BARBARA IZLAKAR

PPRRAAVVIICCEE LLEETTAALLSSKKIIHH PPOOTTNNIIKKOOVV KKOOTT

PPOOTTRROOŠŠNNIIKKOOVV VV PPRRIIMMEERRUU ZZAAMMUUDDEE

LLEETTAALLSSKKEEGGAA PPRREEVVOOZZNNIIKKAA

diplomsko delo

Maribor, 2009

DIPLOMSKO DELO

PPRRAAVVIICCEE LLEETTAALLSSKKIIHH PPOOTTNNIIKKOOVV KKOOTT

PPOOTTRROOŠŠNNIIKKOOVV VV PPRRIIMMEERRUU ZZAAMMUUDDEE

LLEETTAALLSSKKEEGGAA PPRREEVVOOZZNNIIKKAA

Kandidatka: Barbara Izlakar

Študentka izrednega študija

Številka indeksa: 71133868

Program: univerzitetni

Študijska smer: kazensko pravo

Mentor: dr. Boris Kostanjevec

Maribor, december 2009

i

PREDGOVOR

Letalski prevoz, kljub trenutnemu upadu zaradi svetovne ekonomsko-gospodarske krize,

narašča. Napovedi kaţejo, da se bo še povečeval. Več povpraševanja pa povzroča tudi več

problemov. Kljub tehnološkemu napredku in zavedanju problematike, ravno zaradi

preobremenjenosti zračnih poti, vse bolj, namesto vse manj, prihaja do zamud letalskega

prevoznika. Vsaka zamuda pa predstavlja nevšečnost – tako za potnika, kakor tudi za

letalskega prevoznika, letališče, druge letalske prevoznike, ki vzletajo in pristajajo na ravno

tem letališču oz. se nahajajo v času zamude nekje na isti, enaki ali bliţnji letalski poti, kakor

nenazadnje tudi za okolje.

V pričujočem diplomskem delu se osredotočamo na vprašanje zamude, ki jo skušamo osvetliti

tako s splošnega kot pravnega vidika, še posebej pa se osredotočamo na zamudo leta in

pravico do oskrbe ter odškodnine. Osrednji del naloge skuša pojasniti, kaj lahko oškodovani

potnik stori, v kolikor do zamude pride.

Ob omenjanju pravic letalskega potnika, pa ne moremo mimo dolţnosti oz. odgovornosti

letalskega prevoznika. Opisana je zgodovina odgovornosti, trenutno stanje ter razlogi za

razbremenitev odgovornosti. Sprašujemo se, ali je omejitev odgovornosti smiselna ali ne.

V zadnjem poglavju se, za laţje razumevanje problematike, dotikamo tudi statistike zračnega

prometa na splošno, zamud in pritoţb na Evropski potrošniški center. Kar 16% vse pritoţb, ki

se nanašajo na letalski prevoz, se nanaša na zamudo leta, kar to problematiko postavlja na

drugo mesto med vsemi nevšečnostmi povezanimi z letalskim prevozom.

In ker skorajda ni potnika, ki ne bi utrpel vsaj nekajminutne zamude pri vsaj enem izmed

potovanj z letalom, se zdi, da je problematika več kot aktualna.

Zahvaljujem se mentorju dr. Borisu Kostanjevcu za nasvete in napotke pri nastajanju

diplomskega dela in staršem za neizmerno potrpljenje.

ii

POVZETEK

Kljub upadu letalskega prometa v tem letu, splošni trendi kaţejo na njegovo nenehno rast na

letni ravni. Več potnikov pa pomeni tudi več problemov. Eden največjih so zamude. Poznate

letalskega prevoznika, ki je vedno točen? Kot potniki – kakšne so vaše pravice? Kako vas

pravo ščiti? Česa bi morali biti deleţni? Kaj lahko zahtevate? Kako se lahko pritoţite in se

borite za svoje pravice? Po drugi strani pa – kakšna je odgovornost letalskega prevoznika?

Pričujoče diplomsko delo se ukvarja s področjem varstva potrošnikov in s transportnim

pravom, natančneje letalskim pravom in se skuša osredotočiti na pravice letalskih potnikov

kot potrošnikov v primeru zamude letalskega prevoznika. Zamuda je opredeljena na splošno,

posebej v letalskem pravu – njen pomen, klasifikacija in posledice. Iz posledic izhajajo

pravice letalskih potnikov, tako do oskrbe kot do odškodnine; opisan pa je tudi način

uveljavljanja teh pravic. Ker so pravice enega dolţnosti drugega, ne moremo mimo

odgovornosti letalskega prevoznika v primeru zamude, kjer je prav tako opisan zgodovinski

pregled do Montrealske konvencije, po kateri omejitev prevoznika pri prevozu oseb več ne

obstaja, za kar si prizadevajo tudi v drugih transportnih panogah. Na kratko smo osvetlili tudi

zastaranje terjatev. Kar obseţno poglavje pa smo namenili pregledu statistike glede letalskega

prometa v Sloveniji in Evropski uniji, statistiki pritoţb na Evropski potrošniški center ter

navedli moţnosti izboljšav problematike.

Abstract

Despite the decrease of air traffic in this year, the general trends are showing the constant

annual growth. The more air passengers the more problems to occur. One of the main

problems is the delay. Do you know any air carrier that is always on time? As a passenger –

what are your rights? How are you protected by law? What is that you should be »given«?

What is that you can demand? How can you complain and fight for your rights? On the other

hand – what are the responsibilities of the air carrier?

The following thesis is dealing with the consumer rights and transport law field, emphasizing

the aviation law. The main aim is to highlight the air passenger rights in the case of air carrier

delay. The delay is generally defined, especially in aviation law – its meaning, classification

and consequences. The air passenger rights burst out of the delay consequences as the right of

maintenance as well as of indemnity; the procedure of bringing forward this rights is listed as

well. Because the rights of one are the duty of another, we can not eliminate the responsibility

of the air carrier in the case of delay, where we also do list the brief historical overview up to

the introduction of the Montreal convention that removes the limitation of air carrier in the

case of the air passenger transport, what all other transportation fields are willing to achieve.

The claim limitation is briefly highlighted. We have put much emphasize in the capture about

air traffic statistics in Slovenia and European Union; statistics about air passenger consumer

complaints to the European Consumer Center and have listed several options how to improve

the problematic situation.

Ključne besede: pravo varstva potrošnikov, pravice letalskih potnikov, zamuda leta,

odgovornost letalskega prevoznika, prevozno pravo, prometno pravo.

Key words: consumer protection law, air passenger rights, air carrier delay, air carrier

responsibility, traffic law, transportation law.

iii

Kazalo vsebine

UVOD ............................................................................................................................... 1

Opredelitev oz. opis problema ................................................................................................ 1

Namen, cilji in osnovne trditve ............................................................................................... 1

Predpostavke in omejitve ........................................................................................................ 2

Uporabljene raziskovalne metode .......................................................................................... 2

1. POLOŢAJ POTROŠNIKA NA TRGU .............................................................................. 3

1.1. Pojem potrošnika ......................................................................................................... 3

1.2. Politika varstva potrošnikov v Sloveniji ...................................................................... 4

1.2.1. Politika varstva potrošnikov v Evropski uniji ...................................................... 9

2. PRAVNA OPREDELITEV ZAMUDE IN ZAMUDA LETA ......................................... 13

2.1. Pravni institut zamude po obligacijskem zakoniku ................................................... 13

2.2. Zamuda leta in pravica do odškodnine ...................................................................... 16

2.3. Način uveljavljanja pravic ......................................................................................... 21

3. ODGOVORNOST PREVOZNIKA .................................................................................. 27

3.1. Odgovornost prevoznika v primeru zamude ............................................................. 31

3.2. Omejitev višine odgovornosti – da ali ne .................................................................. 32

3.3. Ekskulpacijski razlogi ................................................................................................ 35

4. ZASTARANJE TERJATEV ............................................................................................ 38

5. PREGLED DEJANSKEGA STANJA V PRIMERU ZAMUD LETALSKEGA

PREVOZNIKA ........................................................................................................................ 39

5.1. Pregled statistike (SURS, BTS, ipd.) ......................................................................... 39

5.2. Pritoţbe potnikov v zadnjih letih na EPC .................................................................. 50

5.3. Moţnosti izboljšav problematike ............................................................................... 55

SKLEP ..................................................................................................................................... 62

SEZNAM LITERATURE IN VIROV .................................................................................... 66

iv

KAZALO SLIK

Slika 1: Promet prevoznih sredstev na cestah, železnici, letališčih in pristaniščih, Slovenija 1996-2007 ......... 41

Slika 2: Potniški promet glede na državo prihoda in odhoda letala, redni prevoz, letališče Ljubljana, 2007 ... 42

Slika 3: Potniški promet glede na državo prihoda in odhoda letala, posebni prevoz, letališče Ljubljana, 2007 43

Slika 4: Razdelitev vseh poletov glede na dolžino zamude (1-90 min) v letu 2006 .......................................... 46

Slika 5: Povprečna zamuda pri odhodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) .......................................................... 47

Slika 6: Povprečna zamuda pri prihodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) .......................................................... 48

Slika 7: Vsi zahtevki na potrošniški center v letu 2006 .................................................................................... 51

Slika 8: Število informativnih zahtevkov na EPC-net v letu 2006 ..................................................................... 51

Slika 9: Število pritožb na EPC-net v letu 2006 ................................................................................................ 52

Slika 10: Delež pritožb glede zračnega prometa glede na skupno število pritožb Evropskega potrošniškega

centra ............................................................................................................................................................. 53

Slika 11: Države letalskih prevoznikov, na katere leti največ pritožb v letih 2005 in 2006............................... 53

KAZALO TABEL

Tabela 1: Priporočen postopek reševanja pravic letalskih potnikov ............................................................... 24

Tabela 2: Promet prevoznih sredstev, Slovenija, 2000, 2005, 2006, 2007 ....................................................... 40

Tabela 3: Potniški prevoz in promet, Slovenija, 2000, 2005, 2006, 2007 ......................................................... 41

Tabela 4: Naraščanje potniškega prometa na letališčih držav EU v letu 2007 glede na leto 2006 ................... 43

Tabela 5: Variacije povprečno zaznane zamude glede na čas v dnevu (ure) .................................................... 45

Tabela 6: Variacije povprečno zaznane zamude glede na mesec v letu ........................................................... 45

Tabela 7: Povprečna zamuda pri odhodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) ....................................................... 46

Tabela 8: Povprečna zamuda pri prihodu letal (zajeti vsi vzroki zamude) ....................................................... 47

Tabela 9: Direktni vzroki zamud letal (grupirani glede na klasifikacijo po IATI) .............................................. 49

Tabela 10: AFTM zamude (na poti) ................................................................................................................. 49

1

UVOD

Opredelitev oz. opis problema

Po podatkih poročila Zračni transport leta 20101 švicarskega zdruţenja Deloitte

2 bo število

letalskih potnikov naraslo z 1,6 milijarde na 2,3 milijarde leta 2010. Rast števila potnikov bo

verjetno zaradi trenutne svetovne gospodarske recesije manjša od pričakovane. Kljub visokim

cenam nafte in zmanjšanemu povpraševanju pa se obseg tako potniškega kakor tudi tovornega

prometa povečuje, le po niţji stopnji. Mednarodno zdruţenje letalskih prevoznikov (IATA3)

je septembra 2008 ţe objavilo prve napovedi za prihodnje leto. Šibka gospodarska rast večine

drţav naj bi negativno vplivala na potniški in tovorni letalski promet.4 Kljub vsemu naštetemu

pa bo zagotovo ostal deleţ ljudi, ki bo primoran potovati, zaradi najrazličnejših vzrokov in

motivov, npr. zaradi izpolnjevanja delovnih obveznosti. A ravno zaradi (zaenkrat še vedno)

splošnega povečanja števila letalskih potnikov (sploh s prihodom nizko-cenovnih letalskih

prevoznikov na trţišče), posledično povečanega števila ponudnikov letalskih storitev,

tehničnega napredka, izboljšanja letališke in splošne infrastrukture, povečanja varnostnih

ukrepov, z ozaveščenostjo povečanih pričakovanj uporabnikov letalskih transportnih storitev,

bi človek pričakoval, da je problemov, povezanih z letenjem, vse manj. Temu pa ţal ni tako.

Če je bilo v preteklosti več tehničnih problemov na letalih samih, se danes porajajo

»modernejši« problemi oz. nevšečnosti. Nevšečnosti moderne dobe. »…transport je ţrtev

svojega lastnega uspeha. Naša mobilnost je sedaj ogroţena zaradi zastojev, zamud in

onesnaţevanja.«5

Namen, cilji in osnovne trditve

V pričujočem diplomskem delu se bomo osredotočili le na problem zamude leta. Nanjo bomo

bolj, kakor z ekonomskega in statističnega zornega kota, skušali pogledati s pravnega vidika.

Zavoljo zunanje interdisciplinarnosti prevoznega prava kot takega, pa se bomo na določenih

mestih morali nasloniti na druge panoge, predvsem zaradi laţjega orisa predmeta preučevanja.

Tako je na tem mestu potrebno poudariti, da je po podatkih Evropskega potrošniškega centra

število pritoţb zaradi zamude letalskega prevoznika na drugem mestu, in znaša kar 16% vseh

pritoţb, kar ni zanemarljiv podatek. V dandanašnjem času, ko je čas denar in prosti čas

luksuz, je zamuda v najboljšem primeru zgolj nevšečnost, ki lahko vodi v škodno dejanje,

zato je bilo ključnega pomena, da se zamuda letalskega prevoznika pravno regulira. Od

februarja 2005 je v veljavi Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 1 Deloitte, Air Transport in 2010, Swiss, 2006, dostopno na spletnem naslovu:

http://www.deloitte.com/dtt/cda/doc/content/si_air_transport_in_2010_190906%281%29.pdf

2 Zdruţenje Deloitte Touche Tohmatsu (DTT) je zdruţenje, v okviru katerega več deset tisoč predanih

strokovnjakov in neodvisnih druţb po vsem svetu sodeluje pri opravljanju storitev revizije, poslovnega

svetovanja, finančnega svetovanja, obvladovanja tveganj in davčnih storitev za izbrane stranke. Več o zdruţenju

na spletnem naslovu: http://www.deloitte.com/ 3 International Air Transport Association

4 Airlines to lose US$5.2 billion in 2008 - Slowing Demand and High Oil to Blame. 2008. IATA: Pressroom,

No. 41 5 European Comission, Europe at the crossroads: The need for sustainable transport, Luxembourg, Office for

Official Publications of the European Communities, 2003, str. 2

http://www.deloitte.com/dtt/cda/doc/content/si_air_transport_in_2010_190906%281%29.pdf

2

11.2.2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih

zavrnitev vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št.

295/91. Decembra 2007 Evropski potrošniški center kljub uvedbi Uredbe 261/2004 ni zaznal

nobenih bistvenih izboljšav na omenjenem področju. V prihajajočih letih bo zanimivo

opazovati, kako se bo Uredba uveljavila v vsakdanjem ţivljenju in kakšni novi ukrepi se bodo

sprejeli na področju letalskega transportnega prava, ter predvsem, kakšen bo njihov dejanski

učinek.

Cilji:

opredeliti teoretične pojme (splošne in pravne);

osredotočiti se na trenutno veljavne predpise v Republiki Sloveniji (RS) in Evropski uniji (EU);

opredeliti odgovornost letalskega prevoznika;

posebej opredeliti člene oz. točke pravnih predpisov, ki se ukvarjajo z zamudo letalskega prevoznika in jih interpretirati ter navesti sodno prakso;

opredeliti, kakšne pravice imajo potniki v primeru zamude leta in kako lahko te pravice uveljavljajo.

Osnovne trditve:

potrošniki/potniki kljub ozaveščanju s strani Zavoda za varstvo potrošnikov Slovenije in Evropskega potrošniškega centra še vedno niso dovolj seznanjeni s

svojimi pravicami oz. jih premalokrat uveljavljajo;

letalski prevozniki so navkljub poznavanju dejstev o vsakodnevnih zamudah letal in spremenjeni zakonodaji še vedno preveč malomarno pasivni ter za zamudo leta

velikokrat sploh ne odgovarjajo.

Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da je zamuda letalskega prevoznika aktualen in pereč gospodarski ter

posledično pravni problem. Čeprav tematika zamude na prvi pogled ne deluje obseţna, pa

obstaja kar nekaj vidikov, s katerimi lahko zamudo opredelimo.

Omejitev diplomskega dela bo v prvi vrsti krajevna in časovna. Osredotočili se bomo le na

RS, ter na trenutno veljavne predpise. Obseg raziskovanja bomo skušali skrčiti na ugotovitve,

kako so pravice letalskih potnikov v primeru zamude urejene v slovenski, mednarodni in EU

zakonodaji; kako je z odgovornostjo letalskega prevoznika (krivda, sankcije), kakšne pravice

imajo letalskih potniki ter na kak način in v kolikšni meri te svoje pravice uveljavljajo.

Uporabljene raziskovalne metode

Uporaba deskriptivnega in analitičnega pristopa: zbiranje literature, gradiv, informacij ter

njihovo preučevanje; analiza in obdelava podatkov; analiza pisnih virov po deskriptivni in

komparativni metodi; končno smiselno oblikovanje spoznanj in informacij.

3

1. POLOŢAJ POTROŠNIKA NA TRGU

1.1. Pojem potrošnika

V literaturi lahko zasledimo številne opredelitve pojma potrošnika. Vse opredelitve pa

razumejo potrošnika kot tistega, ki uporablja stvari v zasebne, in ne pridobitne ali

gospodarske namene. Razlikovanje namena pa je včasih zelo teţavno, zato številni avtorji

predlagajo za določitev potrošnika uporabo metode preseţnosti. Kateri del pretehta? Zasebni

ali pridobitni?

V slovenskem zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot6), je merilo preseţnosti ţe vsebovano v

definiciji potrošnika. Zakon v drugem odstavku 1. člena, ki ureja splošne določbe, pravi:

»Po tem zakonu je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za

namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.«

Da se oseba šteje za potrošnika, morajo torej biti izpolnjeni naslednji pogoji:

- iti mora za fizično osebo; - predmet pogodbe mora biti potrošniško blago7 in/ali storitev8; - oseba ne sme uporabljati blaga in storitev za namen opravljanja poklicne ali pridobitne

dejavnosti;

- stranka, ki ji stoji nasproti (ponudnik), je pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko ali lastninsko

pripadnost.

Ekonomske definicije potrošnika so bolj splošne in se nanašajo predvsem na zadovoljevanje

potreb. Ena izmed njih pravi: »Potrošnik je oseba, ki ima moţnosti (vire in sposobnost) za

nakup predmetov za uporabo, ki jih ponuja trg, z namenom zadovoljiti osebne ali skupne

(druţinske) potrebe.« 9

Potrošnik je tako lahko kdorkoli. Lahko je kupec; oseba, ki se pripravlja na nakup, kot tudi

oseba, ki se morda niti še ne zaveda svoje potrebe. Na ta način so potrošniki potencialni in

aktualni; pri čemer so nekateri aktualni ţe v fazi nakupa, drugi pa se nanjo pripravljajo.

Potrošnik, kupec in uporabnik niso nujno ena in ista oseba. Starši lahko kupijo oblačilo za

otroka, po katerem je slednji izrazil ţeljo. Najstnika na nakupu spremlja prijateljica, ki mu

izbere oblačilo, ki ga bo sam uporabljal. Nabavni referent v podjetju odloči, kateri pisarniški

material se bo kupil. V nakupnem procesu tako lahko sodelujejo številni ljudje in vsak od njih

ima določeno vlogo.

6 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS št. 98/04.

7 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44/ES v prvem odstavku določa, da se za potrošniško blago

štejejo vsi premični materialni predmeti, razen blaga, prodanega v okviru izvršbe; vode in plina, če se ne

prodajata v omejeni prostornini ali določeni količini; elektrike. 8 Storitve so zelo širok pojem, zato je teţko določiti vsebino obveznosti njihovega opravljanja. Razlikujejo se po

vrsti, obsegu in naravi izvedbe. 9 Moţina Stane, Damjan Janez, Obnašanje potrošnikov, Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 1998, str. 27

4

Prav tako ni nujno, ali bo nekdo izdelek dokončno uporabil oz. izrabil. In tudi trţne storitve

niso edina vrsta potrošnje; tu so še netrţne storitve, kot so na primer zdravstvene storitve

obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Iz vsega navedenega lahko sklepamo, da je potrošnik izjemno širok pojem. Ali gre za

potrošnika, bomo presojali predvsem po namenu nakupa, ki je bistveni element klasifikacije

potrošnika. Tako je potrebno razlikovati situacijo, ko nekdo deluje v svojem imenu in za svoj

račun od situacije, ko taista oseba nastopa kot izvajalec pridobitne dejavnosti oz. v imenu ali

na račun subjekta, ki opravlja pridobitno dejavnost. Tako iz konkretnih okoliščin primera

sklepamo, ali gre za potrošniško rabo ali ne.

1.2. Politika varstva potrošnikov v Sloveniji

Potrošniška politika se je začela v svetu uveljavljati šele po 2. svetovni vojni, kot posebna

oblika gospodarske politike. V druţbi je imela potrošnja podrejeno mesto, z razvojem

gospodarstva in druţbe, pa so začele naraščati vse oblike potrošnje, kar je posledično vodilo

do povečanja proizvodnje. Proizvodnja in potrošnja sta medsebojno tesno povezani. Ni ene

brez druge. Če proizvajaš in ne (po)trošiš, nima smisla na novo proizvajati, saj se ustvarjajo

zaloge; če pa trošiš in ne proizvajaš, ne moreš zadovoljiti potreb in kmalu tudi nimaš česa več

trošiti. Eno pogojuje drugo, drugo pa ustvarja prvo.

Z razvojem globalizacije in prehodom iz industrijske v informacijsko druţbo, je začela

naraščati predvsem osebna potrošnja. Potrošnik je danes tako na udaru in morebiti šibkejši kot

kdajkoli prej. Konkurenca je neizmerna, ponudbe ogromno, informacij še več – in ob vsej tej

poplavi informacij, ponudnikov, blaga in storitev, se je neizmerno teţko odločiti; pa tudi

moţnosti za oškodovanje in zlorabe so vse večje. In bistvo potrošniške politike je zaščiti

potrošnika kot šibkejšo, neuko stranko na trgu. Politika varstva potrošnikov je tako skup

ukrepov, s katerimi želijo država in nosilci gospodarske politike krepiti položaj

potrošnikov v družbi ter na trgu blaga in storitev.

Politika varstva potrošnikov je del gospodarske politike, tako da je njen razvoj tesno povezan

z gospodarsko razvitostjo drţave. Drţava aktivno posega v gospodarstvo z ukrepi regulacije

in usmerjanja predvsem zato, da bi vplivala na nastanek in oblikovanje trga ter uravnavala

njegovo delovanje z namenom doseči trţno pravičnost in učinkovitost. Tako dobro urejena in

učinkovita politika varstva potrošnikov vpliva na konkurenčnost gospodarstva; raven varstva

potrošnikov pa kaţe na razvoj druţbe, saj je varstvo potrošnika temeljna civilizacijska

vrednota.

Leta 1986 je Organizacija zdruţenih narodov (OZN) sprejela Smernice varstva potrošnikov,

ki so bile leta 1999 dopolnjene in predstavljajo temeljna načela politike varstva potrošnikov:

- pravica do osnovnih dobrin in sredstev (brez njih ni moţno dostojno preţivetje, npr. voda, hrana, zdravila; sem spada tudi enakopraven dostop do trgov in pravična

razdelitev osnovnih dobrin na globalni ravni);

5

- pravica do varnih proizvodov in storitev na trgu (ne predstavljajo tveganja za zdravje in varnost);

- pravica do obveščenosti (pravica do razumljivih in nepristranskih informacij o proizvodu/storitvah, ki omogočajo racionalno odločanje na trgu);

- pravica do izbire (svobodno odločanje na trgu; maksimiranje koristi za potrošnika); - pravica do zastopanosti (pravica do organiziranja v interesne skupine, ki zastopajo

interese potrošnikov);

- pravica do pravnega varstva (hitre, enostavne in učinkovite pritoţne poti v primeru kršitev interesov oz. pravic na trgu);

- pravica do izobraţevanja (za vse, z namenom zagotoviti funkcionalno pismenost posameznika);

- pravice do zdravega in trajnostno naravnanega okolja (zmerna potrošnja dobrin, ki ne ogroţa potreb sedanjih in prihodnjih generacij).

Na oblikovanje sodobne politike varstva potrošnikov vplivajo številni dejavniki v druţbi, med

katerimi največji deleţ zasedajo globalne ekonomsko-druţbene in tehnološke spremembe v

svetu. Tako bo potrebno pri načrtovanju potrošniške politike vse bolj upoštevati storitveno

dimenzijo trga, nagel razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije, zagotavljati čim večjo

varnost potrošnikov in transparentnost trgov.

Tudi v Sloveniji varstvo potrošnikov dolgo ni bilo celovito urejeno. Z Zakonom o varstvu

potrošnikov leta 1998, smo šele uspeli dobiti kompleksnejši pravni vir, ki ureja področje

varstva potrošnikov.

V Jugoslaviji se pojem potrošnika prvič omenja v Zvezni uredbi o trgovanju, trgovinskih

podjetjih in trgovinah (1955). Za povečanje druţbenega nadzora v trgovini so z uredbo

oblikovali potrošniške svete, ki pa niso kaj prida sluţili svojemu namenu. Po koncu obdobja

samoupravljanja (1989), so bili potrošniki zavarovani s številnimi zveznimi predpisi (npr.

Zakon o trgovini; Zakon o trţni inšpekciji; Zakon o blagovnem prometu idr.). Z ZVPot se

začne novo poglavje v slovenski potrošniški politiki, saj se le-ta začne zgledovati po ureditvi

EU. Tako so bile vanj prenesene ţe številne direktive; uspel pa je ohraniti nekaj lastnih

rešitev, ki so še stroţje od ureditve v EU. Slovenija uvaja protekcionistični model (načelo

caveat venditor10

); pravo Skupnosti pa informacijski model (načelo caveat emptor11

).

Zakon o varstvu potrošnikov je tako osrednji predpis potrošniške zakonodaje. Od sprejetja pa

do danes je doţivel nekatere popravke, predvsem z namenom harmonizacije z evropskim

pravnim sistemom. ZVPot določa temeljne pravice potrošnikov v odnosu do ponudnikov

blaga in storitev na trgu. ZVPot v prvem poglavju ureja splošne določbe, kjer definira pojme

potrošnika, ponudnika, uvoznika, idr.; navaja, katere direktive EU so prenesene v pravni red

Republike Slovenije; določa uradni jezik poslovanja; v drugem poglavju zakon ureja

odgovornost za izdelek, v tretjem oglaševanje blaga in storitev, v četrtek garancijo za

brezhibno delovanje stvari; v petem pogodbene pogoje; v šestem prodajo blaga in opravljanje

storitev; v sedmem nosilce varstva potrošnikov; v osmem nacionalni program varstva

potrošnikov; v devetem inšpekcijski nadzor in upravne ukrepe; v desetem

10

Caveat venditor pomeni, da naj bo prodajalec tisti, ki se zaveda dolţnosti in odgovornosti. Potrošnik je oseba,

ki potrebuje posebno varstvo s strani drţave. 11

Caveat emptor pomeni, da naj se potrošnik sam zaveda dolţnosti in odgovornosti. Potrošnik tako sam odloča,

vendar mu mora biti na voljo veliko število informacij, da se lahko čim laţje in pravilneje odloči.

6

premoţenjskopravno varstvo; v enajstem kazenske določbe; v dvanajstem prehodne in končne

določbe.

Poleg ZVPot kot krovnega vira, veljajo še drugi pravni akti. Varstvo potrošnikov tako ureja ţe

Ustava Republike Slovenije12

, ki zagotavlja določeno raven varstva pravic, varnosti in zdravja

potrošnikov v okviru človekovih pravic. Potrošniška pravica do pravnega varstva je

zagotovljena z ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen) in pravico do pritoţbe ali

drugega pravnega sredstva (25. člen). Po 42. členu ustave imajo potrošniki pravico do

zastopanosti oz. do zdruţevanja v interesne skupine; prav tako pa jim je po 72. členu ustave

zagotovljena pravica do zdravega ţivljenjskega okolja.

ZVPot dopolnjujejo še številni zakonski akti, kot so Zakon o splošni varnosti proizvodov13

,

Zakon o varstvu konkurence14

; Obligacijski zakonik15

; Zakon o trgovini16

; Zakon o trţni

inšpekciji17

; Zakon o pospeševanju turizma18

; Stanovanjski zakon19

; Zakon o potrošniških

kreditih20

, Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami21

, idr.

Najdemo pa še številne podzakonske akte (npr. Pravilnik o proizvodih zavajajočega videza22

;

Pravilnik o označevanju cen blaga in storitev23

, idr.); splošne poslovne pogoje; mednarodne

akte, ki jih je ratificirala Slovenije in druge pravne vire.

ZVPot predstavlja tudi pravno podlago za nacionalni program varstva potrošnikov. V 67.

členu določa: »Nacionalni program varstva potrošnikov določa temeljne politike varstva

potrošnikov in opredeljuje obseg dejavnosti, ki se financira oziroma sofinancira iz državnega

proračuna.«

Z nacionalnim programom varstva potrošnikov se določajo zlasti:

- načela in cilji politike varstva potrošnikov, - naloge, ki imajo pri uresničevanju politike varstva potrošnikov prioriteto, - vrste nalog na področju varstva potrošnikov, ki se bodo opravljale na podlagi

koncesij,

- okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz nacionalnega programa, - okvirni obseg sredstev za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij24.

Leta 2000 je Drţavni zbor Republike Slovenije na osnovi ZVPot sprejel prvi Nacionalni

program varstva potrošnikov za obdobje 2001-200525

, ki je predstavljal prvi politični

dokument slovenske drţave na področju varstva potrošnikov. Program je opredelil temelje

politike varstva potrošnikov; dejavnosti, ki se financirajo oz. sofinancirajo iz drţavnega

proračuna; načela in cilje politike varstva potrošnikov; naloge, ki imajo pri uresničevanju

politike varstva potrošnikov prioriteto; vrste nalog, ki se lahko opravljajo a podlagi koncesij

12

Uradni list RS 33/91 13

Uradni list RS 101/2003 14

Uradni list RS 18/93 15

Uradni list RS 97/07 16

Uradni list RS 24/08 17

Uradni list RS 20/97 18

Uradni list RS 57/98 19

Uradni list RS 69/2003 20

Uradni list RS 70/2000 21

Uradni list RS 53/07 22

Uradni list RS 5/2000 23

Uradni list RS 63/1999 24

2. odstavek 67. člena ZVPot 25

Uradni list RS 61/00

7

ter okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz programa ter za delovanje potrošniških

organizacij. Program se je osredotočal le na aktivnosti, ki se jih je Republika Slovenija

zavezala izvajati v okviru nevladnega sektorja; v programu pa niso bile opredeljene vsebine,

niti finančno ovrednoten obseg aktivnosti, ki naj bi se izvajale v okviru drţavne oz. javne

uprave. Program se je ţal zaradi prevelikega razkoraka med prvotno predvidenimi in dejansko

dodeljenimi sredstvi v proračunu le delno uresničeval. Kljub temu je odigral pionirsko vlogo

v razvoju varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji.

Drţavni zbor Republike Slovenije je leta 2005 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu

varstva potrošnikov 2006-201026

. Resolucija 2006-2010 je drugi dokument politike varstva

potrošnikov v Republiki Sloveniji. Je rezultat tako pozitivnih kot negativnih izkušenj pri

izvajanju prvega nacionalnega programa. Resolucija se v veliki meri nanaša na Evropsko

strategijo varstva potrošnikov 2002-2006. Predstavlja podlago za usklajeno delovanje vseh

nacionalnih akterjev na področju varstva potrošnikov, vladnih in nevladnih organizacij.

Resolucija uvaja načrtovanje nalog in aktivnosti na področju varstva potrošnikov z dvoletnimi

programi dela, ki so vezani na vsebinsko strukturo ciljev resolucije in jih sprejema Vlada

Republike Slovenije. V skladu z 61. členom ZVPot Urad Republike Slovenije za varstvo

potrošnikov na podlagi nacionalnega varstva potrošnikov pripravi letni program varstva

potrošnikov. V skladu z 62. členom ZVPot pri pripravi programa sodeluje strokovni svet, ki

deluje pri Uradu za varstvo potrošnikov in ga sestavljajo predstavniki zainteresiranih

pristojnih upravnih organov, organizacij potrošnikov, podjetniških zbornic in zdruţenj ter

ugledni strokovnjaki s področja varstva potrošnikov.

Vlada Republike Slovenije je tako 20. marca 2008 na predlog Ministrstva za gospodarstvo

sprejela Program varstva potrošnikov za leti 2008 in 2009. Ta Program varstva potrošnikov je

izvedbeni del Resolucije o nacionalnem varstvu potrošnikov 2006-2010. Program upošteva

izrazito horizontalno naravo področja varstva potrošnikov, saj temelji na medsektorskem in

interdisciplinarnem pristopu. V programu so ukrepi in naloge za doseganje z resolucijo

zastavljenih ciljev na področju varstva potrošnikov, za katere so odgovorna različna

ministrstva, inšpekcijske sluţbe, nacionalna regulatorja in drugi organi, katerih delo je

povezano z zagotavljanjem varnosti in zdravja potrošnikov ali varstvom njihovih pravic in

ekonomskih interesov ter upošteva evropske strateške usmeritve na področju varstva

potrošnikov.

Prednostni cilji politike varstva potrošnikov v Resoluciji o nacionalnem programu varstva

potrošnikov 2006-2010 so:

- integracija varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na poloţaj in interese potrošnikov na trgu;

- postopna institucionalna krepitev in ustrezna organiziranost nosilcev varstva potrošnikov za učinkovito izvajanje nalog na področju varstva potrošnikov;

- učinkovito izvajanje potrošniške zakonodaje; - učinkovit trţni nadzor varnosti proizvodov in varstva ekonomskih interesov

potrošnikov;

- učinkovite in dostopne javne sluţbe na področju varstva potrošnikov; - krepitev sodelovanja z nevladnimi organizacijami; - učinkovito reševanje potrošniških sporov z vzpostavitvijo javne sheme alternativnega

reševanja sporov in vzpostavitev Evropskega potrošniškega centra.

26

Uradni list RS 114/05

8

Nosilci varstva potrošnikov

Varstvo potrošnikov se je institucionaliziralo znotraj in zunaj drţavne uprave; vendar pa

organizacijska in funkcionalna struktura drţavnih organov in inštitucij, ki skrbijo za varstvo

potrošnikov, še vedno ni ustrezno razvita. Pojavljajo se številna vprašanja glede pristojnosti;

skoraj povsod pa primanjkuje človeških in finančnih virov za izvajanje potrebnih nalog in

operativno delo na področju varstva potrošnikov.

Institucionalna osnova za varstvo potrošnikov je bila v okviru drţavne uprave vzpostavljena z

ustanovitvijo Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov, ki je začel delovati leta

1996. Urad je organ v sestavi Ministrstva za gospodarstvo, ki je nosilno ministrstvo za varstvo

potrošnikov. Naloge ministrstva so načrtovanje, organiziranje, izvajanje, spremljanje in

vrednotenje politike varstva potrošnikov. Urad za varstvo potrošnikov pa opravlja strokovne

in upravne naloge, ki se nanašajo na pripravo in izvajanje politike in programov varstva

potrošnikov v drţavnih organih, strokovnih in nevladnih organizacijah. Urad opravlja tudi

naloge povezane z izobraţevanjem in obveščanjem potrošnikov ter s svetovanjem (dnevno,

telefonsko in pisno). Urad prav tako spremlja in koordinira posamezne dejavnosti ministrstev

in strokovnih institucij pri izvajanju aktivnosti s področja varstva potrošnikov ter mednarodno

sodeluje na strokovnem in upravnem področju z vidika varstva potrošnikov (npr. sodelovanje

pri delovnih telesih pri Evropski komisiji in v delovnih telesih Sveta EU). Pripravlja tudi

koncesije in izdaja javne razpise za sofinanciranje javnih sluţb, ki jih izvajajo nevladne

organizacije ne področju varstva potrošnikov. Urad sodeluje, spodbuja in sofinancira razvoj

nevladnih in neprofitnih potrošniških organizacij; izdaja pa tudi dovoljenje za opravljanje

storitev potrošniškega kreditiranja. Od leta 1998 deluje pri Uradu Strokovni svet za varstvo

potrošnikov, ki ima funkcijo posvetovalnega organa.

Nadzor nad izvrševanjem zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki urejajo varstvo

potrošnikov, izvajajo različni inšpektorati in drugi organi. Generalni nadzor nad

uresničevanjem določb ima Trţni inšpektorat Republike Slovenije. Poleg njega obstajajo

številni drugi področni inšpektorati in organi (Zdravstveni inšpektorat RS, Veterinarska

uprava RS, Inšpektorat RS za okolje, Agencija za trg vrednostnih papirjev, idr.).

Nevladne potrošniške organizacije (NVPO) so elementi civilne druţbe, ki praviloma nimajo

strogih institucionalnih oblik. V Republiki Sloveniji pojem nevladnih potrošniških organizacij

opredeljuje ZVPot, ki šteje za NVPO tiste organizacije, ki so registrirane kot društva ali

zavodi, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti in jih ustanovijo potrošniki zaradi varstva svojih

pravic ter so vpisane v register potrošniških organizacij. Register vodi Urad Republike

Slovenije za varstvo potrošnikov v skladu s Pravilnikom o pogojih in načinu za vpis

potrošniških organizacij v register. Med NVPO je v Sloveniji najbolj dejavna Zveza

potrošnikov Slovenije, ki je povezana z raziskovalnim inštitutom Mednarodni inštitut za

potrošniške raziskave. Na drugi strani deluje Zveza potrošniških zdruţenj Slovenije, ki

zdruţuje osem manjših lokalnih organizacij. Potrošnik se lahko po nasvet obrne tudi na zavod

PIC (Pravno informacijski center) v Ljubljani ali na Zavod PiP (Pravo in pomoč) v Mariboru.

Podporo pri pripravi in izvajanju celovite politike varstva potrošnikov in zagotavljanju

nemotenega delovanja notranjega trga ima tudi pet usklajevalnih oz. posvetovalnih teles:

Strokovni svet (strokovno in posvetovalno telo, v okviru katerega se izvaja medresorsko

sodelovanje med ministrstvi, pa tudi med vladnimi in nevladnimi organizacijami. Strokovno

podporo nudi predvsem Uradu Republike Slovenije za varstvo potrošnikov ob sprejemanju

različnih dokumentov in ob prenosu relevantne zakonodaje EU v pravni red RS); Inšpekcijski

svet (stalno medresorsko delovno telo, katerega namen je koordinacija dela različnih inšpekcij

na podlagi Zakona o inšpekcijskem nadzoru); Medresorski odbor za notranji trg (koordinacija

9

ministrstev in drugih upravnih organov, ki pripravljajo in izdajajo posamezne pravne akte, ki

se navezujejo na varnost izdelkov); Odbor za električno varnost (predstavlja mnenje

neodvisne stroke, ki lahko vpliva na posamezne institucije, ki delujejo na področju varnosti

električnih proizvodov); Odbor za splošno varnost proizvodov (obravnava vsa vprašanja,

vezana na splošno varnost proizvodov in sprejema ustrezne ukrepe za odpravo in zmanjšanje

nevarnosti posameznih (skupin) proizvodov); Svet za živila in prehrano (skrbi za izvajanje

nalog, povezanih z vodenjem prehranske politike ter zdravstvene problematike, vezane na

ţivila in prehrano).

Druge javne službe na področju varstva potrošnikov izvajajo dejavnosti svetovanja,

obveščanja in izobraţevanja potrošnikov oz. primerjalno ocenjujejo proizvode in storitve. Ena

izmed prednostnih nalog potrošniške politike je ravno zagotavljanje javnih sluţb na področju

varstva potrošnikov. Do sedaj se je svetovanje potrošnikom deloma izvajalo v okviru Urada

RS za varstvo potrošnikov, delno pa razpršeno preko nevladnih organizacij o varstvu

potrošnikov. Javno sluţbo varstva potrošnikov lahko po ZVPot izvaja drţava, lahko pa jo

prenese na nevladni sektor, za kar je predvidena moţnost podeljevanja koncesij. Razdrobljeno

izvajanje javne sluţbe pa je dokaj neučinkovito. Tu ne smemo pozabiti na potrošniško revijo

VIP, ki jo izdaja Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave. Potrošnike se drugače obvešča

še preko izdajanja informativno-izobraţevalnih gradiv, s kampanjami, seminarji, delavnicami,

okroglimi mizami, ipd.

Varuh človekovih pravic opravlja naloge na področju varstva pravic v razmerju do drţavnih

organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Ker je varstvo potrošnika

temeljna človekova pravica, se lahko le-ta po nasvet obrne tudi na varuha človekovih pravic.

Na koncu omenimo še, da je potrošniku na voljo tudi mehanizem za reševanje potrošniških

sporov. Ti se lahko rešujejo v sodnem postopku, kar pa je po navadi zamudno in drago; na

voljo pa so tudi številni mehanizmi za alternativno reševanje potrošniških sporov, kot so

mediacija, posredovanje, arbitraţa in zunajsodno reševanje potrošniških sporov.

Potrošniška politika tako skuša potrošnika kot šibkejšo stranko zavarovati na štirih področjih:

z zagotavljanjem ekonomskega varstva, tako da se na trgu zagotovi primeren sortiment blaga

in storitev ob ustrezni prodajni ceni; z zagotavljanjem pravnega varstva preko pravnih virov

za varstvo potrošnikov; z zagotavljanjem institucionalnega varstva, ki omogoča

organiziranost potrošnikov in zastopanje najširših potrošniških interesov ter z zagotavljanjem

lastnega varstva potrošnikov, s tem, ko so potrošniki dovolj obveščeni in izobraţeni, da lahko

sami zase odgovorno presojajo.

1.2.1. Politika varstva potrošnikov v Evropski uniji

Potrošnik je bil dolga leta v Evropski gospodarski skupnosti (EGS) bolj pasiven spremljevalec

ekonomskega povezovanja. Akti, ki so urejali varstvo potrošnikov so predstavljali t.i. mehko

pravo (predvsem resolucije). Z Enotnim evropskim aktom (1989) je varstvo potrošnikov

postalo del t.i. novih politik Skupnosti.

Varstvo potrošnika je ekonomska, in ne socialna ideja. Potrošnik je sredstvo za dosego

popolne integracije notranjega trga in ekonomske prosperitete v Evropi.27

Za razvoj

27

Trstenjak Verica, knez Rajko, Moţina Damjan, Evropsko pravo varstva potrošnikov, Ljubljana, GV Zaloţba,

2005, str. 42

10

notranjega trga EU je tako zelo pomembno, da ima potrošnik zagotovljen prost dostop do

blaga in storitev; njihove promocije, ponudbe in prodaje prek meja drţav članic. Cilj EU je,

da notranji trg EU postane največji maloprodajni trg na svetu. Maloprodajni trgi so še vedno

razdrobljeni na nacionalne trge, z izjemo nekaterih sektorjev, kamor spada npr. letalski

promet. Tako obstaja moţnost za širjenje maloprodajnih trgov na ravni EU.

Načela varstva potrošnikov so temeljna pravna načela Skupnosti, ki so vključena v 153. člen

Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti28

(PES). Po 153. členu PES se potrošniku

zagotavlja pravica do obveščenosti, izobraţevanja in zastopanosti. Prav tako jasno opredeljuje

pojem minimalne harmonizacije (in s tem drţavam članicam pri prenosu direktiv Skupnosti

omogoča, da sprejmejo stroţje ukrepe varovanja potrošnikov, če so le-ti v skladu s PES).

Za doseganje harmonizacije zakonodaj znotraj drţav članic sta Evropski parlament in Svet

sprejela več direktiv. Direktive ne učinkujejo neposredno, saj njihove rešitve drţave članice

samostojno prenesejo v svoj pravni red. Tako se mora potrošnik neposredno sklicevati na

nacionalni predpis, s katerim je bila direktiva prenesena v pravni red njegove drţave. In

potrošniška zakonodaja je urejena ravno s številnimi direktivami.

Direktive Skupnosti na področju varstva potrošnikov delimo v štiri skupine:

- splošna pravila (uporabljajo se generalno; urejajo potrošniške pogodbe in razmerja do potrošnikov na sploh; npr. Direktiva o zavajajočem oglaševanju

29, Direktiva o

označevanju cen30

);

- sektorska pravila in prodajne metode (vplivajo samo na določene vrste pogodb s potrošniki, npr. Direktiva o označevanju cen ţivil

31; ali se nanašajo zgolj na načine

prodaje potrošnikom, npr. Direktiva o sklepanju pogodb s potrošniki na daljavo32

);

- pravila o varstvu pravic potrošnikov (urejajo načine varstva pravic potrošnikov, npr. Direktiva o sodnih prepovedih);

- druga pravila (direktive, ki so posredno vezane na varstvo potrošnika, npr. Direktiva o elektronskem poslovanju

33).

Omenimo zgolj, da pravo varstva potrošnikov delno ureja tudi primarna zakonodaja EU,

predvsem Enotni evropski akt34

, Maastrichtska pogodba35

, Amsterdamska pogodba36

in

Pogodba o Ustavi za Evropo37

. Pomembna pravna podlaga za politiko varstva potrošnikov pa

so tudi temeljna pravila Organizacije zdruţenih narodov; akti, ki jih sprejema Mednarodna

organizacija potrošniških zdruţenj in Priporočila ministrskega komiteja Sveta Evrope.

28

Consolidated version of the Treaty Establishing the European Community (TEC), Official Journal of the EC,

C 325/33, 24. 12. 2002. 29

Uradni list ES L 259, L 290 30

Uradni list ES L 80 31

Uradni list ES L 58 32

Uradni list ES L 58 33

Uradni list ES L 178 34

Enotni evropski akt, Uradni list RS - MP, 27/2004, 23.3.2004. Dostopen na spletnem naslovu: http://eur-

lex.europa.eu/sl/treaties/dat/11986U/word/11986U.doc 35

Pogodba o Evropski uniji, t.i. Maastrichtska pogodba (podpisana v Maastrichtu 7. februarja 1992). Dostopna

na spletnem naslovu: http://eur-lex.europa.eu/sl/treaties/dat/11992M/word/11992M.doc 36

Amsterdamska pogodba je podpisana v Amsterdamu 2. oktobra 1997; predrugači način označevanja členov

(uvede numeričen sistem) v Pogodbo o EU in Pogodbo o ES. Dostopna na spletnem naslovu: http://eur-

lex.europa.eu/sl/treaties/dat/11997D/word/11997D.doc 37

Pogodba o ustavi za Evropo, Ur. l. ES C 310, 16.12.2004. Dostopna na spletnem naslovu: http://eur-

lex.europa.eu/JOHtml.do?uri=OJ:C:2004:310:SOM:SL:HTML

11

Komisija evropskih skupnosti je leta 2007 objavila Strategijo potrošniške politike EU 2007-

201338

. Strategija ima tri glavne cilje:

- okrepiti potrošnike EU (usposobljeni potrošniki potrebujejo pravo izbiro, natančne informacije, preglednost trga in zaupanje)

- izboljšati blaginjo potrošnikov v EU (s cenami, izbiro, kakovostjo, raznovrstnostjo, dostopnostjo in varnostjo)

- učinkovito zavarovati potrošnike pred resnimi tveganji in nevarnostmi (pridobiti zaupanje potrošnikov)

Cilj Komisije je na ta način do leta 2013 doseči bolj integriran in učinkovitejši notranji trg,

zlasti maloprodajno razseţnost. Potrošniki bodo na podlagi enako visoke ravni varstva imeli

enako visoko raven zaupanja v proizvode, trgovce, tehnologijo in prodajne metode na

maloprodajnih trgih po vsej EU. Potrošniški trgi bodo konkurenčni, odprti, pregledni in

pravični. Proizvodi in storitve bodo varni. Potrošniki bodo imeli dostop do osnovnih storitev

po ugodnih cenah. Trgovci, zlasti mala in srednja podjetja, bodo lahko na preprost način trţili

in poslovali s potrošniki po vsej EU.39

Pri doseganju teh treh ciljev bodo Komisijo vodili zadevni členi Pogodbe, prav tako vključeni

v operativne cilje novega finančnega programa za varstvo potrošnikov 2007–2013, ki določa

pravni okvir za izdatke potrošniške politike EU v času izvajanja strategije.

(a) Zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov s preprostim pravnim okvirom,

zboljšanimi dokazi, boljšimi posvetovanji in boljšim zastopanjem interesov

potrošnikov.

(b) Zagotoviti učinkovito uporabo predpisov, predvsem prek sodelovanja pri

izvrševanju zakonodaje, obveščanju, izobraţevanju in pravnih sredstvih.40

Čeprav so finančna sredstva za potrošniško politiko omejena, program ponuja veliko različnih

instrumentov za podpiranje prednostnih nalog, navedenih v nadaljevanju, zlasti na področju

izvrševanja zakonodaje, obveščanja in izobraţevanja.41

Pri doseganju zgoraj navedenih ciljev, se bo potrošniška politika EU osredotočila na naslednje

prednostne naloge42

:

Boljše spremljanje potrošniških trgov in nacionalnih potrošniških politik

Potrebno je izboljšati pravno ureditev. Zanjo je potrebno dodobra poznati vedenje

potrošnikov. Da bi slednjega spoznali, je potrebno razviti nova orodja in kazalnike

spremljanja, ki bi omogočali ocenjevanje delovanja trga z vidika potrošnika, predvsem na

področju varnosti, zadovoljstva, cen in pritoţb potrošnikov. Oblikovalci in izvajalci politik na

področju varstva potrošnikov in konkurenčnosti na ravni EU in nacionalni ravni, morajo

tesneje sodelovati, da bi dosegli blaginjo potrošnikov.

38

Sporočilo komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Strategija potrošniške politike EU 2007-2013, Bruselj, Komisija evropskih skupnosti, 2007 39

Sporočilo komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Strategija potrošniške politike EU 2007-2013, Bruselj, Komisija evropskih skupnosti, 2007, str. 6 40

Ibid. 41

Ibid. 42

Povzeto po Sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, 2007, str. 6-8)

12

Boljša pravna ureditev na področju varstva potrošnikov

Obstoječi predpisi na področju varstva potrošnikov na ravni EU zagotavljajo osnovno varstvo

potrošnikov v vseh drţavah članicah in so v mnogih drţavah temelj nacionalnih reţimov za

varstvo potrošnikov. Večina obstoječih predpisov EU na področju varstva potrošnikov temelji

na načelu minimalnega usklajevanja. V zakonodaji je drţavam članicam izrecno priznana

pravica, da uvedejo stroţje predpise od temeljnih predpisov EU. Ta pristop je bil popolnoma

upravičen v času, ko so se pravice potrošnikov med drţavami članicami močno razlikovale,

elektronsko trgovanje pa še ni obstajalo. Strategija 2002-2006 je določila nov pristop, ki

temelji na popolnem usklajevanju. To preprosto pomeni, da zakonodaja v svojem danem

obsegu ne sme dovoliti nadaljnjih predpisov na nacionalni ravni, da bi lahko izboljšala

notranji trg in zavarovala potrošnike.

Boljše izvrševanje zakonodaje in pravnih sredstev

Strategija daje velik poudarek na izvrševanje zakonodaje. Uporaba prava varstva potrošnikov

zahteva ukrepanje mnogih sodelujočih strani: potrošnikov, trgovcev, medijev, potrošniških

nevladnih organizacij ter samoregulatornih in javnih organov. Ukrepi bodo osredotočeni na

izvajanje ţe začetih pobud, zapolnjevanje še vedno obstoječih vrzeli ter zagotavljanje

usklajevanja in skladnosti. Komisija bo učinkovitost nacionalnih reţimov za izvrševanje

zakonodaje spremljala tudi s pomočjo raziskav in drugih orodij.

Bolje obveščeni in poučeni potrošniki

EU lahko v tesnem sodelovanju z drţavami članicami bistveno prispeva k nacionalnim,

regionalnim in lokalnim prizadevanjem za obveščanje in poučevanje potrošnikov. Zlasti

mreţa evropskih potrošniških središč se mora razvijati še naprej kot vmesni člen med EU in

potrošniki.

Postavljanje potrošnikov v ospredje drugih politik in področij pravne ureditve EU

Na potrošnike neposredno vplivajo mnoge politike EU, kot so notranji trg, podjetništvo,

okolje, finančne storitve, transport, konkurenčnost, energija in trgovina. Napredek je bil

doseţen pri integraciji interesov potrošnikov, predvsem na področju varnosti proizvodov,

transporta, telekomunikacij, energije in konkurenčnosti. V prihodnje bo treba graditi na teh

doseţkih za bolj sistematično integracijo interesov potrošnikov. Obravnavati je treba dve

glavni vprašanji. Prvič, liberalizacija osnovnih storitev sicer prinaša znatne koristi za večino

potrošnikov, vendar so še vedno potrebni varnostni ukrepi za tiste potrošnike, ki teh koristi

nimajo. Ugoden dostop do osnovnih storitev za vse je bistvenega pomena za sodobno in

proţno gospodarstvo, pa tudi za socialno vključevanje. Dokaz, da noben potrošnik ne bo

zapostavljen, bo prav tako podkrepil politično podporo za ukrepe glede osnovnih storitev.

Drugič, ukrepi na ravni EU zahtevajo tudi večji poudarek na spremljanju glavnih potrošniških

trgov za zagotovitev pozitivnih rezultatov za potrošnike. Nenazadnje so za osnovne storitve

potrebna tudi zagotovila o preglednosti trga in boljših mehanizmih za pritoţbe in pravna

sredstva.

13

2. PRAVNA OPREDELITEV ZAMUDE IN ZAMUDA LETA

Pogojno nastane pogodbena nezvestoba ob vsaki razliki med pogodbeno obljubo in njeno

spolnitvijo; točneje ob vsaki razliki med dejanskim stanjem, pričakovanim po pogodbeni

obljubi, in med resnično nastalim.43

Ali kot trdi Nina Plavšak, da je kršitev pogodbene

obveznosti vse, kar ni pravilna izpolnitev.44

Kršitev pogodbe je ţe od obdobja rimskega prava eden osrednjih problemov pogodbenega

dela obligacijskega prava in predmet številnih obravnav v pravni teoriji in sodni praksi.45

Področje kršitev pogodbe je v slovenskem pravnem sistemu urejeno predvsem v

Obligacijskem zakoniku. Pomemben vir je tudi Zakon o varstvu potrošnikov. V skladu s

tradicionalnim kontinentalno-pravnim pristopom se različno obravnavajo zamuda

(neizpolnitev), nezmoţnost izpolnitve in izpolnitev z napako.46

Upnik ima tako pri dolţnikovi neizpolnitvi kot nepravilni izpolnitvi na voljo enaka osnovna

pravna sredstva: izpolnitveni zahtevek, odškodninski zahtevek in odstopno upravičenje. Svojo

izpolnitev nasproti dolţniku lahko tudi zadrţi z ugovorom neizpolnitve (nepravilne

izpolnitve) oziroma ogroţenosti ter zniţa kupnino (ceno). Med upnikovi pravnimi sredstvi

ima, vsaj konceptualno, osrednje mesto izpolnitveni zahtevek, ki je usmerjen neposredno v

vsebino pogodbene obveznosti.47

2.1. Pravni institut zamude po obligacijskem zakoniku

Damjan Moţina v svoji knjigi Kršitev pogodbe48

celostno obravnava institut zamude in iz

njegove knjige bomo tudi povzeli, kaj zamuda v pravnem smislu sploh je.

Zamuda je urejena v številnih členih Obligacijskega zakonika, ali kot navaja Moţina – OZ

ureja zamudo in njene posledice precej nepregledno.

Dolţnikova zamuda je urejena v 1. odstavku 299. člena OZ in se glasi: »Dolţnik pride v

zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.«

Dolţnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti, ko nastopi čas izpolnitve oz. zapadlost.

Osnovni predpostavki zamude sta tako neizpolnitev in zapadlost obveznosti. To velja, kadar

je čas izpolnitve vnaprej določen; sicer pa zamuda nastopi, ko upnik dolţnika opomni. Ker se

v pričujočem delu ukvarjamo z zamudo letalskega prevoznika, le-ta nastopi, kadar letalski

prevoznik dejansko zamuja in zato ni potrebno, da bi do kakršnegakoli dodatnega

opominjanja sploh moralo priti. Glede na črko zakona je dolţnik v zamudi prvi dan po izteku

dneva, ko bi moral izpolniti. Zaradi specifične situacije, pa je čas pri letalskem prevozu ena

43

Lapajne Stanko, Pogodbena nezvestoba, Slovenski pravnik, Ljubljana, 1931, str. 6-8 44

Plavšak Nina et. al., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 197 45

Juhart Miha v: Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006 46

Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, str. 325 46

Ibid. 47

Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, 461 str.

14

izmed najbolj bistvenih zadev, zato zamuda ne more nastopiti prvi dan po izteku dneva

določene izpolnitve, ampak takoj z neizpolnitvijo v trenutku, ko bi do realizacije pravnega

posla moralo priti.

V teoriji je bilo dolgo sporno, ali pojem zamude predpostavlja tudi dolţnikovo krivdo, tj. ali

zamuda nastopi le, če je dolţnik kriv za zakasnitev, ali pa je pojem zamude objektiven in

nastopi zamuda neodvisno od dolţnikove krivde (bolje: odgovornosti). Po uveljavitvi Zakona

o obligacijskih razmerjih (ZOR) v teoriji prevladuje objektivna koncepcija: zamuda nastopi z

neizpolnitvijo ob zapadlosti, odgovornost dolţnika ni potrebna. Dolţnikova odgovornost, ki

se tudi domneva, pa je pogoj za odškodninsko odgovornost zaradi zamude.49

Zakonodajalec pojma neizpolnitve ni definiral. Zakon ti dve zadevi ločuje, torej izhaja iz

predpostavk, da obstaja razlika, kadar je dolţnik popolnoma pasiven in ne stori ničesar in

kadar dolţnik nekaj stori, pa mu to v celoti ne uspe. Cigoj tu predlaga kriterij kavze. »Če je iz

kavze pogodbe videti, da nepravilna izpolnitev nima zadostnih elementov, da bi jo lahko šteli

za izpolnitev, mora biti dopustno, da jo upnik deklarira kot neizpolnitev.«50

Na podlagi tega

lahko ločimo neizpolnitev od izpolnitve z napako.

Dolţnikova obveznost z nastopom zamude ne preneha. Dolţnik lahko obveznost še vedno

izpolni in tako konča zamudo (purgatio morae), upnik pa mora njegovo izpolnitev sprejeti in

ne more brez nadaljnjega zahtevati odškodnine namesto izpolnitve. Upnikovemu

izpolnitvenemu zahtevku pa se z nastopom zamude pridruţi zahtevek na povrnitev škode

zaradi zamude. »Če dolţnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik

upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.«51

Dolţnikova odgovornost za izpolnitev pogodbe v zamudi postane stroţja, saj odgovarja tudi

za naključje. Tako s trenutkom dolţnikove zamude nanj preide nevarnost naključnega

uničenja ali poškodovanja predmeta obveznosti, če dolţnika to ni bremenilo ţe pred zamudo.

»Dolţnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemoţnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv,

če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.«52

Dolţnik tako odškodninsko odgovarja za vse posledice zamude, tudi če izvirajo iz

nepredvidenega naključja oz. višje sile in zanje sicer ne bi odgovarjal.

Temeljno upravičenje upnika je zahtevek na izpolnitev v naravi, saj je le-ta usmerjena

neposredno v vsebino pogodbene obveznosti. »Sopogodbenik prisili pogodbi nezvestega

sopogodbenika k spolnitvi tistega, kar je spolniti obljubil, a ni spolnil.«53

»Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan

izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.«54

49

Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, str. 374 50

Cigoj Stojan v: Moţina Damjan, Kršitev pogodbe, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006, str. 293 51

2. odst. 239. čl. OZ 52

4. odst. 239 čl. OZ 53

Lapajne Stanko, Pogodbena nezvestoba, Slovenski pravnik, Ljubljana, 1931, str. 6-8 54

1. odst. 239. Čl OZ

15

Za upnikov prehod z izpolnitvenega na odškodninski zahtevek mora biti podana gotovost, da

dolţnik obveznosti ne bo več izpolnil, to pa je samoumevno le pri nemoţnosti izpolnitve.

Kadar pa je izpolnitev še mogoča, tj. kadar neizpolnitev ni tudi nezmoţnost, mora upnik

dolţniku praviloma postaviti primeren naknadni rok, preden lahko odstopi od pogodbe in

zahteva odškodnino; izpolnitveni zahtevek pa z odstopom ugasne.

»Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj

drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih

členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v

vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.«55

S postavitvijo primernega dodatnega roka je dolţniku dana zadnja moţnost, da izpolni

obveznost v naravi in odvrne upnika od odstopa od pogodbe ter zahtevka odškodnine zaradi

neizpolnitve. Šele neupoštevanje roka dolţnika upniku dovoljuje prehod z zahtevka na

izpolnitev na zahtevek za povrnitev škode zaradi neizpolnitve ter morebiten odstop od

pogodbe. S tem, ko upnik zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve, izgubi izpolnitveni

zahtevek, dolţniku pa je odvzeta moţnost izpolnitve v naravi. Upniku naknadnega roka ni

potrebno določiti, kadar je očitno, da to ne bi imelo smisla.

Upnikov odstop od pogodbe v povezavi z odškodnino zaradi neizpolnitve je najteţja sankcija

kršitve pogodbe, zato jo ţeli zakon v skladu z načelom favor contractus omejiti le na primere,

ko je dokončno jasno, da izpolnitve ne bo oz. je ne bo v doglednem času.

V vzajemnih pogodbah ima upnik moţnost, da zaradi dolţnikove zamude odstopi in doseţe

prenehanje pogodbe; pri pogodbah, kjer pa je čas izpolnitve bistvena sestavina (fiksni posli),

pa pride do prenehanja celo po zakonu (ex lege). V slednjem primeru lahko upnik obdrţi

izpolnitveni zahtevek ter s tem pogodbo v veljavi, če to nemudoma sporoči dolţniku.56

Upnik lahko načeloma od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pa

pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa

odškodnine za neizpolnitev/namesto izpolnitve.

Odškodninska odgovornost

Če dolţnik na kakršen koli način krši pogodbo, mora upniku povrniti škodo. Dolţnikova

odgovornost za kršitev se domneva, upnik pa je tisti, ki mora dokazati kršitev, škodo in

vzročno povezavo med njima. Da se dolţnik razbremeni krivde pa mora dokazati, da je

njegova kršitev pogodbe posledica naknadnih, nepredvidljivih, nepreprečljivih in

neodvrnljivih okoliščin.57

55

103. čl. OZ 56

(1)Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne

izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.

(2)Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva

njeno izpolnitev.

(3)Če je upnik zahteval izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe.

(4)Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za

razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku

po naravi posla njena bistvena sestavina. (104. čl. OZ)

57 240 čl. OZ

16

Izpolnitveni interes je osnovno merilo obsega odškodninske odgovornosti. Odškodnina naj bi

prikrajšano stranko postavila v poloţaj, v katerem bi stranka bila, če kršitve ne bi bilo in bi

bila pogodba pravilno izpolnjena. Oškodovani stranki mora kršitelj pogodbe povrniti vsaj

tisto, zaradi česar je bila prikrajšana. Če bi se ji povrnilo manj, bi to pomenilo, da stranka v

tistem delu nosi posledice dolţnikove kršitve, kar pa ne bi bilo pravično.

Stranka, ki krši pogodbo, odškodninsko odgovarja le za predvidljivo škodo in to v času

kršitve in ne sklenitve pogodbe; oškodovana stranka pa lahko zahteva odškodnino v višini

izpolnitvenega interesa.

Pri gospodarskih pogodbah je mogoče pričakovati večji obseg predvidljive škode.

V primeru, da za nastalo škodo, njeno velikost ali oteţitev dolţnikovega poloţaja odgovarja

tudi upnik, se odškodnina sorazmerno zmanjša.58

S kršitvijo pogodbe so prizadete tudi nepremoţenjske dobrine.

V tujih pravnih redih je opazna tendenca po vse širšem priznavanju nepremoţenjske škode

zaradi kršitve pogodbe. V OZ to sicer ni eksplicitno navedeno. Na podlagi 1. odst. 243. čl. OZ

ima upnik pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolţnik moral

pričakovati v času kršitve pogodbe. V povezavi s 132. čl. OZ, ki opredeljuje pojma

premoţenjske in nepremoţenjske škode se zdi, da je zakonodajalec iz 243. čl. OZ ţelel črtati

nepremoţenjsko škodo; verjetno pa je ţelel omejiti zgolj njen obseg. V teoriji pa vlada

večinsko mnenje, da se nepremoţenjska škoda absolutno priznava in temu sledi tudi novejša

slovenska sodna praksa.

2.2. Zamuda leta in pravica do odškodnine

V tem poglavju se bomo konkretneje osredotočili na zamudo leta. Pravno smo zamudo v

obligacijskem pravu ţe opredelili v prejšnjem podpoglavju; splošno pa lahko rečemo, da je

zamuda časovni interval, ki nastopi, kadar se načrtovano dejanje ne zgodi v

načrtovanem času.

Vprašanje, ki se pojavi pri zamudah v primeru potovanj z letali je, kateri dogodki jih

povzročajo oz. k njim prispevajo.

Večina potnikov bo najprej pomislila na zamudo pri odhodu. Vsako potovanje, tako tudi

potovanje z letalom, je lahko izredno stresno; ţe v fazi predpriprav nanj do samega vkrcanja

in kasneje. Kako pa bo zamuda vplivala na ljudi, je seveda odvisno od najrazličnejših

faktorjev – dolţine zamude; količine posredovanih informacij med zamudo o zamudi;

čakalnih pogojev; kakor seveda od vsakega posameznika in njegovih motivov potovanja (npr.

nekdo, ki potuje spontano zaradi prostega časa, se ne bo vznemirjal toliko kot poslovneţ, ki je

časovno vezan). Drţi pa tudi, da zamuda ob odhodu še ne pomeni nujno zamude ob prihodu.

Se pa zamuda lahko pojavi tudi v drugih fazah potovanja – pri vzletu; med poletom; pri

pristajanju; ob prihodu; pri prestopanju.

Vprašanje je tudi, kateri čas je merodajen. Če se osredotočimo zgolj na odhod – objavljen čas,

ko je potnik rezerviral polet; spremenjen in ponovno objavljen čas pred dnevom poleta;

58

244. čl. OZ: »Če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik

ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša.«

17

spremenjen čas na sam dan poleta, zaradi sprememb v načrtu poslovanja letališča? Splošno

sprejeto pravilo je, da se zamuda odhodnega leta meri po zadnjem urniku, ki ga je

letališče tisti dan uporabljalo. Zaradi varstva potrošnikov pa se bo v nekaterih primerih

uporabljal originalen urnik.

Vzrokov za zamudo je nešteto. O njih in statistiki zamud bomo nekaj več povedali v 5.

poglavju. Zamuda pa ni vedno negativna. Ceneje je imeti zamudo na tleh kot pa dovoliti, da

letalo vzleti ter nadoknadi zamudo s hitrostjo, s kasnejšim ali vmesnim čakanjem ali z

nedoseganjem optimalnih stopenj letenja. Na nekaterih letališčih z veliko gostoto so krajša

obdobja čakanja celo pričakovana.

Kako je zamuda kategorizirana v EU? EUROCONTROL59

uporablja koncepta primarne

in sekundarne zamude. Primarna zamuda je tista, ki vpliva na začetek leta. Nanjo ne vpliva

nobena druga poprejšnja oz. akumulirana zamuda. Sekundarna zamuda pa je akumulirana. Ta

zamuda se pojavi kot posledica poprejšnje motnje, vzrok katere je lahko primarna zamuda na

začetku enega izmed prejšnjih poletov ali kakšen drug poprejšnji dogodek. Teh dogodkov je

ogromno. Če na kratko povzamemo skupine vzrokov so le-ti lahko: potniki in prtljaga; tovor

in pošta; letalo in parkirišče; tehnična in letalska oprema; poškodbe na letalu in napake v

delovanju računalniškega sistema; letalske operacije in drugi vzroki.

Zamude lahko glede na vzroke kategoriziramo tudi takole:

letališke zamude

Preobremenjenost letališč se lahko kaţe v raznih oblikah. Lahko se zgodi, da letala ni moč

premakniti z enosmernih parkirišč, kar bo vplivalo na zagon letala in s tem na odhod. Lahko

so obremenjene vozne steze, kar bo povzročilo kasnejši vzlet in s trem posledično zamudo pri

prihodu. Ostale vrste preobremenjenosti letališča kot so pomanjkanje parkirnih prostorov,

čezmerno povpraševanje po prihodu, problemi na voznih stezah – lahko imajo za posledico

zamudo pri prihodu ali povzročijo zamudo letalom, ki še niso vzletela s prejšnjega letališča.

Preobremenjenost pa se lahko pojavi tudi na terminalu; npr. zamude pri varnostnem pregledu.

zamude med poletom (en-route)

Vzrok teh zamud so pomanjkanja kapacitet med poletom. To je lahko posledica čezmernega

povpraševanja ali pomanjkanja kontrolorjev letenja zaradi bolezni. Tako da ta zamuda

dejansko ni opaţena na poti, se pa odraţa v nezmoţnosti uvedbe odhodnih omejitev na letalu,

ki bi moralo poleteti skozi prizadeto zračno območje.

zamude zaradi vremena

Zamude zaradi vremena se lahko zgodijo tako na letališču odhoda kot prihoda in občasno tudi

na poti. Kot je to značilno za letališke zamude, se pri nekaterih zamudah zaradi vremena

letalo ne more normalno premikati po odhodnem letališču ali pa je treba letalo očistiti snega

zaradi varnostnih razlogov. Drugi vremenski dogodki lahko vplivajo na destinacijo, npr. z

zmanjšanimi prihodi zaradi močnih vetrov ali zaradi potrebne ločitve letal zaradi zmanjšane

vidljivosti.

drugi vzroki zamud

Sem spadajo vse druge vrste zamud, ki niso zgoraj naštete, so pa prav tako pomembne.

59

European Organisation for the Safety of Air Navigation

18

Kje pride do zamude? Ugotovili smo ţe, da lahko pride do zamude na letališču odhoda,

med poletom ali v destinacijskem letališču. Vzrok zamude se lahko pojavi v katerikoli od

teh točk in povzroči zamudo v svoji točki ali kasneje.

Kakšen je čas zamude? Zelo različen. Kadar imamo kapacitete in povpraševanje, je

verjetnost, da bo več zamud, kadar bo povpraševanje večje. To pa variira od dela dneva,

dneva v tednu, meseca v letu.

Letalske zamude imajo številne škodljive posledice. Pravilno delovanje vsakega časovno-

odvisnega sistema, kjer je nastop ene operacije odvisen od v primernem časovnem roku

zaključene predhodne operacije, bo ogroţeno, če ključni (kritični) dogodki niso izvršeni

pravočasno. Kot v vsakem kompleksnem sistemu, kjer se morajo sočasno pravilno in uspešno

izvesti številni dogodki, pa lahko tudi zamude na nekritičnih mestih potencialno postanejo

kritične.

In kakšne so posledice?

- nezadovoljstvo potnikov (ob pomanjkanju točnosti se bodo potniki začeli spraševati o zmoţnostih in storitvah letališča/letalskega prevoznika)

- cena (zamuda stane) - neučinkovitost (od uporabe goriva z okoljskimi in cenovnimi posledicami do

potrebnih objektov za uspešno delovanje; tako na primer letalo, ki stoji na letališču

dlje kot bi moralo glede na plan letenja, izgublja na učinkovitosti – zaradi tega

letala se morda neko drugo letalo ne bo moglo pripraviti za vzlet; prostor za

»postanek« se najame, tako da se bodo povišali stroški; zamuda pa lahko povzroči

številne druge aktivnosti na letališču, ki vplivajo na omejitev drugih kapacitet, npr.

voznih poti ali vzletno-pristajalnih stez, kar povzroča nadaljnje zamude)

Vidimo lahko, da gre za izredno povezan sistem, kjer zamuda enega zlahka

povzroči zamudo naslednjega poleta. Sekundarne zamude povzročajo več kot 40%

zamud.

- vpliv na okolje (npr. letala na čakanju s priţganim motorjem, ki povzročajo emisije, onesnaţujejo zrak in povzročajo hrup)

Podatke o zamudah zbira EUROCONTROL-ova Centralna enota za upravljanje tokov

(CFMU60

). V poznih osemdesetih so zamude letalskih prevoznikov prišle na naslovnice.

Čeprav so bile vremenske in tehnične motnje vedno vzrok zamud, pa je enormno povečanje

zamud zaradi preobremenjenosti v tistem obdobju preraslo v politično zaskrbljenost. Bilo pa

je izjemno malo podatkov o vzrokih zamud, katerih identifikacija bi lahko privedla do

njihovih zmanjšanj ali celo do preprečitve. Tako so ustanovili CFMU, ki zdruţuje številne

regionalne agencije, ki zbirajo podatke ter jih analizirajo, da dobijo širšo sliko o zamudah.

Podatke so sprva zbirale letalske druţbe posamično in so bili tako zelo razdrobljeni. Prometni

minister Evropske konference civilnega letalstva (ECAC61

) je tako predlagal, da bi se

ustanovil program, ki bi zbiral in objavljal podatke o zamudah letalskega prometa v Evropi in

rodila se je CODA,62

ki je z delovanjem pričela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

K sistemu so pripomogle tudi številne druge organizacije, ki so pomagale zbirati podatke in

sodelovati na druge načine. Nazadnje se je rodila eCODA, ki omogoča hitro elektronsko

moderno zbiranje podatkov. Po njihovem poročilu znaša povprečna zamuda leta 20,3 minute.

60

Central Flow Management Unit 61

European Civil Aviation Conference 62

The Central Office for Delay Analysis

19

Zamuda leta je urejena v Obligacijskem zakoniku, Zakonu o obligacijskih in

stvarnopravnih razmerjih v letalstvu, v Uredbi (ES) št. 261/2004 ter Montrealski

konvenciji.

OZ ureja zamudo na splošno in o tem smo govorili ţe v prejšnjem podpoglavju z naslovom

Zamuda. Če v eni povedi povzamemo, je v OZ zamuda eksplicitno urejena v 2. odseku 2.

oddelka z naslovom izpolnitev IV. poglavja OZ, ki ureja prenehanje obveznosti - in sicer v

299.-301. čl.; drugače pa se zamude dotikajo številni drugi členi OZ-ja.

Specialno je zamuda urejena v Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu

(ZOSRL); le ta pa napotuje na Uredbo (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z

dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v

primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov. Ta uredba razveljavlja Uredbo

(EGS) št. 295/91 o uvedbi skupnih pravil za povračilo škode v primeru zavrnjenega vkrcanja

v rednem letalskem prometu. Uredba 261/2004/ES se neposredno uporablja v vseh drţavah

članicah EU; to pomeni, da razveljavlja tudi določena pravila našega reda, ki niso v skladu z

uredbo. Tako 11. čl. ZOSRL – Odpoved letov; 12. čl. ZOSRL – Zavrnitev vkrcanja in velike

zamude letov ter 13. čl. ZOSRL – Obveščanje potnikov, direktno napotujejo na Uredbo

261/2004/ES.

Uredba 261/2004/ES je bila sprejeta, ker je kljub vzpostavljenemu osnovnemu varstvu

potnikov, ki ga je zagotavljala Uredba (EGS) 295/91 z dne 4. februarja 1991 o vzpostavljanju

skupnih pravil za sistem odškodnin za zavrnjeno vkrcanje v rednem zračnem prometu, bilo

število potnikov, ki jim je bilo proti volji zavrnjeno vkrcanje, kakor tudi število potnikov, ki

so bili prizadeti zaradi odpovedi brez predhodnega opozorila in zaradi velikih zamud, še

vedno preveliko. S to uredbo je ţelela Evropska skupnost zvišati standarde varstva ter okrepiti

pravice potnikov, na drugi strani pa zagotoviti letalskim prevoznikom delovanje na

liberaliziranem trgu pod usklajenimi pogoji. Uvaja varstvo potnikov tako na rednih kot tudi na

posebnih letih in letih, ki so del paketnih potovanj. Obseg varstva se razširi s potnikov, ki

odhajajo z letališča drţave članice tudi na potnike, ki vzletajo z letališča v tretji drţavi, pa so

namenjeni na letališče drţave članice, kadar let opravlja letalski prevoznik iz EU. Obveznost

iz Uredbe vedno prevzema dejanski prevoznik, ne glede na to, ali je tudi lastnik letala, ali ima

le-tega v zakupu z ali brez posadke.

Uredba pod določenimi pogoji, ki so opredeljeni v nadaljnjem besedilu uredbe uvaja

minimalne pravice potnikov ob zavrnitvi vkrcanja proti njihovi volji, odpoved leta in zamudo

leta.

Uredba se uporablja pod točno določenimi pogoji. Primarno je vezana na potnike, ki vzletajo

in pristajajo na letališčih EU; velja pa tudi za potnike, ki odhajajo z letališča tretje drţave in

so namenjeni na letališče drţave članice EU, za katero se pogodba uporablja, če je dejanski

prevoznik, tj. tisti letalski prevoznik, ki dejansko opravlja let oz. le-tega namerava opraviti v

svojem ali tujem imenu, iz EU.

Če potniki odhajajo z letališča drţave članice EU, morajo imeti potrjeno rezervacijo na letu in

so prijavljeni na let (razen v primeru odpovedi letala), kakor je to vnaprej dogovorjeno z

letalskim prevoznikom, organizatorjem potovanj ali pooblaščeno potovalno agencijo oz. v

kolikor čas ni naveden, najpozneje 45 minut pred objavljenim časom odhoda.

Kadar pa potniki odhajajo z letališča tretje drţave na letališče EU in je tudi prevoznik iz EU,

pa Uredba velja, kadar jih je letalski prevoznik ali organizator premestil iz rezerviranega leta

na drug let, pri čemer razlog premestitve ni bistven.

20

Uredba se ne uporablja za potnike, ki potujejo brezplačno ali po zniţani tarifi, ki ni

neposredno ali posredno na voljo širši javnosti. Uporablja pa se za potnike, ki imajo izdane

vozovnice v okviru programa zvestega potnika oz. kakšnega drugega komercialnega

programa.

Uredba tudi ne vpliva na pravice potnikov iz Direktive 90/314/EGS63

.

Zamuda je opredeljena gleda na čas zamude in dolţino leta. Daljši kot je let, daljša zamuda se

upošteva. Za zamudo se štejeta več kot dve uri pri letih do vključno 1500 km; za lete nad

1500 km znotraj EU oz. za vse druge lete med 1500 in 3500 km tri ure in več; pri daljših

letih pa zamuda nad 4 ure.

V primerih takšnih zamud mora letalski prevoznik potnikom nuditi pomoč v obliki

obrokov hrane in osvežilnih napitkov, primerne čakalnemu času, dva brezplačna

telefonska klica in brezplačno pošiljanje dveh sporočil po teleksu, faksu ali elektronski

pošti.

Kadar je utemeljeni pričakovani čas odhoda najmanj naslednji dan od prvotno

navedene ure odhoda, mora letalski prevoznik potnikom ponuditi še hotelsko nastanitev,

če je prenočitev čez noč oz. več noči nujna ali je nujen daljši postanek od načrtovanega

potnikovega postanka ter prevoz med letališčem in krajem nastanitve (hotel idr.)

Kadar pa se zgodi, da je zamuda daljša od 5 ur, pa lahko potnik v roku sedmih dni

zahteva povračilo stroškov v višini polne cene vozovnice, po kateri je bila vozovnica

kupljena za tisti del ali tiste dele poti, ki niso bili opravljeni. Prav tako lahko v primeru

tako dolge zamude potnik v roku sedmih dni zahteva povračilo stroškov v višini polne

cene vozovnice, po kateri je bila vozovnica kupljena tudi za tisti del ali tiste dele poti, ki

so že bili opravljeni, če let več ne služi namenu glede na potnikov prvotni potovalni

načrt, skupaj s povratnim letom na izhodiščno mesto odhoda takoj, ko je to mogoče.

V zgornjem odstavku navedena pravila veljajo tudi za potnike, katerih leti so del paketnih

potovanj, z izjemo pravice do povračila stroškov, če je takšna pravica izhajala iz Direktive

90/314/EGS.

Potnik lahko v primeru več kot 5 urne zamude izbira tudi med spremembo poti pod

primerljivimi pogoji prevoza na končni namembni kraj takoj, ko je to mogoče ali pa

spremembo poti pod primerljivimi pogoji prevoza na končni namembni kraj pozneje, če

potnikom to ustreza in so sedeţi še razpoloţljivi.

V primeru, da ima mesto, naselje ali regija več letališč in dejanski letalski prevoznik ponudi

potniku let na drugo letališče od tistega, za katerega je imel potnik rezervacijo, nosi dejanski

letalski prevoznik tudi vse stroške prevoza potnika od alternativnega letališča do tistega, za

katerega je imel potnik rezervacijo oz. do drugega bliţnjega kraja, o katerem se je poprej

dogovoril s potnikom.

63

Direktiva sveta z dne 13 junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (90/314/EGS);

ki zahteva, da so pravice potrošnika jasno opredeljene in da naj ima organizator potovanja do potrošnika

obveznosti, če pride do znatne opustitve izpolnjevanja pogodbeno dogovorjenih storitev, ko je potrošnik ţe

odpotoval ali pa če je organizator potovanja ugotovil, da ne bo mogel zagotoviti pomembnega dela storitev.

Organizator in/ali pogodbeno vezani turistični agent je odgovoren potrošniku za pravilno izpolnitev obveznosti,

ki izhajajo iz pogodbe in poleg tega za škodo, ki nastane potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve

pogodbe, razen če pomanjkljivosti pri izvajanju pogodbe ni moč pripisati nobeni njihovi napaki ali napaki

drugega izvajalca storitev. Odgovornost organizatorja potovanj in/ali turističnega agenta zaradi neizpolnitve ali

pomanjkljive izpolnitve storitev pa se omeji skladno z mednarodni konvencijami.

21

Kadar je potniku ponujen alternativni let ali nek drug let od rezerviranega, obstajajo različna

pravila glede boljše oz. slabše namestitve potnika.

Če dejanski letalski prevoznik namesti potnika v višji razred, kot je zapisan na potnikovi

vozovnici, dejanski letalski prevoznik ne sme zahtevati nobenega doplačila.

Če pa dejanski letalski prevoznik potnika namesti v niţji razred, kot je zapisan na potnikovi

vozovnici, mu mora v sedmih dneh povrniti stroške v višini 30% cene vozovnice za lete do

vključno 1500 km; 50% cene vozovnice za lete znotraj EU nad 1500 km in druge lete med

1500 km in 3500 km; ali 75% cene vozovnice za daljše lete od 3500 km.

Potnik ima pravico tudi do dodatne odškodnine. V kolikor je bila odškodnina odobrena na

podlagi te Uredbe, pa se lahko prisojen znesek odškodnine po tej Uredbi odšteje od zneska

celotne odškodnine, ki je bila prisojena potniku. Od tega pravila pa obstaja izjema, in sicer za

potnike, ki so se prostovoljno odpovedali rezervaciji, t.i. prostovoljce – osebe, ki so se ţelele

vkrcati in so se prijavile na let, so pa sprejele predlog letalskega prevoznika, naj odstopijo

svojo potrjeno rezervacijo v zameno za druge storitve, za katere so se dogovorile z dejanskim

letalskim prevoznikom.

V primeru zamude letalskega prevoznika velja tudi Montrealska konvencija64

, in sicer za

vse drţave podpisnice te konvencije, kamor sodi tudi EU. Skupaj z Uredbo (ES) št. 889/2002

Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št.

2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreče, veljajo določila Montrealske

konvencije za vse lete znotraj EU, tako domače kot mednarodne. Montrealska konvencija

ureja odgovornost letalskega prevoznika v primerih zamude in s tem potniku nastale

ekonomske škode; kakor tudi odgovornost za škodo v primeru izgubljene, poškodovane ali

uničene prtljage. Odgovornost prevoznika bo podrobneje razloţena v točki 3.

Na tem mestu omenimo še to, da letalski prevoznik mora povrniti škodo, ki nastane zaradi

poškodovane, uničene, izgubljene prtljage oz. zaradi zamude v njeni dostavi. Pomembno je

vedeti, da se pri tem upošteva le prtljaga, ki jo je potnik predal prevozniku ob registraciji

(check-in). Zgornja meja odškodnine, ki se lahko v takšnih primerih zahteva, je pribliţno

1300 evrov na posameznega potnika; pri čemer pa je potrebno upoštevati, da se ob registraciji

za let posamezen kos prtljage vedno registrira na enega potnika. Zaradi tega zavodi za varstvo

potrošnikov potnikom svetujejo, da v primeru izgube prtljage raje vsak potnik nosi svojo

prtljago v svoji torbi ali kovčku, ker bodo tako imeli večje moţnosti za povračilo pravične

odškodnine.

2.3. Način uveljavljanja pravic

Način uveljavljanja pravic v zakonih ni posebej opredeljen. V Uredbi 261/2004/ES o

uveljavljanju pravic delno govori člen 14, ki ureja obveznost obveščanja potnikov o njihovih

pravicah.

64

Predstavniki 118 drţav so 28