UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

REGULIRANJE KONKURENCE NA PODROČJU TELEKOMUNIKACIJ

Študentka: Mateja Pavlič Naslov: Porentova 3, Ljubljana Številka indeksa: 80018089 Izredni študij Program: STR Študijska smer: Zunanja trgovina Mentor: dr. Borut Bratina

Maribor, marec 2006

2

PREDGOVOR V diplomskem delu predstavljam reguliranje konkurence na področju telekomunikacij, s praktičnim primerom mobilnega operaterja Vega. Diplomsko delo je poleg uvoda in sklepa razdeljen še na osem delov. V prvem delu sem predstavila konkurenco na splošno. Opisala sem kdaj so se razvila prva pravila konkurenčnega prava in kako je urejeno varstvo konkurence v Evropski uniji. Opisala sem tudi kakšna so dejanja nelojalne konkurence in kakšna so skupna pravila poštene konkurence. V drugem delu sem opisala kako je urejena konkurenčna zakonodaja v Sloveniji in Evropski uniji. Zakonodaja s področja konkurence vzpostavlja ključne parametre gospodarskih dejavnosti države ter naložb domačih in tujih podjetij. V tretjem delu predstavljam teoretično opredelitev prevzemov podjetij s poudarkom na oblikah financiranja prevzemov. Konkurenčne oblasti s presojo koncentracij in prevzemov poskušajo preprečiti tiste koncentracije in prevzeme, ki bi vodile v zmanjšanje ekonomskega blagostanja v družbi. Enako pomembno je, da konkurenčne oblasti dovolijo uresničitev tistih prevzemov in koncentracij, ki vodijo v povečanje ekonomskega blagostanja. V četrtem delu obravnavam ključna vprašanja pri opredelitvi upoštevnega trga na področju telekomunikacij, kot so zamenljivost ponudbe in povpraševanja ter vstopne ovire, značilne za obravnavan trg. Nov regulacijski okvir torej zbližuje sektorsko zakonodajo in konkurenčno pravo. Posebej pomembna je uvedba koncepta upoštevnega trga in prilagajanje koncepta pomembne tržne moči načelu prevladujočega položaja iz konkurenčnega prava. Zato v petem delu precej pozornosti namenjam sektorski zakonodaji, ki ureja opredelitev upoštevnega trga. Sektorji regulatorji morajo v skladu z novim regulacijskim okvirom na podlagi pravil konkurenčnega prava, določiti upoštevne trge, ki jih predlaga nov regulacijski okvir, ter v okviru opredelitve upoštevnih trgov natančno opisali zamenljivost ponudbe in povpraševanja na področju telekomunikacijskih storitev. V šestem delu obravnavam pregled liberalizacije telekomunikacijskega trga v Sloveniji, skupaj s pričakovanimi spremembami zakonodaje. Na slovenski trg telekomunikacij posegata dva organa: Agencija za telekomunikacije in radiofuzijo Republike Slovenije ter Urad za varstvo konkurence. V sedmem delu sem opisala problem mobilne telefonije v Sloveniji, kakšne deleže zastopajo posamezni mobilni operaterji in kakšne so vstopne ovire na trgu mobilne telekomunikacije in v osmem delu prikazala s praktičnim primerom mobilnega operaterja Western Wireless International (krajše: Vega). Osnovni namen diplomske naloge je torej predstaviti glavni namen uvajanja konkurence na področju telekomunikacijskih storitev. Cilj diplome je predvsem prikazati analizo trga telekomunikacij v Sloveniji s poudarkom na praktičnem primeru mobilnega operaterja Vega. To temo sem izbrala predvsem, ker gre za zelo aktualno temo na slovenskem področju na trgu telekomunikacij. V zadnjih letih smo priča nenehnemu rivalstvu na trgu mobilne telefonije.

3

KAZALO 1 UVOD...................................................................................................................................... 5

1.1 Opredelitev problema ................................................................................................................. 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve .................................................................................................. 5

1.2.1 Namen .................................................................................................................................................. 5 1.2.2 Cilji in osnovne trditve ..................................................................................................... 5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave .......................................................................................... 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja............................................................................................... 6

2 POJEM KONKURENCE - TEORETSKI DEL .................................................................... 7 2.1 Zgodovinski pregled.................................................................................................................... 7 2.2 Varstvo konkurence.................................................................................................................... 7 2.3 Nelojalna konkurenca................................................................................................................. 9 2.4 Skupna pravila poštene konkurence ....................................................................................... 10

3. KONKURENČNA ZAKONODAJA V SLOVENIJI .......................................................... 12 3.1 Monopolizacija Slovenije v luči odpiranja njenega gospodarstva tujemu kapitalu ........... 13

4. OPREDELITEV PREVZEMOV IN KONCENTRACIJ ................................................... 15 4.1 Definicija prevzemov in koncentracij...................................................................................... 15 4.2 Zakonska ureditev koncentracij .............................................................................................. 15 4.3 Opredelitev prevzemov............................................................................................................. 16 4.4 Vrste prevzemov in značilnosti posamezne vrste ................................................................... 17

4.3.1. Prevzem podjetij z odkupom delnic................................................................................................... 18 4.3.2 Prevzem podjetij z odkupom premoženja........................................................................................... 18

4.4 Združitev podjetij ..................................................................................................................... 19

5. TRG TELEKOMUNIKACIJ Z VIDIKA POLITIKE VARSTVA KONKURENCE......... 21 5.1 Značilnosti konkurence na trgu telekomunikacij .................................................................. 21 5.2 Pomen krajevne zanke na trgu telekomunikacij.................................................................... 22

6. REGULATIVA EU O OPREDELITVI UPOŠTEVNEGA TRGA NA PODROČJU TELEKOMUNIKACIJ............................................................................................................ 25

7. SLOVENSKA ZAKONODAJA NA PODROČJU TELEKOMUNIKACIJ....................... 29 7.1 Zgodovinski pregled liberalizacije telekomunikacij v Sloveniji ........................................... 29 7.2 Sedanja zakonska ureditev in pričakovane spremembe........................................................ 30

7.2.1 Vloga nacionalnega regulatorja – Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto ...................... 30 7.3 Razmerje med konkurenčnim organom in sektorskim regulatorjem.................................. 32

4

7.3.1 Razdelitev nalog med Uradom za varstvo konkurence in Agencijo za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto ............................................................................................................................................................ 33

8. TRG TELEKOMUNIKACIJ V SLOVENIJI ..................................................................... 35 8.1 Mobilne telefonske storitve ...................................................................................................... 35

8.1.1 Trg prodaje na drobno ........................................................................................................................ 35 8.1.2 Trg prodaje na debelo ......................................................................................................................... 36

9. PRIMER MOBILNEGA OPERATERJA WESTERN WIRELESS INTERNATIONAL - PRAKTIČNI DEL ................................................................................................................... 38

9.1 Zgodovina mobilnega operaterja Western Wireless International - (krajše: Vega)........... 38 9.2 Kronologija dogodkov mobilnega operaterja Vega ............................................................... 39

10. SKLEP ............................................................................................................................... 45

11. POVZETEK....................................................................................................................... 47

SUMMARY.............................................................................................................................. 49

12. LITERATURA................................................................................................................... 51

VIRI ......................................................................................................................................... 53

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema Na trgu telekomunikacijskih storitev je vladal dolgoletni monopol, ki je bil podprt z uradno politiko držav. Na tem trgu so obstajali močni tradicionalni operaterji, za ostale pa je bil trg telekomunikacijskih storitev popolnoma zaprt. Zaradi želje po pospeševanju konkurence, izboljšanju ponudbe in zniževanju cen so se države odločile za liberalizacijo, kar pomeni, da telekomunikacijske storitve lahko opravlja kdorkoli, bodisi z dovoljenjem, obvestilom ali prosto, odvisno od vrste storitev novih alternativnih operaterjev. Za monopolni položaj tradicionalnih operaterjev je bilo značilno lastništvo infrastrukture, praviloma državno lastništvo operaterjev, močan odpor proti vstopu konkurence in izjemno visoka tehnična in pravna usposobljenost operaterjev. Prišlo je do paradoksa, saj sta bili hkrati potrebni deregulacija in regulacija. Deregulacija olajšuje vstop novih operaterjev, storitev in tehnologij na trg. Regulacija pa je potrebna zaradi zmanjšanja moči tradicionalnih operaterjev, ki se lahko borijo za ohranitev položaja z vrsto ukrepov: - previsoke cene nekaterih storitev na področju veleprodaje, - prenizke cene na področju prodaje končnemu uporabniku. - omejevanje dostopa do svoje infrastrukture, - omejevanje medomrežnega povezovanja, - zavlačevanje sklepanja pogodb z alternativnimi operaterji.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

1.2.1 Namen Glavni namen uvajanja konkurence na področju telekomunikacijskih storitev je predvsem sprostitev opravljanja telekomunikacijskih storitev, kar pomeni ukinitev monopolov na telekomunikacijskih storitvah, in zagotovitev primernih telekomunikacijskih storitev po primernih cenah za končnega uporabnika. Spodbudo za uvajanje konkurence na področju telekomunikacij je predstavljalo tudi uvajanje novih tehnologij, zlivanje (konvergenca) storitev, pojav integriranih omrežij in nudenje raznovrstnih storitev na enem omrežju. Zaradi naštetega so prednosti monopolnih omrežij začele plahneti, kar je še posebej opazno pri omrežjih mobilnih javnih radijskih storitev in omrežjih za dostop do interneta.

1.2.2 Cilji in osnovne trditve Glavni cilj moje diplomske naloge je analiza trga telekomunikacij v Sloveniji. Analize področja telekomunikacij sem se lotila sistematično, saj je za dobro razumevanje področja telekomunikacij potrebno poznavanje procesa liberalizacije trga telekomunikacij, sektorske zakonodaje, vloge regulatorjev in pa stanja na trgu telekomunikacij v Sloveniji. Celotno raziskavo pa sem podkrepila še s konkretnim

6

primerom mobilnega operaterja podjetja Vega, ki je trenutno zelo aktualna tema na slovenskem področju telekomunikacij.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Diplomsko delo bo narejeno na podlagi strokovne literature in člankov. V diplomskem delu se bom veliko opirala tudi na praktični primer mobilnega operaterja Vega, ki je trenutno najbolj žgoča tema na slovenskem področju mobilne telefonije. Glavne omejitve vidim predvsem glede pomanjkanja izkušenj in praktičnega znanja, ki jih bom skušala nadomestiti z znanjem, pridobljenim iz domače in tuje strokovne literature in člankov na temo reguliranje konkurence.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Zaradi obsežnosti teme, sem se odločila za deskriptivni pristop metode raziskovanja. Pri obdelavi podatkov bom uporabila metodo kompilacije (zbiranje podatkov), s katero bom povzela spoznanja in sklepe avtorjev, ki so se ukvarjali s podobno problematiko in bom primerjala med seboj različne podatke. Iz literature bom naredila povzetke in iz njih izluščila osnovne ugotovitve.

7

2 POJEM KONKURENCE - TEORETSKI DEL Konkurenca je gospodarska kategorija, ki pomeni pravno zagotovljeno možnost zavestnega prilagajanja podjetij tržnim razmeram, z namenom zagotovitve čim boljšega tržnega položaja, ki se običajno izkazuje v dobičku in trajni navzočnosti na trgu (Urad RS za varstvo konkurence, 2005).

2.1 Zgodovinski pregled Konkurenčno pravo se v teoriji deli na dve tradicionalni področji: protimonopolno pravo in pravo zatiranja nelojalne konkurence. Prva pravila konkurenčnega prava so se razvila v 18. stoletju v ZDA in Veliki Britaniji kot običajno pravo. Sledile so prve kodifikacije, ki pomenijo začetek sistematičnega in modernega urejanja tega področja. V ZDA je bila prepoved omejevanja konkurence deležna bistveno več pozornosti kot zatiranje nelojalne konkurence, kar se odraža v Shermanovem zakonu iz leta 1890, ki z generalno klavzulo prepoveduje monopolne sporazume in zlorabe monopolnega položaja. V kontinentalnem sistemu je bil v Nemčiji leta 1896 sprejet prvi zakon o prepovedi nelojalne konkurence, medtem ko se je protimonopolno pravo oblikovalo šele po prvi svetovni vojni (Urad RS za varstvo konkurence, 2005) .

2.2 Varstvo konkurence Varstvo konkurence je predmet obravnave t.i. konkurenčnega prava, ki je nastalo in se razvijalo kot profesionalno pravo podjetnikov v njihovih medsebojnih stikih na trgu. Konkurenčno pravo varuje konkurenco kot značilnost gospodarske ureditve in deluje tako v interesu družbe kot potrošnikov. Temeljna značilnost konkurenčnega prava je prisilna narava norm, ki določeno ravnanje zapovedujejo ali prepovedujejo z namenom zagotavljanja tržne discipline (Urad RS za varstvo konkurence, 2005). Varstvo konkurence je ena najpomembnejših gospodarskih in političnih funkcij EU. Tega so se zavedali že snovalci evropskih integracij, ki so varstvo konkurence predvideli že v evropski ustanovitveni pogodbi, t.i. rimski pogodbi. Konkurenco urejata 85. in 86. člen Rimske pogodbe iz leta 1957, ki sta urejala prepoved omejevalnih sporazumov in prepoved zlorabe prevladujočega položaja. 85. člen prepoveduje tako imenovana dejanja nelojalne konkurence, med katera spadajo dogovori o delitvi trga, dogovori o fiksnih cenah, dogovori o omejevanju proizvodnje, tehničnega razvoja in investicij. 86. člen pa prepoveduje tako imenovano zlorabo prevladujočega položaja na trgu (zadnji znan primer je domnevna zloraba prevladujočega položaja na trgu ameriškega računalniškega velikana Microsofta). Leta 1997 sta bila preštevilčena v 81. in 82. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti. Varstvu konkurence sta namenjena tudi 92. in 94. člen rimske pogodbe, ki prepovedujeta državne subvencije, ki bi utegnile ogroziti konkurenco na trgu (zadnji znan primer take domnevne kršitve je iz lanskega februarja, ko je Evropska komisija razglasila subvencijo belgijske vlade irskemu letalskemu prevozniku Ryanairu za nezakonito).

8

Evropska komisija ima zelo široka pooblastila v zvezi z domnevnimi kršitvami evropskega konkurenčnega prava. Komisija lahko začne postopek poskusa zakonitosti določenega ravnanja bodisi na lastno pobudo ali pa na podlagi pritožb držav članic, podjetij ali posameznikov. Med drugim lahko brez opozorila obišče podjetje, ki domnevno krši pravila konkurence (to je nekoliko sporno), zahteva fotokopijo dokumentov, zaslišuje odgovorne osebe ipd. Prizadete stranke se na odločitev komisije lahko pritožijo na evropsko sodišče v Luksemburgu. Luksemburški tribunal je v zvezo s konkurenčnim pravom že izoblikoval obsežne precedense, ki so dodaten pravni vir evropskega konkurenčnega prava. Zaradi načela primernosti in neposredne uporabnosti je sodba evropskega sodišča v zvezi s kršitvijo konkurence neposredno uporabna znotraj države članice, kar pomeni, da prevlada nad nacionalnimi pravili v zvezi s konkurenco, prav tako pa za njeno implementacijo niso potrebni nadaljnji ratifikacijski postopki (kot je to pri klasičnem mednarodnem pravu). Ko stranke vlagajo pritožbe na luksemburški tribunal, ponavadi zahtevajo dvoje: lahko zatrjujejo, da njihovo ravnanje pomeni dejanja nelojalne konkurence, zato zahtevajo tako imenovano negativno sodbo, lahko pa zahtevajo, da sodišče njihovo ravnanje razglasi za dovoljeno zaradi znatne javne koristi, ki jo prinaša, čeprav sicer vsebuje vsa zakonska znamenja kršitve konkurenčnega prava. Doslej je komisija v svoji praksi izrekla naslednje prepovedi dejanj nelojalne konkurence:

- dogovore o delitvi trga (najbolj znan primer, ki ga je Komisija prepovedala, je bil t.i. sladkorni kartelni dogovor iz leta 1973);

- dogovore o fiksnih cenah (najbolj znan primer je iz leta 2001, ko je komisija prepovedala dogovor o fiksiranju cen za podjetja, ki izdelujejo grafitne elektrode. Komisija je v tem primeru izrekla denarno kazen v višini 218,8 milijona evrov);

- dogovore o ekskluzivnih pravicah v zvezi z nakupom določenih izdelkov in storitev;

- dogovore o ekskluzivni uporabi pravic industrijske lastnine; - dogovore o ekskluzivni distribuciji določenih izdelkov in storitev.

Obstajajo pa tudi izjeme, ki dopuščajo določena dejanja, ki bi po zakonski dikciji lahko sodila med dejanja nelojalne konkurence. Gre za dogovore, ki ne presegajo določene kvote (ponavadi 50 milijonov evrov prometa oziroma pet odstotkov tržnega deleža), za dogovore o ekskluzivnem trgovskem zastopanju, za dogovore s podizvajalci in za izmenjavo informacij med določenimi podjetji. Evropska komisija ima od leta 1990 tudi pooblastila, da odloča o nedopustnih združitvah in prevzemih (t.i. mergers in takeovers treaties). Pogoj je, da gre za velika podjetja v več kot eni državi članici. Udeležena morajo biti podjetja, ki presegajo pet milijard evrov letnega prometa oziroma 250 milijonov evrov individualnega prometa znotraj EU (Turk, 2004, GV).

9

2.3 Nelojalna konkurenca (13. člen ZVK) Nelojalna konkurenca je prepovedana. Je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Kot dejanje nelojalne konkurence po prejšnjem odstavku se štejejo zlasti:

- reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov;

- reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem podatkov ali uporabo izrazov, s katerimi se izkorišča ugled drugega podjetja, njegovih proizvodov ali storitev oziroma ocenjuje ali podcenjuje kvaliteto proizvodov drugega podjetja;

- reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga ali storitev ali omalovaževanje drugega podjetja s sklicevanjem na narodnostno, rasno, politično ali versko pripadnost;

- dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja;

- prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga;

- prikrivanje napak blaga ali storitev ali kakšno drugačno zavajanje potrošnikov; - dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k

preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; - neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakšnim podjetjem, da

bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem; - oglaševanje navidezne razprodaje ali navideznega znižanja cen in podobna

dejanja, ki zavajajo potrošnike glede cen; - neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega

podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu;

- dajanje ali obljubljanje daril, premoženjske ali drugačne koristi drugemu podjetju, njegovemu delavcu ali osebi, ki dela za drugo podjetje, da bi se darovalcu omogočila ugodnost v škodo kakšnega podjetja ali potrošnikov;

- nepooblaščena uporaba storitev trgovskega potnika, trgovskega predstavnika ali zastopnika drugega podjetja;

- pridobivanje kupcev blaga ali uporaba storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade;

- protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja (Zakon o varstvu konkurence).

Urad RS za varstvo konkurence ne presoja dejanj nelojalne konkurence, tj. dejanj podjetij pri nastopanju na trgu, ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s

10

katerimi se povzroča ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. V skladu s še veljavnimi določbami Zakona o varstvu konkurence je za presojo dejanj nelojalne konkurence pristojen Tržni inšpektorat Republike Slovenije (Urad RS za varstvo konkurence, 2005).

2.4 Skupna pravila poštene konkurence Evropsko pravo varuje skupni evropski trg in svobodno konkurenco v primerih, ko bi nepoštena konkurenca – na primer določanje cen ali monopolni položaj – zavirala trgovanje med državami članicami Evropske unije. Evropska zakonodaja ni pristojna v primerih nepoštene konkurence, ki ne prizadenejo skupnega trga EU, temveč samo posamezne državne trge. Ti primeri spadajo v pristojnost zakonodaj držav članic. Po 81. členu pogodbe EU, ki varuje svobodno konkurenco, so na skupnem trgu Unije prepovedane vse pogodbe med podjetji, povezovanje med podjetji in skupno delovanje, ki bi lahko prizadelo trgovino med državami članicami Unije ter cilj ali posledica katerih je preprečiti, omejiti ali škodovati konkurenci na skupnem trgu. Pogodba navaja konkretne primere nedopustnega ravnanja, kot so:

- določanje nakupnih ali prodajnih cen oziroma katerihkoli drugih pogojev trgovanja,

- omejevanje ali nadzor nad proizvodnjo, trgi, tehničnim razvojem ali vlaganji, - razdelitev trgov ali dobavnih virov, - uporaba različnih pogojev v enakovrednih transakcijah z drugimi trgovskimi

partnerji, kar le-te postavlja v konkurenčno slabši položaj, - pogojevanje sklenitve pogodb z dodatnimi pogoji, ki po naravi ali komercialni

namembnosti nimajo nobene povezave s predmetom takih pogodb. Pogodba EU avtomatično razveljavlja vsako pogodbo ali določitev te vrste, vendar v določenih primerih take pogodbe ali odločitve dovoljuje: če pripomorejo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga ali k spodbujanju tehničnega ali gospodarskega razvoja ter hkrati potrošnikom omogočajo, da delijo koristi. Člen 82 pogodbe EU prepoveduje dominanten položaj podjetij na skupnem evropskem trgu, ki bi vplival na trgovino med državami članicami. Pogodba navaja konkretne primere kršitev, ki izhajajo iz dominantnega položaja na trgu:

- določanje nepoštenih nakupnih ali prodajnih cen ali drugačnih nepoštenih pogojev trgovanja,

- omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov, - uporaba neenakih pogojev v podobnih transakcijah z drugimi trgovskimi

partnerji, ki le-te postavlja v konkurenčno slabši položaj, - pogojevanje sklepanja pogodb z dodatnimi obveznostmi, ki nimajo zveze s

predmetom takih pogodb.

11

Kdaj ukrepa Evropska komisija Za zagotavljanje spoštovanja določil o pošteni konkurenci in preiskavo primerov nepoštene konkurence v EU je pooblaščena Evropska komisija v Bruslju. V skladu s 85. členom pogodbe Komisija EU lahko ukrepa na lastno pobudo ali pa na prošnjo držav članic. Pravilom o pošteni konkurenci so po 86. členu pogodbe EU zavezana tudi podjetja v javni lasti, ki jim države članice zagotavljajo posebne ali ekskluzivne pravice za ponujanje storitev, ki so v splošno gospodarsko korist ali imajo naravo monopolov, ki državi zagotavljajo dohodek. Poseben status javnih podjetij ne sme ovirati trgovine med državami članicami v tolikšni meri, da bi to škodilo interesom EU. Na področje zaščite konkurence spadajo tudi državne pomoči, ki so po 87. členu pogodbe EU dovoljene samo pod določenimi pogoji. Državna pomoč, pri kateri niso upoštevani ti pogoji, velja za nepošteno konkurenco. Namen tega določila je preprečiti državno pomoč podjetjem, ki bo zgolj zagotovila njihovo preživetje, ne bodo pa se sposobna postaviti na lastne noge. Pri protitrustovskih operacijah Komisija poleg prepovedi sporazumov med podjetji, ki kršijo pravila o pošteni konkurenci, lahko predpiše tudi denarne kazni. Te izračuna glede na težo in trajanje kršitve, pri čemer so najvišje kazni za vzpostavljanje monopolnega položaja ali kartele, ki določajo cene. Kazen lahko doseže do 10 odstotkov globalnega prometa podjetja (Pilko, 2001, GV).

12

3. KONKURENČNA ZAKONODAJA V SLOVENIJI Ključni del konkurenčne zakonodaje v Sloveniji in EU se nanaša na nadzor pri združitvah podjetij. Naloga ustanov, pristojnih za varovanje konkurence, je preprečevati tiste združitve, ki bi zmanjševale konkurenco, torej združitve, ki ustvarjajo monopolen položaj. V takšnih primerih porabniki nimajo druge izbire, kot da kupujejo pri monopolistu, zato obstaja tveganje, da bo monopolist zvišal cene. Takšne združitve zato niso sprejemljive in obstajajo številni primeri, v katerih je evropska komisija prepovedala ustvarjanje monopolnih ali skoraj monopolnih položajev. Ob tem se moramo zavedati, da po združitvi monopolistu večinoma ni možno preprečiti dviga cen. Konkurenčna zakonodaja namreč ne uvaja splošnega nadzora nad cenami. Seveda v slovenski in tudi evropski konkurenčni zakonodaji obstajajo pravila, ki monopolistu preprečujejo, da bi »zlorabil« svojo tržno moč. Vendar pa je pogosto težko dokazati, da dvig cen pomeni tudi zlorabo v omenjenem smislu. Še več, posredovanje nadzornih ustanov nad takšno zlorabo je mogoče šele po zvišanju cen. Vse nadzorne institucije, ki spremljajo združitve, zlasti v državah, ki so konkurenčno zakonodajo sprejele pred kratkim, se srečujejo s tremi pomembnimi izzivi. Prvi je identificirati tiste transakcije, ki pomenijo združitev. Do združitve pride, ko eno podjetje prevzame nadzor nad drugim in na primer pridobi 55 odstotkov delnic. Vendar, kaj če eno podjetje pridobi 40 odstotkov v podjetju (tarči), drugo, ki je »prijateljsko« prvemu (na primer njegov borzni posrednik ali banka), pa še 15 odstotkov? Nedvomno obstaja možnost, da podjetji namenoma obideta nadzornike združevanj in po možnosti tudi pravila borznega poslovanja s »prijateljskim« sodelovanjem. Ustanove za nadzor nad združitvami bi morale biti pazljive ter za prepoznavanje in preprečitev takšnih ukan tesno sodelovati z institucijami, ki so odgovorne za nadzor trga vrednostnih papirjev. Drugi izziv je pravilno prepoznati trg izdelkov in geografski trg, na katera vpliva združitev. Domneva, da bi pridružitev enotnemu trgu EU avtomatično vodila k širšim evropskim trgom, je napačna. Zvestoba porabnikov nacionalnim izdelkom in vsaki državi lasten distribucijski sistem pogosto preprečita ustvarjanje široko odprtih evropskih trgov tudi v sedanjih članicah EU, kjer enotni trg obstaja že mnogo let. To še posebno velja za potrošniške izdelke. Tretji izziv pa je, kako se izogniti nevarnosti, da ne bi katerikoli drugi dejavniki (poleg konkurenčnih) vplivali na odločitev. V nekaterih primerih se lahko mnogi posamezniki močno zanimajo za neko združitev, čeprav bi to bilo v nasprotju s pravili konkurence. Vodstva podjetij si pogosto želijo takšnih združitev, če te obetajo visoke dobičke, medtem ko lahko politiki, sindikati, lokalne oblasti in različne interesne skupine podpirajo protikonkurenčne združitve tudi zaradi splošne, socialne ali industrijske politike, nacionalnih interesov ali drugih razlogov. V takšnih primerih se ustanove, ki so odgovorne za varovanje konkurence, pogosto znajdejo pod velikim pritiskom, naj takšno združitev dovolijo kljub škodljivim vplivom, ki bi jo združitev lahko prinesla porabnikom. Eden največjih izzivov, s katerim se je v preteklosti srečevala evropska komisija, je tako bil, kako se takšnemu pritisku upreti in ohraniti neodvisnosti. Danes je tako komisija cenjena predvsem zaradi neodvisnosti, objektivnosti, strokovnosti in osredotočenosti na neovirano konkurenco ter interes porabnikov. Izziv pa bo še večji za strokovne ustanove, med katere sodijo tudi uradi za varstvo konkurence, ki so začele izvajanje nadzora nad združitvami uvajati šele pred nedavnim, in še to večinoma v okolju, v katerem se mora splošno sprejemanje konkurenčnih načel še uveljaviti. Zakonodaja s področja konkurence vzpostavlja ključne parametre

13

gospodarskih dejavnosti države ter naložb domačih in tujih podjetij. Predvidljiva uporaba konkurenčnih pravil, ki je v skladu z evropsko rabo in je usklajena z evropsko komisijo, bo pripomogla k temu, da bodo pridružene države v celoti deležne priložnosti, ki jih prinaša članstvo v EU. S strokovno, pogumno in neodvisno presojo, ki je osredotočena na koristi konkurence, lahko urad za varstvo konkurence in druge sorodne ustanove pomembno pripomorejo h gospodarski blaginji in blaginji porabnikov v svoji državi (Ehlermann, 2003, Finance).

3.1 Monopolizacija Slovenije v luči odpiranja njenega gospodarstva tujemu kapitalu Z razvojem slovenskega gospodarstva v tržno ekonomijo je Slovenija prevzela dolžnosti varovanja konkurence na trgih in preprečevanje monopolnih situacij, predvsem kar zadeva tržne deleže posameznih podjetij v raznih panogah. V ta namen se je v Sloveniji odprl Urad za varstvo konkurence, ki pa je, kot se je pokazalo, pod raznimi interesnimi pritiski posameznih skupin, med drugim tudi slovenskega pravosodja. Kljub obstoju Urada pa je v Sloveniji moč zaznati povečanje oziroma nastanek monopola v posameznih panogah. Sicer pa je že na samem začetku bila storjena napaka. Slovenija je želela prehitro ugoditi zahtevam EU za uveljavitev konkurence na svojem področju, pri tem pa se ni odpovedala interesu akumulacije kapitala s strani slovenskih podjetij. Zaradi tega je prišla v položaj križanja interesov pravne države z interesi posameznikov, ki bojda branijo tudi nacionalne interese. V takšnem položaju posamezniki in lahko tudi pravosodje postanejo kršilci pravne države in dobijo politično funkcijo na račun pravne države, a v očeh »narodnozavednega dela« javnosti postanejo junaki, medtem ko Urad za varstvo konkurence predstavlja varuha pravne države, a s stališča »narodnozavednega dela« javnost postane izdajalec slovenske države in branilec tujih interesov. Razlogi za nastanek takšne situacije so v tem, da je Slovenija premajhna, premalo vplivna in premalo bogata država, ki si zaradi tega ne more hkrati privoščiti obojega, pravne države na podlagi pravnega reda velike EU in zadrževanja kapitala v lastnih rokah. Kljub temu pa je potrebno opozoriti na določeno nekonsistentnost pri uveljavljanju pravne države na področju varstva konkurence. Po eni strani si država prizadeva uveljaviti status države, ki zagotavlja konkurenco na slovenskem trgu, po drugi strani pa le tega v praksi ne upošteva. Morda je bil v poskusu pritiska zagotovitve konkurence v Sloveniji, ki je prihajal s strani zahodnih držav, namen onemogočiti države kandidatke, da ustvarijo dovolj močan kapital, ki bi se lahko uprl tujim prevzemom, kar bi se v primeru velike konkurence v tako majhnih državah, kot je Slovenija, prav gotovo zgodilo. Slovenija se je znašla v določenem primežu med interesi EU (in zahoda), ki ji nalaga zagotovitev konkurence v državi, in interesi posameznih domačih elit, in nacionalnega interesa, ki bi želele zrasti na takšno velikost, da bi lahko konkurirale tujim družbam. Ravno zaradi tega prihaja do velikega navzkrižja s posameznimi zakoni pri uveljavljanju interesov s strani teh interesnih skupin. Takšen položaj pa med drugim ustvarja ogromne negativne posledice na posamezna, predvsem ciljna (za prevzeme) podjetja, ki so velikokrat oškodovana zaradi vojen med obstoječimi lastniki v sporu, po drugi strani pa prihaja do osebnih

14

okoriščanj iznajdljivih posameznikov, ki znajo izkoristiti položaj v svojo prid in preslepiti (ne)pravno državo. V takšnih situacijah, ko je zakonodaja preveč dvoumna, pravna država v celoti zataji, pravosodje pa v takšnih primerih ne predstavlja nobene moralne avtoritete in ravno zaradi tega se odločitve pravosodja zaznajo kot politične in dejansko so namerno ali nenamerno res politične, zaradi česar zbujajo dvom v svojo verodostojnost in nepristranskost. Na področju varstva konkurence je torej slaba zakonodaja povzročila zelo delikatne situacije, ki skorajda ne morejo biti rešene na pravičen način in v takšnih primerih so tudi pravosodne odločitve povečini politične in v vseh primerih škodljive. (Aktualna tema - forum, http://www.geocities.com/aktualna/aktema.htm 2004).

15

4. OPREDELITEV PREVZEMOV IN KONCENTRACIJ

4.1 Definicija prevzemov in koncentracij Koncentracije podjetij nastanejo z združevanjem, prevzemom ali ustanovitvijo skupnega podjetja. V tuji ekonomski in pravni literaturi izrazoslovje ni enotno. V tuji zakonodaji se velikokrat pojavlja izraz »mergers«, ki ga prevedemo kot »združitve«.1 Tako govorimo na primer o »EU Merger Regulation«, ki zakonsko ureja vse oblike koncentracije podjetij in ne le združitev. Koncentracije imajo pozitivne in negativne učinke. Proti koncentracijam govori njihov možni vpliv na tržno konkurenco, možna zloraba koncentracije za zmanjšanje vrednosti ciljnega podjetja. V prid koncentracijam pa govorijo predvsem dejavniki, ki se nanašajo na ekonomsko učinkovitost, kot so denimo ekonomije obsega in porazdelitvena učinkovitost (Hildebrand, 2001, str.321).

4.2 Zakonska ureditev koncentracij Vsaka združitev (koncentracija) sama po sebi še ni prepovedana. Zakonodaje različno določajo, katere koncentracije niso dovoljene s stališča varstva konkurence. Zakonodaja EU prepoveduje tiste koncentracije, pri katerih obstaja nevarnost ustvarjanja oziroma krepitve prevladujočega položaja, ki bi pomembno zmanjšal učinkovito konkurenco. O prevladujočem položaju govorimo, kadar se na trgu podjetje ali skupina podjetij lahko vede neodvisno od svojih konkurentov, ostalih partnerjev, s katerimi sodelujejo, in svojih kupcev. Običajno ima prevladujoč položaj podjetje ali skupina podjetij, ki obvladujejo velik delež ponudbe na določenem trgu, pri čemer je potrebno upoštevati še ostale dejavnike, kot so na primer vstopne ovire in odziv kupcev (Commission Notice, 1997).2 Slovenski Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99) enako kot zakonodaja EU prepoveduje koncentracije, ki povečujejo moč enega ali več podjetij, posamično ali skupno, pri tem pa bistveno zmanjšujejo ali onemogočajo učinkovito konkurenco na upoštevanem trgu. Za prevladujoč položaj šteje:«položaj, ko podjetje glede določenega blaga ali določene storitve nima konkurentov občutno boljši položaj glede na tržni delež, možnosti za financiranje, možnosti za nakup in prodajo ali glede na dejstva, ki druga podjetja ovirajo pri vstopu na trg. Šteje se, da ima podjetje prevladujoč položaj na trgu, če je njegov delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji od 40%. Zakonodaje posameznih držav določajo, kaj so koncentracije, katere koncentracije je potrebno priglasiti in pa večinoma postavljajo mejnike, na podlagi katerih lahko sklepamo o dovolj veliki možnosti negativnih učinkov koncentracij, da je potrebna podrobna presoja.

1 Več o izrazoslovju na področju prevzemov in združitev je napisano v knjigi Prevzemi podjetij in njihovi učinki na delničarje, managerje, zaposlene, upnike in državo (Bešter, 1996, str. 26 – 29). 2 Gre za Commission Notice on the definition of the relevant market for the purposes of Community competition law (OJ C 372 on 9/12/1997), ki ga je objavila Evropska Komisija.

16

Pri presojanju koncentracij obstajata torej dva testa: test prevladujočega položaja (»dominance test«), ki se uporablja v Evropski Uniji in pri katerem se presoja ali koncentracija vodi v nevarnost ustvarjanja oziroma krepitve prevladujočega položaja, ter test znatnega zmanjšanja konkurence (»substantial lessening of competition test«), ki ga uporabljajo konkurenčne oblasti v ZDA in Veliki Britaniji, ter s katerim ugotavljajo ali koncentracija zmanjšuje konkurenco. Evropske konkurenčne oblasti so že tehtale ali zamenjati test prevladujočega položaja za test znatnega zmanjšanja konkurence, a so ostale pri prvem. Načeloma oba testa privedeta do istega rezultata in s tem do iste odločitve, a med njima obstajajo tudi razlike. Prav tako naj bi test znatnega zmanjševanja konkurence zahteval od Komisije, da se manj osredotoči na konkurente, ki naj bi bili zaradi koncentracije v slabšem položaju (čeprav so lahko manj učinkoviti), ampak naj daje večji poudarek dejstvu, ali je koncentracija dobra ali slaba za potrošnike. Kljub temu EU ostaja pri testu prevladujočega položaja, kar upravičujejo naslednji dejavniki:

- test prevladujočega položaja zajema veliko večino koncentracij, ki negativno vplivajo na konkurenco,

- drugi del člena evropske zakonodaje s tega področja, ki govori o pridobitvi oziroma krepitvi prevladujočega položaja, zajame tudi logiko testa znatnega zmanjšanja konkurence, saj vsebuje tudi določilo, da bi bila »učinkovita konkurenca znatno ovirana«,

- test prevladujočega položaja ima v zakonodajni praksi EU dolgo zgodovino, - večina držav članic je že sprejela test prevladujočega položaja - razlika med pristopom EU in ZDA verjetno ni posledica različnih testov ampak

različnih filozofij (Levy, 2002, str. 195, 196).

4.3 Opredelitev prevzemov Prevzem družbe se definira kot pridobitev deleža delnic določene delniške družbe (prevzete družbe), ki pridobitelju (prevzemniku) zagotavlja zadosten delež glasovalnih pravic (kontrolni delež), da lahko z uresničevanjem upravljalskih upravičenj iz kontrolnega deleža delnic vpliva na poslovanje družbe in sprejem odločitev na skupščini delničarjev (Kocbek, 1997, 8). Podjetniki in podjetja, ki želijo hitro doseči potreben obseg in kakovost poslovanja podjetja, bodo prevzeli ciljno podjetje ali del poslujočega ciljnega podjetja in tako v celoti ali delno prevzeli upravljanje in vodenje obvladovanega podjetja. Prevzem podjetja ali njegovega večinskega dela, se razlaga kot dejanje, ki naj prevzemnemu podjetju skrajša čas, ki bi ga sicer potrebovalo za razvoj podjetja (investiranje v kadre, pridobivanje novih trgov, razvoj novih proizvodov). Vsak prevzem pa lahko poleg pričakovanih ugodnih učinkov prinese tudi negativne učinke ali pa ne prispeva dovolj k pričakovani sinergiji podjetja. V takih primerih prevzemno podjetje dele podjetja izloči (likvidira ali proda) (Repovž, 1996, 30).

17

4.4 Vrste prevzemov in značilnosti posamezne vrste Na splošno lahko prevzeme opredelimo kot prijateljske ali sovražne prevzeme (Kocbek, 1997, str. 19, 20). Resnično prijateljski prevzem se začne z zasebno in zaupno ponudbo upravi ciljne družbe ali le predsedniku uprave, odvisno od prejšnjih razmerij med prevzemno in ciljno družbo. Tako prevzemnik računa, da bo lažje izvedel določene pomembne informacije o ciljni družbi. Značilno za takšen način prevzema je tudi, da prevzemnik dalj časa pred ponudbo ne kupuje delnic ciljne družbe, saj bi se lahko takšen nakup štel za sovražno dejanje. Prednost prijateljskega prevzema je, da ima prevzemnik (navadno po sporazumu o zaupnosti in o prepovedi kupovanja delnic brez soglasja ciljne družbe) dostop do nejavnih podatkov glede ciljne družbe ter se lažje pogaja o morebitni združitvi s ciljno družbo. Prevzemnik ima navadno tudi možnost pogajanj glede preprečitve uporabe t.i. obrambnih ukrepov pred prevzemom, na primer o nadaljnji zaposlitvi ključnih delavcev ter uprave ciljne družbe, lažje se dogovori o nadaljnjem nakupu delnic, prepreči odtujitev pomembnega premoženja družbe in drugo. Na drugi strani pa ima takšen način poglavitno pomanjkljivost za potencialnega prevzemnika v tem, da vnaprej opozori upravo ciljne družbe o nameravanem prevzemu ter ji tako zagotovi dovolj časa, da pripravi ustrezne obrambne načine proti prevzemu ter v ta namen sklepa škodljive posle za družbo, lahko pa celo najde ugodnejšega ponudnika. Pri sovražnem prevzemu prevzemnik kupuje oziroma objavi javno ponudbo za odkup delnic ciljne družbe brez opozorila in sporazuma z upravo ciljne družbe. Najpomembnejša prednost takšnega načina prevzema je v časovni sestavini oziroma presenečenju in nepripravljenosti uprave ciljne družbe, glede na dejstvo, da so manjšinski delničarji navadno pripravljeni sprejeti ponudbo uprava ciljne družbe navadno ne more vplivati na ponudbo in tudi nima dovolj časa, da bi uporabila obrambno taktiko proti prevzemu, ker bi se rada izognila prevzemu družbe, vsaj pod pogoji, ki so bili prvotno postavljeni. Na drugi strani je za prejemnika bistvena pomanjkljivost takšnega prevzema, da nima dostopa do nejavnih informacij glede poslovanja ciljne družbe. Vendar so ti prevzemi sovražni predvsem do managementa ciljnega podjetja, saj mu grozi zamenjava z novim managementom, ki naj bi dosegal boljše rezultate, in ne do delničarjev, za katere je sovražni prevzem celo priložnost realizirati visoke premije za delnico (Bešter, 1996, str.104). Seveda obstaja med tema dvema skrajnostima mnogo oblik prevzemov, ki imajo tako lastnosti prijateljskega kot sovražnega prevzema. Takim oblikam pravijo tudi medvedji objem (bear hug). Prevzemnik namreč obvesti upravo ciljne družbe sočasno z javno objavo namere za prevzem in s tem dopušča možnost pogajanj in sklenitve prevzemnega sporazuma (Djokič, 1999, str.70). Prevzemi se lahko izvedejo na dva načina:

- prevzem z odkupom delnic - prevzem z odkupom premoženja podjetja

18

4.3.1. Prevzem podjetij z odkupom delnic Pri prevzemu podjetja skozi odkup delnic postane prevzemnik delničar konkretne delniške družbe. Takšen odkup (nakup) se lahko realizira na dva načina, bodisi preko primarnega bodisi preko sekundarnega trga. V prvem primeru lahko prevzemnik odkupi delnice v postopku izdaje novih delnic in iz naslova povečanja osnovnega kapitala, ki jih vplača bodisi z denarnimi bodisi s stvarnimi vložki. V tem primeru pridobiva kontrolo in ustrezni večinski sveženj delnic, če ostali delničarji ne izkoristijo svoje prednostne pravice do nakupa novih delnic oziroma je le-ta izključena oziroma omejena, kar je lahko v funkciji prevzema. V drugem primeru pa prevzemnik, ki je že lahko delničar ali tretja oseba, pridobi delnice od drugih delničarjev na sekundarnem trgu bodisi na borzi bodisi izven borznega trga (Kocbek, 1999, str. 323). Prevzem podjetja z odkupom delnic zahteva nakup zadostnega števila delnic z glasovalno pravico, ki zadoščajo za prevzem nadzora nad ciljnim podjetjem. Prevzemnik mora dati neposredno ponudbo za odkup delnic delničarjem ciljnega podjetja, ne glede na to, ali gre za prijateljski ali sovražni prevzem. Ponudba se objavi v sredstvih javnega obveščanja in vsak delničar se samostojno odloči, ali bo prodal delnice ali ne. Ker se nekateri delničarji odločijo, da svoje delnice ne prodajo, prevzemniku takega prevzema ponavadi ne uspe odkupiti 100 odstotkov delnic (Bešter, 1996, 31-32). Tak način prevzema je poskusil izvesti npr. Interbrew pri Pivovarni Union. Prednosti Če je število delničarjev nekega podjetja zelo majhno, je prevzem z odkupom delnic lahko najenostavnejša oblika prevzema, saj so potrebna le dokazila o razpolaganju z ustreznimi delnicami ciljnega podjetja. Za uspešen prevzem podjetja z odkupom delnic ni potrebno pridobiti niti soglasja nadzornega sveta niti managementa ciljnega podjetja. Če se management ne strinja s prevzemom, se lahko prevzemnik s ponudbo za odkup delnic obrne neposredno na delničarje (Bešter, 1996, 34-35). Pomanjkljivosti Prevzemnik z lastništvom nad ciljnim podjetjem prevzame (do višine svojega kapitalskega vložka v to podjetje) odgovornost za vse znane in neznane obveznosti podjetja, katerega lastnik je postal. Če se želi izogniti nekaterim obveznostim ali če ne želi pridobiti lastništva nad delom premoženja, mora pred prodajo oziroma prevzemom v dogovoru z delničarji ciljnega podjetja poskrbeti za izločitev teh obveznosti in premoženja ciljnega podjetja, poleg tega je sam postopek zakonodajno precej zapleten Slabosti takšnega prevzema se lahko kažejo tudi kot zastonjkarski problem (free rider). Manjšinski delničarji, ki niso prodali svojih delnic, lahko še naprej ostanejo solastniki z možnostjo udeležbe v dobičku, ki je predvsem posledica prevzema podjetja (Bešter, 1996, 34-35).

4.3.2 Prevzem podjetij z odkupom premoženja Z odkupom oziroma pridobitvijo podjetja ali dela podjetja, tj. z nakupom premoženja oziroma aktive in s prenosom oziroma vključitvijo le-tega kot sredstev v svojo družbo, se seveda pridobi nadzor nad tem podjetjem kot objektom. Lahko pa se samo to

19

podjetje ali del tega podjetja organizira v okviru samostojne gospodarske družbe, torej kot vložek v novem gospodarskem subjektu, ki ga upravljalsko obvladuje kupec premoženja kot vlagatelj in družbenik v novi gospodarski družbi. Na ta način torej lahko prevzemnik kupi in pridobi kontrolo nad določenim obratom ali pa celo celotnim podjetjem določene gospodarske družbe (Kocbek, 1999, str. 322). Prevzem podjetja z odkupom premoženja pomeni odkup dela ali celotnega premoženja ciljne družbe. Skliče se skupščina ciljnega podjetja, potrebna je namreč večina glasov delničarjev celotnega podjetja. Pri prevzemu z odkupom premoženja prevzemnik odgovarja le za v pogodbi določene obveznosti, ciljno podjetje po končanem postopku največkrat preneha obstajati kot pravna oseba (Bešter, 1996, 32). Prednosti Prednost transakcije s pravnega vidika je predvsem v tem, da prevzemnika kasneje ne morejo presenetiti naknadno ugotovljene obveznosti prejšnjega subjekta. Prevzemnik odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na prevzeto celoto oziroma na njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv (Kocbek, 1999, str. 322). Prednost prevzema podjetja z odkupom premoženja je tudi upravičenost manjšinskih delničarjev do poštene odškodnine za svoj delež premoženja v podjetju, prevzemnik ima tudi svobodo pri razporejanju skupnega zneska za odkup premoženja med posamezne postavke tega premoženja. Na tak način zmanjša svoje davčne obveznosti (Bešter, 1996, 36). Pomanjkljivosti Slabost prevzema podjetja z odkupom premoženja so zelo zapleten postopek prevzema in obsežna dokumentacija za prenos lastništva (Bešter, 1996, str. 36). Kot slabost se lahko pokažejo stroški s transferji premoženja, kakor tudi organizacijski, administrativni, upravni, davčni in drugo. Takšnega postopka prevzemnik včasih sploh ne more izpeljati oziroma njegova realizacija ni izključno odvisna od možnosti in predlogov prevzemnika, zaradi česar se mora seveda nujno poslužiti drugih poti (Kocbek, 1999, str. 323).

4.4 Združitev podjetij O združitvi podjetij govorimo takrat, kadar iz dveh ali več podjetij nastane eno samo podjetje (Weston, Chung in Hoag, 1990, 4). Znotraj kategorije združitev ločimo pripojitve in spojitve. O pripojitvah govorimo takrat, kadar od vseh podjetij, ki se združujejo, preživi eno samo. Preživelo podjetje obdrži svoje ime, svojo identiteto ter si pripoji vso premoženje in vse obveznosti prevzetih podjetij. Po združitvi prevzeto podjetje preneha poslovati kot ločeno podjetje, ampak posluje v okviru prevzemnega podjetja. Pri spojitvah prevzemno in prevzeto podjetje zakonsko prenehajo s poslovanjem in postanejo del novega podjetja. Zaradi tega razlika med prevzetim in prevzemnim podjetjem pri spojitvah ni tako važna kot pri pripojitvah. Pravila pri pripojitvah in spojitvah so tako rekoč enaka. Prevzemi s pripojitvijo in spojitvijo so rezultat

20

kombinacij premoženja in obveznosti prevzete in prevzemne družbe. Edina razlika je v tem, ali smo ustanovili novo podjetje ali ne (Bešter, 1996, 30). Spojitve imajo v primerjavi s pripojitvami v nekaterih primerih določene prednosti in slabosti. Kadar se združujeta različno veliki podjetji, je običajno, da se manjše podjetje pripoji k večjemu. Če pa sta podjetji približno enako veliki, je pogosto težko pridobiti pristanek kateregakoli izmed nadzornih svetov podjetij, s katerim bi prenehalo obstajati ravno njihovo podjetje. V tem primeru se oblikovanje novega podjetja lahko izkaže za boljšo rešitev (Trančar, 1999, str. 9). Spojitve je tudi lažje pravno izpeljati in je tudi stroškovno manj obremenjujoče, saj se obe podjetji enostavno odločita, da bosta združili vse svoje poslovanje (Ross, Westerfield in Jordan, 1998, 712). Ločimo horizontalne, vertikalne in konglomeratne združitve. Pri horizontalnih združitvah gre za povezovanje podjetij v isti dejavnosti. Cilji horizontalne združitve so: doseganje ekonomije obsega, zniževanje stroškov in povečanje konkurenčnih prednosti, poveča pa se tudi tržna moč podjetja. Pri vertikalni združitvi gre za povezovanje podjetij na različnih stopnjah proizvodnega procesa. Podjetje se lahko integrira k dobaviteljem ali proti distributerjem. Konglomeratna združitev pa pomeni združevanje podjetij v popolnoma različnih dejavnostih. Najpogostejši razlogi konglomeratnih združitev so zmanjšanje poslovnih tveganj, ki izhajajo iz ene samo prevladujoče dejavnosti, boljše možnosti reinvestiranja dobičkov v nove panoge in izkoriščanje učinkov skupnega poslovodstva. (Brigham, 1992, 844) Prednosti Med prednostmi združitev je najpomembnejša enostavnost prenosa lastništva nad premoženjem podjetja. Poleg tega združitev omogoča učinkovito izrivanje manjšinskih delničarjev, ki nasprotujejo sklepu skupščine delničarjev o združitvi podjetja in tako zagotavlja, da bo prevzemnik postal stoodstotni lastnik ciljnega podjetja (Bešter, 1996, 33). Pomanjkljivosti Med glavnimi pomanjkljivostmi združitve je samodejen prevzem vseh znanih in neznanih, spornih in nespornih obveznosti ciljnega podjetja. Poleg tega je potrebno za združitev podjetij sklicati skupščine delničarjev vseh vpletenih podjetij in na vsaki od njih pridobiti večino glasov, pogosto dve tretjini (Scharf, 1991, 38).

21

5. TRG TELEKOMUNIKACIJ Z VIDIKA POLITIKE VARSTVA KONKURENCE

5.1 Značilnosti konkurence na trgu telekomunikacij Kljub liberalizaciji trga nekatere lastnosti trga telekomunikacij še vedno vodijo v koncentracijo tržne moči, ki je večinoma v rokah prejšnjih monopolistov. Nekatere od teh lastnosti so (Competition policy in telecommunications, Background paper, 2002, str. 9):

- močan učinek omrežja, ki vodi k temu, da potrošniki ob pomanjkanju medomrežnega povezovanja raje izbirajo velika omrežja kot manjša,

- visoki nepovratni stroški, ki jih povzroča izgradnja omrežij, - dolgo trajajoči javni monopoli v telekomunikacijah, ki so monopolistom

omogočili doseganje ekonomij obsega, vse prednosti uveljavljanja omrežja (široka baza naročnikov, denar in tržne izkušnje) ter vertikalno integracijo.

Konkurenco velikokrat omejujejo zlorabe prevladujočega položaja s strani prejšnjih monopolistov, ki svoj položaj izrabljajo zato, da bi preprečili ali zmanjšali konkurenco na trgu. Nekdanji državni monopolisti (»incumbent«) se praviloma močno upirajo liberalizaciji z naslednjimi metodami (Simič, 2003, str. 21):

- zavlačevanje pri vzpostavljanju medomrežnih povezav, - »deal killers« - določila v pogodbah, ki otežujejo izvajanje pogodb ali

zavezujejo k visokim pogodbenim kaznim, - »tehnični problemi« - pri vzpostavljanju medomrežnih povezav, - skriti stroški in dodatno zaračunavanje.

Za trg telekomunikacij so značilne tudi visoke vstopne ovire. V telekomunikacijskem sektorju se pojavljata dva tipa vstopnih ovir: strukturne in zakonodajne vstopne ovire (Commission recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications, Explanatory moemorandum, 2003, str. 10 – 12). Strukturne vstopne ovire obstajajo, kadar ob obstoječi ravni povpraševanja, tehnologija in stroškovna struktura ustvarjata asimetrične pogoje med nekdanjimi državnimi monopolisti in tistimi, ki vstopajo na trg, ali pa celo preprečujeta njihov vstop. Na primer o strukturnih vstopnih ovirah lahko govorimo, kadar so za trg značilne velike ekonomije obsega in visoki nepovratni stroški (»sunk cost«). O posebni vrsti vstopnih ovir lahko govorimo tudi takrat, ko je v telekomunikacijskem sektorju potrebno medomrežno povezovanje, da lahko posameznik pokliče drugo osebo. Kadar se zaračuna zaključevanje klica (kar se doda maloprodajni ceni, ki jo plača klicoča stranka), lahko operater3 omrežja, v katerem se klic zaključuje, vpliva na konkurenco s povečanjem stroškov ali s prevaljevanjem svoje neučinkovitosti na konkurente. Če pa bi morali uporabniki plačati stroške, povezane s prihajajočimi klici, spodbud za povečevanje cene zaključevanja klica ne bi bilo. Zakonodajne ovire ne temeljijo na ekonomskih razlogih ampak so posledica zakonodajnih, administrativnih in drugih državnih ukrepov, ki imajo neposreden vpliv na pogoje vstopa in pozicioniranje operaterjev na upoštevnem trgu. Zakonodajna ovira obstoji na primer takrat, ko vstop na določen trg ni mogoč zaradi zakonodajnih

3 Operater je fizična ali pravna oseba, ki zagotavlja javna komunikacijska omrežja oziroma izvaja javne komunikacijske storitve.

22

zahtev. Zakonodajne zahteve lahko vodijo tudi do nizkih cen za posamezne storitve, ki ne pokrijejo stroškov ali ne dosegajo običajnih donosov, in zato odvračajo vstop. Visoke ovire, ki so značilne za sektor telekomunikacij lahko s stalnim tehnološkim napredkom postanejo precej manjše. V tem sektorju konkurenčno grožnjo podjetjem na trgu lahko predstavljajo inovacije potencialnih konkurentov, ki jih trenutno ni na trgu (Commission recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications, Explanatory moemorandum, 2003, str. 10 – 12).

5.2 Pomen krajevne zanke4 na trgu telekomunikacij Lokalni dostop do omrežij je eden najmanj konkurenčnih segmentov liberaliziranega trga telekomunikacij. Podjetja, ki vstopajo na trg, nimajo veliko alternativ za omrežno infrastrukturo in s tradicionalnimi tehnologijami niso zmožna doseči ekonomij obsega in pokritja, kot to velja za operaterje s pomembno tržno močjo, ki so nekdanji državni monopolisti. Gre za posledico dejstva, da so operaterji s pomembno tržno močjo razvijali svojo infrastrukturo skozi dolgo obdobje, ko so bili zavarovani z ekskluzivnimi pravicami in so svoje investicije lahko financirali z monopolnimi rentami. Sektorski regulatorji so zato uvedli razvezavo krajevne zanke. Pri krajevni zanki gre za fizični vod med uporabnikovim zemljiščem in lokalno centralo oziroma ekvivalentno opremo telekomunikacijskega operaterja. Tradicionalno je to par bakrenih žic, razvijajo pa se tudi kabli iz optičnih vlaken (za povezavo velikih strank) in ostale tehnologije (brezžične krajevne zanke, »power line« omrežja, kabelska TV omrežja, satelitska omrežja). Razvezava krajevne zanke se uporablja predvsem za povezavo tistih končnih porabnikov, za katere optična vlakna niso ekonomsko možna alternativa. To so predvsem majhna in srednje velika podjetja ter zasebni uporabniki. Razvezan dostop do lokalne zanke ureja posebna direktiva »Regulation (EC) No 2887/2000 of the European Parliament and of the council on unbundled access to the local loop.« Razvezan dostop do lokalne zanke omogoča novim podjetjem na trgu, da bivšemu monopolnemu operaterju konkurirajo pri ponujanju storitev prenosa podatkov z veliko bitno hitrostjo za dostop do interneta, pri ponujanju multimedijskih aplikacij, ki temeljijo na DSL tehnologiji, kot tudi pri ponujanju storitev glasovne telefonije. Direktiva o razvezavi krajevne zanke od operaterjev s pomembno tržno močjo zahteva, da nudijo razvezan dostop do krajevne zanke. Pri doseganju dogovora o tehničnih in cenovnih vprašanjih glede lokalne zanke je najbolj zaželeno komercialno pogajanje. Izkušnje kažejo, da je v večini primerov potreben poseg sektorskega regulatorja, predvsem zaradi neravnovesja pri pogajalski moči med operaterjem s pomembno tržno močjo in podjetjem, ki vstopa na trg, ter zaradi pomanjkanja razpoložljivih alternativ za podjetje, ki vstopa na trg. Pravila o krajevni zanki morajo biti pregledna, nediskriminatorna in objektivna, da zagotovijo pravičnost. Cenovna pravila morajo novemu podjetju na trgu omogočiti kritje primernih stroškov in razumljiv donos, ki omogoča dolgoročen razvoj in izboljšave infrastrukture lokalnega dostopa. Cenovna pravila morajo torej spodbujati pravično in stalno konkurenco. 4 Krajevna zanka je komunikacijski vod, ki povezuje omrežno priključno točko na naročnikovi strani z najbližjim glavnim razdelilnikom ali drugo enakovredno napravo v fiksnem javnem telefonskem omrežju.

23

Obstajajo tri možnosti dostopa do krajevne zanke (Communication from the Commission Unbundled access to the local loop: enabling the competitive provision of a full range of electronic communication services, including broadband multimedia and high speed Internet, 2000):

- popolna razvezava krajevne zanke, kjer bakreno žico najame drugo podjetje za svojo ekskluzivno uporabo. Tak najem daje popoln nadzor nad razmerjem s končnim uporabnikom za ponudbo vseh telekomunikacijskih storitev prek krajevne zanke;

- deljena uporaba bakrene žice (deljen razvezan dostop), ko operater s pomembno tržno močjo še naprej zagotavlja telefonske storitve, novo podjetje pa ponuja storitve za hiter prenos podatkov prek ADSL modema. Telefonski in podatkovni promet sta ločena z razcepilnikom (»splitter«) pred centralo operaterja s pomembno tržno močjo;

- širokopasovni dostop na osnovi bitnega pretoka (»bit stream«), ko operater s pomembno tržno močjo namesti povezavo do širokopasovnega dostopa do uporabnikovega zemljišča (nameščanje ADSL opreme in konfiguracija v svojem lokalnem omrežju), jo da na razpolago ostalim podjetjem in jim omogoči ponujanje hitrih storitev končnim uporabnikom. Širokopasovni dostop je izdelek na ravni prodaje na debelo, ki nudi prenosne kapacitete na način, ki omogoča novim akterjem na trgu, da ponudijo lastne storitve z dodano vrednostjo.

Po mnenju Komisije so ti trije načini dostopa do krajevne zanke komplementarni, saj nudenje možnosti le katerega od teh načinov dostopa ni dovolj. Novo podjetje lahko vstopi na trg tudi tako, da le preprodaja storitve, ki jih sicer nudi operater s pomembno tržno močjo. Razvezava krajevne zanke pa ima pred preprodajo storitev veliko prednost, saj podjetje, ki vstopa na trg, lahko ponuja storitve neodvisno od odločitev operaterja s pomembno tržno močjo, medtem ko je pri preprodaji storitev precej omejeno s ponujanjem podobnih storitev, kot jih ponuja operater s pomembno tržno močjo. Hitrost uvajanja novih tehnologij je ob razvezavi krajevne zanke višja, saj lahko tudi novo podjetje, ki vstopa na trg, nadgradi krajevno zanko in ponudi, na primer, širokopasovne storitve končnim uporabnikom5. Onemogočanje dostopa do krajevne zanke konkurentom lahko povzroči različne oblike zlorabe prevladujočega položaja po 82. členu pogodbe o Evropski uniji:

1. zavrnitev poslovanja, saj mora operater s pomembno tržno močjo ponuditi dostop do krajevne zanke vsem konkurentom pod enakimi pogoji, kot veljajo za njegove posle. Dostopa do krajevne zanke operater s pomembno tržno močjo ne sme zavrniti, če:

- so na razpolago zadostne kapacitete v njegovem omrežju, če bi zavrnitev dostopa omejila pojavljanje novih storitev in preprečila konkurenco na upoštevnih trgih,

- če je nasprotna stran pripravljena plačati nediskriminatorno ceno za dostop, - če ni objektivnega pojasnila za zavrnitev dostopa;

5 Končni uporabnik (zasebni in poslovni) je pravna ali fizična oseba, ki uporablja storitve operaterja, sama pa ni operater javnega telekomunikacijskega omrežja ali javnih telekomunikacijskih storitev in ne izvaja drugih telefonskih storitev.

24

2. diskriminacijo, kadar operater s pomembno tržno močjo že zagotavlja dostop do krajevne zanke najmanj enemu operaterju (lahko je tudi njegova podružnica) in v določenih okoliščinah zavrne dostop drugemu;

3. omejitev proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov, kadar operater s pomembno tržno močjo deljen dostop do širokopasovnih storitev pogojuje z nadaljevanjem lastnega ponujanja ozkopasovnih storitev in zavrne popolno razvezavo krajevne zanke.

Kadar operater s pomembno tržno močjo formalno ne zavrne dostopa do delne ali popolne razvezave krajevne zanke, ampak postavi neprimerne pogoje za dostop, tudi lahko omeji konkurenco in izrabi prevladujoč položaj po 82. členu Pogodbe o Evropski uniji. Lahko gre za:

1. zavlačevanje, saj naj bi se dostop ponudil pravočasno. V vmesnem času bi si operater s pomembno tržno močjo lahko rezerviral na primer nastajajoč trg za storitve, ki temeljijo na DSL tehnologijah in razširil svoj prevladujoč položaj na nova področja;

2. diskriminacija pri postavljanju cen, zavlačevanju dostopa in zavlačevanju pri odpravljanju tehničnih težav glede dostopa, pri tehničnem konfiguriranju dostopa in pri pogojih za kolokacijo (»collocation«);

3. cenovna zloraba, če gre za presežne cene za dostop do krajevne zanke (»excessive prices«), za prenizke cene (»predatory prices«) za storitve, ki so ponujene končnim uporabnikom, ali za »margin squeeze«.

Operater s pomembno tržno močjo lahko zavrne dostop do krajevne zanke le takrat, kadar sta izpolnjena dva pogoja:

1. obstajajo tehnično in komercialno izvedljive druge možnosti za dostop in 2. dostop ni mogoč zaradi potrebnih sredstev za njegovo zagotavljanje.

25

6. REGULATIVA EU O OPREDELITVI UPOŠTEVNEGA TRGA NA PODROČJU TELEKOMUNIKACIJ Nova navodila Komisije o analizi trga in oceni pomembne tržne moči imajo dve pomembni funkciji. Z uvajanjem ekonomske tržne analize in prilagajanjem koncepta pomembne tržne moči načelu prevladujočega položaja iz 82. člena Evropski uniji uresničujejo prehod od sektorske zakonodaje h konkurenčnemu pravu. Poleg tega poskušajo zagotoviti jasno in skladno uporabo direktiv v praksi v vseh državah članicah. V preteklosti so pri uresničevanju zakonodaje obstajale precejšnje razlike, zdaj pa nova navodila in priporočila glede pomembne tržne moči poskušajo ustvariti enoten evropski telekomunikacijski sektor, v katerem nacionalni sektorski regulatorji v podobnih okoliščinah uporabljajo podobne ukrepe (Competition policy in Telecommunications: The case of Denmark, 2002, str.21). Regulacijski okvir iz leta 1998 je določal trge s področja telekomunikacij, ki so bili predmet vnaprejšnje regulative, toda ti trgi niso bili določeni skladno s pravili konkurenčnega prava. Področja so bila določena v posameznih direktivah, a se niso vedno imenovala trgi, kot bi bilo skladno s konkurenčnimi pravili. V urejevalnem okviru iz leta 1998 so bila določena naslednja področja (Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, Explanatory Memorandum, 2003, str. 6):

1. na ravni prodaje na drobno: - fiksna javna telefonska omrežja in storitve glasovne telefonije in - najeti vodi (to področje je vključevalo tudi minimalni nabor najetih linij) 2. na ravni prodaje na debelo: - fiksna javna telefonska omrežja – medomrežno povezovanje, - fiksna javna telefonska omrežja – razvezovanje lokalne zanke, - fiksna javna telefonska omrežja – prehodna izbira operaterja, - storitve najetih vodov – medomrežno povezovanje ter - mobilna javna telekomunikacijska omrežja – medomrežno povezovanje.

V novem urejevalnem okviru so trgi, ki so predmet reguliranja, določeni skladno s pravili evropskega konkurenčnega prava. Sektorski regulatorji morajo določiti upoštevne trge, ki so primerni v nacionalnih okoliščinah, in te trge analizirati skladno s pravili konkurenčnega prava. Trgi se določijo skladno s Priporočilom Komisije o upoštevnem proizvodnem in storitvenem trgu (Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, 2003) ter z Direktivo o splošnem urejevalnem okviru (Directive on a common regulatory framework for electronic communications networks and services. 2002). Sektorski regulatorji upoštevajo predvsem upoštevne trge, ki so navedeni v Priporočilih o upoštevnem proizvodnem in storitvenem trgu, pri tem pa upoštevajo seveda tudi nacionalne okoliščine. Opredelitev upoštevnih trgov se lahko sčasoma spreminja, saj se spreminjajo tudi lastnosti izdelkov in storitev ter tudi možnosti zamenljivosti ponudbe in povpraševanja (Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, 2003, Explanatory Memorandum, str. 4). Glavni namen opredelitve trgov je sistematičen način identificiranja konkurenčnih omejitev, s katerimi se podjetja na teh trgih soočajo. Cilj je torej identificiranje dejanskih in potencialnih konkurentov, ki so sposobni vplivati na vedenje podjetij na posameznih trgih in preprečiti njihovo neodvisno vedenje z učinkovitim konkurenčnim pritiskom (Commision

26

recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, 2003, Explanatory Memorandum, str. 7). Bolj kot na različne tehnologije pri telekomunikacijah in na dostop do omrežij, se Priporočila Komisije o upoštevnem proizvodnem in storitvenem trgu osredotočajo na zamenljivost povpraševanja in ponudbe, medsebojno zamenljivost izdelkov in konkurenčne omejitve. Gre za ekonomsko analizo na osnovi konkurenčnega prava (Competition policy in Telecommunications: The case of Denmark, 2002, str.21). Pri identificiranju upoštevnih trgov morajo sektorski regulatorji upoštevati naslednje tri kriterije (Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, 2003):

- obstoj velikih in stalnih vstopnih ovir je potreben ne pa zadosten pogoj za opredelitev posameznega upoštevnega trga. Upoštevati je potrebno možnost premagovanja teh ovir v določenem časovnem obdobju;

- kot upoštevni trg lahko opredelimo le tiste trge, za katere ne veljajo značilnosti trga, ki kažejo, da se bo trg razvijal v smeri k učinkoviti konkurenci in

- zadostnost ukrepov konkurenčnega prava ob upoštevanju značilnosti sektorja elektronskih komunikacij ne bi odpravila tržnih pomanjkljivosti. Konkurenčno pravo samo ne more zagotavljati učinkovite konkurence, kadar gre za obsežne zahteve (na primer natančno določeno računovodstvo, ocena stroškov), za pogoste oziroma časovno obsežne posege ali pa je ustvarjanje zakonodajne varnosti (»legal certainty«) ključnega pomena. Sektorski regulator se mora pri odločanju o uporabi komplementarnih zakonodajnih orodij posvetovati s konkurenčnim organom.

Kriteriji za identificiranje trgov, na katerih je potrebna vnaprejšnja regulacija, morajo torej vključevati celovito oceno učinkovitosti konkurenčnega prava ob upoštevanju obstoječih nepravilnosti trga. Vnaprejšnjo regulacijo lahko uvede sektorski regulator torej le na trgih, kjer nacionalna in konkurenčna zakonodaja ne more odpraviti tržnih nepravilnosti in zagotoviti učinkovite konkurence v primernem časovnem obdobju (Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, 2003, str. 9). 27. člen regulacijskega okvira določa, da sektorski regulator vnaprejšnje dolžnosti za podjetje lahko uvede le takrat, ko na trgu ni učinkovite konkurence, to je na trgih, kjer ima eno ali več podjetij pomembno tržno moč. Posledično sta torej vnaprejšnja sektorska regulacija in konkurenčno pravo komplementarna instrumenta pri ukrepanju v okoliščinah neučinkovite konkurence. Izkušnje iz začetne faze liberalizacije telekomunikacijskega trga kažejo, da je vnaprejšnja regulacija pomemben komplementaren instrument konkurenčnemu pravu pri reševanju dveh tipov težav. Prva težava je potreba potencialnih konkurentov po dostopu do obstoječih omrežij, ki pripadajo drugim operaterjem, druga pa je dejstvo, da je konkurenčnost mnogih elektronskih komunikacijskih omrežij odvisna od pogajanj o medomrežnem povezovanju z ostalimi omrežji. Komisija je v aneksu Direktive o splošnem urejevalnem okviru vnaprej opredelila možne upoštevne trge, saj mora sektorski regulator vnaprej opredeliti upoštevne trge, jih pregledati in se odločiti, ali so za podjetja na teh trgih potrebni kakšni vnaprejšnji ukrepi. Njihova opredelitev upoštevnih trgov je usmerjena vnaprej in upošteva pričakovan tehnološki in gospodarski razvoj. To je obratno kot pri

27

konkurenčnemu pravu, po katerem se upoštevne trge opredeli za vsak primer posebej in naknadno, če gre za presojo zlorabe prevladujočega položaja. Na opredelitev upoštevnih trgov v tem primeru predvideni bodoči dogodki ne vplivajo. Pri presoji koncentracij in prevzemov po konkurenčnem pravu se sicer upoštevni trgi opredelijo vnaprej, a je takšna opredelitev neločljivo povezana z določenim primerom. Nasprotno, opredelitev upoštevnih trgov za potrebe sektorske zakonodaje ni enkratna ampak periodična (Commision guidelines on market analysis and the assessment of significant market power under the community regulatory framework for electronic communications networks and services, 2003). Uporaba enake metodologije za opredelitev upoštevnih trgov zagotavlja, da je opredelitev upoštevnih trgov enaka za namen sektorske zakonodaje in za primere konkurenčnega prava. Kljub temu pa opredelitve upoštevnih trgov za namene sektorske zakonodaje, prav zaradi navedenih v prejšnjem odstavku, niso zavezujoče za opredelitev upoštevnih trgov v konkretnih primerih, ki se rešujejo v okviru konkurenčnega prava. Kot je pojasnjeno v 27. členu Priporočil Komisije o upoštevnem proizvodnem in storitvenem trgu, do tržne analize sektorskega regulatorja ne pride zaradi obstoja sporazuma ali nedovoljenih dejanj po 81. členu pogodbe o Evropski uniji, niti ne zaradi koncentracije ali zlorabe prevladujočega položaja po 82. členu Pogodbe o Evropski uniji, ampak zaradi celovite, vnaprej usmerjene analize strukture in delovanja posameznega trga. Kadar pa je cilj sektorskega regulatorja in konkurenčnega organa enak, bi morala pri analizi priti do enakih zaključkov (Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, Explanatory Memorandum, 2003, str. 8). V sektorju elektronskih komunikacij obstajata vsaj dva tipa upoštevnega trga: 1. trg, na katerem se storitve in zmogljivosti ponujajo končnim uporabnikom (trg prodaje na drobno) in 2. trg, na katerem se storitve in zmogljivosti ponujajo operaterjem (trg prodaje na debelo). Znotraj teh dveh tipov upoštevnih trgov lahko opredelimo še druge trge, kar je odvisno od značilnosti ponudbe in povpraševanja. Priporočila Komisije (Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, 2003) predlagajo naslednje upoštevne trge:

- Prodaja na drobno 1. dostop do javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji za zasebne uporabnike, 2. dostop do javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji za poslovne uporabnike, 3. javno dostopne lokalne in/ali nacionalne telefonske storitve, ki se zagotavljajo

na fiksni lokaciji za zasebne uporabnike, 4. javno dostopne mednarodne telefonske storitve, ki se zagotavljajo na fiksni

lokaciji za zasebne uporabnike, 5. javno dostopne lokalne in/ali nacionalne telefonske storitve, ki se zagotavljajo

na fiksni lokaciji za poslovne uporabnike, 6. javno dostopne mednarodne telefonske storitve, ki se zagotavljajo na fiksni

lokaciji za poslovne uporabnike6, 6 Upoštevni trgi od 1. do 6. točke ustrezajo storitvi zagotavljanja povezave in uporabe javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji, kot je navedeno v Aneksu I (1) Urejevalne direktive.

28

7. minimalni niz najetih vodov.

- Prodaja na debelo 8. začenjanje klicev v javnem telefonskem omrežju na fiksni lokaciji, 9. zaključevanje klicev na individualnih javnih telefonskih omrežij na fiksni

lokaciji, 10. storitev tranzita (»transit services«) v fiksnem javnem telefonskem omrežju, 11. razvezan dostop (vključuje tudi deljen dostop) do kovinskih zank in podzank

(»metallic loops and sub-loops«) z namenom zagotavljanja širokopasovnih in glasovnih storitev7

12. širokopasovni dostop8 13. zaključevalni segmenti (»terminating segments«) najetih vodov, 14. povezovalni segmenti (»trunk segments«) najetih vodov9 15. dostop in začenjanje klicev v javnih mobilnih telefonskih omrežjih, 16. zaključevanje klicev v posameznem mobilnem omrežju, 17. nacionalni trg za mednarodno prehajanje (»roaming«) v javnih mobilnih

omrežjih, 18. storitve prenosa in oddajanja (»broadcasting transmission services«).

Posamezni upoštevni trgi so bolj podrobno opisani v naslednjem poglavju. Ob podrobni opredelitvi posameznih upoštevnih trgov je bolj podrobno obravnavana tudi zamenljivost ponudbe in povpraševanja pri posameznih storitvah.

7 Upoštevni trg ustreza upoštevnemu trgu za dostop do fiksnih javnih telefonskih omrežij, vključno z razvezanim dostopom do lokalne zanke kot je navedeno v Aneksu I (1) Urejevalne direktive. 8 Upoštevni trg ustreza upoštevnemu trgu za dostop do omrežij in posebni dostop do omrežij, kot je navedeno v Aneksu I (1) urejevalne direktive, a ne vključuje trga, ki je naveden v točki 11. 9 Upoštevna trga pod 13. in 14. ustrezata upoštevnemu trgu medsebojnega povezovanja zakupljenih vodov kot je navedeno v Aneksu I (1) Urejevalne direktive.

29

7. SLOVENSKA ZAKONODAJA NA PODROČJU TELEKOMUNIKACIJ

7.1 Zgodovinski pregled liberalizacije telekomunikacij v Sloveniji Slovenija je že pred sprejemom zakona o telekomunikacijah izpeljala dve pomembni reorganizaciji, ki sta bili pogoj za liberalizacijo panoge:

1. avgusta 1993 vzpostavitev organa upravljanja – prenos upravnih funkcij, ki so jih tedaj izvajale tedanje PTT organizacije, na državo,

2. leta 1995 pa sta bili formalno ločeni poštna in telekomunikacijska dejavnost – ustanovitev Pošte Slovenije d.o.o. in reorganizacija preostalega PTT podjetja v Telekom Slovenije p.o.

S sprejetjem zakona o telekomunikacijah leta 1997 je bil narejen pomemben korak k odprtju slovenskega telekomunikacijskega trga, čeprav je zakon temeljil na nekaterih usmeritvah EU iz začetka devetdesetih let. Zakon o telekomunikacijskih storitvah iz leta 1997 je postavil nekatere temelje liberalizacije telekomunikacijskega trga. Definiral je osnovni pravni okvir in pristojnosti Uprave RS za telekomunikacije, ki je izdajala tudi dovoljenja za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev. Nadalje je sprostil telekomunikacijski trg za opravljanje storitev podatkovnih, satelitskih in globalnih širokopasovnih telekomunikacij, zakupov vodov ter kabelske sisteme in javne telefonske govorilnice. Sproščene so bile tudi mobilne telekomunikacije in storitve osebnega klica, medtem ko so bila alternativna omrežja le delno liberalizirana. Na podlagi zakona o telekomunikacijah iz leta 1997 je v Sloveniji do konca leta 2000 veljal monopol za opravljanje govorne telefonije. Naloge regulacije telekomunikacijskega sektorja so bile do uveljavitve zakona o telekomunikacijah porazdeljene med ministrstvo za informacijsko družbo10, ministrstvo za gospodarstvo11 in druge organe. Taka ureditev je bila draga in ni bila več primerna za zagotavljanje učinkovitega delovanja telekomunikacij v liberaliziranem okolju. Poleg tega je bila regulacija zelo omejena, predvsem na administrativno določanje cen naročnine, priključnine in lokalnega klica, za kar je predloge za Vlado pripravljalo Ministrstvo za gospodarstvo, in mednarodnih klicev, za kar je predloge za vlado pripravljalo Ministrstvo za informacijsko družbo. Pravna podlaga za administrativno določanje cen je bil Zakon o kontroli cen in na njegovi podlagi izdana podzakonska akta: odlok o tarifnem sistemu za prodajo telefonskih storitev in uredba o določitvi najvišjih cen osnovnih telefonskih storitev. V skladu s prehodnimi določbami zakona o telekomunikacijah (154. člen) je takšna ureditev obveljala do 11.5.2001, ko je Agencija za telekomunikacije in radiofuzijo12 RS začela izvajati popolno regulacijo v skladu s pristojnostmi iz zakona o telekomunikacijah na celotnem trgu telekomunikacij (Valančič, 1998, str. 26-27).

10 Do ustanovitve Ministrstva za informacijsko družbo na Ministrstvo za promet in zveze in njegov organ v sestavi Prometni inšpektorat Republike Slovenije (Zakon o Vladi Republike Slovenije, 2001). 11 Do ustanovitve Ministrstva za gospodarstvo na Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj (Zakon o Vladi Republike Slovenije, 2001). 12 Radiofuzija je radiokomunikacijska storitev, ki je namenjena za oddajanje in razširjanje radijskih ali televizijskih programov z neposrednim javnim sprejemom v odprtem prostoru brez selektivnega izbiranja. Program ima pomen, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja medije.

30

7.2 Sedanja zakonska ureditev in pričakovane spremembe V Sloveniji je dne 11.5.2001 začel veljati tako imenovani evropski zakon o telekomunikacijah. V slovensko zakonodajo je vnesel precejšen del pravnega reda EU in je bil tako pripravljen za konkurenčne razmere na trgu. Tako je Ministrstvo za informacijsko družbo objavilo predlog zakona o elektronskih komunikacijah, ki bo nasledil sedaj veljavni zakon o telekomunikacijah. Tudi Slovenija se mora prilagoditi novemu urejevalnemu okviru Evropske Unije iz leta 2000, ki nalaga vsem državam članicam Unije, da domače pravne rede prilagodijo do 23. julija 2003, medtem ko se je Slovenija v okviru pogajalskih izhodišč obvezala, da bo svoj pravni red uskladila do včlanitve, torej do maja 2004. Tako kot v pravnem redu EU bo tudi v Sloveniji spremenjena terminologija, ki je predvsem rezultat združevanja različnih področij, kot so telekomunikacije, radiofuzija, mediji in informacijska tehnologija. Določanje podjetja s pomembno tržno močjo je v predlogu približano konkurenčnemu pravu in upošteva tudi njegov položaj na določenem trgu ter na s tem trgom povezanih trgih, ki mu, samemu ali skupaj z drugimi podjetji, omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, strankam in potrošnikom. V predlogu zakona o elektronskih telekomunikacijah je zapisano, da zakon ureja pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in za izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev, ureja zagotavljanje univerzalne storitve, upravljanje radiofrekvenčnega spektra, izrabo številskega prostora (oštevilčenje), določa pogoje za omejitev lastninske pravice, določa pravice uporabnikov, ureja delovanje omrežij in storitev v izrednih stanjih, ureja zaščito tajnosti in zaupnosti elektronskih komunikacij, ureja reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij, ureja pristojnosti in naloge Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto Republike Slovenije (v nadaljevanju: agencija) ter drugih organov, ki opravljajo naloge po tem zakonu, in ureja druga vprašanja, povezana z elektronskimi komunikacijami. Namen tega zakona je zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, ohranjanje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskega prostora, zagotavljanje univerzalne storitve in varstvo pravic uporabnikov. Namen zakona je pospeševanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji in s tem gospodarskega in družbenega razvoja v državi nasploh, kot tudi razvijanje notranjega trga Evropske Unije in uveljavljanje legitimnih interesov vseh njenih državljanov (Predlog zakona o elektronskih komunikacijah, 2004).

7.2.1 Vloga nacionalnega regulatorja – Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto Trg telekomunikacijskih storitev mora biti ob prehodu iz monopolnih odnosov v tržne odnose in iz državne v zasebno lastnino sorazmerno močno reguliran, vendar pa mora biti regulativa zaradi hitrega razvoja in gospodarskih sprememb fleksibilna, dolgoročno stabilna in neodvisna. To je mogoče doseči z regulatornim organom, ki je neodvisen od telekomunikacijskih operaterjev in trenutnih političnih struktur. Vlada RS je s sprejetjem ustanovitvenega akta 21.7.2001 ustanovila Agencijo za

31

telekomunikacije in radiofuzijo Republike Slovenije. Agencija je pravna oseba javnega prava, ki naj bi bila nepolitična institucija, če je to sploh mogoče, glede na to, da se financira iz državnega proračuna, in sicer iz proračunskega sklada za telekomunikacije. Namen ustanovitve agencije je bil zagotavljanje preglednega in nepristranskega delovanja telekomunikacijskega trga, predvsem v interesu uporabnikov. Odločitve agencije so dokončne. Na podlagi zakona o poštnih storitvah, ki je začel veljati 30.5.2002, se je Agencija za telekomunikacije in radiofuzijo Republike Slovenije v skladu s sklepom vlade 15.6.2002 preoblikovala v Agencijo za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto (v nadaljevanju Agencija) Republike Slovenije. Tudi predlog novega zakona o elektronskih komunikacijah ne spreminja naziva Agencije. V skladu s predlogom zakona o elektronskih komunikacijah bo Agencija svoje naloge izvrševala tudi s ciljem spodbujanja konkurence na trgu elektronskih komunikacij. Agencija bo pri zagotavljanju morala:

- določiti upoštevne trge, - analizirati upoštevne trge in - določiti obveznosti podjetjem s pomembno tržno močjo.

Predlog zakona o elektronskih komunikacijah (2003) zagotavljanje konkurence, in v okviru tega tudi določanje operaterja s pomembno tržno močjo, usklajuje z evropsko zakonodajo ter z novim regulacijskim okvirjem. Agencija bo morala določiti upoštevne trge ter jih analizirati v rednih časovnih intervalih. Če bo na podlagi analize upoštevnih trgov ugotovila, da določen del trga ni dovolj konkurenčen, bo z odločbo določila operaterja oziroma operaterje s pomembno tržno močjo. V sedaj še veljavnem zakonu o telekomunikacijah ima operater pomembno tržno moč, če ima na območju Republike Slovenije na določenem storitvenem segmentu trga več kot 25% delež iste gospodarske dejavnosti. Agencija lahko odloči, da ima pomembno tržno moč tudi operater z manj kot 25% trga ali da operater z več kot 25% trga nima pomembne tržne moči, pri čemer upošteva zlasti: operaterjevo možnost vplivanja na tržne pogoje, obseg njegovega poslovanja v primerjavi z velikostjo trga, njegovo obvladovanje sredstev za dostop do končnih uporabnikov, njegov dostop do finančnih virov in njegove izkušnje pri zagotavljanju proizvodov in storitev. Agencija objavlja seznam operaterjev s pomembno tržno močjo po posameznih telekomunikacijskih storitvah najmanj enkrat letno v Uradnem listu RS (Zakon o telekomunikacijah, 2001). Operaterji javnih telekomunikacijskih omrežij in storitev s pomembno tržno močjo morajo omogočiti dostop do svojih omrežij oziroma storitev na podlagi stroškovno naravnanih, javno objavljenih, objektivnih in preglednih pogojev. Pogoji morajo biti za podobne storitve v podobnih okoliščinah podobni in morajo biti enaki pogojem, kot jih operater zagotavlja za enake storitve zase ali njegova odvisna podjetja (Zakon o telekomunikacijah, 2001). V predlogu zakona o elektronskih komunikacijah (2004) ima operater pomembno tržno moč, če ima sam ali skupaj z drugimi operaterji na določenem trgu položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom. Agencija bo morala operaterjem s pomembno tržno močjo naložiti vsaj eno izmed naslednjih obveznosti:

32

- obveznost zagotavljanja preglednosti glede medomrežnega povezovanja oziroma dostopa, tako da od njega zahteva objavo določenih informacij v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma dostopom (na primer vzorčna ponudba),

- obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma dostopom,

- obveznost ločitve računovodskih evidenc, povezanih z medomrežnim povezovanjem oziroma dostopom, in računovodskih evidenc za ostale dejavnosti,

- obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe,

- obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, če na podlagi tržne analize Agencija oceni, da bi operater zaradi pomanjkanja učinkovite konkurence utegnil obdržati previsoke ali prenizke cene v škodo končnih uporabnikov,

- obveznost regulacije maloprodajnih storitev (prepoved zaračunavanja prekomernih cen, oviranja vstopa na trg, omejevanja konkurence s postavljanjem previsokih ali prenizkih cen, dajanja prednosti določenim končnim uporabnikom in neutemeljenega združevanja določenih storitev),

- obveznost zagotavljanja minimalnega nabora zakupljenih vodov, - obveznost zagotavljanja izbire in predizbire izvajalca javnih komunikacijskih

storitev. To pomeni, da mora Agencija določenemu operaterju s pomembno tržno močjo na področju zagotavljanja priključitve in uporabe javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji določiti obveznost, da omogoči svojim naročnikom dostop do storitev vseh medomrežno povezanih operaterjev, in sicer pri vsakem klicu z uporabo posebne številke izbranega operaterja ali s predizbiro operaterja13.

7.3 Razmerje med konkurenčnim organom in sektorskim regulatorjem Konkurenčni organi z izvajanjem splošnih pravil konkurence preprečujejo podjetjem, da bi s prepovedanim sodelovanjem s tekmeci, s koncentracijami ali drugimi oblikami omejevanja konkurence, ki ne temeljijo na ekonomski učinkovitosti, zmanjševali stopnjo tekmovalnosti in rivalstva na trgih. Sektorski regulatorji pa po drugi strani urejajo razmerja med subjekti določenega sektorja, kjer javni interes ne more biti primerno zaščiten zgolj z delovanjem mehanizmov trga in podreditvijo splošnim konkurenčnim pravilom. Vlogi obeh organov se vsaj delno prekrivata. Temeljni odnos med konkurenčnim organom in sektorskim regulatorjem oblikuje razdelitev nalog politike konkurence. Konkurenčni organi težijo k več ciljem. Glavni ekonomski cilj je ohranitev in spodbujanje tekmovalnega procesa, katerega pričakovani rezultat sta boljša razdelitev proizvodnih virov in višja ekonomska učinkovitost. Skrb za ekonomsko učinkovitost je zaupana tudi sektorskim regulatorjem, ki jo v nasprotju s konkurenčnimi organi ne postavljajo tako

13 Predizbira operaterja je storitev, s katero operater s pomembno tržno močjo omogoča svojim naročnikom, da lahko trajno predizbrejo operaterja za nacionalne in/ali mednarodne klice, ne da bi morali pri vsakem klicu posebej izbrati predpono za izbiro operaterja ali uporabljati druge postopke za tako izbiro. Ob aktivirani predizbiri operaterja se lahko pri vsakem klicu z izbiro predpone za izbiro operaterja izbere drugega operaterja, v skladu s predpisi o načrtu oštevilčenja.

33

samoumevno na prvo mesto. Sektorski regulatorji morajo hkrati skrbeti za širši spekter politik, ki so usmerjene v odpravo napak trga, pri čemer so zaradi izključujočih se ciljev včasih prisiljeni ravnati na škodo pravil konkurence. Tako konkurenčni organi posegajo v delovanje trga samo z namenom preprečitve ravnanj, ki imajo (lahko) za posledico motnjo v delovanju trga ali celo trajnejšo izključitev mehanizmov trga. Sektorski regulatorji imajo povsem drugačno vlogo, saj izvajajo naloge, ki v resnici nadomeščajo mehanizme trga. Sektorsko urejanje temelji na spoznanju, da so nekateri trgi trajno nepopolni, zaradi česar je tržne spodbude treba nadomestiti z neposrednim nadzorom. Iz navedenega izhaja pomembna razlika med organoma; konkurenčni organi varujejo konkurenco kot proces, pri čemer njihova pozornost ni in ne sme biti usmerjena v varstvo konkurentov. Po drugi strani je učinek izvajanja sektorskih pravil večkrat prav zaščita konkurentov. Nadaljnja pomembna razlika se nanaša na čas in pogostost intervencij. Sektorski regulatorji izvajajo vnaprejšnji oziroma »ex ante« nadzor, medtem ko konkurenčni organi opravljajo »ex post« intervencije oziroma intervencije po ugotovljenih kršitvah. Konkurenčni organi ne nadzirajo delovanja sektorjev ves čas, ampak začnejo zbirati informacije o določenem sektorju na podlagi pritožb o kršitvah konkurenčnih pravil ali drugih indicih. Te razlike pa narekujejo tudi razliko glede pogostosti uporabe strukturnih ukrepov za odpravo kršitev konkurenčnih pravil. Sektorski regulatorji s stalnim spremljanjem sektorja bolj učinkovito in lažje preprečujejo kršitve z vedenjskimi ukrepi, ki so usmerjeni v ravnanje podjetij na trgu, saj naložitev tovrstnih ukrepov zahteva stalen nadzor nad njihovim izvajanjem. Konkurenčni organi pa so nagnjeni k odpravi vzrokov, ki omogočajo ali spodbujajo protikonkurenčno ravnanje podjetij. Navedene vzroke je mogoče odpraviti z naložitvijo strukturnih ukrepov. Učinkovito izvajanje politike konkurence zahteva brezpogojno neodvisnost organov, ki to politiko izvajajo. Sektorski regulatorji so s sektorjem, katerega delovanje urejajo, bistveno bolj povezani kot konkurenčni organi, zato obstaja večja možnost, da po daljšem obdobju začnejo sektorski regulatorji deliti stališča podjetij iz sektorja, ki pa lahko vključujejo tudi strah pred preobsežnim odpiranjem sektorja konkurenci (Kavčič, 2002, str. 1503-1504).

7.3.1 Razdelitev nalog med Uradom za varstvo konkurence in Agencijo za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto Naloge na področju varstva konkurence so (Kavčič, 2002, str. 1506):

1. varovanje konkurence (nadzor nad omejevanjem konkurence in koncentracijami),

2. urejanje odprtega dostopa (do omrežij, naprav ali storitev, ki so nujne za opravljanje dejavnosti)

3. ekonomska regulacija (ukrepi, ki zagotavljajo stroškovno naravnane cene, nadziranje neupravičeno visokih in nizkih cen),

4. tehnične regulacije (sprejemanje in spremljanje standardov).

34

Optimalne razdelitve nalog med sektorskim regulatorjem in konkurenčnim organom ni. Tehnična regulacija sektorja zahteva stalen nadzor in specifična sektorska znanja ter je le posredno povezana s politiko konkurence. Iz navedenih razlogov je najboljša rešitev, da to nalogo opravlja sektorski regulator, ki je v primeru telekomunikacij Agencija. Po drugi strani pa zakon o preprečevanju omejevanja konkurence v celoti nalaga Uradu RS za varstvo konkurence izvajanje nalog, povezanih z varovanjem konkurence. Urad je bolj kot drugi regulatorji sposoben prepoznati primere omejevanja konkurence. Pogoje za odprt dostop do omrežij, naprav ali storitev, ki so nujne za opravljanje dejavnosti na povezanih trgih pa ureja sektorska zakonodaja. Zagotavljanje enakopravnega dostopa je zaupano sektorskim regulatorjem, kar je razvidno tudi iz z zakonom določenih nalog Agencije. Po drugi strani pa je lahko izvajanje te naloge tudi v pristojnosti Urada za varstvo konkurence. ZPOmK namreč prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja na trgu, med katere uvrščamo tudi zavrnitev dostopa do bistvenih omrežij, naprav in storitev. Enaka ugotovitev velja za ekonomsko regulacijo. Sektorska zakonodaja nalaga sektorskim regulatorjem tudi obveznost, da skrbijo, da so določene cene stroškovno naravnane. Neupravičeno visoke ali nizke cene hkrati lahko pomenijo tudi obliko zlorabe prevladujočega položaja po ZPOmK. Tako imamo sočasno pristojnost Urada za varstvo konkurence in Agencije glede urejanja vprašanj odprtega dostopa in nadzora cen. Za obe vrsti nadzora je potrebno ogromno podatkov in strokovnega znanja, zato ima tu prednost Agencija. Vendar Urad za varstvo konkurence področja telekomunikacij ne sme zanemarjati, saj je pomembno, da Urad lahko odpravi kršitve v tistih primerih, ki niso zajeti s sektorsko zakonodajo. Tak primer bi lahko bil operater, ki po sektorski zakonodaji nima pomembne tržne moči, lahko pa po pravilih konkurence zlorablja prevladujoč položaj. Tudi zakonodaja EU – nov regulacijski okvir – potrjuje zgornje razmišljanje. Direktiva o splošnem urejevalnem okviru navaja, da lahko pride do vzporednih postopkov z vidika sektorske zakonodaje in konkurenčnega prava ter do reševanja različnih problemov na istih upoštevnih trgih. Konkurenčne oblasti lahko izvedejo svojo analizo trga ter uvedejo primerne ukrepe konkurenčnega prava, ki veljajo poleg specifičnih sektorskih ukrepov, uvedenih s strani sektorskih regulatorjev. Različni ukrepi dveh regulatorjev se nanašajo na različne probleme na trgu. Medtem ko ukrepi, ki jih uvedejo sektorski regulatorji za udeležence s pomembno tržno močjo, izpolnjujejo zastavljene cilje posameznih direktiv, ukrepi konkurenčnega prava sankcionirajo sporazume ali vedenje, ki omejujejo konkurenco na določenem trgu. Kadar sektorski regulator moč z namenom izvajanja sektorske regulacije odloči, da ima udeleženec pomembno tržno, to še ne pomeni avtomatično, da ta udeleženec zlorablja prevladujoč položaj po pravilih konkurenčnega prava. Odločitev, da gre za udeleženca s pomembno tržno močjo, pomeni le, da operater ima, oziroma bo imel, na kratek in srednji rok upoštevnem trgu zadostno tržno moč, da se bo lahko vedel neodvisno od konkurentov, kupcev in porabnikov (Kavčič, 2002, str. 1507-1508).

35

8. TRG TELEKOMUNIKACIJ V SLOVENIJI

8.1 Mobilne telefonske storitve Mobilne komunikacije z 52% deležem prihodkov med vsemi telekomunikacijskimi storitvami obvladujejo največji del trga. Penetracija mobilne telefonije v Sloveniji je bila s 83%14 sredi leta 2003 višja od povprečja EU (81%15), a že malenkost nižja od penetracije konec leta 2002. Mobilne storitve v Sloveniji so med bolj razvitimi, saj tri licence za DCS 1800 in dve za GSM 900 omrežji zagotavljajo dobro konkurenco. Dva največja operaterja nudita GPRS storitve. Konec junija 2003 je bilo 77.510 GPRS uporabnikov, kar je predstavljalo 4,67% vseh naročnikov mobilnih storitev. 3G storitve so na voljo od konca leta 2003, licenco za UMTS pa je pridobil le največji operater – Mobitel. Obveznosti za Mobitel so precejšnje, saj mora biti z UMTS storitvami konec leta 2004 pokrite kar polovico vse populacije (4th Report on Monitoring of EU Candidate Countries: Telecommunication Services Sector, 2003, str.118).

8.1.1 Trg prodaje na drobno Na ravni prodaje na drobno lahko govorimo o upoštevnem trgu storitev mobilne telefonije. Upoštevni trg storitev mobilne telefonije je ločen od upoštevnega trga storitev fiksne telefonije. Komisija je večkrat sprejela odločitev, da trga mobilne in fiksne telefonije predstavljata ločena upoštevna trga. Upoštevni trg mobilne telefonije vključuje analogna in digitalna GSM 900/1800 omrežja. Slovenski trg obvladujejo trije operaterji mobilnih javnih radijskih storitev: Mobitel (z dovoljenji za NMT, GSM 900, DCS 1800 in UMTS), Simobil (z dovoljenjema za GSM 900 in DCS 1800) in Vega-Western Wireless International (z dovoljenjem za DCS 1800) (ATRP, 2003, str. 10). Obstaja še četrti operater Debitel, ki pa ponuja storitve na Mobitelovem omrežju. Na trgu mobilne telefonije imata Mobitel in Simobil status operaterja s pomembno tržno močjo. Po javno objavljenih podatkih o uporabnikih je imel Mobitel (skupaj z Debitelom) konec leta 2002 75% trga, Simobil 21% in Vega 4% (Zmagaj, Agencija za asimetrijo in stroškovne cene, 2003, 17. 7. 2003). V letnem poročilu ATRP za leto 2003 je porazdelitev tržnih deležev na podlagi prihodkov (med 1. 7. 2002 in 30. 6. 2003) zelo podobna: Mobitel 76%, Simobil 21% in Vega 3%. Primerjava cen za končne uporabnike je otežena, saj operaterji mobilne telefonije nudijo vrsto različnih paketov. Vsak uporabnik naj bi si izbral tistega, ki najbolj ustreza profilu njegovih potreb. Nizke cene za klice znotraj omrežja so problematične za konkurenco zaradi učinka omrežja, zaradi česar se pritožuje Western Wireless Interational (Vega). Glede na tržni delež Mobitela (ki je okrog 75%) bo za povprečnega novega naročnika veljalo, da bo približno 75% klicev opravljal v

14 Podatek se nanaša na stanje konec junija 2003 15 Podatek se nanaša na stanje avgusta 2003

36

Mobitelovo omrežje. Če si bo izbral Simobil ali Vego, potem bo plačeval v povprečju znatno višjo ceno za minuto pogovora kot pa, če si bo izbral Mobitel. Agencija se je na pritožbo s strani WWI odzvala s spremenjenimi cenami medomrežnega povezovanja, kar naj bi izboljšalo razmerja med ceno zaključevanja klicev v omrežje in ceno v lastnem omrežju, oziroma povečale možnost prehoda naročnikov od večjega operaterja k manjšemu. Cene medomrežnega povezovanja oziroma, natančneje, cene za zaključevanje klica iz mobilnega v mobilno omrežje so namreč najpomembnejši dejavnik, s katerim se lahko regulira trg mobilnih storitev, predvsem kadar so tržni deleži precej neenaki. Konkurenca na trgu mobilne telefonije je precej nepregledna. Poleg različnih paketov, med katerimi lahko izbira naročnik, obstajajo tudi razne akcije, ko uporabnik ob podpisu pogodbe, da bo imel naročniško razmerje s tem operaterjem sklenjeno za nadaljnjih 24 mesecev, dobi mobilni telefon po izjemno ugodni ceni, ki je precej nižja od tržno veljavne cene. S tem mobilni operaterji postavljajo ovire za prehod svojih naročnikov k drugim operaterjem. Mobilni telefoni poleg opravljanja pogovorov omogočajo tudi dostop do interneta. Dostop do interneta prek mobilnih telefonov je namenjen dostopu na različnih lokacijah, prav tako se od drugih vrst dostopa razlikuje po hitrosti prenosa in stroških uporabe, zato predstavlja ločen upoštevni trg od drugih načinov dostopa do interneta. Dostopa do interneta ne moremo enačiti z opravljanjem telefonskih klicev, zato lahko govorimo o upoštevnem trgu dostopa do interneta prek mobilnih telefonov.

8.1.2 Trg prodaje na debelo Na trgu prodaje na debelo je Komisija največkrat kot ločen upoštevni trg opredelila nacionalni trg mednarodnega prehajanja za tuje operaterje mobilne telefonije. Na tem trgu gre za zadovoljevanje povpraševanja tujih operaterjev mobilne telefonije, ki bi svojim naročnikom radi zagotovili uporabo storitev mobilne telefonije tudi v Sloveniji. Vsak operater načeloma stremi k čim večjemu številu sklenjenih sporazumov o mednarodnem prehajanju vsaki državi. Operaterji imajo tudi v vsaki državi enega ali več »preferenčnih« partnerjev. V Sloveniji so na tem trgu aktivni vsi trije operaterji: Mobitel, Simobil in WWI. Na trgu prodaje na debelo obstajajo tudi ločeni trgi zaključevanja klicev v posameznih mobilnih omrežjih: v omrežju Mobitela, Simobila in WWI. Ti trgi so monopolni, saj zamenljivost ponudbe in povpraševanja zaključevanja klicev v posameznem mobilnem omrežju ni mogoča. Zanimiva je primerjava cene medomrežnega povezovanja iz fiksnega omrežja v omrežje Mobitela, ki je v sto odstotni lasti Telekoma Slovenije, s situacijo v EU. Cena medomrežnega povezovanja iz fiksnega omrežja v omrežje Mobitela je 30. junija 2003 znašala 22,26 EUR-centa, kar je precej več od mobilnega operaterja, ki je podružnica bivšega monopolista v EU – 17,45 EUR-centa (4th Report on Monitoring of EU Candidate Countries: Telecommunication Services Sector, 2003, str. 62). Cene zaključevanja klicev iz fiksnega omrežja v omrežja Simobila in Vege žal niso znane.

37

V EU obstaja precejšnja razlika med povprečno ceno medomrežnega povezovanja iz fiksnega omrežja v omrežja mobilnih operaterjev s pomembno tržno močjo in povprečno ceno medomrežnega povezovanja iz fiksnega omrežja v omrežje preostalih mobilnih operaterjev (teh je 55% od vseh mobilnih operaterjev v EU). Prva povprečna cena je avgusta 2003 v EU znašala 15,93 EUR-centa, druga pa 18,98 EUR-centa. Razliko lahko pripišemo zahtevi po stroškovni usmeritvi cen medomrežnega povezovanja tudi za mobilne operaterje, ki nimajo pomembne tržne moči, in sicer na podlagi intervencije zaradi pritožb konkurentov ali na podlagi postavljene najvišje cene v izogib presežnim cenam (The Ninth Report on the Implementation of the Telecommunications Regulatory Package, 2003, str.18).

38

9. PRIMER MOBILNEGA OPERATERJA WESTERN WIRELESS INTERNATIONAL - PRAKTIČNI DEL

9.1 Zgodovina mobilnega operaterja Western Wireless International - (krajše: Vega) Mnogi menijo, da se Vega pripravlja na odhod iz Slovenije, saj jo čakajo še slabši časi; na Vegi so še naprej optimistični. Po začetnih (začetniških?) napakah Vegi še danes ne kaže veliko bolje. Čeprav menijo, da so težki časi že za njimi, podatki kažejo drugače. Slab finančni položaj, nezmožnost črpanja posojila, odprodaja opreme, skoraj preklicano oglaševanje, odpuščanje zaposlenih … so namreč vsakdanjost. Pritožbe na različne naslove zato nekateri vidijo kot zadnji poskus obupanega in možno podlago za odškodninske tožbe. Vega se je v Sloveniji pojavil leta 2000, ko se je potegoval za koncesijo za omrežja GSM 1800. Januarja 2001 so podpisali pogodbo za 15 let in zanjo plačali takrat neverjetno visok znesek pet milijard tolarjev (Mobitel in Simobil sta plačala le po milijardo vsak). Do začetka delovanja omrežja (decembra 2001) so vložili zelo veliko sredstev v gradnjo omrežja in trženje. Podobno metodo so uporabljali tudi lani, dokler ni zaškripalo pri financah, saj so do zdaj porabili že 70 odstotkov predvidenih 150 milijonov dolarjev (prek 30 milijard tolarjev). Na Vegi niso zaskrbljeni. Danes ima Vega zanemarljiv tržni delež in je v slabem finančnem položaju, njena celotna sredstva so sedem milijard tolarjev osnovnega kapitala in možnost posojila za 120 milijonov evrov (28 milijard tolarjev), pri črpanju katerega pa ima nemalo težav. Kljub temu na Vegi niso zaskrbljeni. »Poslujemo dobro«, trdi direktor Julien Coustaury in meni, da so težki časi že za njimi in da bodo zdaj več pozornosti namenili obvladovanju stroškov. Vseeno pa niso več člani ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji (Amcham). Bojda zaradi previsoke letne članarine, ki znaša 1.500 dolarjev, uradno pa, ker zaradi razmer in trenutne poslovne strategije podjetja niso mogli sodelovati v obsegu, ki bi bil za njihovo podjetje primeren. Prav tako niso več glavni pokrovitelj nogometnega kluba Olimpija, čeprav z njimi še vedno sodelujejo in namenjajo skoraj toliko sredstev kot prej. Odpuščanja … Vega, ki je imela v najboljših dneh od 230 do 240 zaposlenih, jih ima zdaj le še okoli 170, je potrdil Coustaury, ki pa je prepričan, da se ta številka lahko le še povečuje. Vseeno pa so zdaj ustavili gradnjo omrežja (dosegli so svoj cilj - 80-odstotno pokritost prebivalstva s signalom), za več drugih dejavnosti pa iščejo zunanje izvajalce, ker jih je laže odpustiti. … in preostale »optimizacije«. Med ukrepi, ko so jih potrdili na Vegi, je tudi »optimizacija rabe službenih vozil ter dnevnega poslovanja in tekočih stroškov«. Odprodajajo pa tudi opremo - potrdili so, da so se kupci že zanimali za njihovo mobilno bazno postajo, ki je presežek. Neuradno pa se govori, da so Mobitelu in Simobilu že ponujali tudi svoje lokacije baznih postaj. Oglaševanje je že skoraj izginilo. Vega je še lani za oglaševanje namenila ocenjenih 1,4 milijarde tolarjev, letos pa je ta sredstva zmanjšala na minimum (Zmagaj, 2003).

39

9.2 Kronologija dogodkov mobilnega operaterja Vega Zaradi zapletenosti in raznolikosti dogodkov pri pravični konkurenci na trgu mobilne telefonije v Sloveniji, sem te dogodke kronološko razvrstila od samega začetka do bridkega »skorajšnjega« konca. 22. april 2003: Predstavniki tretjega slovenskega mobilnega operaterja Vege so na agencijo za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto vložili uradno pritožbo in prijavo zaradi kršitev zakona o telekomunikacijah. Na Vegi trdijo, da želijo s tem korakom zagotoviti uveljavljanje slovenske zakonodaje ter omogočiti pravično konkurenco na trgu mobilne telefonije. V pritožbi Vega poroča o kršitvah 75. in 77. člena zakona o telekomunikacijah, in sicer, da operaterji s pomembno tržno močjo kršijo zakon, saj cen svojih storitev ne oblikujejo stroškovno, kot od njih jasno zahteva zakon. Pritožba zahteva tudi, da agencija odstrani razliko med ceno klicev v lastnem omrežju in klici v druga mobilna omrežja, saj razlika, kot dokazujejo v pritožbi, ni ekonomsko opravičljiva, temveč je njen namen zgolj ohranjanje tržnega deleža največjega slovenskega operaterja, družbe Mobitel. Z uveljavljanjem takšne cenovne politike Mobitel onemogoča konkurenco in zlorablja svoj prevladujoč položaj na slovenskem trgu. Takšna dejanja so v nasprotju s koncesijskimi pogodbami za opravljanje storitev mobilnih telekomunikacij, sporočajo iz Vege (STA, 2003). 9. maj 2003: Prvi mož tretjega slovenskega operaterja Vega Julien Coustaury se je v Bruslju sestal s predstavniki Direktorata za informacijsko družbo Evropske komisije, s katerimi se je pogovarjal predvsem o razmerah na slovenskem trgu mobilne telefonije. Coustaury jim je med drugim predstavil pritožbo, ki jo je Vega aprila vložila na agencijo za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto zaradi kršitev zakona o telekomunikacijah s strani ostalih dveh slovenskih mobilnih operaterjev. Na Vegi trdijo, da želijo s tem korakom zagotoviti uveljavljanje slovenske zakonodaje ter omogočiti pravično konkurenco na trgu mobilne telefonije (STA, 2003). 27. junij 2003: Mobitel se je znašel na zatožni klopi. Urad za varstvo konkurence je po prijavi operaterja Vege sprožil uradni postopek proti Mobitelu zaradi domnevne kršitve zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. V sklepu, ki ga je podpisal direktor urada Andrej Plahutnik, je zapisano, da je družba Western Wireless International, ki svoje storitve v Sloveniji ponuja pod imenom Vega, v svoji prijavi pokazala verjetnost, da nekatera dejanja družbe Mobitel pomenijo zlorabo prevladujočega položaja. Vega že nekaj časa s prstom kaže na nekatere nepravilnosti, ki po njenem omejujejo konkurenčni boj na trgu. Že konec aprila je na Agencijo za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto vložila pritožbo zaradi kršitve zakona o telekomunikacijah. Pri tem se je operater oprl na trditev, da operaterji s pomembno tržno močjo, to pa sta tako Mobitel kot Simobil, svojih storitev ne oblikujejo stroškovno, kot od njih zahteva zakon. Za tak korak so se v Vegi odločili, ker želijo zagotoviti konkurenco na zares prostem telekomunikacijskem trgu. Odločitev agencije pričakujejo najkasneje čez nekaj tednov. Kot pojasnjuje Denis Oštir, v Vegi pristojen za odnose z javnostmi, je Urad za varstvo konkurence na osnovi dokazov (družba je predložila več kot sto strani dolg dokument z analizo stroškov) ugotovil, da obstaja verjetnost kršitve 10. člena zakona o omejevanju

40

konkurence. Gre predvsem za določanje cen za klice v Mobitelovem lastnem omrežju in klice v druga omrežja. Klici znotraj omrežja so namreč razmeroma poceni, telefoniranje h konkurenčnemu operaterju pa je bistveno dražje. V Vegi menijo, da takšna razlika ni upravičena in da je njen namen zgolj ta, da prvi operater ohrani svoj tržni delež. Kot zlorabo prevladujočega položaja Vega navaja tudi trajanje naročniških pogodb od 24 do 36 mesecev, z njimi pa se naročniki zavežejo, da bodo ostali v Mobitelovem omrežju (Špende, 2003). 20. november 2003: Na pobudo tretjega mobilnega operaterja Vege je Agencija za telekomunikacije Mobitelu in Simobilu naložila znižanje cen zaključevanja klicev. Operaterja sta se pritožila na ministrstvo za informacijsko družbo, ki je odločbo agencije zavrglo in ji zadevo predalo v ponovno odločanje. Agencija je pospešila usklajevanje, katerih rezultat je bil dogovor med Mobitelom in Simobilom o t.i. asimetričnih cenah glede na tržni delež operaterja, ki ga je Vega zavrnila. Po tej razdelitvi bi Vega dobila od 48 do 60 odstotkov več za zaključevanje klicev od Mobitela. Kot je povedal Vegin predstavnik za odnose z javnostjo Denis Oštir, asimetrične cene ne rešujejo glavne ovire konkurence razlike med ceno klicev v lastnem in druga omrežja (Špende, 2003). 15. marec 2004: Western Wireless International, ki upravlja mobilno omrežje Vega, v Sloveniji zaostaja za zastavljenimi cilji. Ob vstopu na slovenski trg so bile poslovne napovedi ameriškega mobilnega operaterja Western Wireless International (WWI) zelo optimistične: pozitivno tekoče poslovanje so predvideli do leta 2006, namenili pa so se osvojiti od 15 do 20 odstotni tržni delež. Dobri dve leti po začetku delovanja so njihovi cilji vse prej kot uresničeni, WWI pa v Sloveniji bije boj za liberalizacijo trga in učinkovit nadzor, ki bi mu omogočila bolj konkurenčno poslovanje. V boj so pritegnili še ameriško ministrstvo za trgovino. WWI je v Sloveniji začel na sveže, z gradnjo mobilnega telekomunikacijskega omrežja Vega, kar je bila okoli 180 milijonov dolarjev vredna naložba. WWI je koncesijsko pogodbo za omrežje GSM v Sloveniji podpisal januarja 2001, in sicer za 15 let. Na začetku je bila Slovenija obetaven trg. Američani so se za vstop na slovenski trg odločili predvsem iz poslovnih razlogov, saj je slovenski trg ob njihovem prihodu veliko obetal. Bil je ekonomsko in politično stabilen, zakonodaja je bila sprejeta, prav tako pa je nastajal tudi neodvisen regulativni organ, so povedali v družbi. Neučinkovit nadzor je največja ovira za Vego. Pomanjkanje učinkovitega nadzora je brez dvoma daleč najpomembnejša ovira za razvoj slovenskega telekomunikacijskega trga, opozarjajo pri WWI po dveh letih delovanja. Zakonodaja obstaja, prav tako neodvisni regulator, ki zaposluje skoraj 70 ljudi. Vendar se učinkovita liberalizacija in nadzor ne uveljavljata tako, da bi omogočala pravično konkurenco na trgu, pravijo v družbi. Pri WWI so predvideli, da si lahko Vega pridobi od 15 do 20 odstotni tržni delež, po dveh letih delovanja pa njihov tržni delež znaša 3 do 4 odstotke. Ciljni tržni deleži so za zdaj videti nedosegljivi, sploh ob tako veliki razliki med cenami klicev v omrežju in v druga omrežja ter z zdajšnjo sestavo trga, ko ima največji operater kar 75 odstotni tržni delež, pravijo pri WWI. Ni pa cilj nerealen, so prepričani, sploh ko bo trg res nadzorovan in se bo zakonodaja začela udejanjati. WWI se je odločil za aktiven boj,

41

zoper glavnega mobilnega operaterja v Sloveniji pa sprožil postopek na uradu za varstvo konkurence in na agenciji za telekomunikacije (Kenda, 2004). 6. julij 2004: Ministrstvo za informacijsko družbo je izdalo določbo, s katero je ugodilo Vegini pritožbi in razveljavilo odločbo Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto (ATRP) glede več kot leto dni stare prijave Vege, so sporočili iz tretjega slovenskega mobilnega operaterja. Ministrstvo je po pojasnilih Vege v odločbi resno opozorilo regulatorja na postopkovne nepravilnosti pri reševanju spora, ki so bile takšne narave, da so lahko vplivale na končno odločitev. Zato je moralo postopek razveljaviti, poudarjajo v Vegi, ki v tem vidijo pomembno zmago v pravni bitki s slovenskim telekomunikacijskim regulatorjem. Odločitev zdaj agencijo postavlja nazaj na začetek, saj je ministrstvo odredilo, da mora regulator obravnavati Vegino zahtevo po dodelitvi statusa stranke v postopku, s čimer bi vsi dokumenti, ki jih je podjetje posredovalo, postali dokazi v postopku. Čeprav se je doslej temu z vsemi sredstvi upirala, bo agencija zdaj morala dokumente pregledati in jih preučiti kot dokazno gradivo, še poudarjajo v Vegi. Kot je znano, je Vega aprila lani vložila prijavo zoper družbo Mobitel, prvega mobilnega operaterja na trgu, in sicer zaradi domnevnih kršitev zakona o telekomunikacijah. V prijavi Vega trdi, da Mobitel krši zakon z oblikovanjem cen, ki niso stroškovno naravnane, ter z medsebojnim subvencioniranjem različnih telekomunikacijskih storitev. Prijava je bila doslej na mrtvi točki, saj agencija, kot pojasnjujejo v Vegi, ni želela preučiti njihove dokumentacije in predloženih dokazov. Za to naj bi bila uporabila vse administrativne prijeme, ki so ji bili na voljo. Vega je nato na ministrstvo za informacijsko družbo vložila pritožbo zoper odločbo agencije. Zdaj, po odločbi ministrstva za informacijsko družbo, pa v Vegi pričakujejo, da bo postopek vendarle stekel (STA, 2004). 20. januarja 2005: Največji operater naj bi s cenami, ki jih je določil za klice izven svojega omrežja, kršil protikonkurenčno zakonodajo. Nekatere od spornih točk, ki jih navaja Vega: - določanje cene klicev znotraj Mobitelovega omrežja in med omrežji - zaklepanje telefonskih aparatov na Mobitelovo omrežje - pisanje aneksov k pogodbam in zavezovanje uporabnikov za več let vnaprej Varuhi konkurence ugotavljajo, da Mobitel naročnikom povzroča nerazumno visoke stroške zamenjave operaterja, pri vezavah uporabnikov vsiljuje nesorazmerne pogodbene pogoje, tekmecem pa onemogoča doseganje dobička. Po ugotovitvah urada za varstvo konkurence ima Mobitel na slovenskem trgu 78-odstotni tržni delež skupaj s ponudnikom storitev Debitelom - ta od leta 1998 uporablja njegovo omrežje in je imel konec leta 2004 približno 89.000 uporabnikov. Urad za varstvo konkurence je v povzetku tudi okrcal Agencijo za pošto in elektronske komunikacije. Med drugim je zapisal, da metodologija pri analizi

42

maloprodajnih cen na mobilnem trgu, ki jo je uporabila APEK, ne daje odgovorov na vprašanja, jih je zastavil urad, obenem pa ne omogoča primerljivosti primerjanih poslovnih subjektov. Mobitel v odzivu na ugotovitve urada poudarja, da namen konkurenčne zakonodaje ni varstvo podjetij - tekmecev, ampak predvsem zagotavljanje koristi potrošnikov. Prav te pa bi bile »ob uresničitvi zahtev ameriške multinacionalke najbolj prizadete«, menijo v Mobitelu. Dejstva, ki jih je urad za varstvo konkurence v okviru postopka ugotavljanja morebitne zlorabe prevladujočega položaja družbe Mobitel zapisal v povzetku relevantnih dejstev, držijo in se ujemajo s tem, na kar tudi Simobil že dalj časa opozarja. »Dokument je v nacionalnem interesu Slovenije in bi lahko postal bestseller priročnik za tiste, ki jih zanimajo mehanizmi delovanja državno-monopolnih podjetij«, so pojasnili v Simobilu. V drugem največjem slovenskem mobilnem operaterju posebej pozdravljajo ugotovitve o zlorabah dominantnega položaja, zaklepanju telefonov, nerazumno dolgih vezav uporabnikov, visokih subvencijah in vsiljevanju nesorazmernih pogodbenih pogojev, ki jih niza varuh konkurence (STA, 2005). 21. januar 2005: Predstavniki APEKS so vlado ter Evropsko komisijo pozvali k udejanjanju slovenske in evropske zakonodaje, da bi razmere na trgu elektronskih komunikacij v Sloveniji končno postale enake za vsa podjetja. Velika ovira ostaja po njihovem mnenju tudi lastništvo Telekoma Slovenije, saj ima vlada dvojno vlogo, vlogo nadzornika in nadzorovane stranke. Poleg tega vlada od skupine Telekom Slovenije ne zahteva primernega finančnega donosa, kar po njihovem prepričanju pomeni posredne subvencije podjetjem v skupini Telekoma Slovenije. »Gre za usodo celotnega sektorja, saj uporabniki, če nekdo ne bo ukrepal, ne bodo imeli več nikakršne izbire«, je dejal generalni direktor Vege Julien Coustaury in dodal, da bodo na probleme začeli opozarjati tudi predstavnike Evropske komisije, saj problemi obstajajo na celotnem telekomunikacijskem trgu, ne zgolj v posameznih sektorjih. Največjo odgovornost za nastale razmere pripisujejo Agenciji za pošto in elektronske telekomunikacije ter njenemu direktorju Nikolaju Simiču. Ti so se po njihovem prepričanju dokazali kot neučinkoviti in brez volje ukrepati proti največjim operaterjem, da bi izenačili razmere za vsa podjetja na trgu (Delo, 2005). 24. januarja 2005: Med popotnicami, ki jih je nova vlada prejela od prejšnje, je tudi odločanje o 174 milijonov evrov težki odškodnini, ki jo Vega zahteva od slovenske države zaradi neučinkovitega udejanja konkurence na slovenskem trgu mobilnih telekomunikacij. Ob dosedanji praksi nekako dvomijo, da bo Mobitel za očitane kršitve moral kaj sam plačati, temveč bo kvečjemu pozvan spremeniti svojo cenovno politiko. Škoda, kot pravijo na Vegi, pa je že nastala, in nekdo jo bo moral poravnati. Ker je žogica še vedno na strani države, mora ta preden se sploh začne pogajati o

43

višini odškodnine, še modro ugotoviti, ali je sploh pravi oziroma edini naslov za Vegine pritožbe. Nedvomno gre za izplačilo težko predstavljive vsote denarja, ki bi lahko močno zatresla temelje naših javnih financ ravno ob prevzemanju evra. Gre za izvoz 42 milijard tolarjev v najbogatejšo državo na svetu. Za to, da bi WWI pri nas ostal, se razume. Če se razmere namreč ne bodo uredile, odškodnina za nastalo škodo pa ne bo plačana, se bo WWI umaknil iz Slovenije, še prej pa bo državo tožil na sodišču za skoraj dvakrat višjo vsoto: 337 milijonov evrov je vrednost neto dobičkov, ki naj bi jih Vega zaslužila v 15 letih. Kljub vsemu se postavlja vprašanje, zakaj bo Vega, če se vlada ne bo odzvala s pogajanji o odškodnini, tožila državo, in ne Apeka in urada za varstvo konkurence. Odgovor je preprost: instituciji kot neodvisna organa ne moreta biti odškodninsko odgovorni za svoje neukrepe. Zato pa je po 26. členu ustave in po pravnem načelu, uveljavljenem v evropskih trditvah, država kot pravna oseba odgovorna za škodo, ki jo povzročijo njeni organi pri upravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (Petrič, 2005). 31. januarja 2005: Slovenija je prva med pristopnicami sklenila poglavje o konkurenci in je danes med novimi članicami še vedno v vrhu. Sicer pa se bomo morali odločiti, ali potrebujemo učinkovito konkurenco ali ne. Če ne, potem tudi ne bomo imeli konkurenčnega gospodarstva, je opozoril Plahutnik. Imeli bomo razdrobljen trg ali pa nacionalne šampione, ki pa ne bodo konkurenčni. Kdor ni danes konkurenčen na evropskem trgu, jutri doma ne bo mogel preživeti, je v pogovoru za Gospodarski vestnik še opozoril direktor urada za varstvo konkurence (STA, 2005). 10. marca 2005: Pogajanja se nadaljujejo, so ob rob napovedanim, da naj bi z Western Wireless International, lastnikom Vege, pogodbo podpisali še ta teden, povedali v Mobitelu. Gospodarski minister Andrej Vizjak pa je dejal, da se mora primer Vege končati do konca meseca. Po njegovem je za Slovenijo pomembno, da se zaplet reši sporazumno, vendar ne zato, ker vlada ne bi bila prepričana o svoji zmagi, če bi jo Vega tožila, temveč zato, ker državi ne more biti v ponos, da se taki primeri rešujejo na sodišču. Da bi se lahko Vegina zgodba končala do konca marca, bi bilo mogoče sklepati po tem, da se takrat končna poslovno leto ameriške družbe, ta pa je o spremembah dolžna obvestiti delničarje. Vlada podpira prizadevanja, da bi odškodninski zahtevek Vege, vreden 173,9 milijonov evrov, rešili tako, da bi jo kupila bodisi Mobitel ali Simobil, je ponovil Vizjak tudi zato, ker bi se s tem izognili tožbi. Vizjak bi bil sicer najbolj vesel, če bi našli tretjega operaterja, ki bi bil pripravljen vstopiti na slovenski trg in odkupiti vse, kar ima Vega, ter morebiti še kak delež naročnikov od drugih. Gospodarski minister ni želel komentirati poteka pogajanja med Vego in Mobitelom in cene, ki jo je slednji pripravljen plačati za njeno infrastrukturo. Po nekaterih podatkih naj bi ta znašala od 25 do 30 milijonov evrov. V Agenciji za elektronske komunikacije menijo, da je mnogo bolj verjetno, da bi v Slovenijo privabili navideznega operaterja kot pa operaterja, ki bi plačal za dovoljenje in postavil lastno omrežje. Tak operater bi imel podobno vlogo kot Debitel, ki ponuja Mobitelove storitve, le da bi moral sodelovati s Simobilom in tako razširjati njegovo naročniško bazo. Tako bi se tudi nekoliko uravnotežil položaj na trgu, ki ga s približno

44

80 odstotki vseh mobilnih uporabnikov obvladuje Mobitel. Vendar se ta številka verjetno ne bo spustila pod 70 odstotkov, menijo v agenciji (Špende, 2005). 2. aprila 2005: Gospodarski minister Andrej Vizjak je ugotovil, da država v številnih podjetjih, katerih večinska lastnica je, nima tudi večine v nadzornem svetu in je s tem onemogočena pri odločanju. Kot primer področja, na katerem je zakonodaja dobra, stanje na trgu pa ne, je Vizjak izpostavil elektronske komunikacije. Dostop do teh storitev ni prepuščen večji konkurenci, je ocenil. Zavzel se je za to, da se alternativnim operaterjem omogoči dostop do infrastrukture, ki jo država ima. S tem bodo lahko ponudili konkurenco in vzpostavili boljše pogoje na trgu. Ponovil je, da si prizadevajo spor z družbo Western Wireless International in njeno slovensko hčerinsko družbo Vega rešiti po mirni poti, vendar pa ne na račun davkoplačevalcev. Vega naj bi po njegovih informacijah nameravala vložiti tožbo med sredino aprila in sredino maja (Večer, 2005).

45

10. SKLEP Telekomunikacijski trg v Sloveniji je bil liberaliziran sredi leta 2001, a konkurenca na tem trgu še ni čisto zaživela. Na večini segmentov ima Telekom Slovenije, ki je v večinski lasti države, še vedno prevladujoč položaj. Na trgu fiksne telefonije še vedno ni nobenega alternativnega operaterja in ima Telekom Slovenije celo monopolni položaj. Prišlo je do kar nekaj sprememb, ki naj bi omogočile večjo konkurenco na področju fiksne telefonije. To so možnost razvezave krajevne zanke in možnost izbire in predizbire operaterja za mednarodne klice, a nobena od teh storitev še ni zaživela v praksi, saj Telekom Slovenije postavlja visoke ovire za vstop alternativnih operaterjev na ta trg. Razvezava krajevne zanke v Sloveniji ni vzbudila interesa, kar lahko pripišemo postavljeni visoki ceni s strani Telekoma Slovenije. O pomanjkanju interesa s strani alternativnih operaterjev pa ne moremo govoriti pri možnosti izbire in predizbire operaterja. Telekom Slovenije je po začetni zavrnitvi medomrežnega povezovanja z alternativnimi operaterji vsaj načeloma pripravljen skleniti posebne sporazume, a zdaj postavlja drugačne ovire. Najbolj problematične so visoke cene, ki bi jih morali plačati alternativni operaterji Telekomu Slovenije za opravljanje storitev na podlagi izbire in predizbire operaterja. Telekom Slovenije se na področju fiksne telefonije sooča s konkurenco le na trgu mednarodnih klicev s strani operaterjev, ki ponujajo storitev govora prek IP protokola. V Evropski uniji je konkurenca na področju fiksne telefonije dobro zaživela. Kar 33% naročnikov uporablja alternativnega operaterja za mednarodne oziroma medkrajevne klice, medtem ko ta odstotek pri lokalnih klicih znaša 25% naročnikov. Za konkurenco na področju telekomunikacij je zelo pomembno medomrežno povezovanje. Alternativni operaterji namreč nimajo svojega telekomunikacijskega omrežja v takem obsegu kot Telekom Slovenije, ali pa ga sploh nimajo, kljub temu pa morajo svojim strankam omogočiti klic na katerekoli telefonsko številko v Sloveniji oziroma v tujini. Zato morajo alternativni operaterji s Telekomom Slovenije skleniti sporazum o medomrežnem povezovanju, ki omogoča fizično povezavo telekomunikacijskih omrežij. V začetnem obdobju liberalizacije telekomunikacijskega sektorja v Sloveniji je Telekom postavil cene medomrežnega povezovanja nad raven, ki jo je za opravljanje telefonskih klicev Telekom Slovenije zaračunaval končnim uporabnikom. Na podlagi posega Agencije so zdaj cene medomrežnega povezovanja na ravni povprečja teh cen v EU, a to velja le za najnižje cene medomrežnega povezovanja. Telekom Slovenije je namreč postavil več ravni cen medomrežnega povezovanja in je cena, ki jo mora alternativni operater plačevati Telekomu Slovenije, odvisna od števila povezav s centralami Telekoma Slovenije na različnih nivojih. Pri alternativnih operaterjih ob njihovem vstopu na trg ni realno pričakovati, da bodo dosegli zadosti povezav, da bi Telekomu Slovenije lahko plačevali najnižjo ceno za medomrežno povezovanje. Cene medomrežnih povezav so načeloma (to sicer velja le za najnižje cene) na ravni povprečja teh cen v EU, a so cene, ki jih Telekom Slovenije zaračunava končnim uporabnikom za opravljene klice, nižje od povprečja cen za končne uporabnike v EU. Razmerje med drobnoprodajnimi cenami in cenami medomrežnega povezovanja predstavlja visoko oviro za vstop alternativnega operaterja na trg, saj jim po plačilu stroškov za medomrežno povezovanje ostane bistveno manj, kot v povprečju ostane alternativnim operaterjem v EU.

46

Tudi na trgu zakupljenih vodov ima Telekom Slovenije prevladujoč položaj. Po nekaterih ocenah Telekom Slovenije obvladuje skoraj 90% trga. Cena zakupa vodov so primerljive s cenami v EU. Na trgu mobilnih telefonskih storitev je prisotna večja konkurenca. Dva operaterja mobilne telefonije – Mobitel (hčerinsko podjetje Telekoma Slovenije) in Simobil – imata status operaterja s pomembno tržno močjo. Mobitel obvladuje približno tri četrtine trga, sledi mu Simobil, ki ima približno petino trga, tretji operater Western Wireless International pa ima le nekaj odstotkov trga. Kljub večjemu številu operaterjev, se konkurenčni problemi pojavljajo tudi na trgu mobilne telefonije. Največ pripomb je deležno razmerje med cenami za klice v istem mobilnem omrežju in cenami za klice izven omrežja. Pri velikih razlikah med omenjenimi cenami zaradi učinka omrežja največ pridobijo operaterji, ki imajo veliko naročnikov (Mobitel). To težavo so omilile asimetrične cene za medomrežno povezovanje med posameznimi operaterji. Na trgu mobilne telefonije se pojavljajo nove storitve, ki so povezane z uvedbo mobilne telefonije tretje generacije. Te storitve so v Sloveniji in tudi drugje po Evropi šele v začetni fazi, zato zaenkrat še ne moremo govoriti o samostojnem upoštevnem trgu. Mobilni operaterji pa ne omogočajo le opravljanja storitev klicev, ampak omogočajo tudi dostop do interneta prek mobilnih telefonov, ki predstavljajo ločen upoštevni trg od drugih načinov dostopa do interneta in od ostalih storitev mobilne telefonije. Telekom Slovenije je torej še vedno ohranil vodilni položaj na večjemu delu telekomunikacijskega sektorja. Poleg prednosti, ki jih ima Telekom Slovenije pred alternativnimi operaterji zaradi svojega znanja, izkušenj, tehnološke opremljenosti in izgrajenega omrežja, Telekom Slovenije postavlja alternativnim operaterjem, ki bi radi vstopili na trg, visoke ovire. Ovire so v obliki cenovnih nesorazmerij, ki alternativnim operaterjem ne omogočajo postavljanja konkurenčnih cen, v obliki nepripravljenosti in zavlačevanja sklepanja dogovorov z alternativnimi operaterji, ter v obliki postavljanja visokih cen za storitve, ki jih alternativni operaterji potrebujejo.

47

11. POVZETEK Regulirati konkurenco na področju telekomunikacij je zelo težka in zahtevna naloga. Konkurenco velikokrat omejujejo zlorabe prevladujočega položaja s strani prejšnjih monopolistov, ki svoj položaj izrabljajo zato, da bi preprečili ali zmanjšali konkurenco na trgu. Za trg telekomunikacij so značilne tudi visoke vstopne ovire. Te ovire lahko s stalnim tehnološkim napredkom postanejo precej manjše. V tem sektorju konkurenčno grožnjo podjetjem na trgu lahko predstavljajo inovacije potencialnih konkurentov, ki jih trenutno ni na trgu. Regulacijski okvir iz leta 1998 je določal trge s področja telekomunikacij, ki so bili predmet vnaprejšnje regulative, toda ti trgi niso bili določeni skladno s pravili konkurenčnega prava. Področja so bila določena v posameznih direktivah, a se niso vedno imenovala trgi, kot bi bilo skladno s konkurenčnimi pravili. V novem urejevalnem okviru so trgi, ki so predmet reguliranja, določeni skladno s pravili evropskega konkurenčnega prava. Trgi se določijo skladno s Priporočilom Komisije o upoštevnem proizvodnem in storitvenem trgu ter z Direktivo o splošnem urejevalnem okviru. S sprejetjem zakona o telekomunikacijah leta 1997 je bil narejen pomemben korak k odprtju slovenskega telekomunikacijskega trga, čeprav je zakon temeljil na nekaterih usmeritvah EU iz začetka devetdesetih let. Zakon o telekomunikacijskih storitvah iz leta 1997 je postavil nekatere temelje liberalizacije telekomunikacijskega trga. Definiral je osnovni pravni okvir in pristojnosti Uprave RS za telekomunikacije, ki je izdajala tudi dovoljenja za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev. Naloge regulacije telekomunikacijskega sektorja so bile do uveljavitve zakona o telekomunikacijah porazdeljene med ministrstvo za informacijsko družbo, ministrstvo za gospodarstvo in druge organe. V Sloveniji je dne 11. 5. 2001 začel veljati tako imenovani evropski zakon o telekomunikacijah. V slovensko zakonodajo je vnesel precejšen del pravnega reda EU in je bil tako pripravljen za konkurenčne razmere na trgu. Tako je Ministrstvo za informacijsko družbo objavilo predlog zakona o elektronskih komunikacijah, ki bo nasledil sedaj veljavni zakon o telekomunikacijah. Tudi Slovenija se mora prilagoditi novemu urejevalnemu okviru Evropske unije iz leta 2000, ki ji nalaga, da mora svoj pravni red uskladiti do včlanitve v EU. Največji del trga z 52% deležem prihodkov med vsemi telekomunikacijskimi storitvami obvladujejo mobilne komunikacije. Mobilne storitve v Sloveniji so med bolj razvitimi. Slovenski trg obvladujejo trije operaterji mobilnih javnih radijskih storitev: Mobitel, Simobil in Western Wireless International (krajše: Vega). Obstajata še dva operaterja Debitel in Izi-mobil, ki pa ponujata storitve na Mobitelovem omrežju. Na trgu mobilne telefonije imata Mobitel in Simobil status operaterja s pomembno tržno močjo. Konkurenca na trgu mobilne telefonije je precej nepregledna. Poleg različnih oblik paketov, med katerimi lahko izbira naročnik, obstajajo tudi razne akcije, ko uporabnik ob podpisu pogodbe, da bo imel naročniško razmerje s tem operaterjem sklenejo za nadaljnjih 24 mesecev, dobi mobilni telefon po izjemno ugodni ceni, ki je precej nižja

48

od tržno veljavne cene. S tem mobilni operaterji postavljajo ovire za prehod svojih naročnikov k drugim operaterjem. Ravno zaradi tega, se je mobilni operater Vega odločil, da bo tožil našo državo, saj je prišel v Slovenijo z veliki ambicijami in optimizmom, končal pa s skorajšnjim bankrotom. Ključne besede: konkurenca, zakonodaja, prevzem, telekomunikacije, nacionalni regulator, sektorski regulator, mobilna storitev

49

SUMMARY To regulate the competition in the field of telecommunications is a very difficult and demanding task. The competition is often limited by the abuse of predominating position of the previous monopolists who abuse their position to obstruct or to reduce the competition on the market. The high entry barriers are also significant for the telecommunications market. These barriers can be significantly reduced with constant technological progress. In this sector the inovations of the potential competitors not yet present on the market could represent a threat to those companies who already operate on the market. The 1998 regulation framework defined those telecommunication markets which were subject to the anticipatory regulations, but these markets were not defined in compliance with the rules of the competition law. The new regulation framework defines the markets which are subject to regulation in compliance with the rules of the European competition law. The markets are defined in compliance with the Commission recommendation about relevant product and service market and General regulative framework directive. The acceptance of the telecommunications legislation in 1997 presented an important step towards the opening of the Slovene telecommunications market, although the legislation was based on certain EU policies dating in early nineties. The 1997 Telecommunications Services Act set certain foundations for the liberalisation of the telecommunications market. It defined basic legislative framework and responsibilities of the Administration of the RS for telecommunication market services. Prior to the telecommunications law enforcement, the responsibilities for the regulation of the telecommunications sector were distributed among the Ministry of information society, the Ministry of Economy and other authorities. In Slovenia, the so called European telecommunications legislation came into force on May 11th, 2001. The legislation introduced a significant amount of the Acquis Communautaire into Slovene national law, so that it was prepared for the conditions of the competition on the market. The Ministry of Information Society thus announced the electronic communications law proposal which was to substitute the existing telecommunications legislation. The Slovene legislation needs to be adapted to the new EU regulation framework of the year 2000 which imposes the harmonisation with the acquis before becoming a full member of the EU. The mobile communications with the 52% proportion of the income control represent the biggest part of the telecommunications market. The mobile service in Slovenia is among the best developed. The Slovene market in controlled by three public mobile and radio operators: Mobitel, Simobil and Western Wireless International (Vega). There are two other operators: Debitel and Izi-mobil which offer their services using Mobitel network. Mobitel and Simobil are considered the operators with the considerable market power.

50

The competition on the GSM Mobile service market is rather non-transparent. Apart from various packages the customer can choose from, there are different offers which enable the subscriber to receive a mobile phone for a very good price after he signs the contract to extend the subscription for another 24 months. In this way the mobile operators prevent the subscribers from choosing a different mobile operator. This was the reason that mobile operator Vega decided to sue our state, because they came to Slovenia with big ambitions and lots of optimism and nearly went bankrupt. Key words: competition, legislation, takeover, telecommunications, national regulator, sectorial regulator, mobile service

51

12 LITERATURA 1. Bešter, Janez. 1996. Prevzemi podjetij in njihovi učinki na delničarje, managerje, zaposlene, upnike in državo. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 2. Brigham, Eugene F. 1992. Fundamentals of financial management. Forth Worth. The Dryden Press. 3. Djokič, Danila. 1999. Obramba pred prevzemi družb. Svetovalec iz gospodarskega vestnika, št. 9, str. 70. 4. Ehlermann, Claus-Dieter. 2003. Finance št. 30, str. 16. 5. Hildebrand, Doris. 2001. The role of economics analysis in the EC competition rules. Hague: Kluwer law international, str. 472. 6. Kavčič, Matej. 2002. Sektorski regulatorji. Podjetje in delo: revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, št. 28, 6-7, str. 1503-1507. 7. Kenda, Albina. 2004. Ameriški WWI razočaran nad Slovenijo. Finance, št. 51. 8. Kocbek, Marijan.1996. Novi predlog direktive Evropske unije o prevzemih. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 9. Kocbek, Marijan. 1997b. Zakon o prevzemih. Pravna praksa št. 13, str. 2-5. 10. Kocbek, Marijan. 1999. Prevzem podjetij in prevzem gospodarske družbe – pridobitev kontrolnega deleža delniške družbe. Pravnik št. 6-8, str. 321-331. 11. Levy, Nicholas. 2002. The control of concentrations between undertakings. Competition law of the European community: Matthew Bender&Co, str. 508. 12. Petrič, Tine. 2005. Mobilne telekomunikacije: Vega proti državi. Gospodarski vestnik, št. 4. 13. Pilko, Simona. 2001. EU: Skupna pravila poštene konkurence. Gospodarski vestnik. 14. Repovž, Leon. 1996. Motivi, strategije in financiranje prevzema podjetja. Revizor 6: 30-40. 15. Ross, Stephen A., Randolph W. Westerfield in Bradford D. Jordan. 1998. Fundamenrals of corporate finance. Boston: Irwin/McGraw-Hill. 16. Scharf, Charles A., E.E. Shea in C.G. Beck. 1991 Acquisitions, Mergers, Sales, Buyouts and Takeovers: A Handbook with Forms. Englewood Cliffs: Prentice Hall. 17. Simič, Nikolaj. 2003. Regulacija trga telekomunikacijskih storitev. Teleinfos, Ljubljana, 9-11.

52

18. Špende, Romana. 2003. Mobitel se je znašel na zatožni klopi. Dnevnik. 27.6.2003. 19. Špende, Romana. 2003. Konkurenca le počasi naprej. Dnevnik. 20.11.2003. 20. Špende, Romana. 2005. Vlada prepričana o svojem prav, a se ne bi tožarila z Vego. Dnevnik. 10.3.2005. 21. Trančar, Vesna. 1999. Financiranje prevzema podjetja. Bančni vestnik 11: 8-14. 22. Turk, Boštjan. 2004. Varstvo konkurence v EU. Gospodarski vestnik. 23. Valančič, Bojan. 1998. Liberalizacija in privatizacija telekomunikacijskega sektorja v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta, str.110. 24. Weston, Fred J, Kwan S. Chung in Hoag Susan E. 1990. Mergers, restructuring and corporate control. New Jersey: Prentice-Hall, Inc. 25. Zmagaj, Peter. 2003. Vegi napovedujejo skorajšnji konec, Coustaury zanika. Finance, št. 146. 26. Zmagaj, Peter. 2003. Agencija za asimetrijo in stroškovne cene. Finance, 17

53

VIRI 1. 4nd Report on monitoring of EU candidate countries [online] Dostopno na http//www.atrp.si/3tel/dok/4th_report_final.pdf, The European commission, [10.11.2004]. 2. 9th Report on the Implementation of the telecommunications Regulatory Package. [online] Dostopno na http://europa.eu.int/information society/topics/ecomm/all about/implementation enforcement/annualreports/9threport/index en.htm, The European Commission, 2003. 3. Agencija ta telekomunikacije, radiofuzijo in pošto Republike Slovenije: Letno poročilo 2003, Ljubljana, 2004. 74 str. 4. Commision guidelines on market analysis and the assessment of significant market power under the community regulatory framework for electronic communications networks and services, OJ C 165, 2002. 5. Commision notice on the definition of the relevant market for the purposes of community competition law. 1997. Brussels: European commission, OJ C 372. 6. Commision recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector susceptible to ex ante regulation in accfordance with directive 2002/21/EC of the European Parliament and of the Council on a common regulatory framework for electronic communication networks and services. Explanatory memorandum. [online] Dostopno na http://europa.eu.int/information_society/topics/telecoms/regulatory/maindocs/documents/explanmemoen.pdf, [10.11.2004]. 7. Competition policy in Telecommunications. 2002. Background paper. International Telecommunication union, str. 56. 8. Directive on a common regulatory framework for electronic communications networks and services. 2002 9. Aktualna tema – Monopolizacija Slovenije v luči odpiranja njenega gospodarstva tujemu kapitalu. 2004. [online] Dostopno na http://www.geocities.com/aktualna/aktema.htm [10.11.2004]. 10. Delo.si [online] Dostopno na http:www.delo.si/9ndex.php?sv_path=41,36,7030 11. Predlog zakona o elektronskih komunikacijah. [online] Dostopno na http://mid.gov.si/mid/mid.nsf/V/K81385F7F5D34EFA7C1256E52004FF5B0/$file/ZEK_besedilo_dokoncna_razlicica_04032004.pdf, Ministrstvo za informacijsko družbo, [10.11.2004]. 12. STA. Vega se pritožuje nad monopolom na slovenskem telekomunikacijskem trgu. 22.4.2003.

54

13. STA. Vega predstavila Evropski komisiji razmere na trgu mobilne telefonije. 9.5.2003. 14. STA. Ministrstvo za informacijsko družbo ugodilo pritožbi Vege. 6.7.2004. 15. STA. Varuhi konkurence proti Mobitelu. 20.1.2005. 16. STA. Plahutnik za Gospodarski vestnik: Vega buri Evropsko komisijo. 31.1.2005. 17. Urad RS za varstvo konkurence. 2005. [online] Dostopno na http://www.gov.si/uvk/?vie=cnt&gr1=pojKon&gr2=kon&lng=slo [26.1.2005]. 18. VEČER. 2005. Vrsta finančnih nepravilnosti?. 2.4.2005. 19. Zakon o telekomunikacijah. Uradni list RS, št. 30/01.