Od ideje do

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AF E B 1 1

iiiiddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

K U L T U R A

Od idejedo ...

k a r l h e i n z f e s s l

KULT_priloga_49.indd 1 28.01.11 15:52

XIV ŠTIRINAJST DNI2

uvodnik

Od ideje do ...

ponudba založb

Ideja sama je premalo. Treba jo je tudi uresničiti. Poti, da kaj pride v javnost, je več. Lahka ta pot gotovo ni. Kar nekaj ovir

je, ki jih je treba premagati. Vsaka avtorica in vsak avtor lahko po izidu svoje prve knji-ge najbrž napiše še eno, in sicer: Kako je pri-šlo do izida moje prve knjige? Enako se naj-brž godi slikarjem, ki imajo za seboj svojo prvo razstavo, seveda pa tudi skladateljem in drugim.

O uspešni skladbi govorijo vsi in na veli-ko, skoraj nihče pa se ne vpraša: Kdo je njen skladatelj? Vsaj na Koroškem je tako: čim dlje se na odrih poje kaka pesem in čim bolj je priljubljena, tem bolj gre v pozabo njen skladatelj. Ali veste, kdo je napisal glasbo za že skoraj ponarodelo pesem Milke Hartman »Ob reki Dravci«? V tej prilogi boste našli odgovor. Vam je znano, kako je nastala pe-sem »Rož, Podjuna, Zila« in kdo je avtor be-sedila? Tudi na to lahko najdete odgovor v tej prilogi.

Pa tudi na to boste našli odgovor – če-prav vas danes še nihče ne more vprašati –, pri kateri založbi je mlada avtorica Sabina Buch wald izdala svojo prvo otroško knjigo. V naši prilogi lahko to preberete. Morda bo-ste presenečeni, ko boste odkrili, da je Koro-ška le drugačna in da ima celo 50 barv več. Te barve bosta fotografa Karlheinz Fessl in Christian Brandstätter odkrila v knjigi in na razstavah projekta »Barve Koroške«. Nekaj odtenkov teh barv predstavljamo v tej pri-logi. Ker na Koroškem zelo hitro pozabljamo sta-ra domača ledinska in hišna imena, si mora-mo pomagati z zapisovanjem. Nastajajo novi zemljevidi s starimi hišnimi in ledinskimi imeni. Tako so ohranjena za prihodnost.

Pa da ne bomo pisali samo o drugih. Katera ideja je tista, ki ste jo vi sprem-ljali od začetka do uresničitve, kaj je ti-

sto, kar bi bilo končno treba spraviti na dan? Radi jo bomo predstavili.

K naslovnici

»Barve Koroške« so drzen fotografsko-literarni pro-jekt o 50 tujcih z vseh koncev sveta, ki živijo in delajo na Koroškem. Barva na naši naslovnici je Sisi iz Kitajske. Avtorja tega projekta sta Karlheinz Fessl in Christian Brandstätter. Več o tem projektu: www.colours-ofcarinthia.at

»Če napišete to, vam knjigo izdamo takoj!«

Založba Drava Peter WieserČe se boste v svojem tekstu spopadli z življenjem, če se boste torej spopadli z jezikom, ne da bi bil jezik žrtev tega spopada, če ne boste pisali angažirane literature, temveč se boste angažirali za literaturo, če boste znali presenetiti s fabulo, s stilom brez klišejev, z nenava

dno perspektivo, s svojstveno kompozicijo, če boste sto in tisočkrat povedano povedali na nov način, če boste to, kar ste občutili in česar ste se domislili, zlili v prepričljiv jezik, v haiku ali roman, v dramo ali sonet, v esej ali satiro, v kriminalko ali pravljico – tedaj vam bomo knjigo nemudoma izdali.

Mohorjeva založba Adrian KertKar precej je tem, ki bi jih z veseljem sprejeli v program. Še posebej zanimiv bi bil roman o usodi koroškega slovenskega človeka v dvajsetem stoletju, ki je doživel prvo svetovno vojno, plebiscit in drugo svetovno vojno.

Prav tako zelo zanimiv bi bil roman (fi ctionfaction) o aferi banke Hypo. Zelo bi bili veseli vodiča po domačih koroških vaseh, ki bi bil vezan na znane osebnosti, zgodovinske dogodke in arhitekturne zanimivosti. Zanimive bi bile tudi zgodbe za otroke, ki se posvečajo psihi današ njih otrok in odnosom med njimi. Prav tako za otroško področje bi bile zanimive zgodbe s področja ekologije.

Založba Wieser Lojze WieserKnjiga mora biti luštna, zanimiva, berljiva. Pravijo, da mora biti v njej malo ljubezni in tudi nekaj tragike. Po holivudsko mora imeti srečen konec, zapletena pa mora biti po francosko. Avtorju je seveda prepuščeno, kako bo postavil piko na koncu besedila. Jezik naj ne bo poučen, temveč veder,

raje naj nas zbuja kot pa uspava. Dobra knjiga mora imeti tudi dober stil. Čutiti se mora, da je avtor trdo delal na besedilu. Avtor mora biti svojski in izviren. Če se to posreči, je to literatura in pri nas na prvem mestu.

Če avtorica ali avtor predata kaki založbi svoje besedilo, se začne čakanje. To čakanje se nekaterim zdi večno. Najprej na odgovor, ali bo besedilo sprejeto ali ne. Če pa je besedilo sprejeto, se začne ponovno čakanje do trenutka, ko knjiga izide. Da bi to čakanje bilo vsaj malo krajše, smo vprašali naše tri slovenske oz. dvojezične založbe – Dravo, Mohorjevo in založbo Wieser – , kakšno mora biti besedilo, da založba knjigo izda takoj.

VINCENC GOTTHARDT


XIV 3ŠTIRINAJST DNI

O slovenskih tiskih in redkih trenutkih sreče

komentarTeodor Domej, strOkOvni nadzOrnik, deŽelni ŠOlski svet za kOrOŠkO

Zbiranje je strast, največkrat nedolžna, morda kdaj pa kdaj bolezenska. Pri meni se je v dijaških letih začela s poštnimi znam

kami. V študentskih letih se je zanimanje popolnoma prevesilo h knjigam, ki so bile povezane predvsem z zgodovino in s slavistiko, mojima študijskima smerema. Mnogo časa sem prebil v knjiž nicah in arhivih. Ker sem se odločil, da bom v okviru disertacije raziskal in opisal rabo slovenščine na Koroškem v obdobju med 1740 in 1848, sem kmalu tako rekoč do podrobnosti spoznal, kakšna redkost so koroški slovenski tiski iz tistega časa. Potem sem dodal še razglednice ter pisma in fotografi je, uradne razglase itd., skoraj vse v povezavi s Koroško. Najbolj se razveselim slovenskih ali dvojezičnih razglednic koroških vasi ali pa pisem iz naših krajev. Pogosto gre za zanimive dokumente iz polpreteklega obdobja. Tako postopoma nastaja zbirka o zgodovini in vsakdanu našega življenjskega prostora. Seveda mi ne gre za materialno vrednost, ki bi jo mogli izraziti z visokimi vsotami v evrih, temveč predvsem za idealno.

Ker iščem predvsem stare koroške slovenske tiske, nimam veliko trenutkov sreče. Mogoče enkrat ali kvečjemu nekajkrat na

leto najdem kaj primernega za svojo zbirko. Seveda tudi premišljujem, zakaj je tako. Gotovo je spremenjeni odnos do slovenskega jezika in kulture prispeval k temu, da so v mnogih hišah in družinah uničili ali vrgli proč vse, kar je bilo slovenskega. Včasih se začudim, ko odkrijem knjige iz župnišč in šol. Ko tako hodim po celovških bolšjih sejmih in iščem med staro šaro in ropotijo, me marsikdaj spreleti misel, da naši predniki niso veliko brali. Drugače skoraj ne bi bilo možno, da bi med knjigami, ki se tam znajdejo, ne bilo več slovenskih.

Kako sem prišel do svojih knjig in drugih dokumentov? Veliko knjig sem nakupil v antikvariatih in starinarnicah, nekaj sem

jih pridobil z zamenjavo, precej pa sem jih dobil zastonj oziroma kot darilo. Caritas ima v Celovcu dve trgovini, kjer prodajajo med drugim tudi rabljene knjige. Tja že leta redno zahajam. A tudi tam najdem vse manj slovenskih knjig. Kako pa pridejo knjige na bolšje sejme? Večina jih je gotovo iz zaradi smrti razpuščenih gospodinjstev. Pred leti je prišlo še mnogo knjig s celovškega odpada. Z novim sistemom odvoza smeti se je ta vir očitno posušil. Zaradi predpisov požarne policije ali pa zato, ker so jih spremenili v stanovanjske površine, so spraznili mnoga podstrešja. Podrli so mnogo starih hiš. Priložnosti bo torej vedno manj.

Zase lahko rečem, da še nobene knjige, pisma ali fotografi je nisem prodal. Dajem pa jih na voljo za objavo in razstave, tu in tam jih seveda uporabim v okviru svojih raziskav. Upam, da bom našel še dovolj časa za obdelavo nabranega gradiva. Tako ne zbiram zaradi zbiranja, temveč je to povezano z mojim zanimanjem za življenje, zgodovino in kulturo našega prostora.

Moja žena, ki je knjižničarka, je večino knjig obdelala po vseh knjižničnih pravilih. Ker je večina slovenskih knjižnic

digitalno povezanih v omrežje COBISS.SI, hitro ugotovim, če je katera izmed naših knjig redka. Seveda sem včasih prijetno presenečen, da sem kje staknil knjigo, ki je nimajo v nobeni knjižnici ali pa le v eni, dveh ali treh. Ker pravi zbiralec nikoli ne doseže stopnje, ko je prepričan, da ima že vse, kar si želi, tudi jaz še nočem nehati z zbiranjem. In še en razlog hočem povedati, zakaj mi je zbiranje všeč: iskanje in najdevanje imam za lepo in zanimivo stran raziskovanja.

Teodor Domej odkriva koroško zgodovino v starih dokumentih in knjigah. Včasih ga kaka najdba preseneti. Pa ne le njega. Včasih morajo tudi pomembne slovenske ustanove ugotoviti – edini ohranjeni izvod te knjige ima Teodor Domej!



osredki Pri PravilVincenc Got thardt

V letu 2010 je avstrijska komisija organi-zacije Unesco na svoj nacionalni seznam sprejela slovenska ledinska in hišna imena na Koroškem. Ker je bila to prva razglasitev avstrijskega seznama nesnovne dediščine, je bilo zanimanje javnosti in medijev temu primerno veliko. Med sprejetimi elementi izstopajo slovenska ledinska in hišna imena na Koroškem kot kulturna dediščina uradno priznane narodne manjšine, sprejetje na Unescov seznam pa ima za manjšino še globlji pomen: kulturna dediščina manjšine namreč ni ogrožena le zaradi spreminjajočih se družbenogospodarskih sprememb, temveč tudi zaradi jezikovne asimilacije, ki je bila najmočnejša prav v 20. stoletju.Počasi dojemamo, kako pomembna je Unescova konvencija iz leta 2003 za zaščito tiste dediščine, ki je v bistvu nevidna, pa vendarle najbolj bistveno prispeva k oblikovanju kulture življenja in kulturnega sožitja med ljudmi. Konvencija rešuje to, kar bi sicer z neskrbnim ravnanjem izgubili, uničili in pustili utoniti v pozabo. Nikakor si ne moremo predstavljati, da bi kdo kdaj uničil knežji kamen, ker mu ta kos kamna nič ne pomeni. Kamen ima izročilo, ki staremu kamnu daje pomen, zgodovino, spomin. O pomenu ohranjanja materialne dediščine nihče ne dvomi – tudi knežji kamen je pod stalnim nadzorstvom –, z duhovno dediščino, predvsem s slovensko, pa je koroška javnost ravnala, kot bi s krampom

tolkla po knežjem kamnu. Danes to duhovno dediščino rešujemo, kot bi iz razbitih koščkov sestavljali kamen, katerega edinstveni družbenozgodovinski in jezikovnokulturni pomen smo skorajda prepozno prepoznali. Podobo o ledinskih in hišnih imenih na Koroškem danes še lahko sestavljamo, čeprav so nekateri koščki že izgubljeni. Ko bo dokumentirana celota, bodo zbrana imena tolmačila družbenozgodovinski in jezikovokulturni razvoj naših krajev in naše regije. Imena so povezana z okoljem, opisujejo naravo, opisujejo krajevne danosti, krajevni gospodarski, družbeni in kulturni razvoj, s pozabljanjem slovenskih imen se zato izgublja tudi naš odnos do narave, do okolja, ki nas obdaja. Z njimi izgubljamo občutek za našo lokalno in regionalno identiteto, ki je sad zgodovinskega, kulturnojezikovnega razvoja Koroške. V tem prostoru je imela slovenska beseda kulturnotvorno mesto, ki se ga premalo zavedamo.Dokumentiranje slovenskih ledinskih in hišnih imen je dolgotrajen proces, sodelujoče pri projektih pa delo navdušuje, ker jim odstira pozabljene poglede na domači kraj, na naravno okolico, na pretekli in polpretekli razvoj domačij, krajev, vasi, regije.

Da ta odstrta dediščina ne bi šla v pozabo, nastajajo zemljevidi, ki naj bi še drugim odprli oči za lepote posameznih koroških krajev. S pomočjo zemljevidov pa imena zopet prihajajo v našo zavest, v naš spomin …Zato vsem, ki se so se trudili, in vsem, ki se trudijo in se navdušujejo za zbiranje in dokumentiranje naših imen, lahko le iskreno rečemo: hvala!

Slovenska ledinska in hišna imena na Koroškem– v naravi, na zemlje-vidih in v naši zavesti

M a r t i n a P i k o



osredki

Vsak jo pozna, skoraj vsak jo poje. Malo pa jih je, ki vedo, kako je ta pesem na-stala, kdo je napisal besedilo in kdo jo je uglasbil. Nužej Tolmaier je nastanek te pesmi opisal v uvodniku knjige o Ker-njaku, ki jo je izdala Krščanska kulturna zveza. Melodijo pesmi »Rož, Podjuna, Zila« je napisal prav Pavle Kernjak.

O nastanku besedila piše Nužej Tolmaier naslednje: V letih, ko sem intenzivno zbiral gradivo za notno zbirko in zbornik o Pavletu Kernjaku, se je tudi izkristaliziralo, kdaj in kje je nastala pesem »Rož, Podjuna, Zila«. Mici in Neži Olip iz Sel sta mi povedali, da je ta pesem nastala v Selah in da je to pesem napisal Janko Olip skupaj z duhovnikom dr. Jankom Mikulo. Toni Olip, p. d. Kališnik, je povedal, da sta njegov oče Janko in Janko Mikula na večer pred pogrebom prve nacistične žrtve, župnika in narodnega voditelja Vinka Poljanca, 29. avgusta 1938, zložila pesem z naslovom »Koroški zemlji« v gostilni pri Mažeju v Selah. Na Poljančevem pogrebu v Škocjanu je Mikula tajniku SPZ dr. Vinku Zwittru predlagal, da bi pesem prebral, a je ni. Pesem je bila objavljena v Družinskih večernicah SPZ za leto 1941. Po vojni je dal sosed Rudi Gröblacher starejši to pesem Pavletu Kernjaku. Leta 1948 je pesem »Rož, Podjuna, Zila« prvič zapel zbor iz Št. Ilja v Mestnem gledališču v Celovcu.

Hanzi Artač je slovenski koroški skladatelj. Ni pod žarometi glasbene industrije, nekatere njegove melodije pa mnogim v ušesih zvenijo že kot ponarodele. »Ob reki Dravci« je le ena od teh melodij. Toda če bi po kakem koncertu poslušalce vprašal, kdo je napisal melodijo, bi le malokdo vedel, da je to skladatelj Hanzi Artač. Melodija te pesmi, ki jo je v verzih napisala Milka Hartmann, je zapisana v ušesih, skladatelj pa je po nekaj desetletjih postal skoraj neznan. Hanzi Artač je s svojimi melodijami in svojim ansamblom zmagoval na festivalih, slovenski koroški zbori so z njegovimi skladbami zasedali prva mesta, sam pa se je v preteklih letih umaknil in živi kot svobodni skladatelj. Da je njegova ustvarjalnost izjemna, enkratna, zelo produktivna in prepoznavna, sta dokazali pesmi, ki so ju pred nedavnim predstavili v Grabštanju. Ena pesem je o domovini Koroški, druga o deželi Avstriji. Hanzi Artač, kakšna je pot od prvih taktov v glavi do dokončne melodije?

Najprej se mi porodi misel. Ta pride, kadar pride, največkrat takrat, ko mi je najmanj prav. Nekaj je gotovo: melodije se ne porajajo takrat, ko si rečem, zdaj imam čas, zdaj bom pa nekaj napisal. Če nič ne slišim, ne morem nič napisati. Včasih pa v nekaj minutah privrejo na dan tudi tri ideje za melodijo – in te pesmi potem seveda tudi zapišem. Vstanem, čeprav je ura dve zjutraj, se usedem h klavirju in si zapišem glavne takte. Melodije prihajajo tiho, največkrat ponoči. Če jih ne rešim pravočasno, se izgubijo za vedno. Za te melodije mi je najbolj žal. Ko imam melodijo v glavi, jo obdelujem. Včasih tudi po štirinajst dni. Potem jo po štirinajstih dneh zaigram na klavir. Če se mi zdi, da se mi je posrečila, ji pustim, da gre svojo pot, če pa mislim, da je zanič, jo zavržem.

Ali ne bi bilo pametno zbrati tudi melodije, ki vam niso všeč, da bi jih ocenili še drugi? Ne. Če je melodija zanič, to takoj začutim. Harmonija mora biti v redu, glasovi morajo zveneti. To moraš čutiti, vse drugo je zanič, zato je dobro, da se slabo uniči. Če sem prepričan, da je melodija slaba, iz nje pač ne morem narediti boljše. Škoda časa, pa še nove melodije ubija. Ena sama zanič melodija v celotnem glasbenem opusu lahko naredi veliko škode. Da, če mislim, da melodija ni dobra, se ji moram odpovedati.

Kako je nastala pesem »Rož, Podjuna, Zila«?

Od ideje do melodijeHanzi Artač, skladatelj ponarode-lih koroških slovenskih pesmi. Toda ali je to (še) v zavesti? Je Hanzi Ar-tač že primer za arheologijo, ki bo s starih vabil na koncerte in iz rokopi-sov počasi začela spoznavati: »To je melodija Hanzija Artača!«



pogovor

Sabina, kdaj si pomislila na to, da bi se lahko tudi sama uspe-šno lotila pisanja zgodb za otroke?Sabina Buchwald: »Kot študentka slavistike na celovški univerzi sem se prijavila na tečaj kreativnega pisanja, ki ga je vodil profesor za slovansko književnost dr. Peter Svetina. Na tem tečaju smo se med drugim ukvarjali tudi z besedili slovenskih pisateljev in pesnikov, ki ustvarjajo za otroke. Spoznali smo zanimive like v zgodbah, bili pozorni na presenetljive preobrate v dogajanju, si ogledali razne začetke in konce zgodb ter poslušali poezijo, ki je vzdramila našo domišljijo. Cilj tečaja pa je seveda bil, da bi še mi študentje napisali svoje besedilo, vsak po svoji želji in okusu. Tako so nastala raznovrstna besedila, kratke zgodbe, pesmi, dialogi in še kaj. Po tečaju me je prof. Svetina nagovoril, naj napišem kaj za otroke, kar sem nato tudi kmalu poskusila.«

Kakšne so tvoje izkušnje s pr-vimi literarnimi poskusi? Sabina Buchwald: »To so bili res začetni poskusi, ki so nedokončani in neobdelani obležali nekje med kupčki papirja ali pa so še danes nekje v beležnicah. Dolgo sem mislila, da je pri pisanju najbolj pomembno, kako naj izrazim, kar hočem povedati. Pri tem so bila v ospredju vprašanja pravopisa, skladnje in oblikoslovja, kot da je to edini temelj pisanja. To me je privedlo do tega, da sem nenehno popravljala samo sebe. Medtem sem spoznala, da si lahko dovolim napolniti stran

ali dve, ne da bi šla med pisanjem gledat, ali sem uporabila najbolj ustrezne izraze in stoodstotno upoštevala vsa pravila in norme slovenskega knjižnega jezika. Za obdelavo in korekturo imam dovolj časa potem, ko je zgodba na papirju. Nemalokrat se zgodi, da se končna verzija močno razlikuje od prve. Vse te začetne poskuse je skrbno spremljal prof. Peter Svetina, ki me je s svojim strokovnim znanjem in pisateljskimi izkušnjami otroške in mladinske literature opozarjal na pomanjkljivosti, predvsem pa spodbujal, naj kar pišem.

Po čem opaziš, da je tvoja zgodba res dobra?Sabina Buchwald: »Najbolj zanesljivo merilo, ali je zgodba dobra, so otroci sami. Ob branju ali pripovedovanju zgodbe je prav hitro opaziti, ali jo sprejmejo, se vživijo v dogajanje, se identifi cirajo z liki in uživajo v situacijski komiki. Zadnjič sem to doživela na Literarni čajanki Katoliške akcije in bralne značke v Pliberku, kjer sem otrokom pripovedovala tudi eno svojih zgodb. Presenečena sem bila, kako dobro so se vživeli v vlogo Kihalca Ropotalca, ki je s svojim glasnim in sunkovitim kihanjem poskrbel za nered v knjižnici Kulturnega doma. Poleg tega je bilo prav zabavno slišati razne kihljaje otrok.«

Kako pa je z doživljanjem zgodb pri odraslih?Sabina Buchwald: »Branje ali pripovedovanje zgodb otrokom se popolnoma razlikuje od nastopov pred od

raslo publiko, kot je bil na primer tisti na letošnjem Novoletnem srečanju v domu Sodalitas v Tinjah, kjer sem prebrala zgodbo o Filu in Zofi ji, mačku in mački, ki sta se povsem predala uživanju poslastic. Odrasli znamo oceniti, ali je zgodba dobra ali ne, imamo mnenje o vsebini, odobravamo ali odklanjamo jezikovni stil zgodbe. Za otroke pa v ospredju ni ocena, temveč doživljanje zgodbe.«

Imate ure pravljic tudi doma?Sabina Buchwald: »Svoje zgodbe najprej berem svojima otrokoma, ki me vsake toliko časa vprašata, ali sem že napisala kaj novega. Hči Lea, ki je stara šest let, jih najraje posluša, preden zaspi. Nisem še doživela, čeprav

sem včasih po tihem upala,

da bi ob pripovedo

vanju

kdaj zaspala. Ko dokončam eno zgodbo, si vedno zaželi še eno in še eno. Nikakor pa ni zadovoljna, če spreminjam vsebino zgodb. Takrat me vedno popravi in reče: „Mama, štuə pa ni bovu štək. Pusušej, ti bom jaz puvjəduva, kək sa je štuə zguəduvu.“ Prav

Srečni pujsek bo kmalu doma tudi v knjigi

Sabina Buchwald iz Nonče vasi je ena najbolj per-spektivnih mla-dih koroških av-toric zgodb za otroke. S pisa-njem besedil za najmlajše se je začela ukvarja-ti med študijem na celovški uni-verzi, lani je pr-vič začutila slast nagrajenega be-sedila, letos pa bo zbirka njenih zgodbic za otro-ke izšla v samo-stojni knjižni obliki pri Celov-ški Mohorjevi.

pogovarjala se je Jerneja Jezernik


KO LJUBITELJSTVO POSTANE ŽIVLJENJSKA NALOGA


zadnji teden si je zaželela, da naj napišem zgodbo, v kateri bo imela svoje mesto tudi ona. Ko je to slišal sin Gabriel, si je takoj zaželel zgodbo, v kateri bodo glavni junak njegovi bobni. Kaj bo iz tega posebnega naročila, bom šele videla.«

Kje vse najdeš navdih za pi-sanje zgodb?Sabina Buchwald: »Ideje se mi rojevajo ob vsakdanjih srečanjih z ljudmi, ob daljšem opazovanju narave, ob zanimivih besedah in besednih zvezah ter tihem premišljevanju. Nemalokdaj so tudi doživetja z otrokoma inspiracija za kakšno podobo, sceno ali dialog v zgodbi. Ko sem lani poleti z družino hodila čez strm travnik in je hči sklenila, da ga bo „prehodila“ s prevali naprej, se mi je njeno spontano kotaljenje, ki sta ga je spremljala glasen, sproščen smeh in vrisk, tako vtisnilo v spomin, da je bilo to doživetje pravzaprav izhodišče za zgodbo Zaloga Brloga.«

In prav s to pravljico si se sijajno izkazala na javnem natečaju za izvirno sloven-sko pravljico „Lahko noč, otroci“, ki ga je lani razpi-sal prvi program Radia Slo-venija. Sabina Buchwald: »Na natečaju je sodelovalo okoli 380 avtorjev z več kot 700 pravljicami. Nagradili so prva tri mesta – menda sem tretje mesto zgrešila le za las –, okoli petdeset nadaljnjih pravljic pa je bilo izbranih za radijsko odda

jo „Lahko noč, otroci“, ki je na sporedu vsak dan ob 19.45 na 1. programu Radia Slovenija. Moja pravljica o Zalogi Brlogi bo v dramaturški obdelavi na sporedu 17. marca 2011.«

Kako pa je nastala zgodbi-ca o srečnem pujsku, ki si jo objavila v kulturni prilogi Nedelje Vrtiljak besed?Sabina Buchwald: »Vedno sem vesela, ko me kdo spodbudi, da naj kaj napišem, kot je to storila tudi urednica Vrtiljaka besed. Ideja o pujsku, ki se je nekega nedeljskega popoldneva odpravil poiskat srečo, se je porodila iz zamisli, da ljudje mnogokrat čakamo na veliko srečo, ob tem pa ne sprevidimo, da se majhna sreča skriva v vsakdanjih stvareh – če se je le zavedamo. Če vse te srečne trenutke seštejemo, jih pomnožimo z oseminsedemdeset, rezultat damo v oklepaj in ga potenciramo na tri, dobimo veliko srečo. Če ne verjamete, poskusite!«

In vse poti uspešnega lite-rarnega ustvarjanja naza-dnje vodijo do samostojne knjige?Sabina Buchwald: »Bila sem zelo vesela, ko se je Mohorjeva založba v Celovcu odločila, da bo še letos izdala slikanico z mojimi zgodbami za otroke, ki jo bo ilustrirala Marija Prelog. Z njo bi rada podarila nasmeh in izrekla skromen hvala vsem, ki mi pomagajo pri uresničevanju mojih literarnih ciljev.«

Srečni pujsek bo kmalu doma tudi v knjigi

Nagrajena pravljica o Zalo-gi Brlogi Sabi-ne Buchwald bo v dramatur-ški obdelavi na 1. programu Ra-dia Slovenija na sporedu 17. marca ob 19.45. Vabljeni k po-slušanju!


XIV

Anton Nagele Stanko Sadjak

ŠTIRINAJST DNI8

na svetlo dano

Anton Nagele: »Moje besede so težke, polne globoke žalosti«Anton Nagele (1911–1992) je znan kot glasbeni ustvarjalec, ki v svojem življenju ni dobil dovolj priznanja za svoje kakovostno delo. Popolnoma neznan pa je Anton Nagele kot besedni ustvarjalec. Kot takega ga je odkril Nužej Tolmaier. Pri brskanju in urejanju njegove zapuščine je dobil v roke tudi dva zvezka in vrsto listov v rokopisni mapi z Nageletovimi literarnimi besedili. Ta besedila je napisal v mladih letih od 1930 do 1935, ko je študiral na Dunaju. Tudi za ta Nageletova besedila je veljalo, kar je veljalo za vse njegovo življenje: zelo nerad je govoril o svojem glasbenem delu, nikdar pa o svojem literarnem ustvarjanju. Najbrž je celo sam pozabil nanj. Marsikaj je prišlo na dan šele po njegovi smrti. Na tej strani objavljene pesmi – pisal je tudi kratko prozo – so bile objavljene v knjigi »Anton Nagele«, ki jo je uredila Jasna Nemec Novak, izdala pa Kr

ščanska kulturna zveza. O Nageletovem besednem ustvarjanju je Miha Vrbinc napisal: »K pisanju ga je nagibal notranji nemir, gnalo ga je njegovo srce, ki da bo kmalu otopelo. Pesmi so večinoma osebno izpovedne, tudi prozni poizkusi so deloma taki, zaradi tega lahko govorimo o avtobiografsko zasnovanem pesnjenju

in pisanju.«V nekaterih ohranjenih besedilih je Nagele sam razmišljal o svojem pisanju. »Moje besede so težke, polne globoke žalosti. Moje besede so krvave, besede o raztrganem življenju. To so besede, v katerih se skriva trpljenje, za katero nikoli ne boste izvedeli.«

PesmiMrtva tihotamlado srcev tihi je nočisamo zase

V noči srebrninikar se ne bojpogledov ti mojihnedolžnih nocoj

Saj samo mesec in zvezdetolažijo meiz črne tihotenedolžnih nocoj

Zvoni le zvonispominjaj me nazajv daljavo nesipozdrave moje vsaj

BrodarDrava temna strašna je šumelako jaz stal sem tam ob njejvalove motne je valilavalove mrtve težko je naprej

Zaklical sem na drugo stran brodahoj hej hoj hejklical sem brodarja mladegada prepeljal bi na ono stran

Ko prišel glas moj do brodarjaprestrašil mladenič se je tamzaklel je ta prokleta vožnjaprestrašna bo nocoj

Hitro se mladenič je napravilstal je že ob Dravi tamenkat še pogledal je valovein prijel za veslo težko jebodi naj v imenu božjemtako je vzdihoval

Ko od kraja je odrinilveter hujši je zavilDrava votlo je bobnelakot da maščevala se

Že bil mladenič tam na srediv srcu mrzlo ga zazeblo jekesal se je te vožnjebal se smrti smrti je

Naenkrat veter puhlo zdaj zatulival visoko dvignil se drevje tam je zaječalokot poslovilna pesmica

A zdaj vse tiho tožno zašumiDrava sama še naprej drviko v svojem mrzlem zdaj naročjunosi mlado mlado še srce

(Brez naslova)Slika pride mi za slikov spominu mi nazajpoigravajo se pred očmi mivabijo me v raj.

Ah mladosti nisem videlnisem užival njeni krassamo v trnje je zavitov duhu hodil v mrak

Ko fantek v osmem letuže čutil sem neznanneznano čudno vpitjev mraku v mraku sanj

Še dobro vem pomlad je blav gozdu tamveter pihal pomladanskimajal majal travice

Jaz vse to sem čutil gledalpomagati si nisem mogel samnaenkrat vzdrami me svetlobastal sem vmes med rožamia utrgati je nisem mogel

UraDolgočasno dolgočasnotam na steni ti živištremo vlečeš v življenjebrez zadržka mi hitištvoje ure slabe dobretrudne teže bile sotudi danes poješbiješ opolnočnicoše malo in še maloin proč bo leto to

Blazni so hodiliPlesnoba plesnoba se oživljačrv skoraj izumrlblazno se zaziblja

Zibaj nesramno se grmičjepadaj pobesneli mrakrij le rij v oprsje

Dvigni se vihar bolestizanesi proč – otmiotmi – ah ne oživi


XIV

Anton Nagele Stanko Sadjak

9ŠTIRINAJST DNI

BrodarDrava temna strašna je šumelako jaz stal sem tam ob njejvalove motne je valilavalove mrtve težko je naprej

Zaklical sem na drugo stran brodahoj hej hoj hejklical sem brodarja mladegada prepeljal bi na ono stran

Ko prišel glas moj do brodarjaprestrašil mladenič se je tamzaklel je ta prokleta vožnjaprestrašna bo nocoj

Hitro se mladenič je napravilstal je že ob Dravi tamenkat še pogledal je valovein prijel za veslo težko jebodi naj v imenu božjemtako je vzdihoval

Ko od kraja je odrinilveter hujši je zavilDrava votlo je bobnelakot da maščevala se

Že bil mladenič tam na srediv srcu mrzlo ga zazeblo jekesal se je te vožnjebal se smrti smrti je

Naenkrat veter puhlo zdaj zatulival visoko dvignil se drevje tam je zaječalokot poslovilna pesmica

A zdaj vse tiho tožno zašumiDrava sama še naprej drviko v svojem mrzlem zdaj naročjunosi mlado mlado še srce

Sa (Sadjak) + sta (Stanko) + grafija = sastagrafija

Sastagrafija. Večina slik Stanka Sadjaka nastaja v tej tehniki. Ker ni našel ustreznega pojma, ki bi poimenoval

njegov način slikanja, si ga je kar sam izmislil. Sastagrafija pomeni slikanje po načinu Stanka Sadjaka. Potrebuje bel ali črn papir, lak v razpršilni dozi in močne roke, da papir prej zloži in zmečka.

Po „sastagrafiji“ je začel Stanko Sadjak slikati leta 1990. Takrat je nastala prva taka njegova slika, odmev je bil dober, sam pa je bil o tem načinu likovnega ustvarjanja prepričan: »To bo moja pot.« Medtem ko so bile prve slike, naslikane po sastagrafiji, še bolj abstraktne, se slike

preteklih desetih let gibljejo med realističnim in abstraktnim upodabljanjem.

O začetkihStanko Sadjak se je za slikanje navdušil že doma. Njegov oče ni bil samo glasbenik in organist, znal je tudi odlično risati. »Oče je narisal konja z vajeti, da sem kar debelo gle

dal.« Ko ga je v šoli za dobro kombinacijo pohvalil še ravnatelj Alfred Loser, je mali Stanko Sadjak, ki mu v šoli ni šlo dobro, vedel: »Na tem področju se bom potrudil, da bom imel uspeh.« Ponovno potrditev za svoj talent je slišal na Slovenski gimnaziji, ko ga je spodbujal profesor za likovno vzgojo Janez Oswald. »To je bila moja perspektiva,« ugotavlja. Te ni izgubil izpred oči niti takrat, ko je šel kot 16letnik delat k avstrijski železnici. Prav tam so mu omogočili, da je svoja dela razstavljal na skupinskih razstavah po vsej Evropi. Zanj najbolj odmevna je bila razstava v Parizu. Tam je za svoj lesorez z naslovom »Na poti k postaji« prejel prvo nagrado. Ta slika zdaj visi v njegovi hiši v Strpni vasi, kjer ima tudi svojo galerijo La bellamie.

Sastagrafija, žagovinaSadjak si je v svojem likovnem ustvarjanju vedno želel hoditi po svoji poti. Sadjak ne slika z oljnimi ali akrilnimi barvami. Njegove barve so različne barve laka. Lak je bil tudi povod, da je začel pri svojem slikanju uporabljati žagovino. To je tako naneslo, pravi. Kar ga je pri slikanju z lakom najbolj motilo, je bilo počasno sušenje. Pa mu je prišel prav slučaj. Doma so brusili tla, povsod je bilo veliko žagovine, Sadjak pa je spet de

lal na eni od svojih slik z lakom. Ko se mu je lak zlil na žagovino, so bile rojene tudi njegove znane in priljubljene slike iz žagovine.

Bom že pokazal ... Da je Sadjak postal na Koroškem znan likovni umetnik, za to se ima zahvaliti tudi svojima prvima razstavama. Bili sta v Posojilnici in v Domu v Tinjah. Tja ga je Jože Kopeinig potem povabil skoraj vsaki dve leti. Zahvaliti pa se mora tudi neki umetnostni kritičarki znanega koroškega dnevnika. »Njena, po mojem mnenju neutemeljena kritika me je razburila, tako da sem si takrat rekel: Bom že pokazal.« Dokler je še delal pri železnici in bil odgovoren za reklamacije, je potreboval sprostitev, ki jo je našel v slikanju. Bil je odgovoren tudi za take reklamacije: lastniku dveh vran je moral povedati, da sta vrani na vlaku poginili zaradi višje sile. To delo ga je včasih zelo izželo. »Kadar sem slikal, sem postal drugi človek. Pravzaprav sem, ko sem še delal, živel dvojno življenje: eno kot poklic, drugo iz poklicanosti.«Lep pregled svojega likovnega dela je pokazal z objavo svojih slik v literarni reviji Rastje, ki je izšlo za leto 2010. V pripravi je tudi večja razstava v Italiji.

V i n c e n c G o t t h a r d t

Motiv iz Medžugorja Stanko Sadjak, lak in papir, 2008



Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Karlheinz, če te vprašam kar narav-nost, kakšna je po tvojih kriterijih do-bra fotografija?Karlheinz Fessl: »Zame so najboljše fotografije tiste, ki bi jih lahko imenoval „strjenke, zgoščenke“. Če lahko eksemplarično pokažeš tisto, česar ne moreš izraziti z besedami, če na fotografiji ni nekaj, kar za gledalca ostaja le na površju, če fotografija pripoveduje svojo zgodbo ali pa je v najboljšem primeru celo poezija v sliki, potem je to gotovo nekaj posebnega. To pa se ne posreči prav v vsakem trenutku. Fotograf mora z osebo, ki jo fotografira, navezati očesni stik, ki je posebna vrsta neverbalne komunikacije. Ta komunikacija govori in razume vse jezike tega sveta. Hkrati pa je res, da moraš dobro obvladati tudi fotografsko obrt.«

Znan si predvsem kot reportažni fo-tograf s posebnim posluhom za ljudi. S kakšnimi vtisi si se na primer vrnil s svojega zadnjega potovanja po Keniji?Karlheinz Fessl: »Najbolj pretresljiva

izkušnja v Keniji, kamor sem odpotoval z ugledno celovško afrikanistko, je bilo moje bivanje pri malčkih v sirotišnici v Nyangomi. Med in z njimi sem preživel deset dni. Po četrtem dnevu zanje nisem bil več tujec in sem jih lahko brez težav fotografiral za svojo reportažo. Te sirote živijo dobesedno iz rok v usta, zanje brez vsakršne državne finančne podpore po svojih močeh požrtvovalno skrbijo katoliške sestre. Njihovi starši so umrli zaradi aidsa ali malarije, mnogi pa si zaradi revščine niso mogli privoščiti še enega otroka in so novorojenčka preprosto odložili ob robu polja. Nyangomske sirote imajo popolnoma drugačen nasmeh kot drugi kenijski otroci, ki so praviloma tudi zelo revni. Njihov nasmeh je zelo zadržan, preprosto drugačen, človeka rani do srca.«

Toda po eksotiko ti ni treba vedno v daljne kraje. Lahko ostaneš tudi kar na Koroškem ... Karlheinz Fessl: »Res je. S Christianom

Brandstätterjem sva pred časom zasnovala poseben fotografskoliterarni projekt, ki bo v sliki in besedi predstavil 50 tujcev, ki živijo in delajo na Koroškem. Projekt »Colours of Carinthia/Barve Koroške« bova poskušala izpeljati tako s samostojnimi fotografskimi razstavami v Ljubljani, Gorici, Gradcu, Beljaku, na Dunaju in seveda tudi v Celovcu kot tudi v posebni knjigi. Predstavila bova – na primer – etiopskega dečka, ki ga je posvojila družina z Zilje, 92letnega Šentvidčana iz avtonomne nemške republike Volga, švedskega podjetnika, ki uživa v vožnji s harleyem po mehkih koroških gričih, po njegovem mnenju v najlepšem kotičku sveta, z vojno zaznamovano afganistansko ubežnico z družino, Avstralko, ki je Celovec medtem že zamenjala za svetovljanski London, Italijanko, ki je z zanimivo poslovno domislico pred polomom rešila neko koroško podjetje, Slovenko, ki piše o nemških ustvarjalcih v svoji domovini ...«

poglejmo čez plot

Fotografira za razne revije, založbe in reklamne agencije. Svoje fotografije objavlja v časopisih in revijah, kot so Die Zeit, Der Spiegel, Irish Times, Profil, Wiener, Falter ... Je strokovnjak za reportažno fotografijo (Kuba, Kenija, Hamburg, New York, Španija, Portugalska, Vzhodna Evropa, Anatolija ...) ter portretist ljudi, mest in regij. Pogosto dela v črnobeli tehniki. Samostojno razstavlja od Hamburga do Dunaja.

»Barve Koroške« so drzen fotografskoliterarni projekt o 50 tujcih z vseh koncev sveta, ki živijo in delajo na Koroškem. Vsak od njih barva Koroško s čisto posebnim odtenkom dežele, od koder prihaja, a tudi s svojo pretresljivo ali nenavadno življenjsko usodo.

Ker je projekt finančno zahteven zalogaj – Karlheinz Fessl in Christian Brandstätter bosta za razstave v raznih mestih Avstrije, Slovenije in Italije ter za knjigo Barve Koroške potrebovala kar 70.000 evrov –, so vaša sponzorska sredstva nadvse dobrodošla. Oglejte si spletno stran www.coloursofcarinthia.at/sponsoren ali pa se Barvam Koroške (Colours of Carinthia) pridružite tudi na facebooku www.facebook.com/coloursofcarinthia.Pri »Barvah Koroške« sodeluje še fotograf Christian Brandstätter, ki je tudi idejni pobud nik tega projekta. Projektni vodja je Franci Tomažič iz celovškega podjetja Ilab, založnik knjige pa bo predvidoma Lojze Wieser.

Vse to so barve Koroške!

KDO JE KARLHEINZ FESSL?


11ŠTIRINAJST DNI XIV

k a r l h e i n z f e s s i n C h r i s t i a n B r a n d s t ä t t e r

Kakšno je miselno ozadje tega projek-ta?Karlheinz Fessl: »Starogrška beseda „xenos“ je nekoč označevala človeka iz daljne dežele. Takrat še niso poznali pomenske razlike med „gostom“ in „tujcem“. Iznajdba označbe „tujec“ se je zgodila šele pozneje. Danes doživlja t. i. ksenofobija, strah pred tujci in vsem, kar je tuje, pravo renesanso. Midva s Christianom sva se pomočjo fotografskih in literarnih sredstev spopadla s tukajšnjo politiko proti tujcem. Hotela sva jih predstaviti diferencirano: stran od vsakdanje politike, nisva jih raztrgala, kot to radi počnejo naši mediji, izogibala sva se pavšalnim izjavam o tipičnem tujcu na Koroškem. Vsem 50 tujcem sva dala svoj obraz in svojo zgodbo, prepleteno z njihovimi lastnimi razmišljanji. S tem so ti tujci nekako postali kar naši znanci izza bližnjega vogala. Spoznati vse te ljudi je bila čudovita izkušnja.«

Katera barva Koroške je bila najbolj

dramatična? Karlheinz Fessl: »Zame je bila to gotovo zgodba o Somalijcu, ki so mu v domovini ugrabili družino: ženo in otroke. Po srečnem naključju, ki se je imenovalo tehnična napaka v varovalnem sistemu hiše oboroženih ugrabiteljev, so se vsi skupaj rešili dobesedno v zadnji minuti in v Avstrijo pobegnili brez kakršnegakoli premoženja. Rešili so si lahko le golo življenje.«

In katera najbolj zabavna?Karlheinz Fessl: : »Oh, ja, ob tisti o Luisu se mi je smejalo do ušes. Zaradi vojaške diktature je Luis pred 30 leti zbežal iz Argentine v Evropo. Na koncu ga je pot pripeljala v Celovec. V 80letih so ga zaradi njegovega južnjaškega videza najeli za fotomodel za prvi turistični plakat za Koroško s sloganom »Dopust pri prijateljih«. Igral boš Turka, so mu ukazali. Toda Turčija in Argentina imata toliko skupnega kot krava in sedlo.«

Je bilo vmes tudi kaj ženske eksotike?

Karlheinz Fessl: »Seveda, na primer Sisi iz Kitajske. Mlada intelektualka iz mesta Nanning s štirimi milijoni prebivalcev se je odločila za študij na celovški univerzi, ker sta Celovec in Nannig od leta 2001 partnerski mesti. Že pred prihodom v Avstrijo se je navduševala nad Mozartom, Dunajem in novoletnimi koncerti Dunajskih filharmonikov. Zdaj, ko je na Koroškem že dlje časa, pa pravi, da bi morali Korošci več potovati, na primer tudi na Kitajsko. Tam bi spoznali, da Kitajci do tujcev niso sovražni, temveč da se drugačnih ljudi veselijo, so do njih prijazni, predvsem pa zelo radovedni.«

Načrtuješ tudi za prihodnje kak večji fotografski projekt?Karlheinz Fessl: »Mhm, fotografi živimo tudi od svojega poslanstva. Tako bi rad nekoč uresničil poseben fotografski projekt o koroških Slovencih. Ne morem si kaj, da se mi ne bi zdeli prav zanimivi eksoti ...«



Hvala Bogu! Ta kelih je šel mimo nas. Uradna koroška Cerkev se – dovolj mlačna – ni dokopala do jasnega protesta proti po

stavitvi malika v neposredni bližini krške bazilike, pod katero hranijo ostanke svete Heme. V obliki sklenjenih rok ta malik opeva zanesljivost preminulega deželnega glavarja, ki se je hudo alkoholiziran in z noro hitrostjo sam pokončal. Vsaj cerkvenega sanktusa ni bilo, ki so ga tisti, ki še vedno nočejo uvideti, koliko škode na vseh mogočih področjih je povzročil ta politični playboy, hoteli izsiliti.

Mnogi – in teh je vedno več – tega malika nimajo

za monument prijateljske zanesljivosti, temveč za neprostovoljni satirični izraz žal vedno bolj razširjene slabe navade, po kateri roka roko umiva, in to tako dolgo, da sta na koncu obe umazani.

Vsem tem se bo „frdrisalo“, da so posredno pla

čali delež vsote 7000 evrov, ki jih je sedanji deželni glavar za ta estetski „drek” plačal iz njemu poverjenih sredstev, katerih vir smo vsi mi davkoplačevalci.

Kar ostanimo pri terjatvah javnih ali javnoprav

nih ustanov. Verjetno ste mnogi od vas po pošti dobili pismo GIS (Gebühren Info Service) državne radiotelevizije ORF, v katerem nam ta „service“ sporoča, da je dežela Koroška zvišala deželno pristojbino za 40 centov, to je z 4,70 evra na 5,10 evra.

Service GIS nas še pouči, da na to podražitev

nima nobenega vpliva, da pa bo dodatni deželni dobiček namenjen glasbenim šolam na Koroškem. Kdor ve za razkorak deželnih podpor med splošnimi koroškimi glasbenimi šolami in slovensko

feinigovi moli & duri

Nekaj o prvih imenih

Marijine bolečineBernarda Fink je v spremljavi slavnega italijanskega »Il giardino Armonico« posnela nekaj prelepih in občuteno zapetih baročnih arij. »Il giardino Armonico« je eno najboljših imen na področju stare glasbe. To pa v Italiji nekaj pomeni, saj je tam stara glasba na odrih močno navzoča. Bernarda Fink očara z izredno mirnim petjem, ki se izredno dobro zlije z instrumentalno spremljavo.

Morten LauridsenMorten Lauridsen, rojen leta 1943, je prvo ime sodobne ameriške zborovske glasbe. Njegova glasbena govorica nagovarja pevce in poslušalce daleč čez meje Združenih držav Amerike. Lauridsen, sicer profesor kompozicije v Los Angelesu, ustvarja po mnenju mnogih glasbo, ki se zdi vedno popolna. Rad piše dolge, zelo ekspresivne melodične loke. Je rokodelec, ki je preštudiral precej glasbenih dob. Od vseh glasbenih slogov ga je največ naučila visoka renesansa. Tja spada tudi vokalno mojstrstvo Jakoba Petelina Gallusa. Zanimivo je, da je Lauridsenova zborovska glasba sobivanje zelo različnih elementov: hkrati je sodobna in rahlo starinska, zelo živa in tudi disciplinirana. Vedno je dodelana do zadnje pičice, hkrati pa popolna v notranji zgradbi. Lauridsen je posegel v različne zborovske tradicije. Napisal je, na primer, šest pesmi ognja na renesančne italijanske stihe. V teh pesmih ognja je veliko temperamenta in zborovske virtuoznosti. Še posebno znan pa je postal Morten Lauridsen z uglasbitvijo dveh starih božičnih pesmi v latinščini. To sta »Onata lux« ter »O magnum mysterium«. Obe skladbi sta mojstrsko dodelani in zelo dobro povzemata občutke vernikove predanosti.

A n d r e j Fe i n i g

ogrizki piše Horst Ogris

Roka roko umiva.

Tako dolgo, da sta obe umazani!



Avstrijski pisatelj Dimitré Dinev je leta 1990, kmalu po razsulu komunizma, nezakonito prečkal mejo. Begunec se je namreč dobesedno priplazil na dru

go stran „železne ograje“ med Češkoslovaško in Avstrijo. Iz Bolgarije se je peš odpravil do izbranega cilja, Dunaja. Tu je, kakor je sam povedal, v družbi podgan nekaj tednov spal pod mostovi, preden so ga vtaknili v begunsko taborišče Traiskirchen. V Bolgariji, kjer je Dimitré dve leti (!) služil vojsko in je moral za kazen dva meseca sam pomivati posodo za 500 vojakov, so bile podgane, ki so po kanalizaciji med pomivanjem prilezle v kuhinjo, njegovi edini „pogovorni tovariši“. Ni čudno, da je jeseni 2010 na Dunaju uprizoril dramsko delo Gerharta Hauptmanna »Podgane«.

V Avstriji si je deset let prizadeval, da bi kljub oviram in težavam naporedoval na poklicni in družbeni lestvici. Občutek, da je najhuje mimo – strah, da ne bi mogel plačati stanovanja, strah, da ne bi dobil dela – ga je zapustil šele po 13 letih. Takrat je dobil državljanstvo. Ni ga dobil zaradi velikih, zadovoljivih uspehov, dobil ga je, preden je postal uspešen. Kljub ravnanju z azilanti po zakonu o tujcih, s katerim Avstrija mednarodno nikakor ne vzbuja občudovanja, Avstrijo hvali, in to zaradi ljudi, ki so mu pomagali in postali njegovi najboljši prijatelji. Tu je našel tudi svojo največjo ljubezen, se poročil, postal oče. Pravi, da verjame v človeka. »Brez zaupanja v človeka bi tudi Bolgarije ne mogel zapustiti.«

Za uspešno integracijo priseljencev v družbo so – po mnenju Dimitreja Dineva – pomembni vidni uspehi priseljencev. Med učitelji, v parlamentu, sploh pa pri policiji bi moralo biti veliko več ljudi z „migracijskim ozadjem“, ki v sebi očividno nosijo „tuje“. Postati policist, pravi Dimitré, to so sanje mnogih fantov. Stric policaj iz Turčije, ki pride v nedeljo na obisk k veledružini (v Bosni pravijo veliki družini „zadruga«, biti tu zadruga!), bi za integracijo naredil zelo, zelo veliko. In: zastopal bi zakone države. Uspešni pisatelji in umetniki so premalo.

»Zakaj sem v neki državi tuj?« se sprašuje Dinev. »Samo zaradi zakonov. Drugega vzroka ni. Ker mi nič človeškega ni tuje. Tudi če je priseljenec nekaj časa ,nem', ker še ne govori jezika, vsak človek ve, kaj nujno potrebuje, zaradi česa trpi.« In navede primer: »Če sem – še brez državljanstva –, ker sem literarno ustvarjal, zaprosil za denarno pomoč, za štipendijo, je nisem dobil. Odločilno je bilo poreklo, ne jezik, pa čeprav sem pisal v nemščini. Pogoj je bilo državljanstvo. Ko pa sem bil avstrijski državljan, pisal v nemščini in si domišljal, zdaj sem pa del avstrijske literature, so si znanstveniki izmislili zahrbten in hinavski pojem ,migrantske literature'«.

gregejevi citati

“

Uspešni pisatelji in umetniki – to je premalo

G r e g e j K r i š t o f

Glasbeno šolo na Koroškem, bo „žebral”, da bi bilo povišanje za 40 centov vsaj v korist slovenski Glasbeni šoli, ki je – kot vsi vemo – zaradi mačehovske drže uradne Koroške – v hudih fi nančnih škripcih.

Najraje bi vsem slovenskim naročnikom ORF

ovih programov predlagal, da naj se ob tem povišanju stroškov vsak posameznik pisno obrne na Urad koroške deželne vlade in zahteva, da se dodatni dohodek izrecno nameni v prid slovenski Glasbeni šoli. Vem, da se to ne bo zgodilo in da po vsej verjetnosti tudi ne bi bilo uspešno. In nenazad nje bi to bila tudi neka oblika izsiljevanja.

Po drugi strani pa mi ob tem prihajajo na mi

sel tisti južnokoroški župani, ki s pomočjo kratkovidnih urednikov in urednic v merodajnem dnevnem tisku že spet napenjajo mišice in si domišljajo, da bi bilo treba ob kakršnikoli ureditvi dvojezičnih topografskih napisov upoštevati njihova mnenja, bodimo točni in natančni – njihove predsodke.

Vsem tem domnevnim junakom priporočam, da se oglasijo tudi ob drugih zakonskih predpisih, ki se kujejo in uresničujejo visoko nad njihovimi glavami. Ker so stvari pač takšne, kakršne so: pristojnosti za eno in drugo so jasno določene. Za kar je obvezana državna, zvezna zakonodaja, na to veljaki na vasi nimajo nobenega vpliva, če jim je to prav ali ne.

Quod licej Jovi, non licet bovi – kar velja za Jupitra, ne velja za vsakega prasca – to so vedeli že stari Rimljani. Dobro bi bilo, če bi se v tej neskončni zgodbi okrog dvojezičnih napisov to spoznanje prebilo tudi med mediokritetne funkcionarje in tiste, ki njihovo nevednost podpihujejo. Vsem, navsezadnje tudi njim – bi to koristilo.

ogrizki piše Horst Ogris

I z d n e v n i k a K U R I E R



kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

N OVO N A k n j i ž n e m T R G U

Veleposlanik Republike Avstrije v Sloveniji Erwin Kubesch in predsednik Mohorjeve druž-be iz Celovca Jože Kopeinig sta v četrtek, 13. januarja, v avstrijski rezidenci v Ljubljani šti-rim slovenskim nevladnim organizacijam s po-dročja socialnega in humanitarnega dela po-darila knjige slovenskih in avstrijskih avtorjev v skupni vrednosti preko 50.000 evrov.

Zvezno ministrstvo Republike Avstrije za šolstvo, umetnost in kulturo ter Mohorjeva družba Celovec slovenskim nevladnim organizacijam namreč že celo desetletje podarjata knjige. Simbolično sta knjige, gre za več deset različnih naslovov priznanih slovenskih in avstrijskih avtorjev in skupaj več kot 3.000 izvodov knjig v vrednosti 50.000 evrov, letošnjim prejemnikom društvu Novi paradoks, slovenski Karitas, ustanovi Anin sklad in zavodu Iskreni.net izročila avstrijski veleposlanik Erwin Kubesch in predsednik Mohorjeve Jože Kopeinig. V preteklem desetletju smo v okviru akcije Podarimo knjige podarili že nad 28.000 izvodov knjig v skupni vrednosti več kot pol milijona evrov.

Mohorjeva družba Celovec tudi na ta način uresničuje namen svojega ustanovitelja, blaženega škofa Antona Martin Slomška, to je širjenje slovenske knjige med tiste, ki si je zaradi materialne ali kakšne druge stiske ne morejo kupiti.

Mohorjeva družba Celovec, ki ravno letos praznuje 160obletnico ustanovitve, tudi na ta način uresničuje namen svojega ustanovitelja, blaženega škofa Antona Martin Slomška, to je širjenje slovenske knjige med ljudi. Z letošnjo donacijo želimo še posebej naglasiti, da zlasti v obdobju finančne in gospodarske krize, ko so se zlasti zaradi brezposelnosti številne družine znašle v novih stiskah, ne smemo pozabiti na omiko, ki jo v naše življenje prinašajo knjige. Posebej v takih časih je potrebno vedeti, da človek resnično »ne živi samo od kruha«.

Avstrija že desetič podarila knjige

Rudi Vouk: Iz pravNega kotička

Že naslov in naslovnica sta dovolj izpovedna o bi-stvu knjige »Iz pravNega kotička«. Dvojezična tabla z označitvijo Globasnitz/Klobasnica je v sedemde-setih letih zares stala nekaj časa in ni nobena pu-stna šala. Da se je dal prav avtor Rudi Vouk slikati ob njej, je ironija usode, mogoče je tudi začrtala pri-hodnost Rudija Vouka kot borca za dvojezične kra-jevne napise.

Kakšna tri desetletja kasneje v zvezi s tablami stalno doživljamo karikature in šale, dobro in slabomisleče. In ni pretirana trditev, da je javnost za to sensibiliziral odvetnik Rudi Vouk, ki je predvsem v pretek lem desetletju šel v boj zoper protipravni položaj glede pravic koroških Slovencev – in se sam okronal za »pravnika koroških Slovencev«. Nenavaden, kakor je ubrana pot, je bil že sam začetek. Po namigu bivšega predsednika avstrijskega državnega zbora Andreasa Khola, je Vouk po naključju v Škocjanu prišel v roke policiji, vendar se je proti obtožbi prehitre vožnje skozi kraj pritožil s tem, da kraj Škocjan pravnoformalno ni kraj, saj je napačno označen, namreč samo nemško, ne pa tudi slo

vensko, kakor predvideva zakon. Tako se je začelo. Temu so sledile pritožbe pri ustavnem sodišču (US) in razsodbe, ki so potrdile Voukove pravne argumente. Akcija prehitre vožnje pa mu je prav tako naprtila nečastno psovanje v javnosti. A Vouk je ostal vztrajen do današ njega dne.

Poleg pritrjevanja US mu je bilo v vseh letih bržkone v uteho predstavljanje pravnih komentarjev na Radiu Korotan, pozneje Radiu Dva. Pričujoča knjiga je izbor komentarjev iz preteklih 10 let na teme koroških Slovencev. V teh komentarjih Vouk z izjemnim občutkom za logično razmišljanje predvsem postavlja pod vprašaj poskuse deželne in državne politike, da slovenski na

Na fotografiji: Igor Vovk, direktor zavoda iskreni.net, Jože Kopeinig, predsednik Mohorjeve, Imre Jerebic, generalni tajnik slovenske karitas, veleposlanik Erwin Ku-besch, Borut Sommeregger, predsednik društva Novi paradoks, p. Stane Zore, član nadzornega odbora ustanove Anin sklad, Franc Kelih, vodja Mohorjeve založbe

Rudi Vouk in zvezna ministrica Claudia Bandion-Ortner



kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

N OVO N A k n j i ž n e m T R G U

Rudi Vouk o svoji knjigiNaprošen sem bil, naj sam pokomentiram svo-jo knjigo. Če jo bom opeval, imam torej tako rekoč priliko napisati samospev. Vendar mi za samospe-ve manjka poetična žilica, zato bom poskusil čisto banalno:

Pravzaprav nikoli ni bilo mišljeno, da naj prispevki za Pravni kotiček izidejo v knjižni obliki. Prispevki nastajajo sproti, kak dan, včasih samo kakšno uro pred snemanjem in že zato nimajo pretenzi-je kakšne posebne znanstvenosti, pravne globine ali ugotavljanja nečesa čisto no-vega. Gre za govorjeno besedo, kjer po-slušalec ne more listati nazaj in prebrati še enkrat, zato morajo biti na prvi sluh razumljivi, sicer ne bi imeli smisla.

Začelo se je z rojstvom Radia Korotan, tedaj je bila urednica tudi moja soseda iz otroških let Andreja Sturm. Vprašala me je, če bi lahko oblikoval neko rubriko s prav-nimi nasveti, tako kot so imeli, mislim, da tudi zdravniške nasvete, kuharske recepte in podobno. Strinjal sem se in na začetku so bili prispevki dejansko taki, kot je bilo miš-ljeno, torej – kaj naredim, če se dogodi prometna nezgo-da, kako se pravilno napiše oporoka, koliko odškodnine se dobi za bolečine itd. Te teme so seveda zanimive, am-pak če naj bi bili prispevki taki, da bi zanimali povpreč-nega poslušalca, se začnejo s časom teme ponavljati. Če bi hotel pravna vprašanja obdelati bolj v detajl, pa bi hi-tro zašel v pravne probleme, ki zanimajo samo tistih pet pravnikov, ki slučajno poslušajo radio, zato pa je škoda oddajnega časa. Zato je bilo prvotno tudi mišljeno, da bomo pač videli, kako dolgo se bo Pravni kotiček držal, morda leto ali dve, ko pa bi obravnaval vse tiste zanimi-vejše teme, pa bo konec tudi s kotičkom.

Sedaj pa kotiček oddajajo – mislim, da že 12 let –, na-bralo se je okoli 600 prispevkov. To je bilo mogoče samo, ker se je našla ena tema, ki je sicer pravne narave, pa kljub temu zanima in povezuje vse poslušalce: to je pravni po-ložaj koroških Slovencev in manjšinska problematika. Tudi če ve samo malo, je na tem področju vsak koroški Slovenec pravno bolj podkovan kot marsikateri absolvent pravnega študija, zato se o tej temi lahko pogovarjamo na določenem nivoju in predpostavljamo neko osnovno predznanje. Po drugi strani pa se vedno znova zjezim, ko opazujem naše slovensko jamranje, česar vsega nimamo in kako slabo nam gre, če hkrati pomislim, katerih mož-nosti se ne poslužujemo. Seveda naš pravni položaj ni najboljši, toda če bi se posluževali vsaj vseh tistih mož-nosti, ki jih imamo, bi bila situacija že precej drugačna. Če se hočemo posluževati možnosti, pa moramo najprej vedeti, kaj sploh gre. Tako je pravni kotiček postal neka pravno-politična stalnica vse do danes.

Da lahko v letu 2011 govorim še o istih temah, o katerih sem govoril že leta 2000, pa seveda tudi kaže, kako malo se je premaknilo na področju manjšinskih pravic. Tudi tega si na začetku ne bi mislil in si nisem mogel predsta-vljati. Zame osebno pa je Pravni kotiček tudi neke vrste ventil. Običajno si pravo predstavljamo kot nekaj suho-parnega in sila resnega. Pogosto je to tudi tako, ampak če bi vedno vse gledal samo resno in suhoparno, bi po-stal ne stora, temveč kisla in neužitna murka. V spisih na sodišča seveda ne moreš pisati v takšnem tonu. V Prav-nem kotičku pa lahko sam sebe – in upam, da – tudi po-slušalce nekoliko sprostim, če lahko na kak resen problem pogledam tudi iz hudomušnega kotička.

Mednarodni natečaj za naj-boljšo otroško in Mladinsko knjigo mestne občine schwanen-stadt v Gornji avstriji

Na krilih metulja in labodaMestna občina Schwanenstadt v Gornji Avstriji tudi letos razpisuje 9. natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo z naslovom Simfonija barv – mavrica, barve in slike pripovedujejo.Z barvami zaznavamo svet. Barve imajo močan simbolni značaj. Otroške knjige živijo od ilustracij in barv, ki se z besedilom ujemajo ali so z njim v določeni napetosti. Poživljajo in spodbujajo domišljijo ter oblikujejo resničnost in sanje. V spektru raznolikih barv je posebno prepričljiva mavrica. Lani je na natečaju sodelovalo 685 avtoric in avtorjev. Mednarodna žirija je pregledala 233 prispevkov, pri čemer je bilo 116 prispevkov iz Avstrije, 60 iz Slovenije, 56 iz Italije in eden iz Nemčije.

Navodila za avtorje prispevkov na letošnjem natečaju: Dela naj bodo napisana v maternem jeziku, lahko pa so tudi dvo ali večjezična. Rok za oddajo prispevkov je petek, 24. junij 2011. V okviru natečaja bodo podelili nagrade v naslednjih kategorijah: 1. osnovna šola (ljudska šola); 2. osnovna šola (glavna šola/nižja stopnja gimnazije); 3. srednja šola, poklicna srednja šola, strokovna srednja šola, gimnazija; 4. višja šola, višje strokovna šola, izobrazbena ustanova za učitelje, univerza; 5. odrasli. Podelitev nagrad bo v soboto, 24. septembra 2011, v Schwanenstadtu. Peter Fantur, član strokovne žirije, je na voljo tudi za doda-tne informacije: Šentjakob 174 b, 9184 Šentjakob, Avstrija, tel. +43–(0)676–387–98–06, enaslov: [email protected].

Rudi Vouk: Iz pravNega kotičkarodni skupnosti ponudita čim manj manevrskega prostora in uresničita pravice, kolikor jih sploh, čim bolj restriktivno. Simbol boja za uresničitev pravic in manjšini naklonjeno interpretacijo zakonov so postale krajevne table. Okoli njih se celo dekado vijejo pravne razprave med narodno skupnostjo na eni strani ter deželo Koroško in avstrijsko državo na drugi. Razni modeli si v skoraj letnem taktu podajajo kljuke, Vouk pa jih pravno secira kakor vnet anatom truplo. V knjigi daje Rudi Vouk dober vpogled v pravno razmišljanje in zakone, ki so lahko neizprosno jasni do posameznika,vendar tudi na milo in ne milo izročeni politiki, kakor opažamo na primeru slovenske manjšine. Prav tej diktatorski nadvladi politike nad pravom se Vouk upira z logično argumentacijo in si pri tem pomaga ali s hudomušnimi primeri ali pa hladnokrvno kakor revolveraš ovrže napačne pravne interpretacije, ne nazadnje tudi s pomočjo svoje splošne razgledanosti. Čim bolj je zadeva za obupat, tem bolj suhoparno in hladnokrvno jo Vouk predstavi ljudem – z zdravo pametjo, jasno in razumljivo. Tako se Rudi Vouk postavi v vrsto elite avstrijskega kabareta. Kakor scenarij za kabaret se berejo tudi pravni komentarji v pričujoči knjigi. Verba vana aut risui apta non loqui.« – »Ne govori praznih ali k smehu vab ljivih besed,« meni slepi menih Jorge von Burgos v Ecovem romanu Ime rože. Prazne Voukove besede niso, vendar pa vabijo k smehu. Nekaterim bo smeh ob prebiranju napolnjen z grenkobo, kdor pa ne bo mogel zadržati brez prešernega smeha, naj mu bo v tem primeru oproščeno.



Niso sanje, zmaga je!

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

pokaži jez ik PriPravilaJerneJa JeZerniK

Klaudia Kajtna in Tina Lesjak

Najprej so bile seveda sanje. A takšne, ki jih ni bilo težko uresničiti. Vsaj ne za Klaudio Kajtna iz Št. Jakoba in Tino Lesjak iz Rožeka, ki sta za svoj literarno-likov-ni prispevek »Sanjam« na mednarodnem natečaju mesta Schwanenstadt za leto 2010 prejeli posebno nagrado žirije.

Vsake sanje imajo svoj začetekKatja Kajtna iz Št. Jakoba v Rožu in Tina Lesjak in Rožeka se ne razumeta dobro le v šoli, pri crkljanju z bernardinko Piko ali ob sladkanju s piškoti. Skupna jima je tudi ustvarjalna žilica, iz katere črpata razgibane pustolovske zgodbe in nenavadne domišljijske risbe. Saj veste, take s požrešnimi levi in kačami velikankami, ker imata obe mladi ustvarjalki zelo radi živali, in take z razposajenima deklicama, ki se najprej sami rešita iz pasti v globoki luknji, nato pa pogumno zaplavata z delfi ni in se kot v kakšni cirkuški točki v drznem skoku z delfi njega hrbta rešita na ladjo, ki ju nazadnje srečno pripelje nazaj domov. V Rož in realni svet.

Pravih pustolovščin človek pač ne doživi med ležanjem na plažiPredvsem pa ne brez razgibane domišljije. In tudi ne brez čisto konkretnega dela, brez vztrajnega ustvarjanja. Zgodbico »Sanjam« je bilo treba natipkati, dopolnjevati, popravljati, be

sedilo postaviti na strani, nazadnje pa jo tudi privlačno ilustrirati. »S fl omastri in barvicami sva narisali veliko risb, toda nazadnje jih je prišlo v poštev le najboljših enajst.« Pri dokončnem oblikovanju knjižice jima je z veseljem pomagala njuna glavnošolska učiteljica gospa Pichler. Ko je čez nekaj mesecev Klaudii in Tini sporočila tudi novico, da sta nagrajenki mednarodnega natečaja mesta Schwanenstadt za leto 2010, veselju v razredu ni bilo ne konca ne kraja. In

tako sta, tako ugotavljata, nazadnje prišli celo v

časopis.

Sanjska zmaga »Otroška knjiga „Sanjam“ Klaudie Kajtna in Tine Lesjak je na literarnem natečaju mesta Schwanenstadt za leto 2010 prejela posebno nagrado žirije. Učenki glavne šole v Št. Jakobu popeljeta bralce v čarobni svet domišljije: beg pred levom, zatočišče na otočju Maledivov, srečanje z morskimi psi in ribami, potovanje na delfi novem hrbtu in seveda srečna vrnitev z ladjo nazaj domov. Knjiga nam svet otroške fantazije približa tudi z nežnimi ilustracijami.« – Tako je v svoji obrazložitvi zapisal član žirije Peter Fantur.

Ja, kdor v sanje verjame, tega zmaga vedno gane ...

ta dobro le v šoli, pri crkljanju z bernardinko Piko ali ob sladkanju s piškoti. Skupna jima je tudi ustvarjalna žilica, iz katere črpata razgibane pustolovske zgodbe in nenavadne domišljijske risbe. Saj veste, take s požrešnimi levi in kačami velikankami, ker imata obe mladi ustvarjalki zelo radi živali, in take z razposajenima deklicama, ki se najprej sami rešita iz pasti v globoki luknji, nato pa pogumno zaplavata z delfi ni in se kot v kakšni cirkuški točki v drznem skoku z delfi njega hrbta rešita na ladjo, ki ju nazadnje srečno pripelje nazaj domov. V Rož in realni svet.

Pravih pustolovščin človek pač ne doživi med le

Predvsem pa ne brez razgibane domišljije. In tudi ne brez čisto konkretnega dela, brez vztrajnega ustvarjanja. Zgodbico »Sanjam« je bilo treba natipkati, dopolnjevati, popravljati, be

tako sta, tako ugotavljata, nazadnje prišli celo v

časopis.

žnimi ilustracijami.« – Tako je v svoji obrazložitvi zapisal član žirije Peter Fantur.

Ja, kdor v sanje verjame, tega zmaga vedno gane ...

Klaudia Kajtna in Tina Lesjak, prejemnici posebne nagrade žirije mesta Schwanenstadt


Documents

Od ideje do