Sandro Botticelli od mitologije do mistike

  • View
    419

  • Download
    5

Embed Size (px)

Text of Sandro Botticelli od mitologije do mistike

Sandro Botticelli od mitologije do mistike

Nekaj podatkov Sandro Botticelli (1445-1510), Firence. Slikarstva se je uil predvsem pri fra Filippu Lippiju, kraji as tudi pri Andreu del Verrocchiu. V 80. letih quattrocenta (15. st.), v zlatem obdobju Firenc, je Botticelli najve slikal po naroilih druine Medici, zlasti vladarja Lorenza il Magnifica. V tem asu je ustvaril svoja najslavneja pogansko mitoloka dela: Pomlad, Mars in Venera, Rojstvo Venere idr. V tem obdobju pa je naslikal tudi vrsto udovitih kransko nabonih del. Po Lorenzovi smrti (1492) je na Botticellija precej vplival popularni pridigar, verski reformator in nekaj let tudi revolucionarni voditelj Firenc, pater Girolamo Savonarola, ki ga je po uspeli kontrarevoluciji inkvizicija segala na grmadi (1498). V Botticellijevih slikah iz tega obdobja je izrazit kransko mistini navdih. Svoja pozna leta (po 1500) je Botticelli preivel precej samotno, njegova velika zvezda je v oeh javnosti e zatonila, imel pa je tudi zdravstvene teave. Botticellijeva dela so znova odkrili precej pozneje Botticellijev avtoportret? (detajl s slike Poklon sv. Treh kraljev, 1475, Uffizi, Firence)

Botticelli, Primavera (Pomlad), 1482, 203 x 314 cm, Galerija Uffizi, Firence.

Tri ravni branja slike: 1. opis (fenomenologija), 2. pomen (ikonografija), 3. smisel (ikonologija teorija simbolov, filozofija).Seveda pa tudi s tem trojnim branjem slike e ne pridemo do njenega umetnikega bistva.

Tri Gracije na Botticellijevi Primaveri Nekateri razlagalci so v treh Gracijah videli alegorije Nedolnosti, Lepote in Ljubezni, treh kreposti, ki naj bi jih imela mlada ena. Sicer pa je o spletu med Venero in Amorjem ter tremi Gracijami in Merkurjem pel e rimski pesnik Horacij (1. st. pr. n. .): O Venera, kraljica Knidosa in Pafa S seboj privedi ognjevitega sina in Gracije v oblekah brez pasu in Hermesa in nimf krdela slavna in Hebo, ki brez tebe ni mikavna!

Hermes (Merkur) na Botticellijevi Primaveri V lepem mladeniu na levi strani slike prepoznamo boga Merkurja, po grko Hermesa, sina gromovnika Jupitra in nimfe Maje, saj ga poleg popotne oprave in krilc na nogah izdaja tudi palica, kaducej, ovit z zmajkoma, s katerim kot varuh pomladnega vrta preganja nadlene oblake. Motiv je verjetno povzet in prirejen po Vergilijevi pesnitvi Eneida (1. st. pr. n. .), in sicer po prizoru v IV. spevu, ko Jupiter/Zevs naroi svojemu sinu Merkurju/Hermesu: Potlej pa palico vzame, s katero izvablja iz Orka due bled, nekatere pa spremlja spet v Tartar zloglasni, spanje jim daje in jemlje pa v smrti oi jim odpira. Z njo razganja vetrove in plava skoz bune oblake.

Desna trojica na Botticellijevi Primaveri To so (od desne proti levi): bog pomladnega vetra Zefir, nimfa Kloris in boginja cvetja Flora. Trojica nastopa pri rimskem pesniku Ovidiju, v njegovi Ovidiju pesnitvi Fasti (1. st. n. .), tj. v pesnikem opisu mesecev rimskega koledarja:Nekega pomladnega dne Zefir ugleda deviko nimfo Kloris in se vanjo zaljubi; dekle mu hoe ubeati, a Zefir je hitreji in moneji, objame jo okrog pasu in v tistem trenutku se mladenka spremeni v odraslo ensko Floro, o emer govori s cvetjem, ki ji vre iz ust: To sem jaz, Flora po imenu, ki bila sem Kloris: v latinskem jeziku se je spremenila grka rka v mojem imenu - Vendar pa ugrabljenki ni ne manjka, saj ima v zakonskem stanu udovit vrt, v katerem ji je mo zasadil tisoere roe, reko: Boginja, bodi kraljica cvetja!

Skupaj z drugo pomladno druino pa jih zasledimo tudi v stari Lukrecijevi filozofski pesnitvi O naravi sveta (De rerum natura, 1. st. n. .): Vesna prihaja in Venus in Venere vestnik krilati stopa pred njima, a spredaj, tesn za petami Zefira, trosi pomladne cvetlice pod nge jim Flora rodnica, pota vsa polna prelepih so barv in blagega vonja.

Ueni krog Botticellijevih svetovalcev

Detajl s freske slikarja Domenica Ghirlandaia (Zaharija v Templju, 1486-1490, Santa Maria Novella, Firence): upodobljeni so tirje pomembni moje florentinske renesanne uenosti (od leve proti desni): platonski filozof Marsilio Ficino, jezikoslovec Cristoforo Landino, pesnik in humanist Angelo Poliziano in grki uenjak Demetrios Chalkondyles, ki ga je vladar Lorenzo de Medici povabil v Firence, da bi poueval grko knjievnost.

Kdo je sama Primavera? Pomladna Venera, boginja ljubezni ? Gre za porono sliko? Primavera Dandanes se umetnostni zgodovinarji v glavnem strinjajo, da je Primavera po svojem prvotnem namenu porona slika: pri bogatih florentinskih druinah je bilo v navadi, da je eninov oe, vasih tudi boter, naroil sliko kot porono darilo. enin, ki mu je bila namenjena Primavera, je bil Lorenzo di Pierfrancesco de' Medici, imenovan tudi Lorenzo mlaji, drugi bratranec ve kot dvajset let starejega vladarja Lorenza. Mlajemu Lorenzu je zgodaj umrl oe in se je pri devetnajstih letih (1482) na eljo svojega mogonega soimenjaka in varuha poroil s Semirado dAppiano, katere oe je vladal mestu Piombino, ki je bilo za Firence pomembno pristanie Mladeni je takrat prebival v delu Mediejske palae na Vii Largi sredi Firenc; v ohranjenem popisu njegovega imetja iz leta 1499 pie, da je takrat Primavera visela kot decorum (okras) nad lettuciem (posteljo) v njegovih sobanah, verjetno e od poroke, ko je tja pripeljal nevesto Semirado.

Gombricheva razlaga Primavere kot alegorije Humanitas Ernst H. Gombrich je leta 1945 napisal razpravo z naslovom Botticellijeve mitologije (druga, dopolnjena verzija je objavljena v njegovi najbolj brani knjigi Symbolic Images, 1972). V tej razpravi Gombrich dokazuje povezavo med Botticellijevo Primavero in dvema pismoma, ki ju je v letih 14778 napisal Marsilio Ficino, prvo mlademu Lorenzu (poznejemu lastniku slike) in drugo njegovemu varuhu, vladarju Lorenzu. Ta povezava je Gombrichu sluila pri dokazovanju teze, da je Botticelli pod vplivom Platonske akademije, kot njen lan ali vsaj somiljenik, morda po nasvetu ali celo nartu vodilnega filozofa Ficina, v Primaveri upodobil renesanno-platonski ideal lovekosti (Humanitas), ki naj bi jo predstavljala Pomlad in njeno spremstvo. Slika naj bi torej imela za mladega Lorenza predvsem vzgojni namen in pomen. Gombricheva teza se je pozneje izkazala kot sporna, med drugim tudi zaradi nove datacije nastanka Primavere: slika namre ni nastala, kot so poprej mislili, leta 1478 (takrat je imel mladi Lorenzo komaj 15 let), ampak tiri leta pozneje, 1482 (ko se je mladeni poroil s Semirado).

Odlomek iz Ficinovega pisma vladarju Lorenzu (1478): Odlomek naj bi podpiral Gombrichovo alegorino razlago Primavere kot renesanne lovekosti (Humanitas) oziroma njene najpomembneje lastnosti Kreposti ali Vrline (Virtus) eprav v njem ni omenjena Botticellijeva slika: Filozofi, govorniki, pesniki, vsi skuajo z besedami spodbuditi loveka, da bi resnino vzljubil krepost, prvi z argumenti, drugi z retoriko, tretji z verzi Jaz pa mislim, da bi bila Krepost sama (e bi se nam mogla prikazati pred omi) mnogo bolja spodbuda od vseh lovekih besed. Kadar eli v mladeniu vzbuditi ljubezen do lepega dekleta, bolj malo pomaga, e mu jo opeva ali opisuje Pokai mu s jo prstom, e more, in vsaka beseda bo odve. Pogled na smo Lepoto neprimerno laje navdihne ljubezen kot besede. e ti torej uspe predstaviti lovekim oem udovito podobo Kreposti (Virtus), ne potrebuje ve nobene veine preprievanja (podrtal M. U.).

filozof Marsilio Ficino 1433-1499

Vpraljivost preve poduhovljene, alegorine razlage Primavere Ronald Lightbown v svoji veliki monografiji o Botticellijevem ivljenju in delu (1989): Pomemben argument proti preve vzvieni in didaktini razlagi Primavere je njena sicer diskretna, vendar oitna, prevladujoa utnost. Venera sama ni upodobljena kot izzivalna zaradi razlogov, ki jih e poznamo, toda Gracije, Flora in Kloris vzbujajo poelenje seveda ne grobo pohoto, ampak naravno tenjo v elji po lepih mladih oblikah. Navsezadnje se ravno zato ta slika imenuje Primavera ?

Gombrich o Botticellijevih obeh Venerah, Venerah obleeni in goli, nebeki in zemeljski Gombrich v Botticellijevih mitologijah pravi, da je bila za renesanso Venera ambivalentni simbol; v razpravi Icones Symbolicae pa zapie o Botticellijevem Rojstvu Venere naslednje : Kakren koli je e bil program, ki je bil v ozadju tega naroila, vemo, da je rezultat strastnih prizadevanj, da bi oivili pravo podobo boginje ljubezni, podobo, kakrno so ustvarili v antiki. Ta prava podoba je oblika, kjer je nebeka entiteta skrita v Venerinem mitu, ko se boginja pojavi pred omi smrtnikov. Hkrati skriva in razkriva njeno duhovno bistvo. (Spisi o umetnosti, str. 154) Toda e samo dejstvo, da je bilo mono prevesti tako visoke in zanosne misli [Humanitas] v slikovno izrazje izven obmoja religiozne [tj. kranske] ikonografije, je simptom nemajhnega pomena. S tem so bile najvije tenje lovekega duha odprte za nereligiozno umetnost. Tu ne gre za rojstvo posvetne umetnosti saj je ta obstajala in cvetela e skozi ves srednji vek temve za to, da so se za posvetno umetnost odprle tiste ustvene sfere, ki so bile dotlej zgolj v domeni religioznega aenja. (Botticellijeve mitologije, 1945, druga izd. vSymbolic Images, 1972)

Botticelli, Rojstvo Venere, ok. 1486, 172 x 278 cm, Uffizi, Firence Venere

Botticelli, Venera in Mars, ok. 1483, 69 x 173 cm, National Gallery, London. Mars

Botticelli, Kamila (Minerva?) in kentaver, ok. 1483, 207 x 148 cm, Uffizi, Firence. kentaver

Botticelli, Zgodba o Nastagiu degli Onesti iz Boccacciovega Dekamerona, tretja slika (od tirih), 1483, 84 x 142 cm, Muzej Prado, Madrid.

Levo: Fra Filippo Lippi, Marija z Detetom in angelcema, ok. 1465, 95 x 62 cm, Uffizi, Firence Lippi Desno: Sandro Botticelli, Marija s knjigo, ok. 1480, 58 x 40 cm, Muzej Pezzoli, Milano Botticelli

Botticelli, Marija z Detetom in osmimi angeli, ok. 1478, 135 cm, Mestni muzej, Berlin

Botticelli, Madonna del Magnificat, ok. 1480-81, 118 cm, Uffizi, Firence.

Botticelli, Marija z Detetom med sv