Stanislav Južnič

Univerza v Oklahomi, Norman, OK, ZDA

juznic@hotmail.com

Jožef Jenko in Kopitar1

(ob stosedemdesetletnici Kopitarjeve smrti)

Kranjčan Jožef Jenko je bil eden najpomembnejših profesorjev v Habsburški monarhiji Predmarčne dobe;

predaval je v Ljubljani, Linzu, Gradcu in na Dunajski univerzi. Vzgojil je celo vrsto vrhunskih strokovnjakov.

Posebna zasluga gre Jenku za tri desetletja iskrenega prijateljstva z Jernejem Kopitarjem s katerim je preprečil

Kopitarjev večni strah pred umiranjem v siromaštvu. Bolnega umirajočega jetičnega Kopitarja je nesebično

negoval pri sebi doma.

Ključne besede: Jožef Jenko, Jernej Kopitar, zgodovina slavistike in šolstva, Ljubljana, Dunaj

Josef Jenko and Kopitar

(On 170th Anniversary of Kopitar’s Death)

Josef Jenko was one of the most important professors of Habsburg Monarchy in Vormärz. He lectured in

Ljubljana, Linz, Graz, and in Viennese University. He formatted a whole bunch of leading experts. Jenko is

specially credited for his lifelong friendship with Jernej (Bartholomew) Kopitar. Jenko personally prevented

Kopitar’s eternal scare of dying in poverty which did not became true because Jenko took care of dying Kopitar

in his own home.

Keywords: Josef Jenko, Jernej (Bartholomew) Kopitar, History Slavic Studies and Education, Kranj, Ljubljana,

Linz, Graz, Vienna

Uvod. Zdi se, da smo Slovenci domala pozabili na izredne uspehe svojega rojaka profesorja

matematike Jožefa Jenka iz Kranja. Bog ve zakaj; slovenski literati, ki so delovali v Gradcu

ali na Dunaju, nikakor niso padli v ne-mar. Seveda pa je res, da zelo zavedni Slovenec Jenko

ni veliko objavljal v slovenskem jeziku; njega dni bi bilo pisati slovenske strokovne

matematične razprave nemogoče in povsem neobjavljivo. Tudi sicer so Jenkove zasluge

precej bolj šolniškega kot znanstvenega značaja. Značilno zanj je, da se je v svojih spisih in

predavanjih ukvarjal tudi s hitro se razvijajočimi dosežki svoje dobe.

1 Članek ni lektoriran in redigiran. Za objavo v SR ni bil sprejet, ker pa vsebuje dragocene podatke, sem ga z avtorjevim dovoljenjem postavil na splet (http://slov.si/doc/juznic.docx).-- Miran Hladnik, 7. 4. 2015

Dr. Jožef Jenko je bil eden najpomembnejših profesorjev v Habsburški monarhiji; predaval je

v Ljubljani, Linzu, Gradcu in predvsem na Dunajski univerzi. Vzgojil je celo vrsto vrhunskih

matematikov in drugih strokovnjakov. Predvsem pa je bil prvovrstni in poslednji Kopitarjev

prijatelj.

Dosedanje raziskave. Jenkovo dolgoletno sodelovanje s Kopitarjem je že dolgo znano

slavistom in zgodovinopiscem. Opisali so ga že Václav Burian (* 1884; † 1952), France

Kidrič (* 1880; † 1950) in Eleonora Kernc (* 1907; † 1995) v SBL. Pavel Křivský (* 1912; †

1989) je objavil popis Jenkove praške zapuščine ob ostalinah številnih drugih učenjakov in s

tem spomnil tudi na Jenkov pomen v tehniških vedah. V novejšem času se je z Jenkom

posredno ukvarjal predvsem Luka Vidmar ob objavi Zoisove korespondence. Pomen Jenka

tako nikakor ni ostal skrit, to pot pa njegove zasluge prvič predstavljamo v celoti (Burian,

1924: 167-168; Kidrič, 1930; Kernc, 1932; Křivský, 1978; Vidmar, 2010).

Študent. Jožef Jenko (* 27. 3. 1776 Kranj; † 14. 2. 1858 Dunaj) je brezskrbno mladost

preživel v rojstnem kraju. Jožefov ded Marko Jenko (* 1660; † 24. 4. 1739 Kranj) si je

dvakrat za nevesto izbral mladenki z imenom Uršula; ob drugi poroki z Jožefovo babico

Uršulo Zupanc (Suppanc) je bil član zunanjega sveta mesta Kranj. Pokojni tast Adam Zupanc

je bil ob poroki hčere zapisan kot gospod, podobno pa tudi Jožefov ded Gašper Strupi.

Materin oče gospod Caspar Struppi je umrl že pred njeno poroko. Poročni priči Jožefovih

staršev sta bili gospod trgovec mestni sodnik Andrea Krabath (Chrobath, Crobath iz Kranja

št. 142, de Civitatis Judaci) in gospod trgovec Martin Galle (Gale, * 30. 10. 1715 Ljubno; †9.

2. 1775 Kranj); poročil ju je kranjski kaplan (kooperator) Anton Jenko (* 1719; † 19. 2. 1769

Kranj). Martin je leta 1735 poročil trgovčevo hčer Marijo Anno Griessing, ki mu je rodila

sina Nikolaja leta 1739 in Franca (* 1752; †1785)

(http://gedbas.genealogy.net/search/simple?placename=Kranj; NŠAL, Knjiga pogrebov Kranj

III 1676-1684: 201).

Jožefov oče zlatar Janez Jenko (Joannes, * 1722; † 22. 12. 1792 Kranj št. 115, pozneje Kranj

št. 138) je umrl »navadne« smrti v lepi starosti za tedanji čas. Ob pogrebu Janezov zlatarski

poklic ni bil naveden, preberemo pa ga ob krstih njegovih otrok. Jožef je bil ob očetovi smrti

ravno sredi nižjih ljubljanskih študijev; ker je postal sirota, mu je tudi gmotno malce trša

predla, saj ni imel štipendije tako kot brat Tomaž. Jožefova mati Marija Anna Strupi (Struppi)

je bila precej mlajša od svojega soproga in ga je dodobra preživela; umrla je komaj po koncu

Napoleonovih vojn. Rojena je bila pred letom 1749, ko je v Kranju živelo precej Strupijev; v

njeni družini je bilo vsaj osem otrok, sestra in brat pa sta ji umrla stara devet mesecev

oziroma štiri leta. Jožefov ded Gašper in babica Marija sta si za botre svojih otrok domala

vedno izbirala Uršulo, Janeza ali Jožefa iz trgovske družine Galle (Gale), pogosto tudi kolarja

Jakoba Prešerna in njegovo soprogo Marijo Ano, trikrat Marijo Soler (Thaler), ki jo je enkrat

nadomestil Janez Pogačnik. Vsi krstni botri brez izjeme so bili zapisani z gosposkim

naslovom. Podobno sta si Jožefova stara starša Marko Jenko in Uršula Zupanc za poročni

priči izbrala Baltazarja Jenka poročenega z Marto in Urbana Jelovška, za botre svojih otrok

pa Matijo Masena in Barbaro Paulin 26. 6. 1731.2

Zlatarski polic očeta bodočega matematika J. Jenka je bil tisti čas razmeroma redek, saj so

celo v Ljubljani ob koncu 18. stoletja delovali zgolj štirje zlatarski-srebrarski mojstri, ki pa so

si bili zaradi splošne krize obrti stalno v laseh. Vajenec se je učil štiri leta, če pa mu je

mojster ajal obleko se je uk nadaljeval še sedmo leto. Jožefov oče Janez Jenko je bil verjetno

vajenec pri enem od ljubljanskih zlatarjev. Ljubljanski srebrar Jakob Schmidt je svoje

srebrarske cehovske pravice leta 1761 prenesel na Andreasa Piringerja iz Moravske;

Franciska, vdova zlatarja Zachariasa Schwaba, pa je leta 1771 poročila Franza Seifrida

(Seifridt) (Kos, 2003: 16, 17, 21).

2 Podobno sta si Jožefova stara starša Marko Jenko in Uršula Zupanc za poročni priči izbrala Baltazarja Jenka poročenega z Marto in Urbana Jelovška, za botre svojih otrok pa Matijo Masena in Barbaro Paulin 26. 6. 1731 (NŠAL Kranj Knjiga pogrebov 1771-1814, str. 159, drugi zapis; Poročna knjiga I. 1715-1771, str. 1; NŠAL, Krstni knjigi V.-VI. 1703-1722-1739, 662, 689, 736, 784, 819, 835, 838, 864, 876, 892, 930, 972, 1008; Žibert, 2010: 67).

SLIKA 1: Predniki Jožefa Jenka po očetovi veji.

SLIKA 2: Predniki Jožefa Jenka po materini veji.

SLIKA 3: Predniki Jožefa Jenka po vseh vejah.

Jožef Jenko je imel štiri starejša in enega mlajšega brata; mlajši brat Jakob Alex je umrl star

pol leta, starejši brat Janez Štefan je preminil star štiri leta in tri mesece, najstarejši brat Johan

Nepomuk pa ni doživel svojega drugega rojstnega dne. Pri večini krstov sta botrovala krčmar

Matheus (Matej) Beja in Maria Fendeshin. Boter najstarejšega brata Janeza Nepomuka je bil

trgovec Janez Duler (Duller, Dular), oče poznejših sošolcev Jožefa Jenka; nekaterim bratom

pa je bil boter kar sorodnik kaplan Anton Jenko. Beja in Dular sta spadala med najbogatejše

kranjske meščane (NŠAL, Krstna knjiga IX. 1771-1798: 25 (str. 1308 med vsemi krsti);

Žibert, 2010: 59-60, 71).

Jožefa Jenka je krstil Luka Lenarčič, starejšega brata Janeza Štefana Jenka pa dne 12.12.1774

kaplan Anton Šlibar (Schilber, * 1742 Kranj; † 29. 11. 1801 Bohinjska Srednja vas). Šlibar je

bil v mašnika posvečen leta 1766 na naslov preddvorskega gospostva po študiju teologije v

Gradcu. V Bohinjski Srednji vasi je postal župnik dne 22. aprila 1779. Brata Thomasa Jenka

je dne 16. 8. 1771 krstil kaplan Ignacij Kamer (*30. julija 1732 Radovljica; † 15. 8. 1795

Naklo), ki je leta 1773 postal župnik v Podbrezju, 24. oktobra 1777 na Sori, leta 1793 pa v

Naklem. Oče Janez Jenko je bil 4. 3. 1772 skupaj z Marijo Kokrin boter Heleni, hčeri Georga

Thicharja (Tičar) in Elizabete Pitelli v svoji hiši v Kranju št. 115 kjer je bil Tičar Hator

Mgrtr, torej neke vrste pomočnik. V Kranju št. 115 sta umrla meščan Joannes Paushler (*

1705; † 5. 9. 1771) in Felix Florjanitsch (* 1719; † 2. 4. 1805) (Pokorn, 1908: 78, 257-258;

NŠAL Kranj, Knjiga pogrebov 1771-1814: 3, 128).

V J. Jenkovem času je Kranj imel le državno dvorazredno ljudsko šolo (trivialko), glavne ali

celo srednjih šol pa ne. Na trivijalki je med letoma 1766-1786 poučeval Ivan Henrik Richter;

leta 1784 je Kranj obiskal ravnatelj ljubljanske normalke Blaž Kumerdej, nato pa je med

letoma 1786-1789 kranjska trivialka delovala v dveh učilnicah urejenih znotraj ukinjenega

kapucinskega samostana in v zasebnih hišah. Trivialka je dijakom postregla z osnovami

računstva in gospodarstva (Žibert, 2005: 260, 276).

Po znanje je bilo treba v Ljubljano, kjer je dva letnika pred Jožefom prav tako nadvse

uspešno študiral njegov pet let starejši brat Tomaž s pomočjo Šiferjeve štipendije

(Schifferische Stiftung) v letnem znesku 100 fl, ki jo je prejemal kot nagrajenec (premifer) pri

študiju poetike v Ljubljani leta 1792, prav tako pa pozneje kot pozneje kot študent liceja

stanujoč na Kapucinski cesti št. 4 pri doktorju Valentschichu leta 1792/93. Ob Tomažu so leta

1792 nagradili še sošolca Janeza Gogolo (Gogala, * 26. 6. 1775 * Nova vas pri Lescah v

župniji Radovljica. Po abecednem redu je bil Tomaž voden kot šesti študent ljubljanskega

liceja. Jožef Jenko bil je nagrajenec (premifer) pri poetiki leta 1794 skupaj s prejemnikom

štipendije Teiffenbachove fundacije Josefom baronom Lichtenbergom Janesichom (Janežič)

na nižjih študijih v Ljubljani. Nekoliko slabši uspeh od njiju so imeli Ljubljančan Josef

Schober, Ignac de Wallensperg (Alois, * 12. 2. 1778 Trebnje) in Šentjernejčan Josef

Wutscher (ex Fano S. Bartholome) s štipendijo cesarske fundacije. Med Jenkovimi sošolci iz

Kranja so bili Francis Duller, Joanes Duller, Joe Krischme (1779 Kranj) in (Jakob) Filip

Koder (* 1773 Kranj), cela množica sošolcev pa je bila doma iz Idrije. Ignacev starejši brat

Josef Franc Anton Wallensperg (Wallensberg, * 29. 3. 1774) je študiral nekoliko manj vneto;

oba sta bila sina trebanjskega graščaka med letoma 1766-1799 Josefa Filipa in Frančiške

Ksaverije rojene pl. Gallenfels. Jenkov sošolec Ludvik baron Ravbar (Filip Bernard Rauber,

* 3. 6. 1774 Ljubljana) je bil sin gospodarja Dragomlja in Ravbarjevega gradu v Mengšu

Bernarda in Johane, njegova krstna botra pa sta bila Ludvik baron Pittoni in Johana Kappus

pl. Pichelstein. Jenkov učno manj uspešen sošolec mladi Leopold baron Lichtenberg Janesich

(Švab Janežič, * 7. 5. 1781; † 10. 1. 1858) je bil pozneje lastnik Črnega potoka in drugih

graščin, sošolec Kajetan grof Lichtenberg pa je bil sin graščaka Kajetana Juliusa

Lichtenberga s Soteske in Rožeka pri Dolenskih Toplicah (Črnivec, 1999: 327, 329; Krones,

1886: 137; Schiviz, 1905: 421, 257; ZAL SI LJU 184 Klasična gimnazija v Ljubljani,

Akcijski fond 1, š. 75, mapa 450). Jenko je bil nekoliko starejši od svojih sošolcev z izjemo

večine plemičev, saj je šestletne nižje ljubljanske študije opravil pri osemnajstih letih;

štipendije uradno ni imel.

Po nižjih študijih je Jenko leta 1795/96 in 1796/97 obiskoval še ljubljanski licej, kjer ga je

med filozofskimi študijami fiziko učil Jernej Schaller, matematiko Anton Gruber, zgodovino

pa knjižničar Franz Wilde, ki je odločilno vplival tudi na izbiro poklica svojega štiri leta

mlajšega dijaka Kopitarja. Jožef Jenko za razliko od brata Tomaža v Ljubljani ni prejemal

štipendije; zaključne izpite iz fizike in uporabne matematike 11.-16. 3. 1796 in 18.-20. 8.

1796 pri Gruberju in Schallerju je opravil z najboljšima ocenama kot deveti, mestoma tudi

12. dijak razvrščen po abecednem redu (ZAL SI LJU 184 Klasična gimnazija v Ljubljani,

Akcijski fond 1, š. 75, mapa 451).

Jenko je študiral filozofijo na Dunaju med letoma 1797-1801. Najprej je obiskoval tretji

zadnji dunajski letnik liceja, saj diploma ljubljanskega liceja z zgolj tremi učnimi močmi ni

zadostovala za vpis na univerzo. Ob začetku univerzitetnega študija je Jenko postal Knafljev

štipendist leta 1799 skupaj z dobra štiri leta mlajšim Antonom Gogalo pl. Leesthalom (* 25.

5. 1780 Nova vas pri Lescah; † 9. 10. 1841 Trst). Anton Gogala je študiral pravo in je

dunajsko univerzo končal vzporedno z Jenkom, tako da je leta 1803 nastopil pravno službo.

Postal je okrajni komisar pri štajerskem gospostvu Hensberg v okraju Wildon dokler se ni

leta 1808 prostovoljno kot stotnik brambovcev bojeval proti Francozom; kljub morebitni

zameri novih oblastnikov je postal ljubljanski sodnik tribunala prve instance

novoustanovljenih Ilirskih provinc. Gogala je bil 11. 9. 1814 skupaj s profesorjem

cerkvenega prava in zgodovine cerkve v Ljubljani Jurijem Dolinarem krstni boter Jenkovega

prijatelja, ljubljanskega profesorja matematike Žida Gunza. Gogala je bil tisti čas svetnik

deželnega sodišča. Gogalov starejši polbrat, Jožef Balant (Wallant), je služil Francozom kot

ravnatelj akademije v Ljubljani; bil je ena najvplivnejših cerkvenih oseb in gotovo

pomemben jeziček na tehtnici Gunzove spreobrnitve kot poznejši nadškof v Gorici. Gogala je

leta 1823 postal apelacijski svetnik v Celovcu, leta 1832 pa predsednik deželnega sodišča v

Rovinju. Od leta 1835 dalje je bil predsednik deželnega sodišča v Trstu, kjer je bil tudi

povišan v plemiški stan, dobil je naslov pl. Leesthal. Ostali kranjski Knafljevi štipendisti leta

1799 so bili Anton Steiber, Joseph Zweck, Anton Kallan, Franc Novak (Novack), Janez Hefs,

Frančišek Teršiner (Terschiner) in Jožef Legat (Legath).

SLIKA 4: Akademski predniki in potomci Jožefa Jenka po vejah njegovih dunajskih

profesorjev Kesaerja in Bauerja.

SLIKA 5: Akademski predniki in potomci Jožefa Jenka po vejah njegovih ljubljanskih

profesorjev Dunajčanov Gruberja in Schallerja.

SLIKA 6: Akademski predniki in potomci Jožefa Jenka po vejah njegovih dunajskih

profesorjev Ambschella in Metzburga. Po Metzburgovi smrti je Jenku višjo matematiko

predaval Kaeser.

Neuslišana ljubezen za slovo od Kranjske. Jenko se je v Ljubljani zaljubil v Jožefo

(Pepico) Kogl (Kogel, * 1796; † 22. 1. 1814) (Polec, 1925: 226-227; Lesar, 1925: 22-23;

Vodopivec, 1976: 67; Preinfalk, 2012: 8; Kidrič, 1930), hčerko ljubljanskega zdravnika

Karola Bernarda Kogla (* 20. 8. 1763 Novo mesto; † 14. 3 1839 Ljubljana) leta 1792

poročenega s Frančiško, hčerko Koglovega predhodnika kranjskega protomedika operoza

Franca Ksaverja Jugovica (* 1725 Škofja Loka; † 1797/8). Kogl je promoviral leta 1788.

Vsaj od leta 1791, ko je podpisal zapisnik o bolezni kostelskega oskrbnika F. Tomšiča, je bil

na ljubljanskem Liceju učitelj živinozdravstva; tako je deloval kot Jenkov sodelavec na istem

zavodu po letu 1803. Kogl je postal 1806 protomedik za Kranjsko in Goriško, 1809 pa dvorni

zdravnik na Dunaju. Po razpadu Napoleonove Ilirije in smrti hčere Pepce se je vrnil v

Ljubljano in bil od leta 1816 znova protomedik. Leta 1820 se je upokojil. Kogl je izdatno

podpiral Kernovo propagando vakcinacije; v poznejših letih je bil bolj zasebni in ne razvpiti

homeopat. Bil je med ustanovitelji leta 1794 oživljene Filharmonične družbe in nekaj let njen

predsednik.

Kljub Jenkovi prizadevnosti si je Pepca raje izbrala njegovega študenta Jožefa Rudeža (* 30.

avgust 1793 Ribnica ; † 29. marec 1846 Ribnica). Vodnikov sošolec Anton Rudež (*8. april

1757, Kobjeglava; † 14. november 1829 Ribnica) je bil Zoisov prijatelj, sina zbiralca

mineralov Jožefa pa je zaupal Kopitarjevemu mentorstvu na potovanju po Nemčiji leta 1810.

Ribniški Kobenclov oskrbnik od leta 1793 Anton Rudež je dne 30. 7. 1810 od Filipa grofa

Kobencla, zadnjega svojega rodu, kupil ribniško gospostvo. Nakup je postavil piko na i

tekmecu Rudeževega sina, nesojenemu snubcu Jenku; Anton Rudež je bil povrhu vsega še

Pepcin krstni boter. Jalovost ljubezni je bila gotovo še dodaten vzrok, da je Jenko zapustil

ljubljansko službo. Jenkov študent Jožef Rudež je svojega profesorja prekosil kot zmagoviti

tekmec, kar je gotovo po svoje prililo olja na ogenj. Jožef je leta 1807/08 obiskoval šesti

razred nižjih šol v Ljubljani, na kar je v Ljubljani na Liceju pri Jenku končal drugi letnik

filozofskih študijev leta 1810, tik preden je Jenko podal ostavko. Nato je Jožef na Dunaju pod

Kopitarjevim mentorstvom prebil eno leto, ki ga je končalo skupno potovanje po Nemčiji.

Polna popotnih vtisov sta se dne 21. 10. 1811 vrnila: Kopitar na Dunaj, Jožef Rudež pa v

ribniški grad. Kopitar je dejansko Pepco zasnubil pri Koglovih v imenu Jožefa Rudeža. 30. 8.

1812, prav ob koncu Prešernovega ribniškega šolanja, se je Jožef Rudež poročil s 16-letno

Jožefo Kogl, po njeni zgodnji smrti ob rojstvu njune prve hčerke pa z Marijo Sadnjek iz

Planine leta 1818; Marija mu je rodila sina Antona (* 1818; † 1839). Za Pepco se je ohranil le

portret Matevža Langusa. Kot etnograf je Jožef Rudež opisal kraško poroko pod naslovom

Beschreibung einer Hochzeit, wie sie im Jahre 1811 auf dem Karst … gefeyert worden;

anonimno objavo v Armbrusterjevi reviji Vaterländische Blätter je leta 1811 preskrbel

Kopitar. Svoje poroke s Pepco pa Jožef ni hotel popisati kljub Kopitarjevemu prigovarjanju.

Veliko je pisal o Kočevarjih in dokazoval, da so potomci Slovanov s pozneje primešanimi

naseljenci. V svoj prav je prepričeval celo pruske goste, čeravno pozneje kljub prizadevanjem

Ivana Simoniča obveljala nasprotna, nacizmu bolj pravšnja podoba germanskih Kočevarjev

kot mostu proti Jadranu (Popit, 2010: 130-136; Kumer, 1967: 131).

Profesor v Linzu, Gradcu in na Dunaju. Jenko je odšel predavati v Linz tudi v pozabo

zgrešeni ljubezni; gotovo ga je kot profesorja bolelo tudi to, da ga je izpodrinil njegov lastni

študent, čeravno kljub mladosti neznansko bolj petičen ali pač le mičen od meščanskega

šolmoštra Jenka. Ljubljanski licejski profesor matematike dr. Jožef Jenko očitno ni bil

posebno navdušen nad Napoleonovo oblastjo, še manj pa nad hladnostjo štirinajstletne Pepce;

tako je kmalu po ustanovitvi Ilirskih provinc dne 14. 6. 1810 podal ostavko v Kersnikov prid

(Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond 1., enota 53; Krones, 1886: 134). V Ljubljani je učil le

prvi semester leta 1809/10. Seveda je vedel kaj dela, saj je odšel na licej v Linz; žal pa tam

dohodki za predavatelja matematike niso bili Bog ve kaj. Jenko in dobra štiri leta mlajši

gorenjski rojak Kopitar (* 21. 8. 1780 Repnje v vodiški župniji na Gorenjskem; † 11. 8. 1844

Dunaj) sta se spoprijateljila že leta 1811, ko je Jenko učil v Linzu; nedvomno sta se poznala

že iz Ljubljane iz krogov blizu Žigi Zoisu. Kopitar je v pismih vztrajno večkrat prosil Žigo

Zoisa, naj Jenku s priporočili pomaga do boljše službe s katero bo lahko preživljal svojo

družino. Zois sprva ni našel dovolj časa oziroma ni našel pravih zvez za pomoč Jenku. Dne

15. 4. 1812 je Kopitar z Dunaja poročal Žigi Zoisu, da je Kopitarja in Jenka obiskal

mineralog in kustos na graškem Joanneumu Friderik Mohs, ki se je svoj čas oglasil tudi pri

Žigi Zoisu v Ljubljani. 27. 5. 1812 je Kopitar znova prosil Zoisa naj pomaga Jenku s

priporočilom grofu Franzu Josephu von Saurauu, dvornemu komisarju in guvernerju Notranje

Avstrije (Kranjske, Štajerske in Koroške) od leta 1805. Kopitar je menil, da bi zaleglo tudi

priporočilo idrijski plemiški družini Pasetzky, katere člani so zasedali višja mesta v rudniški

in deželni upravi; bržkone je bil v igri Avgust Mihael Leopold pl. Pasetzky (Passetzki, * 28.

8. 1754; † 16. 3. 1823) poročen z Klavdijo rojeno Schullern pl. Schrattenhoffen; le-ta je malo

pozneje leta 1813 postal direktor idrijskega rudnika in bi s svojim vplivom gotovo znal

pomagati Jenku. 13. 6. 1812 je Kopitar prosil Ž. Zoisa, naj Jenka priporoči profesorju

Leitnerju. Po Kopitarjevem pismu 23. 9. 1812 je bil brat Jožefa Jenka v Majšperku v

zahodnem delu Haloz, kjer naj bi bil z njim v stiku Zoisov kopist Vincent Karnof. Bržkone je

bil to Tomaž Jenko, medtem ko je najstarejši preživeli brat Andreas Jenko prevzel kranjsko

domačijo. Jenku bi po Kopitarjevem mnenju do boljše službe lahko pomagal tudi piarist

Franc Inocenc pl. Lang, rektor dunajskega mestnega konvikta in stalni referent za gimnazije v

študijski dvorni komisiji. Jenko naj bi medtem vsaj deloma pozabil na Rudeževo nevesto.

20./22. 7. 1812 je Ž. Zois iz Ljubljane pisal Kopitarju na Dunaj naj po Zoisovih navodilih

priporočilo osebno odnese Juncku. Junck je bil verjetno uradnik pri idrijskem rudniku

povezan z družino Pasetsky, saj o poznanstvu med družinama Junck in Pasetzky govori

idrijska poroka med vitezom Johannom Lellisom in Antonio Junk 7. 11. 1815 pri kateri je bil

za pričo rudarski svétnik Leopold von Pasetzky, tisti čas pravzaprav že direktor rudnika.

Jenko je Juncka obiskal 26. 9. 1812 po Kopitarjevem poročilu Zoisu istega dne. Osebno se

nista dobila, zato je Jenko pustil sporočilo tudi v povezavi z bratrancem Ž. Zoisa po materini

strani uradnika pri glavni carinarnici Janezom Nepomukom Kapusom pl. Pichelsteinom in Ž.

Zoisovim bratom Jožefom Zoisom (*1748), ki je z družino živel na Dunaju (Schiviz, 1905:

311; Vidmar, 2010 Kopitarjevo pismo 10. 10. 1812).

Zois je Sauraua naprosil naj Jenku pomaga pri iskanju službe za izboljšanje gmotnega

položaja. Nekaj možnosti se je pokazalo pri šoli v ustanavljanju imenovani Maksimilijanum,

ki naj bi jo vodil v katolištvo leta 1805 spreobrnjeni berlinski publicist in politični ekonomist

Adam Heinrich Müller (* 1779; † 1829). Adam je po letu 1811 je živel v palači svojega

pokrovitelja, nadvojvode Maksimilijana, kot je Kopitar poročal Ž. Zoisu 7. 11. 1812. Vendar

Sauraujevo priporočilo sprva ni imelo uspeha po Kopitarjevem mnenju zapisanem v pismu Ž.

Zoisu dne 2. 12. 1812.

Kopitar in Jenko sta se dala povabiti k tržaškemu podjetniku Jožefu pl. Goldu 14. 2. 1813,

tudi v povezavi z Jenkovim morebitnim napredovanjem. Gold je bil poročen s Zoisovo

nečakinjo Marijo Ano Ivano Zois in je bil Ž. Zoisov finančni posrednik-zaupnik na Dunaju

(http://nl.ijs.si/e-zrc/zois/tei/zois-2007-04-06.xml;

http://nl.ijs.si/e-zrc/zois/html/MP44.html#MP44 Kopitarjevo pismo z dne 15. 8. 1812).

Kopitar je imel po svoje dobrohoten odnos do Jenkove neuslišane ljubezni. Sam je zatrdno

sklenil ostati samec, podobno kot Žiga Zois; v tej smeri je Žigi zvijačno namignil v pismu

dne 15. 8. 1812. Jenko je kmalu po Pepcini smrti (22. 1. 1814) osemnajst dni po

Napoleonovem odstopu z Zoisovi priporočilom na graškem liceju po umrlem Jeschowskem

dne 29. 4. 1814 prevzel predavanja matematike. Pol leta pozneje je dne 24. 11. 1814 prevzel

še predavanja tehnologije na Joanneumu v Gradcu. Morda se Ž. Zois ni mogel odločiti za

pomoč Jenku na rovaš svojega prijatelja in stanovskega kolega-graščaka Jožefa Rudeža vse

dokler ni trpka usoda iz življenja iztrgala njuno jabolko spora, ubogo Pepco.

Kopitar. Jenko je med svoje dunajske prijatelje od leta 1811 štel Kopitarja, ki je v Jenkovi

domači oskrbi pozneje leta 1844 še zadnjič zaupal svojo dušo Bogu. Po prijateljstvu dolgem

nad tri desetletja se je obnemogli Kopitar preselil k Jenku. Kopitar je poleti 1844 neuspešno

zdravil pljučnico v toplicah, nato pa ga je Jenko z Bürgerstptale št. 1100 prepeljal k sebi 30.

7. 1844. Kopitar je umrl v Jenkovem stanovanju na Landstraβe št. 358 dne 11. 8.1844 z

Vukom Karadžićem ob smrtni postelji pri postrežbi Anne Michich (Ana Mihič). Jenko je nato

vložil prošnjo za povrnitev stroškov oskrbe v znesku 167 fl 28 kr, ki so ji ugodili 11. 3. 1845

(Kernc, 1932: 501; Burian, 1924: 167-168).

Jenko je Kopitarja zelo cenil tudi zavoljo Kopitarjevih prizadevanj za iskanje zvez, ki so

omogočile Jenku prevzem boljše službe. Zoisovo priporočilo se je zavleklo za celi dve leti,

kljub temu pa je odločilno vplivalo na Gradčane, da so medse povabili Jenka. Kopitar je

mimo tega pokazal zvrhano mero razumevanja v času Jenkove razdražljivosti zaradi

zavrnjene ljubezni. S tem si je slavist pridobil dovolj kredita, da ga je matematik upošteval

vse življenje.

SLIKA 7: Akademski predniki Jerneja Kopitarja v povezavi z njegovim prijateljem Jenkom.

SLIKA 8: Slušatelj fizike pri Jerneju Schallerju Gruberju na ljubljanskih filozofskih študijih

Kopitar prosi Kranjski študijski konses za štipendijo dne 23. 7. 1800 pod številko 219 (Arhiv

Republike Slovenije SI AS 224 Kranjski študijski Konses 1792-1802, fotografiral pisec z

dovoljenjem ARS)

SLIKA 9: Povečava prejšnje slike (fotografiral pisec z dovoljenjem ARS).

SLIKA 10: Slušatelj elementarne matematike pri Antonu Gruberju na ljubljanskih filozofskih

študijih Kopitar in njegova štipendija dne 4. 8. 1800 pod številko 235 (Arhiv Republike

Slovenije SI AS 224 Kranjski študijski Konses 1792-1802, fotografiral pisec z dovoljenjem

ARS)

SLIKA 11: Informativna tabla pokopališča Sankt Marx na Dunaju, kjer je Kopitar naveden v

četrtem stolpcu na 24. mestu kot četrti med filologi s spomenikom na točki 140a; pod njim je

zapisan sodelavec Vuk Karadžić na točki 170 (foto mag. Anton Levstek).

SLIKA 12: Povečana slika prejšnjega (foto mag. Anton Levstek).

SLIKA 13: Okolica nekoč Kopitarjevega zadnjega počivališča na pokopališču Sankt Marx na

Dunaju; od tam so Kopitarjev nagrobnik prenesli na Navje (foto mag. Anton Levstek).

SLIKA 14: Okolica nekoč Kopitarjevega zadnjega počivališča na pokopališču Sankt Marx na

Dunaju (foto mag. Anton Levstek).

Zaključek. Jenkov pomen za Slovence je vsaj dvojen: bil je prvovrsten profesor, obenem pa

prvi in zadnji prijatelj Jerneja Kopitarja. Tako je Jenko Slovence zadolžil po dveh plateh, po

matematično-tehniški in po slavistični.

Jenkov pomen pa seveda seže daleč za slovenske meje. Bil je dolgoletni sodelavec začetnikov

moderne znanosti v srednji Evropi, dunajskih profesorjev Ettingshausena, Baumgartnerja,

Littrowa, J. Petzvala, Antona Schrötterja in Augusta Kunzeka. Umrl je ravno ob začetku J.

Stefanove poti na vrh dunajske univerze. Čeravno je bil Jenko po svojem položaju na

Dunajski univerzi vsem tem velikanom vsaj enak, pa je v primerjavi z drugimi objavljal

sorazmerno malo in mu, žal, ni mogoče pripisati kakšnih pomembnih odkritij.

Literatura

Arhivski dokumenti

Památník národního písemnictví Strahovské nádvoří v Pragi.

Osebni Jenkov fond obsega 28 škatel.

ZAL LJU (Zgodovinski arhiv Ljubljana), t. e. 184 Klasična gimnazija v Ljubljani, Akcijski fond 1, š. 75.

NŠAL- Nadškofijski arhiv v Ljubljani.

Knjige pogrebov, rojstev in porok župnije Kranj.Svetovni splet

Rodoslovje Kranja, http://gedbas.genealogy.net/search/simple?placename=Kranj Ogled 13. aprila 2014.

Luka VIDMAR, 2007: Korespondenca Žige Zoisa http://nl.ijs.si/e-zrc/zois/tei/zois-2007-04-06.xml Ogled 13. aprila 2014.

Luka VIDMAR, Pismo Jerneja Kopitarja Žigi Zoisu

http://nl.ijs.si/e-zrc/zois/html/MP44.html#MP44 Ogled 13. aprila 2014.Tiskani viri

Václav BURIAN, 1924: O zadnjih dnevih Kopitarjevega življenja, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 4/1. 167-168.

Živka ČRNIVEC et al (ur.), 1999: Ljubljanski klasiki 1563-1965. Ljubljana: Maturanti klasične gimnazije.

Eleonora KERNC, 1932: Jernej Kopitar (geslo). Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. (ur. Franc Ksaver Lukman et al). Ljubljana: Zadružna gospodarska banka.

France KIDRIČ, 1930: Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana: Znanstveno društvo. http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-3SAZFVGW/4e3fc70e-0823-4221-8c1a-c265718c9518

Marjana KOS, 2003: Ni vse srebro, kar se sveti. Zgodovina za vse št. 2. 15-23.

Pavel KŘIVSKÝ, 1978: Josef Jenko (27. 3. 1776 Kranj-1858 Dunaj): písemná pozůstalost. Praha: Památník národního písemnictví.

Franz KRONES, 1886: Die Geschichte der Karl Franzes Universität in Graz 1585-1885. Graz: Verlag Karl Franzes Universität.

Zmaga KUMER, 1967: Rudeževa zbirka slovenskih ljudskih pesmi. Slovenski etnograf 20. 129-142.

Josip LESAR, 1925: Ballant (Walland) Jožef. SBL 1: 22-23.

Franc POKORN, 1908: Šematizem ljubljanske nadškofije 1788. Ljubljana.

Janko POLEC, 1925: Gogala Anton pl. Leesthal. SBL 1. 226-227.

Ilja POPIT (ur.), 2010: Od volkodlaka do Klepca. Anton Rudež, Jožef Rudež, Janez Zima. Radovljica: Didakta.

Miha PREINFALK, 2012: Anton Gogala pl. Leesthal. Drevesa Št. 1. 8-12.

Ludwig SCHUIVIZ VOB SCHIVIZHOFFEN, 1905: Der Adel in der Matrikel des Hertzogtums Krain. Görz: samozaložba.

Luka VIDMAR, 2010: Zoisova literarna republika: Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana: ZRC SAZU.

Peter VODOPIVEC, 1971: Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Ljubljana: Knjižnica Kronike.

Marjana ŽIBERT, 2005: Razvoj osnovnega in strokovnega šolstva v Kranju od začetkov do Druge svetovne vojne. Kranjski zbornik, 2010, 259-276.

Marjana ŽIBERT, 2010: Nekaj o kranjskih družinah, njihovih hišah in davkih v sredini 18. stoletja. Kranjski zbornik, 56-72.

Povzetek

Kranjčan Jožef Jenko je bil eden najpomembnejših matematikov v Habsburški monarhiji

Predmarčne dobe; predaval je v Ljubljani, Linzu, Gradcu in na Dunajski univerzi. Vzgojil je

celo vrsto vrhunskih strokovnjakov vključno s ekspertom za izračunavanje števila π,

ljubljanskim profesorjem Poljakom Schulzom. Posebna zasluga gre Jenku za tri desetletja

iskrenega prijateljstva z Jernejem Kopitarjem s katerim je preprečil Kopitarjev večni strah

pred umiranjem v siromaštvu. Bolnega umirajočega jetičnega Kopitarja je nesebično negoval

pri sebi doma. V tem smislu se je Jenko kot zadnji in najboljši Kopitarjev prijatelj z zlatimi

črkami zapisal v zgodovino slavistike. Kopitarjevo prijateljevanje z Jenkom je previharilo vse

čeri v dolgih treh desetletjih in pol. V tem času se je Kopitar iz dobrotnika in pomočnika, ki

je preko Žige Zoisa urejeval priporočila za Jenkovo boljšo službo, prelevil v prestrašenega

jetičnika v Jenkovi domači oskrbi. S posebnim taktom in celo z hudomušnostjo je Kopitar

svoj čas obravnaval Jenkovo jalovo ljubezen do Pepce Kogl, neveste svojega in Ž. Zoisovega

prijatelja Jožefa Rudeža. Pepcina poroka se je končala nadvse klavrno, Kopitar pa je

umetelno vodil barke in medsebojne odnose vseh vpletenih do razmeroma srečnega konca, ki

nikakor ni okrnil njegovega prvobitnega prijateljstva z Jenkom.