69

Siga'čan basni

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Izbor najboljših basni iz Siga'čana.

Citation preview

Page 1: Siga'čan basni
Page 2: Siga'čan basni

Siga'čan pripoveduje basni

Avtorji basni:Luka Ličar

Silvo MočnikSandro Oblak

Matjaž PeterneljDomen Uršič

Ilustracije:Jakob Trpin

Za Sigadsga boka …

2

Page 3: Siga'čan basni

Predgowor............................................................................4

Basen o petelinu Jakobu........................................................5

Basen o zajčku......................................................................8

O lastovki, ki je hotela spremeniti “svet”................................10

O ovci in zaljubljenem biku...................................................12

Nessie in 93% poraščeni jeti.................................................13

Basen o prelepem bobru......................................................15

Basen o ravninski lisici..........................................................18

Basen o korenčku, oslu, prašiču, zajčku in volku....................22

O pikapolonici, ki je izgubila svoje pike..................................26

Basen o pohotnem lisjaku.....................................................31

Basen o svizcu.....................................................................35

O postrvih in šarenkah.........................................................38

Velemož in njegov pajkec.....................................................40

Basen o gozdnih živalicah in beloglavem orlu.........................45

Basen o osličku in žabcu.......................................................49

Basen o gugajoči miški.........................................................51

Basen o zaprtem polhu.........................................................55

Basen o detlu in veverici.......................................................57

Basen o deževniku, ki je hotel shujšati..................................61

Basen o čebelici...................................................................64

3

Page 4: Siga'čan basni

Predgowor

Basni sa se u Siga'čanu pajawlele že wad usega začietka in je blu že hmal na začietku wadluočenu, de bo rata stalna rubrika.

Hmal je ta rubrika rata ana najbel produktiwnih rubrik u cajtngu. Klub temu, de Siga'čan paudarje damačnast pa nariečnast, sa ble basni že wad usega zapisane u knižnmu jeziku. Delnu zatu, de sa luoži zastapne tud šieršmu wabčinstwu, delnu pa tud zatu, de sma se awtorji lahk tud ma bel »umetnišku« izražal, kar je zaajnkat še dast luoži dilat u knižnmu jeziku, zarad medijeu, prek katierih dabiwama informacije.

Basni sa hkrat tud ana najbel smišnih besedil, ka sa bla wabjawlena u Siga'čanu.

Najluoži je kešnu nestrinjajne z unajnim stajnem, kešnm razačarajnem u lbiezn, kešnm slabm dniewam izarazit skuz basn.

Člawiške lastnust se prenese na žwali, se ih še ma bel paudar, pa pride na kancu won ana prou lipa smišna štuorje, ka se wab ne lah ma nasmeješ pa učas tud ma zamisleš.

U tel bukuc sa wabjawlene skar use basni, ka sa ble wabjawlene u cajtngu, zrawn pa je prditih še par nawih, ka sa ble spisane prou za ta prluožnast, de sa se zbrale u tel bukuc.

Awtorji sa na začietku bukwe wabjawleni paimiensku, zrawn basn pa sa napisani nadiimki, tak kot je blu tu wabjawlenu u Siga'čanu.

Užiwajte u brajnu basni, pa čema usem, de se boda kar se da iz srca nasmejal. Use paduobnast z resničnm stajnem sa le naklučne … Besedila sa ratale iz duše, weč al mejn zatu, de se ldje wab neh nasmejije.

Domen Uršič

4

Page 5: Siga'čan basni

Basen o petelinu Jakobu

Debeu na Mažganih

Nekoč je na neki kmetiji živel petelin z imenom Jakob. Vsako jutro je vstajal zgodaj in hodil na kup gnoja kikirikat, da bi zbudil putke in kokoške. Da je v tem užival, sploh ni potrebno pudarjati. Ko so putke in kokoške vstale, so se spočite zapodile po travniku, da bi si poiskale kakšnega črva, on pa jih je pri tem z veseljem opazoval. Oh, kako je bil srečen. Tega se sploh ne da opisati. Ko so se kokoške in putke že najedle črvov in so šle počivat, se je on lotil pojedine, ki je še ostala. Popoldne so šli skupaj piti vodo h koritu, kjer so se napajale tudi krave. Potem je naš Jakob še malo raziskal bližnjo okolico in se, ko je padel mrak, odpravil spat s putkami in kokoškami (samo spat, da ne bo pomote, ker je bil preveč utrujen od raziskovanja). No, to je bil njegov popoln vsakdan.

Nekega jutra pa se je vse spremenilo. Ko se je zbudil, je pred seboj zagledal putko, ki je strmela vanj. To ga je zamorilo, saj je vedno užival, če se je prvi zbudil. Vprašal je putko, Manca ji je bilo ime, kaj za vraga počne, zakaj je zbujena. Odvrnila je, da ni mogla spati, ker se ji je sanjalo o kokodlaku•. Ko mu je povedala, da se je zbudila celih deset minut pred njim, ga je še bolj zamorilo. Bil je tako zamorjen, da sploh ni več hotel peti. Od takrat se je njegov vsakdan čisto spremenil. Vstal je zadnji, sploh ni več hotel jesti (pa ne zato, ker je bil zamorjen, ampak zato, ker je v Lady prebral o novi metodi za hujšanje). No ja, vodo je še pil, če ne bi umrl, vedno se je pritoževal. In s

KOKODLAK je pošast iz TŠC-ja. Je gromozanska po celotnem obrazu kosmata in se slini, kot da bi jedla citronko.

5

Page 6: Siga'čan basni

6

Page 7: Siga'čan basni

pritoževanjem je spravil kar nekaj putk in kokošk v psihiatrično bolnišnico, od koder so jih odpeljali v koncentracijska taborišča (beri kurje farme). Dan za dnem so jih odpeljali več, tako da se je zadnja putka odločila, da ga ubije, ker noče tudi ona pristati tam, kjer so pristale njene prijateljice. In tako mu je neko noč, ko je Jakob spal, zavezala kljun in zamašila vse dihalne poti. Jakob se je zadušil in to putko, Majda ji je bilo ime, je kmalu začela peči vest, tako da je tudi ona znorela in so jo odpeljali v psihiatrično bolnišnico.

Nauk: Ne poj na gnoju, ker ti bodo smrdele noge!!!

7

Page 8: Siga'čan basni

Basen o zajčku

Majmun

Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami v velikem gozdu živel mlad razposajen zajček. Skupaj s svojimi prijatelji srnico, medvedkom in lisičko je vsak dan tekal po gozdu.

Zabavali so se in se igrali. Skoraj vsak košček gozda so poznali do potankosti. Med tekanjem po gozdu jih je pot zanesla tudi do jezerca, ki je bilo na zelo oddaljenem delu gozda.

Vse to tekanje jih je utrudilo in so postali žejni. Ko se zajček skloni nad jezero, da bi zajel vodo, v le-tej opazi svoj odsev. Ves začuden ogleduje svojo podobo v jezeru, nato pa pove svojim prijateljem, da je v vodi opazil zajčka.

Za zajčkom pogleda v vodo srnica, tudi ta opazi svoj odsev. Kakšen zajček, v vodi je srnica, pove svojim prijateljem.

Nato v vodo pogleda medvedek. Pa saj v vodi je medvedek, pove svojim prijateljem. Zadnja pogleda še lisička. V kristalno čisti jezerski vodi vidi svoj migetajoč odsev. V vodi niso niti zajček niti srnica niti medvedek, pač pa lisička, pove svojim prijateljem.

Takrat se pričnejo prepirati in vpiti eden čez drugega. Vsak trdi, da je v jezeru njegova podoba. Zajček trdi, da je v vodi videl zajčka, srnica, da je videla srnico, medvedek trdi, da je videl medvedka, lisička pa vztraja pri tem, da je v vodi lisička.

Medtem, ko se tako prepirajo, se začno prerivati in zajček pade v vodo. Kljub prepiru se srnica, medvedek in lisička ustrašijo za zajčka, saj ta ne zna plavati. Poskušajo ga rešiti, a vse je zaman. Zajček izgine pod površje.

8

Page 9: Siga'čan basni

Ko za zajčkom v migetajočo vodo žalostno zrejo srnica, medvedek in lisička, se na vodni gladini pojavijo vsi trije odsevi skupaj. Takrat ugotovijo, da so imeli vsi prav, vsak je v vodi videl svoj odsev.

Nauk: Ne se gledati v ogledalo, ker boš lahko razočaran.

9

Page 10: Siga'čan basni

O lastovki, ki je hotela spremeniti “svet”

Frnihtan Nejče

V gozdičku za devetimi gorami in devetimi vodami so na vrhu najvišjega grička srečno živele gozdne živalce. Tam so v sožitju živeli lisička, zajček, medvedek, volkec, divji petelinček … Skratka vse živali, ki jih je premogel ta prelepi pravljični gozdiček. Čez dan so delale, zvečer pa so se zbrale v gostilnici sredi gozdička, kjer so premlevale vsakdanje dogodke. Tu je prišla do izraza njihova intelektualna razgledanost, saj je vsaka živalca vedela prav vse o prav vsem. Kot da bi šlo za vrhunsko srečanje vseh doktorčkov sveta.

Nekega dne pa je to prelestno harmonijo zmotila predrzna lastovka, ki je pravkar potovala po svetu, da bi se naučila kaj novega tudi o drugačnih živih bitjih. Priletela je prav na prelep nedeljski večer, ko so ji z neba svetile zvezdice. Živalce so pravkar razpravljale o tem kako lep je ta njihov svet. Vse živali so se strinjale, da je njihov košček sveta najlepši, da lepšega koščka ni nikjer drugje. Lastovka se je čudila, kako je mogoče, da je nekje na taki majhni zaplati toliko lepot, kot so trdile pametne živalce. Odločila se je, da si bo zjutraj ogledala njihovo domovanje, da se prepriča, če je tu res tako lepo, kot so trdile živalce.

Naslednje jutro se je prebudila v smrdljivo meglo, povsod okrog nje so se živalce prevažale v ogromnih avtomobilih z veliko porabo goriva. Vse so imele enako velike avtomobilčke z enako veliko dodatne opreme, da ne bi prišlo do prepira med sosedi. Druge živalce so z veseljem žagale drevesca, vse veje so odvrgle in uporabile le najdebelejše koščke debla. Gradile so ogromne tovarne, kjer niso proizvajale ničesar, potrebovale so

10

Page 11: Siga'čan basni

jih le za to, da so v njih kurile te največje koščke debla. Iz tovarn so imele napeljano kanalizacijo naravnost v nekoč najbolj bistre reke in v to kanalizacijo so odmetavale vse stvari, ki se jim niso več zdele uporabne in so jih lahko splaknili po školjki. Ker pa je odvoz kosovnih odpadkov in njihova poznejša predelava predraga, so te odpadke najraje odmetavale v najbližjih rečnih koritkih v njihovem prelepem gozdičku. Lastovka je začudeno zrla v ta svet in se čudila, kako so lahko živalce tako srečne v njem. Odločila se je, da jim bo zvečer v gostilni povedala kruto resnico.

Zvečer so se živalce spet zbrale sredi »gozdička« in se čudile lepotam njihovega sveta. Mednje pa je nenadoma priletela zlobna lastovka, začela jim je govoriti o tem, kako je njihov svet umazan, kako uničujejo svoje lastno domovanje s svojo neracionalno porabo, kako so hudobne, saj uničujejo reke ribam, zrak pticam in svet vsem. Toda živalce je niso hotele poslušati, saj ni bila eden izmed njih, bila je drugačna in si je upala trditi, da njihov svet ni najlepši. Drznila si je zmotiti njih harmonijo, zato so jo preteple in napodile z njihovega koščka zemlje. Kako si drzne, so si mislile, saj še doma nima, saj ves čas le pohajkuje po svetu in ne naredi ničesar pametnega. Ne tako kot me, ki s svojo razgledanostjo rešujemo svet, in poznamo vse odgovore na vsa vprašanja.

Lastovka jih je žalostno zapustila, živalce pa so še naprej »srečno« živele v »pravljičnem« gozdičku, ki se nahaja nekje na najvišjem gričku, ki stoji za devetimi gorami in devetimi vodami.

Nauk: Ena lastovka še ne prinese pomladi.

11

Page 12: Siga'čan basni

O ovci in zaljubljenem biku

Da Sivi

Nekoč na nekem travniku, prepolnim sočne, zelene travice, sta se v skupnem pašniku skupaj pasla ovca in bik. Na začetku sta bila vsak na svojem koncu, pridno mulila travo in se lepo redila, kmalu pa je bilo opaziti, da naš bikec nekam zelo rad pogleduje proti ovci. Očitno mu njeni čari ob redenju in stalnem hranjenju niso ostali skriti.

Kmalu se je vse večkrat približal ovci, se ji nastavljal, razkazoval svoja dobro rejena pleča, a zaman. Ovca se zanj ni zmenila in je rajši še naprej mulila travico in našega bikca popolnoma ignorirala. Ni treba poudarjati, da je bil zato naš bikec zelo žalosten, globoko se je zamislil in pomislil, da je mogoče krivo to, da njegova pleča niso dovolj rejena.

Zategadelj se je naš bikec začel pospešeno hraniti, se vse bolj in bolj rediti, da bi bil ja bolj privlačen. Tačas pa se ovca prestraši, pomisli da ji hoče bik pojesti vso travo, zato še sama pohiti in se začne pospešeno basati s hrano, tako da je tudi ona postajala vedno bolj rejena in našemu bikcu vse bolj povšeči.

Vse to je izza ograje zadovoljno, roke mljejoč opazoval kmet in se veselil, kako hitro se njegovi živali redita in kako mu sploh ne bo treba uporabiti kostne moke. Tako se je zgodilo, da se je naš bikec nekega jutra zbudil in opazil, da ovce ni več, mrzlično jo iskajoč preišče vsak kotiček pašnika, a zaman, ovce ni. Žalosten se pogrezne v spanec in počasi začuti, kako tudi njega vklenjujejo in peljejo neznano kam. Pomisli, da mogoče bo pa tam le združen s svojo preljubo ovco.

Nauk: Trava ni dovolj dober afrodizijak. 12

Page 13: Siga'čan basni

Nessie in 93% poraščeni jeti

Tirolski Jodlar

Nessie: prazgodovinska pošast, najverjetneje tipa pleziozaver, ki naj bi domnevno s še nekaj kolegicami živela v jezeru Loch Ness na Škotskem. Ourojt! Vlada zanika njen obstoj. Amen.

Jeti: Ne, to ni tip novega toasterja na nuklearni pogon, ampak nekakšna gorska opica, ki naj bi po navedbah zelo rada pozirala fotografom. Vlada zanika njegov obstoj. Amen.

Za meglo, ki bi jo lahko rezal z vrtnimi škarjami, je nekoč v mlakuži z nazivom Ribnik Izplakovalnik živela predpotopna pošast z imenom Nessie. Kako je preživela več milijonov let dolgo dobo, vse poledenitve, otoplitve in podobne neumnosti sedaj sploh ni pomembno, okej? Bistvo basni je, da se iz nje nekaj naučite, ne pa da tratite moj dragoceni čas z nepotrebnimi vprašanji! Okej?

Tako, hm, da nadaljujem. Torej Nessie je največ časa porabila za strašenje ubogih turistov, ki so se upali približati njenemu domovanju. Neizmerno je uživala v tem. Uživala je tako dolgo, dokler niso prišli moderni časi, ko nihče ni več verjel v obstoj kakšnih pošasti in podobnih bavbavov. Vedno, ko je kakemu turistu pokazala svoje čekane, se je ta le zmrdnil: »Phhhh, robot!« ali pa: »Neverjetno kako daleč smo že danes z genetskim inženiringom,« ali pa: »O glej ga psička nove pasme,« ali pa če je bil turist okajen: »Žena, sem rekel, da pridem domov, ko bom hotel!!!«

13

Page 14: Siga'čan basni

Ko je Nessie počasi spoznala, da se je nihče več ne boji, je padla v globoko depresijo, tako globoko, da jo je obhajala misel na samomor. Neke temne noči pa je mimo prišel Jeti, pravi pravcati himalajski 93% poraščeni Jeti, ki je preživljal počitnice v okoliških hribih. Zagledal je našo Nessie, kako na obrežju zamišljeno goji temne misli, zato je stopil k nji in jo pobaral, kako to, da je tako depresivno razpoložena. Nessie mu je odgovorila: »Joj, ko bi ti vedel, kako mi je življenje v zadnjih petdesetih letih postalo težko. Nihče več se me ne boji, niti najmanjši otročiček. Imajo me celo za njihovega ljubljenčka, izdelujejo otroške lutke po moji obliki in to me takooooo žalosti! Vedno sem uživala, ko je kdo ob pogledu name pomočil hlače, ali pa ko je kak predebeli ameriški turist skoraj doživel infarkt. Vendar tega je kooonec, kooonec! Nima smisla več živeti!!!«

Nato 93% poraščeni Jeti: »Smešno pa je kar praviš. Jaz živim na višini 7000 metrov, pa nimam takih težav. Prav vesel sem, da se lahko izognem temu ponorelemu svetu. Tiste slike in odtisi mojih stopal, ki krožijo tukaj med ljudmi, so tako ali tako ponarejeni, vendar se ne sekiram. Zakaj bi se le? Kar se tiče ljudi samih … tako ali tako ne bodo več verjeli, da obstajaš, pa tudi če se boš šla gola razkazovat na Picadilly Circus v London. Ne oziraj se na te kratkožive, komaj kaj poraščene, samogoltne bednike, uživaj življenje, lovi ribe in vtikaj svoj dolgi vrat, kamor ti zapaše. Verjemi mi, saj sem vendar 93% poraščeni Jeti!«

Nauk: Vlada kljub vsemu še vedno vse zanika! Nessie in Jeti ne obstajata. Amen.

Pika. Stop.

14

Page 15: Siga'čan basni

Basen o prelepem bobru

Debeu na Mažganih

Nekje na tem svetu, kjer so reke in gozdovi še obvarovani naravi grozečih ljudi in njihovih strupenih odpadkov, so ob majhni reki oziroma njenem jezu živeli bobri.

Živeli so v miru in blaginji, težave, ki so se pojavljale pa so prebrodili skupaj, tako da se jim le-te niso zdele preveč hude.

Vse je bilo lepo in prav, dokler niso naredili usodne napake – priredili so lepotno tekmovanje, na katerem so ocenjevali lepoto kožuhov tekmovalcev in tekmovalk, tako le za zabavo in za nič drugega. Kot je bilo pričakovati, sta zmagala dva mlada bobra, ki sta predstavljala vsak svoj spol. Vsi so jima laskali, kar jima je kajpak ugajalo. Počasi sta se tega navadila, tako da sta kmalu pozabila, zakaj jima sploh laskajo. V možgane se jima je priplazila mračna misel – misel o tem, da jima laskajo zato, ker sta pač pomembnejša in vrednejša od drugih. To se je poznalo tudi pri njunem obnašanju do drugih. Bila sta pač ošabna in kadar je kdo rabil njuno pomoč, se zanj nista zmenila. To je med prebivalci tistega jezu (njunimi sovaščani) sprožilo val nezadovoljstva. Na sestanku so se enoglasno odločili, da ju pošljejo v izgnanstvo, saj je njuno obnašanje postalo nesprejemljivo in ga ni več moč tolerirati. Če pa se poboljšata, pa seveda lahko ostaneta. Ko so jima to odločitev predstavili se je Miss kožuha, kot so poimenovali bobrovko z najlepšim kožuhom, končno »streznila«, tako da se je odločila, da se bo poboljšala. To pa ni veljalo za Mistra kožuha, kajti ta se je spričo odločitve someščanov in someščank hudo razjezil. Pobral je šila in kopita ter odšel proč v njemu neznani širni svet. Še pred tem je obljubil, da se ne vrne nikoli več.

15

Page 16: Siga'čan basni

16

Page 17: Siga'čan basni

Tako je jezen hodil dneve in noči. Ni mu bilo mar, kaj počne niti kod hodi. To pa zato, ker mu je jeza popolnoma zameglila razum. Nekega dne se je zgodilo nekaj strašnega. Ulovila sta ga dva lovca. V ujetništvu se je bober začel kesati in obžalovati svojo odločitev, da ni hotel spremeniti svojega obnašanja in da je zapustil dom. Lovca sta ga nekaj časa ogledovala in se spraševala, kako se je ta bober znašel tam, saj je za reko, oddaljeno 30 km od njunega tabora, veljalo, da tam že dolgo ne živi noben bober, ker so jih ljudje iztrebili. Sklenila sta, da bosta šla pogledat k reki, saj mogoče res naletita še na kakšen jez, poln bobrov. Še prej pa odrla bobra (ki je bil še pri zavesti!), saj sta menila, da jima bo njegov kožuh prinesel denarce. Nato sta se odpravila k reki, da ulovita še kakšnega bobra. Iskala sta in iskala, a nista našla ničesar, razen podrtega jezu, ki je bil vsekakor delo bobrov.

Razočarana sta se vrnila proti njunemu taboru, na poti pa sta se še spraševala, le od kje je prišel tisti bober.

Ko sta lovca odšla, so se bobri pokazali iz svojih skrivališč, nedaleč stran v gozdu. Oddahnili so si, ker jih lovca nista dobila, nato pa so se lotili na novo graditi jez, ki so ga sami podrli. To pa so storili zato, ker jih je bobrov oče, ki je šel za svojim sinom, da bi ga prepričal, naj se vrne in je videl kako sta ga lovca ujela ter se nato odpravila proti reki, posvaril pred človeško nevarnostjo.

Nauk: Tudi lepota ti lahko prinese gorje.

17

Page 18: Siga'čan basni

Basen o ravninski lisici

Frnihtan Nejče

Zgodilo se je že dolgo, dolgo nazaj. V tistem času, ko so lisice še živel v hiškah na prostranih ravninah, kjer so potem obdelovale polja ter gojile solato z največjo ljubeznijo. V tem času se je odvila tudi ta zgodba.

Bila je lisička, ki je imela veliko denarja. Ni vedela kam bi z njim, pa si je kupila veliko ravno posestvo, primerno za kmetijsko obdelavo. Bilo je nekaj tisoč korakov dolgo in nekaj manj korakov široko. Vendar je imelo eno samo, samcato napako, da ne rečemo napakico. Sredi te velike, očesu težko zaznavne ravnine, se je bohotil majhen hribček. Vse še ne bi bilo tako narobe, če se ne bi ta hribček nahajal ravno na sredi te ravnine. Pa vendar vse to še ni dovolj, ta košček zemlje je bil tudi najbolj sončen delček posesti. In ravno tam si je naša lisička hotela postaviti skromen domek s petnajstimi sobanami, desetimi kopalnicami in tremi stranišči. Skromnost je lepa čednost, je vedno trdila. Ni kaj, priznati ji moramo, da je res zelo skromna.

Pojavila se je torej velika težava. Kam postaviti zdaj ta svoj domek. Lisička je razmišljala in se je domislila, poklicala je volka, ki je bil daleč naokrog poznan kot eden izmed najboljših gradbenikov. In je prišel. Si od daleč ogledal vso stvar in prišel do neverjetnega zaključka. Namreč, ugotovil je, da bo potrebno ta hribček izravnati. Lisica mu je jasno pritrdila. Izmisliti si je bilo treba le še način, kako to izvršiti.

Bilo je jutro, ko se je Zemlja stresla, velik pok se je slišal daleč naokrog. Veliki pok pa ni veliko pripomogel k nižanju hribčka. Volk se je namreč uštel pri računanju, in je postavil malce

18

Page 19: Siga'čan basni

19

Page 20: Siga'čan basni

preveč eksploziva na nepravo mesto, kar je povzročilo, da se je zraven hribčka pojavila še majcena luknjica, ki je še mogočneje zmotila veliko ravninskost ravnine. Volk je razmišljal, veliko in globoko, vsekakor globlje, kakor so globoki najgloblji oceani in višje kot so visoke najvišje gore. Pa vendar to sploh ni tako važno.

Ura je odbila poldan, ko so zahrumeli veliki motorji, mogočnega, velikemu dinozavru podobnega, stroja, ki ga nekateri imenujejo tudi buldožer. Bil je parkiran na samem začetku ravnine. Počasi se je pognal v tek, najprej lahen drnec, ki je počasi prehajal v pravi galop, pred hribčkom pa je dosegel že hitrost plavajoče ribe. Volkec pa se je uštel, pozabil je namreč na tisto luknjico, katero je malo prej sam skonstruiral. Nenadoma je buldožer poniknil v neznano, naenkrat pa se je začel vzpenjati po hribčku, ko je dospel na vrh, se je počasi odlepil od prsti, kakor puščica poletel skozi zrak poln njemu lastnih izpuhov, ter pristal, kakor balerina na s travo mehko oblazinjen travnik. Če bi že takrat poznali svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, bi prav gotovo ne dosegel zadnjega mesta, temveč skoraj gotovo predzadnje.

Kakorkoli že, hribček je še zmeraj uporno stal sredi poljane, se zaljubljeno spogledoval z luknjo in užival svoje mirno življenje, ki ga je občasno prekinil le kakšen ptičji iztrebek, ki je padel nanj.

Lisička je počasi začela izgubljati zaupanje v volkca in sumničavo pregledovati njegove diplome, ali slučajno niso ponarejene. Ko se je volkcu nenadoma posvetilo. Čudnega namreč ni nič. Med svojim poskusom z buldožerjem je pozabil na varnostni pas ter kakor galeb zajadral skozi prednje steklo, se poljubil z zemljo ter, kakor sem že omenil, doživel razsvetljenje. Lisički je razložil vse prednosti hribčka in luknjice. Če bo imela hiško na hribčku, bo imela lepši pregled nad poljem. Vsako jutro bo lahko vstala, se najprej razgledala

20

Page 21: Siga'čan basni

naokrog ter se spustila na svoje njivice. Čemu pa luknja, vanjo lahko natoči vodo, pa bo imela svoj lasten bazen, kamor se bo lahko po napornem dnevu zvalila, se v njem okopala in šla spet lepo nazaj na svoj hribček, v svoje kraljestvo.

Takoj se je ogrela za predlog, se mu zahvalila, zgradila hiško kar na hribčku, napolnila luknjo z vodo in se grela na sončku, ki jo je božal s svojimi nežnimi žarki. Ravno se je hotela razgledati naokrog, se naužiti ravnic, ko se je nenadoma, kar od nekod, kakor motorka z jasnega, prikradel potres. Na lahno pobožal hribček ter ga prevalil v luknjico. Lisičkina hiša pa se na žalost s preselitvijo ni strinjala in se je iz upornosti podrla, voda se je po hitrem postopku umaknila in se razlila po polju. Lisička je tako končno imela res popolnoma ravno ravnico.

Nauk: Use se s cajtam zgliha!

21

Page 22: Siga'čan basni

Basen o korenčku, oslu, prašiču, zajčku in volku

Da Sivi

Bila je zima, bela odeja snega je prekrivala gozd, veje so se krivile pod težo drobnih snežink, ki so dokazovale rek, da je v slogi moč. Tla so nosila debelo plast kristaliziranega H2O ter majhnih belih kristalčkov naključnih oblik in izboklin, ki so se svetlikali in utripali iz pogleda v pogled. Skratka, vse je bilo belo, tla so bila bela, tu in tam črna, drevesa so bila bela, tu in tam rjava, nebo je bilo belo, tu in tam sivo.

Sredi vse te beline in puščobnih, zamorjenih barv pa je visel korenček, drzno oranžen, zelen, kakor da kljubuje vsej belini in turobnosti okolice. Visel je iz neke veje s pomočjo koščka celofana, ki je delno ovijal korenček in bil zataknjen na vejo. Na korenčku pa so visele oči. Izgledal je tako slasten, v dvoje rjavih okic se je obrnjeno odseval v vsej svoji oranžnosti. Okice so opazile vsako podrobnost na njem, polnost in sočnost, ki so dale vedeti, da je korenček dovolj dolgo prebival v topli zemljici iz katere je črpal sokove in se z njihovo pomočjo bohotil, čeprav je možno, da so zraven pomagale tudi kemikalije. Iz ust pod očmi se je že nabirala slina in kmalu v veliki kaplji kanila na sneg in v njem ustvarila majhen krater.

Oči in gobec iz katerega je kapljala slina sta pripadali oslu, ki je v korenček zrl z gotovim prepričanjem, da je tako sočen korenček sredi zime zagotovo Darilo. Kar pa so oči opazile šele malce kasneje, oziroma vsaj brž, ko je prvič stopil na led, je to, da korenček visi nad zamrznjenim jezerom, in to kar ene dva metra nad zaledenelim jezerom. Osel se je po padcu hitro umaknil nazaj, saj je videl, da je led v sredini kar dosti tenak.

22

Page 23: Siga'čan basni

Zopet se je zazrl v korenček in pričel Razmišljati. Lahko se je kar čutilo, s kakšno silo so se obračala kolesca v oslovi glavi, zapadlo je še malce snega, nebo je postalo še sivejše in jutro se je prevesilo v opoldan. Tačas pa mimo pritaca prašič, zagleda osla, nato pa, sledeč njegovemu pogledu, še korenček. Tudi njemu se pocedijo sline in pristopi k oslu ter ga ogovori. Osel se zdrami, s sebe otrese sneg in pogleda prašiča. »Ej, kočk, ravno zmotil si me, skoraj sem že ugotovil kako priti do korenčka!« jezno reče osel. »Ma ni panike mulo, zdaj ko sem jaz tu, bova skupaj prišla do korenčka in si ga razdelila, kaj praviš?« odvrne prašič. Osel se znova zamisli, samemu mu do korenčka zagotovo ne bo uspelo priti, če pa mu pomaga prašič, bo dobil vsaj pol, pol je pa še vedno bolje kot nič. Nadvse zadovoljen z tem težkim matematičnim izračunom prašiču pritrdi. »Hm, no lahko se sprehodiva do tja in poskusiva splezati eden na drugega in ga doseči,« učeno reče prašič »Ni šans, drugič ne grem na led, je pretenak, tebe pa tudi dvomim da bo zdržal,« mu odvrne osel in se ozre po prašičevem zavaljenem, zamaščenem životu. »Hmm, lahko bi splezal na drevo in prišel do korenčka,« ponovno razmisli prašič. »Pa ne midva, sploh pa so vse lubje pojedle srne, tako da je deblo preveč gladko,« ga zavrne osel. »Hmmm, pa če butnem v drevo, mogoče se bo korenček snel z veje,« dobi idejo prašič. »Odlično! Poskusi!« odvrne osel. Tako se prašič z vso gmoto svojega zašpehanega telesa zabije v drevo. Edini rezultat je bil ogromna kepa snega, ki je padla na osla. »Hmmmm, treba bo bolj razmislit,« reče prašič. Tako se oba zazreta v korenček in globoko premišljujeta. Zapade še malce več snega, nebo postane popolnoma sivo in opoldne se prevesi v popoldne.

Mimo prikoraka zajček, zagleda osla in prašiča, nato pa sledeč njunima pogledoma še korenček. Zaželi si ga, zato pristopi k oslu in prašiču, ter ju ogovori. »O, kočk in mulo, kako kaj?« »Tiho, zajc, a ne vidiš, da razmišljava kako dobiti

23

Page 24: Siga'čan basni

korenček!« mu odvrneta. »A to je vajin problem, hej ni panike, samo zlezita eden na drugega, jaz bom nastavil na vaju palico, se sprehodil po njej in dosegel korenček, ker sem najlažji, potem si ga pa razdelimo na tri dele,« zvito reče zajec in si zraven misli: »Ni šans debilko in zavaljenko, korenček je moj, samo MOJ!«

Osel in prašič sta oba navdušena nad zajčkovim predlogom in brž poiščeta ustrezno palico in zlezeta eden na drugega. Kolikor čudno je že to izgledalo, osel na prašiču, je zajček na njiju postavil palico in stekel po njej. »Ha, ha, idiota korenček bom sam vzel, moj je moj! Kjer se prepirata dva, tretji dobiček …« reče zajček in se požene s konca palice proti korenčku z razprtimi usti, hkrati pripravljenimi, da rečejo »imam« in zagrabijo korenček. To se sicer ne zgodi, kajti ravno takrat zapiha vetrc, ki zaniha korenček, tako da zajčkova usta hlastnejo v prazen zrak. Skoraj takoj za tem pa zajček ugotovi, da je gravitacija kar zahtevna reč in zgrmi na tla. Trdno pristane na ledu, se pobere, pogleda pod sabo in opazi strele, kako bežijo stran od njega po ledu. Hoče reči: »Krucefix!« Kar ni ne primerna ne dobra beseda, še sploh če je to tvoja zadnja beseda, ki jo boš izustil. Led se vdre in zajček potone za vekomaj.

Tačas se zgodi čudež, iz vrhnje veje pade na spodnjo vejo, kjer visi korenček, kup snega, veja se nagne in korenček skoraj doseže dno. To v prašiču vzbudi pohlep, ob skorajšnji izgubi korenčka skoraj zblazni, zato brez pomislekov zbeži po ledu. Osel ob tem, ker so njegovi možgani rabili malce več časa za ocenitev položaja, nesluteno hitro ugotovi, da ga je hotel zajček opehariti, sedaj pa še prašič. Zato se brezglavo požene za prašičem in popolnoma ignorira misel, da ni dobro iti dvakrat na led. Led seveda njiju ni vzdržal, saj še zajčka ni, zato se vdre in pogoltne še njiju. Sneg nato pade še iz spodnje veje in korenček se lepo zavihti na prejšnji položaj. Čas teče naprej, zapade še več snega, nebo postane temno, na jezeru nastane

24

Page 25: Siga'čan basni

nov led in popoldan se prevesi v večer. Mimo prikoraka volk in pogleda v jezero ter vidi v njem tri zmrznjene živali. Sledeč njihovemu pogledu opazi korenček. V glavi se mu porodi misel: »Še dobro, da nisem vegetarijanec.« In odkoraka naprej v noč.

Nauk: Brez pameti tudi špeh ne pomaga.

25

Page 26: Siga'čan basni

O pikapolonici, ki je izgubila svoje pike

Tirolski Jodlar

Ah planet zemlja … ljubka mala zeleno-modro-rjava, na pol poraščena (op.tisk.šk; v bistvu vse manj!) žoga, ne popolnoma okroglaste oblike, z belimi kapami na obeh tečajih (op.tisk.šk; ki jih je vse manj!), s prijetnim podnebjem (op.tisk.šk; v bistvu vse manj!). Edinstven planet v tem osončju, prepreden z gorami, dolinami rekami in prijetno toplimi morji (op.tisk.šk; ja, vse bolj toplimi!), čistimi planjavami (op.tisk.šk; o tem bi se dalo reči besedo, dve!) ter še neokrnjenimi deželami. In na tem planetu je svoje čase baje res obstajala neka neokrnjena dežela, ki se je neusmiljena človeška roka še ni dotaknila. Ta dežela je imela precej travnikov, ki so bili polno poseljeni od vseh možnih predstavnikov favne in flore, ki jih pač ponavadi po travnikih lahko najdemo. Na enem od teh, gosto naseljenih travnikov, je svoje dni preživljala pikapolonica.

Svoj brlog je imela na Aleji travniške kislice. Ta leži nekako med Krtinskim naseljem (kupom krtin) in Rmanovim kotom. Če s Trga Zlatice in Ivanščice vzamete pot pod noge proti jugu, boste prav kmalu naleteli na dotično alejo. Pikapoloničin domek je prav gotovo najlepši in že od daleč ga boste opazili.

Na nek čisto navaden, v bistvu precej kisel, oblačen in deževen dan, se je pikapolonica lenobno pretegovala na udobnem kavču pred televizijo (LCD ekran, 72 cm). Že nekaj dni je bilo tako, kajti kar ni mogla skriti navdušenja nad novim kabelskim priključkom, odkar ga ji je prišla montirat mojstrica muha enodnevnica, ki je z napeljevanjem kabelske po celem travniku v dobre pol dne lepo obogatela, in je bila tako dobro

26

Page 27: Siga'čan basni

preskrbljena na stare ure svojega življenja. 150 programov, kolikor jih je bilo možno videti, je kar veliko, in pikapolonica je

27

Page 28: Siga'čan basni

bila ves čas pridno zaposlena z vztrajnim pritiskanjem na tipke daljinskega upravljalca.

Nenadoma je njeno pozornost pritegnila reklama televizijske prodaje. Šlo je za čudovit izdelek, ki ti spremeni življenje (vsaj tako so tam trdili), z imenom »Pametno ultrabombastično loščilo Megalesk«, katero, bojda, bolj kot katerokoli drugo »običajno« loščilo zlošči vse kar se zloščiti sploh da. V spotu so celo pričali »naključni« uporabniki Megaleska in vsi po vrsti so jokali od sreče, ker naj bi jim ta popolnoma spremenil življenje. Na bolje, se razume.

Pikapolonica ne bi bila pikapolonica, če ne bi bila vsaj malce nečimrna. Pravzaprav nikoli ni bila ravno zadovoljna z leskom svojega hrbta, na katerem se je bohotilo sedem prekrasnih pik. Hotela je, da bi se njen hrbet tako bleščal, da bi vsem jemalo vid in sapo, kjerkoli bi se pojavila. Reklamni spot jo je popolnoma prevzel, zato je po hitrem postopku po telefonu naročila Megalesk, pametno ultrabombastično loščilo. Ni še minilo tri dni, ko je poštar že zvonil na njenih vratih in prinesel je ličen zavoj. Pikapolonica je odprla zavoj in notri je bila majcena majhna škatlica z Megaleskom. V navodilih je pisalo, da je treba nanesti plast Megaleska na površino, počakati 10 minut in nato zloščiti, dokler se ne sveti.

Dobro, to je tudi storila, a pri loščenju je opazila nekaj, zaradi česar so se ji zašibile noge: Pike so izginile!!! Njenih čudovitih pik preprosto ni bil več!!! Pa tudi hrbet se ji ni nič bolj svetil kot ponavadi. Slabost jo je obšla in za nekaj trenutkov je morala sesti. Še enkrat je z očmi preletela list z navodili in spodaj je pisalo: »Če z izdelkom niste zadovoljni, oziroma, če imate z njim v zvezi kakršnokoli vprašanje pokličite na … « Zavrtela je telefonsko številko, pri tem ni treba posebej omenjati, da so se ji od groze še vedno tresle roke. Na oni strani slušalke se je lenobno in s počasnostjo, ki si jo težko zamislimo, oglasil čmrlj, ki je bil trenutno začasno preko študentskega servisa zaposlen

28

Page 29: Siga'čan basni

kot telefonist: »Lep pozdrav! Bzzzzz … Poklicali ste službo za reklamacije pri TV trgovini izdelkov za vsak dom. Po pisku počakajte … bzzzzzz … minuto, ko boste zaslišali glasbo, počakajte še dve minuti … bzzzz … nato pa …«

Pikapolonica, ki ni bila ravno pri volji za takšne in drugačne šale, je čmrlja prekinila: »Gospod Čmrlj! Nimam časa za takšne procedure, zato bom prešla, kar k stvari: »Vaš izdelek Megalesk je eno figo vreden in niti za pecelj več, po uporabi so izginile vse moje lepe pike!!!« Na drugi strani je bilo najprej nekaj trenutkov tiho, nato se je slišalo listanje, kot da bi nekdo mrzlično brskal po kaki knjigi, končno se je oglasil čmrlj s še bolj zdolgočasenim glasom: »Bzzzz … Izgleda da je naše pametno ultraloščilo Megalesk pike zamenjalo za packe … bzzzzz … in jih zloščilo do niča. V takem primeru … bzzzzz … moram vprašati šefa, kako postopati. Lahko pokličete čez dva dneva? Hvala, pa nasvidenje!«

Čez dva dneva je Pikapolonica zopet poklicala: »Dober dan! Jaz sem tista, ki so ji ob uporabi vašega briljantnega Megaleska izginile izginile pike! Je vaš šef že premislil?«, »Bzzzzzz … Ne, še vedno premišljuje … bzzzzzz … Lahko pokličete jutri? Hvala, pa nasvidenje!« je odgovoril čmrlj s takim glasom, da bi se še optimizem zjokal, če bi ga poosebljalo živo bitje. Tako zopet naslednji dan pikapolonica: »Dober dan! Zopet kličem in upam, da zadnjič!!! Vaš šef mogoče še vedno premišljuje?« »Ne … bzzzzz … je že premislil.« ... tišina ... »In kaj pravi!!?« … tišina … »Pravi, da vam bomo poslali nove pike po pošti.« »Neverjetno! In to naj bi se v resnici zgodilo!?« je odvrnila pikapolonica in jezno zabrisala slušalko na vilice.

Po kakšnem tednu je res na njen naslov prispela kuverta. Hlastno je pikapolonica odprla kuverto, v njej so bile res pike. A ob pogledu nanje je pikapolonica zazijala od presenečenja! Pike niso bile okrogle ampak kvadratne oblike! Najprej je bila tiho, kajti od šoka je onemela. Ko je prišla malce k sebi, se je razsrdila

29

Page 30: Siga'čan basni

in to s tako silovitostjo, da tega od navadne neznatne pikapolonice ne bi pričakoval. Pikapoloničino vreščanje, predvsem pa jezno kričanje je bilo slišati po vsej Aleji travniške kislice in ne bi se zlagal, če bi dejal, da ga je bilo moč slišati celo na drug konec travnika. Metuljček citronček je, ko je zaslišal kričanje pohitel k pikapolonici, saj sta bila drugače precej dobra prijatelja. Pobaral jo je: »No no no, pikapolonica, od kod in zakaj taka strašanska jeza, mar se ti je kaj strašanskega pripetilo?« Razložila mu je, čeprav še vedno skoraj slepa od jeze, na dolgo in široko, v čem je problem. Citronček jo je pozorno poslušal in ji nato dejal: »Poglej si no malce bolj od blizu moja krila.« Kakšno presenečenje! Štiri rdeče pike, ki jih ima citronček na krilih so bile kvadratne oblike!!! »K.k.k..kako?« je zajecljala pikapolonica. Citronček ji je razložil: »Kot vidiš, sem nasedel isti reklami kot ti in sem hotel biti lepši, kot sem že po naravi. No, to mi je bilo v poduk. Zaradi pik se ne gnjavi, temveč vzemi to kot dobro izkušnjo in vedi, da od sedaj naprej veljaš za nekaj posebnega med vsemi pikapolonicami. Prav gotovo se bo še govorilo in pisalo o tebi, kajti si edina s kvadratnimi pikami!«

Nauk: Tudi narava se včasih pošali

30

Page 31: Siga'čan basni

Basen o pohotnem lisjaku

Debeu na Mažganih

Ne tako dolgo časa nazaj, ko je bila ljubezen med različnimi vrstami živali še prepovedana in nezaželjena, je v gozdu ne tako daleč, vendar tudi ne tako blizu, da bi lahko vedeli, kje to sploh je, živela mlada lisička. Bila je to čisto navadna lisička, ki pa je imela eno »napako«.

»Napaka« je bila v tem, da je bila lisička zaljubljena v nekega medveda. Če bi kdo izvedel za to »napako«, bi lisička zanjo drago plačala – bila bi linčana. Isto bi se zgodilo z medvedom, kajti tudi on je bil zaljubljen v to lisičko.

Toda ta njuna ljubezen je bila močnejša od vseh pravil in hrepenenje je bilo močnejše od javne morale. Ne glede na zakone in pravila sta se medved in lisička vsak večer dobivala pri podrtem drevesu na bregu reke, ki je tekla skozi gozd. Tam sta se pogovarjala o njuni prihodnosti, si govorila sladke besedice, drug drugemu sta zaupala in reševala probleme, včasih sta se ljubila na mehki travi poleg podrtega drevesa, včasih sta obujala spomine na začetke njune ljubezni, ko jo je on vsak dan opazoval skozi mrežo dvorišča vrtca, kjer se je ona igrala, jo počakal, da je prišla ven, ji ponudil liziko ali kakšno drugo sladkarijo in jo povabil k sebi domov.

Noči ob tistem podrtem drevesu so minevale, in ker razen njiju ni bilo nikogar drugega daleč naokrog (vsaj tako sta mislila), sta iz dneva v dan, oziroma če smo bolj natančni iz noči v noč postajala bolj predrzna. Vedno glasneje sta se pogovarjala in smejala, včasih sta celo kričala od veselja …

In to je bila zelo huda napaka, kajti to kričanje je neke noči zaslišal starejši lisjak, ki se je popolnoma pijan opotekal med

31

Page 32: Siga'čan basni

drevjem in grmičevjem gozda. Začel se je plaziti do kraja, od koder naj bi izviralo to kričanje. Ko je prispel do tja, je zagledal nič hudega sluteč parček. Opazil je, da je lisička zelo privlačna, in po glavi so se mu začele poditi razne misli. Želel si je, da bi se mu lisička predala. Če ne zlepa, pa zgrda.

Odtlej ju je hodil vsak večer opazovat in neke noči je sklenil, da bo lisički storil silo, saj je vedel, da lisička ne bo prostovoljno postala njegova. Opazoval je njune navade in ni bilo potrebno veliko časa, da je ugotovil, da lisička pride na ta kraj vedno malce pred medvedom.

Ker se mu je to zdelo še najlažje, je sklenil, da jo bo neke noči (ki jo bo določil) počakal in opravil svojo potrebo, ki je po načinu pristopa nagnusna.

Metka je pomanjkljivo oblečena ležala na postelji in ozračje je postajalo vedno bolj toplo. Ogenj je prasketal v peči. Iz kota sobe se je slišalo hripavo sopenje, ki pa je bilo le znak užitka. V kotu je stala stara čarovnica. Janko jo je poljubljal po vratu in jo nežno in postopoma slačil. Tudi čarovnica ni prav nič zaostajala za njim, majico mu je že zdavnaj slekla, sedaj pa se je lotila še njegovih hlač. Počasi je odprla zadrgo in mu jih slekla. Janko je zdaj pred njo stal samo še v spodnjicah. Metka ni mogla več le gledati, kajti bilo ji je prevroče, ampak je skočila proti Janku in čarovnici ter … HEJ DRAGA BRALKA/DRAGI BRALEC!!! SI ZMEDEN/A!? SAMO PREIZKUŠAM, ČE SI ŠE BUDNA/BUDEN!!!

Torej nazaj k basni. Nekega dne se je naš stari lisjak odločil, da bo svoj načrt izpeljal naslednjo noč, kajti ni več mogel čakati – če smo iskreni, je bil že prav sit čakanja in prav razneslo bi ga, če bi preveč časa čakal. Z iskrico v očeh in slinastim gobcem (kaj steklina!?; op.T.J.) ju je opazoval. Komaj je čakal, da bo ona prišla naslednjo noč.

32

Page 33: Siga'čan basni

Naslednja noč, odločilna noč za lisjaka, je bila zelo temna. Oblaki so zakrivali luno in nad zemljo, ki je bila malce vlažna, saj je tisto popoldne padal rahel dež, se je prikradla gosta megla. Vidnost je bila zelo slaba, zato se je lisjak zanašal na svoj nos in ušesa. Prispel je v bližino kraja, kjer sta se lisička in medved sestajala. Tam se je skril v bližnji grm, da ga nihče ne bi videl in da bi se malce odpočil, ter si nabral moči za svoj strahoten podvig.

Naenkrat je nekaj zaslišal in skozi meglo je razločil, da se je nekdo usedel na podrto drevo. Ker je mislil, da je to lisička, se je počasi začel plaziti tja in ko je bil dovolj blizu je skočil na sedečo žival. Nekaj ga je z močnim udarcem odbilo, da ga je odneslo nekaj metrov proč. Bil je začuden nad močjo lisičke, zato je malce počakal. Toda tisto ni bila lisička, ampak medved, ki je to noč prišel prej, saj so njegovi starši prej zaspali.

Lisjak je, ko je samega sebe prepričal, da se je zaletel v kakšno žilavo vejo, poskusil znova. Skočil je na spodnji del medvedovega hrbta. Spet ga je nekaj udarilo in spet je odletel (seveda ne prostovoljno) nekaj metrov proč. Ko je pristal, se je zaril v zemljo. Zaradi strahotnega udarca je izgubil zavest.

Prišla je lisička in se usedla poleg medveda. Do jutra sta se pogovarjala, medved je celo omenil, da ga je v kratkem času kar dvakrat pičil komar. Šalila sta se in smejala.

Proti jutru, ko je že postajalo svetlo, se je zbudil lisjak. Bil je ves omotičen. Ozrl se je proti podrtemu drevesu. Tam sta se še vedno pogovarjala in smejala medved in lisička. Lisjak je takoj opazil, da na medvedovem hrbtu na dveh mestih manjka šop dlak. Pogled je usmeril proti svojemu mednožju in opazil, da se tem nahajajo dlake, ki niti slučajno niso njegove, ampak po vsej verjetnosti medvedove. Takrat je spoznal, kakšno neumnost je storil in si prisegel, da tega ne bo več počel, ker je pač preveč tvegano.

33

Page 34: Siga'čan basni

Nauk: Svetloba pomeni razsvetljenje!

34

Page 35: Siga'čan basni

Basen o svizcu

Frnihtan Nejče

Predstavljajte si gozd, bogat smrekov gozd. Tam je malo podrasti, tam vlada tema, ki preprečuje majhnim bitjem, da bi ugledale luč sonca, katero le stežka prebija gosto smrekovo vejevje.

V takem gozdu so prebivali tudi svizci, nekoč, pred davnim časom. Bili so majhni, nemočni in so hlepeli po toploti, ki bi jih grela iz dneva v dan in prinesla v njih enolična življenja malce neskončno potrebne spremembe. Vendar niso nič storili za to, da bi se stanje izboljšalo. Ostajali so tam v podrasti, ki je je bilo bore malo in vodili diskusije, kako izboljšati položaj v njihovem zaprtem in neprehodnem svetu, kjer vladajo razprtije zaradi nepomembnih stvari.

Minila so leta in nabralo se je že tone zapisnikov, ki so jih pisali na lubje, imeli so poseben hrib, vrh katerega so jih stavljali, enega na drugega … Hrib se je višal iz dneva v dan in kmalu je bil tudi hrib poraščen s smrekami.

Nekega dne pa je prišel on, ki si ga videl tam v soju jutranjega sonca, ki je le z redkimi žarki svetilo v njegovo podobo. Videla se je le njegova silhueta, vendar se je že na prvi pogled videlo, da je nekaj posebnega. Imel je sloko telo in močne roke, njegovi beli zobje so se svetlikali.

Zaslišal se je gromek smeh iz njegovih močnih prsi. Prekinil je debato o tem, kaj storiti, da bi se izboljšala kakovost življenja v njihovem temnem gozdičku. Izboljšane bivanjske razmere bi privedle tudi do večje produktivnosti v sami skupnosti, kar bi pomenilo vsestranski razvoj. Pogovor se je prekinil ravno v

35

Page 36: Siga'čan basni

trenutku, ko so ugotovili ponovno nesklepčnost pri predlaganih spremembah.

Imel je v rokah motorko, ki je bila odgovor na vsa njihova vprašanja. Vžgal jo je in začel je žagati. Pred njim so padala drevesa, ki so senčila njihov pogled. Žagal je kar vsepoprek, da so tekli ostali svizci pred njim v strahu v zaklon. V strahu pa jim je prinašal novo upanje, saj so se odpirala nova vrata v svet. Zaslepljeni od premočne svetlobe, ki jim je svetila naravnost v sonca nevajene majhne oči.

Požagal je celotni gozd, pri tem pa se je histerično hehetal, saj mu je prijalo, da je lahko končno pokazal vsem tistim jezik vrtečim starešinam, kaj je prava akcija. Svizci so ga občudovali kot pravo čudo, na nosu je imel zaščitna očala, da mu žagovina ni poškodovala očesne punčice, imel je najlepši meč pri motorki in najmočnejšo verigo, ki jo je nabrusil ravno prejšnji dan.

Zapadel je v transcendentno stanje, ko je njegova zavest zapustila tuprisotno dogajanje. Začel je žagati vse, le svizcev ne … Končno mu je v motorki zmanjkalo goriva, ko se je ustavil zadihan in si ogledal razdejanje, ki ga je zagrešil v spremenjenem stanju zavesti, ki pa ni bila pijanost. Vse je bilo po tleh, drevesa so bila žrtve njegovega neutrudnega pohoda po svetu, ko je hotel dokazati celemu svetu, da je akcija tisto pravo, sploh brez predhodnega posvetovanja in predvida posledic, ki jih bo na eni strani prineslo to dejanje, storjeno enostransko.

Iz očesa se mu je utrnila solza, hotel je le dobro, prinesti malce svetlobe v temačni svet, vendar je bilo njegovo dejanje preveč revolucionarno in je prineslo s sabo dolgoročno več slabega kot dobrega.

Starešine so ga prestrašeni gledali, kako je stal tam sredi požagišča. Videli so rešitev, ki bi jim lahko že prej padla na pamet … Prepozno, prišel je že nekdo, ki je rešil problem,

36

Page 37: Siga'čan basni

preveč na silo. Ostala je ena sama smreka, prav v središču njihovega foruma. Lahko bi vedeli, da bi lahko z urejanjem okolice priskrbeli dovolj svetlobe zase in za smreke, saj bi tako posamezne smreke bile bolj košate, obenem pa bi prepuščale zadosti svetlobe tudi zanje. Pa kaj, ko so bili preveč vase zagledani in niso poslušali želja iz ljudstva. Sedaj je ljudstvo samo spregovorilo. Močno, še zanj samega premočno.

Nauk: En prisluh je dovolj.

37

Page 38: Siga'čan basni

O postrvih in šarenkah

Da Sivi

Nekoč je v enem ribniku, pravzaprav niti ne tako zelo majhnem, srečno živela skupnost šarenk, ki so mirno živele, se veselile življenja, debatirale, plavale. V glavnem imele so popolno majhno skupnost, v kateri bi z veseljem vsak živel. Vendar nobeno veselje ne traja večno in kar naenkrat se od nekje pojavi tolpa zlobnih postrvi.

Začnejo terorizirati uboge šarenke, jih napadati, krasti njihove alge. Zaustavljale so celo njihove mlade na poti v ribjo šolo in jim kradle malico. Kmalu je skupnost šarenk popolnoma razpadla, živele so v majhnih skupinicah in se bale tolp postrvi, ki bi jih lahko vsak čas napadle.

Kmalu so si postrvi same vzele njihovo domovanje in si začele same graditi tam njihovo popolno skupnost.

Nato so se zbrale preživele šarenke na skupnem dogovoru. »Fantje tako ne gre več, kako si drznejo nam postrvi vzeti naša domovanja, ki smo jih že sami davno prevzeli od krapov, ki smo jih pravično pregnali z našega ozemlja,« poreče prva šarenka. Druga prida: »Hja, to je bilo zabavno, se spomniš, kako smo tistim njihovim smrkavcem kradli malico, hehe, to je bilo zabavno!« »V glavnem!« poreče zopet prva: »Tega ne bomo več tolerirali, svetujem, da si najdemo zaveznike, in jih preženemo z našega ozemlja!« »Toda kdo,« ugovarja zopet ena čisto iks šarenka in nad tem se vsi zamislijo.

Kmalu enemu pade ideja: »Kaj pa, ko bi za pomoč zaprosili ščuko! Nje se bojijo vsi, z njo bi bili nepremagljivi!« Vsi se strinjajo z idejo in brž pošljejo nekoga, da gre iskat ščuko. Skozi

38

Page 39: Siga'čan basni

mnoge prepreke in težave, končno najde ščuko in jo uspe prepričati za pomoč proti zlobnim postrvim.

Ko jo pripelje nazaj, se zberejo vse preživele šarenke in s ščuko na čelu napadejo postrvi, ki so si ta čas že kar uredile svojo popolno skupnost, jih presenetijo in sledi krvava bitka. Postrvi se pogumno branijo, a ne uspejo premagati šarenk in njihove ščuke, mnogo jih pomorijo in samo nekaj postrvi srečno uspe ubežati gotovi smrti.

Tako se zgodi, da se kmalu po napadu zberejo preživele postrvi in se odločijo, da je treba njihovo pravično pridobljeno ozemlje pridobiti nazaj. To pa lahko storijo le s pomočjo ščuke, ki bi uspela premagati njihovo ščuko. Tako tudi postrvi pošljejo izbranca, da privede nazaj ščuko.

Po mnogo pripetljajih in nezgodah najde ščuko in jo pripelje nazaj. Tako okrepljene se postrvi upajo postaviti po robu šarenkam in njihovi ščuki. Ko se izvrši spopad, obe strani najprej pošljeta ščuki drugo nad drugo, ščuki se vmes srečata, se začneta sumljivo ogledovati, ugotovita, da sta si nasprotnih spolov in urno pade iskrica ljubezni. Skupaj se odločita napasti in postrvi in šarenke ter jih v trenutku pomorita skoraj do kraja. Tako si potem zaljubljeni ščuki ustvarita dom ter družinico in zaživita v prijetni, majhni, popolni skupnosti.

Nauk: Veliko majhnih rib že uspe premagati eno veliko ribo, dveh pa ne.

39

Page 40: Siga'čan basni

Velemož in njegov pajkec

Tirolski Jodlar

Bil je nekoč velemož …Madonca, takoj mi je postalo žal, da sem sploh tako začel

zgodbo, ker boste sedaj pričakoval nevemkaj (mogoče kakšno razsvetljenje!?), zato si, prosim, kar lepo dobro zapomnite, da to, da je bil velemož tako velik (čeprav sploh ni bi tako zelo velik), sploh nima nobene zveze z nadaljnjo zgodbo in pika. Velemož bi lahko bil tudi malimož ali pa blablamož.

No, ta velemož (bah, saj ni važno!) je živel v velehiši (ki pa konec koncev ni bila tako zelo velika) z mnogimi, lepo prepleskanimi sobami. Naključje je hotelo, da so te sobe imele tudi kote, pravzaprav mnogo kotov, ki so si bili podobni kot jajce jajcu. V enem izmed teh kotov pa je skoraj neopazno prebival pajkec, čisto take navadne hišne sorte. Bil je celo manjši in šibkejši od pajkov svoje vrste, tako da so mu drugi močnejši pajki zasedli najboljše kote, sam pa se je moral zadovoljiti s kotom, ki je bil zelo blizu oknu, tako da se je velikokrat moral krepko držati, da ga ni odneslo zaradi prepiha. Smola je hotela, da ta velemož ni bil ravno kakšen velik ljubitelj pajkov, ampak se jih je celo bal. V bistvu jih je kar sovražil. Ob pogledu na žuželčje oči in kosmate noge, ki gomazijo, sta ga spreletavala leden srh in vročica, vrtelo se mu je, bilo mu je slabo in oh in sploh pogleda na pajke ni prenesel. Naš pajek je živel čisto vsakdanje življenje, kot ga pač živi povprečen pajek na tem planetu. Ves svoj prosti čas je prežal na mimoleteče in ničhudegasluteče muhe ali kakšne druge manjše žuželke, ki so, bolj po naključju kot ne, imele tisto preklemansko smolo, da so se znašle v njegovi mreži. In kako mučni so bili zadnji trenutki

40

Page 41: Siga'čan basni

njegove žrtve! Ob tem, ko je ta tako lahkomiselno (torej tako lahkomiselno, kot le muhe zmorejo) letela proti kotu, kjer je domoval naš pajek, je nenadoma začutila, da so se ji noge in tipalke zapletle v nagnusno lepljive niti. Bolj ko se jih je skušala oteti, bolj se je zapletala vanje. Naš pajkec je samo lepo mirno čakal na robu mreže in požvižgaval, dokler muha ni omagala in zmolila še kakšno molitvico, ker je vedela, da njen konec niti ni več tako zelo strašno daleč. Nato se ji je počasi približal in z visokim glasom (tenor!) zapel: »Bod’ moja, bod’ moja…« (imel je precej pevskega talenta, kar smo pozabili povedati na začetku, vendar koga to sploh briga). Zasadil je vanjo svoje želo (s tem ne mislim nič drugega kot le želo in pika) in jo prav fino omamil, da se je preselila v kraljestvo sanj (če temu lahko to rečemo) in to hitreje, kot da bi jo s kolom po glavi. Po tem je do zadnje kapljice posrkal njeno notranjost, zadovoljno zavzdihnil, se sit udobno usedel v improviziran naslonjač in prižgal kubansko cigaro. Če bi ga poznali v živo, bi se vam po svojem obnašanju zdel tako pristno človeški, tako priljuden, da vam ne bi ostalo drugega, kot da se vam zdi simpatičen.

Velemož, pajkca torej ni maral in njegova najbolj goreča želja v tistih dneh je bila, da bi se pajka znebil. Kakorkoli, samo da mu ga ne bi bilo treba več gledati. Tako je nekega dne, ko je bil še posebej nataknjen (za sabo je imel precej slab dan v službi, pa še žena mu je pobegnila s polagalcem tapet), prišel v sobo, trdno odločen, da je danes nastopil tisti dan, ko se bo pajka znebil za vekomaj. Jezno ga je gledal naravnost v oči, pajek pa ni odmaknil pogleda, le mislil si je: »Glej ga zlomka, danes pa utegne bit tukaj malce vroče!« In se, poskušajoč ohraniti mirno kri, umirjeno zibal na eni od svojih niti.

»PAJEK, SPOKAJ!« je zarjul Velemož, z glasom, ki ni obetal nič dobrega. Pajkcu je pogum upadel še za eno črtico, a pogleda ni odmaknil. Po drobceni glavici so se mu pletle misli, kot: » Kdo nima rad malih drobcenih živalic z mnogimi kosmatimi

41

Page 42: Siga'čan basni

42

Page 43: Siga'čan basni

nožicami, ki so le redkokdaj pri miru? Kdo nima rad dveh črnih očk, ki gledata z lepe okroglaste kosmate gmote? Povejte? Kdo nima rad? Ja, kdo nima rad, da se zbudite sredi noči in vam na prsih čepi 1 cm velik pajek in vas pomilovalno opazuje s srce parajočim pogledom, češ, kako si beden, tako si velik, pa se me bojiš, z enim samim udarcem me lahko pomendraš, enkrat zamahneš z nogo pa me ni več, pa malodane bežiš pred mano. TI REVA TI!!! Še bolj ko sem majhen, še bolj se me bojiš, bolj ko se moram upirati vsaki najmanjši sapici, da me ne odnese, bolj se ti dozdevam grozen, nagnusen, ogaben, ostuden!!!« Velemož se je najprej zdrznil, kot da bi začutil telepatsko moč drznih pajkovih misli, vendar je s hripavim glasom zarjul: »MARŠ ZALEGA OGABNA!!! OGABNE SO MI TVOJE PAJČEVINE, KO SE MI ZAPLETEJO V LASE, OD TVOJEGA OSTUDNEGA, HLADNEGA ŽUŽELČJEGA POGLEDA ME ZMRAZI, NOČEM SI S TABO DELITI BIVALIŠČA, NOČEM DA SE NASELJUJEŠ PO MOJIH KOTIH, PA ČEPRAV SI LE NAVADNI HIŠNI PAJEK!!! IZGINI!!! MARŠ!!! ČE NE TE POMENDRAM!!!!« Prepih, ki ga je povzročilo Velemoževo dretje in mahanje z rokami je tako zazibalo pajčevino, na kateri se je nahajal pajek, da je le-tega kar fino premetavalo, vendar se mu je uspelo nekako obdržati. »Poglej kaj imam tukaj!!!! Hehehehe!!!« se je peklensko zarežal Velemož, ko je v sobo začel vleči velikanski sesalnik za prah. Pajkec je prestrašeno izbuljil oči: »Globinski sesalec, strah in trepet vseh pajkov? Hej, pa ne misliš s tem …« »DA!« je njegove misli prekinil velemož: »Posesam te, s tvojo pajčevino vred!!!« In se še enkrat prav nemarno zarežal, obenem nagnusno pljunil v bližnji koš za odpadke ter vklopil morilski stroj - sesalnik. S cevjo od sesalnika je razjarjeni velemož nevarno mahal proti kotu, kjer je bival pajek.

»Madonca, to pa zna biti malce nevarno,« je še utegnil pomisliti pajkec, ko ga je vakuumska praznina cevi skupaj z

43

Page 44: Siga'čan basni

njegovim domom, pajčevino, posrkala vase. To je bil žalosten konec, saj naš ubogi pajkec najverjetneje ne bi preživel v notranjosti sesalca med vsem prahom, umazanijo in pršicami, poleg tega pa, da ni bilo zraka, je bilo notri še preklemansko vroče. Skratka za preživetje in bivanje popolnoma nemogoči pogoji.

Velemoža je prav čudno spreletelo, ko je pajkca po cevi z nadzvočno hitrostjo neslo proti notranjosti sesalnika. Imel je občutek, kot da bi s pajkcem posesalo tudi košček njegovega srca. Nekaj dni po tem pripetljaju se je dokaj bedno počutil, začela ga je glodati vest, prav tako, kakor veverica gloda lešnik - počasi, potiho, a vztrajno. Pogledoval je proti kotu, kjer je še ne dolgo nazaj domoval pajkec in si dopovedoval, da je nor, če žaluje za neko žuželko. A vedel je. Pogrešal je svojega pajkca. Nekako ga je vzljubil, ne da bi se tega zavedal. Ker ni mogel dolgo prenašati osamljenosti in oglašanja vesti, je odšel v bližnjo trgovino z živalmi in si kupil lepo in srčkano tarantelo in terarij za njo ter jo ljubkovalno poimenoval Lojzka. Bil je tako vesel svoje nove pridobitve hišnega ljubljenčka, da se je kar naprej pogovarjal z njo. Razlagal ji je o svojem življenju, o svoji ženi, ki ga je zapustila z bedastim tapetarjem in o pajkcu. Lojzka ni črhnila niti besedice, pač pa ga je neumno gledala s tistimi svojimi žuželčjimi očmi in si mislila, češ, mar pričakuješ, da se bom naučila govoriti, pa bi si kupil papigo, idiot.

Nauk: Tudi basen se lahko po pomoti sprevrže v čisto navadno štorijo in v tem

primeru se je. Mogoče lahko služi kot vodilo za vse, ki jih muči strah pred pajki.

44

Page 45: Siga'čan basni

Basen o gozdnih živalicah in beloglavem orlu

Debeu na Mažganih

Pred davnimi časi, ko svet še ni bil z vseh strani zasvinjan, je v ogromnem gozdu, pod visoko belo goro, živela skupnost raznoraznih živali, ki so tja prispele z vseh vetrov. Le-te so živele v sožitju – med njimi, raznolikosti navkljub, ni bilo nobenih večjih problemov ali prepirov, saj so se zavedale, da imajo tudi marsikaj skupnega. Vse so ljubile okolje, ki jih je obdajalo, pa najsi bodo to velika in močna drevesa, žuboreči potočki, ali pa trava na jasah, ki so se tu pa tam odpirale sredi gozda. Vse to pa so ljubile zato, ker jim je bilo to vir hrane, katerega so si med seboj vedno enakomerno porazdelile.

To njihovo brezskrbno življenje pa se je končalo z dnem, ko se je na bližnjo goro preselil beloglavi orel nepredstavljive velikosti. Uredil si je gnezdo na skalni polici, ki je bila tako velika, da bi si na njeni površini domovanje uredilo petnajst drugih živali povprečne velikosti. Z nje je imel kar lep razgled nad celotnim gozdom, ki se je raztezal pod goro. S svojim ostrim očesom je videl skoraj vsak kotiček, če le-ta res ni bil zelo skrit, videl pa je tudi vsak korak ali zamah krila katerekoli živali. Opazil je tudi vsak list ali iglico, ki se je drznila pasti z drevesa. Skratka njegovemu očesu se ni izognilo praktično nič.

Živali v gozdu so bile seveda vesele svojega novega soseda in so ga zatorej sprejele, kot so do sedaj sprejele vsakogar, ki se jim je hotel pridružiti. Nudile so mu vse, kar mu je srce poželelo. Hrano, pijačo, celo bivališče so mu hotele zgraditi, pa jih je zavrnil, češ, da bi bil raje sam v svojem gnezdu.

45

Page 46: Siga'čan basni

Orel je začel njihovo gostoljubnost kaj kmalu izkoriščati. Vse živali so delale nekaj, kar je koristilo njihovi skupnosti, le orel ne. Živalim to seveda ni bilo všeč, še posebno pa ne zato, ker je bil tako velik in je zato pojedel več hrane, ki so jo živali nabrale s skupnimi močmi. Zatorej so mu dale na izbiro dve možnosti in sicer, da naj naredi kaj koristnega za vse ali pa naj odide.

In tako se je orel znašel v zagati, vendar se mu je v glavi kmalu porodila hinavska domislica. Živalim je predlagal, da jih bo, v zameno za hrano, varoval pred sovražniki, ki naj bi že obkrožali njihov gozd. Seveda so se živali teh strašnih novic ustrašile, zato so v ta predlog privolile.

Več mesecev je bilo vse lepo in prav, kajti živali so se ob tako velikem in mogočnem varuhu počutile varne, orel pa je bil tudi sit in se zato ni pritoževal.

Nekega dne pa so nekatere živali podvomile v obstoj sovražnika tam zunaj. O svojih slutnjah so se hotele prepričati na lastne oči, kar so tudi storile. Izkazalo se je, da je bil njihov dvom upravičen. Ne duha ne sluha o kakem sovražniku. Vse je kazalo na to, da si ga je orel izmisli, z namenom, da bi živali prestrašil in jih tako lažje izkoristil. To so povedale tudi ostalim in skupaj so sklenile, da od orla zahtevajo pojasnilo.

Ni preteklo veliko vode, ko je orel prišel po hrano, ki naj bi mu pripadala. Srečal se je z živalmi, ki so ga sprva jezno gledale, ko pa jih je na prav butast način vprašal, kaj je narobe, se je nanj sprožil plaz obtožb in vprašanj. Postalo mu je jasno, da so živali njegovo ukano prepoznale in da mu, če se iz te godlje ne bo kaj hitro izvlekel, preti nekaj zelo neprijetnega. Zato se je začel izgovarjati, da so sovražniki res obstajali in da so res obkrožali njihov gozd, vendar pa to ni zaleglo. Ko je iz vsega vika in krika, ki so ga zganjale besne živali, razbral, da so se o neobstoju sovražnika na lastne oči prepričale le nekatere živali (te so bile v manjšini), se je spomnil nove podle prevare. Tiste, ki so se o neobstoju sovražnika pač prepričale, je obtožil

46

Page 47: Siga'čan basni

sodelovanja z njim ter izdajstva drugih živali. Rekel je, da si ta manjšina, ki je lena in nikoli nič ne dela, želi oblasti nad ostalimi živalmi in da so za dosego tega cilja pripravljene storiti čisto vse.

Te besede so zanj pomenile novo zmago, saj so med živalmi zasejale razdor. Medtem, ko so se živali kregale in se gledale postrani, kar jim je pobralo precej energije, ki bi jo lahko porabilo za obnavljanje zalog hrane, niso opazile, da jim orel krči preostale zaloge in se pri tem hinavsko smehlja ter si mane krila, saj si je uspel zagotoviti še nadaljnje lagodno življenje.

Zaloge so kmalu pošle in takrat je tista manjšina živali, ki je trdila, da je orel le parazit, ki s pomočjo podlih zvijač živi na njihov račun, le dokazala svoj prav. Ostale živali so, osramočene, ker niso verjele svojim dolgoletnim prijateljem, priznale svojo zmoto ter sklenile, da jih bodo poslej poslušale in držale z njimi.

Ko so se pobotale, so živali sklenile, da bodo orla izgnale, zlepa ali zgrda. Orel je seveda iz svojega gnezda takoj spregledal namen živali, ki so se mu, renčeče in z ognjem v očeh, približevale. Zgrabila ga je panika, saj niti približno ni vedel, kaj mu je storiti. V glavi so se mu porajale razne nore misli in ko je na grobo pretehtal vse možnosti (ali zbežati, ali se boriti), se je odločil za boj, saj se je zavedal, da je veliko večji, poleg tega pa še sit in pri močeh, kar pa za živali ni bilo moč trditi, kajti jedle niso že precej časa.

Ko so prisopihale do njega, so zahtevale pojasnilo in njegov takojšnji odhod. Orel se ni hotel preveč truditi z besedami, saj je vedel, da mu te ne bodo več v nobeno korist, zato je s kljunom in kremplji začel udrihati po izmučenih živalih. Za mnoge je bila to smrtna obsodba, toda živali se niso dale. Vse naenkrat so ga napadle, ter ga grizle in praskale, kar mu je povzročilo precej ran in bolečin. Spoznal je, da je njihovo moč podcenil, zato je hotel pobegniti. Poskušal je vzleteti, toda njegovih kril so se z

47

Page 48: Siga'čan basni

vso trdovratnostjo držale mnoge živali, tako, da je bil čisto krvav. Napel je vse svoje moči in končno mu je uspelo vzleteti. Letel pa ni dolgo časa, saj so bile bolečine le prehude, tako da je omagal in skupaj z živalmi, ki so se ga še držale, strmoglavil v globino, k vznožju gore.

Bila je to velika tragedija, v kateri je umrla le malce manj kot polovica vseh živali, ki so napolnjevale gozd. Preživeli te tragedije nikoli niso pozabile, čeprav bi bilo mogoče bolje, da bi jo, kajti kmalu se je med njimi zopet začela širiti vest o zunanjih sovražnikih na obrobju gozda, vendar izvora teh vesti nikoli niso ugotovili. In kmalu po pojavu te novice so se na mestu, kjer je nekoč živel orel, pojavili štirje medvedje, ki naj bi varovali ostale živali pred notranjim in zunanjim sovražnikom.

Nauk: Ta basen nima nauka.

48

Page 49: Siga'čan basni

Basen o osličku in žabcu

Frnihtan Nejče

Močvirje, nekje za devetimi gorami in devetimi vodami, kjer trstje veselo poganja navzgor proti nebu. Metulji se veselo igrajo v jutranji meglici, ki se kakor nevestina tančica počasi razgrinja nad njim. Žarki že nežno božajo lokvanje, ki se bleščijo v zlati svetlobi.

Ta zlata svetloba nasilno vdira skozi žabčeve veke. Žabec lenobno poležava na obali, njega veke so težke še od prejšnjega dne. Žabec se je zagledal v sosedovo žabico in odločil se je osvojiti nje srce, ki pa je daleč naokrog znano kot neosvojljiva trdnjava.

Ampak on je odločen, da ne bo odnehal, dokler ne bo imel v rokah ključa, ki odpira vrata do največjega zaklada v močvirju. Zato so veke današnjega dne kot svinčene kaplje na očeh, ki se nikakor nočejo posušiti. Noč je bila dolga, pevsko zahtevna.

Dan je že tu in se bohoti v svoji prelepi modri obleki, da poudari zagorelost svoje polti. Hočeš nočeš, oči so se prisiljene odpreti in ozreti naokrog, da bi se naužile lepote sveže opranega neba.

Nov začetek, nova želja po zapolnitvi praznine, ki vlada v njegovem majcenem srcu. Odpre usta, da bi zapel odo svojemu dekletu, a iz njih se sprosti obupan krik, ki bolj spominja na rožljanje tisočerih verig, ki so pravkar padle iz letala, ki potuje tisoč kilometrov v zraku z nadzvočno hitrostjo.

Žabec od začudenja izbulji oči, kar mu daje videz vrtne solate, na kateri kraljujeta dva velika polža. Še nikoli ni njegovo uho slišalo milejšega zvoka. Vedro se nasmehne in takoj preide v stanje pripravljenosti naskoka trdnjave.

49

Page 50: Siga'čan basni

Usoda pa je hotela, da se je iz gozdička primajal siv in ostarel osliček, katerega vid je že močno pešal. Bil je lačen, da ne rečemo sestradan. Ušel je od doma, kajti počutil se je že neuporabnega, saj ga nihče več ni poslušal, bil je tarča zasmehovanja, v katero vsak še tako slab strelec z veseljem izstreli svojo puščico. Bilo mu je dovolj, da je vsak dan znova prebadan in da njegova samozavest pušča kot poln balon zraka. Preprosto je odšel in taval.

Taval je že nekaj dni in pred očmi se mu je že pojavljala mavrična tema, ki je nastopila zaradi pomanjkanja prihodkov v njegov vedno prazen želodec. Njegovo mavričnost je prekinil krik, ki ga je privabil na obalo močvirja.

Kjer je krik, je življenje in posledično hrana. Imel je prav. Pred njim se je bohotila velika glava zelene solate, resda že načete od polžev, pa vendarle dobre. Hitro se je je lotil in zapolnila je praznino v trebuhu. Bila je sočna, kot dodatek pa sta bila dva velika debela polža.

Nauk: Dej že gmah!

50

Page 51: Siga'čan basni

Basen o gugajoči miški

Da Sivi

Tako kot večina zgodb tudi ta potrebuje kraj dogajanja, v tem primeru je to precej gorata pokrajina, napol poraščena z gozdički, ki prekrivajo posamezne dele pobočja kot najstnikova brada, se pravi par kocin tu in tam. V tejle pokrajini, natančneje v nekem previsu, ki si to ime zasluži le stežka, saj se je le za las izognil nazivu strmo pobočje, je švigala miš. Načeloma bi ji lahko rekli miš kot miš, majhno sivo, hitrošvigajoče bitjece, ki zelo rado okuša radosti shramb in uporablja moko in podobne snovi kot priročni wc.

To, kar je ločilo tole miš od preostale množice malih kosmatih glodalcev, je bilo odkritje zanjo povsem novega športa. To pa se je zgodilo povsem po naključju. Ko je ta miš nekega dne, kot pravzaprav vsak dan, iskala hrano (miši imajo nasploh zelo preprosto verigo ukazov, večina jih pomeni beg in/ali hranjenje, nekje vmes seveda zelo prednjači proizvajanje novih miši), opazila, da izpod neke skale visi par vejic, na koncu katerih so se v soncu naslajali sočni slastni listi. In ker ta miš seveda kot čisto prava miš sledi verigi ukazov in ker očitno vejice niso ponujale možnosti delanja novih miši, je prišlo na vrsto hranjenje. Tako se počasi (samo v smislu splošne hitrosti miši, čemur lahko potrdi vsakdo, ki je male barabine videl v akciji) približa vejicami, in ker listkov ne more doseči s tal, se odloči splezati po vejici.

Miš je sicer načeloma zelo lahka stvarca, res pa po drugi strani tiste vejice kakega hudega upora niso mogle izvesti in so se pod miškino, sicer ničevo težo, upognile. Vsaka stvar pa se

51

Page 52: Siga'čan basni

lahko upogne le de neke mere preden ali poči ali švigne nazaj, in ker miškina teža ni zadostovala za vejice zlom, le ta švigne

52

Page 53: Siga'čan basni

nazaj. Spet pa vejica ni mogla delovati kot katapult in miš odstreliti tja, kamor bi po njenem mnenju ta miš morala (sonce tam ne sije). Tako se je miš znašla v situaciji nihanja oziroma guganja. Vendar je to ni prestrašilo, nasprotno, pravzaprav je v tem kar uživala.

Ker je nekako pogruntala zahteve za takšno guganje, pritisne z vso težo navzdol in poveča lok nihanja.

»Jeaaaaaaaaaaaaaaaahuuuuuuuuuuuuuuuuuuu!!! Tooooooooooooooo!!!« Miš je v tem že prav nesramno uživala, z iztegnjenim jezikom je švigala na majhni vejici po zraku in za sabo puščala tanko sled sline. »Še še! Guncaj se ti bedni izgovor za porabo klorofila! Temu praviš guncanje, ti nedoraslo rastlinovje pankrtovskega izvora!« Seveda to vejicam ni bilo všeč, a kakega hudega protesta niso mogle izvesti. So pa klele nazaj, rastlinovje zna sicer zelo dobro kleti, še dobro da jih ne razumemo, ker bi v nasprotnem primeru kaj neradi šli v gozd, največ kar imamo od tega, je občasen storž na bučo.

Miš seveda ni nič prizadelo, nič ji ni bilo dovolj, splezala je dol, se povzpela malce višje in z zaletom pristala na vejici, ki se je seveda še bolj upognila: »Jaaaaaaaaaaaaaaaaa, dajmo še bolj, še še! Aaaaa, bedni skalovni izrastek je to vse kar zmoreš!?!« Ja res je, nič ji ni bilo dovolj, miš se je kmalu naveličala male vejice in se začela razgledovati za čim primernejšim. Vejica jo je še poslednjič preklela s posebno hudo kletvico, ki jo sicer drevesa prihranijo za najhujše nasprotnike in sovražnike, prevedeno v naš jezik bi zvenelo približno takole, čeprav ni zadosti sočnosti in škodoželjnosti vdelane vanjo: »Naj te predelajo v wc-papir D-kvalitete!«

Miš je našla večjo vejico, pravzaprav je bil že grm. Iz njega je še posebej štrlela oguljena veja, ki je obljubljala nihajna nebesa. Miš je pohotno ogledovala vejico in si zamišljala drvenje skozi zrak na njej, kmalu opazi še skalo, ki je bila nastanjena nad

53

Page 54: Siga'čan basni

grmom, in je predstavljala odlično odskočišče za vejo. Brž švigne na njo, še enkrat pogleda proti veji, si pomane roke, premeri razdaljo, vzame zalet in skoči. Skok je bil dobro ocenjen in miš poleti naravnost proti veji in jo zagrabi, veja se seveda upogne in švigne nazaj. Kar pa je miš malce preslabo preverila, je bilo stanje veje, kajti veja je bila posušena in ko je nazaj grede udarila ob skalo, je jadrno počila. Zaradi vložene sile je miš v zraku, še vedno oklepajoč se veje, storila dvojno pirueto in oddrvela proti globini. Nesreča je hotela, da je bil grm stacioniran direktno nad razlogom, zakaj je to previs in ne pobočje. Miš je drvela v veliki hitrosti proti dnu, polna užitka kot še nikoli: »OOOOOOOOOO JAAAAAAAAAAAAAAA TOOOOOOOOOO JEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE PRAAAAVAAAAAAAAAAAA HITROOOOOOOOOO …« In previs je napolnila tišina.

Nauk: Fizikalnih zakonov je več, niso vsi niti koristni niti zdravi.

54

Page 55: Siga'čan basni

Basen o zaprtem polhu

Frnihtan Nejče

Hiša na jasi v gozdu. Le kdo živi v njej? Videti je lepo vzdrževana, vrt krog nje je urejen. Kdo domuje tako daleč stran od ljudi?

Nihče, hiša je prazna že dolgo let. Le polhar pride vsake toliko časa, da nastavi pasti za živalce, ki so si ustvarile pravo kraljestvo na podstrešju.

Tam kraljuje polh, ki ima največ izkušenj od vseh polhov. Ušel je že veliko pastem. Odkril je celo, kako deluje mišelovka. Bil je spoštovan od vseh. Hodili so k njemu po nasvete.

Dolgo let je že, odkar je zadnjič zapustil podstrešje. Ni več poznal okolja, v katerem je odrasel. Nenadoma so v polharjenje vdrle nove tehnologije, ki so njegove nasvete potisnile v pozabo. Njega znanje je postalo praktično neuporabno, saj je temeljilo na nekoč pridobljenih znanjih, ki so zdaj postala brezpredmetna.

Postajal je osamljen, nikogar več ni bilo, ki bi k njemu prišel po nasvete, kljub velikemu teoretičnemu znanju, ki ga je posedoval. Ni mu preostalo drugega, kot da je na stara leta odšel v svet, da bi na novo spoznal, kako deluje danes.

Minila ga je mladostniška okretnost in objestnost. Ni si več upal skakati z veje na vejo. Premagovati velike višine v najkrajšem možnem času je bilo le še bežen spomin iz dni, ki jih več ni. V raziskovanje se je podal počasi in z gotovim korakom. Kljub starosti je bila njegova samozavest še vedno na zelo visokem nivoju.

Svež zrak, ki je vdrl v njegova pljuča, ko je zapuščal zatohlost podstrešja, ga je navdal z mladostniško energijo. Njegov korak

55

Page 56: Siga'čan basni

je postal razigran. Nasmeh mu je začrtal gube čez obraz. Bil je tam, kjer je bil nekoč.

Raziskovanje lastnih meja ga je potegnilo vase. Popolnoma se mu je predal. Pozabil je že, kako lepo je stvar doživljati na lastni koži, ne pa le teoretizirati o njej. Predolgo je žel sadove svoje lastne mlade ustvarjalnosti.

Hiška je še zmeraj ista, mogoče so strešniki za odtenek bolj bledi, jablane za spoznanje bolj razvejane, a osnova ostaja ista. Z blagim pogledom je v trenutku zaobjel svojo preteklost.

Nenadoma se je pred njega oči zarisala mreža. Bil je zaprt. Obdala ga je njemu neznana okolica mrežaste resničnosti, ki jo je le stežka dojemal. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Ampak zavohal je hrano. Imel jo je pred nosom, vohal je čist zrak in čutil je jutranji hlad, ki se je spuščal nadenj. Ostati bo moral tukaj, dokler ne bo izpuščen. Vsaj zrak je tukaj čistejši.

Nauk: Zaprtost rešite z eno samo potezo … ali pač ne?

56

Page 57: Siga'čan basni

Basen o detlu in veverici

Da Sivi

Napočil je čas, ki daje vtis, kot da je celotna dežela ovita v stiropor. Tišina prevladuje, večina živali je poskritih, lepo preskrbljenih za zimo, edini zvok je tiho frfotanje v zraku in kar naenkrat švigne mimo nekaj belega, črnega in rdečega. Ko ga dohitimo opazimo, da skozi zrak pospešeno šiba detel, ki očitno nekaj mrzlično išče. Vsake toliko časa se spusti na kakšno drevo, si ga nekaj časa zanimivo ogleduje, nekajkrat povrta po njem s kljunom, a očitno nezadovoljen kmalu odleti stran ter išče naprej.

Kmalu prileti skorajda do roba gozda, kjer se potem začnejo preširne planjave. Tam, malce ven iz gozda zagleda prelepo smrečico, ne še polne velikosti, a vseeno je merila dobrih 10 metrov v višino. Ta pogled detla izredno razveseli in v ostrem zavoju začne pikirati proti smreki in prileti na vejo.

Najprej začudeno opazi množico majhnih storžev najrazličnejših barv. Eni so bili okrogli in večji, drugi pa manjši in malce bolj podolgovati. Detel se zanje ni preveč kaj zmenil, navsezadnje ni prišel zaradi njih, tako da odstopica počasi med veje, dokler ne doseže debla.

Najprej se malce razgleda, najde lep kotiček in se pripravi da bi s kljunom zavrtal vanj, ko zasliši glas. »Ej, jaz tega ne bi storil če bi bil ti …« Glas je pripadal rahlo zamorjeni veverici, ki je stala malce stran. Detel jo nejeverno pogleda.

Veverica je bila vse to kar veverice ponavadi niso, bila je izredno zavaljena, debelih polnih lic, rahlo se je nagibala nazaj, da je ustvarjala ravnotežje s trebuhom. Prednja sekalca sta ji krivo visela iz ust v katerih je očitno ravno nekaj žvečila.

57

Page 58: Siga'čan basni

»Kaj?« vpraša detel. »Rekel sem, da nočeš tega storiti,« ponovi še enkrat veverica, se pridušeno počoha po riti, pogoltne kar je ravnokar žvečila in si z repom obriše usta. »In zakaj ne bi?« povpraša detel. »Glej stari, če sem ti rekel, da ni pametno, potem očitno ni pametno, kaj sprašuješ,« zamorjeno odgovori veverica, glasno rigne, s prstom povrta po ušesu, naredi kratko inšpekcijo vsebine na prstu in sopihajoče odtaca do bližnjega barvastega storža ter se mukoma sede nanj.

Ni treba posebej poudarjati, da je detla vse to izredno razdražilo in vznejevoljilo: »In kdo misliš, da si ti, da takole meni praviš kaj naj in kaj ne?« »Ej, jaz sem veverica, jasno? Si me razumel, veverica, tako da brez teh tvojih for prosim.« In izvede kratko inšpekcijo še drugega ušesa z drugo roko in primerja rezultat s prejšnjim, tako da oba prsta podrži pred očmi. Takoj nato se okrogli storž zatrese, zasliši se zvok, kot da bi trgal platno in pojavijo se ogabne vonjave. »Hehe, brez panike, sem bil jaz hehe,« brez sramu prizna veverica ob ogabnem smehu. Detel odskoči korak dva nazaj in si s perutnico zakrije nos: »Fuuuj! Kako si ogaben, izgini!«

Veverica ga ob tej izjavi grdo pogleda, mukoma vstane in na veliko nejevoljo detla odkoraka do njega. »Glej, stari, če misliš težit ,odfrčaj stran. Jaz sem veverica in ne mislim prenašat takih izjav od tebe, jasno?« Ob vsaki besedi se je veverica bolj nagibala k detlu in bolj se je le ta odmikal, kajti iz veveričinih ust so prihajali ogabni hlapi nečesa, kot da bi veverici nekaj zlezlo v usta in tam umrlo, a se veverici to po nekaj tednih še ni dalo odstraniti.

Detel odskoči in odfrči na sosednjo vejo. »Kaj si toliko siten, drevo je dovolj veliko za oba,« reče detel. »Kot prvo, je to smreka in se samo »drevo« in drugič, meni ni treba prenašati nekega detla, ki skače po moji smreki, jasno?« zabrusi veverica. Detel nazaj: »Kaj je samo tvoja smreka, ali karkoli je že to … prevelika je zate, čisto dovolj prostora je tudi zame!« Veverica

58

Page 59: Siga'čan basni

resno pokaže na svoj vamp: » Vidiš tole, a? Vidiš tale vamp? Frfočalo malo. Ta vamp pravi, da ni dovolj prostora, kapiš?« Detel se ne vda in vztraja: »Veš kaj, ne moreš mi sploh preprečiti, da ne bi vrtal, glede na tvoj vamp in vsesplošno maso mi sploh ne moreš nič! Grem vrtat.«

Odleti do bližnjega okroglega storža, ki je bil sumljivo čisto zraven stebla. A detel se ne pusti zmesti, pač meni, da je to malce bolj sumljiva verzija drevesa. Z nogicami se oprime storža in se že pripravi, da bi udaril po lesu, ko se veverica znova oglasi: »Res ti bo žal, če boš to storil.« Detel jo pogleda, sploh se ni premaknila bližje njemu, ampak je sedela sedaj na enem manjšem bolj podolgovatem storžu, takem kot je stal sam. Ni bila videti kot kaka grožnja, tako da vzvišeno odvrne: »Le kako mi boš preprečil, ne prideš do mene pravočasno.« Zavrta v les. »Opozoril sem te …« reče veverica. Detel je že globoko zavrtal v smreko in iskal črve.

Ko je tako stikal po deblu je začutil, da mu kljun obliva nekakšna gosta tekočina, in ko je hotel kljun izvleči, je kar naenkrat ugotovil, da ga ne more. Kmalu zasliši ogaben smeh veverice, ki se mu smeje: »Ahhahaheheheh, kakšen butec, hehehe, zataknjen je … Pa še opozoril sem ga! Haha!« Cela se je tresla od smeha, se tolkla po kolenih, po licih so ji polzele solze, ki so zaradi umazanije kmalu dobile temno barvo. Detel je obupano poizkušal izvleči kljun, a brez uspeha, v ušesih pa mu je neprestano odmeval smeh veverice.

Ko je že čisto obupal, je naenkrat opazil, da se storži pričenjajo svetiti, kar naenkrat se je svetloba začela širiti od spodaj proti vrhu. In kmalu dosegla veverico, ki je bila ravno v naslednjem valu smeha, in jo močno streslo in osmodilo. Tako, da je kadeče riti pikirala navzdol po smreki direktno neki čudni pokončni živali na glavo, katera je potem vpila naokoli, da dežuje kosmate, zavaljene in smrdeče krogle. Detel nato opazi, da tudi storž, na katerem je stal preden kot se je zataknil, žari in

59

Page 60: Siga'čan basni

da oddaja toploto, tako da z nožico previdno premakne zadevo bližje in kmalu začuti, da se gosta tekočina okoli kljuna topi ter tako osvobodi svoj kljun. Urno odleti stran in si reče, da nikoli ne bo več imel opravka z vevericami, ki imajo več kot kilogram in pol.

Nauk: Smola se dogaja tudi tam, kjer je najlepše.

60

Page 61: Siga'čan basni

Basen o deževniku, ki je hotel shujšati

Frnihtan Nejče

Dež je nežno božal asfaltno podlago že dotrajane ceste, ki se je vila proti hribom, kjer so še domovali ljudje. Pojil je zemljo s svojo vlago, da se je prebujalo cvetje, ki je zaradi hude suše, ki je vladala to poletje, že skorajda zaspalo in potopilo svoje nežno cvetovje v prst.

Ravno prav, močno deževje je prebujalo živali, ki so bile lačne tekočine, in tako se je nenadoma na cesti pojavila zavidljiva zbirka zelo različnih bitij. Na plano so se prikazale žabe, polži vseh vrst in deževniki. Manjkal jim je on, ki se vsake toliko zjoka nad njihovimi usodami in jim prinese novo življenje. Pogrešali so gospodiča Dež.

Veselili so se potočka, ki je narasel zaradi nepropustnosti asfaltne podlage, pod katero je vladala ilovica. Cestarjem namreč, kljub vedenju, kaj prinese s sabo vsako deževje, še zdaj ni uspelo utrditi vozišča. Ampak živalim je vse to prišlo le prav, saj so se lahko naužile vode v vsej njeni veličini. Pa še z ritjem po prsti niso imele toliko težav, saj so jim plazovi in usadi sami od sebe zrahljali zemljo.

Med njimi pa se je znašel tudi deževnik, ki ni bil tako zadovoljen s svojo usodo večnega čakanja na dež. Sklenil je, da se bo uprl Materi Naravi. V njem je vel revolucionarni duh, hotel je spremeniti svojo usodnost v brezusodnost. Hotel je sam odločati o sebi in svojem individuumu, hotel je biti sam svoj potrošnik.

Nekje je bral nekaj o neki teoriji preživetja vrst. Zasledil je, da preživijo le najmočnejši posamezniki, ki potem dolgoročno spremenijo usodo cele vrste ali podvrste. Odločil se je ustvariti

61

Page 62: Siga'čan basni

lastno podvrsto deževnikov, ki bi najbolje uspevali v sušnih obdobjih, ki jih je zadnja leta vse več. Hotel je videti sonce in se ne izsušiti.

V svojem lastnem razmišljanju je povsem izgubil stik z dogajanjem v okolici. Dež je že davno ponehal, vse z vodo povezane živalice so se skrile nazaj v vlažno in temno prst. Sonce je počasi sušilo cesto, ki je bila še bolj razdrapana kot pred nevihto.

To je bila njegova priložnost, da izstopi iz ustaljenosti svoje vsakdanjosti, in začne lastno preobrazbo v podvrsto deževnikov, ki jim je že nadel novo ime. Da, imenovali se bodo sušniki.

Vedel je, da je najboljše, če začne že od vsega začetka z veliko žlico, da se ne trudi zajemanja juhe iz svojega krožnika s čajno žličko, ampak da uporabi največjo zajemalko, kar jo premore lokalna kuhinja.

Začetek je vedno težak, če je hotel postati sušnik, je moral najprej shujšati v svoje od življenjske tekočine polno telo. Legel je na cesto, katere asfalt je počasi dobival delovno temperaturo 60 stopinj. Ne smemo pozabiti, da je bilo poletje na vrhuncu svoje moči. Sonce je bičalo njegovo telo, ki je po hitrem postopku izpuščalo iz sebe kapljice, ki so hranile oblake, kateri so se nabirali na modro razbeljenem nebu.

Na obrazu mu je igral nasmešek, kajti bil je na začetku poti, pa sploh ni bila tako boleča, kot se je bal, da bo. Deževnik je doživljal sebi lastno preobrazbo v sušnika.

Nenadoma pa so podlago, na kateri je žrtvoval svoje telo začeli pretresati tresljaji, ki so bili vedno močnejši, vedno bližji, nenadoma se jim je pridružil tudi hrup. Bližal se mu je avtomobil.

Hotel se mu je umakniti, pa mu ni uspelo, bil je izmučen, dehidriran in sam. V zadnjih mukah mu je glavo prešinila ideja,

62

Page 63: Siga'čan basni

da bi se lahko skril v profil, saj mora po zakonskem predpisu imeti avto dokaj globok profil na pnevmatikah. Nad njim se je zarisala guma, ki pa je bila na žalost popolnoma zlizana, da se ni mogel skriti vanjo, zato ga je zravnalo s površino ceste.

Bil je tam popolnoma posušen in sploščen, njegova zavest je bila že davno zbita v tla, nič več ni čutil, ne dojemal. Končal je svojo pot, bil je dobesedno sušnik. Posušen košček bitja na cesti v hrib. Svoje je dosegel, bil je posušen do konca svojega bitja.

Nauk: Ma špeha na škuodje.

63

Page 64: Siga'čan basni

Basen o čebelici

Frnihtan Nejče

Travnik, ki ga njega sredina okrašuje čebelnjak s prelepimi panjskimi končnicami. Njegova prednja stran se blešči v mavrični kombinaciji. Naseljujejo ga čebele, ki pridno nabirajo cvetni pelod.

Polno satje je prelep pogled, ki razveseli vsakega sladokusca, še posebej medveda. Čebelice pa neutrudoma letajo in nabirajo. Ne sprašujejo se po smislu lastnega dejanja, saj mora biti vsakemu jasno, da je delo njim v veselje.

Zjutraj, takoj ko sonce pobriše rosne kapljice s cvetov, so one že na poti, da najdejo zalogo hrane, zase in za celotno skupnost, ki jim je v veselje. Rade letajo visoko po nebu in se razgledujejo po travnikih, polnih travniškega cvetja. Včasih zaidejo tudi v gozdiček, da naberejo malce gozdnega medu. Ne bojijo se poti, potrebujejo pa sonce, da razgreje njihovo telo.

Svoj dom poznajo do potankosti, njihove rutine ne zmoti nič. Prav nič.

Toda bila je čebelica, ki se je utrudila vsakodnevne tlake na poti. Odločila se je, da bo vložila prošnjo za premestitev v drug čebelnjak, saj je hotela spoznati nove sodelavke, kajti sita je bila vsakodnevnih pogovorov o kakovosti medu.

Tako je odšla na premestitveni urad upravne enote v njenem čebelnjaku. Prosila je za obrazec za premestitev v sosednji čebelnjak. To je bil šele začetek mukotrpnega postopka v prezbirokratizirani upravi čebelnjaka.

Dobila je papir, ki je zahteval nemnoštvo papirja dodatnih prilog. Zjokala se je, ko je prebrala prvo točko zahtevka po

64

Page 65: Siga'čan basni

premestitvi, saj se je zavedela, da bo srečna, če bo zbrala vse papirje, ki jih potrebuje, do svoje smrti. Pobledela se je zgrudila nad prošnjo ter nemo zrla v steno sobice, ki ji je bila namenjena.

Prebedela je celo noč in drugo jutro utrujena šla na delo, kjer je vseskozi premlevala, kako bi pospešila postopek premestitve z delovnega mesta. Utrujena je polnila svoje mešičke s pelodom.

Pretrpela je skozi celoten delovni dan. Zvečer, ko se je vrnila v svojo sobico, se je lotila izpolnjevanja prošnje, ki ji bo omogočila lagodnejše nadaljevanje življenja. Pridobila je prvo prilogo, ki je bila potrebna, in sicer podpis sostanovalke, da se strinja z njeno odločitvijo o preselitvi. To seveda ni bil kakšen hud problem, saj sostanovalke namreč ni imela, izgleda, da so pozabili, da ima še prosto posteljo v sobi, in ji nikoli niso dodelili cimre, po domače povedano. Nasmešek ji je polepšal utrujene podočnjake, ki so se bohotili na njenem delavskem obrazu. Utrujena se je zgrudila v posteljo in čakala naslednjega dne.

Dan je minil kot vsak doslej. Zvečer ji je uspelo izpolniti še eno izmed prilog, preden je utrujena položila svoje misli svetu sanj.

Tako so minevali tedni, ko ji je končno uspelo izpolniti še zadnji papirček, ki naj bi bil potreben. Vesela je oddala vse skupaj na urad in čakala odgovora.

Kmalu je prišlo zanjo priporočeno pismo, v katerem je pisalo, da njena vloga je sicer popolna, vendar je bila oddana sekundo prepozno, tako da mora čakati na naslednje roke, ki pa bodo objavljeni šele naslednje leto v uradnem listu čebelnjaka.

Odgovor jo je popolnoma sesul, zapadla je v popolno apatijo in se prepustila reki življenja, da jo je premetavala malce na levi in malce na desni breg.

65

Page 66: Siga'čan basni

Dolgo je trajalo obdobje popolne neodločenosti, ko ji je v sanjah dobra vila prišepnila rešitev njenih muk.

Zbudila se je zjutraj in napravila zločin. Šla je in oropala medeno banko. Doletele so jo družbene sankcije, premeščena je bila v poboljševalnico, kjer so jo resocializirali. Kako je to izgledalo? Dopoldne so imeli predavanja, popoldneve pa proste. Končno je bila svobodna, imela pa je tudi novo družbeno okolje. Večno je ostala hvaležna svoji rešiteljici vili.

Nauk: U usak grap je kešna stoza.

66

Page 67: Siga'čan basni

K izdaji so pripomogli

telefon: 031 247 [email protected]

http://kud.cerkno.net

67

Page 68: Siga'čan basni

www.sigacan.net

Posebna izdaja Siga'čanaSIGA'ČAN PRIPOVEDUJE BASNI

Uredil in tehnično oblikoval Domen UršičNaslovnico oblikoval in ilustriral Jakob Trpin

Izdal KUD Cerkno,Literarna skupina Siga'čan

Natisnila Tiskarna Leban CerknoCerkno, mali srpan 2005

68

Page 69: Siga'čan basni

69