Priloga - Slovenci po svetu

DNIXIV P O P O T N I Š K A

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AS E P T E M B E R 1 0

ii

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDDDD OOOOOOOO MMMMMM

Sledovi slovenstva

POTOVANJE_priloga-final.indd 1 12.09.10 21:36

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Hanzi Tomažičg l a v n i u r e d n i k

Z A Z A Č E T E K

[email protected]

u v o d n i K

Mal drugačen pogled

drage bralke, dragi bral-ci Nedelje! Ob koncu polet-ja uredništvo Nedelje navadno zbere in pripravi izbor zanimi-vih potopisnih opisov in jih strne v prvo jesensko prilogo. Tokrat bo naše potovanje nekoliko drugačno – in to ima poseben ra-zlog, ki je naš letošnji počitniški sodelavec Dejan Valentinčič. Je rojak iz Gorice, ki se v zad-njih letih z veliko vnemo in občudovanja vredno vztrajnostjo zanima za vprašanja zamejskih Slovencev. Najprej tistih, ki so pri njem tako rekoč pred hišnim pragom, to so primorski Sloven-ci, in pa – kar je še posebej za-nimivo – za Slovence v Reziji. Ta podrobnejši pogled na skoraj-da skrivnostno in večini nezna-no rezijansko dolino je tudi jedro te priloge. Svoj pogled je De-jan hitro razširil tudi na Slovence po Evropi in drugod po svetu. Izmed številnih kontaktov nam je približal tri skupine: Slovence v Nemčiji, Bruslju in Kanadi. Panoptikum slovenstva pa De-jan zaokroži s pogledom na nas koroške Slovence, saj je takoj po objavi prvega članka v Nedelji od ene izmed naših bralk dobil prijazno vabilo, da mu razkaže Koroško. Veliko veselja pri pre-biranju te posebne priloge Ne-delje!

Ali ste vedeli ...– da zunaj Slovenije živi kar približno 500.000 Slovencev, kar je več kot

četrtina našega naroda?

– da v Sloveniji skrbijo za Slovence zunaj matične domovine kar štiri organizaci-je: Svetovni slovenski kongres, Slovenija v svetu, Rafaelova družba in Slovenska izseljenska matica?

– da v Argentini živi približno 40.000 Slovencev, od tega jih je 25.000 Primorcev, ki so čez veliko lužo zbežali pred fašizmom, 6500 jih je iz povojne politične emigracije, drugi pa so se v manjšem številu v Argentino preselili tako pred prvo svetovno vojno kot tudi v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja?

– da je v Clevelandu vse do druge svetovne vojne zgolj znanje slovenščine zados-tovalo za normalno življenje?

– da v nekdanjih jugoslovanskih republikah živi več deset tisoč Slovencev, ki so se tja izselili že v času Avstro-Ogrske, izseljevanje pa se je nadaljevalo še vse tja do razpada skupne države?

– da tudi na Hrvaškem živi avtohtona slovenska manjšina? Letos so jo po 17. letih znova priznali tudi v hrvaški ustavi.

- da je društvo Slovencev v Parizu letos praznovalo 50-letnico delovanja?

– da je bila kraljica ameriške polke Slovenka Lynn Marie že dvakrat nominirana za najvišjo ameriško glasbeno nagrado grammy?

– da sta harmonikaša Franky Jankovic iz ZDA in Walter Ostanek iz Kanade s svoji-mi polkami in valčki dosegla mednarodno slavo?

– da sta bila v Clevelandu v ZDA med obema vojnama kar dva slovenska izdelov-alca harmonik?

– da že približno dve leti deluje spletni portal www.slovenci.si, katerega namen je povezovanje in informiranje Slovencev z vsega sveta?

– da avstralske izseljence že tradicionalno duhovno oskrbujejo slovenski frančiškani? Zdaj tam delujejo trije, in sicer v Sydneyu, Melbournu in Camberi. Izdajajo tudi dvomesečni časopis Misli, ki je dostopen na spletni strani http://www.glasslovenije.com.au/, ki je tudi spletno stičišče Slovencev v Avstraliji.

– da Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov vsak mesec izdaja časopis Naša luč, ki je dosegljiv tudi na spletni strani http://rafaelova-druzba.rkc.si?

– da v ZDA in Kanadi redno izhajata slovenska časopisa Slovensko-ameriški časi (www.slovenianamericantimes.com) in Glasilo (www.theslovenian.com)?

– da je slovenska manjšina v Italiji ena redkih manjšin v Evropi, ki ima svoj dnevni časopis? To je Primorski dnevnik.

– da so Mladi za mlade, to je podmladek zbirne stranke Slovencev v Italiji Slo-venska skupnost, pripravili zgoščenko s fotografijami vseh tabel v Tržaški pokrajini, ki bi morale biti dvojezične, pa niso?

– da v Švici živeči Slovenci dvakrat letno izdajajo Ženevske novice, društvo Slo-venija na Švedskem pa večkrat letno svoje društveno glasilo?

– da vsak mesec izide brezplačna revija Moja Slovenija, ki je namenjena Sloven-cem v zamejstvu in po svetu?

– da v izseljenstvu oddajajo kar nekaj slovenskih radijskih in televizijskih oddaj?

– da Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vsako leto razpiše nagradni natečaj za najboljša diplomska, magistrska in doktorska dela s področja zamejske in izseljenske problematike?

– da so letos premestili edinega slovenskega duhovnika v Porabju na Madžarskem dr. Ferenca Merklija, tako da so slovenski verniki ostali brez duhovne oskrbe v maternem jeziku?


s l o v E n C i P o s v E T u

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Vsem je dobro znano, da živi po svetu cel kup Slovencev, ki v svojem okolju uživa-jo zelo velik ugled, s tem pa

širijo dober glas o Sloveniji in Sloven-cih. Ena izmed njih je gotovo tudi ko-maj 27-letna Jasmina Ritlop, ki živi v mestu Konstanz ob Bodenskem jeze-ru v Nemčiji. Študentka politologije, ki je na fakulteti tudi zaposlena, je v svojem okolju najbolj znana kot litur-gična referentka. To pomeni, da re-dno vodi besedna bogoslužja. Kljub mladosti to poslanstvo opravlja že tri leta. Pravi, da je bila ta odločitev zelo premišljena in da jo je že dolgo čutila v sebi. Vedno si je želela biti blizu lju-dem, s tem pa je postala do sočloveka še bolj občutljiva, kot pravi sama. Pri-prava za liturgično referentko je tra-jala dve leti, del tega časa je preživela tudi v samostanu. V tem času je opra-vila skrajšani študij teologije. Skozi celotno obdobje priprav ji je bil v po-moč in oporo duhovni in življenjski mentor, ki si ga je izbrala na začetku priprav.

Kljub mladosti to poslanstvo opravlja

že tri leta. Besedna bogoslužja pri-pravi tako v nemškem kot tudi slo-venskem jeziku. Poleg tega vodi tudi priprave na krst, ki so zanjo najlepši del te službe. Jasmina pravi, da jo to poslanstvo izpolnjuje in da je v sebi našla notranji mir. Svoje duhovno stanje opisuje kot „dotik duše«. In kje vidi svojo vlogo liturgične referent-ke in predvsem kristjanke? Predvsem želi pomagati ljudem in jih duhov-no spremljati v vsakdanjem življenju. Nikomur pa noče vsiljevati vere, saj meni, da se le-te ne sme širiti v bese-dah – vsak mora začutiti vero v sebi in v svojih dejanjih. In kako vidi vlo-go in vpliv vere v sodobni družbi? Za opis tega se ji zdi najprimernejše kar-tuzijansko geslo »Križ stoji, svet se pa vrti«.

Jasmina je tudi zelo zavedna Slo-venka in dejavna članica tamkajšnje-ga slovenskega društva. V tem delu Nemčije ne živi veliko Slovencev, zato društvo šteje le nekaj deset čla-nov in ne more biti pretirano aktivno. Osrednji dogodek društva je jesenska kulturna prireditev, sicer pa je cilj

društva predvsem ohranjanje jezika in slovenske identitete tudi pri otro-cih. Jasmina si v društvu prizadeva predvsem za to, da bi v delo aktivneje vključila mladino. Pravi, da ji je slo-venska identiteta vedno pomagala pri osebni rasti in da se v njej dobro po-čuti. Za Slovence – v primerjavi s so-sednjimi narodi – meni, da bolj ohra-njajo moralne vrednote. Priznava pa, da ni vedno lahko biti Slovenec.

V službi, kjer so jo že sprejeli, so ji potem, ko so izvedeli, da je slovenske narodnosti, rekli, da morajo še enkrat premisliti, saj si na tem mestu želi-jo domačina. Kljub tekočemu znanju nemščine je imela precej težav že v šoli. A kljub temu ni nikoli pomislila, da bi se odpovedala slovenski iden-titeti. Pravi, da se kot Slovenka po-čuti obogatena in da jo njena sloven-ska identiteta izpolnjuje. Zelo rada se vrača tudi v domovino svojih staršev, zato v Slovenijo prihaja večkrat le-tno. Ali razmišlja tudi o tem, da bi se v Slovenijo kdaj preselila za stalno? »Vrnitev v domovino sem položila v Božje roke,« pravi.

27-letna Jasmina Ritlop, ki živi v mestu Konstanz ob Bodenskem jezeru v Nemčiji je študentka politolo-gije. V svojem okolju pa je najbolj znana kot liturgič-na referentka.

Svet se vrti, križ pa stoji

Jasmina Ritlop

P i š e D e j a n V a l e n t i n č i č


4 XIV ŠTIRINAJST DNI

R E Z i J A

Rozoanskë romoninjëKljub temu, da je rezijanščina brez dvoma slovensko narečje, je tako zelo posebno, da se s knjižno slovenšči-no težko razume, zato nekateri ni-kakor nočejo priznati, da so Rezijani Slovenci, temveč njihov izvor išče-jo drugje. To ima korenine že v ljud-skih pripovedkah, kjer se je razširilo prepričanje, da so se Rezijani prise-lili iz Rusije. Tej ideji je pozneje dal krila še jezikoslovec in preučevalec rezijanščine Jan Baudouin de Cour-tenay, ki je zapisal, da Rezijani govo-rijo jezik, ki ga Rus z lahkoto razume. To seveda ni res. De Courtenaye-va napaka je bila vsaj ta, da sloven-skega jezika sploh ni poznal. Rezija-ni so se zavedali, da so njihov jezik, navade in šege povsem drugačni od sosednjih območij (tudi od najbliž-

je Benečije in Kanalske doline) in da z njimi niso čutili povezovalnih ele-mentov, zato so vedno mitizirali svo-jo zgodovino. Pri tem jim je de Cour-tenayeva (napačna) teorija prišla še kako prav in je še danes živa. Da se med Rezijani ni okrepila slovenska zavest, za to so še drugi vzroki. Sre-di 19. stoletja, ob pomladi narodov, je na Primorskem zelo pomembno vlo-go odigrala Goriška Mohorjeva, ki je razširila slovensko pisano besedo na ta območja. V Rezijo slovenske knji-ge na žalost niso mogle prodreti, saj je bilo narečje preveč drugačno, da bi ljudje razumeli knjige. V 20. stoletju so v sosednji Benečiji zelo pomemb-no vlogo odigrali „čedermaci’“ (poi-menovani po knjigi Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac, kjer pisa-telj opisuje boj beneškega duhovni-

ka za slovenščino v času fašizma), to so bili narodno zavedni duhovniki, ki so kot edini izobraženi del prebival-stva med ljudmi dvigali nacionalno zavest s pou čevanjem branja in pisa-nja, kulturnim izobraževanjem, z go-spodarskimi nasveti, s pomočjo pred oblastjo ... Rezija ni imela svojih du-hovnikov, zato so bogoslužje v ma-ternem jeziku izgubili že davno prej, s tem pa seveda tudi slovensko inte-ligenco, ki bi izobraževala prebivalce in dvigovala njihovo nacionalno za-vest. Po končani drugi svetovni voj-ni je na mejo med Jugoslavijo in Ita-lijo padla železna zavesa. Italijanske oblasti so izvajale uspešno propa-gando, v kateri so slovenstvo enači-le s komunizmom in tako ljudi od-vrnile od želje po stikih z matičnim narodom. Ti predsodki se rušijo šele

Rezija je zaprta rečna dolina, ki leži na zahod-

nem robu slovenskega poselitvenega prostora,

jugozahodno od gore Kanin. Slovansko pre-

bivalstvo je Rezijo naselilo v sklopu selitve

narodov, verjetno v 6. stoletju. Slovensko ime

Ta rožina dolyna


XIV 5ŠTIRINAJST DNI

zadnjih nekaj let, ko je večina ljudi Slovenijo končno začela dojemati kot svobodno in demokratično državo.

2/4 takt namesto 3/4Rezijani niso posebni le zaradi svoje-ga narečja, ki ga govorijo oz. „romo-nijo“, temveč tudi zaradi zelo dru-gačnih šeg, glasbe in plesa. Etnolog, muzikolog in preučevalec Rezije dr. Pavle Merku je zapisal, da nikjer na slovenskem etničnem ozemlju prebi-valci niso tako ponosni na svojo tra-dicijo kot prav v Reziji. Ko so začeli raziskovalci preučevati in zapisovati slovenske folklorne plese, je bila Re-zija edino območje, kjer je bilo plesa-nje folklore še živo in so koreografi-jo lahko preučevali neposredno prek plesa. Izvore rezijanskega plesa lah-ko zasledujemo vse do Keltov, pa tudi

danes so strukture ljudske glasbe bolj podobne irski glasbi ali glasbi Bre-toncev v Franciji kot pa drugim slo-venskim območjem. Igrajo na violino, ki ji pravijo „citira“, in na violonče-lo oz. bunkolo, ki sta prilagojena tako, da je njun zvok podoben zvoku nek-danjih dud, ki so se v dolini upora-bljale do razmaha glasbil na strune. Igranje spremljajo z udarci z nogo, ki dajejo ritem. Rezijanska ljudska glas-ba je edino slovensko področje, kjer med instrumente niso vzeli harmoni-ke. Danes v Reziji delujeta dva pev-ska zbora: ženski Roze Majave in moški Coro Monte Canin. Daleč naj-pomembnejša pa je folklorna skupina Val Resia, ki neprekinjeno deluje že od leta 1838 in je najstarejša folklor-na skupina v Italiji. Njena voditelji-ca, komaj 28-letna Pamela Pielich, s

ponosom pove, da je folklorna skupi-na v zadnjih letih postala zelo prepo-znavna, z njo pa tudi rezijanska glas-bena in plesna dediščina. Folklorna skupina pogosto nastopa po Sloveni-ji, redno se udeležuje festivalov v Ita-liji, rada pa se odzove tudi na vabi-la iz tujine. Letos se tako folkloristi na začetku avgusta odpravljajo na Ja-ponsko, kjer bo velik mednarodni fol-klorni festival. Kakor glasba je tudi rezijanski ples precej drugačen od preostalih slovenskih folklornih ple-sov. Dokaz, da je ples zelo star, je tudi dejstvo, da se plesalci med plesom ne dotikajo. Nekaj posebnega so tudi re-zijanske narodne noše, ki so bile raz-lične glede na stan osebe – dekleta in fantje pred poroko so imeli svo-je noše, poročene žene in možje svo-je, vdove in vdovci pa spet drugačne.

Nadaljevanje na strani 6

za dolino je „ta rožina dolyna“ (dolina rož),

a se danes ne uporablja več. Ker je dolina

zaprta med pobočja visokih gora in zato

težko dostopna, prebivalci praktično niso

imeli nobenih stikov s sosednjimi območji.

Dolina je bila vedno precej revna in zato

tudi ni bila deležna nobenega priseljeva-

nja, tako sta se tukaj jezik in kultura razvi-

jala povsem ločeno od preostalih območij.

Ta rožina dolynapiše D e j a n V a l e n t i n č i č


XIV6 ŠTIRINAJST DNI

Prav posebne pa so bile noše za pu-sta, ki je bil v Reziji vedno zelo po-memben dan in ga še zelo ohranjajo.

Rezija – turistični biser

Najvidnejša rezijanska kulturna de-lavka Luigia Negro pravi, da so se za njihov turizem svetlejši časi zače-li po padcu železne zavese. Ugotavlja nam reč, da italijanskih turistov re-zijanska kultura ne zanima in se pri obisku že po petih minutah dolgoča-sijo, saj jim to ni blizu. Slovenske tu-riste pa, nasprotno, rezijanska de-diščina zelo pritegne in jih njihove posebnosti zelo zanimajo. Lani je v Rezijo prišlo kar več deset avtobusov iz Slovenije. Gospa Negro je prepri-čana, da bodo Rezijani kot manjšina lahko preživeli le, če se bodo pove-zovali z drugimi Slovenci, zato pra-vi, da bi si zelo želeli tudi turistov iz Koroške. Priznava, da Rezija na Ko-roškem še ni znana, do sedaj so od tam gostili le nekaj avtobusov. V pri-hodnjih letih si želi, da bi se to spre-menilo in bi prišlo tudi do čim bolj

intenzivne kulturne izmenjave. Mo-goče bo pri tem pomagal tudi skupni projekt, ki ga pripravljajo z Inštitu-tom Urban Jarnik.In koliko je Rezija sploh zanimiva za turiste? Izredno zanimiva, vam bo znal povedati vsakdo, ki je v Reziji že bil. Tukaj najdejo prostor zase ljubi-telji narave, saj je to čudovita in či-sta predalpska dolina, z istoimensko reko, s številnimi visokimi planina-mi in hribi, na katere vodijo števil-ne kolesarske in pešpoti. Urejena je tudi „ta lipa bila pot“, ki obiskovalce krožno popelje po dolini, da spoznajo vse naravne znamenitosti. Prikrajša-ni pa seveda niso tudi ljubitelji kultu-re in umetnosti, saj Rezijani turistom z veseljem pokažejo svoje plese in glasbo. V rezijanščini Silvana Pal etti in Renato Quaglia pišeta tudi poezi-jo, v narečju poje še kantavtor Rino Chinese. V Reziji imajo dva muzeja, enega posvečenega rezijanski zgodo-vini in življenju v preteklosti, druge-ga pa zaščitnemu znaku Rezije – bru-sačem. Moški, ki so potovali po vsej Evropi in celo v Rusijo, Ameriko in

na Bližnji vzhod ter tam brusili nože in škarje in popravljali lonce in de-žnike, so namreč eden najbolj znanih rezijanskih likov. Ljudje se tega zave-dajo, poleg tega pa niso pozabili, kako težko je bilo takšno življenje in kaj je to pomenilo za tamkajšnje ljudi, zato spomin nanje spoštljivo ohranjajo. V Reziji vsako leto pripravijo tri ve-čje prireditve, ki jih je vsekakor vre-dno obiskati: 15. avgusta na Marijino vnebovzetje ali na „Marijino mišo“, kot sami imenujejo ta praznik, ima-jo zjutraj slovesno sveto mašo, nato pa sejem, na katerem je tudi predsta-vitev brusačev, foklorna skupina pa predstavi tradicionalne plese. Na sve-ti večer in predvečer svetih Treh kra-ljev pripravijo velike žive jaslice, ki se raztezajo po vsej vasi, zvezdo repati-co pa spustijo kar s sosednjega hriba. Tretja prireditev pa je že prej ome-njeni pust.

In za konec, kot se spodobi, še vabilo v „to rožino dolyino“ v rezijanščini: Prïdita vïdët našo dulïno, naše väsi anu to lipë ka mamö tu-w Reziji.

R E Z i J A

Nadaljevanje s strani 5

N E K A J P O D A T K O V O R E Z I J I :

V Reziji danes živi okoli 1200 ljudi, še pred sto leti pa jih je bilo 5000.Rezija je edino območje slovenske poselitve, kjer živi izključno sloven-sko prebivalstvo.Najpomembnejša kraja sta Ravanca, kjer je tudi sedež občine, in Stol-bica, kjer se dogajajo vse kulturne prireditve. Ljudje pa živijo še v na-slednjih vaseh: Bila, Osoane, Liščaca, Njiva in Korito.V Reziji je le okoli 25 služb, vsi drugi se morajo dnevno voziti na delo v furlansko nižino.Dobrih 20 let stari podatki kažejo, da rezijanski BDP dosega le 1/3 ita-lijanskega povprečja.Dejstvo, da v Reziji nimajo zdravnika, banke, mesnice, bencinske črpal-ke, trgovine z oblekami in čevlji, nobenega serviserja, naj bi življenje v tej dolini podražilo kar za 25 % v primerjavi s preostalimi kraji.

Kljub naravnim lepotam rezijanske doline je zanjo značilno močno odseljevanje mladih. Levo: najstarejši zapis v rezijanščini je molitev očenaš v cerkvi v Ravanci.


XIV 7ŠTIRINAJST DNI XIV

P o g o v o R

Tudi fi zično nasilje je ne ustavi!

Ti p i č-n a z i l j -

s ka

Gospa Negro, vi ste gotovo duša boja za sloven-sko identiteto Rezije in zaradi tega tarča števil-nih pritiskov in napadov. Kako vse to prenašate in kakšni so po vašem mnenju motivi vaših na-sprotnikov?Luigia Negro: V Reziji je skupina ljudi, ki se boji, da bo slovenščina izrinila naše narečje. Ob tem na žalost ne opazijo, da narečje zelo izrinja italijanščina. Odkar je v dolino prišla televizija, se vse pogosteje dogaja, da otroci ne znajo več narečja, mogoče ga še razumejo, go-vorijo pa le italijansko. Poleg televizije veliko krivdo nosi tudi šola, ki je izključno v italijan-ščini. Na leto je namenjeno le sedem ur učenju narečja, sedem ur učenju petja in sedem ur učenju plesa. To je s pedagoškega vidika pov-sem nekoristno.Za razliko od mojih nasprotnikov sem sama in moji somišljeniki prepričani, da se rezijansko narečje in kultura lahko ohranita le s pomočjo slovenščine. Poleg tega tudi ne vidimo razloga, zakaj bi zanikali svoj izvor.

Kje so glavne razlike med obema skupinama? Katera opcija ima več podpornikov?Luigia Negro: Zelo težko je reči, koga podpi-ra več ljudi, saj se jih večina noče javno izpo-stavljati. Najlepši primer tega so dvojezični napisi (poleg italijanskih napisov še v nare-čju), ki so bili v Reziji soglasno postavljeni že leta 1994, davno preden je zakon to zahteval. A za ime v narečju smo uporabili poseben re-zijanski črkopis, ki pa mu nasprotniki sloven-ske identitete Rezije nasprotujejo, saj zahteva-jo italijanski črkopis, zato so table pobarvali. Lani je na volitvah zmagal slovenstvu zelo ne-naklonjen župan (sicer z minimalno večino) in table zamenjal z italijanskim črkopisom za narečna imena. A tudi te table so bile že zelo kmalu porisane. Tokrat od nasprotne strani.

Pravite, da je sedanja občinska uprava sloven-stvu nenaklonjena. Kaj pa vaša stran, ima ka-kšne politične predstavnike, ki zagovarjajo vaša stališča?Luigia Negro: Najprej je treba povedati, da smo oboji zagovorniki ohranitve rezijanske kulture, le drugačno pot do tega si želimo. Mi priznavamo slovensko identiteto Rezije, med-tem ko naši nasprotniki trdijo, da smo Rezi-jani posebno ljudstvo, ki nima nič skupnega s Slovenci. Lahko rečemo, da poznate podob-ne težave tudi na Koroškem, in sicer s poj-

mom „vindišarji“.Na zadnjih volitvah je bila razdelitev glasov približno pol-pol, a se je zaradi neugodne raz-poreditve glasov zgodilo, da ima opcija, ki za-govarja župana, kar 9 občinskih svetnikov, mi pa le 4. Med temi bi posebej izpostavila mlado Pamelo Pielich, ki je tudi voditeljica folklor-ne skupine.Ne moremo pa v Reziji govoriti o slovenskih narodnih politikih, ampak se zagovarjajo bolj lokalni interesi, tudi kandidati nastopajo na lokalnih in ne strankarskih listah.

Sami pravite, da vidite prihodost Rezije v pove-zovanju s slovenskim kulturnim prostorom. Ena izmed takšnih pobud je gotovo tudi sodelova-nje z Inštitutom Urban Jarnik. Nam lahko poveste kaj več o tem?Luigia Negro: Skupaj z Inštitutom Ur-ban Jarnik in društvom iz Sappade v Venetu v Italiji, kjer živi nemška manj-šina, smo se prijavili na projekt, ki ga fi nancira EU. Mi in nemška manjši-na imamo še zelo živ poseben pust, ki ga želimo dokumentirati, pustne šege so bile nekoč zelo žive tudi na Koro-škem in Inštitut Urban Jar-nik želi ohraniti vsaj ti-sto, kar je še ostalo. S čezmejnim projek-tom, ki je pogoj za sredstva iz EU, želi-mo skupaj pripra-viti dokumentarne fi lme in poseb-ne zgoščenke z vsemi podatki o pustu in s sli-kami vseh ti-pičnih noš.

77ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI XIV

Ti p i č-n a z i l j -

s ka

krivdo nosi tudi šola, ki je izključno v italijan-ščini. Na leto je namenjeno le sedem ur učenju narečja, sedem ur učenju petja in sedem ur učenju plesa. To je s pedagoškega vidika pov-

Za razliko od mojih nasprotnikov sem sama in moji somišljeniki prepričani, da se rezijansko narečje in kultura lahko ohranita le s pomočjo slovenščine. Poleg tega tudi ne vidimo razloga,

Kje so glavne razlike med obema skupinama?

Zelo težko je reči, koga podpi-ra več ljudi, saj se jih večina noče javno izpo-stavljati. Najlepši primer tega so dvojezični napisi (poleg italijanskih napisov še v nare-čju), ki so bili v Reziji soglasno postavljeni že leta 1994, davno preden je zakon to zahteval. A za ime v narečju smo uporabili poseben re-zijanski črkopis, ki pa mu nasprotniki sloven-ske identitete Rezije nasprotujejo, saj zahteva-jo italijanski črkopis, zato so table pobarvali. Lani je na volitvah zmagal slovenstvu zelo ne-naklonjen župan (sicer z minimalno večino) in table zamenjal z italijanskim črkopisom za narečna imena. A tudi te table so bile že zelo kmalu porisane. Tokrat od nasprotne strani.

Pravite, da je sedanja občinska uprava sloven-stvu nenaklonjena. Kaj pa vaša stran, ima ka-kšne politične predstavnike, ki zagovarjajo vaša

Najprej je treba povedati, da smo oboji zagovorniki ohranitve rezijanske kulture, le drugačno pot do tega si želimo. Mi priznavamo slovensko identiteto Rezije, med-tem ko naši nasprotniki trdijo, da smo Rezi-jani posebno ljudstvo, ki nima nič skupnega s Slovenci. Lahko rečemo, da poznate podob-ne težave tudi na Koroškem, in sicer s poj-

Sami pravite, da vidite prihodost Rezije v pove-zovanju s slovenskim kulturnim prostorom. Ena izmed takšnih pobud je gotovo tudi sodelova-nje z Inštitutom Urban Jarnik. Nam lahko poveste kaj več o tem?Luigia Negro: Skupaj z Inštitutom Ur-ban Jarnik in društvom iz Sappade v Venetu v Italiji, kjer živi nemška manj-šina, smo se prijavili na projekt, ki ga fi nancira EU. Mi in nemška manjši-na imamo še zelo živ poseben pust, ki ga želimo dokumentirati, pustne šege so bile nekoč zelo žive tudi na Koro-škem in Inštitut Urban Jar-nik želi ohraniti vsaj ti-sto, kar je še ostalo. S čezmejnim projek-tom, ki je pogoj za sredstva iz EU, želi-mo skupaj pripra-viti dokumentarne fi lme in poseb-ne zgoščenke z vsemi podatki o pustu in s sli-kami vseh ti-pičnih noš.

Luigia Negro je najvidnejša rezijanska kulturna delavka. Povezanost Rezije s sloven-

stvom je odkrila na tečaju slovenščine, pri sklanjanju besede mož, ko je ugotovila da gre za

povsem enake strukture. Zaradi svojih prizadevanj je bila že dvakat tudi fi zično napadena.

Luigia Negro je predsednica kultur-nega društva Rozajanski dum


XIV8 ŠTIRINAJST DNI

s l o v E n C i v K A n A d i

V juliju so v Sloveniji že tradicionalno go-stovali maturantje slovenskih sobotnih šol iz Argentine in Kanade, poleg njih pa še folklorna skupina Mladi glas iz Kanade, ki deluje v okviru Slovenskega kulturnega centra pri župniji Brezmadežne s čudodel-no svetinjo v Torontu. Na skupnem sreča-nju v Vipavi sem jih imel priložnost pobli-že spoznati. P I Š E D E J A N V A L E N T I N Č I Č

Ko sem se približeval članom folklor-ne skupine, ki so stali ob avtobusu, sem si rekel, da je pogovor najbolje začeti s šalo. Zato sem jih nagovoril takole: »Lahko se med seboj pogovar-jate po angleško, a nikakor ne morete skriti, da ste Slovenci – vsak s svojim kozarcem vina v roki!« Zares smo ta-

koj začeli zelo prijeten klepet. Neka punca mi je dejala, da imam prav, a da je očitno kriva slovenska klima, saj sama v vsem svojem življenju še ni spila toliko vina kot te tri dni, od-kar je v Sloveniji. »Kar naprej pijemo ta špricer,« mi je dejala. A kmalu sem ugotovil, da jih s slovenstvom pove-zuje še marsikaj drugega, ne le prego-vorna ljubezen do rujne kapljice. Za razliko od Argentine, kjer se je je-zik dokaj dobro ohranil, saj so Slo-venci veljali za Evropejce in ime-li s tem vnaprej zagotovljen ugled v družbi, pritisk „argentiniziranja“ pa ni bil tako močan, se jezik v Kanadi precej izgublja. Razlog je v tem, da je biti tujec v Kanadi še težje kot v Ar-gentini, zato so starši pod lastnim vti-som, ko zaradi neobvladanja jezika niso bili dobro sprejeti, otroke žele-li naučiti predvsem dobro angleško, materni jezik pa so zategadelj pušča-

li bolj ob strani. Mladi, ki so hodili v sobotne šole, slovensko sicer znajo, a se med seboj lažje pogovarjajo v an-gleščini, saj ta jezik več uporabljajo. Tako je značilnost večine, da pri po-govoru med seboj prosto preklapljajo med obema jezikoma. Po nekaterih podatkih naj bi v Kana-di živelo kar okoli 30.000 Slovencev. Tja so se največ izseljevali od konca 19. stoletja pa vse tja do 70. let prej-šnjega stoletja. Večina Slovencev živi v Torontu in drugod po provinci On-tario, kar nekaj slovenskih društev pa je tudi v zahodni provinci British Co-lumbia in drugod po Kanadi. Poleg določenega odpada mladih, ki je zna-čilen za vse izseljenske skupnosti, jih slabijo tudi velike geografske razdalje med njimi. V ameriškem stilu se tudi v Kanadi mnogo ljudi izseljuje zaradi službe v druge, oddaljene kraje, proč od skupnosti. Imajo svoj mesečni ča-

S slovenstvom jih povezuje mnogo več kot le ljubezen do rujne kapljice ...

kanadskih SlovencevLeto 14 - številka 4 - julij / avgust 2010

The Voice of Canadian Slovenians

Glasilo

S slovenstvom jih povezuje mnogo več kot le ljubezen do rujne kapljice ...Matej Stajan ni edini slovenski hokejist v severnoameriški ligi NHL Mesečni časopis kanadskih Slovencev Glasilo



Kako so doživeli mlade iz Kanade, smo povprašali tudi mlade z različnih koncev sveta:

Jurij Klanjšček iz Gorice v Italiji: Moj prvi stik s Slo-venci iz Kanade je bilo mladinsko srečanje v Vipavi. Opazil sem, da so na žalost ohranili nižji nivo znanja jezika kot mi v Italiji. Kljub temu imajo enako veliko željo po spoznavanju rojstne dežele prednikov in narodni čut, ki jih po toliko letih še vedno vleče domov. Melita Lukšič iz Deskel v Sloveniji: Letos sem prvič obiskala sorodnike v Kanadi. Prej sem sicer vedela, da tam živi precej Slovencev, a si nisem mislila, da so tako aktiv-ni. Bila sem zelo navdušena in si želim ohranjati stik z njimi tudi v prihodnje. Mislim, da bi se moralo o tem v Sloveniji več govoriti in predstavljati njihovo življenje. Maruša Makovec iz Vipave v Sloveniji: Čeprav imam sorodnike v Kanadi, jih še nisem obiskala, zato je bil moj prvi stik mladinsko srečanje v Vipavi. Takoj sem lahko za-čutila, kako močno nas slovenska narodna zavest povezuje in se s tem hkrati krepi.

Magdalena Žnidar iz Argentine: Zdelo se mi je, da se družijo drugače kot mi v Argentini. Mislim, da se je zgodo-vina pri njih razvijala drugače kot pri nas. V Argentino so za časa vojne sprejemali cele družine, v Severno Ameri-ko pa ne. V glavnem so sprejemali mlade fante, tako da so se hitreje asimilirali v ameriško družbo. Mislim, da je njim težje obdržati slovenstvo kot za nas, ki smo to sprejeli čisto

naravno, zato vsaka aktivnost v slovenski skupnosti pri njih veliko velja.

sopis Glasilo, v Torontu pa se obli-kujeta tudi slovenski oddaji: radij-ska in televizijska. Kot zanimivost naj povemo, da radijsko oddajo vodi nekoč znana in popularna pevka an-sambla bratov Avsenik Marija Aha-čič Polak, ki že kar nekaj let živi čez veliko lužo. Člani folklorne skupine, ki zagotovo spadajo med najbolj zavedno mla-dino, so me zelo presenetili s tem, ko mi je prav vsak izmed njih zago-tovil, da je že razmišljal, da bi se vr-nil v Slovenijo živeti ali vsaj študi-rati. Od tega jih najbolj odvrača to, da imajo v Kanadi družino in prija-telje, sicer pa so nad Slovenijo vsi naravnost navdušeni. A da pri tem ne gre le za čustven odziv, dokazu-je dejstvo, da so nekateri v Slove-niji tudi že šestič. Med vsemi me je najbolj ganila zgodba komaj 16-le-tne Adrijane Šuštar, ki je bila tokrat

v Sloveniji drugič. Starši je niso po-slali v slovensko sobotno šolo, tako da se jezika ni imela priložnosti na-učiti. Zdaj pa se je slovenščine zače-la sama učiti doma iz knjig, pravi, da bo takoj, ko bo jezik znala dovolj do-bro, prišla študirat v Slovenijo, nato pa bi si želela tukaj tudi ostati. Kot drugod po svetu imajo Sloven-ci tudi v Kanadi precej svojih dru-štev, klubov in letnih pristav (kot jim pravijo), pevskih zborov, folklornih skupin, skavte, celo ribiško društvo ter seveda svoje slovenske župni-je. Razveseljivo je, da se veliko mla-dih, vsaj ti, ki sem jih imel priložnost spoznati, zelo veliko druži med se-boj in da niso le „sonarodnjaki“, temveč tudi pravi prijatelji. Tudi če se jezik nekoliko izgublja, nas lahko tolaži to, da vsi s ponosom povedo: »I am 100 % Slovenian!«

S slovenstvom jih povezuje mnogo več kot le ljubezen do rujne kapljice ...

kanadskih SlovencevLeto 14 - številka 4 - julij / avgust 2010

The Voice of Canadian Slovenians

Glasilo Slovenci smo pa zares prav povsod! Kako iz lastnih izkušenj gleda na sloven-stvo v zdomstvu in izseljenstvu, o tem smo povprašali svetovalca Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamen-tu Klemena Žumra.

Ko sem bil star 17 let in še dijak na Ško-fijski klasični gimnaziji, se spominjam, da sva se s sošolcem Markom prvič odpravi-la na daljše potovanje, da bi odkrila Evro-po. Narobe sva preračunala stroške in zgodilo se nama je, da sva v Stockholmu ostala brez denarja. Vsa zaskrbljena sva se prav takrat v tem velikem mestu na ulici „zaletela“ v Slovenko, ki je poznala Markove sorodnike, čeprav Marko zanjo sploh ni vedel. Preostale dni v Stockhol-mu sva se počutila kot kralja, pomagali pa so nama Slovenci. Ko smo se z družino pozneje preselili v Kanado, sva se z mami maja 2001 za vi-kend z avtobusom odpravila v New York City. Na strehi – na žalost ne več obstoje-čega – Svetovnega trgovinskega centra v 113. nadstropju je bila velika gneča. Med-tem ko sva razmišljala, kako se bova po angleško prebila mimo njih, sva ugotovi-la, da gre za dva avtobusa Slovencev, ki so prišli tja z agencijo Trud. Večer je bil zelo zanimiv! Ko danes že šesto leto živim v Bruslju, sem tukaj eden od okrog 500 Slovencev nove oblike izseljenstva, to smo tisti Slo-venci, ki se odpravljamo delat na različne konce Evrope zaradi slovenskega član-stva v EU. V Bruslju, na primer, imamo svoj klub www.BruSlov.net ter sloven-sko nogometno ekipo NK Bruselj. V insti-tucijah EU je slovenščina uradni jezik in v ustanovah EU lahko na vsakem koraku srečaš kakega Slovenca. Še bolj pomembna kot kvantiteta pa je kvaliteta. Slovenci po svetu so znani kot zanesljivi, delovni in pošteni ljudje. Prava gorčična zrna v moderni družbi, ki jo žeja po teh vrednotah. Danes je povezovanje med nami zaradi modernih komunikacij-skih tehnologij lažje. Ko bi le država Slo-venija bolj razumela, kakšen zaklad ima med Slovenci po svetu! S pravo strategi-jo povezovanja – kot jo, na primer, opa-zujemo med Izraelci, Italijani ali Francozi – bi slovenski narod lahko obrodil obil-ne sadove.

Klemen Žumer

Mesečni časopis kanadskih Slovencev Glasilo



s l o v e n c i v e v r o p i

Nekoč razdeljeni, danes skupajS L O V E N C I I Z S T U T T G A R T A I N O K O L I C E

Bruselj je Evropa!V Bruselj se odpravlja vse več Slovencev, tako iz Slovenije kot tudi iz zamejstva in izseljenstva. Za vtise o življenju in delu v evropski prestolnici smo prosili Lidijo Globokar, ki sicer živi v Stuttgartu, kamor so se za boljšim kruhom pred leti odpravi-li njeni starši.

V Bruselj sem šla na enomesečno prakso v pisarno evropskega poslanca Lojzeta Peterleta. Kot vedno, preden začnem kaj novega, sem bila radovedna, ve-sela in malo prestrašena. Dejstvo, da sem stanovala v Slovenskem pastoralnem centru, kjer so stanovali tudi drugi slovenski praktikanti, mi je olajšalo zače-tek v Bruslju. Prvič, ker nisem bila sama, in drugič, ker sem jih lahko malo povprašala po njihovih iz-kušnjah v Evropskem parlamentu. Slovencev pa ni-sem spoznala le v Slovenskem domu in Evropskem parlamentu, ampak so se v velikem številu zbira-li tudi ob gledanju nogometnih tekem slovenske re-prezentance.Kot moji starši pred skoraj 40. leti so se tudi oni od-pravili v tujino. Razlogi za izselitev so verjetno po-dobni, samo dimenzije so se spremenile.Novodobni izseljenci so bolj izobraženi, gredo bolj ali manj z dobrega na boljše in se odločijo za karie-ro. Eno pa združuje skoraj vse izseljence, in sicer ne glede na čas izselitve: misel, da je izselitev za-časna. Če bi se jaz danes odločala, bi ostala v Bru-slju. Evropski parlament je enkratno delovno me-sto, kjer se sliši mnogo tujih jezikov, delajo ljudje iz 27. različnih držav, se vedno kaj dogaja, se odlo-ča o stvareh, ki so pomembne za vse prebivalce EU, je kraj, kjer živi evropski duh. Nisem še našla kra-ja, kjer bi lahko povezala toliko interesov in svoje identitete: slovenstvo, jeziki, potovanje, spoznava-nje novih ljudi, stiki z ljudmi na splošno. Smela sem biti čisto blizu institucije, ki odloča o zadevah, s ka-terimi sem se pred tem študijsko ukvarjala.Čas v Bruslju je bil kratek, a zelo intenziven in po-učen. Na koncu bi vse pozdravila s prvo kitico naše himne, ki je v vseh 23. uradnih jezikih EU napisana tudi na spomeniku v spomin slovenskemu predse-dovanju: »Žive naj vsi narodi«.

Že konec 50. let, še veliko bolj pa v 60. letih prejšnje-ga stoletja, se je na območje zvezne dežele Baden-Wür-ttemberg priselilo precej Slovencev. Zato je bila že leta 1960 ustanovljena slo-venska župnija v Stuttgar-tu, leta 1970 pa še Slovensko kulturno-umetniško dru-štvo (SKUD) Triglav. Čla-ni društva se radi pohvalimo, da so prav naši ideji sledi-li v Sindelfingnu, Reutlinge-nu, Aalnu in Nagoldu z usta-novitvijo podružnic društva Triglav, ki so pozneje postala samostojna društva in s ka-terimi še danes vzorno so-delujemo. Eno leto obstoja je nedolgo tega praznova-lo najmlajše društvo v okoli-ci Stuttgarta, in sicer društvo Štorklja iz Schorndorfa, s ka-terim gojimo prav tesne pri-jateljske stike.

V zadnjih letih župnija in društvo zelo intenzivno so-delujeta. Slovenci v Stuttgar-tu smo znani po številnih do-godkih, ki jih organiziramo, in po veliki medsebojni po-vezanosti. Letošnje leto pa je za nas še posebej pomemb-no, saj obhajamo kar nekaj

obletnic in pripravljamo še posebno veliko aktivnosti.

Maja je 35-letnico prazno-vala folklorna sekcija. Jubi-lej smo obeležili s proslavo, na kateri je bilo predstavlje-no delovanje skupine skozi vsa leta obstoja, podeljena so bila priznanja zaslužnim ko-reografom in plesalcem, za-plesala pa nam je seveda tudi folklorna skupina. Proslavi je kot običajno sledila zaba-va do jutranjih ur. Jeseni nas čaka še 40-letnica društva, ki jo bomo praznovali 9. sep-tembra. Priprave na proslavo so že v polnem teku in pre-pričani smo, da bomo tudi na tak način pokazali, kako po-membno je druženje Sloven-cev, ki živimo zunaj matične države, kako pomembno je ohranjanje slovenske kultur-ne dediščine skozi ples, petje ipd., in nenazadnje, kakšne-ga izrednega pomena je go-jenje maternega jezika.

V društvu se lahko pohva-limo tudi z organizacijo že tretjega posveta za mlade Slovence po svetu. Različni predavatelji so nam predsta-vili možne načine povezo-

L I D I J A G L O B O K A R

Vicekonzulka Andreja Horvat in učitelj slovenščine v Stuttgartu in okolici Vinko Kralj podeljujeta spričevala Folklorna skupina SKUD Triglav iz Stuttgarta



Nekoč razdeljeni, danes skupajS L O V E N C I I Z S T U T T G A R T A I N O K O L I C E

P o g o v o R

vanja in sodelovanja z dru-gimi slovenskimi društvi in matično državo, vicekonzul-ka iz Münchna nam je osve-tlila poti, kako nam lahko pomaga slovenski konzulat v Nemčiji. V goste so prišli tudi prijatelji iz Slovenije, ki so nam že s svojim prihodom dali vedeti, da jim ni vseeno, kako živimo, in da jih zani-ma, kaj počnemo Slovenci po svetu, ter nam ponudili nekaj konkretnih predlogov, kako bi lahko z matično domovino še tesneje sodelovali.

Poleg tega smo letos prvič organizirali tudi 4-dnevni izlet v Slovenijo, ki se ga je udeležilo za cel avtobus lju-di. Obiskali smo Maribor, se zabavali na festivalu Lent, nastopili na mednarodnem festivalu folklornih skupin v Kopru, za konec pa smo se osvežili še v slovenskem morju.

Zelo pomemben jubilej letos praznuje tudi slovenska žu-pnija sv. Cirila in Metoda – 50-letnico delovanja. Osre-dnje jubilejno bogoslužje s procesijo, z evharističnim slavjem in s slavnostno aka-

demijo je bilo 10. julija, ko je mašo daroval upokojeni lju-bljanski nadškof msgr. Alojz Uran, ki nas je vse ganil s svojo pridigo.

Zelo pomembna dogodka za našo župnijo sta tudi mla-dinska glasbena maša Pesem tisočerih zvonov, ki jo bo 30. oktobra daroval naš župnik dr. Zvone Štrubelj. Ob tem bomo pripravili še seminar duhovne ritmične glasbe ter mladinski in družinski dan.

Ob koncu nikakor ne sme-mo pozabiti še na družinski seminar, ki smo ga pripra-vili tudi letos. Razni ugledni strokovnjaki so nam osvetli-li pedagogiko v jezikovno in konfesionalno mešanih dru-žinah. Seminar bo v odlič-no pomoč tako staršem kot tudi vzgojiteljem slovenske-ga vrtca in slovenske šole v Stuttgartu.

Posebej pa smo Slovenci v zvezni deželi Baden-Wür-ttemberg veseli, če nas obi-ščejo rojaki od drugod. Zato tudi vas, dragi Slovenci na Koroškem, lepo vabimo v Stuttgart in okolico.

»Da se Slovenci nikoli več ne bi razdelili!« Na posvetu mladih Slovencev po svetu smo se na kratko pogovorili tudi s slovenskim duhov-nikom v Stuttgartu dr. Zvonetom Štrubljem in predsednikom društva Triglav Andrejem Vu-dlerjem. Pomembna akterja slovenskega življa v tem delu Nemčije prihajata iz tradicionalno nasprotnih ideoloških taborov, a sta pravi zgled medsebojnega sodelovanja in skupnega dela za dobro. Kdaj sta bila ustanovljena slovenska župnija in dru-štvo? Kakšen je bil njun pomen ob ustanovitvi in ka-kšen je danes?Štrubelj: Župnija je bila ustanovljena leta 1960 ob množičnem priseljevanju Slovencev, njena na-loga je bila njihova duhovna oskrba. Danes sta v ospredju predvsem druga in tretja generacija Slo-vencev.Vudler: Društvo je bilo ustanovljeno leta 1970 za povezovanje Slovencev. Danes pozornost po-svečamo predvsem mladim, saj bodo le oni lahko stvari peljali naprej. Kako je prišlo do povezovanja med društvom in žu-pnijo ?Vudler: Oboji se zavedamo, da je poglavitna na-loga ohranjanje slovenstva in da je ključnega po-mena delo z mladimi.Štrubelj: Ljudje, ki vodijo in delajo v društvu, so zelo povezani z našimi birmanci in to predsta-vlja pravi naravni most med obojimi. Sodelovanje zato ni le potrebno, temveč tudi logično. Kakšni pa so načrti za prihodnost?Štrubelj: V prihodnje bi bilo zelo dobro, če bi za-čeli uporabljati tudi skupne prostore. Tako zara-di racionalnosti kot tudi večje povezanosti. Sicer pa bi oboji radi gostili čim več gostov iz Slovenije, zamejstva in drugod iz izseljenstva, ki bodo lah-ko v našem domu tudi prenočili, da bi tako bolje spoznali našo skupnost.Vudler: Sodelovati moramo predvsem pri mla-dinskih projektih, saj mladih stare delitve ne za-nimajo. Naše skupno prizadevanje mora biti, da se Slovenci nikoli več ne bi razdelili. Sicer pa tudi sam ponavljam vabilo za obisk in spoznavanje naše skupnosti.

Vicekonzulka Andreja Horvat in učitelj slovenščine v Stuttgartu in okolici Vinko Kralj podeljujeta spričevala Folklorna skupina SKUD Triglav iz Stuttgarta

Andrej Vudler in Zvone Štrubelj



Besedilo: D e j a n V a l e n t i n č i čPo sledeh koroških Slovencev …Pot sva navsezgodaj začela v Ti-njah, se nato peljala skozi Mostič in se ustavila v vaseh Djekše, Kneža in Krčanje. Gospa Nevenka mi je poja-snila, kakšno je bilo tukaj življenje nekoč in kako se vse spreminja. Na misel mi je prišel latinski pregovor: »Časi se spreminjajo in mi se spremi-njamo z njimi.« Na Koroškem, na ža-lost, kar zadeva narodnostni vidik, v zelo negativno smer. Vasi, skozi ka-tere sva se vozila, so vse manj slo-venske in vse bolj ponemčene. Gospa Nevenka je pogosto ponavljala verze iz Gregorčičeve pesmi Na potujčeni zemlji: »Naš bil nekdaj je ves ta raj, očetom našim domovina; tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastnina.« Zelo so me prizadele nje-ne osebne izpovedi o nacionalistič-nih napadih, ki so jih morali prena-šati ona in njeni otroci. O tem, kako so jim streljali v hišo, kako so otro-ci vsak dan hodili domov s krvavimi nosovi, kako so morali nenehno žive-ti z žalitvami in s poniževanji … V ta-kšnih razmerah ni čudno, če mno-go ljudi potlači svojo identiteto in se raje odloči za mirno življenje.

Že prej sem večkrat razmišljal o tem, da je ohranjanje življenja na podeže-lju in tudi v višjih predelih ključnega pomena za ohranjanje starih navad, govorice, identitete in tradicionalne-

ga sloga življenja. Zdi se mi, da Av-strija bolje skrbi za podeželje in kme-tijstvo kot Slovenija, zato je manj kmetijskih površin zaraščenih, ze-mlja je bolj obdelana in manj ljudi se seli v mesta in pušča propadati stare domačije. Tudi višja območja, kot so vasi Djekše, Kneža in Krčanje, kljub temu – na žalost – niso imuna pred ponemčevanjem in izginjanjem slo-venskega elementa. A prepričan sem, da je proces tukaj vendarle počasnej-ši. Slovenci v Sloveniji smo, ko bese-da nanese na zamejstvo, zaskrblje-ni, kaj bo s temi območji, nihče pa ne opazi, da imamo prav takšne težave tudi doma. Mladi se množično izse-ljujejo iz višje poseljenih območij in z odročnejšega podeželja ter se v me-stih stapljajo v množico. Tukaj sicer ne izgubijo svoje slovenske identite-te, a kljub temu pozabijo narečje, na-vade staršev in starih staršev, versko izročilo prednikov … in vse to zato, da pred že „pomeščanjenimi“ vrstni-ki v mestih ne bi bili videti kot čuda-ki. Smo torej Slovenci v Sloveniji res lahko pokroviteljski do zamejstva, ali pa bi se morali tudi sami pošteno za-misliti, kam plove naša družba? Vsi smo radi v svojih debatah zelo kri-tični do globalizacije v Aziji in Afri-ki ter „civiliziranja“ tamkajšnjih pre-bivalcev, ne opazimo pa naše „mini globalizacije“, ko izginjajo vse stare

K o R o Š K A

Takoj po objavi mojega pr-

vega članka v Nedelji me je

s klicem na uredništvo pre-

senetila gospa Nevenka

Somm eregger iz Kamna. De-

jala mi je: »V članku ste napi-

sali, da bi radi čim bolje spo-

znali Koroško. Jaz se vam

javim za vodičko. Kdaj gre-

va?« Takšne mikavne ponud-

be seveda nisem smel za-

muditi, zato sem si ob prvi

priložnosti vzel prost dan in

se z gospo Nevenko odpravil

na potep po Podjuni.



Besedilo: D e j a n V a l e n t i n č i čPo sledeh koroških Slovencev … Kako sem kot Slovenec iz Slovenije potoval po Koroškem

navade in izročila. Ko človek nekoli-ko razmišlja, se mu zazdi, da se tudi v Sloveniji realnost ne spreminja nič manj kot v zamejstvu … Časi se spre-minjajo in mi se spreminjamo z njimi. Da se življenje ljudi skozi čas spre-minja, tega pač ni mogoče prepreči-ti. Ne morem pa razumeti, zakaj se teh stvari v Sloveniji vsaj znanstveno ne popiše. Slovenski raziskovalci zelo radi pišejo o aboriginih in Indijancih, o Sloveniji pa na žalost veliko manj …

S planin sva se nato zopet spustila v dolino in si ogledala še Grebinj in Grebinjski Klošter, Pliberk, Dobrlo vas, Šmarjeto in Šmihel, nato pa sva se povzpela še k sv. Hemi. Najmoč-nejši izkušnji sem doživel v Pliberku: zelo me je prevzel Muzej Wernerja Berga. Zelo sem se lahko poistovetil z njegovim razmišljanjem in delom. Zelo me je navdušila njegova obču-tljivost za preprosto ljudsko življenje, ki sem mu nekaj misli namenil že v prejšnjem odstavku. Nič manj inten-zivna pa ni bila izkušnja ob odhodu iz muzeja, ko naju je mlad moški na-drl z »Deutsch, Deutsch!!!«, ker sva se pogovarjala v slovenščini. Čeprav se tudi koroška družba vse bolj odpi-ra in postaja vse bolj odprta, je jasno, da pri mnogih tli še veliko sovraštva do vsega, kar je slovensko.

Zelo ljub del najinega pohajkovanja mi je bilo tudi obiskovanje cerkva (v Sloveniji je to zelo težko, saj so cer-kve praviloma zaklenjene). V preču-dovitem miru in blaženosti, ki pre-vzameta človeka ob obisku prazne in tihe cerkve, kjer se ti zazdi, da se sko-rajda dotikaš nebes in da si Bogu res blizu, sem lahko za trenutek celo po-zabil, da so tudi cerkve žalostno zna-menje asimilacije na Koroškem. Raz-mišljal sem o tem, da se je v vseh teh cerkvah nekoč molilo samo v sloven-ščini, danes pa večinoma le še nem-ško. Le še križevi poti s slovenskimi napisi tiho opozarjajo, da so tukaj ne-koč živeli Slovenci in da so se k Bogu obračali v svojem jeziku.

Na najinem potepu z gospo Nevenko sem imel priložnost spoznati tudi tri slovenske duhovnike: Valentina Gott-hardta na Djekšah, Hanzeja Dersulo v Grebinju in Ivana Olipa v Pliberku. Trije, po karakterju popolnoma raz-lični možje, ki pa vsi igrajo tako zelo pomembno vlogo v narodni skupno-sti … Slovenskih novomašnikov na Koroškem na žalost ni več. Le kaj bo čez dve desetletji ali tri s slovenšči-no v cerkvah? Lahko pričakujemo, da se bodo duhovniki iz tujine (ker tudi nemško govorečih duhovnikov ni do-volj) naučili tudi slovenskega jezi-ka? Z enakimi problemi se sooča tudi

manjšina v Italiji, na Madžarskem pa so letos že izgubili edinega sloven-skega duhovnika. Upam, da sem le preveč pesimističen.

Ker se je gospa Nevenka zelo izka-zala kot vodička, sem se priporočil še za drugi izlet. Tokrat sva obiska-la Vetrinj in se pogovarjala predvsem o povojnih beguncih iz Slovenije na Koroškem. Koliko so morali ti ljudje pretrpeti! Po grozotah vojne so prišli v okolje, kjer zaradi drugačnih okoli-ščin med vojno ljudje niso mogli ra-zumeti njihove opredelitve v Slove-niji in jih niso prav sprejeli. Še danes mnogi nanje gledajo postrani. Poleg tega pa so prišli še v okolje, ki je bilo do slovenstva nasploh zelo neprija-zno. Gospa Nevenka mi je poveda-la, da o svojih doživetjih in trpljenju iz vojnega časa svojim otrokom ni ni-koli pripovedovala. Rekla je: »Dovolj travm so imeli zaradi stalnih napadov tukaj, naj bi jim mar priskutila še sta-ro domovino?«

To sta bila izleta, ki sta name brez dvoma naredila zelo globok vtis. Če-tudi zgodovina ni bila lepa, jo je treba poznati. Le tako lahko pravilno vre-dnotimo sedanjost in sprejemamo pravilne odločitve za prihodnost. Go-spa Nevenka, najlepša hvala!



kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Slovenci v evropskem parlamentu: zgodovinski obisk v Strasbourgur e p o r t a ž a

P i š e G a b i F r a n k

EU - Kaj je v Bruslju in kaj v Strasbour-gu? Štiridnevno potovanje v Alzacijo je pomenilo za skupino udeleženk in ude-ležencev iz Goriške in Koroške spozna-vanje evropskih ustanov in nove dežele. V osredju ekskurzije je bil obisk v Evrop-skem parlamentu, mogočnem poslopju ob reki Ill sredi Strasbourga. Strasbo-urg je drugo največje mesto (in tudi dru-go najdražje) mesto v Franciji in je glav-no mesto francoske regije Alzacija (nem. Elsass), kjer živi okoli 270.000 ljudi. Me-sto leži ob francosko-nemški meji in je bilo v zgodovini izredno pomembno ob-močje, daj so Francozi in Nemci skušali ustvariti novo povezavo, številna krajev-na imena so nemškega porekla. Strasbo-urg igra v Evropski uniji zelo pomembno vlogo, od leta 1949 je tu sedež Evropske-ga sveta, ki koordinira vlade posameznih držav, v mestu je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, za en teden pa se mesto spremeni, kajti iz Bruslja se prese-lijo vsi parlamentarci s sodelavci in obli-kujejo evropsko zakonodajo. V Strasbo-urgu je sedež Evropskega parlamenta, v katerem potekajo zasedanja in glasova-nja. V Bruslju se odvija delovno življenje evropskih parlamentarcev tri tedne, pri-pravljajo se na zasedanja, obravnavajo različne teme in pripravljajo teme, o ka-terih glasujejo nato na štiridnevnih za-

sedanjih v Strasbourgu. V teh dneh so hoteli v mestu in okolici zasedeni, tovor-njaki s kontejnerji prevažajo vse doku-mente in gradivo.

Slovenija ima sedem poslancev, Avstri-ja pa sedemnajst In slovenska delegacija je obiskala Evropski parlament v pone-deljek, ko so počasi začeli v Strasbourg prihajati številni sodelavke in sodelav-ci (okoli 5000) in 736 poslank in poslan-cev iz vseh držav članic Evropske unije. Iz Slovenije je sedem poslancev (od na-slednjega leta jih bo osem), iz Avstrije pa 17. Po treh tednih intenzivnih priprav sledijo v Strasbourgu zadnje besede pre-pričevanja predstavnikov in predstav-nic sedmih poslanskih skupin. Od ideje do realizacije zakona seveda včasih traja dve leti. Posameznik pa ima za to prepri-čevanje le dve minuti časa. Pred plenar-nim zasedanjem si je skupina ogledalo parlamentarni polkrog, kjer so se po-poldne začela zasedanja in glasovanja, ki trajajo ponavadi do polnoči. Posla-nec v Evropskem parlamentu Lojze Pe-terle je skupaj z veleposlanikom Dami-janom Bergantom in Barbaro Sušnik iz Evropskega sveta pozdravil skupino in bil vesel obiska, predstavniki iz Koroške in Goriške pa so vsem trem posredovali svoje misli in želje, med njimi Nanti Olip

Na pobudo Katoliškega

doma v Tinjah in v orga-

nizaciji Klemna Žumerja,

svetovalca v Evropskem

parlamentu, so se Sloven-

ci iz Koroške, Italije in Slo-

venije odpravili v alzaško

mesto, kjer je formalni se-

dež Evropskega parlamen-

ta.

Udeleženci iz Goriške in Koroške so dobili zanimiv vpogled v delovanje evropskih parlamentarcev. Dve majhni državi v koncertu velikih



kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Slovenci v evropskem parlamentu: zgodovinski obisk v Strasbourgu

za Narodni svet, Julijan Čavdek in Silvan Primožič za Slovensko skupnost Gorica. Vsi trije slovenski predstavniki v Stras-bourgu pa so zagotovili vso podporo slo-venskim rojakom.

Povezovanje med Slovenci Vsi so po-udarili okvirno konvencijo o narodnih manjšinah in da ukrepajo v prid vsem Slovencem. Spodbudili so povezovanje med Slovenci. Sicer je v Evropski uniji v ospredju gospodarsko sodelovanje, ven-dar vedno bolj namenjajo pozornost na-rodnim skupnostim. Tako so v Lizbon-ski pogodbi v 2. členu omenjene narodne skupnosti. Peterle je pri tem poudaril, da bi bilo bolje uporabljati besedo Slovenec namesto manjšina in za Koroško pouda-ril, da bi morali biti politiki v Avstriji in Italiji tako pozorni do svojih narodnosti, kot je Slovenije pozorna. Prav posebej pa je nagovoril navzoče, da bi se morali bolj posluževati razpisov evropskih ustanov, ki želijo podpirati čezmejno sodelovanje in posebej spodbujevanje jezika, saj je še veliko neizkoriščenih možnosti.

Skupni projekti imajo veliko možnosti. Tako Peterle kakor Bergant sta podčrta-la, da je obisk zelo pomemben in da naj predstavnikom v Strasbourgu ali Bru-slju posredujemo želje, oni pa se bodo po

svojih močeh trudili in zastopali intere-se Slovencev.

23 uradnih jezikov Tako v Bruslju ka-kor tudi v Strasbourgu imajo pri delu po-membno vlogo tolmači in prevajalci. Vsa zasedanja in vse dokumente morajo pre-vesti v vse uradne jezike držav članic Evropske unije, 23 po številu (med njimi je tudi katalonščina). Za delo ni obvezen študij jezika, prav za prevajanje uredb in zakonov je potreben študij prava. Pri prevajalcih razlikujejo med 3 stopnjami: tolmači, ki prevajajo na zasedanjih, pre-vajalci, ki prevajajo pisno, in pravniki in lingvisti, ki prevajajo razsodbe. Za slo-venščino imajo 13 rednih in 70 izrednih tolmačev. Ekskurzija se je nadaljevala z ogledom mesta Strasbourg, njegove izredne arhi-tekture, reke Ill, ki se deli na pet roka-vov in samega centra, ki se imenuje Mala Francija, ter notredamske katedrale, ki človeka prevzame. Ogled mesta Colmar in Freiburg z večerjo skupaj s poslancem Peterletom sta zaokrožila zanimivo po-tovanje.Že v avtobusu pa so udeleženci že zače-li razmišljati o sodelovanju in mogoče o naslednjem obisku v Bruslju, kjer bi se lahko predstavili že s kakšnim skupnim projektom.

Potovanje je organiziral Kle-men Žumer, svetovalec po-slanske skupine Evropske ljudske stranke, kjer dela pred-vsem na področju odnosov z javnostjo, in je podpredsednik Nove Slovenije, skupino pa so vodili Jože Wakounig, Dejan Valentinčič, ki je delal prakti-kum v Bruslju in je bil letos po-čitniški sodelavec pri Nedelji, in Pavel Zablatnik.

Udeleženci iz Goriške in Koroške so dobili zanimiv vpogled v delovanje evropskih parlamentarcev. Alzacija: dobra jed in zanimiva arhitektura Pogovor z Lojzetom PeterletomDve majhni državi v koncertu velikih


Ni draga, je pa dragocena.Za študente in študentke samo 16,- EUR letno

redna naročnina samo 32,- EUR letno

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

N O V I N A R O Č N I K

Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,- EUR študentski abo za 16,- EUR

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

www.nedelja.atfacebook.com/mojanedelja

www.nedelja.atfacebook.com/mojanedelja


Documents

Priloga - Slovenci po svetu