Sredi besede

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AN O V 1 2

K U L T U R A

Sredibesede

B E S E D N I U S T V A R J A L C I V S P O M I N A N I T I H U D L

( 1 9 4 6 - 2 0 1 2 )

MM

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Vincenc Gotthardt

uvodnik

Davno prezgodaj»Davno prezgodaj« – tako opisuje podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Avstrije Jozej Strutz smrt Anite Hudl. »Sredi besede« je naslov pričujoče kulturne priloge v spo-min na Anito Hudl, ki je bila nenadoma iztrgana iz življenja prav na letošnjem pisateljskem srečanju na Obirskem, kjer je tudi tokrat postavila v središče svojih neplačanih in nikdar plačljivih prizadevanj slovensko literarno ustvarjanje na Koroškem. Ta kulturna priloga je posvečena spominu na Anito Hudl. Besedne ustvarjalke in ustvarjalce na Koroškem sem prosil za sodelovanje. Radi so se odzvali temu povabilu. V tej pri-logi so objavljena doslej še neobjavljena besedila 25 avto-ric in avtorjev. Nekaj prispevkov je obležalo na uredniški mizi. Oproščam se tudi, da je bilo iz prostorskih razlogov mogoče objaviti samo del poslanega.Pa še nekaj: ta priloga v spomin Aniti Hudl je lep do-kaz za to, kako živo je slovensko literarno ustvarjanje na Koroškem. Znašli smo se tako rekoč »sredi besede«. Mnogo zaslug za to ima Anita Hudl. Glede tarnanja, da ni mladih, ki bi pisali, pa je tako: prepovedano je. To pa tudi po zaslugi Anite Hudl.

g o t t h a r d t @ n e d e l j a . a t

Jani Oswald

Janko Ferk

Fabjan Hafner

Quaran-tanja Aniti Hudl,ki se nam je prostovoljnopridružila v začarani deželi

Pogrešam plot okoli zasvinjanega okola začaran kraj se bo ugreznil v močvirje

Morala je privatizirana pa mir jelaž in greh in blod povsodkomot poteka metamor fozica vrednot v vrednostne papirje

V dreku med seboj se v gali hvalijo živalinikoli se jim ne izčrpa rezervoar na vladi idiot falot na borzi nor siče verjameš v slučaj začaran zmaj se bo ugreznil au revoir

V sanjah me preganjazačaran gaj v karanteniQuarantanja

Mala poslovilna pesmicaAnito sem imel rad,rad sem jo poslušal,rad sem se z njo družil.

Anito sem vedno spoštoval,čeprav sem slabo poznal. Njene tegobe in njeno srce.

Anita je bila bister duhin plemenita duša. Vedno prva in zadnja.

Anita, pred svojim časom si se vse prenaglo poslovila. Ostala boš z nami, trdna in mila.

temni dur bogje zrezljalčrno flavtoiz živega lesa plesalkaje plesalapo tej glasbismrtni ples

Rastje 2013Posledice podnebnih sprememb v naravi in v družbi povzročajo nastanek pustot – v prirodi in kulturi. Tudi slovenska beseda na Koroškem je ogrožena. Anita Hudl je spoznala nevarnost izsušitve in se odločno lotila rekultiviranja.

Leta 1991 je posahnilo MLADJE. Pozneje so nastale NOVINE, ki jim ni bilo dano, da bi resnično zaživele. Pred šestimi leti je novo izvoljena predsednica Društva slovenskih pisateljev pripravila prvo izdajo RASTJA. Njena želja je bila, da bi v krogu bolj ali manj uveljavljenih besednih ustvarjalcev spodbujala k pisanju in razmišljanju zlasti mlade ljudi. Skušala je nakazati pot v prihodnost. Nekateri podmladki rastejo, se razvijajo in oživljajo upanje.

V kratkem bo izšlo RASTJE 2013. Večji del gradiva, ki bo objavljeno, je zbrala Anita. Za sodelovanje je pridobila tudi pesnike in pisatelje s Primorske, iz Benečije in Rezije. Ni ji bilo dano, da bi dokončala delo. Zato bo ta izdaja posvečena tudi spominu na kulturno delavko iz Nonče vasi. Tomaž Ogris

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Anita je obrnila ključ in zaprla vra-ta za seboj. Veliko prezgodaj jih je zaprla in mnogi se spominjajo let,

ko je še hodila skozi, polna energije in na-črtov, vselej vesela in prijazna in gosto-ljubna. Moji spomini na Anitino družino segajo nazaj v čas, ko sem nastopil svojo prvo učiteljsko službo na šoli v Remšeni-ku, Joško, že poročen z Anito, pa je takrat poučeval na šoli v Beli. Nekajkrat smo se srečali in izmenjali obiske. Tudi ko se je družina preselila v Vidro vas in nato v Nonči vasi postavila svoj lastni dom, so kontakti ostali živi. Ne spominjam se več, kdaj in kje se je Anita pojavila kot pisa-teljica, znano pa je, da je objavljala tudi v Mladju. Delovala je v Društvu sloven-skih pisateljev v Avstriji, pozneje prevze-la mesta v odboru, nazadnje bila njegova predsednica. Oba, Joško in Anita, sta bila javna kulturna delavca, prijetna osebna tovariša in zainteresirana sopotnika. Ani-ta se je izkazala kot izvrstna organiza-torka, kar poleg njenih drugih dejavno-sti kaže ustanovitev in urejanje literarne revije Rastje ter prirejanje literarnih sre-čanj. S svojim neumornim delovanjem v prosveti in kulturi je veliko doprinesla k

razsvetljenju slovenske javnosti, s svo-jo borbenostjo in vztrajnostjo se je znašla sredi koroške stvarnosti. Njena povezo-valna vloga je zajemala literarno besedo, gledališki oder in slikarstvo, pa tudi dru-žabnost ni bila prikrajšana.

Ker me je Vincenc prosil tudi za li-terarno besedilo, sem izbral odlo-mek iz Boštjanovega leta: ... Ključ

se ne obrača več. Boštjanu je, da je zdaj spet luč v hiši, da so zbrani vsi, ki so ne-koč sedeli pri mizi in jedli skupni kruh, do-ločen dan v tednu je, spet visi koledar na steni, spet je danes, včeraj, jutri. V štedil-niku prasketa in iz loncev se kadi, oče tne polena, si ogleduje sekiro in okleva, ali naj jo zbrusi ali raje pusti takšno, kakršna je, saj slaba sekira še ni bila s tnala ukradena. Potem sedijo vsi za mizo, in ne da bi bilo treba kake besede, vsakdo ve za zgodbo vsakega, vsakdo jasno pred očmi prehojene poti. Boštjanu se zdi, na tem izrednem dru-žinskem srečanju, zdaj, ko so vsi zbrani, da je bilo prenizko, kjer je hodil. V prenizkem so hodili, a zdaj se jim dviguje hoja, zdaj se povzpenjajo iz spodnesenih tal ...

Florjan Lipuš

Marija Lipuš

V ključavnici obrnjen ključ

Mala poslovilna pesmicaAnito sem imel rad,rad sem jo poslušal,rad sem se z njo družil.

Anito sem vedno spoštoval,čeprav sem slabo poznal. Njene tegobe in njeno srce.

Anita je bila bister duhin plemenita duša. Vedno prva in zadnja.

Anita, pred svojim časom si se vse prenaglo poslovila. Ostala boš z nami, trdna in mila.

temni dur bogje zrezljalčrno flavtoiz živega lesa plesalkaje plesalapo tej glasbismrtni ples

Ko je Anita Hudl leta 2008 predstavljala na Koroškem literarno revije Rastje, jo je spremljala razstava slik Marije Lipuš, ki je revijo tudi ilustrirala. Na eni od teh razstav si je Anita izbrala sliko, ki je objavljena na tej strani. Rekla je, da bo po razstavi prišla ponjo. To se žal ni več zgodilo.


*1946 †2012

Pogum za samozavest

Najbrž ni naključje, da sem jo pred poletjem zadnjič srečal in ji segel v roke prav v pliberškem Kulturnem domu. Pozdra-

vil sem jo v trenutku, značilnem za zavzete gle-dališčnike in literate: Anita mi je z navdušenjem govorila, da za prihodnje leto pripravlja uprizo-ritev operete Radovana Gobca »Planinska roža«. To bi bil sicer samo eden izmed drobcev v bo-gatem mozaiku njenega gledališkega ustvarja-nja, toda zanjo zelo značilen: Anita je namreč vse svoje življenje posvetila gledališču in literaturi.

S ponosom lahko rečemo, da si, kot le malokdo, to šibko slovensko jezikovno družino na Koro-škem opogumljala in ji bila zgled kulturnega de-lovanja. Nisem štel, koliko vsega si nam zapustila, koliko gledaliških režij, koliko gledaliških vlog, vem pa, da bo vse težko prešteti.

Čeprav je bila Anita zaradi Slovencem sovražne-ga političnega ozračja na Koroškem obupana, se je še bolj močno in angažirano spoprijela s kul-turnim delom, z gledališko dejavnostjo. Za slo-venske koroške razmere je bila to dvojna novost: Anita Hudl je s svojim izvirnim besedilom v ko-roško slovensko gledališko dogajanje vnesla eks

perimentalnopolitični glasbeni kabaret. Dobra poznavalka slovenske koroške gledališke scene Maja Haderlap meni, da je program »Odra 73« prelomil s tradicijo slovenskega samopomilova-nja in tako omogočil napredek slovenskega ljubi-teljskega igralstva na Koroškem.

Kot literarna ustvarjalka je Anita Hudl objavlja-la v revijah in antologijah, pisala je tudi pesmi v podjunskem dialektu. Za priljubljeno pesem »Anzej« je leta 1983 na festivalu narečnih popevk »Vesela jesen« v Mariboru prejela drugo nagra-do. Čeprav je najraje pisala krajšo prozo, se je preizkušala tudi s simpatično pesemsko obliko tako v narečnem kot zbornem jeziku. Njene pesmi so deloma domotožne, predvsem pa so narodno samozavestne. Izražajo kljubovalnost, vztraja-nje in humorja polno življenjsko voljo.

Letos, ob 70letnici pregona koroških Slovencev, smo bili na Anito še zlasti ponosni, saj je tej ža-lostni obletnici posvetila tudi del svoje poezije. To je zborna poezija, ki je – kakor je Anita Hudl sama zapisala – namenjena »koroškim Sloven-cem, ki so pretrpeli najtežje čase«.

Osrednji lik kulturne ustvarjalnosti Anite Hudl je domovina. Pesnica je z njo izražala poseben po-ložaj koroškega človeka v osebnem, zgodovin-skem in družbenem konteksu.

To je bila zanjo moralna obveza: da bi bil na Ko-roškem zavrženi slovenski jezik deležen večjega spoštovanja, upoštevanja in večje pozornosti.

J A N K O M A L L E

in memoriam

Anita HudlPreberite, kaj sta povedala na odprtem grobu Jozej Strutz in Janko Malle

tajnikSlovenske prosvetne zveze

XIVŠTIRINAJST DNI 5

J O Z E J S T R U T Z V slovo prvi dami

koroške literature

Slovó od Anite Hudl, predsednice Dru-štva slovenskih pisateljev v Avstriji, je težko in boleče.

Težkó si je predstavljati, da bomo zdaj brez nje, da ne bo več človeka, ki je bil pripravljen skrbeti za našo stvar, kot je to stori-la prav ona. Več kot deset let je bila tajni-ca društva in nesebično pomagala Hermanu Germu, nekdanjemu predsedniku, potem pa v prelomnem obdobju sama prevzela funk-cijo predsednice in z vso močjo, polna ener-gije in navdušenjem odprla novo poglavje našega združenja. Medtem ko so drugi tôžili in jomrali, da ni več Mladja, literarnega glasila iz zlatih ča-sov, je ona skupaj s podporniki ustanovila novo revijo za nas pisatelje in pesnike z le-pim imenom Rastje in s tem omogočila nov razcvet koroške literature. Vsak december je bila na voljo nova številka literarnega gla-sila, ki ga je rade volje predstavljala na mno-gih branjih in nastopih tostran in onstran Karavank. Presekala je gordonski vozel in nam odprla pot v javnost. To je sicer storil tudi že Herman Germ, pred

njim pa Valentin Polanšek in Janko Mes-sner. Ampak: Anita Hudl je imela nekaj po-sebnega: navdušenje, angažma, neko veselje, ki nas je spodbudílo k pisanju in publiciranju. Zaživelo je pisateljsko srečanje na Obirskem, kot nekoč pod Polanškom, in pri-kazala se je nova kultura diskusije in komu-niciranja. A to ni bilo vse: pritegnila je k sodelovanju tudi mladino, razpisala natečaje in narašča-ju dala platformo za objavljanje svežih teks-tov. Vse to je bilo zanjo nekaj povsem nor-malnega, da se je s polno energijo zagnala v delo in skrbela za najboljše pogoje kreativ-nega delovanja. Prav njej gre zasluga, da imamo zdaj celo vr-sto novih imen med koroškimi literati. Bila je prava muza! Zdaj pa je ni več in težko, težko bo življenje. A če se domislim njenih navad in navodil, moram reči, da je nam predala tudi veliko mero poguma in optimizma in da je to nje-na dodatna zapuščina, zapuščina prve dame koroške literature, ki je sama kot pisatelji-ca znala ubrati vse glasove pisanja, od sati-ričnega portreta Celovških dam v kavarni, ki se mučijo z nemščino, do opisa Starca, ki se vráča v svojo vas in mu je v tolažbo pogovor z mlado sopotnico. Anita Hudl je bila vsestranska pisateljica in režiserka in s tem ogromno prispevala k pri-znanju, ki ga ima koroška literatura. Hva-la Anita, za ves trud in za vso skrb v prid slo-venski besedi na Koroškem.

podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Avstrije

Go

tt

ha

rdt


Pesmi in proza v spomin na Anito Hudlna svetlo danoS I M O N R U S T I A K V I N A H U T T E R E R

S A B I N A A N D E R W A L D

V gozdu se dogajajo čudne stvariPrizor za lutkovno gledališče

Pripovedovalec: V gozdu se dogajajo čudne stvari. Nič čarobnega, temveč nekaj čisto samoumevnega: komu-nikacija. Ne samo, da ljudje in živali komunicirajo med seboj, temveč tudi drevesa, grmi in celo sadeži. Naša zgodba pa se začenja tako: za tremi nebotičniki in tremi avtocesta-mi je bil pred atomskim reaktorjem gozd. Gozd je bil čisto nekaj poseb-nega. Prav poseben je bil za Jane-za, ko je nekega dne našel prve gobe, ki jih je dal v košaro. Hodil je naprej, toda ni imel več toliko sreče. Ker so ga zaradi dolge poti bolele noge, si je v senci velikega drevesa odpočil. Ko je prišel zopet do moči, je zagledal osamljeni drevesi, pod katerima je bilo polno gob. Hitro je sklenil, da bo pobral prvo gobo, pa se je nad njim oglasil list:List: »Ne, ne, tako pa ne gre! Najprej moraš vprašati staro drevo za dovo-ljenje.«Janez: »Kdo je to rekel?« List: »To sem bil jaz: Prvi list drevesa številka 203.«Janez: »Se mi je zmešalo? Kako naj vprašam drevo s številko 203?«List: »Torej najprej moraš poklekni-ti. Nato se nežno z obema rokama dotakneš skorje drevesa. Nato rahlo prebudiš drevo s tem, da ga začneš žgečkati, na koncu pa zakričiš: Dre-vo, drago drevo, ali bi lahko pobral gobe?«Pripovedovalec: In res. Janez je tako storil, nakar se je izza skorje pokazal lesen obraz.Drevo: »Zakaj bi rad potrgal moje gobe?«Janez: »Zato, ker sem lačen.«Drevo: »Zakaj pa si v mestu ne ku-piš gob?«Janez: »Ker nimam denarja. Delo pi-satelja sem si predstavljal lažje, kot je v resnici.«

[Tu si predstavljaj, da drevo tolaži Janeza.]Janez: »Lačen sem, in če sem lačen, od mene ne pride nič pametnega na papir.«Drevo: »In če ti pomagam napisa-ti zgodbo?«Janez: »Saj si drevo. Kako mi boš po-magalo?«Drevo: »Ja, to ne bo šlo.«Janez: »Jih torej smem pobrati?«Drevo: »Dobro, dobro ... ampak nesi jih domov, skuhaj juho zase in za tvo-jo ženo in za tvoje otroke!«Janez: »Saj nimam niti žene, kaj šele otrok ...«Drevo: »Nič, nič ...! Hitro, vzemi ko-šaro in pojdi k debelemu drevesu, pri katerem si si prej opomogel. Nato pa stopi pet korakov na desno, dvajset korakov na levo in zagledal boš dekle, ki išče gobe. Pojdi k njej in jo či-sto slučajno popelji sem, kjer so gobe. Potem pa jo povabi na dobro svežo gobovo juho.«Pripovedovalec: Janez je pogledal v pravo smer, toda ker je bilo preveč dreves vmes, ni videl ničesar.Janez: »Si prepričano? Jaz je ne vi-dim!«Drevo: »Seveda sem, saj mi je ravno sporočil najvišji list. Hitro, da je ne boš zamudil!«Pripovedovalec: Res je Janez to sto-ril. Šel je do debelega drevesa, nato pet korakov na desno in dvajset ko-rakov na levo in zagledal je lepo dekle. Tako kot je naročilo drevo, je čisto slučajno našel gobe, nato pa je dekli-co čisto romantično vprašal, če bi ji lahko iz ravnokar nabranih gob sku-hal svežo juho. Pri večerji sta se malo bolje spoznala. Začela sta se sreče-vati. Toda Janez je vedno imel ve-like finančne težave. In kljub srečni ljubezni mu ni prišla na misel prava zgodba, dokler ga ni nekega dne nje-gova prijateljica vprašala:Prijateljica: »Janez, kako pa si me ti sploh spoznal?«Pripovedovalec: Takoj je Janez vzel list in nalivno pero in začel pisati. Zgodba je postala prava uspešnica. Še večji uspeh je imel z zgodbo »Zaljubljen visoko 3«. Z denarjem, ki ga je prislužil, je prija-teljici uresničil otroške sanje »velike romantične poroke«.

Tvoj odsevTiho v prazno zrem,pred sabo vidim tvoj odsev,nasmejan, žalosten, zaskrbljen.Oči tvoje govorijo mi,glasu nobenega zraven ni.

V mislih odpotujem stran,stran od resničnega sveta,hodim, tečem, pojem, skačem,vse povprek se veselim,v roki tvojo roko že držim,drug ob drugem sva,srečna, ker sva se našla.Še kratek čas,samo še kratek časglej me v oči,našel boš odgovor, ki tvoje srce si ga želi.

Zdaj zmotila me je senca ta,ne vidim več tvojega odseva,samo še v srcu čutim to,kar podarilo mi tvoje je oko.V upanju, da se vidiva v sanjah spet,zakričim: Lahko noč, preljubi svet!

XIV 7ŠTIRINAJST DNI XIV 7ŠTIRINAJST DNI

Pesmi in proza v spomin na Anito Hudl

Z leve zgoraj: Verica Sturm, Katja Sturm in Camlekovi otroci ter Andrej Sturm in Stanko Jelen leta 1942 v taborišču Eichstätt

A M I N A M A J E T I Ć M A R T A M A R I N K OV E R E N A G O T T H A R D T

Napisani del mojega življenja Za trenutekse uleže moja duša.Pripoveduje.To je tak občutek,kot da črni sneg,ki laže,pada.

Občutek me veseli.Veselim se vode.Veselim se poleta.

Že slišim brisačo,ki z mano govori.

S smešnim glasom me sprašuje neznane stvari.

Listam v sliki,ki kaže svet.

Vem, da je del mojegaživljenja že napisan.

Drugi del se bo sam.

Zadnja jesen Dan prinaša vonj jeseni in medtem ko se sonce z goro tepe,se spet spomnim, da te več ni.

Zunaj veter liste metebarve so – barve samote!

Na pragu, preden sploh izstopim,se veter dotakne tudi mene,hladen, prazen občutek, srh me spreleti,dan začenjam sama,v tej jeseni tebe več ni!

In koraki moji so dolgi,kot bo dolga ta jesen.

Zunaj veter liste mete,veter liste, tebi v spomin!

Drugačen svet Praviš, da ne moreva iti po isti poti,in obsojaš me, da ne razumem tvo-jega sveta,pozabljaš, da sem samo človek,utapljaš me z nizkimi opazkami,a tudi jaz sem le iz krvi in mesa!

Praviš mi, da ti ne morem sleditiin mečeš mi naprej vse moje na-pake,pozabljaš, da se je včasih treba močno potruditi.Ti me le utapljaš v neskončnem morju žaljivk – me ne moreš enostavno enkrat za vselej utopiti?

Praviš, da nisem še tako daleč, da bi razumela,obtožuješ me šibkosti in laži,preziraš vse moje točke, enostavno gledaš skozi mene in to boli,nikoli ne bom ti vse, kot si meni ti!

Prvi plodZdaj je končno zrelamoja mlada pesem,vendar tegakmet ne ve.

Zdaj bi rada pela,da plodú natresem,ki dosegamu srce.

Zdaj on orje, dela,v brazdah kamen nesem;to ga bega,ker ne gre.

GugalnicaNa gugalnici sedim in pestujem sanje. Z odprtimi očmi mižim in zibljem, zibljem sanje. Vse odteka iz njih, vse se steka vanje. Naprej in nazaj. Nad mano nebo. Spodaj les. Za mano ti. Pred mano svet. Naprej in nazaj. Iz mene gre otrok. Saj ne sanjam, dan je. V meni nekaj manj je: te prekratke sanje. Naprej in nazaj. Vse v njih valovi čez prelepe sanje. Ujela sem jih na gugalne vrvi. Drugod ni prostora zanje. Naprej in nazaj. Više grem, bolj so nebeške, niže grem, bolj so človeške. Vprašam, zakaj – v gugalne vrvi. Vse sem dala nanje. Če se vrv strga, potem vse zaman je.

XIV

NeuresničenoŽe dolgo čakam,da tebi povem,da si men‘ všeč.Že dolgo čakam, da sploh vem,zakaj si želim le te!

Rad bi vedel,če me maraš. Rad bi vedel,če je mogoče.

Le ti bi me razumela, le ti bi me poznala,le ti bi vedela, kakšen sem res,ampak le ti me ne vidiš!

Zvezde mi pravijo,da naj vprašam.Zvezde pa ne vedo,da ne gre!Zato pa povem le to in nič ne več.

Na koncu nate čakam,ko sonce zahaja. Na koncu se to ponavlja, ko moja duša zahaja.

David Hudl

na svetlo dano David Hudl (slika in pesmi)

8 ŠTIRINAJST DNI

D a v i D H u D l s t o p a s s v o j i m i p e s m i m i p r v i č v j a v n o s t , a e n a ž e l j a s e m u n i u r e s n i č i l a

»Želel sem si, da bi teta videla moje pesmi«David Hudl se je letos poleti odločil, da bi objavil svoje pe-smi v kulturni prilogi Nede-lje. Poleg tega, da bi jih prvič predstavil javnosti, si je želel, da bi njegove pesmi prebrala njegova teta in tako izvedela, da piše. Ta želja se ni uresni-čila. Njegova teta, Anita Hudl, teh pesmi ne bo brala. 1. okto-bra je nenadoma umrla. Pre-berite, kaj pravi David Hudl, ki piše, riše in mu je srčna stvar tudi glasba.

Rekel si, da si želel, da bi tvoja teta izvedela o tvojem ustvarjanju iz časopisa. Zdaj je še pred tem

David Hudl se je rodil 25. decem-bra 1992. Živi v Globasnici. Obi-skoval je Slovensko gimnazijo v Celovcu, kjer je tudi maturiral.

XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

Pridem nazajVozil sem se okrog sveta,videl mnogo stvariin doživljal čudne stvari.

Bil sem v Švici,kjer govorijo tri različne jezike.Bil sem v Marsiliji,kjer sem čutil morje.Bil sem v Parizu,kjer sem občudoval lepote mesta.Bil sem v Belgiji,kjer sem užival mir,in naše darilo tega čudovitega življenja.

Bil sem v Amsterdamu,kjer so ljudje odprti in prijazni.In videl sem še več,več čudovitih stvari,samo da opazim zakaj.

Peljal sem se okrog Evrope,samo da pridem na koncu nazaj,do moje ljubezni,katera name že dolgo čaka.

Le ena možnostŽivljenje teče,zato povem sledeče!Prekratko je življenje.Prideš na svet,živiš nekaj letin greš spet.Zato delaj, kar ljubiš,ko pod zemljo ležiš,te možnost ne več dobiš!

9

nenadoma umrla. Ali ti ni žal, da ji tega, da pišeš, nisi pove-dal že prej? David Hudl: Seveda mi je žal, da tega nikoli ne bo videla, samo se ji prej svojih pesmi nisem upal pokazati. Te pe-smi so bile samo zame. To je bila moja skrivnost. Toda ne-kateri, ki so vedeli, da pišem, so mi vedno znova rekli, da naj jih pokažem tudi drugim. Od takrat dalje sem si tudi želel, da jih bo teta Anita vi-dela in brala in mi tudi dala neki »feedback«. Na žalost je prišlo drugače.

Kako si prišel do pisanja? Od kdaj pišeš in zakaj? Hudl: Začelo se je 19. no-vembra 2010. Bil sem na Du-naju v nekem muzeju. Na-enkrat so se v meni pojavile misli. Moral sem jih napisa-ti in pri tem je bilo smešno, da sem jih pisal na svoj mo-bitel. Moje teme so večino-ma ljubezenske, ki pa so tudi žalostne.

Pišeš in rišeš. Kdaj pišeš, kdaj rišeš? Hudl: Šele ko je pesem na-pisana, začnem risati. V sli-ki želim točno zajeti celotno pesem. Ilustracije morajo pokazati vsebino pesmi. Zato potrebujem tudi dovolj časa. Včasih nastane risba v enem dnevu, včasih pa potrebujem več mesecev.

Ukvarjaš se tudi z glasbo. Kako živiš s pisanjem, risa-njem in glasbo? Hudl: Pisanje, risanje in glas-ba mi pomagajo razumeti občutke in dogajanja v mo-jem življenju. To, česar ne znam napisati, narišem in česar ne znam narisati, napi-šem ali pa predelam v glas-bo.


Pesmi in proza v spomin na Anito Hudlna svetlo dano

P I A K U L M E S C H

L E N Č K A K U P P E R

I V A N A K A M P U Š

C H R I S T I N A Z E I C H E N

Utrip ljubezniToplo je,prelepo.Čisto zdi se,a slepotavaš semin jadraš tjapo morju srčnih sanj.

Vroče je,presoparno.Ves pregretnevarnood senc srcableščeč hitišpo čutnem labirintu.

Mrzlo jein jasno.Ohlaja sepočasnorazburjen tvojutrip srca,utrip tvoje ljubezni.

Beseda za materMoje bitje.Moje telo.Brez tebe ne bi bilo!Ne mene –ne naju.V žilah mojih tvoja kri,nosijo me tvoje kosti:trajna vez zgrajena!Beseda izraža le ena,kar vem, ti, jaz, reci:hvala.Za oko, ki vidi, česa moje ne zna.Za uho, ki sliši, zavetje mi da.Hvala za moč,Za misli, skrbi.Hvala, da dihaš.Hvala, da si.

PrijateljstvoČas spreminja in spremlja povsod,zakriva preteklost, odnaša od tod:sekunde, minute, minulo vse,a hkrati polaga vse novo nate.In zna presenetiti, ohraniti to,kar lepo bilo in boljše še bo!

V slovoIKo stopašv sobane svetazvonijo zvonovigorijo svečebučijo orgledehtijo ciklamekako je lepoda si spet domanaša srca žalujejoker te ni več med nami

IIV Tvojem obrazuse vidimkot v ogledalu.Če jočeš Ti,jočem tudi jaz,če trpiš Ti,trpim tudi jaz,kadar se smeješ,se smejem s teboj.Deliva siusodo

veseljain žalosti.Odslejvriskajvain pojvain svet nama boblagoslovljen.

IIIDoklerne dišiškot rožmarininnimaš bodickotžlahtne vrtnicene veškaj je življenjene veškaj je smrt

IVVčasihte vzame Mati Zemljav svoje naročjete grejev svilenem kokonu

nevidnoneslišnote božaprevidnoprevidnote ziblje

VVčasihobčutišv svojem telesu vse mejevso lakotovso bolečinovčasihzapustiš obrisepodaš se na potbrezmejnopreko vseh obzorijin plešeškot duh iz Aladinovesvetilkesproščenavčasihprispeš domov

En sam nasmehEn sam nasmeh, tega nisem verjel,mi spremenil je grenek vsakdan.En sam nasmeh me je rahlo objel,blago pokril mi nešteto je ran.

En sam nasmeh, mi je vreden zlata.Ta tvoj nasmeh naj za vedno velja.En sam nasmeh tvoj vzdramil me je,srečen sprejel sem ga, vse mi pove.

Pozna jesenNemo držijo gola drevesamokro vejevje nad sivkasto reko.Mraz ščiplje v lica, premaga obleko.Vrana otožni svoj krakra razteza.

Severni veter megle preganja.Nekdo je rekel – po snegu diši.Zvon izza line advent nam naznanja.Narava zasluženi mir si želi.

A L J A ž P e s t O t N i k

AngelLetel bi kot angel,letel bi, kot letiš ti.Dotaknil bi se neba,poljubil oblake iz srebra.

Rad bi angel bil,angel kot si ti.Letel bi kot angel,letel bi, kot ti letiš.

Dotaknil bi se sonca,kot se ga dotikaš ti.Pusti zdaj mi spanec,sanjal bi rad, da sem ti.

11ŠTIRINAJST DNI XIV


M A R T I N K U C H L I N G H A N Z E J W U T T E J

F R A N C D A V I D

S I L V A N A P A L E T T I

C H R I S T I N A Z E I C H E N

Brez naslovaPred leti sem ga spoznal, bolj po naključju, in pozneje sem ga srečal še dvakrat. Vsakič pa mi je od srečanja z njim ostalo neverjetno veliko stvari v spominu, ki so me še dolgo zaposlova-le in me spremljale skozi vsakdan. Na vasi je ve-ljal za čudaka. Živel je sam zase in se pogovar-jal sam s seboj in s svojim starim psom, ki mu je metal posamezne besede kakor oglodane kosti. Žival ga je ob tem gledala zvesto in potrpežljivo. Tudi v pogovoru z menoj ni bil zelo zgovoren, pripovedoval je v kratkih, odsekanih stavkih, iz-puščal nepotrebne besede in se zaletaval, kakor da hodi v strm klanec, ki ga ni mogoče premaga-ti na drug način. Ko sem prvič stopil do njega, je ravno iz kamnov gradil nizko ograjo okoli svojega vrta. Sonce je sijalo, bilo je okrog velike noči, prišel sem, da bi mu postavil nekaj vprašanj v sklopu etnolo-škega projekta na univerzi. Kontakt z njim sem bil vzpostavil prek nekega znanca, ki je spet po-znal ljudi na vasi in ti so posredovali možnost za to srečanje. Spočetka je bil nezaupljiv, strmel je nekam predse in komaj odgovarjal na moja vprašanja. Bilo je jasno, da jih je imel za nepo-trebno neumnost, ker je bilo vse to, o čemer sem ga spraševal, zanj samoumevno in neoporečno. Šele pozneje, ko sva govorila o vojni, ki jo je do-živel, o pregonu in vrnitvi, šele takrat se mu je razvezal jezik in začel je pripovedovati sam od sebe. Odsekano, z izbranimi besedami. »Vrni-tev je bila skoraj hujša kot odhod,« je dejal. »Za-kaj?« – »Odhod je imel to grozo, seveda. Bil sem otrok in nisem razumel, kaj to pomeni. Vsi smo bili preplašeni, starši, vsa družina. Ko smo se vračali, je bilo najhuje, ker vse do zadnjega ni-sem vedel, ali bom domačo hišo prepoznal. Vsi so govorili o njej kakor o raju, jaz pa nisem ve-del ... Nazadnje sem jo le prepoznal, čeprav mi je bila nekam tuja.« – »Pa potem?« – »Ma, nič, odraščal sem, postal velik in zdaj sem star.« Ob tem se je bistro nasmehnil in za nekaj hipov sem štel gube na njegovem obrazu. Pes je legel k nje-govim nogam in sklonil se je ter ga počohal za ušesi. Pes je zadovoljno zazehal. »Kakšen spo-min imate na tisti čas?« sem ga vprašal potem, da bi premostil nastalo tišino. »Nobenega, prav-zaprav. Vse to vem le iz pripovedovanja drugih. Samo ... slišal sem vedno znova, in s tako zavze-tostjo, da se mi je vtisnilo v spomin bolj kot mar-sikaj pozneje. Spomin je varljiva stvar in ni mu dosti zaupati.« Pokimal sem, čeprav nisem razu-mel. Nasmehnil se je in pokimal nazaj. »Vi mla-di ne veste za te stvari. Tudi če se o njih učite, ne veste. Ne morete vedeti. Ker tega ni mogoče dopovedati.«(odlomek)

resnicadajajmo zemljekaj jeod zemlje ...

dajmo duhzrakuna visoko in globoko

pustimo jedin samispominod pravega dela

ena roža je cvetelasvoj močni parfum

nam je bila v veliko pomoč

daleč danes še lepoza nas diši

Današnji časNe vem, kaj bi bilo, če bi moral jaz spet v šolo.Verjetno bi se jezil zara-di jezikov.Mama me je naučila enega, učitelji v šoli sla-bo drugega jezika.Zdaj pa so otroci revni: atej na traktor, mama v službo, otroke pa zape-ljejo v šolo ali v vrtec in konec.Zdaj je »vrtec mama«, to je hiša joka in jezikov. V tiste male pet ali šestle-tne glavice operirajo že kar več jezikov.Ko pride mama domov, utrujena ugotovi, da so otroci še lačni materne-ga jezika …Ko je večerje čas, se vsi molče pogovarjajo s te-levizorjem.

Od zrna do kruhaDve krav'ci le vodim, plug oče drži. Čez leto spet hodim:»Glej, klasje rži!«

Žanjica se muči in snop se suši. Ob lunini luči se mletev vrši.

Noben ne vprašuje, kak’ ‘z zrna bo kruh.Težko pričakujega prazen trebuh.

Od zrna do kruhares dolga je pot, da mati nam skuhadišečih dobrot.


S T A N K O W A K O U N I G

Pesmi in proza v spomin na Anito Hudlna svetlo dano

V rojstnem listu piše, da mi je ime Stanislaus Pe-ter. Enako v potrdilu o državljanstvu piše tako. Kličejo pa me že vseskozi Stanko. Na začet-ku sem vzel to zapisano ime brez obotavljanja

na znanje. Nekaj ohranjenih zvezkov priča, da je v prvem razredu ljudske šole napisala učiteljica na zvezke Sta-nislaus Peter. Že kar kmalu pa se mi je zazdelo vse sku-paj predolgo. Pri Stanislausu mi je začel iti laus na živ-ce. Nisem razumel, zakaj naj ga vlačim s seboj. Še bolj na poti pa mi je bilo drugo ime. Postalo je nepotrebno bre-me, samo za dokumente ali druge javne stvari.Kljub predpisanim dokumentom, ki jih potrebuješ za iz-stavitev potnega lista na okrajnem glavarstvu, se mi je posrečilo drugo ime izgubiti. Čisto enostavno, nisem ga več pripisal. V javnem dokumentu, v potnem listu, sem s tem postal samo Stanislaus.Seveda me je začelo tudi zanimati, kako sem sploh prišel do Stanislausa, do imena, ki je bilo v okolici bolj redko, moji starši pa so bili po gledanju bolj za ohranitev stare-ga ali znanega. Rodil sem se v času, ko so imela prednost imena Pepej – seveda zapisan kot Josef, Hanzej – zapisan Johann, Francej – zapisan Franz itd. V ožjem sorodstvu nisem naletel na Stanislausa. Starejši brat je dobil ime po očetu – Matevž, sestra po mami – Marija, mlajši brat po dedu – Anton, sestra, ki je pri porodu umrla, po babici – Ana, le jaz sem dobil čisto nekaj drugega. Mama mi je nekega dne povedala, kako je prišlo do tega. Menda se z očetom nista mogla zediniti glede imena. Ona je hotela, da bi postal Peter, očetu pa to ni bilo po volji. Ker je imel neke slabe izkušnje s Petri, je menda samo re-kel: »Peter vrže rit na veter.« Ko je prišla potem mama v kapelško porodnišnico, jo je sestra vprašala, kakšno ime naj dobi novorojenček, pa ni vedela, kaj bi rekla. Samo nuni, ki je pomagala pri porodu, je zaupala, da možu ime, ki bi mi ga hotela dati, ni po volji, kaj pa bi sam hotel, pa tudi ni vedela. Tedaj jo je ljubezniva sestra poučila, da je imel 13. novembra – jaz pa sem se rodil 14. novembra – velik svetnik mladine, sveti Stanislav, svoj god. Tako sem prišel do Stanislausa in moral zato na prvi god čakati kar celo leto.Seveda sem naredil s Stanislausom z leti kar nekaj izku-šenj. Zelo nemško usmerjeni občinski uradnik je izsta-vil dokumente, ki sem jih potreboval za prvi potni list, na Peter Stanislaus. Ko sem mu razložil, da je vrstni red obraten, me je hotel poučiti, da je ime Peter lepše, ker ne zveni tako »slawisch«. Tudi pozneje, ko sva bila z bra-

trancem Mirkom v bogoslovju, sva doživela pri nekem profesorju svojevrstno poigravanje z imeni. Sicer profe-sor stare zaveze ni bil protislovensko naravnan, a bil je večkrat zelo muhast. Celo pri mašah, ki jih je navadno bral že ob pol šestih zjutraj, je imel svoje tike. Sredi maše je npr. dejal: »Bitte, löschen Sie eine Kerze, es genügt ja eine.« Ta profesor, dvakratni doktor, je iz hudomušno-sti stalno zamenjaval Vladimirja in Stanislausa. Včasih je skonstruiral Vladislausa, Vrečislava, Stanimira itd. Seve-da smo se vsi smejali. Tudi, ko me je že motilo, mu tega nisem mogel zameriti, ker se mi je zdelo, da tega ne dela iz hudobije, marveč iz neke razigranosti, ki je bila sredi resnih tem tudi dobrodošla. Ko sem igral nogomet, sem spoznal v Sloveniji rojenega peka, ki mu je bilo tudi ime Stanislaus, klicali pa so ga »Štani«. Slovensko pa skoraj ni hotel spregovoriti. Kaj boš, imena sem se navadil in takoj reagiram, če kdo govori o Stanku ali Stanislausu.Nočem pa kar tako prepustiti pozabi ime Peter, ki sem ga načrtno izgubil. Ni ga več v potnem listu. Šele pozneje, ko sem se začel zanimati, iz katerih vzrokov mi ga je ho-tela dati mati, sem jo razumel, zakaj naj bi postal Peter. V družini, iz katere je izhajala, je bilo osem otrok. Mati je bila najstarejša. Rodila se je sredi prve svetovne vojne. Za njo je prišel na svet stric Jožko. Tretjemu otroku, ki se je rodil leta 1921, so dali ime Peter.Oba starša moje matere sta umrla isto leto, kratko pred izbruhom druge svetovne vojne. Mama je s tem posta-la edini odrasli človek pri hiši. Ker se je rodil stric Jož-ko bolj proti koncu prve svetovne vojne, so nekateri mo-drovali, da ima drugega očeta. Zato je ded zapisal kmetijo drugemu sinu Petru. Jožko pa je šel s trebuhom za kru-hom. Po mamini poroki spet ni bilo odraslega človeka pri hiši. Zato je proglasilo okrajno glavarstvo Petra že pred izpolnjenim enaindvajsetim letom za polnoletnega. Ko je nemška mašinerija potrebovala za vojsko vse, kar se je še premikalo, so vpoklicali strica. Kot posestnika kmetije in edinega odraslega pri hiši bi ga občina lahko oprostila. A tega nacistično občinsko vodstvo ni naredilo. Stric Peter je prišel na nemško ladjo, ki bi morala prepeljati mlade vojake na Norveško. To ladjo pa je ameriška podmornica razstrelila. Tedaj je predčasno za polnoletnega proglaše-ni, niti enaindvajset let stari stric izgubil svoje življenje.V spomin na tega maminega brata sem kot drugo ime do-bil ime Peter. Otresel sem se ga. Naj bo ta zgodba majhno popravilo tega. Uradno mi je pravzaprav še zmeraj ime Stanislaus Peter. Tako piše v rojstnem listu.

V hvaležen spomin na Anito Hudl, avtorico pesmi Anzej, ki je postala pravi hit. Marsikdo od nas je s svojim ime-nom ali priimkom naredil marsikatero izkušnjo.

Ime mi je Stanko


T O M A Ž O G R I S

M A R J E T A A N G E R E R


Govornik se je ob odprtem grobu, v katerega so polo-žili Anito, zahvalil za »od-krito prijateljstvo«. Malo

sem bil presenečen in še danes ne vem, ali sem dojel globino misli, o ka-teri sem razglabljal po tistem žalo-stnem dnevu. Sedel sem na robu goz-da in užival sonce zlate jeseni, hodil po hribih in ravninah, nespodobno sem meditiral v cerkvi med bogosluž-jem, ležal ponoči buden v postelji, sprehajal sem se po mestnih ulicah in vedno znova me je preblisnila misel o odkritem prijateljstvu. Odgovore iščem ob raznih srečanjih v obrazih ljudi. Slutnja, da je domačin in dolgo-letni Anitin sopotnik izrazil nekaj iz-rednega, globoko čustvenega, se utr-juje in prehaja v prepričanje.

Odkrit torej ni le nekdo, ki nima klo-buka na glavi. Slovar slovenskega knjižnega jezika mi je pojasnil, da je odkrita ali odkrit tista ali tisti, ki go-vori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti. –Koliko je tega še med nami? Ali je odkritost resnično dobra, blago-dejna za človeka in koristna za sku-pnost? Pogosto sem priča glasne-ga, včasih jeznega negodovanja nad dogajanji v sodobni družbi in neod-govornimi dejanji nekaterih nosil-cev raznih funkcij in pristojnosti. Pri vročih razpravah o »onih tam zgo-raj« sam rad sodelujem, saj prihaja od vsepovsod pritrdilno kimanje. Le redko kdo ugovarja. Ko pride čas in priložnost, da bi vse to povedali re-sničnim naslovnikom, je hitro konec poguma. Ljudje se bojimo – upravi-čeno ali ne – zamere ali celo posledic.

Sam pri sebi si želim misli iz čistih vrelcev, odkritih pogovorov in jasnih računov. Do njih je težko priti, kaj-

ti vsakdo želi biti pametnejši in ime-ti svoj prav. Odnosi bolje prenašajo ljubeznivost, neobvezno kramljanje, sladkobno laskanje, zaslužene in ne-zaslužene pohvale, dobre in neslane šale kot neizprosno iskreno odkritost. Govorjenje okoli vroče kaše je utru-dljivo za govorca in poslušalca, vsee-no se je globoko ugnezdilo med nava-de medsebojnega občevanja. Koliko jih je med nami, ki resnično pogreša-mo neposrednost, kakršna je odliko-vala pesnico in pisateljico, ne le ko je pisala besedila za pesmi, zgodbe, sa-tire, kabarete, temveč tudi v pogovo-rih? V javnosti izrečena ali zapisana odkrita beseda zelo prizadane. Pogo-sto izzove obrekovanja, zahrbtno ma-ščevanje, anonimno strahovanje. Pe-snica je to doživela, a ostala je mirna. Čeprav je Anita globoko spoštovala mnenje, ki ni bilo njeno, so bili odzivi ranljivi. Bolelo je. Pot življenja posta-ne z odkritimi besedami neuglajena, kamnita. In na koncu poti se najde nekdo, ki se zahvaljuje za odkrito pri-jateljstvo!

O prijateljstvu se mnogo govori in poje, saj »za prijatelje si je treba čas vzet«. Pomenke pospešuje tudi vin-ska kapljica. Izrek »in vino veritas« obljublja iskrivost in iskrenost. Pra-vijo, da si resnični prijatelji drug dru-gemu lahko vse zaupajo. In vendar je nebrzdana iskrenost pogosto bo-leča. Srečanje, pri katerem kdo želi komu povedati »vso resnico«, se kaj rado sprevrže v nesrečanje. Ničkoli-kokrat se je izkazalo, da je odkrita be-seda hudo zrahljala tovarištvo. Če se Franci Kuežnik zahvaljuje Aniti »za odkrito prijateljstvo«, je morala biti obojestranska iskrenost globoka, brez strupenih besed in hudobij.

RISTANC

Stopinje so oblezaleodtisnjene na cesti,

nekdo za menojjih bo poteptal v prahIn zapecatil moj spomin.

Potem bodo na tem mestumetali otroci kamenckeIn se igrali Ristanc.

ZA OBZORJEM

Nekje za obzorjemkljujejo ptice spominana zrnatih njivahposejanih z vecnimi koreninami,ki jih se ni posrkala vecnost.

Nekje za obzorjemdrhti zemlja v soncnih krcihin klije iz nje sijoce klasje,ki rojeva prgisca plodnih semen.Veter jih ziblje v razigranem vrtincuIn dih vecnosti pece iz njihvsakdanji kruh.

Odkrito prijateljstvo


Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbe

Ferdinand Skuk: Die KopfjägerO novi kriminalki Ferdinanda Skuka smo se na kratko pogovorili z avtorjem, ki bo bral iz svoje nove uspešnice v Mohorjevi knjigarni.Vaš novi primer z inšpektorjem Meissnerjem se odvija na Koroškem. Kako to?Ko sva se z ženo pretekli marec peljala s pred-stavitve moje prve kriminalke iz Celovca na Dunaj, so ob avtocesti A2 ležali črni žaklji. In že se je rodila ideja za novo kriminalko. Želel sem svojo lepo domovino, Podjuno, opisati in tako sem koncipiral dogajanje tako, da so in-špektorja Meissnerja poklicali na pomoč na Koroško. Tam pa s svo-jo prijateljico Ma-rijo potuje po svoji nek-danji domo-vini.Ste v krimi-nalko zopet vpletli zgodo-vinske ali ak-tualne teme?Dvojezič-ni krajev-ni napisi to-krat skoraj niso tema; omenim le s spomeni-kom na Ko-mlju pomen partizanskih bojev na Ko-roškem. Naj-pomemb-nejša tema v romanu pa

Silvin Eiletz: Pred sodbo zgodovineStalin, Tito in jugoslovanski ko-munisti v MoskviSilvin Eiletz v svoji drugi knjigi o letih Titove emigracije v Moskvi pred dru-go svetovno vojno opi-suje grozovito ozrač-je v Sovjetski zvezi, ki ga je ustvarjal brezve-stni despot Stalin. Tito je v tem ozračju para-noje zaradi denuncija-cij in političnih zloči-nov izoblikoval svojo politično podobo, ki jo je nato vtisnil Ju-goslaviji. V stalinizmu je tudi Tito oslepel ter se prelevil v bru-talno osebo. Medtem ko denuncija-cije niso obvarovale pred likvidacijo Titovih partijskih sopotnikov, je Josi-pu Brozu ravno to pomagalo, da se je povzpel na najvišji položaj v svojem življenju. Avtor je zbral in vključil vr-sto pisne korespondence.292 STRANI, TRDA VEZAVA, ISBN: 978-3-7086-0532-6, 26 EVROV

MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

DOBESEDNO IZ KATALOGA

TA SPOMENIK IN TA KNJIGA naj bosta namenjeni vsemu našemu trpečemu narodu ter našim že pokojnim, ki so zastra-šeni od »SS« korakali mimo tega kraja – koraki, ki so bili hoja v pekel. Omanov spomenik naj bi spominjal na dejstvo, da smo bili sužnji, opravljali najnižja suženjska dela. Omanov spome-nik ima obliko kalvarije. Kalvarije, ki je v drugem pomenu tudi simbol življenja. Želim si, da bi bil žrelski spomenik, kot celov-ški »Kamniti ribič«, simbol naše navzočnosti v mestu Celovec, kakor tudi v deželi Koroški.

Jože Partl

TAKRAT, V TISTEM OBDOBJU SEM BILA MAJHEN OTROK – v nacističnem taborišču! Otrok koroške dežele z edino napa-ko, da so bili moji starši Slovenci. Kaj več bi lahko otrok zakrivil s svojimi takrat šestimi leti? Pa vendar je ta otrok verjel v pri-hodnost, na osvoboditev, da nas bodo zavezniki osvobodili, še več, da nas bodo osvobodili partizani, saj so bili oni naši, odšli so v gozdove, da bi nas – tudi mene – rešili.

Katja Sturm-Schnabl

VSA TEŽA SPOMINOV NA GROZOTE PREGNANSTVA TER ŽRTVE, ki so zahtevale zasledovanje in odpor, je bila le še na bremenih slovenske narodne skupnosti. Šele v 90-ih le-tih so pričele s svojim delovanjem priče iniciativ civilne druž-be (Erinnern/Spominjati), ki so se zavzemale za žrtve nacio-nalsocializma in s tem tudi za zasledovane koroške Slovence in Slovenke, zagotovili so jim dostojanstven spomin, jih reši-li pred pozabo. Vendar iskrice, ki so prižgale te iniciative, niso mogle zanetiti velikega ognjemeta spominjanja. Tako tudi ne preseneča, da je bila koroška javnost pri svečanosti 15. apri-la 2012 navzoča le v majhnem številu. Vendar se je ob tej spo-minski maši zgodil pomemben preobrat: v svoji prisrčni pridigi je škof Alois Schwarz prosil koroške Slovence in Slovenke od-puščanja!

Valentin Oman/Karl Vouk DENK MAL : DEPORTATIONZveza slovenskih izseljencev je kot izdajateljica v sklopu 70-le-tnice pregona koroških Sloven-cev leta 1942 ob odkritju spo-menika na železniški postaji v Žrelcu v naši založbi izdala knji-go DENK MAL - DEPORTATI-ON! Knjiga o spomeniku se z različnih vidikov približuje tej tragediji. Spremno besedo je na-pisal Jože Partl, predsednik Zve-ze slovenskih izseljencev, Katja Sturm Schnabl je spregovorila kot izseljena žrtev, zgodovinar-ja Brigitte Entner in Michael Ko-schat pa sta osvetlila kruto do-gajanje z zgodovinskega vidika. Umetnika Valentin Oman in Karl Vouk sta predstavljena s svoji-mi deli, ki ju je opisal umetno-stni zgodovinar Marko Košak, Fabjan Hafner pa je s svojimi pesmimi v besedi povzel ta čas. Knjiga o spomeniku je edinstve-no součinkovanje različnih po-dročij, nagovori dolgo zamolča-no travmo koroških Slovencev in dviga k skupnemu javnemu spo-minjanju.

Valentin Oman/Karl Vouk DENK MAL : DEPORTA-TIONValentin Oman: Spomeniki, Ecce homo 2005 – 2012Spomenik ob železniški posta-ji Celovec – Žrelec: jekleni odli-tek, centralna plošča 335 x 50 x 10 cm, stranski plošči 2 x 298 x 45 x 2 cmSlike: mešana tehnika na platnu, format ca. 200 x 40/50 cm

Karl Vouk: Nachbilder – Paslike 2008 – 2012 Jajčna tempera na platnuPaslike 1 – 16: slike modre serije paslike 17 – 32: slike rdeče seri-je iz pisem koroških Slovencev in Slovenk v času izseljenstva.

120 strani, trda vezava, for-mat 24,5 x 30,5 cm, ISBN: 978-3-7086-0716-0, 15 evrov

Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič,

Ferdinand Skuk:Die KopfjägerO novi kriminalki Ferdinanda Skuka smo se na kratko pogovorili z avtorjem, ki bo bral iz svoje nove uspešnice v Mohorjevi knjigarni.Vaš novi primer z inšpektorjem Meissnerjem se odvija na Koroškem. Kako to?Ko sva se z ženo pretekli marec peljala s pred-stavitve moje prve kriminalke iz Celovca na Dunaj, so ob avtocesti A2 ležali črni žaklji. In že se je rodila ideja za novo kriminalko. Želel sem svojo lepo domovino, Podjuno, opisati in tako sem koncipiral dogajanje tako, da so in-špektorja Meissnerja poklicali na pomoč na Koroško. Tam pa s svo-jo prijateljico Ma-rijo potuje rijo potuje po svoji nek-po svoji nek-danji domo-danji domo-vini.vini.Ste v krimi-Ste v krimi-nalko zopet vpletli zgodo-vinske ali ak-tualne teme?Dvojezič-ni krajev-ni napisi to-krat skoraj niso tema; omenim le s spomeni-kom na Ko-mlju pomen partizanskih bojev na Ko-roškem. Naj-pomemb-nejša tema v romanu pa

Silvin Eiletz:na Koroško. Tam pa s svo-Silvin Eiletz:na Koroško. Tam pa s svo-Pred sodbo zgodovineStalin, Tito in jugoslovanski ko-munisti v MoskviSilvin Eiletz v svoji drugi knjigi o letih Hanzi Filipič, Silvin Eiletz v svoji drugi knjigi o letih Hanzi Filipič, Titove emigracije v Moskvi pred dru-Hanzi Filipič, Titove emigracije v Moskvi pred dru-Hanzi Filipič, Hanzi Filipič, go svetovno vojno opi-Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbego svetovno vojno opi-urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič, go svetovno vojno opi-Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič, suje grozovito ozrač-urednik Mohorjeve založbesuje grozovito ozrač-urednik Mohorjeve založbeje v Sovjetski zvezi, ki ga je ustvarjal brezve-stni despot Stalin. Tito je v tem ozračju para-noje zaradi denuncija-cij in političnih zloči-nov izoblikoval svojo politično podobo, ki jo je nato vtisnil Ju-goslaviji. V stalinizmu je tudi Tito oslepel ter se prelevil v bru-talno osebo. Medtem ko denuncija-cije niso obvarovale pred likvidacijo Titovih partijskih sopotnikov, je Josi-pu Brozu ravno to pomagalo, da se je povzpel na najvišji položaj v svojem življenju. Avtor je zbral in vključil vr-sto pisne korespondence.292 STRANI, TRDA VEZAVA, ISBN: 978-3-7086-0532-6, 26 EVROV

Valentin Oman/Karl Vouk DENK MAL : DEPORTATION



Ferdinand Skuk: Die KopfjägerO novi kriminalki Ferdinanda Skuka smo se na kratko pogovorili z avtorjem, ki bo bral iz svoje nove uspešnice v Mohorjevi knjigarni.Vaš novi primer z inšpektorjem Meissnerjem se odvija na Koroškem. Kako to?Ko sva se z ženo pretekli marec peljala s pred-stavitve moje prve kriminalke iz Celovca na Dunaj, so ob avtocesti A2 ležali črni žaklji. In že se je rodila ideja za novo kriminalko. Želel sem svojo lepo domovino, Podjuno, opisati in tako sem koncipiral dogajanje tako, da so in-špektorja Meissnerja poklicali na pomoč na Koroško. Tam pa s svo-jo prijateljico Ma-rijo potuje po svoji nek-danji domo-vini.Ste v krimi-nalko zopet vpletli zgodo-vinske ali ak-tualne teme?Dvojezič-ni krajev-ni napisi to-krat skoraj niso tema; omenim le s spomeni-kom na Ko-mlju pomen partizanskih bojev na Ko-roškem. Naj-pomemb-nejša tema v romanu pa

Silvin Eiletz: Pred sodbo zgodovineStalin, Tito in jugoslovanski ko-munisti v MoskviSilvin Eiletz v svoji drugi knjigi o letih Titove emigracije v Moskvi pred dru-go svetovno vojno opi-suje grozovito ozrač-je v Sovjetski zvezi, ki ga je ustvarjal brezve-stni despot Stalin. Tito je v tem ozračju para-noje zaradi denuncija-cij in političnih zloči-nov izoblikoval svojo politično podobo, ki jo je nato vtisnil Ju-goslaviji. V stalinizmu je tudi Tito oslepel ter se prelevil v bru-talno osebo. Medtem ko denuncija-cije niso obvarovale pred likvidacijo Titovih partijskih sopotnikov, je Josi-pu Brozu ravno to pomagalo, da se je povzpel na najvišji položaj v svojem življenju. Avtor je zbral in vključil vr-sto pisne korespondence.292 STRANI, TRDA VEZAVA, ISBN: 978-3-7086-0532-6, 26 EVROV

MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

s k n j i ž n e p o l i c eAnita HudlLeta 1994 je pri Mohorjevi založbi izšla zbirka zgodb in pesmi Anite Hudl: Navadne zgodbe z ilustracijami Tomaža Hudla. Predstavljamo dve pesmi.

Knjižni sejmiFrankfurtski knjižni sejem je potekal od 10. do 14. oktobra, največji knjižni sejem na svetu je nudil 7.000 mednarodnim razstavljalcem s 3.200 prireditvami možnost, da so predstavili svoje knjižne novosti. Tudi Mohorjeva založba je sodelovala, in sicer na skupni stojnici avstrijskega združenja založnikov. Mohorjeva je predstavila slo-venske in nemške knjižne novosti.

28. Ljubljanski knjižni sejem bo od 21. do 25. novembra v preddverjih in dvoranah Cankarjevega razprostrl novosti in uspešnice domačega ter tujega in prevedenega knjižnega snovanja. Tudi Mohorjeva bo imela svojo stojnico in predstavila vse knji-žne novosti. Poleg tega bomo sodelovali s tremi prireditvami: 21. novembra bo v Fo-rumu za obiskovalce Mohorjeva predstavila uspešnico o pivu: Pivo včeraj – danes – jutri, 22. novembra bo prav tako v Forumu za obiskovalce Rosvita Pesek predstavila svojo knjižno uspešnico Osamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo, obe pred-stavitvi bosta ob 17. uri. V Debatni kavarni pa bodo Jože Dežman, Igor Omerza in Hanzi Filipič razpravljali z Alenom Salihovičem o projektu Vroče sledi hladne vojne, 23. novembra ob 11. uri.

Knjižni sejem na Dunaju se bo odvijal od 22. do 25. novembra, bralni praznik pa bo od 19. do 25. novembra v dunajski mestni dvorani D. Mohorjeva se bo dunajski publiki predstavila na svoji stojnici, posebej pa bo s prireditvijo zainteresiranim bral-cem približala knjigo Erharda Buseka z naslovom AEIOU Europa.

Domov bi šelMati, domov bi šel ...rad videl bi,če roža,ki sem lanijo posadil,že cveti.

Mati, domov bi šel ...rad videl bi,če mlinček,ki sem lani

ga ob potok dal, se še vrti.

Mati, domov bi šel ... ne veš,kako duši me vonjvseh tujih teh bregov.Kako želim si praga domače hišein preperelihnje tramov.

Mati, domov bi šel ...


Fabjan Hafner: Prazni peroni

Zapustiti domovino, pustiti domovino, pustiti dom.Umreti za domovino?Na bojišču, v taborišču, v odporu.Vrniti se v domovino!V prvotno, v pradomovino, okrnjeno, oskrunjeno.Vrnili so se na domačijo. Svobodna domačija opeva lepoto svoje domovinice.Domovina ga kliče, ko se kopa v krvi.Domovina potrebuje junake, ne milih jer.Domovina je nosila jarem. Domovina jeobvladala vse: misli, čustva, čute, slutnje.Po vojni vstaja domovina le počasi.Očetnjava, širša in ožja domovina.Naša mila mati domovina,vrnil se bom v tvoje naročje!Tako bomo napravili indomovina bo rešena.

SODELOVANJE SLIKARJEV VALENTI-NA OMANA IN KARLA VOUKA pri pro-jektu postavitve spominskega obeležja iz-gonu Slovencev je politično dejanje, ki se zaveda odgovornosti umetniške kreacije, da z občutljivim dojemanjem in razgalje-njem ničevosti človeške nečimrnosti po-maga najti novo subjektivno paradigmo. Njun avtorski prispevek pri ureditvi me-morialnega območja s spomenikom pri železniški postaji Celovec – Žrelec, v bli-žini zbirnega taborišča za pregnance, in spremljajoča razstava v celovškem Rudar-skem muzeju pa nista zavezana le zgodo-vinskemu dejstvu, temveč izpovedovanju resnice. … Fragmentarni princip, s katerim Oman in Vouk pomembni temi iz nedavne preteklosti odvzemata nabuhlo spomeni-ško retoriko, postavi v ospredje »lateralni« pogled, ki je neke vrste premestitev s pri-dihom brezčasnosti. Tako postane vidno tisto, kar je običajno na obrobju. Oseb-ne zgodbe in intimna pričevanja posame-znika, družine, skupnosti se odtiskujejo na panoramo današnjega zgodovinskega ve-denja.

Marko Košan


O novi kriminalki Ferdinanda Skuka smo se na kratko pogovorili z avtorjem, ki bo bral iz svoje nove uspešnice v Mohorjevi knjigarni.Vaš novi primer z inšpektorjem Meissnerjem se Ko sva se z ženo pretekli marec peljala s pred-stavitve moje prve kriminalke iz Celovca na Dunaj, so ob avtocesti A2 ležali črni žaklji. In že se je rodila ideja za novo kriminalko. Želel sem svojo lepo domovino, Podjuno, opisati in tako sem koncipiral dogajanje tako, da so in-špektorja Meissnerja poklicali na pomoč Pred sodbo zgodovineStalin, Tito in jugoslovanski ko-munisti v MoskviSilvin Eiletz v svoji drugi knjigi o letih Hanzi Filipič, Silvin Eiletz v svoji drugi knjigi o letih Hanzi Filipič, Titove emigracije v Moskvi pred dru-Hanzi Filipič, Titove emigracije v Moskvi pred dru-Hanzi Filipič, go svetovno vojno opi-Hanzi Filipič, go svetovno vojno opi-Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbego svetovno vojno opi-urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič, go svetovno vojno opi-Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbeHanzi Filipič, suje grozovito ozrač-urednik Mohorjeve založbesuje grozovito ozrač-urednik Mohorjeve založbeje v Sovjetski zvezi, ki ga je ustvarjal brezve-stni despot Stalin. Tito je v tem ozračju para-noje zaradi denuncija-cij in političnih zloči-nov izoblikoval svojo politično podobo, ki jo je nato vtisnil Ju-goslaviji. V stalinizmu je tudi Tito oslepel ter se prelevil v bru-talno osebo. Medtem ko denuncija-cije niso obvarovale pred likvidacijo Titovih partijskih sopotnikov, je Josi-pu Brozu ravno to pomagalo, da se je povzpel na najvišji položaj v svojem življenju. Avtor je zbral in vključil vr-sto pisne korespondence.292 STRANI, TRDA VEZAVA, ISBN: 978-3-7086-0532-6, 26 EVROV



IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

R E Z K A K A N Z I A N M I L I H R O B A T H

na svetlo dano

T I H O M I R P I N T E R

starodavne sanjekaj je tod hodiloda je rosa vsa steptanapa nobene stopinje ni?

tam nekje v daljavi ... perun bijegospod gromovnik šteje čas

nebesne strelesekire in puščicetaranbalta, taranbalta

glava pade iz oblakovin čof, čof se zarije globoko v zemljo

gledam temo

glava postane hrasttrden hrastsem jaz hrast?

dve strašni vejnati streli sta moji dve roki

ena je ognjenadruga pa vodena

prva vžgedruga pa vse razsaja in podre

moja sapa težko dihav temi škripa vonj

vonj opustošene rose in steptanega grozdja

močno vdihavam polno žlico mrtvo živega

lepa vidasmrtnica

trdoglavkrutoglavin potoglavprosite za naszame

in že spet breztelesno drvim, letim kot blisk

po meni neznani deželi starodavnih sanj

V mojem časuživi minevanje.Porodi se tišina,kot v trenutkih,ko ura nepričakovanoobstoji.Moje misli so priviteob drog jutra,ki se upira porodu.

Odpravim sena začrtano pot.Na križišču srečamv zavestni zaznavitvojo besedo.Udomačila jo bomin z njo nadaljevala pot.Vse odvečne mislibom še danespovezala v snop.Položila ga bomna ozaro dnevain odšla v nasprotno smer.

Predem mislikot pajek svojo nit.V gotovi mrežine najdem plena.Razočarana opustimsvoje početjein si privoščimkozarec vina.Tvegam možnost razočaranja.Vsak poskus nosimrtvino v sebi.Vedno znova se skušampritihotapitiskozi sencena sončno stran dneva.

Tišina

Documents

Sredi besede