of 129 /129
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Franc PANGERC Mentor: red. prof. dr. Anton Bebler POMEN OVSE ZA VZPOSTAVLJANJE ZAUPANJA IN VARNOSTI Specialistično delo

Pomen OVSE za vzpostavljanje zaupanja in varnostidk.fdv.uni-lj.si/specialisticna/Docs/spec_pangerc-franc.doc · Web viewTrenutno (junij 2007) se v te namene uporablja več kot osem

  • Author
    others

  • View
    0

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of Pomen OVSE za vzpostavljanje zaupanja in...

Pomen OVSE za vzpostavljanje zaupanja in varnosti

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Franc PANGERC

Mentor: red. prof. dr. Anton Bebler

POMEN OVSE ZA VZPOSTAVLJANJE ZAUPANJA IN VARNOSTI

Specialistično delo

Ljubljana 2007

ZAHVALA

Za usmerjanje in vodenje pri izdelavi specialističnega dela bi se najprej zahvalil mentorju red. prof. dr. Antonu Beblerju.

Naslednjo zahvalo namenjam Ministrstvu za obrambo, zlasti magistru Pavlu Vuku, za pomoč pri zbiranju gradiva in nasvetih. Prav tako se zahvaljujem sodelavcem iz Verifikacijskega centra Slovenske vojske za gradivo in čas, ki so mi ga namenili. Zlasti se zahvaljujem polkovniku Marjanu Mahniču, podpolkovniku Stojanu Kastelicu in stotniku Dušanu Goršetu.

Posebna zahvala je namenjena moji družini, ki mi je ves čas študija stala ob strani in me podpirala ter zmogla premagovati vsakdanje težave tudi v moji odsotnosti.

Izjava o avtorstvu

KAZALO:

6Seznam kratic

71.Uvod

91.1 Relevantnost in namen specialističnega dela

121.2 Predmet in cilj naloge

121.3 Hipotezi

131.4 Omejitve pri izdelavi specialističnega dela

131.5 Metodologija

141.6 Struktura specialističnega dela

2.Omejevanje oborožitve in vloga Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v

tem procesu16

162.1 Zgodovina omejevanja oborožitve

182.2 Nadzor oborožitve kot proces

192.2.1 Omejevanje in zmanjševanje jedrske nevarnosti

202.2.2 Omejevanje in zmanjševanje konvencionalne oborožitve

212.2.3 Nadzor nad lahkim in osebnim orožjem

222.3 Nastanek Konference za varnost in sodelovanje

242.3.1 Vodenje organizacije

272.3.2 Forum za varnostno sodelovanje

303. Ukrepi Organizacije za varnost in sodelovanje za vzpostavljanje zaupanja in varnosti (prva košarica ali politično-varnostna razsežnost)

313.1 Kodeks vedenja na politično-vojaškem področju varnosti

323.1.1 Vsebina dokumenta

353.1.2 Področje demokratičnega nadzora nad oboroženimi silami

363.1.3 Področje ohranjevanja miru in spoštovanja človekovih pravic

373.1.4 Področje nadzora nad oborožitvijo in razoroževanje

373.1.5 Področje izvajanja ukrepov za vzpostavitev zaupanja in varnosti

383.1.6 Področje preprečevanja konfliktov

393.2 Pogodba o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi

393.2.1 Zgodovina pogodbe

403.2.2 Vsebina pogodbe in obveznosti držav pogodbenic

443.2.3 Dopolnjena pogodba o omejevanju števila pripadnikov oboroženih sil in prilagojena pogodba o konvencionalnih oboroženih silah

493.2.4 Pristop k prilagojeni pogodbi o konvencionalnih oboroženih silah

493.2.5 Vpliv pogodbe na zmanjšanje števila orožja

513.3 Dunajski dokument

513.3.1 Zgodovina nastanka dokumenta

523.3.2 Pomen dokumenta

533.3.3 Vsebina Dunajskega dokumenta 99

603.3.4 Posledice izvajanja določil dokumenta

613.4 Pogodba odprto nebo

623.4.1 Zgodovina pogodbe

633.4.2 Vsebina pogodbe

653.4.3 Možnost pristopa

653.4.4 Trenutni status izvajanja pogodbe

663.4.5 Kvote

663.4.6 Dolžina leta

673.4.7 Vrste in tipi letal za uresničevanje pogodbe

683.4.8 Dostop do podatkov

704. Primerjava ukrepov za vzpostavljanje zaupanja in varnosti

724.1 Primerjava sporazumov oziroma pogodb

734.1.1 Zaveza držav do sporazuma/pogodbe

744.1.2 Obseg članstva

754.1.3 Nastanek sporazumov/pogodb

765. Sklep

796. Viri

Seznam kratic

AEMI

Annual Exchange of Military Information (letna izmenjava vojaških podatkov)

ATTU

Atlantic to the Ural (od Atlanzika do Urala)

CFE

Conventional Armed Forces in Europe (konvencionalne sile v Evropi)

CFE – 1A

Dopolnjena pogodba z omejitvijo števila vojakov

CSBM

Confidenc and Security-Building Measures (ukrepi za graditev varnosti in zaupanja)

DD 99

Dunajski dokument iz leta 1999

FSC

Forum for Security Cooperation (forum za varnostno sodelovanje)

ILRS

Infrardeči linijski skener

JCG

Joint Consultative Group (skupina za posvetovanje)

KVSE

Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi

MFR

Manual Force Reduction (zmanjšanje vojaških sil)

MO RS

Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije

MZZ RS

Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije

NATO

North Atlantic Treaty Organization (Org. severnoatlantskega sporazuma)

NC

National Ceiling (nacionalne omejitve)

NDR

Nemška demokratična republika

NSC

National Subceiling (nacionalne podomejitve)

OOV

Object of Verification (objekt predmet pregleda)

OSCE

Organization for Security and Co-operation in Europe (Org. za varnost in sodelovanje v Evropi)

OVSE

Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi

OZN

Organizacija združenih narodov

POE

Point of Entry (vstopna točka)

RF

Ruska federacija

SALW

Small Arms and Light Weapons (lahko in osebno orožje)

TC

Territorial Ceiling (teritorialna omejitev)

TLE

Treaty Limited Equipment (orožje predmet sporazuma)

TSC

Teritorial Subceiling (teritorialna podomejitev)

VERC

Verifikacijski center

1. Uvod

Po letu 1945, v obdobju t. i. hladne vojne, lahko zasledimo hiter porast številnih mednarodnih regionalnih organizacij. V tem obdobju je potreba po večstranskem urejanju mednarodnih odnosov in relativna neučinkovitost (Grizold 1999a: 17) sistema kolektivne varnosti v okviru Organizacije združenih narodov (OZN) spodbudila nastanek novih mednarodnih organizacij za zagotavljanje mednarodne varnosti. Zaradi velikega pomena vojaškega vidika varnosti so bile poleg organizacij, namenjenih mirnemu reševanju sporov, kot npr. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), v ospredju predvsem vojaško-politične in obrambne zveze, kot so Zveza NATO (North Atlantic Treaty Organization – Organizacija severnoatlantskega sporazuma) in njegova protiutež Varšavski sporazum (Grizold 1998: 11). Omenjene regionalne varnostne organizacije pa niso v nasprotju z Ustanovno listino (UL) OZN (VII. poglavje, 52. člen), saj ta dopušča mednarodne regionalne dogovore in ustanove, namenjene reševanju zadev, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti, prav tako pa dovoljuje t. i. posebne regionalne sporazume vojaško-obrambne narave na podlagi naravne pravice do kolektivne in individualne samoobrambe (Bučar 1993: 23, 25).

Konec hladne vojne in odprava bipolarne konfrontacije med Vzhodom in Zahodom je prinesla drastične spremembe politično-varnostne podobe sodobnega sveta, zlasti v Evropi (razpustitev Varšavskega sporazuma, razpad Sovjetske zveze, Jugoslavije in Češkoslovaške ter oblikovanje novih držav, združitev Nemčije in proces združevanja Evrope). Kot ugotavlja Kotnik-Dvojmoč (2002: 1, 26), so na globalni ravni nekdaj najbolj grozečo blokovsko konfrontacijo nadomestili vse pogostejši in intenzivnejši regionalni (lokalni) konflikti, državljanske vojne, etnična nasprotja in spopadi ter intervencije velikih sil, s ciljem obvladovanja dogajanja na njihovih interesnih območjih. Iz omenjenega lahko ugotovimo, da se uporaba sile iz mednarodnih okvirov vse bolj seli v nacionalne, kar dokazuje cela vrsta državljanskih vojn, medetničnih konfliktov, oboroženih spopadov in ponoven vzpon nacionalističnih in separatističnih gibanj z zahtevami po politični avtonomiji in neodvisnosti, ki so bila zakopana pod ledom hladne vojne.

Padec berlinskega zidu je sprožil proces redefiniranja funkcij in prilagajanja mednarodnih politično-varnostnih organizacij na globalni (OZN) in regionalni ravni (OVSE), spremenjenim razmeram v mednarodni skupnosti in novim varnostnim tveganjem in grožnjam (Kotnik-Dvojmoč 2002: 14). Z zahtevami po reformiranju organiziranosti in delovanja se sooča tudi OVSE, ki po koncu hladne vojne ni bil pripravljen za učinkovito soočenje z novimi viri groženj. Organizacija je prerasla iz mednarodnega foruma v največjo regionalno varnostno organizacijo na svetu tako po številu sodelujočih držav kot tudi območju delovanja. Zagotavljanje varnosti s strani OVSE temelji na sodelovanju in celostnemu pristopu k varnostni problematiki, saj presega tradicionalni koncept varnosti in vključuje politično-vojaško, ekonomsko-okoljevarstveno ter človekovo razsežnost varnosti. V regiji, ki jo pokriva, je OVSE postal primarni instrument za zgodnje opozarjanje, preprečevanje konfliktov, krizno upravljanje in pokonfliktno obnovo.

Tudi Slovenija je prispevala svoj delež k delovanju organizacije. Kot predsedujoča OVSE v letu 2005, je imela priložnost okrepiti prepoznavnost svoje zunanje politike in izkazati odločnost, da prevzema odgovornost za reševanje varnostnih vprašanj v mednarodni skupnosti (Bebler 2005: 11).

KVSE, kasneje OVSE, je že v času hladne vojne vzpostavljal zaupanje med vzhodnim in zahodnim blokom. Osnovni cilj organizacije, gledano iz vojaškega vidika, je nadzorovati oborožitev in preprečevati vojaške konflikte v sodelujočih državah. Čeprav v svetu ni več blokovske delitve, imajo sporazumi in pogodbe v okviru OVSE še vedno veliko vlogo in dajejo velik prispevek k mednarodni varnosti (Grizold 2000: 271).

Pomembno je, da je bilo med hladno vojno mogoče oblikovati mednarodno institucijo (KVSE) za vseevropsko sodelovanje na tako politično občutljivih področjih, kot sta varnost in človekove pravice. V tistem času je bilo srečanje voditeljev držav z obeh strani železne zavese nedvomno politični dosežek brez primere, namenjen predvsem t. i. politiki popuščanja med blokoma (Grizold 2000: 181).

V OVSE deluje 56 držav iz Evrope, srednje Azije in Severne Amerike ter pokriva ogromen geopolitični prostor od Vancouvra do Vladivostoka. Je tudi edina regionalna in večnacionalna institucija, ki povezuje klasično vojaško varnost z vprašanji svobode v smislu demokracije, človekovih pravic, pravne države, svobode medijev in gospodarskega sodelovanja. Sem spadajo tudi prizadevanja za reševanje nesoglasij s poudarkom na njihovem preprečevanju in zgodnjem odkrivanju.

(Številno in raznovrstno članstvo glede na stopnjo razvoja, nacionalnost, versko in politično pripadnost, pomeni seveda več nalog ter bolj zapletena vprašanja. To zahteva stalno organizacijsko in vsebinsko prilagajanje ob upoštevanju načela soglasja, ki je vodilno v OVSE. ( (Grizold 1999a: 107).

Definicija skupne in vsesplošne varnosti kot je definirana v Listini o evropski varnosti: (Svoje odnose bomo oblikovali v skladu s konceptom skupne in vsesplošne varnosti, na podlagi enakopravnega partnerstva, solidarnosti in preglednosti. Varnost vsake sodelujoče države je nedeljivo povezana z varnostjo vseh drugih. S človekovo, gospodarsko, politično in vojaško razsežnostjo varnosti se bomo ukvarjali kot z nedeljivo.( (Listina o evropski varnosti, II. poglavje, 11. člen).

In kaj je varnost? Grizold (1998: 78) jo definira kot prvino različnih pojavnih oblik človekovega bivanja od davne preteklosti do danes. Pojav varnosti je predvsem povezan z eksistencialnimi vprašanji (kakovosti življenja in smrti) posameznika ter višjimi ravnmi družbenega organiziranja (družba/država, meddržavna skupnost, svet kot celota). V prepletanju in razvoju različnih razsežnosti družbenega življenja se varnost posameznika nenehno vzpostavlja kot stanje, v katerem so mu zagotovljeni življenje, zdravje, lastnina, svoboda, in obenem kot zavestna aktivnost za vzpostavitev stanja varnosti.

1.1 Relevantnost in namen specialističnega dela

KVSE/OVSE je Evropi zagotovil najgostejšo mrežo dogovorov (Grizold 1999a: 108) o nadzoru nad orožjem na svetu, ki so tesno povezani s stalnim varnostnim dialogom, institucionaliziranim leta 1992. Glavna stebra te edinstvene ureditve sta Dunajski dokument o ukrepih za vzpostavljanje zaupanja in varnosti (CSBM – Confidence and Security-Building Measures) ter Pogodba o konvencionalnih silah v Evropi (Treaty of Conventional Armed Forces in Europe - Pogodba CFE) s Sklepnim dokumentom pogajanj o številu osebja konvencionalnih oboroženih sil v Evropi (1992).

Z današnjega vidika se zdijo CSBM, ki jih je vsebovala Helsinška sklepna listina, precej omejeni: sodelujoče države so morale biti uradno obveščene 21 dni vnaprej samo o manevrih, ki so presegali 25.000 vojakov (Helsinška sklepna listina 1975, II. poglavje). To je veljalo za vse evropske države KVSE razen za Sovjetsko zvezo, od katere je bilo vključeno samo 250-kilometrsko območje ob njeni zahodni meji. Vabljenje opazovalcev je bilo prostovoljno. V primerjavi s tem je Stockholmski dokument o ukrepih CSBM iz leta 1986 pomenil kakovosten premik iz dveh razlogov: prvič, veljal je za celo Evropo, od Atlantika do Urala, in drugič, predvideval je obvezno preverjanje na kraju samem. To ni bilo potrebno samo zaradi verodostojnosti CSBM, temveč tudi za prihodnje sporazume o omejevanju in zmanjševanju zalog orožja. Stockholmski dokument je bil odločilni korak na poti k Pogodbi CFE, ki jo je najprej podpisalo 22 držav članic zveze NATO in Varšavskega sporazuma na pariškem vrhu leta 1990.

Pogodba CFE je pravno zavezujoča in na območju med Atlantikom in Uralom omejuje število tankov in oklepnih bojnih vozil, topov, bojnih helikopterjev ter bojnih letal. Pred- videva, da se dejansko stanje preverja z izmenjavo podrobnih informacij in učinkovitim sistemom nadzora na kraju samem (Pogodba CFE, aneks pogodbe, ki predvideva najavo vsake spremembe statusa ali števila orožja). Med razpustitvijo držav Varšavskega sporazuma in razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je bila Pogodba CFE izredno učinkovit instrument za delitev vojaške opreme med nekdanjimi članicami Varšavskega sporazuma ter državami, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze. V Latvijo, iz katere so se ruski vojaki umaknili do leta 1994, je OVSE napotil predstavnika, ki je spremljal začasno delovanje in razstavljanje ruske radarske postaje Skrunda med letoma 1995 in 1999 (Šumrada 2005: 34). Pozneje je bila Pogodba CFE prilagojena, da bi izražala spremenjene razmere v Evropi in predvsem širitev zveze NATO. Na vrhu OVSE v Istanbulu leta 1999 je 30 držav podpisalo Prilagojeno pogodbo CFE, ki pa do junija 2007 še ni začela veljati, ker nekatere države menijo, da je popolna uresničitev do zdaj neizpolnjenih (istanbulskih( zavez glede umika ruskih sil iz Gruzije in Moldavije prvi pogoj za začetek nacionalnih ratifikacijskih postopkov (Gorše 2002: 80).

Tretji generaciji CSBM je dal zagon Dunajski dokument iz leta 1990, ki je bil spremenjen v letih 1992, 1994 in 1999. Dunajski dokument iz leta 1999 je velika zbirka izpopolnjenih CSBM ukrepov, med katerimi so npr. izmenjava vojaških informacij (vključno z obrambnim načrtovanjem), zmanjševanje tveganja s posvetovanji in sodelovanjem, vojaški stiki, predhodno obveščanje o določenih vojaških dejavnostih in njihovo opazovanje, omejitve vojaških dejavnosti in določbe o izpolnjevanju in preverjanju. Na helsinškem vrhu KVSE leta 1992 je bil ustanovljen Forum za varnostno sodelovanje (FVS) , ki je okvir za stalni dialog o vprašanjih varnosti in nadzora nad orožjem. Od takrat je Forum za varnostno sodelovanje osrednji organ OVSE za razpravljanje in odločanje o politično-vojaških zadevah. Za pregledovanje izvajanja številnih predpisov so bili uvedeni letni sestanki za ocenjevanje izvajanja (Vončina 2005: 75).

Dunajski dokument iz leta 1999 in Pogodba CFE določata visoko raven vojaške preglednosti, ki se ji še zdaleč ne približa noben drug del sveta (Šumrada 2005: 33). Glavni namen CSBM podpirajo različne dopolnilne pogodbe in drugi dokumenti, npr. Pogodba odprto nebo iz leta 1992, režim za zračni nadzor, ki je bil sicer ločen od konteksta OVSE, vendar je z njim povezan in vključuje ozemlja Združenih držav Amerike (ZDA), Kanade in Ruske federacije (RF), ter dokument KVSE iz leta 1994 o globalni izmenjavi vojaških informacij. Prav tako pomemben je tudi Kodeks vedenja o politično-vojaških vidikih varnosti iz leta 1994 (v nadaljevanju Kodeks vedenja). Dokument določa zavezujoče smernice glede vloge, pomena in razmerij med političnimi institucijami in varnostnimi silami. Namen Kodeksa je vzpostavitev demokratičnega nadzora nad varnostnimi silami ter omejitev njihove uporabe v skladu z načeli in standardi humanitarnega prava in človekovih pravic.

V specialističnem delu sem proučeval, analiziral in primerjal instrumente OVSE za zagotavljanje vojaške varnosti, zaupanja in sodelovanja med državami. Osredotočil sem se na nastanek, izvajanje in pomen za zagotavljanje zaupanja in varnosti štirih pogodb/sporazumov:

· Kodeks vedenja,

· Pogodba CFE,

· Dunajski dokument 1999 in

· Pogodba odprto nebo.

1.2 Predmet in cilj naloge

Predmet specialističnega dela je nastanek in delovanje organizacija KVSE/OVSE, zlasti njeno delovanje na vojaško varnostnem področju ter sporazumi in pogodbe organizacije, ki krepijo varnost in zaupanje.

Temeljni cilj specialističnega dela je skozi proučevanje, analiziranje in primerjavo instrumentov OVSE za izvajanje vojaške varnosti med državami z ukrepi za vzpostavljanje zaupanja, varnosti in sodelovanja prikazati pomen organizacije za vojaško varnost v regiji ob koncu hladne vojne in po njej.

Posredni cilj specialističnega dela je z zbranim gradivom in objavo naloge prispevati k boljšemu poznavanju OVSE, njegovo vojaško-varnostno delovanje, ki je pomembno za mednarodno skupnost, zlasti pa je pomembno za tiste, ki se jih varnostno delovanje najbolj neposredno zadeva, to so pripadniki vojske.

1.3 Hipotezi

Hipoteza 1:

OVSE je s svojim varnostnim delovanjem pripomogel k vzdrževanju in ohranjanju miru v regiji v obdobju hladne vojne, kakor tudi sedaj, v t. i. obdobju po koncu hladne vojne.

Hipoteza 2:

Politično-varnostna razsežnost delovanja OVSE je pripomogla k dialogu, zaupanju in sodelovanju med sodelujočimi državami.

1.4 Omejitve pri izdelavi specialističnega dela

Pri izdelavi specialističnega dela sem se omejeval na politično-varnostno razsežnost delovanja OVSE.

1.5 Metodologija

Izdelava mojega specialističnega dela temelji na proučevanju primarnih in sekundarnih virov, ki so dostopni v bibliotekah (dokumenti, knjige, revije, članki) in internetu ter izkušnjah pri delu strokovnjakov Verifikacijskega centra Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (MORS).

Pri izdelavi specialističnega dela sem uporabil naslednje metode dela:

· zbiranje virov,

· analizo in interpretacijo primarnih in sekundarnih virov,

· zgodovinsko analizo,

· primerjalno raziskovanje,

· usmerjene intervjuje,

· opisno metodo.

Metoda zbiranja virov

Pred izdelavo specialističnega dela sem zbral obstoječe dokumente, literaturo in članke, jih proučil in selekcioniral.

Metoda analize in interpretacije primarnih in sekundarnih virov

Pri tej metodi sem večinoma uporabljal primarne vire, kot so dokumenti CSBM, CFE, Pogodba odprto nebo, Dunajski dokument, Kodeks vedenja in sekundarne vire.

Metoda zgodovinske analize

Metodo zgodovinske analize sem uporabil v kombinaciji z metodo analize pisnih virov za zgodovinski prikaz nastanka in delovanja KVSE/OVSE v uvodnem delu, kakor tudi v glavnem delu pri proučevanju pogodb in sporazumov.

Metoda primerjalnega raziskovanja

S to metodo sem iskal podobnosti in razlike med Kodeksom vedenja, Pogodbo CFE, Dunajskem dokumentu in Pogodbi odprto nebo.

Metoda usmerjenih intervjujev

S pomočjo te metode sem izvedel intervjuje z izbranimi strokovnjaki na Verifikacijskem centru Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (MORS) za razjasnitev načinov izvajanja koncepta zaupanja in varnosti ter sporazumov oziroma pogodb.

Opisna metoda

Opisno metodo sem uporabil predvsem za razlago ozadja nastanka KVSE/OVSE in sporazumov oziroma dokumentov, ki jih obravnavam. To bo prispevalo k lažjemu razumevanju, zakaj je do česa prišlo in posledic, ki so iz tega nastale.

1.6 Struktura specialističnega dela

V prvem delu specialističnega dela predstavljam metodološki okvir, da predstavim namen in način izdelave ter strukturo naloge in podajam splošne informacije o OVSE pri vzpostavljanju zaupanja in varnosti. Doseči želim, da bralec dobi osnovne informacije o varnosti in sodelovanju in kako ga OVSE zagotavlja skozi svoje delovanje in z ustreznimi pogodbami ter sporazumi.

V drugem delu analiziram problematiko oboroževanja in posledično omejevanja oboroževanja ter načine reševanja prevelike koncentracije orožja. Predvsem želim izpostaviti problem oboroževalne tekme med Vzhodom in Zahodom v obdobju hladne vojne. Ker je bila za to obdobje značilna množična rast jedrskega orožja, analiziram napore in potek sporazumov za omejevanje jedrskega orožja. Analiziram potek omejevanja konvencionalne oborožitve in nadzora nad lahkim in osebnim orožjem.

V nadaljevanju drugega dela se osredotočim na nastanek KVSE. Analiziram zgodovinski vidik potrebe po formiranju organizacije, ki bi temeljila na privrženosti večstrankarski demokraciji, človekovim pravicam, liberalnemu ekonomskemu sistemu in pravnemu redu. Prav tako pa bi se, pri prizadevanjih krepitve varnosti skupnosti, ukvarjala z vzpostavljanjem vojaškega zaupanja. Opišem strukturo in način delovanja z namenom lažjega razumevanja funkcioniranja organizacije. V nadaljevanju analiziram delovanja in vlogo Foruma za varnostno sodelovanje, ki je po ustanovitvi leta 1992 razširil politično vojaško razsežnost delovanja OVSE. Ta del predstavlja napoved tretjega dela naloge, kjer podrobneje analiziram štiri sporazume oziroma pogodbe s politično-varnostne razsežnosti delovanja organizacije.

Sporazume oziroma pogodbe analiziram najprej z zgodovinskega vidika nastanka, da prikažem vzroke in okoliščine, ki so privedle do podpisa. Nadalje analiziram vsebino sporazumov oziroma pogodb in vpliv na povečanje varnosti in zaupanja, kakor tudi tehnične značilnosti in način izvajanja v praksi.

Četrti del specialističnega dela je namenjen primerjalni analizi v tretjem delu opisanih sporazumov oziroma pogodb. Namen primerjave je lažje razumevanje in ločevanje sporazumov in pogodb med seboj glede na njihov vpliv pri krepitvi varnosti, zaupanja in sodelovanja. Primerjam jih glede na čas nastanka in potek podpisa oziroma potrditve (verificiranja) ter obseg članstva, ki je zaradi pogojev nastajanja različen. Ker sta dva dokumenta sporazuma dva pa pogodbi, se razlikujejo tudi v zavezi podpisnic do sporazuma oziroma pogodb.

V sklepnem delu sem s povzetkom ugotovljenega v delu predstavil moje zaključke in jih primerjal z hipotezama.

2. Omejevanje oborožitve in vloga Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v tem procesu2.1 Zgodovina omejevanja oborožitve

Varnost je prvina različnih pojavnih oblik človekovega bivanja od davne preteklosti do danes. Pojav varnosti je predvsem povezan z eksistencialnimi vprašanji (kakovost življenja) posameznika ter višjimi ravnmi družbenega organiziranja. V prepletanju in razvoju različnih razsežnosti sodobnega družbenega življenja se varnost posameznika nenehno vzpostavlja kot stanje, v katerem so mu zagotovljeni življenje, zdravje, lastnina, svoboda, in obenem kot zavestna aktivnost za vzpostavitev stanja varnosti (Grizold 1996: 109).

Države si za zagotavljanje vojaške varnosti lahko izberejo različne načine njenega zagotavljanja. Tako se lahko bodisi zanašajo na lastno sposobnost preprečevanja agresivnih dejanj bodisi sklepajo zavezništva, se vključijo v sistem kolektivne varnosti ali pa v sistem kolektivne obrambe ob morebitni agresiji.

Predvsem v času po hladni vojni, ko se je duh tekmovalnosti na področju oboroževanja in zagotavljanja varnosti polegel, se je izpostavil kooperativni model zagotavljanja varnosti. Ta je postopoma privedel do več pozitivnih premikov v mednarodni skupnosti, kot so nadzor oboroževanja in oborožitve, uveljavljanje dialoga med velesilami, transparentnosti obrambnih sistemov, graditvi zaupanja med velesilami in ostalimi, itn.

(Zagotavljanje kolektivne varnosti je bilo izraženo preko procesa institucionalizacije, torej procesa, v katerem so se oblikovali varnostni sistemi kot skupki načel, po katerih naj bi države preko medsebojnega sodelovanja vzpostavljale in ohranjale stanje mednarodne varnosti.( (Grizold 1998: 37).

Uravnavanja oboroževanja in uporabe fizične sile je človek skozi zgodovino razumljivo v glavnem osredotočal na specializirana materialna sredstva za fizično prisiljevanje soljudi (orožje in vojaška oprema), zmogljivosti za razvoj in proizvodnjo teh sredstev in družbene ustanove, ki s temi sredstvi razpolagajo. Domala vsak revolucionaren napredek pri oboroževanju – od samostrela do bombnika in balistične rakete – so spremljali pozivi k prepovedi nove vrste orožja ali vsaj k omejitvi njegove uporabe (Lubi 1998: 18).

Do zavedanja nestabilnosti strateškega vojaškega ravnovesja med vojaškima velesilama je prišlo v poznih 50. letih pri obeh velesilah. Takrat (Lubi 1998: 18) začno uporabljati namesto izraza (razoroževanje(, ki izraža utopična čustva, izraz (uravnavanje oboroževanja(, ki se je zdel primeren izraz obema najpomembnejšima akterjema v oboroževalni tekmi, Združenim državam Amerike in Sovjetski zvezi. Lubi (1998: 19) navaja definicijo uravnavanja razoroževanja Hadleya Bulla, ki pravi: "Uravnavanje oboroževanja pomeni mednarodno izvajano zadržanost na področju oboroževalne politike bodisi glede stopnje oboroženosti lastnosti, razmeščanja ali uporabe orožja".

Uravnavanje oboroževanja je dejavnost, ki se sestoji iz izvajanja različnih ukrepov zaradi uresničitve postavljenih osrednjih ali stranskih ciljev te dejavnosti. Ukrepi se lahko izvajajo bodisi enostransko bodisi dvostransko ali večstransko, pri čemer je v zadnjih dveh primerih sprejem konkretnega ukrepa običajno rezultat ustreznih pogajanj. Prvi znaki pojavne plati ukrepov oziroma njihove materializacije pa so sklenjene pogodbe o uravnavanju oboroževanja in v primeru enostranskih ukrepov odločitve, ki jih sprejemajo pristojni državni organi (Lubi: 1998: 32).

Lubi (1998: 33) navaja enajst glavnih kategorij ukrepov uravnavanja oboroževanja:

1. Omejevanje nadaljnjega oboroževanja ali dooboroževanja držav, ki določeno vrsto orožja že imajo, s čimer se doseže količinsko zgornja meja oboroženosti.

2. Zamrznitev obstoječega stanja z vidika vrst orožja, stopnje oboroženosti, števila vojakov in višine vojaških izdatkov.

3. Krčenje obstoječe količine orožja s strani držav, ki določeno vrsto orožja že imajo.

4. Prepoved celotne kategorije orožja v okviru širše kategorije oborožitvenih sistemov, kar pomeni ustavitev nadaljnjega razvoja, proizvodnje in razmeščanja kakor tudi uničenje obstoječi zalog.

5. Preprečevanje nameščanja/razmeščanja določenih vrst orožja na določenih območjih ali določenih okoljih.

6. Umik določenih vrst z določenih območij, kjer je to že prisotno (demilitarizacija območja).

7. Preprečevanje oboroževanja z določenimi vrstami orožja (npr. jedrska) s strani držav, ki te vrste orožja še nimajo.

8. Zmanjševanje verjetnosti izbruha t. i. naključne vojne (jedrske) z izvajanjem določenih političnih, upravnih, vojaških in tehničnih postopkov.

9. Uravnavanje določenih mirnodobnih dejavnosti v zvezi z oboroževanjem (prepoved razvoja in prepoved proizvodnje določenih vrst orožja, uravnavanje, nadzorovanje in prepoved trgovine z orožjem, prepoved preizkušanja določenih vrst orožja).

10. Uravnavanje določenih mirnodobnih vojaških postopkov, na primer uravnavanje obsega in poteka vojaških vaj.

11. Uravnavanje uporabe določenih metod vojskovanja in vrst orožja v vojni.

2.2 Nadzor oborožitve kot proces

Grizold (1998: 34(37) navaja, da je bilo v preteklem stoletju veliko poskusov in dogodkov, katerih namen je bil preprečiti vojne in zagotoviti mirno sožitje med narodi. Sporazume, pogodbe in dogovore o miru so sprejemali in podpisovali kadarkoli, po končanih vojnah, v miru, pred vojnami in tudi med njimi. Poskušali so se dogovoriti o vsem, česar ni bilo mogoče doseči z orožjem na bojnem polju. Za taka dejanja je bilo značilno, da se noben udeleženec ni prostovoljno odrekel orožju ali povabil nasprotne strani, da se seznani z njegovimi vojaškimi zmogljivostmi.

Konec druge svetovne vojne je v Evropo prinesel nov način razmišljanja o vzpostavljanju varnosti in miru, vendar ne naenkrat. Za enega najpomembnejših preobratov v mišljenju politikov in vojakov je bil odgovoren ameriški general, državnik, politik in humanist George C. Marshall. Skladno z nauki Sun Tsuja je poražencu ponudil spravo. Ponudil jo je tudi nasprotniku. Zaradi ideoloških nasprotij je takratna Sovjetska zveza zavrnila pomoč, ki bi njenemu ljudstvu zagotovila boljše življenje (Grizold 1998: 37).

Vojaško delovanje se je v Evropi začelo umirjati ob koncu petdesetih let. Delno je bil vzrok odpiranje kriznih žarišč na drugih celinah, predvsem v Aziji in Afriki. Koreja in Indokina, osvobodilne vojne v Afriki, vedno zanimiv Bližnji vzhod in dokazovanje na gospodarskem področju so Evropo nekoliko razbremenili. Kljub temu je še vedno ostala središče svetovnih dogajanj. Na tisoče letal in desettisoče tankov ter topov vzhodnega in zahodnega bloka je bilo v pripravljenosti. Razvoj in rast količine jedrskega orožja sta vodila v nesmisel. S količino in močjo bi se nasprotniki lahko uničili več stokrat. Ob tem je prihajalo do pobud o ustavitvi oboroževalne tekme. Veliko je bilo dejanj in dogodkov, ki so privedli oboroževalno in siceršnjo tekmo med Vzhodom in Zahodom do spoznanja, da vodi v vsesplošno uničenje človeštva, posledica pa je bila potreba po nadzoru oborožitve. (Grizold 1999a: 23)

Nastal je proces, ki se je začel z omejevanjem in zmanjševanjem jedrske nevarnosti, nadaljeval z omejevanjem in zmanjševanjem konvencionalne oborožitve ter z ureditvijo nadzora nad lahkim orožjem in končno dosegel, da so bile vse vrste klasičnega orožja nadzorovane.

2.2.1 Omejevanje in zmanjševanje jedrske nevarnosti

Razvoj jedrskega orožja je bil skladen z njegovo naravo, hiter in silovit. Od prve uporabe leta 1945 je v dobrih desetih letih dosegel vrhunec z redno proizvodnjo najmočnejših termonuklearnih bomb tako na Zahodu kot Vzhodu. Sočasno z rastjo jedrske moči je rasel tudi strah pred njo. Poskusi in napori v zmanjševanju jedrske oborožitve so bili v mednarodni skupnosti prešibki, da bi zaustavili razvoj. Težava je bila tudi v tem, da so se ponudbe velesil druga drugi nanašale na splošno in celovito razorožitev. Zaradi neenakomernega števila različnih vrst orožja obeh blokov pogovori niso bili uspešni. Preobrat so naredile ZDA, ki so januarja leta 1964 Odboru OZN za razorožitev v Ženevi predlagale, da naj obe strani ‛proučita način zamrznitve opredeljenega števila in vrste nosilcev (raket) ofenzivnih in defenzivnih jedrskih orožij’. Vendar se je oboroževalna tekma nadaljevala, in sicer v obrambo pred jedrskimi napadi. Najprej so Sovjeti začeli leta 1966 postavljati protiraketno obrambo okoli Moskve, nato pa leta 1967 tudi ZDA (predvideli so 12 lokacij). Nekaj upanja v zmanjšanje jedrske grožnje je prinesla pogodba o neširjenju jedrskega orožja, podpisana med velesilama leta 1968. Naslednje leto je sovjetska stran privolila v začetek pogovorov o omejitvi jedrske oborožitve. Pogovori so se začeli 17. novembra 1969 v Helsinkih in končali s podpisom sporazuma maja 1972. Temu je sledil podpis sporazumov o omejevanju in zmanjšanju količine jedrskega orožja (START-I - 1991, START-II - 1993). Pogovori so bili pomembni zaradi zaupanja, ki je privedlo do medsebojnega nadzora. (Grizold 1998: 42).

2.2.2 Omejevanje in zmanjševanje konvencionalne oborožitve

Prizadevanja za vzpostavitev nadzora nad jedrsko oborožitvijo so se nadaljevala kot vzpostavitev ravnotežja v konvencionalni oborožitvi. NATO je najbolj ogrožala zastrašujoča količina orožja, ki jo je imel Varšavski sporazum. V svoji doktrini je sicer predvidel močne letalske sile, ki naj bi ustavile množico tankov, ki bi se ob spopadu z vzhoda napotili po severnonemški ravnini proti Parizu. Vendar ga je kljub temu skrbela količina orožja vzhodne zveze.

V drugi polovici osemdesetih let je NATO zato predlagal Sovjetski zvezi (Varšavskemu sporazumu) vzpostavitev ravnotežja v težki oborožitvi. Sovjetska zveza ni hotela niti slišati za to možnost, NATO pa ni imel natančnih podatkov o vojaški moči Varšavskega sporazuma. Ponoven predlog za vzpostavitev ravnotežja je podprl s količino svoje težke oborožitve, ki jo je zmanjšal za deset odstotkov. Sovjetska zveza je odgovorila, da je to propaganda, v odgovor pa navedla svoje podatke o moči NATA. Prvi korak je bil storjen. Treba pa je bilo še kar nekaj časa in domiselnosti, da so vzhodni in zahodni pogajalci sedli za isto mizo. Rezultat pogajanj je bil podpis Pogodbe CFE (Gorše 2002: 91).

Obe strani sta se zavezali, da bosta zagotovili pravno podlago za uresničevanje pogodbe. To se je tudi zgodilo kljub razpadu Varšavskega sporazuma in razdelitvi Sovjetske zveze ter Češkoslovaške. Podpis pogodbe leta 1990, njena ratifikacija 1992 in uresničitev cilja, to je uničenja orožij preko dogovorjenih omejitev do leta 1996, pomenijo izjemen uspeh, ki so ga omogočile tudi inšpekcije. V mirnem času, brez izstreljene granate ali rakete, je bilo uničenih okoli 58.000 kosov težkega orožja. Zaradi temeljito spremenjenih varnostnih in političnih okoliščin v Evropi in zaradi potrebe po sprostitvi strogega režima pogodbe CFE, ki nečlanicam ni dovoljeval pristopa, je bila že leta 1996 dana pobuda za dopolnitev pogodbe. Prilagojena pogodba CFE je bila potrjena na vrhu OVSE v Istanbulu leta 1999. Takrat je predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek najavil pristop Republike Slovenije k Prilagojeni pogodbi CFE takoj, ko bo to mogoče. Prilagojena pogodba CFE vzpostavlja namesto ravnotežja med blokoma uravnoteženost konvencionalne oborožitve v evropskem političnem in geografskem prostoru po sistemu nacionalnih in teritorialnih kvot. (Gorše 2002: 91).

2.2.3 Nadzor nad lahkim in osebnim orožjem

Uspeh, dosežen z uravnoteženjem količine težke oborožitve v Evropi, in soočenje Evrope z grozoto vojne v delu nekdanje Jugoslavije, je spodbudil aktivnosti za nadzor nad strelnim orožjem. Na vrhu OVSE v Lizboni leta 1996 je bil sprejet sklep o pripravi ukrepov za nadzor nad lahkim in osebnim orožjem (LOO). Osnutek dokumenta je bil pripravljen med nemškim predsedovanjem Evropski uniji in objavljen decembra 1998 kot združena aktivnost (Joint action). Zaradi zahtevnosti, količina te vrste orožja je namreč zelo velika, gre za stotine milijonov kosov, je bilo treba še nekaj let, da je bil novembra 2000 usklajen in sprejet skupni dokument, imenovan Dokument o lahkem in osebnem orožju. Dokument je politične narave. Države podpisnice morajo obveščati druge države o ukrepih za izboljšanje nadzora nad LOO, enkrat na leto pa o tem obvestiti, tako da izpolnijo poseben obrazec, tudi OZN. Pri izpolnjevanju obveznosti na področju LOO nosijo večji del odgovornosti strukture zunaj vojske (ministrstvo za obrambo – civilni del in ministrstvo za notranje zadeve). Tisti, ki odobravajo izdelavo tega orožja in trgovanje z njim, morajo zagotoviti njegovo sledljivost, in sicer od izdelovalca do naročnika. Uporabniki v vojski so odgovorni glede na svoje dolžnosti, za nadzor zunaj vojske pa je pristojno ministrstvo za notranje zadeve. Države morajo z zakonodajo opredeliti postopke za celovit nadzor nad orožjem, za vsako odstopanje od zakona pa morajo biti določene sankcije. (Dokument o lahkem in osebnem orožju OVSE, III. poglavje).

Ključno za razumevanje nadzora oborožitve je, da OVSE ni instrument, ki bi bil hierarhično nad sodelujočimi državami, pač pa prostor, kjer se članice dogovarjajo in sprejemajo sklepe, kako ravnati, da bi uresničevale temeljne cilje, to je krepitev varnosti in zaupanja v Evropi. Države same sebi kažejo ogledalo.

2.3 Nastanek Konference za varnost in sodelovanje

KVSE, ki se 1994 je leta preimenoval v OVSE, je bil ustanovljen s podpisom Helsinške sklepne listine avgusta leta 1975. Listino je podpisalo 35 držav (Kanada, ZDA, vse evropske države razen Albanije in Sovjetska zveza). Listina je zagotovila normativni okvir delovanja in temelji na privrženosti večstrankarski demokraciji, človekovim pravicam, liberalnemu ekonomskem sistemu in pravnemu redu. (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 16–18).

Listina vsebuje tri široka področja delovanja organizacije, znane kot ‛košarice’ (an. baskets):

1. Prva košarica zajema deset osnovnih načel OVSE (t. i. dekalog) ter smernice varnostnega sodelovanja, kateri temelji na sistemu prepletenosti ukrepov za grajenje oz. vzpostavitev zaupanja (confidence building measures - CBM), razoroževanja in mehanizmov za mirno reševanje sporov. Z razvojem ji je dodano področje človekovih pravic in reševanje problema terorizma.

2. Druga košarica zajema okvire za ekonomsko, okoljevarstveno in znanstveno sodelovanje, poudarja pa ukinitev omejevanja trgovine, industrijsko sodelovanje in prosti pretok tehnologije.

3. Tretja košarica pa se ukvarja s človeško razsežnostjo, sodelujoče države so se obvezale k sodelovanju o raznih humanitarnih vprašanjih, ki zvišujejo stopnjo človekovih pravic in spodbujajo medsebojne odnose. (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 18).

Dekalog zajema deset načel vodenja mednarodnih zadev med sodelujočimi državami v OVSE:

1. suverena enakost držav,

2. vzdrževanje glede grožnje ali uporabe sile,

3. nespremenljivost meja,

4. ozemeljska celovitost držav,

5. mirno reševanje sporov,

6. nevmešavanje v notranje zadeve držav,

7. spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo misli,

veroizpovedi in prepričanja,

8. enakopravnost in pravica do samoodločbe vseh narodov,

9. sodelovanje med državami,

10. izpolnjevanje obveznosti mednarodnega prava v dobri veri. (Helsinška sklepna listina, uvod).

Vloga OVSE je bila med hladno vojno predvsem v uveljavljanju notranjih in mednarodnih standardov in norm v državah članicah, po hladni vojni pa internacionalizacija liberalnih norm v bivših komunističnih državah ter nastanek sredstev za preprečevanje konfliktov in implementacija norm. Prizadevanja so pripomogla predvsem k razvoju homogene varnostne skupnosti in zorenju mednarodne skupnosti (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 22).

Pariška listina za novo Evropo (Charter of Paris for a New Europe), katere podpis velja za formalni zaključek obdobja hladne vojne v Evropi, je bila sprejeta novembra 1990. Listina je spremenila načela (demokracija, pravni red in človekove pravice) iz regionalnega kodeksa ravnanja v normativno strukturo varnostne skupnosti. Pomembnost listine se kaže v tem, da je naglasila definicijo širše varnosti, ki zajema poleg vojaške varnosti tudi ekonomsko svobodo, socialno pravičnost, odgovornost za okolje, vse kot pomembne dejavnike, ki vplivajo na varnost neke države. Ker se je v času po sprejemu listine pričel v Evropskem prostoru proces razpada držav na več novih subjektov, seveda listina potencialnih nevarnosti teh procesov ni predvidela (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 22–23).

Nove grožnje so se pojavile v obliki notranjih konfliktov, etničnih in verskih trenj, katere so zamenjale dotedanje zastarele percepcije ogrožanja varnosti zaradi trenj med velesilami. Pariška listina je prav tako pomembna, ker je pomenila začetek institucionalizacije OVSE. Uvedeni so bili novi mehanizmi posvetovanja in tri specializirane institucije (Sekretariat, Center za preprečevanje konfliktov in Urad za svobodne volitve). (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 22–23).

Z nastankom nove evropske varnostne situacije se je OVSE moral, če je želel ohraniti kontinuiteto, ustrezno preoblikovati. Prvi korak v tej smeri je bil narejen na srečanju v Helsinkih, kjer je bil oblikovan dokument Izzivi za spremembo (The Challenges of Change). Le-ta je skušal organizacijo uvrstiti na pomembno mesto pri načrtovanju prihodnje evropske varnostne politike. V prvi vrsti se je s sprejemom dokumenta OVSE definirala kot območna varnostna organizacija v smislu osmega poglavja OZN. Takšna opredelitev je odprla možnost sodelovanja z OZN pri vprašanjih varnostnih akcij. Nadalje je dokument tudi nadaljeval proces institucionalizacije (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 23).

Na konferenci v Budimpešti leta 1994 se je takrat še KVSE preimenovala v OVSE, vendar sami zaključki te konference niso pomembno vplivali na organizacijsko strukturo in smotre organizacije (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 23–24).

2.3.1 Vodenje organizacije

Organizacijska struktura OVSE najprej zajema najvišje organe odločanja:

· Stalni svet – je glavni zakoniti organ odločanja.

· Forum za varnostno sodelovanje – razpravlja in odloča o zadevah vojaške razsežnosti varnosti na področju OVSE, poseben poudarek je na ukrepih za vzpostavitev zaupanja in varnosti.

· Višji svet – osredotoča se predvsem na ekonomske in okoljske dejavnike, ki vplivajo na varnost regije OVSE. Poleg tega tudi pripravlja delo sveta zunanjih ministrov ter uresničuje odločitve vrhovnih srečanj predsednikov držav.

· Vrhovna zasedanja – predsedniki držav ali vlad članic OVSE se periodično sestajajo z namenom, da bi določili prioritete organizacije ter zagotovili usmeritve delovanja na najvišji politični ravni.

· Svet zunanjih ministrov – je osrednji forum za politična posvetovanja. Sestaja se takrat, ko ni vrhovnih zasedanj, z namenom, da se preuči in pregleda dejavnosti organizacije ter sprejme ustrezne odločitve. (Šabič, Bolka, Koražija 2005, 26–30).

Organizacijska struktura pa nadalje zajema še telesa in institucije, ki odločitve izvršujejo:

· Predsedujoči – minister zunanjih zadev članice, ki se ga izvoli na letni bazi, je odgovoren za izvajanje akcij organizacije in koordinacijo aktivnosti. V pomoč mu je ministrska ‛trojka’, sestavljena še iz dveh zunanjih ministrov članic (zunanjega ministra prejšnje predsedujoče članice in bodoče predsedujoče članice).

· Parlamentarna skupščina – sestavljena je iz preko 300 državnih poslancev sodelujočih držav v OVSE, cilj pa je preko teh poslancev zagovarjanje aktivnosti organizacije v nacionalnih parlamentih.

· Sekretariat pod vodstvom generalnega sekretarja zagotavlja operativno podporo organizaciji.

· Urad za demokratične institucije in človekove pravice – je glavna institucija za pospeševanje in nadzor izvajanja človekovih pravic in demokracije na področju OVSE.

· Visoki komisar za narodne manjšine – poizkuša najti zgodnje rešitve ob (opozarjanje in posredovanje) etničnih napetostih, ki bi lahko vodile v kršitve miru in varnosti ali kako drugače omajale stabilnost v regiji.

· Predstavnik za svobodo medijev – nadzoruje razvoj svobodnih medijev in opozarja na kršitve svobode izražanja.

· Spravno in arbitražno sodišče v Ženevi – ustanovljeno, da bi poravnalo spore med sodelujočimi državami, ki so podpisnice Konvencije o spravi in arbitraži znotraj OVSE.

· Skupina za nadzor oboroževanja in izvajanje ukrepov za vzpostavitev miru in varnosti - predsedujoči organizacije je imenoval osebne predstavnike, ki nadzorujejo implementacijo določil Daytonskega mirovnega sporazuma (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 29–37).

OVSE ima izoblikovanih sedem funkcij, ki prispevajo k razvoju varnostne skupnosti v regiji:

1. Podpira in pospešuje politične dogovore in bilateralne in multilateralne sporazume med članicami, torej služi kot forum za diplomacijo.

2. Postavlja liberalne standarde oz. zagotavlja sredstva za podporo in uveljavljanje vrednot in standardov obnašanja med svojimi članicami.

3. Poizkuša ustaviti konflikte še preden se začnejo.

4. Razvija mehanizme preventivne diplomacije, mirnega reševanja sporov, mehanizme zgodnjega opozarjanja ter kriznega upravljanja.

5. Skrbi za graditev zaupanja med državami z različnimi ukrepi (nadzor oboroževanja, vojaška odprtost, vojaška verifikacija, izmenjava informacij).

6. Podpira grajenje demokratičnih institucij in reforme ekonomskih trgov ter podpira novo nastale države.

7. Zagotavlja podporo pri vzpostavljanju prvotnega stanja institucij po konfliktu ter vzpostavljanju pravnega reda. (Grizold 2000: 112).

Pri svojih prizadevanjih h krepitvi varnostne skupnosti na svojem območju se OVSE ukvarja z vzpostavljanjem vojaškega zaupanja, z vprašanji o gospodarskem, ekološkem in ekonomskem sodelovanju. V ta namen se razvijajo in preizkušajo postopki za hitro odkrivanje in rešitev kriz ter preprečevanje konfliktov. Za nadzor svojih implementiranih načel na svojem področju uporablja poročevalne in opazovalne misije ter odposlance.

Med mehanizme za vzpostavitev in ohranjanje miru v okviru OVSE uvrščamo:

· Postopke OVSE za mirno reševanje sporov: pogajanje, ankete, posredovanja, sprava, arbitraža, sodna rešitev ali druga miroljubna sredstva. V osnovi gre za enaka sredstva, kot so določena s 33. členom UL OZN.

· Mehanizem za posvetovanje in sodelovanje glede nenavadnih vojaških dejavnosti ali Dunajski mehanizem; bistvo tega mehanizma je, da lahko članica OVSE, ki ima pomisleke glede kakršnekoli neobičajne, vojaško pomembne dejavnosti, v kateri so udeležene konvencionalne vojaške sile na ozemlju druge članice v okviru nenačrtovanih dejavnosti zunaj kraja stacioniranja, o tej aktivnosti zahteva pojasnilo, odgovor nanj pa mora dobiti v roku 48 ur.

· Mehanizem za izmenjavo mnenj in sodelovanje v nujnih razmerah ali Berlinski mehanizem; gre za širši in splošnejši mehanizem, ki se nanaša na področje desetih načel Helsinške sklepne listine in je politične narave. Predvideva sodelovanje in posvetovanje vseh članic OVSE v težkih situacijah, ki bi lahko nastale na podlagi kršenja kakega od načel sklepnih dokumentov ali večjih incidentov, ki bi utegnili ogrožati mir, varnost in stabilnost.

· Humanitarni mehanizem; sproži se, če države menijo, da v eni od držav članic prihaja do resnih groženj ali kršitev človekovih pravic in ponuja možnost fizične prisotnosti opazovalcev OVSE v državi, ki domnevno krši človekove pravice tudi proti njeni volji: (Grizold 2000 272(283).

Dunajski mehanizem predhodno temelji na določilih Helsinške sklepne listine, ki v 2. poglavju navaja sredstva, ki naj bi pripomogla h krepitvi zaupanja (najava vojaških aktivnosti, opazovalci in drugo). Ta so predhodno obveščanje o velikih vojaških manevrih, predhodno obveščanje o drugih vojaških manevrih, predhodno obveščanje o večjih premikih enot ter izmenjava opazovalcev (v ta namen so v državah članicah ustanovljeni verifikacijski centri). (Helsinška sklepna listina 1975: II. poglavje, 10. člen).

OVSE je razvil inovativne varnostne procese, ki nakazujejo nov model mednarodne varnosti, ki ga Adler (1998: 119) poimenuje inside-out model. Značilnosti tega modela, glede samega definiranja varnosti, so:

· vsestranskost; povezuje se klasične varnostne elemente z ekonomskimi, okoljevarstvenimi, kulturnimi dejavniki in dejavniki na področju človekovih pravic.

· nedeljivost; varnost ene države je neločljiva od varnosti drugih držav.

· sodelovanje; varnost temelji na zaupanju in sodelovanju, mirnem reševanju sporov in medsebojnim sodelovanjem znotraj organizacije in z multilateralnimi organizacijami.

Pozitivna stran delovanja OVSE (Evers 2005: 71) je vsekakor nenadomestljiv prispevek organizacije v obdobju hladne vojne v Evropi, naslednje je prispevek organizacije h krepitvi zaupanja med sodelujočimi državami, tretja je, da ima OVSE striktno obeležje kolektivne varnosti in ni usmerjena proti drugim državam z določilom kolektivne samoobrambe. Pozitivno je tudi, da pravilo konsenza in načelo suverene enakosti članic zagotavljata precejšnjo politično podporo vsem odločitvam, ki jih OVSE sprejme.

Po drugi strani pa prav pravilo konsenza povzroča počasnost procesa odločanja, kar pa tudi pomeni neizogibno dejstvo, da so sprejete odločitve pravno neobvezujoče. Mehanizmi in postopki v takšnih primerih ne predvidevajo drugačnih sankcij kot politično prepričevanje ali pa politični pritisk, da bi se v končni fazi sprejeta odločitev upoštevala. (Evers 2005: 71).

2.3.2 Forum za varnostno sodelovanje

Forum za varnostno sodelovanje (Forum for Security Cooperation - FSC) se sestaja enkrat tedensko na Dunaju. V njegovem okviru poteka razprava in sprejemanje odločitev glede vojaških vidikov varnosti in stabilnosti na področju OVSE. Ima samostojen mandat in lasten štirimesečni ciklus predsedovanja, ločen od predsedovanja OVSE. Glavni cilji so:

· pogajanja o nadzoru nad orožjem, razorožitvi in ukrepih za krepitev varnosti in zaupanja,

· redne konzultacije in intenzivno sodelovanje pri zadevah, povezanih z varnostjo,

· zmanjševanje tveganja konfliktov in uresničevanje dogovorjenih ukrepov.

Skupna zasedanja Foruma za varnostno sodelovanje in Stalnega sveta potekajo največ trikrat letno (Šabič, Bolka, Koražija 2005: 31).

2.3.2.1 Razvoj ukrepov za vzpostavljanje zaupanja in varnosti

Politično-vojaški razsežnosti daje temelje drugi del Helsinške sklepne listine, ki se usmerja k dejavnostim za krepitev zaupanja, zmanjšanje možnosti oboroženega spopada kot posledice napačno razumljenih vojaških aktivnosti ter zmanjševanje napetosti. Te dejavnosti poznamo kot ukrepe za vzpostavljanje zaupanja in varnosti (Confidence and Security Building Measures – CSBM). Gre za predhodno obveščanje o vojaških manevrih in dejavnostih, izmenjavo opazovalcev ter druge ukrepe, ki prispevajo k ohranjanju režima zaupanja med vojaškima blokoma. T. i. prva generacija CSBM se je dograjevala v osemdesetih letih 20. stoletja. Druga generacija CSBM je nastajala med pogajanji v Stochholmu (1984–1986), tretja pa je rezultat pogajanj na Dunaju (1986-1989-1990) ter kasnejše nadgradnje v devetdesetih letih (Vončina 2005: 74).

Pogajanja o CSBM je kot del nalog, zapisanih v sklepnem dokumentu srečanja na vrhu v Helsinkih leta 1992, prevzel Forum za varnostno sodelovanje. Tako sta v okviru tretje generacije CSBM nastala še dva Dunajska dokumenta, prvi leta 1994 in drugi leta 1999. Dokument, sprejet 28. novembra 1994, je nadgradil obstoječi režim CSBM in uvedel nove ukrepe, kot je obrambno načrtovanje. To naj bi pripomoglo k večji transparentnosti oboroženih sil držav udeleženk, ki bi si med seboj delile informacije glede sestave oboroženih sil, načrtov oboroževanja, razvoja vojaških doktrin, vojaškega proračuna in drugo. Dunajski dokument, sprejet 16. novembra 1999, zagotavlja nadaljevanje izvajanja že sprejetih ukrepov (Vončina 2005: 75).

Skupaj z razvojem režima v okviru CSBM se je spreminjala tudi definicija območja, na katerem so se ukrepi izvajali. Sprva se je to nanašalo na Evropo do zahodne meje nekdanje Sovjetske Zveze. Po nadaljevalnem sestanku v Madridu je bilo območje razširjeno na vso Evropo, vključno s sovjetskim ozemljem do Urala kot tudi s pripadajočim morjem in zračnim prostorom. Kot je zapisano v dodatku Dunajskega dokumenta iz leta 1999 (Aneks 1), z nastankom novih držav v Evropi v območje CSBM spadajo tudi države, ki so obveznosti sprejele leta 1992: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Kazahstan, Moldavija, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina in Uzbekistan ter Makedonija (1994) in Andora (1996). (Vončina 2005: 75).

2.3.2.2 Vloga Foruma za varnostno sodelovanje

Z ustanovitvijo Foruma za varnostno sodelovanje leta 1992 se je razširilo področje politično- vojaške razsežnosti, ki je bila do tedaj osredotočena na razvoj CSBM. Forum za varnostno sodelovanje naj bi deloval tudi pri poenotenju obveznosti glede nadzora nad oboroževanjem, razoroževanjem, pri izmenjavi vojaških informacij na globalni ravni, omejevanju širjenja (jedrskega) orožja, pri regionalnih ukrepih pri načrtovanju velikosti, strukture oboroženih sil ter pri razvijanju pravil sodelovanja in obnašanja. Naloge Foruma sta kasneje razširila V. poglavje Sklepnega dokumenta srečanja na vrhu v Budimpešti (1994) in IV. poglavje Sklepnega dokumenta srečanja na vrhu v Lizboni (1996). (Vončina 2005: 76).

Leta 1994 so bili v Budimpešti sprejeti trije novi dokumenti: Izmenjava vojaških informacij na globalni ravni, Načela glede upravljanja neširjenja (jedrskega) orožja, Kodeks vedenja.

Leta 2000 je Forum za varnostno sodelovanje sprejel Dokument OVSE o osebnem in lahkem orožju. Dokument je zgolj politično zavezujoč, vseeno pa vzpostavlja norme glede nacionalnega nadzora nad lahkim orožjem, uvaja skupne kriterije njegovega izvoza in uvoza, opredeljuje načine ravnanja z zalogami in uničevanjem presežkov ter ukrepe za zgodnje opozarjanje, preprečevanje konfliktov, krizni menedžment in pokonfliktno obnovo.

Pomemben ukrep za varnost in sodelovanje predstavlja še Dokument OVSE o zalogah konvencionalnega streliva (OSCE Document on Stockpiles of Conventional Ammunition) iz leta 2003, kjer so opredeljene kategorije streliva, eksplozivnih materialov in detonatorjev ter načini ravnanja z njimi.

3. Ukrepi Organizacije za varnost in sodelovanje za vzpostavljanje zaupanja in varnosti (prva košarica ali politično-varnostna razsežnost)

Politično-varnostna razsežnost zajema tako instrumente za krepitev varnosti ter zaupanja kakor tudi instrumente, ki omejujejo ali prepovedujejo določene sisteme oborožitve in njihovo uporabo. V ta okvir sodijo tudi mednarodni sporazumi ter politično zavezujoči dokumenti. Izvrševanje sprejetih zavez predstavlja zaokroženo celoto, čeprav je formalno ločeno (Projektna skupina za OVSE 2004: 14).

Ključni dokumenti politično-varnostne dimenzije so: Dunajski dokument 1999 (Vienna Document 1999), Kodeks vedenja (Code of Conduct), Dokument o osebnem in lahkem orožju (Small Arms and Light Weapons - SALW), Presežki konvencionalnega streliva in eksploziva (Stockpiles of Conventional Ammunition), Načela upravljanja pri prodaji konvencionalnega orožja (Principles Governing Conventional Arms), Principi upravljanja pri proliferaciji (Principles Governing Non-Prolifiation), Stabilizacijski ukrepi za krizne razmere omejenega obsega (Stabilizing Measures for Localized Crisis Situations) ter Globalna izmenjava vojaških informacij (Global Exchange of Military Information). (Vončina 2005: 74–76).

V nadaljevanju bom predstavil štiri pomembne sporazume oziroma pogodbe, ki pripomorejo k vzpostavljanju zaupanja in varnosti v delovanju OVSE:

· Kodeks vedenja (1994),

· Pogodbo CFE (1990),

· Dunajski dokument 1999 (1999) in

· Pogodba odprto nebo (1992).

3.1 Kodeks vedenja na politično-vojaškem področju varnosti

Kodeks vedenja so sprejele sodelujoče države na zasedanju v Budimpešti decembra leta 1994, veljati pa je začel 1. januarja 1995. Določila Kodeksa vedenja so politično zavezujoča, zato si države prizadevajo izdelovati notranje dokumente (zakone) tako, da izražajo njegove obveznosti. Vsaka država udeleženka je zavezana k čim bolj učinkovitem širjenju in uveljavljanju (Mahnič 2005: 145).

Kodeks vedenja, tako kot vsi etični kodeksi, predvideva delovanje posameznikov - pripadnikov obrambnih sil do drugih posameznikov, ki so bodisi uporabniki (država), tovariši v lastnih vrstah ali podrejeni ter civilno prebivalstvo (Jelušič 2006: 6).

(Države udeleženke KVSE se strinjajo, da bi bilo treba krepiti sodelovanje na področju varnosti in vzpodbujati uresničevanje pravil odgovornega vedenja in sodelovanja na področju varnosti. Države zagotavljajo, da v kodeksu ni določil, ki bi zmanjševala veljavnost in uporabnost ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov ali drugih določil mednarodnega prava.

Države tudi zagotavljajo, da kodeks ne zmanjšuje veljavnosti temeljnih načel in skupnih vrednot Helsinške sklepne listine, Pariške listine in Helsinškega dokumenta iz leta 1992, v katerih so opredeljene meddržavne obveznosti in obveznosti držav ter vlad do lastnih prebivalcev. Kodeks vedenja tudi ne zmanjšuje veljavnosti drugih obveznosti KVSE.( (Uvod Kodeksa vedenja o politično-vojaškem področju varnosti, prevod Marjan Mahnič 2005: 146).

Kodeks vedenja v OVSE označujejo kot mejnik v razvoju koncepta varnosti, temelječega na sodelovanju. Uvaja nove temelje predvsem glede vloge vojaških sil v demokratičnih družbah, kakor tudi omejuje vojaške sposobnosti držav na legitimne varnostne potrebe, ki so v skladu z mednarodnim pravom. Kot pomemben element varnosti in stabilnosti je predstavljen demokratičen nadzor države nad notranjimi vojaškimi, paravojaškimi in drugimi varnostnimi silami, kar morajo zagotavljati demokratično izvoljene oblasti. Zahteva poznavanje in spoštovanje tako mednarodnih obveznosti kot tudi notranje pravnega reda. (Vončina 2005: 77).

3.1.1 Vsebina dokumenta

Kodeks vedenja obravnava usmeritve za delovanje vlade posamezne države v razmerju do njenega prebivalstva na svojem ozemlju, države v razmerju z drugimi sodelujočimi državami v OVSE in države v razmerju do drugih držav na področju varnosti ter pri nadzoru in uporabi oboroženih sil ob upoštevanju načel in vrednot OVSE, OZN in Ženevske konvencije. Sprejet je bil na zasedanju sodelujočih držav v Budimpešti decembra 1994. Kodeks je politična zaveza države podpisnice, kar pomeni, da niso možne pravne sankcije (Mahnič 2005: 146).

Kot navaja Mahnič (2003: 146) pa Kodeks vedenja obravnava tudi:

· demokratični nadzor nad oboroženimi silami,

· ohranjanje miru s spoštovanjem človekovih pravic,

· nadzor oborožitve in razoroževanje,

· uresničevanje ukrepov za vzpostavitev zaupanja in varnosti (CSBM),

· preprečevanje konfliktov.

Kodeks predvideva, da je ohranjanje miru utemeljeno na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Jelušič 2006: 3). Določila kodeksa so tako naravnana, da prispevajo k utrjevanju mednarodne varnosti, država pa jih lahko uresničuje v duhu dokumenta, toda skladno z njegovimi določili. Država lahko v svoji pravni ureditvi uporabi tudi drugačne vrednote, vendar je z udeležbo v OVSE zavezana k izpolnjevanju vseh dogovorjenih ukrepov. Določila kodeksa pa lahko vključi v svojo zakonodajo in pravno ureditev, kot je to urejeno v slovenski ustavi v primeru varovanja človekovih pravic in podobno. (Mahnič 2003: 147).

Zaradi velikega območja, ki ga pokriva 56 sodelujočih držav, je na raznih ravneh veliko razlik, od geografskih, ki jih ponavadi opišemo kot razlike med severom in jugom ali vzhodom in zahodom, do verskih, državnoureditvenih, pravnoureditvenih, kulturnih, civilizacijskih, v stopnji ekonomske razvitosti, v zgodovinskih obremenitvah odnosov, rasnih, razvojnih in drugih. Zaradi različnih stopenj razvoja imajo posamezne države zelo različen obseg nalog pri doseganju primerljive ravni z drugimi državami. V območju držav udeleženk najdemo razvite države z razvito demokracijo, države v tranziciji, pa tudi države, ki šele prehajajo iz kmetijske družbe v industrijsko, spet druge so že v informacijski dobi (Mahnič 2003: 147). Različnost življenjskega standarda je od države do države lahko drastična, od ravni preživetja do uživanja dobrin sodobne družbe, različnost pridobivanja svoboščin in njihove dejanske uveljavitve, do odobritve istospolnih porok, od vprašanja kontracepcije do umetne oploditve, od uveljavitve splošne volilne pravice do izvedbe demokratičnih volitev, itn. (Jelušič 2006: 8).

Države v mednarodnem okolju zelo rade pokažejo pripravljenost za spremembe in usklajevanje, vendar pa lahko prevladajo drugačni interesi oziroma zmožnosti pri urejanju domačih zadev ali zunanjepolitični strateški načrti pri urejanju meddržavnih odnosov z zavlačevanjem, oviranjem ali celo onemogočanjem uresničevanja dogovorov. Vzroke bi lahko iskali pri politični ureditvi držav pa tudi strukturi vlade in deležu večine vladajoče koalicije v parlamentu (Mahnič 2003: 148).

V Kodeksu vedenja so zbrane vrednote, o katerih so se stare zahodnoevropske demokratične države že dogovorile in jih upoštevale, za nove članice iz Vzhodne Evrope pa predstavlja usmeritev za spremembo varnostnega področja skladno z demokratičnimi pravili, načeli in postopki. Delovanje države pri uresničitvi vrednot kodeksa, ki se jih je zavezala izpolniti z udeležbo v OVSE, ni povezano z enkratno formalno ali celo dejansko ureditvijo posameznega ali vseh področij, saj so določila naravnana tako, da je nujno sproti slediti razvoju (Mahnič 2003: 148).

Kot navaja Mahnič (2003: 146(150), so med sodelujočimi državami tudi take, ki se zavzemajo za dopolnitev dokumenta ali poudarjanje posameznih delov, čeprav ni dovolj izkoriščen in ponuja še veliko možnosti za celovito in enotno ureditev področja varnosti in sodelovanja v Evropi. Države namreč še vedno niso dosegle enake stopnje sedanje ravni uresničitve določil. Ob tem ugotavlja, da je ena od že veljavnih zavez držav udeleženk širjenje in razglašanje določil kodeksa, od česar lahko pričakujemo tudi ustrezno ukrepanje pristojnih ali prizadetih, ki pa je premalo tudi dejansko prisotno v praksi na vseh ravneh. Spoznavanje določil kodeksa je nujno tudi zaradi širjenja kroga splošnih poznavalcev in menjavanja tistih, ki morajo poznati vsebino in se skladno z določili odločati in delovati. Dokument ponuja splošne rešitve za vsakodnevno odločanje in je nepogrešljiv pripomoček pri delu posameznika, pri odločanju ali uresničitvi odločitev. Kodeks vedenja podpira in poudarja tudi izvajanje določil Ustanovne listine Združenih narodov in obsežnega področja mednarodnega prava v oboroženih spopadih, od Haaške konvencije iz let 1907 in 1954, Ženevske konvencije iz leta 1949 in Protokolov, sprejetih 1977, ter Konvencije o uporabi nekaterih konvencionalnih orožij iz leta 1980, kar izjemno poveča obseg in število ravni zahtevanega poznavanja problematike. (Mahnič 2005: 148).

Kot navaja Jelušič (2006: 4(5), Kodeks vedenja predvideva, da bodo države poskrbele za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pripadnikov svojih obrambnih sil. V tej trditvi so skriti razmisleki o tem, da mora vsakdo, ki skrbi za človekove pravice drugih in jih ščiti kot svojo ustavno dolžnost, biti tudi sam deležen teh pravic. Pripadnik obrambnih sil je torej državljan v uniformi, vendar nemalokrat vpet v moralno dilemo med človekovimi pravicami v splošnem smislu, kot atributom državne oblasti, za katere varovanje je zadolžen, ter med svojimi lastnimi človekovimi pravicami, ki se jim mora včasih ali v nekaterih državah delno odpovedati, da bi lahko v celoti služil interesom in pravicam drugih. Med drugim sodi v to moralno dilemo, ki pa je tudi ustavno-zakonska, človekova pravica do svobodnega združevanja in izražanja misli.

Poznavanje določil Ženevske konvencije obsega od deset osnovnih zapovedi, ki jih morajo poznati vsi vojaki, do popolnega poznavanja na ravni generalov in politikov ter več vmesnih stopenj za različne ravni (Jelušič 2006: 4). Kodeks torej zavezuje države članice, da usposabljajo svoje pripadnike v duhu spoštovanja človekovih pravic, vendar se hkrati tudi obvezujejo, da bodo neposredno skrbele za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Jelušič 2006: 5).

Usposabljanje lahko traja le eno uro na leto za vojake do večmesečnih tečajev za višjo stopnjo odgovornosti (Jelušič 2006: 5). Poleg naštetih OVSE podpira tudi uresničevanje drugih mednarodnih sporazumov in pogodb ter resolucij mednarodnih organizacij, v katerih so države udeležene, in jim je cilj izvajanje ukrepov za povečanje varnosti, varovanje človekovih pravic in uveljavitev mednarodnega prava.

Ker je Kodeks vedenja dokument, ki zavezuje države, moramo to trditev razumeti v kontekstu obveznosti vseh držav, da pri vseh oblikah ohranjanja miru, kjer sodelujejo s svojimi vojaškimi, policijskimi ali paravojaškimi silami, svoje ravnanje usmerjajo tako, da ne ogrozijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pripadnikov države ali skupnosti, ki ji nudijo svojo pomoč (Kodeks vedenja 1994: VII. poglavje, 25. člen).

To pomeni, da je potrebno vse te sile pred odhodom v delovanje v konfliktni regiji izuriti v prepoznavanju in spoštovanju človekovih pravic. Države morajo predvidevati, da se lahko soočijo z oboroženim bojem v okviru svoje pravice do individualne in kolektivne samoobrambe. Če oboroženi spopadi potekajo na njihovem ozemlju, so ravno tako dolžne svoje obrambne sile usposobiti za ravnanje v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom. (Kodeks vedenja 1994: VII. poglavje, 29. člen). Lahko pa se zgodi, da države sodelujejo v okviru kolektivne samoobrambe ali koalicijskih sil v spopadih na ozemlju tretje države. Tudi to so okoliščine, ko se od pripadnikov vseh sodelujočih oboroženih sil pričakuje ravnanje po dogovorjenih mednarodnih pravilih. Kodeks tudi predvideva individualno odgovornost za dejanja pripadnikov. To pomeni, da sodelujoča država OVSE pripadnike svojih obrambnih sil usposablja za spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, toda vsak pripadnik je tudi individualno odgovoren za svoja dejanja, ki kršijo načelo človečnosti v spopadih. (Kodeks vedenja 1994: VII. poglavje, 31. člen). Tu se soočita dve avtoriteti - spoštovanje ali lojalnost do organizacije, države in njunih ukazov ali pričakovanj in posledično kolektivna odgovornost ter spoštovanje človečnosti, torej posameznikovega življenja kot individualna odgovornost (Jelušič 2006: 7).

Jelušič (2006: 9) navaja, da v nekaterih državah pripadniki obrambnih sil ne smejo biti člani političnih strank. V Sloveniji to opredeljuje 42. člen Ustave Republike Slovenije, ki vsem uniformiranim pripadnikom prepoveduje članstvo v strankah, še bolj podrobno pa to prepoved opredeljuje Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/2004). Takšna prepoved je sicer zgodovinsko utemeljena v nujnosti depolitizacije obrambnih sil, vendar pa se moramo zavedati, da državljan v uniformi, ki nima vseh človekovih pravic, ni povsem prepričan, da mora braniti pravico drugih, da so jim zagotovljene ravno te človekove pravice.

3.1.2 Področje demokratičnega nadzora nad oboroženimi silami

Izvajanje določila o demokratičnem nadzoru nad oboroženimi silami se lahko v praksi izvaja v dveh skrajnostih. Lahko se izvaja tako, da se neupravičeno umešava v vojaške zadeve ali pa v navidezno formalni obliki, ustanovljeni so ustrezni organi, ki pa v resnici ne opravljajo svoje vloge. Po mnenju držav udeleženk je bistvo demokratičnega nadzora nad oboroženimi silami obstoj ustavno opredeljene oblasti, ustanovljene z demokratično legitimnostjo, ki ima premoč nad oboroženimi silami in temelji na delitvi oblasti ter pravilih pravne države v miru in vojni (Mahnič 2005: 147).

Obveznosti nadzora oboroženih sil se oblast ne more odreči. Opredeliti mora vlogo, naloge in obveznosti oboroženih sil z zavezo o delovanju na pravnih temeljih in odgovornostjo za storjena dejanja. Oborožene sile so le tako imenovani inštrument civilne politike in zato morajo biti politično nevtralne. Bistvo nadzora je v odmeri proračunskih sredstev za oborožene sile, ki morajo zadostovati za redno in učinkovito izvajanje nalog, opremljanje, usposabljanje in zaposlovanje ter dostopnost podatkov javnosti. (Kodeks vedenja 1994: VII. poglavje, 20–21. člen).

Drugi pomemben element je nadzor porabe dodeljenih sredstev in ustrezno sprejemanje odločitev o uporabi oboroženih sil ob upoštevanju določil mednarodnega humanitarnega prava (Kodeks vedenja 1994: VII. poglavje, 22. člen).

3.1.3 Področje ohranjevanja miru in spoštovanja človekovih pravic

Kako naj vojaške sile izvajajo naloge ohranjanju miru, ne da bi pri tem kršile človekove pravice ene ali druge strani? Države se pri takih nalogah na svojem ozemlju ali v odnosu z drugimi državami pogosto srečujejo s tem vprašanjem. OVSE je ustrezno telo za iskanje političnih rešitev brez uporabe radikalnih sredstev, čeprav so postopki ponavadi zelo dolgotrajni in zapleteni. Pri tem gre za zaščito vseh skupin ljudi, ki so lahko izpostavljene zaradi svoje vere, barve kože, političnega prepričanja, nacionalnosti, svetovnega nazora, spolne usmerjenosti ali drugih ločevalnih lastnosti (Mahnič 2005: 148). Če pa se vrnemo na pričakovanje Kodeksa in varovanje človekovih pravic, pa se vojak zahodne družbe ob prej navedenih značilnostih oboroženih spopadov mora soočiti z moralnimi dilemami, ki jih Kodeks vedenja s svojo določbo ni olajšal (Jelušič 2006: 10).

Posebno zahtevno področje pa je zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic pripadnikov oboroženih sil, navaja Mahnič (2003: 148). Po definiciji, uporabljani v OVSE, je s tem mišljena vojska, ne pa tudi policija, varnostne in obveščevalne službe ter paravojaške sile, ker v večini držav veljajo pri njihovem političnem delovanju omejitve, kot so prepoved stavkanja in združevanja v sindikate, omejitev svobode govora, izražanje filozofskih, političnih ali verskih prepričanj v službi in podobno. Omejitve veljajo ves čas ali pa le v vojni oziroma med operacijo v podporo miru, ponekod pa le do ravni, ki zagotavlja nemoteno delovanje oboroženih sil, enote ali posameznika. Pripadniki imajo za uveljavitev svojih pravic na voljo možnost pritožbe, vloge, zahteve, ugovora in pomoči varuha človekovih pravic ali sodišča.

3.1.4 Področje nadzora nad oborožitvijo in razoroževanje

V državah se vedno bolj zavedajo pomena nadzora oboroževanja in razorožitve kot pomembnega elementa varnosti, kar kažejo številni sporazumi in pogodbe med veliko število sodelujočih držav ter regionalni sporazumi med le nekaj državami, ki urejajo tudi posebnosti, za katere so nekateri sporazumi premalo določni. Sporazumi in pogodbe zajemajo klasično in jedrsko oborožitev, težko in lahko orožje, mine, konvencionalno, biološko in kemično orožje, prepoved uporabe nebesnih teles v vojaške namene, popolno demilitarizacijo Antarktike, nadzor izvoza vojaške opreme, itn. (Mahnič 2005: 149). OVSE njihovo izvajanje podpira, čeprav nima neposredne obveznosti, saj je splošno izboljšanje varnosti pogoj za izboljšanje varnosti tudi na območju sodelujočih držav in v bližnji ter širši okolici. Zaradi uresničevanja nekaterih sporazumov in pogodb se je precej zmanjšala količina oborožitve v posameznih regijah, zmanjšale pa so se tudi možnosti za njeno uporabo. Na primer Pogodba CFE, ki jo bom v predstavil v naslednjem podpoglavju.

Izvajanje določil sporazumov in pogodb je neposredno povezano s še enim določilom Kodeksa vedenja, in sicer z vzpostavitvijo zaupanja in varnosti.

3.1.5 Področje izvajanja ukrepov za vzpostavitev zaupanja in varnosti

Pri medsebojnem preverjanju uresničevanja določil s področja nadzora oborožitve in razoroževanja države pri predstavitvi vojaških zmogljivosti in izmenjavi podatkov o vojaških zmogljivostih velja načelo, da države ničesar ne skrivajo. Enako ravnanje pa pričakujejo tudi od drugih (Kodeks vedenja 1994: V. poglavje, 15–16. člen). Oblike nadzora se med seboj dopolnjujejo, kot na primer potrditev podatkov, pridobljenih z evalvacijo ali inšpekcijo skladno z določili Dunajskega dokumenta 99, se primerjajo z zračnimi posnetki, pridobljenimi na podlagi Pogodbe odprto nebo. Vse podatke si udeleženke izmenjujejo in so na voljo za uporabo pri načrtovanju in izvedbi nalog s področja nadzora oborožitve posamezne države in pri načrtovanju obsega, usposobljenosti in opremljenosti lastnih oboroženih sil. Tako se je končalo obdobje tajnega zbiranja podatkov ali vohunjenja, ki je zaradi svoje nezanesljivosti pogosto vodilo do neutemeljenega povečevanja in krepitve oboroženih sil. (Kodeks vedenja 1994: V. poglavje, 15–16. člen).

Zaradi zaupanja in spremenjenega mednarodnega varnostnega okolja se je manjšal obseg oboroženih sil in razoroževanja. Spremenili so se vloga oboroženih sil, in sicer iz agresivne v mirovno. Odnosi med pripadniki oboroženih sil različnih držav so se spremenili iz nezaupljivih v tovariške, ki so nujni za opravljanje nalog v mednarodnem okolju, največkrat v večnacionalnih enotah (Mahnič 2005: 150).

3.1.6 Področje preprečevanja konfliktov

Na temelju enakopravnosti, zaupanja, vzajemne odgovornosti, solidarnosti, preventivne diplomacije, samoobvladovanja in transparentnosti oboroženih sil je zgrajeno načelo OVSE o zagotavljanju varnosti s sodelovanjem (Kodeks vedenja 1994: VI. poglavje, 18. člen).

Mahnič (2003: 149) navaja, da je glavno vodilo preprečevanje nastanka pojavov ali virov morebitnih groženj za varnost. Države udeleženke sodelujejo pri preprečevanju nastanka konfliktov z odstranjevanjem mogočih vzrokov, kot so ekonomski ali kršenje človekovih pravic, in so lahko omejeni na državno ozemlje ali pa so meddržavni in zajemajo tudi oborožene spopade. (Kodeks vedenja 1994: VI. poglavje, 17. člen). Kadar pa so neuspešne, morajo sodelovati pri reševanju nastale krize in mirnem reševanju spora, z dajanjem pomoči, posredovati pri doseganju sprave in sporazumevanju ter ustvarjanju pogojev za mirno politično rešitev. Obveznosti niso zelo zavezujoče opredeljene, vendar obsežne in zahtevne prav zaradi razlik med državami na področju mogočih virov sporov. Z zmanjševanjem prepada med razvitejšimi in naprednejšimi ter manj uspešnimi je treba doseči izenačitev pogojev za vse, k čemur bo pripomoglo evropsko odpravljanje meja oziroma svoboden pretok kapitala ter ljudi.

Za zagotavljanje varnosti je pomemben tudi boj proti terorizmu. V Kodeksu vedenja je opredeljena zaveza sodelujočih držav, da ne bodo podpirale terorističnih dejanj, temveč primerno ukrepale pri preprečevanju in zatiranju vseh njihovih oblik skladno z drugimi mednarodnimi zavezami (Kodeks vedenja 1994: II. poglavje, 6. člen). Ob pomanjkanju enotne definicije terorizma in množici različnih je ena od mogočih tudi naslednja: terorizem je ilegalna dejavnost oseb, skupin ali organizacij, ki spodbujajo, organizirajo ali so dejavne pri izvedbi terorističnih dejanj proti predstavnikom oblasti ali navadnim državljanom (Mahnič 2005: 148). Vendar se pri taki definiciji pojavi problem ločevanja terorizma od osvobodilnih gibanj.

3.2 Pogodba o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi

3.2.1 Zgodovina pogodbe

Na konferenci med državami članicami Zveze NATO in Varšavskega sporazuma v Varšavi leta 1958 se prvič na pobudo Sovjetske zveze pogovarjajo o uravnavanju oboroževanja. Konferenca se žal po petih tednih prekine, kljub temu pa je utrdila odločenost obeh strani, da najdeta učinkovitejši način reševanja dramatičnih varnostnih problemov v tako imenovani jedrski dobi (Lubi 1998: 20).

Oktobra 1973 so se na Dunaju med sedmimi članicami Varšavskega sporazuma in dvanajstimi članicami Zveze NATO začela pogajanja o zmanjševanju vojaških sil in oborožitve v srednji Evropi. NATO je bil v omejitve pripravljen privoliti samo na ravni kopenskih sil. Zahtevali so tudi priznanje KVSE načel o najavi in opazovanju velikih vojaških manevrov. Varšavski sporazum ni hotel sprejeti rešitev, ki so izhajale iz ločevanja konvencionalne od jedrske oborožitve. Vztrajal je pri omejitvah sil in oborožitve za vsako državo posebej in nasprotoval blokovskim omejitvam. Ker je imel v kopenski oborožitvi (predvsem v tankih) premoč v razmerju 3 : 1, ni želel vzpostaviti ravnotežja, kakor je predlagal NATO, pač pa le ohraniti prednost na nižji ravni. Osnovni problem sta bili obe Nemčiji, ki sta bili prepredeni z jedrskim orožjem. (Gorše 2002: 82).

Ključ za uspeh pogajanj je bila rešitev nemškega vprašanja. Novembra 1989 je padel berlinski zid, decembra 1989 pa sta se na Malti srečala predsednika ZDA in Sovjetske zveze. Boris Gorbačov, tedanji predsednik Sovjetske zveze, je privolil v združitev obeh Nemčij. Po tem srečanju so se velike razlike na pogajanjih o konvencionalni razorožitvi zmanjševale, še posebej, ker so nove vlade držav vzhodne in srednje Evrope v popolnosti zastopale stališča Zveze NATO. Združena Nemčija je priznala mejo s Poljsko, se odrekla posesti orožja za množično uničevanje in enostransko privolila v radikalno zmanjšanje oboroženih sil. Vojaške potenciale Nemške demokratične republike (NDR) in Zvezne republike Nemčije (ZRN) so združili in nato zmanjšali za 45 odstotkov (Gorše 2002: 84). Tako je bila določena tudi omejitev vojaških sil združene Nemčije na približno 370.000 pripadnikov. Dejansko pa se je Bundeswehr (nemška zvezna vojska) zmanjšal za 125.000 pripadnikov, Nationalvolksarmee (vojska ZRN) pa je bila razpuščena. Sovjetske enote so bile umaknjene z ozemlja takratne NDR, NATO pa je zmanjšal številčno prisotnost na ozemlju ZRN od prvotnih 1.446.000 na 550.000 vojakov. Dogovori so zmanjšali možnosti, da bi Nemčija spet postala vojaška velesila. Oktobra 1990 je prišlo do združitve obeh Nemčij. Po tem datumu so pogajanja o CFE stekla drugače. Potekala so pod okriljem KVSE, kar pomeni, da so se članice blokov pogajale že kot suverene države na podlagi popolne enakopravnosti. V okviru KVSE/OVSE kot političnega foruma je mogoče sklepati le politično obvezujoče sporazume, medtem ko se je mogoče v ločenih skupinah pogajati tudi o pravno obvezujočih pogodbah. (Gorše 2002: 84).

Vzporedno s pripravo na vrh KVSE v Parizu so na Dunaju strogo ločeno potekala intenzivna zaprta blokovska pogajanja o nadzoru konvencionalnega orožja. 19. novembra 1990 je bila podpisana Pariška listina za novo Evropo, Pogodba CFE pa 17. novembra 1990 in je začela veljati 19. novembra 1992 kot prvi pravno obvezujoči akt, ki je omejeval konvencionalno oborožitev v Evropi. Pogajanja so vključila vseh šestnajst članic Zveze NATO in sedem članic Varšavskega sporazuma. Za skrbnika (depozitarja) pogodbe je bila določena Kraljevina Nizozemska. (Vončina 2005: 81).

3.2.2 Vsebina pogodbe in obveznosti držav pogodbenic

Pogodba CFE je obvezujoč pravni akt o zmanjševanju konvencionalnih sil v Evropi, njegov namen je (bil) zmanjšati prednost držav članic Varšavskega sporazuma v konvencionalni oborožitvi, ki je ogrožala vojaško ravnotežje, stabilnost in varnost v Evropi, poleg tega pa odstraniti nevarnost mogočega nenadnega napada oziroma nenadnega strateškega razvoja obsežnejših vojaških manevrov (Gorše 2002: 86).

Pogodba zajema le kopenske in letalske konvencionalne sile in orožje na območju od Atlantika do Urala. V Turčiji poteka meja po 39. vzporedniku. NATO-ve zahteve o številu bojnih tankov, oklepnih vozil in artilerije je sovjetska stran razširila še na bojna letala in bojne helikopterje. Pet kategorij orožja, ki jih sporazum omejuje na ravni obeh blokov, se imenuje Oprema in oborožitev, ki je omejena s pogodbo (Treaty Limited Equipment – TLE) in zajema:

1. tanke (Battle Tanks - BT),

2. oklepne bojne transporterje (Armoured Combat Vehicles - ACV),

3. artilerijo (Artillery - ART),

4. bojna letala (Combat Aircraft - CA) in

5. bojne/napadne helikopterje (Attack Helicopters - AH). (Pogodba CFE 1990: 1. poglavje, 1. člen).

Slika 3.1 prikazuje evropski prostor od Atlantskega oceana do Urala (Atlantic to the Ural - ATTU), na katerega se nanaša obnovljena pogodba CFE. Države pogodbenice so označene s sivo barvo, medtem ko so druge države označene z belo barvo. Vidne so tudi meje veljavnosti pogodbee, saj pri nekaterih državah ne potekajo po njihovih mejah (Turčija, Ruska federacija).

Vzhodna stran je sprejela tudi načelo obrambne zadostnosti, ki izhaja iz tega, da posamezna država ne sme imeti več kot eno tretjino razpoložljivih sistemov orožja obeh paktov. Sprejeti so bili strogi kriteriji za nadzor v obliki inšpekcij za preverjanje spoštovanja pogodbe. Število pripadnikov oboroženih sil ni bilo predmet same Pogodbe CFE iz leta 1990, pač pa so omejitve števila pripadnikov zajete v poznejšem aneksu CFE-1A iz leta 1992.

Slika 3.1: Območje veljavnosti Pogodbe CFE

Vir: Gradivo Verifikacijski center SV

Pogodba CFE govori o konvencionalni razorožitvi petih vrst orožja, ki ga je bilo treba etapno uresničiti do 15. novembra 1995. Narekovala je odpravo 20 odstotkov ali 16.780 kosov orožij NATA in 32 odstotkov ali 34.973 kosov orožij Varšavske zveze. Število tankov vsakega bloka je bilo omejeno na 20.000, število oklepnikov na 30.000, število artilerijskih orožij na 20.000, število bojnih letal na 6.800 in število bojnih helikopterjev na 2.000 (Pogodba CFE 1990: IV. poglavje, 1. člen).

Pogodba je predvidela tudi oblikovanje skupnega posvetovalnega telesa (JCG), s sedežem na Dunaju, za nadzorovanje uveljavljanja pogodbe. (Pogodba CFE 1990: XVI. poglavje, 1.(2. člen). Inšpekcije so urejene s posebnim protokolom. Država, ki želi opraviti inšpekcijo stanja na ozemlju druge države v okviru CFE, mora inšpicirani državi to sporočiti najmanj 36 ur pred načrtovanim prihodom na vstopno točko (POE) (Gorše 2002: 86).

Vzpostavljen je bil zapleten sistem omejitev orožja iz pogodbe v posameznih državah in na območjih, ki jih je sicer mogoče znotraj blokov spreminjati in izmenjevati, vendar ne mimo zgoraj omenjenih skupnih omejitev. V Evropi je bilo v prvih štirih letih odstranjenih okoli 50.000 vojaških sistemov oziroma četrtina orožja iz leta 1991, predvsem oklepnih sil vzhodnega bloka. Cilj te pogodbe je krepitev stabilnosti, varnosti in zaupanja v Evropi, pri tem pa so želeli doseči naslednje cilje:

1. skupno evropsko in regionalno diferencirano (kolektivno in posamično) zmanjševanje in omejevanje sistemov orožij za nenadne, obsežne vojaške aktivnosti,

2. zmanjšanje skupnega obsega orožij v Evropi zahodno od Urala z 200.000 na 157.600 kosov,

3. omejitev količin sovjetskega orožja na eno tretjino skupnega obsega orožij 22 pogodbenic,

4. preprečevanje koncentracije sil v določenih območjih,

5. zagotovitev vojaške transparentnosti (preglednosti) z izmenjavo podatkov o skladiščih in vojaških strukturah,

6. zanesljiv nadzor izmenjanih podatkov in informacij s strogim režimom preverjanja.

(Zaključni dokument prve pregledne konference držav članic v zvezi s pogodbo CFE in zaključnim aktom o pogajanjih v zvezi s številčnostjo vojaške sestave, Dunaj 1996, VII. poglavje, 1. člen).

Kot navaja Gorše (2002: 86), ima Pogodba CFE seveda tudi nekaj pomanjkljivosti, saj dovoljuje, da se orožje, ki presega omejitev, proda ali celo uskladišči zunaj Evrope, kar ima različne posledice za države z različnim geostrateškim položajem. Male države podpisnice so se morale dejansko skoraj razorožiti, medtem ko sta supersili orožje lahko le premestili na zunajevropska območja. Poznejši razpad Varšavskega sporazuma in Sovjetske zveze je zahteval prerazporeditev pravic in dolžnosti med Rusko federacijo in novonastalimi državami, tako da ta mednarodna pogodba obvezuje že 30 držav, veljati pa je prav zato začela šele 9. novembra 1992. Medtem ko so članice NATA ratificirale CFE do konca 1991, so članice Skupnosti neodvisnih držav (SND) to opravile šele na petem vrhunskem srečanju, 15. maja 1992 v Taškentu, ko je osem članic SND podpisalo akt o porazdelitvi kvot na temelju skupne kvote, določene za nekdanjo ZSSR.

3.2.3 Dopolnjena pogodba o omejevanju števila pripadnikov oboroženih sil in prilagojena pogodba o konvencionalnih oboroženih silah

Naslednji Protokol o omejevanju števila pripadnikov oboroženih sil (CFE-1A) je bil podpisan leta 1992. Določa zgornje meje števila pripadnikov kopenskih in letalskih sil posameznih držav podpisnic v Evropi. Pogodba je zagotovila zmanjšanje neposredne nevarnosti oboroženega konflikta v Evropi. Pogodbenice z izpolnjenim vprašalnikom do 15. decembra v letu sporočajo o številčni moči svojih oboroženih sil (do ravni samostojnih bataljonov), kar je lahko predmet inšpekcije. Maja 1996 se je sestalo 30 držav pogodbenic CFE. Ugotovile so, da je bilo uničenih več kot 58.000 kosov TLE, da je bilo opravljenih več kot 2.500 inšpekcij in da se je ustvaril in ustalil tekoč pretok izmenjave informacij. Pogodba CFE je izpolnila svoj glavni namen v prispevku k varnosti v Evropi in tako predstavlja prvo fazo, ki obsega obdobje do konca 1995. (Zaključni dokument prve pregledne konference držav članic v zvezi s pogodbo CFE in zaključnim aktom o pogajanjih v zvezi s številčnostjo vojaške sestave, Dunaj 1996, II. poglavje, 5.(6. člen).

Medtem je razpadel Varšavski sporazum in tri njegove članice so postale članice Zveze NATO. Blokovska struktura CFE je zato postala neustrezna in pogodbo je bilo treba prilagoditi novim razmeram. Kljub razpadu blokov pa sta še vedno obstajala t. i. Vzhod in Zahod, kar je deloma oteževalo nadgradnjo CFE.

Gorše (2002: 80–82) navaja, da so bila uveljavljena in upoštevana določila Pogodbe CFE tudi takrat, ko so se zgodile velike politične spremembe, npr. razpad Sovjetske zveze, delitev Češkoslovaške na dve ločeni državi, združitev obeh Nemčij in izbruh oboroženih spopadov ter neredov na ozemljih vsaj štirih držav članic (Gruzija, Armenija, Azerbejdžan, Tadžikistan). Toda od podpisa pogodbe v Parizu so se pojavile spremembe v evropskem scenariju, ki jih ni bilo mogoče predvideti in za katere Pogodba CFE ni bila ustrezno oblikovana. Potrebe po naslednji (prilagojeni) pogodbi, ki bi ustrezala novi situaciji (novemu stanju), so bile očitne. Tudi prva pregledna konferenca držav članic (1996) je opozorila na težave pri zagotavljanju pravilne uporabe določil pogodbe, ki je bil plod pogajanj ob koncu hladne vojne med Vzhodnim in Zahodnim blokom. Zaradi tega so se v marcu 1997 začela pogajanja, ki so trajala nepretrgoma do konca novembra 1999.

Po treh letih pogajanj in usklajevanj, pri čemer so bile upoštevane pogosto nasprotno si stoječe državne pozicije do nekaterih dejstev (širitev Zveze NATO, konflikti na območju veljave CFE, legalnost nameščenih vojaških sil, prekoračitev limitov za orožje iz pogodbe znotraj veljave sporazuma), so voditelji držav in vlad 30 sodelujočih držav OVSE, ki ležijo med Atlantskim oceanom in Uralom, 18. novembra 1999 v Istanbulu podpisali dva dokumenta o prilagoditvi CFE - pogodbe:

· prilagojena (adaptirana) pogodba CFE in

· zaključni dokument konference držav članic.

Prvi dokument vsebuje spremembe do tedaj veljavne Pogodbe CFE z vsemi njenimi protokoli, drugi, ki ni pravno obvezujoč, pa vsebuje enostranske politične zaveze, ki se nanašajo na dodatne mere stabilnosti v Evropi. V bistvu gre za tri osnovne elemente, ki jih zajema prilagojeni CFE. Vsak od njih je prenesen v aktualni jezik pogodbe tako z novimi določili kot z razširitvijo že obstoječih določil. Ti elementi so:

· zamenjava stare blokovske strukturne omejitve z novim sistemom omejitev za vsako članico posebej,

· povečana transparentnost, predvidljivost in razumljivost ter dostopnost,

· možnost, da k Pogodbi CFE pristopijo tudi druge države na prostoru, ki ga določa CFE (Gorše 2002: 95).

Zamenjava starega blokovskega omejitvenega sistema z novim sistemom omejitev struktura dveh skupin (NATO, Varšavski sporazum) in sistem štirih omejit