Pravo EU · Web viewPravo EU Evropska pravna fakulteta 2015 - zapiski s predavanj (2014/2015) - členi Ustave RS - členi Pogodb EU - izpiski iz knjige (M. Avbelj – Sodno pravo

Pravo EUEvropska pravna fakulteta

2015

- zapiski s predavanj (2014/2015)

- členi Ustave RS

- členi Pogodb EU

- izpiski iz knjige (M. Avbelj – Sodno pravo Evropske unije)

E.S.

EPF - Pravo Evropske unije E.S. 2014/2015

Dr.Avbelj 09.10.2014

ZGODOVINSKI UVOD V EVROPSKE INTEGRACIJE

1648 – Vestfaldski mir (2. pogodbi)

Fevdalizem – takratna družbena ureditev na evropskem ozemlju. Kmet je bil vezan na zemljo zemljiškega gospoda. Zemljiškemu gospodu je moral darovati 1/10 (deseti del letnega pridelka) v zameno za varnost/zaščito.

Ena večjih držav takratnega časa je bila Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, pod katerega je spadal tudi del slovenskega ozemlja.

Takratna pravo zemljiškega gospoda se je raztezalo na subjekte in ne na teritorij (danes ravno obratno). Nastane konflikt subjektivno vs. teritorialno.

Pride do izbruha vojne. Tridesetletna vojna, vojna v letih 1618 – 1648 na področju Svetega rimskega cesarstva, vključene pa so bile tudi druge sile. Izbruhnila je zaradi nasprotij med protestanti in katoličani, prerasla v spor med cesarjem in državnimi stanovi ter se končala kot boj za prevlado v cesarstvu.

Leta 1648 podpišejo Vestfaldski mir. Pride do dogovora cuius regio, eius religio – čigar teritorij, ta določi tam vero in posledično tudi pravo. Pravo se veže na teritorij.

Vestfaldski mir prvič prinese idejo o suverenosti – nekdo ima oblast na nekem teritoriju in ta ni podrejena nikomur drugemu. Iz tega izhaja izraz Vestfaldska država. Od takrat naprej obstajajo države, kot jih poznamo danes. Kriteriji države: teritorij, ljudje, oblast, priznanost drugih držav.

Moderna suverena država – najprej nastajajo manjše, nato se začnejo združevati.

V industrijski dobi prihaja do raznih vojn zaradi surovin. Vojne nastajajo tudi zaradi kolonij, katere so počasi tudi vse zasedene. Kolonialne velesile so bile: Francija, Velika Britanija, Portugalska, Španija, Nizozemska, Belgija…

Nemčija, Italija, Avstro-Ogrska, Rusija, Turčija niso imele kolonij. Gradile so vojsko, da bi dobile teritorije.

Po svetu vlada vse več konfliktov zaradi ideje suverenosti. Države vidijo samo svoje nacionalne interese.

Nov svetovni red (nova razdelitev kolonij). Novo delitev sta želeli predvsem Nemčija in Italija. Kolonialne države se s tem niso strinjale. Odnosi med državami so postali vse bolj napeti.

Prvi konflikt nastane med Francijo in Nemčijo zaradi obmejnega področja bogatega z surovinami predvsem z premogom in železovo rudo – jeklo. Drugi konflikt pa nastane po težnji po novi delitvi sveta. Drugi konflikt pripelje do prve svetovne vojne. Nasproti so si stale antantne in centralne sile. Bojevanje je bilo pozicijsko.

Vojna se je končala z Versajsko mirovno pogodbo med Francijo in Nemčijo. Sankcije za Nemčijo so bile: plačilo reparacij za povzročeno vojno škodo; prepovejo ji oboroževanje; prepovejo ji razvoj težke industrije; Francija ji odvzame ozemlja bogata s surovinami. Namen te pogodbe je bil kaznovati in ponižati Nemčijo, da se ne bi mogla nikoli več razviti v vojaško velesilo.

V Nemčiji vlada visoka brezposelnost, država ni zmožna plačevati vojne škode. Postavili so višje davke, vendar nastane problem, ker jih nimajo od česa pobirati. V državi je bila visoka stopnja brezposelnosti, inflacija ter vsesplošno pomanjkanje.

2


Kadar so v državi tako slabe razmere po navadi pridejo na oblast ekstremne politične stranke, katere na velike probleme ponujajo odločne in enostavne odgovore. Na oblast pride Hitler (demokratično izvoljen, imel izredno sposobnost nagovarjati množice). V Nemčiji se razvije želja po maščevanju. Kot krivce za nastali položaj označijo žide, komuniste in imperialiste.

Hitler je kršil Versajsko mirovno pogodbo. Razvijal je težko industrijo – ljudje so ponovno dobili službe, inflacije in brezposelnosti ni več. Ljudje v Nemčiji Hitlerja podpirajo.

Sledi druga svetovna vojna. Namen Nemčije je bil iztrebljanje določenih narodov. V to vojno vstopijo tudi ZDA. Nemčija je na koncu spet poražena. Pojavi se vprašanje kaj storiti z Nemčijo.

Prva varianta je, da bi Nemčijo spremenili v revno poljedelsko državo. Druga varanja je bila, da bi ostala razdeljena in bi jo izkoriščali kot kolonijo. Tretja varianta je bila okrepitev ponižanja in kaznovanja iz Versajskega miru. Nič od tega se ni uresničilo.

Ravno v tistem času se začne hladna vojna (napeto politično stanje) med ZDA in Sovjetsko zvezo. Vladal je strah pred vdorom sovjetskega komunizma.

Prva varianta, da bi Nemčija postala poljedelska država se ne uresniči, saj so Nemčijo potrebovali kot ščit med zahodom in Sovjetsko zvezo. Druga varianta tudi ni prišla v poštev, saj so želeli izseliti Ruse iz Nemčije. Tretja varianta je bila najbolj verjetna, a na koncu tudi ta propade. Do druge svetovne vojne je prišlo, ker so Nemce preveč kaznovali/ponižali. Če bi odpravili te konflikte ozemlje/surovine, druge vojne sploh ne bi bilo.

Francoska politika: Jean Monnet in Robert Schuman – ustanovna očeta evropske integracije. Dejala sta, da je do druge vojne prišlo, ker je bil Versajski mir nepošten.

Po drugi vojni so želeli trajni mir. Namesto ponižanja, enakopravno partnerstvo, konflikt glede surovin bi bil tako rešen. Resurse bi tako združili in dali pod upravljanje tretjemu neodvisnemu – pod visoko oblast.

9.maj 1950 (Dan Evrope) – Schumanova deklaracija – ustanovi se evropska integracija (enakopravno partnerstvo; sodelovanje tistih, kateri so bili med seboj v konfliktu; tretje neodvisno telo).

Od druge vojne naprej se tako poudarja pomen sodelovanja. Cilj je vzpostaviti trajni mir, z ekonomskim sodelovanjem, z izgradnjo skupnega trga (premog in jeklo) ter preprečiti vdor Rusov/komunizma (interes ZDA) – geostrateški interes.

Marshalov plan – denarna pomoč ZDA evropskim državam (tista katera je hotela). Obramba zahodnega sveta pred komunizmom (zveza NATO).

KLJUČNE SPREMEMBE POGODB EVROPSKE UNIJE

1950 – 9.maj Schumanova deklaracija. Pogodba o Evropski skupnosti za premog in jeklo ali Pariška pogodba (*pogodbe se imenujejo po mestih, kjer so bile podpisane). Surovine postavi pod visoko oblast (danes je to Evropska komisija). Na začetku je bilo 6 ustanovnih članic: Belgija, Nizozemska, Luksemburg (države Beneluksa), Francija, Nemčija in Italija. Velika Britanija se boji federalizma, niso hoteli dati premog in jeklo pod tujo oblast.

Takrat vlada v evropskih državah prava evforija. Imeli so že pripravljeno pogodbo o politični uniji in pogodbo o obrambni uniji. Obe dve propadeta v Franciji. Takratni francoski general je želel prvotno močno Francijo. Države so nato prišle do zaključka, da če se ni možno politično povezati, se bodo povezale vsaj na ekonomski način.

3


1957 – Pogodba o Evropski ekonomski skupnosti. Namen te je vzpostaviti skupni ekonomski trg. EURATOM – Pogodba o jedrski skupnosti.

Imamo tri skupnosti. Prva je bila skupnost za premog in jeklo, sklenjena je bila za 50 let, danes je ni več. Druga je ekonomska skupnost, je ključnega pomena. Tretja je euratom, katera obstaja še danes. Te tri skupnosti so na začetku imele vsaka svoje institucije (visoko oblast, skupščino, sodišče). Kmalu so ugotovili, da je to nesmiselno. S spojitveno pogodbo so ustanovili ene institucije za vse tri pogodbe (premog in jeklo; ekonomsko skupnost; euratom) skupaj – eno visoko oblast, eno sodišče, en parlament.

*Politika praznega stola, izvajali so jo v Franciji v 60. letih.

Poenotili so zakonodajo, ustanovili so Svet (države članice), kateri je sprejemal zakone. Sprejmejo se evropski predpisi, kateri veljajo po celem ozemlju. Da je bil zakon sprejet, je moralo biti soglasje med vsemi šestimi članicami. Problem je nastal, ker je na začetku vsak skrbel samo zase.

Francija se ni udeleževala sej, posledično niso mogli ničesar sprejeti, *politika praznega stola. S tem so sabotirali seje Sveta.

Problem rešijo z Luksemburškim kompromisom – veto posameznih držav je potrebno odpraviti, Francija temu nasprotuje. Vendar države ohranijo pravico do veta, ko gre za njihove najbolj vitalne interese. O zadevi se bo glasovalo, dokler se ne bodo strinjali vsi – veto formalno odpravljen, neformalno ostane. Ta kompromis prepriča Francijo, da se nazaj udeležuje zasedanj.

Vedeli so, da se bliža prva širitev in vedeli so, da se bo moral veto počasi umakniti. Več bo držav, težje bo najti kompromis.

Leta 1973 se pridružijo Velika Britanija, Irska in Danska. Nato sledita še dve širitvi, pridruži se Grčija, nato še Španija in Portugalska.

1983 je 12 članic Evropske skupnosti. Posledično se poveča Svet in način sprejemanja zakonov.

1989 – prva prava sprememba ustanovne pogodbe Evropske skupnosti. Enotni evropski akt odpravi veto na področju prostega pretoka blaga, kar omogoči razvoj skupnega trga.

1991 – 1993 je bila sprejeta Maastrichtska pogodba. Od takrat naprej prvič govorimo o Evropski uniji. Oblast v uniji je razdeljena na stebrno/tempeljsko strukturo.

Prvi steber je skupnostni/supranacionalni steber. Zajema področje, katero je bilo vsebovano v treh Evropskih skupnostih (premog, euratom, ekonomska skupnost). Druga dva sta medvladna stebra. Pod drugi steber spada skupna zunanja in varnostna politika. Pod tretji steber pa spadajo notranje zadeve (policijsko in pravosodno sodelovanje).

Do leta 1993 izključno ekonomska narave – ekonomska integracija.

Razlika med prvim (supranominalnim) in drugima dvema (medvladna) stebroma je v odločanju. V prvem se odpovejo vetu, to pomeni, da se lahko med seboj preglasujejo. V drugem in tretjem se to ne da. V poštev pride samo soglasje vseh članic (ohranjajo nadzor in soglasno odločanje med vladami).

Za ekonomijo je značilno, da bolj kot je odprta, bolj je uspešna. Za notranjo in varnostno politiko pa velja ravno obratno.

Če je trg bolj odprt, je bolj odprt tudi kriminal. Tukaj nastane potreba po drugem in tretjem stebru – države stopijo skupaj na evropski ravni.

4


V teh letih razpade Jugoslavija. Reši jo NATO, Evropska unija je ni sposobna rešiti (denarna pomoč). To je nekakšen zgled za Evropsko unijo, da države stopijo skupaj. Po svetu se razvijajo močne velesile (Kitajska, ZDA, Rusija…), če evropske države ne bi stopile skupaj, ne bi bile posamezne države konkurenčne svetovnim velesilam. Družbene potrebe pripeljejo do ustanovitve drugega in tretjega stebra.

1995 – nova širitev: Avstrija, Finska, Švedska. Hladne vojne ni več, potreba po obrambi odpade. V tem času se podpiše Amsterdamska pogodba, katera pa ne prinese nič bistvenega.

Približuje se največja širitev v zgodovini skupnosti/unije. Leta 2004 se uniji pridruži 10 novih članic, med njimi tudi Slovenija. Potrebno je pripraviti institucije na tako širitev. Obstoječe članice so želele zaščititi svoje interese.

2003 – pogodba iz Nice, naj bi bila začasna. Leta 2005 naj bi bila sprejeta Evropska ustava.

2004 – zgodi se največja širitev. Evropska unija šteje 25 članic. Zaradi vedno večjega števila članic nastane potreba po odpravi veta tudi v drugem in tretjem stebru. Bolj kot se je Evropska unija širila, bolj se je unija ter pomen institucij krepila. Z soglasjem se ni dalo ničesar več doseči.

Razvijata se dva trenda, katera sta medsebojno povezana. Prvi trend je širitev – več nas je, boljši smo. Drugi pa je trend poglabljanja integracij – Evropska unija dobiva čedalje več pristojnosti (več članic).

Ustavna pogodba pade v Franciji na referendumu, nato tudi na Nizozemskem. *Anekdota, zakaj naj bi pogodba v Franciji padla: Takratni britanski predsednik vlade Tony Blair, ni želel, da bi sprejeli ustavno pogodbo. Ves čas pisanja pogodbe je opozarjal, naj v pogodbo napišejo tako, da bo po godu britanskemu ljudstvu, ker če ne, je Britanci ne bi sprejeli. Nato je na nek način izkoristil takratnega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, kateri v Franciji ni bil deležen visoke podpore. Blair je Chiracu dejal, da bodo v Veliki Britaniji dali odločitev o sprejemu ustavne pogodbe na referendum. Chirac pa je bil mnenja da bi morala Francija, kot ustanovna članica, dati prva odločitev o sprejemu pogodbe na referendum. Kot je že zgoraj omenjeno, Chirac takrat ni bil ravno priljubljen politik v Franciji. Francozi so tako dobili na referendumu možnost, da izkažejo, kaj si mislijo o Chiracu. Glasovali so proti in pogodba je padla, saj je bilo potrebno za sprejem ustavne pogodbe soglasje vseh članic. Tony Blair tako ni imel več problema, saj ga je namesto njega rešilo francosko ljudstvo. Podobna stvar se je nato zgodila na Nizozemskem.

2007 – Reformna pogodba. Tukaj pa po zgornjem zgledu Irci na referendumu glasujejo proti sprejetju. Ker pa Irska ni Francija jim Evropska unija vljudno predlaga naj glasujejo še enkrat. Na drugem glasovanju je bila pogodba sprejeta. Tega leta se Uniji pridružita še Romunija in Bolgarija.

2009 – Reformna pogodba stopi v veljavo = Lizbonska pogodba. Z lizbonsko pogodbo odpravijo stebrno strukturo, ostane samo prvi steber. Vse postane del supranacionalne politike. Tudi tri Evropske skupnosti izginejo, govorimo samo o Evropski uniji.

Ko vzpostavijo vse pogodbe nastopi mednarodna kriza. Kriza prestopi iz finančnega v gospodarski sektor, kjer se ponekod nahaja še danes.


TEMELJNA NAČELA PRAVA EU

Kako v Sloveniji velja mednarodno pravo?

Hierarhija prava v Sloveniji: najvišji pravni akt je slovenska ustava; nato sledijo mednarodne pogodbe katere Slovenija ratificira; sledi slovenska zakonodaja; mednarodni predpisi in podzakonski akti.

5


Mednarodno zasebno pravo ureja pod katerimi pogoji se lahko v neki državi uporablja pravo neke druge države. Mednarodno javno pravo ureja javnopravne odnose med suverenimi državami (to so tisti odnosi, v katere vstopa država kot suverena država).

Pod mednarodno javno pravo spadajo mednarodne pogodbe (bilateralne/multilateralne, enkratna pravna razmerja, krovne mednarodne pogodbe – bolj splošno in abstraktno urejajo nedoločeno število situacij).

Po mednarodnem javnem pravu lahko države ustanovijo mednarodne organizacije. Mednarodno javno pravo sestavljajo mednarodne pogodbe med državami in mednarodne organizacije katere države ustvarijo.

Mednarodno javno pravo je tisto pravo, ki je utemeljeno na soglasju subjektov mednarodnega prava (nosilcev pravic in dolžnosti – konkretno: držav, mednarodnih organizacij).

Po klasičnem mednarodnem pravu posameznik ni subjekt mednarodnega prava!

Ko je mednarodna pogodba sprejeta, kakšen je potem njen status s Sloveniji?

Njen status je opredeljen v ustavi – pod kakšnimi pogoji mednarodno pravo učinkuje v Sloveniji. Na splošno velja, da ustave opredelijo, kakšen je položaj mednarodnega prava v državi.

V teoriji je lahko odnos dvojen: odnos monizma ali odnos dualizma.

Monizem – med državo in mednarodnim pravom, pomeni da tvorita en sam pravni red. Veljavnost mednarodnega prava je odvisna od države, ali pa je veljavnost državnega prava odvisna od mednarodnega. Prvi primer v praksi ne obstaja. Monistične države z mednarodnim pravom tvorijo en pravni red (mednarodno pravo je nadrejeno nacionalnemu in je njegov neposredni sestavni del) – primer je Nizozemska. Ko Nizozemska sprejme neko mednarodno pogodbo to neposredno velja kot državno pravo (ker v bistvu svojega državnega prava nima). Mednarodne pogodbe veljajo kot nacionalni predpisi, še več so nad mednarodno pravnimi predpisi.

Dualizem – mednarodno pravo in nacionalno pravo sta ločena. Vsako ima svoje pravne akte. Država (Slovenija) ima vselej obveznost, da mednarodno pravo pretvori v lastni pravni red (ratifikacija) – 8.člen Ustave. Če neko pogodbo/predpis ratificira državni zbor, je ta potem hierarhično postavljena nad zakoni, če pa jo ratificira vlada je hierarhično postavljena pod zakoni vendar nad podzakonskimi predpisi (slika). Državni zbor ratificira z zakonom, vlada z uredbo.

Če obstaja sum, da je mednarodno pogodba v nasprotju z ustavo sledi pobuda za presojo ustavnosti mednarodne pogodbe. To je preventiven ukrep, da ne bi nato kršili že sprejete mednarodne pogodbe – kršili bi zakon o sprejetju mednarodne pogodbe in mednarodno pogodbo samo. Če je pogodba v nasprotju z ustavo sta na voljo dve možnosti: spremeni se mednarodna pogodba ali ustava (Nizozemska tega problema nima).

6

USTAVA

MEDNARODNE POGODBE

ZAKONODAJA

MEDNARODNI PREDPISI

PODZAKONSKI AKTI


8. člen ustave ureja odnos med slovenskim in mednarodnim pravom.

8. členZakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.

Drugi odstavek 8. člena določa, da se lahko posameznik na to pravo sklicuje zoper državo oz. drugega posameznika. Da se lahko na neko odločbo sklicujemo mora biti utemeljena in imeti moramo pravni interes. Od narave določbe je odvisno ali se bo taka pogodba res lahko uporabljala neposredno.

Ponovitev:Odnos med nacionalnim pravom in mednarodnim pravom urejajo ustave posameznih držav. Odnos je lahko monističen – ustava je podrejena mednarodnim predpisom (P. Nizozemska) ali dualističen – mednarodno pravo prenesemo z ratifikacijo (P. Slovenija). V teoriji se ratificirane mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, v praksi pa se neposredno uporabljajo samo tiste, pri katerih lahko izkažemo pravni interes (odvisno od posameznih pogodb) – ali je določba dovolj konkretna in natančna da nam daje neko pravico, mora biti zmožna neposredne uporabnosti, da se nanjo lahko sklicujemo (konkretna, določna, opredeljena).

Kdo določi, ali je mednarodna pogodba zmožna neposredne uporabnosti?

Odvisno je od monističnega/dualističnega sistema (v Sloveniji sodišča). Primer: Hrvaško sodišče lahko določi drugače kot Slovensko – nastane problem.

Zadeva: C-26/62, knjiga str.63 – čezmejni element, Van Gend en Loos

Podjetje Van Gend en Loos je iz Nemčije uvozilo določeno količino snovi. Zatrjevalo je, da je Nizozemska spremenila tarifno klasifikacijo omenjene snovi, tako, da je za to snov po novem veljala višja uvozna dajatev. Zaradi višje tarife je bil kršen 12.člen Pogodbe – prepoved uvajanja novih cen oz. tarif. Mehanizem predhodnega vprašanja – vpraša se Sodišče Evropske unije ali je določba (12.člen) dovolj jasna, natančna in določena (ali je neposredno uporabljiva)? Sodišče odgovori da je neposredno uporabljiva (jasna, neposredna, določna in brezpogojna) – načelo neposredne uporabnosti.

Zakaj je ta določba pomembna? Bistvo Evropske unije je skupni trg.

Izključno Sodišče Evropske unije je tisto, ki pove kdaj so določbe prava EU neposredno uporabne in kdaj ne. Ima hermenevtični (razlagalni) monopol – 1. razlaga iz katere sledi enotna uporaba za vse. Pravo EU ni enako mednarodnemu pravu, zato je lahko Sodišče EU najvišje sodišče v EU.

Skupnost predstavlja nov pravni red mednarodnega prava. Sodišče EU govori o tem, da so države na omejenem področju omejile svoje suverene pravice. Nosilec pravic ali obveznosti postane tudi posameznik (pravni subjekt), po mednarodnem pravu to ni.

Sodba C-26/62 je ustavna sodba, vzpostavi pravo EU kot samostojni pravni red, nov pravni red mednarodnega prava. Sodišče je s tem primerom želelo doseči dolgoročni cilj. Omeniti velja, da se je ta primer zgodil ravno na Nizozemskem, za katero vemo da je monistična država. Tako razlago so brez problemov sprejeli.

Zadeva: C-6/64, knjiga str.67 – Costa vs. Enel

Italija je nacionalizirala italijansko elektroindustrijo (podjetne Enel). Posameznikom je izdala nalog, za plačilo elektrike. Gospod Costa je izpodbijal račun pri nižjem sodišču, ker naj bi Enel nastal na podlagi zakona, kateri je v nasprotju s Pogodbo PEGS. Podjetje naj bi bilo nezakonito ustanovljeno. Na

7


podlagi prejšnjega primera (Van Gend en Loos) vemo, da se lahko posamezni sklicuje na Sodišče EU. Nastane konflikt med italijansko zakonodajo in Pogodbo PEGS. Po italijanskem pravu velja, da če je nek zakon sporen, se mora najprej vprašati italijansko ustavno sodišče, sodnik na nižjem sodišču pa je vprašal neposredno Sodišče EU.

Italijanska vlada je menila, da je to v nasprotju z italijanskim pravnim redom, treba je uporabiti nacionalni predpis. Sodišče EU je trdilo obratno – problem se razreši tako, da se uporabi evropski predpis – načelo primarnosti. Iz tega sledi, da se lahko direktno uporabi EU predpis ter da se v konfliktu med nacionalnim in evropskim predpisom obvezno uporabi evropski predpis.

Poudariti velja, da je Italija za razliko od Nizozemske dualistična država.

Evropska unija je vzpostavila lastni pravni red, ne zasledimo več besed mednarodno pravo. Vzpostavi se načelo avtonomnosti – lasten pravni red. Ima svoje kriterije veljavnosti, niso odvisni od nobenega drugega pravnega reda, zakonski akti so ustanovne pogodbe, danes je to Lizbonska.

Pravo EU starta kot mednarodni pravni red, nato sledita dve ključni sodbi, Van Gend en Loos – načelo neposredne uporabnosti (neposredne učinkovitosti) in Costa vs Enel – načelo primarnosti. Ti dve načeli skupaj tvorita načelo avtonomnosti.

Kot smo že omenili, samo Sodišče EU presoja kdaj so sodbe neposredno uporabne – hermenevtični (razlagalni) monopol, zato daje sodišče največ poudarka namenski/teleološki razlagi – slediti moramo namenu pogodb. Sodišče EU razlaga pravo na ustavnopravni način.

Načelo primarnosti si izmisli Sodišče EU, v pogodbah ga ne zasledimo.

V Italiji so se poskušali izogniti vplivu načela primarnosti prava EU. Sprejeli so nov nacionalni zakon, kateri je urejal določeno področje drugače, kot ga ureja evropski predpis. Italijansko nacionalno sodišče naj bi tako upoštevalo nacionalni zakon, sklicujoč se na to, da novejši predpis razveljavi starejšega (lex posterior derogat legi priori).

Zadeva: C-106/77, knjiga str.70 - Simmenthal

Sodišče EU je določilo, da se med evropskim predpisom in nacionalnim pravom vedno uporabi evropski predpis, ne glede nato, kdaj je bil nacionalni predpis sprejet in kam po hierarhiji nacionalnega prava spada.

Ta razlaga lahko pripelje do ustavnega konflikta. Nacionalna ustavna sodišča so dejala naj to velja za zakone, ne pa za ustave. Nemško ustavno sodišče drži načelo primarnosti nazaj, tudi da se ne bi spremenilo v načelo nadrejenosti, katerega poznamo v federalnih državah (ZDA – ustava ZDA nad posameznimi ustavami zveznih držav).

Načelo primarnosti ni absolutno, dopušča izjeme. Tudi Sodišče EU dopusti določene izjeme. Uporabi naj se pravo EU, nacionalnega predpisa pa ni potrebno razveljaviti (razlika z načelom nadrejenosti).

3.a člen slovenske ustave je evropski člen v ustavi. Ne omenja Evropske unije, omenja mednarodno organizacijo, je bolj abstraktno urejeno, ker: Slovenija je vstopila v Evropsko unijo in zvezo NATO; ni bilo še gotovo ali bomo postali člani Evropske unije; fiksno ime Evropska unija dobi Unija šele z Lizbonsko pogodbo.

8


3.a člen(Dopolnitev – datum razglasitve 7. 3. 2003; UL RS, št. 24/2003 z dne 7. 3. 2003. Z Ustavnim zakonom o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. člena Ustave RS (UZ3a, 47, 68) je bil dodan nov 3.a člen.)

Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.

Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden, glede zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno razpisati.

Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

SLO EU

Pravo EU se v Sloveniji uporablja, tako kot določi pravo EU samo – neposredno in primarno. Na tistih področjih kjer je bilo preneseno delno izvajanje pravic (3.a člen ustave) velja pravo EU. Na tistih področjih katera niso bila prenesena velja slovensko nacionalno pravo.

Katero pravo (nacionalno ali pravo EU) je nadrejeno drugemu?Kam v hierarhiji nacionalnih pravnih aktov spada pravo EU?

Noben ni nadrejen drugemu, oba sta avtonomna pravna reda in vsak velja na svojem področju pristojnosti. Pravo EU se nahaja poleg slovenske ustave na slovenskem ozemlju. Ni nikjer v hierarhiji notranjih pravnih aktov.

Če pride do konflikta pravo EU pravi, da se uporabi pravo EU – načelo primarnosti in ne neposrednosti, ker Lizbonska pogodba ni nad ustavo.

9

USTAVA

MP (DZ)

ZAKONI

MP (VLADA)

PODZAKONSKI AKTI

LIZBONSKA POGODBAMP

ZAKONODAJNI AKTI

NEZAKONODAJNI AKTI


Pravo EU se uporabi na področju, kjer je Slovenija prenesla del izvrševanja suverenih pravic. Slovenska ustava v 3.a členu pove kakšna more biti Evropska unija, da se nanjo lahko prenese izvrševanje dela suverenih pravic. Ta mora spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, demokracijo in načela pravne države. To so pogoji, katere je v svoji praksi razvilo nemško ustavno sodišče.

Ustavni pluralizem – pomeni da na določenem ozemlju (v Sloveniji) obstajata dva pravna reda.

Mednarodne pogodbe omenjene v 8. členu ustave se neposredno uporabljajo, za določbe prava EU pa določi Sodišče EU ali se bo uporabilo pravo EU ali nacionalno pravo (sodba Van Gend en Loos).

Pravo EU ni tisto pravo iz 8. člena ustave. Ni federalno. Ni nadrejeno. Ni mednarodno in ni federalno, je nekje vmes.


Vaja: Na primeru predstavljena razlika med mednarodnim pravom in pravom Evropske unije.

1. Konvencija ILO, člen določa: Države podpisnice zagotavljajo enako obravnavo zaposlenih, ne glede na spol.

2. Pravo Evropske unije, člen določa: Države odpravljajo vsako diskriminacijo na podlagi spola pri zaposlovanju.

Problem: Podjetje X zaposli moškega in žensko (isto delo, enaki pogoji). Moški dobiva plačo 800, ženska dobiva plačo 1000.

Primer 1 – mednarodno pravo: 8. člen ustave določa, da mora biti pogodba ratificirana (pogledamo v uradni list) in mora veljati neposredno (določba je dovolj jasna, natančna in določljiva). Ugotovimo, da se moški nanjo ne more sklicevati, ker nastopa kot posameznik – po mednarodnem pravu posameznik ni pravni subjekt.

Primer 2 – pravo Evropske unije: 3.a člen ustave določa, da se člen uporablja v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije (n. neposredne uporabnosti, n. primarnosti). Člen iz 2. primera ne dopušča nobenega dvoma o razlagi člena. Nacionalno sodišče najprej pregleda sodno prakso EU, če je bilo o tem že kaj podobnega odločeno, če ni, pa mora nasloviti predhodno vprašanje na Sodišče Evropske unije.

PRAVNI VIRI PRAVA EVROPSKE UNIJE

Acquis communautaire – vsi pravni viri prava Evropske unije

10

USTANOVNA POGODBA

MP

ZAKONODAJNI AKTI

NEZAKONODAJNI AKTI

Primarno pravo EU: Ustanovne pog. + vse pristopne pog.

Mednarodne pogodbe,ki jih sklepa EU (EU+DČ)

Sekundarno pravo EU


Primarno – načeloma ga ustvarjajo države članice (sklepajo pogodbe).

Ustanovne pogodbe so akti držav članic (Pogodba o Evropski uniji, Pogodba o delovanju Evropske unije, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Imajo jih tri, ker nimamo ene (ustave)).Pristopne pogodbe držav članic.

Pogodba EU – trenutno Lizbonska – je kratka, opredeli temeljno strukturo EU, v njej so temeljna načelaPogodba o delovanju EU – opisuje pristojnosti, ki jih izvaja EU, v njej so detajli, je dolgaListina EU o temeljnih pravicah – navedene pravice, katere morajo spoštovati institucije EU

Sekundarno – ustvarjajo ga institucije Evropske unije.

Institucije lahko ustvarjajo: Uredbe, direktive, sklepe – sekundarni zavezujoči akti, Priporočila, mnenja – sekundarni nezavezujoči akti.

Glede na tip postopka v katerem nastaja sekundarno pravo Evropske unije ločimo med zakonodajnimi (zakonodajni postopek) in nezakonodajnimi (nezakonodajni postopek) akti.

Nezakonodajni akti se delijo na delegirane nez. akte in izvedbene nez. akte.Izvedbeni – izvršilni predpisi (Komisija, Svet) za izvršitev evropskih zakonodajnih aktov.Delegirani – zakonodajalec pooblasti komisijo, da lahko v nekem nebistvenem delu zakonodajnega akta, akt spremeni (zaradi načela ekonomičnosti, da se ne zažene celotnega zakonodajnega postopka za manjšo spremembo).

V naslovu posameznega akta je potrebno jasno označiti, če gre za delegirani akt!

Kakšna je razlika med uredbo in direktivo in zakaj?

UREDBA (Regulation) se splošno uporablja. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

DIREKTIVA je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.

Razlike:

11


Neposredna uporaba: tisti akti, ki so neposredno uporabni so praviloma tudi neposredno učinkoviti. Če je akt neposredno uporaben ga državi ni potrebno prenesti v pravni red, objavi se v Uradnem listu Evropske unije (EUR-Lex), po vacatio legis velja takoj na ozemlju držav članic. Države ne rabijo storiti ničesar (se ne prenaša, se ne sme prenašati v nacionalni pravni red). Enako velja tudi za ustanovne pogodbe. Če velja neposredno je neposredno učinkovito.

Neposredni učinek: posameznik se na akt lahko neposredno sklicuje v vertikalnih in horizontalnih razmerjih.

Kdaj se sprejme uredba oz. direktiva?

Ko ni mogoče vsega poenotiti se sprejme direktiva, ker je cenejša (načelo ekonomičnosti). V določenih primerih (skupni trg) pač to ni mogoče, potrebno je sprejeti uredbo.

Kaj če država krši implementacijsko dolžnost?

Sankcije s tožbo pred Sodiščem EU lahko uveljavlja Komisija. Ta mehanizem je dolgotrajen in ne zadošča. Posameznik ima pravni interes – lahko se sklicuje na direktivo. Direktive niso bile neposredno uporabne do zadeve Van Duyn.

Zadeva: C-41/74, knjiga str.90 – Van Duyn

Britanske oblasti nizozemski državljanki, ki se je hotela v Veliki Britaniji zaposliti kot tajnica v scientološki cerkvi, zavrnejo vstop, ker so omenjeno cerkev šteli za družbeno nevarno. Poudariti velja, da so gospe Van Duyn zavrnili vstop, ker so šteli delovanje cerkve za nevarno in ne delovanje oz. ravnanje gospe.

Če bi se gospa lahko sklicevala na direktivo bi sodišče dosodilo v njeno korist. Do tega primera so bili vsi prepričani, da se posameznik na direktivo ne more sklicevati. Primer pove, če država krši implementacijsko dolžnost, se posameznik lahko sklicuje na tiste določbe direktive katere so jasne, natančne in brezpogojne.

Neposredni akti so tudi neposredno učinkoviti. Direktive, čeprav niso neposredno uporabne so lahko neposredno učinkovite. Za to morata biti izpolnjena dva pogoja: država krši svojo implementacijsko dolžnost in določbe direktive na katere se posameznik sklicuje so jasne, natančne in brezpogojne. Sodišče s sodno prakso izumi neposredno učinkovitost direktiv. To stori, da posamezniki dobijo orožje. Tisti kateri imajo pravni interes prisilijo državo, da direktive implementira. To je nekakšna sankcija za kršitev implementacijske dolžnosti države.

V kakšnem razmerju je direktiva neposredno učinkovita? Samo v vertikalnem razmerju (država – posameznik).

Neposredna uporabnost:- je lastnost pravnega akta (pogodba – ustanovna, uredba, sklep)- se ne prenaša v nacionalni pravni red, ni implementacije- ti akti so praviloma tudi neposredno učinkoviti

Direktive niso neposredno uporabne:- potrebno jih je implementirati- država krši implemencacijsko dolžnost- Van Duyn, Sodišče določi, da so direktive tudi neposredno učinkovite, če so določbe jasne, natančne

12


in brezpogojne- neposredno učinkovita je samo v vertikalnem razmerju

Zadeva: C-148/78, knjiga str.94 – Tullio Ratti

G. Ratti je glede na italijansko zakonodajo nepravilno označil svoje produkte, vendar jih je že prilagodil dvema direktivama . Evropska unija je naročila državam, naj te direktive implementirajo. Italija ene direktive ni implementirala, pri drugi pa implementacijski rok še ni potekeč. Italija je nato sprožila kazenski pregon, ker je g. Ratti kršil italijansko zakonodajo.

Sodišče odgovori, da država članica, ki v predpisanem roku direktive ni prenesla v nacionalni pravni red, neizpolnitve svoje obveznosti ne more uveljavljati na škodo posameznikov. To velja za direktivo, katere Italija ni implementirala.

Kar se tiče direktive, katere implementacijski rok še ni potekel pa je sodišče odgovorilo, da se posameznik nanjo ne more sklicevati, četudi je sam že pred tem rokom ravnal v skladu z njo.

Sodišče je nato razvilo sodno prakso katera določa: ko država podpiše direktivo, se zaveže, da ne bo storila ničesar, kar bi ogrozilo cilj oz. namen direktive.

Zadeva: C-91/92, knjiga str.99 – Faccini Dori (vaja, prirejena zgodba)

Na milanski železniški postaji gospe Faccini Dori agent ponudi pogodbo o obiskovanju jezikovnega tečaja angleščine. Gospa pogodbo podpiše. Pogodba je bila sklenjena izven poslovnega prostora. Evropska unija je sprejela predpis, kateri zagotavlja posebno varstvo potrošnikov, ki sklepajo pogodbe izven poslovnih prostorov – 30 dnevni odstopni rok. Italijanski zakon, pa je predvideval odstop v 15 dneh. Gospa odstopi 20 dan.

a) Gre za uredbo – vertikalno, horizontalno, načelo primarnosti. Gospa bi tožbo dobila.

b1) Gre za direktivo – je jasna, natančna, neposredna, samo vertikalna. Nastane problem, ker agent je zasebnik, sklicuje pa se lahko samo zoper državo. Gospa mora tečaj plačati. Iz tega sledi, da gospa trpi posledico, ker je Italija kršila pravo Evropske unije. Sledila bi tožba proti državi članici, zaradi kršitev njenih pravic po pravu Evropske unije.

b2) Gre za direktivo – je jasna, natančna, neposredna, samo vertikalna. V tem primeru agent zastopa državo oz. državno podjetje. Sodišče EU bo v tem primeru razlagalo pojem države zelo široko (večja mera vertikalnega sklicevanja), da se lahko čim več ljudi sklicuje na to direktivo.

Sodbe katere obravnavajo podobno tematiko:

C-188/89, knija str.126 – Fosters vs British Gas; C-157/02, knjiga str.129 – Asfinag

Ponovitev:Neposredni učinek direktiv vzpostavi zadeva Van Duyn (precedens).

Posameznik se na direktive lahko sklicuje samo v vertikalnem razmerju, pri tem je potrebno pojem država razlagati široko (Faccini Dori, Fosters vs Britisg Gas, Asfinag).

Posameznik se na direktivo ne more sklicevati v horizontalnem razmerju (sledi odškodninska odgovornost države članice zaradi kršitve pravic posameznika – Andrea Francovich).

Rok za implementacijo mora poteči, da se lahko na direktivo sklicujemo (Tullio Ratti).

13


Dr.Pogačnik 04.11.2014

Evropska unija je ''enkratni eksperiment''.

Cilji so daljnosežni. Cilj je, da Evropska unija posamezniku ''zleze pod kožo''. Želi hoče biti povsod, čim bližje prebivalcem, želi biti druga domovina, da bi se ljudje (kot njen produkcijski faktor) v njej dobro počutili. Želi se ukvarjati z vsem in biti blizu posamezniku, druge mednarodne organizacije takih ciljev nimajo. Izpostaviti se želi kot super država, vendar to nikoli ne bo dokler bodo obstajale posamezne države.

Primer: Evropsko državljanstvo. Kaj nam prinaša oz. kakšne koristi imamo od njega?Prost pretok, lahko smo izvoljeni v evropski parlament, vlagamo akte in dobivamo odgovore s svojem jeziku, prehajanje meje, zaposlitev, v tujini se lahko obrnemo na katerokoli veleposlaništvo države članice in smo obravnavani kot državljani svoje lastne – praktična vrednost… splošno gledano vse ostalo ni nič posebnega.

Vse naše državljanske obveznosti so usmerjene v Republiko Slovenijo. Če bi Evropska Unija želela biti država, bi morala nastati kot država (ustava,…) brez posameznih držav. Je mednarodna organizacija.

Institucionalna zgradba je natančno in globoko razvita. Nobena druga mednarodna organizacije je nima tako razvite. Evropska unija je osamosvojila institucije od posameznih držav – področje, kjer so države oddale samostojnost.

Razmerje med integracijo in članicami – sobiva s članicami. Pojavlja se ob in nad članicami, ima predstavnike v posameznih članicah in obratno. Skozi načelo subsidiarnosti postavlja most med posameznimi državnimi parlamenti.

Obseg in kvaliteta pravne ureditve. Sprejemajo se predpisi. V Evropski uniji se razvija avtonomni pravni red. Lahko se razvija tudi proti volji posamezne članice (glasovanje – preglasovanje). Kjer so države prenesle suverenost – gospodarsko področje, predpisi delujejo avtonomno in veljajo neposredno, tudi če se neka država ne strinja. V drugih mednarodnih organizacijah tega ni.

01.05.2004 so v Sloveniji začeli veljati tudi evropski predpisi, poleg slovenskih. Ti predpisi niso bili objavljeni v uradnem listu. Sprejeto v Bruslju in velja direktno – v tem je evropsko pravo unikat. Nobena druga mednarodna organizacija nima tega direktnega učinka.

Način odločanja. Pri mednarodnih organizacijah poznamo princip soglasja, pri nekateri imamo večinski sistem. Večinski sistem ima Evropska unija, tudi na najbolj občutljivih področjih – kar se sprejme, velja za vse.

Funkcionalno – razvojna pogojenost načina odločanja

Pravo Evropske unije – gospodarski del – države so prenesle del suverenosti (1. steber). Evropska unija se je razvila kot gospodarska tvorba, zato je ta steber bistveno širši in močnejši.Klasično mednarodno pravo – 2. in 3. steber – države ohranjajo suverenost, država se lahko do nečesa različno opredeli, ker imajo še vedno svojo zunanjo politiko.

Načelo subsidiarnosti

14


Imamo 3 klasična načela prava Evropske unije: načelo avtonomnosti (nastaja avtonomno, lastni pravni viri), načelo primarnosti (nad nacionalnimi predpisi), načelo neposrednega učinka (velja direktno na območju držav članic).

Ta načela so se izoblikovala skozi sodno prakso luksemburškega sodišča (Sodišča EU). To sodišče je skoraj vedno dalo prednost pravu Evropske unije (plačani s strani EU,…). Krepilo je pravo EU v razmerju do nacionalnega.

Načelo izoblikuje z Maastrichtsko pogodbo leta 1992. V dvomu prenaša pristojnosti na članice. Krepi medvladno metodo urejanja. Ustvarile so ga države, kot zavoro mednarodnopravnega reda. Evropska unija, je na področju deljenih pristojnosti pristojna le, če bi neko področje uredila bolje.

Koncept fleksibilnega združevanja

Evropska unija je unija izjem. Ideja, da se države lahko različno hitro integrirajo (primer: monetarna unija, direktive,…). Določena država se lahko ne združi na nekem področju (primer: Anglija – monetarna unija). Koncept variabilne geometrije – razvije se leta 1992, ko se je Evropska unija hitro razvijala.

Temelji integracijske stopnje

Mednarodnopravni temelji: medvladna konferenca, temeljna pogodba (sprejeta in ratificirana mora biti s strani vseh držav članic). Te pogodbe se sprejema po klasičnem mednarodnem pravu, delujejo pa v pravu Evropske unije.

Temeljne pogodbe

Pravo Evropske unije je po nastanku mednarodno pravo, a je bolj moderno. Boljše, naprednejše je v naslednjih treh segmentih: prenos pooblastil na naddržavne institucije; centralizirani model razlage (centralna razlaga, sodišče v Luksemburgu – v mednarodnem pravu tega ni, približuje se nacionalnemu pravu); neposredni učinek – direct effect – velja mimo nacionalnega zakonodajalca.

Mednarodnopravna subjektiviteta

Do Lizbonske pogodbe se ni vedelo koliko skupnosti je. V državah so bile delegacije komisij evropskih skupnosti. Sedaj pa piše v Lizbonski pogodbi, da je Evropska unija pravna subjektiviteta.

Vključevanje Slovenije v evropski pravni red

Kako država pride v Evropsko unijo?

Razmerje med mednarodnim in notranjim pravom (monistična/dualistična teorija). Stična točka je v državi (državna oblast kreira notranji pravni red in skrbi, da se spoštuje). Če pride do spora država koordinira postopek.

Anglosaški sistemi so bolj naklonjeni mednarodnemu pravu, ker so ga prav oni kreirali. Kontinentalni sistem pa mu je naklonjen samo pod določenimi pogoji, je bolj zaprtega tipa. Anglosaške države zato niso imele takega problema pri sprejemanju prava Evropske unije. Kontinentalne države pa so imele probleme s tem – ustavne spremembe, da bo evropski pravni red veljal v Sloveniji in ne bo v konfliktu s slovensko ustavo. Prvotna ustava tega ni dopuščala, ker pred 25 leti o tem ni nihče razmišljal, želeli smo biti samostojni….

3.a člen

Nujnost/smiselnost: potrebovali smo ga, v ustavi ni bilo določila o prenosu dela suverenosti.Oblika: tekla je debata o spremembi preambule ali dela ustave. Spremenil se je del ustave.

15


Metoda: abstraktno ali konkretno (ali zapišemo direktno, da gremo v EU? Takrat je sploh še ni bilo), namenoma so se izognili imenovanju.Uvrstitev: v 3. ali 8. člen. 3. govori o tem kdo je suveren + še organizacija naddržavne narave.

Člen je skrbno napisan – prenese izvajanje dela suverenih pooblastil… tisti del, po katerem smo lahko v Evropski uniji (da ne bi preveč oddali).


Vaja:

1. Direktiva, implementirana bi morala biti do 20.01.1979.15. člen določa: V primeru stečaja podjetja, država zagotovi primerno jamstvo za neplačane plače.V nacionalni zakonodaji ni o tem nič zapisano.

Podjetje XY gre v stečaj 01.01.1980. Delavcem dolguje 5 mesečnih plač, katere niso bile izplačane. Delavec A izgubi zaposlitev. Kaj lahko stori?

1. Tožbeni zahtevek na delovno in socialno sodišče. Zahteva, da mu država plača 5 mesečnih plač na podlagi 15. člena direktive. Če se želi na direktivo sklicevati mora biti ta jasna, natančna in brezpogojna. Zgoraj omenjena določba ni natančna (…primerno jamstvo…) – država ima diskrecijsko pravico. Preko tožbenega zahtevka se tega problema ne da rešiti.

2. Tožba: odškodninski zahtevek.Če država krši implementacijsko dolžnost in se posameznik na direktivo ne more sklicevati, v tem primeru nastanejo okoliščine za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve prava Evropske unije. To se zgodi pod naslednjimi pogoji:

-namen direktive je posamezniku podeliti pravico-pravica mora biti opredeljena ali vsaj opredeljiva-posamezniku mora nastati škoda-obstajati mora vzročna zveza med ravnanjem države in škodo-ravnanje države je protipravno – resna kršitev prava Evropske unije

Problem: direktiva ni opredeljena, neimplementacija direktive (resna kršitev prava EU).

A ne dobi odškodnine! Zelo malo primerov kateri uspejo. Na strani prava Evropske unije se vedno najde kakšno odprto vprašanje ter država ne rada sodi proti sami sebi. Sodišče je to sodbo izpostavilo, da deluje kot grožnja za države članice.

Načelo odškodninske odgovornosti države posamezniku zaradi kršitve prava Evropske unije.

2. Primer je podoben Zadevi: C-105/03, knjiga str.136 – Maria PupinoDirektiva, implementirana bi morala biti do 20.01.1979.15. člen določa: V primeru kaznivih dejanj zoper mladoletne osebe mora država vselej slediti najvišji koristi otroka in kazenske postopke urediti tako, da se prepreči nadaljnja viktimizacija mladoletne žrtve.Zakon (01.01.2014) določa: Zaslišanja prič v odsotnosti osumljenca so dopustna v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.

Vzgojiteljica v vrtcu je otroka pretepla in povzročila hudo telesno poškodbo. Ko teče kazenski postopek odvetnik vzgojiteljice zahteva, da se stranka zasliši v navzočnosti vzgojiteljice, ki je obtožena.

16


Smo mati otroka oz. zagovornik matere otroka. Na zakon se ne moremo sklicevati. Direktiva ni natančna.V odsotnosti neposrednega učinka direktive mora država in vsi njeni organi vzpostaviti načelo skladne razlage s pravom Evropske unije.

V obeh členih je namen zaščititi otroka – teleološka/namenska razlaga. V kazenskem pravu se moramo držati čim ožje razlage – lex certa. Skladna razlaga ne sme nikoli iti contra legem – izrecno nasprotuje besedilu zakona. Besedilo ne izrecno nasprotuje, člen pušča odprto možnost razlage. (drugače bi bilo, če bi člen vseboval besedo ''samo'' - Zaslišanja prič v odsotnosti osumljenca so dopustna SAMO v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.).

V primeru, če država krši pravo Evropske unije, direktive ne implementira in direktiva ni neposredno učinkovita ima posameznik več možnosti:-odškodninsko odgovornost-od sodišča zahtevati, da nacionalno pravo razlaga, kar se da v skladu s pravom Evropske unije

Načelo skladne razlage ima meje – ne sme iti contra legem.

Če država krši pravo Evropske unije, lahko na dva načina utrpi negativne finančne posledice:

- Odškodninska odgovornost – toži oškodovanec, Zadeva: C-6/90, knjiga str.205 – Francovich- Sodišče Evropske unije – denarna kazen, toži Evropska komisija. Zadeva: C-304/02, knjiga str.235 – Komisija proti Franciji

3. odstavek 228. člena Lizbonske pogodbeČe Komisija pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 226, ker zadevna država članica ni izpolnila obveznosti o uradnem obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, lahko Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za ustrezno v danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača.

Če Sodišče ugotovi kršitev, lahko naloži zadevni državi članici plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki ne presega zneska, ki ga je določila Komisija. Obveznost plačila učinkuje od dneva, ki ga Sodišče določi v svoji sodbi.

Komisija lahko zahteva od Sodišča EU, da naloži državi plačilo pavšalnega zneska (kaznuje se za škodo, ki jo je država povzročila doslej – gleda se za nazaj) ali denarne kazni (državo prisili, da čim prej preneha s kršitvijo prava Evropske unije – usmerjena je v prihodnost).

Zadeva: C-304/02, knjiga str.235 – Komisija proti Franciji

Sodišče obsodi Francijo. Francija vsaj 10 letne naredi ničesar. Komisija sproži postopek. Sodišče Franciji naloži plačilo pavšalnega zneska IN denarne kazni.

Ali sme sodišče slediti komisiji in Francijo obsoditi za oboje?

Jezikovni pomen se da prebiti samo s teleološko razlago. Sledi, če kaznujemo samo z eno ali drugo sankcijo se ne doseže namena direktive. Samo pavšalni znesek – ni garancije za naprej. Samo kazen – država za nazaj profitira.

17


Namen določbe se doseže, če jo doletita obe sankciji. Z namensko razlago se prebije pomen besedice ali. Ta primer velja za pravo Evropske unije v celoti. Pogodbe pomenijo tisto, kar razloži sodišče – precedenčni sistem. Vemo kaj sodba pomeni samo skozi sodno prakso.

TEMELJNA NAČELA PRAVA EU

Delimo jih v tri skupine:- načela o naravi pravnega reda- načela o delovanju pravnega reda- načela o kakovosti pravnega reda

Načela o naravi pravnega reda:

Načelo primarnosti/prednosti (Sodna praksa SEU – Costa vs Enel)Načelo avtonomnosti (Sodna praksa SEU, PEU je z vidika svoje veljavnosti neodvisno od mednarodnega prava in prava držav članic)Načelo uporabnosti (288. člen PEU; Sodna praksa SEU, Van Gend en Loos, PEU ni potrebno prenašati v lastni pravni red, neposredno uporabne določbe so tudi neposredno učinkovite)Načelo neposredne učinkovitosti (Sodna praksa SEU)

Katere tri strategije poznate, s katerimi sodišče nadomešča odsotnost horizontalnega neposrednega učinka direktiv oz. nasploh odsotnost neposrednega učinka?1. široka razlaga pojma države – Zadeva: C-188/89, knija str.126 – Fosters vs British Gas 2. odškodninska odgovornost države – Zadeva: C-6/90, knjiga str.205 – Francovich3. dolžnost skladne razlage s pravom EU – Zadeva: C-105/03, knjiga str.136 – Maria Pupino

Načela o delovanju pravnega reda:

Načelo prenesenih pristojnosti (4., 5. člen PEU, EU ima samo tiste pristojnosti, katere so nanjo prenesle države članice – ta prenos se zgodi z ustanovno pogodbo, posledično kar ni preneseno ostane v pristojnosti držav članic)

Poznamo tri tipe pristojnosti: izključne, deljene in pristojnosti sodelovanja/koordinacije.

1. Izključne: so tiste katere izvajajo samo institucije Evropske unije, države jih nimajo več, razen če jih Evropska unije vrne ali če države izstopijo iz Evropske unije. Poznamo pet vrst: carinska unija, konferenčno pravo EU, ohranjanje morske biološke raznovrstnosti, monetarna unija, skupna zunanja trgovska politika.

2. Deljene: so tiste, ki si jih delijo Evropska unija in države članice. Velika večina področij sodi sem. Če so deljive, so možni konflikti – to področje urejajo še dodatna podnačela: načelo sorazmernosti, načelo subsidiarnosti, načelo preempcije oz. zasedbe pristojnosti.

Vse dokler Evropska unija ne sprejme pravnih predpisov na področju pristojnosti, ostane državi članici. Ko pa sprejme predpise postanejo deljene pristojnosti in jih spreminja v izključne pristojnosti. Iz tega sledi – več predpisov, manj pristojnosti za države.

Evropski predpisi nastajajo v zakonodajnem trikotniku – Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije. Bistvo tega trikotnika je, da ima Evropska komisija monopol nad zakonodajno iniciativo – samo Komisija se odloči ali bo predlagala zakonodajni akt ali ne. Ona je tista, ki vpliva na

18


koliko pristojnosti bo Evropska unija zasedla (več predlogov – več predpisov – več izključnih predpisov). Evropski komisiji je v interesu, da ima Evropska unija čim več pristojnosti.

Svet Evropske unije to podvrže načelu sorazmernosti in načelu subsidiarnosti. Izvajata deljeno pristojnost in zavezujeta Komisijo pri uvajanju monopola nad zakonodajno iniciativo.

Načelo subsidiarnosti (5. člen PEU) dodeli kdo je sploh pristojen na področju deljenih pristojnosti. Določa, da naj bo pristojna tista raven, ki je bližja izvoru problema katerega želimo reševati. Deluje v prid državam. Evropska unija lahko ravna le v dveh primerih: če države članice same nekega problema ne morejo razrešiti same ali bi bile pri tem mnogo manj učinkovite kot Evropska unija.

Načelo sorazmernosti (5. člen PEU) določa kako naj se deljenje pristojnosti izvaja. Če je pristojna Evropska unija mora izvajati v skladu z načelom sorazmernosti. Lahko sprejme samo take akte, ki so nujno potrebni za doseg izbranega cilja.

Kako vemo, ali je Evropska unija spoštovala načelo subsidiarnosti?

Ko Komisija predlaga sprejem pristojnosti mora v predlogu akta utemeljiti kako je spoštovala načelo subsidiarnosti.

Kdo kontrolira?

Do Lizbonske pogodbe tega ni kontroliral nihče. Nato Lizbonska pogodba določi, da kontrolni mehanizem za spoštovanje načela subsidiarnosti dobi nacionalni parlamenti držav članic (zakonodajalec). Kontrolirajo ali Komisija ustrezno utemelji svoje akte z vidika načela subsidiarnosti – postopek z rumenim kartonom.

Nacionalni parlamenti imajo 8 tednov časa, da zadevo preverijo. Če 1/3 vseh parlamentov meni, da utemeljitev ni dobra mora Komisija ponovno utemeljiti svoj predlog. Sprejetja ne morejo preprečiti, lahko pa dosežejo, da se ponovno opredeli – nevarnost da posledično vlade v Svetu Evropske unije ne bodo sprejele predlaganega predpisa.

3. Sodelovanja/koordinacije: na tem področju Evropska unija ne sme sprejemati aktov harmonizacije, še manj unifikacije. Ukrepi za pospeševanje sodelovanja držav in koordinira njihovo delovanje.

2. člen PEU:VRSTE IN PODROČJA PRISTOJNOSTI UNIJEČlen 2a1. Če ima Unija po Pogodbah na določenem področju izključno pristojnost, lahko samo Unija izdaja zakonodajne in sprejema pravno zavezujoče akte; države članice lahko tako ukrepajo same le, če jih Unija za to pooblasti, ali za izvajanje aktov Unije.2. Če ima Unija po Pogodbah na določenem področju deljeno pristojnost z državami članicami, lahko Unija in države članice na tem področju izdajajo zakonodajne in sprejemajo pravno zavezujoče akte. Države članice izvajajo svojo pristojnost, kolikor Unija svoje pristojnosti ne izvaja. Države članice ponovno izvajajo svojo pristojnost, kolikor se je Unija odločila, da bo svojo pristojnost prenehala izvajati.3. Države članice usklajujejo svoje ekonomske politike in politike zaposlovanja v okviru ureditev iz te pogodbe, za opredelitev katerih je pristojna Unija.4. Unija je v skladu z določbami Pogodbe o Evropski uniji pristojna za opredelitev in izvajanje skupne zunanje in varnostne politike, vključno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike.5. Unija je na nekaterih področjih in pod pogoji, določenimi s Pogodbama, pristojna za izvajanje ukrepov za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic, ne da bi s tem nadomestila pristojnost držav članic na teh področjih.

19


Pravno zavezujoči akti Unije, sprejeti na podlagi določb iz Pogodb, ki se nanašajo na ta področja, ne smejo vključevati usklajevanja zakonov in drugih predpisov držav članic.6. Obseg in načini izvajanja pristojnosti Unije so določeni z ustreznimi določbami za vsako področje iz Pogodb.

Približno 70% nacionalnega prava je pod vplivom Evropske unije (posredno in neposredno).

Načelo lojalnega sodelovanja: (4. člen PEU) zavezuje države in institucije. Države morajo storiti vse potrebno, da v največji možni meri uresničuje cilje prava Evropske unije in se izogiba ukrepom, ki bi lahko ogrozili te cilje. Institucije so dolžne spoštovati enakopravnost držav in njihovo ustavno identiteto. Med seboj so dolžne lojalno sodelovati. Podnačelo institucionalnega ravnotežja v državah ne velja, velja načelo zavor in ravnovesij.

Načelo odgovornosti držav članic: (340. člen PDEU) zaradi kršitve prava Evropske unije (Francovich). Države so odgovorne za škodo, ki jo povzročijo posameznikom ali pravnim osebam.

Načela o kakovosti pravnega reda: - ta načela določajo standarde, katerim mora Evropska unija zadostiti.

Načelo demokratičnosti (2. člen PEU, celoten naslov II PEU, sooča se s kritikami o demokratičnem primanjkljaju)Načelo pravne države (2. člen PEU, skrbi da v EU obstaja celoten sistem pravnih sredstev za uveljavljanje svojih pravic po pravu EU)Načelo spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (2. in 6. člen PEU)Načelo nediskriminacije (2. člen PEU, na temelju državljanstva velja absolutna prepoved diskriminacije razen v izrecnih izjemah ter ostalih osebnih okoliščinah)

VEČNIVOJSKI SISTEM UPRAVLJANJA

20


Zakonodajne institucije: Evropska komisija (European Commission) – predlogi aktov deljenih pristojnostiSvet oz. Svet Evropske unije (The Council of the EU) – ministri državEvropski parlament (European Parliament) – v njem nastajajo zakonodajni akti EU

Politična institucija:Evropski svet (European Council) – predsedniki vlad ali držav držav članic

Sodne institucije:Sodišče EU (European Court of Justice) – sodišče, splošno sodišče, sodišče za uslužbence EU

Ekonomske institucije:Evropska centralna banka (European Central Bank)Evropsko računsko sodišče (European Court of Auditors)Evropska investicijska banka (European Investmen Bank)

Posvetovalne institucije:Odbor regij (Committee of the Regions) – nacionalni predstavniki lokalnega nivojaOdbor za socialne in ekonomske zadeve (Economic and Social Committee)

Evropski svet – Svet Evropske unije – Svet Evrope

21


Kakšna je razlika med Evropskim svetom, Svetom (Evropske unije) in Svetom Evrope?

Evropski svet določa splošne politične usmeritve in prednostne cilje Evropske unije ter zagotavlja ustrezne spodbude za njen razvoj. Sestavljajo ga voditelji držav ali vlad držav članic, predsednik Sveta (trenutno Herman Van Rompuy) in predsednik Komisije. Srečuje se najmanj štirikrat na leto v Bruslju v Belgiji.

Svet oziroma Svet Evropske unije, kot ga pogosto imenujemo, skupaj z Evropskim parlamentom izvaja zakonodajna in proračunska pooblastila. Poleg tega oblikuje politike in skrbi za usklajevanje. Svet sestavljajo predstavniki vseh držav članic na ravni ministrov s polnomočnimi pooblastili svoje vlade. Člani Sveta so odgovorni svojim nacionalnim parlamentom v skladu z demokratičnimi načeli.

Svet Evrope ni del Evropske unije, temveč samostojna mednarodna organizacija s sedežem v Strasbourgu. Njegova glavna naloga je krepitev demokracije, človekovih pravic in načela pravne države v vseh njegovih državah članicah. Vseh 28 držav članic Evropske unije so članice Sveta Evrope, sam Svet Evrope pa ima veliko več držav članic, in sicer 47.Vir: http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79267

Dr.Pogačnik 12.11.2014

POSTOPER PRISTOPA K EVROPSKI UNIJI

Evropski sporazum o pridružitvi – Slovenija ga podpiše leta 1996 – prinaša pridruženo članstvo. Eno stopnjo manj od carinske unije – je prostotrgovinski sporazum, območje proste trgovine. To je bila prva, na nek način najpomembnejša mednarodna pogodba med Evropsko unijo in Slovenijo.

Pristopna pogodba – vstopili smo v carinsko unijo maja leta 2004.

Jugoslavija je tudi imela sklenjene sporazume z Evropsko unijo. Ko je prišlo do vojn v devetdesetih letih to tej sporazumi ugasnili, prenehali veljati. Slovenija ni mogla biti naslednica teh sporazumov. Slovenija jih je morala ponovno skleniti. Ti so vsebinsko podobni tistim med Jugoslavijo in unijo. Slovenija je majhna država. Nacionalni interes je bil, da Slovenija gre v Evropsko unijo.

Pridružitev ≠ pristop . Evropski sporazum o pridružitvi državi omogoča, da bo gospodarsko bližje Evropski uniji in nekega dne tudi vanjo vstopila (za kar pa ni garancije).

Pogodbenike evropskega sporazuma o pridružitvi: Na eni strani je bila Republika Slovenija, na drugi strani so bile tri Evropske skupnosti in takratne države članice Evropske unije (potrebnih je bilo 19 potrditev in 15 ratifikacij). Vzpostavili so ''mini agreement'' – pogodba med Slovenijo in tremi skupnostmi je stopila v veljavo dokaj hitro – gospodarsko področje (tu so države članice prenesle suverenost). Evropski sporazum o pridružitvi pride v veljavo kasneje.

Sklepi pridružitvenega sveta

Pridružitveni svet rešuje sprotna vprašanja glede pridružitve (zato ker mednarodne pogodbe ne morejo predvideti vseh situacij). Odločitve so obvezujoče – akt katerega prava je to? Gre za mednarodno pogodbo med Slovenijo in Evropsko unijo. Vlada bi jo lahko ratificirala in bi bila objavljena v uradnem listu, vendar tega niso storili, ljudje tako niso vedeli zanjo. Kasneje so določili,

22

http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79267


da se tudi take dogovore objavi. Evropska unija pa je v prvem sklepu predvidela, da države take sklepe sprejmejo v svojo zakonodajo, Slovenija je to spregledala.

8. člen ustave – v njem manjka beseda LAHKO… (lahko) uporablja neposredno. Velika večina pogodb se ne uporablja neposredno. Biti mora jasna. Natančna in brezpogojna, npr.: vsak ima pravico do življenja. Neposredna uporabnost je odvisna od pogodb samih. Ratificirane mednarodne pogodbe so sestavni del pravnega reda Republike Slovenije.

Podrobno preglej: 3., 3.a, 8., 153. In 160. člen ustave.

Kdo lahko da v presojo mednarodno pogodbo? Predsednik države, vlada ali najmanj 1/3 poslancev. V mislih imamo problem, ki je nastal glede pridobivanja nepremičnin za tujce. Presojo je predlagala vlada, katera je mednarodno pogodbo sprejela (nerodna situacija). Pogodba je šla v presojo in bila v nasprotju z ustavo – dilema je bila ali se odpovedati pogodbi ali spremeniti ustavo, odločili smo se za slednje.

Včlanjevanje držav v mednarodne organizacije

Mednarodne organizacije glede na stopnjo odprtosti delimo na odprte in zaprte organizacije. Za odprte organizacije je bilo ob njihovi ustanovitvi predvideno, da se te širijo, npr.: OZN. Organizacije zaprtega tipa so bile mišljene kot organizacije zaprtega kroga, npr.: OPEC - Organization of the Petroleum Exporting Countries.

Evropska unija je relativno odprta. Pristopi lahko vsaka evropska država, ki izpolnjuje pogoje (geografska lega + visoki pogoji).

Kako se prične postopek vstopa? Poznamo sistem prošnje in povabila. Prošnja je značilna za bolj odprte sisteme, npr.: EU. Povabilo pa za bolj zaprte sisteme, npr.: NATO.

Kriterij za članstvo. Nekatere imajo bolj ohlapne kriterije, npr.: OZN. Nekatere pa zaostrene, npr.: EU.

Presoja kriterijev in postopek odločanja – kdo odloča? Presoje niso pravne, so politične. Pri Evropski uniji presojajo obstoječe države članice. Postopek odločanja sestavljajo trije vzporedno tekoči postopki: kako je postopek v mednarodni organizaciji organiziran; kako je to urejeno na mednarodni ravni; kako je to urejeno v nacionalnem pravu. Na te tri stvari mora država paziti.

Postopek:

1. Država kandidatka predloži Svetu EU prošnjo za pristop (pred tem je že vse najavljeno in dogovorjeno).

2. Svet pozove Komisijo, da izdela mnenje glede prošnje države kandidatke. Komisijo uporabi kot strokovni organ, ker najbolj pozna dogajanje, vendar na njeno mnenje ni vezana.

3. Komisija izdela mnenje in ga predloži Svetu.4. Svet (soglasno) sprejme odločitev o začetku pristopnih pogajanj. Kljub pozitivni oceni lahko

Svet zavlačuje, da se pogajanja začnejo sočasno (če vloži prošnjo več držav) – je lažje in takšna je praksa v Evropski uniji. Na tej stopnji lahko posamezna država poda veto.

5. Pogajanja se odprejo med državami članicami Evropske unije na eni strani in vsako posamezno državo kandidatko na drugi strani. Za vsako državo posamezno se odpre

23


medvladna konferenca, pogajajo se samostojno. Pogajanja so razdeljena na poglavja. Po poglavjih se tudi zapirajo dogovori, vendar nič ni dogovorjeno, dokler ni vse dogovorjeno.

6. Komisija samo predlaga, Svet (soglasno) sprejema pogajalska stališča Evropske unije v pristopnih pogajanjih s posameznimi državami kandidatkami. Pogajanja lahko trajajo več let.

7. Evropska unija in država kandidatka dosežeta sporazum glede osnutka pogodbe o pristopu.8. Pogodba o pristopu se predloži Svetu in Evropskemu parlamentu.9. Komisija izdela končno mnenje glede pogodbe o pristopu.10. Evropski parlament (z absolutno večino) poda privolitev k pogodbi o pristopu.11. Svet (soglasno) odobri pogodbo o pristopu. Možnost blokade.12. Države članice in države kandidatke podpišejo pogodbo o pristopu. Ponovna možnost

blokade.13. Države članice in države kandidatke ratificirajo pogodbo o pristopu. Spet možnost blokade,

lahko ne ratificirajo. Če ena država članica ne ratificira potem pogodba ne velja.14. Pogodba o pristopu začne veljati. Države kandidatke postanejo članice Evropske unije. Poišče

se primeren datum, npr.: 01.05.2004.

Dolžina faz v procesu pristopa je lahko za posamezne države različno dolga. Kasneje kot država vstopi v unijo, več stvari mora sprejeti/urediti. Evropska unija se razvija – pristopne faze je potrebno gledati relativno.

Če neka država želi v fazi pogajanj uveljaviti svoj interes je priporočljivo, da to stori čim prej, namreč pogajanja velik stanejo, vloženega je ogromno dela in časa… neprimerno bi bilo, da neka država članica dobesedno na koncu pogajanj ne bi pustila določeni kandidatki v Unijo.


INSTITUCIJE EVROPSKE UNIJE

24

SVET

KOMISIJA

PARLAMENT

ECB

RAČ. SODIŠČE

EIBODBOR REGIJ

EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

SODIŠČE EVROPSKI SVET


Kriteriji za vsako institucijo:

1. Kje ima sedež?2. Kako se oblikuje?3. Kdo jo sestavlja4. Koga zastopa?5. Poglavitne funkcije/pristojnosti6. Kako deluje?7. Posebnosti

EVROPSKI PARLAMENT

Ima dva sedeža: v Strasbourgu (iz zgodovinsko/simbolnih razlogov, nekje med Francijo in Nemčijo) in v Bruslju. Sekretariat parlamenta ima sedež v Luksemburgu. To je tudi posebnost Evropskega parlamenta. Parlament ima 13 sej na leto, 12 rednih in proračunsko sejo – to je zapisano v ustanovni pogodbi, parlament se s tem ne more zoperstaviti.

V preteklosti so želeli ''preseliti'' parlament iz Strasbourga samo v Bruselj. Francija tega ne pusti iz ekonomsko socialnih razlogov. Za vsako sejo pride v mesto 750 poslancev, njihovi asistenti, svetovalci,… to predstavlja velik dobiček za mesto. V Strasbourgu so redne seje, v Bruslju so izredne ter tam se tudi opravlja dejansko delo.

Kaj parlament počne?

Je evropski sozakonodajalec skupaj s Svetom, od Lizbonske pogodbe naprej. Na začetku je bil zgolj posvetovalno telo. Skozi zgodovino se pristojnosti parlamenta krepijo.

Kot sozakonodajalec predstavlja državljane Evropske unije (ne narodov, ne držav članic). Od leta 1979 dalje imamo neposredne volitve v Evropski parlament. Do takrat so nacionalni parlamenti delegirali svoje člane v Evropski parlament, volitev ni bilo. Z leti je šla volilna udeležba navzdol, a pristojnosti parlamenta so se vse bolj krepile (bilo je vedno manj zanimanja med volivci). Najnižja udeležba na volitvah za Evropski parlament je v novih državah članicah.

Zakaj so države prenašale pristojnosti?

Z namenom zmanjšanja demokratičnega primanjkljaja – občutek, da evropski demokraciji nekaj manjka.

Volitve ne potekajo po enakem volilnem sistemu za vse države, niti ne nujno na isti dan. Volimo politične stranke (kandidate), če so izvoljene se povezujejo v evropske politične stranke. V praksi poslanci ene države ne sedijo skupaj ampak so razporejeni po svoji pripadnosti.

Stranke Evropskega parlamenta so (po izidu volitev 2014 od največjih do najmanjših): - Poslanska skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov)- Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu- Evropski konzervativci in reformisti- Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo

25


- Evropska združena levica - Zelena nordijska levica- Zelení/Evropska svobodna zveza- Skupine Evropa Svobode in Neposredne Demokracije- Samostojni poslanci – poslanci, ki ne pripadajo nobeni politični skupini. Ključne sta prvi dve stranki.

Kako deluje?

Ima 750 + 1 člana (predsednik, nima pravice glasovati). To število je rezultat barantanja.

Koliko članov ima vsaka država? Sorazmerni način zastopstva, odvisno od števila prebivalcev. Največ jih ima Nemčija - 96. Slovenija jih ima 8: Franc Bogovič, Tanja Fajon, Alojz Peterle, Igor Šoltes, Patricija Šulin, Romana Tomc, Ivo Vajgl, Milan Zver (november 2014).

Tradicija je, da si mesto predsednika izmenjata dve največji stranki, mandat je voljen za 5 let. Trenutno je predsednik Martin Schulz (november 2014).

Parlament dela na plenarnih zasedanjih, dejansko pa debatira o aktih v parlamentarnih odborih, tam je narejenega največ dela.

Posebnost – ločitev od nacionalnih parlamentov

Evropski mediji, ki poročajo o delu parlamenta: EUobserver, European Voice, EurActiv, Euronews,…). Vsaka od institucij ima tudi svojo televizijo.

Klasične delitve na koalicijo in opozicijo v Evropskem parlamentu ni. Ključna delitev v parlamentu ni ideološka. Kriterij za delitev je: kdo je bolj za Evropsko unijo in kdo je bolj evro skeptičen – bolj/manj proevropski. Prvi dve stranki sta bolj – velika koalicija, iz tega izhaja manj konfliktov, posledično manj zanimanja javnosti, zato je tudi ta parlament manj poznan. Večina strank je za Evropsko unijo, se pa ne sprašujejo za kakšno Evropsko unijo.

Evropska unija nima vlade v klasičnem smislu – zato ni klasične delitve med koalicijo in opozicijo.

Funkcije/pristojnosti:- sozakonodajalec – zakonodajna funkcija (poleg Sveta)- nadzorstvena funkcija – nadzoruje delo Evropske komisije- volilna funkcija/funkcija imenovanja- proračunska funkcija

EVROPSKA KOMISIJA

Sedež ima v Bruslju. Večina institucij ima sedež v Bruslju. Na začetku je bilo samo šest držav, konflikt med Francijo in Nemčijo, sedeže so iskali nekje vmes.

Posebnost – je supranacionalni organ. Mora biti izrecno neodvisen od držav članic in mora zastopati splošne evropske interese.

Sestava: 28 komisarjev, iz vsake države članice po en. Komisarji ne smejo zastopati držav članic.

Pristojnosti/funkcije:- zakonodajna pristojnost – ima monopol nad zakonodajno iniciativo, samo Evropska komisija lahko

26


predlaga zakonodajni akt v sprejem- varuh ustanovnih pogodb – tista ki nadzira ali države članice spoštujejo pravo Evropske unije- predstavlja Evropsko unijo navzven- opravlja funkcijo izvršilne veje oblasti

Je kolegialni organ. Vse odločitve mora sprejeti kot kolegij 28 komisarjev, vedno kolektivna odločitev.

Oblikovanje Evropske komisije poteka v sodelovanju z Evropskim svetom in Evropskim parlamentom.

Najprej dobimo predsednika Komisije, katerega predlagajo države članice – trenutno Jean-Claude Juncker (november 2014). Lizbonska pogodba določa, da morajo države pri predlogu upoštevati rezultat volitev v Evropski parlament. ''Spitzenkandidat''1 – vsaka država je šla na volitve s svojim kandidatom za predsednika Komisije. Izdatno se je politiziral proces izbire predsednika Komisije. Namen je, da se s konkretnimi osebami volitve približajo ljudem, v želji po večji udeležbi na volitvah.

27 evropskih komisarjev, predsedniku jih predlagajo države članice. Predsednik mora oblikovati listo kandidatov. Država članica nato pošlje kandidata v Bruselj (redko se zgodi, da jih pošlje več). Med predsednikom in Komisijo so diplomatski odnosi.

Predsednik nato pošlje listo kandidatov v Evropski parlament. Nato se izvede zaslišanje kandidatov. To je zgolj formalnost, parlament ne more zavreči posameznega kandidata (lahko samo Komisijo kot celoto), vendar pa lahko poda o nekom negativno mnenje. V primeru negativnega mnenja predsednik Komisije kandidata umakne (ali ga umakne država, ali se umakne sam). Predsednik to stori, ker ne želi tvegati zavrnitve celotne Komisije.

Ko je parlament zadovoljen potrdi Komisijo. Nato jo potrdi še Evropski svet. Komisije je tako imenovana v svoj mandat. Vezana je na mandat Evropskega parlamenta.

Mandat traja 5 let. Imamo 28 komisarjev, od tega je 1 predsednik in po novem po Lizbonski pogodbi do 7 podpredsednikov. Ločimo dva ranga komisarjev: podpredsedniki kateri tesno sodelujejo s predsednikom in ostali deljeni po resorjih (Slovenija – transport, november 2014).

Evropska komisija se v neki perspektivi utegne spremeniti v vlado Evropske unije. Iz tehnokratskega značaja prehajamo v politični značaj (predsednik po novem izhaja iz politične stranke). Če bi prišlo do vlade, bi bilo vse bolj burno/zanimivo, bilo bi več zapletov,… vendar vse skupaj manj učinkovito.

Delo parlamenta je javno (sozakonodajalec), delo Komisije pa manj javno. Evropski parlament ne more interpelirati posameznega komisarja, izreče lahko le nezaupnico Komisiji kot celoti. Predsednik Komisije lahko zamenja posameznega komisarja.

EVROPSKI SVET

Evropski svet dobimo šele z Lizbonsko pogodbo. Evropski svet sestavljajo voditelji držav oziroma vlad držav članic ter njegov predsednik in predsednik Komisije. Pri njegovem delu sodeluje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Je najbolj vplivna institucija v Evropski

1 Spitzenkandidat literally means top candidate or party list leader. The German word entered the European Union lexicon in 2013 after the centre left Party of European Socialists committed itself to naming a Spitzenkandidat for the next EU parliamentary elections. The Spitzenkandidat would then become the party's choice for the EU's most high-profile job – European Commission president.

27


uniji, saj so v njej voditelji držav članic. Redna zasedanja potekajo 4 krat letno, če je treba tudi večkrat.

Funkcija: daje splošne smernice za razvoj Evropske unije, ni zakonodajno telo in po tem se tudi loči od Sveta.

Pred Lizbonsko pogodbo so bila to neformalna srečanja. S Pogodbo se uvede tudi stalno predsedstvo Evropskega sveta. Mandat traja 2,5 leti z možnostjo ponovne izvolitve. Iz neformalnih srečanj se je razvila institucija. S tem so okrepili vlogo držav članic EU, najbolj najvplivnejših držav.

Stalno predsedstvo se uvede zaradi težnje po odpravitvi demokratičnega primanjkljaja. Voditelji držav članic si na tem položaju niso želeli nekoga ki bi bil vpliven. Tudi predsedniku Komisije ni v interesu, da se na tem položaju pojavi neko poznano ime. Predsednik Evropskega sveta koordinira odnose držav, delo Sveta in si prizadeva, da se znotraj Evropskega sveta oblikuje konsenz/kompromis. Hkrati skupaj s predsednikom Komisije predstavljata unijo navzven. Evropskemu svetu predseduje Herman Van Rompuy (november 2014).

Pomembno za izpit: je politično najnovejša institucija, kaj dela predsednik, v čem se loči od Sveta…

SVET (ministrov)

V njem sedijo ministri držav članic. Kateri ministri tam sedijo je odvisno od teme katera se obravnava – ni organ stalne sestave.

Kdo predseduje? Ko sedijo v Svetu zunanji ministri: Visoka predstavnica za zunanjo politiko – izvoli jo Evropski svet.

Ta institucija se je oblikovala, ker je Evropska unija želela okrepiti svoj status navzven.

Vsem ostalim svetom predseduje država članica, ki je trenutno na vrsti. Po sistemu enakopravne rotacije vsaka država 6 mesecev. Po tri države se uskladijo za 18 mesecev – predsedovanje trojke – skupaj naredijo program za predsedovanje Svetu.

Vprašanje za izpit: Zakaj države predsedujejo?

Način sprejemanja odločitev: Vprašanje večine. Skozi zgodovino se je vloga Sveta zmanjšala. Na začetku je bil edini zakonodajalec, danes je skupaj s parlamentom.

Glasovanje: na začetku so sklepe sprejemali soglasno (veto, samo 6 držav članic). Sedaj, ko je v Svetu 28 držav članic soglasja praktično ni več mogoče doseči.

Trojna kvalificirana večina:1. - št. ponderiranih glasov2. - št. držav članic ki glasujejo za nekaj3. - delež prebivalstva, ki ga te države predstavljajo

Lizbonska pogodba določa dvojno kvalificirano večino (samo 2. in 3. točka) – dovolj da glasuje večina držav, ki predstavlja 55% prebivalstva. To naj bi stopilo v veljavo 01.01.2017.

28


V Svetu se večina odločitev sprejme v konsenzu (loči od soglasja). Ključno vlogo igra organ COREPER. To je odbor stalnih predstavnikov držav članic pri Evropski uniji (veleposlaniki držav članic v EU). Coreper omogoča, da Svet sploh deluje (pregledujejo zakonodajo, razne predloge,… usklajevanje o ustreznem besedilu zakonodajnih aktov, iščejo se kompromisi). Če dosežejo kompromis ga označijo s črko A, če se morajo ministri z določeno stvarjo samo seznaniti to označijo s črko I, če za neko stvar niso našli soglasja označijo s črko B. Če je zadeva označena z A ali I se ne glasuje, ker je že dosežen konsenz. Glasuje se samo tam, kjer ni soglasja – B.

Pristojnosti Sveta: je sozakonodajalec, proračunska funkcija, sodeluje pri izvrševanju pravnih aktov Evropske unije.

Sedež ima v Bruslju. Sestavljajo ga nacionalni ministri. Funkcije: zastopa interese držav članic. Posebnosti nima (razen Coreper).

POSVETOVALNE INSTITUCIJE

Odbor regij in ekonomsko socialni odbor. Odbor regij zastopa nacionalne interese (župani), ekonomsko socialni odbor pa interese delodajalcev/delojemalcev in širše civilne družbe. Sta zgolj posvetovalne narave. Oba imata sedež v Bruslju.

Funkcija: posredujeta stališča interesnih skupin v zakonodajni postopek Evropske unije.

Te institucije imajo bolj formalne funkcije, razen če za sprejem nekega akta piše, da se morajo zakonodajalci z enim od teh odborov posvetovati, se to mora storiti. Če se to ne stori lahko tožita za razveljavitev tega akta (podobna funkcija kot jo ima Državni svet v Sloveniji).

FINANČNE INSTITUCIJE

EVROPSKA CENTRALNA BANKA

Sedež ima v Frankfurtu (iz simboličnih razlogov). Ustanovljena je bila šele z Maastrichtsko pogodbo leta 1993, skladno z nastankom monetarne unije.

Izvaja evropsko monetarno politiko, se pravi da uravnava količino denarja na trgu – M (oznaka).

Namen je zagotavljati stabilnost cen, s tem stabilnost evra. Evro ima 18 držav. Vse nove države imajo dolžnost sprejeti evro, je del pristopnega akta (ni pa nujno, da ga uvedejo takoj). Določene države so si izborile pravico, da ne bodo imele evra – OPT-OUT (Velika Britanija, Danska, Švedska). Vse druge države so zavezane da sprejmejo evro. Za to morajo izpolniti več Maastrichtskih kriterijev (višina inflacije mora biti pod 3% BDP, višina javnega dolga in proračunski primanjkljaj morata biti pod 60% BDP).

Šef ECB je guverner ECB. Pri upravljanju mu pomagajo guvernerji nacionalnih centralnih bank. Guvernerji ne zastopajo nikogar, so politično in pravno neodvisni.

Nacionalne banke z vstopom držav v Unijo izgubijo pravico nadzorovati količino denarja na trgu. Tudi ECB na tem področju ni neomejena. Posledica tega je, da posamezna država lahko bankrotira (denarja ne sme tiskati, če ji noben denarja ne posodi).

29


Funkcije: skrbi za stabilnost cen (uravnava inflacijo); določa ključne obrestne mere evrskega območja in nadzoruje količino denarja v obtoku; upravlja devizne rezerve evrskega območja ter po potrebi opravlja posege na deviznih trgih (devizni posli) za zagotovitev stabilnosti menjalnih tečajev; pomaga nacionalnim organom pri zagotavljanju ustreznega nadzora finančnih trgov in ustanov in podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov; je pristojna, da centralnim bankam v evrskem območju dovoli izdajo evrskih bankovcev; spremlja gibanje cen in ocenjuje tveganje za stabilnost cen na evrskem območju.

Trenutno nastaja problem deflacije – cene padajo – podjetja manj zaslužijo – manj proizvajajo – manj zaposlenih – manj plač – manj kupovanja – manj prodajanja… deflacijska spirala.

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE

Sedež ima v Luksemburgu. Ni sodišče. Je najvišji revizijski organ Evropske unije. Nadzira zakonitost porabe javnih sredstev Evropske unije.

Poslanstvo Evropskega računskega sodišča je prispevati k izboljševanju finančnega poslovodenja EU, spodbujati odgovornost in preglednost ter delovati kot neodvisni varuh finančnih interesov državljanov Unije. Kot neodvisni zunanji revizor EU preverja, ali so bila sredstva EU pravilno knjižena, pridobljena in porabljena v skladu z ustreznimi pravili in predpisi in ali je bila njihova poraba smotrna.

EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA

Potrebno ločiti od ECB. Je komercialna banka. Daje kredite za namene investicij v projekte, ki so namenjeni čezmejnemu sodelovanju. Ustanovljena je bila, da bi se čim bolj uravnalo ekonomsko ravnovesje med državami članicami. Večinoma investira v manj razvite države.

Sedež ima v Luksemburgu.

Pristojnosti: Evropska investicijska banka podpira projekte v državah EU ter v prihodnjih državah članicah in partnerskih državah. Banka ne prejema nobenih sredstev iz proračuna EU, financira se sama s posojili na finančnih trgih. EIB pod zelo ugodnimi pogoji vlaga v projekte, ki so v skladu s cilji EU. Leta 2008 je zbrala skoraj 60 milijard EUR. EIB je neprofitna banka in posoja po obrestni meri, ki je skoraj enaka stroškom posojila.

Organizacijska sestava: Delničarji – 28 držav EU. Uprava – svet guvernerjev, svet direktorjev, revizijska komisija in upravni odbor. Nadzor in ocena – zagotavljanje pravilnega delovanja banke.

EVROPSKI ZAKONODAJNI POSTOPEK V OKVIRU ZAKONODAJNEGA TRIKOTNIKA

Lizbonska pogodba zakonodajni proces poenostavi. Imamo dva zakonodajna postopka, redni in izredni. Pri rednem imamo tri ključne elemente:- Evropska komisija ima monopol nad zakonodajno iniciativo- Svet in Evropski parlament sta enakopravna sozakonodajalca- Svet mora odločati s kvalificirano večinoTi elementi veljajo za redni zakonodajni postopek. Če je karkoli drugače govorimo o posebnem postopku.

Zakaj ima Evropska komisija monopol nad zakonodajno iniciativo?

30


Predlog da tisti, katerega interes se najbolj tiče v rezultatu. Tisti ki zastopa splošne interese – Evropska komisija. Namen je doseči učinkovitost, uveljavitev evropskih interesov,… Evropska komisija ima pravico, da dokler Svet ne sprejme predloga zakonodajnega akta lahko Komisija ta predlog zakonodajnega akta umakne. Če želi Svet sprejeti amandma na predlog Komisije mora to storiti soglasno (težko doseči). Predlog je sprejet, takrat ko o njem soglasno glasujeta Svet in Evropski parlament.

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 294 (prejšnji člen 251 PES)

1. Kadar se Pogodbi glede sprejetja akta sklicujeta na redni zakonodajni postopek, se uporablja v nadaljevanju navedeni postopek.2. Komisija poda predlog Evropskemu parlamentu in Svetu.

Prva obravnava3. Evropski parlament sprejme stališče v prvi obravnavi in ga pošlje Svetu.4. Če Svet odobri stališče Evropskega parlamenta, je akt sprejet v besedilu, ki ustreza temu stališču.5. Če Svet ne odobri stališča Evropskega parlamenta, sprejme svoje stališče v prvi obravnavi in ga pošlje Evropskemu parlamentu.6. Svet izčrpno obvesti Evropski parlament o razlogih za sprejetje svojega stališča v prvi obravnavi. Komisija izčrpno obvesti Evropski parlament o svojem stališču.

Druga obravnava7. Če Evropski parlament v treh mesecih po takem obvestilu:(a) odobri stališče Sveta v prvi obravnavi ali se ne izreče, se šteje, da je bil zadevni akt sprejet v besedilu, ki ustreza stališču Sveta;(b) z večino svojih članov zavrne stališče Sveta v prvi obravnavi, se šteje, da predlagani akt ni sprejet;(c) z večino svojih članov predlaga spremembe stališča Sveta v prvi obravnavi, se tako spremenjeno besedilo pošlje Svetu in Komisiji, ki o teh spremembah da svoje mnenje.8. Če Svet v treh mesecih po prejemu sprememb Evropskega parlamenta s kvalificirano večino:(a) odobri vse spremembe, se šteje, da je akt sprejet;(b) ne odobri vseh sprememb, predsednik Sveta v dogovoru s predsednikom Evropskega parlamenta v šestih tednih skliče sestanek spravnega odbora.9. Svet o spremembah, o katerih je Komisija dala negativno mnenje, odloča soglasno.

Spravni postopek10. Spravni odbor, ki ga sestavljajo člani Sveta ali njihovi predstavniki in enako število članov, ki predstavljajo Evropski parlament, ima nalogo, da na podlagi stališč Evropskega parlamenta in Sveta v drugi obravnavi v šestih tednih po sklicu, s kvalificirano večino članov Sveta ali njihovih predstavnikov in z večino članov, predstavnikov Evropskega parlamenta doseže soglasje o skupnem predlogu.11. Komisija sodeluje pri delu spravnega odbora ter daje vse potrebne pobude za približanje stališč Evropskega parlamenta in Sveta.12. Če spravni odbor v šestih tednih po sklicu ne odobri skupnega predloga, se šteje, da predlagani akt ni sprejet.

Tretja obravnava13. Če spravni odbor v tem roku odobri skupni predlog, lahko Evropski parlament, ki odloča z večino oddanih glasov, in Svet, ki odloča s kvalificirano večino, v šestih tednih od odobritve skupnega predloga, sprejmeta akt v skladu s skupnim predlogom. Če tega ne storita, se šteje, da akt ni sprejet.14. Trimesečni in šesttedenski rok iz tega člena se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljšata za največ en mesec oziroma dva tedna.Posebne določbe15. Kadar je v primerih, predvidenih v Pogodbah, zakonodajni akt predložen v redni zakonodajni postopek na pobudo skupine držav članic, po priporočilu Evropske centralne banke ali na zahtevo Sodišča, se odstavek 2, drugi stavek odstavka 6 in odstavek 9 ne uporabljajo.

31


Evropski parlament in Svet v takih primerih Komisiji pošljeta predlagani akt s svojimi stališči v prvi in drugi obravnavi. Evropski parlament ali Svet lahko Komisijo med postopkom zaprosita za mnenje, ki ga Komisija lahko da tudi na lastno pobudo. Prav tako lahko, če meni, da je to potrebno, sodeluje v spravnem odboru v skladu z odstavkom 11.

Kdo je zaveznik s kom? Pogosto sta zaveznika Evropska komisija in Evropski parlament. Največ nasprotij je med Svetom in Evropskim parlamentom.

Evropski Svet v zakonodajnem postopku ne nastopa. Je tisti, ki sprejema splošne smernice za razvoj Evropske unije in te vplivajo na zakonodajno agendo Evropske unije.

Ločimo: supranacionalni sistem odločanja – nacionalni nivo – lokalni nivo.

Več kot je pristojnosti na ravni unije, manj jih ostane za nacionalne parlamente. Svet je bil dolgo časa zakonodajalec. V Svetu so ministri držav članic, kar pomeni da je Evropska unija izdatno okrepila izvršilno vejo oblasti.

Nacionalni parlamenti imajo določeno kontrolo nad evropskim zakonodajnim postopkom na področju deljenih pristojnosti. Poznamo dva kontrolna postopka rumeni karton (glej stran 18 – svoj parlamentarni predlog mora dodatno razložiti) in nadzor nacionalnega parlamenta nad lastnimi vladami kaj te počnejo v Bruslju. Nacionalni parlamenti lahko nadzirajo na dva načina: danski ali mandatni sistem – minister preden gre v Bruselj mora za to dobiti mandat nacionalnega parlamenta; ter informacijski ali britanski sistem – minister oz. vlada mora parlament samo sproti seznanjati kako glasuje v Bruslju. V Sloveniji imamo mandatni sistem (Zakon o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah Evropske unije).

Lokalni interesi se v supranacionalni sistem zrcalijo v odbor regij.


SODIŠČE EU (knjiga str.25-59)

Sedež ima v Luksemburgu. Sestavljajo ga tri sodišča: Sodišče, Splošno sodišče in Sodišče za uslužbence. Načeloma med njimi ni hierarhičnega razmerja. Odvisno je od pravnih sredstev, nekatere stvari se vloži najprej na Splošno sodišče z možno pritožbo na Sodišče, spet nekatera sredstva se vloži direktno na Sodišče.

Sodišče za uslužbence

Izmed vseh je najmanj pomembno. Rešuje spore med institucijami Evropske unije in njihovimi uslužbenci. Včasih je to funkcijo opravljalo Splošno sodišče, vendar je bilo preobremenjeno. Ustanovili so novo sodišče. V njem se ne odvija nič pomembnega za pravo Evropske unije. Sestavlja ga samo 7 sodnikov.

Sodišče

Sestavlja ga 28 sodnikov, iz vsake države 1. Posamezni sodnik mora biti neodvisen od države (neodvisnost, nepristranskost, nekompatibilnost/nezdružljivost, …). Sodnike predlagajo države članice, potrdi jih Svet, kateri zastopa interese držav članic.

32


Lizbonska pogodba določa, da države nimajo prostih rok koga predlagajo. Obstaja odbor, kateri preverja strokovno usposobljenost sodnikov preden so imenovani. Ta odbor sestavlja 7 bivših sodnikov. Preverjajo se lingvistične sposobnosti, poznavanje prava EU, vsestranskost, ... to pa zato, da države ne predlagajo kogarkoli. Kandidira lahko tisti posameznik, ki izpolnjuje pogoje za najvišje sodnike v državi ( v Sloveniji vrhovni in ustavni). Slovenski sodnik je Marko Ilešič (november 2014).

Mandat sodnika traja 6 let z možnostjo ponovnega imenovanja. Ta sistem je povzet iz Evropskega sodišča za človekove pravice. Pojavi se problem, če je sodnik ponovno imenovan (6+6let) mora biti v dobrih odnosih z vlado katera ga predlaga – lahko se pojavi se dvom o nepristranskosti.

Vsak sodnik ima svoj kabinet in svoje strokovne sodelavce/referenderje – usposobljeni pravniki iz držav članic, ki pomagajo sodniku pisati sodbe. Sestanke imajo 1 do 2x tedensko. Oni napišejo sodbo.

Na seji sedijo sodniki v senatih: mali (5), veliki (15), občna seja (28). Mali senat ali veliki senat? Odvisno od pomembnosti sodbe (glede njenega vpliva na pravo EU).

Tedenska srečanja vodi predsednik/podpredsednik sodišča, kateri določi tudi sestavo senata. Sodnik poročevalec je tisti, kateremu je primer dodeljen, da pripravi osnutek določene zadeve. Kako določijo sodnika poročevalca? Odvisno za katero področje je sodnik bolj specializiran.

Ko pride sodba na sodišče jo sprejme registar/glavni tajnik, kateri preveri ali sodba izpolnjuje procesne pogoje. Nato jo dodeli sodniku poročevalcu, kateri je odgovoren za to zadevo. Poročevalec nato pripravi poročilo in kasneje osnutke sodb.

Sledi obravnava katera je javna. Je zelo formalna, stranke imajo omejeno minutažo. Poleg strank je na obravnavi prisoten še generalni pravobranilec (Advocate General). Generalni pravobranilci imajo enako pravice kot sodniki, le da oni ne sodijo. To je specifična funkcija vzeta iz francoskega prava, v Sloveniji te funkcije ni. Generalni pravobranilec v tisti zadevi (za katero je določen) pripravi sklepne predloge (opinion of the Advocate general). Predlaga sodišču kako naj odloči v zadevi. Sodišče na ta predlog ni vezano, stranke se o njem ne morejo izreči. V večini primerov sodišče tem predlogom sledi. Ko sestavlja predlog analizira vso sodno prakso s področja, ki se nanaša na določen primer in vse akademsko pisanje pravne stroke. To dvoje med seboj poveže in pripravi predlog. To je zelo koristna stvar, saj je Sodišče, precedenčno sodišče. Te predloge predstavi na glavni obravnavi. Prispeva k bolj pretehtanim in prepričljivim sodbam. Sodbe je priporočljivo brati skupaj z mnenji pravobranilca – zadevo da v širši kontekst.

Splošno sodišče

Velja vse tisto, kar smo omenili za sodišče. Generalnih pravobranilcev ni. Če je potrebno lahko 1 sodnik nastopa kot pravobranilec (zelo redko).

Generalnih pravobranilcev je po novem 9. 6 jih prihaja iz največjih držav kateri imajo stalni mandat (največ primerov prihaja prav iz teh držav, pravobranilci dobro poznajo nacionalno pravo teh držav (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Španija, Italija, Portugalska)), ostale države pa enakopravno rotirajo. Pri ostalih državah traja mandat 6 let.

Razlike: Sodišče/Splošno sodišče, sodniki/splošni sodniki

33


Splošno sodišče se veliko ukvarja z dejstvi/fakti. Sodišče se ukvarja s splošnimi pravnimi vprašanji. Sodnikovo delo je bolj pravniško, je bolje plačan, ima svojega voznika,…

Sodišče EU – delovni jezik je francoščina, to je jezik v katerem se sodniki med seboj pogovarjajo/usklajujejo primere. Uradni jeziki so vsi jeziki držav članic. Sodbe se tudi prevajajo v vse jezike. Jezik postopka načeloma sledi jeziku tožnika – primer: če tožijo Nemčijo je postopek v nemščini, če tožijo institucije je postopek v francoščini, če se pojavi predhodno vprašanje postopek sledi jeziku predložitvenega sodišča. Na Sodišču EU je zaposlenih ogromno prevajalcev – pravnikov lingvistov.

Sodišče EU je ena ključnih institucij katera je naredila pravo EU – sodno pravo. Pravnega reda EU se ne pozna, če se ne pozna sodb – precedenčni sistem.

Sodišče dobi med 500 in 1000 primerov letno. Ni popolnoma zasuto z delom, obvladuje situacijo, ni hudih zaostankov. Curia.eu – sodna praksa Evropske unije.

POSTOPKI PRED SODIŠČEM EVROPSKE UNIJE

Imamo dva tipa pravnih sredstev. Vlaga se jih zoper različne kršitelje prava Evropske unije.

258.člen/259.člen – Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti po pravu Evropske unije260.člen – Tožba, če država članica ne izpolni obveznosti ugotovljene s sodbo Sodišča EU263.člen – Ničnostna tožba265.člen – Tožba zaradi nedelovanja institucij340.člen – Odškodninska tožba zoper institucijo Unije zaradi kršitve prava Evropske unije267.člen – Postopek za predhodno odločanje218.člen – Postopek v katerem sodišče izreče mnenje o skladnosti mednarodnega sporazuma s pravom Evropske unije (predhodna kontrola mednarodnega sporazuma)

Največ je zahtevkov za predhodno odločanje – 267.člen

Pasivno legitimirana (tožena) država članica (258.člen, 259.člen, 260.člen). Aktivno legitimirana (tista ki toži) 258.člen – Evropska Komisija, 259.člen – država članica (v celotni zgodovini samo 5 primerov). Več je tožb kjer toži komisija (ni v interesu EU, da se države tožijo med seboj). Komisija nadzira države ali spoštujejo pravo. Pri 259.členu ne more direktno tožiti, najprej mora obvestiti Komisijo.

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 258 (prejšnji člen 226 PES) - Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti po pravu Evropske unije

Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe.

34

DRŽAVE ČLANICE258.člen PDEU259.člen PDEU260.člen PDEU

INSTITUCIJE263.člen PDEU265.člen PDEU340.člen PDEU

267.člen PDEU

218.člen PDEU


Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču Evropske unije.

1. Domnevna kršitev.

2. Komisija mora izvedeti za kršitev oz. jo zaznati. Kako? Država članica zatoži drugo, Komisija sama ugotovi, sporoči posameznik (s tega vidika obstaja poseben obrazec s katerim se lahko obrnemo na Komisijo). To je samo seznanitev Komisije, ni formalno pravno sredstvo. Komisija ne začne postopka za vsako stvar, če dobi več seznanil v zvezi z isto državo gre stvar pregledat. Pazi! Posameznik se ne more pritožiti na Komisijo, lahko jo samo seznani.

3. Komisija pošlje dopis, da so bili obveščeni da država krši pravo EU in zahteva pojasnila.

4. Država odgovori. Komisija odgovor prebere, če je z odgovorom zadovoljna je stvar končana, če ni piše državi ponovno.

Stvari iz točk 3. in 4. lahko potekajo dolgo časa. Potrebno je ugotoviti ali sploh gre za kršitev. Če kršitev obstaja ima država možnost to kršitev popraviti. Do tukaj traja neformalni del postopka.

5. Od te točke naprej poteka formalni del. Komisija z odgovorom države ni zadovoljna, poda obrazložitveno mnenje. Če komisija kasneje vloži tožbo, ne sme tožiti za več, kot je napisano v mnenju (ščiti se pravica države do učinkovite obrambe). Mnenje zameji vsebino tožbe. Če komisija to prekrši, sodišče v tistem delu tožbo zavrže. Če po tem, ko je izdala mnenje ugotovi novo kršitev, mora začeti nov postopek za to stvar. V mnenju je naveden nek rok, v katerem mora država stanje popraviti.

6. Pravica države odgovoriti na mnenje, da kršitve ni.

7. Komisija se lahko zadovolji z mnenjem države in se stvar zaključi. Če pa ni zadovoljna, lahko vloži tožbo. Diskrecija za vložitev tožbe. Če bi komisija morala tožiti vse, bi bilo preveč dela. Bistvo je, da se osredotoči na pomembnejše primere, kjer je kršitev treba preprečiti, da ne bi postalo ravnanje vzor drugim državam članicam (test case/vzorčni primer).

Nujna je predpostavka diskrecije – komisija je neodvisna od držav članic!

Postopek je namenjen temu, da se kršitev odpravi že v neformalni fazi (čim prej, mileje, manj konfliktov – manj postopkov). Komisija ''vedno'' zmaga (99%).

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 259 (prejšnji člen 227 PES) - Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti po pravu Evropske unije

Država članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, lahko zadevo predloži Sodišču Evropske unije.

Preden država članica vloži tožbo proti drugi državi članici zaradi domnevne kršitve obveznosti iz Pogodb, mora zadevo predložiti Komisiji.

Komisija poda obrazloženo mnenje, potem ko je bila obema državama dana možnost, da se v kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta.

35


Če Komisija v treh mesecih po datumu vložitve zadeve ne da svojega mnenja, to ni ovira, da zadeva ne bi bila predložena Sodišču.

Če se komisija odloči, da ne bo tožila, lahko potem toži država članica (drugo državo). Ta člen je tako napisan, da demotivira države. Namen je ta, da se države najprej obrnejo na Komisijo, katera poskusi razrešiti spor po diplomatski poti. Ta člen se redko uporablja.

Kakšna sodba se izda v tem primeru (258.člen, 259.člen) ? Ugotovitvena – se zgolj ugotovi neko kršitev. V praksi se državi nič ne zgodi, mora pa država v skladu z njo ravnati, je obvezna. Če država v skladu s tožbo ne ravna, Komisija ponovno vloži tožbo, po 260.členu PDEU*. Ugotovi se, da država ni izpolnila obveznosti iz tožbe. Komisija lahko od Sodišča zahteva, da državi naloži plačilo denarne kazni (za naprej) ali pavšalnega zneska (za nazaj). Lahko tudi oboje hkrati. Te tožbe se vložijo na Sodišče – ni nobene pritožbe, ker ni nobene višje instance.

*Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 260 (prejšnji člen 228 PES) - Tožba, če država članica ne izpolni obveznosti ugotovljene s sodbo Sodišča EU

1. Če Sodišče Evropske unije ugotovi, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, mora ta država sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča.

2. Če Komisija meni, da zadevna država članica ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča, lahko pred Sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Pri tem določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki naj jo plača zadevna država članica in ki je po njenem mnenju primerna glede na okoliščine zadeve.

Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni.

Ta postopek ne posega v člen 259.

3. Če Komisija pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 258, ker zadevna država članica ni izpolnila obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, lahko Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za ustrezno v danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača.

Če Sodišče ugotovi kršitev lahko naloži zadevni državi članici plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki ne presega zneska, ki ga je določila Komisija. Obveznost plačila učinkuje od dneva, ki ga Sodišče določi v svoji sodbi.

ODGOVORNOST INSTITUCIJ

Pasivno legitimirane (njih se lahko toži): ES, Svet, Komisija, EP, ECB, RAČ.S. Odbor regij.

Skratka tiste institucije, katere izdajajo upravne akte, ki ustvarjajo zavezujoče učinke za tretje osebe.

Aktivno legitimirane (kdo lahko toži): vse institucije, države članice, posameznik (fizična/pravna oseba).

Ločimo privilegirane tožnike in neprivilegirane. Privilegirane so institucije in države članice, ni jim potrebno izkazati svojega pravnega interesa, tožijo lahko zoper karkoli. Neprivilegirani so posamezniki. Lahko toži samo če je kršitev nujna, neposredna in mora zadevati kot posameznika (težko izpolniti) – samo uredbe in direktive (težko, ker so to splošni in abstraktni akti).

ECB in Odbor regij lahko tožijo samo, kar se tiče njihovega delovanja.

36


Ali lahko posameznik kdajkoli v Luksemburgu toži svojo državo članico? Ne. Tožiti jo mora doma (nacionalno sodišče). Lahko toži samo institucije EU, za to ne rabi izčrpati nobenih pravnih sredstev (niti jih ni).

Tožimo po 263.členu in 265.členu na Splošno sodišče, pritožbe na Sodišče.

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 263 (prejšnji člen 230 PES) – Direktna ničnostna tožba

Sodišče Evropske unije nadzira zakonitost zakonodajnih aktov, ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne banke razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.

V ta namen je Sodišče pristojno za odločanje o tožbah, ki jih vloži država članica, Evropski parlament, Svet ali Komisija zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil.

Sodišče je pod enakimi pogoji pristojno za tožbe, ki jih zaradi varovanja svojih prerogativ vložijo Računsko sodišče, Evropska centralna banka in Odbor regij.

Fizične ali pravne osebe lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

V aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije se lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek.

Postopki iz tega člena se glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.

Njen namen je, da tožnik toži na odpravo nekega nezakonitega akta. Obstajajo 4 tožbeni razlogi:

Kršitve notranjega prava Evropske unije (pogodb, predpisov,…) Kršitve postopka sprejema nekega akta Nepristojnosti institucije ki je akt izdala Zlorabe pristojnosti institucije ki je akt izdala (ni šlo za nepristojno institucijo, svojo

pristojnost je uporabila v nasprotju z namenom, s katerim ji je bila ta pristojnost dana)

Rok za vložitev tožbe je 2 meseca odkar izvemo za kršitev. Če je sodba obsodilna se izda ničnostna sodba – izpodbijani akt se odpravi – učinek ex tunc (za nazaj). Če sodišče ugotovi, da bi preveč poseglo v pravne položaje lahko določi časovno omejitev učinkov svoje sodbe – akt se odpravi od te sodbe dalje.

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 265 (prejšnji člen 232 PES) – Tožba zaradi nedelovanja institucij

Če Evropski parlament, Evropski svet, Svet, Komisija ali Evropska centralna banka z opustitvijo ukrepanja krši Pogodbi, lahko države članice in druge institucije Unije vložijo pri Sodišču Evropske unije tožbo za ugotovitev kršitve. Ta člen se pod enakimi pogoji uporablja tudi za organe, urade in agencije Unije zaradi opustitve ukrepanja.

Tožba je dopustna le, če je bila zadevna institucija, organ, urad ali agencija predhodno pozvana k ukrepanju. Če v dveh mesecih po tem pozivu zadevna institucija, organ, urad ali agencija ne oblikuje svojega stališča, se lahko tožba vloži v nadaljnjih dveh mesecih.

37


Fizične ali pravne osebe se lahko pod pogoji, določenimi v prejšnjih odstavkih, pritožijo pri Sodišču glede tega, da neka institucija, organ, urad ali agencija Unije nanje ni naslovila nobenega drugega akta razen priporočila ali mnenja.

Vloži se, če institucija v določenem roku nekega dejanja ne stori. V Sloveniji spominja na molk organa. Aktivno legitimirani (stran 35) imajo pravico institucijo pozvati naj ravna. Če se v 2 mesecih ne odzove, lahko aktivno legitimirani vložijo tožbo zaradi nedelovanja. Sledi ugotovitvena sodba, da ni sprejela akta. Sodba je obvezna. Če institucija ne ravna in nastane škoda, je mogoče uporabiti tudi postopek po 340.členu PDEU.

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 340 (prejšnji člen 288 PES) – Odškodninska tožba zoper institucijo Unije zaradi kršitve prava Evropske unije

Pogodbeno odgovornost Unije določa pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo.

V primeru nepogodbene odgovornosti pa Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

Z odstopanjem od drugega odstavka Evropska centralna banka v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim redom držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama ali so jo povzročili njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

Osebno odgovornost uslužbencev do Unije urejajo določbe njihovih kadrovskih predpisov ali zanje veljavnih pogojev za zaposlitev.

Kadarkoli institucija povzroči škodo, lahko posameznik toži Evropsko unijo pred Splošnim sodiščem za povrnitev škode. Izkazati je potrebno deliktno odgovornost (delikt, škoda, vzročna zveza, krivda).

Kjerkoli ima pravico tožiti posameznik gre stvar na Splošno sodišče, da ima pravico do pritožbe (na Sodišče). Za države članice in institucije to ni potrebno.

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 218/11 (prejšnji člen 300 PES) – Postopek v katerem sodišče izreče mnenje o skladnosti mednarodnega sporazuma s pravom Evropske unije (predhodna kontrola mednarodnega sporazuma)

11. Država članica, Evropski parlament, Svet ali Komisija lahko pridobijo mnenje Sodišča glede združljivosti predvidenega sporazuma s Pogodbama. Kadar je mnenje Sodišča odklonilno, lahko predvideni sporazum začne veljati le, če se spremeni ali če se spremenita Pogodbi.

Sodišče je zavezano, da na predlog EP, Sveta, EK, držav članic izda mnenje ali je mednarodni sporazum združljiv z določbami Pogodb.

Sodišči daje mnenja o skladnosti mednarodnih pogodb s pravom EU. Če meni, da je prišlo do neskladja, se sklepanje ne more nadaljevati dokler se ne spremeni mednarodna pogodba ali pravo EU.

Pogodba o delovanju Evropske unijeČlen 267 (prejšnji člen 234 PES) – Postopek za predhodno odločanje

Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:

(a) razlage Pogodb;(b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.

Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.

38


Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.

Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki ji je odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku.

Redna nacionalna sodišča lahko postavijo predhodno vprašanje Sodišču EU. Zadnje instančno sodišče v državi (Vrhovno, Ustavno) pa ima dolžnost, da postavi predhodno vprašanje Sodišču EU. Predhodno vprašanje se lahko nanaša na razlago prava EU ali na veljavnost prava EU.

Kdo lahko zahteva pravico vložiti predhodno vprašanje? Mi kot stranka?

Ni pravno sredstvo stranke! Po pravu EU ne moremo (posamezniki). Po nacionalnih pravih, odvisno (Nemčija, Avstrija – zavrnitev predloga predhodnega vprašanja pomeni ustavno kršitev načela zakonitega sodnika, enako odločitev je sprejelo tudi Slovensko ustavno sodišče). Sodišče lahko ta predlog zavrne, a ga more obrazložiti. Če pošlje predhodno vprašanje se postopek prekine, dokler ne dobimo odgovora od Sodišča EU. To traja približno eno leto.

Kako in kaj vprašati?

Vprašati je potrebno tako, da bo sodišče lahko podalo odgovor. Na hipotetična vprašanja Sodišče EU ne odgovarja. Vprašanje/odgovor mora omogočiti izrek sodbe. Samo sodišče EU lahko razveljavi pravo EU.

Primer: 1. Ali je 15.člen zakona XY veljaven in v skladu s pravom EU? 2. Ali je treba pravo EU razlagati tako, da nasprotuje uporabi 15.člena XY zakona?1. Sodišče zavrne. 2. Obravnava

Redna sodišča imajo pravico postaviti predhodno vprašanje, v določenih primerih pa to tudi morajo storiti – kadar se jim postavi vprašanje o veljavnosti sekundarnega prava Evropske unije. Zakaj? Ne sme odločiti, da je pravni akt Evropske unije neveljaven.

Kdo je pristojen za odgovor na vprašanje?

Pristojno je izključno Sodišče, vprašanje pa lahko postavi katerokoli sodišče države članice. Ta člen ureja socialni dialog med Sodiščem in sodišči držav članic (sodniki). Sodišča držav članic lahko vložijo predlog kadarkoli je to potrebno. Višja sodišča ne morejo preprečiti vložitve predloga nižjega sodišča.

Kdo lahko postavi vprašanje?

Zadeva: C-210/06, knjiga str.151 – CartesioSodišče pove, da je predlog za predhodno odločanje v izključni diskreciji predložitvenega sodišča. Ni pravica oz. pravno sredstvo stranke.

Slovenska ureditev: 113.a člen Zakona o sodiščih določa, da zoper sklep o prekinitvi postopka za namene vložitve predloga za predhodno odločanje ni dovoljeno vložiti niti rednega niti izrednega pravnega sredstva.

39


Zadeva: C-3774/05, knjiga str.157 – Br ünsteiner GmbH in Hilgert proti BMW Stranka ni pristojna za določitev vsebine predloga za predhodno odločanje, pristojno je nacionalno sodišče. Stranka nima te pravice, ker to ni njeno pravno sredstvo. Stranka lahko sodišču predlaga sprožitev postopka za predhodno odločanje, mu predloži ustrezne prepričevalne argumente, toda sodišče ji ni zavezano slediti.

Zadeva: C-167/94, knjiga str.159 – Juan Carlos Grau GomisPredložitveno sodišče je izključno pristojno za vprašanja glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov, agencij, ne pa skladnosti nacionalnih predpisov s pravom Evropske unije. Nacionalno sodišče mora jasno opredeliti, glede katerega oz. v zvezi s katerim pravnim aktom postavlja vprašanje.

Zadeva: C-246/05, knjiga str.161 – Armin Häupl proti Lidl Stiftung & CO. KGPatentno razsodišče (spor o uporabi določene znamke v Avstriji) je sodišče, ki lahko naslovi predlog za predhodno odločanje. Ta organ izpolnjuje merila v zvezi z zakonsko podlago in neodvisnostjo. Člani opravljajo svojo funkcijo neodvisno in niso vezani na navodila. Je trajne narave. Pristojnost o odločanju je zakonsko predvidena. Določena so tudi procesna pravila.

Sodišče EU pove kaj šteje (široka razlaga) kot sodišče v smislu 267.člena PDEU. Pogoji ki jih mora sodišče izpolnjevati so:

zakoniti izvor organa : organ mora biti utemeljen na zakonu oz. na drugem oblastnem predpisu in ne more temeljiti na dogovoru strank

trajna narava : organ mora biti ustanovljen za razrešitev več primerov iste vrste, in ne za primer samo ene zadeve

obvezna narava sodne oblasti : odločitve organa morajo biti zavezujoče in prisilno izvršljive kontradiktorna narava postopka : stranki morata imeti možnost predstaviti in zagovarjati

svoja stališča pred organom in se izreči o vseh drugih relevantnih dejstvih uporabljanje pravnih pravil : organ mora soditi po pravnih predpisih in ne po morebitnih

drugih normah neodvisnost : delovanje organa mora biti avtonomno in ločeno od drugih organov ter vej

oblasti

Zadeva: C-102/81, knjiga str.164 – NordseeAli arbitražni tribunal spada pod sodišča? Ne, ker ni utemeljen na zakonu.

Zadeva: C-393/92, knjiga str.165 – Gameente Almelo in drugiNacionalno sodišče, ki ga arbitražni dogovor strank pooblašča, da izpodbijano arbitražno odločitev presoja po pravilih pravičnosti in razumljivosti je sodišče po 267.členu PDEU.

Zadeva: C-24/92, knjiga str.166 – Pierre CorbiauDirektor davčnega urada ni sodišče, je državni organ.

Zadeva: C-210/06, knjiga str.166 – Cartesio Ali je registrsko sodišče, sodišče po 267.členu PDEU? Ni, ker ni kontradiktornosti.

Zadeva: C-99/00, knjiga str.168 – LyckeskogOdločbe nacionalnega pritožbenega sodišča, ki jih stranke lahko izpodbijajo pred vrhovnim sodiščem, niso odločitve sodišča, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni več pravnega sredstva.

Kaj se lahko vpraša?

Glede razlage Pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov, agencij Unije (sekundarno pravo).

40


Namen postopka po 267.členu PDEU je, da se zagotovi enovita, enotna, pravilna uporaba prava EU po celotnem teritoriju Unije. Prav zaradi tega obstaja ta možnost postavitve predhodnih vprašanj Sodišču EU.

Kdaj se lahko vpraša?

Ko je nacionalno sodišče v dvomu kako pravilno uporabiti pravo EU, ali v dvomu o veljavnosti prava EU. Katerokoli sodišče ima pravico postaviti vprašanje, zadnje instančno (zoper katerega ni pritožbe) pa ima dolžnost. Nacionalni sodnik se odloči kdaj postaviti vprašanje.

Zadeva: C-283/81, knjiga str.169 – CILFITDolžnost sodišča zoper katerega ni več pravnega sredstva, vložiti predlog za predhodno odločanje po 177.členu PDEU ni brezpogojno.

Obveznost zadnje instančnih sodišč za predložiti predlog nastopi, ko so izpolnjeni pogoji:

1. vprašanje v zvezi z uporabo ali veljavnostjo prava EU se mora postaviti sodišču (sodišče pride do ''problema''), ne stranki

2. postavljeno vprašanje mora biti bistveno za odločitev v zadevi pred sodiščem, če odgovor nima določenega vpliva na rešitev zadeve, sodišče ni zavezano postaviti vprašanje, presoja o bistvenosti oz. nebistvenosti vprašanja pripada nacionalnemu sodišču (tukaj se najbolj pokaže, da Sodišče priznava najvišja nacionalna sodišča kot enakopravne partnerje)

3. ko se sodišču zadnje stopnje postavi vprašanje, mora to praviloma sprožiti postopek za predhodno odločanje, a še celo v tej fazi je lahko te obveznosti prosto, če pride do tako imenovanih ACTE CLAIR situacij:

a) identičnost vprašanja v podobnem postopku : kadar je postavljeno vprašanje materialno enako vprašanju, ki je že bilo predmet predhodnega odločanja v podobnem primeru

b) razvidnost odgovora izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča , četudi postavljeno vprašanje ni strogo enako in ne glede na to, v katerem postopku se je postavilo

c) pravilna uporaba prava EU je tako očitna, da ne dopušča nobenega dvoma , a pri tem mora biti nacionalno sodišče prepričano, da je zadeva enako očitna tudi za nacionalna sodišča vseh drugih držav članic in za Sodišče, upoštevaje specifično pluralistično pravno naravo prava EU (skoraj nemogoče)

Zadeva: C-314/85, knjiga str.174 – Foto-FrostSodišče EU je izključno pristojno za ugotovitev neveljavnosti pravnik aktov Evropske unije.

Zadeva: C-461/03, knjiga str.176 – Gaston Schul Douane-expediteur BV proti Minister van Landbouw, Natuur en VoedselkwaliteitActe clair glede razlage se ne more razširiti na vprašanje o veljavnosti pravnih aktov EU. Ko se postavi bistveno vprašanje o veljavnosti je dolžnost zadnje instančnega sodišča, da to vpraša.

Ali je Sodišče dolžno podati odgovor?

Dolžno je odgovoriti, če je vprašanje pravilno postavljeno. Nepravilno je postavljeno, če je hipotetične narave. Vprašanje mora biti vezano na konkreten postopek. Primer: Na vprašanje ali je 155.člen zakona XY veljaven, Sodišče ne bo odgovorilo.

Zadeva: C-244/80, knjiga str.181 – Foglia in NovelloPraviloma je izključno nacionalno predložitveno sodišče pristojno presoditi o potrebnosti sprožitve postopka. Sodišče bo v znamenje spoštovanja avtonomije nacionalnih sodišč odgovor na vprašanje zavrnilo le izjemoma. To stori v naslednjih primerih:

41


pomanjkanje pristojnosti – Sodišče ni pristojno za odločanje o razlagi in veljavnosti nacionalnega prava oz. ko nacionalni organ ni pristojen predložiti predloga

hipotetična vprašanja – Sodišče ni posvetovalni organ odsotnost povezave med dejanskim stanjem ali predmetom spora v dejanski stvari – če je

očitno, da zahtevana razlaga prava EU nima nobene zveze z dejanskim stanjem oz. predmetom spora

neizpolnjenost pogojev za izdajo uporabnega odgovora – Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore

Priporočljivo je, da nacionalno sodišče čim bolje utemelji tako pravne kot dejanske razloge.

Pravna narava odgovora?Odgovor je sodba z učinkom erga omnes in ex tunc.

Postopek je sestavljen iz pisnega in ustnega dela. Izjemoma je hiter postopek.

Postopek s pritožbo zoper sodbe Splošnega sodišča

Kdo lahko vloži pritožbo? Stranka; intervenient; država članica; institucije; vsak, čigar vloga za pridružitev postopku je bila zavrnjena.

Čas za vložitev je 2 meseca po uradnem obvestilu. Vloži se jo na Sodišče. Vloži se lahko zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča, kršitve postopka ali zakonodaje. Ne more se vložiti zaradi stroškov katerih nastanejo oz. njihovih zneskov. Sodišče lahko sodbo potrdi, lahko pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje ali samo odloči o stvari.

Uslužbenski spori

1. tožba na Sodišče za uslužbence2. pritožba na Splošno sodišče zaradi nepristojnosti Sodišča za uslužbence, kršitve postopka,

kršitve zakonodaje skupnosti3. sodba: zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe; razveljavitev sodbe in nova odločitev;

razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje4. možnost revizije sodbe sodišča 1. stopnje pred Sodiščem

Sodbe Sodišča EU

So obvezne. Sodbe Sodišča za uslužbence in Splošnega sodišča je možno izpodbijati s pritožbo. Izjemoma je dopustna revizija (predlaga jo lahko le generalni pravobranilec). Zoper sodbe Sodišča ni pritožbe, razen: zoper zamudno sodbo in sodbo zaradi izostanka ter če država članica, institucije, fizične/pravne osebe niso sodelovale v postopku, v katerem je bila izdana sodba, ki škodi njihovim pravicam. Izredno pravno sredstvo zoper sodbe Sodišča je obnova postopka (če se ugotovijo nova dejstva). Čas za vložitev je 10 let.


Primeri:1. Evropska Komisija je v postopku varstva konkurence uvedenem zoper Slovensko podjetje, le-temu s sklepom izrekla visoko denarno kazen, ne da bi mu dala možnost izjaviti se v postopku ter predložiti dokaze v svojo obrambo.

42


Gre za kršenje načela kontradiktornosti. Sklep je zavezujoč. Je neposredno uporaben. Institucijo moramo vedno tožiti na Sodišču EU. Direktna ničnostna tožba po 263. členu PDEU. Pogoji zanjo so izpolnjeni. Vloži jo na Splošno sodišče, če izgubi ima možnost pritožbe na Sodišče.

2.1. Evropska komisija je zaradi nespoštovanja pogodbenih zavez ustavila izplačevanje kohezijskih sredstev Sloveniji.

Po 263. členu PDEU bo Slovenija tožila Evropsko Komisijo. Uveljavlja lahko kršitev materialnega prava, bistveno kršitev postopka, zloraba postopka in nepristojnost. Pravno sredstvo se vloži na Splošno sodišče.

2.2. Imamo pravnomočno odločbo slovenske vlade, da smo upravičeni do 1mio €. Ker Komisija ne izplačuje sredstev, denarja ni.

Tožimo državo ali Komisijo? Če tožimo Komisijo ne uspemo, ker se sklep (2.1.) ne nanaša direktno na nas. Torej tožimo državo, saj imamo pravnomočno izvršljivo odločbo (vpeljemo tudi EU elemente, da nam je nastala škoda).

2.3. Sodišče EU ne more samo začeti postopka.

Če gre podjetje v stečaj tožimo EU po 340. členu PDEU na Splošnem sodišču. Dokazati moramo delikt, škodo, krivdo in vzročno zvezo (težje dokazati – posredno). Sodišče odpravi odločbo (ex tunc) in dobimo odškodnino.

3. Slovenija je sprejela nov zakon o poštnih storitvah. Ta v nasprotju z uredbo prava EU izvajanje poštnih storitev po novem poverja le osebam javnega prava. Marko ima zasebno podjetje, katero je prej opravljalo tudi poštne storitve, sedaj pa mora v stečaj. Problem nastane, ker uredba določa da lahko storitve opravljajo vsi, zakon pa samo osebe javnega prava.

Najprej se obvesti Komisijo. Uredba je akt, ki se neposredno uporablja, zato se lahko posameznik nanjo sklicuje pred nacionalnimi sodišči. Kot posameznik se lahko sklicujemo le na posamezni akt in mora iti za spor. V primeru gre za spor med Markom in ministrstvom, ki je izdalo ta sklep. Ker gre tu za konflikt med evropskim in nacionalnim pravom se upošteva načelo primarnosti. Sodišče ugotavlja, da je slovenski zakon v nasprotju s pravom EU. Sklep je brez pravne podlage in ga ne moremo uveljavljati.

Če bi namesto uredbe bila direktiva. Biti bi morala jasna, natančna in brezpogojna. V tem primeru bi izpolnjevala te pogoje.

Poleg Marka lahko odgovornost Slovenije uveljavljajo države članice ali Evropska komisija (če bi informacija prišla do nje od posameznikov, če bi to sama ugotovila) pred Sodiščem EU. Pred tem Sodiščem ne moremo zahtevati razveljavitev nacionalnega predpisa. Zadevo se lahko spravi pred slovensko Ustavno sodišče, kjer se zakon razveljavi. Zadeva: C-487/05, knjiga str.77 – Komisija proti Italiji

Odločitev, ki jo po 267. členu PDEU sprejme Sodišče po predhodnem odločanju ima učinek sodbe, ki velja ex tunx in erga omnes.

43


Če Marku nastane škoda, ker mu je ministrstvo odvzelo opravljanje poštnih storitev, bo tožil na nacionalnem sodišču. Pravna podlaga bo Zadeva: C-6/90, knjiga str.205 – Francovich.

V interesu državljana je da država spoštuje pravo EU. Državljanu pri tem pomaga načelo neposredne uporabnosti in načelo neposredne učinkovitosti.

4. Spor o izpolnitvi pogodbe na osnovi slovenskega zakona. B pogodbe noče izpolniti ker trdi, da je slovenski zakon v nasprotju z uredbo EU. A ga toži na izpolnitev pogodbe. B reče, da bi izpolnil, če zakon ne bi bil v nasprotju z uredbo.

Ali je slovenski zakon v nasprotju z pravom EU? Sodnik v bistvu kontrolira, ali je Slovenija izpolnila obveznosti po pravu EU. Sodnik mora odločiti, ali je Slovenija ravnala po pravu EU. Sodnik za to ni pristojen. Če je v dvomu, postavi predhodno vprašanje po 267. členu PDEU. Če je nacionalno sodišče narobe postavilo vprašanje in če Sodišče šteje, da je zadeva pomembna, nato ono samo ''preoblikuje'' vprašanje.

5. Pogodbeni spor med A in B. B ne želi izpolniti pogodbenih obveznosti, ker pogodba temelji na zakonu, ki je implementiral direktivo EU. Ta direktiva, pa je po mnenju B v nasprotju z pravom EU.

Imamo dve možnosti. Lahko tožimo institucije (mora se neposredno/posamično nanašati) ali tožimo na nacionalnem sodišču (obvezno predhodno vprašanje).

Kombinacija: 267. člen PDEU in neposredna uporabnost.

Posamezniki kontrolirajo ali države članice in institucije ravnajo v skladu s pravom EU. Zakaj Sodišče EU dobi malo sodb? Ker večino dela opravijo nacionalna sodišča.

SKUPNI/NOTRANJI/ENOTNI TRG

Mednarodno trgovinsko finančno pravoPravila in načela, ki urejajo ter tako omogočajo trgovanje in zagotavljanje finančno-monetarne stabilnosti v svetu – pravila za svetovno trgovino.

Zakaj države trgujejo?

Surovine niso enakomerno razporejene, države ne morejo biti samozadostne (faza ⓪ praktično ne obstaja). Države trgujejo tudi zato, da pridobijo denar. Pojavi se vprašanje kaj se splača kupiti/prodati oz. proizvajati.

Teorija komparativnih prednosti/slabosti razloži, zakaj se v vsaki državi na tem svetu splača trgovati – zakaj trgovina koristi vsem državam tega sveta. Vsem se splača trgovati, če se osredotočijo na svoje komparativne prednosti.

44


Primer:

Potrebno je ločiti relativne prednosti od absolutnih. Iz primera je razvidno, da je Avtolandija 2,5x bolj produktivna od Ruriraldije pri proizvodnji avtomobilov, ter 2x bolj produktivna pri proizvodnji strojev. Teorija komparativnih prednosti bi svetovala Avtolandiji naj proizvede več avtomobilov, Rurilandiji pa naj proizvede več strojev. Rezultat prikazuje zadnja tabela.

Vsem državam sveta se splača trgovati, če se osredotočijo na svoje komparativne prednosti – splača se jim specializirati tam, kjer so boljše od drugih. Tako izdelajo več produktov v katerih so boljše. Rezultat tega, je to, da se trgovina izplača tudi na globalnem ozemlju (z vidika celote).

Zgodovinski razvoj

Države so si postavljale ovire. Zgodovinski razvoj je sledil poti odpravljanja teh ovir – proces ekonomske integracije. Madžarski ekonomist Balassa je oblikoval STOPNJE EKONOMSKE INTEGRACIJE:

⓪ faza (nulta faza) – države so samozadostne

① - bilateralna/večlateralna trgovina

Primer: Država A prodaja blago državi B za 100. Pojavi se država C, katera želi od A kupiti isto blago. A jim ga ponudi po ceni 150. Država C je diskriminirana s strani A.

Pojavi se klavzula MFN (most favoured nation) – želim take trgovske pogoje, kot jih daješ svojemu najljubšemu partnerju.

V ① fazi se odpravlja ovira neposredne diskriminacije na podlagi izvora blaga – klavzula MFN. Pojavi se tudi klavzula NT (national treatment) – uvoženi produkti se obravnavajo kot domači (da ni višjih davkov).

Pojavi se konflikt dveh procesov: odprta trgovina vs. protekcionizem. Protekcionizem ščiti domačo industrijo pred tujo, ko domača ni konkurenčna (če je konkurenčna, se trge čim bolj odpre). Kako ščiti? Z davki, trošarinami (na uvoženo blago), carine, količinske omejitve, regulatorni standardi in regulatorni postopki. Čemu ščiti? Korist države, delavcev, kapitalistov.

Protekcionizem na srednji in dolgi rok ne zdrži - primer: Mura je dobro funkcionirala na jugoslovanskem zaprtem trgu. Ko se je trg odprl, so na to območje prihajale obleke katere so bile cenejše, boljše… - konkurenca. Posledično prodaja Murinih oblek vpade. Če želimo ohraniti delovna mesta je potrebna pomoč države, katera se izvaja s subvencijami (ta pomoč se je izvajala 20 let). Mura je vsako leto dobivala subvencijo s strani države, v tem času so bile Murine obleke še vedno dražje od konkurenčnih – luknja brez dna. Subvencije so vplivale na višino davkov, posledično na

45


(nižje) dohodke… Namesto, da bi delovno silo prestrukturirali (npr. v turizem), so ljudje vztrajali na šiviljskem področju in država je to početje s subvencijami ''podpirala''.

② - FTA (free trade area) svobodno trgovinsko območje

Poleg odprave diskriminacije odpravi še notranje ovire za trgovanje z blagom, ki so del svobodnega trgovinskega območja (npr.: oprava carine, količinskih omejitev…). Še vedno pa vsaka država ohranja svojo carinsko stopnjo navzven.

Primer: Države A,B,C tvorijo svobodno trgovinsko območje. Pojavi se država D, katera želi uvažati blago na to območje. Država A ima carino na to blago 5, B ga ima 10, C ga ima 25. Problem nastane, ker bi država A izrinila vse druge s svojo najnižjo carinsko stopnjo. D bi uvažala izdelek samo skozi državo A.

③ - carinska unija

Poenotenje carin navzven. Je faza ekonomske integracije kjer blago neovirano brez kakršnihkoli omejitev kroži med državami članicami carinske unije, navzven pa imajo države skupno carinsko ureditev s tretjimi državami (prost pretok blaga + skupna carina navzven).

④ - skupni/enotni trg

Prostemu pretoku blaga dodamo še proti pretok kapitala, delovne sile in storitev, od skupni zunanji carini. Skupni trg je faza ekonomske integracije, kjer se ob carinski uniji zagotavlja še 4 ekonomske svoboščine (prost pretok blaga, delovne sile, kapitala, storitev).

⑤ - ekonomska unija

Fiskalna unija – države imajo poenotene proračunske politike – poenotene davke. Monetarna unija – poenotenje monetarnih politik – skupna valuta. Če gre za oboje govorimo o popolni ekonomski uniji.

⑥ - politična unija

Imamo državo, ki je lahko unitarna ali federalna. Evropska unija je samo ena izmed mnogih regionalnih trgovinskih organizacij, je pa največja in najmočnejša.


SKUPNI TRG (4. faza)

Blago – vsaka premična stvar, ki je v pravnem prometu (zadevo je dopustno prodajati, tržiti,…)

Kapital – vse kar je vezano na denarna sredstva + nepremičnine (gotovina, vrednosti papirji, krediti,…), (npr.: kupimo hišo v Avstriji, nakup spada pod prost pretok kapitala)

Delovna sila – opredeljuje jo pogodba o zaposlitvi, nekdo se giblje z namenom iskanja zaposlitve, ali če se nekdo preseli, da opravi neko delo po pogodbi o zaposlitvi (hierarhično odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem)

Storitve – so svoboščine subsidiarne narave (tako določa Pogodba), najprej preverimo, če ne gre za katero drugo svoboščino (blago, kapital, delovna sila)

46


Poznamo dva tipa svoboščine:

svoboda opravljanja storitev – sodišče jo opredeljuje široko: vsaka odplačna dejavnost, ki se opravlja zgolj periodično krajši čas

svoboda ustanavljanja – pravica ustanoviti podjetje, podružnico, agencijo ali se samozaposliti v drugi državi članici. Sodišče pazi na čas trajanja, konsistentnost, stalnost/nestalnost opravljanja.

Transport in bančne storitve so izvzete iz storitev (iz skupnega trga).

Vse svoboščine se lahko koristijo, uporabljajo,… zgolj če obstaja nek čezmejni/zunanji/eksterni element. Pravo Evropske unije se ne uporablja v izključno nacionalnih internih razmerjih.

Primer: Picopek1. Pizzerija se nahaja v Novi Gorici in opravlja storitev ''Halo pizza'' čez mejo v Staro Gorico.2. Odloči se postaviti stojnico v Stari Gorici in tam prodajati pizze.3. Objavi oglas za pizzopeka na stojnici v Stari Gorici.4. Odpre se podružnica ''Halo pizza Stara Gorica''.

1. Če gre za prepletanje dveh svoboščin mora stranka ali pa bo to storilo sodišče, uveljaviti tisto svoboščino, na kateri je poudarek v tisti dejanski situaciji (center of gravity – težišče ali poudarek). V tem konkretnem primeru je to prost pretok blaga. Stranke kupijo nekaj, ker želijo blago (pizzo) in ne dostavo storitev kot tako (dostava je sekundarnega pomena).2. Gre za ekonomski obrat. Prost pretok storitev.3. Zaposlitev. Prost pretok delovne sile.4. Gre za prost pretok storitev, natančneje za svobodo ustanavljanja.

Primer:1. Odvetnik iz Nove Gorice najame odvetniško pisarno v Stari Gorici, kjer ima 3 dni na teden po 2 uri na dan uradne ure.2. Odvetnik iz Nove Gorice najame odvetniško pisarno v Stari Gorici, kjer opravlja odvetniške storitve cel teden. Pisarno tudi registrira kot podružnico.

1. Gre za prost pretok storitev, natančneje za svobodo opravljanja storitev (odplačna periodična dejavnost, ki se opravlja krajši čas).2. Gre za svobodo ustanavljanja. Sodišče pazi na čas trajanja, konsistentnost, stalnost/nestalnost opravljanja.

PROST PRETOK BLAGA

Prost pretok blaga je v Pogodbi o delovanju Evropske unije opredeljen kot prepoved, česa države članice ne smejo.

Pogodba o delovanju Evropske unijePREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV MED DRŽAVAMI ČLANICAMIČlen 34 (prejšnji člen 28 PES)Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.Člen 35 (prejšnji člen 29 PES)Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami prepovedani.

47


Prepoved (obvezno mora obstajati nek eksterni element):

količinska omejitev (kvota) vsi ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve – vsi tisti ukrepi, ki dejansko ali

potencialno, posredno ali neposredno ovirajo trgovino med državami članicami

Zadeva: 8/74, knjiga str.242 – DassonvilleTrgovci v Franciji kupijo škotski whiskey in ga uvozijo v Belgijo. Ta od njih zahteva, da ima whiskey originalno potrdilo o poreklu, katerega izdajo carinski organi Velike Britanije, od koder je izvorno uvožen v Francijo. Belgijski trgovci se znajdejo v kazenskem postopku – administrativna zahteva. Trgovcem je bila kršena pravica do prostega pretoka blaga. Zunanji element obstaja, za količinsko omejitev ne gre, torej gre za ukrep z enakim učinkom. Belgija se na Sodišče EU obrne s predhodnim vprašanjem. Sodišče potrdi, da je to ukrep z enakim učinkom. Ukrepe z enakim učinkom je potrebno razumeti kot vse tiste ukrepe, ki dejansko ali potencialno, posredno ali neposredno ovirajo trgovino med državami članicami. Sodišče se odloči za široko razlago, ker hoče zagotoviti dejanski obstoj prostega pretoka blaga.

Belgija ima možnost svoje dejanje upravičiti. Država lahko taka dejanja opraviči s sklicevanjem na 36.člen PDEU.


Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.

Države morajo te izjeme utemeljiti z načelom sorazmernosti. Načelo ureja razmere med ukrepom in ciljem. Cilj mora biti dopusten. Ukrep mora biti primeren, nujen, sorazmeren v ožjem smislu (tehtamo in iščemo ravnotežje med konkretnima pravicama, ki sta v konfliktu). Ukrep ni nujen, če obstaja milejši ukrep za dosego istega cilja.

Če država članica krši prost pretok mora ravnati sorazmerno, njeno dejanje pa na sme biti samovoljna diskriminacija ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. Samovoljna diskriminacija je tista, ki ni upravičena, je arbitrarna. Državo članico lahko diskriminira glede izvora blaga, če ima utemeljen razlog. Za prikrito omejevanje trgovine gre ko država članica eno govori (ščiti javno moralo), drugo pa dela (omejuje trgovino med državami članicami).

Primer: Velika Britanija ima predpis, da lahko hišne ljubljenčke uvaža le iz Irske, ker samo tam nimajo stekline. To ni samovoljna diskriminacija, gre za zaščito zdravja.

Ali so izjeme v 36.členu PDEU naštete taksativno ali eksemplifikativno (primeroma) in ali se države članice lahko sklicujejo tudi na druge izjeme?

Zadeva: 120/78, knjiga str.244 – Cassis de DijonCassis de Dijon je sladek liker, z manj kot 20% alkohola. Francoski trgovci, so želeli ta liker izvažati v Nemčijo. Nemški predpis določa, da se lahko kot liker prodaja le pijača z več kot 20% alkohola. Francija je zatrjevala, da je Nemčija kršila pravico do prostega pretoka blaga. Sodišče je odločilo, da je

48


Nemčija pravico res kršila. Ni šlo za kvotno prepoved, ampak za prepoved z enakim učinkom. Nemčija se je izgovarjala, da gre za varovanje pravic potrošnikov pred zavajanjem (potrošniki so bili navajeni, da ima liker 20%+ alkohola). Te izjeme, na katero se je Nemčija sklicevala v 36.členu PDEU ni. Postavi se vprašanje ali se lahko Nemčija nanjo sklicuje? Odvisno je od tega, ali se člen razlaga eksemplifikativno ali taksativno. 36.člen PDEU je namenjen državam članicam, njenim avtonomijam, da urejajo življenje v posamezni državi na svoj izbran način. Sodišče je določilo, da se člen razlaga eksemplifikativno – dopuščene so tudi druge izjeme. Določilo je, da država lahko opraviči svoje kršitve s sklicevanjem na 36.člen PDEU ter druge izjeme, ki jih dopusti sodišče.

Cilj Nemčije je bil varovanje pravic potrošnikov. Namen je bil popolna prepoved prodaje vseh likerjev, kateri vsebujejo manj kot 20% alkohola. Nemčija na Sodišču izgubi, ker obstajajo milejši ukrepi, s katerimi bi lahko uredila situacijo (npr. drugačna označba pijače). Če pogledamo načelo sorazmernosti vidimo da je bil cilj Nemčije dopusten, ukrep pa ne.

Pomembnost te zadeve – oblikuje se rule of reason. Dopustne so tudi tiste izjeme, ki niso zapisane v 36.členu PDEU. Izjeme so pogodbene ali tiste, ki jih določi Sodišče EU. Sodišče je reklo, da so to cilji, ki so nujni za izpolnjevanje obveznih zahtev. Torej izjeme niso taksativno naštete, lahko se razširijo.

Drugi prispevek te zadeve je oblikovanje načela vzajemne prepoznave (mutual recognition). Načelo določa, če je en produkt že veljavno na trgu ene države članice, ga morajo na svoj trg spustiti tudi druge države članice. To načelo se ni nikdar v celoti uveljavilo. Problem bi nastal, ker bi na tak način ena država determinirala trg vseh drugih držav članic + standardi bi se nižali (race to the bottom). Državam ni všeč, da ena določi standarde za vse druge + ekonomski motivi v okviru tega načela bi privedli do t.i. dirke navzdol z vidika regulatornih standardov. To bi bilo zlasti neprimerno za produkte z visokim rizikom (zdravje ljudi). Evropski zakonodajalec v tem primeru sprejme uredbo/direktivo, da nek standard harmonizira (skupni standarsi). V praksi se to uporablja za blago z nizkim rizikom.

Ali je morebiten uspeh države članice pred Sodiščem EU, ko se sklicuje na izjeme, odvisen od vrste izjeme na katere se sklicuje? Da.

Zadeva: 34/79, knjiga str.247 – Henn & DarbyNizozemska je izvažala v Veliko Britanijo filme z erotično vsebino. V Veliki Britaniji je bila prodaja teh filmov prepovedana. Nizozemska se je sklicevala na kršitev prostega pretoka blaga, natančneje da gre za ukrep z enakim učinkom. Velika Britanija se je sklicevala na 36.člen PDEU in sicer na varnost javne morale. Javne morale se ne da enotno urediti.

Če gre za ekonomske izjeme obstajajo manjše možnosti države da zmaga pred Sodiščem, če se nanje sklicuje. Manj kot so izjeme ekonomske narave, večje možnosti ima država da zmaga. Izjeme vplivajo na verjetnost uspeha držav članic v postopku pred Sodiščem, ko gre za zagotavljanje odgovornosti za kršitev prostega pretoka blaga. Bolj kot so izjeme ekonomske narave, strožji test2 bo izvajalo sodišče, manjša je možnost uspeha. Manj kot bo izjema ekonomska, bolj bo Sodišče zadržano, večja bo verjetnost, da država v postopku uspe – to velja za izjeme vseh svoboščin (javna morala, javna varnost, človekove pravice,… če se sodišče v tem primeru zmoti, sprejme ogromno tveganje).

2 Sodni test: Sodišče EU preveri ali gre za poseg v prosti pretok; preveri utemeljevanje izjem; preveri primernost, nujnost in sorazmernost v ožjem smislu.

49


Zadeva: C-145/88, knjiga str.252 – Sunday TradingDogajanje je postavljeno v eno občino v Veliki Britaniji. Občina sprejme lokalni predpis, katerega novost je, da ukaže zaprtje vsem trgovinam ob nedeljah, razen tistih z nujnimi življenjskimi potrebščinami – skratka omeji delovni čas v neki občini znotraj Velike Britanije. Podjetje z vrtnarsko opremo zaradi tega ukrepa doživi padec prodaje. Trgovine ob nedeljah ne zapre, posledično se znajde v kazenskem postopku. Ker obstaja eksterni element (prodaja tudi drugim državam članicam), poišče pomoč v pravu EU – ukrep z enakim učinkom. Tudi predpis, ki ureja urnik je ujet s standardom iz zadeve Dassonville. Velika Britanije pred Sodiščem EU skuša opravičiti svoje ravnanje s sklicevanjem na 36.člen PDEU (varovanje zdravja ljudi, počitek, religiozni razlogi,…). Ta tožba gre na živce Veliki Britaniji, Sodišču EU, ker po navadi o takih zadevah ne odloča ter odločitev niti ni pomembna za pravo EU. Da je do te situacije prišlo je krivo Sodišče EU, ker je zadevo Dassonville razlagalo zelo široko (posledično je dobilo veliko podobnih primerov). Sodišče tako standard iz zadeve Dassonville skrči v zadevi Keck.

Združeni zadevi: C-267/91 in C-268/91, knjiga str.254 – KeckTrgovca sta bila v Franciji sodno preganjana, ker sta izdelke v nespremenjenem stanju prodajala po cenah, ki so bile nižje od nabavne cene. Preprodaja z izgubo je bila v Franciji prepovedana. Sledilo je predhodno vprašanje..

Sodišče EU je določilo, ne gre za ukrep z enakim učinkom, če so komulativno izpolnjeni pogoji:

nacionalni predpis mora urejati način prodaje blaga in ne kakovost izdelka nacionalni predpis mora biti nediskriminatoren v dveh pogledih:

- uporablja se enako za vse domače in tuje trgovce, ki delujejo na nacionalnem ozemlju in- na enak način, pravni ali dejanski, vpliva na trženje domačih in uvoženih izdelkov, pri čemer ne sme povzročati, da bi bil tujim izdelkom dostop na nacionalni trg popolnoma preprečen

Z vidika zadeve Keck so prepovedani tudi predpisi, ki niso diskriminatorni, vendar v celoti zapirajo trg.

Če so pogoji izpolnjeni komulativno ne gre za ukrep z enakim učinkom. Če država članica ni kršila prostega pretoka blaga, ji ni treba upravičevati tega ukrepa (ti primeri posledično ne pridejo na Sodišče EU).

Postopek!

0. faza: Poglej, če obstaja zunanji/eksterni element (dejansko obstaja ali obstajajo potencialne možnosti za obstoj).

1. faza: Dokaži kršitev – kvota ali ukrep z enakim učinkom (Dassonville). Za ukrep z enakim učinkom gre: Dassonville – Keck. Če so izpolnjeni pogoji iz zadeve Keck ni kršitve. Če izpolnjuje pogoje pride do naslednje faze…

2. faza: Država članica mora svoje dejanje opravičiti (36.člen PDEU + Cassis de Dijon) v skladu z načelom sorazmernosti.

Sunday Trading – Ali akt ureja način prodaje? Da. Ali se način nanaša na vse trgovce? Da. Ali se nanaša na domače in tuje izdelke? Da. Ta akt sodi v zadevo Keck. Veliki Britaniji svojega dejanja ni potrebno opravičiti.

50


Zadeva: C-470/93 – MarsZadeva opisuje problem embalaže čokoladice Mars. Na njej je pisalo 10% več za isto ceno, označena pa je bila polovica embalaže. Šlo naj bi za zavajanje kupcev. Francija (Mars je izvažala v Nemčijo) je zagovarjala tezo, da se tako pakiran Mars lahko prodaja. Nemški predpis pa je določal, da se tako pakiran Mars v Nemčiji ne sme prodajati.

Sodišče je določilo, da predpis kateri se vtika v izgradnjo/kakovost/izgled produkta ni predpis, ki bi urejal način prodaje. Drugače povedano, predpis kateri zahteva predrugačenje blaga, da bi se to lahko prodajalo ni predpis, ki ureja način prodaje.

Niso izpolnjeni pogoji za Keck, gre za Dassonville. Nemčija more svoje dejanje opravičiti – preprečevanje zavajanja potrošnikov.

Ko je Sodišče EU presojalo, se je vprašalo kakšni stroški bodo nastali za proizvajalca Marsa. Visoki. Drugačen način prodaje pa bi imel minimalne ekonomske posledice na izdelavo izdelka. Sodišče EU si je na koncu postavilo vprašanje ali bi nemški predpis kakorkoli vplival na predrugačenje produkta in s tem zvišanju proizvodnih stroškov? Če je odgovor pritrdilen gre za zadevo Dassonville – država mora svoje dejanje opravičiti, nato Sodišče EU pretehta situacijo.

Primer:Nizozemska prodaja aspirin v vseh trgovinah. Slovenija prodaja aspirin samo v lekarnah. Nizozemski prodajalec aspirina zdravilo izvaža tudi v Slovenijo. Proda ga manj kot na Nizozemskem. Želi zvišati prodajo v Sloveniji.1. Gotovo gre za nasprotje s pravom EU, ker se aspirin ne prodaja na enak način kot na Nizozemskem.- Pravo EU primarno zahteva nediskriminacijo, ne zahteva pa, da je povsod enak režim. Bistvo je, da lahko potrošniki pridejo do izdelka.2. Ker Slovenija prodaja aspirin samo v lekarnah zagotovo krši pravo EU.- Gre za način prodaje – Keck – Slovenija ne krši prava EU.

Primer:V Avstriji se lahko kupijo kontaktne leče le v specializiranih prodajalnah, spletna prodaja je prepovedana. Ali naj Komisija toži Avstrijo? Da – gre za eksterni element, gre za omejevanje prostega pretoka blaga in ukrep z enakim učinkom.Ali gre za Keck? Način prodaje je, ne zahteva spremembe (kot Mars).Ali je nediskriminatorno do vseh, je odvisno od tega kako so specializirane prodajalne urejene.Ali je nediskriminatorno glede blaga? Pogledati je potrebno ali gre za vse vrste blaga.Če ne gre za Keck mora država dejanje opravičiti. Npr., gre za varstvo potrošnikov, ker je boljše, da ti leče proda specializiran prodajalec.

Zadeva: 249/81, knjiga str.249 – Komisija proti IrskiIrska vlada je kmalu po vstopu v EU organizirala kampanjo irskih izdelkov (Buy Irish) – namen je bil spodbuditi Irce, da kupujejo domače in ne tuje izdelke. Objavljali so reklame, oglase, izvajali so sejme. Po 1 letu se prodaja zniža.

51


Irska je kršila pogodbene obveznosti. Ta kampanja je nacionalna, ni zasebnik, ki promovira svoje izdelke. Komisija je tožila Irsko zaradi diskriminacije blaga na temelju izvora blaga. Gre za ukrep z enakim učinkom in to negativno vpliva na trgovino med državami članicami.

Država članica je kriva za kršitve prava EU, ki jih stori s svojim aktivnim ali pasivnim ravnanjem.

Irska bi lahko obrnila stvar v svojo prid. Izgovarjala bi se lahko na varstvo potrošnikov, zdravo hrano, hrano proizvedeno blizu potrošnikov (ni podvržena dolgemu transportu,… Dovoljeni so slogani: kupujmo slovensko, slovenski izdelek,… Država se ne sme na odprt način iti protekcionističnih ukrepov. Komisija dopušča protekcionizem na drugačen (tak) način.

Ponovitev:

0. Eksterni element – dejanski ali potencialni1. Kršitev svoboščine (blaga): kvota ali ukrep z enakim učinkom

2. Opravičiti kršitev: izjeme

Država odgovarja tudi, če prost pretok blaga krši zasebno podjetje, ker tega ni preprečila!

PROST PRETOK OPRAVLJANJA STORITEV

Storitve so sekundarna svoboščina. Za storitve gre takrat, kadar se nekaj opravlja za plačilo in kolikor jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prost pretok blaga, storitev, delovne sile.

Pogodba o delovanju Evropske unijeSTORITVEČlen 56 (prejšnji člen 49 PES)

V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.

Evropski parlament in Svet lahko po rednem zakonodajnem postopku odločita, da se določbe tega poglavja uporabljajo tudi za državljane tretje države, ki opravljajo storitve in imajo sedež v Uniji.

52

DASSONVILE – KECK 1.način prodaje 2.ni diskriminatoren 3.ne zapre trga za tuje produkte

36.člen PDEUopravičilo se izvaja skozi načelo sorazmernosti

CASSIS DE DIJON

cilj - dopusten

ukrep – primeren, nujen


Člen 57 (prejšnji člen 50 PES)

V Pogodbah so storitve "storitve" takrat, kadar se praviloma opravljajo za plačilo in kolikor jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb.

K "storitvam" se štejejo zlasti:a) dejavnosti industrijskega značaja;b) dejavnosti trgovinskega značaja;c) obrtne dejavnosti;d) dejavnosti samostojnih poklicev.

Brez poseganja v določbe poglavja o pravici do ustanavljanja lahko ponudnik, zato da zagotovi storitev, začasno izvaja svojo dejavnost v državi članici, v kateri se ta storitev opravlja, pod enakimi pogoji, kakršne ta država predpisuje svojim državljanom.

Prevozne storitve in bančništvo se ureja ločeno.

Liberalizacija storitev preko sekundarnega prava je pomembna, ker ima neposreden vpliv na proizvodne stroške in blagovno menjavo (pozitiven vpliv na potrošnika).


Dokler omejitve svobode opravljanja storitev niso odpravljene, uporablja vsaka država članica te omejitve brez diskriminacije glede na državljanstvo ali prebivališče za vse osebe, ki opravljajo storitve iz prvega odstavka člena 56.

Komisija je predlagala Bolkensteinovo teorijo – načelo vzajemne pripoznave (kar je na enem trgu, naj bo tudi na drugem) – nasprotovanja.

Sodni test:

0. faza: zunanji element1. faza: kršitev pravice do svobode opravljanja storitev (do ustanavljanja) – gledamo ali gre za

diskriminacijo (neposredno/posredno) ali za vse omejitve (kar dejansko in potencialno ovira – Dassonville)

2. faza: opravičevanje države:– neposredna diskriminacija se ne more opravičiti, razen če gre za izjeme v Pogodbi: dejavnost povezana z izvajanjem javne oblasti ali posebna obravnava tujih državljanov zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja– posredna diskriminacija in vse druge omejitve lahko opraviči na podlagi testa sorazmernosti, obstajati mora dopusten cilj, ukrep pa mora biti nujen in sorazmeren v ožjem smislu

Neposredna diskriminacija pomeni, da je kriterij razlikovanja za fizične osebe državljanstvo, za pravne pa sedež. Pri posredni pa je kriterij razlikovanja drug, ki v praksi učinkuje tako, kot da bi šlo za neposredno diskriminacijo.

Svoboda ustanavljanja pomeni pravico do ustanavljanja podjetij, agencij, podružnic in hčerinskih družb v drugi državi. Za sodni test velja isto kot pri storitvah (tudi izjeme).

53


PROST PRETOK LJUDI – DELOVNE SILE

Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, delom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Ob upoštevanju omejitev (javni red, javna varnost, javno zdravje) zajema ta pravica sprejeti ponujeno delovno mesto, se v ta namen prosto gibati, bivati v državi članici, ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve. To ne velja za zaposlovanje v javni upravi. Glede sodnega testa velja isto kot za storitve.

Primer:Posameznik iz Velike Britanije vidi, da na Irskem iščejo učitelja v osnovni šoli. Pogojem ustreza, le en pogoj (znanje angleščine in irščine) se mu zdi sporen. Irsko ne zna. Ali lahko zatrjuje, da Irska krši pravico po pravu EU?

0. faza: zunanji element je1. faza: pravico do prostega pretoka delovne sile Irska posredno diskriminira, kriterij je znanje

jezika, učinek pa je, kot da bi šlo za državljanstvo2. faza: opravičilo – dopusten cilj je, da učence naučiš irsko, ta ukrep (znanje irščine) je

sorazmeren s ciljem

Zadeva: C-212/97 – Centros Dva Danca ustanovita podjetje v Veliki Britaniji. Nista vplačala ustanovitvenega kapitala. To podjetje ustanovi podružnico na Danskem. Vse posle opravlja tam. Tudi na Danskem ni bilo vplačanega ustanovitvenega kapitala za podružnico. Če pa bi hoteli ustanoviti podjetje na Danskem je ustanovitveni kapital 50.000€. Danska jima izreče globo 100.000€ za prekršek, ker so se izogibali plačilu ustanovitvenega kapitala, tako da sta ustanovila podjetje v Veliki Britaniji.

0. faza: zunanji element je1. faza: pravica do ustanavljanja – je kršitev, gre za omejitev, ker globa oteži svobodo

ustanavljanja2. faza: opravičilo bi bilo zaščita upnikov, kar je sicer dopustno, vendar je potrebno tehtati

Sodišče EU je odločilo v prid državljanoma Danske, ker sta se izognila dražji ureditvi.Država članica ne more predlagati zakonodaje. To lahko stori le Komisija. Država članica lahko v Svetu (ministrov) predlaga in Svet nato pozove Komisijo, da predlaga zakonodajo.

Primer:Pice v Novi Gorici lahko peče vsak, ki ima certifikat o higienski ustreznosti. Če jih želimo peči v Italiji, potrebujemo še izpit za pekovskega mojstra, a tega nimamo.

Svoboda opravljanja storitev ne pomeni, da mora Italija sprejeti slovenski standard. To bi pomenilo načelo vzajemne pripoznave. Ta zadeva ni diskriminatorna.

Recimo, da imamo opravljen izpit pekovskega mojstra v Sloveniji. Italija reče, da ga moremo opraviti v Italiji. Tu gre za diskriminacijo ali ukrep, ki je radikalnejši. Sodišče EU pri tehtanju sorazmernosti bo reklo, da lahko gre za javno zdravje, ampak to ne moremo doseči le z Italijanskim izpitom. Dolžnost Italije je, da pogleda ali sta izpita primerljiva. Če bo ugotovilo da sta, mora Italija dopustiti, da lahko pečemo pizze tudi v Italiji.

54


Tu gre za t.i. regulirane poklice (odvetnik, zdravnik, pek,…) – poklici, kjer velja, da se klasifikacije iz ene države v drugi priznajo.

PROST PRETOK KAPITALA

Prepovedane so vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami, ter med državami članicami in tretjimi državami. To velja tudi za omejitve plačil. To področje urejajo členi 63 do 66 PDEU.

Zakonodaja EU ljudem omogoča, da prosto upravljajo z denarjem in ga vlagajo v kateri koli državi članici.

Zaradi večje učinkovitosti, ki jo omogoča prosti pretok denarja, nimajo koristi le finančni trgi, temveč s tem nekaj pridobi vsak državljan EU.

Le z nekaj omejitvami lahko vsak posameznik odpre bančni račun, kupi delnice, opravi naložbo in kupi nepremičnino v drugih državah EU. Poleg tega lahko podjetja v EU vlagajo v druga evropska podjetja, jih imajo v lasti in jih upravljajo.

V državah članicah veljajo nekatere izjeme glede prostega pretoka kapitala, ki se v glavnem nanašajo na obdavčitev, finančni nadzor, stališča javne politike, pranje denarja in denarne kazni.


DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE v kontekstu območja svobode varnosti in pravice.

Območje svobode, varnosti in pravic – to označuje sklop politik, ki na eni strani urejajo skupni nadzor nad zunanjimi mejami, migracijsko politiko, sodelovanju na področju notranjih zadev, sodelovanju na področju pravosodja.

Evropska unija ni le ekonomska skupnost, je tudi politična, ki daje občutek in dejansko varnost tako na individualni kot na kolektivni ravni.

OSVP je območje brez notranjih meja, na katerem je v povezavi z ustreznimi ukrepi glede nadzora na zunanjih mejah, azila, priseljevanja ter glede preprečevanja kriminala in boja proti njemu zagotovljeno prosto gibanje oseb.

4 sklopi politik:

politika mejne kontrole, azila in priseljevanja pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah policijsko sodelovanje

V širšem smislu je ideja v tem, da tista Unija, ki je bila prvotno skupni trg je prostor kjer je vzpostavljena pravna država, kjer se varujejo človekove pravice, kjer se državljani počutijo varne, kjer imajo državljani občutek, da je skupni prostor pomemben, da se odpravijo kontrole na notranjih mejah.

OBMOČJE – definira ga Schengen. Bistvo je, da ni kontrol na notranjih mejah med državami članicami Schengena. Obstaja pa okrepljena/poenotena/skupna kontrola na zunanjih mejah.

55


Ime dobi po Schengenskem sporazumu. Podpisan je bil leta 1985 na tromeji med Francijo, Nemčijo in Beneluksom, v luksemburškem mestu Schengen. Podpisan je bil kot mednarodni sporazum – mednarodna pogodba med zgoraj omenjenimi državami.

Na začetku je bil namenjen funkciji prostega trga (prost pretok blaga, ljudi), zaradi gneče na mejnih prehodih. Sčasoma je postal del prava Evropske unije – pristopni ACQUIS – vsaka država, ki želi postati članica Unije, mora v svoj pravni red uvesti celotno pravo Evropske unije, tudi Schengen. Je obveznost za vse nove države članice, ni pa članstvo avtomatizem. Država članica mora izpolniti določene pogoje, natančneje dva:

1. sklep – država mora biti sposobna zagotavljati nadzor nad svojimi mejami in2. sklep – kakovost pravne države

Trenutno je v Evropski uniji 28 držav članic, niso pa še vse izpolnile pogojev za Schengen (Romunija, Bolgarija, Hrvaška).

Evropa več hitrosti – o njen govorimo kadar nekatere od držav članic niso del enotnega sistema prava Evropske unije. Zase si izgovorijo izjeme (OPT-OUT).

Del skupne politike Schengena niso Velika Britanija in Irska, iz geografskih razlogov in zgodovinskih. Zanju velja skupno potovalno območje (common travel area) že približno 100 let. Med tema dvema državama ni mejnih kontrol. Ker Velika Britanija ni želela iti v Schengen, avtomatično vanj ni stopila niti Irska, ker če ne bi mogla izstopiti iz skupnega potovalnega območja.

Danska je del Schengena, vendar ta sistem uveljavlja kot del mednarodnega prava in ne prava Evropske unije. Veljajo tisti pogoji, katere danska ustava določa za mednarodno pravo.

Tako pridemo do sklepa, da 3 države članice še ne izpolnjujejo pogojev za Schengen, 2 vanj ne želita vstopiti, 1 pa ga obravnava kot del mednarodnega prava. Imamo pa države, katere niso članice Unije, so pa del Schengena – Švica (njen pravni red je harmoniziran s pravom EU), Norveška, Islandija. Vstop Danske, Finske in Švedske v Unijo, je posledično v Schengen potegnil še Norveško in Islandijo (skupno potovalno območje).

Schengenski informacijski sistem – hrbtenica Schengena – ogromna data base podatkov, do katere imajo istočasno dostop vsi pristojni organi držav članic. Tako se omogoča učinkovit nadzor nad zunanjimi mejami (vize, azil, vozila). Poostren nadzor se izvaja na zunanjih mejah unije, notranjim državam je lažje.

SVOBOŠČINE IN PRAVICEDRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE

Pravice in svoboščine so zagotovljene vsakomur, ki se nahaja na teritoriju Evropske unije, še posebej pa njenim državljanom.

Prvič je bilo zapisano leta 1993 z Maastrichtsko pogodbo. Z njim so želeli na simbolni način odgovoriti na kritike o obstoju evropskega demokratičnega primanjkljaja. To je pomenilo, da demokracija v Uniji ne dosega ravni, kot jo dosega pravo v državah članicah.

56


Državljanstvo EU je komplementarno, dopolnjuje nacionalno in ga ne nadomešča (zapisano v Pogodbi). V celoti je odvisno od nacionalnega – če izgubimo nacionalno, izgubimo tudi državljanstvo EU. Nihče ga ne more pridobiti na originaren način, vedno preko držav članic.

Katere pravice so vezane na državljanstvo EU:

1. Tiste, ki so v Pogodbi (PDEU) eksplicitno naštete (v 20. členu) in tiste iz Listine temeljnih pravic EU:


1. S Pogodbama se uvede državljanstvo Unije. Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti.

2. Državljani Unije imajo pravice in dolžnosti, določene v Pogodbah. Med drugim imajo:

a) pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic;

b) pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament in na občinskih volitvah v državi članici, kjer prebivajo, pod enakimi pogoji kot državljani te države;

c) pravico na ozemlju tretje države, kjer država članica, katere državljani so, nima predstavništva, do zaščite diplomatskih in konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane te države;

d) pravico naslavljati peticije na Evropski parlament in obrniti se na evropskega varuha človekovih pravic kot tudi na institucije in posvetovalne organe Unije v katerem koli jeziku Pogodb in prejeti odgovor v istem jeziku.

Te pravice se uresničujejo v skladu s pogoji in omejitvami, opredeljenimi s Pogodbama in ukrepi, sprejetimi za njuno izvajanje.

2. Tiste, ki niso eksplicitno naštete. Izhajajo iz prepovedi diskriminacije na temelju državljanstva (ratione materiae EU). So vsa področja, katere se pravo Evropske unije na kakršen koli način dotika:

Pogodba o delovanju Evropske unijeNEDISKRIMINACIJA IN DRŽAVLJANSTVO UNIJEČlen 18 (prejšnji člen 12 PES)

Kjer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.

Evropski parlament in Svet lahko po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta predpise, s katerimi prepovesta takšno diskriminacijo.

Kdaj se lahko posameznik sklicuje na pravice iz državljanstva EU? Šele ko obstaja nek eksterni element!

Prvotno je bilo državljanstvo mišljeno s strani držav članic zgolj simbolno – vsebina in operacionalizacija naj bi bila v rokah držav članic. 10 let (1993 – 2003) so bile te določbe ''speče določbe'', vse do zadeve: C-413/99, knjiga str.285 – Baumbast.

57


Zadeva se dogaja med Veliko Britanijo in Nemčijo. Družina Baumbast katero sestavljajo oče (nemški državljan), mati (ni državljanka DČ), skupni otroci (nemško državljanstvo) in mamin otrok iz prejšnjega zakona (ni državljan DČ).

Družina se preseli iz Nemčije v Veliko Britanijo. Pod kakšnimi pogoji se lahko preseli pred uvedbo državljanstva EU? Za namene dela. Oče je dobil zaposlitev – moral je biti ekonomski akter, posledično, se je lahko z njim preselila celotna družina, ki je potem imela pravico bivati v Veliki Britaniji na temelju očetovega ekonomskega statusa.

Derivativne pravice (družine) so izhajale iz očetovih pravic kot delavca iz Nemčije v Veliki Britaniji. Oče je nato delal v Veliki Britaniji, Nemčiji, na Japonskem. Družina pa je ostala v Veliki Britaniji, otroci so se šolali. Oče se nato loči in izseli iz Velike Britanije.

Kaj velja za preostalo družino? Družina je zdravstveno zavarovana v Nemčiji, kjer se tudi zdravi. Ali mora družina brez ekonomskega akterja zapustiti Veliko Britanijo? Da – gledano zgolj z ekonomskega vidika. Družina (skupni otroci z nemškim državljanstvom) se sklicuje na 21. člen PDEU.


1. Vsak državljan Unije ima pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev.

2. Če bi se izkazalo, da je zaradi doseganja tega cilja potrebno ukrepanje Unije, Pogodbi pa ne predvidevata potrebnih pooblastil, lahko Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta določbe za olajšanje uresničevanja pravic iz odstavka 1.

3. Za namene, enake tistim iz odstavka 1, in če v Pogodbah niso predvidena potrebna pooblastila, lahko Svet po posebnem zakonodajnem postopku sprejme ukrepe v zvezi s socialnim varstvom ali socialno zaščito. Svet odloča soglasno po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

To bi brez problema veljalo za otroke z nemškim državljanstvom, kaj pa za mamo in otroka iz prejšnjega zakona? Ožji sorodniki državljana EU, ki legalno biva v DČ dobi derivativne pravice iz njegovega statusa. Te pravice sledijo iz neke druge pravice (oče – služba + njegova družina).

Ker je bilo državljanstvo mišljeno kot simbolna gesta, so 10 let mislili, da določba nima neposrednega učinka. Sodišče Evropske unije določi, da je polovica člena jasna, natančna in brezpogojna. To pomeni, da se posameznik nanjo lahko sklicuje, potem ko so jo že uveljavili, lahko država članica od njih zahteva izpolnitev/omejitev pogojev, ki jih določi pravo EU.

Od takrat naprej se lahko vsakdo seli/giblje v druge države članice pod dvema pogojema: posameznik mora izkazati, da ima zadostna sredstva za lastno preživljanje (direktiva določa okvire za vsako državo posebej) + mora imeti urejeno zdravstveno zavarovanje. Če nekdo izpolnjuje ta dva pogoja ni socialno breme.

V danem primeru, so se otroci sklicevali, da v Veliki Britaniji niso zavarovani, temveč so v Nemčiji, ki je prav tako država članica Unije. Sodišče EU je določilo, da morajo biti omejitve in pogoji, ki jih postavljajo države članice podvržene načelu sorazmernosti in s tem pravu EU. Bilo bi nesorazmerno,

58


če bi jih izgnali zaradi tega, ker so imeli zdravstveno zavarovanje urejeno v Nemčiji. Ko potem nekje živimo, se nas ne sme diskriminirati na podlagi državljanstva.

Da se na državljanstvo EU lahko veže neka pravica mora obstajati eksterni element. Posameznik ne sme biti diskriminiran na temelju – ratione materiae – vsako področje, ki se ga pravo EU dotika.

Torej na vseh področjih velja prepoved diskriminacije na temelju državljanstva. Diskriminacija je lahko neposredna ali posredna.

Neposredna – kjer je razlikovalni znak državljanstvo. To je absolutno prepovedano. Ne da se ga opravičiti, razen če Pogodba izrecno določa izjeme: javna varnost/zdravje, izvajanje javne oblasti.

Posredna – razlikovalni znak ni državljanstvo, dejanski učinek razlikovanja pa je tak, kot da bi šlo za diskriminacijo na temelju državljanstva. Je tudi prepovedana, vendar jo je mogoče opravičiti (enako kot velja za temeljne svoboščine + načelo sorazmernosti).

Zadeva: C-209/03, knjiga str.300 – Dany BidarFrancoski državljan Bidar se je leta 1999 pri 16 letih preselil v Veliko Britanijo in tam živel z babico. Obiskoval je srednjo šolo. Leta 2001 je izpolnil vse pogoje za študij na univerzi in je zaprosil za pomoč pri financiranju stroškov študija. Urad je odobril pomoč pri šolnini, zavrnili pa so njegovo pomoč pri kritju življenjskih stroškov v času študija, češ da za to štipendijo moraš biti nastanjen v Veliki Britaniji. Nastanjen pomeni, da moraš tam bivati vsaj 3 leta, a čas ko se šolaš, se ti v to obdobje ne šteje. On je ta pogoj izpolnjeval, vendar se je ves ta čas šolal.

Ali pogoj ustaljenosti krši pravico Bidarja po pravu EU? Pravica ne biti diskriminiran na temelju državljanstva – gre za posredno diskriminacijo. Učinek je enak kot pri neposredni. Jasno je, da tisti ki se šola, tudi tam biva.

Sodišče EU je določilo, da je ustaljenost/nastanjenost dopustna izjema. Pošteno je, da od države dobijo nekaj tisti, ki so vanjo nekaj dali.

Ali je ukrep Velike Britanije sorazmeren glede na cilj? Ne, ker izključi vsakega, ki je prišel v Veliko Britanijo z namenom se izobraževati. Velika Britanija primer izgubi. Doseže le to, da je nastanjenost izjema po pravu EU.

Vaje v povezavi s tem primerom:a) Fakulteta ima cenik. Za Britance ni šolnine, za ostale je 5.000€. Kršena je pravica ne biti diskriminiran na temelju državljanstva. Gre za neposredno diskriminacijo. Država članica bi bila obsojena.

b) Za Škote in državljane Evropske unije ni šolnine, za Britance-Škote je 3.000€.Gre za obratno diskriminacijo (diskriminacijo lastnih državljanov). To ni kršitev prava EU.

Bidar se je vpisal na fakulteto in zaprosil za štipendijo, ki krije stroške šolnine. Ali to sodi v pravo EU? To je sodišče reševalo v zadevi: C-184/99, knjiga str.293 – Grzelczyk. Sodišče EU je določilo, da je pravo EU na področju izobraževanja pridobilo nove pristojnosti ter da je bilo uvedeno državljanstvo EU kot temeljni status državljanov držav članic. Določi, da tudi to spada v ratione materiae prava EU.

59


V procesu razvijanja vprašanja kaj sploh sodi v področje prava EU, se je najprej uveljavilo le poklicno izobraževanje (vajenci), nato univerzitetno in kasneje še pogoji za dostop do izobraževanja.

Zadeva: C-158/07, knjiga str. 304 – F ӧ rster Nemška državljanka gre na Nizozemsko leta 2000 študirati razredni pouk. Do leta 2003 je med študijem opravljala več plačanih dejavnosti. Prejemala je tudi vzdrževalnino, ker so jo nizozemske oblasti štele kot delavko. Ko so leta 2003 organi ugotovili, da ne opravlja več plačanih dejavnosti so ji odvzeli vzdrževalnino in naložili plačilo neupravičeno prejetih zneskov.

Nizozemski predpis pravico do vzdrževalnine pogojuje s 5 letnim predhodnim bivanjem študenta na Nizozemskem. Tega pogoja ni izpolnjevala. To Sodišče EU prizna za sorazmeren in primeren način za zagotovitev določene stopnje vključenosti študentov iz drugih držav članic v državo gostiteljico. Lahko pa države. Lahko pa država članica predpiše milejše pogoje.

Smešno je to, ker študentom pripada vzdrževalnina, a ne v času študija, temveč po 5 letih! V bistvu de facto in de iure omeji na stalno prebivališče, ki ga dobiš komaj po 5 letih.

Zadeva: C-147/03, knjiga str.314 – Komisija proti Avstriji36. člen avstrijskega zakona o univerzitetnem študiju določa: Če si končal srednjo šolo v Avstriji ni omejitev za vpis na univerzo, če pa si končal srednjo šolo v drugi državi članici, si na univerzo sprejet, le če dokažeš, da bi bil na isti program sprejet v tisti državi članici, kjer si končal srednjo šolo.

Komisija vloži tožbo. Sodišče EU najprej ugotavlja ali to sodi v ratione materiae prava EU. Glede na sodno prakso, da.

Eksterni element obstaja. Gre za področje posredne diskriminacije – kraj šolanja. Avstrija izkoristi svojo možnost obrambe, navede tri ukrepe, a sodišče vse zavrne. Avstrija izgubi.

Zakaj je Avstrija sprejela tak zakon? Študij medicine je najbolj zaželen študij v Nemčiji. Nemški študenti, kateri niso bili sprejeti na medicino v Nemčiji, so dolga leta slednjo študirali v Avstriji – ni bilo omejitev + isti jezik. Avstriji se to ni izplačalo, saj je študij medicine drag. Avstrija je tako zastonj izobraževala študente, kateri so se po končanem študiju vrnili v Nemčijo (Avstrija izgublja denar in visoko izobražene ljudi).

Primer:Nemški turisti z avtobusom pridejo na Bled. Gredo na grad, kjer je objavljen cenik, na katerem piše, da imajo osebe s stalnim prebivališčem na Bledu brezplačen vstop, vsi ostali pa morajo za to plačati 10€.

Eksterni element je. Področje ratione materiae tudi (turistične storitve). Diskriminacija na temelju državljanstva je posredna. Slovenija lahko svoje dejanje opraviči (npr. prebivalci Bleda plačujejo davke v tej občini).

Primer:Letna vinjeta stane v Sloveniji 55€, polletna pa 35€.Eksterni element je, ratione materiae tudi. Gre za posredno diskriminacijo. Zakaj? Učinek razlikovanja je tak, da negativno breme tega razlikovanja v veliki večini nosijo tujci – ni tedenskih/mesečnih vinjet.

60


Zadeva: C-2/74 – Reyners proti BelgijiNizozemski državljan je celotni pravni študij vključno z doktoratom opravil v Belgiji. Nato je želel postati odvetnik v Belgiji. Belgijski zakonski predpis je dejal, da mora biti odvetnik belgijski državljan. Šlo je za neposredno diskriminacijo, katera je absolutno prepovedana, razen izjem (izjeme: javna varnost/zdravje, izvajanje javne oblasti). V danem primeru ne gre javno oblast. Tudi če bi želel postati notar se Belgija ne bi mogla sklicevati na izjeme. Uspešno bi se lahko sklicevala, če bi gospod želel postati npr. predsednik – javna oblast.

Unija je sprejela predpis, da vsak, ki v matični državi opravlja nek poklic (npr. odvetnik), mu enak naziv pripada tudi v vseh drugih državah članicah.

VARNOST – Z odpravo notranjih mej med državami članicami je olajšano kroženje kriminala. To pripelje do sodelovanja na ravni policije (Europol, del Interpola) in pravosodja (kazensko področje in civilno področje) med državami članicami.

Na kazenskem področju gre za sodelovanje tožilstev in nastajanje kazenskega materialnega in kazenskega procesnega prava EU. Sodelovanje tožilstev poteka v okviru institucije Eurojust. Gre za koordinacijo tožilskega dela med državami članicami. Vsaka država članica Evropske unije in širše ima svojega koordinatorja/predstavnika. Po navadi prihaja s področja tožilstva. S kolegi koordinira preganjanje kaznivih dejanj, ki imajo čezmejni vpliv s škodnimi posledicami za finančne interese Evropske unije. Eurojust se utegne razviti v Evropsko javno tožilstvo (funkcijo bi nadgradili) za pregon najhujših kaznivih dejanj s čezmejnim vplivom s škodljivimi finančnimi posledicami za Evropsko unijo. Lizbonska pogodba to predvideva, vendar med državami članicami za to ni soglasja. Obstaja možnost nastanka po Evropi več hitrosti (ene bodo ustanovile, druge ne bodo zraven).

Z vidika kazenskega materialnega prava Lizbonska pogodba pooblašča zakonodajalca Evropske unije, da s sprejemom direktiv opredeli določena vseevropska kazniva dejanja. Država kot taka tako izgubi monopol nad kazenskim pravom – določene določbe Kazenskega zakonika bi bile posledica implementacije direktiv.

Z vidika kazenskega procesnega prava nastaja cela vrsta mehanizmov, ki olajšujejo pregon in sojenje storilcev kaznivih dejanj v Evropski uniji. Med njimi sta:

Evropski nalog za prijetje in predajo (Evropski priporni nalog) – znatno olajšuje izročanje storilcev kaznivih dejanj iz ene države v drugo. Ta nalog je na področju držav članic odpravil mednarodni sporazum, ki je določal, da se državljanov ne izroča. V Sloveniji smo zaradi tega spremenili ustavo. Slovenskega državljana se sedaj lahko oz. mora izročiti drugi državi članici. Ta nalog omogoči tudi neposredno komunikacijo med sodišči (npr. sodišče v Nemčiji pošlje nalog sodišču v Ljubljani, slednje mora ta nalog brez vsebinske možnosti presoje posredovati policiji). Države članice si vzajemno priznavajo standarde za pregon kaznivih dejanj.

Evropski dokazni nalog – države članice vzajemno priznavajo sodelovanje pri izmenjavi dokazov pri pregonu kaznivih dejanj. Načelo se glasi, da morajo biti dokazi pridobljeni v eni državi članici, sprejeti tudi v drugi državi članici. To je sistem vzajemne pripoznave kazenskih procesnih standardov. Organi članic si morajo med seboj zaupati – izkazati je potrebno kakovost pravne države!

61


Na področju civilnega prava pride do vzajemnega pripoznavanja civilno pravnih sodb iz ene države članice v drugi državi članici, brez vsebinske kontrole. Neko sodbo se prizna (izvršilni naslov).

Jedro bremena Schengenskega območja pade na zunanje države članice. To predstavlja hud problem, ko gre za vprašanje beguncev in nelegalnih migracij. Dublinska uredba določa, da morajo ilegalni migranti ostati v državi članici v katero so najprej vstopili. Ta država jih mora registrirati (odvzeti prstne odtise). Ko so enkrat registrirani so podatki vneseni v Schengenski informacijski sistem. Če so izpolnjeni pogoji za azil, se jih pošlje v azil, če ne se jih vrne v državo od kjer so prišli, če tudi to ni mogoče se jih nastane v prehodne nastanitvene centre za tujce. Največje breme nastaja v Španiji (Maroko), Italiji (Saharska, Podsaharska Afrika), Grčija (Azija, Bližnji vzhod). Te države ne smejo beguncem dovoliti pot naprej, begunci pa si ne želijo ostati v teh državah. Njihovi cilji so Francija, Nemčija, Nizozemska,…. Prehodni domovi so prepolni. Dublinska uredba določa, da vračanje v prvotno državo ni več avtomatično. Nacionalno sodišča lahko zavrnejo vrnitev posameznika v državo, kjer je najprej vstopil.

Evropska unija ima agencijo za nadzor zunanjih meja – Frontex. Svoje enote pošilja na zunanje meje Unije, da pomagajo nadzorovati meje. Evropska unija tako daje pomoč zunanjim državam.

Na tem področju manjka večja solidarnost držav znotraj Schengena in večja aktivnost Unije kot take. Če bo Evropska unija ignorirala ta dogajanja ignorirala bo še več problemov. Ilegalne migracije se dogajajo v državah, ki so že tako na ekonomskem robu. To pa kot je že iz zgodovine poznano izvablja na oblast ekstremne politične stranke.

Evropska unija na letni osnovi plačuje več milijonov € državam iz katerih prihajajo migracije (Maroko), da vzdržujejo njihovo državno mejo, torej že pred mejami Unije. Vendar problem nastane, ker ta denar ponikne drugam.

Načela OSVP:Ni kontrole oseb na notranjih mejah; solidarnost med državami članicami; pravičnost do državljanov tretjih držav; zagotovitev visoke ravni varnosti z ukrepi za preprečevanje kriminala, rasizma, ksenofobije,…; olajševanje dostopa do sodnega varstva na civilnem in kazenskem področju.

Evropski Svet določa smernice za zakonodajno in operativno načrtovanje na OSVP.Nacionalni parlamenti: postopek subsidiarnosti tudi za zakonske pobude s področja pravosodnega sodelovanja v kazenskih in policijskih zadevah.Evropski parlament: okrepi se njegova vloga. Redni postopek postane pravilo tudi na OSVP. Izjeme: področje pravosodnega sodelovanja na kazenskem področju in policijskega sodelovanja – zakonodajno iniciativo ima Evropska komisija in ¼ držav članic.

Poznamo zasilno zavoro za prekinitev rednega zakonodajnega postopka – določitev minimalnih pravil za olajšanje vzajemnega priznavanja sodb na kazenskih področjih ter za policijsko sodelovanje.

Sodišče EU dobi nove pristojnosti:

predhodno odločanje je obvezno za cel 1. steber, po preteku 5 let pa za vse akte OSVP presojanje skladnosti ravnanj držav članic z OSVP aktivna legitimacija posameznikov

62

Documents

Pravo EU · Web viewPravo EU Evropska pravna fakulteta 2015 - zapiski s predavanj (2014/2015) - členi Ustave RS - členi Pogodb EU - izpiski iz knjige (M. Avbelj – Sodno pravo