POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V · PDF filePopis naravne in kulturne dediščine reginjskega kota Razvojno društvo reginjski kot, 2014 2 Kazalo 1. UVOD

POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V

ZGORNJEM TOKU POVODJA REKE NADIŽE

Popis naravne in kulturne dediščine v zgornjem toku povodja reke Nadiže (od njenega izvira do izliva v Italijo)

Nosilec projekta: RAZVOJNO DRUŠTVO BREGINJSKI KOT

Naročnik: POSOŠKI RAZVOJNI CENTER

Breginj, 2014

Popis naravne in kulturne dediščine Breginjskega kota Razvojno društvo Breginjski kot, 2014

2

Kazalo 1. UVOD ................................................................................................................................................... 5

2. GEOMORFOLOGIJA .............................................................................................................................. 6

3. HRIBI IN VODOVJE ............................................................................................................................... 8

3.1. NADIŽA S PRITOKI ......................................................................................................................... 9

3.2. BREGINJSKI STOL ........................................................................................................................ 10

3.3. MIJA ............................................................................................................................................ 11

4. VEGETACIJA ....................................................................................................................................... 12

5. VASI IN LJUDJE ................................................................................................................................... 16

6. KULTURNA DEDIŠČINA ...................................................................................................................... 19

6.1. Breginj – Ambient vaškega središča, št. EŠD 44 ......................................................................... 19

6.2. Breginj – Cerkev Marije Snežne, št. EŠD 3578 ............................................................................ 20

6.3. Breginj – Mejni kamen, št. EŠD 45 .............................................................................................. 21

6.4. Logje – Vas, št. EŠD 15347 .......................................................................................................... 22

6.5. Robidišče – Vas, št EŠD 4414 (ne obstaja) .................................................................................. 23

7.6. Robidišče – Domačija Robidišče 14 (črna kuhinja), št EŠD 9179 ................................................ 23

7.7. Borjana – Cerkev Marije snežne, št. EŠD 3565 ........................................................................... 24

7.8. Kred – Kapelica južno pred vasjo, št. EŠD 15336 ........................................................................ 25

7.9. Robič – Arheološko najdišče Sv. Volar, št. EŠD 9266 .................................................................. 25

7.10. Robič – arheološko najdišče Turjeva jama, št. EŠD 5031 ......................................................... 26

7.11. Staro selo – Cerkev sv. Lenarta, št. EŠD 3800 ........................................................................... 27

7.12. Sužid – cerkev sv. treh kraljev, št. EŠD 3760 ............................................................................ 28

7.13. Sužid – Sužiška planina, št. EŠD 27531 ..................................................................................... 29

7.14. Svino – cerkev sv. Andreja, št. EŠD 3757 .................................................................................. 29

7.15. Kobarid – Trško jedro, št. EŠD 225 ........................................................................................... 31

7.16. Kobarid – Arheološko najdišče Tonacov grad, št. EŠD 5022 .................................................... 32

7.17. Podbela – Cerkev sv. Helene, št EŠD 3986 ............................................................................... 33

8. ZDRAVILNI VIRI IN VODOTOKI ........................................................................................................... 34

8.1. KORITO V VASI SVINO ................................................................................................................. 34

8.2. ZANIPC ........................................................................................................................................ 34

8.3. VODNJAK .................................................................................................................................... 34

8.4. IZVIR PRI CERKVI SV. VOLARJA.................................................................................................... 35

8.5. V KORITAH .................................................................................................................................. 35

8.6. BULČU STUDENC......................................................................................................................... 35


3

8.7. POTOKI ........................................................................................................................................ 35

8.8. RAMOVA VODA .......................................................................................................................... 35

8.9. NADIŽA ....................................................................................................................................... 36

8.10. GLOBOTNIK ............................................................................................................................... 36

8.11. KLATNICA .................................................................................................................................. 36

8.12. ZA KORANINOM ....................................................................................................................... 36

8.13. POD ŽLEBOM ............................................................................................................................ 36

9. ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA BREGINJSKEGA KOTA ................................................................................. 37

9.1. Staro selo .................................................................................................................................... 37

Na morebitne rimskodobne stavbne ostaline so domačini naleteli tudi v vasi. ................................... 38

9.2. Robič (EŠD 5030) ........................................................................................................................ 38

9.3. Sv. Volar (EŠD 9266) ................................................................................................................... 38

9.4. Turjeva / Pelerinčeva / Kovačeva / Obernejcova jama (EŠD 5031) ............................................ 39

9.5. Kred ............................................................................................................................................ 39

9.6. Pecova bula pod Potoki .............................................................................................................. 39

9.7. Podbela – Sv. Helena (EŠD 3986)................................................................................................ 40

9.8. Homec ........................................................................................................................................ 40

9.9. Sedlo – pokopališka cerkev sv. Križa .......................................................................................... 41

9.10. Gradec pri Sedlu (EŠD 5032) ..................................................................................................... 41

9.11. Breginj....................................................................................................................................... 41

9.12. Pobočje Stola ............................................................................................................................ 41

9.13. Gradec pri Logjeh (EŠD 5026) ................................................................................................... 42

9.14. Breginjski kot od prazgodovine do srednjega veka .................................................................. 42

9.14.1. Najstarejše sledi poselitve ................................................................................................. 42

9.14.2. Bronasta doba ................................................................................................................... 42

9.14.3. Starejša železna doba ........................................................................................................ 43

9.14.4. Mlajša železna doba .......................................................................................................... 45

9.14.5. Rimska doba in poznoantični čas ...................................................................................... 47

9.14.6. Zgodnji srednji vek ............................................................................................................. 50

Katalog .................................................................................................................................................. 52

Neolitik / eneolitik ................................................................................................................................. 52

Bronasta doba ....................................................................................................................................... 52

Pozna bronasta doba / starejša železna doba....................................................................................... 53

Mlajša železna doba .............................................................................................................................. 55


4

Rimska doba .......................................................................................................................................... 56

Zgodnji srednji vek ................................................................................................................................. 59

10. ZAKLJUČEK ....................................................................................................................................... 61

11. VIRI IN LITERATURA ......................................................................................................................... 62


5

1. UVOD Razvojno društvo Breginjski kot si že vse od svoje ustanovitve leta 1998 trudi za skladen in

konkurenčen razvoj območja doline Nadiže.

Skozi leta delovanja smo v društvu prisostvovali različnim popisom tako naravne kot kulturne

dediščine in s tem aktivno pripomogli k ohranjanju pa tudi obujanju že pozabljene dediščine.

Popis naravne in kulturne dediščine ima vlogo pomembnega pripomočka, ki nam bo v prihodnje, kot

orientacijsko gradivo služil pri začrtanju strateško pomembnih izhodišč za nadaljnji razvoj turizma in

gospodarstva na splošno.

V priročniku, ki je pred vami smo se osredotočali na že izvedene popise s strani strokovnih institucij; znanje le teh, pa smo nadgradili s strokovnimi srečanji in predavanji strokovnjakov in raziskovalcev iz posameznega področja, ki smo jih pripravili v društvu. Na srečanjih smo gostili strokovne delavce Zavoda za Gozdove - enota Tolmin, Zavoda za varstvo naravne dediščine iz Nove Gorice, ZVKD iz Nove Gorice, Tolminskega muzeja, ter starejše krajane iz vasi Breginjskega kota.


6

2. GEOMORFOLOGIJA Breginjski kot zamejuje najzahodnejši del Slovenije vse od Starega Sela pa vse do državne meje z

Italijo. Območje omejuje s severne strani Stolovo pogorje, z južne pa Mija in Ljubija.

MELIK (1935, str. 233) v Kotu ločuje štiri geomorfološke enote: greben Stola uvršča v srednjegorje na

pretežno apneniškem ozemlju, Mijo v nizko hribovje na pretežno apneniškem ozemlju, nižje predele

Kota v hribovje na flišnem ozemlju, dolinsko dno pa je uvrstil kar v ravnine. Višinska razlika v Kotu je

več kot 1400m z najnižjo točko Robič (216m n.m.), najvišja pa je na grebenu Stola (1673m n.m.). 1

Na območju so vidni vsi tipi reliefa glede na geomorfološki razvoj (razen abrazijskega, ki je značilen za

ozek pas morske obale). Po večini prevladuje ledeniški (glacialni) relief. Gorski pas Stolovega pogorja

in vrh Mije spadata pod kraški relief, nižje ležeči kraji pa rečno – denudacijski relief. V ozkem pasu

prepadnega ostenja pod Starijskim vrhom in Komarjem (Mija) gre za litološko pogojeno stopnjasto

pobočje. Pod njegovim zgornjim najbolj strmim delom, ki je iz kompaktnega apnenca, je pobočje

enakomernega naklona zgrajeno iz grušča. Pod gruščem je navadno vododržni fliš, ki ponekod moli

na površje (npr na Stolovem pogorju pod Sv. Marjeto, ter nad Starim Selom in Potoki). Grušč je

večinoma poraščen s termofilno vegetacijo, ponekod pa oblikuje živa melišča. Melišča so pogosta na

južnih pobočjih Stolovega pogorja in vzhodnem pobočju Mije nad Robičem. Največje melišče so na

1000m n.m. Lokarje nad Borjano, ki merijo okoli 1km2 .2

Več kot 50% ozemlja v Kotu ima južno ekspozicijo, gre za predele, ki so najbolj osončeni in prejemajo

veliko sončne energije. Južna pobočja Stolovega pogorja sprejemajo največjo letno količino

kvaziglobalnega obsevanja v Sloveniji3.

Precejšnji je delež površja s severno ekspozicijo, sem prištevamo osojna pobočja Mije in Ljubije. Med

območja z zahodno lego prištevamo strma pobočja nad Nadižo v njenem zgornjem toku in pobočje

Mije nad Pradolom, vzhodno pa le pobočja pod slemenom Breginj – Logje.

V gorskih predelih Kota opazimo tudi kraške pojave. Na hrbtu Breginjskega Stola so se izoblikovale

predvsem mikrooblike, značilne za visokogorski kras: žlebiči, škavnice in škraplje, pod Malim Stolom

tudi nekaj kotličev. Na Miji in Ljubiji so se izoblikovale številne vrtače in nekaj brezen, ki jih štejemo

že med večje kraške oblike. MIHEVC (1998, str 91) deli območje med alpski tip krasa (Stolovo

pobočje) in predalpski tip krasa (Mija in Ljubija)4.

Ledeniška dolina reke Nadiže ima izrazito obliko črke U, kar nakazuje, da je nekoč po dolini drsel

ledenik in se je tako izoblikoval ledeniški relief. Ledenik, naj bi imel svoj začetek oz ledeniško krnico v

zatrepu, kjer leži vas Breginj, v prid sledeči predpostavki pričajo ostanki ledeniškega reliefa. V ozkih

strugah pritokov Nadiže in Bele prevladuje rečni tip reliefa, destrukcijski relief pa najdemo na vseh

pobočjih, na katerih delujejo različni geomorfološki procesi. Akumulacijski relief je značilen predvsem

za nanose reke Nadiže ob njeni strugi. Ta ledeniška preoblikovanost se začenja nekje pri vasi Podbela

in se izkazuje do Kobarida, drugi krak ledeniške doline pa je še od vasi Robič proti Mejnemu prehodu

Robič. Izrazitejša rečna terasa leži pod vasjo Podbela in se kratko nadaljuje ob Nadiži proti vzhodu.

1 Čušin, 2006, str 11 2 Čušin, 2006, str 12 3 Čušin, 2006, str 13 4 Čušin, 2006, str 13


7

Območje identificira veliko rečnih dolin z ozkim dnom in grap, ob vseh pritokih Nadiže in Bele. Dolina

reke Bele se v spodnjem delu razširi v dolino s širokim dnom, medtem ko je v zgornjem delu značilno

ozko dno. Melišča opazimo na pobočjih Stola (Kurnjak, nad Sv. Marjeto, na območju Pod skalco), nad

vasjo Robič na pobočju Bandere ter na drugi strani doline na vzhodnih pobočjih Mije nad Nadižo. Na

območju Sv. Volarja, na okljuku Nadiže, se nahaja manjša kraška vrtača5.

V eno zanimivejših geomorfoloških zagonetk na slovenskem ozemlju raziskovalci uvrščajo več kot

kilometer široko dno podolja, ki se skoraj neopazno dviguje od 235 m pri Kobaridu do 250 m na

razvodju pri Robiču in je več kot 1000 m nižje od okoliških gora. Nenavadno izoblikovana je tudi rečna

mreža: večji vzhodni del podolja odmaka majhen potok Idrija, ki je nekoč zaradi neznatnega strmca

vijugal sem in tja po mokrotnem dnu podolja, danes pa teče po umetni strugi in se pri Idrskem izliva v

Sočo, in je v izrazitem nesorazmerju z dimenzijami podolja. V zahodni del podolja priteka od zahoda

reka Nadiža, ki namesto da bi tekla naprej proti vzhodu, pri Robiču pod ostrim kotom zavije proti jugu

in odteka med Matajurjem in Mijo po ozki in globoki dolini proti jugu. Posebnost tega območja je še

'suha dolina' Pradol med Mijo in Ljubijo, ki je na najvišjem mestu v nadmorski višini 496 m (preval

Nad Pradolom), dobrih 200 m nad sedanjo strugo Nadiže, od tam pa se zlagoma spušča proti jugu,

točno v smeri zgornjega toka Nadiže, ter konča okoli 100 m nad Nadižo nad vasjo Stupica/Stupizza6.

Neobičajna hidrografska mreža je pritegnila že pozornost starejših raziskovalcev; mdr. je K. Czoernig

na osnovi pisanja Plinija starejšega iz 1. st. ter podora Molida trdil, da je Soča še v rimski dobi tekla po

Staroselskem podolju proti zahodu, v sedanji tok proti jugu pa naj bi se preusmerila šele v 6. st. po

veliki ujmi, med katero naj bi se sprožil tudi podor Molida (Komac, Zorn, 2007, str. 64–65). Nasprotno

pa sta H. Winkler in A. Melik dokazovala, da je Staroselsko podolje sicer tektonsko pogojeno, vendar

pa naj bi "... v nekem času ledene dobe, ali morebiti za krajše obdobje tudi tik pred tem ..." po

podolju tekla Nadiža in se pri Kobaridu izlivala v Sočo (Melik, 1954, str. 280). Po mnenju I. Gamsa

(1976) naj bi k sedanji hidrografski mreži v podolju pomembno prispevalo neotektonsko grezanje

podolja. Obsežni morenski nasipi v okolici Breginja potrjujejo tezo, da je v Staroselsko podolje segal

odrastek soškega ledenika (Šifrer, Kunaver, 1978).

Podor Molida je značilen primer postglacialnega podora s pobočja ledeniško preoblikovane doline,

kakršnih imamo zlasti v Zgornjem Posočju kar obilo (Komac, Zorn, 2007). Tovrstni geomorfni procesi

so rezultat ponovnega vzpostavljanja ravnovesnega stanja na strmih dolinskih pobočjih po umiku

ledenikov, ki jih je destabilizirala ledeniška erozija v dnu in na spodnjih delih pobočij. Nastal je na

strmem, najspodnejšem delu severnega pobočja Matajurja v dachsteinskem apnencu in je s sabo

odnesel okoli 400 m široko in do 20 m debelo plast kamnine. Zgornji rob je 170–190 m nad dolinskim

dnom in lepo viden sredi gladkega, zelo strmega pobočja z naklonom preko 35°, podorni material pa

je zasul skoraj polovico širokega dolinskega dna. Na površini so številne velike podorne skale,

najboljši vpogled v podorno gradivo pa je v kopu na vzhodni strani podora. Ostali del podora je

močno zaraščen in težko prehoden. Starost podora še ni natančneje določena7.

Med prvo svetovno vojno je na tem mestu prek doline potekala italijanska obrambna linija, prek

podora je bila speljana tudi ozkotirna železnica za oskrbo vojakov na soški fronti. Točka 9. Pobočja

Breginjskega Stola med Kredom in Borjano, ledeniško gradivo in poledenitev Breginjskega kota.

5 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 9 6 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 9 7 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 10


8

Območje celotnega Breginjskega kota je, podobno kot soško dolino do Mosta na Soči, zajela

poledenitev soškega ledenika najmanj enkrat. Po dosedanjih predvidevanjih se je ledenik pri

Kobaridu razcepil v dva dela in je segel vse do današnjega Breginja. Dokazi za prisotnost ledenika v tej

pokrajini so izrazite čelne morene, ki s treh strani obdajajo breginjski dolinski zatrep in ima zato

obliko pravega amfiteatra. Dosedanji raziskovalci primerjajo pojav soškega ledenika v Breginjskem

kotu s podobnimi primeri iz sveta, ko se led pod pritiskom lahko premika tudi v smeri, nasprotni

strmcu terena8.

3. HRIBI IN VODOVJE V gradivu že večkrat izpostavljena najbolj markantna gora Breginjski Stol, se dviga na severni strani

Kota. Stolovo pogorje se začne ob soteski Soče pri Kobaridu. Od tod se precej hitro vzpne in doseže v

Starijskem vrhu 1147 m, v Vršanji glavi 1368 m in na najvišjem vrhu Stol 1673 m. Proti zahodu se

vrstijo vrhovi z višinami nekaj nad 1600 m (Mali Muzec 1612 m, Veliki Muzec 1630 m, Breški Jalovec

1615 m). Na tem odseku je Stolov greben precej ozek in po nekod ne presega 1m širine. Pogorje se

nadaljuje v Italijo, kjer se zaključi z goro Čampon (M. Chiampon) nad Huminom (Gemona). posebnost

Stola je, da se razteza 30km daleč z skoraj enakomerno višino. Druga posebnost je, da se greben

vleče proti zahodu v presenetljivo premi smeri. Kot mogočna stena se Stolovo pogorje dviga nad

Beneškoslovensko hribovje, lepo vidna zlasti z juga, iz Furlanske nižine (Rutar 1882, MELIK 1954).

Južna pobočja Stolovega pogorja so precej nerazgibana, prepredena le s številnimi hudourniškimi

grapami. Na teh področjih prevladujejo travišča, ki preprečujejo intenzivnejše izpiranje prsti, gozda

pa je bolj malo. Vzhodni del Stolovega grebena je razširjen v položen hrbet in zato bolj primeren za

pašnike. Tu so uredili številne planine. Največja med njimi in še delujoča je planina Božca9.

Južni del Kota omejuje hrib Mija, ki ima obliko tristrane piramide. Večji del severnih pobočij, ki se

spuščajo v osrednji del Kota, porašča gorski bukov gozd. Vzhodna pobočja Mije so zelo strma. V

zgornjem delu so prepadne stene, ki nižje prehajajo v melišča. Slednja so večinoma poraščena s

termofilnimi grmišči. Še bolj strma so jugozahodna pobočja Mije, ki v spodnjem delu oblikujejo

vzhodno stran suhe soteske Pradol. Zahodno od Mije je Ljubija, večji del hriba in najvišji vrh Vogel

(1124m) se razprostirajo prek državne meje v Italijo. V Sloveniji so le njena severna pobočja. Porašča

jih gorski bukov gozd. Nekaj zaravnic vzhodno od vasi Robidišče je bilo izkrčenih v pašnike, ki so se

zarasli v leskova grmišča10.

Osrednji vodotok je reka Nadiža. Povirno območje Nadiže so južna pobočja Stolovega pogorja nad

Malim Muzcem in Breškim Jalovcem. Od tod se stekajo številni potoki in hudourniki, ki se postopoma

združijo v Beli in Črni potok. Šele, ko se združita Beli in Črni potok, dobi vodotok ime Nadiža. To se

zgodi 1km gorvodno od Mosta na Nadiži (RUTAR 1882). Od tam, do sotočja z Legrado je Nadiža mejna

reka z Italijo. pri Mostu na Nadiži so edina večja prodišča v njenem zgornjem toku. Tukaj se vanjo

izliva potok Namlen, ki priteče iz Plastišč. Nadiža kmalu izgine v soteski, katere prepadna območja so

iz fliša. Pod Logmi (Gnilo skalo) naredi oster ovinek proti vzhodu. Od tu naprej pa se menjujejo

tolmuni in brzice, ki jih je reka izdolbla v apnenčevi breči in laporjih. Ozka dolina se konča v koritih

8 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 12 9 Čušin, 2006, str 34 10 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 20


9

pod kamnitim Napoleonovim mostom. Od tu dalje se dolina Nadiže začne širiti, s svojim tokom reka

ustvarja obsežna prodišča in otočke proda, na katerih se razvija raznolika vegetacija. Ozka dolina se

od Kreda nadaljuje proti Robiču do Podbonesca (Pulfero), na kar se njena struga poglobi v aluvialne

naplavine furlanske nižine. Pri Manzanu se izliva v Ter, ki se malo pred Tržičem (Monfalcone) pridruži

Soči. Nadiža ima snežno-dežni režim (nivo - pluvialni), ki ga označujeta dva minimuma in dva

maksimuma (zimski in poletni). Značilno oblika toka reke Nadiže (v obliki črke S) pojasnjujejo številni

avtorji, tako ČUŠIN v svoji knjigi Rastlinstvo Breginjskega kota, povezuje obliko vodotoka z dejstvom,

da je v pleistocenu ledenik, zaviral dotok reke na vzhod. Kasneje si je verjetno Nadiža s svojimi

lastnimi naplavinami dokončno preprečila odtok čez Krejsko blato in se že pred Robičem usmerila

proti jugu11.

Bela, znana po svojem hudourniškem značaju, izvira v Zviralah nad Breginjem, v Nadižo pa se izliva v

Podbeli. Prav hudourniški značaj vodotoka je najverjetneje razlog, da so v tridesetih letih prejšnjega

stoletja na njej zgradili številne zaplavne pregrade in podporne zidove (MLEKUŽ 1991)12.

V spodnjem gorskem pasu, zasledimo številne pritoke Nadiže, ki dajejo značilni videz pokrajini. Zlasti

slikoviti so levi pritoki: Jamjak, Stanovišnik in Gostenk, ki so v spodnjem toku ustvarili prepadne

grape, soteske in številne slapove13.

3.1. NADIŽA S PRITOKI Nadiža izvira kot Črni potok v Breginjskem kotu in se po 60 km združi z Terom. Od sotočja Belega in

Črnega potoka do izliva Legrade teče proti jugu in je mejna reka med Italijo in Slovenijo. Pri Logju se

obrne proti severovzhodu, blizu Kreda pa ponovno spremeni smer in se zareže v sotesko med Mijo in

Matajurjem ter pri mejnem prehodu Robič prestopi v Beneško Slovenijo. V vrhnjem toku ima Nadiža

značilnosti Alpske reke, od Logja naprej pa predalpske. Celotno porečje obsega 309 km2.14

Do sedaj še vedno ni raziskano, ali je Nadiža nekdaj tekla proti vzhodu v Sočo ali pa je celo Soča tekla

in oblikovala podolje ter se izlivala v Nadižo. Po Winklerju je rečica Brela iz Breginjskega kota v

pliocenu tekla po podolju do Robiča in tam po prebojni dolini med Matajurjem in Mijo v Beneško

Slovenijo. Bela naj bi kasneje pretočila zgornjo Nadižo, ki je tekla po Pradolini. Za njo je ostala suha

dolina, Nadiža pa na svoji poti sedaj naredi velik ovinek okoli Mije (Kunaver, 1975)15.

V Nadiži živi več endemičnih vrst in podvrst sladkovodnih rib jadranskega porečja, med drugimi

glavač/krapelj (Cottus gobio), primorski blistavec (Leuciscus souffia muticellus), grba (Barbus

plebejus), štrkavec (Leuciscus cephalus cabeda), in primorska belica Alburnus a. alborella).

Kvalifikacijski ribji vrsti za območje Natura 2000 Nadiža sta poleg prvih treh naštetih še mrenič

(Barbus meridionalis) ter mazenica (Rutilus rubilio). Izpostavili bi še vrsto raka, ki naseljuje porečje

11 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 17 12 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 18 13 Čušin, 2006, str 36 14 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 15 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19


10

Nadiže; to je primorski koščak ali koščenec (Austropotamobius pallipes) Favno reke bogatijo tudi

druge nevretenčarske vrste, ki so značilne za čiste, hitro tekoče vode. Na prodiščih srednjega in

spodnjega toka Nadiže najdemo zanimivo vrsto polža ozki vretenec ( Vertigo angustior), ki je tudi

kvalifikacijska vrsta za opredelitev Nadiže kot Natura 2000 območje. Pozabiti ne smemo številne vrste

ptic, ki ob prodnatih in z vrbami poraslimi bregovi reke Nadiže za enkrat še lahko najdejo svoj prostor

za gnezdenje16.

V počasnih tekočih delih Nadiže, v njenih pritokih in poplavnih delih najdemo tudi dvoživke, ki so na

vodo vezane bodisi le v času razmnoževanja (rjave žabe, navadni močerad) ali celo obdobje aktivnosti

od pomladi do jeseni (zelene žabe, hribski urh).

3.2. BREGINJSKI STOL Greben Stola se vleče v smeri vzhod zahod v dolžini 10km na slovenski strani in se nadaljuje v

Beneško Slovenijo. Najvišji vrh grebena Breginjskega Stola je Stol (1673m). Breginjski Stol na severu

omejujejo Drnohla, Učja in Soča, na jugu pa se spusti v Breginjski kot. Pobočja so izredno strma, sam

greben je ozek. Gozdna meja je zaradi stoletja dolgega krčenja gozda zaradi potreb po lesu in

pridobivanju pašnikov pomaknjena na 1000 do 1100m nadmorske višine, ponekod tudi nižje. V

osrednjem delu Breginjskega Stola, nad krajem Stanovišče, se travniki začnejo že na 700 m.

Kljub velikemu številu planin nekoč je pašništvo v današnjem času že desetletja skoraj v celoti

opuščeno. Pobočja grebena so upoštevajoč dolgoletno kmetijsko neaktivnost razmeroma travnata.

Počasno ogozdovanje pa je v večji meri rezultat velikega števila snežnih plazov v zimskem času in

požarov v poletnem času17.

Naravne razmere v Breginjskem kotu so neprimerne za poljedelstvo, zato se je tod razvila predvsem

živinoreja. Na južnih pobočjih Stola tako najdemo številne košenice. Ljudje so s košnjo ustvarili

posebne pogoje za rast travniških rastlin. Območje Breginjskega Stola, je drugo najpomembnejše

območje za svetovno ogroženo vrsto kosca ter za kotorno. Druge vrste iz direktive o pticah so še:

beloglavi jastreb, planinski orel, sršenar, pivka, hribski škrjanec, rjavi srakoper in slegur.

Kvalifikacijska vrsta za območje Natura 2000 - Breginjski Stol, je črtasti medvedek. Na obsežnih

travnikih Stola živijo evropsko ogrožene vrste npr metulj Lorkovićev rjavček, kosec, kotorna,

repaljščica in slegur. Gostota koscev na Breginjskem Stolu je največja v Sloveniji. Večina osebkov se

zadržuje na položnejšem delu Stola, kjer poteka makadamska cesta iz Stanovišča do vrha18.

Na južnem pobočju Stola so raziskovalci našli tudi zelo redko vrsto kače laškega gada (Vipera aspis), ki

mu ustrezajo suha in topla območja planote. Bukovi gozdovi so primeren habitat za dve vrsti hrošča,

ki jima bukovi gozdovi ustrezajo: alpski in bukov kozliček. Najprimernejše območje za prehajanje zveri

16 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 17 Čušin, 2006, str 50 18 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19


11

iz Slovenije v Italijo je zahodno od Kobarida, kamor spada tudi območje Stola. tod Medved in ris se tu

iz osrednjega območja razširjenosti v Sloveniji selita v Italijo.19

3.3. MIJA Planota Mija se nahaja na južnem delu Breginjskega kota, najvišja točka plečatega pobočja je 1237 m.

Skupaj s sosednjim Matajurjem sodi med najbolj severne odrastke Dinarskega sistema. Nadmorska

višina se znižuje v smeri slemenitve JV – SZ. SZ pobočja na območju planine Spodnja Mija dosegajo

višino 700 m. Reka Nadiža s povirjem v Breginjskem kotu, planoto Mija omejuje s SZ, S in V smeri.

Jugozahodna meja je suha dolina Pradol ali Predol, ki se nahaja na 496 m n.m., približno 150 m višje

od današnje struge Nadiže. Ozka deber v dolini 3 km geomorfološki razlagi predstavlja današnjo suho

dolino, ki jo je v času ledene dobe izdolbla reka Nadiža, ko ji je odcep ledenika, ki je segal do Breginja,

zaprl pot. Tako je Nadiža poiskala novo pot med Mijo in Ljubijo, najbolj južno vzpetino Breginjskega

kota, ki meji na sosednjo Italijo. Planota Mija je v geološkem smislu v vrhnjem delu sestavljena iz

kompaktnega apnenca, zahodni del pretežno sestavlja apnenčeva breča, v vzhodnem delu se

nahajajo vložki dolomita. Zaradi dvignjenega reliefa območje nima posebnega gospodarskega

pomena. Z izjemo nekaterih pašnih površin, kot na primer Zgornja in Spodnja Mija je območje

poraščeno z gozdom. Območje Natura 2000 obsega kamnita melišča nad Nadižo. Večinoma jih

preraščajo gozdovi bukve in toploljubnega črnega gabra, saj zaradi usmeritve doline Nadiže tod še

seže vpliv Jadranskega morja. Med sklenjenim gozdnim sestojem so še posamezna kamnita melišča.

Na vzhodnem pobočju Mije nad Nadižo na nizki nadmorski višini (250 do 500 m) najdemo kamnita

melišča, ki jih večinoma preraščajo gozdovi bukve in toploljubnega črnega gabra. Med sklenjenim

gozdnim sestojem se še posamezna kamnita melišča brez rastja. Natura 2000 melišča Pod Mijo so

opredeljena s kvalifikacijskimi habitatnimi tipi. Živalske in rastlinske vrste niso posebej navedene.

Evropsko pomembna melišča so potencialni življenjski prostor modrasa, nekaterih kuščaric in

nevretenčarjev ter drugih, predvsem gozdnih živalskih vrst (npr gozdne rovke, podlasice, kune in

različne vrste ptic), ki se na meliščih prehranjujejo, razmnožujejo, počivajo ali jim služijo kot

predhodni prostor, sicer pa se zadržujejo pretežno v gozdu, ki melišče obdaja20.

19 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 20 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 20


12

4. VEGETACIJA Vegetacijo Breginjskega kota v celoti povzemamo po knjigi Rastlinstvo Breginjskega kota avtorja

Čušina (ČUŠIN 2006). V celoti sledimo tudi avtorjevi razmejitvi vegetacije po sklopih v prilogi na koncu

priročnika pa sledijo posamezne zaznane vrste rastlin po abecednem vrstnem redu. Na tem mestu

obravnavamo tipične vegetacijske sklope, ki se pojavljajo na območju Breginjskega kota.

Gozd Bukve in trilistne vetrnice (Aanemono trifoliae – Fagetum Tregubov 1962) porašča višinski pas

med 600 in 1000 m na južnih pobočjih Stolovega pogorja nad Breginjem. Najbolj ohranjeni sestoji

alpskega bukovega gozda so pod Sv. Marjeto in Klatnico. Na karbonatni matični podlagi so tla plitva,

največkrat rendzine. V drevesni plasti prevladuje bukev, med zelišči pa ob trilistni vetrnici navadna

ciklama, deveterolistna konopnica, navadna rumenka, jetrnik in beli šaš. V Breginjskem kotu so

razširjene v glavnem toploljubne oblike alpskega bukovja21.

Predalpski gorski bukov gozd (Lamio orvalae – Fagetum (Ht. 1938) Borhidi 1963) je v Breginjskem

kotu razširjen predvsem na severnih (osojnih) pobočjih Mije in Ljubije. Tu ponekod uspeva že v

podgorskem pasu na precej strmih in kamnitih pobočjih. Bukev je dominantna vrsta drevesne plasti.

Posamično so primešani veliki jesen, gorski javor, redkeje tudi češnja in ostrolistni javor, v

podgorskem pasu tudi beli gaber. Za zeliščno plast so značilne bolj mezofitske vrste npr.

deveterolistna konopnica, navadna glistovnica, trpežni glošec, velecvetna mrtva kopriva, gomoljsti

gabez, kljukastosemenska zvezdica, jelenov jezik, črnoga in druge22.

Predalpski zgornjegorski bukov gozd (Ranunculo platanifolii – Fagetum Marinček e tal. 1993) uspeva

v Breginjskem kotu le na manjših površinah. Sem sodijo greben Stolovega pogorja od Starijskega vrha

do Krejske planine, pobočja velikega Muzca nad Ohojami in ovršni del Mije, ki pa je večinoma onstran

državne meje. Zgornjegorski bukov gozd je v Kotu razširjen v višinskem pasu 1000 do 1400 m. Ohranil

se je v strminah z večjo površinsko kamnitostjo. Drevesno in grmovno plast sestavlja v glavnem

bukev, za zeliščno plast, pa so značilni vretenčasti salamonov pečat, goli lepen, platanolista zlatica,

okroglolistni kamnokreč, bela čmerika in nekatere druge vrste23.

Predalpski gozd bukve in belkaste bekice – Submontanski zmerno kisloljubni bukov gozd porašča

flišna pobočja zahodno od Breginja, okoli Sedla in submontanski pas Mije pod Pradolom. povsod

uspeva na globokih rjavih leh, ki so včasih nekoliko zakisana. Bukvi je tu posamično primešan graden,

bolj redka sta kostanj in lipovec24.

Alpsko ruševje() uspeva ponekod na grebenu Breginjskega Stola. Zanj so poleg rušja, dlakavega sleča

in slečnika značilne tudi druge subalpinske vrste npr sibirski brin, pritlikava jerebika planinski srobot,

velikolistna vrba in Waldsteinova vrba25.

Gost belega gabra in prehlajenke (Asperulo – Carpinetum M. Wraber 1969) je drugotna združba na

rastiščih podgorskega in deloma toploljubnega bukovja. Uspeva v hladnih in vlažnih jarkih ob Nadiži

in njenih pritokih ter ponekod tudi na prisojnih pobočjih Stolovega grebena. V drevesni plasti

21 Čušin, 2006, str 40 22 Čušin, 2006, str 41 23 Čušin, 2006, str 41 24 Čušin, 2006, str 41 25 Čušin, 2006, str 42


13

prevladuje beli gaber, ki so mu včasih obilno primešani drugi listavci – leska, lipovec, črni gaber, veliki

jesen, gorski javor. Od grmovnic srečamo navadno trdolesko, kalino, navadni srobot, enovrati glog,

navadno krhliko. V zeliščni plasti prevladujejo vrste bukovih gozdov26.

Termofilni gozd bukve in črnega gabra () uspeva na južnih pobočjih Stolovega pogorja ter na

vzhodnih pobočjih Mije nad Nadižo. Sestoji te združbe rastejo v višinskem pasu od 300 do 1000 m.

Njihova floristična sestava je zelo pisana. V njej so poleg vrst reda gorski javor, navadni volčin,

mandeljevolistni mleček, kopitnik, rdeča naglavka, koprivasta zvončica pogoste tudi vrste

toploljubnih hrastovih gozdov, gozdnih robov in suhih travišč: bradavičasta trdoleska, navadna

mladenika, vrbolistni primožek, lepki osat, , navadni vrednik, navadni kokoševec, gorski sij27.

Nizki gozd črnega gabra in malega jesena () je izrazito toploljubna združba, ki porašča zelo strma in

skalnata pobočja Stolovega pogorja med Babo in Kobaridom in Vršanjo glavo, v višinskem pasu od

800 do 1000 m ter grebene in pečevje na prisojnih pobočjih Mije. V drevesni plasti prevladujejo črni

gaber, mali jesen in mokovec. Med grmovnicami so pogoste šmarna hrušica, čistilna kozja češnja,

razkrečena kozja češnja, češmin in druge. V zeliščni plasti najdemo spomladansko reso, pisana sušica,

žanjevec, modrika in nizki šaš28.

Gozdovi plemenitih listavcev so kot primarna združba v Breginjskem kotu razviti le na manjših

površinah. Sestoji z dominantnima lipo in črnim gabrom, poraščajo vlažne skalne žlebove in podorno

kamenje na vzhodnih pobočjih Mije, prepadna ostenja Pradola in žlebove na južnih pobočjih

Stolovega pogorja pod Starijskim vrhom29.

Pionirski gozd velikega jesena in črne jelše je drugotna gozdna združba, ki se razvija na opuščenih

senožetih na flišu, deloma na rastiščih zmerno acidofilnega bukovja, deloma na rastiščih podgorskega

bukovja. V Kotu uspevajo na relaciji Sedlo – Breginj – Logje ter na severnih pobočjih Mije nad

Podbelo. poraščajo pobočna slemena in zmerno strma pobočja. Razen velikega jesena in črne jelše v

drevesni plasti rastejo še gorski javor, divja češnja in jerebika, med grmovnicami pa so pogoste leska,

navadna krhlika in robida30.

Vrbovje (Salicetum s.lat.) porašča nizke terase prodišča ob Nadiži in njenih pritokih. Ta vegetacijska

enota obsega različne razvojne stopnje, od pionirskih stadijev na prodiščih, kjer prevladuje siva vrba,

do razvojnih stadijev na bolj ustaljenih s humusom bogatejših tleh, kjer se uveljavljata še črni topol in

siva jelša31.

Gojeni travniki so izrazito antropogeno pogojene fitocitoze, saj obstanejo le, če se kosijo večkrat

letno in redno oskrbujejo. Značilnice teh travišč so: visoka pahovka, vzhodna kozja brada, njivsko

grabljišče, navadni dežen in navadni rebrinec32.

26 Čušin, 2006, str 42 27 Čušin, 2006, str 42 28 Čušin, 2006, str 43 29 Čušin, 2006, str 43 30 Čušin, 2006, str 43 31 Čušin, 2006, str 44 32 Čušin, 2006, str 44


14

Zmerno suha travišča so vezana na toplejša in suha rastišča na plitvih do srednje globokih rendzinah

na karbonatni podlagi. Prevladuje združba navadne glote in pokončne stoklase. Poleg naštetih so

pogoste še skalna glota, puhasta ovsika in navadna smiljica. Značilen videz združbi dajejo poleti rdeča

socvetja navadnega in Fritschevega glavinca ter panonskega osata. V zeliščni plasti so pogoste vrste

tudi gorska detelja, resasti škrobotec, rumenkasti luk in krvavordeča krvomočnica. Na strmih

pobočjih je moč opaziti brin, navadno trdolesko, mokovc, črni gaber in mali jesen. Takšna travišča se

nahajajo na submontanskem in spodnjemontanskem pasu 400 – 800 m n.m. med Potoki in

Stanovišči33.

Gorska travišča julijskega ušivca in pokončne stoklase oz julijskega glavinca in gorskega jelenovca so

najbolj markantna negozdna združba na Breginjskem Stolu, saj strnjeno porašča okoli 6km dolg pas

med Borjano in Breginjem na nadmorski višini od 1000 do 1300 m n.m. Najpogostejše trave na tem

območju so pokončna stoklasa, skalna glota, smiljnica in alpska ovsika. Značilen videz dajejo združbi

košutnik, črna čmerika, gorski jelenovec, širokolisti jelenovec, bleščeča velestika in kranjska selivka. Z

veliko stalnostjo se pojavljajo še temna ivanjščica, julijski glavinec, togi grintavec, kranjska lilija in

veleglava mačina34.

Travišče izrodne zlatice in vednozelenega šaša v subalpinskem pasu Stolovega grebena porašča

strma, prisojna in kamnita pobočja. Za združbo so značilne rastline iz reda Seslerietalia. K

prepoznavnemu videzu združbe prispevajo tudi vrste iz razreda Festuco-Brometea ter vrsti Trollius

europeaus in Gymnadenia conopsea iz razreda Molinio-Arrhenatheretea. V zahodnem delu Stolovega

pogorja (Nad Ohojami) po nekod uspeva oblika z žarkasto košeničico35.

Travišče Parlatorjeve ovsike in gole bilnice prav tako uspeva v glavnem v subalpinskem pasu

Stolovega grebena, na plitvih, kamnitih tleh. To rastlinsko združbo spoznamo po gostih in čopastih

šopih gole bilnice. Tu pogosto uspevajo še Scheuchzerjeva zvončica, toga smiljka, abraščevolistni

grint, planinski rman, planinska spominčica, kosmata škržolica, julijski lan idr36.

Predalpsko prstnikovje porašča skalne robove, pragove in stene v gorskem in subalpinskem pasu.

poleg splošno razširjenih naskalnih rastlin, pozidne rutice, ostnatega šaša, srčastolistne mračice, nizke

kozje češnje, Hayekove lepnice, dolgocvetne perle, avriklja idr. se na omenjenih rastiščih pojavljajo

tudi endemiti, kot npr. modro milje, Burserjev in Hostov kamnokreč, polegla medvejka in redko

šopasti repušnik37.

Združba maholike popkorese in praproti apnenke je razvita na meliščih na južni, prisojni strani

Stolovega pogorja. Gre za toploljubno združbo suhih rastišč, kjer poleg maholike popkorese in

apnenke opazimo meliščno pokalico, ščitasto kislico, sršico, bavarsko laniko, gozdni šebenik, jursko

črnobino, rušnato zvončico, plezečo sedrenko, prisotne pa so tudi grmovnice iz združbe črnega

gabrovja38.

33 Čušin, 2006, str 46 34 Čušin, 2006, str 46 35 Čušin, 2006, str 46 36 Čušin, 2006, str 47 37 Čušin, 2006, str 47 38 Čušin, 2006, str 48


15

Grmišča in pionirski gozdovi na morenah zajemajo veliko površino submontanskega pasu, kjer so

nekoč bile senožeti. Zdaj prevladujejo grmišča in redki pionirski gozdovi v katerih je še precej

elementov traviščnih združb, drevesna sestava pa je zelo pisana. To je območje, kjer skupaj rastejo

črni gaber in črna jelša, veliki jesen in mali jesen, graden in dob, lipovec, češnja in posamezne

bukve39.

39 Čušin, 2006, str 49


16

5. VASI IN LJUDJE Breginjski kot se razprostira na skrajnem zahodu predelu Slovenije. Pokrajinsko sodi v vzhodni del

Beneške Slovenije. Beneške značilnosti se kažejo tudi v podrobnostih tukajšnjega govora s terskim

narečjem. Do sredine prejšnjega stoletja je v teh krajih prevladovala poglavitna gospodarska panoga

kmetijstvo, predvsem živinoreja, poljedelstvo pa je zaradi slabih naravnih danosti imelo manjši

pomen. Ker so bile družine številčne, je prišlo do agrarne prenaseljenosti območja, kar je povzročilo

izseljevanje prebivalstva v večja mesta v državi pa tudi v tujino.

Večje število ljudi pa je iz političnih razlogov po drugi svetovni vojni emigriralo na tuje. Med letoma

1880 in 1980 se je število prebivalcev prepolovilo. Zadnjih trideset let se je trend izseljevanja nekoliko

ustavil.

Najbližji večji v neposredni bližini Breginjskega

kota je Kobarid, ki je od Breginja oddaljen 15 km.

Povezuje ju cesta, ki spaja vasi Krejskega podolja.

Vas Breginj (nadmorska višina 557m), ki leži ob

vznožju pogorja Stola, je največja izmed vasi

zahodno od Kobarida in je nekakšno središče

tega Kota.

Naselje Breginj je že zelo staro. Ustno izročilo pravi, da so se tukaj naselili nomadi, ki so pasli ovce. Imeli so preprosta bivališča, ki so jim pravili kazoni. Ta bivališča so bila prekrita z bukovim listjem. Kasneje so hiše zidali in jih pokrili s slamo. V zgodovinskih knjigah se Breginj prvič omenja leta 1084. V 15. stoletju je že pod oblastjo Benečanov, 1521 pod oblastjo Avstrije, 1805 spet pod Italijo, 1813 znova pod Avstrijo, 1915 pa že tretjič pod Italijo, vse do konca 2. svetovne vojne, ko je prešla pod Jugoslavijo. Pod nobenim gospodarjem ni bilo blagostanja, ostajala je le revščina. Leta 1666 je prišlo do velikega požara, v katerem je pogorelo 24 hiš in cerkev. Do požara je prišlo zaradi konoplje, katero so Breginjci gojili in se je vnela. Po tem požaru so Breginjci vse hiše zidali

iz kamna in jih pokrivali s korci. Vas je začela dobivati prepoznavno beneško podobo. Stari Breginj je bil zelo zanimiv. Zgrajen je bil kot strnjeno naselje, na bregu Bele. Dajal je mestni videz, hiše v polkrogu pa so povezovale sosede. Breginj so pred potresom razglasili za spomenik prve kategorije. Potres leta 1976 je stari Breginj skoraj popolnoma izbrisal. Ostale so samo tri hiše, kot spomin na biser slovensko-beneške arhitekture. Nova vas je zgrajena na levem bregu Bele. Hiše so montažne, postavljene na ravnini in pobočjih pod Stolom. V Breginju ob glavni cesti je pošta in trgovina. Ob Beli, pod cesto, je gasilski dom in velik skupni hlev. Sredi Breginja stoji nova šola, zgrajena po potresu. Stara šola je imela bogato zgodovino, zgrajena je bila leta 1911 in je stala na istem mestu kot sedaj nova.


17

Vas Breginj ni bila pomembna samo kot arhitekturno-kulturna vrednota, ki je z rušenjem ob potresu izginila, temveč tudi v drugih zgodovinskih pogledih. Zanimiva in neraziskana je zgodovina gospodarskih dejavnosti, predvsem kmetijstva, pa tudi obrti. V Breginju so že zgodaj v srednjem veku zastavili obrtne dejavnosti, ki so poleg poljedelstva in živinoreje postale gospodarski stebri te gorske vasice. Kmalu so tam postavili žago venecijanko, saj so bile zaloge lesa v breginjskih gozdovih velike. Imeli so apnenice in opekarske peči, ki so izhajale iz skupnega gospodarjenja in skupne lastnine v kmetijski skupnosti. Prav tako so bili izraz gospodarske moči breginjski mlini. Do novejšega časa sta se ohranila dva, ki pa sta seveda izginila ob naravni katastrofi leta 1976. Glede teh mlinov ostaja še veliko stvari nepojasnjenih; gotovo ležijo dokumenti o tem v beneških in avstrijskih arhivih. Breginj je bil v srednjem veku enako ali pomembnejše središče, kot so danes Kobarid, Bovec ali Tolmin, in je imel vse zasnove urbanega naselja, tako da ga pogosto omenjajo v poročilih, predvsem vojaških in nemalokrat se pojavlja na srednjeveških zemljevidih.

Slika 1 Stari Breginj

Letos mineva že 39 let od katastrofalnega potresa v Posočju. Prizadejal je ogromno in nepopravljivo škodo. Vas Breginj je bila skoraj v celoti porušena. Njena slavna zgodovinska arhitektura je bila izgubljena. Ljudje so se znašli brez strehe nad glavo in si našli začasna prebivališča v šotorih in prikolicah. Postavljene so bile nadomestne montažne hiše, ki pa se nekako niso prijele. Zgradili so tudi velik skupni hlev, ki je do včeraj, ko so na strehi le-tega postavili sončno elektrarno, kljub požrtvovalnosti redkih posameznikova, propadal, tako kot propadajo podobni hlevi po celotnem Kotu. Popravili so cerkev in župnišče. V preteklih letih so obnovili veliko cerkvic in kapelic, vendar pa freske še vedno niso renovirane in vrnjene nazaj na prvotno mesto.

Slika 2 Breginj danes

http://sdbreginjskikot.files.wordpress.com/2008/10/breginj9.jpg

http://sdbreginjskikot.files.wordpress.com/2008/10/breginj6.jpg


18

Od Kobarida do Breginja je nad strugo Nadiže, na sončnem terasastem vznožju Stola nanizano 13

vasi. Nekoliko odmaknjeni, v najzahodnejšem okljuku zahodne državne meje z Italijo, pa ležita še

vaška bisera Logje in Robidišče, kamniti priči nemirnih beneških tal. V majhnih vasicah, razmetanih po

prisojnih pobočjih beneškega hribovja, se je v kamnitih hišah izklesalo sožitje med naravo in

človekom. Mistična lepota beneške pokrajine skriva v sebi burno zgodovino, še vedno živo v legendah

in beneških ljudeh.


19

6. KULTURNA DEDIŠČINA Kulturna dediščina predstavlja nenadomestljivo vrednoto, prav zaradi tega jo je nujno vključiti v aktivno vsakodnevno življenje, na način, da se je zavedamo in da osvestimo pomen teh kulturnih dobrin. Skrb za kulturno dediščino je skrb politike in ljudi, ki prebivajo med njeno entiteto. Zavedati se je potrebno, da je vsaka enota kulturne dediščine, ki je poškodovana ali uničena, žal za vedno izgubljena. Med kategorije kulturne dediščine štejemo

Kot izpostavlja ZVKD so splošna merila za izbor enot kulturne dediščine avtentičnost (neponarejenost in izvirnost), ogroženost (ne toliko v pomenu fizične ogroženosti, temveč kot izginjanje), ohranjenost kot kompliment avtentičnosti, redkost kot poseben vidik izjemnosti in starost kot eno najstarejših spomeniškovarstvenih meril.

Območja in objekti kulturne dediščine so vpisani v Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi INDOK Center na Ministrstvu za kulturo. Vsaka vpisana enota ima svojo evidenčno številko – EŠD.

Kulturni spomeniki lokalnega pomena so območja ali objekti, ki imajo izjemno kulturno vrednost, predstavljajo vrhunske dosežke ustvarjalnosti oziroma ključne ali redko ohranjene dokumente nekega razvojnega obdobja na lokalnem nivoju. Vpisani so v Register nepremične kulturne dediščine in razglašeni z akti o razglasitvi, ki jih sprejme pristojni organ lokalne skupnosti in so objavljeni v Uradnem listu RS ali glasilu lokalne skupnosti40.

Kulturni spomeniki državnega pomena so najpomembnejši spomeniki v Sloveniji in imajo nacionalni pomen, z aktom o razglasitvi pa dobijo status spomenikov državnega pomena. Vpisani so v Register nepremične kulturne dediščine in razglašeni z akti o razglasitvi, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije in so objavljeni v Uradnem listu RS41.

Pod poglavjem kulturna dediščina, obravnavamo po mnenju ZVKD iz Nove Gorice najpomembnejše

enote kulturne dediščine, ki jih je mogoče zaslediti na območju povodja reke Nadiže od njenega izvira

do izliva v reko Ter.

6.1. Breginj – Ambient vaškega središča, št. EŠD 44 Ambient sestavlja ostanek nekdanjega vaškega središča s stavbnim nizom hiš breginjskega tipa iz 18. in 19. stoletja. Breginjski muzej, kompleks dvonadstropnih, z ganki prepletenih kamnitih hiš, je arhitekturni in etnološki spomenik. Je tudi edina priča o izgledu nekdanje vasi, porušene v potresu leta 1976. Danes nam edini ohranjeni delček starega vaškega jedra kaže bivalno kulturo nekdanjih prebivalcev, domiselnost uporabnih rešitev in harmonično ujemanje z naravnim okoljem. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 44 Ime enote: Breginj - Ambient vaškega središča OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: skupina objektov Tipološka gesla enote: ambient, vaško jedro

40 ZVKD http://www.zvkds.si/sl/zvkds/nasveti-za-lastnike/kulturna-dediscina/ 41 ZVKD http://www.zvkds.si/sl/zvkds/nasveti-za-lastnike/kulturna-dediscina/


20

Tekstualni opis enote: Ambient sestavlja ostanek nekdanjega vaškega središča s stavbnim nizom hiš breginjskega tipa iz 18. in 19. stoletja. Datacija enote: 18. stol., 19. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli, stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: Ambient leži zahodno od novo pozidanega dela vasi. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2o and ((RT_R1.I) Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

Slika 3 Breginj - Ambient vaškega središča

6.2. Breginj – Cerkev Marije Snežne, št. EŠD 3578

Podružnična cerkev svete Marjete stoji nad vasjo Breginj sredi pokopališča. Pravilno orientirana gotska stavba ima ravno stropno ladjo ter zvezdasto obokan prezbiterij s konzolami in fiuralnimi sklepniki. Obok je bil poslikan v 17. stoletju. Na severni steni prezbiterija je pod debelo plastjo ometa le delno ohranjena freska (najverjetneje uničena pri prezidavi notranjščine) iz prizora »Skušnjave sv. Antona«, ki je sicer redek ikonografski motiv. Čas nastanka je 17. stol., v prid temu dejstvu govorijo nasičene barve, razgobana kompozicija, risba in način slikanja. Poslikan strop je iz leta 187442.

42 ZAVOD ZA SPOMENIŠKO VARSTVO LRS - SPOMENIŠKA KARTOTEKA


21

Slika 4 Cerkev Marije Snežne

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3578 Ime enote: Breginj - Cerkev Marije Snežne Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: Stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: Objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, pokopališka cerkev, Marija Snežna Tekstualni opis enote: Gotsko podružnična cerkev sredi obzidanega pokopališča sestavljata tristrano zaključen rebrasto obokan prezbiterij in v baroku podaljšana ladja pravokotnega tlorisa z zvončnico. V notranjščini freske iz 1721. Po potresu 1976 restavrirana. Datacija enote: pozni srednji vek, prva četrtina 18. stol., 1721, zadnja četrtina 20. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji severozahodno nad vasjo Breginj. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2o and ((RT_R1.I Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

6.3. Breginj – Mejni kamen, št. EŠD 45 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 45 Ime enote: Breginj - Mejni kamen OPIS ENOTE DEDIŠČINE


22

Zvrst dediščine: spomeniški objekti in kraji Tip enote: profana stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: javni spomenik, mejnik, mejni kamen Tekstualni opis enote: Spomenik - mejnik, postavljen l. 1914 ob sto letnici priključitve Breginja k Avstro-Ogrski, priča, da so bila naselja Logje, Robidišče in Breginj priključena k Tolminskemu šele 1814. Datacija enote: prva četrtina 19. stol., 1814, prva četrtina 20. stol., 1914 Varstvene usmeritve: stavbe; spominski objekti in kraji

Slika 5 Mejni kamen

LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: V naselju Breginj, pri mostu.

6.4. Logje – Vas, št. EŠD 15347 Logje (danes 63 prebivalcev, še leta 1966 - 183) so obmejno gručasto naselje na polkrožni polici

visoko nad Nadižo. Ležijo pod vzpetino Sleme (598 m). Nekatere značilne hiše breginjskega tipa so

opuščene, druge so bile po potresu 1976 obnovljene v tradicionalnem slogu. V naselju stoji cerkev sv.

Primoža in Felicijana. V bližini je kamniti Napoleonov most čez Nadižo, ki je v tem delu izdolbla

globoka korita in omogoča dostop do Predoline pod Mijo (1237 m) in do Štupce na italijanski strani.

Logje se leta 1170 omenjajo kot Logre. Vas je bila skupaj z gradom Ahtnom (Attimis) v Furlaniji

podeljena oglejski cerkvi.

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 15347 Ime enote: Logje - Vas OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: gručasta vas


23

Tekstualni opis enote: Gručasta vas z domačijami beneško - slovenskega stavbnega tipa, lociranimi po nepravilno razporejenih terasah. V severovzhodnem delu vasi urejen manjši trg, na robu vasi več vodnjakov - štirn. Datacija enote: 19. stol., 20. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli

Slika 6 vas Logje

LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: LOGJE Občina:KOBARID Lokacija: Vas leži na polkrožni ježi nad široko teraso, severno nad reko Nadižo.

6.5. Robidišče – Vas, št EŠD 4414 (ne obstaja)

7.6. Robidišče – Domačija Robidišče 14 (črna kuhinja), št EŠD 9179 Domačija št. 14 v vasi Robidišče je več kot 300 let stara Vančeva hiša, kjer se je ohranila skoraj nespremenjena notranjščina z značilno razporeditvijo prostorov in kuhinjo z nizkim ognjiščem. Ta tip črne kuhinje - nizko, prosto stoječe ognjišče sredozemskega tipa - je skupaj z ohranjenim delom notranje opreme prava redkost v slovenskem prostoru.

Slika 7 Ognjišče v Vančajevi domačiji

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 9179 Ime enote: Robidišče - Domačija Robidišče 14


24

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: profana stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: domačija Tekstualni opis enote: Odprti tip beneške domačije z ganki in zunanjimi stopnišči ter ohranjeno črno kuhinjo iz 19. stol.. Datacija enote: 19. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIDIŠČE Občina: KOBARID Lokacija: Robidišče 14. Domačija stoji sredi vasi. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Sklep o določitvi objektov in območij, ki postanejo etnološki spomenik oziroma kulturna dediščina, Ur.l. RS, št. 44/99-2161 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 9.6.1999 -

7.7. Borjana – Cerkev Marije snežne, št. EŠD 3565 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3565 Ime enote: Borjana - Cerkev Marije Snežne

Slika 8 CerkevMarije Snežne v Borjani

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: pokopališka cerkev, Marija Snežna


25

Tekstualni opis enote: Gotsko podružnico sestavljajo trostrano zaključen prezbiterij, pravokotna ladja, ki se zaključuje z zvončnico nad zahodno fasado ter manjša lopa. Strop prezbiterija je poslikal G. P. Tanner. Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol. Avtor(ji): Gian Paolo Thanner (slikar; ok. 1520) Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BORJANA Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji na griču severno nad cesto Borjana - Breginj. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.8. Kred – Kapelica južno pred vasjo, št. EŠD 15336 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 15336 Ime enote: Kred - Kapelica južno pred vasjo OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: spomeniki, objekti in kraji Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: kapelica Tekstualni opis enote: Zidana kapelica iz 19. stol. z dvokapno streho. Na glavni fasadi ima lopo, ki sloni na dveh okroglih stebrih. Kapelica ima tri polkrožne niše, dve sta poslikani, v tretji lesena Pieta. Datacija enote: 19. stol. Varstvene usmeritve: stavbe; spominski objekti in kraji LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID Lokacija: Kapelica stoji jugovzhodno od naselja, ob poti proti Robiču.

7.9. Robič – Arheološko najdišče Sv. Volar, št. EŠD 9266 Sledovi naselitve griča segajo v bronasto dobo (ok. 1300 pr. Kr.), ohranjeno je gradišče z dvojnim obzidjem. Italijanski arheolog dr. Carlo Marchesetti je leta 1892 ob cerkvi odkril bronastodobno keramiko. Gradišče na hribu Sv. Volarja je s sosednjim gradiščem na Deru (na levem bregu Nadiže) predstavlja dobro utrjeno vojaško zaporo, ki je varovala prometnico po dolini Nadiže. Ljudem z gradišča je dodatno zatočišče zagotavljala Pelerinčeva jama ob vznožju hriba. Arheologi domnevajo, da je bila vzpetina stalno naseljena od bronaste dobe do srednjega veka IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 9266 Ime enote: Robič - Arheološko najdišče Sv. Volar


26

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: gradišče, plano grobišče, depo Tekstualni opis enote: Prazgodovinsko gradišče z delno ohranjenim obrambnim okopom in pripadajoče grobišče, ki leži ob njegovem severnem vznožju na desnem bregu Nadiže. Tudi najdišče poznorimskodobne depojske najdbe. Datacija enote: bronasta doba, železna doba, pozna rimska doba Varstvene usmeritve: arheološka najdišča

Slika 9 Pogled na Sveti Volar

LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.10. Robič – arheološko najdišče Turjeva jama, št. EŠD 5031

Podzemna jama z neolitskimi najdbami, domačini jo imenujejo "Pelerinčeva ali Turjeva jama". Tu so že v 18. st. kopali in našli predmete iz bronaste dobe, kasneje so spravili na plano še zakladno najdbo, sestoječo iz treh skupin predmetov: bronastih srpov, bronastih klad – surovcev za nadaljnjo predelavo in sekiro s plavutastim rezilom. Ta najdba je primerljiva z onimi iz Mačkove jame pri Postojni. V starejši literaturi se omenja kot Grotta di S. Ilario di Robic. Jama je v notranjosti sajasta, kar pomeni, da so v njej kurili, v jami so našli tudi oglodane kosti takratne divjadi med njimi jamskega medveda. Pri manjših sondiranjih l. 1890 je itaalijanski arheolog dr. Carlo Marchesetti naletel na keramične najdbe iz bronaste dobe (14. – 13. st. pr. Kr.), ki so ležale v kulturni plasti pod površjem.


27

Hkrati so našli tudi bronasto iglo z ušescem. Te prazgodovinske najdbe hrani muzej v Vidmu. Dve leti kasneje (1892) je Marchesetti odkril bronastodobno keramiko tudi pri cerkvi sv. Volarja (Hilarija) na griču nad jamo. V bronasti dobi ljudje jame niso več uporabljali kot prebivališče, ampak je verjetno služila prebivalcem gradišča na griču sv. Volarja (317 m) kot zatočišče v stiski. Kot pribežališče pa je verjetno služila še kasneje. V ustnem izročilu še danes velja, da je jama daljša in povezana z Landarsko jamo v Beneški Sloveniji. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 5031 Ime enote: Robič - Arheološko najdišče Turjeva jama OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: jamska postojanka Tekstualni opis enote: Jamska postojanka, kjer je bila konec 19. stol. odkrita bronastodobna lončenina in bronasta igla z ušescem. Najdbe hrani muzej v Udinah. Datacija enote: bronasta doba Varstvene usmeritve: arheološka najdišča LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID

Slika 10 Turjeva jama

PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.11. Staro selo – Cerkev sv. Lenarta, št. EŠD 3800 Za vaško cerkev sv. Lenarta je značilno zgražanje čedajskih arhidiakonov- vizitatorjev, ki so se v 17. stoletju pritoževali čez železno verigo, s katero je bila obdana cerkev v Starem selu. Za verigo so


28

vizitatorji trdili, da je poganskega ali praznoverskega izvora, zato so jo skušali večkrat odstraniti, tudi z grožnjo interdikta, vendar jim to ni uspelo. Verige so bile značilne tudi za druge cerkve sv. Lenarta. Verige naj bi bile skovane iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali v dar svetniku.

Evidenčna številka enote: 3800 Ime enote: Staro selo - Cerkev sv. Lenarta OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Lenart Tekstualni opis enote: Cerkev je omenjena že v 17. stol., vendar je današnjo podobo dobila po predelavah v 18. stol. Pravokotno zaključenem prezbiteriju sledi širša pravokotna ladja. Zvonik je prizidan ob S steno prezbiterija. Datacija enote: 17. stol., 18. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: STARO SELO Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji sredi vasi.

7.12. Sužid – cerkev sv. treh kraljev, št. EŠD 3760 Cerkev sv. treh kraljev iz konca 15. stoletja ima Marijin kip iz 16. stoletja in fresko sv. Krištofa iz 17. stoletja na zadnji steni; bogato okrašen prezbiterij poslikan v 17. stoletju. Na Ohojakovem mlinu iz l. 1763 je mlinar l. 1789 vsekal napis v kamen: Blikokrat je mlinar nedužno zmagan (obrekovan). Ga ni blu, in ga na bo mlinarja, deb' mogu celmu kamnu prou služit. Kamen danes hrani Tolminski muzej. V muzeju hranijo tudi iz brezovega lubja izdelana dežna ogrinjala, ki so jih nosili še do druge svetovne vojne. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3760 Ime enote: Sužid - Cerkev sv. Treh kraljev Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik

Slika 11 Cerkev Svetih treh kraljev v Sužidu

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Trije kralji

http://giskd2s.situla.org/rkd/OpisSlika.asp?Esd=3760


29

Tekstualni opis enote: Cerkev, zgrajeno po 1495, sestavljajo tristrano zaključen prezbiterij, širša ladja z zvončnico nad zahodno fasado in na tri strani odprta lopa. V zvezdasto obokanem prezbiteriju so renesančno baročne freske, v ladji poznogotske. Oltar iz 1764. Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol., 17. stol., 18. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SUŽID Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji na vzhodnem delu vasi Sužid. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2' and ((RT_R1.I Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.13. Sužid – Sužiška planina, št. EŠD 27531 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 27531 Ime enote: Sužid - Sužiška planina OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: kulturna krajina Tip enote: kulturna krajina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: planina, sirarna, hlev, kal Tekstualni opis enote: Planina obsega okrog 30 deloma porušenih enoceličnih hlevov, ki stojijo v gruči in sirarno iz 1883. Objekti so grajeni iz kamna in kriti z dvokapnimi pločevinastimi strehami. V sirarni je ohranjeno ognjišče z opremo. V bližini naselbine je kal. Datacija enote: zadnja četrtina 19. stol., 1883 Varstvene usmeritve: kulturna krajina, naselja in njihovi deli; stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SUŽID Občina: KOBARID Lokacija: Sužiška planina leži na severnem pobočju Matajurja, jugozahodno nad vasjo Sužid.

7.14. Svino – cerkev sv. Andreja, št. EŠD 3757

Vaščani Svina so 30. 8. 1477 od Čedajskega kapitlja prejeli dovoljenje za zidavo kapele na zemljišču, ki

ga je daroval Filip Jan. Cerkev so na svoje stroške zgradili, okrasili, razsvetlili, jo opremili z mašnimi

oblekami in drugimi potrebnimi stvarmi ter vzdrževali. Prvotna cerkev oziroma kapela, ki je bila

zgrajena v letih 1479-80, je bila manjša s poznogotskim prezbiterijem z rebrastim obokom in kratko

ladjo. Kasneje je bila cerkev dvakrat podaljšana, zadnjič l. 1712, ko je bil dozidan pravokotni zvonik.

Prezbiterij zvezdastega tipa je delo Andreja iz Loke in okrašen s freskami Gian Paola Thannerja. Na

nekaterih freskah so vpraskani kasnejši zapisi, med drugim zapis, da je bil v Kobaridu na kosilu cesar

Leopold z ženo. Oboki prezbiterija slonijo na geometričnih konzolah, eden izmed glavnih oklepnikov

ima na temenu svoda relief sv. Andreja, drugi pa relief Jezusove glave. Štirje stranski oboki imajo



30

obliko ščitkov, trije obliko rozet, eden obliko osmerokrake zvezde in eden kamnoseško znamenje. Na

stenah prezbiterija je bilo naslikanih dvanajst apostolov, zaradi vzidave južnega okna treh apostolov

ni več videti. Za oltarjem so naslikane svetnice sv. Lucija, sv. Uršula, sv. Rozalija in angela z

Veronikinim prtom, na levi strani je naslikano Jezusovo rojstvo in poklon svetih treh kraljev, na desni

strani Jezus in ribič Simon Peter in križanje sv. Andreja. Na svodu je Kristus Vladar, obkrožen z angeli,

na zaključnih poljih sveti očetje: Gregor, Ambrož, Hieronim in Avguštin. Angeli igrajo na glasbila, ki

niso več v rabi: liro da brachio, bomhart, šalmaj, dude, lutnjo in tamburin.

Med prvo svetovno vojno je bila v cerkvi vojaška bolnišnica. Cerkev je bila močno poškodovana v

potresu l. 1976 in obnovljena po velikih prizadevanjih kobariškega dekana Franca Rupnika in s

prispevki domačinov.

Leta 1983 je bil restavriran »zlati oltar«, ki je bil po vsej verjetnosti izdelan v kobariški delavnici Urha-

Jerneja-Antona Vrtava. V oltarju sta vrezani letnici 1669 in 1678. V niše oltarja so postavljeni apostoli

Jernej, Peter, Andrej, Jakob in Janez. Leta 1974 so pri obnovi cerkve odkrili še freske, ki so bile skrite

pod ometom (sv. Rok in sv. Boštjan ter devica Marija, ki kleči na klečalniku). Oltar in lesene kipe je

restavriral mojster Alojz Lešnik iz Celja. Zvonik je bil obnovljen l. 1981 in l. 1993 ponovno ometan ter

l. 2013 v celoti saniran. L. 1990 je bil položen nov opečnat tlak v ladji, l.1993 pa je bila zamenjana vsa

kritina.

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE

Slika 13 Cerkev Sv. Andreja v Svinem

Evidenčna številka enote: 3757 Ime enote: Svino - Cerkev sv. Andreja Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, zlati oltar, sv. Andrej Tekstualni opis enote: Gotsko cerkev sestavljata tristrano zaključen prezbiterij z zvezdastim obokom in ladja pravokotnega tlorisa. Zvonik pred vhodom je bil prizidan 1712. Obdaja jo obzidje z dvema vhodoma. Prezbiterij je poslikal G. P. Tanner. Lesen zlati oltar iz 1669. Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol., prva četrtina 16. stol., prva četrtina 18. stol., 1712 Avtor(ji): Gian Paolo Thanner (slikar; ok. 1520) Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SVINO

Slika 12 Podpis italijanskega vojaka v cerkvi sv. Andreja v Svinu



31

Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji sredi vasi Svino. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika:spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.15. Kobarid – Trško jedro, št. EŠD 225 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 225 Ime enote: Kobarid - Trško jedro

Slika 14 Pogled na trško jedro iz zraka

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: trško jedro Tekstualni opis enote: Gručasto naselje nad Sočo z več strnjenimi nizi stavb ob ulicah in trgom s cerkvijo v jedru. Grič s cerkvico sv. Antona nad naseljem je predelan v kostnico. Datacija enote: zadnja četrtina 12. stol., 1184, 18. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli, stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: KOBARID Občina: KOBARID Lokacija: Na terasi na desnem bregu Soče, ob križišču poti proti Robiču, Tolminu, Bovcu stoji Kobarid. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2



32

Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.16. Kobarid – Arheološko najdišče Tonacov grad, št. EŠD 5022

Tonovcov grad (tudi Tonecov grad ali Tuncov, Stari grad - Atlas Slovenije 1986), je arheološko

najdišče na težko dostopnem hribu (412 m) 2 km severno od Kobarida, ki je zadnji odrastek masiva

772 m visoke Babe v pogorju Stola. Hrib se strmo dviga nad Sočo in je porasel z gozdom bukve in

gabra. Prva sondiranja so bila izvedena leta 1993 Arheološko najdišče meri v dolžino okoli 300 m.

Prva naselitev je bila že v kameni dobi ter v železni dobi. Močnejša poselitev je sledila 2. do 6.

stoletja. V naselbini so se zadrževali predvsem staroselci, ki so tu našli zatočišče v času velikih

preseljevanj ljudstev po razpadu rimskega imperija.

Najpomembnejše obdobje naselitve je zadnje desetletje 5. stoletja, ko so v Italiji na območju

današnje Slovenije vladali Vzhodni Goti oziroma kralj Teodorik Veliki. Iz ruševin so vidne stanovanjske

zgradbe, cerkev in obrambni zid. Ob koncu 6. stoletja je bila postojanka opuščena in za kratek čas

znova obljudena v 9. stoletju.

S strminami in obzidjem obdani prostor naselbine meri 150 x 90 m. Obrambni zid debeline 80 cm je

viden na vzhodni strani, kjer ločuje naselbino od nižjega dela. Drugje je zid slabše ohranjen. Ohranjeni

so temelji štirih zgodnje krščanskih cerkva, tri so raziskane. V vseh treh cerkvah so bile odkrite klopi

za duhovščino in oltarji, v osrednji tudi krstilnica, v severni pa ambon. Poleg cerkva so odkrili

naselbinske in obrambne zgradbe ter vodne zbiralnike. Iz drobnih predmetov, ki so bili

najdeniarheologi sklepajo, da so bili prebivalci romanizirani staroselci, ki so se jim občasno pridružile

posadke Vzhodnih Gotov in pozneje tudi Langobardov.

Na hribu so tudi ostanki iz obeh svetovnih vojn: stopnice in bunker na vzhodnem pobočju hriba, na

vrhu so še jarki, kaverna in večji vkop iz druge svetovne vojne. Ti objekti so deloma poškodovali

poznoantično plast. Nemški bunker je bil v celoti vgrajen v poznoantični vodni zbiralnik.

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 5022 Ime enote: Kobarid - Arheološko najdišče Tonovcov grad OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: kastel, naselbina, cisterna, cerkev, grob, skeletni pokop, arheološki park Tekstualni opis enote: Prazgodovinske najdbe, poznorimska vojaška postojanka in stavbni ostanki naselbine z obzidjem s konca 5. stol.: stanovanjske stavbe, zgodnjekrščanske cerkve (3), vodni zbiralniki. V cerkvah je odkritih 13 grobov, večinoma otroških. Datacija enote: neolitik, bronasta doba, železna doba, pozna rimska doba, zgodnji srednji vek Varstvene usmeritve: arheološka najdišča LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje:TRNOVO OB SOČI Občina: KOBARID PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arheolo%C5%A1ko_najdi%C5%A1%C4%8De&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arheolo%C5%A1ko_najdi%C5%A1%C4%8De&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kobarid

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kobari%C5%A1ki_Stol

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kamena_doba

http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDelezna_doba

http://sl.wikipedia.org/wiki/2._stoletje



http://sl.wikipedia.org/wiki/Rimski_imperij

http://sl.wikipedia.org/wiki/Goti

http://sl.wikipedia.org/wiki/Teodorik_Veliki

http://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_(zgradba)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Oltar

http://sl.wikipedia.org/wiki/Krstilnica

http://sl.wikipedia.org/wiki/Ambon

http://sl.wikipedia.org/wiki/Arheolog

http://sl.wikipedia.org/wiki/Langobardi



33

Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.17. Podbela – Cerkev sv. Helene, št EŠD 3986 Na dnu Nadiške doline, znotraj sotočja Bele in Nadiže se dviga kopast osamelec z izravnanim terenom. To je Lup. Na njem je bila cerkvica svete Helene. Pri cerkvi sv. Helene so bili že nekdaj sejmi,

kamor so hodili ljudje, celo od morja gor, po kupčijah. Naravno dobro zavarovana lokacija je bila zanesljivo poseljena že v antičnem času. Zgodovinarji pa tudi ne izključujejo možnosti prazgodovinskih najdb. Kontinuiteto poselitve v kasnejših obdobjih nakazuje cerkev sv. Helene z gotsko arhitekturo in bogato gotsko stensko poslikavo. Cerkev sv. Helene ne Lupu je bila po sedanjih ugotovitvah zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Velja za romarsko cerkev. Na stenah in na oboku prezbiterija so bile dvojne, če ne celo trojne freske, ena vrh druge. Zadnje, najbolj vidne so bile delo slikarja Jerneja iz Loke. V linah zvonika sta bila

dva lepa zvonova iz prve in druge polovice 18. Stoletja, delo livarja Franchija iz Vidma. 6. maja 1976 so tla Benečije in Breginjskega kota valovila. Podbela se je spremenila v vas šotorov in prikolic, v katerih so vaščani dobili začasno streho nad glavo. Cerkev sv. Helene je bila hudo razmajana. Zavod za spomeniško varstvo iz Ljubljane je snel freske, za nujno potrebno sanacijo pa ni bilo ne časa, ne denarja. 15. Septembra 1976 so tla spet hudo valovila. Podbela se je porušila, tokrat do konca. Tudi cerkev sv. Helene je dokončno klonila v ruševinah. Cerkvene zvonove so domačini odstranili iz ruševin. Leta 1990 so domačini zvonove postavili na zasilni zvonik. V letu 1996 pa se je s pomočjo Ministrstva za kulturo, občine Kobarid, ZVNKD Nova Gorica in drugih pričela sanacija cerkve sv. Helene. 9. Avgusta 1998 je koperski škof msgr. Metod Pirih blagoslovil obnovljeno cerkev sv. Helene na Lupu. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3986 Ime enote: Podbela - Cerkev sv. Helene Fototeka INDOK: 1976, Gorjup OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Helena Tekstualni opis enote: Poznogotska podružnica je bila porušena v potresu leta 1976 na Tolminskem. Leta 1997 je bila ponovno pozidana. Ohranjeni fragmenti poslikave Jerneja iz Loke so bili pred tem sneti in jih danes hrani Muzej v Tolminu. Datacija enote: prva polovica 16. stol., zadnja četrtina 20. stol., 1976, 1997 Varstvene usmeritve: stavbe

Slika 15 Cerkev sv. Helene na Lupu

http://breginjskikot.files.wordpress.com/2010/08/imgp1610.jpg


34

8. ZDRAVILNI VIRI IN VODOTOKI Pri popisu zdravilnih vodnih virov smo se osredotočili na že zbrane raziskave vodnih virov v

Breginjskem kotu, ki jih je z radiestezijskim nihalom izmeril in popisal Jože Munih. Popise smo črpali iz

njegove knjige Zdravilni izviri. Avtor v svoji knjigi izpostavlja, da gorata pokrajina Slovenije, še posebej

Tolminska, ima sorazmerno malo onesnaževalcev, pa še ti so samo v dolini, tako da je kemično

onesnaženih voda res zelo malo. Prav slednja ugotovitev nam je dala potrditev, da so zdravilni viri

vsekakor snov, ki jo je potrebno uvrstiti kot samostojno poglavje v pričevanem priročniku.

Avtor je pri raziskavah izvirov naletel na določene zakonitosti. Vode iz teh izvirov imajo stalno

temperaturo skozi vse leto - srednjo letno temperaturo kraja, to je od 6°C do 9°C. Ne glede na

vremenske razmere imajo vse vode stalen pretok. Kamenine in rastline na izviru so si zelo podobne.

Izviri so praviloma povezani z energijsko pozitivnim področjem v bližini. Voda ima namreč lastnost, da

prevzame energijo in informacijo področja, skozi katerega teče.

V nadaljevanju so predstavljeni zdravilni vodni viri, ki jih najdemo v Breginjskem kotu.

8.1. KORITO V VASI SVINO V vasi Svino je sredi vasi zazidano staro korito in po spodnji cevi stalno teče voda. To vodo so

domačini vedno cenili kot dobro vodo. Voda je čista in energija te voda deluje na področje vseh

čaker43.

Vrednost: * * *

8.2. ZANIPC Iz Sužida se peljemo po stari poti proti Starem selu in pri Blažcevem seniku (cca 300m za smetiščem

gradbenega materiala) zavijemo cca 400m na levo navkreber do betonskega rezervoarja. To zajetje -

imenovano Zanipc - so uredili Italijani v 1. svetovni vojni. Po pripovedi domačinov so po 2. svetovni

vojni Američani rekli, da ta voda ni dobra.

Po radiestezijskih meritvah se voda izkazuje z dobrimi karakteristikami, s srednjo energijsko močjo z

delovanjem na vse čakre. Vendar ob večjem dežju lahko v vodo priteče tudi površinska voda in dobre

lastnosti pokvari44.

Vrednost: * * *

8.3. VODNJAK Izvir imenovan vodnjak najdemo ob stari cesti iz Sužida proti Robiču. Že od nekdaj so vodo hodili

zajemat ljudje, ki so imeli težave z zdravjem. Ker nikoli ne presahne, se mnogi še danes z njo

okrepčajo, zajemat pa jo hodijo tudi Kobaridci. Energije v vodi iz tega izvira ugodno delujejo Na

področje prebavil45.

Vrednost *

43 Munih, 2012, str 58 44 Munih, 2012, str 58 45 Munih, 2012, str 58


35

8.4. IZVIR PRI CERKVI SV. VOLARJA Izvir najdemo pod cerkvijo sv. Volarja. Ustno izročilo pravi, da je ta voda dobra za oči. V prejšnjih

časih so si jih s to vodo hodili umivat celo iz sosednje Benečije. Tudi sedaj so rezultati zdravilnih

učinkov pri tistih, ki so jo preizkusili, zelo spodbudni. Škoda je le, da je zajetje zanemarjeno in je

vprašljiva čistost vode. Dostop do izvira je moţen iz Kobarida, skozi vas Robič in Kred do urejenega

campinga. Od tam gremo naprej peš čez viseči most in takoj za njim zavijemo levo. Šli bomo mimo

jase, kjer naj bi si velikani - kot pripoveduje stara bajka - z več balvani postavili kamnito mizo in

stolico. Pot nas pelje dalje pod mogočnim skalnim previsom, na katerem je nekoč stala rimska utrdba.

Kasneje so tam postavili cerkvico, ki stoji še danes. Tik ob poti je izvirček vode, katerega energija

deluje predvsem na področje 6. in 7. čakre46.

Vrednost: *

8.5. V KORITAH Iz Starega sela se ob poti na Starijski vrh nahaja izvir imenovan V koritah, do katerega pridemo po pol

ure hoje. Vodo iz tega izvira so imeli domačini za dobro vodo in so z njo polnili posode, ko so odhajali

v planine in senožeti. Baje so rekli, da ni dobra za zobe. To vodo so - na njihovo željo - prinašali tudi

umirajočim. Energija je srednje močna in deluje predvsem na področje druge, 4., 6. in 7. čakre.

Vrednost: * *

8.6. BULČU STUDENC Bulču studenec je dobil ime po hiši, pod katero teče. Do Bulča pridemo, če na poti od Robiča proti

kredu v smeri proti Rajdam zavijemo desno pri transformatorski postaji. Čisti studenčnici s stalno

temperaturo 12°C ljudje pripisujejo tudi zdravilne lastnosti. Studenec ni nikoli presahnil in tako je tudi

v času suše, ko so številni vodni viri presahnili, vaščanom služil kot vir pitne vode. Dokaj močna

energija v vodi iz tega izvira ugodno deluje na področje vseh čaker47.

Vrednost **

8.7. POTOKI Sredi vasi Potoki stoji nad cesto korito, iz katerega teče dobra voda in je poznana tudi na drugi strani

meje, saj jo mimoidoči Italijani često zajemajo in odnašajo domov. Domačini vedo povedati, da so

tudi ameriški vojaki v povojnem času hodili po to vodo. Voda je energijsko močna z delovanjem na

področje prebavnega trakta48.

Vrednost: * * *

8.8. RAMOVA VODA Iz Breginja se napotimo proti mejnemu prehodu in na prvi makadamski cesti za spomenikom

zavijemo desno. Dokaj dobra pot nas pelje mimo planine na Klinu še malo naprej. Neizrazita stezica

vodi preko štirih grebenov, kjer že na italijanski strani pridemo do Črnega potoka in do izvira

Imenovan Ramova voda. Voda je energijsko močna z delovanjem na področje šeste čakre49.

46 Munih, 2012, str 59 47 Munih, 2012, str 59 48 Munih, 2012, str 59 49 Munih, 2012, str 57


36

Vrednost: * * *

8.9. NADIŽA Reka Nadiža Izvira v Italiji in sicer v bližini meje v Breginjskem kotu. Že v Breginju nas kažpot usmerja

k izviru Nadiže. Ko zavijemo s ceste, nadaljujemo pot po markirani gozdni poti. Nadiža, naj bi

zdravilno vplivala na celjenje ran in druge kožne bolezni, dobra naj bi bila tudi za oči. Voda je pitna le

ob izviru. Poleti se v njej kopajo številni turisti in domačini, saj je izredno topla. Na določenih mestih

tudi presahne oz ponikne. Nadiža je v vseh pogledih prekrasna reka in njene čare in darove zadnje

čase vedno bolj odkrivamo. Ohranila je še vso svojo naravno čistočo. Je reka, ki se poleti dovolj

ogreje, da zaplavajo vanjo tudi tisti, ki so najbolj »zmrznjeni«. Meritve opravljene v letu 2001 so

pokazale, da ima reka v sebi močan bioenergijski naboj s poudarkom delovanja na šesto čakro – tisto,

ki z energijo oskrbuje tudi živčni sistem, ki je pogosto povezan tudi kožnimi boleznimi50.

Vrednost *

8.10. GLOBOTNIK Do potoka, ki prečka označeno pot k izviru Nadiže, pridemo po poti iz Breginja. Energije v vodi iz tega

izvira ugodno delujejo na področje srca51.

Vrednost *

8.11. KLATNICA Izvir Klatnica, ki je zelo poznan planincem, je ob planinski poti, eno uro hoda iz Breginja na Muzec.

Izredno močna energija v vodi iz tega izvira ugodno deluje na področje vseh čaker.52

Vrednost ***

8.12. ZA KORANINOM Do izvira pridemo po poti iz Breginja, zavijemo na označeno pot k izviru Nadiže in po približno 8km je

par metrov pred potokom pri smerni tabli v bregu izvir. Srednje močna energija v vodi iz tega izvira

ugodno deluje na področje prebavil53.

Vrednost *

8.13. POD ŽLEBOM Pred vasjo Robidišče zavijemo desno po pašniku navzdol in sledimo poti, ki nas po 300 metrih pripelje

do izvira. Z vodo so se oskrbovali vaščani in so jo imeli za dobro vodo. Srednje močna energija v vodi

iz tega izvira ugodno deluje na področje prebavil54.

Vrednost*

50 Munih, 2012, str 60 51 Munih, 2012, str 61 52 Munih, 2012, str 61 53 Munih, 2012, str 61 54 Munih, 2012, str 61


37

9. ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA BREGINJSKEGA KOTA V popis arheologije Breginjskega kota smo v celoti vključili raziskavo, ki jo je arheolog, magister Miha

Mlinar iz Tolminskega muzeja skupaj s soavtorjema Tejo Gerbec in dr. Boštjanom Laharnarjem iz

Narodnega muzeja Slovenije, sestavil iz najdb, ki so jih v preteklosti s sistematičnimi in zaščitnimi

izkopavanji, pa tudi po naključju, našli arheologi in laiki.

Pokrajina je bila do raziskave slabo arheološko prepoznavna. Novoodkrite arheološke ostaline pa so

raziskovalcem omogočila celovitejše ovrednotenje najstarejše zgodovine teh krajev.

V raziskavi avtorji zamejujejo, da je začetek prve poselitve nakazan že ob koncu mlajše kamene dobe.

Največ arheoloških ostalin izhaja iz gradišča pri Sv. Volarju, kjer najdbe uvrščamo V bronasto dobo,

ostaline na gradišču Sv. Helene pa v železno dobo.

V rimski dobi je bil razvoj naselij vezan na ugodne lege ob starih poteh med Čedadom in Posočjem in

čez Stol na Bovško, v nemirnih časih pozne antike pa tudi na naravno dobro zavarovane višinske

postojanke. Za prikaz območja v zgodnjem srednjem veku so velikega pomena odkritja posameznih

predmetov s Sv. Volarja ter najdbi iz Sedla in Breginja, ki jih pripisujemo slovanskim naseljencem.

Nobeno izmed najdišč z obravnavanega prostora ni bilo sistematično raziskano, veliko pa jih je bilo

prepoznanih že konec 19. stoletja. Edina dokumentirana izkopavanja je na najdiščih Sv. Volar in

Turjeva jama pri Robiču izvedel tržaški raziskovalec Carlo Marchesetti že pred več kot stoletjem. V

osemdesetih in devetdesetih letih 20. stol. so arheologi takratnega Zavoda za varstvo naravne in

kulturne dediščine iz Nove Gorice opravljali zaščitne raziskave in obširno arheološko topografijo.

Topografske oglede v zadnjih letih opravlja tudi Tolminski muzej. Nekaj posameznih najdb je bilo

odkritih naključno, največ pa v zadnjih dvajsetih letih ob nestrokovnih izkopih z iskalcem kovin55.

9.1. Staro selo Severovzhodno od Starega sela je nad cesto ledina V Laščah (EŠD 5034), ki je z dveh strani zamejena s

potokoma. To je prostor rimskodobnega naselja, ki je stalo ob cesti iz Čedada proti Kobaridu. Od tam

je pot proti Kobaridu potekala čez Golež, sprva je bila široka za voz, kasneje so jo razširili. V Laščah so

bili odkriti rimski novci in drugi predmeti ter sledovi široke rimske ceste.56 Po zapisih notarja

Miroslava Premroua iz leta 1915 je lastnik tam našel zid in obilo razbitih vaz ter grobe zemljene

posode.57 Na Lašče se nanaša tudi pripoved o prihodu Turkov, ki da naj bi v vasi pobili vse prebivalce.

Preživela naj bi le dva otroka, ki ju je mati skrila v gnoj. Domačini so za ta prostor vedno govorili, da je

tam stala stara vas. Potrditev temu so tudi najdbe, ki jih je domačin Janko Ručna našel na njivi in jih

hranil do potresa 1976. leta. Med najdbami naj bi bilo kar okoli 50 rimskih novcev ter bronast oster

paličast predmet, domnevno pisalo (stilus).

55 M. Mlinar et.all, Kot nekoč, 2014, str 8 -11 56 Rutar 1890, 129; Osmuk 1985e, 258; 2001c, 119. 57 Premrou 2011, 115.


38

Na morebitne rimskodobne stavbne ostaline so domačini naleteli tudi v vasi.58

Drugo arheološko najdišče v Starem selu je grobišče Na gomilah (EŠD 15359), ki se nahaja zahodno

od vasi. Na najdišče je že leta 1890 opozoril zgodovinar Simon Rutar in dodal, da še čaka na pridne

roke izkopavalca.59 Po pripovedi naj bi tam kopali Italijani in našli prazgodovinsko grobišče oziroma

žare, grobišče pa naj bi bilo celo vrisano na nekem »avstrijskem zemljevidu«. Po drugi pripovedi se

tam ni nikoli izkopavalo, so se pa glede tega zanimali. Še vedno ni jasno ali gre za prazgodovinsko60 ali

rimskodobno grobišče. Glede na bližino najdišča V Laščah je verjetneje, da je tudi grobišče iz

rimskega obdobja.

9.2. Robič (EŠD 5030) Po pripovedovanju domačinov se je kraj prej imenoval Z'der oziroma Zader. Najdba glajene kamnite

sekire61 nakazuje na poselitev prostora že ob koncu kamene dobe.

Da je bilo območje vasi naseljeno tudi v rimskem času, pričajo odkritja iz 19. stoletja, ko so pri

kopanju za temelje zadeli na tlak iz klesanega kamna, ki je pripadal neki rimski stavbi. Odkriti so bili

tudi ostanki cestnega tlaka, na katerem so ležali rimski novci in drugi predmeti.62

V ljudskem izročilu je ohranjena pripoved o izgubljeni vasi Molida, ki je stala blizu Robiča, nanjo se je

porušil Matajur in jo pokopal pod seboj. Del podora je po 1. svetovni vojni presekala trasa ozkotirne

železnice Kobarid—Čedad. Ob njeni gradnji naj bi naleteli na zidovje in lončenino,63 že konec 19.

stoletja pa so tam našli zlatnik iz začetka 5. stoletja. V zvezi s tem najdiščem se omenja tudi najdba

meča.64

9.3. Sv. Volar (EŠD 9266) Utrjeno prazgodovinsko naselbino – gradišče na izravnavi okoli cerkve sv. Hilarija (Volarja ali Jelarja)

in Tacijana nad okljukom nad desnim bregom Nadiže pri Robiču omenjata zgodovinar Simon Rutar65

in tržaški raziskovalec Carlo Marchesetti.66 Prazgodovinska naselbina je bila umetno zavarovana z

dvojnim obzidjem in je glede na odkrite najdbe bronastodobna. Morebitno železnodobno poselitev

nakazuje nekaj posameznih najdb. Za poselitev v zgodnjerimskem obdobju zaenkrat nimamo

podatkov. Glede na doslej znane najdbe se je poselitev zopet razmahnila v poznoantičnem času in

verjetno tudi v zgodnjem srednjem veku. Njen pomen je predvsem v strateški legi in komunikaciji

med Benečijo in Posočjem.

58 Osmuk 2001c, 119. 59 Rutar 1890, 129. 60 Gabrovec 1983, 22, sl. 15. 61 Zavrtanik 1982, 144–145. 62 Stucchi 1951, 96. 63 Osmuk 1985c, 296–297. 64 Župančič 1991, 166–167. 65 Rutar 1891, 206. 66 Marchesetti 1892, 14.


39

Čeprav je bila sedanja cerkev sv. Hilarija in Tacijana posvečena šele leta 1486, naj bi po pripovedi

začetki njene gradnje segali v dobo poganstva in češčenja rimskega boga Mitre.67 Na morebiten

obstoj starejše krščanske cerkve kažejo še najdba velikega železnega, morda cerkvenega, zvonca,

domneva o srednjeveškem pokopališču68 in pesnitev iz 9. stoletja, ki omenja mučeništvi sv. Hilarija in

sv. Tacijana.69

9.4. Turjeva / Pelerinčeva / Kovačeva / Obernejcova jama (EŠD 5031) Turjeva jama se odpira na jugozahodnem pobočju Sv. Volarja nad strugo Nadiže in je pomembno

arheološko najdišče. Z raziskavami ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so bile odkrite živalske kosti,

veliko bronastodobne lončenine ter bronasta igla z ušescem.70 Veliko keramike je bilo kasneje

pobrane tudi po jamski površini.71 Iz jame izvirajo še odlomki bronastih srpov, dve poškodovani

bronasti bodali in odlomek bronaste sekire.72 Te najdbe so bile sprva razložene kot verjetna zakladna

najdba, kar pomeni nameren zakop dveh ali več vrednejših predmetov. Natančnejši podatki ponujajo

nekoliko drugačno razlago najdišča. Verjetno gre za jamsko svetišče oz. prostor kulta, hkrati pa je

jama lahko služila tudi kot zatočišče za prebivalce z gradišča na Sv. Volarju. Na nadaljevanje tradicije

darovanja znotraj jame kažejo tudi posamezne mlajše arheološke najdbe.

9.5. Kred V ljudskem izročilu je ohranjena pripoved o starinah na ledini Lašče, ki leži jugozahodno od Kreda. Na

prostoru obširne terase se predvideva rimsko naselje (EŠD 15333).73 Pri Kavcovem malnu ob Nadiži je

bila odkrita posamezna najdba poznantičnega ali zgodnjesrednjeveškega železnega zvonca.

9.6. Pecova bula pod Potoki Pod Potoki se omenjajo grobovi na gričku Pecova bula. Tam so v 19. stoletju našli veliko človeških

kosti, ki so jih po pripovedovanju Tomaža Skočirja iz Potokov, rojenega leta 1819, »nabasali« na

samokolnico in jih odvrgli v Nadižo.74

Znana je tudi pripoved, da naj bi bile na Pecovi buli vislice za dezerterje Napoleonove vojske, ki da se

je v bližini tudi utaborila.

Lega ter časovna in kulturna pripadnost najdišča ostajajo do danes neznane.

67 Rupnik 1997, 42. 68 Vuga 1974, 96. 69 Miklavčič 1999, 650. 70 Rutar 1890, 127; Marchesetti 1903, 89–90, op. 3; Osmuk 1992b, 294; Bressan 1988–89, 519–527. 71 Knavs, Mlinar 2005. 72 Čerče, Šinkovec 1995, 221–223. 73 http://rkd.situla.org/ 74 Premrou 2011, 114.


40

9.7. Podbela – Sv. Helena (EŠD 3986) Na hribu Sv. Helena oz. Na lupu nad Podbelo omenja Carlo Marchesetti prazgodovinsko gradišče.75 V

zadnjih letih so bile odkrite najdbe, ki obstoj železnodobnega najdišča dokazujejo. Poselitev gradišča

je z arheološkim gradivom izpričana tudi v rimski in poznoantični dobi. Posamezne najdbe,

pridobljene večinoma ob različnih gradbenih posegih, so pokazale, da je bila v rimskem času

poseljena celotna izravnava na vrhu vzpetine.76 Na zahodnem robu platoja je še viden pol metra

visok, z malto vezan zid rimskodobne stavbe. Ostanki hiš iz naselbine Na lupu so lepo vidni tudi na

lidarskem posnetku.77 Znana je tudi pripoved, da je vzpetina delo divje babe, ki da je v predpasniku

štirikrat prinesla kamenje in ga na tem mestu stresla.78 Toponim Baba oziroma pripovedi o njej

pogosto povezujemo z arheološkimi najdišči.

9.8. Homec Na pobočju nad cesto v Homcu je ledina Na mlakah (EŠD 5019). To je vodnato območje s starim

vodnim zbiralnikom. Na tem mestu je bilo prepoznano rimskodobno najdišče in stara pot iz Stanovišč

proti Breginju.79 Najdbe so znane s celotnega prostora med potokom Crkovnik na zahodu in ledino

Mamurja na vzhodu. Odkrite so bile tudi na stari poti in na območju pod današnjo cesto (ledina

Križca), v smeri proti Podbeli.

Z Mlak oziroma iz Homca je stara pot vodila mimo kraja, kjer se je reklo Za leso, proti cerkvi sv. Križa,

nad njo naprej proti Breginju. Na Mlakah so imeli v preteklosti njive in ko so tam globlje zakopali, je

na plan prihajala železova žlindra. Po pripovedi naj bi na mestu, kjer je veliko vode, nekoč talili

železovo rudo, ki so jo z Bovškega nosili prek Stola.80 Verjetno se prav na ta prostor nanaša ohranjena

pripoved o stari kovačiji. Omenjene so bile tudi najdbe skeletnih grobov in opeke.81 Domačin Kuntih

je še povedal, da ko so na platoju nad cesto kosili ter delali kope in »lonce«, so večkrat naleteli na

rimsko opeko. Gre za zahodni del območja Za leso, ki mu pravijo Na njivi. Že stari ljudje so govorili, da

je bilo tam rimsko naselje. Med topografskim ogledom so bile prepoznane naselbinske terase, katerih

rob se z južne, zahodne in vzhodne strani strmo spušča. Na južni strani je pod robom, kjer se terasa

meli, vidno obdelano kamenje in večji odlomki rimske strešne opeke – tegul in imbreksov. Na leso naj

bi nosili tudi stare, obnemogle ljudi, da so tam umrli. Kuntih je dodal še pripoved o tem, kako je sin

nesel očeta Na leso počivat. Ta mu je rekel: »Tako kot si ti mene, sem tudi jaz svojega očeta prinesel

gor.« Sin se je tako prestrašil, da je odnesel očeta nazaj domov in oče mu je bil še dolga leta v

oporo.82

Z novo odkritimi najdbami so potrjene pripovedi o naselbini, ki je razcvet doživela v poznoantičnem

času. Najdbe posredno nakazujejo glavne gospodarske panoge, s katerimi so se prebivalci ukvarjali.

Najpomembnejša je bila verjetno predelava železa, sledijo ji poljedelstvo in živinoreja, obdelava lesa

in druge dejavnosti.

75 Marchesetti 1903. 76 Osmuk 1992a, 273; 2001b, 85; 2006, 144; Knific 2004, 9, t. 1: 3. 77 Štular 2011, 400, sl. 4. 78 Uršič 1968, 416. 79 Osmuk 1985a, 227. 80 Uršič 1968, 404. 81 Osmuk 1985a, 227. 82 Prim. Šimac 2011.


41

9.9. Sedlo – pokopališka cerkev sv. Križa V bližini cerkve sv. Križa je bilo na travniku odkritih nekaj posameznih najdb. Med njimi so

železnodoben bronast obesek, polovica rimskega novca ter dve uteži za rimsko tehtnico. Nekoliko

naprej, pod staro potjo proti Breginju, je bil najden še starejšeželeznodobni prstan. Na zahodnem

delu današnjega pokopališča so našli zgodnjesrednjeveški bronast obsenčen obroček, ki nakazuje

morebitno zgodnjesrednjeveško grobišče ob cerkvi.

Na terasi pod pokopališko cerkvijo sv. Križa je bilo okoli leta 1900 izkopano grobišče z žganimi grobovi

(EŠD 5032), ki bi lahko bili železnodobni ali rimski. Ohranjenih najdb iz grobišča ne poznamo.83

Posamezne rimske najdbe so bile odkrite tudi pod vasjo Sedlo, v smeri proti Podbeli.

9.10. Gradec pri Sedlu (EŠD 5032) Gradec se nahaja na razgibanem, dvignjenem območju ob poti proti Stolu, jugozahodno od

pokopališke cerkve sv. Križa.84 V neposredni bližini je travnik z zanimivim toponimom Kukanja, ki kaže

na nekdanjo lastniško posest te grofovske družine.

Z najdišča je znanih več posameznih najdb iz rimskega časa in mlajših obdobij. Predvsem so

pomenljivi zgodnjerimski predmeti, ki jih povezujemo z vojaškimi posegi rimske vojske v zadnjih

desetletjih pr. n. št.

9.11. Breginj Iz Breginja in bližnje okolice so za enkrat znane le redke posamezne najdbe, večinoma iz mlajših

arheoloških obdobij. Na lokaciji z imenom Senožeta ali V senožetah, približno 200 metrov

severozahodno od vaške cerkve sv. Nikolaja, je bila odkrita okrogla bronasta fibula, ki je velikega

pomena za arheologijo tega prostora. Gre za okrasno zaponko z upodobitvijo jagnjeta božjega, ki je

posreden dokaz krščanskega prebivalstva Breginjskega kota že v 10. stoletju. Posamezna najdba

morda nakazuje na še neznano zgodnjesrednjeveško grobišče, ki bi sodilo v sklop

zgodnjesrednjeveške ketlaške kulture. Naselje tega časa ni znano, morda bi ga lahko iskali na levem

bregu potoka Bela, na ledini Na Skalci (EŠD 15324), kjer naj bi po izročilu stalo prvo naselje.85

9.12. Pobočje Stola Na pobočju Stola nad Sedlom je bila konec 19. stol. odkrita bronasta plavutasta sekira iz pozne

bronaste dobe,86 na Planini Božca pa železna poznoantična ali zgodnjesrednjeveška puščična ost s

ploščatim listom in tulastim nasadiščem.

83 Osmuk 1985d, 297. 84 Id., 1985c, 297. 85 http://rkd.situla.org/ 86 Marchesetti 1893b.

http://rkd.situla.org/


42

9.13. Gradec pri Logjeh (EŠD 5026) Vzpetina Gradec, ki ga domačini imenujejo Gradac, je dobro naravno varovano manjše rimskodobno

višinsko naselje. Nahaja se pod vasjo Logje, obdajata ga reka Nadiža in potok Legrada.87 Glede na lego

in majhno površino naselbinskih teras je prostor verjetno služil bolj kot zatočišče v burnih časih pozne

antike, predvsem v 5. in 6. stoletju, saj je na ozki izravnavi na vrhu vzpetine prostora le za širino ene

stavbe. Da je bila vzpetina obiskovana tudi prej, kaže odlomek rimske bronaste fibule iz 2. stoletja n.

št.

Pod južnim robom gornje terase je opaziti zložen kamnit suhozid, v višino razpoznaven do treh leg

kamnov. Zidovi, verjetno ostaline stavb, so vidne tudi na lidarskem posnetku.88 Na Gradec se veže še

živa pripoved o Krivopetah.

9.14. Breginjski kot od prazgodovine do srednjega veka

9.14.1. Najstarejše sledi poselitve

Prve sledi človekove poselitve v Breginjskem kotu zasledimo ob koncu mlajše kamene dobe ali na

začetku bakrene dobe. Na čas 4. ali 3. tisočletja pr. n. št. nas veže najdba glajene kamnite sekire iz

Robiča (kat. št. 1).89 Zanimiva je tudi omemba domnevne bakrenodobne postojanke pri bližnjem

Starem selu.90 Ta nepreverjen in težje preverljiv podatek se zdi danes bolj oprijemljiv, saj sta bili v

zadnjih letih na širšem območju Kobariške odkriti še dve kamniti kladivasti sekiri, in sicer v Kobaridu91

in na Tonovcovem gradu.92

9.14.2. Bronasta doba

Najdišč iz bronaste dobe je v Posočju zaenkrat malo, arheološke raziskave so bile opravljene le na

Mostu na Soči.93 O poselitvi v 2. tisočletju pr. n. št. pričajo tudi najdbe z gradišča na vzpetini Sv. Volar

nad Robičem in iz Turjeve jame z njenega jugozahodnega vznožja. Na naselbini je Carlo Marchesetti

konec 19. stoletja odkril lončenino, živalske kosti in bronaste predmete.94 Zgodovinar Simon Rutar je

bil prvi, ki je opozoril na obstoj dvojnega obrambnega obzidja, ki ga je sicer opredelil kot

rimskodobnega.95 Ob koncu 20. stoletja so z iskalci kovinskih predmetov na najdišču odkrili še

poznobronastodobni sulično kopito ali dleto (kat. št. 2)96 in plavutasto sekiro (kat. št. 3).

Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so bile med raziskavami v Turjevi jami odkrite živalske kosti,

veliko bronastodobne lončenine ter bronasta igla z ušescem.97 Te najdbe hranita muzeja v Vidmu

(Museo Friulano di Storia Naturale di Udine) in Trstu (Civici Musei di Storia ed Arte, Trieste). Iz jame

87 Osmuk 1985b, 294–295; 2001a. 88 Štular 2011, 396, fig. 1. 89 Zavrtanik 1982, 144–145. 90 Stucchi 1951, 15. 91 Podatek Tomaž Fabec. 92 Milavec, Modrijan 2007, 109. 93 Svoljšak 1988–89. 94 Marchesetti 1892, 14; Rutar 1891, 206. 95 Rutar 1890, 127. 96 Bratina 1997, 196; 2001, 110. 97 Rutar 1890, 127; Marchesetti 1903, 89–90, op. 3; Bressan 1988–89, 519–527.


43

izvirajo tudi kovinske in keramične najdbe, odkrite konec 20. stoletja, ki jih hrani Tolminski muzej.98

Med bronastimi najdbami so odlomek sekire (kat. št. 4), dve poškodovani bodali (kat. št. 5,6) in osem

odlomkov srpov (kat. št. 7). Sprva smo te predmete razumeli kot verjetno zakladno najdbo.

Natančnejši podatki o kovinskih predmetih in njihovi legi, ki jih je posredoval najditelj, nam ponujajo

nekoliko drugačno razlago najdišča. Ker predmeti niso bili odloženi na istem mestu, ne gre za

zakladno najdbo. Podrobnejša časovna opredelitev bronastodobnih najdb potrjuje njihovo uporabo

in odložitev v daljšem obdobju, med 13. in 11. stol. pr. n. št. Tudi sestava v Turjevi jami odkritih najdb

(številna keramika – kat. št. 8, 9, kovinski predmeti, živalske kosti s sledovi rezanja), namerna

razbitost posodja in ožganost kovinskih predmetov kažejo, da je bilo tam zelo verjetno daritveno

mesto. Obredje na prazgodovinskih kultnih mestih je namreč pogosto povezano z odlaganjem,

razbijanjem in sežiganjem različnih predmetov. Da gre za prostor, kamor so prinašali različne darove

v daljšem časovnem obdobju, dokazuje podatek Carla Marchesettija. V jami je namreč prepoznal

plast zemlje z ogljem, pepelom in odlomki keramike.99 Takšna plast je lahko nastala le zaradi

dolgotrajnih človekovih dejavnosti.

Omeniti velja še odkritje nekaterih drobnih kovinskih predmetov. Med njimi je zanimiva najdba loka

rimske fibule vrste Avcisa, ki je bila naknadno zvita v prstan.

Domnevno je gradišče stalo tudi na sosednji vzpetini Der nad levim bregom Nadiže,100 a za to danes

ni oprijemljivih dokazov. Verjetno sta postojanki nad Nadižo pri Robiču v bronasti in rimski dobi igrali

ključno vlogo na prehodu med Posočjem in Furlansko nižino. Na ta prostor se navezuje tudi bogato

ustno izročilo,101 ki je velikokrat pokazatelj pretekle rabe prostora in poselitve.

Poznobronastodobna je bronasta sekira, odložena ali izgubljena na najkrajši povezavi med

Breginjskim kotom in Bovško, ki je potekala čez planino Božca proti Žagi. Odkrita je bila pred več kot

stoletjem na pobočju Stola nad Sedlom.102 Do današnjih dni se je ohranila pripoved, da so v

preteklosti čez Stol z Bovškega v Sedlo k stari cerkvi sv. Križa nosili pokopavat umrle. Odkritje

zgodnjesrednjeveškega bronastega obsenčnega obročka (kat. št. ) 103 z območja sedanjega

pokopališča ob tej cerkvi morda dokazuje, da so tu pokopavali že v 10. stoletju.

9.14.3. Starejša železna doba

Starejšo železno dobo (9.–4. stoletje pr. n. št.) v Posočju zaznamuje t. i. svetolucijska kultura,

poimenovana po najpomembnejšem najdišču na Mostu na Soči (nekdaj Sv. Lucija). To je čas, ko se je

poselitev razmahnila, hkrati pa zgostila po dolinskem dnu ob reki Soči (Most na Soči, Tolmin, Kobarid)

in Nadiži (Špeter). Dolini Idrijce (Idrija pri Bači) in Bače (Koritnica) ter višje ležeča območja in planote,

npr. Šentviška planota, so bile poseljene kasneje (5.–4. stoletje pr. n. št.), verjetno tudi zaradi

povečanih potreb po izrabi rudnih virov, predvsem železove rude, ter v namen pašništva in

izkoriščanja gozdov.

98 Čerče, Šinkovec 1995, 221–223, t. 142 A; Knavs, Mlinar 2005, 59–72. 99 Marchesetti 1893a; Pessina 2007, 26. 100 Marchesetti 1893b, 319; 1903, 89. 101 Kravanja 2007a in b; Lavrenčič 2010. 102 Marchesetti 1893b, 319; 1903, 89; Svoljšak 1988–89, 369, sl. 2: 1. 103 Knific, Mlinar 2014, sl. 2: 19.


44

Med starejšeželeznodobnimi naselbinami v Breginjskem kotu je, glede na odkrite arheološke najdbe,

z gotovostjo prepoznano gradišče na Sv. Heleni pri Podbeli. Posamezni predmeti so bili odkriti še na

Sv. Volarju, pri Homcu in v bližini pokopališke cerkve sv. Križa pri Sedlu.

Bronast gumb z zanko (kat. št. 10) s Sv. Volarja104 je verjetno del konjske opreme in predstavlja tujek

med najdbami s prostora svetolucijske kulture. Primerljivi so npr. gumbi iz zakladne najdbe v

Rudovcu v srbskem Podonavju z začetka železne dobe.105

Na vzpetini Sv. Helena je Marchesetti omenjal utrjeno višinsko prazgodovinsko naselbino, sledi katere

so poznejše gradnje skoraj popolnoma zabrisale.106

Na najdišču so bili z iskalcem kovin odkriti različni bronasti predmeti. Odlomka bronastih uhatih sekir

(kat. št. 11) umeščata naselbino v okvir fenomena izdelave in rabe tovrstnih predmetov v zgodnjem

obdobju železne dobe. V Italiji so uhate sekire značilne za čas med 10. in 8. stoletjem pr. n. št., pri nas

so bile morda v rabi še vse do 6. stoletja pr. n. št. Raziskave nakazujejo, da gre pri teh najdbah

najverjetneje za posebno obliko orodnega ingota (polizdelka), ki je lahko bil tudi predmonetarno

plačilno sredstvo. Razprostranjenost teh predmetov med Apeninskim polotokom in vzhodnimi

Alpami kaže na širjenje interesov italskih skupnosti po iskanju novih rudišč in posledično uvajanju

metalurških novosti v naših krajih.107 Medtem ko so v Italiji pogoste najdbe povsem ohranjenih uhatih

sekir, je pri nas največ odkritih primerkov, tako tudi na Sv. Heleni, razkosanih. Z livarskimi

dejavnostmi povezujemo tudi odlomka talilnih pogač iz bakrove zlitine (kat. št. 12), odlomek

bronastega paličastega ingota (kat. št. 13) in odlomke ploščatih ingotov (kat. št. 14). Med slednje sodi

tudi odlomek (kat. št. 15), ki je morda del sekire. Izrazite klinaste poglobitve na površini tega odlomka

so verjetno delo človeških rok. Raznovrstne oznake in okrasi se namreč neredko pojavljajo na sekirah

pozne bronaste in starejše železne dobe.108

Poselitev gradišča na Sv. Heleni se je nadaljevala tudi v 5. in 4. stol. pr. n. št. Bronasta fibula (kat. št.

16) in dva gumba z lokov fibul (kat št. 17, 18) namreč sodijo v veliko skupino t. i. certoških fibul, ki so s

številnimi različicami predstavljale značilni repertoar noše mlajšega obdobja starejše železne dobe na

območju od etruščanske Bologne do zahodnobalkanskih dežel (Teržan 1976). Bolje ohranjeni

primerek (kat. št. 16) predstavlja eno najmlajših oblik, značilnih za 4. stoletje pr. n. št. Primerjave ima

na Mostu na Soči,109 v okolici Čedada110 in na Krasu.111

K noši mlajšega obdobja starejše železne dobe (6.–4. stoletje pr. n. št.) sodita tudi polovica

bronastega votlega kroglastega obeska (kat. št. 19) in bronast obroček s petimi neizrazitimi izrastki

(kat. št. 20). Nakitna predmeta sta bila morda kot okras nameščena na lok fibule.

104 Bratina 1997; 2001, 110. 105 Vasić 1987, 542, t. 54: 14–17. 106 Marchesetti 1892, 14. 107 Trampuž Orel, Heath 1998; Teržan 2008/2010, 297–299; Turk, Pavlin 2014, 45, sl. 10. 108 Prim. Carancini 1984. 109 Mlinar 2008, t. 29: 7; Cunja, Mlinar 2010, 42, kat. št. 86. 110 Pettarin 2006, kat. št. 136. 111 Crismani, Righi 2002, 68, št. 13.


45

Da je bila v 5. stoletju pr. n. št. morda že poseljena tudi terasa nad Homcem, kaže najdba obeska v

obliki košarice s koničnim dnom (kat. št. 21). Tovrstni obeski so značilni za zahodni del današnje

Slovenije in Benečijo. Izven tega prostora jih poznamo še v Karniji,112 na Notranjskem, Dolenjskem in

v Beli Krajini.113 Ker je bil obesek v notranjosti naknadno zalit s svincem, domnevamo, da je bil

drugotno uporabljen kot utež.

Za mlajše obdobje starejše železne dobe je za bronaste predmete značilen okras vtisnjenih krožcev s

piko. Tako so okrašeni prstan s platoja pri cerkvi sv. Volarja (kat. št. 22), ter prstan in obesek (kat. št.

23, 24), odkrita na različnih lokacijah zahodno od pokopališke cerkve sv. Križa. Na terasi pod to

cerkvijo je lastnik parcele pred letom 1900 izkopal večje grobišče z žganimi grobovi, s katerega ni

poznanih najdb.114 Žgan pokop je v Posočju značilen za dolgo obdobje od pozne bronaste do rimske

dobe. Grobišče bi tako lahko bilo železnodobno, a je glede na povečini rimskodobne najdbe z bližnjih

najdišč Gradec pri Sedlu in Homec bolj verjetno iz rimskega časa.

9.14.4. Mlajša železna doba

V mlajši železni dobi, t. j. od konca 4. stol. pr. n. št. do zadnjih desetletij pr. n. št., je bila na ožjem

območju Posočja, v dolini Idrijce, Vipavski dolini ter verjetno tudi v Bohinjskem kotu in Nadiških

dolinah razširjena idrijska kultura. Poimenovana je po najdišču na Idriji pri Bači, kjer je Josef

Szombathy, kustos dvornega Naravoslovnega muzeja na Dunaju, v letih 1886 in 1887 ob žganih

grobovih s konca starejše železne dobe, raziskal tudi imenitne mlajšeželeznodobne grobove. Slednje

ob značilnem nakitu opredeljujejo predvsem železno kmetijsko in drugo orodje ter orožje. Kot nam

kažejo nekatere vrste fibul in kovinske pletene ovratnice s tremi vozli, je bila noša tedanjih

prebivalcev navezana na modo severnojadranskega in južnoalpskega prostora.115 Določeni predmeti

so povsem lokalni, npr. bronaste fibule z živalsko glavico, ki so vrh loka lahko okrašene z jantarnimi

jagodami. Materialno kulturo idrijske skupine dopolnjujejo predmeti, uvoženi iz italskih in keltskih

delavnic. Za vedenje o Posočju v začetku mlajše železne dobe je izjemnega pomena najdišče

Bizjakova hiša v Kobaridu, kjer je bil odkrit zakop konjev in številnih predmetov, predvsem keltskega

orožja, s konca 4. ali začetka 3. stol. pr. n. št.116

V mlajši železni dobi na širšem območju jugovzhodnih Alp prvič stopijo iz anonimnosti prazgodovine

imena nekaterih ljudstev in geografskih pojmov. O tem prostoru so se nam ohranili redki, razpršeni in

pogosto protislovni zapisi grških in rimskih avtorjev. Zdi se, da so Rimljani nosilce idrijske skupine

smatrali za Karne117 ali morda Ambisonte.118

112 Vitri 2001, fig. 9: 3. 113 Svetličič 1997, 36; Tessmann 2007, Abb. 22, 691; Laharnar 2012, t. 5: 29. 114 Osmuk 1985c, 297. 115 Guštin 1991; Božič 2011, 253–255. 116 Mlinar, Gerbec 2011. 117 Božič 1999, 213; Istenič 2005b, 84. 118 Šašel 1972, 140–144; Šašel Kos 2010, 245.


46

Podobno kot na drugih mlajšeželeznodobnih najdiščih v Posočju je tudi v Breginjskem kotu največ

odkritih najdb lokalne izdelave, nekaj je tudi uvoženih.

Z najdišča Homec izvira odlomek pletene bronaste žičnate ovratnice, kakršne so nosile prebivalke ob

vznožju jugovzhodnih Alp in v zaledju severnega Jadrana ob koncu 2. in v 1. stoletju pr. n. št. (kat. št.

25). Bogatejše izvedbe teh ovratnic so bile izdelane iz srebra. Najlepša, spletena iz treh srebrnih žic, je

bila odkrita na najdišču Berlotov rob na Šentviški planoti.119 Vsaj dve srebrni ovratnici z vozli je izkopal

neki kmet blizu Idrije pri Bači že leta 1869, a sta žal izgubljeni.120

Zelo verjetno je delo posoških mlajšeželeznodobnih mojstrov tudi nenavaden in za enkrat

nepojasnjen usločen predmet s sidrasto razširitvijo (kat. št. 26). Podobna predmeta sta bila namreč

odkrita le še na Berlotovem robu na Šentviški planoti in Gradišču v Cerknem,121 kjer prevladuje

mlajšeželeznodobno in zgodnjerimsko gradivo.

Za čas 2. in 1. stoletja pr. n. št. je v Posočju v grobovih in zakladnih najdbah pogosto železno orodje.

Mednje sodijo tudi vejniki s plavutastim nasadiščem,122 kakršen je bil odkrit tudi na Sv. Volarju (kat.

št. 27). Podobne oblike vejnikov so bile sicer v uporabi tudi v poznorimskem času.123

V Breginjskem kotu je bilo najdenih nekaj odlomkov predmetov, ki so bili izdelani v italskih

delavnicah, kar zaradi geografske bližine seveda ne preseneča. En lepših primerkov je t. i. delfinasta

fibula z že omenjene terase nad Homcem (kat. št. 28). To izredno redko obliko zaponke z lokom v

obliki stiliziranega delfina so nosili v Poadižju, Furlaniji, Posočju in Istri na začetku 1. stoletja pr. n.

št.124 Veščina italskih mojstrov se zrcali tudi v sočasnih drobnih bronastih fibulah vrste Cenisola,125

kakršna je bila odkrita tudi na Sv. Heleni nad Podbelo (kat. št. 29).

Primerjave za svinčeno vretence, odkrito pod vasjo Homec (kat. št. 30), so znane predvsem z

nekaterih severoitalskih in jugovzhodno alpskih najdišč, opredeljenih v čas med 5. in 1. stoletjem pr.

n. št.126 Verjetno gre za predilno vretence, vseeno vloga teh najdb še ni povsem pojasnjena. Odkrite

so bile v različnih kontekstih, v naseljih, rekah, zakladnih najdbah ali grobovih. Pomenljivo je odkritje

pokopa ženske z grobišča Valeggio sul Mincio blizu Verone s konca 2. stoletja pr. n. št., ki je takšno

vretence držala v roki. Ta primer morda nakazuje, da so svinčena vretenca lahko služila tudi kot

predmonetarno sredstvo.127 Kot vretence ali utež lahko opredelimo svinčeno najdbo stožčaste oblike

s terase nad Homcem (kat. št. 31), kakršno poznamo tudi z gradišča Kaštelir pri Novi vasi v Istri.128

Odsev noše srednjeevropskih keltskih ljudstev predstavlja delno ohranjena železna žičnata fibula z

nizkim lokom (kat. št. 32) iz 2. stol. pr. n. št. Najdba s Sv. Helene nad Podbelo ima dobre primerjave

med bojevniškimi in damskimi opravami Keltov s Celjskega, iz Posavja in Novega mesta.129

119 Turk 2006, 98–99, kat. št. 5; Božič 2007, 837, fig. 7. 120 Božič 2007, 833–836, Fig. 5. 121 Hrani NMS. 122 Guštin 1991, t. 2: 1, 18: 4; Mlinar 2002, 26, sl. 19. 123 Gaspari et al. 2000, fig. 10: 20. 124 Božič 2008, 83–84. 125 Id., 145, tab. 5. 126 Tarpini 2001. 127 Salzani 1996, 100–101. 128 Sakara Sučević 2004, kat. št. 250. 129 Prim. Pirkmajer 1991, t. 11: 75; Križ 2005, t. 83: 6.


47

Prav tako je iz železne žice napravljena tudi fibula z usločenim lokom (kat. št. 33) z Gradca pri Sedlu.

Takšne zaponke so izdelovali v srednjeevropskih delavnicah že v desetletjih pred vladavino cesarja

Avgusta.

9.14.5. Rimska doba in poznoantični čas

Največ najdišč in posameznih arheoloških najdb iz Breginjskega kota sodi v rimsko dobo.

Pomembnejša so Homec, Staro selo, Robič, Sv. Helena nad Podbelo, Gradec pri Sedlu, Gradec pri

Logjeh in Sv. Volar nad Robičem. Velik pomen za razvoj in močnejšo poselitev v antiki je imela bližina

rimske ceste, ki je povezovala Robič s Kobaridom in potekala mimo Tonovcovega gradu, čez Bovško

proti Koroški. Na to cesto sta neposredno vezana Robič in Staro selo, ki ležita tik ob njej, posredno pa

tudi vsa ostala najdišča v Kotu. Na osnovi doslej znanih najdb lahko med breginjskimi najdišči

prepoznamo civilno, obcestno naselje z močno metalurško dejavnostjo, vojaško postojanko in

pribežališče.

Zdi se, da so območje Breginjskega kota Rimljani osvojili v zadnjih desetletjih pr. n. št. Tako datacijo

nakazujeta najdbi fibul vrste Alezija z Gradca pri Sedlu (kat. št. 34) in iz Homca (kat. št. 35). Tovrstne

fibule, ki nosijo ime po slovitem prizorišču končnega poglavja Cezarjeve galske vojne leta 52 pr. n. št.,

povezujemo z rimsko vojsko.130 Primerek z Gradca pri Sedlu sodi med mlajše različice, ki so jih

uporabljali predvsem v srednjeavgustejskem času (15 pr. n. št.–začetek n. št.). Sorodna fibula je bila

odkrita na prostoru svetišča, raziskanem na bližnjem Gradiču nad Kobaridom.131 Z Gradca izvira tudi

srebrn rimski poznorepublikanski denarij (kat. št. 36), kovan v letih 32 ali 31 pr. n. št.,132 ki je bil lahko

v uporabi tudi kasneje.

Pomenljive so najdbe železnih žebljičkov, s katerimi so bila podkovana obuvala rimskih vojakov in

prav tako izvirajo z Gradca pri Sedlu (kat. št. 37, 38). Najznačilnejši so žebljički, ki imajo na notranji

strani kapice izdelan vzorec v obliki križno nameščenih reber z bunčicami v medprostorih (kat. št. 37)

in so bili značilni za rimska vojaška obuvala v času Cezarjevega osvajanja Galije, obdobju državljanskih

vojn po njegovi smrti in morda še v začetku srednjeavgustejske dobe.133 V Posočju jih je bilo največ

odkritih na najdiščih Grad pri Reki, Gradišče v Cerknem134 ter Vrh gradu pri Pečinah,135 kjer sodijo v

sklop najdb, povezanih s spopadi med rimsko vojsko in domačini v zadnjih desetletjih pr. n. št., morda

v povezavi z Oktavijanovim (kasnejši cesar Avgust) vojaškim pohodom v Ilirik leta 35 pr. n. št.136 Na

omenjenih najdiščih dobimo primerjave tudi svinčenemu izstrelku za pračo vretenaste oblike z

bližnjega Homca (kat. št. 39). Streljanje svinčenih izstrelkov s pračami je bilo sicer značilno za rimsko

vojsko v poznorepublikanskem in avgustejskem obdobju.137

Z začetka rimske dobe je tudi drobna bronasta fibula z dvema gumboma na loku (kat. št. 40) z Gradca

pri Sedlu, ki se na jugovzhodnoalpskih najdiščih pojavlja predvsem v obdobju vladanja cesarja

Avgusta. Najdb iz 2. in 3. stol. n. št. pa s tega najdišča doslej ne poznamo.

130 Istenič 2005a, 204–205. 131 Id., 208, sl. 1: 14. 132 Prim. Kos, Šemrov 1990, kat. št. 404. 133 Laharnar 2013, 382–383. 134 Hrani NMS. 135 Hranita TM in NMS. 136 Istenič 2005b, 83. 137 Laharnar 2011.


48

Podobno poselitveno sliko kaže tudi najdišče nad Homcem. Za konec 1. ali 2. stoletja je značilna

najdba dvodelne bronaste profilirane fibule vrste Almgren 69 (kat. št. 41), pogosta predvsem v

rimskih provincah Norik in Panonija.138 Za enkrat kaže, da terasa nad Homcem ni bila obljudena v

drugi polovici 2. in v začetku 3. stoletja. n. št.

Glavnino najdb z naselbinskega območja nad Homcem lahko opredelimo v poznoantično obdobje, ki

zaobjema čas od 4. do 6. stoletja. Ta nemirna doba velikih premikov ljudstev (Huni, Alani, Vzhodni in

Zahodni Goti, Langobardi) je posledično pripeljala do zloma rimskega imperija ter postopnega vzpona

in uveljavitve krščanstva.

Nekoliko starejša je zelo redka najdba bronastega okrasnega okova v obliki leva (kat. št. 42). Gre za

del konjske opreme. Ob skoraj identičnem okovu z najdišča Malovše na Vipavskem iz zadnje tretjine

3. stoletja,139 sta mu sorodna le primerka z dveh najdišč v Španiji, ki sta na splošno opredeljena v

drugo polovico 4. stoletja.140

Na najdišču sta bili odkriti fibuli vrste Hrušica (kat. št. 43, 44), ki so razprostranjene predvsem na

severoitalskem območju in v Sloveniji, le nekaj jih je s prostora obdonavskega limesa. Več primerkov

teh vrst fibul je bilo odkritih na Tonovcovem gradu. Uvrščamo jih v čas med zgodnjim 4. in zgodnjim

5. stoletjem, z močnim poudarkom na drugi polovici 4. stoletja.141

Med nakitne predmete sodi odlomek bronastega uhana s poliedrom (kat. št. 45), kakršne so od konca

4. stoletja dalje nosile romanske prebivalke, a so jih v svojo nošo nato prevzele tudi Vzhodne in

Zahodne Gotinje. Tudi primerki teh uhanov so znani z bližnjega Tonovcovega gradu.142 Glede na

okrašenost poliedra z vtisnjenimi krožci s piko in verjetno večji premer uhana sodi najdba s Homca v

kontekst 5. in 6. stoletja.

Kot element staroselske, romanske ženske noše je opredeljena tudi bronasta zaponka s trapezasto in

trikotno nogo, okrašena s krožci s piko (kat. št. 46). Tudi ta vrsta fibule iz prve polovice 6. in morda še

začetka 7. stoletja je bila odkrita na Tonovcovem gradu.143

V naselbini nad Homcem so bile odkrite tudi železne najdbe, opredeljene kot različna poljedelska in

druga orodja ter pripomočki. Kot orodje za obdelavo lesa prepoznamo značilne svedre (kat. št. 47), ki

so pogoste najdbe iz poznorimskih naselbin in zakladov iz druge polovice 4. in začetka 5. stoletja.144 V

sklopu tesarskih orodij lahko obravnavamo železno strgalo (kat. št. 48), kakršna je uporabljalo

predvsem romansko prebivalstvo med 4. in 7. stoletjem. Primerljivo orodje je bilo odkrito v zakladni

najdbi z Limberka nad Veliko Račno iz časa okoli leta 400 n. št.,145 sorodna strgala pa so znana tudi z

langobardskih najdišč v Italiji.146 V poznorimski čas lahko opredelimo nož s ploščatim nastavkom za

ročaj (kat. št. 49). Piramidasto oblikovan predmet (kat. št. 50) je verjetno služili kot nakovalo za

ostrenje kose, tako imenovano babico. Odkrit je bil tudi na bližnjem Gradcu pri Sedlu. Primerjave

138 Gugl 2008, 35. 139 Podatek: Jana Horvat in Beatriče Žbona Trkman; za datacijo gl. Gschwind 1998. 140 Aurrecoechea Fernandez 1999, 56, sl. 3: 5–6. 141 Milavec 2011, 24. 142 Id., 37. 143 Id., 2011, 29, t. 3: 16. 144 Sagadin 2001, 15, sl. 15; Božič 2005, 293. 145 Bitenc, Knific 2001, 32, kat. št. 87. 146 Menis 1990, 347, 349, IX.13.


49

zanju dobimo v zakladni najdbi s Tinja nad Loko pri Žusmu, v kateri je bil tudi del kose.147 Podobno

oblikovani so tudi prebijači, ki so jih kovači uporabljali pri izdelavi podkev.148 Tradicijo kovaštva in

železarstva na najdišču nad Homcem dokazujejo še žive pripovedi o stari kovačiji in taljenju železove

rude ter najdbe železarske žlindre in kar 8,7 kg težkega volka (kat. št. 51).

V sklop poznoantičnih najdb z Gradca pri Sedlu sodi odlomek spodnjega dela kamnitega ročnega

mlina (kat. št. 52). Primerjavo zanj dobimo na najdiščih Gradec pri Prapretnem,149 Gora nad Polhovim

Gradcem150 in na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici, kjer je bil odkrit skupaj z najdbami 5. in

6. stoletja.151

V bližini cerkve sv. Križa nad Sedlom je bila odkrita svinčena utež z bronasto zanko (kat. št. 53).

Tovrstne uteži so znane iz poznorimskih naselbin in zakladnih zakopov, npr. s Tonovcovega gradu in z

Ljubične nad Zbelovsko Goro. Razlagamo jih kot uteži hitrih tehtnic.152

Glede na naključno najdbo železne trokrilne puščične osti (kat. št. 54) domnevamo poznoantično

poselitev tudi na terasi ob cerkvi sv. Helene nad Podbelo. Take puščice so v 4. in 5. stoletju uporabljali

rimski in tudi nomadski evrazijski vojščaki.153

Z najdišč v Breginjskem kotu je znanih več bronastih in železnih zvoncev. Te najdbe razlagamo v

povezavi z različnimi dejavnostmi. Železni so navadno živinski. Bronasti zvonci in zvončki so lahko

grobni pridatki, deli zakladnih najdb ali naselbinske najdbe, zanesljivo so jih nosili tudi bojni konji.

Zvonci iz svetišč in s kultnih mest so bili namenjeni obredom, saj je bilo že v starem veku znano, da

zvok zvonca odganja zle duhove. Bronast zvonec piramidaste oblike z ovalno oblikovanim ušescem za

obešanje s Homca (kat. št. 55) je bil morda »hišni« zvonec. Sorodni primerki154 ga opredeljujejo v čas

med koncem 3. in začetkom 5. stoletja. Manjši železni zvonci posredno dokazujejo pašništvo ali

sezonsko planinsko pašništvo. Čeprav je zaradi tehnoloških in tipoloških podobnosti z mlajšimi

primerki časovna opredelitev železnih živinskih zvoncev še vedno problematična, zvonec s Sv. Volarja

(kat. št. 56) in drugega iz bližine Kreda (kat. št. 57) na osnovi primerjav in načina izdelave uvrščamo

med poznoantične ali zgodnjesrednjeveške izdelke.155

Na Sv. Volarju nad Robičem so bile v zadnjih letih izkopane posamezne najdbe, ki kažejo na obstoj

poznoantične in zgodnjesrednjeveške naselbine.156 Odkriti so bili različni železni noži s trnastimi

nastavki za ročaj, ki so sicer značilni za dolgo obdobje, od pozne antike (kat. št. 58) do zgodnjega

srednjega veka (kat. št. 59).

147 Ciglenečki 2000, t. 4: 2. 148 Nazzi 1994, 133, Fig. 17. 149 Ciglenečki 1981, t. 11. 150 Božič 2005, 309, Abb. 18. 151 Knific 2001, 53, kat. št. 147. 152 Modrijan, Milavec 2011, t. 22: 13. 153 Knific 2004, 9. 154 Božič 2005, 317. 155 Mlinar 2012, 9, kat. št. 2 in 4. 156 Knavs, Mlinar 2006, 169.


50

Pogosta najdba na poznoantičnih najdiščih je železno teslo za dolbenje lesa (kat. št. 60). Bližnja sta

primerka iz zaklada s hriba Sv. Martina nad Grmekom v Benečiji,157 ki verjetno sodita ob konec 4. ali v

začetek 5. stoletja.

Prav tako so na arheoloških najdiščih dokaj pogoste posamezne najdbe železnih delov rala. Le v

redkih primerih, kot npr. znotraj poznorimske zakladne najdbe z Unca,158 pa so bili skupaj odkriti vsi

glavni elementi rala, lemež, črtalo in gredeljnica. Deli rala so znani tudi z najdišč v Breginjskem kotu.

Na terasi nad Homcem sta bili na različnih mestih izkopana lemež (kat. št. 61) in gredeljnica, še ena

gredeljnica pa je bila odkrita na Sv. Volarju (kat. št. 62).

S Sv. Volarja so še najdbe, ki jih opredelimo kot domnevno poznoantične ali zgodnjesrednjeveške.

Železen usločen predmet je morda ročaj vedra (kat. št. 63), brez ustreznih primerjav je tudi delno

ohranjena sulična ost z okrašenim tulom (kat. št. 64).

Občasna poselitev ob koncu 6. in v začetku 7. stoletja je z do sedaj skromnimi najdbami izpričana tudi

na utrjeni postojanki Gradec pri Logjeh.159 Na najdišču je bila odkrita moška dvoramna fibula (kat. št.

65). Ulite fibule s trikotnimi, trapezastimi ali ovalnimi kraki so bile v drugi polovici 6. in začetku 7.

stoletja priljubljene pri romanskih staroselcih severne Italije, zlasti v predalpskem prostoru. Kot

kažejo najdbe z najdišč Castel Trosino in Nocera Umbra so jih v svojo nošo po naselitvi na

Apeninskem polotoku sprejeli tudi Langobardi.160 Od orožja je bila prepoznana železna puščična ost

(kat. št. 66), ki je glede na obliko težje kronološko določljiva in jo uvrščamo od pozne antike do

zgodnjega srednjega veka.161 Z najdišča izvirata tudi železna samostrelna fibula, ki bi lahko bila že iz 5.

stoletja,162 ter domnevno otroška bronasta trakasta zapestnica (kat. št. 67), ki sodi glede na značilen

okras vrezanih linij in krožcev s piko prav tako v poznorimsko dobo. Nekaj je tudi predmetov

vsakdanje rabe, kot sta kamnit možnar (kat. št. 68) ter železno kladivo in nakovalce.163

9.14.6. Zgodnji srednji vek

Zgodnji srednji vek je čas od konca 6. ali začetka 7. stoletja do 10. stoletja. V Posočju je najdišč in

najdb manj, kar morda kaže na upad prebivalstva. Na redkih najdiščih, npr. na Tonovcovem gradu164

ali na delno raziskanem grobišču Na mirih nad Ljubinjem,165 je razvidno, da se je poznoantična,

romanska kultura nadaljevala v 7. stoletje. Šele s koncem 7. stoletja imamo tudi v Posočju z

arheološkimi viri izpričane najzgodnejše najdbe, ki jih pripisujemo slovanskim prišlekom. To

dokazujeta keramična lončka z Mosta na Soči,166 ki sta zaenkrat tujek znotraj mejnega interesnega

prostora med langobardsko Italijo in bizantinsko Istro.

157 Ahumada Silva 2007, Fig. 2: 5–6, Tav. 1: 2–3. 158 Božič 2005, 342–345, Abb. 50. 159 Osmuk 2001b. 160 Cunja, Mlinar 2010, 78–79; Milavec 2011, 66. 161 Milavec 2011, 49. 162 Hrani NMS. 163 Ibid. 164 Modrijan, Milavec 2011. 165 Knific 2010b, 249. 166 Mlinar 2002; Knific 2004, 19.


51

Zgodnjekarolinških najdb s konca 8. stoletja je v Posočju zelo malo. Nekaj jih je bilo odkritih na

Tonovcovem gradu. Pomembnejše, a še neobjavljene in verjetno nekaj desetletij mlajše, so najdbe z

najdišča Gradec pri Drežnici. V to obdobje verjetno sodita tudi nož s trnastim nastavkom za ročaj in

žlebom za odtekanje krvi (kat. št. 69) ter velik železen zvonec s Sv. Volarja (kat. št. 70). Na Slovaškem

in v Nemčiji namreč podobne zvonce opredeljujejo kot cerkvene, kar bi lahko pomenilo, da je tu stala

že zgodnjesrednjeveška cerkev.167

Bolj izpovedna je t. i. ketlaška kultura, ki je zaznamovala mlajše obdobje zgodnjega srednjega veka,

čas od konca 9., predvsem pa 10. in zgodnje 11. stoletje. Razširjena je bila na širokem prostoru med

Spodnjo Avstrijo in Furlanijo. Najdbe iz Posočja so izpričane iz uničenih grobov na grobiščih ob cerkvi

sv. Urha v Tolminu in v bližini cerkve Marijinega Vnebovzetja v Kanalu.168

Povsem nova podoba se z dvema odkritjema kaže tudi v Breginjskem kotu. V Breginju je bila na ledini

V senožetah oziroma Senožeta odkrita ulita, lepo oblikovana okrogla fibula (kat. št. 71). Na njenem

rahlo dvignjenem osrednjem delu je vrezana štirinožna žival z nazaj obrnjeno glavo in križem na

hrbtu, ki jo razlagamo kot Jagnje božje. Jamice so bile zapolnjene z barvnim emajlom, ki je izpadel,

komaj zaznaven je tudi cikcakasti vrez ob robu.169 Breginjska okrasna zaponka ima štiri odlične

primerjave na avstrijskem Koroškem, poudariti velja njihovo skoraj popolno enakost in delavniško

sorodnost. Glede na ohranjeni emajl na koroških primerkih je mogoče sklepati, da je bilo verjetno

tudi na breginjski fibuli največ svetlo zelenega, manj pa rumenega in modrega emajla.170

Druga je najdba bronastega obsenčnega obročka (kat. št. 72), ki nas prav tako navezuje na ketlaško

kulturo. Odkrit je bil na prostoru današnjega pokopališča, pred cerkvijo sv. Križa v Sedlu.171 Med

zgodnjesrednjeveškimi predmeti ketlaške kulture iz Posočja so prav obsenčni obročki najpogostejši.

Najdba iz Sedla je izjemnega pomena, saj nakazuje, da so na mestu današnjega pokopališča morda

pokopavali že v 10. ali na začetku 11. stoletja. Predmet sodi ob bok najdbam z že omenjenih najdišč v

Tolminu in Kanalu.

Nova odkritja kažejo na že urejeno cerkveno posest v Posočju ob koncu 10. stoletja in hkrati na to, da

so domačini v Breginjskem kotu v tem času že spreje(ma)li krščansko vero. Na to dejstvo nas navezuje

predvsem najdba okrogle zaponke z upodobitvijo Jagnjeta božjega.

167 Mlinar 2012, 12, 13, kat. št. 13. 168 Knific 2010a. 169 Knific, Mlinar 2014, sl. 2: 18. 170 Eichert 2010, 151–152, Abb. 1. 171 Knific, Mlinar 2014, 435, sl. 2: 9.


52

Katalog

Okrajšave:

d. – dolžina

inv. št. – inventarna številka

kat. št. – kataloška številka

NMS – Narodni muzej Slovenije, Ljubljana

n. št. – našega štetja

ohr. – ohranjen(a)

pr. – premer

pr. n. št. – pred našim štetjem

stol. – stoletje

š. – širina

t. – teža

TM – Tolminski muzej, Tolmin

vel. – velikost

v. – višina

Neolitik / eneolitik

1. Kamnita sekira iz serpentina. Ohr. d. 7,5 cm; Robič; kopija v TM, original hrani družina Vuga, Nova

Gorica.

Objava: Zavrtanik 1982, 144–145.

Bronasta doba

2. Sulično kopito ali tulasto dleto; bron. D. 10,6 cm; Robič – Sv. Volar; hrani TM, inv. št. 743.

Objava: Bratina 1997, 196, sl. 1; 2001, 146.


53

3. Sekira s srednje stoječimi plavutmi; bron. D. 19,0 cm; Robič – Sv. Volar.

4. Odlomek rezila plavutaste sekire; bron. D. 6,1 cm, š. 1,2 cm; Robič – Turjeva jama;

hrani TM, inv. št. 600.

Objava: Čerče, Šinkovec 1995, t. 142: A3.

5. Jezičastoročajno bodalo; bron; D. 15,8 cm; Robič – Turjeva jama; hrani TM, inv. št. 598.


6. Jezičastoročajno bodalo, konica rezila je odlomljena; bron. D. 14 cm, š. 1,8 cm; Robič – Turjeva

jama; hrani TM, inv. št. 599.


7. Odlomki srpov; bron. D. 9,0 cm, 6,9 cm, 11,0 cm, 4,6 cm, 4,6 cm, 4,2 cm, 4,2 cm, 3,4 cm; Robič –

Turjeva jama; hrani TM, inv. št. 600–608.

Objava: Čerče, Šinkovec 1995, t. 142: A4–11.

8. Skodelica, restavrirana; keramika. Pr. ustja 7,8 cm, v. 8,3 cm; Robič – Turjeva jama; hrani TM, inv.

št. 359.

Objava: Knavs, Mlinar 2005, t. 1: 1.

9. Vretence bikonične oblike; keramika. Pr. 2,9 cm; Robič – Turjeva jama; hrani TM, inv. št. 360.

Objava: Knavs, Mlinar 2005, t. 5: 13.

Pozna bronasta doba / starejša železna doba

10. Gumb s stožčasto glavico in zanko na notranji strani; bron; pr. glavice 1,9 cm; Robič – Sv. Volar;

hrani TM, inv. št. 744.

Objava: Bratina 1997, 196, sl. 2; 2001, 146.


54

11. Odlomka uhatih sekir; bakrova zlitina. Ohr. d. 2,2 cm in 1,9 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS,

inv. št. P 29151, P 29152.

Objava: omemba Turk, Pavlin 2014.

12. Odlomka pogač; bakrova zlitina. Ohr. d. 8,2 cm, 7,2 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št.

P 29169, P 29170.

13. Odlomek paličastega ingota; bakrova zlitina. Ohr. d. 2 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv.

št. P 29163.

14. Odlomki ploščatih ingotov; bakrova zlitina. Ohr. d. 2,6 cm, 2,5 cm in 2,9 cm; Sv. Helena pri

Podbeli; hrani NMS, inv. št. P 29160, P 29155; P 29164.

15. Odlomek ploščatega ingota ali sekire; bakrova zlitina. Ohr. d. 2,8 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani

NMS, inv. št. P 29154.

16. Certoška fibula XII. vrste; bron. Ohr. d. 7,9 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št. P 29140.

17. Gumb z loka certoške fibule; bron. Pr. 2,2 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št. P 29141.

18. Gumb z loka certoške fibule; bron. Pr. 1,8 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št. P 29142.

19. Polovica kroglastega obeska; bron. Ohr. d. 2,4 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št. P

29146.

20. Obroček s petimi neizrazitimi izrastki; bron. Pr. 2,9 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št.

P 27155.

21. Košaričast obesek, zapolnjen s svincem, zanka manjka; bron, svinec. Ohr. v. 3,1 cm, pr. 1,7 cm;

Homec; hrani TM, inv. št. 2001.


55

Prstan, okrašen z vtisnjenim krožcem s piko in z vzporednimi vrezi ob robovih; bron. Pr. 2,5 cm; Robič

– Sv. Volar; hrani Ivo Lavrenčič, Potoki.

22. Prstan, okrašen z dvojnimi vtisnjenimi krožci s piko in z vzporednimi vrezi ob robovih; bron. Pr. 2,6

cm; Sedlo – zahodno od pokopališke cerkve sv. Križa; hrani zbirka Mazora, Breginj.

23. Ploščat obesek v obliki peščene ure, okrašen z vtisnjenimi krožci s piko, zanka manjka. Ohr. d. 4,0

cm; Sedlo – zahodno od pokopališke cerkve sv. Križa; hrani zbirka Mazora, Breginj.

Mlajša železna doba

24. Odlomek pletene ovratnice, sestavljene iz treh žic okroglega preseka; bron. Ohr. d. 5,1 cm, pr. 0,8

cm; Homec; hrani TM, inv. št. 2002.

25. Predmet s sidrasto razširjenim zaključkom; bron. D. 3,0 cm, š. 2,7 cm; Homec; hrani TM, inv. št.

2003.

26. Vejnik z enostranskimi plavutmi, ohranjena zakovica za pritrditev; železo. D. 24 cm; Robič – sv.

Volar; hrani TM, inv. št. 1839.

27. Delfinasta fibula, manjkata igla in zaključek noge; bron. D. 4,3 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 1994.

28. Fibula vrste Cenisola; bron. Ohr. d. 4,8 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št. P 29139.

29. Vretence klobučaste oblike z luknjo; svinec. V. 1,5 cm, pr. 2,4 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 2004.

30. Vretence / utež v obliki prisekanega stožca z luknjo; svinec. V. 2,7 cm, pr. 2,8 cm; Homec; hrani

TM, inv. št. 2005.


56

31. Odlomek žičnate fibule; železo. Ohr. d. 8,2 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv. št. P 29174.

32. Fibula z dvema ohranjenima navojema peresovine in usločenim lokom vrste Almgren 18; železo.

D. 5,1 cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM, inv. št. 2010.

Rimska doba

33. Fibula različice IIc vrste Alezija, lok je na vrhu razširjen v ovalno ploščico; medenina ali bron, os

tečaja železo. D. 5,1 cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM, inv. št. 2012.

34. Odlomek loka fibule vrste Alezija; medeniva ali bron. Ohr. d. 3,1 cm; Homec; hrani TM, inv. št.

1995.

35. Poznorepublikanski denarij; srebro. Pr. 1,7 cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM.

36. Žebljički za čevlje s polkroglasto glavico, na spodnji strani so štiri križno postavljena rebra s štirimi

bunčicami v medprostorih; železo. Pr. 1,7 cm, 1,5 cm in 1,2 cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM, inv. št.

2013–2015.

37. Žebljička za čevlje s stožčasto glavico, na spodnji strani so krožno razporejene bunčice; železo. Pr.

1,6 cm in 1,3 cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM, inv. št. 2016, 2017.

38. Izstrelek za pračo vretenaste oblike; svinec. D. 3,3 cm, t. 40 g; Homec; hrani zasebna zbirka

Mazora, Breginj.

39. Fibula z dvema gumboma na loku vrste Almgren 236a, peresovina in igla manjkata; bron. D. 4,5

cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM, inv. št. 2011.

40. Dvodelna fibula vrste Almgren 69, igla manjka; bron. D. 6,0 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 1996.


57

41. Okov v obliki leva; bron. D. 3,7 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 1997.

42. Fibula vrste Hrušica; bron. D. 4,9 cm. Homec; hrani TM, inv. št. 1998.

43. Odlomek fibule vrsta Hrušica; bron. Ohr. d. 3,7 cm. Homec; hrani TM, inv. št. 1999.

44. Poliedričen uhan z vtisnjenimi krožci s piko na ploskvah; bron. D. 1,9 cm; Homec; hrani TM, inv. št.

2000.

45. Ločna fibula, okrašena z vtisnjenimi krožci s piko, vrsta Voltago; bron. D. 5,0 cm; Homec; hrani

zasebna zbirka Mazora, Breginj.

46. Žličast sveder s ploščatim trapezastim nasadilom in steblom osmerokotnega preseka; železo. D.

18,2 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 2006.

47. Strgalo za obdelavo lesa s trnastima nastavkoma za ročaj in polkrožnim rezilom; železo. D. 6,2 cm,

š. 6,5 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 2007.

48. Nož s ploščatim nastavkom za ročaj; železo. D. 25,5 cm, š. 4,2 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 2008.

49. Nakovalo piramidaste oblike; železo. D. 9,6 cm, š. 4,3 cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM, inv. št.

2018.

50. Volk; železo. Vel. 21,5 × 15 cm, t. 8,7 kg; hrani zasebna zbirka Mazora, Breginj.

51. Spodnji del ročnega mlina; kamen. Vel. 30 × 18 × 7 cm; Gradec pri Sedlu; hrani TM, inv. št. 2019.

52. Utež stožčaste oblike z bronasto zanko; svinec, bron. V. 5,5 cm, pr. 2,7 cm; Sedlo – terasa

zahodno od pokopališke cerkve Sv. Križa; hrani TM, inv. št. 2020.


58

53. Trokrilna puščična ost, trn je odlomljen; železo. D. 4,0 cm; Sv. Helena pri Podbeli; hrani NMS, inv.

št. S 3257.

Objava: Knific 2004, 9, sl. 1: 3.

54. Zvonec piramidaste oblike z ovalno oblikovanim ušescem za obešanje; bron, železen kembelj ni

ohranjen. V. 5,9 cm, š. 3,9 cm; Homec; hrani TM, inv. št. 2009.

55. Zvonec iz enega kosa pločevine, spete z dvema zakovicama; železo, bronast ali medeninast obliv.

V. 7,8 cm; Robič – Sv. Volar; hrani TM, inv. št. 1829.

Objava: Grego, Mlinar 2012, kat. št. 4.

56. Zvonec iz enega kosa pločevine, spete z dvema zakovicama; železo, bakren obliv. V. 7,8 cm; Kred

– Kavcov maln; hrani TM, inv. št. 1846.


57. Nož s trnastim nastavkom za ročaj; železo. D. 18,1 cm; Robič – Sv. Volar; hrani TM, inv. št. 594.

Objava: Knavs, Mlinar 2006, 169–170.

58. Nož s trnastim nastavkom za ročaj; železo. D. 18 cm; Robič – Sv. Volar; hrani TM, inv. št. 1831.

59. Teslo s kladivastim čelom; železo. D. 19,5 cm, š. rezila 6,2 cm; Robič – Sv. Volar; hrani TM, inv. št.

1830.

60. Lemež s plavutastim nasadiščem; železo. D. 25,8 cm; hrani zasebna zbirka Mazora, Breginj.

61. Gredeljnica iz nepravilnega ovalnega obroča in 4 členov verige; železo. Skupna d. 62,5 cm; Robič –

Sv. Volar; hrani TM, inv. št. 1840.

62. Ročaj posode, v preseku ploščat, na osrednjem delu razširjen, zaključka sta stožčaste oblike;

železo. Pr. 21,6 cm; Robič – Sv. Volar; hrani TM, hrani TM, inv. št. 1841.


59

63. Tul sulične osti, razčlenjen in okrašen z globokimi vrezi; železo. Ohr. d. 19,1 cm, pr. do 2,8 cm;

Robič – Sv. Volar; hrani TM, inv. št. 1836.

64. Dvoramna fibula s trikotnimi kraki; bron. D. 5,9 cm; Gradec pri Logjeh; hrani TM, inv. št. 1894.

Objava: Osmuk 2001b, 47.

65. Puščična ost s ploščato konico; železo; Gradec pri Logjeh. D. 7,2 cm; hrani zasebna zbirka Mazora,

Breginj.

66. Trakasta zapestnica z razklenjenima koncema, okrašena z vrezi in vtisnjenimi krožci s piko; bron.

Pr. 3,8 cm, š. 0,8 cm; Gradec pri Logjeh; hrani TM, inv. št. 1890.

Objava: Osmuk 2001b, 47.

67. Možnar; kamen; Gradec pri Logjeh. Pr. 28 cm; hrani NMS, inv. št. S 8243.

68. Nož s trnastim nastavkom za ročaj in žlebom za odtekanje krvi; železo. D. 25,7 cm; Robič – Sv.

Volar; hrani TM, inv. št. 595.

Objava: Knavs, Mlinar 2006, 169–170.

69. Zvonec iz pločevine, proti odprtini ožji, ob straneh spet z več zakovicami; železo, bronast ali

medeninast obliv. V. 31,4 cm; Robič – Sv. Volar; hrani TM, inv. št. TM 1828.


Zgodnji srednji vek

70. Okrogla ulita fibula z upodobitvijo jagnjeta božjega s križem na rahlo dvignjenem osrednjem

delu, igla manjka; bron, emajl (zabrisan). Pr. 5,9 cm; Breginj; hrani TM, inv. št.

Objava: Knific, Mlinar 2014, sl. 2: 18.


60

71. Obsenčni obroček, en zaključek ni ohranjen; bron. Pr. 6,9 cm; Sedlo – Sv. Križ; hrani TM, inv. št.

Objava: Knific, Mlinar 2014, sl. 2: 19.


61

10. ZAKLJUČEK Ključna prednost dediščine je njena globina in raznolikost. Kulturna in naravna dediščina, arheološka najdišča in zgodovinske zgradbe nam postanejo zanimiva, ko jih opredelimo z ljudmi in dogodki, ki so z njimi povezani. Prav tkanje povezav med zgodbami in dejstvi, nam je v društvu vedno predstavljalo izziv, ki smo ga delno izpolnili z organizacijo strokovnih srečanj in s srečanji z starejšimi občani, ki v sebi še nosijo vednost o dogajanju na naših tleh nekoč. Nedvomno, bomo s popisi naravne in kulturne dediščine nadaljevali, saj si želimo, da nam raziskano gradivo pomaga osnovati napredno orodje, s katerim bomo lahko posebnosti, ki jih prinaša naše območje lažje predajali mlajšim generacijam. Prav tako dajemo popisu v lokalnem okolju velik pomen. Uporabili ga bomo kot osnovo za izoblikovanje temeljev za bodoči celostni razvoj območja. Zavedamo se, da je prav celostna obravnava ter upoštevanje naravnih danosti, kulturne dediščine temelj za uspešno nadgradnjo obstoječe ravni kulture in gospodarstva ter njun nadaljnji razvoj. Priročnik je le del celotnega popisa, dodatne priloge, pa se hranijo na sedežu društva. K popisu bomo v prihodnje smiselno priložili še veliko pregledno karto območja na katero smo v sklopu strokovnih srečanj vrisali kulturne znamenitosti, ki bistveno definirajo območje ter topografsko karto območja z vrisanimi vodotoki v območju povodja ter vrisanimi pregradami na hudournih potokih (predvsem Beli), kjer je bilo v času Italije (med svetovnima vojnama) zgrajen cel niz pregrad – šper.


62

11. VIRI IN LITERATURA Ahumada Silva, I. 2007, Il ripostiglio di attrezzi in ferro da Monte San Martino (Grimacco, Ud) /

Zakladna najdba žleznega orodja s hriba Sv. Martin (občina Garmak, Ud). – V: G. Banchig, S. Magnani,

A. Pessina (ur.), Terre d'incontro. Contatti e scambi lungo le Valli del Natisone e dell'Isonzo

dall'antichità al medioevo / Kraji srečanj. Stiki in izmenjave vzdolž Nadiških in Soške doline od antike

do srednjega veka, 234–249, Cividale del Friuli / Čedad.

Aurrecoechea Fernandez, J. 1999, Late Roman Belts in Hispania. – V: J. Oldenstein, O. Gupte (ur.),

Spätrömische Militärausrüstung, Journal of Roman Militray Equipment Studies 10, 55–62.

Bitenc, P., T. Knific 2001, 87. Limberk nad Veliko Račno. – V: P. Bitenc, T. Knific (ur.), Od Rimljanov do

Slovanov. Predmeti, 32–33, Ljubljana.

Božič, D. 1999, Die Erforschung der Latènezeit in Slowenien seit Jahr 1964 / Raziskovanje latenske

dobe na Slovenskem po letu 1964. – Arheološki vestnik 50, 189–213.

Božič, D. 2005, Die spätrömischen Hortfunde von der Gora oberhalb von Polhov Gradec. – Arheološki

vestnik 56, 293–368.

Božič, D. 2007, Silver jewellery of Iron Age women in the Friuli Plain and in the Soča Region. – V: M.

Blečić, M. Črešnar, B. Hänsel, A. Hellmuth, E. Kaiser, C. Metzner–Nabelsick (ur.), Scripta praehistorica

in honorem Biba Teržan, Situla 44, 829–841, Ljubljana.

Božič, D. 2008, Late La Tène-Roman cemetery in Novo mesto. Ljubljanska cesta and Okrajno

glavarstvo / Poznolatensko-rimsko grobišče v Novem mestu. Ljubljanska cesta in Okrajno glavarstvo.

– Katalogi in monografije 39.

Božič, D. 2011, Prazgodovinske najdbe s Tonovcovega gradu in železnodobna kultna mesta v Posočju

/ Prehistoric finds from Tonovcov grad and Iron Age cult places in Posočje. – V : Z. Modrijan, T.

Milavec, Poznoantična utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe / Late Antique fortified

settlement Tonovcov grad near Kobarid. Finds, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24, 239–277.

Bratina, P. 1997, Robič, Sv. Volar. – Varstvo spomenikov 36, 196.

Bratina, P. 2001, Robič, Sv. Volar. – Varstvo spomenikov 38, 110.

Bressan, F. 1988–1989, Le valli del Natisone e la Kovačeva jama di Robič. – Arheološki vestnik 39–40,

519–527.

Carancini, G.L. 1984, Le asce nell'Italia continentale II. – Prähistorische Bronzefunde 9/12.

Ciglenečki, S. 1981, Rezultati prvih raziskovanj na Gradcu pri Prapretnem. – Arheološki vestnik 32,

417–453.

Ciglenečki, S. 2000, Tinje nad Loko pri Žusmu. Poznoantična in zgodnjesrednjeveška naselbina / Tinje

oberhalb von Loka pri Žusmu. Spätantike und frühmittelalterliche Siedlung, Opera Instituti

archaeologici Sloveniae 4, Ljubljana.

Crismani, A., G. Righi 2002, Le sepolture protostoriche e il catalogo dei materiali. – V: A. Dugulin

(ur.), La necropoli di San Servolo, Trieste.


63

Cunja, R., M. Mlinar 2010 (ur.), S fibulo v fabulo. Fibule iz Istre, s Krasa, iz Notranjske in Posočja med

prazgodovino in zgodnjim srednjim vekom / Con la fibula nella storia : fibule dall'Istria, dal Carso,

dalla Carniola Interna e dall'Isontino tra preistoria e alto medioevo. – Koper.

Čerče, P., I. Šinkovec 1995, Turjeva jama pri Robiču / Turjeva jama near Robič. – V: B. Teržan (ur.),

Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I / Hoards and

individual metal finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia I, Katalogi in monografije 29,

221–223.

Eichert, S. 2010, Die frühmittelalterlichen Funde aus dem Kirchenfriedhof von St. Peter. – V:

K. Karpf, T. Meyer (ur.), Sterben in St. Peter, Das frühmittelalterliche Gräberfeld von St. Peter bei

Spittal/Drau in Kärnten, Beiträge zur Kulturgeschichte Oberkärntens 6, 148–191.

Gabrovec, S. 1983, Zgodovina raziskovanj. – V: S. Gabrovec, D. Svoljšak, Most na Soči (S. Lucija) I.

Zgodovina raziskovanj in topografija, Katalogi in Monografije 22, 12–24.

Gaspari, A., M. Guštin, I. Lazar, B. Žbona Trkman 2000, Late Roman tool finds from Celje, Gradišče at

Zbelovska gora and Sv. Pavel above Vrtovin. – Monographies Instrumentum 12, 187–203.

Grego, M., M. Mlinar 2012, Komu so zvonili. Katalog arheološko-etnološke razstave. – Tolmin.

Gschwind, M. 1998, Pferdegeschirrbeschläge der zweiten Hälfte des 3. Jahrhunderts aus

Abusina/Eining. – Saalburg Jahrbuch 49, 112–138.

Gugl, C. 2008, Le »kräftig profilieren Fibeln« dal Friuli. Uno sguardo di insieme. – V: M. Buora, S.

Siedel (ur.), Fibule antiche del Friuli, Cataloghi e monografie archeologiche dei Civici musei di Udine 9,

33–41, Udine.

Guštin, M. 1991, Posočje in der jüngeren Eisenzeit / Posočje v mlajši železni dobi. – Katalogi in

monografije 27.

Istenič, J. 2005a, Brooches of the Alesia group in Slovenia / Fibule skupine Alesia v Sloveniji. –

Arheološki vestnik 56, 187–212.

Istenič, J. 2005b, Evidence for a very late republican siege at Grad near Reka in Western Slovenia. –

Carnuntum Jahrbuch 2005, 77–87.

Knavs, M., M. Mlinar 2005, Bronastodobna lončenina iz Turjeve jame v dolini Nadiže. – Arheološki

vestnik 56, 59–72.

Knavs, M., M. Mlinar 2006, Robič – arheološko najdišče Sv. Volar. – Varstvo spomenikov 39–41, 169–

170.

Knific, T. 2001, 147. Ajdovski gradec nad Vranjem. – V: P. Bitenc, T. Knific (ur.), Od Rimljanov do


Knific, T. 2004, Na stičišču treh svetov. Arheološki podatki o Goriški v zgodnjem srednjem veku. –

Goriški letnik 29, 5–30.


64

Knific, T. 2010a, Kanal ob Soči pred tisoč leti. – Goriški letnik 33–34/1, 181–183.

Knific, T. 2010b, Poznoantični Romani z Ljubinja pri Tolminu. – Tolminski zbornik 4, 241–249.

Knific, T., M. Mlinar 2014, Najdbe iz 10. in 11. stoletja v Posočju – vpetost v evropski prostor.

Najdišče Sv. Urh v Tolminu / The 10th and 11th century finds from the Soča valley

and their integration within European territories. The site of Sv. Urh in Tolmin. – Arheološki vestnik

64, 423–462.

Kos, P., A. Šemrov 1990, Rimski republikanski novci / Münzen der römishen Republik. – Situla 28.

Kravanja, B. 2007a, Rekonstrukcija svetega prostora na primeru lokacije sv. Hilarija in Tacijana pri

Robiču. – Studia Mythologica Slavica X, 277–295.

Kravanja, B. 2007b, Sveti svet: topografija religioznega prostora na primeru Breginjskega kota,

Ljubljana.

Križ, B. 2005, Novo mesto 6, Mlajšeželeznodobno grobišče Kapiteljska njiva / Late Iron Age Cemetery

Kapiteljska njiva. – Carniola Archaeologica 6.

Laharnar, B. 2011, Rimski svinčeni izstrelki za pračo (glandes plumbae) iz Slovenije / Roman lead

slingshots (glandes plumbae) in Slovenia. – Arheološki vestnik 62, 339–374.

Laharnar, B. 2012, Notranjska med prazgodovino in antiko. Doktorska disertacija, Oddelek za

Arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. – Ljubljana.

Laharnar, B. 2013, Early Roman military equipment from the fortified settlements in the Notranjska

region (SW Slovenia). – Proceedings of the XVIITH Roman Military Equipment Conference. –

Disertationes et Monographie 7, 379–392.

Lavrenčič, A. 2010, Drobtinice izpod Mije in Stola. – Elektronski vir:

(http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:876).

Marchesetti, C. 1892, Relazioni sugli scavi preistorici eseguiti nel 1892. – Bollettino della Società

Adriatica di Scienze Naturali in Trieste 13, Trieste.

Marchesetti, C. 1893a, Relazione sugli scavi eseguiti nel 1892. – Bollettino della Società Adriatica di

Scienze Naturali in Trieste 14, 13–15.

Marchesetti, C. 1893b, Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino (1885–1892). – Bollettino

della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste 15, 3–336, Trieste / Trst.

Marchesetti, C. 1903, I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia. – Trieste / Trst.

Miklavčič, M. 1999, Sv. Hilarij in Tacijan. – V: M. Smolik (ur.), Leto svetnikov 1, januar–marec, 650,

Celje.

Milavec, T. 2011, Kovinske najdbe. – V: Z. Modrijan, T. Milavec, Poznoantična utrjena naselbina

Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe / Late Antique fortified settlement Tonovcov grad near Kobarid.

Finds. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24, 21–75.

http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:876


65

Milavec, T., Z. Modrijan 2007, Poznoantična naselbina Tonovcov grad. – V: G. Banchig, S. Magnani, A.

Pessina (ur.), Terre d'incontro. Contatti e scambi lungo le Valli del Natisone e dell'Isonzo dall'antichità

al medioevo / Kraji srečanj. Stiki in izmenjave vzdolž Nadiških in Soške doline od antike do srednjega

veka, 108–121, Cividale del Friuli / Čedad.

Menis, G.C. 1990, Aspetti della civiltà longobarda nell'Italia dell'VIII secolo. – V: G.C. Menis (ur.), I

Longobardi, Milano.

Mlinar, M. 2002, Nove zanke svetolucijske uganke. Arheološke raziskave na Mostu na Soči: 2000 do

2001 / Sveta Lucija – new stigma to the enigma. Archaeological excavations at Most na Soči: 2000–

2001, Tolmin.

Mlinar, M. 2008, Od posoških kamenodobnih lovcev do starejšeželeznodobnih bojevnikov. – V: K.

Kofol (ur.), Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju, 13–28, Tolmin.

Mlinar, M. 2012, Arheološki pregled železnih in bronastih zvoncev. – V: M. Grego, M. Mlinar 2012,

Komu so zvonili. Katalog arheološko-etnološke razstave, Tolmin.

Mlinar, M., T. Gerbec 2011, Keltskih konj topòt. Najdišče Bizjakova hiša v Kobaridu / Hear the horses

of Celts. The Bizjakova hiša site in Kobarid. – Tolmin.

Modrijan, Z., T. Milavec 2011, Katalog / Catalogue. – V: Z. Modrijan, T. Milavec, Poznoantična utrjena

naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe / Late Antique fortified settlement Tonovcov grad near

Kobarid. Finds. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24.

Nazzi, A. 1994, Ferri per cavalli, buoi e asini dal medio Friuli. – Quaderni Friulani di Archeologia IV,

117–146.

Osmuk, N. 1985a, Homec. – Varstvo spomenikov 27. Poročila, 227.

Osmuk, N. 1985b, Logje. – Varstvo spomenikov 27. Poročila, 294–295.

Osmuk, N. 1985c, Robič. – Varstvo spomenikov 27. Poročila, 296–297.

Osmuk, N. 1985d, Sedlo. – Varstvo spomenikov 27. Poročila, 297.

Osmuk, N. 1985e, Staro selo. – Varstvo spomenikov 27. Poročila, 285.

Osmuk, N. 1992a, Podbela. – Varstvo spomenikov 34. Poročila, 273.

Osmuk, N. 1992b, Robič. – Varstvo spomenikov 34. Poročila, 294.

Osmuk, N. 2001a, Logje. – Varstvo spomenikov 38. Poročila, 64–66.

Osmuk, N. 2001b, Podbela. – Varstvo spomenikov 38. Poročila, 85.

Osmuk, N. 2001c, Staro selo. – Varstvo spomenikov 38. Poročila, 119.

Osmuk, N. 2006, Podbela. – Varstvo spomenikov 39–40. Poročila, 144.

Pessina, A. 2007, Presenze di età preistorica nel Friuli Orientale / Prazgodovina vzhodne Furlanije. –

V: G. Banchig, S. Magnani in A. Pessina (ur.), Terre d'incontro. Contatti e scambi lungo le Valli del


66

Natisone e dell'Isonzo dall'antichità al medioevo / Kraji srečanj. Stiki in izmenjave vzdolž Nadiških in

Soške doline od antike do srednjega veka, 108–121, Cividale del Friuli / Čedad.

Pettarin, S. 2006, Le necropoli di San Pietro al Natisone e Dernazzacco: nella documentazione del

Museo archeologico nazionale di Cividale del Friuli. – Studi e ricerche di protostoria Mediterranea 7,

Roma.

Pirkmajer, D. 1991, Kelti na Celjskem. – Celje.

Premrou, M. 2011, Zgodovinske drobtinice iz vasi in ozemlja Kobariške na desnem bregu Soče. – V: P.

Stres (ur.) Kobariško berilo. Zgodbe, pričevanja, poezija, proza, 114, Gorica.

Register nepremične kulturne dediščine (http://rkd.situla.org/)

Rupnik, F. 1997, Kraj in župnija Kobarid od začetka drugega tisočletja do leta 1848. – V: Z. Likar, A.

Raspet in Ž. Cimprič (ur.), Kobarid, 29–66.

Rutar, S. 1890, Prazgodovinska in rimska razkopavanja po Slovenskem leta 1889, letopis Matice

Slovenske, 117–130.

Rutar, S. 1891, Prazgodovinske in rimske izkopine po Slovenskem l. 1890, letopis Matice Slovenske,

182–209.

Sagadin, M. 2001, 15. Grdavov hrib pri Radomljah. – V: P. Bitenc, T. Knific (ur.), Od Rimljanov do


Sakara Sučević, M. 2004, Kaštelir. Prazgodovinska naselbina pri Novi vasi / Brtonigla (Istra). – Annales

Mediterranea, Koper.

Salzani, L. 1996 (ur.), La necropoli gallica e romana di S. Maria Zevio (Verona). –Documenti di

Archeologia 9.

Stucchi, A. 1951, Forum Iulii (Cividale del Friuli) Regio X – Venetia et Histria. Italia Romana: Municipi e

Colonie 1/11, 15, Roma.

Svetličič, V. 1997, Drobne najdbe. Najdbe iz kovine, jantarja in roževine – V: J. Horvat, Sermin.

Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri / Sermin. A prehistoric and early

Roman settlement in northwestern Istria, Opera Instituti archaeologici Sloveniae 3, Ljubljana, 31–38.

Svoljšak, D. 1988–1989, Posočje v bronasti dobi / Das Sočagebiet in der Bronzezeit. – Arheološki

vestnik 39–40, 367–386.

Šašel, J. 1972, Zur Erklärung der Inschrift am Tropaeum Alpium. – Živa antika 22, 135–144.

Šašel Kos, M. 2010, Rimsko osvajanje zahodnega Balkana. Ilirik v Apijanovi Ilirski zgodovini. – Zbirka

Zgodovinskega časopisa 41.

Šimac, R. 2011, Brginci. Zgodovinska povest: napisano po brginski pripovedi, Nova Gorica.

Kos, P., A. Šemrov 1990, Rimski republikanski novci / Münzen der römishen Republik. – Situla 28.

http://rkd.situla.org/


67

Križ, B. 2005, Novo mesto 6, Mlajšeželeznodobno grobišče Kapiteljska njiva / Late Iron Age Cemetery

Kapiteljska njiva. – Carniola Archaeologica 6.

Munih, J., Zdravilni vodni viri, Tiskarna Grafika Art Volče, Tolmin 2012, str 48 – 64

Mlinar, M. Čez most po modrost, LTO Stotočje, Tolmin, 2005

Čušin, B. Rastlinstvo Breginjskega kota, Založba ZRC, ZRC ZAZU, Ljubljana 2006

Dobravec, J. Načrt Upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah,

TNP, Bled 2008

Ciglenečki, S. et al. Poznoantična utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu naselbinski ostanki in

interpretacija, ZRC ZASU, Ljubljana 2011

Urbarium, S., Credae, N., podnaslov: Liber memorabilium in vic. Kredae, Župnijski arhiv Kred

Knavs, M., Mlinar M.: Bronastodobna lončenina iz Turjeve jame v dolini Nadiže, Arheološki vestnik

56, 2005.

Klavora, V. Predel 1809, Celovec 2003

Kladnik, D. Slovenija VI- vodnik Ljubljanskega geografskega društva, ZRC SAZU, 2012

Gradnik, V. Krvavo Posočje, Trst – Koper 1977

Rutar S. Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882

Tolminski zbornik, Tolmin 1976.

Krajevni leksikon Slovenije, I., Ljubljana 1968

Lavrenčič, A, Drobtinice izpod Mije in Stola, 1996

Mlinar, M. et all, Kot nekoč – Breginjski kot v arheoloških dobah, Tolminski muzej, 2014

Kočar, T., Šimac, R., Nekdanji Breginj: Bela, mlini, žaga, gozdovi in drugo, Turistično društvo, 1999

Štular, B. 2011, Uporaba modelov reliefa pridobljenih z lidarskim snemanjem v arheološki topografiji

/ The use of lidar-derived relief models in archaeological topography. The Kobarid region (Slovenia)

case study. – Arheološki vestnik 62, 393–432.

Tarpini, R. 2001, Fusaiole in piombo preromane. Alcune considerazioni sul valore simbolico della

filatura e della tessitura nell’antichità.– V: C. Corti, D. Neri, P. Pancardi (ur.), Pagani e cristiani. Forme

ed attestazioni di religiosità del mondo antico nell'Emilia centrale, 37–56, Bologna.

Teržan, B. 1976, Certoška fibula / Die Certosafibel. – Arheološki vestnik 27, 317–536.


68

Teržan, B. 2008/2010, Stiške skice / Stična – Skizzen. – V: Stična II/2, Gomile starejše železne dobe /

Grabhügel aud der älteren Eisenzeit. Razprave / Studien, Katalogi in monografije 38, 189–325,

Ljubljana.

Tessmann, B. 2007, Körbchenanhänger im Süden – Göritzer Bömmeln im Norden. Eine vergleichende

Studie zu einem prähistorischen Anhängertyp. – V: M. Blečić, M. Črešnar, B. Hänsel, A. Hellmuth, E.

Kaiser, C. Metzner-Nebelsick (ur.), Scripta praehistorica in honorem Biba Teržan, Situla 44, 2007, 667–

694.

Trampuž Orel, N., J.D. Heath 1998, Analysis of Heavily Leaded Schaft – Hole Axes. – V: B. Hänsel (ur.),

Mensch und Umwelt in der Bronzezeit Europas, 237–248, Kiel.

Turk, P. 2006, Keltski bojevniki. – V: T. Nabergoj (ur.), Stopinje v preteklost. Zakladi iz arheoloških

zbirk Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana.

Turk, P., P. Pavlin 2014, Starejšeželeznodobna depoja z Gobavice nad Mengšem / Two Early Iron Age

hoards from Gobavica above Mengeš. – Arheološki vestnik 65, 35–78.

Uršič, H. 1968, Občina Tolmin. Opisi krajev. – V: R. Savnik (ur.), Krajevni leksikon Slovenije, 1. knjiga,

zahodni del Slovenije, 396–432, Ljubljana.

Vasić, R. 1987, Bosutska grupa. – V: A. Benac (ur.), Praistorija jugoslavenskih zemalja. Željezno doba

V, 536–554, Sarajevo.

Vitri, S. 2001, Lo stato della ricerca protostorica in Carnia. – V: S. Vitri, F. Oriolo (ur.), I Celti in Carnia e

nell'arco Alpino Centro orientale, Atti della Giornata di studio, Tolmezzo 30. April 1999, 19–50.

Vuga, D. 1974, Robič. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 96.

Zavrtanik, J. 1982, Robič. – Varstvo spomenikov 24, 144–145.

Župančič. M. 1991, Poznorimsko najdišče Molida pri Robiču (obč. Tolmin, Slovenija). – Goriški letnik

18, 166–169.

ELEKTRONSKI VIRI:

http://www.mk.gov.si/si/storitve/razvidi_evidence_in_registri/register_nepremicne_kulturne_dedisc

ine/

http://www.robidisce.blogspot.com/

http://www.dolina-soce.com

http://www.eheritage.si/

http://sms.zrc-sazu.si/pdf/10/SMS_10_Kravanja.pdf

http://sl.wikipedia.org/wiki/Staro_selo

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kred

http://www.breginjski-kot.com

http://www.mk.gov.si/si/storitve/razvidi_evidence_in_registri/register_nepremicne_kulturne_dediscine/

http://www.mk.gov.si/si/storitve/razvidi_evidence_in_registri/register_nepremicne_kulturne_dediscine/

http://www.robidisce.blogspot.com/

http://www.dolina-soce.com/

http://www.eheritage.si/

http://sms.zrc-sazu.si/pdf/10/SMS_10_Kravanja.pdf

http://sl.wikipedia.org/wiki/Staro_selo

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kred

http://www.breginjski-kot.com/


69

http://www.zrsvn.si

http://av.zrc-sazu.si/pdf/56/AV_56_Knavs_Mlinar.pdf

http://www.zrsvn.si/dokumenti/63/2/2008/Zbornij_Breginj_2005_1019.pdf

http://breginjski-kot.com/breginjski-kot/vredno-ogleda/cerkvica-sv-helene-na-lupu/

http://sl.wikipedia.org/wiki/Tonovcov_grad

http://www.zrsvn.si/

http://av.zrc-sazu.si/pdf/56/AV_56_Knavs_Mlinar.pdf

http://www.zrsvn.si/dokumenti/63/2/2008/Zbornij_Breginj_2005_1019.pdf

http://breginjski-kot.com/breginjski-kot/vredno-ogleda/cerkvica-sv-helene-na-lupu/

http://sl.wikipedia.org/wiki/Tonovcov_grad

Documents

POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V · PDF filePopis naravne in kulturne dediščine reginjskega kota Razvojno društvo reginjski kot, 2014 2 Kazalo 1. UVOD