SOCIOLOŠKI IN ZDRAVSTVENI VIDIKI UMIRANJA, SMRTI IN … · Čeprav je umiranje del našega ţivljenja, smo vedno začetniki, kadar se znajdemo ob nekom, ki umira. Na umiranje in

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

SOCIOLOŠKI IN ZDRAVSTVENI VIDIKI

UMIRANJA, SMRTI IN ŢALOVANJA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Domainko Tomaţ

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

MENTORICA: prof. dr. Jana Bezenšek, univ. dipl. soc.

SOMENTORICA: viš. predav. mag. Milica Lahe, univ. dipl. org.

TOMAŢ DOMAINKO: SOCIOLOŠKI IN ZDRAVSTVENI VIDIKI UMIRANJA, SMRTI IN ŢALOVANJA

I

POVZETEK

V pričujoči nalogi so predstavljeni sociološki in zdravstveni vidiki umiranja, smrti in

ţalovanja. Namen raziskave je bil ugotoviti različnost ţalovanja glede na spol in načine.

Kot cilje smo si zadali, da predstavimo pojme smrti, ţivljenja, ţalovanja, umiranja in

njegovega doţivetja ter s pomočjo raziskave ugotoviti, kakšno mišljenje ima širša

populacija glede teh pojmov. V raziskavi smo uporabili deskriptivno in analitično metodo

druţboslovnega raziskovanja. Inštrument anketne tehnike je bil anketni vprašalnik, kateri

je bil sestavljen iz 15 vprašanj odprtega in zaprtega tipa. Raziskovalni vzorec je zajemal

110 oseb starih nad 65 let, ki je bil opravljen v društvu upokojencev »Lipa« Rogaševci in v

domu za ostarele »Elizabeta« v Sv. Juriju. Rezultate smo grafično prikazali in interpretirali

ter poskušali povezati z ugotovitvami teoretičnega dela. Na podlagi anket smo ugotovili, da

moški pogosteje zatirajo svoja čustva ţalovanja kot ţenske in da izgubo starejše osebe,

tako moški kot ţenske, prebolijo prej kot izgubo mlajše osebe. Čeprav je umiranje del

našega ţivljenja, smo vedno začetniki, kadar se znajdemo ob nekom, ki umira. Na

umiranje in smrt smo tudi slabo pripravljeni, saj misel na to najraje odrivamo, kot da nas to

ne more doleteti. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu druţine, in so ţe otroci

doţivljali smrt kot nekaj, kar spada k ţivljenju. Zato je kakovost našega ţivljenja odvisna

prav od tega, kako znamo sprejemati dejstvo smrti in kako znamo spremljati umirajoče.

Smrt kot izguba ţivljenja je boleč šok, ki potrebuje ponovno iskanje smisla bivanja, kar je

namen in pomen procesa ţalovanja.

Ključne besede: smrt, umiranje, ţalovanje.


II

ABSTRACT

The thesis discusses the sociological and medical aspects of dying, death and mourning. It

aims to determine any relevance of gender and approaches for the process of mourning.

Our purpose was to define concepts of death, life, mourning, dying, and the perception of

these concepts, and to explore the responses of the wider society to these phenomena. The

research is based on a descriptive and analitical method of social sciences research. A

survey questionnaire was used composed of 15 open and closed format questions. The

statistical sample included 110 individuals over 65 years of age, who has benn in the

Association of Pensioners "Lipa" Rogaševci and the home of the old »Elizabeta« in Sv.

Jurij. The results were presented in graphics and interpreted with regard to the theoretical

background. The surveys show that men are more likely to oppress their grief than women,

and that people, regardless of gender, cope better with the loss of an elderly than with the

death of a younger person. Even though death is an integral part of life, we never quite

know how to deal with this fact of life. We are never trully prepared for dying and death

and we never embrace it, as if trying to deny that it is inevitable. In the past, people used to

die at home, surrounded by their closest family, so children could perceive death as part

and parcel of the circle of life. Embracing death and being there for our loved ones to help

them cope with dying essentially affects the quality of life.

Death and loss of life is a devastating experience which drives us to re-examine the

purpose of our existence, and in that lies the importance of mourning.

Key words: death, dying, mourning.


III

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 ŢIVLJENJE ...................................................................................................................... 4

2.1 Vrednote ţivljenja ........................................................................................................ 5

3 UMIRANJE ....................................................................................................................... 8

3.1 Oblike umiranja ........................................................................................................... 8

3.2 Zakaj nekdo umre ........................................................................................................ 8

3.3 Spremljanje umirajočega ............................................................................................. 9

3.4 Vloga medicinske sestre pri umiranju ........................................................................ 14

4 ŢALOVANJE ................................................................................................................. 17

4.1 Stopnje oziroma koraki ţalovanja .............................................................................. 24

4.2 Doţivetje umiranja ..................................................................................................... 27

4.3 Različni načini izgube bliţnjih .................................................................................. 32

5 HOSPIC ........................................................................................................................... 34

6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ........................................................................ 39

6.1 Namen ........................................................................................................................ 39

6.2 Cilji ............................................................................................................................ 39

6.3 Hipoteze ..................................................................................................................... 39

6.4 Materiali in metode dela ............................................................................................ 40

6.5 Raziskovalni vzorec ................................................................................................... 40

6.6 Raziskovalno okolje ................................................................................................... 40

6.7 Etični vidik ................................................................................................................. 40

6.8 Predpostavke in omejitve raziskave ........................................................................... 40

7 REZULTATI RAZISKAVE .......................................................................................... 41

8 RAZPRAVA .................................................................................................................... 55


IV

9 SKLEP ............................................................................................................................. 57

LITERATURA .................................................................................................................. 59

ZAHVALA

PRILOGE

- Anketni vprašalnik ....................................................................................................... 1

- Soglasje in dovoljenje .................................................................................................. 5


V

KAZALO TABEL

Tabela 1: Število anketirancev glede na spol ..................................................................... 41

Tabela 2: Število anketirancev glede na starost .................................................................. 42

Tabela 3: Število anketirancev glede na izobrazbo ............................................................ 43

Tabela 4: Število anketirancev glede na to, ali se jim zdi ţalovanje dolgotrajen proces ... 44

Tabela 5: Število anketirancev glede na to, ali se moški teţje sprijaznijo z izgubo ljubljene

osebe kot ţenske ................................................................................................................. 45

Tabela 6: Število anketirancev glede na to, zakaj moški skrivajo čustva ţalovanja .......... 46

Tabela 7: Število anketirancev glede na to, ali se z izgubo starejše osebe sprijaznimo prej,

kot z izgubo mlajše osebe ................................................................................................... 47

Tabela 8: Število anketirancev glede na to, zakaj se z izgubo starejše osebe sprijaznimo

prej, kot z izgubo mlajše osebe ........................................................................................... 48

Tabela 9: Število anketirancev glede na to, ali smrt svojega otroka najteţje prebolimo ... 49

Tabela 10: Število anketirancev glede na to, ali z nošenjem črnine pokaţemo spoštovanje

do pokojne osebe ................................................................................................................ 50

Tabela 11: Število anketirancev glede na to, koliko časa naj bi se nosilo črnino ............. 51

Tabela 12: Število anketirancev glede na to, ali so ţe slišali za slovensko društvo

HOSPIC .............................................................................................................................. 52

Tabela 13: Število anketirancev glede na to, ali bi se v primeru smrti bliţnjega obrnili na

slovensko društvo HOSPIC ................................................................................................ 53

Tabela 14: Število anketirancev glede na to, zakaj bi se v primeru smrti bliţnjega obrnili na

slovensko društvo HOSPIC ................................................................................................ 54

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Prikaz števila anketirancev glede na spol ............................................................... 41

Graf 2: Prikaz števila anketirancev glede na starost ........................................................... 42


VI

Graf 3: Prikaz števila anketirancev glede na izobrazbo ..................................................... 43

Graf 4: Prikaz števila anketirancev glede na to, ali je ţalovanje dolgotrajen proces .......... 44

Graf 5: Prikaz števila anketirancev glede na to, ali se moški teţje sprijaznijo z izgubo

ljubljene osebe kot ţenske .................................................................................................. 45

Graf 6: Prikaz števila anketirancev glede na to, zakaj moški skrivajo čustva ţalovanja ... 46

Graf 7: Prikaz števila anketirancev glede na to, ali se z izgubo starejše osebe sprijaznimo

prej, kot z izgubo mlajše osebe ........................................................................................... 47

Graf 8: Prikaz števila anketirancev glede na to, zakaj se z izgubo starejše osebe

sprijaznimo prej, kot z izgubo mlajše osebe ....................................................................... 48

Graf 9: Prikaz števila anketirancev glede na to, ali smrt svojega otroka najteţje

prebolimo ........................................................................................................................... 49

Graf 10: Prikaz števila anketirancev glede na to, ali z nošenjem črnine pokaţemo

spoštovanje do pokojne osebe ............................................................................................ 50

Graf 11: Prikaz števila anketirancev glede na to, koliko časa naj bi se nosilo črnino ........ 51

Graf 12: Prikaz števila anketirancev glede na to, ali so ţe slišali za slovensko društvo

HOSPIC .............................................................................................................................. 52

Graf 13: Prikaz števila anketirancev glede na to, ali bi se v primeru smrti bliţnjega obrnili

na slovensko društvo HOSPIC ........................................................................................... 53

Graf 14: Prikaz števila anketirancev glede na to, zakaj bi se v primeru smrti bliţnjega

obrnili na slovensko društvo HOSPIC ............................................................................... 54


1

1 UVOD

Če pogledaš okrog sebe, vidiš doma ali na vrtu veliko ţivih bitij. Vsako je bilo rojeno in bo

nekega dne tudi umrlo. Celo drevo, ki je ţivelo na stotine let, bo morda nekega dne izruval

veter in bo umrlo (Levete, 1998, str. 5).

Ţivljenje je kakor partija pokra, nikdar ne veš, kaj nam bo dan prinesel. Danes sonce, jutri

deţ. Vsi smo se v ţivljenju ţe velikokrat vprašali, kaj je namen in smisel našega ţivljenja.

Od kod smo prišli? Kam gremo? Zakaj ţivimo? Veliko religioznih sistemov ima svojo

filozofijo o smislu in namenu ţivljenja, vendar za vsemi ne more biti nič drugega kot ena

sama nespremenljiva resnica, ki ni ne sistem, ne religija, temveč neka najbolj preprosta in

hkrati najbolj kompleksna pot realiziranja naših najvišjih potencialov.

Ko se rodimo, se rodimo v ţivljenje, pa tudi v smrt. Ko rastemo, rastemo v ţivljenje,

obenem rastemo tudi v smrt. Ko ţivimo, obenem umiramo. Vsak dan smo bliţe smrti,

čeprav je ta morebiti še daleč pred nami (Trstenjak, 1993, str. 9).

Zakaj tema smrti, umiranja in ţalovanja? Preprosto, ker ni dovolj prisotna, pa bi morala

biti. Tema se tiče vsakogar, vsi bomo enkrat umrli in vsakomur izmed nas nekdo umre.

Poiskati ţelimo načine, kako se predvsem starejša populacija sooča s to tematiko in kako

različno ţalujemo moški in ţenske.

V naši kulturi smo ljudje naučeni svoja čustva bolj skrivati kot izraţati. Posebej moški, ki

ostanejo bolj »trdni« kot ţenske. Razlika v izkazovanju čustev med moškim in ţensko ni

samo privzgojena, ampak tudi vrasla v telo in moţgane. Ţenske imajo bolj razvit center za

čustva, medtem ko moški večjo kontrolo nad svojimi čustvi in mišljenjem.

Nedvomno nas besede kot so umiranje, smrt, ţalovanje zelo pretresejo. Ob izgubi bliţnjega

se nam začnejo porajati raznovrstna vprašanja: Ne je to mogoče? Ne, to ni res!! Vsak

človek se zamisli, si predstavlja, kje je smisel ţivljenja, o minljivosti, posmrtnem ţivljenju.


2

Kadar izgubimo koga izmed bliţnjih, prekinjene čustvene vezi puščajo globok občutek

ţalosti in praznine. Prav ta občutek pa marsikdo izmed nas teţko premaga. Ţalost nič ne

izbira. Ţalovanje je izkustvo, ki ga ne razumemo v celoti, dokler ga sami ne izkusimo

(Bauman, 2001, str. 10).

Umiranje je eden najbolj človeških trenutkov v ţivljenju. Ljudi je strah minljivosti in

umiranja. To je najbrţ eden najgloblje zakopanih strahov, katerega je teţko izkoreniniti. V

naši druţbi je smrt nekaj nedobrodošlega. Cenimo mladost, lepoto, energijo, preziramo pa

starost, umrljivost in s tem tudi smrt. V sodobnem času je smrt postala sinonim za šibkost,

poraţenost.

Premalo se zavedamo svoje minljivosti na različnih nivojih. Dostikrat veliko stvari

preloţimo na jutri, a ta jutri se velikokrat ne zgodi več.

Tolikokrat smo opozorjeni, kako se vse lahko konča ţe jutri, a vseeno to edinstveno misel

»odrivamo« stran, ker se je preprosto bojimo.

Umiranje in z njim tudi smrt sta druţbena procesa, ki se mu tako posameznik kot tudi

druţba ne moreta izogniti. O smrti zasledimo različne razlage, vsem pa je skupno

razumevanje smrti kot prenehanje ţivljenjske dejavnosti celotnega organizma in dokončna

ustavitev ţivljenjskih procesov. Druţba in okolica različno vplivata na proces umiranja,

smrti in ţalovanja. V preteklosti so ljudje večinoma umirali doma, kjer so jim v najteţjih

trenutkih ob strani stali svojci. Dandanes pa večina ljudi svoje zadnje dni preţivi v

bolnišnicah, kjer pa vlogo svojcev zamenja zdravniško in negovalno osebje. Pri tem je zelo

pomembna psihološko-duševna podpora, empatija in komunikacija s strani svojcev ter

zdravniško-negovalnega osebja.

Sociološki vidik proučevanja zdravja poudarja, da definicija bolezni in zdravja ni povezana

samo s fiziološkimi dejavniki, temveč, da je za razumevanje zdravja in bolezni nujno tudi

razumevanje druţbenih in kulturnih dejavnikov (Bezenšek, 2007, str. 7). To, da je zdravje

močno povezano z druţbenimi dejavniki, kaţe ţe dejstvo, da socialno - ekonomski poloţaj

posameznika in razmere v katerih ţivi, pomembno vplivajo na njegovo zdravje ter na


3

odnos do zdravja. Socio - kulturni dejavniki vplivajo na stališča, prepričanja in na vedenje

ljudi, ki pa so povezani z zdravjem, boleznijo ter smrtjo.

Nihče ne umira sam, saj je v ta proces vključena tudi njegova druţina. Umirajoči človek

potrebuje predvsem to, da ni sam in da ga ne boli., hkrati pa si ţeli tudi dobre nege in to, da

z njim ravnamo do konca človeško in dostojanstveno. Umirajoči ob sebi potrebuje človeka,

ki z njim upa, ki je z njim odkrit in mu omogoči, da lahko spregovori o sebi (Klevišar,

1994, str. 30).

Medicinska sestra je vključena v bolnikove posebne misli in dejanja, ko se le ta sooča z

neizbeţno smrtjo. Spoštovanje ţivljenja pomeni tudi sprejemanje naravnega procesa

umiranja in smrti. Prepoznavanje in razumevanje telesnih in čustvenih sprememb je nujno

za pomoč in strokovno delo. Pogoj za to je dobra komunikacija, ki doda kakovost delu in

prispeva k večjemu zadovoljstvu ter dobrim medosebnim odnosom med bolniki in

zdravstveni delavci. Vloga medicinske sestre ob umirajočem bolniku je predvsem lajšanje

bolečine, psihosocialna podpora bolniku, opora ob oskrbi, občutek varnosti ter priprava na

slovo in ţalovanje.


4

2 ŢIVLJENJE

Kaj je tisto, kar nas ţene, da se zjutraj zbudimo, pripravimo na nov dan in zvečer zaspimo?

Zakaj sonce zjutraj vzhaja in se zvečer skrije? Zakaj zvečer pride luna in se zjutraj skrije?

Taoisti pravijo, da je v namenu iskanja resnice potrebno opustiti vprašanje, da bi doţiveli

odgovor. Ko to naredimo, ne samo da ugotovimo, temveč tudi spoznamo in neposredno

doţivimo odgovor, naravni proces za ohranjanje narave in ţivljenja, ki nam je kot tak

koristen in ga lahko uţivamo. V današnjem času preveč razmišljamo, saj nas je na to

pripravil šolski sistem. Včasih ljudje niso imeli ne televizije, ne računalnikov, so pa zato

bili veliko bolj povezani z naravo. Ker niso imeli nobenega znanja, so se morali učiti iz

narave. Da bi lahko preţiveli, so morali razumeti njene zakone. Kadar niso pridelovali

fizične hrane, so pridelovali duhovno; ko niso delali na polju, so se lahko v miru obračali

vase in meditirali. Ugotovili so, da se v njih pretaka nek topel in prijeten val. Ob njegovem

raziskovanju so ugotovili, da bolj ko čutijo ta notranji val, bolj so zdravi, lepše jim je in

več lahko delajo. Tako so skozi lastno uţivanje spoznali zakone lastne narave, moč

kultiviranja ţivljenjske energije ter smisel svojega obstoja.

Kakor noč k dnevu, večer k jutru, jesen k pomladi, k ţivljenju spada smrt. S smrtjo se

ţivljenje konča. Z njo se nepreklicno neha ţivljenjsko obdobje, medsebojni odnosi.

Zaprejo se vsa vrata, ki se ne bodo nikoli več odprla. Iz smrti ni nikakršne vrnitve v tukaj

in zdaj. Človeško ţivljenje je nepovrnljivo, ţene ga naprej. Ţene ga proti večji zgoščenosti,

proti polnosti bivanja. V tem smislu je primerjava med rojstvom in smrtjo zelo prepričljiva,

saj gre človek skozi ozki prehod porodnega kanala v novo prostost in prostranskost, v

večjo ţivljenjsko kakovost.

Nihče, ki je prestopil prag smrti, se ne more vrniti. Ta dokončnost, ta neobrnljivost daje

smrti resnobo. V ţivljenju je marsikaj, kar je mogoče ponoviti, preizkusiti. Smrt je nekaj

drugega. Je dejstvo s posledicami, ki jih ni mogoče izničiti. Smrt je enkratna in nihče je ne

more preizkusiti. To nas plaši in nam vliva strah, saj si radi ob vsem, kar v ţivljenju

načrtujemo, česar se lotevamo in za kar se odločamo, pustimo odprta vrata za morebitno

vrnitev. Na koncu ţivljenja pa ni nobene vrnitve več, nobenega izmikanja, nobenega bega.

Vsak od nas se mora sprijazniti s smrtjo in z njeno dokončnostjo.


5

Človek vse ţivljenje ravna tako, kakor da gre ţivljenju naproti, čeprav v resnici gre vsak

dan »smrti naproti«. Vsak dan ima manj ţivljenja pred seboj in večjo gotovost smrti v sebi.

Tega se ne zavedamo prav, zavedamo se lahko samo ţivljenja, in sicer svojega. Smrti, se

pravi, kar ni ţivo in navzočno v nas, tega se res ne moremo zavedati. Ljudje se izogibamo

smrti in beţimo pred njo.

2.1 Vrednote ţivljenja

Naše ţivljenje je potovanje od cilja do cilja. Le redkokdaj imamo čas, da se ustavimo,

pogledamo nazaj, naredimo obračun in si zarišemo pot naprej. Zaradi številnih ciljev dan

prehiteva noč. Zdi se nam, da sploh ni časa za najbliţje, nimamo ga pa niti sami zase.

Vrednote pomagajo k uspehu, odvračajo svet od sebičnosti in samovšečnosti. So ograja na

naši poti, da se je oprimemo, da ne pademo, da ne zaidemo.

Človek ne ţivi samo od kruha, ţivi tudi od vrednot. Brez teh je ţivljenje prazno, prihodnost

meglena, skupnost nepovezana. Ţivljenjske vrednote so tiste, ki osmišljajo naše ţivljenje.

So steber, na katerem svoje ţivljenje gradimo.

Vrednota je cilj, smernica, smisel ţivljenja, smisel kvalitetnega ţivljenja. Nekaj vrednega

čemur skušaš slediti. Vrednota je nek realni pojem, ne nek ideal ali iluzija. Tudi druţba

mora obvezno imeti vrednote, sicer je kaos, revolucija, anarhija, propad, barbarstvo.

Vrednote dobi skoraj vsak otrok od staršev, kasneje jih pobira od vrstnikov, od prijateljev,

od druţbe.

Ţivljenje je temeljna vrednota. Je dar, s katerim ne ravnamo po mili volji, temveč

odgovorno. Prejeli smo ga od staršev, starševsko ljubezen in vlogo pa imamo za nekaj

plemenitega in etičnega. Dejanja, kot so samomor, ogroţanje lastnega ţivljenja ali ţivljenja

drugih, razne zasvojenosti, doţivljamo kot nekaj bolečega in negativnega, varovanje in

spoštovanje ţivljenja pa kot izraz človečnosti, humanosti druţbe. Vsi, ki smo danes na

planetu Zemlja smo torej obdarovani z ţivljenjem. Vprašanje je kako ga dojemamo. Kot

breme? Kot izziv? Kot našega dolţnika? Kot nekaj samoumevnega? Ne glede na razlike v

našem dojemanju pa je dejstvo, da je za vse nas nekdo poskrbel, ko smo potrebovali


6

oskrbo, in nas opremil za samostojno ţivljenje. Torej je na začetku samostojnosti

hvaleţnost in nekak dolg, da tako skrb posredujemo naprej, ker je lepo deliti dobre stvari z

drugimi. Najbrţ je nesporno tudi dejstvo, da se nihče od nas ni sam ustvaril, niti si ni

določil svojih lastnosti ali okoliščin, v katerih se bo rodil. Torej moramo veliko dejstev, ki

so sestavni del našega ţivljenja, preprosto sprejeti. Če so nam ta všeč, je to lahko, veliko

teţje pa je, če se nam zdi, da bi moralo biti kaj drugače. V obeh primerih si je nesmiselno

pripisovati zasluge ali pa krivdo za ugodne ali neugodne okoliščine. Kar pa naj bi človek

na svoji ţivljenjski poti prevzel nase, je odgovornost za svoja dejanja, za svoje odločitve, s

katerimi vpliva tako nase kot na soljudi oz. okolico. Za pametne odločitve so potrebni

znanje, modrost in rast v ljubezni. Za srečno in uspešno ţivljenje pa so potrebni osrečujoči

odnosi in smiselno delo, kar vse gradi človeka v vseh treh razseţnostih. Dobra novica je,

da smo svobodni, da lahko izbiramo.

Svet bolj kot kdajkoli prej potrebuje, da razmišlja o pozitivnih vrednotah, ki nam pomagajo

ţiveti polno ţivljenje. Negativizem nas duši, ne vodi nas nikamor. Z optimizmom

povezujemo sonce. Če si optimistično naravnan, vidiš in najdeš izhod, rešitev. Vrednote

niso razkošje, ampak so nujnost. So izjemno pomembne, ker nam krojijo vsakdanjik. Če

smo prijazni, humani do ljudi, dobrotljivi in ambiciozni, potem lepše ţivimo sami in lepše

ţivijo tudi ljudje, ki nas obkroţajo. Včasih na to kar pozabimo in če zlasti pred otroki

govorimo o vrednotah in jih učimo, moramo paziti, da tudi sami tako ţivimo. Dandanes pa

smo precej nestrpni do soljudi in tako ambiciozni, da pohodimo vse, ki gredo mimo nas,

pred nami in za nami, skratka, ne pazimo na sočloveka.

Vsaka vrednota je pomembna v določenem obdobju. Ko si bolan, je zdravje

najpomembnejše. Ko te doleti nekaj hudega v ţivljenju, je pomembna dobrodelnost ljudi.

Zelo pomembno je tudi spoštovanje, ker vključuje več vrednot. Pogosto ne spoštujemo niti

sebe dovolj, kaj šele druge. Tudi pozitivna samopodoba je izjemno pomembna. Če nimaš

rad sebe, če se ne spoštuješ, potem si slab oče oz. slaba mati, slab sodelavec, slab prijatelj,

kajti, vedno ti nekaj manjka, si nezadovoljen in kot tak ne moreš biti uspešen.

Vrednote so pomemben sestavni del vsake kulture. Osebne vrednote odraţajo naš odnos do

ţivljenja in sveta okoli nas ter vodijo naše vsakodnevne odločitve. Vendar je usoda


7

posameznika vselej povezana tudi s splošnimi druţbenimi vrednotami, ki povezujejo

soljudi. Osebne vrednote so globoko zakoreninjeni standardi, ki vplivajo na skoraj vsak

vidik naših ţivljenj.

Najpomembnejše vrednote mladih so zdravje, druţinsko ţivljenje in resnično prijateljstvo.

Vrednote so opredeljene kot del širših druţbenih prepričanj o tem, kar je dobro in zaţeleno.

Odvisne so torej od odnosov z ljudmi in od okolja v katerem ţivimo. Nekatere vrednote

nam na vsakem koraku vsiljujejo mediji, odvisne pa so tudi od starosti, spola, izobrazbe in

od tega, kako si zamišljamo svojo prihodnost.

Vendar pa moramo najprej poudariti, da vrednote niso porabniško blago, ki bi si ga lahko

naročali po potrebi in poljubni odločitvi. Vrednote so vrednote samo tako dolgo, dokler jim

priznavamo, da z njimi ne moremo manipulirati in jih poljubno spreminjati. Če pa

postanejo porabniško blago, ki si ga po individualnih ţeljah in potrebah izbiramo,

sprejemamo, odlagamo in zamenjujemo, niso več vrednote v pravem pomenu besede, vsaj

ne v tistem smislu, da bi lahko z njihovim uresničevanjem naše ţivljenje postajalo bolj

smiselno in bolj vredno, torej da bi dajale našemu ţivljenju smisel in vrednost. Vrednote, o

katerih govorimo, so tiste zadnje vrednote, ki ne morejo biti porabljene kot sredstvo za kaj

še višjega in bolj odločilnega. Zato govorimo tukaj predvsem o vrednotah, ki so povezane

z vrednoto dostojanstva sleherne človeške osebe. Druge vrednote, ki so prav tako legitimne

in potrebne, kot na primer biološke vrednote ţivljenja in zdravja ter dobrega telesnega

počutja, so vrednote samo tedaj in zato, ker vodijo k najvišjim, se pravi moralnim

vrednotam dostojanstva človeške osebe.


8

3 UMIRANJE

3.1 Oblike umiranja

Umiranje lahko pojmujemo kot končni produkt staranja. Razlikujemo tri oblike umiranja:

psihološko, sociološko in biološko. S staranjem smo počasi potisnjeni na rob druţbe in

izgubljamo številne osebne stike, kar pomeni obliko osebnega, psihološkega umiranja.

Sčasoma pride do druţbene izolacije, kar pomeni sociološko smrt. Na koncu pa sledi

biološka smrt (Pahor, 1999, str. 72).

Umiranje pojmujemo kot postopno razpadanje socialnih odnosov, povezano s povečano

odvisnostjo. Umiranje spremljajo stopnje zanikanja, jeze, ţalosti… povezano s čustvi in

socialnimi stiskami (Kendič et al., 2005, str. 8).

3.2 Zakaj nekdo umre

»Zakaj nekdo umre?« je vprašanje, ki ga ponavadi zastavljajo otroci. Odgovori na to

vprašanje so teţki, velikokrat boleči, sploh če izvirajo iz nedavne smrti koga od bliţnjih.

Toda otrokom smo dolţni odgovoriti na ta vprašanja in jim tudi razloţiti, kam gredo ljudje,

ko jih več ni. Kajti z bolečino ob izgubi ljube osebe ali ţivali se bodo otroci prej ali slej

srečali. Zelo pomembno je, da otroku na njemu razumljiv način povemo vse tisto, kar je

res. Prilagoditi se je treba njegovi starosti in sposobnosti dojemanja, a mu obenem vsako

stvar jasno povedati.

Odgovori na to, kaj je smrt in zakaj do nje pride, so odvisni tudi od tega, kako se je ta v

druţini pripetila. Če je v hiši teţka bolezen, je zelo pomembno, da je otrok od vsega

začetka vključen v dogajanje ob oskrbi bolnika. Čim več stvari mu je treba razloţiti in

odgovarjati na njegova vprašanja. Za kaj je neka cevka ali čemu sluţi aparat? Otroku naj

postane jasno, da so ti pripomočki in vse, kar delamo bolni, umirajoči osebi v pomoč. Prav

tako mu je treba razloţiti, da gre za tako hudo bolezen, da bolnemu ne morejo pomagati

niti svojci z vso svojo ljubeznijo niti zdravniki. Poudariti moramo razliko med otrokovo

laţjo boleznijo, s katero se vsake toliko spopada sam, in tisto veliko, teţko, da se ne bi


9

potem bal vsakega svojega prehlada. Seveda se potem porajajo vprašanja, zakaj človek

tako hudo zboli. Biti moramo realni in otroku povedati, da včasih vemo, zakaj nekdo zboli,

včasih pa dejansko ne vemo.

Vzroki smrti so različni. Najpogostejši vzrok smrti je teţka, neozdravljiva bolezen.

Nekaterim ljudem tudi zdravila ne pomagajo, ker so prehudo bolni, da bi lahko ozdraveli.

Eden izmed vzrokov so pa tudi številne nesreče. Nesreča lahko doleti tudi zdrave ljudi.

Ljudje umirajo v avtomobilskih nesrečah ali v naravnih ujmah, npr. v poplavah. Nesreča

lahko doleti tako mladega kot starega človeka. Vzrok smrti pa je tudi starost. Tudi po

dolgem, zdravem in srečnem ţivljenju se telo utrudi in nazadnje preneha delovati. Toda ne

glede na vzrok smrti, so ljudje ţalostni, kadar umre nekdo, ki so ga imeli radi.

3.3 Spremljanje umirajočega

Čeprav je umiranje del našega ţivljenja, saj mu nihče izmed nas ne more uiti, smo vedno

začetniki, kadar se znajdemo ob nekom, ki umira. Na umiranje smo tudi slabo pripravljeni;

misel nanj najraje odrivamo, kot da nas to ne more doleteti. Zato je kakovost našega

ţivljenja odvisna prav od tega, kako znamo spremljati umirajoče in kako se od pokojnih

poslavljamo.

V spremljanju umirajočega in njegove druţine pride morda bolj kot kdajkoli drugod do

izraza duhovnost človeka, ki je ob bolniku. Ljudje vedno ţelijo recepte: kaj naj rečem,

kako naj se vedem, kaj naj storim, da bo prav. V duhovnosti receptov ni. Duhovnost je

pravzaprav trdo delo, delo na sebi, delo brez konca. Vsak mora zavestno hoditi svojo

enkratno pot. Izkušnje drugega človeka so nam lahko zelo dragocene, nam morda odprejo

nek pogled, da jasneje vidimo svojo pot.

Potrebno je razlikovati med duhovnim spremljanjem in duhovnostjo spremljanja. Ko

govorimo o duhovnem spremljanju, je prav, da razlikujemo med religioznimi in duhovnimi

potrebami. Religiozni ljudje imajo religiozne potrebe, obiskujejo sveto mašo, gredo k

obhajilu ter spovedi.


10

Pri umirajočih lahko zelo hitro spregledamo, da gre pravzaprav za izničenje, za

dezintegracijo telesa in duha. Smrt je nekaj zelo teţkega, nekaj zelo samotnega. Ko se

pojavi bolezen, se polasti človeka eksistenčni strah. S smrtjo se srečamo vedno sami.

Pomembno je, da pustimo bolnike umreti tako, kot si ţelijo, in ne kot si mi predstavljamo,

da naj bi umirali.

Spremljanje umirajočih vključuje skrb za bolnika in svojce. Oboji potrebujejo dobro

telesno in psihosocialno oskrbo. To lahko zagotavlja samo multidisciplinarni tim: sestre,

zdravniki, socialni delavec in pa tudi duhovnik. Sliši se preprosto in prepričljivo, toda

resničnost v bolnišnici je drugačna, skrbijo za bolnika in ne za njegovo druţino, skrbijo za

telesne teţave in ne za duševne. Umiranje in smrt ne nastopita v trenutku, ampak sta del

procesa, ki poteka v različnih stopnjah. Bolniki oz. njihovi svojci potrebujejo v vsaki

posamezni stopnji naklonjenost. Najvaţnejše je, da skrbimo za celega človeka, za telo,

duha in dušo.

Klevišar (1999, str. 9) opozarja na pet stopenj umiranja in smrti:

- terminalni stadij bolezni,

- zadnje ure,

- trenutek smrti,

- oskrba trupla,

- skrb za ţalujoče.

Terminalni stadij bolezni

Terminalni stadij bolezni je medicinski izraz za aktivno, napredujočo bolezen, ki je

neozdravljiva in vodi v smrt. Bolnik postaja v tem obdobju vedno bolj odvisen od pomoči

in oskrbe. Sooča se s spremljevalnimi simptomi bolezni, kot so bolečina, slabost,

spremenjena telesna podoba… Pojavlja se tudi fizična in psihična izčrpanost, občutek

nemoči in nezmoţnost vplivanja na dogajanje okoli sebe (Brumec in Vindiš, 2009, str. 23).


11

Zadnje ure

Ob napredovanju bolezni druţina počasi sprejema neizbeţnost smrti in se pripravlja na

proces slovesa. Večkrat je to dogajanje druţno - vsa druţina se skupaj z bolnikom

pripravlja na smrt. Poti sprejemanja so lahko pri druţinskih članih različne, skoraj vedno

pa je bolnik korak pred vsemi. Kjer je v druţini pristna komunikacija, je to obdobje

slovesa, sprave, odpuščanja in velike medsebojne povezanosti. To je obdobje izpuščanja in

prepustitve tako za bolnika kot za svojce. Zadnje ure, se pravi čas tik pred smrtjo, je boleč

in teţak tako za svojce kot tudi za bolnika samega.

Trenutek smrti

Po prehodu skozi omenjeni dve fazi, ki se odvijejo ţe pred klinično smrtjo, sledi sam

trenutek smrti. Odvisno od tega, ali se s telesno smrtjo vse konča ali pač ne, lahko

govorimo o dokončnosti ali pa le o prehodu. Zaznavanje trenutka smrti s strani

umirajočega ne sovpada nujno s klinično smrtjo, saj nekateri, sicer redki primeri

dokazujejo, da človeško telo lahko preţivi tudi potem, ko je nekaj časa ţe klinično mrtvo.

Medicinska razlaga pravi, da se procesi zaznavanja umirajočega iztečejo, še preden človek

doţivi klinično smrt. To pa zaradi tega, ker naj bi moţgani za uspešno zaznavanje

potrebovali še kar nekaj energije, ki je ob klinični smrti pač zmanjka. Seveda je veliko

vprašanje, v kaj se izteče zaznavanje. Morda v črnino, tišino in ne-čutenje, ali pa morda v

belino in naključno polnost najrazličnejših zvokov in čutenja. Trenutek smrti ni vedno

naprej določen in ga je teţko predvideti (Jug, 2009).

Oskrba trupla

Ko zdravnik potrdi smrt, moramo umrlega urediti z vsem spoštovanjem. Pogosto ţelijo

umrlega videti svojci pred ali po oskrbi. Svojcem moramo omogočiti, da se od njega

poslovijo.


12

Skrb za žalujoče

Zelo pomembna je dobra, odkrita in druţini naklonjena komunikacija med vsemi

zdravstvenimi in drugimi sluţbami, ki se vključujejo v druţino. Pomembno je vključevanje

vseh druţinskih članov. Posebno pozornost namenjamo otrokom, ki se soočajo in

doţivljajo umiranje in smrt v druţini. Ob smrti nudimo sočutno prisotnost z upoštevanjem

spoštovanja načina slovesa in enkratnosti ter hkrati različnosti reakcij posameznih

druţinskih članov. Z druţino ostajamo kot sočutni poslušalci, saj ţelijo biti le razumljeni in

sprejeti z njihovim lastnim načinom ţalovanja (Brumec in Vindiš, 2009, str. 22) .

Piramida človekovih potreb po Maslowu predstavlja kot osnovno fiziološke potrebe,

odpravljanje bolečin in drugih bolezenskih simptomov. Zatem jim sledi potreba po

varnosti, kar v našem kontekstu pomeni, da ni potrebe, da človek takoj umre (Klevišar,

1999, str. 9). Zato moramo ljudem pomagati ţiveti z zavestjo o tem, da morajo umreti, in

se vendar počutiti tako varne, kot je le mogoče v danem trenutku. Naslednja in zelo

temeljna potreba je, da je človek ljubljen. Ljudem, ki so sami, moramo dati občutek, da

pripadajo naši lastni druţini. Potreba po spoštovanju pomeni, da smo kot oseba dragoceni.

Ljudje, ki so zelo bolni, ki so inkontinentni, imajo zelo nizek občutek lastne vrednosti.

Imamo pa seveda tudi kognitivne potrebe, ker smo misleči ljudje. Vedeti moramo, kaj se z

nami dogaja in potrebujemo razlago v jeziku, ki ga lahko razumemo. Umirajoči imajo tudi

estetske potrebe, hrepenijo po stvareh, ki so lepe. Na vrhu potreb sta pa kreativnost in

duhovnost. Čeprav je to najvišja potreba, ni temeljna potreba. Ko ima človek bolečine, je

lačen ali zaprt, je duhovnost sicer pomembna, vendar so temeljne potrebe močnejše.

Spremljanje z molčečo bližino

Skupna pot z ljubljenim človekom, ki ga spremljamo skozi zadnji odsek njegovega

ţivljenja, je za umirajočega blagodejno, za spremljevalca pa darilo. Vendar darilo, ki se ga

človek zave šele kasneje, še posebej, ker v tistem trenutku to dojema bolj kot bolečo

nalogo kakor pa kot osrečujoče darilo. Oba, tako kot umirajoči in njegov spremljevalec,

sta v tej situaciji skrajno obremenjena. Spremljanje je v končni fazi v vsakem primeru

polno trpljenja. Pri tem gre predvsem za to, da je nekdo, ki umirajočemu veliko pomeni,


13

prisoten in blizu, ponavadi brez besed. Od spremljevalca umirajoči ne pričakuje dejanj,

pričakuje njegovo budno pozornost. To je zelo huda zahteva, saj se je veliko laţje izkazati

v različnih dejavnostih. Praviloma terja od nas manj napora, če damo bolniku hrano ali

pijačo, če ga umijemo ali mu vsaj poravnamo posteljo. Treba je vztrajati v hrepenečem,

nemem pričakovanju odrešenja. Šele to pozorno molčanje spričo skrivnosti smrti in

vstajenja nas napravi sposobne, da krepimo umirajočega s poţivljanjem vere (Nemetschek,

2000, str. 14).

Krepitev s poživljanjem vere

V veliko pomoč je, če bliţnji človek poskuša izraziti z besedami kaj od tistega, kar se

dogaja v umirajočem. Hudo bolni in umirajoči človek tega sam ne zmore več. Zato ostaja s

povodnijo misli in strahov osamljen in prepuščen sam sebi, kar mu še pa povečuje

bolečine. Za tak poskus je potrebna medsebojna ljubezen, obenem pa mora biti

spremljevalec sočuten in zelo obziren. Truditi se mora, da ne ostane le pri tistem, kar

umirajoči občuti kot tesnobo, skrb in bojazen, ampak da seţe z razmišljanjem dlje, da

prede to misel dalje proti cilju. Ko spremljevalec umirajočega vodi naprej, sam sebe

izpostavi kot vernega človeka. Umirajočemu omogoča, da z njim deli vero, upanje in

ljubezen. Kot otrok v začetku ţivljenja je tudi umirajoči na koncu ţivljenja odvisen od

soljudi. Z umirajočim je potrebno govoriti počasi in razločno (Nemetschek, 2000, str. 17).

Pomiritev z znanimi molitvami

Umirajočemu, ki se vse manj jasno zaveda svoje nebogljenosti, utrujenosti in strahov, je

mogoče biti v veliko pomoč tudi tako, da mu počasi ponavljamo kratke, vsebinsko bogate

izreke ali molitve iz Svetega pisma. Medtem ko spremljevalec umirajočega izgovarja take

stavke, bolj in bolj prehaja v molitev. To je trenutek, ko oba skupaj začutita potešitev ob

zaupni molitvi. Molitev ob postelji umirajočega ima poseben pomen, razsvetli mrak, zasije

skozi mračno razpoloţenje, v mrak ogrnjenega človeka ovije z lučjo kakor z oblačilom. V

molitvi se skriva tolikšna moč, da lahko presvetli tudi tistega, ki pada v temo.


14

»Jaz sem pri tebi!«

Zagotovilo »Jaz sem ob tebi«, ki je ţe v otroštvu materina čarobna beseda in ima velik

pomen tudi v ţivljenju, izgubi svojo tolaţilno in varovalno moč ob srečanju s smrtjo.

Človeški jaz, ki je bil vse ţivljenje ljubeč in zvest spremljevalec, se ob soočenju s smrtjo,

ki ogrozi sam obstoj, izkaţe za premalo močnega. Roka ljubezni, ki je vse ţivljenje dajala

pomoč in oporo, je zdaj prešibka. Dobro znani glas, ki je tolikokrat zmogel pregnati strah

ţe s svojo bliţino, umirajočega ne doseţe več. Ta odhaja na veliko potovanje, in nanj se

mora odpraviti sam in ga sam prehoditi. Spremljevalcu ni dano, da bi šel z njim na pot.

Zadnjo pot mora iti vsak sam.

Nihče ni nikoli sam, tudi v smrtni uri ne, saj tedaj, ko človeška bliţina ni več mogoča,

omahne v Boţji objem. Natanko tedaj, ko imamo vtis, da je odslej vse brezizhodno,

brezupno in brez tolaţbe, bliţnji Bog razodene moč svoje ljubezni, ki daje ţivljenje.

Vendar naši čuti niso sposobni zaznati to razseţnost. Samo vera nas pravilno usmerja.

Tako v ţivljenju kakor v smrti se smemo zaupati obljubi Boţje ljubezni. V njej so

spravljeni naši ljubljeni pokojniki, v njej čakajo na večno ţivljenje, nenehno trajajoče

sobivanje v nikoli sluteni polnosti in sreči (Nemetschek, 2000, str. 23).

3.4 Vloga medicinske sestre pri umiranju

Medicinska sestra je vključena v bolnikove posebne misli in dejanja, ko se le ta sooča z

neizbeţno smrtjo. Zelo pomembno je, kako bolniku govori o njegovem stanju. Vzeti si

mora dovolj časa, poiskati primeren trenutek in prostor. Poleg besedne govorice je izjemno

pomembna nebesedna govorica, govorica celega človeka. Nebesedna komunikacija je

prvotna človeška komunikacija. Pomemben je vsak vstop v sobo k bolniku, kako ga

pogleda, kako odide. Zavedati se mora, da je govor umirajočega pogosto drug jezik kot

zdravega človeka, razlog za to je pa drugačnost njegovega sveta.

Spoštovanje ţivljenja pomeni tudi sprejemanje naravnega procesa umiranja in smrti. Za

pomoč in strokovno delo je prepoznavanje in razumevanje telesnih in čustvenih sprememb

nujno. Pogoj za to je dobra komunikacija, ki doda kakovost delu in prispeva k večjemu


15

zadovoljstvu ter dobrim medosebnim odnosom med bolniki in zdravstvenimi delavci in

boljši kakovosti ţivljenja med nami sorodniki.

Medicinske sestre v svojem delovanju prepoznavajo in ocenijo bolnikove potrebe,

prepoznavajo moteče simptome, ocenjujejo učinkovitost simptomatske terapije, ter

ugotovitve posredujejo članom tima, ki sodelujejo v oskrbi bolnika. Z dobrim poslušanjem

vzpostavijo zaupnost, spoznavajo druge dimenzije bolečine, upajo si spregovoriti o

bolezni, umiranju in smrti, če si bolnik ţeli. Govorijo o resnici, ki naj bo v taki meri, kot jo

bolnik ţeli in zmore. Tako ravnajo tudi pri zaupnih pogovorih o zadnji ţelji in urejanju

medosebnih druţinskih odnosov (Lahe in Kaučič, 2004, str. 5).

Na medsebojni odnos bolnik – medicinska sestra pomembno vplivajo lastne predstave o

bolezni, smislu in namenu zdravljenja, o vrednosti ţivljenja z boleznijo ter stališča do

ţivljenja in smrti nasploh. V ta odnos vnaša svoja stališča tudi bolnik. Bolj kot se predstave

doţivljanja in pričakovanja obeh strani razlikujejo in razhajajo, toliko bolj postaja

medsebojni odnos obremenjujoč.

Pomembno za medicinsko sestro je, da vedno znova preverja lastna stališča in čustvene

odzive, pravočasno prepoznava tudi lastni strah in se ga uči obvladovati. Pri tem je lahko v

pomoč logoterapija v smislu celostne obravnave bolnika, kot tudi iskanja smisla ţivljenja

in trpljenja (Lahe in Kaučič, 2004, str. 12).

Če se hoče medicinska sestra vţiveti v umirajočega bolnika, mora znati poslušati, imeti

občutek za nebesedno komunikacijo in spodbujati bolnika, da svoja občutja kaţe na

najrazličnejše načine. Razčlenjevanje bolnikovih besed, molka, izraza in gibov mora

potekati neprekinjeno. Razčlenjuje jih medicinska sestra sama ali v skupini z drugimi

zdravstvenimi delavci, s pretanjenim občutkom, da ne ovira razvoja naravnega

ustvarjalnega odnosa.

Medicinska sestra najbolje razume bolnikovo vedenje, če o njem tudi sama spregovori.

Reče lahko: »Vidim, da vas boli.« Če ponovi, kar sliši, ali pa bolnikove besede povzame,

to pogosto bolnika spodbudi, da si olajša skrbi, za katere je komaj vedel, da jih ima. Ko se

strahovi razkrijejo jih bolnik in medicinska sestra laţje obvladata. Preko tako zavestno


16

usmerjene komunikacije, medicinska sestra spoznava in odkriva tudi lastna čustva: strah,

jezo, razočaranje, ljubezen in drugo.

Resnica o bolezni je vedno boleča, je pa edina osvobajajoča. Ţivljenju, kakršno je, ne

moreš ubeţati. Resnica bolniku pogosto vlije veliko voljo do ţivljenja, v njem prebudi

skrite moči, ki jih prej ne bi nikoli pričakoval.


17

4 ŢALOVANJE

Ţalovanje je sposobnost, s katero se rodimo. Ţe novorojenček pozna jok, vpitje in pritoţbo.

To se dogaja ob izgubi bivanja v materinem trebuhu. Zadnja, morda najteţja je ločitev od

sveta in od ljudi, ko človek umira. Tako sta predvsem začetek in konec ţivljenja trenutek

ţalovanja. Ţalovanje je stanje, ko smo povsem brez obramb. To je stanje, ko se človek

sooča z resnico ţivljenja ne glede na to, kako čustveno to nanj deluje. V resnici takšnega

stanja otrok ne zmore. Šele odrasli lahko, če regredira, če gre nazaj v stanje otroka,

sprejme in vzdrţi resnico. To je ţalovanje, ki ga lahko izkusi le odrasel človek. Ko začuti

staro bolečino, ki nikoli ni bila prav predelana, ko spozna, kaj je bila resnica v druţini, iz

katere izhaja, ko sprejme, kaj se je dogajalo in kako je bilo slabo, ponovno prikliče pred

svoje oči spomine na te dogodke. Ţalovanje in predelovanje teh spominov nevtralizira

bolečino. Ti spomini postanejo slike med drugimi slikami iz preteklosti - to so bile slike, ki

so včasih močno prizadele - zdaj človek dojema, da je to bilo nekoč in da je šel skozi to.

Predelano ţalovanje tako človeku omogoča, da popolnoma odrasel stopa v ţivljenje, da se

zaveda in ozavesti. Človek postane sposoben predelati izkustva, ki so se zgodila in kot so

se zgodila brez podzavestnih ovir in obramb, in se na ta način zopet vrne k samemu sebi.

Postane sposoben, da izbira odločitve. Gre za reakcije na bazi odraslosti in ne za reakcije

na bazi otroških prizadetosti. Človek reagira tu in zdaj, ne takrat in tam. To ne pomeni, da

več ne trpi. Večina stvari, ki se nam dogaja tudi v odraslem ţivljenju, je polna trpljenja in

bolečine. A ko se predelajo te stare bolečine, človek ne zanika več resnice in se ne izogiba

temu, kar ga v ţivljenju zadene. Ta sposobnost in pripravljenost ţalovanja človeku

omogoči dar, ki je več kot zgolj zdravljenje starih otroških travm. Ko se človek giblje skozi

ţivljenje, ţaluje takoj, ko se nekaj slabega zgodi. Sposoben se je srečati z bolečo resnico,

namesto da bi jo zanikal ali se ji izogibal. Istočasno pa ima tudi izkustvo ţivljenja v

sedanjosti in zdravljenja tukaj in zdaj, ne naknadno (Kociper, 2001).

Čustvo ţalosti je povsem naraven in spontan odgovor človeka na smrt in izgubo ljubljene

osebe, kadar nam umrjejo starši, partner, sorodnik, prijatelj, znanec, in se stopnjuje do

absurda, kadar nam umre otrok, mlad človek v prometni nesreči ali po neozdravljivi

bolezni. Nedoumljivo nas pretrese smrtna izguba ljubljene osebe in zakričimo: Ne, to ni

res, to ni mogoče!!! Kot da je svet padel iz tečajev, obrnil se je na glavo in ne moremo


18

verjeti, da nam je smrt prekinila najbolj naravno zvezo z ţivljenjem bliţnjega. Ostra

bolečina nam je zarezala v srce čustveno rano, ki boli veliko dni, tednov, mesecev ali celo

let, preden se zaraste, brazgotine pa so trajne. Ţalost ob izgubi ljubljenega bitja je naraven

čustveni odgovor človeka na potrebo po trajnosti ţivljenjske zveze za vse večne čase.

Potreba po večnosti in trajanju vrednot ţivljenja nam je prirojena in dana kot podzavestna

in nadzavedna modrost in smisel bivanja. Vgrajena je v naše telo in dušo kot nekaka

»čustvena inteligenca«, »modrost telesa«, »nezavedni razum«, »nadnaravna milost« (Kren-

Obran, 2005, str. 3).

Ljubezen in ţalost sta dve strani iste pomembne ţivljenjske čustvene zveze z ţivljenjem,

najgloblji odnos do bivanja. Pravimo, da je ţalost naravni spremljevalec ljubezni, ki jo je

prekinila smrt. Bolečino v srcu čutimo kot nepojmljivo čustvo obupa, ko celotna notranjost

krvavi in potoki solza spontano tečejo ter iščejo poti do izgubljene ljubezni. Občutja izgube

nas kot narasle reke nosijo v svet strahu, groze in tesnobe, ko se oziramo po soljudeh in

iščemo oporo v stikih z bliţnjimi, ki trpijo enako ali podobno izgubo. Nezavedno čutimo,

da v soljudeh še obstaja vera v dobroto sveta in v sočutju iščemo preţivetje upanja nad

obupom. Jok kot razbremenilna tekočina pomaga prenesti boleča sporočila temnih misli

preko sočutnih besed in dotikov prijateljev v novo upanje in oporo skupaj s preţivelimi.

Jokanje na ramenu prijatelja je simbol najbolj humane pomoči trpečim in ţalujočim v

mnogih kulturah sveta.

Vsak človek ţaluje na svoj edinstven način. V naši kulturi smo ljudje naučeni svoja čustva

bolj skrivati kot izraţati. Posebno moški ostanejo »trdni« in pametno molčijo, ko ţenske

jokamo ali celo kričimo. Razlika v izkazovanju čustev med moškim in ţensko ni samo

privzgojena, ampak tudi vrasla v telo in moţgane. Ţenske imajo bolj razvite centre za

čustva, nagonsko skrb za zarod in povezave v vodoravni smeri. Moškim pa moţgani bolj

zaţarijo v centrih za mišljenje, logične povezave in kontrolo srca za ponosna dejanja. Vsak

človek ţe v otroštvu doţivi večje ali manjše čustvene pretrese in se nauči na svoj edinstven

način biti bolj ali manj prestrašen – pogumen, jezen – vesel, ţalosten – radosten, čustven –

razumski, odprt ali vase zaprt karakter, svojstven značaj, ne glede na horoskop, ki je

prispodoba podobnih potez (Kren – Obran, 2005, str. 4).


19

Kako zelo različno ţalujemo, lahko opazujemo v vsakdanjem ţivljenju, ob raznih

neprijetnih dogodkih, ko se skrijemo v črnino na pogrebih in se več ali manj prilagodimo

kulturnim običajem. Mnogi ţalujoči govorijo o zmedi misli in čustev, izgubi spomina,

nespečnosti, utrujenosti ali obupni jezi na zdravnike, sebe in druge, da nismo znali prej

pomagati.

Ţalost in jok je povsem normalen in naraven odziv človeka na smrt in nič napačnega ni, če

solze vidijo tudi drugi. Izraţanje ţalosti je seveda drugačno pri sangviniku, ki se hitro

razjoče in tudi hitro potolaţi, kolerik se v ţalosti tudi jezi na vse bolezni in nezgode,

melanholik objokuje svojca in še mnoge druge umrle zraven, le flegmatične dopustljivosti

in miru nam v času ţalovanja manjka. Ţalujoči prijatelji in znanci so prišli, da bi pomagali,

dali oporo, tolaţili in ţalujočim usmerili boleče misli in čustva v znosne odgovore na

nerazumljiva in nenadna vprašanja.

Kako naj ţivim s svojo ţalostjo? Koga naj pokličem na pomoč? Kam naj usmerim svoje

misli, čustva, korake? Koga nočem še bolj obremeniti, kot je ţe? Koliko in kako naj povem

o smrti otroku? Me bo ţalost spravila v obup in zmedo? Zakaj se mi je to zgodilo? Kaj se

spodobi in kake ceremonije so potrebne? Na pogreb sploh ne morem misliti! Sveče? Roţe?

Krsta? Ţara? Kje? Kdo? Kam? Kdaj? Čemu vse to? Pogrebne ceremonije so izraz sočutja

ljudi v kulturnem okolju in so namenjene tolaţbi ţalujočim, čeprav bolečino izgube

včasih še poglabljajo. Večina pogrebnih slovesnosti pokrije zemeljske dele človeka s

cvetjem kot simboli večne lepote, priţgane lučke naj ţivijo naprej kot duša umrlega, slovo

z besedami naj gradi mostove med preteklimi skupnimi doţivetji in neutolaţljivo ţeljo po

povezanosti v bodočnosti (Kren-Obran 2005, str. 6).

Za ţalujočega posameznika je vaţno, da ob smrti ljubljene osebe daje svojim čustvom

prosto pot. Shakespearov Macbeth je dejal: »Daj besedo svoji ţalosti, bolest, ki se v besedo

ne pretoči, šepeče srcu bednemu, naj poči«. Izraţena in izjokana ţalost pomirja telo in

dušo, odpira poti za zdravilne in tolaţilne misli, povezuje telo,dušo in duha v celovit smisel

bivanja. Ţalujoči po nekaj mesecih ţalovanja povedo, da naše telo vzdrţi več naporov in

bolečin kot smo se bali prvi dan. Valovi ţalosti se vračajo, a postopno zniţujejo, čeprav se

vračajo še več let na naši poti iskanja smisla bivanja v naravnem valovanju dobrega in


20

hudega v ţivljenju. Bodimo potrpeţljivi s svojim nihanjem razpoloţenja tudi, ko nam drugi

odsvetujejo jokanje in dajejo nasvete, kako pozabiti, prekiniti, presekati preteklost in nositi

kruto resnico. Proces ţalovanja v človeku pač terja svoj čas, da se naučimo ţiveti z izgubo

ljubljene osebe ob sebi, ko jo čutimo le še v sebi. Posvetujemo se s svojim zdravnikom,

dogovorimo se za zdravila in ohranimo zdrav stil ţivljenja brez pretiranih »poţivil« ali

»pomirjeval«. V času ţalovanja ne sprejemajmo velikih odločitev za selitve, nakupe,

prodajo, potovanja ali druge telesne in psihične napore (Kren-Obran, 2005, str. 7).

Sprejeti resnico izgube ni lahko, je pa moţno naučiti se ţiveti z njo in ob njej najti smisel

svojega ţivljenja, ţal brez umrle osebe, po svojih osebnih zmoţnostih in ţivljenjski

realnosti. Udeleţujmo se kulturnih prireditev, ki so skladne z našim razpoloţenjem,

izberimo si knjige, ki nas usmerjajo v naš poznan svet vrednot, morda bomo našli ob njih

še nove vire lepote, dobrote, resnice, ki bodo postali mehki valovi sočutne in blagodejne

miline okrog čeri naše boleče čustvene izgube. Ob vsakdanjih in navajenih opravilih

usmerjajmo svojo preostalo ţivljenjsko energijo v cilje in vrednote, ki smo jih prej

občudovali skupaj z umrlim in nedokončane načrte morda postorimo še zanj. Dobro je, da

se oprimemo svojega poznanega hobija, ki nam daje zadovoljstvo, in morda poiščemo še

nove vire za kreativno napolnitev časa. Klic ali krik »Na pomoč, umrl mi je …« vzbudi v

vsakem človeku potrebo, da pomaga, a ţal mnogi ne vemo, kako bi to naredili, saj

uţaloščeni še sam ne ve, kaj potrebuje. Spontan objem in zaščita ţalosti najbliţjih ob

umrlem terja veliko izkušenj in modrosti, sočutne rahločutnosti, besed in še več dejanj, ki

so se ustalila v neki kulturi, druţinskih in krajevnih navadah. Včasih kdo molče ugane, kaj

potrebuje ţalujoči, ta pa še vedno samo joka in ta trenutek še ne zna odgovoriti na

ponudbo: Povej, kaj potrebuješ, naredili bomo!

Svetovalci na SOS telefonu ali pri HOSPIC-u so usposobljeni, da empatično poslušajo,

omogočijo izraţanje čustev in spodbudijo besede, ki odpirajo strah, skrb, grozo,

nepojmljivost in se med njimi postopno slišijo tudi izrazi dopustljivosti, da se je zgodilo

najhujše. Med besedami groze se postopno slišijo tudi besede upanja, da bo čas prinesel

dogodke, misli in dejanja, ki omilijo bolečino. Usmeritev pozornosti spraševalca na ţe

storjene korake poguma, povečane skrbi za druge v druţini, sprejemanje in prenašanje

ţalosti in joka v valovih med vsakdanjimi opravili, ponovno vračanje boleče ţalosti in


21

strah, da ne bo nikoli konca trpljenja, terja od svetovalca in tolaţnikov veliko časa in

spremljanje procesa ţalovanja, ki je daljši kot običajno pričakujemo (Kren-Obran, 2005,

str. 11).

Razumevajoče poslušanje ţalujočega vsaj delno razbremeni, da spontano pove tudi, kaj mu

je ţe pomagalo in kaj namerava narediti za sebe in druge. Srce ţalujočega potrebuje

priznanje, da je naredil največ, kar je zmogel v danih okoliščinah. Besede zahvale za

pogumni klic na SOS telefon in vprašanja o moţni pomoči blizu doma spodbujajo misli in

korake k iskanju utehe. Včasih je potrebna le mala beseda, kretnja ali misel, da se potrtost

obrne v upanje, da bomo izgubo preboleli. »Vem, kako boli« so besede sočutja, ki jih

izreče prijateljica, ker je preţivela podobno izgubo nekoč in še danes razume sorodno

dušo. Solze se bodo še vračale, toda v zavesti bomo imeli zapisano misel, da nismo edini

trpin in da so mnogi drugi ţe preboleli izgubo in še vedno dihajo (Kren-Obran, 2005, str.

11, 12).

Kren-Obran (2005, str. 13) navaja, da je vera v večnost duše kot del duhovnega sveta

arhetip, ideja in sprejemljiva rešitev tudi za znanstveno misleče ljudi, ne le za vernike

različnih religij. Če je pesnik zapisal: »V svojih delih boš ţivel večno«, je A. Einstein

ugotovil, da je zavestna energija bivanja omejena s človeškimi moţgani in razumevanje

nadčasovnega univerzuma, naši pameti ni dosegljivo in prepuščeno verovanju.

Pojem ţivljenja po smrti v nebesih kot kraju večnega miru, blaţenosti in lepote so opisali

mnogi ţe umrli po ponovni oţivitvi iz kome kot svetlobo in brezčasno lebdenje.

Tibetanske knjige mrtvih, Egipčanska knjiga mrtvih in Krščansko Sveto pismo skozi

tisočletja opisujejo celovitost ţivljenja in smrti, večno ţivljenje kot prispodobo, totaliter

aliter, naši pameti nedostopno skrivnost. Tudi Freudova modrost: jaz nikoli ne umrem, to

se dogaja le drugim, zavestni jaz in smrt nista zdruţljiva in postaneta vir mnogih tabujev,

zadreg in skrivnosti. Vera v nadaljevanje ţivljenja po smrti je človeku vrojena, naravna,

nadzavedna in podzavestna, kot ocean nezavednega, na katerem človek plava skozi

bregove spoznanj in zmot. Skozi boleče in lepe izkušnje si vsak človek v ţivljenju

pridobiva spoznanja o zakonitostih narave, smislu ţivljenja ljudi na zemlji s hrepenenjem


22

po večnosti pri bogovih sonca, dobrote, ljubezni, lepote tukaj in tam. Ob smrti ljubljene

osebe se v vsakem od nas zvrstijo izkušnje o umiranju ţivih bitij na tem planetu in

nekaterim ljudem je dana posebna zmoţnost umetniškega poveličanja ţivljenja ob

umiranju in smrti. Večinoma pa smo ljudje ob smrti bliţnjega pretreseni, ţalostni,

izgubljeni in potrebujemo čas ţalovanja, da se v naravnem procesu celjenja čustvenih ran

postopno spet ozremo na sedanjost, ki je brez njega ali nje kruta, a z nami so še drugi

ljudje, imamo jih radi, skrbijo za nas in mi za njih. Instinktivna modrost v telesu nam

narekuje dejanja, ki so potrebna danes za jutri in varujejo naše zdravje, stike z drugimi ter

utrjujejo zaupanje v dobroto in smisel ţivljenja, kljub bolečinam. Če ţalujoči dobimo in

poiščemo razumevajočo podporo za izraţanje ţalosti in joka, vzporedno v nas zasijejo

odrešilne misli in ideje o preostalih zvezah in vrednotah ţivljenja, ki slonijo na poznani

modrosti razločevanja med dopuščanjem nespremenljivega in pogumnim spreminjanjem še

vedno sprejemljivega (Kren-Obran, 2005, str. 13, 14).

Smrt kot izguba ţivljenja je za večino ljudi boleč šok, ki potrebuje ponovno iskanje smisla

bivanja, kar je namen in pomen procesa ţalovanja.

Razmišljanje Kren-Obranove (2005, str. 16), kot spodbudo za druge ţalujoče, ki ne vedo,

kako odkleniti in na kakšen način izraziti svoja občutja, ki so ob smrti, posebno če je bila

ta nenadna, nepričakovana in morda celo nasilna, so lahko zelo različna, drugačna od

pričakovanih in ţalujočega presenetijo ter mu pogosto oteţijo vsakdan.

Odličen je opis bolečin in naporov po izgubi bliţnjega, pa tako »kot vulkan pod morjem«

odpirajo izvire nove in nove ţalosti, in vendar postajajo sčasoma sprejemljivi sopotniki

nadaljnjega ţivljenja ţalujočega. In čeprav se bo ţalost pojavljala v koncentričnih krogih

tudi skozi daljše obdobje, pa bo vse bolj blaga in se bo končno umaknila ter pustila

ţalujočega, da bo spet zaţivel svoje ţivljenje, s svojim umrlim v sebi namesto ob sebi, pa

vendar z vero v nove moţnosti bivanja (Kren-Obran, 2005, str. 17).

Ko nas prevzame ţalost zaradi izgube, se nam zdi »globel smrtne sence« zelo mračna in

skorajda brez konca. Prej ali slej se vsakdo sreča z ţalostjo in bolečino zaradi izgube.

Ţalost nič ne izbira. Ţalovanje je izkustvo, ki ga ne razumemo v celoti, dokler ga sami ne


23

doţivimo. Marsikaj se naučimo ţe prej, da nam bo v pomoč, ko bomo ţalovali. Kadar

izgubimo koga izmed bliţnjih, prekinjene čustvene vezi puščajo globok občutek ţalosti in

praznine. Čustveno doţivljanje, ki je posledica boleče izgube in ga imenujemo ţalovanje,

se lahko kaţe na različne načine. Ţalovanje je treba razumeti, da se bomo v njem laţje

znašli.

Na to, kako vsak izmed nas doţivlja bolečino ob izgubi in kako jo preboleva vplivajo

številni dejavniki. Eden izmed dejavnikov so pričakovanja in navade ob smrti v skupnosti,

v kateri ţivimo. Imamo določene navade, kako sočustvujemo z ţalujočimi. Ena izmed njih

je ta, da ţalujočega obiščemo na njegovem domu. To je mnogo bolje, kakor da pošljemo

vizitko s soţaljem, čeprav je tudi to primerno. Stisk roke ali objem in kakšna preprosta

beseda pomenijo mnogo več kot nekaj, kar pošljemo od daleč. Ko stojimo skupaj pred

resničnostjo smrti in ko je pred preizkušnjo naše upanje za prihodnost, lahko v ţalovanju

drug drugega podpiramo. Drug dejavnik, ki pogojuje naše doţivljanje izgube, je naš odnos

do smrti. Če mislimo, da je smrt napaka, ki se nebi smela zgoditi, lahko postane naša

bolečina nestvarna. Doumeti moramo, da smrt doleti vsakega človeka. Smrt ni napaka,

pride, ker smo del ţivljenja na zemlji, ki je urejeno tako, da se telo stara in umre. Ljudje

smo omejena bitja, imamo svoje meje. Z resničnostjo smrti se lahko soočimo na način, ki

nam pri tem pomaga. Naše gledanje na smrt se mora zgledovati po Jezusovem gledanju in

mora vključevati spoznanja, da notranja oseba ne umre, temveč gre po svoje večno plačilo.

Telo človeka, ki smo ga ljubili, je mrtvo in izguba nas ţalosti in boli. Toda, če je ta človek

zaupal svojo prihodnost Bogu, potem vemo, da je pri njem. Ţalujemo zaradi svoje izgube,

vendar se veselimo, da je naš ljubljeni našel mir. Ţalostni smo, toda ne tako kot tisti, ki

nimajo nikakršnega upanja. Tretji dejavnik, od katerega je odvisno, kako bomo

prebolevali izgubo, je globina našega odnosa s človekom, ki je umrl. Če smo bili nanj

močno navezani, bo izkušnja mnogo teţja. Če pa mu nismo bili tako blizu, bo ţalovanje

manj boleče. Na ţalovanje pa tudi vpliva to, kako je oseba umrla. Če je smrt nenadna, je to

za nas teţek šok. Če pa je pričakovana, lahko izgubo delno prebolimo, še preden nastopi

smrt. Torej od tega, kako umre ljubljena oseba, je močno odvisno, kako boleče bo

ţalovanje. Ne glede na to, kdaj in kako pride smrt, je bolečina zaradi izgube vseeno

resnična. Ţalovanje terja svoj čas in svoja znamenja (po Baumanu, 2001, str. 35-40).


24

4.1 Stopnje oziroma koraki ţalovanja

Kaj doţivlja človek, ko preboleva izgubo ljubljene osebe? Bauman (2001, str. 14) je v

svoji knjigi o ţalovanju predstavil šest obdobij ţalovanja:

Prvo obdobje: šok.

Drugo obdobje: otrplost.

Tretje obdobje: utvare in občutek krivde.

Četrto obdobje: sproščanje bolečih čustev.

Peto obdobje: boleči spomini.

Šesto obdobje: kako naj bi znova zaţiveli?

Šok

Prva reakcija na smrt je šok. Smrt ljubljene osebe je lahko nenadna, povsem nepričakovana

ali pa sledi po dolgotrajni bolezni oziroma nastopi kot posledica starosti. Šok za druţino v

slednjih dveh primerih ni tako zelo hud, kot je pri nenadni, nepričakovani smrti, saj izgubo

pričakujemo in je del poti skozi ţalovanje ţe za nami, še preden nastopi smrt. Vendar, ko

pride smrt, je izguba vseeno resnična in vendarle povzroči šok.

V prvem obdobju ţalovanja ljudje, ki nam stojijo ob strani, morda ne vedo, kaj naj rečejo.

Vendar, ni pomembno, da kaj rečejo, pomembno je le, da so prisotni, da nam v teţkih

trenutkih stojijo ob strani ter sodoţivljajo z ţalujočimi (Bauman, 2001, str. 14).

Otrplost

V tem obdobju ţalovanja človek doţivlja nekakšno otrplost. Počutimo se kot da smo v

delni anesteziji. Stvari se nam ne zdijo resnične, hodimo naokoli omotični in nismo zmoţni

trezno razmišljati. V tem obdobju še nismo sposobni pregristi se skozi vprašanje »Zakaj?«.

Izguba je teţko breme in prinaša globoko ţalost in resnično trpljenje.


25

Utvare in občutek krivde

Tretji korak v procesu ţalovanja je boj med utvarami in resničnostjo. To obdobje je

teţavno, saj je še čustvena navezanost na umrlega zelo močna. Mnogo je še trenutkov, ki

so povezani s spominom nanj.

V tem obdobju se lahko pojavijo tudi občutki krivde. Po mislih nam rojijo besede, zakaj ga

nismo odpeljali v drugo bolnišnico, zakaj nismo šli po pomoč kakšnemu drugemu

zdravniku,… Tudi takšni in podobni občutki krivde so normalen del procesa ţalovanja. V

primeru, da pa obstajajo resnični razlogi za občutke krivde zaradi zamer ali ranjenih

medsebojnih odnosov pred smrtjo, jim je treba vsekakor nameniti pozornost. Saj, če takšne

občutke krivde zanemarimo, lahko pridejo na dan v izbruhih kritičnosti do drugih

druţinskih članov. Če so občutki krivde samo reakcija na bolečino ob izgubi, občutek

nekakšne odgovornosti za izgubo, potem si to lahko priznamo. Počasi moramo doumeti, da

se nam ni treba čutiti krive, češ da za človeka, ki je umrl, nismo naredili, kar bi morali

(Bauman, 2001, str. 21,22).

Sproščanje bolečih čustev

Četrti korak v procesu ţalovanja je sproščanje, se pravi neovirano izraţanje bolečih čustev.

To pa seveda ne pomeni, da prej nismo ţalovali, saj bolečino zaradi izgube izraţamo v

vseh obdobjih ţalovanja. Ţalujoča oseba ne sme v sebi skrivati in zadrţevati svojih čustev.

Solze so naravne in so pogosto potrebne pri zdravljenju, saj nam pomagajo sprejeti to, kar

se je zgodilo ljubljeni osebi. Izkušnja sproščanja bolečine zaradi izgube je potrebna. Čustev

ne smemo tlačiti v notranjost, sicer bo tam prišlo do nekakšne eksplozije. Sproščanje tega

pritiska pa lahko povzroči dodatne teţave.

Sproščanje čustev privede ţalujočega do očiščenja in ozdravljenja, saj bolečino ne skriva v

sebi ampak jo deli z drugimi. Ko se torej čustva pojavijo, se ne smemo boriti proti njim,

ampak jih moramo izraziti in to je ključ do uspeha, saj nam bo veliko laţje, kot če bi jih

zadrţevali v sebi (Bauman, 2001, str. 24).


26

Boleči spomini

Prebolevanje spominov na umrlega je daljši proces, saj ne traja le nekaj dni, ampak lahko

traja tudi več mesecev. Srečujemo veliko ljudi, kateri nas spomnijo na umrlega in v tistem

trenutku se spet pojavi bolečina. Te spomine je treba prepoznati in jih sprejeti. Najti si

moramo nekoga, ki bo delil z nami našo bolečino, nam prisluhnil in nam stal ob strani. Kot

smo ţe večkrat omenili, je pomembno da govorimo o svoji bolečini ter izraţamo svoje

občutke. To je eden izmed pomembnih načinov, kako bolečino prebolimo. Izgubo

ljubljenega človeka prebolevamo počasi, se pravi da traja precej časa in tudi boli, preden

prebolimo spomine.

Pri sprejemanju bolečine in prilagajanju na ţivljenje brez ljubljene osebe se moramo

soočiti s spomini in jih preboleti.

Kako naj bi znova zaživeli?

Ko so pa za nami vsa do sedaj opisana obdobja, smo pripravljeni na zadnji del poti skozi

ţalovanje – ponovno sprejemanje ţivljenja. Ko sprejmemo izgubo, premagamo najglobljo

ţalost in ko spomini ne povzročajo več neznosne bolečine, šele tedaj lahko začnemo novo

ţivljenje.

Ko nekdo umre, gre z njim del tistega, ki ostaja. Izguba ljubljene osebe je, kakor da bi nam

odstranili roko ali nogo. Ko si priznamo in sprejmemo to resničnost, se nam odprejo vrata,

ki vodijo v novo ţivljenje.

Mnogi ljudje, potem ko gredo skozi ves proces ţalovanja, uspejo znova zaţiveti. Svoje

ţivljenje namenijo novi druţini ali novemu delu in odgovornostim. Začnejo ţiveti za nove

cilje (Bauman, 2001, str. 32).


27

4.2 Doţivetje umiranja

Strah pred smrtjo je sodobnemu človeku primaren in univerzalen. Ljudje smo skozi

tisočletja izoblikovali načine, s katerimi smo blaţili občutke tesnob in dajali smisel

ţivljenju.

Za ljudi so najbolj nenavadni in neprijetni pogovori o smrti. Mogoče zato, ker nas

spominjajo na lastno končnost ţivljenja, obujajo nam spomine na naše pokojne svojce,

prijatelje, znance, v nas vzbujajo zbeganost, nemir, strah in tesnobo. Vendar pa so

predvsem za otroke in mladostnike zelo potrebni pogovori o smrti, čeprav so boleči in

neprijetni. Saj le razčiščen odnos do smrti, brez laţnih predstav in domnev, otroku in

mladostniku omogoči drugačno, iskrenejše in kvalitetnejše razumevanje ţivljenja. Starši,

pa čeprav tudi sami polni bolečine in ţalosti, z izoblikovanim odnosom do ţivljenja in tudi

do smrti, lahko z pogovori svojim otokom pribliţajo, nato pa tudi pomagajo do spoznanja,

da se ne glede na ţivljenjsko uspešnost in pomembnost vsakega posameznika, smrti ne

more izogniti nihče (Bezenšek, 2002, str. 11).

Smrt naših najbliţjih doţivljamo kot boleče intimno in na ravni zasebnega. Paradoksalno,

ampak resnično, pa ljudje laţje doţivljamo tujo smrt, ki se je popularizirala s pomočjo

medijev, tako da je postala ţe kar vsakdanja. Mediji tujo smrt pribliţajo na potencialen

način večjemu občinstvu tako, da jo občinstvo samo doţivlja tako kot tujo in hkrati

ţalostno smrt. Se pravi, da smrt skozi medije posameznik doţivlja kot vsakdanjost,

pogosto pa celo kot atrakcijo.

Smrt je v sodobnih druţinah postala nenavaden tabu. Od naravnega soočanja in

razumevanja smrti je delno odmaknjena ţe generacija prebivalcev mest in večjih urbanih

naselij, ki procese smrti danes doţivljajo v povsem drugih oblikah. Smrt je v urbanem

svetu postala tabuizirana.

Čeprav je začasnost človekovega ţivljenja pogojena ţe s samim rojstvom, se v druţini o

umiranju in smrti redko in teţko pogovarjamo, oziroma se sploh ne pogovarjamo, če to ni

zares nujno in neizogibno. Vendar je v druţini proces detabuiziranja smrti, kot del procesa

doţivljanja, potreben in neizogiben. Smrt je prav tisti druţbeni proces, ki se mu tako

posameznik kot druţba ne moreta izogniti. Prav umiranje in smrt sta neločljiva pri vseh


28

ljudeh, in to ne glede na razredno, versko, rasno ali kakšno drugo pripadnost. Čeprav o

smrti zasledimo kar nekaj različnih razlag , pa je vsem skupno razumevanje smrti kot

prenehanje ţivljenjske dejavnosti celotnega organizma in nepovratne, dokončne ustavitve

ţivljenjskih procesov (Bezenšek, 2002, str. 12).

Razlage, ki jih pa zasledimo, pa pogosto vsebujejo različne vidike doţivljanja smrti in

umiranja:

- biomedicinsko razumevanje nujnosti in brezpogojnosti, kar zajema razumevanje

smrti telesa kot tudi smrti moţganov,

- etnološke vidike, ki smrt navezujejo in doţivljajo v različnih navadah, šegah in

običajih,

- antropološke vidike, ki so v različni v vseh druţbah,

- religijska razumevanj, ki se razlikujejo glede na vrsto religije ter

- filozofsko razumevanje teh pojavov kot rezultat človekovih razmišljanj in

doţivljanj tega enkratnega pojava (Bezenšek, 2002, str. 12, 13).

V vsakodnevnem ţivljenju se posameznik najpogosteje sooča predvsem z biomedicinskim

razumevanjem, ki pa se, zaradi sodobnih tehnik in metod, vedno znova spreminja. Smrt

večina strokovnjakov ocenjuje kot dokončno disfunkcijo človekovega fizičnega telesa

oziroma njegovih vitalnih organov in njegovih moţganov. Umiranje in smrt ljudem

pomenita, kljub vsej tragičnosti in neizbegljivosti, pomemben ţivljenjski dogodek oziroma

mejnik, ki so ga z obrambnimi mehanizmi obeleţili z različnimi šegami in običaji.

Rezultate tovrstnega razumevanja pojava samega najdemo v bogati dediščini ljudskih

izročil našega naroda. Vsem pa je skupno posameznikovo doţivljanje strahu, vdanosti v

končnost človekovega ţivljenja in soočanje z neznanim, nad katerim človek nima nobene

moči več (Bezenšek, 2002, str. 13).

Za večino religijskih teorij je smrt izvor številnih religijskih inspiracij. Človek pričakuje

konec s strahom, zato rad verjame, da bo ţivel dalje. Temeljna posvetna naloga je

posredovanje predstav o posmrtnem ţivljenju, kar vernikom blaţi in nadomešča doţivete

krivice in bolečine, ki so jih doţiveli v posvetnem ţivljenju, saj obljubljajo plačilo zanje in

za vsa dobra dejanja v onostranstvu. Smrt človek kot posameznik in član druţine doţivlja


29

naprej na ravni zasebnega, intimnega in privatnega. Nato pa, zaradi povsem posvetnih

vzrokov, postane smrt preko obredov javna. Človek se ob smrti ne more otresti odpora do

mrtvega, občutkov tesnobe, jeze, ţalosti in se tudi ne more izogniti nekaterim

pričakovanim procesom obredja slovesa (Bezenšek, 2002, str. 14).

V razmerah doţivljanja smrti, ko druţina potrebuje skrbno pozornost, razumevanje,

diskretno toleranco in pomoč druţbenega okolja, njeni člani doţivljajo:

- brezkompromisno vţivljanje v novo druţinsko situacijo z mešanico strahu, ţalosti,

jeze, predsodkov in obtoţb,

- spremenjeni model medsebojne komunikacije, ki je pogosto okrnjen, posreden in

nejasen,

- redifiniranje lastne vloge in vloge ostalih druţinskih članov tako v druţini sami kot

tudi v okolju, kjer druţina ţivi ter

- naraščajočo potrebo, tako na instrumentalni kot emocionalni ravni, po realizatorju

blaţenja ţalosti, stisk in konfliktov, ki jih je smrt druţinskega člana povzročila

(Bezenšek, 2002, str. 15).

Doţivljanje intenzivnosti in kompleksnosti naštetih procesov je še kako odvisno od vrste

smrti, s katero se druţinski člani soočajo, čeprav je le ta absolutno dejstvo. Razumevanje

tega pojava na splošni ravni ni nikoli popolnoma ločeno od navad, komunikacije, potreb in

vrednostnega sistema posamezne druţine. Tako druţinski člani doţivljajo soočenje s

smrtjo, ki jo lahko doţivljajo kot pričakovano smrt ali kot nepričakovan in nenaden

dogodek. Vsaka, tako pričakovano kot nenadna smrt, pa je za druţinske člane stresna.

Ponotranjeno jo doţivljajo različno. Za druţinske člane ni vseeno, kje se je smrt njim drage

osebe dogodila, prav tako pa je zanje pomemben tudi način smrti oziroma umiranje

njihovega člana (Bezenšek, 2002, str. 16).

Kljub različnosti v doţivljanju smrti pa je soočanje druţine in njenih članov, na

individualno - intimni ravni, z izgubo svojega člana dolgotrajen in kompleksen proces, ki

je odvisen od strukture druţine, kvalitete odnosa z umrlim, posameznikovih izkušenj in pa

tudi razumevanja okolja. Ţalujoči druţinski člani se soočajo s spremenjenimi ţivljenjskimi

okoliščinami in za restavriranje druţinskega ţivljenja potrebujejo veliko vzpodbud,


30

razumevanja, predvsem pa časa in moči, tako ob samem dogodku kot tudi v času po njem,

ki ga zaznamuje ţalovanje.

Bowlby (po Bezenškovi, 2002, str. 16) ugotavlja, da proces ţalovanja poteka v specifičnih

fazah, ki jih posameznik doţivlja kot:

- zbeganost, zmedenost, stres, ki se kaţe kot otrplost, redkeje tudi kot čustvena

eksplozivnost, nenavadno obnašanje, kar pa lahko traja od nastopa informacije o

smrti do enega tedna

- hrepenenje in iskanje pokojnega, ki se v realnem svetu kaţe z jezo, besom, jokom,

agresivnostjo, kar pa lahko traja od nekaj ur po izgubi do enega leta

- nered, ţalost in obup

- ponovno ureditev in prilagajanje spremenjenim druţinskim razmeram.

Worden (po Bezenškovi, 2002, str. 17) pa poudarja, da je za normalno resocializacijo po

smrti potrebno, da se tako posameznik kot druţina soočita z vso realnostjo izgube, da

druţinski člani izkusijo, doţivijo in izţivijo bolečino ţalosti ter se sprijaznijo z okoljem in

vzpostavijo drugačno, spremenjeno druţinsko situacijo. Pri tem tudi trdi, da samo

zaporedje procesov ţalovanja ni pomembno, prav pa je da se tovrstni procesi uresničujejo

v druţini, ki ji pripada nenadomestljiva vloga pri oblikovanju posameznika..

Mudrovčičeva (1999, str. 35) opozarja na neustrezno ravnanje odraslih v primeru smrti, ko

ugotavlja, da mnogi odrasli govorijo o smrti s skrivnostnimi in omiljenimi izrazi, ki so

otroškim predstavam nerazumljivi in od resničnosti izkrivljeni. Odrasli ovinkarijo okoli

smrti ali jo pa sploh zanikajo, samo zato, da bi mlajše člane zaščitili pred bolečino. Večina

staršev ocenjuje, da so otroci še premladi, da bi v ţivljenjsko pojmovanje vključili tudi

jasen koncept razumevanja smrti.

Toda smrt druţinskega člana druţino prizadene tako globoko, da so načete nekatere izmed

vitalnih funkcij druţine. Včasih so ob doţivetju smrti starši in drugi odrasli člani druţine

tako prizadeti, da se vsaj začasno fizične in siceršnje prisotnosti otoka in njegovih potreb

ne zavedajo dovolj. Pogosto odrasli ţelijo zaščititi otroka v primeru smrti tako, da ga

fizično odstranijo od kraja dogajanja smrti in spremljajočega obredja. Starši velikokrat


31

prenašajo svoje bojazni, strahove in čustva ţalosti na otroke in jih poskušajo obvarovati

pred usodnimi stanji. V resnici pa imajo otroci zelo normalen in naraven odnos do vseh

ţivljenjskih preizkušenj. Mudrovčič opozarja, da če nas otroci in mladostniki ob

doţivljanju smrti nam drage osebe ne vidijo objokane, ţalostne ali vsaj potrte, lahko

sklepajo, da so njihova lastna čustva ţalosti nenaravna in napačna. Otroka tako doţivljanje

smrti in ţalosti lahko navede celo v sklep, da druţina umrlega ni imela resnično rada. Ker

pa ne vidi in ne doţivi ţalosti v druţini, lahko sklepa, da njegova ţalost ni normalna, da je

prevelika in nezdrava, kar pa ga lahko zelo prestraši (po Mudrovčičevi, 1999, str. 27-35).

Še najbolj prav je, da starši in drugi člani druţine otroku, pač glede na njegovo doseţeno

stopnjo razvoja, razloţijo smrt kot izgubo druţinskega člana v preprostem, razumljivem

jeziku in v neposrednem stiku z njim. Če ni kakšnih posebnih zadrţkov, je prav, da otrok

za smrt bliţnjega izve čim prej, saj z odlašanjem neizbeţnega pogovora, razlago dogodka

le še oteţimo. Hands recimo priporoča, da otroka pomirimo tako, da mu razloţimo, da

pokojnik ne bo več trpel bolečine, vendar pa vseeno opozarja na nevarnost napačne

razlage, če se je smrt dogodila v bolnišnici (Hands, 1974, str. 133).

Prav je da so člani druţine otroku dostopni in da ne pretrgajo medsebojnih odnosov.

Otroku ni potrebno stalno razlagati o smrti, pač pa takrat, ko je s tem neposredno soočen.

Starši in pa tudi drugi druţinski člani mu lahko pomagajo ţe s sproščenim, potrpeţljivim in

glede na starost ustreznim pogovorom. Otrok doţivlja smrt kot prikrajšanost za normalne

druţinske odnose, ko je hkrati tudi sam prizadet in ko čuti v lastni prizadetosti osamljenost

in nemoč.

Zato Klevišar (po Bezenškovi, 2002, str. 18) poudarja, da je za normalen nadaljnji otrokov

razvoj pomembno, da:

- odrasli člani druţine otroku ob soočanju in doţivljanju smrti omogočijo učiti se,

kako človek ţaluje, izraziti svojo ţalost z jezo, besom, jokom, krivdo, agresijo in ga

naučiti tudi, da s preţivetjem ţalosti občutki, ki jih gojimo ob izgubi, počasi minejo

in vzpostavijo temelje novim kvalitetam medsebojnih odnosov,

- se otroci v realnih pogovorih, brez olepševanj, z starši naučijo dojeti dokončnost in

univerzalnost smrti,


32

- imajo otroci moţnost, da se od umrlega poslovijo, saj nikoli niso premajhni za

slovo od za njih ljube in drage osebe, ki naj jo tudi pospremijo,

- starši otrokom dovolijo in omogočijo dovolj priloţnosti, da svoja boleča čustva

predelajo in izţivijo, kar lahko v krogu druţine doseţejo s pogovori, listanjem po

albumih,…,

- starši otrokom razloţijo, da smrt ni pogojena s starostjo človeka, ampak da umirajo

za posledicami prometnih in drugih nesreč ter neozdravljivih bolezni tudi otroci.

Pomembno je, da otrok skozi ravnanje odraslih druţinskih članov začuti, da ni kriv za smrt

nobene osebe. Prav je, da odrasli s svojim načinom obnašanja in ravnanjem v otroku

vzbudijo občutenje varnosti in prepričanje, da bodo še dolgo skrbeli zanj, čeprav bodo,

sami in otrok, nekoč tudi umrli.

4.3 Različni načini izgube bliţnjih

Izguba bliţnje osebe je vedno boleča. Predvsem zaradi tega, ker je pojem smrti v naši

kulturi še vedno nekakšen tabu. Ljudje imamo občutek, da je s fizično smrtjo konec

ţivljenja. Da so se vezi z našo ljubljeno osebo za večno pretrgale in da smo ostali sami.

Velikokrat imamo morda občutek, kot da je s smrtjo te osebe odšel tudi del nas samih.

Med najpogostejše oblike izgube bliţnjih spadajo nenadna smrt, nasilna smrt, smrt otroka,

smrt starega človeka (po Nemetschekovi, 2000, str. 49).

Nenadna smrt

Pri nenadni smrti včasih traja dolgo, da prizadeti sploh dojamejo resničnost dogodka.

Vedno znova mislijo, da se bodo vrata nenadoma odprla in bo umrli stopil skoznje, ali pa

se jim zdi, da slišijo njegov glas, njegove korake. Vse skupaj jim je še teţje, ker nenehno

iščejo moţne razlage,

Documents

SOCIOLOŠKI IN ZDRAVSTVENI VIDIKI UMIRANJA, SMRTI IN … · Čeprav je umiranje del našega ţivljenja, smo vedno začetniki, kadar se znajdemo ob nekom, ki umira. Na umiranje in