UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

Tjaša Raško

NEKDO ME NADZORUJE, TOREJ SEM:

POSTMODERNA PARANOJA ALI

TEORIJE ZAROTE KOT NOVA OBLIKA RELIGIJE

DIPLOMSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Ernest Ženko

Študijski program: Kulturni študiji in antropologija

Koper, 2013

2

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka Tjaša Raško, z vpisno številko 92041038,

vpisan/-a na študijski program Kulturni študiji in antropologija,

rojen/-a 12.5.1981 v kraju Slovenj Gradec,

sem avtor/-ica diplomskega dela z naslovom:

Nekdo me nadzoruje, torej sem:

Postmoderna paranoja ali teorije zarote kot nova oblika religije

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo

delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne____________ Podpis avtorja/-ice:

3

Zahvala

Profesorju in mentorju Ernestu Ženku za idejne spodbude in kritično oceno naloge.

Saši in Urški.

Mami, sestri in fantu.

Andreji, Cinti in vsem, ki so kakor koli pomagali pri nalogi.

4

Povzetek

Diplomsko delo govori o kulturnem obratu, ki se je zgodil na prelomu iz moderne v

postmoderno: iz hierarhičnega načina mišljenja, kjer izvira vse iz ene točke, v rizomatski,

kjer je vse prepleteno, kjer ni ne začetka ne konca in to omogoča hiter tok informacij.

Kako se je na podlagi tega spremenil nadzor v družbi, ko ni več pomemben gledalec,

temveč objekt, ki je gledan. Nadzor osmišlja posameznikovo življenje, saj nekdo mora

držati vse niti v rokah, brez tega bi nastopil kaos. Torej, če to ni Bog, si mora posameznik

nekoga izmisliti. Mediji mu sporočajo, kdo naj bi to bil, kar ga posledično pripelje do

paranoične drže in do teorij zarote. Posameznik si ne zna razložiti delovanja celotnega

svetovnega sistema, zato med seboj povezuje nepovezane stvari.

Ključne besede: nadzor, panoptik, postmodernizem, rizom, teorije zarote, paranoja

Abstract

The thesis is arguing about the sudden cultural change that occurred at the break from

modern to postmodern times: about how the hierarchical way of thinking, according to

which everything derives from a single point, changed into a rhizome way of thinking in

which everything is intertwined, there is no beginning or end and that allows a faster flow

of information. How on the basis of that, control in society changed, where it is no longer

important the object which is being watched. Social control brings meaning into an

individual’s life because someone must hold all the strings, otherwise there would be

chaos. Therefore, if it is not God, then an individual has to make somebody else up. The

media reported who this someone should be, and that consequently brings a paranoid

posture and theories of conspiracy. An individual cannot explain to himself how the

world system works, because of that he connects unconnected things.

Key words: control, panopticon, postmodernism, rhizome, conspiracy theories, paranoia

5

Kazalo

1 Uvod ................................................................................................................................. 6

1. 1 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................ 8

2 Organiziranje družb/tipi družb po Foucaultu ................................................................. 10

2.1 Suverene družbe ...................................................................................................... 10

2.2 Disciplinarne družbe ............................................................................................... 11

2.2.1 Nastanek zapora ............................................................................................... 13

2.2.2 Začetek panoptizma ......................................................................................... 14

2.2.3 Panoptik ........................................................................................................... 15

3 Prehod med modernizmom in postmodernizmom ......................................................... 17

4 Rizom ............................................................................................................................. 19

4.1 Glavna načela rizoma .............................................................................................. 20

5 Nova miselnost družbe ................................................................................................... 23

6 Teorije zarote ................................................................................................................. 25

6.1 Nasprotniki teorij zarote ......................................................................................... 28

7 Paranoja (psihoanalitično razumevanje paranoje po Freudu) ........................................ 30

7.1 Lacan nasproti Freudu............................................................................................. 34

7.1.1 Zrcalni stadij .................................................................................................... 36

7.2 Paranoja skozi nasprotja ......................................................................................... 37

7.3 Paranoja na individualni in kulturni ravni .............................................................. 38

8 Psihoanalitična kritika teorije zarote in paranoje ........................................................... 39

9 Paranoični cinizem v pop kulturi ................................................................................... 41

9.1 JFK in Dosjeji X...................................................................................................... 41

10 Družba užitka in/ali tesnobe? ....................................................................................... 44

10.1 Trumanov šov in Klub golih pesti ......................................................................... 46

10.1.2 Nadjaz v kapitalizmu ..................................................................................... 49

11 Simulaker, simulacija ................................................................................................... 52

11.1 Matrica .................................................................................................................. 52

11.1.1 »Kulturna industrija« ..................................................................................... 53

11.1.2 Vsemogočni »veliki Drugi« ........................................................................... 54

12 Zaključek...................................................................................................................... 60

13 Literatura in viri ........................................................................................................... 63

13.1 Literatura ............................................................................................................... 63

13.2 Internetni viri ........................................................................................................ 66

13.3 Seznam filmov in TV-serij.................................................................................... 67

3.4 Seznam skic ............................................................................................................ 67

6

1 Uvod

Nadzor v družbi se je skozi zgodovino spreminjal, v sodobni družbi pa je njegovo

teoretsko in kritično obravnavanje dobilo neizmerne razsežnosti. Poskusila bom pojasniti,

zakaj je prišlo do tega, oziroma, kako se je spreminjala miselnost družb. Namen naloge je

osvetliti problem teorij zarote, o katerih se danes veliko govori, in sicer predvsem zato,

ker na plano prihajajo različne pripovedi ... in resnice? Metoda dela je kvalitativna,

naloga je interdisciplinarna, saj združuje različne discipline, zajema zgodovinsko,

filozofsko in psihoanalitično obravnavo, vključeni so termini iz biologije, primeri iz

jezikoslovja ipd.

Ideja za temo naloge izhaja iz socialnih omrežij na internetu oziroma iz problematike

zasebnosti uporabnikov teh omrežij. Posameznik tam tako zavestno kot nezavedno

razkazuje svetu svojo intimo in se s tem prostovoljno odreka pravici do zasebnosti. Ker

sta svoboda govora in izražanja prav tako temeljni človekovi pravici, uporabniki

socialnih omrežij hitro pustijo vdor v zasebnost, kar predstavlja problem, saj ni več jasne

meje, kje se zasebno sploh začne. Pravica zasebnosti kot tudi pravica do svobode govora

sta temelja svobode posameznika in predstavljata eno največjih pridobitev sodobne

civilizacije. Ko se je razširila splošna raba interneta, je kazalo, da gre za tehnologijo

svobode, da nadzor informacij ni mogoč. Informacije se po mreži širijo z neverjetno

hitrostjo, kar pomeni, da se posameznik izgubi med množico podatkov, in zato nadzor

nad njimi ni mogoč. Vendar ravno strah pred tem, da ne bi bil viden, da je nihče,

vzpodbudi posameznika, da se samopromovira na spletu. Večina teorij zarote temelji na

predpostavki, da se nič ne zgodi naključno, pač pa so stvari med seboj vzročno povezane.

Naloga se začne s kratkim pregledom organiziranja družb po francoskem filozofu

Michelu Foucaultu, ki ga je predstavil v delu Nadzorovanje in kaznovanje (Foucault,

2004). Gre za pregled tipov nadzora v suverenih in disciplinarnih družbah ter v družbah

nadzora. Prvi tip družbe iz 17. stoletja, ki je častil zločince, se konča z industrijsko

revolucijo in z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije. Zločince se ne časti

več kot junake, saj v tem obdobju postanejo pomembni vsi posamezniki, kar pa zahteva

7

tudi nov način nadzorovanja. Foucault je po zamisli angleškega filozofa Jeremyja

Benthama predlagal institucijo, kjer bi bili vsi posamezniki hkrati pod nenehnim

nadzorom.

Na prehodu iz moderne v postmoderno se je miselnost ljudi spremenila. Nova logika,

totalni obrat se zgodi, ko staro prežeto miselnost moderne zamenja nova, in sicer

postmoderna. Značilnega razvejanega načina razmišljanja ni več. Namesto centralizirane

družbe, v kateri izhaja vse iz ene točke, si francoska filozofa Gilles Deleuze in Félix

Guattari zamislita družbo v obliki mreže, kjer ni ne začetne ne končne točke, pač pa je

vse prepleteno. Prekineta razmišljanje v binarnih nasprotjih, privilegiranost enega nad

drugim in omogočita spremembe v svetu s simbiozo na videz nepovezanih stvari.

Takšen način razmišljanja pa pri posameznikih lahko vzbudi dvome o tem, kdo ga

nadzoruje, oziroma, če sploh ga kdo. Da ni nikomur odgovoren in da ga nihče ne

nadzoruje, slabi smisel njegovega življenja. Začne verjeti v teorije zarote, ki ga tolažijo,

da nekdo ali nekaj stoji za vsem tem, da ni vse brez smisla. V tem poglavju je

predstavljen problem paranoje po Freudu; da paranoja ni vedno samo stvar posameznika,

ampak tudi stvar družbe. Sledijo kritike teoretikov, ki gledajo na teorije zarote s

psihoanalitičnega vidika.

Zadnja tri poglavja so namenjena popularni kulturi, saj se prav v njej teorije zarote in

paranoja jasno odražajo. Vzeti so konkretni primeri iz filma JFK (Stone, 1991, JFK) in

serije Dosjeji X (Carter, 1993–2002, The X-Files) , kjer sta vključena Sloterdijk in Žižek.

Pri poglavju o družbi užitka sta Trumanov šov (Weir, 1998, The Truman Show) in Klub

golih pesti (Fincher, 1999, Fight Club) razložena na podlagi Lacanove in Žižkove teorije.

Matrica (Wachowski, 1999, The Matrix), ki celotno nalogo zaokroži, pa je pojasnjena na

koncu.

8

1. 1 Raziskovalna vprašanja

Vprašanja, ki jih bom raziskovala, se nanašajo na problematiko teorij zarote v

postmoderni družbi. Glavni problem je, da Bog v zahodni družbi nima več tolikšne vloge

kot jo je imel v preteklosti, saj je religija izgubila svojo politično in družbeno moč. Bog,

ki vse vidi in vse ve, kot ga predstavlja Cerkev, je izgubil na moči. V 17. – 18. stoletju se

je namreč začel proces sekularizacije, ločitev Cerkve od države. (Flere in Kerševan,

1995). Religija je nekdaj opravljala funkcije šolstva in kulture, znanosti, gospodarstva ter

politike, življenje le-teh pa se danes razvija po svojih normah neodvisno od krščanskih.

Vzrok za sekularizacijo je globalizacija, industrializacija, urbanizacija, mobilnost in

druge spremembe sodobnega sveta.

Nujno za posameznika je, da si na novo ustvari nekoga, ki ga opazuje in nadzoruje in to

mu daje občutek, da nekdo je. Problem paranoje je v nalogi povzet iz Freudovega primera

Schreberja. Paranoja ni več stvar posameznika, ampak kot interpretirata francoski

psihoanalitik Jacques Lacan in slovenski filozof Slavoj Žižek, je paranoja postala stvar

družbe.

Pop kultura posreduje predstavo o teorijah zarote, kar pa vpliva na njihovo

verodostojnost. Omenjeno tematiko vključujejo filmi in TV-serije, obravnavani tudi v

nalogi: Klub golih pesti, Dosjeji X, Trumanov šov in Matrica. Posebno pozornost

posvečam Matrici, s katero se je podrobno ukvarjal Žižek, Lacanovi zagovorniki, ki

vidijo Matrico kot »velikega Drugega«, in na drugi strani privrženci frankfurtske šole, ki

vidijo Matrico kot utelešenje Adornove »kulturne industrije«. (Horkheimer, 2006)

Množični mediji torej ustvarjajo realnost družbe, saj imajo ključno vlogo pri

prepričevanju ljudi v teorije zarote.

Učinkovitost delovanja kapitalističnega sistema je odvisna od vključitve in sodelovanja

posameznikov, saj kot potrošniki ustvarjajo kapital, temelj tega sistem. Manipulacija je

orodje za dosego uspešnosti sistema, saj se predvsem preko medijev ustvarja in nadzira

želje posameznikov. Zadovoljevanje in izpolnjevanje želja namreč posameznikom

9

prinaša užitek, neizpolnjevanje pa tesnobne občutke. Edward Bernays je v knjigi

Propaganda že leta 1928 trdil, da je »propaganda izvršilna roka nevidne oblasti«

(Bernays, 2005, 37). Pravi, da je zavestno in inteligentno manipuliranje organiziranih

navad in mnenj množic, pomemben element demokratične družbe. Veliko ljudi mora

sodelovati, če želijo živeti skupaj v dobro delujoči družbi. Je mnenja, da je relativno malo

število ljudi, ki razumejo miselne procese in socialne vzorce množice in to so tisti, ki

vlečejo niti, ki nadzirajo um javnosti. (Bernays, ibid.)

Delo je v kapitalističnem sistemu bistveno, saj si posameznik z njim prisluži denar, ki ga

med prostim časom potroši, saj ga mediji promovirajo kot sprostitev po napornem delu.

Denar tako kroži in ustvarja se kapital.

10

2 Organiziranje družb/tipi družb po Foucaultu

Družbe so se po Foucaultu glede na obliko oblasti skozi zgodovino spreminjale in

razvijale. Suverene družbe, disciplinarne družbe in družbe nadzora so časovno in

prostorsko umeščene, na kratko so opisane tudi njihove značilnosti. Ta del naloge je

pomemben za poznejše lažje razumevanje miselnega preobrata v družbi, v celoti pa je

povzet po delu Nadzorovanje in kaznovanje (Foucault, 2004).

2.1 Suverene družbe

Prvi tip družbe po Foucaultu sega v 17. stoletje, ko je v Evropi vladal absolutizem.

Španija, Francija, Habsburška monarhija in Rusija so veljale za najpomembnejše

absolutistične države, ki so jim vladali kralji, carji in carice. Ti so imeli absolutno oblast,

saj so o vseh zadevah odločali sami (Encyclopedia Britannica, 2012).

V teh družbah je bila značilna visoka stopnja fizične kazni; kazni so se začele z uredbo

leta 1670. Kljub temu, da sta bili najpogostejši obsodbi izgon ali globa, da je bila več kot

polovica kazni netelesnih, so se za njimi pogosto skrivale dodatne telesne kazni. Da je

kazen veljala za resno kazen, je morala vključevati mučenje in povzročitev določene

stopnje trpljenja. Mučenje je bilo del obreda, in sicer z namenom, da se žrtev očisti

zločina. Pustiti je moralo znamenje: ali na žrtvinem telesu ali pa z odvzemom časti, za

kar so v veliki meri poskrbeli z »moriščno tlako« (še iz 14. stoletja). Z njo je ljudstvo

obsojence kaznovalo z metanjem blata in podobnega, kar ni ranilo, ampak samo

onečastilo. Mučenje je moralo biti slavnostno, bleščeče, spektakularno, krivec je bil

prisiljen javno priznati in razglasiti svoj zločin. Da pa je bila kazen še strožja, je bil

kazenski postopek do razsodbe tajen, brez vednosti obtoženca. Dokazovanje proti

obtoženemu je bilo podrejeno strogim pravilom; z mučenjem so dosegli, da so obtoženi

priznali tudi zločin, ki ga niso zagrešili. Podpisati je moral, kar je tajno sestavila

poizvedba, še boljše pa je bilo, če so si sodili in se obsodili sami. Če je obtoženi vzdržal

mučenje (t. i. torturo), ga sodnik ni imel pravice obtožiti na smrt, saj je bila kazen že sam

dokazni postopek. Smrtnih žrtev je bilo okoli 10 odstotkov.

11

V tem sistemu so pomembni trije subjekti: oblast, ljudstvo in obsojenci. Obredi (t. i.

ceremonije) razkazujejo oblast – delajo jo vsemogočno nasproti podložnikom, prikažejo

jo namreč v vsem blišču, kar deluje kot spektakel. Kaznovanje sodi k absolutni oblasti

nad življenjem in smrtjo (merum imperiu – čista oblast). Obsojenci so bili protagonisti,

saj so odigrali bistveno vlogo pri zapisu drobne zgodovine. Slava, ki privlači, in

odvratnost, kot nekaj odbijajočega, sta imeli v tem obdobju enak učinek na ljudi.

Pripovedke o obsojencih so bile del temeljnega berila za ljudske razrede, učinkovale so

kot ideološka kontrola. Zločince se je častilo, glorificiralo kot lepo umetnost, kajti zločin

lahko storijo le izjemne narave, človek iz ljudstva je preveč preprost, da bi bil zmožen

tega. Obsojenci in njihovi zločini so bili obravnavani še po njihovi smrti. Z Gaboriaujem

se je pojavila kriminalistična literatura – ni več ljudskega junaka in usmrtitev, njen junak

je hudoben, a inteligenten; če je kaznovan, ne sme trpeti. Veliki umori so postali tiha igra

modrecev. Ljudstvo pa je razlog, da se sploh obsoja zločince, saj se celoten obred

(celotna ceremonija) dogaja zaradi ustrahovanja ljudi. Pri njih tudi sodeluje, saj bi

drugače lahko dvomilo v verodostojnost izvršitve kazni. Ljudje so bili navzoči tudi zato,

da bi se prepričali, kako je zločin odvraten, oblast pa nepremagljiva. Imeli so tudi

funkcijo prič in skoraj pomočnikov, s tem pa dovoljenje, da so lahko dodeljeni kazni

nasprotovali.

Sčasoma se je pokazalo, da usmrtitev pri ljudstvu ne vliva strahu, zato so jo reformatorji

v 18. in 19. stoletju hoteli odpraviti. S pravilnikom za dom mladih jetnikov je Leonu

Fraucherju to tudi uspelo, in sicer leta 1838 v Parizu. Ekonomija kazni je bila tako v

Evropi in ZDA povsem preurejena. V obdobju desetih let je mučenje (domnevno)

izginjalo.

2.2 Disciplinarne družbe

Foucault navaja Wallhausna, ki je že v 17. stoletju govoril o »pravilni disciplini« kot o

umetnosti »dobrega dresiranja«. Sam pa je začetek disciplinarnih družb umestil v 18. in

19. stoletje z vrhuncem v 20. stoletju. Disciplinska oblast je »dresirala« posameznike, da

bi jih lahko še bolj izžemala, posameznika je imela hkrati za predmet in za orodje pri

12

svojem izvrševanju. Ta oblast je bila skromna v nasprotju s suvereno, delovala je

preračunano in bila je sumničava. Pri izvrševanju discipline je ključnega pomena pogled;

pogled, ki vidi, a ne sme biti viden. To je bil čas, ko se je razvijala tehnologija

(daljnogledi, leče, svetlobni snopi), ki je bila eno z razvojem nove fizike in kozmologije.

Prikrita umetnost svetlobe in vidnega je potihoma pripravila novo vednost o človeku.

Ti »observatoriji« so se zgledovali po vojaških taborih, kar pomeni, da bi se vsa oblast

izvrševala z natančnim nadzorom. Sam izgled načrta za izvedbo celotnega nadzora je bil

sprva kvadraten in po neštetih shemah precej izpopolnjen. Začrtali so mrežo pogledov, ki

bi omogočala nadzor drug drugega. Tabor je bil za to novo umetnost tisto, kar je bila za

veliko optično znanost camera obscura. Vse institucije bi delovale na isti način; v

bolnišnici bi ločitev bolnikov preprečila okužbo med njimi, v vojaških šolah bi pregrade

služile lažjemu vzgajanju vojakov v krepke in sposobne, saj bi s tem načinom nadzora

preprečili razuzdanost in homoseksualne odnose. V velikih delavnicah in tovarnah bi šlo

za intenzivno kontinuirano kontrolo, ki bi bila integralen del produkcijskega procesa.

Osnovno šolstvo bi imelo opredeljeno in urejeno nadzorovalno razmerje, ki bi

povečevalo učinkovitost pri učenju in vzgajanju otrok.

Disciplinsko kaznovanje je služilo preprečevanju neizpolnjevanja pravil. Namen kazni je

bil, da bi tisti, ki niso izpolnjevali pravil, napredovali tako, da svoje napake popravijo.

Kaznovati je pomenilo vaditi, saj je pri disciplinskem režimu veljal element dvojnega

sistema nagrada–sankcija, in sicer po sistemu dobro–slabo. Skozi discipline se kaže

oblast norme, ki se je v izobraževanju uveljavila kot načelo prisile z vzpostavitvijo

standardizirane vloge in ustanovitvijo normalk. Nadziranje in s tem normaliziranje

postaneta eden izmed oblastnih instrumentov na koncu klasične dobe. Normalizacijska

oblast sili k homogenosti, hkrati pa k individualnosti, saj meri njihove odmike.

Individualnost dolgo ni bila pomembna, biti gledan in opazovan je bil privilegij, kar pa

disciplinski postopki obrnejo. Življenja posameznikov začnejo spremljati in beležiti z

namenom objektiviranja in podrejanja, ne več heroiziranja. Bolj, kot je bila oblast

anonimna in funkcionalna, tem bolj individualizirani so postajali tisti, nad katerimi se je

13

oblast izvrševala, in to bolj z »odmiki« kot pa s podvigi, kar pomeni, da so pri

individualizaciji vselej iskali odmik od normalnega.

Vse znanosti, analize ali prakse s korenom »psiho« imajo mesto v tem zgodovinskem

obratu individualizacijskih procedur. Gre za trenutek prehoda od zgodovinskoobrednih

mehanizmov oblikovanja individualnosti k znanstvenodisciplinskim mehanizmom. Od

junaških dejanj k skriti posamičnosti. Model družbe, ki naj bi jo sestavljali posamezniki,

deluje po principu trgovske družbe, in sicer kot pogodbena združba posameznih pravnih

subjektov. Oblastni učinki niso več mišljeni samo negativno, saj obstaja korelacija med

posameznikom in oblastjo.

2.2.1 Nastanek zapora

Na začetku 19. stoletja, kljub vsem nasprotovanjem, zapor postane najpomembnejša

oblika kazni. Sprva so formirali natančne odnose med naravo prestopka in naravo kazni,

in sicer po principu »oko za oko« (tisto, kar posameznik zagreši, se mu povrne skozi

naravo kazni). Zapirali so le tiste, ki so bili obtoženi ugrabitve, ali tiste, ki so prostost

izrabljali tako, da so delali nered ali bili nasilni, ali pa kot pogoj za izvrševanje drugih

kazni, na primer prisilnega dela. Zavračali so idejo, da bi zapor postal splošna oblika

kazni, saj to ne bi imelo učinka na občinstvo. Tudi nadzorovanje bi bilo težko, zapornik

pa bi bil izpostavljen samovolji paznikov.

V kazenskem zakoniku iz leta 1810 zapor zaseda skoraj celotno področje mogočih kazni

med globami in smrtjo. Zapiranje so razvrstili glede na kazen – administrativno in

geografsko. Ločili so ga na zapore mestne policije, pripore, centralne zavode in

internacije. Sprogramirali so veliko, zaprto, kompleksno in hierarhizirano stavbo, ki se je

združevala v samo telo državnega aparata. Zamenjala je morišče, ki je predstavljalo

kaznovalni teater, v katerem so predstavo kazni prikazovali družbenemu telesu. Večkrat

pa so zahtevali tudi porušenje teh ustanov, saj se je iz humanističnega vidika zdelo

nedojemljivo, da posamezniku odvzamemo prostost in vse, kar ima rad.

14

Modeli kazenskega zapiranja v glavnem izhajajo iz Anglije in Amerike, navdih (vzor) pa

so dobili pri amsterdamski ustanovi Rasphuis s konca 16. stoletja. Glavno načelo je bilo

obveznost dela, saj naj bi bilo brezdelje največkrat vzrok za večino zločinov. Mezda ima

ključen pomen, da se zapornik privadi na red in disciplino. Pri angleškem modelu nima

interesov le homo æconomicus, temveč tudi zahteve moralnega subjekta, tako da je poleg

obveznega dela pomembna tudi osamitev. V celicah bi preprečili negativen vpliv jetnikov

med seboj, vsak bi se imel priložnost poglobiti vase in se domnevno spremeniti na bolje,

zato so zapor imenovali reformatorij. Philadelphijski model je najbolj slaven, prilagojen

je političnim novostim ameriškega sistema in je s konca 18., začetka 19. stoletja. Značilni

so torej trije tipi kaznovalne oblasti. Prvi, ki se še vedno opira na staro monarhično pravo,

ima za kazen ceremonial suverenosti. Drugi in tretji tip pa se sklicujeta na preventivno,

utilitarno in korektivno pojmovanje kaznovalne pravice.

2.2.2 Začetek panoptizma

O nadzoru se je začelo govoriti ravno s pojavom panoptika, ki je bil ideja Jeremyja

Benthama v 17. stoletju, ko je razsajala kuga in so za preprečitev njene širitve morali

uporabiti različne ukrepe. Rešitev je predstavljal red, zato so vzpostavili popoln nadzor

nad prebivalstvom. Poleg kuge je bila razširjena tudi gobavost, ki pa ni bila nalezljiva kot

kuga, zato so obolele izgnali, saj so lahko prišli v stik z drugimi. Tukaj sta jasna dva

interesa: ko je šlo za kugo, predstave o disciplinarni družbi, pri gobavosti pa predstave o

čisti skupnosti. Za vladajoče sta bili kuga in gobavost izjemni priložnosti in razlog, da so

lahko izvrševali oblast nad ljudmi in kontrolirali njihove odnose. Ta dva osnutka so v 19.

stoletju prenesli na vse instance za individualno kontrolo (psihiatrični azil, kaznilnica,

poboljševalnica), tako da vse obravnavajo binarno (nor–nenor, nevaren–neškodljiv,

normalen–nenormalen). Oblastni mehanizmi želijo tiste, ki so zaznamovani z

odklonskim, popraviti v normalne, družbeno sprejemljive.

15

2.2.3 Panoptik

Vir: Irregular Times: Forward the Panopticon

Bentham si je zamislil poslopje, katerega zunanji del je oblika obroča, v tem obroču na

sredini pa je stolp z velikimi okni. Obroč je razdeljen na celice, vsaka ima okno na

notranjem delu, ki se ujema z okni na stolpu, in okno na zunanjem delu, kar omogoča

svetlobi, da prehaja skozi vsako celico. Celice so med seboj pregrajene, tako da med

jetniki ni stika, kar zagotavlja mir. Nadzornik je v stolpu in ima pregled nad vsemi, tako

pa jih tudi lažje kontrolira. Svetloba pronica skozi celice in tako omogoči vidnost zaprtih

oziroma njihove silhuete, ki delujejo kot igralci (vsak igralec je na svojem odru), vendar

pa sami svojega opazovalca ne vidijo. Bistvo temnice je bilo, da so zapornika skrili, mu

16

odvzeli svetlobo, po panoptičnem zgledu pa je bistvena vidnost. Zapornik je objekt, saj v

komunikaciji ne sodeluje. »Vidnost je past.« (Foucault, 2004, 220). Zapornik je lahko

kadar koli na očeh, če je ali ni, tega ne ve, zato je učinek zapora stalen. »Oblast je vidna

in nepreverljiva,« je glavno Benthanovo načelo (ibid., 221). Mislijo, da so vsak trenutek

opazovani, zato začnejo kontrolirati sami sebe. Da ne morejo videti, ali je nadzornik

sploh v stolpu, so na oknih stolpa žaluzije, in vse, kar preprečuje, da bi se videlo v stolp.

Panoptični stroj bi bil, kot že prej omenjena camera obscura, kjer je tisti, ki nadzoruje

posameznike, tudi sam nadzorovan – nadzoruje ga družba. Ni pomembno, kdo nadzoruje,

in tudi ni pomemben vzrok, zakaj hoče nekdo nadzorovati zaprte, pomembno je, da

opazovani začne kontrolirati samega sebe in se temu primerno obnašati; za dosego

želenega rezultata ni več potrebna sila.

Bentham sicer izpostavlja, da je panoptik zamišljen kot zapor, vendar pa se je zmožen

integrirati tudi v funkcijo vzgoje, terapije ali produkcije. Ena arhitekturna ideja lahko

spremeni moralo, poskrbi za zdravje ljudi, skrbi za širitev znanja med prebivalstvom in

njihovo čim boljšo izobrazbo, okrepi industrijo, gospodarstvo ipd. Ena izmed možnosti,

za kakšen namen bi se lahko uporabil panoptik, je laboratorij za eksperimente z ljudmi in

na ljudeh. Različne otroke bi lahko vzgojili v različnih miselnih sistemih in jih nato

analizirali. Oblast nikoli ne poseže vmes, izvršuje se na videz brez njegove volje in na

skrito. »Biti mora kot pogled brez obraza, ki spreminja vso družbeno telo v zaznavno

polje: na tisoče oči, nameščenih povsod, gibljiva in vselej čuječa pozornost, dolga

hierarhizirana mreža […]« (ibid., 234). N. H. Julius je panoptika označil za dogodek v

»zgodovini človeškega duha«, da je veliko več kakor le arhitekturna zamisel. Na prvi

pogled le rešitev tehničnega problema, a v bistvu pomeni nov tip družbe.

17

3 Prehod med modernizmom in postmodernizmom

Ker misleci niso bili več zadovoljni z modernim načinom razmišljanja, so si prizadevali

mišljenje oblikovati na novo. Tako nastopi obdobje postmoderne, na katerega sta v

družboslovju v veliki meri vplivala Gilles Deleuze in Felix Guattari. Postmodernega

diskurza nista sprejela v celoti, saj sta bila mnenja, da je le nova oblika cinizma in

konzervatizma. Prepričanja moderne so bila enotnost, hierarhija, identiteta,

institucionalnost, subjektivnost, bili so proti mnogoterosti, kar pa sta Deleuze in Guattari

s svojimi radikalnimi pogledi podrla. Bila sta politična militanta in najbolj entuziastična

zagovornika za radikalne spremembe. Kritiko modernega diskurza in institucij sta

ponazorila v knjigi L'Anti-Œdipe leta 1969, ko sta začela tudi sodelovati (Kellner, 1991).

Deleuze je bil profesor filozofije, ki je med letoma 1950 in 1960 dobil pozornost s

svojimi študijami Spinoze, Huma, Kanta, Nietzscheja, Bergsona, Prousta in drugih.

Guattari pa je bil psihoanalitik, ki je od leta 1950 delal na psihiatrični kliniki La Borde.

Vzgojen je bil v lakanovsko psihoanalizo, politično pa je bil aktiven že od zgodnjih let,

leta 1968 se je udeleževal študentskih in delavskih demonstracij. Leta 1990 je sodeloval z

italijanskim teoretikom Antonijem Negrijem in bil vključen v neodvisno revolucionarno

gibanje zunaj organiziranih strank.

Med njunim in Foucaultovim delom je precej zanimivih podobnosti in razlik. Deleuze je

bil podobno kot Foucault vzgojen v filozofiji, Guattarija pa so, zaposlenega v psihiatrični

bolnišnici, začele zanimati medicinske vednosti kot pomembne oblike družbene kontrole.

Kljub temu, da sta sledila glavni misli Foucaultove kritike moderne, so njune perspektive

vseeno nekoliko drugačne. Foucault negativno kritizira postmodernost, Deleuze in

Guattari pa ji namenjata pozitivne in osvobodilne aspekte. Kritizirata predvsem

kapitalistične družbe, zato se njune analize bolj sklicujejo na tradicionalne marksistične

kategorije kot pa Foucaultove. Kljub temu se nimata za marksista in zavračata

marksistično dialektiko postmoderne logike, kjer vse deluje po principu nasprotujočih si

sil.

18

Foucault poudarja disciplinarne tehnologije modernosti in cilja na organe oblasti.

Deleuze in Guattari se osredinjata na kolonizacijo želje z vrsto modernih diskurzov in

institucij, medtem ko je želja le podtema v Foucaultovi poznejši genealogiji subjekta.

Psihoanaliza, koncept psihične potlačitve, se zavezuje s freudo-marksizmom. Analiza

družine in fašizma ima pomembnejšo vlogo v delu Deleuza in Guattarija kot pa

Foucaulta, čeprav njuna kritika psihoanalize gradi na Foucaultovi kritiki Freuda,

psihiatrije in humanističnih znanosti.

V nasprotju s Foucaultom, ki poudarja produktivno naravo moči in zavrača represivne

hipoteze, Deleuze in Guattari brez težav govorita o potlačitvi želje, konstruirata bistven

koncept želje. Poleg tega Deleuzovo in Guattarijevo zavzemanje za osvoboditev teles in

želje stoji v ostrem nasprotju s Foucaultovimi simpatijami do grško-romanske zamisli

samoobvladanja.

Vsi trije teoretiki si prizadevajo decentralizirati in odpraviti buržoazijo, Foucault to

govori skozi kritično arheologijo in genealogijo, ki reducira zadevo na efekt diskurza in

disciplinarnih praks, medtem ko Deleuze in Guattari sledita shizofrenični destrukciji jaza

in nadjaza zavoljo dinamičnega nezavednega. Čeprav tudi Foucault pozneje kvalificira

svoje poglede na subjekt, vsi trije zavračajo modernistično idejo enotnega, racionalnega

in ekspresivnega subjekta. Poskušajo ga decentralizirati, da bi postal razpršen in

multipliciran.

Kljub različnim pogledom, pa so vsi trije pokazali visoko spoštovanje do del drug

drugega. Deleuze je Foucaulta predstavil kot radikalno novega misleca, katerega delo

predstavlja najbolj odločilen korak, ki je že narejen v teoriji – praksi mnogoterosti.

Foucault je mnenja, da je Deleuzovo in Guattarijevo delo pomembno vplivalo na njegovo

teorijo moči, tako je napisal tudi poveličevalen uvod v L'Anti-Œdipe. V Foucaultovi

recenziji Deleuzovega dela, in sicer v Theatrum Philosophicum, ga slavi zaradi prispevka

h kritiki zahodnih filozofskih kategorij in zaradi pozitivnega znanja zgodovinskega

dogodka. Foucault zmanjšuje pomembnost svojega lastnega prostora v zgodovini in trdi,

da bo morda kdaj 20. stoletje poznano kot deluzijsko (Kellner, 1991).

19

4 Rizom

Vir: The Rhizome of Life

Ideja rizoma prikaže novo pojavno obliko mišljenja oziroma njegov preobrat. Deleuze in

Guattari sta napisala delo Capitalisme et schizophrénie, ki je razdeljeno na L'Anti-Œdipe

in Mille plateaux – v slednjem je ideja rizoma tudi predstavljena. Za razumevanje tega

modela pa je pomembno najprej doumeti, kaj rizom sploh je.

Deleuze in Guattari dokazujeta, da celotno zahodno mišljenje (tradicionalna humanistika

od Platona dalje) bazira na razvejanosti, ki je model drevesa. Drevo vzklije iz enega

semena, iz katerega obrodi deblo, ki se nenehno razrašča. Ključno je, da razvejanost

20

prikazuje humanistično miselnost in prepričanje, da ljudje skozi jezik, znanost in

umetnost lahko predstavljajo ali odražajo svet. Da bi lahko prekinili tradicionalno

razvejano miselnost, posledično pa razmišljanje v binarnih nasprotjih, in privilegiranosti

enega nad drugim, sta Deleuze in Guattari prepričana o pomembnosti mnogoterosti,

posledica česar je rizom. Pojem je vzet iz botanike in je grškega izvora [rhízōma "mass of

roots", rhizóō "cause to strike root"] (Lidell, 2007), pomeni korenast organizem, vendar

ne korenine, ki se razširja in raste horizontalno in običajno pod zemljo. Rastline, ki

rastejo v obliki rizoma, so krompir, ingver, hmelj, šparglji, iris in plevel. Četudi jih

izpuliš in nimajo več vodilnega elementa, rastejo naprej, saj nimajo centra, konstantno se

širijo brez začetka ali konca. Rizom je sestavljen iz platojev, nikoli se ne more vrniti na

začetno stanje, vedno gre naprej, postane nekaj drugega, premika se k naslednjemu

platoju. Nima omejitev (Deleuze, 1999).

Rizom je v družboslovju prvi uporabil Carl Jung, in sicer z imenom »myzel« oziroma

micelj, da je poudaril nevidno in podzemeljsko naravo življenja. »Življenje je zame bilo

vedno kot rastline v svojih rizomih. Resnično življenje je nevidno, skrito v rizomu. Del,

ki se pojavi nad zemljo, traja le eno poletje, potem oveni. Ko mislimo o neskončni rasti in

razkroju življenja in civilizacije, ne moremo pobegniti vtisu absolutne ničevosti. Še nikoli

nisem izgubil občutka za nekaj, kar živi in vztraja pod večno spremembo. Kar vidimo, je

cvet, ki mine. Rizom ostane« (Wikipedia, 2012).

4.1 Glavna načela rizoma

Načeli stika in heterogenosti pomenita, da je vsaka točka v rizomatskem sistemu lahko v

stiku s katero koli drugo točko; to mora biti neprisiljeno, naravno, z viličasto cepljenim

redom. Ni osnovnega vodila, ne določene točke izvora, ni »tiranije centralizma«. Načelo

dihotomije mora biti pozabljeno, saj je samozadostno in ni dostopno za stik z drugimi

področji (Deleuze, 1999).

Za lažje razumevanje vključujem primer iz primera lingvistike. Jezik je rizomatski, »kot

rizom nenehno uvaja konekcije med semiotičnimi verigami, organizacije moči in položaj

21

v odnosu do umetnosti, znanosti in družbenih prizadevanj … ni enega samega

univerzalnega jezika, samo kompleksna interakcija med artikuliranimi oblikami, množica

dialektov, slengov in specializiranih jezikov« (Deleuze, 1999, 7). Celo vsak specifični

jezik je sestavljen iz mnogoterih jezikov (do neke mere kot heteroglosija, čeprav bolj

decentraliziran). Dominantni jezik samo prevzame oblast znotraj politične mnogoterosti.

Ko se jezik oblikuje kot gomolj (rizom), se razširi kot kapljica olja na površini. »Jezike

lahko analiziramo samo z decentraliziranjem v druge dimenzije in druge registre. Jezik ni

nikoli zaprt v sebi, razen kot funkcija nezmožnosti« (Deleuze, ibid., 8).

Torej, za analizo jezika moramo nanj pogledati rizomatsko, na vse v relaciji z jezikom,

saj je povezan in obkrožen z drugimi mnogoterostmi. Rizom se odraža v aktualnih

družbenih sferah, v katerih ni enega univerzalnega jezika, ne hegemonije, ampak le

kompleksne interakcije med vsemi sklepnimi oblikami.

Pri načelu homogenosti je ključnega pomena, da ni nič sestavljeno iz enot, ki delujejo

znotraj pravil kot v strukturalizmu, ampak iz mnogoterosti širjenja in stika z drugimi

mnogoterostmi znotraj decentralizirane strukture. Mnogoterost nima ne subjekta ne

objekta, samo določbe, magnitude in dimenzije, ki se ne morejo zvišati brez mnogoterega

spreminjanja v naravi (zakoni kombiniranja potemtakem sorazmerno naraščajo z rastjo

mnogoterosti). Mnogoterost ali rizom nima pravih pravil ali zakonov, nenehno jih

prilagaja k vključitvam drugim mnogoterostim, nima prave enotnosti znotraj rizoma.

Prevzem oblasti je podoben prej omenjeni ideji združenega jezika, ki samo omejuje

rizom v specifičnem prostoru, mnogoterosti pa nadaljujejo širjenje zunaj njega.

Načelo nenadnega zloma (kartografija in dekalkomanija) določa, da se zlomljen ali

zdrobljen rizom spet zaraste na eni od svojih starih linij ali na novi. Deleuze in Guattari

podata primer mravelj: »Nikoli se ne moreš rešiti mravelj, kajti oblikujejo živalski rizom,

lahko se spet vrnejo nazaj, tudi če je večina pokončanih« (Deleuze, ibid., 9). Ugotavljata

tudi, da je rizom deteritoriziran iz enega mesta (družbenega prostora ne obvladujejo več

teritorialne razdalje in meje) in reteritoriziran (prestavljen na drugo mesto). Za

demonstracijo le-tega Deleuze in Guattari uporabita sliko ose in orhideje. Osa se hrani z

22

orhidejo, orhideja pa se s pomočjo ose reproducira. Med oso in orhidejo ni podobnosti

niti posnemanja, kar je pomembno, je, da se kljub temu, da sta čisto heterogeno in na

videz nepovezana objekta, širita in rasteta v povezavi drug z drugim. Skozi ta simbiotični

proces se oba objekta, osa in orhideja, konstantno širita in množita. »Osa in orhideja, kot

heterogena elementa, tvorita rizom« (Deleuze, ibid., 10). Primer ose in orhideje je vzet iz

biološkega koncepta mutualizma, v katerem sta dve različni vrsti v interakciji ena z drugo

in tako formirata mnogoterost.

Deleuze in Guattari diskutirata tudi o tem, kako imajo knjige in svet podobno razmerje.

»Knjige formirajo rizom s svetom, kjer evolucija knjige in sveta ni vzporedna; knjige

zatrjujejo deteritorizacijo sveta, ampak svet izvršuje reteritorizacijo knjige, ki v obratu

deteritorizira samega sebe v svet (če je zmožen, in če zmore)« (Deleuze, ibid., 11).

23

5 Nova miselnost družbe

Prvi pomemben prehod je bil iz suverene družbe v disciplinarno, kjer je postalo

pomembno, kako ljudje živijo. Družba postane institucionalizirana, saj posameznik vse

svoje življenje prehaja iz ene institucije v drugo; najprej družina, potem šola, vojašnica,

tovarna, bolnišnica, zapor ipd. Vsaka institucija ima svoja pravila in svoj red,

posamezniki se morajo tega držati, kajti v nasprotnem primeru sledijo sankcije, v vsaki

instituciji posebej določene. Disciplinarnim družbam so pot pokazale sovjetske družbe,

prehod pa je bil pospešen z Napoleonom.

Drugi prehod, prehod v družbo nadzora, pa se je začel takoj po drugi svetovni vojni. V tej

imajo institucije vsaka svojo obliko moči, populacija je nadzorovana z novimi

tehnologijami, nanotehnologijo, genetsko manipulacijo itn. Premik k družbi nadzora ne

pomeni boljše ali slabše od prejšnjih družb, saj vse tri družbe nekaj osvobaja in nekaj

zasužnjuje. Kar je prej pomenilo podjarmljenje, izraža zdaj pomen kontrole.

Poglejmo pomen teh sprememb. V disciplinarni družbi so institucije neodvisne ena od

druge. Vsaka predstavlja vrsto psihološkega vzorca, ki oblikuje misli in obnašanje ljudi,

ter so zelo uspešne v vzdrževanju reda. V družbi kontrole so vidne sledi disciplinarnih

vzorcev, ki delujejo skupaj s tehnološkim nadzorom. Na primer, zamisel tovarne; njenega

vzorca, izvršbe in nadzora. Nedavno je bila prioriteta tovarn zamenjana s prioriteto

korporacije, ki je veliko bolj abstraktna in mitična. Korporacija prinese veliko bolj

subtilne metode kontrole, izvajanje novih metod izvršb kontrole, ki zahtevajo nenehno

nadzorovanje izvršbe, povezane z nestalnostmi. V obdobju disciplinarnih družb je bila

tovarna bolj stabilna, delovna sila pa je formirala vezno telo, mobilizirano za masovni

upor. V korporacijah so posamezniki nastavljeni eden proti drugemu, med njimi se pojavi

tekmovalnost. Medtem ko je bila v preteklosti psiha (psyches) ljudi vržena v institucijo

šolskega izobraževanja, je zdaj nenehen trening znotraj korporacije, še posebej odkar je

izobrazba zahtevana za zaposlitev. V disciplinarni družbi je bil stalen prehod ene

institucije v drugo, iz šole v tovarno, v vojašnico itd., v družbi nadzora pa posameznik

24

nikoli popolnoma ne zapusti institucije, saj institucije medsebojno sodelujejo in s tem

ustvarjajo še več kontrole.

Zaradi premika iz disciplinarne družbe v družbo nadzora smo danes v nekakšni krizi. V

prejšnji družbi je imel vsak posameznik »pečat«, ki je predstavljal njegov položaj v

družbi, v novi družbi pa mesto posameznika ni več pomembno, pomemben je njegov

dostop do informacij, do »gesla«. Pomembnost gesla nad pečatom je povečana s

spremembami v našem sistemu izmenjave. V disciplinarni družbi je bil kovan denar

določen, ni bilo spremenljive obrestne mere kot danes, ko se uravnava računalniško, trgi

so narejeni s spreminjanjem koncentracije lasti na daljavo. Dobrine niso več zahtevane za

množenje denarja. Servisi in mešanje delnic delajo in merijo kapital.

Prav tako, kot je tovarna pokazala pot korporaciji, družina pokaže pot v šolo in vojsko, te

nove institucije prav tako prinašajo nove metode kontrole. Vse prinašajo nove tehnike za

nenehno vodenje sprememb sil k tržnim produktom in od tod kapital.

Guattari opozarja, da se bodo nadzorovalni mehanizmi današnje družbe še povečali, da

lahko naredijo računalnik, ki sledi vsaki naši poziciji in našemu obnašanju na splošno, da

smo šele na začetku te nove oblike kontrole. (Deleuze, 1992) Danes, 20 let pozneje, smo

priča prav tej njegovi napovedi. Mobilni telefoni nove generacije, družbena omrežja (naj

omenim le facebook) so prav ti »računalniki, ki sledijo vsaki naši poziciji in našemu

obnašanju«. Pa ne le, da nam sledijo, sami se izpostavljamo, da nam sledijo. Posameznik

kriči po pozornosti, kje je in kaj dela. Temu lahko rečemo začetek novega obdobja.

25

6 Teorije zarote

Povečan nadzor v družbi pripelje posameznike do sumničavosti, da nekdo nadzira

njihovo usodo, misli in celo njihova telesa. Pojavljajo se preganjalne blodnje, da jih

nekdo zasleduje, jim želi slabo, jih želi morda ubiti oziroma kuje zaroto proti njim. Pred

postmoderno je bil to Bog, zdaj, ko Boga ni več, družba rabi nekaj/nekoga, ki bi prevzel

njegovo vlogo, saj bi v nasprotnem primeru nastopil kaos. Nekdo mora držati vse niti v

rokah, brez tega bi bilo življenje brez smisla. Da ni posameznik le številka v družbi, si

mora nekako osmisliti svoje življenje in posledično nastanejo teorije o zarotah. Večina

teh teorij temelji na predpostavki, da se nič na svetu ne zgodi naključno, ampak so stvari

med seboj vzročno povezane, in sicer po sistemu rizoma. Biti nadzorovan vedno in

povsod je posameznikova nezavedna želja, zato išče nadomestek za Boga.

Han-yu Huang se sprašuje, na podlagi česa sploh lahko označujemo zaroto, in kaj sploh

je zarota. Priljubljena je v sodobnih analizah in kritikah, na različnih področjih in v

različnih disciplinah. Je predmet številnih debat, tako pri tistih sumničavih, ki o njej

fantazirajo, kot tistih, ki gledajo na njo kritično in jo analizirajo (Huang, 2007). Peter

Knight je mnenja, da teorije zarote niso več preganjalne blodnje posameznikov oziroma

družbe, temveč, da so postale nekaj normalnega v načinu razmišljanja o tem, kdo sem, in

kako svet deluje. Zaradi neutemeljenih dogodkov, ki se dogajajo, oziroma, ki prihajajo v

javnost, ljudje postajajo vedno bolj skeptični. Teorije zarote so torej posledica

skepticizma zaradi delovanja vladnih oblasti, prikritih akcij in zaradi zavedanja, da je

predstavljen le en vidik zgodovine. Vendar, če bi ostalo le pri skeptičnosti ljudi, ne bi bilo

nič spornega, saj je popolnoma opravičljiva, da pa je to pripeljalo do teorij zarote, je

politično nevarno, saj so le-te pomanjkljive. Pojem »zarotniški« nima več slabšalne

konotacije, ampak pomeni konstruktivni vpogled v tveganja in negotovosti sodobnega

življenja. V kulturni logiki poznega kapitalizma, ki mu dominira simulirani spektakel,

narašča dvom celo o najbolj osnovnih dejstvih in slučajnih povezavah (Knight, 2000).

Zarotniške pripovedi zajemajo dolga strukturirana besedila, ki zajemajo zgodbe z vsemi

sestavinami za spletko, da pritegnejo bralca ali poslušalca, na primer razkritje tajnih

načrtov. Groh (v: Harper, 2008) je trdil, da se zarotniški diskurzi nagibajo k določenim

26

zgodovinskim okoliščinam; največkrat so vključeni jezuiti, čarovnice, rozenkruzerji,

komunisti, prostozidarji, judovsko kraljestvo, vitezi templjarji in po 11. septembru 2001

predvsem muslimani (Harper, ibid.). Po omenjenem datumu se je državna varnost močno

povečala, kar je razvidno v povečanju proračuna za varnost v ZDA, ki se je do leta 2004

več kot podvojil, načrtovano pa je bil tak znesek leta 2008. Kirkup (v: Harper, ibid., 21)

posebej poudarja, da noče trditi, da je strah pred terorizmom fikcija, ali da so teroristična

dejanja dovolile ali celo izpeljale varnostne in obveščevalne službe, pokazati hoče le na

nujno povezanost terorističnih groženj z rastjo agencij za državno varnost. Gojenje strahu

je privedlo do militarizacije vsakdanjega življenja s povečanim poudarkom osebne

varnosti, nadzornih sistemov, ki vodijo do političnega konzervatizma (Lopez, v: Harper

ibid.). Strah med ljudmi pa krepijo tudi podjetja za varovanje, ki so paranojo izkoristila

za svojo promocijo, saj vidijo v tem dobro tržno nišo. Namen je povečanje zarotniških

strahov, subverzije in terorizma, kar podpira prizadevanje za okrepitev varnosti države.

Paranoična tesnoba je postala zelo razširjena, prepričanje, da sta nevarnost in grožnja

povsod okrog nas, nezaupljivost do oblastnih sistemov in univerzalne resnice, ali da za

javno politično dramo vedno stoji temni načrt, je postalo nekaj vsakdanjega (Kellner,

2006). Paranoični in zarotniški diskurz torej spodbujata sumničavost in spodkopavanje

implicitnih kulturnih pravil optimizma in zaupanja. Take oblike diskurza ustvarjajo

nezaupanje v svet in lahko vodijo v njegovo paranoično popačenje; to je svet, v katerem

se ne moreš zanesti na nič in na nobenega. Zarotnik zavzema pozicijo, da ko hoče

izvedeti, kaj se v resnici dogaja, mora pogledati pod površje resničnosti, da bi videl, kaj

se skriva spodaj, da bi videl drugo stran. Kljub vsem negativnim vidikom pa diskurz

sumničavosti nima le negativnih lastnosti, je prav tako produktiven, saj ustvarja nove

oblike znanja in nove interpretacije (Harper ibid.).

Raziskovalci teorij zarote, ki poskušajo identificirati vzroke za njihovo vseprisotnost in

popularnost v sodobni Ameriki, ponavadi osvetljujejo nekatere specifične dogodke:

atentat na J. F. Kennedyja in dr. Kinga, vietnamsko vojno, afero Watergate in teroristične

napade 11. septembra 2001 (Kellner, 2006).

27

Ideja teorije zarote kot paranoične oblike je do neke mere pomenljiva: teorija zarote je

pravzaprav šolski primer paranoje, in sicer kot sistematična in dolgotrajna blodnja. Je

neskončen proces, ki nenehno išče, ampak nikoli ne prispe do dokončne interpretacije

(Knight, ibid.).

Teorije zarote prodrejo v politiko (tako v levo kot desno), kulturo (visoko ali popularno,

resno ali zabavno), različne medije (internet, televizija, tudi kino), novinarstvo, realno in

paranormalno znanost (»fringe science«), novodobni misticizem itd. Pokrivajo različna

dela, subjekte in objekte: atentate, WTO (svetovna trgovinska organizacija) in NWO (nov

svetovni red), NLP (neznani leteči predmeti), ugrabitve nezemljanov, ufologijo, sveti

gral, virus, CIA (ameriška obveščevalna agencija), Billa Gatesa, terorizem,

fundamentalizem, imigrante, kemično orožje, okuženo in radioaktivno hrano (Han-yu

Huang, 2007).

Tako imenovani »atentat JFK« (atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja)

je po mnenju Knighta in drugih teoretikov, ki se ukvarjajo z zaroto, eden ključnih

dogodkov, da so se začeli ljudje spraševati o verodostojnosti delovanja sveta, ki nam je

predstavljen. Vidijo ga kot začetek postmodernizma, kot začetek neke travme, kot izvor

današnje bede. Predstavlja mejo, ko stvari ni mogoče več nadzorovati. Množični mediji

so tisti, ki so med ljudi, poleg skeptičnosti o resnici politične ureditve, začeli širiti tudi

zarotniško mišljenje (Knight, ibid.). Za dosego vzbuditve paranoičnih občutkov pri ljudeh

pa so najučinkovitejši prav filmi z zarotniško tematiko. Če film gledalca dovolj pritegne

in ga prepriča, da verjame v njegovo verodostojnost, je velika možnost, da začne

posameznik na svet gledati paranoično. Knight daje poudarek filmoma JFK in Theory

conspiracy ter TV-seriji X-Files in Dark skies. V uvodu ameriške znanstvenofantastične

TV-serije The Invaders vidimo diskurzivni namen prepričati druge, ki so nezaupljivi, in

jih seznaniti s skrivnostno resnico (Harper, ibid.). V teh filmih je dosti simbolike, ki nam

implicitno sporoča marsikaj. V Wild Palms (Stone, v: Harper) je uporniško gibanje

prikazano kot podzemno gibanje, ki potuje skozi velike mreže predorov, ki jih Harry

Wyckoff (v: Harper, 18) opisuje kot »podhod za paranoike«. Predor kot simbolika. V

President's Men (Pakula, v: Harper, ibid.) je svetla odprta poročevalska centrala prostor,

28

kjer je razkrita »resnica«; v nasprotju s temnim podzemnim parkiriščem, kjer se

razpravlja o skrivnostih. Vendar pa se v vsakem preobratu izkaže, da obstaja neka globlja

resničnost, oziroma, da so še druge (navidezne) resničnosti. V sumničavi resničnosti je z

lahkoto izgubiti pot in podleči »resničnostnim zankam«, ki so stvar retoričnih strategij za

domnevanje dogodkov, in povezujejo na videz nepovezane dogodke. Eco je karakteriziral

tak diskurz: »Z željo po povezavi, najdeš povezavo – vedno in povsod in pri vsem. Svet

je eksplodiral v vrtinčasto mrežo sorodstva, kjer vse opozarja na vse ostalo, vse razlaga

vse ostalo« (Eco, v: Harper, ibid., 18). Globalna povezanost v obliki rizoma. V svetu, kjer

je vse povezano, se individualne in nacionalne meje zabrišejo. Smo del nepojmljivega in

vse bolj tehnološko izpopolnjenega svetovnega omrežja, ki je tako veliko, da ne more biti

»obdano z naravnimi in zgodovinsko razvitimi kategorijami dojemanja« (Ryan in

Kellner, v: Harper, ibid., 19). Postali smo »kiborgi«, kar za nekatere teoretike pomeni, da

odpira možnosti pobega od zožane oblike identitete, za druge pa napad zadnjih ostankov

svojega privatnega prostora in pravo idejo o ločenem in anonimnem sebstvu, kar je

uničevalno. Najbolj primitiven odgovor na kibernetično konstrukcijo je paranoja.

Paranoični blodnjavi sistem je obramba pred zadušljivostjo sistema. V razdrobljenem

svetu, katerega bistvo je, da je treba vedeti, nihče več nima celotne slike, razen seveda

»Cancer Man« v Dosjejih X, ki je držal vse niti v zgodovini, kot je malo ironičen Knight

(Knight, ibid).

6.1 Nasprotniki teorij zarote

Teorije zarote so predstavljene na način, ki vzbuja pri ljudeh paranojo. Retorična

strategija je torej ustvarjena v paranoičnem diskurzu, naklepanje dogodkov z uporabo

zarote. Pojmi zdrave pameti težijo k domnevi, da je zarota samo opora, da lahko

dokažemo njeno namero. Antizarotniški diskurz opozarja na njihovo namero, da

povezovanje med seboj izključujočih si pojavov kaže na paranoično stanje duha. Ker so

zarote splošno znane, so zarotniške interpretacije pogosto uspešne, zlasti kadar so

povezane s pozicioniranjem drugega kot paranoičnega (Harper, ibid.). Nasprotniki teorij

zarote jih pojmuje kot »degradirano verzijo kognitivnega kartiranja« in kot širjenje

nepreverljive oblike znanja (Mason v: Huang, 171).

29

S pojmom kognitivnega kartiranja se je ukvarjal Jameson v osemdesetih letih 20. stoletja.

V postmoderni se je povečalo zanimanje za prostor in prostorske metafore, kot je

kognitivno kartiranje, ki pomaga razumeti družbeno življenje. Je le metafora za

predstave, ki jih imamo o zunanjem prostoru, torej notranja predstava informacij iz

okolja. Omogočajo nam orientacijo v okolju, v katerem se znajdemo, in tako prispevajo k

organizaciji novih prostorskih informacij (orientacija, da najdemo pot domov). Izdelane

so na podoben način kot geografski zemljevidi, vendar so kognitivne karte – za razliko od

zemljevidov, ki so statični, dinamične. V primerjavi z zunanjimi so tudi nenatančne in

nepopolne, pomembne so le nujne informacije. Posameznik vidi svet skozi prizmo

vzorcev, ki si jih ustvarja, in jih primerja z dejanskim svetom. Miselne karte mu

osmišljajo življenje, saj se z njimi orientira v prostoru, v katerem se nahaja. Tu gre

predvsem za družbeni prostor v postmoderni globalni družbi, za katerega Jameson pravi,

da ga ne moremo dojeti, saj ne moremo določiti svojega položaja v njem. Razdrobljena,

kaotična in nepredstavljiva narava postmodernega sveta zanj predstavlja izziv družbeni

teoriji, umetnosti in politiki. Jameson pojasnjuje kognitivno kartiranje kot nekakšno kodo

za razredno zavest, saj posameznikovo mišljenje in njihovi občutki niso pomembni, prav

tako ne znanstveno spoznanje. Vendar pa se zavest ljudi o svojem obstoju pojavi šele v

odnosu do družbe kot celote. Gre za epistemološko vprašanje, ali je posameznik zmožen

spoznati tiste misli, občutke, ki ustrezajo objektivnemu položaju ljudi v določeni družbi.

Kognitivno kartiranje je torej nova oblika razredne zavesti, in sicer iz marksističnega

vidika, po katerem je družbo mogoče spremeniti le, če jo prej spoznamo (Ženko, 2002).

Neuspel poskus uma, da bi si s predstavami razložil nepredstavljivo, povzroči gledanje na

svet kot na zaroto. Zarota je torej negativna oblika kognitivnega kartiranja. Je degradirana

podoba totalne logike poznega kapitala, slab poskus reprezentacije nepredstavljivega

svetovnega sistema. »Ob tem njegovem poskusu se je težko izogniti skušnjavi, da bi v

njegovem predlogu ne videli nečesa sublimnega; zarota nas potemtakem, kot načelno

neuspel poskus kartiranja totalitete, vodi v sublimno občutje« (Ženko, ibid., 133).

30

7 Paranoja (psihoanalitično razumevanje paranoje po Freudu)

Paranoično vedenje je ključnega pomena za nastanek teorij zarote. Treba pa je razumeti

psihoanalitično pojmovanje paranoje (tega se je najprej dotaknil Freud) s priorjem

Schreberjevega primera, ki je povezal obrambni mehanizem projekcije s paranoično

osebnostjo (Blum, 1994). Od leta 1987 se namesto pojma »paranoja« pogosteje uporablja

besedna zveza »blodnjava motnja« – sprejeta je bila v DSM (diagnostični in statistični

priročnik duševnih motenj ameriškega psihiatričnega združenja) (Munro, 2006). V nalogi

je uporabljen izraz »paranoja«. Za lažje razumevanje v nadaljevanju predstavljam

Schreberja in njegovo zgodbo.

Schreber je bil trikrat hospitaliziran zaradi depresije. Pojavile so se ob trenutkih izgube –

prave ali simbolne: najprej zaradi političnega neuspeha, ko je izgubil na volitvah, potem

zaradi njegovega mrtvorojenega otroka, nazadnje pa zaradi ženine kapi in mamine smrti.

Zadnja hospitalizacija je trajala osem let, šel je skozi fazo močne halucinatorne blodnje in

tako dosegel stopnjo stabilnosti. V teh letih je delal zapiske in proti koncu internacije je

napisal osnovo knjige z naslovom Memoirs of a neuropath (izdati mu jo je uspelo leta

1903), pozneje Memoirs of my nervous illness. Precej odlomkov je bilo na ukaz založbe

in verjetno tudi na ukaz družine odstranjenih, da bi prikrili družinsko seksualno surovost.

Opisuje čutne halucinacije, ki naj bi bile po njegovi razlagi nanj naložene od Boga, in

katerih žrtev postane. Glede na to razlago so ti občutki s pomenom »božanskih žarkov«

povezani neposredno z njegovim telesom in posebej z njegovimi živci. Schreber si je

prizadeval mogočno zadovoljiti Boga z zvodništvom »nasladnih občutkov«, ki jih je

zahteval Bog, še ob istem času je vodil krut, nadčloveški pretep, da bi se osvobodil

žarkov.

Schreberjev Bog je bil čuden, zmožen te strašne vrste posedovanja, istočasno pa vreden

zaničevanja, ker ni razumel ničesar o ljudeh in je vneto iskal, da bi postal seznanjen z

njihovimi občutki. V Schreberju je Bog našel unikatno bitje. Ta Bog, ki ima dvojno

naravo, je skreiral repliko samega sebe v Fleichsigu, ki je bil božji zastopnik v očeh

Schreberja. V Freudovem pogledu je Schreber občudoval Fleichsiga kot doktorja, bil pa

31

je objekt njegovih homoseksualnih želja. Schreberjeve homoseksualne želje lahko

izvirajo iz odnosa s svojim očetom (Daniel Gottlieb Moritz Schreber), nepopustljivim

vzgojiteljem, ki promovira absolutno poslušnost volje Boga. V tem primeru je bil oče

pogubljen življenja svojih otrok (Freud, 1995).

Bil je mentalno bolan, ampak vzroki za njegovo bolezen so malo drugačni, kot so mu jih

pripisovali psihiatri, kar je jasno tudi iz knjige, ki jo je izdal. Schreber je predvsem hotel

ljudem poslati svoje sporočilo, in sicer še preden bi razsvetlil človeštvo o bistvenih

resnicah. Razvil je izdelane ideje fantastične kozmologije in religije; ideja, da je konec

sveta, in on je edini preživeli, obkrožen s sencami, ki so podobne ljudem, z nekakšnimi

prikaznimi. Novo človeštvo bi domnevno lahko bilo rojeno iz Schreberja samega, a pod

pogojem, da je transformiran v žensko, in da Bogu ponuja nasladne občutke ženskih

užitkov. Sodišče v Dresdnu, ki ga je oprostilo leta 1902, je razglasilo, da je popolnoma

nor, a da je njegov pogled na svet zanimiv, in da družbi ali njemu samemu ne predstavlja

nevarnosti.

Ko se je Freud ukvarjal s tem besedilom, je bil približno tri leta nepretrgoma v diskusiji o

psihozah s Carlom Gustavom Jungom. Od teh diskusij je dosti pričakoval, čeprav so se

prvi znaki njunih razhajanj pojavili že na začetku. Freud tukaj ni poskušal zagovarjati

vseh psihopatoloških fenomenov in procesov, ki karakterizirajo Schreberjevo bolezen.

Njegov namen je bil dokazati, da sta vzrok paranoične preganjavice in blodnjave svetovni

nazor, povezan s homoseksualnimi zadevami, kot je bilo natančno razodeto med

Schreberjevimi blodnjami. Freud je sicer sledil Kraepelinovi klasifikaciji, ki temelji na

prepričanju, da so glavni vzroki psihiatričnih bolezni biološke in genetske okvare, a ga je

bolj zanimalo vedenje posameznika. S sodelovanjem s Sándorjem Ferenczijem, ki je bil

pristaš klinične psihologije, torej terapije na podlagi dejanj in vedenja posameznika, ter

Carlom Gustavom Jungom, od katerega se je učil o Schreberju, je razvil svojo

formulacijo. Zaprt v svojo teorijo, univerzalnost in veljavnost, je domneval, da je bil

Schreber v pasivno-negativnem ojdipskem duševnem stanju. Omenil je, da je Schreber s

premestitvijo izkusil pasivno seksualno željo za Fleichsiga, transformirano v blodnjo

ubijalca duše. Ta konfliktna želja, je trdil Freud, se je pojavila v Shreberjevi drugi

32

pojavitvi bolezni. V njegovi blodnji o ubijalcu duše je Schreber nameraval pokazati, da

ga je Flechsig izdal s tem, ko ga je potisnil v Sonnenstein.

Schreberjev primer pod Freudovimi in Lacanovimi formulacijami nazorno prikazuje

hkratno uveljavljanje dveh protislovnih čustev psihoanalitičnega diskurza kot takega in

odpira pogled ideoloških kontradikcij paranoično-ciničnih subjektivnosti glede védenja,

psihičnega mehanizma, fantazmatske strukture in, kar je najbolj bistveno, odnosa do

Drugega. Schreberjeva paranoja najprej vzame formo preganjalne blodnje Boga, ki

nastaja v njegovi ambivalenci proti Fleichsigu (Huang, 2007) in se razvije okoli dveh

načrtov: »prevzema vloge odrešenika« in »transformacije v žensko«, pri čemer je slednje

sredstvo za dosego prvega, torej lahko odrešitelj postane samo kot ženska. Schreberjev

Bog v številnih ozirih oblikuje skupnost, ampak v drugih je razdeljen v ločenih bitjih,

»vsak od njih ima v lasti svoj lasten poseben egoizem in svoj lasten poseben instinkt

samopreganjanja tudi do drugega« (Huang, ibid., 164). Vsemogočni Bog na eni strani in

nekateri osebni Bogovi na drugi, paradoksna konfiguracija skupnosti in raznovrstnosti.

Čeprav se pritožuje, da ga Bog ne razume, je Schreber prepričan, da je v neposredni

komunikaciji z njim, on pa si ga podreja do težkih božjih sodb. Od tu potreba po

transformaciji v žensko za doživetje stanja pohotnosti in blaženosti in za razplojevanje

nove človeške vrste (Huang, ibid.).

Prav ambivalenca z očetovim likom je bistvo Schreberjeve blodnje oziroma njegovih

metod ali pomenov norosti, to pa je vidik Freudovega nadaljnjega preiskovanja psihičnih

mehanizmov pri Schreberju. Razširi se lahko od paranoične psihoze na nezavedno

potlačitev, notranje zaznavanje je sprva zatrto, nato vstopi v zavedno ali t. i. »povratek

potlačenega«. »Oseba, ki si jo je (po)želel, je postala sedaj njegova preganjalka in

vsebina njegove poželjive fantazije je postala vsebina njegovega preganjanja« (Huang,

ibid. 164). Kar vidimo skozi Freudovo interpretacijo, je obrambni mehanizem proti

homoseksualnosti in ženskim poželjivim fantazijam (transformacija v žensko in uspešna

oploditev z Bogom). Paranoični obrambni položaj odbija nezavedne homoseksualne želje

(Huang, ibid.).

33

Bistvo konflikta pri paranoji moškega je oporekanje homoseksualni fantaziji, da moški

ljubi moškega (»Jaz (moški) ljubim njega (moškega)«). Paranoja je torej odgovor na to

oporekanje. Preganjalna blodnja »Jaz ga ne ljubim, temveč ga sovražim, ker me

preganja« od paranoika zahteva, da notranjo zaznavo zamenja zunanja. Ker oporeka

temu, da ljubi moškega, ga sovraži in to projecira nanj, zdaj ta moški sovraži njega, torej

ima razlog, da ga sovraži tudi sam. Tudi blodnje erotomanije izvirajo iz zunanje zaznave,

da je ljubljen (»Ne ljubim njega, temveč njo, ker me ona ljubi«), še vedno pa obstaja

možnost, da ljubim tudi njega. Pri ljubosumnostni blodnji gre za zamenjavo ljubečega

subjekta v smislu »Ne ljubim jaz moškega, temveč ga ljubi ona«. Izgleda, da stavek »Jaz

ljubim njega« sestavljajo trije elementi, torej tri vrste oporekanja; »ljubosumnostna

blodnja oporeka subjektu, preganjalna blodnja glagolu in erotomanija objektu« (Freud,

1995, 56). Mogoča pa je tudi četrta vrsta oporekanja v smislu »Jaz sploh ne ljubim in ne

ljubim nikogar«, ki v celoti zavrača stavek »Jaz ljubim njega« in je enak stavku »ljubim

zgolj samega sebe«. To vrsto oporekanja lahko razumemo kot poveličevalno blodnjo ali

kot seksualno precenjevanje lastnega Jaza (Freud, ibid.).

Pri projekciji paranoiki lasten nezaželeni impulz, zlasti zlonamernost, pripišejo drugi

osebi ali instituciji v njihovi okolici, saj se na ta način na videz znebijo nekaterih svojih

nesprejemljivih vsebin, lastnosti in teženj. Z zamenjavo notranje nevarnosti z zunanjo

pridobijo občutek kontrole, potreba po kontroli pa je samo odraz njihovega nizkega

samospoštovanja, ki je bistvo paranoje. Pri Schreberju je poudarek v pomembnosti

vračanja k narcizmu, saj daje občutek veličastnosti; kompenzacija za nezavedne občutke

nezadostnosti in podrejenosti. Freud je naredil velik premik v razumevanju paranoje

hkrati z bistvom ojdipovega konflikta (Blum, 2005).

Freudove formulacije v Schreberjevem primeru bazirajo na libidinalni teoriji in poskušajo

paranojo razumeti v têrminu seksualne duševne motnje. Schreberjev primer naj bi po

Freudu predstavljal mehanizem nastanka blodenj, in sicer zaradi zanikanja ali

nasprotovanja in projekcije potlačenih homoseksualnih impulzov, ki zbežijo iz

nezavednega v zavedno. Poznejši prispevek potrdi pomembnost zločestega narcizma in

obrambne projekcije, prav tako tudi sovraštva, agresije, cepitev ega in sebstva ter

34

objektnih reprezentacij (Blum, ibid.). Obrambni mehanizem po teoriji Melanie Klein je v

bolnikovi psihi razcep med sovraštvom in ljubeznijo, zaradi česar ne prenese svoje slabe

strani; s projiciranjem obrani svoj ego pred samodestruktivnimi impulzi (v: Munro,

2006). Prav tako je prepoznana v skupinskih procesih, in sicer kot težnja idealiziranja

svoje lastne skupine in na drugi strani nezaupanje, načrtno širjenje hudobije in sovraštva

do tistih zunaj skupine, posebej proti šibkejšim od sebe. Ta pojav je značilen predvsem za

sekte in ideologije, kjer pripadniki razvrednotijo in preganjajo svoje nasprotnike oziroma

tiste, ki se ne strinjajo z njihovimi pogledi in prepričanji. Paranoični voditelji lahko

spodbujajo paranoične reakcije med ranljivimi posamezniki. Po drugi strani pa lahko

paranoične težnje prispevajo k temu, da so posamezniki budni varuhi civilne

neodvisnosti, vedno pripravljeni zaznati moč in grožnjo izkoriščanja. Občutek, da si

gledan in pod nadzorom, je torej lahko pozitivna lastnost (Blum, ibid.).

Paranoik pogosto, ne samo, da je zavisten in goji sovraštvo do drugih, teži k aktiviranju

še bolj sovražnih reakcij. Paranoikove domneve družbenega prezira in ranjenosti

postanejo samoizpolnjena prerokba kot njihova lastna sumničavost. Kakršna koli

narcistična frustracija, razočaranje ali travmatična motnja lahko prisilno aktivira

paranoični preganjalni sistem. Vsi nivoji osebnostnega razvoja lahko pomagajo k

paranoičnemu preganjalnemu sistemu (Blum, ibid.).

7.1 Lacan nasproti Freudu

V kolikšni meri je sporna Freudova psihoanalitična diagnoza in interpretacija

Schreberjeve paranoične psihoze? Dejstvo je, da je Freud previden pri pomanjkljivosti

psihoanalitične teorije v razlaganju instinkta, in sicer kot psihične zastopanosti somatskih

sil in vzporednih svetov (blodenj in resničnosti) v delu Schreberja. Čeprav Freudovo

pojasnilo Schreberjevega primera ne zmanjša paranoje na posamezne patološke

halucinacije, ampak povzroči neke teme, relevantne za nezavedni mehanizem kot tak in

družbeno, politično in kulturološko analizo zarote paranoične subjektivnosti na kolektivni

ravni. Apokaliptična svetovna vizija in fantazija, potlačitev notranjih ambivalenc in

antagonizma, paradoks dvoma/gotovosti in agresivnosti/regresivnosti. Lacan premosti

35

konceptualno, teoretično vrzel, ki jo je začel Freud. Njegova interpretacija Schreberjeve

paranoične psihoze hkrati dopolnjuje potrebno psihoanalitično teoretiziranje in se

razlikuje od Freuda v mnogo pogledih. Lacan homoseksualnosti ne diagnosticira, kot da

je odločilni dejavnik paranoične psihoze; obrne vzročnost med njimi in si izmisli prvi in

drugi simptom. Pri Lacanu mentalni obrambni mehanizem proti homoseksualnosti, kot ga

kvalificira Freud, ne pripada več primeru paranoičnih psihoz; funkcionira samo v

nevrozah, ko subjekt predstavlja oboje – »označevalca« in »označenca« – in povezava

med njimi je tako ponovno vzpostavljena. Z drugimi besedami: v nasprotju z nevrozo

noben simbolni kompromis ne more biti identificiran v psihozi. Takšno pomanjkanje

obrambnega mehanizma in simbolnega kompromisa v prenesenem pomenu kaže način

razumevanja klinične paranoično-psihotične fiksacije v halucinacijah s tripartitnim

vozlom Realnosti, Imaginarnega in Simbolnega. Bolj teoretizirano kot Freud, Lacan še

vedno kvalificira psihozo kot problem diskurza, v katerem psihotik govori z imaginarnim

drugim, kot da res obstaja nasproti njega, ampak se dejansko »nagiba k neresničnemu«

ali »pade pod vpliv sugestij, glasov ali drugega diskurza, ki ni njegov lastni«. Čeprav ne

zna jezika, psihotik govori, kot da razume vse: nezavedno namreč plava na površini

(Huang, 2007, 166).

Odsotnost ignorance in halucinacije, kot so opisane zgoraj, so mogoče z izključitvijo, s

konceptom, skozi katerega lahko zaznamo Lacanov prispevek k raziskovanju psihoze.

Eden najbolj citiranih Lacanovih motov jasno kaže vzročnost s tega vidika: »Kar koli je

zavrnjeno v simbolnem redu, v smislu »izključitve« (»Verwefung«), se ponovno pojavi v

resničnem.« »Izključitev«, skozi katero je subjekt zavrnil dostop do svojega simbolnega

sveta, ne deluje na isti način kot potlačitev, ki vedno vrne nevrotične simptome in zastopa

subjektov boj za doseganje simbolnega kompromisa, ustanavlja intersubjektivno razmerje

ali pošilja sporočila Drugim. »Izključitev« pomeni radikalno zavrnitev simbolnega

Drugega, Ime–Očeta, ali »očetovsko funkcijo«. Tako stanje prav tako izključuje možnost

prevzeti kulturološko določen intersubjektivni dogovor in spolno identiteto. Z drugimi

besedami: psihotični subjekt je ujet v vrtinec najbolj narcističnih, prvotnih in kaotičnih

gonov (Huang, ibid.).

36

7.1.1 Zrcalni stadij

Psihotika posedujejo zvoki v nenavadnem jeziku, posluša jih in govori z njimi, kot da

zares obstajajo, vendar so le subjektove imaginarne stvaritve, ki manifestirajo bistvo

Lacanovega zrcalnega stadija ali Imaginarnega za naše razumevanje psihoze. Psihotik je

podjarmljen in fiksiran na zrcalno podobo in odnose, ki so zaprti v simbolični izmenjavi

in dialektični kompoziciji in odtujuje subjekt od sebe. Identificira se s svojim

imaginarnim drugim, ki je čisto njegova lastna kreacija, in je zapletena v ambivalentnem

tekmovanju z njimi (Nobus v: Huang, ibid.). Podobe, ki jih vidimo v Schreberjevem

psihotičnem blodnjaku, vključujejo kastracijo, pohabljenje, motnjo, premestitev,

praznino, uničenje in razkol telesa. Vrnitev Realnosti v teh podobah razdrobljenega telesa

prav tako povzročijo luknjo v zunanji realnosti. Nasprotno od nevrotika, ki zbeži iz

(psihične) realnosti, je psihotik nedvomno to, kar doživlja kot realnost. Kot dokazuje

Lacan, celo takrat, ko izraža samega sebe med vrsticami, da kar izkusi, ni red

realnosti/stvarnosti, da to ne vpliva na njegovo gotovost, ki ga povezuje. To je točno ta

gotovost, ki najbolj loči nevrotika od paranoičnega psihotika: oba bi lahko preganjale

halucinacije, ampak nevrotik dvomi glede njih, medtem ko je psihotik o njih prepričan,

njemu nerazumljeni jezik govori, kot da ga razume oziroma si ga naredi razumljivega

(Huang, ibid.).

Iz tega psihotičnega jezika je opaziti njegovo odtujenost od intersubjektivne, simbolne

zveze (ali Drugega) in zunanje realnosti ter njeno potlačitev v narcistične, samozaprte

halucinacije ali vrtinec prvotnih gonov. Ko Ime–Očeta kot »povezovalna točka« izgublja

svojo funkcijo, ni nobene povezave med »označevalcem« in »označencem«, izražanjem

in naklonjenostjo, kar pojasnjuje psihotikovo nepoznavanje jezika, ki ga govori.

Psihotični jezik je nelogičen, sestavljen iz verige označevalcev, ki ne pripadajo nobeni

skupni lingvistični domeni, in se nanašajo le nase, brez vsake rešitve v pomenljivih ali

spoznavnih, razložljivih pomenih (Nobus v: Huang, ibid.).

Huang je že ugotovil, da je nekritično napihovanje učinkovitosti psihoanalitičnega

razumevanja, zlasti Schreberjevega primera in paranoje na splošno, verjetno isto kot pasti

37

v pojmoven in interpretativen lapsus. Niti ni treba iti tako daleč kot Deleuze in Guattari v

njunem L'Anti-Œdipe, kjer dekonstruirata Freudovo teorijo ojdipovega kompleksa, tako

da dokazujeta, da želja ni bazirana v pomanjkanju Ojdipa ali Lacanove teorije, ampak je

t. i. produktiven stroj, mnogovrsten in stalno spreminjajoč se, telo brez organov.

Paranoične psihoze so lahko skrajen primer v družbeni, politični in kulturološki analizi

zarote. Od Freudovih in Lacanovih kliničnih in teoretičnih ugotovitev Schreberjeve

paranoje lahko poudarimo določene teme, primerne za naše obravnavanje. Apokaliptična

vizija sveta, notranja nasprotja, paradoksi dvoma/gotovosti, agresivnost/regresivnost,

razdrobljenost/utrditev in podobno. Razumeti moramo, da se fantazija kaže kot Realnost

s tem, ko prekriva notranji antagonizem, ga premesti drugam in se vrača na površje in

tako prekinja subjektovo realnost. Psihoanalitična kritika zarote in paranoično-cinična

subjektivnost obsegata raznolike možnosti v têrminih etično-političnih sodb, odvisnih od

specifičnih družbenih, političnih in kulturoloških kontekstov. Nedvomno bi morali

razlikovati med patologiziranjem in demoniziranjem objekta od analize in kritike, kajti

vsako zavračanje pomembnih možnosti psihoanalize je prav tako patološko (Huang,

ibid.).

7.2 Paranoja skozi nasprotja

Harper gleda na paranojo skozi tri nasprotja. Prvo nasprotje je »normalno in patološko«.

Paranoja v smislu povečanega nezaupanja velja za »zdravo paranojo«, v primeru, da gre

dlje, pa jo razumemo kot patološko blodnjo (Knight v: Harper, 2010). Drugo nasprotje je

»jaz in drugi«, kjer svojo sumničavost vidimo kot normalno, sumničavost drugih pa kot

paranoično. Tistega, ki govori o zarotah, o katerih se ne strinjamo, takoj označimo za

paranoičnega in imenujemo njegova prepričanja kot možnost teorije zarote. Kadar pa

imamo sami nekaj za zaroto, pa sami sebe dojemamo kot bi vedeli za kaj gre in kaj se v

resnici dogaja. Sampson (v: Harper ibid.) piše, da pri gradnji negativno vrednotene

diskurzivne pozicije drugega določamo našo posest želenih lastnosti zaradi njihovega

pomanjkanja. Z označevanjem nekoga za paranoičnega konstruiramo svojo identiteto,

dojemamo se kot zaupanja vredne, razumne, optimistične, duševno zdrave ipd. S tem, ko

imamo nekoga za paranoičnega, ga izločamo v smislu, da imamo njegovo obnašanje za

38

nepravilno nasproti običajnim družbenim normam. Torej, ko imamo druge za duševno

bolne, imamo sebe za duševno zdrave. Tretje nasprotje je paranoja »posameznik in

družba«. Na splošno velja, da ima močnejša in čim večja skupina manj možnosti, da bi

izpadla paranoična (Harper, ibid.).

7.3 Paranoja na individualni in kulturni ravni

Tradicionalno lahko na zarotniško pozicijo gledamo na dualistični način. Na individualni

ravni je notranjepsihična in družbenopsihološka, ki vodi v individualna paranoična

prepričanja. Keen (v: Harper, ibid.) je predlagal, da »mislimo o paranoji v têrminih, kako

paranoična oseba opisuje svoje življenje«. Baumeister in Sommer opozarjata, da za

pridobitev pozornosti nekateri ljudje kdaj tudi krivo pričajo, da bi dobili pozornost, kar je

treba vzeti v zakup (v: Harper, ibid., 8). Drugo stališče pa teži k poudarku na

zgodovinskem, družbenem, kulturnem in (geo)političnem pomenu paranoičnega in

zarotniškega diskurza oziroma krajše: zajema družbenokulturno raven. Hofstadter (v:

Harper, ibid.) razpravlja, da je ta oblika diskurza preferiran stil manjšinskih političnih

gibanj, ki imajo pogosto močan političen glas, kar pa ne pomeni, da večinska politična

gibanja ne uporabljajo zarotniškega stila, ko je to potrebno.

39

8 Psihoanalitična kritika teorije zarote in paranoje

Psihoanalitična kritika teorije zarote, paranoje in cinizma cilja na trenutne debate o

resnici in védenju etično-političnega delovanja in subjektivnosti ter na zakone in njegove

prekrške v družbi užitka. Sklicevanje na psihoanalitične têrmine paranoje ne pomeni

patologiziranja in demoniziranja objektov kritike. Paranoja je obravnavana v čisto

kliničnem kontekstu z vpleteno fantazijo in užitkom, o katerem govori Žižek v svoji

lakanovski etično-politični in kulturološki kritiki (Huang, ibid.).

Richard Hofstadter je prvi, ki je sprožil debate o teorijah zarote v akademskem svetu.

Izhodiščna točka mu je bila razprava The paranoid style in American politics, v kateri

razlikuje kliničnega paranoika in paranoičnega govorca v politiki. Čeprav sta oba

ponavadi zelo sumničava, agresivna in razgreta, veličastna in apokaliptična v izražanju,

se med seboj tudi razlikujeta. Klinični paranoik vidi svet sovražen in zarotniški in je

nastrojen proti njemu, paranoični politik pa je usmerjen proti naciji, kulturi, načinu

življenja, katerega usoda ne vpliva nanj, ampak na številne druge. Hofstadter poskuša

konceptualizirati svoj »paranoični stil« v kolektivnih ter simbolnih têrminih in ne v

individualnih in kliničnih têrminih. Tega si ne smemo napačno razlagati kot prazen stil ali

retoriko z nepravimi efekti ali z nečim, kar ima opraviti z realno, s klinično patologijo in

z blaznostjo. Izrecno se nanaša na popačen okus in sodbo ter kaže na »možnost uporabe

politične retorike za dosego politične patologije«. Pri paranoji konkretna vprašanja

postanejo ideološki problem z moralno in čustveno težnjo, vendar pri tem ni pomemben

samo strah, ki izzove, temveč tudi njegov perverzni, patološki in fantazmatični sestav.

Hofstadterjeva analiza pomaga razmejiti diskurzivno, konceptualno mejo v sodobnih

debatah teorij zarote. Eden od razlogov je, da povzema nekatere osnovne elemente

politične paranoje (Huang, ibid.).

Politični paranoik vztraja pri zlovešči zaroti, ogromnem in subtilnem ustroju, ki naj bi bil

po njegovem namenjen za uničevanje življenj. Teoretiki zarote v tem smislu postavljajo

apokaliptični boj s svojimi imaginarnimi političnimi drugimi, kozmično vojno med

dobrim in zlim. S tega vidika lahko zaznamo ne tako preprosto ločitev med

40

klinično/individualno in kolektivno/simbolno paranojo. Pri političnem paranoiku prav

tako deluje psihični mehanizem obrambe, zanikanja, projekcije in prezira. Hofstadter

komentira, da je ta politični drugi (sovražnik) le projekcija paranoika, ki mu pripisuje

svoje idealne in neželene vidike. Bistven paradoks paranoičnega stila pa je imitacija

sovražnika. Zavedno ali nezavedno zmanjša zapletene, protislovne, neprijetne in

nepričakovane obrate med paranoičnim subjektom in njegovim Drugim. Sovražnikova

želja in tesnoba sta zdaj zamenjani skozi serije zgodovinskih ali aktualnih zarotniških

načrtov, konfliktov in katastrof (Huang, ibid.).

Hofstadter je prepričan, da je ameriška liberalno-pluralistična demokracija sestavljena iz

množice različnih konkurenčnih skupin, ki spodbujajo svoje lastne interese skozi

racionalni diskurz. Prav tako nam njegov sovražni pogled, da družba množičnih medijev

mobilizira vsakdanjega človeka v ekstremizem, kaže, da ima tudi sam paranoični pogled

na svet (Fenster v: Huang, ibid., 173).

41

9 Paranoični cinizem v pop kulturi

Izhodišče za ideološko kritiko paranoje in teorij zarote je Freudovo in Lacanovo

tolmačenje Schreberjevega primera. Paranoja oblikuje paradoksno konfiguracijo dvoma

in gotovosti, razdrobljenosti in ustalitve, regresije in agresije. Psihoanalitična kritika

ideologije ne zreducira paranoje na seksualni preobrat v smislu klinične situacije, ampak

je povezana s problemi etično-političnega delovanja. Kako se to odraža v popularni

kulturi, bo pojasnjeno na primerih filma JFK, katerega vsebina je vzeta iz resničnega

dogodka (atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja); zaradi sumničavosti

okoli samega atentata pomeni tudi začetek teorij zarot. Drugi primer je serija Dosjeji X, ki

je povsem fantazijska, in se ukvarja z vsem, kar pri posameznikih buri domišljijo.

9.1 JFK in Dosjeji X

Zasnova JFK zapleteno prepleta različne perspektive. Paranoični posamezniki dobivajo

kapitalistične multikulturalistične pozive k »spoštovati/postati/potrošiti … Drugega« in

istočasno iščejo samoidentiteto v kolektivnih telesih ali širših nacionalnih, zgodovinskih

pripovedih. Odločajo se med notranjim in zunanjim načrtom družbe in zgodovine.

Sklicujejo se na to, da gledajo skozi skrivnostne moči mehanizma in se identificirajo z

marginalizirano nemočno manjšino (Mason v: Huang, ibid., 180). Po podobnem principu

so ideološka sporočila v filmu JFK, v katerem to, da vsi vedo, kje so bili, ko se je zgodil

atentat, deluje kot »šibolet« za vključitev vseh v »načrt«. Vsakega prosijo, da poda svoj

pogled, vendar kljub temu, da vsak poda podrobnost v sestavljanko, posameznik ne more

dokončati sestavljanke, to naredi Drugi. Film se oklepa fantazije subjektov, ki naj bi

vedeli, in krajev – na tem temelji krivda neznanega z zaroto proti Ameriki, umor Očeta.

Domneve ali očitne laži krožijo okoli Realnosti umora in manifestira ideološke

kontradikcije dvoma/gotovosti, znotraj/zunaj, fragmentacijo/fiksacijo, nevedeti/vedeti,

povezava/prekinitev; vsebuje tipične elemente za sodobne teorije zarote in kulturno

paranojo. Vsakdo bi lahko bil postavljen v zadevo, ampak fantazija posameznika, da ve,

fantazija, da mora biti nekdo, ki poseduje končni del dokaza k celotni sliki, vztraja do

zadnje minute.

42

TV-serija Dosjeji X pa preprosto uprizarja ideološke kontradikcije skozi svoje nedoločne,

stalno spreminjajoče se zarotniške načrte, med seboj povezane informacije in

dezinformacije (Bell v: Huang, ibid., 180), preiskuje binarno opozicijo med znanostjo in

usodo, med iracionalnim in racionalnim, naravnim in nadnaravnim, človekom in

tehnologijo (Kellner v: Huang, ibid.). Končne resnice ne razkrije takoj, predvideva se, da

je vselej že tam in lahko se le vrti okoli in nikoli ne prispe (Huang, ibid.).

Vpliv zarotniškega in paranoičnega problematiziranja resnice in resničnosti, pokazan v

JFK in Dosjejih X, povzroči dvom, fiksira ideološko fantazijo subjekta, ki naj bi vedel (v

Žižkovih têrminih). Vendar so lahko ugotovljene stvari nevarne za nazadovanje v

samozaprto, samoohranjevalno in nediferencirano sumničavost in globinski vir užitka,

strukturiran od paranoične zarotniške fantazije. Barkun komentira, da »bolj kot je teorija

zarote zanosna, bolj so dokazi neprimerni« in »prepričanje v teorijo zarote konec koncev

postane zadeva verjetja in ne kot dokaza«. Tako se vrnemo k Žižkovi definiciji, da

ideološki način strukturiranja uživanja upošteva njegov neuspeh vnaprej, še preden je

povzročen. Dvom postaja ritualizirana, avtomatizirana materialna praksa, ki podpira

zarotniško-paranoično ideološko fantazijo. Posameznik je tako zapeljan v sumničavost,

da se zarotniško-paranoična fantazija (samo)marginalizirane drugačnosti, zunaj

oblastnega sistema ali Drugega Drugega, izkaže za glavni del postmoderne individualne

množične potrošnje in obsesije z Drugačnostjo. Je mogoče, da vsi postmoderni

multikulturalistično etični klici za »Ljubi svojega bližnjega!« in »Spoštuj Drugega!« ne

samo zmanjšujejo kritično distanco, ampak tudi, paradoksno, spreobrnejo sebe v

klavstrofobični solipsizem (subjektivni idealizem, po katerem obstaja le moj »jaz«), kot

je mnenja Featherstone (v: Huang, ibid., 181)?

Ta paranoična zarotniška teorija kot samomarginalizirani, samoohranjeni, če ne

samoodtujeni sistem prepričanja, je onstran racionalne verifikacije, in če ne povzroča

učinkovitega in univerzalnega znanja, še ne pomeni preprosto iracionalnosti ali

neumnosti. Kar je treba postaviti v središče pozornosti, je tesna vez med zarotniško-

paranoično subjektivnostjo in cinizmom, ki je že vključen v zgoraj navedenih referencah

pri JFK. Ta označuje ideološko kontradikcijo identificiranja z nemočno manjšino in

43

vztrajanje v fantaziji subjekta, ki verjetno ve/uživa in tudi dvomi kot ritualizirana praksa

ideološke interpelacije. Paranoično-cinični subjekt v zadevi ne zaupa nobeni obliki

univerzalnosti, razen univerzalizirani skriti agendi za javnim Zakonom (Huang, ibid,

182).

Sloterdijk označuje tipične postmoderne cinike kot skeptične, ki predpostavljajo, da so

vse ideologije, razen njihove, zmotne. Po njegovem videnju se imajo za žrtve, ki tožijo

nad grozljivim stanjem. Paranoični cinizem je oblika fetišizma, proces izmenjave in

kroženja, ki si izbere določen objekt in ga mistificira (Fenster v: Huang, ibid.). Politika,

ki ji vse bolj vlada etos ponudbe in povpraševanja, je postala sfera potrošniške

suverenosti, v kateri so koncepti vodenja in navdih pomembni polemični proizvodi,

vendar se obdržijo samo na ta posredovani način. Cinizem zavzame mesto dejanskega

ukvarjanja množic s politiko (Huang, ibid.).

44

10 Družba užitka in/ali tesnobe?

Teorija zarote in paranoja sta kot odpor in nasprotovanje družbenemu napredku. Sta

strategiji preživetja v postmoderni potrošniški družbi in globalnem kapitalizmu, ki se

močno opira na pretirano množično potrošnjo. Takšno družbo užitka torej poganja

tesnoba (proti samopredstavi, družbenem statusu, resničnosti itd.) (Salecl v: Huang,

ibid.). Freud prvi definira tesnobo kot potlačen in nepotešen libido, ampak jo pozneje v

delu Inhibicija, simptomi in tesnoba redefinira. Opredeli jo kot del obrambnega

mehanizma, ki ne pomeni resnične nevarnosti, in kot afektivno reakcijo na grožnjo

kastracije, ločenosti in izgubo objekta (Huang, ibid.).

Na to Freudovo reformulacijo tesnobe se nanaša tudi Lacan, ki na tesnobo ne gleda več

kot na psihični odgovor na resnično ali namišljeno izgubo objekta, ampak označuje afekt,

izzvan od prevelike bližine in vpliva Drugega. Pojavi se, ko »pomanjkanje pomanjkanja«

zmoti fantazijski okvir, skozi katerega subjekt zaznava resničnost (Salecl, Shepherdson v:

Huang, ibid.). V družbi užitka ima posameznik več izbire potrošnje in torej več prepovedi

nadjaza za uživanje in prekrške, kar povzroča »pomanjkanje pomanjkanja« in tako več

tesnobe (Žižek v: Huang, ibid.).

Obdobje, ko nove tehnologije in strokovno znanje povzročajo negotovost in grožnjo, še

povečuje tesnobo. Odsotnost Drugega/Simbolnega preusmerja subjektovo poželenje in z

njim primerja družbeno identiteto. To pa ne pomeni, da se teoretiki zarote vračajo k

paranoji, ali da niso zmožni sprejeti resničnosti, ampak pomeni, da je resničnost kot taka

paranoična. Drugi/Simbolni, ki določa posamezniku smisel resničnosti, postaja vedno

bolj grozeč, negotov, obskuren, ampak »proksimalen«. Podrobnosti vsakdanjega življenja

so lahko tvegane, družba in človeško telo so ogroženi ali onesnaženi od znotraj,

resničnost postane fikcija (Huang, ibid.).

Za paranoika, ki se oprijema teorij zarote, je značilna tesnoba v izginotju javnega in

težavnost pri ustvarjanju politične izbire in oblikovanju politične kolektivnosti. Po drugi

strani pa je odmaknjenost v osebni domeni in fiksacija v obscenem uživanju Oblasti.

45

Temeljni fantazmatski okvir paranoika tako ostane nedotaknjen. Disfunkcija Simbolnega

pri usmerjanju subjektove želje in določanje praks atestira postpolitiko v družbi užitka.

Zdaj država ni več t. i. mega aparat ideoloških antagonizmov in sporov, »zreducirana je

na policijsko zastopništvo servisiranja ... potrebe tržnih sil in multikulturalistično strpno

humanitarnost« (Žižek v: Huang, ibid.). Tak postidealistični premik se domnevno vrne

nazaj v politiko, nazaj k stvarem, takim, kot so, stran od ideoloških ponarejanj; preobrat,

ki so ga naredili cinični realisti. Vsak delček, glas in zahteva imajo svoje mesto, vendar

pa jih radikalna politika, fundamentalna transformacija oblastnih razmerij ne priznava.

Ko antagonizem resničnosti onemogoča politično in družbeno bistvo, tudi takrat, ko

dvomimo v univerzalno, smo soočeni z Realnostjo pod pretvezo primitivnega, nasilnega

fundamentalizma in rasizma ali »spekulativno identiteto neuporabnih ali pretiranih

izbruhov nasilja in sovraštva Drugačnosti in postpolitičnega univerzuma strpnosti do

drugačnosti«. Kdaj si Drugi zasluži multikulturalistično spoštovanje in ljubezen, če ne v

okoliščinah, ki ustrezajo multikulturalističnim parametrom realnosti in so »prikrajšani za

svojo radikalno Drugačnost«? Ali fundamentalistično nasilje ne zaigra take želje za

»odvzem Drugemu njegove Drugačnosti« (Huang, ibid., 187)?

Kot je že jasno iz Schreberjevega primera, motnje v delovanju Simbolnega/Drugega,

impotenca avtoritete ne osvobaja posameznika. Novi Gospodar, neusmiljen in

zahtevnejši, postavlja Zakone, preganja subjekte in njihovemu nadjazu prepoveduje

uživanje. Subjekt ima večjo izbiro užitka, vendar ga brez prisotnosti Simbolnega bremeni

večja tesnoba in tako uživa manj svobode. Bolj kot subjekt posluša nadjaz, da naj uboga

Zakone in potlači svojo pregrešno željo, bolj tudi zatira željo, da se ne bi počutil krivega,

da ne uživa dovolj. Ni čudno, da povsod naletimo na pretirano gonjo, mešanico užitka in

dolžnosti. Nenehno nova pravila nam kažejo, kako etično uživati pri prehranjevanju,

oblačenju, pitju, vadbi, delu, spanju in celo umiranju. Najuspešnejša tržna strategija danes

je prodajanje komoditete izdelkov, ki zbujajo željo po zadovoljstvu. Rezultat take družbe

užitka je subjektova narcistična potlačitev v samozaprt hedonizem, manj užitka in

svobode, več tesnobe in podjarmljenja. »Direktna odredba »Uživaj!« je bolj učinkovita

kot eksplicitna prepoved, ki določa prostor za svoje prekrške« (Žižek v: Huang, ibid.,

187).

46

10.1 Trumanov šov in Klub golih pesti

Primeri etično-političnega delovanja v družbi ugodja in tesnobe so nazorno prikazani v

filmih Trumanov šov in Klub golih pesti. Peter Weir v Trumanovem šovu realizira

ideološke učinke interpeliranja kolektivnega telesa posameznikov skozi homogen,

ritualiziran, komodificiran material prakse zasvojenega ogleda. Trumanov šov apelira na

občinstvo, ki je nezadovoljno z življenjem, ki jim gledanje lažnih emocij igralcev,

pirotehnike in posebnih efektov popestri zdolgočaseno življenje. Je spektakel

izumetničene, tehnično oblikovane in simulirane resničnosti, ki je kot končni proizvod

prodan množici prevarancev. S tako kritično logiko si lahko razlagamo film kot novejšo

prispodobo Foucaultovega panoptika ali »absolutno-vodene« družbe kljub temu, da

takšna ideološka kritika predpostavlja preveč togo diferenciacijo med resničnostjo in

simulacijo, močno tehno-elito in nemočno manjšino. V filmu je predstavljena cinična

subjektivnost, kot je analizirano zgoraj, saj ljudje vedo, da gre le za šov, a ga vseeno

gledajo in se obnašajo, kot da gre za resnično življenje. Gledanje Trumanovega šova, v

katerem so gledalci tudi igralci, pomeni pomemben del njihovega običajnega življenja,

saj se njihovo življenje dogaja s šovom. Je kot igra gledanja samega sebe skozi Trumana,

zato je Trumanov šov napačno gledati le kot simulacijo, da nima nič z resničnostjo.

Čeprav je zrežiran, je šov resničen v smislu, da se vedno zgodi kaj nepredvidljivega,

čeprav si snemalna ekipa prizadeva, da do tega ne bi prihajalo. Zunanji vsiljivci,

oglaševalske vrstice, ki »skačejo« iz Trumanove žene, in »glasovi«, ki izzivajo

Trumanovo paranoično sumničavost, so luknje v simulirani resničnosti – celo Truman

sam scenarij izpelje iz konteksta. Kot komentira O'Donnell, je Trumanov svet občinstvu

originalno predstavljen kot »napolnjen z objekti želje, do katere ima takojšen dostop«,

ampak se izkaže, da je luknja v simbolnem svetu občinstva. V psihoanalitičnih têrminih

je Truman objekt nacionalnega voajerističnega občinstva, objekt in označevalec

pomanjkanja njihovih želja. Točno to, kar vzbuja pozornost občinstva, njihova fantazija,

da bi v določenih scenah sami kaj spremenili, v bistvu pomeni, da si tovrstne spremembe

želijo v lastnem življenju. Identificirajo se s pomanjkljivostmi igralcev oziroma se

tolažijo, da niso edini z določenimi napakami. Ko njihova pomanjkanja izginejo ali so

izpolnjena, se njihove želje končajo (na primer, ko je konec filma, gledalec prestavi

47

kanal). Trumanovega in občinstvenega sveta ne smemo gledati kot ideološko nasprotna

drug drugemu. Njegova odisejada po Žižkovih besedah predstavlja »ultimativno

ameriško paranoično fantazijo« nerealnega potrošniškega raja, prikrajšano za materialno

inercijo, in istočasno, simptom fantazije, sum, da je svet zlagan spektakel, ogromen šov,

uprizorjen samo zanj. Paranoična želja, živeti v večni sedanjosti, neposrednosti,

transparentnosti in kontroli, morda nikoli ne potrebuje svojih notranjih kontradikcij:

subjekt si želi videti celotni šov, vendar ima vedno potrebo/pričakovanja po še (Huang,

ibid., 188).

Trumanov šov lahko upravičeno gledamo kot prispodobo sodobnih resničnostnih

»žajfnic«. Pri obeh je zaigrana tesnoba, ki ni dovolj izpostavljena pogledu Drugega, in ki

se izkaže, da je ontološka garancija subjektove biti (Žižek v: Huang, ibid.). Za razlago

konca filma potrebujemo bolj sofisticirane kvalifikacije: ali pride do Trumanovega

premika od »alienacije« do »separacije« v Lacanovem smislu, ali prečka fantazijo kot

navaja Jagodzinski, da »je zdaj ne samo nezaupljiv do svoje »kletke«, ampak da začenja

poslanstvo samoodkrivanja na neznanem področju«? Mnogo vprašanj se odpira Huangu,

tako da jih kar povzemam: ali se šov kot tak resnično konča s Trumanovim odhodom ali

se začenja druga sezona? Kako lahko interpretiramo Trumanove rutinske pozdrave

»dobro jutro, dober dan, dober večer in lahko noč v primeru, da vas ne vidim več« na

koncu, ko se odloči narediti junaško potezo za končanje šova? Je to res junaška poteza

oviranja fantazije ali samo lažna – junaška parodija? Kam gre ali sploh kam gre? Morda

bi morali vzeti konec za tipično tragikomiko, kjer se ne razreši zares bistvenih ideoloških

teženj. Četudi ne zmanjšamo vrednosti njegove odločitve, si Truman še vedno predstavlja

Onstran predstave, studio, simulirano realnost in življenje ali Drugega Drugega. Še vedno

je žrtev fantazije subjekta, ki naj bi užival, in tako, pogled Drugega/obscenega Očetovega

nadjaza ukaže, da naj uživa. Če je tako, se film dokončno konča s cinično odcepitvijo, ki

opusti temeljno fantazijo in status quo nedotaknjeno, interpasivno potezo, da aktivni

ostanejo pasivni.

Tako kot v Trumanovem šovu, so tudi v Klubu golih pesti zaigrani simptomi in ideološke

težnje, neločljivo povezane s sodobno družbo užitka, čeprav na bolj dramatičen, nasilen

48

in grozljiv način. Klub golih pesti je zgodba o Jacku, tipičnem primeru žrtve kapitalizma,

saj ga ta sistem toliko bremeni, da trpi za kronično nespečnostjo in depresijo ter izgubo

želje po svojem delu in dnevni rutini. V filmu to prikažejo dobesedno, kot je v resničnosti

– Jack je namreč obseden s pohištvom Ikea. Podzemlje, kamor se zateka, mu je kot

nekakšen ventil, saj pomeni alternativo družbi in resničnosti. Lik Tyler se zdi kot njegov

»odrešeniški alter ego«, a se pozneje izkaže, da je čista kreacija njegove psihične

fantazije. Četudi jemljemo film dobesedno, ne smemo izključiti možnosti videti filma v

svoji norosti, kar Freud in Lacan opravita v Schreberjevem primeru. Pomen

identificiranja s simptomom, v »presežkih«, v razdorih »normalnih« načinov stvari, ključ,

ki nam ponuja dostop do svojega resničnega funkcioniranja« (Žižek v: Huang, 188).

V filmu so uprizorjene resnične ideološke kontradikcije, gosto prežete z užitkom onstran

svojih eksplicitnih sporočil in v to prepričanih oseb ter fantazija tega, kar delajo. Jack

vestno obiskuje razne terapevtske skupine in s tem odkriva svoje in tudi druge patologije.

Te skupine za pomoč bolnikom z jetiko, melanomom, s krvnim parazitom, z rakom mod

ipd. so z namenom, da bolnik dobi pozornost od ljudi, ker mislijo, da umiraš. Nedvomno,

vse te skoraj absurdne prezentacije aktivnosti terapevtske skupine, ki so do določene

mere dokaj intimne (objemanje, jokanje, modelovanje za seks in podobno) lahko

razumemo kot parodijo sodobne vladajoče kulture zdravljenja in novodobne

spiritualnosti, ki potrjuje propad simbolne učinkovitosti, kot je navedena zgoraj.

Simbolno ni več tako učinkovito, subjekt se toliko ne veže na politično kolektivnost, ko si

predstavlja sebe kot gospodarja svojega lastnega življenja. Travmatične izkušnje si

izmenjujejo z namenom lajšanja, smrt tako dojemajo na etični način in se nanjo tudi

pripravijo – ali z drugimi besedami: zanikanje želje Realnosti, nemogočega družbenega

antagonizma, in Drugačnosti Drugega. Razen tega, da iščejo tolažbo, pozornost ali

samopreoblikovanje, obiskovalci teh skupin uživajo v travmah drugih. Ne kažejo samo

prekomerne fascinacije, ampak tudi tesnobo nasproti užitkom drugih. Ideološka kritika

filma tako razkriva njihovo »voajeristično sočutje« (Žižek v: Huang, ibid.), paradoksno

inverzijo njihove lastne notranje agresije in antagonizma ter »narcistično ideologijo

napačne tolerance«; oboje bi bilo lahko razumljeno kot ideološki podtekst sodobnega

49

multikulturalizma. Populistično nasilje Kluba preprosto vključuje primer take inverzije

(Huang, ibid.).

Kar ideološko združuje podporniške skupine (kot kulturo samoterapije in novodobne

spiritualnosti) in Jackov/Tylerjev klub, so nadjazove prepovedi uživanja, svoboda za

potrošnjo in zato prekomerna tesnoba. In to je točno tisto, kar dela ideološko kritiko filma

težavno. Tyler se skuša upreti in se odcepiti od kapitalističnega sistema Microsofta,

Starbucksa, Ikee in podobnih s prepričanjem, da »svobodno narediš kar koli šele takrat,

ko vse izgubiš«. Samodestrukcija skozi pretiran, grozljiv dvoboj je za ta film neizbežno

izhodišče za povečanje katastrofe in razvijanje v smeri končne odrešitve ali vrnitev na

ničelno točko. S svojimi terorističnimi dejavnostmi požiga, vragolij, napadov in

dezinformacij, po Dikenovih in Laustsenovih besedah, »želi film doseči »Telo brez

organov«, ničelno stopnjo simbolne razlike in nediferencirano telo brez obraza,

neprivilegirane cone in oblike«, in končno, osvoboditi svet zgodovine, uničiti civilizacijo

pri njenih koreninah.

Zgornje analize lahko v celoti sprejmemo kot revolucionarne, čeprav nihilistične, dokler

so Jackove psihotične halucinacije nepojasnjene. Če se bomo namesto tega osredinili na

ta aspekt, klubska transformacija v teroristično organizacijo popolnoma ustreza

postopnemu slabšanju Jackovega duševnega stanja, ki pripelje do svojega končnega

psihotičnega kolapsa z vsemi tistimi paranoičnimi, megalomaničnimi apokaliptičnimi

vizijami/halucinacijami o koncu sveta.

10.1.2 Nadjaz v kapitalizmu

Kot navaja Žižek, »kapitalizem nima »normalnega« balansiranega sistema, njegov

»normalni« sistem je permanentna produkcija presežka« in takšna strukturalistična

neuravnovešenost med zadovoljstvom in nezadovoljstvom, produktivnostjo in

pomanjkanjem prav tako karakterizira nadjaz. Bolj kot sledimo nadjazovim poveljem,

več zahteva in večjo krivdo čutimo. Potemtakem bi lahko klubski »Mayhem Project«,

razumljen v novi luči, preprosto uprizarjal inherentni presežek in transgresijo v

50

kapitalističnem sistemu skozi estetizirano, ampak popolno normalizirano nasilje. Za

podkrepitev tega argumenta moramo opozoriti, da je dinamit, uporabljen v »Mayhen

Projectu«, izdelan iz maščobe, pridobljene z liposukcijo, in ukradene iz medicinske

sežigalnice odpadkov. To lahko razumemo kot presežek kapitalističnega trga.

Antipotrošništvo je v resnici drzna transgresivna fantazija, ki podpira potrošništvo. In

tako naletimo na to, kar je prav tako na delu v paranoično-cinični subjektivnosti: »Klub

ostane znotraj omejitev tega, kar kritizira. Kritizira kapitalizem, češ da je zreduciral vse

na imaginarni simulaker, ampak paradoksno, ujame se v past znotraj samega

imaginarnega registra« (Diken in Laustsen, ibid.). Uprizoritve katastrofalnih predstav so

prav tako kot podporniške skupine samožrtvene, temeljijo na pogledu Drugega – to je

zaigrano za Drugega, da vidi. To, da Jack mlati samega sebe pred svojim šefom, ne

argumentira samožrtvene poteze, ki »izsiljuje« Drugega (oboje, dobesedno in

metaforično), vendar je vdan k njegovemu pogledu in užitku za vselej. Pri sceni

Jackovega poskusa samomora, pri razpravljanju s Tylerjem še vedno potrebuje

Gospodarja, pogled Drugega in tako je še vedno dominiran od nadjazovih povelij za

uživanje. Konec koncev se »vse subverzivno obrne v represivno: Klub golih pesti je

komedija subverzije« (Diken in Lausten, ibid.).

Trumanov šov in Klub golih pesti ilustrirata dve nasprotni simptomatični reakciji za

sodobno družbo užitka. V teh dveh filmih vidimo s prispodobami zadovoljstva in

transgresije ali pod pojavom fluidnosti neko togost, izključitev realnega družbenega

antagonizma in pasivnost nasproti fundamentalne fantazmatske strukture in statusa quo.

Prav v tem smislu, da teorija zarote in paranoično-cinična subjektivnost podpirata

tehnološke, družbeno-kulturne resničnosti in ideologije, jim ne zaupata in jih kritizirata.

Tako se v takšni situaciji spopadamo z grozljivo inverzijo totalitarnega režima pod

formulacijo Hannahe Arendt, kjer sta totalna dominacija in teror popolnoma

identificirana z zakonitostjo ali z Zakonom, ki postane njegov lastni presežek in

transgresija. V današnji družbi užitka presežek in transgresijo zamenjajo simbolne

prepovedi in so povzdignjene k statusu Zakona. Kar imamo, ni več svoboda, ampak

vrnitev bolj temeljnega Očetovskega-užitka (Father-jouissance) in s tem še več tesnobe –

bolj kot trpinčenje in preganjanje z užitkom drugega in večji pomen krivde za premalo

51

uživanja. Kot je že bilo poudarjeno, nam tiste etične (ali tisti odbori malega velikega

drugega), ki nam pomagajo združiti uživanje v dolžnostih, ne ponujajo kakšnih rešitev

tesnobe, namesto tega se obrnejo k razlogu za bolj paranoično tesnobo, neznosno breme

nadjazovega poveljevanja. Paranoja kot dominantna oblika subjektivnosti v družbi užitka,

ne pojavi se več kot izguba objekta, ampak kot njegova prevelika bližina, ki ga začne

nekako preganjati. Končno, teorija zarote in paranoično-cinična subjektivnost ne

izpolnjujeta kakšnega avtentičnega etičnega delovanja perspektiv psihoanalize, ki

nastanejo v travmatičnem boju z Realnostjo, ki uniči subjektovo ontološko osnovanje in

ne nujno ponuja več izbir, spreminja pravila za izbiranje in »prave parametre tega, kar je

mišljeno kot »možnost« v obstoječi konstelaciji« (Žižek, ibid.).

52

11 Simulaker, simulacija

Vrnimo se k množičnim medijem in popularni kulturi. Televizijske novice ustvarjajo

same sebe, saj so dogodki sproducirani prav s tem namenom. Fiktivne podobe na

televiziji postanejo gledalcu zaradi nenehnega ponavljanja nekaj čisto normalnega in

domačega. Videoprodukcija iz resničnosti naredi pravo hiperrealnost, saj se posneti

material nikoli ne sklada s tistim, kar je bilo dejansko posneto. Svet nastane iz podob, ki

niso več podobe iz sveta. Meja med podobami in svetom, med realnim in simuliranim, se

zabriše, saj se simulacija obnaša, kot da je realna oziroma je realno ne zanima. Simulacija

ni več nekaj umetnega, ampak je del realnosti same. Digitalnost; svet genetike,

kibernetike, računalništva, informatike je zdaj pred realnostjo. Androidi zrastejo iz

najmanjšega delca, narejeni so po istem modelu kot človek, vendar so bolj človeški od

človeka, saj ne pripadajo naravi ali njenemu ciklu. Namesto očeta in mame je matrica.

11.1 Matrica

V filmu Matrica je predstavljena prav ta simulacija. Privlačna je za intelektualno

raziskovanje, zato so se z njo ukvarjali: na eni strani Lacanovi zagovorniki, na drugi

strani pa privrženci frankfurtske šole. Prvi so prepričani, da so avtorji filma brali Lacana,

drugi pa vidijo v Matrici utelešenje »kulturne industrije«, idejo Adorna in Horkheimerja,

predstavljeno v Dialektiki razsvetljenstva.

Bistvena je scena, v kateri se mora Neo odločiti med modro in rdečo pilulo, med Resnico

in Ugodjem (Resničnostjo in Iluzijo), med travmatično prebuditvijo v Resničnost in

vztrajanjem v Iluziji, ki jo regulira Matrica. Neo izbere Resnico, v nasprotju s Smithom,

najbolj podlim likom v filmu, izdajalcem, ki sledi principu ugodja in pravi, da je bolje

ostati znotraj iluzije dokler ima okus po resničnem, čeprav veš, da je le iluzija. Kakor

koli, izbira, ki jo ponuja Matrica ni tako preprosta. Neo se na koncu filma ne zbudi

neposredno v »puščavo Resničnosti«, ampak prosto lebdi med množico virtualnih svetov.

Namesto, da bi ga Matrica enostavno zasužnjila, se lahko osvobodi tako, da se nauči

podrediti njenim pravilom. Na kratko, izbira med grenko resnico in prijetno iluzijo

53

oziroma, raje med dvema oblikama iluzije, ki ju predstavljata dva lika; Smith je zavezan

iluziji svoje »resničnosti«, a nad njim dominira in z njim manipulira Matrica, medtem ko

Neo ponudi človeštvu izkustvo sveta kot igrišča, kjer lahko igramo množico igric, prosto

prehajamo iz ene v drugo, razširjamo pravila, ki utrjujejo naše doživljanje resničnosti.

11.1.1 »Kulturna industrija«

Na Adornov način bi lahko sklepali, da so ta neskladja filmski moment resnice.

Signalizirajo antagonizme našega poznokapitalističnega doživljanja; antagonizmi glede

na osnovna ontološka nasprotja, in sicer kot resničnost in bolečina (resničnost kot taka, ki

negativno vpliva na načelo ugodja), svoboda in sistem (svoboda je mogoča le znotraj

sistema, ki ovira – njena polna namestitev). Edinstvenost filma ni toliko v tem

doživljanju resničnosti in virtualnem svetu Matrice, ki upravlja vse naše misli, ampak v

prispodobi milijonov človeških bitij, ki Matrico ohranjajo pri življenju z ustvarjanjem

energije. Privrženci frankfurtske šole tako Matrico vidijo kot utelešenje Adornove

»kulturne industrije«. Osrednji del Matrice je Kapital, prav tako kot v »kulturni

industriji«, kjer je posameznik podrejen kapitalu, ki ima totalno premoč nad njim.

Poudarek je na dobičku in večanju le-tega, zato je posameznik pomemben le dokler je

industriji koristen, saj prav on kot potrošnik poganja gospodarstvo. Zelo podobno je v

Matrici, kjer so člani ključnega pomena, saj ji dajejo energijo, da lahko sploh obstaja.

Kultura služi družbenoekonomskemu sistemu, kjer je bistven biznis, katerega niti ima v

rokah vladajoča elita. Značilno za industrijo je, da je ponavljajoča se in standardizirana,

in da zna vsakdanje poznane stvari na novo zapakirati in prodati. Ključna funkcija

kulturne industrije je ustvarjanje umetnih želja pri ljudeh, hkrati pa se mora potrebam

ljudi tudi prilagajati. Množični mediji so prevzeli vodilno mesto v popularni kulturi, saj

so namenjeni zapolnjevanju praznine, ki so jo posamezniku ustvarili. Gledalcu daje

kratkoročno zadovoljstvo v drugače dolgočasnem življenju, omogoča mu razvedrilo in

zabavo, ki jo potrebuje po delovnem času. V obdobju renesanse so se izražali z

umetniškimi deli, v sodobnih časih pa tega manjka, tako so to nadomestili z drugimi

podobnimi produkti. Taka mehanizacija vsakdana, dolgočasenje na delovnem mestu in za

protiutež prosti čas za kratkočasenje, je le manipulacija kulturne industrije, ki vodi

54

posameznika v nemoč, v rutino. Točno tako je v Matrici, kjer je človek del ustroja.

Množično propagando je revolucionarno ustvaril Hitler, ki je uničil znanstvena besedila,

in svojo idelogijo promoviral preko filma in radia. Medijska propaganda je ostala do

danes oziroma se je razvila do te mere, da so številni mnenja, da smo žrtve teorij zarot.

Spletne strani, kot je http://vigilantcitizen.com/, opazujejo kulturne produkte in iščejo

povezave s teorijami zarote.

Če se vrnemo nazaj k bistvu Matrice, da so posamezniki le pripomoček za poganjanje

ustroja, se vprašajmo, zakaj Matrica sploh potrebuje človeško energijo. Brez problema bi

lahko našla bolj verodostojen vir energije, ki ne bi zahteval tako izjemno kompleksne

ureditve virtualne resničnosti za milijone človeških bitij. Edini mogoč odgovor najdemo

pri Lacanu, da se Matrica hrani na človeškem »jouissance«. To je francoski pojem, ki

pomeni »zadovoljstvo« in »užitek« (Evans, 1996, 93). Seksualna konotacija, ki jo ima ta

beseda v originalu, v angleškem prevodu manjka, v slovenskem jeziku pa lahko to besedo

prevedemo kot »naslada«, ki se nekako bolj približa originalnemu »jouissance«.

11.1.2 Vsemogočni »veliki Drugi«

Matrica je enostavno to, kar Lacan imenuje »veliki Drugi«, virtualni simbolni red, mreža,

ki nam strukturira resničnost. Ta dimenzija »velikega Drugega« je pomembna alienacija

od subjekta v simbolnem redu; »veliki Drugi« drži vse niti v rokah, subjekt ne govori,

ampak je predmet simbolne strukture. Ta »veliki Drugi« je ime za družbeno Stvarnost, ki

v celoti obvladuje delovanje posameznika, na račun katerega je končni rezultat njegovega

delovanja vedno nekaj drugega kot posameznik sam pričakuje. Lacan opisuje delovanje

odtujenosti v »velikem Drugem«, čemur sledi ločitev od »velikega Drugega«. Ločitev

poteka, ko je posameznik seznanjen, kako je »veliki Drugi« sam sebi nepotreben

(prikrajšan za Stvar), zato si ta manko Drugega, ne subjekta, poskuša zapolniti s

fantazijo. To pomeni, da na novo določi bistvo Drugega. Iz tega razloga sta fantazija in

paranoja neločljivo povezani. Paranoja je v svoji osnovi prepričanje v »Drugega

Drugega«, v enega drugega Drugega, ki je skrit za jasno družbeno sestavo Drugega.

55

V vsem tem kaosu, v degradaciji morale in podobnem, je za paranoike pomembna

strategija židovskega načrta, saj skupnost ekstatičnega obreda ljudi v podzemnem mestu

Zion spominja na fundamentalistično versko zbiranje. V tem delu Matrice je videti, kot

da se Neo spreobrne v lik Kristusa. Čisto na koncu njegovega boja s Smithom se obrne k

(drugemu) Smithu, tako da je (so), ko umre, Smith (vsi Smithi) prav tako uničen(i). Smith

je protožidovski lik, obsceni vsiljivec, ki se množi kot podgane, besni in moti harmonijo

človeštva in stroje Matrice, tako da njegovo uničenje omogoča vsaj začasno razredno

premirje. Ključna atrakcija celotne serije Matrice je postopno dvigovanje Smitha v

glavnega negativnega junaka, grožnja svetu, nekakšen negativni Neo. Kar umre z Neom,

je ta židovski vsiljivec, ki prinaša konflikt in neravnovesje. V Kristusu ali nasprotno Bog

sam postane človek, torej s smrtjo Kristusa ta človek (ecce homo) (Bog v ozadju) sam

prav tako umre. Ta paranoična drža se z današnjo digitalizacijo vsakdanjega življenja še

poveča: ko je naša celotna družbena eksistenca postopno eksternalizirana –

materializirana v »velikem Drugem« računalniške mreže, si je preprosto predstavljati

zlobnega programerja, ki briše našo digitalno identiteto in nam tako odvzema našo

družbeno eksistenco in nas preobrača v neosebe. Za vse, kar gre narobe, za vse zamujene

priložnosti, za vse, kar ni po načrtu, je tako kriva Matrica, ki potemni sliko »prave«

resničnosti, ki je za vsem tem. Problem filma je v tem, da ni dovolj »nor«, ker dopušča

drugo »resnično« resničnost za našo vsakdanjo resničnostjo. Da bi se izognili

narazumevanju: inverzna ideja, da prav vse generira Matrica, da ni ultimativne

resničnosti, samo neskončna serija virtualnih resničnosti, ki se zrcalijo druga v drugi, ni

nič manj ideološka. Veliko bolj razdiralno kot to multipliciranje virtualnih svetov bi

lahko bilo multipliciranje resničnosti same. Nekaj, kar bi reproduciralo paradoksno

nevarnost, kjer poskušajo znanstveniki z eksperimenti skonstruirati pospeševalnik, ki bi

bil zmožen razbiti jedro zelo težkih atomov s skoraj svetlobno hitrostjo. Ideja je, da

takšno trčenje atomskega jedra ne bo razbilo samo na protone in nevtrone, ampak jih bo

zdrobilo v prah (t. i. plasma), nekakšno energijsko juho. Ta vidik povzroči skrb, da bi

lahko uspeh takega eksperimenta ustvaril »doomsday mašino«, neke vrste pošast, ki bo

požrla svet, ki bo z neizprosno potrebo uničila vsakdanjost in tako odpravila svet, ki ga

poznamo. Ironija je, da bi ta konec sveta, razpad sveta, lahko bil končni neizpodbiten

56

dokaz, da je testirana teorija prava, če bi lahko potegnilo materijo v črno luknjo in tako

ustvarilo nov svet; to je ponovni »Big Bang« scenarij.

Na koncu filma Neo magično ustavi stroje zgolj z dvigom rok. Kako je lahko to naredil v

»puščavi resničnosti«, ne znotraj Matrice, kjer lahko dela čudeže, zamrzne tok časa,

kljubuje zakonu gravitacije ipd.? Ali ta nerazložljiva protislovnost meri na rešitev, da je

»vse maslo Matrice«, da ni tam nobene končne resničnosti? Žižek izpostavi še veliko

vprašanj, ki se porajajo v filmu. Dvomi so vrženi predvsem na dva ključna preroška lika,

Morpheusa in Orakljo. So Morpheusove vizije resnične ali je le paranoični norec, ki na

krut način razlaga svoje halucinacije? Tudi Oraklja, ženska, ki predvideva prihodnost, je

vprašljiva, Neo ji ne zaupa, saj ne ve, če ga hoče tudi ona zmanipulirati s svojimi

prerokbami. In kaj je glede skrivnostnih izjav Arhitekta, njihovega pisca softvera, je to

Bog? Neu pove, da živi v 6. nadgradnji Matrice, v kateri je sicer nastal lik rešitelja,

vendar se njegov poskus (osvoboditi človeštvo) konča v veliki katastrofi. Je tako Neov

upor samo del večjega cikla Matrice? Ne gre le za vprašanje, če lahko katera koli

revolucija proti Matrici doseže konec orgije samouničenja, ampak če ni celo Matrica

tista, ki je to načrtovala. Ali imajo torej tisti, ki so osvobojeni Matrice, prosto izbiro? Je

rešitev tvegati, odkriti upor ali je rešitev sodelovanje z »dobrimi« silami Matrice?

Matrica se tako konča v razdoru »kognitivnega kartiranja«, ki zrcali današnjo

problematiko v družbi, seveda politično obarvano.

Ampak tudi znotraj tega novega prostora so protislovja. V končni sceni filma se srečata

Arhitekt in Oraklja, ki v virtualni resničnosti skleneta dogovor. Oba sta računalniška

programa in virtualni vmesnik je tu le za človeške oči – računalniki med seboj ne

komunicirajo skozi zaslon virtualne imaginacije, ampak neposredno izmenjavajo

digitalne bite. Arhitekt mora obljubiti Oraklji ne samo, da se stroji ne bodo več bojevali s

tistimi, ki niso v Matrici, ampak s tistimi, ki so. Ljudje, ki bi radi bili osvobojeni Matrice,

jim bo to dopuščeno. Čeprav sta oba, Oraklja in Arhitekt, programa, je njuna razlika

spolno določena, tako da je konec filma zapisan v logiko ravnovesja med ženskim in

moškim »principom«.

57

Presenetljivo, Matrica je dosti bolj natančno določena, kot bi nekdo pričakoval s

pogledom na razliko med Realnostjo in resničnostjo: Morpheusov znani »Dobrodošli v

puščavo resničnosti!« se ne navezuje na resnični svet zunaj Matrice, ampak na čisto

formalni digitalni svet Matrice same. Ko Morpheus sooči Nea s sliko porušenega

Chicaga, preprosto reče: »To je resnični svet!« To je tisto, kar je ostalo od resničnosti

zunaj Matrice po katastrofi, medtem ko se »puščava resničnosti« navezuje na sivino

čistega formalnega digitalnega sveta, ki povzroča napačno »bogastvo izkušenj« ljudi,

ujetih v Matrici.

11.1.2.1 Zanikanje »velikega Drugega«

Na »velikega Drugega« lahko gledamo tudi tako, kot da ne obstaja. S preprostim

zdravorazumskim premislekom lahko do tega pride vsakdo. Predvsem značilna je

Habermasova verzija »velikega Drugega«, ki radikalno razločuje naravoslovne znanosti

na eni strani in na drugi družboslovne. V naravoslovju jezika strokovnjakov in

znanstvenikov ni mogoče prevesti v jezik, ki bi bil dostopen vsakomur, zato predstavlja

obliko fetišistične formule in s tem pri ljudeh povzroča razne predstave (črna luknja,

veliki pok, teorija Superstrun (Superstrings), kvantna teorija nihanja (Quantum

Oscillation) …). Tudi v družboslovnih znanostih uporabljajo žargon, neprevedljiv v naš

vsakdanji jezik in tako je z njim težko razpravljati. Razkorak med znanstvenim pogledom

in zdravo pametjo je nepremostljiv in prav ta razkorak dvigne znanstvenike v kult figure,

v vlogo tistih, ki »bi morali vedeti« (fenomen Stephena Hawkinsa). Bombardirani smo z

množico sporočil, ki spadajo v nepopolne in neskladne svetove – namesto »velikega

Drugega« imamo množico »malih drugih«, identifikacije po lastni izbiri.

V teoriji tvegane družbe je poudarek v iracionalnem položaju, v katerem nas

posameznike vedno znova in znova sili, da se odločamo, čeprav smo opozorjeni, da se

sami ne moremo odločati, da bo naša odločitev arbitrarna, da bodo vodilni odločali

namesto nas. Ulrich Beck in njegovi privrženci se tu sklicujejo na demokratično diskusijo

in doseganje soglasja; zakaj bi demokratična diskusija, v kateri je udeležena večina,

vodila k boljšemu rezultatu, ko pa je ta večina še vedno ignorirana. Sama sem mnenja, da

58

politike postavimo na mesto, da se odločajo o pomembnih stvareh, ti pa se težjim

vprašanjem kdaj »diskretno« izognejo tudi z referendumi, in sicer zato, da si lahko

umijejo roke na način, češ da smo si ljudje sami krivi, saj smo se tako odločili. Ampak to

je le kamuflaža, odločitev ljudstva namreč sploh ni pomembna. Čeprav to ni takoj vidno,

bo vedno zmagal njihov interes.

Jodi Dean je opozorila na nenavaden pojav, ki je jasno viden v »tihem dialogu«

(»dialogue of the mutes«) med uradno institucionalizirano znanostjo in širokim

področjem t. i. psevdoznanosti. Resni akademski znanstveniki kdaj ravnajo na

dogmatični, zaničljiv način, medtem ko se psevdo-znanstveniki sklicujejo na dejstva in

argumente brez predsodkov. Odgovor na to je ponavadi, da znanstveniki govorijo z

avtoriteto »velikega Drugega« znanstvene Institucije. Problem je, da je znanstveni »veliki

Drugi« vedno znova odkrit kot sporazumna simbolna fikcija. Torej, ko stojimo nasproti

teorijam zarote, moramo nadaljevati striktno homologijo (ustreznost v razvoju in poreklu)

za pravilno branje Henryja Jamesa The turn of the Screw. Teorije zarote niso sprejete kot

»dejstvo«, vseeno pa jih ne smemo zreducirati na fenomen moderne množične histerije in

seksualne frustracije. Ta ideja še vedno temelji na »velikem Drugem«, po modelu

»normalnega« dojemanja skupne družbene resničnosti, in tako ne upošteva dejstva, kako

je danes ogrožen prav ta pojem resničnosti. Problem ni v tem, da se teoretiki zarote

zatekajo v paranoično držo zaradi nezmožnosti sprejetja družbene resničnosti, ampak je

problem ta, da ta resničnost sama po sebi postaja paranoična. »Veliki Drugi« določa, kaj

se šteje za normalno in sprejeto resnico v dani družbi, kar ni na noben način direktno

osnovano z »dejstvi«, kot da je od znanstvenega »vedenja v resničnosti«. Vzemimo za

primer tradicionalno družbo, v kateri moderna znanost še ni povzdignjena v master-

diskurz; če v svojem simbolnem svetu posameznik zavzema predloge sodobne znanosti,

je zavrnjen kot »nor«. Ključno je, da ni dovolj reči, da ni »resnično nor«, to je samo

ignorantska družba, ki ga postavi v to pozicijo. Nedvomno drži, da je biti obravnavan kot

norec, biti izključen od družbenega »velikega Drugega«, je enako kot res biti norec.

Norost ni oznaka, ki lahko temelji na neposrednem sklicevanju na »dejstva« (v smislu, da

norec ne more dojeti stvari na način, kakršne v resnici so, ker je ujet v svojih

halucinatornih projekcijah), ampak le v zvezi z načinom posameznikovega odnosa do

59

»velikega Drugega«. Lacan pogosto poudarja nasprotni aspekt paradoksa: »Norec ni

samo revež, ki misli, da je kralj, ampak je tudi kralj, ki misli, da je kralj.« Norost določa

kolaps distance nad Simbolnim in Realnim, najbližjo identifikacijo s simbolno zaupnico.

Enak paradoks bi moral biti tudi v obratni smeri: družba oziroma njeno sociološko-

simbolno polje, »veliki Drugi«, je »zdrava« in »normalna«, tudi če je dokazano dejansko

narobe.

Še ena zanimiva primerjava pa je Žižkova primerjava Matrice s Platonovo votlino, v

kateri so ljudje ujetniki, trdno pritrjeni na svoje sedeže in prisiljeni gledati sence

resničnosti. Pomembna razlika je, da na površini zemlje ni svetlobe, zemlje, obsijane s

sončnimi žarki najvišjega dobrega, ampak opustošena »puščava resničnosti«. Medtem ko

ujetniki Matrice sebe doživljajo kot popolnoma vključene v vsakdanjo resničnost, so v

bistvu v »puščavi resničnosti«, priklenjeni na stol, s katerim so povezani z Matrico.

Cipher, agent izdajalec Matrice, ima direkten fizičen dostop do njih, do takšnih, kot so v

resnici, »nebogljena bitja«, ki samo sedijo na stolu, in so vodena, kot si želijo mučitelji.

Cipher z njimi komunicira po telefonu, ki mu služi kot komunikacijska povezava med

virtualno resničnostjo in »puščavo resničnosti«. Ubija jih enega za drugim, preprosto z

izključitvijo iz stroja, na katerega so priključeni. Uporniki se počutijo kot normalna

človeška bitja, ki prosto hodijo naokrog v resničnosti, vendar se zavedajo nevarnosti, da

lahko v »puščavi resničnosti« kadar koli izklopijo kable, kar bi jih ubilo, in sicer tako v

virtualnem kot v resničnem svetu.

Ideja junaka, ki živi v totalno zmanipuliranem in nadzorovanem izumetničenem svetu,

torej ni izvirna, Matrica jo samo prenese v virtualno resničnost. Bistvo je radikalna

dvoumnost virtualne resničnosti z ozirom na problematiko ikonoklazma. Po eni strani

virtualna resničnost označuje radikalno redukcijo bogastva naše čutne izkušnje (ne tudi

črk, pač pa minimalnih digitalnih serij 0 in 1), minljivosti in neminljivosti električnega

signala. Po drugi strani ta digitalni stroj generira »simulirano« doživljanje resničnosti, ki

teži k temu, da postane neločljiva od »resnične« resničnosti, katere posledica je slabljenje

pojma »resnične« resničnosti – virtualna resničnost je tako tudi najbolj radikalna izjava

privlačne moči podob (Žižek, 1999).

60

12 Zaključek

Da so teorije zarote plod postmoderne paranoične družbe, dokazuje pregled družb od

tradicionalnih naprej. Jasno je, kje pride do obrata miselnosti, ki sproži paranoične in

sumničave občutke pri posameznikih. Glavna razloga sta sprva povečan nadzor v družbi

in nato delovanje družbe po načelu rizoma. Ker v postmoderni Bog nima več takšne

funkcije, kot jo je imel prej, oziroma, ko Boga ni več, pomeni to nekakšen manko, ki bi

posamezniku osmišljal življenje. Kdo je zdaj tisti, ki ga nadzira? Nekdo mora biti. Tukaj

nastopi problem paranoje, povzet po Freudu in njegovem primeru Schreberja. Danes to ni

več individualni problem, temveč postane problem družbe.

Paranoja je nekakšen odgovor na kompleksen svet, vendar brez družbe nadzora in zamisli

panoptika, pojem paranoje v družbi ne bi imel pogojev za nastanek. Paranoja ima idealne

pogoje za razvoj zaradi hitrega prenosa podatkov, kot ga omogoča internet – v to pa je bil

prepričan že Orwell (Orwell, 2004).

Že v disciplinarnih družbah se zasnova mreže nadzora zgleduje po vojaških taborih, iz

katerih se razvije ideja panoptika, njegova realizacija pa bi omogočila popoln nadzor nad

ljudmi. Predstavlja zametek današnjih institucij, kamor zapirajo posameznike z

odklonskim obnašanjem, da bi jih oblast po svojih merilih znormalizirala. Posameznik v

takšnem sistemu začne nadzorovati samega sebe, saj ima stalno občutek, da ga nekdo

nadzoruje. Primer sodobne različice panoptika je Trumanov šov. Truman, kot smo

ugotovili, ni le simulacija, saj gledalec skozi njega gleda sam nase. Truman je

voajerističnemu občinstvu kazatelj pomanjkanja njihovih želja in frustracij. Pri

izpolnjevanju teh želja pa gre za trenutno zadovoljstvo; z izpolnitvijo želje le-ta mine in

že mu je vsiljena nova želja.

Miselnost moderne počasi zastara, prostor dobi postmodernizem s svežimi pogledi na

družbo. Ni več enotnosti in hierarhije, prostor dobi decentralizacija in mnogoterost. Ker

rizom ni hierarhija, bi morale skupnosti in povprečni ljudje sami prevzeti odgovornost

nad svojim življenjem, okoljem (miljejem), usodo, kajti z rizomatsko miselnostjo lahko

61

pridemo do sprememb v svetu. Globoko ukoreninjene vrednote in prizadevanja ljudi je

sicer težko spremeniti, vendar pa zgodovina kaže, da je obrat še tako zakoreninjenega

mogoč. Začne se širiti kot rizom, ki prebije tudi pločnik s svojimi koreninami in pusti

razpoke.

Današnji nadzor, ne več toliko državni, temveč komercialni, je usmerjen na celotno

populacijo, kar potrdi predstavitev delovanja kapitalističnega sistema. Posamezniki se

podredijo kapitalističnemu sistemu, v katerem postanejo potrošniki in s tem omogočajo

delovanje sistema. V potrošniški družbi je bistveno prodati izdelek oziroma vzbuditi pri

subjektu željo, da ta izdelek potrebuje. Ravno zaradi subjektove tesnobne pozicije v

družbi mu je z lahkoto prodati komoditeto izdelka, s katerim poteši trenutni manko. Tako

se nadzirajo njihove želje, saj so ključnega pomena, da bo posameznik kot potrošnik

postal del sistema in omogočil kapitalizmu delovanje. Nad potrošniki se tako izvaja skriti

teror. Ker je delo bistvo za proizvajanje denarja, s katerim potrošniki kupujejo dobrine, se

celotno življenje posameznika vrti okoli njega. Že otrok je vzgajan v tem duhu, saj se mu

vcepita poklic in delo kot najpomembnejša cilja v življenju. Najprej se šola za poklic, ki

ga bo opravljal v odrasli dobi, potem pa je kakovost življenja, ko se upokoji odvisna od

dela, ki ga je opravljal večino svojega življenja. Razlog za to je, da je zaslužen denar dan

nazaj v obtok. Potrošnik samega sebe nadzira, kako bo to izpeljal v svojem življenju, k

temu pa ga prisili sistem. Zato to ni več državni nadzor v družbi, ampak gre za

komercialni ali tržni nadzor.

Naloga dokazuje, da sta pojma prostega in delovnega časa ustvarjena preko medijev, da

ju v preteklosti ni bilo, oziroma vsaj ni bilo takšne ločnice med njima. V delovnem času

se proizvaja denar, ki se v prostem času porabi, torej gre v obtok, saj drugače

gospodarstvo ne bi bilo v pogonu, denar bi se kopičil in bi bil brez vrednosti. Dober

primer vpliva množičnih medijev na ustvarjanje realnosti družbe je Hitlerjeva množična

propaganda. S promoviranjem svoje ideologije preko filma in radia je dokazal moč

medijev. Množični mediji danes kažejo, kako naj bi izgledale zarote, posameznik pa jih

potem spet v medijih išče in se nato sprašuje, če ni to vse ena sama zarota. Ker se večini

posameznikov v družbi to ne zdi problematično, brezskrbno živijo svoje življenje. To

62

vzbuja paranojo pri zarotnikih, saj bi jih radi »zbudili«, kot se izrazijo sami, da ne bi bili

več slepo sledeče »ovce«, oni namreč vedo, da nekaj tiči za vsem tem. Tako nastaneta

dva pola (paranoiki in brezbrižni), ki imata drug drugega za čudne.

Posameznik vsiljene želje (tako kot Jack v Klubu golih pesti z udeležbo v podporniških

skupinah) tudi v resničnem življenju komplementira z novodobno spiritualnostjo, ki mu

pomeni terapije zaradi prevelikih pritiskov in zahtev kapitalistične družbe. Tylerjev Klub

si lahko predstavljamo kot klub, v katerega se zatekamo ob koncih tedna, da sprostimo

negativno energijo.

V Klubu golih pesti beremo tudi Adornovo »kulturno industrijo«, prav tako v Matrici in

Trumanovem šovu. V Klubu golih pesti je posameznik podrejen kapitalu, ki mu daje

možnost za obstoj, čeprav ga ustvarja prav on. V Trumanovem šovu se manko zapolnjuje

v prostem času, ki je potreben za balans z delovnim časom, oba pa so ustvarili množični

mediji. Zaključek serije Matrica nosi preprosto sporočilo, da na obzorju ni končne

rešitve. Matrica je še tukaj, še naprej izkorišča človeštvo in ne daje garancije, da se ne bo

pojavil novi Smith. Večji del človeštva tako nadaljuje svoje suženjstvo. Matrica

funkcionira kot dvojna alegorija; za Kapital (stroji pijejo energijo iz ljudi) in za Druge,

simbolni red kot tak. Kapital ostane in vse, na kar lahko upamo, je začasno premirje. To

se pravi, nedvomno slabše, da bi ta zastoj bil psevdo-deluzijsko praznovanje uspešnega

upora množice.

Zanikanje »velikega Drugega«, Habermasova verzija »velikega Drugega«, da smo si ga

ljudje sami ustvarili, ker si drugače ne znamo razlagati naravoslovnih pojavov in

tolmačiti družboslovnih žargonov … s tem bi radi premostili razkorak med znanstvenim

pogledom in zdravim razumom. In ker tega ne moremo, si ne umišljamo velikega

Drugega, temveč male Druge. Zatekanje k teorijam zarote pomeni želeti iti z mrtve točke,

poskus znova pridobiti minimum tistega, kar Fredric Jameson imenuje »kognitivno

kartiranje«. Jodi Dean opozarja, kako se znanstveni diskurz stalno sklicuje na »velikega

Drugega«, pa čeprav je sam določil, kaj pomeni normalna in sprejeta resnica.

63

13 Literatura in viri

13.1 Literatura

1 Baudrillard, Jean: Simulaker in simulacija. ŠOU, Ljubljana, 1999.

2 Bernays, Edward: Propaganda. Ig Publishing, New York, 2005.

3 Debord, Guy: Družba spektakla: Komentarji k družbi spektakla. ŠOU, Ljubljana,

1999.

4 Deleuze, Gilles in Guattari, Félix: A Thousand Plateaus: Capitalism and

Schizophrenia. London: The Athlone Press, 1999.

5 Deleuze, Gilles in Guattari, Félix: Postscript on the Societies of Control. MIT

Press, Cambridge, 1992.

6 Evans, Dylan: An introductory dictionary of Lacanian psychoanalysis, Routledge,

1996.

7 Fenster, Mark: Conspiracy Theories: Secrecy and Power in American Culture.

Minneapolis: University of Minnesota Press, 1999.

8 Foucault, Michel: Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, Knjižna zbirka

Temeljna dela/Krtina, Ljubljana, 2004.

9 Freud, Sigmund: The standard edition of the complete psychological works of

Sigmund Freud. The Hogarth Press, London, 1986.

64

10 Freud, Sigmund: Psihoanalitične pripombe k avtobiografskemu opisu primera

paranoje (dementia paranoides), v: Mladen Dolar: Primer Schreber, Analecta,

Ljubljana, 1995.

11 Graham, Allison: »Are you now or have you ever been?« Conspiracy theory and

The X-Files, v: Lavery, David: »Deny all knowledge« Reading the X-Files,

Syracuse University Press, New York, 1996, 52–62.

12 Harper, David: The politics of paranoia: Paranoid positioning and conspiratorial

narratives in the surveillance society. Surveillance & Society, 2008.

13 Horkheimer, Max in Adorno, Theodor W.: Dialektika razsvetljenstva. Studia

humanitatis, 2006.

14 Hofstadter, Richard: The Paranoid Style in American Politics and Other Essays.

Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 1996.

15 Huang, Han-yu: Conspiracy and Paranoid-Cynical Subjectivity in the Society of

Enjoyment: A Psychoanalytic Critique of Ideology. NTU Studies in Language and

Literature 17, 2007.

16 Jameson, Frederic: Kulturni obrat, Izbrani spisi o postmoderni, 1983–1998, Studia

Humanitatis, Ljubljana, 2012.

17 Kellner, Douglas: Postmodern Theory. Deleuze and Guattari: Schizos, Nomads,

Rhizomes, The Guilford Press, New York, 1991.

18 Knight, Peter: Conspiracy culture: From Kennedy to The X Files. Routledge,

London, 2000.

19 Lešer, Iztok: Blodnjava motnja, v: Viceversa, 23, 1999, 6–38.

65

20 Liddell, Henry George: Liddell and Scott's Greek-English Lexicon, Abridged: The

Little Liddell. Simon Wallenberg Press, 2007.

21 Melley, Timothy: Agency Panic and the Culture of Conspiracy v: Conspiracy

Nation: The Politics of Paranoia in Postwar America, ur. Peter Knight. New York,

2002.

22 Munro, Alistair: Delusional Disorder: Paranoia and Related Illnesses, Cambridge

University Press, Cambridge, 2006.

23 Orwell, George: 1984, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

24 Praprotnik, Tadej: Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih skupnostih,

ISH, Ljubljana, 2003.

25 Rus, Veljko: Sociološki vidiki prehoda iz moderne v postmoderno državo. Teorija

in praksa, let. 40, 1/2003.

26 Slovar slovenskega knjižnega jezika. Bajec et al. ur. 1. ponatis. DZS, Ljubljana

1995.

27 Turkle, Sherry: Life on the screen: Identity in the age of the internet. Touchstone,

New York, 1997.

28 Turkle, Sherry: The second self: computers and the human spirit. The MIT Press,

Cambridge, 2005.

29 Ženko, Ernest: Estetika kognitivnega kartiranja, v: Filozofski vestnik, ZRC SAZU,

Ljubljana, 2002, 121–134.

66

30 Žižek, Slavoj: Kiberprostor ali neznosna zaprtost bivanja, v: Razpol: Glasilo

Freudovskega polja, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 1996.

13.2 Internetni viri

1 Absolutism, Encyclopedia Britannica, 2012. Dostopno na:

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/1824/absolutism (pristop: 20. 3. 2010)

2 Blum, Harold P.: Paranoia. International Dictionary of Psychoanalysis. Dostopno

na: http://www.enotes.com/psychoanalysis-encyclopedia/paranoia (pristop: 1. 6.

2010)

3 Blum, Harold P.: Paranoia by Joseph Finder, 2005. Dostopno na:

http://www.enotes.com/psychoanalysis-encyclopedia/paranoia (pristop: 10. 5. 2010)

4 Lothane, Zvi: Daniel Paul Schreber. Dostopno na:

http://www.enotes.com/psychoanalysis-encyclopedia/schreber-daniel-paul (pristop:

2. 9. 2010)

5 Rhizome, The Art and Popular Culture Encyclopedia. Dostopno na:

http://www.artandpopularculture.com/Rhizome (pristop: 10. 3. 2010)

6 Žižek, Slavoj: The Matrix, or, the Two Sides of Perversion Inside the Matrix:

International Symposium at the Center for Art and Media, Karlsruhe, October 28

1999. Dostopno na: http://www.lacan.com/zizreloaded.htm (pristop: 12. 2. 2012)

67

13.3 Seznam filmov in TV-serij

1 Dosjeji X (The X-Files), Chris Carter, Ten Thirteen Productions; 20th Century

Fox Television, 1993–2002.

2 JFK (JFK), Oliver Stone, Le Studio Canal +; Regency Enterprises; Alcor Films,

Ixtlan Corporations, 1991.

3 Klub golih pesti (Fight Club), David Fincher, Regency Enterprises, 1999.

4 Matrica (The Matrix), Andy in Larry Wachowski, Village Roadshow Pictures;

Silver Pictures, 1999.

5 Matrica Reloaded (The Matrix Reloaded), Andy in Larry Wachowski, Village

Roadshow Pictures; Silver Pictures, 2003.

6 Matrica Revolucija (The Matrix Revolutions), Andy in Larry Wachowski, Village

Roadshow Pictures; Silver Picture; NPV Entertainment, 2003.

7 Trumanov šov (The Truman Show), Peter Weir, Scott Rudin Productions, 1998.

3.4 Seznam skic

1 Irregular Times: Forward the Panopticon. Dostopno na:

http://www.irregulartimes.com/panopt.gif (datum pristopa: 23. 9. 2012)

2 The Rhizome of Life. Dostopno na:

http://gypsyscholarship.blogspot.com/2012/07/rhizome-of-life.html (datum

pristopa: 23. 9. 2012)