,May 2014 | Zveza svobodnih sindikatov Slovenije |

Natečaj za najboljšo sindikalno zgodbo ali pesem »Izpoved sindikalista/sindikalistke«

Nagrajenec literarnega natečaja

Vsebina

Avtorji

Dare Likar 2

Breda Črnčec 3

Marko Vučko 4

Leni Breznik 4

Zoran Mačković 5

Mirko Rožman 5

Janja Grubelnik 6

Marjan Weisseisen 6

Jerneja Logar 7

Stanka Božič 7

Katja Lukšič 8

Franc Bratkovič 8

Robert Kelavić 9

Neli Franza 10

Melita Lah 10

Dare Likar 11

Suzana leban 15

Stanka Adamič 16

Alenka Hirš 17

Sindikalistka 18

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je v mesecu aprilu 2014 pozvala vse svoje

člane in zaupnike ter druge, ki se čutijo sindikaliste po srcu, k sodelovanju na

nagradnem natečaju za najboljšo zgodbo ali pesem na temo »Izpoved

sindikalista/sindikalistke«. Namen natečaja je bil povabiti sindikaliste, da s pisano

besedo (zgodbo, pesmijo ali esejem) predstavijo svoja občutenja, razmišljanja in

čustva, ki jih spremljajo v sindikalnem gibanju, med pogajanji, stavkami,

protestnimi shodi, demonstracijami in drugimi oblikami boja za zaščito delavskih

pravic.

Najboljšo zgodbo, pesem ali esej iz življenja sindikalista oziroma sindikalistke smo

nagradili z denarno nagrado v višini 200 evrov. Podelili smo jo v okviru Tedna oz.

meseca vseživljenjskega učenja, ki je potekal med 12. in 18. majem 2014 in je bil

namenjen »učenju za življenje«.

V tej elektronski publikaciji smo zbrali vse prispele literarne prispevke. Vabimo vas

k prijetnemu branju sindikalne misli.

Staša Pernat Lesjak, izvršna sekretarka ZSSS

Leto 2014 / Literarni natečaj

Izbirna komisija Natečaja ZSSS za najboljšo sindikalno zgodbo ali pesem je

ugotovila, da je na natečaju s svojimi deli sodelovalo devetnajst avtorjev.

Komisija ugotavlja, da so domala vse sindikalne zgodbe in pesmi, ki so prispele

na natečaj, tako kakovostne, da si njihovi avtorji zanje zaslužijo pohvalo.

Nagrado za najboljšo sindikalno zgodbo je dobil Dare Likar iz Idrije za zgodbo z

naslovom Tekma.

Izbirna komisija je pri svojem delu naletela na težavo, saj pravzaprav ni mogoče

primerjati proznega besedila in pesmi. Med prispelimi pesmimi je tokrat posebej

izstopala pesem Delavčeva tožba Brede Črnčec iz Pesnice pri Mariboru.

Komisija se je odločila, da se posebno priznanje podeli tudi za najboljšo

sindikalno pesem.

Strokovno komisijo, ki je izbirala najboljši literarni prispevek na temo Izpoved

sindikalista/sindikalistke, so sestavljali: predsednik ZSSS Dušan Semolič, novinar

- urednik DE Tomaž Kšela in članica sindikata Mestne knjižnice Ljubljana Marisa

Čebular.

TEKMA

2

Občasni »prijateljski« sestanki z mojim glavnim menedžerjem so se mi kar še dogajali. Pač sva se vsake toliko časa

dobila in rekla kakšno o tekočih rečeh.

Včasih on malo dvigne glas, drugič se malo repenčim sam in lepo normalno stvari tečejo naprej in nič se ne spremeni.

Kljub vsemu pa je bil včerajšnji dogodek malo poseben. Z velikim bossom sva namreč skupaj gledala tekmo. Očitno

se mu je stožilo po nekih davnih občutkih in doživetjih in me je poklical. Če imam čas seveda. Ob devetih zvečer. Sprva

nisem znal prav dobro reagirati, potem pa sva se dogovorila. Malo mi je šlo sicer v nos, da bi fuzbal spremljala v njegovi

kancelariji, in to ob vseh dobrih oštarijah z velikimi platni in kot evropaleta velikimi plazmami. Slednje je bilo pravzaprav

nepotrebna skrb, saj me je takoj ob vstopu v sicer znano pisarno na steni pozdravil nov najsodobnejši tv-aparat z več kot

metrsko diagonalo.

Prijazno, čisto malo cinično sem ga pozdravil in s komaj opazno kretnjo mi je ponudil stol. Zleknil sem se v udobno

pisarniško sedalo, ki pa je bilo poleg njegovega usnjenega prestola vseeno videti kot trinožnik za molžo.

Na mizi je imel odprto steklenico dragega viskija in v vedru ledu so se, očitno posebno zame, hladile tri steklenice

alko frei piva. Nenavadno pozorno.

Ja, treba je reči, kljub najinemu nenavadnemu prijateljstvu in na momente celo iskrenemu odnosu, se je po

popolnoma vsakem, tudi najdrobnejšem detajlu videlo, da gre za dva zelo različna, po vseh dimenzijah zelo različna osebka.

Kar samo od sebe bi človeku padlo na pamet, da gre za enega velikega in enega dokaj majhnega tipa.

Vendar, tokrat je bilo modrovanje čisto odveč. Odprl sem pivo in on si je v kozarček natočil za prst rumene pijače.

Vanjo je fliknil še dve kocki ledu in tekma se je začela.

Igra je bila spektakel. Pravi festival znanja in moči, tempa in boja do zadnjega atoma energije. Tako kot se za finale

tudi spodobi. Tista poldruga ura je mimogrede minila in že so se fantje ene barve ob huronskem navdušenju svojih navijačev

v neskončni radosti objemali in slavili svoj uspeh, drugi, popolnoma potolčeni, pa so se utapljali v solzah zaradi poraza.

»A veš, kaj mi ni jasno?« sem takrat prekinil najino sicer zelo pozorno opazovanje dogajanja.

»Ni mi jasno, da so ti pobje, ki so prišli tako daleč, ki so premagali toliko ovir, tolikokrat navdušili, da so vseeno poraženci.

Kot bi bilo vse od prej zaman. Kvalifikacije, četrtfinale, polfinale, vse!!

Kot bi bili vsi razen tistih, ki so danes zmagali, popolnoma ničvredni, porkaduš! Poglej ti na primer našo ubogo Slovenijo!

Kdaj so že naši izpadli, pa ni bilo takšne katastrofe! Kaj meniš ti o tem!?«

Menedžer je kot po navadi ob takšnih neznosno preprostih dilemah najprej zavil z očmi, potem pa mi kot otroku pojasnil:

»Vidiš, Dare, Slovenija je v tem pa tako, kako bi rekel, čisto majhna!«

Tako sva še naprej gledala slavje nogometašev in kmalu so začeli deliti medalje najboljšim.

Takrat pa sem spet začel:

»A veš, da me vse to malo spominja na naju?!«

Ničesar ni rekel, le opazil sem s kotičkom očesa, da je malo zastrigel z ušesi:

»Poglej, kako je to! Enkrat davno sva se lotila teh kvalifikacij. Vsaj na videz sva imela enake možnosti. In sva šla v spopad.

Kmalu je postalo jasno, da imaš veliko več šans, kot jih imam jaz. Resda si znal marsikaj narediti tudi s pametjo, vendar,

resnici na ljubo, znal si tudi udariti pod pas, ko ni noben sodnik gledal, in znal si simulirati in se delati francoza, ko ti je bilo

to v korist. Predvsem pa si že zdavnaj pogruntal, da je pot do uspeha možna samo tako, da ti ni prav veliko mar, kako to

vpliva na ljudi okoli tebe.«

V tej fazi je moje razmišljanje že postalo tisto znano samogovorniško modrovanje, ki večinoma ni niti malo všeč

človeku, ki mu ga namenjam. Če bi pogledal preko rame, bi to kakopak tudi sam opazil. Moj pomembni prijatelj je namreč

srepo gledal z na pol odprtimi usti, kot da mu ne uspe nikakor spraviti iz sebe česarkoli, kar bi ustavilo moje blebetanje.

»No, vidiš,« sem nadaljeval, »takrat enkrat si začel postajati velik. Jaz sem ostal pa ravno tako majhen, kot sem bil

prej. Če pogledam malo podrobneje, se mi včasih zazdi, da sem se celo malo manjšal zadnja leta. Ni bilo treba prav dosti,

da sem izpadel iz igre. In nihče ne ve več zame. Nič ne bo ostalo za mano razen shojenih čevljev, nikomur ne bom mogel

zapustiti ničesar in sploh se ne bo vedelo za tiste kvalifikacije izpred mnogih let.

O, ti si pa zrasel, ti si pa šel v naslednji krog. In naslednji in še in še. In postal si velik, velikanski.

Zdaj pa si predstavljaj, kako boš prišel v finale! In tam boš, slej ko prej je tako z vsakim, enkrat podlegel.

Resda bo za tabo ostal velik kup. Gradovi in palače in v njih bodo visele zlate niti s stropov. In ves ta kup ti bodo pobrali. Pa

ne le to, še zagemblali in posnifali ga bodo tvoji priskledni fičfiriči.

Vidiš, tako bo potem s tem finalom. Jaz bom majhen, ti pa velik … … luzer!«

Dare Likar

LE VKUP, LE VKUP SE DAJMO ZBRAT!

DELAVČEVA TOŽBA

3

Gospodje, ki trobite vsi v isti rog, gospodje, ki sram vas delavskih je rok, gospodje, ki z lažmi zavajate ubogo rajo, Vi ste krivi, da slovenske firme tujcem se prodajo. Zdaj le tuji še lastnik posega po imetju, ki leta je Slovencem bil v ponos, in delavec le boga prosi k preživetju, da vsem težavam bil bi kos. Vi gospodje, vi ste polni kapitala in imetja, a vaši delavci pod robom preživetja. Nam je prekipelo, nimamo več volje poslušati obljube prazne, da bo bolje. Mi ne bomo kar tako se vdali, za napačne odločitve nas ne boste kaznovali. Zdaj je čas za bitko pravo, ne dovolimo, da z nami delate kot z molzno kravo! Le vkup, uboga raja, le vkup se dajmo zbrat, zdaj je treba zaorat! Blaginjo le bogati še poznajo, a za delo pridnega garača iz meseca v mesec manjša plača. Naše trdo delo nekoč rodilo je sadove, zato verjamemo v zmage nove. Kar smo izborili, si ne damo vzeti, pohlep že v kali moramo zatreti. Mi imamo vsega poln lonec, izkoriščanju in kraji mora biti konec. Za hlapce nismo se rodili, človeško dostojanstvo boste nam vrnili! Le vkup, le vkup, je treba zaorat, uboga raja, dajmo se že zbrat!

Breda Črnčec

Le vkup, le vkup, je treba zaorat, uboga raja, dajmo se že zbrat!

Trajni presežek sem, klošar na cesti, nimam več dela, nimam kaj jesti. Trpel za lepši sem jutri, dan za dnem, a zdaj brez ficka, sam po cesti grem. Koristil nisem dopusta in ne bolniške, a vseeno bil uvrščen sem med viške. Od vodilnih ni bilo posluha, ne razuma, da se branim, nisem zbral poguma. Trideset let sem garal kakor pes, so mi rekli, da sem priden, čisto zares. In za vsa ta leta truda in garanja o preživetju brezposelni delavec sanja.

Povsod sem že hodil, povsod sem že bil, delo iskal, ga nisem dobil. Kjer koli na vrata potrkam, vse je zaman, povsod mi povejo, naj grem drugam. Beseda lepa pravo mesto več ne najde, zdaj vsak živi, kot sam se znajde. Pomagajte meni, zdaj vi sindikati, vaš član se po ulicah klati. Breda Črnčec

ANALIZA ali videnje situacije

JAVNA UPRAVA

4

Že ob sami izvolitvi za predsednika Sindikata SDPZ v podjetju Viator & Vektor, sem vedel, da ne bo lahko, ker sem že imel

svoj program sprememb; a da bo tako kruto in še bolj, pa si nisem mogel predstavljati niti v najbolj črnem scenariju.

Priznam, da sindikalizem sestoji iz več faktorjev, ki se jih težko naučimo, če nam to že ni prej dano. Saj se kulturnega dialoga,

strpnosti in seveda morale težko priučimo. No, je pa potrebno nekaj kilometrine, da izpilimo komunikacijo, pa seveda

verodostojnost, ki jo zagovarjamo. Pri tem je dobrodošla pomoč, ki ti jo nudijo v vodstvu glavnega sindikata, katerega

zastopamo.

V tem pisanju ne bom pametoval, kako postopati pri pogajanjih , sestankih, raznih usklajevanjih z vodstvom itd. Tukaj bi

vam rad opisal občutke pred stečajem, ki pa jih vendarle ni vsak doživel.

Vse se začne, ko naenkrat plače zamujajo, kasneje pa ni več ene, druge ne tretje ter je vsem, ki vsaj malo poznajo

problematiko firme, jasno, da je stečaj neizogiben, pritisk delavcev in medijev, pa postaja vse bolj neizprosen.

Stiske delavcev, klici obupa, izguba dostojanstva, vse to se ti za vedno vtisne v srce in tega ne pozabiš zlahka. Zato izredna

zahvala izvršnemu in nadzornemu odboru SDPZ Viator & Vektor, da so delavcem stali vedno ob strani, jim vlivali upanje in

tudi predlagali nekaj zaposlitev.

Sam sem kot predsednik hotel širši javnosti predstaviti težave in razloge za nastalo situacijo. Imel sem razgovore z vodstvom,

delavce pa zbiral na stavkah in zborih delavcev, da so bili tudi sami priča zavajajočim izjavam vodilnih, ki se jim je najbolj

mudilo, da so večino sredstev še odtujili in firme v skupini še prepisali nase ali na druge, se posluževali zemljiškega dolga in

drugih prevar, ki se nadaljujejo tudi v stečaju. Ko je stečajni upravitelj vložil ovadbo proti vodilnim, so ga hoteli zamenjati,

enako tudi že nekaj sodnikov. Zato tudi zahvala stečajnemu upravitelju in njegovi ekipi.

Skratka, v tem štiri- in dveletnemu mandatu se je dogajalo veliko in lahko bi pisal na dolgo in široko. Omeniti moram moralo,

ki sem jo vzdrževal v izvršnem odboru. Ta temelji na tem, da smo z delavci do konca in da se tudi v stečaju trudimo, da

dobijo svoje terjatve poplačane. (do sedaj smo dobili 50 odstotkov prednostnih terjatev), v sindikatu pa z dodelitvijo

solidarnostne pomoči pomagamo svojim članom, čeravno nam za to ne bodo izkazali hvaležnosti, saj v naši državi šteje

predvsem kritiziranje, vendar ne tistih, ki so za to odgovorni, mi pa se trudimo za dobro delavstva. V naši državi se prav tako

soočamo s hudo korupcijo in prepletenim kriminalom, ki ne bo v kratkem rešen.

Taka naj bi bila moja analiza ali videnje situacije v kratkem opisu. Da ne pozabim poudariti velike vloge pomoči pri

usmerjanju v dogodke vodilnih v sindikatu SDPZ; vsaj jaz sem njihovo usmerjanje cenil in spoštoval.

Torej boj za človekove in delavske pravice se mora nadaljevati.

Želim vam lepo bodočnost.

Marko Vučko

Vse se začne, ko naenkrat plače zamujajo, kasneje pa ni več ene, druge ne tretje ter je

vsem, ki vsaj malo poznajo problematiko firme, jasno, da je stečaj neizogiben, pritisk

delavcev in medijev, pa postaja vse bolj neizprosen.

Ljuba, preljuba si javna uprava postala kot EU podalpska država.

Sosed sosedu gleda v garažo, šef pa med malico hodi na stražo.

Vsak obrtnik od nas boljše živi, saj višanja plač že davno več ni.

Ta mesec bogat bomo dobili regres, končno lahko grem v soboto na ples.

Leni Breznik

IZPOVED SINDIKALISTA

NJIVA IN PLEVEL

5

Ko ni le njiva zdaj več njiva, ker gnoj leži že vsepovsod. Ko muha leta in opleta, je smrad prehud in vsepovsod. Kako naj vrnemo se v čase, ko njive je le kmet oral? Kako naj vrnemo se v čase, ko trto je vinogradnik negoval? Kako naj vrnemo se v čase, ko čevljev delal ni pastir? Kako naj vrnemo se v čase, ko zakon nekaj je veljal, ko ni dopuščal bogatenja, ne da bi človek delati sploh kaj znal. Okrim Namžor

Eni preprosto ne razumejo stvari, na katere se ne razumejo, pa mislijo, da vse razumejo, ne razumejo pa nič od tega, kar bi morali razumeti. Potem pa še kar drugim razlagajo, da ne razumejo zato, ker oni sami ne razumejo tega, kar bi morali razumeti, ne razumejo niti dejstva, da tisti, ki jih oni vztrajno prepričujejo, da ne razumejo, razumejo točno to, kar bi oni morali razumeti. Pravijo mi, v redu delavec si, vendar ne »pašeš« v naš »novi« sistem, upam, da ne bom preveč ciničen »zdej«, vendar pa res hvala vam za ta sistem, toplo priporočam ga vsem. S temi besedami verjetno bolj konkurenčen sem »zdej«, mogoče pa »zdej pašem« v ta novi sistem? Hmm … morda pa zato, ker predstavnik delavcev sem, ne »pašem« v ta novi sistem, ki mu, tako ponosno pravite kapitalističen, demokratičen, svoboden, kjer denar najbolj pomemben je, prav vsem. Pa vendar »nej tuki opomnem zdej«, da iz delavske družine sem in vem, da v sistemu tistem starem, sedaj že prepovedanem, za delavca preživetje in sreča nista bila problem, če pa to slučajno na glas povem, za vas takoj zombi sem. Sprememba prihaja, to jasno je vsem, ne bom kritiziral noben več sistem. To kar sledi »zdej« namenjeno bralcem je vsem, konkurenčno mogoče res ni, a to niti ni moj namen: »Vsem delavcem pomagajmo, ki si sami ne zmorejo, saj vendar sindikalisti smo, na izborjene pravice iz preteklosti ponosni smo, ideale, za katere borili se naši predniki so, tudi v prihodnosti braniti moramo.« P. S. »Pravice so izborjene in ne podeljene.« Zoran Mačković

Kako naj vrnemo se v čase, ko zakon nekaj je veljal, ko ni dopuščal bogatenja,

brez, da delati bi človek sploh kaj znal.

Mogoče so rodovi mladi pa le iz pravega testa? A ne, da je velika to le zmota, pokaže nam vsak novi dan. Ker pot do njih, ki bili bi iz pravega testa, na žalost je šele ... nas vseh neuslišana želja. Svarim vas: nikoli vsi ne pozabite, da pot do konca je ovinkasta, da včasih koga le zanese in prepad njegova je dokončna zibelka.

PROTESTNI SHOD

DRAGA VLADA

6

Ura – zvoni – uh a zame je?!

Kako težko zadnje čase vstanem in se pripravim za na delo. Odhod kar nekako odlašam čisto do zadnje minute. Nič ni več,

kot je bilo pred mnogimi leti, ko sem prvič stopila skozi vrata podjetja, ki mi še danes daje kruh. V zraku nekaj visi, ne vem

kaj, ampak kot bi se oblačilo. Ljudje smo vedno bolj nezadovoljni in se pritožujemo nad plačo, nad odnosi med sodelavci,

nad obilico dela, mladi sploh nimajo nobenega spoštovanja …

Danes pridem na delo in se šušlja, da se nekaj v sindikatu pripravlja. Kaj kmalu mi pride na ušesa, da bo verjetno protestni

shod. Vesela sem, da sem tudi jaz že vsa ta leta članica sindikata. Saj me zafrkavajo, češ kaj plačujem članarino brez veze.

Ja, govorijo tisti, ki niso nikoli potrebovali pomoči. Še se spomnim, kako smo kupovali meso, krompir, sadje in sok preko

sindikata na obroke. In kako prav nam je prišlo, da smo si lahko privoščili.

No, in res se je zgodilo. Prišel je oglas, da bo protestni shod v Ljubljani in naj se prijavi, kdor želi sodelovati. Za vožnjo bo

poskrbljeno z avtobusi.

Ni mi bilo treba preveč razmišljati, ali grem ali ne. Takoj se prijavim, saj želim tudi jaz prispevati k bolj poštenemu

preživljanju delovnega časa.

Komaj sem čakala dan, ko smo se zbrali na parkirišču in se odpeljali proti Ljubljani. Prvič sem se udeležila protestnega

shoda in nisem niti vedela, kako in kaj poteka. Ko smo prispeli, je tam bila že ful gužva. Prejeli smo svetle telovnike, kape

in piščalke in se postavili v vrsto – prav tako kot v šoli.

Dolga kača ljudi se je začela pomikati po ulici. Vsi smo piskali, vzklikali … Skratka bil je vik in krik vse naokrog. Nekateri so

imeli s sabo celo prazne sode na kolesih, po katerih so udarjali z velikimi palicami. Bilo nas je res veliko in želela sem si

samo, da bi to množico slišal tisti, ki bi jo moral in tisti, ki bi ji moral prisluhniti.

Srečala sem veliko znanih obrazov, poslušala govore in nagovore različnih pomembnih članov sindikata in se počutila tudi

sama pomembna, ker sem bila tisti trenutek med njimi. Ker smo bili eno, ker smo se borili za isto stvar – za pravice

utrujenih in delovnih ljudi.

Še dolgo v noč mi je v ušesih šumelo od vsega hrupa. A vendar upam, da smo skupaj nekaj dobrega naredili.

Naj vedo naši politiki, da v sindikatu ni en sam osamljen, da v sindikatu nista dva, ki ne zmoreta, ampak da nas je tisoč in

več in skupaj zmoremo. Da znamo stopiti skupaj, da se znamo in upamo boriti za naše pravice, kajti »skupaj smo

močnejši«.

Janja Grubelnik

Nam pa končno dajte mir, če ne - povem vam - bo hudir;

na vaš pogoltni, nenasitni vrat pošljemo vam ZSSS - zvezni sindikat!

Draga vlada, kaj bi rada?

Pokojnine, hiše naše, plače, bi rada, da nam slečete še hlače?

Zakone imate, pravosodje, policijo, vse orodje!

Zaprite tiste, vzemite tam, ki kradejo Slovenijo in nosijo drugam!

Nam pa končno dajte mir, če ne - povem vam - bo hudir; na vaš pogoltni, nenasitni vrat

pošljemo vam ZSSS - zvezni sindikat!

Marjan Weisseisen

ODSEV NEZNANEGA

SINDIKALNA

7

Strah. Strah odseva skozi zgodbo ljudi. Množica ljudi se zbira na trgu. Boj za pravice se pričenja. Skandiranje glasov odmeva v vetru neskončnosti. Razočaranje se kaže na obrazih ljudi. Marsikomu solza po licu spolzi. Mali delavec je le orodje za dosego ciljev določenih ljudi, ki jih divji kapitalizem rodi. Razočaranje nam sega v pore kot neznani odsev življenja, ki smo mu priče. Glas vpijoče množice se izgublja v neskončnost, v nam neznano prihodnost. Ali bo kdaj bolje, se sprašujemo. Odgovora ni. Le čas neizbežno mimo nas hiti. Kot neme priče strmimo in čakamo na rešitev, ki se nam zdi nemogoča. Dogovor je sklenjen, pogosto slišimo. Žarek topline obda naše srce, vendar kmalu nam temni oblaki zastrejo pogled v bodočnost. Ostaja nam le večno vprašanje: »Čemu?« Jerneja Logar

Mali delavec je le orodje za dosego ciljev določenih ljudi, ki jih divji kapitalizem rodi.

Vsi v borbo, vsi v boj, s transparenti in zastavami za naš, delavski obstoj. Zveni iz grl mnogoterih, dol z nepošteno vlado in ministri, vsi so lopovi, vsi so isti. Se vije množica po Slovenski cesti, saj želimo s sindikalnimi protesti ohraniti pridobljene nam pravice, službo, plačo, mir in dostojanstvo.

Preprečimo krivice, ki z vladno toleranco krepijo sodobno suženjstvo, revščino in vse večjo bedo. Zato v borbo, vsi v boj, za danes in za naš jutrišnji obstoj. Stanka Božič

ODA SINDIKATU

ODA SINDIKATU

POTREBNA SLOŽNOST JE

8

Kaj bo z nami, se ne ve, to zdaj jaz sprašujem se. Sami problemi, samo sranje, država vsak dan rine vanje. V državni upravi sem se zaposlila, saj tam prvo zaposlitev sem dobila. Po enem letu službo za nedoločen čas, saj takrat bil je še raj za nas. Zgodba kmalu temno plat je dobila, recesija vse je spremenila. Plače nam navzdol polzijo, direktorji se še bolj mastijo. Potni stroški so vse manjši, naše denarnice in žepi so vse tanjši. Napredovanje pri nas sploh ni mogoče, a ponekod se dobi še vse, kar se hoče. Tudi dodatkov za nočno delo več ni, dobro, da se še sindikat za nas bori. Dobro, da za naše pravice skrbi, saj politikom za to mar ni. A jaz vedno, ko stanje slabša se, izrečem le besede te: »Le zakaj bi se jezila, raju sindikatu se bom pridružila in z njim se za pravice borila.« Katja Lukšič

»Le zakaj bi se jezila, raju sindikatu se bom pridružila in z njim se za pravice borila«.

Ko sindikalist sem postal, delavec že dolgo nič vreden ni bil. Ponižanje prešlo meje je vse. Ob mesecu plače ne bi mu dali, sebi dobiček bi pa basali. Povrh še kredite jemali, od države nepovratna sredstva imeli. Zato besedo svojo brž sem zastavil. Pri novodobnih kapitalistih dejavnik moteč postal. A kaj mi to, grožnje in natolcevanja vsa. Slabše že ne more biti. Še z večjim elanom sem v boj za pravice delavcev se podal.

Kdo se bo za delavca zavzel, če ne bomo se sami. A pri tem potrebna složnost je, le tako kaj doseže se. Plače in regres spet ob pravem času. Še božičnica je bila. In obrazi znova vedrejši.

Franc Bratkovič

ZA NAROD

9

So nam »tastari« govorili: »Da boste v šole hodili, se pridno učili, se za elito vzgojili.« Da bo »dobra služba in plača« to se mi v glavi obrača. Dobri stari nasveti, od zoba časa načeti. A mi smo šole končali in fakse nar'dili, namesto službe in plače socialno dobili. Zdaj mladi na zavodu vkup se dobijo, pros'jo za delo, se za službo borijo: »Dajte, gospa, ponoči še taksi bom vozil, podnevi pa ceste pometal, da le ne bom prosil!« Le kaj je z državo, z našo upravo, ker nič ne nar'dijo, se dnevi črnijo, drug drugega dolžijo, vsepovprek le krivijo, a svoje dolgove na narod valijo. Pa dedki in babice, ki so svoj dolg že plačali, vsa leta pridno garali, prispevke dajali. Na stara leta namesto da mirno živijo, še vedno hodijo v službo, svojih osem ur naredijo, po službi na vrt al' pa na fuš, je plača premajhna, ni dosti za v Tuš. Čeprav vsi bi raje v pokoju živeli, zaslužen počitek na starost imeli, po vseh letih so že čisto zgarani, od države slovenske za penzion ogoljufani. V seb' bolečino tiščijo, se resno držijo, gledajo naprej in ne popustijo. Saj drugega ne smejo, jim izbire ni druge, al' zjutraj v službo al' čez leto v truge. Politiki naši pa oči skup tiščijo, noč'jo videt' resnice, o dolgovih molčijo. Ko probaš jih menjat, to složni so vedno: »Krivi so prejšnji!« to res je že bedno. Zato dvignimo parole in zastave visoko, na ulice stop'mo, da se čuje globoko, da dvignemo glas, politike spravimo stran, pred parlamentom kričimo državi v bran, da razpustimo ta cirkus in klovne tam not, namest' sto malih stolov naj sede gospod, en človek na mestu, ki z glavo ravna, ki državo bo dvignil z dosežen'ga dna, dal mladim bo službe in »Plačo ter d'nar«, starejšim penzion, ker mu »za narod« je mar. Robert Kelavić

A mi smo šole končali in fakse nar'dili, namesto službe in plače socialno dobili.

ZAKAJ POGLED V TLA?

BORIMO SE ZA PRAVO STVAR

10

Zakaj pogled, pogled v tla tiščijo? Kje iskren je pogled, ko oči, oči pogledajo in nam rečejo: »Ej, srečen sem, da te vidim!« Se morda niti ne zavedamo, da je sam božji dar, da jih imamo, te lepe, drobne, vsevidne oči. Oči še v temi vidijo in vid je njih jaz. Zakaj jim ljudje to jemljemo? Ozri se, človek, in poglej! Ko pogledaš, pa še uzri tiste oči, ki samo čakajo, da jih vidiš. Ne odreci jim tega, le tega ne, človek božji. Neli Franza

A kaj, ko tukaj naše so korenine in nihče ne bi kar tako zapustil svoje domovine.

Kriza tukaj, kriza tam. Ja, človek pobegnil bi kar kam drugam. A kaj, ko tukaj naše so korenine in nihče ne bi kar tako zapustil svoje domovine. Zato pa, le pogumno naprej, zaupniki sindikata, saj nas v zvezi svobodnih sindikatov lepša prihodnost čaka. Stopimo v prve vrste in glasni bodimo, saj se prav mi za pravo stvar borimo. Za besedami, ki jih govorimo, pa vedno trdno stojimo. Borimo se za enakopravnost, enakost in demokracijo, ne nazadnje pa tudi za to, da za pošteno delo se spodobne plače dobijo.

V zvezi svobodnih sindikatov taki smo ljudje,

V zvezi svobodnih sindikatov taki smo ljudje, da resnično mar nam je za vrednote te, ki vsakega človeka najbolj krase. Marljivost, delavnost in poštenje. To vrednote so, ki vsem nam narekujejo življenje. Zato pa, bodi pogumen, rad se nasmej, srce na široko odprto imej. Z nami lahko ti uspe saj v sindikatu za malega človeka borimo se. V Zvezi svobodnih sindikatov radi si vsi pomagamo in tudi v najhujši krizi nikoli in nikdar ne omagamo.

Ti, človek, le glej naprej, ne obupuj in se pogumno nasmej. V nov dan se ponosno zazri, saj sindikat za tabo stoji. Melita Lah

PRAV TAKO JE BILO!

11

Prav presenečen sem bil, ko so me poklicali v tajništvo in spotoma še poudarili, da gre za važno stvar. Ko sem v svojih šmirastih cotah koračil po stopnicah, sem razmišljal, za kaj bi lahko šlo. Ali sem res pretiraval s tem svojim šimfanjem? Ali jim gre res tako slabo, da bi me hoteli zaradi tega masirati?

Ko sem vstopil, sem bil presenečen še enkrat. Bil sem sprejet prijazno, spoštljivo, skoraj nekoliko pretirano, se mi je zdelo. Glavna predsednikova tajnica me je povabila bliže in mi zadevo razložila.

»Tako je, gospod Dare,« je začela, »uvideli smo, da ste pameten človek in da vas ne moremo več prinašati okoli!« Poslušal sem jo z bedasto na pol odprtimi usti. Gospa je nadaljevala: »Odločili smo se, da bomo nekaj stvari drastično spremenili. Za začetek smo mislili, da bi nam vi pomagal pri neki malenkost bolj kočljivi stvari!« Še vedno pretreseno osupel sem boječe vprašal: »A, in kaj bi jaz lahko storil za vas?«

Njen odgovor je bil, naj verjame, kdor hoče, takšen: »Določili boste plačo glavnega menedžerja!« V tem momentu sem čakal, da se bodo vsi v pisarni prijeli za trebuhe in se začeli krohotati, vendar se ni zgodilo nič takega. Ko sem dojel, da baba misli resno, sem vstopil v kanclijo. Menedžerski šef je sedel v svojem usnjenem naslonjaču in videti je bil manj mogočen in manj gotov vase kot kakšen drug dan.

»A je…, a … a... je res?« sem nekako zjecljal. Magnat je samo presunjeno pokimal. »No, če je pa tako!« sem ob tej novo pridobljeni prevladi spremenil ton, »potem pa prej kot kaj drugega … greva v moj becirk!«

Vidno nerad in še bolj vidno nejevoljen je gospod menedžer s svojim BMW-ejem sledil moji kripi do vaške oštarije, kjer sva se usedla v kot. Kot kup nesreče me je gledal, ko sem iz zasvinjane delovne suknje izvlekel beležko in kratko pisalo. »No, zadeva je taka!« sem začel takoj potem, ko sva kelnarci naročila dva kofeta! »Za izhodišče bova vzela mojo plačo!« dec se je zdrznil, kot bi ga nekaj zbodlo v hrbet. Ustnica se mu je začela tresti in proseče me je gledal. »Ja, tri moje plače bo tvoja osnova!« Ob teh besedah se je komaj za spoznanje oddahnil. »Primaknila bova še eno, ker si šef. A je v redu?« Tip je bil že pošteno na tleh. Nekaj sem čečkal po beležki in po mučni minuti dodal: »Na tvoje šole bova pridodala še dve!« Spet sem nekaj dolgih trenutkov razmišljal. Takrat je menedžer nakazal, da ima sam nekaj povedati. »Pa moja odgovornost?« je zašepetal. »Eko, odgovornost,« sem tlesknil s prsti, kot bi se spomnil gesla pod ena vodoravno. »To znese še eno mojo, eno pa še na tvoj delovni čas in na tvoja leta, saj nisi več ravno mlad!« Sploh ni reagiral na to, da sem hotel biti duhovit!

»Pa še eno damo zraven, ker si menda precej požrešen!« sem naredil še eno kljukico v svoj črni notes. Pri zadnji postavki je moj menedžer nekoliko bolj trznil. Ni bil vajen, da ga ravno vsak šloser zmerja. Po tej zadnji, deveti postavki sva pa res obstala. Minila je minuta, pa dve, pa tri. Jaz sem razmišljal, on je v strahu in obupu nasproti mene trepetal in lezel sam vase.

»Hop!« sem presekal mučne trenutke. Tip je skoraj padel pod mizo in jaz sem se vzravnal in zaključil svoje delo: »Še deseto primaknem, da bo številka okrogla. Zdaj pa vzemi ali pusti ... in greva lepo nazaj na delo!« »Kaaaj?!« je hripavo zastokal. »A to je vse? A nobene več ne boš dodal!«

Nisem se dal. Odkimaval sem v nedogled in nekaj govoril o pravičnih in razumnih razmerjih. Po dolgem prosečem čakanju je menedžer udaril po mizi, hitro posrkal ohlajeno kavo in vstal od mize.

»Dobro, pa ne. Pa nič!« Bil je jezen in užaljen. Vzel je v roke klobuk in dežnik in jezno odkorakal proti izhodu: »Kofe pa kar ti plačaj!« je še siknil. Dare Likar

MED ISKRENIMI LJUDMI

12

Moji obiski pri glavnem menedžerju že nekaj časa niso bili kakšna posebna novost. No, ne da bi ga prav pogosto obiskoval, ampak tolikokrat pa že, da tajnice niso gledale začudeno, ko sem vkorakal v svojih zamazanih cotah v svetle kanclije. Pri mojih prvih obiskih so me babnice gledale, kot da bi treščil mednje afganistanski upornik ali kakšen podoben čudak. Zdaj pa so me le prijazno pozdravile. Vedele so, da sva se z menedžerjem zagotovo že sama dogovorila, da se dobiva.

Tega pa seveda ni vedel nihče razen naju, da sem tokrat jaz zahteval sestanek, in tudi to jim ni bilo znano, da sem pošteno razkurjen. Mislim, počutil sem se, kot da so mi nekatere stvari pa res prišle do vrha. S takšnimi mislimi in pripravljen na debato v takšnem stilu sem tudi planil pred gospoda. Prvi trenutek je malo zavrlo mojo ihto, ko sem ga zagledal. V svojem ogromnem naslonjaču je čemel ves nekako potlačen, mrk in otožen. Zgledal je, kot da bi bil ravnokar pri njem že nekdo, podobno jezen, kot sem bil sam.

Vendar pa nisem dovolil, da bi se pomiril. Preveč problemov se je nabralo. Preveč stvari je ubralo napačno, brezciljno pot. Preveč ljudem se je dogajala krivica in preveč nesmislov je bilo krivo za to neljubo dogajanje. »Jebemti boga!« sem vzrojil, »ta tvoja firma … !«

Nekako me je prekinil! Spretno. Porkaduš, vedno sem se spraševal, kako so se to naučili. Brez težav, brez glasnega govorjenja, samo s pomenljivo, drobno kretnjo je v trenutku prevzel nit! »Počakaj malo, Dare … « je mirno in prijazno pomiril mojo zaletavost. »Počakaj! Naj ti povem nekaj stvari!« Razorožil me je vsaj za trenutek in mirno sem mu prisluhnil. Verjetno tudi zato, ker je mož zvenel žalostno in utrujeno. Zvenel je tako, da mi srce ni dalo, da bi še naprej rogovilil. Olika mi je velevala tako, ne nazadnje pa tudi moja presenečena zvedavost.

»Verjetno veš, da sem tukaj že mnogo let. Firmo sem zgradil iz majhne delavnice. Gradil sem po svojih najboljših močeh, vse svoje znanje sem vključil v to zgodbo in vedno, pa ne glede na to, da je tebi izgledalo včasih drugače, sem se vedno trudil biti pošten. In kolegialen do svoje ekipe, do svojih podrejenih. Takrat je bilo marsikaj novo, tako za nas kot tudi za vse vas dol spodaj. Zadeve so hitro rasle. Se spreminjale. Nekateri so stvari razumeli, nekateri pa pač ne. In nekateri jim že v začetku niso bili niti približno dorasli.«

»Hotel sem ti samo povedati, da je vse skupaj …« in spet je ponovil tisto zadevo s kretnjo in me utišal ter nadaljeval. »Takrat enkrat sem moral narediti totalen kraval. Hodili so k meni z nekimi težavami. Pa to ne gre! Pa to ni v redu. Pa tega ne zmoremo. Konec! Dovolj! Moral sem narediti rez. Odpustil sem dva direktorja in dva ali tri degradiral in zamenjal. Ostalim sem pojasnil, da potrebujem ljudi, ki mi ne prinašajo problemov, ampak rešitve zanje. Res oster rez je bil to! In potem se je začelo. Nekaj zgodbe poznaš, vsega pa seveda ne. Poglej te papirje, poglej te statistike, poglej, kaj visi po stenah.«

»Ampak …!« sem se spet neuspešno poskusil vtakniti v njegov samogovor. In potem sem si ogledal tiste reči. Vsi kazalci so šli samo navzgor. Vse je kazalo samo zgodbe o uspehu. Graf nad njegovo glavo je s širokim rdečim trakom risal strm, komaj malo stopničast napredek na vseh področjih. Na steni so visela priznanja in potrditve, da so njegovi fabriki podelili certifikate in standarde za vse mogoče, tehnološke, varnostne in celo ekološke zadeve. Tam je viselo priznanje za menedžerja leta in še cel kup stvari, ki nisem prav dobro vedel, kaj pomenijo. »Take stvari mi od takrat nosijo moji ljudje!« je takrat hripavo rekel. Nikoli in nikdar nihče ne pride skozi ta vrata z zares slabo informacijo. Tukaj je prostor, kjer se smehljamo in si čestitamo. Tukaj odpiramo penino in nazdravljamo še novim uspehom.

Nekaj trenutkov sem nemo gledal gospoda in se spraševal, o čem pravzaprav govori. Kako je ves ta blišč sploh povezan z njegovo potrtostjo. Zakaj je kljub vsemu ves ubog in pobit. Takrat sem izkoristil presledek in tišino ter napadel. »Jaz v glavnem sem ti prišel povedat, da je ta tvoja firma čisto popolnoma v kurcu, jebemtiboga!« Seveda sem pričakoval nejevoljno reakcijo. Pa nič! Najbolj otožno prijazen nasmeh se je narisal na njegovem obrazu. Pokimal je čisto na drobno in stavil bi, da so se mu v očeh nabirale solze. Vstal je iz svojega udobnega sedeža in še enkrat na lahno pokimal. Kot bi želel reči: »Ja, Dare. Ja! Vem!«

Tedaj je stopil proti meni, me še enkrat pogledal. In takrat me je objel. Kot sina! Dare Likar

13 NI PRAV!!

Koliko je vredno delo, strokovnost, pridnost kakega človeka, pa njegova pomembnost ali celo nepogrešljivost, so stvari, ki se bomo glede njih težko točno dogovorili. Težko bomo nekomu dopovedali, da cenimo njegovo delo, da ga celo občudujemo, ampak nikakor ne moremo dojeti, da je denimo tridesetkrat več vredno od našega garanja. Tudi to, da spoštovanje niti ni treba, da bi se v vsaki črki odražalo v denarju, ne pride nikakor skozi. Da bi te stvari določala kar sama človekova vest, je pa sploh totalna utopija.

Sploh pa pri tehtanju teh stvari na kraju pridemo še do ene nenavadne ugotovitve. Do tega namreč, da sama vrednost niti ni posebno pomembna. Pomembno je to, kdo ima možnost določati kriterije, ali pa celo to, kdo laže in kdo lahko bolj dramatično s svojimi argumenti izsiljuje ostale in si tako pridobi večjo veljavo. Takšni argumenti so včasih na strani tistih, ki imajo večje kamione in z njimi lahko zaprejo kakšno pot; včasih so to tisti, ki nam rihtajo hrano in grozijo, da se bomo brez njih izstradali do bridkega konca. Nekateri so tudi malo smešni in grozijo z meglo. Takšni so se mi kdaj zdeli sodniki, ki kakšno bedno pravdo vlečejo petnajst let, potem pa, ko jim kdo hoče malo priškrtniti pipico, grozijo, da ne bodo sproti reševali zadev. Ha. To se mi zdi pa res hecno. No, čisto na koncu in na vrhu pa so tudi takšni, ki imajo v rokah najboljša orožja. Ta gospoda lahko razsoja o našem življenju. In smrti seveda tudi. Takšne je pa že res treba spoštovati … In jim dati prav!

Z mojim dragim menedžerjem sva se sestala vsakih nekaj mesecev. Takrat, pred časom, ko sem mu v vaški gostilni po svojih širokosrčnih merilih določil menedžersko plačo v višini desetih mojih, so se najini odnosi sicer malo ohladili. Takrat ga je tisto tako razkurilo, da sem moral še tisti kofe sam plačati. No, pozneje se je potolažil in še kar nekajkrat sva se skupaj usedla in se pogovorila o aktualnih rečeh. Nikoli pa ni več šel z mano v oštarijo. Bolj samozavesten in gotov je bil v svojem raju, ko se je lagodno sukal v usnjenem naslonjaču in me gledal s tistim študioznim pogledom, ki je vsako sekundo dajal vedeti, da so kljub skoraj tovariškemu vzdušju nekateri najini parametri svetlobna leta narazen.

Zlahka trdim, da se me tisto popoldne ni prav posebno razveselil. Ma kaj razveselil. Ko sem vkorakal, kakopak sem se prej najavil tajnici Mariji, pa je dedec na tisto malo pozabil, takrat je reagiral zelo nejevoljno. Zdelo se mi je, da me je bil vesel približno toliko, kot da bi v novih sandalah stopil v frišen kravji drek. Pa sva to zadrego kar hitro prebrodila. Kot vedno mi je ponudil štampeljn viskija in cigaro, jaz pa sem kot vedno odklonil. Tudi on že dolgo ne počne več tako nezdravih stvari in sva med najinim pogovorom ostala pri ekološko pridelanem kislem sadnem soku iz bogve katerega sadja. Kljub temu pa sva kmalu postala kar pošteno zgovorna. Seveda sem se spet spozabil in začel s svojimi očitki glede nepravičnih in nelogičnih razmerij. Mahal sem mu pred utrujenimi očmi s čudnimi in maksimalno bednimi številkami. Kot po navadi sem naivno mislil, da bom malo dregnil v njegovo zakrnelo vest. Seveda ni šlo. Je pa tokrat možakar zares zgledal utrujen in ravno s tem očitnim argumentom je šel v protinapad. Očitno je želel, da bi pa tudi jaz malo bolj človeško razumel njegove tegobe. Opisal mi je svoj dan. Od ranega jutra, obvezne sprostilne rekreacije, sprejemanje jutranje pošte in tiska, do neskončnega števila sestankov, poslovnih kosil in srečanj in neprestanega dotoka informacij. »Ob vsem tem, dragi moj Dare,« je hripavo zaključil svojo žalostinko, »pa moram vedno in povsod trezno in zbrano sprejemati odločitve. Takšne, ki je od njih odvisno veliko število ljudi. Konec koncev …« je malo zastal, »konec koncev …, tudi ti si odvisen od njih! In tako, vidiš,« je zaključil »tako je štirinajst ur na dan. Štirinajst ur čisto vsak dan, porkaduš!«

Poslušal sem do konca njegovo jamranje in res se mi je dedec na momente malo zasmilil. Saj vendar tudi jaz nimam kamnitega srca. Zato sem tudi svoj odgovor začel nalahno, brez ihte in tako, da ni bilo videti, da bi rad sesul vse njegove bridke navedbe. »Ampak veš … Sem bral veliko stvari o tebi in drugih velikih menedžerjih. Marsikaj mi seveda ni jasno!« Poskušal sem se malo nasmehniti in omiliti svoj ton, ki se je že nagibal na bolj porogljivo stran!

»Zlahka pa trdim, da sem v časopisih prebiral zelo podobne zgodbe. Ti naši gospodje vodijo podjetje, zraven gonijo še eno svojo firmo, ki trži z artikli iz tiste prve, potem še eno vzporedno firmo, ki bogve s čim trži in je lastnik vsega drugega. Pa še hčerinske, sinovske in fantomske firme. Vsi ste v nekih elitnih klubih in predsedniki golf in konjeniških klubov … Še tisto brunarico, ki si si jo kupil na Gorenjskem, jebemti, še tistega si ne privoščiš, ampak si jo vključil v svoje posle in jo oddajaš v najem in tja vlačiš tiste škrice!«

Tukaj sem malo popustil, kajti moji stavki so postajali vse manj prijazni. Menedžer pa je le zavijal z očmi in nekaj sikal o moji neznosni preprostosti. Ko sem se ustavil, je pa le zahteval, da povem, kaj sploh z vsem tem mislim. Tega, da po mojem zato toliko dela sam, ker nikomur ne zaupa ali pa ima toliko sumljivih poslov, mu tokrat niti nisem upal omeniti. »Samo to sem želel povedati, stari,« sem rekel že čisto mirno, »da ti vsega tega nisem jaz naložil!« Dare Likar

14 VSAJ MALO

»To pa že znam delati. Dobro, ni kakšno posebno znanje, znam pa nastaviti mašino in včasih kakšnega novinca naučim osnovnih reči. Zadnjič sem med prostim časom prilaufal, ko je pob nekaj zašuštral! Pa toliko let sem že tukaj. Ali to nič ne velja!?«

Makedonski delavec, sivolasi, čokati, vedno nasmejani Milče, se je zvedavo obrnil ob mojem sikajočem pogovoru samega s sabo.

Svetle stopnice in steklena vrata. Nič nisem točno vedel, kaj je moj namen. Z dolgimi koraki sem prestopal po tri hkrati. Poseben vonj in bela svetloba je v tistih prostorih. To je zato, ker jih nisem vajen, ker nikoli ne hodim tod okoli. Čista mehka tla in beli zidovi. Nič se ni skladalo z mojo šmirasto pojavo. Z vseh strani so me pozdravljale besede. Z velikimi črkami jih je nekdo sestavil v brezhibne stavke in mi dal misliti. Arbeit macht frei!

Bog ve! Če bi bil mlajši ... Gledam kdaj mlade fante, ki se na takšne stvari nasmehnejo. Kakšen preklinja in pošilja nekam vse povprek. Tretji pokaže šefu iztegnjenega fakiča in kaže proti izhodu, kar pomeni, da ne bo več dolgo tukaj. Za tak denar in na tak način že ne. Neki pob je bil samo osem ur v proizvodnji. »Aha!« tako imate tukaj!?« je modro ugotovil po prvem šihtu in objavil v zabavo prisotnih, da »prekinja delovno razmerje«. Pa je šel!

Skrb za ljudi, za osebno rast. Pogled obrnjen v bodočnost. Svetle vizije. Izobraževanje in spodbujanje inovacij. Čim bolj pristni odnosi in komunikacije. Ne sede samo težka hrana v želodec in tam obleži, tišči in povzroča pekoč občutek. Tudi besede se enako ali bolj zoprno uležejo tja. Parole politkomisarjev nekih preteklih časov, ko smo še verjeli, besede nekih novodobnih prepričevalcev in te besede, ki me obkrožajo zdaj. In besede, Dare, ti si idiot in zaboga že enkrat dojemi to dejstvo. Potem pa tista zgaga in želodčne bolečine.

Sindikat je takrat organiziral štrajk. Delavci so se borili za slabih šest stotakov minimalne colenge. In uspeli. Sindikalist je prej nekaj momljal. Ni mi znal odgovoriti. Pravi, da je poklical tisto babo, ki je taglavna pri tej zadevi, in je ona tudi samo nekaj momljala. Štrajk je bil baje pa takrat uspešen. Zmagaaaa! Pa naj vsaj to nekdo pove, kaj bi bilo z nami, če bi takrat pogoreli. Samo to.

Slike na stenah. Fotošopirane do detajlov. Punca, ki zre v bodočnost, je vzneseno optimistična, inovator s svojim merilnim rekvizitom globoko razmišlja in komandanti talajo svoje naučene nasmehe. Delavci v skupini so ob kliku rekli »cheese«! Vsi smo ena družina.

Ko pa človek ni več tako neobrzdano mlad, takrat ni več tako jezen. Še vedno nisem bil prepričan, kaj je moj pravi namen v tistih posvečenih prostorih. Takrat zna človek biti užaljen. Razočaran in pobit. Zavedajoč se svojih naglavnih grehov, neambicioznosti in neborbene poze v preteklosti. Svojih omejitev, ki jih ima v glavi, in tistih, ki jih ima v zdravniških kartotekah.

»Pa ne bi rad obrnil vsega na glavo!« zastane korak za trenutek. Nikoli nisem mislil, da bi bilo treba svet zasukati v nasprotno smer. Da bi morali vsi obleči temno zelene cunje in jesti v velikih zadružnih menzah. Ne, vem, kje je moje mesto. Vem, kje je moj domet, in z veseljem si tam želim samo, da bi bile stvari malo bolj pametne. Da bi bilo samo malo manj narobe!

»Kaj bo novega, sodelavec Dare!« me je tako zamišljenega vprašal moj osebni menedžer. S tem mi je spet pospešil adrenalin, ki je zastal nekje v žilah. Vsulo se je iz mene nekaj o minimalcu, o delovni dobi, uspešnosti, lojalnosti in tudi pičkatimaterina se je pojavila vmes. Prej kot je presenečeni boss prišel do besede, mi je bilo jasno, da me tokrat ne bo vabil na JackDanielsa v svoje prostore.

»A veš kaj!« sem že z nevarno povišanim tonom nadaljeval. »Ima me, da bi šel z Makedonci za tisti njihov uskrs na jug in si tam poiskal kakšno delo. Morebiti bi pa lahko kaj poslal domov. Nas filate s to kurčevo krizo že nekaj let, v tem času pa ste se od nje naučili samo novih fint in izgovorov.«

Ob tem sem stegnil dedcu pred obraz svojo plačilno. S prstom sem mu kazal tisto neto številko. Petstošestindvajset evrov. Samo za trenutek je razširil oči, da je nastavil dioptrijo, potem pa je bila njegova reakcija pričakovano brezizrazna. Tip pojma ni imel, kaj v resničnem življenju ta številka pomeni. »Na besede pa le pazi!« mi je rekel, »in ni treba, da si ciničen!«

In spet mi je, kot že tolikokrat v življenju, usahnila tista ihta. Kot da bi si naložil neko poltonsko breme, je v meni vse padlo v tisto utrujeno apatijo, ki naenkrat objame celo telo, mišice, žile, misli in čustva. Zamahnil sem z roko in se na pol obrnil stran.

Svoje jezne besede sem spremenil v šepet in psoval nekam vase. Papir in svoj mali protest sem krčevito zmečkal in počasi utrujeno odšel iz svetlih prostorov. Dedca, ki mi je pred minuto rekel sodelavec, potem pa me je označil za cinika, sem pustil tam. Ja, saj pravim … Samo malo manj narobe!

Dare Likar

15 ZA DRUGAČNO EVROPO

V velikem pričakovanju sem se 2. 4. 2014 odpravila na demonstracije v Bruselj. Ker smo imeli organiziran avtobusni prevoz, smo pot začeli v Ljubljani. V avtobus sem se zbasala z vso svojo prtljago. V Bruslju naj bi bilo po vremenski karti slabo vreme, temu primerna je bila tudi moja garderoba in velikost kovčka, ha, ha, ha … Še sreča, da sem bolj majhna in vitka, saj so bili ozki in trdi sedeži moj spremljevalec 18 dolgih ur. Vzdušje na avtobusi je bilo super. Prva kruta realnost Evrope me je pričakala na prvem postajališču po dveh urah in pol. Če si ženska in moraš na WC, odpri denarnico in plačaj. Sedaj, ko si preračunam za nazaj, koliko žemelj bi si lahko kupila za moje lulanje, me kar stisne. Po dolgih urah vožnje smo končno prispeli v naš hotel v Bruselj. Razpakiraj, preobleci se, in že nas je četica radovednežev mahnila v mesto. Od udeležencev, ki so že bili v Bruslju, smo dobili informacije, česa vsega ne smemo zamuditi, čokolada, pivo, vaflji … Oglasili, pa so se že tudi naši želodčki in začel se je lov na vse te dobrote. Po dobri hrani v grški restavraciji, kjer sem jim po naročilu seveda povedala, da smo iz Slovenije, kjer radi dobro jemo, nimamo pa dosti denarja, smo sicer dobro jedli, malo pili, plačali pa po evropsko. Po tehtnem premisleku sem z mojo druščino ugotovila, da je potrebno nekaj od teh dobrot odnesti tudi domov. Začelo se je nakupovanje. Tukaj vrečka čokolade, tam piva, še kakšen spominek in naloženi kot mule smo hiteli iz ene ulice v drugo, dokler nismo ugotovili, da sploh ne vemo, kje je hotel. Malo šoka, smeh in začela se je odisejada iskanja hotela. Naš organizator nam je lepo v pisni obliki poslal naslov hotela in ta list je bil del moje obvezne opreme v torbici (za primer če se izgubim). A glej ga zlomka, komur koli sem pokazala ta list, nihče ni vedel pomagati. Iskali smo hotel stolpnico, ne pa kakšno malo hišico. Dve ulici pred hotelom, sem pokazala naslov policistoma, ki tudi nista bila v nobeno pomoč. Hotel smo našli, prav tako dva naša dečka, ki sta vse to zamudila. Odšli smo pač nazaj v mesto, tokrat najprej na veliki vrč piva. Po vafljih in pivu smo se spravili spat. Na dan demonstracij smo si zjutraj privoščili res dober zajtrk. Spakirali smo naše kovčke in jih odvlekli zame nešteto ulic vstran na avtobus. Se počasi oblekli v naša demonstrantska oblačila in vzeli v roke raglje. Demonstracije so potekale mirno, če odmislim petarde in nekaj vročekrvnežev, ki so imeli bližnje srečanje s policijo. Evropa nas je slišala, politiki so pobegnili že dan prej domov. Naš cilj, da nas sliši BRUSELJ, je bil uresničen. Pri napornem in mučnem iskanju tokrat avtobusa pa so mi skoraj pošli zadnji atomi moči. Našli smo ga, se vkrcali in odpeljali proti domu. Z nekaj zapleti nas je avtobusni šofer le uspel pripeljati na večerjo v Nemčijo. Po večerji smo se odpeljali proti naši lepi deželi. Ni ga boja za naše pravice iz domačega naslanjača. Videla sem del Evrope z Brusljem, ki zdaleč ni tako lep, kot je naša čista, zelena Slovenija. Njihovi predpisi, zakoni nam ne bodo vzeli tega, za kar smo se leta borili. Več nas bo, bolj bomo glasni in ni takšnih ušes v Evropi, Bruslju in v Sloveniji, ki nas ne bi SLIŠALA. V slogi je moč, pa čeprav se borimo tudi za nečlane sindikata, tem v premislek. Bodimo glasni za delavske pravice, prihodnost naših otrok, vnukov, upokojencev in v Sloveniji NE SME BITI NITI ENEGA LAČNEGA OTROKA.

Suzana Leban

16 BITI ALI NE BITI SINDIKALIST

Predsednik sindikata biti,

je bilo nekoč ponos in čast,

a danes jih od vsepovsod dobiš po riti,

saj funkcijo zaznamoval je čas.

V Jugi za ta naziv dodatek k plači si dobil,

čeprav sistem je tekel, kot smo si želeli.

Za člane in delavske pravice nisi se boril,

saj po zakonu obvezno članstvo smo imeli.

Organizirali smo srečanja, izlete, piknike,

podjetja so z veseljem sredstva dala,

danes vodimo pa stavke, demonstracije

in se borimo, da vsaj minimalka bi ostala.

Se še spomnite, tovariši,

kaj bila je uravnilovka?

1:5 manj in več od tega briše,

plačna lestvica poštena je bila!

Karkoli danes si, da le po sindikatu mal' smrdi,

od spodaj in od zgoraj jih dobiš po glavi!

Člani so prepričani: premal' naredu si!

A da preveč zahtevaš, vodstvo pravi.

V socializmu sem bila gospa predsednica.

Danes sem uboga para!

Srp in kladivo sta ponos bila,

sedaj za naš simbol najraje puško bi izbrala!

So nam rekli v tovarni: stisnite zobe, garajte!

Da pri nas nekoč vaš otrok delo bo imel.

Danes pa, pozabite na tiste cajte,

moj sin z diplomo v žepu napačnim ljudem je verjel.

Samostojna, ponosna, draga nam Slovenija,

spoznala novih je besed cel kup,

a v začetku ni jih razumela srenja delavska,

kaj je tajkun, kaj menedžerski odkup.

Danes te besede vsi poznamo,

od njih se mi že zjutraj bruha,

da tega nočemo, pokazati ne znamo,

globoko v nas pa se nevihta kuha!

Grom in strela morata na plan,

bo treba vzeti v roke puške, kose, srp, kladivo,

da preženemo golazen vstran

in pošteno spet zaorjemo slovensko njivo.

Stanka Adamič

17 POGLED SKOZI ČAS

Ob teh za vse nas še zaposlene izredno težkih časih je prav, da se spomnimo določenih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj, nekateri daljše časovno obdobje, nekateri krajše.

Podjetje Kristal Maribor je bilo ustanovljeno leta 1921 na Stritarjevi 24 v Mariboru. Na trgu so se povečale potrebe za izdelavo stekla, zato se je izgradil obrat v Lenartu za izdelavo termo zasteklitev, 1985 se je začela gradnja obrata v Selnici ob Dravi, ki je bila končana 1987. Podjetje se je naknadno še povečalo in dogradilo. Leta 1991 je sledila privatizacija. Za lastniško preoblikovanje podjetja smo tudi zaposleni prispevali, in sicer 10 odstotkov svojih plač, nekaj teh delnic smo dobili poplačanih, večji del pa ne. Iz tega se lahko vidi, da smo zaupali vodilnim in želeli po svojih skromnih močeh pomagati, da bi bila firma uspešna.

Leta 1990 je podjetje poslovalo z izgubo (40 mil sit), zaradi izgube je sledila selitev proizvodnje iz Lenarta v Selnico ob Dravi. Leta 200 je podjetje začelo ponovni zagon, saj smo poslovali z dobičkom (10 mio SIT). Leta 2013 smo se skupno z vodstvom odločili za sklenitev Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Polovico je plačeval delodajalec, polovico pa vsak delavec sam. Letos poteče 10 let tega zavarovanja, delodajalec nam zadnji dve leti ni redno nakazoval mesečnih obrokov, čeprav so ti bili prikazani na obračunski listi.

Od 2004 do 2008 se je proizvodnja povečevala, nakupili so se novi stroji (kalilna linija, vertikalna linija ...). Leta 2009 smo se po zamisli vodilne strukture razdelili v 3 družbe, ustanovil se je Holding: Kristal, d. d. – 100 odstotni lastnik podjetja, IG – podjetje za izdelavo gradbenega stekla in T. G. – podjetje za izdelavo belega programa. Podjetje je vodil gospod Fabrizio Korošec, bil je najlepše plačan podjetnik v Podravju. Zaradi krize v gradbeništvu so se začeli problemi poslovanja I. G. Gradbena podjetja, za katera smo imeli sklenjene pogodbe in delali, svojih obveznosti do nas niso poravnavala, posledično pa so šla v stečaj (Almont, Vegrad …). Za vse nas so se začeli težki časi. Leta 2011 smo dobili novega direktorja Eugina Miklusa. Podjetje I. G. pa je šlo v likvidacijo. Večina delavcev iz tega podjetja je bila prezaposlena v podjetje T. G., ostali delavci pa so dobili odpravnine. Tudi naše podjetje T. G. (podjetje je brez premoženja, v njem smo samo zaposleni) in Kristal, d. d., sta ves čas v resnih finančnih težavah. Vodstvo je v letu 2012 našlo strateškega partnerja, z bankami pa se je uspešno dogovorilo za reprogramiranje kreditov (pri tem podjetju pomaga zunanja svetovalka gospa Nevena Tea Gorjup), začela se je sanacija podjetja. Vendar kot vidim sedaj, je prisilna poravnava uspela samo na Kristal, d. d., T. G. pa je tik pred stečajem. Kljub temu, da imamo naročila in smo v programu proizvodnje izdelkov za belo tehniko uspešni, bomo zaradi predhodnih napačnih odločitev, neprestanih obljub, da se bo sanacija uspešno končala, prav zaposleni tisti, ki bomo kaznovani za odločitve vodilnih. Težki časi, ki jih preživlja Kristal, so najtežji za delavce, mi smo v tem času preživeli marsikaj hudega. Sindikat ima marsikaj povedati glede kršenja pravic delavcem. Podjetje jih še naprej krši, delavci pa z upanjem, da bomo s svojim odrekanjem prispevali k ohranitvi podjetja in delovnih mest, pristajamo na marsikaj, obenem smo zaskrbljeni. V drugi polovici leta 2013 so se začele težave glede izplačevanja plač, saj smo zaposleni dobivali plače po obrokih. V mesecu decembru smo s Kristalom Tehniko podpisali cesijsko pogodbo, saj smo le na tak način dobili poplačilo plače in preostanek regresa za leto 2013. In takšen način izplačevanja plač je ostal vse do danes.

Narok o ugovoru na vodenje prisilne poravnave je bil dvakrat preložen, tako bo sodišče o njem odločalo 24. 4. 2014. Zadnja preložitev je bila zaradi unovčitve bančne garancije, vendar o tej garanciji močno dvomim. Na zadnjem zboru smo zopet poslušali obljube o poplačilu iz bančne garancije ter iskanju novega strateškega partnerja. Žal zaposleni ne moremo več zaupati, saj je to isti scenarij, kot se je dogajal v letu 2012. Sedanji strateški partner Kristal Tehnika ni pridobil obljubljenega kredita in se je dokončno umaknil iz proizvodnje, ostal pa je tudi dolg. S tem smo izgubili še zadnje upanje. Zgodil se je dan, ko smo vsi zaposleni dobili čakanje na domu do nadaljnjega.

Ponovno poudarjam, da si želimo, da bi se proizvodnja nadaljevala, saj bi z ohranitvijo delovnih mest ohranili vsaj ta majhni skromni socialni standard nas zaposlenih, vendar ne pristajamo na ponovno pridobitev strateškega partnerja, ki bo plačeval in vračal stare dolgove. Prepričani smo, da bi vsak strateški partner uspešneje nadaljeval proizvodnjo brez dolgov, saj bi tako lahko vlagali tudi v razvoj podjetja.

Prav je, da danes skupaj glasno povemo, da v Sloveniji že dolgo ni več pravice in pravne države, saj ne moremo in tudi nočemo razumeti, da delodajalec devet mesecev ne plačuje davkov in prispevkov, pa je država do njega še vedno razumevajoča. Prav zaradi tega zahtevamo, da se nam izplača 80 odstotkov zaostale plače za februar, prav tako plača za marec, ter za vse mesece poravnajo davki in prispevki. Vsi pa smo prav tako prepričani, da smo bili ogoljufani, že ko se je ustanovil Holding in pozivamo pristojne službe, da izvedejo revizijo uspele prisilne poravnave Kristala d. d.

Alenka Hirš

18 DEKLICA Z MANDLJEVIMI OČMI

Bližal se je konec šolskega leta, v zraku je bilo poletje. Sonce, morje, dopust, počitnice … Najlepši, najbolj brezskrben čas v letu. Temperatura se je že dopoldne povzpela proti 30 stopinjam. Na ulicah se je čutila ležernost, veselje, pričakovanja mimoidočih, ki so razmišljali o dopustih, počitnicah, morju, oddihu, čutilo se je pričakovanje nečesa lepega.

V pisarno je vstopila ženska srednjih let, majhna, drobna, s tremi otroki. Brez žara v očeh, brez iskric pričakovanja. Otroci so stali za njo, kot bi se želeli skriti, češ če jaz tebe ne vidim, tudi ti mene ne vidiš, ali če si pokrijem oči z dlanmi, me ne vidiš. Največja deklica, stara okoli 9 let, s kot mandlji velikimi rjavimi očmi je za roko držala rdečeličnega bratca, ki se je komaj dobro spravil iz plenic. Srednja deklica v pisanem krilu in s sveže spletenimi kitami pa se je mirno usedla na stol in začela prebirati zloženke, razstavljene po mizi.

Ženska je stopila naprej in s povešenimi očmi rekla: »Prosila bi, če mi lahko kako pomagate. Vesta, mož je zbolel, bil je kar nekaj časa na bolniški, zato se ga je delodajalec sčasoma rešil. Saj veste, taki so samo strošek za firmo. Če je človek bolan, ni za nikamor. Saj išče službo, prijavljen je na zavodu, pošilja prošnje, samo je vse zaman. Niti na razgovor ga nihče ne pokliče. Sicer pa, kdo bo pa vzel človeka, starega nad 45 let, saj veste, da takih ne jemljejo več. Za zdaj živimo z mojo delavsko plačo, ko plačam položnice, mi ne ostane skoraj nič. Otroci tudi rabijo, saj so skromni, pa vseeno je treba kupiti čevlje, obleko, šolske potrebščine, saj veste, kako je to.«

Deklica s kitami je najprej prebirala zloženke, rdečeličen fant je žulil polovico razmočene žemlje, ki jo je stiskal v roki, najstarejša deklica pa je povesila svoje velike, rjave oči in rekla: »Veste, koliko prošenj je oči poslal, pa ga nihče noče vzeti v službo. Saj je nekaj dobil vmes, samo tisto je bilo samo za par mesecev, potem pa spet nič. Veste, oči je prav žalosten, mogoče tudi depresiven, ne vem, ker ne dobi službe, in potem je žalostna tudi mamica in tudi jaz sem žalostna. Vsi smo žalostni.«

Devetletni otrok govori o žalosti, o depresiji? Tak otrok ne bi niti od daleč smel vedeti, kaj je to depresija, žalost in nesreča. Kakor tudi ne, da delodajalci ne marajo očkov in mamic, ki niso več rosno mladi in iztrošeni od dela. Pa čeprav bi radi delali, krvavo bi radi delali, da bi jim lahko privoščili vsaj kakšen dan morja, da ne bi med počitnicami razmišljali, kako bodo kupili šolske potrebščine in ali bodo v jeseni še prav spomladanski čevlji. Otroci vsega tega enostavno ne bi smeli vedeti. Otroci bi se morali poditi za pisanimi metulji, trgati hlače, plaziti po drevesih, se voziti s kolesi, uživati poletje in počitnice v vsej veličini, ne pa razmišljati o grdih delodajalcih, ki njihove starše in njih delajo žalostne.

O sistemu, o stanju v državi raje ne bom, ker bi dolžina teksta zasenčila deklico z velikimi, rjavimi očmi kot mandelj. Žalostnimi očmi.

Iz torbice sem vzela vrečko bonbonov, ki sem jih kupila za svojega otroka, in jo dala deklici s kitami. Fantiču, ki vsega še ne razume, so se zasvetile oči. Razdelili si jih bodo in kakšnega »prišparali« tudi za jutri.

Še danes se velikokrat spomnim na deklico z mandljevimi očmi. Zdaj je že večja, razume še več. Upam, da je oči dobil službo in da ni več žalostna ter da živi otroka spodobno otroštvo in preživlja lepe, brezskrbne počitnice.

Sindikalistka