Nuša Petrič Diplomska naloga - share.upr.si · IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Nuša Petrič, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja izjavljam, da je diplomska naloga

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

NUŠA PETRIČ

KOPER 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

ZELO LAČNA GOSENICA KOT LUTKOVNA

SPODBUDA V PRVEM STAROSTNEM OBDOBJU

Nuša Petrič

Koper 2012 Mentorica: doc. Jelena Sitar Cvetko

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Nuša Petrič, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Zelo lačna gosenica kot lutkovna spodbuda v

prvem starostnem obdobju

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

___________________

V Kopru, dne 17. 11. 2012

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali pri nastajanju diplomske naloge.

Za strokovno pomoč, nasvete in spodbudne besede pri nastajanju diplomske

naloge se iskreno zahvaljujem mentorici doc. Jeleni Sitar Cvetko.

Zahvaljujem se tudi ravnateljici in sodelavkam Vrtca Zreče, za motivacijo,

optimizem in moralno podporo.

Največjo zahvalo namenjam staršem in družini, ki so verjeli vame ter me

spodbujali v času študija.

POVZETEK

Diplomska naloga predstavlja vlogo in pomen lutkovnih dejavnosti v prvem

starostnem obdobju, ki otroke motivirajo za nadaljnje ustvarjanje, učenje in

raziskovanje na vseh področjih.

Teoretični del predstavlja in opisuje razvoj igre, pomen simbolne igre, ki kaže prve

zametke v prvem starostnem obdobju. Hkrati predstavlja pomembnost vzgojiteljeve

vloge pri igri, predvsem pa opisuje, s kakšnimi metodami vzgojitelj približa dejavnost

otroku skozi sproščeno ustvarjalno igro. Upoštevajoč smernice sodobne kulturno-

umetnostne vzgoje, ki narekujejo medpodročno povezovanje, so lutkovne dejavnosti

učinkovito zgodnje učno sredstvo, ki pripomore k celostnemu razvoju otroka.

Raziskovalne hipoteze v nalogi so zasnovane tako, da je z njimi moč preveriti, ali

so dejavnosti z lutko uspešna metoda učenja na vseh področjih Kurikula, ali se z

vključevanjem lutkovnih dejavnosti krepijo odnosi in sodelovanje v skupini ter kako se v

tem procesu odraža vloga vzgojitelja.

V empiričnem delu so predstavljeni primeri iz prakse. Izhajam iz svojih izkušenj pri

delu z otroki v prvem starostnem obdobju, kjer sem v obdobju dveh mesecev

vključevala ustvarjalne lutkovne dejavnosti. V analizah so opisana opažanja ter

ugotovitve pri dokumentiranju in predvideni rezultati ter dosežki.

Predstavljeni so tudi rezultati in ugotovitve, ki kažejo na pozitiven vpliv in učinek

lutkovnih dejavnosti na čustvenem, spoznavnem in psihomotoričnem področju. Krepijo

se medosebni odnosi med otroki in tudi odnosi med vzgojiteljem in otrokom.

Ključne besede: igra, lutka, lutkovne dejavnosti, ustvarjalnost, motivacija,

vzgojitelj

SUMMARY

This diploma work presents the role and importance of puppet activities in early

childhood. They motivate children to create, learn and research in all areas.

The theoretical part presents and describes the development of the play and the

importance of symbolic play, which already shows its' first drafts in the early childhood.

It represents how important the role of an educator in the play is. It mostly presents the

methods educators use to bring the activity closer to a child. According to the

guideliness of contemporary arts and cultural education, which requires cross-curicular

integration, puppet activities are an effective learning means, which contribute to an

overall development of the child.

Using research hypothesis we can verify whether learning with puppets affects

every domain of Curriculum, whether puppet activities strengthen reletionships within

the group and what role does the educator play.

The empirical part presents practical examples based on my own experience in

working with very young children. For two months I included creative puppet activities

in my work.

The analysis describes the observations, on-going documentation, expected

results and achievements.

It also presents the results and findings, which show a positive impact and effect of

the puppet activity on emotional, cognitive and psychomotor domain. Interpersonal

relationships among children, as well as relations between educator and child

strenghten.

Key words: a play, a puppet, puppet activities, creativity, motivation, educator

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................ 3

2.1 Otrok in igra ................................................................................................... 3

2.1.1 Igra in otrokov razvoj ............................................................................... 4

2.1.2 Vloga odraslega v otrokovi igri ................................................................ 5

2.2 Simbolna igra ................................................................................................. 6

2.2.1 Pomen simbolne igre za otrokov razvoj ................................................... 7

2.2.2 Lutkovna igra kot simbolna igra ............................................................... 8

2.2.3 Vloga vzgojitelja pri lutkovni igri ............................................................... 9

2.3 Lutka in otrok ................................................................................................10

2.3.1 Lutka v vrtcu ...........................................................................................11

2.3.2 Lutka v prvem starostnem obdobju ........................................................12

2.3.3 Izdelava lutke .........................................................................................13

2.4 Lutkovne dejavnosti v Kurikulu za vrtce .........................................................14

2.4.1 Lutkovna dejavnost kot proces ...............................................................15

2.4.2 Gledališče v vrtcu ...................................................................................16

3 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................................18

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ...........................................................18

3.2 Cilji in hipoteze ..............................................................................................18

3.3 Metode dela ..................................................................................................19

3.3.1 Opis vzorca ............................................................................................19

3.3.2 Opis postopka ........................................................................................19

3.3.3 Prostor ...................................................................................................20

3.3.4 Obdelava podatkov ................................................................................20

3.4 Uvodna razmišljanja in izhodišča ..................................................................20

3.5 Primeri prakse, rezultati in analize .................................................................22

3.5.1 Seznanjanje z zgodbo Zelo lačna gosenica............................................22

3.5.2 Izdelava scene in rekvizitov ....................................................................28

3.5.3 Izdelava metulja .....................................................................................34

3.5.4 Lutkovna igra Zelo lačna gosenica .........................................................39

3.5.5 Ples metuljev ..........................................................................................45

4 INTERPRETACIJA REZULTATOV .....................................................................53

4.5 Ugotovitve o preverjenih hipotezah in evalvacijah dejavnosti ........................53

5 ZAKLJUČEK .......................................................................................................55

6 LITERATURA ......................................................................................................57

KAZALO SLIK

Slika 1: Z razvojem postaja igra vedno bolj skupinska (Petrič 2012) ............................. 7

Slika 2: Beremo zgodbo o lačni gosenici (Petrič 2012) ................................................24

Slika 3: Gosenica že išče hrano (Petrič 2012) .............................................................25

Slika 4: Gosenice smo peljali na sprehod (Petrič 2012) ...............................................26

Slika 5: Gosenica so bo pregrizla skozi jabolko (Petrič 2012) ......................................26

Slika 6: Mimična lutka (Petrič 2012) ............................................................................30

Slika 7: Pobarval bom hruško (Petrič 2012) .................................................................30

Slika 8: Mečkanje časopisnega papirja za izdelavo rekvizitov (Petrič 2012) ................30

Slika 9: Midva barvava slive in jagode (Petrič 2012) ....................................................31

Slika 10: Sliva se pogovarja z jagodo (Petrič 2012) .....................................................31

Slika 11: Potrebujemo še sceno (Petrič 2012) .............................................................31

Slika 12: Igra se lahko prične (Petrič 2012) .................................................................32

Slika 13: Razvrščanje sadja (Petrič 2012) ...................................................................33

Slika 14: Poimenovanje sadja (Petrič 2012) ................................................................33

Slika 15: Gosenica je ugriznila hruško (Petrič 2012) ....................................................33

Slika 16: Izdelava metuljevih kril (Petrič 2012) .............................................................36

Slika 17: Metuljeva krila so pisana (Petrič 2012) .........................................................36

Slika 18: Otrok z lutko komunicira že med izdelavo lutke (Petrič 2012) .......................37

Slika 19: Metulju narišem še oči (Petrič 2012) .............................................................37

Slika 20: Mi pomagaš prilepiti krila? (Petrič 2012) .......................................................37

Slika 21: Jaz bom pa kar sama prilepila krila (Petrič 2012) ..........................................38

Slika 22: Ko je sijala polna luna, je na listu ležalo drobno jajčece (Petrič 2012) ...........41

Slika 23: Prvi dan je pojedla jabolko ............................................................................41

Slika 24: Buba je premajhna, povečati jo moram! (Petrič 2012) ...................................42

Slika 25: Skozi luknjico je pokukal metulj (Petrič 2012) ...............................................42

Slika 26: Lutkovna igra (Petrič 2012) ...........................................................................42

Slika 27: Deček je s pogledom in gibom oživel lutko (Petrič 2012) ..............................44

Slika 28: Ta gosenica pa zelo široko odpre gobček (Petrič 2012) ................................45

Slika 29: Poslušamo zvok triangla (Petrič 2012) ..........................................................48

Slika 30: Ples metuljev (Petrič 2012) ...........................................................................48

Slika 31: Menjava vlog v dramatizaciji (Petrič 2012) ....................................................49

Slika 32: Pridružila sem se plesu metuljev (Petrič 2012) .............................................51

Slika 33: Na travniku se srečata pikapolonica in metulj (Petrič 2012) ..........................51

Slika 34: Čmrlj in metulj postaneta dobra prijatelja (Petrič 2012) .................................52

Petrič, Nuša (2012): Zelo lačna gosenica kot lutkovna spodbuda v prvem starostnem obdobju. Diplomska

naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Danes se otroci z lutkami srečujejo v gledališču ali obisku raznih lutkovnih

predstav in delavnic. Kako pogosto jih obiskujejo, je odvisno predvsem od staršev in

njihovega odnosa do umetnosti.

Če želimo, da bodo otroci ustvarjalni, polni energije, igrivosti ter polni domišljije, je

umetnost zagotovo pravo področje, saj vsebuje različne umetniške zvrsti ter osnovne

elemente komunikacije v umetnosti, to so besede, gibi, dotiki, zvoki, ritmi, slike.

»V umetnosti je prostor za čustva, za sanje, za domišljijo, za poezijo. In poezija

spreminja svet. Saj veste, vsaka stvar ima dve plati, uporabno in poetično: pa naj bo to

svinčnik, torbica, hiša ali človek. In bogati smo, če znamo videti tudi ono drugo« (Sitar

2008: 130).

Mnoga spoznanja o tem, da tradicionalni učni pristopi v vzgoji in izobraževanju ne

zadoščajo več, so pripomogla k temu, da dobiva kulturno-umetnostna vzgoja vedno

večji pomen. Že v vrtcu opazimo tradicionalno predmetno delitev na posamezna

umetnostna in akademska področja. Predšolski otroci dojemajo svet celostno, z vsemi

čutili. Zavedam se pomembnosti zgodnjega učenja, zato se zavzemam za metode, kjer

so otroci soustvarjalci procesa.

Med študijem so me navdušile ustvarjalne dejavnosti z lutkami, kjer vzgojitelj kot

otrokov soigralec ter hkrati mentor, otroke popelje skozi ustvarjalen proces izdelave

lutke do prve krajše improvizirane uprizoritve.

Moj namen v diplomski nalogi je raziskati, kako vključiti lutkovne dejavnosti na vsa

področja Kurikula za vrtce. S kakšnimi metodami približati dejavnost otroku skozi

sproščeno ustvarjalno igro ter ne nazadnje preveriti povezanost skupine in okrepiti

medsebojne odnose.

Z vključevanjem lutkovnih dejavnosti v prvo starostno obdobje sem želela spoznati

tudi vlogo vzgojitelja ter njegova stališča pri ustvarjanju otrok. Otrokom je zelo

pomembno, če je tudi vzgojitelj zainteresiran za igro. S svojim pozitivnim pristopom in

navdušenjem nad lutkovnimi igrami sem otrokom pokazala, da se tudi vzgojitelj lahko

sproščeno igra, veseli in smeje z njimi.

V teoretičnem delu diplomske naloge sem predstavila pomen igre, ki je pogoj za

ustvarjalne lutkovne dejavnosti, predvsem razvoj igre, pravila igre in pomen simbolne

igre, ki je osnova za lutkovne igre. V empiričnem delu svoje diplomske naloge sem

predstavila dejavnosti, ki smo jih izvedli kot lutkovno spodbudo za otroke v prvem

starostnem obdobju. Dejavnosti sem spremljala dva meseca pri otrocih, starih dve in



2

pol do treh let. Analize primerov prikazujejo, ali so v dejavnostih z lutko predvideni

dosežki uresničeni ali ne. Rezultate ter dognanja predstavljam v svoji diplomski nalogi.



3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Otrok in igra

V predšolskem obdobju je igra otrokova osnovna dejavnost. Različni avtorji

uporabljajo različne, a hkrati podobne kriterije za klasifikacijo otroške igre. Pri

razvrščanju vrst iger v posamezne skupine oziroma razvojne ravni praviloma

zasledujejo zaporedja od razvojno nižjih k razvojno višjim ravnem igre. V posameznih

starostnih obdobjih so prevladujoče določene vrste igre.

V obdobju zgodnjega otroštva ostaja igra prevladujoča dejavnost otroka. Igra

starejšega predšolskega otroka se od igre dojenčka in malčka razlikuje v prevladujočih

spoznavnih vrstah igre, predmetih, ki jih otrok rabi v igri, ter v socialnih odnosih, v

katere vstopa s svojimi soigralci. Posamezna vrsta igre je lahko tipična za določeno

starost, npr. funkcijska igra dojenčka, ki se igra s svojimi prsti, je drugačna kot

funkcijska igra petletnih otrok, ki se igrajo igre prerivanja, ruvanja. Posamezne vrste

iger lahko pokrivajo široko starostno obdobje, v posameznih starostnih obdobjih pa

prevladujejo določene vrste iger (Marjanovič Umek in Kavčič 2006).

V strokovni literaturi največkrat zasledimo klasifikacijo otroške igre, ki jo je izdelal

Toličič (1961 v Marjanovič Umek in Zupančič 2006: 41). Različne vrste igralnih

dejavnosti umešča v štiri skupine:

· funkcijska igra: vključuje npr. tipanje, prijemanje, metanje, tek, vzpenjanje, torej

kakršnokoli preizkušanje senzomotornih shem na predmetih;

· domišljijska igra: vključuje različne simbolne dejavnosti, vključno z igro vlog;

· dojemalna igra: gre za dejavnosti, kot so npr. poslušanje, opazovanje, posnemanje,

branje;

· ustvarjalna igra: vključuje npr. pisanje, risanje, oblikovanje, pripovedovanje,

gradnjo.

Če povzamemo opredelitve avtorjev, je igra je brezmejna, neskončna in celovita.

Igra prikazuje otrokov kognitivni, socialni, emocionalni, gibalni razvoj ter povezave med

vedeti in ne vedeti, aktualnim in možnim, verjetnim in neverjetnim. Je dialog med

domišljijo in realnostjo, med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, med logiko in

abstraktnostjo, med varnostjo in tveganjem (Marjanovič Umek in Zupančič 2006).

Menim, da je otrokova igra prevladujoča dejavnost in potreba, ne le zapolnitev

prostega časa. S pomočjo odraslega pa lahko z igro vplivamo na vsa področja



4

otrokovega razvoja. S pestro izbiro različnega materiala otrok raziskuje,

eksperimentira. Pomembno vlogo pri tem imamo odrasli, saj lahko s svojimi pobudami

igro razvijamo, vendar le tako, da ohranjamo spontanost ter vodenje prepustimo

otrokom.

2.1.1 Igra in otrokov razvoj

Vsak otrok je svoja osebnost, zato se vsebina in način igre vsakega posameznika

močno razlikujeta. Na otrokovo igro vplivajo tudi razvojna stopnja otroka, starost, spol,

fizično in čustveno stanje, situacija okolja ter kulturno okolje. Vemo, da je otrokova igra

njegovo učenje, saj se skozi igro razvija. Poznavanje otrokovega razvoja je pomembno

pri opazovanju njegovega vedenja in spreminjanja njegovega odzivanja, sodelovanja in

vključevanja pri neposrednem ali posrednem spodbujanju otroka v različnih

dejavnostih.

Ko avtorji in avtorice razvrščajo vrste iger v razvojne ravni, zasledujejo zaporedja

od razvojno nižjih k razvojno višjim ravnem. V prvih dveh letih je to funkcijska igra, kjer

otrok preizkuša svoje razvijajoče se gibalne in zaznavne funkcije. Otrok manipulira s

predmeti in jih raziskuje. Tej igri sledi konstrukcijska igra, kjer so poleg miselne in

prostorske predstavljivosti pomembne tudi koordinacija oko - roka, natančnost,

vztrajnost. Bistvena sprememba, ki se pojavlja v konstrukcijski igri, je načrtovanje.

Malček najprej gradi in zgradi konstrukcijo, ki jo šele takrat poimenuje, medtem ko

predšolski otrok že vnaprej napove, kaj bo zgradil. Pri tem prehodu se vidi razvoj

spoznavnih sprememb (zmore si vnaprej zamisliti in predstavljati, kaj bo zgradil),

gibalnih spretnosti, zlasti drobnih gibov, ter koordinacije oko - roka. Otrok vedno bolj

spoznava načine povezovanja, razporejanja in kombiniranja prvin (Marjanovič Umek in

Kavčič 2006).

V simbolni igri se odraža preplet kognitivnih, sociokognitivnih, socialnih,

jezikovnih, kulturoloških pogledov na otrokov razvoj, ki zahteva poznavanje

določenih sposobnosti in spretnosti, ki definirajo razvojno stopnjo simbolne igre.

Simbolna igra je povezana s kognitivnim razvojem, saj ta pogojuje njen pojav

(Marjanovič Umek in Kavčič 2006).

Med tretjim in petim letom se otrok najpogosteje igra simbolno igro. Ta se sicer

pojavlja že okrog drugega leta, vendar razvojno manj zahtevne oblike. Po tretjem letu

pa že upada pogostost funkcijske igre ter prihaja do porasta dramske igre in iger s



5

pravili. Mnogi avtorji se strinjajo, da je prav simbolna igra ključna pri otrokovem

socialnem, spoznavnem in jezikovnem razvoju.

2.1.2 Vloga odraslega v otrokovi igri

Tudi če je igra zelo zabavna in se otroci sproščeno vključujejo v igro, kaj kmalu

postane monotona in ponavljajoča se dejavnost, pravita avtorici Marjanovič Umek in

Lešnik Musek. Otroci se vključujejo v ene in iste igralne dejavnosti, prevzemajo ene in

iste vloge ter enake oblike vedenja. Tudi po mnenju ostalih avtorjev (npr. Bruce 1995;

Kiston 1995; Smith 1995 v: Marjanovič Umek, Lešnik Musek 2006) je vloga odraslega

ali vzgojitelja pri oblikovanju, razvoju in poteku otrokove igre ključnega pomena.

Vzgojiteljica lahko igro otrok, predvsem mlajših, spodbudi, usmerja in vodi k razvojno

višjim in zahtevnejšim ravnem igralnih dejavnosti (Marjanovič Umek, Lešnik Musek

2006).

Zupančič (2006) pravi, da najnovejše raziskave kažejo, kako pomembno vlogo ima

vključevanje odraslih v otrokovo igro v sedanji družbi. Otroci precej več spodbud dobijo

v igri z odraslim, pa naj so to starši ali vzgojiteljica. Predvsem najmlajši in malčki, ki

živijo v številčno majhnih družinah, nimajo toliko možnosti igre s starejšimi otroki.

Precej več spodbud za svoj razvoj namreč dobijo v igralni interakciji z mentalno

razvitejšim partnerjem (MRP). S pomočjo partnerjevega besednega ali čustvenega

tolmačenja si otrok razvija lastno tolmačenje sveta in svojega delovanja v njem. V

pogovoru z odraslim in igri otrok zaznava svet okoli njega. Otrok v igri uživa, izraža

svoje potrebe, hkrati v igri z odraslim doseže raven, ki je nad njegovo trenutno razvojno

ravnjo. Tudi te raziskave se navezujejo na teorijo Vygotskega, ki je za ta pojem učenja

uporabil »območje bližnjega razvoja« (OBR). Vloga odraslega kot igralnega partnerja

pomeni otroku ustrezno spodbudo in demonstracijo ter izziv dejavnostim. Otroci v igri z

razvitejšim partnerjem hitreje napredujejo do samostojnega obvladovanja določene

aktivnosti, kot otroci, ki nimajo socialne podpore (Zupančič 2006).

Nekaj načinov in pristopov za vzgojitelje, ki jih predlaga Smilansky (1968 v:

Marjanovič Umek in Lešnik Musek 2006: 145):

· Modeliranje: vzgojiteljica sodeluje v igri, se vanjo aktivno vključi in z igranjem

določene vloge demonstrira otrokom, kako jo lahko igrajo.

· Verbalno usmerjanje: vzgojiteljica se v igro ne vključi aktivno, ampak daje otrokom,

ki že igrajo, zgolj določene sugestije in s tem pomaga oblikovati njihove vloge.



6

· Tematsko-domišljijski trening: vzgojiteljica pomaga otrokom odigrati znano

zgodbico ali pravljico. Ker je tema oziroma vsebina že znana, je ta pristop v

primerjavi s prejšnjima bolj strukturiran.

· Trening domišljije: vzgojiteljica uči otroke igranja z naprstnimi lutkami ali spodbuja

izražanje čustev z obrazno mimiko (npr. jih uči igranja z lutkami).

Pri vključevanju v otroško igro se odrasli moramo zavedati, da je še vedno otrok

tisti, ki vodi igro in postavlja pravila. Odrasli ga spodbujamo, nudimo pomoč, ko jo

potrebuje, predlagamo, vendar ne vsiljujemo idej. Kadar je igra spontana, je ne

skušamo usmerjati v drugo smer. Pri tem morajo imeti otroci dovolj časa, da se igra

razvije.

2.2 Simbolna igra

Simbolna igra je prevladujoča oblika igre v predšolskem in zgodnjem šolskem

obdobju. Njeni začetki se pojavljajo že ob koncu senzomotorne stopnje kognitivnega

razvoja - okvirno pri otrokovi starosti dveh let. Takrat se namreč javljajo prve simbolne

reprezentacije, ali rečeno drugače: otrok si že lahko mentalno zamišlja druge ljudi,

stvari ali različne situacije (Marjanovič Umek in Kavčič 2006: 46).

Nekateri avtorji za simbolno igro uporabljajo tudi druge nazive: domišljijska igra,

»kot da bi«, igra pretvarjanja. Kljub različnim opredelitvam je v vseh definicijah mogoče

prepoznati skupne elemente, kot so zmožnost predstavljanja, postopnost v razvoju

simbolne transformacije, velik vpliv in povezavo s kognitivnim razvojem ter razvojem

socialne kognicije (Marjanovič Umek, Lešnik Musek 2006).

V simbolni igri otrok izraža tisto, kar ga obdaja ali se okoli njega dogaja. Otrok

najpogosteje posnema osebe in dejavnosti odraslih iz življenja. Najprej opazimo

dejavnosti odraslih, tudi odnose med njimi ter odnose med otrokom in odraslimi. Pri

mlajših otrocih so to le dejavnosti, pri starejših pa si otroci vloge že izmenjujejo ter jim

dodajajo domišljijske elemente. Za simbolno igro se uporabljajo tudi drugi izrazi:

domišljijska igra, igra »kot da«, igra vlog (Korošec 2003).



7

Slika 1: Z razvojem postaja igra vedno bolj skupinska (Petrič 2012)

Simbolna igra je oblika prostovoljne socialne igralne dejavnosti, v kateri se otrok

pretvarja, da je nekdo drug. To je le ena od stopenj v razvoju otrokove igre. Otrokova

želja, da bi posnemal značilnosti sveta odraslih, pomembno vpliva na vsebino in način

vedenja v simbolni igri. Otrokova dejavnost je usmerjena v posnemanje sveta, ki ga

opazuje in razume po svoje.

2.2.1 Pomen simbolne igre za otrokov razvoj

Pozitiven vpliv simbolne igre na otrokov razvoj sta avtorja D. G. Singer in Singer

(1990 v: Marjanovič Umek in Zupančič 2006: 49) identificirala na treh področjih:

spontano verbalno izražanje, porast socialnih interakcij ter napredek v različnih

spretnostih. Otroci v simbolni igri širijo besedišče, pozitivne učinke ima na govorni

razvoj, saj igra zahteva komunikacijo. Prav tako se otroci urijo v medsebojnih odnosih

in spretnostih ter oblikovanju otroške osebnosti. Otrok je simbolne igre sposoben šele,

ko je zmožen obvladati svoj egocentrizem (Marjanovič Umek in Kavčič 2006).

Smilansky in Shefatya (1990 v: Marjanovič Umek in Zupančič 2006: 48) opisujeta

šest prvin, po katerih prepoznamo simbolno igro, to je dramsko in sociodramsko igro.

· Imitativna igra vlog: otroci prevzamejo različne vloge in jih predstavljajo z

dejavnostmi in/ali verbalizacijo.

· Pretvarjanje, vezano na igrače: z dejavnostjo ali z besedami naredijo igrače in/ali

materiale, ki niso posnetki, ter predmete, ki jih potrebujejo v igri.

· Verbalno pretvarjanje v igri, ki se nanaša na dejavnosti ali situacije: verbalni opisi

ali izjave so zamenjave za dejavnosti ali situacije.



8

· Vztrajanje v igri vlog: otrok nadaljuje z vlogo ali temo igre v časovni enoti, ki ni

krajša od deset minut.

· Interakcije: najmanj dva igralca v interakciji.

· Verbalna komunikacija: gre za verbalne interakcije, ki so v povezavi z igralno

epizodo.

Z razvojem postane simbolna igra vse bolj socialna – otroke spodbuja k reševanju

konfliktov, k dogovarjanju in pogajanju. Na ta način se otroci lažje vživljajo v vloge

sovrstnikov ter se zavedajo tudi čustev drugih – se postavljajo v vloge soigralcev. Prav

skupna igra je tista, kjer se otroci učijo komunikacije ter socializacijskih spretnosti.

Pogajanja in dogovarjanja ter reševanje manjših konfliktov sta sposobnosti in

spretnosti, ki jih v skupini usvajajo otroci.

2.2.2 Lutkovna igra kot simbolna igra

Otrokova domišljija nima meja, zato so v tem obdobju pogoste domišljijske igre. To

so igre pretvarjanja ali igre vlog. Otrok se preizkuša in pretvarja, da je nekdo drug,

spremeni se v mamo, ki skrbi za svojega otroka, ga hrani ali tolaži, ali poprime za

kakšno delo. Igra je otroku zanimivejša, če mu ponudimo še oblačila in pokrivala, da se

lahko preoblači ter še bolj prepričljivo menjuje vloge. Odrasli naj pri tem vsebinsko

spremlja igro ter dodaja gledališke elemente. Ko se otrok igra sam ali s prijateljem, mu

je poglavitni cilj zadostiti željo po igri. Tukaj ne gre za režiranje po zamislih odraslega

kot mentorja, temveč le dodajanje gledaliških elementov igri.

Gledališka izkušnja, izkušnja pripovedovanja, vključevanja giba in oživljanja

predmetov v kreativno in simbolno igro je za otroka ključnega pomena. Predstavlja

pot, ki otroku omogoča, da aktivno preizkusi in doživi iluzijo, proces, kjer se

prelivajo sanjske in realne dimenzije stvarnosti, pomaga pa mu tudi ustvariti svet,

ki deluje po pravilih poetike, ki je bistveno drugačen od vseh ostalih. Svet, v

katerega se lahko vedno zatečemo in iz katerega se lahko kadarkoli (brez škode!)

vrnemo (Cvetko 2010: 64).

Pomembno je, da otroško igro negujemo in na njej gradimo. V tej igri otrok

prikazuje svoj čustven in doživljajski svet. Otrok se igra spontano, neusmerjeno. Pri

sociodramski igri se bo otrok prav tako igral nekoga drugega, še vedno brez cilja, da bi

to pokazal občinstvu. Ko pa igri dodamo še pomemben element - občinstvo, se že

igramo gledališče. Vendar je igri treba dodati še dramaturgijo in postaviti odnose med



9

osebami. Pri tem izhajamo iz otrokove igre, elementov ne postavljamo na novo, le tako

se bo ohranila sproščenost in ustvarjalnost (Korošec 2006).

2.2.3 Vloga vzgojitelja pri lutkovni igri

V predšolski dobi odigra vzgojitelj neprecenljivo vlogo pri lutkovnih dejavnostih,

kjer s svojim vzorom in dobro organizacijo dejavnosti postopoma usmerja otroka k

ustvarjalni igri z lutkovnimi elementi. Vzgojitelj, ki je pozitivno naravnan za lutkovne

dejavnosti, bo dosti lažje motiviral otroke za ustvarjanje.

Vzgojiteljeva pedagoška intuicija, občutljivost, fleksibilnost, odgovornost in

ustvarjalnost so kvalitete, ki so za vzgojitelja strokovnjaka bistvenega pomena, zato se

mora nenehno razvijati ter nadgrajevati svoja znanja. Otroku se je najlaže približati

skozi igro, najsi bo individualna ali skupinska, ter jo dvigniti na področje proksimalnega

razvoja (po Vygotskem). V tem primeru je dramska igra z lutkami izrednega pomena,

saj predstavlja eno novejših oblik interakcije med otrokom in odraslim (Bredikyte 2000

v: Korošec, Majaron 2002: 10).

V ustvarjalnih dejavnostih je vzgojitelj tisti, ki spodbuja otrokovo ustvarjalnost in

vodi proces. Pri tem se prilagaja nepredvidljivim situacijam, kjer so možnosti

odstopanja od načrtovanih situacij. Vsak, ki dela z otroki v gledališki dejavnosti, se

zaveda, da ne vzgaja prihodnjih igralcev, temveč z dejavnostmi pripomore k boljšemu

čustvenemu, socialnemu in intelektualnemu razvoju otrok, hkrati pa jih vzgaja za

razumevanje in spremljanje gledališke umetnosti (Korošec 2006).

Na pomembno vlogo vzgojitelja pri lutkovnih dejavnostih opozarja tudi Majaron

(2002), ki v svojem prispevku z naslovom »Lutke pri oblikovanju mladega človeka«

poudarja, da mora pedagog poleg oblikovalskega postopka obvladati tudi precej

psihologije. Pri igri z lutkami in ustvarjalnem procesu mora vzgojitelj oceniti, koga bo

delo z lutkami odprlo in kdo se bo moral delno podrediti načelom skupnega ustvarjanja.

V skupnem ustvarjanju je pomembna delitev opravil ter odkrivanje otrokovih talentov

(Majaron 2002).

Sitarjeva (2008: 133) pravi: »Kdor želi uspešno komunicirati z otroki, to lahko

počne samo preko svoje lastne otroške izkušnje. Otroškost odraslim osebam daje

posebno kvaliteto: ustvarjalnost in uživanje v igri. Vsi, ki se dobro razumejo z otroki,

posebne vrste umetniki, imajo umetniške potenciale. Od njihove sproščenosti,

samozavesti, igrivosti in spretnosti, pa tudi od njihovega odnosa do vzgoje ali bolje do

otrok je odvisno, koliko umetnosti bodo vnašali v vsakodnevno rutino oziroma koliko

priložnosti za umetnost bodo poiskali doma, v vrtcu in šoli. Če bomo želeli okrog sebe



10

ustvarjalne otroke, bomo to dosegli tako, da bomo tudi sami ustvarjalni in da bomo v

tem uživali. Potem bodo tudi oni uživali z nami.«

Tudi v Kurikulu za vrtce (1999) je posebno poglavje namenjeno vlogi odraslih, ki je

izrednega pomena, saj je prav odrasli tisti, ki oblikuje bogato in raznovrstno glasbeno,

likovno, plesno in gledališko okolje, z različnimi spodbudami, ki otroku omogočajo

doživljanje sebe in drugih, okolice in umetnosti. Odrasli budno spremlja in opazuje

otroka pri odzivanju umetniških srečanj. Na osnovi svojih opažanj iznajdljivo načrtuje in

oblikuje nadaljnje otrokove izkušnje. Pri tem se odrasli ves čas zaveda svojih

pričakovanj, ravnanj ter ne posega v naravni tok otrokovega razvoja s prezahtevnimi

nalogami in svojimi prezgodnjimi ali drugače neupravičenimi pričakovanji.

2.3 Lutka in otrok

Svet lutk je svet poezije, humorja, domišljije, meni hrvaška pedagoginja Pokrivka

(1978). Je svet, ki ne pozna meja med ljudmi, živalmi, rastlinami in predmeti. To je

izmišljen svet in stiliziran svet, stkan iz najtanjšega prediva - domišljije. Scenska lutka

lahko zmore marsikaj, kar v realnosti ni mogoče. Ona lahko leti, izgine, živalske lutke

lahko govorijo, predmeti lahko razmišljajo, cvetlice pred našimi očmi rastejo, drevesa v

gozdu plešejo, nastajajo in izginjajo trgi, mesta, gradovi. V igri lutk se lahko pogovarjajo

otrok in njegova žoga, cvetlica in polž, luna in zvezde. Možnosti so neskončne …

Krofličeva navaja (2000):

Lutka je igrača, lutka je maska, lutka je sovrstnik, lutka sem jaz

Lutka je spodbuda za akcijo, je motivacijsko sredstvo, ki ni le beseda

Lutka je družabnik za pomoč pred osamljenostjo

Lutka za komunikacijo – besedno in nebesedno

Lutka za samozavest

Lutka za spretnost

Lutka za samoobvladovanje in strpnost

Lutka za umirjanje, osredotočenje

Lutka za igro brez besed

Lutka za učenje ustvarjalnega mišljenja

Lutka za spodbujanje integrirane levo – desne možganske dejavnosti

Lutka za poučevanje in učenje na vseh predmetnih področjih

Lutka za učinkovitejše pomnjenje

Lutka za zabavno učenje, prijetno šolo, v veselje učencem in učitelju

Lutka za zadovoljevanje temeljnih otrokovih in učiteljevih potreb:



11

po svobodi: govora, gibanja, mišljenja – se gibljem, govorim, izdelujem,

ustvarjam

po zabavi: se smejem, zabavam sebe in druge, se sproščam, uživam, sem

dobre volje

po ljubezni: se počutim varno, me imajo radi, smo prijatelji s sošolci in

učiteljem

po moči: se uveljavljam, sem v središču pozornosti, ustvarjam lutko, ustvarjam

sebe …

Lutka ima velik vpliv na razvoj domišljije, ki je povod za vse nadaljnje dejavnosti.

Domišljijski svet otroku omogoča stopiti onkraj meja, v drug čas, v drug prostor.

Domišljija je začetek h kreativnosti. V današnjem množičnem pomnjenju informacij, ki

se širijo z razvojem tehnologije, moramo otroku dati možnost, da bo informacije in

izkušnje, ki jih dobiva, znal kreativno uporabiti in jih razvijati. Kreativna lutkovna

dejavnost mu to omogoča. V kreativnem procesu bo ustvarjal ter ugotovil, da je njegov

izdelek prispevek k skupinski predstavi prav takšen, kot si ga je zamislil - unikaten

(Korošec 2006).

2.3.1 Lutka v vrtcu

Lutka je odlično učno in terapevtsko sredstvo. Oživljene igrače lahko spremenijo

svet, v katerem živimo, delamo, se učimo. Igralnice in učilnice ter bolniške sobe se

spremenijo v gozd ali grad, otroci v hrčke, zajčke, pisane ptice, čarovnice in kurente.

Otroci se z zanimivih potovanj vedno znova vračajo v svoje igralnice, razrede, bolniške

postelje kot popotniki, bogatejši za skupna doživetja in izkušnje. Spoznavajo različne

položaje, prihajajo v najrazličnejše odnose, postavljeni so pred vedno nova vprašanja.

To jih zbližuje in povezuje. »In učenost? Ko je šla enkrat skozi lutko v srce, tudi iz glave

ne bo več izpuhtela« (Sitar 2008: 135).

Lutka dobiva v vzgoji in izobraževanju vse večji pomen, ker lahko izhaja iz otroka v

okviru samostojne igre, eksperimentiranja ali uvajanja simbolne igre, z namenom da

otrok spoznava različne življenjske situacije in oblike sodelovanja s sovrstniki ter

oblikuje svojo osebnost.

S pomočjo lutke otrokom na različne načine pripovedujemo zgodbe, se učimo

pesmice, predstavimo poezijo in še veliko drugih možnosti. Lutka vzgojitelju ponuja

možnost za kreativno, zanimivejšo interpretacijo in ustvarjanje magičnosti za otroke in

z njimi. Ko pripovedujemo zgodbe s pomočjo lutke, otrokom damo možnost, da zgodbo

veliko bolj doživijo (Korošec 2006: 128).



12

Lutka je lahko cilj pedagoškega dela kot izdelek ali pa sredstvo za dosego ciljev.

Lutka je lahko otrokov prijatelj, vzor, avtoriteta. Otrok jo sprejema v svoj svet, saj mu

vliva pogum, da lažje govori o sebi, svojih čustvih. Otrok lutko oživlja, saj se preko nje

predstavlja. Z lutko ali igračo otrok pogumno vstopa v svet. Igrača je pot do resničnega

sveta, torej naj zaživi v otroški domišljiji.

2.3.2 Lutka v prvem starostnem obdobju

Več dejavnikov vpliva nato, kakšne lutke bomo delali. Eden od dejavnikov je prav

gotovo starost. Malčki niso dovolj spretni za izdelavo in animacijo marionet, zato je

treba izbrati tehnike, kjer imajo otroci že dovolj znanja in spretnosti pri izdelavi in

animaciji lutke. Najmlajšim lahko ponudimo preproste figure, ki jih sami pobarvajo s

čopiči ali prstnimi barvami ali pa polepijo s koščki raznobarvnega papirja ali blaga.

Otrokom, starim eno leto, lutke približamo počasi, s potrpljenjem, ljubeznijo in

dotikom. Pripovedujemo jim zgodbice, pesmice, izštevanke s poudarkom na

pripovednem slogu, ki se naj razlikuje od vsakdanjega. Lutke bodo pritegnile pozornost

otrok, saj se bodo otroci umirili in vstopili v čudovito vizualno zgodbo. Lutkovna

dejavnost naj bo krajša, le od pet do deset minut. Otrokom, starim dve do tri leta, so pa

že razumljive in seveda bolj zanimive zgodbe, povezane z življenjem in dogajanjem, ki

jih obdaja. To so lahko zgodbe, ki opisujejo spremembe v naravi, ko se spreminjajo

letni časi. Priljubljene so tudi zgodbe, kjer odigrajo pomembno vlogo ljubeči odnosi z

dedki in babicami (Down 2005).

Majhni otroci živijo v veliki meri v posebnem »magičnem« svetu, kjer je vse

mogoče. Vemo tudi, da predvsem spontana otroška igra v veliki meri poteka v t. i.

»ob-realnem« svetu, to je tistem, pri katerem presečišče njegovega (otrokovega)

časa in prostora ne sovpada natančno s presečiščem časa in prostora v t. i.

»realnem« zunanjem svetu. Ta otroški svet odlikuje npr. za otroške izdelke tako

značilna nelogičnost in nepravilnost, kompleksna in zavestno vodena poetična

pretvorba »pravilne« realnosti v »napačno» podobo (Cvetko 2010: 64).

V prvem starostnem obdobju so za otroka najprimernejše lutke iz naravnih

materialov, ker so mehke, prijetne na dotik. Primerne so prstne, ročne, mimične,

majhne namizne lutke ali mehke lutke – igrače. Kretnje in gibi teh lutk so ritmični.

Premikajo se počasi, da otroci lahko razumejo pomen gibov. Lutke so žive. Lutkar jih

oživlja z ljubeznijo in razumevanjem (Down 2005).



13

Lutkovne dejavnosti otroku omogočajo razvoj pozitivne samopodobe ter krepitev

samozavesti. Ob spodbudnem vzgojitelju, ki ceni otrokov izdelek, bo hkrati rasla tudi

otrokova samopodoba na ostalih področjih. Vzgojitelj, ki ne teži k pretirani natančnosti

in upošteva otrokove razvojne zmožnosti in sposobnosti, bo otroka spodbujal ter ga

pohvalil. Še posebej se v teh dejavnostih lahko izrazijo otroci, ki imajo težave s

finomotoriko ali samopodobo ter so previdnejši pri izpostavljanju. Občutek, da zmorejo

narediti lutko in z njo zaigrati, bo zagotovo pripomogel h krepitvi samopodobe (Korošec

2006).

2.3.3 Izdelava lutke

Že majhni otroci lahko izdelajo razne vrste lutk, nekatere popolnoma samostojno iz

pripravljenih materialov, druge pa s pomočjo odraslega. Pri tem razvijajo ročne

spretnosti, likovno občutljivost, prepoznavanje in obdelovanje raznih materialov.

Pomembno je, da otroci že zgodaj odkrivajo in razvijajo skrb za okolje ter znajo izdelati

lutke iz odpadnih materialov. Poznamo številne lutkovne tehnike: ročne lutke, lutke na

palici, senčne lutke, marionete, mimične lutke ter seveda prstne lutke, ki jih vsak dan

nosimo s seboj.

Sitarjeva (2009) v svojem prispevku »Igra z lutkami« pravi, da je izdelava lutk

prijetno opravilo, saj pravljici damo likovno podobo, zgodba pa začne živeti še preden

jo sploh zaigramo. Najmlajšim otrokom ni pomembna dovršenost lutke ter njena

zunanjost. Pri izdelavi lutke se moramo odrasli prepustiti otrokovi ustvarjalnosti ter

upoštevati ideje otrok. Pomemben je ustvarjalni proces, kjer sodelujeta oba, otrok s

svojo idejo ter odrasli, ki mu le pomaga pri tehnični izvedbi.

Že pri izdelavi lutke se otrok igra z lutko, že tukaj se začne komunikacija, ki se

nadaljuje z oživljanjem lutke, ko jo otrok prične animirati, ji da glas in gibanje.

Izdelovanje lutk pomeni otrokom predigro za lutkovno igro.

Nov izziv se začne, ko mora animator lutko oživiti. Majaron (2000) poudarja, da

samo gibanje še ni dovolj. Otrok bo potrpežljivo spremljal vedenje odraslega, da bo

našel čar animacije. S pogledom bo neprestano spremljal svojo lutko ter ji kot

električna baterija dajal magično prepričljivost. In ko lutka zaživi, ni več prostora za

poudarjen otrokov ego. V tej igri se bodo našli tudi sramežljivi otroci, saj bodo zbrali

dovolj poguma ter se »skrili« za lutko in se pokazali občinstvu. Avtor dodaja, da se v tej

igri prične komunikacija med soigralci in gledalci.

Najpomembneje pri animaciji lutke se skriva že v sami besedi »anima«, kar v

latinščini pomeni duša. Animirati lutko pomeni torej »vdahniti ji dušo«, jo oživeti …



14

Najpomembnejša je energija, gibanje, s katerim oživiš lutko. Pri lutkarstvu so

pomembni elementi in pravila, ki jih dober lutkar pozna (Pokrivka 1978).

2.4 Lutkovne dejavnosti v Kurikulu za vrtce

Pri načrtovanju dejavnosti z lutko ni dovolj, da je otrokom zabavno in da so

sproščeni ter se pri lutkovni igri dobro počutijo. Upoštevati je treba cilje, zaradi katerih

se lutka uporablja. Vzgojitelj mora vedeti, ali bo poustvarjal književno zgodbo ali je cilj

ustvariti zgodbo iz resničnega življenja. Ali je cilj raziskati kakšno družbeno temo,

raziskovalno temo ali temo s področja ekologije (O'Hare 2005: 65).

Vzgojitelj ima v tem ustvarjalnem procesu pomembno vlogo, saj mora prisluhniti

otrokom, jim v pravem trenutku ponuditi materiale, sredstva, tehnike raziskovanja in

izražanja. Kot opazovalec lahko opazuje sproščene, spontane in ustvarjalne otroke, ki

so dobro motivirani za delo in pripravljeni na sprejemanje novih znanj. Tako bo

vzgojitelj spoznal in začutil otroke, jih sprejel kot razumevajoči partner pri doseganju

kurikularnih ciljev (Korošec 2002).

Cilji in povezave gledališko-lutkovnih dejavnosti s Kurikulom kot jih navaja

ameriška lutkarica Judith O'Hare (2005: 64):

· poustvarjanje zgodbe iz literature za razumevanje zgodbe, oseb, teme,

· ustvariti novo zgodbo, ki se tematsko veže na otrokove izkušnje ali domišljijo,

· razložiti vsebino iz različnih predmetnih in socialnih področij – matematika,

ekologija, zgodovina, značilnosti kraja, posebnosti v naravi,

· sporočiti čustva, socialne interakcije, dati otrokom možnost spregovoriti skozi svoj

alter ego – lutko.

Da lutke omogočajo doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev, je na nacionalnem

festivalu »Educational Magic at the Puppeteers of Amerika's Festival« že leta 1989

poudarjala nekdanja svetovalka za vzgojo pri »Puppeteers of America« ter lutkovna

pedagoginja Carol Sterling. Predlaga naslednje cilje (O'Hare 2005: 66):

· spodbujanje kreativnega izražanja,

· stimuliranje in povečanje domišljije,

· razvijanje spontanega besednega izražanja,

· izboljšanje govora in izgovorjave,

· razvijanje spretnosti pisanja in gladkega branja,

· pridobivanje občutka za vrednotenje literature,



15

· medsebojno usklajevanje in razvijanje občutka za čas in prostor,

· spodbujanje otrokovega občutka lastne vrednosti,

· razvijanje samozaupanja in doseganje osebnega zadovoljstva,

· sproščanje strahov, agresije in frustracij na sprejemljiv način,

· razvijanje socialno-interakcijskih spretnosti,

· pridobivanje sposobnosti za reševanje problemov,

· izboljšanje fine motorike,

· opazovanje sveta z vsemi čutili; zapomniti si opazovano, nato pa ga obdelati in

oživiti z lutkami, vrednotenje dela.

V okviru dejavnosti z lutko in elementi gledališča lahko povežemo vsa področja

Kurikula za vrtce. Ta se lahko prepletajo, dopolnjujejo, z njihovo povezanostjo v

vzgojno-izobraževalnem procesu pa prispevamo k celostnemu razvoju, spoznavanju in

dojemanju otroškega sveta. Vsa področja otrokovega razvoja (telesno, gibalno,

spoznavno, čustveno in socialno) so v predšolskem obdobju tesno povezana.

Spodbujanje ustvarjalnega mišljenja prispeva k razvoju celotne osebnosti.

2.4.1 Lutkovna dejavnost kot proces

Tudi v slovenskih vrtcih se vedno bolj uveljavlja kreativno lutkarstvo, kjer je proces

pomembnejši od predstave.

Otroci sodelujejo v procesu, ki je pomembnejši od izdelka in prizora. Od otrok ne

zahtevamo natančnega učenja besedila na pamet. Otrok naj improvizira z besedami in

gibom, igra naj bo improvizirana, izmišljena ali prirejena po literarni predlogi. Otroci v

procesu v korakih stopajo proti cilju: ustvarijo lastno lutko, se dogovarjajo, kdaj bo

kakšen lik nastopal, rešujejo probleme in pripravijo predstavo. Uspeh celotnega

procesa je končni prizor, ki ga otroci običajno pripravijo po skupinah. Pri tem vzgojitelju

ni pomembno, če so lutke estetsko dovršene in je predstava do potankosti izpeljana,

temveč se vzgojitelj sprašuje po drugih dosežkih (Korošec 2006):

· kako so otroci med seboj sodelovali,

· kakšna je bila komunikacija,

· kako so reševali zastavljeni tematski problem,

· kako jim je uspelo doseči soglasje v skupini,

· kakšen je bil čustveni odziv posameznikov,

· kako so se posamezniki vključili v delo – zlasti socialno izključeni otroci,

· kako so oblikovali zgodbo z lutkami,



16

· ali so sodelovali vsi (koliko je seveda odvisno od individualnih sposobnosti),

· ali je lutka oživela vsakega otroka.

Pri ustvarjanju predstave je najpomembnejše, da otrok sam odkriva način, kako se

igrati gledališče, pravi avtor knjige »Veliko malo prstno gledališče« Igor Cvetko. Treba

je predvsem biti z otrokom in se z njim ustvarjalno (mimo običajnih, vsakodnevnih

vzorcev in avtoritete) kakovostno družiti. Predstava, ki je končni izdelek ustvarjalnega

procesa, naj vedno sledi ustvarjalnemu procesu celote, meni Cvetko. Sam proces naj

bo podrejen radostni, duhoviti improvizaciji, iskrenim in ne vnaprej načrtovanim

spodbudam, ampak spontanemu preizkušanju in nadgrajevanju že odkritega. Rezultat

bo neponovljiv trenutek nekega skupnega odnosa in soustvarjalni dosežek vseh

vpletenih (Cvetko 2010).

2.4.2 Gledališče v vrtcu

Kot pravi Sitarjeva, je gledališče tisto, ki zgodbe spreminja v igre: zgodbe zaživijo

med nami, iz nekoč in nekdaj se preselimo v tukaj in zdaj. Spremenijo se tudi osebe: iz

on(a) postane jaz ali ti. Otrok lahko postane junak ali oseba, ki junaku pomaga. Lahko

se spremeni značaj osebe, njeno delovanje, lahko se spremeni potek zgodbe, celo

njen konec. Stanovanje postane grad, metla konj, čaj pa čarobni napitek (Sitar 2009).

V vrtcu potekajo različne dejavnosti, ki vključujejo elemente gledališča in igre v

okviru vsakodnevnega programa. Vzgojiteljice spodbujajo otroke k domišljijski igri, ki

vključuje igro vlog, dialoge, pretvarjanje, spoznavanje prostora. V različnih

vsakodnevnih situacijah in navadah skupine (pri prihodu in odhodu iz vrtca, pri kosilu,

reševanju manjših konfliktov, pri uspavanju, spanju, različnih dnevnih opravilih)

vključujejo lutke ali plišaste živali.

Z vključevanjem gledališča in lutk v otrokovo aktivno in domišljijsko igro otroku

po eni strani omogočamo izmenjavanje izkušenj, po drugi strani pa mu

neposredno približujemo njegov kulturni (in civilizacijski) okvir (z vsemi

posebnostmi in pastmi vred). Ponudimo pa mu tudi možnost, da (od)raste in

(po)doživi izkušnje, s katerimi mu bo lažje postati samostojna in enkratna osebnost

- na psihičnem, mentalnem, emocionalnem in kognitivnem področju (Cvetko 2010).



17

Pri tem je treba poudariti, da se otroško gledališče le približuje gledališki

umetnosti. Simbolna igra otrok in igre posnemanja so le navzven podobne gledališki

igri. Otrok se na odru le igra in ne prikazuje sebe kot igralca.

»Otrok igralec se ne sprašuje mrzlično sam pri sebi, kam bi se del – se ne

prestopa in se ne guga, ampak se igra, kakor na velikem osvetljenem igrišču«

(Zupančič 1993: 68).



18

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema

Menim, da se v vrtcu vzgojitelji v prvem starostnem obdobju vse preveč odločamo

za lutkovne predstave, ki jih uprizarjamo otrokom. Pogosto se lutka uporablja tudi kot

ljubljenec skupine ali kot motivacijsko sredstvo. Manj pa se načrtujejo dejavnosti, ki

vsebujejo elemente gledališča, vse od spontane lutkovne igre do prvih krajših nastopov

za sovrstnike.

Otroci so prav v zgodnjem otroštvu spoznavno, govorno, socialno in čustveno

najbolj dojemljivi, zato sta učenje in poučevanje, zlasti v socialno-kulturnem pomenu, v

zgodnjih razvojnih obdobjih ključna za otrokov nadaljnji razvoj. Vendar pri tem ne

mislim tradicionalnih pristopov, temveč kreativni, ustvarjalni proces, ki ga omogoča

lutkovna dejavnost.

Velikokrat se sprašujem, kako si kot vzgojitelj ohraniti avtoriteto, kljub prijateljskim

odnosom z otroki. Kako graditi dobre medosebne odnose med otroki v skupini? Pri

iskanju odgovorov sem ugotovila, da bom odgovor našla prav v dejavnostih z lutko.

Otroku se najlaže približamo skozi igro, to nam omogoča prav igra z lutko. Pri

dejavnostih z lutko so otroci motivirani, ustvarjalni, aktivni in kar je najpomembnejše,

igra z lutko v otroku vzbudi veselje, sproščenost, razigranost. Učenje je zabavno in

prijetno. V dejavnosti z lutko uspešno vključujemo vsa področja Kurikula.

Odločila sem se, da bom v svoji diplomski nalogi raziskala in proučevala, kako in s

kakšnimi metodami vzgojiteljica približa lutkovne dejavnosti otrokom skozi sproščeno

ustvarjalno igro. Osredotočila se bom na posamezne otroke, kot tudi na skupino, ter

spremljala aktivnosti ter socialne stike. Med raziskovanjem bom spremljala sebe kot

vzgojiteljico, mojo vlogo v interakciji z otroki, predvsem pa bom spremljala svoja

stališča in spremembe na področju osebne rasti.

3.2 Cilji in hipoteze

Glede na raziskovalni problem sem postavila naslednje cilje:

· Vključiti dejavnosti z lutko in elementi gledališča na vsa področja Kurikula.

· Vključiti dejavnosti, ki bodo krepile medsebojne odnose in sodelovanje v skupini.

· Raziskati, kakšna je vloga vzgojitelja pri dejavnostih, kjer sta pomembni otrokova

ustvarjalnost in individualnost.



19

Skladno s postavljenimi cilji sem opredelila naslednje hipoteze:

H1: Dejavnosti z lutko in elementi gledališča so uspešna metoda učenja na vseh

področjih Kurikula.

H2: Z vključevanjem lutkovnih dejavnosti se krepi sodelovanje v skupini ter ustvarjajo

močnejši medsebojni odnosi.

H3: Pri načrtovanju metod ter pri samem izvajanju ustvarjalnih lutkovnih dejavnosti je

pomembna vloga vzgojitelja, njegovo stališče ter prepričanje.

3.3 Metode dela

Pri zasnovi sklopa sem si pomagala z literaturo, kjer sem našla mnogo koristnih

napotkov za načrtovanje dejavnosti in analizo tematskega sklopa. Pri raziskovalnem

delu sem zbrala podatke z načrtnim in priložnostnim opazovanjem, jih dokumentirala z

videoposnetki, s fotografijami, z anekdotskimi in dnevniškimi zapisi. Primerjala sem

razumevanje raziskovanega področja v primerjavi s tem, kar je raziskava pokazala.

3.3.1 Opis vzorca

V vzorec je vključena skupina otrok prvega starostnega obdobja v Vrtcu Zreče,

starih dve in pol do treh let. V raziskavo je bilo vključenih 13 otrok: 5 deklic, 8 dečkov.

3.3.2 Opis postopka

Dejavnosti z lutko ter igro z elementi gledališča sva z vzgojiteljico vsakodnevno

načrtno vključevali med ostale dejavnosti. Sam potek je bil vezan na izdelovanje lutk

ter rekvizitov, ki smo jih izdelali po zgodbi Zelo lačna gosenica. Pri izvajanju sem

upoštevala motiviranost otrok, njihovo razpoloženje, pa tudi počutje. Nekatere

dejavnosti smo izvedli povsem spontano na željo otrok ter s tem tudi spremenili

začrtano pot.

Po končanih dejavnostih sem se z otroki pogovorila o njihovih občutkih ter jih sproti

zapisovala. V opazovalno listo sem beležila tudi svoje ugotovitve, opažanja in počutje

ob vsaki dejavnosti, ki sem jih nato nadgrajevala in tako načrtovala naslednje

dejavnosti.



20

3.3.3 Prostor

Skoraj vse dejavnosti smo izvedli v igralnici skupine, kadar pa smo potrebovali več

prostora ali spremembo, smo se odpravili v telovadnico. Ker se tema naše zgodbe

odvija v naravi, smo lutke popeljali tudi na sprehod na bližnje travnato igrišče.

3.3.4 Obdelava podatkov

V diplomski nalogi bom uporabila akcijsko raziskovanje. Obdelava podatkov je

kvalitativna. Namen akcijskega raziskovanja je spoznati čim več pozitivnih dosežkov v

ustvarjalnih dejavnostih z lutko pri delu z otroki v vrtcu, kot tudi pri meni, v vlogi

vzgojiteljice.

3.4 Uvodna razmišljanja in izhodišča

Načrtovanje tematskega sklopa in priprav

Načrtovanje tematskega sklopa, v katerega sem vključila lutkovne dejavnosti, se je

začelo povsem spontano. Malčki v prvem starostnem obdobju zelo radi raziskujejo

življenje na travniku. Ko se v pozni pomladi precej dejavnosti preseli v naravo, imamo

ogromno iztočnic za načrtovanje vsebin.

Kot sem že dejala, otroci opazujejo, tipajo drobne živalce in žuželke ter običajno

kar vse poimenujejo »bibe«. Odločitev ni bila težka. Z vzgojiteljico sva se odločili ter

osnovali sklop na to temo, kjer bodo otroci še bolj spoznali ta drobna bitja, jih znali

poimenovati ter se hkrati srečali še z drugimi naravoslovnimi pojmi. Med spoznavanjem

in raziskovanjem smo si izdelali različne preproste lutke: pikapolonice, čebelice, pajke,

ki so popestrile naš lutkovni kotiček.

Pri izbiranju sredstev ter didaktičnih materialov sem našla knjigo Carle E. »Zelo

lačna gosenica«. Zdela se mi je vsebinsko in oblikovno primerna za najmlajše. Odločila

sem se, da z otroki poskusimo ustvariti svojo prvo lutkovno igro.

Z načrtovanjem priprav nisem imela veliko težav, saj zgodba ponuja vsebine, ki jih

lahko vključimo v cilje iz Kurikula za vrtce. Cilje in povezave z lutkovnimi dejavnostmi

sem našla na vseh področjih: jezik, matematika, gibanje, družba, narava. Med

načrtovanjem priprav sem zagotovo upoštevala razvojne značilnosti otrok.



21

Medpodročne povezave

Otroško odkrivanje okolja nas je popeljalo v ustvarjalne dejavnosti, kjer so

vključena vsa področja Kurikula. Začeli smo ob neposrednem stiku z okoljem, kjer smo

opazovali drobne žuželke. S poimenovanjem le-teh in spoznavanjem njihovih lastnosti

so se otroci seznanili z vsebinami s področja narave. Raziskovali so in usvajali nove

naravoslovne pojme. Podrobneje so se otroci na malce drugačen način seznanili s

preobrazbo metulja.

Cilji področja umetnosti so bili prepleteni skozi vse dejavnosti. Likovne vsebine so

otroci spoznavali med izdelovanjem lutke, rekvizitov in scene. Dejavnosti, kjer so

mečkali časopis, slikali z barvami, sodelovali pri izdelovanju lutke in scene, so

omogočale razvijanje ciljev v umetnosti. Pri tem sem izbirala med tehnikami, ki niso

prezahtevne in nudijo otrokom zadosten ustvarjalni in miselni izziv. Ker se umetniške

vsebine prepletajo, sem vključila tudi glasbene cilje. Otroci so glasbeno doživetje

izrazili z lutko v plesu.

Razvoj jezika je vpleten v vsa področja ter vodi k celostnemu razvoju otroka: ob

rabi jezika v domišljijskih igricah, dramatizacijah, izmišljanju zgodbic, pesmic, v

pravljicah … Otroci so v uvodnih dejavnostih poslušali zgodbico o gosenici ter

obnavljali zgodbo, ki smo jo povezali z ustvarjanjem lutkovne predstave. Na ta način so

otroci oblikovali domišljijsko-čutne predstave. Otroci so tvorili prve večbesedne stavke,

nove besede in tako bogatili besedišče. Interaktivna igra nudi razvoj besedne

komunikacije. Prav simbolna igra spodbuja izrazni govor, zato je v igri več verbalne

komunikacije.

K dejavnostim, ki smo jih izvajali več dni, sem vpletla tudi vsebine s področja

matematike. V obdobju, ko otroci še ne štejejo, so ugotavljali količino jagod, katerih

sadežev je največ, kakšne barve so sadeži ... Utrjevali smo barve ter oblike. Precej

novih pojmov so spoznali in jih postopoma usvajali tudi pri rokovanju z lutko (v, pred,

spredaj, spodaj ipd.). Povezava z matematiko je tudi pri povezovanju enot in prizorov.

Otroci dobivajo občutek za čas, prostor, orientacijo na telesu in v prostoru.

Vsebine s področja gibanja so prepletene skozi vse dejavnosti, saj so otroci

razvijali koordinacijo gibanja telesa, rok in nog pri animiranju lutke. Hkrati so jim

dejavnosti omogočale razvoj prstnih spretnosti. Prav tako so usvajali osnovne gibalne

koncepte, kot so zavedanje prostora, raznih načinov gibanja in položaje telesa ter

odnose med deli telesa in lutko.

Vsebine s področja družbe nudijo pri povezovanju gledaliških dejavnosti zagotovo

idealno možnost prepletanja. Na področju družbe je eden izmed glavnih ciljev prav

spoznavanje samega sebe in drugih. Dejavnosti z lutko in elementi gledališča otroku



22

pripomorejo k boljšemu čustvenemu in socialnemu razvoju. V lutkovni dejavnosti otrok

pridobiva konkretne izkušnje z menjavanjem vlog ter ima možnost razvijati sposobnosti

in načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v prijateljskih odnosih.

Izbor lutkovnih tehnik

Iz naslova diplomske naloge je moč razbrati, da bo zgodba Zelo lačna gosenica v

bistvu spodbuda za lutkovne dejavnosti. Priprava lutkovne predstave je zahtevno delo,

predvsem za najmlajše. Kot sem že v uvodu dejala, vzgojitelji po navadi sami izdelamo

lutke ter pripravimo lutkovno predstavo za otroke. Tokrat sem želela otroke popeljati

skozi ustvarjalni proces, kjer bodo:

· aktivno sodelovali pri izdelavi lutke,

· spoznavali različne materiale,

· se seznanili z različnimi lutkovnimi tehnikami (ročne lutke, lutke na palici, mini

marioneta).

Pri tem ne gre za tradicionalne pristope, kjer se otroci učijo besedila na pamet. Cilj

procesa je razvijanje otrokove ustvarjalnosti in s tem vzdrževati sproščeno sodelovalno

vzdušje pri skupnem projektu.

3.5 Primeri prakse, rezultati in analize

Izbrala sem nekaj primerov dejavnosti ob igri z lutko. Rdeča nit naloge je zgodba

Zelo lačna gosenica, kot lutkovna spodbuda pri ustvarjalnem procesu, kjer se otroci

seznanjajo s pripravo na lutkovno predstavo. Posamezne dejavnosti smo izvajali več

dni, saj je motiviranost tudi glede na starost otrok zelo različna. Te so bile vezane na

izdelavo lutk in rekvizitov. Ostale dejavnosti smo izvajali večkrat, precej dejavnosti se je

zgodilo predvsem spontano, na željo otrok. Nekaj primerov bom podrobneje

predstavila, opisala potek dela in želene dosežke ter analizirala svoja opažanja pri

otrocih in tudi pri sebi.

3.5.1 Seznanjanje z zgodbo Zelo lačna gosenica

Še posebej v prvem starostnem obdobju so jezikovne dejavnosti povezane s

sodelovanjem odraslih in odvisne od komunikacije z njimi. Predšolsko obdobje je

najpomembnejše za razvoj govora in prav odrasli in vzgojitelji smo otrokom govorni



23

zgled. Prav jezik je tisto področje dejavnosti v vrtcu, kjer vzgojiteljica s svojim govornim

zgledom vpliva na razvoj jezikovne zmožnosti otrok ter predstavlja povezovanje vseh

področij Kurikula. Otroci se učijo izražati misli, čustva, izkušnje ter predvsem razumeti

sporočila sovrstnikov in odraslih.

Področje dejavnosti: umetnost

Področje korelacije: jezik, narava, matematika, gibanje

Globalni cilj: razvijanje izražanja in komuniciranja z umetnostjo

Operativni cilji:

Otrok

· zbrano prisluhne zgodbi

· razvija sposobnost domišljijskega sooblikovanja in doživljanje literarnega sveta

· razvija umetniške predstavljivosti in domišljije z zamišljanjem in ustvarjanjem

· otrok v simbolni igri in igri vlog posnema in igra osebe, živali, predmete

Oblike:

· skupna, skupinska, individualna

Metode: poslušanje, pogovor, pripovedovanje, razlaga, demonstracija

Sredstva: plastični zamaški, topa šivalna igla, vrvica, gumbi, lesena paličica

Didaktični pripomočki: slikanica Zelo lačna gosenica (Carle E.)

Metodični postopek

Kratka vsebina zgodbe

Ob mesečini je na listu ležalo drobno jajčece, iz katerega naslednje sončno jutro

prileze gosenica. Bila je drobcena in zelo lačna. Prvi dan se je pregrizla skozi jabolko in

še je bila lačna. V torek se je pregrizla skozi dve hruški in še je bila lačna. Tako vsak

dan poje različno sadje, v soboto pa se loti še sladkarij. Tisto noč jo je bolel trebušček,

ker je pojedla toliko sladkarij. Naslednji dan, ko je bila nedelja, se je pregrizla skozi

zeleni list. Postala je velika, debela gosenica. Okrog sebe je spredla bubo - majhno



24

hiško - in ostala v njej dva tedna. Ko pa je pregrizla luknjico hiške in zlezla ven, je bila

prelep metulj.

Uvodna motivacija

Otrokom preberem zgodbo iz slikanice Carle E. Zelo lačna gosenica. Izbrala sem

slikanico, za katero menim, da je poučno-leposlovna, saj obravnava poučno temo,

preobrazbo metulja. Otroke spodbudim, da naštejejo, katere žuželke, ki nastopajo v

knjigi, smo že spoznali, in predlagam, da spoznamo še metulja. Z vzgojiteljico sva

pripravili slikovni material, otroške leksikone ter gradiva, kjer smo si pogledali

fotografije. Občudujemo prelepe pisane metulje, manjše, večje, pisanih barv …

Vzamem ročno lutko gosenico in otroke vprašam, če vedo, da metulj nastane iz

gosenice. Otroci so z zanimanjem opazovali lutko, ki jih je nežno oplazila. Gosenica je

otrokom povedala, da mora pojesti veliko hrane, da postane velika. Nato se zabubi ter

nekaj časa počiva. Iz bube čez nekaj dni poleti metulj.

Nato otrokom predlagam, da skupaj preberemo zgodbo o lačni gosenici. Pokažem

slikanico ter pričnem brati. Zgodbo najprej preberem v celoti, nato jo skupaj, ob

gledanju ilustracij, preberemo še enkrat. Otroci se s prstki ustavljajo ob ilustracijah,

obnavljajo vsebino ter videno tudi ubesedijo. Z vprašanji odprtega tipa poglabljam

vsebino, da ugotovim, če so zgodbo razumeli.

Z otroki se dogovorimo, da bomo naredili lutkovno predstavo. Pogovorimo se, kaj

vse potrebujemo: lutke, rekvizite, sceno.

Slika 2: Beremo zgodbo o lačni gosenici (Petrič 2012)



25

Potek dela

Otroci se po svojih željah razvrstijo v kotičke. Z vzgojiteljico si razdeliva ustvarjalne

kotičke. Otroci, ki še ne želijo ustvarjati, si v knjižnem kotičku še enkrat pogledajo

slikovni material, leksikone ter slikanice o gosenicah in metuljih, dva fanta se zaigrata v

simbolnem kotičku, ostali otroci se razvrstijo v ustvarjalne kotičke. Pripravim plastične

zamaške različnih barv, ki sem jim na sredini zvrtala luknjico. Potrebujemo še tanko,

vendar močno vrvico za nizanje zamaškov ter zelo tope šivalne igle.

Otrokom pokažem, kako skozi luknjico povlečejo iglo z vrvico. Nato samostojno

nizajo zamaške. Pri tem si otroci individualno izbirajo barve zamaškov, zato nastajajo

različni barvni nizi. Skupaj z otroki naredimo vozle z gumbki, da vrvica ne zdrsne iz

zamaškov. Tako je gosenica že skoraj narejena. Na glavo gosenice nalepimo še oči,

usta ter tipalke. Ugotovimo, da bomo morali tipalke še izpopolniti. Otrokom predstavim

dve možnosti gibanja te gosenice. Lahko jo zavežemo na vrvico - marioneta na dveh

vrvicah - ali se plazimo z njo po tleh. Otroci so kar takoj poskušali možnosti gibanja

gosenice ter se tudi sami preizkušali pri obvladovanju in gibanju lutke na dveh vrvicah.

Ko sem otrokom prikazovala gibanje lutke, sem povsem spontano z gosenico

iskala hrano ter grizla igračke na tleh, »kot da« išče hrano in seveda so otroci kasneje

to gibanje hitro posnemali. Otroci, ki so imeli prvi narejene lutke, so jih že preizkušali in

animirali. Kmalu so postale zanimive tudi ostalim otrokom, ki so se igrali v drugih

kotičkih. Navdušeni nad lutkami so si prav vsi naredili gosenico iz zamaškov.

Slika 3: Gosenica že išče hrano (Petrič 2012)



26

Slika 4: Gosenice smo peljali na sprehod (Petrič 2012)

Slika 5: Gosenica so bo pregrizla skozi jabolko (Petrič 2012)

Analiza

Pri branju in kasneje pripovedovanju ob knjigi sem se trudila, da bo zgodba čim bolj

doživeta in jo bodo otroci sprejeli. Slikanica je otroke navdušila, saj so ilustracije zelo

barvite in slikovite. Vsebina zgodbe je bila otrokom zabavna in ravno dovolj zanimiva. V

knjigi ni veliko besedila, zato so otroci spremljali ilustracije ter tudi samostojno

pripovedovali vsebino v krajših povedih. Všeč jim je bila luknjica na sadežu, ki jo je



27

gosenica puščala za seboj. Moja ročna lutka gosenice je tako potovala od otroka do

otroka. Preizkušali so se v igri ter ugotavljali, kako lahko iz gosenice nastane metulj.

Pri ustvarjalni dejavnosti, kjer so otroci izdelovali lutke iz zamaškov, sem manj

spretnim otrokom tudi individualno pomagala pri nizanju. Pri tem so nekateri otroci

nanizali kar precej zamaškov, kar je pomenilo, da bo gosenica zelo dolga, vendar jih pri

tem nisem omejevala. Kmalu sem že slišala prva vprašanja: »Kaj ji bomo pa dali za

jesti, da bo postala velika in debela?« Ko so bile prve lutke izdelane, so otroci spontano

začeli iskati hrano za lačno gosenico. Iskali so manjše igrače v igralnici. Zelo izvirna je

bila ugotovitev dečka, da imajo v simbolni kuhinji celo košaro dobrot za gosenico

(lesene igrače - lubenice, korenček, kruh, tortice). Deček in deklica sta vzela lutko,

prevzela vlogi ter se pretvarjala, da hranita gosenico. Prišlo je do socialnih interakcij

med otroki. Deklica se je pretvarjala, da je mama in hrani gosenico. Vse to so značilne

prvine simbolne igre (Slika 3).

Dejavnosti in igre z lutko gosenico so v igralnico vnesle veselje in smeh. Ugotovila

sem, da je ta dejavnost obogatila prav vse otroke, saj so si vsi izdelali lutko. Pri tej

starosti se otroci težje dogovorijo, kdo bo izdelal in igral določenega junaka v igri.

Mislim, da bo nadaljevanje zgodbe otrokom prineslo novo izkušnjo. Tudi pri izdelavi in

ustvarjanju prve lutke ni bilo prerivanja in konfliktov.

Vesela sem ugotovila, da bodo otroci z zanimanjem sodelovali tudi pri nadaljnjih

ustvarjalnih aktivnostih, saj so spretno in z navdušenjem animirali svoje gosenice. S

svojimi lutkami so otroci popestrili in zapolnili lutkovni kotiček. Pajek, pikapolonice in

čebele so dobile družbo.

Da je bilo navdušenje nad izdelano lutko res veliko, sem opazila, ko so otroci ob

odhodu domov staršem želeli pokazati lutko gosenico. Bili so veseli, ker so si jo izdelali

iz zamaškov, ki so jih prinašali od doma, ter predvsem zato, ker je bil to njihov

samostojni izdelek.

Prav tako moram omeniti, da so otroci naslednji dan že zjutraj, ko smo se odpravili

na sprehod na igrišče, želeli vzeti zraven tudi svoje gosenice. Seveda sva z

vzgojiteljico upoštevali njihove želje ter s tem popestrili že načrtovane dejavnosti. Tudi

ta spontana želja otrok nakazuje na simbolno igro. Deklica se je tako vživela v vlogo,

da je na igrišču poiskala simbolno sredstvo za jabolko ter hranila gosenico (Slika 4).

Menim, da je bila moja vloga le priprava didaktičnega materiala in pomoč otrokom

pri zahtevnejši tehnični izdelavi lutke. Pri prikazovanju gibanja lutke in animaciji otroci

niso potrebovali pomoči, saj ima lutka le dve vrvici na palčki. Pri mojem vključevanju

sem otrokom pustila izraziti svojo interpretacijo zgodbe.



28

3.5.2 Izdelava scene in rekvizitov

V zgodbi imajo pomembno vlogo tudi rekviziti in scena. Ker smo se odločili za

namizno gledališče, bo tudi scena le simbolno nakazovala dogajanje. Otroci ne bodo

omejeni z odrom ali zahtevnimi kulisami. Več pozornosti smo namenili izdelavi

rekvizitov. Mimična lutka lahko z rekviziti spretno rokuje. Menim, da je najprimernejša

za najmlajše, saj jo le nataknejo na roko in s prsti oživijo. S tem dobi lutka mimiko

obraza, najboljše je pa to, da lahko odpira usta – gobček. Primerna je tudi zato, ker

lahko prenaša rekvizite iz ene točke na drugo.


Področje korelacije: jezik, matematika, gibanje, družba


Operativni cilji:

Otrok

· razvija umetniško predstavljivost in domišljijo z zamišljanjem in ustvarjanjem

· ustvarjalno sodeluje pri pripravi, organizaciji in uporabi sredstev in prostora

· otrok v simbolni igri in igri vlog posnema in igra osebe, živali, predmete

· se vključuje v skupno delo in vzpostavlja pozitivne medsebojne odnose

· razvija strpnost do dosežkov drugega, ki ustvarja

Oblike: individualna, skupinska, skupna

Metode: pogovor, pripovedovanje, razlaga, demonstracija

Sredstva: časopisni papir, papirnati zaščitni lepilni trak, tempera barva



29

Metodični postopek

Uvodna motivacija

Na mizo v lutkovnem kotičku pogrnem prt ter povabim otroke, da se mi pridružijo.

Na mizo položim velik zelen list iz papirja, ki sem ga poslikala že pred dejavnostjo, ter

pričnem z zgodbo o lačni gosenici. V eni roki imam drobno jajčece iz zmečkanega

papirja, v drugi pa rekvizit - luno na palici. Te rekvizite naredim pred dejavnostjo, da si

otroci lažje predstavljajo, kaj je to scena in kaj so rekviziti. Vzamem lutko gosenico, ki

zleze iz jajčeca, ter pričnem iskati sadje. Gosenica otroke vpraša, če imajo kaj sadja

zanjo, zelo si želi jabolk, hrušk, jagod. Ker otroci nimajo nič sadja, jih gosenica prosi, če

ji priskrbijo hrano.

Potek dela

Otroke vprašam, če vedo, kako bi pomagali lačni gosenici. Z vprašanji jih

spodbudim k vsebinski obnovi zgodbe. Ponovimo zgodbo ter ugotovimo, da za sceno

potrebujemo še sonce, sadje, majhno hiško – bubo in pa metulja. Omenim, da so to

rekviziti ter scena, ki jo potrebujemo za lutkovno igro. Predlagam, da iz časopisnega

papirja naredimo sadje: jabolko, hruški, slive, jagode, pomaranče in ostale dobrote za

lačno gosenico. Na mize ponudim časopisni papir, ki ga pričnemo mečkati v poljubne

krogle in različne oblike. Otroci že poznajo tehniko mečkanja papirja. Ker potrebujemo

kar precej rekvizitov, si delo razdelimo. Med mečkanjem papirja in oblikovanjem

rekvizitov se pogovarjamo, kateri sadež je večji, kateri manjši, kakšne barve je

omenjeno sadje. Otroci so ugotovili, da sadje še ni prave barve, zato smo pripravili tudi

barve, s katerimi bomo pobarvali rekvizite. Pripravim tri barve, ki jih poimenujemo:

rdeča, modra, rumena. Otroci si izberejo ustrezne barve ter pobarvajo rekvizite.

Zgodba nudi odličen poligon za urjenje matematičnih spretnosti. Ko končamo z

barvanjem, rekvizite tudi preštejemo, vendar ne vseh skupaj. Npr.: eno jabolko in otrok

pri tem pokaže na predmet, dve hruški, tri slive …



30

Slika 6: Mimična lutka (Petrič 2012)

Slika 7: Pobarval bom hruško (Petrič 2012)

Slika 8: Mečkanje časopisnega papirja za izdelavo rekvizitov (Petrič 2012)



31

Slika 9: Midva barvava slive in jagode (Petrič 2012)

Slika 10: Sliva se pogovarja z jagodo (Petrič 2012)

Slika 11: Potrebujemo še sceno (Petrič 2012)



32

Slika 12: Igra se lahko prične (Petrič 2012)

Analiza

Pri načrtovanju te priprave sem predvidevala, da jo bomo izvajali kar nekaj dni, kar

se je tudi zgodilo. Otroci so bili prijetno presenečeni, ko jih je ob pričetku dejavnosti

ogovorila lačna gosenica. Obrazki so kmalu zaživeli in postali nasmejani. Kljub rahlemu

začudenju so kmalu pričeli odgovarjati na vprašanja ter bili pripravljeni pomagati

gosenici. Pri mečkanju časopisnega papirja so otroci potrebovali pomoč le pri lepljenju

z zaščitnim trakom. Presenečena sem ugotovila, da otrokom res ni pomemben izgled,

saj so se kmalu pričeli poigravati s časopisnimi kroglami ter jih animirati. Le malo

spodbude potrebujejo in spontana igra se začne. Vsi otroci pa niso bili zadovoljni le s

časopisnimi kroglami, zato smo jih pobarvali, kot so sami želeli.

Likovne dejavnosti imajo otroci radi, zato za barvanje rekvizitov in scene ni bilo

potrebne dodatne motivacije. Nekaterim otrokom sem po želji rekvizite nataknila na

palčko, za lažje nanašanje barve. Otroci so z veseljem in brez moje pomoči pobarvali

rekvizite, ki so že dobivali pravo podobo. Sedaj so si jih nekateri malce lažje

predstavljali. Vsi otroci namreč nimajo tako razvite domišljije in predstavljivosti, da bi

jim že časopisna krogla predstavljala sadje. Presenečena sem bila nad tem, kako so si

otroci zapomnili pojme.

Pričakovala sem več nestrpnosti in motečega vedenja, še posebej pri živahnejših

otrocih, vendar so me presenetili. Navsezadnje je bila dejavnost dovolj zanimiva in

sodelovali so lahko prav vsi. Pri dveh dečkih, ki sta sicer zelo živahna in le s težavo

mirujeta pri dejavnostih, sem bila na začetku zaskrbljena. Njuna motivacija je sicer zelo

kratka. Rada ustvarjata, vendar se morajo dejavnosti kar naprej dogajati. Pri lutkovnih

dejavnostih pa ni bilo težav, saj sta si oba izdelala lutko ter aktivno sodelovala pri

nastajanju predstave. Dečka sta bila ponosna, še posebej, ko sem ju pohvalila in jima



33

pri izdelavi lutke vlivala pogum. Zagotovo lahko potrdim, da vključevanje otroka v

proces lutkovne predstave zelo pozitivno vpliva na samopodobo otroka (Slika 9).

Slika 13: Razvrščanje sadja (Petrič 2012)

Slika 14: Poimenovanje sadja (Petrič 2012)

Slika 15: Gosenica je ugriznila hruško (Petrič 2012)



34

3.5.3 Izdelava metulja

Povodov za zahtevnejšo tehniko izdelave metulja je bilo kar nekaj. Z otroki smo že

izdelovali lutke na palici, vendar le z odpadnimi materiali. Tokrat sem izbrala plastično

folijo, saj sem želela ponazoriti nežno gibanje kril metulja. Lutka na palici ima več

prednosti, kajti otrok lahko lutko na palici preprosto drži v rokah in jo le z minimalnimi

premiki oživlja. Lutka deluje samodejno, brez dodatnih vodil za roke.


Področje korelacije: jezik, matematika, gibanje


Operativni cilji:

Otrok

· razvija umetniške predstavljivosti in domišljije z zamišljanjem in ustvarjanjem

· razvija spretnosti, spoznava, raziskuje, eksperimentira z umetniškimi sredstvi in

njihovimi izraznimi lastnostmi

· razvija fino motoriko


· si razvija strpnost do dosežkov drugega, ki ustvarja

Oblike: individualna, skupna

Metode: pogovor, pripovedovanje, razlaga, demonstracija, metoda igre

Sredstva: trda plastična folija A4 format, barvne samolepilne tapete, barvni flomastri,

stiroporna kroglica, penasta guma, žička za vodilo, tanjša žička, lesene kroglice



35

Metodični postopek

Uvodna motivacija

Na namiznem improviziranem gledališču pripravim vse rekvizite ter povabim

otroke, da se mi pridružijo pri pripravi prostora. Ob tem opravilu obnavljamo zgodbo. Z

otroki se pogovarjam ter jih spodbujam pri razmišljanju, kaj še potrebujemo za

predstavitev zgodbe.

Potek dela

Poiščemo velik list, jajčece, lutko gosenico ter ostale rekvizite. Ponovimo zgodbo o

lačni gosenici. Čeprav je pomembno, da otroci razvijajo tudi miselne predstave brez

ogledovanja ilustracij, se v tej starosti težje vživijo v zgodbo. Zato otrokom zaigram

uvodni del zgodbe do preobrazbe v metulja. Pri tem uporabim tudi luno, sonce ter vse

rekvizite, ki smo jih izdelali. S tem želim spodbuditi otroke, da tudi sami razmislijo, kaj

sledi. Naša zgodba še ni popolna, ker še nismo izdelali metulja.

Otroci izrazijo željo, da se tudi sami preizkusijo v igri. Deček se javi, da bo držal

luno, pridružita se še deklici, ki postavita zelen list z jajčecem. Kdor je želel, je lahko

vzel lutko gosenico, medtem ko so nekateri otroci prinašali rekvizite: jabolko, hruški,

jagode. Sodelovali so vsi otroci, čeprav trije le z opazovanjem.

Prične se spontana igra, kjer otroci samostojno poustvarjajo lutkovno igro. Pri tem

jih ne motim niti popravljam. Pridružim se igri in čakam trenutek, ko se bo gosenica

zabubila in spala dva tedna.

Otroci čakajo in me opazujejo, saj na mojem obrazu zaznajo, da se bo zgodilo

nekaj lepega. Tedaj jih presenetim z metuljem, ki narahlo prileti iz bube. Metulj je lutka

na palici s plapolajočimi barvnimi krili. Čeprav so otroci sprva malce začudeni in le

opazujejo, mi kmalu zatem nasmejani obrazki povedo, da jim je metulj všeč.

Navdušeno se drug za drugim preizkušajo v rokovanju in igri z novo lutko.

Predvidevala sem, da si bo vsak želel svojega metulja, zato pripravim material. Z

vzgojiteljico otroke razporediva v kotičke ter jim pokaževa material. Pripravili sva dva

kotička: v enem sva izrezali večje kose samolepilnih nalepk, v drugem pa sva ponudili

barvne flomastre. Otrokom je bila zanimiva predvsem folija, saj z njo še niso ustvarjali.

Otrokom razložim, da bomo risali z malce drugačnimi flomastri, da bo barva na krilih

metulja obstojna. Otroci se razporedijo v dve skupini. Seznanijo se z materialom, si ga

ogledajo, potipajo. Vsakemu ponudim kos folije, kjer najprej preizkušajo flomastre, nato

pa začnejo barvati metulja. Z barvnimi samolepilnimi tapetami smo že delali, tako da



36

niso potrebovali pomoči. Iz večjega kosa folije sem že izrezala obrise metuljevih kril, ki

jih bodo otroci sami likovno izpopolnili. Pri tem otrok nisem obremenjevala s simetrijo

kril in podobnimi podrobnostmi, pustila sem, da ustvarjajo sami.

Naslednji dan smo pobarvali stiroporne kroglice, ki jih bomo uporabili za glavo

metulja. Otroci so sami ugotovili, da metulj potrebuje še oči in usta, nazadnje pa smo

nataknili še tipalke. Ker je tudi natikanje pene na žično vodilo precej nevarno za otroke,

sva z vzgojiteljico prevzeli ta del izdelave metulja. Torej, na žično vodilo sva nataknili

glavo in trup metulja. Za lažje animiranje in držo v majhnih otroških rokah sem spodnje

žičnato vodilo upognila ter ovila in polepila z zaščitnim trakom. Nato smo na trup

prilepili še krila. Prelep pisan metulj je lahko poletel. Otroci so z zanimanjem sodelovali

pri nastajanju lutke. Ob koncu dejavnosti so se otroci sproščeno igrali ter poplesavali z

metuljem po igralnem prostoru.

Slika 16: Izdelava metuljevih kril (Petrič 2012)

Slika 17: Metuljeva krila so pisana (Petrič 2012)



37

Slika 18: Otrok z lutko komunicira že med izdelavo lutke (Petrič 2012)

Slika 19: Metulju narišem še oči (Petrič 2012)

Slika 20: Mi pomagaš prilepiti krila? (Petrič 2012)



38

Slika 21: Jaz bom pa kar sama prilepila krila (Petrič 2012)

Analiza

Že v uvodnem delu dejavnosti me je prijetno presenetila pripravljenost otrok pri

pripravi prostora. Menim, da otrokom, predvsem najmlajšim, veliko pomeni, če lahko

sodelujejo pri načrtovanju in pripravi prostora in niso le nemi opazovalci. V lutkovnem

kotičku imamo sedaj še mizo, kjer otroci spontano uprizarjajo lutkovne igre.

Ugotovila sem, da pri besednem ponavljanju zgodbe otroci zgubijo povezovalno nit

ter niso tako motivirani, kot če opazujejo in spremljajo dogajanje zgodbe. Konkretna

situacija z domišljijskimi elementi otroku omogoča pogled na vsebino z druge

perspektive. Opazila sem namreč, da nekateri posamezniki že razumejo zgodbo, so

tudi govorno spretnejši in jo znajo pripovedovati do konca. Ker sem jo želela približati

tudi otrokom, ki miselne predstave še nimajo tako razvite ali pa besedno niso tako

spretni, sem se odločila za igro po epizodah.

Zavedala sem se, da še nimamo izdelanih vseh likov, vendar sem kljub temu

pričela z uprizoritvijo prizorov. Na ta način sem želela, da otroci sami ugotovijo, kakšen

je razplet in kaj še potrebujemo, da bo naša lutkovna igra popolna. Zgodbo sem

razdelila na dve epizodi, ki ju bomo na koncu združili. Vesela sem bila, saj so se otroci

odzvali na spodbudo ter se tudi sami spontano poigravali z lutko. Zanimivo je bilo

opazovati otroke pri nastajanju prizorov: »Iz drobnega jajčeca zleze gosenica«, »Lačna

je, ugrizne jabolko«, »Ugrizne pomaranče, pa hruške, spet je lačna«, »Gosenica

pregrize list, joj, kako je zdaj debela!«, »Skrije se v hiško«. Pri tem so se nekateri otroci

vživeli do te mere, da so z gosenico res želeli narediti luknjico v jabolko. »Poglej, da ni

naredila luknje, poglej ...«, je bil nezadovoljen deček. Nato je poskušal luknjico narediti

v vse sadje.



39

Ker je izdelava metulja, kot sem si ga zamislila, dokaj zahtevno opravilo za

najmlajše, sem ga najprej izdelala sama. Kot sem že dejala, sem želela uprizoriti

gibanje kril, zato sem pri izbiri materialov kar nekaj časa oklevala. Izbrala sem namreč

plastično folijo, ki res ni odpadni ali ekološki material. Krila iz folije, ki ju nato prilepimo

na trup metulja, pa res krasno plapolajo, zato je odtehtala ta odločitev. Ko sem otrokom

prikazovala, kako plapolajo krila, sem se trudila, da moji gibi ne bodo sunkoviti, da bo

metulj resnično mehko poletel tudi v otroških rokah.

Pri risanju kril so otroci likovno izživeli svojo ustvarjalnost. Krila metulja so likovno

izdelali sami, kot so želeli. Nisem jih obremenjevala s svojim vzorcem metulja ali s

simetrijo kril. Nekateri metulji so imeli različni krili, presenetila me je deklica, ki je

ugotovila, da naj bi bili krili metulja enaki in se je tudi sama trudila to realizirati. Metulje

smo opazovali že na travniku in prav tako so si otroci ves čas ogledovali slikovni

material zato pri upodobitvi niso imeli težav. Le s pogovorom in verbalnim usmerjanjem

sem jih spodbujala, da so dokončali svoje izdelke.

Plapolajoča krila metulja so otroke navdušila, to sem opazila na nasmejanih

obrazih ter po razposajenosti in veselju, ko so se igrali z njim. Ob koncu dejavnosti smo

strnili misli in občutke. Povedali so, da jim je bilo lepo. Več pridevnikov še ne znajo,

deček je rekel, da je bilo zabavno. Tudi sama ne dvomim v to, saj je bilo vse dni čutiti

ustvarjalni nemir ter pričakovanje.

Poudariti moram, da smo te dejavnosti, kjer smo izdelovali metulja, izvajali več dni.

Z vzgojiteljico sva izvedbo lutke prilagodili glede na interes otrok ter motivacijo pri

dejavnosti. Kot sem že dejala, sem izbrala zahtevnejšo tehniko za triletnike, zato

nikakor nisem želela prehitevati procesa. Upoštevala sem razvojne zakonitosti ter

individualnost otrok ter na ta način načrtovala in prilagajala nadaljnje dejavnosti.

Precej pozornosti smo namenili tudi neverbalnemu izražanju, saj otrokov besedni

zaklad še ni tako raznovrsten in bogat.

3.5.4 Lutkovna igra Zelo lačna gosenica


Področje korelacije: jezik, narava, gibanje, matematika, družba




40

Operativni cilji:

Otrok

· spoznava, raziskuje in eksperimentira z umetniškimi sredstvi

· razvija sposobnosti izražanja istih doživetij v različnih umetniških jezikih

· razvija splošno ustvarjalnost pri pripravi, organizaciji prostora


Oblike: skupna, skupinska

Metode: igra, pogovor, pripovedovanje

Sredstva: lutke, rekviziti, scena, Orffova glasbila

Metodični postopek

Pri tej dejavnosti sem želela izpostaviti tudi otroke, ki sicer s svojim vedenjem in

načinom igre nikoli niso v ospredju. V tem letu so se nekateri otroci že izpostavili kot

vodje, kar sem opazila med spontano igro v kotičkih. Predvsem s svojim vedenjem in

željo po prevladi v igri so ostali otroci večkrat postavljeni na rob dogajanja in se nimajo

možnosti izpostaviti ali celo vključiti v igro. Že večkrat sem jim dejala, da morajo v igri

sodelovati in biti vključeni vsi in tudi vsi upoštevati pravila. Tokrat sem želela dati

prednost igre predvsem zadržanim otrokom, ki so pri izpostavljanju previdnejši.

Uvodna motivacija

Tudi tokrat povabim otroke k pripravi prostora. Uredimo si namizno gledališče,

postavimo rekvizite in lutke, ki jih potrebujemo. Izdelali smo namreč vse like, ki jih

potrebujemo za lutkovno igro, zato otrokom predlagam, da jo zaigramo naši

vzgojiteljici, ko se vrne v igralnico. Predlagam, da se razdelimo v dve skupini, ena

skupina bo nastopala, druga pa gledala predstavo.

Potek dela

Pomagam pri razvrščanju v dve skupini, saj je zanimanje za igro vlog precejšnje.

Tokrat najprej izberem otroke, ki do sedaj še niso imeli glavnih vlog. Razložim, da

bomo kasneje zamenjali vloge. Otroci se dogovarjajo, kdo bo animiral gosenico, kdo bo

pomagal z rekviziti. Tisti, ki so gledalci, nestrpno pričakujejo dogajanje.



41

Predvidevam, da bodo nastopajoči potrebovali malce spodbude, zato jim

pomagam in jih vprašam: »Kaj se je zgodilo neke noči, ko je na nebu sijala polna

luna?« Po krajšem premoru se igralec opogumi in prične z igro. V bistvu je to naša

prva igra, kjer bomo združili obe epizodi. Igra se je začela, otroci s krajšimi stavki

opisujejo dogajanje ter animirajo lutko gosenico. Ko smo pri dejanju, ko se gosenica

zabubi, postane otrokom zabavno, saj preizkušajo, kako in kam bodo skrili metulja, ki

bo iz majhne luknjice poletel po igralnici. Ta prizor sem prepustila otroški domišljiji in

ustvarjalnosti. Ker je bila buba za dečkovo gosenico premajhna, je ni mogel skriti, zato

se je znašel ter dodal nov ovoj papirja in jo zavil. Domiselna in zabavna rešitev (Slika

24).

Po odigrani igri otroci zamenjajo vloge ter še ostali zaigrajo predstavo. Ob koncu

dejavnosti so si otroci vzeli še druge lutke, ki smo jih ustvarjali v tem sklopu, ter se

spontano igrali.

Slika 22: Ko je sijala polna luna, je na listu ležalo drobno jajčece (Petrič 2012)

Slika 23: Prvi dan je pojedla jabolko



42

Slika 24: Buba je premajhna, povečati jo moram! (Petrič 2012)

Slika 25: Skozi luknjico je pokukal metulj (Petrič 2012)

Slika 26: Lutkovna igra (Petrič 2012)



43

Analiza

Med uvodnim razgovorom, ko sem omenila, da imamo sedaj obe glavni lutki,

gosenico in metulja ter izdelane vse rekvizite, je bilo čutiti navdušenje in pričakovanje.

Otroci so komaj čakali, da začnemo z igro.

Omenila sem že, da sem želela s to igro spodbuditi zadržane otroke, ki so bolj

previdni pri izpostavljanju. Z mojo spodbudo so se le vživeli v igro ter odigrali nekaj

prizorov. Menim, da je vloga vzgojitelja pri igri pomembna, saj je prav vzgojitelj tisti, ki s

krajšim dialogom otroka vključi v dogajanje. Pri tem uvodu sem bila zelo previdna ter

pogovor popestrila tudi z mimiko obraza, kar je posameznikom že zadostovalo za

pogum. Otroci, ki so nastopali prvič, še nimajo tako razvitih govornih sposobnosti in so

se izražali tudi neverbalno. Pri tem smo se držali le okvirnega scenarija, ko iz jajčeca

zleze gosenica ter poje ogromno sadja in sladkarij ter se zabubi … Poudariti moram,

da sem se pri prvih uprizoritvah precej prilagajala individualnim značilnostim otrok. Z

nevsiljivimi spodbudami sem jih opogumljala, da so se vključili v igro tudi verbalno manj

komunikativni otroci.

Pri poustvarjanju nisem vztrajala pri vrstnem redu, koliko sadja in katerega poje

najprej. Naša zgodba je bila improvizirana, saj je ravno to bistvo kreativnega

ustvarjanja. Pomembno je bilo sodelovanje v samem ustvarjalnem procesu in kasneje

v igri. Poleg ustvarjalnosti smo pri teh dejavnostih vključili še vsa ostala področja.

Poudariti moram predvsem to, da smo imeli tokrat na prizorišču le eno lutko

gosenico. Otrokom sem razložila, da je v vsaki predstavi glavni lik in v tej je to

gosenica, ki se preobrazi v metulja. Otroci so na začetku sicer razumeli to pravilo,

vendar se je kmalu na prizorišču pojavila še kakšna gosenica. Glede na to, da so še

posebej v tem obdobju triletniki izraziti egocentriki, bomo ta dogovor in pravila igre v

naslednjih dejavnostih še izpopolnili. Med igro prav zaradi tega ni prišlo do sporov in so

bili na ta način vsi aktivni.

Otroci so bili skozi vse dejavnosti aktivni, motivirani. Dodati moram, da so zgodbo

o gosenici obogatili tudi z drugimi lutkami. Pri preobrazbi metulja, ko je metulj veselo

odletel, so si otroci vzeli še ostale lutke iz kotička. Postopoma se je začela razvijati igra

lutk.

Nekateri otroci so našli dovolj izziva že pri pripravi prostora, rekvizitov in scene,

medtem ko so se drugi globoko vživeli v zgodbo ter sodelovali pri poustvarjanju le-te.

Zagotovo se strinjam z vsemi avtorji, ki poudarjajo, da otroku, ki sodeluje pri

ustvarjanju predstave, pomagamo pri oblikovanju pozitivne samopodobe. Še tako

majhen napredek je za otroka velik korak. Narediti si lutko in jo animirati ter se z njo

predstaviti tudi sovrstnikom je za triletnika zagotovo podvig. Omeniti moram aktivno



44

vlogo najmlajšega dečka v skupini. Zagotovo je začutil čar lutke, saj ji je s svojim

pogledom dajal magično prepričljivost. Deček je vzljubil prstno lutko pikapolonico in jo

zelo doživeto animiral s pogledom in gibom (Slika 27).

Nekateri otroci v skupini imajo večjo željo po vodenju same igre ali celo po vodenju

ostalih otrok. Zadovoljna sem ugotovila, da poustvarjanje predstave omogoča krepiti

medsebojne odnose. Otroci že pozitivno sprejemajo dogovarjanja ter pravila igre.

Vsaka igra pa vsebuje pravila in prav je, da se tudi najmlajši otroci navajajo na

prilagajanja.

S prijetnimi občutki sem ugotovila, da smo s pripravo predstave na zanimiv,

ustvarjalen način, vpletli vsa področja Kurikula. Pri tem naj spomnim na citat Sitarjeve

(2008: 130) iz uvoda: »In učenost? Ko je šla enkrat skozi lutko v srce, tudi iz glave ne

bo več izpuhtela.« Menim, da so bili otroci notranje zelo motivirani, veselili so se

vsakega novega doživetja.

Slika 27: Deček je s pogledom in gibom oživel lutko (Petrič 2012)



45

Slika 28: Ta gosenica pa zelo široko odpre gobček (Petrič 2012)

3.5.5 Ples metuljev

Ko smo izdelali še zadnji lik v naši zgodbi - metulja, sem opazila, kako veselo

otroci poplesavajo po igralnici ter si prepevajo. Utrnila se mi je ideja, da bi lahko

umetniške zvrsti povezala. V literaturi sem zasledila, da sodobna teorija dokazuje, kako

prav prepletanje umetniških sredstev povezuje komunikacijo med otroki in vzgojiteljem.

Otroci imajo zelo radi glasbo, zato smo dejavnosti dodali še glasbene vsebine.

Povod za uprizoritev plesne dramatizacije so prav otroci. Seveda bodo le prvi

koraki dramatizacije, zato sem jo imenovala improvizacija. Tokrat sem jih želela

seznaniti z dejavnostjo, ki jo redkeje izvajamo - poslušanje in ustvarjanje v glasbi.

Priredila sem ljudsko pravljico Trije metulji. Izvedba originalne je namreč prezahtevna

za triletnike, zato sem vključila le dve zvočni sliki.


Področje korelacije: glasba, jezik, gibanje, matematika

Globalni cilj: razvijanje sposobnosti izražanja istih doživetij v različnih umetniških

jezikih (plesnem, dramskem, glasbenem)



46

Operativni cilji:

Otrok

· izraža veselje ob ustvarjanju glasbene pravljice


· glasbeno doživetje in predstave izrazi z lutko v plesu

· ustvarjalno sodeluje pri pripravi in organizaciji prostora in uporabi sredstev

· si razvija strpnost do dosežkov nekoga drugega, ki ustvarja

Oblike: skupna, skupinska, individualna

Metode: poslušanje, pripovedovanje, ustvarjanje, vodenje

Sredstva: glasbila, CD predvajalnik, zgoščenka

Didaktični pripomočki: didaktični priročnik Z igro v čarobni svet glasbe (Denac

O.)

Metodični postopek

Uvodna motivacija

V tem letnem času, to je pomlad, pogosteje hodimo na sprehode v naravo, kjer

opazujemo vremensko dogajanje ter življenje v naravi. Z otroki se pogovarjamo o

letnem času ter o žuželkah, ki veselo letajo po travniških cvetovih. Otroci sodelujejo v

pogovoru ter naštevajo žuželke, ki jih poznajo: čebele, ose, pikapolonice, metulje …

Otroke povabim k poslušanju skladbe, ki je še nismo predvajali. Spodbudim jih, da

pozorno prisluhnejo, saj bodo poslušali skladbo, ki opisuje letne čase. Izbrala sem

orkestralno delo Štirje letni časi: Pomlad. Da bo otrokom glasba lažje razumljiva,

napovem le kratko vsebino skladbe: v sončnem dnevu se sliši ptičje žvrgolenje,

žuborenje potokov, vsa narava slavi prihod pomladi, ko nenadoma nebo prekrijejo

temni oblaki in se pojavita blisk in grom.

Potek dela

Poslušamo skladbo Antonio Vivaldi Pomlad, 1. stavek: Allegro. Otroci ji pozorno

prisluhnejo. Ob koncu naredim kratek čustven premor ter vprašam otroke, kakšne

zvoke so slišali. Zgodbo opisuje glasba, zato sem otroke z odprtimi vprašanji



47

spodbudila k doživljanju dogajanj in ustvarjanju predstave. Z otroki ugotovimo, da smo

slišali ptičje žvrgolenje, grmenje, tudi nevihto z dežjem. Opazila sem, da otroci še

nekako ne razumejo, kaj bomo počeli, zato sem jim želela vse skupaj približati na

način, da bodo čim bolj vključeni v ustvarjanje in doživljanje glasbene pravljice.

Ustvarjanje glasbene pravljice je namreč enkratno neponovljivo doživetje.

V glasbenem kotičku vzamem glasbila, da izberemo vsebinske motive in glasbila

za ustvarjanje glasbene dramatizacije. Otroci preizkušajo in poslušajo zvočne lastnosti

glasbil ter si zamišljajo, kateri motiv bo zvočno ilustriral vsebino. Skupaj izberemo

triangel in boben. Igranje na triangel bo zvočno ponazorilo ples metuljev, ki plešejo iz

cveta na cvet. Topotanje s prsti po bobnu bo ponazorilo nevihto, ki prestraši metulje, ki

se skrijejo v zavetišče na zelen list. Med ustvarjanjem zgodbe predlagam, da si

izdelamo še sceno, da bodo metulji zares lahko poletavali iz cveta na cvet. Pripravim

velike formate barvnega papirja, iz katerega bomo izdelali cvetove in zelen list.

Narišem velike cvetne liste, jih izrežem, otroci jih nato nalepijo na sredino cveta. Ker se

lepilo hitro suši, jih kar položimo na tla. Ustvarimo štiri cvetove, da bo dovolj prostora

za vse otroke. Razporedimo jih po igralnem prostoru. Izrežem še velik zelen list, kamor

se bodo metulji skrili, ko se bo približala nevihta z dežjem. Med ustvarjanjem rekvizitov

se z otroki pogovarjam o vsebini pravljice ter tako skupaj obnavljamo zgodbo. Lahko bi

imela sceno že pripravljeno in bi otrokom le podala navodila, vendar je za njih prav to

skupno ustvarjanje in improviziranje plesne dramatizacije enkratno in neponovljivo

doživetje. Deček se spomni, da bi lahko uporabili še sonce, ki smo ga izdelali za našo

prvo lutkovno igro.

Med igranjem na triangel, ko sije sonce, otroci z metulji veselo poplesavajo iz

cveta na cvet. Nenadoma zaslišijo topotanje bobna in se skrijejo na zelen list. Otroci si

vzamejo lutke ter začnemo z igro. Sprva opazujejo moje igranje in čakajo. Potrebujem

pomoč, zato si z vzgojiteljico razdeliva vlogi. Otroci potrebujejo spodbudo. Tudi

vzgojiteljica vzame lutko ter ob nežnem igranju na triangel pleše z metuljem iz cveta na

cvet. Kmalu so se ji pridružili še otroci. Trudim se, da bom čim bolj neopazno

zamenjala glasbili ter jih bo druga zvočna slika vsaj malo presenetila. Ob topotanju na

boben otroci opazujejo gibanje vzgojiteljice, ki je skrita na listu. Bolj želim pritegniti

pozornost k poslušanju pripovedi. »Sonce se je skrilo za oblaki, približuje se nevihta in

metulji se morajo pred dežjem skriti.« Tudi sama se pričnem pomikati proti listu, otroci

mi počasi sledjo. »Čez nekaj časa se je le prikazalo sonce in posušilo krila metuljem.«

Ob tem zaigram na triangel. Tokrat pričnejo metulji veselo poletavati s cveta na cvet.

Ker so že pri prejšnjih interpretacijah želeli menjati vloge, tudi tokrat zamenjamo

instrumente. Pridružim se aktivnosti otrok, vzamem v roko lutko in z njimi poplesavam

iz cveta na cvet.



48

PLES METULJEV (ljudska)

(delno prirejena za glasbeno pravljico)

V sončnem dopoldnevu so se na trati me cvetlicami poigravali metulji. Plesali so

med cvetlicami in sedali zdaj na to, zdaj na drugo cvetlico (zvočna slika). Nenadoma

nebo prekrije temen oblak in padejo prve dežne kaplje. Metulji iščejo zavetišče, kamor

bi se skrili pred dežjem. Deževalo je in deževalo, metulji priletijo na zelen list. Sonce

posije nad oblaki, posuši krila metuljem, da so spet zaplesali in se igrali do večera.

Slika 29: Poslušamo zvok triangla (Petrič 2012)

Slika 30: Ples metuljev (Petrič 2012)



49

Slika 31: Menjava vlog v dramatizaciji (Petrič 2012)

Analiza

Otroci so zbrano poslušali instrumentalno skladbo. Ker do sedaj še nismo

podoživljali glasbe na ta način, sem jim pred poslušanjem opisala dogajanje. Otroke

vprašam, kateri zvoki so jih spominjali na zvoke iz narave. Presenetil me je deček, ki je

dejal, da sliši zvok violine. Glasba nas spominja na pomladni dan, kjer se sliši ptičje

žvrgolenje in žuborenje potoka in temno nevihto, ki prežene sonce. Ugotavljam, da je

to nova izkušnja za otroke, zato nadaljujem z ustvarjanjem glasbene pravljice. Menim,

da glasba ni bila preveč abstraktna in je dokaj razumljivo opisala dogajanje v naravi in

so otroci predvsem doživeli razliko med veselim in nežnejšim igranjem ter glasnejšimi

in nižjimi toni, ki ponazarjajo nevihto.

Pri nastajanju naše prve predstave sem nekaj rekvizitov za sceno izdelala že pred

dejavnostjo, da so si lažje predstavljali, kaj potrebujemo. Tokrat so otroci že imeli

izkušnjo, zato sem jih želela vključiti v cel ustvarjalni proces. Sicer smo zaradi tega

imeli v igralnici kar precejšen ustvarjalni nered, kar je zanemarljivo, ko se spomnim na

navdušene in ustvarjalne otroke.

Ta dejavnost je bila povsem spontana, metode sem prilagajala trenutni situaciji.

Zame je bila velik izziv, saj sem želela preizkusiti svoje sposobnosti. Ugotovila sem, da

triletniki še potrebujejo vodenje, zato sva si z vzgojiteljico razdelili vlogi. Ob igranju na

instrument sem pripovedovala zgodbo, vzgojiteljica je z lutko v roki otrokom nakazala

gibalne izraze. V tej vlogi sem lahko opazovala otroke, kako so se vživeli v vlogo

metuljev in se brez dodatne motivacije vključili v skupino in spremljali glasbeno vsebino

zgodbe.



50

Veselje je bilo nepopisno, ko so lahko preizkušali zvočne lastnosti glasbil.

Raziskovanja in eksperimentiranja zvočnih lastnosti glasbil ni bilo konec. Pri tem so

otroci potrebovali pomoč, da smo na koncu le raziskali zvočne lastnosti glasbil in

ustvarili zvočni sliki za dva vsebinska motiva v naši pravljici (ples metuljev in iskanje

zavetišča pred dežjem). Opazila sem, da so se otroci zelo vživeli v poustvarjanje.

Sprejeli so vloge metuljev, ki nežno poletavajo iz cveta na cvet. Pri tem so bili nekateri

otroci sprva malce zadržani in so pogledovali naokrog. Opazovali so gibne vzorce

vrstnikov ter jih tudi uspešno posnemali. Vendar sem bila pomirjena, saj sta tudi

posnemanje in opazovanje metodi učenja, ki sta od otrok zahtevali pozornost in

skoncentriranost.

Otroci so opazili spremembe tudi v moji mimiki obraza pri menjavanju zvočnih slik.

Med izvajanjem glasbene pravljice nisem dajala dodatnih razlag. Želela sem spodbuditi

ustvarjalnost in samostojnost otrok pri gibnem izražanju. Opazila sem, da so otroci z

lutko v roki bolj z občutkom plesali s cveta na cvet. V svoje vloge so se aktivno vživeli.

Med igranjem na glasbila in pripovedovanjem sem se tudi sama vživela v zgodbo,

kar so opazili in začutili tudi otroci. Nobena spodbuda ni bila potrebna, ves čas je bilo

čutiti veselje, spontanost in iskreno doživljanje glasbe in gibanja. Tudi pri tej igralni

dejavnosti so se otroci izkazali kot enkratni soustvarjalci procesa. Še bolj so se

sprostili, ko sem se jim pri poplesavanju s cveta na cvet pridružila še sama, medtem ko

so nekateri želeli zaigrati na glasbila in ustvarjati različne zvočne slike. Tako so tudi

otroci sami zaigrali zvočne slike.

Kot sem dejala, sem bila v tej dejavnosti še bolj pozorna tudi na moj odnos do

otrok, do skupine. Kako reagiram v posameznih situacijah ter kako se na mojo vlogo

vodenja odzivajo otroci. Potrdim lahko, da so otroci pozitivno sprejeli moje sodelovanje,

ker smo skupaj ustvarjali zgodbo. Upoštevala sem njihove želje, se vživela v njihov

položaj ter jim pomagala na poti do cilja. Dejavnost je bila resnično doživeta tudi zato,

ker je vključila ustvarjalno gibanje, da so se otroci tudi sprostili na prijeten, zabaven

način.

Kot pravi Cvetko (2010: 65), je za otroka najpomembnejše biti (z njim deliti »to be«

in ne samo »to do«) in se z njim ustvarjalno (mimo običajnih, vsakodnevnih vzorcev

avtoritete) in kakovostno družiti.



51

Slika 32: Pridružila sem se plesu metuljev (Petrič 2012)

Slika 33: Na travniku se srečata pikapolonica in metulj (Petrič 2012)



52

Slika 34: Čmrlj in metulj postaneta dobra prijatelja (Petrič 2012)



53

4 INTERPRETACIJA REZULTATOV

Otroci v skupini, kjer sem izvajala dejavnosti, so vedoželjni, polni energije, skratka

aktivni triletniki. Gibalno zelo spretni, radovedni in zgovorni. Nova spoznanja, ki sem jih

pridobila na predavanjih in seminarjih, so me spodbudila, da tudi otroke v prvem

starostnem obdobju popeljem skozi ustvarjalen proces, z vključevanjem gledališča in

lutk v otroško aktivno in domišljijsko igro.

Lutkovne dejavnosti sva z vzgojiteljico vključevali načrtno, nekatere pa povsem

spontano, glede na odziv otrok. Skoraj po vsaki usmerjeni dejavnosti so otroci imeli

možnost nadaljevati po svojih željah. Med izvajanjem lutkovnih dejavnosti sem si sproti

zapisovala svoja opažanja in ugotovitve, precej pogovorov in mnenj sva izmenjali tudi z

vzgojiteljico.

Z ugotovitvami in rezultati sem zelo zadovoljna. Pri dejavnostih so bili otroci

aktivni, ustvarjalni in sproščeni. Pri otrocih sem opazila napredek v medsebojnih

odnosih, postali so strpnejši. Tudi sama sem spremenila nekatera svoja prepričanja,

kar sem tudi spremljala pri evalvaciji dela. Umetniške dejavnosti, kot je lutkovna igra,

zagotovo pozitivno vplivajo na intelektualni, čustveni in socialni razvoj otroka. So

pomemben in spodbuden način učenja na vseh področjih, saj lahko v okviru lutkovnih

dejavnosti povežemo vsebine s področij narave, družbe, matematike, jezika ter gibalnih

dejavnosti.

Med igro z lutko in dejavnostmi, povezanimi v ustvarjalnem procesu, sem se

otrokom približala ter jih bolje spoznala. Tudi otroci so bili bolj sproščeni, veseli in

razigrani. Ni bilo čutiti avtoritete, ki je večkrat prav ovira pri delu z otroki.

4.5 Ugotovitve o preverjenih hipotezah in evalvacijah dejavnosti

Na osnovi vključevanja lutkovnih dejavnosti v prvem starostnem obdobju s

pomočjo pogovorov z otroki in med njimi, aktivnega opazovanja in zapisovanja ter

vključevanja v dejavnosti ugotavljam naslednje:

H1: Dejavnosti z lutko in elementi gledališča so uspešna metoda učenja na vseh

področjih Kurikula za vrtce.

Hipoteza 1 je potrjena.

Dejavnosti z lutko in elementi gledališča so uspešna metoda učenja na vseh

področjih Kurikula za vrtce, saj omogočajo otrokom doseči zastavljene vzgojno-

izobraževalne cilje z vseh področij. Skozi ustvarjalni proces so se prepletale vsebine



54

vseh področij. Otroci so bili pripravljeni na sprejemanje novih znanj, saj jih je

ustvarjalna igra tudi notranje motivirala. Vsebine niso prejemali le preko slušnega in

vidnega kanala, temveč so jih doživeli.

H2: Z vključevanjem lutkovnih dejavnosti se krepi sodelovanje v skupini ter

ustvarjajo močnejši medsebojni odnosi.


Sodelovanje pri izdelovanju lutk, rekvizitov in scene ter kasneje pri izvajanju

lutkovne predstave je okrepilo odnose med otroki. Otroci so sprva kot vsi triletniki čisto

navdušeni izdelovali svoje gosenice, vsak je želel imeti svojo. Kasneje, pri izdelavi

rekvizitov in scene, so kmalu začutili ter dojeli, da je priprava lutkovne predstave

skupinsko delo. Že med ustvarjanjem so znali počakati, da je vsak dokončal svoj

izdelek. Postali so strpnejši. Soočeni so bili tudi s situacijami, kjer so doživeli pomen

sodelovanja. Izkazalo se je, da so bili otroci v celoten proces notranje motivirani ter

močno čustveno in socialno vpleteni.

H3: Pri načrtovanju metod ter pri samem izvajanju ustvarjalnih lutkovnih

dejavnosti je pomembna vloga vzgojitelja, njegovo stališče ter prepričanje.


V ustvarjalnem procesu, kjer so imeli glavne vloge otroci, stari skoraj tri leta, je

pomembna vloga vzgojiteljice. Pri izvajanju dejavnosti sem naloge prilagajala

sposobnostim in razvojnim značilnostim otrok, da niso bile prezahtevne. Kljub

predhodnemu načrtovanju sem kdaj pa kdaj morala stopiti z začrtane poti ter se

prilagoditi trenutni situaciji. To jim je vlivalo pogum in zaupanje vase. Otroci so kmalu

lahko začutili, da tudi sama z veseljem ustvarjam ter se igram z lutkami, tako sem si

pridobila njihovo zaupanje ter sproščenost. Otroci so se prav zaradi tega doživeto

vključevali v ustvarjalni proces nastajanja predstave. Na nek način sem bila hkrati

njihov soigralec in opazovalec. Tudi sama sem na ta način bolje spoznala otroke.

Otroci so po vsaki dejavnosti polni pozitivne energije in z njo so napolnili tudi mene, kar

me je motiviralo za nadaljnje delo. Moja izkušnja zagotovo potrdi tezo, da umetniške

zvrsti, še posebej dejavnosti z elementi gledališča, okrepijo odnose med otrokom in

vzgojiteljem.



55

5 ZAKLJUČEK

Ko sem razmišljala, katero je moje najmočnejše področje, sem brez oklevanja

pomislila na umetnost. Predvsem zaradi ustvarjalnosti ter svobode pri izbiri metod ali

oblik dela ter navsezadnje zaradi vsebin. Pri svojem dosedanjem delu z najmlajšimi

otroki imam včasih občutek, da jim ponujamo dejavnosti ali naloge, ki jim ne

predstavljajo izziva, zato sem se odločila tudi malčke, še ne triletnike, popeljati skozi

ustvarjalen projekt. Pri načrtovanju sem imela veliko podporo pri vzgojiteljici. Obe sva

se strinjali, da je treba otrokom ponuditi nov izziv, saj sva v skupini opazili preveč

agresivnega vedenja. Predvsem sva želeli skupino okrepiti s kvalitetnejšimi

medsebojnimi odnosi.

Veseli me, da sem z otroki vzpostavila vez, kjer so začutili, da se lahko sproščeno

vključim v njihovo igro in hkrati na zabaven in sproščen način vodim dejavnost. Med

dejavnostmi otrokom nisem le podajala navodil ali jih obremenjevala z napotki pri

ustvarjanju lutkovne predstave. Otroci so bili z vsemi čutili notranje motivirani. Pri

načrtovanju dejavnosti sem se trudila, da cilji ali naloge ne bodo prezahtevne za

malčke. Tako sem nekajkrat, kljub skrbnemu načrtovanju, dejavnost prilagodila trenutni

situaciji. Ustvarjalne dejavnosti zagotovo prispevajo k boljši komunikaciji med vzgojitelji

in otroki. Prav tako se okrepijo medsebojni odnosi, saj so otroci z vsemi čutili notranje

motivirani v ustvarjalen proces.

Dejavnosti z lutko in elementi gledališča omogočajo prepletanje različnih vsebin

področij Kurikula za vrtce. Otroku z lutkovnimi dejavnostmi omogočamo spodbudno

okolje za otrokov vsestranski razvoj: na čustvenem, intelektualnem in socialnem

področju. Pri umetniškem ustvarjanju se krepi otrokova samopodoba, saj je vsak

izdelek velik korak za triletnika. Cilji področja umetnosti so bili prepleteni skozi vse

dejavnosti. Likovne vsebine so otroci spoznavali med izdelovanjem lutke, rekvizitov in

scene. Raziskovali so in usvajali nove naravoslovne pojme ter se na malce drugačen

način seznanili s preobrazbo metulja.

Otroci so tvorili prve večbesedne stavke, nove besede ter bogatili besedišče. Prav

simbolna igra spodbuja izrazni govor, zato je tudi med otroki več besedne

komunikacije. Otroci so v igrah urili orientacijo na telesu in v prostoru ter postopoma

usvajali zaporedje prizorov v lutkovni igri. Vsebine s področja gibanja so bile prepletene

skozi vse dejavnosti, razvijali so koordinacijo gibanja telesa, rok, nog pri animiranju

lutke ter se urili v ročnih spretnostih. Spoznavali so različne položaje med deli telesa in

lutko. V lutkovnih dejavnostih so otroci pridobivali konkretne izkušnje z menjavanjem



56

vlog ter razvijali sposobnosti in načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v

prijateljskih odnosih.

Spoznala sem, da je vloga vzgojitelja odgovorna. Avtonomnost vzgojitelju

omogoča izbiro vsebin in načinov vzgojnega dela. Pri tem je treba biti precej prilagodljiv

in iznajdljiv. Poleg tega, da je otrokov mentor in vodja dejavnosti, se mora vzgojitelj z

otroki nasmejati, se veseliti, pokazati žalost in se tudi razjeziti. Vendar pri tem obvladati

svoja čustva, saj je otrokom zgled s svojim pristopom in načeli.

Na področju predšolske vzgoje sem zaposlena pet let. Vsi, ki se ukvarjamo s

predšolsko vzgojo, se zagotovo strinjamo, da vzgojitelji nosijo odgovorno vlogo. Otroke

vzgajamo za prihodnost. Odgovorno vzgajanje pa zahteva vzgojitelja z znanjem,

izkušnjami ter drugimi osebnimi kvalitetami, predvsem srčnost do otrok, sposobnost

vzpostavljanja prisrčnih odnosov, veliko sposobnost vživljanja. Biti mora dober

opazovalec ter ustvarjati dobro spodbudno okolje. In če od otrok želimo, da se učijo, se

moramo nenehno učiti tudi vzgojitelji. Že med študijem sem ugotovila, da se teorije in

metode spreminjajo in jih je treba vključevati v svoje delo. Prav izkušnje so tiste, ki delo

vzgojitelja obogatijo, če le zna pravilno in kritično analizirati svojo vlogo pri delu z

otroki. Prepričana sem, da je to najpomembnejše pri osebni rasti vzgojitelja. Izkušnje,

ki sem jih doživela pri ustvarjanju naše prve predstave, so neponovljive, kot je

neponovljiva vsaka umetnina.



57

6 LITERATURA

Bahovec D., Eva., Bregar G., Ksenija, Čas, Metka, Domicelj, Marjeta idr. (2004):

Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in

šport, Zavod RS za šolstvo.

Bucik, Nataša, Požar Matijašič, Nada, Pirc, Vlado (ur.) (2011): Kulturno-umetnostna

vzgoja: priročnik s primeri dobre prakse iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol.

Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod RS za šolstvo.

Carle, Eric (2002): Zelo lačna gosenica. Ljubljana: Epta.

Cvetko, Igor (2010): Veliko malo prstno gledališče. Radovljica: Didakta.

Denac, Olga (2011): Z igro v čarobni svet glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Down, Suzanne (2005): Thoughts on puppetry for the very young. Bernier, Matthev,

O'Hare, Judith (ur.): Puppetry in education and therapy : Unlocking doors to the

Mind and Heart. Bloomington: AuthorHouse. 17–20.

Korošec, Helena (2002): Neverbalna komunikacija in lutka. Korošec, Helena, Majaron,

Edi (ur.): Lutka iz vrtca v šolo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 31–54.

Korošec, Helena (2003): Lutke in gledališka igra kot oblika simbolne igre. Sodobna

pedagogika 54/2. 190–204.

Korošec, Helena (2006): Kreativne dejavnosti z lutkami kor proces. Borota, Bogdana,

Geršak, Vesna, Korošec, Helena, Majaron, Edi (ur.): Otrok v svetu glasbe in lutk.

Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. 103–140.

Korošec, Helena (2007): Gledališče – medij za učenje in poučevanje ter otrokov

celostni razvoj. Sodobna pedagogika 58/3. 110 – 127.

Kroflič, Breda (2002): Recenzija. Korošec Helena, Majaron Edi (ur.): Lutka iz vrtca v

šolo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.

Majaron, Edi (2002): Lutka naša vsakodnevna pomočnica. Korošec, Helena, Majaron

Edi (ur.): Lutka iz vrtca v šolo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 59–64.

Majaron, Edi (2006): Animacija lutk in otrokovo gibanje. Borota, Bogdana, Geršak,

Vesna, Korošec, Helena, Majaron, Edi (ur.): Otrok v svetu glasbe in lutk. Koper:

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. 95–102.

Majaron, Edi: Lutka - idealna povezava didaktičnih smotrov. http://www.see-

educoop.net/education_in/pdf/edi03-slo-svn-t03.pdf (10. 7. 2012).

Marjanovič Umek, Ljubica, Zupančič, Maja (ur.) (2006): Psihologija otroške igre : Od

rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske

fakultete.



58

O'Hare, Judith (2005): Puppets in education: Process or product? Bernier, Matthev,

O'Hare, Judith (ur.): Puppetry in education and therapy : Unlocking doors to the

Mind and Heart. Bloomington: AuthorHouse. 63–67.

Pokrivka, Vlasta (1978): Dijete i scenska lutka:priručnik za odgajatelje u dječjim

vrtićima. Zagreb: Školska knjiga.

Sitar, Jelena (2003): Od branja do igranja. Beremo skupaj : priročnik za spodbujanje

branja. Ljubljana : Mladinska knjiga.

Sitar, Jelena (2008): Lutkovna umetnost v okviru kulturne vzgoje. Požar Matijašič,

Nada, Bucik, Nataša (ur.): Kultura in umetnost v izobraževanju - popotnica 21.

stoletja. Ljubljana: Pedagoški inštitut. 129–137.

Sitar, Jelena (2009): Ustvarjajmo ob knjigi igra z lutkami. Branje za znanje in branje

za zabavo. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.

Varl, Breda (1997): Mimične lutke. Zbirka Moje lutke 3. Šentilj: Aristej.

Varl, Breda (1998): Igrajmo se z lutkami. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva družba.

Zupančič, Maja (2006): Vloga odraslega v otrokovi igri. Marjanovič Umek, Ljubica,

Zupančič, Maja (ur.): Psihologija otroške igre : od rojstva do vstopa v šolo.

Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 125–140.

Zupančič, Zdravko (1993): Mali gledališki vedež. Ljubljana: Pravljično gledališče,

Kočevski tisk.

Documents

Nuša Petrič Diplomska naloga - share.upr.si · IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Nuša Petrič, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja izjavljam, da je diplomska naloga