Dr. France Avčin:

Čopova smer v Triglavski steni (Centralni steber)

Konci prstov se še niso zacelili od vseh ranic, ki so jih zarezale ostrine skalovja na Centralnem stebru v Triglavski steni, ko že pri-jemljem za pero. Dolžnost je, ki me sili k temu, tovariška dolžnost do Čopovega Joža. V družbi prijatelja inž. Dolarja mi je uspelo po Joževih stopinjah preplezati eno najdrznejših plezalnih smeri v naših gorah, vsekakor pa najdrznejšo od vseh, kar se jih vzpenja čez Triglavsko se-verno steno. Toda ni to, kar bi hotela povedati alpinskemu svetu doma in za mejami. Za mnogo več gre. Midva sva le skromna ponavljalca, prava začetnika napram našemu velemojstru v skali, Čopovemu Joži. Namen tega članka je eden in edin: pokazati Jožo v luči, ki naj pra-vilno osvetli njegovo delo in njegovo skromnost. Kajti alpinska de-janja, ki jih je Joža izvršil v Centralnem stebru, so izredna dejanja izrednega človeka. Tako bomo sedaj malo težje junačili tam za Alja-ževim domom pred obličjem Stene, ponavljajoč Jožev steber kar z očmi in jezikom, češ: „E, če je Joža s petimi križi in z netrenirano Pavlo povrhu prišel preko, že ne bo kaj tako posebnega vse skup.

Tudi naj bo ta članek izpopolnitev E. Lovšinove reportaže o tej turi, priobčene v Planinskem zborniku 1945, str. 157, ki jo more pi-satelj pripovedovati le po tem, kar je izvedel iz ust včasih kar prepo-nižnega Čopovega Jože. Midva sva pa videla na lastne oči in otipala z lastnimi prsti. Zato meniva, da sva tudi z vso pravico poklicana pove-dati kar misliva.

Joža nama je pravilo svojem vzponu in iz teh neurejenih pogovorov sva si sestavila približen opis smeri. Joži je šlo za to, da nekdo res objektivno oceni njegov steber. Sam ga namreč niti ni mogel, kajti okoliščine, v katerih sta ga z Jesihovo Pavlo ukrotila, so bile tako izjemne, da mu to sedaj rada verjameva. Drugič pa so ga mikali mnogi klini in vponke, ki jih je moral svoj čas pustiti v steni. Ta roba je dandanes za plezalca dragocena. Pa še star daljnogled, rešpetlin na eno oko, nama je položil na srce, če ga, ubežnika, kje zalotiva.

S temi pičlimi aduti v rokah sva odšla v Vrata. Dne 18. avgusta zjutraj je bilo ob treh nebo mračno. Močan jugozapadnik se je zaganjal v dolino in preganjal zvezde z motnega neba. 2e sva upala, da bova lahko spala naprej. Nič ni bolj sproščujočega, kot če zjutraj pred težko plezarijo, ki se je vsaj na tihem — kar priznajmo — malo bojiš, zaslišiš enakomerno bobnanje dežnih kapljic na strehi. Vendar ni vreme kre-nilo nikamor, ne na boljše, ne na slabše. In tako sva ob štirih vseeno odšla proti Steni z dogovorom, da se obrneva, ako bi vfeme kazalo slabe namene, in sicer pred vstopom v Slovensko, ali na Gorenjskem

turncu, najpozneje pa vrh Centralnega stebra, kjer se ta izgubi v oni silni, gladki in prevesni skalni trikotnik med Gorenjsko in Prusik-Szalayevo smerjo.

Toda vreme je držalo. Ko sva ob petih kar nenavezana hitela čez Tumovo smer in naprej po Zlatorogovih stezah v Nemško, se megleni jeziki fena čez Luknjo in Stenarjeva vratca niso ne daljšali, ne krajšali. Ko sva ob osmih že drugič zajtrkovala na Gorenjskem turncu, se je pričela kazati celo Skrlatica. To je odločilo: vsaj vrh stebra zlezeva! Od tam še vedno prideva nazaj, če ne drugače, pa po vrvi.

Daro je hodil spredaj z ježem samih klinov in vponk za pasom. Zadaj pa jaz, kot po navadi z zajetnim oprtnikom, s hrano in pijačo za dva dni, z rezervnim železjem, anoraki in pomožno vrvjo; vmes pa naša preskušena nyIonska vrv. Kakih 40 metrov nad Gorenj-skim turncem sva krenila po polički na desno. Kmalu sem na tleh za-pazil ostanke oprtnika, ki se je bil bogsigavedi kdaj in komu poslovil z Ladje v Gorenjski. Odrezal sem košček jermena v spomin in vsilila se mi je neprijetna misel, kakšen bi bil lastnik, če bi obenem s svojim oprtnikom premeril ono strahotno višino pod Ladjo. Toda že sva stala v mali škrbinici vmesnega stebriča med Gorenjsko in Centralnim steb-rom. Videla sva, da do njega ne gre drugače kot navzdol po dva metra niže ležeči poševni polički.

Polička je bila že prva preskušnja najinih ravnotežnih sposobnosti. Od sile natančna je bila, zlasti zamet s ttežo na hrbtu. S klini ni bilo nič, preveč je drobljiva.

V grapi je bilo kar prijetno in zložno. Malo sva lezla po njej, nato pa takoj po udobnih policah na raz stebra. Hitro sva se dvigala čez strme stopnje in skozi zanimive poči. Na manjši glavi naju je pozdra-vilo prvo znamenje prvopristopnikov: prijazen možic. Tako je šlo kar naprej, dokler nama ni navpična stopnja nad razkošno polico zastavila poti. Ta skok spada v isto geološko plast kot Ladja v Gorenjski, dasi leži poševno nekoliko pod njo. Njen apnenec bo menda pomešan z do-lomitom. Zato je skala kompaktnejša in gladkejša, erozija manjša. Skok sva prelezla z desne skozi navpično poč, uporabljajoč stransko oporo, in že sva stala na lepi cvetni gredi. Na levo vodi v prvo, veliko rdečo votlino; nad njo pa že „stena izboči obrvi" v obliki cele vrste balkonskih preves. Sploh je tam gori za prevese dobro preskrbljeno in se bivaku za streho ni bati, le da bi moral sedeti bolj v zraku ali pa megli, kot je to delal naš Joža. Ce jih gledaš z onega mesta, se ti vidi pot navzgon precej nemogoča. Z Darom tudi danes priznavava, da bi nama jedva prišlo na misel, poskusiti tam naprej. Toda Joža ima dru-gačno srce v prsih. Ko sta pred vojno s Tržačanom Comicijem zijala z daljnogledom v one konce, je ta dosedaj največji, žal že pokojni mojster v skali po Joževem pripovedovanju sicer zmigaval, a vseeno dopustil možnost: „Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš, al ga ne greš!"

In Joža ga je šel „provare". Iz jeze in zaradi stare obljube, v sta-rosti 52 let na prvo turo po štirih letih okupacije za bodočo žico in tudi za litrčki cvička pri „Sokolu" v Ljubljani, s tovarišico brez treninga, ki ga tudi sam ni imel. Samo njegovemu nezmotljivemu, gamsov-

skemu orientacijskemu pranagonu, železni moči in vzdržljivosti rok jeseniškega kovinarja, njegovi ogromni plezalski praksi in pa pravi gorenjski trmi gre hvala, da sta dve človeški bitji takrat preplezali, tako ali tako, smer, s katero se morejo pri nas meriti le najtežji vzponi najdrznejših.

Nama je bilo seveda lahko. Vedela sva, da je kljub povsem nemo-gočemu videzu človek le prišel tam preko. Vedela sva, da tiči tam gori vrsta klinov, zabitih z Joževim kladivom, pa še nekaj vponk v njih. Imela sva vsaj približen popis. Bila sva prilično v treningu in — sit venia verbo tudi zame — napram Joži še mlada. Vsega tega Joža ni imel. Šel je s svojimi silami v neznano.

Ker se je še vreme odločilo za najin podvig, sva ob pol poldne začela. Še prej pa sva se vrh omenjene rdeče luknje pošteno najedla nalašč za take prilike hranjene slanine in se napila tako, da mi je bilo pozneje kar slabo. Daro je nataknil moje sijajne, na Rjavini preskušene tenkopodplatne plezalnike, jaz pa sem ostal zvest svoji lastni konstruk-ciji pol čevlja, pol plezalnika s profiliranim gumijastim „Vibram" — podplatom.1 Niti enkrat me ni izdal na tej svoji in moji veliki pre-skušnji. Zmašil sem še njegovo, mojemu slično gumasto obuvalo v svoj nesrečni oprtnik, pa hajde, Daro!

Kmalu sem slišal tleskniti prvo vponko. „Krepak previs s tremi klini", je javljal tovariš izza vogala. Še krepkejši poteg, pa je stal nad njim v slični ,a manjši luknji. Sledil sem in na tem mestu prvič občutil, kaj se pravi težak oprtnik v Jožetovem stebru. Kako sva ga potem še klela!

Nima smisla, da bi vse, kar je sledilo, nadrobno opisoval. Za ple-zalce dodajam itak tehnični opis, ki ga Joža ni dal, ker ga ni mogel dati zaradi vseh trodnevnih težav, ki sta jih s Pavlo morala prestajati in prestati. Mesta, ki se vrste, so divje zadeve. Zahtevajo ne le solidne-ga znanja, temveč včasih tudi vse človekove moralne in fizične moči. Videla sva v kamen zbite stope, delo Joževega kladiva. Videla sva me-sto, kjer se je odkrušil cel bolvan in je Joža padel. Videla sva kline, ki jih kar nisva razumela. „Sam sem se komaj vpel, kako le jih je Joža zabi l . . .?" se je čudil Daro. Visela sva med nebom in zemljo, tako da mi je Daro venomer javljal svoj občutek, da Bistrica tisoč metrov pod nama izvira naravnost iz njegovih hlač. Bila so mesta, kjer ne pomaga nobena vrvna tehnika, temveč samo najpreciznejše plezanje, združeno z najmočnejšo voljo in skrajno mirnostjo. Videla sva na najneverjetnejših mestih divne male cvetke in glavice belega planinskega maka so zma-jevale nad nama!

Teg vrvi je imel veliko besedo. Umetne stopnje in škripčevi po-tegi bi nama lahko marsikaj olajšali, pa sva jih v zagonu, v nekakem transu, v katerem sva zmagovala ta mesta, kljub vpeti pomožni vrvi kar prezrla. Saj jih tudi Joža ni uporabljal! Tako je šlo kar naprej,

1 Upamo, da bo ta nova pridobitev že prihodnje leto na razpolago vsem našim alpinistom. Prihranila nam bo ne le neprijetno težo okovank v oprtniku, temveč tudi plezalnike na skoraj vseh turah. Le za skrajno delikatne pasaže jo plezalniki še nadkriljujejo, seveda ne vsaki, temveč samo oni s posebno pleteno polstjo na podplatu.

ves čas pomalem' z leve na desno navzgor, tako da sva na povratek po vrvi v primeru skrajnosti komaj smela misliti. Končno sva po dveh dolžinah vrvi dospela do vrste črnih, iz doline dobro vidnih votlin, zarezanih v sredo navpičnega skalnega trikota med Gorenjskim in Prusik - Szalayevim stebrom. Toda posebna pot je vodila tja: drob-cena poč in nekaj takih nerazumljivih klinov v njej. Oprt s podplati v steno in podprt s preračunanimi tegi vrvi iz mojih rok, si je Daro po-magal preko in je izginil v prvi votlini. Eden od Joževih klinov se mu je celo izdiral, toda bil je že na višjem in je izdajalca kar s podplatom potisnil nazaj.

Sledil sem m u s svojo stokrat prekleto krošnjo. Ves sam sem ostal. Le par rumenokljunih kavkic je vreščalo v zraku, najbrže iz strahu za svoja, do tedaj nemotena gnezda. In pa dolga bela vrv mi je pravila, da je na drugem kraju močna roka močnega tovariša. Ne vem več, kako je tam. Le to vem, da sem izpenjal vponko za vponko, da sem hodil nekje po zraku, da me je nesrečna teža na hrbtu grdo vlekla v globino. Vrv mi je le omejeno pomagala, kajti preveč v stran je vodila. Bil sem že blizu rešitvi, ko je nenadoma nekaj škrtnilo nad menoj, prst mi je vrglo v obraz in teža na hrbtu je poskrbela, da sem zanihal par metrov pod sosedni previs. Po vrvi pa je v zarjaveli Joževi vponki prijazno prižvenketal oni klin, ki ga je bil Daro „zabil" nazaj kar s podplatom in ki sem nanj kljub opozorilu pozabil. Stranski poteg ga je izvlekel iz špranje! Vse to kot nalašč na najbolj izpostavljenem mestu Julijskih Alp.

,.Drži, potegni", mi je siknilo skozi zobe. Lovil sem se 9 konci prstov male vzbokline na plošči in se s skrajnimi silami dvignil za pol metra. A oprtnik ni dal. Omahnil sem nazaj, enkrat, dvakrat, tri-krat. Poizkusil sem splezati ob vrvi — kje pa, stena ni telovadnica! Roke so postajale trde od krčev, v luknji pa je od strašnega napora klel in ječal tovariš. Dolgo je trajalo, da je razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Samo težo je zlahka držal, toda dvigniti me proti trenju vrvi v vponkah in čez previs, to presega še take človeške moči.

Položaj je bil dokaj žalosten. Če bi si bil preje pripravil Prusikove zanjke na glavno vrv, bi šlo kar lepo in brez naporov, mojih in Daro-vih. „Vrzi oprtnik, pod steno ga itak dobiš", mi je blisnilo skozi možga-ne, „če še ta klin popusti in če ne prideš brž k njemu, je vsega konec". Že sem hotel to izvršiti, ko sem se spomnil na sličen položaj v družbi Vinka Modeca, v bolgarski Maljovici, le da je bilo takrat vse namerno. Poskusil sem to zadnje. Daru sem dopovedal, naj pazi na vsako po-velje. Vlegel sem se skoraj vodoravno na levi bok, z gumijem sem poiskal malih grblin na plošči, trde prste levice sem stisnil podse v male opore: Dulferjevo prečenje, a brez Diilferjevega sedeža, kar v tegu vrvi. Tovariš je deloval kot stroj in centimeter za centimetrom me. je dvigala rezultanta iz sile nog in tega vrvi. Končno je vponka hlast-nila v rešilni klin na levi, vsa krčasta leva dlan je segla vanjo, obupen poteg in rešen sem bil. Počil sem. Se par hlastnih gibov in stal sem pri Daru. Izčrpana sva bila do skrajnosti. Ni važno, kaj sva počenjala midva, toda da je Joža poleg sebe čez vse to bojno flotilo samih ,,Ladij" spravil še Pavlo, res da nekdaj sijajno in odločno plezalko, a zaradi nesrečnega svoječasnega padca in vsled pomanjkanja vsakega

treninga tudi fizično nedoraslo, to je in ostane uganka ne le njima, temveč tudi nama. Za te pol dolžine vrvi sta rabila ves dan! Le znana naravna inteligenca, moralna sila in brezpogojno, tudi na smrt priprav-ljeno tovarištvo Čopovega Joža so zmogle toliko dejanje. V tem sva si edina in to podpiševa z obema rokama. Kdor bo še lazil po Joževih in najinih klinih tam gori pod nebom, bo vse to rad priznal in potrdil, če bo le količkaj iskren.

Takole sva se čudila in modrovala v oni luknji, pod katero pade vse gladko in prevesno v enem samem skoku prav do skalaškega vstopa. Medtem so se jele močti s pomočjo sladkorja počasi vračati v roke. Krči so popuščali, mišicam se je obnavljala prožnost. Nadaljevala sva. Sledil je kamin, ki visi na ven in ki se da najlažje preplezati z obrazom na ven, kamin, proti kateremu je znani izstop iz Prusik - Szalayeve smeri po Darovi oceni komaj prijetna vaja v telovadnici. Za njim je prišla velika streha, ki jo je Joža svoj čas nekje obšel, kot je pozneje pravil. Midva pa tega nisva vedela in Daro se je je lotil kar naravnost. Trije klini in čudno zvijanje med precej krepkimi besedami so mu pomagali, da se je z desne strani povzpel nad njo. Stvar pa se zdi hujša, kot je, kajti klini bi padec lepo prestregli in pod njimi je kaminska grapa, ne pa odprta stena. Moj oprtnik se je pa čez taka mesta odslej lepo vozil na pomožni vrvi, kljub izgubi dragocenega časa, ki jo tako manevri-ranje povzroča.

Svetu nad streho je Daro z ozirom na vse prejšnje prisodil komaj kakih 10 do 15 stopinj naklona. V minuti sva bila v velikanski votlini. Na vodoravni blatni plošči je čepel možic, sirota ves moker, v njem pa listek iz beležnice z napisom: „Nova smer, dne 28. VI. 1945, Joža, Pavla" in še enkrat „Pavla". Navaden listek, a kolikega junaštva je bilo treba, da je prišel na svoje sedanje mesto! Pridejala sva mu svoja podpisa, da ne bo več tako sam. Poleg imen in dneva sva napisala samo še najino najiskrenejšo misel v onem trenutku: ,,Slava Čopovemu Joži za to smer!"

Pet popoldne je bila ura, tema pa se je obetala še pred pol osmo. Dobri dve uri sva tedaj še imela časa, da uideve iz stene. Razcefrani, fenasti oblaki so bolj in bolj prodirali nad Vrata. Prav v najini višini se je plazil njih ravni spodnji rob. Za naprej je najin popis rekel dobe-sedno: „Zgornji del je opasen. Iz lope, v kateri misliš, da je okno, prečnica pod previs, ki ga zdelaš hrbtno. Nato skrajno levo, v navpično poč (zdrava, lahka), 100 metrov in na varno." Toda lope so kar tri, prečnic in previsov nič koliko. Daro je v priskutni mokroti obplezal vse mogoče, toda ne sledu, ne sigurnega znaka ni bilo nikjer, pa naj sem še tako čital listek z opisom. Povrhu naju je še volhka megla počasi za-vila v svoj motni plašč.

Končno sva vzela pamet v roke: „Verjetnosti ni mnogo, da se znaj-deva in se pretolčeva še nocoj", sva sodila, „in noč lahko prinese vse mogoče. Če jo pa že morava prebiti v steni, je bolje, da odnehava takoj in se pošteno pripraviva na najboljšem mestu".

Po vrvi se je Daro spustil iznad zgornje lope in skupno sva zlezla v votlino z možicem. Mrka megla je prejšnjo dražečo globino pod nama zamenjala z mirno, neprodirno sivino. Možica sva začasno in

s primernim spoštovanjem deložirala. Njegovo malo ploščad sva si zravnala za ležišče. Viseče kamenje nad nama Sva obtolkla raje sama, da ne bi ponoči izvolilo pasti na najini speči butici. Pojedla sva in navlekla vse cunje nase. Kot sem bil pojave volnenih kopalnih hlač nad vse vesel, tako me je naravnost vjezila zobna krtačka in čez steno bi jo bil treščil, če ne bi bila tako huda zanjo. Oboje je nekako zašlo v mojo vrečo z železno rezervo.

Pomoževala sva, izpila še požirek tistega parfumiranega špirita, ki ga kupiš, če imaš srečo, pod mnogo obetajočim imenom ,,marelčno žganje", potem sva pa legla na vrvi, plezalnike, oprtnik, klobuk in spoštovanja vredno kapo nekega univerzitetnega profesorja, ki je to pot na Darovi glavi povsem brez svoje krivde napravila nedvomno svoje najdrznejše potovanje.

Noč je bila mirna in znosno mrzla. Gumasta anoraka sta naju dobro varovala vlage in mraza. Ogromna preveša naju je ščitila pred zunanjimi vplivi. Luna nad meglo je dajala nekaj svetlobe, bas dovolj, da si lahko razločil fantastične obrise skalovja okrog sebe. Neverjetno mirno in samotno je bilo, pravo zdravilišče za napete živce. Počasno s strehe padajoče kaplje so samoto še podčrtavale.

„La principale vertu du Desert a lp in . . . e'est justement d'etre un desert!" (Samivel).2

Točno vsako uro naju je zbudil mraz, da sva vstala, potelovadila, privezana za vsak primer na klinu, in popila strogo odmerjeni požirek omenjene ognjene vode, ki sva ji njen okus v teh okolščinah rada od-pustila. Nato sva zopet legla na vlažna tla, stisnjena enkrat „na žličko", drugič „na odlerja", da je šlo manj kalorij v izgubo. Na ta način sva spala več in bolje kot sva upala.

Kapljanju po najinih truplih se je ob treh pridružila še druga nadlega: raz streho je jela teči voda! Dež, sva s strahom ugotovila. Se ta preskušnja za nameček! Desetkrat ležeš po Slovenski in Hornovi z raznimi pacienti, pa je vedno najlepše vreme. Tu pa, ko bi tako krvavo rabila toplote, tu pa seveda še ta nakaza! Toda najino robantenje ni prav nič pomagalo, dež je pritiskal bolj in bolj in čez prevese je že pošteno lilo. Kolika sreča, da sva odnehala ob pravem času, kajti sicer bi se namakala kje v prevesah nad nama, prikovana na skalo. Tako sva pa imela vsaj varno streho nad seboj in še eno noč naju tudi ne bi bilo konec, saj Joža in Pavle tudi ni vzelo, pa sta imela še drugačne zadrege.

Čemerne volje sva ob svitu pospravljala najino vlažno in blatno revščino. Pogrela sva malce čaja, ki nama je še ostal. Neverjetno se je prileglo ono malo toplote. Se možica sva posadila nazaj in ob četrt pred sedmo je Daro stopil v kadečo se, zoprno rosečo meglo, to pot tudi on v gumiju, kajti plezalniki so se mu bil v mokroti in ilovici nekako raz-lezli.3 Zopet sva stikala po policah na levo in na desno. Vse zaman, vse

2 Glavna vrlina gorske samote je . . . , da je pac samota. 3 Dasi Joža temu materialu s precej krepkimi besedami prisoja samo eno ko-

ristno panogo uporabe, se Daro in jaz z njim lahko samo pohvaliva, tudi v mokrem in spolzkem svetu, kot sva ga imela tam gori. Polsteni plezalnik je dober, dokler ni zamazan, gumi se pa sam in brž očisti.

kar odrezano! Končno sva zlezla pod tisto luknjo, ki se zdi, da je re-šilno okno in kjer je Pavla junaško prestajala svoj tretji in četrti bivak. Za poštenega človeka pa res ni v oni okolici. Kvečjemu za skovirja, kot pravi Lovšin, za čarovnico ali pozoja, sva fantazirala midva. Toda Triglav ni Jalovec in z oknom se je celo nezmotljivi Joža pošteno ura-čunal. Tako je ostal njemu kot nama edini izhod: Zoprna prečnica v oni končni in rešilni previs, ki ga zdelaš le hrbtno, kot je trdil Joža. Pavla je baje hotela obratno, pa jo je odneslo in s tem so ji moči dokončno pošle.

Začela sva zopet resno borbo s steno. Dolgo je Daro iskal, na-zadnje je le nekaj zabil, pa takoj zatem se je pričel zmerjati z vsemi bedaki in osli, ki jih je trenutno premogel: zabil je klin četrt metra od Joževega klina! Tako dobro varovalno barvo mu je nadela vlaga pod preveso. Nova vera je prišla s tem klinom v naju in premagala zaradi bivaka znatno zmanjšano telesno kondicijo: Joža je že lazil tod! Ze od nekdaj me navdaja poseben občutek sigurnosti ob imenu Joža. Ce smo se srečali v skalah, je vsaj meni — rad priznam — vedno nekam odleglo. Smo že dobri, nič več se nam ne more primeriti, saj je Joža zra-ven! Pa naj je bilo potem na našem Jalovcu v steni, na švicarskem Zinalrothornu v ledu: nič več tesnobe, Joža jo bo že kako izvozil! Vedno nam je bil vzor premišljenosti in varnosti, a tudi korajže in prevdarnega tveganja. Kaj bi bila dala na onem mestu, da bi se prika-zala čez previs njegova angeljsko nakodrana glavica in bi izustila ka-tero od tistih znanih domislic, ki še takega jezičnega dohtarja neusmi-ljeno vržejo iz sedla!

Toda bila sva sama in sama sva morala dalje. Naš Joža je bil daleč. Vodil in zabaval je slovaške alpiniste nekje po Bohinju. Vse je bilo mokro, blatno in mahovito na oni prečnici. En sam klin za začetek, potem pa nič več. Samo moč prstov te spravi preko. Krčevito drže vrv, sem s strahom gledal, kako je tovariš dvakrat drhtečih nog komaj prišel — nazaj! Tretjič je pa le uspel. V mokrem kotu je s klinom vred zabita v peskasto skalo vponka. Desni komolec potisneš v votlinico in lahko počivaš, za previs! Pod njim je zopet eden od tistih ne veš kako zabitih Joževih klinov. Toda tako ali tako, klin je tam, dober klin, varen klin. Vrv vanj in Daro se je počasi zasukal na hrbet, z nogo se je oprl v streho in se počasi potisnil pod preveso. Z levico je tipal za njo, nad njo, otipal, potegnil in počasi, tezno vstal. Dva klina sta zlezla v dve špranji, ki jima železo očividno ni bilo nepoznano. Ce še meni uspe, pa sva menda rešena!

S težkim in zajetnim oprtnikom na hrbtu je ono mesto menda nemogoče. Zato sem spustil vrečo za nadstropje niže in si jo s pomožno vrvjo privezal za pas. Prišel sem preko, dasi ne vem povedati, kako, toda šele, ko sem se spomnil in z robcem očistil od ilovice mastne dlani. Pod previsom pa sem bil pošteno neroden, tako da se je Daru pri varo-vanju nateklo v hlačnice za celo vedro vode in da je celo njegova poosebljena mirnost že popuščala, Ni čuda, saj je varovanje tam sila težavno in sploh problematično. Sreča božja, da sva tičala v gosti megli in da strašne izpostavljenosti, ki sega prav do vznožja stene, ni bilo vi-deti. Tako sva se po Joževem receptu lahko opirala kar ob meglo. Prav

tako sreča božja, da sva imela nylonsko vrv. Navadna, na onem mestu prav gotovo mokra in trda, ne bi tekla skozi vponke; ne vem, kako bi potem prišla tam preko. Sicer bi pa za drugič vedela vse bolje, tudi za to mesto.

Končno sem bil nad previsom tudi jaz. Oprtnik pa mi je hotel posiviti še onih malo las na glavi, predno sem gi privlekel do sebe. Zopet so se obljubljali krči. Večnost je trajalo, predno sta bih obe vrvi v redu in je Daro v dežju lahko napredoval preko širokega prestopa v polici. ,,Skrajno levo" je bil rekel Joža. Preveč skrajno sva ga ubogala in tovariš je v nadaljevanju po plazni polici prišel v tako zadrego, da sta ga pri vsej njegovi moči le dober klin in moj obupni poteg z vrvjo lahko spravila nazaj. Da ta klin ne bi koga zapeljal! Prava smer gre namreč takoj navzgor po navpični, a zdravi in varni poči. Tod je Joža v skrajni sili izplezal po dveh dneh in nočeh živinskih naporov v steni, izplezal sam, prenočil tretjič na Plemenicah, tekel po pomoč, šel z njo takoj zopet nazaj na svoj izstop, splezal navzdol in rešil ubogo -Pavlo vseh muk v skovirjevi luknji. Pa še za šale mu ni zmanjkalo volje pri vsem tem. „Sila kola lomi, prijatelj", je bil edini njegov odgovor na dejanje, ki bi zaslužilo najvišje priznanje za osebno hrabrost in tova-riško požrtvovalnost.

Res, da je takoj po vojni že penzionirani Joža sam in prostovoljno zopet prijel za klešče, toda Joža je v triglavskih skalah mnogo, mnogo večji, kot v jeseniški žicami. Zato mu je za jesen njegovega življenja vsekakor treba omogočiti čim več možnosti za vzgojno delo v gorah, da bi se tako zakladnica njegovega alpinskega znanja koristneje izrabljala za vzgojo mladine ter pouk starine.

Izstopna poč se tudi nama ni preveč upirala. Skala je strma, divna. Petdeset metrov krasne pleze, pa se je svet polegel. Na levo in na desno je pod balkoni vodila polica. Že sva hotela na levo, ko je Daro zapazil na desni klin z vponko. Na njem se je bil menda spustil Tomaž Rav-hekar čez prevese k Pavli. Se tega izbijeva, da ga prineseva Joži, sva sklenila. Ker sem se v tem kovaškem poslu na tej turi predvsem jaz udejstvoval, sem splezal ono malo metrov do njega. Nekaj mi je pa reklo, naj pogledam še nekaj metrov naprej okrog vogala. Pustil sem klin, zlezel še malo napr.ej in kar sapo mi je pobralo: grušč, mel, travca, sploh tak svet, kot „za Joževo hišo!" Zatulil sem svoje odkritje Daru in jo v šumečem dežju pobral za celo dolžino vrvi navzgor, vesel kot svoj čas Joža nad „Ladjo". Rešena, enkrat za vselej! Za vse na svetu nikoli več, sem sklenil takrat, prav kot nam je nekoč dejal Joža v Zlatorogovih stezah, ko smo nič kaj pametno bulili v te konce, on režečega se obraza, mi pa dolgih nosov, jaz zaklinjaje se, da je ni sile, ki bi me spravila tja gori. No, pa se zarečenega kruha največ poje! Daro je bil cenejši od mene: „Samo za tri mesece Centralnih Alp grem še enkrat!" No, menda nama obema ne bo treba. Sicer sva pa v ceni danes že precej popustila. Se zastonj bi šla nemara še enkrat. Ko pa je tako samotno, tako varno, tako bajno tam gori!

Daro je sledil s klinom in oprtnikom, da je vsaj na koncu malo okusil blago dat njegove teže in lažje opravičil nekatere sitnosti, ki sem mu jih bil zaradi nje povzročil. Pristala sva na onem sedelcu, kjer

Gorenjska visoko nad Ladjo tik pred izstopom za hip pokuka v ostenje Centralnega stebra. Zavriskal sem na ves glas in celo Daro je proti svoji navadi spustil slične kanibalske glasove. In glej, iz megle ni pri-šel odmev, temveč moški in ženski glas! „Nad lusko nekje sva in ne najdeva ven!" Prijatelja Marjana in Alekso je bila ujela stena prav tako kot naju, megla ju ni spustila in vso noč sta morala prezebati v dežju. Sporočila sva jima smer, kolikor sva vedela, pobrala mokro in blatno nylonko in stopila do Bovškega snega, potem pa po Kugyjevi po-lici h tovarišema, ki sta se baš izvijala iz pošastne megle. Mokri kot miši smo v dežju nadaljevali pot preko Praga v Vrata. Tam se naju je major Pišljar razveselil prav tako kot midva njegovega toplega čaja. Kljub dvema daljnogledoma in dežurni službi pri njih naju niso mogli opaziti in že je na tihem mislil na rešilno odpravo. Toda kdo naju bi dobil iz te stene razen enega samega, razen Čopovega Joža!

Tudi Centralni steber je srečno za nama. Kot prečudna pravljica se mi zdi, pravljica, ki pa ni prav nič strašna in me prav nič ne pre-ganja v spanju. Vse je tako bajno in svetlo, če se prestavim nazaj v prevese Joževe smeri.

„\Vir wussten nicht, sind wir noch von dieser Welt!" 4 (Kugy). Sloviti švicarski alpinist Andre Roch mi je svoj čas razlagal, da se

šele v starosti štiridesetih let počuti moralno dovolj zrelega za najtežje vzpone v gorah. Mislim, da ga sedaj prav dobro razumem. Tako sva je danes vesela, te najine dogodivščine, vesela zase, še bolj pa za Jožo, tako kot je bil tudi on srčno vesel naju, ko sva ga zvečer vrgla iz jasli in mu pomolila pod nos šop zarjavelih klinov in vponk. Vsak enega sva dobila, za spomin, jaz onega, ki me. je bil izdal. Pod sliko stene visi sedaj družno z onim, ki mi je nekoč v Mangartu rešil življenje. Zadnji liter vina na Jesenicah smo popili v proslavo Joževega stebra in tako dolgo smo slavili, da sva kar pri njem prespala.

Sedaj veva in trdiva, da spadajo dejanja moči in tovarištva, ki jih je Joža na tej skrajno težki turi in v silno slabem vremenu izvršil, med najsvetlejša v alpinski zgodovini, ne le v naši, temveč v svetovni sploh. Joža Cop sega z njimi preko naših ožjih meja, uvrščujoč se med ne-smrtna imena največjih alpinistov sveta. Kaj vse bi bil naš Joža lahko s svojimi sposobnostmi na alpinskem polju napravil, če bi mu bila dana prilika in sredstva. .Toda kdo je imel nekdaj pravo razumevanje za to-vrstne talente! Tako je Joža vse svoje premnoge plezalne podvige opravil takorekoč med delom v tovarni: od žareče žice v skale, pa takoj zopet nazaj na šiht! Nenehno je šlo tako in tako teče še danes njegovo življenje.

Marsikdo ima že svojo smer v Triglavski steni. Imamo nacionalne smeri: slovensko, nemško, bavarsko itd. Imamo strokovno kov inar-sko", v resnici zopet Joževo smer. Imamo osebne smeri: Tumovo, Konigovo, Jugovo, Zimmer - Jahnovo, Wissiak - Zupančičevo, Prusik -Szalayevo in kaj vem še katero. Edino on, ki je rešil še ta največji in

* Nismo vedeli, ali smo še od tega sveta.

zadnji njen problem, pred katerim se vsi ostali lahko poskrijejo, edino Joža Čop, ki je tej naši takorekoč sveti Steni dokončno udaril domači slovenski pečat, edino on da ne bi imel svoje smeri? To bogme ni pravično. Zato predlagava, da se dosedanji Centralni steber reši tega svojega prisiljenega, ne vem od kod vzetega imena. ,,Čopov steber'" naj se odslej naziva in preko njega naj čez najdrznejši del stene vodi ponosna „Čopova smer". Naj ostane vklesano v skalnih čereh Triglav-ske stene tudi Čopovo ime. Imenuje naj se ta smer po našem naj-večjem alpinistu, največjem ne po gladki in pisani besedi, temveč po moškem alpinskem dejanju. Joža res ni vsem in povsodi po volji in marsikaj je moral že v svoji skromnosti preslišati, odkritega, še več pa zahrbtnega. V tolažbo naj mu bo, da tudi zanj velja ona francoska:

„On ne jette des pierres qu'aux arbres fruitiers", ali pa srbsko: ,,Samo pozadi dobra konja se diže prašina!"

Tebi, Joža, pa hvala za božanske užitke na Tvojem stebru. Lepše Triglava ne morem več doživeti.

„Pa bohlonej, k'smo prjatl!" ,

Tehnični opis:

Od Gorenjskega turnca ca 40 m navzgor, nato proti Skrbim v desno na stolpiču. Dva metra pod njo naokrog in po delikatni polički v grapo, levo od Čopovega stebra. Po njej in čimpreje na desno na ra3 stebra. Po razu in po levem boku do široke police pod navpično stopnjo v stebru. Na desno na raz, navpično navzgor čez strme stopnje in skozi oporno poč na travnato polico. Po njej-na levo in gor v zanimivo rdečo votlino (konzerva s podpisi).

Iz votline na desno navzgor okrog roba na drobno poličko. Čez previs (dva klina) in v naslednjo luknjo. Iz nje po ozki poči in čez pre-vis na udobno sedišče nad njim (lopa s cvetjem). Par metrov brez kli-nov, nato dalje po poči do klina. Čez previs na majhno ploščad (dva klina). Okrog 6 m na zeleno stojišče (klin). Tenka špranja na desno navzgor (klini) kakih 15 m, nato malo lažje v najspodnejšo votlino zna-čilne navpične zajede v obliki črke S, dobro vidne iz doline. (V sredini ima nos, dva klina).

Po kaminu do strehaste zagate in čez njo v žleb in po njem v velikansko votlino (možic in bivak). Po polici na levo gori v lahek svet do pod luknje z belo skalo v sredi. (Iz doline se vidi kot okno). Par metrov na levo, nato naravnost navzgor do klina. Prečka (klin) na levo v prekrit kot (klin z vponko), pod preveso. (Pod preveso klin). Hrbtno pod preveso po polički, nato se zravnaš. Po polički na levo, širok raz-korak, tri metre okrog roba na dobro stojišče pod navpično počjo. (Konec večjih težav. Nekoliko naprej na polici klin, ki ne vodi nikamor!)

Po poklini strmo navzgor po dobrih stopih in prijemih za lusko. Nato po zajedi 25 m navzgor in na desno pod prevesami v položen žleb. Po njem v skrotje in lahko v škrbino Gorenjske smeri. Od tod v 10 minutah na Bovški sneg in Kugyjevo polico.

Težavno z več izredno težavnimi in nekaj skrajno težavnimi mesti (6. stopnja, spodnja meja). Plezala 18. in 19. VIII. 1948 ing. Daro Dolar

in ing. France Avčin 16 in pol ur od Slovenskega vstopa do izstopa Gorenjske smeri. Za bodoče plezalce bi bil normalni čas 8 — 1 0 ur.

Nasveti: Od prve rdeče lope naprej s čim manjšim oprtnikom, a še bolje brez njega, toda samo ob zanesljivem vremenu. Grandiozna bi bila kombinacija: Skalaška — Čopov steber naravnost (tu manjka vmes direktni zvezni člen) — Čopova smer — in eventualno še naravnost na Triglav s Kugyjeve police z desne. Višina bi znašala blizu 1600 m; to bi bila tako ena najtežjih smeri in obenem najdaljša v Vzhodnih Julijskih Alpah, slično kot kombinacija Konigove smeri z grebenom Triglava z leve nad Kugyjevo polico.

Dodatek: Čopov steber je bil za tem do dne, ko to pišem, ponovljen še štiri-

krat. Prvič sta ga ponovila tov. Blažina in Škerl in sicer v začetku po Skalaški smeri do Skalaškega turnca, z njega pa vodoravno na steber ha po njem navzgor. Tudi od njiju je slabo vreme terjalo mrzel bivak v steni. Njuno mnenje se v vsem strinja z zgornjimi navedbami. Tov. Blažina, plezalec iz Comicijeve plezalske šole v Trstu, primerja Čopov steber z znanim severozapadnim Comicijevim razom na Mali Zinni (Cima piccola di Lavaredo), ki velja za turo prvega reda. Vse težkoče so tam nakopičene na prvih 200 m, tu, v Čopovem stebru, pa na koncu in v silni izpostavljenosti 1000 m. Drugič sta Čopov steber ponovila tov. Ciril Debeljak iz Celja in Rado Kočevar, ki je nedavno ponovil tudi še mnogo težjo Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika nad Planico. Ob najugodnejših razmerah, poznavajoč smer, sijajno tre-nirana, po vseh naših klinih in brez prtljage sta vso smer preplezala v pičlih 8 urah. Ta čas zato ne smemo šteti za normalen, saj sta rabila cez Slovensko do Belih plati 11 minut (!) in naprej po Zlatorogovih stezah do Gorenjskega turnca komaj 1 3/d. ure, da bi se na vsak način izognila bivaku v steni. Stene niso dirkališča, kajti sicer bomo kmalu morali one naše alpiniste, ki uživajo predvsem v brzinskih rekordih preko šestostopenjskih smeri, opremiti s štopericami.

Nadalje so steber ponovili tovariši Blažina, Krušič, Slavko Koblar in Silar hkrati v dveh navezah. Njihov čas 11 ur potrjuje pravilnost navedenega normalnega časa 8 do 10 ur. Tudi mnenje tov. Krušiča se povsem strinja z najinim mnenjem o Joži in njegovem stebru.

\

Dr. Henrik Turna:

K imenoslovju Stolove skupine (Nadaljevanje)

Belšica pri Stolu 2103 m Z Boštetom sva odrinila od Podnarja naravnost po stezi v breg pod

Veliki Rob na kolovoz iz Spodnjega Podna, ki je ob enem zaznamovana pot Nemškoavstrijskega alpinskega društva. Kolovoz je položno izpe-ljan in vede skoraj ves čas po gozdu do vrh Cijanovca, 1492 m. Vmes so jasnice, raz katere je lep pogled na Poden, posebno na južni rob

Nemškega vrha in panogo proti severu. Boste je vzdržal za kranjski Nemški vrh Visoka Vrtača in sicer je imenoval tako cel greben od krnice 1838 m ali, kakor pravijo Korošci, Vateljce, pa do vrha 2180 m. Trdil je, da Korošci sploh drugega imena ne poznajo. Razlagal je be-sedo Vrtača od vrteti, češ da se gorski greben zavije okoli Podna. Opozoril sem ga, da je nasprotno res, da greben od Vateljice pa do vrhunca teče v ravni črti, da se greben tudi ne zavije proti severu ter je docela ločen od drugega predloženega grebena, ki teče v ravni črti od zahoda na vzhod, t. j. greben Visoke Zelenice. Priznal je tudi, da Korošci ne poznajo pomena vrtače za gorski greben, ki kroži, kar Ne-mec imenuje morfologično Bergkrumme. Videti bi moral ravno po vsebini pomenov Vateljca in Vrtača, kar oboje pomeni globel, da vrtača ni vrh.1 Tudi dr. Sašel, doma iz Slovenskega Plajberka, se drži imena Visoka Vrtača. Beseda vrtača je res mnogosmiselna: globel v potoku, kjer se voda suče; vreteno v vrzeli, da ne prehaja živina; vrtelj ali vrtelja, nemški Drehkreuz ter kraška vrtača, (Karsttrichter): Vrtača pa je za Kranjce brez dvoma tudi to, kar velja za Primorce krnica, t. j. nemški Kar. Vukov srbski slovar ima gpmaua za neko dolino v Srijemu, Jireček v srbščini omenja: vrtača, trichterformiger Abgrund. Da Vrtača ne more biti ime za vrh, kaže tudi pravilno ime nad Moj-strano Vrtaški vrh 1898 m, Nemci so krstili Vrtačo — Vateljico za Gamsgrube. Temeljni pojm vrtače je torej globel, zaradi tega bi bilo odkloniti ime Visoka Vrtača za vrh ter obdržati kranjsko ime Nemški vrh. Sitno je le, da se to ime nanaša na različne vrhove. Koroški Nemci imenujejo tako koto 2103 m severno tik Velikega Stola, vojno-geografski institut na Dunaju ima Nemški vrh za koto 1960 m, Kna-1'eljčev zemljevid Tržiške podružnice SPD za koto 2027 m do 1837 m, zemljiška mapa srezkega sodišča v Radovljici za 2180 m. Zmedo dela tudi ime za vrhova 2027 m in 2028 m. Ta slednji stoji sredi med 2180 m in 2027 m in je lep, nepristopen stožec, ločen od težko pre-hodne škrbine pod 2180 m (plezalna tura) in dobro prehodne na stran 2027 m. Ta druga škrbina se imenuje Žleb, sodil bi jo na 1800 m višine.

1 Iz podane filologiene razprave s preprostim koroškim kmetom je razvidno, da hoče avtor vsiliti svoj pojm o kraški „vrtači" (češ: temeljni pojm je globel, vrtača ni vrh) temu svetu, ki takega pojma ne pozna, ker ima zanj svoje ime „krnica". Vsled teh različnih predstav se avtor in Bošte seveda nista mogla sporazumeti. Preprosti koroški kmet pa tudi ni znal znanstveno obrazložiti nastanek imena Vrtača za impo-zantno, navpično steno. Kajti to poimenovanje je tako staro, da se je proces nastanka že izgubil iz ljudske zavesti, čeprav to ljudstvo še pomni značilne dogodke „od Turkov sem". Pač pa bi ta miselni proces mogel rekonstruirati avtor sam, ako bi pritegnil v primerjavo podobno, iz istega glagola tvorjeno ime iz neposredne bližine, namreč ime Vrtalšje za dolec od Svete Peči proti Podnu doli. To ime je moglo biti avtorju znano iz moje razprave v Planinskem vestniku 1930, str. 280, s katero na več mestih pole-mizira. Ozki in kratki dolec Vrtalšje z razritimi in razoranimi pobočji je dobil v ljudski predstavi svoje nazorno ime od vrtalnega delovanja padavin in vremenskih prilik na zemeljsko površino, ravno tako, kakor razrita in razklana stena Visoke Vr-tače in kakor končno tudi kraške vrtače same. Tam na Krasu je ljudstvo ta vrtalni pojav opazovalo bolj v vodoravnem, kamenitem svetu, tu v Karavankah pa tudi na strmih pobočjih in skoro navpičnih stenah. Ime Visoka Vrtača odgovarja torej tako morfologično kakor tudi duhu slovenskega jezika in so ga prvotni imenodajalci že prav razumeli. (Sa).

Nemški alpinist Franc Pehr, ki je 1.1909 (glej Mitteilungen des D. u. O. Alpenverein, str. 109 in si.) prvi zapisal imena Sto love skupine, na-pačno navaja Zelenica (Spitze) za 2028 m, Palec pa za neko pečno glavo med 2028 m in Vrtačo 2180 m. Med 2028 m in 2180 m sploh ni nikakega vrha ali glave, palec tudi ne more biti glava. Vrtačo tolmači Pehr za Rtačo iz rt = Zinne. Dr. Sašel napačno navaja Palec za 2028 m. Od strani Podna je vrh 2028 m kakor prilepljen na Nemški vrh tako, da v Podnu nima in tudi ne zasluži samostojnega imena. Šele na sever ga globoka škrbina Žleba jasno loči od Visoke Zelenice 2027 m. Vrh 2028 m, ki bi ostal brez imena na Kranjskem in Koroškem, naj se torej imenuje Vrh Žleba. Bošte, na katerega se sklicuje dr. Sašel, je bil do-cela siguren, da se Palec imenuje vrhunec Velike Zelenice, torej 2027 m.

Vrtača pozimi

Dokler nisem hodil s Kunčičem po Zgornji Zelenici, sem iskal Palec za nemškim alpinistom Pehrom in domačinom iz Pliberka dr. Sašlom v grebenu Nemškega vrha proti Vrtači. Kota 2103 m nad Velikimi Vratmi je droben stožec, ki bi se dal primerjati prstu; ko pa mi je Kunčič z vso odločnostjo imenoval ta vrh Podnarjeva Peč in sosednji vrh brez kote „Peč nad Vrtačo", sem bil razdvojem, kje naj bi stal Palec. Morfologično izrazita podoba Palca za 2027 m in odločna Bošte-tova napoved rrte je končno poučila, da Palec ne more biti drug vrh nego 2027 m. Pozneje je to ime potrdil pogled na pravcati, nekoliko upognjeni palec, ki ga vidiš, ko se voziš z železnico od Bistrice v Rožu čez most Velike Suhe pred postajo Podgorje (Maria Elend). Palec se ti pokaže razločno na severu od Nemškega vrha, poleg vrha 2028 m.

Stena od Nemškega vrha do Vrtače je slabo razčlenjena in težko prehodna. Pred par leti, je pravil Bošte, sta poskušala dva nemška ple-zalca prečiti steno od Žleba sem proti Vrtači. Pri tem poizkusu se je eden ponesrečil, drugega so celovški alpinisti s težavo rešili. Dobro vidna sredi stene pa je dvojna zajeda od vrha do tal; žleb ruse barve zahodno od kote 2103 m, pa vzporedni plitvejši žleb. Prvi se imenuje

Osrani Zlih, po dr. Sašlu ,,Jurjeva Drča"; ime od tod, da se po njem venomer drsti kamenje, Zlih je nemška beseda Schlich. Drugi žleb se imenuje „Jojcev Žleb". Severno steno Nemškega vrha sta že 1. 1902 preplezala nemška alpinista Eitner in Pichl.

Raz Cijanovec, 1492 m, imaš lep pregled doline Strugarice ah Struge, kakor zibel vložene med gozdnate gore; na jugu zaklepa dolino Ovčji vrh 2016 m, od njega proti severu stoji Kozjak 1581 m, dr. Sašel ga imenuje „Kozenski Rob", ter se vleče dolgo sleme Huma do 1080 m nad Bistrico.2 Na njenem levem bregu je predložen v ozadju na sever Mačenski vrh 1685 m, ki v dolgem slemenu, Dolgi vrh, odpade do „Strme Peči", 1352 m, na desnem bregu pa „Sinjski vrh", 1577 m, ki odpade v Vršiču 1313 m.3 Na vzhod objemlje strugo dolgo sleme od Kosatice, 1658 m, na sever čez Veliki Rob do Markole nad Slovenjim Plajberkom. Od Velikega Roba na severozahod se od glavnega slemena odcepi Prant, 1324 m, iz nemškega Brand.4 Da imamo v isti dolini na enem kraju nemško ime Brand, na drugem pa Požarje, kaže, kako se nemški in slovenski živelj križata. Na slemenu Cijanovca so drevesa večinoma čudovito zveriženi mecesni. En mecesen ima sedem debel, da se vidi kakor harfa. Blizu njega drug, fantastično zavit štor dvojnega debla. Severozahodno pod Velikim Robom je v planem obronku veliko Ogrizovo posestvo.

Steza vede po slemenu pod Kosmatico 1658 m na Ogrizovo pla-nino 1560 m. Pred njo je, pomaknjena na Poden, gola glava Kresišče. Ime od tega, ker ondi zažigajo kresove. Iz Kresišča je najlepše pre-gledna vsa Podenska dolina z velelepim robom visokih vrhov, v ozadju Koroško gorovje onkraj Ljubeljske doline. Od planine naprej ob poti je studenec. Zaznamovana pot je dobro izpeljana nad „Veliko Jamo", prostorno kadunjo, nagnjeno proti Podnu, potem se vzpne pod Mačen-ske čeri, t. j. dolgo sleme z vrhom, ki se vleče vzhodno od Ovčjega vrha, 2016 m, do Malega Vogla proti Podnu. Domačin iz Mač in so-posestnik Mačenske planine, Partl, pa je imenoval koto 2016 m Veliki Ovčji vrh do 1884 m Mali Ovčji vrh, greben od Velikega Ovčjega vrha do kote 1801 m na zahod pa Kozji Hrbet. Mačenske Ceri bo torej le ime za greben Ovčjega vrha do 1884 m, gledan od severa. Dr. Sašel

2 Avtor smatra, da je Kozjak neki vrh, lokalizira ga na višino 1581 m, Nemci pa so ga na svojih kartah postavili še više, na koto 2016 m (t. j. Ovčji vrh). Po poj-movanju domačinov pa je Kozjak le dolec (grapa) od teh višin na severozapad doli proti Medvedjemu dolu. Starejši l judje še pomnijo, kako so imena Kozjak, Ovčji vrh i. dr. nastala; ker je namreč nekako v turških časih prvotni naseljenec Strugar (od tega imena Strugarji, Strugarica) tod pasel svoje koze (v Kozjaku) oziroma ovce (na Ovčjem vrhu). O tem sem pisal v Planinskem vestniku 1941, str. 27. Ime Kozenski Rob za hrbet od kote 1581 m doli je torej pravilno in domače. Na kateri karti je avtor povzel koto 1080 m nad Bistrico, mi ni jasno; vsekakor pa pod „Bistrico" misli tu na potok. (Sa).

3 Zopet ni jasno, k je je avtor povzel koto 1313 m. Pravi Vršič ima višino 1257 m in je planina jugovzhodno od Psinskega vrha. (Sa).

4 S svojega stališča na Cjanovcu avtor ni mogel dobiti prave predstave o opi-sanem terenu. Sleme od Velikega Roba 1463 m se nadaljuje na sever na Prant 1340 m, Iskrobo, Klado, Reber in Pavčev Rep (kakor sem opisal v Planinskem vestniku 1930, str. 280); na severozapad pa se odcepi Krniški Rob na koto 1324 m, tako imenovan po južno ležeči planini Krnica (Sa).

imenuje konec Mačenskih Ceri, t. j. 1884 m, Mali Vogel. Nekdaj je bila okoli Ceri jako nevarna plezalna pot, sedaj pa so izklesane v pečino stopnjice, na težjih mestih pa vložene lesene stopnjice ter je pot zava-rovana s klini in žicami. Ta del poti imenujejo Stenžca ali Stinca5 (štengica). Pod Čermi so Orlove Peči nad Bukovjem ob Podnu.

Steza zavije okoli Ceri na sončno severno stran, na sedlo Vrata, 1712 m, med Svačico 1960 m in Malim Ovčjim vrhom 1884 m. Ime Svatčica se nahaja še v prvi izdaji zemljevida vojnogeografičnega zavoda na Dunaju, v novi izdaji 19JL0 in 1916 pa je ime popravljeno v Belščica. Tako ta vrh sedaj imenujejo nemški alpinisti in za njimi so

Medji dol F o t o Jos. Kunaver

ime začeli rabiti Podenci, četudi sami dostaVljajo, da je pravo ime Svačica. Ker imenujejo Kranjci prehod južno pod njo ob 1838 m ,,Bel-ščica", je zame gotovo, da velja za vrh 2103 m severno od Velikega Stola pravo ime Belšica. Da je neka Belšica ob Stolu, imam v spominu še iz mladih let, ko so Zaspčani sekli seno po Stolu ter so naštevali po vrsti vrhove za Stolom: Belšica, Zelenica in Rjavica.

Od sedla gre pot položno po pašniku pod Malim in Velikim Ovčjim vrhom, drn sega do temena. Kmalu na ovinku pod Ovčjim vrhom leži dom Karavanske župe Nemškoavstrijskega alpinskega društva, Kla-genfurterhiitte, 1660 m. Zgrajen je bil 1.1906. Dom sedaj širijo, ker

5 Stince (ne Stenžca ali Stinca) je ostra skalnata reber, preko katere vodi v ka-men vsekana steza od Ogrizove planine gori (zato ime „Stengice"); ta steza se gori nadaljuje po pobočju „Za sedlom" do prelaza Vrata 1712 m in dalje na Mačensko planino. (Sa).

naj služi tudi kot zimska postojanka smučarjem. Ima krasno lego pod Velikim Stolom, Belšico in Svačico. Od doma do vrha Velikega Stola je dobro nadelana steza „Cez Belšico", 1838 m, pičli dve uri hoda. Pogled proti Velikemu Stolu izpred doma je veličasten. Pravi vrh pa je zaklonjen za čerjo Orlice, kjer so nekdaj gnezdih črni planinski orli. Pregnali so jih turisti.

Ko sva stopila z Boštetom v dom, sva se komaj prerila med razno-vrstnimi obrtniki in delavci, ki so na vseh krajih stavbe razbijali in žagali ter hiteli z delom, da dom končajo še pred zimo. Vse nemško! Tudi oskrbnik in njegova žena, slovenska Korošca, se vidno ogibljeta slovenskega jezika. Dasi sva bila precej potrebna, sva dobila le suro-vega masla, sira in jajc. Skrbnica je sicer pekla v veliki kožici cel gamsov hrbet, a morala bi čakati do poldneva. Par dni so namreč že lovili pod Stolom in Ovčjim vrhom. Zakupnik lova je 80 let stari po-sestnik Savnik iz Mač, pravijo, da še dobro strelja. Pač redek lovec!

Ker je Bošte izjavil, da ne pozna imen po Medvedjem Dolu, sva se ločila. Vrnil se je čez Vrata nazaj.

Račun je bil ob pičli postrežbi precej slan. Ker nisem imel šilingov, zaračunal mi je skrbnik šiling po 13.— din (mesto 8.50) tako, da je račun znašal za košček sira, surovega masla s kruhom in tri jajca ter četrt vina 66.— din. Skrbnik je z nekim poudarkom trdil, da ni sloven-skih turistov na koroško stran, zaradi tega tudi niso pripravljeni nanje; Po spominski knjigi so turisti iz Jugoslavije res prav redki, če tudi je pot z Velikega Stola „Čez Belšico" na dom in od tod po prelepi Bi-striški dolini lepa in zanimiva. Badjura v svojih ,,Izletih po Karavan-kah" vzpodbuja slovenske turiste, naj bi prehajali čez mejo, zdi se, z majčkenim uspehom. Koliko se ustimo za zapuščene koroške brate — v

/ dejanju jih pa kar zanemarjamo. Ravno turisti bi imeli priložnost in dolžnost, da vzdržujejo stike s slovenskimi ljudmi preko meje, pa jih ni. In tako smo „Korotan" zanemarjali od nekdaj. Ko sem 1.1886. pre-hodil jezikovno mejo od Gozdanj do Djekš, sem bil prava bela vrana. Takrat se je na Gosposvetskem polju dobilo še ljudi, ki so slovenski odgovarjali, danes je vse onemelo. Ko sem v 90. letih stikal nad St. Mohorjem, okoli Osojskega jezera in po srednji Dravski dolini, sem še povsod čutil iz obnašanja ljudi odmev, da so tod ne še tako davno živeli naši ljudje, vsaj v zatišjih — danes je že vse trdo nemško. Kdo je kriv? Našim turistom bi vsaj nasvetoval, naj si nekoliko ogledajo prelepe obmejne kraje Koroške — in ljudstvo.

Veliki Stol in sleme proti zahodu na koroško stran odpadata strmo v orjaške prodove in krnice „Na Jamah". Preko severne stene sta 1.1906. preplezala nemška alpinista Greenitz in Kaltenbrunner.

Za posamezna brda v Stolovem grebenu od koroške strani nisem mogel dobiti imen. Na južni strani namreč od vrha pasejo Kranjci, koroška stran pa je pečnata in prodnata. Ime Zeleni Rob za 1962 m je kranjsko, dočim velja isto ime na Koroškem za rušnato, zeleno rebro pod koto 2024 m nad Jamami. Rušnato rebro pod 1962 m pa imenujejo Korošci „Zeleni Stol", poleg njega Turnček in „Na Hlebu", oboje po obliki. Krnico pod 1962 m, 2024 m in 2102 m Korošci imenujejo „Na Jamah". Pod njimi je globoko zarito debro gorenje Bistrice.

Od Celovškega doma sem krenil na Mačensko planino 1630 m, v tem poznem času že zaprto. Planina je last devetero posestnikov iz Mač. Meri približno 300 oralov, koder pasejo 50 — 60 govedi in okoli 100 ovac. Svečani (Sveče, vas in Bistriška fara) imajo pravico pašnje za 10 konj. Vsak posestnik ima svoj stan in drži svojega pastirja. Planina proti dolini Bistrice strmo odpada ter mora biti zavarovana s plotom. Zahodno pleče nad planino in nad Bistrico je Pečica. Mala planota nad planino Gorenjščica, poleg nje pa rušnato Crnilovje. Od planine na-ravnost nizdol po strmem drnu gre v zatrep gorenje Bistrice. Travnato jaso v zatrepu imenujejo nemški turisti „Johannisruhe". Objame te lep gozd in spremlja ves čas po dobri vozni poti ob šumljajočem potoku Bistrice. Gredina na obeh bregovih se imenuje „V Penjah". Pogled se ti odpira proti vzhodu na Rogačovec, 1801 m, t. j. vogel slemena od

Vctjnaž

Velikega Ovčjega vrha, katero je posestnik Partl imenoval Kozji Hrbet, ter na Bele Peči, 1535 m, imenovane tudi Močiva (Močila) ter proti zahodu čez Strme Peči, 1352 m na Dolgi vrh, na Mačenski vrh 1685 m in na Grintavec 1652 m do Kočne ali, kakor pravijo Korošci, Stružke, 1940m. Ker se ime Kočna večkrat ponavlja, bi bilo za imenoslovje obdržati le koroško ime Stružka. Iz Medvedjega Dola v Suho med Ma-čenskim vrhom in Grintavcem. 1466 m, vodi steza čez Mrzlo Ravan. Vzhodno pod Stružko vede prehod iz Bistriške doline na Kranjsko skozi Medvedji dom ali Medvedjak 1696 m, kar Nemci imenujejo Ba-rensattel. Dol na kranjsko stran imenujejo Kranjci Medji dol. 2e na Kranjskem je široka, zelena kadunja, nad katero se vzpenja jako zna-čilna Kranjska Rt. V Stolovem slemenu od zahoda je nad Medvedjakom kota 1941 m, imenovana Oševnjak, in kota 2016 m, Srednji vrh. Dr. Sašel piše ime Ševnjak. Beseda prav očitno izhaja iz olš (jelš), ki ra-stejo po robu. Od Srednjega vrha proti Bistriški dolini je porinjen Turn, 1822 m. V Gačah, med Oševnjakom in Turnom je Snajderjeva®

6 Prav „Znidarjeva" Krnica. (Saj.

Krnica, na vzhodu pod Turnom in Srednjim Vrhom pa Kvadnova7 Krnica. Sledi Vajnaž 2102 m. Dr.Sašel (glej Pl. V. 1930) imenuje Vaj-naž ves greben od Stružke do Zelenega Roba, vendar napačno; Gori navedena posebna imena in pomen imena Vajnaž kažejo na to. Kmetje v Bistriški Dolini so razlagali: vsi vrhovi od Stola naprej so goli in stenati, le Vajnaž je zelen in moli proti dolini, torej je Vajnaž vedno le gora posebnega značaja.

Ob 1048 m je po dobri uri hoda sredi gozda zelena ravnica Trate. Po dolini sami je le malo hiš, tri najvišje so Vreče. Na obronku Grin-tavca, po katerem vede pot s Koroškega čez Medvedjak v Jesenice, je ob 1086m posestvo Snajderja,8 sedaj propalo, poleg pa je celovški od-sek Nemškoavstrijskega planinskega društva zgradil ,.Alpenvereins-jungendherberge", dvonadstropno poslopje, ki služi koroški mladini tekom dveh mesecev za počitnice. Četrt ure pod njo v debru, kjer se pota cepijo „V Rutah",9 stoji tako zvana Stolova koča 963 m — Stou-hiitte. Nemškoavstrijsko alpinsko društvo je leta 1886 vzelo v najem Baumgartnerjevo hišo ter jo priredilo za priprosto turistovsko posto-janko. Od kar so zgradili Celovški dom, je tu čedna gostilna s preno-čiščem. V Rutah je sedaj opuščena žaga grofa Hollenburga. Vsi lepi, obširni gozdovi.Medvedjega dola leže vsled gospodarske krize precej neizkoriščeni. Cez razrite roje in jez Bistrica prosto dela svoje skoke. Na desni, visoko na sončnem obronku pod Sinjim vrhom 1140 m, je sončno posestvo Strugarjev, pod njim tik nad bistriškim debrom Stor-nikovo posestvo.

Ves čas pod Rutami hodiš po hladnem gozdu, tik bistrega, šume-čega potoka. Ob 715 m se na desnem bregu izteka potok Strugarica, od tod gre pot skozi Ovnov graben10 na Slovenji Plajberk. Tu je sezi-dana elektrarna. Pod njo postajata bregova Bistrice strma, levi breg iz rahotine,11 na desno pa sipljiv, razkrojen, rjav lapor, ki tvori velike odore.12 Zanimiv je predor Bistrice med Mačenskim vrhom, oziroma Strmimi Pečmi 1352 m na levem in Sinjskim vrhom na desnem bregu, razrite peči rdečkastega peščenca, skozi katere se je prerila Bistrica v Skočnikih. Dolina se naenkrat odpre. Zagledaš cerkvico na Križih pred seboj nad vasjo Bistrico. Greš mimo velike žage barona Helldorfa iz Grebinja proti vasi, pa mimo opuščene tvornice Kranjske ind. družbe, zgrajene 1.1839 „Ferdinandshiitte". Vodna sila Bistrice je društvo pred

7 Prav „Kladenska" Krnica. (Sa). 8 Posestvo p. d. Znidar (ne Snajder) je „propadlo", ker ga je, kakor vse, prav

vse kmetije v tem dolu uničil že v drugi polovici prejšnjega stoletja baron Helldorf s svojo „Bauernlegung" (glej o tem poročilo v Planinskem vestniku 1941, str. 30 in 31). (Sa).

9 Rute so po pojmovanju domačinov ves obdelani in naseljeni svet severnega pobočja Karavank, prebivalci pa so Rutarjani; tu v Medvedjem dolu pa imajo Rute specielno ime Zavrh (Za vrhom). (Sa).

10 Ovnov graben v tem svetu ne obstoji in ne more obstojati, ker narečje besede „oven" sploh ne pozna (od f. ovca je m. bičej ali mrkač, neutr. pa koštrun). Avtor je slabo razumel kakega domačina, ki je imenoval „Avovnikov graben" (kateri je tu mišljen), tako imenovan po kmetiji p. d. Avovnika (t. j. Jalovnika). (Sa).

1 1 Rahotina, z vrhov nagromadeni gramoz z zasutimi skalami. (Tu). 12 Odora je odprtina v pobočju. (Tu).

sto leti privabila v to dolino. Sedaj počiva. Si v nekdaj obrtni vasi Bistrica v Rožu. Pod vasjo, globoko zakopana v debru „Kotle", teče Bistrica. V Bistrici govore še slovenski, kmetje še prav razločno, neko-liko bolj nerazumljivo priseljenci, bivši delavci Kranjske industrijske družbe. Nad vasjo pri Križih na holmu stoji mična cerkvica, vidna že od daleč, ko se ti odpre debro Bistrice, pa tudi iz Dravske doline.

Dospel sem na postajo ravno ob prihodu vlaka, ki vsak dan vozi šolarke Dravske doline v Celovec. Prijazna dekletca, čebljajo pa vsa le nemški.

Presenetljiv je z železnice zadnji pogled na Karavanke. Pokažejo se ti tik drug za drugim Vrtača 2180 m, Vrh Žleba 2028 m in Palec 2027 m nad Podnom. Posebno Palec kaže svojo pristno obliko. Vidna je vsa Stolova skupina. Lepa je Dravska dolina.

Prideš v zadnjo koroško postajo v Podrožco, (Rosenbach). Na vlaku in na postaji je vse nemško.

M. M. Debelakova-Deržaj:

Kronika Triglava (Nadaljevanje)

Prvo slovensko planinsko društvo je tvorilo nekaj ljudi, ki so bili prijatelji kaplana Zana. Med mladim slovenskim meščanstvom je bilo le nekaj planincev in še ti so bili raztreseni po raznih krajih. Tako je bilo to društvo prav za prav odvisno od dela kaplana Zana iz Srednje vasi. Saj je celo nemško ljubljansko meščanstvo, ki je imelo v svoji sredi več planincev, le s težavo organiziralo svoje planinsko društvo, ker je veljalo tedaj planinstvo za meščansko „norost".

„Triglavski prijatelji" so si torej nadeli nalogo, da vzdržujejo kočo Na Prodih in novo pot na Triglav ter urede vprašanje vodnikov; to je, da določijo vodniška pravila. Koča Na Prodih je bila zasuta s peskom. Stala je v dnjači in zato je v njej vse splesnilo in strohnelo ter se je deloma sesula že leta 1875.

Vpisnina v društvo »Triglavskih prijateljev" je znašala 50.— kron, letna udnina pa 1 goldinar. V pravilih društva je bilo določeno, da pripade premoženje — v primeru razpusta tega društva — fondu za ustanovitev novega učiteljskega mesta v Srednji vasi. (Laib. Zeitung 1872, No. 192).

Junija leta 1872. je prehodil Zajezersko dolino naš Kadilnik. Spremljal ga je Blaž Stare, z domačim imenom Primož iz Podjel. V svojem sestavku „Deset jezer v enem dnevu" (Novice 1872) pripoveduje Kadilnik, da je bila pastirska koča pri Utah podrta. Pogorel je tudi Primožev stan na planini pri Beli skali. Kadilnik navaja razna imena: Bovčanske pastirske kolibe nad Velikim Črnim jezerom imenuje „Pri Uti pod Gradom". Druga imena so še danes v rabi; tako Močivec, to je izvir Dvojnega jezera, studenec Skrvant in Črno jezero nad Komarčo, ki ga še danes imenujejo Črno jezero pod Orlovim kamnom.

Dne 21. VIII. 1872. je bil Kadilnik tretjič na Triglavu. Meseca septembra je obiskal Triglav znova Alfonz Pavich von Pfauenthal z Gustavom von Pongratz, Schollerjem in Sestom. Od koče Na Prodih so sestopili čez Hribarice v Zajezersko dolino. Šli so mimo „Mariečove glave". Hochenwart imenuje Šmarjetno glavo ,,Shmerjtna glava", Issler pa „Smrtnja glava".

1872. leta je bil izvršen zelo važen planinski podvig v Triglavskem pogorju. F. Liebeskind in O. Welzer sta z Janezom Klinarjem (Požgan-cem) prvič turistično prehodila zahodno triglavsko ostenje. Po vzponu na vrh so sestopili na Prode, obšli Rjavca in sestopili s Triglavskih podov (t. j. svet, ki obsega Zaplanjo, Glavo v Planji in Pod Planjo) skozi žlebovje k stezi čez Skok ter po nji dalje v Zadnico. Tako je bila zadnja triglavska dolina priključena triglavskemu planinstvu. Bohinj je bil izhodišče za vse prve vzpone, nato je sledila Krma in za njo Kot. Vrata so bila odprta, vendar kot pristop k Triglavu še neodkrita. Zdaj je bila priključena še Trenta. Prvi pristop na Triglav sta s te strani izvedla šele devet let kasneje Mota (Andrej Komae) in dr. Kugy.

1873.

Na pobudo Karla pl. Czoerniga (Cernič) so že leta 1872. začeli usta-navljati v Trstu primorsko podružnico nemškega alpskega društva. Ustanovljena je bila 19. julija 1873. Spočetka se je bavila le z okoli-škimi gorami, pozneje se je pa nje delokrog razširil na Julijske Alpe, posebno na Triglavsko skupino. Zato moramo slediti njenemu delovanju okrog Triglava. Po dveh letih je postala ta podružnica, ko sta se zdru-žili avstrijsko in nemško alpsko društvo, podružnica nemško-avstr. alpskega društva z imenom ,,Sektion Kustenland des D. u. OE. A. V."

15. VII. 1873. sta sestopila stari Šest in dr. Theodor Petersen s Triglava po poti na Prode. Od tod sta šla mimo Šmarjetne glave na Dolič. (Petersen, Zeitschrift d. D. U. OE. A. V. 181, str. 86). Po meleh sta sestopila do travnate police, ki prepreza zahodno triglavsko ostenje. Po njej je že zdavna vodila kozja steza ,,Cez Skok". Po njej sta prišla v dolino. Petersen piše: „Približno tam, kjer sta lansko leto prispela v Zadnico Liebeskind in \Velzer". To je prvi turistični prehod čez Sedlo v Doliču in Dolič sam.

Tega leta je stopil prvič v območje Triglava tnladi Henrik Tuma, poznejši dr. Tuma, prvak slovenskih alpinistov. Kot dijak je služil v počitnicah pri sošolcu v Zasipu (Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, str. 242). Pomagal je pri poljskem delu. Ko sta šla nekoč s sošolcem v Krmo po skuto, je mladi Tuma zagledal veliki gorski svet, kateremu je pozneje posvetil skoraj vse svoje življenje. Ker sta hotela tudi na vrh Triglava, sta šla še v Gornjo Krmo. A ponoči je zapadel sneg in Triglav se je odmaknil Tumi za dobo dolgih let.

Kadilnika srečamo spet na Triglavu. V veliki družbi, „enajst ko-renjakov", je odšel v višave. Zbrali so se: Kadilnik, J. Križaj, J. Januš, H. Žarele ter profesor Kandernal. Vodnika sta bila Janez Klančnik vulgo Šimenc in France Skumavc, to je mlajši Šmerc. Pridružili so se še domačini: Jernej Janša, Šimcn Pintar (vulgo Prckin), Luka Oblak in

Žiga Lavtižar. V mesečni noči so dospeli ob dveh po polnoči v kočo na Prodih. Zaradi slabega vremena niso dosegli vrha. (Nov., 1873, str. 280).

1874. 30. marca 1874 je bila ustanovljena kranjska podružnica D.U. OE.

A. V. v kateri so se zbrali ljubljanski nemški in ponemčeni meščani. Znana imena so: Ottmar Bamberg (prvi predsednik), dr. Alojzij Valenta,

Dr. Henrik Turna

prof. Viljem Linhart, dr. Mosche in drugi. Leta 1874 je štela „Sektion Krain" 50 udov, leta 1877 pa 72 udov in je s tem letom tudi prene-nehala obstojati.

Izmed vzponov je v tem času omembe vreden vzpon treh ljub-ljanskih gospa in gospodičen. Rozalija Sestova iz Srednje vasi je najbrž navdušila s svojimi vzponi tudi meščanski ženski svet za gorske ture. Meseca septembra so torej šle na Triglav Julija Moos, Ludmila Kle-menčič in Hilda Krisper. (Laib. Z. 1874, No. 209 ter Laibacher Tagblatt

No. 208). Spremljal jih je profesor Linhart in vodnika Smere mlajši ter Simen Pintar (Prckin). (Laibacherca piše „Preski"). Kadilnik sicer dvo-mi, da bi bile gospodične dosegle vrh, vendar zanesljivih podatkov ni mogel dobiti. Pač pa trdi, da Linhart ni bil na vrhu. Tako je torej ta obisk meščanskega ženskega sveta dvomljiv in ostane Sestova Rozalija še zmeraj edina obiskovalka Triglava.

1875. Zasilna koča na Prodih pod Triglavom je bila tega leta že neupo-

rabna, zato so triglavski obiskovalci spet prenočevali na Velem polju in v Gornji Krmi.

Fran Kadilnik je bil spet na vrhu Triglava. Spremljala sta ga Krajec in Skale. (Kadilnik, Pl. V. 1898, str. 103). Vodil jih je Janez Klančnik - Šimenc. Kadilnik pravi na koncu kratkega popisa te ture : „Sedaj pa še nekaj! Ker je plezanje na Mali Triglav, posebno pa še prehod po robu na Veliki Triglav, sembrano težavno, zato tudi veliko moških obiskovalcev ostane na Malem ah pa še celo pod Malim, pa dado listke, da jih voditelj gori v steklenico nese. Tudi moj današnji popis kaže, da dva gospoda nista imela korajže, podati se na vrhunec." (Za njimi je šla namreč družba petih planincev iz Save in Javornika. Od teh sta dva ostala na Malem Triglavu, op. pis.) „Tako ostajajo die Triglavbesteiger večkrat na polu pota, njih imena pa romajo kvišku. Zato se mi je lansko leto kaj dvomljivo zdelo, ko je Laibacherica svetu oznanila novico, da so 11. in 12. septembra neki gospod, gospa in dve gospici iz Ljubljane Triglav pohodili. Zaradi gospe in gospic nismo mogli nič zvedeti, kako in kaj, ker Gorenjec, ako ženski da besedo, ostane mož beseda; ali zaradi gospoda spremljevalca sem zvedel, da lansko leto, pa tudi letos ni bil na vrhuncu Triglava, ako ni morebiti nanj priplaval po kakem balonu."

5 septembra je stal na vrhu Triglava mladi Julius Kugy, poznejši slavni dr. Kugy, ki je svoje pero in čudovito lepo besedo posvetil slavi gora, posebno Julijskim Alpam. Spremljal ga je Klančnik. Prenočila sta v Gornji Krmi. Pred sedmo uro zjutraj sta stala na vrhu, na katerem je pozneje dr. Kugy stal še tolikokrat. Ganljivo lep opis tega vzpona je objavil dr. Kugy v Skofitzevi „Botanische Zeitschrift" iz leta 1876. Ponatis tega sestavka je v Kugyjevi antologiji ,,Fiinf Jahrhunderte Triglav" (1938).

Triglav je obiskal tudi naravoslovec Johann Engelthaler z Dunaja, ki je dne 26. aprila 1876 predaval na Dunaju o „Gorenjski v bota-ničnem, geološkem, mineraloškem in topografskem oziru". Bil je na vrhu Triglava in v Zajezerski dolini. Pri predavanju je pokazal poslu-šalcem obsežen herbarij, nekaj kamenin in risbo „Alpe Belopolje". (Mitt. D. u. OE. A. V. 1876, str. 184).

1876. „Sektion Krain" je sklenila zgraditi na Prodih novo kočo. Sestova

stavba je bila že razsuta. V zvezi z okrajnim glavarstvom v Badovljici je sekcija tega leta določila vodniška pravila, avtorizirala vodnike in določila tarifo. Bazdelila je med svoje ude obrisno panoramo s Tri-

glava, da le-ti izpopolnijo »pomanjkljivo imenoslovje Julijskih Alp". (Mitt. D. u. OE. A. V. 1876, str. 226).

Pomembnejših vzponov tega leta ni bilo.

1877. Tega leta je bil Triglav obiskan že junija meseca, vendar zaradi

globokega snega in slabega vodnika Pernol in Faschingbauer nista do-segla vrha. (Jahrb. OTC. 1877, str. 267).

Tega leta je bival več dni na Velem polju profesor Frischauf, mož, ki je ljubil naše gore, a ne le to, ljubil je tudi naše ljudstvo. Obiskal je Triglav in Zajezersko dolino ter se navduševal ob lepoti prostrane

Prof. dr. J. Frischauf

Komne. Sklenil je odpreti in odkriti ta skrivni svet širšemu občinstvu. Zato je bila potrebna pot čez Komarčo in koča v Zajezerski dolini. Zavedal se je, da zanesljivo pridobi planinsko društvo, ki bi bilo voljno zgraditi kočo, če mu priskrbi zastonj stavbni prostor in gradbeni les. Lastnica sveta je bila Kranjska industrijska družba, ki je že tedaj imela vsa pomembna gorenjska posestva in fužine ter se je pozneje razvila v vladajoči finančni trust slovenskih pokrajin. Frischaufov zna-nec, stari bistriški poštar Zupane, je posredoval pri KID in Frischauf je res dobil dovoljenje za zgraditev koče in nabavo lesa. (Jahrb. OETZ, 1880 ter 1881). Svoje načrte je predložil Avstrijskemu turistovskemu klubu (Oesterreichischer Touristenklub).

V poletju sta Šesta, oče in sin Lovrenc, dogradila novo kočo pod Triglavom. Stala je na istem mestu kakor prva zasilna koča. Merila je notranje luči 4 , 9 8 x 3 , 9 0 m. Bila je zidana iz kamna. Hkrati sta po-pravila tudi pot na vrh. Spet je zapelo kladivo in vrsta novih stopnic je bila izklesana; stopnice, ki so še danes v oporo planincem. Očistila sta tudi greben zrahljanega kamenja. (Mitt. D. u. OE. A. V. 1910, str. 98).

10. VIII. je bila na vrhu Triglava Emilija Sian-Domenigg, ki je v spremstvu dveh fužinarskih delavcev iz Bistrice in uradnika Bevca z devetletnim sinom Carlettom pristopila z Velega polja, kjer so preno-čevali. Mali Carletto Domenigg je šel do vrha Malega Triglava. Tam je ostal z enim izmed omenjenih fužinarjev in čakal, da se je vrnila nje-gova mati z glavnega vrha. Zavoljo tega vzpona so Emilijo Šianovo tedaj zelo slavili. Planinsko omizje „Golovec" je v hotelu „Elephant" (Slon) priredilo nji na čast slavje, kjer so ji členi družbe izročili velik šopek planik. II „Golovcu" so spadali meščani Johann Schmidl (lastnik hiše na Starem trgu), prof. Valentin Konschegg, geometer B. Vacano, urednik Leopold Kordesch, Gariboldi in Miiller. (Privatno sporočilo Carletta Domenigga).

Meseca septembra je bila otvoritev nove koče na Prodih. Sekcija Krain, ki je bila tedaj že v razpustu, je dobila sredstva za novo kočo od Kranjske industrijske družbe, ki je vedno podpirala stremljenja nemških gorskih društev. K otvoritvi so prišli le trije planinci. Zaradi slabega vremena so obtičali ljubljanski planinci v Bohinju. Omenjeni trije in sicer dva Korošca in en Gradčan so prišli iz Mojstrane. Ker niso imeli ključa koče, so zlezli vanjo skozi okno in tako „otvorili" kočo. Istega leta jo je obiskalo še mnogo planincev, med njimi tudi slavni zmagovalec Poliškega Špika, Findenegg iz Beljaka. (Tedaj se je pisal še Findenig). Tega leta je bil R. Issler menda prvič na Triglavu. Profesor Kandernal iz Ljubljane je bil v tem letu kar dvakrat na Tri-glavu. Na vrhu je zapisal besede:

O mons. quem gens priscorum coluit pia Slavum, cum tonitu gentes austriacas moneas: Ponite tandem aliquando iras Iitesque feroces; Hostis adcst, patriam dilacerare parat!

(Gora, katero časti predobro ljudstvo Slovanov, z gromom opomni glasno narode Avstrije vse: Pustite — skrajni je čas! — svoje divje zavisti! Bliža se vam že sovrag, dom vaš raztrgati če!)

(Prevod: dr. Tuma, Pl. V. 1928, str. 97)

O B Z O R I N D R U Š T V E N E V E S T I

f MIRA MARKO DEBELAKOVA-DERŽAJ. Ob sklepu lista nas je pretreslo žalostno sporočilo, da je nenadoma umrla najvidnejša slovenska alpinistka in planinska pisateljica, Mira Marko Dcbelakova-Deržaj. Kdor je v letih 1920 do 1930 količkaj zasledoval razvoj slovenskega alpinizma ter čital naše glasilo Pla-ninski vestnik, bo lahko ocenil težko izgubo, ki jo je s smrtjo spoštovane po-kojniee utrpelo slovensko planinstvo in slovensko planinsko slovstvo. Smrt Mire Marko Debelakove pa bo globoko odjeknila ne samo v slovenski in jugoslovanski domovini, temveč tudi v inozemstvu, ki je dobro poznalo to alpinistko svetov-nega formata in bo enako kot mi obžalovalo globoko vrzel, ki jo je zapustila njena smrt v vrsti vodilnih alpinistov sedanjosti.

O pomenu in delu odlične planinske delavke bomo spregovorili v prihodnji številki Planinskega vestnika, ki je z osebo naše Mire Marko izgubil svojo naj-boljšo sodelavko. Težko prizadetim svojcem blage pokojniee naše globoko sožalje!

Otvoritev nove poti na Prisojnih Foto Bajko Gregore, (Planinci odhajajo proti vstopu v steno) Kamnik

Neva planinska pot v Prisojniku. Planinski svet med Sočo in Savo pod stenami Prisojnika in Mojstrovke je tako mogočen v svoji pestrosti in lepoti, da ima Vršič, središče tega področja, vedno več obiskovalcev. Tam na prijaznem sedlu se zbira staro in mlado, smučarji in alpinisti, posamič in v množicah. Vidimo jih na tratah ob stu-dencu, na snežnih vesinah ali grebenih in stenah Vršiških gora, vedrega čela, in često-krat se utrga pesem, ki odmeva iz gora v gore.

Tu, kjer vodi edina alpska cesta iz gornje savske doline v ključih v soško dolino, se srečujeta dva svetova, Julijske Alpe s Triglavom se klanjajo mogočnim Zapadnim Julijcem s Kaninom in Višem, ki še samujejo v robstvu. ,

Na Vršiču na vsak korak srečujemo sledove skrbne nege tamošnjih gospodarjev, ki upravljajo prijazni planinski postojanki. Tam se pozna marljivo delo jeseniških kovinarjev, ki hočejo napraviti številnim gostom Vršiča bivanje v tem mogočnolepem okolju prijetno in varno. Veliko udarniških ur so žrtvovali Jeseničani Vršiču, planinska narava, ki se tu kaže v vsej veličini in lepoti, jih za vsak trud bogato nagradi,'. Ker pridne roke jeseniških kovinarjev ne zmorejo vsega, dobe pomoč in razumevanje pri Planinski zvezi Slovenije. Letos so podjetni Jeseničani, podprti od Trentarjev, zasno-vali velik načrt. Začetkom avgusta so zapeli v steni Prisojnika klini in kladivo je mesec dni dajalo takt življenju štirih ljudi, ki so nadelali novo plezalno pot z Vršiča skozi okno na Prisojnik. Mesec dni so se mišičaste postave nenehoma sklanjale nad svedre in vihtele kladiva, da ustvarijo novo delo, ki ga zmore samo ljudsko in mno-žično planinstvo v svobodi in ob pomoči merodajnih činiteljev. Trentarji so s starim Antonom Kravanjo in sinom bili velik boj s silno steno prisojne gore. Delo je lepo napredovalo in uspeha smo se razveselili vsi, ki nam je kaj do pozitivne rasti našega planinstva. Končno so v steni zabili poslednji klin izmed 150-tih in potegnili po-slednjo klaftro 200-metrske jeklene vrvi. Trentarji so izvršili pravo mojstrovino, ka-kršne so sposobni samo oni s Kravanjo na čelu.

Na Vršič so prihajali v soboto kljub viharju in nalivom gorniki od vsepovsodi, da skupaj z delavci proslave ta veliki uspeh našega planinstva. Deževno vreme jih je zadržalo le malo. V soboto, na večer 4. septembra t. L, sta bili koči na Vršiču nabito polni premočenih planincev. Po robeh so zagoreli kresovi in raznobarvne rakete so se mešale med številne bliske, ki so parali nebo. Razpoloženje med zbranimi pla-ninci je bilo praznično. Vreme v nedeljo, 5. septembra ni bilo nič bolj naklonjeno od sobotnega. Kljub temu se je zbralo pred Erjavčevo kočo v jutranjih urah preko 300 planincev, ki so hoteli vsak na svoj način dati priznanje delavnim Trentarjem in podjetnim Jeseničanom. Zbrane gornike in posamezne zastopnike je uvodoma pozdravil predsednik planinskega društva Jesenice, tov. Uroš Zupančič, in izrekel iskreno priznanje tovarišem iz Trente, ki so v enem mesecu ustvarili delo, ki dela čast mojstrom in vsemu planinstvu. Ti delavci so prejeli lepa darila. Planinsko društvo Jesenice pa jih je nagradilo za sodelovanje pri skupnem delu še posebej. Tovariš Zupančič je nakazal zgodovinski razvoj planinstva od prvih začetkov, ko so Angleži razvijali svoje impe-rialistično planinstvo in pozneje skozi vse dobe do nemškega militarističnega pla-ninstva. Vse te ravojne faze so preje ali pozneje doživele propast. Danes se planinstvo razvija v ljudskomnožični pokret, ki je v službi naroda in domovine.

K uspehu skupnega dela je čestital še predsednik Planinske zveze Slovenije, tov. Fedor Košir, in izrekel posebno priznanje jeseniškemu Planinskemu društvu, ki je danes med prvimi v Sloveniji. Kajti prav iz vrst jeseniških kovinarjev se danes rekru-tirajo naši najbolj delavni planince, ki uspešno rešujejo gospodarska vprašanja; med njimi pa vidimo tudi borbene alpiniste, ki so uspešni v naših nepristopnih stenah, bodisi v pripeki poletnega sonca, ko se bore z zidovi naših sten, bodisi v strupenem mrazu ledenih zim, ko njih pesem odmeva zmagoslavno preko grebenov zasneženih gora. Še prav posebej pa se je predsednik Planinske zveze zahvalil jeseniškim gorskim reševalcem, ki so vedno pripravljeni plemenito pomagati pomoči potrebnim v gorah. K uspehu so še čestitali zastopniki planincev iz Ljubljane, Kamnika in Tržiča. Nato so številni gostje kljub dežju s Kravanjo na čelu odšli po novi poti do vstopa v steno. Mlaji in napisi, ki so bili okusno okrašeni in razvrščeni po vsem Vršiču, so kazali pot.

Svečano otvoritev poti je s primernim nagovorom opravil tov. Korenini z Je-senic. Kljub nalivu se je nekaj planincev povzpelo po novi poti skozi Okno. Pri tem so se čudili edinstveni plezalni poti, ki nudi nebroj krasnih razgledov in plezalnih doži-vetij. Zadovoljni so se vrnili v koče, kjer jim je bilo pripravljeno izdatno kosilo in »pestra planinska zabava, ki je še povečala razpoloženje.

Popoldan so se zbrali gorniki v lepem številu pred obnovljeno rusko kapelico pod Vršičem. Tam so se spomnili vseh številnih žrtev im-perialističnih vojn, ko so vsepovsodi umirali sinovi in hčere svobodoljub-nih narodov. Tov. Uroš je v kratkih potezah nakazal tragedijo ljudstev, ki so se borila za boljše življenje nas vse!h.

To planinsko slavje, ki je kljub slabemu vremenu nad vse pričako-vanje uspelo, je kakor prejšnje pla-ninske množične prireditve, ki jih je do sedaj organiziralo in temeljito pripravilo jeseniško planinsko dru-štvo, pokazalo, da jeseniški kovinar pravilno pojmuje množično planin-stvo. Uverjeni smo, da so se vsi, ki so bili ta dan na Vršiču, vračali v svoje domove zadovoljni in z naj-lepšimi doživetji in da bodo v svo-jem okolju propagirali planinstvo kot meri koristi narodu in domovini.

Anton Kravanja —- Kopi&čar, graditelj nove zavarovane plezalne

poti v Prisojniku

vzgoje, ki v največji Uroš Zupančič.

Otvoritev planinske postojanke na Kumu (1219 m). Vsem Slovencem je znan zasavski Triglav — Kum. Ze davno so zahajali naši rojaki kot romarji na Kum, pozne-je pa je postal najpriljubljenejša srednjegorska planinska postojanka. Za časa okupa-

Vrh Kuma, spodaj na desni planinska postojanka

307

cije je skrival v svojem okrilju nebroj naših borcev — partizanov in bil zaradi tega od tujčeve roke opustošen. Takoj po osvoboditvi so trboveljski planinci pohiteli, da zopet vzpostavijo to priljubljeno planinsko zavetišče.

V nedeljo, dne S. septembra 1948. je planinsko društvo Trbovlje otvorilo v svojem okolišu že svojo drugo planinsko postojanko, ki naj bi služila v oddih in okre-pitev našemu delovnemu človeku, in mu nudila skromno zatočišče.

Kljub zelo neugodnemu vremenu se je zbrala na Kumu poleg raznih deputacij, velika množica delavcev planincev in prijateljev naših planin. Predsednik planinskega društva v Trbovljah je v jedrnatih besedah orisal potek in delo pri obnovi te posto-janke. Iz njegovega otvoritvenega govora je razvidno, da je ta postojanka delala dru-štvenemu odboru še mnogo večje težkoče nego jih je pričakoval. Planinsko društvo Trbovlje je takoj po osvoboditvi s prostovoljnim delom in s pomočjo ljudske oblasti najpreje obnovilo kočo na Mrzlici (1119 m). Takoj za deli na Mrzlici pa je vzpo-redno pričelo tudi z obnovitvijo postojanke na Kumu. Razne ovire so zadrževale potek dela. Prva je bila rešitev lastninskega vprašanja sedanje postojanke. Okrajna agrarna reforma je planinskemu društvu sicer dodelila 2 ha zemlje in dve stavbi, toda kra-jevni ljudski odbor Dobovec je vložil prošnjo, naj se ti dve stavbi dodelita njemu, da bi v njih izvrševal gostinsko obrt. S tem bi postojanka na Kumu izgubila svoj pravi namen ter postala navadna vaška gostilna. To so tudi upoštevali merodajni činitelji ter potrdili odlok, katerega je izdala okrajna agrarna reforma. Ves ta čas je bil za planinsko društvo Trbovlje izgubljen, ker je moglo šele po tej odločbi pristopiti k obnovitvenim delom. Nabavilo je takoj potrebni material za prekrit je strehe, z udar-niškimi prostovoljnimi deli je očistilo vse prostore razne navlake in nesnage, popra-vilo vodnjake itd. Streho je moralo zasilno prekriti z deskami, ker salonita ni bilo mogoče dobiti. Zasilno je bilo urejeno tudi nekaj ležišč. V letošnjem letu se je pričelo zbiranje materiala za nadaljnje obnavljanje. Dobil se je kredit din 20.000 od Pla-ninske zveze Slovenije, kar pa je premalo za vsa ona dela, ki so nujna. Društvo si je pri tem pomagalo, kakor je vedelo in znalo. Okrajni ljudski odbor Trbovlje je v svojem petletnem proračunu določil precejšen znesek za Kum in ga bo društvo zapro-silo za predujem na račun tega proračunskega zneska. Da pa je bila možna današnja otvoritev te postojanke, gre zahvala predvsem našim nesebičnim prostovoljnim de-lavcem, rokodelcem in delovni inteligenci, ki so poleg odbora vložili ves svoj trud in prosti čas v to delo, zavedajoč se, da le z delom za splošnost pravilno razumevajo današnjo dobo — izgradnje socializma.

Poleg raznih delegatov in zastopnikov množičnih organizacij je čestitala k tej otvoritvi tudi Planinska zveza Slovenije po svojem zastopniku tov. dr. A. Brileju, posebno pa se je izkazala zelo močno zastopana delegacija hrvatskih planincev pod vodstvom zastopnika tov. Gerharda Lediča iz Zagreba, ki bo, kakor upamo, močno krepila zavest bratstva in vzajemnosti med obema republikama naše skupne enotne Jugoslavije. Končno je, po predaji ključev oskrbniku, tov. predsednik podal zaobljubo v imenu vseh zasavskih planincev, da bodo še v tej petletki zgradili na Kumu lep planinski dom, od koder se bo videla vsa naša ponosna, s krvjo prepojena slovenska zemlja. S tem bodo ustvarjeni za našega delovnega človeka pogoji, da bo lahko ves svoj prosti čas koristno izrabil na svežem zraku in v naravi, spoznaval s tega vrha krasote slovenske zemlje in se posvetil še intenzivnejšemu delu pri ustvarjanju naše nove socialistične države.

Koča na Kumu je stalno oskrbovana in tudi po možnosti založena z okrepčili. Cene niso pretirane in so prilagodene splošnim cenam po planinskih postojankah. Za silo lahko nočuje deset, evehtuelno dvajset oseb na slamnjačah brez postelj, dobe se pa tudi rjuhe in odeje. Vsekakor pa je priporočljivo, ob sobotah in nedeljah računati na večje število posetnikov ter se po tem ravnati. Dohodi z železniških po-staj Trbovlje in Hrastnik so markirani in nudijo med 21/2 do 3 urno hojo diven raz-gled na številne holme in doline Zasavja. Z vrha pa je obširen razgled na Julijske Alpe s Triglavom, Savinjske planine, Menino planino, Čemšeniško planino, Peco, Goro Oljko, Plešivec, Javor in Sv. Planino, Mrzlico, Velike Kozje, Medvednico (Sljeme), Gorjance, St. Juri j pod Kumom itd. Poseben užitek nudi obisk Kuma v zgodnji jeseni, ko podajajo pisani gozdovi čarobno sliko najpestrejših barv, ki se prelivajo v tiso-čerih nijansah. V zimski dobi pa nudi Kum krasen smučarski svet po vsem svojem pobočju vse do železniške postaje Trbovlje. Sestopi s Kuma pa so možni skozi Skra-tovo dolino naravnost na Zidani most (kjer pa zaenkrat še ni broda preko Save in je treba ob Savi pešačiti do radeškega mostu) ali pa črez Jagnjenco po dolini Sopote

# M

Razgled s Kuma na zasavske hribe

mimo papirnice v Radeče, nadalje v Št. Juri j pod Kumom in po Šklendrovcu ali pa direktno mimo Prusnika na železniško postajo Zagorje. Vsak letni čas pa najde pri-jatelj Kuma svoje razvedrilo.

Zvezni planinski in alpinistični tečaj. Planinska zveza Jugoslavije je po svoji usta-novitvi julija 1948 poverila Planinski zvezi Slovenije nalogo, da organizira planinski in alpinistični instruktorski tečaj zveznega merila. Na ta tečaj je pozvala iz vsake repu-blike po 5 tečajnikov — planincev in alpinistov. Razen FZ Črne gore so se odzvale vabilu: PZ Hrvatske s 5 tečajniki (2 alpinista, 3 planinci) in to tov. Roje, Bremec, dr. Majtin, Novak in Zupane; Planinska in smučarska zveza Bosne in Hercegovine je poslala 4 tečajnike (1 alpinista, 3 planince) in to tov. Rusjana, Filipoviča, Cindriča in Hadirašidagiča; Planinska zveza Srbije je poslala tovariše Aleksica, Ivatoviča, Ristiea, Stankoviča in Savica (2 alpinista, 3 planince); FZ Makedonije tov. Telesku in Kulovski in PZ Slovenije 3 tečajnike - alpiniste, tov. Perka, Jezerška, Debeljaka. Poleg teh se je na naše vabilo odzvalo tudi PD v Trstu, ki je poslalo na tečaj 1 tečajnika alpinista, tov. šivica.

Tečaj je bil v Vratih od 13. IX. do 25. IX. 1948, vodil ga je referent za alpini-stiko Planinske zveze Slovenije, tov. Tone Bučar. Tehnični vodja planinskega tečaja je bil tov. Joža Cop, a tehnični vodja alpinističnega instruktorskega tečaja tov. Andrej More, oba člana PD Jesenice. Redni ali začasni inštruktorji v tečaju so bili tovariši: Stane Koblar, Janez Krušič, Maks Medja, vsi PD Jesenice: ing. Dušan Lasič, Marjan Keršič, ing. Daro Dolar, Sandi Blažina in Ivo Marsel, ki je bil hkrati ekonom tečaja, vsi PD Ljubljana in tov. Toi.e Dovjak iz PD Kranj.

V ponedeljek, dne 13. IX. 1948 je v imenu PZ Jugoslavije tov. Tone Bučar otvoril tečaj. V svojem govoru je med ostalim nakazal tudi namen tega tečaja, ki naj bi usposobil tečajnike do one mere, da bodo lahko na podlagi izkušenj, ki jih pridobe med tečajem, organizirali in tudi tehnično vodili slične tečaje republiškega in krajevnega merila. Tov. Cop in More sta tečajnikom obrazložila delo v tečaju. Nato se je izvolil iz tečajnikov odbor, v katerega je vsaka republiška skupina določila svojega zastopnika.

Ta odbor je prevzel skrb za notranje medsebojne odnošaje tečajnikov, organizacijo društva itd.

Torek, 14. IX. 1948. Dr. Jože Strgar je vse tečajnike zdravniško pregledal. Po pregledu so odšli tečajniki, ker je deževalo mesto na poskusne vzpone le na vzpon proti Skrlatici, ki je t ra jal približno 1 uro. Tečajniki so odhajali in se vračali v presledku. Tov. dr. Strgar je vsakega tečajnika, ki se je vrnil, ponovno pregledal in si tako ustvaril o posamezniku svoje mnenje , ki ga je podal vodstvu tečaja. Zdrav-niški pregled je bil vodstvu tečaja v veliko pomoč pri njegovem nadaljnjem delu, razvrstitvi tečajnikov, pri določanju vzponov itd. Popoldne so se tečajniki seznanili pri praktičnih vajah na „Malem Triglavu" z uporabo vrvi, klinov itd.

Sreda, 15. IX. 1948. Predavanja tega dne so bila naslednja: Janez Krušič: N e -varnosti v gorah", „Planinska l i tera tura"; Ivan Bučar: „Zgodovina planinstva"; Sandi Blažina: „ 0 plezalni tehniki"; Cene Malovrh: „Kartografi ja in geologija". Ob 17. je

Nova koča pri Treh kraljih na Pohorju (glej poročilo o otvoritvi, Pl. V. 1948, str. 279)

odšla grupa 4 alpinistov pod vodstvom tov. ing. Dolarja in Dovjaka na bivak 2 z na-menom, da naslednji dan preplezajo greben Visoki Rokav — Skrlatica.

Četrtek, 16. IX. 1948. Tečajniki - planinci so z ju t ra j odšli preko Luknje v Trento in na Vršič pod vodstvom tov. Copa, Marsela, Krušiča in Blažine. Med počitkom jih je tov. Marsel seznanil z obleko, obutvijo in hrano planincev. V trentski dolini so si ogledali planinski vrt „Jul i jana". Skupina alpinistov, ki so šli 15. IX. na bivak 2, zaradi dežja ni izvršila nameravanega vzpona, temveč se je vrnila popoldne v Vrata. Tečajnika Aleksič in Ivatovic, ki sta imela nalogo, da snemata potek tečaja za Avala film, sta se vzpela pod vodstvom tov. Moreta, Koblarja, Medje in Bučarja po slovenski smeri v Triglavski steni s Zimmer-Jahnovim izstopom; sestopili so po Tominškovi poti v Vrata.

Petek, 17. IX. 1948. Tečajniki - planinci, ki so prejšnj i večer odšli skozi Trento na Vršič, so poslušali dopoldne naslednja predavanja: Ljubo Tiplič: „Organizacija in gospodarstvo planinskih društev"; Ivo Marsel: „Gospodarstvo planinskih postojank"; Janez Krušič: "Zgodovina našega alpinizma". Popoldne so se tečajniki razdelili v dve skupini, ena je odšla pod vodstvom tov. Krušiča, Marsela in Blažine po novi poti na Prisojnik in sestopila po južni strani na Vršič, druga pa se je pod vodstvom tov. Copa povzpela po severni poti na Mojstrovko; sestop po južni strani na Vršič. Alpinisti v Vratih so poslušali naslednja predavanja : Tone Bučar: ..Organizacija alpinskih odse-kov"; ing. Daro Dolar: „Zgodovina alpinizma" in Fedor Košir: »Politični pomen pla-

ninstva". Ob 17. je odšla skupina 4 alpinistov pod vodstvom tov. Koblarja in Medje na bivak 2, da preplezajo greben Visoki Rokav — Škrlatica.

Sobota, 18. IX. 1948. Tečajniki - planinci so šli zjutraj z Vršiča preko Kranjske planine čez Mlinarico na Razor in ob Kriških jezerih mimo Sovatne sestopili v Vrata. Skupina alpinistov se je z bivaka 2 vzpela na Golo in dalje na Veliki Oltar, od tu po grebenu na Visoki Rokav. Sestop skozi Ozebnik v Vrata. Druga skupina 4 alpinistov je pod vodstvom tov. Moreta, Dolarja in Bučarja prečila Severno Triglavsko steno po Zlatorogovih stezah. Sestop skozi Luknjo v Vrata.

Nedelja, 19. IX. 1948. Dopoldne je podal Milan Kristan „politični pregled", potem pa je dr. Bogdan Brecelj govoril „ 0 prvi pomoči". Zvečer je dr. Andrej Zu-pančič predaval o „Fiziologiji planinca".

Ponedeljek, 20. IX. 1948. Prva skupina se je vzpela pod vodstvom tov. Koblarja in Dovjaka čez Plemenice na Triglav, druga pod vodstvom tov. Medje po Tominškovi poti na Triglav. 4 alpinisti so pod vodstvom tov. Čopa, Uroša Zupančiča, Krušiča jn Keršiča prečili Severno Triglavsko steno po Zlatorogovih stezah. Sestop v Vrata. Druga skupina pa se je pod vodstvom tov. Moreta in ing. Lasiča vzpela po nemški smeri čez triglavsko steno in je sestopila v Vrata.

Torek, 21. IX. 1948. Obe skupini planincev, ki sta se prejšnji dan povzpeli na Triglav in prenočili na Kredarici, sta se zjutraj vrnili v Vrata. Predavanja tega dne so bila: Uroš Zupančič: „Gorska reševalna služba"; Janez Krušič: „Orientacija in čitanje kart".

Sreda, 22. IX. 1948. Tečajniki - planinci so odšli zjutraj pod vodstvom tov. Mar-sela na bivak 2 ter so se poučili, kako in na kakšnem mestu se postavljajo bivaki. Opoldne so se vrnili v Vrata. Skupina 4 alpinistov se je vzpela pod vodstvom tov. Krušiča, ing. Lasiča in Keršiča na Dovški križ in sestopila čez Amfiteater na bivak 3. Tov. tečajnika Aleksič in Ivatovič sta dopoldne snemala reševanje v steni, ki so ga predvajali tov. čop, Medja, Koblar, Bučar, Dovjak, More in Bremec. Popoldne je predaval France Pengal: „Pota in markacije".

Četrtek, 23. IX. 1948. Skupina alpinistov, ki je prenočevala v bivaku 3, se je vzpela čez Severn