Univerza v Ljubljani

Pravna fakulteta

REŠEVANJE SPOROV PO BILATERALNIH INVESTICIJSKIH

SPORAZUMIH S POSEBNIM OZIROM NA PRAVO ČLOVEKOVIH

PRAVIC

(diplomska naloga)

Avtorica: Janja Zaplotnik

Mentorica: dr. Vasilka Sancin

Ljubljana, maj 2009

Univerza v Ljubljani

Pravna fakulteta

Katedra za mednarodno pravo

REŠEVANJE SPOROV PO BILATERALNIH INVESTICIJSKIH

SPORAZUMIH S POSEBNIM OZIROM NA PRAVO ČLOVEKOVIH

PRAVIC

(diplomska naloga)

Avtorica: Janja Zaplotnik

Mentorica: dr. Vasilka Sancin

Ljubljana, maj 2009

Zahvaljujem se dr. Vasilki Sancin za vso pomoč pri pisanju in bližnjim za podporo.

I

POVZETEK

REŠEVANJE SPOROV PO BILATERALNIH INVESTICIJSKIH SPORAZUMIH S

POSEBNIM OZIROM NA PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC

Avtorica: Janja Zaplotnik

Mentorica: dr. Vasilka Sancin

Bilateralni investicijski sporazumi o zaščiti in spodbujanju investicij (BIS) so mednarodne

pogodbe, sklenjene med dvema državama, s katerimi državi vzajemno določita zaščito

investitorjev države sopogodbenice in njihovih investicij na svojem ozemlju. BIS naj bi

zmanjševali nekomercialna investicijska tveganja in na ta način pospeševali investicijske

tokove med državama pogodbenicama, tradicionalno med razvito državo in državo v razvoju.

Njihova pravna posebnost je, da tuji investitor lahko uveljavlja pravno varstvo v primeru

kršitev BIS s strani države gostiteljice investicije neposredno pred mednarodno investicijsko

arbitražo. Slednja je izpodrinila tradicionalno reševanje investicijskih sporov pred

nacionalnimi sodišči ali prek diplomatske zaščite.

Investicijska arbitraža na podlagi BIS je po funkciji bližje mednarodnemu kvazisodnemu

nadzoru nad akti države gostiteljice. Tako arbitri po procesnih pravilih po zgledu mednarodne

trgovinske arbitraže presojajo tudi zakonitost neinvesticijskih javnih politik države

gostiteljice, ki hkrati prizadevajo ekonomsko vrednost tujih investicij.

Zaradi v globalizaciji povečane moči transnacionalnih korporacij, ki so prevladujoči tuji

investitorji, in privatizacij javnih služb imajo tuji investitorji večji potencial vpliva na

človekove pravice oseb v državi gostiteljici. V arbitražni praksi nerazjasnjene meje med

upravičenimi urejevalnimi ukrepi države in tistimi, ki že posegajo v pravice investitorjev iz

BIS, naj bi zaradi tveganja plačila odškodnine tujemu investitorju negativno vplivale na

pripravljenost države gostiteljice, da izpolnjuje obveznosti iz mednarodnega prava človekovih

pravic. Zlasti naj bi bile izpostavljene tiste človekove pravice, ki za uresničevanje zahtevajo

pozitivna ravnanja države, ter obveznost države, da varuje človekove pravice pred kršitvami s

strani investitorjev.

Odprta vprašanja prepletov med mednarodnim investicijskim pravom in mednarodnim

pravom človekovih pravic ponazarjamo tudi z nerešenimi investicijskimi spori, npr. glede

privatizacije vode in zagotavljanja enakosti diskriminiranih v apartheidu.

II

Ključne besede: bilateralni investicijski sporazumi, mednarodna investicijska arbitraža,

mednarodno pravo človekovih pravic, posredna razlastitev, korporativna družbena

odgovornost, transnacionalne korporacije, mednarodno investicijsko pravo.

III

ABSTRACT

BILATERAL INVESTMENT TREATIES DISPUTE SETTLEMENT WITH SPECIAL

REGARD TO HUMAN RIGHTS LAW

Author: Janja Zaplotnik

Mentor: Vasilka Sancin, Ph. D.

Bilateral Investment Treaties (BITs) on investment protection and promotion are international

agreements between two states which mutually provide with international law protection of

investors of one State Party and their investments on the territory of the other State Party.

These treaties purport to reduce non-commercial investment risks and thus encourage further

investment flows between the states, typically between a developed and a developing one.

A special legal feature of BITs involves a foreign investor’s international law right to initiate

international investment arbitration to resolve alleged breaches of the BIT by the host State.

International Investor-State arbitration has now replaced traditional forms of investment

dispute settlement, litigation in domestic courts and diplomatic protection respectively.

The investment arbitration constituted on the basis of the BIT is functionally closer to the

international quasi-judicial review of host State acts. Arbitrators, following the arbitral rules

originating from international commercial arbitration, can now be appointed to determine the

legality of non-investment public policy measures that at the same time effect the economic

value of foreign investments.

The increased power of transnational corporations, which are the prevailing investors, in the

globalization and the privatization of public services have furnished foreign investors with

greater potential to impact human rights of people in the host State. Unsettled arbitral

jurisprudence regarding borders between legitimate regulatory measures and those that

already interfere with the rights of investors, guaranteed by the BIT, may due to the risk of

compensation to foreign investor allegedly limit host State regulation to fulfil international

human rights law obligations. Human rights that demand positive state actions to be fully

realised and the state's duty to protect human rights from being violated by investors are

particularly deemed to be at stake.

IV

Open issues of interactions between international investment law and international human

rights law are also presented with some of the pending investment disputes, for example those

concerning privatisation of water and ensuring non-discrimination of the disadvantaged

during the apartheid period.

Key words: bilateral investment treaties, international investment arbitration, international

human rights law, indirect expropriation, corporate social responsibility, transnational

corporations, international investment law.

V

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV

AJIL American Journal of International Law

BEE Black Economic Empowerment

BIS bilateralni investicijski sporazum(i)

CESCR Committee on Economic, Social and Cultural Rights

CETS Council of Europe Treaty Series

CIEL Center for International Environmental Law

DKPP Dunajska konvencija o pogodbenem pravu

ECHR European Court of Human Rights

EHRR European Human Rights Reports

EJIL European Journal of International Law

EKČP Evropska konvencija o človekovih pravicah

ESČP Evropsko sodišče o človekovih pravicah

GBP Great Britain pound sterling

gl. glej

HRC Human Rights Committee

ICJ International Court of Justice

ICSID International Centre for Settlement of Investment Disputes

IIA International Investment Agreement

IIED International Institute for Environment and Development

IISD International Institute for Sustainable Development

ILA International Law Association

ILM International Legal Materials

ILO International Labour Organisation

ILR International Law Reports

ipd. in podobno

VI

IPPA Investment Protection and Promotion Agreement

ITN Investment Treaty News

JAR Južnoafriška republika

JIEL Journal of International Economic Law

MAI Multilateral Agreement on Investment

MPDPP Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah

MPESKP Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

MPRDA Mineral and Petroleum Resources Development Act

NAFTA North American Free Trade Agreement

No. Number

npr. na primer

OECD Organisation for Economic Co-operation and Development

oz. oziroma

OZN Organizacija združenih narodov

PCA Permanent Court of Arbitration

PCIJ Permanent Court of International Justice

Rep. Reports

str. stran(i)

št. številka

t. i. tako imenovani(o)(a)

tj. to je

UN United Nations

UNCITRAL United Nations Commission on International Trade Law

UNCTAD United Nations Conference on Trade and Development

UNESCO United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation

UNTS United Nations Treaty Series

USD United States dollar

VII

ZDA Združene države Amerike

WHO World Health Organisation

VIII

KAZALO

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV ..................................................................................................................V

1. UVOD................................................................................................................................................................. 1

2. ZNAČILNOSTI BILATERALNIH INVESTICIJSKIH SPORAZUMOV (BIS) ....................................... 5

2.1. POGLAVITNE ZNAČILNOSTI BIS ................................................................................................................... 5

2.2. DOLOČILA BIS O REŠEVANJU SPOROV ......................................................................................................... 7

2.2.1. Spori med državama pogodbenicama.................................................................................................. 7

2.2.2. Spori med investitorjem in državo gostiteljico .................................................................................... 8

3. UVELJAVITEV MEDNARODNE MEŠANE INVESTICIJSKE ARBITRAŽE ..................................... 10

3.1. TRADICIONALNO REŠEVANJE INVESTICIJSKIH SPOROV ............................................................................... 10

3.1.1. Nacionalna sodišča............................................................................................................................ 10

3.1.2. Diplomatska zaščita........................................................................................................................... 10

3.2. VPELJAVA ARBITRAŽE................................................................................................................................ 11

3.2.1. Konvencija o reševanju investicijskih sporov med državo in državljani drugih držav ...................... 13

4. POSEBNE ZNAČILNOSTI INVESTICIJSKE ARBITRAŽE NA PODLAGI MEDNARODNEGA

INVESTICIJSKEGA SPORAZUMA ............................................................................................................... 15

4.1. MEDNARODNA PROCESNA SPOSOBNOST INVESTITORJA.............................................................................. 16

4.2. POSEBEN NAČIN USTANOVITVE ARBITRAŽNE PRISTOJNOSTI ....................................................................... 16

4.3. ŠIROKA ARBITRAŽNA PRESOJA RAVNANJA DRŽAVE ................................................................................... 18

4.4. MEŠANI MATERIALNOPRAVNI REŽIM.......................................................................................................... 19

5. KRITIČNI PROCESNI VIDIKI INVESTICIJSKE ARBITRAŽE ........................................................... 21

5.1. NETRANSPARENTNOST POSTOPKA.............................................................................................................. 21

5.1.1. Dostop do dokumentacije o investicijskem sporu .............................................................................. 22

5.1.2. Tajno vodenje arbitražnega postopka................................................................................................ 22

5.1.3. Dopustitev vlog prijateljev sodišča.................................................................................................... 23

5.2. ARBITRI ..................................................................................................................................................... 25

5.3. DECENTRALIZIRANOST IN NEHIERARHIČNOST ARBITRAŽ ........................................................................... 26

5.4. TREND ODPRAVLJANJA POMANJKLJIVOSTI? ............................................................................................... 27

6. MATERIALNOPRAVNI PREPLETI: OBVEZNOSTI DRŽAVE IZ BIS V. OBVEZNOSTI IZ

MEDNARODNEGA PRAVA ČLOVEKOVIH PRAVIC ............................................................................... 29

6.1. DOLOČILA GLEDE ČLOVEKOVIH PRAVIC V BIS........................................................................................... 31

6.2. DRŽAVNO DELOVANJE ZA ZAGOTAVLJANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC ............................................................. 32

6.2.1. Posredna regulativna razlastitev in urejevalni ukrepi države ........................................................... 32

6.2.2. Obveznosti države glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ................................................. 39

6.2.3. Pravica do razvoja............................................................................................................................. 41

6.3. DRŽAVNO DELOVANJE ZA VAROVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC PRED KRŠITVAMI S STRANI INVESTITORJEV . 43

IX

6.3.1. Obveznosti tujih investitorjev glede človekovih pravic...................................................................... 43

6.3.2. Obveznost države varovati človekove pravice pred kršitvami tretjih ................................................ 46

6.3.3. Možnosti arbitražnih tribunalov pri razlagi poštene in pravične obravnave .................................... 48

7. ANALIZA PRIMEROV IZ PRAKSE........................................................................................................... 51

7.1. SPORI IZ INVESTICIJ V SLUŽBE ZA OSKRBO Z VODO..................................................................................... 52

7.2. SPORI V KONFLIKTU S POLITIKAMI ZA IZBOLJŠEVANJE POLOŽAJA PRIKRAJŠANIH POSAMEZNIKOV ............. 56

7.3. SPORI V KONFLIKTU S PRAVICAMI DOMORODNIH LJUDSTEV....................................................................... 57

8. ZAKLJUČEK.................................................................................................................................................. 60

9. BIBLIOGRAFIJA........................................................................................................................................... 64

9.1. MONOGRAFIJE, UČBENIKI IN DIPLOMSKE NALOGE ..................................................................................... 64

9.2. POGLAVJA V MONOGRAFIJAH IN ZBORNIKIH .............................................................................................. 65

9.3. PERIODIKA ................................................................................................................................................. 66

9.4. POROČILA IN ŠTUDIJE ................................................................................................................................. 68

9.5. INTERNETNI VIRI ........................................................................................................................................ 70

9.6. MEDNARODNI DOKUMENTI ........................................................................................................................ 71

9.6.1. Mednarodnopravni instrumenti in »soft law« ................................................................................... 71

9.6.2. Odločbe mednarodnih sodišč in arbitraž........................................................................................... 74

9.7. NOTRANJEPRAVNI DOKUMENTI .................................................................................................................. 78

9.7.1. Nacionalna zakonodaja ..................................................................................................................... 78

9.7.2. Odločbe nacionalnih sodišč............................................................................................................... 78

1

1. UVOD

Mednarodnopravni režim glede tujih investicij izvira iz pravil običajnega mednarodnega

prava o odnosu do tujcev in predvsem do njihovega premoženja. Ekonomski razcvet zahodnih

držav v 19. stoletju je spodbudil tok kapitala v razvijajoča se območja sveta, kjer se je

posledično znaten del lokalnega gospodarstva znašel v lastništvu ali pod nadzorom zahodnih

korporacij.1 Odnos do tujega premoženja je postalo še posebej kontroverzno vprašanje v

mednarodni skupnosti v 20. stoletju.2 Različnih interesov državam ni uspelo uskladiti s

pogodbeno mednarodnopravno ureditvijo tujih investicij.3 Razmerje med vsakokratnim tujim

investitorjem in državo gostiteljico so lahko urejale investicijske pogodbe prava države

gostiteljice,4 ki pa so v nekaterih primerih omogočale reševanje spora pred ad hoc

mednarodno arbitražo.

V sredini 60. let prejšnjega stoletja je Svetovna banka dosegla uspeh s pobudo za

multilateralno konvencijo o reševanju investicijskih sporov (t. i. ICSID konvencija), ki naj bi

omogočila učinkovito arbitražno reševanje sporov med državo gostiteljico, pogodbenico

ICSID konvencije, in investitorjem druge države pogodbenice. Za vsebino zaščite tujih

investicij pa so se države obrnile na bilateralno mednarodnopravno raven. S t. i. bilateralnimi

investicijskimi sporazumi o zaščiti in spodbujanju investicij (BIS) so določile standarde

zaščite, ki sta jih državi pogodbenici, tradicionalno razvita država in država v razvoju, dolžni

vzajemno priznavati investitorjem države sopogodbenice na svojem ozemlju. BIS naj bi

zadovoljili interese obeh držav: z zaščito investicij naj bi zmanjšali investicijska tveganja za

investitorje in na ta način spodbudili gospodarsko sodelovanje med državama. Njihova pravna

posebnost je priznanje mednarodne procesne sposobnosti tujega investitorja. Ta lahko –

večinoma brez obveznosti predhodnega izčrpanja pravnih sredstev v državi gostiteljici ali

zanašanja na diplomatsko zaščito svoje domače države – proti odškodnini uveljavlja kršitve

BIS s strani države gostiteljice pred neodvisno mednarodno arbitražo v okviru Mednarodnega

centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID) ali drugod. V 80. ter v 90. letih 20. stoletja,

1 M. N. Shaw, INTERNATIONAL LAW (2008), str. 828. 2 K temu so še posebej prispevale nacionalizacije tujega premoženja v nekdanji Sovjetski zvezi, osamosvojitve držav ob spremljajoči sovražnosti do nekdanjih kolonialnih upraviteljic v 50. in 60. letih 20. stoletja, ideološka nasprotja glede zasebne lastnine v hladni vojni ter težnje držav po ekonomski suverenosti. 3 Pobuda o Havanski listini, ki bi urejala tudi zaščito tujih investicij, ni uspela. Gl. V. Lowe, Changing Dimensions of International Investment Law, University of Oxford Research Paper Series, Working Paper No. 4/2007 (2007), str. 13. 4 Investment contracts. Na tem mestu opozarjamo na razliko v poimenovanjih – mednarodnopravne pogodbe o tujih investicijah bomo v diplomi imenovali investicijski sporazumi (investment treaties), notranjepravne dogovore med tujim investitorjem in državo gostiteljico investicije pa investicijske pogodbe.

2

ko je bil tudi široko sprejet koncept liberalnega tržnega gospodarstva, so postali izjemno

priljubljeni: na koncu 70. let 20. stoletja jih je bilo sklenjenih 165, leta 2008 pa že 2608 med

179 državami.5 V novem obdobju navdušenja nad tujimi investicijami so namreč države v

razvoju zaradi pričakovanja gospodarske rasti želele pritegniti čim več investitorjev. K njihovi

pritegnitvi naj bi prispevala tudi pravna zaščita BIS. Medtem ko se je obseg globalnega

poslovanja in tok tujih investicij res izdatno povečal,6 – čeprav študije danes kažejo, da je

korelacija med BIS in tujimi neposrednimi investicijami pravzaprav majhna7 – so se pokazali

tudi nekateri spremljajoči pojavi, ki bi lahko neugodno vplivali na varstvo človekovih pravic

oseb v razvijajoči se državi gostiteljici.

Kot potencialno kritične so se izkazale odločbe investicijskih arbitraž, ki so sledile nastopom

prvih sporov iz BIS. Nekateri arbitri so dobili v presojo spore glede urejanja širših javnih

politik, ki imajo na eni strani vpliv na ekonomsko vrednost investicije, na drugi pa lahko tudi

na človekove pravice oseb na ozemlju države gostiteljice. Pojavila se je zaskrbljenost zaradi

široke razlage določil o prepovedi razlastitve. V arbitražni praksi nerazjasnjene meje med

upravičenimi urejevalnimi ukrepi države in ukrepi z učinkom posredne razlastitve ter s tem

nejasen obseg varovanih pravic tujih investitorjev naj bi zaradi tveganja plačila odškodnine

tujemu investitorju neugodno vplivali na pripravljenost države gostiteljice, da zagotavlja in

varuje človekove pravice (t. i. učinek urejevalne ohladitve). Zlasti ogrožene naj bi bile tiste

človekove pravice, za uresničevanje katerih so potrebna pozitivna ravnanja države.8

Zadnja leta se izpostavljajo kot problematične tudi same določbe mednarodnih investicijskih

sporazumov. Ti opredeljujejo le pravice tujih investitorjev, ne pa tudi njihovih obveznosti do

skupnosti, v katerih delujejo. Glede na izjemno povečanje moči transnacionalnih korporacij,

ki so prevladujoči investitorji, se takšno neravnotežje ne zdi več najustreznejše. Čeprav imajo

5 UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1959-1999 (2000), str. 1; UNCTAD, Recent Developments in International Investment Agreements, IIA Monitor No. 2 (2008), str. 1. 6 Po podatkih UNCTAD se je tok izhodnih tujih neposrednih investicij iz 1,7 trilijona USD v 1990 povzel na 6,6 trilijona USD v 2001 in prehitel mednarodno trgovino kot vodilno integrativno silo v svetovnem gospodarstvu. Gl. Report of the High Commissioner for Human Rights, Human Rights, Trade and Investment (2003), str. 8. 7 ILA, International Law on Sustainable Development, Rio de Janeiro Conference Report (2008), str. 10; V. Lowe, op. cit., str. 40. Različni izsledki raziskav so tudi rezultat metodoloških nestrinjanj, kako meriti vhodne tuje neposredne investicije. 8 Zaskrbljenost pred t. i. urejevalno ohladitvijo (regulatory chill) so izražali tako različni strokovnjaki znotraj OZN, akademski komentatorji in nevladne organizacije. Gl. Report of the High Commissioner for Human Rights, Human Rights, Trade and Investment (2003), str. 3; Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations, Protect, Respect and Remedy: a Framework for Business and Human Rights (2008), odst. 34; ILA, International Law on Sustainable Development, Rio Report, op. cit., str. 15; R. Suda, The Effect of Bilateral Investment Treaties on Human Rights Enforcement and Realisation, v: TRANSNATIONAL CORPORATIONS AND HUMAN RIGHTS (2006), str. 73-160.

3

ustrezno regulirane investicije prek povečevanja zaposlenosti, razvoja tehnologije, trgovine

ipd. zagotovo potencial za omogočanje višje ravni človekovih pravic, so bili namreč

dokumentirani tudi primeri hudih kršitev človekovih pravic v državah gostiteljicah s strani

transnacionalnih korporacij. Po obstoječi mednarodnopravni ureditvi je za varstvo človekovih

pravic, kadar jih kršijo korporacije, odgovorna država. Takšna ureditev dopušča možnost

nezadostnega varstva človekovih pravic oseb v državi gostiteljici. To se lahko zgodi zlasti,

kadar država zaradi ohranitve investicijske konkurenčnosti ne želi »preobremenjevati«

investitorjev ali ko zaradi pomanjkanja ekspertize ali institucionalne podpore kljub

pripravljenosti ne more regulirati aktivnosti korporacij tako, da te spoštujejo človekove

pravice prizadetih oseb.9 Veljavni BIS, ki tujim investitorjem omogočajo izpodbijanje

ukrepov države, s katerimi slednja želi izboljšati družbene in okoljske standarde, izven

organov v državi gostiteljici, naj bi zato še krepili omenjene vrzeli v učinkovitem varstvu

človekovih pravic.10

V današnjem času torej prihaja do prepletov mednarodnega investicijskega prava in

mednarodnega prava človekovih pravic, čeprav se je do nedavnega zdelo, da specializirani

področji mednarodnega prava nimata presečnih točk. Medtem ko je tematika tujih investicij in

njihovega vpliva na človekove pravice precej naravna tema za analizo z vidika politik, pa so

bile analize z vidika mednarodnega prava doslej zelo redko opravljene.11

V diplomski nalogi bi radi preverili vlogo BIS in arbitražnega reševanja sporov na njihovi

podlagi z vidika mednarodnopravno priznanih človekovih pravic oseb v državi gostiteljici

investicije. V prvem delu bomo zato najprej pogledali poglavitne značilnosti BIS in še

posebej njihove določbe o reševanju sporov. Fokus naslednjega dela bo mednarodna arbitraža

med tujim investitorjem in državo gostiteljico, ki se je uveljavila kot izboljšava tradicionalnih

načinov reševanja investicijskih sporov pred nacionalnimi sodišči ali z diplomatsko zaščito. V

tretjem delu bomo ugotavljali posebne značilnosti investicijske arbitraže na podlagi

mednarodnega investicijskega sporazuma, torej tudi BIS, ki se je razvila v sistem, ki po

9 Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations, Protect, Respect and Remedy, op. cit., odst. 14. 10 Ibid., odst. 12. 11 Prva celostna in sistematična analiza prepletanj med človekovimi pravicami in mednarodnim investicijskim pravom se obeta v monografiji Human Rights and International Investment Law and Arbitration (ur. P. M. Dupuy, F. Francioni in E. U. Petersmann), katere izid je napovedan za september 2009 pri Oxford University Press. Več pozornosti je bilo sicer namenjene pravu Svetovne trgovinske organizacije in razmerju do drugih področij mednarodnega prava. Gl. A. Van Aaken, Fragmentation of International Law: The Case of International Investment Protection, University of St. Gallen Law School, Law and Economics Research Paper Series, Working Paper No. 2008-1 (2008), str. 1.

4

funkciji bolj spominja na kvazi(upravno)sodni nadzor nad ravnanjem države in ne več na

reševanje spora glede mednarodne gospodarske transakcije. V nadaljevanju bomo proučili, ali

procesna pravila investicijske arbitraže omogočajo, da se v sporu ustrezno naslovijo

obveznosti države spoštovati, varovati in zagotavljati človekove pravice osebam pod njeno

oblastjo, če ima spor, predložen v reševanje, tudi takšne širše posledice. Zanimalo nas bo

predvsem, ali ima zainteresirana javnost možnost opozoriti na vpliv spora na človekove

pravice, kakšna je vloga arbitrov in ali decentralizirane arbitraže dopuščajo nekonsistentne

odločbe, ki negativno vplivajo na pravno varnost. Zatem se bomo lotili še materialnopravnih

prepletov med obveznostmi, ki jih je država z BIS priznala do tujih investitorjev, in tistimi iz

mednarodnega prava človekovih pravic do svojih prebivalcev. Analizirali bomo, ali so

opozorila pred učinkom t. i. urejevalne ohladitve v državi gostiteljici zaradi široke razlage

varstva investitorja pred razlastitvijo upravičena in ali BIS res otežujejo državi, da sankcionira

investitorjeve kršitve človekovih pravic. Po predstavitvi relevantnih mednarodnopravnih

argumentov bomo skušali oceniti, ali torej investicijski spori iz BIS res lahko negativno

vplivajo na izpolnjevanje obveznosti države glede človekovih pravic. Na koncu bomo

prikazali še nekatere dosedanje investicijske spore, ki so med drugim sprožili razmisleke

glede vpliva na človekove pravice. Doslej še ni bilo izdane nobene arbitražne odločbe, ki bi

neposredno obravnavala tudi mednarodnopravne obveznosti države glede človekovih pravic,

vendar se to utegne spremeniti v nekaterih še nerešenih investicijskih sporih, ki npr. zadevajo

ukrepe države za zagotavljanje dejanske enakosti ali človekove pravice domorodnih ljudstev.

5

2. ZNAČILNOSTI BILATERALNIH INVESTICIJSKIH

SPORAZUMOV (BIS)

2.1. Poglavitne značilnosti BIS

Bilateralni investicijski sporazum ali sporazum o zaščiti in spodbujanju investicij12 je

mednarodna pogodba, sklenjena med dvema državama, tradicionalno med kapitalsko

izvoznico in kapitalsko uvoznico, s katero vzajemno priznata zaščito investitorjev države

sopogodbenice na svojem ozemlju. Določitev mednarodnopravnih obveznosti ravnanja države

pogodbenice s tujimi investitorji in njimustrezajočih pravic tujih investitorjev ustvarja poleg

spreminjajoče se notranjepravne investicijske ureditve dodatno oz. višjo raven investicijske

zaščite. Večja pravna varnost in predvidljivost naj bi zmanjševali nekomercialne investicijske

rizike, v posledično ugodnejši investicijski klimi pa naj bi bili podjetja in posamezniki bolj

pripravljeni investirati.

Po diplomatskih neuspehih v zasnovanju širšega mednarodnopravnega okvira za mednarodne

investicijske odnose in nestrinjanjih o standardih obravnave tujcev po običajnem

mednarodnem pravu, ki so po drugi svetovni vojni sovpadali z ideološko razdeljenostjo držav,

se je aktivnost držav usmerila na bilateralno raven.13 Po zgledu ameriških pogodb o

prijateljstvu, trgovini in plovbi iz 18. stoletja,14 ki so urejale pravice in privilegije tujih

trgovcev na ozemlju države pogodbenice, sta prvi BIS sklenili Nemčija in Pakistan v letu

1959. Njegova osnovna struktura je do danes ostala nespremenjena.

V preambuli BIS državi pogodbenici poudarita cilje spodbujanja in zaščite investicij, nato

BIS opredeljujejo svojo osebno in stvarno ter časovno in krajevno veljavnost. Ključni

predmet BIS, vrste investicij, ki uživajo pravno varstvo, so običajno definirane zelo široko.

Pokrivajo praktično vse vrste sredstev v lasti ali pod nadzorom investitorja države

pogodbenice: premičnine in nepremičnine, stvarne pravice; delnice, obveznice in druge

korporacijske pravice; denarne terjatve, posojila, povezana s specifično investicijo; pravice

12 Bilateral Investment Treaty (BIT), Investment Protection and Promotion Agreement (IPPA). 13 Havanska listina iz leta 1948 in Abs-Shawcrossov osnutek konvencije o investicijah v tujini iz leta 1959 sta primera neuspešnih multilateralnih iniciativ. Na podlagi slednje je bila leta 1967 sicer sprejeta OECD Konvencija o zaščiti tujega premoženja. Zadnji neuspešni poskus določitve multilateralnega investicijskega okvira sega v leto 1995 in je potekal pod okriljem OECD. Pogajanja o Multilateralnem sporazumu o investicijah (Multilateral Agreement on Investment) so bila dokončno ustavljena leta 1998. Močno so jim nasprotovale zlasti nevladne organizacije, ki so opozarjale na možne negativne učinke na varstvo okolja in delavske standarde. Gl. V. Lowe, op. cit., str. 13-14; S. Amarasinha in J. Kokott, Multilateral Investment Rules Revisited, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 126-127. 14 Friendship, Commerce and Navigation Treaties.

6

intelektualne lastnine in koncesijske pravice. Pojem investitorja v kontekstu BIS zajema tako

pravne kot fizične osebe. Do zaščite BIS so običajno upravičene fizične osebe, ki imajo

državljanstvo države pogodbenice ali tamkajšnje prebivališče po domačih predpisih, ter

pravne osebe, ki pripadajo pravnemu redu države pogodbenice – bodisi, da je odločujoč

kriterij inkorporacija bodisi sedež družbe.

BIS ponavadi opredeljujejo zaščito investicij potem, ko so te že izvršene (t. i. post-

establishment zaščita). Država gostiteljica investicije je dolžna investitorja obravnavati

»pošteno in pravično« ter mu nuditi »polno zaščito in varnost«. BIS tudi določajo enakost

med investitorji: na podlagi standarda »nacionalne obravnave« mora država tuje investitorje

obravnavati enako kot domače, klavzula »države največjih ugodnosti« pa pomeni, da

najugodnejša obravnava katerega izmed tujih investitorjev velja tudi za druge tuje investitorje.

Ena od ključnih določb BIS je prepoved razlastitve oz. sprejetja ukrepov z de facto

razlastitvenimi učinki, razen v primeru, ko se izvrši v javnem interesu, na nediskriminacijski

podlagi in za »takojšnje, ustrezno in učinkovito« nadomestilo.15 Državi pogodbenici BIS

običajno določita tudi zavarovanje v primerih vojne, drugega oboroženega spopada ali

državljanskih nemirov. Pomembnega poslovnega pomena je jamčenje prostega pretoka plačil

glede investicije v tujino ter določbe, ki se pogosteje pojavljajo v BIS v zadnjem desetletju: o

upoštevanju vseh nadaljnjih pogodbenih obveznosti, ki jih sprejmeta vsaka od držav z

investitorji države sopogodbenice (t. i. klavzule dežnika), ter o odpiranju tržišča.16 Kljub

podobnim, če ne identičnim osnovnim elementom BIS, pa v vsebini določb ostajajo

pomembne razlike. Mnenja o vlogi BIS pri tvorjenju pravil običajnega mednarodnega prava

na področju investicijske zaščite so zato deljena.17

BIS so se zlasti razširili po kreditni krizi v začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko so po

zmanjšanih možnostih pridobitve javnih posojil za države v razvoju tuje neposredne

investicije postale čedalje pomembnejši vir tujega kapitala. Pomemben motiv držav pri

sklepanju BIS je bilo tako pričakovanje vhodnih tokov tujih investicij. Ključen vzvod za

povečanje njihove priljubljenosti pa je predstavljalo sprejetje liberalne tržne ekonomije tudi v

nekdanjih socialističnih državah. Priljubljenost BIS se je z deregulacijami in privatizacijami v

15 Določanje višine nadomestila je bila ena največjih točk spora med razvitimi in razvijajočimi se državami, saj so slednje lobirale za standarde, ki bi se določali po nacionalni zakonodaji. Danes je med BIS prevladujoče prevzeta t. i. Hullova formula takojšnjega, ustreznega in učinkovitega nadomestila. Gl. UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006 (2007), str. 48. 16 Povzeto po UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1959-1999 (2000); UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006 (2007) in V. Lowe, op. cit., str. 1-42. 17 M. N. Shaw, op. cit., str. 838; V. Lowe, op. cit., str 24.

7

globalizaciji še povečala.18 BIS so bili tipično sklenjeni med razvito državo in državo v

razvoju, čeprav danes t. i. south-south BIS, kjer sta obe državi pogodbenici državi v razvoju,

predstavljajo več kot četrtino vseh sklenjenih.19 V ustvarjanju naklonjenega pravnega okolja

za tuje neposredne investicije so BIS kot nosilni pravni vir mednarodnega investicijskega

prava začeli dopolnjevati še drugi mednarodni sporazumi: regionalni investicijski,

prostotrgovinski z investicijskimi določbami, sporazumi o ekonomskem sodelovanju in

področni multilateralni investicijski sporazumi.20

2.2. Določila BIS o reševanju sporov

2.2.1. Spori med državama pogodbenicama

BIS kot meddržavni sporazumi seveda predvidevajo poti za reševanje nastalih sporov med

državama pogodbenicama (t. i. state-state spori). Večina BIS določa primarno reševanje

sporov med državama pogodbenicama glede razlage ali uporabe BIS z diplomatskimi

sredstvi, pogajanji ali posvetovanji. BIS zanje ponavadi predvidevajo tri- ali šestmesečno

obdobje. Če so pogajanja neuspešna, državi rešujeta spor pred ad hoc arbitražo.21 Vsaka

stranka imenuje enega arbitra, tako določena arbitra pa sporazumno imenujeta predsednika

arbitražnega tribunala. Če se o njem ne moreta dogovoriti, ima pristojnost za njegovo

imenovanje po veljavnih BIS predsednik ali podpredsednik Meddržavnega sodišča ali

generalni sekretar OZN. Za postopek reševanja spora nekateri BIS predvidevajo arbitražna

pravila Komisije OZN za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL),22 drugi pa dajejo

18 Po podatkih UNCTAD je bilo konec 80. let prejšnjega stoletja sklenjenih 385 BIS, deset let kasneje pa že 1857. Od leta 2001 je zaznati relativen padec v sklepanju novih BIS. Konec leta 2008 jih je bilo 2608. Gl. UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1959-1999 (2000), str. 1 in UNCTAD, Recent Developments in International Investment Agreements, IIA Monitor No. 2 (2008), str. 1. 19 UNCTAD, IIA Monitor No. 2 (2008), op. cit., str. 1. 20 Posebej lahko omenimo NAFTA, prostotrgovinski sporazum med Kanado, ZDA in Mehiko iz leta 1994, ki v 11. poglavju obravnava tudi zaščito tujih investicij, in Pogodbo o energetski listini (Energy Charter Treaty) iz istega leta, ki zadeva investicije v energetski sektor in ima danes 51 pogodbenic, pretežno evropskih držav in držav nekdanje Sovjetske zveze. Za tuje investicije je relevantna tudi ureditev v okviru Svetovne trgovinske organizacije: obravnavata jih Splošni sporazum o trgovini s storitvami (General Agreement on Trade in Services) in Sporazum o trgovini in trgovinskih zadevah (Agreement on Trade-Related Investment Measures). Gl. UNCTAD, International Investment Rule-Making: Stocktaking, Challenges and the Way Forward (2009), Executive Summary; S. Amarasinha in J. Kokott, op. cit., str. 123. 21 Uporaba arbitraže BIS razlikuje od njihovih predhodnikov, sporazumov o prijateljstvu, trgovini in plovbi, ki so določali sodno reševanje sporov pred Meddržavnim sodiščem. Gl. UNCTAD, Key Terms and Concepts in IIA (2004), str. 43. 22 Arbitral Rules UNCITRAL (1976). Prvotno so namenjena mednarodnim trgovinskim arbitražam. Glede sporov iz BIS so še bolj pomembna v mešanih investicijskih arbitražah. Po njihovih procesnih pravilih so bili npr. rešeni primeri Saluka, Lauder, CME. Za procesna pravila jih je sprejel tudi Tribunal Iran – ZDA za reševanje zahtevkov ameriških državljanov proti Iranu po islamski revoluciji. Predstavljajo tudi eno od dveh opcij procesnih pravil za reševanje sporov na podlagi NAFTA.

8

pooblastila za njihovo določitev arbitražnemu tribunalu.23 Sporov med državama

pogodbenicama BIS danes praktično ni.24

2.2.2. Spori med investitorjem in državo gostiteljico

Inovacija določb BIS je možnost, da investitor neposredno, brez posredovanja svoje domače

države, uveljavlja pravno varstvo v primeru kršitev določb BIS s strani države gostiteljice

pred mednarodno arbitražo (t. i. investor-state spori).25 To procesno sposobnost ima

investitor, ki pripada pravnemu redu države pogodbenice BIS in je investiral na ozemlju

države sopogodbenice BIS. Vrste sporov, ki se lahko rešujejo arbitražno, pa so ponavadi

široko določene in zajemajo »katere koli spore med upravičenim investitorjem in državo

gostiteljico« ali »spore glede investicije«.26

Praviloma vsi BIS določajo, da se mora investitor z državo gostiteljico o rešitvi spora najprej

posvetovati in pogajati v določenem časovnem obdobju, navadno treh ali šestih mesecev.

Predložitev spora mednarodni arbitraži je subsidiarna. BIS lahko predvidevajo:

− neobvezujoče preferenčno reševanje sporov v državi gostiteljici,

− izbiro med notranjim in mednarodnim forumom,

− obvezno mednarodno reševanje spora.

Trend v zadnjih 15 letih je določitev več mednarodnih arbitražnih forumov, institucionalnih

ali priložnostnih (ad hoc). Najpogosteje BIS določajo reševanje spora pred Mednarodnim

centrom za reševanje investicijskih sporov (ICSID) v skladu z washingtonsko Konvencijo o

reševanju investicijskih sporov med državo in državljani drugih držav (ICSID konvencija),

arbitražnimi pravili ICSID ali dodatnimi pravili ICSID.27 Drugi institucionalni forumi, na

katere se sklicujejo BIS, so tudi Mednarodno arbitražno sodišče Mednarodne trgovinske

zbornice v Parizu, Arbitražni inštitut Stockholmske trgovinske zbornice ali Stalno arbitražno

sodišče.28 BIS v teh primerih ponavadi ne določajo procesnih pravil, po katerih arbitražni

23 Povzeto po UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006 (2007), str. 126-128; UNCTAD, Key Terms and Concepts in IIA (2004), str. 42-47; UNCTAD, Dispute Settlement: State-State (2003). 24 J. Delaney in D. B. Magraw, Procedural Transparency, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 727. 25 Spori med investitorjem in državo gostiteljico so tudi praviloma spori glede BIS. V nadaljevanju bodo zato kot investicijski spori mišljeni spori med tujim investitorjem in državo gostiteljico. 26 Natančneje o njih v delu 4.3. Široka presoja ravnanja države. 27 Natančneje o njih v delu 3.2.1. Konvencija o reševanju investicijskih sporov med državo in državljani drugih držav. 28 International Court of Arbitration, International Chamber of Commerce; The Arbitration Institute of the Stockholm Chamber of Commerce; Permanent Court of Arbitration.

9

tribunal vodi postopek, ampak odkazujejo na pravila, ki jih predvidevajo izbrane institucije.29

Reševanje spora pred institucionalno arbitražo je pogostejša izbira, saj administrativna

podpora institucije olajšuje potek postopka. Kadar BIS predvidevajo konstituiranje ad hoc

arbitraže, zanjo najpogosteje določajo, naj poteka v skladu z arbitražnimi pravili UNCITRAL.

Obstaja tudi možnost ad hoc določitve procesnih pravil, pri katerih sta stranki spora najbolj

fleksibilni in odvisni od svoje pogajalske moči.30

Običajno je po veljavnih BIS upravičeni investitor tisti, ki izbira med forumi za reševanje

spora. Praktično vedno ima možnost mednarodne investicijske arbitraže. Obveznosti izčrpanja

pravnih sredstev v državi gostiteljici moderni BIS večinoma ne določajo. Ko je investitor spor

predložil arbitraži, njegova domača država ne sme več uveljavljati diplomatske zaščite.31

Poleg opredelitve arbitražnega foruma BIS tipično določajo še postopek imenovanja arbitrov,

pravo, na podlagi katerega naj se reši spor, in obveznost, da državi arbitražni odločbi priznata

učinke pravnomočnosti ter jo sprejmeta kot obvezujočo in izvršljivo.

29 Gl. npr. Rules of Arbitration of the International Chamber of Commerce (1998); The Stockholm Chamber of Commerce Arbitration Rules (2007); Permanent Court of Arbitration Optional Rules for Arbitrating Disputes between Two Parties of Which Only One Is A State (1993). 30 V 62 % se investicijski spori rešujejo pred ICSID, v 28 % po arbitražnih pravilih UNCITRAL, tretji najpogostejši forum, čeprav s 5 % spori daleč zadaj, je stockholmska trgovinska zbornica. Gl. UNCTAD, Latest Developments in Investor-State Dispute Settlement, IIA Monitor No. 1 (2008). str. 2. 31 Povzeto po UNCTAD, Bilateral Investment Treaties, 1995-2006, op. cit., str. 100-119; UNCTAD, Key Terms and Concepts in IIA, op. cit., str. 47-55; UNCTAD, Dispute Settlement: Investor-State (2003).

10

3. UVELJAVITEV MEDNARODNE MEŠANE INVESTICIJSKE

ARBITRAŽE

3.1. Tradicionalno reševanje investicijskih sporov

3.1.1. Nacionalna sodišča

V skladu s suverenostjo države, da ureja aktivnosti na svojem ozemlju, in kolizijskimi pravili

mednarodnega zasebnega prava so za investicijske spore v odsotnosti drugačnega dogovora

pristojna sodišča v državi gostiteljici. Investitorji in njihove domače države so v preteklosti

takšnemu forumu nasprotovali, ker so dvomili v ustreznost prava države gostiteljice ter še

posebej v zadostno ekspertizo in nepristranskost tamkajšnjih sodnikov. Postopki v državi

gostiteljici naj zato ne bi vedno zagotavljali mednarodnopravnih standardov zaščite tujega

premoženja. Tradicionalne države gostiteljice so temu ostro nasprotovale z argumenti

politične in ekonomske suverenosti ter so mednarodno reševanje sporov, za katerega so se

zavzemale države izvoznice kapitala, ocenjevale kot neupravičeno ugodnejšo obravnavo tujih

investitorjev glede na domače.32 Omenjeni pomisleki so zlasti razumljivi in upravičeni v

kontekstu postkolonialne dobe, vzponov nacionalizmov in ideoloških razlik v pogledu na

lastnino v mednarodni skupnosti po drugi svetovni vojni do 70. let prejšnjega stoletja.33

3.1.2. Diplomatska zaščita

Če tuji investitor na sodiščih ali drugih organih v državi gostiteljici nima na voljo pravnih

sredstev, če so ta zaradi neustreznih materialnih standardov ali postopkov izvršitve

neučinkovita ali pa obravnava v državi gostiteljici pomeni odrek sodnega varstva (denial of

justice), investitor lahko prosi svojo domačo državo, da uveljavlja diplomatsko zaščito za

32 UNCTAD, Dispute Settlement: Investor-State, op. cit., str. 26-28. Odraz takih naziranj predstavlja npr. t. i. Calvo doktrina nekaterih latinskoameriških držav v 20. stoletju do sklepanja prvih BIS v 70. letih 20. stoletja. 33 Neustrezno bi bilo tudi reševanje investicijskega spora pred sodišči investitorjeve domače države ali tretje države. Na reševanja spora v investitorjevi domači državi tožena država zaradi načela suverenosti verjetno ne bi pristala, pri uveljavljanju zahtevka tujega investitorja pred sodišči tretje države pa bi težavo lahko predstavljala možnost sklicevanja tožene države na imuniteto. Predmet pravne presoje v investicijskem sporu namreč ni vedno samo poslovno ravnanje države (iure gestionis), temveč tudi ravnanja, s katerimi izvršuje suvereno oblast. V pravnih redih anglo-ameriške tradicije je poleg tega možno tudi, da bi se sodišča v skladu z doktrino act of state izrekla za nepristojna. Gl. npr. odločbo Vrhovnega sodišča ZDA v primeru Sabbatino: »Sodna veja ne bo presojala veljavnosti odvzema lastninske pravice tuje suverene države na svojem ozemlju, [...] celo če tožba zatrjuje, da je bilo s tem kršeno običajno mednarodno pravo.« Gl. 376 US Supreme Court Cases 398, odst. 428. O reševanju investicijskih sporov na nacionalnih sodiščih povzeto po C. Schreuer, THE ICSID CONVENTION: A COMMENTARY (2001), str. 6; A. Reinisch, Selecting an appropriate forum, v: UNCTAD Course on Dispute Settlement, International Centre for Settlement of Investment Disputes (2003), str. 9-11.

11

njegov zahtevek.34 Država lahko uveljavlja ta institut običajnega mednarodnega prava pod

dvema pogojema:

− ravnanje, ki pomeni kršitev mednarodnopravne obveznosti, je mogoče pripisati drugi

državi in

− država lahko posvoji zahtevek prizadetega posameznika.35

Slednji pogoj je izpolnjen v primeru, da je prizadeta oseba njen državljan, poleg tega pa mora

to državljanstvo obstajati ves čas uveljavljanja diplomatske zaščite.36 Podelitev diplomatske

zaščite je v diskreciji domače države investitorja. 37 Če se odloči prevzeti zahtevek svojega

državljana, potem ko je ta izčrpal notranja pravna sredstva, ta zahtevek postane njen in je tudi

edini tožnik.38 Država sama odloča, kaj bo storila z zahtevkom in kdaj njena zaščita preneha.

Prav tako izbira, kakšna sredstva bo uporabila, pri čemer lahko uporabi katere koli zakonite, a

neprijateljske ukrepe ali določene nezakonite ukrepe, v kolikor so opravičljivi kot sorazmerne

represalije ali protiukrepi.39 Gospodarski spor na ta način postane tudi politično vprašanje.

Investitor po mednarodnem pravu ni upravičen, da zahteva zase morebitne prihodke, ki jih je

njegova domača država pridobila z uveljavljanjem diplomatske zaščite.40

V preteklosti se je veliko zahtevkov glede razlastitev in odškodnin zanje, tipičnih primerkov

investicijskih sporov, reševalo na ta način.41 V sodobnem kontekstu kompleksnih poslovnih

odnosov, izjemnega porasta investicijskih tokov in razvejane mreže multinacionalnih podjetij

z mednarodno delniško sestavo, pri kateri bi bilo težko ugotoviti, katera država sploh lahko

uveljavlja diplomatsko zaščito, ima z vidika varstva investitorjev velike pomanjkljivosti.42

3.2. Vpeljava arbitraže

Nestrinjanja z reševanjem investicijskih sporov na sodiščih v državah gostiteljicah in

pomanjkljivosti diplomatske zaščite za takšne spore so terjala iskanje drugačnega pravnega

okvira. Kot sprejemljivo sredstvo reševanja sporov se je izkazala arbitraža, najstarejša med

34 UNCTAD, Dispute Settlement: Investor-State (2003), str. 5-6. 35 M. N. Shaw, op. cit., str. 810. 36 A. Reinisch, L. Malintoppi, Methods of Dispute Resolution, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 712-713. 37 Ibid. 38 M. N. Shaw, op. cit., str. 810. 39 A. Reinisch, L. Malintoppi, op. cit., str. 713. Več o diplomatski zaščiti tudi Komisija OZN za mednarodno v Draft Articles on Diplomatic Protection with commentaries (2006). 40 UNCTAD, Dispute Settlement, Investor-State, op. cit., str. 6. 41 Najbolj poznana med njimi sta primera Barcelona Traction in Elettronica Sicula (ELSI) pred Meddržavnim sodiščem. Gl. M. N. Shaw, op. cit., str. 810. 42 UNCTAD, Dispute Settlement, op. cit., str. 6.

12

pravnimi sredstvi za mirno reševanje sporov.43 Gre za postopek, v katerem stranke v sporu

izberejo razsodnike, ki odločijo o sporu na podlagi prava.44 Ureditev arbitraže med državami

je bila tudi predmet haaških mirovnih konferenc v letih 1899 ter 1907, kjer je bila v vsakem

od omenjenih let sprejeta Mednarodna konvencija za mirno reševanje mednarodnih sporov.45

Države so od Ženevskega protokola o arbitražnih klavzulah46 iz leta 1923 arbitražo čedalje

bolj priznavale kot primerno alternativno sredstvo reševanja tudi mednarodnih gospodarskih

sporov. Hitro, zaupno in strokovno reševanje sporov naj bi olajševalo mednarodno trgovino.

K uveljavitvi mednarodne trgovinske arbitraže med gospodarskimi subjekti je prispevala še

newyorška Konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb iz leta 1958, ki je

vzpostavila relativno enostaven, unificiran, pregleden in proarbitražen sistem priznavanja

tujih arbitražnih odločb.47

Neodvisni arbitražni forum naj bi nevtraliziral izpostavljenost tujega investitorja državi

gostiteljici. Država ravna kot suveren in lahko vedno ureja investicije na svojem ozemlju, zato

naj bi vsaj o sporu z njo odločala institucija, ki zagotovo ni pod vplivom države.48 Stalno

arbitražno sodišče je dopustilo prvo investicijsko arbitražo med tujim investitorjem in državo

gostiteljico, t. i. mešano arbitražo, leta 1934 v primeru Radio Corporation.49 Mešane

investicijske arbitraže so se nato oblikovale v še nekaj primerih na podlagi ex ante

arbitražnega dogovora v notranjepravnih investicijskih pogodbah med investitorjem in državo

gostiteljico.50 V vseh primerih do 60. let 20. stoletja pa je postopek potekal po ad hoc pravilih

po zgledu mednarodne trgovinske arbitraže. Še vedno je torej obstajala potreba po sprotnih

pogajanjih o procesu reševanja vsakokratnega spora, kar je pomenilo nepredvidljivost in

dolgotrajnejše postopke. Napredek so zato pomenila Opcijska arbitražna in spravna pravila za

reševanje mednarodnih sporov med dvema strankama, od katerih je samo ena država, ki jih je

leta 1962 sprejelo Stalno arbitražno sodišče.51 Prelomno točko in premierno ureditev

43 D. Türk, TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA (2007), str. 478. 44 Ibid. 45 Convention for the Pacific Settlement of International Disputes (1899, 1907). Na njuni podlagi je bilo tudi ustanovljeno Stalno arbitražno sodišče v Haagu. 46 The Geneva Protocol on Arbitration Clauses (1923). 47 Convention on the Recognition and Enforcement of Foreign Arbitral Awards (1958). Gl. G. Van Harten, M. Loughlin, Investment Treaty Arbitration as a Species of Global Administrative Law, v: 17 EJIL 1 (2006), str. 125 in T. Keresteš, Pridržek javnega reda pri priznavanju tujih arbitražnih odločb po newyorški konvenciji, v: 25 Podjetje in delo 8 (1999), str. 1631. 48 T. Wälde, The Specific Nature of Investment Arbitration, v: LES ASPECTS NOUVEAUX DU DROIT DES INVESTISSEMENTS INTERNATIONAUX (2007), str. 83. 49 J. Crawford, The Permanent Court of Arbitration and Mixed Arbitration (2007), str. 2. 50 J. Delaney in D. B. Magraw, Procedural Transparency, op. cit., str. 725. 51 Optional Rules for Arbitrating Disputes between Two Parties of Which Only One Is A State (1963).

13

investicijske arbitraže na ravni mednarodnega prava pa predstavlja washingtonska Konvencija

o reševanju investicijskih sporih.

3.2.1. Konvencija o reševanju investicijskih sporov med državo in državljani drugih

držav

Svetovna banka je v 60. letih prejšnjega stoletja promovirala tuje neposredne investicije kot

pomemben faktor (gospodarskega) razvoja. Za njihovo spodbujanje je tudi dala pobudo za

mehanizem, ki bi bil posebej prilagojen reševanju sporov med tujim investitorjem in državo

gostiteljico investicije.52 Ta bi združeval tako fleksibilnost arbitražnega postopka kot tudi

prednosti fiksnih postopkovnih pravil in institucionalne podpore. Rezultat pogajanj je bila

uspešna sklenitev ICSID konvencije v letu 1965.53

Na njeni podlagi je bil ustanovljen Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov, ki

ima lastno mednarodnopravno subjektiviteto. Ta sicer ni stalni tribunal, ki bi reševal spore,

temveč zgolj zagotavlja okrilje za arbitraže in sprave. V ta namen ustvarja sezname možnih

arbitrov, registrira in pregleduje zahteve za arbitražo, sodeluje pri sestavljanju arbitražnih

tribunalov ter vodenju procesa, sprejema pravila in uredbe ter zagotavlja drugo institucionalno

podporo pri reševanju sporov. Pristojnost arbitražnih tribunalov ratione materiae in ratione

personae določa 25. člen ICSID konvencije: pred arbitražnimi tribunali ICSID se lahko rešuje

»kakršen koli pravni spor, ki izhaja neposredno iz investicije, in v katerem sta stranki država

pogodbenica Konvencije in državljan druge države pogodbenice, če se stranki pisno

dogovorita, da bosta spor predložili v reševanje Centru«. To so objektivne zahteve glede

pristojnosti, ki jih stranki z medsebojnim dogovorom ne moreta spremeniti.54 Postopka

arbitraže in sprave sta še natančneje urejena s procesnimi pravili Administrativnega sveta.55

Odločilna prednost za investitorje vsekakor pomeni neposreden dostop do reševanja spora na

mednarodni ravni, ne glede na predhodno sklenitev investicijske pogodbe za posamezni

52 ICSID Convention, Regulation and Rules, v: ICSID 15/ Rev. 1 (2003), str. 5. 53 Convention on Settlement of Investment Disputes between States and Nationals of Other State (1965). Ratificiralo jo je prek 125 držav z vseh geografskih področij in političnih blokov. Veljati je začela oktobra 1966 po ratifikaciji v 20 državah. 54 Omejena pristojnost ICSID je bila ena od glavnih razlogov za zasnovo dodatnih pravil (Additional Facility Rules) leta 1978, ki omogočajo dostop do ICSID arbitraže tudi, kadar konvencijske zahteve glede pristojnosti niso v celoti izpolnjene, tj. kadar ena stranka investicijskega spora ni država pogodbenica ICSID konvencije oz. investitor ni iz takšne države oz. ko ne gre le za spore, ki izhajajo neposredno iz investicije. 55 Administrativni svet (Administrative Council) ICSID je upravljavski organ ICSID. Njegov predsednik Administrativnega sveta je ex officio predsednik Svetovne banke, ki pa nima glasovalne pravice. Gl. Rules of Procedure for Arbitration Proceedings in Rules of Procedure for Conciliation Proceedings (spremenjena 10. aprila 2006). Spravni postopek predvideva zaključek z neobvezujočim priporočilom strank, kako naj rešita spor. Doslej je bil uporabljen le v 6 primerih.

14

investicijski projekt. Ugodno z vidika investitorja rešuje ICSID konvencija tudi primere, ko ta

investicijo izvede prek gospodarske družbe, ki je inkorporirana v pravnem redu države

gostiteljice. 25. (b) člen ICSID konvencije namreč vsebuje t. i. klavzulo tujega nadzora, po

katerem se taka gospodarska družba zaradi tujega nadzora šteje za tujo. ICSID konvencija

vsebuje nekaj pomembnih določil, ki prispevajo k učinkovitosti arbitražnega postopka. Tako

npr. določa, da že danega soglasja za arbitražo enostransko ni več mogoče umakniti (prvi

odstavek 25. člena) in svojo ekskluzivnost, saj po danem soglasju stranki izgubita možnost

reševanja spora prek drugih domačih ali mednarodnih forumov ter prek diplomatske zaščite

(26. in 27. člen). Določila glede priznanja in izvršitve arbitražne odločbe dajejo arbitražnim

odločbam visoko stopnjo izvršljivosti.56 Večja pravna varnost investitorjev naj bi imela

ugodne učinke na razmere za investiranje v državi gostiteljici.57

Preboj mednarodne mešane investicijske arbitraže, za katero je danes skoraj samoumevno, da

je predvidena kot način reševanja sporov iz BIS, je posledica spleta časovnih okoliščin in

predvsem spremembe odnosa do tujih investicij. BIS so si utirali pot v mednarodnopravno

areno ravno v času uspešne sklenitve ICSID konvencije. Ta je že nakazovala sprejemljivost

tujih investicij, saj so države pričakovale ugodne gospodarske posledice. V luči tega cilja se je

nekoč kontroverzno priznanje možnosti tujih investitorjev, da se izognejo sodiščem države

gostiteljice, sedaj zdelo dopustno.

56 Izdana odločba je obvezna za obe stranki in zoper njo ne more nobena stranka vložiti pritožbe ali drugega pravnega sredstva, razen tistih, ki jih predvideva ICSID konvencija (prvi odstavek 53. člena). Arbitražna odločba se sme razveljaviti le zaradi ozko določenih razlogov v posebnem razveljavitvenem postopku pred ICSID (52. člen) in ne pred nacionalnimi sodišči, kot predvideva newyorška Konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb.Vsaka država pogodbenica se tudi zaveže, da bo priznala arbitražno odločbo kot obvezno in bo na svojem ozemlju izvršila denarne obveznosti enako, kot bi izhajale iz odločbe domačega sodišča (prvi odstavek 54. člena). 57 Povzeto po A. Reinisch, Selecting an appropriate forum, op. cit., str. 16-17; C. Schreuer, THE ICSID CONVENTION, op. cit., str. 18; A. Reinisch, L. Malintoppi, op. cit., str. 698-707.

15

4. POSEBNE ZNAČILNOSTI INVESTICIJSKE ARBITRAŽE

NA PODLAGI MEDNARODNEGA INVESTICIJSKEGA

SPORAZUMA

Investicijske arbitraže na podlagi sporov iz BIS in drugih mednarodnih investicijskih

sporazumov (investment treaty arbitration) so drugačne od prvotnih, kjer so arbitri reševali

gospodarske spore, ki so običajno ostajali v okvirih poslovnega ravnanja države gostiteljice.58

Arbitri sedaj med drugim presojajo zakonitost neinvesticijskih ukrepov, ki jih država kot

suveren sprejema v izvrševanju javne oblasti. Pravo, na podlagi katerega odločajo o

investicijskem sporu, poleg nacionalnega zasebnega ter mednarodnega zasebnega prava

vključuje tudi javno pravo.59 Zaradi teh razlogov se investicijska arbitraža na podlagi

mednarodnega investicijskega sporazuma bolj približuje mednarodnemu kvazisodnemu

nadzoru nad državo gostiteljico.60 Prav nekatere zadeve javnega interesa, ki lahko pridejo v

presojo arbitrov, potencialno vplivajo tudi na človekove pravice oseb v državi gostiteljici.

Reševanje investicijskih sporov prek arbitraže se je preobražalo v kvazisodni nadzor pravnih

aktov države gostiteljice šele od 90. let 20. stoletja. Vzroke za to gre iskati predvsem v

velikem številu novo sklenjenih BIS in regionalnih investicijskih sporazumov, ki vključujejo

splošno soglasje države gostiteljice k arbitražnem reševanju sporov, ter posledično tudi v

izjemnem porastu začetih investicijskih arbitraž. Arbitri so šele tedaj podali razlago splošnih

standardov zaščite investicij v mednarodnih sporazumih.61 Specifike tovrstne investicijske

arbitraže bi lahko strnili v naslednje značilnosti:

− mednarodnopravna procesna sposobnost investitorja, subjekta zasebnega prava;

− poseben način ustanovitve arbitražne pristojnosti;

− možnost široke presoje ravnanja države gostiteljice in

− pravni režim, ki je mešanica mednarodnega ter notranjega javnega in zasebnega prava.

58 G. Van Harten, M. Loughlin, op. cit., str. 126. 59 Več o tem G. Van Harten, INVESTMENT TREATY ARBITRATION AND PUBLIC LAW (2007). 60 Gl. T. Wälde, op. cit., str. 48; G. Van Harten in M. Loughlin zagovarjata stališče, da predstavlja investicijska arbitraža na podlagi investicijskega sporazuma vrsto nastajajočega globalnega upravnega prava. Gl. njun članek Investment Treaty Arbitration as a Species of Global Administrative Law, v: 17 EJIL 1 (2006), str. 121-150. 61 G. Van Harten, M. Loughlin, op. cit., str. 123-124. Prvi spor iz BIS pred ICSID je bil registriran šele v letu 1987, konec leta 2007 je bilo znanih 226 sporov iz BIS, vseh sporov iz mednarodnih investicijskih sporazumov pa kar 290. Gl. UNCTAD, Latest Developments in Investor-State Dispute Settlement, IIA Monitor No. 1 (2008). str. 1-2.

16

4.1. Mednarodna procesna sposobnost investitorja

Stranka investicijske arbitraže je tuji investitor, fizična ali pravna oseba, subjekt zasebnega

prava, ki mu mednarodno pravo priznava procesno sposobnost, da uveljavlja zahtevek glede

njegove investicije proti državi, subjektu mednarodnega prava.62 Takšna ureditev predstavlja

izjemo v vestfalski koncepciji mednarodnega prava.63

Nekateri tribunali v zgodovini so sicer posameznikom že dovoljevali mednarodno

uveljavljanje svojih zahtevkov proti državam, a to je bilo omogočeno le ad hoc po vojnah ali

revolucijah. S t. i. Jay Treaty iz leta 1794 npr. ali v primeru Tribunala Iran – ZDA so se

države sporazumele o arbitražnem reševanju sporov glede ravnanja države s tujci, zahtevke pa

so lahko neposredno uveljavljale tudi prizadete osebe.64 Korak v smeri splošne možnosti

mednarodnega uveljavljanja investicijskih zahtevkov posameznikov, torej brez omejitve na

določeno obdobje ali serijo dogodkov, pomenita že omenjena Opcijska arbitražna pravila

Stalnega arbitražnega razsodišča za reševanje mednarodnih sporov med dvema strankama, od

katerih je samo ena država, in ICSID konvencija. Opazimo lahko razvoj ureditve najprej na

ravni »hišnih pravil«, nato v mednarodni pogodbi. Dejansko je bil tuji investitor v »aktivaciji«

te procesne sposobnosti omejen. Država gostiteljica je morala namreč v konkretnem sporu

vsakič sproti dati soglasje za arbitražno reševanje. Priznanje mednarodne procesne

sposobnosti investitorja v BIS de facto najbolj okrepi investitorjev položaj, ker je zaradi

teorije, na kakšen način lahko država tudi izrazi soglasje za arbitražo, odločitev o

mednarodnem uveljavljanju zahtevka praktično v rokah investitorja.

4.2. Poseben način ustanovitve arbitražne pristojnosti

Bistvena predpostavka za vsako arbitražno reševanje sporov je soglasje strank zanj, s katerim

se ustvari podlaga za arbitražno pristojnost. V praksi je soglasje za investicijsko arbitražo

dano na tri načine:

− v arbitražnem sporazumu ali kompromisu,

− z investitorjevim sprejemom ponudbe soglasja države v nacionalni zakonodaji ali

62 Zanimive in obsežne so diskusije o posledicah takega režima na širšo mednarodnopravno subjektiviteto nedržavnih akterjev, v tem kontekstu še posebej transnacionalnih korporacij. Gl. npr. M. D. Evans, INTERNATIONAL LAW (2006), str. 217-335. 63 Analogijo lahko vidimo prav z mednarodnim pravom človekovih pravic, ki posameznikom priznava možnost uveljavljanja kršitev mednarodno priznanih človekovih pravic pred mednarodnimi nadzornimi organi instrumentov človekovih pravic, le da tuji investitorji, zaščiteni z BIS, običajno nimajo niti obveznosti izčrpanja domačih pravnih sredstev. 64 G. Van Harten, M. Loughlin, op. sit., str. 129.

17

− z investitorjevim sprejemom ponudbe soglasja države v mednarodnem investicijskem

sporazumu.65

Arbitražni sporazum je lahko sklenjen po nastanku spora ali vnaprej s kompromisno klavzulo

v investicijski pogodbi ob začetku investicijskega projekta. Soglasje države je v takem

primeru torej posamično – vezano na konkretnega investitorja ali investicijski projekt.

»Prva generacija« investicijske arbitraže je sledila modelu neposrednega arbitražnega

sporazuma. Že v času snovanja ICSID konvencije pa so se pojavljali predlogi o deljenju na

»ponudbo« soglasja države in njen »sprejem« s strani tujega investitorja, ki bi v sosledju

pomenila arbitražni sporazum.66 Ta ideja je od leta 1985 sprejeta tudi v arbitražni praksi. V

zadevi SPP v. Egipt67 je tribunal menil, da je zahtevi po arbitražnem sporazumu zadoščeno,

potem ko je investitor vložil zahtevek pred ICSID na podlagi določila v egiptovskem zakonu,

ki je omogočal predložitev sporov mednarodni arbitraži.68 Zastopniki egiptovske vlade so

tedaj močno protestirali, da se je »dobronamerna izjava« razlagala kot ponudba soglasja, saj

je bila mišljena le kot izhodišče za pogajanja o možnih metodah rešitve spora.69 Kar se je prej

politikom zdelo neškodljivo določilo brez pričakovanja velikih posledic, se je sedaj izkazalo

za pravno zavezujočo ponudbo soglasja k investicijski arbitraži.70 Po tej odločitvi je zaradi

enakega osnovnega mehanizma pravno konsistentno sledila še razlaga, da je potrebno soglasje

strank dano tudi z investitorjevim sprejemom ponudbe soglasja države za arbitražno reševanje

sporov v BIS. Tako je prvič odločil arbitražni tribunal ICSID leta 1990 v zadevi AAPL v. Šri

Lanka.71 Danes je takšno stališče v praksi in akademski sferi široko priznano.72 Tudi

investicijske arbitraže v minulih dveh desetletjih so večinoma ustanovljene na takšen način.73

Takšno soglasje, ki ga država kot suveren daje vnaprej, je splošno, erga omnes. Z njim se

izpostavi morebitnim zahtevkom še neznanih tujih investitorjev, ki lahko zatrjujejo škodo tudi

zaradi ukrepov, s katerimi država izvršuje javno oblast na neinvesticijskih področjih.74

65 C. Schreuer, Consent to Arbitration, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 830. 66 T. Wälde, op. cit., str. 57. 67 SPP v. Egypt, Decision on Jurisdiction I, 27 November 1985, 3 ICSID Reports 112. 68 T. Wälde, op. cit., str. 57; W. Ben Hamida, Investment Arbitration and Human Rights, v: 4 Transnational Dispute Management 5 (2007), str. 6. 69 C. Schreuer, Consent to Arbitration, op. cit., str. 834. 70 T. Wälde, op. cit., str. 58. 71 AAPL v. Sri Lanka, Award, 27 June 1990, 4 ICSID Reports 250. 72 T. Wälde, op. cit., str. 59; C. Schreuer, The Relevance of Public International Law in International Commercial Arbitration: Investment Disputes (2005), str. 3. 73 C. Schreuer, The Relevance of Public International Law, op. cit., str. 2. 74 W. Ben Hamida, op. cit., str. 7.

18

4.3. Široka arbitražna presoja ravnanja države

Odločitev o predložitvi spora arbitraži je torej de facto prepuščena tujemu investitorju. Obseg

pristojnosti tribunala ratione materiae zato definira formulacija kompromisne klavzule v

mednarodnem investicijskem sporazumu. BIS predvidevajo, da lahko tuji investitor pred

arbitražo predloži širok razpon sporov – od »sporov glede investicije«, »katerih koli sporov

med investitorjem in državo sopogodbenico BIS« ipd.75

Možne izpodbijane ukrepe širita še možnost uveljavljanja kršitev pravic iz investicijske

pogodbe kot kršitev BIS na podlagi klavzule dežnika ter forum shopping tujih investitorjev.

Različni BIS namreč kljub načelni podobnosti vsebujejo različne standarde zaščite, možne pa

so manipulacije glede veljavnosti BIS ratione personae. Pravila o državljanstvu oz. zlasti

glede pripadnosti pravne osebe pravnemu redu določene države namreč omogočajo, da

investitor prilagodi korporativno strukturo svoje gospodarske družbe, npr. ustanovi

podružnico ali hčerinsko družbo, tako da je njegova investicija v državi gostiteljici zaščitena z

več BIS.76

Predvsem prevzem teorije o regulativnih razlastitvah (regulatory taking, regulatory

expropriation) iz ameriškega prava v arbitražno prakso pa je povzročil vsebinsko raznolikost

možnih izpodbijanih ukrepov.77 Arbitri tako lahko odločajo o ukrepih različnih javnih politik

države gostiteljice, ki ekonomsko prizadenejo investicijo. Dejansko so bili arbitražnim

tribunalom že predloženi taki primeri, npr. glede kalifornijske prepovedi gorivnega dodatka,

ki je onesnažil podtalnico; kanadske prepovedi visoko strupene snovi ali oskrbe s pitno vodo

v Boliviji.78

Kljub možnim različnim področjem izpodbijanih ukrepov in tudi vplivom arbitražnih odločb

nanje pa se moramo zavedati, da mora arbitražni tribunal v odločanju ostati znotraj vprašanj,

ki so mu bila – kot smo pokazali, običajno s strani investitorja – predložena v presojo (načelo

Non ultra petita). Po določilu 52. člena ICSID konvencije, npr., je očitna prekoračitev

pristojnosti arbitražnega tribunala razlog za razveljavitev arbitražne odločbe.

75 Gl. UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006, op. cit., str. 100. 76 Najbolj razvpit primer, ki ilustrira forum shopping, je spor Aguas del Tunari v. Bolivija. Ameriška družba Bechtel je tožila Bolivijo, čeprav med ZDA in Bolivijo ni bilo sklenjenega BIS, a je prek holdinške družbe in podružnic zadostila definiciji investitorja iz nizozemsko-bolivijskega BIS. Gl. L. E. Peterson, Droits Humains et Traités Bilateraux Internationaux (2009), str. 20; G. Van Harten, M. Loughlin, op. cit., str. 137-139. 77 Gre za vrsto posredne razlastitve, pri kateri nek ukrep državnega urejanja nerazumno poseže v uporabo, uživanje ali razpolaganje s premoženjem, čeprav do pravnoformalnih sprememb v imetnikovih premoženjskih pravicah ne pride. Več o tem v 6.2.1. Posredna regulativna razlastitev in urejevalni ukrepi države. 78 J. Delaney, D. B. Magraw, Procedural Transparency, op. cit., str. 723-724.

19

Arbitražni tribunal je tako glede na običajno odsotnost določb o človekovih pravicah v BIS

zelo omejen v pristojnosti glede odločanja o kršitvah človekovih pravic. Omejena pristojnost

pa seveda ne pomeni, da so arbitri omejeni tudi pri relevantnem materialnem pravu.79

4.4. Mešani materialnopravni režim

Materialno pravo, na podlagi katerega odločajo arbitri o vsebinskih vprašanjih zahtevka,

vključuje mednarodno in notranje pravo. Določilo o merodajnem pravu običajno vsebujejo že

mednarodni investicijski sporazumi. BIS za merodajno pravo večinoma določajo pravo države

gostiteljice, sam BIS z drugimi investicijskimi sporazumi in mednarodno pravo.80 Ko

investitor sprejme ponudbo soglasja države gostiteljice za arbitražno reševanje spora, postane

del arbitražnega sporazuma tudi v BIS predvideno merodajno pravo.81 Tudi kadar mednarodni

investicijski sporazumi ne določajo merodajnega prava in se slednje določi posredno, v skladu

s pravili ICSID konvencije82 ali drugih arbitražnih pravil, je prav tako vključeno mednarodno

pravo. Čeprav nekatera arbitražna pravila zaradi svoje zasebnopravne, gospodarske

specializiranosti ne predvidevajo odločanja na podlagi mednarodnega prava,83 velja namreč

stališče, da mora arbitražni tribunal za reševanje zahtevka na podlagi mednarodnega

investicijskega sporazuma uporabiti mednarodno pravo.84

Pojem »mednarodno pravo« iz prvega odstavka 42. člena ICSID konvencije, ki določa

merodajno pravo, je mišljeno kot mednarodno pravo iz prvega odstavka 38. člena Statuta

Meddržavnega sodišča.85 Po takšni razlagi arbitri v sklopu merodajnega mednarodnega prava

poleg investicijskega lahko prav tako upoštevajo druga relevantna področja mednarodnega

prava, torej kar nas še posebej zanima, tudi mednarodno pravo človekovih pravic.86 Večina

arbitražnih tribunalov, ki se je soočila z argumenti glede nekonsistentnosti med mednarodnimi

investicijskimi obveznostmi in neinvesticijskimi pogodbami, se ni obotavljala preučiti določil

79 Gl. International Law Commission, Fragmentation of International Law (2006), odst. 45. 80 C. Schreuer, The Relevance of Public International Law, op. cit., str. 14. 81 Ibid., str. 10. 82 Gl. npr. prvi odstavek 42. člena ICSID konvencije: »Tribunal naj odloči v sporu v skladu s pravnimi pravili, ki sta jih določili stranki. V odsotnosti takega dogovora se spor rešuje skladno s pravom države pogodbenice, ki je stranka v sporu (vključno z njenimi pravili mednarodnega zasebnega prava), in s pravili mednarodnega prava, kot so merodajna.« 83 Arbitražna pravila UNCITRAL, npr., izrecno ne predvidevajo uporabe pravil mednarodnega (javnega) prava. 84 O. Spiermann, Applicable Law, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 107. 85 G. S. Tawil, Applicable Law, v: UNCTAD, Course on Dispute Settlement, International Centre for Settlement of Investment Disputes (2003), str. 19. 86 L. Liberti, Investissements et droits de l'homme, v: NEW ASPECTS OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2007), str. 822.

20

slednjih.87 V SPP v. Egipt npr. je tribunal kot del relevantnega mednarodnega prava upošteval

tudi UNESCO Konvencijo o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine.88 Tudi v primeru

SD Myers na podlagi NAFTA glede kanadske prepovedi uničevanja vrste visoko strupenih

odpadkov, kar je oškodovalo ameriškega investitorja, je tribunal podrobno preučil tudi

Baselsko konvencijo o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega

odstranjevanja ter Čezmejni sporazum o nevarnih odpadkih med Kanado in ZDA.89

87 M. Hirsch, Interactions between Investment and Non-Investment Obligations in International Investment law, v: THE OXFORD HANDOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 173. 88 Zaradi zaščite staroegipčanskih piramid je egiptovska vlada preklicala dovoljenje za izgradnjo turističnega kompleksa na zadevnem območju in prekinila gradbena dela v teku. Gl. SPP v. Egypt, Award, 20 May 1992, 3 ICSID Reports 189. 89 SD Myers v. Canada, 40 ILM 1408 (2001), odst. 197-198 in 205-209.

21

5. KRITIČNI PROCESNI VIDIKI INVESTICIJSKE

ARBITRAŽE

V tem delu bomo presojali, kako so postopkovna pravila investicijske arbitraže prilagojena

javnopravnim dimenzijam sporov iz BIS in ali omogočajo, da se ustrezno naslovijo

obveznosti države spoštovati, varovati in zagotavljati človekove pravice osebam pod njeno

oblastjo, če ima spor, predložen arbitrom, tudi takšne širše posledice.

BIS sami glede procesnih pravil večinoma odkazujejo kar na arbitražni sistem, ustanovljen z

ICSID konvencijo, na arbitražna pravila ICSID ali na »hišna pravila« drugih institucij.

Slednje so institucije, ki so primarno ustanovljene za reševanje mednarodnih gospodarskih

sporov zasebnih subjektov. Tudi sicer pa pravila o začetku investicijske arbitraže, imenovanju

arbitrov, izvajanju dokazov, izdaji arbitražne odločbe in načinu njene uveljavitve slonijo na

modelu mednarodne trgovinske arbitraže.90 Z vidika možnega javnega interesa v sporu ali

obveznosti države iz prava človekovih pravic so lahko problematični netransparentnost

postopka, pravila glede usposobljenosti arbitrov ter decentraliziranost sistema, ki otežuje

ustalitev arbitražne prakse.

5.1. Netransparentnost postopka

Zaradi možnosti navzočega javnega interesa v investicijskem sporu in javnofinančnih

posledic spora je za vladavino prava in demokratično upravljanje pomembno, da javnost izve

za ravnanje države pred arbitražo. Nekatere pretekle izkušnje kažejo, da so države ustvarjale

ugodne pogoje za pritegnitev investicij tudi na račun spoštovanja človekovih pravic in

okoljskih standardov.91 Tudi Ruggie, trenutni posebni predstavnik generalnega sekretarja

OZN za gospodarstvo in človekove pravice, opozarja na še vedno prisotno »nekoherentnost

politik« držav glede človekovih pravic in investicij.92 V tem delu bomo zato raziskali, kakšne

so procesne možnosti, ki prebijajo siceršnjo tajnost in zaupnost arbitražnega postopka in

90 J. Delaney, D. B. Magraw, op. cit., str. 728. 91 Gl. C. Oman, Policy Competition for Foreign Direct Investment, A study of competition among governments to attract FDI, OECD Development Centre (1999). 92 Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations and other business entities: Protect, Respect and Remedy, op. cit., odst. 33. Na neustrezno skrb države za širše družbene posledice investicijskih projektov so še posebej opozarjale nevladne organizacije. Odmeven je bil primer investicijske pogodbe med British Petrol in turško vlado glede izgradnje plinovoda in naftovoda Baku-Tbilisi-Ceyhan, s katero se je Turčija obvezala k plačilu odškodnine, če bi bila izgradnja ali delovanje plinovoda motena zaradi spremembe državne zakonodaje. Podobno sporna pogodba je bila sklenjena za izgradnjo naftovoda Čad-Kamerun. Več o tem Amnesty International, Human Rights on the Line (2003) in Contractiong Out of Human Rights (2005).

22

omogočajo nesodelujočim v sporu, da opozorijo na javni interes ali človekove pravice, v

primeru, da tožena država tega ne stori.

5.1.1. Dostop do dokumentacije o investicijskem sporu

Relevantna pravila o obvestilu o začetku arbitražnega postopka, dostopu do vlog strank in

arbitražnih odločb prevladujoče odražajo načelo tajnosti. Le ICSID na svoji spletni strani

objavlja začetke investicijskih sporov, ki naj jih rešijo arbitri z njihovih seznamov. Pravila

drugih institucij, pod okriljem katerih se še rešujejo investicijski spori, sicer ne prepovedujejo

objave začetka postopkov, a javni registri vloženih zahtev za arbitražo ne obstajajo.93

Prav tako niso izrecno urejena pravila o dostopu do vlog strank med postopkom, niti do tistih,

ki vsebujejo informacije javnega značaja. Arbitražni tribunali doslej niso bili naklonjeni

omogočanju vpogleda v ključne dokumente spora nesodelujočim v postopku.94

Nekoliko večja je dostopnost arbitražnih odločb. Po arbitražnih pravilih ICSID lahko ICSID

objavi odločbo le ob soglasju strank, ne glede na njuno soglasje pa lahko objavi izseke pravne

argumentacije arbitražne odločbe.95 Stranka sama lahko objavi arbitražno odločbo tudi brez

soglasja druge stranke.96 To ne velja za arbitražna pravila UNCITRAL, kjer mora tudi država

za objavo odločbe svojim državljanom poiskati soglasje investitorja.97

5.1.2. Tajno vodenje arbitražnega postopka

Leta 2006 spremenjena arbitražna pravila ICSID dajejo arbitražnemu tribunalu več pooblastil

glede odprtja postopka zainteresirani javnosti. Arbitražni tribunal sedaj namreč po

posvetovanju z generalnim sekretarjem ICSID na narokih poleg zastopnikov strank, prič in

izvedencev lahko dovoli prisotnost tretjih oseb, razen če katera od strank spora temu

nasprotuje.98 Domneva narokov in camera, če se stranki ne sporazumeta drugače, velja tudi

93 Gl. npr. določilo 3. člena arbitražnih pravil UNCITRAL ali 8. člen arbitražnih pravil Arbitražnega inštituta Stockholmske trgovinske zbornice. 94 B. Choudhury, Recapturing Public Power, 41 Vanderbilt Journal of Transnational Law (2008), str. 43. 95 Gl. določilo četrtega odstavka 48. člena arbitražnih pravil ICSID, Rules of Procedure for Arbitration Proceedings (Arbitration Rules, 2006). URL: http://icsid.worldbank.org/ICSID/StaticFiles/basicdoc/partF.htm (16. 5. 2009) 96 CIEL, IISD, Revising the UNCITRAL Arbitration Rules to Address Investor-State Arbitrations (2007), str. 7, URL: http://www.iisd.org/pdf/2008/investment_revising_uncitral_arbitration_dec.pdf (30. 3. 2009). 97 Določilo petega odstavka 32. člena arbitražnih pravil UNCITRAL. Tribunal Iran – ZDA je z opombo št. 5 k tem pravilu (Note 5 to Article 32) določil načelno javnost svojih odločb, iz katerih je na podlagi zahteve stranke lahko izločil določene informacije. 98 Določilo drugega odstavka 32. člena arbitražnih pravil ICSID. Ta sicer neposrečeno določa, da arbitražni tribunal lahko dovoli prisotnost tretjih oseb glede na primerne logistične možnosti (»subject to appropriate logistical arrangements«). Podatkov, da bi se to določilo uporabljalo kot opravičilo za neodobritev prisotnosti tretjih oseb na narokih, nismo zasledili.

23

za arbitražna pravila UNCITRAL in arbitražna pravila Arbitražnega inštituta Stockholmske

trgovinske zbornice.99

5.1.3. Dopustitev vlog prijateljev sodišča

Danes za investicijske arbitraže lahko trdimo, da omogočajo pisne vloge t. i. prijateljev

sodišča (amici curiae), oseb, ki niso stranke spora, a imajo močan interes v zadevi.100 Gre za

institut iz zgodnjega obdobja common law sistema, katerega namen je opozoriti razsodnike na

širšo oz. posebno dimenzijo spora.101 V prid dopustitvi te možnosti so številni argumenti:

− njihova dodatna ekspertiza in tudi pravna argumentacija lahko prispevata h

kakovostnejšim odločbam;

− povečana je transparentnost investicijske arbitraže, ker prijatelji sodišča ponavadi za

oblikovanje svoje vloge zahtevajo dodatne informacije o sporu;

− bolje je zaščiten javni interes ter interesi prizadetih skupin;

− sodelovanje prijateljev sodišča lahko pripomore k večji legitimnosti in verodostojnosti

investicijske arbitraže, kar ima pozitivne učinke tudi pri uveljavitvi končne arbitražne

odločbe.102

Pravila glede prijateljev sodišča kot intervenientov so se oblikovala z arbitražno prakso. Sprva

so arbitražni tribunali pri dopustitvi njihove intervencije upoštevali stališča strank v sporu.103

V sporu Bechtela z Bolivijo tako npr. državljani in ekološke skupine zaradi nasprotovanja

strank niso smeli vložiti svojega stališča, v katerem so opozarjali na javni interes in človekovo

pravico do vode.104 »Soglasno mnenje tribunala je, da so zahteve [za odobritev intervencije]

izven njegovih pooblastil. Relevantni sporazumi, Konvencija o reševanju investicijskih sporov

in Sporazum o spodbujanju in medsebojni zaščiti investicij med Kraljevino Nizozemsko in

99 Določilo četrtega odstavka 25. člena arbitražnih pravil UNCITRAL in tretjega odstavka 27. člena arbitražnih pravil Arbitražnega inštituta Stockholmske trgovinske zbornice. 100 C. Reiner, C. Schreuer, Human Rights and International Investment Arbitration (2008), str. 1. 101 Vloge prijateljev sodišča sprejemajo tako pritožbeno telo Svetovne trgovinske organizacije kot tudi regionalni tribunali za varstvo človekovih pravic. Gl. J. E. Viňuales, Human Rights and Investment Arbitration: The Role of Amici Curiae, v: Revista Colombiana de derecho Internacional 8 (2006), str. 237. 102 J. Delaney, D. B. Magraw, op. cit., str. 777-780. Kot razlogi proti se zlasti pojavljajo: dodatni stroški in zavlačevanje postopka; ogrožena procesna enakost strank, saj amici ponavadi intervenirajo na strani toženca; negativen vpliv na zaupnost postopka; težave dokaznega prava; boljše možnosti nevladnih organizacij iz razvitih držav; zakriti konflikti interesov; politizacija spora in oviranje doseganja ciljev mednarodnega investicijskega sistema. Z relativno preprostimi ukrepi je možne te negativne posledice odstraniti, zato pozitivni argumenti prevladajo. Gl. J. Delaney, D. B. Magraw, op. cit., str. 781-787. 103 B. Choudhury, op. cit., str. 40. 104 Gl. Aguas del Tunari v. Republic of Bolivia, ICSID Case No. ARB/02/3, Petition of La Coordinadora por la defensa del agua y vida, et. al. to the Arbitral Tribunal, 29th August 2002. Za priznanje položaja prijateljev sodišča so zaprosile 4 nevladne organizacije in 4 fizične osebe s podporo 300 nevladnih organizacij in posameznikov s petih celin. Gl. W. Ben Hamida, op. cit., str. 16.

24

Bolivijo, ter konsenzualna narava arbitraže, dajejo pooblastila glede vprašanja postopka

strankam v sporu, ne tribunalu.«105 V kasnejšem podobnem sporu na podlagi BIS, Aguas

Argentinas oz. Suez-Vivendi, je tribunal odločil, da lahko dopusti pisno intervencijo s strani

skupin domačinov in nevladnih organizacij kljub nasprotovanju investitorja. Stališče je oprl

na določilo 44. člena ICSID konvencije, ki daje tribunalu pooblastilo za odločanje o

postopkovnih vprašanjih, ki jih ne obravnavajo pravila ICSID konvencije, arbitražna pravila

ICSID ali pravila, dogovorjena med strankami.106 Zgled za tako odločitev je predstavljala tudi

arbitražna praksa na podlagi NAFTA, kjer je arbitražni tribunal vlogo prijateljev sodišča prvič

dopustil v primeru Methanex, naklonjenost njihovim pisnim vlogam pa je izrazila tudi

Komisija za prosto trgovino NAFTA.107

Kriteriji, ki so jih arbitraže oblikovale ad hoc, so sedaj formalizirani v spremenjenem 37.

členu arbitražnih pravil ICSID. Ta določa tridelni test, ki skuša uravnovesiti potrebo po

vključitvi javnosti v zadevah javnega interesa in domnevne težave s sodelovanjem

intervenientov, zlasti dodatne stroške in neupravičeno širitev obsega spora. Arbitražni tribunal

med drugim presoja:

− koliko mu bo vloga koristila pri odločanju o pravnih ali dejanskih vprašanjih, predvsem

prek vidika, posebnega znanja in vpogleda, ki je drugačen od strankinih;

− ali nesodelujoča stranka obravnava zadevo, ki sodi v obseg spora;

− ali ima nesodelujoča stranka znaten interes (significant interest) v postopku.108

Tribunal mora zagotoviti, da pisna vloga nesodelujoče stranke ne moti postopka,

neupravičeno ne obremeni ali škoduje eni od strank, obe stranki pa morata imeti možnost, da

se izjavita glede vloge.109 Včasih so zato določene še nekatere procesne zahteve, s katerimi se

zmanjšajo morebitni negativni učinki na potek postopka: roki za oddajo vlog, omejitev obsega

vloge, združitev vlog vseh intervenientov.110

Arbitražna pravila UNCITRAL, arbitražna pravila Mednarodne trgovinske zbornice in drugih

arbitražnih institucij, na drugi strani, eksplicitno ne omogočajo sodelovanja intervenientov.

105 Gl. pismo D. D. Carona, predsednika arbitražnega tribunala, nevladni organizaciji Earthjustice (23. 1. 2003), str. 1, URL: http://www.earthjustice.org/library/references/ICSIDResponse.pdf (31. 3. 2009). 106 Aguas Argentinas, S.A., Suez, et. al. v. The Argetine Republic, ICSID Case No. ARB/03/19, Order in Response to a Petition for Transparency and Participation as Amicus Curiae (19th May 2005), odst. 10-16. 107 NAFTA Free Trade Commission, Statement on Non-Disputing Party Participation, 7th October 2003. 108 Gl. določilo drugega odstavka 37. člena revidiranih arbitražnih pravil ICSID. 109 Določilo tretjega odstavka 37. člena revidiranih arbitražnih pravil ICSID. 110 J. Delaney, D. B. Magraw, op. cit., str. 785-786.

25

5.2. Arbitri

Moderno mednarodno investicijsko pravo se večinoma razvija iz primerov, zato je vprašanje

arbitrov v sporu še toliko pomembnejše.111 V skladu z značilno strokovnostjo arbitrov so tudi

v investicijskih sporih arbitri najpogosteje osebe, za katere Wälde in Hirsch menita, da

pripadajo podjetni skupnosti gospodarske arbitraže, socializirani v poudarjanju nemotenega

pretoka kapitala, pravne varnosti in predvidljivosti ter tržnega gospodarstva.112 Arbitražna

pravila ICSID npr. določajo, da morajo biti arbitri osebe visokega moralnega ugleda s

priznanimi kompetencami v pravu, trgovini, industriji ali financah.113 Koliko je ta

pravnosociološki argument resnično relevanten za arbitražno obravnavo investicijskega spora

z javnopravnimi implikacijami, ostaja odprto vprašanje. Stranki navsezadnje po pravilih o

imenovanju arbitrov sami običajno odločita o dveh tretjinah sestave arbitražnega tribunala.

V nasprotju z neodvisnimi sodniki so arbitri pogosto še svetovalci za katero od strank v

drugem sporu. Takšna dvojnost vlog pogosto zbuja skrb o njihovi nepristranskosti. Logika teh

pomislekov je, da oseba, ki se kot zagovornik stranke v nekem sporu opredeli do nekega

vprašanja, ne bo mogla vzdrževati nevtralnega položaja, če bo v podobnem sporu kasneje

določena za arbitra.114 Arbitri za svoje imenovanje tekmujejo na tržišču, imajo torej svoj

poslovni interes in so bolj kot sodniki z dolgoletnim oziroma trajnim mandatom podvrženi

skrbem za svoj prihodnji posel.115 Nekateri menijo, da bodo naklonjeni širitvi pristojnosti

investicijske arbitraže in za investitorje ugodni razlagi BIS, saj je to v njihovem poslovnem

interesu.116 Wälde je mnenja, da arbitri v resnici niso ne nevtralni profesionalci brez lastnega

interesa ne plačanci strank, temveč nekje med tema poloma.117

Kar glede arbitrov prav tako lahko vpliva na obravnavanje širših politik, je njihova pretežno

pasivna vloga glede samostojnih poizvedb o dejstvih. Tribunal se večinoma omeji na

opredelitev spora in dejstva, kot jih navedeta stranki. Na področju dokazovanja in

raziskovanja dejanskega stanja velja razpravno načelo.118 Če torej država ne predstavi možnih

argumentov glede človekovih pravic, jih arbitri sami ne bodo upoštevali.

111 T. Wälde, op. cit., str. 46. 112 T. Wälde, op. cit., str. 112; M. Hirsch, The Sociology of International Economic Law, Society of International Economic Law, Working Paper No. 19/08 (2008), str. 11. 113 Prvi odstavek 14. člena revidiranih arbitražnih pravil ICSID. 114 L. Malintoppi, Arbitrators' Independence and Impartiality, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 792-793. 115 G. Van Harten, M. Loughlin, op. cit., str. 148; T. Wälde, op. cit., str. 51. 116 T. Wälde, op. cit., str. 51. 117 Ibid., str. 52. 118 Ibid.

26

5.3. Decentraliziranost in nehierarhičnost arbitraž

Arbitražna odločba velja inter partes in je obvezujoča le za stranki spora. Tudi siceršnja

značilnost arbitraže je, da se arbitri osredotočajo na rešitev spora v konkretni zadevi in so

manj pozorni na nadaljnje »zakonodajne« učinke odločbe. Ta lastnost je pri investicijskih

arbitražah še bolj izrazita, ker te potekajo v različnih institucionalnih in ad hoc arbitražnih

forumih, od katerih je vsak avtonomen in ni povezan v hierarhični sistem z drugimi. Pritiska

za konsistentnost arbitražnih odločb je torej manj.119 Ob odsotnosti pritožbenega arbitražnega

tribunala je tvorjenje jurisprudence constante še bolj oteženo.

Pogosta kritika sistema reševanja investicijskih sporov je zato pomanjkanje ustaljene prakse,

ki bi natančneje opredelila vsebino investitorjevih pravic na podlagi BIS. Posebna zmeda

velja glede posredne razlastitve, kjer sta v arbitražni praksi res prisotni nasprotujoči si

doktrini.120 Ta razlog predstavlja vir kritik zagovornikov človekovih pravic. Negotovost, ali je

ravnanje države dopustno ali pa že posega v pravice investitorjev, naj bi ob grožnji

potencialne odškodninske obveznosti državo odvračala od pozitivnih ravnanj za uresničevanje

človekovih pravic.

Eden od razlogov, zakaj se lahko pojavijo nekonsistentne arbitražne odločbe, je možnost, da

zahtevke na podlagi podobnih dejstev obravnavajo različni tribunali.121 To ni neobičajno, če

se zavedamo, da isti ukrep države gostiteljice lahko prizadene več tujih investitorjev in

velikega števila veljavnih mednarodnih investicijskih sporazumov. Proti ustalitvi arbitražne

prakse delujejo tudi vzporedni postopki v istem sporu.122 V reševanju investicijskih sporov se

lahko zgodijo v treh situacijah:

− pri širokih definicijah investitorja, saj investitor lahko zaradi različne ureditve glede

upravičenosti neposrednih in posrednih delničarjev izpodbija več BIS;

− ko ima investitor na podlagi enakih dejstev možnost izpodbijati tako BIS kot

investicijsko pogodbo in

− v primeru prekrivanja pristojnosti več forumov za isti spor. 123

119 T. Wälde, op. cit., str. 50. 120 Gre za doktrino t. i. solo effects na eni strani in t. i. police powers na drugi. Več o njiju v nadaljevanju v 6.2.1. Posredna regulativna razlastitev in urejevalni ukrepi države. 121 UNCTAD, Investor-State Dispute Settlement, op. cit., str. 32. 122 Razvpita primera sta Lauder v. Češka in CME v. Češka, kjer je – na podlagi identičnih dejstev - arbitražni tribunal v prvem primeru ugotovil odgovornost Češke za razlastitev, drugi pa ne. Nevarnost nasprotujočih si odločb izhaja tudi iz več kot 40 tožb tujih investitorjev proti Argentini na podlagi enakih okoliščin, devalvacije pesa v času njihove gospodarske krize. 123 K. Yannaca-Small, Parallel Proceedings, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 1009.

27

Medtem ko procesna pravila v večini razvitih pravnih sistemov poznajo institute, kot so

litispendenca, razsojena zadeva, forum non-conveniens in združevanje zahtevkov, je

problematično pri mednarodnih investicijskih arbitražah, da ta vprašanja večinoma niso

urejena v arbitražnih pravilih ali drugih mednarodnih instrumentih.124

Sodeč po predstavljenem, v sistemu investicijskih arbitraž obstajajo dejavniki, ki ne

gravitirajo proti poenotenju arbitražne prakse. Schreuer, Weiniger ter Malintroppi sicer

zatrjujejo, da iz empiričnih analiz izhaja, da arbitražni tribunali se sklicujejo na predhodne

odločbe, kar pomeni, da dejansko precedenčni učinki odločb obstajajo.125 Ali je torej

domnevna nedoločenost vsebine pravic investitorjev iz BIS res verjeten razlog, zaradi

katerega naj bi se zgodila »urejevalna ohladitev« države gostiteljice, je zelo vprašljivo.

5.4. Trend odpravljanja pomanjkljivosti?

Mogoče je domnevati, da po strokovnih kritikah in opozarjanjih civilne družbe že prihaja do

odpravljanja nekaterih predstavljenih pomanjkljivosti.

Nekateri BIS v zadnjih letih vključujejo določbe, s katerimi države pogodbenice skušajo

doseči večjo predvidljivost odločanja investicijskih arbitraž ter konsistentnejšo arbitražno

prakso. Že sami BIS tako natančneje definirajo vsebinska določila zaščite investicij, ki so se

skozi prakso izkazala za sporna, ali pa določajo telesa s pristojnostjo obvezujoče razlage

določil BIS. Čedalje bolj se že na ravni BIS tudi predvideva združevanje zahtevkov ter

preprečevanje uveljavljanja istega zahtevka pred več forumi.126

Poleg tega se nakazuje razvoj v smeri proti večji transparentnosti in legitimnosti arbitražnega

postopka. Tudi na tem področju lahko opažamo spremembe že v BIS, ki predvidevajo javno

objavo začetka arbitraže, dostop do dokumentov med postopkom in večje odpiranje narokov

zainteresiranim nesodelujočim v sporu, sodelovanje prijateljev sodišč ter javne arbitražne

odločbe.127 Do teženj po večji transparentnosti arbitraže se je z vrsto opombami pozitivno

opredelila Komisija za prosto trgovino NAFTA, delovna skupina za reformo arbitražnih

124 Ibid. 125 C. Schreuer, M. Weiniger, A Doctrine of Precedent?, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 1196; L. Malintoppi, Arbitrators' Independence and Impartiality, op. cit., str. 792. 126 Gl. UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006, op. cit., str. 119-124; UNCTAD, Investor-State Dispute Settlement, op. cit., str. 78-85. Gre za t. i. fork-in-the-road določbe, po katerih investitor z uveljavljanjem zahtevka pred domačim forumom izgubi pravico do njegovega uveljavjavljanja pred mednarodnim in obratno. 127 UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006, op. cit., str. 124-125

28

pravil UNCITRAL pa je prav tako priznala nujnost sprememb pravil za zagotovitev večje

transparentnosti postopka in dopustitev sodelovanja javnosti.128

Procesni ustroj, zlasti transparentnost postopka, je predvsem problematičen, kadar tožena

država ne navaja argumentov za varstvo človekovih pravic. Zainteresirana javnost ob

oteženem dostopu do informacij ne more ustvariti ocene učinka spora na človekove pravice,

kar je predpogoj za morebitno potrebo po vključitvi v postopek in predvsem izvrševanje

pritiska na toženo državo. Ta šibkost je sicer del širšega vprašanja vladavine prava in

demokratične odgovornosti nosilcev oblasti.129 Morebitna nekonsistentnost arbitražnih odločb

je sporna predvsem zaradi njihove legitimnosti, njihova kritika z vidika varstva človekovih

pravic pa je pravzaprav kritika nejasnih meja regulativnih razlastitev. Začete reforme

odpravljanja obstoječih pomanjkljivosti obetajo večjo koherentnost investicijske zaščite in

varstva človekovih pravic oseb, ki jih investicijski spor zadeva.

128 J. Delaney in D. B. Magraw, op. cit., str. 738 in 741-750. 129 Gl. npr. S. Franck, The Legitimacy Crisis in Investment Treaty Arbitration, v: Fordham Law Review 73 (2005), str. 1521-1625; B. Choudhury, Recapturing Public Power, op. cit.

29

6. MATERIALNOPRAVNI PREPLETI: OBVEZNOSTI

DRŽAVE IZ BIS v. OBVEZNOSTI IZ MEDNARODNEGA

PRAVA ČLOVEKOVIH PRAVIC

Kot smo deloma že nakazali, lahko investicijska arbitraža na podlagi BIS dobi v reševanje

spor, ki ima vpliv na mednarodnopravno priznane človekove pravice oseb pod oblastjo države

gostiteljice. Včasih se na človekove pravice, predvsem varstvo lastnine, sklicujejo tudi

investitorji.130 Naš vidik preučevanja prepletov bodo človekove pravice oseb, ki niso stranke

spora.

Nekatere osebe upravljanje tuje investicije neposredno zadeva, bodisi kot delavce v

aktivnostih investitorja, prebivalce v okolju investicijske lokacije, upravičence oziroma

stranke investitorjevih storitev. Potencial investicij, da vplivajo na človekove pravice, je

različen tudi po gospodarskih sektorjih. Investicije v ekstraktivno industrijo običajno

zahtevajo invazivne posege v okolje, kar lahko negativno učinkuje na zdravje ljudi, znane pa

so tudi kršitve človekovih pravic s strani zasebnih varnostnih sil, ki varujejo operacije

investitorjev.131 Poleg tega se je izkazalo, da lahko nastopijo konflikti s pravicami

domorodnih ljudstev, ki prebivajo na območju nahajališč naravnih bogastev. Zaradi

privatizacij javnih služb nekatere obveznosti države sedaj izpolnjujejo zasebni investitorji.

Investicije v zdravstvenem, izobraževalnem in vodnem sektorju npr. bodo tako imele tesnejši

odnos s človekovimi pravicami.132

Na podlagi običajnopravnega načela Pacta sunt servanda, ki ga vsebuje tudi 26. člen

Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (DKPP), je seveda država dolžna izpolnjevati

določila o zaščiti tujih investicij iz BIS in obveznosti, ki jih na podlagi zavezujočih

mednarodnih instrumentov človekovih pravic ali običajnega mednarodnega prava dolguje

osebam na svojem teritoriju. DKPP v svoji preambuli določa upoštevanje človekovih pravic

in temeljnih svoboščin za vse ljudi, kar mora prav tako voditi razlagalce mednarodnih

pogodb. O nezdružljivosti obveznosti države iz mednarodnega prava človekovih pravic in

130 Gl. npr. določilo 1. člena 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki vsaki fizični ali pravni osebi zagotavlja pravico do spoštovanja premoženja. Arbitri za ugotovitev vsebine zaščite BIS, še posebej glede razlastitve in dolžnega postopanja (due process) večkrat črpajo iz prakse nadzornih organov instrumentov varstva človekovih pravic. 131 International Council on Human Rights Policy, Beyond Voluntarism (2002), str. 148. 132 Report of the High Commissioner for Human Rights, Human Rights, Trade and Investment, op. cit., str. 10.

30

obveznosti iz BIS stricto sensu ne moremo govoriti.133 Kljub temu pa lahko pride do motenj

med in concreto uresničevanjem obveznosti z obeh področij oz. do konflikta v širšem pomenu

besede, ko ena pogodba ovira cilje iz druge pogodbe, ne da bi bila med njunimi določili stroga

nezdružljivost.134

Takšni konkretni prepleti pridejo do izraza, ko država gostiteljica izpolnjuje svoje obveznosti

glede človekovih pravic.135 Če tega namreč ne počne, ni verjetno, da bo spoštovanje

človekovih pravic oseb v državi gostiteljici predmet spora pred investicijsko arbitražo, čeprav

empirične študije kažejo, da je takrat tudi največ kršitev človekovih pravic s strani

investitorjev.136

V nadaljevanju bomo situacije, v katerih država deluje v skladu s svojimi

mednarodnopravnimi obveznostmi glede človekovih pravic, na podlagi tridelnega sklopa

obveznosti glede človekovih pravic137 za večjo jasnost shematično ločili v dvoje scenarijev.138

V prvem delu bomo obravnavali proaktivno delovanje države, ko pretežno izpolnjuje

obveznost zagotavljanja človekovih pravic (duty to fulfil), te ukrepe pa prizadeti investitor

izpodbija, ker z njegovega vidika kršijo pravice iz BIS. V drugem delu pa bomo pozornost

usmerili preventivnemu in reaktivnemu delovanju države, s katerim skuša preprečiti in

sankcionirati kršitve človekovih pravic s strani investitorja. Takšni ukrepi države gostiteljice

posegajo v upravljanje investicije, zato se lahko pojavi konflikt med obveznostjo države

varovati človekove pravice (duty to protect) pred kršitvami s strani tretjih oseb in pravicami

tujih investitorjev. Natančneje bomo analizirali, ali so opozorila pred urejevalno ohladitvijo v

državi gostiteljici zaradi široke razlage varstva investitorja pred razlastitvijo upravičena ter ali

133 Resnični normativni konflikt bi bil npr. v primeru, ko bi neka mednarodna konvencija s področja človekovih pravic, katere državi A in B sta pogodbenici, nalagala državi A, ki ima z državo B tudi sklenjen BIS, naj razlasti investitorje države B brez plačila nadomestila ali naj proti njim sprejme druge diskriminatorne ukrepe. Gl. L. Liberti, op. cit., str. 806. 134 Komisija OZN za mednarodno pravo, Fragmentation, op. cit., odst. 24. 135 Tudi mednarodno pravo človekovih pravic deli usodo siceršnje problematike izvršljivosti mednarodnega prava. Predpostavka njegovega izpolnjevanja zato dejansko ni samoumevna, še posebej glede univerzalnih mednarodnopravnih instrumentov človekovih pravic, pri katerih mehanizem za uveljavljanje njihovega uresničevanja temelji pretežno le na javnem izpostavljanju držav kršiteljic. Pravno varstvo v primerih kršitev BIS je zaradi obveznosti plačila odškodnine tujemu investitorju učinkovitejše, zato tudi domneva, da so države bolj stimulirane za izpolnjevanje obveznosti iz BIS kot glede človekovih pravic. 136 Ruggie poroča, da je študija visokega komisarja OZN za človekove pravice pokazala, da je bilo 41 % od 320 primerov domnevnih korporativnih kršitev človekovih pravic izvršenih posredno, s sodelovanjem države gostiteljice. Gl. J. Ruggie, Clarifying the Concepts of »Sphere of Influence« and »Complicity« (2008), str. 9. Posebno pereč problem predstavljajo gospodarske aktivnosti na konfliktnih območjih, kjer je v preteklosti že prihajalo do nebrzdanega izkoriščanja naravnih virov in hudih kršitev človekovih pravic. Gl. L. Liberti, op. cit., str. 797-799. 137 Gre za obveznosti spoštovanja, varovanja in zagotavljanja človekovih pravic (respect, protect, fulfil). Delitev se je relativno trdno zasidrala v aktih mednarodnih organizacij, dokumentih nevladnih organizacij in pri akademskih komentatorjih. 138 S takšno shematičnostjo sicer umetno reduciramo kompleksnejšo realnost.

31

BIS res otežujejo državi, da sankcionira investitorjeve kršitve človekovih pravic. V ta namen

bomo najprej pogledali določila glede spoštovanja in varovanja človekovih pravic v BIS, nato

pa v vsakem od omenjenih scenarijev poskusili predstaviti potencialno relevantne

mednarodnopravne argumente.

6.1. Določila glede človekovih pravic v BIS

Analiza baze sklenjenih BIS, dostopnih na spletni strani UNCTAD,139 pokaže, da BIS

neekonomska vprašanja na splošno obravnavajo v zelo redkih primerih in v omejenem

obsegu, kar še toliko bolj velja za človekove pravice.

Nekatera določila, ki se posredno nanašajo na človekove pravice, lahko najdemo v

preambulah sporazumov. Predvsem nekateri BIS ZDA in Kanade od 90. let prejšnjega stoletja

v preambulah navajajo, da »razvoj gospodarskih in poslovnih vezi lahko pospešuje

spoštovanje mednarodno priznanih delavskih pravic« in »da so cilji gospodarskega

sodelovanja in razvoja investicij lahko doseženi brez slabljenja zdravstvenih, varnostnih in

okoljskih ukrepov splošne veljavnosti«.140 Podobne preambularne vsebine najdemo tudi v

modelih BIS Nizozemske, Švedske, Finske in Latvije.141 Preambule izražajo cilje, ki jih

državi stranki sporazuma želita zasledovati, ti pa so po 31 členu DKPP relevantni pri razlagi

določil BIS.

Izrecno človekove pravice v pravno zavezujočem delu BIS vključujejo le nekateri BIS

Južnoafriške republike. Ti vsebujejo izjeme od obveznosti poštenega in pravičnega

obravnavanja ter nediskriminacije tujih investitorjev glede pozitivnih ukrepov proti rasni

diskriminaciji.142 Nekateri BIS drugih držav določajo izjeme od uveljavljanja določil BIS v

situacijah, kadar bi bili nezdružljivi s cilji določenih ključnih politik, kot so življenje in

zdravje ljudi, zaščita okolja, varnost in državna varnost.143 Implikacije za zaščito človekovih

pravic imajo lahko predvsem prvi, v povezavi s pravico do življenja, zdravja in zdravega

okolja.144

139 UNCTAD Investment Instruments Online, IIA Compendium, URL: http://www.unctadxi.org/templates/DocSearch____780.aspx (5. 3. 2009). 140 L. Liberti, op. cit., str. 807. 141 OECD, International Investment Agreements: A Survey of Environmental, Labour and Anti-Corruption Issues (2008), str. 146. 142 L. Liberti, op. cit., str. 818-819. 143 UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006, op. cit., str. 80. 144 Mednarodnopravni status okoljskih človekovih pravic še ni utrjen, pojavljajo se predlogi, da se jih vključi v korpus človekovih pravic oz. so izpeljane iz obstoječih konvencij o človekovih pravicah. Gl. M. N. Shaw, op.

32

Poleg splošnih izjem v BIS je zaznaven trend nekaterih držav, da v novih BIS predlagajo

vključitev »pozitivnega jezika« glede zdravja, okolja in zaščite mednarodnih delavskih

pravic.145 Pravni status takih določil ni enak prej omenjenim splošnim izjemam, saj država

pogodbenica še vedno ostaja zavezana z vsemi določili BIS glede zaščite investicij. Pogosto

taka določila le vzpostavljajo možnost države, da predlaga sopogodbenici BIS posvetovanje,

če meni, da ta spodbuja investiranje na svojem ozemlju z zmanjševanjem delavske ali

okoljske zaščite.146

Razprave o odnosih med BIS in človekovimi pravicami tudi pomembno zaznamuje dejstvo,

da poleg redkih opredelitev obveznosti držav pogodbenic BIS glede človekovih pravic niti

investitorji v BIS nimajo določenih obveznosti glede spoštovanja človekovih pravic pri svojih

aktivnostih.147

6.2. Državno delovanje za zagotavljanje človekovih pravic

6.2.1. Posredna regulativna razlastitev in urejevalni ukrepi države

Določila o razlastitvi so se vedno uvrščala v vrh razvpitih vprašanj v mednarodnem pravu

glede tujcev. Danes je priznano pravilo mednarodnega prava, da ima vsaka suverena država

pravico poseči v lastnino tujcev, a le pod pogoji:

− izvršitve posega v javnem interesu,

− spoštovanja načela nediskriminacije,

− izvršitve v skladu s predpisanim postopkom in

− plačila ustrezne odškodnine razlaščencu.148

Ločimo lahko dve vrsti razlastitev. Definicija direktne ali neposredne razlastitve se razteza od

nacionalizacije, formalnega odvzema lastninske pravice, do dejanskega fizičnega odvzema

premoženja. Država pa lahko izvrši razlastitven poseg tudi posredno: takrat poseže, se vmeša

ali vpliva na posedovanje, razpolaganje ali uživanje lastnine tujca, čeprav formalni titulus

cit., str. 302; R. Churchill, Environmental Rights in Existing Human Rights Treaties, v: HUMAN RIGHTS APPROACHES TO ENVIRONMENTAL PROTECTION (1998), str. 98-108. 145 Ibid., str. 92-99. 146 L. Liberti, op. cit., str. 819. Gl. npr. modelni BIS ZDA, npr. 13. člen glede delavskih pravic in 12. člen glede okoljske zaščite. 147 Ena od takih izjem je osnutek norveškega modela BIS, ki določa, naj državi pogodbenici BIS skušata zagotoviti, da bodo investitorji ravnali v skladu z OECD Smernicami za multinacionalna podjetja in da bodo člani UN Global Compact. Gl. URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/NorwayModel2007-CoverLetter.doc (16. 5. 2009). 148 P. Muchlinski, Policy Issues, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW, op. cit., str. 17.

33

lastninske pravice ostaja nespremenjen in premoženje ni fizično odvzeto.149 Priznan je

koncept t. i. postopne, konstruktivne razlastitve (creeping expropriation), pri kateri je odvzem

oz. prikrajšanje premoženjskih pravic posledica serije dejanj ali opustitev države.150 Velika

pravna dilema je razločevanje med zakonitimi ukrepi urejanja premoženjskih pravic, ki ne

sodijo v razlastitveno sfero (regulatory measures), in regulativnimi razlastitvami, za katere

mora država plačati nadomestilo (regulatory expropriations). Zatrjevanje posredne

regulativne razlastitve je eden izmed najpogostejših predmetov spora iz BIS v zadnjih letih.151

Očitno je, da različne vrste državnih ukrepov vplivajo na premoženjske pravice investitorjev

in lahko tudi zmanjšajo njihovo dobičkonosnost. BIS razločevalnih kriterijev, kdaj država pri

tem prestopi mejo dopustnega, tuji investitor pa postane upravičen do nadomestila, ne

predvidevajo.

Teorija in nekateri drugi mednarodni dokumenti o zaščiti pred razlastitvami premoženja

tujcev priznavajo non-compensable urejevalne ukrepe. Brownlie meni, da ukrepi države, ki

pomenijo prima facie zakonito izvrševanje oblasti, lahko znatno vplivajo na tuje interese, a ne

pomenijo razlastitve. Tuja lastnina je zato lahko predmet obdavčenja, trgovinskih omejitev in

drugih ukrepov, ki zmanjšujejo njeno vrednost.152 Podobnega mnenja je tudi Sornarajah:

nediskriminatorni ukrepi proti omejevanju konkurence, glede varstva potrošnikov, varnosti,

načrtovanja rabe zemljišč ne ustvarjajo obveznosti plačila nadomestila prizadetim, saj se

ocenjujejo kot bistveni za učinkovito funkcioniranje države.153

Tudi v pogajalskem besedilu za Multilateralni sporazum o investicijah (MAI) npr. je v razlagi

5. člena Razlastitev in nadomestilo izrecno določeno, da »ne ustanavlja nove zahteve, da

pogodbenice plačajo nadomestilo za škodo, ki jo investitor utrpi zaradi regulacije, višanja

prispevkov ali druge normalne aktivnosti, ki jih države izvršujejo v javnem interesu.«154 Kljub

priznavanju teh razlik pa v teoriji ni jasno definiranih meril za razlikovanje, čeprav so poleg

149 C. Yannaca-Small, Indirect Expropriation and the Right to Regulate in International Investment Law (2004), OECD Working Papers on International Investment, No. 2004/4, str. 3. Koncept posredne razlastitve je bil večkrat obravnavan in potrjen v praksi Tribunala Iran – ZDA, kot de facto razlastitev pa ga priznava tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. O ekonomski analizi posredne razlastitve v mednarodnem javnem pravu diplomska naloga T. Kastelica (2008). Gl. tudi M. Neudauer, Iran – ZDA tribunal za medsebojne zahtevke: vprašanje razlastitve v mednarodnem pravu (diplomska naloga, 2008). 150 A. Reinisch, Expropriation, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 426. 151 T. Wälde in B. Sabahi, Compensation, Damages, and Valuation, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW, op. cit., str. 1079. 152 I. Brownlie, PRINCIPLES OF PUBLIC INTERNATIONAL LAW (2003), str. 509. 153 M. Sornarajah, THE INTERNATIONAL LAW ON FOREIGN INVESTMENT (1994), str. 283. 154 MAI Negotiating Text, Interpretative Note to Article 5 »Expropriation and Compensation«.

34

države ravno tako pomembna za investitorja, ki se odloča med vztrajanjem pri obratovanju

slabše donosne investicije in zahtevo za odškodnino.

Arbitražni tribunali so sicer nekajkrat ponovili, da je iskanje splošno uporabnega testa za

razlikovanje nesmiselno.155 Vseeno pa lahko iz njihove prakse izluščimo tri sklope kriterijev

za presojo, ali ukrep urejanja države pomeni posredno razlastitev:

− predpogoj je resno in trajajoče vmešavanje v zaščiteno premoženjsko pravico;

− upoštevajo se tudi investitorjeva razumna pričakovanja glede investicijskega režima ter

− narava državnega ukrepa in zadnje čase sorazmernost ukrepa z zasledovanim ciljem.156

Reinisch dodaja, da se je v nekaterih primerih diskriminatorni namen države izkazal za

zadostnega za definiranje posredne razlastitve.157

i) Stopnja vmešavanja v zaščitene premoženjske pravice

Bistvena je resnost učinka ukrepa na tujo investicijo (severe economic impact), da ta

investitorju odvzame temeljna lastninska upravičenja ali pa poseg v njegovo investicijo traja

znatno časovno obdobje. Zgolj omejitve lastninske pravice ne zadoščajo. Arbitri so

pravzaprav večkrat ponovili, da vse državne ovire poslovnih aktivnosti ne dosegajo standarda

razlastitvenega posega.158 V primeru Pope & Talbot je investitor izpodbijal izvozne kvote,

zaradi katerih se mu je zmanjšal dobiček, a je tribunal odločil, da zgolj zmanjšanje dobička v

tem primeru ni pomenilo »znatnega prikrajšanja v lastninskih upravičenjih«.159 Prevladujoč

pomen resnega učinka na investitorja ne glede na namen države je sicer poudarilo že Stalno

meddržavno sodišče v Chorzow factory, nato še Tribunal Iran – ZDA v primerih Tippetts in

Phelps Dodge.160

Sporno je, kadar je edini kriterij presoje le učinek na investicijo, t. i. solo effects doktrina.

Kritiki svarijo, da upoštevanje le učinkov ukrepa, ne da bi se vprašali tudi po njegovem

namenu, v kombinaciji s priznanjem varstva širokemu obsegu premoženjskih pravic

predstavlja največjo nevarnost za urejanje države gostiteljice v javnem interesu.161 V primeru

Metalclad na podlagi NAFTA je arbitražni tribunal sprejel odločitev, da razlastitev pomeni

tudi »prikrito in postransko vmešavanje v uporabo lastnine, katerega učinek je prikrajšanje

155 A. Reinisch, Expropriation, op. cit., str. 432. 156 UNCTAD, Investor-State Dispute Settlement and Impact on Investment Rulemaking (2007), str. 56-60; C. Yannaca-Small, op.cit., 10-21. 157 A. Reinisch, Expropriation, op. cit., str. 450-451. 158 UNCTAD, Investor-State Dispute Settlement, op. cit., str. 57. 159 Pope & Talbot Inc. v. Canada, Interim Award, June 26, 2000, odst. 99. 160 A. Reinisch, Expropriation, op. cit., str. 444-445. 161 UNCTAD, Bilateral Investment Treaties: 1995-2006, op. cit., str. 44.

35

lastnika za razumno pričakovan dobiček«.162 Poleg tega je izpostavil še, »da mu pri odločanju

ni treba upoštevati motivacije in namena sprejetja ekološkega odloka«.163 Tudi v primeru

Santa Elena je arbitražni tribunal izrecno izpostavil, da »namen varstva okolja ne spremeni

pravne narave posega, za katerega mora biti plačano nadomestilo« in da je ekološki ukrep,

»ne glede kako hvalevreden in koristen za družbo kot celoto,« podoben drugim razlastitvenim

ukrepom.164 Zato je tudi zavrnil analizo dokumentov mednarodnega okoljskega prava, ki jih

je predložila Kostarika. Hirsch meni, da odločba v tem primeru ne odraža mednarodnega

prava glede posredne razlastitve in jo je treba razumeti v kontekstu izjemno hudih posledic za

investitorja.165 Tudi v primeru Metalclad moramo poudariti, da gre za izjemo, saj so arbitražni

tribunali v kasnejših primerih SD Myers, Pope & Talbot in Methanex zavzeli bolj restriktiven

pristop pri obsegu zaščite investicijskih sporazumov pred posredno razlastitvijo.166

ii) Investitorjeva razumno upravičena pričakovanja

Upravičena investitorjeva pričakovanja upoštevajo pri zaščiti premoženja tako ESČP,

Tribunal Iran – ZDA in ad hoc tribunali.167 Investitor mora dokazati, da je njegovo

investiranje temeljilo na oceni stanja, v kateri izpodbijana regulativa ni bila vključena. Seveda

njegova subjektivna pričakovanja ne zadoščajo, ampak morajo biti objektivno razumna.168

Arbitražni tribunal v Maffezini se je izrazil jedrnato in neposredno: »BIS ni zavarovalna

polica za slabe poslovne odločitve.«169 Če investitor vstopa na trg z visokimi tveganji, se tudi

njegova pričakovanja štejejo za manj upravičena kot tista, ki jih ima na stabilnejšem trgu.170

Spremenljivost razmer na trgu mora investitor nedvomno vračunati v svoje odločitve:

»Države v izvrševanju svojih urejevalnih pooblastil pogosto spreminjajo zakone in uredbe

glede na spreminjajoče se gospodarske okoliščine ali politične, gospodarske ali socialne

razmisleke. Te spremembe lahko napravijo nekatere aktivnosti manj dobičkonosne ali celo

162 Metalclad Corporation v. United Mexican States, ICSID Case No. ARB(AF)/97/1, Award, 30th August 2000, 5 ICSID Reports 212, odst. 47. 163 Ibid., odst. 49. Ameriška družba je namreč izpodbijala zavrnitev vloge za izdajo obratovalnega dovoljenja za odlagališče nevarnih odpadkov, ki ga je vlada mehiške države Guadalcazar zavrnila zaradi možnih negativnih učinkov na podtalnico. 164 Compañia del Desarrollo de Santa Elena S.A. v. Republic of Costa Rica (ICSID Case No. ARB/96/1), odst. 71. Predmet spora je bila sicer neposredna razlastitev nepremičnine v 30-km obalnem pasu, ki jo je tožnik kupil, da bi na tem območju razvil turistično središče, a ga je Kostarika na podlagi odloka o razglasitvi naravnega parka za ohranitev tamkajšnje flore in favne istega leta razlastila. 165 M. Hirsch, Interactions, op. cit., str. 170. 166 Gl. L. Cotula, The Regulatory Taking Doctrine, IIED Briefing 3 (2007), str. 3. 167 A. Reinisch, Expropriation, op. cit., str. 448. 168 C. Yannaca-Small, op. cit., str. 19. 169 Maffezini v. Spain, ICSID Case No. ARB/97/7, Award, 13 November 2000, odst. 64. 170 Generation Ukraine Inc. v. Ukraine, ICSID Case No. ARB/00/9, odst. 20.37.

36

take, da jih je negospodarno nadaljevati«.171 Ugodna poslovna klima in naklonjenost tujim

investicijam predstavljata prehodni okoliščini, ki sta neobhodno podvrženi spremembam.172

Investitorjeva upravičena pričakovanja glede investicijske ureditve so relevantna, kadar

dobroverno temeljijo na specifičnih zagotovilih državnih oblasti glede njegove investicije. V

praksi arbitri za njihovo priznavanje določajo visok prag. V primeru Tecmed npr. je investitor

na podlagi sporazuma z zvezno vlado upravičeno pričakoval podaljšanje obratovalnega

dovoljenja za odlagališče odpadkov, ki naj bi obratovalo 40 let, in je zato arbitražni tribunal

pri presoji pravičnosti in poštenosti kasnejše zavrnitve dovoljenja med drugim upošteval

takšna pričakovanja investitorja.173

iii) Narava državnega ukrepa

Kriterij, ki v novejši praksi sproža največ diskusije, je namen države, zaradi katerega je

sprejela izpodbijani ukrep. Zagovorniki t. i. teorije policijskih pooblastil (police powers)

trdijo, da država ni odgovorna za škodo, ki izhaja iz bona fide obdavčenja, zasega zaradi

kaznivega dejanja in druge nediskriminatorne regulacije za javno zdravje, javni red in moralo.

Tak ukrep je vedno (nerazlastitveni) urejevalni ukrep.174 Običajnopravno teorijo policijskih

pooblastil poudarjajo tudi nedavne arbitražne odločbe. Tribunal v Saluka je npr. odločil:

»Načelo je, da država ne izvrši razlastitve in torej ni obvezana plačati nadomestila

prizadetemu tujemu investitorju, kadar sprejme splošne uredbe, za katere splošno velja, da

sodijo v policijska pooblastila, ki so pravila običajnega mednarodnega prava.«175 Izvzetost

takšnih ukrepov iz obsega razlastitev poudarjajo tudi nekateri novi BIS in prostotrgovinski

sporazumi.176

Vidimo torej, da res obstajata dva pristopa glede razmejevanja med razlastitvijo in področjem

zakonitega urejanja države: prvi kot odločujoč kriterij upošteva ekonomski učinek na

investicijo, drugi pa daje na področju policijskih pooblastil prednost urejanju države.

Praksa ESČP glede varstva premoženja je drugačna in lahko pomeni rešitev iz obstoječe

binarne situacije. Državam dopušča relativno široko prosto polje za identifikacijo javnega

171 Marvin Roy Feldman Karpa (CEMSA) v. United Mexican States, ICSID Case No. ARB(AF)/99/1, Award of 16 December 2002, odst. 112. 172 H. Seddigh, What Level of Host State Interference Amounts to a Taking, v: 2 Journal of World Investment 631 (2001), str. 646. 173 C. Yannaca-Small, op. cit., str. 20. 174 Ibid., str. 16. 175 Saluka v. Češka, delna odločba iz 17. marca 2006, odst. 262. 176 Gl. npr. modelni BIS ZDA in Kanade. 4. člen aneksa B modelnega BIS ZDA npr: »Razen v redkih okoliščinah nediskriminatorni urejevalni ukrepi države pogodbenice, ki so namenjeni in uporabljeni za zaščito legitimnih ciljev za javno blaginjo, javno zdravje, varnost ali okolje, ne predstavljajo posrednih razlastitev.«

37

interesa, ki ga zasleduje s spornim ukrepom, a ta ukrep nato oceni s testom sorazmernosti.177

Pri tem ne razlikuje, ali gre za legitimni interes, ki motivira ravnanje države iz policijskih

pooblastil, ali drug javni interes, ki je eden od pogojev za zakonito razlastitev, v primeru

katere je država dolžna razlaščencu plačati nadomestilo.

Menimo, da pristop ESČP najbolje zagotavlja ravnovesje med zaščito tujih investitorjev in

javnih politik države gostiteljice. Zdi se, da se takšna srednja pot uveljavlja tudi pri

investicijskih arbitražah. Tribunal v Azurix je lepo izpostavil dilemo: »Vprašanje ni toliko, ali

je zadevni ukrep legitimen in služi javnemu interesu, temveč ali kljub temu, da je legitimen in

v javnem interesu, ustvarja obveznost plačila nadomestila,« nato pa ukrep ocenil s testoma

sorazmernosti in nediskriminacije.178 Podobno je presojal tribunal v Tecmed.179 Pomembno

pravno vprašanje, na katerega bosta stroka in praksa še morali odgovoriti, je, ali poudarjanje

načela sorazmernosti pri presoji ukrepov države lahko analogno uporabimo tudi pri odločanju

o višini nadomestila oz. odškodnine. Razprav o višini odškodnine za postopno in regulativno

razlastitev je bilo doslej malo.180

Domnevno široka, proinvestitorska razlaga posredne razlastitve je pogosto eden najbolj

izpostavljenih argumentov za možnost urejevalne ohladitve v državi gostiteljici, zaradi katere

bi lahko bile ogrožene človekove pravice tamkajšnjih oseb. Iz analize obstoječega

mednarodnega prava na tem področju izhaja, da je primer Metalclad, v katerem je arbitražni

tribunal med zaščitenimi premoženjskimi pravicami investitorja priznal tudi »razumno

pričakovan dobiček«, osamljen. Poleg tega je v zadnjih letih zaznati trend večjega poudarjanja

policijskih pooblastil države, ki določajo, da dobroverno nediskriminatorno urejanje države za

javni red, javno zdravje in javno moralo ni razlastitev. Tudi najnovejša praksa arbitražnih

tribunalov, ki poudarja sorazmernost obremenitve tujega investitorja glede na zasledovani cilj

v javnem interesu, po našem mnenju ne more predstavljati razloga, da bi bila razvijajoča se

država gostiteljica preveč utesnjena v možnostih proaktivnega varstva človekovih pravic.

6.2.1.1. Širjenje zaščite iz BIS na zahtevke iz investicijskih pogodb s stabilizacijskimi

klavzulami

Bolj kompleksna se zdi situacija, kadar je tuji investitor poleg mednarodnopravnega BIS

zavarovan tudi z investicijsko pogodbo s stabilizacijskimi klavzulami in je investicijska

177 A. Reinisch, Expropriation, op. cit., str. 433. 178 Azurix Corp. v. Argentine Republic (ICSID Case No. ARB/01/12), Award, July 14, 2006, odst. 310. 179 Técnicas Medioambientales Tecmed, S.A. v. United Mexican States, ICSID Case No. ARB(AF)/00/2. Gl. M. Hirsch, Interactions, op. cit., str. 178. 180 T. Wälde in B. Sabahi, Compensation, Damages, and Valuation, op. cit., str. 1079.

38

pogodba relevantna pri zahtevku iz BIS. To bi bilo mogoče, kadar bi tuji investitor s

stabilizacijskimi klavzulami v investicijski pogodbi utemeljeval svoja upravičena

pričakovanja, ki so relevantna pri posredni razlastitvi in standardu poštene in pravične

obravnave, ali pa bi kršitev pogodbe uveljavljal na podlagi BIS prek t. i. klavzule dežnika.

Investicijska pogodba ali pogodba z državo gostiteljico181 je pogodba, ki jo o investicijskem

projektu skleneta neposredno tuji investitor in država gostiteljica. Gre za pogodbe med

zasebno stranko in državo, ki ravna v komercialni funkciji, čeprav imajo nekatere poteze, s

katerimi se približujejo mednarodnim pogodbam.182 Pogosta sestavina v investicijskih

pogodbah vseh sektorjev in regij so t. i. stabilizacijske klavzule, določila o spremembah

regulative v državi gostiteljici v času obratovanja investicije, s katerimi si želi investitor

zmanjšati politično investicijsko tveganje.183 Razdelimo jih lahko na tri vrste: zamrznitvene,

klavzule ekonomskega ravnotežja in hibridne klavzule. Zamrznitvene klavzule so tiste, s

katerimi se za ves čas obratovanja investicije »zamrzne« pravo države gostiteljice, ki velja za

investicijo ob času sklenitve pogodbe. Že po jezikovni razlagi teh klavzul ugotovimo, da v

takem primeru investitor ni obvezan k spoštovanju nove regulative.184 Klavzule ekonomskega

ravnotežja zahtevajo od investitorja, da se prilagodi novim zakonom, a je ta zato upravičen do

nadomestila stroškov prilagoditve. T. i. hibridne klavzule pa od države terjajo, da investitorju

obnovi položaj, kakršnega je imel pred spremembami zakonov, prek nadomestila stroškov

prilagoditve novi regulativi ali z izvzetjem veljavnosti nove regulative zanj.185 Rezultati

raziskave Stabilization Clauses and Human Rights (2008) potrjujejo hipotezo, da so zaradi

stabilizacijskih klavzul države gostiteljice lahko omejene pri uvedbi nove socialne in okoljske

regulative, ki zadeva tudi dolgoročne investicije.186 Zaskrbljujoče je, da so stabilizacijske

klavzule o popolni ali delni izvzetosti investicije od veljavnosti novih zakonov pretežno

prisotne prav v dolgoročnih investicijskih pogodbah v ekstraktivni industriji, kjer so znane

181 Investment Contract, Host Government Agreement. 182 Običajno so namreč oblikovane tako, da se sklicujejo na splošna načela mednarodnega prava, s pomočjo katerih se zapolnjujejo vrzeli glede razlage pogodbe. Poleg tega skušajo s t. i. internacionalizacijo doseči izvzetje iz splošne hierarhije pravnih aktov v državi gostiteljici. Običajno zato razglašajo supremacijo nad veljavnim pravom in bodočim pravom glede investicijskega projekta. Včasih je tudi pristojnost reševanja sporov na njihovi podlagi prenesena mednarodnim arbitražam. Več o njih npr. S. Leader, Human Rights, Risks, and New Strategies for Global Investment, v: 3 JIEL 9 (2006), str. 666-688. 183 Države gostiteljice jih sprejemajo kot instrument za pritegnitev investicij. Investicijski projekt je zaradi njihove vključenosti pogosto deležen boljše obravnave pri finančnih institucijah glede sofinanciranja ali zavarovanja. 184 Gl. Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations, Protect, Respect and Remedy, op. cit., odst. 35. 185 Ibid. 186 Za posebnega poročevalca generalnega sekretarja OZN za gospodarstvo in človekove pravice, J. Ruggieja, jo je v sodelovanju z Mednarodno finančno korporacijo izvedla A. Shemberg. Gl. str. 10.

39

kršitve človekovih pravic s strani korporacij, in v razvijajočih se regijah srednje Azije,

jugovzhodne in vzhodne Evrope in podsaharske Afrike.187

Investitor ima z investicijsko pogodbo s takšnimi stabilizacijskimi klavzulami nedvomno

vzvod pritiska v neformalnih pogajanjih, s katerimi lahko doseže milejše standarde, ki jih je

dolžan upoštevati, odlog veljavnosti nove regulative zanj ali odškodnino, da se ji prilagodi.

Notranjepravna veljavnost takšnih klavzul, vsaj zamrznitvenih stabilizacijskih klavzul, je

namreč lahko vprašljiva.188

V obstoječi arbitražni praksi nismo našli odločb, ki bi naslavljale problematiko takšnih

stabilizacijskih klavzul. Dikcija odločb v Methanex in Parkerings, ki sicer priznavata državam

široko pravico urejanja, je takšna, da bi bila ob vključenih stabilizacijskih klavzulah končna

arbitražna odločba lahko tudi drugačna.189 V Parkerings je tribunal odločil: »Izvrševanje

suverene zakonodajne oblasti je neizpodbitna pravica in privilegij vsake države. Država ima

pravico sprejeti, spremeniti ali preklicati zakon po svoji diskreciji. Razen če bi obstajal

dogovor, v obliki stabilizacijske klavzule ali drugače, ni ničesar spornega v amandmajih k

zakonskemu okviru, ki je bil v veljavi, ko je investitor izvedel svojo investicijo.«190

6.2.2. Obveznosti države glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic

Pri presojanju, ali ima urejanje v javnem interesu razlastitvene učinke na tuje investicije,

tehtajo arbitražni tribunali večinoma le suvereno pravico države gostiteljice, da ureja

aktivnosti na svojem ozemlju, in interese investitorja. Na nekaterih področjih urejanja za višje

standarde človekovih pravic pa imajo države ne le pravico urejanja, temveč tudi

mednarodnopravno obveznost, da to storijo. Za ekonomske, socialne in kulturne pravice še

posebej velja, da zahtevajo pozitivna dejanja države.191 V tem delu bomo raziskali, kakšno

težo bi pred arbitražnim tribunalom lahko imeli argumenti glede ekonomskih in socialnih

pravic.

187 A. Shemberg, op. cit., odst. 115. Investicijske pogodbe za glavne infrastrukturne projekte ali v ekstraktivni industriji so sklenjene tudi za obdobje 50 let. 188 Ibid., odst. 120. 189 Gl. arbitražno odločbo v primeru Methanex: »Nediskriminatorna regulacija v javnem interesu, ki je uveljavljena v skladu s predpisanim postopkom, in prizadene, med drugimi, tudi tujega investitorja ali investicijo, se ne šteje za razlastitveno in ne ustvarja obveznosti plačila nadomestila, razen če ni vlada dala takrat potencialnemu investitorju zaveze, da se bo vzdržala takšne regulacije.« Gl. Methanex Corporation v. United States, Final Award, August 3, 2005, na str. 278, del 4, poglavje D, odst. 7. 190 Parkerings-Compagniet v. Lithuania, Award, September 11, 2007, ICSID Case No. ARB/05/8, odst. 332. 191 Ekonomske, socialne in kulturne pravice so tradicionalno veljale za »pozitivne« pravice, zahtevajoče finančni angažma države za njihovo uresničevanje. Državljanske in politične pravice naj bi bile za razliko od njih »negativne« pravice, v katere se država ne sme vmešavati. Novejše teoretične delitve obveznosti države glede človekovih pravic upoštevajo kompleksnejšo realnost. Gl. H. J. Steiner, P. Alston, INTERNATIONAL HUMAN RIGHTS IN CONTEXT (2000), str. 180-181.

40

Njihov primarni mednarodnopravni vir je leta 1966 sprejeti Mednarodni pakt o ekonomskih,

socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), katerega implementacijo od začetka veljavnosti

ovirajo nejasnost določb, trajajoča ideološka kontroverznost in ambivalentnost držav do teh

pravic, pomanjkanje sodne prakse in doktrinarne analize teh pravic.192 Obveznosti držav

pogodbenic določa 2. člen, po katerem bo vsaka država pogodbenica MPESKP »v največji

mogoči meri izkoristila vire, s katerimi razpolaga« in z ustreznimi sredstvi poskrbela, »da bi

bilo postopoma doseženo polno uresničenje pravic«. Njegova formulacija je takšna, da še

vedno trajajo razprave, ali gre za programske cilje, aspiracije držav ali pa so ekonomske in

socialne pravice enakovreden del korpusa človekovih pravic z jasnimi obveznostmi države

glede njih.193 Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice (CESCR), ki sicer na podlagi

MPESKP nima pristojnosti za zavezujoče razlage o naravi in obsegu obveznosti države, je v

splošnem komentarju št. 3 skušal bolje pojasniti pravno dimenzijo omenjenih obveznosti.

Stališče CESCR je, da ima država pogodbenica MPESKP takojšnje obveznosti, da zagotavlja

pravice nediskriminatorno in da se v »razumnem času po uveljavitvi Pakta loti uresničevanja

ciljev Pakta«, »namenoma, konkretno in jasno, kot je mogoče, usmerjeno k izpolnjevanju

obveznosti, priznanih v Paktu«.194 »Postopoma doseženo polno uresničevanje pravic« se ne

sme napačno razlagati tako, da odvzame obveznostim države vso smiselno vsebino.

Formulacija obveznosti iz MPESKP izraža družbeno realnost različno razvitih držav, vendar

pa v luči raison d'être MPESKP nedvomno ustvarja obveznosti za države pogodbenice.

CESCR je v splošnem komentarju tudi določil temeljno obveznost države, da zagotovi vsaj

minimalno raven vsake od pravic iz MPESKP. Za oprostitev te obveznosti zaradi

pomanjkanja sredstev mora država dokazati, da je v največji možni meri izkoristila vsa

razpoložljiva sredstva.

V OZN sicer že od sprejema Splošne deklaracije o človekovih pravicah195 velja podpora

enotnemu konceptu človekovih pravic, saj te niti logično niti praktično ne morejo biti

umeščene v strogo ločene kategorije.196 Tudi na Svetovni konferenci o človekovih pravicah

192 U. Kriebaum, Privatizing Human Rights: The Interface between International Investment Protection and Human Rights, v: THE LAW OF INTERNATIONAL RELATIONS (2007), str. 174; M. N. Shaw, op. cit., str. 309. 193 D. Türk, Mednarodnopravni vidiki varstva človekovih pravic danes, v: PRAVNE RAZSEŽNOSTI ČLOVEKOVIH PRAVIC (2006), str. 35. 194 CESCR, General Comment nr. 3 (1990): The Nature of State Parties' Obligations (Art. 2, Para. 1 of the Covenant). 195 Universal Declaration of Human Rights, General Assembly resolution 217 A (III), 10. december 1948. 196 H. J. Steiner, P. Alston, op. cit., str. 247. Tudi strokovnjaki čedalje bolj priznavajo medsebojno odvisnost in nedeljivost človekovih pravic. M. Sepulveda npr. meni, da so kljub različnim formulacijam v prvem odstavku 2. člena MPDPP in MPESKP odločbe nadzornih organov mednarodnih pogodb o človekovih pravicah sedaj pokazale, da se obveznosti države ne razlikujejo bistveno. Države imajo tudi glede tradicionalnih pravic

41

leta 1993 so države v Dunajski deklaraciji konsenzualno priznale, da so človekove pravice

»univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane« in da jih mora mednarodna

skupnost obravnavati »globalno na pošten in enak način, na enaki podlagi in z istim

poudarkom«.197

Kljub tem političnim pozivom po nerazlikovanju pravne obveznosti držav iz MPESKP še

vedno niso nesporne. Države namreč teh pravic niso v enaki meri vključile v svoje ustave,

redki so zakonodajni in upravni ukrepi, sprejeti eksplicitno zaradi priznanja v MPESKP

določenih pravic, enako velja za sklicevanja na ekonomske in socialne pravice pred sodišči.198

K večjemu uresničevanju ekonomskih in socialnih pravic bi lahko pripomogel sprejem

Opcijskega protokola k MPESKP.199 Ta predvideva ustanovitev pritožbenega postopka za

posameznike, ki so jim bile kršene ekonomske, socialne ali kulturne pravice in v domačem

pravnem sistemu niso imeli učinkovitega pravnega sredstva za njihovo uveljavljanje. Države

bodo lahko pristopile k Opcijskem protokolu septembra 2009.

Pred tem, menimo, se bo država zaradi premajhne določnosti obveznosti glede uresničevanja

ekonomskih in socialnih pravic pred investicijsko arbitražo le težko učinkovito sklicevala

neposredno nanje. Tehtnejši argument bi lahko predstavljale obveznosti glede ekonomskih in

socialnih pravic žensk iz Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in tistih glede

ekonomskih in socialnih pravic v Mednarodni konvenciji o odpravi vseh oblik rasne

diskriminacije. Kršitve omenjenih konvencij je možno tudi mednarodno uveljavljati pred

nadzornimi odbori konvencij.200 Za arbitre bodo večjo pravno težo verjetno imele obveznosti

države glede ekonomskih in socialnih pravic, konkretizirane v notranjem pravnem sistemu.

6.2.3. Pravica do razvoja

Implicitno razpravam o človekovih pravicah in investicijskih sporazumih z vidika politik je

sklicevanje na razvojno dimenzijo, pravico do razvoja, trajnostni razvoj ipd. V tem odseku

bomo raziskali njihovo morebitno mednarodnopravno relevantnost de lege lata.

negativnega statusa širok razpon pozitivnih obveznosti, kar je nekdaj veljalo le za ekonomske in socialne pravice. Gl. M. Sepulveda, THE NATURE OF OBLIGATIONS UNDER THE INTERNATIONAL COVENANT ON ECONOMIC, SOCIAL AND CULTURAL RIGHTS (2003), str. 137. 197 Vienna Declaration and Programme of Action, odst. 5. 198 H. J. Steiner, P. Alston, op. cit., str. 237-238. 199 Optional Protocol to the International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights, Generalna skupščina OZN ga je 10. 12. 2008 soglasno sprejela z resolucijo A/RES/63/117 in priporočila, da države k njemu pristopijo septembra 2009. 200 To možnost predvidevata Opcijski protokol k prvi konvenciji in 14. člen druge. Gl. U. Kriebaum, op. cit., str. 175.

42

Razprave o razvoju izvirajo iz IX. poglavja Ustanovne listine OZN, ki OZN in vse njene člane

zavezuje k delovanju skupaj in posamezno za »zvišanje življenjske ravni, polno zaposlitev ter

pogoje za ekonomski in socialni napredek in razvoj, urejanje mednarodnih ekonomskih,

socialnih, zdravstvenih in sorodnih problemov ter mednarodno sodelovanje na kulturnem in

prosvetnem področju, in splošno in dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih

svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.« Prisotne zlasti od 1977 so

formalni izid dobile leta 1986 v sprejemu Deklaracije o pravici do razvoja.201 Ta v 1. členu

pravico do razvoja določa za »neodtujljivo človekovo pravico, po kateri so vsaka oseba in vsa

ljudstva upravičeni sodelovati, prispevati in uživati v gospodarskem, socialnem, kulturnem in

političnem razvoju, v katerem se lahko vse človekove pravice in temeljne svoboščine polno

uresničijo«. Pomen te pravice je bil ponovno potrjen leta 1993 na Svetovni konferenci o

človekovih pravicah – priznana je bila za »univerzalno, neodtujljivo in integralni del

človekovih pravic«.202 Ne glede na zveneče pozdrave pa so države kljub naporom za

opredelitev vsebine in njenih posledic dosegle malo strinjanja o konkretnih zadevah.203 Pravni

status pravice do razvoja je tako ves čas sporen. Medtem ko jo avtorji večinoma obravnavajo

kot moralno pravico, se najdejo tudi nekateri, ki menijo, da bi jo morali upoštevati kot jus

cogens.204 Pravniki iz International Law Association (ILA) menijo, da gre v primeru pravice

do razvoja, ki združuje obstoječe človekove pravice, kot so pravica do primernega

življenjskega standarda, hrane, izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe, pravzaprav za

temeljno pravico do dostojanstvenega življenja.205

Ne glede na možne razvojne posledice zahtevkov pred investicijsko arbitražo,206 sama pravica

do razvoja v trenutnem stanju mednarodnega prava (še) ni priznana mednarodnopravna

pravica. Zlasti od leta 1992 in takratne Konference OZN o okolju in razvoju v Riu ter tam

sprejetih Rio deklaracije in Agende 21 je v političnih razpravah prisotno načelo trajnostnega

201 Declaration on the Right to Development, sprejeta z resolucijo Generalne skupščine OZN 41/128 4. 12. 1986 s 146 glasovi držav za, 1 proti (ZDA) in 8 vzdržanimi. 202 H. J. Steiner, P. Alston, R. Goodman, INTERNATIONAL HUMAN RIGHTS IN CONTEXT (2007), str. 1455. 203 Ibid. 204 H. J. Steiner, P. Alston, R. Goodman, op. cit., str. 1448; A. Sengupta npr. opozarja na premalo prilagodljivo dojemanje človekovih pravic kot le tistih, ki so uresničljive, in tistih, pri katerih lahko definiramo strogo ustrezajoče obveznosti države. Gl. A. Sengupta, The Right to Development in Theory, v: HUMAN RIGHTS IN THE WORLD COMMUNITY (2006), str. 249-261. 205 ILA, Legal Aspects of Sustainable Development, New Delhi Conference Report (2002), str. 6. 206 Takšen je bil npr. spor Booker, v katerem je trgovska družba Big Food Group tožila Gvajano, ki sodi z bruto domačim proizvodom 21,5 milijarde GBP med najmanj razvite države na svetu, za 13 milijonov GBP zaradi neplačanih obresti od odškodninske obveznosti, nastale zaradi nacionalizacije sladkorne industrije leta 1976. Po pritisku javnosti je bil zahtevek pred ICSID oktobra 2003 umaknjen.

43

razvoja.207 Ta združuje gospodarski in družbeni razvoj ter varstvo okolja. Vključuje tudi

spoštovanje človekovih pravic v mednarodnih ekonomskih odnosih. Mnenja o vlogi načela

trajnostnega razvoja se delijo. Nekateri ga vidijo kot nenormativno politiko, drugi kot meta-

načelo pri reševanju konfliktov ali kot uskladitveno normo običajnega mednarodnega

prava.208

6.3. Državno delovanje za varovanje človekovih pravic pred kršitvami s

strani investitorjev

6.3.1. Obveznosti tujih investitorjev glede človekovih pravic

Relativna moč transnacionalnih korporacij,209 prevladujočih investitorjev, in z njo tudi

potencialni vpliv na človekove pravice sta se v globalizaciji zelo povečala. V

državocentričnosti mednarodnega prava pa so države še vedno tiste, ki so naslovniki

mednarodnopravnih obveznosti spoštovanja in varstva človekovih pravic. Kot smo že videli,

BIS pri tem niso nobena izjema.

Vprašanje odgovornosti transnacionalnih korporacij ni urejeno v mednarodnem pravu, čeprav

se na globalno agendo ciklično vrača vse od sredine 70. let 20. stoletja. Že takrat je bil v OZN

aktualen predlog o Kodeksu ravnanja za transnacionalne korporacije, ki naposled ni bil

sprejet.210 V zadnjih desetletjih se pojavljajo težnje po oblikovanju mednarodnopravno

zavezujočega koncepta korporativne družbene odgovornosti (international corporate social

responsibility), ki bi združeval obveznosti glede delavskih standardov, okolja in človekovih

pravic. Čeprav se zdijo tovrstne zahteve na družbeni ravni splošno sprejemljive kot quid pro

quo za pravno zaščito, ki so jo podjetja deležna v mednarodnih investicijah in trgovini,

pravnoteoretične težave nastopijo že pri vprašanju, na kateri pravni podlagi vzpostaviti

obveznosti.211 Transnacionalne korporacije namreč kot tudi drugi nedržavni akterji nimajo

mednarodnopravne sposobnosti.212 Zagovorniki njihovih obveznosti se sklicujejo na

207 Deklaracija o okolju in razvoju iz Ria (Rio Declaration on Environment and Development) kot 3. načelo določa tudi pravico do razvoja. Njena načela in zaveza k uresničevanju Agende 21 so bili poudarjeni tudi na svetovnem vrhu OZN o trajnostnem razvoju leta 2002 v Johannesburgu, vključuje pa jih tudi Outcome Document svetovnega vrha OZN z več kot 170 predsedniki držav in vlad iz leta 2005. 208 ILA, International Law on Sustainable Development, Rio, op. cit., str. 7. 209 V literaturi so večinoma zamenljivo poimenovana tudi kot multinacionalna podjetja/ korporacije, v govorici OZN je uveljavljen izraz transnacionalne korporacije. 210 UN Code of Conduct on Transnational Corporations. 211 P. Muchlinski, Corporate Social Responsibility, v: THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2008), str. 643. 212 Med akademskimi komentatorji (npr. R. Higgins, A. Clapham) je sicer vedno več kritik »subjektov« in »objektov« mednarodnega prava. Multinacionalnim podjetjem je zdaj, lahko trdimo, priznan vsaj status

44

preambulo Splošne deklaracije o človekovih pravicah, po kateri naj bi »vsi posamezniki in vsi

organi družbe« spoštovali človekove pravice.

Obveznosti multinacionalnih podjetij obravnava več nezavezujočih (soft law) mednarodnih

dokumentov. Med najstarejšimi in najbolj znanimi so Smernice OECD za multinacionalna

podjetja.213 V delu o splošnih politikah določajo »naj podjetja spoštujejo človekove pravice,

na katere vplivajo njihove aktivnosti, skladno z mednarodnimi obveznostmi in zavezami

države gostiteljice«.214 Smernice pa ne veljajo neposredno za multinacionalna podjetja, ampak

priporočajo državam, naj jim prek svoje regulative naložijo obveznosti spoštovanja

človekovih pravic. Ambiciozni poskus definiranja obveznosti transnacionalnih korporacij

sega v leto 2003, ko je Podkomisija OZN za preprečevanje diskriminacije in zaščito manjšin

sprejela Pravila o odgovornosti transnacionalnih korporacij in drugih gospodarskih

subjektov.215 Za korporacije so določala mednarodnopravne obveznosti spoštovanja,

spodbujanja in varovanja mednarodnopravno in nacionalno priznanih človekovih pravic v

»sferi vpliva« njihovega delovanja. Posebej so bile izpostavljene nediskriminacija,

mednarodna hudodelstva, mednarodne delavske pravice, nekatere ekonomske in socialne

pravice. 216 Njihova progresivnost je naletela na odobravanje nevladnih organizacij in proteste

korporacij. Nekdanja Komisija OZN za človekove pravice jih na koncu ni sprejela in se

opredelila, da nimajo pravne veljave.217

Področje, za katero Ruggie, trenutni posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN za

gospodarstvo in človekove pravice,218 zatrjuje, da že ustvarja nekatere ozke neposredne

mednarodnopravne obveznosti korporacij, je mednarodno kazensko pravo. V svojem

vmesnem poročilu iz leta 2006 je zapisal, da »običajno mednarodno pravo, nastajajoča

praksa in mnenja strokovnjakov čedalje bolj predlagajo, da so korporacije lahko odgovorne

za izvršitev ali sodelovanje pri najhujših kršitvah človekovih pravic, mednarodnih

hudodelstvih, vključujoč genocid, suženjstvo, trgovino z ljudmi, prisilno delo, mučenje in

»udeležencev« na mednarodni ravni, ki omogoča nadaljevanje razprave o vsebinskih obveznosti na področju človekovih pravic. Glej E. de Brabandere, Non-State Actors, State-Centrism and Human Rights Obligations, v: Leiden Journal of International Law 22 (2009), str. 197. 213 OECD Guidelines on Multinational Enterprises (1976, spremenjene v letu 2000). 214 Gl. 2. točko v delu II. Splošne politike. 215 UN Norms on the Responsibilities of Transnational Corporations and Other Business Entities. 216 Opredeljene so bile tudi obveznosti glede ureditve varnosti poslovnih operacij (security arrangements) in širše področje korporativne odgovornosti, npr. glede korupcije in varstva potrošnikov. 217 UN Commission on Human Rights Report on the 60th Session Resolution 2004/16, točka (c). 218 Na mesto posebnega predstavnika je bil imenovan v juliju 2005 z resolucijo 2005/69 nekdanje Komisije za človekove pravice. Junija 2008 mu je Svet OZN za človekove pravice podaljšal mandat še za 3 leta (resolucija 8/7).

45

nekatere zločine proti človečnosti«.219 Te ugotovitve so pretežno argumentirane s sodno

prakso v ZDA na podlagi inovativne uporabe zakona Alien Tort Claims Act, po kateri so

korporacije po kriterijih individualne mednarodne kazenske odgovornosti lahko odškodninsko

odgovorne za sodelovanje pri najhujših kršitvah človekovih pravic. Na mestu je kritika tega

stališča, da ne gre za dokaz obstoja obveznosti korporacij po mednarodnem pravu, temveč je

le kršitev mednarodnega prava sprejeta kot podlaga za odškodninsko odgovornost v domačem

pravnem sistemu.220 Mednarodna kazenska odgovornost pravnih oseb tudi ni bila vključena v

končno besedilo Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, čeprav jo je vseboval

23. člen osnutka statuta.221

Glede rešitev za (družbeno) odgovornost korporacij za človekove pravice poleg zagovornikov

mednarodnopravno zavezujoče ureditve obstajajo tudi pristaši samoregulacije korporacij.

Pričakovanja družbe o odgovornosti podjetij so namreč bolj ali manj iskreno sprejela tudi

podjetja sama, ki v številnih prostovoljnih individualnih, sektorskih ali javno-zasebnih

iniciativah in kodeksih poslovanja prevzemajo tudi obveznost spoštovanja mednarodnih

standardov človekovih pravic. Ti kodeksi niso pravno zavezujoči. Značilno zanje je, da se

izjemno razlikujejo glede na sektor in poslovno kulturo domače države, kar pomeni, da je

težko govoriti o kristalizaciji minimalnih standardov.222 Ahilova peta teh prostovoljnih

iniciativ so nerazviti mehanizmi za uveljavljanje varstva v primeru kršitev človekovih

pravic.223 Te pomanjkljivosti ne rešujejo niti iniciative organizacij kot npr. UN Global

Compact, kjer se podjetja zavežejo 10 načelom delovanja, tudi podpori in spoštovanju

mednarodno priznanih človekovih pravic in nesodelovanju pri kršitvah človekovih pravic.224

Najnovejše Ruggiejevo poročilo Protect, Respect and Remedy (2008) sicer predlaga pravno-

politični koncept, po katerem podjetja imajo obveznost spoštovanja vseh človekovih pravic.

Odgovornosti se lahko izognejo le, če so predhodno z dolžno skrbnostjo opravila oceno

219 Interim Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations and other business entities (2006), odst. 61. 220 C. Wells, J. Elias, v: NON-STATE ACTORS AND HUMAN RIGHTS (2005), str. 153. 221 Report of the Preparatory Committee on the Establishment of an International Criminal Court, Part I: Draft Statute, URL: http://www.un.org/law/n9810105.pdf (13. 3. 2009). 222 Gl. Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations, Human Rights Policies and Management Practices: Results from questionnaire surveys of Governments and Fortune Global 500 firms (2007). 223 J. Ruggie, Business and Human Rights: The Evolving International Agenda, J. F. Kennedy School of Government – Harvard University Research Working Paper (2007), str. 27. 224 UN Global Compact, The Ten Principles, URL: http://www.unglobalcompact.org/AbouttheGC/TheTENPrinciples/index.html (13. 3. 2009)

46

učinkov svojih ravnanj na človekove pravice.225 Kako se ta koncept umešča v že obstoječe

mednarodnopravne obveznosti glede človekovih pravic, ni pojasnjeno.226

Menimo, da vpogled v trenutno stanje glede mednarodnopravne odgovornosti

transnacionalnih korporacij ne daje jasnih zaključkov, kakšne so njihove obveznosti v

odsotnosti pravnih virov iz mednarodnega pogodbenega prava. Investitorji so dolžni

spoštovati človekove pravice, kolikor jim to nalaga pravo države gostiteljice ali hipotetično

eksteritorialne obveznosti domače države. Neposrednih obveznosti investitorjev iz

mednarodnega prava človekovih pravic, ki bi jih morali v okviru relevantnega mednarodnega

prava upoštevati arbitri, torej trenutno (še) ni.

6.3.2. Obveznost države varovati človekove pravice pred kršitvami tretjih

Po mednarodnem pravu človekovih pravic država nima le obveznosti spoštovanja in

nevmešavanja v človekove pravice oseb na svojem ozemlju, ampak je tudi dolžna, da varuje

človekove pravice pred kršitvami, ki jih povzročijo nedržavni akterji (duty to protect). Zaradi

opustitve takšne obveznosti je država lahko mednarodno odgovorna.227 Ključen element za

vzpostavitev mednarodnopravne odgovornosti države je pomanjkanje dolžne skrbnosti (due

diligence) države pri sprejetju ustreznih ukrepov, ki bi preprečili kršitve človekovih pravic.228

Doktrina teh t. i. pozitivnih obveznosti se je razvila v praksi organov nadzora nad

regionalnimi instrumenti varstva človekovih pravic. Prelomno odločbo je pomenila sodba

Medameriškega sodišča za človekove pravice v zadevi Velasquez Rodriguez: »Nezakonito

dejanje, ki krši človekove pravice in ki sprva ni neposredno pripisljivo državi (npr. ker gre za

dejanje zasebne osebe ali ker odgovorna oseba ni bila identificirana), lahko vodi k

mednarodni odgovornosti države, ne zaradi dejanja samega, temveč pomanjkanja dolžne

skrbnosti preprečiti kršitev.«229 Podobno je bilo stališče ESČP leta 1994 v primeru Lopez

Ostra.230 Danes to teorijo sprejemajo tudi Afriška komisija za človekove pravice in pravice

ljudstev in nadzorni odbori konvencij OZN s področja človekovih pravic.231

V sklopu dolžnosti varovanja človekovih pravic ima država konkretnejšo obveznost regulacije

gospodarskih aktivnosti, ki naj zagotavlja, da bodo korporacije spoštovale človekove

225 Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations, Protect, Respect and Remedy, op. cit., odst. 51-81. 226 Gl. tudi J. Letnar Černič, Corporate Responsibility for Human Rights, Libertas Working paper 1/2008, str. 15. 227 C. Reiner, C. Schreuer, op. cit., str. 9. 228 Civilistično izraženo gre za obveznost prizadevanja, ne rezultata. 229 Velasquez Rodriguez v. Honduras, Medameriško sodišče za človekove pravice, sodba 29. 7. 1988, odst. 172. 230 Lopez-Ostra v. Španija, ESČP, sodba z 9. 12. 1994, odst. 52. 231 L. Liberti, op. cit., str. 826-827.

47

pravice.232 Vzpostaviti mora zakonodajne ukrepe, ki prepovedujejo kršitve; vpeljati upravne

in sodne postopke za učinkovito in nepristransko preiskavo zatrjevanih kršitev ter zagotoviti

učinkovita pravna sredstva, kjer primerno, tudi odškodnine žrtvam kršitev človekovih

pravic.233 Kadar država sprejme vse razumne ukrepe v danih okoliščinah, a kljub temu ne uspe

preprečiti neupravičenega posega, ne bo kršila mednarodnopravnih obveznosti glede

človekovih pravic – za korporativne kršitve človekovih pravic ne bo odgovorna per se.234

6.3.2.1. Investitorjeve kršitve kogentnih norm in obveznosti iz Ustanovne listine OZN

V mednarodnem javnem pravu obstaja hierarhija norm, zaradi katere so pogodbene

obveznosti države brez učinka, če so v konfliktu s kogentnimi normami mednarodnega

prava.235 Gre za pravila, ki varujejo bistvene vrednote mednarodne skupnosti: prepoved

agresije, genocida, suženjstva, rasne diskriminacije, zločinov proti človečnosti, mučenja in

pravico do samoodločbe.236 Nekateri komentatorji med mednarodne človekove pravice erga

omnes štejejo tudi prepoved prisilnega dela in izkoriščanje otroškega dela.237 Obveznosti

glede kogentnih norm so absolutne, erga omnes v mednarodni skupnosti in ne le do držav

sopogodbenic.238 V primeru, da bi torej tuji investitor kršil katero od norm droit imperatif,

ima država pozitivno obveznost njihove zaščite in njene obveznosti iz BIS, kot

mednarodnopravno priznanje posebnih interesov tujih investitorjev, se smatrajo za nične. Če

bi država gostiteljica npr. odpovedala koncesijsko pogodbo o črpanju nafte, ker investitor

izkorišča prisilno delo, slednji ne bi bil upravičen do odškodnine zaradi razlastitve ali

nepoštenega obravnavanja.239 Ukrep države ne sme biti arbitraren, biti pa mora sorazmeren s

težo investitorjeve kršitve imperativne norme.240

232 Ibid., str. 826. Do enakega sklepa pride tudi J. Ruggie po analizi komentarjev nadzornih organov konvencij OZN o človekovih pravicah. Gl. Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations, State responsibilities to regulate and adjudicate corporate activities under United Nations' core human right treaties, Addendum to the Interim Report (2007). 233 Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations, State responsibilities, op. cit., str. 3. 234 Ibid., str. 9. 235 To odraža tudi DKPP v 53. in 64. členu, superiorni status jus cogens pa je nedavno potrdilo tudi Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti v primeru Kadi (Case T-315/01 Kadi v. Council of the European Union and Commission of the European Communities, odst. 226). 236 Tako Komentar k Pravilom o odgovornosti držav za mednarodne delikte Komisije OZN za mednarodno pravo, gl. komentar k členu 26, odst. 5; M. N. Shaw, op. cit., str. 124-125. 237 L. E. Peterson, K. R. Gray, op. cit., str. 19. 238 M. N. Shaw, op. cit., str 124-125. 239 Čeprav hierarhični položaj kogentnih pravil ni sporen, so mednarodni tribunali doslej to vprašanje obravnavali previdno in za nično zaradi nasprotovanja jus cogens niso izrekli še nobene mednarodne pogodbe. 240 L. Liberti, op. cit., str 845.

48

Mednarodno pravo je prav tako jasno v primeru, ko država proti tujemu investitorju sprejme

ukrep, s katerim implementira obveznost glede človekovih pravic na podlagi Ustanovne

listine OZN. 103. člen Ustanovne listine določa prevlado njenih določil, če bi prišle v

nasprotje z obveznostmi iz drugih mednarodnih sporazumov. To pravilo je potrdilo tudi

Meddržavno sodišče v primeru Lockerbie.241

Če pride torej pred arbitražo investicijski spor, ki zadeva tudi vprašanje varstva človekovih

pravic pred kršitvami s strani investitorjev, ima država gostiteljica možnost sklicevanja na

mednarodnopravno obveznost varovanja človekovih pravic. Arbitri morajo to obveznost kot

relevantno mednarodno pravo tehtati z obveznostmi države do investitorja. V primeru, da

investitor krši kogentno mednarodno pravo ali obveznost, ki izhaja iz Ustanovne listine OZN,

varstvo človekovih pravic prevlada nad pravicami investitorja iz BIS. Čeprav BIS neposredno

res ne določajo obveznosti investitorjev glede človekovih pravic, torej še ne pomeni, da ni

tudi drugih pravnih argumentov, ki omogočajo zagotovitev investitorjevega spoštovanja

človekovih pravic.

6.3.3. Možnosti arbitražnih tribunalov pri razlagi poštene in pravične obravnave

V situacijah, v katerih država želi preprečiti investitorjeve kršitve okoljskih ali varnostnih

standardov ter človekovih pravic, je investitorjevo sklicevanje na kršitev poštene in pravične

obravnave med pogostejšimi. Standard poštene in pravične obravnave so arbitražni tribunali

tradicionalno razlagali pretežno enostransko, z vidika tujega investitorja – ali je država

upoštevala njegova upravičena pričakovanja in ali je bil (upravni) ukrep, ki investitorja

prizadeva, sprejet po predpisanem postopku (due process).242 V nekaterih novejših arbitražnih

odločbah pa lahko opazimo njegovo razlago, ki predpostavlja tudi nekatere obveznosti

investitorja.

Ena od minimalnih zahtev investitorjevega ravnanja, ki se po mnenju Muchlinskega

oblikujejo v arbitražni praksi, je tudi dolžnost, da se izogiba nevestnim in nepoštenim

aktivnostim (unconscionable conduct).243 V pričakovanjih korporativne družbene

odgovornosti naj bi merila, na podlagi katerih bi arbitri lahko ocenjevali ravnanje investitorja,

241 Case Concerning Questions of Interpretation and Application of The 1971 Montreal Convention Arising from the Aerial Incident at Lockerbie, Request for the Indication of Provisional Measures, Order 14 April 1992, ICJ Rep. 3 (1992). 242 F. Marshall, Fair and Equitable Treatment in International Investment Agreements, Background Papers for the Developing Country Investment Negotiators' Forum (2007), str. 16. 243 P. Muchlinski, Caveat Investor?, The Relevance of the Conduct of the Investor under the Fair and Equitable Treatment, 3 International and Comparative Law Quarterly 55 (2006), str. 527-557.

49

predstavljali OECD Smernice za multinacionalna podjetja, UN Global Compact in poslovni

kodeksi.244 Tako bi bila neposredno relevantna investitorjeva splošna obveznost spoštovanja

zakonov države gostiteljice, plačevanja davkov, upoštevanja temeljnih delavskih standardov,

konkurenčnega prava in nekoruptivnega ravnanja.245 Sestavni del obveznosti vestnega

ravnanja naj bi predstavljalo tudi spoštovanje človekovih pravic in pospeševanje razvojnih

ciljev.246 Takšni standardi bi lahko bili v oporo pri odločanju o tem, ali je bila narava

investitorjevega ravnanja takšna, da upravičuje poseg države v njegove pravice in ali so te

sorazmerne z njegovim ravnanjem.247

Ti predlogi Muchlinskega so med komentatorji, tudi zaradi avtorja, ki pomeni avtoriteto v

mednarodnem investicijskem pravu, precej odmevali in zdi se, da so njegovi predlogi dobro

sprejeti.248 Kljub temu izražamo pomislek, koliko so ideje o obveznosti investitorjevega

vestnega ravnanja na podlagi neobvezujočih dokumentov korporativne družbene

odgovornosti, ki vključujejo tudi spoštovanje človekovih pravic, že lex lata.

V doslejšnji arbitražni praksi najdemo odločbe, v katerih so arbitri potrdili ukrepe države

gostiteljice proti investitorju, ki je sodeloval v korupciji, goljufiji, napačnem prikazovanju ali

zlorabi moči. V primeru Azinian v. Mehika na podlagi NAFTA je arbitražni tribunal sprejel

odpoved koncesijske pogodbe ameriški družbi za predelavo odpadkov, ki ni v celoti izpolnila

napovedanega obsega investicije, kot zakonito.249 Primer Inceysa kaže, da zaradi

investitorjeve goljufije v postopku investiranja investicija ni »izvršena v skladu s pravom

države gostiteljice«, zaradi česar je investitor prekludiran pri uveljavljanju kršitev pravic iz

BIS pred arbitražo.250 Arbitražni tribunal pa je v World Duty Free v. Kenija presojal

investitorjevo koruptivno ravnanje in kot predmet transnacionalne javne politike ali

mednarodnega ordre public odločil, da zahtevkov na podlagi pogodb, sklenjenih zaradi

podkupnine, ne more obravnavati, ne glede na (ne)obstoj izrecnega določila BIS.251

244 Ibid., str. 535. 245 Ibid. 246 Ibid. 247 Ibid., str. 536. 248 Gl. A. Reinisch, Investment and … – The Broader Picture of Investment Law, v: INTERNATIONAL INVESTMENT LAW IN CONTEXT (2008), str. 203; V. Yu in F. Marshall, Investors' Obligations and Host State Policy Space, 2nd Annual Forum of Developing Countries Investment Negotiators (2008), str. 8-11. 249 Azinian v. Mexico, ICSID Case No. ARB(AF)/97/2, Award, 1 November 1999. 250 Inceysa Vallisoletana S.L. v. Republic of El Salvador, ICSID Case No. ARB/03/26, Award, 2 August 2006. 251 World Duty Free Company Limited v. The Republic of Kenya, ICSID Case No. ARB/00/7, Award, 4 October 2006, odst. 157. Pristojnost arbitražnega tribunala je v tem primeru sicer utemeljena na podlagi investicijske pogodbe, ne BIS.

50

Praksa torej trenutno (še) ne podpira upoštevanja spoštovanja človekovih pravic s strani

investitorjev pri presoji poštene in pravične obravnave. S podobnimi, nekoliko kreativnimi

razlagami določil mednarodnih investicijskih sporazumov bi arbitražni tribunali lahko

uravnotežili pričakovanja investitorjev in širših skupnosti, čeprav pri tem obstaja tveganje

nelegitimne prisvojitve pristojnosti arbitrov.252

252 P. Muchlinski, Corporate Social Responsibility, op. cit., str. 683.

51

7. ANALIZA PRIMEROV IZ PRAKSE

Analiza dostopnih investicijskih sporov iz BIS da presenetljiv rezultat: kljub razširjenem

mnenju o možnem negativnem učinku obstoječega mednarodnopravnega sistema investicijske

zaščite na izpolnjevanje obveznosti držav glede človekovih pravic, se izkaže, da tožene

države gostiteljice sploh niso izčrpno navajale svojih mednarodnopravnih obveznosti glede

človekovih pravic.

Argentina, ki je po gospodarski krizi v letu 2001 prejela več kot 30 tožb tujih investitorjev, je

v nekaterih primerih uporabila (večinoma ustavnopravne) argumente človekovih pravic.

Sklicevanja nanje so bila zelo pavšalna. V CMS Gas v. Argentina je Argentina navedla, da sta

gospodarska in socialna kriza prizadeli človekove pravice in da »noben investicijski sporazum

ne more prevladati, ker bi to pomenilo kršitev ustavno priznanih pravic«.253 Tribunal je po

presoji spornih vprašanj med strankami menil, da »se ne postavlja vprašanje ogrožanja

temeljnih človekovih pravic«.254 V Siemens v. Argentina je država podobno zatrjevala, da bi

glede na gospodarsko in socialno krizo priznavanje premoženjskih pravic, kot jih zahteva

tožnik, pomenilo neupoštevanje ustavnih človekovih pravic.255 Arbitražni tribunal je ugotovil,

da »brez nadaljnje utemeljitve prima facie to ni argument, relevanten za vsebino spora«.256 V

zadevi Sempra je tribunal sicer priznal »kompleksne odnose med investicijskim sporazumom,

izrednim stanjem in človekovimi pravicami tako državljanov kot lastnikov premoženja,« a se

nato do njih ni natančneje opredelil.257

V naslednjih delih bomo na kratko predstavili investicijske spore, za katere pričakujemo, da

se bo, vsaj v nekaterih od njih, država branila (tudi) z mednarodnopravnimi obveznostmi

glede človekovih pravic, zagotovo pa bodo to dimenzijo hotele predstaviti oz. so jo že

predstavile nevladne organizacije z amicus curiae vlogami. Relevantne razmisleke o

človekovih pravicah pri vsakem od omenjenih primerov bomo skušali umestiti v veljaven

mednarodnopravni okvir. Naš domet bo pri tem zaradi nedostopnosti konkretnejših podatkov

in še nezaključenih postopkih žal omejen na splošno-spekulativno raven.

253 CMS Gas Transmission Company v. Argentina, ICSID Case No. ARB/01/8, Award, 12 May 2005, odst. 114 254 Ibid., odst. 121. 255 Siemens v. Argentina, ICSID Case No. ARB/02/8, Award, 14 July 2006, odst. 254. 256 Ibid., odst. 79. 257 Sempra Energy International v. Argentina, ICSID Case No. ARB/02/16, Award, 28 September 2007, odst. 332.

52

7.1. Spori iz investicij v službe za oskrbo z vodo

Po obsežnih privatizacijah javnih služb za oskrbo z vodo v 90. letih 20. stoletja je sedaj v

postopkih tudi več kot 10 investicijskih sporov s tega področja.

Na podlagi BIS med Nizozemsko in Bolivijo je bil leta 2002 pred ICSID sprožen spor Aguas

del Tunari v. Bolivija.258 Predmet spora je bila odpoved koncesijske pogodbe za oskrbo z

vodo, ki jo je podružnica ameriške korporacije Bechtel dobila za področje Cochabambe,

tretjega največjega bolivijskega mesta. Na podlagi koncesijske pogodbe za obdobje 40 let so

bile konzorciju Aguas del Tunari priznane ekskluzivne pravice do vode in jamstvo minimalno

15-odstotnega investicijskega donosa.259 Kmalu zatem so se domnevno zaradi širitve

infrastrukture cene vode povišale. Različni viri navajajo dvig cen za nekatere odjemalce od

35% do 200%, poleg tega pa je Aguas del Tunari osebe, ki niso plačevale računov, odklopil iz

omrežja.260 Ravnanje investitorja je sprožilo javne proteste in nasilne demonstracije, zaradi

katerih je vlada je na koncu odpovedala koncesijsko pogodbo, Aguas del Tunari pa vložil

zahtevek za 25 milijonov USD pred ICSID.261 V odsotnosti dostopa do originalnih vlog strank

in zavrnitvi vlog prijateljev sodišča262 je težko z gotovostjo oceniti, ali in v kakšni meri so

zastopniki bolivijske vlade predstavili spor tudi z vidika človekovih pravic. Fry pravi, da

razen stališča treh nizozemskih ministrov, ki so v mnenju nizozemske vlade, da BIS med

Nizozemsko in Bolivijo v primeru Aguas del Tunari ni pravno relevanten, izjavili, da je

»dostop do varne in čiste vode pomembna pravica«, ni drugih podatkov o sklicevanju na

pravico do vode.263 Spor se je končal s poravnavo.

Drugi spor glede koncesije za oskrbo z vodo, za katerega je gotovo, da se država ni poslužila

argumentov glede človekovih pravic, je bil Biwater Gauff v. Tanzanija na podlagi BIS med

Tanzanijo in Veliko Britanijo.264 Predstavile so jih sicer nekatere nevladne organizacije, ki

jim je arbitraža tokrat dovolila vlogo prijateljev sodišča. Arbitražni tribunal je pravno

obveznost države, da zagotavlja vodne javne službe v času krize, le omenil: »Storitve vodnih

258 Aguas del Tunari S.A. v. Republic of Bolivia, ICSID Case No. ARB/02/3. 259 Report of the High Commissioner for Human Rights, Human Rights, Trade and Investment, op. cit., odst. 51. 260 Ibid. Nekateri viri nevladnih organizacij poročajo o porastu cen za 200 %. Gl. The Democracy Centre: Bechtel vs. Bolivia, URL: http://www.democracyctr.org/bolivia/investigations/water/bechtel-vs-bolivia.htm (11. 4. 2009). 261 Ibid. 262 Peticijo za transparentnost postopka je podprlo 300 nevladnih organizacij iz 43 držav. 263 J. D. Fry, International Human Rights Law in Investment Arbitration: Evidence of International Law’s Unity, v: 18 Duke Journal of Comparative & International Law 77 (2007), str. 93. Spor je bil namreč odmeven tudi zato, ker ZDA in Bolivija nista sklenili BIS, vendar je Bechtel svojo investicijo strukturiral tako, da se je arbitražni tribunal na podlagi BIS med Nizozemsko in Bolivijo izrekel za pristojnega. 264 Biwater Gauff (Tanzania) Limited v. United Republic of Tanzania, ICSID Case No. ARB/05/22, Award, 24 July 2008.

53

in sanitetnih javnih služb so ključnega pomena in Tanzanija ima več kot pravico zaščititi te

službe v času krize: ima moralno in morda celo pravno obveznost, da to stori«.265

Na podlagi BIS je glede investicij v vodne službe sproženih tudi 10 sporov proti Argentini.266

Posebej zanimiv je primer glede Aguas Argentinas.267 Leta 1993 je Argentina sklenila takrat

največji projekt privatizacije služb za oskrbo z vodo in čiščenje odplak na svetu. Konzorcij

tujih investitorjev Suez, Vivendi, Anglian Water Group in Aguas Barcelona je skupaj še z

nekaterimi lokalnimi investitorji ustanovil lokalno gospodarsko družbo Aguas Argentinas. S

slednjo je argentinska vlada sklenila 30-letno koncesijsko pogodbo za oskrbo z vodo območja

občine Buenos Aires, v kateri je ob sklenitvi pogodbe živelo več kot 7 milijonov ljudi. V času

trajanja koncesijskega razmerja so imeli investitorji številne spore z regulatorjem – glede

kakovosti vode, dviga cen storitev in neustrezne gradnje infrastrukture.268 Glavni predmet

spora, zaradi katerega so investitorji tudi vložili zahtevek pred ICSID zaradi razlastitve in

kršitve poštenega in pravičnega obravnavanja, pa je bila zamrznitev višine cen vode in

hkratna devalvacija argentinskega pesa. Investitorji so temu nasprotovali, saj naj bi bili s

pogodbo upravičeni do sprememb cene v primeru inflacije ali valutne devalvacije, tako da bi

bilo ves čas investicijske dobe vzdrževano »ekonomsko ravnovesje«.

Novost tega primera je, da naj bi tudi argentinska vlada znaten del svoje obrambe gradila na

varovanju človekove pravice do vode.269 V svoji vlogi je najprej zagovarjala relevantnost

prava človekovih pravic in nujnost razlage BIS na način, ki ne prizadeva izpolnjevanja

obveznosti iz konvencij glede človekovih pravic, ki so jih ratificirale vse države pogodbenice

BIS. Argentinska vlada je nadalje zatrjevala, da so bili izpodbijani ukrepi proti investitorjem

sprejeti zaradi kršitev koncesijske pogodbe. V podporo svoji »prevladujoči obveznosti, da

265 Ibid., odst. 434. 266 Compańía de Aguas del Aconquija S.A. and Vivendi Universal v. Argentine Republic (ICSID Case no. ARB/97/3); Aguas Provinciales de Santa Fe, S.A., Suez, Sociedad General de Aguas de Barcelona, S.A. and Interagua Servicios Integrales de Agua, S.A. v. Argentine Republic (Case no. ARB/03/17); Aguas Cordobesas, S.A., Suez, and Sociedad General de Aguas de Barcelona, S.A. v. Argentine Republic (Case no. ARB/03/18); Aguas Argentinas, S.A., Suez, Sociedad General de Aguas de Barcelona, S.A. and Vivendi Universal, S.A. v. Argentine Republic (Case no. ARB/03/19); Azurix Corp. v. Argentine Republic (ICSID Case no. ARB/01/12; Azurix Corp. v. Argentine Republic (ICSID Case no. ARB/03/30); SAUR International v. Argentine Republic (ICSID Case no. ARB/04/4); Anglian Water Group v. Argentine Republic, UNCITRAL arbitration filed in 2003; Impregilo S.p.A. v. Argentine Republic (ICSID Case no. ARB/07/17); Urbaser S.A. and Consorcio de Aguas Bilbao Biskaia, Bilbao Biskaia Ur Partzuergoa v. Argentine Republic (ICSID Case no. ARB/07/26). 267 Suez, Sociedad General de Aguas de Barcelona S.A. in Vivendi Universal S.A. v. Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/19 in Anglian Water Group v. Argentine Republic (arbitražni postopek UNCITRAL). 268 Povzeto po raziskovalnem poročilu International Centre for Human Rights and Democratic Development, Argentina, The Privatization of Water, v študiji Human Rights Impact Assessment of Foreign Investment Projects (2007), str. 101-123. 269 Vloge argentinske vlade v tem sporu niso javno dostopne, podatke o strukturi njihovih argumentov povzemamo po L. E. Peterson, Droits Humains et Traités Bilateraux d'Investissement (2009), str. 26-31.

54

zagotovi dostopnost vode vsem članom družbe« je navajala Splošni komentar Odbora OZN za

ekonomske, socialne in kulturne pravice št. 15 Pravica do vode in trdila, da so bila njena

ravnanja upravičen in sorazmeren odziv na kršitve investitorja glede kakovosti in dostopnosti

vode, ne pa posredna razlastitev, prepovedana po BIS.

Tožniki so menili, da je človekova pravica do vode nerelevantna za arbitražo, kar so

utemeljevali s preteklimi odločbami investicijskih arbitraž, kjer motivacija države oz. njen

namen za sprejem ukrepa nista bila upoštevana. Posebej so tudi poudarjali »specifična

zagotovila« argentinske vlade glede mehanizma prilagajanja cen. Glede poštenega in

pravičnega obravnavanja so zastopniki vlade izpostavili širše okoliščine, izredne razmere

zaradi krize in »nerealistično široka upravičena pričakovanja« stabilnega in predvidljivega

investicijskega okolja s strani investitorjev. Investitorji so odgovarjali, da je vlada imela na

voljo milejše alternative kot neposredno odpoved predhodno dogovorjenega regulativnega

okvira, npr. vpeljavo sistema navzkrižnih subvencij, ki bi najrevnejše prebivalce zaščitil pred

naraslimi cenami vode.

Odločba arbitražnega tribunala se pričakuje v letu 2009 in bo verjetno pomembna glede

uravnovešanja ekonomskih pravic investitorjev in širših neinvesticijskih interesov družbe.

Arbitražni tribunal sestavljajo ugledni arbitri s širšega področja mednarodnega prava –

profesorja Kaufmann-Kohler in Salacuse ter nekdanji predsednik Medameriškega sodišča za

človekove pravice, Nikken. Že v začetni fazi odločanja je tribunal ugotovil, da spor »lahko

sproži vrsto kompleksnih vprašanj javnega in mednarodnega prava, tudi glede človekovih

pravic« in tudi dopustil intervencije nevladnih organizacij.270

Človekova pravica do vode sicer izrecno v Mednarodni listini o človekovih pravicah ni

priznana. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) zatrjuje, da je sprejeta razlaga določila

12. člena MPESKP o najvišjem dosegljivem standardu fizičnega in duševnega zdravja, ki

vključuje tudi pravico do vode.271 Mednarodnopravne obveznosti glede čiste pitne vode imajo

države pogodbenice Konvencije o otrokovih pravicah na podlagi njenega 24. člena in 14.

člena Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Samostojno človekovo pravico

do vode pa predlaga splošni komentar Odbora za ekonomske, socialne in kulturne pravice št.

15.272 Na njegovi podlagi naj bi bila vsakomur priznana zadostna, varna in fizično ter cenovno

270 Suez, et. al., v. Argentine Republic (ICSID Case No. ARB/03/19), Order in Response to a Petition for Transparency and Participation as Amicus Curiae, 19 May 2005, str. 9. 271 WHO, The Right to Water (2003), str. 8. 272 CESCR, General Comment No. 15, Right to Water (2002).

55

dostopna voda za osebno in domačo rabo.273 CESCR je v okviru tridelnega okvira obveznosti

države glede človekovih pravic natančneje opredelil tudi obveznosti na podlagi pravice do

vode. Država mora obravnavati vodo kot družbeno in kulturno dobro in ne primarno kot

ekonomsko dobrino.274 V luči investicij v oskrbo z vodo so še posebej relevantne sledeče

obveznosti države:

− preprečiti mora vmešavanje v uživanje pravice do vode s strani zasebnega sektorja;275

− gospodarske družbe, inkorporirane v njenem pravnem sistemu, ne smejo kršiti pravice do

vode v drugih državah;276

− zakonsko mora urejati metode za preprečevanje onesnaževanja in nepravičnega

izkoriščanja vode, regulirati in nadzirati oskrbovalce z vodo ter zagotoviti, da se zasebni

sektor zaveda pomembnosti pravice do vode pri izpolnjevanju svojih dolžnosti;277

− zagotoviti mora ustrezne mehanizme uveljavljanja odgovornosti zasebnega sektorja.278

Ključni mednarodni dokument glede pravice do vode je torej splošni komentar CESCR, ki

formalno ni pravno zavezujoč. Čeprav je vzbudil veliko naklonjenost med nevladnimi

organizacijami, so nekatere države CESCR očitale preveč teleološko razlago MPESKP.279

Pravica do vode se je nedvomno nepovratno pojavila kot tematika na mednarodni ravni, ozko

mednarodnopravno pa je, vsaj konzervativno gledano, vprašljiv že njen status samostojne

ekonomske in socialne pravice.

Omenjeni investicijski spori glede vodnih služb so predstavljali močne povode za

razmišljanja o vplivu investicij na človekove pravice, a menimo, da gre v teh primerih točneje

za kritiko slabo reguliranih privatizacij javnih služb. Obravnavani investicijski spori med

investitorji v vodne službe in državami gostiteljicami tako z vidika spoštovanja človekovih

pravic prebivalstva še zdaleč niso črno-beli primeri investitorja kršitelja in države gostiteljice,

zaščitnice pravice do vode. Dostopni podatki v nekaterih od teh investicijskih sporov kažejo,

da je vprašljivo, če so tudi države gostiteljice ravnale z dolžno skrbnostjo varovanja

človekovih pravic oseb pod svojo oblastjo.280

273 Ibid., odst. 2. 274 Ibid., odst. 11. 275 Ibid., odst. 23. 276 Ibid., odst. 33. 277 Ibid., odst. 44(b) in 49. 278 Ibid., odst. 24. 279 Gl. M. Craven, Some Thoughts on the Emergent Right to Water, v: INTERNATIONAL HUMAN RIGHTS IN CONTEXT (2007), str. 358. 280 Izsledki študije v primeru Aguas Argentinas kažejo, da so koncesijski akti nezadostno vključili javni interes, nadzor nad delovanjem izvajalca oskrbe z vodo je bil pomanjkljiv. Gl. International Centre for Human Rights

56

7.2. Spori v konfliktu s politikami za izboljševanje položaja prikrajšanih

posameznikov

Med nerešenimi spori, v katerih bodo arbitražne odločbe bolje opredelile odnos med

obveznostmi iz mednarodnega investicijskega prava in mednarodnega prava človekovih

pravic, sodi tudi primer Foresti v. Južnoafriška republika.281 Gre za prvi javno registrirani

primer izpodbijanja ukrepov iz južnoafriške sheme Black Economic Empowerement (BEE) za

izboljšanje položaja t. i. zgodovinsko prikrajšanih Južnoafričanov med režimom apartheida.

Politike BEE na podlagi zakona Broad-Based Black Economic Empowerment Act vključujejo

ukrepe za pravične politike zaposlovanja, zastopanost zgodovinsko prikrajšanih v določenem

deležu višjega menedžmenta, možnosti za razvoj kadrov, prednostni dostop do državnih

pogodb in licenc ter dezinvesticije v prid zgodovinsko prikrajšanih.282 Mednje sodi tudi od

leta 2004 veljavni zakon Mineral and Petroleum Resources Development Act (MPRDA), ki je

predmet spora med italijanskimi investitorji v granitni industriji oz. njihovo luksemburško

holdinško družbo in Južnoafriško republiko (JAR). Po MPRDA so se vse rudarske in naftne

pravice prenesle na državo, ki jih bo na novo podelila v skladu s cilji BEE. Ta nov sistem pa

naj bi de facto razlaščal tožnikove že pridobljene pravice, zakupe in dovoljenja glede

izkoriščanja rudnin. Konverzija v pravice po novem zakonu naj bi bila mogoča le pod pogoji

dezinvestiranja v neugodnih gospodarskih razmerah.283 Take določbe naj bi bile

diskriminatorne do evropskih investitorjev, ki nadzorujejo 80 % rudnih izvozov. Južnoafriška

vlada po znanih informacijah ni javno predstavila svojih argumentov.284

Relevantni BIS med Italijo in JAR ter Luksemburgom in JAR ne vsebujejo nikakršnih omemb

človekovih pravic ali suverene pravice države, da ureja za cilje neekonomskih politik. Politike

BEE so lahko zagotovo predstavljene tudi kot izpolnjevanje mednarodnopravnih obveznosti

glede človekovih pravic, zlasti dejanske enakopravnosti. Tovrstna obveznost države je jasno

and Democratic Development, Human Rights Impact Assessment of Foreign Investment Projects, Case study: Argentina (2007), str. 101-123. 281 Piero Foresti, Laura de Carli and others v. Republic of South Africa, ICSID Case No. ARB(AF)/07/1, primer se odvija v tajnosti in uradnih javno dostopnih informacij o zahtevku ni. 282 Broad-Based Black Empowerment Bill in Broad-Based Black Economic Empowerment Act, URL: http://www.thedti.gov.za/bee/beebill.pdf in http://www.info.gov.za/view/DownloadFileAction?id=68031 (20. 3. 2009). 283 15 % kapitala bi morali prodati zgodovinsko prikrajšanim v roku petih let po uveljavitvi MPRDA, skupna dezinvesticija v njihov prid pa naj bi znašala 26 % v roku 10 let po začetku veljavnosti MPRDA. Gospodarske razmere in okrepitev južnoafriške valute naj bi neugodno vplivale na iskanje ustreznih kupcev. 284 V odsotnosti uradnih dokumentov je ta del povzet po L. E. Peterson, v Investment Treaty News (ITN) 30. 11. 2007, str. 2-4, in D. Vis-Dunbar, v ITN 21. 10. 2008. Postopek pred ICSID bil 28. 3. 2009 začasno ustavljen zaradi ponovnega začetka pogajanj strank.

57

priznana tako v mednarodnem pogodbenem kot v običajnem mednarodnem pravu.285

Nediskriminacija skupaj z enakostjo pred zakonom in enakim varstvom pravic brez kakršne

koli diskriminacije predstavlja osnovno načelo varstva človekovih pravic.286 Odbor za

človekove pravice (HRC) je v svojem avtoritativnem splošnem komentarju št. 18

Nediskriminacija sprejel stališče, da »načelo enakosti včasih zahteva od držav pogodbenic, da

ukrepajo za zmanjšanje ali odpravo pogojev, ki povzročajo, prispevajo ali krepijo

diskriminacijo, ki jo Pakt prepoveduje«. Ukrepi lahko za določen čas vključujejo določeno

prednostno obravnavo glede na drugo prebivalstvo na nekaterih področjih.287 Tudi Konvencija

o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije v drugem odstavku 2. člena določa: »Države

pogodbenice te Konvencije morajo, če je to zaradi okoliščin potrebno, na socialnem,

gospodarskem in kulturnem področju ter na drugih področjih s posebnimi in konkretnimi

ukrepi zagotoviti primeren razvoj in varstvo določenih rasnih skupin in pripadnikov teh

skupin z namenom, da se jim v celoti in enakopravno zagotovi uživanje človekovih pravic in

temeljnih svoboščin.« Načelo nediskriminacije je poleg tega vstopilo v kategorijo običajnega

mednarodnega prava.288 Tudi kot običajnopravno pravilo ne zahteva le formalne enakosti pred

zakonom, temveč dejansko enakopravnost, za katero je treba vpeljati pozitivne ukrepe, ki

bodo zmanjšali ali odpravili pogoje, ki diskriminacijo vzdržujejo.289

Primer Južnoafriške republike je nadvse pomenljiv za potencialne motnje med investicijskimi

obveznostmi države in njenimi obveznostmi iz prava človekovih pravic. Pravi izziv

arbitražnega tribunala bo ob jasnih obveznostih tako glede tujih investitorjev po BIS kot glede

zagotovitve dejanske enakopravnosti oseb na svojem ozemlju, tehtanje sorazmernosti ukrepa

glede na zasledovani cilj.

7.3. Spori v konfliktu s pravicami domorodnih ljudstev

Do tega trenutka je znan najmanj en investicijski spor, ki sega tudi na področje pravic

domorodnih ljudstev. Zahtevek Glamis Gold je sicer vložen na podlagi NAFTA, a je povsem

možno, da bo v prihodnosti pravna podlaga tudi kateri od BIS.290 Glamis Gold zadeva tožbo

kanadske rudarske družbe, ki je leta 1987 že začela priprave na obratovanje odprtih kopov

285 Vse omenjene države so namreč pogodbenice splošnih mednarodnih paktov o človekovih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) in MPESKP, ter tudi specifične Konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. 286 HRC, General Comment No. 18: Non-discrimination (1989), odst. 1. 287 Ibid., odst. 10. 288 M. N. Shaw, op. cit., str. 275. 289 Ibid., str. 288-289. 290 Glamis Gold Lmt. v. United States of America, gl. URL: http://www.state.gov/s/l/c10986.htm (11. 4. 2009).

58

zlata v kalifornijski Imperial Valley. Njena vloga za obratovalno dovoljenje je bila sprva

zaradi negativnih učinkov na okolje in na svetišča lokalnih domorodnih plemen zavrnjena, po

spremembi zvezne vlade pa ji je bilo ugodeno. Kalifornijska vlada je na to reagirala s

spremenjeno državno regulativo, zaradi katere so morali na novo odprt rudnik zasuti. Glamis

je menil, da je takšna regulativa uničila ekonomsko vrednost njegove investicije. Zaradi

posredne razlastitve in ravnanja države, ki ni zadostilo standardu poštene in pravične

obravnave je zato leta 2003 na podlagi 11. poglavja NAFTA vložil zahtevek za reševanje

spora po arbitražnih pravilih UNCITRAL. Kot amici curiae so se v arbitražni postopek

vključili tudi sami predstavniki domnevno prizadetih domorodnih Kečujev, ki so arbitražni

tribunal pozvali k razlagi investicijskega sporazuma, skladni z drugimi merodajnimi

pogodbenimi in običajnopravnimi mednarodnimi obveznostmi ZDA glede ohranitve in

zaščite njihove pravice do tradicionalnih ozemelj in območij, svetih za njihovo kulturo in

religijo.291

Pravice domorodnih ljudstev so v zadnjih dveh desetletjih pridobile veliko globalne politične

in pravne pozornosti.292 Prva se je z domorodnimi ljudstvi ukvarjala Mednarodna organizacija

dela (ILO), ki je prvo zavezujočo konvencijo o tej tematiki sprejela že leta 1957. ILO

konvencija št. 107 sicer odraža takrat razširjeno asimilacijsko politiko do domorodnih

ljudstev.293 ILO Konvencija št. 169 pa že pomeni nov pristop, ki upošteva njihove manjšinske

pravice.294 Konvencija št. 169, ki je začela veljati leta 1991, je do danes edini zavezujoči

pravni vir glede pravic domorodnih ljudstev. Obseg njene veljave je sicer omejen zaradi

majhnega števila držav, ki so jo tudi ratificirale.295

Na ravni OZN njihove pravice ščiti sistem varstva narodnih manjšin. Nekdanji Odbor OZN za

človekove pravice je posebej izpostavil poseben položaj domorodnih ljudstev kot manjšine s

posebnim odnosom do njihovih tradicionalnih ozemelj. Leta 2007 je bila v generalni

skupščini OZN tudi sprejeta nezavezujoča Deklaracija OZN o pravicah domorodnih ljudstev,

ki se je pripravljala od leta 1985.296 Ta ustanavlja univerzalni okvir minimalnih standardov

individualnih in kolektivnih pravic pripadnikov domorodnih ljudstev in poudarja njihovo

291 Submission of the Quechan Indian Nation, URL: http://www.state.gov/documents/organization/75016.pdf (11. 4. 2009). 292 H. J. Steiner, P. Alston, op. cit., str. 1301. 293 Convention concerning the Protection and Integration of Indigenous and Other Tribal and Semi-Tribal Populations in Independent Countries, C107 (1957). 294 Convention concerning Indigenous and Tribal Peoples in Independent Countries, C169 (1989). 295 Do 16. 5. 2009 jo je ratificiralo le 20 držav, večinoma latinskoameriških. 296 UN Declaration on the Rights of Indigenous Peoples, sprejeta z resolucijo generalne skuščine A/RES/61/299 13. 11. 2007. Sprejeta je bila z glasovi 144 držav za, 11 vzdržanimi in 4 proti – med njimi tudi Kanada, ZDA in Avstralija, ki imajo na svojem ozemlju številčna domorodna ljudstva.

59

pravico do samoodločbe, nediskriminacijo, pravice do tradicionalnega ozemlja, kulturne

identitete in dediščine, izobraževanja, zdravja, zaposlovanja ter jezika. Posebna pozornost je

posvečena njihovim pravicam glede odnosa do tradicionalne zemlje in tamkajšnjih naravnih

virov.297 Določilo 10. člena npr. določa, da ne smejo biti prisilno preseljeni s svojega ozemlja,

temveč le na podlagi svobodnega, predhodnega in prostovoljnega soglasja ob pravičnem

nadomestilu. Priznana jim je tudi pravica do opravljanja, razvijanja in poučevanja svojih

spiritualnih in religioznih običajev ter do dostopanja do svojih svetih in kulturnih krajev.

Države morajo poskusiti omogočiti dostop do slednjih prek poštenih, transparentnih in

učinkovitih mehanizmov, pri oblikovanju katerih naj sodelujejo tudi zadevna ljudstva.298

Poleg sklicevanja na ta univerzalni okvir zaščite pravic domorodnih ljudstev so lahko

relevantni tudi regionalni instrumenti človekovih pravic. Medameriško sodišče za človekove

pravice je že obravnavalo pravice domorodnih ljudstev do svojih starodavnih ozemelj in

naravnih virov v primeru Mayagna (Sumo) Awas Tigni v. Nikaragva v letu 2001. V njem je

poudarilo zgodovinsko navezanost skupnosti na tradicijo skupne lastnine, tesne vezi na

zemljo in poudarilo dejansko posedovanje ozemlja kljub odsotnosti formalnega pravnega

naslova.299 Podobno je isto sodišče tudi v primeru Sawhoyamaxa v. Paragvaj poudarilo tesne

kulturne vezi članov domorodne skupnosti do svoje tradicionalne zemlje in naravnih virov, ki

morajo biti ravno tako priznane v okviru pravice do uporabe in uživanja lastnine po 21. členu

Medameriške konvencije o človekovih pravicah.300

O obstoju pravil običajnega mednarodnega prava glede domorodnih ljudstev zaenkrat ne

moremo govoriti, zato je trdnost pravnih argumentov Kečujev v primeru Glamis Gold o

zavezujočih pravilih mednarodnega običajnega prava s tega vidika vprašljiva.

297 Ibid., 26. člen. 298 Ibid., 12. člen. 299 Mayagna (Sumo) Awas Tingni Community v. Nicaragua, sodba 31. 8. 2001, (Ser. C) No. 79 (2001), odst. 14. 300 Sawhoyamaxa Indigenous Community of the Enxet People v. Paraguay, sodba 26. 3. 2006, (Ser. C) No. 146 (2003), odst. 124-125.

60

8. ZAKLJUČEK

BIS določajo standarde zaščite in spodbujanja zasebnih investicij med državama

pogodbenicama, kar pa je posebej pomembno in značilno zanje, je učinkovit mehanizem

uveljavljanja varstva v primeru njegovih kršitev, ergo reševanja sporov. BIS priznavajo

pravico tujih investitorjev, subjektov zasebnega prava, da lahko brez predhodnega izčrpanja

pravnih sredstev v državi gostiteljici, običajno le s časovno omejeno obveznostjo poskusa

rešitve spora s posvetovanji in pogajanji, in tudi brez asistence svoje domače države pred

mednarodno investicijsko arbitražo tožijo državo gostiteljico ter zahtevajo »polno, učinkovito

in takojšnje nadomestilo« zaradi domnevne kršitve BIS.

Investicijske arbitraže na podlagi BIS se danes večinoma ne oblikujejo več na podlagi

neposrednega arbitražnega sporazuma konkretnega tujega investitorja in države gostiteljice.

Po prelomni odločitvi v primeru AAPL v. Šri Lanka za potrebno soglasje za arbitražno

reševanje sporov zadošča investitorjev »sprejem« »ponudbe« soglasja države gostiteljice v

določbah BIS o predložitvi sporov arbitražnemu tribunalu. Soglasje je torej dano, ko

investitor vloži zahtevek pred enim od v BIS predvidenih, priložnostnih ali institucionalnih,

arbitražnih forumov, najpogosteje pred ICSID. Naraščajoči tok mednarodnih investicij, strm

dvig števila sklenjenih BIS, koncept regulativne razlastitve in dejansko investitorjeva izbira,

kdaj uveljavljati kršitev BIS pred arbitražo, so glavni dejavniki, ki so prispevali, da je

mednarodna investicijska arbitraža na podlagi BIS danes po funkciji večinoma presoja

upravnega in zakonodajnega ravnanja države. Zunanji pritisk na državo, naj skrbi za

transparentno, predvidljivo in nediskriminatorno regulativo, ki bo omogočila dobro delovanje

trga in z zmanjšanimi investicijskimi riziki izboljšala razmere za tuje investicije, je v tem

pogledu sprejemljiv, če ne zaželen.

Srž problema je, da se je nabor področij, ki jih danes na podlagi kršitve BIS presojajo

arbitražni tribunali, razširil prek običajnega gospodarskega področja. Tujim investitorjem je

po veljavnem stanju mednarodnega prava omogočeno, da pred investicijsko arbitražo lahko

izpodbijajo ukrepe, ki jih država gostiteljica sprejema v izvrševanju suverene oblasti, tudi v

zasledovanju neinvesticijskih politik. Arbitri z reševanjem investicijskih sporov tako

dandanes redno presojajo vprašanja javnega interesa v državi gostiteljici. Njihove odločitve

imajo lahko tudi širše politične posledice. Menimo zato, da so kritike o pomanjkanju

61

demokratične odgovornosti in transparentnosti tovrstne presoje suverenih aktov oblasti zelo

umestne.301

Glede na orisano situacijo je možno, da imajo vprašanja, ki so predložena arbitrom, vpliv na

uresničevanje človekovih pravic oseb v državi gostiteljici. Mednarodnopravna razprava o

morebitnih takšnih vplivih je že v izhodišču relativno ozka. Pristojnost arbitrov je namreč

omejena na konkreten investicijski spor, na zatrjevane kršitve BIS, v katerih pa določil o

spoštovanju človekovih pravic ni, čeprav imajo danes investitorji nanje relativno velik vpliv.

Četudi spor zadeva vprašanja varstva človekovih pravic, investicijska arbitraža ne bo

odločala, ali stranki spora izpolnjujeta svoje obveznosti po pravu človekovih pravic.

Obveznosti glede človekovih pravic pa arbitražni tribunal ne glede na omejeno pristojnost

lahko upošteva pri razlagi relevantnih investicijskih obveznosti. BIS namreč v določilih o

merodajnem pravu prevladujoče določajo tudi mednarodno pravo, ki se razlaga kot

mednarodno pravo v smislu pravnih virov iz 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča. Arbitri

morajo delovati v skladu s postulatom enotnosti mednarodnega prava in razlagati navidezne

konflikte tako, da je zagotovljena koherentnost mednarodnopravnih pravil, v našem primeru

torej pravil investicijskega prava ter tistih glede človekovih pravic.

Kot smo skušali shematično predstaviti z analizo prava glede dveh najpogosteje zatrjevanih

kršitev določil BIS, posredne razlastitve ter poštene in pravične obravnave, država dobroverne

ukrepe za uresničevanje človekovih pravic, ki zahtevajo njena pozitivna ravnanja, lahko

ubrani že s sklicevanjem na svojo suvereno pravico urejanja. Predpogoj za ugotavljanje, ali je

država z nekim suverenim ukrepom morda toliko posegla v zaščitene premoženjske pravice

investitorja, da gre že za posredno regulativno razlastitev, je resen (ekonomski) učinek na

investicijo. Arbitražne odločbe, ki so priznale tudi investitorjev razumno pričakovan dobiček

za zaščiteno pravico v mednarodnih investicijskih sporazumih, so redke izjeme. Apriorna

predpostavka, da ukrepi države za izpolnjevanje obveznosti glede človekovih pravic

povzročajo znatno ekonomsko škodo na tujih investicijah, po našem mnenju ne zdrži. Če se v

konkretnem investicijskem sporu izkaže, da je takšen ukrep vendarle resno prizadel

investitorja, sicer res obstaja skupina arbitrov, ki meni, da namen države, zaradi katerega je

sprejela izpodbijani ukrep, ne glede, kako koristen je za družbo, države ne odvezuje

obveznosti plačila odškodnine investitorju. Celovitejša analiza regulativnih razlastitev

nakazuje trend krepitve doktrine policijskih pooblastil, po kateri nediskriminatorni ukrepi za

301 Gl. npr. S. Franck, The Legitimacy Crisis in Investment Treaty Arbitration, v: Fordham Law Review 73 (2005), str. 1521-1625

62

javno varnost, zdravje, red in moralo ne morejo pomeniti razlastitvenih urejevalnih ukrepov.

Tudi »tretja pot«, kjer je za upravičenost do odškodnine odločujoče, ali obstaja sorazmernost

med posegom v investitorjeve pravice in zasledovanim ciljem države, dovolj občutljivo

upošteva politike države, s katerimi slednja želi uresničevati človekove pravice.

Poleg pravice urejanja tožena država gostiteljica lahko v podporo izpodbijanemu ukrepu

neposredno navaja obveznosti iz mednarodnega prava človekovih pravic. To zlasti velja,

kadar želi ex ante ali ex post ukrepati glede kršitev človekovih pravic, ki jih izvršujejo

korporacije. Obveznost države, da varuje človekove pravice oz. da zagotovi spoštovanje

človekovih pravic na svojem ozemlju tudi s strani nedržavnih akterjev, je namreč v

mednarodnem pravu široko sprejeta. Kadar država želi zagotavljati ekonomske in socialne

pravice in investitor izpodbija takšne ukrepe, so argumenti glede obveznosti iz MPESKP ter

pravice do razvoja šibkejši. Praksa odbora, ki bo odločal o pritožbah glede kršitev

ekonomskih in socialnih pravic, če bo Opcijski protokol k MPESKP sprejet, bi lahko ponudila

jasneje določene obveznosti držav glede omenjenih pravic. Trenutna smer razlage načela

trajnostnega razvoja sicer čedalje bolj poudarja spoštovanje človekovih pravic v mednarodnih

gospodarskih odnosih. Zaradi teh razlogov se nadejamo večje koherentnosti med

investicijskim pravom in človekovimi pravicami tudi v takšnih primerih.

Neposredne nevarnosti urejevalne ohladitve v državi gostiteljici ne moremo potrditi, saj

menimo, da lahko tožena država nek ukrep z resnično dimenzijo človekovih pravic, ne le s

prikritim diskriminatornim oz. protekcionističnim namenom, razmeroma suvereno ubrani

pred navedbami tožečega investitorja. Strinjamo se, da motivi za zasnovo BIS sicer odražajo

neoliberalne ekonomske poglede in so (bili) pretežno v prid zlasti gospodarsko močnim

državam, a vendar samo mednarodno pravo ne zasluži enake kritike, kot jo morda omenjena

ekonomska paradigma. Če država navaja vse relevantne argumente glede človekovih pravic,

po našem mnenju interesi investitorjev ne morejo prevladati na račun človekovih pravic oseb

v državi gostiteljici.

Prav ta pogoj pa je lahko problematičen, če ocenjujemo ogrodje BIS de lege lata skozi prizmo

zagotavljanja učinkovitega varstva človekovih pravic. V primeru, da država namreč ne

izpolnjuje svojih obveznosti iz prava človekovih pravic, se za kritičnega lahko izkaže procesni

okvir, zlasti tajnost in decentraliziranost investicijskih arbitraž. Zainteresirana javnost, ki bi

lahko opozorila na posledice investicijskega spora za človekove pravice, tako težje izvršuje

pritisk na državo, naj upošteva obveznosti glede človekovih pravic. Večja je tudi verjetnost,

da država sklene za varstvo človekovih pravic utesnjujoče investicijske pogodbe, katerih

63

kršitve lahko investitorji uveljavljajo tudi kot kršitve BIS. Tveganje prav tako predstavlja

možnost reševanja investicijskega spora s pogajanji. BIS namreč ne določajo jamstev, da

spoštovanje človekovih pravic s strani investitorjev ne bi postalo predmet pogajanj v sporu,

temveč bi pomenilo absolutni minimalni standard investicijskega upravljanja. Najbolj črn

scenarij pa zagotovo pomeni popuščanje investitorjem še preden bi država sploh sprejela neke

progresivne ukrepe glede človekovih pravic. Grožnja z začetkom postopka pred mednarodno

arbitražo, kar omogoča BIS, je namreč lahko močan neformalni vzvod investitorjev, sploh

upoštevajoč pogosto veliko ekonomsko premoč transnacionalnih korporacij nasproti državam

v razvoju.

V taki luči je tudi mednarodnopravni okvir BIS posredno problematičen za zagotavljanje

uresničevanja človekovih pravic oseb v razvijajočih se državah gostiteljicah. Reforme za

večjo transparentnost in dostop do informacij javnega značaja v vseh fazah, torej tako glede

sklepanja investicijskih pogodb, reševanja spora prek pogajanj ali pred arbitri, zagotovo lahko

prehodno zmanjšajo nakazane probleme. Za zagotovitev čim manjših možnosti situacij, kjer

lahko pride do kršitev človekovih pravic, pa zagovarjamo reformo BIS, ki bi preventivno

bolje upoštevala širšo družbeno-razvojno in ne le ekonomsko dimenzijo investicijskih

procesov. Že na ravni BIS bi tako lahko bile določene obveznosti spoštovanja človekovih

pravic, tudi npr. ekstrateritorialnih obveznosti domačih držav investitorjev in prav tako samih

investitorjev. Na ta način bi sistem BIS dolgoročneje ohranil legitimno mesto tudi v sedanjih

razmerah, ko se je že izkazalo, da globalizacija ni le »win-win« proces, izolacija in

protekcionizem držav pa prav tako ne predstavljata smiselne alternative. Ustrezno regulirane

investicije lahko pozitivno vplivajo na človekove pravice in navsezadnje velja tudi obratno.

To dejstvo bi tudi moralo biti izhodišče morebitnih reform na področju mednarodnega

investicijskega prava. Konkretni predlogi, kako do izvedljivega primernega uravnoteženja

BIS in celovitejšega upoštevanja vseh relevantnih interesov, so tudi že predmet živahne

strokovne diskusije, katerih obravnava pa žal presega okvire te diplomske naloge.302

302 Gl. npr. B. Choudhury, op. cit.; H. Mann, op. cit.; S. Franck, The Legitimacy Crisis in Investment Treaty Arbitration, v: Fordham Law Review 73 (2005), str. 1521-1625; G. Van Harten, A Case for an International Investment Court, v: Investment Treaty News 1. 9. 2008, str .4-5; F. Ortino, The Social Dimension of International Investment Agreements, v: International Law Forum du droit international 7 (2005), str. 243-250.; E. A. Alexander, Taking Account of Reality: Adopting Contextual Standards for Developing Countries in International Investment Law, v: 48 Virginia Journal of International Law Association 817 (2008).

64

9. BIBLIOGRAFIJA

9.1. Monografije, učbeniki in diplomske naloge

1. Aguirre, Daniel: THE HUMAN RIGHT TO DEVELOPMENT IN A GLOBALIZED WORLD, Ashgate, Aldershot 2008.

2. Alston, Philip: NON-STATE ACTORS AND HUMAN RIGHTS, Oxford University Press, Oxford 2005.

3. Bishop, Doak R., Crawford, James, Reisman, Wiliam Michael: FOREIGN DISPUTE SETTLEMENT: CASES, MATERIALS, AND COMMENTARY, Kluwer Law International, The Hague, London, Boston 2005.

4. Brownlie, Ian: PRINCIPLES OF PUBLIC INTERNATIONAL LAW (5. izdaja), Oxford University Press, Oxford 2002.

5. Capper, Philipp: INTERNATIONAL ARBITRATION: A HANDBOOK (3. izdaja), LLP, London 2004.

6. Collier, John, Lowe, Vaughan: THE SETTLEMENT OF DISPUTES IN INTERNATIONAL LAW: INSTITUTIONS AND PROCEDURES, Oxford University Press, Cambridge 1999.

7. Evans, Malcolm D.: INTERNATIONAL LAW (2. izdaja), Oxford University Press, Oxford 2006.

8. Horn, Norbert, Kröll, Stefan N.: ARBITRATING FOREIGN INVESTMENT DISPUTES, Kluwer Law International, The Hague 2004.

9. Kastelic, Tevž: EKONOMSKA ANALIZA POSREDNE RAZLASTITVE V MEDNARODNEM JAVNEM PRAVU, Ljubljana 2008.

10. Lowenfeld, Andreas F.: INTERNATIONAL ECONOMIC LAW, Oxford University Press, Oxford 2002.

11. Muchlinski, Peter: MULTINATIONAL ENTERPRISES AND THE LAW (2. izdaja), Oxford University Press, Oxford 2007.

12. Muchlinski, Peter, Ortino, Federico, Schreuer, Christoph (ur.): THE OXFORD HANDBOOK OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW, Oxford University Press, Oxford 2008.

13. Neudauer, Mojca: Iran – ZDA TRIBUNAL ZA MEDSEBOJNE ZAHTEVKE: VPRAŠANJE RAZLASTITVE V MEDNARODNEM PRAVU, Ljubljana 2008.

65

14. Schreuer, Christoph: THE ICSID CONVENTION: A COMMENTARY, Cambridge University Press, Cambridge 2001.

15. Seidl-Hohenveldern, Ignaz: INTERNATIONAL ECONOMIC LAW (3. izdaja), Kluwer Law International, The Hague, London, Boston 1999.

16. Sepulveda, Magdalena: THE NATURE OF OBLIGATIONS UNDER THE INTERNATIONAL COVENANT ON ECONOMIC, SOCIAL AND CULTURAL RIGHTS, Intersentia, Antwerpen, Oxford, New York 2003.

17. Shaw, Malcolm N.: INTERNATIONAL LAW (6. izdaja), Cambridge University Press, Cambridge 2008.

18. Sornarajah, M.: THE INTERNATIONAL LAW ON FOREIGN INVESTMENT, Cambridge University Press, Cambridge 1996.

19. Steiner, Henry J., Alston, Philip: INTERNATIONAL HUMAN RIGHTS IN CONTEXT: LAW, POLITICS, MORALS: TEXT AND MATERIALS (2. izdaja), Oxford University Press, Oxford 2000.

20. Steiner, Henry J., Alston, Philip, Goodman, Ryan: INTERNATIONAL HUMAN RIGHTS IN CONTEXT: LAW, POLITICS, MORALS: TEXT AND MATERIALS (3. izdaja), Oxford University Press, Oxford 2007.

21. Türk, Danilo: TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA, GV založba, Ljubljana 2007.

22. Ude, Lojze: ARBITRAŽNO PRAVO, GV založba, Ljubljana 2004.

23. Van Harten, Gus: INVESTMENT TREATY ARBITRATION AND PUBLIC LAW, Oxford University Press, Oxford 2007.

9.2. Poglavja v monografijah in zbornikih

24. Churchill, Robin: Environmental Rights in Existing Human Rights Treaties, v: HUMAN RIGHTS APPROACHES TO ENVIRONMENTAL PROTECTION (ur. A. E. Boyle, M. R. Anderson), Clarendon Press, Oxford 1998, str. 89-109.

25. Kriebaum, Ursula: Privatizing Human Rights: The Interface between International Investment Protection and Human Rights, v: THE LAW OF INTERNATIONAL RELATIONS (ur. H. Neuhold, A. Reinisch, U. Kriebaum), Eleven International Publishing, Utrecht 2007, str. 165-189.

26. Liberti, Lahra: Investissements et droits de l'homme, v: LES ASPECTS NOUVEAUX DU DROIT DES INVESTISSEMENTS INTERNATIONAUX (ur. P. Kahn, T. W. Wälde), Nijhoff, Leiden 2007, str. 791-852.

66

27. Reinisch, August: Investment and … - The Broader Picture of Investment Law, v: INTERNATIONAL INVESTMENT LAW IN CONTEXT (ur. A. Reinisch, C. Knahr), Eleven International Publishing, Utrecht 2008, str. 201-207.

28. Reinisch, August: Selecting an appropriate forum, v: UNCTAD Course on Dispute Settlement, International Centre for Settlement of Investment Disputes, New York and Geneva 2003.

29. Schreuer, Christoph: Consent to Arbitration, v: UNCTAD Course on Dispute Settlement, International Centre for Settlement of Investment Disputes, New York and Geneva 2003.

30. Sengupta, Arjun: The Right to Development in Theory, v: HUMAN RIGHTS IN THE WORLD COMMUNITY (ur. R. P. Claude, B. H. Weston), University of Pennsylvania Press, Philadelphia 2006, str. 249-260.

31. Suda, Ryan: The Effect of Bilateral Investment Treaties on Human Rights Enforcement and Realization, v: TRANSNATIONAL CORPORATIONS AND HUMAN RIGHTS (ur. O. De Schutter), Hart, Oxford 2006, str. 73-160.

32. Tawil, Guido Santiago: Applicable Law, v: UNCTAD, Course on Dispute Settlement, International Centre for Settlement of Investment Disputes, New York and Geneva 2003.

33. Türk, Danilo: Mednarodnopravni vidiki varstva človekovih pravic danes, v: PRAVNE RAZSEŽNOSTI ČLOVEKOVIH PRAVIC (ur. L. Bavcon), Pravna fakulteta = Facultas Iuridica, Ljubljana 2006, str. 35-42.

34. Wälde, Thomas W: The Specific nature of Investment Arbitration, v: LES ASPECTS NOUVEAUX DU DROIT DES INVESTISSEMENTS INTERNATIONAUX (ur. P. Kahn, T. W. Wälde), Nijhoff, Leiden 2007, str. 43-120.

9.3. Periodika

35. Alexander, Emily A.: Taking Account of Reality: Adopting Contextual Standards for Developing Countries in International Investment Law, 48 Virginia Journal of International Law 817 (2008).

36. Ben Hamida, Walid: Investment Arbitration and Human Rights, v: 4 Transnational Dispute Management 5 (2007), str. 1-21.

37. Choudhury, Barnali: Recapturing Public Power: Is Investment Arbitration’s Engagement of the Public Interest Contributing to the Democratic Deficit?, v: 41 Vanderbilt Journal of Transnational Law (2008), str. 1-56.

38. De Brabandere, Eric: Non-State Actors, State-Centrism and Human Rights Obligations, v: Leiden Journal of International Law 22 (2009), str. 191–209.

67

39. Franck, Susan: The Legitimacy Crisis in Investment Treaty Arbitration, Privatizing Public International Law Through Inconsistent Decisions, v: Fordham Law Review 73 (2005), str. 1521-1625.

40. Fry, James D.: International Human Rights Law in Investment Arbitration: Evidence of International Law’s Unity, v: 18 Duke Journal of Comparative & International Law 77 (2007), str. 77-149.

41. Hamilton, Calvin A., Rochwerger, Paula I.: Trade and Investment: Foreign Direct Investment through Bilateral and Multilateral Treaties, v: 18 New York International Law Review 1 (2005).

42. Hirsch, Mosche: The Sociology of International Economic Law, Society of International Economic Law, Working Paper No. 19/08 (2008).

43. Keresteš, Tomaž: Pridržek javnega reda pri priznavanju tujih arbitražnih odločb po newyorški konvenciji, v: 25 Podjetje in delo 8 (1999), str. 1631-1653.

44. Leader, Sheldon: Human Rights, Risks, and New Strategies for Global Investment, v: 3 JIEL 9 (2006), str. 657-705.

45. Letnar Černič, Jernej: Corporate Responsibility for Human Rights, Libertas Working Paper 1/2008 (2008).

46. Lowe, Vaughan: Changing Dimensions of International Investment Law, University of Oxford Faculty of Law, Legal Studies Research Paper Series, Working Paper No. 4/2007 (2007).

47. Muchlinski, Peter: Caveat Investor?, The Relevance of the Conduct of the Investor under the Fair and Equitable Treatment, International and Comparative Law Quarterly, 55 (3) (2006), str. 527-557.

48. Ortino, Federico: The Social Dimension of International Investment Agreements: Drafting a New BIT/MIT Model?, v: International Law Forum du droit international 7 (2005), str. 243-250.

49. Petersmann, Ernst-Ulrich: Human Rights, International Economic Law and Constitutional Justice, v: 19 EJIL 769 (2008), str. 769-798.

50. Ruggie, John Gerard: Business and Human Rights: The Evolving International Agenda, J. F. Kennedy School of Government – Harvard University Research Working Paper (2007).

51. Seddigh, Hasan: What Level of Host State Interference Amounts to a Taking, v: 2 Journal of World Investment 631 (2001).

68

52. Van Aaken, Anne: Fragmentation of International Law: The Case of International Investment Protection, University of St. Gallen Law School, Law and Economics Research Paper Series, Working Paper No. 2008-1 (2008).

53. Van Duzer, Anthony: Enhancing the Procedural Legitimacy of Investor-State Arbitration through Transparency and Amicus Curiae Participation, v: 52 McGill Law Journal 681 (2007), str. 682-723.

54. Van Harten, Gus: A Case for an International Investment Court, v: Investment Treaty News 1. 9. 2008, str. 4-5.

55. Van Harten, Gus, Loughlin, Martin: Investment Treaty Arbitration as a Species of Global Administrative Law, v: 17 EJIL 1 (2006), str. 121-150.

56. Viñuales, Jorge E.: Human Rights and Investment Arbitration: The Role of Amici Curiae, v: Revista Colombiana de derecho Internacional 8 (2006), str. 231-274.

9.4. Poročila in študije

57. Gordon, Kathryn: International Investment Agreements: A Survey of Environmental, Labour and Anti-Corruption Issues, OECD International Investment Law: Understanding Concepts and Tracking Innovations 2008.

58. ILA: International Law on Foreign Investment, Rio de Janeiro Conference Report 2008.

59. ILA: International Law on foreign Investment, Toronto Conference Report 2006.

60. ILA: International Law on Sustainable Development, Rio de Janeiro Conference Report 2008.

61. ILA: International Law on Sustainable Development, Toronto Conference Report 2006.

62. ILA: Legal Aspects of Sustainable Development, New Delhi Conference Report 2002.

63. Komisija OZN za mednarodno pravo: Fragmentation of International Law, Difficulties arising from the diversification and expansion of international law, A/CN.4/L.682 (2006).

64. Oman, Charles: Policy Competition for Foreign Direct Investment, A Study of Competition among Governments to Attract FDI, OECD Development Centre 1999.

65. Report of the High Commissioner for Human Rights: Human Rights, Trade and Investment, E/CN.4/Sub.2/2003/9 (2003).

66. Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations and other business entities: Protect, Respect and Remedy: A Framework for Business and Human Rights, A/HRC/8/5 (2008).

69

67. Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations and other business entities: Clarifying the Concepts of »Sphere of influence« and »Complicity«, A/HRC/8/16 (2008).

68. Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations and other business entities: Human Rights Policies and Management Practices: Results from questionnaire surveys of Governments and Fortune Global 500 firms, A/HRC/4/35/Add.3 (2007).

69. Report of the Special Representative of the Secretary-General on the issue of human rights and transnational corporations and other business entities: State responsibilities to regulate and adjudicate corporate activities under United Nations' core human right treaties, Addendum to the Interim Report, A/HRC/4/35/Add.1 (2007).

70. UNCTAD: Investor-State Dispute Settlement and Impact on Investment Rulemaking, United Nations, New York and Geneva 2007.

71. UNCTAD: Bilateral Investment Treaties: 1959-1999, United Nations, New York and Geneva 2000.

72. UNCTAD: Bilateral Investment Treaties: 1995-2006, United Nations, New York and Geneva 2007.

73. UNCTAD: Dispute Settlement: Investor-State, United Nations, New York and Geneva 2003.

74. UNCTAD: Dispute Settlement: State-State, United Nations, New York and Geneva 2003.

75. UNCTAD: International Investment Rule-Making: Stocktaking, Challenges and the Way Forward, United Nations, New York and Geneva 2009.

76. UNCTAD: Key Terms and Concepts in IIA, United Nations, New York and Geneva 2004.

77. UNCTAD: Latest Developments in Investor-State Dispute Settlement, IIA Monitor No. 1, New York and Geneva 2008.

78. UNCTAD: Recent Developments in International Investment Agreements, IIA Monitor No. 2, New York and Geneva 2008.

79. UNCTAD: Social Responsibility, United Nations, New York and Geneva 2001.

80. WHO, The Right to Water, Geneva 2003.

81. Yannaca-Small, Catherine: Indirect Expropriation and the Right to Regulate in International Investment Law, OECD Working Papers on International Investment Number 2004/4, 2004.

70

82. Yannaca-Small, Katia: Improving the System of Investor-State Dispute Settlement, OECD Working Papers on International Investment Number 2006/1, 2006.

9.5. Internetni viri

83. Amnesty International: Contracting Out of Human Rights (2005). URL: http://www.amnesty.org/en/library/info/POL34/012/2005 (11. 4. 2009)

84. Amnesty International: Human Rights on the Line (2003), URL: http://www.amnesty.org.uk/uploads/documents/doc_14538.pdf (11. 4. 2009)

85. Bachand, Remi, Rousseau, Stephanie: International Investment and Human Rights: Political and Legal Issues (2003), URL: http://www.dd-rd.ca/site/_PDF/publications/globalization/bachandRousseauEng.pdf (10. 4. 2009)

86. CIEL, IISD: Revising the UNCITRAL Arbitration Rules to Address Investor-State Arbitrations (2007), URL: http://www.iisd.org/pdf/2008/investment_revising_uncitral_arbitration_dec.pdf (30. 3. 2009)

87. Cotula, Lorenzo: The Regulatory Taking Doctrine, IIED Briefing 3 (2007), URL: http://www.iied.org/pubs/pdfs/17014IIED.pdf (2. 5. 2009)

88. Crawford, James: The Permanent Court of Arbitration and Mixed Arbitration (2007), URL: http://www.pca-cpa.org/upload/files/Crawford%20EN.pdf (9. 5. 2009)

89. The Democracy Centre, Bechtel vs. Bolivia, URL: http://www.democracyctr.org/bolivia/investigations/water/bechtel-vs-bolivia.htm (2. 5. 2009)

90. International Centre for Human Rights and Democratic Development, Argentina, The Privatization of Water, v študiji Human Rights Impact Assessment of Foreign Investment Projects (2007), URL: http://www.dd-rd.ca/site/_PDF/publications/globalization/hria/full%20report_may_2007.pdf (2. 5. 2009)

91. International Council on Human Rights Policy: Beyond Voluntarism, Human rights and the developing international legal obligations of companies (2002), URL: http://www.ichrp.org/files/summaries/7/107_summary_en.pdf (2. 5. 2009)

92. Malik, Mahnaz: Recent Developments in International Investment Agreements and the Right of States to Regulate: 2007-2008 (2008), URL: http://www.iisd.org/pdf/2008/dci_recent_dev_regulate.pdf (10. 4. 2009)

93. Mann, Howard: Investment Agreements and the Regulatory State: Can Exceptions Clauses Create a Safe Haven for Governments? (2007), URL: http://www.iisd.org/pdf/2007/inv_agreements_reg_state.pdf (10. 4. 2009)

71

94. Mann, Howard: International Investment Agreements, Business and Human Rights: Key Issues and Opportunities (2008), URL: http://www.iisd.org/pdf/2008/dci_iias_rights.pdf (10. 4. 2009)

95. Marshall, Fiona: Advances in Investor-State Arbitration (2008), URL: http://www.iisd.org/pdf/2008/dci_advances_arbitration.pdf (10. 4. 2009)

96. Marshall, Fiona: Fair and Equitable Treatment in International Investment Agreements (2008), URL: http://www.iisd.org/pdf/2007/inv_fair_treatment.pdf (10. 4. 2009)

97. Peterson, Luke E.: Droits Humains et Traités Bilateraux Internationaux (2009), URL: http://www.dd-rd.ca/site/_PDF/publications/globalization/HIRA-volume3-FREN.pdf (10. 4. 2009)

98. Peterson, Luke E., Gray, Kevin: International Human Rights in Bilateral Investment Treaties and in Investment Treaty Arbitration (2003), URL: http://www.iisd.org/pdf/2003/investment_int_human_rights_bits.pdf (10. 4. 2009)

99. Peterson, Luke E.: More details emerge of miner’s case against South Africa, v Investment Treaty News, URL: http://www.iisd.org/pdf/2007/itn_nov30_2007.pdf (2. 5. 2009)

100. Reiner, Clara, Schreuer, Christoph: Human Rights and International Investment Arbitration (2008), URL: http://www.univie.ac.at/intlaw/h_rights_int_invest_arbitr.pdf (2. 3. 2009)

101. Shemberg, Andrea: Stabilization Clauses and Human Rights (2008), URL: http://www.ifc.org/ifcext/enviro.nsf/AttachmentsByTitle/p_StabilizationClausesandHumanRights/$FILE/Stabilization+Paper.pdf (15. 3. 2009)

102. Schreuer, Christoph: The Relevance of Public International Law in International Commercial Arbitration: Investment Disputes (2005), URL: http://www.univie.ac.at/intlaw/pdf/csunpublpaper_1.pdf (28. 2. 2009)

103. Vis-Dunbar, Damon: Tribunal prepares for amici curiae for miners' dispute with South Africa, v Investment Treaty News, URL: http://www.investmenttreatynews.org/documents/p/48.aspx (2. 5. 2009)

104. Yu, Vicente, Marshall, Fiona: Investors' Obligations and Host State Policy Space (2008), URL: http://www.iisd.org/pdf/2008/dci_inv_obligations.pdf (10. 4. 2009)

9.6. Mednarodni dokumenti

9.6.1. Mednarodnopravni instrumenti in »soft law«

105. Arbitration Rules, Arbitration Institute of the Stockholm Chamber of Commerce (2007).

72

106. CESCR, General Comment No. 3, The Nature of State Parties' Obligations (Art. 2, Para. 1) (1990).

107. CESCR, General Comment No. 15, Right to Water (2002).

108. Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination against Women, 1249 UNTS 13 (1979).

109. Convention for the Pacific Settlement of International Disputes (1899), URL: http://www.pca-cpa.org/upload/files/1899ENG.pdf (16. 5. 2009)

110. Convention for the Pacific Settlement of International Disputes (1907), URL: http://www.pca-cpa.org/showpage.asp?pag_id=1187 (16. 5. 2009)

111. Convention on the Rights of the Child, 1577 UNTS 3 (1989).

112. Convention on Settlement of Investment Disputes between States and Nationals of Other States, 575 UNTS 159 (1965).

113. Declaration on the Right to Development, General Assembly Resolution 41/128 (1986).

114. Energy Charter Treaty, 34 ILM 391 (1994).

115. European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, CETS No. 5. (1950).

116. Geneva Protocol on Arbitral Clauses, 27 UNTS 157 (1923).

117. HRC, General Comment No. 18: Non-discrimination (1989).

118. ICSID Convention, Regulation and Rules, ICSID 15/ Rev. 1 (2003).

119. ICSID Additional Facility Rules, Doc. ICSID/11 (2006).

120. ILO Convention concerning the Protection and Integration of Indigenous and Other Tribal and Semi-Tribal Populations in Independent Countries, C107 (1957).

121. ILO Convention concerning Indigenous and Tribal Peoples in Independent Countries, C169 (1989).

122. International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination, 660 UNTS 195 (1965).

123. Komisija OZN za mednarodno pravo: Draft Articles on Diplomatic Protection with commentaries, Official Records of the General Assembly, Sixty-first Session, Supplement No. 10 A/61/10 (2006).

73

124. Komisija OZN za mednarodno pravo: Draft articles on Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts with commentaries, A/56/10 (2001).

125. Konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb, 330 UNTS 38 (1958).

126. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, 999 UNTS 171 (1966).

127. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 993 UNTS 3 (1966).

128. Model US BIT (2004), URL: http://www.ustr.gov/Trade_Sectors/Investment/Model_BIT/Section_Index.html

129. Multilateral Agreement on Investment, Draft Consolidated Text, URL: http://www1.oecd.org/daf/mai/pdf/ng/ng987r1e.pdf (2. 5. 2009)

130. NAFTA Free Trade Commission, Statement on Non-Disputing Party Participation, 7th October 2003, URL: http://www.international.gc.ca/trade-agreements-accords-commerciaux/assets/pdfs/Nondisputing-en.pdf (16. 5. 2009)

131. Norms on the responsibilities of transnational corporations and other business enterprises with regard to human rights (UN Draft Norms), E/CN.4/Sub.2/2003/12/Rev.2 (2003).

132. North American Free Trade Agreement (NAFTA), 32 ILM 612 (1994).

133. OECD Guidelines on Multinational Enterprises, URL: http://www.olis.oecd.org/olis/2000doc.nsf/LinkTo/NT00002F06/$FILE/JT00115758.PDF (2. 5. 2009)

134. Permanent Court of Arbitration Optional Rules for Arbitrating Disputes between Two Parties of Which Only One Is A State (1993).

135. Protocol to the Convention for the protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, 213 UNTS 262 (1952).

136. Rio Declaration on Environment and Development, A/CONF.151/26 (Vol. 1), (1992).

137. Rome Statute of the International Criminal Court (1998), URL: http://untreaty.un.org/cod/icc/statute/romefra.htm (16. 5. 2009)

138. Rules of Arbitration of the International Chamber of Commerce (1998), URL: http://www.iccwbo.org/uploadedFiles/Court/Arbitration/other/rules_arb_english.pdf (16. 5. 2009)

139. Rules of Procedure for Arbitration Proceedings (ICSID) in Rules of Procedure for Conciliation Proceedings (ICSID) (2006), URL: http://icsid.worldbank.org/ICSID/StaticFiles/basicdoc/CRR_English-final.pdf (16. 5. 2009)

74

140. Splošna deklaracija človekovih pravic, resolucija Generalne skupščine 217 A (III) (1948).

141. Statut Meddržavnega sodišča, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1994.

142. UNCITRAL Arbitral Rules, General Assembly Resolution 31/98 (1976).

143. Ustanovna listina Organizacije združenih narodov, Društvo za Združene naroden za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1994.

144. Vienna Convention on the Law of Treaties, 1155 UNTS 311 (1969).

145. Vienna Declaration and Programme of Action, A/CONF.157/23 (1993).

146. World Bank Guidelines on the Treatment of Foreign Direct Investment, 31 ILM 1363 (1992).

9.6.2. Odločbe mednarodnih sodišč in arbitraž

9.6.2.1. Stalno meddržavno sodišče

147. Factory at Chorzow (Nemčija v. Poljska), PCIJ, Ser. A, No. 17, 1928.

9.6.2.2. Meddržavno sodišče

148. Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited (Belgija v. Španija), ICJ Rep. (1970).

149. Case Concerning Questions of Interpretation and Application of The 1971 Montreal Convention Arising from the Aerial Incident at Lockerbie (Libija v. Združeno kraljestvo), Request for the Indication of Provisional Measures, Order 14th April 1992, ICJ Rep. 3 (1992).

150. Elettronica Sicula S.p.A. (ZDA v. Italija), ICJ Rep. (1955).

9.6.2.3. Regionalna sodišča (za človekove pravice)

151. Claude-Reyes et al. v. Chile, Medameriško sodišče za človekove pravice, Judgement of September 19, 2006, (Ser. C) No. 151, (2006).

152. Kadi v. Council of the European Union and Commission of the European Communities, Case T-315/01, Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti, sodba iz 21. 9. 2005, URL: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62001A0315:EN:HTML (25. 5. 2009)

75

153. Lopez-Ostra v. Španija, Evropsko sodišče za človekove pravice, 20 EHRR 277 (1995).

154. Mayagna (Sumo) Awas Tingni Community v. Nicaragua, Medameriško sodišče za človekove pravice, Judgment of August 31, 2001, (Ser. C) No. 79 (2001).

155. Sawhoyamaxa Indigenous Community of the Enxet People v. Paraguay, Medameriško sodišče za človekove pravice, Judgement of March 26, 2006, (Ser. C) No. 146 (2003).

156. Velasquez Rodriguez v. Honduras, Medameriško sodišče za človekove pravice, Judgment of July 29, 1988, (Ser. C) No. 4 (1988).

9.6.2.4. Arbitražni tribunali

157. AAPL v. Sri Lanka, Award, 27 June 1990, 4 ICSID Reports 250.

158. Aguas Argentinas, S.A., Suez, et. al. v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/19 (kasneje preimenovan v Suez, Vivendi), Order in Response to a Petition for Transparency and Participation as Amicus Curiae, 19th May 2005, URL: http://icsid.worldbank.org/ICSID/FrontServlet?requestType=CasesRH&actionVal=showDoc&docId=DC516_En&caseId=C19 (2. 5. 2009)

159. Aguas Cordobesas, S.A., Suez, and Sociedad General de Aguas de Barcelona, S.A. v. Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/18.

160. Aguas Provinciales de Santa Fe, S.A., Suez, Sociedad General de Aguas de Barcelona, S.A. and Interagua Servicios Integrales de Agua, S.A. v. Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/17.

161. Aguas del Tunari v. Republic of Bolivia, ICSID Case No. ARB/02/3, Petition of La Coordinadora por la defensa del agua y vida, et. al. to the Arbitral Tribunal, 29th August 2002.

162. AMCO Asia Corporation, Pan American Development Ltd v. Indonesia, Resubmitted Case: Award, 5 June 1990, 1 ICSID Reports 580.

163. Azinian v. Mexico, Award, 1 November 1998, 5 ICSID Reports 272.

164. Azurix Corp. v. Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/30.

165. Azurix Corp. v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/01/12, Award, 14th July, 2006, URL: http://icsid.worldbank.org/ICSID/FrontServlet?requestType=CasesRH&actionVal=showDoc&docId=DC507_En&caseId=C5 (2. 5. 2009)

166. Biwater Gauff (Tanzania) Limited. v. United Republic of Tanzania, ICSID Case No. ARB/05/22, Award, 24 July 2008, URL: http://icsid.worldbank.org/ICSID/FrontServlet?requestType=CasesRH&actionVal=showDoc&docId=DC770_En&caseId=C67 (2.5. 2009)

76

167. Booker plc v. Co-operative Republic of Guyana, ICSID Case No. ARB/01/9.

168. CME Czech Republic B.V. (The Netherlands) v. The Czech Republic, Partial Award, 13th September 2001, URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/CME-2001PartialAward.pdf (2. 5. 2009)

169. CMS Gas Transmission Company v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/01/8, Award, 12 May 2005, URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/CMS_FinalAward_000.pdf (2. 5. 2009)

170. Compańía de Aguas del Aconquija S.A. and Vivendi Universal v. The Argentine Republic, ICSID Case no. ARB/97/3.

171. Compañia del Desarrollo de Santa Elena S.A. v. Republic of Costa Rica, ICSID Case No. ARB/96/1, Award, 17th February 2000, 5 ICSID Reports 157.

172. Foresti, de Carli and others v. Republic of South Africa, ICSID Case No. ARB(AF)/07/1.

173. Glamis Gold Lmt. v. United States of America, URL: http://www.state.gov/s/l/c10986.htm (2. 5. 2009)

174. Impregilo S.p.A. v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/07/17.

175. Inceysa Vallisoletana S.L. v. Republic of El Salvador, ICSID Case No. ARB/03/26, Award, 2 August 2006, URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/Inceysa_Vallisoletana_en_001.pdf (2. 5. 2009)

176. Lauder v. The Czech Republic, Final Award, 3rd September 2001, URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/LauderAward.pdf (2. 5. 2009)

177. Maffezini v. Spain, ICSID Case No. ARB/97/7, Award, 13 November 2000, 6 ICSID Reports.

178. Marvin Roy Feldman Karpa (CEMSA) v. United Mexican States, ICSID Case No. ARB(AF)/99/1, Award of 16 December 2002, URL: http://icsid.worldbank.org/ICSID/FrontServlet?requestType=CasesRH&actionVal=showDoc&docId=DC587_En&caseId=C175 (2. 5. 2009)

179. Metalclad Corporation v. United Mexican States, Case No. ARB(AF)/97/1, Award, 30th August 2000, 5 ICSID Reports 212.

180. Methanex Corporation v. United States of America, Final Award, URL: http://www.state.gov/documents/organization/51052.pdf (12. 4. 2009)

181. Parkerings-Compagniet v. Lithuania, ICSID Case No. ARB/05/8, Award, September 11, 2007, URL:

77

http://icsid.worldbank.org/ICSID/FrontServlet?requestType=CasesRH&actionVal=showDoc&docId=DC682_En&caseId=C252 (2. 5. 2009)

182. Pope & Talbot Inc. v. The Government of Canada, URL: http://www.naftaclaims.com/Disputes/Canada/Pope/PopeInterimMeritsAward.pdf (12. 4. 2009)

183. Radio Corporation of America v. The National Government of the Republic of China, PCA, Award, 13 April 1935

184. Saluka v. The Czech Republic, Partial Award, 17 March 2006, URL: http://www.pca-cpa.org/upload/files/SAL-CZ%20Partial%20Award%20170306.pdf (2. 5. 2009)

185. SAUR International v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/04/4.

186. SD Myers v. Canada, URL: http://www.naftaclaims.com/Disputes/Canada/SDMyers/SDMyersMeritsAward.pdf (16. 5. 2009)

187. Sempra Energy International v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/02/16, Award, 28 September 2007, URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/SempraAward.pdf (2. 5. 2009)

188. Siemens v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/02/8, Award, 14 July 2006, URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/Siemens-Argentina-Award.pdf (2. 5. 2009)

189. SPP v. Egypt, Award, 20 May 1992, 3 ICSID Reports 189.

190. SPP v. Egypt, Decision on Jurisdiction I, 27 November 1985, 3 ICSID Reports 112.

191. Suez, Sociedad General de Aguas de Barcelona S.A. and Vivendi Universal S.A. v. Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/19.

192. Técnicas Medioambientales Tecmed, S.A. v. United Mexican States, ICSID Case No. ARB(AF)/00/2, Award, 29th May 2003, URL: http://icsid.worldbank.org/ICSID/FrontServlet?requestType=CasesRH&actionVal=showDoc&docId=DC602_En&caseId=C186 (2. 5. 2009)

193. Tradex Hellas S.A. v. Republic of Albania, ICSID Case No. ARB/94/2.

194. Urbaser S.A. and Consorcio de Aguas Bilbao Biskaia, Bilbao Biskaia Ur Partzuergoa v. Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/07/26.

195. Wena Hotels Ltd. v. Arab Republic of Egypt, ICSID Case No. ARB/98/4.

196. World Duty Free Company Limited v. The Republic of Kenya, ICSID Case No. ARB/00/7, Award, 4 October 2006, URL: http://ita.law.uvic.ca/documents/WDFv.KenyaAward.pdf (2. 5. 2009)

78

9.7. Notranjepravni dokumenti

9.7.1. Nacionalna zakonodaja

197. Alien Tort Claims Act, 28 US Codes, 1350 (1789) (ZDA)

198. Broad-Based Black Empowerment Bill (JAR), URL: http://www.thedti.gov.za/bee/beebill.pdf (2. 5. 2009)

199. Broad-Based Black Economic Empowerment Act (JAR), URL: http://www.info.gov.za/view/DownloadFileAction?id=68031 (2. 5. 2009)

9.7.2. Odločbe nacionalnih sodišč

200. Banco Nacional de Cuba v. Sabbatino, 376 U.S. Supreme Court Cases 398 (1964).