Natalija Naročnicka

ruski narod v bitki civilizacij

Kontrola nad prostranstvi in geopolitična realnost(Zbrani spisi 1995–2010)

UMco, Ljubljana, 2011

Natalija Naročnicka

ruski narod v bitki civilizacijkontrola nad prostranstvi in geopolitična realnost

(zbrani spisi 1995–2010)

© za besedilo: natalija naročnicka© za slovenijo in prevod: društvo dr. Franceta Prešerna

za promocijo stikov med slovenijo in rusijo, 2011

Izdajatelj in založnik: UMco d. d. / zbirka Ruska misel

Prevod: Just Rugel in Marija Sotnikova Štravs Urednik knjige: Just Rugel

Glavni urednik: Samo RugeljPomočnica urednika: Renate Štrucl

Oblikovanje ovitka: Žiga ValetičIdejna zasnova naslovnice: Boris Rugel

Postavitev: Matic VečkoLektura: Ivan Antič

Tisk: NTDNaklada: Prvi natis, 300 izvodov, sprotni tisk

Ljubljana, 2011

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(47)

NAROČNICKAJA, Natalija Alekseevna Ruski narod v bitki civilizacij : kontrola nad prostranstvi in geopolitična realnost : (zbrani spisi 1995–2010) / Natalija Naročnicka ; [prevod Just Rugel in Marija Sotnikova Štravs]. - 1. natis. - Ljubljana : UMco, 2011. - (Zbirka Ruska misel)

ISBN 978-961-6803-27-4

257241344

UMco d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljanatel.: 01/520 18 39, e-pošta: bukla-urednistvo@umco.si, www.bukla.si

vsEbina

dMitrij balaŠov: kaj jE rusija? (1995) 9

rusija ni »grdi račEk« univErzalnE (zahodnE) zgodovinE, tEMvEč jE njEna Močna altErnativa:intervju z natalijo naročnicko (2003) 18

osvoboditEv od Mitov: intervju z natalijo naročnicko (2004) 29

citati (2005) 43

nE PozabljajtE na vEliko zMago! (2005) 48

za kaj in s koM sMo sE bojEvali (2005) 54o domovini in državi 56historiozofija velike domovinske vojne 58za vlasovščino ni opravičila 59

dEjavnost vatikana na ozEMlju rusijE (2007)(gEoPolitični asPEkt) 62

čisto malo o zgodovini katoliške »navzočnosti« 63stoletni sen vatikana in rzeczpospolite (Poljske) 67Pogoltnost katolicizma zaradi svetovne nadvlade 72drugi vatikanski koncil: nova politika s starimi cilji 73svetovne ambicije zahoda 75

kontinuitEta anglosaŠkih gEoPolitičnih intErEsov v EvroPi (2007) 77

geopolitične stalnice novejšega časa – prva svetovna vojna 79versajski mir 87Med prvo in drugo svetovno vojno 89realna politika in ideologija za kulisami vojaškega sodelovanja in v času »hladne vojne« 96druga svetovna vojna 99kontra-jalta 103rusija, »Mittelevropa« in balkan v anglosaški »geopolitični osi« sodobne zgodovine 105

rusija in EvroPa v gEoPolitični rEalnosti (2008) 110

kavkaŠkE vojnE kot srEdstvo gEoPolitikE (2009) 120

Prvi dEl 120

goreče sovraštvo 120Kavkaški vozel – mit in resnica 121

Pod zaščito rusije 121sprejeti večno podaništvo 122kavkaz kot poslastica za Evropo 123»Pomoč« proti rusiji in začetek kavkaške vojne 123čečenija in Šamil 125anglija razglaša džihad 125Poraz angleške diplomacije 126kavkaška hladna vojna 127začetek 20. stoletja: načrti za razdelitev rusije 128amerika izkoristi litvo 130

svetovna islamska revolucija 130uničenje kozakov 131čečeni – zavezniki fašistov 133

drugi dEl 134

Kavkaški vozel – danes 134Plemeniti kriminalci v službi Washingtona 135ameriški intenziv za basajeva 136rusija – kost v evropskem grlu 137čečenija – preizkušnja naše nacionalne samozavesti 138

Sindrom pravobranilca 139Preizkus treznosti 139ubiti domovino! 140spreminjanje naše zavesti 141satanski humanizem 142svoboda samožrtvovanja 143banana država čečenija 143državno pomanjkanje volje 144otroci revolucije 145grenko zdravilo za ruse 147

nE sMEMo sE sraMovati tEga, da sMo rusi (2009) 150

Pakt Molotov-ribbEntroP (2009) 157

vsE v naŠi drŽavi jE dElo naŠih rok: intervju z natalijo naročnicko (2010) 165

jaPonska in rusija: kdo jE uPravičEn do kurilskEga otočja (2010) 177

obstajata dve japonski: predvojna in povojna 178zgodovina »kurilskega vprašanja« in mednarodno pravo 181ameriški veleposlanik v rusiji kot japonski informator leta 1905 185kaj so določili v jalti, Potsdamu in san Franciscu? 188

Nat

alija

Nar

očni

cka

9

dMitrij balaŠov1

kaj jE rusija?

Od takrat, ko so se pojavili slovanofili in zapadniki, ostaja v središču pozornosti in glavna tema sporov teh dveh smeri unikatnost Rusije med evropskimi državami. Zapadniki so trdili (in trdijo tudi danes), da je Rusija ena izmed evrop-skih držav, le da je bolj primitivna in se mora učiti od raz-vitih zahodnih držav, sprejeti mora zahodno kulturo, da bi »dohitela«, presegla svojo zaostalost, itn. Slovanofili so na to odgovarjali, da ni mogoče razumeti ruske duše, posebne zgodovinske predestinacije Rusije, ki pa so jo oni žal videli le v duhovnih posebnostih ruske nacije, torej v nestalnih, spremenljivih pojavih, ki nimajo okusa in barve, to pa je razumljivo slabilo njihovo argumentacijo proti pritiskom zahodnega praktičnega materializma.

To vprašanje o podobnosti ali nepodobnosti Rusije z zaho-dnimi državami začuda ni razrešeno vse do današnjih dni.

Razlogi za to so mnogoštevilni, ne nazadnje je to realna zmaga zapadnikov nad slovanofili na prelomu iz 19. v 20. stoletje ali, bolj točno, v prvih desetletjih sovjetske oblasti, ko smo se v posledicah takratnega idoliziranja Zahoda in »kulturne Nemčije« znašli ideološko in politično popolnoma nepripravljeni za odpor zoper nemško-fašistično agresijo. Kaj nas je to stalo in koliko smo morali za to plačati – vedo vsi.

Naj povemo naravnost: nori in pogubni načrti za preusme-ritev severnih rek, nepremišljeno in brezdušno razsipavanje

1 Balašov Dimitrij Mihajlovič (1927–2001), ruski pisatelj, folklorist, v njegovih delih se koncept zgodovinske variantnosti opira na svobodo nravstvenega izbora.

Rus

ki n

arod

v b

itki c

ivili

zaci

j10

gozdnega bogastva države, drzne vaške »združitve« in ostali konjeniški juriši na rusko poljedeljstvo (in kot posledica strm padec letin), uničenje zgodovinskih in kulturnih spo-menikov ter mnogo drugega – vse to izhaja iz istega nera-zumevanja (predvsem hotenega) posebnosti Rusije, njene neponovljivosti, njene temeljne drugačnosti od držav Zaho-da, ki so jo slovanofili čutili, niso pa tega znali specificirati v točnih, če tako rečemo, »materialnih« dokazih.

Stvar je v tem, da v 19. stoletju, ko so se začeli spori med zapadniki in slovanofili, ni bila znana ali, točneje, ni bila raziskana (kajti naši predniki so vsa naša teoretična dogna-nja odlično čutili in upoštevali pri gospodarjenju) poveza-nost naroda, etnosa z njegovim ozemljem, s podnebjem, z njegovim ekološkim okoljem. Zato so se zdeli takratnim zapadnikom izvirnost nacionalne kulture in načini življenja nebistveni, gospodarstvo pa sposobno za popolno reformo v smislu »kulturnih« zahodnih držav. Do izida del genialne-ga Vernadskega2 že v našem, sovjetskem času in zlasti do izdaje fundamentalnega dela Leva Gumiljova,3 Etnogeneza

2 Vernandski Vladimir Ivanovič (1863–1945), ruski prirodoslovec, mi-slec, akademik. Utemeljitelj cele vrste sodobnih znanosti o Zemlji – geo-kemije, biogeokemije, radiogeologije, hidrogeologije idr. Ustanovitelj mnogih znanstvenih šol. Njegove ideje so odigrale ključno vlogo pri oblikovanju sodobne znanstvene podobe sveta. V središču njegovih na-ravoznanstvenih in filozofskih interesov je bila elaboracija celostnega učenja o biosferi, o živi snovi, ki tvori zemeljsko atmosfero, in o evoluciji biosfere v noosfero, v kateri človekov razum in dejavnost ter znanstvena misel postajajo odločilni dejavnik razvoja, sila z močnim učinkom na naravo, primerljivim z geološkimi procesi. Nauk Vernadskega o odnosih med naravo in družbo je močno vplival na oblikovanje sodobne ekolo-ške zavesti. Prispeval je k misli ruskega kozmizma, ki se je opirala na idejo notranje enotnosti človeštva in kosmosa.3 Gumiljov Lev Nikolajevič (1912–1992), ruski zgodovinar, geo-graf, doktor zgodovinskih in geografskih znanosti, akademik. Sin

Nat

alija

Nar

očni

cka

11

in biosfera zemlje, v katerem je bil pojem nacionalne unika-tnosti prvič interpretiran materialistično, etnos pa kot spe-cifičen pojav prikazan v razvoju in v povezavi z njegovim okoljem, z njegovo ekološko nišo, vse dotlej ni bilo mogoče preseči zahodnega, kozmopolitskega pogleda na nacijo.

Vsi pomnimo (in tega ne bomo pozabili!) tezo, ki se je trajno utrdila v literaturi, poeziji, družbeni misli naše države v letih 1920 do 1930, da bodo nekoč in prav kmalu izginile vse reakcionarne nacionalne posebnosti, »minila bo plemenska sovražnost« (iz določenih razlogov so patri-otizem razlagali predvsem kot povod za sovražnost in nič drugega!), življenje in kultura in celo jezik bodo unificirani, in končno bomo lahko »brez Rusije, brez Latvije živeli kot enotna človeška skupnost«.

Šele zdaj, po izidu zgoraj omenjenega dela, lahko končno govorimo o patriotizmu ne kot o ljubezni, vsaj skromni, do naših dragih brez, sivih koč in ostalega, temveč kot o nuj-nosti, o naravnem in neodstranljivem pojavu, ki ga moramo upoštevati, sicer bomo izgubili tako sebe kot svoje okolje in vse te narode, katerih zgodovinska usoda je povezana z usodo Velike Rusije.

Nujno velja končno razumeti, da smo del narave in da smo odvisni od nje prav tako, kot sami vplivamo na okolje; razumeti, da če bi bilo možno enotno brezlično človeštvo, bi se takšno pojavilo že v zgodnjem paleolitiku; razumeti, da etnosi niso kaprica zgodovine, temveč naravni in neizbežni

pesnikov Nikolaja Gumiljova in Ane Ahmatove. Avtor nauka o člo-veštvu in etnosih kot biosocialnih kategorijah; raziskoval je bioener-getsko dominanto (imenoval jo je »pasionarnost«). V 1930. do 1950. letih je bil v zaporu vsega skupaj 17 let. (Glej tudi: Lev Nikolajevič Gumiljov, Etnos, sistemska znanost, pasionarnost, revija SRP 53/54, str. 145; Lev Gumiljov, Petrovska legenda /Ob 300-letnici Sankt Peterburga/, revija SRP 57/58, str. 181).

Rus

ki n

arod

v b

itki c

ivili

zaci

j12

(in nujni) načini prilagoditve človeštva različnim ekološkim okoljem, oblika kulture pa je (v širokem smislu, kamor sodi tudi graditev države in tip socialnih odnosov) izraz unikatnih odnosov, praviloma najbolj idealnih za določeno področje in človeka v njegovem okolju. Rušenje teh odno-sov, nasilna »prilagoditev kulturi«, ki je tuja tako etnosu kot njegovemu okolju, se lahko konča in se je nemalokrat že končalo s popolnim izginotjem etnosa s pripadajočim oko-ljem vred. Naj spomnimo, da so vse puščave na zemeljski površini umetnega, antropogenega porekla ...

Do dandanes se ne moremo znebiti prezirnega pogleda na starodavno Rusijo, ki so nam ga vsilili pofrancozeni plemi-či – zapadniki, temelječega na zelo preprosti shemi: kar ni podobno Franciji, je ničvredno ...

Stvar ni v tem, kako smo živeli, boljše ali slabše, ampak v tem, da so ljudje drugačni! Drugačna – ne pa enaka ali slabša – je bila naša civilizacija!

Razumeti je končno treba, da smo geografsko, ekološko in sploh v vsakem pogledu drugačni od zahodne Evrope! Od Zahoda nas deli nevidna, toda trmasta meja – negativ-na januarska izoterma.4 To mejo smo prestopili in ustvarili civilizacijo, katere unikatnost ne more biti motena brez pogubnih posledic za obstoj nacije.

Negativna januarska izoterma pomeni kratko poletje ter dolgo in deževno vmesno obdobje. Pomeni, da je treba letino posejati, obdelati in zbrati v zelo napetih rokih brez pomoči kakšne posebne toplote in rodovitnosti zemlje. Povrh vsega je zahodna Evropa ločena od Severnega ledene-ga morja in uničujočih severnih vetrov z nekaj varovalnimi pasovi. To so t. i. Gulf Stream (Zalivski tok), norveške in švedske gore, Alpe, Karpati, Pireneji. Za takimi gorskimi

4 Črta na zemljevidu, ki veže točke z enako temperaturo.

Nat

alija

Nar

očni

cka

13

verigami, v milem podnebju, je bilo možno zlahka živeti brez posebnih skrbi. Na vzhodu Evrope pa se vse hitro spremeni. Počez niti enega gorskega hrbta! Ural in Jeni-sejske gore gredo od severa na jug in odpirajo pot dihanju Severnega ledenega morja, ki ga Gulf Stream praktično niti najmanj ne ovira. Podnebje »vzdržujejo« le močvirja in gozd. Močvirja mehčajo, uravnavajo celinske temperaturne skrajnosti, rešujejo pred sušami, v starih in tudi ne tako starih časih so varovala pred sovražnikovimi vdori. Koliko nas bo stalo naše vratolomno oponašanje Zahoda pri meli-oraciji, tj. izsušitvi vseh močvirij po vrsti, pa si je težko celo predstavljati.5 Gozd, ki se razprostira na tisočih kilometrov, je bil naš glavni klimatski kordon. Gozdna ščetina je gasila pogubne vetrove, ohranjevala vlago, čuvala plodno zemljo pred zamrznitvijo, pred sušo in vročimi vetrovi. V nasprotju z nami so naši predniki skrbeli za gozdove ...

Poselitev je bila redka, na širokem področju, vasi so bile majhne, varovane z gozdovi in močvirji. Vendar pa redka poselitev pomeni mobilizacijske težave v vojnem času, kajti vojni pritisk na meje je konec koncev neposredno odvisen od gostote prebivalstva. Tako smo imeli na zahodu proti sebi gosto naseljene in agresivne države. Osupljivo pri tem je, da smo ostali tam, kjer smo bili, ne glede na vztrajne poskuse premakniti nas na vzhod. Ostali smo na mejah starodavne Rusije, na mejah Jaroslava Modrega. Kako je to bilo mogoče?

Tu se moramo neizogibno spet posvetiti fenomenu nacio-nalne, prav nacionalne, svoje, unikatne kulture! Naši pred-niki so izumili tak model socialne organizacije, take oblike kulturnega življenja, ki so zmogle nadomestiti z vojaškega

5 Siloviti požari v okolici Moskve od avgusta do septembra 2002, ko je gorela šota, so »lepa« ilustracija lahkomiselnega in nesmotrnega odnosa do izsuševanja močvirij.

Rus

ki n

arod

v b

itki c

ivili

zaci

j14

in geografskega stališča usodno pomanjkljivost naše države. Analizirajmo to našo kulturo s tega zornega kota, kajti to je odgovor na vprašanje: zakaj obstajamo, kako smo preživeli, se ohranili, in ne le ohranili, ampak ustvarili veliko državo?

Naj takoj povemo: kadar govorimo o sposobnosti ruskega človeka za največje napore, ki jo je vedno dokazoval v voj-nem času, jo največkrat pojasnujejo s posebnimi vojaškimi izkušnjami. To je napačno. Vojaške izkušnje ne morejo vsega naroda opremiti z vojnimi veščinami, kajti vojne so neredne, vojaki pa pobiti v bitkah. Sposobnost ruskega člo-veka za totalno mobilizacijo je bila ustvarjena, ohranjevana in vzgajana v narodu z vsakoletnim poljedeljskim ciklusom, z vsakoletnim bojem za letino. Ruski kmet poleti praktično ni spal in je zmogel, recimo, samo sena nakositi za sedem ali sedem in pol mesecev skladiščenja! Ta zmožnost iztisniti iz sebe vse do zadnje kaplje se je prenašala potem tudi na vojaško pripravljenost.

Da pa ne bi ti ciklusi napenjanja vseh sil naroda povsem izčrpali in ga uničili, je kmet moral imeti tudi čas za oddih, in tega je imel jeseni in pozimi, pa še dobro plačilo za trud je bilo potrebno, in tudi to je imel! Kmetje starodavne Rusije pred Petrom Velikim niso živeli slabše kot plemstvo in vojska; morali so imeti primerna oblačila – spomnimo se, da je pri nas vse ljudstvo pozimi hodilo v krznenih oblekah: kratek krznen plašč pri delu in plašč iz ovčjega kožuha na poti; vsi so imeli t. i. valenke (topli škornji iz klobučevine), dosegljive po nizki ceni. Po domovih so stale odlične peči; na splošno je kmet imel zelo dobro domova-nje, na severu združeno z gospodarskimi poslopji v en sam velik kompleks.

Ruski človek je imel kaj braniti, in namesto da bi jo popihal v gozd ter tam čakal, da plemstvo med sabo rešuje

Nat

alija

Nar

očni

cka

15

svoje zadeve, se je odzival na vpoklice, oborožen v hipu. V 14., 15. in 16. stoletju so Rusi v nekaj dneh lahko zbrali vojsko do 150 tisoč mož, in to ni bila najemniška, temveč tako rekoč prostovoljna armada, medtem ko gosto nase-ljena Evropa ni mogla zbrati več kot 30 do 40 tisoč ljudi, mobilizacija pa je zahtevala dolge priprave in velike stro-ške za državno blagajno. Iz istega razloga pri nas ni bilo posebne viteške kulture, čeprav je seveda plemiška vojska (naši vitezi) za poldrugikrat presegala število vseh vitezov na Zahodu. V Rusiji ni bilo utrjenih gradov, ki bi varovali pred domačimi kmeti ali pred sosednim fevdalcem, kajti praviloma se sosedi niso vojskovali med sabo, s kmeti – bogatimi in svobodnimi – pa so si bili veliko bližje kot na Zahodu. Enako so praznovali in prirejali svatbe, plemkinje so hodile na iste šole kot kmetice, peli so enake pesmi, oblačila in življenjski stil – vse je bilo podobno. Povrh tega je bila narodna kultura pri nas zelo visoka, to je bil še dodaten kohezivni dejavnik med razredi. Znova naj poudarimo: ni šlo za to, da bi bilo naše plemstvo posebno dobrosrčno ali da so se plemičem smilili mužiki! Ko je Peter Veliki nasilno ločil vladajoči razred od ljudstva, je usmiljenje mahoma izginilo. Razlog za nekdanjo enotnost je bil v zgodovinski neizogibnosti, v tem, da bi preživeli in obvarovali meje redko naseljene države.

Včasih lahko slišimo in celo preberemo, da Rusom nikoli niso bile mar vojaške izgube in da so zato zmagovali.

Če naši predniki ne bi spoštovali življenja vsakega posameznika, bi preprosto izginili. Narodi, ki so okrožali Rusijo, so bili številčnejši od nas. Znali smo, naučili smo se zmagovati v bitkah praviloma z manjšimi silami. In to zahvaljujoč stanju duha v vojski, kohezivnosti, tovarištvu in, naj dodamo, tudi dobremu orožju. Celo v najtežji bitki

Rus

ki n

arod

v b

itki c

ivili

zaci

j16

na Kulikovem polju6 nas je bilo manj kot Tatarov, skoraj poldrugikrat manj. Ko sta Hvorostinin in Vorotinski zau-stavila prodor Gireja proti Moskvi, sta imela na razpolago 40 tisoč vojakov, Girej pa jih je imel 150 tisoč, pa je bil vseeno potolčen v prah. Sibirijo so kozaki osvojili z nezna-tnini silami. Podobno (ob močnejših nasprotnikih) velja za vse zmage Suvorova in sploh za vse slavne zmage ruskega orožja, ki nikakor niso temeljile na številčni premoči.

Naše plemstvo kot konjenica ni nosilo na sebi grbov in ostalih pestrobleščečih okraskov; tudi ni imelo izoliranih bivališč in visokouglednega kulturnega okolja (imeli pa smo umetnike, kot je Andrej Rubljov, ki je z umetninami »servisiral« vse ljudstvo, ves narod, ne le plemstvo!). Ali se to lahko šteje za zaostalo kulturo? Ko je Stefan Batory7 prispel s stotisočglavo vojsko, najboljšo v takratni Evropi, pred Pskov, se je pokazalo, da pskovski topovi streljajo dlje, in zato dolgo ni mogel začeti obleganja. Nad svojim topništvom se nismo pritoževali niti kasneje. Topništvo pa

6 Kulikovska bitka med ruskimi polki z velikim knezom Dimitrijem Donskim na čelu in vojsko krimskega kana Mamaja 8. septembra 1380. V bitki so sodelovali vojaki mnogih ruskih kneževin. Tatari so bili po-raženi. Najnoveša zgodovinska dognanja (V. Kožinov) s to bitko prepri-čljivo povezujejo rimskega papeža, ki je z Mamajem »komuniciral« prek beneških trgovcev in Litvancev; slednji bi morali skupaj z Mamajevi-mi enotami udariti po Rusih, vendar je litovski poveljnik »nenadejano« zamudil na začetek bitke. Rimski papež je, po vsem sodeč, načrtoval napad na Rusijo iz dveh smeri. Namen tega vdora ni bil vojaški plen, ki je sicer poleg davka zanimal predvsem Tatare in Mongole, ampak oku-pacija Rusije. Rusi, zavedajoč se tega, so se borili silovito. Krimski Tatari nimajo nič opraviti s t. i. Zlato hordo, mongolsko državo, s katero so bili Rusi v svojevrstnih zavezniških odnosih. (Op. prev.)7 Stefan Batory (1553–1586) je poljski kralj in udeleženec livonijske voj-ne.

Nat

alija

Nar

očni

cka

17

je metalurgija in težka industrija, zato je seveda popolnoma neumestno govoriti pri tem o nekakšni zaostalosti!

Živeli pa smo, da, v lesenih hišah. In pravilno smo živeli tako! Kajti v našem podnebju, v mrazu in vlagi, kaj bi bilo lahko bolj blagodejno? Celo na toplem Zahodu je cele vite-ške družine razjedala tuberkoloza ...

Toda vrnimo se spet k vojaško-politični zgodovini naše države. Na teh ogromnih in redko poseljenih prostranstvih je bila v interesu obrambe nujna dobro delujoča skupna uprava, obenem z blagohotnim vladanjem narodom, s kate-rimi so skupaj ali zraven njih živeli Rusi. In tu je zanimivo, kaj so ustvarili! Ustvarili so civilizacijo brez ozkega naciona-lističnega šopirjenja, civilizacijo, v kateri so bili praktično in po zakonih vsi narodi enakopravni ... Naj spomnim, da so bile po zavzetju Kazana vsemu premaganemu tatarskemu plemstvu podarjene vse pravice ruskega plemstva.

Vse to je koristno vedeti tudi v naših dneh ...