of 71/71
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK Diplomsko delo SERIJA ANICA PISATELJICE DESE MUCK Mentorica: Kandidatka: Izredna prof. dr. Dragica Haramija Simona Irgolič Maribor, 2009

Serija Anica pisateljice Dese Muck - CORE · 2018. 8. 24. · avanturisti čno prozo, športno avanturisti čno prozo, taborniško avanturisti čno prozo, otroško detektivko in vsakdanje

  • View
    0

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of Serija Anica pisateljice Dese Muck - CORE · 2018. 8. 24. · avanturisti čno prozo, športno...

  • UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

    ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

    Diplomsko delo

    SERIJA ANICA PISATELJICE

    DESE MUCK

    Mentorica: Kandidatka: Izredna prof. dr. Dragica Haramija Simona Irgolič

    Maribor, 2009

  • - I -

    Lektorica:

    Jožica Megla, prof. slovenščine

    Prevajalka:

    Natalija Bukvič, dipl. anglistka

  • - II -

    Zahvaljujem se svoji družini in vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri

    uresničitvi tega cilja. Zahvala je še posebej namenjena izredni prof. dr. Dragici

    Haramija, ki me je na tej poti usmerjala in mi svetovala. Zahvaljujem se tudi

    avtorici ilustracij Ani Košir, saj je z njenim dovoljenjem v diplomskem delu šest

    ilustracij iz serije Anica.

  • - III -

    UNIVERZA V MARIBORU

    PEDAGOŠKA FAKULTETA

    ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

    IZJAVA

    Simona Irgolič, rojena 11. 07. 1983, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

    Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Serija

    Anica pisateljice Dese Muck pri izredni prof. dr. Dragici Haramija avtorsko delo.

    V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

    prepisani brez navedbe avtorjev.

    Simona Irgolič

    Maribor, 10. 06. 2009

  • - IV -

    POVZETEK:

    S pojmom realistična mladinska proza označujemo književna dela, ki imajo

    verjetnostno ali realistično motivacijo. Različni avtorji jo različno delijo. V

    diplomskem delu so zajeta mnenja in ugotovitve Dragice Haramija, Marjane Kobe

    ter Igorja Sakside. V realistično mladinsko prozo spadajo pripovedi ali povesti.

    Značilnosti le-teh so predstavljene v seriji besedil Anica Dese Muck. Pripovedi, ki

    jih vsebuje ta serija, so: Anica in materinski dan, Anica in grozovitež, Anica in

    zajček, Anica in Jakob, Anica in športni dan, Anica in velike skrbi, Anica in

    počitnice, Anica in velika skrivnost, Anica in prva ljubezen ter Anica in

    skrivnostna maska. Predstavljena je biografija Dese Muck, našteta so vsa dela za

    otroke in mladino ter za odrasle, ki so do sedaj izšla. Diplomsko delo vsebuje

    analize književnih likov, književnega prostora ter časa.

    KLJUČNE BESEDE:

    - realistična mladinska proza;

    - daljše prozne vrste;

    - realistične pripovedi ali povesti;

    - Desa Muck;

    - serija Anica.

  • - V -

    SUMMARY:

    The concept of realistic youth literature defines the literary works with a

    probability or realistic motivation, which is divided by various authors in different

    ways. In this final thesis, the author includes the opinions and ascertainments of

    Dragica Haramij, Marjana Kobe and Igor Saksida. The realistic youth literature

    consists of narratives or tales. The characteristics of narratives are presented in

    The Annie Series (Anica) by Desa Muck. The narratives included in this series

    are: Annie and Mother's Day, Annie and the Scary Man, Annie and Her Little

    Bunny, Annie and Jakob, Annie and Sports Day, Annie in Trouble, Annie on

    Holidays, Annie and the Great Secret, Annie and Her First Love, Annie and the

    Secret Mask. The thesis comprises the Desa Muck's biography and the list of all

    her works published until now for children, youths as well as adults. The final

    thesis presents the analyses of the literary characters, literary space and time.

    KEY WORDS:

    - realistic youth literature;

    - comprehensive literary works;

    - realistic narratives or tales;

    - Desa Muck;

    - The Annie Series (Anica).

  • - VI -

    KAZALO: 1 UVOD ............................................................................................................. 1

    2 NAMEN .......................................................................................................... 4

    3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE...................................................................... 4

    4 METODOLOGIJA.......................................................................................... 5

    4.1 Raziskovalne metode .............................................................................. 5

    4.2 Uporabljeni viri ....................................................................................... 5

    5 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA ....................................................... 6

    6 BIOGRAFSKI PODATKI O PISATELJICI DESI MUCK ......................... 11

    7 DELA ............................................................................................................ 14

    7.1 Dela za odrasle ...................................................................................... 14

    7.2 Dela za otroke in mladino ..................................................................... 14

    8 ANALIZA SERIJE ANICA......................................................................... 16

    8.1 Zgodbe literarnih del ............................................................................. 16

    8.1.1 Anica in materinski dan ................................................................ 16

    8.1.2 Anica in grozovitež ....................................................................... 19

    8.1.3 Anica in zajček.............................................................................. 22

    8.1.4 Anica in športni dan ...................................................................... 25

    8.1.5 Anica in Jakob............................................................................... 27

    8.1.6 Anica in velike skrbi ..................................................................... 30

    8.1.7 Anica in počitnice ......................................................................... 32

    8.1.8 Anica in velika skrivnost............................................................... 36

    8.1.9 Anica in prva ljubezen .................................................................. 39

    8.1.10 Anica in skrivnostna maska .......................................................... 41

    8.2 Zgradba literarnih del ............................................................................ 45

    8.2.1 Književni prostor........................................................................... 46

    8.2.2 Književni čas................................................................................. 46

    8.2.3 Opis literarnih likov ...................................................................... 47

    9 SKLEP .......................................................................................................... 59

    10 LITERATURA.......................................................................................... 62

  • - VII -

    KAZALO SLIK:

    Slika 1: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

    http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=236). .................................... 12

    Slika 2: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

    http://direkt.si/intervju/pisanje_je_fizicno_delo/71250). .............................. 13

    Slika 3: Anica in Mojca, ko ju je obiskal »grozovitež« (Muck 2001b: 50). ........ 21

    Slika 4: Anica in Puhi (Muck: 2001c: 14). .......................................................... 23

    Slika 5: Najboljša prijatelja Jakob in Anica (Muck 2002a: 63). .......................... 29

    Slika 6: Družina Pivnik in Jakob na morju (Muck 2004a: 22). ........................... 34

    Slika 7: Anica in princ, ki je v resnici njen oče (Muck 2007: 47). ...................... 44

    Slika 8: Anica in pes Srečko (Muck 2004b: 5). .................................................... 48

  • - 1 -

    1 UVOD

    Pojem realistična proza pomeni, da »imajo književna dela, ki jih označuje ta

    termin, večinoma verjetnostno ali realistično motivacijo«. Dalje pravi, da »v

    realističnem delu časovni preskok ni mogoč (razen, če je to posebej označeno),

    menjava književnega prostora mora biti izpeljana v mejah mogočega (prikaz

    potovanja), osebe niso tipizirane /…/, temveč imajo označene individualne

    lastnosti. (Haramija 2000: 29)

    Z realistično mladinsko prozo so se največ ukvarjali Dragica Haramija, Marjana

    Kobe in Igor Saksida.

    Marjana Kobe loči tri modele realistične proze (Kobe 1987: 165-176):

    o model literarnega besedila, v katerem je glavni literarni lik otrok v

    obdobju najzgodnejšega otroštva do 8., 9. leta starosti;

    o model realističnega teksta, ki je namenjen bralcem obeh spolov med

    10. in 12. letom starosti;

    o model, v katerega se uvrščajo obsežnejša besedila, namenjena bralcem

    med 15. in 18. letom starosti.

    Igor Sksida realistično oz. resničnostno prozo deli na (Saksida 2001: 426):

    o pripoved s človeškimi osebami;

    o živalsko zgodbo;

    o avtobiografsko pripoved;

    o zabavno oz. trivialno pripoved.

    Dragica Haramija v mladinski prozi omenja kratke in daljše prozne vrste. Med

    kratke prozne vrste, ki spadajo v realistično prozo, sodijo kratke realistične

    zgodbe. Med daljše prozne vrste, ki spadajo v realistično prozo, pa sodijo

    realistične pripovedi ali povesti in realistični mladinski romani. ( Haramija 2005:

    27)

  • - 2 -

    Loči pet vrst realističnega mladinskega romana: avanturističnega, pustolovskega,

    ljubezenskega, socialno psihološkega ter roman »v kavbojkah«. Obravnava tudi

    realistične mladinske pripovedi (povesti), kamor uvršča serijo Anica. (prav tam:

    31- 33)

    Začetek mladinske realistične pripovedi na Slovenskem sega v začetek 20.

    stoletja. Največji razcvet je doživela po koncu 2. svetovne vojne. V 90. letih se

    mladinska realistična proza nekoliko spremeni, saj vstopi otrok, mladostnik, ki ni

    idealiziran, prevladovati začne individualni in ne več kolektivni junak, ki je bil

    značilen v 70. in 80. letih. Med avtorji, ki so značilni za to obdobje, je tudi Desa

    Muck. (Blažič 2003: 664)

    Daljši prozni žanr, ki prav tako sodi v realistično mladinsko prozo, je realistična

    avanturistična mladinska proza. Z njo se je prav tako podrobno ukvarjala Dragica

    Haramija v monografiji Realistična avanturistična mladinska proza (2000).

    Omenja šest tipov le-te: »pomorsko avanturistično prozo, potopisno

    avanturistično prozo, športno avanturistično prozo, taborniško avanturistično

    prozo, otroško detektivko in vsakdanje dogodivščine«. (Haramija 2000: 93)

    V svojem diplomskem delu obravnavam vsa besedila serije Anica Dese Muck.

    Zajema deset knjig, in sicer:

    � Anica in materinski dan,

    � Anica in grozovitež,

    � Anica in zajček,

    � Anica in Jakob,

    � Anica in športni dan,

    � Anica in velike skrbi,

    � Anica in počitnice,

    � Anica in velika skrivnost,

    � Anica in prva ljubezen,

    � Anica in skrivnostna maska.

  • - 3 -

    Po M. Kobe uvrščamo to serijo v prvi model, t.j. model literarnega besedila, v

    katerem je glavni literarni lik otrok v obdobju najzgodnejšega otroštva do 8., 9.

    leta starosti.

    Po Igorju Saksidi sodi serija Anica v pripoved s človeškimi osebami.

    Glede na delitev mladinske proze, kot jo omenja Dragica Haramija, uvrščamo

    serijo Anica med daljše prozne vrste, in sicer med pripovedi ali povesti. Prav ta

    avtorica se je do sedaj edina podrobneje ukvarjala s to serijo v svojem delu Sedem

    pisav (2009), kjer je natančno analizirala vseh deset pripovedi.

    Serija Anica je začela izhajati leta 2001. Namenjena je otrokom v prvem triletju,

    saj so pripovedi napisane z velikimi, lahko berljivimi črkami, knjige so bogate z

    barvnimi ilustracijami in na posamezni strani ni več kot sedemnajst vrstic

    besedila. Obravnavane so situacije iz vsakdanjega življenja, ki se dogajajo glavni

    junakinji, osemletni Anici. Avtorica je bila za to serijo večkrat nagrajena, in sicer

    leta 2005 z Levstikovo nagrado, prav tako je za to delo prejela častno plaketo

    IBBY in bila petkrat izbrana v akciji Moja najljubša knjiga za tisto zbirko knjig,

    ki je med mladimi bralci najbolj priljubljena, zato sem se tudi sama odločila, da

    bom uporabila pripovedi prav iz te serije v svojem diplomskem delu.

    V diplomskem delu želim natančno spoznati in raziskati besedila iz serije Anica

    Dese Muck. Vsako pripoved iz te serije bom analizirala v osrednjem delu.

    Poiskala bom značilnosti literarnih likov. Prav tako bom raziskala tudi književni

    čas in kraj dogajanja.

    V sklepnem delu bom na kratko povzela značilnosti realističnih pripovedi serije

    Anica pisateljice Dese Muck in potrdila ali ovrgla hipoteze, ki sem jih postavila v

    uvodu svojega diplomskega dela.

  • - 4 -

    2 NAMEN

    V svojem diplomskem delu želim predstaviti realistično mladinsko prozo, in sicer

    realistične pripovedi. Serija Anica je bila izbrana v akciji Moja najljubša knjiga za

    tisto zbirko knjig, ki je med mladimi bralci najbolj priljubljena. Zato sem se

    odločila, da izberem realistične pripovedi prav iz te serije.

    3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

    Raziskovalna vprašanja:

    Kako različni avtorji delijo realistično mladinsko prozo?

    Katere so značilnosti realistične mladinske proze?

    Kakšna je zgradba realističnih pripovedi iz serije Anica?

    Katere so značilnosti realističnih pripovedi iz serije Anica?

    Temeljne raziskovalne hipoteze:

    H1: Predpostavljam, da so realistične pripovedi iz serije Anica namenjene

    bralcem na začetku bralnega obdobja.

    H2: Predpostavljam, da pisateljica v seriji Anica obravnava resničnostne situacije,

    s katerimi se otroci pogosto srečujejo.

  • - 5 -

    4 METODOLOGIJA

    4.1 Raziskovalne metode

    • Deskriptivna metoda dela bo prevladovala v jedru diplomskega dela, kjer

    bom iz različnih virov povzela značilnosti realistične mladinske proze. To

    metodo bom uporabila tudi v delu, ki bo namenjen bibliografskim

    podatkom o pisateljici Desi Muck.

    • Metoda analize in sinteze bo vidna v jedru diplomske naloge, kjer bom

    posamezne realistične pripovedi iz serije Anica razčlenila in analizirala ter

    posamezne značilnosti združevala v nove celote vzajemno povezanih

    sestavin.

    • Metodo klasifikacije bom uporabila v jedru diplomske naloge, ko bom

    razvrščala pripovedi serije Anica v skupine realističnih pripovedi po

    različnih avtorjih.

    • Komparativna metoda bo vidna v jedru diplomske naloge, ko bom

    primerjala pripovedi serije Anica med seboj in njihove posamezne dele

    (npr. glavne literarne like, književni čas, književni prostor …).

    4.2 Uporabljeni viri

    Primarna literatura so knjige serije Anica Dese Muck.

    Sekundarna literatura: natančneje bom obravnavala Sedem pisav Dragice

    Haramija, Poglede na mladinsko književnost Marjane Kobe in poglavje Igorja

    Sakside o realistični mladinski prozi v Slovenski jezik III.

    Terciarna literatura: izpiski iz vzajemno bibliografsko-kataložne baze

    Cobiss.si in povezave, ki jih ponudi spletni brskalnik na geslo Desa Muck.

  • - 6 -

    5 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA

    V realistično mladinsko prozo uvrščamo besedila, v katerih se tekstualna

    resničnost giblje v okvirih izkustveno preverljivega sveta. Zato pojma »realizem«

    v tem primeru ne smemo zamenjevati z oznako za določeno dobo v

    literarnozgodovinskem smislu, ampak pomeni prizadevanje piscev, da bi se v

    svojih delih naslanjali na tako imenovano socialno resničnost in čim bolj

    avtentično uprizarjali vsakdanjo problematiko otrok in mladine v njihovem

    realnem okolju. (Kobe 1987: 165) Zato realistični prozi rečemo tudi resničnostna

    proza.

    Resničnostna proza zajema predvsem besedila o realnem svetu in sodobnem

    otroku ali mladostniku v njem. V skupini resničnostnih pripovedi je najboljša

    vrsta zgodba z otrokom oz. najstnikom kot glavnim junakom.(Saksida 2001: 426)

    Z realistično mladinsko prozo so se največ ukvarjali Dragica Haramija, Marjana

    Kobe in Igor Saksida, zato bom v nadaljevanju povzela njihova pojmovanja

    realistične proze.

    Marjana Kobe v Pogledih na mladinsko književnost (1987) loči tri modele

    realistične proze, in sicer:

    o »model literarnega besedila, v katerem je glavni literarni lik otrok v

    razvojnem razponu od najzgodnejšega otroštva do nekako 8., 9. leta

    starosti;

    o model realističnega teksta, ki kot sprejemnike predvideva bralce obeh

    spolov med 10. in 12. letom starosti;

    o model, v katerega se uvrščajo obsežnejša, včasih že kar romaneskno

    zasnovana besedila, v katerih glavni literarni lik prerašča svoje

    osnovnošolsko obdobje in vstopa v »nov« svet, svet odraslih, ali pa je v

    ta svet že »vržen« in kot dozorevajoči mladostnik med 15. in 18. letom

    bolj ali manj boleče odkriva njegove koordinate, hkrati pa hlastno in

    praviloma samotno išče svojo lastno podobo.«

  • - 7 -

    Za prvi model je značilno, da je glavni literarni lik sodoben mestni otrok. Največ

    tekstov v tem pripovednem modelu je takih, ki opisujejo otrokovo življenje v

    najaktivnejši predšolski dobi in morda v začetnem šolarskem obdobju. V vseh

    besedilih tega modela je prizorišče dogajanja ožji in širši družinski krog.

    Temeljno prizorišče doma se s psihofizičnim razvojem glavnega otroškega

    literarnega lika razpira v širše družbeno okolje. Besedila tega modela tematizirajo

    pozitivne in negativne otrokove izkušnje iz vsakdanjega življenja. Avtorica pravi,

    da v tem modelu pripoved praviloma poteka kronološko linearno, zato je ta model

    tudi bolj pregleden in preprost ter s tem dostopnejši otroškemu bralcu začetniku.

    (prav tam: 165-170)

    Za drugi model je značilno, da je lahko glavna literarna oseba posameznik, lahko

    sta tudi dva literarna lika, ki sta prijatelja in lahko imata enakovreden položaj.

    Tretja možnost pa je lahko kolektiven literarni lik, npr. skupina ali prijateljska

    druščina. Slednja možnost je najpogostejša. Avtorji takšnih besedil si prizadevajo,

    da bi čim bolje opisali sodobnega odraščajočega mladostnika in njegovo

    samostojno odkrivanje sveta in njihovo uveljavitev v svetu odraslih. Znotraj tega

    modela ločimo dva tipa pripovedi. Prvi tip predstavljajo besedila, ki upovedujejo

    neproblematično, vedro stran šolske in obšolske vsakdanjosti. Zanj je značilna

    uporaba slenga, humorja ter hkrati ljubeznivosti in razumevanja. V drugi tip

    uvrščamo besedila, v katerih se odnosi med odraslimi in mladimi zaostrijo v

    kritične krizne situacije. Konflikt se ponavadi uveljavlja med mladimi in šolo oz.

    zavodom ali med mladimi in starši. Konflikti se dogajajo tudi v otrocih samih.

    Poznani so primeri, ko se tak mladostnik naveže na žival. Značilna sta pogovorni

    jezik in sleng. (prav tam: 171-176)

    Za tretji model je značilno, da je glavni literarni lik sodobni doraščajoči

    mladostnik v mestnem okolju. Bolj kot mladostniki, izstopajo mladostnice.

    Prevladuje prvoosebna pripoved oz. izpoved glavnega lika. Prav tako kot za drugi

    model sta značilna pogovorni jezik in sleng. V tem modelu so trenja med mladimi

    in odraslimi še večja. Značilne so »tabu« teme, kot so npr.: nezaželena nosečnost,

    abortus, alkoholizem, prestopništvo, spolnost. To vrsto literature pogosto

    imenujemo »prehodna literatura«, saj usmerjajo mladostnika v literaturo za

    odrasle. (prav tam: 176-179)

  • - 8 -

    Igor Sksida realistično oz. resničnostno prozo deli na:

    o »pripoved s človeškimi osebami;

    o živalsko zgodbo;

    o avtobiografsko pripoved.

    o zabavno oz. trivialno pripoved.« (Saksida 2001: 426)

    Saksida povzema značilnosti pripovedi s človeškimi osebami po Marjani Kobe, in

    sicer pravi, da je mogoče to vrsto pripovedi razvrščati glede na starost glavnih

    literarnih oseb, število glavnih literarnih oseb, tematiko, razpoloženje in tehniko

    pripovedi. (prav tam: 444)

    Živalska zgodba je posebna različica resničnostne pripovedi, pri kateri se

    književni junaki, kronotop in motivacija bralcu zdijo povsem verjetni. Če ji

    dodajamo iracionalne elemente, pa se spremeni v živalsko pravljico. Meja med

    živalsko zgodbo in živalsko pravljico je težko določljiva. (prav tam: 452)

    V avtobiografskih pripovedih in črticah avtorji opisujejo spomine na otroštvo. Ti

    spomini so lahko izraženi tako v liričnih utrinkih kot duhovitih črticah, temnih

    sporočilih in vzgojnih poantah. (prav tam: 453)

    Verjetnost, da sodi besedilo med zabavno oz. trivialno pripoved, je takrat, ko gre

    pri besedilnem vzorcu za kliše, prevladovanje dogodkov oz. dogodivščin,

    superjunake in nenavadne preobrate. Meje med humorno resničnostno in zabavno

    oz. trivialno pripovedjo ne moremo natančno zarisati. (prav tam: 454)

    Dragica Haramija pravi, da mladinsko prozo delimo na kratke in daljše prozne

    vrste. Med kratke prozne vrste z resničnostno motivacijo spadajo kratke

    realistične zgodbe, med daljše prozne vrste z resničnostno motivacijo pa spadajo

    realistični mladinski romani in realistične pripovedi ali povesti. (Haramija 2005:

    27)

    Ker serijo Anica Dese Muck uvrščamo med daljše prozne vrste, bom namenila

    nekaj več besed le-tem.

  • - 9 -

    V Zborniku Slavističnega društva Slovenije Dragica Haramija govori o žanrih

    slovenskega mladinskega realističnega romana. Le tega deli na: avanturističnega,

    pustolovskega, ljubezenskega, socialno psihološkega, ter roman »v kavbojkah«.

    (Haramija 2006: 291) V tem zborniku obravnava tudi realistične pripovedi

    (povesti), kamor uvršča serijo Anica.

    »Pripoved ali povest je srednje dolgo besedilo, ki »se ne razlikuje bistveno od

    romana pa tudi ne od dolge novele in je zato nadomestek za te zvrsti ali pa njihova

    manj dovršena različica.« In dalje pravi, da se po Kosu »v novejši književnosti

    izraz povest uporablja zlasti za nekatera mladinska pripovedna dela.« (Haramija

    2006: 288)

    Fran Milčinski je začetnik realistične mladinske pripovedi na Slovenskem, in sicer

    na začetku 20. stoletja. Predstavniki t.i. klasične realistične pripovedi so France

    Bevk, Tone Seliškar ter Prežihov Voranc. Do razcveta realistične pripovedi pride

    po 2. svetovni vojni. Avtorji, ki so takrat pisali mladinske realistične pripovedi,

    so: Anton Ingolič, Pavle Zidar, Ivo Zorman in Branka Jurca. Nadaljevali so

    Polonca Kovač, Slavko Pregl in Feri Lainšček, ki so vnašali prvine urbanega

    prostora in časa. Kasneje, v 90. letih, v mladinsko realistično prozo vstopi otrok,

    mladostnik, ki ni idealiziran, prevladovati začne individualni in ne več kolektivni

    junak, ki je bil značilen v 70. in 80. letih. Značilni avtorji so Desa Muck, Primož

    Suhodolčan, Bogdan Novak in Janja Vidmar. (Blažič 2003: 664)

    Resničnostna pripoved se tudi slogovno spreminja, saj je v petdesetih in

    šestdesetih letih zanjo značilen knjižni jezik, kasneje pa sleng. (Saksida 2001:

    445)

    Glavne značilnosti pripovedi oz. povesti so:

    - možnost več glavnih književnih oseb;

    - praviloma se dogaja med počitnicami ali med šolskim letom;

    - zgodba ni več nujno časovno zaporedna;

    - uporablja se sleng;

    - največkrat je tretjeosebna;

    - najpogosteje je opisan en sam dogodek ali problem.

  • - 10 -

    V realistično mladinsko prozo spada tudi realistični avanturistični žanr, s katerim

    se je v monografiji Slovenska realistična avanturistična mladinska proza (2000)

    prav tako ukvarjala Dragica Haramija. Avtorica je dala poudarek realistični

    avanturistični prozi na Slovenskem. Slovenska realistična avanturistična proza »je

    daljši prozni žanr, ki vsebuje šest tipov: pomorsko avanturistično prozo, potopisno

    avanturistično prozo, športno avanturistično prozo, taborniško avanturistično

    prozo, otroško detektivko in vsakdanje dogodivščine«. (Haramija 2000: 93)

    Značilnosti slovenske realistične avanturistične mladinske proze so:

    - verjetnostna ali realistična motivacija;

    - glavna književna oseba je ponavadi otrok;

    - glavna književna oseba ima pozitivno vlogo;

    - negativno vlogo imajo odrasli;

    - književni čas je navadno čas počitnic;

    - največkrat je pripovedovalec tretjeosebni;

    - realistični književni prostor.

    (prav tam: 93, 94)

    Po Marjani Kobe serija Anica spada v model literarnega besedila, v katerem je

    glavni literarni lik otrok v obdobju najzgodnejšega otroštva do 8., 9. leta starosti,

    po Igorju Saksidi jo lahko uvrstimo med pripovedi s človeškimi osebami, po

    Dragici Haramija pa spada med daljše prozne vrste, in sicer pripovedi ali povesti.

    Slednja avtorica se je v svojem delu Sedem pisav (2009) do sedaj edina

    podrobneje ukvarjala s serijo Anica, saj je v tem opusu natančno proučila in

    analizirala vse pripovedi iz te serije.

  • - 11 -

    6 BIOGRAFSKI PODATKI O PISATELJICI DESI MUCK

    »Če pišem o svetu, pišem o njem tako, kakor ga sama vidim, in ne tako, kot si

    domišljam, da ga vidijo otroci.« (Muck, v Albumu slovenskih književnikov: 2006,

    str. 277)

    Desa Muck se je rodila 29. 08. 1955 v Ljubljani. Kot punčka je sanjala o tem, da

    bi postala igralka, saj je redno spremljala svojega strica, ki je bil igralec, in se tako

    okužila s teatrom. Njen talent za pisanje se je opazil že v šoli pri pisanju prostih

    spisov, vendar si nikoli ni predstavljala, da se bo v življenju sposobna s pisanjem

    in igranjem celo preživljati. Ko je bila majhna deklica, je zelo rada brala Elo

    Peroci, ker ji je dajala občutek varnosti in nekakšno zagotovilo, da bo vse v redu.

    Puberteta je bila zanjo eno najtežjih obdobij v življenju in je za nobeno ceno ne bi

    rada ponovila. Bila je posebne sorte pubertetnica – uporniška, a zelo

    nesamozavestna. Vedno si je želela veliko družino in življenje na podeželju, kar

    se ji je tudi uresničilo, saj se je iz Ljubljane najprej preselila v Žabjo vas, nato pa

    v Mokronog. Ima tri hčerke: Zalo, Urško in Izo. Pravi, da svojo družino šteje za

    zelo srečno in čeprav oče ne živi z njimi, je prisoten v njihovem življenju.

    Po nedokončani srednji šoli je delala kot varuška v vrtcu Poljane, nato pa kot

    tehnična risarka v gradbenem podjetju. Čez nekaj časa je službo pustila in s

    prijateljico odpotovala po Turčiji in Grčiji. Ko sta se vrnili, se je spet zaposlila v

    vrtcu, vendar tokrat kot varuška predšolskih otrok z motnjami v razvoju. Leta

    1982 jo je režiser in igralec Peter Zlobec sprejel v televizijsko serijo Ante. Nato je

    začela nastopati v reklamah in filmih. Danes jo poznamo kot zelo ustvarjalno

    svobodno umetnico. Je pisateljica, igralka, televizijska voditeljica, kolumnistka v

    mladinskih časopisih in časopisih za odrasle, piše stripe, podlistke, scenarije,

    radijske igre in tudi besedila za oglase. Za Anteno je napisala okrog sto

    ljubezenskih zgodb, prav tako je sodelovala s Pisanim listom ter bila urednica

    najstniške revije Firbec. Nastopala je v televizijski oddaji Zoom in Mario od leta

    1996 do leta 2002.

    Za svoja dela je prejela številne nagrade. Leta 1988 je prejela literarno nagrado za

    mladinsko radijsko igro Kdo je ubil zmaja, leta 1992 pa za mladinsko radijsko

  • - 12 -

    igro Radijski škrat Lojze. Leta 1998 je prejela za knjigo Lažniva Suzi nagrado

    večernica za najboljšo slovensko mladinsko literarno delo v letu 1997.

    Slika 1: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

    http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=236).

    Njen književni opus obsega predvsem dela za mladino in otroke, piše pa tudi za

    odrasle. Najznačilnejša so njena prozna dela iz sveta mladostnikov, ki so humorno

    obarvana. V njih pisateljica obravnava teme, kot so mladostniška stiska,

    drugačnost, ljubezen, hrepenenje, spolnost, lepo vedenje, zasvojenost, filmski

    svet, šola. Teme odraščanja je šaljivo predstavila v ciklu pripovedi Blazno resno.

    Zaslovela pa je tudi s serijo Anica, za katero je leta 2002 prejela Levstikovo

    nagrado in častno plaketo IBBY. Nekatera njena mladinska dela so večkrat

    ponatisnjena in prevedena v hrvaščino in nemščino.

    Sodelovala je z Mojco Furlan, s katero sta napisali učbenik Prvi koraki v

    ekologijo, ki je bil večkrat ponatisnjen. Odlomek iz dela Blazno resno zadeti je

  • - 13 -

    uvrščen v angleško antologijo iz leta 2004, odlomek iz dela Lažniva Suzi pa v

    hrvaško antologijo sodobne slovenske mladinske književnosti. Leta 2007 je izdala

    tudi dvojezično knjigo Kokoš velikanka, v kateri je besedilo v slovenščini in

    angleščini. (Haramija 2009: 97)

    Slika 2: Desa Muck (Pridobljeno 12. 5. 2009 iz

    http://direkt.si/intervju/pisanje_je_fizicno_delo/71250).

    Za sebe pravi, da se nikoli ni rinila v ospredje in kljub temu se je znašla v svetu, o

    katerem je sanjala že v mladosti.

    Igor Saksida je o njej povedal: »Desa Muck je priljubljena sodobna slovenska

    mladinska pisateljica, znana in brana predvsem zaradi svojega sproščenega in

    zanimivega načina razmišljanja in pisanja, ki je mlademu bralcu blizu.« (Lutar

    Ivanc 2006: 277)

  • - 14 -

    7 DELA

    7.1 Dela za odrasle

    � Panika. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2003. Ponatisi: 2004, 2005,

    2006.

    � Peskovnik Boga Otroka. Ljubljana: Sanje, 2006. (2007 žepna izdaja).

    � Kolumne: Pasti življenja. Celovec: Mohorjeva založba, 2005. Ponatis:

    2006 in Pasti življenja II. Celovec: Mohorjeva založba, 2007.

    7.2 Dela za otroke in mladino

    � Pod milim nebom. Celovec: Mohorjeva založba, 1993. Ponatisa:

    Celovec: Mohorjeva založba, 1996; Ljubljana: Intelego, 2005.

    � Blazno resno o seksu: knjiga namigov za najstnike. Ljubljana:

    Mladinska knjiga, 1993. Ponatisa: Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994,

    1998.

    � Blazno resno popolni: knjiga namigov za najstniški bonton, uporabna

    tudi v našem osončju. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.

    � Hči Lune. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. Ponatisa: Ljubljana:

    Mladinska knjiga, 2001, 2005.

    � Blazno resno zadeti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Ponatis:

    Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.

    � Kremplin. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 1996.

    Ponatis: Ljubljana: DZS, 2005.

    � Lažniva Suzi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Ponatisa: Ljubljana:

    Mladinska knjiga, 2001, 2006.

    � Fonton: priročnik telefoniranja za mularijo. Ljubljana: Telekom, 1998.

    � Blazno resno slavni. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.

    � Blazno resno o šoli. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

    � Anica in materinski dan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001. Ponatis:

    Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

    � Anica in grozovitež. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.

    � Anica in zajček. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.

    � Čudež v operi. Ljubljana: Rokus, 2001.

  • - 15 -

    � Sama doma. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.

    � Anica in Jakob. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Ponatis: Ljubljana:

    Mladinska knjiga, 2005.

    � Anica in športni dan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Ponatis:

    Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.

    � Kakšne barve je svet. Celovec: Mohorjeva založba, 2002

    � Anica in velike skrbi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003. Ponatis:

    Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

    � Anica in počitnice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Ponatis:

    Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

    � Anica in velika skrivnost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Ponatis:

    Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

    � Anica in prva ljubezen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Ponatis:

    Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.

    � Anica in skrivnostna maska. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.

    Ponatis: Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

    � Kokoš velikanka/The giant hen. Ljubljana: Sodobnost International,

    2007.

  • - 16 -

    8 ANALIZA SERIJE ANICA

    8.1 Zgodbe literarnih del

    8.1.1 Anica in materinski dan

    Nekaj dni pred materinskim dnem so se v Aničinem razredu pogovarjali o

    mamah. Učiteljica jim je povedala, zakaj praznujemo materinski dan. Tisti

    trenutek je Anica začutila, da je mama res nekaj najpomembnejšega na svetu. Ko

    je učiteljica povedala, da jim bodo za ta dan priredili proslavo in izdelali darila, se

    je močno vznemirila. Pomislila je, da takšno darilo za njeno mamo ni dovolj in da

    si zasluži kaj boljšega. Na primer kristalne kozarce, ki jih je Anica že nekaj časa

    občudovala v bližnji samopostrežni.

    Ko sta se z najboljšim prijateljem Jakobom vračala iz šole, je želela spregovoriti o

    materinskem dnevu, a se je spomnila, da je Jakobu mama umrla, in je bila raje

    tiho. Navsezadnje je to temo odprl Jakob, ki je dejal, da bodo v njihovem razredu

    delali vazice. On bo svojo podaril stari mami. Pogovarjala sta se, da si mame

    zaslužijo večja darila, kot so tista, ki jih izdelamo sami, ter proslave in da se

    spodobi, da mami za materinski dan daš kaj dražjega, ji skuhaš kosilo in pospraviš

    stanovanje. Anica je imela za kaj takega premalo denarja. Jakob ji je ponudil

    svojo pomoč in prihranke. Anica se je zahvalila in se poslovila.

    Ko je prišla domov, je opazovala mamo pri delu in ji ponujala svojo pomoč,

    vendar je mama vedno našla izgovor in jo odbila. Ni ji pustila likati, ne kuhati, ne

    obesiti perila. Bala se je, da bi se opekla ali pa dobila pruh, ko bi dvigovala težke

    rjuhe. Anici se je mama zdela prava junakinja. Ko je pogledala očeta, ki je dremal

    na kavču in čakal kosilo, je pomislila, da je dobro, da ona ne bo nikoli oče.

    Pomislila je, da bi ga prosila za nekaj denarja za mamino darilo, a je čakala pravi

    trenutek.

    Medtem se ji je Mojca pohvalila, da bo mami kupila srebrn obesek. Anica je

    postala žalostna, saj sama ni imela toliko denarja. Trdno se je odločila, da ga bo

    nekje dobila, pa naj bo karkoli.

  • - 17 -

    Po kosilu se je oče naspal in takrat je Anica izkoristila priložnost in ga prosila za

    denar. Dal ji je tisočaka in predlagal, naj mami kupi rože. Mama je imela

    ogromno rož, zato se ji to ni zdelo primerno darilo. Od očeta je poskušala izvleči

    še nekaj denarja, a je bil njen trud zaman. Ko je popoldan prišla k njim babica, je

    Anici po krajšem pogovoru uspelo dobiti tudi od nje tisočaka.

    Naslednji dan sta šla z Jakobom v samopostrežno, da bi kupila kristalne kozarce,

    vendar sta kmalu ugotovila, da imata premalo denarja. Prodajalka jima je

    predlagala rešitev. Izbrala je darilo, za katero sta imela dovolj denarja, in sicer

    parfum, čokolado Samo zate in tako jima je ostalo še za en kristalni kozarec.

    Anica je bila presrečna. Odhitela sta domov. Očeta in mame še ni bilo doma,

    Mojca pa ju sploh ni opazila. Anica je skrila parfum in čokolado pod blazino,

    kozarec pa med plišaste igrače. Zvečer je zadovoljna zaspala.

    Ko se je zjutraj zbudila, je čutila, da je nekaj narobe in prav je imela. Vsa soba je

    smrdela po gnilih vijolicah. Ugotovila je, da je celo noč ležala na čokoladi in da se

    je parfum razlil in je bila steklenička zjutraj na pol prazna. Hitro je na stežaj

    odprla balkonska vrata in z odejo prekrila veliko čokoladno packo na postelji.

    Takrat je v sobo vstopila mama in bila presenečena, da je to jutro Anica že vstala.

    Mami je v sobi nekam čudno smrdelo, vendar je takoj pomislila na sosedov

    kompost in odšla iz sobe. Anici je šlo na jok, vendar se je tolažila, da ima vsaj še

    kristalni kozarec, ki je najlepši na svetu.

    Anica in Jakob sta hitela iz šole, saj sta imela le malo časa do takrat, ko se vrne

    Aničina družina domov. Za kosilo sta si sestavila jedilnik in se lotila dela.

    Nazadnje je Anica prinesla še kristalni kozarec, ki ga je hotela zaviti v papir z

    božičnim motivom, vendar se Jakobu to ni zdelo primerno in je predlagal, da gre v

    cvetličarno, kjer bodo kozarec zavili tako, kot je treba. Anica je med tem skuhala

    juho. Pred vrati je pozvonilo. Bil je Jakob z raztrganimi hlačami in rdečimi očmi.

    Opravičil se je Anici in povedal, da je hitel, ker je želel biti čim prej nazaj, zato je

    padel in še avto bi ga lahko povozil. Pri tem je razbil kristalni kozarec. Bridko je

    zajokal. Anici se je zasmilil in ga je potolažila, da ima še darilo, ki ga je izdelala v

    šoli, pa kosilo in nazadnje tudi pospravljeno stanovanje. Zahvalila se mu je za vse

    in se poslovila, saj se je bližal čas, ko se bodo vrnili starši in Mojca.

  • - 18 -

    Ko je mama stopila skozi vrata, se je takoj vprašala, kaj tako lepo diši. Anica je

    navdušena povedala, da ji je za materinski dan skuhala kosilo. Mama je opazila

    tudi, da je stanovanje pospravljeno. Bila je zares vesela. Tudi oče jo je pohvalil in

    pobožal. Mojca se je počutila odrinjeno, zato je staršema povedala, da je dobila v

    šoli petico, da sta tudi njo pohvalila.

    Ko so sedli k mizi in je Anica začela prinašati jedi na mizo, je šlo vse po zlu. Juha

    je bila pregosta, krompir je bil še čisto trd in ko je mama zarezala v piščanca se je

    z njega pocedila še sveža kri. Mama jo je potolažila in ji povedala, kako bi morala

    pravilno pripraviti jedi. Nikoli ni dovolila, da bi ji Anica pomagala pri kuhanju in

    tako se je lahko učila le od daleč. Starša sta zelo pohvalila grah, vendar je le-ta bil

    iz konzerve. Vsi so se začeli krohotati, Anici pa je bilo pri srcu hudo. Mama se je

    opravičila in ji povedala, da že dolgo ni bila tako vesela. Anica je bila pomirjena.

    Prinesla je še sladoled, a je bil ves stopljen. Vseeno so ga pojedli in nato so skupaj

    odšli v šolo na proslavo za materinski dan. Ko je Anica nastopala, so mami od

    sreče privrele solze v oči. Po nastopu ji je Anica izročila še darilo, ki ga je izdelala

    sama. Veseli sta se objeli. In da ne bi bila Mojca užaljena, je mama povedala, da

    je bila obeh daril enako vesela. Potem je oče vse skupaj povabil v gostilno na

    večerjo. Tam so se imeli zelo lepo, saj sta starša pripovedovala zgodbe o tem,

    kako je mama postala mama in zgodbe o Mojčinem in Aničinem otroštvu.

    Ko je mama zvečer prišla Anici ugasnit luč, ji je povedala, da so darila, ki jih

    izdelamo sami, veliko več vredna in lepša kot kupljena. Anici se je to zdelo

    čudno. Odločila se je, da bo o parfumu, čokoladi in kristalnem kozarcu zaenkrat

    molčala. Mami je obljubila, da ji bo nekoč, ko bo velika in bogata, kupila konja in

    biserno ogrlico. Poljubili sta se za lahko noč in Anica je utonila v spanec.

    Pripoved se dogaja v Aničinem domačem okolju - v šoli, ter na poti iz nje, v

    samopostrežni trgovini blizu šole, kjer je kupila darilo za mamo, največji in glavni

    del pripovedi pa se odvija doma pri Anici. Tam Jakob Anici pomaga pripraviti

    presenečenje za njeno mamo ob materinskem dnevu, ki na koncu ne uspe tako,

    kot bi moralo. Proti koncu se dogajanje preseli v šolo, kjer je potekala proslava ob

    materinskem dnevu in v gostilno, kamor jih je povabil oče. Zgodba se zaključi v

    Aničini sobi, kjer se pogovori z mamo o presenečenju, ki ji ga je pripravila ta dan.

  • - 19 -

    Sklepam, da se zgodba odvija tri dni v marcu. Začne se dva dni pred materinskim

    dnem, ko so se v Aničinem razredu pogovarjali, kako pomembne so mame. Konča

    pa se na materinski dan zvečer, ko mama Anici prizna, da so darila, narejena

    doma, najlepša.

    8.1.2 Anica in grozovitež

    Veliko ljudi pravi, da sta si Anica in Mojca zelo podobni, sami pa ne najdeta

    nobene podobnosti. Za Mojco Anica ne najde niti ene dobre značajske lastnosti,

    saj se ji zdi zelo zoprna, jezikava, skopa in lažniva.

    Nekega dne je bila Aničina družina na obisku pri mamini prijateljici Sabini. Ker

    sta bili njeni hčerki Katja in Maša Aničinih in Mojčinih let, so se takoj ujele. Ta

    dan je Anica doživela nekaj, kar jo je zelo pretreslo. Maša in Katja sta se zelo

    dobro razumeli in se imeli radi in sta to tudi pred vsemi pokazali. Anico je to zelo

    presenetilo, saj z Mojco kaj takega nikoli nista počeli. Bila je prepričana, da jo

    Mojca sovraži, ker nikoli ni tako ljubezniva z njo, kot je Katja z Mašo. Mama ji je

    povedala, da je Mojca mogoče malo zamerila, ko se je rodila ona, ker takrat ni

    bila več edinka.

    Čez nekaj dni je mama dobila karte za koncert in zdelo se ji je, da sta hčerki že

    dovolj stari, da lahko preživita par ur sami doma. Skuhala jima je večerjo,

    pripravila pižami, opozorila na stvari, ki jih smeta in na tiste, ki jih ne smeta. Za

    vsak slučaj je dodala še nujne telefonske številke reševalcev, policije, gasilcev in

    babice.

    Ko sta starša odšla, je Mojca izkoristila priložnost, se zaprla v sobo in brala

    ljubezenski roman. Anica se je zavedala, da sedaj lahko počne karkoli, ne da bi ji

    bilo treba koga vprašati in ta občutek jo je prestrašil. Počutila se je neprijetno in

    osamljeno, zato je poklicala babico. Babica se je zelo razburila in se zgražala nad

    starši, da pustijo toliko stare otroke same doma. V tistem trenutku je prišla Mojca,

    vzela Anici slušalko in babico na hitro odslovila. Anica se je zraven nje počutila

    varno, vendar jo je kmalu presenetilo Mojčino ravnanje. Ta je vzela lonec z

    večerjo in ga izpraznila v stranišče, prinesla sladoled, ki ga je pretihotapila, stekla

  • - 20 -

    v sobo in se vrnila s čipsom in videokaseto. Anici je obljubila, da bosta uživali kot

    nori. Ko ji je Mojca povedala, da bosta gledali grozljivko, je Anica imela slabo

    vest, saj jima je mama posebej naročila, katere filme lahko gledata in katerih ne.

    Po drugi strani pa si je silno želela ogledati pravo grozljivko.

    Anico je že na začetku filma postalo tako strah, da si je zatisnila oči in pri tem

    popacala vso preprogo s sladoledom in stresla čips. Mojca se je razburila, saj

    bosta tako oče in mama takoj vedela, da sta jedli sladoled. Ko se je Anica

    odpravila po sesalnik, jo je postalo tako strah, da se je raje vrnila v dnevno sobo k

    Mojci in si mašila ušesa in gledala na vrt. Med tem ko je zrla skozi okno, je videla

    senco. Zunaj je bliskalo in grmelo. Naenkrat je zmanjkalo elektrike. Tedaj je

    postalo strah tudi Mojco. Stisnili sta se druga k drugi in molčali. Anica ji je

    povedala, da je videla senco, a jo je Mojca kmalu prepričala, da to ni bilo res.

    Tedaj se je vrnila elektrika. Mojca se je pravkar odpravila nazaj pred televizor, v

    tistem pa je zunaj nekaj zaropotalo. Ugasnili sta televizor in luči po stanovanju,

    zlezli pod mizo in obsedeli. Ko sta druga drugo začeli prepričevati, da sta najbrž

    imeli prisluhe, je pri vratih pozvonilo. Odplazili sta se do vhodnih vrat in v tistem

    je zvonec pozvonil še enkrat. Anica je skozi odprtino za pisma videla nekaj, kar ji

    je vzelo sapo. Otrpnili sta in takrat je zvonec še enkrat zazvonil. Ko sta slišali

    korake, ki so se oddaljevali, je Anica Mojci opisala grozoviteža, ki ga je videla

    skozi režo. Bil je ogromen moški, ves v črnem. Pogovarjali sta se, kaj vse bi se

    lahko pripetilo, ker sta ju starša pustila sami doma. Takrat pa sta zaslišali iz

    Mojčine sobe vreščati papagaja. Tako sta se ustrašili, da sta poklicali policijo.

    Povedali sta, da sta sami doma in da nekdo skuša vdreti v hišo. Po navodilu

    policista, naj se skrijeta v najbolj varen prostor in mirujeta, sta se zavlekli v kot za

    straniščno školjko in se objeli. V strahu, da ne bosta preživeli te noči, sta si

    izpovedali ljubezen in si v primeru, da preživita obljubili, da ne bosta več tako

    zoprni druga do druge.

    Ko sta prišla policista, sta povedali, da sumita, da je vlomilec verjetno umoril

    papagaja in da se še vedno skriva nekje v hiši. Ko je Anica opisala grozoviteža,

    sta policista preiskala celotno hišo in povedala, da ni nihče vlomil. Tedaj sta

    vstopila zaskrbljena starša. Vsi skupaj so jima opisali situacijo. Ko je policijski

    avto odpeljal, je zazvonil telefon. Anica se je oglasila in na drugi strani žice

    zaslišala babičin glas. Ta ji je povedala, da ju je prišla pogledat, ko je zmanjkalo

  • - 21 -

    elektrike, da je trikrat pozvonila in ker nihče ni odprl, je mislila, da že spita, in

    odšla nazaj domov. Anica jo je povprašala tudi o maski, ki jo je imela, a je ta

    odgovorila, da je bila to le njena stara dežna pelerina in kapuca na glavi. Takrat so

    prišli na dan tudi vsi ostali grehi: sladoled, čips in grozljivka v videorekorderju.

    Deklici sta morali počistiti preprogo. Ob tem pa sta se pogovorili z mamo, da

    zaupanja nikoli ne smemo izkoristiti, in mama je bila še bolj žalostna zaradi

    Mojce, ki je starejša in je od nje pričakovala več odgovornosti. Anica jo je

    zagovarjala, za kar ji je bila Mojca hvaležna.

    Slika 3: Anica in Mojca, ko ju je obiskal »grozovitež« (Muck 2001b: 50).

    Ko je udobno ležala v postelji, je obljubila plišastim igračkam, da jih bo čuvala,

    tako, kot je Mojca njo, in potem je sladko zaspala.

    Le del te pripovedi se dogaja na deželi, in sicer ob reki, ter v sladolednem baru.

    Glavno dogajanje pa se odvija pri Anici doma, v Mlekarski ulici 9, kjer ju z

    Mojco obišče »grozovitež«. V tej hiši, natančneje v Aničini sobi, se pripoved

    zaključi.

    Pripoved se začne nekoč, nekega vročega dne, ko je šla Aničina družina na obisk

    k mamini šolski prijateljici Sabini. Glede na to, da je bil vroč dan in da so se šli

  • - 22 -

    otroci kopat k reki, sklepam, da je bilo poletje. Nadaljuje se nekaj dni kasneje, ko

    sta starša dobila karte za koncert. Glavno dogajanje pa je omejeno na dan

    koncerta, ki ni natančno določen. Takrat je deklici obiskal »grozovitež«. Konča se

    isti dan okrog enajste ure zvečer, ko sta se starša vrnila domov.

    8.1.3 Anica in zajček

    Anica si je želela zajčka. Že večkrat je prosila mamo, naj ji ga kupi, ampak mama

    je menila, da je z njim veliko dela, pa še hrana veliko stane, zato ji ni uresničila

    želje. Nekega dne pa jo je Anici le uspelo prepričati, vendar je morala obljubiti, da

    bo sama skrbela zanj, mu čistila kletko in dajala hrano. Mojca se je ponudila, da ji

    bo pomagala, vendar je Anica njeno pomoč zavrnila, saj je vedela, da bo potem

    Mojca trdila, da je njen. Tega pa si ni želela, saj ona njene papige niti pogledati ni

    smela.

    Trgovina, v katero so šli, je bila majhna, zato so imeli malo živali. Med njimi

    samo enega zajčka. Ta se je zdel Anici najlepši na svetu. Kupili so ga. Zraven pa

    še kletko, nekaj hrane in žaganje. Ko mu je doma Anica vse pripravila, je izbrala

    še ime. Ker je bil puhast, ga je poimenovala Puhi. Najboljše pa se ji je zdelo, ko jo

    je Mojca prosila, če ga lahko pestuje, ker se je takrat čutila zelo pomembno, saj je

    sedaj njo velika sestra nekaj prosila. Ko je vse pripravila, je poklicala še Jakoba,

    da ga je tudi njemu pokazala.

    Odkar je imela Puhija, se ji je zdelo življenje mnogo lepše. Zjutraj je lažje vstajala

    in tudi v šoli ji je čas hitreje minil, saj je vedela, da jo doma čaka Puhi. Rada je

    skrbela zanj. Vedno jo je pričakal tako, da je s tačkami slonel na ograji kletke.

    Nekega dne pa ni bilo tako. Ležal jena boku in se sploh ni zmenil za Anico. Mama

    je menila, da je zbolel. Anico je poslala v šolo in ji obljubila, da ga bodo popoldan

    peljali k zdravniku, če ne bo bolje.

  • - 23 -

    Slika 4: Anica in Puhi (Muck: 2001c: 14).

    Anica je komaj čakala, da pride domov. Pri pouku ni sodelovala, ker je vedno

    mislila na svojega zajčka. Ko se je vrnila domov, je bilo z zajčkom še vedno

    slabo, zato so ga odpeljali k veterinarju, ki je Puhija pregledal in povedal, da ima

    zelo nevarno nalezljivo zajčjo bolezen in da je zelo malo možnosti, da preživi.

    Oče je menil, da bi to zdravljenje veliko stalo in da je bolje, če Puhi ostane pri

    veterinarju in v miru umre. Anici so se oči napolnile s solzami. Obe z Mojco sta

    se odpovedale kosilu v šoli, božičnim darilom in nasploh vsem darilom v

    življenju, samo da Puhi ozdravi. Mama je privolila, da poskusijo. Anica je zelo

    lepo skrbela zanj in zdelo se ji je, da se mu je stanje nekoliko izboljšalo.

    Naslednji dan, ko sta z Jakobom prišla domov in sta zagledala Aničino mamo, sta

    vedela, da je jokala. Povedala je, da ji je Puhi umrl v naročju, ko ga je božala.

    Anica ni mogla verjeti svojim ušesom. Silovito je zajokala. Preveč boli, ko imaš

    nekoga tako rad in potem umre, zato se je odločila, da nikogar več ne bo imela

    tako rada. Z Jakobom sta položila Puhija v najlepšo škatlo in jo položila pod

  • - 24 -

    drevo na vrtu, ker je bila zima. Ko pa se bo otoplilo, pa ga bo oče zakopal v

    gozdu.

    Mama je želela potolažiti Anico z besedami, da bo nekega dne bolje in da bo

    počasi pozabila na Puhija. Tudi Mojca jo je tolažila z besedami, da naj ne joče, da

    je bil to samo zajec in da če bo dovolj sitnarila, bo mogoče dobila drugega.

    Ampak Anica ni želela nobenega drugega in ni ji bilo jasno, kako sploh lahko

    pomislijo, da bo pozabila na Puhija. Popoldan je prišla še babica, ki je Anici

    govorila, da je Puhi v zajčjih nebesih in da še nikoli ni bil tako srečen. Edini, ki ji

    ni nič govoril, je bil Jakob.

    Ko sta se naslednji dan vračala iz šole, je Anica spet jokala in rekla, da nihče na

    svetu ne ve, kako ji je hudo in da se ti kaj hujšega sploh ne more zgoditi. Takrat

    pa se je spomnila, da je Jakobu umrla mama in da je to veliko hujše, kot če ti umre

    zajec in postalo jo je sram, da je kaj takega rekla. Jakob je povedal, da je bilo

    takrat grozno. Vsi so mu govorili, da se mamica ne bo več zbudila in da je zdaj

    srečna. Mislil je, da brez njega ni zadovoljna tam, kjer je, zato se je odločil, da gre

    k njej. Pozanimal se je, kako se umre. Babica mu je rekla, da po njega smrt še

    dolgo ne bo prišla, zato se je odločil, da jo pokliče in jo prepriča. V imeniku je

    iskal njeno telefonsko številko. Našel je priimek Smrtič in poklical to gospo, ki je

    najprej mislila, da se nekdo zafrkava, a ko je povedal, da mu je umrla mama, se je

    pogovorila z njim. Povedala mu je, da tisti, ki jih imamo radi, nikoli zares ne

    umrejo, ker se v mislih vedno lahko pogovarjamo z njimi. In Jakob je res veliko

    mislil na mamo in se z njo v mislih pogovarjal.

    Božič je bil Anici grozen brez Puhija. Odločila se je, da mu napiše pismo. Ko je

    svoje misli izlila na papir, je še dolgo jokala, a pri srcu ji je bilo lažje. Po

    praznikih so njen spis objavili celo v šolskem časopisu, zraven pa je priložila še

    risbo rjavega zajčka s krili in svetniškim sijem okrog ušes.

    Vsak dan ji je bilo lažje, tako kot je rekla mama. Ampak Puhija ni nikoli pozabila,

    pa čeprav je bil njen samo za dva tedna.

  • - 25 -

    Književni prostor v tej pripovedi je Aničino domače okolje - šola in dom.

    Omenjena je trgovina z živalmi in veterinarska ambulanta, kjer se odvija le delček

    pripovedi.

    Dogajanje se začne tistega dne, ko Anici kupijo zajčka. Ima ga dva tedna, nato

    zboli in umre. Anici je božič brez njega grozen, čeprav pred tem že tri dni ni

    jokala. Iz tega sklepam, da se pripoved dogaja vsaj 17 dni pred božičem, na božič,

    ko mu je napisala pismo in po praznikih, ko so njen spis objavili v šolskem

    časopisu. Konča se nekega lepega dne, ko Anica ni več čisto nič žalostna, kdaj

    natančno je to, ne vemo.

    8.1.4 Anica in športni dan

    Nekega dne je prišel Jakob ves pretresen na obisk k Anici. Potožil ji je, da je slabe

    volje zato, ker imajo naslednji dan v šoli športni dan. Želel si je, da bi bil bolan ali

    pa v mavcu, tako mu vsaj ne bi bilo treba v šolo. Anica pa se je, v nasprotju z

    njim, športnega dne zelo veselila.

    Jakob je Anici zaupal, da ne zna teči, da je vedno zadnji in se mu zato zmeraj vsi

    smejijo in se norčujejo iz njega. Predlagala mu je, naj ji pokaže, kako teče.

    Najprej se je upiral, nato pa je le pristal. Pognal se je po vrtu. Anica je priznala, da

    je zares smešen, zato mu je predlagala, naj očetu reče, da mu napiše opravičilo.

    Jakob je bil potrt. Oče bi mu mogoče res napisal opravičilo, vendar babica tega ne

    bi dovolila, saj se sama zelo rada ukvarja s športom.

    Anica je sklenila, da je treba nekaj ukreniti. Poskusila ga je naučiti vsaj toliko, da

    se mu ne bi naslednji dan vsi smejali. Pokazala je, kako se pravilno teče. Jakob jo

    je opazoval. Ko je poskusil ponoviti za njo, je pozabil, kaj mora početi z rokami.

    Začel je silovito kriliti. Odločila sta se, da bosta morala nekam, kjer ju ne bo nihče

    videl in se ne bo mogel nihče norčevati. Glede na to, da je športno igrišče vedno

    zasedeno, na travnik in v gozd pa sosedje vedno vodijo pse, sta se dogovorila, da

    bosta trenirala ponoči.

  • - 26 -

    Svoji budilki sta naravnala na polnoč. Ko je bil čas za odhod, se je Anica čisto

    potiho oblekla in odšla na dogovorjeno mesto. Skupaj sta odkorakala proti

    športnemu igrišču. A ker je tam bil zaljubljen parček, sta raje šla na travnik, kjer

    sta predvidevala, da ju ne bo nihče motil pri učenju teka. Tam ju je zmotil

    potepuški pes. Ker sta se ga bala, nista več trenirala teka. Odločila sta se, da bosta

    šla počasi proti domu, ko ju je na cesti ustavila moška postava. Anico je postalo

    tako strah, da je zdrvela prti domu. Naenkrat je zagledala Jakoba, kako jo

    prehiteva. Za njim je tekel tudi pes. Ko sta se ustavila pred Aničinim domom, sta

    ugotovila, da je Jakob pravkar tekel in to čisto pravilno.

    Naslednje jutro je Anica težko vstala, vendar je komaj čakala, da vidi Jakoba,

    kako bo tekel na športnem dnevu. Mojca pa je spet zbolela. Anici ni bilo jasno,

    kako mama ne opazi, da vedno zboli pred športnim dnem. Ko je stopila ven, je bil

    pes še vedno pred vrati. Nahranila ga je in mu dala ime Srečko. Skupaj sta odšla

    do šole. Tam je bilo že polno otrok. Jakob je silovito navijal za Anico, ona pa

    kasneje za njega. Pognal se je v tek in Anica ni mogla verjeti svojim očem. Tekel

    je zelo sproščeno. Naenkrat pa je v njegovih hlačah popustila elastika, ovile so se

    mu okrog gležnjev in je padel. Vsi so se mu smejali, tudi Anica.

    Ko sta se vračala domov, ga je Anica kljub vsemu pohvalila. Privrele so mu solze,

    saj je menil, da se mu bodo vedno smejali, karkoli bo počel v življenju. Ko je

    Anica priznala, da se je tudi sama hihitala, je brez pozdrava odšel domov.

    Mojca se je popoldan že bolje počutila. Oče pa je godrnjal zaradi Srečka, ki je

    vztrajno sedel pred hišo. Mama se je odločila, da ga bodo dali v zavetišče, če ga

    ne bo nihče pogrešal. Nato se je Anica cel popoldan na vrtu z njim igrala.

    Zvečer v postelji je Anica zaupala mami, kaj se je zgodilo Jakobu. Tudi njej je

    bilo smešno. Mama je vprašala, če je bilo to vse, kar ji je želela povedati, saj ji je

    sosed v trgovini povedal, da je ponoči, ko se je vračal s sprehoda, srečal dva

    otroka, ki sta bila zelo podobna Anici in Jakobu. Takrat je Anici odleglo in mami

    je povedala celotno zgodbo. Ta jo je pohvalila, da je zelo dobra prijateljica, in ker

    ji je povedala resnico, mama ni bila huda. Poljubila jo je in odšla. Anica pa je

    srčno upala, da bo lahko obdržala Srečka, saj si je zelo želela psa.

  • - 27 -

    Kot v večini besedil iz te serije, je tudi v tem dogajanje omejeno na šolo in dom.

    Pri Anici doma Jakob izpove svoj strah pred športnim dnem. Košček dogajanja je

    postavljen pred Jakobovo hišo v sosednji ulici, kjer se prijatelja ponoči sestaneta.

    Anica ga uči na športnem igrišču. Prav tam kasneje poteka tekmovanje, v katerem

    se Jakobu pripeti nesreča. Ob koncu pripovedi se dogajanje spet preseli k Anici

    domov, kjer se igra s Srečkom in v postelji pove mami, kaj jo teži.

    Dogajalni čas je kratek, in sicer dva dni. Pripoved se začne nekega popoldneva, en

    dan pred načrtovanim športnim dnem, dogaja se tudi ponoči in se konča zvečer

    naslednjega dne. Iz avtoričinega opisovanja narave predvidevam, da je bilo konec

    pomladi ali začetek poletja.

    8.1.5 Anica in Jakob

    Anica se je zelo veselila obiska pri Jakobu. Ko je prišla iz šole, je hitro naredila

    domačo nalogo in opravila še druge obveznosti, ki jih je imela. Obenem pa je že

    razmišljala, kaj vse se bosta z Jakobom popoldan igrala.

    Ko je prišla k njemu, ga je našla za računalnikom. Igral je igrice. Čakala ga je, da

    bo končal, a Jakob ni mogel vstran. Anica se je naveličala in rekla, da gre domov,

    on pa se sploh ni zmenil zanjo. Bila je užaljena in skoraj je zajokala. Jakobov oče

    Zvonko jo je povabil, naj mu tačas pomaga v kuhinji, da Jakob konča igrico. Ni ji

    bilo do tega, zato je šla domov. Doma ni vedela, kaj naj počne. Zunaj je deževalo,

    očeta ni bilo doma, mama in Mojca pa sta počeli vsaka svoje. Ko se je začela

    njena najljubša nadaljevanka, pa je prišel Jakob. Opravičil se ji je in predlagal, da

    bi se kaj igrala, vendar mu je Anica vrnila z enako mero. Najprej ga je ignorirala,

    nato pa sta se začela prepirati. Jakob je ves rdeč v obraz oddrvel domov.

    Zatem je prišla na obisk Aničina babica, ki je takoj opazila, da je z otrokoma

    nekaj narobe. Anica je povedala, da sta se skregala. Odšla je v svojo sobo.

    Sklenila je, da bo zaspala, vendar je bila tako jezna, da je zajokala. V sobo je

    prišla mama, ker se je želela z njo pogovoriti. Rekla ji je, naj ne bo tako trmasta,

    saj sama ve, da je Jakob včasih malo čudaški, ker mu je umrla mama. To je Anici

    šlo zelo na živce, saj so odrasli vedno, ko je bil poreden, govorili, da je tak, ker

  • - 28 -

    nima mame. Ona pa je bila vedno vsega kriva, ker jo ima, in če bi ji mama umrla,

    bi ji bilo vse dovoljeno. Mama ji je rekla, da govori bedarije, in takrat jo je postalo

    sram. Na take stvari sploh pomisliti ne bi smela. Ko je mama odšla iz sobe, so se

    Anici spet ulile solze, saj se je v mislih primerjala z Jakobom in zdelo se ji je, da

    imajo njega vsi rajši kot njo. V solzah je zaspala.

    Drugi dan se ga je v šoli izogibala in vsem sošolkam je povedala, da sta skregana.

    Na svoji strani je imela sošolke, on pa sošolce. Več dni sta se delala, da drug

    drugega ne poznata. Včasih je razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi se ji Jakob

    opravičil in kaj vse bi spet lahko počela skupaj.

    Nekega dne je srečala Zvonka, Jakobovega očeta, ki ji je povedal, da je Jakobu

    strašno žal. Povabil jo je, naj se oglasi pri njih, saj bo Jakob presrečen. Poslovila

    sta se in Anica je odkorakala naprej. Razmišljala je o tem, kar ji je povedal

    Zvonko. Sklenila je, da bo naslednji dan v šoli mogoče mimogrede pozdravila

    Jakoba.

    Ko so drugi dan v šoli z risbicami krasili avlo za »dan šole«, je Anica skrivaj

    opazovala Jakoba, ki je niti pogledati ni hotel. Ni več verjela Zvonkovim

    besedam, da je Jakobu žal. Postala je jezna. Po pouku je na stranišču čakala, da se

    je šola čisto izpraznila, in nato je v avli poiskala njegovo risbico. Bila je najlepša

    od vseh. Na njej je bila Jakobova babica na kolesu. S flomastrom ji je narisala

    očala, brke in velikanske zobe, zraven pa napisala »stara baba« in zbežala.

    Prvi hip je bila ponosna nase, da je storila kaj takega, kasneje pa jo je začelo

    skrbeti, če jo je kdo videl. Postala je bleda. Doma se je zlagala, da se slabo počuti,

    in šla v svojo sobo. Razmišljala je o kaznih, ki jo čakajo. Tedaj je pri vratih

    pozvonilo. Ustrašila se je, saj je pomislila, da jo išče policija, vendar se je zmotila.

    Bil je Jakob, ki se je prišel opravičit. Tudi Anica se je opravičila, v glavi pa so ji

    švigale misli na Jakobovo uničeno risbico. Šla sta v njeno sobo in do večera sta se

    igrala monopoli. Večkrat mu je skušala povedati, kaj je storila, vendar ni imela

    poguma.

  • - 29 -

    V soboto se je Aničina družina odpravila proti šoli, da bi si ogledali, kaj so

    pripravili otroci. Prišel je tudi Jakob z očetom in babico. Anica niti govoriti ni

    več mogla. Bilo jo je strah, saj ko bodo razkrinkali njeno grdobijo, bodo vsi jezni

    nanjo in z Jakobom ne bosta nikoli več prijatelja. Mojca je očeta in mamo peljala

    najprej k svojim kiparskim izdelkom, Anica pa je medtem opazovala Jakoba, ki

    je, ko je zagledal svojo risbo, začel jokati. Ko sta jo starša vprašala, kje je njena

    risbica, je kar stala in gledala v tla. Vedela sta, da je nekaj narobe. Medtem so k

    njim pristopili Jakob, Zvonko in babica, ki so povedali, kaj se je zgodilo. Vsi so se

    spraševali, kdo bi lahko storil kaj takega. Nato je zajokala še Anica in priznala, da

    je to storila ona. Oče in mama sta bila zgrožena. Povedala je, da je bila tako jezna

    na Jakoba, ker se ni zmenil zanjo. Opravičila se je vsem. Vsi so opravičilo sprejeli

    in na koncu so se tej dogodivščini skupaj nasmejali. Nato se je opravičila še

    Jakobova učiteljica in povedala, da se bo z Anico o tem resno pogovorila. Oče je

    risbo snel in jo shranil za spomin.

    Slika 5: Najboljša prijatelja Jakob in Anica (Muck 2002a: 63).

  • - 30 -

    Skupaj so odšli na vrt slaščičarne in tam so se odrasli pogovarjali, kaj so ušpičili,

    ko so bili otroci. Anica in Jakob sta jih nekaj časa poslušala, nato pa sta se prijela

    za roke in se odpravila igrat na bližnji travnik. Ostali so ju s solznimi očmi

    opazovali z vrta.

    Dogajanje v tej pripovedi se začne pri Anici doma, nadaljuje se pri Jakobu in nato

    spet pri Anici doma, kjer se med njima z Jakobom vname prepir. Nadaljuje se v

    šoli, v garderobi, v glasbeni učilnici, kjer drug drugega niti ne pogledata. Pogovor

    med Anico in Jakobovim očetom steče na ulici. Največ dogajanja se odvije v šoli,

    kjer Anica počečka Jakobovo risbo in kjer prizna svojo krivdo. Konec pripovedi

    se zgodi v slaščičarni, kjer so odrasli obujali spomine na svoje šolske

    dogodivščine.

    Časovnega okvira v tej pripovedi ni mogoče natančno določiti. Iz opisa narave in

    nekaterih dejanj literarnih likov lahko sklepamo, da se dogajanje odvija konec

    pomladi. Začne se nekega dne takoj po šoli, traja nekaj dni, konča pa se neke

    sobote, ko je v šoli potekala proslava za dan šole.

    8.1.6 Anica in velike skrbi

    Nekega dne je Mojca šla v mesto po nove sandale. Anica je želela zraven, a sta

    kmalu ugotovili, da nima denarja. Vedela je, da ga tudi od mame ne bo dobila,

    zato je sklenila, da ga sama zasluži in si kupi lepše sandale kot Mojca.

    Odšla je k Jakobu in pogovarjala sta se, kako se zasluži denar. Jakob ji je med

    drugim povedal, da nekateri zadenejo dobitek na loteriji in dobijo ogromno

    denarja. To je bilo Anici všeč, ampak ni imela denarja za srečko. Odločila sta se,

    da izdelata nekaj izdelkov, naredita trgovino in jih prodata. Povabila sta še

    prijateljici Metko in Helenco. Izdelali so ogrlice, broške, šopke, prtičke, Jakob je

    naslikal slike in komaj so čakali jutro, da so lahko odprli svojo trgovino.

    Aničin oče jim je pripeljal mizo, na katero so zložili, kar so izdelali, in prodaja se

    je začela. Mimoidoči so občudovali njihove izdelke. Blagajna je bila vse bolj

    polna. Veselili so se. Jakob je naenkrat postal nervozen. Pred njihovo mizo je stal

  • - 31 -

    Brencelj iz četrtega razreda. Ker mu Anica ni dovolila, da bi se z njimi igral

    trgovine, jim je uničil izdelke, nato pa še pobral ves denar, ki so ga zaslužili.

    Jakobu je rekel, da mu je še nekaj dolžan, in ta mu je obljubil, da mu da takrat, ko

    dobi žepnino. Ko je odšel, so se dogovorili, da doma ne bodo povedali, kaj se jim

    je zgodilo, saj so se bali, da jim bo Brencelj kaj naredil.

    Kasneje je Anico zanimalo, zakaj mu je Jakob dolžan denar. Po daljšem pogovoru

    je priznal, da ga je Brencelj videl, kako je pri kosilu ukradel avtomobilček, ki ga

    je nekdo pozabil. Takoj ga je vrnil, a je kasneje videl, da ga je Brencelj obdržal

    zase. V strahu, da ne bo povedal učiteljici in očetu, kaj je storil, mu mora vsak

    teden izročiti celotno žepnino. Povedal ji je, da se ga tako boji, da ima zaradi

    njega nočne more in da si želi umreti. Anica je obljubila, da ga bodo skupaj

    ugnali.

    Predlagala je, da bi ga skupinsko napadli. Helenci in Metki se je zdelo to tako

    imenitno, da sta vse izklepetali in začelo se je o tem govoriti po šoli. Po pouku so

    stali pred šolo in naenkrat je pred njo stal Brencelj s svojima bratoma, ker je slišal,

    da bi se rada pretepala. Metke in Helence naenkrat ni bilo nikjer več in tudi Jakob

    je pobegnil. Rekla je, da so se samo šalili.

    Čez kak teden je Brencelj pristopil k Anici in ji zagrozil, naj mu prinese denar ali

    pa bo kaj storil njenemu psu Srečku ali pa njej. Bilo jo je strah, zato je prosila

    mamo za denar in rekla, da ga rabi za ekskurzijo. Tako se je nadaljevalo več

    tednov. Dajala mu je svojo žepnino, izposojala pa si je tudi od Metke in Helence.

    Doma so počasi ugotavljali, da je z Anico nekaj narobe. Bila je shujšana, bleda in

    cele dneve je preživela v svoji sobi. Nekega dne pa je prišla k njim Jakobova

    babica. Bila je zelo zaskrbljena, saj njenega vnuka ni bilo nikjer. Anica se je

    ustrašila, da ga je Brencelj spravil s sveta in da bo sedaj še njo. Zajokala je. Na

    koncu je povedala, kaj se jim je dogajalo, ko so si naredili trgovino in kako jih je

    Brencelj ustrahoval. Vsi so se spraševali, zakaj tega ni povedala že prej. Šli so

    iskat Jakoba, ki si je doma naredil zaklonišče, saj je bil prepričan, da ga išče

    Brencelj, ker mu ni izročil žepnine. Odleglo mu je, ko je izvedel, da je prišlo vse

    na dan.

  • - 32 -

    Naslednji dan se je izvedelo po vsej šoli. Brencelj je moral k ravnatelju. Govorilo

    se je tudi, da se bo maščeval tistim, ki so ga zašpecali.

    Zvečer, ko je bila Anica v postelji, je vprašala mamo, zakaj je Brencelj tako zelo

    hudoben. Mama ji je povedala, da ni hudoben, ampak ga je samo strah. In da se je

    tolažil s tem, da se ga drugi bojijo, zato se je počutil močnega in pogumnega.

    Mama je priznala, da je tudi njo včasih česa strah, najbolj pa tega, da se njenima

    hčerkama ne bi zgodilo kaj hudega. Anica je sklenila, da bo odslej mami vedno

    vse povedala, da se tako ne bo več bala zanjo.

    Dogajanje se začne doma pri Anici, pri Jakobu in na vogalu najbolj prometne

    ulice v njihovem naselju, kjer so si naredili trgovino. Na Aničinem vrtu Jakob

    Anici zaupa, zakaj se boji Brenclja, nato skličejo sestanek, ki se odvija v parku.

    Največji del pripovedi se dogaja v šoli, kjer Brencelj izvaja nasilje nad Jakobom

    in Anico, tja mu nosita tudi denar, ki ga zahteva od njiju, prav tako mu tam

    ravnatelj izreče kazen. Zaključi se doma v Aničini sobi, kjer se mama z Anico

    pogovori o vsem, kar se je zgodilo.

    V tej pripovedi je časovni okvir težje določiti. Glede na nekatere izraze

    predvidevam, da se dogajanje odvija spomladi. Začne se en petek takoj po šoli, ko

    Anica in Jakob iščeta ideje, kako zaslužiti denar. Pripoved se odvija več tednov.

    Konča se nekega ponedeljka zvečer.

    8.1.7 Anica in počitnice

    Zadnje čase sta bila oče in mama nagle jeze in sta se zelo hitro razburila. Tudi

    Mojca se je samo še cmerila v svoji sobi z izgovorom, da ima veliko učenja. A

    Anica je vedela, da nista kriva šola in učenje, ampak da je Mojca zaljubljena v

    Matica. Bil je že skrajni čas, da gredo vsi skupaj na počitnice.

    To leto je bilo nekaj posebnega, saj je mama predlagala, da bi povabili zraven tudi

    Jakoba. On se ne bi dolgočasil doma, Anica pa bi imela družbo. Bila je tako

    vesela, da je kar skočila na mamo in jo objela z vso močjo. Ker Jakob ni imel

  • - 33 -

    mame, sta zanj skrbela oče in babica. Ko jima je obljubil, da bo priden in bo

    ubogal Aničine starše, sta mu dovolila, da je smel z njimi.

    V soboto navsezgodaj so se odpravili od doma. Ko so prispeli, je mama dovolila

    Jakobu in Anici, da sta se šla kopat v morje. Anica se je takoj pognala v vodo,

    Jakob pa jo je samo opazoval. Oblečen je stal v pesku. Anica ga je vabila v vodo,

    vendar ni šel. Odpravil se je proti domu. Rekel je, da je odšel domov zaradi

    lakote, vendar mu Anica ni verjela, saj pri kosilu ni veliko pojedel, čeprav je trdil,

    da je zelo lačen. Popoldan se je zgodba ponovila. Anica je čofotala v morju, Jakob

    pa jo je samo opazoval, sedeč na brisači. Izmišljevala si je razne dejavnosti, ki bi

    jih lahko počela v vodi, vendar ga vseeno ni prepričala, da bi se ji pridružil pri

    norčijah. Vedno znova si je izmišljal izgovore: da gre raje iskat storže, da ga zebe,

    in na koncu še, da se enostavno noče sleči, ker je suh in nima mišic. Na koncu pa

    je vendarle priznal, da je pravi razlog, da je svetle polti in ga vedno zelo opeče

    sonce, zato se je bal, da bo tudi tokrat tako. Mama se je strinjala, da je to resen

    problem, zato ga je na debelo namazala s kremo za sončenje in mu naročila, naj se

    tudi sam, vsakič ko pride iz vode, namaže. Končno sta se Anica in Jakob pognala

    v morje in počela norčije. Celo popoldne sta bila v vodi. Ko sta utrujena prišla na

    večerjo, je Jakob začutil ščemenje po hrbtu in ramenih. Takoj mu je postalo jasno,

    kaj se je zgodilo. Pozabil se je mazati s kremo. Hrbet je imel ves rdeč. Mama se je

    ustrašila, saj je Jakobovemu očetu in babici obljubila, da bo pazila nanj. Ni

    pomagalo mazanje s hladilno kremo. Vedno bolj ga je peklo. Začela ga je boleti

    glava, nato ušesa in potem je dobil še vročino. Pozabil je, da se ne sme potapljati,

    saj takrat dobi vnetje srednjega ušesa. In ravno to se je zgodilo. Anica se je

    počutila krivo za Jakobovo nesrečo, saj ga je ona silila v vodo.

    Obiskali so zdravnika, ki mu je dal injekcijo v zadnjico in zdravila za domov. Ves

    teden ni smel ven, kar ga je najbolj mučilo. Zelo se je dolgočasil. Ni vedel več, kaj

    naj še počne, da mu bo čas prej minil. Anica si je med tem našla novo družbo na

    plaži. Ko mu je to povedala, je postal žalosten, ker bi se tudi sam rad igral z njimi.

    Anica je to opazila, zato mu tega ni nikoli več omenjala.

  • - 34 -

    Slika 6: Družina Pivnik in Jakob na morju (Muck 2004a: 22).

    Največ časa je z Jakobom preživela Mojca, ki tudi ni hodila na plažo, saj je

    menila, da je v kopalkah predebela. Med njima se je spletlo nenavadno

    prijateljstvo. Neutrudno mu je razlagala o svojih prijateljicah, o fantu, pela pesmi

    in mu hodila po sladoled. On pa ji je govoril, da sploh ni debela, in ko ji je to

    ponovil že velikokrat, se je tudi sama oblekla v kopalke in odšla na plažo. Anica

    je bila malce ljubosumna, saj je bil Jakob njen najboljši prijatelj. Mikalo jo je, kaj

    si imata z Mojco toliko povedati.

    Končno so tudi Jakobu minili dnevi, ko ni smel ven. Sedaj je lahko sedel v senci

    pred hišo v srajčki in s čepico na glavi. Ni smel v vodo, saj si ni smel zmočiti las.

    Anica mu je popestrila tiste dni. Opazoval je, kako se je potapljala ter delala

    prevale in stoje. Prinašala mu je razne školjke in čez nekaj dni jih je smel iskati že

    sam. V vodo je smel šele zadnji dan, preden so šli domov. Ves dan sta bila v vodi

    in bilo je čudovito. Zvečer so se odpravili v mesto. Ko so si privoščili sladoled, pa

  • - 35 -

    so se odpravili v lunapark. Anica in Jakob sta komaj čakala. Oče jima je dal denar,

    mama pa jima je povedala, kam vse lahko gresta. Dogovorili so se, da se nato

    dobijo pri stojnici z baloni. Zelo sta se zabavala. Ko pa sta se odpravila do

    stojnice z baloni, kjer so se dogovorili, stojnice ni bilo več tam. Tudi ljudi ni bilo

    več veliko. Gledala sta naokrog, a nikjer nista zagledala Aničine družine. Odločila

    sta se, da bosta šla pogledat, če so mogoče že pri avtu, toda ko sta tavala po

    ulicah, sta postala utrujena in bilo ju je strah. Začela sta jokati. Jakob je pogrešal

    mamo. Ljudje so videli, da jokata, in povedala sta, da sta se izgubila. Mlad par ju

    je odpeljal na policijsko postajo in tam so bili vsi Aničini. Objeli so se, saj jih je

    bilo zelo strah zanju.

    Naslednji dan sta se Jakob in Anica še smela zabavati v morju, vendar ju je

    morala Mojca stražiti, da se ne bi spet kaj pripetilo. Oče in mama sta tačas

    spakirala stvari v avto in zvečer so se odpeljali proti domu. Jakobov oče in babica

    sta jih že težko pričakovala. Drug drugemu so se opravičevali. Aničina starša

    zaradi vseh nevšečnosti, ki so se zgodile Jakobu, babica in oče Zvonko pa zaradi

    sitnosti, ki so jih imeli z njim. Anica je bila tako utrujena, da je skoraj zaspala.

    Ko je zvečer Anica ležala v svoji postelji, ji je mama prišla zaželet lahko noč. Na

    kratko sta poklepetali o počitnicah, za katere je mama dejala, da so bile najbolj

    naporne v njenem življenju. Anica je med pogovorom zaspala. Mama jo je

    poljubila in ugasnila luč.

    To je ena izmed redkih pripovedi iz te serije, kjer književni prostor ni Aničino

    domače okolje, saj se doma le začne in konča. Glavni del se odvija na morju,

    kamor so Pivnikovi vzeli tudi Jakoba. Pripoved se odvija na plaži, pri njihovem

    apartmaju, pri zdravniku, kamor so peljali Jakoba zaradi vnetja srednjega ušesa , v

    lunaparku, kjer sta se Jakob in Anica izgubila, ter na policijski postaji, kjer so ju

    čakali oče, mama in Mojca.

    Dogajanje je postavljeno v poletni čas, in sicer na začetek poletja. Začne se nekaj

    dni pred pričetkom poletnih počitnic, ko se družina Pivnik odloči, da je čas, da

    gredo skupaj na počitnice, kjer preživijo štirinajst dni. Sklepam, da je časovni

    okvir v tej pripovedi nekaj tednov.

  • - 36 -

    8.1.8 Anica in velika skrivnost

    Začela se je zima in bližal se je božič. Anica je bila navajena, da so se odrasli pred

    božičem nekoliko čudno obnašali. Vedela je tudi, da je to povezano z božično

    skrivnostjo, ki ni za majhne otroke. Tudi sama je pred enim letom razkrila to

    skrivnost.

    Nekega dne so se deklice na šolskem hodniku pogovarjale, kaj jim bo prinesel

    Božiček. Zabavale so se, dokler ni Špela iz tretjega razreda povedala, da Božička

    sploh ni in da vsa ta darila kupijo starši. Anica in ostale deklice se s tem niso

    strinjale. Anica je rekla, da bi ga enkrat lahko celo videla, če bi hotela, a takrat ji

    ne bi nič prinesel, kot ji je povedala babica. Špela pa je še vedno vztrajala pri

    svojem.

    Ko sta se z Jakobom vračala iz šole, mu je povedala, kaj meni Špela o Božičku in

    tudi on je bil ogorčen. Njemu je očka povedal, da Božiček obstaja, in Anici je

    odleglo, saj Jakobov oče nikoli ne laže. Večkrat pa sta opazila, da starejši o

    Božičku govorijo, kot da ga v resnici ni. Kasneje sta skupaj ugotovila, da Božiček

    poskrbi samo za majhne otroke, ker se mu smilijo, da si ne morejo privoščiti

    toliko stvari kot večji otroci in ker jih ima rad. To skrivnost sta obdržala zase.

    Tisti dan sta se veliko pogovarjala o Božičku in njegovih pomagačih. Bila sta zelo

    vznemirjena, a do božiča je bilo še tako daleč.

    Tisti večer, ko sta se z mamo vrnili iz mesta, je Anica napisala pismo Božičku in

    ga položila na okensko polico. Nato je legla v posteljo in se trudila, da bi čim prej

    zaspala.

    Naslednje jutro sta z Jakobom na poti v šolo spet načela pogovor o Božičku.

    Strinjala sta se, da je zelo dober, najboljši na svetu, a ni jima bilo jasno, zakaj

    revni otroci dobijo manj daril kot drugi. Moralo bi biti ravno obratno.

    Anica je imela sošolko Marico, ki je bila revna. A ni bila takšna kot so bile revne

    deklice v pravljicah. Bila je okrogla, rdečelična, glasna, nagajiva in toplo

    oblečena, čeprav so bila njena oblačila podarjena. Včasih se je Anici zdela zoprna.

  • - 37 -

    Nekega dne je Marica povabila Anico na obisk. Živela je v stari razpadajoči hiši z

    mamo in tremi brati. Očeta niso imeli. Niso imeli kopalnice in avtomobila in

    Marica je imela mnogo manj igrač kot Anica, a so se kljub temu imeli lepo. Zato

    je Anica od takrat bila prepričana, da ni nič hudega, če je človek reven. Ko jo je

    Anica vprašala, če ji bo Božiček sploh kaj prinesel, je Marica postala rdeča v lica

    in se ni več pogovarjala z njo.

    Ker ji stvar ni šla iz glave, je popoldan vprašala očeta in nato še mamo, zakaj

    Božiček obdari bogate otroke bolj kot revne. Oba sta se odgovoru izmikala. Mama

    ji je rekla, da bo razumela, ko bo odrasla.

    V šoli je k njej pristopila Marica. Povedala ji je, da za božič dobi ogromno. Da jih

    peljejo v dvorano, tja pride Božiček, ki jim razdeli darila, in nato dobijo še

    sendvič in sok. Ogledajo si tudi lutkovno predstavo. Povedala ji je tudi, da tisti

    Božiček ni pravi, da je le navaden človek v takšni obleki. Tudi mama jim kaj kupi.

    Anici se je Marica resnično zasmilila, ker Božiček nekaterim ne kupi nič in

    dovoli, da jim kupujejo darila drugi. Vse to je povedala Jakobu. Božiček se jima

    ni zdel več mož, ki bi ga bila sama dobrota. Anica je menila, da je vse tako

    zapleteno, da bi bilo najboljše, če Božička sploh ne bi bilo.

    V naslednjih dneh je bila zelo slabe volje, ker je vedela, da Marica ne bo dobila

    darila od Božička, čeprav so doma revni. To je povedala mami in babici, ki sta

    menili, da je pač tako in da se je treba z nekaterimi rečmi sprijazniti. Anica je

    imela načrt, ki ga je razkrila Jakobu. Oba sta izprosila doma nekaj denarja,. Šla sta

    v trgovino in kupila pisane balone in škatlo z majhnimi posodicami in jedilnim

    priborom, saj sta vedela, da Marica zelo rada kuha svojim igračam. Darilo sta

    zavila. Na božični večer sta vzela ta paket in odšla proti Maričini hiši. Darilo sta

    položila na predpražnik in pozvonila. Nato sta zbežala.

    Doma je Anica preživela lep božični večer v krogu družine. Najbolj pa je bila

    vesela zjutraj, ko so jo pod jelko čakala darila. Dobila je skoraj vse, kar je napisala

    v pismu in tudi stvari, za katere ni prosila. Ogledala si je še darila drugih. Mojca

    je dobila poličko, ki je bila podobna tisti, ki jo je nekega dne videla v očkovi

  • - 38 -

    garaži. Bila je prepričana, da je to povezano z božično skrivnostjo za starejše

    otroke.

    Popoldne sta se šla z Jakobom sankat. Tam je bila tudi Marica, ki je takoj pritekla

    k njima in z veseljem povedala, da jo je obiskal Božiček in ji prinesel prelepo

    darilo. Opisala jima je, kako je bilo, in na koncu dodala, da ga je videla, kako je

    smuknil za vogal. Jakob in Anica sta se spogledala in sta bila tiho, saj se nista

    želela izdati in s tem vsega pokvariti.

    Zvečer, ko je legla v posteljo in ji je mama prišla voščit lahko noč, je Anica

    ponosno povedala, da sedaj ve, zakaj Božiček ne obdaruje vseh otrok enako. To

    stori zaradi tistih, ki imajo vsega dovolj, da to opazijo, pa tudi zato, da jim je žal

    tistih, ki imajo manj in jim zato želijo pomagati. Božiček bi rad, da bi bili vsi

    ljudje na svetu dobri. Mama jo je poljubila, ugasnila luč in odšla, ona pa je v temi

    Božičkovim pomagačem naročila, naj mu povedo, da mu želi, da bi mu uspelo in

    naj ga pozdravijo od Anice.

    Kot v večini pripovedi iz te serije, je tudi v tej dogajanje omejeno na domače

    okolje. Začne se v mestu, vendar se velik del odvija v šoli, na poti iz šole in pri

    Anici doma. Anica se spominja obiska pri Marici v razpadajoči hiši. Proti koncu

    se dogajanje preseli na hrib za šolo, kjer so se otroci sankali. Konča se v Aničini

    sobi, kot večina pripovedi o Anici.

    Pisateljica v začetku pove, da se je začela zima. Časovni okvir sega vse do božiča,

    ko se pripoved konča. Anica se spominja dne kmalu po začetku šolskega leta, ko

    je razkrila božično skrivnost, in dne, ko je obiskala Marico. To je bilo pred

    božičem, vendar ne moremo natančno določiti, kdaj.

  • - 39 -

    8.1.9 Anica in prva ljubezen

    Mama je zjutraj zbudila Anico in ji naročila, naj se hitro obleče, saj jo bodo za

    teden dni odpeljali k teti Mici na deželo, ker je doma nima kdo čuvati. Anici ni

    bilo do tega, da bi šla. Odločno se je uprla in predlagala, naj jo čuva Mojca,

    vendar je mama menila, da je ona za kaj takega premlada in da bo Anici življenje

    nekaj dni na vasi koristilo. Prosila je, če lahko gre Jakob z njo, vendar se starša

    nista strinjala. Nato ju je skušala prepričati, da lahko sama pazi nase, vendar je

    bilo vse brez uspeha.

    Med vožnjo k teti Mici je bila prepričana, da se ji godi gromozanska krivica. Ko

    so prispeli na kmetijo, je teta vse skupaj povabila v kuhinjo na kosilo. Tam je bilo

    polno neznanih ljudi, med njimi tudi otroci. Teta Mici je z veseljem predstavila

    vse otroke in predlagala, da se lahko skupaj igrajo. Stric Marjan pa je rekel, da

    sedaj, ko je toliko dela na kmetiji, lahko tudi kaj pomagajo. Anici stric Marjan ni

    bil všeč. Po kosilu, ko so se Aničini starši začeli poslavljati, ji je postalo tesno pri

    srcu, saj je prvič v življenju ostala sama. Zajokala je in solze so tekle še kar nekaj

    časa po tem, ko sta starša odšla.

    Teta Mici ji je pokazala, kje bo spala. Ko je videla, da bosta zraven spali še dve

    sestrični, je spet zajokala, saj je od nekdaj bila navajena spati sama. Teta jo je

    poskušala spraviti v dobro voljo, zato jo je povabila v hlev gledat krave in

    prašičke. Ko je stopila iz hleva, pa je videla čudovitega konja. Jahal ga je deček,

    ki ga je pred tem videla pri kosilu. Ime mu je bilo Blaž.

    Po večerji so Anica, Renatka in Neža s krušne peči gledale televizijo, odrasli pa so

    šli še ven delat. Kmalu so morale v posteljo. Bilo je vse drugače kot doma.

    Pogrešala je starše in celo Mojco. Zjutraj jo je zbudila mala Renatka, ki je plezala

    po njej. Anici je bilo vse neznano. Vstajanje ob sedmih, medtem ko je doma

    vstajala ob desetih, saj so bile počitnice. Za zajtrk so bile na mizi same domače

    jedi. Anica še nikoli ni tako dobro jedla. Po zajtrku je stric Marjan otroke naložil v

    velikansko prikolico in odpeljali so se na travnik grabit seno. Blaž je Anici zaupal,

    da tudi on zna voziti traktor in da bo tudi on kmet, ko bo odrasel. Anica je bila

  • - 40 -

    prepričana, da je Blaž Nežin brat, vendar ji je ta povedala, da je le njihov sosed in

    je rad pri njih, ker doma nimajo kmetije. Ko so začeli delati, se je Aničino

    prepričanje, da bo zabavno, spremenilo. Zdelo se ji je, da so celo večnost prebili

    na travniku, a minila je le ena ura, ko so se že vrnili na kmetijo.

    Po kosilu je Anica upala, da si bodo malo spočili, vendar se je motila. Šli so na

    njivo. Najprej se je upirala, vendar zaman. Stric Marjan je določil, da gredo vsi.

    Kmalu ji ni bilo več težko, celo zabavala se je. Ko so prispeli domov, je zagrmelo

    in zmanjkalo je elektrike. Vsi otroci so zlezli na peč. Blaž se je Aničine roke

    čvrsto dotikal s komolcem. Ni vedela zakaj, ampak si ga je tako želela objeti.

    Počutila se je nenavadno, a prijetno. Zvečer je legla v posteljo, lahka kot da bi bila

    brez telesa. Kot bi trenil je zaspala.

    V naslednjih dneh se ji je zgodilo veliko novih reči. Dobila je celo svojega zajčka,

    vendar ker ji ga mama ne bi pustila doma, ga je imela pri teti Mici. To je bil njen

    novi Puhi. Blaž ji je pomagal premagati strah pred konjem. Tudi igrali so se, saj

    so se jim pridružili še drugi otroci iz vasi. Ko Blaža ni bilo z njimi, Anici sploh ni

    bilo zabavno. Blaž je Neži zaupal, da bi se rad poročil z Anico. Med njima se je

    spletlo nekaj posebnega. Branil jo je pred drugimi, nabiral ji je večje robidnice in

    pazil, da ne bi padla. Anica se je počutila prijetno in kljub temu da si je želela

    postati igralka