Leben, Andreas, in Neweklowsky Gerhard (ur.), 2007: Wiener Slavistisches Jahrbuch: Mit Beiträgen zur Tagung »Die Slowenistik in Österreich/Slovenistika v Avstriji«. Band 53. Wien: OAW, 272 str.
Zbornik je plod simpozija z naslovom Slovenistika v Avstriji, ki sta ga 1. in 2. junija 2006 organizirala Inštitut za slavistiko in Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju ob podpori tamkaj- šnje filološke fakultete. Ker ima študij slovenistike v Avstriji – na Dunaju, v Gradcu in Celovcu – razmeroma dolgo in bogato tradicijo ter svoje mesto na univerzah, kjer je izoblikovan na diplomski ravni, so – ali naj bi bile – pobude za taka znanstvena sreanja nekaj najbolj obiajnega. V zborniku, kakršen je priujoi, vidim monost za spodbujanje dialoga in izgradnjo mostov med nacionalno in drugimi slavistikami oz. slovenistikami. Prav slednje so, e se posluim Bahtinovega slovarja, zaradi svojega t. i. »zunajbivanja«, ivljenja na ozkem stiku z drugim, nemškim kulturnim krogom – pa tudi pozicije zunanjega opazovalca, ki jih lahko odtegne nekaterim nacionalnim predsodkom, tako da so na slovenski jezik in literaturo sposobne pogledati z zmernostjo –, tiste, ki so poklicane za to, da nacionalni vedi postavijo vprašanja, ki si jih prej morebiti ni zastavljala. Razkrijejo ji lahko nove pomenske monosti, ki so naloene v duhovnih proizvodih naroda, in
pripomorejo k njihovemu ustvarjalne- mu razumevanju. Šele nacionalna in druge slovenistike skupaj morejo ponuditi širši in kompleksnejši pogled na slovenski jezik, literaturo in kulturo. V tem kontekstu omenimo trenutno aktualen interdisciplinarni projekt dunajske slavistike, katerega plod bo enciklopedija slovenskega jezika, literature in kulture na Koroškem. Poteka pod okriljem avstrijske akademije znanosti in zdruuje znanstvenike z razlinih druboslovnih in humanistinih podroij ter avstrijske in slovenske slaviste. Sem spada lingvogeografski projekt Slovenskega, Slovanskega in Evropskega lingvistinega atlasa, o katerem piše v zborniku Vera Smole. Izvaja se na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, pri njem pa izmed avstrijskih slovenistov z gradivom na terenu in monografskimi dialektološkimi obravnavami koroških govorov sodelujejo Ludvik Karniar, Herta Maurer-Lausegger, Gerhard Neweklowski in Pavel Zdovc.
Razprave za zbornik je prispevalo 21 strokovnjakov s podroja slovenistike, najve avstrijskih, med slovenskimi Silvija Borovnik in Vera Smole z
166 Ocene in poroila
mariborske in ljubljanske univerze. Njegov tematski razpon je širok. Jezikoslovne razprave dajejo najprej vpogled v dogajanje na podroju jezika v srednjem veku, zatem pa se zanimanje preusmeri na njegov razvoj v dobi protestantskega gibanja. Pozornost je na javnih vlogah slovenšine v 18. stoletju. Obravnavana je slovenska literatura s posebnim ozirom na slovensko koroško ustvarjalnost. Strnjeno so podana spoznanja, ki jih lahko poraja jezikovna praksa in pouevanje slovenšine kot drugega/ tujega jezika. Tu so spoznanja s podroja zgodovine znanosti, ki razkrivajo slovensko-nemške znanstvene stike. Prostor je odmerjen prevodoslovju, ki se zoi na vprašanje posredovanja slovenske prevodne literature v nemškem prostoru in obratno. Zbornik zakljuujejo vprašanja in premisleki o usodi in perspektivah slovenistike na celovški, graški in dunajski slovenistiki, ki kljub manjšemu pesimizmu napovedujejo kontinuirano ivljenje avstrijskih slavistik.
Gotovo bi vsak bralec glede na zanimanja razprave drugae klasificiral in dal poudarek zdaj tej, zdaj drugi temi. Upoštevajo 500-letnico Trubarjevega rojstva, ki je znotraj slovenistinih in drugih znanstvenih okvirjev za jedrno temo zanimanja v tem letu postavila protestantizem, znotraj tega pa njegove zasluge za oblikovanje slovenskega knjinega jezika in razvoj slovenske (tiskane) knjievnosti, bi v središe postavila razpravi Gerharda Neweklowskega z naslovom Primo Trubar als Schöpfer einer Schriftsprache in Radoslava Katiia Zur Polemik von Primus Truber mit Paulus Skalich. V jedru
lanka Neweklowski pregledno prikae, kakšne rešitve je Trubar predlagal v pisavi in (na)glasoslovju (pisava l-ja, s- in š-jevskih glasov ter jata, pojav preglasa za zgodovinsko mehkimi soglasniki, zvoniška glasova lj in nj) ter analizira njegove rešitve pri samostalniških konnicah (v dajalniku mnoine pri a-jevskih korenih) in predlogih (na, za, nad, raz). Zatem prehaja na morfološko raven, kjer sistematino predstavi kratke oblike pridevnika in rabo dolonega lena. Slednja je zanimiva, saj je posledica vpliva pri prevajanju iz nemšine in pokae na razliko med obema jezikoma, ki sta e ubrala svoj razvoj. Avtorja zanimajo sklanjatvene paradigme tipa bog in srce, saj se je ta naglasni tip razvil prav v asu Trubarja, ter nekatere glagolske oblike. Od tod prihaja do spoznanja, da je Trubar bolj ali manj sam zasluen za utemeljitev in utrditev knjinega jezika, medtem ko so mu Krelj, Dalmatin in Bohori s posameznimi modifikacijami najve sledili. Drugi prispevek je aktualen, ker se posvea medkulturnim stikom. Obravnava slovensko-hrvaške odno- se in se ustavlja ob doslej manj upoštevanem Skalichevem tekstu iz leta 1560, za katerega je znailno odklonilno mnenje o Trubarjevem prevodu Biblije. Še najbolj zanimiva je analiza Skalichevega oitka Trubarju glede pretirane rabe germanizmov. Katii dokae, da Skalich ni razumel Trubarjeve izbire jezika in odloitve, da se bo tudi pri besedišu dral ljudske podlage. V nadaljevanju pa na primeru Skalichevega zavraanja Trubarjeve sicer premišljene izbire latinine pisave za slovenske prevode prepriljivo pokae, da sta avtorja pripadala razlinima jezikovnima
Ocene in poroila 167
tradicijama in da sta slovenšina in hrvašina – kljub bliini kajkavske hrvašine in slovenšine – ubrali vsaka svoj knjievni razvoj ter bili e od 2. polovice 16. stoletja loeni.
Da ni bila slovenšina le samostojna in od drugih jezikov razmejena enota, temve da ji je e v srednjem veku pripadalo govorno podroje, širše od današnjega, pokae v razpravi Zur Frage der Nordgrenze des slowenischen Sprachgebiets im Mittelalter Georg Holzer. Razprava je jedrnata, vendar je avtor svoje teze obširno potrjeval od sredine osemdesetih, v devetdesetih letih prejšnjega in od zaetka tega stoletja; mnoge izmed njih so izšle prav pri Dunajskem slavistinem zborniku. Teiše je na vprašanju, kdaj so bili vsi današnji slovenski dialekti med seboj identini in hkrati e razlini od preostanka slovanske jezikovne druine; z drugimi besedami; kje bi se dalo v srednjem veku potegniti severno mejo slovenske jezikovne skupnosti. Holzer pristane na severno Nijo Avstrijo, v kolikor slovenšino tega obdobja razumemo kot slovanšino z bavarskim superstratom. Ugotovitev se mi zdi pomembna za jezikovno umestitev Briinskih spomenikov, katerih jezik potemtakem ne izhaja z obmoja, na katerem se danes govori slovensko, temve iz vzhodne Avstrije med slovenskim in eškim govornim podrojem, in je prostorsko gledano veliko blije slednjemu. Inspirativno je spoznanje, da je slovenšina v srednjem veku obsegala bistveno širše obmoje od današnjega, a le e jo razumemo z ozirom na bavaršino, torej (konkurenno) nemšino. To je tudi eden od razlogov, zakaj je slovenšina pustila toliko sledov
v nemških dialektih in toponimiki današnje Avstrije, npr. v obmoju Visokih Tur, kar preuuje Heinz D. Pohl (Die Bedeutung des Slowenischen für die Toponymie der Tauernregion). Med tipinimi primeri navaja poimenovanja za vzpetine zemeljskega površja, rastlin in kmekih jedi. Po drugi strani je nemško besediše bogatilo slovensko (npr. poimenovanja oblastnih struktur). Slovanske jezi- kovne oblike protetinega j-ja, nazalov, artikulacija skupine -schk- so vplivale tudi na krajevna imena na vzhodu in jugu Avstrije. Med drugim so podlaga imenom v obinah Kals in Heiligenblut ob vznoju Velikega Kleka.
Dalje po kronološki lestvici gre v spremljanju slovenšine Vincenc Rajšp. V prispevku Uveljavljanje slovenšine kot poslovnega jezika v asu Marije Terezije in Joefa II.: patenti v slovenskem jeziku orta njeno uveljavljanje v javnosti od 2. polovice 18. stoletja. Postala je jezik prava, dravne in cerkvene uprave ter šolstva. Rajšpova razprava je za slovenista zanimiva, saj strnjeno podaja funkcijsko raznovrstnost slovenšine v omenjeni dobi in ne zanemarja dejstva, da se je slovenšina kljub poveani vlogi nemšine dejansko uveljavljala. Med razmeroma maloštevilnimi patenti v slovenšini, za kar je bilo med drugim krivo pomanjkanje prevajalcev, najdemo najstarejši znani objavljeni patent v slovenskem jeziku iz leta 1749, ki se tie dezerterstva.
O slovenski literaturi razmišlja v svojih razpravah šest avtorjev. Skladno s svojim raziskovalnim teišem, ki gre enskemu avtorstvu, Silvija Borovnik nadrobno analizira dela slovenskih
168 Ocene in poroila
pesnic v Avstriji. Razprava je zasnovana dvodelno, tako da zelo dobro prodre v bistvo zastavljenega problema. Njen lok namre sega od domaijskih avtoric pa vse do tistih, ki v svojem pesništvu obravnavajo širok razpon problemov enske v sodobnem svetu. Najprej predstavi pesniško zbirko in poetiko Milke Hartman (1902–1997), za katero so znailne rodoljubne, deloma patetine pesmi z ljubeim odnosom do jezika, doma, zemlje in se izteejo najve v subjektovo povezanost z narodnim kolektivom. V kontrastu s tem pride v prispevku do izraza poetika ustvarjalk, obremenjenih z bolj »intelektualnimi« temami in za katere je znailna veja literarnoestetska ambicija. Borovnikova zaenja z Majo Haderlap (1961), katere pesništvo je osredišeno na bivanjske teme, ljubezen, nasprotje med vaškim in mestnim okoljem, narodno usodo in je za razliko od Hartmanove dale stran od narodne vzgojnosti. Avtorica na podlagi vrste primerov pokae, kako postane pri Haderlapovi dom ambivalenten, saj ni le varno zavetje, ampak hkrati utesnjuje, ter analizira poloaj enske ustvarjalke, ki je toliko bolj problematien zaradi vpetosti v patriarhalni kolektiv. Med znailnost- mi poetike Cvetke Lipuš (1966) Borovnikova navaja neobremenjenost s socialno in narodno usodo, sprošenost izraza, vidno v besedno-glasovni igri, vepomenskosti izraza in ustvarjalni rabi arhaizmov in koroškizmov, ter humornost, ki prihaja do izraza v njeni erotini poeziji. Izpostavlja pesniino samosvojost, ki se razen v jezikovnem izrazu odraa v distanciranju od vsakršne pripadnosti. Prehaja k Maruši Krese (1947), pri kateri podrta ironino dimenzijo njenega pesništva,
medtem ko pri Mileni Merlak (1935) opozori na izstopajoi motiv »iskalstva in brodolomstva«; imenuje jo »osamelko«. V sklepu navedena imena slovenskih knjievnic v Avstriji (Minka Korenan, Flora Rauter, Maria Bartoloth, Ivana Kampuš) razumem kot poziv k usmerjanju zanimanja k t. i. marginam literarnega sistema. Z analizami njihove ustvarjalnosti bodo zapolnjene bele lise literarnozgodovinskega polja. Komplementarno dopolnilo spo- znanjem nacionalne literarne vede so raziskave Johanna Strutza (Regionalität – Interregionalität – Komparatistik. Die slowenische Literatur im Rahmen des Klagenfurter komparatistischen Regionalschwerpunkts). Pri njem se mi zdi pomembno poudariti, da izraz »regionalni« nikakor ni v povezavi z literarnoestetsko neambicioznostjo, ozkostjo, omejenostjo literature, kakršna se utegne zazdeti, e nanjo gledamo znotraj meja Slovenije, temve je oteen s kulturno-jezikovno vedimenzionalnostjo. Strutz na poseben nain razpre meje nacionalne vede, saj literature, ki nastaja zunaj meja Slovenije in izvira iz ivljenja in delovanja na stiku, ne umesti ne k enemu ne k drugemu jezikovnemu in kulturnemu krogu. V tovrstnih raziskavah vidim sama monost za dopolnitev nacionalnega literarnega sistema ter njegovo vez z drugimi literarnimi sistemi, konkretno, nemškim in italijanskim. Avtor analizira tri primere literature obeh avtohtonih slovenskih skupnosti v Italiji in na Koroškem: koroškega pesnika Janija Oswalda in traška pisca Borisa Pahorja in Alojza Rebulo. Pri prvem nazorno pokae, kako je identiteta v tradicionalnem pomenu besede v dvojezinem okolju postavljena pod
Ocene in poroila 169
vprašaj, saj se subjekt ne odloa, ampak sprejme nase »breme« vejezinosti in vekulturnosti. Sodobni slovenski knjievnosti se posvea Peter Scherber (Österreich, 1938 und die Folgen). Analizira romana Draga Janarja Severni sij in Andreja Hienga udeni Feliks, ki skozi asovno oddaljeno optiko tematizirata dogajanje okrog druge svetovne vojne. Ustavila bi se ob Scherberjevi natanni analizi Janarjevega teksta iz prvega dela lanka. e upoštevamo, da je kritika roman proglasila za manj uspelo stvaritev, je omenjena analiza korektiv v zgodovini recepcije tega dela. Skozi niz argumentov postane jasno, da je Janarjeva tematizacija te zgodovinske dobe antipol povojni realsocialistini podobi zgodovine. Vedimenzionalnost dela izostri avtor s potrditvijo uvodne teze o njegovi vrstni izmuzljivosti, saj romana nikakor ni mogoe spraviti samo pod oznako psihološkega kriminalnega romana ali druinske kronike. e vse to spravim v povezavo z neposredno pred tem predstavljenimi teiši interkulturne komparativistike, ki so na jezikovni in kulturni polifoniji knjievnosti, bi to analizo umestila med sodobne literarnovedne razprave posebej zaradi tistega dela, v katerem mee lu na lokalno specifiko dogajališa – skozi oi avktorialnega pripovedovalca bralec spoznava tudi zgodovino in topografijo Maribora – ter izpostavlja oplajanje nemškega in slovenskega elementa. eprav je njuno sobivanje v romanu na ozadju aktualnih dogodkov vse bolj neznosno, groteskno in presvetljeno z ironijo, ki napoveduje katastrofien razplet, Scherber z izostritvijo slovensko- nemških odnosov implicira, kje še so v Janarjevem, pa tudi drugih delih
raziskovalni potenciali interkulturno orientirane literarne zgodovine.
Bernarda Katuši (Tavars Realismus) realizem odtegne enoumni definiciji, saj ni ve oznaka za asovno obdobje, in ga razširi na nain pisanja, upodobitveno obliko, ki se je ne da zvesti na eno samo zgodovinsko obdobje, ampak je fleksibilna in podvrena spremembam. Na tej podlagi relativizira uteeno trditev, da je Tavarjeva Visoška kronika vrhunec slovenske realistine proze. Strinja se, da delo upošteva zakonitosti realistine poetike 19. stoletja (forma kronike, tematizacija dela slovenske zgodovine, opiranje na konkretno obstojee kraje dogajališa, vkljuitev zgodovinskih osebnosti, opiranje na zgodovinske vire in dokumente, kronološko- kavzalni princip pripovedovanja, zunanja fokalizacija, ki se vzdruje pojasnjujoih komentarjev, eksplicitnih vrednotenj, omejenost pripovedujoih instanc na neposredno videno in slišano), vendar po drugi plati pokae, kje je realistina poetika spodkopana z iracionalnimi in nadnaravnimi elementi (fantastino-romantini kolorit, pojav hudia v podobi loveka, enske, obtoene arovništva, motiv vraajoih se mrtvecev, razpetost protagonista med katoliško preprianje in vrae). Trk dveh diametralno nasprotnih si podob sveta, empirino-realistine in srednjeveško- mistine, ki se ne izkljuujeta, ampak sta le kritino sopostavljeni, moramo po Katušievi brati kot vsoto delnih sodb in razumeti kot krinko za Tavarjev kompleksen odnos do sveta. Razprava izpod peresa Stefana Simoneka (Wiener An- und Einsichten in Oton upanis Briefen an Berta Vajdi) je nastala na podlagi pisemske korespondence
170 Ocene in poroila
(1897–1911) med Otonom upaniem in njegovo zaroenko. Za Simoneka je gradivo zanimivo z vidika vpliva dunajskega velemestnega ivljenja, v katerem so se ponujale monosti za medkulturne kontakte (pa tudi konflikte), na upaniev pesniški razvoj in preko njega na internacionalizacijo slovenske knjievnosti moderne. Soodgovorne za to so bile po Simonekovi analizi upanievih refleksij njegove izkušnje z gledališem, glasbenim ivljenjem, muzeji in nemškim asopisjem (Die Zeit) ter internacionalnimi secesijskimi razstavami upodabljajoe umetnosti. Kljub upanievemu navdušenju za omenjeno kulturno dogajanje, ki je širilo njegovo obzorje in intenziviralo navdušenje za internacionalizacijo umetnosti, lanek ne zanemarja pesnikovega stalnega vraanja k slovenskemu stališu.
Vekrat omenjeni in aktualni poskus prestopanja meja tradicionalnega literarnozgodovinskega diskurza, kate- rega sledi sem e izpostavila na primeru nekaterih razprav, dopolnimo s še eno li- terarnovedno razpravo Andreasa Lebna (Probleme der Autobiographieforschung im slowenischen Kontext). Najprej pregleda dosedanje raziskave na podroju avtobiografije, zatem pa orta glavna problemska polja in perspektive, s pomojo katerih bi se dalo to podroje literarne vede nadgraditi in se po tej poti vkljuiti v mednarodni znanstveni diskurz. Leben opaa do konca osemdesetih let podhranjenost literarne vede na tem raziskovalnem podroju. To med drugim povezuje z narodnokonstitutivno in -afirmativno funkcijo literarne vede, zgodovine in velikega dela literature, zaradi esar so bili bolj individualni anri in
problematike potisnjeni v kot. Kljuno spoznanje je, da je avtobiografija v glavnem veljala za polliterarno vrsto in je bila podrejena zgodovinopisni perspektivi ter umešena k spominski literaturi (Bernik, Dolgan, Kmecl). Na drugi strani opaa v obravnavi avtobiografije posamezne premike (Hladnik, Pušenjak, Zadravec, Grdina, Koron, Šlibar), ki ne problematizirajo le razmerja fakt in fikcija, temve jih zanima tudi pojem subjekta, struktura in funkcije tega anra. Kvalitativni in kvantitativni dvig avtobiografskih raziskav povezuje s procesom demokratizacije Slovenije. Upoštevajo navedena imena raziskovalcev, ki segajo od slovenistike do germanistike in primerjalne knjievnosti, zgodovine pa sociologije, lahko reem, da to polje res preraša okvirje nacionalne vede in je monost tako za povezovanje z drugimi nacionalnimi vedami kot tudi drugimi znanstvenimi disciplinami.
V prevodoslovnem razdelku zbornika Erich Prun (Deutsch-slowenische/ kroatische Übersetzung 1848–1918) predstavi raziskovalni projekt Balkanske komisije Avstrijske aka- -demije znanosti, katerega teiše je nemško-slovensko-hrvaška prevajalska dejavnost med omenjenima letoma. Ker sta se slovensko in hrvaško jezikoslovje ter literarna veda le malo ukvarjala s kulturnimi aspekti pri prevajanju, pa še to veinoma v povezavi s t. i. kanonskimi teksti, skuša projekt to vrzel zapolniti in naglasiti še druge vidike prevajanja. Jedro projekta je zato izgradnja podatkovne baze, ki naj prikae vse slovenske in hrvaške prevode zamejene dobe. Korpus je podlaga za razline raziskave, vendar bi kot slovenistka, katere zanimanje je
Ocene in poroila 171
tudi na nemški knjievnosti 19. stoletja na Slovenskem, izpostavila zlasti tisto funkcijo elektronske baze, s katero se da zasledovati pot posameznega teksta od izhodišnega do ciljnega besedila. Na tej podlagi namre lahko izlušimo cilje, norme, kriterije, ki so vodili prevajanje iz nemšine v slovenšino. Prun ugotavlja, da je kljuno vlogo pri prevajanju poleg zvrstne selekcije igrala norma ciljnokulturne adaptacije; prevajalci so upoštevali kulturno in socialno pogojene recepcijske sposobnosti publike, nezanemarljivo je bilo njihovo ideološko ozadje, zalonikove idr. tenje v literarni komunikaciji. Podaja prevoda Mayevega teksta s strani Hrizogona Majerja. Podobno Erwin Köstler (Wem soll die Übersetzung nutzen?), le da ga zanimajo mehanizmi posredovanja slovenske literature v nemški prostor. Prav tako izpostavlja vlogo praktinih, osebnih in nacionalnih konceptov – in to na obeh straneh –, ki so bili kljuni za nastajanje prevajalskega kanona. Namesto Prešernovega primera bi omenila manj znani primer J. F. Perkoniga. Köstler meni, da je koroški pisec nedvomno zasluen za prevode slovenske literature v nemšino, vendar hkrati opozarja, da je bila njegova kulturnoposredniška vloga zgolj simbolna. Z vrednotenjem slovenske literature po narodnopsiholoških kriterijih je na poseben nain legitimiral hegemonistine tenje nemštva na Koroškem. Oividno je, da so bile kulturne in ideološke tenje pri vzpostavljanju literarnih sistemov nekaj obiajnega in da se tudi bistveno veji nemški literarni sistem v tem smislu ni razlikoval od slovenskega. Tu se mi zato kaejo spodbude za primerjalno preuevanje vzpostavljanja obeh literarnih sistemov. Kako je lahko izbor
tekstov za prevod instrumentaliziran npr. s strani posrednikovih ideoloških konceptov, pokae na primeru Ivana Cankarja.
Zgodovino znanosti pokrivata prispevka Sergia Bonazze (Kopitar und Friedrich Schlegel in Wien: Wissenschaftsbeziehungen) in Katje Sturm-Schnabl (Miklosichs Bedeutung für die Slowenistik unter besonderer Berücksichtigung seiner Lesebücher für Mittelschulen). Bonazzov prispevek je aktualen iz treh razlogov. S tem, ko postavlja v središe slovensko-nemške znanstvene odnose, predstavlja še eno od perspektiv za širjenje meja nacionalne literarne vede. Njegova revizija in ponovno ovrednotenje dokumentov in korespondennih virov ter Kopitarjevih poleminih lankov v Schleglovi reviji spodkopava uveljavljeno mnenje, da sta bila znanstvenika najoje duhovno povezana. e je Schlegel v Kopitarju videl uenjaka, zaradi esar ga je povabil k sodelovanju in bil celo pod njegovim vplivom (sanskrit), je Kopitar podobno kakor npr. Humboldt dvomil v Schleglovo znanstvenost. Pomen prispevka je še v tem, da na koncu dodaja dve doslej nenatisnjeni pismi Fr. Schlegla Kopitarju. Sturm- Schnablova predstavi znanstveno delo Franca Miklošia. V središu so njegove slovenske itanke za višjo stopnjo gimnazije, za katere se je obvezal na uradno prošnjo leta 1849. Z vkljuitvijo slovenskih in prevodnih tekstov iz drugih slovanskih jezikov ter francošine in nemšine je postavil merilo za pisanje šolskih beril. Ustavlja se ob slovenski slovnici in strokovnem slovensko-nemškem slovarju, za katerega se je odloil leta 1850 in je postal gradivo za Pleteršnikov
172 Ocene in poroila
slovar. Avtorica poudarja Miklošiev pomen pri znanstvenem utemeljevanju slovenskega jezika in slovenistike kot nacionalne vede ter njegov doprinos za slovenski šolski sistem in prakso, iz katere so spet vzniknili novi znanstveniki in ustvarjalci (Štrekelj, Murko, Glaser idr.).
Šolska oz. jezikovna praksa je predmet prispevka Elizabete Jenko (Jezikovna praksa pri pouku slovenšine kot tujega jezika). Vabljiv je zlasti za sloveniste- praktike, saj se vsakodnevno sreujejo z vprašanji pristopov pri pouevanju slovenšine, ki naj pripelje tako do poznavanja kot znanja jezika, ter nartovanja vsebin. Jenkova najprej orta programe pouevanja slovenšine na Ljudskih visokih šolah, avstrijski Akademiji za obramboslovje, ki se e ravna po evropskem jezikovnem okvirju, prehaja na Celoletno šolo slovenskega jezika in se ustavlja ob pouku slovenšine na dunajski univerzi, kjer dobi pouk slovenšine po obliki intenzivnejšega teaja s priblino 350 urami spremljevalno vlogo. Sreuje se s problemom, kako na eni strani razviti pri ueih se im boljše sporazumevalne zmonosti, na drugi pa dati im boljšo podlago za znanstveno in raziskovalno delo ter omogoiti vpogled v teorijo jezika in sociokulturni kontekst. Odgovor na to je vse prej kot enostaven.
V zadnji del zbornika so umešene tri razprave. Herta Maurer-Lausegger (Zur Slowenistik an der Universität Klagenfurt) nas seznani z dolgo razvojno potjo slavistike v Celovcu, kjer je po svoji predhodnici, Visoki šoli za izobraevalne vede, dobila mesto na Alpsko-jadranski univerzi. Da se
za slavistiko zunaj meja Slovenije ni bati, pria podatek, da potekajo slovenistine raziskave tudi na oddelku za splošno jezikoslovje in primerjalno literarno vedo (Neweklowski, Pohl, Maurer-Lausegger, Strutz). Celovška slavistika redno sodeluje z Ljubljano in Mariborom, od koder prihajajo v Celo- vec gostujoi jezikoslovci in literarni zgodovinarji, ter koprsko univerzo. Veliko vlogo ima lektorat slovenskega jezika, ki je tako izobraevalnega kot socialnopolitinega pomena. Slovenšino študirajo tisti, katerih materni jezik je slovenšina, ter tisti s slabšim znanjem ali celo popolni zaetniki. Njihove diplome, ki segajo od fonologije do dialektologije in literature, odraajo izpopolnjenost študijskega programa. Dolgo tradicijo graške slavistike prikae Ludwig Karniar (Die Perspektiven der Slowenistik in Graz). V Gradcu je bila 1811 odobrena prva stolica za slovenšino, kjer so do konca prve svetovne vojne uili Murko, Krek, Nahtigal, Oblak, Štrekelj, Ramovš ter pisali zgodovino slavistike na tem podroju. e je bila sprva zamišljena bolj kot jezikoslovni študij, ki naj izobrazi profesorje slovenšine in so se nanjo vpisovali najve Slovenci, je od sedemdesetih let profil študentov drugaen. Kakor v Celovcu se nanjo vpisujejo nemško govorei Avstrijci. Karniar poudarja, da je zanimanje za ta študij v porastu zadnjih deset let, saj je slovenšina delovni jezik Evropske unije. Med doseki graške slavistike ne moremo mimo projekta leksikalne inventarizacije koroškega ljudskega jezika, za katerega sta dala Prun in Hafner pobudo v sedemdesetih letih.
V nasprotju z zgornjima prispevkoma
Ocene in poroila 173
pa Gero Fischer (Perspektiven der Slowenistik am Institut für Slawistik der Universität Wien aus der Sicht der Lehre) meni, da eksistenca dunajske slovenistike v nobenem primeru ni zagotovljena, saj nima lastne stolice. Po njegovem so najveji krivci za to prenovljeni bolonjski programi, ki vodijo v zdruevanje vseh nacionalnih filologij pod slavistiko. Po drugi plati gre na vse skupaj pogledati bolj optimistino. Resnost slovenistinega študija in da so za to dani vsi potrebni pogoji namre potrjuje prispevek Eve Hüttl-Hubert. Izkae se, da je dunajska nacionalna knjinica prava zakladnica slovenistinih fondov. Slovensko beletristino in drugo gradivo ima nezanemarljiv dele v elektronskih katalogih. Za slovenista- raziskovalca je npr. uporabna baza digitaliziranih asnikov in asopisov v okviru virtualne italnice avstrijske nacionalne knjinice ANNO, kjer med drugim najdemo Laibacher Zeitung (1783–1918), Illyrisches Blatt in Intelligenzblatt.
Priujoi zbornik je vabljiv za sloveniste »širokih« zanimanj, saj daje vpogled v širok spekter problemskih polj; od jezikoslovnega do literarnovednega,
didaktinega in prevodoslovnega. Mnoga so verjetno zaradi svojega specifinega poloaja odprli prav avstrijski slovenisti in na poseben nain razprli meje nacionalne vede. lanki se gibajo od bolj teoretskih do praktino orientiranih, svoje postavke pa avtorji ilustrirajo z razlinimi aplikacijami in primeri. Iz razprav je razvidno, da so internacionalni problemi in preudarki pustili sledove tudi v slovenistinem znanstvenem diskurzu. e je bil prej – vsaj kar se tie literarnovedne discipline – veinoma usmerjen k vzdrevanju narodne identitete in so bili podlaga za literarnoestetsko presojanje in literarnozgodovinsko vrednotenje narodni kriteriji, lahko zdaj – in potem ko so funkcijo narodne reprezentacije in afirmacije prevzeli politini idr. sistemi – posvetimo pozornost še drugim problemskim poljem, ki so bila prej bolj v senci nacionalno orientirane znanosti. Tu bi izpostavila preuevanje slovensko-nemških literarnih, kulturnih in znanstvenih stikov.
Urška Pereni Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta urska.perenic@uni-mb.si
ivljenjska zgodba kot terapevtsko sredstvo in katarza
Uvod
Teorija o avtonomnosti literature je slovensko prakso le-te prignala do skrajnosti predvsem v poeziji in mestoma tudi v prozi (prim. abot 1996).
Kljub temu da je stvarno ivljenjsko gradivo še zmeraj ostalo odlina snov – e je dovoljeno tako rei – sodobne
slovenske klasike,1 bi bilo imenitno primerjati avtorske postopke v procesu literarizacije lastnega spominskega gradiva v teh in drugih, tu neimenovanih, a prav tako dobrih delih.
1 Prim. Edvard Kocbek, Tovarišija (1949), Lojze Kovai, Prišleki (1984–1985), Vladimir Kavi, Prihodnost, ki je ni bilo (2005).
174 Ocene in poroila
Kajti ne posrei se vsakemu – menda mu niti ni do tega –, da bi v njegovem avtobiografskem delu prevladala estetska funkcija (Stanonik 2001: 143–145). V zadnjih desetletjih je koliina avtobiografske literature narasla v zavidljive številke. Od tod dejstvo, da so se s tovrstno literaturo zaele ukvarjati poleg literarne zgodovine po abecedi še: antropologija, etnologija,2 geografija, historiografija, psihologija in sociologija (Stanonik 2002: 198–209).
Vprašanjema o ivljenjskih zgodbah, in sicer ali so zgodovina ali literatura (Stanonik 1997: 85–105) in koliko gre pri njih za resninost ali utvaro (Stanonik 2002: 191–210), se tokrat pridruuje premislek o ivljenjski zgodbi kot terapevtskem sredstvu ali celo katarzi.
Podlaga za prispevek so tri knjige treh ensk – presenetljivo ali ne! – avtoric, ki jih povezuje: 1. geografski vidik: vse tri izhajajo iz irovskega vrha; to je planotasto hribovje od Gorenje vasi in nad irmi Poljanski dolini in se izteka proti Smreju in Šentjoštu v Polhograjskih Dolomitih, 2. zgodovinski vidik: ozadje vseh treh knjig je druga svetovna vojna (1941–1945), 3. stan: vsaka od njih je (bila) mati z veliko druino, 4. izobrazba: vse tri so bile brez posebne izobrazbe, vendar brez dvoma izjemno bistre in modre.
2 Prim. monografijo Mojce Ramšak Portret glasov (Raziskave ivljenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev) v Borec (revija za zgodovino, an- tropologijo in knjievnost) 55, št. 603–67, Ljubljana 2003.
Julijana (roj. Jesenovec) Kavi (1895–1980)
Avtorica prve knjige je Julijana (Jesenovec) Kavi (Lavrovec 1895 – Šentjošt 1980). Knjiga obsega 148 strani, urediti jo je pomagala dr. Zmaga Kumer. Julijana je zaela o svojem ivljenju pisati na pobudo svojih otrok 10. marca 1973:
Vsako stvar bi skoraj rajši, kakor da o sebi kaj pišem. Ker me pa vedno silijo in nagovarjajo, posebno še snaha Ivanka, pa naj bo v bojem imenu. Mlad lovek dela narte, star pa obuja spomine. Pisava gotovo ne bo brez napak, kar bom pa napisala, je pa bilo resnino. (Kavi 1995: 9.)
Kdaj je konala pisati svoje spomine, iz besedila samega ni razvidno. Njena avtobiografija je bila objavljena šele po smrti, in to e dvakrat. Vsekakor je pravilna odloitev uredništva, da iz spoštovanja do izvirnega besedila Snopkove mame, ki je konala le dva razreda osnovne šole, besedila niso lektorirali. »Izvirno besedilo ima pa svojo prievalno vrednost.«3 Šele štiriletni herki je oe kupil Abecednik in jo uil brati (Kavi 1995: 11). Toda e osemletna je morala iti za pastirico in od doma si je za tolabo elela knjig:
Komaj sem akala, da bo kdo prišel od doma, da bi mi prinesli kaj, ko jih je toliko, da bom imela kaj za brat. Ena stara ena, ki je bila v bajti, rekli so ji bajtarica, mi je od zaetka pomagala in uila pasti ovce. Bilo jih je kakih 15 ali 20. Ni kaj ni bila zadovoljna z menoj. »Ne vem, e bo kaj s tem otrokom«, je rekla, ko sva prignali domov. »Ni ji niso mar ovce. Tam za kakšno smreko
3 Pripomba uredništva, Mati muencev, 4.
Ocene in poroila 175
epi in bukve bere.« Doma so mi rekli, da ne bom dobila knjig, e ne bom bolje pasla. (Kavi 1995: 12.)
O, koliko lepih pesmic sem se nauila in prepevala na paši, vmes sem pa brala kakšne lepe povestice ali ivljenjepise, primerne moji starosti. Za to so skrbeli moji skrbni starši. Brala sem od svete Germane, ki je bila tudi pastirica in je imela hudobno maeho. Spala je v hlevu pri ovcah. Tako me je prevzelo, da sem tudi jaz hotela spati pri ovcah. Seveda mi niso pustili. (Kavi 1995: 15–16.)
Nepozabni so spomini. Zunaj mraz in sneg, toliko ga je e, da se nikamor ne vidi. Samo ata še morejo s krpljami malo narediti kakšno gaz do vode ali do drv. Mi otroci smo pa okoli tople pei. Mama kuhajo veerjo. Kar nas je vejih, klekljamo. Po veerji molimo sveti roni venec. Vrstimo se vsak veer drugi. Po molitvi pa ata vzamejo v roko knjigo. Kar je majhnih, jih denejo spat, da ata ne motijo, ko bodo brali. Takrat je moralo biti vse tiho, e ne so takoj nehali. Tako so znali brati, da jih je bilo uitek poslušati. Kakšno veselje je bilo vselej, ko so prišle Mohorjeve knjige. Takoj smo se zatopili v branje. Res lepo je bilo! Še danes se hvaleno spominjam, kaj mi je pomenila dobra knjiga, kaj vsega sem se nauila iz knjig. Posredovale so mi, dale so mi monost, da sem rada brala. Knjiga mi je bila in mi je še uiteljica skozi ivljenje. V ivljenju te dostikrat kaj zadene, da dostikrat ne veš, kaj in kako, pa pogledaš v knjigo in s pogumom reeš: O, e so zmogli ti in te, zakaj bi jaz ne in dobiš korajo, pa kar gre. (Kavi 1995: 31–32.)
Z veseljem se spominjam, kako lepo je bilo pri nas doma, eprav smo bili revni. Šele danes vem, kako smo imeli dobre in skrbne starše, ki so znali usmerjati naše korake v ivljenje. Še bolj z zgledom kot besedo. Toliko smo imeli dobrih knjig! Pa vsi tako radi brali! (Kavi 1995: 32–33.)
Iz navedenih odlomkov se vidi, kaj
je Julijani Kavi pomenila knjiga. Branje jo je delalo miselno prono, sposobno oblikovati samostojna stališa in jih neprenehoma preverjati z novim berivom. Narava ji je bila vedno zelo blizu. Rada in lepo je pela in iz pogostih navedkov raznih verzov v njenem pisanju ni jasno, ali so njen lasten izdelek ali jih podaja po spominu iz kakšnega branja. Primerjava treh knjig na podlagi dveh motivov
a) Ljubezen ena blizu osemdesetih let ljudi in svoje poetje nenavadno trezno presoja. Rahloutno in z zastrtim obalovanjem poroa o svoji neuresnieni ljubezni. Nikoli si nista naravnost izrazila svoje naklonjenosti, saj to ni bilo spodobno! eprav je utila, da se rada vidita. Morda bi se iz tega še kaj razvilo, da ji ljubljenega ni porla prva svetovna vojna. Preizkušena ena ne taji, da je bila poroka z drugim bolj sad nakljuja kot resnine ljubezni. Toda potem se obletnice svoje poroke vsako leto s astjo spominja, enako tudi svojih petih sinov. b) Druga svetovna vojna 1941–1945 Julijana Kavi je bila – bi dejali vasih – zelo pobona, toda stvarna. Saj je morala poleg pogosto opitega moa kot bajtarica v skrajni revšini skrbeti za številno druino. Povila je štirinajst otrok in v svojih spominih vsakega posebej okarakterizira. Za pet sinov, ki so jih odpeljali ob koncu druge svetovne vojne, ni nikoli izvedela, kje so našli svoj grob. Njihova mati ne joe za njimi niti ne obliva z gnevom njihovih morilcev. O njih piše z neznansko zavestjo svetopisemske Makabejke (prim. 2 Mak 7):
176 Ocene in poroila
Vsi so postali rtve komunizma. Strašno je bilo njihovo trpljenje! Ne vemo, kje poivajo. Imam pa upanje, da jih krasi palma mueništva. Srena se štejem, da sem mati muencev. (Kavi 1995: 52–53.)
Za nekatere legendarna Snopkova mama s svojim pisanjem ne blai lastnih pekoih ran, lajša jih bralcu, ki se prepusti njenim spominom. 2 Marija oz. Mica (roj. ade) Demšar (1915)
Marija Demšar, doma iz Gornje Dobrave pri Gorenji vasi v Poljanski dolini, je svojo ivljenjsko zgodbo zapisala v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je imela okrog sedemdeset let in jo je naslovila preprosto Moje ivljenje. Pobudo za njen izid je dala urednica knjige, ki je izšla leta 2007 v samozalobi,4 vendar je izdajo vsaj simbolino podprla gorenjevaška obina.5 V raunalnik je besedilo vnesla avtoriina hi Anica Straar. Oblikovanje in prelom je prav tako profesionalen. Jezikovno ga je pregledala Milka Bokal, vendar zelo obzirno, saj je bilo besedilo posodobljeno le pravopisno. Najprej je izšlo v 100 izvodih in nato zaradi povpraševanja še enkrat v prav toliko izvodih. ivljenjepis obsega le 51 strani, eprav ima knjiga skupaj 96 strani. Proznemu besedilu je namre dodano še petnajst avtoriinih pesmi in pogledi njenih petih otrok na njihovo mater.
Prvotno je Marija Demšar opisala svoje ivljenje le v Sloveniji, medtem ko je razdelek o ivljenju v Kanadi dodala na izrecno prošnjo urednice s
4 Muzejsko društvo iri je navedeno zgolj pro forma. 5 Njen upan je avtoriin mali neak.
posredovanjem otrok šele pri svojih krepko devetdesetih letih. Leta 1979 je Marija Demšar zaela svoj spis z mislijo na otroke:
Ljubljeni moji otroci! Velikokrat ste me prosili, naj vam napišem knjigo mojega ivljenja. Skušala bom ustrei vaši elji, pa kakor bom mogla. Ker mi ni dal Bog talenta za pisanje, se zadovoljite s temi vrsticami, ki bodo površno opisale pot moje preteklosti. (Demšar 2007: 5.)
a) Ljubezen Medtem ko so Julijani Kavi okolišine šele po poroki njene here na Gorenjsko omogoile, da se je odpravila od doma malo dlje in v pozni starosti celo na kakšno romanje, se je Marija Demšar še kot dekle hitro odloila za ta korak. Tako je hotela pregnati prva ljubezenska razoaranja, ki so jo za dolgo ustveno nekako omrtviila. V Škofji Loki, Kranju, Mariboru se je preizkusila kot varuhinja otrok, gospodinjska pomonica, delavka v gostinstvu, in tako imela dovolj monosti za spogledovanje in nova znanstva, ki pa ji niso prinesla priakovanega olajšanja. Zavedala se je svoje enske privlanosti, o emer v svojem delu nesrameljivo pripoveduje in e zdavnaj odrasli otroci so še danes ponosni na mater lepotico. Konno se je po desetih letih le ogrela in poroila z mladeniem, ki ji je bil 15-leten obljubil, da jo bo poakal, e se bo odloila zanj. Oba vsestransko zrela, ustveno globoka, z visokimi etinimi merili, intelektualno sposobna sta se preselila v iri in predvidevala uresniiti svoje ivljenjsko poslanstvo v irovski evljarski zadrugi Sora. Mo je postal trgovski potnik in je iskal naroila za delo po celi takratni Jugoslaviji, ena se je usposobila za
Ocene in poroila 177
prešivalko zgornjih delov. To je bilo za tiste ase v njenem okolju, ko so dekleta brez izobrazbe lahko odhajala le za dékle ali se kvejemu priuile za šiviljo, med najbolj uglednimi deli. Rodila se jima je herka. Zaela sta se pripravljati na zidavo lastnega doma.
b) Druga svetovna vojna 1941–1945 Druga svetovna vojna je vse obrnila na glavo. Kot kraj ob (rapalski) meji so iri najprej zasedli Italijani, toda krajevni veljaki jih niso prenesli in so se odpravili po Nemce. Ti so novaili slovenske moške za njihov rajh. S pogosto prav tako prisilnimi mobilizacijami so svojo vojsko krepili partizani; v bliini (Vrh Svetih Treh Kraljev, Rovte, Šentjošt) so nastale domobranske postojanke, pojavili so se plavogardisti.
Nemška okupacijska oblast je zasegla irovske evljarske delavnice in zadolila njihove delavce, da se preselijo v Kranj. Marijin mo je bil med njimi in se v negotovosti ob koncu druge svetovne vojne (kot civilist) odloil iti na Koroško. Od tam mu je pot kazala v Kanado. Marija je bila tako pogumna, da je šla z gorenjevaškimi momi sama za njim, ga v begunskem taborišu res našla in se sreno vrnila v iri, medtem ko je mo šel v Kanado. Doma je kljub povojnemu pomanjkanju iznajdljiva Marija z nadloveško mojo dogradila hišo, kaj hišo, vilo. Gotovo je bila sredi petdesetih let to najlepša stanovanjska stavba v ireh. 6
Konno je prišel tisti sreni dan po petih letih, dan vselitve. [Herka] Marija je vriskala od veselja, vedela je, da bo lahko skakala po hiši, da ne bodo ve
6 To upam rei iz avtopsije.
trkali na strop tuji ljudje. Prvo no je bila presrena, eleli sva mono, da bi bil še ata pri nama. Govorili sva, kako sreen bi bil v svoji hiši. (Demšar 2007: 43.)
Kadar sva prišli z Marijo domov, me je vedno postavila pred hišo in rekla: »Poglejte, kako se nama hiša smeji.« Bila je vsa srena. (Demšar 2007: 43.)
Lepo je bilo iveti v tej hiši. Pozabila sem na ves trud. Mislila sem na ata, zakaj ga ni, da bi skupno iveli. Mislila sem, da bi bilo nam dobro. (Demšar 2007: 44.)
Svetlolasa enska, visoke postave in ednega stasa se je morala ves as otepati pohotnih moških. Doivela je celo neokusno sceno. Tisti, ki je bil v rosni mladosti zavrgel njeno ljubezen, jo je nagovarjal, naj bo njegova in naj se loi od svojega moa:
Ree mi, da sem neumna, ker ga akam in zapravljam mladi as. Ponudil se mi je, da mi vse zrihta za loitev zakona. (Demšar 2007: 44.)
Mnogi so rekli, da ne bom šla v Kanado, da ne bom mogla pustiti tako lepe hiše itd. Jaz sem pa mislila svoje. Moje delo v ireh je skonano. Hiša stoji, spomenik oetovih in mojih uljev. Sedaj me aka druga dolnost, ki jo moram izpolniti. Mislila sem, Oe nebeški, daj mi tudi tukaj dovolj moi, da zdrim v vseh teavah, ki mi bodo prihajale na pot. (Demšar 2007: 45.)
Prišel je dan odhoda, 28. oktobra 1952. Moja sestra je prišla e zveer in šla z menoj na avtobus ob šestih zjutraj. Ko sem zapušala hišo, se nisem ozirala nazaj; akali so, da bom jokala. Bila sem vesela, presrena, šla sem v novo teko priakovano ivljenje. Sama nisem verjela, da se res peljem proti Kanadi, mislila sem, da so le sanje. (Demšar 2007: 45.)
Toda v Kanadi je priseljence brez izjeme akal trd zaetek, kar Marija
178 Ocene in poroila
Demšar opisuje z lastno izkušnjo:
Sobe so bile opremljene le s posteljo, mizo in stolom in mala omara za perilo. V stenah so bile omare za obešanje oblek. Jaz sem dobila v trgovini kište od pomaran, na te dile sem nalimala roasti papir in je bila nona omara in kako so bili fantje veseli, ko so jih dobili, da so lahko dali uro in pepelnik nanjo. Kolikokrat sem se spomnila moje ešnjeve politirane oprave, ki je ostala v ireh, postle, modrocov, kovrtre. Tukaj me je akala elezna, vsa obtolena z mreo, odeja navadna konjska deka. (Demšar 207: 47.)
Leta 1972 je mo nenadoma umrl, da je morala odslej sama skrbeti za pet nedoletnih otrok:
Po oetovi smrti je nastala prava kalvarija za mene. (Demšar 2007: 49.)
Toda na prehojeno pot gleda z zadošenjem:
Jaz sem se trudila s stanovalci do 89. leta moje starosti, sedaj sem pa sama v hiši, ker ne morem ve vsega narediti. Otroci so vsi šli skozi univerzitetno izobrazbo. Danes imajo stalne slube in svoje lepe domove z druinami, mene pa obiskujejo. Sama se še rihtam in poistim za seboj, samo to si elim, da ne bi bila komu v nadlego. Vse drugo prepušam Bogu in usodi mojega ivljenja. Konno sem pa e vsega navajena. (Demšar 2007: 50–51.)
Mati Koraja je imenoval eden od bralcev glavno osebo te ivljenjske zgodbe. Ni sentimentalnosti, nobenega samopomilovanja. Nasprotno: veliko trdega dela, vztrajnosti in osebnega dostojanstva.
Cilka (roj. Peenik) Štucin (1940) Izhaja iz bajtarske hiše. Toda e od
otroštva je elela postati kmetica, in to v asu, ko to sploh ni bilo sodobno in moderno. To pa ne pomeni, da ni bila pripravljena sprejemati napredka, ki se je v kmetijstvo vedno bolj vpletal. Kljub velikemu nasprotovanju poznejše taše se ji je posreilo primoiti na – kot kaejo urbarji – najstarejšo in eno najbolj uglednih kmetij v irovskem Vrhu. Kljub temu da je bila odlinjakinja, ji šola ni dišala.
Ali je mogoe bilo preve kmeke krvi v meni in obenem ljubezni do dela v naravi in ivalmi ter vsem, kar je povezano z delom na kmetiji. (Štucin 2007: 22.)
Toda danes je še vedno med najbolj aktivnimi in drubeno angairanimi – pa ne le kmekimi – enskami v svojem okolju. Dejavna je v ve stanovskih organizacijah, oglaša se v asopisih in na radiu, kjerkoli si upa zastaviti besedo v prid malega loveka (prim. Štucin 2007: 75–77).
Njena ivljenjska zgodba kmetice iz irovskega Vrha je nastajala v asu 1997–2007. Iz njenega rokopisa jo je v raunalnik vnesel njen najmlajši sin Jure, prelom, oprema in oblikovanje ovitka so bili v profesionalnih rokah. Knjiga s trdimi platnicami ima 125 strani in jo je jezikovno, prav tako kot prejšnjo, pregledala Milka Bokal. Snov je z mednaslovi razlenila urednica, in sicer: Oe, Mama, Obiski na oetovem domu, Oetova rodbina, Mamina rodbina, Šola, Klekljanje, Nova hiša, Ljubezen, Nesree, Huda zima, Uran, Gobe, Romanja, Herka, Podlešanova kmetija, Poroka, Motorna aga, Gospodinjstvo, Rudnik, Sinovi, Bolezen, Andrej, Drubeno udejstvovanje, Novosti v kmetijstvu, Medsebojne zveze, Preteklost, Razprtije, Vest, Borovnice,
Ocene in poroila 179
Arnika, ivina, Vaški posebnei, Kmeki stan nekdaj in danes, Pregovori, Turistino društvo, 40-letnica poroke, Najini vnuki in vnukinje.
Tako kot prejšnji dve knjigi, se tudi ta zaenja s posvetilom otrokom:
Nekaj vrstic bi rada napisala, da ne bi šlo vse v pozabo. Namenila bi jih svojim otrokom in vnukom za branje in spoznavanje, kako so iveli moji starši in kaj doivljali – seveda to vem po pripovedovanju moje mame. Napisati pa elim tudi svoje ivljenje in dogodke v našem ljubem domaem kraju. (Štucin 2007: 5.)
Tudi ta ivljenjska zgodba je zaznamovana z drugo svetovno vojno, toda zaradi avtoriine rojstne letnice je tokrat smiselno obrniti zaporedje primerjanih motivov.
a) Druga svetovna vojna 1941–1945 Druga svetovna vojna je še ne dveletni Cilki in njenemu še ne polletnemu mlajšemu bratcu vzela oeta. Ubili so ga partizani jeseni leta 1942. Tega se seveda sama ne spominja, kako se je to zgodilo, opisuje po pripovedovanju svoje matere, ki je po komaj treh letih zakona postala vdova in to ostala celo ivljenje. To je zaznamovalo Cilkino otroštvo in seveda tudi njeno poznejšo opredelitev na tisti kruti as.
b) Ljubezen S kolikšno ljubeznijo danes zrela enska in babica številnih vnukov piše o svoji ljubezenski romanci, epsko široko, ustveno vznemirjeno, etino zanesljivo:
Leta 1955 je v irovskem Vrhu posvetila elektrika. V hiše so prišli prvi radijski sprejemniki. To je bilo zanimivo poslušati novice iz daljnega sveta, pa etrtkov
veer in tako dalje. No, pri nas ni bilo radia do leta 1962; takrat ga je za boi kupila mama. Prinesel in priklopil ga je moj Cene. (Štucin 2000: 29.)
S Podlešanovim Cenetom sva se spoznala na kresno nedeljo leta 1956. /…/ To nedeljo pa so se moje in njegove oi sreale ter zanetile iskre ljubezni, ki je potem plamtela dolgo let in šla skozi marsikatero preizkušnjo, preden je dozorela in sva se 26. septembra 1964 poroila. (Štucin 2000: 28.)
Pred cerkveno poroko sem elela iti z eninom še na oetov grob in mu prigati sveko ter dati roe na njegov prerani grob. Njegov spomenik je teden pred poroko nekdo nikoli znan hudobne prevrnil in poškodoval. Toda z mamo smo imeli dobre ljudi, ki so to hitro popravili.Ne vem, zakaj je to nekdo storil, gotovo iz škodoeljnosti do naše druine. Poroko oz. mašo sva z eninom z vso resnostjo spremljala in doivljala kot res velik dogodek. Sedaj enin in nevesta ter prie pred oltarjem udobno sedijo na stolih, midva pa sva cel obred maše kleala v za to pripravljeni klopici. Kot bi bilo danes, se spominjam, ko sva si izmenjala porone prstane. Meni se je roka tresla tako mono, da sem komaj nataknila Cenetu prstan na roko. On pa je isto mirno to storil. (Štucin 2007: 48.)
Dve leti pred tem se jima je rodila herka:
Jaz in moj bodoi mo oz. Cene ali Vinko, kakor mu je e pa kdo rekel, sva vedela, da nama je namenjena skupna pot skozi ivljenje. Tudi hudobni jeziki niso mirovali in so naju obrekovali, ja, da sem »prešvoh« za na tako veliko kmetijo in da ne bom imela otrok, pa, da sva e dolgo prijatelja in se nama ni ne zgodi itd. Ljubezen pa je res storila svoje. Priakovala sva otroka. (Štucin 2000: 40.)
To je njuna edina herka, potem se jima je rodilo še šest sinov. Taša mladi ni prepustila gospodinjstva, mou se je
180 Ocene in poroila
zrahljalo zdravje, na rojstnem domu so se godile hude rei, tako da je brat umrl v najlepših letih, snoval se je rudnik urana irovski vrh. e iz tega se vidi, da pozornost Cilkinega pisanja sega ez meje njene domaije, dotakne se novosti v kmetijstvu in napredka v vaški skupnosti, pa vendar jo spomin rad zanese tudi v preteklost. Spominja se vaških posebneev, zapiše celo nekaj pregovorov, pretehtava kmeki stan v preteklosti in dandanes, ponosna je na ustanovitev Turistinega društva irovski Vrh, igar pobudnica je bila, vse to z namenom, da bi njeno okolje ne obtialo ali celo nazadovalo.
Veselje do ivljenja, ki se je kalilo v številnih teavah, zaznamuje tudi to tretjo ivljenjsko zgodbo.
Sklep
1. Vse tri knjige prihajajo s slovenske- ga podeelja in so zaznamovane z drugo svetovno vojno.
2. Druga svetovna vojna naredi prvo eno za »mater muencev«, drugo za »begunko«, saj odide za svojim moem in s prvo herko v tujino, v daljno Kanado in pusti v domovini izredno lepo hišo, pravcato vilo. Tretjo je ista vojna naredila za siroto. Vzela ji je oeta in izkušnjo srenega otroštva. Toda nobene od njih prestano gorje ni zagrenilo in osebnostno pohabilo.
3. Vse tri so svoje spomine pisale predvsem za njihove lastne otroke. Zato so pravzaprav zasebne narave. Julijana Kavi se loti pisanja e v pozni starosti, medtem ko Marija Demšar in Cilka Štucin v starosti sredi šestdesetih let. To bi utegnilo veljati kot zakonitost,
saj so to leta, ko se lovek e dobro zaveda, da se je njegova ivljenjska krivulja upognila navzdol. To je as, ko se lovek zaenja zavedati svoje konnosti in minljivosti in bi rad kaj od svojega predal svojim potomcem, pustil v zgodovini poleg otrok, e jih seveda ima, kakšno sled. Prva avtorica je to storila leta 1974, druga 1979, tretja v asu 1997–2007.
4. Nobena od navedenih avtoric se ne more dokazati s kakšnim formalnim šolanjem. Julijana Miklavi je imela menda samo dva razreda, Marija Demšar o tem sploh ne govori. Menda je osnovno šolo e konala, saj je bila v asu njenega otroštva e obvezna, medtem ko je Cilka Štucin raje, kot da bi se vpisala v nijo gimnazijo po drugi svetovni vojni, hodila tri leta v etrti razred in s tem za eno leto skrajšala svoje obvezno šolanje.
5. Toda vse tri je uilo ivljenje. In njegovo šolanje so dobro prestale. Saj so izjemno bistre, zelo pametne, preudarne, vztrajne, zaupajo v ivljenje in nenazadnje verne. Kljub pripadnosti stanu malih ljudi se ne poniujejo, so skrajno resnicoljubne, zato ni v njih ni lane skromnosti.
6. Povezuje jih izredna iznajdljivost, globoka ljubezen do ivljenja. Nobena od avtoric se ni branila otrok. Julijana jih je rodila štirinajst, Marija pet, od tega enega sina, in Cilka sedem, od tega eno her.
7. Kakor se vidi iz pisem otrok, le-ti kot odrasli materam vraajo hvalenost za njihovo poslanstvo. 8. Besedilo v vseh treh knjigah spremljajo fotografije iz druinskega
Ocene in poroila 181
arhiva. To je eden od dokazov, da so namenjene najprej in predvsem lastni rodbini in njihovim potomcem. Kljub temu je v njih veliko dragocenega gradiva za ivljenjski stil slovenske druine od zaetka do nekako tretje etrtine 20. stoletja.
9. In odgovor na naslovno vprašanje? Objave njihovih ivljenjskih zgodb na bralca vsekakor delujejo katarzino, o terapevtski vlogi je – pogojno – govoriti le v 3. primeru. Vse tri avtorice so mone, izjemno mone ene.
10. Navedeni pregled kar klie po temeljiti obdelavi vseh treh knjig, morda na podlagi teorije Hane Hlôškove (1996) ali Mojce Ramšak (2003).
Viri in literatura
Demšar, Marija, 2007: Moje ivljenje. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Muzejsko društvo iri.
Hlôšková, Hana, 1996: Kategória minulosti v rozprávaskej stratégii. Slovensky národopis 44/3. 315–333. [Kavi, Julijana], 19952: Mati muencev: Spomini Snopkove mame iz Šentjošta. Ljubljana.
Stanonik, Marija, 1997: ivljenjske
Stanonik, Marija, 2001: Teoretini oris slovstvene folklore. Ljubljana: Zaloba ZRC SAZU.
Stanonik, Marija, 2002: ivljenjska zgodba – resninost ali utvara. Traditiones (Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta/ Acta Instituti ethnographiae et Instituti ethnomusicologiae Slovenorum) 31/1. 191–210.
Štucin, Cilka, 2007: ivljenjska zgodba kmetice iz irovskega Vrha. Ur. Marija Stanonik. Samozaloba Cilka Štucin.
abot, Vlado, 1996: Volje noi. Murska Sobota: Pomurska zaloba.
Marija Stanonik ZRC SAZU Inštitut za slovensko narodopisje stanonik@zrc-sazu.si