1

MUZEOLOGIJA

Skripta za predmet muzeologija v občem delu strokovnega izpita na muzejskem področju

Mag. Andreja Rihter

oktober 2010

2

V Sloveniji se lahko kot strokovni javni uslužbenec zaposliš v muzeju – javni ustanovi na podlagi razpisa, ki ga ustanova objavi v javnih občilih ali na listi Zavoda RS za zaposlovanje. Posamezniki morajo poleg splošnih pogojev, ki izhajajo iz splošne zakonodaje, izpolnjevati tudi posebne pogoje, večinoma znanja na področju družboslovja in prirodoslovja. V Sloveniji še nimamo samostojnega izobraževalnega programa za znanja na področju muzeologije ali področja, kjer se lahko spoznaš z delom opravljanja javne službe s predmeti kulturne dediščine. Vsak posameznik, ki se zaposli v muzeju, se prepusti programu mentorja in skupaj se leto dni pripravljata na strokovni izpit. Skripta so namenjena osnovnim informacijam, spoznavanju dela s predmeti, njihovim vodenjem in upravljanjem v kulturnih ustanovah – muzejih. Metode in tehnike so predstavljene glede na literaturo, ki je podana v predlogu za izpit, ter na moje nekaj desetletne izkušnje z delom v muzeju in mednarodnih ustanovah. V posameznih poglavjih so predstavljene osnovne prakse dela.

Kodeks poklicne etike Naš prvi korak spoznavanja dela v muzeju pomeni prebrati Kodeks poklicne etike, ki ga je izdal slovenski odbor ICOM-a, prvič leta 1993. Predsednik slovenskega odbora tedanjega Mednarodnega muzejskega sveta je bil Gregor Moder. Leta 2005 dobimo ponovno prevod najnovejšega Kodeksa muzejske etike. Našemu slovenskemu odboru tokrat predseduje Nina Zdravič -Polič. ICOM-ov Kodeks muzejske etike je bil soglasno sprejet na 15. generalni skupščini ICOM-a v Buenos Airesu, Argentina, 4. novembra 1986. Popravljen in dopolnjen je bil na 20. generalni skupščini ICOM-a v Barceloni, Španija, 6. julija 2001. Na 21. generalni skupščini ICOM-a v Seoulu, Koreji, oktobra 2004 so novi ICOM-ov Kodeks muzejske etike potrdili. Skladno s tem je ICOM-ov slovenski odbor v novembru 2004 začel z delom na izdaji najnovejšega Kodeksa v slovenskem jeziku. Izšel je aprila 2005. Kodeks vsebuje bistvena etična načela, pomembna za poklicno védenje muzejskih delavcev, in je orodje in pripomoček poklicne samoureditve na področju javnih muzejskih storitev. Določa minimalne standarde delovanja, za katere naj bi si prizadevali muzejski delavci vsega sveta, hkrati pa določa, kaj javnost lahko pričakuje od muzejskega poklica. To je osnovno vodilo etike dela vsakega muzejskega uslužbenca in še posebej kustosov. Kodeks določa minimalni standard za muzeje. Oblikovan je kot vrsta načel, ki jih podpirajo smernice za želeno poklicno prakso. V nekaterih državah določajo minimalne standarde zakoni in vladni predpisi, v drugih so usmeritve o minimalnih poklicnih standardih na voljo v obliki 'akreditacije', 'registracije' ali podobno. Kjer standardov ni, jih je mogoče dobiti od ICOM-ovega sekretariata, od nacionalnega odbora ICOM-a ali od ustreznega mednarodnega odbora ICOM-a. Države in specializirane strokovne organizacije, povezane z muzeji, lahko uporabijo Kodeks kot podlago za izdelavo dodatnih standardov. Kodeks definira osnovni poklic: muzejski delavec. Muzejski delavci so (plačano ali neplačano) osebje muzejev in ustanov, opredeljenih v 2. členu prvega in drugega odstavka statuta, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo ali enakovredne praktične izkušnje na katerem koli področju v zvezi z upravljanjem in delovanjem muzeja, ter neodvisne osebe, ki spoštujejo ICOM-ov Kodeks in delajo za muzeje ali ustanove po zgoraj navedeni opredelitvi iz statuta. Tisti, ki reklamirajo komercialne izdelke in opremo za muzeje in muzejske storitve ali z njimi trgujejo, niso

3

muzejski delavci. Vsak muzejski delavec mora biti seznanjen z ustrezno mednarodno, državno in krajevno zakonodajo in s pogoji svoje zaposlitve. Izogibati se mora situacijam, ki bi jih lahko imeli za neprimerno vedenje. Muzejski delavci morajo ravnati v skladu s politiko in postopki ustanove, v kateri so zaposleni. Kljub temu lahko na primeren način nasprotujejo ravnanju, ki ga imajo za škodljivega za muzej ali poklic in je v nasprotju s poklicno etiko. Lojalnost do kolegov in do muzeja, v katerem je muzejski delavec zaposlen, je pomembna poklicna dolžnost in mora temeljiti na spoštovanju temeljnih etičnih načel, ki veljajo za celoten poklic. Muzejski delavci morajo upoštevati določila ICOM-ovega Kodeksa in morajo biti seznanjeni z drugimi kodeksi in politikami v zvezi z muzejskim delom.1

Beseda muzej je imela v zgodovini in skozi njo zelo različne pomene. Začetki organiziranega muzeja segajo v čas 290 let pr.n.š., ko je v Aleksandriji pod vladavino Ptolemeja Sotra nastal muzej. Le-ta ni posedoval umetniških del, temveč je bil središče znanosti, kulturnih in umetniških dejavnosti. Znotraj muzeja so delovali velika knjižnica, raziskovalni laboratorij, učilnice in predavalnice. Muzej je vsebinsko predstavljal kulturno-znanstveni center. Posvečen je bil muzama, hčerama Zevsa in Mnemoze. Uničen je bil 600 let kasneje. Rimska kultura ni poznala ustanove muzej niti v obliki, v kakršni je obstajala v Aleksandriji. Toda država je izkazovala velik interes za zbiranje umetniških del. Zato pa z lahkoto trdimo, da je bil muzej sam Rim in posledično ni potreboval še posebnih ustanov, imenovanih muzeji.2 Prvim muzejem, ki so imeli predvsem izobraževalno vlogo, je sledilo zelo dolgo nezainteresirano obdobje za razvoj le-teh. Šele obdobje razsvetljenstva je prineslo ponovno prebujanje zbiranja predmetov in s tem tudi razvoj nalog muzejev. Obdobje od 14. stoletja pa do 16. stoletja je pomenilo paralelni razvoj umetnosti in znanosti. To je bilo obdobje, ki je odločilno poseglo v drugačnost razmišljanja o samem okolju. V 15. stoletju so bile Firence središče znanja in znanosti ter so podpirale najboljše umetnike in znanstvenike. Tam pa se je tudi prvič uporabila beseda muzej kot razlaga za zbirko Medičejcev. Metoda sistematičnosti in znanstvenega pristopa ter raziskovanja je pomenila novo stopnjo razumevanja povezanosti človeštva in narave. Obdobje je razvilo pojav mecenstva – to je bil poseben pojav vzpodbujanja umetnikov, ki so bili v času svojega življenja že izredno cenjeni in prepoznavni. Pomembnost 16. stoletja pa je potrebno še posebej izpostaviti, saj se je takrat pojavil pojem 'galerija' kot posledica rastavljanja zbirk in predmetov na hodnikih. Prvi hodnik – galerija, ki povezuje Belvedere in Vatikan, je zgradil Bramante za papeža Inocenta VIII. V Franciji pa 'galerija' izvira iz velike dvorane srednjeveškega dvorca Fontainbleau, ki je imel pet galerij. Ker so bile zbirke večinoma hranjene v kvadratnih sobah – kabinetih, so le-te sčasoma prevzele ime 'kabineti'.

1 ICOM-ov Kodeks muzejske etike, Ljubljana 2005, str. 28. 2 Bazin G. (1967), The Museum Age (Desoer, Bruxelles), str. 23.

4

Med 200-letnim obdobjem Galerije Medici in prvim javnim muzejem je bilo veliko razvojnih stopenj. Muzeji, ki so danes prepoznani kot prvenci odprtja za javnost, so bili oziroma so še:

- 1683 Ashmolean in Oxford v Angliji, - 1753 British Musem, - 1771 Uffizi, - 1793 Louvre, - 1824–1828 muzejski otok Berlin – Alte Museum, - 1824 National Gallery v Londonu, - 1870 Metropolitan Museum of Art New York, - 1870 Museum of Fine Art Boston.

Proces razvoja muzejev, ki so postali javno dostopni, je bil počasen in dolg. Muzeji morajo biti za javnost namreč veliko več od odprte hiše, polne unikatnih predmetov, spravljenih v steklenih kletkah. Muzeji morajo biti hiše, polne idej, urejene po sistemu varnosti in novih spoznanj. Muzeji so prevzemali novo vlogo: pedagoško, aktivno vlogo razlage sprememb družbe. PREGLED RAZVOJA MUZEOLOGIJE Če je renesansa čas razvoja muzejev in galerij, je tudi čas prvega omenjanja stroke. Naj omenim redke avtorje, ki se takrat pričnejo ukvarjati s problemi funkcioniranja muzejskih zbirk in muzejev. Na prvem mestu je flamski zdravnik Samuel von Quiccheberg, ki je leta 1565 v knjigi Inscriptiones vel tituli theatri amplissimi, complectens rerum universitatis singulas materias et imagines eximias (Napisi ali naslovi obsežnega gledališča, ki vsebuje posamezne predmete in posebne slike sveta) ugotavljal, kako pomembno je ob zbiralni politiki definirati material.3 Zelo podobne ugotovitve ali bolje razmišljanja najdemo v knjigah: Johana Daniela Majorja Unvorgreiffliches Bedenken von Kunst – und Naturalien – Kammern insgemein (Nepristranska razprava o umetnostnih in naravnih zbornicah), ki je izšla sto let kasneje, leta 1674, v Kielu, knjigi D.M.B. Valentinija »Museum Museorum oder vollstandiges Schau-Buhne ...« (Muzej muzeja ali popoln oder ...), ki je izšla 1714. leta in knjigi Casparja F. Neickeliusa Museographie oder Anleitung zum rechten Begriff und nutzlicher Anlegung der Museorum oder Raritatenkammern (Muzeografija ali pravilni napotki za razumevanje dela muzeja ali komore raritet), ki je izšla v Leipzigu in Breslavu 1727. leta. Večinoma se vsa literatura ukvarja s problemom razlage zbiranja predmetov, njihovih metod in upravljanjem s predmeti oziroma njihovim hranjenjem. Konec 16. in celotno 17. stoletje sta bila čas intezivnega dela z zbirkami. Pojavljati so se pričele pisne informacije o zbirkah in kabinetih za vse tiste, ki so se zanje zanimali. Konec 16. stoletja je La croix du Maine izdal knjižico z naslovom Najvidnejše knjižnice in kabineti Francije. Knjižica je vsebovala tudi popis redkih knjig, portretov, kipov, umetniških del, slik, predmetov. V naslednjem stoletju, 1612. leta, je izšel itinerar – vodič za obiskovalce z naslovom Itinerarium Galliae (Galski vodič), 1631. leta belgijsko-galski vodič in 1664. leta vodič po muzejih, zbirkah, galerijah, palačah in vrtovih Rima. Najzgodnejše obdobje, v katerem se pričnejo porajati temelji organiziranega dela zbiranja

3 Maroević I. (1993), Vloga muzelogije ter njen odnos do temeljnih znanstvenih ved – v: Muzeoforum 91 – Zbornik muzeoloških predavanj, Ljubljana 1991, str. 51.

5

umetnin, predmetov dediščine, se tako konča z obdobjem razsvetljenstva. Različnost v njihovem materialu postane dominantna naloga zbiralnim politikam in ob tem razvoju muzeološkega dela. Drugo obdobje razvoja muzeologije pa pomeni obdobje 19. stoletja, kjer se že pojavi znanstvenoraziskovalno delo. Danec Thomsen se je leta 1836 v njihovem narodnem muzeju pričel ukvarjati z moderno klasifikacijo predmetov kulturne dediščine, kakor je to naredil že v 18. stoletju na področju prirodoslovja Linne.4 V ospredje je začelo prihajati zanimanje za zgodovino dela v muzejih oziroma zgodovino muzejev, delo s predmeti pa šele v naslednjem koraku. V knjigi Philippa Leopolda Martina Praxis der Naturgeschichte (Praksa v prirodoslovju), ki je izšla 1869. leta5, se pojavi termin 'muzeologija'. Muzeologija kot znanost pa je prvič prepoznana oziroma označena s tem pojmom v strokovnem delu J.G.Th.von Graesseja »Die Museologie als Fachwissenschaft« (Muzeologija kot strokovna znanost), ki izzide 1883. leta.6 Muzeologija postane strokovna disciplina, ki se ukvarja s področjem delovanja muzejev, dočim se temeljne znanstvene discipline ukvarjajo s poslanstvom zbiranja predmetov. V 19. stoletju smo dobili tudi prve muzeološke strokovne časopise. Potreba po publiciranju, izdajanju je bila velika in nujna. 1878. leta se v Nemčiji pojavi Zeitschrift fur allgemeine Museologie und verwandte Wissenschaften, ki zelo hitro preraste v Zeitschrift fur Museologie und Antiquitatenkunde, ki je izhajal v Dresdnu vse do leta 1885. Na prelomu stoletja (1901) izideta britanski The Museum Journal, v Nemčiji (1905) Museumskunde 7 oba omenjena časopisa imata tradicijo do današnjih dni–, v Ameriji pa se leta 1924 pojavi Museum News, časopis ameriškega združenja muzejev. Prehod iz 19. v 20. stoletje je tudi obdobje pojava muzejskih strokovnih organizacij in združenj. Le-ta so bila močan generator strokovno znanstvenega razvoja muzeologije in še posebej izobraževalnega procesa na področju dediščine. 1889. leta se ustanovi British Isle's Museum Association (Britansko združenje muzejev), 1906. leta American Association of Museum (Ameriško združenje muzejev) in 1917. leta Deutscher Museumsbund (Nemško muzejsko združenje)8. S pojavom ustanavljanja strokovnih mednarodnih združenj se močno okrepi vpliv in pojavnost stroke. Novo obdobje v razvoju muzeologije pomeni obdobje med letom 1934, ko se je odvila strokovna konferenca v Madridu, in ustanovitvijo Mednarodnega komiteja za muzeologijo (ICOFOM) v okviru ICOM-a, 1976. leta. Na konferenci v Madridu se je razpravljalo o novem konceptu muzejev kot ustanovah za prenos informacij iz preteklosti v sedanjost. Takrat se formulirajo, definirajo naloge muzejske razstave in muzejskega dela ter načini in metode zbiranja predmetov oziroma zbiralna politika. Muzej se pojavi v središču znanosti muzeologije. Neposredni rezultat strokovne konference v Madridu je izdaja Muzeografije9

4 Lewis G.D. (1984), Collections, Collectors and Museums: a Brief World Survey – v: Manual of Curatorship, Ed. J.M.A. Thompson, (Butterworths, BMA, London), str. 11. 5 Mensch van P. (1992), Towards a methodology of museology, rokopis, doktorska disertacija, Zagreb, str. 258. 6 Maroević I. (1993), Uvod v muzeologijo, Zagreb, str. 53 7 Stransky Z.Z. (1970a), Pojam muzeologije, Muzeologija 8, str.7 8 Bazin G. (1967), The Museum Age, Bruxelles, str-267 9 Mensch van Peter, (1992), Zegreb, Towards a methodology of museology, rokopis,

6

(Z.Z.Stransky, 1970:7). Le-ta je izšla v dveh zvezkih leta 1937 v Parizu. V njih se definirajo muzeološki nazori in splošna teorija strokovnega dela v muzejih. Druga svetovna vojna je prekinila misli razvoja muzejev, toda že takoj po koncu vojne dobimo novo svetovno strokovno združenje – International Council of Museums (ICOM), Mednarodni muzejski svet. Le-ta je direktni naslednik Urada za muzeje, ki takoj prične z izdajateljsko dejavnostjo. Izideta ICOM News (1948) in Museum (skupaj z UNESCO-m od leta 1948 dalje). Prav tako pričnejo z izdajo monografij s skupnim imenom Museums and Monuments (Muzeji in spomeniki). Muzeologija se posebej intenzivno razvija v državah socialističnega dela Evrope, dočim ostaja na zahodu Evrope še vedno pod vplivom Madridske konference, ki je zaključila, da je muzeologija kot veda v pomoč delu v muzejih. Termin 'muzeologija' se začne odmikati, v ospredje pa prihaja terminologija 'muzejske študije' in 'Museumskunde'. 1950. leta je Jiry Neustupny doktoriral z razpravo, ki nosi naslov Vprašanje moderne muzeologije, v kateri je postavil tezo, da je muzeologija teorija, metodologija pa muzejsko delo. S tem se tudi uradno pričenja desetletje, ko se utemeljuje muzeologija kot znanost. Ob tem Peter van Mensch utemeljuje in priznava muzeologiji izobraževalno in družbeno vlogo. 1955. leta v ruski muzeologiji izdajo delo Osnovy sovjetskogo muzejevedenija (Osnove sovjetske muzeologije), v kateri utemeljujejo tezo muzeologije kot znanosti. Pred koncem desetletja, 1958. leta, pa se v Rio de Janeiru odvije Regionalni seminar UNESCO, na katerem dokočno definirajo muzeologijo kot znanost, ki proučuje cilje in organizacijo muzeja, muzeografijo pa kot tehniko zbiranja in opravljanja dela s predmeti. Od tedaj se definicija razlage obeh pojmov pojavi tudi v enciklopedijah. Konec šestdesetih let se v Parizu ustanovi ICOM-ov dokumentacijski center, ki opravlja zelo pomembno vlogo zbiranja dokumentacije in bibliografije o muzejskem delu. Muzeologija se razvija in pride do prepoznavanja obče muzeologije in posebne muzeologije – razlage primerjave je leta 1986 zapisal J. Neustupny v knjigi Museum and Research (Muzej in raziskovanje) –, leta 1968 pa v Brnu končno prične delovati Mednarodni muzeološki seminar v okviru Katedre za muzeologijo tamkajšnjega Učiteljišča. Seminar je odprl polje mednarodnih razprav o muzeologiji ter izdajo različnih priročnikov in strokovne literature. Četrto obdobje razvoja muzeologije se prične, ko muzeologija prepozna predmet INDOK (informacijski – dokumentacijski) – predmet, ki je nosilec informacije. Obdobje je povezano z nastankom ICOFOM-a – International Committee for Museology (ICOM-ov Internacionalni komite za muzeologijo) leta 1976. Najprepoznavnejši člani komiteja so bili: V. Sofka, Z.Z. Stransky, K. Schreiner, Petere van Mensch, Ivo Maroević. Vsakemu posamezniku, ki se želi spoznati z zgodovino ali bolje z razvojem muzeologije, je zato potrebno podrobno pregledati vso dokumentacijo komiteja v vseh njegovih letih delovanja. Stransky je ravno pod vplivom kolegov in obširnih novih spoznanj pričel od leta 1989 dalje v sodelovanju z UNESCOM in v okviru svojega referata za muzeologijo prirejati Poletno šolo muzeologije v Brnu. Poletno šolo je obiskalo kar nekaj Slovencev, ki imajo z njo zelo pozitivne izkušnje, obenem pa so dobili tudi dobro podlago za svoje strokovno delo. V Sloveniji je bila namreč praksa, da so bili večinoma vsi pripravniki napoteni na omenjeno poletno šolo in se je z veseljem tudi udeležili. Naj se za konec hitrega pregleda razvoja muzeologije do konca 20. stoletja ustavim ob

doktorksa disertacija, str. 7

7

doktorski nalogi Petra van Menscha Towards a Methodology of Museology (Na poti do metod muzeologije) iz leta 1992. Njegovo delo je še vedno prva osnova poznavanja muzeologije in razmisleka o delu v muzejih. Veliko vlogo v nadaljnjem razvoju muzeološkega dela pomeni tudi ustanovitev še enega komiteja ICOM-a, in sicer ICTOP-a (Committee for the Training of Personnel) leta 1968. Sredi 20. stoletja je na delo v muzejih vplivalo veliko dejavnikov. Finansiranje je pomemben dejavnik, ki je vplival na razvoj stroke in ustanov. Kakor je sledila vloga razvoja muzejev v njegovem poslanstvu in oblikah razvoja nalog, so se spreminjala tudi sredstva za vodenje, zbiranje, strokovno – znanstveno obdelavo in prezentacijo oziroma promocijo zbirk in predmetov. Z razvojem vloge muzeja so se razvile naloge, s tem pa strokovne naloge zaposlenih. Kako je razvoj v načinu življenja in tehnike vplival tudi na muzeje, nam pripovedujeta pojav in razvoj televizije. Popularizacija dela in predvsem prezentacija oziroma oglaševanje muzejskih razstav je zelo pripomoglo k povečanju števila obiskovalcev. Zaradi pojava televizije pa so bili še težji pogoji privabljanja novih obiskovalcev. Zelo hitro je naraščala tudi izdaja katalogov, strokovne literature, ki so si jo lahko obiskovalci kupili v muzeju. Vsa dejanja pa so imela en sam cilj: muzeje odpreti širši javnosti. Privabljanje obiskovalcev v muzeje je pomenilo krepitev določenih muzejskih služb, ki so se načrtno pričele ukvarjati z mehanizmi in tesnim sodelovanjem lokalnih skupnosti. Pričetek uporabe evalvacijskih obrazcev, raziskav je povzročal tudi načrtno sprejemanje in upoštevanje njihovih želja in pobud pri strategiji razstavne dejavnosti. Le-ta se je začela prilagajati, razstave so postajale bolj osebne, istočasno pa se je razvijala oz. postajala prepoznavna izobraževalna vloga muzejev. Ob tem so se vodstva hiš in strokovno osebje morali ukvarjati z vprašanji, kot so: kako nadaljevati delo, kako pridobivati nove obiskovalce? Seveda pa so prva vprašanja bila: ali se je poslanstvo spremenilo, kaj sporočiti obiskovalcem, uporabnikom ...? Prepoznavanje kulturne raznolikosti je služilo tudi kot osnova za nastajanje novih zbirk in njihove zbiralne politike ter za pripravo novih strategij le-te. Mnoge občine so ustanovile muzeje kot centre izobraževanja, središča, skozi katera so razlagala zgodovino, spremembe v družbi, pojavljanje novih vrednot in okoljskih sprememb, razlagala spremembe v razvijajočem lokalnem okolju. Muzeji so ostali v poziciji, ko so si morali odgovoriti, kakšen je koncept, cilj stalnih postavitev ter kako se naj s svojimi aktivnostmi, programi, projekti vključujejo v hitro družbene spremembe. Ob tem pa se nehote pričenja spreminjati vsebina javne službe muzejev. Spreminjati se pričenja vloga javnega uslužbenca. V samih začetkih je bil muzej oziroma muzejska zbirka v rokah zasebnika, lastnika muzejske zbirke. Ko so se zbirke odprle za javnost, pa so bili v 'službo' pritegnjeni posamezniki, ki so bili vodniki, razlagalci vsebin zbirke za obiskovalce, za javnost. Z leti so sami lastniki in uslužbenci razvili nove vloge animacije za obiskovalce, ki so si je želeli v vedno večjem številu. Muzeji so imeli osnovno vlogo – izobraževati obiskovalce. Toda istočasno so se zavedali, da se mora obiskovalec počutiti prijetno, zadovoljno in ob ogledu razstave poiskati, najti odgovore na vsa svoja vprašanja.10

10 PRIPOROČLJIVO BRANJE Thompson, J.M.A. (1984), Manual of Curatorship, London: Butterworth Ltd. Šola, T. (1987), The Concept and Nature of Museology Museums, Paris: UNESCO, Vol. 39, No. 153.

8

Prihajalo je do sprememb vloge muzejev glede na vlogo muzejskih zbirk, ki je ostala enaka. Muzejske zbirke so in bodo ostale jedro – srce vsakega muzeja. Muzeji kot ustanove pa so se pričeli spreminjati – reorganizirati. Stalna nova naloga je postalo preučevanje. Še posebej takrat, ko so lokalne skupnosti zainteresirale javnost za obisk muzejskih zbirk in ogled predmetov. Le-ti so bili s svojimi zgodbami povod za nov povečan obisk. Predmeti, ki so z zgodbami iz lokalnega okolja stopili v ospredje, so bili povod za nova sodelovanja, zbiralno politiko, preučevanje, prezentiranje, obisk. Pričela se je spreminjati osnovna – fundamentalna vloga muzejev. Zbirke so bile srce dela vsakega muzeja, z njimi pa preučevanje: izobraževanje s pomočjo predmetov, razstav. Zbirati so se pričele informacije, nova gradiva. Zbirke so postale prepoznavnejše, predmeti so dobivali svoje zgodbe. Novi muzeji, ki so nastajali, so pridobivali nova poslanstva in niso več ustrezali stari definiciji muzejev. Kako se je razvijala zgodba muzeja: 1. Privatni muzeji, odprti samo za lastnike in družino 2. Privatni muzeji se odprejo za javnost 3. Javnost s svojimi pobudami animira lastnike 4. Muzeji se morajo zelo potruditi za novo publiko – prične se animacija publike za obisk Ko se tako ozremo po prehojeni poti, prepoznamo, da se prične z zbiranjem za lastno dušo, ko zbirke odpremo za prijatelje in širšo javnost ter končno za večji obisk aktiviramo sodelovanje z obiskovalci, z javnostjo. Zaprti muzeji ne služijo nikomur, za njih tudi sredstev ni več. Muzeji so zato resnično ustanove, ki lahko delujejo le, če so obiskane oziroma jih določene skupine uporabljajo. Dobri muzeji pa so verjetno tisti, kjer se ljudje zabavajo, so radovedni in polni vprašanj, iščejo odgovore nanje, tešijo svojo radovednost, so zadovoljni z odgovori, ki se jim ponujajo. Vsakdanje življenje zaznamuje velika ponudba kulturnih ustanov (knjižnic, arhivov, kinematografov, gledališč), da o športnih aktivnostih seveda ne govorimo. Kako ljudi prepričati, da bi prišli ravno v naš muzej? To je vsakdanji, tedenski, mesečni, letni izziv za vse zaposlene v muzejih. Le-ti morajo poznati, biti seznanjeni z vsakdanjimi potrebami, željami svojega okolja. Le tako bodo lahko tudi izluščili svoje posebnosti, ki jih razlikujejo od drugih kulturnih ustanov ter seveda, nič enostavneje, od drugih muzejev. Drugače povedano, vsakodnevno redno delo s stalnimi obiskovalci in njihovimi željami ter potrebami je stalnica dela muzejskih uslužbencev, ti pa se morajo istočasno ukvarjati z mislimi na nove obiskovalce, nove generacije. Pri tem seveda ne moremo mimo omembe, kako potrebno je redno in stalno izobraževanje vseh zaposlenih. Percepcija dela vsakega muzeja naj bi zato bila sestavljena iz dobrega poznavanja sposobnosti dela celotnega osebja, zaposlenih, ki morajo biti vedno dobro informirani o aktivnostih in rednem programu dela muzeja. Dobro poznavanje notranjega procesa dela in dobro poznavanje našega okolja poraja nove iniciative, nove ideje, nove programe, aktivnosti za kvalitetno strokovno delo in ponudbo za javnost. Van Mensch, P. (1988), Museology and Museums, ICOM News, Paris: UNESCO, Vol.41, No. 3. Pittman, B. et.al. (1991), Exellence and Equity, Washington, DC: American Association of Museums, p. 19. International Council of Museums (1986), Public View, The ICOM Handbook of Museum Public Relations, Paris: ICOM.

9

VODENJE IN UPRAVLJANJE MUZEJA I Dolžnost muzejev je pridobivanje, ohranjanje in uveljavljanje zbirk, s čimer prispevajo k varovanju naravne, kulturne in znanstvene dediščine. muzejske zbirke so pomembna javna dediščina, imajo poseben pravni status in so zavarovane z mednarodno zakonodajo. Javno poslanstvo je neločljivo povezano z dobrim gospodarjenjem, ki vključuje zakonito lastništvo, trajnost, dokumentacijo, dostopnost in odgovorno črtanje iz inventarja. Muzeji so odgovorni za materialno in nematerialno naravno in kulturno dediščino. Ustanovitelji in tisti, ki so pristojni za strateško usmeritev muzejev in za nadzor nad njimi, so najbolj odgovorni za varovanje in uveljavljanje dediščine in za razpoložljive človeške, materialne in finančne vire. Muzejski management je zelo pomembno poglavje dela v muzeju. Brez primernega, modernega pristopa se javna služba odvija togo, počasno oziroma se delo ne odraža s povpraševanjem javnosti. Muzejski management je seštevek različnih vsebin dela, ki se morajo medsebojno prepletati: raziskovanje, ekonomija, zakonodaja, izobraževanje, nove tehnologije, arhitektura in oblikovanje (design), finance itd. in še bi lahko naštevali. Sodobni muzeji se v okviru določenega obdobja (vsaj štirih let) redno srečujejo z redefiniranjem svojega poslanstva, ob tem pa redno vključujejo tudi specializirana znanja, naloge in opravila. Pri tem je potrebno upoštevati in nikoli pozabiti, da je ob profesionalizaciji posameznih strok potrebno razmišljati o stalnem sodelovaju z zunanjimi sodelavci, s katerimi je navezava stalnega stika ena izmed vsebin rednega dela vodenja muzeja. Zato je verjetno nemogoče vztrajati na tradicionalnem vodenju in upravljanju muzejev iz pisarne ali stola ob kupu literature. Danes gre za komunikacijo strok, komunikacijo med sodelavci znotraj in zunaj muzeja. Gre za vzpostavljanje sproščenega vzdušja dela, ki prinaša nove izzive in projekte. Samo z zaupanjem v delo in ljudi so vidni napredki. Ne glede na to, v katerem muzeju smo zaposleni (zasebnem ali javnem), je zaupanje javnosti v naše delo najpomembnejši cilj le-tega. Zato je vse naše delo strogo zapovedano spoštovanju etike poklicnih normativov. Zato, ko govorimo o sodobnem vodenju, upravljanju muzeja, ne mislimo samo na zaščito muzejskih zbirk, njihovo restavriranje, deponiranje, dokumentiranje oz. javno službo. Vedno je potrebno imeti v sozvočju pred seboj obiskovalce, ki si ogledujejo muzej, razstave, predmete. Pri tem pa imamo v mislih naslednja vprašanja:

- Kako skrbimo za konzervacijo, zaščito in upravljanje predmetov? - Koliko informacij bomo ponudili obiskovalcu ob vsakem razstavljenem predmetu? - Kako bomo izobraževali s svojimi zgodbami, programi? - Kako bomo vedno znova pridobivali več sredstev, nove zaposlene, nove prostore in

seveda nova gradiva? - Kako bomo vedno znova znali prepoznati nove tehnologije in jih vključevati v naš

proces dela? Za vse vrste muzejev, na glede na velikost ali poreklo muzeja, ustanovitelja ali lastnika, pa je pomembno upravljanje preko štirih komponent dela:

1. Uprava muzeja – administracija muzeja:

10

V vsaki od muzejskih služb – oddelkov, so lahko različne strukture ljudi. Za Slovenijo je značilno, da imamo večinoma male muzeje, ki zaposlujejo do 20 javnih uslužbencev, zato ima posameznik veliko nalog, ki zaokrožujejo delovni proces. Naloga ali bolje odgovornost vodstva pa je, da so z danim številom ljudi zaobjete vse vsebine dela, ki je potrebno za nemoteno strokovno delo muzeja. 2. Administracija muzeja – uprava:

- direktor, - finančna služba,

- PR oz. odnosi z javnostmi, - Found raising, - služba za vzdrževanje in varnost nepremičnin.

3. Kustodiat:

- delo z zbirkami, - konzervatorsko – restavratorsko delo, - raziskovanje, - prezentiranje.

4. Izobraževanje:

- programi za vse ciljne skupine in generacije obiskovalcev.

5. Tehnične službe za muzejske zbirke: - oddelek za raziskavo predmetov, - pedagoški oddelek za obiskovalce, - tehnične službe za pomoč zbirkam, - varnost za zbirke, - dodatne naloge.

V nadaljevanju predstavljam ICTOP-ov projekt izbranih poklicev, ki smo jih sprejeli na Generalni konferenci na Dunaju leta 2007. Skripta o muzejskih poklicih služi kot pripomoček dela v muzejih in naj bi služila vodstvu muzejev kot podlaga priprave sistematizacije.11 Povod za delo so bili trije nacionalni projekti iz prejšnjih let, ki so služili za izhodišče razprav: - Professions muséales, izdal Izvršilni odbor, ICOM Švica, Basel 1994; - Musée et expositions. Métier et formations en 2001, avtorja Élisabeth Caillet and Michel Van-Praet v sodelovanju z Jean-Louis Martinot-Lagarde, izdal Département des Arts Visuels, de l’Architecture et du Patrimoine, Pariz 2001; - Carta nazionale delle professioni museali, a cura di Alberto Garlandini, Milano 2006. In nenazadnje, kot referenca je prav tako služil ICOMov Kodeks muzejske etike, iz leta 2006. V kratkem pregledu se sprehodimo po dolgi poti:

11Vir spletna stran: http://ictop.alfahosting.org/index.php?option=com_content&view=category&layout=blog&id=38&Itemid=58

11

I. Švicarska publikacija iz leta 1994 ponuja 15 kratkih opisov muzejskih poklicev: Administrator Skrbnik Oblikovalec razstav Predstavnik za odnose z javnostmi Knjižničar Direktor Fotograf Kustos Vodja izobraževalnih storitev Preparator Registrator Konservator Pomočnik kustosa Tajnica Nadzornik za varovanje in nadzor Referenčni okvir je služil kot model. V uvodu lahko preberemo, da naj bo pripomoček na voljo vodjam muzejev kot pomoč pri utemeljevanju potreb njihovega osebja. Čeprav specifikacije poklicev ne veljajo dobesedno za vsak muzej, lahko služijo kot smernice za izboljšanje kvalitete dela v muzejih.12 Vsaka specifikacija je razdeljena na štiri točke: kratek opis, poklicni profil, usposabljanje/osnovno usposabljanje, dodatno usposabljanje. II. Francoska publikacija iz leta 2001 na uvodnih straneh poudarja socialne, ekonomske in politične spremembe, s katerimi se je muzejska dejavnost soočala od 80. let naprej: »'Ne bi zmogli zgraditi in prenoviti vseh teh muzejev brez temeljite spremembe v oblikovanju zbirk, ki so vredne vstopa v kolektivno zavest. […] Muzej postaja eden izmed medijev in da bi bolje zadovoljili potrebe družbe, se muzej notranje prestrukturira okoli svojih zbirk in razstav in tako ustvarja nove poklice in postaja integriran v globalno kulturno politiko.«13 Postavljeni so bili trije cilji: - postaviti javnost v center muzejskega dela; - postaviti temelje za tesnejše sodelovanje med muzeji, ne glede na njihov status; - podpirati proces kulturne decentralizacije.14 Navedeni cilji kulturne politike so bili nekaj popolnoma novega za francoske muzeje: usmerjenost k obiskovalcem, sodelovanje med muzeji z različnim pravnim statusom in decentralizacija kulturne politike. Partnerstvo z organizacijami zunaj muzejev, z združenji in ustanovami postaja posebna značilnost novega načina dela v muzejih. »Tako lahko muzejske poklice takoj povežemo z zunanjimi poklici, ki se posledično prav tako preoblikujejo skozi svoj odnos z muzeji. Notranji transferji v muzejskih poklicih so pogojevali in bili pogojevani s strani zunanjih poklicev: tistih v izobraževanju, turizmu in lokalnem razvoju.«15 Vključena so naslednja področja dejavnosti:

12 Berufe im Museum, izdal ICOM Švica, 1994, str. 8. 13 Musées et exposition. Métiers et formations en 2001, publ. by AFAA. Pariz, 2001, str. 5. 14 Ibid. p. 10 15 Ibid. p. 11

12

Izvajalec arhitekturnih del Programiranje Konservatorstvo Restavratorstvo Oblikovanje razstav Multimedijsko oblikovanje Mediacija Vodenje Komunikacija Sprejem in nadzor Vrednotenje Raziskovanje Knjigarne, muzejske trgovine Gostinstvo, kavarna. Velika pomembnost tradicionalnih muzejskih aktivnosti – zbiranja, konserviranja, raziskovanja, razstavljanja in izobraževanja – je poudarjena z namenom postaviti muzej v službo obiskovalca. Francoska izkušnja s posodabljanjem razstav in uporabo multimedije odpira vrata novim področjem zaposlovanja, ki so razložena. Predstavljeni so pogoji zaposlovanja, priložen je tudi seznam visokošolskih izobraževalnih programov. Podrobno so opisane povezave med različnimi področji dejavnosti. Pogoji zaposlovanja za javne službe na nacionalni in regionalni ravni so prav tako podrobno opisani. Priložena sta seznam strokovnih organizacij in podrobna predstavitev izobraževalnih ustanov. Glede teh vprašanj je francoska publikacija edinstven priročnik svojega časa. Ni pa še upoštevala preoblikovanja izobraževanja po bolonjskem procesu (1998). III. Carta nazionale delle professioni museali, zasnovana oktobra 2005 in sprejeta oktobra 2006, je rezultat sodelovanja različnih italijanskih muzejskih združenj.16Je odgovor na temeljne spremembe v italijanskih muzejih in pravi: »Kadarkoli je nek sistem pravil opredeljen in se izvaja z rezultatom, da poslanstvo učinkovito ustvarja programe, ki jim sledijo dejanja, je to zaradi strokovnosti, kompetenc in sposobnosti osebja. Uspešnost in učinkovitost katerekoli ustanove je odvisna prav od teh ljudi. Z drugimi besedami, oni predstavljajo sedanjost in prihodnost naših muzejev.«17 V prvih petih letih tega stoletja so bili razviti Tehnično-znanstveni kriteriji in standardi delovanja in razvoja muzejev (2001), Kodeks za kulturne vrednote in pokrajine (2004). Poleg tega je določitev standardov v pristojnosti regij. »Na različne načine in z različnimi postopki je nekaj regij – Lombardia, Veneto, Emilia-Romagna, Piedemonte, Toscana, Marche, Lazio in druge – že vzpostavilo, da je prisotnost kvalificiranega osebja osnovni pogoj za akreditacijo oz. kvalifikacijo muzejev.«18 »Strategije za razvoj regionalnih muzejskih sistemov izpolnjujejo lokalne zahteve, muzejsko strokovno znanje pa je enako po vsej državi. Cilj je promovirati znanstveno telo za razvoj muzejev in dediščine s skupnimi metodami, znanjem in cilji.«19

16 Carta nazionale delle professioni museali. Conferenza nazionale dei musei, a cura di Alberto Garlandini, Milano 2006, str. 130 (citati so vzeti in angleškega prevoda italijanskega izvirnika). 17 Ibid. str. 127 18 Ibid. str. 131 19 Ibid. str. 135.

13

Italijanska združenja muzejev so sestavila listino, katere namen je služiti za referenco in je v skladu s smernicami za poklicni razvoj zaposlenih v muzeju, ki jih je predstavil ICTOP leta 2001. S priporočili Kodeksa muzejske etike kot izhodiščem, je Mappa delle principali professionalita opredelila štiri področja dejavnosti namesto treh: - raziskovanje, skrb za zbirke in vodenje le-teh; - administracija, finance, vodstvo in komunikacija; - storitve in odnosi z javnostmi; - zgradbe, oblikovanje razstav in varovanje.20 Sodobni muzeji zahtevajo tako visokostrokovno izobraževanje kot specializacijo, jasno sposobnost prehoda z enega področja na drugo, vsestranskost in sposobnost dela v skupini. S tem razlogom Map razdeli glavne poklicne profile v medsebojno povezana in vzajemno delujoča 'delovna področja'.21 Direktor je zadolžen za splošno vodenje in je zato v celoti odgovoren za muzej. Ta listina poudarja pomembnost muzeologije kot temeljnega znanja za muzejsko delo. »Prvič, muzejski delavci morajo biti izučeni v muzeologiji do take mere in na tak način, kot ju zahtevajo njihovi poklici. Drugič, vsak muzejski strokovnjak ima opravka z muzeologijo tako pri vsakodnevnem rutinskem delu kot tudi vsakokrat, ko v teoriji in praksi prispeva k muzejskim študijam, raziskavam in izobraževanju.«22 Listina naj pomaga zagotoviti muzejskim poklicem enako priznanje, kot ga uživata poklica knjižničar in arhivar. Avtorji se zavedajo dejstva, da morajo podrobni opisi zahtev delovnega mesta služiti za referenco vsem, ki delajo v muzeju. To vključuje zaposlene za nedoločen in določen čas in prostovoljce. Na kratko poglejmo še ICOM-ov Kodeks muzejske etike. »ICOM-ov Kodeks določa minimalni standard za muzeje. Oblikovan je kot vrsta načel, ki jih podpirajo smernice za želeno poklicno prakso. V nekaterih državah določajo minimalne standarde zakoni in vladni predpisi. V drugih so usmeritve o minimalnih poklicnih standardih na voljo v obliki 'akreditacije', 'registracije' ali podobno.«23 V prvem delu so omenjene tri dolžnosti muzejev: »Muzeji hranijo, interpretirajo in popularizirajo naravno in kulturno dediščino človeštva.«24 Za dosego tega cilja potrebujemo torej usposobljeno osebje, ki lahko omogoči, da muzej »pridobi, ohranja in uveljavlja svoje zbirke, s čimer prispeva k varovanju kulturne in znanstvene dediščine«.25 Poleg tega Kodeks prepoveduje sprejemanje daril, uslug in izposojanje. Da bi obdržali kvalificiranost svojega osebja, se muzejem svetuje, da poskrbijo za nadaljnje izobraževanje in poklicni razvoj osebja.26 Razprava o profesionalizaciji

20 Ibid. str. 133. 21 Ibid. str. 132. 22 Ibid. str. 136. 23 ICOM Code of Ethics for Museums, 2006, citirano iz: http://ICOM.museum/ethics.html (11.06.2007), Preamble. 24 Ibid. str. 2 et seq. 25 Ibid. str. 4. 26 Ibid, str. 3.

14

Razprava o profesionalizaciji muzejskega dela je zapletena in poteka že dlje časa. Strokovno delo pomeni specifično, neodvisno službo, ki se razlikuje od ostalih socialnih služb,27 pri čemer se je potrebno še posebej osredotočiti na preobremenjenost poklica in zahtevati njegovo priznanje.28 Razprava na temo profesionalizacije v muzeju, ki se je začela v 1980. v ZDA,29 Angliji30 in Kanadi,31 je skladna s strukturnimi in finančnimi spremembami v muzejih. Hkrati pa so se zelo povečali število, velikost in vrste muzejev. Demokratizacija muzejev zahteva novo razumevanje institucionalne vloge v družbi. Nova področja delovanja zahtevajo splošno in specifično usposabljanje in kontinuirano izobraževanje. Tega se vse bolj in bolj zavedamo. Vendar pa profesionalizacija ne pomeni standardizacije, temveč je izziv, ki preprečuje, da bi muzejsko delo obtičalo pri suhoparni rutini. Vedno bodo različne poti za vpeljavo profesionalizacije v muzej. Cilju, kakršen je ta, pa vedno sledijo novi izzivi. V državah, kjer je profesionalizacija muzejev že uveljavljena, se v zadnjih nekaj letih zavedajo velikega pomanjkanja razvoja v zadnjem času. Tako med drugim manjka tudi dobro organizirana kadrovska politika, plače so prenizke (kot poročajo iz Anglije).32 Gaynor Kavanagh vidi potrebo po raziskavi muzejskih poklicev ob upoštevanju socioloških in zgodovinskih vidikov.33 Kako bi bilo takšno raziskavo moč izvesti, sta predstavila Eva Maria Kempmeyer in Felix Handschuh v neobjavljeni študiji. Pregledala sta 73 oglasov za delovna mesta, ki so bili objavljeni med decembrom 2006 in aprilom 2007. Dobila sta sledeče preliminarne rezultate: V oglasih za zaposlitev postaja vse bolj jasno, da so muzejsko specifične naloge pomembne na celotnem področju kulturnega dela. Vse več pogodb za določen čas se izteka. Zaposleni morajo biti sposobni reagirati in delati vse bolj fleksibilno in mobilno. Zahtevajo se tudi praktične izkušnje, sposobnost obvladovanja stresa na delovnem mestu, sposobnost sprejemanja odločitev in znanje tujih jezikov. Pogosto se zahteva tudi osnovno poznavanje financ, marketinga in sponzoriranja. Sposobnost delati v skupini in samostojno ter motivacija pa sta bistvena na vseh področjih kulturnega dela. »Znanje, ki vodi k večjemu razumevanju nas samih in našega položaja, je predpogoj za

27 Rainer Kuhlen, Thomas Seeger und Dietmar Strauch ur., Grundlagen der praktischen Information und Dokumentation, 5. izd., vol. 1, München 2004, str. 37. Glej tudi International Standard, Information and Documentation – Vocabulary, ISO 5127, 2001. Verband der Restauratoren, Neue europäische Standards für Restaurierungen, quoted from: http://www.arsprototo-magazin.de (24.05.2007). 28 Kuhlen/Seeger/Strauch 2004, str. 39. 29 Gaynor Kavanagh, The museums profession and the articulation of professional self-consciousness, v: The museums profession: Internal and external relations, ur. Gaynor Kavanagh, Leicester 1991, str. 37–57; Victor J. Danilov, Museum Careers and training: a professional guide, Westport 1994. 30 Museums & Galleries Commission, Museum professional training and career structure. Report by a working party, London 1987. 31 Martin Segger, The new age training for the new age museum. A survey of recent museum personnel studies and initiatives in Canada: the implications for museum, museum professionals, and their communities, v: ICTOP Paper, Stavanger 1995, str. 1–10. 32 Maurice Davies, Staff training and development in UK museums. Citat iz neobjavljenega spisa. 33 Gaynor Kavanagh 1991, str. 44 et seq..

15

neodvisnost in osnova za pozitivne spremembe.«34 Če ta predpostavka drži, bodo izobraževanje in kontinuirano usposabljanje ter njuno vrednotenje igrali pomembno vlogo pri razvoju muzejskega dela. Upravljanje s kadri in njihov razvoj sta bistvena za prihodnost muzeja.35 Dve skupini muzejskih delavcev postajata vse bolj pomembni: projektno osebje in prostovoljci. Če se jih zaposluje, morajo zadostiti visokim kriterijem zaposlovanja. Morajo se izobraževati, da se približajo kvalifikacijam in uspešnosti stalnega osebja.36 »Vsak, ki pripelje v muzej prostovoljce, ker ga zanima le kratkoročna korist, bo razočaran. Kajti projekt 'Delo s prostovoljci' zahteva vztrajnost in toleranco s strani vodstva in jasno podporo s strani prostovoljcev.«37 Delovna skupina je opisala 20 poklicev. Ta številka sovpada z minimumom za večji muzej. Manjše in srednje velike ustanove se odločajo same, glede na svoje obveznosti in finančna sredstva. Zunanji in interni pogoji ter cilji predstavljajo okvir za njihove odločitve. Vsi zaposleni v muzeju naj izpolnjujejo sledeče zahteve: - osnovno znanstveno in muzeološko znanje, - praktične izkušnje na ustreznem področju, - jezikovna znanja (osnovno znanje vsaj enega tujega jezika poleg maternega). Večina poklicev v muzeju zahteva univerzitetno izobrazbo. Tristopenjska klasifikacija dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja, diploma, magisterij in doktorat, ki bo v Evropi vpeljana do leta 2009–2010, bo omogočila individualno organizacijo poklicne kariere. V principu bo diplomant z vsako univerzitetno diplomo pridobil novo kvalifikacijo in priložnost na trgu delovne sile. V teh okoliščinah se bo poklicna mobilnost v Evropi povečala. Bolonjski proces postavlja smernice, vsaka evropska država pa se samostojno odloči o dolžini posameznih ciklov in njihovih poimenovanj. Da bi poenostavili našo predstavitev, govorimo o prvem in drugem ciklu. V nacionalnih predstavitvah bodo opredeljene ustrezne nacionalne klasifikacije. Potrebno je izpostaviti oz. posebej poudariti, da so osnovna znanstvena izobrazba ter teoretično in praktično usposabljanje na področju muzeologije potreben predpogoj za vse vodstvene pozicije v muzeju. Proces zaposlovanja mora biti transparenten in javen, še posebno tam, kjer gre za vodstvena mesta. V nekaterih državah je obvezen izbirni preizkus (concours). Področji muzeologije in mediacije sta se v zadnjih nekaj letih zelo razvili in postali profesionalizirani. Funkciji muzejskega izobraževanja in mediacije je potrebno jasno ločiti od drugih funkcij znotraj muzeja, kot sta npr. dokumentacija in odnosi z javnostmi. Delati

34 Ibid. str. 53. 35 Matthias Dreyer and Rolf Wiese (Ur.), Museum und Personal (Schriften des Freilichtmuseums am Kiekeberg. vol. 54) Ehestorf 2006 z zelo zanimivimi prispevki na to temo. 36 Hartmut John, Mindeststandards für qualifiziertes Museumspersonal, v: Museumskunde, vol. 70, št. 1, 2005, str. 42. 37 Stefanie von Knop, Ehrenamtliche Mitarbeiter – Potentiale und Herausforderungen in der Zusammenarbeit. Ein Erfahrungsbericht aus der Kunstsammlung NRW, Düsseldorf, v: Dreyer/Wiese 2006, str. 142.

16

v muzeju pomeni delati v skupini. Različna področja dejavnosti se bodo morda prekrivala ali pa bodo nastajale luknje. Zato je še posebej pomembno osredotočiti pozornost na komplementarnost funkcij. Opredelili smo tri glavna področja, tako da so muzejske dejavnosti jasno začrtane: - zbirke, povečanje zbirk in raziskovalno delo; - storitve za obiskovalce; - administracija, vodenje ter objekti in logistika. Direktor nosi izjemno odgovornost. ICOM-ov Kodeks muzejske etike še posebno poudarja sledeče: »Direktor ali vodja muzeja je pomembna funkcija in pri imenovanju mora ustanovitelj upoštevati znanje in sposobnosti, ki so potrebni za učinkovito opravljanje. Med temi lastnostmi morata biti intelektualna sposobnost in poklicno znanje, dopolnjeno z visoko ravnjo etičnega vedenja.«27 Vendar grafični prikaz na naslednji strani jasno kaže, da direktor sodeluje z velikim številom ljudi, ki opravljajo strokovne funkcije, s katerimi naj bi delal vzajemno. Za nov stil vodenja je značilna vse večja avtonomija na različnih delovnih področjih, katere del sta tudi zanesljivost in zaupanje v člane kolektiva. »Dobro vodenje je povezano z ljudmi in z razmišljanjem o tem, na katere položaje so postavljeni.«28 Vsak muzej naj poišče svoje oblike zunanjega in internega vrednotenja in naj dovoljuje hitre odzive na probleme, brez da bi ogrožal sodelovanje znotraj muzeja.

17

Zbirke, raziskave in izboljšave Kustos Koordinator inventarja Registrator Konservator Pomočnik kustosa Knjižničar/Arhivar Kustos razstav Oblikovalec razstav

Obiskovalci Vodja izobraževanja in storitev za obiskovalce Uslužbenec na oddelku izobraževanja in storitev za obiskovalec Nadzornik storitev za obiskovalce Pomočnik pri storitvah za obiskovalce Knjižničar Skrbnik spletnih strani

Administracija, vodstvo in objekti Administrator Nadzornik objektov in varovanja Nadzornik računalniških operacij Vodja marketinga, promocije in zbiranja sredstev Predstavnik za odnose z javnostmi

Referenčni okvir za muzejske poklice je strukturiran na sledeči način: - opis, - izobrazba in kvalifikacije, - dodatne zahteve, - opomba. OPISI POKLICEV Direktor Direktor je zadolžen za muzej, in sicer znotraj okvirja, ki ga določa pristojni organ ali

18

upravni odbor. Načrtovati in razvijati mora strateške možnosti za izboljšanje podobe in prepoznavnosti muzeja. Odgovoren je za zbirke in za kvaliteto muzejskih dejavnosti in storitev. Direktor skrbi za vodenje in upravljanje področij, kot so:

Strokovnost: določi in nadzoruje aktivnosti v povezavi z zbirkami in njihov potek; sodeluje pri konservaciji, preučevanju in interpretaciji, varovanju in povečanju zbirk. Opredeli možnosti muzeja za raziskovalno delo.

Kultura: določi splošne programe aktivnosti v povezavi s predstavitvijo stalnih ali začasnih razstav in se zavzema za izboljšanje javne dostopnosti muzeja in njegovih storitev.

Vodenje: nadzira muzejske storitve, nosi odgovornost za človeške, tehnične in finančne vire. Sodeluje z ustanovitelji in je predstavnik muzeja za vse druge institucije in partnerje, javne in zasebne. Zagotavlja, da so muzejske dejavnosti redno vrednotene.

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomska izobrazba (drugi cikel, magisterij) na področju, povezanem z muzejskimi zbirkami, in na področju muzeologije, nesporna sposobnost vodenja muzeja. Dodatne zahteve Veliko strokovnih izkušenj v muzeju ali podobni zasebni ali javni ustanovi. Opomba Bistvenega pomena je, da je direktor strokovno dobro podkovan. Priporočljivo je, da je direktor nekdanji kustos. Kustos Kustos odgovarja direktorju in je odgovoren za zbirke, za katere je zadolžen. Dolžnosti vključujejo skrb za zbirke, razvoj, preučevanje, izboljšanje in vodenje muzejskih zbirk.

Skrb za zbirke: načrtuje in uvaja programe za hrambo in katalogiziranje; nadzoruje postopke konservacije in zagotavlja, da so primerno zabeleženi.

Razvoj: direktorju svetuje o strategiji razvoja zbirk. Preučevanje: preučuje zbirke, opredeli in izvede raziskovalne projekte, poskrbi za

širjenje informacij in dokumentacijskega materiala o zbirkah in razstavah. Izboljšanje: sodeluje pri oblikovanju in organizaciji stalnih in začasnih razstav, pri

publikacijah in dejavnostih za javnost. Vodenje: upravlja s proračunom in kadrom pod nadzorom direktorja.

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomska izobrazba (drugi cikel, magisterij) na področju, ki je povezano z muzejskimi zbirkami, in na področju muzeologije, nesporna usposobljenost ali izkušnje na področju muzeologije. Opomba V odsotnosti direktorja je kustos tisti, ki je neposredno odgovoren za zbirke. Koordinator inventarja Koordinator inventarja je zadolžen za inventar zbirk.

Zagotavlja natančno in dosledno beleženje in dokumentiranje zbirk, bodisi tistih na razstavi ali tistih v hrambi.

Dodaja zapise v baze podatkov in sodeluje pri specializiranih publikacijah. Izobrazba in kvalifikacije Dodiplomski študij (prvi cikel, diploma) na področju, ki je povezano z muzejskimi zbirkami in/ali muzeologijo. Poznavanje načel in standardov katalogiziranja in dobro

19

poznavanje računalniških inventarjev. Registrator Registrator v sodelovanju s kustosom organizira in vodi premik selitev muzejskih predmetov v in iz hrambe ali razstave, v sodelovanju z zasebnimi ali javnimi partnerji, znotraj in zunaj stavbe.

Nadzoruje kakršenkoli premik predmetov in poskrbi za njihovo varovanje. Nadzira varovanje in zavarovanje zbirk. Je na tekočem s posojenimi in izposojenimi predmeti in poskrbi za potrebno

dokumentacijo. Izobrazba in kvalifikacije Dodiplomski študij (prvi cikel, diploma) na področju, povezanem z muzejskimi zbirkami, in/ali na področju muzeologije. Dodatne zahteve Ustrezne strokovne izkušnje Konservator Konservator v sodelovanju s kustosom izvaja vse postopke, ki so povezani z ohranjanjem, preventivno konservacijo ali restavracijo muzejskih zbirk.

Pripravi splošni načrt konservacije za zbirke in načrtuje postopke za morebitno posebno konservacijsko delo.

Če je potrebno, se loti konservacijskih ali sanacijskih del. Nadzoruje okolje, v katerem se nahajajo zbirke v hrambi ali na razstavi.

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel, magisterij) na področju konservatorstva ali enakovrednem področju. Pomočnik kustosa Pomočnik kustosa odgovarja kustosu ali konservatorju in zagotavlja, da se za zbirke v hrambi ali na razstavi primerno skrbi in se z njimi ustrezno upravlja.

Zagotavlja, da so vsi predmeti pravilno označeni in hranjeni, pomaga pri fotografiranju.

Sodeluje pri dokumentiranju in postavitvi predmetov za razstavo. Predmete primerno pripravi za konservacijo, preučevanje ali razstavo.

Izobrazba in kvalifikacije Dodiplomski študij (prvi cikel, diploma) na področju, povezanem z muzejskimi zbirkami in/ali muzeologijo. Opomba Vloga pomočnika kustosa se spreminja glede na naravo muzejskih zbirk. V znanstvenih muzejih je pomočnik lahko preparator, specializiran za prepariranje predmetov in odlitkov na področjih, kot so vede o človeku, planetu in anatomiji. Knjižničar/Arhivar (dokumentacijski center) Knjižničar/arhivar v dokumentacijskem centru je zadolžen za zbiranje, pripravo, obdelavo in kroženje dokumentacijskega gradiva, znotraj in zunaj muzeja, ki je povezano z zbirkami, razstavami in drugimi dejavnostmi in dogodki v muzeju.

20

Skrbi za arhivski in fotografski material v sodelovanju z osebjem knjižnice ali medijskega centra.

Pomaga kustosom pri dokumentacijskih raziskavah, povezanih s preučevanjem predmetov, in pri pripravi razstav.

Vzdržuje, obdeluje in posodablja podatke. Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel, magisterij) na področju knjižničarstva in informacijskih znanosti. Kustos razstav Kustos razstav načrtuje in izvaja projekte za začasne razstave, pod nadzorom direktorja in v sodelovanju z drugimi kustosi. Če je potrebno, pomaga tudi pri stalnih razstavah.

Sestavi program za razstavo in ovrednoti oblikovanje razstave. Sodeluje z osebjem, zadolženim za izobraževanje in storitve za obiskovalce, in

pomaga pri izboljšanju obveščanja. Sodeluje pri promociji projektov in pri z njimi povezanih publikacijah.

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel; magisterij) na področju, ki je povezano z muzejskimi zbirkami, in na področju muzeologije. Opomba V večini primerov je kustos razstave eden izmed muzejskih kustosov. Oblikovalec razstav Oblikovalec razstav načrtuje in izvede oblikovanje razstave v sodelovanju s kustosom razstave in muzejsko ekipo.

Načrtuje postavitve za javnosti dostopne prostore. Pripravi celostno grafično podobo za razstavo. Nadzoruje in koordinira delo izvajalcev, ki sodelujejo pri oblikovanju razstave.

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel; magisterij) na področju, povezanem z muzejskimi zbirkami, ali sorodnem področju. Dodatne zahteve Izkušnje na področju oblikovanja razstav. Vodja izobraževanja in storitev za obiskovalce Vodja izobraževalnih storitev in storitev za obiskovalce je zadolžen za vse programe, aktivnosti, študije in raziskave v zvezi s predstavitvijo muzejskih predmetov sedanji in potencialni publiki.

Dela pod nadzorom direktorja in pripravi politiko do obiskovalcev za muzej in program aktivnosti, ki so usmerjene k vsem skupinam ciljne publike. Vzpostavi mrežo zunanjih sodelavcev za posredovanje informacij ciljni publiki.

Obrne se na druge muzejske strokovnjake za pomoč pri aktivnostih in pripravo gradiva za izboljšanje javne dostopnosti zbirk in razstav.

Zadolžen je za načrtovanje usposabljanja sodelavcev na terenu, vodičev in pomočnikov pri storitvah za obiskovalce.

Pomaga pri oblikovanju razstav. Določi načela in standarde za vrednotenje učinka muzejskih programov in

dejavnosti

21

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel; magisterij) na področju, povezanem z muzejskimi zbirkami, in na področju muzeologije ali izobraževanja. Dodatne zahteve Veliko izkušenj na muzejskem oddelku za izobraževanje (ali podobno). Uslužbenec na oddelku izobraževanja in storitev za obiskovalce Koordinator dela na terenu izvaja vse dejavnosti, ki so usmerjene k sedanjim in potencialnim obiskovalcem.

Pomaga pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti in dogodkov, ki se odvijajo v času stalnih in začasnih razstav.

Pomaga pri vrednotenju programov in aktivnosti. Vodjo oddelka obvešča o potrebah in pričakovanjih obiskovalcev, da bi glede na to

pripravili nove programe in aktivnosti Izobrazba in kvalifikacije Dodiplomski študij (prvi cikel; diploma) na področju, ki je povezano z muzejskimi zbirkami, in/ali na področju muzeologije in/ali izobraževanja in komunikacije. Nadzornik storitev za obiskovalc Nadzornik storitev za obiskovalce uredi sprejem obiskovalcev, skrbi za obiskovalce in za njihovo varnost in za varovanje zbirk.

Sodeluje z direktorjem in posreduje informacije javnosti. Zadolžen je za muzejske vodnike, osebje na recepciji in skrbnike galerij. Odgovoren je za varovanje muzeja, zunaj in znotraj. Zadolžen je za sprejemno pisarno, trgovine in prodajo komercialnih izdelkov. Zagotovi, da so vsi javni prostori v ustreznem stanju in da je za obiskovalce

primerno poskrbljeno. Zagotovi, da vse varovalne (kraja, prezračevanje) in varnostne (obiskovalci)

inštalacije ustrezajo standardom. Pomaga pri raziskavi strukture obiskovalcev z zbiranjem informacij in

organiziranjem intervjujev. Izobrazba in kvalifikacije Ustrezen dodiplomski študij (prvi cikel; diploma) ali minimalno tri leta strokovnih izkušenj v muzeju oz. enakovredni ustanovi. Dodatne zahteve Veliko izkušenj pri skrbi za obiskovalce in varovanju. Pomočnik pri storitvah za obiskovalce Pomočnik pri storitvah za obiskovalce se ukvarja s sprejemanjem in usmerjanjem obiskovalcev in nadzorom vseh dostopnih prostorov v muzeju.

Ustrezno skrbi za prostore in osvetljavo. Obiskovalcem nudi osnovne informacije, nadzoruje dostop in skrbi, da se

obiskovalci držijo pravil lepega vedenja. Javnosti pomaga pri načrtovanju obiskov in o morebitnih težavah poroča

nadzorniku. Obiskovalcem nudi osnovne informacije o muzeju, zbirkah in razstavah.

Izobrazba in kvalifikacije Uspešno zaključeno srednješolsko izobraževanje.

22

Dodatne zahteve Posebno interno usposabljanje je obvezno za vsako razstavo. Knjižničar (knjižnica/medijski center) Knjižničar zbira, razvija in vodi publikacije (vsi mediji), povezane z zbirkami, razstavami in zgodovino muzeja.

Odgovoren je za organizacijo, ohranjanje, dostopnost in vzdrževanje celotnega knjižničnega gradiva.

Pomaga pri raziskavah in razvoju knjižničnih zbirk/zbirk medijskega centra. Sodeluje z vodjo dokumentacijskega centra, odgovarja na povpraševanja po

pravicah do kopiranja in reproduciranja Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel; magisterij) iz knjižničarstva. Skrbnik spletnih stran Skrbnik spletnih strani sodeluje s predstavnikom za stike z javnostmi ter oblikuje in razvija spletno stran muzeja.

Posodablja spletno stran in je v stiku s ponudnikom internetnih storitev, pri tem pa sodeluje z nadzornikom računalniških operacij.

V sodelovanju s kustosom ali kustosom razstave ustvarja virtualne razstave. Izobrazba in kvalifikacije Dodiplomski študij (prvi cikel; diploma) ali tri leta izkušenj z oblikovanjem in razvijanjem spletnih strani. Administrator Administrator odgovarja direktorju; organizira in razvija vodenje administracije in financ, kadrovanje, pravne postopke in nadzoruje vsakodnevno delovanje ustanove.

Ukvarja se z razpisi in trgi, pripravlja konvencije in pogodbe, potrebne za učinkovito delovanje muzeja.

Nadzoruje operativni proračun, izdatke in je zadolžen za upravljavski nadzor. Zagotavlja, da muzej deluje v skladu z načeli in standardi dobrega gospodarstva,

učinkovitosti, uspešnosti in transparentnosti. Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel; magisterij) iz ekonomije in menedžmenta. Dodatne zahteve Veliko izkušenj na področju vodenja muzeja ali podobne kulturne ali izobraževalne ustanove. Nadzornik varovanja in objektov Nadzornik varovanja in objektov je odgovoren za vzdrževanje prostorov, tehnične storitve muzeja ter za postavitev in vzdrževanje razstav.

Zagotavlja vse storitve, ki so potrebne za zagotovitev varnosti osebja in obiskovalcev in za varovanje zbirk in objektov.

Izvaja ukrepe za skrb in ohranjanje zbirk. Pripravi načrt za preprečevanje tveganja in ga izvaja. Zagotavlja skladnost z veljavno varnostno in zdravstveno zakonodajo, delovnim

pravom, okoljevarstvenimi in protipožarnimi predpisi. Izobrazba in kvalifikacije

23

Dodiplomski študij (prvi cikel; diploma) na ustreznem področju. Dodatne zahteve Veliko izkušenj na področju tehnologije, vzdrževanja, logistike ali varovanj. Opomba Delovni mesti nadzornika objektov in nadzornika varnosti sta lahko ločeni, kar je odvisno od velikosti muzeja. Nadzornik računalniških operacij Nadzornik računalniških operacij načrtuje, vzdržuje in upravlja z računalniki, računalniškimi omrežji in programsko opremo ter digitalnimi medijskimi sistemi.

Zavzema se za razvoj računalniških omrežij, ki bi izboljšala interno vodenje podatkov in zunanjo komunikacijo.

Skrbi za varno dostopanje do podatkov in ohranjanje le-teh.. Izobrazba in kvalifikacije Dodiplomski študij (prvi cikel; diploma) iz informacijske tehnologije. Dodatne zahteve Ustrezne izkušnje Opomba Glede na velikost muzeja je lahko to delovno mesto povezano z delovnim mestom nadzornika objekta. Vodja marketinga, promocije in zbiranja sredstev Vodja marketinga, promocije in zbiranja sredstev odgovarja direktorju in je zadolžen za pripravo strategij trženja in promocije z namenom povečati prepoznavnost muzeja, povečati število obiskovalcev in iskanja sredstev.

Pripravlja aktivnosti in informacije z namenom, da bi bolje obveščali javnost o muzeju in njegovi vlogi v družbi.

Opredeli obstoječe in potencialne obiskovalce in prilagodi promocijske strategije. Spodbuja širše vključevanje in sodelovanje javnosti (prijatelji, prostovoljci itd.). Prispeva k finančnemu razvoju muzeja skozi zbiranje sredstev.

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel; magisterij) na področju kulturnega in gospodarskega menedžmenta ali ekonomije. Dodatne zahteve Veliko izkušenj na področju kulture. Predstavnik za odnose z javnostmi Predstavnik za odnose z javnostmi razvija in izvaja strategije za prepoznavnost muzejskega poslanstva, ciljev, vsebin in dejavnosti preko vseh medijev.

Usklajuje in pomaga strokovnemu osebju muzeja pri njihovih odnosih z mediji. Razvija in vzdržuje stike z ljudmi, ki se poklicno ukvarjajo z mediji.

Izobrazba in kvalifikacije Podiplomski študij (drugi cikel; magisterij) na področju novinarstva, komunikologije ali odnosov z javnostmi. Dodatne zahteve Veliko izkušenj na področju kulturne komunikacije.

24

MUZEJSKO UPRAVLJANJE II Definicija muzeja je sestavni del našega Zakona o kulturni dediščini (Uradni list RS, št. 16/2008 z dne 15. 2. 2008). V 3. členu nam v 17. alineji zakon prinaša definicijo muzeja: »Muzej je stalna organizacija v službi družbe in njenega razvoja, ki je odprta za javnost in ki zbira, ohranja, dokumentira, preučuje, interpretira, upravlja in razstavlja dediščino ter posreduje podatke o njej z namenom razvijati zavest o dediščini, širiti vedenje o njenih vrednotah in omogočati uživanje v njej«. Prav tako pa nam v prejšnji alineji definira tudi kulturni spomenik: »'Kulturni spomenik' (v nadaljnjem besedilu: spomenik) je dediščina, ki je razglašena za spomenik ali ki je vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja.« Omeniti pa moramo še definicijo zbirke: »'Zbirka' je skupina premičnin s sorodnimi vrednotami dediščine, ki jo lahko povezuje skupen zgodovinski ali prostorski kontekst«. Naloge muzeja

Usmeritev – Cilji Zbirke Interpretacija Javnost Muzejsko vodstvo z vsemi zaposlenimi ima veliko odgovornost do svojega dela, dela s kulturno dediščino, ki je zaščitena kot kulturni spomenik.

I. Poslanstvo

Delo v muzeju se prične s pripravo, zapisom poslanstva in njegovega uresničevanja. Le-to je osnova vsem ostalim dokumentom, ki jih je potrebno pripraviti oz. sprejeti za delo muzeja: dogovor o zbiralni politiki, razstavni dejavnosti, kodeksu dela itd.. Poslanstvo muzeja je dokument, ki definira vlogo muzeja, zbiralno politiko za gradivo in dopolnjevanje zbirk, njihovo obdelavo, raziskavo. Ko je oblikovano poslanstvo, je le-tega potrebno uresničevati in ga skupno prenašati na zunanjo javnost, uporabnike in seveda finanserje. Pri tem je zato potrebno opravljati redne evalvacije strokovnega dela z naslednjimi vprašanji kot pripomočki:

- Kako je poslanstvo še aktualno pri obiskovalcih? - Kdo so največji podporniki muzeja in kako smo odvisni od njih? - Katere predmete oziroma zbirke je potrebno z zbiralno politiko pridobiti v muzej,

da ostajamo aktualni? - Katero dodatno ponudbo je potrebno vzpostaviti za boljše počutje obiskovalcev? - Katera notranja pravila dela je potrebno vzpostavljati za aktivnejše delo v muzeju?

25

- Kako vedno znova stimulirati zaposlene? - Aktualizirati zbiralno politiko? - Katere procese restavriranja bomo potrebovali za muzejske zbirke? - Koliko sredstev bomo potrebovali za nadaljnja raziskovanja? - Katere nove metode dela za delo s publiko bomo uporabljali? - Kakšen je terminski plan za novo poglavje razvoja muzeja? - Koliko novega osebja (redno delo, volonterji) bomo potrebovali? - Kje bomo pridobivali sredstva za vsak del projekta razvoja? - Kako bomo razvili dobre odnose z javnostmi? - Kako bomo sprotno evalvirali stopnje našega dela? - Kako bomo muzej obdržali kot aktualen, dinamičen, kreativen, vizionarski?

Poslanstvo je najboljši vodnik za delo v muzeju. Razlaga, zakaj je bil muzej ustanovljen, katere so njegove naloge in katere aktivnosti ponuja ustanova. Dobro poslanstvo vedno poda odgovore na naslednja vprašanja:

- 'Kdo' je muzej (kako se imenuje in kdo je njegov ustanovitelj)? - 'Kaj' muzej zbira (katere predmete je potrebno pridobivati za dopolnitev obstoječih

in nadgradnjo novih)? - 'Kdaj' časovno obdobje muzejskih zbirk (katero obdobje predstavljajo zbirke)? - 'Kje' je območje zbiranja in predstavljanja (katero območje muzej pokriva

teritorialno)? - 'Zakaj' muzej zbira (kaj muzej počenja s svojimi zbirkami)?

II. Upravljanje in postopki dela

Ko smo osvojili osnovni dokument – poslanstvo, moramo nadaljevati z delom oziroma metodami dela. Sprejeti je potrebno vse akte za njegovo implementacijo. Zato so 'Policies and procedures' sestavljeni iz naslednjih korakov:

- 1. zbiranje gradiva, - 2. akcesija, - 3. priprava dokumentacije za konservatorsko – restavratorsko obdelavo, - 4. posojanje, - 5. uporaba predmeta, njegova namembnost, - 6. program prezentacije, uporabnosti za javnost, - 7. razstavljanje, - 8.varovanje in zavarovanje, - 9. zaščita pred naravnimi nesrečami oziroma krajo.

V nadaljevanju navajam vsebine, ki bi jih naj uporabljalo vsako vodstvo muzeja s ciljem uspešnega delovanja. Zbiranje je proces pridobivanja predmetov. »Akcesija' je način, s katerim muzej pridobiva premično dediščino in jo vključuje v svoje zbirke«, je zapisano v 3. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine v prvi alineji.38 Odločitev za prevzem, odkup vedno sprejme direktor na podlagi predloga strokovnega sveta oziroma kustosa. Zbiranje pa poteka po različnih poteh, načinih:

- z nakupom (Nakup je navadno najboljša oblika zbiranja gradiva. Zgodovinski predmeti so dostopni na bolšjih sejmi, kar pa povzroča tveganje pri jamčenju za

38 Uradni list RS, št. 16/2008 z dne 15. 2. 2008

26

njihovo poreklo. Tovrsten nakup/odkup je odgovornost vsakega kustosa, ki sprejme odločitev in predmet odkupi za muzejsko zbirko.),

- z donacijami, - z delom na terenu pri posameznikih, - z darili (Le-ta se lahko sprejmejo samo brez obveznosti oziroma pogojev. Pred

prevzemom je vedno potrebno pridobiti dokazila o lastništvu oziroma poreklu gradiva. Seveda je to zelo enostavna oblika pridobivanja gradiva, vendar lahko preti nevarnost zaradi kondicijskega stanja gradiva. Če je le-to v slabi kondiciji, pomeni, da je potrebno takoj vložiti finančna sredstva za njegovo kondicijsko stanje.).

Zbiranje vedno poteka na podlagi sprejete zbiralne politike in ob upoštevanju generalnih kriterijev, ki so priporočljivi za vsako zbiralno politiko:

- predmeti morajo biti del muzejskih zbirk oziroma njihove zgodbe, - pridobitev predmeta je vezana na število podobnih predmetov v zbirki, - potrebna je približna vrednost vloženih sredstev za njihovo

obnovo/restavriranje/konserviranje, - potrebna sredstva za njihovo hranjenje, - seveda pa je pomembna tudi družbena vloga v življenju.

Zbiranje predmetov teče po uradni proceduri. Predlog za odkup poda kustos, odločitev zanj pa vedno sprejme direktor. V vsakem predlogu za odkup je:

- evalvacija kriterijev zbiralne politike muzeja kot argumentov za pripravo predloga dopolnitve zbirke,

- zbiralna politika muzeja, - posebnost – značilnost, - pomembnost – značilnost predmeta za zbirko, - število podobnih predmetov v zbirki, - predlog programa za restavriranje predmeta, - predviden prostor hranjenja na depoju, - izvor predmeta, - pogodba – pravni akt za odkup z medsebojnimi obveznostmi.

V predlogu za odkup je vedno potrebno dodati podatke: - ali predmet dopolnjuje več zbirk, zgodovino predmeta z dokumentacijo in utemeljitvijo; - vsi kustosi, katerih zbirk se dotika izbrani predmet, zato dopolnijo utemeljitev. Vsi predmeti za odkup se obdelajo po naslednjem zaporedju:

1. dokumentacija – potrdilo originalnosti, izvoru, lastništvu; 2. pogoji za kvalitetno hranjenje in njegovo obdelavo; 3. pravno podlago za uporabo predmeta v znanstveno-raziskovalne namene; 4. izjavo lastnika – donatorja, da skupaj s predmetom dovoli z vsemi

pravicami in brez obvez in dolžnosti uporabljati predmet; 5. avtorske pravice za uporabo predmeta.

Ko je muzej opravil vse zgoraj navedene korake, je predmet pripravljen za vpis v register – akcesijo in inventarno knjigo muzeja. Akcesija pomeni prenos predmeta po posebni proceduri v register muzeja. To je naloga registratorja oziroma dokumentacijskega dela, ki ga izvaja kustos. V mnogih muzejih imamo poseben oddelek za dokumentacijo predmetov oziroma službo za dokumentacijo. Predmet pridobi uraden karton z osnovnimi podatki:

- donatorja oziroma naslov osebe, ki je predmet predala muzeju, - nakupa,

27

- menjave. Predmet pridobi svojo številko, oznako – svojo identiteto. Proces identitete nadaljuje kustos, ki dodaja vse potrebne informacije, podrobnosti. Postopek je zelo podoben procesu dokumentacije odkupovanja. Seveda je v nadaljevanju kustosovega dela je zelo pomemben del znanstven pristop raziskave, fotodokumentacija, digitalizacija, restavriranje. Izposojanje predmetov oziroma posojanje predmetov je dela javne službe, ki jo opravlja vsak muzej. Izposoja je med najpogostejšimi oblikami komuniciranja med ustanovami. Vsa posojanja so vedno odmerjena za določen čas, imajo časovno omejitev in potekajo pod določenimi pogoji, zapisanimi v pravnem aktu, sklenjenem med ustanovama. Razstavljanje in pedagoški ter andragoški programi za publiko so naslednje delovno področje vsakega muzeja. Aktivnosti dela – priprava razstav in programov za obiskovalce najprej zahtevajo poseben prostor, posebna finančna sredstva, posebno osebje in muzejsko podporo razvoju le-teh. Razstavne in pedagoške programe pa mora vsak muzej definirati glede na naslednje stopnje oz. odločitve:

- poslanstvo muzeja in z njim povezane vsebine do ustanovitelja; - sposobnost muzejskega osebja in muzejskega prostora za pripravo novih vsebin; - ovrednotenje splošne prednosti vrednot, ki jih želimo sporočiti; - pregled vrste gradiva glede na sestavo materiala ali bolje njegovo enkratnost.

Vedno pa dokončno odločitev sprejme direktor. Vzpostavitev in uporaba dodatnih aktivnosti oz. dodatne ponudbe kot dopolnitev k rednemu programu so danes vsebine, brez katerih nobeden sodobni muzej ne more več delovati. V muzeju je potrebno pripraviti pisni dokument o osnovah in pogojih za vzpostavitev le-teh. Muzej pa mora upoštevati: - sredstva, ki so mu na razpolago za dodatne aktivnosti; - na razpolago mora imeti redno oskrbo; - na razpolago mora imeti osebje (zunanje) s strokovno izobrazbo, prilagojeno vsebinam ponudbe. Dodatna ponudba se vedno vzpostavlja z namenom dopolnjevanja poslanstva muzeja, zato je tudi vir sredstev za tovrstno ponudbo vedno dodatni vir iz ustvarjenega dobička dela. Poglavje vzpostavljanja varnosti v muzeju je eno izmed pomembnih poglavij, nalog celotnega kolektiva in vodstva muzeja. Sem spada tako vzpostavljanje aktivnosti in pogojev za varnost v prostorih za obiskovalce, kjer se gibljejo, kot tudi zavarovanje predmetov, ki so na ogled na razstavah. Zavarovanje pred nesrečami, krajo predmetov in poškodbami obiskovalcev je odgovorna naloga, ki jo mora vsak kolektiv upoštevati. Zato so potrebni naslednji koraki:

- osebje muzeja mora biti dobro seznanjeno z vsemi podrobnostmi, - v muzeju morajo biti vzpostavljene ovire oz. prepreke dostopa do predmetov, - v muzeju so vedno označene poti gibanja in postavljene opozorilne table, - vodenje muzejskih zbirk je v domeni vodij le-teh, - potrebno je vzdrževanje čistoče in higiene, - vzpostavljeno je upravljanje z muzejskim prostorom, - v muzeju imamo varnostne sisteme in alarmne naprave, - muzej ima poseben muzejski akt o varnosti.

Obstaja rek, ki govori o tem, da je muzej odraz ali ogledalo osebja, ki v njem dela, še posebej tistega del, ki skrbi za dobro počutje obiskovalcev. Zato je tudi zelo velika odgovornost muzejskega vodstva, da osebje medsebojno komunicira oziroma se obvešča o vseh nastalih nepravilnostih, napakah in posebnostih, ki se odvijajo v času delovanja

28

muzeja. Uporaba preprek dostopa do predmetov in razstavljenih zbirk je osnovna vsebina, ki jo muzeji dobro poznajo, uporabljajo pa različno. Vitrine so najpogostejša ovira direktnega dostopa do predmeta, dočim so umetniške/likovne zbirke ločene od obiskovalcev na podlagi strokovne odločitve vsake galerije posebej. Galerija pa ponovno na podlagi vrednosti, enkratnosti, drugih posebnosti loči umetniško delo od obiskovalca. Velikokrat se srečujemo na sodobnih razstavah z instalacijami, svetlobnimi efekti, ki so lahko včasih tudi povod za nezgodo. Zato je že ob sami oblikovni pripravi razstave potrebno zelo podrobno seznaniti oblikovalca o posebnostih, ki jih želimo izpostaviti. In nenazadnje, redno moramo slediti obiskovalcu po razstavi, ga opazovati v gibanju in gledanju ter sproti odpravljati morebitne nepravilnosti ali ovire, ki predstavljajo prepreko. Kako pomembna so pisna obeležja smeri ogleda, smerokazi, nam govorijo izgubljeni obiskovalci. Pri tem so seveda preizkušeno najboljša pomoč pri orientciji pisne oznake ter barve, ki zadevo dopolnjujejo, so pa vsebine odvisne od dobrega oblikovalca, ki se je dobro seznanil z vsebino muzeja. Varnost muzejskih zbirk je osnova vsakega kustosa. Dobra in pravilno hranjena dokumentacija predstavlja največjo varnost za vsak muzejski predmet, le-ta pa obsega seveda tudi njegovo fizično hranjenje v depojih, ki mora biti opremljeno z merilci temperature, vlage itd. Pred vsem moramo dobro zavarovati fizični dostop do muzejskih depojev. Kako pomembna je dobra dokumentcija, nam vedno potrdijo naravne nesreče (poplave, potresi), ko predmete rešujemo, restavriramo. Vzdrževanje reda in čistoče je za marsikoga nepotrebno delo ali mu je celo odveč. Toda čistoča je osnova dobrega dela in kondicije zbirk. Zato je redno izobraževanje osebja, ki skrbi za red in čistočo, del zelo pomembnega delovnega procesa. Pri tem ne smemo pozabiti, da ima osebje, ki je zadolženo za čistočo, tudi reden dostop do naših predmetov v depoju in zbirkah na razstavah. Prostorsko načrtovanje postavitve predmetov, njihova razvrstitev in dostopnost so vsebine, ki jih mora upoštevati oblikovalec. Muzejski predmeti na razstavi morajo biti najmanj enkrat letno pregledani. Zato ne smemo pozabiti tudi na redno izobraževanje tehničnega kadra, ki je vzdrževalec protorov in okolja za razstavljanje in delovanje. Alarmni sistemi so vedno del varnostnih sistemov. Uporabljajo se za zavarovanje predmetov in seveda nepremičnine ter obiskovalcev. Države naj bi v svojih aktih predpisale osnovni oziroma minimalni standard, ki naj bi ga uporabljali muzeji, bili pri tem povezani v enoten sistem ter po možnosti tudi s policijo. Plan varnosti je osnovni akt, ki ga mora pripraviti vsak muzej ob svojem delovanju. V aktu so osnovni podatki za vzpostavitev in vzdrževanje varnosti. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na njihovo varno hranjenje. MUZEJSKE ZBIRKE, NJIHOVO VODENJE IN HRANJENJE

1. Vodenje in upravljanje 2. Restavriranje in konzerviranje 3. Zavarovanje, varovanje na razstavah

Zakon o kulturni dediščini iz leta 2008 definira zbirko: »'Zbirka' je skupina premičnin s sorodnimi vrednotami dediščine, ki jo lahko povezuje skupen zgodovinski ali prostorski

29

kontekst«.39 V 17. členu istega zakona lahko sledimo tudi definiciji, kaj je to premični spomenik: Premični spomenik je premičnina ali zbirka premičnin, ki:

- predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti ali dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti,

- je pomemben del življenja na območju Republike Slovenije ali njenih regij ali - predstavlja pomemben vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter

njihove povezanosti s sedanjo kulturo. Premičnina ali zbirka premičnin pridobi status premičnega spomenika z vpisom v inventarno knjigo državnega ali pooblaščenega muzeja ali z razglasitvijo. 1. Vodenje muzejske zbirke Skrb za zbirke je osnovna naloga vsakega muzeja. Najtežja naloga oziroma upravljanje z zbirkami je njihovo hranjenje in uporabljanje. Zato je zelo pomembna organiziranost predmetov, njihovo razvrščanje v zbirke. Vodstvo muzeja mora za upravljanje z zbirkami pripraviti posebno strategijo vodenja in upravljanja, sama izhodišča pa so podana v poslanstvu muzeja. Strategija mora zelo jasno napovedati, zapovedati osnovne dovoljene aktivnosti z zbirkami. Strategija služi kot vodnik za delo z zbirkami, določa obveznosti dela za osebje ter določa podrobno varovanje, prezentacijo, obdelavo. Strategija mora vsebovati naslednje informacije:

- namen dela muzeja, - razloži okvir dela (kaj, kje, kdaj, zakaj), - razloži dovoljeno uporabo zbirk, - poudari zbiralno politiko, - upošteva dela posojanja zbirk, - vzpostavitev hranjenja, - določi pogoje odvajanja predmetov iz zbirk.

Vsak muzej mora sprejeti pisno izjavo in jo tudi objaviti na javnem mestu. Strategija se na določeno časovno obdobje (najmanj vsakih pet let) posodablja. 2. Restavriranje in konzerviranje Ena od osnovnih nalog vsakega muzeja je skrb za zbirke, njihovo obdelavo, zaščito, prezentacijo. MUZEJSKA RAZSTAVA Muzeji so v družbi uporabni samo tedaj, če so obiskani. Obiskani pa so ponovno samo tedaj, če vemo da, obstajajo, delujejo in če privabljajo na ogled svojih programov, ki so širše dostopni in razumljivi okolici, uporabniku. Na samem začetku so imeli muzeji en sam namen: pokazati svoje bogastvo, svoj kapital. Zgodilo se je tudi, da je lastnik imel namen s pripravo razstave dopolniti vedenje o vsebini predmeta in zbirke. V večini obdobja obstoja muzejev pa imajo le-ti pomembno pedagoško vlogo, ki se intezivno prične razvijati v začetku 20. stoletja.

39 Uradni list RS št. 16/2008 z dne 15. 2. 2008, člen 3, 46. alineja.

30

Interpretacija ni bila vedno prvi cilj. Še posebej tedaj, ko so direktorji opravljali celotno delo: zbiranje, obdelavo, prezentacijo. Kmalu so se jim pridružili restavratorji, kustosi, znanstveniki, torej tehnično osebje. Vloga obiskovalcev ter njihova dodana vrednost k razstavi je prišla kasneje, od začetka 20. stoletja dalje. Ko so muzeji postali odvisni, finansirani z javnimi sredstvi, so se pričela na široko odpirati tudi njihova vrata za obiskovalce, za javnost. Počasi so se pričele razvijati muzejske službe. Seveda pa je bila največja motivacija za razvoj pedagoških programov cilj, privabljati nove obiskovalce z muzejskimi razstavami. Sledili sta dve stopnji razvoja muzeologije:

- odgovornost do javnosti, - razvoj muzejske pedagogike.

K razlagi vloge muzejskega poslanstva so muzeji pričeli dodajati pedagoško dostopnost. Muzejske razstave so postajale interpretacija, pripovedovanja, razlagalci zgodb o muzejskem predmetu. Interpretacija je postala najpogostejša beseda v delu muzejev. Skozi 20. stoletje pa sta se razvili dve pomembni gibanji, ki sta postavili na glavo razumevanje muzejev in obenem dali nove dimenzije dela na muzejskih razstavah:

1. 'blocbusters' – po 2. svetovni vojni 2. interaktivnost ali participacija.

Stavba in prostor v muzeju sta se tako pričnela dopolnjevati. Muzejski prostor na razstavi je postajal vedno bolj interaktiven in je obiskovalce vabil k aktivnostim. Vse skupaj pa je imelo en sam cilj: privabljati nove obiskovalce. Zakaj ljudje hodijo v oziroma obiskujejo muzeje? Kaj pričakujejo od obiska? Kaj bodo obiskovalci našli v muzeju? Obiskovalci zagotovo niso in tudi danes ne prihajo v muzeje, na muzejske razstave, da bi brali dolge tekste legend in opise predmetov, znanstvene tekste ali imeli šolsko uro predavanja učitelja v razredu. Večinoma ljudje z odločitvijo za obisk muzejske razstave pričakujejo:

- posebno doživetje, ki bo obogatilo njihovo vedenje, - ogledat predmetov, - lastno aktivnost na razstavi.

Prvi cilj obiska pa večinoma še vedno ostaja videti originalne predmete in spoznati njihovo zgodbo. Muzejska razstava je vedno rezultat dela muzeja, namenjenega javnosti. Muzeji brez prostora oziroma brez prostora, namenjenega razstavam, naj ne bi bili 'pravi' muzeji v današnjem razumevanju ustanove po definiciji ICOM-a. Obratno, razstavna dejavnost je živa vez med lokalno skupnostjo in muzejem, ustanovitelj pa lahko direktno preverja svojo investicijo v delo ustanove. Zato lahko trdimo, da je razstavljanje (muzejske raziskave) na prvem mestu, ko govorimo o delu z zbirkami. Šele naslednja stopnja je skrb za zbirke. Razstave so vsepovsod okoli nas. Muzejske razstave so ogledalo dela muzeja, s katerim se predstavlja javnosti. Razstave se pripravljajo z namenom predstavljanja svojega poslanstva, z namenom odkrivanja posebnosti, odpiranja, odstiranja tančic zaupnosti. Z razstavami, njihovim izborom in njihovo prezentacijo pa skušajo muzeji uresničevati še enega svojih ciljev: pridobivanje zaupanja obiskovalcev in drugih ter njihovo ponovno vrnitev na ogled v muzej. Ne smemo pozabiti, da so muzejske razstave tudi orodje, učni pripomoček v izobraževalnem procesu in so lahko nadgradnja osnovnega znanja vsakega

31

posameznika ter včasih tudi predmet emocij. Razstave lahko pripravljamo z vsakim predmetom – število ni nikoli merilo za izbor oziroma odločitev. Odločitev leži vedno na avtorju ter njegovi odgovornosti presoje izbora in razlage predmetov na razstavi. Avtor sledi korakom: prezentacija – interpretacija – komunikacija. Namen razstave je komuniciranje z javnostjo, z informacijami o predmetih, ki morajo priti do le-te, do obiskovalcev. Vsaka razstava je vodenje posebnega projekta oz. projektno vodenje. Pri tem je potrebno storiti naslednje korake v zaporedju. Projekt ima svoj začetek in svoj konec ter vmesno pot. Posamezne faze razstave:

1. razvoj ideje ‐ predlog ideje – okvirni scenarij za začetek aktivnosti; 2. priprava  načrta  vodenja,  izvedba,  vključno  s  kadrovskim  načrtom  in  viri 

informacij glede gradiva ter financ;  3. koordinacija aktivnosti – vzdrževanje vsakega posameznika v svojem delu za 

dosego istega cilja.  

Vse skupaj ponovimo v opisni obliki: Kdaj prične razstava nastajati? Vse skupaj se prične z idejo. Ideje za razstavo pa nastajajo različno oziroma jih moramo zbirati načrtno v svojem rednem programu dela. Muzej naj bi bil vedno zelo dobro povezan s svojimi obiskovalci, javnostjo, svojo lokalno skupnostjo. Zato je vedno prvi vir novih idej za razstave želja posameznih obiskovalcev po novih informacijah o naših predmetih, zgodbah, ki so ob le-teh nastajale, ljudeh, ki so z njimi povezani. Stremljenje za idejami za razstave je naloga stalnica za vse kustose in seveda vso strokovno osebje. Osnovna ideja se mora oblikovati do predloga, ob tem pa smo si postavili kriterije in shemo za sprejemanje, potrditev razstavne politike. Odgovornost do javnosti za razstavno politiko zagotovimo s sprejetjem kriterijev, ki smo jih oblikovali na podlagi muzejskih mednarodnih standardov, ki so del ICOM-ovega Kodeksa. Cilj projekta je razstava kot osnovni produkt, v samem projektu pa so najbolj pomembne faze, ki vključujejo delo z zbirkami. Seveda ne smemo pozabiti na ostale faze, ki so velikokrat neopazne in niso tako očitne, so pa neobhodno potrebne: terminski plan priprave, izdelave, finansiranje, kontrola kvalitete, zbiranje informacij v času odprtosti in koordinacija aktivnosti. Po sprejeti odločitvi direktorja o ideji, le-ta imenuje projektno skupino vključno z vodjo. Skupno postavijo projekt. Izkušnja malih muzejev pa je včasih tudi takšna, da direktor opravi sam kar 90 % dela, saj mu pogosto primanjkuje osebja. Od sprejetja ideje delo napreduje v fazo razvoja. Le-ta pa ima spet dve stopnji: pripravo plana oziroma podrobnega scenarija in izvedbo razstave s postavitvijo in otvoritvijo. Pri sami pripravi scenarija je potrebno vzeti v ozir tudi ciljno publiko, potencialne obiskovalce. Nadaljujemo z raziskavami, restavriranjem predmetov, pripravo spremnega gradiva, oblikovanjem in pripravo pedagoškega programa ter plana za propagando. Za marsikoga sicer nepomembna faza – izposoja predmetov in pravilna pravna podlaga, pogodba s pogoji izposoje in vrnitve – pa je lahko usodna za celoten potek. Vseskozi vzporedno postavljamo finančno konstrukcijo. Projektni vodja razstave mora redno in v vsakem trenutku poznati delo svojih kolegov, sklicevati sestanke in skrbeti za pretočnost informacij. Ko smo končali naš scenarij, se pričenja izdelava in postavitev.

32

Izvedba izdelave grafične podobe, scene, razstavnega prostora, osvetlitev, rastavno pohištvo. Vodja projekta mora ves čas kontrolirati finance in pregledovati – nadzirati časovnico. Na samem koncu, toda pred otvoritvijo pa moramo usposobiti še vodnike za vodenje po razstavi, vzpostaviti varnostni sistem in zavarovanje predmetov. Zadnje dejanje nastopi z otvoritvijo: dogodkom veselja in zahvale. Zdaj nastopi še zadnje faza: delovanje razstave. To je obdobje odprtosti za javnost. V tej fazi sta ponovna dva dela:

- prvi del se nanaša na vsakodnevno delovanje in preverjanje uporabnosti, funkcionalnosti, - drugi del pa na varnost in vzdrževanje ter tehnično popolnost.

Vseskozi potekajo pedagoški programi za obiskovalce. Zadeva ima svoj prvi konec ob zaprtju razstave, še vedno pa se nadaljuje z evalvacijo doseženih ciljev in poslanstvom. Potem se krog ponovno obrne. Ob sami razstavi smo dobili nove pobude za delo s predmeti – pripravo razstav. ZAKLJUČEK Skripta ne vsebujejo poglavij, ki spadajo v vsebino drugih predmetov in izpraševalcev. V celoti je izpuščeno poglavje zakonodaje, restavriranja, konzerviranja, varnosti, pedagoških programov, dela s publiko,