ŠOLSKO GLASILO

2011/2012

Hojla!

Šolsko leto je spet naokoli in končno v roki ne

držiš učbenika za zgodovino in kemijo, ampak

miško, ki te vodi po šolskem glasilu.

Kot vsako leto pa so v naše uredništvo zasula

mnoga dela mirnopeških Prešernov in Cankarjev.

Mirno lahko rečem, da bodo naslednji izvodi Prvih

korakov vedno tako polni rim in zanimivih zgodb,

saj v Mirni Peči kar mrgoli nadarjenih ljudi s pravo

besedo na jeziku.

Ker se med šolskim letom pridno učimo, seveda

ne vidimo našega stalnega pomočnika Pepeta

Nagaje, ki se je izgubil in odšel v neznano, zato

vas letos ne bo jezil.

Vsem devetošolcem, ki ubirate novo pot, želim

veliko uspehov v izbrani srednji šoli in uspehov v

nadaljnjem življenju. Vsem, ki vas bomo pustili v

osnovnošolskih klopeh, pa prav tako želim veliko

uspehov in čim krajše preživljanje pouka pred

zelenimi tablami.

Vsem, učencem in učiteljem, pa naj počitnice

prinesejo obilo sonca in brezskrbne otroške

razigranosti.

Vaša urednica Eva

in Sara, Katja,

Barbara, Anja, Aljaž, Ema, Hana, Petra, Urška, Rok

PO TRUBARJEVIH STOPINJAH

V petek, 28. 10. 2011, pred praznikom reformacije, smo se devetošolci odpravili v Rašico,

saj smo želeli obuditi spomin na očeta slovenskega knjižnega jezika. Izpred šole smo

odrinili ob pol osmih. Po pestri in razgibani pokrajini je ura in pol vožnje zelo hitro

minila.

Pred Trubarjevo domačijo v Rašici nas je že

čakal vodič. Domačijo sestavljajo spominska

hiša z mlinom, žaga venecijanka in gospodarsko

poslopje. Mi smo se odpravili v spominsko hišo,

ki ima tri dele. Z odlomki iz Trubarjevih knjig in

risbami na stenah so označene glavne postaje

njegove življenjske poti in njegova dela. Na

vitražnih oknih so upodobljeni vsi njegovi

sodobniki, ki so pomembno vplivali nanj. V vitrinah pa smo si lahko ogledali tudi

kopije Trubarjevih del.

Po ogledu spominske hiše smo imeli delavnico, kjer smo iz lepenke in barvnega papirja

izdelovali miniaturne knjige.

Nato smo se peš odpravili na turjaški grad, ki je eden najpomembnejših gradov na naših tleh. Sezidan je bil že v 13. stoletju, a je svojo današnjo podobo renesančne trdnjave dobil tri stoletja kasneje. Ima dva okrogla stolpa in mogočno bastijo, grajsko zidovje pa je tako nenavadne debeline, da stavbi niso mogli do živega niti turški napadi niti kmečki upori, uničile so ga šele vihre druge svetovne vojne. Tudi tam nas je lepo sprejel vodič. Sprehodili smo se skozi grajske prostore, slišali pa smo tudi zanimivo zgodbo o hlapcu in dekli.

Po končanem ogledu gradu smo se odpravili v šolo, kamor prispeli ob 13. uri.

Anja, 9. a

SVET ZNANOSTI

V četrtek, 15. 12. 2011, ob 8. 00 smo se

nadarjeni učenci in tisti, ki obiskujejo izbirni

predmet zvezde in vesolje, odpravili na

ekskurzijo v Ljubljano. Obiskali smo Inštitut

Jožefa Stefana, Izobraževalni center za

jedrsko tehnologijo in observatorij na

Golovcu. Najprej smo se odšli na Inštitut Jožefa Stefana, ki se imenuje po slovenskem fiziku

Jožefu Stefanu. Po njem se imenuje tudi Stefanov zakon o sevanju črnega telesa. Na

inštitutu smo se razdelili v tri skupine in vsaka od

njih si je ogledala pet odsekov.

Nato smo se odpravili v Izobraževalni center za

jedrsko tehnologijo, ki je del Instituta Jožefa

Stefana. Tam smo najprej imeli kosilo, nato pa

predavanje o radioaktivnosti in radioaktivnih

odpadkih. Za boljšo predstavo smo videli tudi nekaj

poskusov. Ogledali smo si tudi stalno razstavo o

jedrski tehnologiji, delovanju jedrske elektrarne in

radioaktivnih odpadkih.

Na koncu smo se obiskali še observatorij na Golovcu, kjer smo

morali zaradi prezgodnjega prihoda počakati malo manj kot eno

uro. Na Golovcu smo se razdelili v dve skupini. Ogledali smo

teleskop Vega, ki takrat ni deloval. Nato sta se skupini zamenjali.

V knjižnici nam je študentka astronomije predavala o nastanku

zvezd, galaksij in planetov ter o njihovem uničenju.

Po predavanju smo se odpeljali nazaj v Mirno Peč, kamor smo

prispeli ob približno 17. uri.

Barbara, 9. a

INFORMATIVNI DAN

Vsako leto na vseh srednjih šolah za učence

devetih razredov potekajo informativni dnevi.

Njihov namen je devetošolcem čim bolj

predstaviti šole, na katere bi se radi vpisali,

hkrati pa je to tudi priložnost za pridobitev

informacij.

Kot učenka 9. razreda sem se tudi jaz

udeležila informativnega dneva, in sicer 10. 2.

2012. Ob 9. uri sem odšla na tehniško

gimnazijo, ki se nahaja na Šolskem centru

Novo mesto. Šolanje v tej smeri me najbolj

zanima in tja se nameravam tudi vpisati.

Že na začetku sta mojo pozornost pritegnila

voditelja, saj sta bila sproščena in sta z nami

delila svoje izkušnje. Sledila je predstavitev

šole in njenih posebnosti, kasneje pa še

nagovori ravnatelja, podravnatelja in

nekaterih učiteljev. Bila sem presenečena

nad sproščenostjo govornikov ter nad

kratkimi in zanimivimi govori. Pogosto se

namreč dogaja, da so govori predolgi in

dolgočasni.

Po predstavitvi šole so sledila vprašanja.

Podravnatelj je nanja rad odgovarjal in tako

smo izvedeli vse, kar nas je

zanimalo. Potem smo se

razdelili v skupine in odšli na

ogled nekaterih učilnic in

prostorov Športne dvorane

Leona Štuklja. Ogledali smo si

tudi trening akrobatske

skupine Leteči norci. Zame je

bil potep po šoli zelo zanimiv.

Tako smo dobili kar veliko

novih informacij.

Obisk tehniške gimnazije je le

še potrdil mojo odločitev za

vpis v to šolo. Upam, da bom

tja sprejeta in bom lahko že

naslednje šolsko leto

nadgrajevala svoje znanje in

se naučila čim več novih

stvari.

Klara, 9. a

MEDNARODNA KIPARSKA

KOLONIJA MLADIH,

ČRNOMELJ 2012

Letos smo pri likovnem pouku

nekaj časa tudi kiparili. Skulpture

smo izdelovali iz lipovega lesa, v

katerega smo z različnimi nožki

za les izdolbli podobe. Na

koncu pa smo vse skupaj še

pobrusili. Izdelek z naslovom

»Jaz, moja sestra in brat«, ki

sem ga uspela narediti, mi je bil

zelo všeč.

Učiteljica mi je čez nekaj dni

povedala, da sva s Katjo izbrani

v delavnico »Mednarodna

kolonija mladih«, saj sta bila

tudi učiteljici lesoreza všeč, zato

naju je prijavila. Obe sva bili zelo

veseli in navdušeni, kajti take

izkušnje še nisva izkusili.

V četrtek, 16. 2. 2012, sva se

skupaj z učiteljico likovne

vzgoje, go. Alešo Sušnik Škedelj,

odpravili v Črnomelj, v OŠ Loka.

Tam so nas lepo sprejeli, saj so

nam pripravili prijetno proslavo.

Ob njej sem zelo uživala, kajti

osnovnošolci so dokazali, da res

imajo različne talente.

Po končani proslavi smo dobili

malico in odšli že v naprej

izbrane učilnice, kjer so potekale

različne delavnice. Jaz sem si

izbrala delavnico instalacija, ker

se mi je zdela zelo zanimiva in

ker te tehnike še nisem poznala.

Mentorici Tina Žvab in Špela

Fabjan sta bila res zelo prijazni.

Najprej sta nam predstavili, kaj

sploh pomeni instalacija in

postopek izdelave. Občutki ob

predstavitvi so bili nenavadni, saj

sem spoznala, da je ta tehnika

težka. Naša tema pa je bila

»Generacije prihodnosti«.

Že ob sami predstavitvi sem

dobila zamisel in sem si naredila

skico. Mentorica mi je predlagala

še nekaj podrobnosti in že smo

pričeli z delom. S trganjem,

mečkanjem in različnim

preoblikovanjem papirja smo

začeli oblikovati in izdelovati res

lepe stvari. Vmes smo imeli še

kosilo, nato pa je sledil plesni

festival. Dijaki in osnovnošolci

so tudi tukaj pokazali, kako

dobro plešejo. Bilo je zelo

zanimivo in zabavno.

Ko se je približeval večer, sem

spoznala prijateljico Tjašo, pri

kateri sva s Katjo prenočili. Tjaša

naju je odpeljala k sebi domov,

kjer smo imele večerjo, si

ogledale film in kmalu odšle

spat.

Naslednji dan, v petek, 17. 2.

2012, smo morali biti v šoli ob

8.30. Vsi spočiti in polni

energije smo si hitro zavihali

rokave in pričeli z delom. Morali

smo kar pohiteti, saj so bile naše

zamisli kar zahtevne. Ves dan

smo ustvarjali vsak v svoji

delavnici. Nekaj pa je bilo tudi

časa za druženje.

Prvi dan sem izdelala osnutek, v

petek pa sem ga morala bolj

natančno dodelati. Ta dan sem

ga tudi že postavila v prostor. Ko

je bil odmor, sem si vzela malo

časa in pogledala v druge

delavnice. Tudi drugi izdelki so

bili izjemni. Sledilo je še kosilo

in nadgrajevanje izdelka.

Po končanih delavnicah smo

imeli na urniku ogled Črnomlja,

a je žal odpadel, zato sem skupaj

s svojima prijateljicama Katjo in

Tjašo odšla v picerijo. Ta dan je

bil zame zelo naporen in

končno sem si lahko odpočila,

ko smo prišle k Tjaši domov in

tam zaspale.

Naslednji dan, v soboto, 18. 2.

2012, smo v delavnicah le še

dokončali svoje izdelke in jih

izboljšali, dodali smo jim še

naslove in sporočilo. Ob 10. uri

je prišla komisija in ocenjevala

naše izdelke. Takrat me je obšel

strah, ker nisem vedela, kako bo

moje delo ocenjeno, vendar sem

se zavedala, da sem lahko vesela

in ponosna, ker sem se sploh

udeležila te delavnice.

Sledil je ogled kratkih šolskih

filmov, ki so jih posneli v

filmskih delavnicah. Med tem

časom so člani komisije že

zbirali glasove in izbrali

zmagovalce.

Sledila sta sprejem staršev in

učiteljev iz posameznih šol ter

zaključna prireditev. Predstavila

se je osnovnošolska folklorna

skupina in nekaj mladih pevcev

iz OŠ Loka. Nato je bila

razglasitev zmagovalcev. Na

skrivaj sem upala, da bova tudi

medve s Katjo med prvimi tremi.

Žal se tako visoko nisva uvrstili,

ker je bilo v koloniji prisotnih

kar nekaj izjemnih likovnikov, ki

so bili že večkrat udeleženci

kolonije. Vseeno pa sva dobili

priznanje za sodelovanje. Vsak

od nas si je zaslužil pohvalo, saj

toliko lepih likovnih izdelkov

mladih še nisem videla. Tudi

starši so bili presenečeni in

navdušeni nad čudovitimi

izdelki.

Zelo vesela sem, da sem imela

priložnost sodelovati v tej

koloniji. Spoznala sem prijatelje

iz različnih držav, saj so v

Črnomelj prišli mladi iz Italije,

Hrvaške, Madžarske,

Srbije, Bosne in

Hercegovine ter Makedonije.

Moja zahvala gre vsem tistim, ki

so me pri tem vodili in

spodbujali. Te izkušnje nikoli ne

bom pozabila in za vedno mi bo

ostala v lepem spominu.

Urška, 8. b

PONEDELJEK, 26. 9.

Danes sem kot po navadi vstal ob 7. uri. Pojedel sem zajtrk, si umil zobe in se poslovil od svojih staršev. Usedel sem se na kolo in se odpravil proti šoli. Pred njo je mene in moje sošolce že čakal avtobus, v katerega smo odložili prtljago in se vkrcali. Med vožnjo sem večinoma spal, ker sem bil še zelo utrujen. Ko smo prispeli na cilj, smo najprej z veseljem pojedli kosilo, potem so nas razdelili v sobe. Jaz si jo delim z Janom, Urhom in Miho. Sledil je kratek počitek, ki smo ga izkoristili za kartanje in igranje igric na telefonih. Ob 15. uri smo se odpravili na pohod. Najprej smo si ogledali štiri srčne može in naredili živi zemljevid Bohinja. Ko smo končali z ustvarjanjem, smo se z kanuji za 15 oseb odpravili proti našemu domu. Priznam, da so me zelo bolele roke, a jaz pravim, da je to samo dober trening. Ko smo prišli v dom, smo imeli uro počitka, ki smo ga seveda spet izkoristili za zabavo. Nato mu je sledil kviz, pri katerem smo zasedli 3 mesto. Da ne

bo pomote, ekipe so bile le tri. Po končanem kvizu smo se odpravili v sobe in se umili. Ko smo bili že vsi čisti, smo morali leči v postelje in zaspati. Toda mi, fantje, nismo odšli spat do ene ure zjutraj. Med tem časom smo gledali filme, si pripovedovali šale in se spominjali lepih trenutkov.

Aljaž, 7. a Vožnja je hitro minila in že smo bili pri Bohinjskem jezeru. V domu sem v sobo dobil še dva Simona. Imel sem kar nekaj težav. Eden od Simonov mi je razmetal posteljo, nato pa nas izzival z letečimi copati. Druga težava je bila moja noga. Zelo me je bolela, mi pa smo bili v tretjem nadstropju. To pa še ni bilo dovolj, saj so nas popoldne peljali na obvezni sprehod v Stare Fužine. Tam smo naredili živi zemljevid Bohinja.

Edina dobra stvar je bila, da smo se potem do doma peljali s kanuji. Matjaž, 7. a Pred šolo me je pripeljala mami. Nestrpno smo čakali na prihod avtobusa. Končno je pripeljal, v prtljažnik smo zložili potovalke, se poslovili od staršev in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. V Bohinj smo prispeli ob pol dvanajstih. Sprejel nas je vodja C ŠOD, nam predstavil hišni red in nas razporedil po sobah. Svojo delim z Niko, Ano in Tjašo. Soba je v tretjem nadstropju in ima zanimivo številko 311. V njej so miza, pograd, dve postelji, tri omarice. Razkošje pa je kopalnica. Uredile smo svoje stvari in zunaj že slišale glasne pogovore naših novih »sošolcev«, ki so prišli iz OŠ Nove Fužine iz Ljubljane. Po kosilu smo se razdeli v skupine. Sem v skupini A. Nato smo odšli na prvi pohod v Stare Fužine, kjer smo naredili živi zemljevid Bohinja. Vsak izmed nas je predstavljal eno znamenitost: Petra Koromačo, Ana slap Savico … Po večerji smo imeli kviz o Sloveniji, ki ga je vodil učitelj Boštjan. Zmagala je skupina C. Zdaj sem v sobi. Zelo sem utrujena in komaj čakam, da bo mir in da bom lahko zaspala. Petra, 7. b

TOREK, 27. 9. Jera, obe Tjaši in jaz smo se zbudile ob 7. uri. Videti je bilo, da se prebuja zelo lep dan. Po jutranjem teku smo

odhitele pospravit sobo, saj so jo vsako jutro ocenili strogi učitelji. Po zajtrku se je začelo zares. Bila sem v skupini B,

ki jo je čakalo plezanje na steni Pod skalco. Naredila sem le nekaj plezalnih korakov, saj imam poškodovano roko.

Dobra izkušnja.

Po kosilu smo se igrali razne družabne igre in se pogovarjali. Sledila je vožnja s kanuji. Ta je imel prostor le za tri

osebe, zato je bilo kar težko veslati, vendar smo vseeno uživale v vožnji po čudovitem jezeru.

Po večerji smo imeli spet prosti čas. Tega sem izkoristila tako, da sem poklicala starše in sestro, potem pa sem se

zabavala s prijateljicami. Vesela sem bila, ko nas je poklical učitelj in rekel, da gremo po sladoled. Res sem se

posladkala. Pred domom smo še opazovali zvezdnato nebo. Našla sem Veliki in Mali voz ter zvezdo Severnico. Kar

naenkrat je bila ura devet, čas, ko nas je učitelj spomnil, da moramo v postelje. Še večerna opravila v kopalnici in zdaj

sem na postelji, kjer obujam spomine na današnji dan.

Sandra, 7. b

Zjutraj nas je ob 7.00 prišel zbuditi učitelj Rok. Hitro smo se vsi zaspani

preoblekli, se preobuli in ob 7.30 odšli ven na jutranjo telovadbo. Potem

smo pospravili sobe, ker so jih učitelji ocenjevali. Ob 8.00 smo imeli zajtrk.

Potem smo se razdelili v 3 skupine: A, B, C. Jaz sem v skupini C, ki je danes

imela na urniku kolesarjenje. Učiteljica nam je izbrala kolesa in nam

povedala, kako se uporablja prestave in kako se kolesari. Na glavo smo si

nataknili kolesarsko čelado in se po klancu odpeljali navzdol. Peljali smo se

do smučišča Kobla in nazaj do doma. Vse skupaj smo naredili približno 26

km. Po napornem kolesarjenju smo morali kolesa še očistiti.

Kmalu je bilo na urniku kosilo, po njem pa prosti čas. Takrat smo lahko

hodili s hoduljami, igrali namizni tenis, nogomet ali pa bili v sobah.

Popoldne smo imeli še dve uri in pol pouka. Skupina C je igrala nogomet,

pantomimo ter se preizkušala v hoji s hoduljami.

Med večerjo, ki je bila ob 18. uri, so nam učitelji sporočili, da imamo zvečer

pohod. Po večerji smo šli do Ribčevega Laza. Med potjo v dom smo se

ustavili na travniku in si ogledovali zvezde. Učiteljica nam je razlagala, kje je

Mali voz, kje je Veliki voz, kje je zvezda Severnica itd.

Ko smo prišli do doma, smo se vsi utrujeni stuširali, se preoblekli in šli

»spat«. Učitelji so nam zaželeli lahko noč.

Aljaž, 7. b

Zbudili so nas ob 7.00, in ker tako zgodnjega vstajanja po napornem dnevu nisem bil vajen, sem bil še kar malo zaspan. Hitro sem se moral preobleči, da nisem zamudil jutranje telovadbe. Pri telovadbi sem najprej mislil, da bo trajala zelo dolgo, ampak misel na to je bila odveč, saj sem moral preteči le dva kroga. Ob osmi uri je sledil zajtrk in bile so same okusne jedi, ki sem jih zelo rad jedel, saj so mi teknile. Približno pol ure po zajtrku sem se s svojo skupino in učiteljem odpravil peš do plezalne stene v Ribčevem Lazu. Najprej sem pustil nekaj učencev, da so splezali pred mano, potem pa sem še sam poskusil, ampak nisem si upal splezati do konca vrvi, tako da sem opravil le polovico poti do nje. Po končanem plezanju, ko smo vsi že enkrat poskusili, smo se na vso srečo vrnili v dom. Kmalu je sledilo kosilo. To je bilo še obilnejše in okusnejše od zajtrka, tudi meso sem z užitkom pojedel. Po kosilu sem s sošolci igral nogomet. Res nisem večkrat uspel ujeti nogometne žoge. Po prostem času je sledil moj najljubši program, vožnja s kanuji. Razdelili smo se v sedem skupin po trije. Jaz sem bil v svoji

skupini določen za krmarja. Svoje delo sem moral dobro opraviti, saj sem moral vedno obrniti kanu v pravo smer. Po tem programu sem si privoščil počitek do večerje. Za večerjo smo jedli testenine in te obožujem. Potem pa smo v skupinah izvedli kviz. Trudil sem se skupini čim bolj pomagati, da bi pridobili veliko točk. Nazadnje smo se uvrstili na drugo mesto. Po kvizu sem se šel stuširat in prav nič mi ni bila všeč vroča voda , ki je pritekla iz pipe. Končno sem se lahko od napornega dneva odpravil spat. Simon, 7. b Zbudila sem se malo pred sedmo, a sem počakala v postelji, da nas je uradno zbudil učitelj Rok. Po jutranji telovadbi smo pospravile sobo, jaz pa sem bila še dežurna, zato sem šla pripravit zajtrk. Ko smo se najedli, sem morala pospraviti še mize. Naša skupina je danes plezala v plezalni steni, ki ji rečejo Pod skalco. Priplezala sem le do polovice. Zelo sem bila utrujena, zato sem se v domu najprej spočila, šele potem sem odšla pripravljat mize za kosilo. Tudi po kosilu sem šla v sobo, kjer sem se pogovarjala s prijateljicami iz sosednje sobe. Popoldne smo se vozili s kanuji, zvečer pa smo šli na nočni pohod. Bilo je zanimivo, še najboljši je bil sladoled. Zdaj je ura deset, sošolke tiho šepetajo, jaz pa pišem in komaj čakam, da se zazibljem v sanje. Tjaša, 7. a SREDA, 28. 9. Kot vsako jutro spet ta telovadba, ki mi ni preveč všeč. Sledilo je urejanje sob, nato pa zajtrk. Malo pred deveto smo se odpravili v Planšarski muzej. Najprej smo reševali naloge, nato pa smo se usedli na lesene klopi in malicali. Po kosilu smo bili tri ure prosti. Uživali smo ob igranju namiznega tenisa in nogometa. Ob 15. uri smo odšli v gozd, kjer nam je učitelj predstavil rastline, drevesa in hudournik. Po večerji smo imeli nočni pohod. Spotoma smo se ustavili pri prodajalcu sladoleda in se posladkali. Ogledovali smo si tudi zvezde in učiteljica nam je o njih pripovedovala zanimive zgodbe. Sledilo je tuširanje, nato pa obvezna oddaja telefonov. To mi sploh ni bilo všeč. V sobi smo prekršili nočna pravila, saj smo peli ter se pogovarjali. Zdaj sem pa že zares utrujen. Matej, 7. a Zbor za jutranjo telovadbo. Preteči smo morali dva kroga, tisti, ki pa so zamudili, pa še enega. Še dobro, da nisem bila med njimi. Po zajtrku smo imeli prosto. Ta čas smo izkoristili za zaupne pogovore. Sledil je pohod do muzeja v Starih Fužinah. Hodili smo malo več kot 2 km. Tam smo videli, kako so na planinah živeli planšarji, kaj so uporabljali za izdelavo sira, v kakšnih hišah so živeli, na kakšnih posteljah so spali, kako so bili oblečeni … Na poti domov smo imeli tudi štafeto z vprašanji o Bohinju. Za kosilo smo imeli golaž in polento. Potem pa prosti čas. Kako je to lepo … Spoznala sem tudi nove prijateljice: Matejo, Tejo Anjo, Sarah in Natašo. Kar hitro je minilo naše čvekanje, začelo se je naravoslovje. S kanujem smo odšli na drugo stran Bohinjskega jezera. Od tam pa po poti ob pašniku do gozda na Hudičev most in do korit reke Mostnice. Tam nam je učiteljica povedala lepo legendo o Hudičevem mostu. Potem smo spoznavali še lišaje in reševali naloge. Po večerji je bil športno obarvan program. Lahko smo izbirali med hokejem, odbojko in badmintonom. Zmagala je naša skupina, B in C pa sta bili izenačeni. Danes sem pa že tako utrujena, da komaj čakam, da nam bo učitelj voščil lahko noč. Tjaša P., 7. b

ČETRTEK, 29. 9. Ko smo se zbudili, nas je čakala jutranja telovadba. Po zajtrku smo imeli plezanje. Kuharice so nam pripravile malico

in skupaj z učiteljico Tino smo odšli do Ribčevega Laza, kjer je naravna stena. Priplezala sem do zvončka. Po obilnem

kosilu smo imeli počitek in lastni program. Dekleta smo igrala med štirimi ognji. Po večerji smo imeli taborni ogenj,

kjer smo se predstavili po sobah. Bilo je zelo zanimivo.

Ana, 7. A B-skupina je danes odšla v Planšarski muzej. Spoznala sem veliko novega, še najbolj zanimive so se mi zdele kraplje.

Zaradi dolgega pohoda sem bila zelo utrujena, zato sem šla po kosilu počivat. Popoldne smo šli z učiteljico Marijo v

gozd, kjer smo spoznavali živali. Prvič sem videla zelenega deževnika. Po večerji smo zakurili taborni ogenj in se učili

cirkuških trikov. Zelo je bilo zabavno. Dan smo zaključili s prepirom, kdo se bo prvi umil. Bila sem prva, zato bom tudi

prva zaspala.

Jera, 7. B

Učitelj nas je zbudil ob sedmih zjutraj. Umil sem se in odšel ven na telovadbo. Potem sem šel v sobo in pospravil stvari, da je bilo lepo. Imel sem še nekaj časa, zato sem s prijatelji igral namizni tenis. Ob osmih smo imeli zajtrk. Po zajtrku je imela skupina A, v kateri sem bil tudi jaz, plezanje na naravni steni. S sabo smo morali imeti dolga športna oblačila in pohodne čevlje. Jaz in nekaj sošolcev je prišlo do vrha. Po plezanju smo šli še na sladoled. Potem smo še imeli nekaj prostega časa do kosila, ki je bilo ob enih. Po kosilu je imela skupina A program, in sicer igre z žogo. Najprej smo igrali med dvema ognjema, nato pa smo fantje večinoma igrali nogomet, punce pa so se pogovarjale in hodile na hoduljah. Večerja je bila ob sedmih. Potem smo vsi skupaj imeli večerni program. Najprej smo imeli cirkus, kjer sem lahko delal stvari, ki jih delajo v cirkusih. Nato so se nekateri zbrali ob ognju in peli ob kitari. V sobe smo odšli nekaj minut do desetih. Tam smo se stuširali in pripravili na spanje. Luka, 7. b PETEK, 30. 9.

Zadnji dan šole v naravi in spet to … plezanje. Najprej me je bilo malo strah, saj sem se moral spoprijeti s pravo

skalnato steno, a potem je kar šlo. Bil sem zadnji na vrsti, plezal pa sem bolje kot drugi. Zelo sem bil ponosen nase.

Utrujeni smo se vrnili v dom, kosili, pospravili svoje stvari in se odpravili proti domu. Pot je hitro minila. Zelo vesel

sem bil, ko sem pred šolo zagledal svoje starše in brata. Pošteno sem jih že pogrešal.

Simon K., 7. A

Danes je bila telovadba zelo dolga. Ker sem bil dežuren, sem moral pripraviti zajtrk. Ko smo se najedli, nas je čakalo

plezanje na novi steni. Tam je bilo zelo mrzlo, zato smo se toplo oblekli. Medtem ko so eni plezali, smo drugi igrali

zabavne igre. Sledilo je kosilo, kjer smo morali zelo pohiteti, saj nas je čakalo še pakiranje v potovalke in

pospravljanje sob. Sledilo je skupno fotografiranje, slovo od učiteljev in pot domov. Bili smo kar mirni, saj smo bili

zelo utrujeni. Zdaj sem doma in vsem okrog sebe pripovedujem o naši šoli v naravi.

Jan K., 7. b

POTOPIS

V deželah Vikingov

Danska, Švedska in Norveška so gospodarsko ene najbolj razvitih držav na svetu, slovijo tudi po zgledni socialni politiki, zapletenem sistemu socialnega skrbstva in enakosti vseh državljanov. Njihove skupne lastnosti so tudi ureditev v obliki parlamentarne monarhije, oceansko podnebje na večjem delu ozemlja in velika povezanost z morjem.

Poleti 2010 smo se podali na desetdnevno potovanje po Evropi, preko Avstrije in Nemčije do Skandinavije, Danske, Švedske in Norveške.

Naš prvi cilj je bil Hamburg, drugo največje nemško mesto, a smo se po naporni, več kot 13-urni, vožnji odločili, da se ustavimo v manjšem kraju, oddaljenem približno sto kilometrov od Hamburga. Kraj so obdajale resave, značilne za ta del Evrope, hiše pa so bile grajene iz rdeče opeke. Večerja pa je bila prav poseben kos surove ribe, ob katerem je bilo servirano ogromno čebule. To je severnonemška specialiteta, meni pa se je zdela vse prej kot to.

Naslednji dan smo nadaljevali pot proti Danski. Nemške avtoceste so dajale vtis cirkusa ali pustnega karnevala, vsi so imeli namreč na svojih avtomobilih najmanj eno zastavo. V tistem času je potekalo tam svetovno prvenstvo v nogometu, najbolj pomembna stvar na svetu in glavna tema pogovorov. Popoldne smo prispeli do Danske, majhnega obalnega mesta, imenovanega Esbjerg ali po dansko »Byen ved havet« (mesto ob morju). Tam smo imeli rezervirano manjšo hišo, ki je stala v neposredni bližini obale. Pogled skozi okno je razkril prostrano peščeno plažo, grme japonskega šipka, bunkerje iz druge svetovne vojne in v daljavi tudi naftno ploščad. Popoldne smo se sprehodili ob obali in peš odšli do bližnjega otoka, saj

se ob obalah Severnega morja voda ob oseki spusti tudi za več 10 metrov.

V naslednjih dneh smo obiskali še vikinški muzej in akvarij. V muzeju je bila predstavljena celotna zgodovina Danske, predvsem pa čas Vikingov, njihovo življenje, kultura in običaji. V akvariju smo opazovali tjulnje in ribe, značilne za Severno morje. Tretji dan smo odšli v mesto Ribe, ki je pravo nasprotje Esbjerga. Esbjerg je dokaj mlado, šele 140 let staro, mesto z velikimi razvojnimi potenciali, mesto Ribe pa je ravno v času našega obiska, torej leta 2010, praznovalo 1300-letnico. Ko sem se sprehajala po ozkih, tlakovanih ulicah mesta, med značilnimi danskimi hišami in ko je iz pristanišča zavel vonj po morju in ribah, sem si lahko predstavljala čas, ko so po ulicah hodili Vikingi. Na poti do mesta Ribe smo se ustavili še ob devetmetrskih skulpturah mož, ki stojijo ob obali in v katere se je arhitekt trudil ujeti povezanost med morjem in civilizacijo, naravo in ljudmi. Skulpture s svojo velikostjo ob sončnem vzhodu dobijo naravnost božansko podobo. Posebnosti Danske so tudi dolgi dnevi, saj se je znočilo šele okoli enajstih zvečer ali še pozneje, v tem času so bili sprehodi ob obali najlepši.

Na poti z Danske proti Švedski smo se ustavili še v Kopenhagnu in mestu Odense, kjer smo si ogledali rojstno hišo največjega pravljičarja Hansa Christiana Andersena.

Na potovanju po Danski nismo imeli veliko možnosti, da bi spoznavali prebivalce, saj smo živeli predvsem v hotelih. Na Švedskem pa, saj smo bili nastanjeni pri sorodniku v mestu Goteborg . Na ulicah mesta sem opazila ljudi z različnih koncev sveta, od žensk muslimank, oblečenih v tipična oblačila, ki so se sprehajale po ulicah z velikim številom otrok, do

temnopoltih afriških priseljencev. Obiskali smo tudi sejem oziroma tržnico, na kateri smo videli pisano narodno paleto prebivalstva, za stojnicami so namreč stali ljudje z vsega sveta in prodajali vse mogoče. Na eni stojnici se je ponujalo in prodajalo vse, od hrane, oblačil do električne napeljave.

V naslednjih dneh smo obiskali še otok Köpstadsö , enega izmed večjih otokov v okolici Goteb0rga, kjer je zaradi tektonsko preoblikovanega površja veliko otokov in jezer. Otok je posebnost, saj so na njem edino dovoljeno prevozno sredstvo le samokolnice.

Po nekaj dneh smo nadaljevali pot proti Norveški, Lillehammerju, mestu, ki je znano predvsem kot zimsko športno središče, leta 1994 pa je gostilo tudi 17. zimske olimpijske igre. Ogledali smo si skakalnici, olimpijski muzej in jezero Mjøsa , kasneje še fjord in Oslo, veliko, moderno mesto s pristaniščem.

Potovanje smo na poti nazaj sklenili z obiskom vzhodne Nemčije. Do Nemčije smo iz Švedske pripluli s trajektom , ki je bil poln švedskih turistov, namenjenih v Nemčijo, nekaj pa je bilo tudi Nemcev. Mnogo jih je ležalo na palubi trajekta, poleg njih pa so bili polni zaboji piva. Težko si našel koga, ki ga ni kupil, saj je bilo menda zelo poceni. Po izkrcanju smo

se odpeljali proti Berlinu. Vzhodnonemške ceste so me povsem očarale, saj smo kmalu po izvozu z avtoceste zapeljali na luknjasto, s kamni tlakovano cesto, ki me je bolj spominjala na kolovoz kot na cesto. A garmin je še kar kazal, da je to prava pot do hotela. Nismo bili povsem prepričani, da ga bomo našli med pšeničnimi polji in vetrnicami, ko smo zagledali dve čudoviti jezeri, hotel ter nekaj starejših nemških turistov ob popoldanskem pivu. Ti so bili tam edini gostje. Receptor oziroma lastnik nam je na vprašanje, zakaj ceste malo ne popravijo, odgovoril, da so jih že in da so nanje zelo ponosni, saj so bile zgrajene že v srednjem veku, ter da sta ob poti postavljeni tabli, na katerih je vse podrobno opisano. V tem hotelu sem prvič po desetih dneh jedla nekaj zame res dobrega, in sicer kruhov cmok. Vzhodna Nemčije je tudi v drugih pogledih drugačna dežela, bolj umirjena kot zahodni del, tu ni velikih industrijskih mest, prevladujejo predvsem polja in vetrnice ter majhne vasi.

Na potovanju sem spoznala veliko novega, spoznala sem, kakšno je življenje v velikih severnoevropskih mestih, kako ljudje živijo. Najbolj pa so me je očarali zgodovina držav ter ponos in spoštovanje prebivalcev.

Anamarija, 9. a

MAROKO

Nekega dne je brat vprašal starše, če bi šel lahko z njim v Maroko. Presenečeno sem gledal, sploh ga

nisem jemal resno. Po malo daljšem premisleku sem dojel, kakšna priložnost se mi ponuja, zato sem

sklenil, da se bom grebel zanjo. Starši so po nekaj dneh premisleka popustili in odšla sva.

Potovanje sva si organizirala sama, brez agencij, čeprav v Maroku še nisva bila. Najprej je sledila

vožnja do italijanskega letališča Marco Polo blizu Benetk. Prijavila sva najin let in oddala prtljago.

Točno po urniku smo vzleteli. Ob 12. uri po lokalnem času sva pristala na letališču v največjem mestu

Maroka, Casablanci. Po opravljenih mejnih obveznostih sva se odpravila po prtljago. Odšla sva po najin

avto, ki sva ga najela, in se skupaj odpeljala do plaže, kjer sva ostala čez noč. Odpravila sva se v El-

Jadido. Tam sva se kopala v Atlantskem oceanu. Morje je bilo zelo toplo, je pa pihal veter in ustvaril

valove, ki so segali tudi do 3 metre visoko.

Nato sva si ogledala center mesta. Odšla sva na bazar, kjer sva si kupila oblačila. Tam imajo našteto

stvari po izredno nizki ceni, kar nama je bilo tudi zelo všeč. Naporen dan je bil za nama, našla sva

primeren hotel za prenočitev.

Po zajtrku sva se odpeljala v turistično mesto El had, južno od Cassablance. Tam sva jedla kuskus in

piščanca v omaki. Bilo je božansko. Ko sva se najedla, sva odšla naprej proti jugu do Beni Melala, kjer

sva pojedla večerjo, si ogledala mesto in odšla v hotel.

Po zajtrku je sledila vožnja do puščave, na poti sva občudovala lepote starega gorovja Atlas. Gorovje

je bilo večje, kot sem pričakoval. Po dolgi vožnji sva končno prispela v mesto Merzuga, kjer leži del

Sahare, največje puščave na svetu. Prespala sva v hotelu sredi puščave, od tam sva imela do sipin

približno 50 metrov. Lokacija je bila zelo zanimiva.

Naslednji dan sva se zbudila že ob 6.00, saj je ob 6.30 sledil izlet s kamelami in ogled sončnega

vzhoda. Zelo sva uživala. Po končanem ogledu sva se odpravila do berberskega tabora, kjer sva

preživela dan z Berberi. Ljudje so odprti, prijazni, vredni spoštovanja in imajo čisto drugačen

medsebojni odnos in življenje kot mi.

Naslednji dan sva se s kamelami odpravila do hotela po avtomobil. Naslednji cilj je bilo mesto

Quarzzatte, kjer sva si ogledala enega od filmskih studiov. V tem kraju so posneli že veliko znanih

filmov, kot so na primer Mumija 1. in 2., del Gladiator, Cassablanca … Tam sva tudi spoznala Mohameda

in njegovo družino. Ti so nama razkazali mesto in naju povabili na večerjo. Ko sva se najedla in spočila,

sva se poslovila in se odpravila v Marakeš.

Sledila je še najina predzadnja noč in jutranji odhod v največje mesto Maroka, Cassablanco. Tam sva

si ogledala drugo največjo džamijo na svetu in se skopala v toplem Atlantskem oceanu. Potem sva odšla

proti letališču Mohamed IV. 5 kilometrov od letališča sva si v gozdu uredila bivališče in zadnjo noč

preživela v spalnih vrečah. Noč je bila zelo dolga in mrzla, ampak je bila zame nova velika

dogodivščina.

Zadnje jutro sva se že

zgodaj zjutraj odpravila na

letališče. Vrnila sva najeti

avtomobil in se prijavila na

let. Vkrcali smo se na letalo.

Med triurnim letom sva

obujala spomine. Po

srečnem pristanku v

Benetkah sva se v zgodnih

jutranjih urah tudi srečno

vrnila domov.

Mislim, da je ta država

čudovita in da jo je vredno

obiskati. Imel sem veliko

lepih trenutkov, najlepši in

najboljši pa je bil, ko sva se

z avtomobilom peljala na

2800 metrov nadmorske

višine in se ves dan vozila s

hitrostjo 10 km/h. V tej deželi so mi všeč ljudje, ki so res vredni spoštovanja. Všeč mi je tudi njihova

narava, v kateri sem se lahko sprostil. Občutki so bili neverjetni.

Aljaž, 7. a

ZGODOVINSKI KOTIČEK

OD KOD IZVIRAJO VEROVANJA O VAMPIRJIH?

Verovanja v mrtve, ki naj bi vstali iz grobov, da bi pili kri živih, verovanja o

vampirjih so se pojavljala že v kulturah starih civilizacij Mezopotamije,

Grčije in Kitajske. Ljudje, ki so jim kri spili, naj bi se prav tako spremenili v

vampirje. Kje je vzrok teh čudnih

varovanj?

Osnovni element vseh teh vraž je kri, ki je

že od nekdaj veljala za nekaj svetega in

pomembnega za življenje, zato je nanjo

vezanih veliko strahov. Podoba vampirja

se je skozi stoletja močno spreminjala, od

začetnih grozljivih pojav do današnje

predstave, ki temelji na delu Brama

Stokerja Drakule. Navdih je pisatelj dobil

pri romunskem princu Vladu Tepešu, ki ni

bil krvoses, bil pa je zelo krut vladar, in pri madžarski grofici, ki se je, zato

da bi bila večno mlada, kopala v krvi svojih služabnic.

Današnji vampir je ponovno oživljeno truplo, ki ponoči ljudem pije kri. Na

smrt se boji sončne svetlobe, česna in religioznih simbolov ter spi v krsti in

nima lastne sence(nima duše). Vampirji simbolizirajo drugačnost,

neprilagojenost družbi ter njenim

normam, zato je v preteklosti

veljalo, da je človek, ki je

drugačen, vampir ali pa bo to

slej kot prej postal. Načini, kako

ubiti vampirja, so različni. V

Evropi so sumljivemu truplu v

usta vtaknili kamen, ga pokopali

z glavo navzdol, prerezali

podplate, v jezik zapičili žebelj,

prebodli srce, obglavili ali pa

preprosto sežgali in bili rešeni

strahu. Do mita o vampirjih so pripeljale različne bolezni, ki so bile za tisti

čas nerazložljive, ljudje so se po razlago zatekli k vražam. V srednjem veku

je po Evropi pustošila kuga, veliko ljudi je umrlo, grobovi so bili odprti in so

odstirali pogled na razkrajajoča

trupla, domišljija ljudi je bila

neskončna in zaradi

nerazumevanja so pomislili in

verjeli v marsikaj. Drugi vzrok

lahko poiščemo v porfiriji,

izjemno redki, neozdravljivi

bolezni, včasih imenovani tudi

vampirska bolezen. Vzrok zanjo

je pomanjkanje hemoglobina v

krvi, oboleli so občutljivi na

svetlobo, imajo privihane ustnice,

zato zobje postanejo večji, eden

izmed znakov bolezni je tudi

slabokrvnost. Ljudi so pogosto

zdravili tako, da so jim dajali piti

živalsko kri, oboleli pa so

občutljivi tudi na česen, saj ta

vsebuje snovi, ki slabšajo

simptome. Možen povod je tudi

steklina ali spalna paraliza.

Danes so zgodbe o vampirjih

zopet zelo priljubljene in v ZDA so

priča razvoju skupin najstnikov, ki

si želijo biti oziroma trdijo, da so

vampirji. Miti o vampirjih so

zopet popularni, zato je prav, da

poznamo njihov nastanek, razvoj

in izvor, saj s tem preprečimo

negativne spletne vplive tovrstne

subkulture.

Anamarija, 9. a

SPOMINI HELENE KOTTANER: ŽENSKI GLAS IZ SREDNJEGA VEKA

Helena Kottaner ali Kottanerin

je živela v 15. stoletju in je bila

zaupnica in dvorna dama ogrske

kraljice Elizabete, hčerke

Sigismunda Luksemburškega in

Barbare Celjske. Po smrti

svojega prvega moža se je

poročila z Janezom

Kottanerjem, ki je prav tako

služil ogrski kraljici. Imela je več

otrok, iz njenih osebnih zapisov

pa je poimensko znana samo hči

Katarina.

Helenini spomini se začnejo s

smrtjo Elizabetinega moža

Albrehta II., ki je imel vzdevek

Trdobučnež, saj v nasprotju s

tastom Sigismundom ni govoril

jezikov svojih podložnikov, kar

mu je prineslo veliko težav. Ko je

Albreht II. umrl, je bila njegova

žena Elizabeta noseča in

plemiči, ki so si želeli zagotoviti

ogrski prestol, so ji predlagali,

naj se ponovno poroči, in sicer s

sinom srbskega despota.

Elizabeta se je izgovorila, da se

ne želi poročiti s poganom in naj

ji najde krščanskega moža.

Predlagali so ji nekega poljskega

plemiča, ki ga je na pobudo

svojih podpornikov sprejela, po

rojstvu sina pa je poroko

preklicala. Eden njenih

svetovalcev je bil tudi njen

bratranec Ulrik Celjski. Ker je

upala, da bo rodila sina, se ni želela poročiti, kljub temu da po moževi smrti

ni imela nobene veljave. Ko je rodila sina Ladislava, ki je dobil vzdevek

Posmrtni, ker je bil rojen po očetovi smrti, je svoji najtesnejši zaupnici

Heleni Kottaner naročila, naj odpotuje v Višegrad in ukrade Štefanovo

krono, s katero so kronali ogrske kralje že od 11. Stoletja dalje. Da bi

Ladislava lahko kronali, je kraljica morala izpolniti tri pogoje: morala je

dobiti Štefanovo krono, kronanje je moralo potekati v mestu

Székesfehérvár, kralja pa mora kronati ostrogonski škof, ki je bil kraljičin

pristaš.

Na binkošti, 15. maja 1440, je bil kronan novi ogrski kralj Ladislav, ki je

bil takrat star komaj tri mesece. Med kronanjem ga je v naročju držala

Helena Kottaner, namesto Ladislava pa je zaobljube ponovil Ulrik

Celjski, ki je Ladislavu med kronanjem držal krono na glavi. Nato so ga

odnesli do cerkve sv. Petra, kjer ga je Helena posadila na prestol. Potem

so ga v velikem sprevodu, ki ga je vodil zadnji celjski grof Ulrik, odnesli na

grad, kjer so prenočevali. Za kraljevega skrbnika je Elizabeta sprva

določila habsburškega vojvodo Albrehta, nato pa si je premislila in za

skrbnika določila Albrehtovega brata Friderika III.

Spomini Helene Kottaner se končajo z novico, da je poljski kralj ujel

Ulrika Celjskega in ostrogonskega škofa ter ju zaprl. Ker je Štefanova

krona izginila, so njeno vrednost razveljavili in za kronanje določili drugo

krono. Ulrika Celjskega je ubil Ladislav Hunyadi, sin Ivana Hunyadija, ki

je se boril v križarskih vojnah in je Ulrika sovražil tudi zato, ker je bila

njegova žena pravoslavne veroizpovedi. Čeprav sta Ladislav Hunyadi in

Ladislav Posmrtni sklenila premirje, se je Ladislav Posmrtni želel

maščevati za Ulrikovo smrt, zato ga je ubil. Ko je odhajal v Francijo na

priprave za poroko s francosko princeso, je zbolel za kugo in umrl.

Spomine Helene Kottaner je po njenem pripovedovanju zapisal neki

pisar, čigar ime je neznano. Njeni spomini pomagajo pri razumevanju

življenja in politike v takratnem času ter kažejo njeno zvestobo do kraljice,

za katero je skrbela že v njenem otroštvu. Kljub temu da je bila le dvorna

dama, se je zavedala, kako pomembna je bila za ogrsko kraljico. V

slovenščino je njeno pripovedovanje 1971. leta prevedel Anton Janko.

Barbara, 9. a

ŠPORT

Slovenija bogatejša za štiri super šampijone!

Slovenija je bogatejša za dve kolajni z velikih tekmovanj. Za to so poskrbeli: Jernej Damjan, Jurij Šinkovec, Jurij Tepeš in Robert Kranjec. Največji aplavz je požel Robert Kranjec, ki je postal svetovni prvak, ekipa pa je osvojila bronasto medaljo, za češnjo na vrhu torte pa imamo tudi nov slovenski rekord. V petek, 24. 2. 2012, se naj bi v Vikersundu na Norveškem začelo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, vendar je veter nagajal organizatorju, zato so morali prvi dve seriji odpovedati. Nato pa se je veter čez noč nekoliko umiril, lahko so izpeljali prvo serijo svetovnega prvenstva v smučarskih poletih, vendar ni šlo brez zapletov. Serija se je podaljšala za skoraj pol ure, po prvi seriji je Robert Kranjec zasedal 3. mesto. Za to uro in pol pa je nov slovenski rekord postavil Jurij Tepeš, in sicer 236,5 metra. Sprva je kazalo, da druge serije ne bo, vendar smo se motili. Druga serija je potekala hitro in brez večjih prekinitev vse do konca. Na žalost sem bil v času druge serije v avtomobilu, zato tekme nisem videl, sem pa poslušal po radiu. Ko je na vrsto prišel Robert Kranjec, sem vedel, da danes bo kolajna. Ko se je odrinil, je radijski reporter govoril, kako ima Kranjec nizko krivuljo leta, in mislil sem si, da je konec, da ne bo medalje, nato pa je reporter dobesedno ponorel od veselja in povedal daljavo. Ta je bila 244 metrov, pomenila je tudi nov slovenski rekord. Bil sem presrečen, vendar še ni bilo konec, na vrhu je bil še Martin Koch, ki je skočil prav tako daleč (243 metrov), vendar je nato padel, Sklett pa je skočil premalo za Kranjca. Začelo se je slavje, tako je Slovenija bogatejša za še enega šampiona. Naslednji dan je sledila še ekipna tekma, ki je potekla normalno. Naši orli so začeli skromno in po prvih treh skokih zasedali šele peto mesto. Ko je na vrsto prišel Robi, je vajeti vzel v svoje roke in skočil najdlje med vsemi tekmovalci. Slovenija je po prvi seriji zasedala 3. mesto, v drugi seriji pa so naši nastopili precej bolje in prednost pred četrtimi Norvežani samo povečevali. Avstrija in Nemčija pa sta bili nedosegljivi. Letos sem me naši skakalci prijetno presenetili in ponosen sem, da sem Slovenec. Urban, 9. a

Kolesarstvo je tudi način življenja!

Blaž Jarc, ime, ki ga verjetno pozna večina ljubiteljev cestnega kolesarjenja in tisti športni navdušenci, ki z budnim očesom spremljajo dogajanja slovenskih vrhunskih športnikov. Blaž je preprost, vztrajen, predan, odločen, discipliniran, z eno besedo: je športnik v pravem pomenu besede. Ne mislite, da ga hvalim, ker je moj brat. Ne, Blaž je športnik z dušo in telesom, le z odpovedovanjem je dosegel vse, kar ima. Če vas zanima več, preberite najin pogovor. Koliko časa že treniraš kolesarjenje? Kolesarstvo treniram od leta 2003, torej 9 let. Zakaj si se odločil za ta šport? V Mirno Peč se je preselil Blaž Furdi, ki je bil zelo uspešen v mladinskih kategorijah.

Tisti čas sem treniral atletiko pri Robertu Draganu. Tam se nisem ravno našel, zato sem hotel poskusiti nekaj novega. Blaža sem prosil za telefonsko številko od tedanjega trenerja Igorja Markoviča. Z njim sem stopil v stik in v kratkem času dobil prvo dirkalno kolo, dres in šel na prvi trening. Tako se je vse začelo ... Kateri so tvoji najboljši rezultati? 8. mesto na svetovnem prvenstvu v kronometru v kategoriji U23, sem večkratni državni prvak na cesti, kronometru in velodromu v mlajših kategorijah, 1. mesto prolog Tour of Galipoli (Tur), 1. mesto v Poreču. Si imel kdaj probleme z poškodbami? Kot vsak športnik sem se tudi jaz srečal s poškodbami. Poškodba stegenske mišice mi je vzela sezono 2008. Kolesarstvo je zaradi velikih hitrosti in vključevanja v promet veliko bolj nevarno od večine športov. Vsem, ki se vozite s kolesom, priporočam uporabo čelade. Popularnost kolesarstva omogoča, da so nam za zelo ugodne cene dosegljive kvalitetne čelade, ki v primeru nesreče predstavljajo nit med življenjem in smrtjo. Čelada mora pokrivati celotno čelo, njen rob naj bo takoj nad obrvmi. Pas mora biti zapet, čelada pa mora trdno objemati glavo, drugače je nima smisla nositi na glavi. Koliko ur tedensko preživiš na kolesu? Na kolesu preživim od 17 do 27 ur na teden. Odvisno od obdobja. Pozimi so treningi manj intenzivni in daljši, med tekmovalnim obdobjem pa krajši in intenzivnejši. Kakšna je konkurenca v tvojem športu? Konkurenca je kot v vsakem profesionalnem športu zelo izenačena. Na vsaki tekmi odločajo malenkosti. Kdo je tvoj vzornik? Na začetku moje poti sta bila moja vzornika Janez Brajkovič in Lance Armstrong. Poskušam biti sam svoj zgled. Kakšne cilje imaš oz. kaj želiš še doseči v tvojem športu? Hočem zmagati etape na vseh treh tritedenskih dirkah: Tour de France, Giro d Italia, Vuelta d Espana in veliko klasiko. Kako se pripravljaš v zimskem času? V zimskem času sem veliko zdoma, saj moram biti tam, kjer je lepo vreme. Treningi pozimi so daljši in manj intenzivni. Pozimi delam bazo, pripravljam telo na intenzivne treninge, ki potekajo med tekmovalnim obdobjem. Poudarek je na krepitvi šibkih mišičnih skupin, hrbta, na vajah za stabilizacijo. Kakšne telesne lastnosti mora imeti kolesar, če se želi povzpeti na vrhunsko raven? Telo mora imeti zgrajeno za vzdržljivostni šport. To je nujna osnova. V profesionalizmu, kjer so vsi fizično talentirani, pa veliko razliko naredi tudi mentalna priprava. Opiši, kakšen je tvoj dan. Okoli 8.00 se zbudim, pripravim zajtrk, po navadi misli, nekaj kosov kruha z marmelado in spijem čaj. Zjutraj rabim nekaj časa, da se zaženem. Potem se odpravim na trening, ki je dolg od 3 do 6 ur. Po treningu sledi tuširanje, med katerim že vre voda za testenine ali riž. Po kosilu sledi počitek, ki ga po navadi uporabim za polurni spanec. Ko si spet povrnem moči, opravim še kakšno stvar v stanovanju. Sem namreč sam svoja gospodinja. Pred spanjem opravim raztezne vaje.

Imaš kakšen poseben ritual, ki ga uporabiš, pred začetkom tekme? Med vožnjo na dirko po navadi berem knjigo, poljudnoznanstveno revijo ali prospekt o dirki, saj ta vsebuje pomembne informacije o tekmi, ki me čaka. Včasih samo gledam skozi okno in opazujem dogajanje v okolici. Skušam se čim bolj sprostiti in pozabiti na nekajurni stres. Potrebujem popolno koncentracijo, ki jo je treba držati celotno tekmo. Kakšen pomen pripisuješ osnovni prehrani? Prehrana je zelo pomembna pri vzdržljivostnih športih, saj je treba stalno in uspešno nadomeščati izgubljene snovi v telesu. Hrana mora biti čim bolj raznolika, zdrava, vsebovati mora veliko mineralov, vitaminov, vlaknin in ostalih elementov, potrebnih za zdravo življenje. Prosim, opiši svoj dnevni jedilnik. Zjutraj pojem skledo mislija s sojinim ali riževim mlekom. V mislije dodam žlico praška korenine maca, 2 žlici alg, 2 žlici semen chia in 4 žlice naravnega kakava v prahu. Zraven pojem še kake pol hlebca polnozrnatega kruha z medom, marmelado ali šunko. Vse to poplaknem z litrom belega in zelenega čaja, ki ju zmešam skupaj. Na treningu jem energijske ploščice, poleti, ko so temperature višje, pijem izotonični napitek. Po treningu je potrebno telesu hitro povrniti izgubljene kalorije. Skuham si polnozrnate testenine ali riž. Po navadi jih pojem z parmezanom in olivnim oljem, zraven pojem še skledo solate. Za večerjo si po navadi privoščim skledo solate s kosom kruha in zrezkom ali konzervo tune. Pred spancem se dostikrat zgodi, da mi kruli v želodcu. Pomagam si z lončkom navadnega jogurta ali s pestjo oreščkov. Si mnenja, da lahko vrhunski športnik vso potrebno energijo dobi z normalno prehrano? Da, mislim, da lahko športnik vse snovi, ki jih potrebuje, dobi z normalno prehrano. Koliko tekočine zaužiješ na tekmi? Količina zaužite tekočine skozi letne čase je zelo različna. Recimo, na dirki, dolgi 150 km, v februarju, spijem 4 bidone vode. Na isti dirki poleti bi spil 10 bidonov. Med tekmo je treba vedno skrbeti, da so nivoji sladkorja visoki. Seveda je nemogoče zaužiti toliko energijskih ploščic ali gelov med tekmo, kolikor energije porabim. To nadomeščam po tekmi. Kako skrbiš za regeneracijo telesa? Dobri regeneraciji je treba posvečati ves čas, ko nisem na kolesu. Pomembno je pravilno, zdravo prehranjevanje, počitek po treningu, kvaliteten in dovolj dolg nočni spanec, uporaba različnih pripomočkov za regeneracijo, masaža, prehranski dodatki in še mnogo drugih stvari. Kaj počneš v času, ko nimaš treningov in tekmovanj? Obdobje, ko nimam treningov in tekmovanj, je po navadi oktobra in v prvi polovici novembra. V tem času poskušam preživeti čim več časa z družino in prijatelji ter delati stvari, ki jih med sezono ne morem. Privoščim si odhod v hribe, dopust v tuji deželi, pomoč pri vsakdanjih opravilih doma na kmetiji. Motivacija je potrebna za dolgoročni napredek. Kako se motiviraš? Motivacija je pomembna pri vseh ljudeh, ne le pri športnikih. Hilary Hinton (Zig) Ziglar je rekel: »Motivacija je kot tuširanje. Njen učinek ne traja dolgo, zato jo priporočam dnevno. Pomembno je zastavljanje ciljev (včasih tudi na videz nedosegljivih) in vsak dan čim bolj izkoristiti za dosego teh ciljev«. Si imel kdaj probleme s pretreniranostjo? Kako si jih odpravil? Da, pretreniranost je bila eno obdobje prisotna tudi pri meni. V želji po čim boljši formi, poseganju po najvišjih mestih športnik ne posluša svojega telesa in znakov, ki mu govorijo, naj zmanjša količino in intenzivnost treningov. Potem, ko zadeve pridejo do ekstremov, se zave, da je delal narobe. Vse to je zelo

pomembna izkušnja v življenju športnika, saj ga pretreniranost prizemlji in mu postavi realne meje zmogljivosti njegovega telesa. Kot pri vseh stvareh v življenju je tudi v športu potrebna zmernost. Potrebno je delati tako, kot je najboljše zate, v mejah, dosegljivih za tvoj organizem. Pretreniranost sem odpravil z dolgim in zelo zaželenim počitkom. Katere dodatke k prehrani uporabljaš? Za regeneracijo po treningu in tekmah uporabljam aminokisline, antioksidante koencim Q10 in alfalipolično kislino. Kot dodatke uporabljam tudi omega 3 maščobne kisline in multivitamine. Aljaž, 7. a

Navdihuje naju življenje

V soboto, 10. 3. 2012, sva bili povabljeni, da opraviva intervju z igralcema Janezom Hočevarjem Rifletom in

Sandijem Pavlinom. Oba sta ta dan igrala v našem kulturnem domu. Mirnopečanom sta predstavila

komedijo Toneta Partljiča Sprava. Priznati morava, da sva bili pred intervjujem rahlo živčni, a sta naju

igralca z lahkoto spravila v dobro voljo. Odgovarjala sta na najina vprašanja, tudi smeha je bilo veliko.

Sta že od mladih nog vedela, da bosta postala igralca?

Janez Hočevar Rifle: Ko sem hodil v gimnazijo, sem se v gledališču ukvarjal z elektriko, hkrati pa gledal

predstave. Naslednje leto sem si rekel: »Glej, glej, to pa ni tako težko. To bi mogoče lahko tudi jaz delal.«

Potem sem maturiral, šel na igralsko akademijo, delal sprejemne izpite in jih uspešno opravil. Tako se je

potem začelo moje igranje.

Sandi Pavlin: Moram povedati, da sem imel gledališče zelo rad. Doma sem z Jesenic, kjer imamo svoje

gledališče, zato sem redno zahajal tja. Nikoli nisem pomislil, da bi bil igralec. Sem sicer ves čas igral

nepoklicno. Na Jesenicah smo imeli igralski krožek, potem sem prišel v Ljubljano in se v internatu vključil v

gledališko skupino. Res nisem mislil, da bi bilo igralstvo moj poklic. Bolj me je zanimalo slikarstvo. Nekega

dne mi je prijatelj, ki je bil že na AGRFT, rekel, naj grem delat sprejemne izpite. Te sem uspešno opravil,

potem končal tudi akademijo in tako sem postal igralec.

Janez Hočevar Rifle: Vidiš, življenje je polno slučajev. (smeh)

Povedala sta že, kakšni so bili vajini začetki. Zanima naju, ali sta igrala že v šoli?

Sandi Pavlin: Mene navdihuje življenje, stiki z ljudmi, dobre knjige, dobra glasba … Predvsem lepota.

Janez Hočevar Rifle: Ne, v šoli ne. Verjetno pa sem imel smisel za recitacijo, saj mi je profesorica slovenščine

vedno dala kakšno pesem, ki sem jo moral deklamirati na proslavah. To mi je šlo na živce. To je bila bolj

prisila kot veselje.

Sandi Pavlin: Mama mi je zgodaj umrla, zato me je oče dal v rejo v Grosuplje. Živel sem pri dveh gospeh.

Ena me je naučila veliko pesmic. Potem pa me je, kamor koli sem prišel, prosila, naj povem kakšno pesmico.

Zelo je bila ponosna na moje recitatorske sposobnosti. Ko sem potem po vojni prišel na Jesenice, sem

recitiral na vseh otvoritvah partizanskih spomenikov.

Gospod Rifle, vsi Vas poznamo predvsem kot komedijanta. Našim staršem ste ostali v spominu, ko ste

vodili akcijo Podarim – dobim, gledali smo Vas v filmih, nastopate tudi v predstavah v SNG Drami, ste

profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kaj od tega Vam je najljubše?

Janez Hočevar Rifle: Vse, ker ne znam biti nikoli pri miru, vedno moram kaj početi. Najlepše mi je na odru,

prijetno je snemati filme, a jih pri nas posnamejo tako malo, da ne morem računati na to. Gledališče je

dobro zato, ker že na predstavi začutim odziv gledalcev, pri filmu pa napake lahko spoznamo šele, ko je le-

ta predvajan. Takrat se ne da ničesar popraviti. Profesorsko delo je zanimivo, saj sem rad med mladimi.

Tam ni tako kot v pravi šoli, svojim študentom sem bolj mentor, ne pa strog profesor.

Igrali ste različne vloge, od komedije do resnih dram, od dobrega vojaka Švejka do Jermana v Hlapcih.

Kako se lahko prelevite iz ene vloge v drugo? Katere vloge so Vam ljubše?

Janez Hočevar Rifle: Težko bi rekel, da se preleviš, ker se te stvari ne delajo sočasno. Ko študiram dramo, se

več mesecev ukvarjam samo s to literaturo in padem notri. Če pa študiram komedijo, se pripravljam na

drugačen način. Težje bi bilo, da bi danes igral dramo, jutri pa komedijo, a tega ni. Vsaka igra zahteva

koncentracijo. V bistvu imam raje komedije, a sem se želel ukvarjati z vsemi zvrstmi.

Kaj pa imate radi Vi?

Sandi Pavlin: Jaz imam rad komedijo in dramo. Rad igram komplicirane like, negativce. Vedno me zanima,

kaj je vplivalo na to osebo, da je delala take stvari.

Za svoje delo ste dobili najvišja priznanja, nagrado Prešernovega sklada, Borštnikov prstan, viktor za

življenjsko delo. Kaj Vas v življenju in pri delu najbolj navdihuje?

Janez Hočevar Rifle: Nagrade prav gotovo ne. Te so bolj stranskega pomena, čeprav pa sem jih vesel.

Navdihuje me življenje, usode ljudi, razna literatura, svet … vse to lahko človeka spodbuja in ga vznemirja.

Kaj pa navdihuje Vas?

Sta imela kakšne vzornike?

Janez Hočevar Rifle: Ne, toda kadar gledam kakšnega dobrega igralca, si vedno rečem: Ta pa je dober.

Vsaka čast. V mladosti je bil mladim igralcem vzor Stane Sever. On je bil velik igralec. Igralstvo ni poklic, kjer

bi lahko koga posnemali, saj je vsak od nas drugačen, vsak ima drugačen karakter, vsak drugačno

zunanjost, drugačno dušo, drugačen pogled. Važno je, da pošteno delamo.

Sandi Pavlin: Tudi jaz nisem imel direktnih vzorov. Všeč sta mi bila Marlon Brando, Robert de Niro, ampak

ju nisem posnemal. Vsak človek je edinstven, zato moramo izhajati iz svojih izkušenj, svojega življenja.

Nikoli ni dobro, da posnemamo druge. Lahko pa se učimo tudi od naših starejših igralcev.

Med nami je kar nekaj nadobudnih igralcev. Kako naj dosežemo svoj cilj?

Janez Hočevar Rifle: Da so sproščeni, da se ne mučijo, da so pošteni do sebe in do dela, poskušajo naj delati

tako kot v življenju. Ne igrati, resnico naj poskušajo govoriti. Verjamejo naj vase in ob igri uživajo.

Sandi Pavlin: Nekaj najlepšega je v življenju, da imaš tak poklic, da v njem uživaš. Zato predlagam, da

izberete take poklice, v katerih boste v življenju srečni in zadovoljni. Ni treba, da si igralec, lahko si tudi

pometač. Ni vedno najpametnejši tisti, ki ima tri fakultete. O igralcih pa je vse povedal že profesor Rifle

(smeh). Moraš biti tak, kot si. Ne smeš posnemati Brada Pitta ali Marlona Branda.

Janez Hočevar Rifle: Dobrega igralca vedno spoznamo po tem, da mu verjamemo, ko igra neko vlogo.

Vaš sin je s svojim filmom Gremo mi po svoje postavil rekord v gledanosti. Vas je povabil, da bi zaigrali v

njegovem novem filmu?

Janez Hočevar Rifle: Seveda. Midva sva se ogromno pogovarjala o tem, ampak ni bilo nobene take vloge,

saj so v filmu igrali predvsem mladi. Jurij Zrnec je bil odličen, dobri so bili tudi mladi igralci. Te dni so imeli

avdicijo za Gremo mi po svoje 2, tako da bodo poleti posneli nadaljevanje.

Danes bosta v Mirni Peči predstavila komedijo Sprava. Kaj bi nam povedala o tej igri?

Janez Hočevar Rifle: Partljič, ki je napisal dramo o partizanu in domobrancu, ki se po naključju srečata za

silvestrovo, je znan pisec. V igri pride do čudnih zapletov, iščeta resnico, a Partljič pravi, da nikoli ne bosta

prišla do sprave. Mladi o tem veste bolj malo. Stvar je zanimiva in duhovita, dobra je tudi najina

interpretacija Partljičevega teksta (smeh).

Sandi Pavlin: Pove tudi to, da bi bilo treba te vzorce levo-desno zamenjati. Vsak ima svoje prepričanje, a

nekaj je treba vedeti. Zgodovina pravi, da so se eni borili proti okupatorju, drugi so sodelovali z njim. To so

bili mladi fantje, ki niso vedeli, kam gredo. Vsi so se v bistvu borili za domovino. To niso enostavne stvari. Ne

obsojam ne enih ne drugih, ampak prav je, da se upreš okupatorju.

Ali uživata v igranju skupaj?

Janez Hočevar Rifle: Da, jaz prav gotovo.

Sandi Pavlin: Vesela sva, ko prideva skupaj in zaigrava tole.

In za konec. Veva, da ste za 70. rojstni dan dobili nov motor in da so motorji Vaša velika ljubezen. Zanima

naju, ali boste na velikonočni ponedeljek prišli v Mirno Peč na tradicionalni blagoslov?

Janez Hočevar Rifle: To pa res lahko pridem, samo ne vem, če bom imel čas, ker zdaj delam neko predstavo.

Takrat bom na vaji v Novem mestu, morda pa pridem. Me bosta spomnili? Še popravek: za 70. rojstni dan

nisem dobil motorja, ampak sem si ga kupil sam. Sicer pa zdaj hodim žegnat motor v Presko pri Medvodah,

ker tam blizu živim. Nekoč so to delali le na Brezjah. Tja ne hodim več. Prvič, ko sem šel, sem dobil

podobico, ki sem jo nalepil na motor. Ko sem se peljal proti domu, sem hudo padel, zato sem nalepko hitro

odstranil. Prinašala mi je nesrečo.

Ura je hitro minila, saj sva se veliko smejali. Povedati morava, da sta bila igralca preprosta, celo pohvalila

sta naju, ker sva se na intervju dobro pripravili. Ob slovesu pa sta nama rekla, da se na predstavi ne smeva

smejati. Njune zapovedi nisva upoštevali: smejali sva se.

Anja in Sara, 9. A

Sandi Pavlin

Janez Hočevar Rifle

Katero zvrst glasbe

imaš najraje?

Sem velik privrženec rock glasbe, predvsem ameriške rock

skupine Red Hot Chili Peppers. Lahko se pohvalim, da sem

bil na njihovem koncertu v Milanu. Na mojem

predvajalniku pase znajdejo tudi izvajalci punk, ska punk in

metal glasbe. Seveda pa je Lojze Slak, ta je legenda.

Da. Igram bas kitaro, lahko

pa zaigram tudi na navadno

kitaro.

Hmmm … Tukaj bi se dalo

razpravljati, a bi na koncu vedno

prišel do istega spoznanja: Gregor ti

ne znaš peti.

V mojem kratkem življenju sem bil član že dveh

skupin, ki sicer nista dosegli svetovne slave, zame je

važno, da smo se zabavali. Sedaj je na obzorju nov

projekt in upam, da bo ta uspel.

Si že igral v kakšni

skupini?

Ali igraš kakšen

inštrument?

Ali si pevsko

nadarjen?

Najljubši predmet?

Kakšne imaš

spomine na srednjo

in osnovno šolo?

Kako je na

fakulteti?

Katero šolo

obiskuješ sedaj?

Kam si hodil v

srednjo šolo?

Moji spomini na srednjo in osnovno šolo so

izjemni. Vsa ta leta se je nabralo veliko

'legendarnih' dogodkov, zato bi težko izbral

enega. To so bila res nepozabna leta.

Sem študent 1.

Letnika fakultete za

elektrotehniko.

Na fakulteti je super, seveda pa

je potrebno pokazati veliko

znanja.

Hodil sem na

tehniško gimnazijo v

Novem mestu.

Moja najljubša predmeta v osnovni šoli sta bila

geografija in zgodovina, v srednji šoli, ko sem

nekoliko odrasel, pa sta mi k srcu prirasli fizika

in elektrotehnika, ki jo sedaj tudi študiram.

Luka, 7. B

K skavtom hodim že peto leto, zdaj sem

član klana (starostna veja pri skavtih),

pripravljam pa se, da naslednje leto

postanem voditelj.

Z igranjem bas kitare, brskanjem po

spletu, veliko časa pa namenim tudi

skavtom.

Bodite vztrajni, delavni in sledite

svojim sanjam ter preprosto

uživajte.

Ali imaš kakšen nasvet za naše učence iz devetega

razreda, ki gredo letos v 1. letnik srednje šole?

Kako preživljaš prosti čas?

Koliko časa si pri skavtih?

Iz preprostega razloga, ker je to nekaj najbolj

norega, kar se ti lahko zgodi. Ko si skavt, nekoliko

pozabiš na tehnološki svet in v naravi skupaj s

prijatelji odkrivaš njene darove. Predvsem zimski

in poletni tabor sta neverjetni izkušnji.

Zakaj si pri skavtih?

VIDIVA SE V ŠOLI

Mirko Kolenc je človek, ki ga zanima mnogo različnih dejavnosti. V prostem času riše načrte, preučuje strojništvo

ali pa se poglablja v računalništvo. Ker danes opravlja delo pospeševalca prodaje industrijskih izdelkov, končal pa

je srednjo kmetijsko šolo, sem ga prosil za pogovor. Z veseljem mi je odgovoril na nekaj vprašanj.

Prihajaš z območja Mirne Peči. Vsi tvoji vrstniki so obiskovali osnovno šolo v Mirni Peči. Kje si jo obiskoval ti in

zakaj?

Obiskoval sem osnovno šolo Bršljin v Novem mestu. To šolo sem obiskoval zato, ker so se moji starši ob razpustitvi OŠ

Karteljevo odločili, da moja sestra obiskuje šolo v Bršljinu. Zato sem tudi jaz obiskoval to šolo.

Kako so nate gledali vrstniki v vasi, ker si obiskoval OŠ v Novem mestu?

V začetku so me gledali zviška. Ko pa so ugotovili, da se nisem nič spremenil, smo se dobro razumeli.

Kako si se počutil med vrstniki iz mestnega okolja?

V to OŠ niso prihajali le otroci iz centra mesta, temveč tudi iz predmestja. Tako ni bilo čutiti razlike med nami. Zelo

moteči pa so bili Romi, ki so tudi obiskovali to šolo. Na srečo so bili Romi naši sošolci le leto ali dve, saj v višje razrede

niso prišli.

Kaj te je navdušilo, da si se vpisal na kmetijsko šolo?

Mene je takrat zanimala predvsem strojna tehnika. Doma pa smo imeli kmetijo, in ker sem bil edini sin, sta me starša

prepričala, da sem se vpisal na kmetijsko šolo.

Ali te je šolski program vsaj malo zanimal?

Zanimala me je predvsem kmetijska tehnika, vendar je bilo te zelo malo. Že takrat sem vedel, da kmetijstvo ne bo

področje mojega poklicnega dela.

Kako si se kljub temu počutil v srednji šoli?

Zavedal sem se, da moram srednjo šolo uspešno zaključiti. Ker te nisem obiskoval z veseljem, sem se temu tudi

primerno obnašal. To se je kazalo predvsem pri praktičnih vajah. Te sem moral večkrat ponavljati zaradi

neprimernega obnašanja. Šolo sem vseeno uspešno zaključil.

Si bil kdaj zaposlen v kmetijstvu oz. kako si pristal v industrijskih vodah?

V kmetijstvu sem delal toliko časa, kot je zahtevala pogodba za pridobitev kadrovske štipendije. Štiri leta. Takoj

zatem sem končal srednjo ekonomsko šolo in iskal zaposlitev v prodaji. Deset let sem opravljal delo v prodaji. Nato se

je ponudila možnost zaposlitve v strojništvu, kar sem z veseljem sprejel. Danes opravljam delo pospeševalca prodaje v

industriji.

Te na tvoje šolsko obdobje veže kakšen poseben spomin?

Da. V sedmem razredu OŠ sem ob obisku zobozdravnika v Mirni Peči srečal ravnatelja tamkajšnje šole, ki ga seveda

nisem poznal. Ker ga nisem takoj pozdravil, se je razjezil in me vprašal, kaj počnem v dopoldanskem času sredi Mirne

Peči. Začudeno sem ga pogledal. Preden sem mu lahko odgovoril, me je že povabil na pogovor z njim naslednji dan v

njegovo pisarno. Ker sem bil še kar tiho, je glasno ponovil: »Vidiva se v šoli.« Takrat pa sem mu odgovoril ne, ne bova

se. Aljaž, 8. A

Moja super babi

Jožica Cesar, rojena Šuštar, je moja babica. Rodila se je v Belšinji vasi v Trebnjem. Delala je kot trgovka v Ljubljani, zdaj pa se rada druži s svojimi vnuki in je naša super babi.

Kako si preživljala svoje otroštvo?

Burno, slabo, a še vedno lepo. Nismo imeli oblačil in obutve. Z bratom sva morala pomagati staršem v hlevu, pomivati posodo, pasti krave, nanesti drva, jas sem mami pomagala prati oblačila. Ker pa nisva bila vedno tako pridna, sva se tepla, brcala, polivala. Večkrat sva ušla k sosedovim, kjer smo se lovili, skrivali, žogali, poleti pa smo se šli tudi kopat v Temenico. Jeseni sva pekla kostanj, na poti v šolo pa sva rabutala jabolka. Pozimi sva si naredila igrici špana in kartala. Ker nisva imela sank, sva si iz dog od soda naredila smuči. In ker so bile te stvari še uporabne, naju je oče kaznoval.

Kakšna se ti je zdela šola in kaj vse si delala tam?

V šolo sem hodila peš, s sosedo sva bili v petnajstih minutah v Trebnjem. Do 5. Razreda smo imeli šolo popoldne, naslednja štiri leta pa dopoldne. Všeč so mi bile telovadba, angleščina, matematika in zastonj malica. Nisem pa marala tehnike in srbohrvaščine. Učili smo se, vsako leto smo šli na izlet. Spomnim se, da smo šli v Postojnsko jamo, Portorož, Logarsko dolino, in pa mislim, da tudi na Bled. Če nismo naredili naloge, smo morali ostati po pouku in jo napisati.

Se spomniš kakšne smešne prigode iz šole?

O, ja! Spomnim se, kako sva pozimi s prijateljico sošolca postavili v sneg in ga kepali. Naslednji dan je to povedal učiteljici, ona pa naju je natepla s palico in poslala v kot. Sošolec pa se tega še vedno spominja. Večkrat sva tudi skrivali torbe in kolesa.

Kam si šla po končani osnovni šoli?

Na trgovsko šolo v Ljubljano. Tja sem se vsak dan vozila z vlakom. Srednja šola mi je bila bolj všeč, saj sem imela prijazne sošolce in učitelje. Od septembra do konca januarja sem hodila v šolo, od februarja do junija pa smo imeli prakso v trgovini. Takrat sem se staršem kdaj zlagala, da imam v soboto šolo, jaz pa sem šla v kino s prijateljicami.

Si nadaljevala šolanje?

Ne. začela sem delati v trgovini Sadje in zelenjava v Ljubljani. Še vedno sem se v Ljubljano vozila z vlakom.

Kako in kje si spoznala mojega dedka?

Spoznala sva se na vlaku, jaz na poti v službo, on pa v Maribor v šolo. Leto kasneje sva se poročila, preselila sem se na Veliki Kal. Leta 1974 pa sva dobila prvega otroka, hčerko Sonjo. Leto kasneje se nama je rodila še ena hčerka, Mateja. Leta 1983 pa sva dobila še sina Janeza. Čez dobro leto sem prenehala z delom v trgovini in ostala doma na kmetiji.

Kaj ti je pomenil prihod na Veliki Kal?

Bilo mi je všeč, dobila sem dobre sosede in otroci so se radi igrali s sosedi, bilo mi je tudi všeč delo na kmetiji, ampak še zmeraj, kljub žalostnemu otroštvu, bi raje živela v Belšinji vasi.

Kako so se zabavali tvoji otroci?

Žogali smo se, igrali badminton, kartali, lovili, skrivali, pozimi smo se sankali. Ko je prišla prijateljica, smo šli v toplica in na letališče v Prečno. Radi smo nabirali gobe, da so jih lahko otroci prodajali ob avtocesti. Morali so mi tudi pomagati v hlevu, pobirali smo orehe, jih zdrobili in zbirali.

Kaj pa zdaj delaš s svojimi vnuki?

Večkrat me obiščejo in gremo skupaj na sprehod, na pokopališče, po gobe ali kostanj. Tudi pomagajo mi na njivi, poleti pa jih peljem na sladoled. K meni pridejo tudi na počitnice. Za vikend se družimo, se pogovarjamo, pečemo krompir, kostanj, koruzo …

Kaj rada delaš v prostem času?

Usedem se v avto in grem na lepše, berem časopis, k sosedi grem na kavo, rešujem križanke, nabiram gobe, peljem se s kolesom, gledam televizijo, grem na pokopališče in rada poklepetam s prijatelji. Obiščem hčeri, vnukom pa rade volje spečem šarkelj.

Ema, 8. B

MLADI PESNIKI

ŠOLA

Šola je ustanova,

v kateri učitelji zahtevajo,

da nam vse snovi v glavi odmevajo.

Za ta pridne je šola nora,

za vse ostale pa je

prava nočna mora.

Če v šoli pridno se učiš

in pri miru za mizo sediš,

lahko kakšno petico v

redovalnico dobiš.

Učiteljeve razlage se nam

ne zdijo zanimive,

a če jih poslušamo,

so prav vznemirljive.

ČAROVNICE

Bilo je nekoč nekega dne v deželi čarovnic tam daleč nekje. Črne, rjave, sive, plave bile so čarovnice prave. Zloba, grdoba, predvsem pa žlehtnoba bila je njihova naloga. A vse čarovnice niso enake. Morda pa so kje take, ki poskrbijo za siromake. Eva, 5. b

Čarovnica poleti z metlo, kamorkoli se ji zdi. Prave čarovnice so stare, zarjavele, hudobne so in tečne. Domen, 5. b

Čarovnice čarajo cele noči in se zabavajo celo v temi. Ponoči vedno plešejo okrog ognjišča in vanj stresajo jagodna zelišča. Iz jagod skuhajo krepak čaj, ki jih okrepi in ponese v raj. V raju čarajo rajske stvari, ki si jih vsak zaželi. Danes veselo čarajo in se noro zabavajo. Martin, 5. B

Čarovnice stare letijo nad otroške glave. Porednim otrokom sladkarije dajo, pridnim pa gnile glave namečejo. Čarovnice na njihovo noč letijo in se veselijo. Grega, 5. b

Poznam grdobo, grdobo staro, z velikim nosom in črno piko. Poznam grdobo, grdobo staro, z enim zobom in glasnim krikom. Z novo metlo in črnim mačkom. Ema, 5. b

Čira čara pod goro, čarovnice na plan gredo! Ena je doma ostala in se milo je jokala. Z njimi ni mogla poleteti! Snežni so bili zameti! Ker znala ni leteti, morala je doma čepeti. Domen, 5. b

Grda, stara

naša je čarovnica. Nam nagaja, kar se da. Packa, maže, vse pomaže. Kuha, peče, vse razmeče. Pa konča se pesmica, saj pomazana je vsa. Lucija, 5. b

So grde, a jih to ne zanima. Njih zanima le strup in čarovnija. Le strup in čarovnija čarovnice zanima.

David, 5. b

Jaz sem čarovnica stara. Rada kuham. Čira čara. Iz lonca skoči bavbav. Hitro skoči na šolo, otroke gre strašit. Otroci skočijo na klop. Bavbav se jim smeji. Od smeha skoči nazaj v lonec in pesmice je konec. Tomaž, 5. b

OBČUTEK

ŽIVLJENJE

Črni oblaki, sivo nebo, moje srce pa je žalostno. Solza mi teče, na jok mi gre, tolažijo me, ah, saj bolje bo … A meni ne zdi se tako, kot da iz dneva v dan še huje bo. Potok teče z mojih lic, kot da bila bi nevihta. Zakaj spet jaz? Mar nisem dovolj dobra? Ah, saj bo prišel čas, ko ti bom vrnila, potem boš ti občutil bolečino in jok. Katja, 9. a

PLES Bila na plesu je vesela, dekle s fantom se vrtela.

Ko se ji približa tip, ki je velik bil kot kit.

Se zazrejo vanj oči, vse po njem hrepeni.

Punca prav v oči mu gleda, od sramu je čisto bleda.

Čaka, da bi jo zaprosil, z njo plesišče bi prekosil.

Se zgodilo ni čisto nič, ker tip je odfrčal kot kak ptič.

Punca bleda ga pogleda, fanta, ki je z njim plesala, da bi ga spet zapeljala.

A ji ni uspelo dobro, ker fant našel si je novo.

Z njo sta se tako vrtela, da cel svet sta onemela.

In plesala sta tako noro, da dekle imela je nočno moro. Petra, 8. a

SANJE S kančkom sreče in veselja se utrne nova želja.

Da potuješ tja čez gore, da pozabiš na vse more.

Zdaj na oblaku posediš in na svetli luni zaspiš.

Drugo jutro pa se vrneš, kamor vrnejo se vsi.

V toplo posteljo se zgrneš in kmalu po zajtrku ti zadiši. Petra, 8. a

ŽIVLJENJE

Življenje je lepo, če ga deliš s prijatelji.

Življenje je lepo, če si vesel.

Nekaj v življenju najlepšega si ti,

ko se rodiš. A ko pomislim nate,

vedno zame si ti.

Ana, 7. a

Zima se je skrila, pomlad je prebudila,

pomlad je rože zasadila, pticam hrano ponudila.

Pomlad bo nekaj časa stala,

potem pa se s poletjem poigrala, ko se poletje dobro prebudi,

nas s soncem osvetli.

Poletje se bo poslovilo, se jeseni umaknilo.

Otroci se bodo morali od počitnic posloviti, ker bodo v šolo morali iti.

Sandi, 6. b

SNEŽINKA

Snežinka pada zdaj z neba,

snežinke danes ni doma,

k snežinki kuža pricaplja,

snežinko piha sem ter tja.

O snežinki zdaj doma se govori,

saj s snežinko kuža se vrti.

Petra, 6. b

ZIMSKA

Zima je prišla, sneg pobelil je tla. Otroci se veselijo, snežake naredijo.

Po hribu se sankajo,

na smuči se postavljajo. Kepe po zraku lete,

zimsko veselje to je.

V noči vse se lesketa, zvezde svetijo z neba.

Želje v pismih so zapisane, o, da bi se izpolnile vse.

MOJE DREVO Visoko steguješ veje v nebo, o, kako si lepo moje drevo. Pod mojim oknom cvetiš, o, kako lepo dišiš. Na tebi se ptice zbirajo, nič nisi osamljeno. Komaj čakam, da obrodiš in me s češnjami razveseliš.

Kuža Piki

Kuža Piki res pravi

prijatelj je,

vsak dan z mano do šole

gre.

Ko je lačen, laja, ko je sit

nagaja,

zelo rad se igra, a svojih

igrač ne da.

Rad gloda kosti,

zato moramo za njim

pospravljati vsi.

Vseeno ga rada imam

in nikomur ga ne dam.

Maša, 3. a

DOMAČE NALOGE Domače naloge so kratke ali dolge, včasih so zabavne ali dolgočasne, lahko so zanimive ali bedne, ampak vsekakor so potrebne. Drugače pa je domača naloga tudi največja nadloga. Teži nam takrat, ko ni treba, naj k nam pride, ko je zmeda. Jure, 6. b

KONJI Konje rada imam, moje srce po njih hrepeni, moje srce si jih imeti želi. Upam, da ta želja nekoč izpolni se mi. Neža, 6. a

NESREČA

Bilo je vroče nedeljsko popoldne. Na vaškem

igrišču smo se zbrali fantje iz bližnjih vasi. Igrali

smo rokomet.

Bili smo ravno pred nasprotnikovim

golom. Podal sem Matjažu, ta pa je zadel

gol. Vrnili smo se v obrambo.

Nasprotnik je prišel v napad in zaradi

napačne podaje izgubil žogo.

Matija jo je ujel in jo podal.

Odšel je v protinapad, ki ga je zaključil z

zabijanjem.

Takrat pa se je zgodilo. Med zabijanjem je Matija

odrinil Tonija, da je ta padel na tla. Ker ni takoj

vstal in nadaljeval igro, sem stekel k njemu. Za

mano so prišli k njemu še drugi. Vprašal sem ga,

kaj ga boli, ta pa je le kazal na levo nogo. Ker ni

mogel vstati, smo mu pomagali. Bolela ga je tudi

glava. Takoj sem poklical njegovega očeta, da ga

je odpeljal k zdravniku.

Zaradi bolečin v glavi in zlomljene noge so ga

sprejeli v bolnico. Naslednjega dne smo odšli

k njemu na obisk. Bil je v povojih.

Povedal nam je, da ima zlomljeno nogo

ter nekaj odrgnin in da bo v enem tednu

spet doma. Vsi smo ga tolažili, ga nekaj časa

zabavali z raznimi anekdotami in ga po nekaj

urah zapustili. Toni se je vrnil domov po dveh

tednih. Rokometa pa še nekaj časa ni mogel

igrati.

Ko smo se čez nekaj časa zopet srečali na igrišču,

da zaigramo rokomet, smo se bali, da bo spet

kdo padel in se poškodoval. Odločili smo se, da

nekaj časa rokometa ne bomo igrali. Opogumili

smo se šele, ko so nam starejši dokazali, da je

rokomet le ena izmed mnogih iger. Še vedno pa

med igranjem te igre pazimo, da ne

poškodujemo sebe in drugih.

Aljaž, 8. a

NARAVNE IN

DRUGE

NESREČE V

MOJI OKOLICI

Neki večer sem gledala poročila. Bilo je strašno. Dogaja se veliko nesreč, ki so za nekatere tudi usodne. Zasmilili so se mi otroci, ki se v nesrečah poškodujejo ali izgubijo starše.

Odšla sem v svojo sobo in razmišljala o nesrečah, ki se dogajajo po svetu in v moji okolici. S temi mislimi sem zaspala. Naslednji dan smo se v šoli

pogovarjali o nesrečah, kot so

požari, potresi, poplave,

viharji, prometne nesreče …

Včasih sem mislila, da so

policisti samo zato, da

ustavljajo pijane voznike. Tisti

dan pa sem spoznala, da smo

jim ljudje lahko zelo hvaležni,

saj brez njih nekateri danes

sploh ne bi bili več živi. V

naravnih nesrečah pa na

pomoč priskočijo reševalci.

V moji okolici se ne dogaja

veliko naravnih nesreč, zato

sem hvaležna materi naravi.

Sem srečen otrok, saj imam še

vso družino, ki jo potrebujem.

Nika Primc, 6. a

Bil je vroč poletni dan. Ves naveličan od gledanja televizije in igranja računalnika sem se odločil, da se grem

vozit s kolesom.

Usedel sem se na kolo in se odpeljal proti gozdu. Takoj, ko

sem prišel vanj, sem se počutil veliko bolje, saj je bilo v njem

veliko hladneje. V gozdu sem zagledal starejšega gospoda, ki

je požigal grmovje, čeprav je bilo to v suhem in vetrovnem

vremenu prepovedano. Ogenj se je začel širiti, zaradi vetra pa

se je razširil tudi na okoliško grmovje in manjša drevesa. Takoj

se sem se odločil, da pomagam gospodu omejiti ogenj. Skupaj

sva ga poskušala pogasiti. Slekel sem majico in z njo udarjal po

plamenih. To ni pomagalo, saj se je ogenj samo še bolj razširil.

Zajel je tudi večja drevesa. Stekel sem do kolesa. V torbici

sem imel telefon. Poklical sem gasilce in se vrnil gasit ogenj. Ta se je zdaj že zelo razširil. Z gospodom sva

bila popolnoma neuspešna, zato sva lahko le počakala na gasilce. Prvi gasilci so prišli zelo hitro. Ogenj so

uspešno gasili, potem pa jim je začelo zmanjkovati vode in ogenj se je ponovno začel širiti. Takrat pa so na

srečo prišla še tri gasilska vozila. Vsi skupaj so ogenj pogasili. Po tem ko je bil požar pogašen, sem se

odpravil domov, saj sem komaj čakal, da o tej dogodivščini povem svojim staršem.

Ta izkušnja mi je pokazala, kako hitro lahko pride do požara ter kako pomembni so gasilci za varnost vseh

ljudi. Če ne bi pravočasno prišli na kraj požara, bi se ogenj še bolj razširil in lahko uničil veliko gozda ter

povzročil pravo naravno nesrečo.

Aljaž, 8. a

TI MENI RADOST JAZ TEBI MODROST

Ko sem imela štiri leta, mi je umrl dedek. Bila sva

navezana drug na drugega in velikokrat sva se

skupaj igrala.

Nekega dne pa je sestra kar naenkrat začela

jokati. Nisem vedela zakaj. Povedala mi je, da je

dedek umrl. Nisem se še zavedala, kaj to pomeni.

Težko sem se sprijaznila s tem. Ko pa sem

dopolnila sedem let, sem ga začela močno

pogrešati. Odšla sem k babici, saj mi je bilo lažje,

če je bila ob meni vsaj ona. Skupaj sva gledali

stare slike in babica mi je povedala, da je dedek

na drugem svetu srečen in veliko misli name.

Rekla je tudi, da je z mano povsod, samo da ga jaz

ne vidim. Bilo mi

je lažje. Vsak

dan sem hodila

k njej, saj je bilo

tam toliko spominov

na dedka. Vedno mi je bilo

toplo pri srcu, ko sem bila v njenem objemu.

Sedaj mi je lažje, ker mi je z babičino pomočjo

uspelo iti skozi težko obdobje. Še zdaj, ko pridem

k njej, ošvrknem s pogledom škatlo s slikami in mi

je lažje pri srcu, saj vem, da je dedek vedno z

mano.

Nika Primc, 6. a

Jožica in Alojz. To sta moja babi in dedi, ki ju

imam zelo rad. Skupaj si pomagamo, včasih mi kaj

svetujeta, jaz pa ju večkrat tudi nasmejem.

Rad jima pomagam in tega sta zelo vesela, še

posebej, ko ne zmoreta kakšnih težjih opravil. Ker

sta že stara, jima večkrat pomagam pri hišnih

opravilih, pometem dvorišče, pozimi pa odmečem

sneg. Ko dedi obreže trte v vinogradu, jih z

grabljami pograbim, naložim na ponjavo ter

odvlečem na njivo. Seveda jima pomagam tudi pri

drugih opravilih, vendar jih je toliko, da jih ne

morem vseh našteti. Ta pomoč pa se mi splača.

Moja babi je najboljša kuharica na svetu in zame

skuha vse, kar si zaželim. Ko česa ne vem, mi babi

in dedi svetujeta. Če je kaj narobe, pa mi vedno

pomagata. Njune nasvete lahko velikokrat

uporabim, ko mi je težko. Čeprav sta že stara, to

ne pomeni, da nista »modra«.

Stara starša imam zelo rad, onadva pa mene; jaz

jima pomagam pri težkih opravilih in jima delam

družbo, ju včasih spravljam v smeh, onadva pa mi

v zameno dajeta svoje znanje, izkušnje in

modrost.

Nik, 6. a

MOJE POČITNICE

Moje letošnje počitnice so bile aktivne. Obiskovala

sem poletno šolo tujih jezikov v Novem mestu in kar

nekaj časa sem bila s starši na morju. Bili smo na

krajših izletih, poleg tega pa sem pomagala

domačim v vinogradu in na vrtu.

Že prvi dan na morju sem srečala svoje prijateljice iz

Maribora, Črnomlja in Radencev. Bila sem jih zelo

vesela. Veliko smo si imele povedati, saj se nismo

videle celo leto. Prijateljica Rebeka me je povabila

na vožnjo s tubo. Bila sem zelo navdušena. Takoj

sem privolila. Bilo je vznemirljivo. Imela sem

občutek, da letim po zraku. Mojega navdušenja je

bilo hitro konec. Z vso močjo sem v

vodo priletela na trebuh.

Prijateljičini starši so se s čolnom vrnili

po mene. Vprašali so me, ali bi se še

peljala s tubo. Odločila sem se,

da bom preostanek vožnje raje

preživela v čolnu. Smejala sem se svojima bratoma,

ki sta kot žogici odletela v morje. Takoj mi je bilo

lažje pri srcu, ker sem vedela, da se ne bosta mogla

norčevati iz mene, kakšna neroda sem. Trebuh me

je bolel še nekaj dni.

Vsak dan sem tudi veliko plavala, včasih sem celo

pretiravala. Mitja se je trudil, da bi me naučil skakati

na glavo. Nekaj poskusov in pristankov na trebuh je

bilo zame dovolj, da sem izgubila veselje do

skakanja. Zvečer sem s prijateljicami šla v mesto,

včasih smo kartale, izdelovale zapestnice, si mazale

nohte ali pa sem šla z bratom na igrišče, kjer sva

igrala košarko in namizni tenis.

Bila sem tudi na biograjski noči. Tam so imeli

domačini svoje stojnice z raznimi dobrotami iz

njihove kuhinje. Nekatere stvari bi lahko poskusila,

pa je bila povsod prevelika gneča. Imeli so zelo lep

ognjemet, ob katerem sem se počutila, kot da je

novo leto.

Počitnic je bilo konec, starši so šli v službo, jaz pa

sem komaj čakala na srečanje s sošolkami, s

katerimi zdaj obujamo spomine na počitnice.

Nuša, 6. b

POČITNIŠKI DAN Šolske počitnice in z njimi poletje je najlepši čas v letu, a brezskrbni dnevi hitro minejo. Med šolskim letom dnevi večina potekajo enako: šola, treningi … Med počitnicami pa se zdi, kot da letimo skozi čas in uživamo v dogodkih, ki si sledijo. Takrat se počutim bolj svoboden, ker delam stvari, za katere med šolskim letom nimam časa. Rad se družim s starejšimi, kot so brat in sestra ter njuni prijatelji. Všeč mi je, ker me upoštevajo, čeprav sem mlajši od njih. Dan na Kolpi z njimi se mi je posebej vtisnil u spomin. Nič nismo načrtovali. Bilo je vroče in odpravili smo se ohladit v Kolpo. Z bratom Blažem sva vzela kolo in 30 kilometrov vozila z njim. Sestra Katja in njen fant Urban pa sta nadaljevala pot z avtom. Naš cilj je bilo kopališče v Adlešičih. Slišali smo, da ima poseben čar, zato sem komaj čakal, da prispemo. Tam smo bili vsi navdušeni nad velikim jezom in starim mlinom. Kolpa je bila prijetno osvežujoča. Skupaj smo skakali v vodo in meditirali na jezu. Ko nismo bili v vodi, smo se

pogovarjali in se smejali. Najbolj so se mi zdele zanimive teme o naravi in o smislu življenja. Na poti domov sem razmišljal, kaj vse sem se naučil. Pomislil sem: Blaž, Katja in Urban so potrebovali izkušnje in čas, da so prišli do takšnih spoznanj, jaz pa sem vse to izvedel v enem dnevu. Menim, da so počitnice nujne, saj preživljamo več časa s svojimi bližnjimi in se ravno tako učimo na drugačen način. Z znanjem, ki sem ga osvojil med počitnicami, sem pogumneje stopil v višji razred.

Aljaž, 7. a

Letos sva se z mami odločili za počitnice v Egiptu. Tam sva doživeli trenutke, ki jih je vredno opisati. Odločila sem se za enega, ki mi je ostal najbolj v spominu.

Med svojim bivanjem sva se odločili za izlet po puščavi. Zjutraj so nas pričakala terenska vozila, namenjena za v puščavo. Vozniki so nas opozorili, da bo vožnja hitra in razburljiva. Med potjo smo izvedeli veliko o nomadskem ljudstvu, ki živi v puščavi. Imenujejo se beduini. Po enourni vožnji smo se ustavili pri njih. Pogostili so nas s čajem. Na drugem delu poti pa je vsak dobil svojo kamelo, na kateri je jezdil. Kamele so vodili otroci, stari od pet do šest let. Ti so bili veseli napitnine, ki so jo dobili. V Egiptu so napitnine obvezne,

ljudje tako zaslužijo več, kot je njihova plača. Moji kameli je bilo ime Shara. Sedlo na njenem hrbtu je bilo zelo udobno, mami pa se je morala vso pot truditi, da ni padla s kamele. Puščava je kamnita, sem in tja pa sem videla kakšen grmiček, ker je pred časom deževalo. Na vročem puščavskem soncu so temperature presegle 45° C. Za zaključek izleta smo se iz puščave odpeljali do obale Rdečega morja, kjer smo se potapljali ob koralnem grebenu in občudovali ribe vseh barv, oblik in velikosti.

Dan v puščavi je hitro minil. Vsi utrujeni smo se vrnili v

hotel, povečerjali in zaspali.

Jera, 7. b

Letošnje počitnice smo

preživeli na otoku

Pašman. Z nami sta bila tudi

stric Tone in njegova žena Joži. Ko smo se zjutraj zbudili, je bil lep

sončen dan. Oči in stric sta nam pripravila zajtrk,

nato pa smo odšli na plažo. Skupaj smo zelo daleč

plavali. Medtem ko so drugi že odšli iz vode, sva z

očijem ostala v njej in iskala školjke. Videla sva

veliko rib, školjk, morskih kumar, zvezd itd. Nato

pa sva se pridružila še ostalim na plaži. Tam sem

dolgčas preganjala z risanjem.

Ko je bil čas za kosilo, smo šli v apartma, ki

je bil čez cesto ob plaži. Tam smo se najedli in

imeli počitek. Vsi so zaspali, le jaz sem počitek

izkoristila za branje knjige.

Popoldne so nas obiskali sorodniki, ki so bili

v bližnjem kraju na dopustu. Skupaj smo se žogali

v vodi in plavali. S sestrično Majo sva se v njej

potapljali in zabavali. Ko je bil čas, da odidejo, so

nas povabili še

na vožnjo z jahto, s

katero so se pripeljali

k nam na obisk. Tudi mi smo

se z njimi zapeljali okoli majhnih

otokov. Bilo je lepo doživetje, saj se z luksuzno

ladjico nisem še nikoli peljala. Ko smo prišli na

kopno, smo pojedli večerjo ter šli na sprehod in

sladoled.

Kasneje pa smo se odločili za nočno

kopanje. Voda je bila toplejša kot podnevi.

Tekmovali smo v hitrosti plavanja. Po kopanju

smo se stuširali in odšli na teraso, kjer smo kartali

in se šli družabne igre, nato pa sem si vzela čas za

pisanje zgodbic. Ko je bilo že pozno, smo odšli

spat, a sva se s sestro pogovarjali še pozno v noč.

Ta počitniški dan je bil le eden od mnogih,

ki smo mi bili všeč. Najlepši dnevi so tisti, ki jih

preživimo s svojimi najbližjimi.

Sandra, 7. b

Moje zimske počitnice

Petek, 17. februar

Pripravljamo se na potovanje k stricu.

Sobota, 18. februar

Danes smo se napotili na zagrebško letališče. Po udobnem in hitrem letu smo ob osmih prispeli v Dortmund. Ker je iz

Dortmunda do Wagenfelda skoraj 200 km, nas je prišel iskat mamin bratranec in nas odpeljal k stricu.

Nedelja, 19. februar

Zbudil sem se v oblačno jutro. V jedilnici nas je pričakal obilen zajtrk. Kot se je izkazalo pozneje, je (skoraj) edina

stvar, na katero teta misli, glagol essen (jesti). Dopoldne sva z mami šla k maši v evangeličansko cerkev. Popoldne

smo šli na kratek sprehod v mesto.

Ponedeljek, 20. februar

Obiskala sta nas stričeva sinova Andrej in Michael z družinama. Z njima sem se pogovarjal v angleščini, saj je moje

znanje nemščine še preslabo.

Torek, 21. februar

Danes nas je že navsezgodaj obiskal Jan, Michaelov sin. Pokazal mi je elektronski bralnik knjig in mi ga tudi posodil.

Na kosilo smo se odpravili v Diepholz. Po kosilu pa smo šli k močvirju, ki je blizu Michaelove hiše. Po čaju v njihovi hiši

smo se odpravili nazaj v Wagenfeld.

Sreda, 22. februar

Danes je zadnji dan, ki smo ga v celoti preživeli v Nemčiji. Na kosilo smo šli v gostilno blizu jezera Dümmersee, ki smo

si ga tudi ogledali. Na jezeru je močno pihal veter. Zvečer pa smo se že pripravili na odhod.

Četrtek, 23. februar

Opoldne, po obilnem zajtrku, nas je prišel iskat Michael, ki nas je odpeljal v Dortmund. Domov smo prispeli brez

težav.

Petek in sobota, 24. in 25. februar

Ta dva dneva sem pomagal doma.

Nedelja, 26. februar

S sestro sva se (nekoliko optimistično) odpravila smučat. Žal pa se je deževje le stopnjevalo. Preostanek dneva sem

preživel doma.

Ponedeljek, 27. februar

Začela se je šola … Počitnic je konec.

Matjaž, 7. a

PRVIČ V ŽIVLJENJU JE VIDEL SNEG

Moja sestrična Suzana se je pred nekaj leti

preselila v Mehiko, natančneje v Mexico City,

kjer na dvojezični šoli uči angleščino. Tam se

je zaljubila v fanta z imenom Rodrigo. Ker ga je

hotela predstaviti svojim staršem in mu

razkazati prečudovito Slovenijo, sta letos prišla

v Slovenijo. Zanj pa je imela še eno

presenečenje, izbrala je namreč zimo, ko je pri

nas sneg. Rodrigo ga še ni videl. Nazadnje so

ga imeli, ko je bila njegova prababica še

otrok.

Vsi smo ju nestrpno pričakovali. Konec januarja

pa sta končno prispela. Ko sta prišla, še ni bilo

snega. Rodrigo nas je najprej vse lepo

pozdravil in se predstavil. Vsak od nas pa je

dobil tudi mehiško darilce. Nato sta se za

nekaj dni odpravila po Sloveniji in si ogledala

največje znamenitosti. Zanimalo ga je prav

vse. Tudi naša kmetija in prvič v življenju je

pomolzel kravo, nakrmil teličke in vozil

samokolnico. Naučil pa se je tudi prvih

slovenskih besed: hvala, prosim, živijo, mleko

in še druge.

Po končanem delu v hlevu je začel padati

sneg, in ker ga je Rodrigo prvič videl, je

začudeno spraševal, kaj je to. Rekel je, da

zgleda, kot da bi z neba padali kosi vate,

samo da so te mrzle in se stopijo v rokah.

Pojasnili smo mu, da je to sneg. Bil je zelo

vesel, in ker so bile snežinke velike, je kmalu

padlo dovolj snega za snežne kepe. Kepali

smo se, sankali in delali snežene angelčke.

Rodrigo je po tem povedal, da je bil to najlepši

dan v njegovem življenju in da se tega

občutka, ko je prvič videl sneg in se ga

dotaknil, ne da opisati z besedami. Rekel je

tudi, da je pri nas lepo, da je polno prijaznih

ljudi in da se je veliko naučil. Dejal je tudi, da

bo kmalu spet prišel v Slovenijo in da smo

lahko Slovenci veseli in ponosni, da imamo

sneg ter tako raznoliko in hkrati prečudovito

pokrajino.

Anja, 9. a

PRVIČ NA KOŠARKARSKI

TEKMI

Sošolka mi je večkrat

pripovedovala o košarkarju

Zoranu Dragiču in njegovem

klubu Krki. Med drugim mi je

povedala, da je zelo privlačen,

kazala mi je slike z medmrežja,

meni pa se ni zdel tak lepotec.

Motili so me njegovi mozolji,

zdel se mi je čuden.

Povabila me je celo na tekmo,

da bi se prepričala, kakšen je.

Dolgo me je nagovarjala,

končno sem se vdala. Dogovorili

sva se, da se v soboto, 1. 10.

2011, ob 17. uri dobiva pri meni

doma. Moram priznati, da nisem

bila tako navdušena kot sošolka,

imela sem namreč mešane

občutke. S seboj sem vzela

navijaški rekvizit, ragljo, in

skupaj sva se odpravili v Novo

mesto.

Pred športno dvorano Leona

Štuklja sva prispeli ob 17.20.

Tam sta naju že čakala Andraž in

njegova sestra. V dvorani so se

košarkarji že ogrevali in sošolka

mi je povedala vse, kar je vedela

o njih.

Ta dan so igrali v ligi ABA, in

sicer proti Maccabiju Electri. Ko

sem zagledala enega od igralcev,

ki je bil res ogromen, sem

vprašujoče pogledala sošolko in

se začela smejati. Končno je na

ogrevanje prišel tudi sošolkin

Zoki. Ko sem ga zagledala, sem

se obrnila k njej in ji rekla:«Pa

sej ni tko napačn!« Začeli sva se

glasno smejati, zato so naju vsi

začudeno gledali.

Igra se je začela in prevzelo me je

navijaško vzdušje. Kelti, Krkini

navijači, so vpili na ves glas,

moja sošolka pa tudi. Peli so

tudi pesmi, ki jih takrat še nisem

znala, zato sem ploskala v ritmu.

Proti koncu tekme sem znala že

sama peti, saj besedila niso bila

tako težka. Uporabila sem tudi

svojo ragljo, ki sem jo imela

edina v dvorani. Glasno navijanje

pa mi je pustilo pečat. Naslednji

dan sem se zbudila brez glasu, a

sem si čez dan opomogla.

Ta dan sem si dobro zapomnila,

saj se že dolgo nisem tako dobro

zabavala. Do zdaj sem obiskala

že devet Krkinih tekem, zbrala

devet podpisov igralcev in se

celo slikala z Zokijem.

Sara, 9. a

KDO JE TO JAZ ?

Jaz sem človek.

Jaz sem jaz.

Oseba, ki hodi v šolo in se veseli lepih trenutkov.

Jaz sem jaz, moj jaz je v mojem srcu.

Jaz sem oseba, živo bitje.

Jaz sem jaz in sem le eden na svetu.

V SVETU DOMIŠLJIJE

PRIČA UMORU

Bil je petek. Vsa vesela sem se vrnila iz šole in načrtovala, kaj bom delala v soboto. Odločila sem se, da se bom z vlakom odpeljala v Novo mesto in obiskala trgovino ali dve. Celo popoldne sem komaj čakala soboto. Ko pa je končno prišla, je moje navdušenje izginilo. Zunaj je bilo oblačno in deževalo je, tako da res ni bil najbolj primeren dan za pohajkovanje po mestu. Premišljevala sem, kaj naj storim. Odločila sem se, da ostanem doma.

Ko sem se že udobno namestila pred televizijski zaslon, oborožena s čipsom in kokakolo, je zazvonil moj telefon. Oglasila sem se. Bila je moja prijateljica, ki me je vprašala, če imam čas. Rekla je, da je v Novem mestu otvoritev nove trgovine in da moram priti. Povedala sem ji, da lahko pridem, vendar moram najprej pogledati na vozni red. Ugotovila sem, da je naslednji vlak čez petinštirideset minut in da imam dovolj časa, da pridem na železniško postajo. To mi ni bilo najbolj všeč, vendar pa je za prijatelje treba storiti vse. Z žalostjo sem ugasnila svojo najljubšo nanizanko in si oblekla bundo. Pograbila sem še nahrbtnik, pogledala, če sta v njem denarnica in dežnik, ter se odpravila. Do postaje sem potrebovala okoli petnajst minut. Kupila sem vozovnico in počakala nekaj minut, da je vlak pripeljal. V njem je bilo kar polno ljudi. Našla sem

prost sedež in čakala, da se odpeljemo.

Izstopila sem v Bršljinu in se napotila do trgovine, ki jo je prijateljica tako hvalila. Dež je počasi ponehal. »Morda pa bo še lep dan,« sem si mislila.

Trgovino sem hitro našla, saj sem slišala glasbo, ki sem ji sledila. Pred njo se je zbralo veliko ljudi, v zraku so plavali baloni. Niso je še odprli. Poklicala sem prijateljico in jo vprašala, kje

se bova srečali. Povedala mi je, da stoji čisto ob vhodu in da je le še nekaj minut do odprtja. »Prav, prihajam.« Med množico ljudi sem si utrla pot do vhoda. Končno sem zagledala prijateljičino zeleno kapo, ki je kar sijala iz množice.

»Hej,« sem jo potrepljala po rami. »Živijo. Čez dve minuti bodo odprli. Pripravi se, to bo lov!« Zasmejala sem se, nato pa se je iz velikih zvočnikov zaslišal

glas: »Odpiramo čez trideset sekund!« Iz trgovine je prišel nek človek, se nam široko nasmejal in začel odklepati vrata. »Pet, štiri, tri, dve, ena!« Trgovina je bila odprta. Planili smo noter. To je bila res velika trgovina. Imela je ogromno oddelkov, prodajali so pohištvo, oblačila, živila, kozmetiko … Prijateljica me je zgrabila za roko in me vlekla za seboj. Videla sem, da je namenjena na oddelek z oblačili. Rekla sem ji: »Ti si kar oglej vse, jaz pa moram na stranišče.« »Prav, če ga boš našla,« mi je še rekla.

Vendar nisem šla na stranišče. Raje sem si vse ogledala sama in v miru. Srečala sem prodajalko, ki mi je v roke potisnila vrečko, se mi nasmehnila in mi rekla: »Kar kaj si privošči! Danes je vse znižano!« »Pravzaprav bi si res lahko kaj kupila,« sem razmišljala. Imela sem nekaj denarja, ki sem ga dobila za rojstni dan, in nekaj stvari mi je bilo res všeč. Najprej sem v svojo vrečko vrgla knjigo, nato zvezek in set lakov za nohte ter podlago za računalniško miško. Če sem prav seštevala, me bo vse skupaj stalo deset evrov in pol. Bila sem vesela, da sem našla toliko dobrih in poceni stvari. Pogledala sem na uro. Ugotovila sem, da že pol ure hodim po trgovini. Prijateljica me še ni pogrešila, saj nisem imela neodgovorjenih klicev. Odločila sem se, da jo poiščem.

Ko pa sem zagledala

znak za WC, sem se odločila, da najprej obiščem stranišče in preverim, koliko dajo tukaj na higieno. Stranišče je bilo veliko, notri je bilo veliko kabin. Skoraj sem že vstopila v eno, ko sem zaslišala krik. Glas je bil ženski. Srce mi je bilo kot noro. Bilo me je strah. Nisem si upala narediti koraka.

»Sem ti rekel, da pusti moje posle pri miru, sem ti rekel?!« Prijelo me je, da bi zbežala, vendar tega nisem storila. Stopila sem v kabino in jo tiho zaklenila. Zdelo se mi je, da sem bila tri kabine stran od tiste, kjer sta bila moški in ženska. Iz žepa sem potegnila telefon in posnela zvok. Zaslišala sem udarec. »Aua!« je zakričala ženska. Nato se nekaj minut ni zgodilo nič. Zaslišala sem hlastanje za zrakom. Nato pa pristanek nečesa na tleh. Dih mi je zastal. »Prav ti je,« sem slišala moškega, preden je odšel. Ko je v stranišču zavladala čista tišina, sem počakala nekaj sekund, nato pa stekla ven in za hip še videla moškega, ki je odhajal. Hitro sem odšla v kabino in našla žensko na tleh.

Videti je bila še mlada, le nekaj let starejša od mene. Nisem vedela, kaj naj storim. Najprej sem ji potipala vrat, da bi začutila utrip. Nič nisem čutila. Iz žepa sem vzela

telefon in poklicala reševalce. Povedala sem jim, kje in kdo sem ter kaj se je zgodilo. Telefonist na drugi strani mi je rekel, naj grem po pomoč. Stekla sem ven in kričala: »Pomagajte mi, ženska je umorjena!« Ljudje so se ozirali k meni, vendar jih je le nekaj priteklo. »Za mano,« sem jim rekla. Pokazala sem jim žensko, nek gospod pa se je takoj sklonil k njej in jo začel oživljati. Oddahnila sem si, saj sama nisem bila vešča tega.

Potem so prišli reševalci in jo naložili na voziček ter jo odpeljali. Nekaj minut za njimi so prišli še policisti. Vse zbrane so spraševali, kaj se je zgodilo. Nato je eden izmed njih pristopil k meni in me začel spraševati, kaj sem delala na stranišču, kaj sem slišala, kdo je bil v stranišču … Povedala sem mu, da sem nekaj tudi posnela. Predvajala sem posnetek in policist je rekel, da jim bo to zelo pomagalo. Vprašal me je, če sem videla moškega. Povedala sem mu, da le za trenutek, ko je stekel iz stranišča. Imel je sivo jakno in črne hlače, rjave kratke lase. »Hvala,« mi je rekel policist. »Za zdaj smo končali. Dobro si se odrezala. Lahko koga pokličemo, da pride pote? Verjetno si pretresena.« Odkimala sem. »Ne, saj se

bom znašla.« Poslovila sem se od policista in od ljudi.

Šla sem iz stranišča in odsotno plačala. Vse se mi je zdelo kot v eni izmed knjig Agathe Christie. Ne bi bila presenečena, če bi prišel monsieur Poirot ali gospodična Marle. Prišla sem do železniške postaje in pogledala, kdaj odpelje naslednji vlak. Čez pet minut sem že sedela na svojem sedežu, bila sem na poti domov.

Ko sem prišla, sem bila tako utrujena, da sem le pozdravila domače, potem pa takoj zaspala. Čez nekaj časa me je zbudil oče in rekel: »Neki policist te kliče. Kaj si storila?« Nasmehnila sem se mu in se odpravila do telefona. V roke sem prijela slušalko in rekla: »Prosim?« Tako se je vse šele začelo …

Hana, 8. b

ORFEJ IN EVRIDIKA

Molče je odhajala nesrečna dvojica po strmi, temni poti proti izhodu. Tu je prevzela Orfeja skrb in hrepenenje, zakaj ne diha ni slišal za seboj, ne koraka. Orfej je že skoraj obrnil glavo in mislil pogledati, kje je ostala Evridika, vendar se je na srečo v zadnjem trenutku spomnil Persefonine zapovedi, da svoje ljube ne sme pogledati, dokler ne stopita iz kraljestva mrtvih. Kljub misli, da je Evridiko že spet izgubil, je to s težavo premagal in nadaljeval pot. Pomagali so mu le rahli spomini na to, da bo Evridiko zopet dobil nazaj, če se bo držal Persefoninega naročila. Le še korak in že bosta v drugem svetu. Žarki sonca so s svojo toploto že skoraj oblili Orfejev obraz. Končno sta prišla na sončno svetlobo in meglene misli, da se je Evridika izgubila, so se razblinile. Spet je lahko videl svojo ženo, prelepo Evridiko. Ta mu je

skočila v objem in Orfej jo je poljubil. Ta močan objem je bil znak zveste ljubezni drug do drugega. Vprašal jo je, zakaj je tako tiho hodila, in povedala mu je, da je bila takrat še duša in da je bilo podzemlje svet mrtvih. Vse je bilo tiho, kajti tam so bila vsa bitja, razen kralja in kraljice, brez življenja. Orfej je Evridiko pripeljal v kraj s čudovito okolico. Tam je bilo sedem sadnih dreves, bile pa so tudi prelepe cvetlice in ptice, ki so poslušale Orfejevo pesem, ki jo je sam zapel in zaigral, saj je bil zelo srečen, da se je vrnila njegova preljuba žena. Evridika se je ulegla na travo in poslušala njegovo pesem, opazovala pa je tudi travo, ki je plapolala v vetru. Prelepo je bilo spet gledati polno življenje in sonce, ki je bilo tako močno, da je osušilo robove cvetlic.

V tem prečudovitem kraju sta si zgradila leseno hišico in Orfej je Evridiki neprestano igral na liro. Kmalu mu je rodila otroka, hčerko, ki sta jo poimenovala Persefona, ker jima je prav ona, kraljica podzemlja, omogočila, da sta bila lahko skupaj. Vsi so bili veseli in srečni, ker je imel Orfej po zaslugi kraljice podzemlja naslednico. Vsi so ji bili hvaležni, zato so se ji vsak dan zahvaljevali in ji peli pesmi. Ko je po dolgem času srečen par umrl, je njuna hčerka Persefona ostala sama, vendar je zrastla v lepo dekle. Bila je zelo podobna Evridiki, le da je imela ta svetle lase, Persefona pa je bila temnolaska. Tudi ona se je kmalu omožila in imela otroke. Ker pa je tudi ona vedela, kaj se je zgodilo z materjo in očetom, je to povedala svojim otrokom in zgodba se je prenašala iz roda v rod. Veliko ljudi je izvedelo to novico, saj sta Orfej in Evridika postala vzor za zvesto ljubezen. Urška, 8. b

Iz strahu, da mu je žena nemara zaostala, se je hotel obrniti, tedaj pa se je spomnil obljub, ki jih je dal Plutonu in Persefoni. Iz ljubezni do žene se je odločil, da bo držal obljubo in se ne bo obrnil, dokler ne bosta zapustila podzemlja. Polna ljubezni in hrepenenja sta odšla naprej. Skupaj sta se vzpenjala, dokler nista prišla do Harona. Ta ju sprva ni spustil v čoln. Orfej je segel po plunki in zapel. Pel je tako lepo in ganljivo, da se je Haronu omehčalo srce in ju je spustil v čoln. Tam je Orfeja znova prevzelo hrepenenje po njej in komaj se je zadrževal, da je ni pogledal. Prepeljala sta se po Stiksu nazaj v svet živih. Takrat pa je Orfej ozrl v Evridikin obraz. Lepota njenega obraza ga je popolnoma prevzela. V roke je vzel plunko in ji zapel. Vse je obstalo, saj je pel z ljubeznijo. Živali, celo kamni in drevesa so se zbrali okoli njega in ga poslušali.

Tako je igral za Evridiko od jutra do večera. Zvečer pa sta se odpravila naprej proti traškim goram. Tam sta živela srečno in veselo do trenutka, ko so se jima življenji iztekli in sta skupaj odšla v Tartar. Aljaž, 8. A

Že se je mislil obrniti, pa se je

spomnil obljube, ki jo je dal

Persefoni, in mu je odmevala

v glavi. Pomislil je, kako

bosta z Evridiko spet lahko

skupaj, on ji bo pel in igral,

ona pa ga bo s svojimi

ljubečimi očmi gledala in

poslušala.

Ni še bilo daleč, da bi jo

lahko spet videl. Prišla sta do

čolna in se usedla vanj,

peljala sta se v megli brez

besed. Orfej je bil žalosten,

ker še ni mogel uzreti

ženinega obraza, hkrati pa

vesel, da bosta spet skupaj,

saj je v

vsej tej

mračnosti čutil neko toplino, ki je prihajala izza njegovega hrbta,

čutil je prisotnost Evridikine ljubezni.

Kmalu sta prišla do izhoda iz mračnega podzemlja. Ko je Orfej

videl svetlobo sonca, je pohitel do vhoda, hotel je čim prej biti s

svojo izbranko. In res! Čez nekaj časa sta bila že zunaj.

Bal se je ozreti, a ko je začutil tople Evridikine roke, se je z vsem

veseljem obrnil k njej in jo poljubil. Še cel dan sta se pogovarjala,

kako sta se pogrešala, in ker je Orfej končno dobil nazaj svojo

drago, je zaigral in zapel tako lepo in veselo kot še nikoli, vsi okoli

njiju so pustili svoje delo in poslušali to lepo melodijo, tudi živali,

rastline in veter so prišli.

Orfej in Evridika sta živela

srečno naprej, dobila sta tudi

nekaj otrok, s katerimi sta

srečno živela do konca svojih

dni.

Ema, 8. b

VRNITEV IZGUBLJENE TIARE

Za sedmimi gorami in devetimi vodami se je razprostiral čudovit gozd smaragdne barve. To ni bil navaden gozd, saj so v njem živela magična bitja. Ene od teh bitij so bile tudi čisto majhne vile. Živele so na prav posebnem drevesu, ki se je dvigalo visoko v nebo, višje od ostalih. Imenovalo se je Domovinsko drevo.

Vile so na njem zgradile čudovite hišice. Največje in najlepše domovanje pa je imela vilinska kraljica Elvira, ki si je v votli notranjosti drevesa zgradila palačo, v kateri so se razprostirale mogočne sobane in knjižnice. Do teh knjižnic so imele dostop vse vile, ki so živele na Domovinskem drevesu.

Nekega dne je v knjižnici vilinka Spirit iskala kuharsko knjigo. Prav po naključju je našla knjigo, v kateri so bile napisane legende. Na hitro jo je prelistala in naletela na legendo o izgubljeni vilinki Tiari. Spirit se je ta legenda zdela tako resnična, da se je odločila Tiaro poiskati. Odšla je h kraljici Elviri, da bi jo prosila za dovoljenje za odhod. Kraljica ji je dovolila, saj je menila, da Spirit ne bo prišla daleč.

Spirit je vsa vesela odletela domov, pograbila velikanski nahrbtnik in vanj začela tlačiti najnujnejše stvari. Vzela je hrano, vodo, spalno vrečo, vrv, vžigalice, kompas, zemljevid, žepni nožek ter lok in puščice. Odhitela je proti vratom in se še zadnjič ozrla proti svojemu domu. Nato je skrbno zaklenila vrata in odletela proti južnemu koncu gozda, saj je v knjigi legend pisalo, da naj bi se tam izgubile sledi za vilinko Tiaro.

Bila je že temna noč, ko je Spirit prišla do starega templja.

Ni se obirala, ampak je hitro stopila k vhodu. Bila je radovedna in hotela si je ogledati tempelj. Odprla je vrata in takoj prepoznala, da je tempelj velikanska grobnica. Odletela je proti največjemu oltarju in stopila na tla, a v tistem hipu so se vrata za njo s treskom zaprla. V strahu se je obrnila in odhitela proti izhodu, a je stopila na kamen nenavadne oblike. Pri tem se ji je udrlo. Dolgo je padala v globino, nazadnje pa je pristala v vodi. Bila je prestrašena, a ji je uspelo priti iz vode.

Nadaljevala je pot po jami, svetila je naprej in se ni ozirala nazaj. Mislila je le, kdaj bo prišla iz temne jame. Ker pa je bila zelo utrujena, je morala prespati v jami. Medtem ko je trdno spala, so jo našli vilinci in jo odnesli v svojo palačo.

Zjutraj se je zbudila in zagledala močno svetlobo. Nenadoma se ji je približal neki vilinec, ki ga je videla prvič, zato se je od strahu zdrznila, a vilinec jo je ogovoril, naj se ga ne boji. Dejal ji je, da je v njihovi palači varna.

Ker je bila njihova gostja, so ji dovolili, da si je ogledala njihovo palačo. Tako je minilo popoldne in morala je naprej. Zahvalila se je vilincem za gostoljubje, pozno popoldne pa je odšla proti zahodu.

Na poti je bilo vse tako tiho. Gledala je proti tlom, kjer je kar naenkrat našla raztrgan zvitek. Ko ga je razgrnila, je zagledala zemljevid, ob robu pa zapiske. Nato je zvitek obrnila in zagledala nekaj podobnega pismu. Prebrala ga je in izvedela, da je pismo pisala neka Tiara, vilinka neba, ki je nekoč živela na Domovinskem drevesu.

Spirit je bilo takoj jasno, zakaj je bila Tiara v legendi, in izvedela je, da ta vilinka res obstaja. Zato je še vedno nadaljevala pot in upala, da jo bo našla.

Sledila je zemljevidu in zapiskom ter prispela do velikanskega slapa. Odločila se je, da bo pila, takrat pa je pri slapu zagledala ročico. Bolje si jo je ogledala, jo prijela in potisnila navzdol, takrat pa so se vrata za slapom odprla.

Vilinka je hitro pobrala svoje stvari in odletela do vrat. Stopila je čez prag in se prepričala, da je vse varno. Zaslišala je prasketanje bakel in za seboj zagledala temno postavo.

Ko so se njene oči privadile temi, je spoznala, da proti njej z žezlom maha prestrašena vilinka. Spirit je hotela povleči svoj lok, a si je premislila.

Nekaj časa sta se gledali, potem pa je vilinka spustila svoje žezlo, saj je videla, da ji Spirit ničesar noče.

Po medsebojni seznanitvi sta se pomenili o svojih dogodivščinah. Potem je Tiara zase in za svojo gostjo pripravila slastno večerjo.

Naslednje jutro sta obe zapustili jamo in se odpravili proti velikanskemu gozdu prelepih barv. Ko sta se vrnili, so ju bili vsi vilinci in vilinke zelo veseli.

Domovinskemu drevesu je ponovno zavladala starejša sestra Tiara, Elvira pa je bila njena desna roka. Drevo je zares zaživelo in vilinci ter vilinke so živeli srečno do konca svojih dni. Tiara pa je pomislila: »Ljubo doma, kdor ga ima.«

Anja Brezar, 7. A

PRAVLJICA O DEKLICI S KNJIGO

Nekoč v neki vasi je bila zelo

revna družina. Na dan knjige

se je rodila deklica, ki je v

družino prinesla veliko veselje.

Tisto noč je prišla vila,

zavetnica knjige. Odšla je k

deklici in ji v zibelko položila

čudežno knjigo. V majhno uho

ji je zašepetala, naj to knjigo

nosi s seboj v dobrem in

slabem. S to knjigo bo vedno

na varnem. Potem je potiho

odšla. Od takrat je bila deklica

zelo navezana na knjigo.

Nosila jo je s seboj v dobrem

in slabem. V knjigi so bile

zapisane najlepše pravljice

sveta. Deklica, z imenom

Mojca, je iz nje brala vsak

dan.

Ko je dopolnila deset let, je k

njej spet prišla vila. Povedala ji

je, da če jo bo kdo kdaj

napadel, mora samo povedati ime pravljice, ki ji je bila najbolj všeč,

in prišli bodo junaki te pravljice ter jo branili in pregnali razbojnike.

Deklica je bila zelo vesela in se je vili prav lepo zahvalila. Nato je vila

počasi izginila v lunini svetlobi. Povsod po vasi se je govorilo o Mojci

in njeni čudežni knjigi, zato so ji dali vzdevek Deklica s knjigo. V vasi

pa niso živeli samo dobri in veseli ljudje, temveč tudi dva huda

razbojnika. Ko sta izvedela za Mojco in njeno knjigo, sta ji jo

nameravala vzeti ter jo prodati v mestu, da bi bogato zaslužila.

Nekega vročega popoldneva je Mojca odšla v gozd po jagode.

Razbojnika sta se skrila v grmovje, ki je raslo ob poti ter čakala, kdaj

bo prišla mimo. Mojca je veselo skakala po poti ter si obenem

žvižgala, zato ni pričakovala, da jo bo kdo napadel. Razbojnika sta

skočila pokonci in ji skušala vzeti knjigo. Mojca se je takoj spomnila,

kaj ji je rekla vila. Hitro je povedala naslov pravljice in kot bi mignil so

se prikazali njeni junaki. Spopadli so se z razbojnikoma in ju pregnali

iz teh krajev. Mojca se je svojim rešiteljem je zahvalila ter jim dejala,

da se lahko vrnejo nazaj v pravljico. V hipu so izginili.

Mojca je stekla v vas in povedala veselo novico. Ker so vaščani vedeli,

da Mojca govori resnico, saj se še nikoli ni zlagala, so ji verjeli. Na

Mojco so bili zelo ponosni.

Eva, 5. b

PRVI KORAKI, glasilo OŠ Mirna Peč

Uredili so jih učenci 8. in 9. razreda.

Glavna urednica: Eva Bukovec, 9. a

Mentorica: Martina Kramar

Likovna oprema: IP likovno snovanje

Mentorica: Aleša Sušnik Škedelj

Računalniška oprema: IP multimedija

Mentorica: Gordana Kmetič

Fotografije: fotografski krožek

Mentor: Klemen Kramar