Sandro Botticelliod mitologije do mistike

Nekaj podatkov …

•• Sandro BotticelliSandro Botticelli (1445-1510), Firence.

• Slikarstva se je učil predvsem pri fra Filippu Lippiju, krajši čas tudi pri Andreu del Verrocchiu.

• V ’80. letih quattrocenta (15. st.), v “zlatem obdobju”Firenc, je Botticelli največ slikal po naročilih družine Medici, zlasti vladarja Lorenza il Magnifica. V tem času je ustvaril svoja najslavnejša pogansko mitološka dela: Pomlad, Mars in Venera, Rojstvo Venere idr. V tem obdobju pa je naslikal tudi vrsto čudovitih krščansko nabožnih del.

• Po Lorenzovi smrti (1492) je na Botticellija precej vplival popularni pridigar, verski reformator in nekaj let tudi “revolucionarni” voditelj Firenc, pater GirolamoSavonarola, ki ga je po uspeli “kontrarevoluciji”inkvizicija sežgala na grmadi (1498). V Botticellijevih slikah iz tega obdobja je izrazit krščansko mistični navdih.

• Svoja pozna leta (po 1500) je Botticelli preživel precej samotno, njegova velika zvezda je v očeh javnosti že zatonila, imel pa je tudi zdravstvene težave. Botticellijeva dela so znova odkrili precej pozneje …

Botticellijev avtoportret?(detajl s slike Poklon sv. Treh kraljev, 1475, Uffizi, Firence)

Botticelli, PrimaveraPrimavera (Pomlad), 1482, 203 x 314 cm, Galerija Uffizi, Firence.

Tri ravni “branja” slike: 1. opis (“fenomenologija”), 2. pomen (ikonografija), 3. “smisel” (ikonologija … teorija simbolov, filozofija).

Seveda pa tudi s tem trojnim branjem slike še ne pridemo do njenega umetniškega “bistva”.

Tri Tri GracijeGracije na Botticellijevi Primaveri

• Nekateri razlagalci so v treh Gracijah videli alegorije Nedolžnosti, Lepote in Ljubezni, treh kreposti, ki naj bi jih imela mlada žena.

• Sicer pa je o spletu med Venero in Amorjemter tremi Gracijami in Merkurjem pel že rimski pesnik HoracijHoracij (1. st. pr. n. š.):

O Venera, kraljica Knidosa in Pafa …S seboj privedi ognjevitega sina in Gracije v oblekah brez pasu in Hermesa in nimf krdela slavna in Hebo, ki brez tebe ni mikavna!

Hermes (Merkur)Hermes (Merkur) na Botticellijevi Primaveri

• V lepem mladeniču na levi strani slike prepoznamo boga Merkurja, po grško Hermesa, sina gromovnika Jupitra in nimfe Maje, saj ga poleg popotne oprave in krilc na nogah izdaja tudi palica, kaducej, ovit z zmajčkoma, s katerim kot varuh pomladnega vrta preganja nadležne oblačke.

• Motiv je verjetno povzet in prirejen po VergilijeviVergilijevi pesnitvi Eneida (1. st. pr. n. š.), in sicer po prizoru v IV. spevu, ko Jupiter/Zevs naroči svojemu sinu Merkurju/Hermesu:

Potlej pa palico vzame, s katero izvablja iz Orkaduše bledé, nekatere pa spremlja spet v Tartar zloglasni, spanje jim daje in jemlje pa v smrti oči jim odpira. Z njo razganja vetrove in plava skoz bučne oblake.

Desna trojicaDesna trojica na Botticellijevi Primaveri

• To so (od desne proti levi): bog pomladnega vetra Zefir, nimfa Kloris in boginja cvetja Flora. Trojica nastopa pri rimskem pesniku OvidijuOvidiju, v njegovi pesnitvi Fasti (1. st. n. š.), tj. v pesniškem opisu mesecev rimskega koledarja: Nekega pomladnega dne Zefir ugleda deviško nimfo Kloris in se vanjo zaljubi; dekle mu hoče ubežati, a Zefir je hitrejši in močnejši, objame jo okrog pasu in v tistem trenutku se mladenka spremeni v odraslo žensko Floro, o čemer govori s cvetjem, ki ji vre iz ust: »To sem jaz, Flora po imenu, ki bila sem Kloris: v latinskem jeziku se je spremenila grška črka v mojem imenu…« - Vendar pa ugrabljenki nič ne manjka, saj ima v zakonskem stanu čudovit vrt, v katerem ji je možzasadil tisočere rože, rekoč: »Boginja, bodi kraljica cvetja!«

• Skupaj z drugo pomladno druščino pa jih zasledimo tudi v stari LukrecijeviLukrecijevi filozofski pesnitvi O naravi sveta (De rerum natura, 1. st. n. š.):

Vesna prihaja in Venus in Venere vestnik krilatistopa pred njima, a spredaj, tesnó za petami Zefira,trosi pomladne cvetlice pod nóge jim Flora rodnica,pota vsa polna prelepih so barv in blagega vonja.

UUččeni krogeni krog Botticellijevih svetovalcev

Detajl s freske slikarja Domenica Ghirlandaia (Zaharija v Templju, 1486-1490, Santa Maria Novella, Firence): upodobljeni so štirje pomembni možje florentinske renesančne učenosti (od leve proti desni): platonski filozof Marsilio Ficino, jezikoslovec Cristoforo Landino, pesnik in humanist Angelo Poliziano in grški učenjak Demetrios Chalkondyles, ki ga je vladar Lorenzo de’ Medici povabil v Firence, da bi poučeval grško književnost.

Kdo je sama PrimaveraPrimavera? Pomladna Venera, boginja ljubezni …? Gre za poročno sliko?

• Dandanes se umetnostni zgodovinarji v glavnem strinjajo, da je Primavera po svojem prvotnem namenu poročna slika: pri bogatih florentinskih družinah je bilo v navadi, da je ženinov oče, včasih tudi boter, naročil sliko kot poročno darilo.

• Ženin, ki mu je bila namenjena Primavera, je bil Lorenzo di Pierfrancesco de' Medici, imenovan tudi Lorenzo mlajši, drugi bratranec več kot dvajset let starejšega vladarja Lorenza. Mlajšemu Lorenzu je zgodaj umrl oče in se je pri devetnajstih letih (1482) na željo svojega mogočnega soimenjaka in varuha poročil s Semirado d‘Appiano, katere oče je vladal mestu Piombino, ki je bilo za Firence pomembno pristanišče…

• Mladenič je takrat prebival v delu Medičejske palače na Vii Largi sredi Firenc; v ohranjenem popisu njegovega imetja iz leta 1499 piše, da je takrat Primavera visela kot decorum (okras) nad lettuciem(posteljo) v njegovih sobanah, verjetno že od poroke, ko je tja pripeljal nevesto Semirado.

Gombricheva razlaga Primavere kot alegorije HumanitasHumanitas

• Ernst H. Gombrich je leta 1945 napisal razpravo z naslovom Botticellijeve mitologijeBotticellijeve mitologije (druga, dopolnjena verzija je objavljena v njegovi najbolj brani knjigi Symbolic Images, 1972).

• V tej razpravi Gombrich dokazuje povezavo med Botticellijevo Primavero in dvema pismoma, ki ju je v letih 1477–8 napisal Marsilio Ficino, prvo mlademu Lorenzu (poznejšemu lastniku slike) in drugo njegovemu varuhu, vladarju Lorenzu.

• Ta povezava je Gombrichu služila pri dokazovanju teze, da je Botticelli pod vplivom Platonske akademije, kot njen član ali vsaj somišljenik, morda po nasvetu ali celo načrtu vodilnega filozofa Ficina, v Primaveri upodobil renesančno-platonski ideal Človeškosti (Humanitas), ki naj bi jo predstavljala Pomlad in njeno spremstvo. Slika naj bi torej imela za mladega Lorenza predvsem vzgojni namen in pomen.

• Gombricheva teza se je pozneje izkazala kot sporna, med drugim tudi zaradi nove datacije nastanka Primavere: slika namreč ni nastala, kot so poprej mislili, leta 1478 (takrat je imel mladi Lorenzo komaj 15 let), ampak štiri leta pozneje, 1482 (ko se je mladenič poročil s Semirado).

Odlomek iz FicinovegaFicinovega pismapisma vladarju Lorenzu (1478):

Odlomek naj bi podpiral Gombrichovo alegorično razlago Primavere kot renesančne Človeškosti (Humanitas) oziroma njene najpomembnejše lastnosti – Kreposti ali Vrline (Virtus) – čeprav v njem ni omenjena Botticellijeva slika:»Filozofi, govorniki, pesniki, vsi skušajo z besedami spodbuditi človeka, da bi resnično vzljubil krepost, prvi z argumenti, drugi z retoriko, tretji z verzi… Jaz pa mislim, da bi bila Krepost sama (če bi se nam mogla prikazati pred očmi) mnogo boljša spodbuda od vseh človeških besed. Kadar želiš v mladeniču vzbuditi ljubezen do lepega dekleta, bolj malo pomaga, če mu jo opevaš ali opisuješ… Pokaži mu s jo prstom, če moreš, in vsaka beseda bo odveč. Pogled na sámo Lepoto neprimerno lažje navdihne ljubezen kot besede. Če ti torej uspe predstaviti človeškim očem čudovito podobo Kreposti (Virtus), ne potrebuješ več nobene veščine prepričevanja…« (podčrtal M. U.).

filozof Marsilio Ficino1433-1499

Vprašljivost preveč “poduhovljene”, alegorične razlage Primavere

Ronald Lightbown v svoji veliki monografiji o Botticellijevem življenju in delu (1989):»Pomemben argument proti preveč vzvišeni in didaktični razlagi Primavere je njena sicer diskretna, vendar očitna, prevladujoča čutnost. Venera sama ni upodobljena kot izzivalna zaradi razlogov, ki jih že poznamo, toda Gracije, Flora in Kloris vzbujajo poželenje – seveda ne grobo pohoto, ampak naravno težnjo v želji po lepih mladih oblikah.«Navsezadnje se ravno zato ta slika imenuje Primavera ?

Gombrich o Botticellijevih “obeh Venerahobeh Venerah”, oblečeni in goli, nebeški in zemeljski

• Gombrich v Botticellijevih mitologijah pravi, da je bila “za renesanso Venera ‘ambivalentni’ simbol”;

• v razpravi Icones Symbolicae pa zapiše o Botticellijevem Rojstvu Venere naslednje :“Kakršen koli je že bil ‘program’, ki je bil v ozadju tega naročila, vemo, da je rezultat strastnih prizadevanj, da bi oživili ‘pravo’ podobo boginje ljubezni, podobo, kakršno so ustvarili v antiki. Ta ‘prava podoba’ je oblika, kjer je nebeška entiteta skrita v Venerinem mitu, ko se boginja pojavi pred očmi smrtnikov. Hkrati skriva in razkriva njeno duhovno bistvo.” (Spisi o umetnosti, str. 154)

• “Toda že samo dejstvo, da je bilo možno prevesti tako visoke in zanosne misli [Humanitas] v slikovno izrazje izven območja religiozne [tj. krščanske] ikonografije, je simptom nemajhnega pomena. S tem so bile najvišje težnje človeškega duha odprte za nereligiozno umetnost. Tu ne gre za rojstvo posvetne umetnosti – saj je ta obstajala in cvetela že skozi ves srednji vek – temvečza to, da so se za posvetno umetnost odprle tiste čustvene sfere, ki so bile dotlej zgolj v domeni religioznega čaščenja.” (Botticellijeve mitologije, 1945, druga izd. v Symbolic Images, 1972)

Botticelli, Rojstvo VenereRojstvo Venere, ok. 1486, 172 x 278 cm, Uffizi, Firence

Botticelli, Venera in MarsVenera in Mars, ok. 1483, 69 x 173 cm, National Gallery, London.

Botticelli, Kamila (Minerva?) in kentaverKamila (Minerva?) in kentaver, ok. 1483, 207 x 148 cm, Uffizi, Firence.

Botticelli, Zgodba o Zgodba o NastagiuNastagiu deglidegli OnestiOnesti iz Boccacciovega Dekamerona, tretja slika (od štirih), 1483, 84 x 142 cm, Muzej Prado, Madrid.

Levo: Fra Filippo LippiLippi, Marija z Detetom in angelcema, ok. 1465, 95 x 62 cm, Uffizi, FirenceDesno: Sandro BotticelliBotticelli, Marija s knjigo, ok. 1480, 58 x 40 cm, Muzej Pezzoli, Milano

Botticelli, Marija z Detetom in osmimi angeli, ok. 1478, 135 cm, Mestni muzej, Berlin

Botticelli, Madonna del Magnificat, ok. 1480-81, 118 cm, Uffizi, Firence.

Botticelli, Marija z Detetom med svetnikoma, Janezom Krstnikom in Janezom Evangelistom(t.i. BardijevBardijev oltaroltar), 1484, 185 x 180 cm, Berlin.

Botticelli, Devica z Detetom, štirimi angeli in šestimi svetniki(oltar sv. Barnabe), ok. 1487, 268 x 280 cm, Uffizi, Firence

Primerjave:Primerjave:Primavera (levo zgoraj) in Marija Devica (desno zgoraj);

Marija (levo spodaj) in Venera (desno spodaj)

Botticelli, OznanjenjeOznanjenje, 1490, 150 x 156 cm, Uffizi, Firence

Botticelli, MistiMističčno krino križžanjeanje, ok. 1497, 73 x 51 cm, Muzej Fogg, Harvard

Botticelli, MistiMističčno rojstvono rojstvo, 1500, 108 x 75 cm, National Gallery, London

»To sliko, ob koncu leta 1500, v obdobju nemirov v Italiji, sem jaz, Alessandro, naslikal po polovici časa, v katerem se izpolnjuje 11. poglavje Svetega Janeza z drugim apokaliptičnim gorjém, izpustitvijo hudiča za tri leta in pol. Potem bo vklenjen, kakor je zapisano v 12. poglavju, in videli ga bomo premaganega, kakor na tej sliki.«