Spremna beseda

Monografija temelji na študiji dr. A nžeta Erbežnika z naslovom Skrajni izzivi kazenskopravnega sistema kot ključ do pravilnega razumevanja vloge sod­stva v demokratični družbi kot doktorski disertaciji s področja teorije kazen­skega procesnega prava. S sintagmo »skrajni izzivi kazenskopravnega sistema kot ključ do ...« avtor poudarja, da sta sodstvo in njegova doslednost pri spoštovanju doktrine o varstvu temeljnih pravic in svoboščin lakmusov papir dem okratičnosti in pravnosti tudi takrat, kadar se kazenskopravno obravnava­jo domnevni storilci najnevarnejših kaznivih dejanj. Avtorjeva izhodiščna teza namreč je, d a je »kazenskopravna intervencija najbolj vidna oblika formalnega družbenega nadzora«. Po stališču nekaterih teoretikov (E. Rossa, C. Cooleyja, W. I. Thom asa, E. Parka) je namreč mogoče vse družbene probleme omejiti na problem družbenega nadzora, katerega najbolj občuten segment je prav kazensko pravo. N adzor je »del človeške narave«, saj odločilno vpliva na soci­alizacijo v neposredni odvisnosti od družbenih razmer. Prav to spoznanje pa daje obravnavani problematiki toliko aktualnejši pomen, zlasti ker pomenijo sodobne družbene integracije radikalno modernizacijo družbe, v okviru katere poteka v bistvu nov način socializacije, kar daje temeljnim pravnoteoretičnim in pravnofilozofskim vprašanjem nov zorni kot in s tem spodbudo za nadaljnje preučevanje. Posledice korenitih ekonomskih, političnih in kulturnih spre­memb so pom em bne spremembe tako v sestavi družbene kakor tudi indivi­dualne zavesti ter zato tako v moralnem kot pravnem smislu. To prihaja po avtorjevi presoji najočitneje do veljave prav pri kazenskopravnem obravnavanju različnih vrst skrajnega nasilja, kot so terorizem, organizirani kriminal, p ro ti­dem okratično delovanje iz političnih razlogov in podobno, se pravi krim ina­litete, ki ogroža najpomembnejše pravne vrednote. Z a to pomenijo te pojavne oblike odklonskega vedenja temeljni preizkusni kamen pri uresničevanju doktri­ne o varstvu temeljnih pravic, tudi kadar gre za pravno varstvo storilcev tako

7

Spremna beseda

hudih zločinov. Prav ob soočenju modernega prava s skrajnim nasiljem vstopav ospredje vprašanje, ali se lahko družba postavi nasproti najbolj nevarnim vrstam krim inalitete tako, da ohranja doseženo raven procesnopravne kulture, ozirom a kakšne so možnosti prava kot etike, da se uspešno upre kriminalu, ki pom eni najbolj grob način teptanja temeljnih človekovih pravic, se pravi »v boju prava proti sovražniku, ki ne priznava nikakršnih pravil igre«, kot to v prispodobi imenuje avtor, in kakšen naj bo odnos med varstveno ter garantno funkcijo kazenskega postopka.

Avtorjev pristop je multidisciplinaren in zajema zgodovinsko, prim erjal­no ter deduktivno metodo, saj delo po vsebini presega kazenskopravni okvir in v marsičem sega na področje kriminologije, filozofije in ustavnega prava. Tak pristop zagotavlja m ožnost, da se empirični znanstveni sistem ovrže, pri tem pa se vprašanje preference med dvema teorijama, od katerih ni nobena ovržena, razreši s konceptom »tekmovanja«, v katerem »zmaga« tista, ki je »na podlagi naravne selekcije sposobna preživeti«. Tako avtor metaforično pojasnjuje, da je v njegovi študiji poglavitna m etoda deduktivnega testiranja. Ta namreč poteka od kreativne intuicije kot iracionalnega elementa do univerzalne hipoteze, ki je izpeljana z logično dedukcijo. N a tej podlagi se nato izoblikuje specifična napoved. V metodologiji se zgleduje predvsem po Popprovi metodi deduktivnega načina testiranja, vendar je zaradi kritike induktivne metode ne sprejme v celoti. N a področju utemeljevanja pravne znanosti je lahko sklepanje povsem deduktivno le, kadar gre na prim er za metodični dualizem »najstva« in »biti«. C ista dedukcija namreč lahko vodi le do enega samega pravilnega odgovora. Z a to je indukcija v pravu nepogrešljiva. D o pom em bnih spoznanj pa ne pridem o povsem deduktivno kakor tudi ne povsem induktivno. Cista dedukcija vodi v zaprt in zato nesprejemljiv miselni sistem, m edtem ko m etoda čiste indukcije ne dopušča oblikovanja abstraktnih premis, ki bi omogočale predvidljivost življenjskih primerov, ki naj imajo pravni pomen. Poudarek na deduktivni m etodi zato nikakor ne pom eni zavračanja kreativnega prispev­ka induktivne metode, na katero se neposredno veže prav funkcija sodnika kot merila pravnosti. Z a to se avtor utemeljeno opredeljuje za uravnoteženo razmerje obeh m etod po načelu medsebojnega vplivanja, se pravi za induktiv- no-deduktivno metodo.

8

Spremna beseda

Izhodiščna teza torej ne zadeva le procesnega prava kot znanosti o tem, kako naj bo urejen kazenski postopek, da bo ustrezal doseženi ravni splošne, zlasti pravne kulture, temveč tud i filozofsko vprašanje o legitim ­nosti uporabe represije v okoliščinah, v katerih je konflikt med državo, ki se razglaša za dem okratično in pravno, in storilcem dejanja do skrajnosti zaostren, in to toliko bolj, kolikor hujše je kaznivo dejanje, kajti čim bolj je zaostren, tem bolj morajo priti do veljave načela pravnosti, ker so lahko toliko hujše pravne posledice m orebitne obsodilne sodbe. Z a to so dejanja, ko t so terorizem , kazniva dejanja zoper hum anitarno pravo in najrazličnejše vrste organiziranega krim inala, upravičeno »skrajni izziv kazenskopravnega sistema«. V podkrepitev takem u stališču avtor svojo analizo opira na številne sodne odločbe Vrhovnega sodišča Z D A , Evropskega sodišča za človekove pravice, Zveznega ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije, Ustavnega sodišča RS in druge jud ikate kakor tud i konvencije in druge zakonske akte. K om pleksna tem atika je razdeljena na štiri dele in oprta na vrsto monografij večinoma tuje literature, članke in revije kakor tudi na vire s pom em bnejših spletnih naslovov. Pom en študije je namreč toliko večji, ker prinaša kom pa­rativne poglede na problem atiko varstva človekovih pravic ne le s teoretič­nega stališča, temveč tudi s kazuističnega področja tuje sodne prakse, ki jo avtor argum entirano kom entira. K azuistiko domače sodne prakse p redsta ­vlja skozi tri obdobja, in sicer: 1. obdobje socialistične utopije, 2. obdobje ponovne dem okratizacije po letu 1991 in 3. obdobje zadnjega desetletja. Po avtorjevem m nenju že sodna praksa Ustavnega sodišča RS dovolj jasno pred­stavlja »teorijo evolutivnega delovanja sodstva«, kajti prav sodna praksa tega sodišča najočitneje »ruši« tradicionalno pozitivistično stališče, po katerem je le zakonodajalec ustvarjalec prava, sodna praksa pa zgolj njegov uporabnik. O dločbe ustavnega sodišča s svojim učinkom erga omnes, in ne le interpartes radikalno utirajo po t spoznanju, d a je tudi sodna praksa soustvarjalec prava s pomembnim vplivom na zakonodajalca. Avtorjeve teze so novost na področju naše kazenskopravne znanosti1 v smislu odgovora na vprašanje, kakršno si zastavlja avtor, in sicer, ali sojenje pom eni (le) razlago ali tud i (so)ustvar­

1 Glej tu d i doktorsko d ise rtac ijo B. Flandra pod m e nto rstvom prof. dr. M ira Cerarja z naslovom Postm odernizem v filozo fiji prava, Pravna fakulteta, Univerza v L jubljani, Ljubljana, 2010. Ta namreč po trju je aktua lnost tem e, k ije tu d i p re dm e t d isertacije dr. Erbežnika.

9

Spremna beseda

janje prava. Zakonodajalec še vedno velja za edinega form alno priznanega ustvarjalca prava, kajti zavezan je k oblikovanju jasn ih zakonskih kriterijev za spoštovanje človekovih pravic. Z a to je tud i sodna praksa vir prava, čeprav zato ne postane vir prim arnih (form alnih) pravnih pravil.

V takem sobesedilu avtor pojmuje državo kot bistveni del moralnega okvir­ja družbe, ki ga posam eznik nenehno ponotranja. Demokracija in m oderno pravo sta namreč eksistenčno soodvisna, ker po sinergijskem načelu drug od drugega črpata svojo moč.2 Ce se krepi moč pozitivnega prava, se z njo krepi tudi razsodna moč in s tem pozitivna moč demokracije in pravne države ter nasprotno.3 S pešanjem prava slabi demokracija, ki postaja v takih družbenih razm erah dovzetna za bolj ali manj prikrit razvoj avtoritarne oblasti.4 Ali državi uspeva ohranjati atribut dem okratičnosti in pravnosti, pa je v znatni meri odvisno od sodstva, zlasti sodnika, od njegove strokovnosti, predvsem pa od njegovega razumevanja vloge prava in lastne funkcije kot merila pravnosti. Prav to razumevanje ga afirmira kot ustvarjalca prava5 in kot »varovalo«, ki ustreza pojmovanju prava v dem okratični družbi. M oderno pravo temelji na procesnem momentu v smislu pom ena postopka.6 Z a to je večinoma procesne narave, kajti dogajanje v sodnih postopkih je trenutek resničnosti pravne države.7 To pa je tudi izhodiščna misel, ki ji je namenjena teza pričujoče monografije.V njej skuša avtor razviti teorijo, ki »omogoča maksimalno pozitivno delova­nje sodnika v smislu vplivanja na razvoj družbe in posameznika«. Po njegovi presoji je pravo kot norm alna sestavina družbe tudi pozitivni del človekove narave, vendar le toliko, kolikor upošteva določena varovala. Tako varovalo pa je spoštovanje doktrine o varstvu človekovih pravic, ki je rezultat večstoletnih sanj o državi, ki naj ne bi vladala nasilno. N e glede na to je spopad med dem o­

2 O eksistenčni soodvisnosti dem okracije in prava te r o načelu sinergije v te j zvezi g le j na p rim e r M. Cerar; (l)racionalnost m odernega prava, Bonex, Ljubljana, 2001, str. 89 in 383-386.3 M. Cerar, prav tam , str. 383 in 384.4 M. Cerar, prav tam , str. 386.5 J. Šum ič Riha, R. Riha: Pravo in razsodna moč, Knjižna zbirka Krt, Ljubljana, 1993, str. 89 in nasl.6 B. M. Zupančič: Pravo in prav: eseji o pravni državi, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1990, str. 118, g lej tu d i M. Cerar: Večrazsežnost č lovekovih pravic in do lžnosti, Zb irka Sophia, Znanstveno pub lic is tično središče Ljubljana, 1996, str. 165.7 B. M. Zupančič: Kazneni postupak i n jegove funkcije u državi izvo rnog liberalizma, Hrvatski Ijetopis za kazneno pravo i praksu, št. 2,1995, str. 253.

10

Spremna beseda

kratičnim i in totalitarnim i družbam i po avtorjevem mnenju neizbežen, česar marsikdo ne razume, ker ne dojame, da demokracija ni nekaj samoumevnega, objektivno danega, temveč družbena ureditev, za katero se je treba vsak dan znova bojevati in si priboriti informacijsko odprtost, spoštovanje soljudi in razvijati kritično mišljenje ter s tem samoodgovornost. V podkrepitev temu navaja, da je kapitalizem omogočil razcvet ameriškega pravnega sistema prav zato, ker ni uničil avtonomije posameznika in je s tem zagotovil razvoj kon- cepta individualnosti ter individualnih pravic in utrl po t spoznanju, da država ni tista, ki mora prim arno skrbeti za posameznika, temveč da mora ta pred- vsem sam, v okviru svoje svobode skrbeti za svoje dobro in s tem posledično razbremenjevati družbo. Z a to so ta vprašanja teoretično izhodišče predvsem dela monografije, v katerem se avtor ukvarja z vprašanjem človeške narave kot ontološkega temelja sodobnega prava, ko išče odgovor na zastavljeno dilemo, ali lahko sodobni pravni sistem doseže postopno in mirno transformacijo družbe na višjo stopnjo razvoja brez revolucionarnih političnih pretresov. Avtor namreč opozarja, da lahko prav zaradi pretirane težnje po učinkovitem varstvu pred skrajnim nasiljem država, ki se razglaša za dem okratično in pravno, tvega, da si podredi varstvo človekovih pravic varnosti in s tem izgubi atribut dem o­kratičnosti ter zabrede v totalitarizem , katerega končna posledica je, da se izgubita tako svoboda kot varnost. Monografija obravnava torej eno temeljnih civilizacijskih vprašanj. Po avtorjevem mnenju je tak koncept pom em bna sm er­nica nadaljnjemu moralnemu razvoju družbe in s tem razvoju prava, ki naj bi bil po njegovem pojmovanju predm et evolutivne teorije razvoja prava oziroma teorije evolutivnega delovanja sodstva.

S svojo evolutivno teorijo prava se avtor torej uvršča med tiste, ki pravo pojmujejo kot nekaj, kar nenehno nastaja zaradi »postopnih em piričnih evo­lucijskih sprememb«. Pri tem pojmuje evolutivno teorijo prava kot kazuističnokategorijo, ker se pravo v veliki meri oblikuje na podlagi odločb visokih sodišč. Tako obsežne monografije s tega področja še ni bilo. Z a to lahko avtorje­vi študiji pripišem o naravo začetnega ozirom a »zagonskega« znanstvenega prispevka pri oranju prostrane ledine na področju odkrivanja m ožnosti za kvalitetnejše delovanje demokratične ureditve ob dejavnejši vlogi sodne oblasti pri varovanju pravic posameznika in s tem zagotavljanju pravičnosti sodni­škega odločanja. V prvem delu se avtor ukvarja s teorijo temeljnih potreb,

11

Spremna beseda

konceptom človeške narave, legitimnostjo uporabe kazenskopravne represije, moralnim razvojem posameznika in družbe ter z zlom totalitarizm a. D rugi del se posveča iskanju ravnotežja med pravicami posameznika in interesi družbe v smislu pojma pravičnosti in morale ter človekovih naravnih pravic kot njune konstitutivne sestavine. Problem atiko iskanja takega ravnotežja ponazarja s prim eri iz sodne prakse. Sodstvu kot dejavniku ravnotežja med posam ezni­kom in družbo namenja tretji del, v katerem sodstvu kot garantu pravičnega kazenskega postopka pripisuje odločilno vlogo pri ustvarjanju prava. V ta namen predstavlja koncept sojenja kot kritično pravno vrednotenje in opozarja na nevarnost »poupravljanja« sodstva, na pom en delitve oblasti in integritete prava ter poudarja, da zagotavlja funkcija ustrezno usposobljenega sodnika varstvo pred tiranijo večine. V četrtem delu razvije tezo, ki jo, kot že navedeno, imenuje »evolutivna teorija razvoja prava«. Z njo ponazarja logiko tudi na področju sodniškega (so)ustvarjanja prava in teorijo evolutivnega delovanja sodstva ter njen aplikativni, uporabni pom en. V povezavi z zaporedjem teh štirih problem skih sklopov daje nazoren pregled različnih znanstvenih pogle­dov na posam ezna obravnavana vprašanja, katerih sprejemljivost preizkuša po m etodi testiranja skozi svoj diskurz o človeški naravi, ki ga opira predvsem na Kohlbergovo pojmovanje moralnega razvoja z namenom, da razreši »spopad« med kantovsko logiko in Hobbesovo teorijo o vsemogočni državi, ki za ure­sničitev svojih ciljev ne izbira sredstev.

Po Kohlbergovi teoriji naj bi namreč človekov moralni razvoj potekal od predkonvencionalne ravni, ki se kaže v naivnem moralnem realizmu in člove­škem egoizmu, prek konvencionalne ravni, ravni medsebojnega zaupanja in altruizm a, do postkonvencionalne ravni, na kateri človek spoznava univerzalne vrednote in s tem tudi pom en varstva človekovih pravic, ki so po dosegu nad- pozitivnopravne (iiberpozitives Recht). Prav zato se posamezniki združujejo v civilizirano družbo, da bi se lahko ohranile te pravice v dobro vsakega med njimi. Postkonvencionalna raven je zato raven moralnega razvoja, na kateri pravo ni več le sredstvo za ohranjanje obstoječega stanja ozirom a varstva institucij, temveč tudi za uveljavljanje vsesplošnih človekovih pravic.8 Teorija

8 Koh lbergovo te o rijo m ora lnega razvoja predstavlja tu d i Šugmanova. Glej K. Šugman; Zakonski in ustavnopravn i diskurz v (kazenskem) pravu, Zborn ik znanstvenih razprav Pravne faku lte te v Ljubljani, let.LVII, 1997, str. 323-344.

12

Spremna beseda

o moralnem razvoju je po avtorjevem mnenju pom ensko odprt institucio­nalni okvir, ki izhaja iz človekovih pravic, kajti razvoj prava je mogoč le, če je posam eznik pojmovan kot subjekt, in ne kot objekt prava. Z a to v posebnem oddelku avtor razpravlja o »evoluciji in revoluciji prava«, da poudari evolucijo prava kot razvoj družboslovne in kulturne kategorije v razvoju človeške d ruž­be. To poudarja, ker meni, da zapostavljanje vloge sodstva kot soustvarjalca prava z vedno novimi in novimi projekti za spremembo zakonodaje poglablja krizo, ki vodi v začaran krog oziroma zapiranje prava v nekakšen um etni sistem. Izhod iz takega blodnjaka je v spoznanju izredne odgovornosti prav­nika kot varuha človekovih pravic, kar implicira na njegovo »življenjskost« in priznavanje koncepta človeške narave. Z a to se ozira v pravo smer, s tem ko se opira hkrati tudi na teorijo A. Maslowa o motivaciji in samoaktualizaciji. D o spoznanja m oralnih sestavin v norm ativni naravi prava in s tem odnosa med tem, kar je, in tem, kar naj bi bilo, si poskuša utreti po t tudi s pomočjo Kantovega razlikovanja med umom in razum om , njegovim pojmovanjem morale, z namenom, da dokaže, da omogoča morala v smislu Kantovega kategoričnega imperativa kljub paradoksu svobode »maksimalizacijo sreče«, ki je ni brez m oralnih omejitev. Avtor torej svoja spoznanja opira na sodobna stališča pravne filozofije, sociologije, teorije prava, ustavnega in kazenskega prava. Pri slednjih dveh vejah prava poudarja pom en spoštovanja človekovih pravic z namenom, da opozori na eksistencialni pom en te doktrine, kar prihaja najočitneje do veljave prav v kazenskem postopku. N a taki teoretični podlagi je po avtorjevem mnenju bistvo evolutivnega razvoja prava v postopnem prila­gajanju prava družbenim in individualnim potrebam . Človekove pravice lahko krši sicer vsak, vendar postane taka kršitev sistemsko toliko bolj problematič­na, če to počnejo državni organi, ki so te pravice zavezani varovati. V takih razm erah se namreč lahko m ehanizem za varstvo človekovih pravic izrodi v m ehanizem za njihovo množično zatiranje. Z a to je poglavitni prispevek monografije k pravni znanosti prav ta, da ustvarja novo področje znanstvenega raziskovanja o ustvarjalni vlogi sodnega odločanja in njegovih vplivih na razvoj dem okratičnosti pravnih držav. Pojav, ki ga razkriva avtor, je predstavljen na podlagi analize odločanja ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblati in posam eznih človekovih pravic, povezanih z uporabo kazenskega prava. To pa pomeni, da s tem kaže potrebo po nadaljnjem, širšem raziskovanju celovitega delovanja sodne veje oblasti pri pravem razumevanju doktrine o

13

Spremna beseda

varstvu človekovih pravic na vseh ravneh sodniškega odločanja. Poudarjanja teoretičnega pom ena monografije za nadaljnja teoretična spoznanja seveda ne smemo razumeti, kot da se ji m orda odreka praktičen pomen. Zavest o funk­

ciji sodnika kot merila pravnosti namreč utrjuje tako prepotrebno samozavest sodstva kot tudi njegovo odgovornost. Avtorjeva razmišljanja pa ne segajo le na področje teorije kazenskega procesnega prava, temveč zajemajo, kot že navedeno, poleg splošne teorije prava tudi filozofijo, sociologijo prava, krim i­

nologijo in kazuistiko sodne prakse na področju varstva človekovih pravic, kar pomeni, da s takim multidisciplinarnim pristopom posega na področje visoke teorije prava. Teoretični problemi prava namreč zadevajo v bistvu štiri temeljna vprašanja kot temeljne značilnosti prava, in sicer: 1. socialnost prava, 2. ena­

kost in problem samovolje, 3. norm ativnost in 4. pravno varnost. Ta vprašanja na področju teorije prava pa se vselej reducirajo na temeljno vprašanje, kaj je pravo in kaj je njegova narava oziroma njegovo bistvo v posamezni družbi.9

V kontekst takega razmišljanja spada predvsem razumevanje odnosa med človeško naravo in naravo prava. Razumevanja dualne narave prava, se pravi tiste njegove refleksivne instance, v kateri se lahko prepoznava pozitivno pravo kot pravo pravo (richtiges Recht), je ključno za prepoznavnost takih njegovih

lastnosti v sodni praksi in s tem za odnos med njegovo legalnostjo in legitim­nostjo. Teh lastnosti prava v postm oderni družbi ni mogoče prezreti, kadar se obravnava odnos med človekovimi pravicami in pojm om pravičnosti ter m oderno pravo kot tako. Z vidika dualne narave prava je doktrina o varstvu

človekovih pravic filozofski temelj modernega prava. Ta doktrina je namreč v perm anentni funkciji odpravljanja perm anentno nezadostne zakonodaje, ker je idejna podlaga za kritiko pozitivne zakonske ureditve. Z a to ima vlogo, kakršno je imelo včasih v očeh jusnaturalistov naravno pravo. O dnos med njima

zadeva namreč vprašanje razvoja prava in njegovega postmodernističnega poj­movanja. Ce za m oderno pravo velja, da teži k enakosti kot m oralnem u jedru pravičnosti, je za postm odernistično pojmovanje prava značilno, da država z njegovo pomočjo vnovič uveljavlja privilegij, vendar ne več privilegij močnej­

ših, kot g a je v predmodernističnem obdobju, temveč privilegij šibkejših, kar se

9 H. L. A. Hart: Koncept prava, 1994.

14

Spremna beseda

kaže skozi vrsto pravnih standardov za njihovo varstvo.10 S tem spoznavnim problemom so namreč povezana vprašanja odnosa: 1. v iskanju ravnotežja v večno protislovnem odnosu med človeško naravo, družbo in posameznikom;2. med moralo in pravom; 3. med vestjo kot racionalno in pravnim občutkom kot iracionalno sestavino prava; 4. med pravom, pravičnostjo in kaznijo ter dilemami glede njenega preventivnega, retributivnega oziroma utilitarističnega pomena; in 5. med pozitivnim pravom ter doktrino o varstvu človekovih p ra­vic kot kategorijo naravnega prava. O d razumevanja teh vprašanj je namreč neposredno odvisen razvoj demokratične in pravne kulture kot obrambe pred totalitarizm om in s tem odnos med državo in pravom ter navsezadnje med državo in posameznikom, osumljenim kaznivega dejanja.

Kompleksnost in zapletenost narave prava postopno razkriva filozofija prava, ki je navdihnila številne teorije, kot so naravne teorije prava (moralno naravno pravo, sociološko določeno naravno pravo, naravno, antropološko utemeljeno pravo, etična jurisprudenca, naravno pravo kot notranja m oralnost prava, naravno pravo kot objektivne moralne vrednote, Dvvorkinovo moralno pravo kot right thesis itd.); pozitivistične teorije prava (nemška pojmovna jurisprudenca, francoska eksegetična šola, pragm atično-instrum entalistične teorije Z D A , skandinavske realistične teorije prava, H artova analitična teorija prava itd.); marksistične teorije prava (pojmovanje prava kot »eksploatator- skega« prava ozirom a »buržuaznega« prava kot bistva kritike prava); teorije imperativnega modela (kot reakcija na iusnaturalizem); integralne teorije prava (njegove temeljne sestavine, odnosi, vrednote, nazori in norme) in procedu­ralne teorije prava, po katerih objektivnost prava ne more obstajati zunaj postopka iskanja pravno ustrezne rešitve, kajti pravo nastane samo s postop­kom. Z a postm oderno družbo je značilna globalizacija s svojo dinamizacijo in pluralizacijo življenjskih razmer, slogov in različnih pogledov, zaradi katerih ni nič tako, kot se lahko zazdi na prvi pogled. Postm odernizem je namreč drug izraz za prestrukturiranje življenjskih slogov kot posledice nove vrste d ružbe­nih povezav in odnosov med ljudmi. D a bi posam eznik lahko postal temeljni nosilec osebne in družbene blaginje ter se samouresničeval v kompleksu institucije dela, izobraževanja, socialnovarstvenih in zdravstvenih institucij, je

10 T. Hribar: Naravno in poz itivno pravo. Z born ik znanstven ih referatov, Slovensko sodniško društvo, Ljubljana, 1998, str. 19 in 20.

15

Spremna beseda

potrebna gradnja njegove m oderne osebnostne identitete kot celote tistih indi­vidualnih lastnostih, ki ga karakterizirajo kot nezamenljivo osebnost, in s tako samopodobo, ki m u pomaga graditi lastni individualni identitetni projekt kot koncept moralnega razvoja. Samouresničevanje naj bi potekalo kot spontan odziv jaza na socialno situacijo, kot jo predstavlja njegova socialna identiteta, ki pom eni način njegovega samoumeščanja v širše družbeno dogajanje, ne da bi s tem kršil družbene norm e moralnega in pravnega značaja. K ot tak postaja nosilec kolizije med zasebnim in javnim, med splošnimi in zasebnimi interesi, med interesom državnih in drugih družbenih institucij ter lastno osebnostjo. Posledica takih družbenih razm erje, da postaja posameznik, glede na tak avto­nomni položaj, tudi sam institucija, za katero je značilna napetost med tem, kar je, in tem, kar naj bo, med tem, kar lahko, in tem, česar se ne sme. Koncept pojmovanja človeške dualne narave, predisponirane tako za dobro kot za zlo, razkriva avtor v prizadevanju, da si utre pot do spoznanja, kako jo pretvoriti v družbeno delujoč sistem. Ta se namreč najvidneje udejanja skozi kazensko­pravni sistem. Ta je lahko njen najbolj uničujoč dejavnik, vendar hkrati tudi temelj za »zagotavljanje najboljšega človeka«. Odlika te monografije je torej tudi ta, da odseva težnjo po premostitvi predvsem pozitivističnega pojmovanja, po katerem je pravo čista normativa kategorija brez moralnih sestavin. Z a to se opira med drugim tudi na R. Dworkina, k ije izredno odločen kritik pravnega pozitivizma s stališča človekovih pravic, čeprav je očitno, da avtor sledi p red­vsem procesualnim teorijam prava. Ukvarja se namreč z vprašanjem morale, vendar predvsem s stališča družbenih razmer, ki omogočajo čim bolj spontano spoštovanja pravnih norm. Dvvorkin kot kritik pozitivizma in utilitarizm a meni, da obstaja nujna povezava med pravom in moralo, se pravi, da analizira pravo tako, kakršno je, in tako, kakršno bi moralo biti. Vodilna ideja njegove filozofije je ideja o individualnih človekovih pravicah kot delu liberalne trad i­cije, ki pa ni našla mesta niti v pravnem pozitivizmu kakor tudi ne v pravnem utilitarizm u. Smiselno enako idejno izhodišče najdemo tudi pri njegovem predhodniku na O xfordu H artu , ki ga avtor sicer ne omenja. H a rt se kot analitični pozitivist in eden od predstavnikov nemške pojmovne jurisprudence uvršča med teoretike, ki v pozitivnem pravu iščejo vsaj m inim um moralnega. Tudi ta monografija temelji na konceptu človeške narave in njeni občutljivosti, saj razpravlja o pravičnosti in morali v sicer sekulariziranem m odernem pravu.

16

Spremna beseda

Ta kratka refleksija je morda potrebna zato, ker daje avtor odgovore na mnoga vprašanja s področja teorije prava, ki jih analizira zlasti s stališča kazenskega procesnega prava kot sredstva formalnega družbenega nadzorstva, se pravi tistega pravnega področja, na katerem prihaja najočitneje do veljave, s kolikšno mero subtilnosti varuje država, ki se razglaša za demokratično in pravno, človekove pravice v okoliščinah, v katerih je konflikt med njo in dom nevnim storilcem kaznivega dejanja najbolj zaostren. Načelo pravnosti namreč mora vselej priti do veljave, in to toliko bolj, kolikor hujše je dom nev­no kaznivo dejanje, ker so tem u ustrezno toliko hujše tudi kazenskopravne posledice. Pri tem ostaja namreč vodilo spoznanje, da kriminal, ne glede na svojo še tako enorm no m oralno in materialno škodo, doslej ni uničil nobene družbe, teptanje človekovih pravic s strani države pa vsako. Glede na to je monografija dr. A nžeta Erbežnika kot vrsta proceduralne teorije prava vseka­kor pom em ben prispevek ne le k teoriji kazenskega procesnega prava, temveč teoriji prava sploh.

M aribor, 6. aprila 2012

izr. prof. Z latko Dežman,

višji sodnik

17

Kazalo

Sprem na b e s e d a ................................................................................................ 7

Seznam k ra t ic .................................................................................................... 23

Uvod ............................................................................................................... 25

Prvi delO P O S A M E Z N IK U V D R U Ž B I............................................................ 33

1. Človeška narava ............................................................... .. 351.1. Teorija temeljnih p o tre b ................................................ .. 351.2. Človeška narava kot univerzalni k o n c e p t .................................... 36

2. Dinamika posameznikovega podrejanja družbenimn o rm a m .............................................................................................. 41

2.1. M oralni razvoj .................................................................................... 412.1.1. Kohlbergove stopnje moralnega ra z v o ja ...................................... 422.1.2. Dialektika moralnega razvoja in moralno ravnan je ................... 452.1.3. Nietzschejev »nadčlovek« kot intuitivna oblika

Kohlbergovega moralnega ra z v o ja ............................................... 462.1.4. H ipoteze na podlagi Kohlbergove teorije stopenj moralnega

razvoja.................................................................................................. 482.2. D ružba in moralni razvoj posam eznika........................................ 512.2.1. D ružba kot dejavnik moralnega razvoja p o sam ezn ika ............. 512.2.2. Država kot bistveni del moralnega okvirja d r u ž b e ................... 522.2.3. D ružba maksimalizacije moralne rasti posam eznikov............... 54

3. Z lo totalitarizma kot negativni aspekt človeške narave . . . 593.1. Meje človeškega spoznanja................................................................ 59

Kazalo

3.1.1. Razlikovanje med razum om in um om cer konceptposameznikove sv obode .................................................................. 59

3.1.2. Morala, kategorični imperativ in sreča............................. 603.1.3. Absolutna re sn ic a .............................................................................. 643.2. T o ta lita rizem ...................................................................................... 673.2.1. Platonov izvirni g reh ......................................................................... 673.2.2. Logika to ta lita rizm a .......................................................................... 69

D rugi delR A V N O T E Ž JE M E D P R A V IC A M I P O S A M E Z N IK A IN IN T E R E S I D R U Ž B E ................................................................................... 73

1. P ra v ič n o s t .......................................................................................... 751.1. Sestavini pravičnosti ......................................................................... 751.2. M orala, pravičnost in pravo - razmerje koncentričnih

k ro g o v .................................................................................................. 781.3. Pravičnost in človekove pravice............................. .. 79

2. P rak tičn i p rim eri iskanja rav n o tež ja ................ .. 812.1. Postopki zoper osumljene terorizma - Vrhovno

sodišče Z D A ..................................................................................... 822.1.1. Sum arni postopki presoje odvzema prostosti in sojenja.......... 822.1.2. Spremljanje k o m un ikac ij................................... ............................. 932.1.3. Zunajsodne izročitve ....................................................................... 962.2. Sestrelitev letal - Zvezno ustavno sodišče N e m č ije ................ 1012.3. Zam rznitev premoženja terorističnih osumljencev -

Sodišče E U .......................................................................................... 1032.4. Skrajne oblike krim inala - E S Č P ................................................ 105

T re tji delS O D S T V O K O T D E JA V N IK V Z P O S T A V IT V ER A V N O T E Ž JA M E D P O S A M E Z N IK O M IN D R U Ž B O ......... 115

1. K oncept s o je n ja ................................................................................ 1171.1. Sojenje kot kritično vrednotenje.................................................... 1171.2. Nevarnost poupravljanja s o d s tv a .................................................. 1181.2.1. Komisije za kaznovan je ............................. ...................................... 1191.2.2. Plea b a rg a in in g .................................................................................. 121

20

Kazalo

1.2.3. Kaznovalni n a log ................................................................................ 1231.3. Sojenje kot procesno jam stvo subjektivizacije posam eznika.. 1251.4. Sodno odločanje kot sinteza indukcije in d edukcije ................ 1261.5. Teorija o integriteti prava................................................................ 128

2. Cesarjeva nova oblačila (sojenje - razlaga aliustvarjanje prava?) ............................................................ 132

2.1. Klasična sodna presoja kot »razlaga« zak o n a ............................. 1322.2. Ustavnosodna p reso ja ....................................................................... 1342.2.1. Izvirnost ameriškega sistema ustavne presoje in

zadeva Marbury proti M ad isonu ................................................... 1372.2.2. Meje ustavnosodne presoje in zadeva D red Scott

proti Sandfordu .............................................................. .. 140

3. Sistem večinskega odločanja........................................................ 1463.1. Zgodovinska analiza načela delitve o b la s ti................................. 1463.1.1. Absolutna enakost................................................... ... 1493.1.2. Tiranija večine kot posledica strukturne spremembe javnosti 1513.2. Meje predstavniške dem okracije .................................................... 152

4 . Sodnik kot varuh pred tiranijo v e č in e ..................................... 1544.1. Sodnik kot »sodobni a ris to k ra t« .................................................. 1544.2. Presoja spoštovanja pravil dem okracije ....................................... 1564.2.1. Prepoved političnih s tran k ............................................................... 1584.2.2. N evarnost »zastrupljenega prstana« ......... .................................... 161

5. Teorija n ih a la .................................................................................... 1625.1. T rdo jedro in koncentrični krogi.................................................... 1625.2. Pouk M iranda s stališča teorije n ih a la ......................................... 166

Četrti delTEORIJA E V O L U T IV N E G A DELOVANJA SO D S T V A IN NJENA A P L IK A C IJA ................................................................................. 173

1. Razlaga evolutivne teorije razvoja prava................................... 1751.1. O evoluciji in revoluciji..................................................................... 1751.2. »Živa« ustava...................................................................................... 1771.3. Zorenje pravnih p ra v il..................................................................... 181

21

Kazalo

2. Praktični primer evolutivnega sodnega odločanja -spreminjanje pomena Z K P v odločitvah Ustavnega sodišča RS ............................................................................. .. 185

2.1. O bdobje socialistične utopije in ponovna dem okratizacija.. . 1852.2. Razumevanje instituta pripora skozi odločitve Ustavnega

sodišča R S ............................................................................................ 1882.2.1. A bstraktna ustavna ureditev in zakonska izpeljava .................. 1882.2.2. Nosilna odločba št. U - I '1 8 /9 3 ...................................................... 1892.2.3. Druga nejasna vprašanja................................................ .. 1942.2.4. Prihodnja problem atika — kazensko pravo E U ......................... 1972.2.5. Grafični prikaz evolutivnega razvoja prava na prim eru

judikature Ustavnega sodišča o p ripo ru ....................................... 202

S k le p ..................................................................................................................... 205

Literatura in viri ................................................................................................ 219

Stvarno kazalo .................................................................................................... 243

22

Uvod

Skrajni prim eri kazenskopravne intervencije in obdobja družbenih pre- tresov testirajo sposobnost »imunskega sistema« posamezne družbe. Pri tem pojem imunskega sistema družbe pomeni, kako se slednja odziva na dejanja, ki napadejo njene temeljne moralno-pravne vrednote. G re bodisi za prim ere naj­hujših kaznivih dejanj, ki »pretresejo vest«, še v veliko večji meri pa za grožnje zoper obstoj določene družbe, kot zlasti kaže prim er terorizm a kot gibanja, ki želi sistemsko uničiti neko družbo, bodisi v kontekstu politične bodisi verske ideologije. G re torej za okoliščine, v katerih je lahko posameznik hitro žrtvovan na »oltarju« deklarirane družbene koristi.1 Tako se spopadeta dve paradigmi, in sicer kantovska logika samoomejevanja in k ru t Hobbesov boj neizbire sredstev za dosego cilja vsemogočne države.2 Razlikovati pa je treba odzive različnih družb glede na njihove različne politične ureditve in glede na različne stopnje njihovega zgodovinskega razvoja. Pri tem tako družbe kakor tudi posamezniki sledijo posam eznim razvojnim fazam in zato m oralnemu ter tudi pravnem u razvoju. Posledično je tako kot na posameznika mogoče tudi na družbo mutatis mutandis aplicirati tako imenovani Kohlbergov model stopenj moralnega razvoja, ki predispozicionira določeno »pravičnostno« reakcijo in s tem razvoj prava, oprtega na doktrino o varstvu človekovih pravic. Tako Kohlberg razlikuje med predkonvencionalno, konvencionalno in post-

1 Tako je C hurchill dejal, d a je »razpoloženje javnosti g lede na obravnavo kaznivih de jan j in n jihov ih storilcev [ . . . ] na jbo lj pristen test civilizacije katere koli države«. McConville, v: Moris, Rothm an, The Oxford H istory o f Prison, The Practice o f Pun ishm ent in VVestern Society (The V ictorian Prison: England, 1865-1965), 1998, str. 148.2 Zupančič, The O w l o f M inerva, 2008, str. 23 -31 ; g le j tu d i Kaganovo razlago obeh parad igem na prim eru sodobne Evrope in ZDA, v kateri Evropo enači s kantovsko log iko večnega m iru in ZDA s H obbesovo logiko moči. Pri tem pa m eni, da ž iv im o v času, ko m ora jo dem okra tične države občasno nastopati v obeh vlogah. Kagan, M ach t un d O hnm acht, 2003, str. 9 -1 7 in 80 -86 .

25

Evolulivna teorija razvoja prava

konvencionalno moralo. Pri tem pa je njegova teorija zanimiva zlasti v smislu m ožnosti vpliva družbenega okvirja na moralno rast posameznika kakor tudi glede vprašanja obstoja univerzalne pravičnosti in v tem kontekstu univerzah nosti človekovih pravic ne glede na tip družbe.3 G re torej za vprašanji, ali prav preskok s tako imenovane konvencionalne na postkonvencionalno moralno raven omogoča tip družbe, ki je bolj im un na deviacije v totalitarnost kot zanikanje subjektivizacije posameznika, ter kakšen je ta tip morale. Prav ta morala namreč vpliva na pravni okvir, torej na vsebino pravnih norm , saj se morala, pravičnost in pravo kažejo kot povezani koncentrični krogi, pri čemer pravo služi za institucionalizacijo konceptov pravičnosti in morale. Vendar pa idealnega prepletanja vseh treh ravni v družbi ni.

Jasno je, da so družbe na »plemenski« stopnji moralnega razvoja in pred- konvencionalne morale »neprilagojenega« posameznika fizično nevtralizirale. Bolj diferenciran in zanimiv je odziv v »pravnih« družbah, torej v m odernih družbah konvencionalne morale, v katerih prevladuje tendenca po enakosti in v tem smislu zapisanih pravil, ter zlasti v postm odernih družbah na prehodu v postkonvencionalno moralo, v katerih prevladuje varstvo posameznika pred nasiljem večine, tudi države, ki se kot dem okratična in pravna samoomejuje prav zaradi spoštovanja človekovih pravic. G re za prehod iz družbe tipa law and order (red in varnost) v tip družbe rule o j law (vladavina prava) v smislu poudarjanja temeljnih pravic, ki pripadajo slehernemu posam ezniku, torej za družbo, ki ni samo legalna, temveč tudi legitimna. Pri tem pa velja paradoks, d a je določeno družbeno omejevanje nujno, da lahko sploh vzpostavimo sistem pravic posameznika, saj navsezadnje pravice posameznika segajo samo tako daleč, dokler slednji nedopustno ne poseže v pravice drugega, kar pomeni, da država tipa rule of latv ni mogoča brez predhodnega obstoja države tipa law and order.4 To prihaja najbolj izrazito do veljave na področju kazenskega procesnega prava kot nauka o tem, kako naj bo urejen kazenski postopek, da bo ustrezal doseženi ravni procesne in pravne kulture, in je kot tak merilo dosežene stopnje civilizacije. Prav na področju urejenosti kazenskega postopka torej prihaja najbolj očitno do veljave, kako država varuje človekove pravice v

3 Kohlberg, Levine, H ew erv : Kohlberg, Die Psychologie de r M ora lentvvicklung (Zum gegenvvartigen Stand de rT he o rie der M oralstufen), 1995, str. 275-277.4 Zupančič (op. 2), str. 31-35.

26

Uvod

okoliščinah, v katerih je konflikt med njo in dom nevnim storilcem kaznivega dejanja najbolj zaostren. Cim hujše je kaznivo dejanje, tem bolj mora priti to varstvo do veljave, ker so pravne posledice zanj lahko tem u ustrezno toliko hujše. Analiza v tej knjigi se osredotoča prav na odziv kazenskega procesne­ga prava na tovrstno krim inaliteto v m odernih in postm odernih družbah. Zgodovinska perspektiva namreč kaže, da se celo take družbe različno odzi­vajo na skrajne izzive kriminalitete. Z a to je bistvena Baumanova ugotovitev, da lahko tudi (post)m oderna družba kljub vsem kavtelam modernega prava5 zapade v »barbarizem« najslabše vrste in pripelje do industrijsko izvedenega množičnega genocida.6 Pri tem je tudi demokracija družbenopolitični sistem, ki je nenehno v nevarnosti, da stori sam om or v strahu pred lastno sm rtjo in zabrede v totalitarizem.

To dokazuje tudi vprašanje, zakaj je gospodarska kriza v 30. letih prejšnje­ga stoletja v Nemčiji privedla do zloma etablirane meščanske države z bogato m oralno in pravno tradicijo ter zakaj se enako ni zgodilo na prim er v Angliji ali Z D A . G re torej za sistemsko analizo dejavnikov, ki so ali bi lahko prepre­čili zapadanje družbe v totalitarno logiko v prim eru skrajnih zgodovinskih izzivov. V tem kontekstu kot izziv sedanjosti terorizem nedvomno nastopa kot pojav, k i je po 11. septem bru 2001 pripeljal do soočanja z identičnimi vprašanji, in sicer s kakšnimi sredstvi (zlasti glede na možnosti, k ijih ponuja sodobna tehnologija) in do kolikšne mere naj demokracije zahodnega tipa nanj odgovorijo.7 Navedeno je namreč pokazalo, da naš dem okratični sistem sploh ni tako im un in močan ter da se je spet sprožila negativna dinam ika, ki je dopustila na prim er časovno neomejena pridržanja osumljencev terorizma, sklicevanje na privilegije izvršilne oblasti, izvajanje skrivnih programov širo­

5 V ide jno-filozofskem smislu to tem e lji na po jm u pravne države, parlam entarn i dem okraciji, večstrankarskem sistem u in je po z itivno naravnano, racionalno, sekularizirano, o p rto na c iv ilno d ru žb o in na d o k trino o varstvu č lovekovih pravic. Cerar, (l)racionalnost m odernega prava, 2001, str. 207-236.6 Bauman, M o de rn ity and th e Holocaust, 10. izd., 2005, str. 83.7 Vendar pa se p rob lem atika uvajanja e lem en tov to ta lita rnosti in nesorazm ernega odziva nikakor ne konča z navedenim ter se v zvezi s sodobn im i gospodarsk im i p rob lem i na zahodu po javlja jo tu d i nesorazm erne ob like bo ja zope r gospodarski krim ina l in ko rupcijo z uva jan jem kazenskemu sistemu vzporedn ih postopkov odvzem a prem oženja nezakonitega izvora (kjer so kavtele b istveno bo lj om e jene in je dokazno brem e na osum ljencu), nesorazm ernih javn ih ob jav osebnih podatkov, s po de litv ijo pristo jnosti »pregona« paradržavnim o rganom zunaj tožilstva in po lic ije itd.

27

Evolulivna teorija razvoja prava

kega družbenega nadzora, zunajsodne izročitve nedem okratičnim državam, v katerih so bili osumljenci podvrženi mučenju, obstoj skrivnih zaporov itd. Pri tem so ti dogodki nazorno pokazali povezavo s teorijo o vplivu situacije/ sistema na posameznika, kot jo je vzpostavil v 70. letih Z im bardo s svojim stanfordskim eksperim entom v okviru zaporniškega okolja, vendar so njene implikacije širše. N jeno bistveno spoznanje je, da lahko sistem povprečnega, normalnega posameznika spremeni v »pošast« (kar potrjuje na prim er tudi Baumanova teza o transformaciji m oderne nemške družbe s strani nacistične­ga gibanja v industrijski kompleks za izvedbo genocida) ter da obstajajo dolo­čene kavtele ozirom a dejavniki, ki lahko take negativne deviacije preprečijo. Zim bardova teorija temelji na hipotezi, da ravnanje posameznika ni popol­nom a svobodno, temveč je bistveno situacijsko/sistemsko pogojeno (relativno determ inirano).8 Pri tem pa pride do zanimive povezave med Zim bardovo teorijo in Kohlbergovimi stopnjami moralnega razvoja, saj se morebitni nega­tivni vpliv situacije/sistem a lahko občutno zmanjša, če posam eznik doseže stopnje postkonvencionalne morale in s tem razumevanje doktrine o pom enu varstva človekovih pravic za nadaljnji moralni in pravni razvoj (post)m oderne družbe. V nadaljevanju bo podana analiza dejavnikov, ki lahko preprečujejo negativne razvojne smernice družbe in njene odklone v smeri kršitve človeko­vih pravic, žrtvovane različnim »potrebam« družbe in iracionalnim odzivom večine. Pri tem bo temeljna teza, d a je prav sodnik v dem okratični družbi eden temeljnih nosilcev varstva teh pravic in s tem pravnosti. Vendar ne sodnik v kakršnem koli smislu, temveč zgolj sodnik, ki deluje v specifičnem okvirju razumevanja prava ter svoje vloge pri ustvarjanju in uporabi prava. G re za sodnika, ki razume, da je njegova funkcija presekati »birokratsko logiko«, ter izhaja iz načelnega pravičnostnega izhodišča splošne enakosti posameznikov in ščiti šibkejšo stran v postopku s stališča varstva temeljnih človekovih pravic (in v tem v kontekstu te pravice tudi praktično razlaga in udejanja), in to tudi proti volji večine. Sodnik, ki tega ne razume (ki ne razum e globljega filozof­skega pom ena svoje vloge v demokraciji), pa je sodnik zgolj po svojem imenu (v bistvu pa podaljšek birokratske logike), torej nekdo, ki daje nepravičnosti plašč navidezne legitimnosti. To pomeni, da ima sodstvo kot institucija izreden potencial za vlogo sistemskega korektorja.

8 Z im ba rdo ,The Luciffer Effect, H ow g o o d peop le tu rn evil, 2007, str. 179-231.

28

Uvod

G re rorej za iskanje ustreznega ravnotežja med pravicami posameznika in potrebam i družbe ter vlogo, ki jo lahko ima sodnik pri vzpostavljanju tega ravnotežja, pri čemer je zlasti kazenskopravni postopek kontrapunkt resnične podobe določenega družbenega sistema. Dogajanje v kazenskem postopku je namreč trenutek resnice pravne države in merilo njene dem okratičnosti.9 Kazenski postopek je kot Janusov drugi obraz, ne nujno enakovreden tiste­mu, ki se načeloma prikazuje pod krinko abstraktnih pojmov, kot so »pravice obdolženca«, »ustava«, »demokracija«, »vrednost posameznika« itd. To izhaja iz njegove narave, saj se spor med posam eznikom in državo v njem do skraj­nosti izostri. V primerjavi s kazenskim postopkom je namreč civilni postopek zgolj arbitraža in je sodnik zgolj pasivni »arbiter« spora med strankam a. Popolnom a drugače je v kazenskem postopku kot um etno vzpostavljenem ravnotežju med posameznikom in državo. N a tem področju se najprej poka­že, če je tako ravnotežje omajano ali celo porušeno. To izhaja iz dejstva, d a je dejanska enakost strank (torej obdolženca in tožilca) v kazenskem postopku m it oziroma vsaj ni statična kategorija in jo je treba skozi kazenski postopek nenehno um etno vzdrževati, ker gre predvsem za ideal in za problem pribli­ževanja k takemu idealu v smislu utemeljitve sistema na določenih načelih in njihove dosledne perpetualne uporabe, kot na prim er izhaja iz Dworkinove teorije o integriteti prava.10 Glede navedenega je preživela v kazenskem postopku tudi delitev na historične kategorije akuzatornega, inkvizitornega in mešanega postopka, saj gre v sodobni demokraciji prim arno za vprašanje, kako naj se znane kom ponente kombinirajo na način, da se bo enakost šibkejše stranke vzpostavila in ohranjala. Vzpostavitev enakosti pa pom eni vzpostavi­tev subjektivizacije posameznika, torej pojmovanje posam eznika kot subjekta, opremljenega z določenimi temeljnimi pravicami. To pomeni, da je kazenski postopek prvi kazalnik morebitne zamenjave paradigme načelne absolutne vrednosti posameznika kot subjekta v paradigmo njegove objektivizacije in pokoritve utilitarnosti družbene večine. Pri tem pa je kazenski postopek raz­deljen tako na posamezne faze kakor tudi na različne akterje, ki pa medsebojno učinkujejo, in nič ne pomaga še tako vzorna in korektna glavna obravnava, če je predhodni postopek temeljil na policijsko-tožilskih pritiskih, neobveščenosti

9 Zupančič, Pravo in prav, 1990, str. 94 -99 .10 Dvvorkin, Law's Empire, 12. izd., 2001, Str. 219-258.

29

Evolulivna teorija razvoja prava

o pravicah (na prim er nepodaja pouka o pravici do molka in zagovornika), nedostopnosti spisa ali na »kaznovanju« zaradi uveljavljanja svojih pravic (na prim er dokazna prekluzija zaradi uveljavljanja pravice do molka).

Cilj te knjige je torej prek analize kazenskopravnega postopka, zlasti v skrajnih prim erih kaznivih dejanj, ki ogrožajo obstoj dem okratične družbe ko t take, spoznati pom en sodnika in sodstva v dem okratični družbi. Pri tem je vprašanje tudi, do kolikšne mere lahko in naj sodnik zavre večinsko odločanje ter nastopi kot varuh posam eznika in njegovih pravic pred tako imenovano tiranijo večine, ne da bi se sodstvo samo sprem enilo v kasto »razsvetljenih« despotov«.11 V nadaljevanju bo podana teorija, ki omogoča teoretično opredelitev pozitivne vloge sodnika in prava (kot spodbujevalcev m oralnega razvoja in legitim itete) pri razvoju družbe in posam eznika. Pri tem bo poseben poudarek na razm erju med dedukcijo (sklepanje od splo­šnega na posam ično) in indukcijo (sklepanje od posam ičnega na splošno) v smislu nastanka prava ter na vprašanju, ali je pravo deduktivna, induktivna ali induktivno-deduktivna kategorija. N avedeno je tesno povezano z vpra­šanjem, kaj sodnik dejansko počne (ali je dejansko (so)zakonodajalec ali pa zgolj izvrševalec sprejetega prava) in v kolikšni m eri je vezan na zakonsko besedilo v smislu čiste aplikacije ozirom a v kolikšni m eri mu je dopuščena svoboda lastne kreativnosti in s tem pretakanje lastnih videnj in občutij v zadevo, zlasti kar zadeva razlago tem eljnih (ustavnih) človekovih pravic. Skozi tako opredelitev vloge sodnika bo postala jasna tudi slika struk ture kazenskega postopka, ki bi spodbujal ohranjanje enakosti strank v postopku. Navedeno bo zlasti zanimivo s stališča teze zagovora akuzatornega postop ­ka in pripisa absolutne negativne konotacije inkvizitornim elem entom . Ce je nam reč bistvo postopka enakost med strankam a, je lahko vprašljivo, ali teza o strogem zavračanju vseh inkvizitornih elementov (v smislu izvajanja sodne preiskave, iskanja načela m aterialne resnice itd .) vzdrži, glede na to da je enakost strank m it, in ali sodnik v kazenskem postopku (zlasti če m ora sam vsebinsko odločiti in obrazložiti svojo odločitev) res lahko obsta­ja popolnom a pasivni arbiter v smislu civilnega postopka in ali ni m orda

" Tiranija večine je koncep t, ki ga je ko t eden p rv ih analiziral A. de T ocqu ev ille v svoji Dem okracija v A m erik i ter povzel John Stuart M ili v 0 svobodi. Tocqueville, Dem okracija v Am erik i, 1996, knjiga I, Str. 249-252, in kn jiga II, Str. 290, 311-315; M ili, O svobod i, 2003, Str. 137-150.

30

Uvod

mogoča kombinacija akuzatorn ih in inkvizitornih prvin, ki delajo postopek bolj pravičen (na prim er v smislu ohranitve instrukcijske maksime, torej m ožnosti izvajanja dokazov tudi po uradni dolžnosti, omejene z domnevo nedolžnosti in načelom akuzatornosti).

Delo zajema sintezo različnih vidikov, in sicer kazenskega prava, filozofije prava in ustavnega prava, pri čemer sodobna obravnava kazenskega prava, še zlasti kazenskega procesnega prava, brez ustavnega in globljega filozofskega vidika sploh ni mogoča zaradi umeščenosti kazenskega postopka na razpotje med interesi družbe in pravicami posameznika kot ustavnimi kategorijami. Prav zato je bilo pred obravnavo praktičnih primerov delovanja sodstva v skrajnih prim erih kazenskopravne intervencije nujno prej pojasniti dve širši vprašanji v postm oderni družbi, in sicer: a) temeljne razvojne značilnosti posameznika in družbe ter b) iskanje ravnotežja med posam eznikom in družbo. Sele tak temeljni prikaz o posam ezniku in njegovi interakciji z d ru ­gimi v družbi omogoči pojasnitev vloge sodstva v m oderni in postm oderni družbi kot akterja, ki se najde neposredno na točki napetosti pri iskanju tako imenovanega trojnega ravnotežja na način, d a je družba sicer varna, a ohranja tudi pozitivno razvojno kvaliteto ter je hkrati posam eznik vsaj z objektivnega zornega kota obravnavan kot subjekt s pravicami in vrednostjo. Tak predhodni prikaz je nujen, ker sodnik ne opravlja svoje funkcije v limbu neke abstraktne univerzalne in večne pravičnosti, temveč je vpet v prostorske in časovne koor­dinate specifične družbe in okolja, ter je Dvvorkinov popolni sodnik Heraklej (Herkules) mit. To pa pomeni, da tako kot sistem vpliva na druge posam ezni­ke, vpliva tudi na sodnika. Tako bo prikazano, v kolikšni meri je pom em bna njegova umestitev v družbo, k ije dejansko dem okratična (in torej loči tudi med institucionaliziranim delom in civilno d ružbo)12 in izhaja iz koncepta člove­kovih pravic. G re torej za vprašanje oblikovanja sistema, ki sodniku omogoča uporabo »pravilnega prava« v smislu zagotavljanja pravičnosti na eni strani ter spoštovanja demokratičnega procesa, delitve oblasti ter načel zakonitosti

12 Tako Pučnik loči m ed ku ltu ro kot širšim p o jm o m in d ru žb o (instituc ijam i) ko t ož jim po jm om , pri čem er je za dem okra tično d ru žb o nu jno, da to ločitev ohranja in to re j zunaj po lja instituc ij obstaja tu d i po lje c iv ilne družbe in zasebnosti. N asprotno od tega skuša s leherni to ta lita rizem to razliko od prav iti in to re j instituc ijam družbe o m o g o č iti vp o g le d v s leherno sfero posameznika. Pučnik, Kultura, družba in tehno log ija , 2008, str. 211-322.

31

Evolulivna teorija razvoja prava

in pravne varnosti na drugi strani.15 H krati bodo prikazane mogoče negativne usmeritve v zvezi s tako vlogo sodnika kot očitek nedemokratične »vladavine sodnikov« (government by judiciary).14 Pri tem se zastavlja vprašanje, ali pozi­tivne lastnosti sistema, v katerem sodniki prevzemajo vlogo (so)zakonodajalca, odtehtajo njegove napake, torej ali preprečevanje totalitarizm a kot tendence, ki je tudi v dem okratični družbi nenehno latentno prisotna in ki lahko izbruhne v kritičnih okoliščinah (skrajne oblike kriminalitete, gospodarske in finančne krize, nemiri, oboroženi konflikti itd.), odtehta prenos demokratičnega odlo­čanja na (sodne) organe, ki niso podvrženi neposredni dem okratični kontroli in katerih odločanje, če prevzemajo vlogo sozakonodajalca, bistveno posega v koncept večinske demokracije. Pri tem se zlasti postavi vprašanje, kje so meje take »aktivistične« vloge sodišča in do kolikšne mere lahko sodišče »kljubuje« javnem u mnenju in odločitvam. G re tudi za vprašanje, kako opredeliti funkcijo sodnika na način, da slednji postane merilo pravnosti pri premostitvi razko­raka med dejstvi in pravom, torej med norm ativnim in dejanskim, torej kako vzpostaviti sodnikovo avtorefleksivno zavedanje meje, do koder je njegovo odločanje še pretežno racionalno v okviru diskurza, v katerem se prepletajo logika, etika in čustva (in s tem pravičnostno uravnoteženo), ter kje postane nedopustno iracionalno in pristransko.15

13 Dežman, Funkcija sodnika ko t m erilo pravnosti. Zborn ik Pravne faku lte te v M ariboru, št. 1, 2008, Str. 51-67.14 Tako je svo jo k ritiko doktrine ju d ic ia l review naslovil Berger, ki jo prikaže na p rim eru sodne razširitve pom ena in uporabe štirinajstega am andm aja k Ustavi ZDA kot koncep ta z re lativno ozkim do m e tom , kot m u ga je pode lil zakonodajalec, a b istveno razširilo V rhovno sodišče ZDA. Berger, G overnm en t by Judiciary, 2. izd., 1997, str. 457-466.15 Dežm an (op. 13), str. 54-57.

32