prirocnik tgh

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje


PPP RRR III RRR OOO ČČČ NNN III KKK

TTT RRR AAA DDD III CCC III OOO NNN AAA LLL NNN AAA GGG OOO RRR III ČČČ KKK AAA HHH III ŠŠŠ AAA

Tradicionalna gorička hiša

2


3

Kazalo I del: Elementi tradicionalnega stavbarstva na Goričkem ………………………………………………… 5

Uvod ........................................................................................................................................... 7

1 Kulturna dediščina................................................................................................................. 8

2 Tradicionalni elementi kulturne dediščine na Goričkem ...................................................... 9

2.1 Prehrana in kulinarika..................................................................................................... 9

2.2 Šege, navade,običaji ..................................................................................................... 11

2.3 Domače obrti ................................................................................................................ 12

2.4 Stavbarstvo................................................................................................................... 13

3 Kriteriji vrednotenja elementov stavbne kulturne dediščine.............................................. 14

4 Smernice pri obnavljanju starih tradicionalnih hiš.............................................................. 15

4.1 Obnova starih hiš.......................................................................................................... 15

4.2 Poškodbe na starih objektih ......................................................................................... 16

4.3 Spomeniško varstvo in zakonodaja .............................................................................. 17

4.4 Priprave na obnovo ...................................................................................................... 18

4.4.1 Osnove ustreznega načrtovanja............................................................................ 18

4.4.2 Posnetek obstoječega stanja................................................................................. 19

4.5 Gradbena fizika v starejših zgradbah ........................................................................... 20

4.5.1 Toplotna izolacija................................................................................................... 20

4.5.2 Zvočna izolacija...................................................................................................... 23

4.5.3 Zaščita lesa............................................................................................................. 24

4.6 Gradbena tehnika za sanacijo starih objektov ............................................................. 24

4.6.1 Rušitvena dela ....................................................................................................... 25

4.6.2 Izsuševanje zidov ................................................................................................... 26

4.7 Sanacija nosilnih gradbenih elementov ....................................................................... 28

4.8 Sanacija strehe.............................................................................................................. 29

4.9 Fasada........................................................................................................................... 30


4

4.10 Obnova oken in vrat .................................................................................................... 31

5 Raziskava stanja elementov tradicionalnega stavbarstva na Goričkem ............................. 32

5.1 Osnovne tipike.............................................................................................................. 32

5.2 Analiza značilnosti tradicionalne goričke hiše.............................................................. 32

5.3 Analiza izbranih stavbnih elementov ........................................................................... 35

6 Projekt LOB – primer dobre prakse ..................................................................................... 43

7 Zaključek .............................................................................................................................. 49

II del: Raziskava izvajalcev specialistov za dela na vzdrževanju starih goričkih objektov … 49

1 Strokovnjaki in obrti za vzdrževanje starih hiš .................................................................... 51

1.1 Arhitekt......................................................................................................................... 51

1.2 Etnolog.......................................................................................................................... 51

1.3 Krajinski arhitekt........................................................................................................... 52

1.4 Slamokrovstvo .............................................................................................................. 52

1.5 Ilovnati ometi................................................................................................................ 53

1.6 Kovaštvo ....................................................................................................................... 53

1.7 Lončarstvo .................................................................................................................... 53

2 Analiza izvajalcev specialistov ............................................................................................. 54

2.1 Analiza na osnovi vprašalnika....................................................................................... 54

2.2 Seznam izvajalcev specialistov za obnovo starih objektov .......................................... 57

3 Zaključek .............................................................................................................................. 61

III del: Raziskava pogojev za proizvodnjo gradbenih elementov …………………………………….. 61

1 Stanje stanovanjske gradnje na Goričkem .......................................................................... 63

2 Naravni gradbeni materiali.................................................................................................. 64

2.1 Les................................................................................................................................. 64

2.2 Slama ............................................................................................................................ 66


5

2.3 Ilovica............................................................................................................................ 67

2.4 Opeka............................................................................................................................ 68

2.5 Apno ............................................................................................................................. 69

3 Obnova stavbnih elementov ............................................................................................... 70

3.1 Barve starih fasad ......................................................................................................... 70

3.2 Obnova starih oken ...................................................................................................... 70

3.3 Fasadne obrobe oken in vrat........................................................................................ 71

3.4 Polkrožno ometani napušči .......................................................................................... 71

4 Raziskava pogojev za proizvodnjo gradbenih elementov ................................................... 71

4.1 Analiza na osnovi vprašalnika....................................................................................... 71

5 Zaključek .............................................................................................................................. 75

Literatura in viri ........................................................................................................................ 78

Priloge....................................................................................................................................... 78


6

I. del

Elementi tradicionalnega stavbarstva

na Goričkem


7

Uvod Pomurje je kulturna krajina v najbolj žlahtnem pomenu besede. Najmanj 6000 let so stare najdbe, ki pričajo, da je na tem območju živel človek in obdeloval tla. Pod panonskim vplivom se je skozi stoletja izoblikovala edinstvena pokrajina s pestro kulturo in kulinariko. Na severu Prekmurje obdaja gričevje Goričko. Izrazita prehodnost pokrajine je omogočala vedno nova naseljevanja in odseljevanja ljudi. Zaradi tega je v deželi nastajal narodnostno pisan svet. Prebivalstvo pokrajine je bilo dolga leta revno, usmerjeno v kmetijstvo in zelo verno. Od časa reformacije in protireformacije je Gorički del ostal pretežno protestantski, vse do danes. Med obema vojnama je veliko ljudi odhajalo na sezonsko delo v Vojvodino, se izseljevalo čez Atlantik, pozneje pa tudi v zahodni del Evrope. Pozneje so se vračali in prinašali svoj zaslužek nazaj. Značilne prekmurske hiše, pokrite s slamo, z majhnimi okni in štorkljami na dimnikih, so zamenjale moderne hiše. Pokrajina se je začela spreminjati. V bližini se je razvila tekstilna, kovinska, čevljarska in predelovalna industrija. S svojim kmetijstvom Prekmurje že od nekdaj predstavlja žitnico Slovenije, čeprav se danes z njim ukvarja vse manj ljudi. Kar nekaj pa se jih ukvarja z umetnostno obrtjo. V Filovcih najdemo znane lončarje, v Lipovcih izdelujejo izdelke iz slame, znani so izdelki iz koruznega ličja... Ohranjenih je kar nekaj delovnih običajev, domačih dejavnosti in rokodelskih obrti. Vendar pa zaradi gospodarskih razmer domače dejavnosti vedno bolj izumirajo, kar je zelo žalostno. Goričko ima bogato arhitekturno dediščino, ki predstavlja dejavnost naših prednikov, ki so bili zelo ustvarjalni. Ker so nekateri objekti nekoliko pozabljeni bi bilo potrebno, da ponovno zaživijo. V nadaljevanju predstavljamo določene elemente edinstvene kulture, stavbarstva, kulinarike in običajev ter želimo navdušiti predvsem lokalne prebivalce, da bi bolj aktivno sodelovali pri ohranjanju naših zakladov in naše identitete. Dediščina prekmurske arhitekture so tudi cimprane hiše iz blata in s slamnato streho, ki so bistveni element tradicionalnega stavbarstva na Goričkem in predmet priročnika, ki je pred vami.


8

1 Kulturna dediščina Kulturna dediščina so viri in dokazi človeške zgodovine in kulture, ne glede na njihov izvor, razvoj in ohranjenost (snovna, materialna dediščina), ter s tem povezane kulturne dobrine (nesnovna, nematerialna dediščina). Zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške vrednosti sta varstvo in ohranjanje kulturne dediščine v državnem interesu. Osnovna, kulturna funkcija kulturne dediščine je njeno neposredno vključevanje v prostor in aktivno življenje v njem, predvsem na področju vzgoje, posredovanja znanj in izkušenj preteklih obdobij ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne istovetnosti. Glede na svoje lastnosti in mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je Republika Slovenija, h kulturni dediščini prištevamo stavbno in arheološko dediščino, kulturno krajino, premično dediščino in zbirke, nacionalno bogastvo ter nesnovno dediščino. Snovna (materialna) dediščina so glede na svojo pojavnost v prostoru posamične stavbe, skupine stavb, območja, predmeti in zbirke predmetov. Stavbna dediščina so stavbe, vključno s pripadajočimi napeljavami, okrasjem, opremo in pripadajočimi zemljišči, drugi grajeni sestavi, naselja ter njihovi deli in prostorske ureditve, tudi če so oblikovane iz naravnih prvin. Podrobneje stavbno dediščino razvrščamo na:

• stavbe (enote): vse stavbe ali grajeni sestavi, ki imajo izrazit zgodovinski, arheološki, umetniški, znanstveni, družbeni ali tehniški pomen;

• skupine stavb: enovite skupine mestnih ali podeželskih stavb, ki imajo izrazit zgodovinski, arheološki, umetniški, znanstveni, družbeni ali tehniški pomen in so medsebojno dovolj povezane, da sestavljajo prostorsko določljive enote;

• območja: skupne stvaritve človeka in narave, torej površine, ki so delno zazidane, dovolj prepoznavne in enovite, da so prostorsko določljive, in ki imajo poseben zgodovinski, arheološki, umetniški, znanstveni, družbeni ali tehniški pomen.

Arheološka dediščina so vse ostaline, predmeti in vsakršni človeški sledovi iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi, katerih ohranjanje in preučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem in za katere je arheološko raziskovanje glavni vir podatkov. Dediščinska kulturna krajina so posebna, razločljiva območja zemeljskega površja, kot jih zaznavajo ljudje in katerih značilnosti in prostorske ureditve so plod delovanja in medsebojnega vplivanja naravnih in človeških dejavnikov. Širši pomen predstavljata izraza integralna dediščina in območja nacionalne prepoznavnosti. Integralno dediščino oblikujejo enote človekovega okolja ali narave, kjer se prepletajo prvine naravne in kulturne dediščine in katerih vrednost povečuje dejstvo, da sta obe zvrsti dediščine genetsko, funkcionalno oziroma vsebinsko povezani in odvisni druga od druge. Območja nacionalne prepoznavnosti (območja kompleksnega varstva kulturne dediščine v odprtem prostoru) so območja, ki vključujejo prepoznavne in reprezentativne dele slovenske krajine. Zanje je značilna velika gostota kulturne dediščine in številne medsebojne, pogosto


9

zgodovinsko pogojene soodvisne povezave. Kot pomembni deli narodove identitete, ki se izraža v prostorskih obeležjih in njihovih povezavah, tvorijo prepoznavno skladno in harmonično kulturno krajino. Ohranjen način tradicionalnega gospodarjenja je blizu sodobnim konceptom urejanja prostora, ki poudarjajo sonaravno gospodarjenje in varstvo virov s ciljem zagotavljanja trajne vitalnosti prostora v vseh njegovih pomenih. Premična dediščina in zbirke so predmeti človeškega in naravnega izvora, posamič ali v skupinah. Premična dediščina je tudi arhivsko in knjižnično gradivo. Narodno bogastvo je del premične dediščine, ki ima zaradi svojega zgodovinskega, umetnostnega, znanstvenega ali splošno človeškega pomena tako kulturno vrednost, da se zagotavlja njegovo ohranjanje znotraj ozemlja Republike Slovenije. Nesnovna (nematerialna) dediščina so znanja, spretnosti, šege in navade, prepričanja in vrednote, kot jih zaznavajo in uresničujejo ljudje, ki so povezani z ustvarjanjem, uporabo, razumevanjem in njenim posredovanjem sedanjim in prihodnjim rodovom.

2 Tradicionalni elementi kulturne dediščine na Goričkem

2.1 Prehrana in kulinarika

Pomurje je stičišče več držav, ki so imele v zgodovini velik vpliv na prehranske navade prebivalstva. Predvsem zaradi revnosti pokrajine se je tudi kulinarika temu prilagodila. Največji vpliv na prehrano je imela madžarska kuhinja, ki je v prekmurskih kuhinjah ohranjena še sedaj. Vsi ti vplivi pa za kulinariko predstavljajo velike prednosti, saj je Prekmurje zaradi razgibane kulinarične ponudbe prepoznavni po vsej Sloveniji. Poleg tega je potrebno omeniti tudi odlično kakovost vin iz pomurskih goric. Kot dokazilo, da je naša kulinarika zares izvrstna, smo ponosni na dve prekmurski jedi, ki se pri nas in v tujini ponašata pod zaščitenim imenom »Diši po Prekmurju«. To sta Prekmurska šunka in Prekmurska gibanica. Poleg tega imamo še veliko najrazličnejših jedi, ki so prav tako nekaj posebnega. Tradicionalne prekmurske jedi so: - kisla juha, - mlečna repa, - koline z bujto repo, - ajdove klobase, - bograč, - meso iz tünke, - prekmurska šunka, - dödoli, - langaš, - prekmurska gibanica, - oljovica, - ajdove zlevanke,


10

- krapci, - posolanke, - ocvirkove pogače, - pereci, - prekajeno meso, - domači kruh.

Hrana ima tudi pomembno socialno vlogo, saj se ob njej ljudje družijo v vsakodnevnem življenju, ob delu, počitku, ob praznikih in pomembnih dogodkih: rojstvu, poroki, praznovanju obletnic in smrti. V Prekmurju je od nekdaj prevladoval kmečki živelj, ki je živel skromno in se prehranjeval predvsem s tem, kar je bilo mogoče pridelati doma. Ljudska prehrana se je prenašala iz roda v rod in do današnjih dni se je ohranilo nešteto pristnih domačih jedi (kaše, žganci, zlevanke …). Vsaj do konca druge svetovne vojne se je ohranil starodavni način prehranjevanja, ko so ljudje uporabljali predvsem doma pridelana živila. Šele nekako po letu 1950 je dobila pomemben vpliv na prehrano na skrajnjem severovzhodu države, sodobna mednarodna kuhinja. Kazalo je, da bodo pozabili na stare domače jedi. Nadomeščali so jih z »modernimi«: v prehrano se je uvajalo velike količine mesa, slaščic, manj ogljikovih hidratov, zelenjave in sadja. Gospodinje so opuščale pripravo kmečkih pogač, kruha in drugih jedi in jih nadomeščale z biskviti in različnimi sladicami z mnogo jajc in maščob. Na srečo to ni veljalo večno, saj so gospodinje ponovno začele pripravljati domače jedi, odkrili so jih tudi domači in tuji gostje. Tako so se stare jedi ohranile do današnjih dni, dopolnjujejo pa se z novejšimi. Načini priprave hrane se neprestano spreminjajo, različni so od vasi do vasi, celo od gospodinje do gospodinje. Vedno več gospodinj in kuharic uporablja žitne proizvode (pira, najrazličnejše kaše, soja ipd.), zelenjavo in sadje. V Prekmurju so jedli "župe" že pri zajtrku, dostikrat pa so bile tudi glavna jed. Ob praznikih in posebnih priložnostih so postregli celo dvojne juhe. Ponekod so v juho zakuhavali proseno in ajdovo kašo ali dodajali smetano in kislo mleko. V vinorodnih goricah so kuhali celo vinsko juho. Kaše, ki so stara in tradicionalna slovenska jed, so značilne tudi za Prekmurje. Največkrat je bila na mizi prosena kaša, ki jo danes skoraj ne kuhamo več. Prosena kaša je bila simbolna jed na ženitovanju, ker naj bi zagotavljala rodnost. Na drugem mestu je bila ječmenova kaša (ričet), na tretjem pa ajdova. Kašo so pogosto pripravljali s češpljami, repo ali zeljem. Meso je bilo na mizah le v nedeljah in praznikih. V Prekmurju so jedli največkrat prašiča. Pogosta je bila perutnina, na Martinovo so si privoščili pečeno gos, raco, purana, kopuna, petelina in kokoš. Jedli so tudi krape in postrvi v bučnem olju. Najbolj značilno je meso v »tünki«. Tünka je lesen oziroma pogosteje kovinski čebriček s pokrovom, ki služi za konzervacijo mesa. To je postopek, ki ga opravimo v času kolin, če hočemo, da bo meso ostalo dalj časa sveže. Ravno to je prednost pred dimljenim mesom, saj je meso iz tünke bolj sveže. Meso po postopku razsola najprej operemo in potem spečemo ter ohladimo. Nato moramo v tünko vliti nekaj tekoče masti, ki mora biti ohlajena, vendar še vedno tekoča. Na to mast potem izmenično nalagamo meso in vlivamo mast. Bistvenega pomena pa je, da mora biti med plastema mesa nekje za dva prsta masti, še bolj pomembno pa je, da pazimo, da mast nalivamo tako, da zraven ne pride zrak. Ko končamo s plastenjem, tünko pustimo, da se vsebina popolnoma ohladi, tesno pokrijemo in hranimo v shrambi.


11

Koline: Koline tudi danes na podeželju pomenijo veliko. Ohranili so se recepti, po katerih še danes pripravljajo mesene izdelke. Imamo veliko različic receptov za iste mesene izdelke, ki se med seboj razlikujejo predvsem zaradi drugačnega podnebja, prehrambenih navad, običajev. Najbolj znane so krvavice. Krvavice so pripravili iz glavine, drobovine, koščkov mesa, masti in slanine, prosene, ajdove ali ješprenove kaše, dišav in krvi. V novejšem času dodajajo riž. Klobasam brez krvi so rekli bele klobase. "Stranski produkt" kolin je bila tudi žolca. Kmetje so si izdelovali tudi salame in jih s klobasami, rebri in drugim mesom sušili v dimniku. Salame in klobase so morale biti iz najboljšega mesa in slanine, prekajene in kljub temu sočne. Koline so jedli z bujto repo (bujti pomeni ubiti). Bujta repa je kisla repa s proseno kašo. Slovenska narodna kuhinja je najbolj znana po žgancih. V Prekmurju jim pravijo žganki in dodole. Poznamo ajdove, koruzne, pšenične in krompirjeve žgance, ki sestojijo iz krompirja in zdroba. Žgančevke oz. vode odlijemo le toliko, da dobimo žitko zmes. Nato jih mešamo s kuhalnico tako dolgo, da "pokajo", nakar jih z vilicami nadrobimo v posodo. Zabelimo jih z ocvirki, zaseko ali mastjo že v loncu, nato še po površini. V Prekmurju jih zabelijo z bučnim oljem. V Prekmurju so doma gibanice in podobni krapči. Testo pečejo v več plasteh, med plastmi pa je nadev. V nekaterih gibanicah je kar devet plasti. Ena plast je lahko nadevana z orehi, druga s skuto, tretja z makom, četrta z jabolki itd. Loparnice so gibanice, ki jih delajo na loparju, s katerimi jih vložijo v peč. Štruklom in gibanicam so podobne repnjače z repnim nadevom ter tikvače z bučnim nadevom.

2.2 Šege, navade,običaji

Pomurje ima številne kmečke običaje, rokodelske dejavnosti in domače obrti. Nekatere od teh so še ohranjene, nekaj pa jih je žal šlo v pozabo. Borovo gostüvanje Borovo gostüvanje je ene vrste igra na prostem, pri kateri se zabava cela vas. Prvo borovo gostüvanje naj bi pripravili leta 1921 v Puconcih, po ustnem izročilu pa naj bi se ta šega pojavila že ob koncu 19. stoletja. Pripravlja se v primeru, da se v predpustnem času ali v ženitvenih dneh nobeden vaščan ni poročil. Dandanes ga ponavadi pripravijo na pustno nedeljo. Pozvačin Lik pozvačina se pojavlja na območju Prekmurja in Prlekije. Pozvačin vabi ljudi na gostijo oziroma gostüvanje. Za pozvačina ponavadi določijo mlajšega moškega, ki je vesel, iznajdljiv in predvsem jezikav. Na gostüvanju prav on skrbi za zabavo in za to, da vse poteka v najlepšem redu. Ob tem veselem dogodku ima pozvačin tudi govor. Mali rijtar Moramo omeniti že pozabljenega "malega rijtara", ki je po vaseh raznašal novice, ljudi pa je nase opozoril z bobnanjem na majhen bobenček, ki ga je imel obešenega okrog vratu.


12

Proščenje Proščenje se pripravlja na dan, ko goduje zavetnik farne cerkve. Pred cerkvijo so postavljene mize in stojnice, ki služijo za to pomembno praznovanje. Zbere se veliko ljudi iz vasi, sorodnikov in prijateljev ter ljudi iz sosednjih krajev. Za različne okusne dobrote poskrbijo gospodinje iz vasi. Celotno dogajanje popestrijo muzikantje. Ličkanje koruze in česanje perja Ličkanje koruze je bila nekoč priložnost, ko so se ljudje skozi delo družili, se zabavali in spoznavali. Eno izmed opravil je bilo tudi »česanje« perja domačih pernatih živali, iz perja so pripravljali pokrivala in zglavnike. Dejavnost se je opravljala predvsem pozimi. Žetev in mlatev Žetev je nekoč pomenila za vsakega kmeta eno najpomembnejših in seveda najbolj veselih kmečkih opravil. Orodje, ki so ga pri opravilu uporabljali je bil srp, ki pa se danes več ne uporablja v te namene, ampak le za kakšna manjša njivska čiščenja plevela. Kupinarstvo Kupinarstvo je bila ena od ljudskih trgovin, ki so bile v Prekmurju. Kupovala se je perutnina, jajca in perje. Gospodinje so zbirale jajca in redile perutnino ter si z njihovo prodajo lahko kupile sol, sladkor in ostale potrebščine za gospodinjstvo, ki jih niso mogli pridelati doma.

2.3 Domače obrti

Domače obrti značilne za Prekmurje so mlinarstvo, izdelovanje izdelkov iz slame, ličja, šibja, cimpranje, krovstvo (slamnate strehe), kolarstvo, kovaštvo, lončarstvo, tkalstvo, izdelovanje papirnatih rož in drobnih izdelkov, vezenin, izdelovanje remenk. Izdelki so se največ prodajali na sejmih, ki so potekali po različnih vaseh. Mlinarstvo Mlinarstvo je bilo v naši preteklosti zelo pomembno, saj so mlini na veter in vodni pogon mleli žita, ki so bila in so še poglavitne sestavine v naši ljudski kulinariki. Mlini na Muri so velik del bogastva pomurske kulture, predvsem v prehrani, saj so z njihovim delovanjem pridobivali moko, ki je pomemben vir prehrane. V njih so stiskali tudi bučno olje. Lončarstvo Lončarstvo je ena najpomembnejših in zelo starih dejavnosti. Zaradi ilovnate zemlje so bile možnosti za to dejavnost toliko večje. Iz preteklosti je ohranjena püjtra (vrč z ozkim grlom), ki je najbolj prepoznavni izdelek za Prekmurje in tako tudi največkrat izdelan. V Prekmurju se delijo lončarji na filovsko in goričko skupino. Filovska skupina je bila znana predvsem po črno žgani posodi. Takšni izdelki so se prodajali na sejmih, ki so potekali po različnih vaseh. Pletarstvo


13

S pletarstvom se je v preteklosti ukvarjalo veliko ljudi. Ta dejavnost se je na vaseh opravljala predvsem v zimskem času. Izdelke so izdelovali iz šibja, slame in koruznega ličja. To so predvsem slamnati lestenci, različni okraski, vaze in podstavki, košare, cekarji in torbice. Kovaštvo Kovači so bili v preteklosti zelo pomembni za vse prebivalce vasi, saj so izdelovali najrazličnejša orodja, ki so se uporabljala na poljih. Med izdelke, ki so jih izdelovali, sodijo poljedelska orodja, kovani deli za vozove in različna orodja za gradnjo objektov. Čevljarstvo Prekmurje je znano tudi po prvih in najštevilnejših domačih čevljarjih, s sedežem v Turnišču. Prodaja čevljev je nekoč potekala od hiše do hiše ali po sejmih. S to obrtjo so se ukvarjali predvsem moški, na pomoč pa so pa so priskočile tudi njihove žene. Ni dolgo tega, ko se je čevlje, ki so bili izdelani v domači čevljarni, še lahko kupilo na vaških sejmih. Žganjekuha Nekoč je imela vsaka vas manjši objekt, ki je bil namenjen žganjekuhi. V tem prostoru so vsi vaščani pridelovali domačo žgano pijačo iz sliv (prekmurska slivovica), hrušk, češenj in ostalega sadja. V Prekmurju se žganje imenuje palinka. Kuhanje žganja so opravljali predvsem moški. Žganje se je uporabljalo tudi kot domače zdravilo in razkužilo za rane pri poškodbah.

2.4 Stavbarstvo

Prve panonske hiše so nastajale v 15. stoletju, gradili so jih iz opleta, ki so ga ometali z blatom ali ilovico. Streha je bila pokrita z slamo. Ljudje so si bivališča in hiše gradili iz materiala, ki jim je bil pri roki. Če je bilo na voljo veliko lesa, so bile hiše lesene. Ponekod so bile iz kamna, ker ni bilo lesa, drugod iz ilovice. Kmalu so iz ilovice začeli izdelovati opeko in zidati hiše. Stare kmečke hiše so bile manjše od današnjih. Zato so bili stanovanjski prostori manjši in jih je bilo premalo, pa je v njih živelo več ljudi. Panonska hiša je imela naslednje prostore: črna kuhinja, mala iža, velika iža, veža in shramba. Glavni bivalni prostor je bila kuhinja, ki je imela odprto ognjišče brez peči, dim pa se je ovajal skozi velik zidan dimnik in nato nad ognjišče. Hiše so imele majhna okna. Velika iža je bila tisti prostor, kje so spali, notri so imeli mizo, postelje in peč. Mala iža je bila isto opremljena, kot velika iža, imela je postelje. Okrog peči so sedeli otroci in se šli različne igre. Poleg peči je še bila miza in klop, kje so ženske pletle cekre in različna oblačila. Shramba je bila kmečki prostor, kam so shranjevali različne stvari. Kopalnic niso imeli, stranišča so bila zunaj hiše. Bila so lesena in brez tekoče vode (stranišča na štrbunk).


14

3 Kriteriji vrednotenja elementov stavbne kulturne dediščine Glede na konfiguracijo Goričkega in socialno ozadje graditeljev so za ta del značilni 4 osnovni tipi hiš:

a. nabijanica (tudi blatnjača ali butana hiša): stene so v celoti izdelane iz ilovice, ki ji je za utrditev primešana rezana slama ali veje. Pokrita je bila s slamo, ki je bila med seboj povezana v snopih. Gradili so jih predvsem revni prebivalci.

b. cimprana hiša ali cimprača: izdelana je iz lesa in ometana z ilovico pomešano s slamo. Stene so pobeljene z apnom, spodnji del pa pobarvan s sajami ali modro galico. Pokrita je s slamnato streho.

c. lesena hiša: uporabljala se je predvsem za pomožne objekte (skedenj, stranišče), ponekod je narejena v kombinaciji z opeko.

d. zidana hiša: narejena je iz doma žgane opeke. Imela je krušno peč. V raziskavi smo se omejili na cimprane hiše, čeprav se določene značilnosti pojavljajo pri različnih tipih hiš. Karakteristike cimprane hiše so:

• ozka, • nizka, • gradbeni material je les, ilovica in slama, kasneje opeka, • slamnata streha, • širok napušč, • značilen je čop na končnici strehe, • hiša je stegnjena ali v obliki črke L, • okna so majhna.

Cimprane hiše so majhne, nizke, zato tudi kakih posebnih elementov ali obdelav fasad nimajo: že njihova pojavnost je zadostna. Gre za leseno steno, ki je praviloma ometana z glino, ki je ojačana s slamo ali pa le obeljena z apnenim beležem. Detajli, ki nastopajo v konstrukciji, so tako močni, da delujejo sami zase kot izrazita dekoracija (prirezovanje lesenih zaključkov tesarskih konstrukcij). Postavitev hiše, ko stoji s hrbtom proti sosedu pogojuje tudi manj obdelano zadnjo steno hiše, ki nima okraskov s sprednje fasade, pogosto tudi nima odprtin, posebej pa velja to za gospodarski del (z vidika varnosti). Vsa hiša je v merilu človeka: vse je v njegovem dosegu, zato taka človečnost in kultura v oblikovanju celote. Vsak detajl je namenjen uporabi. Ljudska hiša je narejena po merilu uporabnosti. Ostrešje ima leseno konstrukcijo, kritina pa je slamnata in tako lahka. Naklon je ena proti ena, z velikimi napušči, ki ščitijo fasado in so hkrati uporabni za hojo pod pokritim delom hiše. Slamnate strehe imajo praviloma vedno čop. Funkcija čopa je zapiranje odprtih in problematičnih delov stranske ploskve strešin. Tudi njegova estetsko vrednost je velika in prepoznavna. Čop je eden najznačilnejših elementov identitete vsega Pomurja. Barve so predvsem kontrastne. Prevladujejo bele (apneni belež), nastopajo pa tudi močne barve. Hiša ni nikoli obarvana v močnih barvah na sprednji strani, spredaj je praviloma bela ali bledo modra, zadaj pa ima lahko dve steni v temno rjavi, rdeči ali modri barvi. Siva je navadno v podstavku. Les je praviloma rdečkast, spodaj je sprano siv, brez kemičnih premazov in voskanja. Nizka in majhna okna dajejo občutek domačnosti. So odraz varčnosti. Manjša kot so bila, manj toplote je uhajalo iz prostora. Steklo pa je bilo v 19. stoletju tudi zelo drago. Pa saj


15

veliko svetlobe niso niti potrebovali. Čez dan so delali na poljih, v hišo pa so se vračali počivat, ko se je že zmračilo. Razporeditev prostorov je bila po rabi natančno definirana. "Velka iža" je bila namenjena bivanju; v njej so se poročali, rojevali in umirali. Imela je črno kuhinjo z ilovnatimi tlemi. Bila je še "mala iža", kjer so živeli otroci ali stari starši. V drugem delu je bil hlev za krave, svinjak in leseno stranišče. Do potankosti je bilo domišljeno, kako je bila hiša obrnjena. Na severni steni je bilo manj oken - kuhinjsko ali tudi kletno. Okna so bila na južni, toplejši, dvoriščni strani, da se je pozimi preko stekla s sončno energijo ogreval prostor, hkrati pa so imeli pregled nad prišleki in dogajanjem na dvorišču. Zdi se, da z ekološko gradnjo hiš odkrivamo nekaj, ker je že od nekdaj v našem prostoru. Le da zdaj to uspešno zapravljamo in bomo prej spet uvozili kakšne tuje tipe gradnje lesenih hiš, kjer imajo glede teh bogato tradicijo, namesto da bi povzeli svoje.

4 Smernice pri obnavljanju starih tradicionalnih hiš

4.1 Obnova starih hiš

V še ne tako zelo oddaljeni preteklosti je bila ideja in želja po prenovi stare domačije veliko bolj izjema kot pravilo. Novogradnja je v veliko primerih bistveno bolj ustrezala zahtevam in potrebam spremenjenega načina življenja in dela. Tudi po finančni plati se investicija v starejši objekt ni izšla, zato so novogradnje rasle kot gobe po dežju na mestih, kjer so še pred kratkim stale lepe kmečke domačije iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Spremenjene tržne razmere, predvsem pa boljša informiranost in spremenjen odnos do starih objektov, je privedel do večje obnove in zaščite starih zgradb. Na žalost pa zaradi pomanjkanja znanja prihaja pri sami izvedbi velikokrat do napak, ki pa se pokažejo šele po določenem času v raznih oblikah. Spremenjen način dela in novi materiali so gradbeno industrijo, ki je do sedaj bila v veliki meri izključno orientirana k novogradnjam, postavili pred nove izzive. Skrbna analiza obstoječega stanja in poseben pristop pri samih delih sta zahtevi, mimo katerih se ob sanacijah ne more. Vendar obstajajo tudi drugi razlogi, zaradi katerih so se sanacijska dela iz 80-ih let prejšnjega stoletja v zadnjem obdobju spremenila. Sanacijska dela v 80-ih letih so obsegala predvsem modernizacijo ali zamenjavo hišnih tehničnih priključkov, kot so ogrevanje, vodovodne in elektro instalacije. Ostali posegi v starejših zgradbah, kot so obnova in zaščita kamnitih ali opečnih zidov, odstranjevanje soli, obnova fasade ali zamenjava oken, so bili bolj izjeme kot pravilo in so se ponavadi izvajali le na posebej spomeniško zaščitenih objektih. Novi zakoni in priporočila, med drugim tudi o učinkoviti rabi energije, so začeli prehajati tudi na starejše objekte, s čimer je bilo potrebno osvojiti nove metode dela, predvsem pa si pridobiti znanja s področja novih materialov in gradbenih tehnik, ki do sedaj v širši javnosti niso bile znane. Da obstoječe znanje in obstoječe gradbene tehnike najpogosteje niso primerne za obnovo starejših objektov obstaja nekaj razlogov:


16

• Stare zgradbe so praviloma v konstrukciji, materialu in detajlih bistveno bolj neznane kot se to sprva predvideva, zato je natančna analiza obstoječega stanja nujna.

• Prvotni način uporabe starih objektov se praviloma zelo razlikuje od današnjih zahtev in standardov. Ob tem se pojavijo tudi čisto nove gradbeno-fizikalne obremenitve objekta, ki jih je potrebno preveriti v smislu primernosti za objekt te vrste.

• V primeru novogradenj, le-te v času nastanka niso nikoli v uporabi. Ravno nasprotno je pri obnovi starih zgradb, ki so v času najpogosteje služile svojemu namenu. To pomeni, da je ob sanacijah potrebno preiskati tudi vplive na uporabnike.

Ob vseh ugotovitvah je potrebno poudariti, da se mora spremeniti tudi odnos projektantov in arhitektov do obnove in sanacije starih objektov, saj se danes še velikokrat dogaja, da le ti trdijo, da tako delo omejuje njihov razvoj, čeprav si upamo trditi, da je ravno nasprotno. Delo z obstoječo strukturo ob upoštevanju veljavnih spomeniško varstvenih navodil in predpisov nudi vsem udeleženim praktično neomejeno igralno polje izzivov in novih znanj, ki jih tak projekt nudi.

V nadaljevanju se bomo na kratko dotakniti nekaterih osnovnih navodil, ki bi jih bilo potrebno upoštevati, kadar se lotimo obnove stare zgradbe.

4.2 Poškodbe na starih objektih

Poškodbe so neželene in nedovoljene reakcije materiala na obremenitve, ki so večje, kot je odpornost materiala. Erozija je neželena, ampak dovoljena reakcija materiala na obremenitve, ki so večje, kot je odpornost materiala. Napak, ki se lahko pojavijo pri obnovi oziroma sanaciji starih objektov, je lahko zelo veliko. Najpogostejše se pojavljajo v primeru, ko se obnova izvaja postopno v daljšem časovnem obdobju in ko so nosilci le-te individualni lastniki, ki poskušajo z izbranimi materiali popraviti predvsem vizualno podobo objekta. Zaradi pomanjkanja informacij in omejenih finančnih sredstev, se ponavadi odločijo za materiale, ki po svoji sestavi in namembnosti ne ustrezajo zahtevam, ki se od objekta do objekta razlikujejo. Brez predhodne strokovne analize poškodb in ugotovitve vzrokov za le-te, je verjetnost pravilne izbire ustreznih materialov za sanacijo zelo majhna. Najpogostejše poškodbe na starih objektih

Najpogosteje je vzrok za nastanek poškodb kombinacija vsaj dveh ali več med seboj neodvisnih vplivov, ki jih imenujemo proces. Glede na njihov izvor in način vpliva na material, jih lahko razvrstimo v štiri glavne skupine:

a. Gradbeni material in način njegovega nastanka; b. Način nastanka zidu;


17

c. Interakcija med materialom in okolico (vreme, mehanizmi prenosa); d. Interakcija med različnimi materiali, ki so v medsebojnem kontaktu (nekompatibilnost,

mehanizmi prenosa, vodna para, soli).

Razdelitev poškodb, glede na vrsto oziroma način na katerega se spremembe materiala kažejo:

a. Spremembe površine (madeži, nanosi, umazanija, “cvetenje”, mah, patina, skorja, …), b. Razpadanje gradbenega materiala (razpad v plasti, luščenje, razpadanje, erozija, …), c. Razpoke ali lomi (lasaste razpoke, mrežaste razpoke, razcep, …), d. Preoblikovanje (upogib, povečanje prostornine, nagib, …), e. Mehanske poškodbe (praske, urez, vbod, razcep, …), f. Biološki porast (mah, alge, bakterije, …).

4.3 Spomeniško varstvo in zakonodaja

Preden se lotimo obnove starejšega objekta, je priporočljivo, da se seznanimo z aktualno zakonodajo. V veliko primerih starejša individualna hiša ni spomeniško zaščitena in zato ni podvržena Zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD). Kljub temu je priporočljivo, da se ob temeljiti prenovi in sanaciji objekta vstopi v stik s pristojnimi institucijami oziroma strokovnjaki in zbere informacije o obdobju in arhitekturnih, stilskih značilnostih časa, v katerem je objekt nastal. Te bodo v veliko pomoč pri sami zasnovi projektne dokumentacije in sami izvedbi sanacije. V primeru, da spada objekt med spomeniško zaščitene zgradbe, je potrebno pri kakršnem koli posegu dosledno spoštovati aktualno zakonodajo povezano z zaščito in varstvom kulturne dediščine. V vsakem primeru pa vsakršni posegi na grajenih objektih spadajo pod veljavnost Zakona o graditvi objektov (ZGO), ki predpisuje normative in postopke za področje gradbeništva. Obnovljeni zakon zelo natančno predpisuje gradbeno tehnične normative, ki jih je potrebno z ustreznimi posegi, v okviru gradbenih del, doseči. Angažiranje posameznikov iz stroke (arhitekt, projektant, zgodovinar, etnolog, strokovnjak iz gospodarstva) in njihovo interdisciplinarno delo zagotavlja projektu strokovnost in je dobro izhodišče za kvalitetno opravljeno sanacijo ali obnovo. Na kratko lahko rečemo, da je pri obnovi hiš potrebno obnoviti, kar se obnoviti da. Pri tem je potrebno izbrati prave materiale in prave postopke. Vse, kar pa ni mogoče rekonstruirati oziroma vrniti v stanje kakršno je bilo, pa je boljše odstraniti in nadomestiti z novim. Pri tem se je potrebno izogibati imitacijam in kopijam, ampak že s formo ter izbranimi materiali pokazati, da je ta del objekta nastal danes in ga v arhitekturnem smislu jasno ločiti od obstoječe strukture. Generacijam za nami moramo zapustiti jasno informacijo o tem, v katerem obdobju so posamezni deli objekta nastali.


18

4.4 Priprave na obnovo

4.4.1 Osnove ustreznega načrtovanja

Upoštevanje norm in zakonov Kot že zgoraj omenjeno je izhodišče za dobro, predvsem pa z zakoni usklajeno projektiranje dobro poznavanje aktualne zakonodaje. Ta zagotavlja med drugim tudi ohranjanje arhitekturnih kulturnih spomenikov, ki pričajo o gradbenih tehnikah in arhitekturnih stilih v preteklosti, hkrati pa so spomenik načinu življenja in bivanja v določenem zgodovinskem okolju. Zakoni, predpisi in priporočila ne zagotavljajo samo ohranitve posameznih primerkov, ampak spodbujajo ohranjanje celotnih ansamblov na določenem področju.

Dobro poznavanje arhitekturne zgodovine Eno od izhodišč za kvalitetno analizo obstoječega stanja objekta je poznavanje zgodovine stavbarstva in s tem arhitekturno stilističnega obdobja, v katerem je objekt nastal. S pomočjo tega bo rekonstrukcija oziroma obnova predmetnega objekta v skladu s pravili in usmeritvami, ki veljajo za spomeniško varstvo.

Dobro poznavanje aktualnega stanje tehnike (gradbeništvo, strojne instalacije, gradbena fizika, …) V današnjem času, ko gre napredek na vseh področjih nezadržno naprej, se tudi v gradbeništvu in v vseh spremljevalnih panogah dogaja enako. Iz dneva v dan smo priča novim materialom, novim gradbenim tehnikam in postopkom, s katerimi se lahko lotevamo tudi obnove starih zgradb. Pri tem je potrebno poudariti, da ne zadošča samo površno poznavanje nekaterih dejstev, ampak je potrebno poznati tako sestavo materiala kot tudi njegove reakcije v različnih situacijah in samo uporabo ter način vgrajevanja. Samo celostno znanje zagotavlja pravilno uporabo z vsemi posledicami.

Nezanemarljivo je tudi poznavanje tehnične opreme (ogrevanje, prezračevanje, …), ki zagotavlja v današnjih stavbah udobje in komfort in ki jo je potrebno vključiti v obstoječo gradbeno strukturo ter pri tem biti pozoren, da se ne poškoduje obstoječa struktura.

Posluh za investitorja oziroma uporabnika objekta V celotnem načrtovanju je bodoči uporabnik, ki je velikokrat tudi investitor, tisti člen v verigi, ki se ga nikakor ne sme izpustiti. Njegove potrebe in zahteve, tako v finančnem smislu kot tudi v smislu bodoče uporabe objekta, so bistvenega pomena pri pripravi projektne dokumentacije. Kot je bilo že prej omenjeno, je razlika med novogradnjo in prenovo oziroma sanacijo tudi v tem, da je objekt med sanacijskimi deli v uporabi. Zaradi tega je potrebno predvideti vse obremenitve, ki se pojavijo iz naslova prenove objekta in bi lahko v kakršni koli obliki vplivale na uporabnike in okolico.


19

4.4.2 Posnetek obstoječega stanja

Večji del pravil, normativov in standardov v gradbeništvu izhaja iz novogradnje. Bistvena razlika med novogradnjo in obstoječimi starimi zgradbami je v tipologiji. Pri starih objektih, s tem so mišljeni objekti starejši od 80 let, le težko govorimo o standardnih detajlih in rešitvah. Zato je potrebno take objekte natančno preučiti in za posamezne primere pripraviti individualne rešitve.

Natančen posnetek objekta Natančen posnetek objekta je izhodišče za nadaljnje načrtovanje. Na osnovi podatkov pridobljenih iz prvotnih načrtov in z delom na samem terenu bo postavljena osnova za natančno analizo posameznih konstrukcijskih in arhitekturnih elementov. Posebej natančno je potrebno premeriti posebnosti objekta, kot so razne niše, detajli okrog oken in vrat, stopnice ter nivojske razlike. Pri nastajanju posnetka lahko pride že tudi do prvega grobega popisa poškodb.

K posnetku objekta spada tudi pregled tehnične opreme hiše, kamor uvrščamo način ogrevanja, vodovodne in elektro instalacije in podobno.

Natančna analiza konstrukcije Za popolno analizo obstoječega stanja je potrebno še posebej veliko pozornost posvetiti osnovnim konstrukcijskim elementom, ki zagotavljajo statično stabilnost objekta. Ugotoviti in popisati je potrebno njihovo stanje ter preko statičnega izračuna določiti, če ustrezajo še današnjim zahtevam. Ti konstrukcijski elementi so temelji, zidovi, stebri, ostrešje in stropi. Do večjih poškodb teh elementov prihaja predvsem v primeru dolgotrajne izpostavljenosti vlagi, v primeru utrujenosti materiala ali izpostavljenosti kakršnim koli drugim obremenitvam, za katere ti elementi niso bili dimenzionirani.

Analiza vgrajenih materialov Po opravljenem natančnem posnetku objekta in analizi statične konstrukcije, se je potrebno lotiti analize vgrajenih materialov. V veliko primerih je za pričakovati, da identičnih materialov, kot so jih uporabljali mojstri pri gradnji v preteklosti, danes več ni. Da bi se izognili in s tem preprečili napake pri sami sanaciji, je analiza pomembna za ugotavljanje kompatibilnosti starega materiala z novim. V praksi se namreč velikokrat pokaže, da vsi novi materiali, ki se pojavljajo na trgu, niso primerni za vse vrste zidov. Velikokrat lahko pride do neželenih reakcij, ki privedejo do poškodb na pravkar saniranem objektu.

Popis in analiza obstoječih poškodb ter ugotavljanje vzrokov za nastanek poškodb


20

Že med nastajanjem samega posnetka je možno napraviti popis poškodb na objektu, ki jih je potrebno sanirati. Pri tem je vedno zelo pomembno, da se ugotovijo vzroki, zaradi katerih prihaja do poškodb. Velikokrat je to le časovna dotrajanost materiala ali erozija. V mnogo primerih pa do poškodb prihaja tudi zaradi nepravilno izvedenih detajlov ali takšnih poškodb na objektu, ki povzročajo izpostavljenost notranje konstrukcije vremenskim vplivom.

V zadnjem času pa smo priča veliko poškodbam v starih objektih, ki so posledica raznih prenovitvenih del, pri katerih pa so, na žalost, bili izbrani nepravilni materiali. Luščenje barve, odpadanje ometa oziroma madeži vlage na površini ometa so tipične poškodbe nepravilno izbranih materialov.

Koriščenje modernih raziskovalnih metod V veliko primerih lahko brez posebnih naprav relativno dobro opravimo posnetek obstoječega stanja in analizo statične konstrukcije. V določenih situacijah, ko pa predvidevamo, da so morebitne poškodbe v bolj skritih predelih konstrukcije ali pa, da je potrebno za natančnejšo analizo zbrati več podatkov, pa lahko posežemo po modernih metodah in pripomočkih za raziskavo materialov in stanja konstrukcije. Nekatere od teh metod so:

• laserski merilec dolžin, • endoskop, • dimna cevka za ugotavljanje zračnih tokov v prostoru, • naprava za infrardeče posnetke stanja konstrukcije, • preiskave z ultrazvokom, • elektronske naprave za ugotavljanje položaja kovinskih opažnih palic in mrež, • radarske sonde, • naprave za ugotavljanje vlažnosti, trdnosti in oprijemljivosti ometov, • naprave za ugotavljanje vsebnosti soli, • itd.

4.5 Gradbena fizika v starejših zgradbah

4.5.1 Toplotna izolacija

Pojem toplotne izolacije je postal aktualen najpozneje s pojavom energijske krize, ko se je prvič začelo resno razmišljati o potratnem trošenju energije in o ukrepih, ki bi to spremenili. Nastala je cela vrsta toplotno izolacijskih materialov z različnimi lastnostmi in različnimi nameni uporabe.

Glavna lastnost teh materialov je zelo nizka toplotna prevodnost, zato je namen njihove namestitve v oziroma na konstrukcijske elemente objekta zmanjšati prehod toplote in s tem zmanjšati toplotne izgube.

Za razliko od novogradenj pa za stare, obstoječe objekte ni predpisov oziroma standardov o zagotavljanju minimalne toplotne prevodnosti konstrukcijskih elementov. Zato se v veliko


21

primerih pojavlja vprašanje, s katerimi posegi zagotoviti v starejših objektih ustrezno toplotno izolacijo in pri tem ne vplivati na zgodovinsko fasado oziroma izgled objekta.

Raziskave so pokazale, da je največ toplotnih izgub v starih objektih zaradi netesnosti ovoja zgradbe. S tem so predvsem mišljene izgube zaradi netesnosti oken in vrat. Velik del izgub v starejših objektih predstavlja tudi pretok toplote skozi strešno konstrukcijo. Iz navedenega izhaja potem nekako nepisano pravilo, da je možno toplotne izgube pri starih objektih že bistveno zmanjšati z vgradnjo tesnejših oken in vrat ter vgradnjo toplotne izolacije v strešno konstrukcijo, ki v preteklosti ni imela nobene izolacije. Omeniti pa velja, da je ob uporabi oken in vrat, ki ustrezajo današnjim standardom o tesnosti, potrebno skrbeti za zadostno prezračevanje objekta.

Na splošno velja, da izolacijskih materialov brez negativnih lastnosti ni. S skrbno in preudarno izbiro ustreznega izolacijskega materiala oziroma posega lahko le zmanjšamo negativne posledice na objekt na najmanjšo možno mero.

Zunanji zidovi Na trgu obstaja cela paleta raznih izolacijskih fasadnih sistemov za novogradnje, ki pa pri obnovi starih objektov velikokrat ne pridejo v poštev. Nasploh velja to za primer, ko imamo opraviti s posebno dragoceno, po možnosti še spomeniško zaščiteno fasado, na kateri so posegi nezaželeni oziroma celo prepovedani. V takih primerih klasičen toplotno izolacijski sistem ni uporaben. V takih primerih je potrebno toplotno izolacijske vrednosti zunanjih zidov izboljšati z nekonvencionalnimi posegi, kot so izolacija na notranji strani, temperiranje zidov in podobno.

V primeru, da pa nimamo opravka z zgodovinsko pomembno fasado, pa lahko uporabimo, odvisno od projekta, enega izmed uveljavljenih toplotno izolacijskih sistemov kot so: - tankoslojna fasada, - debeloslojna fasada, - prezračevana fasada.

Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da je zagotovljena minimalna paropropustnost konstrukcije, saj je to ena zelo pomembnih značilnosti starejših objektov. V preteklosti je bilo namreč zelo malo materialov, ki niso bili paropropustni, zato tudi poškodbe zaradi povečane vlage niso povzročale večjih težav.

Toplotno izolacijske vrednosti zunanjih zidov se lahko bistveno izboljšajo že z zmanjšanjem vlage v le-teh. Vlažni zidovi prevajajo toploto bistveno boljše kot suhi. Zato velja, da s posegi, ki zmanjšujejo prisotnost vlage v zidu, že bistveno izboljšamo tudi toplotno izolacijske vrednosti zida. K temu prispeva tudi, ob zmanjšanju vlage, povečana površinska toplota zida, ki povečuje udobje bivanja v prostoru.

Strešna konstrukcija


22

Kot že omenjeno, so raziskave pokazale, da imamo z največjimi izgubami toplote v starejših zgradbah opraviti v področju strešne konstrukcije. V preteklosti namreč o toplotni izolaciji v strehah ne moremo govoriti. Še najbolj se je temu približala pri nas značilna slamnata streha. Glede na spremenjene energijske zahteve pa je postala toplotna izolacija v strešni konstrukciji nujna. Podobno kot pri konstrukciji zunanjega zida, pa je potrebno tudi tu s pravilno izbranim materialom zagotoviti zadostno paropropustnost konstrukcije in s tem zmanjšati možnost konstrukcijskih poškodb. V določenih primerih je potrebno uporabiti tudi parno zaporo, da se prepreči prehajanje povečanih vrednosti vlage v strešno konstrukcijo.

Zračna vlažnost in kondenz Vodna para je plin, ki nima vonja in je neviden. Velikokrat se namreč smatra, da je vodna para prisotna samo, ko jo vidimo, podobno kot pri vreli vodi. Tudi če vodne pare ne vidimo, je v prostoru vedno prisotna vlaga. V zimskih mesecih znaša relativna zračna vlažnost v prostorih, ki so centralno ogrevani, povprečno 30%, poleti pa lahko računamo s povprečno vlago 60%. Ta povečana vrednost vlage poleti obremenjuje, kljub relativno visokim temperaturam, objekt na mestih, ki ostajajo hladnejša. To so hladni vogali, predvsem v kleti in hladna kamnita ali keramična tla, na katerih lahko prihaja do nastajanja kondenza. S strani sanacije starih objektov je pomembno naslednje: kondenzacija, kot naravni proces v osnovi ni škodljiv, ker različni materiali lahko na različne načine prenašajo nastajanje vlage. Ustvarjanja kondenza na objektu ne moremo enačiti z vidno vlago na površini, saj se kondenžna vlaga lahko pojavlja tudi v sami konstrukciji oziroma različnih plasteh konstrukcije. Zato pri sanaciji velja, da je potrebno preprečevati vzroke, zaradi katerih lahko do tega prihaja. To je mogoče: - z zmanjševanjem zračne vlažnosti, - s povečanjem temperature prizadetega gradbenega elementa, - s preprečitvijo transporta oziroma prehoda vodne pare.

Sliši se enostavno, kljub temu pa zahteva natančno projektiranje in natančno izvedbo posameznih konstrukcijskih detajlov. Velik prispevek k zmanjševanju nastajanje kondenza v saniranih objektih lahko prispeva uporaba samega objekta. Namestitev in razporeditev notranje opreme, namestitev rastlin ter zadostno prezračevanje so tisti posegi, ki lahko bistveno prispevajo k zmanjšanju kondenza v prostoru in objektu. Nastanek zidne plesni Zidna plesen spada med “najlažje” gradbene pomanjkljivosti, kljub temu pa ji je potrebno posvetiti veliko pozornost. Med “najlažje” jo lahko uvrščamo, ker pri tej pomanjkljivosti gradbena konstrukcija ne trpi posledic, vpliva na zdravje pa po današnjem znanju, z izjemo pri nekaterih ljudeh, ni. Kljub vsemu temu pa predstavlja vizualno napako, ki si je nihče ne želi.


23

Nekaj bistvenih razlogov za nastanek zidne plesni je že navedenih. Kljub temu naj še enkrat omenimo, da je glavni vzrok za nastajanje zidne plesni kombinacija različnih procesov, med katerimi je najbolj potrebno izpostaviti povečano vlago in nezadostno menjavo zraka. V primeru, ko govorimo o povečani vlagi, je ta najbolj neugodna v kombinaciji s hladnimi površinami zidov, na katerih prihaja do nastajanja kondenza. Do hladnih površin prihaja ob neprimerno izoliranih zunanjih zidovih ali prevelikih temperaturnih razlikah med zrakom in okoliškimi zidovi, kot je to na primer v marsikateri kleti. Še posebej je to izrazito na delih zida, kjer je le slabo kroženje zraka, kot na primer v raznih kotih, nišah, ali za raznim pohištvom. Na takih, z vlago naloženih površinah, se prah bistveno bolj oprime kot na suhih površinah. V tem prahu pa so že prisotne spore, ki povzročajo nastanek plesni. Vlažne zidne površine in zavetrje je idealno okolje, v katerem uspevajo in se razmnožujejo. Glavni ukrepi za zmanjšanje možnosti nastajanja zidne plesni so zagotovitev zadostne menjave zraka v vseh delih prostora, kar dosežemo z zadostnim zračenjem ter pravilno izbiro in namestitvijo grelnih teles in notranje opreme prostora. Veliko pozornost pa je potrebno posvetiti tudi pravilni konstrukcijski zasnovi objekta in izbiri pravilnih materialov, sploh v primeru, če govorimo o sanaciji. V tem primeru je osnovno konstrukcijo objekta nemogoče spreminjati, lahko pa s skrbno in premišljeno izbranimi materiali naredimo velik korak k zmanjševanju možnosti nastajanja zidne plesni.

4.5.2 Zvočna izolacija

V današnjem času spada med onesnaževanje prostora tudi prekomerno obremenjevanje s hrupom. V določenih primerih je to delovanje velikega delovnega stroja, v določenih primerih pa kot nezaželeni hrup oziroma zvok smatramo že zvok pretakanja vode po ceveh ali zvok korakov, ki se po konstrukciji prenašajo med nadstropji oziroma prostori. Predvsem zaradi slednjega je potrebno pri sanacijah pozornost posvetiti tudi temu področju, ki pa se je v veliko dosedanjih primerih zanemarjalo. V starih hišah prihaja najpogosteje do prenosa zvoka zaradi toge vpetosti lesenih stropnih nosilcev v zidno konstrukcijo. Predpisi za področje zvočne izolacije med starimi objekti in novogradnjami ne delajo razlik. Razlike obstajajo le v postopkih doseganja zvočne izolacije v starih in novih zgradbah. Največkrat se pomanjkljivost pri dobri zvočni izolaciji v starih objektih kaže pri stropni konstrukciji. Obstaja več načinov, kako se lotiti sanacije slabe zvočne izolacije stropa: - povečanje teže stropne konstrukcije, - vgradnja plavajočega estriha in primernega finalnega tlaka, - vgradnja prožne stropne podkonstrukcije, - dušenje v stropu.

Za kateri postopek se je dobro odločiti je odvisno predvsem od trenutnega stanja in od bodoče namembnosti prostora.

Seveda lahko prihaja do neželenega prenosa zvoka tudi skozi montažne elemente, preko vodovodnih in prezračevalnih naprav, skozi vrata ali skozi okna, čeprav slednje v okolju, ki ga


24

obravnavamo, ni problematično. V pomurskem prostoru je namreč, z redkimi izjemami, obremenitev s hrupom bistveno manjša kot v urbanih mestnih okoljih. Kljub temu je potrebno v primeru sanacijskih del ustrezno reševati tudi to problematiko.

4.5.3 Zaščita lesa

Kljub temu, da obravnavamo stare hiše in njihovo obnovo, ne moremo mimo dejstva, da k ohranjanju starih zidanih objektov veliko prispeva tudi vzdrževana in intaktna strešna konstrukcija, ki je v našem okolju na starih objektih skoraj izključno lesena.

Podobno kot že v nekaterih zgoraj navedenih primerih je potrebno tudi pri ohranjanju oziroma obnovi lesene konstrukcije, naj si bo to strešna ali stropna, najprej dobro pregledati in analizirati trenutno stanje. Ugotoviti je potrebno do kakšne mere je les že poškodovan ter preračunati, ali lahko še opravlja funkcijo, za katero je namenjen. Les se lahko poškoduje na različne načine. Eno so fizične poškodbe zaradi ognja ali kakršne koli druge sile. Najpogosteje pa je vzrok poškodbam delovanje rastlinskih ali živalskih škodljivcev. Čeprav so gozdarji, tesarji in mizarji v preteklosti posvečali veliko pozornost temu, kdaj se je lahko les sekal in obdeloval, da je vseboval kar se da malo raznih škodljivcev, se dogaja, da veliko strešnih in stropnih konstrukcij propade ravno zaradi tega. Največ poškodb lesenih konstrukcijskih elementov v starih zgradbah pa je zagotovo zaradi dolgotrajne ali kratkotrajne izpostavljenosti vremenskim vplivom, najpogosteje zaradi poškodovane ali propadle strešne kritine.

V tem pa se skriva že del odgovora glede zaščite lesa. Največ lahko k ohranjanju lesene konstrukcije pripomoremo s pravilno vgradnjo in ustrezno konstrukcijsko izvedbo oziroma zaščito. Pri tem je seveda pomembna tudi pravilna izbira lesa in njegova obdelava za določeni namen. Na trgu pa je danes cela vrsta raznih kemičnih preparatov za zaščito lesa, ki so nekateri bolj, nekateri pa manj naravnega izvora. V vsakem primeru je potrebno skrbno preučiti, katero sredstvo bo uporabljeno. Obstajajo tudi druge metode za zaščito lesa oziroma njegovo ohranjanje. Najbolj znani sta metodi s plinom in postopek z vročim zrakom. Obe metodi zahtevata posebno opremo in ju lahko izvajajo le določena za to usposobljena podjetja.

4.6 Gradbena tehnika za sanacijo starih objektov

Gradbena tehnika je ravno na področju obnove in sanacije starih objektov v zadnjih letih zelo napredovala. Zraven celega števila že obstoječih in dobro poznanih metod se vedno znova pojavljajo nove, ki uporabljajo najnovejša spoznanja in rešitve na tem področju. Velik napredek je bil storjen na področju materialov za sanacijo in obnovo. Ob vsem napredku pa se rado pozablja na nekatera spoznanja in pravila, ki so jih naši predniki prenašali in dopolnjevali iz roda v rod. Ravno iz slednjega izhaja veliko napak in


25

naknadnih poškodb, ki se pojavljajo pri sanacijah in obnovah starih hiš. Zavedati se je namreč potrebno, da v preteklosti niso poznali in imeli materialov, ki jih imamo danes. Zato so bile konstrukcije prilagojene materialom in znanju, ki so ga imeli v tistem času. To pa pomeni, da so zidovi bili izvedeni tako, da kljub pomanjkanju hidroizolacije v današnjem smislu, vlaga v zidu ni povzročala večjih poškodb. Uporabljali so paropropustne materiale, ki so omogočali dihanje zida, hkrati pa je bilo zaradi netesnosti zgradbe (netesna okna in vrata) poskrbljeno tudi za zadostno prezračevanje oziroma zadostno menjavo zraka v prostoru, kar je zagotavljalo ustrezne bivalne pogoje. Zidovi so bili “navajeni” živeti z vlago oziroma so vlago potrebovali za opravljanje svoje funkcije v smislu trdnosti in nosilnosti. Nemalokateri zid se je porušil, ko se ga je v procesu sanacije objekta čisto izsušilo. Vezni material je izgubil ustrezno vlago in s tem tudi svojo trdnost in nosilnost. Nekateri se bodo vprašali, zakaj pa potem sploh sanirati star objekt, če mu vlaga ne škodi. Zaradi spremenjenih bivalnih in življenjskih navad, navsezadnje pa tudi zaradi ohranjanja naše kulturne dediščine, ki priča o življenju in delu naših prednikov, je obnova in ohranjanje starih objektov, tudi stanovanjskih, naša dolžnost in obveza. Zelo pomembno je, da zgodovino spoznavamo vsakodnevno in vsepovsod, ne samo v muzejih in galerijah. Pomembno je, da prenovljeni objekti služijo določeni funkciji, saj bodo le tako živeli in se ohranjali naprej. Objekt, ki bo po obnovi ponovno stal prazen ali le delno uporabljen, bo v relativno kratkem času ponovno začel propadati. Zaradi tega je zelo pomembno, da pri obnovi starih zgradb sklenemo določene kompromise, ki pomagajo tudi star objekt narediti prijazen za današnje potrebe in način življenja. V nadaljevanju besedila opisujemo nekaj osnovnih načinov, kako in s katerimi sredstvi in postopki pristopiti k sanaciji stare zgradbe.

4.6.1 Rušitvena dela

Marsikdo bi pomislil, da je opravljanje rušitvenih del zelo preprosto in nezahtevno opravilo. Pri sanaciji starih zgradb je to vse prej kot lahko opravilo, saj zahteva veliko znanja in potrpljenja. S skrbnim pristopom se da v postopku rušenja in razdiranja veliko stare konstrukcije in opreme ohraniti za ponovno vgradnjo. Še posebej bi tu izpostavili stare skrbno izdelane in bogate lesene finalne tlake, katerim lahko s ponovno obdelavo v veliko primerih vrnemo stari sijaj. Na splošno pa velja, da se leseni deli konstrukcije ob skrbnem ravnanju lahko velikokrat ponovno uporabijo. Enako velja v zadnjem času tudi za opečno kritino in staro nizkoformatno opeko, ki je v veliko primerih izdelana še ročno in ima velik del prvotne kvalitete. Seveda je potrebno biti pri rušenju zelo pozoren tudi na statičen sistem objekta, ki ga v primeru nepravilnega pristopa lahko usodno poškodujemo. Pozabiti pa ne gre tudi na varnost pri tovrstnih delih, saj se je velikokrat dogaja, da zaradi tresljajev in pretresov konstrukcije pride do neželene porušitve.


26

4.6.2 Izsuševanje zidov

Povečana vrednost vlage v starih zidovih je najpogostejša poškodba oziroma napaka, s katero se srečujemo pri sanacijah starih objektov, ne glede na to, ali imamo opraviti s srednjeveškim gradom, z baročno cerkvico ali preprosto stanovanjsko hišo iz 20-ih let prejšnjega stoletja. Izsuševanje zidov pa velja za najzahtevnejši proces pri sanaciji objektov. Vzrok temu ni samo v dejstvu, da v veliko primerih tudi strokovnjaki ne morejo ugotoviti pravega vzroka za nastalo težavo ali da se tovrstnih sanacij rado loti skoraj vsako podjetje, ki premore kompresor za injektiranje in vrtalni stroj ter se s tem že ima za strokovnjaka za sanacije. Veliko bolj je temu vzrok, da niti ena od številnih metod izsuševanja zidov ni stoodstotno uspešna. Verjetnost uspeha narašča sicer s skrbno izbrano in argumentirano metodo, določen riziko pa vseeno ostaja. Možnost uspeha se poveča s skrbno preiskavo in analizo obstoječega stanja.

Potrebno je doseči dva v principu in poti ločena cilja:

• hidroizolacija zida in • izsušitev zida.

Vzroki za povečano vlago v zidu Vzroki za to so lahko zelo različni:

- meteorne padavine, ki zaradi poškodbe gradbenih elementov (streha, žlebovi, okna, …) prodirajo v zid ali namakajo zid zaradi delovanja vetra,

- kondenz v prostoru, - podtalnica, - površinske vode, - vlažnost terena, - nepravilno izbrani premazi, - poškodbe na vodovodni instalaciji.

Kot že rečeno, je največkrat vzrok za poškodbe zaradi vlage, ki se lahko kažejo na različne načine, kombinacija več vrst namakanja zida. Posegi za preprečevanje in zmanjševanje povečane vlage v zidu V praksi se je pokazalo kar nekaj postopkov reševanja povečanih vrednosti vlage kot zelo uspešnih. Še enkrat je potrebno poudariti, da je izbira pravega načina oziroma postopka sanacije vlage odvisna predvsem od dobre priprave v smislu natančne analize obstoječega stanja in določitve vzroka namakanja zida. Velikokrat lahko težave povezane s preveliko vlago v zidu odpravimo s kombinacijo več sanacijskih postopkov. Najbolj razširjeni postopki sanacije vlažnih zidov so:

- drenaže, - vstavljanje horizontalne izolacije, - prepajanje, - elektrofizikalne naprave,


27

- posebni sanirni in sušilni ometi. V kolikor se ugotovi, da so vzrok za povečano vlago v zidu površinske vode, ki prepočasi odtekajo od objekta, ponuja delno rešitev izvedba drenažnega sistema, seveda v ustrezni obliki in sestavi, kot to velevajo gradbeni standardi. Ker je za izvedbo tega sistema potrebno odkopati teren okrog objekta, se ob tem ponuja tudi možnost izvedbe bočne hidroizolacije pri podkletenih zgradbah, ki lahko bistveno prispeva k zmanjšanju vlage v zidu. Izvedba drenažnega sistema je dobrodošel postopek v skoraj vseh primerih, ko imamo opraviti s povečano vlago v zidu zaradi vlage iz terena in kot dopolnilo ostalim prijemom za zmanjševanje vlage v zidu. Previdnost pri izbiri drenažnega sistema je potrebna na področjih z visoko podtalnico, kjer se tak sistem lahko hitro spremeni v pravo nasprotje in postane neke vrste “vodni zbiralnik” okrog objekta.

Vstavljanje horizontalne izolacije je naslednja možnost za zmanjševanja vlage v zidu. S tem posegom se prepreči dviganje vlage potom kapilarnih sil. Obstaja več načinov za doseganje horizontalne hidroizolacije. Prvi način v tej vrsti je izvajanje rezanja zidov in vstavljanje hidroizolacije. Material, ki se vstavlja je lahko različen. Lahko so to klasični bitumenski trakovi, velikokrat pa se uporablja tudi nerjaveča pločevina, ki se vgrajuje v zid z vtiskanjem. V svetu se uporabljajo še nekateri drugi materiali in postopki, ki pa pri nas niso dobili širše veljave. Pri celotnem procesu je potrebno biti pozoren, da se vstavljena hidroizolacija res prekriva na vseh mestih. Prav tako je potrebno biti pozoren, da se ločitev prenese tudi na omete, saj v nasprotnem obstaja možnost, da se vlaga iz dela pod hidroizolacijo preko ometa prenese v del zida nad izolacijo in tako povzroča poškodbe ometa in zidne strukture. Pri tem postopku je prav tako potrebno predvideti, kaj se bo dogajalo z vlago, ki se bo po vstavitvi horizontalne hidroizolacije v koncentrirani obliki pojavila oziroma nabirala pod le-to.

Naslednji postopek za zmanjševanje povečane vlage v zidu je prepajanje zida s posebnimi hidrofobnimi sredstvi. Ob tem se v zid navrtajo luknje pod kotom cca. 30°, v katere se nalije ustrezna tekočina, ki prepoji zid in s tem zmanjša njegovo sposobnost vpijanja vlage. Kljub navidezno preprosti izvedbi je tudi pri tem postopku potrebno biti zelo previden in natančen. Najprej se je potrebno prepričati o vlažnosti samega, za prepajanje predvidenega zida. V zidovih, ki so prepojeni z vlago, je delovanje sredstev za prepojitev zelo omejeno in neučinkovito. Zato je prvi pogoj za prepajanje zida s sredstvi za preprečevanje dviga kapilarne vlage minimalno možna vlažnost. Naslednji zelo pomemben pogoj je zadostno število lukenj, v katere se naliva tekočina. Samo tako bo mogoče doseči maksimalno prepojitev, ki pa je seveda odvisna tudi od poroznosti materiala. Na trgu so že nekaj časa prisotna sredstva, ki so zelo učinkovita tudi v vlažnih materialih, kar bistveno izboljša samo učinkovitost sistema. Pozornost je potrebno posvetiti razpokam in špranjam v zidu, kamor lahko tekočina nekontrolirano odteka. Zato je potrebno taka mesta predhodno ustrezno zaliti in zapolniti.

Postopek izsuševanja z napravo za elektrofizikalno izsuševanje je na trgu poznan predvsem pod nazivom elektroosmoza. V praksi ta naprava deluje tako, da naj bi se vlaga pomikala k elektrodi z negativnim nabojem, ki je nameščena na mestih, kjer vlaga ne povzroča škode. Na žalost se je sistem v praksi velikokrat pokazal kot neučinkovit, saj v zidu ob tem potekajo razne, tudi kemične reakcije, ki imajo lahko zelo različne posledice. Zraven navedenega se je


28

v praksi pokazalo, da lahko pride do uničenja elektrod že v nekaj mesecih, kar seveda pomeni neučinkovitost celotne naprave.

Največ pozornosti si vsekakor prislužijo specialni ometi namenjeni za sanacijo poškodovanih, s soljo prepojenih, starih ometov. Na trgu se pojavljajo z raznimi nazivi kot sanirni ometi, sušilni ometi, izsuševalni ometi in podobno. Vsi ti ometi delujejo na podoben način, čeprav so nekateri bolj, nekateri pa pri tem nekoliko manj uspešni. Poškodba ometa je lahko prvi znak, da imamo v zidu opraviti s povečano vlago. Poškodbe se kažejo na različne načine. Najpogosteje je to v obliki madežev vlage, soli na površini ometa ali pa je stanje že tako slabo, da prihaja do odpadanja in razpadanja ometa. V tem primeru je največkrat tudi že zidna struktura poškodovana in je zadnji čas za sanacijo obstoječega stanja. Vzroki za poškodbe so lahko različni. Največkrat pa je to vlaga in nalaganje ter izkristaliziranje soli na površini ometa. Ta proces povzroča nam vsem dobro znane poškodbe, ki se v javnosti največkrat označujejo kot “soliter”. Vlaga se dviga v zidu zaradi delovanja kapilarnih sil. Ta sila je večja in dviga vlago višje, čim bolj tesno je zaprta površina zida oziroma čim debelejši je zid tem višje se dviga vlaga. V preteklosti se je velikokrat dogajalo, da so se za zaščito pred vlago odločili za uporabo cementnih ometov. Cementne omete so velikokrat uporabljali tudi za sanacijo starih, zaradi vlage poškodovanih ometov. To je imelo za posledico povečanje kapilarnih sil in s tem dviganje vlage še višje. Ob vseh spoznanjih na tem področju so bili razviti specialni materiali, ki preprečujejo nastanek poškodb zaradi omenjenih vzrokov. Ti ometi imajo zaradi posebnih dodatkov porozno strukturo, kar pomeni, da imajo veliko paropropustnost v primerjavi s klasičnimi ometi. To ima za posledico, da soli več ne prehajajo na površino in tam povzročajo škodo, ampak se zadržujejo na področju stika ometa z zidom. V nekaterih primerih proizvajalci celo zagotavljajo, da soli ostanejo v raztopljenem stanju, kar naj bi preprečilo nove poškodbe zaradi vlage. V vsakem primeru pa se življenjska doba ometov, glede na konvencionalen apneno - cementni omet, bistveno podaljša. Izkušnje kažejo, da je življenjska doba specialnih sanirnih ometov od 10 do 20 let. Seveda je potrebno tudi pri vgradnji sanirnih ometov postopati vedno v skladu z navodili proizvajalca in gradbene stroke. Posebej velja izpostaviti skrbno pripravo podlage in upoštevanje minimalne debeline nanosa ometa. Zelo pomembna je tudi izbira zaključnega premaza, ki mora imeti vsaj tako paropropustnost kot jo ima omet. Kot že omenjeno pa lahko v nekaterih primerih najboljši učinek dosežemo v kombinaciji z drugimi ukrepi za zmanjševanje vlage v zidu.

4.7 Sanacija nosilnih gradbenih elementov

Sanacija gradbene konstrukcije je lahko tehnično zelo zahteven poseg, v določenih primerih pa je mogoče že z zelo preprostimi ukrepi sanirati nastalo poškodbo. Najpogostejše poškodbe gradbene konstrukcije, ki jih je mogoče zaznati tudi vizualno, so razpoke in deformacije. Največkrat je pri starejših objektih temu vzrok posedanje terena in s tem tudi temeljev. To privede do nateznih napetosti v zidu, ki se največkrat končajo kot razpoka ali deformacija.


29

Da bi se lahko lotili temeljite sanacije, je potrebna natančna ugotovitev vzroka za nastanek poškodb in njihova analiza. Sanacije tovrstnih poškodb je potrebno zaupati le za to delo usposobljenim izvajalcem, ki imajo zraven prepotrebnega znanja tudi vso potrebno opremo.

Poleg zamenjave nekaterih nosilnih delov, kar je najpogostejši primer sanacije statične konstrukcije, se velikokrat pojavlja primer sanacije nosilnih zidnih elementov s pomočjo injektiranja. V tem primeru se s pomočjo določenega tlaka vbrizgava ustrezna masa v razpoke zida. Sanacija se zaključi, ko se zapolnijo vse razpoke in špranje, vbrizgana masa pa se strdi in prevzame del nosilne funkcije. Poleg omenjenega je pri starih stanovanjskih hišah največkrat predmet sanacije lesena konstrukcija, bodisi strešna ali stropna. V obeh primerih se sanacija tega dela hiše opravlja v okviru tesarskih del.

4.8 Sanacija strehe

Streha je največkrat prvo, kar se pri starejšem objektu obnovi. Velikokrat so poškodbe strehe vzrok za propadanje starih hiš oziroma zaradi netesnosti strehe prihaja do neželenih poškodb v objektu. Streha je tudi tisti arhitekturni element, ki bistveno vpliva na izgled in obliko določenega urbanega okolja. Iz tega razloga je potrebno biti pri izbiri oblike strehe in strešnega materiala oziroma kritine zelo obziren tudi do okolja, v katerem se predmetni objekt nahaja.

Lep primer kako zelo streha vpliva na izgled določene pokrajine je Goričko v Prekmurju. Še pred dobrimi sto leti je velik del objektov na tem področju krasila slamnata streha, ki pa se je v toku časa morala umakniti novejšim materialom.

Kljub temu, da je na trgu cela paleta kvalitetnih strešnih kritin, pa je potrebno poudariti, da je za pomurski prostor najbolj primerna opečna kritina v rdeči barvi. Tudi zgodovinsko gledano ima ta vrsta kritine v našem prostoru mesto, navsezadnje tudi zaradi svoje primernosti za naše podnebje, o čemer priča marsikatera 70 ali več let stara streha.

Pri sanaciji strehe je potrebno še enkrat poudariti, da je pred morebitno zamenjavo kritine potrebno preveriti, ali obstoječa nosilna konstrukcija strehe statično ustreza novim obremenitvam in zahtevam. Preveriti je potrebno, ali le-ta ni utrpela kakršnih koli poškodb, ki bi lahko vplivale na nosilnost konstrukcije.

K sanaciji strehe lahko prištevamo tudi kleparska dela, ki zagotovijo ustrezno odvodnjavanje meteornih padavin. V zadnjem času so se pojavile raznovrstne nove oblike žlebov in razni kleparski okraski, ki pa z arhitekturno sliko našega okolja nimajo prav nič skupnega. Tudi pri izdelavi tega elementa je priporočljivo posvetiti več pozornosti obliki, ki bi se naj naslanjala na tradicijo okolja. Le tako bo sanacija strehe opravljena v celoti in v skladu z načeli ohranjanja celovite podobe določenega arhitekturnega prostora.


30

4.9 Fasada

Fasada je tisti arhitekturni element določene zgradbe, ki je najbolj izpostavljen vplivom raznih modnih trendov in individualnih želja po izražanju. Že v preteklosti so arhitekti in gradbinci s fasado dajali določenim objektom poseben pomen oziroma izgled. Za pomurski prostor je bila zelo značilna fasadna ornamentika iz prve polovice 20. stoletja. Na ta način so lastniki hiš hoteli dati svojemu domu poseben pečat. V času modernizma v drugi polovici stoletja se je ta način okraševanja fasad popolnoma umaknil čistim in s funkcionalizmom prežetih fasad. V zadnjem desetletju pa smo priča ponovnemu razcvetu tako imenovanega “okraševanja” fasad, ki pa s tridimenzionalnimi okrasi in ornamenti iz preteklosti nimajo več nič skupnega. Kot prvo je potrebno poudariti, da okrasi take vrste na novih objektih niso primerni, saj niso v skladu z arhitekturnimi zapovedmi in pravili. Naslikani na fasado ne izražajo tega, kar je bil njihov namen v preteklosti. Podobo naše okolice pa v veliki meri določajo tudi barve same fasade. V zadnjih desetih letih je pomurska pokrajina postala na račun le-teh zelo pisana. Raznovrstni barvni toni, ki se v ničemer ne naslanjajo na pomursko arhitekturno izročilo, so temeljito spremenili podobo prej v tem smislu zelo urejenega okolja. Novi materiali so postali prave igrače za investitorje, ki mnogokrat zaradi prevelike ponudbe izgubijo pregled in občutek za dobro. Ko govorimo o obnovi fasade pa s tem ne mislimo samo na obnovitev barve, ampak tudi na obnovo morebitnih fizičnih poškodb fasadnega materiala. V veliko primerih pa obnova fasade pomeni tudi izvedbo toplotno-izolacijskega sistema v skladu z aktualnimi standardi in normami. Ob tem pa je potrebno velikokrat tudi rešiti težave povezane s preveliko vlago v zidovih. Iz vsega naštetega vidimo, da je obnova fasade lahko zelo zahteven in obširen proces, ki zahteva veliko znanja. Še posebej velja to za primere, ko se lotimo obnove fasade stare hiše z vso specifiko, ki tak proces spremlja. Zato nekaj osnovnih navodil za obnovo fasade na starih zidanih objektih:

• Preden se lotimo obnove fasade stare zgradbe je potrebno ugotoviti, iz katerega obdobja izhaja in katere so njene arhitekturne značilnosti iz takratnega obdobja.

• Ugotoviti je potrebno obstoječe stanje fasade in ali je potrebna celovita obnova fasade, ali pa se obnove lahko lotimo le v obliki korekcije površinskih poškodb, osvežitve barve ali čiščenja fasade. V primeru večjih poškodb je priporočljivo, da se ugotovi vzrok za nastanek le-teh in se ga tudi odpravi.

• Opredeliti se je potrebno, kakšna bo nova fasada ter katere zahteve mora nova fasada izpolnjevati. Oceniti je potrebno, ali obstaja dovolj podatkov za rekonstrukcijo prvotnega stanja ali pa je bolj primerno, da se fasada izvede v duhu današnjega časa.

• Glede na zahteve je potrebno izbrati ustrezen material in predpisati ustrezen sistem oziroma način vgradnje.

Enako pomembno kot izbira postopka in izgleda fasade je tudi izbira pravega materiala. Vsekakor je potrebno, da pri obnovi fasad na starih objektih razmišljamo o sistemih in materialih z zadostno paropropustnostjo, ki zagotavljajo tako imenovano dihanje objekta. V


31

nam ne tako oddaljeni preteklosti je bilo na tem področju storjeno veliko napak, ki so se največkrat končale z generalno obnovo fasade. Danes imamo celo paleto ustreznih ometov, lepil, izolacijskih materialov in barv, ki ustrezajo danim zahtevam. Največ napak se je v preteklosti dogajalo pri izbiri materiala za fasadno barvo. Danes se za fasadno barvo na starih objektih največkrat izbira med apnenim beležem ter silikatnimi ali silikonskimi barvami. Posebej slednji dve se odlikujeta z veliko obstojnostjo, saj imata zraven velike paropropustnosti tudi lastnost vodoodbojnosti. Obstajajo seveda še drugi izdelki, ki pa pri nas niso najbolj razširjeni.

4.10 Obnova oken in vrat

Obnova oken in vrat je nekako naslednja faza v procesu zunanje obnove zgradbe. Seveda s tem ne doseže samo novega videza, ampak, kar je veliko bolj pomembno, se s tem izboljšajo tudi gradbeno fizikalne lastnosti objekta. Poleg izboljšanih toplotno-izolativnih vrednosti se s tem zmanjšajo tudi izgube zaradi nezaželenega zračenja, kar pa ni vedno pozitivno. Podobno kot na vseh ostalih področjih gradbeništva je tudi tu ponudba raznovrstnih oblik, konstrukcij in materialov pripeljala praktično do nepreglednosti trga, kar zna biti za laika, ki se loteva obnove, velik problem. Vendar, ko govorimo o obnovi starih objektov, ne moremo mimo dejstva, da je les tisti material, mimo katerega se pri izbiri oken ne more. Lesena okna, sicer največkrat v nekoliko drugačni konstrukciji kot danes, so bila tista, ki so krasila domove naših prednikov pred sto in več leti. Z novimi spoznanji in dosežki na področju konstrukcije oken so se lastnosti lesenih oken bistveno izboljšala in so primerljiva s katerimkoli drugim materialom, ki se uporablja za okna. Še vedno je največja pomanjkljivost lesenih oken njihovo vzdrževanje. To “pomanjkljivost” pa odtehta toplina lesa, ki se prenese na cel prostor. Ko govorimo o obnovi oken in vrat lahko mislimo dvoje. Lahko je mišljena dejanska obnova, kar pomeni, da se obstoječa okna in vrata ne zavržejo, ampak se obnovijo oziroma restavrirajo. Druga možnost pa je zamenjava oken in vrat. V tem primeru so obstoječa okna in vrata v tako slabem stanju, da njihova ohranitev ni smiselna in opravičljiva, zato se nadomestijo z novimi, ki ustrezajo današnjim standardom.


32

5 Raziskava stanja elementov tradicionalnega stavbarstva na Goričkem

5.1 Osnovne tipike

Uporabna tipika ljudske arhitekture je red, ki predstavlja izročilo, pravilo, ki prinaša določen rezultat. Cilj je aktivna enotnost konstrukcije, funkcije in izgleda. Danes imamo drugačne okoliščine kot so bile nekoč: tehnologija in tehnika omogočata nove možnosti in nove dimenzije. Element dediščine, izročila, nostalgije ali identitete lahko danes vključujemo v arhitekturi predvsem na področju vizualnosti oziroma oblike, ne več toliko v vsebini, konstrukciji ali funkciji. Hiša mora biti uporabna in kvalitetna, da bi se ohranila. Estetika je odraz notranjosti, odraz delovanja. Le dobra arhitektura se lahko obdrži stoletja, slaba je že zdavnaj propadla. Zato je ohranjena arhitektura naših dedov tako pomembna. Les kot osnovni material je temelj najbolj pogosti konstrukciji: cimpru. To so zidovi sestavljeni iz tesanih brun, s tesarskimi zvezami v vogalih. Konstrukcija je zaščitena z ometom iz s slamo armirane gline. Ta je včasih gola, včasih pa še dodatno zaščitena s plastjo apnenega beleža. Zanimiv detajl je barvan podstavek, večinoma pobarvan s temno sivo ali črno barvo. Detajli, ki nastopajo v konstrukciji, so namenjeni podaljševanju življenjske dobe hiše (npr. prirezovanje lesenih zaključkov tesarskih konstrukcij), uporabnosti (tesarske zveze, ki imajo tudi močne estetske poudarke) in varnosti (ostri kovani trni v oknih).

5.2 Analiza značilnosti tradicionalne goričke hiše

Raziskava stanja elementov tradicionalnega stavbarstva na Goričkem je bila opravljena na podlagi anketnega vprašalnika, terenskega anketiranja in preko pogovorov z lastniki hiš oziroma domačini na območju Goričkega. V nadaljevanju predstavljamo analizo izpolnjenih vprašalnikov, ki je nekak povzetek lastnosti tradicionalnih hiš in hkrati iz njih nakazan predlog, kakšen naj bi bil tipičen prekmurski dom na zunaj in iz kakšnega materiala naj bi bil zgrajen. Hiše so bile v preteklosti večinoma kmečke, sedaj pa so stanovanjske (vikend) ali opuščene. Rezultati ankete so pokazali naslednje: 1. vprašanje: Ali je hiša po obliki ozka in nizka? Vse obravnavane hiše so pritlične, ozke in nizke. Ljudje so si včasih postavili hišo za zavetje in preživetje, z osnovnimi prostori in nič več. Po celodnevnem delu zunaj so se v hišo vračali šele zvečer k počitku. 2. vprašanje: Ali ima hiša obliko črke “L”?


33

Približno polovica hiš ima obliko črke L, polovica pa ne. Oboje je bilo značilnost gradnje tistega časa. Nekatere hiše so imele gospodarsko poslopje v istem krilu s stanovanjskim delom, druge pa pravokotno na hišo kar jim daje obliko črke L. Lahko sklepamo, da je bila oblika gradnje odvisna tudi od terena, kjer hiša stoji, torej ali je na ravnini ali na hribovitem predelu. 3. vprašanje: Iz katerih gradbenih materialov je izdelana hiša? Stene vseh hiš so iz lesa in ilovice, tako kot so bile grajene cimprače – iz lesenih brun ometanih z ilovico in slamo. Povsem drugače je pri materialih za streho, kjer so konstrukcije sicer lesene, vendar je samo polovica hiš prekritih s slamo. Gre za povsem obnovljene slamnate kritine, saj bi prvotne že zdavnaj propadle. Žal je slamnata streha v današnjem času ena najdražjih kritin, ki pa glede na obstojnost včasih ne opraviči finančnega vložka. Ostale hiše so prekrite s staro opeko, ki prav tako velja za naravni material. Dve hiši imata po obnovi moderno kritino (azbestna kritina), kar je sicer neustrezno, vendar je potrebno pohvaliti prizadevanje lastnikov po ohranitvi ostalih delov hiše in preprečevanje nadaljnjega propadanja objekta. 4. vprašanje: Ali je hiša prebeljena z apnom? Vse hiše so prebeljene z apnom v beli barvi, vendar večina samo deloma. Več o tem je napisano pri naslednji točki. 5. vprašanje: S kakšnimi barvami je hiša prebeljena? V celoti je z belim apnom pobarvanih slaba polovica hiš. Ostale hiše imajo bel apneni belež obvezno na sprednji strani, zadnja stran pa je pobarvana v rdečerjavih odtenkih, ki predstavljajo naravno barvo gline. Stranske stene pri teh hišah so ponekod bele, ponekod pa v rdečerjavih tonih kot je zadnja stena. 6. vprašanje: Ali ima hiša temno pobarvan spodnji rob? Večina obravnavanih hiš ima temno pobarvan spodnji rob zunanjih sten v temno sivi barvi. Podstavek so včasih barvali v višini dvajset do šestdeset centimetrov s sajami ali pepelom. Pepel in saje dobro odbijata vlago, hkrati pa se spodnji rob sten ni tako vidno umazal. 7. vprašanje: Iz kakšnega materiala je streha? Strehe polovice obravnavanih hiš so tudi danes slamnate, saj so bile obnovljene po zgledu originalnih streh. Tri hiše imajo opečno kritino iz doma delane opeke, ki tudi velja za naravni in lokalni gradbeni material, saj je opeka izdelana iz gline. Dve hiši pa so lastniki ob obnovi


34

prekrili kar z azbestno kritino, saj je bila slamnata streha predraga, njeno vzdrževanje pa je zahtevno. 8. vprašanje: Ali ima streha značilen čop na končnicah? Slaba polovica hiš ima čop na končnicah strehe, nekatere samo na eni strani strehe (navadno nad stanovanjskim delom hiše), pri nekaterih pa čop zaključuje obe strani strehe. Vse hiše, razen ene, ki je pokrita s štirikapno slamnato streho, pa imajo ohranjen leseni del na končnici strehe, ki zapira prostor med steno in streho. 9. vprašanje: Kako širok je napušč strehe? Napušči streh so v povprečju široki od 60-70 cm. Nekatere hiše imajo na sprednji strani precej širši napušč kot na zadnji strani. Ponekod je napušč na sprednji strani širok okrog 1m. 10. vprašanje: Ali ima hiša gospodarski del? Za vse obravnavane hiše lahko rečemo, da so včasih imele gospodarski del. Hišam so pripadali hlevi, kozolci, lope, kleti in druga gospodarska poslopja, ki so se ponekod ohranila, drugje pa so jih spremenili v stanovanjski del ali prostor za druge namene. Danes je gospodarski del ohranjen v bolj ali manj prvotni obliki pri 70% v raziskavo zajetih hiš. 11. vprašanje: Kakšna je širina oken in vrat? Dimenzije oken so majhne. V večini primerov je širina in višina oken cca. 40 x 40 cm, le v enem primeru so okna večjih dimenzij. Tudi vrata so ožja in nižja kot v današnjih časih. Širina in višina vrat večine hiš je cca. 100 x 190 cm. 12. vprašanje: Ali ima hiša kakšno drugo značilnost (klet, preša, notranja oprema…)? Ohranjene posebnosti hiš so preša (2-krat), klet (5-krat), staro pohištvo (7), lončena posoda (3), laneni prti (1), kletna vrata prekrita s slamo za izolacijo (1), staro kmečko orodje (2) in nekateri ostali predmeti za vsakdanjo rabo takrat živečih ljudi. Pri večini obravnavanih hiš je ohranjeno originalno stavbno pohištvo kot so okna in vrata. 13. vprašanje: Kakšna obnova je potrebna na hiši? Pri vseh obravnavanih hišah je obnove potrebna streha. Razlogi so različni: ponekod streha vidno propada, drugje zamaka ali pa prekrita z moderno kritino, ki ne ohranja tradicionalnosti in kvari tipičen izgled goričke hiše. V večini primerov je potrebno strokovno obnoviti tudi stene hiš. V treh primerih je obnova sten priporočljiva v kratkem času, saj so


35

stene že močno načete, se luščijo, razpadajo ali sesedajo. Stavbno pohištvo je večinoma zelo dobro ohranjeno oziroma obnovljeno, potrebno pa je vzdrževanje tudi v prihodnje. Več o stanju in obnovi določenih tradicionalnih hiš je zapisano v naslednjem poglavju. Povzetek analize Iz vsega zgoraj navedenega lahko še enkrat povzamemo glavne značilnosti tradicionalne goričke hiše – cimprače. Taka hiša je po obliki ozka in nizka. Nekatere hiše so zgrajene v obliki črke L, kar pomeni, da imajo gospodarski del (lopa, hlev) postavljen pravokotno na stanovanjski del. Nekatere hiše pa imajo gospodarsko poslopje v istem krilu s stanovanjskim delom. Na način gradnje je vplivala tudi oblika terena, kjer hiša stoji, ali je na ravninskem ali hribovitem predelu. Stene hiš so iz tesarsko obdelanih lesenih brun s tesarskimi zvezami na vogalih. Stene so ometane z mešanico ilovice in slame ali plev. Stene hiš so pobarvane večinoma z apnom v beli barvi, nekatere v celoti, druge le na sprednji strani. Stranske in zadnja stena so ponekod pobarvane v rdečerjavih odtenkih, v naravni barvi gline. Značilnost hiš je tudi to, da imajo navadno pobarvan spodnji rob sten v sivi barvi. Konstrukcije streh so lesene, vendar so nekatere strehe so pokrite s slamo, druge pa z opeko. Čop na končnici strehe imajo le nekatere hiše, vse pa imajo ohranjen leseni del, ki zapira prostor med stransko steno in streho. Hiše imajo še svoje posebnosti, ki so odraz takratnega življenja in dela ljudi. Ponekod so ohranjene preše, staro pohištvo, lončena posoda, laneni prti, staro kmečko orodje in ostali predmeti.

5.3 Analiza izbranih stavbnih elementov

V nadaljevanju predstavljamo 10 izbranih starih hiš z območja Goričkega, ki so primer tipične tradicionalne arhitekture. Opravljena je bila osnovna analiza obstoječega stanja teh hiš, podali pa smo tudi predlog obnove za ohranitev kulturne dediščine. ENOTA 1: Grofovna klet Naselje: Filovci Občina: Moravske Toplice Opis: Leseno, z ilovico ometano in z apnom prebeljeno pritlično stavbo podolžnega tlorisa, pokriva štirikapna slamnata streha širokih napuščev. Stoji nekoliko pomaknjeno od ceste, ki vodi na Filovski gaj. Ohranjeno je vso izvorno stavbno pohištvo, ki se kaže v manjših lesenih oknih kvadratne oblike s polnimi lesenimi naoknicami. Dvoje vrat na glavni dvoriščni fasadi kaže na značilno tlorisno razporeditev, kjer bivalnemu delu pod isto streho sledi gospodarski del. Lastnik je pri obnovi tla ob vhodu delno utrdil s cementom, saj so se pogrezala. Hiša ima ohranjeno tudi staro notranjo opremo (miza, laneni prti, razpelo). V gospodarskem delu je ohranjena preša. Grofova klet predstavlja starejši tip izvirne dvocelične vinske kleti s konca 18. stoletja. Predlog obnove: Zidna konstrukcija je v dobrem stanju, prav tako strešna konstrukcija. Hiša naj se le lokalno obnovi tam, kjer je to potrebno. Obnova je potrebna na slamnati strehi in na


36

fasadi. Sprotno vzdrževanje zunanjih oziroma površinskih elementov lahko konstrukcijo še dolgo ohrani v dobri kondiciji.

ENOTA 2: Joževna klet Naselje: Filovci Občina: Moravske Toplice Opis: Lesena, z ilovico ometana dvocelična vinska klet prebeljena z apnom, nekoliko pomaknjena vstran od ceste, ki vodi na Filovski gaj. Pokriva jo čokata slamnata trikapnica nekoliko širših napuščev. Ohranjen je del stavbnega pohištva z okovjem. Ohranjena je tudi preša v notranjosti. Klet predstavlja enega izmed še ohranjenih starejših tipov kleti s konca 18. oz. začetka 19. stoletja. Predlog obnove: Na stranski steni objekta je vidna razpoka, verjetno kot posledica posedanje terena. To da slutiti, da je teren pod objektom vsaj delno nestabilen in nezadostno trden. Za omenjeni del je potrebno urediti novo temeljenje, ki bo preprečevalo neenakomerno posedanje. Potrebna je obnova celotne fasade, ki se že krepko lušči, s tem, da se ohranijo originalne barve fasade. Obnoviti je potrebno tudi slamnato kritino, saj vidno razpada in je že precej pokrita s porastom.


37

ENOTA 3 Naselje: Filovci Občina: Moravske Toplice Opis: Lesena konstrukcija je ometana z ilovico in prebeljena z apnom. Spodnji rob zunanjih sten ohranja tipično temno sivo barvo. Predstavlja primer tipične stare hiše postavljene na “L”, z gospodarskim poslopjem (hlevom) v podaljšku. Nekdaj slamnato streho dvokapnico je sedaj zamenjala moderna kritina. Ohranjeno je stavbno pohištvo, majhna lesena okna kvadratne oblike s polnimi lesenimi naoknicami. Predlog obnove: Hiša je v zelo dobrem stanju, konstrukcije so s pomočjo obnove odlično ohranjene. V prvi vrsti je potrebno pokritje strehe s slamnato kritino, saj sedanja kritina predstavlja primer nepravilne obnove v smislu ohranjanja tradicionalnosti.

ENOTA 4 Naselje: Filovci Občina: Moravske Toplice Opis: Stavba ima leseno konstrukcijo, ki je ometana z ilovico in prebeljena z apnom. Spodnji rob je pobarvan s sivo barvo. Hiša ima “L” obliko. Ohranjena so tudi majhna okna s polnimi lesenimi naoknicami in lesena vrata. Dvokapna streha je pokrita z moderno kritino, ohranjen pa je lesen del na končnici. Pri obnovi so lastniki na sprednji strani nadstrešek dodatno podaljšali in podprli z lesenim stebrom, kar ne sodi v originalen koncept hiše. Predlog obnove: Zidna in strešna konstrukcija hiše sta dobro ohranjeni. Potrebna je ustrezna rekonstrukcija strehe in pokritje s slamo ter primerna ureditev nadstreška.


38

ENOTA 5 Naselje: Filovci Občina: Moravske Toplice Opis: Delno predelana lesena z ilovico ometana pritlična hiša, stoji na vrhu slemena gričevnatega zaledja Filovcev. Pokriva jo slamnata trikapnica, ki jo na pročelju zaključuje delni čop z lesenim zatrepom. Prebeljena je z apnom, talni zidec pa je toniran s sivo barvo. Zadnja stena je značilne temno rdeče barve. Hiša je podolgovate oblike, ima bivalni in gospodarski del pod skupno streho. Vsi prostori so dostopni z dvoriščne strani. Ohranjena so tudi kletna vrata obložena s slamo. Klet sodi v niz starejšega tipa vinskih kleti s konca 18. oz. začetka 19. stoletja. Predlog obnove: Hiša je izredno lepo vzdrževana, prav tako stavbno pohištvo objekta. Fasada je v dokaj dobrem stanju. Prednost pri obnovi ima slamnata kritina, ki je že precej načeta.


39

ENOTA 6: Naselje: Filovci Občina: Moravske Toplice Opis: Tipična lesena hiša, ometana z ilovico, je postavljena v obliki črke “L”. V arhitekturnem smislu predstavlja objekt s svojo prostorsko umestitvijo enkraten primer tipične goričke domačije, ki je bila zgrajena na podlagi stoletnih izkušenj na tem področju. Tlorisna zasnova objekta pa odraža način življenja in dela v takratnem času. Objekt pokriva slamnata dvokapnica, ki jo na obeh straneh zaključujeta slamnati čop in lesen zatrep. Prebeljena je z apnom, spodnji rob zunanjih sten pa je pobarvan v temno sivi barvi. Predlog obnove: Objekt je dobro vzdrževan, zidna in strešna konstrukcija sta dobro ohranjeni. Priporočena je čimprejšnja obnova slamnate kritine, ki je v precej slabem stanju, predvsem na čelnem delu objekta.


40

ENOTA 7: Trajbaričeva klet Naselje: Filovci Občina: Moravske Toplice Opis: Delno predelana lesena z ilovico ometana pritlična klet, stoji z daljšo stranico tik ob cesti, na vrhu slemena gričevnatega zaledja Filovcev. Pokriva jo slamnata trikapnica, ki jo na pročelju zaključuje delni čop z lesenim zatrepom. Prebeljena je z apnom, talni zidec pa je toniran s sivo barvo. Pod streho v obliki črke “L” se nizajo tako bivalni kot gospodarski del. Vsi prostori so dostopni z dvoriščne strani. Ohranjen je del originalnega stavbnega pohištva z okovjem. Klet sodi v niz starejšega tipa vinskih kleti s konca 18. oz. začetka 19. stoletja. Predlog obnove: Objekt je dobro vzdrževan, konstrukcije so v dobrem stanju. Hitra obnova je najbolj potrebna na strehi, kjer priporočamo zamenjavo slamnate kritine v celoti. Velik del kritine je že odpadel in delna obnova ni več mogoča.

ENOTA 8 Naselje: Šalamenci Občina: Puconci Opis: Stara cimprana hiša je dobro ohranjena. Postavljena je v “L” obliki. Streha je dvokapna in pokrita z opeko ter z lesenim zatrepom na končnici. Hiša je v celoti prebeljena z apnom, v podstavku pa s sivo barvo. Pred objektom so razstavljena obnovljena stara kmetijska orodja. V notranjosti je ohranjeno staro pohištvo in oprema, ki priča o življenju in delu prednikov. Zraven je stara kovačnica, kjer so ohranjena še orodja nekdanjega kovaškega mojstra. Predlog obnove: Objekt je bil do sedaj zelo dobro vzdrževan, kar se odraža v odlični ohranjenosti konstrukcije in drugih elementov. Priporočamo tako vzdrževanje tudi v prihodnje.


41

ENOTA 9 Naselje: Šalamenci Občina: Puconci Opis: Del objekta, predvsem del gospodarskega poslopja, je zgrajen iz doma žgane opeke in kamna. Stropna in strešna konstrukcija sta iz lesa. Objekt je pokrit z opečno kritino in ima lesen zatrep na končnici strehe. Hiša je pobarvana v beli barvi, spodnji rob pa v sivi barvi. Okna so v primerjavi z ostalimi večjih dimenzij. Predlog obnove: Stene na več mestih počasi razpadajo (pokajo). Priporočamo čimprejšnjo obnovo, da se prepreči posedanje zidu in tako še večja škoda. Tudi streha je že precej dotrajana. Osvežitve so potrebna tudi okna in vrata na objektu.


42

ENOTA 10: Gregorečeva klet Naselje: Bogojina Občina: Moravske Toplice Opis: Gregorečeva klet stoji na vzhodnem pobočju gričevnatega zaledja vasi Bogojina. Pritlično stavbo podolžnega tlorisa pokriva opečna dvokapnica, pod katero se nizajo bivalni in gospodarski del. Streha ima nad daljšo dvoriščno fasado podaljšan napušč, ki ga podpirajo leseni stebri. Klet stoji s krajšo stranico ob lokalni cesti. Je v celoti lesena (kladna konstrukcija), razen kletnega dela, ki je opečne zidave. Ometana je z ilovico in prebarvana z apnenim opleskom. Podkletena je samo vzhodna polovica stavbe. Ta del je opečne zidave. Zapira ga preprosto oblikovan pravokoten leseni portal z ohranjenimi dvokrilnimi lesenimi vrati z okovjem. Nad vratno preklado je manjša pravokotna odprtina za zračenje kletnega prostora. Gregorečeva klet grajena konec 19. ali v začetku 20. stoletja je primer stavbne dediščine tega gričevnatega bogojinskega zaledja. Predlog obnove: Objekt že na prvi pogled kaže zelo slabo stanje, kar pa je posledica dolgoletne izpostavljenosti vremenskim vplivom. Ker objekt ni bil podvržen tekočemu vzdrževanju so se poškodbe iz leta v leto večale. Leseno stropno konstrukcijo bo potrebno zaradi dotrajanosti v celoti zamenjati. Lesena strešna konstrukcija pa je v takem stanju, da bo mogoče večji del lesa in opečne krtine ob primerni obnovi ponovno uporabiti. Stanje glinenih zidov je zelo slabo in potrebno takojšnje obnove. Stanje zidnih in kamnitih zidnih struktur je še zadovoljivo ob predpostavki, da se bodo v bližnji prihodnosti izvedli postopki potrebni za sanacijo obstoječega stanja.


43

K zgornjim navedbam dodajamo in priporočamo, da se pred pričetkom del za vsak objekt posebej opravi temeljita analiza stanja in pripravi projekt obnove, ki mora obsegati arhitekturo, gradbene konstrukcije, načrt elektro instalacij in načrt strojnih instalacij. Na ta način bodo zagotovljena izhodišča za strokovno obnovo oziroma sanacijo predmetnih objektov. Pri obnovi je potrebno upoštevati tudi pravila in napotke Zakona o varstvu kulturne dediščine.

6 Projekt LOB – primer dobre prakse V nadaljevanju prikazujemo primer obnove in oživljanja starih hiš v sosednji Avstriji. Pred leti so na avstrijskem Štajerskem izvedli projekt LOB – Leben in oststeirischen Bauernhäusern oziroma v prevodu Življenje v kmečkih hišah vzhodne Štajerske. Namen projekta je bila revitalizacija kulturne dediščine vzhodne Štajerske. To so dosegli z ustanovitvijo revitalizacijskega bazena v Feldbachu kot kooperacijo podjetnikov in umetnih obrtnikov. Samo močna kooperacijska skupina lahko v smislu regije poskrbi za kompetentno in zmogljivo odvijanje pomembnih revitalizacijskih načrtov. Skozi gospodarsko zanimive projekte se prednosti podjetnikov dolgoročneje povezujejo z regionalno zastavljenimi cilji služb za subvencioniranje, saj imata tako obe strani lahko velike ugodnosti. Povod za projekt je bilo spoznanje, da regionalne kulturne dobrine niso samo obveza in breme, ampak pomenijo tudi potencial za gospodarski razvoj vzhodne Štajerske. Po eni strani z vključitvijo rokodelskega znanja za revitalizacijo teh kulturnih dobrin, po drugi strani pa z njihovim turističnim izkoriščanjem. Tudi druge evropske regije, kot Toskana, Umbrija, Apulija, Mani, Normandija in Provansa so se že lotile te razvojne priložnosti in jo tudi izkoristile. V takratnih programih vzhodne Štajerske je bila revitalizacija kulturnih dobrin obravnavana kot ena osrednjih točk. Regionalni menedžment vzhodna Štajerska je v svojem programu DEO (Razvojni program vzhodna Štajerska) postavil jasno težišče v revitalizacijo zgodovinskih gradbenih tkiv z regionalno gospodarsko koristjo in dal pobudo za projekt LOB.


44

Kulturne dobrine so za prebivalce središče regionalne identitete. Brez grada Rieger, brez kmetij vgrajenih v pokrajino in na reke postavljenih mlinov, brez vinskih kleti in kapel to ne bi bila vzhodna Štajerska. V vsaki občini se nahaja določeno število kulturnih dobrin, majhnih in velikih, vendar so vse pomembne. Predvsem kmetijske kulturne dobrine se velikokrat ne cenijo dovolj s strani prebivalcev in lastnikov. Vzhodna Štajerska ponuja pokrajinsko lepoto, ki leži v njeni sestavljenosti iz majhnih delcev in bogati raznolikosti. Pozitivni imidž kot dežela toplic je imel za posledico povpraševanje s strani gostov po dopustu v podeželskem okolju izven topliškega hotela. To je velika priložnost za izkoriščanje starih tradicionalnih tkiv, od dvorca do vinske kleti, od mlina do grada. Gre za to, da se ta “tihi vir” revitalizira za regionalno gospodarstvo in za kvaliteto življenjskega prostora ter kulturne pokrajine. Na turističnem področju in pri dolgoročnih zakupih je nagovorjena skupina strank, katerim je zelo pomembna avtentičnost in tradicionalna kakovost. S tem povezan je tudi naraven in realističen način življenja, toda s primernim udobjem. Za to ciljno skupino je opremljenost počitniških stanovanj po gradbeno bioloških smernicah posebej pomembna. Posebej pri teh prostorih oprema ne more slediti kmečki tradiciji, ker bi bili stroški negovanja preveliki, a se lahko vsaj previdno vstavi. Več partnerjev je izrazilo pripravljenost za sodelovanje pri izvajanju in trženju projekta. Projekt LOB je podpiral revitalizacijo naslednjih objektov: leto gradnje pred 1915, oziroma v izjemnih primerih od 1915 do 1950, z nekdanjo uporabo kot kmečka hiša, vinska klet, mlin, mlekarna, podeželska hiša, dvorec, grad, pa tudi skedenj v posebnih primerih. S projektom LOB so zasledovali tri najpomembnejše cilje:

a. revitalizacija starih gradbenih tkiv v vzhodni Štajerski: S tem so mišljene predvsem kmečke hiše (od štiristranih kmetij v dolini Lafnitz do planinskih koč in kajž gričevnatega sveta) in vinske kleti (v vinorodnih okoliših). V projekt so bile vključene tudi trgovske in meščanske hiše kot tudi drugi zanimivi objekti z določeno starostjo, ki so tipični za arhitekturo regije.

b. vzpostavitev regionalne kompetenčne mreže za sanacijo starih hiš: Kompetenčna mreža je bila sestavljena iz lokalnih podjetnikov/podjetnic, ki sodelujejo preko mej obrti, pa tudi iz ustreznih institucij iz raziskovalnega in izobraževalnega področja. Nujno potrebno je na kreativen način vključiti v mrežo lokalno znanje, ki je prisotno v vaseh, v katerih se v glavnem zida v samogradnji, saj to znanje predstavlja humus, na katerem ta kompetenčna mreža lahko dolgoročno uspeva. Kompetenca se najprej izoblikuje na lokalnih pogojih, v kasnejši fazi pa se oblikuje v učinkovito ponudbo “primerno za izvoz”.

c. marketing za revitalizirane zgradbe: Marketing temelji na dveh stvareh: prvič, na turističnih združenjih oziroma zdraviliških podjetjih, ki v povezavi z agencijo za dohodke in v sodelovanju s specializiranimi tržnimi agencijami ponujajo počitniška stanovanja v Deželi term in zaradi tega inštalirajo dosledni menedžment kvalitete; drugič, na sodelovanju občin in občinskih združenj. Bistvo je v tem, da se iskalcem stanovanj in hiš obnovljeni objekti načrtno ponudijo. Tako lahko tudi ljudem, ki želijo premestiti svoje stalno prebivališče v vzhodno Štajersko, ponudijo stanovanjske lokacije, ki so primerne glede na specifične potrebe, katere so lahko glede na življenjski položaj zelo različne (npr. svobodnjaki kombinirajo stanovanjski in delovni prostor, ali pa upokojenci, ki rabijo določene oskrbovalne ustanove).


45

Raziskava vodstva gradbenega okoliša Feldbach je pokazala obsežen potencial za sanacijo zgradb. Poleg gradov, dvorcev, cerkvenih zgradb, starih hotelov in penzionov so se pokazali veliki interesi in potenciali za obnovo kmečkih stanovanjskih in gospodarskih poslopij, starih mlinov ter vinskih kleti. Območja med Feldbachom in Radkersburgom ni mogoče uvrstiti v noben enoten tip hiš. Tukaj najdemo široko paleto najrazličnejših oblik hiš. Seveda je dominanten kmečki tip hiš, meščanska naselitvena kultura pa skoraj ne obstaja. Pri kmečkih stanovanjskih hišah je dominanten enostavni slog – pogosto naletimo na tip hiš, ki je bil uveden v 19. stoletju s strani kmetijske družbe in je dal kmečki hiši takrat nov, meščanski slog. Te, največkrat eno- ali dvonadstropne zgradbe, so na območju vhoda deloma opremljene s tako imenovanim portikom (na kapnični strani predloženo široko stopnišče s streho, ki je podprta na stebre) in predstavljajo eno posebnost. Poleg tega obstajajo raznolike oblike stanovanjskih hiš: tukaj najdemo deloma celo tip zahodno-štajerske hiše z leseno in kamnito konstrukcijo ali pa madžarsko dozdevajoče se raztegnjene kmetije. Posebno razširjena je vzhodnoštajerska štiristrana kmetija – tukaj obdajajo notranje dvorišče stanovanjska in gospodarska poslopja. Zgradbe imajo neprekinjeno slemensko črto in so na vse strani zaprte. Samo velika vrata odpirajo kmetijo na cesto. Štiristrane kmetije so nastale večinoma med 18. in 20. stoletjem. Zelo veliko gospodarskih poslopij ima mrežo iz opeke, ki so bile vgrajene v opečnate zgradbe zaradi prezračevanja. Pogosto so umetelno oblikovane in spominjajo na cerkvene napise ali upodobitve (npr. I.N.R.I. ali križi). Vinske kleti in koče za stiskanje vina v regiji, ki so služile tako pridelavi kot tudi skladiščenju vina in mošta, so pogosto vgrajene v pobočje in so sestavljene iz enega ali dveh nadstropij. So relativno majhne (cca. 40 m2) in se danes deloma uporabljajo kot počitniška stanovanja. Njihov čas nastanka seže nazaj v 17. stoletje. Prvotno so bila stanovanjska in gospodarska poslopja regije zgrajena iz lesa ali ilovice in pokrita s slamo ali lesom. Zgradbe take vrste danes več skoraj ni moč najti, in če jih najdemo, potem so v zelo slabem stanju. V regiji obstaja še veliko število starih mlinov, ki pa danes več skoraj ne obratujejo. Pogosto so tudi lastniške razmere (več lastnikov) krive za to, da se mlini ne restavrirajo. Zgradbe so bile vpisane med inventarizacijo vodstva gradbenega okrožja Feldbach. Ker je bilo samo 30% občin vključenih v raziskavo, so izračunali število sprejetih zgradb: samo okrožji Feldbach in Radkersburg sta imeli revitalizacijski potencial 330-ih dragocenih zgradb, ki so ga aktivirali in tako v velikem delu vključili v promet za regionalno gradbeno gospodarstvo. Kot prvi korak za izvajanje celotnega koncepta je bila opravljena študija izvedljivosti, ki je dala mnenja glede bistvenih področij za izvedbo projekta. Istočasno so se pripravila priporočila za vzpostavitev regionalnih nosilcev za izvajanje projekta. Izvajanje projekta je potekalo po naslednjih sklopih: � Vzpostavitev projektne pisarne: vzpostavitev ustrezne organizacijske strukture oziroma

projektne pisarne s strokovno kompetentnim kadrom. V ozkem pogledu je projektna pisarna izpolnjevala naslednje funkcije: informiranje, koordinacijski center, posredovanje strokovnjakov vključno z bankami in pospeševalnimi organizacijami, skrb za nadaljnji razvoj projekta, notranji in zunanji odnosi z javnostjo, usklajevanje detajlov in dogovori (banke, tržne agencije…), vodenje projektne dokumentacije, dolgoročno kot regionalni sogovornik za tržne agencije in stranke.


46

� Izdelava priročnika za investitorje pripravljene na revitalizacijo: priročnik za strokovno primerno sanacijo starih gradbenih tkiv naj bi dal smernice za načrtovalce in arhitekte, ki svetujejo lastnikom zgradb.

� Kooperacijski projekt mizarjev za opremljanje kmečkih hiš: kot temelj programa pohištva, ki so ga razvili skupaj z mizarji iz regije. Ta program je bil razširjen s tekstilnim programom za zavese, prte in posteljnino.

� Izdelava informacijske brošure: na podlagi zasnove besedila za brošuro je bil razvit grafični načrt, obogaten in oblikovan s fotografijami uspelih revitalizacij.

� Svetovanje načrtovanja za interesente: s pomočjo 12 pilotnih projektov (revitalizacija zgradb) so preverili uporabnost priročnika in dodali dopolnitve. Svetovanje za te pilotne projekte se je izvrševalo s strani izkušenih arhitektov.

� Stiki z javnostjo: Članki ali priloge za občinski časopis, razdeljevanje brošur, naslovi BBL (vodstvo gradbenega okoliša) za razdeljevanje brošur lastnikom zgradb in občinam.

� Turistično osnovno pozicioniranje: marketing in PR-ukrepi, vključno s sestavo pogodbenih pogojev za zainteresirane lastnike zgradb. Rezultat tega je bil tudi priročnik dejavnosti, ki se lahko uporablja tako interno kot tudi za informacijska sredstva za nove najemodajalce.

� Fiksacija kooperacijskih partnerjev na področju financiranja in trženja: detajlna koncepcija turistične družbe za trženje z regionalno odgovornimi akterji.

Eden od predhodnih projektov je pokazal, da ima gradbena obrt velik interes za revitalizacijo starih gradbenih tkiv. V zvezi s tem je bila dana pobuda za kooperacijo podjetnikov gradbene obrti, ki se je specializirala za strokovno sanacijo starih gradbenih tkiv. Za opremljanje in oblikovanje zunanjosti so arhitekti razvili smernice za pilotni projekt, ki je bila le delno uresničena, ker je bilo svetovanje in kontrola s strani arhitektov učinkovito le v fazi vlaganja projektov in ker so lastniki zgradb kasneje podlegli drugim vplivom: trgovine z gradbenim materialom, gradbena podjetja, sosedi in prijatelji itd. Da bi zagotovili enotne kvalitete opremljanja objektov so pripravili program opremljanja. Razvili so program mizarjev za oblikovanje notranjščine kmečkih hiš. Regionalni mizarski projekt z dokupi iz tekstilne panoge za enotni paket opremljanja je vseboval naslednje smernice: preprosto masivno pohištvo z gradbeno biološko sprejemljivo površinsko obdelavo, enostavni in enobarvni prti, zavese in posteljne prevleke. V vzhodni Štajerski se je naselilo večje število ljudi, ki se ukvarjajo z umetno obrtjo in pa umetnikov, ki izvirajo iz regije ali pa so se priselili z leti. Ti so pokrili potrebo po umetniški kvaliteti. Zato je poleg revitalizacijskega bazena nastal še bazen ljudi, ki se ukvarjajo z umetno obrtjo in sodelujejo z revitalizacijskim bazenom. Obsežne storitve kooperacije so zajemale naslednja področja:

• razvoj celotne ponudbe kot nosilec projekta za izvajanje revitalizacij, prenov, sanacij starih gradbenih tkiv. Naročniku je bilo pri tem ponujeno vse iz ene roke – iz revitalizacijskega bazena, od načrtovanja, razpisa, vloge za subvencijo, gradbenega nadzora, financiranja in finančnega svetovanja, gradbene dejavnosti same in naknadnega svetovanja, vključno s pripravo programa uporabe. Ponudba obrtnikov je obsegala tudi področje umetnosti, v kolikor je bilo potrebno posebno umetniško znanje in spretnosti;

• vzpostavitev specifičnega znanja za revitalizacijo starih zgradb (kulturna dediščina) z ukrepi nadaljnjega izobraževanja in izmenjavo znanja (v sodelovanju z zveznim


47

spomeniškim uradom in drugimi, za subvencioniranje odločilnimi, deželnimi podružnicami);

• razvoj tržnega potenciala v vzhodni Štajerski na osnovi ocene potreb za okoliše Feldbach in Radkersburg;

• izvajanje skupnih tržnih akcij s ciljem popularizacije in uvajanja kooperacijske skupine na trg (izdelava brošure za predstavitev kooperacijske skupine in vseh sodelujočih podjetij, priprava dokumentacijskega material o skupnih revitalizacijskih projektih, razstava na dvorcu Kornberg);

• vzpostavitev potrebnega znanja za obravnavanje vlog za subvencioniranje v sodelovanju z vodstvom gradbenega okoliša Feldbach;

• vzpostavitev skupno financiranega urada menedžmenta v parku umetne obrti Mühldorf (Harmtodt-Loderer) za dolgoročno zavarovanje revitalizacijskega bazena, celoten menedžment kooperacijske skupine (odpiranje tržišča, akvizicija projekta, urejanje vlog za subvencioniranje, vodenje gradbenih projektov, možnosti financiranja, koordinacijska točka za vsa podjetja itd.);

• izvajanje skupnega pilotnega projekta na dvorcu Kornberg in v nadaljevanju odpiranje večjih revitalizacijskih projektov v vzhodni Štajerski;

• intenzivno sodelovanje z regionalnimi velikimi projekti. V izvedbo projekta so vključili naslednje točke:

• analiza stanja zgradb (vlaga v dokončani zgradbi povzroča dosti večje stroške sanacije kot pa predhodna analiza),

• okenska dela (čim zgodnejše iskanje primernih proizvajalcev in gradbenih mizarjev), • shranjevanje starih gradbenih elementov in delov (preprečiti, da se ne zavrže ali uniči

dragocenih stvari kot so ključavnice, tla, vrata, leseni delčki ipd.), uporaba starega pohištva za ureditev in opremljanje,

• vključevanje socialno-ekonomskega društva SOEDIP za enostavna dela (poceni, še posebej za osuševalna in odstranjevalna dela),

• oblikovanje okolice s strani krajinskega načrtovalca (ni asfaltiranja v dvoriščni stavbi in pri oblikovanju prostora za prosti čas, uporabi se naravni kamen in les, ki sta regionalna materiala),

• opremljanje (regionalna mizarska kooperacija z dokupi iz tekstilne panoge), • dokumentacija poteka gradnje (za poznejše opremljanje s fotografijami) ter

shranjevanje in predstavitev starih fotografij v restavrirani hiši (zelo pomembno za trženje).

Gradbeni ukrepi so bili izvedeni s strani arhitektov ali stavbenikov z občutkom za tradicionalno gradnjo. Priporočilo projekta je bilo stalno oblikovanje zavesti lastnikov zgradb o ohranjanju in revitalizaciji objektov. Tako so vzpostavili šolanja za začetnike v turizmu s strani LWK, saj je veliko obratov imelo napačne predstave o oddajanju sob v najem turistom. Splošna težišča tečaja so bila obračun stroškov, reklamiranje, izbor ciljne skupine, trening telefoniranja in trening osebnosti. Vključili so eksterne trenerjev, ki so povezani z regijo. Organizirali so tudi ekskurzije k izbranim zgledom, iz arhitektonskega in tržno usmerjenega vidika. Kompaktna ponudba z jasno definiranimi kriteriji kvalitete – počitniška stanovanja v starih gradbenih tkivih v vzhodni Štajerski se je dobro uveljavila trgu, pogoj pa je bil razpoložljivo


48

določeno osnovno število počitniških stanovanj primerne kvalitete in učinkovit marketing. Za obstanek na v prihodnosti vse bolj ostrem turističnemu trgu je potreben inteligenten marketing s sposobnimi partnerji. Potrebna je vključitev v obstoječe turistične strukture in njihove marketinške aktivnosti ter možnost prilagoditve. Pri izvajanju projekta so se seveda srečali tudi s težavami. V prvi vrsti je bilo potrebno upoštevati pravilnik za okolje in prostor glede revitalizacije in bistvena načela ureditve prostora na splošno. Velika težava pri tradicionalno primerni sanaciji starih zgradb predstavlja toplotna izolacija zunanjih sten. Zunaj nameščena toplotna izolacija s svojo gladkostjo in s spremembo okenskih in vratnih špalet uniči značaj starih zgradb. Tudi nizko-temperaturni radiatorji s svojo veliko površino spremenijo podobo notranjih prostorov in lahko tako preprečijo oblikovanje primerno tradiciji. Toplotna izolacija, položena v notranjosti in z zidnim ogrevanjem, je lahko primerna alternativa, še posebej, ker je pogosto potrebno hitro ogrevanje prostora za goste. Lončene peči v bivalni kuhinji, eventualno z razdeljevanjem vroče vode, so seveda idealne dopolnitve za oskrbo z energijo za revitalizirane objekte. Tudi uporaba ogrevanja s sekancem v sosednjih ali blizu ležečih zgradbah je zaželena oblika izkoriščanja lokalnih energetskih virov. Prednost naj bi dali tako toplotni izolaciji iz naravnih materialov (ovčja volna, kamena volna) kot tudi centralnem ogrevanju z biomaso ali pa posamičnemu ogrevanju (lončena peč, ognjišče, itd.) za počitniško stanovanje. S projektom so dosegli naslednje rezultate:

• 200 obnovljenih ali v obnovi nahajajočih se objektov v okrožjih WZ, HB, FF, FB, od tega 90 za svoje stanovanjske potrebe,

• nadregionalna tržna ponudba kvalitetnih počitniških stanovanj (cca. 60 objektov, to je 360 postelj),

• posredovanje objektov novoselcem (cca. 50 objektov), • eksistenca za podeželje tržno vodilne mreže podjetnikov, ki ponuja v in izven regije, • integracija 100 delavcev, ki jih je težko posredovati, • vzpostavitev 50 novih stalnih delovnih mest z odličnimi kvalifikacijami, • tržne inovacije na področju sanacije starih hiš in ekološke gradnje.


49

7 Zaključek Obnova starih hiš je zelo zahtevna naloga, ki naj bi se jo reševalo v interdisciplinarnem delu več strokovnjakov kot so arhitekt, gradbeni inženir, etnolog itd. Nemogoče je, da bi en sam strokovnjak lahko združeval vsa potrebna znanja, ki jih tak poseg zahteva. Skupno reševanje problemov, predvsem pa različni zorni koti lahko zagotovijo uspešno sanacijo. Velik in nezanemarljiv del lahko k uspešnemu projektu obnove stare zgradbe prispeva tudi investitor sam, ki mora v celotnem procesu pokazati posluh za predloge strokovnjakov in tudi sam aktivno sodelovati pri pripravi izhodišč za obnovo zgradbe. Ob tesnem sodelovanju vseh udeleženih uspeh ne bo izostal, kar bo najbolj koristilo investitorju oziroma bodočemu uporabniku objekta. Obnova stare stavbe ne pomeni samo gradbenih del. Projekt prenove električnih napeljav, vodovoda, ogrevanja in v zadnjem času tudi prezračevanja morajo biti sestavni del prenove objekta. Prav tako pa ne gre pri prenovi pozabiti na uporabnika in njegove zahteve. Zato je potrebno velikokrat sklepati kompromise, ki pa lahko vodijo do novih zanimivih rešitev in pobud. Naš cilj je, da ljudje sami in vsak po svojih najboljših močeh prispevamo k ohranjanju kulturne dediščine tako na področju tradicionalnega stavbarstva kot na področju kulinarike, šeg in običajev. Le tako bodo dobra promocija za našo pokrajino, znanje pa se bo preneslo tudi na naše zanamce v Pomurju in širše.


50

II. del

Raziskava izvajalcev specialistov za dela

na vzdrževanju starih goričkih objektov


51

1 Strokovnjaki in obrti za vzdrževanje starih hiš

1.1 Arhitekt

Morda je pri odločitvi za najem arhitekta začetna investicija nekoliko večja, prihranjeno pa vam bo mnogo skrbi in nepotrebnih stroškov. Smiselno je že pri načrtovanju predvideti čim več podrobnosti, način “bomo že potem” povleče za sabo dodatno delo izvajalcev, še vedno pa nam ne zagotavlja optimalne rešitve. Arhitekt zna začutiti prostor s tehnične plati, hkrati pa se zavedati tudi socioloških in psiholoških učinkov na človeka in družbo. Arhitektura mora biti funkcionalna, ne sme pa zaiti v formalizem in dekorativnost. Naloga arhitekta je, da dani prostor, ki je vedno unikat, ureja za posameznika z vedenjem o njegovih željah, potrebah in navadah ob upoštevanju značilnosti prostora in okolice. Ne sme si dovoliti zgolj posnemanja že videnega. V tem duhu je arhitekt kot skladatelj, ki pozna naročnikov okus in želje, vendar želene delce na novo zloži v unikatni izdelek, ki je v harmoniji z naročnikom in okoljem.

1.2 Etnolog

Etnologija je veda, ki se ukvarja z raziskovanjem vsakdanjega načina življenja in kulturo etničnih skupin. Preučuje ljudsko kulturo in način življenja vseh socialnih in poklicnih skupin na ravni sedanjosti in vsakdanjosti. V Evropi se je začne etnologija kot veda pojavljati od konca 18. stoletja. Poglavitna skrb etnologa (konservatorja) je etnološka dediščina, posebna zvrst kulturne dediščine, katere značilnost je poleg čisto materialnih, tehnoloških in širših humanističnih vrednosti poudarjen interes etnološke ali narodopisne vede. Etnolog konservator je strokovni delavec v službi varstva nepremične kulturne dediščine. Sem uvrščamo tudi stavbe, njihove dele ali skupine stavb umetnostne, zgodovinske ali tehnične pričevalnosti. Nepremična kulturna dediščina je tudi oprema nepremičnin, ki je povezana z njihovo prvotno funkcijo. Poglavitne naloge konservatorstva so evidentiranje, dokumentiranje, vrednotenje in čim ustreznejše ohranjanje in vključevanje dediščine v današnje in prihodnje življenje. Ena od nalog je tudi posredovanje podatkov v Zbirni register dediščine. Pripravlja strokovne podlage za razglasitev objektov in območij kulturne dediščine za kulturni spomenik. Sodeluje pri pripravi strokovnih zasnov za varstvo dediščine, ki so obvezne sestavine urbanistično - planskih dokumentov. Pripravlja kulturno varstvena mnenja ob postopku sprejemanja prostorskih dokumentov in kulturno varstvenih pogojev ter soglasij za posege na nepremični dediščini in v zavarovanih območjih. Vključuje se v interdisciplinarne procese prenove in vnaša na podlagi novejših strokovnih izhodišč etnološki vidik v interdisciplinarno proučevanje vseh zvrsti kulturnih spomenikov in kulturne dediščine.


52

Za obnovitvena dela na etnoloških spomenikih izdeluje konservatorske programe in vodi njihovo obnovo. Popularizira varstvo kulturne dediščine, raziskuje, svetuje imetnikom kulturne dediščine in spomenikov, kako najprimerneje vzdrževati, obnavljati in ustrezno varstvenim zahtevam živeti v zavarovanih objektih.

1.3 Krajinski arhitekt

Krajinski arhitekti so odgovorni za celostno načrtovanje krajine, ki tako zagotavlja ustrezno upoštevanje naravnih in krajinskih danosti prostora kot tudi raznolikih potreb ljudi, enako dostopnost do prostorskih dobrin za vse ter povezovanje vseh javnih odprtih prostorov in zelenih površin v zeleni sistem, ki omogoča večjo skupno učinkovitost in ugodno vpliva na klimatske in druge okoljske razmere v mestu. Krajinski arhitekt dela predvsem ureditvene načrte za urbana območja, izdeluje pa tudi načrte za sanacije in manjša gradbena dela kot so podporni zidovi, vrtni objekti ipd. Deluje na področju varovanja naravnih in kulturnih kakovosti okolja, razvija alternative prostorskega razvoja, raziskuje posamezne sestavine okolja ter metode in pristope v prostorskem načrtovanju.

1.4 Slamokrovstvo

Slamokrovstvo je v preteklosti v Prekmurju predstavljalo eno najpomembnejših gradbenih dejavnosti oz. storitev v tej panogi. Še pred 50 leti je namreč bilo veliko hiš cimpranih in kritih s slamo. Slama je predstavljala lahko dostopen in poceni gradbeni material. Poleg tega pa ima slamnata streha tudi izredne izolacijske lastnosti. Krovstvo oz. pokrivanje streh s slamo lahko v bodočnosti predstavlja novo tržno nišo in s tem izvirno podjetniško priložnost. Oživljanje oz. ohranjanje te dejavnosti pa prispeva tudi k ohranjanju kulturne dediščine in identitete Prekmurja. Hiše na Goričkem so bile v preteklosti običajno prekrite z rženo slamo in so kljubovale vremenu ter učinkovito varovale dom tudi do 15 let. Danes jih najdemo še na objektih, ki jih varujemo kot kulturne spomenike, čedalje bolj pa tudi na hišah, v katerih si lastniki želijo pričarati ugodje naravnega, toplega in prijetnega doma. Ob naraščajočem trendu povpraševanja po tovrstnih krovskih storitvah vse bolj izstopata naslednja dva problema: - Pomanjkanje izvajalcev krovskih storitev pokrivanja s slamo: Večina izvajalcev krovskih

storitev je že izumrla, ostali pa zaradi ostarelosti več niso fizično sposobni opravljati teh storitev. Ker nekaj desetletij ni bilo praktično nobenega povpraševanja po krovskih storitvah, se jih mlajše generacije tudi niso priučile.

- Pomanjkanje surovine za izdelavo slamnate kritine: V setveni strukturi naših kmetov je delež rži, ki predstavlja surovino za izdelavo kritine, vse manjši, pa še ta slama se ob žetvi s kombajni uniči. Za izdelavo slamnate kritine je potrebno sejati posebne sorte rži, zrelo žito ročno požeti in omlatiti ter slamo nadalje ročno obdelati v kritino. Postopek


53

pridobivanja surovine za kritino je časovno zelo zamuden in posledično tudi kritina zelo draga.

1.5 Ilovnati ometi

Blatne in cimprane hiše ometane z ilovico so izročilo gradnje hiš naših prednikov. Lesa na Goričkem nikoli ni bilo na pretek in tudi sušna klima najbolje ne godi odprtemu, tesanemu ali žaganemu lesu. Ilovnati omet je pravi varuh lesa, ki tako zdrži več sto let. Na notranji strani zidov hiše so ilovnati ometi pravi blažilec klime in prispevajo k zdravemu načinu življenja. Lesena hiša ometana z ilovico je okolju prijazna, saj potem ko jo ljudje zapustijo enostavno razpade, se razgradi in zlije nazaj s tlemi. Ilovnati omet ima kot naravni in okolju prijazen gradbeni material lastnost, da hitro veže odvečno vlago in jo potem, ko se zrak posuši, spet odda. Tako ilovica regulira klimo v prostoru brez dodatnih stroškov na prijetno in zdravo 50-55% relativno vlažnost. Ilovnati omet se lahko nanaša na vsako vrsto podlage (grobe lesene opaže, heraklit konopljine plošče, opeko ipd.). Trajnost lahko izenačimo z apnenim ali mavčnim ometom. Ilovnati omet nastane tako, da suhi ilovnat prašek pomešamo s peskom in vlakninami (sesekljana slama ali konopljina vlakna) v običajnem mešalcu. Nanos se izvrši ročno ali s strojem. Po posušitvi doseže ilovnat omet svojo trdnost in se pokaže v toplem, naravnem barvnem tonu. Žive barve lahko dosežemo z zidnimi barvami, ki dopuščajo difuzijo.

1.6 Kovaštvo

Kovaštvo sodi med najpomembnejše obrtne panoge na podeželju. Kovači so izdelovali poljedelska in druga orodja, kovane dele vozov, pripomočke in opremo za gradnjo hiš, zunanjo in notranjo opremo, žeblje, vezi, ograje, mreže za okna ipd. Žal pa je tradicionalno kovaštvo izpodrinilo moderno, s stroji opremljeno kovaštvo. Vendar pa ljudje opazijo razliko in se vse bolj odločajo za izdelke tradicionalne izdelave.

1.7 Lončarstvo

Lončarstvo se je uveljavilo predvsem tam, kjer je zemlja ilovnata in peščena. Ljudsko lončarstvo je bilo dovzetno za številne vplive, ki so iz tehnološko razvitejših okolij prihajali na podeželje. S kakovostnimi spremembami v bivalni kulturi se je pojavila potreba po emajliranem in plastičnem posodju. Prvotno uporabo lončenih posod je zamenjala njihova okrasna namembnost. Značilnost širšega panonskega kulturnega območja je črna lončevina. Žal pa je pravih mojstrov za izdelovanje tradicionalne črne lončevine čedalje manj.


54

2 Analiza izvajalcev specialistov

2.1 Analiza na osnovi vprašalnika

Pri obnovi starih stavb priporočamo sodelovanje strokovnjakov kot so arhitekt, etnolog, krajinski arhitekt, slamokrovec, strokovnjak za ilovnate omete, umetnostni kovač in lončar. Z ustrezno usmerjenim vprašalnikom smo pripravili raziskavo izvajalcev specialistov, ki so specializirani za dela na vzdrževanju starih goričkih objektov oz. gradnjo novih objektov z uporabo stare lokalne arhitekture. Osredotočili smo se na strokovnjake, ki prihajajo z območja Goričkega. Tako bomo poskušali zagotoviti trajnostni obstoj tradicionalnih elementov kulturne dediščine in tudi možnost nove gradnje na tradicionalni način, ki bo ustrezno umeščena v prostor. V nadaljevanju povzemamo rezultate ankete, ki je pokazala, kakšne izkušnje imajo omenjeni strokovnjaki na svojem področju, kakšne so njihove kapacitete in dostopnost, katere naravne materiale uporabljajo oziroma priporočajo pri svojem delu, kje te materiale pridobivajo, ali so lokalni viri zadostni za njihovo delovanje, na katerih območjih so najbolj aktivni in kje lahko najdemo informacije o njih. 1. Izkušnje: Na vprašanje, koliko časa se že ukvarjajo s svojo obrtjo oziroma strokovnim področjem, smo dobili odgovor, da na tem področju delujejo od najmanj 3 do največ 45 let. Večina ima najmanj 10-letne izkušnje v svoji stroki, mnogi med njimi 30 let in več. Torej lahko zaključimo, da so njihova usposobljenost in izkušnje na zelo visokem nivoju. 2. Uporaba naravnih materialov: Naravni gradbeni materiali, ki jih izbrani strokovnjaki uporabljajo ali priporočajo so slama, les, ilovica, kamen (apnenčast-bazalt), prodnat pesek, opeka, konoplja, trstika, lan, celuloza in naravne barve. Pri določenih delih za utrjevanje konstrukcije uporabljajo tudi železo, žeblje, žico ipd., vendar gre v večini za uporabo povsem naravnih materialov, ki so se uporabljali tudi nekoč pri gradnji hiš. Na vprašanje, ali uporabljajo oziroma priporočajo izključno naravne materiale, jih je večina odgovorila z DA. Eden od slamokrovcev je z DA odgovoril pogojno, saj se uporabljajo tudi žeblji, žica, folija, glazure in lepenka. Tudi eden od arhitektov ne priporoča izključno naravnih materialov. 3. Pridobivanje materialov: Na vprašanje, kje pridobivajo materiale, smo jim ponudili 5 možnosti:

a) nabavljam v Sloveniji b) nabavljam v tujini


55

c) nabavljam v Sloveniji in tujini d) proizvajam sam e) drugo

70% vprašanih je odgovorilo, da materiale nabavljajo v Sloveniji ali pa jih proizvajajo sami. 20% jih pravi, da materiale nabavljajo samo v tujini, 10% pa se poslužuje nabave tako doma kot v tujini. Graf 1: Nabava materialov

40%

20%

10%

30%

SLO

Tujina

SLO + tujina

Lastnaproizvodnja

4. Obseg lokalnih virov in materialov na Goričkem: Vprašanje se je glasilo: Ali menite, da je na Goričkem dovolj lokalnih virov/materialov za vašo obrt oz. storitev? Skoraj 70% vprašanih je odgovorilo, da na Goričkem obstaja dovolj lokalnih virov oziroma materialov za njihovo obrt ozirom storitev. Obrazložili so, da je ilovice in slame v izobilju, prav tako lesa, predvsem borovih in hrastovih gozdov. Ostali menijo, da je virov premalo. Svojo trditev so podprli z razlagami, da gre za pomanjkanje ustrezne slame, ni eko-pridelave ržene slame za pokrivanje hiš, ni glinokopov, ki bi obratovali za pripravo glinenih ometov, problem je predelava surovin v uporabne produkte in nenazadnje gre tudi za pomanjkanje finančnih sredstev in pravega zanimanja interesnih skupin oziroma določenih institucij. 5. Obseg povpraševanja: Zanimalo nas je, s kakšnim obsegom povpraševanja po tovrstnih storitvah se srečujejo anketiranci. 70% jih meni, da je povpraševanje po njihovih storitvah povprečno. Eden od strokovnjakov se strinja, da je povpraševanje zelo veliko, ostali pa bi si želeli večjega obsega povpraševanja.


56

Graf 2: Obseg povpraševanja

0%

20%

40%

60%

80%

100%

Ne

Srednje

Da, zelo

6. Območje delovanja: Anketirani strokovnjaki delujejo na precej širokem območju, glede na to, da vsi prihajajo iz Pomurja, večina z Goričkega. Največ jih deluje na območju celotnega Pomurja in SV Slovenije, nekateri so poznani že tudi drugod po Sloveniji, dva pa delujeta tudi v tujini (Avstrija, Hrvaška). 7. Kadri: V anketi nas je zanimalo tudi, koliko oseb imajo anketirani strokovnjaki zaposlenih za izvajanje svojih storitev. Zaposlitve so odvisne od vrste storitve oziroma obrti. Nekateri so zaposleni, nekateri samozaposleni, drugi pa zaposlujejo od 1 – 8 oseb. 8. Promocija: Anketirance smo povprašali, ali za prepoznavnost svojih storitev uporabljajo promocijo in katere vrste. Večina jih je odgovorila, da promocijo uporabljajo. Večinoma gre za informiranje in oglaševanje preko interneta, lastne spletne strani in različnih (lokalnih) medijev. Nekateri se predstavljajo tudi na sejmih, uporabljajo predstavitvene letake, promocijo od ust do ust, mreženje ali pa kar lastne izdelke in reference.


57

2.2 Seznam izvajalcev specialistov za obnovo starih objektov

Robert Smodiš, arhitekt

Andrejci 2a, 9221 Martjanci � 041/ 610 137 � [email protected]

Robert Smodiš je arhitekt, ki je specializiran za projektiranje, energetsko svetovanje, načrtovanje in trajnostno gradnjo.

Robert Recek, arhitekt

Dobrovnik 301a, 9223 Dobrovnik-Dobronak � 031/ 704 172 � [email protected]

Robert Recek v lastni režiji gradi družinsko hišo iz naravnih, lokalnih materialov, iz lesa, slame, ilovice in opeke. V preučevanju ljudske arhitekture in tehnologije gradnje je namreč spoznal, kako z uporabo naravnih materialov zmanjšati izpuste CO2 v ozračje in kako urediti notranjo klimo za bivanje, kot jo je pred tem izkusil v cimprači svojih staršev. To pomeni vračanje h koreninam stavbarstva in zagotavljanje kvalitetnega bivalnega prostor, ki ima minimalne vplive na okolje.

Stanka Dešnik, krajinska arhitektka

Krajinski park Goričko, Grad 191, 9264 Grad � 02/ 551 88 64 � [email protected] � www.park-goricko.org

Stanka Dešnik je krajinska arhitektka. Ukvarja se predvsem z razvojnimi programi ter z urejanjem okolice hiš in vrtov. Na tem področju deluje že 25 let.

TRIK, digitalni studio in krajinska arhitektura, Črtomir Just s.p.

Prvomajska ulica 7, 9000 Murska Sobota � 031/ 648 487 � [email protected]

Črtomir Just je krajinski arhitekt, ki deluje na področju krajinskega oblikovanja, grafičnega oblikovanja in vizualizacije.


58

Naravna Gradnja, Kristijan Zver s.p.

Čikečka vas 39, 9207 Prosenjakovci � 051/ 611 277 � [email protected] � www.naravnagradnja.com

Kristijan Zver je strokovnjak za izvedbo sten iz lesa, slame in ilovice. Ima večletne izkušnje na tem področju. Nudi tudi svetovanja, predavanja in delavnice na temo naravne gradnje.

OMNIA d.o.o.

Ravenska cesta 73a, 9231 Beltinci � 02/ 542 12 85 � [email protected]

Podjetje Omnia d.o.o. je specializirano za postavljanje ostrešij in krovska dela ter za izdelavo novih cimpranih hiš. Imajo bogate izkušnje na tem področju, saj se s tem ukvarjajo že skoraj pol stoletja.

Anton Donoša s.p., ilovnati ometi

Pertoča 73, 9262 Rogašovci � 02/ 557 15 56, 041/ 604 991 � [email protected] � www.igoton.com

Anton Donoša je po zgledu iz Avstrije (iz podjetja PROLEHM) na Goričko prenesel prakso strojnega izvajanja ilovnatih ometov. Tradicionalna raba ilovnatih ometov na ta način doživlja nov vzpon v gradnji t.i. biološke gradnje objektov. Izvaja tudi izolacijo s trstiko in apnene omete z gašenim apnom.

Alojz Kavaš s.p., kleparstvo - krovstvo

Partizanska ulica 58, Bakovci, 9000 Murska Sobota � 02/ 543 90 00, 041/ 688 559 � [email protected] � www.krovstvo-kavas.com

Alojz Kavaš s.p. je podjetje z večletno tradicijo, ki izvaja krovsko kleparska dela. Ustavljeno je bilo leta 1989 in v tem času je postalo eden izmed najbolj poznanih in največjih prekrivalcev streh v severovzhodni Sloveniji. Poleg prekrivanja streh izdelujejo in montirajo tudi različne kleparske izdelke, iz različnih materialov. Nudijo tudi svetovanje glede ustreznih materialov in kritin.


59

Domača in umetna obrt, Anton Golnar s.p., slamokrovstvo in ometi

Sovjak 54, 9244 Sveti Jurij ob Ščavnici � 041/ 733 941 � [email protected] � www.slamnatastreha.com

Anton Golnar se je tradicionalne tehnike pokrivanja streh s slamo priučil na strokovnih delavnicah in opazovanjem starejših slamokrovcev. S slamokrovstvom se ukvarja že 11 let.Dela na stanovanjskih, gospodarskih in okrasnih objektih tako v Sloveniji kot v tujini. Svoje bogato znanje je prenesel na sina Janeza, posreduje pa ga tudi drugim kot učitelj na tečajih slamokrovstva.

Drago Flisar, slamokrovstvo

Vidonci 125, 9264 Grad � 02/ 551 14 89, 041/ 884 546 � [email protected]

Drago Flisar ima domačo obrt, ki obsega tesarstvo, krovstvo, betonske izdelke in slamokrovstvo. S tem se ukvarja že 40 let. Ima tudi pedagoško-andragoški izpit za poučevanje in je edini mojster klepar-krovec za pokrivanje s slamo v Sloveniji. Reference: Vinotoč Pelcar v Doliču, kmečki turizem v Fikšincih.

Drago Škodnik, slamokrovstvo

Fikšinci 9, 9262 Rogašovci � 02/ 557 14 51, 031/ 262 812

Drago Škodnik pokriva z rženo slamo predvsem manjše objekte, kot so pozdravne table pred vasmi, počivališča za kolesarje in vrtne ute. Ima več kot 10-letne izkušnje. Njegov paradni konj, po katerih ga poznajo tudi izven regije, pa so ptičje krmilnice pokrite s slamnato streho.

KOV-LES, Evgen Korpič s.p., lesarstvo

Šulinci 2e, 9203 Petrovci � 02/ 556 10 93, 031/ 664 908

Evgen Korpič se ukvarja z lesarstvom. Izdeluje predvsem vrtne hišice, brunarice in vrtno galanterijo. S tem se ukvarja že 15 let.


60

Franc Zelko, lončarstvo

Pečarovci 90, 9202 Mačkovci � 02/ 551 11 18, 031 224 189 � [email protected]

Pri Zelkovih je lončarstvo doma že več kot 130 let. S tradicijo je začel Francev dedek, sedaj pa se z gnetenjem in pečenjem gline ukvarja tudi njegova hčerka Darja. Zelkovi ustvarjajo različne lončene izdelke, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa so dobili nagrado za prekmursko “püjtro”, posodo za hranjenje vode in vina ter za čutarico, v kateri se hrani domače žganje.

Štefan Zelko, lončarstvo

Lemerje 14, 9201 Puconci � 02/ 545 13 19, 040/ 576 212 � [email protected]

Štefan Zelko se z lončarstvom ukvarja že 30 let. Ustvarja različne lončene izdelke kot so pütre, ročke, vaze, sklede, dolgi piskri, okrogli in podolgovati modeli za peko, …


61

3 Zaključek

Prenova starih stavb je zaradi posebnosti in raznolikosti zahtevna in se je zato ne bi smeli lotevati brez arhitekta. Pri vsaki obnovi stare stavbe, naj bo še tako skromna, naj sodeluje strokovnjak. Odsotnost strokovnega dela se kaže v pomanjkljivih sanacijah gradbenih materialov (slaba zaščita pred vlago, nepopolna sanacija poškodb, nekompatibilna izbira materialov ipd.), statičnih utrditvah ter funkcionalnih in likovnih rešitvah. Zunanji videz večine teh stavb je nelep in vidno neusklajen z grajenimi strukturami v okolju, z identitetnimi merili in vrednotami grajenih struktur, ki so jih razvili naši predniki. Zaradi neznanja in neozaveščenosti je bilo tako v preteklosti uničenega tudi veliko kulturnega bogastva - v arhitekturo stavb vključenih umetniških izdelkov v barvi, lesu, kamnu in ometu. Prenova stavb ima prednost pred gradnjo novega objekta zaradi številnih vrednot - okoljskih, kulturnih, zgodovinskih in drugih. Pomembna je tudi za razvoj turizma, ki postaja v našem okolju prednostna gospodarska panoga. Dobre prenove starejših objektov spoštujejo v preteklosti razvito kulturo stavbarstva in jo primerno nadgrajujejo z novim časom. V celoti konserviramo ali restavriramo le stavbe, ki jih želimo varovati v izvirni obliki kot pomnik razvoja v nekem času. Stare stavbe so zaradi mišljenja, da velja le tisti, ki zgradi novo hišo, izgubile vrednost. Mnogo kakovostnih objektov je bilo zaradi tega porušenih, nove stavbe pa niso v vseh merilih dosegle kakovostne ravni porušenih. Vrednote se danes počasi spreminjajo, delno tudi zaradi sprejetih mednarodnih usmeritev, ki zelo poudarjajo prenovo v razvojnem urejanju prostora. Prenova objektov je namreč okolju prijazna in je v skladu z načeli trajnostnega razvoja. S prenovo recikliramo tako prostor kot v stavbo vgrajene gradbene materiale. Še več, vgrajeni avtohtoni materiali, kot so kamen, les in glina, so zdravi in trajni. Njihova proizvodnja in vzdrževanje v primerjavi z mnogimi sodobnimi gradbenimi materiali malo obremenjujeta okolje. Mnoge stare stavbe so v prostor postavljene in oblikovane tako, da izkoriščajo naravne danosti za vzpostavitev pravilne klime v notranjih prostorih. Pomemben razlog za večje varstvo obstoječih grajenih struktur je povezan z ohranjanjem lastne kulture stavbarstva. Vse kar smo kakovostnega in raznolikega, z vsemi tehničnimi in likovnimi vrednostmi, v stavbarstvu podedovali, smo kot prehodni uporabniki dolžni vzdrževati in ohranjati za bolj kakovostno življenje nas in naših potomcev.


62

III. del

Raziskava pogojev za proizvodnjo

gradbenih elementov


63

1 Stanje stanovanjske gradnje na Goričkem Zanemarjajoč odnos do kmečke kulture, poveličevanje mestnega načina življenja, vdor neagrarnih dejavnostih v podeželski prostor in splošen razvoj tehnologije je pripomoglo k hitremu propadanju tradicionalnih hiš na Goričkem. Vse to se odraža v okolju neprilagojeni gradnji. Razvoj sodobnih tehnologij je močno vplival na tudi na obnovo starih stavb. Današnji izvajalci v gradbeništvu so vešči le sodobnih tehnologij, ki pa so se izkazale za nezdružljive s historičnimi. Storjenih je bilo mnogo napak, uporabljeno mnogo neprimernih gradiv, posledice pa so vidne poškodbe, hitrejši propad in nekakovostno obnovljena dediščina. Če želimo ohraniti svojo dediščino po načelih restavratorstva, to pomeni, da ni potrebno, da mora po obnovi zablesteti v novi luči. Objekt je star in tako naj tudi izgleda, naslednikom ga predajamo z vsemi ohranjenimi prvinami dediščine. Te pa niso le v zunanjem izgledu, temveč tudi v uporabljenih gradivih, konstrukcijskih izvedbah, tehnologiji gradnje, potezah čopiča in izpovedi ustvarjalca. Zato "obnavljati" pravzaprav ni pravi izraz, bolje je reči "ohranjati". To dosegamo z ohranjanjem že izgrajenega stavbnega fonda, z ohranjanjem načina gradnje, ki je prilagojen naravnim danostim bolje od novogradenj ter z rabo sonaravnih gradiv, preprosto takih, iz katerih je dediščina grajena. Dediščina zagotavlja ohranitev identitete, kakovosten bivalni prostor in možnosti njegovega trženja, ohranitev obstoječe obremenitve okolja, sonaravno gradnjo in rabo energije ter rabo zdravju prijaznejših, obnovljivih gradiv in njihovo reciklažo. Nekatere osnovne usmeritve za ohranitev dediščine so:

f) Ko popravljamo, popravimo le poškodovan del. Zaradi nekaj uničenih leg še ni potrebno menjati celotnega stropa ali strehe ter s tem historičen obrtni izdelek zamenjati s ceneno sodobno izvedbo poenostavljenih detajlov in slabo pripravljenih gradiv. Tudi ko konserviramo – restavriramo sliko, ne zamenjamo vseh njenih sestavin z novimi. Zato je pri stavbah pristop enak. Njihova vrednost bo ohranjena le, če ohranimo original.

g) Sanacije izvajamo po principu: popravi enako z enakim, nove tehnologije uporabljaj le, kadar je to neizogibno.

h) Če je vgradnja sodobnih sestavin nujna, naj bo taka, da ne uniči originala in jih lahko brez škode kasneje odstranimo. Prihodnje generacije bodo poznale boljše tehnologije in drugače cenile našo zapuščino, torej jim omogočimo, da vsaj brez večje škode odstranijo naše napake.

Prekmurje je imelo tri tipe hiš glede na uporabo naravnega materiala: iz blata, imenovane "nabijance" ali "blatnjače", lesene, ometane z ilovico in pobeljene z apnom, imenovane "cimprače" in hiše delane z opeko. Cimprača je grajena iz smrekovih ali borovih brun, temeljna bruna je iz močnega hrasta. Obmetana je z blatom, ki so ga pomešali s koščki slame ali plev, in pobeljena z apnom. Beljenje in zamazovanje z blatom je bilo večinoma žensko delo. Spodnji del je pobarvan s sajami ali modro galico, kasneje s črno barvo. S tem so stene zaščitili pred vlago, umazanija s tal pa ni črnila bele fasade.


64

2 Naravni gradbeni materiali Stare stavbe so grajene z naravnimi materiali. Les, kamen, apno, pesek, glina, ilovica, opeka, mineralni in naravni pigmenti so materiali, ki jih je človek našel v svojem okolju in se jih naučil umetelno uporabljati. Tehnologije njihove uporabe so danes malodane pozabljene. Stavbarji so poznali, kako različne vrste gradiv pridobiti. To, da so se ohranile stoletja, je garancija za njihovo obstojnost. Zaradi sodobnih gradbenih tehnologij danes tradicionalni materiali izginjajo, ker se nadomeščajo ali popravljajo z novimi. Ostalo jih je tako malo, da so vredni posebne obravnave.

2.1 Les

Lastnosti lesa Kakovost lesa je odvisna od njegovih fizikalnih in mehanskih lastnosti. Fizikalne lastnosti lesa so tiste, ki so odvisne od delovanja naravnih sil kot so toplota, svetloba, pretok lesnega soka in vode ipd. Fizikalne lastnosti so: • poroznost: razmerje med celotnim volumnom por in volumnom suhega lesa, izražamo jo

v % (hrast je ena od najmanj poroznih vrst lesa, bor ena najbolj poroznih vrst lesa); • gostota: razmerje med prostorsko težo suhega lesa brez por in prostorsko težo lesa s

porami, za razne vrste lesa znaša med 0,3 do 0,5; • sprememba prostornine: pri sušenju, vpijanju vlage ali spremembi temperature les

spreminja prostornino; • vlažnost: razmerje med težo vode v lesu in težo popolnoma suhega lesa, izrazimo jo v %,

vlažnost pa vpliva tudi na mehanske lastnosti lesa. Ločimo svež les, polsuh les (do 30% vlage), na zraku sušen les (do 20% vlage) in suh les (do 17% vlage).

Pri mehanskih lastnostih lesa preučujemo: • tlačno trdnost; • natezno trdnost; • upogibno trdnost: les ima razmeroma visoko upogibno trdnost pri majhni lastni teži, zato

je še danes eden najpogosteje uporabljanih materialov za upogibne konstrukcije; • strižno vrednost; • modul elastičnosti: odvisen od fizikalnih lastnosti lesa in smeri vlaken.

Trajnost lesa je lastnost, ki označuje, koliko časa lahko les zadrži nespremenjene mehanske lastnosti. Odvisna je od: • vrste lesa, • fizikalnih lastnosti lesa, • izpostavljenosti zraku, vlagi, vodi, predvsem pa spreminjanju vlage.


65

Kakovost lesa Glede na lastnosti, od katerih je odvisna kakovost lesa, razdelimo les, ki je namenjen konstrukcijam, v tri kakovostne razrede, ki jih moramo upoštevati pri določanju dopustne napetosti: a) I. kategorija: zelo nosilen les. Les te kategorije se uporablja na krajših odsekih, kjer je

velika nosilnost potrebna, glede na zahteve statičnosti, ob upoštevanju ekonomičnosti gradnje.

b) II. kategorija: les običajne nosilnosti. Les te kategorije se uporablja v večini konstrukcijskih del, razen: - pri manj pomembnih delih, kjer slabša kakovost lesa nima škodljivih posledic, - pri elementih, ki so iz konstruktivnih razlogov predimenzionirani, - za pomožne in začasne konstrukcije.

c) III. kategorija: malo nosilen les. Uporablja se v vseh ostalih primerih in v primerih, ki so kot izjeme navedeni pri lesu II. kategorije.

Kakovost lesa mora biti vedno vidno označena, vrsto in način kontrole za ugotavljanje kakovosti lesa pa določajo predpisi za lesne konstrukcije. Dimenzije lesa V gradbeništvu se uporabljajo različne dimenzije lesa. Okrogel les se v gradbeništvu uporablja v premerih od 8 do 30 cm, dolžine do 16 m. Rezan les glede na mere po dolžini in v prerezu delimo v naslednje skupine: - kratek les (dolžine do 4 m), - dolg les (dolžine preko 4 m), - poln les (širine do 20 cm), - širok les (širine med 20 in 30 cm), - zelo širok les (širine preko 30 cm), - droben les (debeline do 13 mm), - tanek les (debeline med 14 in 20 mm), - srednje debel les (debeline med 21 in 35 mm), - debel les (debeline preko 36 mm).

Za deske veljajo naslednje skupine: - tanke deske (debeline med 9 in 13 mm), - deske (debeline med 13 in 40 mm), - plohi (debeline preko 40 mm).

Zaščita lesa Ob načrtovanju lesenih elementov, ki jih želimo vgraditi v hišo, je treba upoštevati konstrukcijsko zaščito lesa. Pri tem les ne sme biti v neposrednem stiku s podlago, v splošnem pa je treba objekt zasnovati tako, da je les čim manj izpostavljen vlagi in


66

vremenskim vplivom ter drugim vplivom iz okolice. S tem preprečimo možnost razvijanja lesnih škodljivcev na kritičnih točkah in zagotovimo daljšo obstojnost zgrajenega objekta. Vsak les, tudi nov, je potrebno zaščititi pred škodljivci, izjema so tiste vrste lesa, ki imajo že same po sebi dovolj zaščitnih snovi. To velja predvsem za elemente, ki bodo na prostem in bodo v večji meri izpostavljeni vplivom iz okolice. Posebna zaščita je potrebna tudi pri lesu, ki ga uporabimo kot gradbeni ali dekorativni element v vlažnih prostorih. Površino lesa zaščitimo z impregnacijo, s posebnimi impregnacijskimi premazi za les, impregnirano površino pa lahko še dodatno zaščitimo s premazi, s katerimi les tudi dekorativno obarvamo. Če želimo doseči čim bolj naraven videz pa se dekorativnim premazom lesa seveda izognemo. Primerno impregnacijo vedno izbiramo glede na lokacijo lesnega elementa in s tem predvideno izpostavljenost vplivom. Zaščitna sredstva morajo prodreti globoko v les, saj ga le tako popolnoma zaščitijo in naredijo odpornega. Kako globoko bodo zaščitna sredstva prodrla, je odvisno od vrste lesa, načina obdelave in njegove vlažnosti. Zato je pomembno, da kot gradbeni material izbirami kvalitetne lesene elemente Les v gradbeništvu Les je naravni material, ki se že tisočletja intenzivno uporablja pri gradnji objektov. Sprva je bila njegova uporaba predvsem posledica njegove dostopnosti, v časih, ko še ni bilo tako široke izbire umetnih materialov za gradnjo. Danes je les v gradnji cenjen predvsem zaradi njegovih pozitivnih lastnosti na objekt in bivanje v njem. Les je namreč eden najbolj zdravih gradbenih materialov. Njegove pozitivne lastnosti, kot so zmožnost dihanja, uravnavanje vlage, precejanje in čiščenje zraka, odsotnost elektrostatičnega naboja, sorazmerno dobra izolativnost, prijetnost na dotik in številne druge mu dajejo dragocenost in zagotavljajo njegovo uporabnost v gradnji tudi v prihodnje. Ena glavnih lastnosti, ki jih ima les pred opeko pa je tudi ta, da je gradnja hitrejša, suha, kar pomeni, da ni treba čakati, da se deli objekta sušijo, posledično pa seveda tudi čistejša.

2.2 Slama

Slama so posušene bilke žitaric, brez zrnja. Nekdaj je bila polnilo za ležišča – slamnjače, iz slame pa se plete različne izdelke (cekarji, okrasni izdelki…). Slama služi tudi kot kritina za strehe raznih poslopij. Še danes je to najdražja in najkvalitetnejša kritina za strehe hiš, saj ima ravno slama najpopolnejšo toplotno izolacijo in temu primerna je tudi cena. Slama velja za naravni oz. bio material v gradbeništvu. Uporablja se kot vezivo v glinastih ometih ali kot strešna kritina. Slamokrovstvo je pomembna dejavnost za spomeniško varstvo, saj so številni tradicionalni objekti kriti s slamo. Za slamokrovstvo je najboljša ržena slama s čim tanjšimi in dolgimi stebelci, uporabni pa sta tudi pšenična in pirina slama. Slamo je treba najprej posejati in potem požeti. Paziti je potrebno na primerno zrelost (še preden do kraja dozori). Požeto se nato premlati, najboljše ročno, s cepcem. Ko se vse premlati, se prečeše in najboljša slama se uporabi za prekrivanje


67

strehe. To slamo se poveže v snope, ki se jih polaga na letve. V primernem skladišču je slama uporabna več let. Dobro pokrita streha naj bi držala do trideset let. Za tako pokrivanje je vse manj usposobljenih krovcev, pa tudi kakovostno slamo je, ob vseh umetno vzgojenih poljščinah, čedalje težje dobiti. Tudi uporabnikov je čedalje manj. Streha se pokriva s slamo zlasti v turistične namene in za potrebe varovanja nepremične kulturne dediščine.

2.3 Ilovica

Ilovica je v osnovi vrsta prsti, ki je sestavljena iz enakovredne mešanice treh snovi: gline, peska in mulja. V primeru, da v ilovnatih tleh prevladuje ena izmed treh sestavin, ločimo tri podvrste ilovice: • glineno ilovico, • peščeno ilovico, • muljno ilovico.

Kot gradbeni element je ilovica eden od najdlje poznanih in uporabljanih gradbenih materialov v svetu, hkrati pa tudi gradbeni material, ki je v sodobnem času, kljub svojim številnim prednostim, vedno manj cenjen. V sodobnem gradbeništvu se z dodajanjem številnih drugih primesi, ilovica uporablja za izdelavo gradbenih materialov kot so opeka, malte, ometi,… Zaradi sposobnosti akumuliranja in oddajanja toplote in vlage se ilovica v zadnjem času uporablja predvsem kot poglavitni gradbeni material pri gradnji za tiste, ki želijo imeti zdrave ali t.i. pasivne hiše. Izredno uporaben gradbeni material pa je ilovica tudi pri sanacijah zgodovinskih objektov in pri ustvarjanju raznih dekorativnih reliefov in drugih delov novogradnje. Prednosti ilovice so: • hitro ogrevanje, • visoko toplotno sevanje, • nizko temperaturni režim ogrevanja (varčevanje z energijo), • breznapetostni zaključni sloj s pomočjo vlaknaste armature (slama, konoplja).

Ilovica zelo dobro shranjuje in uravnava toploto v prostoru, zato se v obliki zidakov ali težkega ilovnatega granulata uporablja za izgradnjo toplotno akumulacijskih sten, ki so izpostavljene velikim temperaturnim razlikam in zato potrebujejo termo-regulacijsko akumulacijsko maso. Ker je oddajanje toplote časovno zamaknjeno, dnevna temperatura ni previsoka, ponoči pa se varčuje z dragoceno energijo za ogrevanje. Ilovica ima kot naravni in okolju prijazen gradbeni material lastnost, da hitro veže odvečno vlago in jo potem, ko se zrak posuši, spet odda. Tako ilovica regulira klimo v prostoru brez dodatnih stroškov na prijetno in zdravo 50-55% relativno vlažnost. S svojo sposobnostjo regulacije vlage in, ker lahko nase veže škodljive snovi in smrad iz zraka, ilovica pripomore k boljšemu počutju tudi v javnih prostorih, še posebej tistih, kjer se zadržuje večje število ljudi ali pa je zaradi aktivnosti le teh (razne rekreacijske dejavnosti, vrtci, …) bistveno povečana relativna vlažnost. Že omet iz ilovice, ki se nanese v debelini 10 mm, prispeva k občutnemu izboljšanju klime v prostoru.


68

Ilovica je zelo dobrodošel gradbeni material tudi z vidika ekologije. Z oznako ekološki material označujemo izdelke, ki se odlikujejo po tem, da v svojem življenjskem ciklusu, od proizvodnje do uporabe in odstranitve, v čim manjši meri obremenjujejo okolje. Ilovica je material brez škodljivih emisij (ne sprošča hlapov, prahu, vlaken, strupov, radioaktivnih snovi). Prav tako je reciklirni material, saj se lahko ilovica, ki je ne bomo obnavljali, takoj vrne nazaj v naravo, brez dodatnega obremenjevanja tal (100% reciklaža). Ilovica je tudi regenerativno gradivo (staro ilovico lahko po odstranitvi ponovno uporabimo) in nizko energetsko gradivo (pred uporabo je ni potrebno dodatno obdelovati).

2.4 Opeka

Opeka je umetni izdelek iz gline, predelane in oblikovane v kvadre, ki je utrjen z žganjem v posebnih pečeh ali, v pokrajinah s sončnim in vročim podnebjem, včasih celo s sušenjem na soncu. Pečena opeka je trpežnejša, vendar pa mora biti za odpornost na vremenske razmere zadoščeno zahtevam, kot je na primer temperatura med 900 in 1500 stopinj Celzija in čas pečenja, ki traja med 8 do 15 ur. Opeka se mora hladiti počasi, sicer bi lahko počila, med ohlajanjem pa se tudi skrči. Opeke so oblikovane v posebnih, velikih kalupih oz. v masovni komercialni produkciji, kakršna je danes, nastajajo v posebnih matricah, kjer so zatem z žico razrezane na želeno velikost. Po končanem žganju je potreben še poseben postopek solne impregnacije, s katero dosežejo njihovo neprepustnost in lepši zunanji videz. Opeka je trpežna kot kamen, zato jo lahko postavimo skoraj kamorkoli. Uporabljamo jo za: • zidove (v obliki zidakov), • strope, • kritine (strešna opeka), • za posebne namene (specialna opeka, radialna opeka, klinker,…).

Opeka se uporablja kot gradbeni material predvsem pri gradnji objektov in pri tlakovanju. V starejših časih so bile z opeko tlakovane celo nekatere prevozne poti, ker pa se je opeka izkazala kot premalo obstojen material za ta namen, se danes uporablja le še na površinah, ki so namenjene hoji. Za gradnjo manjših stanovanjskih objektov se je opeka dolgo uporabljala kot izključni gradbeni material. Danes, ko je ponudba gradbenih materialov na tržišču bolj pestra, se opeka še vedno uporablja kot poglavitni gradbeni material, pri še vedno najpogostejši klasični gradnji stanovanjskih hiš. Vedno pogosteje pa postaja tudi obloga hiš (fasada), ki le te ščiti pred zunanjimi vplivi in jim daje tudi bolj estetski videz. V ta namen se seveda uporabljajo posebej za to izdelane vrste opek. Opeka mora biti primerne velikosti in teže, da jo gradbenik lahko prime z eno roko, drugo roko pa ima prosto za rokovanje z orodjem. Klasična in najbolj priročna velikost opeke je tako širine 100 mm. V večini primerov je dolžina opeke enaka dvakratniku njene širine, pri klasični opeki bi to torej bilo 200 mm. Opeka je dober izolacijski material. Pri zidavi lahko uporabljamo polno ali votlo zidno opeko. Po velikosti oz. obliki pa ločimo klasično zidno opeko (klasične velikosti in oblike) in t.i.


69

opečne bloke, ki jih izdelujemo v modularnih merah. Polna zidna opeka se večji del uporablja za gradnjo nosilnih zidov, medtem ko se za nenosilne predelne stene uporabljajo votle zidne opeke ali porolitne plošče. V primeru, da gre za fasadno opeko, mora biti le ta odporna proti mrazu. Glavna prednost opeke je enostavnost uporabe, zaradi česar je opeka tako zelo popularna po vsem svetu. Seveda pa ima še druge prednosti: visoko trdnost izdelkov, enostavnost zamenjave in obnove, dobre izolacijske lastnosti, odlično prepustnost, naravni material, odpornost na ogenj…

2.5 Apno

Apno je vezivo, ki ga je človek v gradnji in dekoraterstvu uporabljal odkar gradi. Vsa grajena dediščina, razen arhitekture 20. stoletja, temelji na izvedbah v tehnologiji apna, zato argumenti o netrajnosti tega materiala težko zdržijo. Ta material je uporabljala starodavna kitajska kultura, z njim so gradili in belili stari Grki in Rimljani, že stari Egipčani in Etruščani so poznali ne le gradnjo, temveč tudi dekorativne štukaterske tehnike ter poslikave v apnu. V tehnologiji apna je grajena večina stavb slovenskega podeželja ter mestnih hiš z bogatimi dekorativnimi fasadami. Apno se pridobiva z žganjem apnenca. Nekoč so apno žgali v poljskih pečeh, apnenicah, z industrijsko revolucijo pa se je razvila tudi industrijska proizvodnja apna. Uporablja se kot vezivo pri pripravi gradbenih malt, ometov, beležev, štukatur, vlečenih profilacij, estrihov itd. Njegova osnovna značilnost je paropropustnost. V zadnjem obdobju ga vse bolj nadomešča cement, ki malti daje večjo trdnost in hitrejšo sušljivost. Vrste apna so: • žgano apno, ki je prvi produkt žganja apnenca, v katerem se kamen pretvori v krhke bele

kose apna, • gašeno apno, ki je produkt gašenja žganega apna z vodo, pri čemer se žgano apno

pretvori v belo (pudingu podobno) pasto, • hidratizirano oz. hidrirano apno je produkt delnega gašenja žganega apna, pri katerem

žgano apno razpade v prah, • hidravlično apno (NHL - Natural hidraulic lime) je produkt žganja kamna, ki ni čisti

apnenec, temveč ima že primesi silikatov (npr. gline), zato ima podobne lastnosti kot cement in ga tudi imenujemo “naravni cement”.

Žgano apno je po kemijski sestavi kalcijev oksid, bela, jedka, trdna, kristalna snov, ki nastane pri žganju apnenca v peči, na visoki temperaturi, tja do 900 stopinj Celzija. Pri žganju na tako visoki temperaturi se iz apnenca izloči ogljikov dioksid, v nepovratni kemični reakciji. Segrevanje na nižji temperaturi bi omogočalo zgolj povratno kemično reakcijo, kar bi pomenilo, da bi kalcijev karbonat reabsorbiral kalcijev dioksid iz zraka. Ta kemična reakcija, ki se uporablja za pridobivanje žganega apna, je bila ena prvih kemičnih reakcij, ki jih je človek odkril. Kot komercialen produkt žgano apno pogosto vsebuje še magnezijev oksid, silicijev oksid in manjše količine aluminijevega in železovega oksida.


70

Kemijsko ime gašenega apna je kalcijev hidroksid. Je brezbarven ali bel prašek, ki ga pridobivamo z gašenjem žganega apna z vodo. Pridobivamo pa ga lahko tudi z mešanjem vodne raztopine kalcijevega klorida in vodne raztopine natrijevega hidroksida. Zaradi močnih sestavin, je gašeno apno uporabljivo v različne namene, med drugim tudi za izdelavo apnene malte. Pri delu z gašenim apnom moramo biti pazljivi, saj lahko prevelika količina kalcijevega hidroksida povzroči številne zdravstvene težave in resno ogrozi naše zdravje.

3 Obnova stavbnih elementov

3.1 Barve starih fasad

Naši predniki so barvila črpali v naravnem okolju in zato je tudi po tem naše kulturno okolje specifično. Barvna skala fasad je bila naravna: zemeljski oker, rdeča in zelena, opečno rdeča, bela, ogljeno ali sajasto siva in črna. Živo modre, zelene in rdeče barve, ki se uporabljajo v sedanjem času, so dokaz našega neokusa in masovne trgovske ponudbe. Pomembno je pravilo: stavbe, ki so grajene v apneni tehnologiji, so paropropustne. Zato morajo biti take tudi barve. Barve s primesmi plastičnih veziv se bodo sicer dobro sprijele s podlago, a bodo uničile sposobnost prehajanja pare skozi zid, posledica bodo plesni in luščenja - tako znotraj kot zunaj stavbe. Najboljši so zato apneni opleski, pogojno silikatni (pogojno zato, ker jih zelo težko odstranjujemo, če bi jih želeli zamenjali z ustreznejšimi apnenimi), neprimerni pa so akrilni opleski.

3.2 Obnova starih oken

Pri odločanju o obnovi ali menjavi oken lahko uporabimo tehnične in netehnične kriterije. Med tehnične kriterije štejemo predvsem: • splošno stanje stavbnega pohištva: dotrajanost krila in okvira, funkcionalnost okovja,

stanje tesnil; • trdnost in stabilnost okenske konstrukcije: stanje osnovnega materiala (npr. mehanske

poškodbe, poškodbe zaradi vlage, poškodbe zaradi lesnih škodljivcev, izpostavljenost sončnemu oz. UV sevanju), nosilnost okovja, vpetost zasteklitve, poškodbe zasteklitve;

• gradbeno fizikalno stanje: toplotne lastnosti prozornega in neprozornega dela okna, stopnja zrakotesnosti pripir.

Predvsem gradbeno fizikalno stanje (lastnosti oken) bistveno vpliva na bivalno ugodje v prostorih in na porabo energije. Spomeniško zaščitene stavbe ob investicijskem vzdrževanju navadno niso deležne dodatne toplotne zaščite, razen morda v primerih enostavnejših fasad, ko je možno s sodobnimi materiali zagotoviti enak videz kot je bil v izvirniku.


71

Les, ki so ga nekoč uporabljali za vgradnjo, je bil skrbno izbran in kakovostno pridelan. Danes teh postopkov ne obvladamo več in les, ki se vgrajuje danes, je slabši že zaradi industrijske proizvodnje. Plastična in aluminijasta okna zaradi svojih detajlov in prevelikega tesnjenja niso primerna. Material iz katerega so izdelana, je nerazgradljiv, torej za okolje obremenjujoč. Zato velja, da je potrebno stara okna v prvi vrsti obnoviti, šele nato menjati z novimi. Z nekaj potrpežljivosti je slabe lesene dele možno zamenjati z novimi kosi, dodati nova tesnila, očistiti stare premaze ter ponovno usposobiti okovje. Če bomo vgradili nova okna, se zgledujmo po starih v členitvi, profilacijah lesa in načinu odpiranja.

3.3 Fasadne obrobe oken in vrat

Zelo pogosta oblika fasadnega okrasja so obrobe oken in vrat v poudarjenem ali zaglajenem ometu. Obrobe so bile pogosto tudi barvane v drugi barvi, v belem, sivem ali podobnem odtenku. Obrobe naredimo okrog celega okna (tudi pod okensko polico, če smo jo vgradili) in nanesemo v debelini 1 - 1,5 cm nad nivojem fasade. Obroba je lahko izvedena tudi v istem nivoju s fasado, v tem primeru v še moker omet z lesenim risalom zarišemo cezuro, ki bo ločila barvne odtenek okvirja od stene. Širina obrob je odvisna od velikosti okna, a vedno naj bo nad 10 cm, najpogostejša je 12 - 14 cm. Obrobe širine 3 - 8 cm so preozke, likovno preslabotne in neznačilne.

3.4 Polkrožno ometani napušči

Mnogo stavb, pretežno grajenih v zadnjih dveh stoletjih, ima značilno polkrožno oblikovan ometan napušč. Polkrožno obliko napušča naredimo z remenati, ki so pritrjeni na špirovce in zid. Nanje se vzdolž strehe pritrdi letvice v razmakih do 2 cm. Nekoč so za dodatno armaturo uporabljali trstiko, danes kovinsko mrežico. Na letvice se nanese omet tako, da se vrine v vmesne rege in zagladi v glajeno površino.

4 Raziskava pogojev za proizvodnjo gradbenih elementov

4.1 Analiza na osnovi vprašalnika

Z analizo smo raziskali pogoje za proizvodnjo gradbenih elementov tradicionalnega stavbarstva. Želeli smo pokazati kakšne so možnosti za proizvodnjo naravnih gradbenih materialov iz lokalnih resursov – ali obstajajo zadostni lokalni viri za proizvodnjo teh naravnih materialov in zadostno povpraševanje za proizvodnjo le-teh. Anketa na osnovi vprašalnika je


72

bila izvedena med določenimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z obnovo starih hiš in naravno gradnjo. 1. Zadostnost lokalnih virov za proizvodnjo naravnih materialov: Vsi vprašani strokovnjaki so odgovorili, da obstaja dovolj lokalnih virov za proizvodnjo naravnih materialov kot so les, slama in ilovica. Problem je le v tem, da za obstoječe surovine ni dovolj ustrezne predelave, ki bi surovino predelala v uporabne naravne materiale. Graf 1: Zadostnost lokalnih virov za naravne materiale

0

1

2

3

4

5

6

DA

NE

2. Vrste lesa, ki se najpogosteje uporabljajo za tradicionalne stavbe (npr. cimprače): Anketirani strokovnjaki menijo, da se za obnovo in gradnjo tradicionalnih stavb najpogosteje uporabljata borov in hrastov les, sledi jima smrekov les, nato pa v enaki meri še jelka, kostanj, leska in še nekatere druge vrste lesa. Graf 2: Vrste lesa primerne za tradicionalne stavbe

0

1

2

3

4

5

6

Bor

Hrast

Smreka

Jelka

Kostanj

Leska

Drugo


73

3. Vrste slame, ki se najpogosteje uporabljajo za pokrivanje tradicionalnih stavb (npr. cimprač): Vprašani strokovnjaki so skoraj enoglasno odgovorili, da se za pokrivanje tradicionalnih stavb najpogosteje uporablja ržena slama. Manjši delež jih meni, da se pogosto uporablja tudi pirina slama, drugih vrst slame pa niso omenjali. Graf 3: Vrste slame primerne za tradicionalne stavbe

Ržena

Pirina

4. Vrste naravnih materialov, ki se lahko uporabljajo pri gradnji ali obnovi tradicionalne hiše: Strokovnjake smo povprašali, katere naravne materiale, poleg lesa, slame in ilovice, se še lahko uporablja pri gradnji ali obnovi starih hiš. Odgovorili so, da lahko uporabljamo še kamen, prod, trstiko, apno, žagovino, mah, praprot, pleve in naravno opeko. 5. Obrtniki oziroma podjetja za dobavo naravnih materialov: Zanimalo nas je, ali na Goričkem obstaja dovolj podjetij, obrtnikov ali drugih strokovnjakov za proizvodnjo in dobavo naravnih materialov. Anketiranci so zelo različnega mnenja. 33% jih meni, da obstaja dovolj dobaviteljev naravnih materialov, 44% pa jih meni, da je takih podjetij premalo. Ostali so se odločili za odgovor NE VEM.


74

Graf 4: Zadostnost dobaviteljev naravnih materialov

0%

20%

40%

60%

80%

100%

NE VEM

NE

DA

6. Povpraševanje po naravnih materialih: Zadnje vprašanje v anketi se je glasilo: Ali menite, da obstaja zadostno povpraševanje za proizvodnjo teh naravnih materialov? Tudi pri tem vprašanju so bili anketiranci precej različnega mnenja. Polovica jih meni, da ne obstaja dovolj veliko povpraševanje za proizvodnjo naravnih elementov. Malo manjši odstotek (33%) pravi, da je tovrstnega povpraševanja dovolj. Ostali pa se niso opredelili in so odgovorili z NE VEM. Graf 5: Zadostnost povpraševanja po naravnih materialih

0%

20%

40%

60%

80%

100%

NE VEM

NE

DA


75

5 Zaključek Stavbe je skozi čas potrebno obnavljati saj v nasprotnem primeru postanejo funkcionalno problematične oz. v njih ne moremo več kakovostno živeti. Stavbo, ki jo nameravamo prenoviti, je treba natančno pregledati: analizirati je treba njeno postavitev v prostor, njen likovni jezik, njeno konstrukcijo, poškodbe in druge vrednosti. Pred obnovo je nujno odgovoriti tudi na vprašanje, ali obstoječa stavbna struktura lahko sprejme novo funkcijo. Šele ko je vse to postorjeno, se lahko odločimo za izvedbo prenove. Priporočamo, da pri vsaki obnovi stare stavbe sodelujejo strokovnjaki. Vsako obnovo je treba izvajati zelo previdno. Mnogi sodobni gradbeni materiali sploh niso primerni za stare stavbe. Fasade prenovljene s sodobnimi ometi ne prepuščajo pare. Stavbe tako ne dihajo in vlaga se nabira za ometom, ki se začne luščiti. Zato je zelo pomembno, kakšen material izberemo pri sanaciji, saj mora biti kompatibilen z obstoječim. Najboljše je, če se uporabijo kar stare tehnologije. Modifikacija tradicionalne tehnologije je dovoljena le, če je doseženo njeno izboljšanje. Sicer je bolje ohraniti tradicionalno izvedbo. Pri nas je pri prenovi upoštevanje tradicionalnih tehničnih načinov izvedbe zelo težavno, ker smo izdelavo nekaterih gradbenih materialov povsem zanemarili. Zdaj se intenzivno oživlja izdelava žganega apna, ki je edino pravilno vezivo pri pripravi malte in ometa za sanacijo starih stavb. Tudi v ponudbi trgovcev bomo počasi dobili materiale, ki vsebujejo veliko več apna kot cementa. Seveda moramo apno tudi znati pravilno uporabljati. Zaradi sodobnih materialov se veliko novejših stavb celo hitreje stara od tistih, ki imajo že zgodovinsko vrednost. Tudi vse prenove, ki so jih načrtovali arhitekti, niso kakovostne. Oceno kakovosti je mogoče dati na podlagi celostne analize posega. Če s prenovo stavba ni pridobila v vseh elementih ocenjevanja, potem je kakovost posega že vprašljiva. Dobre prenove spoštujejo v preteklosti razvito kulturo stavbarstva in jo primerno nadgrajujejo z novim časom.


76

Literatura in viri Bogataj, J.: Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji, Domus, Ljubljana 1993. Bogataj, J.: Mojstrovine Slovenije, Rokus, Ljubljana 1999. Bogataj, J.: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, Prešernova družba, Ljubljana 1992. Bukvič, M.: “Meli mo lüpače pa dobre pogače”, Etnološke in kulinarične značilnosti slovenskega podeželja, Živilska šola Maribor, Maribor 1999. Dešnik, S.: Trideželni park Goričko - Raab - Örség, Domača obrt in dejavnosti, Ljubljana 2003. Dešnik, S.: Strategija razvoja Pomurja (Prekmurja in Prlekije), Murska Sobota 1998. Fras, M.: Jedi naših babic: iz obrobja Slovenskih goric in Prlekije, Turistično društvo Klopotec, Kapela 1997. Grum, A.: Slovenske narodne jedi, Centralni zavod za napredek gospodinjstva, Ljubljana 1964. Kerman, B.: In memoriam tebi, panonska hiša! V: Jože Vugrinec (ur.), Košičev teden VI, 25-26. Bogojina, Krajevna skupnost Bogojina 1994. Kozak, J.: Za prekmurskimi kolniki. Slovenske poti XV. Ljubljana, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1934. Kuhar, B.: Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu, Ljubljana 1971. Marušič, B.: Regionalna delitev krajinskih tipov v Sloveniji, zvezek 5, Subpanonska Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana 1996. Maučec, M.: Kmečka hiša in njena funkcija v Prekmurju, Etnografija Pomurja, Pomurska založba, Murska Sobota 1967. Novak, V.: Ljudska prehrana v Prekmurju: etnografska študija, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1947. Novak, V.: Prekmursko ljudsko izročilo, 40 let folklore v Beltincih, Beltinci 1978. Novak, V.: Življenje Slovencev med Muro in Rabo: izbor del, Budimpešta 1992. Obal, F.: Arhitektura historizma in secesije v Pomurju, Pomurska založba, Murska Sobota 2002. Ogrin, D.: Slovenske krajine, DZS, Ljubljana 1989.


77

Ogrin, D.: Slovenske krajine, DZS, Ljubljana 1997. Ogrin, D./Dešnik, S.: Prostorski in okoljski vidik razvoja ob Muri, prostorska študija, Univ. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Ljubljana 1995. Orel, B.: Slovenski ljudski običaji, Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944. Podoba občine Moravske Toplice, Občina Moravske Toplice, Murska Sobota 1996. Pšajd, J.: Žetveni običaj - dožnjek, Zbornik soboškega muzeja 7, Pokrajinski muzej Murska Sobota 2003. Pšajd, J.: Rokodelske delavnice in domače dejavnosti, razstava Krajinskega parka Goričko, Grad 2003. Raić, B.: Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru, Narodni koledar in letopis Matice slovenske za leto 1868, 53-73, Matica Slovenska v Ljubljani, Ljubljana 1867. Renčelj, S.: Domače dobrote - domiselno in vabljivo, ČZP Kmečki glas, Ljubljana 1992. Renčelj, S./Karas, R.: Prekmurske dobrote, Kmečki glas, Ljubljana 2001. Rous, S.: Julina iža, Konzervatorski program za rekonstrukcijo domačije malega kmeta, diplomska naloga, Ljubljana 1999. Rous, S.: Osnutek izgradnje “cimprane iže” na Srebrnem bregu, Beltinci 2002 Smodiš, R.: Smernice oziroma kriteriji pri obnavljanju starih tradicionalnih hiš - “koliko novega v starem - zidana hiša”, mednarodna delavnica, Andrejci 2003. Smodiš, R.: Arhitekturna dediščina. V: Sebastijan Rous (ur.), Vzhodno v raju: Drobtinice iz Pomurja, 30-63, Podjetje za informiranje Murska Sobota, Zavod za zdravstveno varstvo Murska Sobota, Murska Sobota 2004. Sukič, C.: Jedi nekdanjih in sedanjih dni: prekmurska, prleška in štajerska kuhinja, Horvat M&M, Ljubljana 1997. Sušnik, F.: Prekmurski profili, Maribor 1929. Šarf, F.: Žetev in mlatev v Prekmurju, Etnografija Pomurja, Pomurska založba, Murska Sobota 1967. Trstenjak, A.: Slovenci na Ogrskem: Narodopisna in književna črtica. (Fotokopija rokopisa iz NUK Ljubljana, last Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota). Poglavje Vas in dom, 207-232. Zadravec, J.: Značilnosti ljudske prehrane v Prekmurju, Pomurska založba, Murska Sobota 1998.


78

Priloge

• Anketni vprašalnik – Raziskava stanja elementov tradicionalnega stavbarstva na območju

LAS Goričko • Anketni vprašalnik – Raziskava izvajalcev specialistov za dela na vzdrževanju starih

goričkih objektov • Anketni vprašalnik – Raziskava strokovnjakov za dela na vzdrževanju starih goričkih

objektov • Anketni vprašalnik – Raziskava pogojev za proizvodnjo gradbenih elementov

tradicionalnega stavbarstva • Risbe: primeri pravokotne projekcije tradicionalnih hiš in razporeditve prostorov


79


ANKETNI VPRAŠALNIK – Raziskava stanja elementov tradicionalnega stavbarstva na območju LAS Goričko Da bi še pobliže spoznali stanje na področju tradicionalnega stavbarstva na Goričkem, smo pripravili anketni vprašalnik. Prosimo, da ga izpolnite. “Cimprača” je tradicionalna gorička hiša iz lesa in blata ter pokrita s slamo. Katere karakteristike veljajo za vašo hišo? 1. Ali je hiša po obliki ozka in nizka? DA NE 2. Ali ima hiša obliko črke L? DA NE 3. Iz katerih gradbenih materialov je izdelana hiša? (navedite)

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

4. Ali je hiša prebeljena z apnom? DA NE 5. S kakšnimi barvami je hiša prebeljena? (navedite)

___________________________________________________________________________ 6. Ali ima hiša temno pobarvan spodnji rob? DA NE 7. Iz kakšnega materiala je streha? (navedite)

___________________________________________________________________________ 8. Ali ima streha značilen čop na končnicah? DA NE 9. Kako širok je napušč strehe? (navedite)


80

___________________________________________________________________________

10. Ali ima hiša gospodarski del? (navedite) DA NE 11. Kakšna je širina oken in vrat? (navedite približno)

___________________________________________________________________________ 12. Ali ima hiša kakšno drugo značilnost (klet, preša, notranja oprema…)? (navedite katero)

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

13. Kakšna obnova je potrebna na hiši? (navedite kateri deli ali elementi hiše potrebujejo obnovo) ___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Hvala za sodelovanje!


81


ANKETNI VPRAŠALNIK – Raziskava izvajalcev specialistov za dela na vzdrževanju starih goričkih objektov Da bi spoznali stanje na področju obnove tradicionalnega stavbarstva na Goričkem, smo pripravili anketni vprašalnik. S tem vprašalnikom želimo najti ustrezno usposobljene specialiste za obnovo starih goričkih hiš. Zaželeno je, da prihajajo z območja Goričkega. Tako bomo poskušali zagotovili trajnostni obstoj tradicionalnih elementov kulturne dediščine in tudi možnost nove gradnje na tradicionalni način, ki bo ustrezno umeščena v prostor. Prosimo, da izpolnite vprašalnik. 1. Za katera dela/obrt/storitev ste specializirani? (navedite)

___________________________________________________________________________

2. Koliko časa se že ukvarjate s tem? (navedite)

___________________________________________________________________________

3. Katere naravne materiale uporabljate oz. priporočate? (navedite)

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

4. Ali uporabljate izključno naravne materiale? DA NE

5. Kje pridobivate materiale? (označite oz. navedite)

a) nabavljam v Sloveniji b) nabavljam v tujini c) nabavljam v Sloveniji in tujini d) proizvajam sam e) drugo _________________________________________________________________

6. Ali menite, da je na Goričkem dovolj lokalnih virov/materialov za vašo obrt oz. storitev?

DA NE

Obrazložite: _______________________________________________________________


82

_________________________________________________________________________

7. Ali je povpraševanje po vaših storitvah veliko? DA, ZELO SREDNJE NE

8. Na katerih območjih/trgih največ delujete? (navedite)

___________________________________________________________________________

9. Koliko oseb imate zaposlenih? (navedite)

___________________________________________________________________________

10. Ali uporabljate promocijo? DA NE

Katere vrste? _____________________________________________________________

11. Ostali podatki (navedite vaše podatke):

Ime in priimek/Ime vašega podjetja: _____________________________________________

Naslov: _____________________________________________________________________

Tel: ________________________________________________________________________

Fax: ________________________________________________________________________

E-mail: _____________________________________________________________________

Spletna stran: ________________________________________________________________

Dovoljujem uporabo svojih podatkov za objavo v priročniku, ki bo izdan v okviru projekta Tradicionalna gorička hiša. Podatki se bodo uporabljali izključno za namene projekta. DA NE Hvala za sodelovanje!


83


ANKETNI VPRAŠALNIK – Raziskava strokovnjakov za dela na vzdrževanju starih goričkih objektov Da bi spoznali stanje na področju obnove tradicionalnega stavbarstva na Goričkem, smo pripravili anketni vprašalnik. S tem vprašalnikom želimo najti ustrezno usposobljene specialiste za obnovo starih goričkih hiš. Zaželeno je, da prihajajo z območja Goričkega. Tako bomo poskušali zagotovili trajnostni obstoj tradicionalnih elementov kulturne dediščine in tudi možnost nove gradnje na tradicionalni način, ki bo ustrezno umeščena v prostor. Prosimo, da izpolnite vprašalnik. 1. Za katera dela/storitev ste specializirani? (navedite)

___________________________________________________________________________

2. Koliko časa se že ukvarjate s tem? (navedite)

___________________________________________________________________________

3. Katere naravne materiale priporočate pri obnovi hiš? (navedite)

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

4. Ali priporočate izključno naravne materiale? DA NE

5. Ali menite, da je na Goričkem dovolj lokalnih virov/materialov za tovrstno obnovo hiš?

DA NE

Obrazložite: _______________________________________________________________

_________________________________________________________________________

6. Ali je povpraševanje po vaših storitvah veliko? DA, ZELO SREDNJE NE

7. Na katerih območjih/trgih največ delujete? (navedite)


84

___________________________________________________________________________

8. Koliko oseb imate zaposlenih? (navedite)

___________________________________________________________________________

9. Ali uporabljate promocijo? DA NE

Katere vrste? _____________________________________________________________

10. Ostali podatki (navedite vaše podatke):

Ime in priimek/Ime vašega podjetja: _____________________________________________

Naslov: _____________________________________________________________________

Tel: ________________________________________________________________________

Fax: ________________________________________________________________________

E-mail: _____________________________________________________________________

Spletna stran: ________________________________________________________________

Dovoljujem uporabo svojih podatkov za objavo v priročniku, ki bo izdan v okviru projekta Tradicionalna gorička hiša. Podatki se bodo uporabljali izključno za namene projekta. DA NE Hvala za sodelovanje!


85


ANKETNI VPRAŠALNIK – Raziskava pogojev za proizvodnjo gradbenih elementov tradicionalnega stavbarstva Da bi spoznali stanje na področju obnove tradicionalnega stavbarstva na Goričkem, smo pripravili anketni vprašalnik. Za postavitev hiš so včasih na Goričkem uporabljali lokalne materiale, ki so bili na voljo – les, slamo, ilovico in druge naravne materiale iz okolja (npr. iz starih goričkih vodnjakov, plotov, brajd ipd.). Z anketnim vprašalnikom želimo raziskati, kakšne so danes možnosti za proizvodnjo teh gradbenih elementov iz lokalnih resursov. Prosimo, da izpolnite vprašalnik. 1. Ali obstajajo zadostni lokalni viri za proizvodnjo naravnih materialov kot so les, slama, ilovica? ___________________________________________________________________________

2. Katere vrste lesa se najpogosteje uporabljajo za tradicionalne stavbe (npr. cimprače)? (navedite) ___________________________________________________________________________

3. Katere vrste slame se najpogosteje uporabljajo za pokrivanje tradicionalnih stavb (npr. cimprač)? (navedite) ___________________________________________________________________________

4. Katere naravne materiale (poleg lesa, slame in ilovice) še lahko uporabljamo pri gradnji ali obnovi tradicionalne hiše? (navedite) ___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

5. Ali menite, da na Goričkem obstaja dovolj obrtnikov oz. podjetij za dobavo teh naravnih materialov?

DA NE

6. Ali menite, da obstaja zadostno povpraševanje za proizvodnjo teh naravnih materialov?

DA NE Hvala za sodelovanje!


86

Primeri pravokotne projekcije tradicionalnih hiš in razporeditve prostorov


87


88


89


90


91


92

* Slika na naslovnici: Muzej na prostem Filovci

Documents

prirocnik tgh