Click here to load reader

PROSTORSKI ZVOK V RAČUNALNIŠKI ANIMACIJI

  • View
    1

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of PROSTORSKI ZVOK V RAČUNALNIŠKI ANIMACIJI

Navodila za izdelavo diplomske nalogeDiplomsko delo
Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa
PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI
Študent: Stanko Perko
Somentorica: doc. dr. Suzana ili Fišer
Lektorica: Marjetka Jošt
Maribor, januar 2011
ZAHVALA
Podgorelcu za strokovno pomo in vodenje pri
opravljanju diplomskega dela. Prav tako se
zahvaljujem somentorici doc. dr. Suzani ili
Fišer.
pisanju diplomskega dela vztrajno spodbujala.
Posebej se zahvaljujem staršem, ki so mi
omogoili študij.
PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI
Kljune besede: mnoino komuniciranje, mnoini mediji, prostorski zvok, zvoni
zapis, raunalniška animacija, 5.1. surround
UDK: 659.3:655(043.2)
Povzetek
Prostorski zvok je sredstvo, s katerim lahko obogatimo raunalniško animacijo in s tem
izboljšamo njeno sporoilno vrednost. V diplomskem delu spoznamo osnove zvoka,
osnove psihoakustike, lastnosti in namen sistemov za reprodukcijo prostorskega zvoka
ter najznamenitejšega med tovrstnimi sistemi, 5.1 surround. Obravnavamo govor,
glasbo in posebne efekte, ki skupaj tvorijo zvoni zapis, pri emer nas zanima predvsem,
kako omenjene komponente zvoka postaviti na posamezne kanale in zvonike, da bo
sprejem za gledalca/poslušalca karseda kakovosten. Razišemo tudi, kako na splošno
poteka ustvarjanje zvoka skozi glavne faze produkcije raunalniške animacije.
Pridobljeno teoretino znanje nato uporabimo pri izdelavi praktinega primera
prostorskega zvonega zapisa za raunalniško animirano sceno. Primer nato še
analiziramo in ovrednotimo izsledke.
SURROUND SOUND IN COMPUTER ANIMATION
Key words: mass communication, mass media, surround sound, soundtrack,
computer animation, 5.1 surround
The surround sound enriches computer animation and, consequently, improves its
communication value. In this thesis, we get some foundamental knowledge on sound,
psychoacoustics, properties and purpose of systems for surround sound reproduction
and the most representative of these systems, 5.1 surround. We discuss speech, music
and special effects as the elements of a soundtrack, particularly the ways of panning
each of them to specific channels and speakers so that the viewer/listener experiences
the best reception possible. We also explore sound creation and processing through the
production path of computer animation in general. All the knowledge obtained
represents the basis for our practical soundtrack creation in the surround format for
computer animated scene. We finally analyze the described example and evaluate the
results.
VSEBINA
2.1 ANIMACIJA KOT OBLIKA MNOINEGA KOMUNICIRANJA ................................... 3
2.2 RAZVOJ PROSTORSKEGA ZVOKA ........................................................................ 5
3 TEORIJA ZVOKA ............................................................................................... 11
3.2 DIGITALNI AVDIO ............................................................................................ 13
3.3 DOJEMANJE ZVOKA ......................................................................................... 15
4 5.1 SURROUND ................................................................................................... 17
4.2 STANDARDIZIRANA POSTAVITEV ..................................................................... 18
4.3 VARIACIJE POSTAVITEV ................................................................................... 20
4.5 LFE – KANAL 0.1 ............................................................................................. 22
5 PSIHOAKUSTIKA .............................................................................................. 24
6.1 GOVOR ............................................................................................................ 31
6.2 GLASBA ........................................................................................................... 33
6.2.2 Kreiranje glasbe ......................................................................................... 36
6.3 POSEBNI EFEKTI ............................................................................................... 38
6.3.1 Konceptualizacija efektov ........................................................................... 38
Stanko Perko - PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | VII
7 PROCES PRODUKCIJE .................................................................................... 47
7.2.2 Naloge oblikovalca zvoka v fazi produkcije animacije .............................. 50
7.3 POSTPRODUKCIJA ............................................................................................ 52
7.3.2 Operacije v zakljuni fazi mešanja zvoka ................................................... 56
8 PRAKTIEN PRIMER ....................................................................................... 59
PRILOGA 1: PREGLEDNICE LASTNOSTI FORMATA LPCM ............................................. 74
PRILOGA 2: APLIKACIJA KANALOV NA STEZE V ZVONEM ZAPISU 5.1 ......................... 75
PRILOGA 3: ZVONI ZAPIS PRAKTINEGA PRIMERA (CD) ............................................ 76
Stanko Perko - PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | VIII
SEZNAM SLIK
Slika 3.1: Sinusna krivulja .............................................................................................. 11
Slika 3.2: Fazno iznievanje ........................................................................................... 12
Slika 3.3: Shema A/D in D/A pretvorbe (Beauchamp, 2005) ........................................... 14
Slika 3.4: Reverb in echo (Beauchamp, 2005) .................................................................. 16
Slika 4.1: Kinematografski sistem 5.1 (DOLBY, 2005) .................................................. 17
Slika 4.2: Domai sistem 5.1 (DOLBY, 2005) ................................................................. 17
Slika 4.3: Standardizirana postavitev 5.1 (AES, 2010) .................................................... 18
Slika 4.4: Krivulje enake glasnosti (Holman, 2008)......................................................... 23
Slika 5.1: Nizke in visoke frekvence v primerjavi s loveško glavo (Beauchamp, 2005) 24
Slika 7.1: asovna koda SMPTE ................................................................................... 48
Slika 7.2: Sinhronizacijski signal (Beauchamp, 2005) ..................................................... 50
Slika 7.6: Pozicioniranje govora v sistemu 5.1 (Beauchamp, 2005) ................................ 54
Slika 7.9: Pozicioniranje glasbe v sistemu 5.1 (Beauchamp, 2005) ................................. 54
Slika 7.7: Pozicioniranje posebnih efektov v sistemu 5.1 (Beauchamp, 2005) ................ 55
Slika 7.8: Pozicioniranje ambienta v sistemu 5.1 (Beauchamp, 2005) ............................. 56
Slika 8.1: Avdio lastnosti ............................................................................................... 63
Slika 8.2: Video in avdio steze v postopku mešanja zvoka ............................................ 64
Slika 8.3: Pozicioniranje za prvi posnetek...................................................................... 65
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 1
1 UVOD
Predmet diplomskega dela je izdelava prostorskega zvonega zapisa za raunalniško
animirano sceno. Zvok je element, ki vizualno predstavitev obogati in jo v primeru tehnike,
splošno znane pod imenom surround, razširi v prostorsko dimenzijo, s imer jo vsaj v
akustinem smislu osvobodi dvodimenzionalne prikazovalne površine. Zvoni zapis ali
soundtrack bo izdelan za najbolj razširjen sistem za reprodukcijo prostorskega zvoka, 5.1
surround, ki ga bomo tekom raziskave podrobneje spoznali.
Pri svojem delu elimo dosei naslednje cilje:
• opredeliti animacijo kot sredstvo mnoinega komuniciranja,
• raziskati razvoj prostorskega zvoka in preuiti njegove lastnosti,
• preuiti vrste zvoka, ki se pojavljajo v animaciji – govor, glasba in posebni efekti,
• ugotoviti, kako izdelava zvonega zapisa sovpada s fazami produkcijskega procesa
animacije, ter
rezultat.
Teza diplomske naloge je, da se s poznavanjem karakteristik sistema, za katerega ustvarjamo
zvoni zapis, ne glede na uporabljeno programsko opremo, lahko bistveno izboljša prostorski
vtis zaznavanja zvoka v vizualiziranih virtualnih okoljih.
Pri izdelavi diplomske naloge bomo uporabljali deskriptivne in komparativne metode s
študijem domae in predvsem tuje literature ter spletnih virov. Pridobljena teoretina znanja
bomo aplicirali na praktinem primeru, ko bomo obstojeo raunalniško animacijo opremili s
prostorskim zvokom. Izvedli bomo ve poskusov, kjer bomo spreminjali predvsem prostorske
relacije med poslušalcem oz. virtualno kamero, 3D modeli navideznega okolja, ki oddajajo
zvok, in zvoniki. V analizi bomo poskusili poiskati smiselne povezave med dobljenimi
praktinimi rezultati in med izsledki teoretinih raziskav.
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 2
V naslednjem poglavju bomo animacijo opredelili kot medij in raziskali razvoj prostorskega
zvoka, ki je njen nepogrešljiv del. V tretjem poglavju bomo spoznali osnovne lastnosti zvoka,
karakteristike digitalnega avdia ter loveško dojemanje akustinih draljajev. To nam bo
sluilo kot osnova za nadaljno raziskavo. Sledila bo obravnava prostorskega zvoka, pri emer
bomo opisali lastnosti 5.1-kanalnega zvoka, kot so korelacija med kanali in zvoniki,
standardizirana postavitev zvonikov po prostoru, variacije postavitev ter 0.1 kanal, kot
posebnost v prostorskem zvoku. Predmet debate v petem poglavju bo psihoakustika, ki se
ukvarja s fenomenom lokalizacije izvora zvoka v kombinaciji s lovekovim slušnim
aparatusom. Te ugotovitve so pomembne za razumevanje nekaterih specifik sistema 5.1 in
ostalih sistemov za reprodukcijo prostorskega zvoka in s tem tudi priprave materialov, ki naj
bi se preko teh sistemov predvajali. V šestem poglavju bomo podrobneje obdelali tri glavne
skupine, v katere delimo zvoke, ki se pojavljajo v animaciji. To so govor, glasba in posebni
efekti. Vsak od teh zvokov je specifien in po svoje prispeva k celotni zvoni sliki kot podpori
vizualni prezentaciji. Sledila bo obravnava produkcijskega procesa zvoka za animacijo v
konteksu glavnih faz izvedbe projekta. Vse pridobljeno znanje bomo na koncu aplicirali v
izdelavo prostorskega zvoka za animirano sceno, katere rezultat bo zvoni zapis v formatu 5.1
surround. Vizualni izgled modeliranih likov in animacije bomo postavili v drugi plan, saj za
naše poskuse ne potrebujemo lepih, ampak predvsem glasne modele.
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 3
2 MEDIJI, ANIMACIJA IN ZVOK
Da lahko govorimo o zvoku v animaciji, moramo najprej razumeti, kako slednja preko
medijev sporoa svojo vsebino in na kakšen nain zvok doprinese k temu procesu. Zato bomo
na zaetku obdelali teorijo mnoinega komuniciranja in tako definirali tudi pojem mnoini
medij. Potem bomo umestili animacijo v sfero medijev in na koncu preiskali najpomembnejše
zgodovinske toke v razvoju prostorskega zvoka.
2.1 Animacija kot oblika mnoinega komuniciranja
Mnoino komuniciranje je drubeno sporoanje, ki je nastalo s pojavom mnoine drube.
»Mnoino sporoanje je namenjeno razmeroma velikemu, raznovrstnemu in anonimnemu
obinstvu.« (Splichal, 1999, 77) To pomeni, da naslavlja javnost nasploh in ne le doloene
osebe.
Teoretiki so za nazoren prikaz sporoanja izdelali številne modele, ki slikovito opisujejo
delovanje procesa. Osredotoili se bomo na najosnovnejšega, ki razlaga, da so za sporoanje
nujni trije elementi: vir, sporoilo in prejemnik. Po tem modelu skuša sporoevalec (vir)
preko ukodiranega sporoila (signal), ki ga mora naslovnik (prejemnik) razkodirati, s slednjim
deliti doloeno informacijo. Proces loveškega sporoanja prikazuje slika 1.1.
Slika 1.1: Model mnoinega komuniciranja (Splichal, 1999)
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 4
Da sporoanje dosee eleni uinek, mora izpolnjevati naslednje štiri pogoje: (Splichal, 1999)
1. Sporoilo mora biti oblikovano in poslano tako, da pritegne pozornost predvidenega
naslovnika.
2. Sporoilo mora uporabljati znake, ki se nanašajo na skupne izkušnje vira in naslovnika, da
bi lahko pomen 'spravilo skozi'.
3. Sporoilo mora zbuditi osebnostne potrebe pri naslovniku in mu ponuditi nekaj nainov
njihove zadovoljitve.
4. Sporoilo mora ponuditi nain zadovoljitve potreb, ki ustreza skupinski situaciji, v kateri
je naslovnik v trenutku, ko se je odloil za eleni odgovor.
Sredstvo, preko katerega se vrši mnoino komuniciranje, je mnoini medij. Znailnosti
mnoinih medijev so univerzalnost v dosegu, velika razširjenost in javni znaaj. S tem, ko
dosegajo široko obinstvo, igrajo tudi pomembno vlogo pri procesu socializacije. Funkcije
mnoinih medijev so: (Erjavec, 1999)
• informacijska funkcija,
• interpretacijska funkcija,
• zabavna funkcija.
»Medij je v osnovi tehnino ali fizino sredstvo preoblikovanja sporoila v signal, ki ga je
mogoe prenašati po kanalu.« (Fiske, 2005, 32) Kanal je fizino sredstvo, preko katerega je
signal prenesen. Glavni kanali so svetlobni valovi, zvoni valovi, radijski valovi, telefonske
ice in podobno. Tehnološke lastnosti medija so doloene z naravo razpololjivih kanalov.
Fiske (2005) deli medije na tri glavne skupine:
1. Predstavitveni mediji: glas, obraz, telo.
2. Reprezentacijski mediji: knjige, slike, pisanja.
3. Mehanini mediji: telefon, radio, televizija.
Da lahko animacijo opredelimo kot medij, jo moramo najprej definirati. Slovar slovenskega
knjinega jezika opisuje animacijo kot navidezno oivljanje predmetov s premikanjem
oziroma gibanjem le-teh. Rezultat snemanja animacije v raunalniškem okolju je zaporedje
statinih slik, ki ob ustrezni hitrosti zaporednega predvajanja poustvari iluzijo gibanja.
(Wellins, 2006) Animacija potemtakem predstavlja eno izmed filmskih tehnik, ki mora
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 5
zagotoviti prikaz vsaj šestnajstih slik v sekundi. (Kavi, Vrdlovec, 1999) Poleg tega, da je
vizualna vsebina ustvarjena in oivljena v virtualnem okolju, pa v nasprotju s klasino
filmsko tehniko sliko zajema s pomojo navidezne kamere. Raunalniška animacija omogoa
poustvarjanje realnosti kakor tudi kreiranje domišljijskega sveta. Zaradi svoje vsestranskosti
je postala nepogrešljiv del filmske industrije. (Wellins, 2006) Zato je e od vsega zaetka
kategorizirana kot film, za katerega je znano, da je eden izmed tradicionalnih medijev.
Tako se je zvok, namenjen animaciji, razvijal skupaj s filmskim. Zato imata veliko skupnih
lastnosti. Najvanejša z vidika sporoanja je podkrepiti in tudi izboljšati sporoilno vrednost
filma ozroma animacije. K temu dodatno prispeva prostorski zvok, katerega bomo
obravnavali v nadaljevanju.
2.2 Razvoj prostorskega zvoka
Holman (2008) ugotavlja, da so e v 16. stoletju zaeli prostorsko loevati zvoke glasbenih
inštrumentov. Giovanni Gabrieli je leta 1585, ko je postal glavni organist v baziliki Sv. Marka
v Benetkah, bil prvi, ki je doloil natanne pozicije za glasbenike. Razporedil jih je v krini
vzorec velikosti nekje 5 krat 6 metrov. V tako razvijajoem se polifoninem stilu je poskrbel,
da se melodini deli skladb razlikujejo, k temu pa je pripomoglo prav prostorsko razporejanje
glasbenikov po skupinah.
V 19. stoletju se je pojavil znan primer, v katerem je bila oboa postavljena izven odra, s
imer so hoteli ponazoriti oddaljenost (Symphonie Fantastique, 1830). V drugem primeru pa
so skladatelji uporabili štiri manjše pihalne orkestre, postavljene po štirih nebesnih smereh:
sever, jug, vzhod in zahod. S tem so poudarili prostor (Requiem - Tuba mirum, 1837). V
tretjem primeru so pihalni inštrumenti bili namešeni na balkonu, v partiturah pa so bili
poimenovani, kot 'oddaljeni' (Resurrection, 1895). Ideja prostorskega zvonega sistema (angl.
surround sound system) je tako stara vsaj pol tisoletja in je skladateljem e dolgo na voljo pri
njihovem ustvarjanju.
Leta 1933 so inenirji iz Bell Labs v Washingtonu predstavili 3-kanalni stereofonski sistem,
ki je osnova za nekatere sodobne vekanalne sisteme. Prišli so do zakljuka, da bi bilo
potrebno neskonno število sprednjih zvonikov, vendar je praktina rešitev, uporaba levega,
centralnega in desnega zvonika, primerna za ponazoritev neskonnega števila. Sistem ni
vkljueval nobenega zvonika za hrbtom poslušalca, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 6
se je predvajanje dogajalo v velikem prostoru s svojim odmevom, kar je na nek nain
poustvarjalo vkljuenost v zvono polje. Tega leta so izvedli zanimivo demonstracijo, pri
kateri je bil signal za predvajanje v Washingtonu v ivo poslan preko visokopasovnih
telefonskih linij iz oddaljenega mesta v ZDA. Pri tem so bili zvoniki skriti za zaveso,
prepustno za zvok, s 3-kanalnim sistemom pa je upravljal Leopold Stokowski, ki je bil takrat
glasbeni direktor filadelfijskega orkestra. Tako je pevec pel na odru v Filadelfiji, na odru v
Washingtonu pa se je predvajal stereo prenos, ki je priaral obutek, kot bi bil pevec dejansko
na odru. Nekaj trenutkov za tem so dodali še trobente in na koncu celotni orkester. Nato so
odgrnili zaveso in obinstvo je bilo preseneeno, saj so navzoi ugotovili, da so poslušali le
zvok iz zvonikov. V tem asu je Alan Blumlein v Angliji prav tako razvil 2-kanalno
stereofonsko tehniko. (http://www.stokowski.org)
Za nastanek prostorskega zvonega sistema, ki ga bomo v nadaljevanju imenovali sistem
surround, je odgovoren Walt Disney, ki je prišel na idejo, da naj let ebele v animiranem
filmu ne bo omejen le na obmoje filmskega platna, kot mu je to predlagal Stokowski, ampak
mora biti zaznaven po celotnem avditoriju. Do te ideje je prišel leta 1938, ko sta skupaj s
Stokowskim ustvarjala animirani film Fantasia, vendar v tem filmu, ki je izšel leta 1940,
ebela nikoli ni poletela med obinstvom. Disneyevi inenirji so takrat uporabili tri sprednje
zvonike in dva t.i. surround zvonika, postavljena v zadnjih kotih dvorane. (Holman, 2008)
Angleška beseda surround, ki v prevodu pomeni »obkroati, obdajati, obkoliti«, torej v tem
kontekstu pomeni sistem, v katerem je poslušalec z vseh strani, tudi od zadaj, obkroen z
zvoniki.
Disneyevi inenirji so tistega leta (1940) razvili tudi vestezno snemanje, tokovno (angl. pan
pot) snemanje, presnemavanje ter polja surround zvonikov, namenjena za kinematografe.
Tako je nastal Fantasound – predhodnik današnjih sistemov surround.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Fantasound)
Leta 1952 je Hazard Reeves razvil 7-kanalni zvok, ki je skupaj s filmom, namenjenim za
široko upognjeno platno in dejansko posnetim na treh vzporednih filmih, tvoril tako imenovan
sistem Cinerama. Le-ta je uporabljal pet sprednjih kanalov in dva namenjena za surround.
Operater je med samo predstavo lahko usmerjal oba kanala surround na zvonike, namenjene
za surround, ali pa na sprednje stranske in surround zvonike hkrati. Cinerama se zaradi
neekonominosti ni nikoli prav uveljavila. (http://en.wikipedia.org/wiki/Cinerama)
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 7
Leta 1953 je 20th Century Fox predstavil sistem CinemaScope. Uporabljal je cenejši 35 mm
film s štirimi kanali zvoka, posnetimi na robovih samega traku. Trije kanali so bili namenjeni
za sprednje zvonike, etrti pa je bil dodeljen zvonikom v avditoriju. Med tihimi prehodi se
je predvsem iz zvonikov v avditoriju, ki so bili namenjeni predvsem za efekte, slišalo preve
šuma, zato so na etrti kanal poleg samega materiala posneli še visokofrekvenni sinusni
signal na 12 kHz, ki je sluil za vklop in izklop samega kanala. Tako so se izognili
predvajanju šuma, ko na posnetku ni bilo pomembnih zvokov.
(http://en.wikipedia.org/wiki/CinemaScope)
Leta 1955 sta oe in sin, Michael Todd in Michael Todd ml., razvila 70 mm filmski format s
šestimi kanali za zvok, poimenovan Todd AO. Pri tem sta bila na vsaki strani po dva kanala
posneta zunaj perforacij in eden znotraj le-teh. Pet kanalov je bilo razporejenih na sprednje
zvonike, šesti pa je sluil za surround. Tudi slika za projekcijo na široko platno je bila
izboljšana, saj je namesto treh trakov kot pri Cinerami in namesto stiskanja slike, kot pri
CinemaScopu, bil uporabljen širši filmski trak, ki je zagotavljal visoko kakovost.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Todd_AO)
Od 50-ih do 70-ih let dvajsetega stoletja je zaradi visokih stroškov vekanalnega snemanja
kraljeval kot poenostavitev kinematografske prakse za domao uporabo 2-kanalni stereo.
Gramofonska ploša ima samo dve steni ob zarezi, zato lahko nosi le dva signala. 2-kanalnem
stereu za domao reprodukcijo, za katerega zaetek lahko štejemo gramofonsko plošo z
dolgim asom predvajanja Long Play (1958), v nadaljevanju LP, so sledili še drugi formati, ki
so se opirali na predvajanje preko dveh zvonikov. To so bile razne kasete z magnetnim
trakom, FM radio in konec koncev tudi glasbena zgošenka – Compact Disc (1982), v
nadaljevanju CD. 2-kanalni stereo se za reprodukcijo centra sprednjega zvonega polja
posluuje navidezne slike (angl. phantom image). (Holman, 2008) Na osnovi tega principa
deluje pravilno nastavljen stereo precej magino, saj zvona slika praktino lebdi med dvema
zvonikoma. Na alost pa je ta efekt zelo krhek, saj je v veliki meri odvisen od poloaja
poslušalca, ki mora sedeti tono na sredini levo in desno simetrinega prostora. Vsekakor je
dober za enega poslušalca, zato je dolga leta prevladoval avdiofilsko sfero. Iz naštetih
razlogov pa ni primeren za veje število poslušalcev.
Obdobje poznih 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja je med drugim poimenovano tudi kot
Quad era. Osnovna ideja kvadrofonske tehnike je bila uporaba štirih kanalov vkodiranih v dva
signala na gramofonski ploši, ki bi krmilili štiri zvonike, postavljene v kvadratu okoli
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 8
poslušalca in usmerjene proti toki poslušanja. S tem bi dosegli enakomerno zvono polje
okrog poslušalca, ki bi na ta nain bil navidezno pozicioniran v središe glasbenega odra.
Vendar ima loveški sluh razlini frekvenni odziv za razline kote, od koder prihaja zvok.
To pogojujeta dve ušesi z obliko zunanjega ušesa in dejstvo, da se nahajata vsako na svoji
strani glave, ki predstavlja oviro za zvok. S tem se zadeva preve zakomplicira, da bi tak
sistem lahko uspel. Dodatno pa se zaplete še s finannega stališa, saj pri tej tehnologiji
potrebujemo poseben dekoder in dva ojaevalnika namesto enega, kar zadevo precej podrai.
V 70-ih letih dvajsetega stoletja se je pojavil tudi Dubbed Dolby Stereo, ki je bil zapisan na
optinem traku, kar je zelo izboljšalo kakovost napram magnetnim trakovom. Na samem
mediju sta bila posneta dva kanala, ki sta se s pomojo posebne amplitudno-fazne matrike ob
predvajanju dekodirala v 4-kanalni zvok. Sistem so nadgradili še s sistemom Dolby A noise
reduction, ki je bil namenjen razširitvi pasovne širine, medtem ko je zadral nivo šuma
razumno nizko. Tako se je uveljavil 35 mm optini filmski format. Vendar so ustvarjalci
filmov Star Wars (1977) in Close Encounters of the Third Kind (1977) ponovno oivili idejo
70 mm formata Todd AO s šestimi kanali za zvok, ker so potrebovali zadostno kapaciteto za
sprednje tri kanale, surround in takrat novo nastali nizkofrekvenni kanal Baby Boom. Kmalu
za tem se je pojavil film Superman (1978), v katerem sta bila prvi uporabljena loena kanala
za levi in desni surround za krmiljenje leve in desne polovice polja zvonikov surround.
Zanimivo je, da je bil kanal Baby Boom posnet skupaj z levim in desnim kanalom surround,
od katerih se je ob predvajanju loil s pomojo filtrov. Vseeno pa je format ostal kompatibilen
s kinematografi, ki so imeli na voljo le mono surround, saj je za to zadošal e en sam kanal,
drugega pa so preprosto ignorirali. Ustvarjalci filma Apocalypse Now (1979) so se potrudili
in zelo umetniško uporabili stereo surround. Odtlej je veina izdaj na 70 mm filmu
uporabljala tri sprednje, dva surround in en nizkotonski kanal Baby Boom. (Holman, 2008)
Kot naslednik Dolby A noise reduction se je leta 1986 pojavil izboljšan sistem Dolby SR, ki
je frekvenni spekter razširil do 16 kHz.
Leta 1987 je podkomite zdruenja Society of Motion Picture and Television Engineers, v
nadaljevanju SMPTE, iskal rešitev za uporabo digitalnega zvoka na filmu. Po številnih
sreanjih in pripravljeni dokumentaciji je sprejel, da je 5.1-kanalni sistem minimalno, kar
lahko zadosti lastnostim priakovanim od novega sistema. (http://www.smpte.org)
Stanko Perko – PROSTORSKI ZVOK V RAUNALNIŠKI ANIMACIJI | 9
Za domao uporabo so se zaele uporabljati video kasete Video Home System (1976), v
nadaljevanju VHS, in nekaj kasneje Laser Disc (1987) ali laserski video disk, v nadaljevanju
LD, ki sta lahko nosila kodirani 4-kanalni zvoni zapis Dolby Stereo.…

Search related