Slovenska slovnicaza srednje šole

Spisal

dr. Anton Breznik

Četrta, pomnožena izdaja

Odobrena z odlokom ministrstva prosvete S. n. br. 22.038 z dne 13. ju lija 1936

1934

Založila Družba sv. Mohorja v Celju

85

tere; hči, hčere). Zdaj se sklanjajo največ po o-jevski, nekaj tudi po a- in celó po i-jevski sklanji. Nekdaj jih je bilo več, n. pr. čelo, nekdaj rod. čelesa, odtod čelesnik, če lešnjak; čudo, zdaj rod. čuda, pri pisateljih XVI. veka še čudesa itd. Od prvotnih končnic so se nekatere v posameznih zgledih še ohranile, tako n. pr.:

1. dan: v rod. in mest. ednine je ohranjena še stara konč­nica -e, n. pr. dne, pri dne; enako em, -ema, eh, -emi v orod. edn., daj. in orod. dvoj. in v daj., mest. in orod. množ.: z dnem, dnema, dnem, dneh, z dnemi; dalje tož. množ.: dni; stari rod. množ. dàn (strsl. dьnъ) pa se nahaja le še v narečjih (n. pr. čez štirinajst dan, danes osem d a n 1).

Sedaj se beseda dan sklanja tako: ednina: 1. dan, 2. dne, dneva, 3. dnevu, 4. dan, 5. pri dne, dnevu, 6. z dnemi dnevom; dvojina: 1. in 4.: dni, dneva, 2. in 5. —, 3. in 6.: dnema, dnevoma; množina: 1. dnevi , dnovi , 2. dni ,3. dnem, dnevom, 4. dni, dneve, dnove, 5. pri dneh, dnevih, 6. z dnemi, dnevi , dnovi.

2. mati; hči; stara končnica je ohranjena v tožilniku ednine: mater, hčer; prvoten je najbrže tudi -e v rodilniku: matere, hčere (ostalo sklanjatev glej § 142.).

3. Ostanke soglasniških osnov imamo tudi v nekaterih mno- ž inskih krajevnih imenih na -ane, -an, ki so prvotno pome­nila imena prebivalcev, n. pr. B orovl jane (prvotno pomeni: pre­bivalec kraja Borovo) , Gorí čane, Svečane, P o l i č a n e , rodilnik: Borovl jan, Goričan, Svečan, Po l i čan itd.2

Tuja lastna imena.§ 179. Tuja lastna imena ostanejo v slovenščini navadno

nespremenjena. S slovenskim pravopisom (ali po izreki) jih pišemo le v knjigah, ki so namenjene preprostemu ljudstvu.

Tuja lastna imena spreminjamo le v naslednjih primerih:1. Kadar imamo za tuja krajna imena s lovansko ime

ali slovansko obliko, rabimo to, n. pr. Budišin (Bautzen), Budim-1 Na Krasu .2 Sklanjajo se ta imena: 1. Gor ičane , 2. G o r ič a n (mlajša oblika

Gor i č ) , 3. G or ič a n o m (mlajša oblika G or ič am ) , 4. G o r i č a n e (Gor iče) , 6. (pri) G o r i č a n i h ( G o r i č a h ), 6. z Gor ičami .

Nekatera imena imajo rodilnik na -an , n. pr. Du pl je : rod. Du p l j a n(D upe l j ) , Gor je : G o r j a n (Gor i j ) itd.

86

Pešta, Dunaj, Pariz; Draždani, rod. Draždanov (Dresden), Gdansko (Danzig), Gradec; Heb (Eger), Lipsko, rod. Lipskega ali Lipska (Leipzig); Podmokli (Bodenbach), Rujana (Rügen); Benetke, Gra­dišče (Gradisca), Oglej, Poreč (Parenzo), Pulj (Pola), Videm (Udine), Solnograd (Salzburg), Monakovo (München), Moguncija (Mainz), Bavarsko; Aniža (Enns), Tubinga (Tübingen); Pad (Po), Trident (Trient), Burgundija itd.

Prisiljeno je sloveniti imena kakor Inomost, Frankobrod itd.; rabimo rajši tujo obliko Innsbruck, Frankfurt.

2. S lovanska lastna imena rabimo prav tako v nespre­menjeni obliki; slovenskemu pravopisu (črkopisu) prilagodimo navadno le bolj znana imena, n. pr. Lvov (poljsko Lwów), Var­šava (poljsko Warszawa), Praga (češko Praha) itd.

§ 180. Grška in l a t i ns k a lastna imena spreminjamo po sledečih pravilih:

Pravopisne posebnosti uravnavamo po rabi našega jezika. Za grške in latinske glasnike eh, c, ph, qu, rh, th, z, y, au, ai, oi, eu, ui itd. pišemo h, k, f, kv, r, t, ks, i, av, aj, oj, ev, uj itd. Soglasnikov ne podvajamo, n. pr. Efi ra (grško Ephyra), Kare (lat. Carrhae, gr. Karrai), Cina (lat. Cinna) itd.

§ 181. Tuje končnice -ia, -ea itd. privzemajo s lo ­vensko obl iko -ija, -eja itd., n. pr. Pitija (grško Pythia), Tireja (grško Thyrea), Tegeja (grško Tegea) itd. § 182. Glede sklanje veljajo pravila:

V imen. edn. se rabi navadno tuja končnica (iz- vzemši § 181.), in sicer pri latinskih latinska, pri grških navadno grška; odvisne sklone tvorimo tako, da pridevamo na tujo osnovo s lovenska skloni la.

a) Moška in ženska imena na -a ohranijo svojo končnico, n. pr. Hera, Kasandra; Cina, Agripa.

h) Ženska grška imena na -e imajo v slovenščini -a, n. pr. Nioba (grško Niobe), Antigona, Afrodita itd.

c) Grška ženska imena na -o ohranijo v imenovalniku edn. to končnico, v ostalih sklonih se tvorijo od grške osnove, tedaj: Alekto, rod. Alektoje; Ino, rod. Inoje; Leto, rod. Letoje; Kloto, rod. Klotoje itd.

č) Imena na -as, -ias, dalje na -os, -om (lat. -us, -um) ter moška imena na -es, ki nimajo v rodilniku podaljška, n a ­

87

vadno ohranijo t ujo končnico, n. pr. Pitagoras, rod. Pita­gora, daj. Pitagoru; Midas, rod. Mida; Pelopidas, Pelopida; — Naksos, rod. Naksa; Teos, rod. Teja; Delos, Dela; Ilion (lat..Ilium), rod. Ilija; Ajshilos (lat. Eshilus); rod. Ajshila (Eshila); Alkinoos, Alkinoja; — Demostenes, rod. Demostena; Orestes, rod. Oresta; Miltiades, Miltiada; Sokrates, Sokrata; Laertes, Laerta.

Opomnja. Te končnice se smejo odpahovat i v edninskem imenovalniku, n. pr. Pitagora, Pelopida, Ajshil, Herodot, Demosten, Orest itd.

Če tuje končnice odpihujemo, se morajo novo nastale končnice ravnati po slovenskih glasovnih pravilih, tedaj: Istem, Lemen, (grško Isthmos, Lemnos); Patrokel, Menelaj (gr. Patroklos, Mene- laos); Kalija (gr. Kallias); Fabij, Ovidij, Vergilij (lat. Fabius, Ovidius, Vergili.us), itd.

Pri manj znanih in kratkih imenih te rabe ni priporočati.d) Lastna imena, ki dobivajo v odvisnih sklonih podal j ­

šek, ali pa preminjajo svojo končnico, obdrže v imenovalniku povsod tujo (grško, latinsko) obliko; v odvisnih sklonih pride- vamo sklonilo na tujo osnovo.

N. pr. Stiks, rod. Stiga; Pelops, Pelopa; Palas, Palade; Pariš, Parida; Lahes, Laheta; Eros, Erota; Ksenofon, Ksenofonta; Kreon, Kreonta; Aheron, Aheronta; Pojas, Pojanta; Ajas, Ajanta; Tirins, Tirinta; Simoejs, Simoenta; Herakles,Herakleja; Sofokles,Sofokleja; Ahilevs, Ahileja; Ares, Areja; Tetis, Tetide; Artemis, Artemide; Elis, Elide; Feres, Fereta; Pames, Parneta; Aruns, Arunta; — Anakreon, Anakreonta; Drakon, Drakonta; Laokoon, Laokoonta; Laomedon, Laomedonta; — Agenor, Agenorja; — Minos, Minoja; — lat i nska imena: Cicero, Ciceróna; Kato, Katóna, Ceres, Cerere; Mars, Marta; Juno, Junóne; Mecenas, Mecenata itd.

Množinska l as tna imena se tudi v s loven šč i n i rabijo v množini , n. pr. Atene, Aten, Atenam; Tebe, Teb; Delfi, Delfov, Delfom; Ekvi, Ekvov; Veji, Vejev; srednji s amos t a l ­niki: Levktra, Levkter, Levktrom; Kunaksa, Kunaks, Kunaksom.

Pridevnik.§ 183. Pridevnik (adjektiv) se pri de va nekaterim besed­

nim vrstam (samostalniku, zaimku, redko števniku) in naznanja lastnost kake osebe ali reči, t. j. kakšna je kaka oseba ali reč ali č igava je. Po pomenu so pridevniki: