Pripravila Nika Susman

Zgodba o Agnes, ki je pri petnajstih letih ostala sama v Ceauşe-scujevi Romuniji, te je gotovo ganila in nedvomno so te pretresli tudi opisi tamkajšnjih razmer tistega časa. Na naslednjih straneh te čakajo informacije o tem zloglasnem romunskem diktatorju, njego-vem političnem režimu in posledicah vladavine, ki jih je v romunski državi čutiti še dandanes. Za začetek pa si preberi še nekaj o avtorici in nastanku romana.

Karin Bruder

KAZ ALO

O pisateljici 3O romanu Skupaj sami 3Potovanje skozi vzpon in padec romunske diktature 4Tiranski vladarski par Nicolae in Elena Ceauşescu – »genij in zmajevka iz Karpatov« 4Kult osebnosti 5Paranoični diktator 6Slabovidna tujina 7Zloglasni odlok 770 in otroška epidemija aidsa 8Decembrska revolucija 9Tajna policija Securitate 10Odtisi diktature v kulturi 10Film: Romunski novi val 10Palača ljudstva: arhitektura presežkov 11Literatura, rojena iz bolečine 12

3

O PISATELJICI

Avtorica romana Karin Bruder in glavna junakinja Agnes imata nekaj skupnega: obe prihajata iz Braşo-va v Romuniji in obe vesta, kako težka je lahko di-namika življenja v narodni manjšini. Razlikujeta pa se v pomembni stvari: Karin je odšla, Agnes je ostala. Pisateljico, rojeno leta 1960 v nemški manjšini v Ro-muniji, so starši, kot se šali na svoji spletni strani,1 »ugrabili« in jo pri desetih letih odpeljali na Zahod. Kot desetletnico so jo pri takšni spremembi preže-mali dvojni občutki. Po eni strani se je Zahod slišal super, tam so bili kavbojke, čokolada in drugi fini iz-delki, ki so bili v socialistični Romuniji znanstvena fantastika, po drugi strani pa je morala zapustiti vse, kar ji je bilo blizu – prijatelje, sošolce in znani vsak-danjik. Da ne bi vzbujala preveč pozornosti, se je k asimilaciji prisilila sama. Govorila je knjižno nem-ščino, saj pri nemških vrstnikih, kot pravi, nisi dobil ravno dodatnih pik, če si se rodil v Romuniji. Konča-la je študij krajinske arhitekture in nekaj časa delala kot svobodnjakinja v svojem biroju. Prvo knjigo je začela pisati že pri trinajstih, a se rada namuzne, da se tisto besedilo najbolje počuti v košu za smeti. Zase pravi, da nikakor ni »nora umetnica«, temveč človek z nogami trdno na tleh. Pisanje ji gre počasi, včasih razmišlja več let, preden je ideja zrela za knjigo. Živi v Waldbronnu blizu mesta Karlsruhe in ima dva od-rasla otroka. Njen materni jezik je saško narečje, dia-lekt nemške manjšine v Transilvaniji, ki ga v romanu občasno uporablja Puša (v slovenskem prevodu je ponazorjen s cerkljansko-idrijskim narečjem). Ker je dialekt skoraj pozabljen, jo gane do solz, ko ga kje nepričakovano zasliši.

1 www.karinbruder.net; navedeni podatki o avtorici in romanu Skupaj sami so pov-zeti še iz naslednjih dveh intervjujev: http://www.lesepunkte.de/archiv/autor-im-profil/bruder-karin/ ter http://www.ka-news.de/nachrichten/profil/Karin-Bruder-Autorin-aus-Waldbronn;art93,546960.

O ROMANU SKUPAJ SAMI

Čeprav pisateljico z glavno junakinjo romana po-vezuje Braşov, je ta kraj izbrala po naključju. Mor-da je bil po dolgih letih čas, da se vrne v nekdanjo domovino Romunijo, se pogovori z ljudmi, ki so re-žim izkusili na lastni koži, in se poglobi v tamkajšnjo politično zgodovino, razmišlja pisateljica. V naspro-tju z Agnes je Karin v Romuniji sicer preživela le svoje otroštvo. Tamkajšnje politične situacije s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja zato ne pozna iz prve roke; ob nastopu romunske revolucije leta 1989 je bila namreč že v Nemčiji, noseča z drugim otro-kom, in usodo romunskega naroda je spremljala po televiziji. Se ji je bilo težko vživeti v sedemnajstletno dekle? Pri Agnes ni bilo težav, pravi. Dekle izhaja iz specifične zgodovinske okoliščine, okolje je bolj kot ne staromodno, z enim samim televizijskim kanalom, na katerem se vrti le državna propaganda. Težje se je vživeti v sodobnega najstnika z vsemi elektronskimi igračkami, če ti tega sveta ne poznaš. Za lažji oris vsakdanjika mladostnikov včasih pomaga že vožnja s tramvajem, ko prisluhne njihovim pogovorom o vsa-kodnevnih radostih in tegobah, navsezadnje pa tudi lastna izkušnja starševstva.

Karin Bruder je deset odstotkov dobička od pro-daje romana namenila organizaciji Reporterji brez meja. Svoboda tiska je zanjo neprecenljiva. Prepri-čana je, da je treba ljudi, ki se v diktaturah izposta-vijo in odprejo usta, vabiti na knjižne sejme, o njih govoriti in jim s tem dati nov zagon za ustvarjanje. Za roman Skupaj sami je leta 2007 dobila literarno nagrado Frau Ava, nominiran je bil za nemško na-grado za mladinsko književnost, leta 2011 pa je bilo delo na javnem nemškem radiu uvrščeno med sedem najboljših knjig za mlade bralce.

4

POTOVANJE SKOZI VZPON IN PADEC ROMUNSKE DIKTATURE

TIRANSKI VLADARSKI PAR NICOLAE IN ELENA CEAUŞESCU – »GENIJ IN

ZMAJEVKA IZ KARPATOV«

Po koncu druge svetovne vojne se je Evropa razde-lila na socialistični Vzhod in kapitalistični Zahod in vstopila v obdobje hladne vojne. Vzhodni blok so sestavljale Sovjetska zveza in njene zaveznice (Alba-nija, Romunija, Bolgarija, Češkoslovaška, Vzhodna Nemčija, Madžarska in Poljska), zahodni blok pa zaveznice Združenih držav Amerike (Velika Bri-tanija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Španija, Portugalska, Grčija, Norveška, Islandija, Danska, Nizozemska, Belgija in Luksemburg). Nekdanji bri-tanski predsednik Winston Churchill je leta 1946 to delitev opisal kot »železno zaveso, ki se je spustila čez celino«. Naziv »hladna vojna« je nastal zato, ker med obema vojaškima silama (na zahodu NATO, na vzhodu Varšavski pakt) ni prišlo do neposredne-ga vojaškega spopada, veliko večji poudarek je bil na ideološkem zaostrovanju nasprotij. Prebivalci vzho-dnega bloka niso smeli na Zahod, pred vrati železne zavese pa so žal ostale tudi informacije o življenju na drugi strani. Leta 1989 so se v vzhodnih državah začele spontane ljudske demonstracije, ki so pozi-vale h koncu komunistične vladavine, padel je ber-linski zid in demokracija se je začela prebujati tudi pod vzhodnim soncem. A v Romuniji ni šlo gladko, zgodila se je krvava revolucija, ki je zrušila Nicolaeja Ceauşescuja, diktatorja, ki se je nad svojim ljudstvom izživljal dolgih petindvajset let.

Nicolae Ceauşescu se je rodil 26. januarja 1918 kot tretji od desetih otrok revne kmečke družine z obrobja Bukarešte. Pri enajstih letih se je preselil v Bukarešto in po končani osnovni šoli začel delati v tovarni kot čevljarski vajenec. Romunskemu dela-vskemu gibanju se je pridružil že pri štirinajstih letih,

do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja pa že po-stal vzhajajoča zvezda Zveze komunistične mladine. Potem ko se je pridružil komunistični partiji, ki je takrat delovala še v ilegali, je bil obsojen na dve leti in pol zapora. Zaradi brutalnega nasilja, s katerim so se v zaporu znašali nad jetniki, je vse življenje jecljal. Do leta 1944, ko je pobegnil na prostost, je večino časa preživel v različnih zaporih, v enem izmed njih pa ga je pod okrilje vzel Gheorghe Gheorghiu Dej, vplivni revolucionar, ki je pozneje postal romunski komunistični voditelj. Ceauşescu je leta 1965 (po smrti Gheorghiuja Deja) postal generalni sekretar romunske Komunistične partije, leta 1974 pa je bil izvoljen za romunskega predsednika.

Elena Ceauşescu, rojena 7. januarja 1919 kot Le-nuţa Petrescu, je prav tako odraščala v revni kmečki družini. Šola ji ni šla, slabo se je odrezala pri praktič-no vseh predmetih, razen pri šivanju, petju in gimna-stiki. Zato je po končanem četrtem razredu zapustila

5

šolske klopi in odšla delat na polja. Kmalu se je odpra-vila v Bukarešto, kjer je delala kot pomočnica v labo-ratoriju in pozneje kot šivilja v tekstilni tovarni. Leta 1937 se je pridružila komunistični partiji, tam pa dve leti pozneje spoznala 21-letnega Nicolaeja, s katerim se je poročila leta 1946. Medtem ko se je njen mož počasi uveljavljal in dobival vse večjo politično moč, je Elena delala kot dokaj nepomembna tajnica v vla-dni pisarni. Leta 1965 je Ceauşescu postal romunski komunistični voditelj in začel se je tudi njen politični vzpon. Čeprav preprosta in intelektualno šibka, se je po zaslugi medijske propagande in vplivnega moža v nekaj letih dokopala v sam vrh politike in bila hkrati najpomembnejša romunska znanstvenica z lažnim doktoratom iz kemije. Željna je bila častnih nazivov in priznanj za svoje delo iz tujine, delo, pod katero se je le podpisala, napisali pa so ga drugi znanstveniki. Elena je bila precej ambicioznejša od svojega moža in je verjela, da si bo s titulami okrog svojega imena izboljšala mednarodni akademski sloves. Naslavljati so jo morali s »podpredsednica«, »tovarišica«, »člani-ca akademije«, »doktorica« Elena Ceauşescu.

Kljub medijskemu poveličevanju te vrhovne ro-munske matere, kot so jo tudi klicali, pa je ljudstvo, milo rečeno, ni maralo. Ne le zaradi očitne krutosti, ampak predvsem, ker ni imela česa pokazati. Ni ime-la šarma, jasno je bilo, da v resnici ni najbolj pametna, bila je pač predsednikova žena, nevarno vplivna, a »zmajevka«, brez pravih kompetenc. In čeprav so so-vražili tudi Ceauşescuja, so mu priznali vsaj to, da je sam prišel do položaja s trdim delom in vztrajnostjo. Vsakršni negativni občutki glede vladajočega para so seveda živeli le v zasebni sferi, medtem ko je medij-ska propaganda pridno mlela in tiranski vladarski par utrjevala v srhljiv kult osebnosti.

KULT OSEBNOSTI

Za kult osebnosti je značilno, da se razvije v okolju z manj razvito demokratično tradicijo, kjer je avto-kratsko vodenje stalnica, in socialistična Romunija, ki je v drugi polovici 20. stoletja drsela v vse globljo gospodarsko krizo, je bila idealen teren. Nicolae in Elena sta se s pomočjo medijske propagande in agre-sivnega političnega marketinga, ki sta pri oblikova-nju kulta osebnosti nepogrešljiva, povzpela v čislani božanstvi. Kadar koli sta se odpravila v tujino ali se vračala domov, so njun prihod spremljale demonstra-cije, na katerih so množice ljudi poveličevale Elenino znanstveno veličino, njuni sijajni osebnosti in trdo delo, s katerim naj bi prispevala k razvoju romunske komunistične republike. Stroga cenzura je skrbela za junaško javno podobo, cenzurirali pa so vse, celo vre-me. Če so se temperature dvignile ali spustile nad oz. pod mejo, ki je narekovala, da se mora delo ustaviti, so številke pač priredili in delo je nemoteno teklo naprej.

Entuziastični in spontani pozdrav ljudstva pa je bil daleč od pristnega. V tiraniji so namreč ljudje v nenehnem strahu in vsakršno nasprotovanje oblasti je strogo sankcionirano. Pisalni stroji so bili prepove-dani, prav tako tuje revije, pogovori s tujci ali kakršen

6

koli stik s tujino. Ljudje so imeli en sam televizijski kanal, na katerem so gledali le državno propagando. Čeprav junakinja romana Agnes ni naredila nič na-robe, so jo označili za izdajalko, ker so njeni starši pobegnili na Zahod, povrhu vsega pa je bila saška Nemka in že zato nevredna zaupanja. Ljudje, kot je Peter, so s tiskanjem in razdeljevanjem protirežim-skih letakov tvegali zaporno kazen, tudi lastna življe-nja. Ovaduhov, ki so oblasti sporočali vsak najmanjši korak svojih tarč, pa ni manjkalo, bili so na vsakem vogalu, tudi med najboljšimi prijatelji, družinskimi člani in sosedi.

Kult velikega voditelja je neločljivo povezan tudi z velikimi projekti. Ceauşescujeva industrializacija države in pregrešno draga gradnja Palače ljudstva ter z njo romunske verzije pariških Elizejskih poljan so državo pahnili v težko gospodarsko krizo. Za ome-njene projekte je namreč Romunija dobila veliko de-narja iz tujine in Ceauşescu je, da bi poplačal dolg, uvedel hudo racioniranje, ki je prebivalstvo pahnilo na prag preživetja.

PARANOIČNI DIKTATOR

Z leti se je Ceauşescujeva paranoja stopnjevala in tudi neomajna politična moč ni mogla pozdraviti njegovega manjvrednostnega kompleksa in bolestne želje po javnem priznanju lastne veličine. Ko se je leta 1971 med obiskom na Kitajskem in v Severni Koreji navdušil nad absolutno močjo, ki sta jo nad svojim ljudstvom izvajala Mao Zedong in Kim Il Sung, je Ceauşescu tiranske taktike začel izvajati tudi doma. Romunija se je spremenila v kruto diktaturo, ki ji je poveljeval vse bolj nor diktator.

In katere so značilnosti diktatorja? To je predvsem oblastna oseba, ki ne priznava zakonov in političnih ter posameznikovih pravic. Svojo moč utrjuje z upo-rabo skrajnega nasilja. Je samovoljen tiran, ki ima veliko karizmo, s katero upravlja z od strahu odre-venelo množico, ki mu tako vdano sledi. Diktator ne čuti empatije do drugih ljudi, dojema jih v zgolj abstraktnem smislu, v množici torej ne vidi posame-znih ljudi s čustvi in potrebami, ampak le brezoseb-no ljudsko maso. Ceauşescu je zato na primer še tik pred usmrtitvijo na vprašanje, zakaj je tako uničeval državo in stradal ljudi, odgovarjal, da je Romuniji na-redil le dobro in da je obtožba o stradanju velikanska laž, ki dokazuje, kako malo patriotizma je v državi. Še na samem koncu ni imel stika z realnostjo in je vehementno zatrjeval, da še nikoli do tedaj v Romu-niji ni bilo tako velike gospodarske rasti, tako velikih gradbenih projektov. Hvalil se je, da je v vsako vas pripeljal šole, bolnišnice in zdravnike, ljudem pa za-gotovil bogato in dostojno življenje, kot ga ni nikjer drugje na svetu.

Diktatorji nemalokrat trpijo zaradi hudih in po-tlačenih travm in primanjkljajev, ki pogosto izvirajo iz otroštva, nadomestiti pa jih poskušajo z vladanjem in izvajanjem moči. Ceauşescu je živel v veliki in revni družini, ki se je stiskala v majhnem stanovanju brez elektrike, zaradi videza in govorne napake je bil močno zakompleksan, nanj je vplivala tudi brutalna izkušnja zapora. Čeprav je bil najmogočnejša oseba v

7

Romuniji, se je njegova paranoja vztrajno stopnjeva-la. Ker se je npr. bal, da bi mu namišljeni sovražniki obleko polili s strupom in ga tako ubili, je vsak dan nosil drugo, prejšnjo pa zažgal. Kadar sta z Eleno po-tovala, sta jedla izključno svojo hrano, ki so jo stražili oboroženi vojaki, spremljal pa ju je poseben inženir, ki je varoval njune obleke pred kemijskimi, radioak-tivnimi in bakterijskimi okužbami. Pred nekim obi-skom v Washingtonu naj bi Ceauşescu zahteval, da dezinficirajo rezidenco za goste. Med gostovanjem v Buckinghamski palači je bil prepričan, da mu v sobi prisluškujejo, zato je o politiki govoril izključno na vrtu. Potem ko sta si z britansko kraljico stisnila roke, si jih je zdrgnil z alkoholom, saj se je bal smrtonosne okužbe. Čeprav je imel skoraj božanski status, mu potrditve nikoli ni bilo dovolj. Goljufal je pri šahu, tudi če je igral proti lastnemu sinu. Ko je na lovu streljal na medvede, so živali omamili ali jih celo prej ustrelili, da bi ljudem dokazal, da je najboljši lovec. Njegova bolna potreba po izkazovanju lastne veliča-stnosti se je pokazala že na sami predsedniški inav-guraciji, ko je kot prvi predsednik v roke vzel čisto pravo vladarsko žezlo. Anekdota pripoveduje, da mu je ob inavguraciji telegram poslal sam Salvador Dalí in mu v njem posmehljivo čestital za vpeljavo pred-sedniškega žezla. Ker Ceauşescu ali »genij iz Karpa-tov«, kot se je poimenoval, seveda ni imel smisla za ironijo, je Dalíjevo »čestitko« naslednji dan objavil na prvih straneh časopisov. Ceauşescujev osebni zdrav-nik je bil v nekem trenutku prepogumen in si je upal trditi, da ima veliki vodja duševno motnjo in da bi moral poiskati strokovno pomoč. Zdravnika so čez nekaj dni našli mrtvega, uradno pa je storil samomor. Sporočilo je bilo jasno: če hočeš živeti, ne izzivaj.

SLABOVIDNA TUJINA

Sem in tja je v tujino prikapljala kakšna informaci-ja o resničnem življenju v Romuniji. Tudi romunski sociolog Pavel Câmpeanu, ki je med drugo svetovno vojno delil celico s Ceauşescujem, je leta 1986 v tuji-no spravil članek, ki je bil objavljen v The New York Review of Books. V njem opisuje brezupni romunski vsakdanjik in skrajne prijeme, ki jih na svojem ljud-stvu izvaja kruti diktator, ter opozarja, da se represija ne kaže v številu ljudi, poslanih v zapor, ampak v tr-pinčenju navadnih ljudi, nad katerimi se oblast dnev-no izživlja. Obenem poudarja, da je slika Romunije in njenega predsednika, ki jo vidi Zahod, zelo zelo popačena.2 Ceauşescu v zahodnih očeh namreč ni bil krut diktator, ampak je, prav nasprotno, večkrat po-žel navdušenje različnih političnih vodij zahodnega sveta. Tako je ameriški predsednik Nixon o njem de-jal, da je » … s svojim globokim razumevanjem glavnih svetovnih problemov veliko prispeva(l) k reševanju naj-bolj urgentnih globalnih problemov človeštva.«3 George Bush starejši ga je označil za »dobrega komunista«, obiskal ga je tudi francoski predsednik Charles de Gaulle. Britanska kraljica Elizabeta ga je povišala v častnega viteza britanskega imperija (viteški naslov mu je vzela šele nekaj ur pred smrtjo), pozitiven vtis pa je naredil tudi na železno lady Margaret Thatcher.

2 Članek je dostopen na povezavi http://chnm.gmu.edu/1989/items/show/694. 3 »Oktobrska revolucija«, Marcel Štefančič jr., Mladina, 2000. Dostopno na pove-zavi http://www.mladina.si/95700/oktobrska-revolucija/.

8

ZLOGLASNI ODLOK 770 IN OTROŠKA EPIDEMIJA AIDSA

O brezbrižnosti in slabovidnosti Zahoda med dru-gim priča najhujša od vseh oblik krutosti diktatorske-ga para, t. i. odlok 770, ki je najbolj prizadel najranlji-vejši sloj romunskega naroda – na tisoče pozabljenih otrok. V njem je Ceauşescu leta 1966 naznanil pre-poved splava in kontracepcije, da bi s tem romunsko prebivalstvo do leta 2000 s 23 naraslo na 30 milijonov. Naenkrat je veljalo, da je zarodek last države, noseč-nost pa državljanska dolžnost vsake ženske. Tiste, ki niso hoteli imeti otrok, je označil za dezerterje, ki kršijo državne zakone in ogrožajo romunsko priho-dnost. Sprva se je število rojstev res skoraj podvojilo, a zaradi neizmerne revščine in neprimerne zdravstvene oskrbe se je v nevarnosti znašlo ogromno nosečnic in predvsem novorojenčkov. Ceauşescu je prepovedal še spolno vzgojo in ločitve, knjige o človeški reproduk-ciji pa razglasil za državno tajno.

Uvedel je t. i. »menstrualno policijo«, ki je vsak mesec preverjala znake nosečnosti žensk pod 45. letom starosti. Če v določenem času ženska ni za-nosila, so jo poslali na zaslišanje. Z rednimi pregledi so nadzorovali morebitne prekinitve nosečnosti, ki so bile kaznive. Poleg tega je uvedel »celibatni da-vek«, ki je znašal do 10 odstotkov mesečne plače in je doletel ženske, ki niso imele otrok. Plačevati so ga morale tudi tiste, ki niso mogle zanositi. Nekaj pov-sem običajnega je bilo, da so ljudi na lastnem domu zasliševali o pogostosti spolnih odnosov in razlogih, zakaj še nimajo otrok. Kljub revščini, ki še zdaleč ni dopuščala dovolj materialnih sredstev za preživljanje velikih družin, so od državljanov zahtevali, da imajo vsaj štiri, še bolje pa pet otrok (šele potem so odo-brili prekinitev nosečnosti). Matere s petimi otroki so dobile posebne privilegije, tiste z desetimi in več pa so postale narodne herojinje. Čeprav je bil splav strogo prepovedan, je veliko žensk v svoji stiski telo zaupalo nestrokovnim rokam, posledice pa so bile grozljive. Po nekaterih ocenah je zaradi neusposo-

bljenih »zdravnikov« in umazanih medicinskih in-štrumentov med letoma 1966 in 1989 umrlo skoraj deset tisoč nosečnic. Umrljivost žensk zaradi težav v nosečnosti in pri porodu se je v tem času potrojila, mnogo pa jih je zaradi samosproženih splavov ostalo trajno pohabljenih.

A Ceauşescujeve sanje o mogočni Romuniji niso prinesle tako zaželene delovne sile, temveč na de-settisoče neželenih in zapuščenih otrok na ulicah in v prepolnih sirotišnicah. Čeprav se stanje v letih po padcu režima počasi izboljšuje in je v Romuniji prisotnih več nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomnimi otroki, jih je v oskrbi države še vedno okoli 70.000, posvojitev pa (zaradi zapletenih držav-nih postopkov) ni toliko, kot bi si jih želeli. Pri tem je treba poudariti, da v uradno statistiko ni vključenih na tisoče otrok, ki živijo na cesti in za katere ne skrbi nihče. O pozabljenih usodah najmlajših romunskih prebivalcev pripoveduje pretresljivi in večkrat nagra-jeni dokumentarni film Children Underground (Otroci podzemlja). V njem režiserka Edet Belzberg spremlja življenje petih mladih romunskih brezdomcev. Kratek napovednik filma si lahko pogledate na tej povezavi: http://www.youtube.com/watch?v=--v4tUFOQYs.

Posledice Ceauşescujevega režima pa je mogoče videti še v drugi skrb vzbujajoči problematiki sodob-ne romunske države. V času romunske diktature so namreč, tudi v bolnišnicah in sirotišnicah, racionirali hrano in zdravila, zaradi česar so bili otroci podhra-njeni in hudo bolni. Da bi izboljšali njihov imunski sistem, so uporabljali tehniko, ki so jo sicer v drugih državah zaradi nevarnosti okužbe že zdavnaj opu-stili. Ob rojstvu so novorojenčkom vbrizgali krvne »mikrotransfuzije«, s katerimi naj bi otroke oskrbeli z železom in proteini, ki jih niso mogli dobiti prek hrane. A krvne zaloge in umazane, večkrat upora-bljene injekcije so bile okužene z virusom HIV. Te-stiranja so pokazala, da je imela kar četrtina otrok v sirotišnicah aids. Bolezen so odkrili predvsem pri najmlajši skupini otrok – kar 94 odstotkov bolnikov je bilo starih od enega do treh let. V zgodnjih 90.

9

letih prejšnjega stoletja so zabeležili več kot 12.000 okuženih otrok, kar je v tistem obdobju predstavljalo 60 odstotkov vseh otrok z aidsom v Evropi.4 Aids pa je bil v Romuniji pred padcem režima skrbno varo-vana skrivnost. Znanstveniki so skozi vsa 80. leta vla-dajočemu paru sporočali alarmantne podatke, a sta vladarja vedno znova odločila, da aidsa v Romuniji ni. Zanju je bil to problem zahodnega kapitalistične-ga in dekadentnega sveta, nadaljnje raziskave pa sta prepovedala. S tem sta epidemiji dala zagon, zaradi katerega je umrlo na tisoče otrok.

DECEMBRSKA REVOLUCIJA

Kljub podhranjenim in bolnim otrokom, sestradane-mu in premraženemu ljudstvu sta Elena in Nicolae živela razkošno življenje, na tujih računih pa imela bajno premoženje. Na pomembnejše politične polo-žaje sta spravila svoje sorodstvo in tako še okrepila nadzor nad državo. Ceauşescujev labradorec Corbu je bil uradno povišan v polkovnika romunske vojske in se na ulicah Bukarešte prevažal v limuzini, ki jo je spremljala posebna povorka. Psiček je imel čisto svojo razkošno opremljeno vilo s televizijo in telefo-nom. Diktatorjeva norost je prestopila bregove, ko je porušil četrtino mestnega jedra Bukarešte in zgradil zloglasno Palačo ljudstva. Po drugi strani so Romu-ni, ki so morali gledati ta šov, tvegali petletno zapor-no kazen, če jim je uspelo pridobiti preveč hrane za svoje že tako podhranjene družine, saj so po mnenju oblasti s svojim početjem odžirali hrano drugim. De-lavec v tovarni je, na primer, tvegal dveletno zaporno kazen, če so ga zalotili s cigaretami ali vžigalicami. Starejši državljani niso mogli računati na zdravniško pomoč, ker so bili pač že prestari, da bi se z njimi ukvarjali. Po vsej državi so pri 20 stopinjah pod ničlo

4 »The Spread of Pediatric AIDS in Romania«, Myriah Hill, The Chico Historian, letnik 2010–2011. Dostopno na povezavi http://www.csuchico.edu/hist/students/the%20chico%20historian.pdf.

povsod izklopili gretje, celo v bolnišnicah in šolah. Včasih je bila elektrika dostopna le ponoči in ljudje so sredi noči kuhali kosila, saj niso mogli predvide-ti, kdaj se jim bo za to znova ponudila priložnost. V dvigala si niso upali, tudi če so živeli v enajstem nadstropju, saj si niso upali tvegati, da bi ravno v tem času zmanjkalo električne energije.

Po skoraj petindvajsetih letih tiranije je ljudem dokončno prekipelo. Iz mirnih demonstracij 16. de-cembra 1989 v Temišvarju, ki sta se jih udeležila tudi Agnes in Peter v romanu in na katerih so ljudje izra-žali nestrinjanje s prisilno preselitvijo kritičnega pa-storja Laszla Tökesa, so se po nasilnem zatrtju, ki ga je čez nekaj dni ukazal Ceauşescu in zaradi katerega je pod streli umrlo več kot sto ljudi, protesti spre-menili v množično protikomunistično decembrsko revolucijo, ki se je v naslednjih dneh razvnela na uli-cah Bukarešte. Diktatorski par je 22. decembra 1989 skušal pobegniti, a so ju ujeli in na tajnem sodišču po hitrem postopku obsodili za zločine proti človeč-nosti. Nicolae in Elena Ceauşescu sta pod strelskim vodom umrla na božični dan leta 1989, v decembrski revoluciji pa je umrlo okrog 1000 ljudi.

Čeprav so konec režima zaznamovale množične in bučne proslave, je žarek upanja za boljše čase nezadr-žno plahnel, ali kot pobito zaključi Peter: »Stari krvniki so se zbrali in si nadeli nov plašč. Moj narod ni bil osvo-bojen, le nekaj mogočnikov se je odločilo, da bi jim lahko moč v tako imenovani demokraciji bolj teknila.« Romu-nom so revolucijo ukradli najtesnejši Ceauşescujevi

10

partijski, vojaški in obveščevalni zaupniki, ki so si ne-upravičeno nadeli ime »revolucionarji« in v naslednjih letih zasedli vse ključne položaje v državi. Da je ži-vljenje v postceauşescujevi Romuniji še dobrih dvajset let po padcu režima dokaj brezupno, pričajo rezultati nekaterih anket, ki razkrivajo, da okoli 60 odstotkov Romunov misli, da so trenutni politiki bolj skorum-pirani kot za časa režima, več kot polovica vprašanih pa verjame, da je komunistični režim bolj spoštoval navadne ljudi, kot jih današnja »demokracija«. Tudi če odmislimo kratek zgodovinski spomin, ki je značilen za našo vrsto, so to skrb vzbujajoči podatki.

TAJNA POLICIJA SECURITATE

Po padcu Ceauşescujeve diktature je javnost dobila dovoljenje za vpogled v tajne zapise romunske varno-stne službe Securitate. Zloglasna komunistična tajna policija, ki je delovala od 1948 do 1989, je bila ena največjih tajnih varnostnih sil v državah vzhodnega bloka, pod Ceauşescujem pa tudi ena najbolj brutal-nih tajnih organizacij nasploh. Po nekaterih ocenah je s tajno policijo sodelovalo 750.000 ljudi oziroma vsak trideseti romunski državljan. Med ovaduhi so bili ljudje različnih profilov, celo otroci in študenti. Razlogi za sodelovanje pri ovaduštvu so bili različni. Nekateri so to počeli iz lastnega prepričanja, nekateri zaradi izsiljevanja, drugi preprosto zato, ker so bili za svoje zasluge nagrajeni z možnostjo potovanja v tujino ali z boljšo službo.

Tajnim agentom je bilo sumljivo praktično vse in dosjeji so se odpirali po tekočem traku. Na seznamu so bili tako ljudje s sorodniki v tujini, ljudje, ki so pripovedovali šale, ljudje, ki so se učili tujih jezikov … Tudi Agnes je zaradi svojih prebeglih staršev na čelu nosila žig in Puša jo je opozorila na morebitno šikaniranje agentov. Arhivi so polni prepisov telefon-skih pogovorov, fotokopij pisem in drugih dokumen-tov, fotografij, ki so jih med zasledovanjem posneli

tajni agenti. Bolj ko so bili zapisi sočni, grdi in so dokazovali »izdajalno naravo« ljudi, več pik so agen-ti dobili pri predsedniku. Zato se je dogajalo, da so bile informacije mnogokrat močno napihnjene ali so agenti sprožili neresnične govorice, ki so njihovim tarčam povzročile obilo gorja. Zapise so dopolnje-vala pričevanja prijateljev, sorodnikov in sodelavcev. Police »knjižnice zla«, na katerih leži več kot dva mi-lijona zaprašenih dosjejev, naj bi bile skupaj dolge kar dvajset kilometrov. »Arhivirana« identiteta, ki so jo spisali uradniki, pa je med ljudmi povzročala nemalo nelagodja, saj so v svojih kartotekah našli tudi najbolj intimne stvari, celo dokaze, da so jih izdajali najbolj-ši prijatelji, in mnoge Romune zapisi preganjajo še danes. Čeprav so listine zdaj javne, pa je dostop do dosjejev v določenih primerih še vedno omejen. Bor-ci za demokracijo in predstavniki romunske civilne družbe opozarjajo, da je treba redno razkrivati vsebi-no dosjejev, predvsem zapise nekdanjih tajnih agen-tov in komunističnih veljakov, saj ti danes še vedno zasedajo najpomembnejše položaje v državi.

ODTISI DIKTATURE V KULTURI

FILM: ROMUNSKI NOVI VAL

Ceauşescujeva vladavina je pustila pečat tudi v kul-turi. V prvem desetletju 21. stoletja se je začel t. i. romunski novi val, mednarodni preboj nove gene-racije mladih režiserjev, ki navdušujejo filmsko ob-činstvo širom sveta in ki v prenekaterih primerih obračunavajo s komunistično preteklostjo in postre-volucionarno družbo. Leta 2005 je npr. režiser Cristi Puiu posnel film Smrt gospoda Lazarescuja, ki govori o zadnjih urah življenja hudo bolnega alkoholika in dolgotrajnih birokratskih postopkih. Film je na festi-valu v Cannesu dobil nagrado sklopa Posebni pogled in od takrat romunska kinematografija dobesedno cveti. V naslednjih letih so na festivalih med drugim

11

navdušili: Kako sem preživel konec sveta (Cătălin Mi-tulescu, 2006) in Smo imeli revolucijo ali ne? (Corneliu Porumboiu, 2006, nagrada zlata kamera, Cannes), ki vsak na svoj način obračunavata z decembrsko revolu-cijo; 4 meseci, 3 tedni, 2 dneva (Cristian Mungiu, 2007, nagrada zlata palma, Cannes), ki pripoveduje o stiski dveh deklet zaradi prepovedi splava; Kalifornijske sa-nje (Cristian Nemescu, 2007, nagrada sekcije Posebni pogled, Cannes); Police, Adjective (Corneliu Porum-boiu, 2009, nagrada sekcije Posebni pogled, Cannes), črna komedija o najstniškem prestopništvu in polici-stu; Daleč za griči (Cristian Mungiu, 2012, nagrada za najboljši scenarij in najboljši igralki, Cannes), film, posnet po resnični zgodbi, ki pripoveduje o izganjanju hudiča in ljubezni; Če hočem žvižgati, žvižgam (Flo-rin Şerban, 2010, srebrni medved, Berlin 2010), film o življenju v prevzgojnem domu in ljubezni najstnika do brata; ter Child's Pose (Călin Peter Netzer, 2013, zlati medved, Berlin), ki osvetljuje življenje sodob-nega romunskega višjega razreda in samoumevnost podkupovanja tudi v najbolj nezaslišanih situacijah.

PALAČA LJUDSTVA: ARHITEKTURA PRESEŽKOV

»Od včeraj vem, kakšna je bila garderobna omara Elene Ceauşescu,« je pripovedoval Peter, medtem ko sem se jaz sklonila in pometla črepinje. »Na televiziji so pokazali slike. Torej, njena omara z oblekami je bila vzdolž Calea Mosilor. V Villa Calea Mosilor 122 je spravljala čevlje, v Villa Calea Mosilor 124 dnevno garderobo in v Villa Calea Mosilor 126–128 večerne obleke.«

Tako velik, kot je ego totalitarnih voditeljev, tako velike so njihove rezidence. Zloglasna Palača ljudstva oz. Palača parlamenta, kot se imenuje danes, je skraj-ni primer arhitekture totalitarnih režimov.5 S svojimi

5 Zgodba se toliko let pozneje ponavlja v Severni Koreji, obubožani in nepredušno zaprti diktaturi, saj naj bi leta 2013 odprli Hotel Ryugyong oz. t. i. »Hotel pogube«. Imel naj bi 105 nadstropij, 3000 sob, sedem vrtečih se restavracij v piramidnem vrhu, vse skupaj pa naj bi po podatkih iz 90. let stalo 750 milijonov dolarjev, kar sta

330.000 m2 površine je druga največja stavba za Pen-tagonom, nastala pa je na račun za vedno zapravlje-nih romunskih življenj.

Kmalu po padcu režima in obračunu z diktator-skim parom so Romuni, tako kot Peter, nejeverno strmeli v televizijske zaslone, ki so razkrivali, na kako veliki nogi sta pravzaprav živela kruta vladarja. Kljub zapovedanemu varčevanju, da bi država vrnila dolg, je Ceauşescu z družino užival velikanske privilegije. Na stotine kvadratnih metrov marmorja, kopalni-ce opremljene z zlatim pohištvom in številne drage umetnine, neštete Elenine omare, polne krznenih oblačil, kosov visoke mode in več sto parov dragih čevljev …

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Cea-uşescu začel megalomansko gradnjo, ki je zarezala v samo jedro nekoč prelepega starega mestnega sredi-šča Bukarešte. »Vzhodni Pariz«, kot se je tudi reklo prestolnici, je postal gradbišče. Večji del starega mesta so porušili, med drugim več kot dvajset cerkva, nekaj sinagog in samostanov, velik del slikovitih uličic, bol-nišnic, šol in drugih pomembnih ustanov, okoli šti-rideset tisoč prebivalcev pa je moralo zapustiti svoje domove. Kontroverzna Palača ljudstva je postala ena največjih (in najdražjih) zgradb na svetu; Ceauşescu je z njo hotel dokazati, da je res veličasten vladar, ki mu na svetu ni enakega. Prav uničenje mesta je osre-dnji del projekta, pojasnjuje Renata Salecl in dodaja, da je rušenje stavb in brisanje zgodovinskega spomina pomembnejše od gradnje novega centra, saj je z bri-sanjem zgodovinskih znamenitosti Ceauşescu skušal zbrisati tudi nacionalno identiteto, zgrajeno na starih stavbah in cerkvah, in ustvariti novo različico te iden-titete.6

Vse v povezavi s Palačo ljudstva, ki še danes buri duhove, je megalomansko. Tudi številke, ki se sicer od vira do vira zelo razlikujejo. Strope in stene naj

2 odstotka BDP-ja Severne Koreje. Ta razkošni futuristični projekt v eni najrevnej-ših držav sveta gradijo že 25 let.6 »The State as a Work of Art. The trauma of Ceausescu’s Disneyland«, Renata Salecl, Architecture and Revolution: Contemporary Perspectives on Central and Eastern Europe, 2004.

12

bi krasilo okoli 1400 luči in ogledal ter 480 lesten-cev, pri gradnji naj bi porabili 700.000 ton jekla in brona, 3500 ton stekla, 900.000 kubičnih metrov lesa in okrog milijon kubičnih metrov marmorja. Na tleh naj bi se razprostiralo za približno 200.000 kvadra-tnih metrov preprog, stavbo pa naj bi noč in dan gra-dilo okoli 700 arhitektov in 20.000 delavcev. Palača meri 270 krat 240 metrov, visoka je 86 metrov, pod-zemni del stavbe je visok še dodatnih 92 metrov. V dvanajstnadstropni »pošasti«, kot tudi rečejo palači, je 1100 soban, na parkirišču pod zemljo pa menda lahko parkira 20.000 avtomobilov. Načrte zanjo naj bi Ceauşescu spremenil kar desetkrat. Po nekaterih ocenah je gradnja stala skoraj štiri milijarde ameri-ških dolarjev, po drugih nekajkrat manj, a dejstvo je, da so jo plačevali ljudje, ki si tega niso mogli privo-ščiti.

Ko je prišlo do decembrske revolucije, je bil ta projekt v zadnji fazi gradnje, vendar še do danes osta-ja nedokončan. Že proti koncu diktature, predvsem pa po usmrtitvi diktatorskega para, je palača vzbujala gnus, saj je bila velikanski zastrašujoč opomin na dol-gotrajno diktaturo. Totalitarna arhitektura ni imela kaj iskati v demokratični družbi in ljudje so jo hoteli porušiti. A po nekaj letih je palača postala nepogre-šljivi del mestnega jedra. Čeprav ljudje najprej niso dobro vedeli, kaj naj z njo počnejo, se je vanjo kmalu preselil romunski parlament, več kot dovolj velika je bila za kongresne dejavnosti, danes pa je tudi znana turistična znamenitost.

LITERATURA, ROJENA IZ BOLEČINE

Posledice diktature se v ljudeh ne dajo zbrisati čez noč. Občutek praznine tako najeda tudi številne pisatelje, ki svojo bolečino predelujejo skozi romane. Ena od njih je svetovno priznana romunskonemška pisatelji-ca Herta Müller, glasna nasprotnica Ceauşescujevega režima in tajne policije Securitate. Pisateljica, ki se je rodila 17. avgusta leta 1953 v nemško manjšino v po-krajini Banat in je tudi na lastni koži izkusila neizpro-snost diktature, je leta 2009 prejela Nobelovo nagrado za književnost. V rodni Romuniji so jo diskreditirali, ker ni hotela sodelovati s Securitate. Leta 1987 je emi-grirala v Berlin, vse odtlej pa se v svojem pisanju vrača v ta travmatični čas. V slovenščini lahko beremo ro-mane Danes se raje ne bi srečala (1997), ki pripoveduje o ženski na poti na zaslišanje tajne policije; v romanu Živalsko srce (1994) spremljamo življenja štirih prijate-ljev, ki delijo grozo Ceauşescujevega režima, hkrati pa jih preganja preteklost SS-ovskih staršev; delo Lisica je takrat že bila lovec (1992) pripoveduje o osnovnošol-ski učiteljici, ki se neposredno pred koncem vladavine terorja prebija skozi življenje, na piko pa jo vzame še tajna policija; roman Zaziban dih (2009) pripoveduje o sedemnajstletniku Leopoldu (navdihnil ga je pesnik Pastior), ki se v taborišču domisli nenavadne strategije, ki mu pomaga pozabiti na lakoto in preživeti.

Malce bolj neobremenjen in komičen pogled na Romunijo pred padcem komunizma in po njem pa najdemo v romanu Kokošji raj, Lažni roman o govo-ricah in skrivnostih romunskega pisatelja Dana Lun-guja.