UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

Diplomsko delo

SERIJA ANICA PISATELJICE

DESE MUCK

Mentorica: Kandidatka: Izredna prof. dr. Dragica Haramija Simona Irgolič

Maribor, 2009

- I -

Lektorica:

Jožica Megla, prof. slovenščine

Prevajalka:

Natalija Bukvič, dipl. anglistka

- II -

Zahvaljujem se svoji družini in vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri

uresničitvi tega cilja. Zahvala je še posebej namenjena izredni prof. dr. Dragici

Haramija, ki me je na tej poti usmerjala in mi svetovala. Zahvaljujem se tudi

avtorici ilustracij Ani Košir, saj je z njenim dovoljenjem v diplomskem delu šest

ilustracij iz serije Anica.

- III -

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

IZJAVA

Simona Irgolič, rojena 11. 07. 1983, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Serija

Anica pisateljice Dese Muck pri izredni prof. dr. Dragici Haramija avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Simona Irgolič

Maribor, 10. 06. 2009

- IV -

POVZETEK:

S pojmom realistična mladinska proza označujemo književna dela, ki imajo

verjetnostno ali realistično motivacijo. Različni avtorji jo različno delijo. V

diplomskem delu so zajeta mnenja in ugotovitve Dragice Haramija, Marjane Kobe

ter Igorja Sakside. V realistično mladinsko prozo spadajo pripovedi ali povesti.

Značilnosti le-teh so predstavljene v seriji besedil Anica Dese Muck. Pripovedi, ki

jih vsebuje ta serija, so: Anica in materinski dan, Anica in grozovitež, Anica in

zajček, Anica in Jakob, Anica in športni dan, Anica in velike skrbi, Anica in

počitnice, Anica in velika skrivnost, Anica in prva ljubezen ter Anica in

skrivnostna maska. Predstavljena je biografija Dese Muck, našteta so vsa dela za

otroke in mladino ter za odrasle, ki so do sedaj izšla. Diplomsko delo vsebuje

analize književnih likov, književnega prostora ter časa.

KLJUČNE BESEDE:

- realistična mladinska proza;

- daljše prozne vrste;

- realistične pripovedi ali povesti;

- Desa Muck;

- serija Anica.

- V -

SUMMARY:

The concept of realistic youth literature defines the literary works with a

probability or realistic motivation, which is divided by various authors in different

ways. In this final thesis, the author includes the opinions and ascertainments of

Dragica Haramij, Marjana Kobe and Igor Saksida. The realistic youth literature

consists of narratives or tales. The characteristics of narratives are presented in

The Annie Series (Anica) by Desa Muck. The narratives included in this series

are: Annie and Mother's Day, Annie and the Scary Man, Annie and Her Little

Bunny, Annie and Jakob, Annie and Sports Day, Annie in Trouble, Annie on

Holidays, Annie and the Great Secret, Annie and Her First Love, Annie and the

Secret Mask. The thesis comprises the Desa Muck's biography and the list of all

her works published until now for children, youths as well as adults. The final

thesis presents the analyses of the literary characters, literary space and time.

KEY WORDS:

- realistic youth literature;

- comprehensive literary works;

- realistic narratives or tales;

- Desa Muck;

- The Annie Series (Anica).

- VI -

KAZALO: 1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 NAMEN .......................................................................................................... 4

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE...................................................................... 4

4 METODOLOGIJA.......................................................................................... 5

4.1 Raziskovalne metode .............................................................................. 5

4.2 Uporabljeni viri ....................................................................................... 5

5 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA ....................................................... 6

6 BIOGRAFSKI PODATKI O PISATELJICI DESI MUCK ......................... 11

7 DELA ............................................................................................................ 14

7.1 Dela za odrasle ...................................................................................... 14

7.2 Dela za otroke in mladino ..................................................................... 14

8 ANALIZA SERIJE ANICA......................................................................... 16

8.1 Zgodbe literarnih del ............................................................................. 16

8.1.1 Anica in materinski dan ................................................................ 16

8.1.2 Anica in grozovitež ....................................................................... 19

8.1.3 Anica in zajček.............................................................................. 22

8.1.4 Anica in športni dan ...................................................................... 25

8.1.5 Anica in Jakob............................................................................... 27

8.1.6 Anica in velike skrbi ..................................................................... 30

8.1.7 Anica in počitnice ......................................................................... 32

8.1.8 Anica in velika skrivnost............................................................... 36

8.1.9 Anica in prva ljubezen .................................................................. 39

8.1.10 Anica in skrivnostna maska .......................................................... 41

8.2 Zgradba literarnih del ............................................................................ 45

8.2.1 Književni prostor........................................................................... 46

8.2.2 Književni čas................................................................................. 46

8.2.3 Opis literarnih likov ...................................................................... 47

9 SKLEP .......................................................................................................... 59

10 LITERATURA.......................................................................................... 62

- VII -

KAZALO SLIK:

Slika 1: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=236). .................................... 12

Slika 2: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

http://direkt.si/intervju/pisanje_je_fizicno_delo/71250). .............................. 13

Slika 3: Anica in Mojca, ko ju je obiskal »grozovitež« (Muck 2001b: 50). ........ 21

Slika 4: Anica in Puhi (Muck: 2001c: 14). .......................................................... 23

Slika 5: Najboljša prijatelja Jakob in Anica (Muck 2002a: 63). .......................... 29

Slika 6: Družina Pivnik in Jakob na morju (Muck 2004a: 22). ........................... 34

Slika 7: Anica in princ, ki je v resnici njen oče (Muck 2007: 47). ...................... 44

Slika 8: Anica in pes Srečko (Muck 2004b: 5). .................................................... 48

- 1 -

1 UVOD

Pojem realistična proza pomeni, da »imajo književna dela, ki jih označuje ta

termin, večinoma verjetnostno ali realistično motivacijo«. Dalje pravi, da »v

realističnem delu časovni preskok ni mogoč (razen, če je to posebej označeno),

menjava književnega prostora mora biti izpeljana v mejah mogočega (prikaz

potovanja), osebe niso tipizirane /…/, temveč imajo označene individualne

lastnosti. (Haramija 2000: 29)

Z realistično mladinsko prozo so se največ ukvarjali Dragica Haramija, Marjana

Kobe in Igor Saksida.

Marjana Kobe loči tri modele realistične proze (Kobe 1987: 165-176):

o model literarnega besedila, v katerem je glavni literarni lik otrok v

obdobju najzgodnejšega otroštva do 8., 9. leta starosti;

o model realističnega teksta, ki je namenjen bralcem obeh spolov med

10. in 12. letom starosti;

o model, v katerega se uvrščajo obsežnejša besedila, namenjena bralcem

med 15. in 18. letom starosti.

Igor Sksida realistično oz. resničnostno prozo deli na (Saksida 2001: 426):

o pripoved s človeškimi osebami;

o živalsko zgodbo;

o avtobiografsko pripoved;

o zabavno oz. trivialno pripoved.

Dragica Haramija v mladinski prozi omenja kratke in daljše prozne vrste. Med

kratke prozne vrste, ki spadajo v realistično prozo, sodijo kratke realistične

zgodbe. Med daljše prozne vrste, ki spadajo v realistično prozo, pa sodijo

realistične pripovedi ali povesti in realistični mladinski romani. ( Haramija 2005:

27)

- 2 -

Loči pet vrst realističnega mladinskega romana: avanturističnega, pustolovskega,

ljubezenskega, socialno psihološkega ter roman »v kavbojkah«. Obravnava tudi

realistične mladinske pripovedi (povesti), kamor uvršča serijo Anica. (prav tam:

31- 33)

Začetek mladinske realistične pripovedi na Slovenskem sega v začetek 20.

stoletja. Največji razcvet je doživela po koncu 2. svetovne vojne. V 90. letih se

mladinska realistična proza nekoliko spremeni, saj vstopi otrok, mladostnik, ki ni

idealiziran, prevladovati začne individualni in ne več kolektivni junak, ki je bil

značilen v 70. in 80. letih. Med avtorji, ki so značilni za to obdobje, je tudi Desa

Muck. (Blažič 2003: 664)

Daljši prozni žanr, ki prav tako sodi v realistično mladinsko prozo, je realistična

avanturistična mladinska proza. Z njo se je prav tako podrobno ukvarjala Dragica

Haramija v monografiji Realistična avanturistična mladinska proza (2000).

Omenja šest tipov le-te: »pomorsko avanturistično prozo, potopisno

avanturistično prozo, športno avanturistično prozo, taborniško avanturistično

prozo, otroško detektivko in vsakdanje dogodivščine«. (Haramija 2000: 93)

V svojem diplomskem delu obravnavam vsa besedila serije Anica Dese Muck.

Zajema deset knjig, in sicer:

� Anica in materinski dan,

� Anica in grozovitež,

� Anica in zajček,

� Anica in Jakob,

� Anica in športni dan,

� Anica in velike skrbi,

� Anica in počitnice,

� Anica in velika skrivnost,

� Anica in prva ljubezen,

� Anica in skrivnostna maska.

- 3 -

Po M. Kobe uvrščamo to serijo v prvi model, t.j. model literarnega besedila, v

katerem je glavni literarni lik otrok v obdobju najzgodnejšega otroštva do 8., 9.

leta starosti.

Po Igorju Saksidi sodi serija Anica v pripoved s človeškimi osebami.

Glede na delitev mladinske proze, kot jo omenja Dragica Haramija, uvrščamo

serijo Anica med daljše prozne vrste, in sicer med pripovedi ali povesti. Prav ta

avtorica se je do sedaj edina podrobneje ukvarjala s to serijo v svojem delu Sedem

pisav (2009), kjer je natančno analizirala vseh deset pripovedi.

Serija Anica je začela izhajati leta 2001. Namenjena je otrokom v prvem triletju,

saj so pripovedi napisane z velikimi, lahko berljivimi črkami, knjige so bogate z

barvnimi ilustracijami in na posamezni strani ni več kot sedemnajst vrstic

besedila. Obravnavane so situacije iz vsakdanjega življenja, ki se dogajajo glavni

junakinji, osemletni Anici. Avtorica je bila za to serijo večkrat nagrajena, in sicer

leta 2005 z Levstikovo nagrado, prav tako je za to delo prejela častno plaketo

IBBY in bila petkrat izbrana v akciji Moja najljubša knjiga za tisto zbirko knjig,

ki je med mladimi bralci najbolj priljubljena, zato sem se tudi sama odločila, da

bom uporabila pripovedi prav iz te serije v svojem diplomskem delu.

V diplomskem delu želim natančno spoznati in raziskati besedila iz serije Anica

Dese Muck. Vsako pripoved iz te serije bom analizirala v osrednjem delu.

Poiskala bom značilnosti literarnih likov. Prav tako bom raziskala tudi književni

čas in kraj dogajanja.

V sklepnem delu bom na kratko povzela značilnosti realističnih pripovedi serije

Anica pisateljice Dese Muck in potrdila ali ovrgla hipoteze, ki sem jih postavila v

uvodu svojega diplomskega dela.

- 4 -

2 NAMEN

V svojem diplomskem delu želim predstaviti realistično mladinsko prozo, in sicer

realistične pripovedi. Serija Anica je bila izbrana v akciji Moja najljubša knjiga za

tisto zbirko knjig, ki je med mladimi bralci najbolj priljubljena. Zato sem se

odločila, da izberem realistične pripovedi prav iz te serije.

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Raziskovalna vprašanja:

Kako različni avtorji delijo realistično mladinsko prozo?

Katere so značilnosti realistične mladinske proze?

Kakšna je zgradba realističnih pripovedi iz serije Anica?

Katere so značilnosti realističnih pripovedi iz serije Anica?

Temeljne raziskovalne hipoteze:

H1: Predpostavljam, da so realistične pripovedi iz serije Anica namenjene

bralcem na začetku bralnega obdobja.

H2: Predpostavljam, da pisateljica v seriji Anica obravnava resničnostne situacije,

s katerimi se otroci pogosto srečujejo.

- 5 -

4 METODOLOGIJA

4.1 Raziskovalne metode

• Deskriptivna metoda dela bo prevladovala v jedru diplomskega dela, kjer

bom iz različnih virov povzela značilnosti realistične mladinske proze. To

metodo bom uporabila tudi v delu, ki bo namenjen bibliografskim

podatkom o pisateljici Desi Muck.

• Metoda analize in sinteze bo vidna v jedru diplomske naloge, kjer bom

posamezne realistične pripovedi iz serije Anica razčlenila in analizirala ter

posamezne značilnosti združevala v nove celote vzajemno povezanih

sestavin.

• Metodo klasifikacije bom uporabila v jedru diplomske naloge, ko bom

razvrščala pripovedi serije Anica v skupine realističnih pripovedi po

različnih avtorjih.

• Komparativna metoda bo vidna v jedru diplomske naloge, ko bom

primerjala pripovedi serije Anica med seboj in njihove posamezne dele

(npr. glavne literarne like, književni čas, književni prostor …).

4.2 Uporabljeni viri

Primarna literatura so knjige serije Anica Dese Muck.

Sekundarna literatura: natančneje bom obravnavala Sedem pisav Dragice

Haramija, Poglede na mladinsko književnost Marjane Kobe in poglavje Igorja

Sakside o realistični mladinski prozi v Slovenski jezik III.

Terciarna literatura: izpiski iz vzajemno bibliografsko-kataložne baze

Cobiss.si in povezave, ki jih ponudi spletni brskalnik na geslo Desa Muck.

- 6 -

5 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA

V realistično mladinsko prozo uvrščamo besedila, v katerih se tekstualna

resničnost giblje v okvirih izkustveno preverljivega sveta. Zato pojma »realizem«

v tem primeru ne smemo zamenjevati z oznako za določeno dobo v

literarnozgodovinskem smislu, ampak pomeni prizadevanje piscev, da bi se v

svojih delih naslanjali na tako imenovano socialno resničnost in čim bolj

avtentično uprizarjali vsakdanjo problematiko otrok in mladine v njihovem

realnem okolju. (Kobe 1987: 165) Zato realistični prozi rečemo tudi resničnostna

proza.

Resničnostna proza zajema predvsem besedila o realnem svetu in sodobnem

otroku ali mladostniku v njem. V skupini resničnostnih pripovedi je najboljša

vrsta zgodba z otrokom oz. najstnikom kot glavnim junakom.(Saksida 2001: 426)

Z realistično mladinsko prozo so se največ ukvarjali Dragica Haramija, Marjana

Kobe in Igor Saksida, zato bom v nadaljevanju povzela njihova pojmovanja

realistične proze.

Marjana Kobe v Pogledih na mladinsko književnost (1987) loči tri modele

realistične proze, in sicer:

o »model literarnega besedila, v katerem je glavni literarni lik otrok v

razvojnem razponu od najzgodnejšega otroštva do nekako 8., 9. leta

starosti;

o model realističnega teksta, ki kot sprejemnike predvideva bralce obeh

spolov med 10. in 12. letom starosti;

o model, v katerega se uvrščajo obsežnejša, včasih že kar romaneskno

zasnovana besedila, v katerih glavni literarni lik prerašča svoje

osnovnošolsko obdobje in vstopa v »nov« svet, svet odraslih, ali pa je v

ta svet že »vržen« in kot dozorevajoči mladostnik med 15. in 18. letom

bolj ali manj boleče odkriva njegove koordinate, hkrati pa hlastno in

praviloma samotno išče svojo lastno podobo.«

- 7 -

Za prvi model je značilno, da je glavni literarni lik sodoben mestni otrok. Največ

tekstov v tem pripovednem modelu je takih, ki opisujejo otrokovo življenje v

najaktivnejši predšolski dobi in morda v začetnem šolarskem obdobju. V vseh

besedilih tega modela je prizorišče dogajanja ožji in širši družinski krog.

Temeljno prizorišče doma se s psihofizičnim razvojem glavnega otroškega

literarnega lika razpira v širše družbeno okolje. Besedila tega modela tematizirajo

pozitivne in negativne otrokove izkušnje iz vsakdanjega življenja. Avtorica pravi,

da v tem modelu pripoved praviloma poteka kronološko linearno, zato je ta model

tudi bolj pregleden in preprost ter s tem dostopnejši otroškemu bralcu začetniku.

(prav tam: 165-170)

Za drugi model je značilno, da je lahko glavna literarna oseba posameznik, lahko

sta tudi dva literarna lika, ki sta prijatelja in lahko imata enakovreden položaj.

Tretja možnost pa je lahko kolektiven literarni lik, npr. skupina ali prijateljska

druščina. Slednja možnost je najpogostejša. Avtorji takšnih besedil si prizadevajo,

da bi čim bolje opisali sodobnega odraščajočega mladostnika in njegovo

samostojno odkrivanje sveta in njihovo uveljavitev v svetu odraslih. Znotraj tega

modela ločimo dva tipa pripovedi. Prvi tip predstavljajo besedila, ki upovedujejo

neproblematično, vedro stran šolske in obšolske vsakdanjosti. Zanj je značilna

uporaba slenga, humorja ter hkrati ljubeznivosti in razumevanja. V drugi tip

uvrščamo besedila, v katerih se odnosi med odraslimi in mladimi zaostrijo v

kritične krizne situacije. Konflikt se ponavadi uveljavlja med mladimi in šolo oz.

zavodom ali med mladimi in starši. Konflikti se dogajajo tudi v otrocih samih.

Poznani so primeri, ko se tak mladostnik naveže na žival. Značilna sta pogovorni

jezik in sleng. (prav tam: 171-176)

Za tretji model je značilno, da je glavni literarni lik sodobni doraščajoči

mladostnik v mestnem okolju. Bolj kot mladostniki, izstopajo mladostnice.

Prevladuje prvoosebna pripoved oz. izpoved glavnega lika. Prav tako kot za drugi

model sta značilna pogovorni jezik in sleng. V tem modelu so trenja med mladimi

in odraslimi še večja. Značilne so »tabu« teme, kot so npr.: nezaželena nosečnost,

abortus, alkoholizem, prestopništvo, spolnost. To vrsto literature pogosto

imenujemo »prehodna literatura«, saj usmerjajo mladostnika v literaturo za

odrasle. (prav tam: 176-179)

- 8 -

Igor Sksida realistično oz. resničnostno prozo deli na:

o »pripoved s človeškimi osebami;

o živalsko zgodbo;

o avtobiografsko pripoved.

o zabavno oz. trivialno pripoved.« (Saksida 2001: 426)

Saksida povzema značilnosti pripovedi s človeškimi osebami po Marjani Kobe, in

sicer pravi, da je mogoče to vrsto pripovedi razvrščati glede na starost glavnih

literarnih oseb, število glavnih literarnih oseb, tematiko, razpoloženje in tehniko

pripovedi. (prav tam: 444)

Živalska zgodba je posebna različica resničnostne pripovedi, pri kateri se

književni junaki, kronotop in motivacija bralcu zdijo povsem verjetni. Če ji

dodajamo iracionalne elemente, pa se spremeni v živalsko pravljico. Meja med

živalsko zgodbo in živalsko pravljico je težko določljiva. (prav tam: 452)

V avtobiografskih pripovedih in črticah avtorji opisujejo spomine na otroštvo. Ti

spomini so lahko izraženi tako v liričnih utrinkih kot duhovitih črticah, temnih

sporočilih in vzgojnih poantah. (prav tam: 453)

Verjetnost, da sodi besedilo med zabavno oz. trivialno pripoved, je takrat, ko gre

pri besedilnem vzorcu za kliše, prevladovanje dogodkov oz. dogodivščin,

superjunake in nenavadne preobrate. Meje med humorno resničnostno in zabavno

oz. trivialno pripovedjo ne moremo natančno zarisati. (prav tam: 454)

Dragica Haramija pravi, da mladinsko prozo delimo na kratke in daljše prozne

vrste. Med kratke prozne vrste z resničnostno motivacijo spadajo kratke

realistične zgodbe, med daljše prozne vrste z resničnostno motivacijo pa spadajo

realistični mladinski romani in realistične pripovedi ali povesti. (Haramija 2005:

27)

Ker serijo Anica Dese Muck uvrščamo med daljše prozne vrste, bom namenila

nekaj več besed le-tem.

- 9 -

V Zborniku Slavističnega društva Slovenije Dragica Haramija govori o žanrih

slovenskega mladinskega realističnega romana. Le tega deli na: avanturističnega,

pustolovskega, ljubezenskega, socialno psihološkega, ter roman »v kavbojkah«.

(Haramija 2006: 291) V tem zborniku obravnava tudi realistične pripovedi

(povesti), kamor uvršča serijo Anica.

»Pripoved ali povest je srednje dolgo besedilo, ki »se ne razlikuje bistveno od

romana pa tudi ne od dolge novele in je zato nadomestek za te zvrsti ali pa njihova

manj dovršena različica.« In dalje pravi, da se po Kosu »v novejši književnosti

izraz povest uporablja zlasti za nekatera mladinska pripovedna dela.« (Haramija

2006: 288)

Fran Milčinski je začetnik realistične mladinske pripovedi na Slovenskem, in sicer

na začetku 20. stoletja. Predstavniki t.i. klasične realistične pripovedi so France

Bevk, Tone Seliškar ter Prežihov Voranc. Do razcveta realistične pripovedi pride

po 2. svetovni vojni. Avtorji, ki so takrat pisali mladinske realistične pripovedi,

so: Anton Ingolič, Pavle Zidar, Ivo Zorman in Branka Jurca. Nadaljevali so

Polonca Kovač, Slavko Pregl in Feri Lainšček, ki so vnašali prvine urbanega

prostora in časa. Kasneje, v 90. letih, v mladinsko realistično prozo vstopi otrok,

mladostnik, ki ni idealiziran, prevladovati začne individualni in ne več kolektivni

junak, ki je bil značilen v 70. in 80. letih. Značilni avtorji so Desa Muck, Primož

Suhodolčan, Bogdan Novak in Janja Vidmar. (Blažič 2003: 664)

Resničnostna pripoved se tudi slogovno spreminja, saj je v petdesetih in

šestdesetih letih zanjo značilen knjižni jezik, kasneje pa sleng. (Saksida 2001:

445)

Glavne značilnosti pripovedi oz. povesti so:

- možnost več glavnih književnih oseb;

- praviloma se dogaja med počitnicami ali med šolskim letom;

- zgodba ni več nujno časovno zaporedna;

- uporablja se sleng;

- največkrat je tretjeosebna;

- najpogosteje je opisan en sam dogodek ali problem.

- 10 -

V realistično mladinsko prozo spada tudi realistični avanturistični žanr, s katerim

se je v monografiji Slovenska realistična avanturistična mladinska proza (2000)

prav tako ukvarjala Dragica Haramija. Avtorica je dala poudarek realistični

avanturistični prozi na Slovenskem. Slovenska realistična avanturistična proza »je

daljši prozni žanr, ki vsebuje šest tipov: pomorsko avanturistično prozo, potopisno

avanturistično prozo, športno avanturistično prozo, taborniško avanturistično

prozo, otroško detektivko in vsakdanje dogodivščine«. (Haramija 2000: 93)

Značilnosti slovenske realistične avanturistične mladinske proze so:

- verjetnostna ali realistična motivacija;

- glavna književna oseba je ponavadi otrok;

- glavna književna oseba ima pozitivno vlogo;

- negativno vlogo imajo odrasli;

- književni čas je navadno čas počitnic;

- največkrat je pripovedovalec tretjeosebni;

- realistični književni prostor.

(prav tam: 93, 94)

Po Marjani Kobe serija Anica spada v model literarnega besedila, v katerem je

glavni literarni lik otrok v obdobju najzgodnejšega otroštva do 8., 9. leta starosti,

po Igorju Saksidi jo lahko uvrstimo med pripovedi s človeškimi osebami, po

Dragici Haramija pa spada med daljše prozne vrste, in sicer pripovedi ali povesti.

Slednja avtorica se je v svojem delu Sedem pisav (2009) do sedaj edina

podrobneje ukvarjala s serijo Anica, saj je v tem opusu natančno proučila in

analizirala vse pripovedi iz te serije.

- 11 -

6 BIOGRAFSKI PODATKI O PISATELJICI DESI MUCK

»Če pišem o svetu, pišem o njem tako, kakor ga sama vidim, in ne tako, kot si

domišljam, da ga vidijo otroci.« (Muck, v Albumu slovenskih književnikov: 2006,

str. 277)

Desa Muck se je rodila 29. 08. 1955 v Ljubljani. Kot punčka je sanjala o tem, da

bi postala igralka, saj je redno spremljala svojega strica, ki je bil igralec, in se tako

okužila s teatrom. Njen talent za pisanje se je opazil že v šoli pri pisanju prostih

spisov, vendar si nikoli ni predstavljala, da se bo v življenju sposobna s pisanjem

in igranjem celo preživljati. Ko je bila majhna deklica, je zelo rada brala Elo

Peroci, ker ji je dajala občutek varnosti in nekakšno zagotovilo, da bo vse v redu.

Puberteta je bila zanjo eno najtežjih obdobij v življenju in je za nobeno ceno ne bi

rada ponovila. Bila je posebne sorte pubertetnica – uporniška, a zelo

nesamozavestna. Vedno si je želela veliko družino in življenje na podeželju, kar

se ji je tudi uresničilo, saj se je iz Ljubljane najprej preselila v Žabjo vas, nato pa

v Mokronog. Ima tri hčerke: Zalo, Urško in Izo. Pravi, da svojo družino šteje za

zelo srečno in čeprav oče ne živi z njimi, je prisoten v njihovem življenju.

Po nedokončani srednji šoli je delala kot varuška v vrtcu Poljane, nato pa kot

tehnična risarka v gradbenem podjetju. Čez nekaj časa je službo pustila in s

prijateljico odpotovala po Turčiji in Grčiji. Ko sta se vrnili, se je spet zaposlila v

vrtcu, vendar tokrat kot varuška predšolskih otrok z motnjami v razvoju. Leta

1982 jo je režiser in igralec Peter Zlobec sprejel v televizijsko serijo Ante. Nato je

začela nastopati v reklamah in filmih. Danes jo poznamo kot zelo ustvarjalno

svobodno umetnico. Je pisateljica, igralka, televizijska voditeljica, kolumnistka v

mladinskih časopisih in časopisih za odrasle, piše stripe, podlistke, scenarije,

radijske igre in tudi besedila za oglase. Za Anteno je napisala okrog sto

ljubezenskih zgodb, prav tako je sodelovala s Pisanim listom ter bila urednica

najstniške revije Firbec. Nastopala je v televizijski oddaji Zoom in Mario od leta

1996 do leta 2002.

Za svoja dela je prejela številne nagrade. Leta 1988 je prejela literarno nagrado za

mladinsko radijsko igro Kdo je ubil zmaja, leta 1992 pa za mladinsko radijsko

- 12 -

igro Radijski škrat Lojze. Leta 1998 je prejela za knjigo Lažniva Suzi nagrado

večernica za najboljšo slovensko mladinsko literarno delo v letu 1997.

Slika 1: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=236).

Njen književni opus obsega predvsem dela za mladino in otroke, piše pa tudi za

odrasle. Najznačilnejša so njena prozna dela iz sveta mladostnikov, ki so humorno

obarvana. V njih pisateljica obravnava teme, kot so mladostniška stiska,

drugačnost, ljubezen, hrepenenje, spolnost, lepo vedenje, zasvojenost, filmski

svet, šola. Teme odraščanja je šaljivo predstavila v ciklu pripovedi Blazno resno.

Zaslovela pa je tudi s serijo Anica, za katero je leta 2002 prejela Levstikovo

nagrado in častno plaketo IBBY. Nekatera njena mladinska dela so večkrat

ponatisnjena in prevedena v hrvaščino in nemščino.

Sodelovala je z Mojco Furlan, s katero sta napisali učbenik Prvi koraki v

ekologijo, ki je bil večkrat ponatisnjen. Odlomek iz dela Blazno resno zadeti je

- 13 -

uvrščen v angleško antologijo iz leta 2004, odlomek iz dela Lažniva Suzi pa v

hrvaško antologijo sodobne slovenske mladinske književnosti. Leta 2007 je izdala

tudi dvojezično knjigo Kokoš velikanka, v kateri je besedilo v slovenščini in

angleščini. (Haramija 2009: 97)

Slika 2: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

http://direkt.si/intervju/pisanje_je_fizicno_delo/71250).

Za sebe pravi, da se nikoli ni rinila v ospredje in kljub temu se je znašla v svetu, o

katerem je sanjala že v mladosti.

Igor Saksida je o njej povedal: »Desa Muck je priljubljena sodobna slovenska

mladinska pisateljica, znana in brana predvsem zaradi svojega sproščenega in

zanimivega načina razmišljanja in pisanja, ki je mlademu bralcu blizu.« (Lutar

Ivanc 2006: 277)

- 14 -

7 DELA

7.1 Dela za odrasle

� Panika. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2003. Ponatisi: 2004, 2005,

2006.

� Peskovnik Boga Otroka. Ljubljana: Sanje, 2006. (2007 žepna izdaja).

� Kolumne: Pasti življenja. Celovec: Mohorjeva založba, 2005. Ponatis:

2006 in Pasti življenja II. Celovec: Mohorjeva založba, 2007.

7.2 Dela za otroke in mladino

� Pod milim nebom. Celovec: Mohorjeva založba, 1993. Ponatisa:

Celovec: Mohorjeva založba, 1996; Ljubljana: Intelego, 2005.

� Blazno resno o seksu: knjiga namigov za najstnike. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 1993. Ponatisa: Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994,

1998.

� Blazno resno popolni: knjiga namigov za najstniški bonton, uporabna

tudi v našem osončju. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.

� Hči Lune. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. Ponatisa: Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2001, 2005.

� Blazno resno zadeti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Ponatis:

Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.

� Kremplin. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 1996.

Ponatis: Ljubljana: DZS, 2005.

� Lažniva Suzi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Ponatisa: Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2001, 2006.

� Fonton: priročnik telefoniranja za mularijo. Ljubljana: Telekom, 1998.

� Blazno resno slavni. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.

� Blazno resno o šoli. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

� Anica in materinski dan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001. Ponatis:

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

� Anica in grozovitež. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.

� Anica in zajček. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.

� Čudež v operi. Ljubljana: Rokus, 2001.

- 15 -

� Sama doma. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.

� Anica in Jakob. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Ponatis: Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2005.

� Anica in športni dan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Ponatis:

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.

� Kakšne barve je svet. Celovec: Mohorjeva založba, 2002

� Anica in velike skrbi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003. Ponatis:

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

� Anica in počitnice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Ponatis:

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

� Anica in velika skrivnost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Ponatis:

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

� Anica in prva ljubezen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Ponatis:

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.

� Anica in skrivnostna maska. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.

Ponatis: Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

� Kokoš velikanka/The giant hen. Ljubljana: Sodobnost International,

2007.

- 16 -

8 ANALIZA SERIJE ANICA

8.1 Zgodbe literarnih del

8.1.1 Anica in materinski dan

Nekaj dni pred materinskim dnem so se v Aničinem razredu pogovarjali o

mamah. Učiteljica jim je povedala, zakaj praznujemo materinski dan. Tisti

trenutek je Anica začutila, da je mama res nekaj najpomembnejšega na svetu. Ko

je učiteljica povedala, da jim bodo za ta dan priredili proslavo in izdelali darila, se

je močno vznemirila. Pomislila je, da takšno darilo za njeno mamo ni dovolj in da

si zasluži kaj boljšega. Na primer kristalne kozarce, ki jih je Anica že nekaj časa

občudovala v bližnji samopostrežni.

Ko sta se z najboljšim prijateljem Jakobom vračala iz šole, je želela spregovoriti o

materinskem dnevu, a se je spomnila, da je Jakobu mama umrla, in je bila raje

tiho. Navsezadnje je to temo odprl Jakob, ki je dejal, da bodo v njihovem razredu

delali vazice. On bo svojo podaril stari mami. Pogovarjala sta se, da si mame

zaslužijo večja darila, kot so tista, ki jih izdelamo sami, ter proslave in da se

spodobi, da mami za materinski dan daš kaj dražjega, ji skuhaš kosilo in pospraviš

stanovanje. Anica je imela za kaj takega premalo denarja. Jakob ji je ponudil

svojo pomoč in prihranke. Anica se je zahvalila in se poslovila.

Ko je prišla domov, je opazovala mamo pri delu in ji ponujala svojo pomoč,

vendar je mama vedno našla izgovor in jo odbila. Ni ji pustila likati, ne kuhati, ne

obesiti perila. Bala se je, da bi se opekla ali pa dobila pruh, ko bi dvigovala težke

rjuhe. Anici se je mama zdela prava junakinja. Ko je pogledala očeta, ki je dremal

na kavču in čakal kosilo, je pomislila, da je dobro, da ona ne bo nikoli oče.

Pomislila je, da bi ga prosila za nekaj denarja za mamino darilo, a je čakala pravi

trenutek.

Medtem se ji je Mojca pohvalila, da bo mami kupila srebrn obesek. Anica je

postala žalostna, saj sama ni imela toliko denarja. Trdno se je odločila, da ga bo

nekje dobila, pa naj bo karkoli.

- 17 -

Po kosilu se je oče naspal in takrat je Anica izkoristila priložnost in ga prosila za

denar. Dal ji je tisočaka in predlagal, naj mami kupi rože. Mama je imela

ogromno rož, zato se ji to ni zdelo primerno darilo. Od očeta je poskušala izvleči

še nekaj denarja, a je bil njen trud zaman. Ko je popoldan prišla k njim babica, je

Anici po krajšem pogovoru uspelo dobiti tudi od nje tisočaka.

Naslednji dan sta šla z Jakobom v samopostrežno, da bi kupila kristalne kozarce,

vendar sta kmalu ugotovila, da imata premalo denarja. Prodajalka jima je

predlagala rešitev. Izbrala je darilo, za katero sta imela dovolj denarja, in sicer

parfum, čokolado Samo zate in tako jima je ostalo še za en kristalni kozarec.

Anica je bila presrečna. Odhitela sta domov. Očeta in mame še ni bilo doma,

Mojca pa ju sploh ni opazila. Anica je skrila parfum in čokolado pod blazino,

kozarec pa med plišaste igrače. Zvečer je zadovoljna zaspala.

Ko se je zjutraj zbudila, je čutila, da je nekaj narobe in prav je imela. Vsa soba je

smrdela po gnilih vijolicah. Ugotovila je, da je celo noč ležala na čokoladi in da se

je parfum razlil in je bila steklenička zjutraj na pol prazna. Hitro je na stežaj

odprla balkonska vrata in z odejo prekrila veliko čokoladno packo na postelji.

Takrat je v sobo vstopila mama in bila presenečena, da je to jutro Anica že vstala.

Mami je v sobi nekam čudno smrdelo, vendar je takoj pomislila na sosedov

kompost in odšla iz sobe. Anici je šlo na jok, vendar se je tolažila, da ima vsaj še

kristalni kozarec, ki je najlepši na svetu.

Anica in Jakob sta hitela iz šole, saj sta imela le malo časa do takrat, ko se vrne

Aničina družina domov. Za kosilo sta si sestavila jedilnik in se lotila dela.

Nazadnje je Anica prinesla še kristalni kozarec, ki ga je hotela zaviti v papir z

božičnim motivom, vendar se Jakobu to ni zdelo primerno in je predlagal, da gre v

cvetličarno, kjer bodo kozarec zavili tako, kot je treba. Anica je med tem skuhala

juho. Pred vrati je pozvonilo. Bil je Jakob z raztrganimi hlačami in rdečimi očmi.

Opravičil se je Anici in povedal, da je hitel, ker je želel biti čim prej nazaj, zato je

padel in še avto bi ga lahko povozil. Pri tem je razbil kristalni kozarec. Bridko je

zajokal. Anici se je zasmilil in ga je potolažila, da ima še darilo, ki ga je izdelala v

šoli, pa kosilo in nazadnje tudi pospravljeno stanovanje. Zahvalila se mu je za vse

in se poslovila, saj se je bližal čas, ko se bodo vrnili starši in Mojca.

- 18 -

Ko je mama stopila skozi vrata, se je takoj vprašala, kaj tako lepo diši. Anica je

navdušena povedala, da ji je za materinski dan skuhala kosilo. Mama je opazila

tudi, da je stanovanje pospravljeno. Bila je zares vesela. Tudi oče jo je pohvalil in

pobožal. Mojca se je počutila odrinjeno, zato je staršema povedala, da je dobila v

šoli petico, da sta tudi njo pohvalila.

Ko so sedli k mizi in je Anica začela prinašati jedi na mizo, je šlo vse po zlu. Juha

je bila pregosta, krompir je bil še čisto trd in ko je mama zarezala v piščanca se je

z njega pocedila še sveža kri. Mama jo je potolažila in ji povedala, kako bi morala

pravilno pripraviti jedi. Nikoli ni dovolila, da bi ji Anica pomagala pri kuhanju in

tako se je lahko učila le od daleč. Starša sta zelo pohvalila grah, vendar je le-ta bil

iz konzerve. Vsi so se začeli krohotati, Anici pa je bilo pri srcu hudo. Mama se je

opravičila in ji povedala, da že dolgo ni bila tako vesela. Anica je bila pomirjena.

Prinesla je še sladoled, a je bil ves stopljen. Vseeno so ga pojedli in nato so skupaj

odšli v šolo na proslavo za materinski dan. Ko je Anica nastopala, so mami od

sreče privrele solze v oči. Po nastopu ji je Anica izročila še darilo, ki ga je izdelala

sama. Veseli sta se objeli. In da ne bi bila Mojca užaljena, je mama povedala, da

je bila obeh daril enako vesela. Potem je oče vse skupaj povabil v gostilno na

večerjo. Tam so se imeli zelo lepo, saj sta starša pripovedovala zgodbe o tem,

kako je mama postala mama in zgodbe o Mojčinem in Aničinem otroštvu.

Ko je mama zvečer prišla Anici ugasnit luč, ji je povedala, da so darila, ki jih

izdelamo sami, veliko več vredna in lepša kot kupljena. Anici se je to zdelo

čudno. Odločila se je, da bo o parfumu, čokoladi in kristalnem kozarcu zaenkrat

molčala. Mami je obljubila, da ji bo nekoč, ko bo velika in bogata, kupila konja in

biserno ogrlico. Poljubili sta se za lahko noč in Anica je utonila v spanec.

Pripoved se dogaja v Aničinem domačem okolju - v šoli, ter na poti iz nje, v

samopostrežni trgovini blizu šole, kjer je kupila darilo za mamo, največji in glavni

del pripovedi pa se odvija doma pri Anici. Tam Jakob Anici pomaga pripraviti

presenečenje za njeno mamo ob materinskem dnevu, ki na koncu ne uspe tako,

kot bi moralo. Proti koncu se dogajanje preseli v šolo, kjer je potekala proslava ob

materinskem dnevu in v gostilno, kamor jih je povabil oče. Zgodba se zaključi v

Aničini sobi, kjer se pogovori z mamo o presenečenju, ki ji ga je pripravila ta dan.

- 19 -

Sklepam, da se zgodba odvija tri dni v marcu. Začne se dva dni pred materinskim

dnem, ko so se v Aničinem razredu pogovarjali, kako pomembne so mame. Konča

pa se na materinski dan zvečer, ko mama Anici prizna, da so darila, narejena

doma, najlepša.

8.1.2 Anica in grozovitež

Veliko ljudi pravi, da sta si Anica in Mojca zelo podobni, sami pa ne najdeta

nobene podobnosti. Za Mojco Anica ne najde niti ene dobre značajske lastnosti,

saj se ji zdi zelo zoprna, jezikava, skopa in lažniva.

Nekega dne je bila Aničina družina na obisku pri mamini prijateljici Sabini. Ker

sta bili njeni hčerki Katja in Maša Aničinih in Mojčinih let, so se takoj ujele. Ta

dan je Anica doživela nekaj, kar jo je zelo pretreslo. Maša in Katja sta se zelo

dobro razumeli in se imeli radi in sta to tudi pred vsemi pokazali. Anico je to zelo

presenetilo, saj z Mojco kaj takega nikoli nista počeli. Bila je prepričana, da jo

Mojca sovraži, ker nikoli ni tako ljubezniva z njo, kot je Katja z Mašo. Mama ji je

povedala, da je Mojca mogoče malo zamerila, ko se je rodila ona, ker takrat ni

bila več edinka.

Čez nekaj dni je mama dobila karte za koncert in zdelo se ji je, da sta hčerki že

dovolj stari, da lahko preživita par ur sami doma. Skuhala jima je večerjo,

pripravila pižami, opozorila na stvari, ki jih smeta in na tiste, ki jih ne smeta. Za

vsak slučaj je dodala še nujne telefonske številke reševalcev, policije, gasilcev in

babice.

Ko sta starša odšla, je Mojca izkoristila priložnost, se zaprla v sobo in brala

ljubezenski roman. Anica se je zavedala, da sedaj lahko počne karkoli, ne da bi ji

bilo treba koga vprašati in ta občutek jo je prestrašil. Počutila se je neprijetno in

osamljeno, zato je poklicala babico. Babica se je zelo razburila in se zgražala nad

starši, da pustijo toliko stare otroke same doma. V tistem trenutku je prišla Mojca,

vzela Anici slušalko in babico na hitro odslovila. Anica se je zraven nje počutila

varno, vendar jo je kmalu presenetilo Mojčino ravnanje. Ta je vzela lonec z

večerjo in ga izpraznila v stranišče, prinesla sladoled, ki ga je pretihotapila, stekla

- 20 -

v sobo in se vrnila s čipsom in videokaseto. Anici je obljubila, da bosta uživali kot

nori. Ko ji je Mojca povedala, da bosta gledali grozljivko, je Anica imela slabo

vest, saj jima je mama posebej naročila, katere filme lahko gledata in katerih ne.

Po drugi strani pa si je silno želela ogledati pravo grozljivko.

Anico je že na začetku filma postalo tako strah, da si je zatisnila oči in pri tem

popacala vso preprogo s sladoledom in stresla čips. Mojca se je razburila, saj

bosta tako oče in mama takoj vedela, da sta jedli sladoled. Ko se je Anica

odpravila po sesalnik, jo je postalo tako strah, da se je raje vrnila v dnevno sobo k

Mojci in si mašila ušesa in gledala na vrt. Med tem ko je zrla skozi okno, je videla

senco. Zunaj je bliskalo in grmelo. Naenkrat je zmanjkalo elektrike. Tedaj je

postalo strah tudi Mojco. Stisnili sta se druga k drugi in molčali. Anica ji je

povedala, da je videla senco, a jo je Mojca kmalu prepričala, da to ni bilo res.

Tedaj se je vrnila elektrika. Mojca se je pravkar odpravila nazaj pred televizor, v

tistem pa je zunaj nekaj zaropotalo. Ugasnili sta televizor in luči po stanovanju,

zlezli pod mizo in obsedeli. Ko sta druga drugo začeli prepričevati, da sta najbrž

imeli prisluhe, je pri vratih pozvonilo. Odplazili sta se do vhodnih vrat in v tistem

je zvonec pozvonil še enkrat. Anica je skozi odprtino za pisma videla nekaj, kar ji

je vzelo sapo. Otrpnili sta in takrat je zvonec še enkrat zazvonil. Ko sta slišali

korake, ki so se oddaljevali, je Anica Mojci opisala grozoviteža, ki ga je videla

skozi režo. Bil je ogromen moški, ves v črnem. Pogovarjali sta se, kaj vse bi se

lahko pripetilo, ker sta ju starša pustila sami doma. Takrat pa sta zaslišali iz

Mojčine sobe vreščati papagaja. Tako sta se ustrašili, da sta poklicali policijo.

Povedali sta, da sta sami doma in da nekdo skuša vdreti v hišo. Po navodilu

policista, naj se skrijeta v najbolj varen prostor in mirujeta, sta se zavlekli v kot za

straniščno školjko in se objeli. V strahu, da ne bosta preživeli te noči, sta si

izpovedali ljubezen in si v primeru, da preživita obljubili, da ne bosta več tako

zoprni druga do druge.

Ko sta prišla policista, sta povedali, da sumita, da je vlomilec verjetno umoril

papagaja in da se še vedno skriva nekje v hiši. Ko je Anica opisala grozoviteža,

sta policista preiskala celotno hišo in povedala, da ni nihče vlomil. Tedaj sta

vstopila zaskrbljena starša. Vsi skupaj so jima opisali situacijo. Ko je policijski

avto odpeljal, je zazvonil telefon. Anica se je oglasila in na drugi strani žice

zaslišala babičin glas. Ta ji je povedala, da ju je prišla pogledat, ko je zmanjkalo

- 21 -

elektrike, da je trikrat pozvonila in ker nihče ni odprl, je mislila, da že spita, in

odšla nazaj domov. Anica jo je povprašala tudi o maski, ki jo je imela, a je ta

odgovorila, da je bila to le njena stara dežna pelerina in kapuca na glavi. Takrat so

prišli na dan tudi vsi ostali grehi: sladoled, čips in grozljivka v videorekorderju.

Deklici sta morali počistiti preprogo. Ob tem pa sta se pogovorili z mamo, da

zaupanja nikoli ne smemo izkoristiti, in mama je bila še bolj žalostna zaradi

Mojce, ki je starejša in je od nje pričakovala več odgovornosti. Anica jo je

zagovarjala, za kar ji je bila Mojca hvaležna.

Slika 3: Anica in Mojca, ko ju je obiskal »grozovitež« (Muck 2001b: 50).

Ko je udobno ležala v postelji, je obljubila plišastim igračkam, da jih bo čuvala,

tako, kot je Mojca njo, in potem je sladko zaspala.

Le del te pripovedi se dogaja na deželi, in sicer ob reki, ter v sladolednem baru.

Glavno dogajanje pa se odvija pri Anici doma, v Mlekarski ulici 9, kjer ju z

Mojco obišče »grozovitež«. V tej hiši, natančneje v Aničini sobi, se pripoved

zaključi.

Pripoved se začne nekoč, nekega vročega dne, ko je šla Aničina družina na obisk

k mamini šolski prijateljici Sabini. Glede na to, da je bil vroč dan in da so se šli

- 22 -

otroci kopat k reki, sklepam, da je bilo poletje. Nadaljuje se nekaj dni kasneje, ko

sta starša dobila karte za koncert. Glavno dogajanje pa je omejeno na dan

koncerta, ki ni natančno določen. Takrat je deklici obiskal »grozovitež«. Konča se

isti dan okrog enajste ure zvečer, ko sta se starša vrnila domov.

8.1.3 Anica in zajček

Anica si je želela zajčka. Že večkrat je prosila mamo, naj ji ga kupi, ampak mama

je menila, da je z njim veliko dela, pa še hrana veliko stane, zato ji ni uresničila

želje. Nekega dne pa jo je Anici le uspelo prepričati, vendar je morala obljubiti, da

bo sama skrbela zanj, mu čistila kletko in dajala hrano. Mojca se je ponudila, da ji

bo pomagala, vendar je Anica njeno pomoč zavrnila, saj je vedela, da bo potem

Mojca trdila, da je njen. Tega pa si ni želela, saj ona njene papige niti pogledati ni

smela.

Trgovina, v katero so šli, je bila majhna, zato so imeli malo živali. Med njimi

samo enega zajčka. Ta se je zdel Anici najlepši na svetu. Kupili so ga. Zraven pa

še kletko, nekaj hrane in žaganje. Ko mu je doma Anica vse pripravila, je izbrala

še ime. Ker je bil puhast, ga je poimenovala Puhi. Najboljše pa se ji je zdelo, ko jo

je Mojca prosila, če ga lahko pestuje, ker se je takrat čutila zelo pomembno, saj je

sedaj njo velika sestra nekaj prosila. Ko je vse pripravila, je poklicala še Jakoba,

da ga je tudi njemu pokazala.

Odkar je imela Puhija, se ji je zdelo življenje mnogo lepše. Zjutraj je lažje vstajala

in tudi v šoli ji je čas hitreje minil, saj je vedela, da jo doma čaka Puhi. Rada je

skrbela zanj. Vedno jo je pričakal tako, da je s tačkami slonel na ograji kletke.

Nekega dne pa ni bilo tako. Ležal jena boku in se sploh ni zmenil za Anico. Mama

je menila, da je zbolel. Anico je poslala v šolo in ji obljubila, da ga bodo popoldan

peljali k zdravniku, če ne bo bolje.

- 23 -

Slika 4: Anica in Puhi (Muck: 2001c: 14).

Anica je komaj čakala, da pride domov. Pri pouku ni sodelovala, ker je vedno

mislila na svojega zajčka. Ko se je vrnila domov, je bilo z zajčkom še vedno

slabo, zato so ga odpeljali k veterinarju, ki je Puhija pregledal in povedal, da ima

zelo nevarno nalezljivo zajčjo bolezen in da je zelo malo možnosti, da preživi.

Oče je menil, da bi to zdravljenje veliko stalo in da je bolje, če Puhi ostane pri

veterinarju in v miru umre. Anici so se oči napolnile s solzami. Obe z Mojco sta

se odpovedale kosilu v šoli, božičnim darilom in nasploh vsem darilom v

življenju, samo da Puhi ozdravi. Mama je privolila, da poskusijo. Anica je zelo

lepo skrbela zanj in zdelo se ji je, da se mu je stanje nekoliko izboljšalo.

Naslednji dan, ko sta z Jakobom prišla domov in sta zagledala Aničino mamo, sta

vedela, da je jokala. Povedala je, da ji je Puhi umrl v naročju, ko ga je božala.

Anica ni mogla verjeti svojim ušesom. Silovito je zajokala. Preveč boli, ko imaš

nekoga tako rad in potem umre, zato se je odločila, da nikogar več ne bo imela

tako rada. Z Jakobom sta položila Puhija v najlepšo škatlo in jo položila pod

- 24 -

drevo na vrtu, ker je bila zima. Ko pa se bo otoplilo, pa ga bo oče zakopal v

gozdu.

Mama je želela potolažiti Anico z besedami, da bo nekega dne bolje in da bo

počasi pozabila na Puhija. Tudi Mojca jo je tolažila z besedami, da naj ne joče, da

je bil to samo zajec in da če bo dovolj sitnarila, bo mogoče dobila drugega.

Ampak Anica ni želela nobenega drugega in ni ji bilo jasno, kako sploh lahko

pomislijo, da bo pozabila na Puhija. Popoldan je prišla še babica, ki je Anici

govorila, da je Puhi v zajčjih nebesih in da še nikoli ni bil tako srečen. Edini, ki ji

ni nič govoril, je bil Jakob.

Ko sta se naslednji dan vračala iz šole, je Anica spet jokala in rekla, da nihče na

svetu ne ve, kako ji je hudo in da se ti kaj hujšega sploh ne more zgoditi. Takrat

pa se je spomnila, da je Jakobu umrla mama in da je to veliko hujše, kot če ti umre

zajec in postalo jo je sram, da je kaj takega rekla. Jakob je povedal, da je bilo

takrat grozno. Vsi so mu govorili, da se mamica ne bo več zbudila in da je zdaj

srečna. Mislil je, da brez njega ni zadovoljna tam, kjer je, zato se je odločil, da gre

k njej. Pozanimal se je, kako se umre. Babica mu je rekla, da po njega smrt še

dolgo ne bo prišla, zato se je odločil, da jo pokliče in jo prepriča. V imeniku je

iskal njeno telefonsko številko. Našel je priimek Smrtič in poklical to gospo, ki je

najprej mislila, da se nekdo zafrkava, a ko je povedal, da mu je umrla mama, se je

pogovorila z njim. Povedala mu je, da tisti, ki jih imamo radi, nikoli zares ne

umrejo, ker se v mislih vedno lahko pogovarjamo z njimi. In Jakob je res veliko

mislil na mamo in se z njo v mislih pogovarjal.

Božič je bil Anici grozen brez Puhija. Odločila se je, da mu napiše pismo. Ko je

svoje misli izlila na papir, je še dolgo jokala, a pri srcu ji je bilo lažje. Po

praznikih so njen spis objavili celo v šolskem časopisu, zraven pa je priložila še

risbo rjavega zajčka s krili in svetniškim sijem okrog ušes.

Vsak dan ji je bilo lažje, tako kot je rekla mama. Ampak Puhija ni nikoli pozabila,

pa čeprav je bil njen samo za dva tedna.

- 25 -

Književni prostor v tej pripovedi je Aničino domače okolje - šola in dom.

Omenjena je trgovina z živalmi in veterinarska ambulanta, kjer se odvija le delček

pripovedi.

Dogajanje se začne tistega dne, ko Anici kupijo zajčka. Ima ga dva tedna, nato

zboli in umre. Anici je božič brez njega grozen, čeprav pred tem že tri dni ni

jokala. Iz tega sklepam, da se pripoved dogaja vsaj 17 dni pred božičem, na božič,

ko mu je napisala pismo in po praznikih, ko so njen spis objavili v šolskem

časopisu. Konča se nekega lepega dne, ko Anica ni več čisto nič žalostna, kdaj

natančno je to, ne vemo.

8.1.4 Anica in športni dan

Nekega dne je prišel Jakob ves pretresen na obisk k Anici. Potožil ji je, da je slabe

volje zato, ker imajo naslednji dan v šoli športni dan. Želel si je, da bi bil bolan ali

pa v mavcu, tako mu vsaj ne bi bilo treba v šolo. Anica pa se je, v nasprotju z

njim, športnega dne zelo veselila.

Jakob je Anici zaupal, da ne zna teči, da je vedno zadnji in se mu zato zmeraj vsi

smejijo in se norčujejo iz njega. Predlagala mu je, naj ji pokaže, kako teče.

Najprej se je upiral, nato pa je le pristal. Pognal se je po vrtu. Anica je priznala, da

je zares smešen, zato mu je predlagala, naj očetu reče, da mu napiše opravičilo.

Jakob je bil potrt. Oče bi mu mogoče res napisal opravičilo, vendar babica tega ne

bi dovolila, saj se sama zelo rada ukvarja s športom.

Anica je sklenila, da je treba nekaj ukreniti. Poskusila ga je naučiti vsaj toliko, da

se mu ne bi naslednji dan vsi smejali. Pokazala je, kako se pravilno teče. Jakob jo

je opazoval. Ko je poskusil ponoviti za njo, je pozabil, kaj mora početi z rokami.

Začel je silovito kriliti. Odločila sta se, da bosta morala nekam, kjer ju ne bo nihče

videl in se ne bo mogel nihče norčevati. Glede na to, da je športno igrišče vedno

zasedeno, na travnik in v gozd pa sosedje vedno vodijo pse, sta se dogovorila, da

bosta trenirala ponoči.

- 26 -

Svoji budilki sta naravnala na polnoč. Ko je bil čas za odhod, se je Anica čisto

potiho oblekla in odšla na dogovorjeno mesto. Skupaj sta odkorakala proti

športnemu igrišču. A ker je tam bil zaljubljen parček, sta raje šla na travnik, kjer

sta predvidevala, da ju ne bo nihče motil pri učenju teka. Tam ju je zmotil

potepuški pes. Ker sta se ga bala, nista več trenirala teka. Odločila sta se, da bosta

šla počasi proti domu, ko ju je na cesti ustavila moška postava. Anico je postalo

tako strah, da je zdrvela prti domu. Naenkrat je zagledala Jakoba, kako jo

prehiteva. Za njim je tekel tudi pes. Ko sta se ustavila pred Aničinim domom, sta

ugotovila, da je Jakob pravkar tekel in to čisto pravilno.

Naslednje jutro je Anica težko vstala, vendar je komaj čakala, da vidi Jakoba,

kako bo tekel na športnem dnevu. Mojca pa je spet zbolela. Anici ni bilo jasno,

kako mama ne opazi, da vedno zboli pred športnim dnem. Ko je stopila ven, je bil

pes še vedno pred vrati. Nahranila ga je in mu dala ime Srečko. Skupaj sta odšla

do šole. Tam je bilo že polno otrok. Jakob je silovito navijal za Anico, ona pa

kasneje za njega. Pognal se je v tek in Anica ni mogla verjeti svojim očem. Tekel

je zelo sproščeno. Naenkrat pa je v njegovih hlačah popustila elastika, ovile so se

mu okrog gležnjev in je padel. Vsi so se mu smejali, tudi Anica.

Ko sta se vračala domov, ga je Anica kljub vsemu pohvalila. Privrele so mu solze,

saj je menil, da se mu bodo vedno smejali, karkoli bo počel v življenju. Ko je

Anica priznala, da se je tudi sama hihitala, je brez pozdrava odšel domov.

Mojca se je popoldan že bolje počutila. Oče pa je godrnjal zaradi Srečka, ki je

vztrajno sedel pred hišo. Mama se je odločila, da ga bodo dali v zavetišče, če ga

ne bo nihče pogrešal. Nato se je Anica cel popoldan na vrtu z njim igrala.

Zvečer v postelji je Anica zaupala mami, kaj se je zgodilo Jakobu. Tudi njej je

bilo smešno. Mama je vprašala, če je bilo to vse, kar ji je želela povedati, saj ji je

sosed v trgovini povedal, da je ponoči, ko se je vračal s sprehoda, srečal dva

otroka, ki sta bila zelo podobna Anici in Jakobu. Takrat je Anici odleglo in mami

je povedala celotno zgodbo. Ta jo je pohvalila, da je zelo dobra prijateljica, in ker

ji je povedala resnico, mama ni bila huda. Poljubila jo je in odšla. Anica pa je

srčno upala, da bo lahko obdržala Srečka, saj si je zelo želela psa.

- 27 -

Kot v večini besedil iz te serije, je tudi v tem dogajanje omejeno na šolo in dom.

Pri Anici doma Jakob izpove svoj strah pred športnim dnem. Košček dogajanja je

postavljen pred Jakobovo hišo v sosednji ulici, kjer se prijatelja ponoči sestaneta.

Anica ga uči na športnem igrišču. Prav tam kasneje poteka tekmovanje, v katerem

se Jakobu pripeti nesreča. Ob koncu pripovedi se dogajanje spet preseli k Anici

domov, kjer se igra s Srečkom in v postelji pove mami, kaj jo teži.

Dogajalni čas je kratek, in sicer dva dni. Pripoved se začne nekega popoldneva, en

dan pred načrtovanim športnim dnem, dogaja se tudi ponoči in se konča zvečer

naslednjega dne. Iz avtoričinega opisovanja narave predvidevam, da je bilo konec

pomladi ali začetek poletja.

8.1.5 Anica in Jakob

Anica se je zelo veselila obiska pri Jakobu. Ko je prišla iz šole, je hitro naredila

domačo nalogo in opravila še druge obveznosti, ki jih je imela. Obenem pa je že

razmišljala, kaj vse se bosta z Jakobom popoldan igrala.

Ko je prišla k njemu, ga je našla za računalnikom. Igral je igrice. Čakala ga je, da

bo končal, a Jakob ni mogel vstran. Anica se je naveličala in rekla, da gre domov,

on pa se sploh ni zmenil zanjo. Bila je užaljena in skoraj je zajokala. Jakobov oče

Zvonko jo je povabil, naj mu tačas pomaga v kuhinji, da Jakob konča igrico. Ni ji

bilo do tega, zato je šla domov. Doma ni vedela, kaj naj počne. Zunaj je deževalo,

očeta ni bilo doma, mama in Mojca pa sta počeli vsaka svoje. Ko se je začela

njena najljubša nadaljevanka, pa je prišel Jakob. Opravičil se ji je in predlagal, da

bi se kaj igrala, vendar mu je Anica vrnila z enako mero. Najprej ga je ignorirala,

nato pa sta se začela prepirati. Jakob je ves rdeč v obraz oddrvel domov.

Zatem je prišla na obisk Aničina babica, ki je takoj opazila, da je z otrokoma

nekaj narobe. Anica je povedala, da sta se skregala. Odšla je v svojo sobo.

Sklenila je, da bo zaspala, vendar je bila tako jezna, da je zajokala. V sobo je

prišla mama, ker se je želela z njo pogovoriti. Rekla ji je, naj ne bo tako trmasta,

saj sama ve, da je Jakob včasih malo čudaški, ker mu je umrla mama. To je Anici

šlo zelo na živce, saj so odrasli vedno, ko je bil poreden, govorili, da je tak, ker

- 28 -

nima mame. Ona pa je bila vedno vsega kriva, ker jo ima, in če bi ji mama umrla,

bi ji bilo vse dovoljeno. Mama ji je rekla, da govori bedarije, in takrat jo je postalo

sram. Na take stvari sploh pomisliti ne bi smela. Ko je mama odšla iz sobe, so se

Anici spet ulile solze, saj se je v mislih primerjala z Jakobom in zdelo se ji je, da

imajo njega vsi rajši kot njo. V solzah je zaspala.

Drugi dan se ga je v šoli izogibala in vsem sošolkam je povedala, da sta skregana.

Na svoji strani je imela sošolke, on pa sošolce. Več dni sta se delala, da drug

drugega ne poznata. Včasih je razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi se ji Jakob

opravičil in kaj vse bi spet lahko počela skupaj.

Nekega dne je srečala Zvonka, Jakobovega očeta, ki ji je povedal, da je Jakobu

strašno žal. Povabil jo je, naj se oglasi pri njih, saj bo Jakob presrečen. Poslovila

sta se in Anica je odkorakala naprej. Razmišljala je o tem, kar ji je povedal

Zvonko. Sklenila je, da bo naslednji dan v šoli mogoče mimogrede pozdravila

Jakoba.

Ko so drugi dan v šoli z risbicami krasili avlo za »dan šole«, je Anica skrivaj

opazovala Jakoba, ki je niti pogledati ni hotel. Ni več verjela Zvonkovim

besedam, da je Jakobu žal. Postala je jezna. Po pouku je na stranišču čakala, da se

je šola čisto izpraznila, in nato je v avli poiskala njegovo risbico. Bila je najlepša

od vseh. Na njej je bila Jakobova babica na kolesu. S flomastrom ji je narisala

očala, brke in velikanske zobe, zraven pa napisala »stara baba« in zbežala.

Prvi hip je bila ponosna nase, da je storila kaj takega, kasneje pa jo je začelo

skrbeti, če jo je kdo videl. Postala je bleda. Doma se je zlagala, da se slabo počuti,

in šla v svojo sobo. Razmišljala je o kaznih, ki jo čakajo. Tedaj je pri vratih

pozvonilo. Ustrašila se je, saj je pomislila, da jo išče policija, vendar se je zmotila.

Bil je Jakob, ki se je prišel opravičit. Tudi Anica se je opravičila, v glavi pa so ji

švigale misli na Jakobovo uničeno risbico. Šla sta v njeno sobo in do večera sta se

igrala monopoli. Večkrat mu je skušala povedati, kaj je storila, vendar ni imela

poguma.

- 29 -

V soboto se je Aničina družina odpravila proti šoli, da bi si ogledali, kaj so

pripravili otroci. Prišel je tudi Jakob z očetom in babico. Anica niti govoriti ni

več mogla. Bilo jo je strah, saj ko bodo razkrinkali njeno grdobijo, bodo vsi jezni

nanjo in z Jakobom ne bosta nikoli več prijatelja. Mojca je očeta in mamo peljala

najprej k svojim kiparskim izdelkom, Anica pa je medtem opazovala Jakoba, ki

je, ko je zagledal svojo risbo, začel jokati. Ko sta jo starša vprašala, kje je njena

risbica, je kar stala in gledala v tla. Vedela sta, da je nekaj narobe. Medtem so k

njim pristopili Jakob, Zvonko in babica, ki so povedali, kaj se je zgodilo. Vsi so se

spraševali, kdo bi lahko storil kaj takega. Nato je zajokala še Anica in priznala, da

je to storila ona. Oče in mama sta bila zgrožena. Povedala je, da je bila tako jezna

na Jakoba, ker se ni zmenil zanjo. Opravičila se je vsem. Vsi so opravičilo sprejeli

in na koncu so se tej dogodivščini skupaj nasmejali. Nato se je opravičila še

Jakobova učiteljica in povedala, da se bo z Anico o tem resno pogovorila. Oče je

risbo snel in jo shranil za spomin.

Slika 5: Najboljša prijatelja Jakob in Anica (Muck 2002a: 63).

- 30 -

Skupaj so odšli na vrt slaščičarne in tam so se odrasli pogovarjali, kaj so ušpičili,

ko so bili otroci. Anica in Jakob sta jih nekaj časa poslušala, nato pa sta se prijela

za roke in se odpravila igrat na bližnji travnik. Ostali so ju s solznimi očmi

opazovali z vrta.

Dogajanje v tej pripovedi se začne pri Anici doma, nadaljuje se pri Jakobu in nato

spet pri Anici doma, kjer se med njima z Jakobom vname prepir. Nadaljuje se v

šoli, v garderobi, v glasbeni učilnici, kjer drug drugega niti ne pogledata. Pogovor

med Anico in Jakobovim očetom steče na ulici. Največ dogajanja se odvije v šoli,

kjer Anica počečka Jakobovo risbo in kjer prizna svojo krivdo. Konec pripovedi

se zgodi v slaščičarni, kjer so odrasli obujali spomine na svoje šolske

dogodivščine.

Časovnega okvira v tej pripovedi ni mogoče natančno določiti. Iz opisa narave in

nekaterih dejanj literarnih likov lahko sklepamo, da se dogajanje odvija konec

pomladi. Začne se nekega dne takoj po šoli, traja nekaj dni, konča pa se neke

sobote, ko je v šoli potekala proslava za dan šole.

8.1.6 Anica in velike skrbi

Nekega dne je Mojca šla v mesto po nove sandale. Anica je želela zraven, a sta

kmalu ugotovili, da nima denarja. Vedela je, da ga tudi od mame ne bo dobila,

zato je sklenila, da ga sama zasluži in si kupi lepše sandale kot Mojca.

Odšla je k Jakobu in pogovarjala sta se, kako se zasluži denar. Jakob ji je med

drugim povedal, da nekateri zadenejo dobitek na loteriji in dobijo ogromno

denarja. To je bilo Anici všeč, ampak ni imela denarja za srečko. Odločila sta se,

da izdelata nekaj izdelkov, naredita trgovino in jih prodata. Povabila sta še

prijateljici Metko in Helenco. Izdelali so ogrlice, broške, šopke, prtičke, Jakob je

naslikal slike in komaj so čakali jutro, da so lahko odprli svojo trgovino.

Aničin oče jim je pripeljal mizo, na katero so zložili, kar so izdelali, in prodaja se

je začela. Mimoidoči so občudovali njihove izdelke. Blagajna je bila vse bolj

polna. Veselili so se. Jakob je naenkrat postal nervozen. Pred njihovo mizo je stal

- 31 -

Brencelj iz četrtega razreda. Ker mu Anica ni dovolila, da bi se z njimi igral

trgovine, jim je uničil izdelke, nato pa še pobral ves denar, ki so ga zaslužili.

Jakobu je rekel, da mu je še nekaj dolžan, in ta mu je obljubil, da mu da takrat, ko

dobi žepnino. Ko je odšel, so se dogovorili, da doma ne bodo povedali, kaj se jim

je zgodilo, saj so se bali, da jim bo Brencelj kaj naredil.

Kasneje je Anico zanimalo, zakaj mu je Jakob dolžan denar. Po daljšem pogovoru

je priznal, da ga je Brencelj videl, kako je pri kosilu ukradel avtomobilček, ki ga

je nekdo pozabil. Takoj ga je vrnil, a je kasneje videl, da ga je Brencelj obdržal

zase. V strahu, da ne bo povedal učiteljici in očetu, kaj je storil, mu mora vsak

teden izročiti celotno žepnino. Povedal ji je, da se ga tako boji, da ima zaradi

njega nočne more in da si želi umreti. Anica je obljubila, da ga bodo skupaj

ugnali.

Predlagala je, da bi ga skupinsko napadli. Helenci in Metki se je zdelo to tako

imenitno, da sta vse izklepetali in začelo se je o tem govoriti po šoli. Po pouku so

stali pred šolo in naenkrat je pred njo stal Brencelj s svojima bratoma, ker je slišal,

da bi se rada pretepala. Metke in Helence naenkrat ni bilo nikjer več in tudi Jakob

je pobegnil. Rekla je, da so se samo šalili.

Čez kak teden je Brencelj pristopil k Anici in ji zagrozil, naj mu prinese denar ali

pa bo kaj storil njenemu psu Srečku ali pa njej. Bilo jo je strah, zato je prosila

mamo za denar in rekla, da ga rabi za ekskurzijo. Tako se je nadaljevalo več

tednov. Dajala mu je svojo žepnino, izposojala pa si je tudi od Metke in Helence.

Doma so počasi ugotavljali, da je z Anico nekaj narobe. Bila je shujšana, bleda in

cele dneve je preživela v svoji sobi. Nekega dne pa je prišla k njim Jakobova

babica. Bila je zelo zaskrbljena, saj njenega vnuka ni bilo nikjer. Anica se je

ustrašila, da ga je Brencelj spravil s sveta in da bo sedaj še njo. Zajokala je. Na

koncu je povedala, kaj se jim je dogajalo, ko so si naredili trgovino in kako jih je

Brencelj ustrahoval. Vsi so se spraševali, zakaj tega ni povedala že prej. Šli so

iskat Jakoba, ki si je doma naredil zaklonišče, saj je bil prepričan, da ga išče

Brencelj, ker mu ni izročil žepnine. Odleglo mu je, ko je izvedel, da je prišlo vse

na dan.

- 32 -

Naslednji dan se je izvedelo po vsej šoli. Brencelj je moral k ravnatelju. Govorilo

se je tudi, da se bo maščeval tistim, ki so ga zašpecali.

Zvečer, ko je bila Anica v postelji, je vprašala mamo, zakaj je Brencelj tako zelo

hudoben. Mama ji je povedala, da ni hudoben, ampak ga je samo strah. In da se je

tolažil s tem, da se ga drugi bojijo, zato se je počutil močnega in pogumnega.

Mama je priznala, da je tudi njo včasih česa strah, najbolj pa tega, da se njenima

hčerkama ne bi zgodilo kaj hudega. Anica je sklenila, da bo odslej mami vedno

vse povedala, da se tako ne bo več bala zanjo.

Dogajanje se začne doma pri Anici, pri Jakobu in na vogalu najbolj prometne

ulice v njihovem naselju, kjer so si naredili trgovino. Na Aničinem vrtu Jakob

Anici zaupa, zakaj se boji Brenclja, nato skličejo sestanek, ki se odvija v parku.

Največji del pripovedi se dogaja v šoli, kjer Brencelj izvaja nasilje nad Jakobom

in Anico, tja mu nosita tudi denar, ki ga zahteva od njiju, prav tako mu tam

ravnatelj izreče kazen. Zaključi se doma v Aničini sobi, kjer se mama z Anico

pogovori o vsem, kar se je zgodilo.

V tej pripovedi je časovni okvir težje določiti. Glede na nekatere izraze

predvidevam, da se dogajanje odvija spomladi. Začne se en petek takoj po šoli, ko

Anica in Jakob iščeta ideje, kako zaslužiti denar. Pripoved se odvija več tednov.

Konča se nekega ponedeljka zvečer.

8.1.7 Anica in počitnice

Zadnje čase sta bila oče in mama nagle jeze in sta se zelo hitro razburila. Tudi

Mojca se je samo še cmerila v svoji sobi z izgovorom, da ima veliko učenja. A

Anica je vedela, da nista kriva šola in učenje, ampak da je Mojca zaljubljena v

Matica. Bil je že skrajni čas, da gredo vsi skupaj na počitnice.

To leto je bilo nekaj posebnega, saj je mama predlagala, da bi povabili zraven tudi

Jakoba. On se ne bi dolgočasil doma, Anica pa bi imela družbo. Bila je tako

vesela, da je kar skočila na mamo in jo objela z vso močjo. Ker Jakob ni imel

- 33 -

mame, sta zanj skrbela oče in babica. Ko jima je obljubil, da bo priden in bo

ubogal Aničine starše, sta mu dovolila, da je smel z njimi.

V soboto navsezgodaj so se odpravili od doma. Ko so prispeli, je mama dovolila

Jakobu in Anici, da sta se šla kopat v morje. Anica se je takoj pognala v vodo,

Jakob pa jo je samo opazoval. Oblečen je stal v pesku. Anica ga je vabila v vodo,

vendar ni šel. Odpravil se je proti domu. Rekel je, da je odšel domov zaradi

lakote, vendar mu Anica ni verjela, saj pri kosilu ni veliko pojedel, čeprav je trdil,

da je zelo lačen. Popoldan se je zgodba ponovila. Anica je čofotala v morju, Jakob

pa jo je samo opazoval, sedeč na brisači. Izmišljevala si je razne dejavnosti, ki bi

jih lahko počela v vodi, vendar ga vseeno ni prepričala, da bi se ji pridružil pri

norčijah. Vedno znova si je izmišljal izgovore: da gre raje iskat storže, da ga zebe,

in na koncu še, da se enostavno noče sleči, ker je suh in nima mišic. Na koncu pa

je vendarle priznal, da je pravi razlog, da je svetle polti in ga vedno zelo opeče

sonce, zato se je bal, da bo tudi tokrat tako. Mama se je strinjala, da je to resen

problem, zato ga je na debelo namazala s kremo za sončenje in mu naročila, naj se

tudi sam, vsakič ko pride iz vode, namaže. Končno sta se Anica in Jakob pognala

v morje in počela norčije. Celo popoldne sta bila v vodi. Ko sta utrujena prišla na

večerjo, je Jakob začutil ščemenje po hrbtu in ramenih. Takoj mu je postalo jasno,

kaj se je zgodilo. Pozabil se je mazati s kremo. Hrbet je imel ves rdeč. Mama se je

ustrašila, saj je Jakobovemu očetu in babici obljubila, da bo pazila nanj. Ni

pomagalo mazanje s hladilno kremo. Vedno bolj ga je peklo. Začela ga je boleti

glava, nato ušesa in potem je dobil še vročino. Pozabil je, da se ne sme potapljati,

saj takrat dobi vnetje srednjega ušesa. In ravno to se je zgodilo. Anica se je

počutila krivo za Jakobovo nesrečo, saj ga je ona silila v vodo.

Obiskali so zdravnika, ki mu je dal injekcijo v zadnjico in zdravila za domov. Ves

teden ni smel ven, kar ga je najbolj mučilo. Zelo se je dolgočasil. Ni vedel več, kaj

naj še počne, da mu bo čas prej minil. Anica si je med tem našla novo družbo na

plaži. Ko mu je to povedala, je postal žalosten, ker bi se tudi sam rad igral z njimi.

Anica je to opazila, zato mu tega ni nikoli več omenjala.

- 34 -

Slika 6: Družina Pivnik in Jakob na morju (Muck 2004a: 22).

Največ časa je z Jakobom preživela Mojca, ki tudi ni hodila na plažo, saj je

menila, da je v kopalkah predebela. Med njima se je spletlo nenavadno

prijateljstvo. Neutrudno mu je razlagala o svojih prijateljicah, o fantu, pela pesmi

in mu hodila po sladoled. On pa ji je govoril, da sploh ni debela, in ko ji je to

ponovil že velikokrat, se je tudi sama oblekla v kopalke in odšla na plažo. Anica

je bila malce ljubosumna, saj je bil Jakob njen najboljši prijatelj. Mikalo jo je, kaj

si imata z Mojco toliko povedati.

Končno so tudi Jakobu minili dnevi, ko ni smel ven. Sedaj je lahko sedel v senci

pred hišo v srajčki in s čepico na glavi. Ni smel v vodo, saj si ni smel zmočiti las.

Anica mu je popestrila tiste dni. Opazoval je, kako se je potapljala ter delala

prevale in stoje. Prinašala mu je razne školjke in čez nekaj dni jih je smel iskati že

sam. V vodo je smel šele zadnji dan, preden so šli domov. Ves dan sta bila v vodi

in bilo je čudovito. Zvečer so se odpravili v mesto. Ko so si privoščili sladoled, pa

- 35 -

so se odpravili v lunapark. Anica in Jakob sta komaj čakala. Oče jima je dal denar,

mama pa jima je povedala, kam vse lahko gresta. Dogovorili so se, da se nato

dobijo pri stojnici z baloni. Zelo sta se zabavala. Ko pa sta se odpravila do

stojnice z baloni, kjer so se dogovorili, stojnice ni bilo več tam. Tudi ljudi ni bilo

več veliko. Gledala sta naokrog, a nikjer nista zagledala Aničine družine. Odločila

sta se, da bosta šla pogledat, če so mogoče že pri avtu, toda ko sta tavala po

ulicah, sta postala utrujena in bilo ju je strah. Začela sta jokati. Jakob je pogrešal

mamo. Ljudje so videli, da jokata, in povedala sta, da sta se izgubila. Mlad par ju

je odpeljal na policijsko postajo in tam so bili vsi Aničini. Objeli so se, saj jih je

bilo zelo strah zanju.

Naslednji dan sta se Jakob in Anica še smela zabavati v morju, vendar ju je

morala Mojca stražiti, da se ne bi spet kaj pripetilo. Oče in mama sta tačas

spakirala stvari v avto in zvečer so se odpeljali proti domu. Jakobov oče in babica

sta jih že težko pričakovala. Drug drugemu so se opravičevali. Aničina starša

zaradi vseh nevšečnosti, ki so se zgodile Jakobu, babica in oče Zvonko pa zaradi

sitnosti, ki so jih imeli z njim. Anica je bila tako utrujena, da je skoraj zaspala.

Ko je zvečer Anica ležala v svoji postelji, ji je mama prišla zaželet lahko noč. Na

kratko sta poklepetali o počitnicah, za katere je mama dejala, da so bile najbolj

naporne v njenem življenju. Anica je med pogovorom zaspala. Mama jo je

poljubila in ugasnila luč.

To je ena izmed redkih pripovedi iz te serije, kjer književni prostor ni Aničino

domače okolje, saj se doma le začne in konča. Glavni del se odvija na morju,

kamor so Pivnikovi vzeli tudi Jakoba. Pripoved se odvija na plaži, pri njihovem

apartmaju, pri zdravniku, kamor so peljali Jakoba zaradi vnetja srednjega ušesa , v

lunaparku, kjer sta se Jakob in Anica izgubila, ter na policijski postaji, kjer so ju

čakali oče, mama in Mojca.

Dogajanje je postavljeno v poletni čas, in sicer na začetek poletja. Začne se nekaj

dni pred pričetkom poletnih počitnic, ko se družina Pivnik odloči, da je čas, da

gredo skupaj na počitnice, kjer preživijo štirinajst dni. Sklepam, da je časovni

okvir v tej pripovedi nekaj tednov.

- 36 -

8.1.8 Anica in velika skrivnost

Začela se je zima in bližal se je božič. Anica je bila navajena, da so se odrasli pred

božičem nekoliko čudno obnašali. Vedela je tudi, da je to povezano z božično

skrivnostjo, ki ni za majhne otroke. Tudi sama je pred enim letom razkrila to

skrivnost.

Nekega dne so se deklice na šolskem hodniku pogovarjale, kaj jim bo prinesel

Božiček. Zabavale so se, dokler ni Špela iz tretjega razreda povedala, da Božička

sploh ni in da vsa ta darila kupijo starši. Anica in ostale deklice se s tem niso

strinjale. Anica je rekla, da bi ga enkrat lahko celo videla, če bi hotela, a takrat ji

ne bi nič prinesel, kot ji je povedala babica. Špela pa je še vedno vztrajala pri

svojem.

Ko sta se z Jakobom vračala iz šole, mu je povedala, kaj meni Špela o Božičku in

tudi on je bil ogorčen. Njemu je očka povedal, da Božiček obstaja, in Anici je

odleglo, saj Jakobov oče nikoli ne laže. Večkrat pa sta opazila, da starejši o

Božičku govorijo, kot da ga v resnici ni. Kasneje sta skupaj ugotovila, da Božiček

poskrbi samo za majhne otroke, ker se mu smilijo, da si ne morejo privoščiti

toliko stvari kot večji otroci in ker jih ima rad. To skrivnost sta obdržala zase.

Tisti dan sta se veliko pogovarjala o Božičku in njegovih pomagačih. Bila sta zelo

vznemirjena, a do božiča je bilo še tako daleč.

Tisti večer, ko sta se z mamo vrnili iz mesta, je Anica napisala pismo Božičku in

ga položila na okensko polico. Nato je legla v posteljo in se trudila, da bi čim prej

zaspala.

Naslednje jutro sta z Jakobom na poti v šolo spet načela pogovor o Božičku.

Strinjala sta se, da je zelo dober, najboljši na svetu, a ni jima bilo jasno, zakaj

revni otroci dobijo manj daril kot drugi. Moralo bi biti ravno obratno.

Anica je imela sošolko Marico, ki je bila revna. A ni bila takšna kot so bile revne

deklice v pravljicah. Bila je okrogla, rdečelična, glasna, nagajiva in toplo

oblečena, čeprav so bila njena oblačila podarjena. Včasih se je Anici zdela zoprna.

- 37 -

Nekega dne je Marica povabila Anico na obisk. Živela je v stari razpadajoči hiši z

mamo in tremi brati. Očeta niso imeli. Niso imeli kopalnice in avtomobila in

Marica je imela mnogo manj igrač kot Anica, a so se kljub temu imeli lepo. Zato

je Anica od takrat bila prepričana, da ni nič hudega, če je človek reven. Ko jo je

Anica vprašala, če ji bo Božiček sploh kaj prinesel, je Marica postala rdeča v lica

in se ni več pogovarjala z njo.

Ker ji stvar ni šla iz glave, je popoldan vprašala očeta in nato še mamo, zakaj

Božiček obdari bogate otroke bolj kot revne. Oba sta se odgovoru izmikala. Mama

ji je rekla, da bo razumela, ko bo odrasla.

V šoli je k njej pristopila Marica. Povedala ji je, da za božič dobi ogromno. Da jih

peljejo v dvorano, tja pride Božiček, ki jim razdeli darila, in nato dobijo še

sendvič in sok. Ogledajo si tudi lutkovno predstavo. Povedala ji je tudi, da tisti

Božiček ni pravi, da je le navaden človek v takšni obleki. Tudi mama jim kaj kupi.

Anici se je Marica resnično zasmilila, ker Božiček nekaterim ne kupi nič in

dovoli, da jim kupujejo darila drugi. Vse to je povedala Jakobu. Božiček se jima

ni zdel več mož, ki bi ga bila sama dobrota. Anica je menila, da je vse tako

zapleteno, da bi bilo najboljše, če Božička sploh ne bi bilo.

V naslednjih dneh je bila zelo slabe volje, ker je vedela, da Marica ne bo dobila

darila od Božička, čeprav so doma revni. To je povedala mami in babici, ki sta

menili, da je pač tako in da se je treba z nekaterimi rečmi sprijazniti. Anica je

imela načrt, ki ga je razkrila Jakobu. Oba sta izprosila doma nekaj denarja,. Šla sta

v trgovino in kupila pisane balone in škatlo z majhnimi posodicami in jedilnim

priborom, saj sta vedela, da Marica zelo rada kuha svojim igračam. Darilo sta

zavila. Na božični večer sta vzela ta paket in odšla proti Maričini hiši. Darilo sta

položila na predpražnik in pozvonila. Nato sta zbežala.

Doma je Anica preživela lep božični večer v krogu družine. Najbolj pa je bila

vesela zjutraj, ko so jo pod jelko čakala darila. Dobila je skoraj vse, kar je napisala

v pismu in tudi stvari, za katere ni prosila. Ogledala si je še darila drugih. Mojca

je dobila poličko, ki je bila podobna tisti, ki jo je nekega dne videla v očkovi

- 38 -

garaži. Bila je prepričana, da je to povezano z božično skrivnostjo za starejše

otroke.

Popoldne sta se šla z Jakobom sankat. Tam je bila tudi Marica, ki je takoj pritekla

k njima in z veseljem povedala, da jo je obiskal Božiček in ji prinesel prelepo

darilo. Opisala jima je, kako je bilo, in na koncu dodala, da ga je videla, kako je

smuknil za vogal. Jakob in Anica sta se spogledala in sta bila tiho, saj se nista

želela izdati in s tem vsega pokvariti.

Zvečer, ko je legla v posteljo in ji je mama prišla voščit lahko noč, je Anica

ponosno povedala, da sedaj ve, zakaj Božiček ne obdaruje vseh otrok enako. To

stori zaradi tistih, ki imajo vsega dovolj, da to opazijo, pa tudi zato, da jim je žal

tistih, ki imajo manj in jim zato želijo pomagati. Božiček bi rad, da bi bili vsi

ljudje na svetu dobri. Mama jo je poljubila, ugasnila luč in odšla, ona pa je v temi

Božičkovim pomagačem naročila, naj mu povedo, da mu želi, da bi mu uspelo in

naj ga pozdravijo od Anice.

Kot v večini pripovedi iz te serije, je tudi v tej dogajanje omejeno na domače

okolje. Začne se v mestu, vendar se velik del odvija v šoli, na poti iz šole in pri

Anici doma. Anica se spominja obiska pri Marici v razpadajoči hiši. Proti koncu

se dogajanje preseli na hrib za šolo, kjer so se otroci sankali. Konča se v Aničini

sobi, kot večina pripovedi o Anici.

Pisateljica v začetku pove, da se je začela zima. Časovni okvir sega vse do božiča,

ko se pripoved konča. Anica se spominja dne kmalu po začetku šolskega leta, ko

je razkrila božično skrivnost, in dne, ko je obiskala Marico. To je bilo pred

božičem, vendar ne moremo natančno določiti, kdaj.

- 39 -

8.1.9 Anica in prva ljubezen

Mama je zjutraj zbudila Anico in ji naročila, naj se hitro obleče, saj jo bodo za

teden dni odpeljali k teti Mici na deželo, ker je doma nima kdo čuvati. Anici ni

bilo do tega, da bi šla. Odločno se je uprla in predlagala, naj jo čuva Mojca,

vendar je mama menila, da je ona za kaj takega premlada in da bo Anici življenje

nekaj dni na vasi koristilo. Prosila je, če lahko gre Jakob z njo, vendar se starša

nista strinjala. Nato ju je skušala prepričati, da lahko sama pazi nase, vendar je

bilo vse brez uspeha.

Med vožnjo k teti Mici je bila prepričana, da se ji godi gromozanska krivica. Ko

so prispeli na kmetijo, je teta vse skupaj povabila v kuhinjo na kosilo. Tam je bilo

polno neznanih ljudi, med njimi tudi otroci. Teta Mici je z veseljem predstavila

vse otroke in predlagala, da se lahko skupaj igrajo. Stric Marjan pa je rekel, da

sedaj, ko je toliko dela na kmetiji, lahko tudi kaj pomagajo. Anici stric Marjan ni

bil všeč. Po kosilu, ko so se Aničini starši začeli poslavljati, ji je postalo tesno pri

srcu, saj je prvič v življenju ostala sama. Zajokala je in solze so tekle še kar nekaj

časa po tem, ko sta starša odšla.

Teta Mici ji je pokazala, kje bo spala. Ko je videla, da bosta zraven spali še dve

sestrični, je spet zajokala, saj je od nekdaj bila navajena spati sama. Teta jo je

poskušala spraviti v dobro voljo, zato jo je povabila v hlev gledat krave in

prašičke. Ko je stopila iz hleva, pa je videla čudovitega konja. Jahal ga je deček,

ki ga je pred tem videla pri kosilu. Ime mu je bilo Blaž.

Po večerji so Anica, Renatka in Neža s krušne peči gledale televizijo, odrasli pa so

šli še ven delat. Kmalu so morale v posteljo. Bilo je vse drugače kot doma.

Pogrešala je starše in celo Mojco. Zjutraj jo je zbudila mala Renatka, ki je plezala

po njej. Anici je bilo vse neznano. Vstajanje ob sedmih, medtem ko je doma

vstajala ob desetih, saj so bile počitnice. Za zajtrk so bile na mizi same domače

jedi. Anica še nikoli ni tako dobro jedla. Po zajtrku je stric Marjan otroke naložil v

velikansko prikolico in odpeljali so se na travnik grabit seno. Blaž je Anici zaupal,

da tudi on zna voziti traktor in da bo tudi on kmet, ko bo odrasel. Anica je bila

- 40 -

prepričana, da je Blaž Nežin brat, vendar ji je ta povedala, da je le njihov sosed in

je rad pri njih, ker doma nimajo kmetije. Ko so začeli delati, se je Aničino

prepričanje, da bo zabavno, spremenilo. Zdelo se ji je, da so celo večnost prebili

na travniku, a minila je le ena ura, ko so se že vrnili na kmetijo.

Po kosilu je Anica upala, da si bodo malo spočili, vendar se je motila. Šli so na

njivo. Najprej se je upirala, vendar zaman. Stric Marjan je določil, da gredo vsi.

Kmalu ji ni bilo več težko, celo zabavala se je. Ko so prispeli domov, je zagrmelo

in zmanjkalo je elektrike. Vsi otroci so zlezli na peč. Blaž se je Aničine roke

čvrsto dotikal s komolcem. Ni vedela zakaj, ampak si ga je tako želela objeti.

Počutila se je nenavadno, a prijetno. Zvečer je legla v posteljo, lahka kot da bi bila

brez telesa. Kot bi trenil je zaspala.

V naslednjih dneh se ji je zgodilo veliko novih reči. Dobila je celo svojega zajčka,

vendar ker ji ga mama ne bi pustila doma, ga je imela pri teti Mici. To je bil njen

novi Puhi. Blaž ji je pomagal premagati strah pred konjem. Tudi igrali so se, saj

so se jim pridružili še drugi otroci iz vasi. Ko Blaža ni bilo z njimi, Anici sploh ni

bilo zabavno. Blaž je Neži zaupal, da bi se rad poročil z Anico. Med njima se je

spletlo nekaj posebnega. Branil jo je pred drugimi, nabiral ji je večje robidnice in

pazil, da ne bi padla. Anica se je počutila prijetno in kljub temu da si je želela

postati igralka