UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJUDiplomska naloga, Zdravstvena nega, UP Fakulteta za vede o zdravju, 2018 2 Z zdravim načinom življenja, predvsem s skrbjo za primerno

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

DIPLOMSKA NALOGA

IRENA ARČON

Izola, 2018

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

OBVLADOVANJE SLADKORNE BOLEZNI TIPA II

PRI PACIENTU V DOMAČEM OKOLJU

HEALTH EDUCATION OF THE PATIENT WITH DIABETES

MELLITUS TYPE II

Študentka: IRENA ARČON

Mentorica: ESTER BENKO, mag. zdr. neg., pred.

Študijski program: Študijski program 1. stopnje Zdravstvena nega

Izola, 2018

ZAHVALA

V prvi vrsti bi se rada zahvalila svoji mentorici Ester Benko, mag. zdr. neg., pred., za

čas, vso pomoč, nasvete in usmeritve pri pisanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se recenzentki Skočir Heleni viš. med. ses., univ. dipl. org., pred. za

recenzijo diplomske naloge.

Zahvaljujem se lektorici Majdi Arčon za lektoriranje diplomske naloge.

Zahvaljujem pa se seveda tudi vsej svoji družini in prijateljem, ki so mi stali ob strani

tudi, ko je bilo težko, ter me vzpodbujali tako pri študiju, kot pri diplomski nalogi.

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani-a Irena Arčon izjavljam, da:

je predložena diplomska izključno rezultat mojega dela;

sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v

predloženi nalogi, navedena oziroma citirana v skladu s pravili UP Fakultete za

vede o zdravju;

se zavedam, da je plagiatorstvo po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah,

Uradni list RS št. 16/2007 (v nadaljevanju ZASP) kaznivo.

Soglašam z objavo elektronske verzije diplomske v Repozitoriju UP ter zagotavljam, da

je elektronska oblika predložene naloge identična tiskani različici.

V Izoli, dne

Podpis študentke:

Arčon I. Obvladovanje sladkorne bolezni tipa II pri pacientu v domačem okolju

Diplomska naloga, Zdravstvena nega, UP Fakulteta za vede o zdravju, 2018

I

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU

Naslov Obvladovanje sladkorne bolezni tip 2 pri pacientu v domačem okolju

Tip dela diplomska naloga

Avtor ARČON, Irena

Sekundarni

avtorji

BENKO, Ester (mentorica) / SKOČIR, Helena (recenzentka)

Institucija Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju

Naslov inst. Polje 42, 6310 Izola

Leto 2018

Strani VIII, 64 str., 1 pregl., 1 sl., 1. pril., 46 vir

Ključne

besede

sladkorna bolezen, kakovost življenja, medicinska sestra, zdravstvena

nega, zdravstvena vzgoja

UDK

Jezik

besedila

slv

Jezik

povzetkov

slv/eng

Izvleček Sladkorna bolezen je kronična bolezen, pri kateri gre za previsok nivo

glukoze v krvi zaradi nezadostnega izločanja inzulina, pomanjkljivega

delovanja slinavke ali kombinacije obeh. Namen diplomske naloge je,

da na podlagi pregleda tuje in domače literature predstavim sladkorno

bolezen s poudarkom na sladkorni bolezni tipa II ter pristop in vlogo

medicinske sestre pri obravnavi pacienta s sladkorno boleznijo. Na

podlagi študije primera smo v empiričnem delu ugotavljali vpliv

obolenja na kakovost življenja posameznika. Ugotovili smo, da so

najpogostejše negovalne diagnoze pri pacientu z neurejenimi

vrednostmi krvnega sladkorja utrujenost, neuravnovešena prehrana,

prenizek volumen tekočine, nevarnost padcev zaradi motenj v

ravnotežju, nevarnost za poškodovanje kože ter pomanjkljiva skrb za

zdravje zaradi padca motivacije. Zdravstvena vzgoja je uspešna le, če je

pri pacientu prisotna motivacija, vendar smo ugotovili, da je ta pri

pacientki zelo nizka kljub podpori svojcev, saj se ne drži priporočenih

navodil zdravega načina življenja. Menimo, da bi boljša ozaveščenost

in poučenost populacij o dejavnikih tveganja pri sladkorni bolezni

bistveno spremenila statistiko števila obolelih. Zato bi morale

zdravstvene organizacije posvetiti veliko več pozornosti preprečevanju

sladkorne bolezni, kar pomeni, da bi preventivno delovala pred



II

nastankom povišane telesne teže, povišanega krvnega tlaka,

povišanjem trigliceridov v krvi in znižanjem HDL- holesterola.



III

KEY WORDS DOCUMENTATION

Title Health education of the patient with diabetes mellitus type 2

Type Diploma work

Author ARČON, Irena

Secondary

authors

BENKO, Ester (supervisor) / SKOČIR, Helena (reviewer)

Institution University of Primorska, Faculty of Health Sciences

address Polje 42, 6310 Izola

Year 2018

Pages VIII, 64 p., 1 tab., 1 fig., 1. ann., 46 ref.

Keywords Diabetes, quality of life, nurse, health care, education of health

UDC

Language slv

Abstract

language

slv/eng

Abstract Diabetes is a chronic disease where blood glucose is high because of

insufficient excretion of insulin, inadequate action or a combination of

both. The purpose of the thesis was to present diabetes with a focus on

diabetes Type II, which is based on home and foreign literature review

and approach and the role of a nurse in the treatment of a patient with

diabetes. Based on the case study in empirical section, we determinated

the influence of the disease on the life quality of the individual. We

found that the most common nursing diagnoses in patients with

unregualted blood sugar levels are fatigue, unbalanced diet, low level

of fluid, danger of injuries due to disturbances in the balance, danger of

damages to the skin, lack of health care due of motivation fall. Health

education is successful only if the patient is motivated, but we have

found that the patient motivation is very low despite the support of

relatives. We found that the patient does not follow the recommended

guidelines for a healthy lifestyle. We believe that better awareness and

education of populations on risk factors at diabetes would significantly

change the statistics on number of affected patients. Therefore, health

organizations should devote much more attention to the prevention of

diabetes, which means that they would work preventively before the

onset of increased body weight, increased blood pressure, increased

triglycerides in the blood, and DHL cholesterol.



IV

KAZALO VSEBINE

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU .............................................................................. I

KEY WORDS DOCUMENTATION ............................................................................. III

KAZALO VSEBINE ...................................................................................................... IV

KAZALO SLIK .............................................................................................................. VI

KAZALO PREGLEDNIC............................................................................................. VII

SEZNAM KRATIC ...................................................................................................... VIII

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

1.1 Sladkorna bolezen ............................................................................................... 2

1.2 Dejavniki tveganja .............................................................................................. 5

1.2.1 Dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni .................................................. 5

1.3 Simptomi in znaki sladkorne bolezni ................................................................. 7

1.4 Diagnoza sladkorne bolezni ................................................................................ 8

1.5 Zdravljenje sladkorne bolezni ............................................................................ 9

1.5.1 Nefarmakološke metode .............................................................................. 9

1.5.2 Farmakološke metode ............................................................................... 12

1.5.3 Zdravstvena vzgoja pri zdravljenju z inzulinom ....................................... 14

1.6 Akutni zapleti sladkorne bolezni ...................................................................... 15

1.6.1 Diabetična ketoacidoza ............................................................................. 15

1.6.2 Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom .......................................... 15

1.6.3 Hipoglikemija ............................................................................................ 16

1.7 Kronični zapleti ................................................................................................ 17

1.7.1 Diabetična retinopatija .............................................................................. 17

1.7.2 Diabetična ledvična bolezen ...................................................................... 17

1.7.3 Diabetična nevropatija ............................................................................... 18

1.7.4 Makroangiopatični zapleti ......................................................................... 18

1.7.5 Diabetična noga ......................................................................................... 19

1.8 Zdravstvena vzgoja v diabetološki ambulanti .................................................. 19

1.8.1 Glikiran hemoglobin (HbA1c) .................................................................. 21

1.8.2 Pregledovanje nog ..................................................................................... 21

2 NAMEN, HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE................................. 23

3 METODE DELA IN MATERIALI ......................................................................... 24

3.1 Vzorec ............................................................................................................... 24



V

3.2 Uporabljeni pripomočki in materiali ................................................................ 24

3.3 Postopek raziskave ........................................................................................... 24

4 REZULTATI ........................................................................................................... 25

4.1 Negovalna anamneza ....................................................................................... 25

4.2 Družinska anamneza ........................................................................................ 26

4.3 Obravnava pacientke po funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja .............. 26

4.4 Opredelitev negovalnih diagnoz ...................................................................... 28

4.4.1 Negovalna diagnoza: pomanjkljiva skrb za zdravje zaradi padca

motivacije po odkritju sladkorne bolezni ................................................................ 28

4.4.2 Negovalna diagnoza: nevarnost padca ...................................................... 30

4.4.3 Negovalna diagnoza: neuravnotežena prehrana – več kot telo potrebuje

(debelost I. stopnja) ................................................................................................. 31

4.4.4 Negovalna diagnoza: tekočine – prenizek volumen ................................. 32

4.4.5 Negovalna diagnoza: koža – nevarnost za poškodovanje kože, nevarnost

za spremembe na koži ............................................................................................. 33

4.4.6 Negovalna diagnoza: utrujenost ................................................................ 34

4.4.7 Negovalna diagnoza: spanje – motnje spanja ........................................... 35

4.4.8 Negovalna diagnoza: znanje – pomanjkljivo znanje o svoji bolezen ....... 36

4.4.9 Negovalna diagnoza: anksioznost ............................................................. 37

4.5 Ocena samostojnosti pri samooskrbi po teoretičnem modelu Dorothee Orem 37

5 RAZPRAVA ............................................................................................................ 39

6 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 42

7 VIRI ......................................................................................................................... 43

PRILOGE ........................................................................................................................ 48



VI

KAZALO SLIK

Slika 1: Diabetično stopalo – presejalni test ................................................................... 22



VII

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Razlike med SB tipa I in SB tipa II ......................................................... 4



VIII

SEZNAM KRATIC

DAHS diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom

DM diabetes mellitus, sladkorna bolezen

EU Evropska unija

HDL

ITM

high density lipoprotein, lipoproteini z visoko gostoto

indeks telesne mase

KDA diabetična ketoacidoza

LDL low density lipoprotein, lipoproteini z nizko gostoto

MBG mejna bazalna glikemija

MTG

NIH

motena toleranca za glukozo

National institutes of health, nacionalni inštitut zdravja

oGFR ocena glomerulne filtracije

OGTT oralni glukozni tolerančni test

SB sladkorna bolezen

SZO

WHO

Svetovna zdravstvena organizacija

World health organization, svetovna zdravstvena organizacija



1

1 UVOD

Sladkorna bolezen (v nadaljevanju SB) ali diabetes mellitus (DM) je skupina

presnovnih motenj, za katere je značilna hiperglikemija, ki je posledica nezadostnega

izločanja insulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja ali obojega. Poznamo več

vrst sladkorne bolezni in drugih stanj zmanjšane tolerance za glukozo (Ravnik in Oblak,

2005).

Sladkorna bolezen je kronična nenalezljiva bolezen, ki predstavlja velik

javnozdravstveni problem za sodobno družbo. Najbolj pogosto se pojavlja tip II ali

starostna SB (90 do 95 %). Na začetku se bolezen običajno zdravi nefarmakološko s

spremembo življenjskega sloga, ko to ne zadostuje več, se uvede zdravila. Bolezni ni

možno popolnoma pozdraviti, vendar pa je z razvojem medicine, kemije, farmacije in

drugih ved uspelo odkriti mnoga zdravila, s katerimi se omogoči pacientom čim bolj

normalno in kakovostno življenje, upočasnjevanje bolezni in preprečevanje kroničnih

zapletov (Koren, 2012).

Leta 2014 je bilo po svetu zabeleženih 422 milijonov obolelih s SB, od tega v EU 64

milijonov primerov (WHO, 2016). Leta 2014 je 104.550 pacientov v Sloveniji

prejemalo terapijo za zdravljenje SB. SB se pojavlja vse pogosteje, na kar nakazuje

velik porast od leta 2010 do 2014, ki znaša 12,5 % (NIJZ, 2014).

Sladkorna bolezen se kaže z značilnimi simptomi in znaki kot so: povečana žeja,

pospešeno hujšanje, zmanjšan apetit, bruhanje in trebušni krči, utrujenost, lahko motnje

vida, pogosteje se pojavljajo okužbe sečil, nagnjenost k razvoju drugih okužb,

počasnejše celjenje ran, pacienti pogosto globoko dihajo in imajo občutek mravljincev v

nogah. Vendar pa diagnozo SB potrdimo z merjenjem koncentracije sladkorja v krvi in

z oralnim glukoznim tolerančnim testom (OGTT). O SB govorimo, ko krvni sladkor na

tešče preseže 7 mmol/l ali po obroku oziroma po obremenilnem glukoznem tolerančnem

testu po 120 minutah nad 11,1 mmol/l. Danes večino obolelih s SB tipa II odkrijejo

naključno ali na sistematskih pregledih ali na zdravniških pregledih iz drugih vzrokov,

ko še nimajo drugih simptomov (Mrevlje, 2005).

Hiperglikemija, ki ne zadostuje diagnostičnim merilom za SB, se imenuje mejna

bazalna glikemija ali motena toleranca za glukozo. Označuje se kot »prediabetes« in

dejavnik tveganja za SB tipa II ter srčno-žilna obolenja. To ugotovimo glede na

upoštevanje glikemije na tešče ali z izvedbo OGTT (Oblak Ravnik, 2013).

SB tekom let povzroči okvaro drobnih žil in notranje stene velikih žil. Na ta način lahko

poškoduje očesno ozadje, ledvice, oživčenje ter zmanjša prekrvavitev možganov, srčne

mišice in nog. V razvitem svetu predstavlja glavni dejavnik za slepoto, amputacijo dela

spodnjih okončin, odpoved delovanja ledvic, bolezni srca in ožilja (Mrevlje, 2005).



2

Z zdravim načinom življenja, predvsem s skrbjo za primerno telesno težo in dovolj

gibanja, lahko pojav nastajanja SB odložimo (NIJZ, 2014).

Glavna naloga medicinskih sester pri obravnavi pacientov s SB je zdravstvena vzgoja

tako pacientov kot njihovih svojcev. Pomembno je, da jih medicinska sestra educira o

pomenu spremembe življenjskega sloga, ki pomembno vpliva tudi na njihovo počutje.

Za doseganje ciljev je potrebno motivirati tako pacienta kot svojce, ki predstavljajo

pomemben člen pri zdravljenju. Pomembna je tudi edukacija o rednem nadzoru glukoze

v krvi in postopkov, ki jih bodo morali opravljati sami doma (Skvarča, 2007).

1.1 Sladkorna bolezen

Sladkorna bolezen je po definiciji WHO kronična bolezen, ki se pojavi, kadar trebušna

slinavka ne proizvaja dovolj inzulina ali če telo ne more učinkovito uporabljati inzulina,

ki ga proizvaja. Inzulin je hormon, ki uravnava krvni sladkor. Zvišan krvni tlak ali

hiperglikemija pomeni nenadzorovano SB, ki sčasoma povzroča resno škodo mnogim

sistemom, zlasti živčnemu in žilnemu (WHO, 2017).

Poznamo več tipov sladkorne bolezni, to so: SB tipa I, SB tipa II, nosečnostna SB in

drugi tipi. Vzroki za nastanek SB so pri različnih oblikah sladkorne bolezni različni.

Osnovna značilnost SB je trajno zvišanje glukoze v krvi. Temeljni problem, ne glede na

tip SB, je, da je inzulina za normalno presnovo premalo. Pri SB tipa I gre za

avtoimunski proces, pri čemer se v 95 % bolezen pokaže pred 30. letom. Pri SB tipa II

sposobnost izločanja inzulina postopoma slabi. Pogosteje se pojavlja pri debelih in

tistih, ki imajo SB v družinski anamnezi. V nosečnosti pride do SB zaradi hormonskih

sprememb. Nosečnostna SB je v bistvu predhodnik SB tipa II. Pri drugih oblikah SB gre

za več vzrokov (Medvešček, 2009).

Inzulin je hormon, ki ga izločajo beta celice Langerhansovih otočkov trebušne slinavke.

Izloča se v krvni obtok, potuje po telesu in deluje na celice v različnih tkivih. Na ta

način znižuje nivo glukoze v krvi. Inzulin sodeluje tudi pri presnovi beljakovin in

maščob.

Po obroku se zaradi porasta glukoze v krvi obilneje izloča, na kar vpliva sestava in

obseg obroka. Nivo inzulina je pri zdravem človeku povišan, dokler se krvni sladkor ne

normalizira. Pri SB učinek inzulina ni zadosten, zato je hiperglikemija izrazitejša in

traja več časa. To je eden izmed dejavnikov, ki dolgoročno vodijo v kronične okvare

(Ravnik in Oblak, 2006).

SB predstavlja velik strošek v javnem zdravstvu. Statistični podatki za Slovenijo iz leta

2014 kažejo (NIJZ, 2015), kolikšen strošek predstavljajo za zdravstveni sektor terapija

ter pripomočki za zdravljenje pacientov s SB. Za zdravila za zniževanje krvnega

sladkorja je bilo porabljenih 28,3 milijona evrov, za medicinske pripomočke za

zdravljenje tovrstnih pacientov pa 16,2 milijona evrov. Delež vseh tipov SB se strmo



3

dviga. Še posebej narašča delež SB tipa II, kar je posledica staranja prebivalstva in

neugodnega življenjskega sloga (NIJZ, 2015).

Tipi sladkorne bolezni

Sladkorno bolezen delimo na štiri skupine. Zanesljivega testa, s katerim bi z gotovostjo

ločili, za kateri tip gre, nimamo. Ločimo jih po kliničnih značilnostih in po poteku

(Zveza društev diabetikov Slovenije, 2007).

Klasifikacijo sladkorne bolezni in drugih motenj tolerance za glukozo je objavila

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) leta 1999 (Mrevlje, 2005):

- Sladkorna bolezen

o Tipa I (povzročena avtoimunsko ali idiopatična)

o Tipa II

o Nosečnostna

o Drugi tipi

- Mejna bazalna glikemija (MBG)

- Motena toleranca za glukozo (MTG)

Sladkorna bolezen tipa I

Lahko je povzročena imunsko ali idiopatsko. Najpogosteje se pojavlja imunsko

povzročena bolezen, druga oblika je redka. Večinoma se pojavlja v mladosti, zato so jo

nekoč imenovali tudi mladostna sladkorna bolezen. Redko se pojavlja v poznejših

obdobjih. Zaradi avtoimunskega procesa so uničene celice trebušne slinavke, zato

pacienti nimajo lastnega inzulina. Gre za napako v delovanju telesnega obrambnega

sistema. Za zdravljenje je nujno potreben inzulin. Zdravljenje traja celo življenje. SB

tipa I se po navadi razvije hitro v kratkem času. Pacient navaja slabost, utrujenost, hitro

hujšanje, izrazito povečano žejo in pogosto uriniranje, ki traja tudi ponoči (Kržišnik,

2006).

Sladkorna bolezen tipa II

Je najpogostejša oblika sladkorne bolezni. Po navadi se prične pojavljati po 40. letu,

večinoma med 60. in 70. letom. Starostna meja se v zadnjem času spušča. V redkih

primerih se lahko pojavi tudi v mladosti. Nekoč so jo imenovali starostna sladkorna

bolezen. Pri tej obliki po navadi najprej pride do odpornosti celic na inzulin in ne za

pomanjkanje tega hormona. To se najprej opazi pri mišičnem in maščobnem tkivu ter

jetrih. Na začetku je inzulina dovolj ali celo preveč (hiperinsulinemija), vendar njegov

učinek ni zadosten. Posledično se pojavi visok krvni sladkor (hiperglikemija), ki je na

začetku rahlo povišan. To stanje se zaključi z zmanjšanim izločanjem inzulina, ker se

trebušna slinavka iztroši, glikemija se poslabša. Bolezen se razvija postopoma, tekom



4

več let. Zdravljenje je najprej uspešno s pravilno prehrano in zadostnim gibanjem ter

peroralno terapijo, kasneje se pojavi potreba po inzulinu (Mrevlje, 2005; Skvarča,

2007).

Preglednica 1 prikazuje glavne razlike med SB tip I in SB tip II (Mrevlje, 2005):

Preglednica 1: Razlike med SB tipa I in SB tipa II (Mrevlje, 2005)

Značilnost SB tip I SB tip II

Starost pod 30 let nad 30 let

Telesna teža normalna povečana

Ženske : Moški 1 : 1 1,3 : 1

Začetek akuten počasen

Nagnjenost h ketoacidozi velika majhna

Odvisnost od inzulina življenjska možna

Rodbinska nagnjenost 5 – 10 % 50 %

Skladnost dvojčkov 70 % do 80 %

Avtoimunska značilnost da ne

Pomanjkanje inzulina da možno

Odpornost na inzulin ne da

Zapleti mikroangiopatija makroangiopatija, mikroangiopatija

Nosečnostna sladkorna bolezen

Imenujemo jo tudi gestacijski diabetes mellitus. O njej govorimo, ko se hipoglikemija

prvič pojavi v nosečnosti in izzveni po porodu oziroma po končanem dojenju. Zaradi

hormonskih sprememb pride do občutljivosti tkiv na inzulin. Zaradi tega poraste krvni

sladkor. Otroci nosečnic s sladkorno boleznijo so ob rojstvu večji in težji. Ženske z

nosečnostno SB so bolj nagnjene k razvoju SB tipa II v kasnejših obdobjih življenja

(Skvarča, 2007).

Drugi tipi sladkorne bolezni

Motnje presnove lahko redko povzročijo druge bolezni ali jemanje nekaterih zdravil.

Drugi tipi sladkorne bolezni so (Koselj, 2006):

- genetične okvare celic beta,

- genetične okvare delovanja inzulina,

- bolezni eksokrinega dela trebušne slinavke,

- endokrine bolezni,

- zdravila in kemikalije,

- okužbe,

- nekatere imunsko povzročene oblike sladkorne bolezni,

- drugi genetski sindromi, včasih povezani s sladkorno boleznijo.



5

1.2 Dejavniki tveganja

Dejavniki tveganja za razvoj SB so starost nad 45 let, prekomerna telesna teža ali

debelost, premajhna telesna aktivnost, visok krvni tlak, dednost, visoka vrednost

trigliceridov v krvi, nizka vrednost HDL-holesterola, nosečnostna sladkorna bolezen ali

porod ploda, ki tehta 9 kg ali več. Razlogov za zmanjšano izločanje inzulina je več. Na

posameznika lahko vpliva več možnih dejavnikov (Mrevlje, 2005; NIDDK, 2016), ki so

predstavljeni v nadaljevanju.

Genska komponenta

Znanstveniki so pri družinah z večjim tveganjem uspeli prepoznati nekaj genov, ki bi

lahko vplivali na pojav SB. Kombinacijo vpletenih genov je večinoma težko

identificirati. Če zboli eden izmed ožjih družinskih članov, ni rečeno, da bo zbolel tudi

drugi. Nekateri podedujejo nagnjenost k SB, vendar nikoli ne zbolijo, kar nakazuje, da

so vpleteni tudi drugi dejavniki (Bilous, 2013).

Okužbe

Obstajajo virusi (npr. mumps in Coxsackie virus), ki so zmožni poškodovati trebušno

slinavko in s tem povzročijo sladkorno bolezen. Zelo redko se zgodi, da sta specifična

okužba in pojav SB povezana. Možna je razlaga, da je okužba sprožila nek proces, ki se

pokaže nekaj let pozneje (Bilous, 2013).

Okolje

Obstaja tesna povezava med pojavom SB in povišano telesno težo. Vedno več je

predebelih, kar je delno krivo za tako visoke število obolelih s SB. Tudi neustrezna

prehrana kaže na pojav SB tipa II (Bilous, 2013).

Stres

SB tipa II se razvije, ko postane telo odporno na inzulin ali če trebušna slinavka preneha

proizvajati dovolj inzulina. Razlog, zakaj točno pride do tega, še ni znan, čeprav

genetika in okoljski dejavniki, kot so prekomerna teža in neaktivnost, prispevajo k temu

(Mayo clinic, 2016).

1.2.1 Dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni

Medvešček in sodelavci (2009) menijo, da so pri pacientih s SB tipa 2 posledice

okluzivne aterosklerotične bolezni v obliki koronarne, možgansko-žilne in periferne

žilne bolezni najmanj 2- do 4-krat pogostejše kot pri splošni populaciji. Med dejavnike

tveganja za nastanek srčno-žilnih obolenj spadajo presnovni sindrom, zvišan krvni tlak,

zvišane maščobe v krvi, kajenje, povišana telesna teža ter nagnjenost k strjevanju krvi.

Presnovni sindrom



6

Glavna lastnost presnovnega sindroma je nabiranje maščob v trebušni votlini. V

povečani količini jo najdemo v organih, kot so jetra, trebušna slinavka in pečica, ki

pripenja črevesje na zadnjo trebušno steno (Medvešček, 2009).

SB tipa II je opredeljena z zvečano ravnjo krvnega sladkorja, vendar ima 80–90 %

pacientov presnovni sindrom. To je skupek presnovnih motenj, ki se pojavijo istočasno.

Osnova vsem je prevelika telesna teža, zanjo je zlasti značilen trebušni tip debelosti.

Drugi sestavni deli so motnje v presnovi maščob, zvišan krvni tlak in zvišan krvni

sladkor (Medvešček, 2009).

O diagnozi presnovnega sindroma oz. metaboličnem sindromu ali sindromu X

govorimo, ko so izpolnjeni temeljni pogoji: zvečan obseg trebuha (pri moških 94 cm ali

več, pri ženskah 80 cm ali več) poleg tega pa morata biti pozitivna še vsaj dva do štiri

od naslednjih dejavnikov. (Medvešček, 2009):

- zvišani trigliceridi 1,7 mmol/l ali več,

- LDL-holesterol pod 2,5 mmol/l,

- dobri HDL- holesterol nad 1,0 mmol/l pri moških oziroma 1,3 mmol/l pri

ženskah (ali če se zdravi za tovrstno motnjo),

- sistolični krvni tlak 130 mmHg ali več oziroma diastolični 85 mmHg ali več (ali

če se zdravi za povišan krvni tlak),

- krvni sladkor 5,6 mmol/l ali več (ali če se že zdravi za SB oziroma za

prediabetes).

Zvišan krvni tlak

Dobra polovica pacientov s SB ima težave s povečano vrednostjo krvnega tlaka. Več

kot tretjina pacientov pa sploh ne ve, da imajo povišan krvni tlak. To je zelo nevarno,

saj visok tlak poškoduje številne organe in ožilje. Žile pacientov s SB, ki so že tako

poškodovane od povišanega krvnega sladkorja, jih daljša izpostavljenost povišanemu

krvnemu tlaku samo še dodatno spremeni. Znižanje krvnega tlaka je eden od temeljnih

ukrepov zdravljenja SB tipa II. Obravnava visokega krvnega tlaka ni odvisna samo od

višine tlaka, ampak tudi od ostalih sočasnih bolezni, kjer se ogroženost še povečuje.

Pacientu s SB se priporoča vzdrževanje sistoličnega krvnega tlaka pod 120 mmHg ter

diastoličnega pod 80 mmHg (Medvešček, 2009).

Zvišane maščobe v krvi

Holesterol in trigliceridi so maščobe, pomembne za delovanje organizma, ki vplivajo

tudi na ožilje. Za paciente s SB tipa II je značilno znižanje dobrega HDL-holesterola in

zvišanje trigliceridov. LDL-holesterol je pri pacientu s SB močno spremenjen in

posledično bolj nevaren. Pri pacientu s SB tipa II je značilno povečanje maščob po

obroku, ki traja nekaj ur. Te maščobe so nevarne, saj pospešujejo aterosklerozo. Ukrepa



7

za znižanje maščob v krvi sta hrana z manj maščobami ter zmanjšanje povišane telesne

teže (Medvešček, 2009).

Kajenje

Kajenje povzroča resna obolenja in smrt, kar velja za pacienta s SB v še toliko večji

meri (Medvešček, 2009).

Zvišana telesna teža

Večina obolelih s SB tipa II ima preveliko telesno težo. Njeno zmanjšanje bi lahko

konkretno izboljšalo stanje pacienta s SB, kar dolgoročno pomeni manjše tveganje za

pojav kroničnih zapletov. Telesna teža je odvisna od vnosa energije in porabe. Ukrepi

za zmanjšanje telesne teže so zmanjšanje količine hrane v obroku, več manjših obrokov,

zmanjšanje uživanja maščob, energijsko bogatih živil, soli ter alkohola (Medvešček,

2009).

Nagnjenost k strjevanju krvi

Naloga trombocitov je zaustavljanje krvavitev. Težava se pojavi, če pride do motnje in

se začnejo zlepljati prehitro, kar je značilno tudi za SB tipa II. Arterijska stena

pacientov s SB je spremenjena, zato prej pride do neželenih strdkov. Nagnjenost k

strdkom se lahko zmanjša z uporabo antiagregacijskih zdravil, kot je na primer Aspirin.

Trajna uporaba pride v poštev pri pacientih s SB tipa II, ki so starejši od 40 let in imajo

še kak drug dejavnik tveganja (Medvešček, 2009).

1.3 Simptomi in znaki sladkorne bolezni

SB tipa II se običajno razvija postopoma. Pogosto mine več let, preden pacientu

diagnosticirajo bolezen. Znaki, ki se pojavljajo pri pacientih s SB, so vzrok

hiperglikemije in so naslednji:

- Povečana žeja in pogosto uriniranje (poliurija): Presežek sladkorja v krvi

povzroči, da se voda iztisne iz tkiv. To povzroči žejo, in posledično pitje večjih

količin tekočine. Zaradi tega pacient več urinira (Mrevlje, 2005; Mayo clinic,

2016).

- Povečana lakota: Insulin je odgovoren za absorpcijo sladkorja v celice.

Pomanjkanje tovrstnega hormona povzroči, da se mišice in organi izčrpajo

zaradi pomanjkanja energije. To posledično privede do občutka lakote.

Pomanjkanje insulina najbolj prizadene mišična in maščobna tkiva ter jetra

(Mrevlje, 2005; Skvarča, 2007).

- Izguba telesne teže: Kljub temu da so pacienti lačni, izgubljajo telesno težo.

Telo potrebuje za svoje delo energijo, ker pa se glukoza ne absorbira v celice,

začne telo trošiti energijo iz mišic in maščob. Kalorije so izgubljene, v urin se

začne prekomerno sproščati glukoza (Mrevlje, 2005; Mayo clinic, 2016).



8

- Utrujenost: Ker celice ne dobijo dovolj sladkorja, postanejo pacienti s SB bolj

utrujeni in razdražljivi (Mrevlje, 2005; Mayo clinic, 2016).

- Zamegljen vid zaradi dehidracije očesne leče: Zaradi previsoke koncentracije

glukoze v krvi se tekočina v očesni leči izsuši. To lahko vpliva na sposobnost

fokusiranja (Mrevlje, 2005; Mayo clinic, 2016).

- Počasno zdravljenje ran in pogostejše okužbe: Sladkorna bolezen vpliva na

sposobnost zdravljenja in odziv na okužbo. Pacienti s SB imajo pogosto

poškodovane krvne žile, kar pomeni, da so določeni predeli manj prekrvavljeni

(Mrevlje, 2005; Mayo clinic, 2016).

- Suha in srbeča koža: Pojav suhe kože pri diabetiku ni redkost. Kar štirje od

petih obolelih imajo težave, med njimi prevladujejo starejši ljudje. Zaradi

presnovne bolezni se pri pacientih pogosto zmanjša delovanje znojnic in lojnic,

zato koža ne more shraniti dovolj maščobe in vlage. Zunanji dejavniki lahko

stanje še poslabšajo (Kubelj, 2014).

- Glivične okužbe kože in nohtov, druge okužbe sečil: Zaradi okolja,

primernega za razvoj glivic, pride do neprijetnih okužb. Pogosto se pojavljajo

tudi vaginalna vnetja in vnetja urotrakta, kot na primer cistitis (Mrevlje, 2005;

Bilous, 2013).

1.4 Diagnoza sladkorne bolezni

SB ima pestro klinično sliko in je pogosto asimptomatska. Diagnozo potrdijo s pomočjo

klinične slike in laboratorijskega določanja glukoze v krvi. Po merilih Svetovne

zdravstvene organizacije gre za SB, če je glukoza v plazmi venske krvi na tešče 7,0

mmol/l ali več oziroma kadar koli nad 11,1 mmol/l. Enako velja za oralno obremenitev

z glukozo. Oralni glukozni tolerančni test (OGTT) je test, kjer pacient popije 75 g čiste

glukoze, raztopljene v 2-4 dl vode v 5 minutah. Vrednost krvnega sladkorja se izmeri

pred testom in 2 uri po njem. Če je izmerjena vrednost več kot 11,1 mmol/l, je diagnoza

SB potrjena. Če je vrednost sladkorja v krvi po dveh urah med 7,8 in 11,0 mmol/l, gre

za diagnozo motene tolerance za glukozo (MTG) (Ravnik Oblak, 2016).

Pogoji za izvedbo OGTT (Koselj, 2006):

- začetek med 7. in 8. uro,

- začetek na tešče; post 10 do 16 ur (tudi brez kajenja),

- 3 dni normalna prehrana z dovolj ogljikovimi hidrati,

- 3 dni brez zdravil, ki motijo toleranco za glukozo (glukokortikoidi, tiazidi,

hormoni itd.),

- stabilno zdravstveno stanje (brez stresa, vročinske bolezni itd.),

- normalna telesna dejavnost,

- mirovanje med testom.



9

Pacienti, ki imajo na tešče glukozo v krvi nad normalno mejo in pod mejo (6,1 do 6,9

mmol/l), značilno za SB, imajo motnjo, ki se imenuje mejna bazalna glikemija (MBG).

Večina pacientov z MTG ima tudi MBG. MBG in MTG opredeljujemo kot prehodno

stanje oz. stanje z velikim tveganjem za pojav SB v prihodnjih letih (Mrevlje, 2005).

Med merila kakovostnega uravnavanja presnove poleg urejenosti glukoze v krvi, ki naj

bo čim nižja, spadajo še (Mrevlje, 2005; Accetto in sod., 2014):

- urejen krvni tlak, ki ne presega 140/90 mmHg,

- normalna telesna teža (ITM moški < 26, ženske < 25 kg/m2),

- odvajanje od kajenja,

- navajanje k redni telesni vadbi,

- redno pregledovanje in aktivno iskanje morebitnih zapletov bolezni,

- redno izobraževanje pacientov,

- obveščanje pacientov o novostih,

- seznanjanje pacientov o njihovih pravicah in dolžnostih.

1.5 Zdravljenje sladkorne bolezni

Pri zdravljenju SB uporabljamo farmakološke in nefarmakološke metode. Med

nefarmakološke metode sodi zdravstvena vzgoja, zdrava prehrana, redna telesna

dejavnost ter samovodenje. Med farmakološke metode prištevamo uravnavanje

glikemije, peroralne antidiabetike, inzulin, uravnavanje dislipidemije, uravnavanje

arterijske hipertenzije in uravnavanje telesne mase (Čokolič, 2000).

1.5.1 Nefarmakološke metode

Zdravstvena vzgoja

Zdravstvena vzgoja je ključ do uspeha zdravljenja SB. Pri tem je izrednega pomena

sodelovanje pacienta, svojcev in zdravstvenega osebja. Pacient mora dobro poznati

svoje stanje, da doseže primerne rezultate, predvsem pa pridobi občutek samostojnosti,

varnosti in samozavesti, kar mu izboljša učinkovitost zdravljenja in kakovost življenja.

Zdravstveno vzgojo izvaja le ustrezno izobraženo osebje individualno, v manjših

skupinah, v obliki predavanj. Izkazalo se je, da je najučinkovitejša individualna

zdravstvena vzgoja in vzgoja v majhnih skupinah. Namen zdravstvene vzgoje je, da

pacient sprejme svojo bolezen, spozna določena dejstva o SB in si pridobi ustrezne

veščine za njeno obvladovanje. Pri zdravstveni vzgoji mora osebje upoštevati

postopnost učenja, enostavnost, nazornost, usmerjenost z upoštevanjem pacientovega

znanja, prilagojenost starosti in zahtevam pacienta ter intelektualnim zmožnostim

pacienta. Zdravstvena vzgoja je najbolj uspešna, če temelji na ponavljanju in praktičnih

vajah. Najpomembnejše je, da se je lotijo takoj po odkritju SB, največ vzgoje

potrebujejo pacienti z inzulinskim zdravljenjem. Vzgojo izvajajo v zdravstvenih



10

ustanovah in v ustrezno usposobljenih laičnih organizacijah (Čokolič, 2000; Mrevlje,

2005).

Zdravstvena vzgoja mora biti dostopna vsem pacientom s SB ves čas zdravljenja. Izvaja

se ob postavitvi diagnoze, vsaj enkrat na leto in na željo pacienta. Temu mora biti

dostopna tudi ob vsaki spremembi zdravljenja, da ohranja vsaj osnovno znanje in se

sproti seznanja z novostmi. Zdravstveno vzgojo se izvaja v ustrezno opremljenih

prostorih s sodobnimi učnimi pripomočki. Priporočljivo je tudi zdravstveno vzgojno

gradivo, ki se ga posreduje ob posameznih učnih vsebinah (Janež, 2008).

Na področju zdravstvene vzgoje ločimo primarno, sekundarno in terciarno zdravstveno

raven. Primarna zdravstvena raven vključuje zdrave ljudi, kjer so prisotni nizko ali

srednje visoko tveganje za zbolevanje s SB. Gre za krepitev in ohranjanje zdravja,

paciente učijo zdravega življenja in ohranjanja zdravja. Sekundarna zdravstvena raven

je namenjena kritičnim skupinam ljudi. Ljudi učijo in vzgajajo o morebitnih kroničnih

zapletih SB, ki ga ogrožajo. Terciarna raven je namenjena pacientom z že nastalimi

kroničnimi zapleti SB in preprečevanju hujših zapletov (Kvas, 2011).

Zdrava uravnotežena prehrana

Zdrava uravnotežena prehrana je osnova zdravljenja za vse vrste SB. Brez tega ne bo

nobeno drugo zdravljenje dovolj učinkovito. Glede na pacientove potrebe se odločijo za

nemerjeno ali merjeno prehrano (Mrevlje, 2005).

Nemerjena prehrana vsebuje splošna priporočila glede zdrave prehrane, zlasti glede

uživanja priporočenih in nepriporočenih živil, količine hrane so podane okvirno s

primeri. To svetujejo starejšim, manj motiviranim in manj sposobnim pacientom

(Mrevlje, 2005).

Merjena prehrana pomeni količinsko natančno odmerjanje celodnevne prehrane,

posameznih obrokov in posameznih sestavin obrokov. To je pomembno za uravnavanje

telesne mase, pravilno kritje energijskih potreb in za določanje na obroke vezanih

odmerkov inzulina. Taka priporočila so primerna za mlajše, motivirane in aktivne

paciente (Mrevlje, 2005).

Pri načrtovanju pacientove prehrane moramo upoštevati dnevne energijske potrebe in

dnevno razporeditev. Deleži posameznih hranilnih snovi na krožniku naj bi bili v

razmerju dve petini škrobnatih živil, dve petini zelenjave ali sadja in petino proteinskih

živil. Pri prekomerno prehranjenih svetujejo hujšanje. Dnevna potreba po energiji se

razlikuje glede na način življenja pacienta. Izračunamo jo glede na idealno maso

pacienta, upoštevamo pa tudi telesno obremenitev, spol, starost in dejansko hranjenost

pacienta. Izračunano celotno dnevno količinsko potrebo po energiji razdelimo na obroke

glede na pacientov življenjski ritem. Običajno gre za 3 do 6 obrokov na dan. Smisel je

enakomerna obremenitev presnove skozi ves dan. Pri povprečnem dnevu vključujeta



11

zajtrk in malica 40 %, kosilo in popoldanska malica 40 %, večerja pa 20 % dnevne

količine energije (Mrevlje, 2005; Bilous, 2013).

Priporočena sestava hrane glede na dnevne energijske potrebe (Mrevlje, 2005):

- ogljikovi hidrati (OH) 50–60 %, od tega večinoma v obliki sestavljenih

ogljikovih hidratov v živilih z veliko vlakninami. Ogljikohidratna živila bistveno

vplivajo na glikemijo, vendar je to odvisno od vrste ogljikovih hidratov.

Največji porast predstavljajo enostavni prečiščeni sladkorji,

- maščobe: manj kot 30 % dnevnega energijskega vnosa, pretežno rastlinskega

izvora,

- holesterol: manj kot 300 mg na dan, pri povišanem LDL pa manj kot 200 mg na

dan,

- beljakovine: 15 do 20 % pri osebah brez ledvične okvare,

- sol: manj kot 3 g na dan, ostale začimbe niso omejene,

- vlaknine: predvsem vodotopne,

- vitamini in oligoelementi: dodajanje vitaminov, mineralov in oligoelementov ni

potrebno pri mešani prehrani in brez dokazanega pomanjkanja teh snovi,

- alkohol: dovoljene so zmerne količine, 15 do 30 g/dan pri pacientih, ki so zaužili

obrok hrane in se ne zdravijo z peroralno ali inzulinsko terapijo,

- neomejene so pijače brez sladkorja, lahko umetna sladila v zmernih količinah.

Redna telesna dejavnost

Redna telesna dejavnost je pomemben in premalo upoštevan način zdravljenja SB.

Priporočljiva je vsakemu pacientu s SB, če je prilagojena njegovim zmožnostim.

Pacienti s SB se morajo pred pričetkom telesne aktivnosti prepričati, če nimajo

hipertonije, nevropatije, retinopatije, nefropatije ali tihe ishemične bolezni srca. Redna

telesna vadba ugodno vpliva na urejenost SB pri tipu II. Inzulin se med vadbo porablja,

poveča pa se tudi občutljivost celic na inzulin. Pacienta je potrebno poučiti o primernem

obuvalu, izogiba naj se vadbe v vročini in mrazu, po vadbi pa si mora skrbno pregledati

noge. Vadba ni priporočljiva pri slabo urejeni SB (Čokolič, 2000).

Samovodenje

Samovodenje je del samooskrbe pacienta s SB. Samooskrba označuje njegovo

sposobnost, da ohranja dobro urejeno glikemijo, uspešno zdravi dejavnike tveganja

srčno-žilnih bolezni in izvaja ukrepe ohranitve zdravja (Tomažič, 2006) Kvalitetno

zdravljenje SB vključuje tudi samokontrolo, kar pomeni, da si pacienti sami merijo

glikemijo, glikozurijo in tudi ketonurijo. Na osnovi rezultatov sami spreminjajo

odmerke inzulina, prilagajajo prehrano in telesno dejavnost, skratka vodijo zdravljenje

svoje bolezni ob nadzoru in nasvetih zdravnika (Mrevlje, 2005).



12

Za zagotavljanje čim višje kvalitete življenja pacientov s SB je potrebno večkrat dnevno

preverjati nivo glukoze v krvi. Samovodenje je izrednega pomena za prilagajanje

zdravljenja in urejeno bolezen. Paciente je potrebno podučiti, kako si izmeri nivo

krvnega sladkorja. Običajno se uporabljajo elektronski aparati, ki so najhitrejši in

najnatančnejši. Na voljo so tudi testni lističi, ki se jih pomoči v urin ali v kri, vendar se

teh ne uporablja več (Nikolić, 2010).

1.5.2 Farmakološke metode

Za zdravljenje SB tipa II obstaja na trgu več vrst oralnih antidiabetikov. Večina

pacientov s kombinacijo teh zdravil in zdravega načina prehranjevanja ter gibanja

uspešno obvladuje vrednosti glukoze v krvi. Po navadi potrebujejo nekaj časa, da

ugotovijo, katera kombinacija in vrsta je zanje najbolj primerna. Ker je bolezen

kronična, sčasoma lahko postanejo pacienti odporni na oralno terapijo in se pojavi

potreba po inzulinskem zdravljenju. Pomembno je, da pacient pozna svojo terapijo ter

način jemanja (Bilous, 2013).

Zdravljenje z oralnimi antidiabetiki

Glede na mesto in mehanizem delovanja poznamo več skupin antidiabetikov (Mrevlje,

2005):

- Spodbujevalci izločanja inzulina

o Dolgodelujoči (sulfonilsečnina) – lahko povzročijo hipoglikemijo,

o Kratkodelujoči (repaglinid, nateglinid) – nevarnost hipoglikemije je

manjša.

- Spodbujevalci občutljivosti tkiv na inzulin

o Bigvanidi (metformin) – zavirajo glukoneogeneze v jetrih, v manjši meri

tudi s spodbujanjem porabe glukoze v perifernih tkivih,

o Tiazolidindioni (pioglitazon, rosiglitazon) – spodbujevalci občutljivosti

perifernih tkiv na inzulin, s tem zvečajo porabo glukoze v mišicah in

maščevju.

- Zaviralci alfa-glukozidaz v črevesju

o Akarboza – zavirajo razgradnjo zapletenih ogljikovih hidratov v

enostavne sladkorje in s tem upočasnijo njihov priliv v kri po obrokih

hrane.

Zdravljenje z inzulinom

Zdravljenje z inzulinom je pri nekaterih vrstah sladkorne bolezni nujno. Gre za

nadomestno zdravljenje, saj z njim delno ali popolnoma nadomeščamo pomanjkanje

endogenega inzulina. Vsi inzulini so beljakovine in jih je zato možno dajati le

parenteralno v podkožje, mišico ali veno. V veno dajemo samo kratko delujoči inzulin.

Po sestavi molekule ločimo humani inzulin in njihove analoge. Molekula humanega



13

inzulina je identična z molekulo človeškega inzulina. Analogi so podobni humanemu

inzulinu, imajo drugačne farmakokinetične lastnosti in farmakodinamične učinke

(Mrevlje, 2005).

Po trajanju delovanja delimo inzuline na ultra kratko delujoče (deluje 3 do 4 ure), kratko

delujoče (6 ur), srednje dolgo (do 18 ur) in dolgo delujoče inzuline (do 24 ur). Hitrost

nastopa in dolžina delovanja nista odvisna samo od vrste inzulina, ampak tudi od

odmerka in velikost depoja pod kožo, telesne temperature, mesta aplikacije,

prekrvavljenosti podkožja, telesne dejavnosti. Poleg posameznih inzulinov poznamo

vnaprej pripravljene različne mešanice v različnih razmerjih (Mrevlje, 2005).

Odmerek inzulina izražamo v mednarodni enoti (E). Inzulin izdelujejo v koncentracijah

od 40 do 100 E/ml. V večini razvitih držav in tudi pri nas je splošno sprejet standard, da

je na voljo samo inzulin v koncentraciji 100 E/ml. Zdravljenje z inzulinom je lahko

začasno ali trajno. Za začasno zdravljenje se po navadi zdravniki odločijo pri akutnih

zapletih SB (diabetična ketoacidoza, hiperosmolarni sindrom, druga stanja akutne

hiperglikemije), pomembnejših okužbah, kirurških posegih, hujših poškodbah, drugih

stresih, nosečnosti, pri začasnem zdravljenju s kortikosteroidi itd. V teh primerih

uporabljajo le kratko delujoče inzuline (v nosečnosti tudi druge), ki jih aplicirajo

intervenozno z infuzijo ali v podkožje v več odmerkih (Mrevlje 2005).

Indikacije za trajno zdravljenje z inzulinom so SB tipa I, SB tipa II, ko je peroralno

zdravljenje neuspešno ali ga pacient ne prenaša, pri drugih oblikah sladkorne bolezni

(pankreatogena itd.) in pri trajnem zdravljenju z nekaterimi diabetogenimi zdravili, če

peroralno zdravljenje ne zadostuje. Za zdravljenje se praviloma uporablja kombinacija

kratkega in srednjega ali dolgega inzulina v enem do več odmerkov na dan. Za

vzdrževanje bazalne inzulinemije injiciramo 1-krat dnevno dolgodelujoči analog

inzulina ali 1-krat dnevno srednjedolgo delujoči humani inzulin ali 2-krat dnevno

srednjedolgo delujoči humani inzulin. S tem vzdržujemo sorazmerno enakomeren nivo

inzulina. Za urejanje postprandialne glikemije lahko vbrizgajo poleg tega odmerek

kratkega humanega inzulina 30 do 45 minut pred jedjo ali ultrakratkega analoga tik pred

jedjo, s tem posnemamo postprandialne fiziološke poraste inzulina. Kombiniranje

bazalnega in prandialnega inzulina imenujemo funkcionalna inzulinska terapija (v

nadaljevanju FIT), s tem posnema normalno funkcijo celic β v trebušni slinavki

(Mrevlje, 2005; Medvešček, 2006).

Značilnosti funkcionalne inzulinske terapije so kvalitetno urejena presnova, prilagojena

je življenjskim potrebam pacienta in ne obratno. Uporablja se posebej za to prilagojen

injekcijski pribor oziroma injektorje. Pacient si lahko izvaja kjer koli in ga tudi

neugodne okoliščine pri tem ne omejujejo. Akutna poslabšanja so redka, je zahtevnejše

in zahteva redno izvajanje samokontrole Zaradi težnje k normoglikemiji je povečano

tveganje za hipoglikemijo, za ta način zdravljenja je potrebna skrbna izbira sposobnih in

motiviranih pacientov (Mrevlje, 2005).



14

Inzulin ima kot biološki prispevek več neželenih učinkov kot so hipoglikemija,

lipodistrofija, preobčutljivost na inzulin, odpornost na inzulin in inzulinski edem.

Hipoglikemija je najpogostejši neželeni učinek. Vzrok zanjo je pogosto nepravilen

odmerek inzulina, izpustitev ali nezadostna količina obroka hrane, nenačrtovana telesna

dejavnost, bruhanje, motnje v absorpciji hrane v črevesju, alkoholne pijače itd.

Nastanek hipoglikemije lahko pacient prepreči s preprečitvijo vzrokov in sprotno

samokontrolo. Lipodistrofija pomeni lokalno izgubljanje podkožnega maščevja

(lipoatrofija) ali lokalno kopičenje podkožnega maščevja (lipohipertrofija).

Preobčutljivost na inzulin se redko pojavi. V takem primeru zamenjajo vrsto inzulina ali

poskusijo z desenzibilizacijo. Velikokrat alergija spontano izzveni. Pogosto se pojavi

lokalna reakcija z rdečino, srbenjem in infilntratom na mestu injiciranja kmalu po

vbrizganju. Spontano izgine po več urah. Možne so takojšnje reakcije s sistemskimi

znaki (urtikarija, hipotonija, tahikardija, palpitacije, dispneja, bronhospazem,

anafilaktični šok), vendar so redke. Odpornost na inzulin se kaže s potrebo po visokih

odmerkih inzulina. O odpornosti govorimo pri porabi nad 200 E inzulina na dan in več.

Inzulinski edem se lahko pojavi na začetku zdravljenja z inzulinom kot posledica

zastajanja soli in vode v telesu ali neposrednega učinka inzulina, ki kmalu spontano

izzveni. Redko zahteva zdravljenje (Mrevlje 2005).

1.5.3 Zdravstvena vzgoja pri zdravljenju z inzulinom

Pacientu je potrebno inzulinsko zdravljenje predstaviti kot najbolj kakovosten način

zdravljenja, ko z nefarmakološkimi ukrepi in peroralnimi antidiabetiki ne bo več mogel

dosegati določenega cilja, in ne kot zadnjo možnost zdravljenja v negativnem pomenu

besede. Za uspešno dosego ciljev je pomembna učinkovita zdravstvena vzgoja, ki jo

lahko izvaja le ustrezno usposobljena medicinska sestra. Pred uvajanjem inzulina je

potrebno pacientu nuditi izobraževanje glede zdravljenja. Obvezni del izobraževanja je

tudi obravnava in prilagoditev pacientovega načina življenja novemu načinu zdravljenja

(Mrevlje, 2008).

Pacient mora biti poučen o rokovanju z injektorjem in tehniko aplikacije inzulina.

Inzulin vbrizga v podkožje pod kotom 45° ali 90°. Za vbrizganje vedno izberemo drugo

mesto, ki naj bo od prejšnjega oddaljeno vsaj 2 cm. Inzulin mora pred aplikacijo dobro

premešati, da na dnu ni več kristalčkov, potem nastavi primerno število enot inzulina za

injiciranje. Vbodna mesta, kamor si lahko vbrizga inzulin, so trebušna stena, stegna,

nadlahti in zadnjica. Tehnika kožne gube pacientu pomaga, da prepreči vbrizge v

mišico. Pacient mora vedeti tudi, da je delovanje inzulina pospešeno, ko je predel vboda

izpostavljen topli kopeli, savni ali masaži (Bohnec 2006).

Pacient postopek izvede tako, da si najprej umije roke in nato mesto vboda pod tekočo

vodo z milom. Razkuževanje vbodnega mesta ni več potrebno. Pacient mora imeti

miren prostor. Pripravi si pripomočke in pri tem preveri ime inzulina ter preveri rok

trajanja. Inzulin najprej premeša in si nato pripravi predpisano količino. Inzulin si

vbrizga tako, da najprej s prsti napravi kožno gubo in zbode pod kotom. Iglo odstrani v



15

za to namenjen kontejner. Inzulin si vbrizga vsak dan po naročilu zdravnika. V

nobenem primeru ne sme opustiti inzulinske terapije (Bohnec, 2006).

Pacienta poučimo o shranjevanju inzulina. Inzulin v originalni embalaži hrani v

hladilniku pri temperaturi 2 - 8 °C. Po prvi uporabi jih hrani na sobni temperaturi,

največ en mesec, zaščititi ga mora pred svetlobo in toploto. Peresnik z inzulinom je

namenjen za individualno uporabo (Žagar, 2017).

1.6 Akutni zapleti sladkorne bolezni

Akutni zapleti SB spadajo med urgentna stanja. Gre za nenaden hud porast ravni

glukoze v krvi, ki ga spremljajo še drugi laboratorijski in klinični znaki. Do akutnega

poslabšanja lahko pride pri vseh oblikah SB. Akutni zapleti so diabetična ketoacidoza

(DKA), diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (DAHS) in hipoglikemija, ki je po

navadi zaplet zdravljenja (Mrevlje, 2006).

1.6.1 Diabetična ketoacidoza

Diabetična ketoacidoza (DKA) je posledica pomanjkanja inzulina in porušene presnove

maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin. Značilna je za SB tipa I. Redko se pojavi pri

SB tipa II. Zvečana tvorba in zmanjšana poraba glukoze vodita do visoke hiperglikemije

s posledično glikozurijo in dehidracijo. Zaradi povečane lipolize nastane presnova

acidoza s periferno dilatacijo, hiperventilacijo (Kussmaulovo dihanje), bruhanjem,

hiperkaliemijo in zmanjšanim pH. Ketoacidozo opredelimo s pH < 7,25 (Čokolič 2000;

Skvarča, 2007).

Klinična slika se kaže s povečano žejo, poliurijo, suhimi usti, rdečimi lici, zadahu po

acetonu, slabim počutjem, dehidracijo in bolečino v žlički. Zavest je lahko neokrnjena

ali zožena. Diagnozo potrdimo s klinično sliko in laboratorijskimi preiskavami

(Čokolič, 2000, Mrevlje 2005).

Zdravljenje poteka v bolnišnici z nadomeščanjem tekočin, elektrolitov in inzulina ob

zdravljenju osnovnega vzroka, ki je najpogosteje okužba (Čokolič, 2000).

1.6.2 Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom

Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (DAHS) je pogostejši pri starejših

pacientih s SB tipa II. Hiperglikemija se lahko razvije do izredno visokih vrednosti in

povzroči izrazito dehidracijo. Zavest je hudo prizadeta, ni zadaha po acetonu (Čokolič,

2000; Mrevlje 2005).

Zdravljenje poteka v bolnišnici z nadomeščanjem tekočin, elektrolitov in inzulina ob

zdravljenju osnovnega vzroka, ki je najpogosteje okužba (Čokolič, 2000).



16

1.6.3 Hipoglikemija

Hipoglikemija nastane pri zmanjšanju krvnega sladkorja pod spodnjo normalno mejo

3,5 mmol/l. Je najpogostejši akutni zaplet kot posledica zdravljenja, najpogosteje pri

inzulinskem zdravljenju. Vzroki zanjo so lahko nepravilen odmerek inzulina, izpustitev

ali nezadostna količina obroka hrane, nenačrtovana telesna dejavnost, bruhanje, motnje

v absorpciji hrane v črevesju, alkoholne pijače itd. V literaturi najdemo več razporeditev

hipoglikemije glede na različne kriterije. Najpogosteje in zelo uporabna je delitev na

povezanost z obroki hrane. Po tem načinu ločimo postprandialne (reaktivne, kmalu po

obroku hrane) in postabsorbcijske (na tešče ali pozno po obroku hrane) (Čokolič 2000;

Mrevlje, 2005; Skvarča, 2007).

Klinična slika se kaže z adrenergičnimi in nevroglikopeničnimi znaki. Do adrenergičnih

znakov pride pri koncentraciji krvnega sladkorja med 2 in 3 mmol/l in se kaže z

znojenjem, palpitacijo, tahikardijo, tremorjem prstov, vznemirjenostjo, bledico in

zvečanjem krvnega tlaka. Nevroglikopenični znaki se pojavijo pri vrednosti pod 2,5

mmol/l in se kažejo z kognitivnimi motnjami, motnjo vida, občutkom nemoči, lakoto,

parestezijo okrog ust, neobičajnim vedenjem, nevrološkimi izpadi, generaliziranimi

krči, izgubo zavesti in smrtjo, če se ne ukrepa. Hude motnje zavesti nastopijo pri

vrednosti krvnega sladkorja pod 1 mmol/l (Čokolič, 2000).

Blažjo hipoglikemijo zdravimo z obrokom ogljikovih hidratov s hitro absorpcijo. Pri

motnjah zavesti je potrebna intenzivna infuzija koncentracije glukoze. Z glukagonom

poskušamo pacienta pripraviti do uživanja hrane. Če ni učinka v 15 minutah, lahko

postopek ponovimo. Pri hipoglikemiji zaradi oralnih antidiabetikov pacienta sprejmejo

v bolnišnico. Zaradi dolge razpolovne dobe se po predhodnem izboljšanju lahko stanje

spet poslabša, zato pacienti potrebujejo infuzijo dalj časa (Čokolič, 2000).

Glede na stopnjo delimo hipoglikemijo na blago, hudo in zelo hudo. Ne glede na

stopnjo je potrebno takoj izmeriti vrednost glukoze v krvi (Klavs, 2006).

Blaga hipoglikemija

Klinična slika se kaže z neznačilnimi znaki, ki jih težko prepoznajo (lakota, zaspanost in

bledica). Pacient si lahko pri tem stanju pomaga sam z zaužitjem manjšega obroka

hrane (kos kruha in sadež, kozarec mleka, lonček jogurta …) (Klavs, 2006).

Huda hipoglikemija

Klinična slika se kaže z motnjami spoznavanja, čutnega dojemanja predmetnega sveta,

slabostjo, utrujenostjo rok, hladnem potu … V takem primeru je nujno zaužiti lahko

razgradljive ogljikove hidrate, kot so glukoza, saharoza, fruktoza itd. Od vseh

sladkorjev glukoza najhitreje dvigne krvni sladkor, vendar jo priporočajo, če krvni

sladkor pade pod 3 mmol/l (Klavs, 2006).



17

Zelo huda hipoglikemija

Klinična slika se navadno kaže z izgubo zavesti, ko si pacient ne more več pomagati

sam. Kadar je pacient v nezavesti ali buden, vendar ne more govoriti, mu nič ne tlačimo

v usta. V takem primeru morajo najbližji poklicati medicinsko pomoč oziroma uporabiti

injekcijo glukagona, ki naj bi jo v ta namen imel pacient doma pri sebi. Injekcijo lahko

aplicira vsak laik, ker je aplikacija možna v podkožje ali mišico. Glukagon je

polipeptidni hormon, ki se tvori v α celicah Langerhansovih otočkov trebušne slinavke.

Glukagon zviša nivo glukoze v krvi zaradi hitre razgradnje glikogena v jetrih. Učinek

injekcije se pričakuje 15 minut po aplikaciji. Če se stanje ne izboljša, je mogoče z

injekcijo ponovno odmeriti do 3 mg (tri injekcije zapored). Ko se stanje izboljša, mora

pacient nujno zaužiti obrok hrane, ki naj vsebuje vsaj 15 g ogljikovih hidratov (Klavs,

2006).

V zdravstvenih ustanovah pacientu z zelo hudo hipoglikemijo pomagajo z aplikacijo 40-

do 50 % glukoze intervenozno (Klavs, 2006).

1.7 Kronični zapleti

Sodobno zdravljenje sladkorne bolezni je izboljšalo kakovost življenja in podaljšalo

življenjsko dobo pacientov s SB. Večji delež smrti je prisoten predvsem zaradi

kroničnih zapletov. Sem sodijo spremembe na velikih žilah – makroangiopatija in na

malih žilah – mikroangiopatija, kjer so prizadete arteriole, kapilare in venule.

Mikroangiopatija je specifična za SB in se pojavlja pri vseh tipih. Makroangiopatija je

pogostejša pri pacientih s SB, ni pa specifična. Hipoglikemija je osnovni patogenetični

dejavnik za razvoj kroničnih zapletov SB. Predvsem prizadane tkiva, v katerih presnova

ni odvisna od inzulina, in sicer oči (mrežnica, leča), levice, živce in arterije. Tu se

razvije mikroangiopatija, makroangiopatija in nevropatija (Mrevlje, 2005; Koselj,

2006).

1.7.1 Diabetična retinopatija

Je mikroangiopatija na mrežnici pacienta s SB. Za njo lahko obolijo pacienti z vsemi

tipi sladkorne bolezni. Dejavniki tveganja za diabetično retinopatijo so trajanje SB,

hiperglikemija in arterijska hipertenzija. Diabetična retinopatija je najpogostejši vzrok

za slepoto med odraslimi. Po 20-ih letih bolezni jo ima 80 % pacientov s SB tipa I, po

10-ih letih 50 % pacientov s SB tipa II (Mrevlje, 2005; Nacionalni program za

obvladovanje sladkorne bolezni, 2010).

1.7.2 Diabetična ledvična bolezen

Je kronična specifična okvara ledvic pri sladkorni bolezni. Razvije se pri SB tipa I in SB

tipa II. Število pacientov s kronično nefropatijo strmo narašča. Diabetična ledvična

bolezen prizadene najmanj vsakega tretjega pacienta s sladkorno boleznijo in je



18

najpogostejši vzrok za ledvično odpoved (Mrevlje, 2005; Nacionalni program za

obvladovanje sladkorne bolezni, 2010). Ledvična telesca propadajo in pride do

odpovedi delovanja ledvic. Najprej se v urinu pojavijo eritrociti in proteini, v začetku

kot mikroalbuminurija (20 do 200 mg/l). Orientacijsko opredelimo ledvično delovanje s

koncentracijo kreatinina v serumu, ki se v krvi povečuje. Natančneje opredelimo

delovanje ledvic z glomerulno filtracijo, ki nam pove, koliko krvi očistijo ledvice v

danem času (normalno nad 90 ml v minuti) (Kovač, 2017). Dobro urejena SB prepreči

in upočasni razvoj diabetične nefropatije. V prehrani je potrebno omejiti sol in

beljakovine, hipertenzijo je potrebno zdraviti. Končna odpoved ledvic privede do

dialize, poleg hemodialize se izvaja tudi peritonealna dializa. Najboljši način

zdravljenja je presaditev ledvice (Čokolič, 2000).

Diabetična nefropatija je zelo verjetna, če traja sladkorna bolezen več kot pet let, znaša

stalna proteinurija več kot 0,5 g/dan, je prisotna diabetična nefropatija, arterijska

hipertenzija in so odsotne druge ledvične bolezni, zlasti okužbe sečil (Mrevlje, 2005).

1.7.3 Diabetična nevropatija

Živčevje je pri pacientih s SB običajno zelo prizadeto. Diabetično nevropatijo najdemo

po nekaj letih trajanja SB pri večini pacientov s SB. Ima jo približno 30 % pacientov s

SB. Enako pogosto prizadene paciente s SB tipa I in SB tipa II. Pogostost narašča s

starostjo in trajanjem SB. Pri pacientih s SB tipa II lahko diabetično nevropatijo

odkrijejo že ob odkritju SB. Razdelimo jo na periferno in avtonomno, odvisno, katero

vrsto živčevja poškoduje. Pogosto jo je težko diagnosticirati in zdraviti, največkrat

prizadene živce nog (Koselj, 1998; Nacionalni program za obvladovanje sladkorne

bolezni, 2010).

Periferna nevropatija se razvija počasi, pacienti čutijo mravljince in krče v nogah,

občutijo pekoče noge, mrazenje, izgubo občutka za toploto in dotik. Avtonoma

nevropatija prizadene simpatično in parasimpatično živčevje. Simptomi so odvisni od

organa, ki ga prizadeto živčevje oživčuje. Pojavijo se lahko motnje znojenja, prebavil,

sečil in kardiovaskularnega sistema. Zdravljenje je simptomatsko (Čokolič, 2000).

1.7.4 Makroangiopatični zapleti

Makroangiopatični zapleti prizadenejo velike žile in zajemajo koronarno srčno bolezen,

možgansko kap in aterosklerozo velikih žil na okončinah s posledično gangreno. To je

bolezen sodobnega človeka, ki je pri pacientu s SB 5- do 10-krat pogostejša. Za

nastanek ateroskleroze so poleg SB pomembni še dednost, povečane maščobe v krvi,

spol, zvišan krvni tlak, debelost, prehranjevalne navade, telesna dejavnost, kajenje itd.

Pomembna je ateroskleroza na življenjsko pomembnih organih, to so možgani, srčne

žile in arterije na udih. Znamenja ateroskleroze na posameznih organih se kažejo šele,

ko bolezen napreduje (Koselj 1998; Čokolič, 2000).



19

1.7.5 Diabetična noga

Pri diabetični nogi gre za skupino sindromov, ki okvarijo živčni sistem, ter slabo

prekrvavitev in poškodbe z okužbo. Razjeda se po navadi nikoli ne pojavi sama od sebe,

pač pa je vzrok zanjo vedno poškodba, ki ni bila primerno zdravljena. Zaradi

prizadetega žilja in živcev nog sta prizadeta prekrvavitev in občutek bolečine v njih.

Vse to vodi do ulceracij na nogah, kar lahko privede do gangrene in je zato potrebna

celo amputacije dela okončine ali cele noge. To je za zdravstvo eden najdražjih zapletov

SB. SB je najpogostejši vzrok ne- travmatičnih amputacij spodnjih okončin, ki ga lahko

preprečimo z rednim pregledovanjem in pravilno nego stopal. Moški so bolj ogroženi za

diabetično stopalo, tveganje pa narašča s starostjo (Urbančič Rovan, 2005; WHO,

2017).

Povečano tveganje za nastanek razjed povzroča neprimerna nega nog, nestrokovna

pedikura, poškodbe, ki niso bile primerno oskrbovane, okužbe, neprimerna obutev,

ortopedski problemi nog (Urbančič Rovan, 2005).

Pri diabetičnem stopalu je izrednega pomena preventiva z rednim pregledovanjem nog

pacienta s SB. Najbolje je, da se stopala pregleduje vsak večer po negi nog. Pri

pregledovanju je potrebno biti pozoren na temperaturo kože, obliko stopala,

spremenjeno barvo kože, glivične okužbe stopal, boleče dele stopal, trdo kožo na

podplatih, kurja očesa, žulje, vreznine, razpoke in rane (Muc, 2010).

Noge si je potrebno umivati vsak dan pod tekočo vodo primerne temperature med 36 °C

in 37 °C z blagim milom. Temperaturo vode je najbolje preveriti s termometrom,

nikakor ne z nogo. Odsvetujejo se vsi pripomočki, ki bi lahko poškodovali kožo.

Pomembno je, da si noge po umivanju temeljito obrišejo, tudi med prsti, saj predstavlja

mokra in zmehčana koža večjo dovzetnost za okužbe. Priporočljivo je mazanje stopal s

kremami, vendar ne med prsti. Uporaba pudrov ni priporočljiva, ker dražijo kožo (Muc,

2010).

1.8 Zdravstvena vzgoja v diabetološki ambulanti

Zdravljenje pacientov s SB je večplastno in poteka neprestano od odkritja bolezni dalje,

sčasoma se spreminja. Cilj zdravljenja je izboljšati presnovno urejenost in posledično

zmanjšati tveganja za akutne in kronične zaplete SB, pacienta socialno usposabljati, jim

omogočiti čim bolj kvalitetno življenje ter zmanjšati smrtnost. Organizacija oskrbe

mora biti natančna, osredotočena na pacienta in njemu prijazna. Oskrbo in zdravstveno

vzgojo morajo izvajati za to usposobljeni zdravstveni delavci, ki se redno izobražujejo

in pri delu upoštevajo veljavne strokovne smernice. Ustrezno izobražen tim sestavljajo

zdravnik diabetolog in medicinska sestra, ki educira paciente in njihove svojce. Za

zdravljenje so na voljo naslednja sredstva in metode: vzgoja pacientov, svojcev in

strokovnega osebja, uravnotežena prehrana, redna telesna dejavnost, peroralna zdravila,



20

inzulin, samokontrola ter drugi načini zdravljenja (Mrevlje, 2005; Janež, 2007;

Tomažič, 2008).

Ambulantna oskrba pacienta s SB obsega načrtovane in izredne obiske ali druge

storitve. Načrtovani obiski so namenjeni vzdrževanju dolgoročne urejenosti in nadzoru

kroničnih zapletov. Na pregled se je potrebno predhodno naročiti. Namen in vsebina sta

vnaprej določena. Pacienta seznanijo z vsebinami, ki so zanj pomembne. Pomembno je

pacienta vzpodbujati k dejavnemu sodelovanju pri načrtovanju in izvajanju zdravljenja,

omogočiti mu je potrebno, da izrazi svoje skrbi. Izredni obiski so potrebni v primeru

reševanja nenadnih in nepredvidenih težav. Na podlagi rednih obiskov se oblikuje letno

poročilo (Tomažič, 2008).

Namen načrtovanega obiska je titracija odmerkov zdravil, odkrivanje kroničnih okvar,

sprememba terapevtske sheme in dodatno izobraževanje. Pri načrtovanem obisku se

izvajajo naslednje meritve in postopki: merjenje telesne teže, krvnega tlaka, krvnega

sladkorja, pregled urina (glukoza, albumini, mikroalbumini, aceton), HbA1c, pregled

izvidov samokontrole, lipidogram, ledvična funkcija, zdravljenje dejavnikov tveganja za

srčno-žilne bolezni, pregled očesnega ozadja, pregled nog in psihosocialni status

(Tomažič 2008).

V diabetološki ambulanti je priporočljivo, da se izvaja individualna in skupinska vzgoja

pacientov s SB. Delo poteka tako, da se pacient po pregledu pri zdravniku lahko na

lastno željo ali po zdravnikovem naročilu oglasi pri svetovalcu. Svetovalec je ustrezno

usposobljena medicinska sestra. Pacienta nikoli ne silimo v sprejemanje znanja, če za to

ni pripravljen, ker mu nasveti ne bi koristili. S pacientom se dogovorimo za termin, ki

njemu najbolj ustreza (Bohnec, 2006).

Izvedena je bila mednarodna študija DAWN (Diabetes attitudes wishes and needs)

(Gorenjak, 2015) iz psihosocialnega vidika, ki je ugotovila, da je 70 % zdravnikov

prepričanih, da so psihološki problemi razlog za pacientovo slabo sodelovanje med

zdravljenjem. Raziskava je pokazala tudi, da ima okrog 30 % diabetikov duševne

motnje in samo 20 % diabetikov verjame, da jim bo inzulinska terapija pomagala.

Večina vidi uvedbo inzulina kot poslabšanje bolezni oz. kot neuspeh pri uravnavanju

bolezni s spremembo življenjskega sloga in peroralne terapije (Gorenjak, 2015).

V Specialistični internistični in diabetološki ambulanti v okolici Ptuja so opravili

raziskavo, v kateri je je bilo naključno izbranih 50 pacientov s sladkorno boleznijo, ki

so odgovarjali na vprašalnik. 86 % anketirancev meni, da so posredovane informacije,

napotki in priporočila, ki jih prejmejo od zdravnikov in medicinskih sester v ambulanti

družinske medicine in v diabetološki ambulanti, zelo koristni. 12 % jih meni, da nikoli

ne izvejo nič novega in le 2 % vprašanih meni, da jim osebje ne posveča dovolj

pozornosti. Pri pacientih s SB se velikokrat pokaže nemotiviranost za zdravljenje, kar

prikazuje ena od raziskav, ki razkriva, da je le 28 % naključno izbranih motiviranih in

se zavedajo pomena bolezni za njihovo zdravje. 68 % vprašanih pravi, da se držijo



21

nasvetov, vendar se občasno pregrešijo, in 4 % jih trdi, da niso motivirani, ne

upoštevajo nasvetov, pa kljub temu nimajo nobenih težav. Večina pacientov s SB tipa II

meni, da je njihova bolezen dobro obvladovana in nimajo težav. Dobra četrtina

anketiranih ima pogoste težave z vrednostmi krvnega sladkorja in zapleti, zato menijo,

da njihova bolezen ni dobro obvladana (Škofič, 2014).

1.8.1 Glikiran hemoglobin (HbA1c)

Vzdrževanje glikemije na čim bolj normalnih vrednostih bistveno zmanjša možnost

pojava kroničnih zapletov SB. Koncentracija glukoze v krvi odraža trenutno stanje, ne

pa urejenosti glikemije v daljšem časovnem obdobju, zato urejenosti glikemije ocenimo

z glikiranim hemoglobinom A1c (HbA1c), ki je mera za urejenost glikemije v daljšem

časovnem razponu približno osmih tednov. HbA1c v diabetoloških ambulantah določajo

vsaj enkrat letno, po navadi je to 2- do 6-krat na leto. Pogostost je odvisna od urejenosti

glikemije, njene stabilnosti in sprememb zdravljenja. Optimalno HbA1c določajo ob

vsakem rednem obisku in se o rezultatih pogovorijo s pacientom. Za nadaljnje

zdravljenje niso odločilni samo laboratorijski izvidi ob pacientovem obisku, ampak tudi

izvidi samokontrole (Medvešček, 2008).

Ciljne vrednosti HbA1c so pod 6,5 %, ker je pri taki vrednosti tveganje za nastanek ali

poslabšanje kroničnih zapletov minimalno. Priporočljivo je, da so te vrednosti še nižje,

če je pacient tega zmožen in je tveganje za hipoglikemijo sprejemljivo. Vsako znižanje

HbA1c zmanjša tveganje za kronične zaplete. Pri pacientih, ki imajo problem s

hipoglikemijo zaradi zdravljenja, so ciljne vrednosti višje. To velja predvsem za starejše

paciente in tiste, ki ne obvladajo samovodenja (Medvešček, 2008).

1.8.2 Pregledovanje nog

Presejalni test je cenovno ugoden, preprost, hiter in neboleč pregled nog pacientov s SB.

Izvaja se rutinsko in je sestavljen iz anamneze ter kliničnega pregleda. V diabetični

ambulanti na polikliniki v Ljubljani se s preventivnim pregledom nog in edukacijo

ukvarja medicinska sestra, ki mora dobro poznati zaplete sladkorne bolezni, njihov

potek in zdravljenje. Velikega pomena je tudi pozorno poslušanje pacienta ter

svetovanje in preverjanje razumevanja pacienta. Medicinska sestra mora ob presejalnem

testu izvajati zdravstveno vzgojo. Pacienta vpraša o morebitnih težavah z nogami,

pregleda pacientovo obutev, pravilno potipa stopalne pulze, pregleda obliko stopala in

preveri, če so prisotne deformacije ter preveri zaščitno občutljivost. Opažanja zapiše v

poseben obrazec v pacientovi dokumentaciji (Slika 1). Če ugotovi razjedo na stopalu, se

takoj posvetuje z diabetologom. Zaščitno občutljivost se preverja z uporabo 10-

gramskimi Semmesi – Weinsteinov monofilamenti (preverjanje občutljivosti na dotik),

glasbene vilice (test preverjanja vibracij) in Tip Therm (test občutljivosti kože na

temperaturne spremembe) (Hohnjec, 2010).



22

Slika 1: Diabetično stopalo – presejalni test (Hohnjec, 2010)

Zdravstvena vzgoja pacientov s sladkorno boleznijo je zahteven in dolgotrajen proces.

Izobražena in odgovorna medicinska sestra lahko s svojim strokovnim delom in

zgledom bistveno pripomore k izboljšanju zdravja pacientov s sladkorno boleznijo.

Nadzor nad glikemijo je temelj urejanja sladkorne bolezni in s tem povezanim

zmanjšanjem tveganja za kronične zaplete (Volčanšek in Zaletel, 2016).



23

2 NAMEN, HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE

Namen diplomske naloge je, na podlagi pregleda tuje in domače literature predstaviti

sladkorno bolezen s poudarkom na SB tipa II, pristop in vlogo medicinske sestre pri

obravnavi pacienta s SB ter v empiričnem delu na podlagi študije primera ugotoviti

vpliv obolenja na kakovost življenja posameznika.

Cilji diplomske naloge so:

predstaviti sladkorno bolezen in zdravljenje bolezni,

opisati zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre pri obravnavi pacienta s

sladkorno boleznijo,

s pomočjo študije primera ugotoviti, kateri so najpogostejši negovalni problemi

pri pacientu s sladkorno boleznijo tipa II, ki živi v domačem okolju,

s pomočjo študije primera ugotoviti kakšen je vpliv bolezni na kakovost

življenja pacienta s SB tipa II,

s pomočjo študije primera ugotoviti, koliko je pacient poučen o svoji bolezni in

poteku zdravljenja ter koliko se drži navodil zdravljenja,

na podlagi rezultatov, pridobljenih s študijo primera, bodo podani predlogi za

izboljšavo.

V okviru preučevanja področja in v skladu z zastavljenimi cilji želimo odgovoriti na

naslednja raziskovalna vprašanja:

V kolikšni meri vpliva bolezen na kakovost življenja pacienta s SB tipa II pri

opravljanju vsakodnevnih aktivnosti?

Ali je bil pacient s SB tipa II poučen s strani medicinske sestre o bolezni in

poteku zdravljenja ter koliko se je teh napotkov držal?



24

3 METODE DELA IN MATERIALI

3.1 Vzorec

V raziskavi smo obravnavali pacienta s SB tipa II, ki živi v domačem okolju. Predhodno

smo pridobili soglasje pacienta za sodelovanje v raziskavi in mu zagotovili anonimnost

podatkov ter možnost zavrnitve sodelovanja v raziskavi. Pri izvedbi raziskave smo

upoštevali načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

3.2 Uporabljeni pripomočki in materiali

V teoretičnem delu naloge smo uporabili deskriptivno metodo dela, kjer je na osnovi

pregleda domače in tuje literature predstavljena vsebina sladkorne bolezni ter

zdravstvena obravnava pacienta s SB. V empiričnem delu smo uporabili kvalitativno

metodo raziskovanja. V okviru raziskave je bila izvedena študija primera pacientke s SB

tipa II. Za pridobivanje podatkov smo uporabili tehniko intervjuja, metodo opazovanja

in analizo dokumentacije. Uporabili smo delno strukturiran intervju, vprašanja so bila

odprtega tipa, vnaprej pripravljena. Tako pridobljene podatke smo analizirali in na

podlagi tega izpostavili negovalne probleme, cilje, načrt zdravstvene nege in na koncu

ovrednotili zdravstveno nego ter koncept samooskrbe. Izhodišči za intervju sta bili

povzeti po konceptualnem modelu funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja po

Marjory Gordon in konceptu samooskrbe Dorothee Orem (Gordon, 2003; Hajdinjak in

Meglič, 2012). Na koncu smo ta dva modela tudi primerjali, da smo ugotovili, kateri je

bolj ustrezen pri obravnavi pacienta s SB tipa II.

3.3 Postopek raziskave

Pred pričetkom smo pridobili soglasje pacientke, ki je sodelovala v študiji premera.

Podatki so uporabljeni zgolj v raziskovalne namene, o čemer smo informirali tudi

pacientko. V raziskavo smo vključili pacienta s SB tipa II, ki živi v domačem okolju.

Podatke smo pridobili s pomočjo intervjuja na pacientovem domu, za katerega smo

predhodno pridobili njegovo dovoljenje. Pacienta smo ponovno obiskali po mesecu dni.



25

4 REZULTATI

4.1 Negovalna anamneza

Pacientka A. M., stara 80 let, živi sama v vrstni hiši, ki se nahaja na obrobju vasi.

Zaposlena je bila 16 let kot šivilja, 10 let pred upokojitvijo pa je delala v Gorici (Italija)

kot gospodinja. Bila je poročena, v zakonu sta se ji rodila dva sinova, ki sta poročena in

imata družino ter jo pogosto obiskujeta. Mož ji je umrl februarja 2000 zaradi ciroze

jeter.

Pove, da ni nikoli kadila ali pila alkohola. V preteklosti ni imela resnejših obolenj razen

zlomov okončin. Trikrat je imela nekompliciran zlom desne nadlahtnice zaradi padca.

Pove, da se je po porodu borila s povišano telesno težo, ki pa je danes nižja za 10 kg.

Navaja, da se je po moževi smrti vse spremenilo. Čeprav ni bila dobrega zdravja, se ji je

v roku desetih let stanje začelo bistveno slabšati. Najprej se je pojavila arterijska

hipertenzija, kmalu za tem pa so ji diagnosticirali tudi sladkorno bolezen tipa II. V

začetku je zdravljenje SB potekalo z zdravili v obliki tablet, v roku treh let pa je prešla

na inzulinsko terapijo. Potrjeno ima tudi diagnozo depresije. Sin pove, da so se ji že

pred očetovo smrtjo začeli kazati znaki depresije, ki pa jih pacientka zanika. Indeks

telesne mase (ITM) ima 25,6 (telesna višina 153 cm, telesna teža 60 kg), kar pomeni, da

spada v skupino debelosti prve stopnje. Večino dneva presedi in gleda televizijo, redko

gre iz hiše. Navaja, da ima težave s spanjem, ponoči se pogosto zbuja, ker jo skrbi, da se

bo komu od njenih najbližjih kaj zgodilo. Ko ne more spati, začne posegati po sladkih

prigrizkih. Pacientka pove, da količinsko zaužije malo hrane in ima kljub temu zelo

visok nivo glukoze v krvi, ki pa pogosto zelo hitro pade in privede do hipoglikemije.

Sin to potrdi in doda, da se mama ne prehranjuje tako, kot so ji priporočili v

diabetološki ambulanti. Poje veliko mastne, cvrte hrane, maslen kruh, sladko pecivo,

čokolado, marmelado. Večkrat je bila sprejeta v bolnišnico zaradi izredno velikega

nihanja krvnega sladkorja. Zanika kakršno koli obliko alergije.

Pacientka pove, da ima pogoste vrtoglavice zaradi močnega nihanja krvnega sladkorja.

Pred šestimi leti je zaradi vrtoglavice padla in si zlomila nadlahtnico, zato so ji

predpisali tudi 14-dnevno rehabilitacijo v zdravilišču. Pred štirimi leti so pacientko

pridržali v bolnišnici zaradi prevelikega nihanja krvnega sladkorja, kjer so jo ponovno

educirali o pomenu zdrave prehrane in telesne aktivnosti. Pacientka se je strinjala, da

mora narediti spremembo v svojem življenjskem slogu. Vendar sin pove, da se je teh

smernic držala samo en teden, kljub vzpodbudi družinskih članov, da spremeni svoj

življenjski slog. Marca 2016 se je stanje spet kritično poslabšalo. Ko jo je mlajši sin

prišel obiskat kot vsako nedeljo, jo je našel ležati neodzivno. Takoj ji je izmeril krvni

sladkor, ki ga aparat zaradi previsoke vrednosti ni mogel izmeriti. Z rešilcem so jo

odpeljali v intenzivno enoto bolnišnice Šempeter, kjer je ležala deset dni, nato je bila

nameščena na internistični oddelek za mesec in pol, kjer so ji poskušali čim bolj urediti

krvni sladkor. Pacientka se tega dogodka ne spominja. Iz dokumentacije smo razbrali,



26

da je imela porušeno ravnovesje elektrolitov. Potrebno je bilo opraviti akutno

hemodializo. Sin pove, da je upal, da jo bo to spametovalo in bo začela bolje paziti

nase, vendar se je nezdrav življenjski slog kmalu ponovil. Na zadnjem pregledu marca

2017 jo je zdravnik opozoril, da so njene ledvice zelo okvarjene in ji grozi odpoved

ledvic.

Sama si dvakrat na dan aplicira Novomix 30 mg, od marca 2017 si po potrebi injicira

NovoRapid, če krvni sladkor preseže 15 mmol/l, doda 5 E ter si trikrat dnevno

kontrolira krvni sladkor. V zadnjem času se ji je začel slabšati vid. Vsakih šest mesecev

ima redne kontrole v diabetološki ambulanti v šempetrski bolnišnici, kamor jo vozita

sinova. Doma si redno meri sladkor v krvi in krvni tlak. Zaupa mi, da včasih ne napiše

takšne vrednosti, kot jo izmeri aparat, ker se boji, da jo bo zdravnik v ambulanti okregal

ali obdržal v bolnišnici.

Ostala terapija, ki jo trenutno redno jemlje: Ampril 5 mg tbl. na 24 ur (1 tableta),

Lacidipin Teva 4 mg film. obl. tbl. na 24 ur (1 tableta zvečer), Edemid 40 mg tbl. na 24

ur (0,5 tablete), Legofer 40 mg/15 ml peroral. razt. na 24 ur (15 ml); Coryol 3,125 mg

tbl. na 24 ur (1 tableta), Acipan 20 mg gastrorezist. tbl. na 24 ur (1 tableta), Mirzaten 30

mg film. obl. tbl. na 24 ur (1 tableta zvečer).

4.2 Družinska anamneza

Pacientka pove, da je oče umrl zaradi raka pljuč, mama ni imela zdravstvenih težav,

umrla je v starosti 98 let. Starejši brat je umrl zaradi raka pljuč, bil je strasten kadilec.

Starejši sin ima težave s povišanim holesterolom, mlajši boleha za depresijo.

4.3 Obravnava pacientke po funkcionalnih vzorcih zdravega

obnašanja

Obravnava pacientke po 11-ih funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja po

konceptualnem modelu Majory Gordon (Gordon, 2003):

- Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja

Pacientka meni, da bi za svoje zdravje lahko naredila veliko več, vendar za to nima

motivacije in ne zmore, ker jo vse boli. Pove, da ni nikoli kadila in ni uživala alkohola.

Pripomni, da ji razen SB ostalo ne dela težav. Večino dneva presedi, saj je zadihana že

ob hoji po stanovanju.

Informacije o SB in načinu življenja z boleznijo je dobila v diabetološki ambulanti. Na

rutinske preglede v ambulanto hodi redno. Pove, da se je trudila upoštevati napotke, ki

jih je prejela od zdravstvenih delavcev, vendar meni, da ni dosegla vidnih izboljšanj in

je zato izgubila motivacijo. Kot glavni vzrok navaja depresijo, ki jo ima potrjeno od

moževe smrti. Sin nam pove, da se je telesni dejavnosti vedno raje izognila in da se zelo



27

težko upre nezdravi hrani, še posebej slaščicam. Pacientka prizna, da se večkrat zlaže o

realni vrednosti sladkorja v krvi, ker se boji, da jo bodo obdržali v bolnišnici.

- Prehrambeni in metabolični procesi

Pacientka popije čez dan do 1 liter tekočine, večinoma so to že industrijsko pripravljene

sladke pijače, najraje ima ledeni čaj. Zjutraj pri zajtrku popije instant ječmenovo kavo in

kos maslenega kruha, namazanega z margarino in domačo marmelado. Po kosilu

običajno spije kavo z mlekom in malo sladkorja. Dnevno zaužije tri obroke, ki si jih

sama pripravi. Po navadi je to zelo mastna hrana in hrana z visokim glikemičnim

indeksom. Preko dneva večkrat poseže po sladkih prigrizkih. Ko gre zvečer v posteljo,

poseže po čokoladi ali sladkem pecivu, kar ima kar na nočni omarici. Ne zaveda se

posledic, ki jih lahko prinese nezdravo prehranjevanje glede na njeno diagnozo. Indeks

telesne mase je 25,6 kar jo uvršča v prvo stopnjo debelosti. Prepričana je, da je njena

teža idealna. Pove, da je shujšala 10 kg, od kar je na terapiji z inzulinom. Navaja, da

poje zelo malo, ker nima apetita, a ji sladkor kljub temu zelo niha. Sin meni, da mama

ne razume povsem, kako pomemben je zanjo zdrav življenjski slog, čeprav se zaveda,

da ne dela prav. Zaradi slabokrvnosti jemlje Legofer 40 mg enkrat na dan.

- Izločanje/odvajanje

Pacientka pove, da z izločanjem nima težav. Blato odvaja enkrat dnevno, pri tem ne

navaja težav. Odvajal ne uporablja. Blato je primerne barve in konsistence.

- Fizična aktivnost

Pacientka večino dneva presedi pred televizijo. Iz stanovanja gre zelo poredko, večino

dneva presedi na kavču. Pove, da vsak tretji dan zalije rože na dvorišču. Je sicer

samostojna pri hoji, vendar ima pri tem občutek nestabilnosti, saj ima pogoste

vrtoglavice in jo je strah, da bi padla. Gospodinjska opravila opravlja sama, vendar

potrebuje pomoč pri nabavi hrane, in sicer jo po nakupih pelje soseda enkrat tedensko.

Pri opravljanju osebne higiene in oblačenju je popolnoma samostojna.

- Počitek/spanje

Spat gre okrog enajste ure zvečer. Ponoči spi 8 ur, vendar se pogosto zbuja. Ko ponoči

ne more spati, večkrat poseže po sladkarijah, ki jih ima kar na nočni omarici. Po kosilu

si vsak dan privošči popoldanski počitek.

- Kognitivni procesi

Pacientka pove, da večkrat pozabi novejše informacije, za kar krivi svoja leta. Pri

sprejemanju novih odločitev se po navadi posvetuje s sinovoma in njima prepusti

odločanje. Sama se zelo boji sprejemati odločitve, saj si ne zaupa dovolj. Meni, da

zaenkrat sliši dobro, pri vidu pa zadnje čase opaža, da se ji slabša. Jemlje terapijo za



28

zdravljenje depresije (Mirzaten 30 mg). Je zelo občutljiva, že najmanjši problem jo

spravi v jok. Prizna, da je zelo prestrašena in brez energije.

- Zaznavanje samega sebe

Pacientka pove, da je vedno pripravljena pomagati drugim in želi vsem le najboljše, saj

nikomur ne privošči, da bi se mu godilo tako, kot njej. Je zelo negativna glede svojega

zdravstvenega stanja. Kadar je slabe volje, jo sprosti kvačkanje, ki se ga je naučila po

moževi smrti. V dobro voljo jo spravi tudi gledanje starih slik in obujanje spominov.

- Družbena vloga in medosebni odnosi

Po smrti moža živi pacientka sama v hiši. S sosedi ima večinoma dobre odnose, vendar

se jih kljub temu raje izogiba. Najraje je sama doma. Ima dva sinova, tri vnuke in eno

vnukinjo, s katerimi je v dobrih odnosih. Vesela je obiska svojih najbližjih. Ostalih se

raje izogiba, ker jo stiki delajo nervozno. Pove, da je bila pred moževo smrtjo bolj

družabna. Večkrat sta hodila ob nedeljah na ples. Prizna, da ga zelo pogreša.

- Spolni – reproduktivni sistem

Pacientka o tem ne želi govoriti.

- Obvladovanje stresnih situacij

Pacientka pove, da nerada obremenjuje druge s svojimi težavami. Če si sama ne more

pomagati, najraje težave rešuje s sinovoma. Pove, da jo večkrat neutemeljeno skrbi za

sinova in njuni družini.

- Vrednostni sistem

Pacientki je najpomembnejše zdravje. Pove, da bi dala vse, da se ne bi počutila tako

slabo, kot trenutno se, saj je zelo zaskrbljena zaradi zdravstvenega stanja.

4.4 Opredelitev negovalnih diagnoz

Glede podatkov, ki smo jih pridobili s pomočjo konceptualnega modela Marjory

Gordon 11-ih funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja, smo izdelali načrt zdravstvene

nege ter izpostavili najpomembnejše negovalne diagnoze, ki jih predstavljamo v

naslednjem podpoglavju.

4.4.1 Negovalna diagnoza: pomanjkljiva skrb za zdravje zaradi padca motivacije

po odkritju sladkorne bolezni

Definicija: nesposobnost, da bi obvladali aktivnost v zvezi s promocijo zdravja in z

obolevnostjo pa tudi nesposobnost za preventivne aktivnosti s promocijo zdravja in s

preventivo ter s spremljanjem bolezni (Gordon, 2003).



29

Vzroki:

- pomanjkanje motivacije,

- nezavedanje pomena upoštevanja navodil zaradi primanjkljaja v znanju,

- depresija.

Simptomi/znaki:

- utrujenost po telesnem naporu,

- vrtoglavica,

- uživa hrano, ki ima visok glikemični indeks,

- poje veliko sladke in mastne hrane,

- poje 3 obroke na dan,

- na dan popije 500–800 ml sladkih sokov (po navadi ledeni čaj),

- pove, da ne upošteva navodil zdravstvenega osebja,

- nog si ne pregleduje,

- pove, da se na preventivnih pregledih v diabetični ambulanti večkrat zlaže o

realni vrednosti glukoze v krvi.

Cilj zdravstvene nege:

- pacientka bo poučena o sladkorni bolezni in bo poznala dejavnike tveganja za

kronične zaplete,

- pacientka bo upoštevala navodila za zdrav življenjski slog.

Načrtovane intervencije:

- pacientko poučimo o SB, predvsem o preprečevanju posledic s spremembo

življenjskega sloga,

- poučimo jo o pomenu pitja tekočine in izogibanju sladkim pijačam,

- poučimo jo o pomenu zdrave prehrane in telesne aktivnosti za njeno zdravje,

- spodbudimo jo, da se vsak dan odpravi vsaj na krajši sprehod po vasi,

- motiviramo jo za pripravo zdravih obrokov hrane in za redno telesno dejavnost,

- pripravimo seznam živil, ki jih lahko uživa, in tistih, ki so odsvetovane v dieti za

paciente s SB,

- svojce vključimo v edukacijo o zdravem življenjskem slogu in jim svetujemo,

da pacientki pomagajo pri pripravi zdravih obrokov,

- pacientko poučimo o rednem pregledovanju nog,

- pacientki svetujemo uporabo hoduljice za boljši občutek stabilnosti in večjo

varnost.

Vrednotenje:



30

Pacientka je poučena o sladkorni bolezni in njenih posledicah ter pozna dejavnike

tveganja za ostala obolenja. Pove, da se vsak dan zjutraj sprehodi po dvorišču. Zaveda

se, kako pomembno je, da spremeni življenjski slog, vendar se kljub temu ne drži

vzorcev zdravega obnašanja. Glede prehranjevanja ni spremenila ničesar, kljub temu da

ji je snaha pripravljala zdrave obroke. Pove, da le-teh ne zaužije, ker »ni dobro«. Popije

liter tekočine na dan, večinoma je to jabolčni sok, razredčen z vodo.

4.4.2 Negovalna diagnoza: nevarnost padca

Definicija: zvišano tveganje za padce, ki bi lahko povzročilo poškodbo (Gordon, 2003).

Vzroki/ rizični dejavniki:

- pogoste vrtoglavice,

- v preteklosti opisani padci in poškodbe,

- starost nad 65 let,

- živi sama,

- pogoste hipoglikemije,

- večino dneva presedi,

- težave z vidom,

- zdravila za zniževanje krvnega tlaka.


- pacientka bo obvarovana pred padci.


- pacientko poučimo o pomenu zdravega načina življenja za njeno počutje;

- pacientko in svojce informiramo o možnih tehničnih pripomočkih,

- svojcem svetujemo, da uredijo stanovanje tako, da odstranijo preproge, v

kopalnici namestijo držala,

- svojcem svetujemo, da so v stiku s pacientko večkrat na dan (telefonski klic,

obisk),

- pacientki svetujemo, da se naroči pri okulistu.

Vrednotenje:

Pacientka ne zadovolji dnevne potrebe po tekočini in ne upošteva navodil dietne

prehrane za paciente s sladkorno boleznijo. Svojci so ji namestili zaščitne ograjice po

stanovanju. Pacientka se drži priporočila glede počasnega vstajanja iz ležečega v stoječ

položaj. Nabavila si je palico, ki pa je ne uporablja. Svojci jo enkrat dnevno obiščejo in

večkrat pokličejo po telefonu, da preverijo njeno počutje. Pacientka je v obdobju od

našega prvega obiska le enkrat padla, vendar razen modric ni utrpela drugih poškodb.



31

4.4.3 Negovalna diagnoza: neuravnotežena prehrana – več kot telo potrebuje

(debelost I. stopnja)

Definicija: Pretirano uživanje kalorične prehrane v odnosu do metaboličnih potreb

(Gordon, 2003).

Vzroki:

- neravnovesje med zaužito prehrano in potrošeno energijo,

- pomanjkljiva telesna aktivnost zaradi padca motivacije,

- visok vnos mastne in sladke hrane,

- uživanje hitro pripravljene hrane,

- neupoštevanje napotkov zdravstvenega osebja o dietni prehrani,

- občutek utrujenosti,

- pacientka zaužije tri večje obroke dnevno že industrijsko pripravljene hrane,

- vsak dan popije 500–800 ml sladkih pijač.

Simptomi/znaki:

- pacientka pove, da nima motivacije, da bi si sploh kaj skuhala samo zase,

- uživa predvsem mastno in sladko hrano ter pijače,

- ponoči večkrat poseže po sladkarijah in sladkih sokovih, ki jih ima na nočni

omarici,

- pri pacientki je izražena debelost I. stopnje (ITM 25,6),

- svojci povedo, da ji ne dovolijo uživati sladkarij in ji jih večkrat tudi odvzamejo,

vendar si kljub temu nabavi nove.


- pacientka bo zaužila primerno količino hrane glede na svojo starost, aktivnost in

dietnih predpisov,

- pacientka bo upoštevala navodila zdravstvenih delavcev glede načel zdrave

prehrane za paciente s SB.


- pacientko poučimo o pomenu zdrave prehrane za njeno zdravje,

- poučimo jo o pomenu redne telesne aktivnosti, s katero se bo bolje počutila in

zmanjšala telesno težo,

- poudarimo pomen pitja vode in uživanja nesladkanih pijač,

- svetujemo ji, da odstrani hrano iz spalnice,

- svetujemo ji zmanjšanje uživanja mastnih obrokov in ukinitve uživanja sladkih

jedi pred spanjem oziroma ponoči,

- svetujemo ji uživanje več manjših obrokov dnevno.



32

Vrednotenje:

Pacientka je poučena o pomenu zdrave prehrane in morebitnih posledicah

neupoštevanja navodil in kršenja pravil dietne prehrane. Zdravega prehranjevalnega

vzorca se je držala le en teden po našem prvem obisku, potem je spet prešla na star

način prehranjevanja. Svojci so ji sladkarije odstranili, vendar je hitro nabavila nove.

Sin pove, da se je potrudil, vendar je bila želja po tovrstni nezdravi hrani premočna. V

dveh mesecih ji ni uspelo znižati telesne teže. Pove, da se zjutraj sprehodi po dvorišču,

drugače pa ni bistveno povečala svoje telesne aktivnosti preko dneva.

4.4.4 Negovalna diagnoza: tekočine – prenizek volumen

Definicija: Znižan intravaskularni, intersticionalni in/ali intracelularni volumen tekočin

(Gordon, 2003).

Vzroki:

- zmanjšan občutek za žejo,

- pomanjkanje znanja,

- pomanjkanje motiviranosti za upoštevanje načel zdravega življenjskega sloga.

Simptomi/znaki:

- pacientka pove, da na dan popije 500-800 ml sladke pijače,

- slab turgor kože,

- suha koža in sluznice,

- občasno vrtoglavice,

- občutek nemoči,

- pomanjkanje energije,

- zmanjšano izločanje urina – oligurija,

- urin je temno obarvan, intenzivnejšega vonja,

- pacientka pove, da občasno pozabi piti, saj nima občutka za žejo.


- pacientka bo informirana o pomenu pitja zadostne količine tekočine,

- turgor kože bo izboljšan,

- pacientka bo primerno hidrirana (vsaj 1500 ml tekočine na dan),

- pacientka se bo izogibala sladkih pijač in bo uživala raje vodo oziroma

nesladkan čaj,

- urin bo svetlejše barve.




33

- pacientko poučimo o zadostnem vnosu tekočin in vplivu le-tega na njeno zdravje

ter počutje,

- svetujemo ji, da si beleži vnos tekočine in naj si list postavi na vidno mesto, tako

da se bo spomnila zaužiti tekočino,

- svetujemo ji, da sladkih pijač sploh ne kupuje in jih nima doma v zalogi.

Vrednotenje:

Pacientka je povišala vnos tekočine na 1000 ml na dan, kar je še vedno premalo, glede

na dnevne potrebe po tekočini. Znaki dehidracije so zmanjšani, vendar še vedno

prisotni. Pijačo ima vedno v bližini v plastenki, tudi če zapusti stanovanje, jo vzame s

sabo. Kljub nasvetom še vedno vsakodnevno pije ledeni čaj. Pacientka nam pove, da

pogosteje urinira. Še vedno se počuti slabotno.

4.4.5 Negovalna diagnoza: koža – nevarnost za poškodovanje kože, nevarnost za

spremembe na koži

Definicija: Prisotnost dejavnikov tveganja za okvare kože (Gordon, 2003).

Vzroki/ rizični dejavniki:

- od inzulina odvisna sladkorna bolezen tipa II,

- zmanjšan turgor kože,

- zmanjšana odpornost,

- hrana, bogata z maščobami, ki ne vsebuje dovolj vitaminov in beljakovin,

- nizek vnos tekočine,

- premalo telesne aktivnosti.


- pri pacientki ne bo prišlo do poškodbe kože, koža bo intaktna,

- pacientka si bo redno pregledovala noge in kožo,

- pacientka bo povečala dnevni vnos beljakovin in uživala manj mastno hrano,

- pacientka se bo več gibala,

- pacientka bo primerno hidrirana.


- pacientko poučimo o pomenu rednega pregledovanja nog in kože po telesu,

svetujemo ji, da ji pri tem pomagajo svojci,

- informiramo jo, na kaj mora biti pozorna pri pregledovanju kože in kako

ukrepati ob morebitnem pojavu sprememb, kot na primer rdečina,

- poučimo jo o pomenu telesne aktivnosti,

- poučimo jo o pomenu uživanja zdrave uravnotežene hrane,



34

- spodbudimo jo, da načrtuje dnevne aktivnosti.

Vrednotenje:

Pacientka se ne zaveda pomena rednega pregledovanja nog. Turgor kože se zaradi

neupoštevanja navodil glede pitja ustrezne količine tekočine ni bistveno spremenil. Še

vedno uživa hranilno revno hrano z veliko vsebnostjo maščob. Znakov poškodovane

kože zaenkrat ni opaziti.

4.4.6 Negovalna diagnoza: utrujenost

Definicija: Prevladujoč občutek izčrpanosti, zmanjšana sposobnost za normalne telesne

in duševne aktivnosti (Gordon, 2003).

Vzroki:

- pomanjkanje energije in motivacije za izvajanje dnevnih aktivnosti,

- strah pred padcem,

- vrtoglavica,

- neustrezne prehranjevalne navade,

- nezadostna količina zaužitih tekočin,

- krvni sladkor, ki zelo niha,

- uživanje antidepresivov,

- slaba telesna kondicija.

Simptomi/znaki:

- pacientka pove, da je najraje sama doma in nima volje sprehajati se in izvajati

aktivnosti, ki niso nujne,

- pove, da ponoči slabo spi, se pogosto prebuja,

- pove, da jo je velikokrat strah tudi brez utemeljenega vzroka,

- pogosto drema preko dneva.


- pacientka se bo počutila spočita,

- zmanjšana bo potreba po dnevnem počitku,

- pacientka bo imela več energije in motivacije,

- pacientka bo prehodila vsaj 500 m počasne hoje na dan izven stanovanja,

- pacientka bo poučena o uravnoteženi hrani in pitju zadostne količine tekočine.

Načrtovanje intervencij:

- pacientko poučimo o zdravi in uravnoteženi prehrani,

- spodbujamo jo pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti,



35

- poučimo jo o pomenu gibanja za zdravje,

- svetujemo ji, da se čez dan zaposli in se izogiba dremanju,

- svetujemo ji, da dnevne aktivnosti postopoma povečuje.

Vrednotenje:

Pacientka je še vedno telesno premalo aktivna. Vsak dan se sprehaja po dvorišču. Pove,

da je še vedno zelo utrujena, glede prehranjevalnih navad ni spremenila nič. Njena

motivacija in energija sta še vedno zelo zmanjšani.

4.4.7 Negovalna diagnoza: spanje – motnje spanja

Definicija: Prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje v

dnevnem ritmu (Gordon, 2003)

Vzroki:

- zaskrbljenost brez vzroka,

- neaktivnost preko dneva,

- dremanje čez dan.

Simptomi/znaki:

- sama pove, da ponoči slabo spi,

- pove, da se pogosto zbuja,

- počuti se utrujeno,

- drema preko dneva,

- vidna je utrujenost na njenem obrazu,

- počuti se utrujena in brez energije za izvajanje vsakodnevnih aktivnosti.

Cilji zdravstvene nege:

- pacientka bo spočita in naspana,

- sposobna bo opravljati vsakodnevne aktivnosti,

- pacientka bo spala sedem ur na noč, brez zbujanja.


- pacientki svetujemo, da pravo kavo pije samo zjutraj,

- zagotovimo ustrezno mikroklimo v spalnici (primerna vlažnost, prezračen

prostor, primerna temperatura),

- svetujemo ji tuširanje pred spanjem,

- svetujemo ji, da pred spanjem popije skodelico mlačne kamilice brez sladkorja,

- svetujemo ji, da pred spanjem opravlja stvari, ki je ne vznemirjajo (npr.

kvačkanje),



36

- svetujemo ji, da je čez dan bolj aktivna in manj poležava ter gleda televizijo.

Vrednotenje:

Pacientkino spanje se ni bistveno izboljšalo. Pacientka ni upoštevala naših priporočil in

se je vedla po starih vzorcih. Kljub pomoči svojcev nismo prišli do uspešnih rezultatov.

4.4.8 Negovalna diagnoza: znanje – pomanjkljivo znanje o svoji bolezen

Definicija: Nesposobnost pacienta, da bi dal kakršno koli informacijo o svoji bolezni ali

da bi demonstriral spretnosti, ki so vezane na obvladovanje bolezni (Gordon, 2003).

Vzroki:

- starost,

- pomanjkanje interesa,

- nizka motivacija za učenje.

Simptomi/znaki:

- neurejen krvni sladkor,

- se ne drži dietnega režima,

- ne zna odgovoriti na vprašanja o svoji bolezni,

- na skoraj vsako vprašanje odgovori z »ne vem« in se posmeje.


- pacientka bo razumela najpomembnejše informacije o svoji bolezni,

- pacientka se bo zavedala, kako pomembno je upoštevanje navodil zdravstvenega

osebja za njeno zdravstveno stanje,

- tudi svojci bodo educirani o zdravstveni vzgoji pri sladkorni bolezni,

- pacientka bo upoštevala načela zdrave prehrane pri SB.


- pacientko poučimo o sladkorni bolezni,

- pacientko in svojce poučimo o načelih zdrave prehrane za paciente s sladkorno

boleznijo,

- svetujemo, da ji svojci pomagajo pri aplikaciji inzulina, merjenju krvnega

sladkorja, in dietnem režimu.

Vrednotenje:



37

Pacientka še vedno ne kaže interesa za učenje in razumevanje svoje bolezni. Svojci vsak

dan nadzirajo njeno aplikacijo inzulina, vendar je njena sladkorna bolezen še vedno

neurejena, predvsem zaradi neupoštevanja načel zdrave prehrane.

4.4.9 Negovalna diagnoza: anksioznost

Definicija: Negotov, nelagoden občutek, za katerega je vzrok pogosto nespecifičen ali

neznan.

Vzrok:

- strah in zaskrbljenost zaradi bolezni,

- strah pred izgubo najbližjih.

Simptomi/znaki:

- nespečnost,

- pacientka je pogosto zaskrbljena,

- pogosto joče.


- pacientka bo pomirjena in zadovoljna,

- strah bo zmanjšan ali celo odpravljen,

- pacientka bo vsak dan v stiku s svojimi najbližjimi.


- vzpostavimo zaupljiv in empatičen odnos do pacientke,

- ponudimo ji psihično oporo,

- svetujemo ji, naj pokliče svoje bližnje, vsakič ko jo popade strah,

- poskušamo ji zagotoviti dobro počutje,

- svetujemo ji, da se posvetuje s psihiatrom o menjavi zdravil,

- spodbujamo jo, da izraža svoj strah tudi pred svojci.

Vrednotenje:

Pacientka pove, da jo je še vedno večkrat strah, vendar sedaj pogosteje o tem govori s

svojimi najbližjimi, ki ji vedno prisluhnejo in ji nudijo oporo.

4.5 Ocena samostojnosti pri samooskrbi po teoretičnem modelu

Dorothee Orem

Ocena stanja pacientke po teoriji Dorothee Orem (Hajdinjak, Meglič, 2012):



38

Splošna samooskrba

Pacientka živi v domačem okolju sama, saj ji je pred 17 leti umrl mož. Ima dva sinova,

ki sta odrasla in živita s svojima družinama. Sinova živita v bližini in jo pogosto

obiskujeta. Pacientka je sposobna zadovoljiti svoje osnovne potrebe po samooskrbi,

vendar ji pri tem primanjkuje motivacije oziroma interesa. Potrjeno ima tudi diagnozo

depresije. Ne upošteva navodil glede načel zdrave prehrane in ustrezne telesne

dejavnosti pri SB. Tudi skrb za nego nog je vprašljiva.

Razvojna samooskrba

Zaradi nepravilnega življenjskega sloga, predvsem zaradi neupoštevanja dietne

prehrane, ji krvni sladkor zelo niha in večkrat privede do hiperglikemije. Zaradi

previsoke vrednosti glukoze v krvi je bila sprejeta na intenzivni oddelek splošne

bolnišnice v zelo slabem zdravstvenem stanju. Pacientka sama težko prepreči škodljive

vplive na svoje zdravje, ker ne upošteva navodil.

Odklon od zdravja

Odkloni se kažejo na področju dojemanja in razumevanja pomena informacij ter navodil

zdravstvenih delavcev. Opaziti je nezainteresiranost pacientke.



39

5 RAZPRAVA

Sladkorna bolezen je kronična nenalezljiva bolezen, ki predstavlja velik

javnozdravstveni problem za sodobno družbo. Najbolj pogosto se pojavlja tip II,

pogosto imenovana tudi starostna sladkorna bolezen (v kar 90 do 95 %). SB tipa II se

zdravi nefarmakološko s spremembo življenjskega sloga in kasneje, ko to ne zadostuje,

z zdravili. Bolezni ni možno ozdraviti, vendar se pacientu lahko kljub bolezni omogoči

čim bolj normalno in kakovostno življenje (Koren, 2012)

Z zdravim načinom življenja, predvsem s skrbjo za primerno telesno težo in dovolj

gibanja, se lahko pojav nastajanja SB odloži (NIJZ, 2014).

SB tekom let povzroči okvaro drobnih žil in notranjih sten velikih žil. Na ta način lahko

poškoduje očesno ozadje, ledvice, oživčenje ter zmanjša prekrvavitev možganov, srčne

mišice in nog. V razvitem svetu predstavlja glavni dejavnik za slepoto, amputacijo dela

spodnjih okončin, odpoved delovanja ledvic, bolezni srca in ožilja (Mrevlje, 2005).

Glavna naloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta s SB je zdravstvena vzgoja tako

pacientov kot njegovih svojcev. Pomembno je, da jih educira o pomenu spremembe

življenjskega sloga, ki pomembno vpliva tudi na njihovo počutje. Za doseganje ciljev je

nujno potrebno motivirati tako pacienta kot svojce, ki predstavljajo pomemben člen v

procesu zdravljenja. Potrebno jih je tudi poučiti o pomenu rednega nadzora glukoze v

krvi in postopkih, ki jih bodo morali opravljati sami doma (Skvarča, 2007).

V diplomski nalogi smo v teoretičnem delu podrobno predstavili sladkorno bolezen,

dejavnike tveganja za nastanek bolezni ter predstavili zdravstveno-vzgojno delo

medicinske sestre pri pacientu po odkritju sladkorne bolezni. V empiričnem delu smo na

podlagi študije primera predstavili način življenja pacientke v domačem okolju po

odkritju SB in uvedbi inzulinske terapije. Ugotavljali smo, kateri so najpogostejši

negovalni problemi, s katerimi se pacientka srečuje. Uporabili smo procesno metodo

dela, za oceno stanja smo obravnavali pacienta po 11-ih funkcionalnih vzorcih zdravega

obnašanja po modelu Marjory Gordon in konceptu samooskrbe Dorothee Orem, ki smo

ju na koncu primerjali. Ugotavljamo, da je model Marjory Gordon bolšji z vidika

natančnosti oziroma bolj podrobnega opisa pacientovega stanja glede funkcionalnosti,

vendar nam vzame veliko več časa v primerjavi s konceptom samooskrbe Dorothee

Orem. Na osnovi ugotovljenih potreb po zdravstveni negi smo izpostavili najpogostejše

negovalne diagnoze in izdelali načrt zdravstvene nege. Na podlagi pridobljenih

podatkov smo lahko odgovorili na zastavljeni raziskovalni vprašanji.



40

Prvo raziskovalno vprašanje: V kolikšni meri vpliva bolezen na kakovost življenja

pacienta s SB tipa II pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti?

Ugotovili smo, da se je pacientka po odkritju SB tipa II seznanila z zdravim načinom

življenja že v diabetološki ambulanti in pri osebnem zdravniku ter kasneje tudi v

bolnišnici, kjer je bila v obravnavi. Pacientka kljub edukaciji ni spremenila svojih navad

prehranjevanja in telesne aktivnosti, kar je njeno zdravstveno stanje in počutje še

poslabšalo. Vrednosti krvnega sladkorja pri pacientki močno nihajo in to vpliva na

poslabšanje njenega počutja in kakovosti življenja. Uživa hitro pripravljeno in mastno

hrano. Ponoči se pogosto prebuja in takrat posega po sladkarijah. Ugotovili smo, da ima

prekomerno telesno težo (debelost 1. stopnje). S telesno aktivnostjo se ne ukvarja. Pove,

da se hitro utrudi in nima volje ne moči za kakršne koli telesne aktivnosti. Izogiba se

stikov z drugimi ljudmi in je najraje sama.

Potrebno je poudariti, kako zelo je pomembno, da pacient prepozna znake, ki kažejo na

spremembo vrednosti glukoze v krvi, in pravilno ukrepati. Ugotovili smo, da je

sprememba življenjskega sloga tesno povezana s kakovostjo življenja. Zdravstvena

vzgoja je uspešna le, če je pri pacientu prisotna motivacija. Vendar smo ugotovili, da je

ta pri pacientki zelo nizka kljub podpori svojcev, kar se kaže v neupoštevanju priporočil

zdravega načina življenja. Pacientka se je že dvakrat zdravila v bolnišnici zaradi

previsokih vrednosti krvnega sladkorja, kar je pripeljalo tudi do izgube zavesti.

Ugotovili smo, da se zaveda, da bi sprememba njenega življenjskega stila bistveno

izboljšala kakovost njenega življenja, vendar za to nima motivacije.

Medicinske sestre imajo pomemben vpliv pri obravnavi pacienta s SB. Potrebno ga je

educirati o zdravem načinu življenja ter o dejavnikih tveganja, ki bi lahko njegovo

stanje poslabšali. Po potrebi se v edukacijo vključi tudi svojce. Zdravljenje pacientov s

SB je večplastno in poteka neprestano od odkritja bolezni dalje. Cilj zdravljenja je

izboljšati presnovno urejenost in posledično zmanjšati tveganje za akutne in kronične

zaplete SB ter omogočiti čim bolj kakovostno življenje pacientov (Janež, 2007).

Drugo raziskovalno vprašanje: Ali je bila pacientka s SB tipa II poučena s strani

medicinske sestre o bolezni in poteku zdravljenja ter koliko se je teh napotkov

držala?

Ugotovili smo, da pacientka pozna ukrepe, ki bi ji pomagali pri uravnavanju primerne

ravni krvnega sladkorja, zna jih našteti, vendar za spremembo ni dovolj motivirana.

Pove, da so jo že večkrat poučili o spremembi načina vedenja v zvezi s prehranjevanjem

in gibanjem ter o morebitnih posledicah nenadzorovane SB, vendar nima potrebne

volje, da bi se teh navodil držala. Pove, da redno obiskuje diabetološko ambulanto, kjer

je tudi pridobila največ informacij s strani zdravstvenega osebja. V veliko pomoč so ji

svojci, ki jo vozijo na preglede, saj sama nima vozniškega izpita.



41

V raziskavi (Škofič, 2014), ki so jo opravili v zdravstvenem domu na Ptuju, so izvedli

anketiranje med pacienti s SB. Anketiranci so bili naključno izbrani, sodelovalo je 50

pacientov. Rezultati so pokazali, da kar 86 % anketirancev meni, da so posredovane

informacije, napotki in priporočila, ki so jih prejeli od zdravnikov in medicinskih sester

v ambulanti družinske medicine in v diabetološki ambulanti, zelo koristne. Le manjši

delež (12 %) jih meni, da nikoli ne izvejo nič novega in le 2 % vprašanih pravi, da jim

osebje ne posveča dovolj pozornosti. Pri pacientih s SB se velikokrat pokaže

nemotiviranost za zdravljenje kar prikazuje ena od raziskav, ki razkriva, da je le 28 %

naključno izbranih anketiranih motiviranih in se zavedajo vpliva bolezni za njihovo

počutje. 68 % vprašanih pravi, da se držijo nasvetov, vendar se občasno pregrešijo in 4

% jih trdi, da niso motivirani, ne upoštevajo nasvetov, pa kljub temu nimajo nobenih

težav. Večina pacientov s sladkorno boleznijo tipa II meni, da je njihova bolezen dobro

obvladovana in nimajo nobenih težav. Dobra četrtina anketiranih ima pogoste težave z

vrednostmi krvnega sladkorja in zapleti, zato menijo, da njihova bolezen ni dobro

obvladana (Škofič, 2014).

Menimo, da je izrednega pomena vključitev svojcev v pacientovo obravnavo. Vlogo

imajo predvsem pri spodbujanju pacienta, da upošteva načela zdravljenja sladkorne

bolezni in naredi potrebne spremembe v načinu življenja.



42

6 ZAKLJUČEK

Sladkorna bolezen je kronična in lahko prizadene oba spola vseh starostnih skupin,

različnih družbenih statusov. Poznamo več tipov SB, vendar se najpogosteje pojavlja

SB tipa II. Ta lahko doleti kogar koli izmed nas, vendar večinoma obolevajo starejši in

populacija s prekomerno telesno težo. Pacienta, ki zboli za SB, je potrebno poučiti in

motivirati, da se prilagoditi na spremembo življenjskega sloga v smislu spremembe

prehranjevalnih navad in povečane telesne aktivnosti. Podpora svojcev mu je lahko pri

tem v veliko pomoč.

Medicinska sestra ima pri zdravstveni vzgoji pacientov po odkritju SB tipa II

pomembno vlogo, ker jih vodi in usmerja k zdravemu načinu življenja, ki je bistvenega

pomena za kvalitetnejše življenje. Medicinska sestra si mora prizadevati, da spremeni

vedenjske vzorce pacientov, ki so pripomogli k pojavu SB. Zdravstveno-vzgojne

aktivnosti pripomorejo usposobiti posameznika za kakovostno življenje s kroničnim

obolenjem. Naloga medicinske sestre je, da deluje strokovno in pacienta motivira za

spremembo življenjskega sloga.

Z raziskavo smo ugotovili, da so najpogostejši negovalni problemi pri pacientu po

odkritju SB tipa II utrujenost, neuravnovešena prehrana, nevarnost padcev zaradi

motenj v ravnotežju, nevarnost za poškodovanje kože in pomanjkljiva skrb za zdravje

zaradi padca motivacije.

Menimo, da bi boljša ozaveščenost in poučenost populacije o dejavnikih tveganja za SB

bistveno spremenila statistiko števila obolelih. Moje mnenje je, da naredijo ljudje za

svoje zdravje premalo, kljub temu da imamo v zdravstvu programe, ki se ukvarjajo z

obolelimi in preventivo. Potrebno bi bilo populacijo bolj ozavestiti o pomenu redne in

primerne telesne aktivnosti ter zdrave prehrane.



43

7 VIRI

Accetto, R., in sod. (2014). Sladkorna bolezen. Kakovost in varnost/quality and safety,

slovenske smernice za obravnavo hipertenzije 2013, letn. 83, str. 747 [spletni vir].

[Datum dostopa 1. 3. 2018]. Dostopno na

file:///C:/Users/Ar%C4%8Don/Downloads/Slovenske_URN_NBN_SI_DOC-

AZVJRKP5%20(1).pdf

Bilous, R. (2013). Sladkorna bolezen, zbirka družinski zdravnik, 1. izdaja. Ljubljana:

eBesede d. o. o, str. 1-11, 17-114.

Bohnec, M. (2006). Metode dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov s sladkorno boleznijo.

V: Bohnec, M., Klavs, J., Tomažin, Šporar, M., Krašovec, A., Žargaj, B., ur. Sladkorna

bolezen, priročnik. Ljubljana: samozaložba, str. 608–627.

Bohnec, M. (2006). Praktični napotki za ljudi, ki se zdravijo z inzulinskimi injektorji.

V: Bohnec, M., klavs, J., Tomažin, Šporar, M., Krašovec, A., Žargaj, B., ur. Sladkorna

bolezen, priročnik. Ljubljana: samozaložba, str. 111–131.

Čokolič, M. (2000). Bolezni žlez z notranjim izločanjem in presnove. V: Krajnc, I.,

Balon Pečovnik, B., ur. Interna medicina. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka

zdravstvena šola, str. 270–283.

Gordon, M. (2003). Negovalne diagnoze: priročnik. Maribor: Zdravstveni dom dr.

Antona Drolca, Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, str. 2–217.

Gorenjak, M. (2015). Psihološka paradigma uvajanja inzulinske terapije: diplomska

naloga [spletni vir]. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, str.

1. [Datum dostopa: 14. 12. 2016]. Pridobljeno s

https://dk.um.si/Dokument.php?id=80441&lang=slv

Hajdinjak, G., Meglič, R. (2012). Model Dorothee Orem – model samooskrbe. Sodobna

zdravstvena nega. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, str. 273–288.

Hohnjec, M. (2010). Presejalni test za diabetično stopalo [spletni vir]. Ljubljana: UKC

Ljubljana, klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni. [Datum

dostopa: 17. 8. 2017]. Pridobljeno s

http://www.sladkorcki.si/media/docs/Diabeticnostopa-lo.pdf

Janež, A. (2007). Samokontrola. V: Medvešček, M., Mrevlje, F., ur. Slovenske smernice

za zdravstveno oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo tip 2, str. 149. Ljubljana,

Slovenija: Združenje endokrinologov Slovenije.

Janež, A. (2008). Zdravstvena vzgoja. V: Battelino, T., Blinc, A., in sod. Slovenske

smernice za zdravstveno oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo tip 2. Ljubljana:

združenje endokrinologov Slovenije, str. 17–18. [Datum dostopa: 12. 9. 2017].

Pridobljeno s http://www.zavodevita.si/uploads/datoteke/clanki/NDSmernicesladkorna

2007.pdf

https://dk.um.si/Dokument.php?id=80441&lang=slv

http://www.sladkorcki.si/media/docs/Diabeticnostopa-lo.pdf

http://www.zavodevita.si/uploads/datoteke/clanki/NDSmernicesladkorna%202007.pdf




44

Klavs, J. (2006). Hipoglikemija – preventiva, vzroki, ukrepi – praktični vidiki. V:

Bohnec, M., Klavs, J., Šporar, Tomažin, M., Krašovec, A., Žargaj, B., ur. Sladkorna

bolezen, priročnik. Ljubljana: samozaložba, str. 299 – 307.

Koren, F. (2012). Sladkorna bolezen [Diabetes]. V: Ferfolja S., ur. Obravnava

starostnika s sladkorno boleznijo: zbornik predavanj / 30. strokovno srečanje, Nova

Gorica 27.–28. marec 2012. Ljubljana, Slovenija: strokovna sekcija medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, str. 7.

Koselj, M. (1998). Kronični zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M., Čerpnjak, A.,

Mrevlje F., ur. Sladkorna bolezen, priročnik za medicinske sestre in zdravstvene

tehnike. Ljubljana: Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in

presnovne bolezni, str. 100– 103.

Koselj, M. (2006). Kronični zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M., Klavs, J., Šporar,

Tomažin, M., Krašovec, A., Žargaj, B., ur. Sladkorna bolezen, priročnik. Ljubljana:

samozaložba, str. 152–175.

Koselj, M. (2006). Definicija, diagnoza, klasifikacija in epidemiologija sladkorne

bolezni. V: Bohnec, M., Klavs, J., Šporar, Tomažin, M., Krašovec, A., Žargaj, B., ur.

Sladkorna bolezen, priročnik. Ljubljana: samozaložba, str. 42–47.

Kovač, D. (2017). Kronična ledvična bolezen [spletni vir]. [Datum dostopa: 1. 3. 2018].

Dostopno na http://www.drustvo-dlbsg.si/wp-content/uploads/2017/10/Kroni%C4%8

Dna-liedvi%C4%8Dna-bolezen.pdf

Kržišnik, C. (2006). Značilnosti in preprečevanje sladkorne bolezni tip 1. V: Bohnec,

M., Klavs, J., Šporar, Tomažin, M., Krašovec, A., Žargaj, B., ur. Sladkorna bolezen,

priročnik. Ljubljana: samozaložba, str. 65–72.

Kubelj, M. (2014). Sladkorni bolniki bolj nagnjeni k suhi koži [spletni vir]. Sladkorna

bolezen, glasilo zveze društev diabetikov Slovenije, št. 103, str. 10–12. [Datum dostopa

13. 7. 2017]. Pridobljeno s http://www.diabetes-zveza.si/uploads/revija/pdf/SB103_

screen.pdf

Kvas, A. (2011). Medicinske sestre na področju promocije zdravja in zdravstvene

vzgoje: kje smo, kam gremo? V: KVAS, A. ur. Zdravstvena vzgoja – moč medicinskih

sester, Zbornik prispevkov z recenzijo. Ljubljana: društvo medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Ljubljana, str. 33–43 [spletni vir]. [Datum dostopa: 13. 9. 2017].

Pridobljeno s file:/// C:/Users/Ar%C4%8Don/Downloads/Zdravstvena%20vzgoja%

20%20-%20mo%C4%8D%20medicinskih%20sester%20-%20zbornik%20predavanj%

202011%20(1).pdf

Mayo Clinic, 2016. Tipe 2 diabetes: simptoms and cause [spletni vir]. [Datum dostopa

2. 8. 2017]. Pridobljeno s http://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/type-2-

diabetes/ symptoms-causes/dxc-20169861

Medvešček, M. (2008). Spremljanje urejenosti glikemije v redni ambulantni oskrbi. V:

Battelino, T., Blinc, A., in sod. Slovenske smernice za zdravstveno oskrbo bolnikov s

sladkorno boleznijo tip 2. Ljubljana: združenje endokrinologov Slovenije, str. 43–47.

http://www.drustvo-dlbsg.si/wp-content/uploads/2017/10/Kroni%C4%258%20Dna-liedvi%C4%8Dna-bolezen.pdf

http://www.drustvo-dlbsg.si/wp-content/uploads/2017/10/Kroni%C4%258%20Dna-liedvi%C4%8Dna-bolezen.pdf

http://www.diabetes-zveza.si/uploads/revija/pdf/SB103_%20screen.pdf

http://www.diabetes-zveza.si/uploads/revija/pdf/SB103_%20screen.pdf

http://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/type-2-diabetes/%20symptoms-causes/dxc-20169861

http://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/type-2-diabetes/%20symptoms-causes/dxc-20169861



45

[Datum dostopa: 2. 8. 2017]. Pridobljeno s http://www.zavodevita.si/uploads/

datoteke/clanki/NDSmernicesladkorna2007. pdf

Medvešček, M. (2009). Osnove sladkorne bolezni. V: Medvešček, M., Pavčič, M. ur.

Sladkorna bolezen tipa 2. Ljubljana: Littera picta d. o. o., str. 11–20.

Medvešček, M. (2009). Dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni. V: Medvešček, M.,

Pavčič, M., ur. Sladkorna bolezen tipa 2. Ljubljana: Littera picta d. o. o., str. 205–226.

Mrevlje, F. (2005). Bolezni presnove. V: Kocjančič, A., Mrevlje, F., Štajer, D., ur.

Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, str. 682–736.

Mrevlje, F. (2008). Zdravljenje z insulinom. V: Battelino, T., Blinc, A., in sod. ur.

Slovenske smernice za zdravstveno oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo tip 2.

Ljubljana: združenje endokrinologov Slovenije, str. 33–42. [Datum dostopa: 18. 8.

2017]. Pridobljeno s http://www.zavodevita.si/uploads/ datoteke/clanki/

NDSmernicesladkorna2007.pdf

Muc, D. (2010). Diabetična noga. Dolenjska lekarna, lekarna Metlika [spletni vir].

[Datum dostopa 9. 9. 2017]. Dostopno na: http://www.dolenjske-lekarne.si/farmacevt-

svetuje/diabeticna-noga

Nacionalni inštitut za javno zdravje (2014). Sladkorna bolezen [spletni vir]. [Datum

dostopa 11. 7. 2017]. Pridobljeno s http://www.nijz.si/sl/sladkorna-bolezen#stevilo-

bolnikov-s-sladkorno-boleznijo-v-sloveniji-strmo-narasca

Nacionalni inštitut za javno zdravje (2015). Obvladajmo sladkorno bolezen v Sloveniji

[spletni vir]. [Datum dostopa 9. 9. 2017]. Pridobljeno s

http://www.nijz.si/sl/obvladajmo-sladkorno-bolezen-v-sloveniji

Nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni (2010). Zapleti sladkorne

bolezni: možganska kap, srčna kap, odpoved ledvic, slepota, amputacija. Strategija

razvoja 2010-2020 [spletni vir]. [Datum dostopa 16. 8. 2017]. Pridobljeno s

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/zakonodaja/NP_

diabetes/Nacionalni_pro-gram_obvladovanja_sladkornebolezni_210410.pdf

National Institute of Diabetes and Digesive and Kidney Diseases (2016). Risk factors

for type 2 diabetes [spletni vir]. [Datum dostopa 1. 8. 2017]. Pridobljeno s

https://www.niddk.nih.gov/health-information/diabetes/overview/risk-factors-type-2-

diabetes

Nikolić, M. (2010). Sladkorna bolezen [spletni vir]. Kranj: VDC. [Datum dostopa 17. 8.

2017]. Pridobljeno s http://www.vdc-kranj.com/wp-content/uploads/2010_07_06_

Preda-vanje_ sladkorna_Marjeta.pdf

Oblak Ravnik, M. (2005). Opredelitev, razvrstitev, klinična slika, diagnostika in

epidemiologija sladkorne bolezni. V: Medvešček, M., Mrevlje, F., Koselj, M., ur.

Sladkorna bolezen tipa 2. 2nd ed. Priročnik za zdravnike. Ljubljana: samozaložba, str.

1–8.

http://www.zavodevita.si/uploads/%20datoteke/clanki/NDSmernicesladkorna2007.%20pdf

http://www.zavodevita.si/uploads/%20datoteke/clanki/NDSmernicesladkorna2007.%20pdf

http://www.zavodevita.si/uploads/%20datoteke/clanki/%20NDSmernicesladkorna2007.pdf

http://www.zavodevita.si/uploads/%20datoteke/clanki/%20NDSmernicesladkorna2007.pdf

http://www.dolenjske-lekarne.si/farmacevt-svetuje/diabeticna-noga

http://www.dolenjske-lekarne.si/farmacevt-svetuje/diabeticna-noga

http://www.nijz.si/sl/sladkorna-bolezen#stevilo-bolnikov-s-sladkorno-boleznijo-v-sloveniji-strmo-narasca

http://www.nijz.si/sl/sladkorna-bolezen#stevilo-bolnikov-s-sladkorno-boleznijo-v-sloveniji-strmo-narasca

http://www.nijz.si/sl/obvladajmo-sladkorno-bolezen-v-sloveniji

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/zakonodaja/NP_diabetes/Nacionalni_pro-gram_obvladovanja_sladkornebolezni_210410.pdf

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/zakonodaja/NP_diabetes/Nacionalni_pro-gram_obvladovanja_sladkornebolezni_210410.pdf

https://www.niddk.nih.gov/health-information/diabetes/overview/risk-factors-type-2-diabetes

https://www.niddk.nih.gov/health-information/diabetes/overview/risk-factors-type-2-diabetes

http://www.vdc-kranj.com/wp-content/uploads/2010_07_06_%20Preda-vanje_%20sladkorna_Marjeta.pdf

http://www.vdc-kranj.com/wp-content/uploads/2010_07_06_%20Preda-vanje_%20sladkorna_Marjeta.pdf



46

Oblak Ravnik, M. (2013). Psihološka oskrba bolnikov s sladkorno boleznijo. V:

Vujičić, S., Poljanec Bohnec, M., Žargaj, B. ur. Sladkorna bolezen Priročnik za

zdravstvene delavce, str. 164–165. Ljubljana: Slovensko osteološko društvo.

Oblak Ravnik M. (2016). Slovenske smernice za klinično obravnavo sladkorne bolezni

tip 2, leto 2016. Diagnoza sladkorne bolezni [spletni vir]. Ljubljana, diabetološko

združenje Slovenije. [Datum dostopa 7. 12. 2017]. Pridobljeno s http://endodiab.si/wp-

content/ uploads/ sites/2/2015/12/3.-Diagnoza-SB.pdf

Skvarča, A. (2007). Abecedarij sladkorne bolezni. Ljubljana: Zveza društev diabetikov

Slovenije, str. 1–29.

Škofič, N. (2014). Obvladovanje sladkorne bolezni tipa 2: diplomska naloga [spletni

vir]. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, str. 41–44. [Datum

dostopa 14. 12. 2016]. Pridobljeno s https://dk.um.si/Dokument.php?id=68262&lang=

slv

Tomažič, M. (2006). Samokontrola. V: Bohnec, M., Klavs, J., Šporar, Tomažin, M.,

Krašovec, A., Žargaj, B., ur. Sladkorna bolezen, priročnik. Ljubljana, samozaložba, str.

132–142.

Tomažič, M. (2008). Ambulantna oskrba. V: Battelino, T., Blinc, A., in sod. Slovenske

smernice za zdravstveno oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo tip 2. Ljubljana:

združenje endokrinologov Slovenije, str. 14–16. [Datum dostopa: 17. 8. 2017].

Pridobljeno s http://www.zavodevita.si/uploads/datoteke/clanki/NDSmernicesladkorna

2007.pdf

Urbančič Rovan, V. (2006). Diabetična noga. V: Bohnec, M., Klavs, J., Šporar,

Tomažin, M., Krašovec, A., Žargaj, B., ur. Sladkorna bolezen, priročnik. Ljubljana,

samozaložba, str. 176–194.

Volčanšek, Š., Zaletel, J. (2016). Slovenske smernice za klinično obravnavo sladkorne

bolezni tip 2, leto 2016 Spremljanje urejenosti glikemije v ambulantni obravnavi

[spletni vir]. Ljubljana, diabetološko združenje Slovenije. [Datum dostopa 7. 12. 2017].

Pridobljeno s http://endodiab.si/wp-content/uploads/sites/2/2015/12/8.-Spremljanje-

urejenosti-glikemije-v-ambulantni-obravnavi.pdf

World Health Organisation (2016). Globar burden of diabetes. [spletni vir]. Global

report on diabetes, str. 20–33. [Datum dostopa 11. 7. 2017]. Pridobljeno s http://apps.

who.int/ iris/bitstream/10665/204871/1/9789241565257_eng.pdf

World Health Organisation (2017). Diabetes [spletni vir]. [Datum dostopa 11. 7. 2017].

Pridobljeno s http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs312/en/

World Health Organisation (2017). Diabetes mellitus [spletni vir]. [Datum dostopa 17.

8. 2017]. Pridobljeno s http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs138/en/

Zveza društev diabetikov Slovenije (2007). Opredelitev, diagnoza, razvrstitev in

epidemiologija sladkorne bolezni. V: Koselj, M., ur. Seminar za učitelje o sladkorni

bolezni, Ljubljana 29. september 2007 [spletni vir]. Klinični center Ljubljana, str. 8–14.

http://endodiab.si/wp-content/%20uploads/%20sites/2/2015/12/3.-Diagnoza-SB.pdf

http://endodiab.si/wp-content/%20uploads/%20sites/2/2015/12/3.-Diagnoza-SB.pdf

https://dk.um.si/Dokument.php?id=68262&lang=%20slv

https://dk.um.si/Dokument.php?id=68262&lang=%20slv



http://endodiab.si/wp-content/uploads/sites/2/2015/12/8.-Spremljanje-urejenosti-glikemije-v-ambulantni-obravnavi.pdf

http://endodiab.si/wp-content/uploads/sites/2/2015/12/8.-Spremljanje-urejenosti-glikemije-v-ambulantni-obravnavi.pdf

http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs312/en/

http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs138/en/



47

[Datum dostopa 3. 8. 2017]. Pridobljeno s http://docplayer.net/42806682-Seminar-za-u-

itelje-o-sladkorni-bolezni.html

Žagar, B. (2017). Praktični vidiki zdravljenja z inzulinom. V: Šumak, I., ur. Skrb za

zdravje - od teorije k praksi: zbornik predavanj, Podčetrtek, 21.-22. april [spletni vir].

Univerzitetna knjižnica Maribor, str. 55. [Datum dostopa: 1. 3. 2018]. Dostopno na

https://www.zbornica-

zveza.si/sites/default/files/publication__attachments/skrb_za_zdravje.pdf

http://docplayer.net/42806682-Seminar-za-u-itelje-o-sladkorni-bolezni.html

http://docplayer.net/42806682-Seminar-za-u-itelje-o-sladkorni-bolezni.html

https://www.zbornica-zveza.si/sites/default/files/publication__attachments/skrb_za_zdravje.pdf

https://www.zbornica-zveza.si/sites/default/files/publication__attachments/skrb_za_zdravje.pdf



48

PRILOGE

Documents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJUDiplomska naloga, Zdravstvena nega, UP Fakulteta za vede o zdravju, 2018 2 Z zdravim načinom življenja, predvsem s skrbjo za primerno