UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI!NE

ŠTUDIJE KOPER

BREDA ZALAŠ!EK

PRAVAŠKA IDEOLOGIJA V SLOVENSKO-HRVAŠKIH

POLITI!NIH ODNOSIH V ISTRI

MAGISTRSKO DELO

KOPER, 2010

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI!NE

ŠTUDIJE KOPER

BREDA ZALAŠ!EK

PRAVAŠKA IDEOLOGIJA V SLOVENSKO-HRVAŠKIH

POLITI!NIH ODNOSIH V ISTRI

MAGISTRSKO DELO

MENTOR: izr. prof. dr. Egon Pelikan

SOMENTOR: doc. dr. Andrej Rahten

ŠTUDIJSKI PROGRAM: Zgodovina Evrope in Sredozemlja

KOPER, 2010

IZJAVA

Podpisana Breda Zalaš"ek, rojena 16. 07. 1979, študentka podiplomskega študija

Fakultete za humanisti"ne študije Koper, smer Zgodovina Evrope in Sredozemlja,

izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom »Pravaška ideologija v slovensko-

hrvaških politi"nih odnosih v Istri«, napisano pod mentorstvom izr. prof. dr. Egona

Pelikana in somentorstvom doc. dr. Andreja Rahtena, avtorsko delo. V magistrski

nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, pri prepisanih delih besedil

pa so avtorji navedeni.

Breda Zalaš"ek

PRAVAŠKA IDEOLOGIJA V SLOVENSKO-HRVAŠKIH POLITI!NIH

ODNOSIH V ISTRI

IZVLE!EK

Slovenci in Hrvati v Istri so vzpostavili prve tesnejše stike v revolucionarnih letih

1848/49. Na "elo narodnega gibanja so se v prvi vrsti postavili duhovniki ter narodno

zavedni škofje, ki so bili pod mo"nim vplivom Strossmayerjeve jugoslovanske

politike in so odlo"no odklanjali prodor pravaške ideologije na istrski polotok.

Njihovo delovanje je bilo v prvi vrsti usmerjeno proti italijanskemu iredentizmu ter

proti prevladi italijanske stranke v istrskem deželnem zboru. Leta 1883 so bili v

istrski deželni zbor izvoljeni predstavniki »mlade generacije« (Matko Laginja,

Vjekoslav Spin"i#, Matko Mandi#). Zagovarjali so pravaško ideologijo, a so se

razlikovali od pravašev v banski Hrvaški, saj za Slovence niso uporabljali oznake

»planinski Hrvati«. Slovensko-hrvaška sloga je bila prvi" postavljena na preizkušnjo

v devetdesetih letih 19. stoletja, ko je prišlo do nesoglasja med Vjekoslavom

Spin"i#em in Ivanom Nabergojem; slednji je ostro nastopil proti vklju"evanju

slovenskega etni"nega ozemlja v hrvaške pravaške koncepte. Kljub neslogi, ki se je

ob prelomu stoletja za"ela kazati znotraj slovensko-hrvaške politi"ne sloge, so se

slovenski in hrvaški politiki zavedali pomena enotnosti. V deželnem in državnem

zboru so še vedno znali nastopati pod geslom enotnosti in se boriti za koristi

istrskega prebivalstva ter proti italijanski premo"i.

Klju!ne besede: narodni preporod, pravaška ideologija, slovenski narodni programi,

istrski pravaši, jugoslovanska ideja.

PARTY OF RIGHTS IDEOLOGY IN SLOVENIAN-CROATIAN POLITICAL

RELATIONS IN ISTRIA

SUMMARY

First closer contacts between Slovenians and Croatians in Istria were made in the

revolutionary years 1848 and 1849. Being under a strong influence of Strossmayer’s

Yugoslav politics, priests and nationally conscious bishops assumed the head of the

national movement and firmly defended the Istrian peninsula from the invading

“rights” ideology. Their movement first and foremost intended to fight the Italian

irredentism and the dominance of the Italian party in the Istrian regional assembly.

1883 witnessed the election of the representatives of “the young generation”

(Laginja, Spin"i#, Mandi#) in the Istrian regional assembly. They advocated the

“rights” ideology. However, they differed from the “rights” followers in Croatia

proper as they did not use the denomination “Alpine Croatians” for Slovenians. The

dispute between Vjekoslavom Spin"i# and Ivanom Nabergoj put Slovenian-Croatian

concord to the test in the 1890s. The latter strongly opposed the inclusion of

Slovenian ethnic territories in the Croatian “rights” concepts. Despite the discord at

the turn of the century, both Slovenian and Croatian politicians were aware of the

importance of unity, which they showed in the regional and national assembly

fighting for the benefits of Istrians and against the Italian dominance.

Key words: national revival, party of rights ideology, Slovenian national

programmes, Istrian “rights” followers, Yugoslav idea.

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

2 POLITI"NA SLIKA ISTRE PRED ŠIRITVIJO PRAVAŠKE

IDEOLOGIJE ....................................................................................................... 13

3 POMEN PRAVAŠKE IDEOLOGIJE ZA ISTRO ............................................ 30

3.1 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE IN STRANKE PRAVA ................................... 30 3. 2 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE V DALMACIJI ............................................... 47 3. 3 SLOVENCI V IDEOLOGIJI ISTRSKIH PRAVAŠEV ............................................... 58

4 ISTRA V SLOVENSKIH NARODNIH PROGRAMIH ................................... 61

4. 1 SLOGAŠKA POLITIKA IN HRVATI ........................................................................ 61 4. 2 ODNOS SLOVENSKIH LIBERALCEV DO PRAVAŠEV ........................................ 73 4. 3 SPOGLEDOVANJE KATOLIŠKEGA TABORA S PRAVAŠI ................................. 76

5 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRSKEM

DEŽELNEM ZBORU .......................................................................................... 79

6 POLITI"NI SPOPAD MED IVANOM NABERGOJEM IN

VJEKOSLAVOM SPIN"I#EM ......................................................................... 97

7 POLITI"NO DRUŠTVO ZA HRVATE IN SLOVENCE V ISTRI .............. 109

8 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRI V LU"I

RADIKALIZACIJE JUGOSLOVANSKE IDEJE .......................................... 114

8. 1 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V DRŽAVNEM ZBORU ................ 114 8. 2 TRIALISTI!NA IDEJA PRI SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH POLITIKIH

V ISTRI ...................................................................................................................... 124

9 SKLEP ................................................................................................................. 130

SEZNAM KRATIC ............................................................................................... 132

VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 133

PRILOGA ............................................................................................................... 138

1

1 UVOD

V nalogi sem si za cilj postavila raziskovanje slovensko-hrvaških politi"nih

odnosov v Istri ob koncu 19. in v za"etku 20. stoletja. Pri tem sem že na za"etku

naletela na oviro, saj je hrvaško zgodovinopisje v prvi vrsti obravnavalo predvsem

hrvaško-srbske politi"ne odnose in je slovensko-hrvaškim politi"nim odnosom

namenilo le nekaj vrstic, slovensko zgodovinopisje pa je dajalo prednost predvsem

slovensko-hrvaškemu politi"nemu sodelovanju v boju proti italijanskemu

iredentizmu. Prav tako ne gre spregledati, da je italijansko zgodovinopisje

obravnavalo predvsem slovensko–hrvaško zavezništvo v boju proti italijanski

prevladi v Istri. Italijansko zgodovinopisje je zanikalo obstoj nacionalne zavesti pri

Slovencih in Hrvatih pred drugo polovico 19. stoletja in oboje obravnava kot enoten

slovanski živelj (Slavi). Dejstvo je, da so istrski Slovenci in Hrvati imeli podobne ali

celo enake politi"ne in gospodarske zahteve ter da so skupno nastopali v politi"nem

boju proti italijanski premo"i. Slovensko-hrvaško zavezništvo v boju proti

italijanskemu iredentizmu oziroma italijanski prevladi v Istri je nesporno dejstvo,

vendar se zdi, da je bil v polpretekli zgodovini iz takšnih ali druga"nih (morda

politi"nih, ideoloških …) razlogov v raziskavah tematiziran predvsem, "e ne celo

izklju"no, ta element enotnosti obeh narodov, medtem ko so bila njuna morebitna

nesoglasja potiskana v senco oziroma so ostajala netematizirana. Zato želim v

nadaljevanju slovensko-hrvaško zavezništvo v Istri postaviti v oklepaj, ve"

pozornosti pa nameniti prav tem zamol"anim, spregledanim ali na kakšen druga"en

na"in zapostavljenim vprašanjem.

Osrednji del naloge sem "asovno omejila, in sicer od leta 1883 oz. »od šeste

periode prvega zasedanja, z dne 16. 8. 1883« (Milanovi#, 1973, 89), do leta 1914, ko

se pri"ne prva svetovna vojna. Leta 1883 nastopijo v istrskem deželnem zboru

predstavniki t.i. »mlade generacije«, ki prevzamejo vodilno vlogo narodnega

preporoda v Istri. »Mlada generacija« hrvaških politikov, ki so se šolali na Reki ali v

Senju, je bila vzgojena v pravaškem duhu; zavzemali so se za priklju"itev Istre k

Hrvaški. Prav tako so zahtevali, da se slovenskemu in hrvaškemu jeziku v deželnem

2

zboru in na sploh v javnem življenju prizna popolna enakopravnost z italijanskim

jezikom.

V nalogi ne za"enjam neposredno z obravnavo nastopa »mlade generacije«,

temve" na kratko predstavim potek dogodkov do leta 1883, kjer izpostavim klju"ne

trenutke, ki so pripomogli, da so na politi"no prizoriš"e stopili predstavniki »mlade

generacije«. Prav tako sem si zastavila vprašanje, kje je vzrok, da so slovenski

volivci v državni zbor izvolili predstavnike »mlade« generacije ter da so istrski

deželni zbor v najve"ji meri sestavljali predvsem zastopniki hrvaške »mlade

generacije« in ne toliko slovenski predstavniki ter kaj je to dejansko pomenilo za

slovensko prebivalstvo v Istri. Kot posebnost velja omeniti leta 1892 ustanovljen

Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev v dunajskem državnem zboru, ki

je štel pet "lanov, vendar med njimi ni bilo niti enega Slovenca.

V obravnavo je prav tako potrebno vzeti tudi zahteve istrskih politikov »mlade

generacije« in drugih, ki so postajale vse bolj odlo"ne in so za kon"ni cilj postavljale

priklju"itev Istre k banski Hrvaški. Seveda pri tem ne smemo prezreti dejstva, da je

bila italijanizacija Istre v tem "asu izredno velika, vendar nas ne sme pustiti

neprizadetih majhen interes slovenskih politikov po razumevanju politi"nih razmer v

Istri. Slovenski politiki so se namre" v tem "asu navduševali nad hrvaškim

histori"nim pravom in tako se zdi, da so imeli za samoumevno, "e se ne opredelijo do

razmer v Istri. Potem takem bi bil cilj enak, Slovenci in Istra bi se na temelju

hrvaškega državnega prava združili z bansko Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo.

Ve"jo pozornost sem namenila vzrokom, ki so vodili Slovence, da so se odlo"ili za

hrvaško histori"no državno pravo in zanemarili oz. pozabili na naravno pravo ter na

program Zedinjene Slovenije1 Matije Majerja iz leta 1848.

Za"etki slovensko-hrvaške politi"ne sloge temeljijo v "asu mar"ne revolucije, saj

je pomenila za"etek slovenskega »okvirnega« sodelovanja s Hrvati. Za "asa mar"ne

revolucije, leta 1848, je bil predstavljen slovenski narodnopoliti"ni program Matije

Majerja, ki je med drugim vseboval naslednje zahteve: zedinjenje vseh slovenskih

ozemelj, ne glede na obstoje"e zgodovinske meje, v avtonomno enoto–Zedinjeno

1 Prvi politi"ni program, v katerega je 17. marca Matija Majer zapisal: »Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po »vogersko« in Slovenec po slovensko. Slovenska novejša zgodovina INZ: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ur. J. Fischer et al. Ljubljana 2005, str. 25.

3

Slovenijo, z lastnim deželnim zborom, enakopravnost slovenskega jezika z ostalimi

ter zvezo s Hrvaško. Program Zedinjena Slovenija, ki so ga oblikovali slovenski

narodnjaki med mar"no revolucijo, je nastajal v ve" središ"ih hkrati (na Dunaju, v

Ljubljani, v Gradcu in v Celovcu) in je imel razli"ne verzije. Njegova osnovna in

najpomembnejša zahteva je bila, da naj se na temelju etni"nega principa združijo vsi

Slovenci na ozemlju Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške, Istre in Trsta v enotno

kraljevino v okviru habsburškega cesarstva. Zedinjena Slovenija naj bi bila v okviru

Avstrije in ne v okviru Nem"ije. Slovenski tvorci teh programov so se bali, da bi

Slovenci kot manjšina v veliki Nem"iji ne imeli prihodnosti, svojo prihodnost so zato

videli v federativno urejeni Avstriji, v kateri bi tudi Slovani imeli vse pravice, saj bi

bili v ve"ini. Zagovorniki programa Zedinjena Slovenija so zato tudi skušali

organizirati bojkot volitev v nemški parlament v Frankfurtu. Na Dunaju so se

medtem zbrali poslanci slovanskih narodov, ki so 5. aprila 1848 poslali Slovencem

poziv, naj se združijo v eno upravno telo, Slovenijo, nato pa naj se povežejo s Hrvati.

Poziv so podpisali tudi hrvaški narodni voditelji, med njimi tudi Ljudevit Gaj in Ivan

Kukuljevi# Sakcinski. Tvorci slovenskega narodnega programa so med drugim

zahtevali tudi zvezo s Hrvaško, pri tem pa niso upoštevali, da je voditelj madžarskih

revolucionarjev Lájos Kossuth izjavljal, da je na Madžarskem priznana samo ena

nacija, ki govori madžarš"ino, ostale narodnosti (Hrvati, Srbi, Romuni, Slovaki) pa

naj bi bila zgolj »dvojezi"na plemena« (Rahten, 2005, 36–38).

Na Hrvaškem je bil to "as bana Josipa Jela"i#a. Ban J. Jela"i# je 5. junija sklical

sabor troedine kraljevine v Zagrebu, kamor je povabil tudi Slovence, saj so si v

na"rtu pogojev za spravo z Madžari pridržali pravico, »da smejo obnoviti staro

politi"no zvezo« z nekdanjimi hrvaškimi deželami. Med temi nekdanjimi deželami

so navedli tudi »hrvaško-slovensko krajino«, tj. dele južne Štajerske in Kranjske ter

nekatere kraje v Istri. Ve"ina hrvaških politikov je združevanje hrvaških dežel

zagovarjala na osnovi histori"nega prava, na"rt pa je pokrival tudi ozemlja, ki

etni"no niso bila hrvaška. Hrvaški politiki so za histori"no hrvaško ozemlje razglašali

tudi nekatere dele Kranjske in Štajerske (najve"krat so omenjali Metliko in Celje).

Hrvaško nacionalno vprašanje je ostajalo še vedno v okviru monarhije in ogrske

države, vendar so na saboru v 6. to"ki 11. zakonskega "lena med drugim zahtevali,

naj se Dalmacija združi s Hrvaško in Slavonijo, združena kraljevina pa naj stopi v

4

»bližnji savez« tako s Srbsko Vojvodino kakor tudi s Spodnjo Štajersko, Koroško,

Kranjsko, Istro in Goriško (Rahten, 2005, 39–40).

Ban J. Jela"i# je pretrgal stike z ogrsko vlado, oblast je bila namre" v rokah

Narodne stranke. Dunajski dvor na to politiko ni imel nobenega vpliva in odstavitev

J. Jela"i#a je bila povsem logi"na. S pomo"jo mar"ne revolucije sta oba naroda

oblikovala svoje zahteve; slovenski na osnovi etni"nega na"ela, hrvaški na osnovi

hrvaškega državnega prava. Revolucija je bila zadušena in slovanski narodi so se

ponovno znašli v podrejen položaju, kar je pri slovenski mladi liberalni generaciji

povzro"ilo odpor proti Avstriji, pri Hrvatih pa je leta 1852 Ante Star"evi# oblikoval

"isto hrvaški program (Zwitter, 1962, 115–116).

Mar"na revolucija je kakor za vse slovenske pokrajine imela tudi za Primorje

zna"aj velike zgodovinske prelomnice. Revolucija je prinesla konec fevdalnega

izkoriš"anja podeželskega prebivalstva, tj. podložništva, zvezanega s sistemom

zemljiškega gospodstva. Poleg vprašanja fevdalnega reda je mar"na revolucija

postavila pred habsburško monarhijo tudi nacionalno vprašanje in s tem sprožila

vprašanje njenega obstoja, kar je pomenilo za"etek nove dobe v politi"nem življenju

in razvoj nacionalnih trenj v Primorju. Trst je postal v letih 1848/49 kulturno in

politi"no središ"e Slovencev in Hrvatov v Avstrijskem primorju. V Trstu je nastalo

Slavjansko društvo, ki ga je vodil pesnik Jovan Vesel Koseski, in je omogo"ilo še

konkretnejše sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Trstu. Za"ela se je dolga skupna

pot sloge, vzajemnosti, narodne politike ter sodelovanja na politi"nem,

gospodarskem in kulturnem polju. Leta 1849 so "lani tega društva za"eli izdajati

slovensko–hrvaški list Slavjanski rodoljub, ki je dosledno izhajal v slovenskem in

hrvaškem jeziku. V letu 1850 je izšlo 6 številk "asopisa Jadranski Slavjan, ki je

nasledil predhodno glasilo (Pahor, 2004, 14).

Z nastopom absolutizma se je kon"ala doba izhajanja slovenskih listov v Trstu in

Gorici, ki so se pojavili v letih revolucije. V Trstu je še nekaj "asa obstajalo

Slavljansko društvo, ki pa je imelo "isto družabni zna"aj. Januarja leta 1861 je bila v

Trstu ustanovljena "italnica, ki je bila vseslovansko naravnana. !italnice so imele

velik pomen za nacionalno prebuditev meš"anstva, saj so bile družabno središ"e. V

"italnicah so se zadrževali trgovci, ve"ji obrtniki, inteligenca, deloma duhovš"ina in

5

ve"ji posestniki, niso pa vklju"evale širših ljudskih množic, ki so jim zaradi omejene

volilne pravice, posve"ali le malo pozornosti (Zwitter, 1953, 85–100).

Narodni preporod v Istri se je razvijal v tesnem sodelovanju Slovencev in Hrvatov

proti skupnemu nasprotniku (proti italijanskemu iredentizmu). Žariš"e narodnega

preporoda v Istri so postale "italnice. Prva "italnica je bila leta 1866 v Kastvu,

kasneje pa so bile ustanovljene še druge. Poleg "italnic se je v sedemdesetih letih 19.

stoletja pove"alo tudi sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Avstrijskem primorju;

razvili so intenzivno sodelovanje v obliki javnih shodov, tj. taborov. Temeljna to"ka

vseh taborov je bila zahteva po uresni"itvi programa Zedinjena Slovenija. S pomo"jo

taborov se je ideja razširila tudi med kme"ke množice po vseh pokrajinah. V Istri so

prvi tabor organizirali Slovenci v Kubedu leta 1870, organizatorji pa so menili, da bi

se ga lahko udeležilo tudi ve" istrskih Hrvatov. Tabora se je udeležilo okoli 4000

ljudi, precej jih je bilo z obmo"ja Buzeta in drugih delov hrvaške Istre. Na taboru so

javno predstavili pere"e gospodarske, socialne in politi"ne probleme istrskih

Slovencev in Hrvatov. Tako je istrski narodni preporod dobil svojo organizirano

obliko (Žitko, 2002, 34).

Pri hrvaškem narodnem preporodu v Istri so pomembno vlogo odigrali narodno

zavedni škofje. Odlo"ilno vlogo pri tem je nedvomno odigral poreško-puljski in

kasneje tržaško-koprski škof dr. Juraj Dobrila, ki je leta 1871 ustanovil osrednje

glasilo istrskih Hrvatov Naša sloga in je po vzoru Josipa Juraja Strossmayerja

zagovarjal jugoslovansko idejo (Rahten, 2005, 107). J. Dobrila je že v za"etku

spoznal, da so v istrski deželni zbor izvoljeni ljudje, katerih prva skrb je interes

veleposestnikov in ne preprostega prebivalstva.

Ideja Hrvaške in hrvaškega naroda, ki je vklju"evala tudi Slovence, je prišla v

konflikt z italijanskim iredentizmom, saj se je v tako protislovnih razmerah pojavilo

vprašanje ideologije, ki bi hrvaško narodno eksistenco neposredno utemeljilo. Zato je

Eugen Kvaternik skupaj z Antejem Star"evi#em ustanovil Stranko prava, ki se je

izlo"ila iz ilirizma. Pravaška ideologija prav tako ni utemeljila hrvaške narodnosti v

etni"nem pomenu, ampak na na"elu zgodovinskega, državnega prava (po zgledu

politi"ne doktrine Madžarov), ki na ozemlju ene države priznava samo en politi"ni

narod (Pleterski, 1985, 25).

6

Francosko-pruska vojna leta 1866 je v slovenski prostor vnesla novo bojazen, saj

je grozila nevarnost razpada Avstrije (finis Austriae) in z njo vklju"itev slovenskega

prostora v združeno Nem"ijo. Zato so slovenski voditelji skušali reševati slovenski

narodni položaj pred tem tako, da so ponovno okrepili politi"no zvezo s Hrvati.

Njihovo sodelovanje se je zdaj odrazilo na višji ravni, ne samo s "asopisnimi "lanki,

ampak tudi na sre"anju »prizadetih« narodov, in sicer 7. in 8. novembra 1870 v

Sisku. V programu, ki so ga sestavili, so predvidevali federacijo Hrvaške in Slovenije

v realni uniji z Ogrsko, torej v ogrskem delu dualisti"ne monarhije. Program ni bil

dokon"no sprejet; dogovorjen je bil nov sestanek v Ljubljani (Prunk, 1993, 87–88).

Slovenski liberalci so se v tem "asu vedno bolj navduševali nad programom

Zedinjene Slovenije, njihova politika pa je slonela na narodovem na"elu in je zanje

bila hkrati tudi jugoslovanska politika. 1. decembra 1870 so na jugoslovanskem

kongresu v Ljubljani izrazili željo o povezanosti Jugoslovanov v habsburški

monarhiji v eno telo. Prav poudarjanje kulturne in jezikovne enotnosti je izviralo iz

spoznanja, da naj s temi problemi ne bi zapletali kovanja politi"ne enotnosti v boju

proti nastopajo"emu nemštvu.

V za"etku sedemdesetih let je prišlo do prvega pravega razkola v slovenski

Narodni stranki. Tedaj sta se oblikovali dve politi"ni frakciji; liberalni mladoslovenci

so nastopili proti staroslovenskemu katoliškemu taboru ter na direktnih volitvah v

državni zbor leta 1873 nastopili lo"eno. Zaradi notranjih nasprotij Slovenci v

nacionalnem boju niso znali nastopati složno. Negativne posledice razkola med

Slovenci so se tako odrazile tudi na volitvah. Zaradi volilnih porazov ter nemških

pritiskov so se za"ele pojavljati težnje po slogi na Slovenskem. 14. maja 1879 je bil

za ministrskega predsednika imenovan grof Eduard Taaffe, vladna ve"ina je bila

sestavljena iz treh klubov: poljskega, "eškega in Hohenwartovega; sestavljali so ga

nemški klerikalni in konservativni poslanci, Slovenci, istrski in dalmatinski Hrvati in

Srbi ter del bukovinskih Romunov. E. Taaffejeva vlada je prinesla Slovencem drobne

koncesije in prav zaradi tega se je na slovenskem politi"nem prostoru za"elo

pojavljati vprašanje: »ali popustljivejša, bolj oportunisti"na politika do avstrijske

vlade ali bolj odlo"na, radikalnejša politika«, ki je v letih 1883–1885 lo"ila liberalni

tabor v dve skupini, in sicer na t. i. elastikarje in na radikalno stranko, ki so se pri"eli

vedno bolj obra"ati k Hrvatom (Melik, 2002, 447–527).

7

Devetdeseta leta 19. stoletja predstavljajo pomemben mejnik v slovenski

zgodovini. Na Kranjskem je razpadla slogaška politika in medtem ko je šla pot

liberalne stranke navzdol, se je na drugi strani mo"no krepila katoliška stranka. Med

Slovenci se je krepil ob"utek ogroženosti, kar je vplivalo na razmah jugoslovanske

ideje v vseh slovenskih strankah; prav takrat se je za"ela politi"na pot Janeza

Evengelista Kreka. V tem "asu se je za"ela v katoliški stranki krepiti jugoslovanska

ideja, ki jo je mo"no propagiral prav J. E. Krek in sicer kot »politi"no zvezo

Slovencev s Hrvati na temelju katoliške vere in demokracije«. Poleti 1898 je J. E.

Krek za"el predstavljati novo politi"no rešitev za Slovence, in sicer politi"no

povezovanje s Hrvati na podlagi hrvaškega državnega prava. J. E. Krek se je 12.

oktobra, skupaj s še dvema tovarišema iz Katoliške narodne stranke, Andrejem

Kalanom in dr. Jankom Brejcem, udeležil shoda hrvaške stranke prava

(domovinašev) na Trsatu. Na shodu so slovenski zastopniki izjavili, da Slovenci

sprejemajo ideje Stranke prava za svoje. Katoliška stranka se je za"ela mo"no

povezovati s Hrvati in je želela trialisti"no preureditev habsburške monarhije; na

jugu naj bi tako nastala hrvaško-slovenska, v"asih pa kar jugoslovanska državna

enota (Melik, 2002, 632).

Na Hrvaškem je leta 1883 nastopil ban Karoly (Dragutin) Khuen-Héderváry, ki si

je zagotovil ve"ino s politi"nim pritiskom ter izrabljanjem sporov med Hrvati in Srbi.

Prihajalo je do uvedbe madžarskega jezika v šole in upravo.

V slovenskem prostoru je v letih pred prvo svetovno vojno na vseh podro"jih

življenja vodilno vlogo odigrala katoliška stran, saj je imela katoliška duhovš"ina

pomembno vlogo tako v politi"nem kot tudi v gospodarskem življenju. Slovenski

katoliški duhovniki so nedvomno odigrali veliko vlogo predvsem pri tem, da so se

uprli rabi nemškega in italijanskega jezika ter ohranjali slovenskega, na drugi strani

pa iskali stik s slovanskim jugom.

Gibanje hrvaške in srbske mladine na Hrvaškem proti režimu bana K. Khuen-

Héderváryja je za"elo poudarjati enotnost Hrvatov in Srbov. Ustanovljena je bila

Socialnodemokrati"na stranka, ki si je želela politi"ne in finan"ne neodvisnosti

Hrvaške in je leta 1902 želela kulturno enotnost vseh južnih Slovanov. Na politi"nem

prizoriš"u sta se v tem "asu pojavila Ante Trumbi# in Franjo Supilo, ki sta

zagovarjala politiko »novega kurza« ter sodelovanje z Italijani. Prav tedaj je nastala

8

tudi Hrvaška ljudska kme"ka stranka (HPSS) Stjepana Radi#a. Na volitvah leta 1906

je zmagala Hrvaško-srbska koalicija. Slovenska ljudska stranka je zagovarjala

trializem, tj. združitev jugoslovanskih pokrajin Avstro-Ogrske v tretjo politi"no

enoto v okviru monarhije na podlagi enotnosti Slovencev in Hrvatov ter hrvaškega

državnega prava. V liberalni stranki, ki se je delila na »starino« in »mladino«, so

razpravljali o jugoslovanskem vprašanju, vendar niso bili protiavstrijsko razpoloženi,

medtem ko so si slovenski socialni demokrati želeli predvsem kulturno zbliževanje z

Jugoslovani v velikem avstrijskem gospodarskem prostoru (Zwitter, 1962, 202–204).

V nalogi sem se omejila izklju"no na politi"ne odnose med Slovenci in Hrvati v

Istri. Ker želim podati pravo sliko politi"ne orientacije slovenskih in hrvaških

politikov v Istri, sem morala pretresti in vzeti v obravnavo tudi politi"ne razmere v

»centralni« Sloveniji in v banski Hrvaški, saj mi je le tako uspelo razumeti politi"no

orientacijo istrskih politikov. V nalogi sem zaobšla gospodarske in kulturne stike,

izjemoma sem kulturne stike omenjala tedaj, kadar so posledi"no vplivali na

politi"ne.

Raziskovanju slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v Istri slovensko

zgodovinopisje ni posve"alo veliko "asa in pozornosti. Dejstvo je, da je slovensko

zgodovinopisje obravnavalo Istro v širšem okviru in se njeni problematiki in

njenemu specifi"nemu položaju ni posve"alo v celoti. Tej problematiki so se še

najbolj približali znanstveniki, ki so obravnavali odnose med narodi v habsburški

monarhiji, pa tudi oblikovanje slovenskega naroda in so v svoje raziskave umestili

tudi Istro. Ve"jo pozornost je Istri namenil Janez Kramar v knjigi Narodna prebuja

istrskih Slovencev, ki je izšlo leta 1991. Obdobje narodne prebuje istrskih Slovencev

je avtor "asovno zamejil; pri"el je z letom 1813, kon"al pa s prvo svetovno vojno.

Darko Darovec (1992) je v knjigi Pregled zgodovine Istre prikazal istrsko

zgodovino od antike do konca druge svetovne vojne ter na kratko predstavil tudi

povojni "as. Tu je najve" pozornosti posvetil prav politi"ni zgodovini, dotaknil pa se

je tudi gospodarske in kulturne zgodovine, kjer pogojujeta razumevanje politi"ne

zgodovine. V njegovi knjigi predvsem želim izpostaviti poglavje »Obdobje utrditve

meš!anstva in nacionalnih trenj«, ki je za mojo nalogo pomembno. Avtor tukaj

najprej spregovori o gospodarski usmeritvi Istre v 19. stoletju kjer pri tem izpostavi

ekonomsko središ"e (Trst) in vojaško središ"e (Pulj). Že takoj v nadaljevanju pa se

9

posveti politi"ni zgodovini tako v Trstu kot v Istri, in sicer politi"nim težnjam pred

letom 1848 in po tem letu; »do revolucionarnega leta 1848 v Trstu proti Slovanom ni

bilo opaziti odklonilnega razpoloženja. V Istri je bilo malo druga"e. Revolucija leta

1848 je ukinila fevdalizem, državljani so dobili priložnost, da so na volitvah za

dunajski državni zbor izrazili svoje politi"ne težnje (Darovec, 1992, 63). V

nadaljevanju so opisane razvojne faze iredentizma tako v Trstu kot v Istri. Opisani pa

so tudi za"etki slovanskega narodnega gibanja ter uveljavljanje Slovanov v Istri. Leta

1907 je bila za dunajski državni zbor sprejeta volilna reforma, ki je pokazala na

politi"no in ve"insko premo" Slovanov v Istri. Pri izoblikovanju slovensko-hrvaške

etni"ne meje v Istri je vzel pod drobnogled jezikovna štetja od leta 1880 do leta

1910. Poglavje je Darovec zaklju"il s prvo svetovno vojno, ki je v Istri prekinila

mednacionalne spore in 5. novembra. 1918 so italijanski vojaki vkorakali v Pulj. Istra

je tako prišla v roke Italijanske kraljevine.

V zadnjem "asu so se problematiki slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v

habsburški monarhiji posve"ali naslednji avtorji: Milan Pahor (2004) se je omejil na

Trst, medtem ko sta Andrej Rahten (2005) in Nataša Podgoršek (2005) zadevo

postavila v širši kontekst, "eprav Istra v njunem primeru ni v ospredju njunega

zanimanja.2 V knjigi Zavezništva in delitve: razvoj slovensko-hrvaških politi!nih

odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918 je avtor Andrej Rahten posebno

pozornost namenil slovensko-hrvaškim odnosom v habsburški monarhiji. A. Rahten

je v središ"e svoje knjige postavil problematiko sodelovanja med slovenskimi

katoliškimi narodnjaki in hrvaškimi pravaši in jo obravnava v kontekstu visoke

politike na Dunaju in diplomatskih aktivnosti habsburške monarhije na Balkanu. V

knjigi je na kratko predstavil tudi "as narodnega preporoda, ilirskega gibanja in

mar"ne revolucije ter podal razvojne faze pravaškega gibanja in tudi slovensko

navdušenje za tezo o »planinskem« ali »alpskem hrvaštvu«.

Peter Rustja (1999) je opisal politi"no življenje znanega tržaškega Slovenca,

Ivana Nabergoja. Ta je bil poslanec v tržaškem mestnem svetu (1866–1900), prvi

slovenski zastopnik Trsta v avstrijskem državnem zboru (1873–1897) in prvi

predsednik Politi"nega društva Edinost (1875–1892). Knjiga obravnava nastope

2 Prav tako o slovensko-hrvaških odnosih piše Marko Zajc v knjigi Kje se slovensko neha in hrvaško za!ne: slovensko-hrvaška meja v 19. in v za!etku 20. stoletja. Vendar ima Istra v njegovem delu bolj obrobno vlogo, saj se je avtor osredoto"il predvsem na razmerje med bansko Hrvaško in Kranjsko.

10

Ivana Nabergoja v avstrijskem državnem zboru. Tematska vprašanja, ki so v tem

"asu v ospredju in jih je P. Rustja vzel pod drobnogled oziroma jim namenil najve"

pozornosti, so: jezikovno vprašanje in jezikovna neenakopravnost tako v šolstvu kot

na sodiš"ih, volitve v mestni in deželni zbor ter skrb za gospodarstvo in za davke.

Delo v najve"ji meri temelji na "asopisnih virih.

Poleg zgoraj omenjenega dela, ki v najve"ji meri temelji na – tržaški Edinosti,

velja izpostaviti tudi delo Boža Milanovi#a (1973), ki temelji na "asopisu Naša

sloga; ta "asopis po avtorjevem mnenju predstavlja neiz"rpen in najboljši vir za

prikaz narodnega (hrvaškega) življenja v Istri v takratnem obdobju. B. Milanovi# je v

knjigi opisal življenje Hrvatov in Slovencev v Istri v 19. stoletju in njihov boj za

narodni obstoj pod avstrijsko in italijansko oblastjo. Delo je razdeljeno na tematska

(pregled narodnega boja, istrski deželni zbor, ob"ine, pomen cerkve, šolstvo,

gospodarstvo, društva, sodstvo, iredentizem, "asopisi) in ne na kronološka poglavja.

Rustjevo in Milanovi#evo delo sem izpostavila predvsem zaradi tega, ker

temeljita na klju"nih "asopisih (tistih) dveh narodnih skupnosti v Istri, katerih

medsebojne odnose želim raziskati. Edinost in Naša sloga sta za raziskovanje

nacionalne problematike v Istri izrednega pomena, saj raziskovalcu omogo"ita

podrobnejšo sliko tedanjega "asa in razmer. !asopis Edinost je za"el izhajati leta

1876 in je bil najprej tednik, nato je nekaj "asa izhajal trikrat tedensko, in sicer v

torek, "etrtek in v soboto, leta 1898 pa je postal dnevnik; njegov namen je bil

dvigovati ponos in pogum v "asu, ko se je odvijal boj za obstanek, in braniti narodne

in druge pravice. S "asopisom Naša sloga, ki je izhajal med letoma 1870 in 1915, so

istrski Hrvatje dobili svoje glasilo. !asopis najprej ni deloval v politi"nem duhu,

temve" je želel širšim plastem Hrvatov vcepiti zavest o njihovih narodnih in

"loveških pravicah, kasneje pa je nastopal v vedno bolj politi"nem in nacionalnem

duhu. Poudarjal je pravice, ki naj bi istrskim Hrvatom in Slovencem pripadale glede

na njihovo števil"no mo". !asopis je v prvi vrsti vodil narodnostni boj združenih

Slovanov v Istri (Zwitter, 1953, 70 –100).

Hrvaško zgodovinopisje, ki je v prvi vrsti obravnavalo predvsem hrvaško-srbske

odnose, se je posve"alo tudi raziskovanju slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v

Istri. Pri tem velja izpostaviti Jaroslava Šidaka (1988), ki je podrobno analiziral

razvoj zgodovine hrvaškega naroda od leta 1790 do za"etka mar"ne revolucije s

11

težiš"em na zgodovinskem razvoju politi"nih in kulturnih dogodkov v banski

Hrvaški in njen vpliv na razvoj politike v Dalmaciji in Istri.

Prav tako je v knjigi Povijest hrvatskog naroda 1860–1914 (1968) prikazan

razvoj ne samo hrvaškega naroda, temve" tudi vseh drugih narodov v habsburški

monarhiji. V tej knjigi lahko zasledujemo tudi kulturni razvoj, saj brez njega ne more

nastati nacionalna zgodovina. Delo sem posebej izpostavila, ker se v vsakem

poglavju avtorji dotaknejo tudi problematike istrskega polotoka v "asovnem obdobju,

ki ga obravnavajo.

Mirjana Gross (2000) je v številnih delih obravnavala razvoj pravaške ideje,

nenazadnje v knjigi Izvorno pravaštvo. V njej je analizirala razvojne faze pravaške

ideologije, ki temeljijo na Star"evi#evi in Kvaternikovi ideologiji ter razvoj Stranke

prava. Poudarek je dala tudi širjenju pravaštva iz banske Hrvaške v Istro; po njenem

mnenju je pravaška ideologija v veliki meri pripomogla h krepitvi narodnega

preporoda v Istri. Pravaška ideologija je poudarila potrebo po združitvi Istre s

Hrvaško ter zaostrila boj proti italijanski premo"i.

Podrobneje sem analizirala delo Petra Koruni#a (1986) Jugoslovanska ideologija

u hrvatskoj i slovenskoj politici. Avtor je postavil tezo, da so Slovenci in Hrvati v

revolucionarnem letu 1848–1849 nastopili složno in skupaj izrazili željo po združitvi

v jugoslovansko državno telo z enotnim jezikom. Delo je nadaljevanje njegove

doktorske disertacije iz leta 1982, v katerem je še podrobneje analiziral nastanek in

razvoj »liberalne« ideje. Njegovo delo se pri"ne z revolucionarnim letom 1848,

vendar avtor ugotavlja, da je že ilirsko gibanje združilo nekatere vodilne hrvaške in

slovenske narodnjake na Dunaju, kjer so oblikovali svoje programe in se zavzeli za

združitev v eno upravno telo z enotnim jezikom. Res je, da so Slovenci in Hrvati v

revolucionarnem letu nastopili složno in skupaj izrazili željo po združitvi v

jugoslovansko državno telo, kar bi zagotovilo svoboden razvoj njihovega naroda, saj

sta ju ogrožali tako »Velika Nem"ija« kot Ogrska. Hrvaški narodnjaki so se v

Zahtevanju naroda oprli na naravno pravo in v tem programu zahtevali hrvaško

nacionalno neodvisnost po na"elu naravnega in narodnega prava – »politi"ni in

duševni razvoj osnovan na svobodnem narodnem duhu«. Tak razvoj, ki je govoril o

tem, da se vsi narodi svobodno razvijejo znotraj svojih naravnih meja, je bil tudi

spodbuda za Slovence, da se povežejo s Hrvati. V tem kontekstu je omenjen problem

12

hrvaških narodnjakov, ki so zahtevali združitev hrvaških pokrajin tako na temelju

hrvaškega državnega prava kot na temelju narodnega prava. Poseben problem jim je

predstavljala Istra. Avtor na tem mestu predstavi tekst Bogoslava. Šuleka, ki se je v

delu Naše želje držal na"ela narodnega prava, saj so mu »jeziki in narodnost«

predstavljali politi"ne meje posameznega naroda. Šulek je smatral Istro za slovensko,

kar pa je proti na"elu hrvaškega državnega prava, zato je zahteval združitev hrvaških

pokrajin in zatem združitev s Kranjsko in Istro, torej s pokrajinama, ki sta »neko" že

bili združeni s Hrvaško«. V delu avtor sledi problemu jezika in ugotavlja, da je bilo

politi"no izražanje hrvaških in slovenskih narodnjakov omogo"eno s pomo"jo

književnosti in pisane besede nasploh, predvsem "asopisov. Torej sta jezik in kultura

ponovno postali sredstvi politi"nega izražanja.

Kljub temu da je italijansko zgodovinopisje obravnavalo v prvi vrsti predvsem

slovensko–hrvaško sodelovanje v boju proti iredentizmu, na tem mestu ne gre

spregledati temeljnega dela L’Istria nei suoi due milleni di storia, Bernarda

Benussija (1923, 1924). Poudariti velja, da je v delu na objektiven na"in prikazana

zgodovina Istre. Novejše italijansko zgodovinopisje že upošteva jezikovne, kulturne

in družbene razlike med slovenskim in hrvaškim prebivalstvom na eni strani ter

prevladujo"im italijanskim prebivalstvom na drugi strani. Tako tudi ne gre

spregledati avtorja Paola Zillerja (1994), ki je v delu Giuliani, Istriani e Trentini

dall'impero asburgo al regno d'Italia: società, istituzioni e rapporti etnici obravnaval

politi"no zastopstvo v Istri v ustavni dobi. V delu je veliko pozornost posvetil

medetni"nim odnosom med Slovenci, Hrvati in Italijani. Omeniti velja tudi Angela

Ara (2001) z delom Trst, obmejna identiteta, kjer pa je Istra omenjena bolj obrobno,

saj se je avtor posvetil predvsem mestu Trst.

Poleg strokovnih del sem v svoje raziskave vklju"ila tudi "asopisje tedanjega

"asa, saj je v veliki meri pokazatelj tedanje klime med prebivalstvom. Pri tem sem se

oprla predvsem na tržaško Edinost, Našo slogo, Slovanski svet in Slovenski narod.

Prav tako sem pod drobnogled vzela primarne vire, ki so pripomogli k

objektivnejšemu raziskovanju slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v Istri.

13

2 POLITI"NA SLIKA ISTRE PRED ŠIRITVIJO PRAVAŠKE

IDEOLOGIJE

V kolikor želimo spoznati politi"ni položaj Istre v »prelomnem« letu 1883, ko so

bili v istrski deželni zbor izvoljeni predstavniki »mlade generacije«, je potrebno

obravnavati tudi pretekli "as, ki nam v tem pogledu pomaga razumeti kasnejšo

politi"no orientacijo vodilnih istrskih mož.

O narodnem gibanju v Istri za "asa mar"ne revolucije ne moremo govoriti. Razlog

za zaostajanje Slovencev in Hrvatov v narodnem gibanju je potrebno iskati v slabih

ekonomsko-socialnih razmerah, saj so imeli v Istri vodilno vlogo in mo" Italijani.

Ena od posledic tega je bila slaba izobrazbena struktura Slovencev in Hrvatov; tako

je Novice, ki jih je izdajal Janez Bleiweis in so takrat na Kranjskem predstavljale

organiziran center slovenskega narodnega gibanja, bralo le malo ljudi. Med njimi so

prevladovali duhovniki. Ve"ji vpliv kot J. Bleiweisovo narodno gibanje je v Istri

imel ilirizem (Rahten, 2005, 105–106).

Ilirizem si je postavil za cilj jezikovno združitev na štokavski podlagi, kasneje pa

tudi politi"no združitev južnih Slovanov ter sprejetje skupnega ilirskega imena kot

geneti"nega imena. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je ilirizem imel velik pomen pri

oblikovanju kulturno-politi"nega združevanja Hrvatov na eni strani, medtem ko je na

drugi strani pripomogel k nastanku ideje o srbsko-hrvaški vzajemnosti. Ilirsko

gibanje, oziroma kasneje ideja o jugoslovanski hrvaško-srbski narodni enotnosti, je

imelo za Hrvate isto"asno naravo nadnacionalne in hrvaške nacionalne integracijske

ideologije. V tako protislovnih idejnih razmerah se je pojavila želja po oblikovanju

hrvaškega narodnega obstoja neposredno, tj. kot hrvaštvo samo po sebi in po imenu.

Želja se je deloma izpolnila v novi ideologiji, v ideologiji pravaštva Anteja

Star"evi#a in Eugena Kvaternika, ki se je izlo"ila iz ilirizma (Pleterski, 1985, 24–25).

Ilirizem pa je imel velik pomen tudi za Istro, saj je v njem prevladovala težnja po

združitvi slovenskega in hrvaškega naroda v veliko »ilirsko« skupino, ki se bo mogla

upreti nemškemu in italijanskemu pritisku. Medtem ko je ilirizem naletel na

odobravanje pri duhovš"ini, u"iteljih in precejšnjem delu drobnega meš"anstva v

vzhodnem delu Istre, je J. Bleiweisov narodni preporod naletel na plodna tla pri

14

duhovš"ini in u"iteljih v slovenskem delu Istre. Prebivalstvo Istre, ki so ga po ve"ini

sestavljali kmetje, za ilirsko gibanje ni bilo zainteresirano, saj le-to v svojem

programu ni vsebovalo predlogov za rešitev njihovih vsakdanjih, eksisten"nih,

problemov. Prav tako pa je bilo v svoji preprostosti preve" zaostalo, da bi sprejelo

kulturno južnoslovansko ideologijo in politi"ni »kroatizem«. Zaradi tega ilirsko

gibanje ni postavilo jasnega programa o združitvi Istre s Hrvaško niti pred letom

1848 niti v letu 1848. Pri tem velja spomniti, da je Matija Majer v svoj program

Zedinjene Slovenije vklju"il tudi Istro in Trst, hrvaški sabor pa je v juniju 1848

zahteval od cesarja, naj se poleg slovenskih pokrajin tudi Istra poveže s Hrvaško,

Slavonijo in Dalmacijo (Beuc, 1975, 1–36; Rahten, 2005, 105–106).

Dalmacija in Vojna krajina prav tako kot Istra nista pripadali banski Hrvaški,

vendar sta revolucionarnega leta v teritorialnem pogledu pomenili zanjo ve" kot

Istra. Že od za"etka revolucije sta Dalmacija in Vojna krajina predstavljali najve"ji

problem hrvaškim politikom, ki so želeli zagotoviti teritorialno povezanost celotne

Hrvaške. Po njihovem mnenju bi Dalmacija z združitvijo z bansko Hrvaško samo

pridobila in ne izgubila, posebno v politi"nem pogledu. Zato je ve" županijskih in

mestnih predstavnikov oblasti iz severnega dela Hrvaške pozvalo prebivalstvo

Dalmacije, naj se v letu 1848 združijo z bansko Hrvaško. V pozivu, ki so ga naslovili

nanje, so utemeljevali povezanost Dalmacije z bansko Hrvaško na zgodovinskem

temelju, tj. da je Dalmacija bila del srednjeveške hrvaške države južno od Gvozda, in

po naravnem – nacionalnem pravu, saj v Dalmaciji živi velika ve"ina hrvaškega

prebivalstva. Ban J. Jela"i# je v pozivu »narodu dalmatinskemu« pozval dalmatinske

predstavnike, naj pošljejo v Zagreb svoje poslance, da bi se dogovorili o na"inu

združitve Dalmacije s severnim delom Hrvaške. Dejstvo je, da politi"ni predstavniki

severnega dela Hrvaške niso poznali politi"nih razmer v Dalmaciji, zato ni

presenetljivo, da so bili odgovori dalmatinskih ob"in v veliki ve"ini negativni

(Markus, 2000, 65).

Prav vprašanje ozemeljske celovitosti in združitve hrvaškega ozemlja je bila

najpomembnejša naloga tedanje hrvaške politike in sabora. Vprašanje glede

Dalmacije je poleg Vojne krajine dobilo najpomembnejšo vlogo v tedanjem

politi"nem življenju. Poslanci so 11. junija 1848 naslovili na kralja spomenico, v

kateri so zahtevali in utemeljevali priklju"itev Dalmacije k banski Hrvaški na temelju

15

zgodovinskega prava in etni"ne povezanosti. Banu bi bilo potrebno predati vrhovno

vojno poveljstvo v Dalmaciji in Slavoniji, ker je od tega odvisno »pozitivna rešitev

vprašanja glede enotnosti avstrijskih dežel«. Sabor je 10. junija 1848 naslovil

poseben poziv dalmatinskemu prebivalstvu, v katerem je izrazil obžalovanje, ker

dalmatinski predstavniki niso prišli v Zagreb. Ponovno jih je pozval, naj pridejo, ker

od sloge slavenskih narodov ni odvisna samo njihova prihodnost, temve" tudi

obstanek Avstrije (Markus, 2000, 125).

S tem kratkim prikazom politi"nega dogajanja v revolucionarnem letu 1848 sem

želela opozoriti na hrvaško dojemanje teritorialne celovitosti. Poudariti velja, da so

politi"ni predstavniki v Zagrebu leta 1848 namenili ve"jo pozornost Dalmaciji in

Vojni krajini kot Istri in pri tem smemo upravi"eno domnevati, da na Istro niso

gledali kot na del hrvaškega teritorialnega prostora.

Slab ekonomski in socialni položaj velikega dela Slovencev in Hrvatov v Istri v

obdobju med letoma 1848 in 1861 je predstavljal veliko oviro za širjenje narodnega

preporoda med slovenskim in hrvaškim »kme"kim« prebivalstvom. Maloštevilna

duhovš"ina in redki u"itelji so bili ozek krog inteligence, kjer se je lahko oblikovala

in razvijala miselnost o narodnem preporodu tudi v Istri. V tistem "asu je bil Trst

kulturno in politi"no središ"e Slovencev in Hrvatov iz Avstrijskega primorja, tam je

za"elo delovati Slavjansko društvo, izdajali pa so tudi dvojezi"ni glasili Slavjanski

rodoljub in Jadranski Slavljan, s "lanki v slovenš"ini in hrvaš"ini, kjer so branili

svoje nacionalne zahteve (Beuc, 1975, 1–36; Rahten, 2005, 105–106).

Za "asa Bachovega absolutizma je Eugen Kvaternik v Parizu izdal delo La

Croatie et la confederation italienne, v katerem se je zavzel za samostojnost hrvaške

države in za teritorialno integriteto hrvaškega ozemlja, kamor je prišteval tudi Istro.

Ustavno obdobje je pomenilo za bansko Hrvaško novo upanje, saj je dobila

posebno upravo s hrvaškim uradnim jezikom in s posebnim predstavnikom v

dunajskem državnem zboru. Prav tako pa je tudi madžarska opozicija znotraj Ogrske

Hrvaški priznala pravico do avtonomije. Leta 1861 je bil sabor v Zagrebu razdeljen

na ve"ino Narodne stranke s J. J. Strossmayerjem na "elu in na unionisti"no

manjšino. Unionisti niso videli nobenega problema, bili so za sporazum z Ogrsko

brez vsakršnih pogojev. Narodna stranka, ki je leta 1861 bila kot dedi" tradicije iz

leta 1848 najmo"nejša na banski konferenci v Zagrebu, je v saboru enoglasno izrazila

16

pripravljenost Hrvaške, da stopi v tesnejšo državnopravno zvezo z Ogrsko, "e Ogrska

predhodno prizna troedini kraljevini neodvisnost in teritorialno integriteto, vštevši

Reko (seveda pa brez Istre). Kar pa se ti"e odnosa do Avstrije, je del stranke s J. J.

Strossmayerjem in Ivanom Mažurani#em na "elu priznaval skupne težnje troedine

kraljevine in Avstrije ter tako podpiral politiko iz leta 1848 (avstroslavizem in

federalizem). Vendar pa Narodna stranka v osnovi ni opredelila svojega stališ"a do

Istre kot sestavnega dela hrvaškega nacionalnega podro"ja. Ve"ina narodnjakov se je

leta 1861 v saboru strinjala z obstoje"o ozemeljsko formulacijo glede Istre in

Kvarnerskih otokov, ki se je glasila: »I virtualna teritorialna prava ovih kraljevina«.

Narodnjaki v saboru niso mislili na Istro kot na Dalmacijo in na Vojno krajino, saj so

ju brezpogojno zahtevali k banski Hrvaški; prav tako narodnjaki niso bili povezani z

Istro, slabo so poznali narodne razmere v Istri in samo istrsko zgodovino. Zaradi tega

so se tudi spreminjale meje Hrvaške na istrskem podro"ju. Veljalo je prepri"anje, da

je bila v nemški zvezi celotna Istra, ne pa samo tisti del, ki je bil do leta 1809 pod

Habsburžani. Od saborske manjšine, ki ni bila narodnjaška, je samo A. Star"evi#eva

poslanska skupina jasno opredelila svoj odnos do Istre, in sicer tako, da je saboru

predlagala, da v integralni del hrvaškega državnega ozemlja spada poleg ostalih

ozemelj tudi podro"je tedanje Mejne grofije Istre (Pleterski, 1985, 40;

Beuc, 1975, 36).

Konec šestdesetih in na za"etku sedemdesetih let 19. stoletja je bilo za istrsko

prebivalstvo in za prebivalstvo Kvarnerskih otokov v marsi"em prelomno. V tem

obdobju so se prvi" pojavili zametki organiziranega politi"nega gibanja Hrvatov z

delovanjem poreško-puljskega škofa J. Dobrile in nekaterih zastopnikov v istrskem

deželnem zboru (tržaško-koprski škof Jernej Legat, krški škof Ivan Vitezi#)

(Str"i#, 1977, 348). To obdobje je med drugim pomembno tudi zato, ker se je med

prebivalstvom v Istri pri"ela utrjevati narodna zavest. V tem "asu, leta 1870, je lu"

sveta ugledal "asopis Naša sloga, razširilo se je taborsko gibanje in ustanovljeno je

bilo veliko "italnic, ki so med drugim pripomogle k narodnemu zavedanju

(Šeti#, 2005, 63).

Hrvaška duhovš"ina, ki se je šolala v semeniš"u v Gorici, je bila narodno

zavedna, zato je odlo"no nastopila v vlogi zaš"itnika »istrskega slovanskega«

prebivalstva in se pri"ela postopoma zoperstavljati italijanski prevladi v Istri. Leta

17

1854 je J. Dobrila objavil molitvenik »Ot!e budi volja Tvoja« v hrvaškem jeziku, ki

je imel namen dvigniti narodno zavest istrskega prebivalstva J. Dobrila je leta 1858

postal poreško-puljski škof, lažje je deloval in vplival na duhovnike, da se bolj

posvetijo skrbi za narodno-politi"no delo. V istem duhu kot J. Dobrila sta delovala

tudi tržaško-koprski škof J. Legat in krški škof I. Vitezi# (Šeti#, 2005, 63).

Prva generacija narodnih buditeljev v Istri je bila pod mo"nim vplivom J. J.

Strossmayerjeve jugoslovanske ideologije. Škof J. Dobrila je bil J. J. Strossmayerjev

osebni prijatelj. J. J. Strossmayer je zagovarjal enakopravnost vseh narodov v

monarhiji. Narodna stranka, ki je združevala predvsem liberalno usmerjeno

meš"ansko elito, je zagovarjala jugoslovansko ideologijo. Poudariti velja, da niso

nasprotovali narodnemu obstoju Hrvatov, Slovencev, Srbov in Bolgarov, prizadevali

pa so si za postopno zbližanje južnoslovanskih knjižnih jezikov na temelju

štokavskega knjižnega jezika. Nagibanje k J. J. Strossmayerjevi jugoslovanski

politiki in odklanjanje pankroatizma pravašev v banski Hrvaški je mogo"e iskati v

dejstvu, da je Hrvate v Istri silil v koalicijo s Slovenci predvsem ob"utek ogroženosti

pred vse mo"nejšim italijanskim iredentizmom. Prav tako so se zavedali, da Istra

histori"no ni pripadala troedini kraljevini in je bilo zato potrebno njeno pripadnost

Hrvaški utemeljevati z na"elom narodnega prava (Rahten, 2005, 60, 107).

Škof J. Dobrila se je skupaj z drugimi poslanci v istrskem deželnem zboru boril za

jezikovno enakopravnost. V deželnem zboru je leta 1863 podprl predlog poslanca

Mate Jurinca, da bi se zapisniki deželnega zbora objavljali in pisali ne samo v

italijanskem, pa" pa tudi v slovanskem jeziku, a v svoji borbi ni uspel. Prav tako ni

uspel, da bi se v šole uvedla jezikovna enakopravnost. Duhovš"ina se je z

maloštevilnimi prosvetnimi u"itelji zavedala, da šole zagotavljajo kulturni in

gospodarski napredek, zato so si prizadevali, da bi postavili temelje šolam v Istri. V

letih od 1867 do 1870 škof J. Dobrila ni sodeloval v istrskem deželnem zboru. Kljub

temu da so Hrvati obdržali enako število poslancev, se je njegova odsotnost mo"no

poznala. Avstrijska vlada je leta 1869 vzela šolstvo iz rok duhovš"ine in ga

podržavila (Šidak, 1986, 63). Tako je deželni šolski svet 1. avgusta 1869 od

cerkvenih oblasti prevzel šolske zadeve. Skoraj vse šole so prišle pod vpliv

italijanske stranke. Nepou"enim staršem slovanskih otrok so Italijani govorili, da

18

njihovi otroci materin jezik že poznajo, u"ijo pa naj se italijanskega, ker ga bodo

vsak dan uporabljali v poslovanju z Italijani (Kramar, 1991, 258).

Boj za slovenske in hrvaške šole se je iz deželnega zbora prenesel na ob"ine.

Slovenske in hrvaške osnovne šole so se vzporedno z razvojem narodnostnih bojev

širile tudi v Istri; ker pa vemo, kakšen je bil sestav avtonomnih deželnih zborov in

ob"inskih svetov, nas ne presene"a dejstvo, da vse do propada Avstro-Ogrske v

mnogih krajih, kjer so živeli v znatnem številu Slovenci in Hrvati, ni bilo slovenskih

in hrvaških javnih osnovnih šol (Zwitter, 1962, 108).

V letih 1869 in 1870 sta bila v Istri objavljena dva letna koledarja Istran, ki ju je

uredil Fran Ravnik, Slovenec, ki je izvrstno poznal hrvaški jezik, saj je bil nekaj "asa

u"itelj v Kastvu in je pustil nepozabni pe"at na u"encih in na mladih. Za prvi koledar

Istran so svoje "lanke prispevali Dubrov"an Medo Puci#, Juraj Dobrila, Petar

Studenac in Fran Ravnik ter drugi nekdanji ilirci, sedaj J. J. Strossmayerjevi

»Jugoslaveni«. V drugem letnem izidu koledarja Istrana pa so s svojimi prispevki že

sodelovali mladi Kastavci, kot npr. Matko Laginja, Vjekoslav Spin"i#, Vinko

Zamlji# in Ivan Lu"i#. M. Laginja je objavil pesem Istranom, ki govori o samotnem

starcu, ki v težkih razmerah "aka na pomo". Pesem je prispodoba za Istro, saj starec

simbolizira Istro, ki se nahaja v težkem položaju in "aka na generacijo »pogumnih«

ljudi (»deveto koljeno Istre zemlje "estitih sinova«), ki jo bo rešila iz težkega

položaja. M. Laginja zaklju"i pesem z optimisti"no napovedjo, saj Istri zasije sonce

(Str"i#, 1977, 349–353).

Na"in razmišljanja in pisanja M. Laginje pa ni ustrezal škofu J. Dobrili, saj je

menil, da je M. Laginjeva pesem napisana v duhu in stilu pravaške miselnosti. J.

Dobrila je M. Laginji že neko" pred objavo te pesmi prepovedal objavo teksta o

Zrinjskih in Frankopanih, kjer je M. Laginja dokon"no izrazil svojo pravaško

usmerjenost. J. Dobrila je zagovarjal postopne korake v boju proti italijanski premo"i

v Istri, mladi pa so po njegovem mnenju bili preve" neu"akani in so se nevede

izpostavljali. Resni"no se je bal, da bi s svojimi idejami porušili tisto, za kar si je sam

prizadeval že vrsto let, med drugim za enakopravnost jezikov v istrskem deželnem

zboru. V tako »težkih in kriti"nih« trenutkih se je J. Dobrila odlo"il, da prepove

naslednjo izdajo Istrana, saj je že spoznal, da ima dovolj drugih tem za izdajo nove

publikacije ve"jih razsežnosti (Str"i#, 1977, 353).

19

Leta 1870 je lu" sveta ugledal nov hrvaški list Naša sloga, ki je za"el izhajati v

Trstu dvakrat mese"no in je pomenil predvsem nadaljevanje izhajanja koledarja

Istran. !asopis je bil v prvi vrsti narodnobuditeljski list istrskih Slovencev in

Hrvatov, ki se je zavzemal za sodelovanje južnih Slovanov ter za enakopravnost

Slovencev in Hrvatov z Italijani v Istri. Pri izdajanju novega "asopisa je pomembno

vlogo odigrala hrvaška duhovš"ina, na "elu z Matom Bastijanom in s škofom J.

Dobrilom, ki je s pomo"jo nadškofa J. J. Strossmayerja novi "asopis materialno

podpiral. Naša sloga je prodrla v vsako hrvaško vas in je povezala Hrvate v razli"nih

delih Istre (Šidak, 1986, 113).

!asopis Naša sloga se je razlikoval od preporodnih "asopisov v banski Hrvaški in

v Dalmaciji, ki so se na za"etku narodnega preporoda naslonili na inteligenco kot na

rodoljubno jedro, medtem ko se je "asopis Naša sloga že v samem za"etku raje

obrnil h kmetu z namenom, da ga pou"i o njegovih narodnih in ljudskih pravicah. V

preprostem "loveku je želel prebuditi nacionalni "ut in zavest pripadnika suverenega

hrvaškega naroda. Naša sloga je pripravljala istrske kmete na sodelovanje v

politi"nem boju, od "esar si je obetala boljši gospodarski in narodni položaj. Njena

zasluga je, da je istrski kmet dobil jasen politi"ni in nacionalni program v politi"nem

boju proti italijanski premo"i ter da je v njem prebudila zavedanje, da se morajo

boriti za ohranitev Istre kot dela hrvaškega etni"nega podro"ja (Šeti#, 2005, 47).

V prvih letih izhajanja v njem ni zaslediti pravaške usmerjenosti. Ob 200-letnici

zrinjsko-frankopanske zarote, leta 1871, je E. Kvaternik organiziral rakoviški upor

proti avstro-ogrskim oblastem, ki pa se je klavrno kon"al, saj ga je E. Kvaternik

pla"al z življenjem (Rahten, 2005, 64). Mogo"e je prav to vplivalo na to, da v

"asopisu v za"etku ni bilo pravaške orientacije. Seveda pa se že v naslednjih letih

pri"nejo postopoma pojavljati "lanki, pisani v duhu pravaške miselnosti.

Leta 1874 je mlada pravaška inteligenca odlo"no nastopila proti italijanski

gimnaziji v Pazinu. S "lankom Narode slavni! so se obrnili neposredno na Istrane in

jim sporo"ili: »Mi mladi vaši, kateri smo se u"ili na visokih šolah, a nismo do sedaj

zatajili materinega mleka, niti ga nikdar ne zatajimo, mi kateri se ne damo ve" slepiti,

saj so nam knjige o"i odprle.« Ostro so nasprotovali vsemu, kar je ogrožalo »hrvaško

narodnost in moralni razvoj« (Gross, 2000, 352).

20

Zdi se, da je novo politi"no klimo v Istri sprožil rakoviški upor, ki ga je

organiziral E. Kvaternik ob 200-letnici zrinjsko-frankopanske zarote. Prav rakoviški

upor je prebudil do tedaj spe"e pravaše in povzro"il, da so se za"eli politi"no

angažirati.

Prvi, ki je vzel v Istri pobudo v svoje roke, je bil M. Laginja. Že v rani mladosti je

M. Laginja postal pristaš pravaške ideologije, in je s svojim vplivom in z gore"o

željo po »rešitvi« politi"no in socialno zatiranih Hrvatov in Slovencev v Istri vplival

na marsikaterega mladega Istrana. V pismih, ki jih je pisal V. Spin"i#u mu je

opisoval pravaško politiko in njen pomen za Hrvate. V pismu iz leta 1869 mu je

sporo"il, da Stranka prava pridobiva vedno ve" pristašev in da je to edina prava

stranka na Hrvaškem. Tudi v naslednjih pismih mu je pisal o pravem programu

Stranke prava za Hrvate (NSK, Korespondenca Matko Laginja–Vjekoslav Spin"i#,

R 7034). V pismu z dne 5. marca 1870 mu je pisal naslednje: »Bodimo Hrvati v

pravem pomenu besede«. V nadaljevanju mu je pojasnil, "emu se je odlo"il za tako

oster in nepopustljiv pristop. Menil je, da na Hrvaškem obstajajo tri stranke:

Rauchova »ma$aronska«, J. J. Strossmayerjeva Narodno-liberalna in Star"evi#eva

Stranka prava. Po njegovem mnenju je glavni problem, da pripadniki vseh treh strank

o sebi govorijo, da so Hrvati. M. Laginja se je spraševal komu naj verjame, saj sta

tako on kot V. Spin"i# Istrana, pravzaprav Hrvata, zato da na tehtnico vse tri stranke

ter analizira njihovo politi"no orientacijo. Unionisti oziroma »ma$aroni« istrskih

Hrvatov ne poznajo, saj menijo, da je Hrvaška pravzaprav hrvaško-slavonska

županija. Narodno-liberalna stranka zagovarja troedino kraljevino, ki so jo ustanovili

Nemci, in tako Bosno in !rno goro prepuš"a Srbiji, Istro pa Kranjski in Štajerski

»novi Sloveniji«. Tako »nam Istranom« ostaja samo Stranka prava, saj edino ona

brani in skrbi za istrske Hrvate ter ne dovoli, da bi tujci zagospodovali nad njimi /…/

M. Laginja na koncu zaklju"i »vsi so zadovoljni, da smo se tudi mi politi"no

prebudili«. S takim vztrajnim prigovarjanjem je v veliki meri vplival na drugega

politi"nega akterja v Istri, na V. Spin"i#a (Str"i#, 1977, 354).

21

Slika 1: Pismo Matka Laginje Vjekoslavu Spin"i#u, leta 1869.

Vir: Nacionalna i sveu"ilišna knjižnica u Zagrebu, Korespondenca Matko Laginja –

Vjekoslav Spin"i#, R 7034.

22

V. Spin"i# se je v tem "asu bolj nagibal k J. J. Strossmayerjevi ideologiji in je bil

navdušen nad narodnjaki. K temu je v veliki meri pripomoglo slovensko okolje, saj

se je tudi on šolal v Gorici. Še leta 1868 si je V. Spin"i# želel, da bi se Kastav

(Kastavš"ina) združil z bansko Hrvaško, in ne s Slovenci, prav tako pa je upal, da bi

se Jugoslovani (Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari) združili v eno skupno kraljevino

(Str"i#, 1977, 355).

Leto 1871 pa je vplivalo na marsikaterega »omahljivca«, saj je tudi V. Spin"i# iz

pristaša strossmayerjeve jugoslovanske ideologije, postal pristaš pravaške ideologije.

Dejstvo, ki ga ne gre zanemariti, je, da je veliko vlogo pri tem imel tudi M. Laginja,

ki je V. Spin"i#a prepri"eval o pravilnosti pravaške politike. Prav tako, kot je M.

Laginja prepri"eval V. Spin"i#a, je V. Spin"i# prepri"eval o pravilnosti pravaške

politike svojega rojaka in prijatelja Vinka Zamli#a (Str"i#, 1977, 358–359).

V. Spin"i# se je iz zagovornika strossmayerjeve jugoslovanske ideologije prelevil

v pristaša pravaške ideologije, vendar s specifi"nimi potezami, ki ozna"ujejo pravaše

v Istri in na Kvarnerskih otokih. V tem "asu se je pozabljalo na jugoslovansko idejo,

prav tako ni stopala v ospredje A. Star"evi#eva misel, da so vsi Jugoslovani Hrvatje.

V ospredje je postavljen obstoj vseh južnoslovanskih narodov (Str"i#, 1977, 359).

M. Laginja je nadaljeval svojo narodno-politi"no orientacijo, ko je leta 1874

javno opozoril in se podpisal pod poziv Hrvaškemu narodu po Istri in Otokih, ki je

bil objavljen v "asopisu Naša sloga. Pod poziv so se med drugim podpisali tudi V.

Spin"i#, Eugen Kumi"i#, oba Mandi#a, Andrija Stanger, Ante Duki# in drugi pristaši

pravaške ideologije (Str"i#, 1996–1997, 30).

V Kastvu je leta 1874 za Hrvate iz Istre in Kvarnerskih otokov ustanovljeno

društvo »Bratovš"ina hrvaških mož v Istri«, ki si je postavila za cilj, da bo v "asu

njihovega šolanja podpirala revne dijake in študente s podro"ja Kastava, pravzaprav

s celotne Istre in s Kvarnerskih otokov (Šeti#, 2005, 269). Bratovš"ina hrvaških mož

v Istri v svojem imenu ni imela nevtralnega imena, kot npr. kastavska "italnica,

temve" je bilo že v naslovu hrvaško ime (Str"i#, 1996–1997, 30). Ustanovitelji tega

društva so menili, da tako vlagajo v prihodnost tega podro"ja in se tako borijo za

njegov narodni obstanek (Šeti#, 2005, 269).

Tega leta je mlada pravaška inteligenca odlo"no nastopila proti italijanski

gimnaziji v Pazinu in je v pozivu opozorila na nevzdržne razmere v Istri. Po

23

njihovem mnenju hrvaški narod v Istri ni živel življenja dostojnega narodu, v mestih,

kjer so bile šole, je bilo malo Hrvatov, ve"ino hrvaškega prebivalstva pa je

predstavljalo podeželsko prebivalstvo. Slednjega so poleg narodnega zatiranja tla"ile

navzdol tudi slabe letine in s tem posledi"no slab ekonomski položaj hrvaškega

prebivalstva. »Bratovš"ina« si je v prvi vrsti postavila za cilj, da bo pomagala kmetu

pri šolanju njegovih otrok: »Pomagajte vsi po malem, pa boste dobili ljudi, kateri

bodo svetu dokazali, da niste š"avi, temve" svobodni Hrvati!«. Poziv je imel na

koncu pravaško geslo: »Bog in Hrvati!«. Ne glede na to, da so bili ustanovitelji

»Bratovš"ine« pravaši, so na prvi skupš"ini za predsednika imenovali D. Vitezi#a,

privrženca strossmayerjeve politike, v odbor pa je bil imenovan samo V. Zamli#

(Gross, 2000, 353).

Leta 1876 je Bratovš"ina izdala jasno navodilo glede vodenja »društvenih

poslov«. V njem je bilo dolo"eno, da bodo v vsakem kraju dobili popis "lanov

Bratovš"ine in navodila, kako naj se vodi letno evidenco. Na podro"ju Kastva, Istre,

otokov Cres, Lošinj in Krk so bili vsi vodilni predstavniki hrvaškega politi"nega

življenja tudi "lani Bratovš"ine, ki so jo tudi materialno podpirali. Vendar pa so

Bratovš"ino poleg istrskih predstavnikov podpirali tudi v banski Hrvaški, v

Dalmaciji ter v drugih delih monarhije (Šeti#, 2005, 269).

Kljub temu je prva skupš"ina delo zaklju"ila v duhu pravaštva in pravaški duh je

ostal viden v listu Naša sloga. Prodor v sam vrh so pravaši dosegli v drugi polovici

sedemdesetih let. V letu 1877 se pojavi še tretje ime pravaške »istrske« elite, in sicer

Matko Mandi#, predsednik študentskega društva »Hrvat« v Pragi. Naša sloga je

vabila mlade Istrane v »našo hrvaško Meko«, na hrvaško univerzo v Zagreb. Naša

sloga je bila v letu 1877 že pisana v duhu pravaštva (Gross, 2000, 353).

Delovanje Hrvatov in Slovencev v istrskem deželnem zboru je dobilo svojo

uradno potrditev, ko je bil ustanovljen Hrvaško-slovenski klub v istrskem deželnem

zboru v osemdesetih letih 19. stoletja (Bratuli#, 1966–1967, 121).

Sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Istri je še posebej prišlo do izraza v

skupnem politi"nem in kulturnem delovanju ter v gospodarskem boju proti premo"ni

italijanski prevladi.

Delo slovenskih in hrvaških rodoljubov je naletelo v Istri na velike težave, saj je

bila slovanska okolica še vedno tako socialno kot gospodarsko nerazvita, slovanske

24

ob"ine so bile revne in so težko »vzdrževale« u"itelje, tako da je mnogo slovanskih

vasi po podržavljanju šol, torej po letu 1868, ostalo brez šol. Slaba socialna struktura

se je odražala tudi na deželnozborskih in državnozborskih volitvah. Spremembe so se

pokazale že na za"etku sedemdesetih let 19. stoletja, ko so Hrvati za"eli doživljati

prve uspehe na volitvah za ob"inska predstavništva v nekaterih mestih osrednje Istre.

Hrvati niso imeli na podeželju prosvetnih ljudi, ki bi lahko prevzeli nalogo župana,

duhovš"ina pa na ta položaj ni smela biti izvoljena, tako da je bil na ta položaj

najve"krat izvoljen »pošten« Italijan (Šidak, 1986, 113).

Ne glede na to, da so Slovenci in Hrvati v Istri predstavljali skoraj dve tretjini

celotnega prebivalstva, pa si na osnovi obstoje"ega volilnega sistema niso mogli

zagotoviti ve"ine v istrskem deželnem zboru, saj je namesto narodne pripadnosti

odlo"ala politi"na in ekonomska mo" posameznih volilnih teles (Rahten, 2005, 105).

Državnozborske volitve v letu 1873 so se že vršile po novem volilnem zakonu. Ta

je, kljub temu da je obdržal kurialni sistem, ukinil volitve volilnih mož za državni

zbor preko deželnega zbora in uvedel neposredne volitve. Za Istro so bili po novem

dolo"eni štirje mandati, in sicer: en mandat je pripadal veleposestniški kuriji, en

mandat mestni in trgovsko-obrtni zbornici, dva mandata pa sta pripadala vaški kuriji.

Medtem ko se za prvi dve kuriji ni dvomilo, da bosta pripadali italijanskima

kandidatoma, saj so v teh dveh kurijah prednja"ili Italijani, pa se je postavljalo pod

vprašaj, katera zastopnika bosta izbrana v tretji kuriji. »Domoljubni volilni odbor za

Istro« in list Naša sloga sta predlagala D. Vitezi#a in škofa J. Dobrilo. Italijanski

liberalci so se na volitve dobro pripravili; ne samo da so organizirali veliko kampanjo

proti J. Dobrili, organizirali so tudi veliko kampanjo proti vsej slovenski in hrvaški

duhovš"ini. Zato ni presenetljivo, da je J. Dobrila, ki je kandidiral v zahodnem in

severnem delu Istre (kjer je bil kljub vsemu delež italijanskega prebivalstva ve"ji kot

v osrednjem ali vzhodnem delu Istre), na volitvah izgubil, medtem ko je D. Vitezi#,

ki je kandidiral v srednjem in vzhodnem delu Istre, na volitvah zmagal

(Šidak, 1986, 113–114).

D. Vitezi# je že ob nastopu svojega dela v državnem zboru predlagal, da se

prisega prebere tudi v hrvaškem jeziku. Kljub temu da je bil D. Vitezi# pristaš

strossmayerjeve jugoslovanske ideje, pa je v državnem zboru nastopal kot Slovan,

25

v"asih kot Jugoslovan, v bistvu pa kot zastopnik Hrvatov in Slovencev iz Istre

(Str"i#, 1977, 357–358).

V sedemdesetih letih 19. stoletja so se v Istri pojavili javni shodi oziroma tabori.

Prvi tabor so tu organizirali Slovenci v Kubedu (1870), zatem Hrvati v Kastvu

(1871). Tabor v Kubedu je bil dobro organiziran, saj je politi"no prebudil istrske

Slovence in Hrvate iz politi"nega mrtvila ter jih vzpodbudil h konkretni politi"ni

akciji. Udeleženci so na taboru slišali najtehnejše politi"ne besede taborskega

programa. Spoznali so, da so zahteve, naj si Istrani sami na svojih tleh zakonito in

ustavno izbojujejo svoje pravice na podlagi temeljnega zakona o splošnih pravicah

državljanov, upravi"ene. Pomen tega tabora je nedvomno tudi v tem, da so se istrski

Slovenci, ki zedinjenja Slovencev niso mogli kot Štajerci, Kranjci in Gori"ani

postaviti na dnevni red v deželnem zboru, zavedali svojih politi"nih pravic. Spoznali

so, da so del slovenskega naroda in se za"utili kot enoten organizem, ki ho"e živeti

skupaj z brati Slovenci (Kramar, 1970, 29).

Seveda pa si pozornost zasluži tudi tabor v Kastvu, ki je predstavljal prvi pravi

množi"ni politi"ni zbor Hrvatov iz Istre in Kvarnerskih otokov. Na taboru se je

zbralo okoli 10.000 ljudi, med njimi prvaki narodno-preporodnega gibanja

»Kastavš"ine«, in sicer Ernest Jeluši#, Franjo Marotti in Marijan Deren"in. Na taboru

so zbranim spregovorili o pere"ih gospodarskih in politi"nih problemih, prav tako pa

so od cesarja in od pokrajinske vlade zahtevali, da se uvede hrvaški materni jezik v

šole, urade in na sodiš"a. Po nekaterih podatkih se domneva, da sta bila "lana

pripravljalnega odbora kastavskega tabora tudi Slovenca Karel Lavri" in Viktor

Dolenc, ki je zbrane na taboru pozdravil tudi v imenu goriških Slovencev

(Šeti#, 2005, 48).

Kasneje je bilo v Istri organiziranih še nekaj taborov: v Dolini (1878), Brezovici

(1883) in v Lindaru blizu Pazina (1885).

Na taboru v Dolini 27. oktobra 1878 je posestnik Trobec od Sv. Ivana govoril o

pospeševanju gmotne in duhovne blaginje ter dodal, naj vlada omogo"i Slovencem,

da dobijo zedinjeno Slovenijo. Viktor Dolenec je predlagal federalisti"no preureditev

avstrijskega cesarstva, ena od teh naj bi bila Slovenija ali Ilirija. Zedinjenje vseh

slovenskih pokrajin z Istro naj zahtevajo deželnozborski in državnozborski poslanci

(Kramar, 1991, 21).

26

Slika 2: Pismo Vjekoslava Spin"i#a Matku Laginji o taboru v Dolini.

Vir: Nacionalna i sveu"ilišna knjižnica u Zagrebu, Korespondenca Vjekoslav Spin"i#

– Matko Laginja, R 6259 b.

27

Iz V. Spin"i#eve korespondence lahko sklepamo na velik pomen tabora v Dolini.

V. Spin"i# je v pismu M. Laginji zapisal »posebna znamenitost tabora v Dolini je, da

so se na njem Slovenci in Hrvati izmeni"no rokovali. Pisal mu je, da je Istra most

kateri jih (Hrvate in Slovence) združuje, da je to zemlja na kateri se »bratje ponovno

združujejo« (NSK, Korespondenca Spin"i# – Laginja, R 6259 b).

V Trstu je 12. novembra 1874 c. k. namestništvo potrdilo pravila politi"nega

društva Edinost. Politi"no društvo Edinost je bilo ustanovljeno kot politi"no društvo

tržaških Slovencev 1. novembra 1874 s sedežem v Trstu. Njen predhodnik je bil

volilni odbor za tržaško okolico, ki je 1873 pripravljal Slovence iz Trsta in okolice za

deželne in državnozborske volitve. V društvenih pravilih je bilo v prvem "lenu

zapisano, da se ustanavlja politi"no in bralno društvo Edinost za tržaško okolico. V

drugem "lenu je bil podan namen društva, »da budi, vtrjuje in širi narodno in

gospodarsko zavest, da brani narodne in vse druge pravice, ter da podpira in

pospešuje materijalno in duševno korist okoliškega in sploh slovenskega ljudstva v

državnih, ob"inskih, cerkvenih in gospodarskih zadevah, da širi narodno omiko in

duh razveseljuje«. Po tretjem "lenu naj bi slednje dosegli s sestanki, volilnimi zbori,

knjigami v društveni sobi in s sklicevanjem narodnih shodov (Kramar, 1991, 117).

Predsednik društva je postal Ivan Bizjak, podprdsednik je bil Štefan Nadlišek, za

tajnika so imenovali Ivana Dolinarja, za blagajnika Antona Trobca. Prvi predsednik

je društvo vodil le malo let. Pozneje je postal predsednik Ivan Nabergoj, ki je vodil

društvo od 1875 do 1891 leta. Za njim so se na predsedniškem mestu Edinosti

zvrstili: Matko Mandi# (1891 – 1905), Ivan Gorjup (1905 – 1907), Otokar Ryba%

(1907 – 1910), Josip Vilfan (1910 – 1928) (Pahor, 2004, 27).

Edinost je pripravila ve" zborov na katerih so "lani obravnavali predvsem

razmerje med Trstom in okolico. Prav tako so na zborih obravnavali rabo

slovenskega jezika v tržaških ob"inskih uradih in v šolah. Politi"no društvo je

na"rtovalo izdajanje lastnega glasila. Tako je lu" sveta ugledal istoimenski list

Edinost, ki je prvi" izšel 8. januarja 1876 (Pahor, 2004, 16).

Že od samega za"etka je društvo aktivno sodelovalo tako s Slovenci in Hrvati v

Trstu kakor tudi z »onimi« v Istri. Že leta 1878 je povezovalo tudi narodno delovanje

v Istri. V "lanstvo je sprejemala tudi istrske Hrvate (M. Mandi#, V. Spin"i#). Enotno

so nastopali v istrskem deželnem zboru, v avstrijskem državnem zboru pa so enotno

28

nastopali z jugoslovansko idejo. Ne glede na to, da je v"asih prišlo do razhajanj med

slovenskimi in hrvaškimi predstavniki v avstrijskem državnem zboru, so znali

razhajanja premostiti in enotno nastopiti v istrskem deželnem zboru proti skupnemu

neprijatelju (Pahor, 2004, 27).

Edinost je leta 1883 izdala "lanek z naslovom Slovani v Istri, kjer je opisan slab

narodnostni položaj Slovencev in Hrvatov v Istri. V "lanku je med drugim zapisano,

da je »narodna vzbujenost prvi pogoj gmotnemu napredku! To pa stoji na naših

narodno-politi"nih voditeljih. Ali jih imamo? Da in ne, kakor ho"emo.« Prav tako je

avtor bralcem položil na srce, da potrebujejo v Istri društvo »V Istri prav za prav

nemamo nijednega narodno-politi"nega društva. Zahvalni smemo biti tedaj Edinosti,

politi"nemu društvu v Trstu, koje je vzelo tudi Istro v svoj delokrog. To društvo je v

Istri na željo in prošnjo doma"ih naših narodnjakov uže priredilo nekaj taborov, a vse

le ob preferiji, ob mejah; v sredino Istre, ozdravljat sr"ne notranje naše rane se še ni

upalo, zato ker še ni bilo koga, da bi je bil prosil, da bi bil za «tabor» vse pripravil.

Društvo »Edinost« ima v Istri malo udov, tako da je v primeri s temi mnogo u"inilo.

Društvu je tedaj treba zastopnikov, podpornikov, sploh mnogo udov tudi v Istri, v

vsej Istri.« Nadalje avtor opozarja, da narodno-politi"no društvo Edinost ne sme biti

samo slovensko, pa" pa slovensko-hrvaško ali najbolje slovansko, in naj bo njegova

naloga skrb za »zapuš"ene« istrske zadeve (E, 28. 7. 1883).

V za"etku osemdesetih let 19. stoletja je na politi"no prizoriš"e stopila »mlada

generacija« hrvaških politikov. Nasledila je generacijo, ki je bila pod vplivom J. J.

Strossmayerja in njegovega jugoslavizma. Po smrti škofa J. Dobrile (1882) in Mate

Bastijana (1885) je v politi"nem življenju ostal dejaven le še D. Vitezi#. Nasledniki

stare generacije so bili vzgojeni v pravaškem duhu, prav tako so bili nasprotniki

dualizma in so si prizadevali za priklju"itev Istre k Hrvaški. Dejstvo je, da istrski

pravaši v svoji politiki niso popolnoma sledili idejam A. Starševi#a, saj so se

zavedali, da se lahko proti italijanskim težnjam in aspiracijam bojujejo le s pomo"jo

Slovencev v Istri. Tako Slovencem v Istri niso oporekali njihove lastne narodnosti,

kot so to po"eli pravaši v banski Hrvaški, ki so imeli Slovence za »planinske

Hrvate«. »Mlada generacija«, ki so jo predstavljali M. Laginja, V. Spin"i# in M.

Mandi#, je bila v svojih zahtevah borbena in je odlo"no postavljala zahtevo, da se

29

slovenskemu in hrvaškemu jeziku v deželnem zboru in v javnem življenju prizna

popolna enakopravnost z italijanskim jezikom (Šidak, 1986, 182–183).

30

3 POMEN PRAVAŠKE IDEOLOGIJE ZA ISTRO

Istra histori"no ni pripadala troedini kraljevini in je bilo zato treba njeno

pripadnost Hrvaški utemeljevati z na"elom narodnega prava. V tem poglavju je moj

namen orisati poteze razvoja pravaške ideologije in kakšno vlogo igra ta ideologija

za Istro.

Uvodoma bom pojasnila, pomen pravaške ideologije, isto"asno pa bom vzela v

pretres tudi njen program. Na Hrvaškem je leta 1852 A. Star"evi# oblikoval Veliko

hrvaški program. Ideja Hrvaške in hrvaškega naroda, ki je zajemala tudi Slovence, je

prišla v konflikt z italijanskim iredentizmom; zato je E. Kvaternik skupaj z A.

Star"evi#em ustanovil Stranko prava, ki je priznavala le personalno unijo Hrvaške z

Ogrsko in Avstrijo. Vendar so pravaši zahtevali združitev hrvaških pokrajin tako na

temelju hrvaškega državnega prava kot na temelju narodnega prava. Zdi se, da

pravaška ideologija v svoj program ni posebej vklju"evala Istre, kar bom skušala

podkrepiti z dokazi.

3.1 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE IN STRANKE PRAVA

V Zagrebu se je 26. novembra 1860 sestala banska konferenca, ki so jo sestavljali

duhovniki, predstavniki plemstva in inteligence. Banska konferenca je izrazila

zgodovinske pravice do državnosti in ne samo do pokrajinske avtonomije. Že pred

za"etkom delovanja »sabora« leta 1861 pa je prišlo do dveh bistvenih vprašanj.

Pojavilo se je vprašanje celovitosti troedine kraljevine in vprašanje, do kje sega

hrvaško državno pravo. Za obmo"je Vojne krajine in Dalmacije volilni red, ki je bil

izdan dne 21. februarja 1861, ni veljal, Medmurje pa je že bilo priklju"eno Ogrski. V

hrvaški sabor so bili maja poklicani krajišniki, vendar so lahko sodelovali le pri

državnopravnih vprašanjih. Reka, ki bi morala v sabor poslati štiri poslance, ni

poslala niti enega (Zajc, 2006, 125).

31

Na banski konferenci so dokon"no oblikovali adreso, ki jo je sestavil Ivan

Mažurani# ter jo predložili vladarju. S tem so bili dokon"no objavljeni osnovni

elementi hrvaške državnopravne ideologije. Po tej interpretaciji razmerje med

»troedino kraljevino dalmatinsko-hrvaško-slavonsko« in med dinastijo ni temeljilo

na »pravu orožja«, temve" na »pravu dvostranskih pogodb« iz leta 1527. Hrvaška in

Slavonija sta bili neodvisni od katerekoli druge kraljevine (tj. od Ogrske), njuna

zakonodaja pa je bila že »od pamtiveka« sklop sodelovanja med kraljem in narodom.

Osrednji del te adrese pa je sestavljala zahteva, da naj se Hrvaška in Slavonija

združita z Dalmacijo, Kvarnerskimi otoki in s tremi istrskimi okraji (Novigrad,

Volosko, Labin) (Gross, 2004, 57). Razprava je dokon"no utemeljila hrvaško

državnopravno ideologijo, ki je res temeljila na plemiški tradiciji, a je že bila rezultat

moderne historiografije (Zajc, 2006, 125).

V saboru je prišlo do oblikovanja treh politi"nih struj. Najmo"nejša je bila

Narodna stranka. Njen vodja je bil škof J. J. Strossmayer, poleg njega pa so bili v

stranki še dr. Franjo Ra"ki, Mato Mrazovi#, Ivan Von"ina, Ivan Kukuljevi#, Mirko

Hrvat, Adolf Veber, Slavoljub Vrban"i#, Makso Prica, Ivan Perkovac in Dragutin

Kušlan (SkO, 1935, 9).

Narodna stranka je zagovarjala idejo, da je potrebno, da se najprej konstituira

troedina kraljevina na temelju hrvaškega državnega prava in da ni potrebno za vsako

ceno sprejeti zveze z Madžari. Unionisti"na struja pod vodstvom grofa Julija

Jankovi#a je zagovarjala brezpogojno zvezo z Ogrsko kot edino rešitev pred vse

mo"nejšim germanisti"nim absolutizmom, ki je po februarskem patentu grozil, da se

ponovi (Gross, 2004, 62). Tretji politi"ni struji pa sta pripadala dr. E. Kvaternik in dr.

A. Star"evi#. V saboru leta 1861 nista pripadala ne narodni ne unionisti"ni stranki.

Zagovarjala sta misel, naj se Hrvaška ne priklju"i ne Avstriji ne Madžarski, temve"

naj bo povsem samostojna. Slede"o misel je E. Kvaternik zagovarjal takole:

»Bodimo samostojni, ker nas bodo v svojem objemu zadušili tako Madžari kot

Nemci, saj so mo"nejši od nas« (SkO, 1935, 9).

Poleg A. Star"evi#a pa je E. Kvaternika podpiral tudi poslanec Peter Vrdoljak. E.

Kvaternik je menil, da sklepanje državnopravnih vezi z Madžarsko pomeni za

hrvaški narod pogubo, ker se bodo Madžari na ta na"in na hrvaškem ozemlju okrepili

in pove"ali svoj vpliv, medtem bodo hrvaški narod oslabili in na koncu bodo Hrvati

32

izgubili svojo svobodo (Horvat, 1990, 173). Prav tako je menil, da lahko hrvaški

narod na temelju svoje prvobitnosti zahteva slede"a ozemlja: od Albanije do noriških

Alp, od Donave in Drine do Jadrana, v eno politi"no telo. Srbskega naroda v

hrvaških deželah in v Bosni in Hercegovini ni priznaval, kljub temu da se meje

»njegove hrvaške države« raztezajo do Drine. Govoril je o dveh narodih: o Hrvatih

in Srbih. Srbi so bili po njegovem mnenju kot narod–ljudje neprimerno »nižji« od

Hrvatov. Prav tako ni želel, da se v ime zgodovinskega in narodnega prava Srbijo

vklju"i v hrvaško državo, kar pa je odlo"no zahteval za Bosno in Hercegovino in za

slovensko ozemlje (Gross, 2004, 77–78).

Medtem ko so se zdele E. Kvaternikove prve borbe za afirmacijo pravaškega

nauka del prihodnosti in so bile oddaljene od doma"ega prizoriš"a, pa je A. Star"evi#

svoje poglede obrazložil v povezavi z aktualnimi politi"nimi dogodki. V febraurju

1861 so bile obnovljene županije in A. Star"evi# je bil imenovan za glavnega tajnika

reške županije. A. Star"evi# je na kratek, jasen in neposreden na"in predstavil svoje

videnje položaja, ki ga ima Hrvaška v habsburški monarhiji. V svoji predstavitvi

hrvaškega položaja ni zanemaril pravaškega elementa, temve" ga je izpostavil, saj je

upošteval težnjo po neodvisnosti hrvaške države. Avstrijo in Habsburžane je imel za

najve"je sovražnike in zahteval je združitev vseh hrvaških dežel. Slednje je pomenilo

priklju"itev Vojne krajine, Dalmacije z otoki in »vseh južnih in severnozahodnih

krajev nekdanje velike Kraljevine Hrvaške«, kamor so spadale tudi dežele med So"o

in Nem"ijo. Kljub temu, da slednje niso sklenile državnega dogovora s Habsburžani,

bi se po njegovem mnenju lahko vseeno priklju"ile, in sicer s privolitvijo

tamkajšnjega prebivalstva. Za razliko od E. Kvaternika je A. Star"evi# predvideval

predhodno privolitev Slovencev, ki jih je seveda smatral za Hrvate, za vklju"itev v

hrvaško državo (Gross, 2004, 105–108).

A. Star"evi# ni verjel ne v Avstrijo ne v Ogrsko, temve" v to, da lahko Hrvaško

ustanovijo samo »Bog in Hrvati«. E. Kvaternik je v svojem dve in pol urnem govoru

v saboru leta 1861 poleg pravaških stališ" omenil tudi slovenske dežele

(Zajc, 2006, 134). V primeru razpada Nemške zveze je E. Kvaternik predvideval

priklju"itev »slovensko-hrvaških« pokrajin hrvaški kroni, "e bi želele, da uživajo

pravo in svobodo »z ostalim sorodnim si hrvaškim narodom« (Gross, 2004, 123).

33

E. Kvaternikov in A. Star"evi#ev govor v hrvaškem saboru dne 18. junija 1861 se

smatra za osnutek »Stranke prava«. K njima je pristopil samo Franjo Lovri# iz Siska

(SkO, 1935, 9).

V pri"akujo"i borbi med Prusijo in Avstrijo za vodstvo v Nem"iji je ponovno

stopil v ospredje februarski patent. Temeljno vodilo tega patenta je bilo, da se

onesposobi Madžare, ki so bili Bismarckovi zavezniki. Tako se je zopet pove"ala

politi"na vloga Hrvaške. Nosilec te politike je postal ban I. Mažurani#; kot

instrument te politike se je oblikovala nova stranka, »Samostojna stranka«. Jedro

nove stranke so sestavljali ljudje, ki so simpatizirali s predlogom Maksa Price

(državnopravna samostojnost Dalmacije, Hrvaške in Slavonije ter da se prizna, da je

med njimi in drugimi avstrijskimi pokrajinami že tri stoletja medsebojna pomo"

glede obrambe, gospodarstva in financ). K I. Mažurani#evi politiki so pristopili tudi

pomembni politi"ni predstavniki iz Primorja, in sicer: Ivan Von"ina in Avelin

&epuli#, Ambroz Vraniczany, Ivan Kukuljevi#, Ljudevit Vukotinovi#, Makso Prica,

Adolfo Veber, Nikola Kresti# in dr. Jovan Suboti#. Proti tem »centralistom« je

odlo"no nastopila Narodna stranka, prav tako sta bila proti A. Star"evi# in E.

Kvaternik. Stranke so v tem "asu menjavale imena. Unionisti"na stranka se je za"ela

imenovati Ustavno-narodna stranka; stara Narodna stranka pod vodstvom M.

Mrazovi#a in F. Ra"kega se je imenovala Narodna ali Narodna-liberalna stranka

(Horvat, 1990, 179–182).

Hrvaški sabor leta 1861 se je temeljito razlikoval od vseh kasnejših. Razen

kraljeve zahteve, da sabor dokon"no oblikuje svoje stališ"e do Ogrske in pošlje

poslance v dunajski državni zbor, ni bil sabor postavljen pred nikakršno »dunajsko«

zakonodajno iniciativo. Ambicije poslancev so bile usmerjene k modernizaciji vseh

nivojev javnega življenja. Ta sabor je bil dejansko predhodnik reform, ki so prišle do

izraza za "asa bana I. Mažurani#a (Gross, 2004, 95).

Po razpustitvi hrvaškega sabora 1861 leta sta v Narodni stranki nastali dve

alternativi. Struja, ki se je imenovala Narodno-liberalna in kateri sta pripadala J. J.

Strossmayer in F. Ra"ki, je menila, da se od velikonemške represivne sestave ne

more pri"akovati niti sporazuma o enotnosti troedine kraljevine, niti državnopravne

avtonomije. Po njihovem mnenju bi zato vsako dogovarjanje z neustavnim režimom

pomenilo opuš"anje osnovnih državnopravnih postulatov, kar bi imelo za posledico

34

ponovno odvisnost od Dunaja. Ban I. Mažurani# se je tako lahko naslonil le na

strujo, ki se je imenovala Samostojna narodna stranka in se je sklicevala na nesprejet

predlog Narodne stranke iz leta 1861, da se pogaja z Avstrijo (Gross, 2004, 106).

Novi hrvaški sabor se je sestal 12. decembra 1865. Cesarski reskript je zahteval

od sabora, da izbere poslance, ki bodo prisotni na kronanju. Sabor je reskript

odklonil, saj ni želel sodelovati pri kronanju, dokler ne bodo rešeni odnosi med

Ogrsko in Hrvaško. Narodna stranka je sodelovala s svojimi predvolilnimi

nasprotniki, s Samostojno stranko, v opoziciji pa so bili unionisti in pravaši. Adresa

saborske ve"ine je poleg zahteve za priklju"itev Dalmacije in Vojne krajine Hrvaški

vsebovala tudi zahtevo po enakopravnem sodelovanju celotne monarhije, kjer bi bili

Hrvati enakopravni z Madžari v madžarskem saboru. Sabor je bil 25. maja 1867

razpuš"en in kronanje so opravili brez hrvaških poslancev. Nekaj dni za tem je bil z

mesta bana odstavljen Josip Šok"evi#, na njegovo mesto pa je bil 27. junija 1867

imenovan baron Levin Rauch z nalogo, da oblikuje Hrvaško-ogrsko nagodbo

(Horvat, 1990, 185–189). Edinost je še leta 1884 o njegovem banovanju zapisala

slede"e »ta mož, poln drznosti in enežije, bil je orodje Andrasija, tadašnjega

ogerskega ministra predsednika, znal je Hrvate na tak na"in sukati, da je mnogo

uplivnih mož demoraliziral, druge pa se s svojo krutostjo na tak na"in terorizoval, da

je bilo podobno, kakor bi bila Hrvatska v obsedenem stanju. Še nikoli ni hrvatska

narodna štampa bila tako proganjena, kakor pod Rauchom« (E, 6. 9. 1884).

Kralj je sklical sabor za 1. junija 1871, vendar ga je nato trikrat prestavil na

kasnejši datum, in sicer na 13. september, na 20. september 1871 ter kon"no na 15.

januar 1872. To je razburilo zmagovalno Narodno stranko, zato je 20. septembra

1871 izdala manifest. V manifestu je med drugim zapisala, da »se nagodbe ne more

smatrati za verodostojno«, ker je sestavljena »brez sodelovanja ve"jega dela našega

naroda«, tj. brez Vojne krajine, katera je sodelovala pri vseh prejšnjih

državnopravnih razpravah. Po nagodbi se je avtonomna vlada podvrgla vplivu ogrske

vlade, vendar ni bila ni" drugega kot samo odsek ogrskega ministrstva; dokler je bil

ban odvisen od ogrskega ministra–predsednika, do tedaj ni moglo biti govor o

hrvaški avtonomni vladi. Zdi se, da je to povod, ki je pripravil E. Kvaternika, da bi

skupaj z Vjekoslavom Bachom zanetila upor v Krajini. E. Kvaternika, ki se je vrnil iz

druge emigracije, je vedno bolj zaposlovala misel na »krajiško vprašanje«, na

35

revolucijo. Njegov udar je bil nepripravljen, gesta sanja"a in mistika, ki je bil

prepri"an, da je izbran, da lahko izvede osvoboditev velikega dela Hrvaške. To

dokazuje že dejstvo, da je za"el upor v kraju, kjer je v veliki ve"ini živel srbski

element, okoli Plaškoga in Rakovice. V Rakovici se je razglasil za narodnega

zastopnika, 8. oktobra je za"el z uporom, a je bil 11. oktobra 1871 pri Rakovici ubit

(SkO, 1935, 11).

Preden se je novi sabor sestal, so bili 15. januarja 1872 imenovani novi oddelni

predstojniki, in sicer dr. Pavao Muhi# za bogo"astje in šolstvo ter M. Prica za

sodstvo. Sabor, ki se je konstituiral 19. januarja 1872, je za predsednika izbral I.

Mažurani#a. I. Mažurani# je obdržal oddelna predstojnika P. Muhi#a in M. Prico.

Konec leta 1873 je postal podban Jovan Živkovi#, ki je to funkcijo obdržal 10 let. Ko

je M. Prica umrl, ga je nasledil dr. Andrija Gostiša, njega pa je nasledil 20. januarja

1876 Marijan Deren"in. I. Mažurani#u je pomagala Narodna stranka, še posebno M.

Mrazovi#, I. Von"ina in Josip Miškatonovi# (triumvirat). I. Mažurani# je izgubil

popularnost med ljudmi zaradi Bosne in Hercegovine. Leta 1875 se je »raja« dvignila

proti turški krivici. Vstajniki so razvili zastave z napisi: »Živel hrvaški kralj Franc

Josip I«. Hrvati so upali, da bo sedaj prišla v ospredje želja hrvaškega virtualnega

prava Bosne in Hercegovine. Zato so z veseljem sprejeli tiso"e bosanskih beguncev,

ki so iskali zato"iš"e v Hrvaški. Javno mnenje v Hrvaški je želelo, da se Avstro-

Ogrska politi"no zoperstavi Tur"iji. I. Mažurani# pa se je v nastali politi"ni situaciji

obnašal previdno, saj ni želel prekora"iti svojih politi"nih pooblastil. Vendar pa je bil

del Narodne stranke v opoziciji proti I. Mažurani#u (SkO, 1935, 12).

Do leta 1876 je opozicijo vodil slavni dr. Milan Makanec. Njegova opozicija je

imela najve" pristašev prav v Primorju, kjer se je tudi za"elo ponovno oživljanje

pravaškega duha. Ko je M. Makanec zapustil politi"no prizoriš"e, je na njegovo

mesto prišel Fran Folnegovi#, ki je uspešno širil Stranko prava na temelju A.

Star"evi#evega programa. Pravaši so prvi" nastopili kot organizirana politi"na

stranka leta 1878, ko so bile volitve narodnih poslancev. Tedaj so bili izvoljeni

naslednji kandidati Stranke prava: dr. Ante Star"evi# v Kraljevici, Fran Folnegovi# v

Senju, Andrija Valušnik v Delnicah, baron Gjuro Rukavina v Gjurmancu, Pavao

Brantner v Garešnici in Ivan Dundjerovi# v djakovaškem okraju. V opoziciji pa so

nastopali samostojno: dr. Fran Vrbani#, dr. Luka Marjanovi#, dr. Šime Mazzura, dr.

36

Josip Frank in Gjuro Deželi# (SkO, 1935, 12). A. Star"evi# je v svojem adresnem

govoru teoreti"no utemeljil Stranko prava. Njegov govor ni bil samo ostra obsodba

habsburške vladavine, temve" je prikazal tudi razmere, v katerih je živel hrvaški

narod. Pravaštvo je kmalu prodrlo med vse sloje prebivalstva. Od 1848 do 1880 je

bila hrvaška politika niz razo"aranj. Zato je A. Star"evi# naglasil: »Potrebno je

opustiti vse sanje in metafizi"no politiko, Hrvati naj delajo zase in to na temelju

svoje zgodovine, svoje narodnosti in svojega javnega, doma"ega in mednarodnega

prava« (Horvat, 1990, 211).

Stranka prava svojega programa ni imela zapisanega iz ve" razlogov: delno zaradi

pravaškega na"ela o samostojnosti hrvaške države in zaradi nepriznavanja

zakonitosti nagodbe, v najve"ji meri pa zaradi protidualisti"nega stališ"a.

Državnopravni radikalizem je že tako predstavljal kamen spotike vladi, "e pa bi

stranka imela še zapisan program, bi bila možnost za preganjanje pravašev še ve"ja

(Podgoršek, 2005, 100).

Kljub temu pa je Stranka prava do leta 1894 temeljila predvsem na naslednjih

to"kah:

- hrvaško državno in naravno pravo se mora uresni"iti v vzpostavitvi enotne

Kraljevine Hrvaške z zedinjenjem Hrvaške, Slavonije, Dalmacije, Reke,

Medmurja, Bosne, Hercegovine, Istre, Kranjske, Koroške in Štajerske v okviru

habsburške monarhije ter oblikovanju ustave, svobode in neodvisnosti kraljevine

Hrvaške,

- ustava, svoboda in neodvisnost kraljevine Hrvaške se ustanovi s posebnim, na

hrvaškem saboru in s strani Njegovega Veli"anstva potrjenim, zakonom,

- kraljevina Hrvaška vrši zakonodajno oblast v vseh mejah državne uprave

sporazumno s krono,

- eksekutivno oblast vrši hrvaška, saboru odgovorna oblast, ki ji predseduje ban,

imenovan s strani Njegovega Veli"anstva na predlog hrvaškega sabora

(SkO, 1935, 12).

Znotraj pravaškega gibanja se je za"ela pojavljati nova politi"na struja. To je bila

struja J. Franka. Njegova !ista stranka prava je zagovarjala idejo, da lahko Hrvati

najbolje zaš"itijo svoje interese znotraj habsburške monarhije. Isto"asno se je

pove"ala tudi propaganda proti Srbom, ki so bili promadžarsko usmerjeni in

37

potemtakem nasprotniki hrvaških interesov. Kljub temu da so opustili A.

Star"evi#evo idejo o zanikanju srbskega elementa na celotnem južnoslovanskem

prostoru, so potencirali zanikanje statusa Srbom znotraj hrvaških dežel

(Podgoršek, 2005, 98).

Hrvaški sabor, ki se je sestal 28. septembra 1878, je naslovil na kralja spomenico,

ki je vsebovala slede"i stavek: »Cilj, ki si ga je monarhija zadala z okupacijo Bosne

in Hercegovine, si bo lahko stalno zagotovila le tako, da se ureditev pridobljene

pokrajine oblikuje postopoma, ter da se v nadaljevanju združi z ureditvijo kraljevine

Hrvaške, Slavonije in Dalmacije v njihovem državnopravnem položaju do Kraljevine

Ogrske« (SkO, 1935, 12). Seveda je ta spomenica želela reinkorporacijo Dalmacije

in združitev Vojne krajine ter odgovor na reško vprašanje. Spomenica je vzbudila

veliko negodovanja in Madžari so ostro reagirali ter zahtevali odstop I. Mažurani#a.

Kralj je hrvaški deputaciji odgovoril, da je sabor prekora"il svoja pooblastila, pri

"emer je imel v mislih Bosno in Hercegovino (SkO, 1935, 12).

Ker se je finan"na pogodba med Hrvaško in Ogrsko sklepala za obdobje 10-ih let,

je hrvaški sabor leta 1878 izbral kraljevski odbor, ki se dolgo "asa ni mogel uskladiti

z ogrskim kraljevskim odborom glede pogodbe. Dogovori so se vlekli skozi vse

naslednje leto. V letu 1880 je I. Mažurani# na kralja naslovil spomenico, v kateri je

zapisal, da ne more ve" ostati ban, "e se Krajina takoj ne združi s Hrvaško ter "e se

finan"na pogodba ne reši v korist hrvaškega prebivalstva. Prav to pa so Madžari

želeli. Tako je bil 21. februarja 1880 I. Mažuri# razrešen banskih "asti, na njegovo

mesto pa je bil imenovan grof Ladislav Peja"evi# (SkO, 1935, 12).

Prva leta banovanja grofa L. Peja"evi#a so potekala relativno mirno. V juliju 1881

je bila Krajina priklju"ena »civilni« Hrvaški, a že mesec dni kasneje je prišlo do

neljubega dogodka.

Namesto L. Peja"evi#a je dejansko vladal podban J. Živkovi#. V tem "asu si je

grof Julio Sapari kot finan"ni minister prizadeval, da bi hrvaške finance podredil

madžarskemu vplivu. V ta namen je bil leta 1879 za deželnega finan"nega ravnatelja

v Zagrebu imenovan Antun David, rojen Madžar. Po odloku ministra J. Saparija je

A. David leta 1880 v Zagrebu ustanovil znanstveni oziroma u"ni te"aj, v katerem so

se finan"ni uradniki u"ili madžarskega jezika. Zaradi »A. Davidove šole« je M.

Mrazovi# izstopil iz Narodne stranke, in sicer skupaj s še petnajstimi drugimi

38

poslanci. To so bili: Josip Beruta, Gjuro Crnadak, dr. Antun Jordan, Juraj Kamenar,

Ivan pl. Kukuljevi#, Josip Lehpamer, Matija Mrazovi#, Franjo Reizer, Vojko Špiši#,

Josip Šavor, Franjo Türk, Božo Topalovi#, dr. Lovro Vidri#, dr. Kosta Vojnovi# in

dr. Fran Vrbani#. Tako so 3. septembra 1880 ustanovili Neodvisno narodno stranko.

Privrženci te stranke so se imenovali »obzoraši« po "asopisu Obzor. Eden izmed

glavnih vodij »obzorašev« je postal tudi zagrebški kanonik dr. F. Ra"ki, ki je bil

poznan kot »desna roka« škofa J. J. Strossmayerja. Neodvisna narodna stranka se je

do leta 1894 naslanjala na program, ki ga je utemeljil Kosta Vojnovi#: »/…/ Stranka

si bo z vsemi zakonitimi sredstvi prizadevala, da se bo s ponovno združitvijo

Dalmacije, Reke in Medmurja dosegla zemeljska enotnost kraljevine Dalmacije,

Hrvaške in Slavonije ter da se kraljevini Dalmaciji, Hrvaški in Slavoniji–v okviru

habsburške monarhije in v zvezi ogrsko-hrvaškega ozemlja–da se ji povrne državna

samostojnost, ki ji pripada po zgodovinskem in naravnem pravu /…/«

(SkO, 1935, 13).

Banu L. Peja"evi#u je uspelo, da je 27. novembra 1880 dosegel finan"no

nagodbo. S kraljevim manifestom je bila 15. julija 1881 razglašena združitev Vojne

krajine s Hrvaško. L. Peja"evi#u je pripadala naloga, da kot kraljevi poverjenik

prisostvuje združitvi. Prav tako mu je združitev Vojne krajine s Hrvaško omogo"ila,

da je na saborskih volitvah leta 1881 Narodna stranka dobila 49 od 75 saborskih

poslancev. Opozicija je zmagala v 26 volilnih okrajih. Od tega so obzoraši dobili 14

poslancev, pravaši 9, srbski »samostalci« pa 2 poslanca. Na ozemlju bivše Krajine so

bile prve volitve pomladi leta 1883; na njih je Narodna stranka dobila 26 poslancev,

pravaši 6 ter obzoraši 3 poslance. Tako so obzoraši imeli v hrvaškem saboru 17,

medtem ko so imeli pravaši 15 saborskih poslancev (SkO, 1935, 13).

Hrvati so L. Peja"evi#u osebno "estitali in bili so navdušeni nad njegovim

prizadevanjem za »pravo« delo. Tako bi lahko mirno banoval, "e se ne bi zgodilo

nekaj nepri"akovanega. Po naredbi ministra J. Saparija je A. David dal na stavbah

zagrebških finan"nih organov odstraniti hrvaške napise in namesto njih postaviti grbe

s hrvaškimi in madžarskimi napisi. Zaradi tega so Zagreb"ani 15. avgusta 1883

protestirali in nove grbe sneli. Poslanci vseh politi"nih strank na Hrvaškem so menili,

da so dvojezi"ni napisi v nasprotju s 57. "lenom, ki je govoril o tem, da se madžarski

jezik ne uporablja na ozemlju Hrvaške in Slavonije. Najpomembnejši predstavniki

39

Narodne stranke so se sestali na konferenci v Zagrebu, kjer so sklenili, da ne bodo

podpirali nobene vlade, ki ne spoštuje 57. "lena nagodbe. Ban L. Peja"evi# in hrvaški

minister Koloman Bedekovi# sta šla na Dunaj ter v ministrskem svetu dokazovala

protizakonitost A. Davidovega po"etja. O ne"astnem dejanju A. Davida je Edinost

med drugim zapisala »Hrvatski narod je to prelomljenje nagodbe tako speklo, da se

je vzdignol, kakor en mož in da so se morali oni grbi odstraniti. Nastala je potem

pobuna v Zagorju in v Granici, kri je tekla in ti dogodki so vzrasli banu Peja"evi"u

"ez glavo; on sam je bil primoran, da je protestoval proti brezobzirnosti, s katero je

postopal ogrski funkcijonar in se odpovedal banskej stolici. Mož, madjaron sam je

uvidel, da je bil le slepo orodje in da je igral z ognjem« (E, 13. 9. 1884).

Vsled tega je ministrski svet zaklju"il, naj se dvojezi"ne napise v Zagrebu pusti,

da se tako povrne nekdanji ugled državne oblasti. Ker L. Pejanovi#u ni uspelo, je 24.

avgusta 1883 na kralja naslovil pismo z odstopom in kralj ga je 4. septembra sprejel.

Na predlog ogrskega ministrskega predsednika Kálmána (Kolomana) Tisze je bil 4.

septembra za kr. komisarja na Hrvaškem in v Slavoniji imenovan general Herman

Ramberg. »Naravno je bilo, da je po odstopu bana vsled pobune naroda, ogersko

ministerstvo moralo oklicati obsedni stan za Hrvatsko. Poslala je vlada ve"o vojaško

silo v Zagreb ter poverila generalu Rambergu vojaško vlado in ta je vredil zopet

toliko diference mej Hrvati in ogersko vlado, da se je narod vsaj za"asno pomiril«

(E, 13. 9. 1884).

S pomo"jo vojske je dal H. Ramberg 7. septembra ponovno obesiti dvojezi"ne

grbe, vendar so bili že 16. oktobra 1883 na mesto dvojezi"nih postavljeni »nemi«

grbi, tj. brez vsakršnega napisa, medtem ko so bili v Zagrebu obešeni prejšnji grbi s

hrvaškim napisom. »Prelivanje krvi v Hrvatskej leta 1883. je dokaz, da ni še propala

zavest mej Hrvati, narod, kateri žrtvuje i kri za svoja prava, ne more propasti, boj za

pravo pa vstvarja narodu uzore in odgojuje narodno svobodo« (E, 13. 9. 1884).

Leta 1883 so se na hrvaškem politi"nem prizoriš"u pojavile naslednje politi"ne

struje: Stranka prava, Neodvisna narodna stranka (obzoraši) in Narodna stranka ter

Srbska stranka. Že ob koncu I. Mažurani#eve vlade so bili položeni temelji za

obnovo Stranke prava, narodno gibanje leta 1883 pa je nedvomno še prispevalo k

napredku Stranke prava. Pri tem gibanju so sodelovali in agitirali pravaši, ne glede na

40

to, da se njihovo vodstvo leta 1883 ni postavilo na "elo narodnega gibanja, a se je

spogledovalo s kme"kim gibanjem (Šidak, 1986, 130).

Ogrska vlada je na banski prestol 4. decembra 1883 imenovala grofa Károlya

(Dragutina) Khuena-Hédérváryja. Narodna stranka ga je sprejela z velikim

nezaupanjem. K. Khuen - Hédérváry je za razliko od L. Raucha, K. Bedekovi#a, I.

Mazurani#a in L. Peja"evi#a prihajal iz kroga saborske ve"ine. Za "asa banovanja I.

Mažurani#a in L. Pejanovi#a je bila vladna Narodna stranka sicer popustljiva, a je

vztrajala pri hrvaški avtonomiji. Po letu 1883, ko je bil za bana imenovan K. Khuen -

Hédérváry pa so se stvari obrnile. Edinost je o njegovem vladovanju poro"ala takole:

»Pod njegovo vlado so prvikrat prišli s hrvatski sabor i poslanci iz granice, mej njimi

mnogo Srbov. /…/ Razdvojena je zdaj tudi narodna stranka in stranka prava more

baš zdaj z vsem naporom konštatovati, da je imela prav, kadar je na ves glas v saboru

kri"ala, da narodna stranka dela luknjo v narodno pravo« (E, 13. 9. 1884).

Že 19. decembra 1883 so bili nekateri "lani Stranke prava izklju"eni iz saborskih

zasedanj. Edinost je o slednjem pisala takole: »Adresa stranke prava pred vsem

poudarja, da se nagodba z Ogersko protivi zgodovinskemu in narodnemu pravu

kraljevine Hrvatske, ker je nepostavno stvorjena, na o"ito propast naroda in dinastije,

stranka prava torej ne pripoznava nagodbe. Uverjeni, da je odkritosr"nost nasproti

vladarju najsvetejša dolžnost državljanov, ho"ejo pravaši povedati po pravici, kar

želi narod in k vladarju odkritosr"no govoriti. Tiso"letjna ustava hrvatska je

ustanovljena na državnej samostalnosti in celokupnosti vseh hrvatskih zemelj. Ta

ustava je danes fakti"no uni"ena, ker se javno pravo Hrvatske kraljevine ni nikdar

spremenilo s privoljenjem naroda« (E, 1. 11. 1884).

Na volitvah leta 1884 je bilo od 110 poslancev izvoljenih 69 pristašev Narodne

stranke, a 41 poslancev opozicije (od tega 25 pravašev, 13 obzorašev in trije, med

njimi Josip Frank, nestrankarski poslanci) (SkO, 1935, 14).

Stranka prava je tako na prvih volitvah za "asa bana K. Khuena-Hédérváryja

dosegla znaten uspeh, kar je spodbudilo pravaške poslance, da so na kralja naslovili

spomenico, v kateri so izrazili svoje antidinasti"no razpoloženje. Poleg izjave o

nezakonitosti nagodbe in o njeni škodljivosti tudi za Ogrsko ter poleg zahteve za

zedinjenje hrvaških in slovenskih dežel z Bosno in Hercegovino, trditve o

demoralizaciji uprave in sodstva, je ta strankarski dokument vseboval tudi

41

formulacije, v katerih je prišlo do izraza, da Hrvati pri"akujejo zlom habsburške

monarhije ter da pri tem ne bodo ukrepali oziroma da zanjo ne bodo niti s prstom

mignili. Ta spomenica je tako dala banu še ve" argumentov, da je lahko nastopil proti

pravašem (Šidak, 1986, 133–134).

V naslednjem volilnem letu, tj. leta 1887, je hrvaška opozicija nastopila složno,

saj so pravaši in obzoraši sporazumno imenovali svoje kandidate. »Narodna

stranka«, katero je K. Khuen-Hédérváry spremenil v "isto madžaronsko stranko, je

doživela nepri"akovano zmago. Stranka je dosegla kar 87 mandatov, opozicija pa je

zmagala samo v 23 volilnih okrajih, kjer so pravaši dobili 11 saborskih poslancev,

obzoraši 9 poslancev, trije mandati pa so pripadli nestrankarskim poslancem. V

volilnem letu 1892 so obzoraši ponudili pravašem volilni sporazum, a so ga slednji

odklonili. Zaradi tega so se obzoraši na skupš"ini, 19. maja 1892, odlo"ili za volilno

abstinenco. Posledica tega je bila, da so pravaši na teh volitvah doživeli strahovit

poraz. Narodna stranka pod vodstvom K. Khuen-Hédérváryija je zmagala v 77

volilnih okrajih, Stranka prava v osmih in Srbska samostojna stranka v dveh volilnih

okrajih. V treh volilnih bitkah (1884, 1887 in 1892) je uspel grof K. Khuen-

Hédérváry zlomiti hrvaško politi"no mo". Poraz na volitvah leta 1892 pa je dejansko

»streznil« pravaše, da so prišli do spoznanja, da sami ne bodo uspeli zlomiti K.

Khuen-Hédérváryjeve Narodne stranke (SkO, 1935, 14–15).

Tako se je pri pravaših pojavila želja po slogi z obzoraši. Posrednik med pravaši

in obzoraši je postal prof. dr. Aleksander pl. Breš#enski, ki ni pripadal ne pravašem

ne obzorašem. Prvi dogovori o zedinjeni opoziciji so se pri"eli oktobra 1892. Na

pogajanjih so obravnavali negativne strani dualisti"ne ureditve, Hrvaško-ogrske

nagodbe in "eškega vprašanja. 18. decembra 1892 je bil dosežen prvi dogovor, ki je

prinesel sporazum o sodelovanju med Stranko prava in Neodvisno narodno stranko.

V sporazumu so med drugim poudarili sklepe o skupnem delovanju v korist

državnega in naravnega prava znotraj monarhije, o nujnosti zaš"ite hrvaškega jezika

ter o liberalnejši zakonodaji (Podgoršek, 2005, 104).

Po dolgih dogovarjanjih je bil na pomlad leta 1894 oblikovan enoten program

pravašev in obzorašev. Program Stranke prava in Neodvisne narodne stranke so

sestavili v pododboru pod predsedstvom A. Breš#enskega. V program so zapisali:

42

- hrvaška enotna opozicija, stoje"a na temelju državnega prava in narodnega

na"ela, se bo posluževala zakonitih sredstev, da se hrvaški narod, ki se nahaja v

Hrvaški, Slavoniji in Dalmaciji, na Reki ter v Medmurju, Bosni, Hercegovini in

v Istri, združi v eno samostojno državno telo v okviru habsburške monarhije, s

svojimi mo"mi bo podpirala in si prizadevala priklju"iti k sebi tudi brate

Slovence,

- združena opozicija bo prav tako delala na tem, da se kraljevina Hrvaška uredi

kot pravna država tako ustavno kot svobodno, tako da lahko narod po poslancih,

v vseh mejah državnega življenja, po na"elih parlamentarne vlade opravlja v

hrvaškem saboru zakonodajno oblast sporazumno s krono; na "elu

parlamentarne vlade je ban kraljevine Hrvaške,

- naloge, ki so enake v vsej monarhiji, a izhajajo iz pragmati"ne sankcije, bo

reševala kraljevina Hrvaška enakopravno s kraljevino Ogrsko in z ostalimi deli

Njegovega Veli"anstva,

- hrvaška združena opozicija bo tudi delovala, da se ustava, svoboda in zakonita

neodvisnost kraljevine Hrvaške obudi in zagotovi z vsemi zakonitimi sredstvi,

na koncu s svobodnimi volitvami ter s svobodo govora in tiska (SkO, 1935, 15).

Ta program sta odobrila A. Star"evi# in škof J. J. Strossmayer. Vendar so

dogovarjanja o zedinjenju Stranke prava in obzorašev propadla, in to zaradi imena

novo nastale stranke. Pravaši so želeli, da bi enotna hrvaška opozicija uporabila ime

Stranka prava, obzoraši pa so zagovarjali stališ"e, da se z združitvijo pravašev in

obzorašev ustanavlja nova stranka, ki mora dobiti povsem novo, nevtralno ime. O

imenu je razpravljal »pododbor zedinjene opozicije«, ki so ga od pravašev sestavljali

dr. A. Breš#enski, Eugen Kumi"i# in J. Frank, obzoraše pa sta zastopala dr. Šime

Mazzura in Tadija Smi"iklas. Edina korist od vseh teh dogovarjanj je bila, da so vsi

Hrvati v opoziciji imeli enoten državnopravni program. Tako pravaši kot obzoraši so

namre" stremeli k enotnemu cilju, tj. »da se v okviru habsburške monarhije oblikuje

hrvaška država, ki naj jo sestavljajo: Hrvaška, Slavonija, Dalmacija, Bosna,

Hercegovina, hrvaški del Istre, Medmurje ter mesto Reka s svojim okrajem. Tej

Hrvaški bi se lahko pridružilo tudi slovensko ozemlje. Od tedaj se je v Hrvaški

govorilo o »trializmu«, ki bi zamenjal dualisti"no urejeno habsburško monarhijo, "e

43

se ne bi preoblikovala v federalisti"no državo, k "emur so stremeli vsi slovanski

narodi v Avsto-Ogrski« (SkO, 1935, 15).

Vendar se je že konec leta 1894 in v za"etku leta 1895 tudi znotraj Stranke prava

pri"elo kazati nesoglasje. V stranki se je vnel boj za prvo mesto med F.

Folnegovi#em in J. Frankom. Leta 1895, ko je na slavnostno odprtje nove stavbe

Hrvaškega narodnega gledališ"a prišel tudi cesar Franc Jožef I, so študenti na

Jela"i#evem trgu zažgali madžarsko zastavo. Menili so, da se cesar strinja s

promadžarsko politiko bana K. Khuena-Hédérvárya. Dejanje je usodno vplivalo na

politi"ni razkol v Stranki prava. Medtem ko je F. Folnegovi# dejanje obsodil, je J.

Frank skupaj z A. Star"evi#em izstopil iz stranke in ustanovil novo stranko. Oktobra

1895 je o polit"nih razmerah v banski Hrvaški Edinost objavila "lanek z naslovom

Demonstracije v Zagrebu, kjer je med drugim zapisala »/…/ Demonstracijo dijakov

moramo torej soditi tako, kakor treba soditi nepremišljene "ine globoko užaljene

mladine; ali kako naj sodimo najnovejši "in ve"ine mestnega zastopstva

zagrebškega? Gospôda naj se nikar ne varajo: se svojim poklonom pred madjarsko

nadutostjo so še bolj zastrupili odnošaje med narodom hrvatskim in madjarskim. V

istem hipu, ko dajejo zadoš"enje baje užaljenemu ponosu madjarskemu, zadeli so na

najob"utlivišim mestu "ast in ponos svojega lastnega naroda. Tega jim ne pozabi

narod hrvatski. Ne mislimo pri tem, na one odvisne "ete volilcev, ki sestavljajo na

voliš"ih madjaronske ve"ine, ampak mislimo na one sloje narode, ki še smejo misliti

in "ustvovati po hrvatski. V srcih nezavisnega in zavednega naroda hrvatskega žgala

bode kakor živi ogenj–najnovejša, ukazana madjaronska demonstracija. Narod

hrvatski je prelojalen, da bi morda hotel na nasilen na"in reagovati proti tej zadani

mu morálni zaušnici, ali spomin na ta dogodek ostane globoko zapisan v srcih–in ta

spomin bode še bolj ogreneval odnošaje med Hrvati in Madjari. Po vsem tem lahko

sodi vsakdo, koja demonstracija je bolj obžalovanja vredna: ali nepremišljene

mladine, ali zrelih izkušenih mož, ki so brez vse potrebe demonstrovali proti

svojemu narodu /…/« (E, 22. 10. 1895).

Tako sta na prehodu iz leta 1895 v 1896 nastali dve politi"ni struji, in sicer Matica

stranke prava ali »domovinaši« (po "asopisu Hrvatska domovina) in !ista stranka

prava ali »frankovci«. V naslednjih letih so si izmenjevali opazke in se obsojali,

katera stranka je bolj pravaška.

44

Ponovna pogajanja med Stranko prava in Neodvisno narodno stranko so se za"ela

avgusta leta 1896, kon"ala pa 6. marca 1897 z ustanovitvijo predvolilne koalicije z

imenom Združena opozicija. V volilnem razglasu so apelirali na enotnost hrvaške

opozicije. Ne glede na ugodne volilne rezultate ter na dejstvo, da združena opozicija

zmore nasprotovati politi"nemu mrtvilu, sta obe stranki obdržali svoje politi"ne

programe, odbore, "asnike, "lane in podobno (Podgoršek, 2005, 113).

V naslednjih letih pa sta se zgodila dva dogodka, ki sta sovpadala in pripomogla k

oživitvi ideje združene opozicije. Hrvaško-srbska nesoglasja so se prelevila v odkrite

protisrbske demonstracije leta 1902 v banovini. Že naslednjega leta, tj. 1903, pa je

»narodni pokret« odnesel dolgo osovraženega bana K. Khuena-Hédérváryja ter

pripravil tla za politiko novega kurza v banski Hrvaški. Politika novega kurza, ki se

je za"ela v Dalmaciji leta 1903, je temeljila na prepri"anju, da lahko samo s

sodelovanjem vseh hrvaških in srbskih strank dosežejo politi"ni uspeh

(Zajc, 2006, 241).

V za"etku leta 1903 sta se Stranka prava in Neodvisna narodna stranka združili v

enotno stranko, ki je nosila ime Hrvatska opozicija. Edinost je konec januarja 1903 v

"lanku z naslovom Zborovanje opozicijonalnih strank na Hrvatskem zapisala, da se

je v Sokolovi dvorani v Zagrebu zbralo veliko število politikov, parlamentarcev in

veliko volivcev iz vseh delov Hrvaške. Zastopana je bila tudi !ista stranka prava.

Dalmatinske deželnozborske poslance sta zastopala Jurij Biankini in dr. Ante

Trumbi#. Istrske poslance je zastopal posl. dr. Dinko Trinajsti#. Na zborovanju je J.

Frank ponovil na"ela, ki so bila izražena v že podani izjavi, a je kljub temu dodal

prošnjo, naj imajo zaupanje do !iste stranke prava, ki ho"e iskati vse, kar združuje.

O predlogih izvršnega odbora za osnutje skupne opozicijonalne stranke so nato

glasovali "lani bivše Stranke prava in bivše Neodvisne narodne stranke (obzoraši) ter

so predloge soglasno sprejeli (E, 30. 1. 1903).

Hrvaška opozicija se je že "ez dva tedna, 29. januarja 1903, preimenovala v

Hrvaško stranko prava. Vendar novonastali stranki ni bilo usojeno, da bi zaživela v

parlamentarnem življenju. Dogodki so se odvijali prehitro. Na njeno mesto je kmalu

prišla Hrvaška napredna stranka, ki se je povezala s Srbsko napredno stranko v

hrvaško-srbsko koalicijo. Ta se je prvi" pojavila decembra 1905, a je že naslednje

leto na volitvah v hrvaški sabor dosegla nepri"akovano zmago (Zajc, 2006, 241).

45

Edinost je zapisala, da je prišel nov "as. !as, ki si ga je izbojeval narod sam. Na

politi"no prizoriš"e so prišli novi ljudje, da ustvarijo novo ero. Menila je, da je prva

dolžnost novih narodnih poslancev ta, da ostanejo stalno v stiku s svojimi volivci, da

prirejajo po okrajih ljudske shode in da odstanjujejo z naroda verige strahu pred višjo

samovoljo (E, 8. 5. 1906).

Volilni rezultat je bil slede": od opozicije je bilo izvoljenih 30 pristašev reške

resolucije, oziroma hrvaško-srbske volilne koalicije, 19 pristašev A. Star"evi#eve

Stranke prava (vodil jo je J. Frank) ter 4 opozicionalni kandidati, ki so bili pristaši

reške resolucije. Na podlagi programa Narodne stranke je bilo izvoljenih 34

madžaronov (E, 10. 5. 1906).

Koalicija, ki jo je vodil F. Supilo, je zagovarjala dejavno in neodvisno hrvaško

politiko z namenom dose"i neodvisen položaj in zedinjenje hrvaških pokrajin

habsburške monarhije ter kon"no rešitev hrvaškega vprašanja v okviru neke

neodvisne južnoslovanske države. Vendar je bila koalicija nenehno v nevarnosti. Že

jeseni 1906 so Italijani priredili protihrvaške demonstracije na Reki, kar je imelo za

posledico prenehanje sodelovanja hrvaških strank z italijansko stranko v Dalmaciji.

V spore se je vpletla tudi avstrijska vlada, ki je obljubila Dalmaciji gospodarsko

pomo", "e sprejme politiko, ki bi bila sprejemljiva za Dunaj. V banski Hrvaški pa so

delo sabora ohromili nekateri pravaški zastopniki. Bili so nezadovoljni, ker so

nekateri predstavniki koalicije uporabljali srbsko ime. Hrvaško-srbska koalicija je, da

bi se obdržala na oblasti v banski Hrvaški, za cel mesec obstruirala delo ogrskega

parlamenta, kar se je kon"alo s parlamentarnim udarom (Goldstein, 2008, 179).

Poleti leta 1907 je padla vlada hrvaško-srbske koalicije. Konec leta 1907 in v

za"etku leta 1908 so se za"eli novi zapleti. Avstro-Ogrska se je odlo"ila anektirati

Bosno in Hercegovino. Vlada je za bana imenovala Pavao Rauch, ki mu je bila

zaupana naloga, naj v banski Hrvaški pripravi teren za aneksijo. Na volitvah je

doživel popoln polom, prorežimske stranke niso dobile niti enega mandata, tako da

sabora sploh niso sklicali. Dne 6. oktobra 1908 je bila razglašena aneksija Bosne in

Hercegovine (Goldstein, 2008, 180).

V banski Hrvaški je bila že nekaj "asa prisotna ideja o združitvi med seboj in po

deželah razcepljenih pravaških strank in skupin v novo, v vse hrvaške dežele

segajo"o, Hrvaško stranko prava. 5. novembra 1908, ko je bila pravaška

46

razcepljenost najve"ja, je Cezar Aka"i#, tajnik izvršnega odbora koalicijske Hrvatske

stranke prava, na skupni konferenci saborskega kluba in izvršilnega odbora te stranke

podal predlog, da naj obe vodilni telesi takoj za"neta delati za obnovo stare in enotne

Stranke prava, kakršna je obstajala do leta 1894. Leta 1909 je bil v Zagrebu sestanek

!iste stranke prava, na katerem so bili prisotni tudi pravaši iz Dalmacije. Novembra

1909 so izstopili iz koalicijske Hrvaške stranke prava Cezar Aka"i#, Stjepan Zagorac

in še nekateri. Pridružili so se Star"evi#evi Stranki prava (Pleterski, 1981, 129).

Vlada bana N. Tomaši#a na saborskih volitvah leta 1911 ni dobila ve"ine, zato je

ban odstopil. Edinost je glede tega zapisala, da so se pravaši vseh hrvaških dežel

oktobra 1911 združili v eno stranko in da so ustanovili svoje glasili »Hrvatsko« ter

dolo"ili program. Glasilo so dali v tisk katoliškemu tiskovnemu društvu s posebno

pogodbo, v kateri so si pridržali popolno lastništvo nad listom s tem, da so ozna"ili

petnajst "lanov vrhovne uprave za lastnike lista. Madžari so za"eli sikati nad tem

dejstvom. Grof K. Khuen-Héderváry jih je miril, "eš, da bo on že ukrotil Hrvate. V

decembru je ban N. Tomaši# izvedel volitve na katerih je bil poražen. Grof K.

Khuen- Héderváry je za bana imenoval Slavka Cuvaja (E, 26. 5. 1913).

Po padcu bana N. Tomaši#a je sledil absolutisti"ni režim bana in kasneje

komisarja S. Cuvaja, zaupnika ogrskega režima, ki je uvedel »strahovlado« na

Hrvaškem, »/…/ ustava na Hrvatskem je suspendirana, tiskovna svoboda, kolikor je

je še bilo, odpravljena, zborovalni zakon sistiran: tiranstvo v najgnusnejšem pomenu

besede je zavladalo v zemlji, ki je stoletja krvavela za svobodo – drugih, a nikdar ne

za lastno! /…/« (E, 6. 4. 1912).

V "asu »strahovladja« pa je ponovno prišlo do sloge pravašev. Edinost je o slogi

zapisala, da je impulz za slogo pravašev prišel od zunaj. Menila je, da je sloga bila

želja avstrijskih klerikalcev, ki si prizadevajo na Hrvaškem ustanoviti mo"no

stranko. Prav tako je zapisala, da je to nalogo opravil Ivan Šušterši", ki si želi imeti v

monarhiji pristaše za vodstvo svoje politike. Zapisala je, da je s slogo okrepljen

klerikalizem na Hrvaškem. Stranki, mlinovci in franko–furtimaši bosta samostojni, a

v politi"nih akcijah in pri volitvah bosta nastopali složno. Menila je, da sloga ne bo

dolgotrajna, ker je na Hrvaškem to nemogo"e, »da bi ena stranka, ki je nacionalno

ekskluzivisti"na ter ne priznava Srbov in je poleg tega še klerikalna, vodila odlo"no

in vodilno besedo v politiki« (E, 8. 8. 1911).

47

Združeni pravaši so leta 1912 v peticiji zahtevali združitev hrvaških dežel v

monarhiji, vklju"no z Bosno, v nekakšno obliko trializma. Vendar omenjena peticija

ni naletela na odobravanje pri Francu Jožefu, niti pri Francu Ferdinandu.

V zvezi je ponovno prišlo do razcepa in že omenjene razlike, ki so se pojavile pri

prvem razkolu leta 1895, so ponovno stopile v ospredje. Vlada je tako zopet dosegla

svoj namen, saj je bila Stranka prava razbita, na svojo stran pa je na novo pritegnila

frankovce in tako je lahko mislila na sestavo vladne ve"ine.

Dokon"no razcepljeni pravaši so izgubili pobudo za konstituiranje hrvaške

državnosti. V duhu spora med A. Star"evi#evo in J. Frankovo politiko je stranka, ki

si je prizadevala združiti hrvaško ozemlje, do"akala prvo svetovno vojno. Želja po

vladanju ali želja biti zraven vladne ve"ine je bila mo"nejša od želje po enotnem

nastopu. Dejansko pa vse do vojne ni bil programsko dolo"en na"in, kako bi lahko

izrazili zgodovinsko skladnost pravice Hrvatov do samoodlo"be s pravico do

narodne enakopravnosti Srbov na Hrvaškem ter z interesi širšega jugoslovanskega

zbiranja v vseh smereh, Srbije in !rne gore na eni strani ter Slovencev na drugi

strani, seveda ob upoštevanju posebnosti Bosne in Hercegovine. Problem je bil

prikrit, ne pa tudi rešen z ideologijo o nacionalni enotnosti Hrvatov in Srbov (morda

tudi Slovencev). To je bila sicer lepa, a vendar povsem nestvarna ideologija, ki si jo

je lahko vsak razlagal po svojih željah in potrebah (Pleterski, 1985, 96).

V ozadju tega je bila želja, da bi se borili za združitev hrvaškega ozemlja v eno

državo, in tako nas ne presene"a dejstvo, da so na vojno vihro imeli druga"ne

poglede.

3. 2 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE V DALMACIJI

V Dalmaciji se je pravaška misel pojavila že konec šestdesetih in na za"etku

sedemdesetih let 19. stoletja. V tem "asu je v Dalmaciji potekal spopad med Narodno

stranko, ki si je postavila za cilj osvojiti ve"ino v dalmatinskem deželnem zboru, in

avtonomaši, ki je bila v dalmatinskem zboru v ve"ini. Kljub temu da je Narodno

48

stranko vodil Miho Klai", je bil don Mihailo Pavlinovi# pomemben predstavnik

Narodne stranke. Bil je glavni vodja narodnega preporoda in ustanovitelj hrvaške

nacionalne integracijske ideologije v Dalmaciji (Dikli#, 1998, 101).

M. Pavlinovi# je bil duhovnik, zato ni presenetljivo, da je zagovarjal slede"o

misel: »glavni nam neprijatelj neznabožna struja što mori Europu, prevrat koji se

spremio proti krš"anstvu, možda najžeš#i, nakon progonstva cara krvnika Dukljana

(Dioklecijana)« (Šidak, 1986, 107). V katolicizmu je videl sredstvo, ki ga je

povezovalo z Evropo. Njegove ideje so postale podlaga za razvoj »klerikalnega«

pravaštva (Šidak, 1986, 167).

Ker je monarhija bila zaveznica in ker je š"itila katolicizem v Evropi, je bilo po M.

Pavlinovi#evem mnenju potrebno, da bi monarhija ostala in da bi se v njenem okviru

uresni"ile hrvaške politi"ne težnje. To je pomenilo, da je bila vladarjeva dolžnost

združitev pokrajin Hrvaške, tj. troedine kraljevine, ter da si Hrvati morajo

prizadevati, da se jim pridruži tudi »turška« Hrvaška, »turška« Dalmacija, Bosna ter

Istra in del Slovenije, vse to pa je temeljilo na hrvaškem državnem pravu. Na ta na"in

je M. Pavlinovi# želel rešiti nacionalno vprašanje v okviru dualizma, "emur pa je A.

Star"evi# nasprotoval. Prav tako velja poudariti, da je priznaval srbsko politi"no

nacijo in državo, a samo v Srbiji. Zagovarjal je podobno misel, kot so jo oblikovali

pravaši v Hrvaški leta 1879, tj. da so Srbi na Hrvaškem »politi"no (ali narodno-

državni) Hrvati, a »geneti"no« Srbi (Šidak, 1986, 167).

Iz M. Pavlinovi#eve in E. Kvaternikove korespondence je razvidno, da se je M.

Pavlinovi# navduševal nad pravaško ideologijo, jo sprejemal, "eprav ne v celoti in jo

prvi pri"el širiti po Dalmaciji. Dikli# (1998) meni, da sta bila M. Pavlinovi# in E.

Kvaternik v politiki somišljenika, kljub temu da sta se v nekaterih politi"nih pogledih

razlikovala, saj M. Pavlinovi# ni nikdar formalno pripadal Stranki prava. Res je, da

sta M. Pavlinovi# in E. Kvaternik stremela k istemu cilju, tj. k združeni, samostojni

in suvereni Hrvaški. Razli"ne poglede pa sta imela glede Srbov in Slovencev, glede

Narodne stranke in njenih pravakov v banovini, prav tako sta bila razli"nega mnenja

o J. J. Strossmayerjevih pogledih.

Kljub temu da se je pravaštvo v Dalamciji pojavilo že konec šestdesetih let, so

organizirane pravaške skupine za"ele nastajati šele v osemdesetih letih 19. stoletja.

Pravaška ideologija se je v Dalmaciji pojavila kot svojevrstna kombinacija; bila je

49

zmes M Pavlinovi#eve, A. Star"evi#eve in E. Kvaternikove »misli«, oziroma je

združevala njihove nauke. Prav na slednjih in pod vplivom pravaške ideologije iz

banske Hrvaške je v Dalmaciji nastala prva pravaška skupina. Ustanovljena je bila v

Zadru leta 1883 okoli mladega duhovnika in "asnikarja don Iva Prodana in

njegovega versko – pravaškega glasila Katoliške Dalmacije (Dikli#, 1998, 123).

Za razliko od M. Pavlinovi#a je bil duhovnik Ivo Prodan izrazit predstavnik

pravaštva v Dalmaciji. I. Prodan se je že kmalu sre"al tako z nacionalnointegracijsko

ideologijo M. Pavlinovi#a kot s pravaškimi idejami, ki jih je pri"el širiti po Dalmaciji

v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. I. Prodana je podpirala predvsem

mlajša duhovš"ina, ki je bila posebej števil"na v notranjosti Dalmacije. Leta 1870 je

za"el v Zadru izhajati list La Dalmazia cattolica, leta 1877 pa je njegov urednik

postal I. Prodan. V Zadru je ustanovil leta 1883 svojo tiskarno (Katoliška hrvaška

tiskarna), kjer je urejal in tiskal številne hrvaškopravaške, verske in druge "asopise

(Katoli!ka Dalmacija, Hrvatska kruna, Stekliš, Pravaš, Hrvatska). V "asopisih je vse

ostreje pisal proti oportunizmu Narodne stranke in je po"asi prihajal na »stekliški«

ton pisanja, s "imer se ni strinjal M. Pavlinovi#. Zdi se, da so se odnosi med M.

Pavlinovi#em in I. Prodanom zaostrili že leta 1882. M. Pavlinovi# je javno kritiziral

I. Prodana, kar je leta 1884 imelo za posledico spor med M. Pavlinovi#evimi in I.

Prodanovimi pristaši (Dikli#, 2002, 64; Gross, 2000, 668–675).

I. Prodan se je že kmalu opredelil za pravaško ideologijo, za A. Star"evi#a in za

Stranko prava. Že konec sedemdesetih in na za"etku osemdesetih let 19. stoletja je

sprejel pravaško ideologijo, ki se je nezadržno širila iz banske Hrvaške v Dalmacijo.

V Zadru je ustanovil prvo pravaško skupino. Prav tako je pisal in objavljal pravaški

politi"ni program ter za"el z izdajo "istih pravaških "asopisov (Stekliš in Pravaš) v

Dalmaciji. V Zadru je leta 1884 izdal svoj politi"ni program pod naslovom Naš

program s podnaslovom Bog in Hrvaška. Program je razdelil na dva glavna dela. V

prvem delu z naslovom Bog je zapisal, da je rimskokatoliška vera najboljša vera za

"loveka. V drugem delu z naslovom Hrvaška pa je pisal o rešitvi hrvaškega

nacionalnega in državnega vprašanja na temelju naravnega in zgodovinskega

hrvaškega državnega prava. I. Prodan je predlagal, da bi se dualisti"na Avstro-

Ogrska monarhija preoblikovala v trialisti"no. V tem pogledu se je z idejo, da bi se

50

monarhija preoblikovala v trializem, razlikoval od izvirnega banovinskega pravaštva

A. Star"evi#evega tipa, ki ni zagovarjal trializma (Dikli#, 2002, 66).

Kot nadgradnjo svojega politi"nega programa je I. Prodan v istem letu v Katoliški

Dalmaciji pisal o obsegu in državnih mejah združene Hrvaške. Najprej je govoril o

Hrvaški v ožjem smislu, v odgovoru na vprašanje, kateri prostor zajema hrvaško

državno pravo, pa je menil, da Hrvaška v ožjem smislu obsega troedino kraljevino,

Dalmacijo, Hrvaško in Slavonijo, del Kranjske, Medmurje in »turško« Hrvaško, pod

katero je razumel severozahodno Bosno do Vrbasa. Vendar je I. Prodan menil, da to

ni vse. Združena Hrvaška v širšem smislu, naj bi po njegovem mnenju obsegala

poleg Hrvaške v ožjem smislu še Bosno od Vrbasa do Drine, celotno Hercegovino in

Istro s Primorjem. Tako bi se I. Prodanova Velika Hrvaška v skladu z njegovim

pravaškim programom raztezala od Jadrana na zahodu do Donave in Drine na

vzhodu ter od Mure na severu do Bojane na jugu (Dikli#, 1998, 143).

Napetosti med narodnjaki in prvimi pravaši so prišle do izraza pomladi leta

1884, ko je prišlo do odkritega »spopada« med M. Pavlinovi#em in I. Prodanom.

Spor je za"el M. Pavlinovi#, ko je v Narodnem listu pisal o politi"nih razmerah v

Dalmaciji, kjer je ostro kritiziral dalmatinsko "asopisje, posebno Katoliško

Dalmacijo in njenega urednika. M. Pavlinovi# mu je najbolj »zameril«, kako je pisal

o hrvaštvu, katolištvu, državnem pravu, obsegu Hrvaške in o njenih državnih mejah.

Menil je, da I. Prodan s takim pisanjem vnaša nemir med ljudi, kar ima, po njegovem

mnenju, za posledico delitev ljudi v »tabore«. Na kritiko se je odzval tudi I. Prodan

in M. Pavlinovi#u o"ital neodlo"nost in oportunisti"no držo. Dejstvo je, da se je tudi

s pomo"jo njunega »spora« širila pravaška ideologija po Dalmaciji, predvsem tam,

kjer sta imela svoje pristaše (Dikli#, 1998, 143).

V Dalmaciji so se konec osemdesetih in na za"etku devetdesetih let 19. stoletja

pojavili mlajši pravaši, ki so politi"ni tok pravaške ideologije preusmerili drugam.

Med njimi sta posebej izstopala mladi Dubrov"an Fran Supilo in mladi splitski

odvetnik Ante Trumbi#. Mladi, ki so bili liberalno orientirani, so se v najve"ji meri

naslonili na tri osnovne elemente, in sicer: na Pavlinovi#evo idejo, ki je temeljila na

zedinjenju Dalmacije in Hrvaške, na pravaški ideji na Hrvaškem v "asu nastanka A.

Star"evi#eve ideje, kot tretji element jim je služila tradicija Narodne stranke. Prav

51

tako je mlade pravaše povezoval še en, morda najodlo"nejši element: protidualisti"na

politika (Šidak, 1986, 172).

F. Supilo je na nov na"in povezal slovansko in jugoslovansko tradicijo Narodne

stranke s »"istim« hrvaškim pravom. Njegovo razumevanje pravaške ideologije se je

temeljito razlikovalo od pravašev v banski Hrvaški, kjer so se pravaši po"asi

preoblikovali v J. Frankovo strujo (Šidak, 1986, 173).

V letu 1889 so "lani Narodnega hrvaškega kluba v dalmatinskem deželnem zboru

prilagodili program Narodne stranke iz leta 1875 v smeri politi"nega dogajanja v

Dalmaciji. V programu je bilo zapisano:

- »Narodni hrvatski klub stoji trdno na na"elni podlagi hrvatskega državnega

prava in celokupnosti Hrvatske; prizadeva si, da se zjedini Dalmacija "im prej s

Hrvatsko in Slavonijo, ter želi, da se kraljevini Hrvatskej povrenjo vse njene

stare "asti,

- pod varstvom hrvatskega državnega prava uživajo Hrvatje in Srbi jednake

pravice v vsakem oziru, kakor so tudi le jeden in isti narod, razen katerega se ne

priznava, da bi bilo kojega v Dalmaciji,

- Narodni hrvatski klub zmatra za dolžnost svojo, v vsakem ugodnem trenotku

zahtevati, da naš milostljivi kralj na podlagi narodne in z Njega sveto besedo

potrjene pisane pravice zjedini Dalmacijo s Hrvatsko in Slavonijo in povrne

Hrvatski vse njene "asti. Dokler se to ne zgodi, da se narod bolje pripravi na ta

dogodek in da se mu utré ložji pot, bode „Narodni hrvatski klub“ z vsemi

zakonitimi sredstvi se pogajal, da se hrvatska narodna zavest okrep"a, vse šole in

uradi v Dalmaciji pohrvatijo ter se dežela reši italijanš"ine in nem"enja; /…/

- pospešujo" vsako stroko blaginje v deželi, se bode posebno potezal za to, da se

Dalmacija z železnico spoji z monarhijo, kakor tudi, da se glavne luke na

Jadranskem našem morji zvežeko z Bosno, prirodnim zaledjem Dalmacije, brez

katere Dalmacija nima ni hrane ni obrane /…/« (E, 29. 8. 1889).

Reakcija mladih splitskih pravašev na zgoraj omenjeni program Narodne hrvaške

stranke je bila, da so želeli ustanoviti "asopis Sloboda, v katerem bi ostro nastopali

proti oportunisti"ni politiki, ki jo je vodila ta stranka (Gross, 2000, 682).

Leta 1890 je na ob"inskih volitvah v Dubrovniku zmagala srbskoavtonomna

koalicija. F. Supilo je zato ustanovil "asopis Crvena Hrvatska, katerega glavni

52

namen je bilo razbitje srbskoavtonomne koalicije na eni strani ter ponovno

vzpostaviti slogo in povezanost med pravaši in narodnjaki na drugi strani. V "asopisu

je zagovarjal temeljna na"ela pravaštva, ki so po njegovem mnenju bila izražena v

združitvi hrvaškega ozemlja na temelju narodnega in državnega prava in v boju proti

srbskemu ekskluzivizmu, a ne proti srbskemu narodnemu imenu (Šidak, 1986, 173).

Menil je, da so Hrvati in Srbi eden narod dveh plemen in imen, da govorijo en jezik,

ki ga Hrvati imenujejo hrvaški, a Srbi srbski. Zagovarjal je »enotno troedino

kraljevino, združitev Dalmacije in združitev zasedenih dežel v eno celoto. Zato bi se

moral vsak rodoljub boriti za Hrvaško, in edino za Hrvaško, ter se boriti za enotnost

in samostojnost najnaprednejšega in ozaveš"enega plemena na slovanskem Jugu«

(Gross, 2000, 687).

Pomembno vlogo v prvi polovici devetdesetih let je v Dalmaciji odigral tudi

Hrvaški klub Jurija Biankinija. Spomladi leta 1892 za "asa zasedanja dalmatinskega

deželnega zbora v Zadru je iz hrvaške Narodne stranke skupaj s še petimi poslanci,

zaradi vsesplošnega razo"aranja nad strankino politiko, izstopil J. Biankini. Kot

glavni razlog pa je navedel nestrinjanje z odlo"itvijo dalmatinskega zbora proti

opuš"anju hrvaškega in srbskega imena v knjigah, in nenazadnje, ker je menil, da se

hrvaško ime opuš"a v korist srbskega. Tako se je v Dalmaciji poleg stare I.

Prodanove in mlade A. Trumbi#–F. Supilove pravaške skupine, pojavila še tretja

pravaška skupina pod J. Biankinijevm vodstvom, ki je bil dolgoletni urednik

Narodnega lista (Šidak, 1986, 174, Dikli#, 1998, 215).

Istega leta, ko je zapustil Narodno stranko, je bil izvoljen za poslanca v dunajski

državni zbor, kjer je bil v opoziciji skupaj z V. Spin"i#em in M. Laginjem. V

dunajskem državnem zboru je najbolj prišla do izraza njegova borbenost in želja po

združitvi Dalmacije s Hrvaško, z odlo"nimi gospodarskimi zahtevami za celotno

Dalmacijo in ne samo za dele, kot so to delali narodnjaki. Tako kot Narodna stranka

je tudi J. Biankini od Dunaja zahteval, da naj gospodarsko pomaga Dalmaciji; njegov

glas in nastop sta bila odlo"nejša in bolj borbena in prihajala sta iz vrst opozicije

(Šidak, 1986, 174).

V dunajskem državnem zboru se J. Biankini, za razliko od ve"ine svojih

strankarskih kolegov iz Dalmacije, ni pridružil Hohenwartovemu klubu, temve" je

ostal izven njega. Pridružil se je pravaškima poslancema iz Istre, ki sta si prizadevala

53

za nastanek neodvisnega kluba, v katerem bi bili izvoljeni poslanci »slavenskih«

narodov v habsburški monarhiji. V novembru leta 1892 je bil ustanovljen Klub

neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev, ki so ga ustanovili M. Laginja, J.

Biankini, Nikola Dapar, Josip Virgil Peri# in V. Spin"i#. Njihov program je temeljil

na oživitvi hrvaškega državnega prava ter na enakopravnosti vseh narodov v

monarhiji (Dikli#, 1998, 219).

J. Biankinijeva politika ni bila dualisti"na kot pri narodnjakih, temve" trialisti"na,

zato je sprejel pravaški program iz leta 1894. To je pomenilo, da bi bilo potrebno

monarhijo reorganizirati in oblikovati še tretjo enoto, tj. južnoslovanske dežele,

kamor bi vklju"ili Bosno in Hercegovino okoli Hrvaške, kar bi monarhiji omogo"ilo

njeno »miroljubno misijo« na Balkanu. Njegova politika je bila usmerjena proti

Trojni zvezi, kar je bila posledica vinske klavzule. Prav tako je nasprotoval programu

Narodne stranke iz leta 1889, ki je priznaval obstanek srbskega naroda na Hrvaškem,

kar je po njegovem mnenju pripomoglo k temu, da so »hriš#anski Hrvati« postali

Srbi. V vsakodnevni politi"ni borbi si je J. Biankinijeva skupina stalno prizadevala

za zanikanje srbskega narodnega imena in je zagovarjala tezo, da na Hrvaškem živi

samo en narod. Podobno kot M. Pavlinovi# je priznavala srbski narod samo v Srbiji

(Šidak, 1986, 175).

Leta 1893 so dalmatinski poslanci, tako kot del slovenskih poslancev, izstopili iz

kluba parlamentarne ve"ine, kar je posledica reakcije na neeti"no E. Taaffejevo

politiko. E. Taaffe se je namre" tega leta povezal z nemškimi liberalci in mu zato

podpora dalmatinskih poslancev ni bila ve" potrebna. Leta 1895 je bil ustanovljen

jugoslovanski klub, v katerem so skupaj sodelovali narodnjaki in pravaši (Šidak,

1986, 176).

J. Biankini se je ob"ni skupš"ini Stranke prava v Zagrebu, dne 26. junija 1894,

deklarativno pridružil Stranki prava in to ravno v "asu, ko se je za"el znotraj Stranke

prava kazati razkol. Istega leta so bili dani pogoji za oblikovanje dalmatinske Stranke

prava. Sredi leta 1894 je I. Prodan skupaj z J. Biankinijem, F. Supilom, A.

Trumbi#em in J. Kažimirom Ljubi#em na konferenci v Zadru uspel združiti tri

dalmatinske pravaške skupine in oblikovati enotno Stranko prava v Dalmaciji. Na

konferenci je bila sprejeta za"asna Uredba dela Stranke prava v Dalmaciji, kot

temeljni dokument, ki je imel 12. "lenov, kjer je govor o ciljih, delu, organizaciji in

54

nalogah nove stranke. Stranka je delovala pod A. Trumbi#evim in J. Biankinijevim

vodstvom (Dikli#, 2002, 66). Že od samega za"etka so se kazala nasprotja med

»mladimi«, ki so bili po ve"ini odvetniki in »starimi« (duhovniki). S tem se je

Stranka prava v Dalmaciji razlikovala od Stranke prava v banski Hrvaški. Razkol v

Stranki prava, ki je imel za posledico nastanek dveh politi"nih struj, in sicer

domovinašev ali Matice stranke prava ter frankovcev ali !iste stranke prava, je

doletel dalmatinske pravaše popolnoma nepripravljene. Dalmatinski pravaši so vedeli

za nesoglasja v Stranki prava in za J. Frankovo pragmati"no ravnanje, ki jim po

ve"ini ni bilo po volji. A na to so praviloma gledali objektivno in z druga"nega

zornega kota. V prvi vrsti so si prizadevali za krepitev Stranke prava v Dalmaciji.

Prav tako so si prizadevali za oblikovanje mo"ne hrvaške opozicije, ki bi mogla

energi"no nastopiti proti oblasti. Že naslednjega leta, tj. 1895, so obsodili

novonastalo frakcijo Stranke prava, tj. J. Frankovo in F. Folnegovi#evo politi"no

taktiko. Pravaši so, kot je bilo že omenjeno, zavzeli nevtralno stališ"e. V prvi vrsti si

je za to prizadeval A. Trumbi#, medtem ko je F. Supilo menil, da so domovinaši

manjše zlo in da jih je zato potrebno podpirati. Da stoji na strani domovinašev, je

jasno pokazal tudi v "asopisu Crvena Hrvatska. Od J. Franka sta se oddaljila tudi

Istrana M. Laginja in V. Spin"i#, podpiral ga je le še I. Prodan (Šidak, 1986, 176;

Gross, 2000, 825).

Razvoj Stranke prava v Dalmaciji v letih od 1897 do 1902 je šel popolnoma

neodvisno pot od politi"nih razmer v banski Hrvaški. Pravaši so v tem obdobju vse

manj oporekali naprednjakom, prišlo je celo do sporazuma glede volitev. Leta 1901

je politi"na iniciativa tako v dalmatinskem saboru kot v politi"nem življenju bila v

rokah pravašev. Razumljivo je, da so tako na eni kot na drugi strani obstajali

nasprotniki politi"ne sloge. Že leta 1898 se je I. Prodanova skupina lo"ila od Stranke

prava in ustanovila !isto stranko prava, ki je gledala z nezaupanjem na sodelovanje

pravašev z narodnjaki, kot tudi na sodelovanje domovinašev in Neodvisne narodne

stranke. A spor, ki se je odvijal v Dalmaciji med I. Prodanovo !isto stranko prava in

Stranko prava, ni bil enak sporu med frankovci in domovinaši v banski Hrvaški

(Dikli#, 2002, 66; Šidak, 1986, 177).

Po smrti M. Klai#a leta 1896 in G. Bulata leta 1900 je postal predsednik hrvaške

Narodne stranke Dubrov"an Pero !ingrija, ki je bil naklonjen pravaški ideologiji.

55

Narodnjaki so pod njegovim vodstvom prepustili glavne politi"ne funkcije pravašem.

Najpomembnejša pravaša v tem "asu sta bila J. Biankini in A. Trumbi#. Medtem ko

se je J. Biankini popolnoma posvetil delu v dunajskem državnem zboru, je A.

Trumbi# po"asi prevzel vodilno vlogo v Stranki prava (Šidak, 1986, 178).

Politi"ne razmere so kljub vsemu šle svojo pot. Medtem ko je leto 1903 odlo"ilno

vplivalo na politi"ne razmere v banski Hrvaški, je hrvaški narod v Dalmaciji

politi"ne razmere opazoval z distanco, a je na koncu pokazal solidarnost s Hrvaško

pri obrambi pred vojaško in absolutisti"no represijo. Dalmatinska !ista stranka prava

in njeni poslanci so v zboru podpirali narodno gibanje v banovini in za"etne korake

»novega kurza«, ki so jih kasneje obsodili. Od vseh hrvaških poslancev v

dalmatinskem zboru je prav I. Prodan leta 1903 najostreje kritiziral in napadal

avstrijsko politiko ter odlo"no pokazal, kaj ho"e in za kakšno Hrvaško si prizadeva.

Seveda narodno ljudsko gibanje v banski Hrvaški ni bilo le znamenje oživljanja

odpora proti madžarizaciji, pomenilo je tudi uveljavitev novih idej in novih socialnih

mo"i v njenem politi"nem življenju (Dikli#, 1998, 382; Pleterski, 1985, 87).

Elementi novega politi"nega razvoja so se po »narodnem gibanju« v letu 1903

pojavili ob koncu leta 1905 v Dalmaciji v obliki »novega kurza«. Prišlo je do

sodelovanja prvakov Narodne stranke in Stranke prava, ki se je za"elo že leta 1897, a

je sedaj doseglo vrhunec. Prvak Stranke prava A. Trumi# je izjavil, da se od Alp pa

do Marice borijo proti prodoru germanstva (Pleterski,1985, 218), pri "emer ni mislil

samo na sodelovanje z Jugoslovani, temve" tudi na sporazum z Italijani in Madžari.

Tu gre za prvo skupno politi"no akcijo Dalmacije in banske Hrvaške. Okoli F. Supila

in A. Trumbi#a so se zbrale številne politi"ne stranke in sile, ki so na sestanku na

Reki, dne 3. 10. 1905, sprejele reško resolucijo, ki je med drugim vsebovala slede"o

zahtevo: »/…/ da se to svrho doseže, je najprej potrebno, da se Dalmacija pridruži

Hrvatski in Slavoniji, katerima že virtualno in pravno pripada /…/« (E, 5. 10. 1905).

Dva tedna pozneje so srbski poslanci iz banske Hrvaške in Dalmacije na sestanku

v Zadru sprejeli t. i. zadrsko resolucijo, v kateri je bila poudarjena enotnost Hrvatov

in Srbov in je podprla madžarsko opozicijo. Rezultat je bilo sodelovanje srbskih

strank s hrvaškimi v hrvaško-srbski koaliciji ter sodelovanje Srbov s Hrvati v

Dalmaciji. Navdušenja nad politiko »novega kurza« ni skrival F. Supilo, ki je med

drugim definiral nacionalno idejo »novega kurza«. Menil je, da Hrvati in Srbi povsod

56

sestavljajo en sam narod z dvema enakopravnima narodnima imenoma

(Pleterski, 1985, 92).

F. Supilo je bil izbran za poslanca v hrvaški sabor, kjer je postal pomembna

osebnost hrvaško-srbske koalicije. Ta se je v "asu aneksijske krize otresla F. Supila

in je izgubila politi"no pobudo pri reševanju hrvaškega vprašanja in vprašanja

državnega povezovanja južnih Slovanov v monarhiji. S priklju"itvijo Bosne in

Hercegovine pa je to vprašanje ponovno stopilo v ospredje. Stališ"e hrvaških in

srbskih strank je bilo, naj se Bosna in Hercegovina priklju"ita Hrvaški

(Pleterski, 1985, 93).

Jeseni leta 1906 je prišlo do prenehanja sodelovanja hrvaških strank v Dalmaciji z

italijansko stranko. Dunajski državni zbor, ki ga je reška resolucija popolnoma

presenetila, je zaznal možnost, da ponovno okrepi svojo prevlado v Dalmaciji in je

tako ponudil Dalmaciji gospodarsko pomo". S takšnimi in podobnimi akcijami je

dunajska vlada zatrla »novi kurz« v Dalmaciji (Goldstein, 2008, 179).

Leta 1909 so Hrvati in Srbi v dalmatinskem saboru enotno zahtevali združitev

Dalmacije s Hrvaško in pravice prebivalstva Bosne in Hercegovine, da se o tem

samo izre"e sporazumno z drugimi Srbi in Hrvati v monarhiji (Pleterski, 1985, 93).

Dalmatinski pravaši so pod vodstvom I. Prodana in Mate Drinkovi#a poskušali

zbrati hrvaške opozicijske stranke in njihove poslance. Ker pri tem niso uspeli, so

poskusili združiti pravaške skupine na vsem hrvaškem ozemlju v monarhiji, kar je v

letu 1911 privedlo do Vsepravaške organizacije, na "elu z Miletom Star"evi#em.

Združitev pravaških strank in oblikovanje enotnega pravaškega bloka ter njegovo

povezovanje z Vseslovensko ljudsko stranko, pod vodstvom I. Šusterši"a, do

katerega je prišlo leta 1912, so podpirali velikoavstrijski krogi. Slednji so Hrvatom

obljubljali trializem, seveda s figo v žepu, da bi tako pripravili hrvaško in slovensko

ozemlje kot trden branik za prestolonaslednika Franca Ferdinanda

(Dikli#, 1998, 460).

V "asu pred vojno so se za"ele kazati temeljne razlike v razvoju narodnega

gibanja med bansko Hrvaško na eni in Dalmacijo na drugi strani. Dalmacija je

politi"ne razmere in intrige v banski Hrvaški in v Stranki prava opazovala z distance

in se vanje ni hotela vmešavati, zato se zdi, da je vodila pragmati"no politiko. Prav

tako ne velja prezreti dejstva, da so si dalmatinski politiki prizadevali za dvig

57

gospodarstva in želeli so se otresti pritiska italijanske nadmo"i. Dalmacija je vse do

vojne ostala narodno-politi"no iniciativna v boju proti dualizmu in je bila za hrvaško-

srbsko solidarnost.

Dalmatinski politiki se niso ozirali ne na politi"no delo v banski Hrvaški kot tudi

ne na politi"no delovanje politikov v Istri. Z enako gotovostjo lahko trdimo tudi za

politike v banski Hrvaški, saj so si ti v prvi vrsti prizadevali za združitev banske

Hrvaške z Dalmacijo.

Na tem mestu ne bo še enkrat opisan celoten prodor pravaške ideologije v

Dalmacijo in ne bo vzporejan s pravaško ideologijo v Istri. Slednje bo namre"

prikazano v nadaljevanju. Dalmatinski politiki so si prizadevali za gospodarsko

neodvisnost od italijanskega kapitala ter za gospodarski dvig dalmatinskega

gospodarstva. Res je, da so poznali politi"ne razmere v banski Hrvaški in v Istri, a

ker jih te niso neposredno zadevale, so se od njih distancirali in jih zgolj opazovali in

spremljali, a jih niso komentirali. Tako sta bili Dalmacija in Istra prepuš"eni sami

sebi, zato ne smemo zanemariti dejstva, da sta bili na drugi stani avstro-ogrske meje

in ne v istem delu kot banska Hrvaška. Poudariti velja, da sta bili Dalmacija in Istra v

avstrijskem delu monarhije in da so si politiki v banski Hrvaški že od vsega za"etka,

tj. že od sklica sabora v Zagrebu leta 1861, prizadevali za združitev z Dalmacijo, ne

smemo spregledati, da je bil leta 1894 oblikovan enoten program pravašev in

obzorašev, ki že v prvi to"ki govori o zedinjenju delov hrvaškega ozemlja, kjer je

omenjena tudi Istra.

Dejstvo, da sta Dalmacija in Istra pripadali avstrijskemu delu monarhije, je seveda

pripomoglo tudi k temu, da so leta 1892 skupaj ustanovili Klub neodvisnih hrvaških

in slovenskih poslancev v dunajskem državnem zboru. Namre", ko je januarja 1892 v

državnem zboru prišlo do razprave o trgovinski pogodbi z Italijo in v zvezi s tem o t.

i. vinski klavzuli, sta M. Laginja in V. Spin"i# v soglasju z dalmatinskimi poslanci

glasovala proti sprejetju te klavzule, saj je prevladalo mnenje, da je škodljiva za

istrsko in dalmatinsko vinogradništvo. Sodelovanje dalmatinskih in istrskih politikov

je bilo torej prej gospodarskega kot politi"nega zna"aja.

58

3. 3 SLOVENCI V IDEOLOGIJI ISTRSKIH PRAVAŠEV

V osemdesetih letih je vajeti hrvaškega gibanja v Istri po"asi prevzela »mlada«

pravaška generacija (Matko Laginja, Matko Mandi#, Vjekoslav Spin"i#). Nasledila je

generacijo, ki je bila pod vplivom J. J. Strossmayerja in njegove jugoslovanske

ideologije. Pravaško gibanje v Istri je imelo specifi"ne lastnosti. Slovencem v Isti ni

oporekalo njihove lastne narodnosti, kot je to po"elo pravaško gibanje v banski

Hrvaški, katero je Slovence imelo za »planinske Hrvate«. Negacija slovenske

narodnosti se je izgubljala tudi zaradi potreb skupnega delovanja Slovencev in

Hrvatov proti Italijanom. Istrski pravaši so prekinili z uporabo nejasnega pojma

»slovanske narodnosti«, propagirali so hrvaško ime, slovanski pridevnik pa so

uporabljali zgolj kot skupno oznako za Slovence in Hrvate (Žitko, 2002, 36;

Crnkovi#, 1996-1997, 96).

Leta 1883 je M. Laginja v Trstu izdal brošurico z naslovom Austrija i hrvatsko

pitanje (Oesterreich und die croatische Frage), kjer je med drugim opisano stališ"e

istrskih pravašev v odnosu do Slovencev. V prvi vrsti pa gre za politi"ni spis, ki je

pisan v nemškem jeziku, saj ga je M. Laginja napisal predvsem za nemški krog

bralstva. M. Laginja se pod tekst ni podpisal, prav tako na brošuri ni ozna"eno, kdo

je avtor. S tem je želel dose"i, da bi naslovniki ob branju za"utili, da se obra"a k

Nemcem kot svojim ljudem, kot anonimni Nemec. O Nemcih piše v prvi osebi, o

Hrvatih v tretji. Njegov glavni namen je bil, da bi avsto-ogrska javnost, politiki in

visoki državni namestniki, spoznali položaj Hrvatov v Monarhiji, posebno v njenem

avstrijskem delu. Domneval je, da bo imel njegov politi"ni spis ve"jo težo, "e bo

videti, da je avtor nemški anonimni pisec, ne pa hrvaški pravnik in politik. V svoji

brošuri se M. Laginja ne obra"a k Hrvatom, temve" k »svojim« Nemcem. M. Laginja

ni želel, da bi nemško bralstvo že vnaprej zavrnilo njegov tekst, ker ga je podpisal

hrvaški politik, želel je predvsem, da bi bil tekst prepri"ljiv in prebran. V brošuri je

njegova glavna misel svoboda in enakost vseh narodov v mnogonarodni državi. V

tem vidi glavni smisel obstanka Monarhije, vse ostalo, nemški monizem, avsto-

ogrski dualizem ali kakršna koli druga oblika nacionalne prevlade vodijo Monarhijo

v uni"enje in s tem k njenemu koncu. V nadaljevanju M. Laginja razmišlja, da bi

59

morali Hrvati Monarhije iz vseh njenih delov, z obeh strani Lajte, imeti prvorazredno

vlogo, saj bi prav oni morali biti kvas za politi"no oblikovanje celotnega južnega

dela monarhije, morda tudi širšega prostora proti jugovzhodu. Po njegovem mnenju

je Monarhija že opustila namen, da bi uresni"ila idejo, ki bi delovala po

»narodnostnem na"elu, delala po Napoleonovi "Iliriji" in bi združila in priklicala k

življenju mo"an in hraber narod«. Tako bi, piše M. Laginja, »Hrvaška bila glavni

"initelj v vzhodnem vprašanju in Avstriji ne bi bilo potrebno poslušati o"itkov, da

nima kaj iskati v Bosni in naprej proti Vzhodu. Avstrija bi tako lahko zaprla usta

vsem evropskim liberalcem in bi lahko drugim zaklicala 'Hands off', namesto da

mora to sama poslušati« (Crnkovi#, 1996–1997, 83–102).

Tako kot M. Laginja je razmišljal tudi A. Star"evi#, a za razliko od M. Laginje ni

videl možnosti, da bi se Monarhija spremenila v pozitivnem smislu. Po A.

Star"evi#evem mnenju naj bi bila »Avstrija« vedno enaka. M. Laginja pa je

obravnaval Avstrijo pragmati"no–kot resni"nost, znotraj katere je potrebno stalno

iskati možnost za delovanje in vedno znova iskati priložnost za spremembe in biti

koristen. Zaradi tega je A. Star"evi# z razlogom podpiral M. Laginjo, ker politika, ki

ima jasen cilj, ne sme biti enosmerna, dogmatska in izklju"ujo"a

(Crnkovi#, 1996–1997, 85).

V pojmovanju Hrvatov, hrvaškega državnega prava in entitet, se M. Laginja ni

razlikoval od svojega u"itelja, pojmoval jih je namre" enako kot A. Star"evi#.

Hrvaški zgodovinski in etni"ni prostor je tudi po njegovem mnenju pokrival ves

jugovzhodni del Monarhije, od So"e in Triglava do Donave in !rne gore. Dejstvo je,

da so poleg Hrvatov na tem prostoru živeli tudi »oni«, ki se imenujejo Slovenci in

Srbi. Srbske narodnosti so samo tisti Srbi, ki živijo v lastni državi, ki jim jo na

temelju politi"nega prava daje pridobljena državnost. »V geneti"nem zmislu ste torej

lehko Srbi, v politi"nem ste Hrvatje, kakor mi. Ta stranka sploh ne dela nobenega

narodnostnega pitanja mej Srbi in Hrvati; - a vse drugo stališ"e zavzema ona nasproti

Italijanom na Adriji« (E, 21. 3. 1883).

Pri tem se je M. Laginja razlikoval od A. Star"evi#a, saj se je zavedal, da tisti

Srbi, ki živijo v Banatu in Srbiji, ter !rnogorci ne morejo tvoriti hrvaške

nacionalnosti, in nimajo ni" skupnega s Hrvati v Avstriji. Ko je M. Laginja govoril o

hrvaškem vprašanju, nikoli ni segel preko meje Monarhije, temve" se je omejil nanjo

60

oziroma znotraj nje. Mejo med Hrvati in Srbi je postavil na reko Donavo, vendar s

tem ni mišljena Donava od Baje do Iloka, temve" preko tega, od njene leve obale pri

Zemunu ali prav do Oršave. Meje je predvidel še na ostalih dveh rekah, na Drini in

Savi. Po njegovem mnenju bi se lahko Hrvaška na tak na"in uresni"ila kot država, saj

bi bila utemeljena s pomo"jo zgodovinskega prava in etni"nega prostora. Prav tako ni

videl razloga, zakaj bi Hrvati prišli v konflikt s Srbi in !rnogorci. Ostalim z »one«

strani meje je želel le najboljše, zato ni videl razloga, "emu to ne bi bilo recipro"no.

O Srbih, ki so ostali znotraj meje, pa je zavzel stališ"e Stranke prava: »/…/ kakvo

stajalište zauzima stranka prava prema grkoisto"njacima koji se ve#im dijelom

priznaju Srbima? Ona govori posve jednostavno: mi smo isti narod«

(Crnkovi#,1996–1997, 92–93).

M. Laginja je ime Slovenec uporabil samo tedaj, ko ni mogel uporabiti

regionalnega imena, npr. Kranjec. Slovenske prebivalce Štajerske in Koroške je

imenoval Vende (Wenden), a tiste v zaledju Trsta Sloveno-Hrvate. Ko pa je govoril o

odnosu med Slovenci in Hrvati, je preprosto uporabil ime Slovenci. O"itno je M.

Laginja sprejel A. Star"evi#evo tezo, da so Slovenci pravzaprav alpski Hrvati in zato

se mu ni zdelo potrebno, da bi o tem podrobneje razpravljal. Po njegovem mnenju bi

lahko Slovenci obvarovali svojo obstojnost in uresni"ili svoje sanje samo na temelju

hrvaškega državnega prava, v enotnosti s Hrvati bi bili mo"nejši

(Crnkovi#, 1996–1997, 96).

M. Laginja je vzel Monarhijo kot danost in je predvidel njeno artikulacijo

jugovzhodnega prostora, saj sta v njej prebivala dva enakovredna naroda, Nemci in

Madžari, krepili pa so se tudi Italijani s svojimi iredentisti"nimi težnjami. V takih

razmerah je kot edino predvidel mo"no Hrvaško, okoli katere bi se združile ostale

južnoslovanske narodnosti, vendar samo v okviru Monarhije. Prav tako je menil, da

bi k priljubljenosti Stranke prave med ljudmi pripomoglo tudi dejstvo, da Stranka

prava svoj program spreminja "asom in idejam primerno (E, 21. 3. 1883).

61

4 ISTRA V SLOVENSKIH NARODNIH PROGRAMIH

4. 1 SLOGAŠKA POLITIKA IN HRVATI

Za "asa mar"ne revolucije, leta 1848, se je slovensko narodno gibanje okrepilo

tudi v Istri. V revolucionarnem vrenju, ko so prebujajo"i se narodi habsburške

monarhije postavili na dnevni red narodnostno vprašanje, je o slovenskih narodnih

zahtevah prvi spregovoril Matija Majar. Misli M. Majerja, ki jih je ubesedil v "lanku

Slava bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca, napovedujejo vsebino

slovenskih politi"nih zahtev3 (Granda, 1999, 17). !lanek so objavile J. Bleiweisove

Novice 29. marca 1848.

V za"etku aprila je M. Majar sestavil peticijo cesarju. V peticiji je naštel osem

stvari, ki jih potrebuje »naša nacija«:

1. pri naši naciji naj bodo nastavljeni samo možje, ki naš narod, našo narodnost

in jezik zares ljubijo,

2. treba je urediti, da se bodo Slovenci koncentrirali kot nacija in da bodo

zastopani v skupnem deželnem zboru,

3. da pridemo s cesarski dinastiji vselej zvestimi in viteškimi brati na Hrvaškem,

v Slavoniji in Dalmaciji v pravo zvezo,

4. slovenski jezik mora imeti v slovenskih krajih prav tiste pravice kot nemški v

nemških in italijanski v italijanskih,

5. mora nam biti prosto dano, ali, kdaj in kako uvedemo materinski jezik v šole

in na sodiš"a,

6. vsakdo, ki je nastavljen na Slovenskem, mora naš jezik popolnoma obvladati,

7. na vseh gimnazijah naših pokrajin se morajo osnovati stolice slovenskega

jezika in literature in po razpisu zasesti s profesorji, ki imajo razen

slovenš"ine še potrebno znanje drugih slovenskih nare"ij,

3 Zdaj – ne samo, da smemo, temo! mi moramo odkritoser!no vse govoriti in povedati, kar za svoj narod . Svoje Slovence na Koroškem, Štajarskim, Kranjskim, Goriškim, v Istri in sicer po slovenskih deželah želimo. /…/ (Granda, 1999, 17).

62

8. pri nemški zvezi nikakor no"emo biti« (Melik, 2002, 36–40).

V M. Majerjevi peticiji je osem to"k, ki so potrebne za »naš« narod. Nekatere so

širše ali krajše podprte z razlago. Združena Slovenija ni neposredno omenjena, pa"

pa jo M. Majer zahteva v drugi, kjer zapiše, da se bodo Slovenci koncentrirali kot

nacija in da bodo zastopani v skupnem deželnem zboru. V tretji to"ki pa je zahteval

»pravo zvezo« z brati na Hrvaškem, v Slavoniji in v Dalmaciji. Kot ugotavlja S.

Granda (1999) M. Majer ni imel v mislih zbliževanja kot združitve Slovencev v en

narod. V zvezi s Hrvati si je verjetno prizadeval za izena"itev pravnega in

gospodarskega položaja hrvaških dežel s slovenskimi deželami (Granda, 1999, 34).

M. Majar pa je poleg peticije sestavil novo besedilo slovenskih zahtev, namenjeno

preprostim ljudem. V letaku, z naslovom Kaj Slovenci terjamo?, je postavil naslednje

zahteve: zedinjenje vseh slovenskih ozemelj, ne oziraje se na obstoje"e zgodovinske

meje, v eno avtonomno enoto, znotraj te enote pa naj bi imel slovenski jezik enake

pravice kot nemški jezik v nemških deželah. V letaku je M. Majar izpustil zahtevo po

združenju s Hrvaško, dodal pa je zahtevo po univerzi v Zagrebu. Prav tako je v

letaku med drugim zapisal slede"e: »da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati,

zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor«. M. Majer je

pri tem natan"no opredelil obseg Zedinjene Slovenije in tako naštel »blizo poldrugi

milijon Slovencev«, in sicer je pri tem upošteval 230.000 Slovencev v Istri. M. Majar

je v letaku prvi" navedel dežele, kjer živijo Slovenci in njihovo število v teh deželah.

Medtem ko je Slovencem pripisal celotno prebivalstvo Istre, je kajkovske Hrvate pri

tem izpustil (Melik, 2002, 40; Granda, 1999, 36).

Pri tem pa velja opozoriti, da je za Istro navedel celotno slovensko, hrvaško in

italijansko prebivalstvo dežele. Ta program je utemeljen na etni"nem, naravnem

pravu, ne pa na zgodovinskem pravu; Zedinjena Slovenija po svoji zamisli na"elno ni

segala preko tedanjih etni"nih meja (Prunk, 1992, 65).

Osnovna ideja M. Majarjevih programov je bila preureditev habsburške monarhije

v zvezo enakopravnih svobodnih narodov, med katerimi bi bili tudi Slovenci in

Zedinjena Slovenija. Kljub temu da je bil navdušen Slovan, da je bil naklonjen

povezovanju s Hrvati in da je bil navdušen nad ilirskim gibanjem, pa je bil tudi

realist. Tako je svoj osnovni program prilagajal okoliš"inam. Idejo o ožjih stikih

Zedinjene Slovenije s Hrvaško je zdaj omenjal, zdaj izpuš"al (Melik, 2002, 64).

63

Slovenski politiki so tako leta 1848 imeli Istro za del slovenskega ozemlja, saj bi

v nasprotnem primeru poleg politi"ne zveze s Hrvaško in Dalmacijo zahtevali tudi

politi"no zvezo z Istro.

O pravi politi"ni klimi na Slovenskem za "asa mar"ne revolucije še ne more biti

govor. Program Zedinjena Slovenija je nastal pod vplivom liberalnega toka v

revolucionarnem letu 1848. Nad njim so se navduševali zlasti mlajši duhovniki,

posvetni izobraženci, študentje, meš"ani in kmetje ter zavedna manjšina, medtem ko

so bili ljudje izrazito konservativnih pogledov do njega zadržani. Kljub temu da so v

nekaterih mestih nastala slovenska društva in da so za"eli izhajati slovenski politi"ni

"asopisi (v Ljubljani je junija 1848 za"el izhajati nov politi"ni "asopis Slovenija, ki je

bil pisan v liberalnem duhu; v njem so liberalci lažje objavljali svoje narodno

radikalne politi"ne poglede kot pa v konservativnih Novicah, ki so bile v rokah J.

Bleiweisa), pa prave politi"ne organizacije v letu 1848 ni bilo.

Bogoslav Šulek se je 22. marca 1848 v Novicah v programskem spisu skliceval

pri zedinjenju hrvaških pokrajin predvsem na zgodovino, še zlasti v primeru

Dalmacije in Bosne. Glede slovenskega približevanja je zapisal, da zaenkrat mol"ijo

o »Kranjskoj, Istriji, itd, katere so bile neko" tako združene s Hrvaško«

(Koruni#, 1981, 42; Markus, 2000, 60).

V Zaht"vanjih naroda, ki jih je številno hrvaško poslanstvo 31. marca 1848

izro"ilo cesarju, Slovencev in slovenskih dežel niso omenjali. Omenjeno je samo, da

se ukini carina na meji med Hrvaško in »deržavah slavensko-italijansko-

austrijanskih« in v zahtevi po združitvi hrvaških dežel po zakonu, kjer so se zavzeli

za združitev tistih izgubljenih ozemelj, ki so bile izgubljene na ra"un Ogrske

(Medmurje, Reka) in »sa austrianskimi déržavami sjedinjenih stranah domovine

naše« (Koruni", 1981, 43; Zajc, 2006, 80).

V za"etku junija (5. junija 1848) se je hrvaški sabor v resoluciji izrekel za

zedinjenje Hrvaške z Dalmacijo, za ostale jugoslovanske pokrajine, srbsko

Vojvodino in slovenske dežele, pa je zahteval »da se u bližnji savez sa Hrvatskom

metnu« (Prunk, 1992, 65).

Junija, istega leta se je za program Zedinjena Slovenija izjavil tudi slovanski

kongres v Pragi. Slovenski politiki so pristopili k južnoslovanski sekciji in

zagovarjali mo"no povezavo Zedinjene Slovenije s Hrvaško. K temu jih je v najve"ji

64

meri silil prav strah pred razpadom Avstrije in so rešitev pred Veliko Nem"ijo videli

v zvezi s Hrvaško. Idejo povezovanja s Hrvaško so v prvi vrsti zagovarjali predvsem

Štajerci ter M. Majar in Andrej Einspiler. Takšna politi"na stališ"a je zagovarjala

tudi ljubljanska Slovenija, medtem ko sta temu predlogu nasprotovala konservativni

škof Anton Martin Slomšek ter Peter Hacinger. P. Hacinger je menil, da so

Slovencem sicer res najbližji Hrvati ali Iliri, vendar je potrebno najprej delati za

Zedinjeno Slovenijo po "asnikih in društvih, šele nato bo lahko slovenski narod

izrazil svoje stališ"e, kako in koliko se združiti z Iliri, da pri tem Slovenci ne bi

popolnoma izginili. Kljub temu da so v revolucionarnem letu za"eli izhajati politi"ni

"asopisi, pa so že kmalu po porazu revolucije ter zaradi zaostrene cenzure prenehali

izhajati. Izhajale so le Novice kot gospodarsko-kulturni "asopis in Zgodnja Danica

kot cerkveno glasilo. Slovensko narodno gibanje, ki je bilo v rokah konservativnih

politikov škofa A. M. Slomška, dr. Janeza Bleiweisa in Luke Jerana, je dobilo

izklju"no zna"aj kulturnega gibanja, liberalno misle"a inteligenca se je posvetila

jezikovno kulturni dejavnosti (Melik, 2002, 223).

Slovensko politi"no gibanje je ponovno oživelo z ustavnim življenjem leta 1861.

V ospredje je ponovno prišla zahteva po Zedinjeni Sloveniji in želja, da bi politi"ni

program Slovencev prilagodili programu »federalisti"ne desnice«. V teh letih se je

pojavilo ve" slovenskih programov, katerih skupna lastnost je bila želja po združitvi

slovenskega ozemlja. K uresni"itvi te želje pa so pristopali na razli"ne na"ine.

Medtem ko so nekateri predlagali narodno pravo, so drugi menili, da je bolje vzeti za

osnovo zgodovinsko pravo. Slovenci so videli v centralizmu februarskega patenta

nevarnost nadvlade nemškega meš"anstva in nemške birokracije, zato so svoje upe

sedaj stavili na federalisti"ne Tirolce, !ehe, Poljake in Hrvate, ki pa niso zastopali

etni"nega federalizma temve" federalizem zgodovinskih enot (Pleterski, 1981, 242).

Iz strahu pred osamljenostjo ter pred neuresni"ljivostjo programa Zedinjene

Slovenije, so mnogi Slovenci menili, da je bolje dose"i zedinjenje po zgodovinskem

pravu ter brez uni"enja deželnih meja, ki jih je predvidela Zedinjena Slovenija iz leta

1848, osnovana na naravnem pravu. Med zagovorniki zgodovinskega prava so bili

tudi ljudje, ki zaradi lastnih konservativnih pogledov niso zmogli zavzeti stališ"a za

Zedinjeno Slovenijo po naravnem pravu ter so naravno pravo odklanjali kot preve"

65

revolucionarno. Zagovornika zgodovinskega prava sta bila tudi A. Einspieler in P.

Hicinger (Melik, 2002, 292).

Pragmati"no naravnani slovenski voditelji so za"eli mrzli"no odkrivati svojo

zgodovino. Nekaj so jo našli v t. i. Notranji Avstriji. Slednja je razen Beneške

Slovenije in Prekmurja obsegala celotno slovensko ozemlje (Štajerska, Koroška,

Kranjska, Primorska), vendar Slovenci v njej ne bi predstavljali niti polovico

prebivalstva in bi le skupaj s Hrvati (v Istri) presegli število Nemcev in Italijanov,

Kraljestvo Ilirija (Primorska, Kranjska, Koroška), kjer bi štajerski Slovenci ostali

izven meja, pa bi imela slovensko ve"ino. Nad idejo Notranje Avstrije se je zlasti

navduševal A. Einspieler, in prav tako Peter pl. Radics. Svojo »kodifikacijo pa je

ideja dobila na sestanku vodilnih slovenskih mož v Mariboru, 25. septembra 1865, na

katerem so prevladovali konservativni prvaki. Mariborski program je bil samo

nadaljevanje prvih politi"nih korakov Slovencev. Dejstvo je, da se tudi v tem

programu omenja Istro kot del slovenskega ozemlja: »zahteve slovenskega naroda

so: A. Da se kranjskemu vojvodstvu povrne zemeljna celota. Ko sta si cesar Karol V.

in vojvoda Ferdinand I. delila avstrijske dežele ter sta od kranjskega vojvodstva

hotela odtrgati Metliko, Pivko, Kras in Istro, odrekli so jima 1521 kranjski stanovi

obljubljeno zvestobe, dokler se jim ni potrdilo s pismom po Karolu V. lastoro"no

podpisanem ddo. Brusel 16. marca 1522, da z vojvodstvom kranjskim imajo zediniti

se Metlika, Kras in Istra, pa tudi vsi drugi kraji, kakor so mu pred pripadali po

pravici in navadi, in tudi, kar jih je Bene"anov otetih, brez vsake izjeme, ter imajo vsi

nerazdruženo zvezani biti in skupaj ostati. In ostali so združeni. Šele minister

Alexander Bach je leta 1849 samovoljno iz Istre naredil posebno kronovino in

kosove Krasa pridjal k goriški grofiji in Istri« (Baš, 1989, 212).

Pod to"ko A je postavljena zahteva priklju"itve nekdanje avstrijske Istre in

goriškega Krasa h Kranjski. Zahteva je naletela na odpor v Slovenskem Primorju.

Mariborski program pa je naletel na zavra"anje pri nemških liberalcih, zanj se niso

ogreli federalisti, proti njemu pa so se izrekli zagovorniki narodnega prava, tj.

mladoslovenci (liberalci). Ostal je le mrtva to"ka na papirju in že naslednje leto,

1866, ga je ponovno izpodrinil program Zedinjene Slovenije (Melik, 2002, 292).

V letih od 1848 do 1861 se v slovenskem prostoru še ne more govoriti o politi"nih

in strankarskih bojih. Za "asa »neoabsolutizma« je bilo na Slovenskem politi"no

66

mrtvilo. Politi"na društva so se prelevila v kulturna društva. Šele na za"etku ustavne

dobe se je oblikoval slovenski politi"ni tabor, kar je pomenilo oblikovanje politi"nih

strank. Z nastankom strank pa se je spremenil odnos slovenskih politikov do

slovenskega prostora. Medtem ko so v za"etku slovenski politiki zagovarjali

predvsem združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v eno samo telo, je sedaj v

ospredje stopilo pragmati"no ravnaje slovenskih politikov.

Glede politi"nega odra lahko re"emo, da je od prvih deželnozborskih volitev leta

1861 pa do januarskih volitev leta 1867 trajalo oblikovanje slovenske narodne

stranke. Leta 1861, ko so bile prve deželnozborske volitve, še ni bilo organiziranega

»politi"nega« boja med strankami.

Slovenski politi"ni tabor so tvorili tako zagovorniki katolištva (Luka Jeran) kot

tudi zagovorniki liberalizma (Fran Levstik) pod vodstvom J. Bleiweisa, ki se je držal

na"ela sloge. V taboru so zagovarjali narodnostne zahteve, nasprotovali so

centralizmu in niso nastopali s katoliškimi na"eli. Slovenski politi"ni tabor je bil torej

konservativen in ne klerikalen. Politi"na društva še niso bila dovoljena, zato se je

politi"no delovanje razvijalo predvsem v "italnicah, ki so postale center narodnega in

kulturnega delovanja ter so pripomogle h krepitvi slovenske narodne zavesti.

Vojna leta 1866 je povsem spremenila slovenski državnopravni položaj.

Zgodovinski koncepti so se umaknili v ozadje, ideja Zedinjene Slovenije pa je znova

prevladala. Proti histori"nemu pravu je že pred vojno s Prusijo nastopil dr. Janko

Sernec v reviji #italnica, kjer je opisal relativnost histori"nega prava. Omenil je tudi

nerodnost v Mariborskem programu glede zahtevane Istre. Zapisal je: »ako terjamo

Istro k vojvodini Kranjski, razdvojimo se s Hervati, ki jo ve"idel tudi tirjajo po

zgodovinskem pravu i z boljšim, umnim pravom, ker tam prebivajo skoro sami

Hervati«. Vendar histori"na misel, kjub vsemu ni takoj izginila iz slovenskega

politi"nega življenja (Zajc, 2006, 160).

Januarske deželnozborske volitve leta 1867 so bile prve volitve, na katerih je

slovenska stranka nastopila organizirano in dosegla velik uspeh, saj tega ni bilo ne

leta 1848 niti 1861. Deželni zbor, ki je prvi" dobil slovensko ve"ino, je bil kranjski

(25 poslancev), ni" slabše se niso odrezali volivci na Štajerskem, saj so v deželni

zbor izvolili kar 8 slovenskih poslancev, tako je bilo slovensko parlamentarno

zastopstvo na Dunaju mo"nejše kot kdajkoli.

67

Leta 1868 so liberalno naravnani Slovenci v Mariboru za"eli izdajati "asopis

Slovenski narod, ki je postal glasilo opozicije proti politiki slovenskih državnih

poslancev. Omeniti velja, da ta opozicija ni bila samo liberalna, temve" jo je

podpirala tudi številna duhovš"ina, res pa je, da so bili vodilni v njej liberalni

mladoslovenci. Na Slovenskem sta tako nastala dva tabora, in sicer: tabor

oportunisti"ne politike državnih poslancev (J. Bleiweis, Etbin Henrik Costa, Lovro

Toman, L. Svetec) ter tabor protivladne radikalne politike (Fran Levstik, Valentin

Zarnik, Josip Vošnjak). Kljub kritikam doma so slovenski poslanci ostali v državnem

zboru, kjer so se zavzemali za slovenske narodne zahteve, a mol"ali so o programu

Zedinjena Slovenija. Odkrito pa so o programu Zedinjena Slovenija spregovorili

liberalni mladoslovenci na taborih, ki so jih organizirali v letih od 1868 do 1871.

Glas o programu Zedinjena Slovenija se je tako s "asopisnih stolpcev in zaprtih

sestankov slovenskih politikov in rodoljubov razširil med množice in v deželne

zbore. Rde"a nit vseh taborov je bila zahteva po izpolnitvi programa Zedinjene

Slovenije, zahteva po enakopravnosti slovenskega jezika ter o njegovem ustreznem

položaju v šolah in v uradih. Organizatorji taborov so se izogibali temam, ki so med

Slovence vnašale razdor; v prvi vrsti nesoglasju med staroslovenci in mladoslovenci

ter med liberalci in klerikalci. Taborsko gibanje, ki je obsegalo tudi jugoslovansko

misel, je konservativna K. Hohenwartova vlada prepovedala, kmalu pa je tudi

zamrlo. Ko je s koncem taborskega gibanja prenehala tudi nujna potreba skupnega in

složnega nastopa na zborovanjih, so se v slovenski stranki pokazala ideološka trenja

(Melik, 2002, 296–302).

Razlike med klerikalnim ali konservativnim in liberalnim pogledom na taktiko

slovenske narodne politike so prišle do izraza leta 1867. Nesoglasje oziroma spor se

je za"el, ko so slovenski državni poslanci glasovali za dualizem. Kljub temu da so si

slovenski poslanci bili enotni glede Zedinjene Slovenije, so v deželnih zborih

zavzemali razli"na mnenja. L. Svetec, vodilni oportunist, je bil leta 1866 eden

najodlo"nejših zagovornikov Zedinjene Slovenije, narodnega prava proti

zgodovinskemu pravu. Med navdušenimi zagovorniki za Zedinjeno Slovenijo je bil

leta 1868 tudi Mihael Herman. Za Zedinjeno Slovenijo se je mogel izjaviti le kranjski

deželni zbor, saj je v njem prevladovala slovenska ve"ina (Melik, 2002, 305).

68

Zahteve po Zedinjeni Sloveniji pa so se slišale tudi v štajerskem in goriškem

deželnem zboru. V kranjskem deželnem zboru je 28. septembra 1868 o Zedinjeni

Sloveniji spregovoril J. Bleiweis, ki je predlagal adreso o njej, vendar je slovenski

klub ta predlog odklonil. Na sestanku slovenskih deželnih poslancev iz Kranjske,

Štajerske in Goriške so 3. septembra 1869 sklenili, da bodo na zasedanjih deželnih

zborov postavili program Zedinjena Slovenija na dnevni red, in sicer: v kranjskem

deželnem zboru, ki je edini imel slovensko ve"ino z adreso, v štajerskem in goriškem

deželnem zboru pa so sklenili vložiti interpelacijo. Prva interpelacija, ki jo je sestavil

M. Herman in v katerem je naštel krivice, ki se gode Slovencem, je bila 11. oktobra

1869 prebrana v štajerskem deželnem zboru. Že 12. oktobra 1869 je vladni zastopnik

prebral odgovor vlade, v katerem je bilo slovenskim poslancem sporo"eno, da vlada

ne bo pripomogla k ustanovitvi kronovine Slovenije in da bo z vso odlo"nostjo

nastopila proti temu. V kranjskem deželnem zboru je bil sprejet predlog resolucije, ki

pa o Zedinjeni Sloveniji ni ni"esar izjavil ter je omogo"al razli"ne interpelacije. Prav

tako je ta predlog med predstavnike mladoslovencev vnesel vihar in omogo"il, da je

vlada, še preden je predlog resolucije prišel na zasedanje deželnega zbora, tega 22.

oktobra 1869 zaklju"ila. Tako kot v štajerskem deželnem zboru so tudi v goriškem

deželnem zboru poslanci 30. oktobra 1869 vložili interpelacijo, ki je postavljala

podobno vprašanje kot štajerska, in sicer: »Ali je želja visoke vlade pravi"ne želje in

zahteve celega slovenskega naroda s tem spolniti, da po pristojnosti poti vse

slovenske pokrajine tokraj Lajte združi v eno narodno in politi"no celoto z enim

skupnim deželnim zborom v središ"u slovenskega naroda za skupne zadeve s

postavodajno pravico v vseh zadevah, ki so v 3. "lenu najvišjega diploma 3. oktobra

1860 odkazane deželni avtonomiji, in z eno deželno vlado, ki ima biti za imenovane

zadeve temu deželnemu zboru odgovorna?«. Pod to interpelacijo sta se podpisala

samo dr. Josip Tonkli in dr. Anton Žigon, medtem ko se drugim slovenskim

poslancem akcija ni zdela koristna (Melik, 2002, 306–311).

Kranjski deželni zbor se je leta 1870, za "asa vlade Alfreda Potockega, izrekel za

Zedinjeno Slovenijo, za združitev vseh pokrajin, kjer prebiva slovenski narod, »v eno

administrativno in kolikor mogo"e državnopravno celoto«, ter se postavil na stran

oktobrske diplome in septembrskega manifesta. Prav tako je v naslednjem zasedanju

69

deželnega zbora, za "asa K. Hohenwartove vlade, bila v adresi, datirani s 14.

oktobrom 1871, omenjena želja po Zedinjeni Sloveniji (Melik, 2002, 306).

Deželni zbor je izrekel v tej adresi slede"o prošnjo: »da se naš slovenski narod v

onih deželah, v kterih je zedinjen z Nemci ali Italijani, postavi pod varstvo takih

deželnih postav, kakoršne je Vašega Veli"anstva vlada predložila "eškemu

deželnemu zboru. Tako bodo Slovenci…mogli ohraniti si vsaj svojo narodnost,

dokler… vladi ne bode mogo"e najti sredstva in pota, da, kakor smo željno prosili v

prepokornem pismu od 30. avgusta 1870. l., zedinili njihove zemljopisno stikajo"e se

zemlje v eno upravno in kolikor mo" v državnopravno telo.«. Realna slovenska

politika je torej pred program Zedinjene Slovenije predstavila program deželne

avtonomije, ki bi koristil Kranjski, ter zakone, ki bi varovali slovensko narodnost na

Štajerskem, Koroškem in Primorskem. V kranjskem deželnem zboru se vse do leta

1878 Zedinjena Slovenija ni ve" omenjala (Melik, 2002, 306–341).

Program Zedinjena Slovenija pa je imel v sebi tudi jugoslovanske zametke, zato

nas ne presene"a dejstvo, da je bila med slovenskimi politiki vedno prisotna tudi

misel o povezavi z južnoslovanskimi deželami v monarhiji, zlasti s Hrvaško in

seveda tudi z Vojvodino. Prvi" jo lahko zasledimo že leta 1848 pri M. Majarju, in

sicer v peticiji pod to"ko tri, kjer je govor o povezavi Zedinjene Slovenije s Hrvaško.

Na Hrvaškem pa je to misel izrazil junijski sabor leta 1848, v zakonskem "lenu XI,

»o ožji, bližnji zvezi med Hrvatsko ter Spodnjo Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro

in Goriško, na drugi strani pa z Vojvodino« (Melik, 2002, 314).

Misel na povezavo z južnoslovanskimi narodi se je okrepila po vojni leta 1866 in

se je v naslednjih letih samo še stopnjevala. Dokon"no pa je misel na povezavo z

južnoslovanskimi narodi zakoli"ila francosko-pruska vojna, ki je v slovenski prostor

vnesla novo bojazen. Pojavilo se je vprašanje, ali bo habsburška monarhija preživela

ali ji grozi nevarnost razpada ter posledi"no s tem vklju"itev slovenskega prostora v

združeno Nem"ijo. Zato so slovenski voditelji skušali reševati slovenski narodni

položaj pred tem tako, da so intenzivno razmišljali o narodni usodi ter snovali

razli"ne narodne programe in rešitve. Velika ve"ina politikov se je nagibala k

programu Zedinjene Slovenije na podlagi prirodnega narodnega prava ter puš"ala ob

strani mariborski program, osnovan na zgodovinskem konstruktu Notranje Avstrije.

Prav tako so se ponovno okrepile politi"ne vezi s Hrvaško.

70

Sodelovanje slovenskih in hrvaških politikov se je sedaj odrazilo že na višji ravni,

ne pa samo preko "asopisnih "lankov. V Sisku so se 7. in 8. novembra 1870 sestali

politiki Hrvaške narodne stranke, udeležili pa so se ga tudi štirje slovenski politiki iz

Kranjske in Štajerske, na sestanek pa je bil povabljen tudi Srb Jovan Suboti#, vendar

se je opravi"il. Na sestanku so sestavili program, ki je predvideval federacijo

Hrvaške in Slovenije v realni uniji z Ogrsko, torej v ogrskem delu dualisti"ne

monarhije. Program ni bil dokon"no sprejet, temve" je bil dogovorjen nov sestanek v

Ljubljani (Prunk, 1992, 87–88).

Slovenski liberalci so se v tem "asu vedno bolj ogrevali za program Zedinjene

Slovenije. Njihova politika je slonela na nacionalnem na"elu in je zanje bila hkrati

tudi jugoslovanska politika. Na jugoslovanskem kongresu 1. decembra 1870 v

Ljubljani so izrazili željo o povezanosti Jugoslovanov v habsburški monarhiji v eno

telo. Na sestanku so sprejeli naslednjo resolucijo:

1. enotnost južnih Slovanov, za"eta v nastanku narodov, skozi vso svetovno

zgodovino je ostala živo v narodnem "ustvu in nasproti ostalih narodov v

jezikovni enotnosti,

2. Južni Slovani, kateri pod razli"nimi imeni (Slovenci, Hrvati in Srbi) živijo v

habsburški monarhiji, "utijo danes dan narodne potrebe. Da zadostijo tem

potrebam in tako zavarujejo svoj narodni obstanek združujejo vse svoje sile,

moralne in materialne, katere bodo potrebovali za svojo enotnost na

književnem, gospodarskem in politi"nem podro"ju,

3. ta svoj odlok razodevajo državnikom habsburške monarhije in vsem ostalim

narodom, kateri živijo v isti državi, naj vejo, da se bodo Južni Slovani po

zakoniti poti borili za svojo enotnost in ne bodo nikomur prizadejali

nepravice. /…/,

4. Južni Slovani v habsburški monarhiji bodo naredili svoje delo, kako bi lahko

pomagali uresni"iti enake želje svojih bratov preko meje, s katerimi smo en

narod,

5. za uresni"itev svojega cilja se Južni Slovani v habsburški monarhiji v najve"ji

meri naslanjajo na društva, skupš"ine, deželne zbore in na "asopise, da naj

vsak pomaga tako, kakor lahko,

71

6. za uresni"itev skupne koristi, se bodo vsi Južni Slovani habsburške monarhije

sporazumno odlo"ali glede pomembnih vprašanj, katere bodo vplivale na

njihovo delo.

Odlok prvega kongresa jugoslovanskih narodov je imel velik pomen za mnoge

slovenske, srbske, hrvaške politi"ne in kulturne delavce, društvene organizacije in

politi"ne stranke. Pozitivno je vplival na usmeritev njihovega politi"nega dela za

enotnost južnoslovanskih narodov v monarhiji in izven nje. Prav tako je ta resolucija

vplivala na skupno delovanje slovenskih in hrvaških poslancev v dunajskem

državnem zboru (Bratuli#, 1958, 139).

Prav poudarjanje kulturne in jezikovne enotnosti je izviralo iz spoznanja, da s

temi problemi ne bi zapletali kovanja politi"ne enotnosti v boju proti vse

mo"nejšemu pojavu nemštva. Politiki so na kongresu v Ljubljani razpravljali o štirih

smereh programa in sicer:

1. subdualizem–državno politi"no združenje Hrvaške, Slovenije in Vojvodine

znotraj Ogrske;

2. prav tako subdualizem znotraj Avstrije;

3. enako jugoslovansko enoto kot del ob"e federalizirane habsburške monarhije,

tj. brez dualizma;

4. oblikovanje državne enote južnih Slovanov habsburške monarhije, ki bi bila

povsem lo"ena od te države.

Jugoslovanskega kongresa v Ljubljani so se udeležili predstavniki obeh

slovenskih politi"nih smeri, tako staroslovenci kot mladoslovenci, predstavniki

hrvaške Narodne stranke, predstavniki Vojne krajine ter Laza Kosti# kot zastopnik

vojvodinskih Srbov (Pleterski, 1981, 51).

Že dolga tle"a nasprotja v slovenskem politi"nem narodnem gibanju so ugledala

lu" sveta leta 1870. Katoliški tabor, ki se je vedno bolj organiziral v obrambo

konkordata in je bil proti liberalni zakonodaji, je postajal vedno bolj nezadovoljen s

tem, da je lahko samo na"elno izražal katoliška stališ"a. Želel je aktivno sodelovati v

boju za katoliške interese. Volilni program slovenske stranke za junijske deželne

volitve leta 1870 je že govoril o veri, vendar na indirekten na"in, da iz njega

dejansko ne veje duh katolištva. Liberalcem se je vedno bolj upiralo njihovo

pragmati"no in neodlo"no ravnanje. Leta 1871 so vlado sestavili nemški liberalci,

72

naslednjega leta pa je K. Hohenwart ustanovil federalisti"no-konservativni poslanski

klub, ki je zagovarjal stališ"e, da se avstrijska monarhija ne sme raztrgati in deliti,

temve" mora ostati cela na podlagi pragmati"ne sankcije. Prav tako je program

zagovarjal najširše deželne avtonomije na podlagi histori"nega prava in je mo"no

omejeval pristojnosti skupnega parlamenta. Zagovarjal je, naj bo deželna in državna

ustava zgrajena na krš"anski podlagi, osnovne šole naj bodo verske, vsi avstrijski

narodi naj bodo dejansko enakopravni, narodne manjšine naj bodo zavarovane po

posebnih narodnostnih zakonih in nenazadnje se je program zavzemal tudi za

razširjenje volilne pravice ter je pozival na pasiven odpor proti decembrski ustavi.

Novemu klubu se je takoj priklju"il tudi slovenski katoliški tabor, nekoliko pozneje

se je zanj odlo"il tudi J. Bleiweisov krog staroslovencev. Mladoslovenci takega

programa niso mogli sprejeti, saj so menili, da pomeni priklju"itev k pravni stranki

povratek na zgodovinsko pravo in podporo fevdalni in cerkveni reakciji. Idejni

razcep med staroslovenci in mladoslovenci se je izrazil na zboru Slovenske matice,

26. septembra 1872, z volitvami dela odbornikov. Liberalni tabor je predstavil v

javnosti svoje geslo: “za domovino, omiko in svobodo”. Zaradi tega je vsak tabor

predstavil svojo listo. Tako so na volitvah zmagali Nemci. Germanizacijski pritisk je

bil vedno mo"nejši in ni presenetljivo, da so tudi v naslednjih letih v prej slovenskih

volilnih okrajih Nemci izbojevali velike zmage. Leta 1875 so Nemci osvojili tudi

ve"ino v kranjski trgovski in obrtni zbornici. Politi"na nesloga pa je med Slovenci

zbujala vedno ve" nezadovoljstva. Politi"ne strasti so se po"asi pri"ele umirjati in

konec leta 1876 so tudi mladoslovenci vstopili v K. Hohenwartov klub. S tem je

slovenski politi"ni tabor postajal znova enoten, obnovila se je doba politi"ne sloge v

narodnih zadevah. Cena, ki so jo mladoslovenci pla"ali, je bila odpoved javnega

izražanja liberalnih stališ" in prevzem gesla o obrambi katoliške vere

(Melik, 2002, 474).

Program Zedinjena Slovenija je bil nekaj "asa potisnjen v ozadje, saj so se

politiki raje posve"ali medsebojnim obra"unavanjem. Liberalno-klerikalni konflikt in

medsebojni spori so prevladali nad narodnimi zahtevami. Za "as državnozborskih

volitev pa sta oba politi"na tabora sprožila vprašanje glede Zedinjene Slovenije.

Medtem ko je liberalni tabor utemeljeval z njo svoj program, se zanjo izjavljal na

predvolilnih zborovanjih in v volilnih proglasih, jo je klerikalni tabor utemeljeval

73

tako, da program državnopravne stranke ni proti Zedinjeni Sloveniji. Oba tabora pa

sta menila, da "as za uresni"itev programa Zedinjene Slovenije trenutno ni primeren

ter da je potrebno najprej s pomo"jo Stranke prava dose"i enakopravnost, šele nato

bo mogo"e graditi naprej. Zdi se verjetno, da je bil del konservativnega tabora za

Zedinjeno Slovenijo, seveda pa je obstajal tudi nasprotni tabor, ki je bil že iz na"elnih

razlogov proti Zedinjeni Sloveniji. Menili so namre", da je narodni program poganski

in nasproten idejam katoliške cerkve (Melik, 2002, 470–482).

V državnem zboru se je slovenski tabor povezal z nemškimi konservativci, kar je

imelo za posledico, da je slovenski tabor program Zedinjena Slovenija potiskal v

ozadje in ga vedno redkeje omenjal. Slovenski liberalci za uresni"itev tega programa

v državnem zboru niso imeli zaveznikov. !ehi so zagovarjali zgodovinsko pravo,

Hrvati so se sklicevali na hrvaško državno pravo, Poljaki pa so si za cilj postavili

deželno avtonomijo in ne naravno pravo (Zgo. Slovencev, 1979, 504).

4. 2 ODNOS SLOVENSKIH LIBERALCEV DO PRAVAŠEV

Slovenski "asopisi so v sedemdesetih letih o pravaših in o hrvaškem državnem

pravu sicer pisali, a simpatij in navdušenja v tem ni zaznati. V za"etku osemdesetih

let pa se je pogled na pravaše in na hrvaško državno pravo spremenil. Prva, ki je v

svoje roke vzela pobudo pri povezovanju s politiki v banovini, je bila Narodna

napredna stranka. V tej stranki so bili združeni kranjski liberalci pod vodstvom Ivana

Tav"arja in Ivana Hribarja. Prve stike s hrvaškimi politiki je slednji vzpostavil leta

1877, ko so v Ljubljani po"astili J. Bleiweisovo sedemdesetletnico (Rahten, 2005,

74; Gross, 2001, 734). I. Hribar si je prizadeval, da bi k slovensko-hrvaškemu

sodelovanju privabil tudi strankarske kolege, kar mu je nedvomno uspelo. Opozoriti

velja, da I. Hribar pravašem ni bil pretirano naklonjen. V prvi vrsti ni sprejemal A.

Star"evi#evega sovraštva do Srbov. Zgodovinskega prava, kljub temu da je menil, da

ima vrednost le za narod, ki ima dovolj mo"i, da ga hrani in "uva, ni vnaprej zavra"al

(Hribar, 1983, 206).

74

Na drugi strani pa je bil velik simpatizer pravašev na Slovenskem I. Tav"ar. S

svojimi napitnicami hrvaškemu državnemu pravu je postal priljubljen gost in

najljubši govornik južno od Sotle. Na proslavi hrvaškega pevskega društva Kolo v

Zagrebu leta 1882 je I. Tav"ar izjavil, da je slovenska zemlja »samo del zemlje

hrvaške« in se tako priklonil pravaški ideologiji (Rahten, 2005, 74;

Gross, 2001, 734).

I. Tav"arjevo »planinsko-hrvatsko komedijanstvo v Zagrebu« je obsodil urednik

Ljubljanskega zvona, Fran Levec. Menil je, da je taka brezmiselna politika lahko

nevarna za Slovence. Kot ugotavlja že Zajc (2006), I. Tav"ar v tistem trenutku ni

videl »meje« med Slovenci in Hrvati, kot jo je videl F. Levec.

V naslednjih letih je bilo takih »propravaških« izjav kar nekaj. I. Tav"ar je leta

1888 v imenu Slovencev nazdravil J. J. Strossmayerjevi petdesetletnici takole: »Slepi

pa bi morali biti mi Slovenci, "e bi Vam, prevzvišenost, za vse te dobrote, skazane

hrvatskemu narodu, ne izrekali kipe"e zahvale. Mi Slovenci stojimo na skrajnej meji

slovanstva, in obdajajo nas od spodaj in zgoraj narodi, hlepe"i, odvzeti nam materin

jezik ter zaliti nas s tujstvom, da bi v pokrajinah, kjer so naši o"etje živeli, ne bilo

spominov na nekdaj mogo"no slovanstvo. Samo na edno stran imamo zaslombo na

narodu, ki prebiva ondu, kjer prenehajo naše planine ter se pri"no obsavske ravnine.

Narod hrvatski je to, ki je bil od nekdaj nam Slovencem v zaslombo, ter je sé svojo

krvjo branil nas stoletja pred krivimi me"i surovih barbarov. !e mi je dopuš"ena

primera, imenoval bi narod hrvatski srce, od katerega vodi mogo"na žila – odvodnica

do naroda slovenskega, razširjajo" ondu kri narodne zavesti, narodnega mišljenja. Po

ti odvodnici priplule so v naše dežele hrvatske pesmi, katere so nas navduševale in

prihajale besede Vaših prvakov, ki so tudi nas osre"evale, tako da smo zmagonosno

prestali boje ter utrdili jez, ob katerem se razbijajo brez mo"i razlu"eni valovi

nemškega in laškega morja. /…/ da živimo vsi Slovenci v zavesti, da je bodo"nost

slovenskega naroda ohranjena samo tedaj, "e stoji za njim mogo"na in zavedna

Hrvatska. Ž njo imamo Slovenci ednako prihodnjost, nakazani smo na njo, in "e

Hrvatska pogine, ne preostaje nam druzega, nego poiskati si grob, kamor bi se

slovenstvo za vedno zakopalo /…/« (E, 4. 4. 1888).

V osemdesetih letih (1883–1885) se je odvijal spor med vladnimi »elastikarji« s

F. Šukljetom na "elu in med »radikalci« s I. Tav"arjem in I. Hribarjem na "elu.

75

Medtem ko so prvi zavzemali predvsem popustljivejšo, bolj oportunisti"no politiko

do avstrijske vlade, so slednji zagovarjali bolj odlo"no, radikalno politiko

(Melik, 2002, 527). Vsekakor pa so si tako eni kot drugi za"eli iskati zaveznike za

svoj politi"ni program. Pri tem so se obrnili na jug.

Tudi v za"etku devetdesetih let se je zdelo, da se bodo slovenski liberalci povezali

s pravaši. Dne 2. oktobra 1890 so se v Ljubljani zbrali predstavniki istrskih Hrvatov

in predstavniki slovenskih pokrajin v Avstriji: Koroške, Štajerske, Kranjske, Goriške

in Trsta. Od 62 poslancev se jih je sestanka udeležilo 51, med katerimi je bilo vseh

deset istrskih, in sicer devet poslancev deželnega zbora in dr. D. Vitezi#, poslanec v

državnem zboru. Na shodu so sprejeli resolucijo, v kateri je bilo zapisano, da

slovenski in istrsko-hrvaški poslanci neomahljivo stojijo na temelju svojih narodnih

in državnih pravic. Prav tako so izjavili, da se bodo v deželnem in v državnem zboru

skupaj borili, da se odstranijo krivice, ki se godijo slovenskemu in hrvaškemu

narodu. Na shodu so poslanci razpravljali tudi o položaju slovenskega jezika v šolah

in v uradih. Zahtevali so »da vlada imenuje za urade v slovenskih pokrajinah

uradnike v govoru in pismu slovenš"ine popolnoma zmožne /…/ ravno isto se

zahteva glede uradov za hrvatski jezik v Istri /…/ da se ustanovi v Ljubljani višje

deželno sodiš"e za slovenske in istrske pokrajine, da se ustanovi v Ljubljani

pravniška akademija z vsemi pravicami vseu"iliških fakultet in popolno pariteto

slovenskega in hrvatskega u"nega jezika. /…/« (Ss, 10. 10. 1890).

I. Tav"ar tudi na tem sestanku ni mogel zatreti svojega "ustva do Hrvatov in je

poudaril, da je zedinjene Slovencev in Hrvatov v interesu države same.

Svoje navdušenje do Hrvatov je I. Tav"ar ponovno izrazil "ez pet let na I.

Gunduli#evi slavnosti 26. junija 1893 v Dubrovniku. Na slavnosti je med drugim

»govoril za slogo in jedinstvo mej Slovenci in Hrvati, poudarjajo", da je jedina

rešitev naroda slovenskega in hrvatsko državno pravo in da je on privrženec tega

prava, odkar ume politi"no misliti« (Kermavner, 1966, 236).

Naslednjega leta, 1894 je na A. Star"evi#evi slavnosti v Zagrebu I. Tav"ar s

slede"o napitnico nazdravljal pravaškemu pravu, »/…/ da se med Slovenci vedno

bolj širi "ut ukupnosti s Hrvati. Samostojna in zjedinjena Hrvatska bila bi Slovencem

najtrdnejša zaslomba, kajti Slovencem prete sovražniki od vseh strani. Slovenci

76

dandanes ne teže samo po bratskem "ustvovanju, ampak po popolnem zjedinjenju s

Hrvati /…/« (E, 28. 6. 1894).

Veliko število slovenskih politikov je zagovarjalo politi"no zedinjenje Slovencev

in Hrvatov. Menili so, da je Hrvaška s svojim državnopravnim programom pravi

zaveznik Slovencev ter da jim lahko pomaga pri razvoju slovenskih nacionalnih

interesov (Matkovi#, 2002, 14).

4. 3 SPOGLEDOVANJE KATOLIŠKEGA TABORA S PRAVAŠI

Kljub temu da so se s hrvaškim državnim pravom najprej spogledovali slovenski

liberalci, pa so se v za"etku devetdesetih let z njim za"eli spogledovati nekateri

pripadniki katološkega tabora.

Na prvem slovenskem katoliškem shodu, leta 1892 v Ljubljani, so se slovenski

katoliški narodnjaki opredelili do vprašanja povezave s hrvaškimi politiki. Vendar so

nekateri predstavniki katoliškega tabora še vedno oklevali. Med njimi je bil tudi

vodilni ideolog slovenskega katoliškega gibanja dr. Anton Mahni", ki je menil, da bi

bilo bolje najprej pregnati liberalce iz domovine in se šele kasneje okleniti Hrvatov

(Rahten, 2005, 85).

V naslednjih letih pa so slovenski katoliški narodnjaki za"eli iskati zaveznike pri

hrvaških pravaših, kar so prvaki Katoliške narodne stranke za"eli poudarjati tudi na

javnih nastopih. Pri navezovanju stikov so bili postavljeni pred vprašanje, s katero

pravaško frakcijo naj se povežejo, ali z domovinaši ali s !isto stranko prava.

Povezali so se z domovinaši. Svojevrsten dogodek pomeni udeležba delegacije

Katoliške narodne stranke (J. E. Krek, A. Kalan, J. Brejc) na zborovanju

domovinašev 12. oktobra 1898 na Trsatu (Rahten, 2005, 88).

Kanonik A. Kalan je na shodu izjavil »/…/ da se katoliška-narodna stranka

slovenska pridružuje Stranki prava ter da vsprejema nje program. /…/«. Tudi J. E.

Krek se je v svojem govoru glede hrvaškega prava strinjal z A. Kalanom, menil je,

da razdvojeni ne dosežejo ni"esar in med drugim dejal /…/ da Slovenci spremljajo s

77

posebnimi, simpatijami delovanje Stranke prava in sicer zato, ker to stranko vodijo

tri velike ideje, tudi nam sorodne in simpatiške: namre" ideja krš"anstva /…/; ideja

hrvatskega državnega prava, ki je jedina zmožna na jugu osnovati oni branik proti

izdajalcem, katerega Avstrija neobhodno potrebuje za ohranitev svoje veli"ine in

osre"enje slovanskih narodov na jugu; in ideja gospodarske organizacije za narod,

kajti sovražniki naši so najprej naš narod gospodarsko uni"ili, da so ga potem toliko

lažje oropali njegovih politiških svoboš"in. Sovražna sila nas je z umetno mejo

razlo"ila, a mi skrbimo, da medsebojna bratska ljubezen razrašito umetno mejo ter na

njeno mesto postaviti naravno vez /…/« (E, 14. 10. 1898). Prav tako se je A.

Kalanovemu in K. Klunovemu mnenju pridružil J. Brejc, ki je izjavil »/…/ da po

adresnem na"rtu ve"ine se zahteva avtonomija dežel, a Slovenci in Rusi zahtevajo

avtonomijo naroda ter no"ejo nikdar pristati na avtonomijo dežel, ki bi jim bila polit.

smrt. Na adresni na"rt so pristali le, ker v njem vidijo prvi naskok na stari

centralisti"ni sistem, ki je Slovanom sovražen, a ne verujejo, da se provede. Sedanja

politška akcija Slovencev je provizorij; cilj ostane isti, ali pota so razli"na, a vodijo k

politiškemu združenju Slovencev in Hrvatov« (Ss, 20. 10. 1898).

Medtem ko so privrženci domovinaške struje shod na Trsatu ocenili kot izredno

uspešen, so privrženci !iste stranke prava menili, da je bil shod navadna farsa.

Slednji so seveda pozdravljali povezovanje z »brati onkraj Sotle«, vendar so

opozarjali na razlike v pogledih na slovensko vprašanje. Menili so, da so domovinaši

na"rtno prenehali z uporabo izraza »planinski Hrvati«, s "imer naj bi povzro"ili

delitev enotnega hrvaškega naroda. Prav tako jih je motilo, da je V. Spin"i# pripeljal

na Trsat predstavnike slovenske stranke, ki je v imela sloves zagovornice

brezpogojne lojalnosti dunajski vladi (Rahten, 2005, 89).

Katoliški narodnjaki so se zavedali, da pravaška ideologija temelji na liberalnih

tradicijah. A so vseeno menili, da bodo pravaši svoj idejno-politi"ni profil postopoma

približali krš"anskodemokratskemu. Veliko vlogo pri programskem zbliževanju med

katoliškimi narodnjaki in pravaši je odigral J. E. Krek (Rahten, 2005, 90).

Kljub temu je bilo sodelovanje katoliških narodnjakov s pravaši v za"etku bolj

mla"no. Pravaški poslanci so v državnem zboru po volitvah leta 1901 odklonili

predlog, da stopijo v skupni klub s katoliškimi narodnjaki, "e bi bili iz njega

izklju"eni I. Tav"arjevi liberalci. Za izklju"itev I. Tav"arjevih liberalcev iz kluba se

78

je zavzemal v prvi vrsti Ivan Šusterši", ki je v okviru svojih parlamentarnih

kombinacij sodeloval z istrskimi in dalmatinskimi pravaši (Rahten, 2002, 5).

V slovenskem prostoru je bila v zadnjih dveh desetletjih habsburške monarhije

najmo"nejša Katoliška narodna stranka. Leta 1905 se je preimenovala v Slovensko

ljudsko stranko, a se je že "ez štiri leta povezala z drugimi slovenskimi strankami

politi"nega katolicizma v Vseslovensko ljudsko stranko. Slovenski katoliški

duhovniki so odigrali veliko vlogo predvsem v tem, da so na eni strani odlo"no

nastopili proti germanizaciji in italijanizaciji ter si prizadevali za uporabo

slovenskega jezika, na drugi strani pa iskali stik s slovanskim jugom oz. pravaši na

jugu monarhije, s katerimi bi ustanoviti »krepko organizacijo jugoslovanskih

narodov, ki bode nepremagljiv branik državi in pravu jugoslovanskih narodov«

(Prunk, 1993, 123).

Dne 9. oktobra 1912 je izvršilni odbor na Dunaju sklenil, da se ustanovi Hrvaško-

slovenska stranka prava, ki bo imela dva na"elnika, in sicer Mileta Star"evi#a in I.

Šusterši"a. Tako se je 20. oktobra 1912 v Ljubljani sestal »Prvi hrvaško-slovenski

sabor«, ki je okrepil klerikalno in pravaško opozicijo dualisti"nemu sistemu.

Sre"anje je že potekalo v znamenju sporov med pravaškimi frakcijami. Sen

slovenskih in hrvaških politikov o ustanovitvi velikohrvaške tvorbe v reformirani

Avstriji je razblinila prva svetovna vojna (Rahten, 2002, 7–8; Zajc, 2006, 242–245).

79

5 SLOVENSKO – HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRSKEM

DEŽELNEM ZBORU

Istra je od leta 1849 pripadala kronovini Avstrijsko primorje, ki je med drugim

zajemalo tudi mesto Trst, Goriško in Gradiš"ansko, s cesarskim namestništvom v

Trstu. S februarskim patentom leta 1861 je Istra dobila svoj deželni zbor, ki pa ni

zasedal v Pazinu (od 1825 do 1860 glavnem mestu okrožja), ampak v Pore"u, ki je

položaj glavnega mesta obdržal vse do konca monarhije (Darovec, 1992, 58 – 60).

Februarski deželni redi so imeli dolo"ilo, da se sestajajo deželni zbori »praviloma

enkrat na leto« »v deželnem glavnem mestu« »v kolikor cesar ne dolo"i druga"e«. V

deželnem redu iz leta 1861 je bil Pore" dolo"en za sedež deželnega zbora in

deželnega odbora. Sedež deželnega odbora je ostal do konca, deželni zbor pa je bil

tam zadnjikrat sklican leta 1897. Vzrok za to so bili z narodnostnimi spori povezani

nemiri. Po letu 1897 so deželni zbor dvakrat sklicali v Pulju. V letu 1899 in v prvem

desetletju 20. stoletja se je deželni zbor ve"inoma sestajal v Kopru. Menjavanje

sedeža deželnega zbora je bila posebnost istrske dežele (Melik, 1999, 635).

Volilni red je bil zasnovan na t. i. kurialnem sistemu, ki je bil uveden že leta 1861

ter je v Istri ostal nespremenjen do leta 1908. Tako je bilo z deželnozborskim

volilnim redom (Regolamento elettorale per la Dieta provinciale per il Litorale) in

deželnim redom (Regolamento provinciale) dolo"eno, da istrski deželni zbor tvori 30

poslancev, kar je bilo glede na število prebivalstva veliko (Žitko, 2002, 32).

Posebnost Istre je bil najvišji odstotek virilistov med vsemi deželnimi zbori: 10%.

Virilisti so bili vsi trije škofje: tržaško – koprski: Jernej Legat (1846–1875), Juraj

Dobrila (1875–1882), Janez Nepomuk Glavina (1882–1895), Andrej Šterk (1896-

1901), Fran"išek Ksaverij Nagl (1902–1910), Andrej Karlin (1910–1919);

poreško–puljski: Juraj Dobrila (1857–1875), Janez Nepomuk Glavina (1878–1882),

Alojzij Marija Zorn (1882–1883), Giovanni Batista Flapp (1884–1912), Trifone

Pederzolli (1913–1941)) in krški: Ivan Josip Vitezi# (1854–1877), Franjo Anijan

Fereti# (1880–1893), Andrej Šterk (1894–1896), Anton Mahni" (1896–1920).

Ob rekordnem številu virilistov je imela Istra med vsemi deželami najnižji delež

veleposestniških poslancev: 16, 7%. Tretjina poslancev je pripadala mestom in

80

trgovsko–obrtni zbornici (10), dva ve" je imela kme"ka kurija (12), dva manj pa

veleposest in virilisti (8). Kme"ka kurija je imela 40% poslancev, "eprav je zajemala

70% prebivalcev dežele. Favoriziranje mestne kurije proti kme"ki je bila splošna

poteza avstrijskega volilnega sistema. Posebnost Istre (in tudi Dalmacije) je bila, da

so v mestni kuriji volili prebivalci mestnih dav"nih ob"in, ne pa mestnega ozemlja v

ožjem smislu, torej ve" ljudi kakor obi"ajno drugod. S spremembo deželnega reda,

20. maja 1870, je istrski deželni zbor dvignil število poslancev na 33

(Melik, 1999, 636).

Kljub temu da so Slovenci in Hrvati v Istri predstavljali približno dve tretjini

celotnega prebivalstva, si na osnovi takega volilnega sistema niso mogli zagotoviti

ve"ine v istrskem deželnem zboru, saj je namesto nacionalne pripadnosti odlo"ala

politi"na in ekonomska teža posameznih volilnih teles. Ker so deželni redi povsod

favorizirali veleposestvo in meš"anstvo, ki je bilo v Istri skoraj v celoti italijanske

narodnosti, sta bila sestava deželnega zbora in nacionalna pripadnost v hudem

nasprotju. Od 30 voljenih poslancev v letih 1870–1908 jih je imela italijanska stran

po letu 1889 kar 21, hrvaško–slovenska pa le 9, torej samo 30%, v deželnem odboru

pa samo enega zastopnika (Žitko, 2002, 33).

Podrobnejši seznam slovenskih in hrvaških politikov je v prilogi 1.

Italijanska poslanska ve"ina je že na prvih sejah deželnega zbora dala vedeti, da

ga ima za svoje zakonodajno telo in ne za predstavniško telo ve"ine prebivalstva

Istre. Prav tako je italijanska poslanska skupina izglasovala dolo"ilo, da mora biti

uradni jezik istrskega deželnega zbora italijanski. Virilisti so si v istrskem deželnem

zboru prizadevali predvsem za to, da slovenski in hrvaški jezik stopita v življenje ter

postaneta enakopravna z italijanskim (Žitko, 2002, 33).

Politi"no uveljavljanje Slovencev in Hrvatov v Istri se je najprej za"elo v ob"inah.

Ob"ine so bile sprva v italijanskih rokah predvsem zato, ker Slovani niso imeli

dovolj u"enih mož za opravljanje ob"inskih služb. S"asoma so si Slovani pridobili

položaje v severnem delu Istre, kjer je živel izklju"no slovenski živelj, nato v

ob"inah na Krku, v ob"ini Veliki Lošinj, v ob"inah v Liburniji, nazadnje pa v

osrednji Istri (Darovec, 1992, 66).

Leto 1883 predstavlja v istrski zgodovini prelomnico. Tega leta so bili na

deželnozborskih volitvah izvoljeni predstavniki »mlade generacije« (Matko Laginja,

81

Vjekoslav Spin"i#). Izvolitev je imela za posledico prevetritev deželnega zbora v

Pore"u, deželni svet je tega leta priznal enakopravnost slovenskega, hrvaškega in

italijanskega jezika na sodiš"ih v Istri. Kljub temu da je E. Taaffejeva vlada

priznavala enakopravnost slovenskega in hrvaškega jezika z italijanskim, je bilo v

praksi popolnoma nasprotno, saj je bila še vedno prisotna premo" italijanskega jezika

(Darovec, 1992, 67; Šidak, 1986, 183).

Od 23. do 30. junija 1883 so bile volitve v istrski deželni zbor. V Istri so pri

volitvah v mestih in trgih na Voloskem zmagali Slovani. Za mesta in trge Volosko,

Kastav, Lovran in Moš"enice je bil izvoljen Vinko Zamli#, odlo"en narodnjak. V

okrajih Volosko in Koper so zmagali M. Laginja, monsignor Andrej Šterk, Anton

Križanac in V. Spin"i#. V Pazinu, puljskem, poreškem okraju in v Lošinjskem

glavarstvu so zmago slavili italijanski kandidati (E, 27. 6. 1883). Omeniti velja, da je

v Pulju propadel slovanski kandidat Flegar, dobil je 282 glasov, a njegov nasprotnik,

Rizzi 288 glasov (E, 30. 6. 1883). V istrski deželni zbor je bilo tako leta 1883

izvoljenih pet slovanskih poslancev.

Prva seja novoizvoljenega deželnega zbora je bila 16. avgusta 1883. Predsednik

zbora je bil Comm. Francesco dr. Vidulich. Poslanci so se zaobljubili, da bodo zvesti

cesarju in da bodo vestno izpolnjevali postavo. Na tej seji so poslanci dobili tiskano

poro"ilo o deželnozborskih volitvah (DAR, ZIDZ, 16. 8. 1883).

Druga seja deželnega zbora se je za"ela ob 16.00 uri popoldne, na kateri je zbor

verificiral vse volitve, razen volitev »dr. A. Sterka, V. Spin"i#a, A. Križanaca, dr.

Konstantini-a, barona Lazzarini-ja, Doblanovi#a, Berbut-a, Bolmarcicha in

Elluschegg-a ne. Proti vsem tem volitvam so došle pritožbe« (E, 22. 8. 1883). V

verifikacijski odbor je bil izvoljen M. Laginja, v šolski odbor A. Šterk in v finan"ni

odbor V. Zamli#. V politi"no–ekonomi"ni odbor ni bil izvoljen noben slovanski

poslanec (E, 25. 8. 1883).

Na tretji seji istrskega deželnega zbora je M. Laginja dne 21. avgusta 1883

prisotne poslance nagovoril s slede"imi besedami: »Poštovana gospodo Latini! Izbor

u Pazinu…«. Edinost je v naslednjih dneh o M. Laginjevem nastopu v poreškem

zboru pisala slede"e: »/…/ živahna, burna in najpomenljivejša je bila za Slovanstvo

ta seja od vseh sej istrskega zbora, kar on obstaje, kajti v tej seji so Slovani prvikrat

stopili v javnost sè svojim jezikom. Poro"evalec je pre"ital poro"ilo verifikacijske

82

komisije, in priporo"al, naj se zavržejo volitve monsignora A. Strka, "ast. gospoda V.

Spin"i"a in g. A. Križanaca. Na to poprime besedo gosp. M. Laginja in za"ne

govoriti hrvatski. Kakor da bi bila strela udarila v zbornico, posko"ili so po koncu

italijanski poslanci, galerija pa je za"ela vikati, kakor da bi bila obsedena. M. Laginja

ho"e dalje govoriti, a italijanski poslanci zapuste zbornico, galerija pa je kar besnela.

Glavar ukaže na to spraznoti galerijo, in drhal je šla potem kri"at na ulico. Ker niso

bili navzo"i italijanski poslanci, ni hotel M. Laginja dalje govoriti. Po nekaj "asu so

se vrnili poslanci in deželni glavar jih je pokaral, ter izjavil, da je njihovo postopanje

nepravi"no in nazakonito, ker g. M. Laginja je imel in ima vedno pravico, govoriti v

zboru »hrvatsko«. Pri praznih galerijah je zdaj M. Laginja zopet prijel za besedo in

izjavil, da zdaj ho"e govoriti italijanski« (E, 25. 8. 1883; DAR, ZIDZ, 21. 8. 1883).

Seveda se razdraženi Italijani niso pomirili niti kasneje in so hrvaške poslance

napadali tudi zunaj na ulicah, »/…/ ko pa pridejo na ulico, za"ela je drhal

neusmiljeno upiti: »Fuora sciavi!« itd., lu"ati jih z gnjilimi pomaran"ami in drugim

smradom /…/« (E, 25. 8. 1883).

Naslednji dan so slovensko-hrvaški poslanci skrivaj zapustili Pore" in sklenili, da

dokler ne bo poskrbljeno za njihovo varnost in nemoteno delovanje v deželnem

zboru, se sej ne bodo udeleževali. Po odhodu hrvaških poslancev so italijanski

poslanci izglasovali vse predloge deželne vlade. Predsednik je 28. avgusta 1883

oznanil, da je delovanje istrskega deželnega zbora kon"ano (Milanovi#, 1973, 90).

Leta 1884 so bile razpisane dopolnilne volitve v istrski deželni zbor. Uredništvo

Naše sloge in Politi"no društvo Edinost v Trstu sta priporo"ali ljudem, naj v

koprskem okraju volijo iste kandidate (V. Spin"i#a in A. Križanca), a v Voloskem

okraju so predlagali Slavoja Jenka namesto A. Sterka. Na dopolnilnih volitvah so

»volilci obeh omenjenih istrskih okrajev storili svojo sveto dolžnost; izvolili so vse

tri kandidate nasvetovane jim po pol. društvu Edinost« (E, 11. 6. 1884).

Istrski deželni zbor je pri"el z delovanjem 2. junija 1884. Predsednik dr. F.

Vidulich je poslance pozdravil ter jih opomnil, da morajo delati v korist naroda. Na

prvi seji so bili od slovensko–hrvaških poslancev prisotni samo V. Zamli#, S. Jenko

in M. Laginja (DAR, ZIDZ, 2. 6. 1884).

83

Slika. 3: Zapisnik 3. zasedanja istrskega deželnega zbora 1883.

Vir: Državni arhiv, Rijeka, Z–1, sv. 5. Protocollo della III. Seduta Dieta provinciale

dell’Istria . Parenzo 21 Agosto 1883.

84

V letu 1884 je bilo sedem sej istrskega deželnega zbora. Na sejah so si slovensko-

hrvaški poslanci prizadevali za uporobo slovenskega in hrvaškega jezika. Istrski

deželni zbor je zaprl svoja vrata 24. junija 1884 (DAR, ZIDZ, 24. 6. 1884).

Leta 1884 je bil v istrskem deželnem zboru ustanovljen Hrvaško-slovenski klub, s

katerim je delovanje Hrvatov in Slovencev v deželnem zboru dobilo svojo uradno

potrditev. Klub hrvaških in slovenskih poslancev v istrskem deželnem zboru je bil

ustanovljen 10. januarja 1884, prisotni pa so bili naslednji poslanci: A. Jenko, A.

Križanac, V. Zamli#, M. Laginja in V. Spin"i#. Klub se je imenoval »Hrvaško-

slovenski klub istrskega deželnega zbora« (Bratuli#, 1966–1967, 121–199).

Klubskemu zasedanju niso prisostvovali virilisti; omeniti velja, da niso nikdar

neposredno sodelovali na klubskih sestankih ter da niso bili "lani omenjenega kluba.

Vzrok za tako politi"no držo je bil v tem, da so se "utili kot Hrvati ali Slovenci, niso

se delili na Hrvate in Slovence. Slovenci so imeli v deželnem zboru najprej enega

poslanca, nato dva in na koncu, ko so Slovenci in Hrvati dobili devetnajst poslancev,

so trije izmed njih bili Slovenci. Za prvega predsednika kluba je bil imenovan V.

Zamli#, za tajnika pa Slovenec S. Jenko (Bratuli#, 1966–1967, 131).

Slovenski in hrvaški predstavniki iz Istre so sodelovali s Slovenci v Trstu in

Gorici. Iskali so skupen jezik in enoten program vseh južnoslovanskih poslancev v

dunajskem državnem zboru ter radikalno politiko za narodno in politi"no

neodvisnost v boju proti narodnemu in gospodarskemu zatiranju. Najtežje so

sprejemali »beden« položaj, gospodarsko zaostalost in ekonomsko eksploatacijo

hrvaškega in slovenskega naroda. Njihov glavni cilj je bil dvigniti narod iz njegovega

siromaštva ter ga rešiti italijanskega gospodarskega izkoriš"anja. Prav tako so menili,

da k narodovemu dvigu lahko veliko pripomorejo kulturni napredek in

enakopravnost hrvaškega in slovenskega jezika. V pravilih Kluba, ki jih je bilo

trinajst, so najprej zapisali, da bodo budili in skrbeli za narodno zavest. V istrskem

deželnem zboru bodo poslanci s skupnimi mo"mi delovali za to, da »se hrvaškemu in

slovenskemu prebivalstvu Istre ohrani njegova narodnost, da se okrepi, kjer se je

oslabila in da se jo oživi, kjer je zamrla«. Da pa bi program lahko zaživel, je bilo

najprej potrebno hrvaškemu in slovenskemu jeziku priznati jezikovna enakopravnost

v Istri (Bratuli#, 1966–1967, 135).

85

Na prvi seji kluba, 10. junija 1884 v Pore"u, so med drugim sprejeli tudi pravilo,

da vsak "lan kluba v istrskem deželnem zboru in odboru govori v hrvaškem ali

slovenskem jeziku (Bratuli#, 1966–1967, 136).

Narodna stranka v Istri se je soo"ala z vedno ve"jim pritiskom italijanske

liberalne stranke. Italijansko prebivalstvo v Istri se je za"elo zavedati, da postajajo

Slovenci in Hrvati v Istri mo"nejši in seveda tudi odlo"nejši.

Istrski deželni zbor je pri"el s svojim delovanjem 26. novembra 1885. Slovensko-

hrvaški poslanci so se tudi v tem letu borili za jezikovno enakopravnost in proti

krivicam, ki so se godile slovenskemu in hrvaškemu kmetu v uradih in v šolah

(DAR, ZIDZ, 26. 11. 1885).

Na šesti seji 7. decembra 1885 je poslanec A. Križanac izjavil, da sam ne razume

niti slovensko niti hrvaško in je zato potrebno v istrskem deželnem zboru govoriti v

italijanskem jeziku »/…/ Io approvo eccelsa Dieta, che della lingua croata non se

deva far uso qui, perchè vedo che nulla si ottiene, giacchè la maggioranza non fa

comprende /…/« (DAR, ZIDZ, 7. 12. 1885). Poslanec A. Križanac je tako v

gospodarskem prora"unu glasoval proti manjšini, »da si ga je ono jako ubogo

ljudstvo poslalo v zbor« (E, 19. 12. 1885). Deželni glavar je nato zaklju"il

zborovanje.

Leta 1885 so bile volitve v dunajski državni zbor. Kandidata na teh volitvah, ki ju

je predlagalo Politi"no društvo Edinost, sta bila D. Vitezi# in V. Spin"i#. V dunajski

državni zbor je bil izvoljen samo D. Vitezi#. Kljub temu da V. Spin"i# ni bil izvoljen

v državni zbor, je ostal politi"no aktiven v istrskem deželnem zboru, kjer se je še

naprej skupaj s slovenskimi in hrvaškimi poslanci boril za jezikovno enakopravnost.

Prav tako se je nadaljevalo narodno gibanje v Istri. Pomembni zmagi je narodna

stranka dosegla v osemdesetih letih 19. stoletja (Milanovi#, 1973, 40).

Istrski deželni zbor se je odprl 9. decemba 1886. Na drugi seji zbora, ki je bila 10.

decembra in ki ji je predsedoval deželni glavar F. Vidulich, so bile volitve v razne

odbore. Slovanski poslanci niso bili izvoljeni v noben odsek, v vse odbore so bili

imenovani samo italijanski (DAR, ZIDZ, 10. 12. 1886).

Tudi v tem letu so se slovensko – hrvaški poslanci v istrskem deželnem zboru

borili za jezikovno enakopravnost. V. Spin"i# se je v deželnem zboru na osmi seji

spraševal, zakaj se deželnozborski zapisniki ne pišejo tudi v hrvaškem jeziku in zakaj

86

se berejo samo v italijanskem jeziku. Zasedanje je bilo kon"ano 21. decembra 1886

(DAR, ZIDZ, 21. 12. 1886).

V letu 1886 se je poslanskemu mandatu v deželnem zboru odpovedal A.

Elluscheg, zato so bile v januarju 1887 v Lošinjskem okraju razpisane dopolnilne

volitve za istrski deželni zbor. Na teh volitvah je bil enoglasno izvoljen dr. Franc

Volari#, kanonik na Krku, kandidat narodne stranke (E, 29. 1. 1887).

Za predsednika novega istrskega deželnega zbora je bil imenovan dr. F. Vidulich.

Dne 25. novembra 1887 je poslanec F. Volari# sve"ano prisegel. V istrskem

deželnem zboru je bilo šest slovensko–hrvaških poslancev, in sicer: M. Laginja, V.

Spin"i#, V. Zamli#, S. Jenko, F. Flego in F. Volari# (Milanovi#, 1973, 94).

Razmere v istrskem deželnem zboru pa se tudi v naslednjih letih niso spremenile.

Na tretji seji istrskega deželnega zbora 1. decembra 1887 je V. Spin"i# ponovno bral

interpelacijo v hrvaškem jeziku (DAR, ZIDZ, 1. 12. 1887). Edinost je glede

slednjega objavila "lanek Istrski deželni zbor, kjer je med drugim zapisano. »/…/ Na

to se oglasi gosp. Spin"i#, izjavljajo", da ima tudi on interpelacijo na slavni deželni

odbor. Predsednik pa ga je koj opozoril, naj stavi svojo interpelacijo v italijanš"ini,

povdarjajo", da niti on sam niti "lanovi deželnega odbora, niti zbora, ne poznajo

govornikovega jezika. Zastopnik g. Spin"i# opazi, da bere svojo interpelacijo v

hrvatskem in italijanskem jeziku, ter za"ne s "itanjem v hrvaš"ini. Predsednik mu

seže nekako jezno v besedo in ga pozove, naj "ita samo talijanski, ker niti deželni

zbor niti deželni odbor ni obvezan poznati druzega jezika, razun italijanskega. Gosp.

govornik pa na to neustrašen praša predsednika, da li mu dovoljuje govoriti hrvatski

ali ne. To prašanje je g. predsednika nekako v zadrego pripravilo, kajti izjavil je, da

prav za prav hrvatskega govora zabraniti ne more. Interpelant "ita tedaj hrvatski, ali

gospodi zastopniki ve"ine in galerije se vsak na svoj na"in rogajo, predsednik pa ni

našel vzroka da pozove na red. Prav tako so "lani ve"ine izklikovali pri branju iste

interpelacije, "itane v italijanš"ini in to je najlepši dokaz, da je ista pravo zadela«

(E, 3. 12. 1887). Interpelacijo sem povzela po "asopisnem "lanku, kajti v arhivskem

stenografskem zapisniku je na mestu, kjer je V. Spin"i# govoril v hrvaškem jeziku

zapisano »parla in lingua slava«.

V letu 1888 je bila prva seja istrskega deželnega zbora 10. septembra. Posebno

znamenita je druga seja deželnega zbora dne 11. septembra 1888. Najprej je

87

predsednik deželnega zbora predstavil novega poslanca Frana Flega, ki je na

prebrano prisego odgovoril v hrvaškem jeziku. V nadaljevanju pa je predsednik F.

Vidulich poslancu F. Volari#u odvzel besedo, ker je bral interpelacijo v hrvaškem

jeziku (E, 19. 9. 1888). Tudi na naslednjih sejah je F. Volari# govoril v hrvaškem

jeziku, "emur pa so nasprotovali poslanci ve"ine, ki so nazadnje izjavili, da bodo

zapustili dvorano (DAR, ZIDZ, 1888).

Na šesti seji, 1. oktobra 1888, je V. Spin"i# ponovno spregovoril v imenu

poslanske manjšine v hrvaškem jeziku. Ozirajo" se na zgodovino Hrvatov in

Slovencev v Istri, je utemeljeval, da so oni prvotni prebivalci, ki se kljub poniževanju

in zatiranju niso pustili zatreti in spraviti iz pokrajine. Prav tako je omenil, kako

neprimerno se italijanski poslanci vedejo v deželnem zboru, ko slovensko–hrvaški

poslanci spregovorijo v hrvaškem jeziku. Govor je zaklju"il z mislijo, da mir in

sloga, za katero si Slovani prizadevajo, v Istri ne bo zavladala, dokler se ne prizna

Slovanom enakopravnost z drugimi narodnostmi (E, 27. 10. 1888).

Stvari so se po"asi za"ele premikati na bolje, saj se je sprožil kamen, ki je v

istrskem deželnem zboru povzro"il pravi plaz politi"nih sprememb.

Tako so se na volitvah za istrski deželni zbor leta 1889 dogodili prvi ve"ji in

opazni premiki ki so še bolj pripomogli k temu, da so slovenski in hrvaški poslanci v

svojih nastopih pokazali ve"jo borbenost (Šidak, 1986, 185). Za istrski deželni zbor

je bil izid volitev leta 1889 slede"i: v kmetskih ob"inah so bili izvoljeni:

- za politi"ni okraj koprski prof. V. Spin"i# in buzetski na"elnik F. Flego;

- za pol. okraj pazinski d.ri A. Duki# in M. Laginja;

- za pol. okraj voloski S. Jenko in M. Mandi#

- za pol. okraj lošinski dr. F. Volari# in Dinko Serši# (E, 16. 4. 1890).

Narodna stranka je dobila osem mandatov, kar je okrepilo njen položaj v istrskem

deželnem zboru. Že pred odprtjem istrskega deželnega zbora so se v Trstu sestali

novoizvoljeni slovensko–hrvaški poslanci in sklenili, da bodo od italijanskih

poslancev zahtevali, da istrske Slovence in Hrvate priznajo kot narod. V kolikor na to

ne bodo pristali, se ne bodo udeleževali sej (Milanovi#, 1973, 101).

Ob odprtju deželnega zbora 10. oktobra 1889 je vladni zastopnik c. kr. namestnik

svetnik g. Aleksander vitez Elluscheg prvi" v zgodovini imel uvodni govor v

italijanskem in hrvaškem jeziku, za podpredsednika pa je bil imenovan dr. A. Duki#,

88

ki je imel nastopni govor v hrvaškem jeziku. V govoru je posebno pozornost namenil

jezikovni enakopravnosti in s tem enakopravnosti slovensko-hrvaških poslancev z

italijanskimi. V nov deželni odbor (avtonomni izvršni organ deželnega zbora) je bil

izbran V. Spin"i#, njegov namestnika je bil M. Laginja (DAR, ZIDZ, 26. 10. 1889;

Šidak, 1986, 185).

V letu 1889 je bilo trinajst sej istrskega deželnega zbora. Tudi na teh sejah so

poslanci najve" razpravljali o jezikovni enakopravnosti, o nujnosti ustanovitve

hrvaške gimnazije v Pazinu, veliko "asa pa so namenili tudi razpravi o prora"unu.

Ker na 13. seji dne 13. novembra 1889 italijanska poslanska ve"ina ni hotela

verificirati izvolitve M. Mandi#a, je S. Jenko odgovoril, da tudi njegove izvolitve ne

smejo verificirati (E, 6. 11. 1889; Milanovi#, 1973, 103).

O nespoštovanju jezikovne enakopravnosti in o nespoštovanju pravic je pri"al

shod slovenskih poslancev v Ljubljani, ki so se ga udeležili tudi istrski poslanci. Na

shodu 2. oktobra 1890 so sprejeli slede"o resolucijo: »Slovenski in istrsko-hrvatski

državni in deželni poslanci, neomahljivo stoje" na temelju svojih narodnih in

državnih pravic izjavljajo, da bodo v državnem in deželnih zborih skupno delovali,

ter uporabljali vse svoje mo"i v to svrho, da se odstranijo krivice, ki se gode

slovenskemu in hrvatskemu narodu.« (E, 11. 10. 1890). V. Spin"i# je trdil, da se s

Hrvati in Slovenci v Istri ravna neprimerno in se širi italijanizacija Istre z željo, da

Istra postane italijanska. Rešitev je videl v zedinjenju hrvaškega in slovenskega

ozemlja v okviru kraljevine Hrvaške in se tako izrekel za pravaški program

(Šidak, 1986, 186).

Ker so bili hrvaški in slovenski poslanci v istrskem deželnem zboru v manjšini so

morali ve"krat pretrpeti marsikakšno pravico. Da se jih je sploh slišalo, so morali biti

vztrajni in odlo"ni.

V istrskem deželnem zboru so se vrstile interpelacije slovenskih in hrvaških

poslancev, ki so zahtevali jezikovno enakopravnost.

Na tretji seji, 13. januarja 1894 je vladni zastopnik A. Eluschegg odgovoril na S.

Jenkovo interpelacijo z dne 13. septembra 1892, da bodo slovenski in hrvaški spisi

izro"eni zboru in protokolirani. Prav tako je odgovoril, da bo vlada obveš"ena o vseh

interpelacijah, odgovori nanje pa bodo dani v zbornici (DAR, ZIDZ, 13. 1. 1894). Od

takrat dalje so slovenski in hrvaški poslanci v deželnem zboru govorili v svojem

89

jeziku (Kramar, 1991, 127). Istrski deželni zbor, ki se je sestal 3. januarja 1894, je

svoje delovanje zaklju"il 17. februarja 1894.

Prva seja istrskega deželnega zbora v letu 1895 je bila 10. januarja. Predsednik

deželnega zbora je bil dr. Matteo Campitelli, ki je v pozdravnem govoru izjavil, da se

je želel odre"i svojemu položaju, a mu je deželnozborska ve"ina izrazila zaupanje.

Vladin poverjenik Adolf Schaffenhauer–Neyss je poslance najprej pozdravil v

italijanskem in nato še v hrvaškem jeziku. Italijanski poslanci se niso strinjali, da je

vladin poverjenik govoril tudi v hrvaškem jeziku, zato so protestno zapustili dvorano.

Tega leta je italijanski klub v deželnem zboru dobil novega predsednika, Giovanni

Battista de Franceschija, "igar namen je bil energi"en boj proti vladi in slovensko–

hrvaškim poslancem. Že 12. januarja 1895 je v deželnem zboru, v katerem ni bilo

ve" slovensko–hrvaških poslancev, svoje delovanje proti vladnemu poverjeniku

opravi"eval z besedami, da so Italijani nastopili proti vladnemu poverjeniku zato, ker

je vlada preve" popustljiva do Slovanov (DAR, ZIZD, 10. 1. 1895;

Milanovi#, 1973, 115).

Leta 1895 je avstrijska vlada izdala naredbo, da naj okrajna sodiš"a v skladu z

na"elom o enakopravnosti jezikov uvedejo dvojezi"ne napise. Italijanska javnost je

ostro reagirala. Italijanska vlada je celo intervenirala na Dunaju in avstrijska vlada je

spremenila svojo naredbo. Zaostrilo pa se je tudi vprašanje jezika v istrskem

deželnem zboru. Slednji je bil razpuš"en 26. januarja 1895. Ne samo da so se

zaostrile razmere v istrskem deželnem zboru, temve" je bilo tudi stanje v Istri v letu

1895 izredno naelektreno. Tega leta so namre" bile deželnozborske volitve

(Kramar, 1991, 130; Šidak, 1986, 189).

Na deželnozborskih volitvah je bilo izvoljenih devet slovensko–hrvaških

poslancev. V okraju Koper sta bila to Josip Kompare ter Mate Trinajsti#, v okraju

Pazin M. Laginja in Dinko Trinajsti#, v okraju Volosko M. Mandi#, S. Jenko in A.

Stanger, v okraju Lošinj pa sta bila izvoljena V. Spin"i# in Šime Kvirin Kozuli#

(Milanovi#, 1973, 117).

Ob odprtju istrskega deželnega zbora 8. januarja 1896 je namestnik Teodoro de

Rinaldini deželnozborske poslance najprej pozdravil z daljšim govorom v

italijanskem jeziku, na koncu pa je nekaj besed spregovoril tudi v hrvaškem jeziku

(DAR, ZIDZ, 8. 1. 1896). Italijanska ve"ina je ob odprtju deželnega zbora

90

onemogo"ila izvolitev treh poslancev Hrvaško–slovenske stranke ter zavrnila

vklju"itev njihovih predstavnikov v deželni odbor in v komisije deželnega zbora.

Prav tako je ponovno izglasovala sklep, da je uradni jezik istrskega deželnega zbora

samo italijanski in tako razveljavila cesarjev ukaz o jezikovni enakopravnosti v

deželnem zboru (E, 31. 1. 1896). Slovenski in hrvaški poslanci so v istrskem

deželnem zboru zaprisegli v svojem jeziku. Slednje se vidi iz zapisnikov, saj je na

mestu, kjer so slovenski in hrvaški poslanci govorili napisano »pronuncia alcune

parole in lingua slava« ali »parla in slavo« (DAR, ZIDZ, 8. 1. 1896). V deželnem

zboru je prišlo do izgredov. Slovenske in hrvaške poslance je na ulici napadla tudi

množica (Šidak, 1986, 189).

Tudi v tem letu so se slovensko–hrvaški poslanci borili za jezikovno

enakopravnost v istrskem deželnem zboru. Na šestem zasedanju 25. januarja 1896 so

na predlog verifikacijskega odbora razveljavili izvolitev S. Jenka in M. Mandi#a, ki

sta bila izvoljena v voloskem okraju. Prav tako so na sedmem zasedanju 28. januarja

1896 razveljavili izvolitev Š. K. Kozuli#a, ki je bil izvoljen v lošinjskem okraju.

Slovensko–hrvaški poslanci so proti temu ostro reagirali, saj proti razveljavitvi ni

bilo nikakršnega pravega razloga. Zaradi tega so slovensko–hrvaški poslanci dne 28.

januarja 1896 obrnili hrbet »dvorani sv. Fran"iška« v Pore"u (Milanovi#, 1973, 120;

E, 28. 1. 1896).

Na dopolnilnih volitvah od 4. maja do 12. maja 1896 so volivci kme"kih ob"in

politi"nih okrajev, Volosko in Lošinj, ponovno izvolili S. Jenka, M. Mandi#a in Š. K.

Kozuli#a.

Istrski deželni zbor se je v letu 1897 sestal 26. januarja. Na "etrtem zasedanju 3.

februarja 1897 je bil prebran dopis, s katerim je c. kr. namestnik seznanil istrske

poslance, da bo tretje zasedanje istrskega deželnega zbora v Pulju. Vsi slovanski

"asopisi so poro"ali, da je to premeš"anje povzro"ila italijanska ve"ina, ko je

najemala »drhal«, ki je napadala slovanske poslance ob "asu deželnega zborovanja

(DAR, ZIDZ, 3. 2. 1897; Ss, 16. 2. 1897).

Na sestanku kluba v Ljubljani leta 1897 so slovenski in hrvaški državni poslanci

sklenili, da bo klub podprl vlado Kazimirja Badenija, od nje pa bodo zahtevali rešitev

narodnega vprašanja na temelju narodnih avtonomij. Glede Istre so sprejeli sklep:

- da se ustanovijo nove slovenske in hrvaške osnovne šole in gimnazija v Pazinu,

91

- da se na sodiš"ih in v upravnih organih rabita slovenski in hrvaški jezik,

- da se zagotovi osebna varnost pri deželnozborskih volitvah,

- da se premesti istrski deželni zbor iz Pore"a,

- zahtevali so tudi, da vlada sprejme ukrepe za gospodarski dvig slovenskega in

hrvaškega prebivalstva.

K. Badenijeva vlada je res ustregla nekaterim željam, saj je hotela umiriti razmere

v Istri. Najprej je premestila sedež deželnega zbora iz Pore"a v Pulj

(Šidak, 1986, 190).

Razmere v istrskem deželnem zboru pa se niso umirile. Demonstracije proti

slovenskim in hrvaškim poslancem so se ponovile, prav tako niso bili ponovno

izvoljeni v deželni odbor in deželnozborske odbore, zato so zopet zapustili istrski

deželni zbor.

Strasti, predvsem negodovanje s strani italijanskih poslancev v deželnem zboru,

se tudi v naslednjem letu niso umirile. Italijanski poslanci in tudi italijansko

prebivalstvo so se za"eli zavedati, da postajajo istrski poslanci in istrsko prebivalstvo

v svojih zahtevah vse bolj odlo"ni. Tako so skušali z razli"nimi pritiski »tla"iti in

zmerjati« slovenske in hrvaške poslance v deželnem zboru.

Prvo zasedanje v letu 1898 je bilo 20. januarja. Na deveti seji, 10. februarja 1898,

so že za"eti nemiri dosegli vrh. Ko so slovenski in hrvaški poslanci brali interpelacije

v slovenskem ali hrvaškem jeziku, so se za"eli nemiri na galeriji ter v avli. S tem so

onemogo"ili slovenskim in hrvaškim poslancem, da bi v razpravah lahko sodelovali,

zato so zapustili deželni zbor. Edinost je o tem zapisala, »/…/ italijanska ve"ina je

udarila s pestjo v obraz pravici, zakonu in javni morali, proglasivši jezik manjšine v

deželi jedinim razpravnim jezikom v zbornici! Slovanski poslanci so zapustili

deželnozborsko dvorano, ve"ina prebivalstva ni ve" zastopana v deželni zbornici v

Pulju, besedo ima sedaj slavna vlada! /…/ v zbornici v Pulju pa … kakor re"eno g.

baron Gautsch ima besedo!« (E, 15. 2. 1898).

Hrvaških in slovenskih poslancev ni bilo v deželni zbor do 19. februarja 1898, ko

je na 13. seji vladni zastopnik že takoj na za"etku zasedanja prebral vladni odlok, s

katerim je bil ukinjen sklep poslanske ve"ine, da je italijanski jezik edini razpravni

jezik v istrskem deželnem zboru (DAR, ZIDZ, 19. 2. 1898).

Istrski deželni zbor je prenehal zasedati 26. februarja 1898.

92

Dunajska vlada je pod pritiskom italijanske stranke popustila, saj ni hotela, da bi

zasedanje še naprej potekalo v Pulju, prav tako ni ve" pristala, da bi se deželni zbor

vrnil v Pore". Kot za"asni sedež deželnega zbora je izbrala Koper. V Pore"u pa je še

nadalje deloval deželni odbor (Žitko, 2001, 761).

Vlada je leta 1899 (15. april) deželni zbor sklicala v »nevtralnem mestu« Kopru.

Tudi tukaj se je ponovila zgodovina deželnih zborov (nemiri v zbornici), vsled "esar

so se slovenski in hrvaški poslanci odlo"ili, da izstopijo iz deželnega zbora. Svoje

ravnanje so volivcem obrazložili v daljši izjavi, kjer so našteli krivice, ki so se jim v

zadnjih letih godile v deželnem zboru (Šidak, 1986, 190).

Na »primorskem« sestanku 24. aprila 1899, ko so se sestali slovenski in hrvaški

poslanci iz Istre, Gorice in Trsta, so po treh urah in pol sklenili slede"e »/…/ zložili

so se v prepri"anju - in to je najvažnejši moment v komunikéju - , da je v vseh treh

pokrajinah primorskih slovanskim deželnim poslancem onemogo"eno sodelovanje v

deželnih zborih, na deželni zakonodaji. S tem je proglašena politika abstinence na

vsej "rti« (E, 25. 4. 1899).

V letu 1899 je istrski deželni zbor imel devetnajst sej. V tem letu so poslanci

razpravljali o manj važnih gospodarskih vprašanjih. Deželni zbor je prenehal z

delovanjem 9. junija 1899 (DAR, ZIDZ, 1899).

Z absistenco je poslanska manjšina nadaljevala tudi v za"etku leta 1900. Vlada je

sprevidela, da bi bilo delovanje deželnega zbora brez poslancev ve"inskega naroda

velika politi"na napaka. Tako je za"ela pritiskati na poslansko ve"ino, na italijanske

poslance, da bi se kon"no sporazumeli s poslansko manjšino glede jezika

(Žitko, 2001, 762).

Na predlog vlade so se 20. marca 1900 v Trstu sestali italijanski in

slovensko-hrvaški istrski predstavniki. Slovensko–hrvaški poslanci so poleg

jezikovne enakopravnosti v istrskem deželnem zboru zahtevali tudi, da se v deželni

odbor izvoli enega njihovega predstavnika ter da na reševanje šolskih in

gospodarskih zahtev ne smejo ve" vplivati nacionalno–politi"ni nazori. Seveda ne

presene"a, da je italijanska liberalna stranka njihove zahteve zavrnila kot pretirane.

Prepri"ana je bila, da slovensko-hrvaško narodno gibanje v Istri upada ter da se

ponovno krepi njena mo" (Šidak, 1986, 190).

93

Istrski deželni zbor je za"el z zasedanjem 23. julija 1900 v Kopru. Neposredno

pred tem so se sestali slovensko–hrvaški poslanci in sklenili, da se tudi tokrat ne

bodo udeležili zasedanj istrskega deželnega zbora, saj so uvideli, da jih je vlada

prezrla (Milanovi#, 1973, 129). Vladin poziv je bil namre" v službenem listu

objavljen samo v italijanskem jeziku. Edinost je tako poro"ala, da je vlada s tem

pokazala, koliko ji je do narodne enakopravnosti v Primorju (E, 25. 7. 1900). Že 21.

avgusta 1900 je istrski deželni zbor to zasedanje zaklju"il.

Slovenski in hrvaški poslanci so se spet sestali v Trstu 19. junija 1901 in

naslednjega dne, 20. junija 1901 odšli v Koper na zasedanje istrskega deželnega

zbora. Slovensko–hrvaški poslanci so predsedniku deželnega zbora pred zasedanjem

izro"ili izjavo, v kateri so zapisali, da bodo v deželnem zboru sodelovali, "e se jim

zagotovi jezikovna enakopravnost. V tem letu so italijanski poslanci izrazili svoje

nestrinjanje z zasedanjem istrskega deželnega zbora v Kopru, zato se sej na za"etku

niso udeleževali. V deželni zbor so se vrnili šele, ko jim je dunajska vlada obljubila,

da bo premestila deželni zbor v Pore". Italijanski poslanci so se v deželni zbor vrnili

29. julija. Zasedanje istrskega deželnega zbora se je kon"alo 21. avgusta 1901

(Milanovi#, 1973, 132).

V decembru 1901 so bile volitve v istrski deželni zbor. V deželni zbor so bili

izvoljeni naslednji slovensko–hrvaški kandidati: prof. V. Spin"i#, prof. M. Mandi#,

dr. M. Laginja, župnik J. Kompare, dr. Matko Trinajsti#, dr. Dinko Trinajsti#, Š. K.

Kozuli#, A. Andrij"i# in dr. A. Stanger (Milanovi#, 1973, 133),

Položaj Slovencev in Hrvatov v istrskem deželnem zboru se tudi v naslednjih letih

ni spremenil na bolje. Zasedanje deželnega zbora je bilo v Kopru 21. junija 1902.

Pred tem so se sestali M. Campitelli, M. Bartoli, V. Spin"i# in M. Laginja, da bi

dosegli sporazum, saj je M. Campitelli kot predsednik deželnega zbora dobil vladna

navodila, da mora slovanskim poslancem omogo"iti nastope v njihovem jeziku,

prepre"iti nemire na galeriji in zavzeti pomirljivo stališ"e do slovenskih in hrvaških

poslancev. M. Campitelli in M. Bartoli sta obljubila, da bosta v deželnozborske

odbore imenovala po enega ali dva slovensko–hrvaška poslanca, poslanska manjšina

pa bi morala pristati, da se bo v odborih, zatem pa tudi v deželnem zboru o istih

vprašanjih razpravljalo le v italijanskem jeziku. V. Spin"i# in M. Laginja sta se

strinjala, da se v odborih lahko govori italijansko, nikakor pa ne v deželnem zboru.

94

Tako tudi tokrat ni bil dosežen sporazum (Žitko, 2001, 764). Zasedanje istrskega

deželnega zbora se je kon"alo 15. julija 1902 (DAR, ZIDZ, 1902).

Ponovno zasedanje istrskega deželnega zbora v letu 1902 se je za"elo 27.

decembra v Pulju. Italijanski poslanci so izrazili nestrinjanje, ker se je deželni zbor

sestal v Pulju, namesto v Pore"u. Na drugi seji, 29. decembra, je poslanec Silvestro

Venier predlagal, da bi se Istra in Trst združili pod eno upravo, kar je pomenilo, da bi

dosegli števil"no premo" Italijanov nad Slovani. Proti temu je odlo"no nastopil M.

Laginja, prav tako je vladni zastopnik Luigi Fabiani predlog zavrnil. Tretja seja 30.

decembra je bila v znamenju sprejetja prora"una. Tega dne je bilo zasedanje

deželnega zbora tudi kon"ano (DAR, ZIDZ, 1902; Milanovi#, 1973, 137).

Leta 1903 se je istrski deželni zbor sestal v Pulju 19. oktobra. V deželnem zboru

je bilo 18 italijanskih in 9 slovensko–hrvaških poslancev. V odbore tudi v tem letu ni

bil izvoljen nih"e izmed slovensko–hrvaških poslancev. Poslanec D. Trinajsti# je v

deželnem zboru nato prebral interpelacijo v hrvaškem jeziku. Deželni glavar mu je

ves "as branja segal v besedo in ga opozarjal, da je razpravljalni jezik edino

italijanski. Ves "as, dokler je D. Trinajsti# bral interpelacijo v hrvaškem jeziku, je bil

nemir na galeriji, kar je prisililo glavarja, da je dal izprazniti galerijo in nato zaklju"il

sejo. V naslednjih sejah so razpravljali o gospodarstvu, o šolstvu in o slabih razmerah

slovanskega prebivalstva v Istri (DAR, ZIDZ, 1903).

Odgovori na interpelacije slovenskih in hrvaških poslancev so bili še vedno v

italijanskem jeziku. Istrski deželni zbor se je ponovno sestal v Kopru 21. septembra

1904. Novi predsednik deželnega zbora je postal dr. Ludovik Rizzi. V novembru so

slovenski in hrvaški poslanci ponovno zapustili deželni zbor, ker se niso strinjali, da

vladin zastopnik na hrvaške dopise ni odgovarjal v hrvaškem jeziku oziroma v

slovenskem na slovenske dopise, pa" pa je odgovarjal v italijanskem jeziku. Istrski

deželni zbor je po dvainpetdesetih dneh zaklju"il zasedanje 11. novembra 1904

(DAR, ZIDZ, 1904).

Leta 1905 so se zasedanja prekinila za celi dve leti. Istrski deželni zbor se je

ponovno sestal 25. maja 1905 v Kopru, a le za kratek "as. Vladni predstavnik je

poslance pozdravil tudi v slovenskem jeziku, kar je povzro"ilo nemire na galeriji.

Avstrijska vlada je sporo"ila predsedniku, da bo vladni predstavnik na seji 30. maja

na nekatere hrvaške interpelacije odgovoril v hrvaškem jeziku. Slednje je povzro"ilo,

95

da so italijanski poslanci zapustili deželni zbor in se seje niso udeležili. Ker je bilo

premalo poslancev v deželnem zboru, je vlada zasedanje zaklju"ila. C. kr. namestnik

knez Konrad Hohenlohe–Schillingsfürst je poslancem sporo"il, da ne more sklicati

deželnega zbora, dokler ne pride do kon"nega sporazuma glede razpravljalnega

jezika. Italijanski tabor pa je vztrajal pri svojem (DAR, ZIDZ, 1905;

Milanovi#, 1973, 141).

Po veliki volilni zmagi istrskih Slovencev in Hrvatov na državnozborskih volitvah

maja 1907 so istrski poslanci pri"akovali izboljšanje razmer v istrskem deželnem

zboru. Po volilnem porazu so italijanski poslanci v istrskem deželnem zboru postali

zmernejši. Razgovori med predstavniki obeh poslanskih klubov pri c. kr. namestniku

v Trstu so privedli do tega, da je vlada po ve" kot dveh letih ponovno sklicala deželni

zbor (Žitko, 2001, 765).

V Kopru je bila otvoritvena seja 19. septembra 1907. Prisotnih je bilo 26

poslancev, med njimi stenograf dr. Vida"i#, ki je imel nalogo, da je v stenografske

zapisnike pisal tudi hrvaške govore. Na drugi seji, 21. septembra 1907, je poleg

teko"ih zadev V. Spin"i# na"el vprašanje deželnozborske volilne reforme, ki je

postala osrednja tema vseh nadaljnjih, štirinajstih, sej istrskega deželnega zbora.

Istrski deželni zbor je prenehal z zasedanjem 15. oktobra 1907 (DAR, ZIDZ, 1907).

Predlog zakona o spremembi deželnega reda in o novem deželnozborskem

volilnem redu je vklju"eval tudi dogovor o deželnem odboru, predvsem o njegovi

sestavi in na"inu glasovanja. V novem volilnem redu se je število poslancev

pove"alo od 33 na 47, saj se je pove"alo število zastopnikov v kuriji mest in trgov z

11 na 14 ter v kuriji zunanjih oz. kme"kih ob"in z 12 na 15. Novost je prav tako

predstavljala uvedba splošne kurije, v kateri so po splošni volilni pravci volili 8

poslancev, in sicer 4 slovensko–hrvaške in 4 italijanske (Žitko, 2001, 766).

Na temelju novega zakona, z dne 17. maja 1908, je c. kr. namestništvo razpisalo

nove deželnozborske volitve. Med Slovenci sta bila v splošni kuriji izvoljena Josip

Pangerc, v kuriji zunanjih ob"in pa Josip Valenti"; med hrvaškimi kandidati so bili

izvoljeni F. Flego, V. Spin"i#, M. Mandi#, 'uro !ervar, Ivan Sancin, Šime !ervar,

Ivan Cukon, Luka Kirac, Ante Andrij"i#, Š. Kvirin–Kozuli#, M. Laginja in Anton

Zidari# (Žitko, 2001, 766).

96

Prva seja istrskega deželnega zbora je bila 22. julija 1909. V letu 1909 se je istrski

deželni zbor sestal na štirih sejah. Na sejah se kompromisni odbor ni mogel

sporazumeti o dveh vprašanjih, in sicer o jezikovni enakopravnosti ter o delitvi

istrskih ob"in po narodnosti, saj so hrvaški "lani odbora hoteli, da se najprej reši prvo

vprašanje, medtem ko so si Italijani prizadevali za "imprejšnjo delitev ob"in po

narodnosti. 17. septembra 1909 je istrski deželni zbor prenehal z zasedanjem

(DAR, ZIDZ, 1909).

Vprašanji sta ostali odprti tudi v letu 1910, nestrpnost med slovanskim taborom in

Italijani pa se je za"ela pove"evati. Napetost je dosegla vrhunec na sedmem

zasedanju 17. oktobra 1910, ko je prišlo do fizi"nega spopada in splošnega pretepa,

tako da sta predsednik vlade in vladni poverjenik zapustila dvorano. Ko so se strasti

pomirile, je vladni poverjenik v imenu vlade razglasil, da je deželnozborsko

zasedanje zaklju"eno (DAR, ZIDZ, 1910).

Italijansko–slovenski spor se je v prvih mesecih leta 1911 samo še poglobil in

izval spor med deželno in državno vlado. Zaostrena nasprotja med Italijani in

istrskimi Slovani so se nadaljevala tudi v naslednjih letih. Istrski deželni zbor je bil s

cesarskim patentom formalno razpuš"en 30. januarja 1914 (Milanovi", 1973, 160).

97

6 POLITI"NI SPOPAD MED IVANOM NABERGOJEM IN

VJEKOSLAVOM SPIN"I#EM

Kljub temu da so slovenski in hrvaški politiki v Istri nastopali složno in se

vzajemno borili proti skupnemu »neprijatelju«, pa se je v njihov odnos po"asi za"ela

vrivati nesloga. Slovensko-hrvaški odnosi so se znašli pred novo preizkušnjo, ki je

prišla do izraza v devetdesetih letih 19. stoletja.

Državnozborske volitve leta 1891 so mo"no vplivale tudi na istrski deželni zbor.

Uredništvo Naše sloge in slovensko Politi"no društvo Edinost v Trstu sta imenovali

kandidate za dunajski državni zbor. Za srednjo in vzhodno Istro sta predlagali V.

Spin"i#a, za zahodno in južno Istro pa M. Laginjo. Predvolilni boj je bil oster in

neprijeten, saj so se Italijani tako kot pri volitvah za istrski deželni zbor posluževali

raznih zvija", da bi onemogo"ili izvolitev kandidatov Narodne stranke. Kljub

»pritisku« z italijanske strani je bil na volitvah namesto dr. D. Vitezi#a izvoljen V.

Spin"i#, medtem ko je italijanska ve"ina s svojo zvija"nostjo onemogo"ila izvolitev

M. Laginje. Proti temu so ostro reagirali slovenski in hrvaški volivci in so na

parlamentarni verifikacijski odbor naslovili vrsto pritožb, tako da je slednji moral

razveljaviti izvolitev italijanskega kandidata ter ponoviti volitve. Na naknadnih

volitvah je bil potem izvoljen M. Laginja. Tako je v Istri v vsakodnevni politiki

pravaška komponenta prevladala, saj so sedaj glavni politi"ni akterji Istre postali V.

Spin"i#, M. Laginja in M. Mandi# (Gross, 2000, 725; Šidak, 1986, 185). Edinost je o

volitvah pisala »/…/ V Istri so imeli Hrvatje v družbi s Slovenci ob prvih volitvah in

potem ob dopolnilnih volitvah v državni zbor nepopisljivo hude boje s svojimi

nasprotniki. Naposled se vsled vzorne discipline in požrtvovalnosti sijajno zmagali.

Ker je bila zmaga v zapadni Istri prvikrat, slavili so jo posebe Jugoslovani, potem pa

avstro-ogerski Slovani v ob"e« (E, 2. 1. 1982).

V dunajski državni zbor sta tako bila izvoljena dva Hrvata iz Istre, V. Spin"i# in

M. Laginja ter dva Italijana, dr. L. Rizzi in dr. M. Bartoli (Bratuli#, 1958, 149).

Z vprašanjem, kakšno politi"no držo naj novoizvoljeni poslanci zavzamejo v

dunajskem državnem zboru, so se najprej soo"ili prvaki Hrvaško-slovenskega kluba.

Ti so se tako sestali 1. aprila 1891 na tajnem sestanku na Reki. V. Spin"i# je od

98

vodstva stranke zahteval, da se jasno opredeli, kakšno stališ"e naj zavzame pri

oblikovanju parlamentarnih klubov v dunajskem državnem zboru. Na sestanku je

vodstvo stranke razpravljalo o razli"nih predlogih in na koncu sprejelo mnenje, ki ga

je zagovarjal D. Vitezi#. Slednji je zagovarjal sodelovanje z mlado"ehi, pri "emer sta

ga podpirala tudi F. Volari# in Ruži#. V. Spin"i# je na željo kluba sprejel odlo"itev,

da ne bo pristopil v K. Hohenwartov klub, vzpostavil pa bo dialog z dalmatinskimi

poslanci; s slovenskimi poslanci še ni stopil v kontakt, vendar od njih pri"akuje

pozitivno sodelovanje. V. Spin"i# se je nagibal k odlo"nejši politiki, kar je pomenilo

brezkompromisni boj proti avstrijskemu državnemu sistemu in proti nadvladi

Nemcev, Madžarov in Italijanov nad Hrvati ter drugimi slovanskimi narodi

(Kermavner, 1966, 207).

V. Spin"i# je bil ob konstituiranju novega državnega zbora popolnoma osamljen,

med drugimi ga je zapustil tudi I. Nabergoj, s katerim je sodeloval v Politi"nem

društvu Edinost. V državnem zboru je zagovarjal svoje radikalne poglede in je bil

najodlo"nejši zagovornik slovanske enotnosti v Avstriji. Zagovarjal je A. Star"evi#ev

program, kar je pomenilo, da bi se morali na podlagi hrvaškega državnopravnega

prava zediniti vsi Hrvati v Avstriji, vklju"no s Slovenci. Na vprašanja, postavljena s

strani slovenskih politikov, je odgovarjal, da v tej zvezi ne bi slovenski niti hrvaški

narod izgubila svoje narodne samostojnosti, prav tako se Slovenci ne bi mogli utopiti

v hrvaštvu. V svojih nastopih je ve"krat poudarjal pozitivno stran sodelovanja in

enotnosti med Slovenci in Hrvati, saj se mu je to zdelo manjše zlo kot to, da bi se

Slovenci utopili v nemški prevladi. Poudarjal je sodelovanje vseh Slovanov v

Avstriji, v prvi vrsti si je prizadeval za narodno enakopravnost in je bil odlo"en

nasprotnik oportunisti"ne politike, ki je zagovarjala zdaj eno zdaj drugo vlado. V

dunajskem državnem zboru se je pridružil dalmatinskim in slovenskim politikom, saj

je želel, da bi prišlo do sloge južnoslovanskih poslancev (Bratuli#, 1958, 159–162).

Glede vprašanja, kateremu klubu naj se pridružijo novoizvoljeni poslanci v

državnem zboru, je razpravljal že upravni odbor Politi"nega društva Edinost, prav

tako je bilo to isto vprašanje obravnavano na glavni skupš"ini društva. Odbor se je

pridružil resoluciji, ki je bila sprejeta na glavni skupš"ini društva Edinosti 5. aprila

1891. V resoluciji je bilo zapisano, da društvo Edinost od poslanca I. Nabergoja in V.

Spin"i#a pri"akuje, da si bosta v dunajskem državnem zboru prizadevala za

99

oblikovanje slovensko-hrvaškega kluba. Ta naj bi v državnem zboru sodeloval s

tistim klubom, ki bi podpiral sklepe, sprejete v Ljubljani 2. oktobra 1890, in bi se

zavzemal za uvedbo narodne avtonomije ter popolne jezikovne enakopravnosti tako

v šoli kot v javnem življenju. Hrvaški istrski poslanci so se zavzemali za ustanovitev

takšnega kluba, a ve"ina slovenskih in dalmatinskih poslancev se je odlo"ila, da bo

vstopila v K. Hohenwartov klub v upanju, da bo tako lažje dosegla uresni"itev

narodne enakopravnosti (Šidak, 1986, 186; Ns, 9. 4. 1891).

Istrski in tržaški poslanci so se v državnem zboru držali predlogov, ki jih je

sprejela skupš"ina Politi"nega društva Edinost. Prvi sestanek južnoslovanskih

poslancev je bil 10. aprila 1891, kjer so poslanci razpravljali, kako naj v državnem

zboru delajo, da bodo koristili slovenskemu in hrvaškemu narodu. Sestanka so se

udeležili: dr. Andrej Ferjan"i", Anton Globo"nik, Karel Klun, Josip Kušar, Viljem

Pfeifer, Franc Povše in Fran Šuklje s Kranjske; dr. Kajetan Bulat, Lovro Bor"i#,

Nikola Dapar, Miho Klai#, Josip Peri# iz Dalmacije; Lavoslav Gregorec, Franc

Robi", Mihael Vošnjak s Štajerske; Ivan Nabergoj iz Trsta; Alfred Coronini in Anton

Gregor"i" z Goriške; Vjekoslav Spin"i# iz Istre. Sestanka se ni udeležil dr. M.

Laginja, saj je bil v dunajski državni zbor izvoljen šele na naknadnih volitvah

oktobra 1891. Na sestanku se je ponovno izrazila neodlo"nost poslancev in zgolj

želja po »drobtinicah«, ki jim jih je obljubljal konservativni klub. Rde"a nit sestanka

je bilo vprašanje vstopa v konservativni klub. Ve"ina prisotnih se je strinjala, da je

bolje, "e se vstopi v ta klub. Svoje pomisleke proti je izrazil zgolj V. Spin"i#, ki je

zagovarjal ustanovitev samostojnega hrvaško-slovenskega kluba. Na koncu se je tudi

V. Spin"i# sprijaznil z dejstvom, da bo potrebno vstopiti v konservativni klub. Na

tem sestanku se je že nakazalo nesoglasje med V. Spin"i#em in I. Nabergojem.

Medtem ko se je I. Nabergoj ogreval za vstop v konservativni K. Hohenwartov klub,

se je V. Spin"i# bolj nagibal k ustanovitvi samostojnega slovensko-hrvaškega kluba

(Melik, 2002, 587, Šidak, 1968, 185).

V. Spin"i# je svoje argumente proti vstopu v K. Hohenwartov klub predstavil s

slede"imi besedami: »Mnenje mojih volilvcev je, da ne vstopamo v Hohenwartov

klub«. Pri argumentih, ki so govorili proti vstopu v klub, je povzel delovanje dr. D.

Vitezi"a, ki je bil vrsto let v K. Hohenwartovem klubu in je poznal vse njegove

slabosti, zato je menil, da Slovani ne morejo od tega kluba pri"akovati ni" dobrega.

100

V. Spin"i# je menil, da je edino, kar vstop v K. Hohenwartov klub prinaša samo to,

da je klub v verskem oziru konservativnih na"el. V nadaljevanju je ponovno

spregovoril o nevarnostih vstopa v klub. Poudaril je, da je narodnost v nevarnosti, saj

je menil, da K. Hohenwartov klub ni bil nikdar iskren zagovornik »narodnih naših

na"el, kakor tudi ves sedanji sistem ni Slovanom naklonjen. Za to trditev mojo

govori istina, da smo primorski Slovani sedaj na slabšem, nego smo bili pod

ministerstvom Auerspergovim« (E, 11. 4. 1891).

Poslanec I. Nabergoj je seveda izrazil nestrinjanje z V. Spin"i#em in je menil, da

je oportunizem v"asih »nujno zlo«, ki se ga je potrebno posluževati, da se doseže

vsaj kakšna korist za narod. Prav tako je menil, da imata oba z V. Spin"i#em enake

želje, tj. delati za narod, zato je menil, da bosta lahko složno delovala. Glede

oblikovanja slovanskega kluba v državnem zboru je povedal, da je ta želja stara in

seveda si zanjo prizadevajo. Menil je, da bodo slovenski poslanci na Dunaju, "e se ne

pridružijo K. Hohenwartovemu klubu v slabšem položaju, kot so bili do sedaj. I.

Nabergoj je še enkrat opozoril, da je položaj, v katerem se nahajajo, nejasen in da si

bo prizadeval za boljše razmere. V kolikor volivci z njim ne bi bili zadovoljni, jim je

pripravljen vedno poro"ati o svojem delovanju in "e bi videl, da nima ve" podpore

volivcev, ki so ga izvolili, je pripravljen odstopiti (E, 11. 4. 1891).

Edinost je dne 25. aprila 1891 objavila "lanek z naslovom Hrvatski in slovenski

zastopniki na Dunaju, kjer je med drugim razkrila politi"ne argumente za vstop

poslancev v klub konservativcev. Avtor "lanka je menil, da so z vstopom v K.

Hohenwartov klub poslanci dorasli politi"nemu življenju. V nadaljevanju se je

spraševal, v kateri drugi klub bi lahko poslanci vstopili, komu so Hrvati in Slovenci v

državnem zboru najbližje. V nadaljevanju je avtor pojasnil držo ostalih Slovanov v

dunajskem državnem zboru. Menil je, da Poljaki ho"ejo imeti proste roke in da se

dogovarjajo z Nemci, kar Slovencem in Hrvatom ni" ne koristi. Rusinov je premalo,

medtem ko se !ehi delijo na mlado"ehe, moravske !ehe in fevdalce. Po njegovem

mnenju, bi se morali slovenski in hrvaški poslanci združiti z mlado"ehi. Mlado"ehov

je 36, – skupaj s Hrvati in Slovenci pa bi klub štel 58 poslancev, kar ni malo. V klub

mlado"ehov bi slovenski in hrvaški poslanci stopili kot posebna skupina, s posebno

izjavo in pridržki. Menil je, da bi bil klub mlado"ehov, Hrvatov in Slovencev tako

mo"an kakor klub Poljakov in "ez "as bi lahko postal temelj velikemu slovanskemu

101

klubu. Tak klub pa bi k sebi lahko privabil tudi ostale Slovane, vsaj moravske !ehe

in dalmatinskega Srba in tako bi klub lahko štel do 70 "lanov. V nadaljevanju je

avtor podal tudi precej kriti"no opazko na ra"un vstopa Hrvatov in Slovencev v

konservativni klub. S tem, ko so Slovenci in Hrvati vstopili v konservativni klub, sta

E. Taaffe in K. Hohenwart dosegla »protislovansko in protiavtonomistiško stališ"e:

izoliranje (osamitev) Mlado"ehov. /…/ Da so Hrvatje in Slovenci žnjimi, Mlado"ehi

ne bi bili v takem položaju in takó bi prišla pred zbornico adresa, koja bi težila po

zjedinjenju vseh slovenskih zemlja v jedno administrativno celoto v smislu

zaklju"kov zadnjega ljubljanskega shoda – in slednji" adresa, koja bi se mogla

dotakniti tudi hrvatskega prava« (E, 25. 4. 1891).

V "lanku Izjava hrvatskih in slovenskih poslancev na Dunaju pa so slovenski in

hrvaški poslanci na Dunaju svojim volivcem pojasnili, zakaj so se pridružili K.

Hohenwartovemu klubu. V izjavi so poudarili, da so se soglasno strinjali s pristopom

v ta klub: »Priznavalo se je, da bi slo(vensko)-hrvatski klub ugajal, vro"i želji

narodovi. Da se ni osnoval tak klub, vzrok ti"i v tem, ker bi jednaka osnova pospešila

prizadevanje državnozborske levice, prisvojiti si nadvlado v naši državni polovici in

ni dvombe, da se bode ve" dalo dose"i v velikem klubu, koji po svojih izraženih

na"elih in v svoji sestavi nosi poroštvo, da ho"e lojalno podpirati opravi"ene naše

verske, narodne in gosp(odarske) terjatve. Toda vstopivši slo(venski) in hrv(aški)

poslanci ustanovili se in ohranili si bodo svojo organi"no tesno zvezo ter se nadejajo,

da bode zveza ta s pomo"jo kluba kons. vspešno in podvojeno mo"jo branila narodno

stvar« (E, 18. 4. 1891).

Kljub temu da se je tudi V. Spin"i# podpisal pod pristopno izjavo, tj. da je vstopil

v K. Hohenwartov klub, pa je obsojal oportunisti"no politiko slovenskih in hrvaških

kolegov, ki so bili v tem klubu. Zato ne presene"a, da je kmalu iz kluba izstopil.

Njegova napoved se je namre" uresni"ila. V parlamentu se je vlada grofa E. Taaffeja

naslonila na nemške liberalce in na Poljake ter s tem v veliki meri pripomogla k

temu, da je oslabila delovanje Konservativnega kluba, v katerem so sedeli

predstavniki raznih narodov in razli"nih pogledov ter interesov. Za "asa zasedanja

državnega zbora v letu 1891 so slovenski in hrvaški poslanci vložili ve" interpelacij,

na katere pa niso dobili odgovora. K njegovi dokon"ni odlo"itvi, da iz kluba izstopi,

pa je nenazadnje pripomogel tudi njegov govor na razstavi v Zagrebu septembra leta

102

1891. Na razstavi je namre" javno izrazil željo, naj se Istra priklju"i Hrvaški. Prav

slednje je koristilo vladi, da so ga odpustili iz službe (Bratuli#, 1985, 171).

Med razlogi za njegov odpust, ki so jih povzeli v interpelaciji, ki je bila prebrana

na seji državnega zbora 26. aprila 1892, je bilo s strani poslancev G. Eima in

njegovih tovarišev med drugim zapisano tudi slede"e »/…/ prvi", da je kot vodja

isterskih Hrvatov pri deželni razstavi v Zagrebu izrekel željo, naj bi se pod

habsburžkim žezlom združili vsi Hrvatje; potem, ker je v kmetskih ob"inah v okraju

Poreškem in Puljskem takisto pri splošnih državnozborskih volitvah v februvarji in

marciji l. 1891, kakor tudi pri nadomestnih volitvah v oktobru t.l. deloval za izvolitev

slovanskih volilnih mož /…/« (E, 30. 4. 1892).

Kljub temu da so bili "asniki v letu 1892 v znamenju »afere Vjekoslava

Spin"i#a«, pa V. Spin"i# ni miroval. Odbor Edinosti ni mogel spregledati njegovega

neumornega dela, zato mu je na seji 1. maja 1892, soglasno izrekel neomejeno

zaupanje za nesebi"no delo v korist slovenskega in hrvaškega naroda. Prav tako se

mu je zahvalil, ker je uresni"eval sklepe zadnjega ob"nega zbora v državnem zboru

(Kramar, 1991, 125; Šidak, 1986, 186).

V. Spin"i# in M. Laginja sta napadala vladno politiko, ko je ta januarja 1892 v

državnem zboru za"ela razpravo o trgovinski pogodbi z Italijo in v zvezi s tem o t. i.

vinski klavzuli. V soglasju z dalmatinskimi poslanci sta glasovala proti sprejetju

klavzule, saj sta menila, da je škodljiva za istrsko in dalmatinsko vinogradništvo.

Prav tako je proti njej glasoval I. Nabergoj, medtem ko so slovenski poslanci

glasovali za njeno sprejetje. M. Laginja pa je tako kot V. Spin"i# v Zagrebu pri"el

poudarjati enotnost in združitev vseh Hrvatov (Šidak, 1986, 186).

Gledano s politi"nega stališ"a je razprava nekoliko posebna. Posebno pozornost si

zasluži govor M. Laginja v državnem zboru dne 16. januarja 1892, kjer je naglasil

potrebo po zedinjenju Istre s Hrvaško. V govoru se je dotaknil zgodovine hrvaškega

naroda. Menil je, da so zapisane in nepreklicljive pravice hrvaškega naroda, da se

hrvaško ozemlje združi. V govoru se je spomnil pragmati"ne sankcije iz leta 1712, ki

je brezpogojna podlaga za združitev avstrijsko–slovanskih dežel s Hrvaško. Poudaril

je, da osnovni avstrijski zakoni zagotavljajo posameznim narodom njihove

eksisten"ne pogoje, zato je menil, da je slednje pravica tudi hrvaškega naroda, tj. da

se »zjedinijo raztrešeni deli kraljestva Hrvatskega, to je: domovina naroda

103

hrvatskega, seveda v mejah te države«. V govoru je nato pojasnil zakaj ne bo

glasoval za vinsko klavzulo, saj je menil, da v kolikor bi glasoval zanjo bi to

pomenilo gospodarski propad Istre (E. 23. 1. 1892).

M. Laginja in V. Spin"i# sta si prizadevala, da bi slovenski in dalmatinski

poslanci izstopili iz konservativenga kluba ter bi vodili odlo"nejšo politiko proti

vladi. V mesecu maju 1892 sta pri"ela ponovne pogovore z ostalimi hrvaškimi in

slovenskimi poslanci, da bi oblikovali poseben, samostojen klub. Zaradi tega je M.

Laginja sklical sestanek slovenskih in hrvaških poslancev. Na sestanku je ponovno

opozoril na težke razmere slovenskega in hrvaškega naroda v Avstro-Ogrski, na

ugoden odnos vlade do Nemcev, Madžarov in Italijanov, na škodo Slovanov. Menil

je, da je "as, da se oblikuje poseben klub, saj bodo samo tako lahko branili interese

svojega naroda. Slovenski poslanci so na sestanku še vedno imeli odklonilno stališ"e

do oblikovanja posebnega kluba, saj so oblikovali razli"na stališ"a do Zedinjene

Slovenije ter do hrvaškega državnega prava. Na sestanku je kanonik K. Klun navzo"e

vprašal, kaj bi se zgodilo s Slovenci, "e bi se Istra in Dalmacija pridružili Hrvaški.

Prav tako je K. Klun izjavil: »Dokler bo dualizem, dotlej Cislajtanija ne bo Istre

predala« (Bratuli#, 1958, 188).

Istrski pravaši so skupaj s somišljeniki iz Dalmacije ustanovili Klub neodvisnih

hrvaških in slovenskih poslancev. V novonastalem klubu je bilo pet Hrvatov, a

nobenega Slovenca. Utemeljitev, da se klub imenuje Klub neodvisnih hrvaških in

slovenskih poslancev, so zagovarjali, da sta istrska poslanca, M. Laginja in V.

Spin"i# poleg istrskih Hrvatov zastopala tudi istrske Slovence ter da ju je pri

državnozborskih volitvah kandidiralo Politi"no društvo Edinost v Trstu z

delokrogom tudi v Istri. Vsi slovenski "asopisi so objavili vest, da je na Dunaju

nastal nov klub. Slovanski svet je v rubriki Ogled po Slovanskem svetu objavil "lanek

z naslovom Hrvatsko – slovenski klub, kjer je zapisal, da se je na Dunaju oblikoval

neodvisni klub. Nadalje je poro"al, da so se pod njegov program podpisali: J.

Biankini, N. Dapor, M. Laginja, J. Peri# in V. Spin"i#. Pristopi pa tudi kak Slovenec,

gotovo dr. L. Gregorec. Njegov namen je bil, da bi v sebi združil razne skupine,

katere bi stopile v »Parlamentarnu ligu austrijskih Slavena« (Ss, 25. 5. 1892).

I. Nabergoj je z nezaupanjem gledal na Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih

poslancev. Kermavner (1966) meni, da je I. Nabergoja vznemiril oklic Hrvaško-

104

slovenskega kluba z dne 15. decembra, ki so ga o"itno razširili tudi v slovenš"ini ne

samo med istrskimi volivci, ampak tudi v Trstu in okolici.

Program poslanskega kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev je

temeljil na hrvaškem državnem pravu. V programu je bilo najprej zapisano, da je

namen Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev predvsem »kazati vladi

žalostno gospodarsko stanje deželâ, koje zastopamo in navajati na"ine, kako bi se

dalo popraviti« (E, 21. 12. 1892). Prav tako so v programu zapisali: »Nadeli smo si

tudi ime slovenskih zastopnikov, ne samo zato, ker je nekatere izmej nas izvolil tudi

oni del našega naroda, ki se pripoznava k imenu slovenskemu, ampak tudi zato: da

pokažemo, da težimo po onem jedinstvu Hrvatov in Slovencev, koje jedinstvo se

naglaša mej njimi ob tolikih prilikah in toli pogosto; da dokažemo, kako da

slovensko ime in vsi sladki spomini, ki so navezani nanje od davnih "asov, nahajajo

in bode vsikdar nahajali dostojno mesto in spoštovanje tudi med onimi, koji so

prepri"ani, da je najbolji na"in za stalno in trajno obrambo naše narodnosti in za

pravi napredek v vseh strokah javnega življenja jedino v tem, da se v okvirju

monarhije Habsburgov zedinijo vse slovensko–hrvatske dežele na temelju

zgodovinskega prava kraljestva hrvatskega, prirodnih zakonov in narodne volje. Kot

imeniten korak do tega bi smatrali že to, da se slovenske dežele združijo v jedno

politiško–administrativno skupino, Slovenijo, ki je bila do nedavno jasen idejal vsem

slovenskim zastopnikom in za kojo so se izrekli Slovenci "estokrat in ob razli"nih

priložnostih« (E, 21. 12. 1892).

Prav slednje je bilo razlog, da je I. Nabergoj v tem programu videl težnjo

Hrvaške, da bi združila pod eno upravo Hrvaške še Trst z okolico, Goriško in vse

obmo"je do reke So"e, saj je menil, da »ho"e petorico hrvatskih poslancev raztegniti

svoje hrvatsko pravo celó na Trst in njega okolico, in še dalje: prêko meje bistre

"So"e"« (E, 11. 3. 1893). I. Nabergoj je podpiral s slovenskimi in hrvaškimi poslanci

parlamentarno ve"ino ter je bil za podporo vladi misle", da bi v nasprotnem primeru

škodoval slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvu v Istri. V. Spin"i# se seveda z

njegovo »mlahavo« politiko ni strinjal in je odlo"no nastopil proti I. Nabergojevim

stališ"em (Kramar, 1991, 126).

Na zborovanju v Trstu je I. Nabergoj pred volivci spregovoril o svojem delovanju

v dunajskem državnem zboru. Poudaril je, da sodeluje skupaj s slovenskimi poslanci,

105

kakor je obljubil pred volitvami in da bo tudi v prihodnje delal za potrebe tržaških

Slovencev. Menil je, da je bolje, da sodeluje z ve"ino slovenskih poslancev v klubu

konservativcev, saj bo lahko le tako uresni"il svoje predvolilne obljube

(Ss, 10. 1. 1893).

I. Nabergoj je na javnih zborovanjih Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih

poslancev prikazoval kot škodljivega za Slovence. Po njegovem menju bi strinjanje

Slovencev s programom Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev

pomenilo zanikanje programa Zedinjene Slovenije. Na shodih je zato ve"krat

postavljal vprašanje, kaj bi se zgodilo, "e bi si kateri izmed slovenskih poslancev

upal na prihodnjih volitvah stopiti pred svoje volivce s programom Stranke prava. I.

Nabergoj se je zavedal, da si morajo Slovenci kljub povezujejo s Hrvati, še vedno

prizadevati za Zedinjeno Slovenijo in ne za to, da slovensko ozemlje postane del

hrvaškega. Tega leta sta tako tr"ila dva koncepta, program Zedinjene Slovenije in

program Stranke prava. Spor je pokazal na nezaupanje Slovencev do pristašev

pravaške ideologije.

Odlo"nejšo politiko v dunajskem državnem zboru, torej strinjanje z V. Spin"i#em

in M. Laginjo pa so podprli tudi "lani ob"nega zbora in so soglasno izjavili, da

odobravajo delo V. Spin"i#a in M. Laginje v državnem zboru in v delegacijah ter da

odobravajo ustanovitev Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev. Prav

tako je ob"ni zbor Politi"nega društva Edinost menil, da je v tem trenutku le pobožna

želja, da bi se slovenske dežele združile s Hrvaško, a vendar ne smejo nikomur

braniti, "e kdo želi, da bi se ta želja uresni"ila. Menili so, da je slovenski narod

prešibak, da bi se lahko uprl tujim elementom, ki ga obkrožajo ter da je bolje, da se

Slovenci utopijo v Hrvatih, kot pa v Nemcih ali Italijanih (E, 11. 2. 1893).

Nesoglasje ali spor med dvema politi"nima akterjema je v prvi vrsti ob"utilo prav

skupno društvo Edinost. Spor o pravilnosti politike novonastalega kluba in I.

Nabergoja je bil obravnavan na XIX. rednem ob"nem zboru politi"nega društva

Edinost, 18. junija 1893. Na zborovanju je V. Spin"i# podrobno predstavil

argumente, zakaj se je odlo"il za ustanovitev Kluba neodvisnih hrvaških in

slovenskih poslancev. Zbrane je spomnil, da ni hotel vstopiti v K. Hohenwartov klub,

a je na njih željo vendarle vanj vstopil. Kasneje je iz kluba izstopil, ker je spoznal, da

zanj v njem ni ve" prostora. Do slednjega spoznanja je prišel tedaj, ko se je

106

razpravljalo o adresi, kjer se je s strani same vlade, ki jo podpira K. Hohenwartov

klub, hotelo izlo"iti to"ki o narodni enakopravnosti in verski vzgoji, ki temeljita na

podlagi državnih zakonov. Omenil je, da je ostal sam, ko je izstopil iz kluba

konservativcev, podpirali so ga le mlado"ehi. Spomnil je, da se je s prihodom M.

Laginje na Dunaj pridružil klubu mlado"ehov, saj so ju slednji podpirali. Ko pa je

prišel v zbornico še J. Biankini, je ponovno oživela misel o ustanovitvi posebnega

hrvaško-slovenskega kluba. V. Spin"i# je v govoru nadalje opisal, kako so se na M.

Laginjevo povabilo zbrali vsi hrvaško–slovenski poslanci. Poudaril je, da jih je

opomnil, da jih vežejo enaki verski, narodni in gospodarski pogledi, razlikujejo se le

v pogledih na hrvaško državno pravo. Zato je predlagal, da bi se lahko združili v

enoten klub na podlagi to"k, ki zagovarjajo enake poglede, glede hrvaškega

državnega prava je menil, da lahko vsak zagovarja svoje stališ"e. V. Spin"i# je dejal,

da so M. Laginjev predlog podprli poslanci J. Biankini, J. Peri# in L. Gregorec,

medtem ko je ve"ina temu nasprotovala. Nestrinjenje so izrazili predvsem zaradi

hrvaškega državnega prava, »"eš da Slovenci nimajo druzega, kakor temeljne drž.

zakone«, kljub temu da jih je M. Laginja opozoril, naj glede hrvaškega državnega

prava vsak zagovarja svoje stališ"e. V govoru jim je V. Spin"i# prav tako želel

priklicati v spomin, da z dosedanjim na"inom ne bodo ni"esar dosegli, saj se ne

izvršujejo niti temeljni državni zakoni. Menil je, da sta nekaj dosegli le Kranjska in

Dalmacija. Na Kranjskem si je narod nekaj priboril, ker je to skoraj "isto slovenska

dežela. Narod je pokazal svojo zavest na taborih s peticijami in na druga"ne na"ine

ter je odlo"no zahteval tisto, kar mu pripada. V kriti"nem "asu se je narodu moralo

nekaj dati, potem zopet odvzeti in kasneje v njem zasejati razdor. Na ta na"in se

ohrani v veljavi stari sistem, vse gre po stari poti in tako se pospešuje nemško

prevlado (E, 28. 6. 1893).

V. Spin"i# je na rednem ob"nem zboru Politi"nega društva Edinost ustrezno in

odlo"no zavrnil vse I. Nabergojeve protinapade in argumente, da je Klub neodvisnih

hrvaških in slovenskih poslancev škodljiv za Slovence. Skupš"ina Politi"nega

društva Edinost je tako soglasno sprejela slede"o resolucijo: »/…/ odobruje

popolnoma njiju (V. Spin"i#a in M. Laginja) parlamentarno delovanje v državnem

zboru in delegacijah, kakor tudi delovanje in postopanje vseh poslancev v deželnem

zboru, odobruje ustanovitev in postopanje Kluba neodvisnih slovenskih in hrvatskih

107

poslancev v državnem zboru, izreka jim presr"no zahvalo in neomejeno zaupanje ter

pri"akuje od njih, da bode tudi za naprej vztrajali v požrtvovalnem delovanju na

branilu naših narodnih pravic proti sistemu, da se naš narod potuj"i in

gospodarstveno zapostavi /…/« (E, 8. 7. 1893).

Ob"ni zbor Politi"nega društva Edinost je pokazal, da je bil I. Nabergoj s svojim

»protipravaštvom« popolnoma osamljen v tržaških narodnjaških krogih, "utiti ni bilo

namre" nobenega slovensko-hrvaškega sovraštva. Javno mnenje je odlo"no podpiralo

slovensko-hrvaško vzajemnost ter se je nagibalo v korist opozicionalni politiki V.

Spin"i#a in dr. M. Laginje v dunajskem državnem zboru (Kermavner, 1966, 221).

S politiko Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev v državnem zboru

se je strinjala tudi Naša sloga. I. Nabergojevemu nasprotovanju je odgovorila, da bi

Slovenija združena s Hrvaško imela avtonomijo ter da so se mnogi Slovenci že v

preteklosti izrekli za takšno zedinjenje. Na koncu je I. Nabergoj pod pritiskom ve"ine

in nenazadnje tudi volivcev popustil. Sloga v Istri, v deželnem in državnem zboru, je

tako bila ponovno dosežena.

Strasti med I. Nabergojem in V. Spin"i#em so se za"ele po"asi umirjati. Sloga s

Hrvati je na koncu prevladala. V novembru 1893 je iz Hohenwartovega kluba

izstopilo šest slovenskih poslancev in vsi hrvaški poslanci: M. Klai#, L. Bor"i#, K

Bulat, A. Šupuk, A. Ferjan"i", J. Kušar, L. Gregorec, Alfred grof Coronini, A.

Gregor"i", I. Nabergoj in Zallinger (E, 29. 11. 1893).

Med slovenskimi in hrvaškimi politiki je v politi"nem življenju delovala sloga, saj

so se zavedali, da lahko samo tako nastopajo proti italijanski premo"i. Kljub temu da

je v istrski prostor po"asi, a vztajno prodirala pravaška ideologija, pa se zdi, da na

nekatere slovenske poslance to ni imelo ve"jega vpliva. Seveda ne gre spregledati

pomembne in nenazadnje odlo"ne teze, da je pravaško gibanje v Istri imelo

specifi"ne poteze. Namre", istrski pravaši niso oziroma mlada generacija ni negirala

slovenske narodnosti, saj so se zavedali, da lahko samo v sodelovanju s Slovenci

dosežejo zmago nad Italijani.

Spregledati ne smemo leta 1891, ki je na neki na"in mejnik v zgodovini med

Slovenci in Hrvati v Istri, in za katerega menim, da je bil v preteklosti velikokrat

zamol"an. Po državnozborskih volitvah leta 1891 je Politi"no društvo Edinost v

državnem zboru želelo ustanoviti slovensko-hrvaški klub, ki bi se povezal s K.

108

Hohenwartovim ali katerim drugim klubom. Na sestanku 10. aprila 1891 je prišlo do

neoglasja med V. Spin"i#em in I. Nabergojem. Medtem ko si je I. Nabergoj

prizadeval za vstop v K. Hohenwartov klub, so se istrski pravaši bolj ogrevali za

ustanovitev samostojnega slovensko-hrvaškega kluba. Kot je že zapisano, je bil leta

1892 oblikovan Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev. Kljub temu da je

I. Nabergoj ta klub prikazoval kot škodljiv za Slovence, je na koncu popustil pod

težo pritiska. O tem, ali je »res« pristopil v Klub neodvisnih slovenskih in hrvaških

poslancev, ne vemo, ali je delal oportunisti"no in pragmati"no ali je morda res verjel,

da lahko samo tako kaj doseže za napredek Slovencev. Res je, da se je vdal želji in

volji ve"ine in pri tem imel ves "as pred o"mi, da dela za boljši jutri Slovencev v

Primorju. V Politi"no društvo Edinost se je sloga ponovno vrnila, ko so iz K.

Hohenwartovega kluba izstopili vsi slovenski primorski poslanci, tako kot hrvaški iz

Istre in Dalmacije. Vendar je nesoglasje med I. Nabergojem in V. Spin"i#em

pokazalo na nezaupanje Slovencev, seveda primorskih Slovencev do pravašev, kljub

temu da so se istrski pravaši razlikovali od pravašev v banski Hrvaški.

109

7 POLITI"NO DRUŠTVO ZA HRVATE IN SLOVENCE V ISTRI

Politi"no društvo Edinost s sedežem v Trstu je svoje delovanje razširilo tudi na

Istro. Že od samega za"etka je aktivno sodelovalo s Slovenci in Hrvati v Trstu kakor

z »onimi« v Istri. To se vidi iz programa društva in iz dejstva, da so visoke položaje

v tržaški Edinosti prevzemali hrvaški narodnjaki. Narodnjaška politika je bila

uspešna do preloma stoletja. Takrat se je pokazala težnja po ustanovitvi novega

politi"nega društva (Pahor, 2004, 27).

Istrski Hrvatje so se po desetljetjih skupnega in vzajemnega dela odlo"ili, da

ustanovijo svoje lastno društvo. Kot razlog so navedli, da Politi"no društvo Edinost

ne more iz Trsta uspešno voditi politi"nega delovanja v Istri, kjer so razmere in

mentaliteta ljudi precej druga"ne kot na Tržaškem. Kot glavne razloge hrvaške

odcepitve so našteli: neuspeh na državnozborskih volitvah januarja 1901 (M. Laginja

in M. Mandi# sta izgubila poslanski mesti le za nekaj desetin glasov), prevladujo"i

vpliv liberalcev v Trstu, tržaški okolici in severni Istri, ter prevelika zavzetost

Politi"nega društva Edinost za Zedinjeno Slovenijo (Žitko, 2001, 763). Slednji razlog

pa ne vzdrži, saj velja opomniti, da so že od konca sedemdesetih let vodilne položaje

v društvu zasedali hrvaški narodnjaki.

Pobudnik za ustanovitev novega politi"nega društva za Istro je bil dr. D. Vitezi#.

Na ustanovnem sestanku v Pazinu 9. januarja se je za ustanovitev posebnega društva

za Istro prijavilo 61 ljudi. Hrvaško–slovenska stranka je 7. maja 1902 ustanovila v

Pazinu svojo politi"no organizacijo z imenom Politi"no društvo za Hrvate in

Slovence v Istri. Novonastalo društvo je bilo lo"eno od tržaške Edinosti.

Ustanovitelji so menili, da je dotedanje Politi"no društvo Edinost delalo preve" v

samem mestu Trst in tako ni moglo spremljati narodnega boja v Istri

(Kramar, 1991, 148).

Novo društvo naj bi prevzelo del bremena in dela, a naj bi kljub temu ostalo z

Edinostjo v najboljših odnosih. Po 2. "lenu društvenih pravil naj bi društvo budilo in

širilo narodno zavest med Slovenci in Hrvati v Istri ter budilo njihove politi"ne in

gospodarske koristi ter pravice na vseh podro"jih javnega življenja. V 4. "lenu pravil

so zapisali, da "lane sprejema ali izklju"uje odbor in da mu pri tem ni potrebno

110

navesti razloga sprejema ali izklju"itve. Ženske in tuji državljani ne morejo postati

"lani društva. V sedmem "lenu je zapisano, da društvo upravlja predsednik in devet

odbornikov, katere izvolijo na glavni skupš"ini med društvenimi "lani. V 10. "lenu

pravil je zapisano, da se na glavni skupš"ini, ki je sklicana vsaj enkrat letno, poro"a o

društvenem delovanju v preteklem letu. Prav tako so v društvenih pravilih zapisane,

katere so naloge glavne skupš"ine Politi"nega društva za Hrvate in Slovence v Istri.

Pravila Politi"nega društva za Hrvate in Slovence v Istri so pisana v hrvaškem jeziku

in imajo 22. "lenov (Klai#, 88).

Za prvega predsednika društva je bil izvoljen V. Spin"i#, za odbornike pa Jakov

Bureti# (Boljun), Šime Defar (Tinjan), Ferdo Hrdy (Sv. Lovre#), Kazimir Jeluši#

(Kastav), Ivo Lovri# (Mali Lošinj), Franjo Pu"i# (Žminj), Mate Sankovi# (Dane),

Gaspar Žikovi# (Ba"va), Viktor Marotti (Mar"ane), Anton Anton"i# (Krk), Gjuro

!ervar (Pulj), Fran Flego (Buzet), Fran Grunt (Novaki), Konrad Janeži" (Volosko),

Šime Kureli# (Pazin), Liberat Slokovi# (Sv. Petar), Dinko Trinajsti# (Pazin), Ivo

Zuccon (Pulj). Med "lani novoustanovljenega društva »se ne najde« odbornikov iz

slovenske Istre, pa tudi ne Slovencev. Edini Slovenec v prvem društvenem odboru,

naj bi bil sode" po priimku, odvetnik Konrad Janeži" z Voloskega. Tudi v društvenih

pravilih, izjema je le 2. "len, Slovenci niso nikjer omenjeni. Prva leta je društvo

delovalo predvsem na podro"ju hrvaške Istre, postopoma pa je razširilo svoje

delovanje tudi na obmo"je slovenske Istre (Kramar, 1991, 148)

V. Spin"i# in tovariši so že pred ustanovitvijo poslali pritožbo notranjemu

ministru, ker so ob"inskemu odboru Dolina poslali naborno tiskovino v italijanš"ini.

Novo Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri je takoj naslovilo na vlado

spomenico, kjer je opozorilo na nevarnost italijanskega iredentizma. Od vlade so

pri"akovali, da pokaže ve" odlo"nosti proti italijanski premo"i v Istri ter da zagotovi

nacionalno enakopravnost (Šidak, 1986, 191; Kramar, 1991, 148).

Društveno glasilo je postal tednik Naša sloga, ki je do leta 1905 izhajal v Trstu,

nato pa v Pulju. Njegov glavni sodelavec je še naprej ostal M. Mandi#, ki je kljub

temu še naprej obdržal mesto predsednika Politi"nega društva Edinost, a ga je leta

1905 nasledil Ivan Gorup. Delo hrvaškega društva je bilo v prvih letih usmerjeno v

glavnem na delovanje v istrskem deželnem zboru, kjer so si njegovi "lani

prizadevali, da so spodbijali asimilacijske naklepe Italijanskega istrskega politi"nega

111

društva. Istrski deželni poslanci so se po volilni zmagi leta 1907 zavzeli predvsem pri

pripravi deželnozborske volilne reforme (Kramar, 1991, 149).

Društvo ni uživalo prave podpore med istrskimi Slovenci, kar je prišlo do izraza

predvsem na javnih shodih v "asu predvolilne kampanje za državnozborske volitve

leta 1907. Prav tako je bilo "utiti "edalje ve"jo napetost med novonastalim društvom

in Edinostjo (Milanovi#, 1973, 426).

Nasprotja so prišla na dan predvsem v okraju Podgrad, ki je bil pretežno

slovenski, a je hrvaško politi"no društvo tu prirejalo najve" shodov. Poro"ilo

okrajnega poštarja Karla Šiškovi"a iz !rnega kala jasno izpri"uje nestrinjanje s

Politi"nim društvom za Hrvate in Slovence v Istri, saj ni soglašal, »da pride naš

slovenski mandat v roke naših bratov Hrvatov, ki sterme za svoj interes«. Edinost je

o tem mol"ala, saj ni želela, da bi se odnosi med obema politi"nima društvoma še

zaostrili in ni želela, da bi skupna narodna stvar trpela. Prav tako ni odgovarjala na

M. Mandi#evo blatenje Edinosti v javnost. Menila je, da bi s tem škodovala narodni

slogi med Slovenci in Hrvati (Kramar, 1991, 151; Žitko, 2002, 46).

Mandi#u je po odstopu Spin"i#a leta 1908 še nekako uspelo obdržati enotnost

društva, a so ga notranja in zunanja trenja vedno bolj slabila.

V mesecu maju 1908 so bile razpisane nove deželnozborske volitve, po katerih se

je spremenil sestav slovenskih poslancev v istrskem deželnem zboru. Politi"no

društvo za Hrvate in Slovence v Istri je za kandidata namesto J. Kompareta, ki je

odšel v ZDA, predlagalo Mateja Škerbca, župnika in dekana iz Krkav". Vendar se je

kandidaturi raje odpovedal, ker ni bil vše" nekaterim Slovencem na Koprskem. Tako

je bil na njegovo mesto postavljen Josip Pangerc, župan in posestnik v Dolini

(Kramar, 1991, 150).

Prav tako so se poglabljale tudi razlike glede vprašanja sporazuma z Italijani.

Glavna nasprotnika sporazuma, skupaj z Našo slogo, sta bila poslanca V. Spin"i# in

M. Mandi#. Menila sta, da je število hrvaško–slovenskih poslancev v deželnem

zboru prenizko, da ni jasnega dogovora o jezikovni enakopravnosti in da nimata

na"elnega zaupanja v italijanske politike (Žitko, 2001, 766).

Politi"no društvo Edinost si je prizadevalo umiriti strasti, zato je predlagalo

"imprejšnje sklicanje delegatov obeh društev, ki so imeli nalogo ugotoviti vzroke

konfliktov in poskrbeti za njihovo odpravo. V letih pred vojno sta društvi uspeli

112

poravnati »neslogo«, zlasti po skupnem zborovanju v Kaštelu v juniju leta 1912.

Društvi sta se poenotili predvsem v predvolilnih kampanjah ter v skupni borbi proti

italijanskemu liberalno–nacionalnemu taboru (Žitko, 2002, 46).

Društvo je spomladi 1912 zaprosilo za spremembo pravil in k drugemu "lenu

dopisalo, da društvo ni versko, toda v kolikor bi to vplivalo na njihovo delo, stoji na

pozitivnih krš"anskih na"elih (Kramar, 1991, 152). Poleg drugega "lena pa je

spremenila oziroma dopolnila tudi nekatere druge "lene. V sedmem "lenu je tako

zapisala, da društvo upravlja predsednik in devet odbornikov, katere vse izbere

društveni svet med društvenimi "lani vsako leto. Prav tako so v pravila vnesli novi

organ in sicer društveni svet. V sedemnajstem "lenu društvenih pravil je zapisano, da

društveni odbor lahko skli"e glavno skupš"ino v katerem koli kraju v Istri in ga je

dolžan sklicati, ko to zahteva društveni svet ali tretjina njegovih "lanov. V

nadaljevanju so ponovno opisane naloge glavne skupš"ine. Pravilo Politi"nega

društva za Slovence in Hrvate v Istri iz leta 1913 vsebuje 26 "lenov ter je pisano tako

v hrvaškem kot v slovenskem jeziku (Klai#, 89).

V Dekanih so se dne 4. septembra 1913 sestali poverjeniki društva v sodnem

okraju Koper, kjer so razpravljali o nevzdržnih razmerah istrskih Slovencev in

Hrvatov. Menili so, da je absolutni gospodar Istre pest italijanskih samodržcev, ki

gospodarijo na škodo Slovencev in Hrvatov v Istri. Zavzeli so stališ"e, da je naloga

Avstrije z zakonom prisiliti italijanske samodržce k enakopravnosti v Istri.

Resolucijo, pod katero se je podpisal predsednik D. Trinajsti#, je društvo objavilo 10.

septembra 1913 (Kramar, 1991, 152).

V letu 1914 se je društvo za"elo pripravljati na deželnozborske volitve. Tajnik

Josip Stihovi# se je v govoru dotaknil nedelavnosti deželnega zbora, govoril je o

razmerju Slovanov in Italijanov, o ljudskih šolah ter na koncu prisotne pozval k

enotnosti v predvolilni kampanji. M. Laginja je opozoril na nepravilnosti in je

protestiral proti temu, ker so o Istri pisali kot o italijanski pokrajini. Kljub temu da so

se zavzeli za enotnost, pa je do sporov prišlo pri dolo"anju kandidatov v krajevni

ob"ini Dolina. Na tajnem sestanku »Pazinskega« so bili predlagani dr. Josip Mandi#,

Josip Valenti" in Franc Venturini. Nestrinjanje s predlaganimi kandidati so izrazili

Buj"ani, saj pri izboru kandidatov ni bil upoštevan kmetski stan. Predlagali so

Andijaši"a iz !rnega kala namesto Mateja Škerbca. V zadevo sta posegli Edinost in

113

pazinsko politi"no društvo. Na deželnozborskih volitvah sta bila od Slovencev

izvoljena Matej Škerbec in Anton Josip Valenti" (Kramar, 1991, 153).

Z ustanovitvijo Politi"nega društva za Hrvate in Slovence v Istri je politi"no

gibanje v Istri dobilo nov pomen; bolj natan"no dolo"eno, homogeno in organizirano

politi"no obliko delovanja, ki je zajelo širše množice istrskega prebivalstva. Hrvaški

narodni predstavniki, graditelji hrvaškega nacionalnega integracijskega procesa v

Istri so se držali treh osnovnih na"el: enotnosti narodnega gibanja, sloge Slovencev

in Hrvatov v Istri ter povezanosti s preostalimi hrvaškimi deželami, v prvi vrsti s

Hrvaško in Slavonijo (Šeti#, 2005, 120).

114

8 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRI V LU"I

RADIKALIZACIJE JUGOSLOVANSKE IDEJE

8. 1 SLOVENSKO – HRVAŠKO SODELOVANJE V DRŽAVNEM

ZBORU

Državnozborske volitve leta 1897 so spremenile politi"ne razmere v Istri, saj je

nov volilni zakon uvedel novo, splošno peto kurijo, v kateri so imeli pravico

glasovati vsi moški državljani nad 24 let starosti. Italijanska liberalna stranka je

vršila mo"an pritisk na slovenske in hrvaške volivce, prav tako so se dogajali

incidenti. Edinost je po volitvah pisala, da je zmagala pravica, saj sta na volitvah

zmagala V. Spin"i# in M. Laginja. Slednje je budilo upanje, da bo Istra po najboljših

mo"eh zastopana v dunajskem državnem zboru (E, 19. 3. 1897). Italijani so na teh

volitvah dobili v celoti tri mandate: Bartolija, Rizzija in Gambinija, Hrvatje pa dva:

M. Laginjo in V. Spin"i#a (Žitko, 2002, 43).

Državnozborske volitve konec leta 1900 in v za"etku leta 1901 so pokazale, da

slovensko–hrvaška stranka v Istri doživlja krizo. Njeni kandidati so ostali v manjšini

v vseh vseh kurijah, v kme"ki kuriji so celo izgubili en mandat (v zahodni Istri, ki so

ga pridobili na zadnjih državnozborskih volitvah). Na volitvah je tako uspelo samo

enemu kandidatu, in to V. Spin"i#u, medtem ko so Italijani dobili štiri poslance.

Vodstvo stranke se je po volilnem porazu odlo"ilo za reorganizacijo stranke in za

intenzivnejšo delo med ljudstvom (Šidak, 1986, 190 - 191).

Državnozborske volitve leta 1901 so na dnevni red postavile vprašanje o združitvi

vseh slovenskih poslancev z juga v državnem zboru v eno skupino z enim samim

imenom in sicer jugoslovanski klub. Narodna–napredna stranka je bila za ustanovitev

takega kluba, a je zahtevala, da se skupnega kluba ne bo smelo izkoriš"ati proti njej.

Želeli so, da se skupni klub ustanovi na narodni podlagi, v vseh drugih vprašanjih pa

naj pusti "lanom proste roke in popolno svobodo (Gaberš"ek, 1934, 17).

115

Tako je nastal Slovanski centrum h kateremu so pristopili tudi 4 Rusini, 6

Poljakov in dva !eha. Na"elnik 21–"lanskega kluba je postal I. Šusterši", ki pa z

novonastalim klubom ni bil zadovoljen. Menil je, da vsi slovenski poslanci ne

morejo biti v enem klubu, da poslanci Katoliške narodne stranke ne morejo biti v

istem klubu kot trije »liberalni iz te dežele«. Izjavil je, da se oblikuje »ve"a

slovanska skupina«, v kateri bi bila ve"ina hrvaških in slovenskih ter razni drugi

slovanski poslanci, na narodni in narodno-gospodarski podlagi, v kateri bi se

spoštovala tudi krš"anska na"ela. I. Šusterši"u se je namre" ponesre"ila izolacija

kranjskih »liberalcev«, saj hrvaški poslanci še niso pozabili I. Tav"arjevih napitnic

hrvaškemu državnemu pravu in njegovega deklariranja za »planinskega Hrvata«. V.

Spin"i# se je izrazil za ustanovitev hrvaško-slovenskega kluba, a je bil proti

slovanski zvezi, kakršna naj bi nastala. Menil je, da obstajajo veliki slovanski klub iz

slovanskih poslancev in prav z njimi in z vsemi slovanskimi poslanci je potrebno, da

se medsebojno podpirajo. Take zveze, kakršna se oblikuje, V. Spin"i# ni priporo"al,

ker bi »odium velikih slovanskih klubov padel na nas, "e bi mi sprejemali v svojo

zvezo one pojedine poslance, kateri od njih odpadajo« (E, 16. 2. 1901). Prav tako je

izjavil, da je »narod poslal tudi one tri »liberalne« poslance s Kranjskega na Dunaj«.

Menil je, da jih nimajo pravice izklju"evati, dokler ne bodo za"eli delovati proti

klubskemu programu (E, 16. 2. 1901; Rahten, 2001, 43).

I. Šusterši" se s stanjem ni sprijaznil in je nastopil proti "lanom, ki so zastopali

Narodno-napredno stranko. V klubu se je za"el boj proti Narodno-napredni stranki in

proti I. Tav"arju. Zaradi tega so štirje poslanci Narodno-napredne stranke zapustili

Hrvaško–slovenski klub (Sn, 24. 5. 1901).

Že naslednjega leta, tj. 1902 je prišlo do ustanovitve Slovanske zveze, ki je štela

27 "lanov. V zvezo sta se združila Slovanski centrum in Slovensko–hrvaški klub.

Dogovorjeno je bilo, da se bosta v vodstvu menjavala I. Šusterši" in Vicko Iv"evi#

(E, 6. 6. 1902).

V prelomnem letu 1903, ko se je odvijal »narodni pokret« na Hrvaškem, so se

slovenski in hrvaški politiki še mo"neje povezali in na shodih je še mo"neje oživela

misel na jugoslovansko idejo in na jugoslovanstvo kot celoto. Istrski poslanci na

Dunaju so skupaj z dalmatinskimi in ostalimi južnoslovanskimi poslanci v

dunajskem državnem zboru nastopili proti strahovladi K. Khuen-Hédérvaryja na

116

Hrvaškem. Rodilo se je »jugoslovansko vprašanje«, ki ga v naslednjih letih ni bilo

ve" mogo"e zatreti (Pleterski, 1985, 87).

Prav politika »novega kurza« in slovenski odzivi nanjo so podali pravi politi"ni

okvir politi"nega dogajanja na za"etku 20. stoletja. Dejstvo je, da so si slovenski in

hrvaški politi"ni prvaki »jugoslovanstvo« predstavljali in razlagali druga"e. Kot je

zapisal že Henrik Tuma, se je za Slovence »jugoslovanska usmeritev« za"ela na Sotli

in z njihovo željo po odstranitvi meje, ki jo je med njimi in Hrvati za"rtala

dualisti"na ureditev monarhije. Jugoslovansko usmerjeni hrvaški politiki pa so za

razliko od Slovencev videli najpomembnejšega sogovornika v Srbih in ena temeljnih

predpostavk »jugoslovanstva« je zanje bilo priznanje, da so Srbi poseben narod

(SNZ, 2005, 47).

Leta 1904 je prišlo do poskusa, da bi dosegli sporazum z italijanskimi poslanci v

dunajskem državnem zboru. V pogajanjih, ki jih je vodila I. Šusterši"eva Slovanska

zveza, tržaški Slovenci niso sodelovali. Neobvezna pogajanja z italijanskimi

predstavniki je v imenu Slovanske zveze vodil V. Spin"i#. Do predvidenega

sporazuma ni prišlo (Pleterski, 1981, 78).

Slovenski narod je leta 1905 objavil pomenljiv "lanek z naslovom Klerikalizem v

Istri, kjer je med drugim zapisal, da Edinost bega javno mnenje s trditvijo, da v Istri

ni klerikalizma in da istrski voditelji niso ne liberalni ne klerikalni, temve" samo

narodni. V nadaljevanju si je avtor zastavil vprašanje glede V. Spin"i#a in njegovega

odnosa do vstopa v I. Šusterši"ev klub. Menil je, da je takoj, ko je vstopil v I.

Šusterši"ev klub vedel, da bo postal s tem sovražnik tiste Narodno–napredne stranke,

ki si je nekdaj prizadevala zanj. Vendar je v ta klub vstopil, kar po avtorjevem

mnenju dokazuje, da je enakih nazorov kot I. Šusterši". O M. Laginji je zapisal, da je

eden najožjih zaveznikov kranjskih klerikalcev. In v kolikor ne bi bil ne klerikalen ne

liberalen, temve" samo naroden, bi verjetno ne zavzel take oportunisti"ne drže

(Sn, 18. 7. 1905). !lanek je potrebno podrobneje predstaviti, ker ne moremo mimo

dejstva, da sta tako M. Laginja kot V. Spin"i# v Istri delala za narodno korist. Prav

tako ne moremo spregledati, da sta prišla do spoznanja, da lahko samo v sodelovanju

z drugimi strankami, kaj dosežeta, pri tem se pa" nista ozirala na to, v katerem klubu

sta, in to je bila njuna krivda in mlin na vodo nasprotnikom.

117

V predvolilni kampanji za deželnozborske volitve leta 1907 je Politi"no društvo

za Hrvate in Slovence v Istri sklicevalo tudi v slovenski Istri javne shode (v Dekanih,

Marezigah, pri Sv. Antonu). Na predvolilnih shodih so govorili o volilni reformi, o

razmerah v ob"ini po zadnjih ob"inskih volitvah, o gospodarskih in politi"nih

razmerah. Na shodu pri Sv. Antonu, 5. avgusta 1906, je M. Mandi# spregovoril o

volilni reformi. Z njegovim govorom se niso strinjali številni poslušalci. Poro"ilo, ki

so ga podpisali, omenja, da se Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri ne briga

za koristi istrskih Slovencev, zato naj bi poslanec slovenske Istre postal Slovenec.

Slovenci podgrajskega in koprskega okraja so želeli, da bi eden od tržaških

slovenskih odvetnikov prevzel poslanski mandat (Ns, 9. 8. 1906;Kramar, 1991, 150).

V Slovenskem narodu je bil objavljen "lanek z naslovom Bodo!e volitve v Istri,

kjer je med drugim zapisano, da je splošno prepri"anje v slovenskem delu Istre, da

bo v tem delu postavljen za kandidata kak Slovenec: v prvi vrsti se je mislilo na dr.

Otokara Ryba%a. Avtor je v nadaljevanju zapisal, o govorici, da bo v tem delu Istre

kandidiral profesor M. Mandi#. Menil je, da bi bilo bolje, ko bi v tem delu Istre

kandidiral Slovenec, saj bodo druga"e Hrvati imeli dva poslanca, medtem ko

Slovenci ne bodo imeli nobenega. V nadaljevanju je avtor pojasnil svoje stališ"e

glede M. Mandi"eve kandidature. Menil je, da istrski Slovenci želijo poslanca, ki ne

bo privesek I. Šusterši"evega kluba, ki bo neodvisen od njega in njegove družbe, to

pa je lahko le oseba, ki ne prijateljuje z V. Spin"i#em in z M. Laginjo. Na koncu je

avtor zapisal, da naj Politi"no društvo Edinost vpraša vse ob"inske odbore v

slovenskem delu Istre koga, želijo za kandidata. Za kogar se bodo izrekli ob"inski

odbori tega bodo volili. Meni, da bodo podprli tudi M. Mandi#evo kandidaturo, "e se

bo zavezal, da ne bo posnemal V. Spin"i#evega in M. Laginjevega capljanja za I.

Šusterši"em in da ne bo služil klerikalizmu, temve" bo delal za narodne in

gospodarske koristi svojih volivcev (Sn, 22. 1. 1907).

Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri in društvo Edinost sta skupaj

dolo"ili naslednje kandidate: Josip Kompare (okraj Buje – Piran), dr. M. Laginja

(okraj Pazin – Labin – Buzet; Pulj z ob"ino Mali Lošinj – Osor; okraj Pore", Rovinj,

Motovun), prof. M. Mandi# (okraj Podgrad in okolica Kopra), prof. V. Spin"i# (okraj

Volosko – Cres – Krk – Veliki Lošinj) (Ns, 10. 5. 1907).

118

Na državnozborskih volitvah so v omenjenih volilnih okrajih zmagali Slovenci in

Hrvati.

Istrski in tržaški državnozborski poslanci so na glavni skupš"ini Družbe sv. Cirila

in Metoda za Istro v Pazinu dali izjavo, ki jo je objavila Edinost »O priliki ob"nega

zbora družbe Sv. Cirila in Metoda za Istro, vršivšega se v"eraj v Pazinu, pogovarjali

so se državni poslanci Istre (dr. M. Laginja, prof. M. Mandi# in prof. V. Spin"i#) in

Trsta (dr. O. Ryba%) glede bodo"ega delovanja v državnem zboru ter izjavljajo,

zaslišavši tudi mnenje raznih zaupnikov istrskih in tržaških, da smatrajo edino

spasonosno in koristno ustanavljanje kluba ali zveze vseh južnoslovanskih

državnozborskih poslancev v dunajskem državnem zboru, pri "emer ni potrebno, da

se izklju"i delovanje posameznikov v smislu programa stranke, kateri pripadajo v

doti"ni deželi. Na to se obvezujejo delati omenjeni poslanci pri vsih ostalih državnih

poslancih iz Dalmacije in iz slovenskih pokrajin« (E, 10. 6. 1907).

Slika 4: Predlagani volilni kandidati

Vir: Naša sloga, 10. 5. 1907

119

Med južnoslovanskimi poslanci so se takoj po sklicanju državnega zbora, ki je

pri"el z zasedanjem 17. junija 1907, vrstile seje. Na njih so si dalmatinski in trije

istrski poslanci prizadevali, da bi se iz vseh poslancev »našega juga« oblikoval

»jugoslovanski klub«. I. Šusterši" se ni oziral na želje in zahteve ostalih. Ustanovljen

je bil »jugoslovanski klub«, ki je štel 21 poslancev, v njem ni bilo klerikalcev

(Gabrš"ek, 1934, 250).

V državnem zboru je M. Laginja govoril tako o Hrvaško–ogrski nagodbi kot o

hrvaškem vprašanju. Prav tako se je slednjega v govoru z dne 12. decembra 1907

dotaknil V. Spin"i#, kjer je med drugim pojasnil, da je Istra od nekdaj pripadala

Hrvaški (Milanovi#, 1973, 82).

Slovenski liberalci, hrvaški poslanci iz Istre in Dalmacije ter oba srbska

zastopnika so ustanovili Zvezo južnih Slovanov, ki ji je na"eloval V. Iv"evi#. Prvaki

Slovenske ljudske stranke so za"eli v "asu priprav na aneksijo Bosne in Hercegovine

v javnosti nastopati z zahtevo po združitvi slovenskih in hrvaških dežel v smislu

trializma, ki je predvideval oblikovanje tretje, južnoslovanske državnopravne enote v

okviru monarhije (Rahten, 2005, 122).

Hkrati z imenovanjem vlade Richarda barona Bienertha, je prišlo tudi do

združitve Slovenskega kluba z Zvezo južnih Slovanov. Edinost je o tem zapisala, da

so bili Jugoslovani razdeljeni na dva kluba in sicer na Katoliško–narodni klub, v

katerem so bili združeni poslanci Katoliške narodne stranke in v »Zvezo južnih

Slovanov«, kjer so bili drugi slovenski poslanci ter dalmatinski in istrski poslanci.

Konec leta 1908 sta se obe jugoslovanski skupini združili v skupno organizacijo z

imenom »Narodna zveza«. Prejšnja kluba sta sicer ostala, ali o važnih takti"nih

vprašanjih nasproti vladi in drugim strankam je odlo"ala »Narodna zveza«

(E, 20. 7. 1909).

V Narodni zvezi, ki sta ji na"elovala I. Šusterši" in V. Iv"evi#, je bilo 37

poslancev. Prvak SLS je aneksijo Bosne in Hercegovine pozdravil, zato ne presene"a

dejstvo, da je SLS tudi uradno sprejela trializem za svoj državnopravni program

(Rahten, 2001, 84; Rahten, 2005, 122).

Slovenski katoliški vrh je z navdušenjem sprejel novico o bosanski aneksiji leta

1908/1909. V aneksiji so videli prvi korak v združenju južnih Slovanov. Kranjski

deželni zbor je v za"etku leta 1909 (16. januarja 1909) aneksijo z navdušenjem

120

pozdravil, vendar jo je razlagal po svoje. V aneksiji so videli korak h krepitvi in

združevanju južnoslovanskih narodov v Avstro–Ogrski, kar pa ni bil namen aneksije.

I. Šusterši" je med drugim ugotavljal, da se je sprožilo jugoslovansko vprašanje in da

sili k rešitvi, ki je mogo"a z monarhijo ali proti njej. Dejstvo je, da so hrvaški politiki

pri"akovali, da bo v razglasu o aneksiji napovedana zveza Bosne in Hercegovine s

hrvaškimi pokrajinami ali da bo hrvaški narod v njem vsaj omenjen, srbski politiki

pa so aneksiji v veliki meri nasprotovali. Aneksija je okrepila trialisti"no usmeritev

protidualisti"no razpoloženih hrvaških strank, kar je v kon"ni fazi pomenilo

zavzemanje za priklju"itev Dalmacije in po nekaterih zamislih tudi Istre banski

Hrvaški ter rešitev reškega pristaniš"a, ki je bilo pod ogrsko upravo, v korist Hrvaške

(SNZ; 2005, 49).

Pol leta kasneje je I. Šusterši" v memorandumu, ki ga je poslal Francu Ferdinandu

izrazil željo, da pridejo poleg slovenskih in hrvaških pokrajin v sklop tretjega

državnopravnega telesa tudi »srbske pokrajine Ogrske« (Rahten, 1999, 69).

Znotraj skupine južnoslovanskih poslancev so se za"ele po"asi, a vztrajno kazati

razpoke. Že 10. julija 1909 je Zveza južnih Slovanov zapustila Narodno zvezo.

Odlo"ilno vlogo je odigral M. Ploj, ki je zagovarjal prijaznejšo politiko do vlade.

Tudi v naslednjem letu se njegovi hvalospevi vladi niso kon"ali. Njegovemu

ravnanju in ravnanju kranjskih liberalcev so oporekali dalmatinski pravaši (A.

Dulibi#, F. Ivaniševi#, J. Peri#, I. Prodan). Pod vodstvom dr. A. Dulibi#a so izstopili

iz liberalnega državnozborskega kluba (Zveza južnih Slovanov). Dalmatinski pravaši

so 29. novembra 1910 kot posebna poslanska skupina pristopili k Slovenskemu

klubu. Kmalu zatem so se za podobno politi"no akcijo odlo"ili tudi istrski hrvaški

poslanci, ki so bili sicer v dobrih odnosih s slovenskimi narodnimi politiki v Trstu.

Na seji razširjenega Slovenskega kluba je I. Šusterši" naglasil potrebo po skupnem

delovanju slovenskih in hrvaških politikov na politi"nem in kulturnem polju. Prav

tako je naglasil, »da stoje Slovenci na stališ"u hrvaškega državnega prava in da

vidijo v politi"ni združitvi obeh narodov najboljšo okrepitev za narodne boje in

najboljše jamstvo za gotov uspeh« (Rahten, 2005, 132; Pleterski, 1981, 130).

V takih politi"nih razmerah ne presene"a, da je pravaški tisk pozdravil odlo"itev

"etverice dalmatinskih poslancev. Zveza južnih Slovanov je nazadovala, a krepila se

121

je mo" Vseslovenske ljudske stranke, ki je dokon"no dobila boj za prevlado v

južnoslovanski parlamentarni politiki na Dunaju (Rahten, 2005, 133).

Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri je za državnozborske volitve leta

1911 predlagalo naslednje kandidate: prof. M. Mandi# (okraj Buje–Piran–Koper in

okraj Podgrad in okolica Kopra), dr. M. Laginja (okraj Motovun–Pore"–Rovinj,

Pula–Mali Lošinj, Buzet–Pazin–Labin), prof. V.Spin"i# (okraj Volosko–Cres–Krk)

(Milanovi#, 1973, 84).

Slovenska javnost je podpirala politiko Vseslovenske ljudske stranke, kar se je

odrazilo tudi na državnozborskih volitvah leta 1911. Po volitvah, na katerih so

premo"no zmagali poslanci Vseslovenske ljudske stranke, so v parlamentu obnovili

povezavo s "etverico dalmatinskih pravašev v obliki Hrvaško–slovenske zajednice.

M. Laginja, V. Spin"i#, O. Ryba%, M. Mandi# in L. Gregorin so se združili v poseben

narodni klub. Za predsednika je bil izvoljen V. Spin"i#. Novoustanovljeni klub je

takoj stopil v zvezo s »Hrvatsko-slovensko zajednico«, v kateri je bilo združenih 20

poslancev S. L. S. in 4 dalmatinski pravaši. Že kmalu se je oblikoval ve"ji klub z

imenom »Hrvatsko-slovenski klub«. Po ustanovitvi se je klub sestal na seji, na kateri

je bil za na"elnika izvoljen dr. I. Šusterši", za namestnika pa A. Dulibi#, A. Korošec

in V. Spin"i#. Klub je imel 29 "lanov. Za nalogo si je med drugim zadal, da bo delal

na tem, da se klubu pridružijo tudi oni dalmatinski poslanci, kateri se klubu še niso

pridružili. Tako bi bili kon"no vsi južnoslovanski poslanci združeni v enem klubu.

Oba kluba, Narodni primorski klub in »Hrvatsko–slovenska zajednica«, bosta v

stvareh, ki zadevajo posamezne stvari volilnih okrajev doti"nih poslancev,

popolnoma avtonomna (E, 19. 7. 1911).

Na tem mestu se pridružujem mnenju A. Rahtena, da je bila koncentracija

slovensko–hrvaških politi"nih sil v dunajskem državnem zboru samo ena od

takti"nih potez takratne politike VLS, katere namen je bil, da se združi stranka

slovenskega politi"nega katolicizma s hrvaškimi pravaši. Zato ne presene"a

naslednja I. Šusterši"eva izjava na shodu VLS, dne 6. januarja 1911 »Mi Slovenci

smo ravno tako pravaši, kakor tovariši, ki sede na Dunaju z nami v skupnem klubu.

Združili smo se s hrvaškimi pravaši zato, da skupno izvedemo pravaški program v

okviru naše monarhije« (Rahten, 2001, 107).

122

Sloga, ki so jo pravaši dosegli leta 1911, je omogo"ila Vseslovenski ljudski

stranki približevanje s hrvaškimi pravaši, za katero si je v prvi vrsti prizadeval I.

Šusterši". Hrvaško-slovenski sestanek v Opatiji, dne 18. in 19. septembra 1912, je

sprejel sklep o ustanovitvi hrvaško–slovenskega izvršilnega odbora in sklicu

skupnega politi"nega zborovanja v Ljubljani, 20. oktobra 1912. Na shodu poslancev

v Ljubljani so potrdili organizacijo nove stranke in okrepili katoliško in pravaško

opozicijo dualisti"nemu sistemu. Resolucija, ki so jo sprejeli na shodu v Ljubljani, je

bila skupno pripravljena že prej, 9. oktobra na Dunaju (Pleterski, 1981, 150).

Vseslovenska ljudska stranka je hotela ustvariti Veliko Hrvaško »od Trsta do

Drine«, ki bi imela katoliški predznak. Seveda ne smemo pozabiti, da so hrvaški

pravaši na ozemlju južnoslovanske tvorbe priznavali samo en narod, tj. hrvaški. V

spomin si moramo priklicati, da so prvaki VLS pravaški program razglasili za

svojega. Opozoriti velja, da so se prvaki VLS zavedali, da sprejem pravaškega

programa prinaša tudi slabe strani, a so menili, da bi bila germanizacija za Slovence

hujše zlo kot kroatizacija (Rahten, 2001, 121 – 124).

Dr. Aleš Ušeni"nik, eden vodilnih ideologov slovenskega politi"nega katolicizma

je menil, da »"e bi se mi pod gotovimi pogoji združili s Hrvati, ne bi pravzaprav

svoje narodnosti žrtvovali, ampak bi svojo narodnost šele dobili«. Medtem ko bi

Hrvati Slovencem dali »svoj bolj razviti in razširjeni jezik«, bi Slovenci Hrvatom

posredovali »premnoge elemente svoje kulture«. Po njegovem mnenju bi bilo za

Slovence najbolje, da se združijo s Hrvati »v eno izmed zveznih držav velike

Avstrije« (Rahten, 1999, 71).

Leta 1912 je prišlo do ustanovitve enotne Hrvaško–slovenske stranke prava

(katoliška Vseslovenska ljudska stranka se je združila s pravaši). Kljub temu da si je

slovenski katoliški tabor prizadeval razširiti na slovenskem prostoru histori"ni

koncept hrvaškega državnega prava, so bile razlike med Slovenci v zahodni in Hrvati

v vzhodni polovici Avstro–Ogrske preve" o"itne. V tem "asu pa se je tudi vedno bolj

govorilo o trialisti"nem preoblikovanju habsburške monarhije, ki naj bi po nastopu

vlade prestolonaslednika Franca Ferdinanda zadovoljila dotlej najzvestejše Slovane,

tj. Hrvate.

V Ljubljani je bil leta 1913 organiziran slovensko–hrvaški katoliški shod, ki je

predstavljal veliko manifestacijo na novo sklenjenih zavezništev, a ni" ve". Shoda, ki

123

je trajal štiri dni, sta se udeležila tudi tržaško-koprski škof dr. Andrej Karlin in krški

škof, dr. Anton Mahni". I. Šušterši" se je zavedal brezperspektivnosti pravaštva in je

že kmalu za"el simpatizirati s hrvaškim agraristi"nim gibanjem Stjepana Radi#a

(Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani, 1913).

Zna"ilnost obdobja pred letom 1914 se skriva v dejstvu, da so se v navdušenju za

jugoslovansko idejo nekateri že odrekli misli na slovenske interese in na slovenski

ponos. Zavedati se moramo, da se je na slovenskem prostoru ukoreninil strah pred

vse mo"nejšim agresivnim nemškim nacionalizmom in nenazadnje pred italijanskim

iredentizmom, pred osamljenostjo in seveda strah pred uni"enjem. »Videti je bilo,

kakor da sta res samo dve možnosti: ali da se ponem"imo ali da utonemo v

jugoslovanstvu« (Melik, 2002, 606).

Resnici na ljubo je treba zapisati, da se je v letih pred prvo svetovno vojno za"ela

kazati nesloga tudi znotraj hrvaško–slovenskega politi"nega tabora v Istri. Vendar so

znali politiki nesoglasja premostiti in so še vedno znali v deželnem zboru ohranjati

enotnost in skupaj nastopati proti italijanski nacionalisti"ni ve"ini. Enako politi"no

stališ"e, tj., da so bili sposobni prese"i notranja nesoglasja, so zavzeli tudi v

dunajskem državnem zboru, kjer so skupaj sodelovali s slovenskimi in dalmatinskimi

poslanci ter si prizadevali za preoblikovanje monarhije.

Treba si je zastaviti vprašanje, zakaj so slovenski volivci volili hrvaške kandidate.

Na tem mestu ne gre spregledati izvolitve M. Mandi#a leta 1907. V nalogi sem

omenila, da so se istrski pravaši razlikovali od pravašev v banski Hrvaški in

posledi"no so zaradi tega imeli tudi druga"en pristop do Slovencev. Znano je, da je

bil M. Mandi" pristaš A. Star"evi#evega nauka. S"asoma je prišel do spoznanja, da

Slovence v Istri in v sosedstvu tako kot Hrvate »ogrožajo« Nemci in Italijani. M.

Mandi# je tako od "istega A. Star"evi#evega »kroatisti"nega« nauka za"el v praksi

uporabljati nacionalno–politi"ne ideje ter miselnost »F. Ra"ki–J. J. Strossmayerjeve«

jugoslovanske ideje. Zavedal se je, da je brezpredmetno, da bi se Slovenci in Hrvati

delili na narodnostnem polju. V politi"nem življenju je sledil idejam predhodnikov

narodnega preporoda v Istri, v prvi vrsti se tukaj misli na škofa J. Dobrila, D.

Vitezi#a in M. Bastiana. Zato ne presene"a, da je bil s svojim tolerantnim in modrim

politi"nim delovanjem leta 1907 primeren kandidat za poslanca v dunajskem

državnem zboru in to v "isto slovenskem volilnem okraju (Podgrad in Koper).

124

8. 2 TRIALISTI!NA IDEJA PRI SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH

POLITIKIH V ISTRI

Trialisti"na ideja je v banski Hrvaški naletela na plodna tla. Glavni zagovornik

trializma med hrvaškimi politiki v banovini je bil vodja !iste stranke prava J. Frank,

eden izmed politi"nih dedi"ev pokojnega »o"eta naroda« A. Star"evi#a. Kljub temu

da so bili Star"evi#evi nasledniki razcepljeni na ve" frakcij, pa so vendar vsi težili k

istemu cilju, tj. k ustanovitvi Velike Hrvaške na temelju histori"nega hrvaškega

državnega prava (Rahten, 1999, 66).

Prestolonaslednik Franc Ferdinand se je proglasil za zaš"itnika Hrvatov in ti so

pri"akovali, da jim bo dal dolgo pri"akovano Veliko Hrvaško. Leta 1905 se je V.

Spin"i# skupaj z dalmatinskimi poslanci pogovarjal s krš"anskim socialcem Alojzom

princem Liechensteinom o nadvojvodovih na"rtih. V. Spin"i# je prišel do spoznanja

da cesar Franc Jožef no"e ni" slišati o državnopravnih spremembah, medtem ko naj

bi si prestolonaslednik prizadeval, da bo vladal na temelju enakopravnosti vseh

narodov in vsakemu dal svoje (Rahten, 2005, 157).

J. Frank je v "asu priprav na aneksijo Bosne in Hercegovine naslovil na kralja

memorandum, kjer se je zavzel za združitev vseh hrvaških dežel v trialisti"nem

smislu. V memorandumu je predvidel razli"ne variante rešitve hrvaškega vprašanja.

Menil je, da bi hrvaška državna enota morala obsegati troedino kraljevino,

Medmurje, Reko in Istro ter Bosno in Hercegovino. Z združitvijo teh dežel bi bil

izpolnjen »ožji program A. Star"evi#eve stranke«. Po možnosti naj bi se jim

priklju"ili tudi Trst, Goriška–Gradiš"anska, Kranjska, Spodnja Štajerska in južna

Koroška. Prav tako je predvidel tri možnosti ureditve statusa Velike Hrvaške v

okviru monarhije. V prvi varianti je predvidel, da bi južnoslovanski blok predstavljal

eno od treh enot trialisti"no preurejenega cesarstva. Ostali dve varianti sta bili

subdualisti"ni, kar je pomenilo, da bi bila združena Hrvaška bodisi sestavni del

Avstrije bodisi sestavni del Ogrske (Rahten, 1999, 69; 2005, 138).

Proti trialisti"ni ideji pa je v banovini nastopila Hrvaško–srbska koalicija, ki je

bila ve"inska politi"na skupina v saboru. Njen vodja F. Supilo je nasprotoval tako

velikohrvaškim kot velikosrbskim na"rtom in je zagovarjal jugoslovansko idejo.

125

Podporo je iskal v Budimpešti. Svojo politiko je Hrvaško–srbska koalicija gradila na

Hrvaško–ogrski nagodbi, tj. v praksi pomenilo, da se je sprijaznila s subdualisti"nim

statusom hrvaških dežel v okviru Ogrske. V saboru se je 14. februarja 1911 obrnila

na kralja z adreso, kjer ga je prosila, naj se pristopi k ponovni vklju"itvi Dalmacije v

troedino kraljevino, do Istre pa se sploh ni opredelila (Rahten, 2005, 142).

V hrvaško–srbski koaliciji za sodelovanje s Slovenci niso kazali zanimanja.

Zavzeli so se za hrvaško razli"ico trializma, ki je pomenila združitev hrvaških

pokrajin in oblikovanje »južnoslovanske« enote brez Slovencev. Isto"asno pa so se z

iredentisti"nimi Italijani dogovarjali o razmejitvi Dalmacije in Primorske, kar je

pomenilo prepuš"anje Trsta, zahodne Istre in po nekaterih zamislih tudi Gorice,

Italiji.

Za ve"ino hrvaških strank je bilo »jugoslovanstvo« povezano s priznanjem, da so

Srbi, ne le tisti v kraljevini Srbiji, temve" tudi v Avstro–Ogrski, poseben narod.

Najpomembenjše sogovornike so tako jugoslovansko usmerjeni hrvaški politiki

videli v Srbih, Slovenci so bili zanje nezanimivi (Vodopivec, 2007, 151).

Edinost je o jugoslovanskem vprašanju objavila "lanek dr. Antona Korošca, ki je

zastopal misel popolne združitve Slovencev in Hrvatov. Menil je, da bi Slovenci in

Hrvati kakor velik in združen narod bili mo"an ud na jugu monarhije. V nadaljevanju

je opozarjal, da je potrebno za"eti to akcijo v avstrijski poslanski zbornici in šele

potem, ko bodo poslanci složni v svojih željah, naj se akcija širi dalje. Misel na

jugoslovansko idejo je Edinost pozdravljala in menila, da je potrebno premostiti

strankarske spore (E, 22. 4. 1908).

Tudi v naslednjih letih je Edinost pisala o velikem pomenu jugoslovanskega

vprašanju. Zapisala je, da jugoslovanska ideja trka na vata. Objavljala je "lanke v

katerih je zapisala, da mora priti do sloge med politiki, da bo jugoslovanstvo na

Dunaju lahko prišlo do polne veljave. V "lankih je predvsem poudarjala, da bi se

politiki morali zavedati, da sta jezik in kri mo"nejša politi"na momenta, kot pa vsa

politi"na prebrisanost.

I. Šusterši" je zagovarjal idejo, da bi Slovenci morali premagati strankarske

razlike, "e želijo ustvariti »velike koncepte dalekosežne jugoslovanske politike«. V

primeru preoblikovanja monarhije je menil, da mora biti glavna zahteva slovenskih

politikov taka, da bi v tem skupaj s Hrvati pristali v novi južnoslovanski tvorbi.

126

Trializem, ki bi pomenil samo združitev hrvaških dežel, bi bil za Slovence nevaren,

saj je obstajala možnost, da bi pod nemško dominacijo skupaj s !ehi ostali osamljeni

v okviru Avstrije. Na slednje je opozoril tudi v kranjskem deželnem zboru dne 16.

januarja 1909. Menil je, da voditelj nemških krš"anskih socialcev Karl Lueger

zagovarja »ožji« trializem; slednje je pomenilo, da se omejuje samo na Hrvaško,

Slavonijo, Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino. Ta pa se razlikuje od »širšega«

trializma, ki zahteva združitev vseh habsburških dežel od Trsta do Drine in ga

zagovajajo slovenski in hrvaški politiki. Kranjski deželni zbor je še istega dne sprejel

nujnost J. E. Krekovega predloga t. i. trialisti"ne resolucije. Tako je Slovenska

ljudska stranka ob podpori poslancev Narodno-napredne stranke trializem tudi

uradno sprejela za svoj državnopravni program (Rahten, 2005, 143).

V obdobju neposredno po aneksiji Bosne in Hercegovine je izdelal svoj trialisti"ni

koncept ideolog mladoliberalne struje Narodno-napredne stranke dr. Gregor Žerjav.

V programu se je zavzel za združitev vseh južnoslovanskih pokrajin Avstro-Ogrske,

vendar ne samo na osnovi hrvaškega državnopravnega programa, ampak tudi

državnega prava »ilirskega kraljestva ter srbske vojvodine«, med drugim pa se je tudi

skliceval na narodnostno pravo. Glede notranje ureditve bodo"ega Jugoslovanskega

kraljestva je menil, da bi Slovenci, Hrvati in Srbi imeli vsak svojo »pokrajino«

(Slovenci bi imeli Kraljevino Ilirijo, Hrvati troedino kraljevino in Srbi Vojvodino in

Bosansko kraljestvo) z lastnim kraljevim namestnikom, vlado in parlamentom.

Oblikovana bi bila federacija treh narodov, centralni parlament in vlada bi imela

sedež v Zagrebu. Po njegovem predlogu bi Hrvati dobili samo Hrvaško, Slavonijo in

Dalmacijo, medtem ko bi Bosno prepustil Srbom in Istro Slovencem. Omeniti velja,

da je bil njegov program v ostrem nasprotju s predstavami pravašev, saj so le-ti na

celotnem podro"ju zamišljene južnoslovanske tvorbe priznavali samo en narod, tj.

hrvaški (Rahten, 1999, 70).

Prav po aneksiji Bosne in Hercegovine je med slovenskimi in hrvaškimi politiki v

ospredje razprav stopilo jugoslovansko vprašanje in razprave o razmerah

»slovanskih« politikov v monarhiji.

Na javnem shodu politi"nega društva Edinost v Rojanu 28. februarja 1909 je O.

Rybá% zaklju"il govor z besedami, da »mi jugoslovani ne smemo želeti razpada

127

države, pa" pa delati na to, da pridemo v tej državi do primerne veljave«

(E, 1. 3. 1909).

V letih pred prvo svetovno vojno je jugoslovanska ideja postala ena osrednjih

slovenskih državnopoliti"nih tem. A predstave o tem, s kom in kako se povezati, niso

bile ni" bolj konkretne in jasne kot prej.

V letih pred prvo svetovno vojno so trialisti"no varianto, kot jo je zagovarjala

Slovenska ljudska stranka, odklanjali tako vladni krogi kot tudi nemške stranke.

S trialisti"no idejo se je prav tako sre"al nadvojvoda–prestolonaslednik Franc

Ferdinand, katerega ideal je bila mo"na Avstrija. Pomemben del "lanov okoli

prestolonaslednika je menil, da je mogo"e Veliko Avstrijo ustvariti s pomo"jo

trializma. Pri tem so seveda imeli v mislih težnjo po obnovi enotnosti monarhije in

utrditvi položaja krone na osnovi nekakšnega kompromisa med federalizmom in

centralizmom (Pleterski, 1981, 215). Za to idejo je bil najbolj navdušen knez F.

Schwarzenberg, ki je menil, da se bo monarhija na Balkanu lahko razvijala kot

velesila samo, "e se uredi državnopravni status južnih Slovanov. Menil je, da bi

moralo biti središ"e južnoslovanske državne enote v Zagrebu in ne v Sarajevu. Kljub

temu, da je podpiral trializem je želel, da bi se isto"asno pristopilo k ustanovitvi

centralnih organov za vse tri dele države. Trialisti"na ideja je imela na Dunaju veliko

privržencev, a prav tako tudi precej nasprotnikov. Med njimi v prvi vrsti izstopa

ustavoverni veleposestnik O. Czernin, ki je v trialisti"ni ureditvi videl predvsem

trojne težave (Rahten, 2005, 152).

Kot je zapisal že Rahten (2005) je bilo znotraj velikoavstrijskega kroga razširjenih

ve" trialisti"nih variant. Med najbolj pogosto omenjenimi je bila razli"ica, ki je

predvidevala združitev Hrvaške, Slavonije, Dalmacije z Bosno in Hercegovino.

Druga je predvidela širitev kompetenc deželnega zbora v Sarajevu in pove"anju

delegacij s posebnim zastopstvom Bosne in Hercegovine v delegacijah. Pojavljala se

je tudi varianta o možnosti vklju"itve nekaterih dežel s slovenskim prebivalstvom v

južnoslovansko državno enoto.

Proti uresni"itvi trialisti"nih na"rtov pa so najbolj odlo"no nastopili madžarski in

nemškonacionalni politiki. Prav tako jih je zavra"ala tudi Hrvaško–srbska koalicija in

I. Tav"arjevi liberalci, ki so ob aneksiji Bosne in Hercegovine sicer podprli

trialisti"no rešitev jugoslovanskega vprašanja, a so za"eli prvake Slovenske ljudske

128

stranke obtoževati, da želijo v imenu trializma ustvariti »nekakšno klerikalno

jugoslovansko tvorbo« (Rahten, 2005, 193).

Zanimivo je, da je Edinost ve"krat objavila "lanke, v katerih je prikazovala I.

Šusterši"a kot srbofoba oz. nasprotnika pravoslavne vere. Menila je, da je I. Šusterši"

povsem pravilno naglašal neizmerno važnost jugoslovanskega vprašanja, a da glasilo

njegove stranke »tirajo najve"je srbofobstvo ter se ne meni za dejstvo, da srbstvo

tvori najvažnejši sestaven del tega jugoslovanskega vprašanja!!« (E, 6. 10. 1912).

Konkretneje se je jugoslovanskega vprašanja dotaknil O. Rybá% v resoluciji, kjer

se je v prvi to"ki zavzel, da se morajo jugoslovanske dežele v monarhiji zediniti v

avtonomno upravno okrožje in predlagal, naj se monarhija preoblikuje na

federalisti"ni podlagi (E, 21. 6. 1912). O. Rybá% je bil prvi poslanec, ki je o

jugoslovanskih zahtevah spregovoril odlo"no in jim dal neko konkretno obliko,

do"im so bile ostale zahteve o trializmu zavite v meglo. Združenje jugoslovanskih

dežel v eno avtonomno upravno skupino, preoblikovanje monarhije na federalisti"ni

podlagi s skupnim centralnim parlamentom so bile njegove osnovne zahteve. Poleg

tega so pomenile, da bi z uresni"itvijo teh zahtev monarhija lahko na zunaj utrdila in

na znotraj konsolidirala (E, 23. 6. 1912).

Leta 1912 so južnoslovanski poslanci zapustili dunajski državni zbor, ker se niso

strinjali z razmerami in s položajem v monarhiji. To ni bila obstrukcija ene stranke

ali koalicije strank, temve" obstrukcija vsega naroda, protest Jugoslovanov, kakor

enote. Seveda je bilo Jugoslovanom v gospodarskem interesu, da ostanejo v

monarhiji, »a so jih "ustva vlekla k bratom na jug«. Menili so, da je vse odvisno od

bodo"ega položaja, ki ga bodo imeli v monarhiji. Zato so predlagali, naj se

dualisti"na ureditev odpravi ter naj se namesto nje napravi mesto federaciji narodov.

Monarhija naj se preoblikuje in naj Jugoslovanom zagotovi nemoten razvoj

(E, 1. 12. 1912).

Prav tako je v letu 1912 prišlo do razhajanja znotraj Vseslovenske ljudske stranke.

Nesoglasje pa se je pokazalo tudi v Vsepravaški organizaciji. Medtem ko so mlinovci

z navdušenjem pozdravili vojaške zmage Kraljevine Srbije, so frankovci v tem videli

nevarnost za uresni"itev na"rta Velike Hrvaške. Hrvaški zagovorniki trializma so se

vedno znova soo"ali z razo"aranjem, saj avsto–ogrski politi"ni vrh ni izpolnil obljub.

V. Spin"i# je prišel do spoznanja, da si tudi Hrvatom naklonjeni posamezniki v

129

krš"anskosocialni stranki predstavljajo trializem v obliki združitve troedine

kraljevine z Bosno in Hercegovino, vendar brez Istre. Istra bi tako še vedno morala

ostati v sklopu Avstrije (Rahten, 2005, 205).

M. Laginja je na sestanku Politi"nega društva v Pazinu spregovoril, da so

»Slaveni« v ve"ini v Istri, Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, Banovini (hrvaška in

Slavnonija) ter na Kranjskem. Prav tako je v govoru omenil, da so Slovenci v ve"ini

na Goriškem, na Koroškem in na Štajerskem. V nadaljevanju je spregovoril o tem, da

kljub temu da so v ve"ini, pa je slika popolnoma druga"na, saj v Banovini vladajo

Madžari, v Dalmaciji Nemci in v Istri gospodarijo Italijani. Menil je, da dokler ne

bodo vsi v enem državnem zboru, dokler ne bo dosežena narodna avtonomija, toliko

"asa ne bo moglo biti govora o »pravem« stanju na Hraškem. V govoru je poudaril,

da si morajo prizadevati da se gospodarsko okrepijo, ker se bodo samo tako lahko

združili vsi tisti, ki »svoj jezik zovu hrvatskim imenom, i onaj dio naroda, koji svoj

jezik zove slovenski, in onaj dio naroda, koji svoj jezik zovu srpskim«

(Ns, 3. 7. 1913).

Kot je že omenjeno je O. Rybá% prvi jasno spregovoril o trializmu. Presenetljivo

je, da kljub temu da so o trializmu razmišljali tudi hrvaški politiki, v prvi vrsti se

tukaj misli na M. Laginja, V. Spin"i#a in M. Mandi#a pa njihove zahteve niso bile

konkretno izražene. Prezreti ne gre, da so omenjali združitev, vendar združitev

ozemelj v okviru programa Stranke prava.

Prva svetovna vojna je med slovenske in hrvaške politike vnesla vsesplošno

osuplost in obžalovanje. Menili so, da gre za neopravi"ljivo in brutalno dejanje, kar

bo najbolj škodovalo jugoslovanskemu gibanju in njihovemu položaju v monarhiji.

130

9 SKLEP

Slovensko–hrvaška politi"na sloga ima temelje v revolucionarnem letu 1848, saj

je pomenila za"etek »okvirnega« sodelovanja s Hrvati. Želja po "im tesnejših stikih s

Hrvati pa je pri Slovencih ostala mo"no zakoreninjena in se je prebujala ob vsakem

prelomnem trenutku. Ob koncu 19. stoletja, ko je raznarodovalni pritisk na Slovence

postajal vse hujši, so nekateri Slovenci v združitvi s Hrvati videli edino svetlo to"ko

in rešitev narodnega obstoja. Stike s Hrvati so najprej vzdrževali in vzpodbujali

liberalni politiki. Predvsem Ivan Tav"ar v za"etku kar ni mogel skriti svojega

navdušenja glede zbliževanja s Hrvati ter je zavezništvu nazdravljal in se izrekal za

»planinskega Hrvata«. Ivan Hribar pa si je prizadeval, da bi slovensko–hrvaško

zavezništvo dobilo neko konkretnejšo obliko, a tako na slovenski kot na hrvaški

ravni do tega ni prišlo.

Premik v slovensko–hrvaškem zavezništvu se je zgodil na prehodu iz 19. v 20.

stoletje, ko je na slovenskem politi"nem prostoru »zagospodarila« Katoliška narodna

stranka. Njen odnos do Hrvatov je bil sprva mla"en in je z zadržanostjo gledala na

povezovanje s Hrvati. Raznarodovalni pritisk jo je prisilil, da je za"ela tudi ona iskati

politi"ne zaveznike in te je našla na jugu. Prelomen dogodek v tem smislu seveda

predstavlja sestanek Stranke prava na Trsatu oktobra leta 1898, ki so se ga udeležili

tudi predstavniki Katoliške narodne stranke. Na shodu so se izrekli za hrvaško

državno pravo.

Slovenski politiki, pa naj si bodo liberalno ali katoliško narodno usmerjeni, so

sprejemali hrvaško državno pravo. Svoje ravnanje so opravi"evali z besedami, da je

bolje, "e se utopijo v hrvaštvu kot pa v nemštvu ali v italijanstvu. Kot je ugotovil že

Stane Granda, »vsiljevanje slovenskega bratstva po veri in krvi ni bilo na hrvaški

strani nikoli razumljeno kot osnova za skupno delovanje, ampak kot slovensko

skakanje na hrvaški voz, za katerega se ve, kdo je bil in bo njegov voznik«.

Na piedestal slovensko–hrvaškega politi"nega zavezništva pa nedvomno sodi

sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Istri. V Istri je bil raznoradovalni pritisk še

mo"nejši in uveljavljena je teza, da sta oba naroda delovala popolnoma složno v boju

proti iredentizmu. V zgodovinopisju je le nekaj vrstic namenjenih »sporu« med

131

Ivanom Nabergojem in Vjekoslavom Spin"i#em. In prav slednje sem v nalogi želela

analizirati. Dejstvo je, da sta oba naroda skupaj delovala v istrskem deželnem zboru,

da sta v dunajski državni zbor pošiljala skupne predstavnike ter da sta skupaj

delovala v okviru politi"nega društva Edinost. »Mlada« generacija, ki je leta 1883

stopila na politi"ni oder, je bila sicer pravaško orienitrana, a vendar s specifi"nimi

potezami. Tukaj velja pod"rtati, da je ta Slovence priznavala kot poseben narod in

jim ni vsiljevala teze o »planinskem hrvaštvu«. Državno pravo je dopolnjevala z

na"eli narodnega prava in ljudske volje, v "emer je videla temelj za zedinjenje Istre

in slovenskih dežel s Hrvaško. Istrski slovenski politiki so tako sodelovali s

hrvaškimi politiki, saj se javno niso nikoli izrekli za »planinske Hrvate«, kot so to

po"eli njihovi kolegi v drugih slovenskih deželah. Ko so istrski pravaši skupaj s

somišljeniki iz Dalmacije ustanovili Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih

poslancev, je I. Nabergoj ostro reagiral, prikazoval ga je kot škodljiv za Slovence, saj

je v klubskem programu videl predvsem težnjo Hrvaške, da bi pod eno upravo

združila Trst z okolico in Goriško. Zaradi spora med pomembnima istrskima

veljakoma (I. Nabergojem in V. Spin"i#em) je trpelo društvo Edinost, "eprav je na

koncu ponovno prevladalo zavezništvo s Hrvati. Menim, da se je Ivan Nabergoj

zavedal, da s tem, ko je nastopil proti Vjekoslavu Spin"i#u, škoduje v prvi vrsti

lastnemu narodu. Zato je raje sprejel pragmati"no politi"no držo in je popustil pod

težo pritiskov. Vendar je spor pokazal nezaupanje istrskih Slovencev do pravašev in

pod vprašaj postavil slogo v Istri.

Naj ne bo odve" še enkrat zapisati, da so se slovenski politiki naslonili na hrvaško

državno pravo. Prvi, ki je izrazil pomisleke proti temu, je bil Ivan Nabergoj. Vendar

se je zavedal, da so Hrvati »edini zavezniki«, ki lahko pomagajo Slovencem. Tako je

premagal svoje lastne politi"ne nazore in so poslanci v deželnem kot v državnem

zboru znali ohraniti enotnost. Vse do prve svetovne vojne so znali skupno nastopati

proti italijanski nacionalisti"ni ve"ini.

132

SEZNAM KRATIC

DAR, ZIDZ = Državni arhiv Rijeka, zapisniki istrskega deželnega zbora

E = Edinost

NSK = Nacionalna i sveu"ilištna knjižnica, Zagreb

Ns = Naša sloga

SkO = Spomen knjiga Obzor

Sn = Slovenski narod

Ss = Slovanski svet

133

VIRI IN LITERATURA

VIRI

Državni arhiv u Rijeci

- Zapisnici zasedanja sabora 1861–1910 (izborno obdobje 1883–1910).

Nacionalna i sveu!ilišna knjižnica Zagreb

- Zapuš"ina Vjekoslava Spin"i#a, Korespondenca.

- Zapuš"ina Matka Laginje, Korespondenca.

Objavljeni viri

- Rokupisna ostavš"ina Vjekoslava Spin"i#a, Inventar. Uvodnu studiju napisao i

sredio ostavš"inu Ivan Beuc. Arhiv Hrvatske. Zagreb, 1993.

- Korespondencija Strossmayer–Ra"ki, priredil Ferdo Šiši#, Zagreb, 1928–1931.

- Hrvatski sabor u Ljubljani, 20. listopada 1912. Sarajevo, (s. n.), 1912.

- Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani. Izdal pripravljalni odbor v

Ljubljani, 1913.

"asniki

- Edinost (1876–1923)

- Naša sloga (1870–1915)

- Slovenski narod (1868–1943)

- Slovanski svet (1888–1899)

LITERATURA

ARA, A. (2001): Trst, obmejna identiteta. Ljubljana, Študentska založba.

BAŠ, F. (1989): Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije: izbrani zgodovinski

spisi. Maribor, Obzorja.

134

BENUSSI, B. (1997): L’Istria nei suoi due milleni di storia. Collana degli atti, centro

di ricerche storiche–Rovigno. No. 14. Unione Italiana–Fiume. Università popolare di

Trieste. Consiglio regionale del Veneto–Venezia. Venezia–Rovigno, 1997.

BEUC, I. (1975): Istarske studije. Osnovni nacionalni problemi istarskih Hrvata i

Slovenaca u drugoj polovini XIX. i po"etkom XX. stolje#a. Zagreb, Vlastito izdanje.

BRATULI&, V. (1966–1967): Zapisnici sjednica »Hrvatsko–slovenskog kluba«

zastupnika u Istarskom saboru (1884–1901). Vjestnik historijskog arhiva u Rijeci i

Pazinu, svezak XI–XII, Rijeka, 121–199.

BRATULI&, V. (1958): Hrvatski zastupnici u istarskom saboru i carevinskom vije#u

devedesetih godina XIX. stolje#a i suradnja južnoslavenskih naroda. V: Jadranski

zbornik 3. Prilozi za povijest Istre, Rijeke i Hrvatskog Primorja. Izdava"ko poduze#e

»Otokar Keršovani«. Rijeka–Pula, 135–203.

CRNKOVI&, N. (1996–1997): Laginja: Austrija i hrvatsko pitanje 1883. godine. V:

Ivan Mateti# Ronjgov zbornik, svezak 5 (Hrvatski istarski preporoditelji Matko

Laginja, Vjekoslav Spin"i#, Matko Mandi#). Ustanova »Ivan Mateti# Ronjgov«.

Rijeka, 83-101.

DAROVEC, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Koper, Primorske novice (Knjižica

Annles I.).

DIKLI&, M. (1998): Pravaštvo u Dalmaciji do kraja prvoga svjetskog rata. Zadar,

Matica hrvatska i Zavod za povijestne znanosti HAZU.

DIKLI&, M. (2002): Don Ivo Prodan kao politi"ar i zastupnik. Annales, Ser. hist.

sociol., 12, št. 1., Koper, 63-70.

GABRŠ!EK, A. (1934): Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politi"ne in

gospodarske "rtice, II. knjiga od leta 1901 do 1924. Ljubljana, samozaložba.

GESTRIN, F. – MELIK, V. (1966): Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do

1918. Ljubljana, Državna založba Slovenije.

GOLDSTEIN, I. (2008): Hrvaška zgodovina. Ljubljana, Društvo slovenska matica.

GRAFENAUER, B. (1993): Miti o »Istri« in resnica istrskega polotoka. Koper, Acta

Histriae št. 1.

GRANDA, S. (1996): Prepir o nacionalni in državnopravni pripadnosti Istre v

revolucionarnem letu 1848/49. V: Maruši", B et al.: Zahodno sosedstvo: slovenski

zgodovinarji o slovensko–italijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne.

135

Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Ljubljana,

37–50.

GRANDA, S. (1999): Prva odlo"itev Slovencev za Slovenijo. Ljubljana, Nova revija.

GROSS, M. (2000): Izvorno pravaštvo. Ideologija, agitacija, pokret. Zagreb, Golden

marketing.

GROSS, M. (2004): Vijek i djelovanje Franje Ra"koga. Zagreb, Novi Liber.

GROSS, M. (2001): Slovenske politi"ke struje i hrvatsko državno pravo devedesetih

godina 19. stolje#a. V: Rajšp V. et al.: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in

njihovi srednjeevropski sosedje. Založba ZRC, ZRC SAZU. Ljubljana, 731–749.

HORVAT, J. (1990): Politi"ka povijest Hrvatske. Zagreb, August Cesrec.

HRIBAR, I. (1983): Moji spomini. Ljubljana, Slovenska matica.

KERMAVNER, D. (1966): Slovenska politika v letih 1879 do 1895. Opombe k

Prijateljevi Slovenski kulturnopoliti"ni zgodovini V. Ljubljana, Državna založba

Slovenije.

KORUNI&, P. (1986): Jugoslavenska ideologija u hrvatskoj i slovenskoj politici.

Hrvatsko–slovenski politi"ki odnosi 1848–1870. Zagreb, Globus.

KRAMAR, J. (1970): Prvi tabor v Istri. Koper, Komisija za zgodovino pri

pripravljalnem odboru za proslavo 100-letnice tabora v Kubedu in Pokrajinski muzej.

KRAMAR, J. (1991): Narodna prebuja istrskih Slovencev. Koper, Lipa.

MARKUS, T. (2000): Hrvatski politi"ki pokret 1848–1849. godine: ustanove, ideje,

ciljevi, politi"ka kultura. Zagreb, Dom i svijet.

MATKOVI&, S. (2002): Obrisi hrvatsko–slovenskih odnosa u politici krajem 19. i

po"etkom 20. stolje#a. Annales, Ser. hist. sociol., 12, št. 1., Koper, 11–20.

MELIK, V. (2002): Slovenci 1848–1918. Razprave in "lanki. Maribor, Litera.

MELIK, V. (1999): Istrski deželni zbor. Acta Histriae, 1999, 7. Koper, 633–638.

MILANOVI&, B. (1973): Hrvatski narodni preporod u Istri. Knjiga II. (1883–1947).

Pazin, Izdalo Istarsko književno društvo sv. &irila i Metoda u Pazinu.

OBZOR, Spomen-knjiga 1860–1935, Tisak i naklada »Tipografije«, Zagreb,

MCMXXXVI.

PAHOR, M (2004): Slavljanska sloga: Slovenci in Hrvati v Trstu od avstroogrske

monarhije do italijanske republike. Trst, ZTT EST.

136

PIRJEVEC, J. (2007): »Trst je naš!«: boj Slovencev za morje (1848-1954).

Ljubljana, Nova revija.

PLETERSKI, J. (1985): Narodi, Jugoslavija, revolucija. Beograd, Komunist.

PLETERSKI, J. (1981): Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju.

Maribor, Obzorja.

PLETERSKI, J. (1980): Zveza VSLS in HSP v letih 1911–1913. Zgodovinski

"asopis, 34, št. 1-2, Ljubljana, 5–75.

PODGORŠEK, N. (2005): Slovensko–hrvaški politi"ni odnosi v letih 1897–1903,

doktorska disertacija. Univerza v Mariboru. Pedagoška fakulteta.

PRIJATELJ, I. (1961–1985): Slovenska kulturnopoliti"na in slovstvena zgodovina.

Knjiga IV–VI. Ljubljana, Državna založba Slovenije.

PRUNK, J. (1993): Slovenski narodni vzpon: narodna politika 1768–1992.

Ljubljana, Državna založba Slovenije.

RAHTEN, A. (1999), Trialisti"ne zamisli slovenskih in hrvaških politikov pred prvo

svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, 39, št. 2, Ljubljana, 65-74.

RAHTEN, A. (2002), »Croatia alpestris«: Vprašanje umestitve slovenskih dežel v

hrvaške pravaške koncepte. Annales, Ser. hist. sociol., 12, št. 1, Koper, 1–9.

RAHTEN, A. (2001): Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska

parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897–1914. Celje, Panevropa.

RAHTEN, A. (2005): Zavezništva in delitve: razvoj slovensko–hrvaških politi"nih

odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918. Ljubljana, Nova revija.

RUSTJA, P. (1999): Med Trstom in Dunajem. Ivan Nabergoj v avstrijskem

državnem zboru (1873–1897). Trst, Krožek za družbena vprašanja Virgil Š"ek.

SLOVENSKA NOVEJŠA ZGODOVINA: od programa Zedinjena Slovenija do

mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (2005). Ur. Fischer, J. et al.

Ljubljana, Mladinska knjiga.

STR!I&, P. (1977): O pravaštvu u Istri i na Kvarnerskin otocima krajem 60–ih i

po"etkom 70–ih godina 19. stolje#a. V: Historijski zbornik (Šidakov zbornik),

XXIX–XXX, Zagreb, 347–363.

STR!I&, P. (1978): Po"eci pravaštva u Istri i na Kvarnerskim otocima. Istra "asopis

za kulturu, književnost, društvena pitanja, godina 16, broj 1–2, Pula, 123-132.

137

STR!I&, P. (1969): Dopisovanje Dinko Vitezi#–Josip Juraj Strossmayer (l874–904).

Vjestnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, svezak XIV, Rijeka, 171-264.

STR!I&, P., STR!I&, M., (1996): Hrvatski istarski trolist. Laginja, Mandi#, Spin"i#.

Posebna izdanja, 134. Izdava"ki centar Rijeka, Rijeka, 1–123.

ŠETI&, N. (2005): O povezanosti Istre s ostalim hrvatskim zemljama. Naša Sloga

1870–1915. Zagreb, Dom i svijet.

ŠIDAK, J., GROSS, M., KARAMAN, I., ŠEPI&, D., (1986): Povijest hrvatskog

naroda g. 1860–1914. Zagreb, Izdava"ko poduze"e »Školska knjiga«.

ŠIDAK, J. et alii (1988): Hrvatski narodni preporod–ilirski pokret. Zagreb,

Biblioteka povijestna istraživanja.

ŠUŠTERŠI!, I. (1996): Moj odgovor / Ivan Šušterši". Žlindra v državnem zboru.

Ljubljana, Co Libri.

UDE, L. (1972): Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor, Obzorja.

ZAJC, M. (2006): Kje se slovensko neha in hrvaško za"ne. Slovensko–hrvaška meja

v 19. in na za"etku 20. stoletja. Ljubljana, Modrijan.

ZGODOVINA SLOVENCEV (1979), Cankarjeva založba. Ljubljana, 504.

ZWITTER, F. et alii (1962): Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. Ljubljana,

Slovenska matica.

ZWITTER, F. (1953): Revolucija leta 1848 in absolutizem. V: Hrženjak, J.:

Slovensko Primorje in Istra: boj za svobodo skozi stoletja. Rad. Beograd, 85–115.

ŽITKO, S. (2001): Nacionalni in politi"ni antagonizmi v Istri v "asu zasedanja

istrskega deželnega zbora v Kopru (1899–1910). V: Rajšp V. et al.: Melikov zbornik.

Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Založba ZRC, ZRC SAZU.

Ljubljana, 757-772.

ŽITKO, S. (2002): Slovensko–hrvaški politi"ni odnosi v Istri v "asu ustavne dobe

1861–1914. Annales, Ser. hist. sociol., 12, št. 1., Koper, 29–50.

138

PRILOGA

Tabela 1: Poslanci v istrskem deželnem zboru (1883 – 1910), str. 77.

LETO

ZASEDANJE ISTRSKEGA

DEŽELNEGA ZBORA

POSLANCI

Slovensko–hrvaški poslanci v istrskem deželnem zboru

1883

16. 8. 1883 – 28. 8. 1883

Anton Križanac, Matko Laginja, Vjakoslav Spin"i#, Andrija Šterk (Štrk), Vinko Zamli#

1884 9. 6. 1884 – 24. 6. 1884 Slavoj Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Zamli#

1885 25. 11. 1885 – 7. 12. 1885 Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Zamli#

1886 9. 12. 1886 – 21. 12. 1886 Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Zamli#

1887 24. 11. 1887 – 19. 12. 1887 Fran Flego, Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Franjo Volari#, Zamli#

1888 10. 9. 1888 – 5. 10. 1888 Flego, Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Volari#, Zamli#

1889

10. 10. 1889 – 13. 11. 1889

Ante Duki#, Fran Flego, Slavoj Jenko, Matko Laginja, Matko Mandi#, Dinko Serši#, Vjekoslav Spin"i#, Fran Volari#

1890 - 1891 14. 10. 1890 – 13. 11. 1890 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Volari#

1892 3. 3. 1892 – 6. 4. 1892 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Volari#

1892 - 1893 9. 9. 1892 – 14. 9. 1892 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Stanger, Volari#

1894 3. 1. 1894 – 16. 2. 1894 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Stanger, Volari#

139

1895 10. 1. 1895 – 26. 1. 1895 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Stanger, Volari#

1896

8. 1. 1896 – 28. 1. 1896

Slavoj Jenko, Josip Kompare, Šime Kvirin Kozuli#, Matko Laginja, Matko Mandi#, Vjekoslav Spin"i#, Andrija Stanger, Dinko Trinajsti#, Mate Trinajsti#

1897 26. 1. 1897 – 5. 2. 1897 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1898 20. 1. 1898 – 26. 2. 1898 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1899 15. 4. 1899 – 9. 6. 1899 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1900 23. 7. 1900 – 13. 8. 1900 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1901 20. 6. 1901 – 21. 9. 1901 Jenko, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1902

21. 6. 1902 – 15. 7. 1902

Ante Andrij"i#, Josip Kompare, Šime Kvirin Kozuli#, Matko Laginja, Matko Mandi#, Vjekoslav Spin"i#, Andrija Stanger, Dinko Trinajsti#, Mate Trinajsti#

1902 27. 12. 1902 – 30. 12. 1902 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1903 19. 10. 1903 – 13. 11. 1903 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

140

1904 21. 9. 1904 – 11. 11. 1904 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1905 25. 5. 1905 – 30. 5. 1905 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1907 19. 9. 1907 – 15. 10. 1907 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1908 14. 3. 1908 – 26. 3. 1908 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#

1909

22. 8. 1909 – 17. 9. 1909

Ante Andrij"i#, Ivan Cukon, 'uro !ervar, Šime !ervar, Fran Flego, Luka Kirac, Šime Kureli#, Šime Kvirin Kozuli#, Matko Laginja, Matko Mandi#, Josip Pangerc, Ivan Poš#i#, August Raj"i#, Ivan Sancin, Vjekoslav Spin"i#, Dinko Trinajsti#, Josip Valenti", Antun Zidari#

1910 5. 10. 1910 – 18. 10. 1910 Andrij"i#, Cukon, '. !ervar, Š. !ervar, Flego, Kirac, Kureli#, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Pangerc, Poš#i#, Raj"i#, Sancin, Spin"i#, Trinajsti#, Valenti", Zidari#