrzeuge, die eine größere Zahl von Teilen deutscher oder japanischer Herstellung oder Bauart enthalten, weder erwerben noch erzeugen.

durch Erklärung der Republik Österreich gegenüber den anderen Signatarmächten ist der Artikel 16 für obsolet erklärt; infolge der Untätigkeit der Signatarmächte völkerrechtlich anerkannt.

Artikel 17. Dauer der Beschränkungen Jede der militärischen und Luftfahrtsbestimmungen des vorliegenden Vertrages bleibt in Kraft, bis sie zur Gänze oder zum Teil durch ein Abkommen zwischen den Alliierten und Assoziierten Mächten und Österreich oder, nachdem Österreich Mitglied der Vereinten Nationen geworden ist, durch ein Abkommen zwischen dem Sicherheitsrat und Österreich abgeändert wird.

Artikel 18. Kriegsgefangene 1. Österreicher, die derzeit Kriegsgefangene sind, sollen sobald als möglich gemäß Regelungen, die zwischen den einzelnen Mächten, die solche Kriegsgefangene festhalten, und Österreich zu vereinbaren sind, heimbefördert werden.

2. Alle Kosten einschließlich der Unterhaltskosten, die sich aus dem Transport von Österreichern, die derzeit Kriegsgefangene sind, aus den in Betracht kommenden Sammelstellen, wie sie von der Regierung der betreffenden Alliierten oder Assoziierten Macht ausgewählt worden sind, bis zum Punkte ihres Eintrittes auf österreichisches Gebiet ergeben, werden von der österreichischen Regierung getragen werden.

Artikel 19. Kriegsgräber und Denkmäler 1. Österreich verpflichtet sich, die auf österreichischem Gebiet befindlichen Gräber von Soldaten, Kriegsgefangenen und zwangsweise nach Österreich gebrachten Staatsangehörigen der Alliierten Mächte und jener der anderen Vereinten Nationen, die sich mit Deutschland im Kriegszustand befanden, zu achten, zu schützen und zu erhalten; desgleichen die Gedenksteine und Embleme dieser

66

Gräber sowie Denkmäler, die dem militärischen Ruhm der Armeen gewidmet sind, die auf österreichischem Staatsgebiet gegen Hitler-Deutschland gekämpft haben.

2. Die österreichische Regierung wird jede Kommission, Delegation oder andere Organisation anerkennen, die von dem betreffenden Land ermächtigt ist, die in Paragraph 1 angeführten Gräber und Bauten zu identifizieren, zu registrieren, zu erhalten und zu regulieren; sie wird die Arbeit solcher Organisationen erleichtern, sie wird hinsichtlich der obenerwähnten Gräber und Bauten die für nötig befundenen Abkommen mit dem betreffenden Land oder mit jeder von ihm bevollmächtigten Kommission oder Delegation oder mit irgendeiner anderen Organisation abschließen. Sie erklärt desgleichen ihr Einverständnis, in Übereinstimmung mit angemessenen sanitären Vorsichtsmaßnahmen jede Erleichterung für die Exhumierung und Überführung der in den erwähnten Gräbern bestatteten Überreste in deren Heimatland zu gewähren, sei es auf Ansuchen der offiziellen Organisationen des betreffenden Staates oder auf Ansuchen der Angehörigen der beerdigten Personen.

Teil III

Artikel 20. Zurückziehung der Alliierten Streitkräfte 1. Das Übereinkommen über den Kontrollapparat in Österreich vom 28. Juni 1946 verliert mit dem Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages seine Wirksamkeit.

2. Mit dem Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages hört die gemäß Paragraph 4 des Abkommens über Besatzungszonen in Österreich und die Verwaltung der Stadt Wien vom 9. Juli 1945 errichtete interalliierte Kommandantur auf, irgendwelche Funktionen hinsichtlich der Verwaltung der Stadt Wien auszuüben. Das Übereinkommen über die Besatzungszonen in Österreich tritt mit der Beendigung der Räumung Österreichs durch die Streitkräfte der Alliierten und Assoziierten Mächte gemäß Paragraph 3 dieses Artikels außer Kraft.

3. Die Streitkräfte der Alliierten und Assoziierten Mächte und die Mitglieder der Alliierten Kommission für Österreich werden innerhalb von neunzig Tagen, angefangen vom Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages, soweit irgend möglich, spätestens bis zum 31. Dezember 1955, aus Österreich zurückgezogen.

4. Die österreichische Regierung wird den Streitkräften der Alliierten und Assoziierten Mächte und den Mitgliedern der Alliierten Kommission für Österreich bis zu ihrer Zurückziehung aus Österreich alle Rechte, Immunitäten und Begünstigungen gewähren, die ihnen unmittelbar vor dem Inkrafttreten dieses Vertrages zustanden.

5. Die Alliierten und Assoziierten Mächte verpflichten sich, der österreichischen Regierung nach Inkrafttreten dieses Vertrages und innerhalb der in Paragraph 3 dieses Artikels vorgesehenen Frist zurückzustellen: a) alles Geld, das den Alliierten und Assoziierten Mächten für Okkupationszwecke kostenlos zur Verfügung gestellt worden und im Zeitpunkt der Beendigung der Zurückziehung der alliierten Streitkräfte unverausgabt geblieben ist; b) alles österreichische Eigentum, das von alliierten Streitkräften oder von der Alliierten Kommission requiriert wurde und sich noch in deren Besitz befindet. Die sich aus diesem Absatz ergebenden Verpflichtungen sind vorbehaltlich der Bestimmungen des Artikels 22 dieses Vertrages zu erfüllen.

Teil IV Aus dem Krieg herrührende Ansprüche

Artikel 21. Reparationen Von Österreich werden keine Reparationen verlangt, die sich aus dem Bestehen eines Kriegszustandes in Europa nach dem 1. September 1939 ergeben.

67

Artikel 22. Deutsche Vermögenswerte in Österreich Die Sowjetunion, das Vereinigte Königreich, die Vereinigten Staaten von Amerika und Frankreich haben das Recht, über alle ehemaligen deutschen Vermögenswerte in Österreich gemäß dem Protokoll der Berliner Konferenz vom 2. August 1945 zu verfügen. 1. Die Sowjetunion erhält für eine Geltungsdauer von dreißig Jahren Konzessionen auf Ölfelder, die 60% der Ölförderung in Österreich im Jahre 1947 entsprechen, sowie Eigentumsrechte an allen Gebäuden, Konstruktionen, Ausrüstung und anderen Vermögenschaften, die gemäß Liste Nr. 1 und Karte Nr. 1, welche dem Vertrag angeschlossen ist, zu diesen Ölfeldern gehören. 2. Die Sowjetunion erhält Konzession auf 60% aller im östlichen Österreich gelegenen Schurfgebiete, die deutsche Vermögenschaften sind, auf welche die Sowjetunion gemäß dem Potsdamer Abkommen Anspruch hat und welche derzeit in ihrem Besitz sind, gemäß der Liste Nr. 2 und der Karte Nr. 2 (Anm.: Die Karte ist nicht darstellbar.), welche dem Vertrag angeschlossen ist. Die Sowjetunion hat das Recht, in den in diesem Paragraph erwähnten Schurfgebieten acht Jahre hindurch Schurfarbeiten durchzuführen und anschließend durch einen Zeitraum von 25 Jahren, beginnend mit dem Zeitpunkt des Fündigwerdens, Öl zu gewinnen. 3. Die Sowjetunion erhält Ölraffinerien mit einer jährlichen Gesamtproduktion von 420.000 Tonnen Rohöl gemäß Liste Nr. 3. 4. Die Sowjetunion erhält jene mit der Verteilung von Ölprodukten befaßten Unternehmungen, die sie zur Verfügung hat, gemäß der Liste Nr. 4. 5. Die Sowjetunion erhält die in Ungarn, Rumänien und Bulgarien gelegenen Vermögenswerte der DDSG; desgleichen gemäß der Liste Nr. 5 100% der im östlichen Österreich gelegenen Vermögenswerte der Donau-Dampfschiffahrts-Gesellschaft. 6. Die Sowjetunion überträgt an Österreich Vermögenschaften, Rechte und Interessen, die sie als deutsche Vermögenswerte mit der vorhandenen Ausstattung innehat oder beansprucht, und überträgt auch Kriegsindustrie-Unternehmungen zusammen mit vorhandenen Ausstattungen, Häusern und ähnlichem Immobiliarvermögen einschließlich von in Österreich gelegenen Grundstücken, die sie als Kriegsbeute innehat oder beansprucht mit Ausnahme der in den Paragraphen 1, 2, 3, 4 und 5 dieses Artikels erwähnten Vermögenswerte. Österreich verpflichtet sich seinerseits, der Sowjetunion 150,000.000 USA-Dollar in frei konvertierbarer Währung innerhalb eines Zeitraumes von sechs Jahren zu zahlen. Die angeführte Summe wird der Sowjetunion von Österreich in gleichen dreimonatlichen Raten von 6,250.000 Dollar in frei konvertierbarer Währung gezahlt werden. Die erste Zahlung wird am ersten Tag des zweiten Monats geleistet werden, der auf den Monat folgt, in dem der vorliegende Vertrag in Kraft tritt. Die folgenden dreimonatlichen Zahlungen werden am ersten Tag des entsprechenden Monates geleistet werden. Die letzte dreimonatliche Zahlung wird am letzten Tag des Zeitraumes von sechs Jahren nach dem Inkrafttreten des Vertrages geleistet. Die Grundlage für die in diesem Artikel vorgesehenen Zahlungen ist der USA-Dollar zu seiner Goldparität am 1. September 1949, das sind 35 Dollar für eine Unze Gold. Als Sicherstellung für die pünktliche Zahlung der obenerwähnten der Sowjetunion zustehenden Summen wird die Österreichische Nationalbank der Staatsbank der UdSSR innerhalb von zwei Wochen nach Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages Wechsel über die Gesamtsumme von 150,000.000 USA-Dollar ausstellen, die zu den im vorliegenden Artikel vorgesehenen Zeitpunkten fällig zu stellen sind. Die von Österreich auszustellenden Wechsel sind unverzinslich. Die Staatsbank der UdSSR beabsichtigt nicht, diese Wechsel weiterzubegeben, sofern die österreichische Regierung und die Österreichische Nationalbank ihre Verpflichtungen pünktlich und genau erfüllen. 7. Rechtsbestimmungen betreffend die Vermögenswerte: a) Alle ehemaligen deutschen Vermögenswerte, die gemäß Paragraph 1, 2, 3, 4 und 5 dieses Artikels Eigentum der Sowjetunion geworden sind, bleiben grundsätzlich unter österreichischer Staatshoheit und dementsprechend finden die österreichischen Gesetze auf sie Anwendung. b) Hinsichtlich Gebühren und Abgaben, Vorschriften für Handel, Gewerbe und Industrie und der Einhebung von Steuern, unterliegen diese Vermögenswerte nicht weniger günstigen Bestimmungen als jenen, die auf Unternehmungen Anwendung finden oder Anwendung finden werden, die Österreich oder seinen Staatsangehörigen und auch anderen Staaten und Personen gehören, denen Meistbegünstigungsbehandlung gewährt wird. c) Alle ehemaligen deutschen Vermögenswerte, die Eigentum der Sowjetunion geworden sind, sollen nicht ohne Zustimmung der Sowjetunion enteignet werden. d) Österreich wird hinsichtlich der Ausfuhr von Gewinnen und anderen Einkommen (das sind Miet- oder Pachtzinse) in Form von Produkten oder irgendeiner erhaltenen frei konvertierbaren

68

Währung keine Schwierigkeiten bereiten. e) Die der Sowjetunion übertragenen Rechte, Vermögenschaften und Interessen sowie die Rechte, Vermögenschaften und Interessen, welche die Sowjetunion Österreich überträgt, werden ohne Lasten oder Ansprüche seitens der Sowjetunion oder seitens Österreichs übertragen. Unter den Ausdrücken "Lasten und Ansprüche" sind nicht nur Gläubiger-Ansprüche zu verstehen, die sich aus der Ausübung der Alliierten Kontrolle über diese Vermögenschaften, Rechte und Interessen nach dem 8. Mai 1945 ergeben, sondern auch alle anderen Ansprüche einschließlich Ansprüchen hinsichtlich Steuern. Der gegenseitige Verzicht der Sowjetunion und Österreichs auf Lasten und Ansprüche bezieht sich auf alle Lasten und Ansprüche, die im Zeitpunkt bestehen, in dem Österreich die Rechte der Sowjetunion auf die ihr übertragenen deutschen Vermögenswerte formell einträgt, und die im Zeitpunkt der tatsächlichen Übertragung der von der Sowjetunion überlassenen Vermögenswerte an Österreich bestehen. 8. Die Übertragung aller in Paragraph 6 des vorliegenden Artikels vorgesehenen Vermögenschaften, Rechte und Interessen auf Österreich sowie die formelle Eintragung der Rechte der Sowjetunion auf die zu übertragenden deutschen Vermögenswerte wird innerhalb von zwei Monaten vom Tag des Inkrafttretens dieses Vertrages durchgeführt. 9. Die Sowjetunion erhält desgleichen das Eigentum an den Vermögenschaften, Rechten und Interessen hinsichtlich aller Vermögenswerte, die zum Betrieb der in den nachstehenden Listen 1, 2, 3, 4 und 5 aufgezählten Vermögenschaften von sowjetischen Organisationen seit dem 8. Mai 1945 geschaffen oder käuflich erworben wurden, wo immer sie im östlichen Österreich gelegen sein mögen. Die in den Absätzen a, b, c und d des Paragraph 7 dieses Artikels angeführten Bestimmungen finden auf diese Vermögenswerte entsprechend Anwendung. 10. Meinungsverschiedenheiten, die sich hinsichtlich der Anwendung der Bestimmungen des vorliegenden Artikels ergeben, sind im Wege von zweiseitigen Verhandlungen zwischen den beteiligten Parteien beizulegen. Im Falle, daß eine Einigung im Wege von zweiseitigen Verhandlungen zwischen den Regierungen der Sowjetunion und Österreichs innerhalb von drei Monaten nicht erreicht wird, werden Meinungsverschiedenheiten zwecks Beilegung einer Schiedskommission überwiesen, die aus einem Vertreter der Sowjetunion, einem Vertreter Österreichs und zusätzlich einem dritten Mitglied besteht, das Staatsangehöriger eines dritten Landes ist und auf Grund einer Einigung zwischen den beiden Regierungen ausgewählt wird. 11. Das Vereinigte Königreich, die Vereinigten Staaten von Amerika und Frankreich übertragen hiemit Österreich alle Vermögenschaften, Rechte und Interessen, die von ihnen oder in ihrem Namen in Österreich als ehemalige deutsche Vermögenswerte oder Kriegsbeute innegehabt oder beansprucht werden. Die Österreich gemäß diesem Paragraphen übertragenen Vermögenschaften, Rechte und Interessen gehen seitens des Vereinigten Königreiches, der Vereinigten Staaten von Amerika oder Frankreichs frei von allen Lasten oder Ansprüchen, die sich aus der Ausübung ihrer Kontrolle dieser Vermögenschaften, Rechte oder Interessen nach dem 8. Mai 1945 ergeben, auf Österreich über. 12. Nach Erfüllung aller Verpflichtungen, die in den Bestimmungen des vorliegenden Artikels festgesetzt oder aus solchen Bestimmungen abgeleitet werden, durch Österreich sind die Ansprüche der Alliierten und Assoziierten Mächte hinsichtlich ehemaliger deutscher Vermögenswerte in Österreich, die sich auf die Beschlüsse der Berliner Konferenz vom 2. August 1945 gründen, als voll befriedigt anzusehen. 13. Österreich verpflichtet sich, mit Ausnahme der erzieherischen, kulturellen, caritativen und religiösen Zwecken dienenden Vermögenschaften keine der ihm als ehemalige deutsche Vermögenswerte übertragenen Vermögenschaften, Rechte und Interessen in das Eigentum deutscher juristischer Personen oder - sofern der Wert der Vermögenschaften, Rechte oder Interessen 260.000 Schillinge übersteigt - in das Eigentum deutscher physischer Personen zu übertragen. Österreich verpflichtet sich ferner, diejenigen in den Listen 1 und 2 dieses Artikels erwähnten Rechte und Vermögenschaften, welche von der Sowjetunion gemäß dem österreichisch- sowjetischen Memorandum vom 15. April 1955 an Österreich übertragen werden, nicht in ausländisches Eigentum zu übertragen. 14. Die Vorschriften dieses Artikels unterliegen den Bestimmungen des Annexes II dieses Vertrages.

Liste 1. bis Liste 5.

69

durch Erklärung der Republik Österreich gegenüber den anderen Signatarmächten ist der Artikel 22 Z. 13 für obsolet erklärt; infolge der Untätigkeit der Signatarmächte völkerrechtlich anerkannt.

Artikel 23. Österreichisches Vermögen in Deutschland und Verzicht Österreichs auf Forderungen gegenüber Deutschland 1. Vom Zeitpunkt des Inkrafttretens des vorliegenden Vertrages ist das in Deutschland befindliche Vermögen der österreichischen Regierung oder österreichischer Staatsangehöriger einschließlich von Vermögen, das nach dem 12. März 1938 gewaltsam aus dem österreichischen Staatsgebiet nach Deutschland verbracht worden ist, seinen Eigentümern wieder zurückzugeben. Diese Bestimmung bezieht sich nicht auf das Eigentum von Kriegsverbrechern oder Personen, die den Strafbestimmungen der Entnazifizierungsmaßnahmen unterliegen; solches Vermögen wird der österreichischen Regierung zur Verfügung gestellt, sofern es nicht gemäß den in Deutschland nach dem 8. Mai 1945 in Kraft stehenden Gesetzen oder Verordnungen blockiert oder konfisziert wurde.

2. Die Wiederherstellung österreichischer Vermögensrechte in Deutschland ist im Einklang mit Maßnahmen durchzuführen, die durch die Besatzungsmächte in Deutschland in ihren Besatzungszonen festgelegt werden.

3. Unbeschadet dieser und aller anderen zugunsten Österreichs und österreichischer Staatsangehöriger getroffenen Verfügungen der Besatzungsmächte in Deutschland verzichtet Österreich, unbeschadet der Gültigkeit bereits getroffener Regelungen, im eigenen Namen und im Namen der österreichischen Staatsangehörigen auf alle am 8. Mai 1945 noch offenen Forderungen gegen Deutschland und deutsche Staatsangehörige, mit Ausnahme jener, die aus Verträgen und anderen Verpflichtungen stammen, die vor dem 13. März 1938 eingegangen wurden sowie der vor dem 13. März 1938 erworbenen Rechte. Dieser Verzicht umfaßt alle Forderungen hinsichtlich der während der Zeit der Annexion Österreichs durch Deutschland durchgeführten Transaktionen und alle Forderungen hinsichtlich der während dieses Zeitraumes erlittenen Verluste oder Schäden, insbesondere hinsichtlich der im Besitz der österreichischen Regierung oder österreichischer Staatsangehöriger befindlichen öffentlichen deutschen Schulden und der Zahlungsmittel, die zur Zeit der Geldkonversion eingezogen wurden. Solche Zahlungsmittel sind bei Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages zu vernichten.

Artikel 24. Verzicht Österreichs auf Ansprüche gegen die Alliierten 1. Österreich verzichtet im Namen der österreichischen Regierung oder österreichischer Staatsangehöriger auf alle Ansprüche irgendwelcher Art gegen die Alliierten und Assoziierten Mächte, soweit sich solche Ansprüche unmittelbar aus dem Krieg in Europa nach dem 1. September 1939 oder aus Maßnahmen, die infolge des Kriegszustandes in Europa nach diesem Datum ergriffen wurden, ergeben, gleichgültig, ob sich die Alliierte oder Assoziierte Macht zu jenem Zeitpunkt mit Deutschland im Krieg befand oder nicht. Dieser Verzicht umfaßt folgende Ansprüche: a) Ansprüche für Verluste oder Schäden, die infolge von Handlungen der Streitkräfte oder Behörden Alliierter oder Assoziierter Mächte erlitten wurden; b) Ansprüche, die sich aus der Anwesenheit, aus Operationen oder Handlungen von Streitkräften oder Behörden Alliierter oder Assoziierter Mächte auf österreichischem Staatsgebiet ergeben; c) Ansprüche hinsichtlich der Entscheidungen oder Anordnungen von Prisengerichten der Alliierten oder Assoziierten Mächte, wobei Österreich damit einverstanden ist, alle Entscheidungen und Anordnungen solcher Prisengerichte, die vom 1. September 1939 an ergangen sind und sich auf österreichischen Staatbürgern gehörige Schiffe oder Güter oder auf die Bezahlung von Kosten beziehen, als gültig und bindend anzuerkennen; d) Ansprüche, die sich aus der Ausübung oder vermeintlichen Ausübung von Rechten der Kriegsführenden ergeben.

2. Die Bestimmungen dieses Artikels schließen vollständig und endgültig alle Ansprüche der hierin angeführten Natur aus, die von nun an erloschen sein sollen, welche Vertragsteile auch immer ein Interesse daran haben mögen. Die österreichische Regierung stimmt zu, eine billige Entschädigung in Schillingen den Personen zu leisten, die den Streitkräften der Alliierten oder Assoziierten Mächte im österreichischen Staatsgebiet auf Grund von Requisition Güter geliefert oder Dienste geleistet haben und ebenso eine Entschädigung zur Befriedigung von Ansprüchen

70

aus Nichtkampfschäden gegen die Streitkräfte der Alliierten oder Assoziierten Mächte, die auf österreichischem Staatsgebiet entstanden sind.

3. Desgleichen verzichtet Österreich im Namen der österreichischen Regierung oder österreichischer Staatsangehöriger auf alle Ansprüche der in Paragraph 1 dieses Artikels bezeichneten Art gegen jede Vereinte Nation, deren diplomatische Beziehungen mit Deutschland zwischen dem 1. September 1939 und dem 1. Jänner 1945 abgebrochen waren und die mit den Alliierten oder Assoziierten Mächten aktiv zusammengearbeitet hat.

4. Die österreichische Regierung wird für alliiertes Militärgeld im Nennwert von fünf Schilling und darunter, das in Österreich von alliierten Militärbehörden ausgegeben wurde, einschließlich jenes Geldes, das sich beim Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages im Umlauf befindet, die volle Einlösepflicht übernehmen. Von den alliierten Militärbehörden ausgegebene Noten im Nennwert von mehr als fünf Schilling werden vernichtet und Ansprüche in diesem Zusammenhang können gegen keine der Alliierten und Assoziierten Mächte erhoben werden.

5. Der Verzicht auf Ansprüche durch Österreich nach Paragraph 1 dieses Artikels umfaßt alle Ansprüche, die sich aus Maßnahmen ergeben, die von irgendeiner Alliierten oder Assoziierten Macht hinsichtlich solcher Schiffe ergriffen wurden, die österreichischen Staatsangehörigen im Zeitraum zwischen dem 1. September 1939 und dem Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages gehörten, und ebenso alle Ansprüche und Schulden, die sich aus jetzt in Kraft befindlichen Abkommen über Kriegsgefangene ergeben.

Teil V Eigentum, Rechte und Interessen

Artikel 25. Vermögen der Vereinten Nationen in Österreich 1. Soweit Österreich dies nicht schon durchgeführt hat, wird es alle den Vereinten Nationen und ihren Staatsangehörigen gehörenden gesetzlichen Rechte und Interessen in Österreich wiederherstellen, wie sie an dem Tag bestanden, an dem die Feindseligkeiten zwischen Deutschland und der betreffenden Vereinten Nation begannen, und wird alles Vermögen der Vereinten Nationen und ihrer Staatsangehörigen in Österreich zurückgeben, wie es jetzt vorhanden ist.

2. Die österreichische Regierung verpflichtet sich, alle unter diesen Artikel fallenden Vermögenschaften, Rechte und Interessen frei von allen Belastungen und Kosten jeder Art wiederherzustellen, denen sie als Folge des Krieges mit Deutschland unterworfen sein mögen, und ohne Auferlegung irgendwelcher Kosten durch die österreichische Regierung aus Anlaß ihrer Rückgabe. Die österreichische Regierung wird alle Maßnahmen der Beschlagnahme, Sequestrierung oder Kontrolle für nichtig erklären, die gegen Vermögen von Vereinten Nationen in Österreich in der Zeit zwischen dem Tag des Beginns der Feindseligkeiten zwischen Deutschland und der betreffenden Vereinten Nation und dem Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages ergriffen wurden. In Fällen, in denen das Eigentum nicht innerhalb von sechs Monaten nach Inkrafttreten dieses Vertrages zurückgegeben worden ist, ist die Anmeldung zwecks Rückgabe des Eigentums bei den österreichischen Behörden spätestens innerhalb von zwölf Monaten nach Inkrafttreten des Vertrages vorzunehmen, ausgenommen in Fällen, in denen der Anspruchstellende beweisen kann, daß er innerhalb dieser Zeit seine Anmeldung nicht vornehmen konnte.

3. Die österreichische Regierung wird Übertragungen in bezug auf Staatsangehörigen der Vereinten Nationen gehörende Vermögenschaften, Rechte und Interessen jeder Art, für ungültig erklären, soferne solche Übertragungen durch von Regierungen der Achsenmächte oder deren Dienststellen in der Zeit zwischen dem Beginn der Feindseligkeiten zwischen Deutschland und der betreffenden Vereinten Nation und dem 8. Mai 1945 ausgeübten Zwang zustande gekommen sind.

4. a) In Fällen, in denen die österreichische Regierung eine Entschädigung für Verluste leistet, die auf Grund einer während der deutschen Besetzung Österreichs oder während des Krieges erlittenen Verletzung oder einer Schädigung an Vermögen in Österreich entstanden

71

sind, soll den Staatsangehörigen der Vereinten Nationen keine weniger vorteilhafte Behandlung eingeräumt werden, als österreichischen Staatsangehörigen gewährt wird; und in solchen Fällen sollen Staatsangehörige der Vereinten Nationen, die unmittelbar oder mittelbar Eigentumsinteressen an Gesellschaften oder Vereinigungen besitzen, die nicht Staatsangehörige der Vereinten Nationen im Sinne des Paragraphen 8a dieses Artikels sind, eine Entschädigung erhalten, die unter Zugrundelegung des gesamten Verlustes oder Schadens, den diese Gesellschaften oder Vereinigungen erlitten haben, berechnet ist, und in jenem Verhältnis zu diesem Verlust oder Schaden steht, das der kapitalsmäßigen Beteiligung eines solchen Staatsangehörigen an der Gesellschaft oder Vereinigung entspricht. b) Die österreichische Regierung wird den Vereinten Nationen und deren Staatsangehörigen in der Zuteilung von Material für die Reparatur oder den Wiederaufbau ihres Eigentums in Österreich und in der Zuteilung von Devisen für die Einfuhr von solchem Material die gleiche Behandlung wie den österreichischen Staatsangehörigen gewähren.

5. Alle angemessenen Ausgaben, die in Österreich im Zusammenhang mit der Geltendmachung von Ansprüchen, einschließlich der Kosten für die Festsetzung des Verlustes oder Schadens, erwachsen, werden von der österreichischen Regierung getragen.

6. Staatsangehörige der Vereinten Nationen und deren Vermögen sind von allen außerordentlichen Steuern, Abgaben und Auflagen befreit, mit denen ihre Kapitalswerte in Österreich durch die österreichische Regierung oder irgendeine österreichische Behörde zwischen dem Zeitpunkt der Übergabe der deutschen Streitkräfte und dem Inkrafttreten dieses Vertrages zu dem besonderen Zwecke belastet worden sind, Ausgaben, die sich aus dem Kriege ergeben, oder die Kosten der Besatzungstruppen damit zu decken. Beträge, die aus diesem Titel bezahlt wurden, sind zurückzuerstatten.

7. An Stelle der Bestimmungen dieses Artikels können der Eigentümer des betreffenden Vermögens und die österreichische Regierung eine Vereinbarung treffen.

8. Die in diesem Artikel gebrauchten Ausdrücke: a) "Staatsangehörige der Vereinten Nationen" bedeuten physische Personen, die im Zeitpunkt des Inkrafttretens dieses Vertrages Staatsangehörige irgendeiner der Vereinten Nationen sind, oder Gesellschaften oder Vereinigungen, die im Zeitpunkt des Inkrafttretens dieses Vertrages gemäß dem Recht irgendeiner der Vereinten Nationen errichtet worden sind, vorausgesetzt, daß diese physischen Personen, Gesellschaften oder Vereinigungen diesen Status auch am 8. Mai 1945 besessen haben. Der Ausdruck "Staatsangehörige der Vereinten Nationen" schließt auch alle physischen Personen, Gesellschaften und Vereinigungen ein, die gemäß den während des Krieges in Österreich geltenden Gesetzen als Feinde behandelt worden sind. b) "Eigentümer" bedeutet eine der Vereinten Nationen oder einen Staatsangehörigen einer der Vereinten Nationen im Sinne der Definition des oben angeführten Absatzes a), der einen Rechtsanspruch auf das in Frage stehende Vermögen hat, und umfaßt auch den Rechtsnachfolger des Eigentümers, vorausgesetzt, daß der Rechtsnachfolger gleichfalls eine Vereinte Nation oder ein Staatsangehöriger einer Vereinten Nation im Sinne der Definition des Absatzes a) ist. Wenn der Rechtsnachfolger das Vermögen in einem beschädigten Zustand erworben hat, behält der Übertragende seine Rechte auf Entschädigung gemäß diesem Artikel; Verpflichtungen nach Landesrecht zwischen dem Übertragenden und dem Erwerber werden hiedurch nicht berührt. c) "Vermögen" bedeutet alles bewegliche oder unbewegliche, materielle oder immaterielle Vermögen einschließlich gewerblichen, literarischen und künstlerischen Eigentums sowie alle Eigentumsrechte und -interessen jeder Art.

9. Die Bestimmungen dieses Artikels finden keine Anwendung auf die Übertragung von Vermögen, Rechten oder Interessen von Vereinten Nationen oder von Staatsangehörigen Vereinter Nationen in Österreich, die in Übereinstimmung mit Gesetzen und Verordnungen erfolgte, die als österreichisches Recht am 28. Juni 1946 in Kraft waren.

10. Die österreichische Regierung anerkennt, daß das Abkommen von Brioni vom 10. August 1942 null und nichtig ist. Sie verpflichtet sich, mit den anderen Signataren des Abkommens von

72

Rom vom 21. März 1923 an Verhandlungen teilzunehmen, die den Zweck verfolgen, in die Bestimmungen des Abkommens die nötigen Modifikationen einzufügen, um eine billige Regelung der darin vorgesehenen Annuitäten sicherzustellen.

Artikel 26. Vermögenschaften, Rechte und Interessen von Minderheitsgruppen in Österreich 1. Soweit solche Maßnahmen noch nicht getroffen worden sind, verpflichtet sich Österreich in allen Fällen, in denen Vermögenschaften, gesetzliche Rechte oder Interessen in Österreich seit dem 13. März 1938 wegen der rassischen Abstammung oder der Religion des Eigentümers Gegenstand gewaltsamer Übertragung oder von Maßnahmen der Sequestrierung, Konfiskation oder Kontrolle gewesen sind, das angeführte Vermögen zurückzugeben und diese gesetzlichen Rechte und Interessen mit allem Zubehör wiederherzustellen. Wo eine Rückgabe oder Wiederherstellung nicht möglich ist, wird für auf Grund solcher Maßnahmen erlittene Verluste eine Entschädigung in einem Ausmaß gewährt, wie sie bei Kriegsschäden österreichischen Staatsangehörigen jetzt oder späterhin generell gegeben wird. 2. Österreich stimmt zu, alle Vermögenschaften, gesetzlichen Rechte und Interessen in Österreich, die Personen, Organisationen oder Gemeinschaften gehören, die einzeln oder als Mitglieder von Gruppen rassischen, religiösen oder anderen Naziverfolgungsmaßnahmen unterworfen worden sind, unter seine Kontrolle zu nehmen, wenn, falls es sich um Personen handelt, diese Vermögenschaften, Rechte und Interessen ohne Erben bleiben oder durch sechs Monate nach Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages nicht beansprucht werden oder wenn, falls es sich um Organisationen und Gemeinschaften handelt, diese Organisationen und Gemeinschaften aufgehört haben zu bestehen. Österreich soll diese Vermögenschaften, Rechte und Interessen geeigneten, von den vier Missionschefs in Wien im Wege von Vereinbarungen mit der österreichischen Regierung zu bestimmenden Dienststellen oder Organisationen übertragen, damit sie für Hilfe und Unterstützung von Opfern der Verfolgung durch die Achsenmächte und für Wiedergutmachung an solche verwendet werden; diese Bestimmungen sind dahin zu verstehen, daß sie von Österreich keine Zahlungen in fremder Währung oder andere Überweisungen an fremde Länder erfordern, die eine Belastung der österreichischen Wirtschaft darstellen würden. Diese Übertragung wird innerhalb von achtzehn Monaten nach Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages durchgeführt werden und Vermögenschaften, Rechte und Interessen, deren Wiederherstellung in Paragraph 1 dieses Artikels verlangt wird, einschließen.

Artikel 27. Österreichisches Vermögen im Gebiete der Alliierten und Assoziierten Mächte 1. Die Alliierten und Assoziierten Mächte erklären ihre Absicht, österreichische Vermögenschaften, Rechte und Interessen, so wie sie sich derzeit in ihren Gebieten vorfinden, zurückzustellen oder, soweit solche Vermögenschaften, Rechte und Interessen einer Liquidierungs-, Verwendungs- oder sonstigen Verwertungsmaßnahme unterzogen worden sind, den Erlös, der sich aus der Liquidierung, Verwendung oder Verwertung solcher Vermögenschaften, Rechte und Interessen ergeben hat, abzüglich der aufgelaufenen Gebühren, Verwaltungsausgaben, Gläubigerforderungen und anderen ähnlichen Lasten auszufolgen. Die Alliierten und Assoziierten Mächte sind bereit, zu diesem Behufe Vereinbarungen mit der österreichischen Regierung abzuschließen.

2. Unbeschadet der vorstehenden Bestimmungen wird der Föderativen Volksrepublik Jugoslawien das Recht eingeräumt, österreichische Vermögenschaften, Rechte und Interessen, die sich im Zeitpunkt des Inkrafttretens des vorliegenden Vertrages auf jugoslawischem Gebiet befinden, zu beschlagnahmen, zurückzubehalten oder zu liquidieren. Die österreichische Regierung verpflichtet sich, österreichische Staatsangehörige, deren Vermögen auf Grund dieses Paragraphen herangezogen wird, zu entschädigen.

Artikel 28. Schulden 1. Die Alliierten und Assoziierten Mächte anerkennen, daß Zinsenzahlungen und ähnliche Auflagen, die österreichische Staatspapiere belasten und nach dem 12. März 1938 und vor dem 8. Mai 1945 fällig wurden, einen Anspruch gegen Deutschland und nicht gegen Österreich darstellen.

2. Die Alliierten und Assoziierten Mächte erklären ihre Absicht, von den Bestimmungen von Anleiheabkommen, die von der österreichischen Regierung vor dem 13. März 1938

73

abgeschlossen wurden, keinen Gebrauch zu machen, insoweit diese Bestimmungen den Gläubigern ein Kontrollrecht über die österreichischen Staatsfinanzen einräumen.

3. Das Bestehen des Kriegszustandes zwischen den Alliierten und Assoziierten Mächten und Deutschland berührt an sich nicht die Verpflichtung zur Bezahlung von Geldschulden, die entweder aus vor Bestehen des Kriegszustandes stammenden Verpflichtungen und Verträgen herrühren oder aus Rechten hervorgehen, die vor Bestehen des Kriegszustandes erworben wurden, soweit diese Schulden vor dem Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages fällig geworden sind und die der Regierung oder den Staatsangehörigen einer der Alliierten und Assoziierten Mächte gegen die Regierung oder Staatsangehörige Österreichs zustehen, oder die der Regierung oder Staatsangehörigen Österreichs gegen die Regierung oder Staatsangehörige einer der Alliierten und Assoziierten Mächte zustehen.

4. Soweit nicht in dem vorliegenden Vertrag ausdrücklich etwas anderes bestimmt ist, ist darin nichts dahin auszulegen, daß dadurch das Schuldner-Gläubigerverhältnis beeinträchtigt wird, das sich aus Verträgen ergibt, die zu irgendeinem Zeitpunkt vor dem 1. September 1939 entweder von der österreichischen Regierung oder von Personen, die am 12. März 1938 österreichische Staatsangehörige waren, abgeschlossen worden sind.

Teil VI Allgemeine Wirtschaftsbeziehungen

Artikel 29. 1. Bis zum Abschluß von Handelsverträgen oder -abkommen zwischen einzelnen der Vereinten Nationen und Österreich gewährt die österreichische Regierung während eines Zeitraumes von achtzehn Monaten vom Inkrafttreten des vorliegenden Vertrages jeder der Vereinten Nationen, die Österreich tatsächlich in reziproker Weise eine gleichartige Behandlung in analogen Angelegenheiten einräumt, folgende Behandlung: a) In allem, was Abgaben und Lasten auf die Ein- oder Ausfuhr, die innerstaatliche Besteuerung eingeführter Waren und sämtliche einschlägigen Regelungen betrifft, wird den Vereinten Nationen die bedingungslose Meistbegünstigung gewährt. b) In jeder anderen Hinsicht wird Österreich Güter, die aus dem Gebiet einer der Vereinten Nationen stammen oder für deren Gebiet bestimmt sind, im Verhältnis zu den gleichen Gütern, die aus dem Gebiet einer anderen der Vereinten Nationen oder irgendeinem anderen fremden Lande stammen oder dorthin bestimmt sind, nicht willkürlich diskriminierend behandeln. c) Staatsangehörigen der Vereinten Nationen, einschließlich juristischen Personen, wird in allen Angelegenheiten, die Handel, Industrie, Schiffahrt und andere Formen der Geschäftstätigkeit innerhalb Österreichs betreffen, die gleiche Behandlung wie den Inländern und der meistbegünstigten Nation gewährt. Diese Bestimmungen finden auf die Handelsluftfahrt keine Anwendung. d) Österreich gewährt keinem Land für den Betrieb von Handelsflugzeugen im internationalen Verkehr ausschließliche oder präferenzielle Rechte, es bietet allen Vereinten Nationen gleiche Möglichkeiten, internationale Handelsluftfahrtsrechte auf österreichischem Staatsgebiet zu erwerben, einschließlich des Rechtes der Landung zur Brennstoffaufnahme und Reparatur, und gewährt hinsichtlich des Betriebes von Handelsflugzeugen im internationalen Verkehr allen Vereinten Nationen auf Grundlage der Gegenseitigkeit und nicht diskriminierender Behandlung das Recht, über österreichisches Gebiet zu fliegen ohne zu landen. Diese Bestimmungen dürfen die Interessen der österreichischen Landesverteidigung nicht beeinträchtigen.

2. Es besteht Einverständnis darüber, daß die obigen Verpflichtungen Österreichs den Ausnahmen unterworfen sind, die üblicherweise in den vor dem 13. März 1938 von Österreich abgeschlossenen Handelsverträgen enthalten waren; die Bestimmungen bezüglich der von jeder der Vereinten Nationen gewährten Gegenseitigkeit sind gleichfalls mit jenen Ausnahmen zu verstehen, die üblicherweise in den von diesem Staat geschlossenen Handelsverträgen enthalten sind.

Teil VII Regelung von Streitfällen

74

Artikel 30. 1. Alle Streitfälle, die bei Ausführung des Artikels über das Eigentum der Vereinten Nationen in Österreich dieses Vertrages entstehen könnten, werden einer auf paritätischer Grundlage gebildeten Vergleichskommission, die aus einem Vertreter der Regierung der in Betracht kommenden Vereinten Nation und einem Vertreter der österreichischen Regierung besteht, überwiesen werden. Wenn innerhalb von drei Monaten, nachdem der Streitfall der Vergleichskommission überwiesen wurde, keine Einigung erzielt worden ist, kann jede der Regierungen die Zuziehung eines dritten Mitgliedes zur Kommission beantragen, das von den beiden Regierungen einvernehmlich aus den Angehörigen eines dritten Landes ausgewählt wird. Sollten die beiden Regierungen innerhalb von zwei Monaten zu keinem Einverständnis über die Wahl eines dritten Mitgliedes der Kommission gelangen, kann jede der beiden Regierungen die Chefs der diplomatischen Missionen der Sowjetunion, des Vereinigten Königreiches, der Vereinigten Staaten von Amerika und Frankreichs in Wien ersuchen, die Bestellung vorzunehmen. Wenn sich die Missionschefs innerhalb eines Zeitraumes von einem Monat nicht über die Bestellung dieses dritten Mitgliedes einigen können, kann der Generalsekretär der Vereinten Nationen von jeder der beiden Parteien ersucht werden, die Bestellung vorzunehmen.

2. Wenn eine Vergleichskommission nach Paragraph 1 dieses Artikels bestellt ist, hat sie die Jurisdiktion über alle Streitfälle, die in Hinkunft zwischen der in Betracht kommenden Vereinten Nation und Österreich bezüglich der Anwendung oder der Auslegung des in Paragraph 1 dieses Artikels genannten Artikels entstehen könnten, und übt die ihr durch diese Bestimmungen zugewiesenen Funktionen aus.

3. Jede Vergleichskommission bestimmt ihr Verfahren selbst, wobei eine der Gerechtigkeit und der Billigkeit entsprechende Geschäftsordnung anzunehmen ist.

4. Jede Regierung bezahlt das Honorar des von ihr bestellten Mitgliedes der Vergleichskommission und jedes Bevollmächtigten, den sie zu ihrer Vertretung vor der Kommission bestimmt. Das Honorar des dritten Mitgliedes wird durch besondere Vereinbarung zwischen den in Betracht kommenden Regierungen festgesetzt und zusammen mit den gemeinsamen Auslagen jeder Kommission zu gleichen Teilen durch die beiden Regierungen bezahlt.

5. Die Parteien verpflichten sich, daß ihre Behörden der Vergleichskommission direkt jeden in ihrer Macht stehenden Beistand leisten werden.

6. Die Entscheidung der Mehrzahl der Mitglieder der Kommission stellt die Entscheidung der Kommission dar und ist von den Parteien als endgültig und bindend anzunehmen.

Teil VIII Verschiedene wirtschaftliche Bestimmungen

Artikel 31. Bestimmungen betreffend die Donau Die Schiffahrt auf der Donau ist für die Angehörigen, die Handelsschiffe und die Waren aller Staaten auf Grundlage der Gleichstellung bezüglich der Hafen- und Schiffahrtsgebühren und der Bedingungen für die Handelsschiffahrt frei und offen. Vorstehendes findet keine Anwendung auf den Verkehr zwischen Häfen desselben Staates.

Artikel 32. Transiterleichterungen 1. Österreich wird soweit wie möglich den Eisenbahn-Transitverkehr durch sein Staatsgebiet zu angemessenen Tarifen erleichtern und ist bereit, mit den Nachbarstaaten zu diesem Zwecke notwendige Gegenseitigkeitsabkommen abzuschließen.

2. Die Alliierten und Assoziierten Mächte verpflichten sich, die Aufnahme von Bestimmungen zwecks Erleichterung des Transits und der Verbindungen ohne Zölle und sonstige Lasten zwischen Salzburg und Lofer (Salzburg) über den Reichenhall-Steinpaß und zwischen Scharnitz (Tirol) und Ehrwald (Tirol) über Garmisch-Partenkirchen in die Regelung hinsichtlich Deutschland zu unterstützen.

75

Artikel 33. Anwendungsbereich Die mit "Vermögen der Vereinten Nationen in Österreich" und "Allgemeine Wirtschaftsbeziehungen" überschriebenen Artikel dieses Vertrages sind auf die Alliierten und Assoziierten Mächte und diejenigen der Vereinten Nationen anzuwenden, die diesen Status am 8. Mai 1945 hatten und deren diplomatische Beziehungen mit Deutschland im Zeitraum zwischen dem 1. September 1939 und 1. Jänner 1945 abgebrochen worden sind.

Teil IX Schlußbestimmungen

Artikel 34. Missionschefs 1. Für einen Zeitraum, der achtzehn Monate vom Inkrafttreten dieses Vertrages an gerechnet nicht zu überschreiten hat, werden die Chefs der diplomatischen Missionen der Sowjetunion, des Vereinigten Königreiches, der Vereinigten Staaten von Amerika und Frankreichs in Wien im einvernehmlichen Vorgehen die Alliierten und Assoziierten Mächte in allen die Durchführung und Auslegung des vorliegenden Vertrages betreffenden Fragen der österreichischen Regierung gegenüber vertreten.

2. Die vier Missionschefs werden der österreichischen Regierung Anleitung, technischen Rat und Aufklärung geben, die etwa erforderlich sein sollten, um die rasche und wirksame Durchführung des vorliegenden Vertrages sowohl dem Wortlaut als dem Sinne nach zu gewährleisten.

3. Die österreichische Regierung wird den genannten vier Missionschefs jede notwendige Information erteilen und jeden Beistand leisten, den sie zur Erfüllung der ihnen aus diesem Vertrage erwachsenden Aufgaben benötigen sollten.

Artikel 35. Auslegung des Vertrages 1. Soweit kein anderes Verfahren in irgendeinem Artikel des vorliegenden Vertrages besonders vorgesehen ist, wird jede Meinungsverschiedenheit über die Auslegung oder die Durchführung des Vertrages, die nicht durch unmittelbare diplomatische Verhandlungen beigelegt wird, den vier Missionschefs überwiesen, die gemäß Artikel 34 vorgehen, jedoch mit der Maßgabe, daß die Missionschefs in diesem Fall nicht durch die in diesem Artikel vorgesehene Frist beschränkt sind. Jede Meinungsverschiedenheit dieser Art, die von ihnen nicht innerhalb eines Zeitraumes von zwei Monaten beigelegt worden ist, wird, falls sich die streitenden Parteien nicht über andere Mittel der Beilegung einigen, auf Ersuchen einer der beiden Parteien einer Kommission überwiesen, die aus einem Vertreter jeder Partei und einem dritten Mitglied besteht, das von den beiden Parteien einvernehmlich aus Angehörigen eines dritten Staates ausgewählt wird. Sollten sich die beiden Parteien innerhalb eines Monats nicht über die Bestellung des dritten Mitgliedes einigen können, kann der Generalsekretär der Vereinten Nationen von jeder der beiden Parteien ersucht werden, die Bestellung vorzunehmen.

2. Die Entscheidung der Mehrzahl der Mitglieder der Kommission stellt die Entscheidung der Kommission dar und ist von den Parteien als endgültig und bindend anzunehmen.

Artikel 36. Geltung der Annexe Die Bestimmungen der Annexe haben als integrierende Bestandteile dieses Vertrages Geltung und Wirksamkeit.

Artikel 37. Beitritt zum Vertrage 1. Jedes Mitglied der Vereinten Nationen, das am 8. Mai 1945 sich mit Deutschland im Kriegszustand befunden und den Status einer Vereinten Nation besessen hat und nicht Signatar des vorliegenden Vertrages ist, kann dem Vertrag beitreten und ist nach Beitritt für die Zwecke des Vertrages als Assoziierte Macht anzusehen.

2. Die Beitrittsurkunden sollen bei der Regierung der Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken hinterlegt werden und treten mit der Hinterlegung in Kraft.

beigetreten sind Australien lt. B.G.Bl. 243/1961, Brasilien lt. B.G.Bl. 228/1958, Jugoslawien lt. B.G.Bl. 258/1955, Kanada lt. B.G.Bl. 140/1960, Mexiko lt. B.G.Bl. 38/1957, Neuseeland lt. B.G.Bl. 82/1960, Polen lt. B.G.Bl. 192/1956, Tschechoslowakei lt. B.G.Bl. 219/1955,

76

Artikel 38. Ratifikation des Vertrages 1. Der vorliegende Vertrag, dessen russischer, englischer, französischer und deutscher Text authentisch ist, soll ratifiziert werden. Er tritt unmittelbar nach Hinterlegung der Ratifikationsurkunden durch die Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken, durch das Vereinigte Königreich von Großbritannien und Nordirland, durch die Vereinigten Staaten von Amerika und durch Frankreich einerseits und durch Österreich andererseits in Kraft. Die Ratifikationsurkunden sollen in möglichst kurzer Zeit bei der Regierung der Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken hinterlegt werden.

2. Der Vertrag soll bezüglich jeder Alliierten oder Assoziierten Macht, deren Ratifikationsurkunde hienach hinterlegt wird, am Tag der Hinterlegung in Kraft treten. Der vorliegende Vertrag soll in den Archiven der Regierung der Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken hinterlegt werden, die jedem der Signatarstaaten und beitretenden Staaten beglaubigte Abschriften übermitteln wird.

ratifiziert von Frankreich lt. B.G.Bl. 152/1955, Großbritannien lt. B.G.Bl. 152/1955, UdSSR lt. B.G.Bl. 152/1955, USA lt. B.G.Bl. 152/1955

Annex I Definition und Liste von Kriegsmaterial

Der Ausdruck "Kriegsmaterial", wie er im vorliegenden Vertraggebraucht wird, umfaßt alle Waffen, Munition und Ausrüstungsgegenstände, die für den Gebrauch im Kriege speziell entworfen oder adaptiert wurden, soweit sie nachstehend aufgezählt sind.

Die Alliierten und Assoziierten Mächte behalten sich das Recht vor, die Liste periodisch durch Änderung oder Hinzufügung im Hinblick auf die künftige wissenschaftliche Entwicklung zu ergänzen.

Kategorie I.

1. Militärgewehre, Karabiner, Revolver und Pistolen; Läufe für diese Waffen, und andere Ersatzteile, die nicht ohne weiteres für zivilen Gebrauch umgeändert werden können.

2. Maschinengewehre, automatische und selbstladende Militärgewehre und Maschinenpistolen; Läufe für diese Waffen und andere Ersatzteile, die nicht ohne weiteres für zivilen Gebrauch umgeändert werden können; Maschinengewehrgestelle.

3. Kanonen, Haubitzen, Mörser, Minenwerfer, Spezialkanonen für Flugzeuge, verschlußlose oder rückstoßfreie Geschütze und Flammenwerfer; Läufe für diese Waffen und Ersatzteile, die nicht ohne weiteres für zivilen Gebrauch umgeändert werden können; Lafetten und Gestelle für die vorgenannten.

4. Abschußvorrichtungen für Raketen; Abschuß- und Kontrollmechanismen für selbstgetriebene und gelenkte Geschosse und Projektile; Montierungen für diese.

5. Selbstgetriebene und gelenkte Geschosse, Projektile, Raketen, scharfe Munition und Kartuschen, sei es gefüllt oder ungefüllt, für die Waffen, die in den oben angeführten Punkten 1 bis 4 aufgezählt sind und Zündvorrichtungen, Zündladungen oder Auslöser, um dieselben zur Explosion zu bringen oder zu betätigen. Zündvorrichtungen für zivile Zwecke sind nicht eingeschlossen.

6. Granaten, Bomben, Torpedos, Minen, Wasserbomben und Brandsätze und Ladungen, sei es gefüllt oder ungefüllt, alle Mittel, um sie zur Explosion zu bringen oder zu betätigen. Zündvorrichtungen für zivilen Gebrauch sind nicht eingeschlossen.

7. Bajonette.

77

Kategorie II.

1. Gepanzerte Kampfwagen; Panzerzüge, die technisch nicht für zivilen Gebrauch umzuändern sind.

2. Mechanische und selbstgetriebene Fahrzeuge für alle in Kategorie I angeführten Waffen; Chassis und Karosserien speziell militärischen Typs, außer den in Punkt 1 angeführten.

3. Panzerplatten mit mehr als drei Zoll Dicke, die für Schutzzwecke im Kriege verwendet werden.

Kategorie III.

1. Ziel- und Einstellungsvorrichtungen zur Vorbereitung und Kontrolle des Feuers einschließlich Zielmeßgeräte und Flächenmeßgeräte für Feuerkontrolle; Feuerlenkungsgeräte, Kanonen- und Bombenzielvorrichtungen, Einstellungsvorrichtungen für Zündladungen, Ausrüstungen für die Kalibrierung von Geschützen und Feuerkontrollinstrumente.

2. Sturmbrücken, Angriffs- und Sturmboote.

3. Objekte für Täuschung im Felde; Blend- und Lockvorrichtungen.

4. Persönliche Kriegsausrüstung spezialisierter Natur, die nicht ohne weiteres für zivilen Gebrauch zu adaptieren ist.

Kategorie IV.

1. Kriegsschiffe aller Art einschließlich umgebaute Schiffe und Fahrzeuge, die für deren Unterstützung und Versorgung konstruiert und bestimmt sind, die technisch nicht wieder für zivilen Gebrauch abgeändert werden können, als auch Waffen, Panzerung, Munition, Flugzeuge und alle andere Ausrüstung, Material, Maschinen und Vorrichtungen, die in Friedenszeiten nicht auf anderen Schiffen als auf Kriegsschiffen verwendet werden.

2. Landungsboote und amphibische Fahrzeuge oder Ausrüstung jeder Art; Sturmboote oder Vorrichtungen aller Art sowie Katapulte oder andere Apparate zum Starten oder Abschleudern von Flugzeugen, Raketen, angetriebene Waffen oder andere Geschosse, Instrumente oder Vorrichtungen, sei es bemannt oder unbemannt, sei es gesteuert oder ungesteuert.

3. Tauchfähige oder halbtauchfähige Schiffe, Fahrzeuge, Waffen, Vorrichtungen oder Apparate jeder Art einschließlich speziell entworfene Ausleger zur Hafenverteidigung, ausgenommen solche, die für Bergung, Rettung oder andere zivile Zwecke benötigt werden, ferner alle Ausrüstung, Zubehör, Ersatzteile, experimentelle oder Ausbildungshilfen, Instrumente oder Vorrichtungen, die besonders für ihre Konstruktion, Erprobung, Unterhaltung oder Unterbringung derselben entworfen wurden.

Kategorie V.

1. Zusammengestellte oder nicht zusammengestellte Luftfahrzeuge, schwerer oder leichter als Luft, die für den Luftkampf durch den Gebrauch von Maschinengewehren, Raketenvorrichtungen oder Geschützen oder für Mitführen und Abwurf von Bomben entworfen oder adaptiert sind, ferner solche, die für Geräte der in Absatz 2 angeführten Art eingerichtet oder nach ihrem Entwurf oder ihrer Konstruktion dafür bestimmt sind.

2. Bordgeschützstände und Montierungen, Bombenbehälter, Torpedoträger und Auslösevorrichtungen für Bomben oder Torpedos, Geschütztürme und Deckungen.

78

3. Speziell für Luftlandetruppen bestimmte und nur von ihnen benützte Ausrüstung.

4. Katapulte und Abschußapparate für Flugzeuge auf Mutterschiffen, Land- und Seeflugzeuge, Apparate für den Abschuß von fliegenden Geschossen.

5. Sperrballons.

Kategorie VI.

Erstickende, blasenerzeugende, tödliche, giftige oder lähmende Stoffe, die für Kriegszwecke bestimmt oder über die zivilen Bedürfnisse hinaus hergestellt werden.

Kategorie VII.

Antriebsstoffe, Explosivstoffe, pyrotechnische Stoffe oder verflüssigte Gase, die für Antrieb, Explosion, Laden oder Füllen von oder für den Gebrauch in Verbindung mit Kriegsmaterial im Sinn dieser Kategorien bestimmt und für zivile Zwecke nicht verwendbar sind oder über die Zivilbedürfnisse hinaus hergestellt werden.

Kategorie VIII.

Fabrik- und Werkzeugausrüstungen, die speziell für die Herstellung und Instandhaltung des oben angeführten Materials bestimmt sind und technisch nicht für zivilen Gebrauch umgewandelt werden können.

Annex II

In Anbetracht der zwischen der Sowjetunion und Österreich getroffenen und in dem in Moskau am 15. April 1955 unterzeichneten Memorandum niedergelegten Vereinbarungen gilt Artikel 22 dieses Vertrages nach Maßgabe folgender Bestimmungen:

1. Auf Grund der einschlägigen wirtschaftlichen Bestimmungen der Vereinbarungen zwischen der Sowjetunion und Österreich vom 15. April 1955 überträgt die Sowjetunion an Österreich innerhalb von zwei Monaten vom Tage des Inkrafttretens dieses Vertrages alle Vermögenswerte, Rechte und Interessen, die sie gemäß Artikel 22 behalten oder erhalten hat, ausgenommen die Vermögenswerte der Donau-Dampfschiffahrts-Gesellschaft (DDSG) in Ungarn, Rumänien und Bulgarien.

2. Es besteht Übereinstimmung, daß die Rechte Österreichs hinsichtlich aller Vermögenschaften, Rechte und Interessen, die an Österreich gemäß diesem Annex übertragen werden, nur in der im Paragraph 13 des Artikels 22 dargelegten Weise beschränkt werden.

und nachdem der Anhang zu diesem Vertrag, beinhaltend die wirtschaftlichen Bestimmungen der im Annex II zitierten Vereinbarungen zwischen der Sowjetunion und Österreich vom 15. April 1955, welcher also lautet:

Über die Lieferung von Waren an die UdSSR zur Ablöse des Wertes der gemäß dem österreichischen Staatsvertrag (Artikel 22)

übergebenen sowjetischen Unternehmen in Österreich

1. Die Sowjetregierung ist im Sinne ihrer auf der Konferenz in Berlin 1954 gemachten Zusage bereit, den Gegenwert der in Artikel 22 angeführten Pauschalsumme von 150 Millionen Dollar zur Gänze in österreichischen Warenlieferungen entgegenzunehmen.

79

2. Die sowjetische Delegation nimmt die Erklärung der österreichischen Delegation zur Kenntnis, daß diese die Liste der Waren, welche sie von der sowjetischen Delegation erhalten hat, als Grundlage annimmt und in diesem Zusammenhang besondere Bevollmächtigte der österreichischen Regierung nicht später als bis Ende Mai dieses Jahres sich nach Moskau begeben werden.

3. Die sowjetische Delegation nimmt auch die Erklärung der österreichischen Delegation zur Kenntnis, daß die österreichische Regierung eine besondere Kommission bilden wird, welche sich mit den Terminen und der Qualität der Lieferung der Waren an die Sowjetunion befassen wird, und zwar in den vereinbarten Mengen für die allgemeine Summe von 150 Millionen am. Dollar, das heißt 25 Millionen am. Dollar jährlich.

4. Die österreichische Delegation hat sich bereit erklärt, den Vertretern des sowjetischen Bestellers die Möglichkeit zu gewährleisten, bei Übernahme der Waren, die zur Lieferung an die Sowjetunion auf Rechnung der obigen Summe bestimmt sind, Prüfungen durchzuführen. Es besteht Einverständnis darüber, daß die Lieferung der Waren franko österreichische Grenze zu Weltmarktpreisen erfolgen soll. Die Preise und die Menge der Waren werden durch die beiden Parteien jährlich, drei Monate vor Beginn eines jeden Jahres abgesprochen werden. Die Österreichische Nationalbank wird Garantiewechsel zur Sicherstellung der obigen Warenlieferungen auf die im Staatsvertragsentwurf erwähnte Summe von 150 Millionen am. Dollar ausfolgen. Die Wechsel der Österreichischen Nationalbank werden nach Maßgabe der Tilgung der Wechselsumme durch Warenlieferungen zurückgegeben werden.

Zur Übergabe der von der UdSSR in Österreich innegehabten Ölunternehmungen an Österreich

1. Die sowjetische Delegation nimmt den Vorschlag der österreichischen Delegation an, wonach die österreichische Regierung für die an Österreich übergebenen und von der UdSSR innegehabten Ölfelder und Ölraffinerien eine Bezahlung durch Lieferungen von Rohöl im Ausmaß von einer Million Tonnen jährlich innerhalb von 10 Jahren, also von insgesamt 10 Millionen Tonnen, an die Sowjetunion leisten wird.

Die sowjetische Delegation nimmt die Erklärung der österreichischen Delegation zur Kenntnis, daß die österreichische Regierung sich das Recht vorbehält, die Lieferungen der angeführten Menge von Rohöl an die Sowjetunion auch in kürzeren Fristen durchzuführen. Das Rohöl wird zu folgenden Bedingungen geliefert werden: franko österreichische Grenze, frei von Abgaben und Zöllen.

2. Die österreichische Delegation hat die Erklärung der sowjetischen Delegation zur Kenntnis genommen, daß zu den von der Sowjetunion an Österreich übergebenen Ölunternehmen und Ölfeldern auch die Raffinerien und die Aktiengesellschaft für Handel mit Ölprodukten (OROP) gehören.

Zur Übergabe der Vermögenswerte der Donaudampfschiffahrtsgesellschaft im östlichen Österreich an

Österreich

Die sowjetische Seite übergibt an Österreich alle Vermögenswerte der Donaudampfschiffahrtsgesellschaft, die sich im östlichen Österreich befinden einschließlich der Schiffswerft in Korneuburg, der Schiffe und Hafenanlagen, wofür die österreichische Regierung gleichzeitig mit der Übergabe dieser Vermögenswerte an Österreich den Betrag von zwei Millionen am. Dollar an die Sowjetunion auszahlen wird.

die verfassungsmäßige Genehmigung des Nationalrates erhalten hat, erklärt der Bundespräsident diesen Staatsvertrag für ratifiziert und verspricht im Namen der Republik Österreich die gewissenhafte Erfüllung der in diesem Vertrage enthaltenen Bestimmungen.

80

Zu Urkund dessen ist die vorliegende Ratifikationsurkunde vom Bundespräsidenten unterzeichnet, vom Bundeskanzler, vom Vizekanzler, vom Bundesminister für Inneres, vom Bundesminister für Justiz, vom Bundesminister für Unterricht, vom Bundesminister für soziale Verwaltung, vom Bundesminister für Finanzen, vom Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft, vom Bundesminister für Handel und Wiederaufbau, vom Bundesminister für Verkehr und verstaatlichte Betriebe und vom Bundesminister für die Auswärtigen Angelegenheiten gegengezeichnet und mit dem Staatssiegel der Republik Österreich versehen worden.

Geschehen zu Wien, den 8. Juni 1955

Der Bundespräsident: Körner

Der Bundeskanzler: Raab

Der Vizekanzler: Schärf

Der Bundesminister für Inneres: Helmer

Der Bundesminister für Justiz Kapfer

Der Bundesminister für Unterricht: Drimmel

Der Bundesminister für soziale Verwaltung: Maisel

Der Bundesminister für Finanzen: Kamitz

Der Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft: Thoma

Der Bundesminister für Handel und Wiederaufbau: Illig

Der Bundesminister für Verkehr und verstaatlichte Betriebe: Waldbrunner

Der Bundesminister für Auswärtige Angelegenheiten: Figl

Der vorliegende Vertrag ist nach Hinterlegung der Ratifikationsurkunden durch Österreich, durch die Union der Sozialistischen Sowjetrepubliken, durch das Vereinigte Königreich von Großbritannien und Nordirland, durch die Vereinigten Staaten von Amerika und durch Frankreich gemäß seinem Artikel 38 am 27. Juli 1955 in Kraft getreten.

81

Bundesgesetz vom 25. Juli 1956 (BGBl.165/1956),

betreffend die Durchführung einzelner Bestimmungen des IV. Teiles des Staatsvertrages

(1. Staatsvertragsdurchführungsgesetz).

...

§ 27. (1) (Verfassungsbestimmung.) Landes(Gemeinde)abgaben, mit Ausnahme der Abgaben, die ein Entgelt für eine besondere Leistung einer Gebietskörperschaft darstellen, und landesgesetzlich geregelte Beiträge an öffentliche Fonds, und an Körperschaften des öffentlichen Rechtes sind weder festzusetzen noch einzufordern, soweit sie sich auf Tatbestände oder Vorgänge in der Zeit vor dem 14. August 1955 beziehen und die Verpflichtung zur Entrichtung die im § 18 genannten Unternehmen, Betriebe und sonstigen Vermögenswerte trifft. Dies gilt auch für Nebenansprüche (§ 2 des Abgabeneinhebungsgesetzes 1951, BGBl. Nr. 87) der Abgaben und Beiträge. Auf diese Abgaben, Beiträge und Nebenansprüche entrichtete Beträge können nicht zurückgefordert werden.

(2) (Verfassungsbestimmung.) Wegen Abgabenvergehen, die sich auf die im Abs. 1 bezeichneten Abgaben und Beiträge beziehen, sind Strafverfahren nicht einzuleiten; anhängige Strafverfahren sind einzustellen. Die wegen solcher strafbarer Handlungen rechtskräftig verhängten Strafen sind nachgesehen, soweit sie noch nicht vollstreckt sind. Auf Strafen und Kosten entrichtete Beträge können nicht zurückgefordert werden.

82

Priloga B: DUNAJSKA KONVENCIJA O NASLEDSTVU

MEDNARODNIH POGODB IZ LETA 1978

83

VIENNA CONVENTION ON SUCCESSION OF STATES IN RESPECT OF TREATIES

THE STATES PARTIES TO THE PRESENT CONVENTION,

CONSIDERING the profound transformation of the international community brought about by the decolonization process,

CONSIDERING also that other factors may lead to cases of succession of States in the future,

CONVINCED, in these circumstances, of the need for the codification and progressive development of the rules relating to succession of States in respect of treaties as a means for ensuring greater juridical security in international relations,

NOTING that the principles of free consent, good faith and pacta sunt servanda are universally recognized,

EMPHASIZING that the consistent observance of general multilateral treaties which deal with the codification and progressive development of international law and those the object and purpose of which are of interest to the international community as a whole is of special importance for the strengthening of peace and international cooperation,

HAVING IN MIND the principles of international law embodied in the Charter of the United Nations, such as the principles of the equal rights and self-determination of peoples, of the sovereign equality and independence of all States, of non-interference in the domestic affairs of States, of the prohibition of the threat or use of force, and of universal respect for, and observance of, human rights and fundamental freedoms for all,

RECALLING that respect for the territorial integrity and political independence of any State is required by the Charter of the United Nations,

BEARING IN MIND the provisions of the Vienna Convention on the Law of Treaties of 1969,

BEARING ALSO IN MIND Article 73 of that Convention,

AFFIRMING that questions of the law of treaties other than those that may arise from a succession of States are governed by the relevant rules of international law, including those rules of customary international law which are embodied in the Vienna Convention on the Law of Treaties of 1969,

AFFIRMING that the rules of customary international law will continue to govern questions not regulated by the provisions of the present Convention,

HAVE AGREED as follows:

PART I

GENERAL PROVISIONS

Article 1

Scope of the present Convention

84

The present Convention applies to the effects of a succession of States in respect of treaties between States.

Article 2

Use of terms

1. For the purpose of the present Convention:

(a) "treaty" means an international agreement concluded between States in written form and governed by international law, whether embodied in a single instrument or in two or more related instruments and whatever its particular designation;

(b) "succession of States" means the replacement of one State by another in the responsibility for the international relations of territory;

(c) "predecessor State" means the State which has been replaced by another State on the occurrence of a succession of States;

(d) "successor State" means the State which has replaced another State on the occurrence of a succession of States;

(e) "date of the succession of States" means the date upon which the successor State replaced the predecessor State in the responsibility for the international relations of the territory to which the succession of States relates;

(f) "newly independent State" means a successor State the territory of which immediately before the date of the succession of States was a dependent territory for the international relations of which the predecessor State was responsible;

(g) "notification of succession" means in relation to a multilateral treaty any notification, however phrased or named, made by a successor State expressing its consent to be considered as bound by the treaty;

(h) "full powers" means in relation to a notification of succession or any other notification under the present Convention a document emanating from the competent authority of a State designating a person or persons to represent the State for communicating the notification of succession or, as the case may be, the notification;

(j) "ratification", "acceptance" and "approval" mean in each case the international act so named whereby a State establishes on the international plane its consent to be bound by a treaty;

(j) "reservation" means a unilateral statement, however phrased or named, made by a State when signing, ratifying, accepting, approving or acceding to a treaty or when making a notification of succession to a treaty, whereby it purports to exclude or to modify the legal effect of certain provisions of the treaty in their application to that State;

(k) "contracting State" means a State which has consented to be bound by the treaty, whether or not the treaty has entered into force;

(l) "party" means a State which has consented to be bound by the treaty and for which the treaty is in force;

(m) "other State party" means in relation to a successor State any party, other than the predecessor State, to a treaty in force at the date of a succession of States in respect of the territory to which that succession of States relates;

85

(n) "international organization" means an intergovernmental organization.

2. The provisions of paragraph 1 regarding the use of terms in the present Convention are without prejudice to the use of those terms or to the meanings which may be given to them in the internal law of any State.

Article 3

Cases not within the scope of the present Convention

The fact that the present Convention does not apply to the effects of a succession of States in respect of international agreements concluded between States and other subjects of international law or in respect of international agreements not in written form shall not affect:

(a) the application to such cases of any of the rules set forth in the present Convention to which they are subject under international law independently of the Convention;

(b) the application as between States of the present Convention to the effects of a succession of States in respect of international agreements to which other subjects of international law are also parties.

Article 4

Treaties constituting international organizations and treaties adopted within an international organization

The present Convention applies to the effects of a succession of States in respect of:

(a) any treaty which is the constituent instrument of an international organization without prejudice to the rules concerning acquisition of membership and without prejudice to any other relevant rules of the organization;

(b) any treaty adopted within an international organization without prejudice to any relevant rules of the organization.

Article 5

Obligations imposed by international law independently of a treaty

The fact that a treaty is not considered to be in force in respect of a State by virtue of the application of the present Convention shall not in any way impair the duty of that State to fulfil any obligation embodied in the treaty to which it is subject under international law independently of the treaty.

Article 6

Cases of succession of States covered by the present Convention

The present Convention applies only to the effects of a succession of States occurring in conformity with international law and, in particular, the principles of international law embodied in the Charter of the United Nations.

Article 7

Temporal application of the present Convention

86

1. Without prejudice to the application of any of the rules set forth in the present Convention to which the effects of a succession of States would be subject under international law independently of the Convention, the Convention applies only in respect of a succession of States which has occurred after the entry into force of the Convention except as may be otherwise agreed.

2. A successor State may, at the time of expressing its consent to be bound by the present convention or at any time thereafter, make a declaration that it will apply the provisions of the Convention in respect of its own succession of States which has occurred before the entry into force of the Convention in relation to any other contracting State or State Party to the Convention which makes a declaration accepting the declaration of the successor State. Upon the entry into force of the Convention as between the States making the declarations or upon the making of the declaration of acceptance, whichever occurs later, the provisions of the Convention shall apply to the effects of the succession of States as from the date of that succession of States.

3. A successor State may at the time of signing or of expressing its consent to be bound by the present Convention make a declaration that it will apply the provisions of the Convention provisionally in respect of its own succession of States which has occurred before the entry into force of the Convention in relation to any other signatory or contracting State which makes a declaration accepting the declaration of the successor State; upon the making of the declaration of acceptance, those provisions shall apply provisionally to the effects of the succession of States as between those two States as from the date of that succession of States.

4. Any declaration made in accordance with paragraph 2 or 3 shall be contained in a written notification communicated to the depositary, who shall inform the Parties and the States entitled to become Parties to the present Convention of the communication to him of that notification and of its terms.

Article 8

Agreements for the devolution of treaty obligations or rights from a predecessor State to a successor State

1. The obligations or rights of a predecessor State under treaties in force in respect of a territory at the date of a succession of States do not become the obligations or rights of the successor State towards other States parties to those treaties by reason only of the fact that the predecessor State and the successor State have concluded an agreement providing that such obligations or rights shall devolve upon the successor State.

2. Notwithstanding the conclusion of such an agreement, the effects of a succession of States on treaties which, at the date of that succession of States, were in force in respect of the territory in question are governed by the present Convention.

Article 9

Unilateral declaration by a successor State regarding treaties of the predecessor State

1. Obligations or rights under treaties in force in respect of a territory at the date of a succession of States do not become the obligations or rights of the successor State or of other States parties to those treaties by reason only of the fact that the successor State has made a unilateral declaration providing for the continuance in force of the treaties in respect of its territory.

2. In such a case, the effects of the succession of States on treaties which, at the date of that succession of States, were in force in respect of the territory in question are governed by the present Convention.

87

Article 10

Treaties providing for the participation of a successor State

1. When a treaty provides that, on the occurrence of a succession of States, a successor State shall have the option to consider itself a party to the treaty, it may notify its succession in respect of the treaty in conformity with the provisions of the treaty or, failing any such provisions, in conformity with the provisions of the present Convention.

2. If a treaty provides that, on the occurrence of a succession of States, a successor State shall be considered as a party to the treaty, that provision takes effect as such only if the successor State expressly accepts in writing to be so considered.

3. In cases falling under paragraph 1 or 2, a successor State which establishes its consent to be a party to the treaty is considered as a party from the date of the succession of States unless the treaty otherwise provides or it is otherwise agreed.

Article 11

Boundary régimes

A succession of States does not as such affect:

(a) a boundary established by a treaty; or

(b) obligations and rights established by a treaty and relating to the régime of a boundary.

Article 12

Other territorial régimes

1. A succession of States does not as such affect:

(a) obligations relating to the use of any territory, or to restrictions upon its use, established by a treaty for the benefit of any territory of a foreign State and considered as attaching to the territories in question;

(b) rights established by a treaty for the benefit of any territory and relating to the use, or to restrictions upon the use, of any territory of a foreign State and considered as attaching to the territories in question.

2. A succession of States does not as such affect:

(a) obligations relating to the use of any territory, or to restrictions upon its use, established by a treaty for the benefit of a group of States or of all States and considered as attaching to that territory;

(b) rights established by a treaty for the benefit of a group of States or of all States and relating to the use of any territory, or to restrictions upon its use, and considered as attaching to that territory.

3. The provisions of the present Article do not apply to treaty obligations of the predecessor State providing for the establishment of foreign military bases on the territory to which the succession of States relates.

88

Article 13

The present Convention and permanent sovereignty over natural wealth and resources

Nothing in the present Convention shall affect the principles of international law affirming the permanent sovereignty of every people and every State over its natural wealth and resources.

Article 14

Questions relating to the validity of a treaty

Nothing in the in the present Convention shall be considered as prejudging in any respect any question relating to the validity of a treaty.

PART II

SUCCESSION IN RESPECT OF PART OF TERRITORY

Article 15

Succession in respect of part of territory

When part of the territory of a State, or when any territory for the international relations of which a State is responsible, not being part of the territory of that State, becomes part of the territory of another State:

(a) treaties of the predecessor State cease to be in force in respect of the territory to which the succession of States relates from the date of the succession of States; and

(b) treaties of the successor State are in force in respect of the territory to which the succession of States relates from the date of the succession of States, unless it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty to that territory would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

PART III

NEWLY INDEPENDENT STATES

SECTION 1. GENERAL RULE Article 16

Position in respect of the treaties of the predecessor State

A newly independent State is not bound to maintain in force, or to become a party to, any treaty by reason only of the fact that at the date of the succession of States the treaty was in force in respect of the territory to which the succession of States relates.

SECTION 2. MULTILATERAL TREATIES Article 17

Participation in treaties in force at the date of the succession of States

89

1. Subject to paragraphs 2 and 3, a newly independent State may, by a notification of succession, establish its status as a party to any multilateral treaty which at the date of the succession of States was in force in respect of the territory to which the succession of States relates.

2. Paragraph 1 does not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the newly independent State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

3. When, under the terms of the treaty or by reason of the limited number of the negotiating States and the object and purpose of the treaty, the participation of any other State in the treaty must be considered as requiring the consent of all the parties, the newly independent State may establish its status as a party to the treaty only with such consent.

Article 18

Participation in treaties not in force at the date of the succession of States

1. Subject to paragraphs 3 and 4, a newly independent State may, by a notification of succession, establish its status as a contracting State to a multilateral treaty which is not in force if at the date of the succession of States the predecessor State was a contracting State in respect of the territory to which that succession of States relates.

2. Subject to paragraphs 3 and 4, a newly independent State may, by a notification of succession, establish its status as a party to a multilateral treaty which enters into force after the date of the succession of States if at the date of the succession of States the predecessor State was a contracting State in respect of the territory to which that succession of States relates.

3. Paragraphs 1 and 2 do not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the newly independent State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

4. When, under the terms of the treaty or by reason of the limited number of the negotiating States and the object and purpose of the treaty, the participation of any other State in the treaty must be considered as requiring the consent of all the parties or of all the contracting States, the newly independent State may establish its status as a party or as a contracting State to the treaty only with such consent.

5. When a treaty provides that a specified number of contracting States shall be necessary for its entry into force, a newly independent State which establishes its status as a contracting State to the treaty under paragraph 1 shall be counted as a contracting State for the purpose of that provision unless a different intention appears from the treaty or is otherwise established.

Article 19

Participation in treaties signed by the predecessor State subject to ratification, acceptance or approval

1. Subject to paragraphs 3 and 4, if before the date of the succession of States the predecessor State signed a multilateral treaty subject to ratification, acceptance or approval and by the signature intended that the treaty should extend to the territory to which the succession of States relates, the newly independent State may ratify, accept or approve the treaty as if it had signed that treaty and may thereby become a party or a contracting State to it.

2. For the purpose of paragraph 1, unless a different intention appears from the treaty or is otherwise established, the signature by the predecessor state of a treaty is considered to

90

express the intention that the treaty should extend to the entire territory for the international relations of which the predecessor State was responsible.

3. Paragraph 1 does not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the newly independent State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

4. When, under the terms of the treaty or by reason of the limited number of the negotiating States and the object and purpose of the treaty, the participation of any other State in the treaty must be considered as requiring the consent of all the parties or of all the contracting States, the newly independent State may become a party or a contracting State to the treaty only with such consent.

Article 20

Reservations

1. When a newly independent State establishes its status as a party or as a contracting State to a multilateral treaty by a notification of succession under Article 17 or 18, it shall be considered as maintaining any reservation to that treaty which was applicable at the date of the succession of States in respect of the territory to which the succession of States relates unless, when making the notification of succession, it expresses a contrary intention or formulates a reservation which relates to the same subject-matter at that reservation.

2. When making a notification of succession establishing its status as a party or as a contracting State to a multilateral treaty under Article 17 or 18, a newly independent State may formulate a reservation unless the reservation is one the formulation of which would be excluded by the provisions of sub-paragraph (a), (b) or (c) or Article 19 of the Vienna Convention on the Law of Treaties.

3. When a newly independent State formulates a reservation in conformity with paragraph 2, the rules set out in Articles 20 to 23 of the Vienna Convention on the Law of Treaties apply in respect of that reservation.

Article 21

Consent to be bound by part of a treaty and choice between differing provisions

1. When making a notification of succession under Article 17 or 18 establishing its status as a party or contracting State to a multilateral treaty, a newly independent State may, if the treaty so permits, express its consent to be bound by part of the treaty or make a choice between differing provisions under the conditions laid down in the treaty for expressing such consent or making such choice.

2. A newly independent State may also exercise, under the same conditions as the other parties or contracting States, any right provided for in the treaty to withdraw or modify any consent expressed or choice made by itself or by the predecessor State in respect of the territory to which the succession of States relates.

3. If the newly independent State does not in conformity with paragraph 1 express its consent or make a choice, or in conformity with paragraph 2 withdraw or modify the consent or choice of the predecessor State, it shall be considered as maintaining:

(a) the consent of the predecessor State, in conformity with the treaty, to be bound, in respect of the territory to which the succession of States relates, by part of that treaty; or

91

(b) the choice of the predecessor State, in conformity with the treaty, between differing provisions in the application of the treaty in respect of the territory to which the succession of States relates.

Article 22

Notification of succession

1. A notification of succession in respect of a multilateral treaty under Article 17 or 18 shall be made in writing.

2. If the notification of succession is not signed by the Head of State, Head of Government or Minister for Foreign Affairs, the representative of the State communicating it may be called upon to produce full powers.

3. Unless the treaty otherwise provides, the notification of succession shall:

(a) be transmitted by the newly independent State to the depositary, or, if there is no depositary, to the parties or the contracting States;

(b) be considered to be made by the newly independent State on the date on which it is received by the depositary or, if there is no depositary, on the date on which it is received by all the parties or, as the case may be, by all the contracting States.

4. Paragraph 3 does not affect any duty that the depositary may have, in accordance with the treaty or otherwise, to inform the parties or the contracting States of the notification of succession or any communication made in connection therewith by the newly independent State.

5. Subject to the provisions of the treaty, the notification of succession or the communication made in connection therewith shall be considered as received by the State for which it is intended only when the latter State has been informed by the depositary.

Article 23

Effects of a notification of succession

1. Unless the treaty otherwise provides or it is otherwise agreed, a newly independent State which makes a notification of succession under Article 17 or Article 18, paragraph 2, shall be considered a party to the treaty from the date of the succession of States or from the date of entry into force of the treaty, whichever is the later date.

2. Nevertheless, the operation of the treaty shall be considered as suspended as between the newly independent State and the other parties to the treaty until the date of making of the notification of succession except in so far as that treaty may be applied provisionally in accordance with Article 27 or as may be otherwise agreed.

3. Unless the treaty otherwise provides or it is otherwise agreed, a newly independent State which makes a notification of succession under Article 18, paragraph 1, shall be considered a contracting State to the treaty from the date on which the notification of succession is made.

SECTION 3. BILATERAL TREATIES Article 24

Conditions under which a treaty is considered as being in force in the case of a succession of States

92

1. A bilateral treaty which at the date of a succession of States was in force in respect of the territory to which the succession of States relates is considered as being in force between a newly independent State and the other State party when:

(a) they expressly so agree; or

(b) by reason of their conduct they are to be considered as having so agreed.

2. A treaty considered as being in force under paragraph 1 applies in the relations between the newly independent State and the other State party from the date of the succession of States, unless a different intention appears from their agreement or is otherwise established.

Article 25

The position as between the predecessor State and the newly independent State

A treaty which under Article 24 is considered as being in force between a newly independent State and the other State party is not by reason only of that fact to be considered as being in force also in the relations between the predecessor State and the newly independent State.

Article 26

Termination, suspension of operation or amendment of the treaty as between the predecessor State and the other State party

1. When under Article 24 a treaty is considered as being in force between a newly independent State and the other State party, the treaty:

(a) does not cease to be in force between them by reason only of the fact that it has subsequently been terminated as between the predecessor State and the other State party;

(b) is not suspended in operation as between them by reason only of the fact that it has subsequently been suspended in operation as between the predecessor State and the other State party;

(c) is not amended as between them by reason only of the fact that it has subsequently been amended as between the predecessor State and the other State party.

2. The fact that a treaty has been terminated or, as the case may be, suspended in operation as between the predecessor State and the other State party after the date of the succession of States does not prevent the treaty from being considered to be in force or, as the case may be, in operation as between the newly independent State and the other State party if it is established in accordance with Article 24 that they so agreed.

3. The fact that a treaty has been amended as between the predecessor State and the other State party after the date of the succession of States does not prevent the unamended treaty from being considered to be in force under Article 24 as between the newly independent State and the other State party, unless it is established that they intended the treaty as amended to apply between them.

SECTION 4. PROVISIONAL APPLICATION Article 27

Multilateral treaties

93

1. If, at the date of the succession of States, a multilateral treaty was in force in respect of the territory to which the succession of States relates and the newly independent State gives notice of its intention that the treaty should be applied provisionally in respect of its territory, that treaty shall apply provisionally between the newly independent State and any party which expressly so agrees or by reason of its conduct is to be considered as having so agreed.

2. Nevertheless, in the case of a treaty which falls within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the consent of all the parties to such provisional application is required.

3. If, at the date of the succession of States, a multilateral treaty not yet in force was being applied provisionally in respect of the territory to which the succession of States relates and the newly independent State gives notice of its intention that the treaty should continue to be applied provisionally in respect of its territory, that treaty shall apply provisionally between the newly independent State and any contracting State which expressly so agrees or by reason of its conduct is to be considered as having so agreed.

4. Nevertheless, in the case of a treaty which falls within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the consent of all the contracting States to such continued provisional application is required.

5. Paragraphs 1 to 4 do not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the newly independent State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

Article 28

Bilateral treaties

A bilateral treaty which at the date of a succession of States was in force or was being provisionally applied in respect of the territory to which the succession of States relates is considered as applying provisionally between the newly independent State and the other State concerned when:

(a) they expressly so agree; or

(b) by reason of their conduct they are to be considered as having so agreed.

Article 29

Termination of provisional application

1. Unless the treaty otherwise provides or it is otherwise agreed, the provisional application of a multilateral treaty under Article 27 may be terminated:

(a) by reasonable notice of termination given by the newly independent State or the party or contracting State provisionally applying the treaty and the expiration of the notice; or

(b) in the case of a treaty which falls within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, by reasonable notice of termination given by the newly independent State or all of the parties or, as the case may be, all of the contracting States and the expiration of the notice.

2. Unless the treaty otherwise provides or it is otherwise agreed, the provisional application of a bilateral treaty under Article 28 may be terminated by reasonable notice of termination given by the newly independent State or the other State concerned and the expiration of the notice.

94

3. Unless the treaty provides for a shorter period for its termination or it is otherwise agreed, reasonable notice of termination shall be twelve months' notice from the date on which it is received by the other State or States provisionally applying the treaty.

4. Unless the treaty otherwise provides or it is otherwise agreed, the provisional application of a multilateral treaty under Article 27 shall be terminated if the newly independent State gives notice of its intention not to become a party to the treaty.

SECTION 5. NEWLY INDEPENDENT STATES FORMED FROM TWO OR MORE TERRITORIES

Article 30

Newly independent States formed from two or more territories

1. Articles 16 to 29 apply in the case of a newly independent State formed from two or more territories.

2. When a newly independent State formed from two or more territories is considered as or becomes a party to a treaty by virtue of Article 17, 18 or 24 and at the date of the succession of States the treaty was in force, or consent to be bound had been given, in respect of one or more, but not all, of those territories, the treaty shall apply in respect of the entire territory of that State unless:

(a) it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the entire territory would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation;

(b) in the case of a multilateral treaty not falling under Article 17, paragraph 3, or under Article 18, paragraph 4, the notification of succession is restricted to the territory in respect of which the treaty was in force at the date of the succession of States, or in respect of which consent to be bound by the treaty had been given prior to that date;

(c) in the case of a multilateral treaty falling under Article 17, paragraph 3, or under Article 18, paragraph 4, the newly independent State and the other States parties or, as the case may be, the other contracting States otherwise agree; or

(d) in the case of a bilateral treaty, the newly independent State and the other State concerned otherwise agree.

3. When a newly independent State formed from two or more territories becomes a party to a multilateral treaty under Article 19 and by the signature or signatures of the predecessor State or States it had been intended that the treaty should extend to one or more, but not all, of those territories, the treaty shall apply in respect of the entire territory of the newly independent State unless:

(a) it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the entire territory would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation;

(b) in the case of a multilateral treaty not falling under Article 19, paragraph 4, the ratification, acceptance or approval of the treaty is restricted to the territory or territories to which it was intended that the treaty should extend; or

(c) in the case of a multilateral treaty falling under Article 19, paragraph 4, the newly independent State and the other States parties, or, as the case may be, the other contracting States otherwise agree.

95

PART IV

UNITING AND SEPARATION OF STATES

Article 31 Effects of a uniting of States in respect of treaties in force at the date of the succession

of States

1. When two or more States unite and so form one successor State, any treaty in force at the date of the succession of States in respect of any of them continues in force in respect of the successor State unless:

(a) the successor State and the other State party or States parties otherwise agree; or

(b) it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

2. Any treaty continuing in force in conformity with paragraph 1 shall apply only in respect of the part of the territory of the successor State in respect of which the treaty was in force at the date of the succession of States unless:

(a) in the case of a multilateral treaty not falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State makes a notification that the treaty shall apply in respect of its entire territory;

(b) in the case of a multilateral treaty falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State and the other States parties otherwise agree; or

(c) in the case of a bilateral treaty, the successor State and the other State party otherwise agree.

3. Paragraph 2(a) does not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the entire territory of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

Article 32

Effects of a uniting of States in respect of treaties not in force at the date of the succession of States

1. Subject to paragraphs 3 and 4, a successor State falling under Article 31 may, by making a notification, establish its status as a contracting State to a multilateral treaty which is not in force if, at the date of the succession of States, any of the predecessor States was a contracting State to the treaty.

2. Subject to paragraphs 3 and 4, a successor State falling under Article 31 may, by making a notification, establish its status as a party to a multilateral treaty which enters into force after the date of the succession of States if, at that date, any of the predecessor States was a contracting State to the treaty.

3. Paragraphs 1 and 2 do not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

96

4. If the treaty is one falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State may establish its status as a party or as a contracting State to the treaty only with the consent of all the parties or of all the contracting States.

5. Any treaty to which the successor State becomes a contracting State or a party in conformity with paragraph 1 or 2 shall apply only in respect of the part of the territory of the successor State in respect of which consent to be bound by the treaty had been given prior to the date of the succession of States unless:

(a) in the case of a multilateral treaty not falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State indicates in its notification made under paragraph 1 or 2 that the treaty shall apply in respect of its entire territory; or

(b) in the case of a multilateral treaty falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State and all the parties or, as the case may be, all the contracting States otherwise agree.

6. Paragraph 5(a) does not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the entire territory of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

Article 33

Effects of a uniting of States in respect of treaties signed by a predecessor State subject to ratification, acceptance or approval

1. Subject to paragraphs 2 and 3, if before the date of the succession of States one of the predecessor States had signed a multilateral treaty subject to ratification, acceptance or approval, a successor State falling under Article 31 may ratify, accept or approve the treaty as if it had signed that treaty and may thereby become a party or a contracting State to it.

2. Paragraph 1 does not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

3. If the treaty is one falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State may become a party or a contracting State to the treaty only with the consent of all the parties or of all the contracting States.

4. Any treaty to which the successor State becomes a party or a contracting State in conformity with paragraph 1 shall apply only in respect of the part of the territory of the successor State in respect of which the treaty was signed by one of the predecessor States unless:

(a) in the case of a multilateral treaty not falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State when ratifying, accepting or approving the treaty gives notice that the treaty shall apply in respect of its entire territory; or

(b) in the case of a multilateral treaty falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State and all the parties or, as the case may be, all the contracting States otherwise agree.

5. Paragraph 4(a) does not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the entire territory of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

97

Article 34

Succession of States in cases of separation of parts of a State

1. When a part or parts of the territory of a State separate to form one or more States, whether or not the predecessor State continues to exist:

(a) any treaty in force at the date of the succession of States in respect of the entire territory of the predecessor State continues in force in respect of each successor State so formed;

(b) any treaty in force at the date of the succession of States in respect only of that part of the territory of the predecessor State which has become a successor State continues in force in respect of that successor State alone.

2. Paragraph 1 does not apply if:

(a) the States concerned otherwise agree; or

(b) it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

Article 35

Position if a State continues after separation of part of its territory

When, after separation of any part of the territory of a State, the predecessor State continues to exist, any treaty which at the date of the succession of States was in force in respect of the predecessor State continues in force in respect of its remaining territory unless:

(a) the States concerned otherwise agree;

(b) it is established that the treaty related only to the territory which has separated from the predecessor State; or

(c) it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the predecessor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

Article 36

Participation in treaties not in force at the date of the succession of States in cases of separation of parts of a State

1. Subject to paragraphs 3 and 4, a successor State falling under Article 34, paragraph 1, may, by making a notification, establish its status as a contracting State to a multilateral treaty which is not in force if, at the date of the succession of States, the predecessor State was a contracting State to the treaty in respect of the territory to which the succession of States relates.

2. Subject to paragraph 3 and 4, a successor State falling under Article 34, paragraph 1, may, by making a notification, establish its status as a party to a multilateral treaty which enters into force after the date of the succession of States if at that date the predecessor State was a contracting State to the treaty in respect of the territory to which the succession of States relates.

98

3. Paragraphs 1 and 2 do not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

4. If the treaty is one falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State may establish its status as a party or as a contracting State to the treaty only with the consent of all the parties or of all the contracting States.

Article 37

Participation in cases of separation of parts of a State in treaties signed by the predecessor State subject to ratification, acceptance or approval

1. Subject to paragraphs 2 and 3, if before the date of the succession of States the predecessor State had signed a multilateral treaty subject to ratification, acceptance or approval and the treaty, if it had been in force at that date, would have applied in respect of the territory to which the succession of States relates, a successor State falling under Article 34, paragraph 1, may ratify, accept or approve the treaty as if it had signed that treaty and may thereby become a party or a contracting State to it.

2. Paragraph 1 does not apply if it appears from the treaty or is otherwise established that the application of the treaty in respect of the successor State would be incompatible with the object and purpose of the treaty or would radically change the conditions for its operation.

3. If the treaty is one falling within the category mentioned in Article 17, paragraph 3, the successor State may become a party or a contracting State to the treaty only with the consent of all the parties or of all the contracting States.

Article 38

Notifications

1. Any notification under articles 31, 32 or 36 shall be made in writing.

2. If the notification is not signed by the Head of State, Head of Government or Minister for Foreign Affairs, the representative of the State communicating it may be called upon to produce full powers.

3. Unless the treaty otherwise provides, the notification shall:

(a) be transmitted by the successor State to the depositary, or, if there is no depositary, to the parties or the contracting States:

(b) be considered to be made by the successor State on the date on which it is received by the depositary or, if there is no depositary, on the date on which it is received by all the parties or, as the case may be, by all the contracting States.

4. Paragraph 3 does not affect any duty that the depositary may have, in accordance with the treaty or otherwise, to inform the parties or the contracting States of the notification or any communication made in connection therewith by the successor State.

5. Subject to the provisions of the treaty, such notification or communication shall be considered as received by the State for which it is intended only when the latter State has been informed by the depositary.

PART V

99

MISCELLANEOUS PROVISIONS

Article 39

Cases of State responsibility and outbreak of hostilities

The provisions of the present Convention shall not prejudge any question that may arise in regard to the effects of a succession of States in respect of a treaty from the international responsibility of a State or from the outbreak of hostilities between States.

Article 40

Cases of military occupation

The provisions of the present Convention shall not prejudge any question that may arise in regard to a treaty from the military occupation of a territory.

PART VI

SETTLEMENT OF DISPUTES

Article 41

Consultation and negotiation

If a dispute regarding the interpretation or application of the present Convention arises between two or more Parties to the Convention, they shall, upon the request of any of them, seek to resolve it by a process of consultation and negotiation.

Article 42

Conciliation

If the dispute is not resolved within six months of the date on which the request referred to in Article 41 has been made, any party to the dispute may submit it to the conciliation procedure specified in the Annex to the present Convention by submitting a request to that effect to the Secretary-General of the United Nations and informing the other party or parties to the dispute of the request.

Article 43

Judicial settlement and arbitration

Any State at the time of signature or ratification of the present Convention or accession thereto or at any time thereafter, may, by notification to the depositary, declare that, where a dispute has not been resolved by the application of the procedures referred to in Articles 41 and 42, that dispute may be submitted for a decision to the International Court of Justice by a written application of any party to the dispute, or in the alternative to arbitration, provided that the other party to the dispute has made a like declaration.

Article 44

Settlement by common consent

100

Notwithstanding Articles 41, 42 and 43, if a dispute regarding the interpretation or application of the present Convention arises between two or more Parties to the Convention, they may by common consent agree to submit it to the International Court of Justice, or to arbitration, or to any other appropriate procedure for the settlement of disputes.

Article 45

Other provisions in force for the settlement of disputes

Nothing in Articles 41 to 44 shall affect the rights or obligations of the Parties to the present Convention under any provisions in force binding them with regard to the settlement of disputes.

PART VII

FINAL PROVISIONS

Article 46

Signature

The present Convention shall be open for signature by all States until 28 February 1979 at the Federal Ministry for Foreign Affairs of the Republic of Austria, and subsequently, until 31 August 1979, at United Nations Headquarters in New York.

Article 47

Ratification

The present Convention is subject to ratification. The instruments of ratification shall be deposited with the Secretary-General of the United Nations.

Article 48

Accession

The present Convention shall remain open for accession by any State. The instruments of accession shall be deposited with the Secretary-General of the United Nations.

Article 49

Entry into force

1. The present Convention shall enter into force on the thirtieth day following the date of deposit of the fifteenth instrument of ratification or accession.

2. For each State ratifying or acceding to the Convention after the deposit of the fifteenth instrument of ratification or accession, the Convention shall enter into force on the thirtieth day after deposit by such State of its instrument of ratification or accession.

Article 50

Authentic texts

101

The original of the present Convention, of which the Arabic, Chinese, English, French, Russian and Spanish texts are equally authentic, shall be deposited with the Secretary-General of the United Nations.

IN WITNESS WHEREOF the undersigned Plenipotentiaries, being duly authorized thereto by their respective Governments, have signed the present Convention.

DONE at Vienna, this twenty-third day of August, one thousand nine hundred and seventy-eight.

[Signatures not reproduced here.]

ANNEX

1. A list of conciliators consisting of qualified jurists shall be drawn up and maintained by the Secretary-General of the United Nations. To this end, every State which is a Member of the United Nations or a Party to the present Convention shall be invited to nominate two conciliators, and the names of the persons so nominated shall constitute the list. The term of a conciliator, including that of any conciliator nominated to fill a casual vacancy, shall be five years and may be renewed. A conciliator whose term expires shall continue to fulfil any function for which he shall have been chosen under the following paragraph.

2. When a request has been made to the Secretary-General under Article 42, the Secretary-General shall bring the dispute before a conciliation commission constituted as follows:

The State or States constituting one of the parties to the dispute shall appoint:

(a) one conciliator of the nationality of that State or of one of those States, who may or may not be chosen from the list referred to in paragraph 1; and

(b) one conciliator not of the nationality of that State or of any of those States, who shall be chosen from the list.

The State or States constituting the other party to the dispute shall appoint two conciliators in the same way. The four conciliators chosen by the parties shall be appointed within sixty days following the date on which the Secretary-General receives the request.

The four conciliators shall, within sixty days following the date of the appointment of the last of them, appoint a fifth conciliator chosen from the list, who shall be chairman.

If the appointment of the chairman or of any of the other conciliators has not been made within the period prescribed above for such appointment, it shall be made by the Secretary-General within sixty days following the expiry of that period. The appointment of the chairman may be made by the Secretary-General either from the list or from the membership of the International Law Commission. Any of the periods within which appointments must be made may be extended by agreement between the parties to the dispute.

Any vacancy shall be filled in the manner prescribed for the initial appointment.

3. The Conciliation Commission shall decide its own procedure. The Commission, with the consent of the parties to the dispute, may invite any Party to the present Convention to submit to it its views orally or in writing. Decisions and recommendations of the Commission shall be made by a majority vote of the five members.

4. The Commission may draw the attention of the parties to the dispute to any measures which might facilitate an amicable settlement.

102

5. The Commission shall hear the parties, examine the claims and objections, and make proposals to the parties with a view to reaching an amicable settlement of the dispute.

6. The Commission shall report within twelve months of its constitution. Its report shall be deposited with the Secretary-General and transmitted to the parties to the dispute. The report of the Commission, including any conclusions stated therein regarding the facts or questions of law, shall not be binding upon the parties and it shall have no other character than that of recommendations submitted for the consideration of the parties in order to facilitate an amicable settlement of the dispute.

7. The Secretary-General shall provide the Commission with such assistance and facilities as it may require. The expenses of the Commission shall be borne by the United Nations.