Prim

o V

itez

9 789612 377854

ISBN 978-961-237-785-4

ISBN 978-961-237-785-4

Primo Vitez je tudiral francoski jezik in knji-evnost ter umetnostno zgodovino. Diplomi-ral je leta 1992, doktorsko disertacijo z naslo-vom Premiki v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora pa je obranil septembra 1998. Na Filozofski fakulteti Univerze v Lju-bljani v okviru Katedre za francoski jezik od oktobra 1992 izvaja predavanja in seminarje iz francoskega govora, jezikoslovne teorije in knjievnega prevajanja. Svoje znanstvene izsledke dela objavlja v strokovnih revijah, znanstvenih zbornikih (enega je uredil tudi sam, Spise o govoru, 2008) in na mednarodnih konferencah. Decembra 2013 je v Ljubljani organiziral mednarodni simpozij z naslovom Denis Diderot danes. Zadnje ase se predvsem posvea epistemologiji jezikoslovja, pri emer skua kritino ovrednotiti vlogo, ki jo jeziko-slovec kot jezikovni subjekt odigra pri svojem znanstvenem delu. Iz francoine, panine, portugaline, angleine in srbine prevaja dramska, prozna in pesnika besedila, v glav-nem za slovenske zalobe in poklicna gledali-a. Ob prevodih gledalike literature pogosto sodeluje pri uprizoritvah kot dramaturg. Nje-gov sicernji prevajalski opus obsega vse od kanonskih besedil francoskega klasicizma in razsvetljenstva do modernistine poezije. Za prevod Voltairovih Filozofskih zgodb je dobil Sovretovo nagrado za leto 2010.

Knjiga kljub razmeroma iroki tematiki deluje kot pretehtana celota. To je po eni strani posle-dica premiljenega izbora (avtor si pri zajema-nju iz svojega opusa lahko privoi izbirnost), po drugi strani pa posledica dejstva, da se Pri-mo Vitez francoski knjievnosti in literarnim tudijam nasploh e vseskozi posvea s stali-a, ki je za jezikoslovca najbr edino logino: li-teraturo obravnava kot jezikovni pojav ali, oje in obenem ire gledano, stvar sloga. Vendar pa Viteza zvestoba temu osnovnemu prepria-nju nikdar ne potegne v dogmatino zanikanje ali mehanino odmiljanje zgodovinskih in literarnozgodovinskih kontekstov. Nasprotno: njegove tudije so poglobljeno informativne tudi kot prispevki k literarni zgodovini in jih je mogoe brati na ve nainov: kot jezikoslovne razprave, slogovne analize, literarnozgodovin-ske razmisleke, pa tudi in to nikakor ne na za-dnjem mestu kot vpoglede v prevajalsko te-orijo in prakso. Razprave Primoa Viteza so bile e doslej cenjeno dodatno tudijsko gradivo za vse, ki se ukvarjamo s francosko knjievnostjo, bodisi z literarnozgodovinskega stalia bodisi skozi optiko slogovne analize. Podobno velja za druga podroja, na katera segajo; morda so e prav posebej zanimiva kot dokument neke-ga prevajalskega razvoja.

iz recenzije Katarine Marini

Primo Vitez

Poetine izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Poet

ine

izpe

ljave

fran

cosk

e pr

oze:

slo

g in

kon

teks

t lit

erar

nega

bes

edila

Poetine izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Primo Vitez

Poetine izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333)

Avtor: Primo VitezRecenzenta: Gregor Perko, Katarina MariniLektorica: Tina PetroviPrevod povzetka: Matic VekoTehnino urejanje in prelom: Jure Preglau

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015Vse pravice pridrane.

Zaloila: Znanstvena zaloba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni intitut Filozofske fakulteteZa zalobo: Branka Kaleni Ramak, dekanja Filozofske fakultete

Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava BeniTisk: Birografika Bori d. o. o.Ljubljana, 2015Prva izdajaNaklada: 300Cena: 19,90 EUR

Knjiga je izla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

821.133.1.09-3

VITEZ, Primo, 1966- Poetine izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila / Primo Vitez ; [prevod povzetka Matic Veko]. - 1. izd. - V Ljubljani : Znanstvena zaloba Filozofske fakultete, 2015. - (Razprave FF, ISSN 2335-3333)

ISBN 978-961-237-785-4

281879296

3Kazalo vsebine

Iz esa je narejena literatura? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5

1 Na sledi popolnega jezika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

Franois duc de La Rochefoucauld: Rflexions ou Sentences et maximes morales/ Maksime ali Misli o loveki naravi . . . . . . . . .10

2 Prasketanje jezikovne elektrike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .29

Voltaire: Contes philosophiques/Filozofske zgodbe . . . . . . . . . . . . . . .31

3 Razsvetljenski realizem v dialogu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .45

Denis Diderot: Ceci nest pas un conte et autres contes/ To ni zgodba in druge zgodbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .47

4 Gospa Bovary in gospod Flaubert . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .69

Gustave Flaubert: Madame Bovary/Gospa Bovary. . . . . . . . . . . . . . . .71

5 Stara zgodba v novi preobleki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .93

Pierre Lous: La femme et le pantin/enska in pajac . . . . . . . . . . . . . .95

6 Rojstvo velikega pisatelja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107

Albert Camus: La mort heureuse/Srena smrt . . . . . . . . . . . . . . . . . 109

7 Jaz, Hadrijan . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117

Marguerite Yourcenar: Mmoires dHadrien/Hadrijanovi spomini . . . . . 119

8 Mitoloke razsenosti jezikovne intime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131

Marguerite Duras: Moderato cantabile/Moderato cantabile. . . . . . . . . 133

9 Modrcvetea poezija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143

Raymond Queneau: Les fleurs bleues/Modre cvetke . . . . . . . . . . . . . 145

10 Paradoksna mera sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165

Eugne Ionesco: crits sur le thtre/Spomini na smrt . . . . . . . . . . . . 167

11 Prezrta literarna avantura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175

Philippe Sollers: Casanova ladmirable/Krasni Casanova . . . . . . . . . . 177

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185

Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 187

Bibliografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 189

Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197

5Iz esa je narejena literatura?

Zaman se avtor trudi, da bi besedo prepustil svojemu idealnemu jazu, na koncu se na povrino vselej splazi

nasmehljani, namigljivi, oznojeni posameznik.(Charles Dantzig: Dictionnaire goste de la littrature franaise)

Metodoloki pristop k tokratni analizi francoske proze je interdisciplinaren. Ne-mara je mogoe tak prijem zaslutiti e sprio dejstva, da se je razlenjevanja franco-skih umetnostnih besedil lotil jezikoslovec, ki ga zanimajo tudi estetske razsenosti jezika. Izbor teh literarnih del je nastajal zadnjih petnajst let, ko so v odmevnej-ih izdajah izhajali slovenski prevodi nekaterih kljunih del francoske literature. Kakor je sicer znailno za vsakrno znanstveno zajemanje iz ogromnega bazena jezikovne realnosti, je izbor tudi tokrat avtorsko dejanje. Zato ne gre za nakljuno vrstenje obdelanih izvirnikov in njihovih prevodov v slovenino, temve za meto-dino gesto, ki se je izoblikovala v asu avtorjevega interesa za umetnostni jezik. In tudi sicer ni mogoe spregledati, da gre za besedila, med katerimi obstajajo mone vsebinske in formalne povezave. Izbor stilistinih tudij uvajajo trije teksti iz asa klasicizma in razsvetljenstva, iz asa torej, v katerem se je odloilno oblikoval lite-rarni jezik, ki je v historinih razrezih dobil ime moderna francoina, le franais moderne. Medbesedilni moment je v izboru mogoe izslediti ne le ob prebiranju priujoih tudij, temve predvsem ob branju literarnih tekstov, ki so tudije nav-dihnili. Flaubert o malomeanstvu ne bi pisal, kakor je pisal, e ne bi imel v svojem estetskem zaledju celotne tradicije moralistine in razsvetljenske kritike, ki se je posveala razkrinkavanju vraeverja in drubenih avtomatizmov, ki iz njega izhaja-jo. Pierre Lous je svoje pisanje naslonil na zgodbo, ki jo je konec 18.stoletja v im-pozantni Histoire de ma vie popisal Giacomo Casanova, eden najvidnejih stilistov klasine francoine. Marguerite Yourcenar svoj historini humanizem utemeljuje v tradiciji, ki so jo dolgo pred njo utrli racionalistini filozofi in besedni umetniki, pri emer njihovo pisanje, ukoreninjeno v razum, nikdar ni prezrlo duhovnih raz-senosti, v katerih uspevajo loveka ivljenja in njihove biografije. Albert Camus je zelo natanno prebral Diderota, preden se je spustil v literarno razlembo love-ke narave, ki posameznika razkriva najprej kot naravno, ele potem kot drubeno bitje; in tudi Queneau in Sollers se ves as izrecno sklicujeta na tisto, kar sta v zgodovini francoske knjievnosti prepoznala kot formativne temeljne kamne. In tako naprej. Vse izbrane tekste pa povezuje prizadevanje za osvoboditev milje-nja, zavraanje mranjakega fanatizma in ideolokih poenostavitev, odpor proti

6psevdomoralnim nesmislom, kritika pritlehne perfidnosti povprenjatva, izvirnost jezikovnega izraza.Priujoe stilistine tudije so tu sistematino vpeljane z uvodnimi izseki (incipit) iz obdelanih besedil. Prvi odstavki literarnemu delu praviloma doloijo slogovni ton, se pravi tisto avtorsko potezo, zaradi katere je umetnina preivela svoj as. Zaetek vsakega proznega besedila je zmeraj podan najprej v izvirniku in nato v slovenskem prevodu, s imer je bralcu omogoen neposreden vpogled v razlike in sorodnosti, s tem pa tudi vstop v presojo adekvatnosti prevodnih reitev. Sopostavitev izvirnika in prevoda se je sicer v zadnjem asu (posebej pri poeziji) moneje prijela v izdajah slovenskih prevodov, kar zlasti privilegiranim bralcem (namre tistim, ki lahko pre-berejo oboje) ponuja monost, da se skladno z naravo prevajanja ob istih duhovnih vsebinah potopijo v dva jezikovna svetova, iz katerih je umetnostni tekst vzel.Analitina besedila, ki so torej veinoma nastajala ob izidih slovenskih prevo-dov, imajo ve funkcij. V prvi vrsti analizirajo izvirna besedila, odkrivajo njihov jezikovni material gradnike in vezivo ter jih umeajo v relevantne drubene, duhovne in slogovne kontekste. Poleg tega poskuajo analizirati prehajanje iz iz-virnika v prevod in pri tem oceniti, v kolikni meri rezultat tega prehoda ustreza francoskemu slogovnemu impulzu, ki je prevajalski postopek sproil. Razlembe poskuajo razkriti veplastnost umetnostnega besedila in obenem upraviiti prevod kot inventivno avtorsko poetje. Zato je v tem pristopu besedilna kritika dosti-krat oblazinjena z neprikrito apologijo izbranih besedil, pa tudi njihovih avtorjev. Zapisovanje kritinih misli o doloenem besedilu je torej obenem poskus, da bi bralcu literarno umetnino razloili, mu jo pribliali in ga (zakaj pa ne?) zanjo tudi navduili. Estetsko doivetje jezika je toliko plodneje in bolj navdihujoe, e je k branju primean kanec simpatije.Literarnih besedil seveda ni mogoe brati zgolj kot zapovrstje nekaknih jezikovnih mikrostruktur, kot serijo stavkov in paragrafov. Besedilo ima svoje notranje zako-nitosti, ki jih uravnavata principa strukturne kohezije in besedilne koherentnosti. Umetnostni tekst je navsezadnje komunikacijska gesta, ker ima svoj izvor, namen in cilj, pri emer ga je nemogoe razumeti kot izoliran jezikovni pojav. e dejstvo, da ima avtorja, ga umea v as in prostor, to pa pomeni, da vsakren literarni izde-lek nastaja v drubi drugih (soasnih in preteklih) umetnostnih, drubenih in jezi-kovnih gest in diskurzov. Te okoliine predstavljajo tisto, emur reemo kontekst in prav ta kontekst zmeraj odloilno pogoj in zaznamuje specifiko teksta samega in bralsko zaznavo, ki je od bralca do bralca sicer drugana, pa jo je v drubeni razsenosti vendarle mogoe opredeliti kot del doloene jezikovne sinhronije, ta pa je, spet, le ena od asovnih epizod v zgodovinskem razvoju doloenega jezika in

7njegove literature. Branje je morda se bo slialo rahlo protislovno, pa je vendarle neizogibno res neponovljivo avtorsko dejanje. Ni dveh bralcev, ki bi doloeno literarno besedilo razbrala na popolnoma enak nain. e ve: bralec, ki bi se dolo-enega teksta lotil v dveh ivljenjskih obdobjih, branega besedila zagotovo ne bo obakrat razbral enako. Branje je namre interpretacija, interpretacija pa je realen jezikovni postopek, ki ga bralski subjekt vsakokrat sproti izvaja v novih okoliinah in vsakokrat v druganem kontekstu. Ker je branje, tako kot literarna produkcija, dinamien jezikovni proces, je tu bistveno povedati, da vsako od izbranih proznih besedil tokrat obravnavamo kot dogodek, ne pa kot monument, ki na kanoninem podstavku stoji v galeriji literarne zgodovine. Podobno velja za avtorje teh tekstov, ki jih olski pristopi velikokrat predstavljajo kot kipe, ki krasijo trge v Parizu ali v krajih, znamenitih sprio dejstva, da so se pisatelji v njih rodili. Vsaka od tudij skua o avtorju spregovoriti kot o ivem loveku, ki je svoje delo neloljivo povezal z osebno ivljenjsko izkunjo.Naslov Poetine izpeljave francoske proze seveda igra na karto terminolokega na-sprotja med poetinim in proznim, a se s tem prejkone, bolj kot s im drugim, poigra s stereotipom poezije v smislu pesemskega teksta. Pojem poetine izpeljave v resnici temelji na eni od specifinih funkcij, ki jih Roman Jakobson (glej bibliogra-fijo) v splonem pripisuje jezikovnim tvorbam. V razrezu komunikacijskih funk-cij jezika posebno mesto pripada prav poetinemu delovanju jezikovnega sporoila. Se pravi, da imajo najizrazitejo poetino funkcijo tista besedila, ki se eksplicitno ukvarjajo sama s sabo ali, preprosteje reeno, sproti premiljujejo svojo podobo, izpeljavo, nain oziroma slog. Med temi besedili imajo kljuno mesto umetnostna ali literarna besedila. Ni nakljuje, da zgodovina literarnih analiz raste iz antinega vpogleda v umetnostni tekst: od Aristotela se ez srednji vek in vso moderno dobo vrstijo formulacije znailnih pogledov na pisni jezikovni izraz, tako imenovane poe-tike, ki vsaka po svoje (z opisi ali predpisi) razumejo nastajanje in bivanje literature, znotraj nje pa oblikovanje in znailnosti posameznih izvirnih slogov.Sprio vsega tega je literarno besedilo, izvirnik ali prevod, v svojem temelju av-torsko delo, sklenjeno v strukturi in odprto k totalni raznolikosti bralskih svetov.tudentje in profesorji, zlasti tisti, ki se posveamo jezikom in knjievnosti, so po-membna in dokaj homogena skupina bralskega obinstva. Na univerzitetnih usta-novah humanistinega tipa obstajajo tevilne didaktine, klasifikatorne, nemara pa tudi epistemoloke sheme, ki (denimo) nenavadno strogo loujejo tudij jezika od tudija literature. Te delitvene sheme je seveda mogoe razumeti kot odsev formal-nih specifik, ki organizirajo posamezna tudijska, pa tudi raziskovalna podroja. Vendar pa je prav tudijsko podroje jezika (ali jezikov) tisti segment humanistine

8vednosti, ki se najizrecneje ukvarja s formativnim medijem lovenosti. Jezik je namre nekaj, kar loveka bistveno doloa kot posameznika in kot drubeno bitje, vpeto v kulturno tradicijo in obenem v potenciale civilizacijske prihodnosti. Jezik ni komunikacijsko orodje, temve razsenost duha, ki je v loveka naseljen tako, da ga ni mogoe tako kot na primer motiko preprosto vzeti in po uporabi odloiti. Vsak govorec ga nenehno nosi v sebi, se mu prepua in ga po svojih moeh obli-kuje. Literatura, spet po Jakobsonu, ni ni drugega kot poetina jezikovna izjava v kontekstu: najbolj premiljen, najspretneje izdelan, najbolj vee oblikovan jezikov-ni pojav, v produkciji praviloma rezerviran za govorce z najizrazitejim jezikovnim talentom, pri emer je literarni avtor jezikovni posameznik, natanko tako kot bra-lec. Umetnostno besedilo je vselej narejeno iz jezika. Zato premiljevalci o jeziku ne moremo prezreti literarnih umetnin, ki so najlepe dozoreli sadovi jezikovnega drevesa. In po drugi strani: kdor se miselno posvea literaturi, ne more mimo dej-stva, da je jezik substanca knjievnosti in da literarna umetnina lahko nastane samo znotraj doloenega jezikovnega sveta. To je osnovno miselno izhodie Poetinih izpeljav francoske proze.

1 Na sledi popolnega jezika

1Na sledi popolnega jezika

... saj govorite kot knjiga!(Molire: Don Juan, I/2)

10

Franois duc de La RochefoucauldRflexions ou Sentences et maximes morales (1678)Nos vertus ne sont, le plus souvent, que des vices dguiss.1 Ce que nous prenons pour des vertus nest souvent quun assemblage de

diverses actions et de divers intrts, que la fortune ou notre industrie savent arranger; et ce nest pas toujours par valeur et par chastet que les hommes sont vaillants, et que les femmes sont chastes.

2 Lamour-propre est le plus grand de tous les flatteurs.3 Quelque dcouverte que lon ait faite dans le pays de lamour-propre, il y

reste encore bien des terres inconnues.4 Lamour-propre est plus habile que le plus habile homme du monde.5 La dure de nos passions ne dpend pas plus de nous que la dure de notre vie.6 La passion fait souvent un fou du plus habile homme, et rend souvent les

plus sots habiles.7 Ces grandes et clatantes action qui blouissent les yeux sont reprsentes

par les politiques comme les effets des grands desseins, au lieu que ce sont dordinaire les effets de lhumeur et des passions. Ainsi la guerre dAuguste et dAntoine, quon rapporte lambition quils avaient de se rendre matres du monde, ntait peut-tre quun effet de jalousie.

8 Les passions sont les seuls orateurs qui persuadent toujours. Elle sont comme un art de la nature dont les rgles sont infaillibles; et lhomme le plus simple qui a de la passion persuade mieux que le plus loquent qui nen a point.

9 Les passions ont une injustice et un propre intrt qui fait quil est dangere-ux de les suivre, et quon sen doit dfier lors mme quelles paraissent les plus raisonnables.

10 Il y a dans le coeur humain un gnration perptuelle de passions, en sorte que la ruine de lune est presque toujours ltablissement dune autre.

11 Les passions en engendrent souvent qui leur sont contraires. Lavarice pro-duit quelquefois la prodigalit, et la prodigalit lavarice ; on est souvent ferme par faiblesse, et audacieux par timidit.

11

Franois duc de La RochefoucauldMaksime ali Misli o loveki naravi (2007)Nae vrline so najpogosteje le prikrite slabosti.1 Kar imamo za vrline, so pogosto le razna dejanja in nameni, ki jih usoda in

naa iznajdljivost prepleteta po svoje; moki niso zmeraj vrli zaradi svojih vrlin in enske ne nedolne zaradi nedolnosti.

2 Samoljubje je med vsemi laskavci najbolj priliznjeno.3 Naj smo e tako temeljito raziskali pokrajino samoljubja, ostaja v njej veliko

neodkritega ozemlja.4 Sebinost je spretneja od najbolj iznajdljivega loveka na svetu.5 Trajanje naih ustev ni ni bolj odvisno od nas kot dolina naega ivljenja.6 Ljubezen lahko zmea najpametneje in spametuje najveje zmeance.7 Mogona in bleea dejanja, ki zbujajo obudovanje, politiki razglaajo za

sadove svojih velikih nartov, ne pa razpoloenj in strasti, ki so jih v re-snici povzroile. Tako je bila vojna med Avgustom in Antonijem, ki jo vsi pripisujejo njuni tenji, da bi zagospodovala svetu, morda zgolj posledica ljubosumja.

8 Strast je edini govornik, ki zmeraj prepria. Je nezmotljiva umetnija narave. Vsak preprost lovek je, e je dovolj strasten, bolj prepriljiv od najbolj ve-ega govorca, ki strasti nima.

9 V strasteh je nekaj krivinega in samopanega, zato se je nevarno ravnati po njih; ne smemo jim zaupati niti, kadar se nam zdijo najbolj razumne.

10 V lovekem srcu se nenehno rojevajo strasti: s tem, ko ugasne ena, pravilo-ma vznikne nova.

11 Strasti pogosto porajajo svoja nasprotja. Skopost lahko rodi razsipnost, raz-sipnost skopost; vasih smo trdni samo iz ibkosti in drzni iz strahu.

12

12 Quelque soin que lon prenne de couvrir ses passions par des apparences de pit et dhonneur, elles paraissent toujours au travers de ces voiles.

13 Notre amour-propresouffre plus impatiemment la condamnation de nos gots que de nos opinions.

14 Les hommes ne sont pas seulement sujets perdre le souvenir des bienfaits et des injures: ils haissent mme ceux qui les ont obligs, et cessent de hair ceux qui leur ont fait des outrages. Lapplication rcompenser le bien, et se venger du mal, leur parat une servitude laquelle ils ont peine de se soumettre.

15 La clmence des princes nest souvent quune politique pour gagner laffection des peuples.

16 Cette clmence, dont on fait une vertu, se pratique tantt par vanit, que-lquefois par paresse, souvent par crainte, et presque toujours par tous les trois ensemble.

17 La modration des personnes heureuses vient du calme que la bonne fortune donne leur humeur.

18 La modration est une crainte de tomber dans lenvie et dans le mpris que mritent ceux qui senivrent de leur bonheur; cest une vaine ostentation de la force de notre esprit; et enfin la modration des hommes dans leur plus haute lvation est un dsir de paratre plus grands que leur fortune.

19 Nous avons tous assez de force pour supporter les maux dautrui.

13

12 Naj svoje strasti e tako skrbno zastiramo z videzom pobonosti in asti, tanice vselej ostanejo prosojne.

13 V svojem samoljubju teko prenaamo ljudi, ki se ne strinjajo z nami, e bolj pa smo nestrpni, ko se kdo vtakne v na okus.

14 Ljudem se ne dogaja le to, da pozabljajo na usluge in alitve: zasovraijo tiste, ki so jim storili kaj dobrega, in nehajo sovraiti tiste, ki so jim kodo-vali. Vrniti dobro z dobrim in maevati se za zlo, to se jim zdi pritlehnost, s katero se nima smisla ukvarjati.

15 Dobrohotnost vladarjev je pogosto samo politien ukrep za pridobivanje na-klonjenosti ljudstva.

16 Dobrohotnost, ki naj bi bila krepost, vasih izvira iz neimrnosti, drugi iz lenobe, pogosto iz strahu in skoraj vedno iz vsega trojega skupaj.

17 Zmernost srenih ljudi izhaja iz miru, s katerim jih je obdarila usoda.18 Zmernost je bojazen, da bi postali zavistni ali prezirljivi do tistih, ki se ko-

pljejo v srei; je neimrno razkazovanje veliine duha; najbolj vzvieni ljudje pa si z zmernostjo prizadevajo, da bi bili videti veji od svoje usode.

19 Vsi imamo dovolj moi, da prenaamo tegobe drugih.

14

Mnogi so naini pisanja in govorjenja, a navsezadnje bi vsakdo rad znal jedrnato povedati, kaj misli. Pioi ljudje in javni govorci e posebej. In ko prihaja do zgosti-tve jezikovnega izraza, se hitro znajdemo na spolzkih mejah literarnih opredelitev. Na primer: e se proza odree svoji, denimo, analitini pripovednosti in se posveti predvsem natanni ekonomiki jezikovnega izraza, se s tem temeljito zamaje njena druganost od poezije. Maksima ni ne proza ne poezija in je oboje hkrati. Je po-sebna besedilna zvrst, nekaken literarni kondenz, v idealni obliki skrajno zgoe-na formulacija misli, elegantno izrekanje stali in priblievanje resnici o loveku. Tematsko je naravnana k iskanju filozofskih univerzalij, zato rpa svojo snov iz najsplonejih konceptov, kakrni so ni, vse, srea, smisel, lepota, razum, ljubezen, modrost, ivljenje, smrt. Njena oblika je ponavadi bolj ali manj kratek stavek, ki nastopi kot destilat duha, kot premiljen in jezikovno obruen biser, z leti nalo-en iz irokega diskurzivnega konteksta, izkuenj in miselnega ozadja. Maksima (ali sentenca, izrek, v hagiografiji tudi apoftegma) je jezikovni spektakel, avtorska bravura, kristalizirana usedlina diskurza, izcedek pisateljske izkunje; je tisto, kar naj bi za piscem v zavesti obinstva ostalo kot reprezentativna avtorska poteza, primerljiva z zadnjo besedo na smrtni postelji, kot marmornat spomenik na poti v ni. Bolj ko je koncizna, bolj je videti uinkovita, literarno dognana in javnosti dostopna. Ljudje vede ali nevede napiejo ali izreejo kaj, kar publika pozneje pre-pozna kot virtuozen jezikovni povzetek njihovega bistva mislim, torej sem, kocka je padla, biti ali ne biti, narod si bo pisal sodbo sam, ve lui in kar je e tega. Ti navedki pa niso maksime, kakrne beremo v tej knjigi. Maksime so tu izpisane kot literarna oblika, ki svoj zgodovinski navdih zanesljivo rpa iz antine Grije, kjer je Epikur zapisal svoje kratke, a vplivne misli o disciplini in uivanju. Maksimi je namenjena malone celotna pisateljska energija enega najbolj lucidnih francoskih moralistov, La Rochefoucaulda. Podrobneja analiza njegovega besedila terja vsaj lakonien zapis o okoliinah avtorjevega ivljenja.Franois VI. de Marcillac, vojvoda La Rochefoucauld, se je v starodavno plemiko rodbino rodil v Parizu, 15. septembra 1613. Njegov oe je bil guverner pokrajine Poitou in je pri kralju Ludviku XIII. uival dovoljen ugled, da je vladar njegovo dedno kneevino La Rochefoucauld leta 1622 povzdignil v vojvodino in ji s tem podelil najvijo fevdalno ast. Mladi vojvoda se je pri petnajstih letih poroil s sestrino, ki mu je est let pozneje rodila prvega in pozneje e pet otrok, a o njej ni znanega kaj dosti, ker je (drugae od svojih ljubic) La Rochefoucauld v svojem pisanju ni omenjal. Pri estnajstih je vstopil v kraljevo vojsko in kot visok plemi hitro plezal po hierarhiji vojakih asti in odgovornosti. V tridesetletni vojni je kot oficir uspeno branil interese burbonske kraljevine (posebej v Italiji), vendar je ez as prav ta vojna botrovala usodni spremembi v finanni politiki kraljevega dvora:

15

kardinal Richelieu in njegov naslednik Mazarin, ki sta doloala politine smernice vlade, sta zaradi oslabelosti dravnega prorauna korenito dvignila davne stopnje in s tem razbesnila bogato aristokracijo. Plemii so zaeli proti Richelieuju kovati zarote in zaradi ene od teh je tiriindvajsetletni La Rochefoucauld padel v kraljevo nemilost in bil kaznovan z nekajmesenim zaporom v Bastilji. Iz razjarjenega ne-zadovoljstva se je dvignila znamenita Fronde (16481653), v kateri se je francosko plemstvo z orojem zoperstavilo dvoru, ele ohraniti svoje tradicionalno veljavne pravice. La Rochefoucauld je pri vstaji tvorno sodeloval, vendar je bil za upornitvo bojda e najbolj motiviran iz ljubezni do vojvodinje de Longueville, ki je bila med pobudniki Fronde. Plemii so sasoma potegnili kratko. La Rochefoucauld je bil leta 1652 v enem od spopadov z dvornimi etami hudo ranjen, znova je navezal stik s kraljem, se utrujen od vsega tega odrekel vojatvu in politiki, se umaknil v domai Poitou in se v Pariz vrnil ele po tirih letih ivljenja na podeelju. Odtlej se je v glavnem posveal pisanju in konverzacijam v debatnih salonih, kjer so bili visoko cenjeni tisti govorci, ki so v malo besedah veliko povedali. Hodil je v sprejemnice, ki so jih vodile najbolj izobraene aristokratinje, in nekatere od njih so nale tudi pot do njegovega srca: Madame de la Fayette, markiza de Sabl, Mademoiselle de Scudry, Mademoiselle de Montpensier in navsezadnje markiza de Svign. V Spominih (Mmoires, 1662) je La Rochefoucauld najprej opisal svojo poklicno in politino kariero, nato pa v naslednjih letih zapisal vrsto maksim in jih v strogem duhu klasicistine poetike1 brisal, popravljal, pual ob strani, pilil, pisal na novo. S pomojo svoje prijateljice, markize de Svign, jih je leta 1664 izdal v Amsterda-mu, v zalobi Lodewijk & Daniel Elzevier, ki se je nasploh proslavila s tiskanjem francoskih besedil 17. stoletja. Ta prva, nepodpisana izdaja teje 188 maksim. V avtorjevem pismu z dne 6. februarja 1664, katerega naslovnik je njegov prijatelj o. Thomas Esprit, beremo: Te maksime so skupek misli, ki jim e nisem dal vrstnega reda, ne zaetka in ne konca. Tudi v poznejih natisih ni razbrati sistema v vrstenju maksim. V predgovoru k eni od izdaj avtor pravi, da je nekatere tematske sklope namenoma razbil, da ne bi dolgoasil bralca. V drugem izpisu, imenovanem Roko-pis Liancourt, je tevilo maksim naraslo na 272, leta 1678, dve leti pred smrtjo, pa je

1 Htez-vous lentement et, sans perdre courage, Vingt fois sur le mtier remettez votre ouvrage. Polissez-le sans cesse et le repolissez, Ajoutez quelquefois et souvent effacez.

(Boileau : Art potique, 1674)

Poasi hti in pogum naj te ne mine, preveri vekrat, da upoteva vse veine; in stihe brusi, gladi, vasih kaj dopii in spet popili in e vekrat kaj izbrii.

(prevedla Marija Javorek)

Prim

o V

itez

9 789612 377854

ISBN 978-961-237-785-4

ISBN 978-961-237-785-4

Primo Vitez je tudiral francoski jezik in knji-evnost ter umetnostno zgodovino. Diplomi-ral je leta 1992, doktorsko disertacijo z naslo-vom Premiki v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora pa je obranil septembra 1998. Na Filozofski fakulteti Univerze v Lju-bljani v okviru Katedre za francoski jezik od oktobra 1992 izvaja predavanja in seminarje iz francoskega govora, jezikoslovne teorije in knjievnega prevajanja. Svoje znanstvene izsledke dela objavlja v strokovnih revijah, znanstvenih zbornikih (enega je uredil tudi sam, Spise o govoru, 2008) in na mednarodnih konferencah. Decembra 2013 je v Ljubljani organiziral mednarodni simpozij z naslovom Denis Diderot danes. Zadnje ase se predvsem posvea epistemologiji jezikoslovja, pri emer skua kritino ovrednotiti vlogo, ki jo jeziko-slovec kot jezikovni subjekt odigra pri svojem znanstvenem delu. Iz francoine, panine, portugaline, angleine in srbine prevaja dramska, prozna in pesnika besedila, v glav-nem za slovenske zalobe in poklicna gledali-a. Ob prevodih gledalike literature pogosto sodeluje pri uprizoritvah kot dramaturg. Nje-gov sicernji prevajalski opus obsega vse od kanonskih besedil francoskega klasicizma in razsvetljenstva do modernistine poezije. Za prevod Voltairovih Filozofskih zgodb je dobil Sovretovo nagrado za leto 2010.

Knjiga kljub razmeroma iroki tematiki deluje kot pretehtana celota. To je po eni strani posle-dica premiljenega izbora (avtor si pri zajema-nju iz svojega opusa lahko privoi izbirnost), po drugi strani pa posledica dejstva, da se Pri-mo Vitez francoski knjievnosti in literarnim tudijam nasploh e vseskozi posvea s stali-a, ki je za jezikoslovca najbr edino logino: li-teraturo obravnava kot jezikovni pojav ali, oje in obenem ire gledano, stvar sloga. Vendar pa Viteza zvestoba temu osnovnemu prepria-nju nikdar ne potegne v dogmatino zanikanje ali mehanino odmiljanje zgodovinskih in literarnozgodovinskih kontekstov. Nasprotno: njegove tudije so poglobljeno informativne tudi kot prispevki k literarni zgodovini in jih je mogoe brati na ve nainov: kot jezikoslovne razprave, slogovne analize, literarnozgodovin-ske razmisleke, pa tudi in to nikakor ne na za-dnjem mestu kot vpoglede v prevajalsko te-orijo in prakso. Razprave Primoa Viteza so bile e doslej cenjeno dodatno tudijsko gradivo za vse, ki se ukvarjamo s francosko knjievnostjo, bodisi z literarnozgodovinskega stalia bodisi skozi optiko slogovne analize. Podobno velja za druga podroja, na katera segajo; morda so e prav posebej zanimiva kot dokument neke-ga prevajalskega razvoja.

iz recenzije Katarine Marini

Primo Vitez

Poetine izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Poet

ine

izpe

ljave

fran

cosk

e pr

oze:

slo

g in

kon

teks

t lit

erar

nega

bes

edila

Blank Page