Srečko Kosovel - Živeti je smisel človeka

BESeDAÎIVETI JE SMISEL âLOVEKA

1

Sreãko Kosovel

Îivetije smiselãloveka

Izbrane pesmi

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

Sreãko KosovelÎIVETI JE SMISEL âLOVEKAIzbrane pesmi

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-062-6

[email protected]/beseda


3

Aleluja

Povsod tiha pomladna rast,mirna je priroda kamenita,a mojo du‰o vodi v propastbolest, v temini skrita.

Pogledam jo: to je zlomljena ostmoje strte Ïivljenjske sile,ali ‰e globlje je polna mladost,zelene strasti bi jo pile.

Vidim ‰e globlje: ãrni razkol,stavba, razbita v osnutku;vpra‰am se: bom li krepak dovolj,ko zavem se v bolestnem trenutku?

O, kako rad sredi trav bi stal,drevo, ki ãuti v sokovih,da pride pomlad, da bi pognal,da bi se sko‰atil v vrhovih.

Sredi zelenih ros kakor ognjeni‰ãem lepote, a vsa mi je tuja,zrak je negiben, veter steklen:in vendar pomlad, aleluja.


4

Balada

V jesenski tihi ãasprileti brinovkana Kras.

Na poljuÏe nikogar veã ni,le onapreko gmajneleti.In samo lovecji sledi …

Strel v ti‰ino;droben curek krvi;brinovka obleÏi,obleÏi.


5

Balada

Pri‰el je pevec slovenske deÏele,pri‰el je pevec v daljno tujino,v strunah njegovih so pesmi drhtelev eno z radostjo in z boleãino.

Pel je, kako so gozdiãki zeleni,glej, pa se solza v oãeh mu zasveti,pel je o smrti, ljubezni in Ïeni,o domovini ni mogel zaãeti.

„Poj nam, zapoj nam o na‰i deÏeli,da nam nje sonce, nje zdravje zasije,o kmeãkih domovih, o pesmi veseli,ki v noãi se meseãni v polje razlije.”

— Moãno srce je, moãno in mlado,krepko od upanj, od sile pogumno,a ko je trudno (o ãudno neumno!),tiho zamisli se v tole balado:

Tisoãkrat tisoã, ‰e veã nas je bilo,tisoãkrat tisod hlapcev in suÏnjev,tisoãkrat tisoã poniÏnih, bojeãih,tisoãkrat tisoã v prekletstvu toneãih,tisoãkrat tisoã z Ïolãem pojenih …


6

Pa nam udarilo v desno je krilo,pa omahnilo je in se zlomilo,pa se ‰e levo je uklonilo,tisoãkrat tisoã, ‰e veã nas je bilo.

Pel bi, kako so raz‰li se po sveti,pa morala kri bi iz srca privreti,bratje, ne morem vam pesmi konãati,smrt Ïe prihaja, Ïe je pred vrati …Îeno mi vzela, vzela belest jein domovino… Zdaj hodim in gledam,ko zvezde se sipljejo v ãrno brezcestje.

Pri‰el je pevec slovenske deÏele,src se dotaknil z njenim spominom,srca nalil nam z grenkim pelinom …


7

Beatrice

·e, ‰e si lepa in v tajnosten smeh‰e so odete tvoje oãi,in ‰e te i‰ãem po vseh poteh,ãeprav ti korak moj veã ne sledi.

·e, ‰e me vabijo tvoje oãi,ko se poltiho, mirnó nasmehlja‰,in tvoje srce resnico tajiin ti molãi‰, da je ne izda‰.

Da, ‰e si lepa, a tako si hladnà,nedojetna kot vila, ki ubeÏi,da ne izda skrivnosti srca —ali pa lovcu srce prestreli.


8

Bolest

No, pridi, tam je ples in svetel smehin ona je poslala povabilo,oko nje ãrno bo te pomirilo,kar i‰ãe‰ v svetu, najde‰ v nje oãeh.

Bila je tam in tiho je strmela,kot ãrni Ïamet dobre nje oãi,bila je tam, moj molk je razumela,kot da v globini z mano govori.

Ta stra‰ni molk, ne more‰ se opiti,opojno umreti v ãudni ta pokoj;da je bolest mogoãe pozabiti,postati ãlovek, ãlovek nad seboj;a mora‰ se smejati, govoritiin angel smrti kliãe: Za menoj!


9

Borba

Ti ali jaz — kdo bo omagal,ti ali jaz — kdo bo odpal?Veãje suÏenjstvo me je krivilo,toda poglej: raven sem stal.

Ah, ljudi se ne lovi na sladkor,daj mi grenãice, da me uãvrsti‰!Jaz ne bojim se za vite‰tvo tvoje,jaz ne bojim se iti na kriÏ!

Jaz se bojim le pasti pred tabo,tiste ‰ibkosti se jaz bojim. —Si moÏ — sovraÏnik? Ne s sladko vabo!Pusti, naj se s teboj borim!

Smrt naju ãaka tam med gorami.Kaj bi sedaj Ïe hotel v pokoj ?Smrt je med nami, med nami, med nami,njej veljaj — boj!


10

Bori

Boris, bori v tihi grozi,bori, bori v nemi grozi,bori, bori, bori, bori!

Bori, bori, temni borikakor straÏniki pod goropreko kamenite gmajneteÏko, trudno ‰epetajo.

Kadar bolna du‰a skloniv jasni noãi se ãez gore,ãujem pritajene zvokein ne morem veã zaspati.

„Trudno sanjajoãi bori,ali umirajo mi bratje,ali umira moja mati,ali kliãe me moj oãe?”

Brez odgovora vr‰ijokakor v trudnih, ubitih sanjah,ko da umira moja mati,ko da kliãe me moj oãe,ko da so mi bolni bratje.


11

Ciklame

Ciklamedehtijokakor tedaj,mesecasrebrni sijajse razlivav dolino.Pod belimi oknije tiho vse,mesecpo srebrni cesti gre.

Ciklamedehtijosame,same,same.


12

âujem z obali

âujem z obali ÏviÏganje parnikov,ãujem prikrito jeãanje dvigalnikov,ãujem strojev teÏko brnenje,ãujem pod njimi vzdih v Ïivljenje!

— Kam si poslala nas,kam si poslala nas,rodna vas? —

Ali od hribov ãujem ‰e teÏe:— Starci in Ïene umiramo sami,dvigamo grudo, ki je brezplodna,ki rodi kamenita Ïita.

— Odkar ste od‰li od nas,odkar ste od‰li od nas,je prazna vas. —


13

Drevesa v dolini

Jaz, vihar, vas bom strl nocoj,ko pride na mojih krilih pomlad,ãez polje vihral bom in ãez goróin divjo svobodo proslavljal in rast.

In lomil bom krone in cvetje bral,ki se bo ‰e v popkih skrivalo,da sok, ki se v njih prelival je,‰umeã valoval ãez dolino bo.

— Jaz sem majhno, majhno drevo,ko pride veter, igra se z menoj,in ãe, vihar, pozove‰ me v boj,kako naj se borim — kako? —

Vihar poplavlja polje in les:— Kako, kako ti je, malo drevo? —V svobodi razstrlo je roke drevoin raste z viharjem do sinjih nebes.


14

Ecce homo

S teboj govorim, pa sem ti daleã.Senca je vzrasla v tisoã senc.Sam sebe ne loãim v njih, ne poznam.Kako naj ti reãem, kam?

Mrzel pepel leÏi nad sencami.Îivci izmuãeni od abstraktnih obliklastnega jaza.Bog. Ne spozam mu obraza.

Eno je vroãe: Ïeja Pravice in Odre‰itve.Eno je sveto: Preprosto in Pristno.A nad namimelanholija sivih tlakov,mrliãev, ki ne morejo umreti.

P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.


15

Ekstaza smrti

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!Zlati stolpovi zapadne Evrope,kupole bele — (vse je ekstaza!) —vse tone v Ïgoãem, rdeãem morju;sonce zahaja in v njem se opajatisoãkrat mrtvi evropski ãlovek.— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;kakor razko‰na kraljica v zlatulegla bo v krsto temnih stoletij,tiho bo umrla, kot bi zaprlastara kraljica zlate oãi.— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Ah, iz oblaka veãernega (zadnjegasla, ki omanja Evropi ‰e luã!)lije kri v moje trudno srce,joj, in vode ni veã v Evropiin mi ljudje pijemo kri,kri iz veãernih sladkih oblakov.— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —


16

Komaj rojèn, Ïe gori‰ v ognju veãera,vsa morja so rdeãa, vsa morjapolna krvi, vsa jezera, in vode ni,vode ni, da bi pral svojo krivdo,da bi opral svoje srce ta ãlovek,vode ni, da pogasil bi z njoÏejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je veãer in jutra ne bo,dokler ne umremo, ki nosimokrivdo umiranja, dokler ne umremoposlednji…

Joj, v to pokrajino, ‰e v to zeleno,rosno zeleno pokrajino, ‰e v to,sonce veãerno, bo‰ zasijalos pekoãimi Ïarki? ·e v to?

Morje preplavlja zelene poljane,morje veãerne Ïgoãe krvi,in re‰itve ni in ni,dokler ne padeva jaz in ti,dokler ne pademo jaz in vsi,dokler ne umremo pod telo krvi.

Z zlatimi Ïarki sijalo bo soncena nas, evropske mrliãe.


17

Ena bolest

Ena bolest mi du‰o tesni —tega sveta hladnina;pride noã — in vse potopiveãnosti globina …

Moje srce izgubilo jetoplih sanj iskanje,kot mramor ga ohladilo jeto trpko, trpko spoznanje.

Mati, daj mi rokò ‰e enkrat,kajti samo v tvojem zavetjusem ãutil Ïivljenje, sem bil mlad,kot zdaj sem gorak vsemu svetu.

âutim pogrezanje, konec sveta,daleã ni do razdejanja.Zebe me. Hlad polzi v dno srca;dajte mi, dajte mi spanja!


18

Ena je groza

Ena je groza, ta groza je: biti —sredi kaosa, sredi noãi,iskati izhoda in slutiti,da re‰itve ni in ni.

Vãasih se med ranjene skaletiho razlije zlati svitjutranje zarje — ‰el bi dalje,pa Ïe ãuti‰, da si ubit.

Kakor da se zarja rani,kadar razgrne svoj pajãolan,kadar razlije goreãe slapovjein ti zakliãe pod goro: Vstani,glej, Ïe gori razbito gorovje! —Ti ãuti‰ Ga in ne veruje‰ vanj! —


19

Eno besedo

Eno besedo bi rekel rad,da bi kot veter pomladnimehka v va‰a srca pri‰la,eno besedo bi rekel rad.

Toda, glejte, jaz nimam niã veã,moje srce je razbito sveti‰ãe,moje besede so ranjene vse,vsaka moja beseda krvavi.

Nad mano ni veã obokov sanj,ostri robovi ãrnih zidovdvigajo se kot spomin na nekdajv pouliãno prazno grozoto noãi.

Toda vendar, saj je, saj je,saj je ‰e ena beseda, ‰e ena!Pridi, ti noãni ranjeni ãlovek,da te poljubim na tvoje srce.


20

Glej, saj ne more‰ veã

Glej, saj ne more‰ veã govoriti,ne more‰ iskati veã novih poti —ãemu Ïiveti, ãemu hoditi,ko si tako truden; lezi, umri!

âeprav je ‰e luã, ki znotraj sveti,ãeprav to Ïivljenje imam tako rad,te moram le v sveto olje deti,bolni moj brat . . .


21

Godba pomladi

Moje srce je gnano od godbe,ki nas ãaka na rdeãi obali,ãlovek, o ãloveku, v svetli godbise slutnja (bodoãi ãlovek) zrcali.

Ko na otokih, na polotokihin na celinah rdeãi mostovi,bratje iz Indije, Perzije, Afrikebratje nam bodo, bodo drugovi.

O, izpustite v morje vse ladje!Naj izletijo vsi aeroplani!O, naj zapojejo zlate sirenev srce ãloveka: „âlovek, vstani!”

V soncu blestijo se bajoneti.Ali poglej: i ti bodo pali;moje srce jegnano od godbe,ki nas priãakuje na rdeãi obali.


22

Golobãki

Golobãki ne sedajtepred moja okna.Kaj bi sedall, kaj bi me gledali,beli golobãki?

Vi me spominjatena mojo ljubico,a kaj bi z ljubico, z ljubico belo,moji golobãki?

Moje srce, saj ni veã veselo,moja ljubica morala umreti bi,ãe bi z mano Ïivela,golobãki.

Vi me spominjate ljubice moje,ki kakor vi je pri‰la pred okno,ki kakor vi je odletela,beli golobãki, iz moje samote.


23

In ãe sem samo vetru brat

In ãe sem samo vetru brat,kaj zato! In ãe me nima nikdo rad,kaj zato! In ãe sredi mrzle noãimoje malo srce drhti, samó,kaj zato! Saj so mi cestesestre najvernej‰e, ceste,ki bele ble‰ãijoskozi to temno noã;saj so mi sestre zvezde,ki bde nad menoj.

In ãe pomislim,kako je s teboj, ki tihospi‰ v koãi sredi gora,saj nisem veã samsredi sveta.


24

Iz nevidnih dvoran

Iz nevidnih dvoranodmeva smeh;ko da sem bolan,leÏim na tleh.

In v tla sem zaprt.Joj, sanje, kje?O, v moje srcepri‰la je smrt.

V mojem korakupoje Smrt,v dno du‰e zaprtsem brat oblaku.

Oblak je sivin v pu‰ão razsevase, v du‰o odmeva:Ti nisi veã Ïiv.


25

Jesen

Droben deÏ rosi,bele so kra‰ke poti,sivo je zgodnje jutro.

Bor, bor ne ‰umi,kam ta pot hiti?Sivo je zgodnje jutro.

Brinovka se prebudi,vztrepeta, vzleti.Sivo je zgodnje jutro.


26

Jesen

Enakomerno deÏevanjena ploskve sivih, kamenitih streh;vse bolne, Ïalostne so moje sanjein v sivi Ïalosti zamrl je smeh.

Jesenska roÏa je zaprla ãa‰oin tiha se nagnila v siva tla;in somrak pal je ãez vasico na‰oin zrak je mrzel od deÏjà.


27

Jesensko jutro

To je zvon, glas njegoviz kra‰ke vasi prihaja,jutro je sivo in mrzloin moja mati vstaja.

Romar pomisli: zvon,ki v to temno jutro zvoni,moje matere, moje matereveã ne prebudi …


28

Joj, kako dolgo je ‰e do veãera

Joj, kako dolgo je ‰e do veãera,ki tih in zlatnas vabi iz kraja krivic, nemirav beli grad pokoja …

Od nemih zatiranj omahovajeklone du‰ain bolna Ïeli si v tihe krajebrez borb in brez boja.

Ne od lastnih, od tujih krivic uga‰ain je brez moãi,kot ranjeno golobico zana‰ajo val krvi,

ki se razliva preko sveta,preko borb in nemira.Ni ‰e utihnila bol srca?Joj, kako dolgo je ‰e do veãera …


29

Jutro na Krasu

Sam grem po dolini kra‰ki,kadar vanjo jutro sijein se morje zdrave silev mlado du‰o mi razlije.

Sklonil bi se in pokleknilpred ognjem veliãastvom,kakor kralj bi ‰el po Krasuv du‰i s silo in bogastvom.

In pod silo mlade du‰ebi se zemlja premaknila,na‰a zemlja, bratje moji,k soncu bi se primaknila.


30

Kaj sem ti pisal

Kaj sem ti pisalo Smrti, ljubica!Vsakdo gre skozismrt v pomlad.Zarja srebrnami ãelo hladi.Pod oknomreka ‰umi, ‰umi.

Na nevidnih perutihplava pomlad.V skalah slap.

Ti.


31

Kakor drevo, ki se strele boji

Kakor drevo, ki se strele bojiin tiho sredi polja stojitrepetajoã, ko vihari vihar,ko grmi in treska, ko polje poÏar…

stojim sam sredi vsega sveta,du‰e, srca mi nikdo ne pozna,in ãe sredi nevihte jagned gori,pred stra‰no usodo zaprem oãi.


32

Kakor nara‰ãanje

Kakor nara‰ãanje temnih glasovraslo je, vstajalo je iz globin,kakor zvonjenje nevidnih zvonovklicalo me je iz kra‰kih dolin.

·el sem: med mnoÏico sem se potopil,med te ljudi, krvaveãe spoznanj,padal, umiral, doklèr nisem stopilv tiho sveti‰ãe njih priãakovanj.

Njih priãakovanja so tiha in sveta,ãeprav jih du‰i tiran kapital,svetej‰a so, ãe jih krivica prepleta,in lep‰a je kri od rdeãih koral,ta kri pod okovi, o naj bo prekleta,kadar bo brizgnila, vstal bo na‰ kralj!


33

Konec

Postavljam ti spomenik, romar,tavajaãi romar.Poznam tvoje ranjeno srcein tvoje izsu‰ene Ïile.Postavljam ti spomenik, romar.

Tvoja beseda je umirala,‰e preden si jo izgovoril,in tvoje dejanje se je razsulo,‰e preden si ga zaãel.Tvoje trpljenje je bilo skritosvetu in tihi, topli besedi.

UmrI si na cesti, z glavona mrzlem kamnu,in ni biló brata ãloveka,ki bi ti zaprl oãi.V tvoje mrtve, odprte oãije sanjal dan, ves grozen in siv.Zato ti postavljam spomenik, romar.


34

Kra‰ka jesen

Sladka ãrnina, polni grozd,jagode se v deÏju ble‰ãijo,v dalji temneva borov gozd,topoli pod hribom ‰umijo, ‰umijo.

·umeãa prihaja v vr‰anju lipjesen; topole in hraste uklanja;mi smo v vinogradu, drugi so v hramu —vsak si po svoje otoÏnost odganja.


35

Kra‰ka vas

I

Samãez vas.

V temahtulijo latniki —burja preplezazidovje, v oknoudari: ”Kdo?”

Okno razsvetitemò.

In na koncu vasibor zavr‰i —vztrepeta,ko me spozna …


36

II

Strme strehe v teminispe; slanmate, kamnate,mrke vse,z nizkimi ãeli.

Na prsi so ljudjeroke razpeli.

Kako?Zakaj?„Umri, ali pojdi nazaj!”


37

III

Borovo morje‰umi temnò —Jadran bije v obal,v temò,burja butav okno mrtvó.

Noã je nad kra‰ko vasjo.

Kdo obupuje?Kdo vzdihuje,da ga prekolnemv srcu tem bolnem?

Kdo?


38

Kratko Ïivljenje je

Stra‰no je nositi v srcu smrtin vendar, ljubica, tebe ljubiti;ah, ljubica, dajmo vse pozabiti,teÏko Ïivi, kdor je potrt!

âe svet je teman, krut in teman,mar nas potrtost pred njim obvaruje?Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje,blazen bo smeh ta, bolesti pijan.

Vino bo krvavelo iz ãa‰ein z vinom bolesti ti bom napil:Kratko Ïivljenje je, ljubica, na‰e,kdo bi ‰e toÏil o njem in se jezil?Samo ta, kdor ga ne pozna ‰e,ta se bo pod bolestjo kriviL


39

Krik po samoti

Da bi se mogel vase skriti,Ïiveti nikomur, nikomur poznan,da bi se mogel poglobitiv tiho prelivanje mraka in sanj!

Da bi z ulice mogel oditi,pijan tega ‰uma, hitenja pijan,vase, v vesoljstvo se potopiti,zaãutiti eno se z Njim, a zaman!

V mnoÏici sem, ki se giblje, upira,bolan sem, tako sem se Ïe izkriãal,v mnoÏici sem, ki uga‰a, umira,k zmagi hitim in vem, da bom pal;‰ele ko pala bo name sekira,ãutim, kako bom za Njim zajeãal.


40

Labodja pesem

Tiho je sklonil svoj beli vratv loku nad vodó,v vodi grmovje, stolp in grad,zaprl je oko.

In sredi jezera ni mogel utoniti,to je bil stra‰en ukaz:Ïiveti, trpeti, strmeti v razbitisvoj obraz.

V bolest, ki ne mine nikoli, nikoli,in kot v zrcalo vodàvase strmeti (Ïiveti proti svoji volji)z bolestjo sredi srca.


41

Mati ãaka

Tujec, vidi‰ to luã, ki v oknu gori?Moja mati me ãaka in mene ni,vse je tiho v noãi, polje temnó,zdaj bi stopil tja, pokleknil pred njo.

Mati, poglej: niã noãem veã od sveta,reci besedo, besedo, besedo od srca,da bo v njej mirna luã in topel svitzame, ki tavam okrog ubit, ubit.

Joj! Ugasnila je luã. Zakaj, ne vem.·el bi pogledat, tujec, a zdaj ne smem.Daj mi, da morem umreti tukaj, sedaj,glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj.


42

Mati, poljubljam tvoj kruh

Mati, poljubljam tvoj kruh,ki mi ga bedna po‰ilja‰;vem, da je kri vtisnjena vanj,kri; poljubljam ga vdan.

Mati, le tisti kruh,ve‰, nas lahko hrani,ki v njem zaãuti‰ kri prelitoin bolest zatajeno, skrito.

In niã ni svetlej‰ega od tega,ko vidim: ti trga‰ od srca,in ãutim v kruhu tvojo kri.A samo on bo res moãan,kdor ga jé in kdor hladanma‰ãeval bo tvojo kri.


43

Meditacije

I

Bij nas po glavi, kruti trinog,da obudi‰ do sedaj nas breÏbriÏne,da nas napravi‰ hlapce poniÏneuporne, ker smo prekriÏanih rok

gledali padanje ‰ib po nas,gledali tlaãenje, kruto teptanje;zbudi v nas najsmelej‰e sanje,daj, da zaãutimo Njen obraz!

Bij, da preÏivimo to zimov zbiranju skritih, zatrtih sil,kliãi nas z udarci, da se prebudimo,da zapustimo te ãrne temnicein se borimo le za en cilj,za oÏivljenje Velike Resnice.


44

II

Podor! Vse do tal in le takovstal bo nov tempelj, ble‰ãeã in bogat,in le tako preÏenemo glad,ki nas tare s predmestno temo.

In vsi kulturni ble‰ãeãi hramiin vse bogastvo, zlato in srebro,teklo bo kakor ãas med nami;piti ga hoãe‰? Sezi z rokó!

In le tako iz pradavnih virovspev o Ïivljenju bo v nas za‰umelkakor novo, Ïivljenjsko vino,in, poet, iz tvojih samotnih veãerovpal bo sijaj v tvojo du‰o, odmev,strnitev bodoãnosti na‰e z davnino.


45

Melanholija

V sobo bi se zaprl,oj zaprl,da bi umrl,oj umrl.

V tesni sobi bi umrl,moj brat.Ah, kaj meni svetin kaj pomlad!


46

Melanholija gladu

V trdem zidu grize glad.âlovek ni veã ãlovek.Sivi kamen je tvoj drug,sivi,mrzlikamen.

Padaj, padaj, hladni deÏ,hladni deÏ jesenski,padaj, padaj, tihi deÏ,padaj na gomile.


47

Muke

I

O te rime, te stra‰ne rime!Vedno me spominjajo fraz,ki so brez vsebine —polne pekoãe prazninemi laÏejo v obraz.

O ti koraki, ti prazni koraki,brez smisla in brez smeri,o, to niso jesenski oblaki,ki jih vihar podi,v mehaniãnem taktu bijo,v prsi me Ïgo.

Rad bi kot nekdajmehko valovanje sanj,sklonil bi se nad mrzlim jezeromin bi utonil vanj.


48

II

Pribili so vrana na kriÏ,te live perutniceso trepetale …od njih je curljala kri.In skozi oãiso ‰ivanke preboli.To mrtvo Ïivljenjevisi — ‰e visi pred menoj —ko mislim,ko i‰ãem resnice.·e jo i‰ãejo te mrtve oãiin ‰e ji to Ïivljenje Ïivi.A resnice ni.Ni.


49

III

Resnica, ena resnica je:Muka.

Fant se sklanja k dekletuin laÏe, laÏein ni niti Ïival.

O, ãlovek ne more bitiniti Ïivalniti Ïival veã!

Vse je prodal za abecedoin stroje in modo,hodi po promenadi in laÏe. —

Ta ãlovek zamanbo iskal besedo,zaman prirodo.Krvavel bo kakor slepi vran.


50

IV

Iz slepih oãizasije dan,resnica oÏivi,da vztrepeãe vran.

„DoÏivel sem jo,spoznal,ko me je ogenj izÏgal.”

In zdaj veã ognja niin zdaj so mirne oãi.

In zdaj ne trepeãem veãin kri ne curlja veã od perutnic.

To je od resnice,ki je smrt,a je Spoznanje.

V ãrno jesensko noãtrepeãe vranova perutsamo z vetrom.Noã ga je zazibala v prepad.Pada in ne pade nikoli.— — —


51

Na provincialni postaji

Na medenini (zlata kolesca,zobata in gladka, tipke ko‰ãene)sonce ble‰ãikakor s polzaprtimi oãmi.

Tu in tam vstane kolesce —daljen akord se je zbudil,uradnik odveÏe trak —vsak dan enak poziv …

Monotoni koraki, v pisarni‰ki vzduhzaprti — dva tira v svet,skozi okno — pu‰ãava Krasa,brinje in bori, akacije, divje roÏe —‰tirje vlaki na dan. — —

Pozvonilo je: Iznad pestije dvignil licein vstal iz Ïalostnih sanj.


52

Nad travnikom

Nad travnikom po‰evno drevo,sonce preko zelene gladine,mimo, mirno stoje gorev svetli molk popoldanske ti‰ine.

Tako, tako bi zaprl oãiv to tiho in svetlo molãanje,da bi pozabil vse tiste osti,ki ranile moje so sanje.

Tako bi v samoto in v gore ‰el,niãesar hotel, niãesar Ïelel,in pred ljudmi bi se zaprl,kot romar na gorski poti bi umrl.


53

Ne, jaz noãem ‰e umreti

Ne, jaz noãem ‰e umreti,saj imam oãeta, mater,saj imam ‰e brate, sestre,ljubico, prijatelje;ne, jaz noãem ‰e umreti.

Ne, jaz noãem ‰e umreti,saj ‰e sije zlato sonce,saj mladost me drzna spremlja,saj so cilji ‰e pred mano;ne, jaz noãem ‰e umreti.

Kadar pa ne bo nikogar,star‰ev ne, ne bratov, sester,ljubice, prijateljev —in jesensko tiho soncebo ãez Kras, ãez Kras sijalo,kot bi z mano Ïalovalo —res, ne bom se bal umreti,kaj mi samemu Ïiveti?


54

Ne prosi, brat

Ne prosi, brat, kdor prosi, ne zasluÏi,za nas velja parola: naj zahteva.In ta parola, bratje, naj nas druÏiin v na‰ih moãnih du‰ah naj odseva.

In kadar delavnike ‰e od‰tevain na‰e delavce ‰e podkupuje,naj eno va‰e srce ne vzdrhteva,naj eden izmed vas ne obupuje.

Zapremo tvornico. Zapremo plin,elektriko in vodovod iz gor,postavimo mejnike svojih straÏ,da tam spoznamo, bratje, kdo je na‰,kdo stopa preko na‰ih boleãin.In takrat mislimo na upor.


55

Ne toÏi, drug

Ne toÏi, drug, toÏiti je neumno!Trpi‰ krivico? Trpi jo pogumno!In kadar pade nate zadnja noã,preizkusi v molku svojo moã.

Opolnoãi — Ïe ãujem transmisije,nov svet je, drug, ki na‰a srca pije,ko tvorniãar pijan in sit poãiva,se nam pred du‰o topla luã razkriva.

Ta luã, ta dobra, ta nam dá poguma,kot zvezda sredi tvorni‰kega ‰uma,ki delavcu je pred oãi pri‰la,na trudno du‰o mimo prisvetila,kot golobica razprostrla krilabi preko poteptanega srca.


56

Ne veruj

Ne veruj ljudem: vsi so prikriti,na njihovih ustnih se laska smeh,a zraven te hoãejo ubitiin hoãejo v tebi odkriti greh.

Ne veruj prijateljem, bodi sam,grenko—soãno, samotno drevo,ãuvaj laÏi se, lokavih omam,rasti trpko, a rasti krepkó!

Umiraj samoten s sovra‰tvom do njih,usmiljenju njihovemu bodi tuj,bodi samoten, bodi tih,veruj v samoto, a nje zaniãuj!


57

Nocoj smo poslu‰ali burjo

Nocoj smo poslu‰ali burjoin prav niã nismo spali;tiho o vsem ãudnem in stra‰nemsmo se pomenkovali.

Kako mora biti na morju,kadar tonejo brodovi,in kako so stra‰ni in mrzliin grozni morski valovi.

Nocoj smo poslu‰ali burjoin prav niã, prav niã nismo spali;mislili smo, kako bi lepo bilo splavatikar z burjo preko obali.

Mrzlo jutro je zable‰ãalo,(o bogve kje so Ïe bile ladje)mi pa —smo ‰li na vrt, pobralipod breskvami, jablani rdeãe sadje.


58

Noã

Bori ‰epeãejo, slap ‰umi,skale, kot da so se potniki ustavili,v sive pla‰ãe zaviti, sredi poti,polje kakor izhojena potin vas kot kup otrok.Vse molãi.

A tam nad morjempa se ble‰ãi tisoãerih luãiin tam ob morjihãlovek, ki je svoje srce prodal,prazen in votelpo tej samoti ihti.


59

Nokturno

Razbijam svoj beli Kras,z muko razbijam gain mislim na Beethovnov obraz.

Pianist sem z Ïeleznimi rokami.Kras se lomi, zemlja krvavi,a dan se ne zdrami …

Pokaj bele ladje iz pristana?Za Ïolto jadro je skril svoj obrazmornar. (Sonce gori.) Kaj sanja?

Razumem. Tiho vstaja prevrat,s tipalkami Ïgoãimi du‰e osvaja. —Si sredi poti? Zaãni od kraja!Oãisti se v ognju, postani nam brat!


60

Novoletni sonet

Prazni kupeji … Luã brliin vzrepetava med votlim bobnenjem;tiha poljana samotna stoji;teÏko mu, ki ob tej uri potuje …

Sprevodnik na ‰ipo naslonjen strmi,oãi se izgubljajo v temno poljano;srce bi se ustavilo, vlak hiti;teÏko mu, ki ob tej uri samuje …

Srce bi se ustavilo in potopilov to tiho molãanje temnih dolin,srce bi se ustavilo in bi se skrilopred grozo, ki jo izvablja spomin,v hi‰i na polju dekle ugasniloluã bi pred strahom neznanih daljin.


61

O, da sem list zeleni

O, da sem list zeleni na veãnem drevesu ljudi,o, da bi mogel na njem zeleneti,‰umeti, v vejah gnezditi kot ptiã gnezdi,o, da bi mogel z njimi Ïiveti!

O, da sem potnik pod teÏkim zelenjem vrtov,da mogel bi v vlaÏne daljine kot v vino nevidno zarje

namakati,rasti v ‰umenju ros, kaliti v dihu vetrov,o, da bi mogel mirno, tiho po cesti korakati!

Ali da bi v vrtovih rasel z belimi prsti koreninin da bi mogel kontinente nove dojeti vase, izpetitiho moã noãi, grozo sivo v brezbreÏju globin —da nehal bi krvaveti, o, da bi mogel umreti!


62

O, saj ni smrti

O, saj ni smrti, ni smrti!Samó ti‰ina je pregloboka.Kakor v zelenem,prostranem gozdu!

Samó odmika‰ se,samó tih postaja‰,samó sam postaja‰,sam in neviden.

O, saj ni smrti, ni smrti!Samó pada‰, samó pada‰,pada‰, pada‰v prepad neskonãne modrine.


63

Obrnjeni pla‰ã

Zakaj ste mi obrnili pla‰ãin ga v Ïelezje in jeklo vkovali?Jaz bi hotel bel, svilen pla‰ã,kakor ga nosijo mladi kralji.

Svilen pla‰ã, ki ‰iroko ‰umikakor svetli pomladni oblaki,bel pla‰ã, ki se svetlo ble‰ãikakor labodi — pomladni oblaki.

Tja grem sam, sam, prav sam,v du‰i s tihim, nevihtnim svitom,jaz grem sam, hoãem prav samza sonãnim bogom Svetovitom.


64

Od tega Ïivljenja

Od tega Ïivljenja kaj ti ostane?Ko ljubil si vse, ostane‰ sam,ãe ljubi‰ res, skrij svoje boli neznanein pred ljudmi zapri svoj hram!

I‰ãi besed, v temi govorjenih,obupanih, tihih, temnih ljudi,ki niso iskali tolaÏb nobenih,ampak pustill so svet in ‰li.

Rad bi le vedel, kaj je Ïivljenje,ko ãuti‰ v sebi nesmrtni vzgon,ko pride pomlad, sokov kipenje,rad rase‰ in misli‰, da ni vse zastonj.

In sluti‰ smeri uri, dnevu in vekuin kot da se v veãnost steka‰ sam,a utehe ne najde‰ pri ãloveku,zapre‰ se vase in hoãe‰ drugam.


65

Oktober

Zlati oblaki Ïarijo, Ïarijo,plavajo sredi mrzle modrine,ah, ‰e trenutek, in ugasnijo.Tiha je vas sredi doline.

V kra‰ki kuhinji topli smo zbrani,ãutimo v du‰ah sonce odhaja,kot zakopani, smrti vdani.Tiha Ïalost si du‰e osvaja.

Vzkrikne‰, pa se odmev ti povrneod hribov rjavih, od modrih gora.Kdo te je sli‰al? In srce pregrneÏalost oktobrskega polja.


66

Oreh

Zasadil je stari Torkaroreh. Dvajsetleten bil je takrat,pa se le mu je vsesalav du‰o grenka Ïalostin z bridkostjo ga pojilain s sovra‰tvom, maloupom.Taki vsi so poveãini.

Pa je pri‰el v ‰estdeseto,zagorelo je v poljanah,zagorelo je po mestih. —Pa se hrbet mu skrivil je,pa so mu zobje izpaliin lasje se pobelili,(bili so kot bela volna),stari Torkar pa kot jagnjeãakal tolaÏnice Smrti.

Ali glej: nenadoma —kaj prihaja s svetlim ognjem,kaj prihaja zblaznim vriskom?Svoboda vihra na konju,vsa goreãa, vsa ble‰ãeãa,(tla pod njo so vsa goreãa),na ognjenem zlatem konju.


67

In v oktobrskem veãeru,ko da du‰e izpra‰uje,je viharilo v drevesih,dvigalo je skednjem strehein divjalo in divjaloin ‰e oreh je izrulo.

Pa nenadoma je pri‰lokakor ãrni oblak. In Torkarreãe sinu: „Vsadi oreh,o, mogoãe ‰e doãaka‰,kar nekoã sem ãakal jaz.” —In izdihne. Mraz pritiska,mraz pritiska ãez ves Kras,tam pa raste grenki oreh.

Rasti, rasti, grenki oreh!


68

Pa da bi znal

Pa da bi znal, bi vam zapelo svetlo ‰umeãih topolih,o kra‰kem soncuv hladnem septembru,o belih ajdovih dolih.

Pa da bi znal, bi vam zapelo enem, o enem dekletu;tako rad jo imamin je ne damza vse, za vse na tem svetu.


69

Pesem

Slavãek med trnjemse je zganilin zapel;bel cvet divje roÏeje zakrvavel …

Trnje zorisredi belih pu‰ãav,kot kaplje krvidozoreva mu plod,na belih grobljahkra‰kih planjav:Tam bo tvoj kot.


70

Pesem poniÏanih

(Staro mesto)

Med ostrim di‰anjem raznih omak,med kriãanjem stopam ãez sivi tlak,otroci so starci stra‰nih spoznanj,v licu ni zdravja, ne smeha, ne sanj.

Nerazãesane, lase ãez obraz,v cunje zavite, v poldanski ãasv vrãkih kosilo Ïene nesó,njih oko je mrtvo, njih srce je mrtvó.

In jaz grem med njimi v grozi spoznanj:za vsakim obrazom obraz ma‰ãevanj,ki dvigajo se kot morje vsak hipv tej ozki strugi gnijoãih rib.


71

Pesem s Krasa

Bori dehtijo, bori dehtijo,njih vonj je zdrav in moãan,in kdor se vrne iz njih samote,ta ni veã bolan.

Zakaj v tej pokrajini kamenitije vse lepo in prav,biti, Ïiveti, boriti sein biti mlad in zdrav.

Bori, drugovi, dehteãi, moãni,tihi drugovi kra‰ke samote,bodite pozdravljeni v moji samoti,polni te‰ke, otoÏne lepote!


72

Peto nadstropje

V petem nadstropju so dobri ljudje,v petem nadstropju in v vIaÏnih kleteh,tam se nikoli ne utme smeh,oãi tiho, mrli‰ko bleste.

In otroci, ki se rode,kot da imajo Ïveplo v oãeh,brezglasno leÏe, zvijajoã se po tleh,v cunje gnijoãe ihte, ihte …

Toda peto nadstropje in kletkadar pregnije, se zru‰i svetin stisne smeh veselih ljudi.Tropa vojakov s pu‰kami gre,a ‰e ti se nad mrliãi zgroze —kako da bi mogli streljati?


73

Po cesti gre‰

Po cesti gre‰, sam ne ve‰ kako,Ïaluje‰ in ne ve‰ zakaj,ti si kot ãrno drevo v jeseni,ko razblesti sivino sijaj . . .

Mogoãe bi rado spet listje imelo— srebrn sijaj, polcvetal, ãudovit —ãlovek bi umrl, pa ne more umreti,in bi Ïivel, a je zlomljen, ubit.


74

Pogovor z neznanim

Zemlja kot ãrna kepa obupanad pla‰no, izmuãeno du‰o stoji,ki svoje peruti je v daljo razpela,da tebe, Neznani, bi vase ujela.

— — —

Kje si, kje si?

O, stra‰na, o, strasna ta ãrna je noã,vendar presvetlà, da se v njej izgubi‰,da kot zvezda zatone‰ v brezzvezdno temo,da v brezzavest se spet potopi‰.

— — —

Potopi‰.

— — —

Kje si, ti du‰e moje teãajnik,kje, o, reci, sedaj se mudi‰?Zemlja kot ãrna kepa obupain ti — molãi‰.

Rahlo potapljam se v nemo globino,v ãrno temino ‰iroke noãi,


75

le du‰a ‰e ãaka, da pride On mimo,te srce ‰e ãaka, da izpregovori.Vse je odeto v ti‰ino, v temino —in Njega? Ni.


76

Poljub iz mnoÏice

Vãasih sreãam lep obrazsredi ljudi — in ko tonev njih senco, kliãe:Od tod, dokler je ãas!

Vse oãi gledajo isto luã,srce jo barva s svojo krvjo,z bleskom zvezda kliãe mi:Od tod, dokler je ãas!

Tako te poljubim, lepi obraz,s tiho mislijo na ãelo.(Ni od zvezd zakrvavelo?)Ne, srce je hotelo:Od tod, dokler je ãas!


77

Poslednje obhajilo

Ko bo razbit Ïe moj obrazin moja roka brez moãiin moje srce brez krvi —in nad menoj triumf pravicebo razprostrl krvavi ‰ãit,ko bom Ïe skoro ubit —

In leÏal bom pred vami sam,obkroÏil usta bo smehljaj,ko da bi angelov sijajrazsvetlil moj teman obraz,in srce moje trudno, ubitoumrlo rado bi, da se spoãije,kot je Njegov ukaz.

Tedaj bo svetli dih stremljenj,ki srce mi jih je rodilo,poniÏanj, porazov in trpljenjposlednje moje obhajilo,da sem boril se v duhu ãistin kor borilec moram umreti;in tákrat pri‰el bo otetime iz trpljenja beli Krist.


78

Pot do ãloveka

Krute sile oblikovanjaoblikovale so moj obraz,preko trpljenja, zatajevanjaso mi umirile uporni izraz.

Smrt mi je poljubila lice,bil sem kakor smrt hladan,nisem sanjal, ne ãakal pravicein ne utehe v razko‰ju sanj.

·el sem skozi trnje spoznanja,da uga‰a Veliki Zapad,in na pajãolane molãanjami je brezup udaril peãat.

Ali pri‰lo je kot nova sila,kot ‰um golobov iznad polja,ko da nenadoma se prebudilaje mrtva, speãa sila srca.

Ko da je zapal Ïe sneg molãanjapreko, polj, preko belih streh,ko da ãloveka obupa, spoznanjarahlo poljubi mehki smeh.


79

Ko da ubit, zatrt in prevarans smehom Ïivljenja pozdravi ljudi,ko da od svetle ti‰ine oãarankrivicam in zlobam vsem odpusti.

Ko da so tihe, bele perotise razprostrle preko sveta,ko da so v mirni, prijazni dobrotizbrani poniÏani tega sveta.

V srcu mojem besede ‰umijo,ãlovek se v tihem srcu budi,zanj se vse moje sile borijo,zanj, za ãloveka, ãlove‰tvo, ljudi!


80

Potovanje

In tu in tam. Le beÏno potovanje.Drevo in stolp. In hi‰a. Gora. Hrib.Kot Ïalost mrzla. Kakor tihe sanje.Odhaja‰. Truden in teÏak utrip.

Postaja. Restavracija. In listjese siplje raz kostanje preko miz.In tista drama. Tiha je in sama.Pogled. Rjavo listje. BeÏen vtis.

Tujina: kot jesen in kot neznankavsa beÏna, mrzla. Tu pri nas je topló.Leteãe listje. Proti Karavankam.Tunel: v poltemi sije nje oko.


81

Prati‰ina

Na ulici vse se gnete, vrtinãi,kakor da Krist bi stopil z razpela,zopet je truma ljudi zavr‰ela,ob strani stoji Leonardo da Vinci.

Stoji in gleda kakor tedaj …meri njih borbo ob svojo ti‰ino(o, on strmi v Njegovo globinoin ãuden in majhen se zdi mu ta kraj).

In gre v ti‰ino in tam ustvarja.In Njega nari‰e v tihi sredi,ki ve Ïe za svojo kriÏevo potin vendar noãe oditi od tod,ker hoãe, da pade nova zarja,ker hoãe, da ozdravlja s pogledi.


82

Pred bariero

Povej, naj skoãim preskoãim,povej, naj se Ii usloãim,povej? Poglej,pred to belo barieropokleknem naj zdaj in molim najin mislim na svojo karieroali naj klavrno grem nazaj,da bom poljubil valptov biã,molil boga in drugega niã,da za vstajenje mi je poslalvalpta, ki tepe in biãa,in da le, ãe poniÏno bom stal,me vzljubi in me zveliãa?

Ah, kar naenkrat dvoje barier …eno ãasno, eno veãno plaãilo;tako ‰epeta mi zlodej sufler:âe ne zlepa, propadel bo‰ s silo. —

A jaz odgovarjam: V svetu idejni ne zmage in ne poraza,Ïiveti je le ekstaza,bratje borilci, z mano naprej!


83

Predsmrtnica

Vsi bodo dosegli svoj cilj,le jaz ga ne bom dosegel …Ognja prepoln, poln sil,neizrabljen k pokoju bom legel.

Ogenj me v prsi bo Ïgalin me ne bo mogel izÏgati,neutrujen jaz bi rad spaltakrat in ne bom mogel spati.


84

Premi‰ljevanje

Kra‰ka vas je v jeseni tiha,ovita v meglò,le tu in tam se zasvitaluãka v temò.

Tam za ãrnim ognji‰ãemsvetlika se ognja sijaj; —po mrzlih poljih hodimin vse me kliãe nazaj.

Ko da je vse izumrlo,je tiha kra‰ka vas,ob ognju rdeãem sedijo;tako bi sedel i jaz.

Tako bi sedel za ognji‰ãem,obraz v dlaneh, bi molãal,tiho, vse tiho za oknom,le ogenj bi prasketal.


85

Preproste besede

Ljubim jih, te preproste besedena‰ih kra‰kih kmetov,ljubim jih, o bolj jih ljubimod vas, me‰ãanskih poetov.

Kakor da vidim krajino jasnonad tiho zeleno dolino,kakor da vidim skale in bore,ki straÏijo to dolino.

Ljubim jih, njih ostro ti‰ino;kakor raskava rokavabijo zopet in zopet me tja,izgubljenega otroka …


86

Prerojenje

Sam, sam, sam moram, biti,vsako telo neprozomo v prozornost prelitiin zvoki klavirja bodo potemmogoãe le zimske zvezde mojim oãem.

Sam, sam, sam moram biti,da pozabim misliti in govoritiin da obãutim v sebi le eno veliãastvesoljstva tihega: Rast.

Sam, sam, sam moram biti,vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,ne s svojo mislijo, s svojim molãanjemkakor z molitvijo pred najsvetej‰im iskanjem.

Sam, sam, sam moram biti,v veãnost sebe in v sebi veãnost odkriti,svoje prozorne peruti v brezdaljo razpetiin mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.


87

Pristan

Na ladji niha nihalood jutra v polnoã, od veãera v dan;kakor mrliã leÏim na ladji,od jutra v polnoã, od veãera v danse zibljem ubit in ãakam zaman …

Med mladimi roÏami leÏimod jutra v polnoã, od veãera v dan;nad mano se zibljejo zvezde, svetovi,in med dneva, noãi bregovise zibljem mrliã ubit, pijan …

Spomnim. se: kako bi veslal,da bi dosegel bele bregove,a v mojem ãolnu vesel ni.Joj, ko da v njem mrliã leÏi— mlad mrliã med roÏami —doline valové in hribi valové. —

Jaz ãutim, kako, se ziblje ves svet,ziblje se: palaãe, gradovi, stolpovi,visoke tvornice, in se ne zru‰i;kot da se ziblje in venomer smeje,kot da niha hitreje, hitreje —


88

in da se smeje ti, reÏi v du‰o,ki hoãe v pristan. —

Vstani ãlovek — ne morem vstati,umri — joj, saj ne morem leÏati,kriãi — saj ne morem kriãati,vse bi bilo zaman.


89

Proti ãloveku

Kolesje motorja se lomi.Iz nezavestipadam v zavest.Vsak dan, vsak danpijan, pijan.

Evropa. — — Konec.Zabovje kolesja se lomi,za kolesjem ãrni volk,a med kolesjemãlovek, ãlovek.Samo en obraz sije vanj,obraz matere ob oknu,a za kolesjem ãrni volk,med Ïareãim kolesjem ãlovekvsak dan, vsak dan.

Samo en obraz sije vanj.


90

Psalm

O Bog, usmili se moje praznote!·iroko razstrtih sivih dni,teh ‰iroko upajoãih oãi,o Bog, usmili se na‰e samote!

Razstri svoj pla‰ã, razko‰no tkanz zvezdami vi‰njevih letnih noãi,ko spe‰ mimo nas in Tvoj pla‰ã ‰umikot sredi morja veãnih sanj.

O, stopi v ta stekleni ãasin kar je prozorno, naj potemni,in kar je blizu, naj se izgubi,naj nam kot iz vi‰njevih dalj spregovorikot v gosti modrini beli glas!O Bog, usmili se nas, usmili se nas!


91

Razoãaranje

Smrt je legla na moje srce,ogenj pod skalo pa ni zamrl;ubijaj, kriãi, zatiraj me,jaz se bom uprl.

Zlati oltar med sivim kamenjem,vem, kdo ga je razdrl;jaz pa ga obnovim z vstajenjem,jaz se bom uprl.

Smrt je legla na moje srce.Mislila je, da se bom strl.Ali duh, ki je v meni do zadnjega dne,bo klical: jaz se bom uprl!


92

Rdeãi cvet

Kakor z vinom strasti nalitatvoja bela polt dehti,kot izza rosnega cvetjagledajo tvoje rjave oãi.

Drevo v vi‰njevordeãem cvetjuoro‰eno v soncu veãernem ble‰ãiin izza tega rosnega cvetjagledajo tvoje rjave oãi.

Sonce leskeãe, kadar zahaja,strast lesketa ti sredi oãi,tiha, opojna, tema prihaja,za belo ograjo panter preÏi.


93

Rdeãi atom

I

Skozi sivino trdih razmer,glej, ne izgré‰i svetle smeriv melanholiji, v du‰eãi temi,vzpni se kot ogenj preko ovir!

Plamen Ïareã bo presekal temo,kakor zastava bo plapolal,ãlovek bo dvignil obraz od tal,v bodoãnost bo stopil z uporno nogó.

Na‰i napori v Ïrtvi in delubodo razgibali mrtvo telo,in kar je strto letalo v pepelu,bo kakor slap vzÏuborelo v nebo.Poglejte, drugovi: iz na‰e moãise novo, bodoãe Ïivljenje budi!


94

II

In kar je enim topo preobilje,je drugim tiha beda in krivica,in s preobiljem luksus in kapricain meã in plamen, sila in nasilje.

A poÏrtija pri Trimalhijonuz opojnim vinom smrti je konãala,in kdor kraljuje danes, je v zatonu,ker pomendrana mnoÏica bo vstala.

In kar biló zatrto in steptanoin kar biló teptancem, suÏnjem sveto,in kar je v temni jeãi nam sijalo,bo s svetlim, zlatim soncem obsijano,in kar nas gnalo v temni ãin — prekleto,in vse ostalo bo na vek propalo.


95

III

Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila,ki bo Ïivljenje preoblikovala,in bo ãloveku zopet moã vrnila,in kar bo laÏnega, bo v prah steptala.

In ãlovek v svesti pravega si cilja(o, zvezda du‰e bo mu pot kazala)razpel bo v vetru hrepenenja krilain mrtva pesem bode obmolãala.

Nobenih norm, zakonov; samo delokazalo bo ãlove‰tvu novo pot,in kamor srce genija hotelo,le tja za njim bo stopal zdravi rod,in v na‰em delu vstane nova sila,ki svet bo zru‰ila in dogradila.


96

Revolucija

Pravzaprav naj bil bi to problemin ‰e najbrÏe zelo koãljiv,toda, ãe je to, kar naj bi bil,ãe postane, kar da je — potem,

ãe prinese svobodo ljudem,naj mu katerikoli bo naziv,jaz ga molil bom in bom slavil,toda, dragi, ne sedaj, potem …

A sedaj je treba borbe v nas,borbe, svete borbe, ne miru,ne poãitka, niti slepih sanj,ne raziskovanj, izpra‰evanj,treba, da spoznamo svoj obrazin da izpovemo: Mi smo tu!


97

Richepinov motiv

Îivel nekoã je mlad fantiãin ljubil, ljubil je dekle,a ona ga ni ljubila niã.

In rekla mu je: do jutri tumora biti srce tvoje matere,da ga vrÏem svojemu psu.

In ‰el je k materi in jo ubil,srce ji izdrl in je zbeÏàl,da ne bi roka zamudil.

Tekoã se je povraãal tjain sredi poti je pal, je pal,in iz roke srce mu je palo na tla.

In ko je srce na tleh leÏalo,ko je leÏalo sámo, tako,ãul je, kako ga je vpra‰alo.

In zajeãalo od bole‰inje materino srce, vpra‰alo:„Si se ranil hudò moj sin?”


98

Romanca

Topel je nocoj moj hram,v njem nocoj sem sam,oj sam.

Kje si, deklica, nocoj,nocoj bi rad bil sam s teboj,s teboj.

Sam sem. Pusto je doma,pusto sredi je srca,oj srca.

Pa zaprem svoj topli hramin odidem; toda kam?Oj kam?


99

Sad spoznanja

I

DokIèr ga ni bilo, sem se ga bal,in ko pri‰lo je tiho, podzavestno,srce mi zaihtelo polbolestnoin sonca svit je Ïalostno sijal.

A le trenutek in potem sem vstalin stopil nad pokrajino prelestnovseh mladih sanj in kot junak zavestnopodrl sem iluzije prav do tal.

Z oãmi zaprtimi sem vse podiralin mislil sem: s praznoto pride smrt,a ãudo: vedno veãji se odstiralpred mano svet je, v veãnost razprostrt,in v rosni, zlati zarji je gorelapokrajina iz mladih sanj pepela.


100

II

Pri‰lò je kakor plamen in vihar,v nevihti je pokrajina gorelain iz neba se sipal je poÏarin moja misel je okamenela.

Pokleknil sem pred zadnji svoj oltar,za okni plamen in nevihtna strelain iz neba, se sipal je poÏarin moja misel je okamenela.

In ko sem se prebudil drugi dan,bila pokrajina je brez pepelain v rosi polja tiho zelenela,le moj oltar je bil ves razdejanin veter pihal je hladan, mehak,v obraz je dihal ponevihtni zrak.


101

Sebi

Komu je mar, poet, tvojih sanj,tvojih iskanj in tvojih spoznanj?Svet i‰ãe denarja, denarja … zlata …in kakor pes klone glavo v tla.

In kakor pes voha denar,denar mu je bog, denar mu je car,voha denar in mu slediin sam je suÏenj svoje strasti.

Le nekaj jih je, ki niso tako,le nekaj jih je, ki pokonci gredo,ki ãutijo dostojanstvo ljudi.Naj umirajo, naj jih zatirajo,naj gladujejo, naj jih zapirajo,Ïivljenje in smrt je sredi oãi.


102

Slovo

Tvoj smeh se igral je z mojo bolestjo,mogoãe se ji je smehljal;in s harlekinsko nami‰ljeno gestopoklonil sem se in vstal.

Hotel sem angela te zatajiti;ti angel sredi srca,hotel sem, hotel sem sebi prikriti,kako si mi angel bolesti in zla.

Ah, moja du‰a te bo ljubilain sovraÏila, tajila te;z bolestjo, ljubeznijo bo ti sledilaa pozabila ne.


103

Slutnja

Polja.Podrtija ob cesti.Tema.Ti‰ina bolesti.

V daljiokno svetló.Kdo?Senca na njem.

Nekdo gledaza menoj,z menojnepokojin slutnjasmrti.


104

Sonet smrti

In vse je niã. Te Ïametne oãiso kakor Ïalost, ki strmi v sivino,njih temni soj prodira, med ti‰inokot zvok, ki se v ‰umenju izgubi.

Te tihe, ãrne, Ïametne oãimi s svojim temnim bleskom in milino,poljubljajo to sivo boleãino,ki mojo du‰o vsak dan bolj du‰i.

Te tihe, ãrne, Ïametne oãiso kakor ãrno, Ïametno nebo,nad ostro rano Krasa razprostrto,so kakor luã, ki du‰o pomiri;ko ugasne nad pokrajino razdrto,se v mehko temo du‰a potopi.


105

Sopotniku

âe si stopil do temnih globin,ne priÏigaj luãi —jaz sovraÏim tvoje zvedave,tvoje lokave oãi!

Pusti, naj bo, kakor je,temno in razrito!Bolj ga ljubim, ki gre mimosklonjen, z mislijo ubito.

Ne hodi vame brezbojazni — pogum temanje, ki ga pijem, bojse mojih temnih sanj!


106

Starka za vasjo

Laãni otroci leÏijo na senu,burja vihra skozi lino,pod nizkim, sivim ãelom hi‰e —noã je pokrila ravnino.

Mali sanja: krompirãek,ne eden — polna skleda. —Tiho stopa za temno vasjoraztrgana sivka Beda.

Drugi sanja: krompirãek v oblicimrzle roãice ogreje. —Tiho stopa za hi‰amiin se ledeno zasmeje.

Tretji, ãetrti in peti in vsi —tisoã in veã — jaz ne morem spati.Niãesar nimam, in vendar mislim:vse, o vse bi vam moral dati!


107

Stolpna ura

Bije stolpna ura, bijemraãnoteÏke melodije. —Dosti ur je le pre‰lo,niãesar uzrlo ni oko.

Bije stolpna ura, bije,vmes vihar besni in vije,vame teÏka misel rije:O, kedaj bo in kako?

ârna noã vso zemljo krijein vihar v srce mi rije,ena misel kri mi pije:O, kedaj bo in kako?


108

Sveti ·tefan

Sveti ·tefan, sveti ·tefan,siv njegov obraz je;nad gorami je sprostrtogIuho dolgoãasje.

Tiha kuhinja je polnavsa potic in vina,‰ala greje, svet se smeje,zbrana je druÏina.

Samo Ïalost v mojem srcuse opila ni.Tiho na Ïerjavicibrinje zadi‰i.


109

Temni bori

Temni bori, ãrni bori,ãuj, kako vr‰ijo,ko da med seboj bolestno,tiho govorijo.

Pod sekiro so sovraÏnovãeraj bratje pali,danes in mogoãe jutribomo mi ‰e stali.

Silna burja, moãna burjav bore zavihrala,ko da ãula bi besede,pala in obstala.

âe umrete, bratje bori,kje se bom spoãila,recite mi, dragi bratje,s kom bom govorila?

„Bratje bori, ostanite,rastite z uporom!”Pa so padali bolestno,nemo, bor za borom…


110

Topli in jasni

Topli in jasni in tihiso dnevi, grozdje zori,joj, med brajdami, med brajdamiÏe listje Ïari.

Neko negotovo, nestalnoãustvo — v jasnini svetli tej;potnik, kaj se ustavlja‰v tem zraku, svetlem in jasnem?Pojdi naprej!


111

Tragedija na oceanu

I

Mrzel, mrzel je ocean,ãe ti je tesno, stopi vanj!Dovolj globoka je hladna tema,potopi svojo bolest do dna!

Kdo si? — Jaz. —Kaj je jaz, kdo je jaz?Jaz mu uniãim obraz,moj obraz je tema,tema — tema,ne tista tema, tema srca,ki dobro dé,ona, ki sega od goré do goré,od morjá do morjá.Jaz ne varujem najlep‰ih sanj,moj grob je ‰irok, moj grob je teman,in kdor ima svoj obraz,mu ga raztrgam jaz, ocean.


112

II

O, ná, mornar, teh lepih roÏ,teh lepih roÏ teh sladkih roÏ,o, tiho ulezi se v svoj ãoln,lepo, lepo zasanjal bo‰.

Strupene so, pa se ne boj,po njih takó sladak pokoj,zapre‰ oãi, lepo zaspi‰,pozabi‰ vse in onemi‰.

O kaj, o kaj te gosli pojo,da me ãaka na bregu nekdo?Glej, skoro ne ãujem niãesar veã,truden sem, truden; a roÏe tedehte takò sladkó, sladkó.


113

III

Ti bo‰ rastlina, med plastjo plast,in skozi tebe kipela bo rast,neviden bo‰ in nepoznan,ti bo‰ na dnu vseh Ïrtvovanj.

Mogoãe ti bo tesnó kedaj,zemljo bo razsvetil maj,nad tabo, vse zelenelo bo,cvetelo bo, Ïivelo bo. —

In ti bo‰ tesno med plastmi,zemljó presijale ti bodo oãiin tvoje oãi bodo rasle v svet,nad njimi vzhod bo z zatonom spét.

Nad zemljo sinje, sinje nebo,kot da vse mrtve oãi vanj sijó,in z roko v roki nevidni vsi,v Ïivem koraku mrtvi zveni …


114

IV

Izza gorà — hahá, hahá,prihajal je mlad ‰tudent,vedno zakrit, v ãrno ovit,hahá, tam deklico je imel —tiho, dobro deklico, hahá.

Zdaj se z vsem igra temà.O, dober, prijeten bi grob bil tesanna poti nemani pod goró,mogoãe bi me razbojnik ubilpod gozdom in me za vedno skril.

Sezi z belo rokó skozi noã,draga, daj mi roko v pomoã!Jaz sem Ïivih teman ocean,ne ‰ãitim hrepenenj, ne nad ne sanj,v veãnost, temò bo pokopan,kogar vzamem v naroãje,moj grob je ‰irok, moj grob je teman.


115

V

Joj, re‰ite me, jaz sem poet,joj, re‰ite me, jaz nisem bankir!Mrzla voda pljuska po ladji.Re‰itelj je kapitan, on je zver.

V ãrnem ãolnu sam sedi,z luãjo rdeão sveti v temò,kdor ni dobro dovolj potopljen,z veslom razkolje mu glavó.

·irok, ‰irok je oceanin ‰um njegovih valov hladan,a ‰e stra‰nej‰i mir njegov,kot veter ne pr‰i valov.

Le nekateri utopljenci ne morejose potopiti do dna, do dna,a se ne morejo re‰iti.Stra‰no je strmeti v potop sveta.

Ti vstajajo, padajo po veri,ki jih je dvigala do boga,a zdaj je utihnil sredi temèklic njegov iznad temè.


116

VI

Eni hoãejo nazaj,a kako bi nazaj, kako,du‰e njihove ne morejo umreti,tiho du‰í jih pod vodó.

Bodo li veãno v temi Ïiveli,o, razodeni skrivnost, zakaj?Ali, ko bodo vode vzblestele,v jutru splavajo nazaj? —

Pa so njihovi bregovi utoniliin sami ne vedo kam, ne kod,pa so se njihovi cilji izgubili,pa saj so morali na pot.


117

VII

Po tihi vodi, temni vodiplava mlad in lep mrliã;lep, o lep mu je obraz,bled, ko da je iz cvetja vstal,da je vstal in zacvetel. —

Po vodi plava mlad mrliã.

In ãe je vstal, zakaj je vstal?Ali je dobojevalvse boj strasti,ves boj ljudiin zdaj ne more pasti na dno?

Bog temni pada nad temò.


118

VIII

âez dvajset tisoã let mogoãe,ko vstanejo ti otoki iz tal,pride na goro s palãico v rokigeolog in bo preiskoval.

In bo iskal predpotopnih ljudiin bodo strmele njegove oãi,toda zaman, zaman, zamanse bo trudil, da bi spoznal ocean.

Ta ocean, stra‰nó odprt,bodoãim Ïivljenje, nam pa smrt,to preizku‰njo, naval in strast,stra‰en pogin za novo rast.

Geolog bo uãil: Vzporedne plasti,tukaj niã boja bilo ni,tukaj je tiho pokrilo morjédoline, polja in goré.


119

IX

·tirje veslaãi v noã gredó,v noã gredó, stra‰nó pojóin bijejo z vesli v temni valin kliãejo: Pridi, pridi, kralj!

·tirje veslaãi gredó skozi noã:Pridi, ga kliãejo, na pomoã,ali re‰i v Evropi nas,ali pa v stra‰nost potopi nas!

All re‰itvene zvezde ni,v njihovih oãeh ni veã oãi,v njihovih oãeh le ‰e ogenj gori,ubija in v smrti zdruÏuje ljudi.

·tirje veslaãi v noã gredó,v noã gredó, stra‰nó pojóin bijejo, kliãejo ga zaman.Tih je nad mrtvimi ocean.


120

V kavarni

Mislim nate, prijatelj, mogoãe sedi‰v malomestni kavarni in sam pred sebe strmi‰.Po ulici gre priÏigalec in priÏiga luãi,tiho vÏge se vsaka in tiho gori …

Natakar skoro spi. I ti molãi‰,mogoãe premi‰lja‰, zakaj Ïivi‰, gori‰;pred oknom (ni kot odprto okno?) gore luãí.Misel se ustavi. Koliko jih je? Ena, dve, tri …

In Ïe gre misel drugam: kaj, zakaj, kako,ni le vseeno, ãe tri so ali tri sto?Po stolih, po mizah, na biljard lega temà;ni li vseeno, ãe nas je sto ali dva?He, natakar, ne vidi‰, kavarna temní!Vzdramil se je i on (kot iz daljnih, mrtvih sanj) in

priÏgal je luãi . . .


121

V polnoãni uri

Îivljenje, z menoj, ti tiho Ïivljenje,ki se vzkre‰e‰ opolnoãikakor raketa, da vsa drhti,razplajajoãa zvezdno semenje.

Ti, ki bi rado v vsak atom,ko razblesti‰ se in Ïe uga‰a‰,zakaj in ãemu, nikoli ne vpra‰a‰,ti luãka, ki greje‰ popotnikom dom …

Îivljenje, z menoj, ti tiho Ïivljenje,daj mi toplote in daj mi luãi,da umre trepet v temi,da umre to bolno drhtenje,ãakanje, umiranje, tiho trpljenje —kot sonce jutranje v cerkev prisij!


122

Vas za bori

V oklepu zelenih borovih rokbela, zapra‰ena vas,poldremajoãa vaskot ptica v varnem gnezdu rok.

Sredi dehteãih borov postanem:Ni to objem mojih rok?Velik objem, velik obokza takò malo gruão otrok.

Za zidom cerkvenim je pokopannekdo. Na grobu ‰ipek cvete.Iz bele vasi bele poti —in vse te poti v moje srce.


123

Veãer pod rdeão sipino

Gostega mraka modre zavesedrhteãe se spu‰ãajo od neba;utihnili bori so za trenutek,kot potnik obstane sredi poljá.

Za hribom se tiha vas je zmraãilain oÏivele so strme poti;globel pod sipino je zadehtelaod zemlje. Stolp na hribu molãi.

Temni obrisi, zamolkli koraki,kosci gredo ãez ilovnato pot;Ïivina teÏkà se ob kalu napaja,ozre se, ko zaãuje zamolkli topot.

Topoli vr‰ijo in uklanjajo krone,kot v sivih blazinah zvezda vzblesti;ko‰ãev korak, Ïivina v temo zatone,za teÏkim oblakom mesec vzÏari.

Ves Kras je mehak — kot da ihti —iz kapele luã in glas orgel plava;trenutek — in kakor raztrgan obrazobmolãi v meseãini skalna pu‰ãava.


124

Veãer pred zimo

Zrak, je prozoren kakor perotkaãjega pastirja,brezãasna praznota je legla na potjesenskega veãera.

Na ulici ‰e samuje napisin Ïivordeãi lepaki,skozi temò senãen obris,skozi praznoto koraki.

Prostor je prazen, zrak je suh,teÏak, ko da svinec je v nebu;klonil je svobodoljubni duh,kot kri pada voda v Ïlebu.

Zrak je prozoren, tako gleda mrliã,joj, da bi sreãal ãloveka!Iz tihe praznote rase Niã.Voda se v Ïlebu odteka.


125

Veãerni hlad

Veãemi hladin veter izza vrta —ah, tam, ble‰ãi se gradin tam so vrata odprta.

Odrprta v moje srce;skozi vrata prepih;vse gre, vse gre. — —RoÏa dehti kot vzdih.


126

Veãerno sonce

Tiho sonce, sonce pod SeÏano,razgoreva v zlatu. Mirno svetina zeleno, zapu‰ãeno gmajno;teÏko, teÏko, teÏko je Ïiveti!

Sredi gmajne brest. „Povej, kakorase‰, sahne‰ sredi suhih tal?Cvete‰? — Ti ne bo‰ nikoli cvel!Krvavel bo‰, glej, in bo‰ molãal!”

In niãesar ni tu v tolaÏilo,sonce ‰e to travo bo poÏgalo,in ‰e sonce, sonce bo ugasnilo,le srce, to zvesto, bo ostalo.


127

Videl sem bore rasti

Videl sem bore rastiv nebo. Stoike mirneskozi ognje sonc.Videl sem Ïe poÏar,ki bo jih poÏgal.

Na belo blazino sonaslonili starci—hribi glavéin obmolknili. —Bori ‰umijo. (S kom govore?)

Videl sem jih,kako so romaligoreãi stebri — v nebo . . .

V pepel se mi je sesulo telo.


128

Veter

Veter se je ustavil pred vrati;prazno, tiho; vse Ïe spi.Samo veter ne more spatiopolnoãi.

Samo ãrna cipresa ‰umi ‰e,na belem grobu angel kleãi,v polsvetlobi temnijo hi‰esredi kra‰ke vasi.

Tiho vse: med Ïivljenjem in smrtjoedino drevo na gmajni ‰umi;po cesti nekdo gre z du‰o potrto,kakor da v onstran strmijo oãi.


129

Vihar, vihar

Vihar, vihar mi gre ãez potin v pla‰ã se moj upira,zlomiti hoãe moj upor,ne upor, boÏast nemira.

Kadar razpnem popotni pla‰ã,kot ptiã, rojèn v svobodo,se zdim in s silo dvojnih krilborim se s to usodo.

Tako grem jaz, tako gre vsak,kdor ãuti cilj v daljavi:ãe usoda ustavi mu korak,on se ji zoperstavi.


130

Vozil sem se

Vozil sem se z zlatim ãolnompo rdeãih vodah veãeramed drevjemin travnatimi bregovi.Vozil sem se,jaz zlati mornar …

Toda pri‰el je viharin sonce je paloiz svojih vi‰inin kot da je zasijalovse drugo, manj zlato,bolj jasno, bolj Ïivo,sem kot prerojenstopil na breg.

Rdeãi oblaki so se odtrgalimi od srca,videl sem jih,‰el za njimipreko sveta.


131

Vse te besede

Vse te besede bi morale bitidehteãe kot borova morja,jutranje zvezde, ki uga‰ajoob zarji iznad pogorja …

Pa je pólnoã ‰e, pa je pólnoã ‰ein jih moram priÏgati,da v tej sivi kra‰ki hi‰inam je ‰e ostati.

V temen pla‰ã zavit jih v burjogovorim, ko se zaganjav okna; pa se mati vzdramiin pomisli in zasanja …

Jaz pa divji sem kot burja —proã, o proã je moje spanje.Tiho stopam preko póti kra‰kih.Noã mi sije nanje.


132

Vse, o vse

Vse, o, vse je bilo zaman,zaprt je tvoj hram, ugasnil je danin veter pekoãe je dahnil v srce,potemnele so sive gore.

Cesta — bode‰ mi dala mir?Mi da‰ pozabljenja, opojni veãer?Ona je mimo du‰e ‰la,ona odnesla je mir srca.

Vse, o, vse je bilo zaman,zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan,ves svet pred mano je zaprt,zdaj bi ‰el s tabo, tiha Smrt.


133

Îelja po smrti

Daj mi, Bog, da mogel bi umreti,tiho potopiti se v temo,‰e enkrat kot zvezda zaÏareti,onemeti, pasti v ãrno dno,

kjer nikogar ni in kjer ne svetiniti ena luã in ni teÏkóãakati poslednjih razodetij,kar od vekomaj je sojeno biló.

Daj, da stopim stran izmed ljudi,daj, da stopim in da se ne vrnem,daj mi milost: temo, ki te‰i,da v boleãini s Tabo se strnem,daj, da odidem od teh ljudi,daj, da odidem in da se ne vrnem!


134

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-062-6

Documents

Srečko Kosovel - Živeti je smisel človeka