NAČELI DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI - shrani.sishrani.si/f/X/WQ/3ChrlHlX/cpp-vaje-2007.pdf · Civilno procesno pravo – vaje 2007/2008 Pika Krejan 1 NAČELI DISPOZITIVNOSTI IN

Civilno procesno pravo – vaje 2007/2008 Pika Krejan

1

NAČELI DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI Po načelu disopzitivnosti so stranke tiste, ki začnejo in končajo postopek. Sodišče pa je pristojno, da odloči v okviru zahtevka, ki sta ga dali stranki. Sodišče po uradni dolžnosti izreče sodbo, ni pa pristojno, da bi po uradni dolžnosti iskalo pravice in dolžnosti strank postopka. Stranka mora sama ukrepati in navajati dejstva, ki so ji v korist in dokazati to svojo trditev. Stranka mora torej sama poskrbeti za svoje pravice v postopku. Civilno procesno pravo služi uveljavljanju pravic materialnega prava. Načelo dispozitivnosti velja torej tudi za postopek, v katerem se pravice uveljavljajo, vendar je torej načelo dispozitivnosti omejeno predvsem v družinsko‐pravnih sporih, ko mora sodišče odločati v korist otroka1. Po načelu dispozitivnosti, se postopek tudi vodi po volji strank in se lahko po njihovi volji tudi konča, in sicer v primerih: Sodne poravnave Odpovedi zahtevki – v tem primeru se postopek konča le na voljo ene stranke in volja tožnika mora biti taka, da nečesa ne bo zahteval od druge stranke. V tem primeru privolitev druge stranke ni potrebna. Odpoved zahtevku ima učinek ne bis in idem. Umik tožbe – ki nima učinka ne bis in idem. Zato ni jasno, ali je taka možnost sprejemljiva ali ne. V takem primeru bi bilo najbolje, da bi se o tem pozanimali pri tožniku in da bi bila za umik potrebna privolitev tožene stranke v postopku. Pripoznave zahtevka – s strani toženca, ko ta pove, da zahtevek priznava2. Vendar pa za priznanje obstaja neka omejitev, v 3. členu ZPP in sicer : Stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku. Stranke se lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Sodišče ne prizna razpolaganja strank: ki nasprotuje prisilnim predpisom; ki nasprotuje moralnim pravilom. Sodišče mora torej preveriti priznanje, da le‐to ne nasprotuje kateremu od kogentnih predpisov. 1. Primer Po členu 3/3 ZPP ni dopustno razpolaganje z zahtevkom v nasprotju s prisilnimi predpisi. Po členu 454 OZ pri prodajni pogodbi stroške z izločitvijo, ter stroške pred njo trpi prodajalec. V konkretnem primeru se prodajalec in kupec v prodajni pogodbi glede stroškov nista ničesar posebej dogovorila. Po izpolnitvi pogodbe je prodajalec kupca tožil na povračilo stroškov, ki so nastali z izročitvijo. Na kratko obrazložite: Ali bi sodišče v primeru, če bi toženec pripoznal zahtevek, izdalo sodbo na podlagi pripoznave? Norma OZ je v tem primeru dispozitivna in se uporabi le, če ni dogovora med strankama. Prodajalčev zahtevek sicer je v nasprotju z zakonom, a bo prodajalec zaradi pripoznave zahtevka vseeno zmagal, saj gre za normo dispozitivne narave – volenti non fit injuria. Ali bi sodišče v primeru, če bi toženec priznal vsa dejstva, ki jih navaja tožnik, izdalo obsodilno sodbo? Sodišče bo upoštevalo zatrjevana dejstva. Vendar gre v tem primeru za dejstva, ki niso pravno relevantna, zato bo sodba oprostilna. Ali bi v primeru pasivnosti toženca prišlo do zamudne sodbe? Posledica pasivnosti toženca je domneva, da toženec priznava vsa dejstva navedena v zahtevku oz. tožbi, le‐ta pa niso pravno relevantna in sodba bo zato oprostilna. 2. Primer Po 382. členu OZ pogodbene obresti znašajo 6% letno (če se stranki drugače ne dogovorita). V obravnavanem primeru je A B‐ju posodil nek znesek, B pa se je zavezal, da ga bo po enem letu vrnil z obrestmi. Obrestne mere nista določila. Ker B denarja ni vrnil, je A vložil tožbo in zahteval plačilo glavnice in 10% obresti. Toženec je zahtevek pripoznal. Sodišče je izreklo, da lahko pripoznavo glede obresti upošteva le do višine 6%. Ker se namreč stranki nista dogovorili drugače, je treba uporabiti obrestno mero iz čl. 382 OZ. A‐jev zahtevek za plačilo 10% obresti, ki tej določbi nasprotuje, je zato v nasprotju s kogentnimi predpisi (za obresti, ki presegajo 6%) , zato pripoznava takšnega zahtevka po čl. 3/3 ZPP ni dopustna. Na kratko pojasnite, ali je sodišče ravnalo prav.

1 Če pa je tožba o razvezi o vzgoji varstvu in stikih odloči sodišče po uradni dolžnosti, saj mora delovati v otrokovo korist. Po uradni dolžnosti sodišče odloča predvsem, ko gre za reševanje družinskih vprašanj. 2 V kazenskem procesnem pravu tako dejanje ni mogoče, saj velja načelo materialne resnice in kljub temu, da bi toženec priznal dejanje, je potrebno raziskati vsa dejstva, tako tista, ki so mu v prid, kot tista, ki ga bremenijo in sicer, ali so ta dejstva resnična. Taka ureditev velja pri nas, v anglosaškem pravu pa temu ni tako, saj postopek tam temelji na sporu in če spora ni, torej če toženec prizna dejanje, je obtožen, in postopek se s tem zaključi.


2

Stranki bi se lahko dogovorili drugače, saj je norma dispozitivna, vendar se nista in zato je norma obvezujoča? Vendar toženec je zahtevek pripoznal. Člen 3/3 ZPP lahko sodišče uporabi le, ko gre za nasprotovanje prisilnim (kogentnim) ali moralnim predpisom, tu pa gre torej za kršitev norme dispozitivne narave, saj obresti znašajo 6% le, če se stranki ne dogovorita drugače. Skozi postopek se kvaliteta (dispozitivnost ali kogentsnost) norme ne spreminja in tako norma ostaja dispozitivna tudi tekom postopka. Sodišče torej v tem primeru ni ravnalo pravilno, saj gre za konkludenten naknaden dogovor, ki velja! Volja strank je torej v tem primeru soglasna. 3. Primer Zakon je določal, da zaščitene kmetije ni dopustno prodati oseb, ki ni kmet. A (lastnik, s statusom kmeta) je takšno kmetijo želel prodati, vendar potencialni kupec B ni imel statusa kmeta. Prodajna pogodba bi bila zato nična. A in B sta se zato dogovorila sledeče: B je A‐ju plačal, nato pa je A‐ja tožil na ugotovitev svoje lastninske pravice na predmetnem zemljišču – ki naj bi jo pridobil s priposestvovanjem. V pravdi je B zahtevek A‐ja takoj pripoznal. Ali bo sodišče pripoznavo upoštevalo? Norma o zaščiteni kmetiji je kogentne narave. B je pripoznal samo priposestvovanje, katerega namen je prenesti kmetijo na osebo, ki nima statusa kmeta. Ta pravda je torej konstrukt, saj se s pogodbo takega primera ne da izpeljati. Stranki sta s to pravdo želeli obiti zakon, da bi dosegli zaželeni učinek. Če sodišče sumi, da gre za simulirano pravdo, bi to moralo raziskati po uradni dolžnosti; v nasprotnem primeru bi priznalo razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi. Končni izplen bi bilo torej nekaj, kar se s pogodbo ne da doseči in je torej v nasprotju s kogentnimi predpisi. V tem primeru pride do izigranja neke materialnopravne prepovedi, v čemer je pravda sredstvo, da pride do izigranja. Vse je torej odvisno od tega, ali je norma dispozitivne ali kogentne narave. 4. Primer A je s tožbo zahteval, naj mu B plača 1000 €. V tožbi je navedel, da je z B‐jem pred letom dni sklenil posojilno pogodbo in da mu je na podlagi te pogodbe izročil 1000 €; te naj bi mu po pogodbi B moral vrniti v roku osmih mesecev. B je v postopku ugovarjal, da z A‐jem ni sklenil nobene pogodbe in tudi denarja mu A ni izročil. Sodišče je izvedlo dokaze in ugotovilo, da A resnično ni sklenil pogodbe z B‐jem in da mu tudi ni izročil nobenega denarja. Ali je A‐jeva tožba sklepčna? Na kratko obrazloži odgovor. Ajeva tožba očitno ni utemeljena, vprašanje pa je, ali je sklepčna. Tožba je vsekakor sklepčna, saj ima podlago v materialnem pravu. Če bi bila torej tožnikova zatrjevana dejstva utemeljena oziroma resnična, bi bilo zahtevku ugodeno. Če je tožba sklepčna se postopek nadaljuje, če pa ni sklepčna, se izreče zavrnilna sodba. Sklepčnost tožbe se ugotavlja po uradni dolžnosti. Sklepčnost se nanaša zgolj na tožnikova zatrjevana dejstva in na njihovo podlago v materialnem pravu. Če je tožba sklepčna, temu sledi izvajanje dokazov, po izvedbi dokazov pa se ugotovi, ali je tožba utemeljena ali neutemeljena. Tožnik mora med izvajanjem dokazov torej dokazati resničnost zatrjevanih dejstev. 5. Primer Po 56. členu Stanovanjskega zakona ima oseba, ki z najemnikom živi v življenjski skupnosti pravico, da se nanjo prenese najemna pogodba, če najemnik umre. V konkretnem primeru je po smrti najemnika A zahteval, naj lastnik stanovanja z njim sklene najemno pogodbo. V tožbi je navedel, da je z najemnikom – 70 letnim C‐jem že pet let živel v spornem stanovanju na temelju pogodbe, s katero se je zavezal, da bo C‐ja oskrboval, C pa mu je kot plačilo za to pomoč dovolil, da živi v tem stanovanju. Ker lastnik najemne pogodbe z A‐jem ni hotel skleniti, je A proti njemu vložil tožbo. Kakšna bo sodba:

‐ Če toženec prizna vsa dejstva? ‐ Če toženec ne odgovori na tožbo? ‐ Če toženec pripozna zahtevek?

Kako pa bi ravnalo sodišče, če bi toženec navedbe tožnika prerekal (npr. izjavil, da ni res, da je toženec živel pri tožniku, pač pa ga je le nekajkrat na teden obiskoval, pa tudi da to ni trajalo pet let, pač pa le zadnjega pol leta pred smrtjo C‐ja) in predlagal priče (npr. zaslišanje sosedov)? Življenjska skupnost je pravni standard in je nekaj več, kot gola ekonomska skupnost. V tem primeru pa gre celo za pogodbeno ekonomsko skupnost, ki kot sama ne zadosti pravnemu standardu življenjske skupnost. Kot življenjska skupnost je mišljena večja in močnejša povezanost posameznikov. Že iz trditev tožnika je torej razvidno, da po


3

materialnem pravu nima zahtevka za uveljavljanje svojih trditev. Tožba torej ni sklepčna, saj opisane skupnosti ni mogoče subsumirati pod pravni standard življenjske skupnosti. Torej tudi če bi toženec priznal vsa dejstva, tožba ni sklepčna in zato do obsodilne sodbe ne bi prišlo, temveč bi sodba bila zavrnilna. Tudi če toženec na tožbo ne bi odgovoril, kar vzpostavlja fikcijo, da pripoznava vsa dejstva, ki jih navaja tožnik do obsodilne sodbe ne bi prišlo, saj sodba ni sklepčna. Sodišče tudi ne bi izdalo zamudne sodbe, temveč bi bila sodba zavrnilna, tako kot če bi vsa dejstva priznal. Če pa toženec zahtevek pripozna, se izda sodba na podlagi pripoznave, saj toženec kot lastnik lahko s svojo lastnino razpolaga in tako lahko tudi kadarkoli sklene najemno pogodbo. 6. Primer A je kot kupec z B‐jem sklenil prodajno pogodbo glede avtomobila. Dogovorjena cena je znašala 10.000 $. A je avto izročil, B kupnine ni plačal. A je zato vložil tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče B‐ja obsodi na plačilo 10.000 $. Sodišče je ugotovilo, da A do plačila v tuji valuti ni upravičen, upravičen pa je do plačila protivrednosti v €. Toženca je zato obsodilo na plačilo ustreznega zneska €. Ali je sodišče ravnalo prav? Pri nas je uradno plačilno sredstvo € in ta norma je kogentne narave. Za plačilo v $ (ali drugi tuji valuti) se torej ni dovoljeno dogovoriti. Ureditev in praksa pa je uvedla dejstvom, da taka pogodba ne bi bila v celoti nična, temveč bi se taka pogodba preuredila in štelo bi se, da je dogovorjeno plačilo v protivrednosti zneska v € (v tem primeru bi bilo torej dolgovanih slabih 7000€). Ni sporno, da prodajalec do plačila v $ ni upravičen, nesporno pa je tudi, da je upravičen do plačila v €, vendar A je zahteval nekaj, do česar ni upravičen. Ali je bilo torej prisojeno nekaj, kar ni bilo dolgovano? Ali se šteje, da je denar, in da je denar le merilo vrednosti (1€ = 1,47$)? Ali v tem primeru sploh ni bilo prisojeno nekaj drugega, kar je bilo zahtevano? Če sprejmemo dejstvo, da je denar le merilo vrednosti, je potem to le neko matematično merilo. Kaj pa, če za tožnika protivrednost nima enake vrednosti? Stališče Vrhovnega sodišča je, da načelo dispozitivnosti preprečuje možnost, da v primeru da nekdo zahteva plačilo v tuji valuti, da bi se mu prisodilo znesek v drugi valuti, čeprav bi bila to protivrednost prve valute. Tuja valuta namreč ni domača valuta in zato bi sodišče moralo zahtevek zavrniti, saj A ni zahteval €, temveč$. Tako bi moral A, če bi želel plačilo v protivrednosti, le to tudi zahtevati, na primer z eventualnim zahtevkom, ali pa bi v eventualnem zahtevku zahteval vračilo stvari, v primeru, da mu ne bi bilo prisojeno plačilo v $, tako kot je bilo s prodajno pogodbo dogovorjeno. 8. Primer Mati je v imenu mladoletnega otroka vložila tožbo na ugotovitev očetovstva. Sodišče je ugotovilo, da je toženec otrokov oče in je zahtevku za ugotovitev očetovstva ugodilo. Razen tega je odločilo,da je toženec dolžan za otroka plačevati preživnino. Toženec se je pritožil, češ da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je dosodilo nekaj, česar tožnica ni zahtevala. Ali ima prav? V skladu z načelom dispozitivnosti, sodišče zahtevka ne bi smelo prekoračiti, vendar ob vsakem pravilu obstajajo tudi izjeme. V tem primeru in predvsem v družinsko‐pravnih zadevah obstajajo določene izjeme od načela dispozitivnosti. V tem primeru, tudi če preživninski zahtevek ni postavljen, lahko sodišče v otrokovo korist odloči tudi o plačevanju preživnine3. Tožnik v takih primerih je vedno otrok, mati pa ga zastopa in deluje v njegovem imenu. V tem primeru torej velja 422. člen ZPP4, ki pravi, da v sodbi, s katero zahtevku za ugotovitev očetovstva ugodi, odloči senat tudi o preživljanju otroka. Če senat ugotovi, da je to glede na okoliščine potrebno, lahko o tem odloči tudi brez ustreznega zahtevka, če pa je ta postavljen pa senat nanj ni vezan. Sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti otroku prisodilo preživnino. Kakšne instrumente pa ima sodišče v primeru, če do očetovske pravde sploh ne pride, ali ne pride do razveze; če torej ni vložena nobena tožba? S civilno‐procesnimi sredstvi tu ni nobene mogoče poti, lahko pa pride do ukrepov,

3 Tudi v primeru, ko sodišče odloča o razvezi zakonske zveze po tožbi, mora odločati tudi o vzgoji in varstvu, stikih in preživljanju otrok po uradni dolžnosti, kar pa za zakonca ne velja – le kar se tiče otrok. 4 422. Člen ZPP : V sodbi, s katero zahtevku za ugotovitev očetovstva ugodi, odloči senat tudi o preživljanju otroka. Če senat ugotovi, da je to glede na okoliščine potrebno, lahko o tem odloči tudi brez ustreznega zahtevka, če je ta postavljen, pa nanj ni vezan.


4

kakršne predvideva družinsko‐pravna zakonodaja (odvzem roditeljske pravice, omejitev položaja staršev glede zastopanja otrok...); do teh ukrepov pa pride samo v skrajnih primerih, ko je ogroženost otrok velika. Sodišče torej v takih primerih po uradni dolžnosti nima instrumentov, s katerimi bi lahko ukrepalo in otroku dosodilo preživnino. 10. Primer A je zahteval od B‐ja 500 € odškodnine za poškodovano ograjo. Na glavni obravnavi je B izjavil, da je pripravljen ograjo popraviti. Sodišče je izdalo sodbo, v kateri je izreklo, da je B dolžan popraviti A‐jevo ograjo. Ali je s tem sodišče prekršilo pravilo, da mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov? Primer se nanaša na vprašanje, kako se pri nas odmeri odškodnina za premoženjsko škodo:

‐ Naturalna restitucija – storilec popravi nastalo škodo ‐ Denarna restitucija – dana mora biti odškodnina za povzročeno škodo (v anglosaškem pravnem sistemu

se pred sodiščem vedno zahteva le denarna odškodnina) Po 164. členu OZ5 je pri nas primarna naturalna restitucija. Včasih pa je naturalna restitucija sicer teoretično mogoča, vendar bi bila nepravična glede na razmerje koliko je bila stvar vredna in koliko bo stalo vzpostavljanje prejšnjega stanja – za vzpostavljanje prejšnjega stanja pa bi lahko obstajala celo zakonska ovira. Oškodovanec sam pa ni pristojen za izbiro sankcije, saj je zakon jasen in pravi, da če je naturalna restitucija smotrna in možna, lahko oškodovanec dobi le to, če pa ne, pa ima pravico le do denarja in nima izbire. Ograja je bila podrta in v tem primeru je mogoča naturalna restitucija, zato je upnik upravičen le do nje, vendar namesto tega on zahteva denarno odškodnino in ne naturalne restitucije. Sodišče mu denarja ne sme prisoditi – o tem ni dvoma, saj po OZ ni upravičen do denarja, temveč le do denarne restitucije, katere pa mu sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti ne sme prisoditi. Vprašanje pa je, če OZ v 164/4 členu sam določa izjemo od dispozitivnosti? NE gre odstopiti od načela dispozitivnosti, saj je OZ materialnopravni zakonik in tako so v njem določene pravice in obveznosti, procesni vidik pa je urejen v ZPP in 2. člen ZPP uveljavlja načelo dispozitivnost. V samem temelju materialnopravni zakonik ne more vnašati procesnih predpisov (tudi v normi sami pa ne piše izrecno, da bi sodišče vrnitev v prejšnje stanje prisodilo po uradni dolžnosti. Pravilno postopanje v tem primeru je torej, da se zahtevek za plačilo denarja zavrne. V vprašanje, ali je tožnik upravičen do česa drugega pa se sodišče ne sme spuščati, saj tožnik tega ni zahteval. Tožniku je torej v tem primeru ponujen instrument eventualnega zahtevka, ki pride v poštev, kadar tožnik točno ne ve, kaj mu pripada in v primeru, da bo primarni zahtevek zavrnjen, naj sodišče prisodi nekaj drugega. Tožnik se torej z eventualnim zahtevkom zavaruje, da bo vsaj nekaj dobil. Stranka ima z eventualnim zahtevkom v eni tožbi možnost uveljavljati 2 zahtevka6. 11. Primer A je na oglasih za svoj proizvod uporabljal tudi fotografijo B‐ja, znanega športnika. B, ki za takšno ravnanje ni dal soglasja, je s tožbo zahteval, da sodišče A‐ju naloži prenehanje kršitve osebnostnih pravic. Sodišče je zahtevku ugodilo in tožencu naložilo, da preneha s prepovedanim ravnanjem, obenem pa je odločilo, da bo moral toženec v nasprotnem primeru tedensko plačevati 1000 €. Odločitev je oprlo na čl. 134/2 OZ7, ki določa, da sodišče lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek. Ali je ravnalo prav? OZ upravičuje športnika, da doseže prenehanje in da se z denarnimi zahtevki preneha poseganje v njegove pravice. Tudi v tem primeru ne piše izrecno, da lahko sodišče po uradni dolžnosti odredi prenehanje kršenja pravice in prisodi denarni znesek. OZ sicer govori o sodišču, kar zveni zelo procesno, vendar je to institut materialnega prava 5 164. Člen OZ ‐ Vzpostavitev prejšnjega stanja in denarna odškodnina: (1) Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. (2) Če se z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorna oseba dolžna plačati za ostanek škode denarno odškodnino. (3) Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino. (4) Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. 6 Iz vidika odvetniške taktike pa je včasih pri navajanju eventualnih zahtevkov potrebno biti previden, saj je rezervni argument – z vsakim nadaljnjim argumentom namreč spodbijamo verodostojnost prvega (na primer: ni me bilo tam, če pa sem bil, se ga nisem dotaknil, če pa sem se ga dotaknil, je bilo v silobranu) 7 134. Člen OZ ‐ Zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic: (1) Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. (2) Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote.


5

– je normotehnični prijem v OZ. OZ ne ureja postopanja sodišča, temveč določa le to, da ima stranka določeno pravico. Najprej mora biti torej vložena tožba, ki vsebuje določen zahtevek, na katerega je sodišče vezano (179. člen ZPP8). Sodba bi se torej v tem primeru morala glasiti le na prenehanje zlorabe fotografije športnika. Toženec bi bil sicer upravičen tudi do denarnih zneskov, vendar tega v tožbi ni zahteval. S pravnomočno sodbo pa lahko zahteva izvršitev le‐te v izvršilnem postopku9. 12. primer A je s tožbo zahteval plačilo stvari, ki jo je prodal in tudi že izročil B ju. Sodišče je ugotovilo, da je kupna pogodba nična. Člen 87/1 OZ določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Sodišče je zato odločilo, da mora B A‐ju vrniti stvar. Ali je ravnalo pravilno? Sodišče je ravnalo pravilno glede zavrnitve zahtevka za plačilo kupnine, saj ne sme nuditi pravnega varstva stranki na podlagi nične pogodbe. Stranka A je torej materialnopravno upravičena, da prejme stvar, ki jo je dala na podlagi nične pogodbe po členu 87/1 OZ10. Sodba je torej materialnopravno pravilna. Dolžnost sodišča pa je, da odloča v mejah postavljenega zahtevka11. Ničnost se ugotavlja po uradni dolžnosti, zato bo zahtevek za plačilo kupnine v vsakem primeru zavrnjen. Zahtevka za vrnitev stvari pa v tem primeru ni, zato je sodišče ravnalo napačno, ko je stvar prisodilo Aju. Tožnik bi torej v tem primeru moral vložiti novo tožbo z zahtevo za vrnitev stvari. Tu načelo ne bis in idem ne velja, saj plačilo kupnine ni isto, kot vrnitev stvari. Za tožnika je ta opcija zelo nelagodna, saj zahtevek zaradi dolgotrajnih sojenj, sodnih zaostankov običajno v času sojenja že zastara. Zato pravo tožniku za varstvo njegovih pravic nudi instrument eventualnega ali podrejenega zahtevka12.

EVENTUALNI ZAHTEVEK je uveljavljanje več zahtevkov v eni sami tožbi. V eni tožbi lahko tožeča stranka torej uveljavlja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Toženec v tožbi postavi primarni zahtevek, hkrati pa mu doda še eventualnega, če s primarnim zahtevkom ne bi uspel v tožbi.

13. primer Člen 142/3 OZ13 določa, da starši ne odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročil njihov otrok, če je škoda nastala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, če je ta zanjo odgovoren. V konkretnem primeru je tožnik tožil starše otroka, ki mu je razbil šipo na oknu. V tožbi je navedel, da je bil otrok v času, ko je povzročil škodo, v vrtcu, kjer so se otroci brez nadzorstva igrali na dvorišču. Toženca sta tožbeni zahtevek pripoznala. Kaj bo storilo sodišče? Ali bi v primeru, če toženca ne bi reagirala na tožbo, sodišče lahko izdalo zamudno sodbo? 8 179. Člen ZPP: Pravdni postopek se začne s tožbo. 9 Opustitvene izvršbe pa se pri nas uresničujejo z denarnimi kaznimi, katere sodišče izreče, če obsojeni sodbe ne upošteva, izrečena denarna kazen pa gre v državni proračun. V primeru pa, da bi v tožbi tožnik zahteval tudi denarni znesek, bi ta šel v njegov žep. Je pa res, da tudi v sodni izvršbi obstajajo sodni penali, ki gredo v žep upnika. 10 87. Člen OZ ‐ Posledice ničnosti : (1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. (2) Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov. 11 2. Člen ZPP: V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče. 12 182. Člen ZPP ‐ Uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi : (1)V eni tožbi lahko uveljavlja tožeča stranka več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. (2) Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Če veljajo za enega od zahtevkov pravila o izključni krajevni pristojnosti, jih je mogoče uveljavljati z isto tožbo samo pri sodišču, ki je pristojno po pravilih o izključni krajevni pristojnosti. (3) Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. (4) Zahtevki se lahko uveljavljajo po tretjem odstavku tega člena z eno tožbo le, če je sodišče stvarno pristojno za vsakega od uveljavljanih zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. (5) Če bi moral o nekaterih zahtevkih, ki se uveljavljajo z isto tožbo, soditi senat, o drugih pa sodnik posameznik istega sodišča, sodi o vseh zahtevkih senat. 13 142. Člen OZ ‐ Odgovornost staršev: (1) Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. (2) Odgovornosti so prosti, če so podani razlogi za izključitev odgovornosti po pravilih o odgovornosti ne glede na krivdo. (3) Starši ne odgovarjajo, če je škoda nastala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, in če je ta zanjo odgovoren. (4) Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde.


6

Starši v tem primeru niso tožnik, temveč je dolžnik vrtec. Proti staršem zahtevek ni utemeljen, glede na tožnikova navajana dejstva. Sodba na podlagi pripoznave je dopustna, saj v primeru, da starši zahtevek pripoznajo, se sklepčnost tožbe ne preizkuša, ne preverja se dejstev materialnega prava. Starši pa s pripoznanjem ne prekršijo nobenega predpisa. Starši sicer odškodnine niso dolžni plačati. Ko pa je škoda enkrat storjena, je odškodninsko pravo v veliki meri dispozitivne narave (saj se na primer dolg lahko tudi odpusti). Če pa toženca na tožbo ne bi bila odgovorila, se bi štelo, da priznavata vsa dejstva, ki so navedena v tožbi; sodišče pa bi v tem primeru moralo ugotavljati sklepčnost tožbe in bi ugotovilo, da tožba ni sklepčna in da tožnik po materialnem pravu ni upravičen do odškodnine s strani staršev in njegov zahtevek bi bil zavrnjen. 14. Primer Ali gre za prekoračitev oziroma za odločitev mimo zahtevka v primeru, ko:

‐ Je tožnik s tožbo zahteval 10.000€ odškodnine, sodišče pa mu je prisodilo 5.000€? Sodišče po načelu dispozitivnosti ne sme prisoditi kaj več, ali kaj drugega, lahko pa prisodi manj od zahtevanega. Navada pri odškodninskih zahtevkih je, da se vedno zahteva nekaj več, kot pa mislimo, da bomo v resnici lahko dobili (sodišče pa mora preveriti ali naj tožniku prisodi 1000€ ali kaj manj).

‐ Je tožnik s tožbo zahteval 10.000€ odškodnine, sodišče pa je zahtevku ugodilo, prisodilo pa mu je tudi zakonite zamudne obresti? Prisojeno mu je bilo nekaj, česar ni zahteval, saj s tožbo oz. zahtevkom ni zahteval nobenih stranskih dajatev (pravdni stroški, obresti), le glavno. Pri nas velja načelo dispozitivnosti tudi za stranske dajatve; torej je potrebno tudi obresti zahtevati v tožbenem zahtevku, in prav tako stroške sojenja. Če tožnik tega ne uveljavlja, mu sodišče po uradni dolžnosti tega ne sme prisoditi.

‐ Je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev, da je lastnik stvari X, sodišče pa je s sodbo odločilo, da je on 50% solastnik stvari X? Tožnik je zahteval, da je on izključni lastnik, postal pa je solastnik stvari. Sodišče je pristojno za tako odločitev, saj sta lastnina in solastnina ista stvar in ni bilo kršeno načelo dispozitivnosti, dosojeno je bilo le nekaj manj, kot je bilo zahtevano.

‐ Je tožnik s tožbo zahteval izročitev osebnega avtomobila Renault Laguna, sodišče pa mu je prisodilo

izročitev osebnega avtomobila Renault Megane? Tožnik je zahteval eno vrsto avtomobila, prisojena pa mu je bila druga vrsta. Matematičen princip načela dispozitivnosti je, da ni dovolj, da je stvar le manj vredna, temveč mora biti taka, da bi ji morali le nekaj dodati, da bi prišli do zahtevanega. Iz Megana pa nikakor ne moremo dobiti Lagune. Če pa bi tožnik zahteval Laguno z vso dodatno opremo, prisojen pa mu bi bil osnovni model, bi bila sodba pravilna, saj bi se osnovnemu modelu le dodala dodatna oprema in bi dobili zahtevano stvar.

15. Primer A, ki je star 24 let, je vložil proti svojemu očetu tožbo za plačilo preživnine (200€ mesečno). V tožbi je navedel, da se za študij ni odločil, pač pa se je ob polnoletnosti redno zaposlil, vendar je sedaj že leto dni brez službe ter nima niti premoženja, niti kakršnih koli drugih dohodkov. Toženi oče pa naj bi bil dovolj premožen – z mesečnimi dohodki cca. 1.500€. Toženi oče je v odgovoru na tožbo navedel, da navedbe tožnika niso resnične; A naj bi na črno delal pri nekem obrtniku in zaslužil precej denarja, nekaj pa naj bi zaslužil tudi s pogodbami o delu. Prav tako pa naj bi na računu pri neki banki v Avstriji imel vsaj 30.000€. Oporekal je tudi tožnikovi navedbi, da zasluži 1.500€ ‐ v resnici naj bi bila njegova plača 600€. ZZZDR določa, da so starši dolžni otroke preživljati po polnoletnosti, če se ti redno šolajo. Obe stranki sta predlagali dokaze za ugotovitev spornih dejstev (priče, listine, zaslišanje strank).ali naj sodišče izvede ponujene dokaze? Kakšna bi bila sodba, če bi toženec pripoznal zahtevek? Kakšna pa v primeru, če ne bi odgovoril na tožbo? V primeru, da so dejstva sporna, jih je potrebno dokazati, vendar mora sodnik najprej ugotoviti, ali so zatrjevana dejstva sploh pomembna iz materialnopravnega vidika. V tem primeru torej izvajanje dokazov ni potrebno, saj je očitno, da tožnikov preživninski zahtevek ni utemeljen, saj sam ne izpolnjuje materialnopravnih pogojev za pridobitev preživnine, kar je razvidno celo iz njegovih navedb (123/2 ZZZDR14). Sodba bi bila zato zavrnilna, saj

14 123. Člen ZZZDR ‐ Dolžnost preživljanja: (1) Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. (2) Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta


7

zahtevek nima podlage v materialnem pravu (torej tudi, če bi bilo vse, kar tožnik trdi res, zahtevku ne bi bilo ugodeno, saj le‐ta po materialnem pravu ni utemeljen oz. za določitev preživnine tožniku obstaja ovira v materialnem pravu). Odločba sodišča bo torej enaka, ne glede na to ali navedena dejstva držijo ali ne, saj tožnik ne izpolnjuje pogojev za preživnino.

SKLEPČNOST TOŽBE: tožba je sklepčna, če iz dejstev, ki so zatrjevana v tožbi izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Sklepčnost je torej miselni preizkus, ki ga mora sodnik opraviti že pred začetkom postopka, preden pride do izvajanja dokazov. Sodniku se, če tožba ni sklepčna, z dokaznim postopkom sploh ni potrebno ukvarjati. ZAMUDNA SODBA: odločitvi toženca je prepuščeno ali bo branil svoje interese ali ne. Toženec je v civilnopravnem postopku lahko pasiven, vendar s tem tvega obsodilno sodbo, ki pa mu je lahko izrečena le pod določenimi pogoji, in sicer:

o Tožba mu mora biti pravilno vročena o Tožba mora biti sklepčna – iz dejstev, ki izhajajo iz tožbe, mora biti jasno, da je utemeljena.

Zamudna tožba temelji na fikciji, da toženec priznava dejstva, ki so navedena v zamudni tožbi. V tem primeru zamudna sodba ne bo izdana, temveč bo sodišče zahtevek zavrnilo, saj ta nima podlage v materialnem pravu. V primeru, da pa bi toženec zahtevek pripoznal, bi bila izdana sodba na podlagi pripoznave, saj je zahtevek za plačilo preživnine kogenten le v eno smer.

starosti. (3) Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner.


8

ZBIRANJE PROCESNEGA GRADIVA 1. primer15: A je po 6 letih od sklenitve pogodbe zahteval od dolžnika izpolnitev. V pravdi je toženec – prava neuka oseba – ugovarjal, da je od pogodbe odstopil in da ga ne zavezuje. Dejansko stanje in pravna ocena sta problematični. Na zastaranje se toženec ni skliceval. Ali sme sodišče:

‐ Upoštevati zastaranje po uradni dolžnosti? ‐ Toženca opozoriti na pravico, da lahko ugovarja zastaranje?

Če bi sodišče imelo pred sabo samo zahtevek, se še vedno ne da odločiti o utemeljenosti zahtevka. Da sodišče odloči o zahtevku, mora biti prej zbrano procesno gradivo oz. podlaga zahtevka (vse kar mora biti zbrano, da sodišče odloči o zahtevku: dejstva, dokazi, pravna pravila, pravila izkustva, pravila logičnega mišljenja...) Razpravno in preiskovalno načelo dasta odgovor na to, kdo mora zbrati procesno načelo. Če stranke se uporabi razpravno načelo, če pa sodišče, se uporabi preiskovalno ali inkvizitorno načelo. Dispozitivnost in oficialnost se nanaša na zahtevek, razpravnost in preiskovalno načelo pa na podlago zahtevka. Kdo je dolžan priskrbeti dejstva? V procesnem pravu, v pravdnem postopku je tako, da sme sodišče upoštevati samo dejstva, na katera se stranke sklicujejo. Načelo iskanja materialne resnice torej tu ne obstaja, saj sodišče upošteva samo dejstva in dokaze, ki jih predlaga stranka. Tožnik bi moral podati vsa pravno relevantna dejstva, da bi bil primer materialnopravno utemeljen. Če se toženec ne sklicuje na zastaranje, tega dejstva za sodišče ni. Sodišče ne posega v individualne pravice in interese. Ali lahko sodnik opozori toženca na zastaranje? Sodišče16 sme opozoriti toženca na njegove pravice, ki mu gredo po ZPP, torej se to načelo pomoči prava neuki stranki nanaša samo na procesne pravice, ki mu gredo (lahko se pritožiš, lahko zahtevaš izločitev sodnika, lahko ugovarjate). Procesna pravica (če imate kakšne ugovore, jih lahko daste – če hočete navesti kakšna dejstva jih morate navesti zdaj) sodišče lahko reče, če imate kakšne ugovore, vendar ga ne opozori na materialno pravne ugovore, ki mu gredo (npr. zastaranje, ničnost...). 17Sodišče ima možnost postavljati vprašanja in stimulirati stranke, da še kej povedo – materialno procesno vodstvo, ki je omilitev ostrine razpravnega načela. Sodišče ima možnost, da tekom postopka stranke še kaj povedo in se s tem navedejo vsa odločilna dejstva. Sodnik se ne sme pretvoriti v odvetnika stranke (saj potem trpi pravica druge stranke, do nepristranskosti sojenja). Kje so točne meje materialno procesnega vodstva, se ne da postaviti. Opozoriti na zastaranje je v praksi in teoriji nesporno, da sodnik ne sme opozoriti na zastaranje, saj bi s tem res preveč posegel v to, da bi determiniral v postopek še eno dejstvo, ki ga nobena od strank ni niti nakazala. Pri materialnem procesnem vodstvu je tako, da sodnik v tem vidi neko breme – daje mu neko delo, ki bi ga morala stranka in njen odvetnik sam opraviti. Po vrst sodnikov na instancah in bolj izkušenih, so le ti mnenja, da če se materialno procesno vodstvo izdaja pravilno, se predmet raziskovanja oz procesno gradivo oži in lajša odločanje sodnika. Da se stranke usmerijo na tisto kar je pomembno in mu tako pomagajo pri odločitvi. Včasih so navedbe strank nejasne ali preširoke, in v tem primeri lahko sodišče uporabi svojo pravico do materialnega procesnega vodstva. Sodišče torej postavlja vprašanja.

15 335. člen: Splošno pravilo ‐ (1) Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. (2) Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. (3) Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. 16 12. Člen ZPP – Stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. (Velja samo, če je stranka neuka in nima zastopnika) 17 285. Člen ‐ Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. – materialno procesno vodstvo (sodišče opozori na take stvari tudi v primeru, da ima stranka zastopnika – vendar bo okvir materialnega procesnega vodstva drugačen, saj je ta bolj uk prava, vendar vseeno bo aktivnost sodišča prisotna).


9

Če bi toženec na primer med primerom povedal, da je primer že tako oddaljen in star, bi lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo na zastaranje, oz. mu razloži pravni vidik primera. 2. primer A, ki je star 24 let, je vložil proti svojemu očetu tožbo za plačilo preživnine (150€ mesečno). V tožbi je navedel, da nima niti premoženja, niti dohodkov. Toženi oče pa naj bi bil dovolj premožen – z mesečnimi dohodki cca. 1500€. Toženi oče je navedbe tožnika zanikal. Ali je tožba sklepčna? Ali je nesklepčnost odpravljiva in ali ima pri tem kakšno vlogo tudi sodišče? Ta tožba ni sklepčna. Saj dejstev, ki jih je sam navedel ne moremo subsumirati pod določbo ZZZDR. Tožba je sklepčna takrat, kadar bi po materialnem pravu pripeljala do odločanja o stvari. Zakonski pogoj za preživnino v ZZZDR je, da mora povedati koliko je star in da se šola ali ne.

Ali je nesklepčnost odpravljiva? Da. Nesklepčnost je odpravljiva. Če bi tožnik navedel, da se tudi šola, potem bi tožba iz navedb postala sklepčna, in izhaja, da je zahtevek utemeljen. Načelo materialnega procesnega vodstva bi nalagala sodišču, da že na prvem naroku vpraša tožnika, kaj počne v življenju, ali študira? Ko sodišče to vpraša, še ne daje vtisa, da se postavlja na eno ali drugo stran. Ni še nujen odgovor tožnika. Dejstvo, ki bi nas zanimalo v tem primeru manjka, in če bo ostalo pri tem, da otrok ne bo rekel nič ali odgovori ne, bo sodišč zahtevek zavrnilo, če bo pa rekel, da je študent, bo sodišče na primer gledalo drugače. 3. primer18 A je z B‐jem sklenil prodajno pogodbo za nakup rabljenega avtomobila znamke XY, letnik 2000, s prevoženimi 30.000 kilometri. B je avtomobil izročil, A pa je plačal kupnino 15.000€. Kasneje je proti B‐ju vložil tožbo za vrnitev tega zneska. V tožbi je navedel, da je po pregledu na servisu glede na stanje okvar ugotovil, da avtomobil nima prevoženih 30.000, pač pa vsaj 100.000 kilometrov. Oprl se je na določbo 103. člena OZ o odstopu od pogodbe zaradi neizpolnitve in posledično na določbo 190. člena OZ o kondikcijskemu zahtevku. Ali lahko sodišče zahtevku (delno) ugodi iz naslova odgovornosti za stvarne napake po §468 (odstop od pogodbe ali vsaj znižan kupnine)? Ali so za ugoditev zahtevku iz tega naslova podana vsa pravno relevantna dejstva? Prava pravna podlaga za presojo te situacije je torej člen 468. Člen OZ, saj ta primer ni izpolnitev, temveč je izpolnitev s stvarno napako. Tudi pri izpolnitvi z napako lahko pride do jamčevalne sankcije (znižanje kupnine, odstop od pogodbe...). Ta situacija se ne presoja po instrumentu neizpolnitve, temveč po jamčevanju za stvarne napake. Sodišče vidi, da tu ni podlaga v 103 členu OZ, temveč v 468. Sodišče lahko uporabi drugo pravno podlago, vendar samo če je to mogoče opreti na dejstva, ki so jih stranke zatrjevale. Jamčevalno sankcijo si kupec lahko zagotovi samo v primeru, če je kupec grajal napako, razen če je prodajalec za napako vedel. (dokaz da smo grajanje izvedli!) Saj v nasprotnem primeru zahtevek ne bo utemeljen, če napake ne bomo grajali. Temu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj napake ni grajal, vendar ni nujno, da prodajalec ve za pravilno kilometrino in to ni nič samo po sebi umevnega. Da bi kupec uspel z zahtevkom, bi moral navesti vsa pravna dejstva (da je bila sklenjena prodajna pogodba, kaj je bilo obetano, opisana stvarna napaka in tudi dejstvo, da je kupec to napako grajal ali da je prodajalec to tako ali tako vedel, ko je prodajal avto), da lahko sodišče ugodi zahtevku. Kupcu se pa v našem primeru ni zdelo pomembno, da bi povedal, da je napako grajal, saj ni vedel, da bo treba ta primer presojati po jamčevanju za stvarne napake, vendar je mislil, da bo to presojano po 103 členu OZ. če bi kupec, ki je tožil si ogledal določbe okoli 460 člena OZ, bi on navedel tudi dejstva, ki so s tega vidika pomembna. Tu je neka napetost med dejstvi in pravom. Relevantno je torej kaj povejo stranke. Stranka in sodišče gresta ena mimo drugega. Stranka ima v glavi samo neko pravno normo in bo navajala dejstva, ki so pomembna iz dejstev tiste norme, ki jo je imela v glavi. Sodišče pa vidi in ve, na katero pravno podlago bi se moral opreti in tako ve, da bi moral to pravno podlago uporabiti, ampak stranke niso dale pravih dejstev za uporabo te pravne podlage. Zato daje ZPP stranki institut, ki se imenuje materialno procesno vodstvo – glede dejstev je odločilna stranka, glede pravnih norm je odvisno sodišče. In to je način, po katerem sodišče lahko stranke vsaj opozori na to, da obstajajo

18 103. člen OZ : Pravica ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti: Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.


10

tudi druge pravne podlage od tistih, ki jih je stranka imela v mislih. Od norme, ki si jo stranka zamisli, bo odvisno katera dejstva bo stranka navajala. Materialno procesno vodstvo – kje so meje se ne da postaviti – nejasne navedbe, protislovne navedbe, primeri, kjer je jasno o katerih stranka govori, pa neko dejstvo spusti in tudi v primerih, ko stranka vidi, da je pravna podlaga nekje, sodišče pa misli da je nekje drugje. V Angliji Če že sodišče sme uporabiti neko drugo pravno podlago, je fer da sodišče stranko vnaprej na to normo opozori (stranka lahko prilagodi dejanske navedbe normi, ki ji grozi, da bi jo sodišče lahko uporabilo; ali da sodišče prepriča v svojo navedbo). 4. primer A je vložila proti B‐ju tožbo za razvezo zakonske zveze. V tožbi je navajala, da ji je zaradi neskladja značajev in interesov nadaljnje skupno življenje z B‐jem nevzdržno. V postopku je sodišče odkrilo, da ima B že nekaj časa razmerje z drugo žensko, vendar A tega dejstva ni navedla. Ali lahko sodišče opre svojo odločbo na to dejstvo? Za zakonski spor ni nobene izjeme. Izjema je glede odločanja o vzgoji, varstvu, preživljanju otrok (zaradi varstva koriti otrok, lahko sodišče upošteva dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala), v sami razvezni pravdi pa ne. Razlog za razvezo je samo nevzdržnost, in ta lahko samo vloži tožbo. Sodnik pri razvezi ne sme upoštevati dejstva, ki ga ni nihče navedel. Neko dejstvo lahko sodnik izve kot sodnik, vendar v drugem postopku (pred istim sodiščem – ugotovitev deležev, posestni spor... sodnik lahko v neki pravdi upošteva samo dejstva, ki jih je izvedel v tisti pravdi. Če sodnik nekaj izve kot sodnik, vendar ne od stranke (npr. od priče, o vprašanju o katerem ni bila vprašana). Tega sodišče ne bo upoštevalo, vendar mora dejstva predlagati stranka. Dokazi ne služijo temu, da se navedejo nova dejstva v postopku, ampak temu, da se ugotovi, ali so dejstva, ki jih stranke navajajo resnična ali ne. V kazenskem postopku in sodbah, je izpoved obdolženca – ali je to dokaz? Drugače ne, vendar se uporabi kot dokaz. V pravdnem postopku je eden izmed dokaznih postopkov tudi zaslišanje strank in je torej v istem položaju kot priča. Vrsta sodnih odločb pravi, da mora biti dejstvo zatrjevano, ne pa le, da se to pove, ko priča kot stranka. Ko si zaslišan kot stranka to ni z namenom, da se ugotovijo nova dejstva, temveč samo, da se potrdijo zatrjevana dejstva. To je smisel dokazov. Dokaz služi ugotavljanju ali je nekaj res kar je že bilo rečeno. Dokazni postopek ni namenjen odkrivanju novih dejstev. Konstrukt postopka je, da so bila določena zatrjevana dejstva, dokazi pa so namenjeni ugotavljanju, ali so dejstva resnična ali ne. Nova dejstva se lahko zatrjujejo do prvega naroka, kasneje pa le, če jih prej nismo mogli. 19 Nevzdržnost je pravni standard, dejstvo pa je neskladnost interesov. Kaj pa v primeru, da stranka pove nek indic, ali če pove glavno dejstvo, ali lahko sodišče dejstvo samo indic, sodišče upošteva po uradni dolžnosti? Tudi to ne. Stranka bo morala relevantno dejstvo povedati sama, izrecno in prav tako je tudi pri indicih. 5. primer Tožnik je od toženca zahteval vrnitev 500€, ki mu jih je posodil pred 3 meseci. Toženec je priznal, da mu je tožnik denar posodil, vendar je trdil, da mu ga je že vrnil, in sicer pred enim tednom, zvečer v gostilni Pri ruskem carju. Tožnik je to zanikal. Sodišče je zaslišalo več oseb, ki naj bi bile takrat prisotne. Njihove izjave so si bile tako različne, da sodišče iz njih ni moglo ugotoviti niti da je toženec denar vrnil niti da ga ni vrnil. Kako naj sodišče odloči v takem primeru? Kako ravnati takrat, ko se sodišče ne more po izvedbi vseh realno razpoložljivih dokazov prepričati ali neko dejstvo obstoji ali ne. Ni sporno da je bil denar posojen, sporno pa je, ali je bil vrnjen. Ali lahko sodišče reče: ‐ žal mi je, poskusili smo vse, ampak vam ne znamo pomagati? NE ‐ ne znamo razsoditi?

19 286. Člen : Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.(2) Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. (3) Pod pogojem iz prejšnjega odstavka lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. (4) Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom tega člena, se ne upoštevajo.


11

sodišče ne sme odreči odločitve v zahtevku za katerega je pristojno – 2. člen ZPP – non liquet (če sodišče sme reči, da ne bo razsojalo) – pri nas sodišče tudi ne sme reči da je premalo vredno da bi razsodili, ali da bi reklo, da se jim s tem ne splača ukvarjati. Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku in spor mora tudi v taki krizni situaciji rešiti. Saj je glavni cilj postopka, da se reši spor (in ne da se najde neka resnica – bi bilo logično da bi lahko reklo, da ne bo razsodilo).

Sodišče mora odločiti po pravilih o dokaznem bremenu, ki se mu reče pravilo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena – tisti ki nekaj trdi, tisti mora to dokazati. Tistemu, ki mu gre neko dejstvo v korist, tistemu bo šlo v škodo, če bo to dejstvo ostalo nedokazano. Če se bo toženec skliceval na silobran bo sodišče dolžno šteti da silobrana ni bilo, če tega ne bo dokazal. Tisti ki je neko dejstvo dolžan zatrjevati, mora to dejstvo tudi dokazati! Zakaj pa tožniku ni potrebno dejstva dokazati. Tudi tožnik bo v pravdi velikokrat rekel, da je denar posodil, da ga ni vrnil....zakaj ne bi tega dokazoval tožnik? Zakaj mora dokazovati toženec. Posojilna pogodba ni kompliciran pravni institut – tožnik mora zatrjevati in tudi dokazati(da zahtevek nastane je dovolj, da vsa ta dejstva dokaže): ‐ da je bila neka pogodba sklenjena– sklenjena je bila posojilna pogodba oz dogovor je bil sklenjen, da se bo

denar dal in da se bo tudi vrnil ‐ posojilo dajalec mora denar posojilojemalcu izročiti ‐ da je potekel rok, ki je bil določen s posojilno pogodbo zato da ima posojilodajalec materialnopravni zahtevek je dovolj da reče, da je obveznost zapadla in rok potekel. Če toženec ne bi bič rekel, bi bila sodba v tem primeru obsodilna. Napačno je, da bi moral tožnik reči, da denar ni bil vrnjen, povedati mora samo to, da je nek zahtevek veljavno nastal in potem je zahtevek utemeljen. Vendar nek zahtevek lahko tudi ugasne in govorimo o ugovorih, ki ga mora dati pasivna stranka toženec in lahko navaja dejstva, da je nek zahtevek tudi ugasnil ali je prišlo do nečesa drugega (ugovor izpolnitve – sem že izpolnil). Tisti ki ima breme da dokaže, da je že bilo vrnjeno je toženec, saj je to njegov ugovor. Če kdaj kaj plačaš, daj podpisati – tako posojilodajalcu se splača dati podpisati in posojilojemalcu se splača dati podpisati, da je bil denar posojen ali vrnjen. Krivda se domneva in storilec mora dokazati da ni kriv, kar pa ni neko negativno dejstvo. Obstoj nekrivde pa se vedno dokazuje z nekimi primeri.....pravila, kdo mora kaj dokazati izhaja člen – ne pove nikjer o tem, kaj mora kdo dokazati – vedno se pri tem gleda materialno pravo, kjer pa ni vedno vse izrecno napisano, vendar je iz pravne norme vedno jasno, kaj mora kdo dokazati – upnik to, kar mora narediti, da nek zahtevek nastane, dolžnik pa da je zahtevek prenehal... iz ZPPja 21520 Dokazni standard tudi izhaja iz 215 člena ZPP izhaja, da se nekaj zanesljivo ugotovi ali prepričanje je dokazni standard v CP. Pri nas je dokazni standard v CP praktično isti kot v KP. (v anglosaškem sistemu je dokazni standard večja verjetnost – reponderence of evidence (torej 51%) da je nekdo kriv). 7. primer A je tožil B‐ja za povračilo škode, ki mu jo je ta prizadejal v pretepu. Na glavni obravnavi je B priznal, da je poškodoval A‐ja, v policijskem zapisniku pa je pisalo, da je A‐ja poškodoval C. Da je A‐ja res poškodoval C, so izjavile tudi vse zaslišane priče. Kaj bo storilo sodišče? V pravdnem postopku velja pravilo, da če je neko dejstvo izjavljeno, se smatra kot resnično. Če je tožencu uredu, da je on tisti, ki je Aja udaril, je ureditev taka, da se ta njegova izjava upošteva. Priznana dejstva se štejejo za resnična. Priznanih dejstev se ne rabi dokazovati. Tudi če sodišče vidi, da ni verjetna verzija, ki jo sam toženec potrjuje, se priznana dejstva štejejo za resnična. Priznanje je izjava volje in ne le vednosti. Sodba bo glede na vsa dejstva, ki so odvisna od materialnega prava...in koliko odškodnine zahteva...se bo to dejstvo štelo za priznano. Očitna laž in neko priznanje nemogočih dejstev se ne upošteva. B bo tisti, ki bo plačal odškodnino, C pa bo ostal nekaznovan. B je nase prevzel kazen. Pravdni postopek ni namenjen temu, da bi bil nekdo kaznovan ali ne. Temu je namenjen kazenski postopek. Kazenski postopek ni v ničemer vezano na sodbo civilnega prava. V kazenskem postopku je poudarek na materialni resnici, tu pa ne. Ali bi dobil še od Cja, če bi še njega tožil? Ne, saj ni več oškodovan (ne pa zaradi načela ne bis in idem). 20 Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.


12

6. primer21 Tožnik je s tožbo zahteval, naj sodišče obsodi toženca na plačilo 20.000 € iz naslova odškodninske obveznosti po 131/1 členu OZ. Sodišče je ugotovilo, da odškodninska obveznost toženca ni podana, pač pa iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi izhaja, da je toženec dolžan tožniku plačati 20.000 € iz naslova neupravičene obogatitve po 190 OZ. Ali lahko sodišče iz tega naslova, kljub temu, da se tožnik nanj v tožbi ne sklicuje, obsodi toženca na plačilo 20.000€? V skladu s katerim načelom je odločitev sodišča? Dobiš račun za telefon 300€. Ugotovim, da to ni res in potem rečem tudi telekomu, da ni bilo nekaj prav – telekom ugotovi, da so napisali eno 0 preveč. Vendar telekom ne želi vrniti 270€, zato tožimo. Pravni temelj za to ni v 131 OZ, ker to ni primer odškodninske obveznosti – teh 270€ je nek dolg, ki se je kasneje izkazalo da je neobstoječ – nazaj bi jo lahko zahtevali po 19022 členu OZ, ker Iura novit curia – pravo pozna norme po uradni dolžnosti. Pri dejstvih in dokazih velja razpravno načelo, pri pravnih normah pa preiskovalno ali inkvizitorno načelo. Sodnik ni vezan na pravno podlago, ki jo da stranka, temveč jo bo moral sam poiskati. Ta odločitev sodišča je v skladu z razpravnim načelom, in tu pride v poštev 180 člen ZPP23 in načelom dispozitivnosti, kar se samega zahtevka tiče. Tu pa je važno še nekaj, saj sodišče ve, da mora uporabiti neko drugo pravno normo, vendar subsumpcijo lahko opravi samo na podlagi zatrjevanih dejstev. Sodišče lahko torej uporabi samo norme, pod katere subsumirajo vsa dejstva. Ko ima sodišče pred sabo nek zahtevek in ugotovi dejstva, se ne more zadovoljiti s tem, če bi subsumiralo dejstva samo pod normo, ki jo navaja tožnik, temveč mora samo najti normo, pod katero bi lahko subsumiralo tožnikove navedbe (sodnik mora oceniti celotno materialno pravo). Če sodnik zavrne zahtevek ga mora zavrniti po vseh možnih pravnih podlagah. 9. primer A je vložil tožbo za ugotovitev obstoja stvarne služnosti prehoda čez B‐jevo (sosednje) zemljišče. V tožbi je navedel, da že pet let neovirano hodi po poti prek tega zemljišča, to pa mu je B‐jev oče (nekdanji lastnik) tudi izrecno dovolil, zato meni, da je služnost priposestvoval. B je tožbenemu zahtevku nasprotoval. Trdil je, da ni res, da bi B že pet let dejansko izvajal služnost, pač pa morda zgolj kaki dve leti. Tudi B‐jev oče takšne hoje prek svojega zemljišča ni dovolil, pač pa je A‐jevi hoji prek svojega zemljišča vedno nasprotoval. Tako A in B sta predlagala vsak po nekaj prič, ki naj bi izpovedala v njuno korist. SPZ določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost v dobri veri deset let. Kakšno je pravilno in učinkovito postopanje sodišča v tem primeru: Služnost lahko nastane na različne načine in tudi s priposestvovanjem in sicer 10 let. ‐ izvede naj ponujene dokaze, saj so dejstva, ki naj bi se z njimi ugotovila (čas dejanskega izvrševanja

služnosti; okoliščine glede dobre vere), sporna: Ne. Saj dejstva, ki bi se s temi dokazi ugotovila, niso pravno relevantna. Tožba ni sklepčna – on sam zatrjuje dejstva, ki zanj niso dobra. (Ugotovitev služnosti lahko vloži samo lastnik gospodujočega zemljišča.)

‐ tožbo naj zavrže, ker ni sklepčna:

Tožbo naj zavrže ker ni sklepčna – zavrženje je procesna sankcija, ko niso izpolnjene procesne predpostavke. Ta tožba je procesno popolna, vendar ni po materialnem pravu utemeljena – ni procesnih sankcij. Nesklepčna tožba se zavrne.

21 131. Člen OZ: Podlage za odgovornost: (1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. (2) Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.(3) Za škodo ne glede na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih. 22 190. Člen OZ : Splošno pravilo : (1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. 23 180. Člen ZPP : Vsebina tožbe : (1)Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen). (2) Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. (3) Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. (4) Če tožeča stranka ob vložitvi tožbe zaprosi za oprostitev plačila sodnih taks, je dolžan sodnik o predlogu za oprostitev odločiti takoj, najkasneje pa v petnajstih dneh.


13

‐ najprej naj preveri, ali je tožba sklepčna, nato pa na naroku za glavno obravnavo (če stranke ne bodo podale novih navedb) zavrne vse dokazne predloge: Pravilno. Obravnava bo izvedena, vendar bo le‐te lahko v 5 minutah konec. Sodnik bo na prvi obravnavi vprašal, če so še kakšne navedbe. In tako ugotovi, da zavrne dokazne predloge in zaključiti zadevo, ter izdati zavrnilno sodbo.

‐ sodišče naj takoj po prejemu odgovora na tožbo zavrne zahtevek, saj glavne obravnave sploh ni treba

razpisati: Je bolj učinkovito, saj ne bi bilo sploh glavne obravnave. Vendar zakon nikjer ne piše, da lahko sodišče odloči o tožbi še pred glavno obravnavo. Potrebno je poslati odgovor na tožbo in če toženec ne odgovori...

10. primer A je vložil tožbo za plačilo 10.000€ odškodnine za telesne in duševne bolečine v zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel v prometni nesreči. Navedel je dejstva glede poškodb in okvar zdravja ter kot dokaz predlagal zaslišanje prič (svojcev, sodelavcev, ki so videle, kakšno je njegovo stanje). Sodišče ocenjuje, da je za ugotovitev okoliščin glede intenzivnosti poškodb, okvar zdravja in bolečin potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, pa tudi zaslišanje predlaganih prič ne more biti zadosten dokaz. Ta dejstva je namreč mogoče ustrezno dokazovati le s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Ali lahko sodišče ta dokaz izvede, kljub temu, da nobena od strank tega ni predlagala? Sodišče sme dejstva ugotavljati in če so sporna jih je potrebno dokazati. Kako je z dokazi – ali velja razpravno ali p načelo. Tožnik navaja dejstva glede poškodb okvar zdravja, vendar predlaga dokaze, ki po izkušnjah sodišča niso dovolj. Taka dejstva se lahko uspešno dokaže samo z izvedencem. Ali ga lahko sodišče predlaga po uradni dolžnosti24? Sodišče brez izvedenca namreč ne more ugotoviti ali je nekaj res ali ne. Pri nas velja strogo razpravno načelo, saj lahko sodišče izvaja le dokaze, ki so predlagani. Sodišče vidi, da bi lahko resnico dognali le z izvedencem, vendar tega ne bo po uradni dolžnosti postavilo, saj ga nobena od strank ne bi postavila. To da se neko dejstvo da dokazati samo z izvedencem in tega sodišče ne sme postaviti, to ne pomeni, da sodišče ne more odločiti, ampak pač bo šlo to v škodo stranki. (tožnik mora dokazati, da je škoda nastala, drugače bo zahtevek zavrnjen). Samo če stranka dokaz predlaga, ga sodišče lahko izvede. Edino kar sodišče lahko tu naredi, je to, da tožnika opozori, da je na njem dokazno breme in da se teh dejstev ne da s pričami dokazati, potem pa je na tožniku, da se odloči, ali bo predlagal izvedenca ali ne, in če ga ne bo, bo v pravdi izgubil. *Zakon določa nedopustnost prenosa kmetijskih zemljišč – tam nobena od strank ne pove, da je zadaj prodajna pogodba in nobeden od njih ne pove teh dejstev25.

24 243. Člen ZPP: Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. (še vedno pa mora biti izvedenec predlagan s strani strank) 25 7. ČlenZPP: (1)Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.(2) Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.


14

PRISTOJNOST26 2. primer Tožnik je v sporu o nepogodbeni odškodninski obveznosti vložil tožbo pri sodišču v Kranju, kjer je bilo storjeno škodno dejanje. Sodišče v Kranju se je na ugovor toženca izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo sodišču v Ljubljani, kjer je nastala škoda. Stranki nista ugovarjali. Ali lahko sodišče v Ljubljani, čeprav je tudi samo krajevno pristojno, sproži kompetenčni spor? Možna pristojna sodišča: ‐ Po kraju nastanka škode; ‐ Po kraju prebivališča toženca; ‐ Po kraju škodnega dogodka. Zakon za spor o pristojnosti v 24. členu ZPP27 pravi, da sodišče v Ljubljani lahko sproži tak kompetenčni spor, saj te zadeve iz Kranja ne bi smeli odstopiti. 3. primer A je pred sodiščem vložil predlog za denacionalizacijo. Kako naj ravna sodišče, če ugotovi, da je za reševanje zadeve pristojen upravni organ? Kaj pa naj naredi sodišče, če je A predhodno pred upravnim organom vložil predlog za denacionalizacijo, upravni organ pa je menil, da je pristojno sodišče in je zadevo odstopil sodišču, sodišče pa meni, da je pristojen upravni organ? Vprašanje sodne pristojnosti. Ali je pristojno sodišče ali upravni organ? Ko sodišče ugotovi, da ni pristojno, se izreče za nepristojno in razveljavi vsa dejanja, ki jih je do sedaj naredilo in zavrže tožbo28. Med sodiščem in upravnim organom ni odstopljanja, saj sodišče nima istega položaja kot upravni organ, da bi lahko zadevo odstopilo. Če gre za pomanjkanje sodne pristojnosti, sodišče tožbo torej zavrže. V tem primeru še ne gre za kompetenčni spor, saj samo en organ zavrača pristojnost in to še ni spor o pristojnosti. Če pa upravni organ ugotovi da ni pristojen za reševanje neke zadeve, lahko upravni organ zadevo odstopi sodišču. Sodišče take tožbe ne bi moglo zavreči, lahko pa bi se sprožil spor o pristojnosti. Če obstaja med dvema organoma spor o pristojnosti, o čemer odloča višje skupno sodišče, ki je ustavno sodišče, ki odloči o pristojnosti o sporu med upravnim organom in sodnim organom. Pravdno sodišče bi moralo postopek prekiniti in zadevo odstopiti ustavnemu sodišču, ki bi odločilo o pristojnosti. In odločitev ustavnega sodišča bi vezala organ, za katerega bi se ustavno sodišče odločilo. Če bo stvar najprej vložena na sodišču, pa sodišče vidi da ni pristojno po 18. členu ZPP zavrže tožbo. Če pa gre stranka najprej na upravni organ in ta misli da ni pristojen, in gre zadeva na sodišče in še ta misli da ni pristojen, je 2646. Člen : Če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, je za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko.V primerih, ki so določeni v tem zakonu, je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno za sojenje tudi drugo določeno sodišče. 47. člen : Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Če je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, zato ker ima tožena stranka v Republiki Sloveniji začasno prebivališče, je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka začasno prebivališče. Če ima tožena stranka poleg stalnega prebivališča tudi začasno prebivališče v kakšnem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebivala daljši čas, je splošno krajevno pristojno tudi sodišče začasnega prebivališča tožene stranke. 48. člen : Za sojenje v sporih zoper pravne osebe je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Če nastane dvom, velja za sedež kraj, kjer so njihovi organi upravljanja. 27 24. Člen ZPP: (1) Če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti, razen če spozna, da mu je bila zadeva odstopljena očitno pomotoma, ker bi morala biti odstopljena kakšnemu drugemu sodišču; v tem primeru odstopi zadevo drugemu sodišču in obvesti o tem sodišče, ki mu jo je odstopilo. (2) Če je na pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je to izreklo, da ni krajevno pristojno, izdalo odločbo sodišče druge stopnje, je na to odločbo glede pristojnosti vezano tudi sodišče, ki mu je zadeva odstopljena, če je bilo sodišče druge stopnje, ki je izdalo odločbo, pristojno za odločitev v sporu o pristojnosti med tema dvema sodiščema. (3) Odločba sodišča druge stopnje o stvarni nepristojnosti sodišča prve stopnje veže vsako sodišče, ki mu je pozneje odstopljena ista zadeva, če je sodišče druge stopnje pristojno za odločitev v sporu o pristojnosti med tema dvema sodiščema. 28 18. Člen ZPP: (1) Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. (2) Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo. (3) Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila.


15

to specialna situacija, ki jo ureja Zakon o ustavnem sodišču, in v tem primeru gre za kompetenčni spor, o katerem odloči ustavno sodišče. Razvidno mora biti, da je upravni organ predhodno že menilo da ni pristojno. Tudi upravni organ mora v primeru, da vidi, da je bila stvar na sodišču že zavržena, jo ta pošlje na ustavno sodišče. 4. primer Po sklenitvi in izpolnitvi prodajne pogodbe glede nepremičnine, je kupec A (s stalnim prebivališčem v Ljubljani) ugotovil, da je kupljen vikend v Piranu v slabšem stanju kot je obetal prodajalec – ta ima prebivališče v Celju. Pred katerim sodiščem naj A vloži tožbo, s katero zahteva odpravo napake (popravilo hiše)? Sodišče, kjer leži nepremičnina, ne ureja tudi sporov o obligacijskih pravicah na nepremičninah29. V tem primeru gre za obligacijsko pravico in uveljavljanje stvarne napake. Gre za to, da kupec uveljavlja določeno obveznost iz prodajne pogodbe, uveljavlja torej eno od sankcij, ki jih OZ za tak primer daje. Zato je torej tudi v tem primeru splošna pristojnost sodišča po prebivališču toženca, in sicer po 47 členu ZPP. Potrebno je tožiti v Celju. Sodišče v Piranu torej nima nobene pristojnosti. Uveljavljanje napake je uveljavljanje obligacijske pravice, ki je sicer v zvezi z nepremičnino, vendar to še ne pomeni, da je pristojno sodišče, kjer leži nepremičnina.

Če pa prodajalec sploh ne prenese lastninske pravice na nepremičnini, in kupec toži na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je še vedno za to pristojno Celjsko sodišče oz. kjer se nahaja prebivališče toženca, saj je to stvarna pravica. Lastnik postane lastnik kupljene nepremičnine takrat, ko je kupoprodajna pogodba izpolnjena, saj pogodba predstavlja samo naslov, izpolnitev pa napravi kupca za lastnika. S samo sklenitvijo prodajne pogodbe kupec ne postane lastnik, lastnik postane šele s prevzemom. Kupec uveljavlja svojo pravico iz obligacijske pravice, gre za spor o spolnitvi pogodbe. Kupec kot tožnik ne trdi, da je on lastnik in ne oporeka lastninske pravice toženca, temveč da se je prodajalec s prodajno pogodbo zavezal temu, da bo ta svojo lastninsko pravico prenesel. Torej ni govora o stvarni pravici, temveč o obligacijski. Tožba za prenos lastninske pravice in na izstavitev zemljiškoknjižnega izpiska izvira iz pogodbe in torej je to del obligacijskega prava. Če nekdo ne naredi svoje obveznosti se ga lahko toži v kraju njegovega prebivališča na izpolnitev pogodbe. Kupec s sklenitvijo prodajne pogodbe še ne postane lastnik. 5. primer V pravdi za povračilo škode zaradi domnevne telesne poškodbe je A vložil tožbo v Ljubljani, ker naj bi tu nastala škoda. Toženec, ki ima prebivališče v Mariboru, je odgovarjal, da tožniku sploh ni nastala nobena škoda in da si je tožnik v tožbi vse izmislil. Zato tudi sodišče v Ljubljani ne more biti pristojno. Kaj naj naredi sodišče? Če sploh ni nastala nobena škoda, potem ne more biti sodišče v Ljubljani pristojno, ker škoda sploh ni nastala. Popolnoma nemogoče je to reguliranje toženca, saj bi potem sodišče že prej odločalo o vsebini, preden bi odločalo o pristojnosti. Preizkusa vsebine se ne more sodišče ugotoviti, da zato ni pristojno, ker naj škode sploh ne bi bilo. Ko je nek sklop dejstev pomemben tako za vprašanje pristojnosti, kot za vsebino zahtevka, se za vsako vsebino pristojnosti ne vprašamo kaj je res in kaj ne. Za to vprašanje je pomembno, kaj tožnik v tožbi trdi in kakšni podatki so razvidni iz same tožbe. Toženčev ugovor je pomemben, vendar ne kar se pristojnosti tiče, saj po toženčevem zatrjevanju je škoda nastala v Ljubljani, če pa škoda v Ljubljani ni nastala, potem bi sodišče tožbo zavrnilo. Za samo presojo pristojnosti v takšnih primerih zadošča to, da tožnik trdi, da se je nekaj zgodilo, in tega ni treba dokazati. Če ne gre za očitno zlorabo, trditev tožnika zadošča, in potem bo sodišče lahko ugotavljalo dejstva. 6. primer Do prometne nesreče, v kateri je oškodovanec A utrpel poškodbe, je prišlo v Kranju. A se je nato zdravil v Kliničnem centru v Ljubljani, ta pa mu je tudi izstavil račun. A je sicer doma v Kopru, pri tamkajšnji banki ima račun, na katerega prejema plačo. Iz sredstev na tem računu je tudi poravnal obveznost do kliničnega centra. A želi vložiti tožbo proti povzročitelju nesreče za plačilo odškodnine za materialno škodo – stroški zdravljenja. Katero sodišče je pristojno, kot sodišče v »kraju, v katerem je nastala škoda«?

29 57.člen ZPP: Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.


16

Škoda je nastala v Kranju in tu bo tudi sodišče po tem kriteriju pristojno. Koper bi nas vedno pripeljal do prebivališča tožnika, Ljubljana je lahko špekulativen kraj; v Kranju je bil temeljni dogodek, vse ostalo je le nujno sosledje zaradi tega prvega.


17

PREDHODNA VPRAŠANJA Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju pravic ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari, o tožbenem zahtevku. 1. primer A (najemodajalec) je tožil najemnika B‐ja za plačilo najemnine za leto 1999. B je ugovarjal, da je pogodba nična in da mu ni treba ničesar plačevati. Sodišče je ugotovilo, da je najemna pogodba veljavna in je B‐ja obsodilo na plačilo najemnine. Kasneje je A ugotovil, da B ni plačal najemnine tudi za leto 1998 in je vložil tožbo za plačilo tega obroka. B je zopet ugovarjal, da je najemna pogodba nična. A je odgovoril, da je vprašanje veljavnosti najemne pogodbe rešilo že sodišče v prejšnji pravdi. Ali ima prav? Najemodajalec toži najemnika za najemnino za 1999, najemnik pa trdi da je najemna pogodba nična, kar je predhodno vprašanje v tej pravdi. Pri vsakem zahtevku za izpolnitev neke obveznosti, bo med drugim predhodno vprašanje, če je pogodba veljavna in obstoji. Sodišče kot predhodno vprašanje to reši in ugotovi, da je najemna pogodba veljavna. Kasneje najemodajalec torej ugotovi, da najemnik ni plačal najemne pogodbe tudi iz leta 1998. Najemnik se spet brani z istim argumentom. Najemodajalec pa ugovarja, da je bilo o tem vprašanju že odločeno. 30 Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Če sodišče odloča o nekem zahtevku, bo odločitev o tem zahtevku postala pravnomočno. Zahtevek je bil plačilo konkretnega denarja. Odločitev je bila odvisna od vprašanja ali je bila pogodba veljavna ali ne. Odločitev o tem, da je najemna pogodba veljavna, ne bo veljalo to tudi v naslednjih primerih. Sodišče mora v konkretni zadevi razsoditi o konkretni zadevi. Sodišče mora torej zoper samostojno rešiti predhodno vprašanje. V našem primeru, to za najemodajalca ni dobro, saj bo najemodajalec za vsako tožbo dokazovati, da je najemna pogodba veljavna. Obstaja pa institut, ki se ga stranki lahko poslužita in se imenuje VMESNI UGOTOVITVENI ZAHTEVEK, s katerim tožnik doseže, da bo tudi o predhodnem vprašanju odločeno z učinkom pravnomočnosti. Torej v eni pravdi sta dva zahtevka in o tem bo odločeno tudi v izreku sodbe. Sodišče bi bilo torej v drugi pravdi vezano na odločitev v prejšnji pravdi. 2. primer31 Pri pristojnosti po premoženju (forum patrimoii, 58. Člen ZPP) je za obstoj krajevne pristojnosti potrebno ugotoviti, ali ima toženec na območju sodišča kakšno premoženje (npr. ali je lastnik stvari X, ki leži na območju sodišča). Ali to ugotavljanje pomeni reševanje predhodnega vprašanja? Jadrnica tukaj je, vendar jadrnica ni moje premoženje, temveč ženino. Ali je on lastnik te jadrnice ali ne? Ali je to predhodno vprašanje? Da, saj je to lastninska pravica in se torej odloča o tem kot o predhodnem vprašanju. Sledi pa še odločitev o tožbenem zahtevku. Vprašanje obstoja pravic je nekaj drugega. Bistvo je, ali je materialno pravo takšno, da povzročitelj škode prometne nesreče z vozilom...ali je od lastninske pravice odvisna pravica do odškodnine? Vprašanje obstoja LP na jadrnici je treba rešiti, vendar ne zato, ali ima pravico do odškodnine, temveč samo zato, da se odloči o tem, katero sodišče je pristojno za reševanje primera. Če on ni lastnik jadrnice, od slovenskega sodišča ne bomo dobili prisoditve odškodnine, saj manjka mednarodna pristojnost. Ne gre torej za predhodno vprašanje. 3. primer32

30 13. Člen ZPP: (1) Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. (2) Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. 31 59. Člen ZPP: Če je za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije, zato ker je na območju Republike Slovenije predmet, na katerega se nanaša tožba, oziroma kakšno premoženje tožene stranke, je krajevno pristojno tisto sodišče, na območju katerega je ta predmet oziroma premoženje tožene stranke. 32 v tem primeru je materalnopravno pojasnilo. To da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec, bo lahko odgovarjal tudi nekdo, za katerega bomo rekli, da je delavec, čeprav ni pravega delovnopravnega razmerja (študent na praksi ali dela preko napotnice), in v smislu instituta odgovornosti delodajalca za delavca odgvarja za tako škodo delodajalec. Varnostniki ponavadi niso zaposleni na univerzi in tudi ne snažilke – to je drugo podjetje. Vendar tudi v primeru varnostnikov bi lahko prišli do tega, da bi diskoteka ali univerza odgovarjali za škodo, tudi če ni bilo pravega delovnega razmerja, saj obstaja neka vezanost.


18

Po OZ delodajalec odgovarja za škodo, ki jo pri svojem delu povzroči delavec. V konkretni zadevi je škodo povzročil B, oškodovanec A pa je vložil tožbo proti podjetju X, d.o.o. in uveljavljal, da je B delavec v tem podjetju in da je škodo storil v zvezi z delom. Toženo podjetje je ugovarjalo, da B ni njihov delavec – tj. da z Bjem ni v delovnopravnem razmerju in da zato ne odgovarja za škodo, ki jo je B povzročil. Ali lahko sodišče v tej odškodninski pravdi odloči o tem ugovoru (in torej presoja, ali med tožencem X, d.o.o. in povzročiteljem škode Bjm obstaja delovnopravno razmerje)? Na kratko obrazložite odgovor! Tožnik toži delodajalca in trdi da je škodo povzročil delavec delodajalca. Delodajalec pa zahtevku ugovarja, češ da ni delovnega razmerja med nami in povzročiteljem škode. Ta primer ustreza merilom predhodnega vprašanja. Gre za obstoj pravnega razmerja in od tega je odvisna tudi odločitev o glavni stvari. Če povzročitelj nesreče ni delavec toženca, potem toženec za škodo ne odgovarja in obratno, če je delavec toženca, je lahko zahtevek proti tožencu utemeljen. Kdo in kako o teh predhodnih vprašanjih odloča? Ni nujno, da bi v pravdnem postopku predhodno vprašanje bilo nekaj, kar je civilnopravne narave. O tem bi namreč odločalo delovno sodišče in ne pravdno sodišče. Tudi obstoj KD je lahko predhodno vprašanje v pravdi ali pa vprašanje upravnopravnega razmerja (ali je nek upravni delavcev, imel veljavni upravni nalog za takšno ravnanje ali ne). Naša rešitev je, glede reševanja predhodnih vprašanj, da če predhodno vprašanje na matičnem področju še ni bilo rešeno in se pojavi kot vprašanje v pravdnem postopku, lahko sodišče: ‐ Prekine postopek in počaka, da je predhodno vprašanje pred tem rešeno na pristojnem organu ‐ Pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje Ni važno ali predhodno vprašanje ni civilnopravne narave, lahko sodišče odloči o tem vprašanju. Pri predhodnih vprašanjih moramo imeti dve situaciji v glavi. Če se sodišče sooči z določenim primerom ‐ Če je vprašanje že rešeno na matičnih organih – pravdno sodišče je na to odločitev vezano! ‐ Če pa na matičnem področju neko vprašanje še ni rešeno, ima pravdno sodišče 2 možnosti:

o Počaka da se na matičnem področju vprašanje reši o Lahko samo odloči o vprašanju

Če pravdno sodišče samo reši predhodno vprašanje, ta odločitev velja samo za konkretni primer in ni učinka pravnomočnosti. Če je potem na matičnem organu potem to predhodno vprašanje rešeno drugače lahko pride do obnove postopka. Če pa je na matičnem organu bilo predhodno vprašanje že rešeno (nekdo je bil obsojen za KD), pa je potem tista sodba spremenjena, je potem to razlog za obnovo postopka. 4. primer A kot deponent je tožil Bja kot depozitarja, naj mu vrne v depozit dano stvar. B je navedel, da je z Ajem res sklenil depozitno pogodbo, vendar mu A nato stvari, ki je bila predmet pogodbe, sploh ni izročil. Ali odločanje o tem ugovoru pomeni reševanje predhodnega vprašanja? Konkretizirano: vsakodnevno nosimo veliko materiala na predavanja se dogovorimo s profesorjem, da bomo po vajah pri profesorju deponirali knjige za rok enega tedna in po enem tednu nam jih bo profesor vrnil. Ena stranka se torej zaveže, da bo dala stvar v hrambo in druga stranka se strinja, da bo te stvari hranila in jih po določenem času vrnila. Mi teh stvari dejansko ne oddamo in po enem tednu rečemo profesorju, da nam vrne knjige na podlage depozitne pogodbe, profesor pa ugovarja, da jih ni dolžan vrniti, saj pogodba ni bila izpolnjena. Če je res, kar profesor trdi, bo sodba zavrnilna, saj je ugovor sam po sebi utemeljen. Ali je odločanje o ugovoru odločanje o predhodnem vprašanju? Od predhodnega vprašanja je odvisna odločitev v glavni stvari. Vendar ali je to, da knjig nismo izročili, v nekem pravnem razmerju. Sodišče se ukvarja poleg obstoja nekega pravnega vprašanja ukvarja tudi z dejstvi in dejanskimi vprašanji, od katerih je torej odvisna odločitev. Od dejanskih vprašanj je odvisen rezultat postopka. Potrebno bo rešiti, ali je tožnik tožencu izročil stvar, vendar to ni predhodno vprašanje. Pri predhodnem vprašanju mora iti za na primer to, ali je bila sklenjena pogodbena pogodba. Toženec mora dokazati dejstvo oz. svoj ugovor. Ni vse od česar je odvisna odločitev o glavni stvari to, kar je pojmovano kot predhodno vprašanje. 5.primer:


19

Mati je v imenu otroka vložila tožbo za plačilo preživnine za otroka proti zunajzakosnkemu partnerju. Ta je ugovarjal, da ni oče otroka in da zato preživnine ne bo plačeval. Kaj naj stori sodišče? Kako bi ravnalo sodišče, če bi šlo za otroka, rojenega v zakonski zvezi?

Če gre za toženca, ki je zunajzakonski partner matere: v tem primeru zunajzakonske domneve ni in da predhodno vprašanje očetovstva tu še ni rešeno. Sodišče lahko reši to vprašanje samo, vendar v praksi velja, da se o statusnih vprašanjih ne sme odločati kot o predhodnih vprašanjih. Sodišče sme samo rešiti predhodno vprašanje, vendar je po 13. členu ZPP določeno, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. To sicer ni določeno z drugimi predpisi, samo je sprejeto mnenje, da taka odločitev učinkuje le v konkretni pravdi in bi sodišče ugotovilo, da je nekdo oče, vendar bi se lahko v drugi pravdi ugotovilo, da je na primer oče nekdo drug (na primer v pravdi za stike). Zato je o vprašanju očetovstva potrebno odločiti z učinkom pravnomočnosti. Sodišče torej tega ne sme rešiti samo in tako prekine postopek in čaka, da bo vprašanje očetovstva s tožbo na ugotovitev očetovstva odločeno. Dokler ne bo očetovstvo ugotovljeno, otrok konkretne preživnine od toženca ne bo dobil. Tako usodno to tudi ni, saj se šteje plačilo preživnine za naprej od vložitve tožbe – torej se plača tudi za nazaj, ko je vprašanje razrešeno. Če gre za otroka rojenega v zakonski zvezi: Razmerje očetovstva je takšno pravno razmerje, od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka proti nekemu moškemu za plačilo preživnine. Vendar ali je to predhodno vprašanje že rešeno? Mož se brani da ni oče (roki za izpodbijanje očetovstva še niso pretekli). Vprašanje očetovstva v tem primeru ni rešeno s pravnomočno sodbo, je pa rešeno z zakonito domnevo, ki učinkuje v korist otroka, dokler ni izpodbita in iz nje izvirajo tudi vse pravne posledice. Vse dokler ni pravnomočno presumpcija očetovstva s pravnomočno sodbo izpodbita, se bo štel za očeta, bo dolžan plačevati preživnino in zastopati otroka. S tega vidika za moža neugodna, vendar v korist otroka velja dokler ni izpodbita. Predhodno vprašanje je torej rešeno in se s tem argumentom ne more braniti. Lahko sicer vloži tožbo na izpodbijanje očetovstva in to tudi doseže, vendar neupravičeni zneski preživnine se od preživninskega upravičenca ne sme zahtevati. Tudi mati ni dolžna ničesar vrniti, saj ona plačuje za otroka svojo polovico in ni obogatena s tem, ko drugi mož plačuje preživnino. Pravi oče pa je obogaten in materin mož bo lahko od pravega očeta (verzijski zahtevek) lahko zahteval povrnitev zneskov, če se bo le‐ta našel. 13.primer: V kazenskem postopku je bil B oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ker za to ni bilo dovolj dokazov. Oškodovanec A je vložil tožbo za povračilo škode. B je ugovarjal, da je A‐jev odškodninski zahtevek zastaran, ker je že potekel triletni zastaralni rok. A je na to odgovoril, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Predlagal je da o tem odloči pravdno sodišče kot o predhodnem vprašanju, saj je pravdno sodišče po 14. členu ZPP vezano le na kazensko obsodilno sodbo. Ali ima prav? Obstoj kaznivega dejanja je pogoj za nastanek neke posledice na civilnopravnem področju. Če gre za tako situacijo, je to predhodno vprašanje v pravdi – če še ni odločeno o tem. Če neka civilna norma obligacijskega prava v zakonskem dejanskem stanu, kot pogoj za nastanek pravice določa obstoj kaznivega dejanja. Rečemo lahko da je teh primerov v modernem civilnem pravu izredno malo. Danes pri nas v celem obligacijskem zakonu najdemo le en pravi primer, da je nastanek neke pravice odvisen od tega, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Dolžina zastaralnega roka odškodninske obveznosti je odvisna od obstoja kaznivega dejanja oz. ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem ali ne. Brez kaznivega dejanja torej velja splošni zastaralni rok (3 leta – subjektivni rok – od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo in storilca ali 5 let – objektivni rok – od takrat, ko je škoda nastala). 33 Če ni odgovora na to, ali je bilo storjeno ali ne kaznivo dejanje, sodišče ne more odločiti. Če je videno, da je škoda nastala zaradi kaznivega dejanja, se zahtevku ugodi. Če pa ni bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, se uporabi splošni zastaralni rok (3‐5 let). Ali bo zahtevku ugodeno, ali bo ta zavrnjen, je odvisno ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne. Za sam obstoj odškodninske obveznosti nikjer ne piše, da je storilec storil škodo s kaznivim dejanjem. V našem primeru se toženec na to sklicuje. To sicer je predhodno vprašanje, vendar je bilo o njem v kazenskem postopku že rešeno – kadar temelji primer na 14. členu ZPP: Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem

33 353. Člen OZ : Odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem: (1) Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. (2) Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. (3) To velja tudi za zadržanje zastaranja.


20

stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. 14. člen ZPP res govori le o vezanosti na obsodilno sodbo. Sodišče naj ne bi bilo vezano na oprostilno sodbo. Vendar se ta člen nanaša na nek drug institut in nima zveze s predhodnimi vprašanji. Vse je torej napisano v 13. členu ZPP. Če je o vprašanju na matičnem področju že odločeno je torej pravdno sodišče na to vezano. Kazensko sodišče torej pravnomočno reši vprašanje o obstoju kaznivega dejanja z oprostilno ali obsodilno sodbo. To je torej dokončna odločitev o tem predhodnem vprašanju. Ima učinek ne bis in idem in ima učinek res iudicata. Kazenska oprostilna sodba torej pomeni, da je konec in da se o tem ne odloča nikoli več. 13. člen ZPP torej pove, če je vprašanje na matičnem področju že rešeno, je potem to rešeno tudi za pravdni postopek. Prav ima toženec, ki se sklicuje na pravnomočno oprostilno sodbo. Tudi pravdno sodišče je torej na to vezano. Na njem je torej vprašanje kaznivega dejanja predhodno vprašanje, saj je od njega odvisna dolžina zastaralnega roka. Torej če kaznivo dejanje ni storjeno, zastaralni tok ni daljši, saj je oprostilna sodba potrdila neobstoj kaznivega dejanja. Ker je pravdno sodišče vezano na oprostilno sodbo, je dolžno reči, da škoda ni nastala s kaznivim dejanjem in ne pride v poštev daljši zastaralni rok in se ravna po splošnem zastaralnem roku in je potrebno zahtevek zavrniti. Z vidika konkretnega toženca je rešeno vprašanje, da on ni storil kaznivega dejanja. Odškodninsko bi bil seveda lahko še vedno odgovoren, vendar ne po pretečenem zastaralnem roku. Na vsako oprostilno sodbo pa je sodišče vezano. Če pa bil za kaznivo obsojen, bi bilo na to odločitev kot odločitev o predhodnem vprašanju, sodišče vezano, in bi moralo upoštevati daljši zastaralni rok. 12.primer: Kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ki je tekel proti B‐ju, se je končal z zavrnilno sodbo, ker je javni tožilec na glavni obravnavi umaknil obtožbo. Oškodovanec A je vložil tožbo za povračilo škode, B pa je ugovarjal zastaranje, ker je že potekel triletni zastaralni rok. A je odgovoril, da zahtevek ni zastaran, ker je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Ali lahko v tem primeru pravdno sodišče odloča o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju? Sodišče je vezano tako na oprostilno, kot na obsodilno sodbo. Kazenski postopek pa se lahko zaključi tudi drugače – na primer z zavrnilno sodbo. Kazenska zavrnilna sodba ima učinek ne bis in idem. To pomeni da je tudi s tem rešen, da bi se znašel v kazenskem postopku za to ravnanje. Ali naj tudi pravdno sodišče gleda na zavrnilno sodbo enako kot na oprostilno sodbo? Argument proti vezanosti pa je, da zavrnilna sodba ni odločitev o vsebinskem vprašanju – obstaja nek procesni razlog (na primer trajno prenehanje kazenske odgovornosti, zastaranje kazenskega pregona, smrt, umik obtožnice). O vezanosti lahko govorimo le če je bilo o tem odločeno. Če na matičnem področju ni bilo o tej stvari odločeno, pa pravdno sodišče na to ne more biti vezano. V praksi pri nas je sprejeto, da pravdno sodišče ni vezano na kazensko zavrnilno sodbo, ker torej kazensko sodišče ni vsebinsko odločilo o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja. Smrt storilca torej ni razlog, da ne bi bilo odškodninske odgovornosti dedičev za škodo, ki jo je le ta povzročil. Pri oprostilni sodbi je storilec rešen stroškov, pri zavrnilni sodbi pa ne. 11.primer: A je Bju 1.2.1997 povzročil škodo – tako ga je poškodoval, da mu je povzročil trajno invalidnost. 1.6.2002 je B proti Aju vložil tožbo za plačilo odškodnine. B je ugovarjal zastaranje, češ da je že potekel 3‐ oz. 5‐letni zastaralni rok po OZ. A je na to odvrnil, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe in predlagal, da sodišče o tem odloči kot o predhodnem vprašanju. B je ugovarjal, da kazenski postopek zoper njega ni zaključen (varianta: sploh ni uveden) in da pravdno sodišče samostojno o tem ne sme odločati. Kdo ima prav? Možni sta torej dve situaciji, možno je, da je o tem vprašanju na matičnem področju matični organ že odločil, ali pa ne. Na oprostilno sodbo in obsodilno sodbo je vezano, na oprostilno pa ne. Pravdno sodišče pa v nekaterih primerih nima možnosti, da se sklicuje na oprostilno ali zavrnilno sodbo. Problem je, ali lahko sodišče o tem odloča kot o predhodnem vprašanju. Načeloma sme sodišče o določeni stvari sam


21

odločiti, če na matičnem področju zadeva še ni bila rešena. Sama okoliščina da neka stvar spada v drug delokrog, ni temeljno vprašanje. ZPP pravi torej v 13. členu, da lahko o stvari odloči, če ni sz drugimi predpisi drugače določeno. Ali sme odločiti o kaznivem dejanju kot predhodnem vprašanju, če zadeva še ni bila rešena na matičnem področju?34 Argument da pravdno sodišče ne sme odločati o kaznivem dejanju kot predhodnem vprašanju, pa je institut domneve nedolžnosti (27. Člen URS in ZKP). Ali presumpcija nedolžnosti prepričuje pravdnemu sodišču, da bi se izrekalo o vprašanju kaznivega dejanja, o katerem sploh ni odločeno? Kakšen je domet domneve nedolžnosti? Domneva nedolžnosti ni ozko vezana na odločanje o kaznivem dejanju. Ne učinkuje le znotraj kazenskega postopka. Obdolžen je torej lahko le nekdo, ki je v kazenskem postopku. Kaj so o tem rekli različni organi? ‐ Če bo pravdno sodišče popravilo daljši zastaralni rok, bo moralo torej tudi obrazložiti odločitev glede

objektivnih in subjektivnih znakov (ali je naklep ali malomarnost). Naše ustavno sodišče je v nekem primeru razveljavilo določbo zakona o notariatu, ki je imelo med določbami tudi stavek, da javnega zaupanja ne uživa tisti, ki je v kazenskem postopku, saj se s tem krši domneva nedolžnosti kot ustavni institut.

‐ Skoraj v istem času pa je isto ustavno sodišče (v drugi sestavi) v nekem delovnem sporu delovno sodišče delavki izreklo ukrep prenehanja delavnega razmerja, zastaralni roki pa niso pretekli, saj so napisali, da je zastaralni rok daljši, ker je imelo njeno dejanje znake kaznivega dejanja poneverbe. Ustavno sodišče pa je na pritožbo določilo, da glede na to, da ni v kazenskem postopku ji domneva nedolžnosti ni kršena.

‐ Vrhovno sodišče je tudi reklo, da lahko pravdno sodišče sodi o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju, saj to ne gre za odločanje o pravnomočnosti in nobenega se ne pošlje v zapor. Leta 2005 pa je vrhovno sodišče prakso spremenilo, saj se je evropsko sodišče za človekove pravice o tem izreklo, saj je postavilo jasno formulo, da noben državni organ ne sme nikomur očitati, da je storil kaznivo dejanje, če on ni bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Po praksi ES sodišče nikjer ne sme napisat, če o kaznivem dejanju ni bilo odločeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšno stališče je sprejelo tudi naše Vrhovno sodišče in trenutna sodna praksa pri nas je za ta 11. Primer, da ima toženec prav in da se o obstoju kaznivega dejanja ne sme odločati kot o predhodnem vprašanju. Sodišče v tem primeru postopek prekine – ne da bi razčistili ali je bilo KD ali ne, ne moremo reči, da je zahtevek zastaran, če ne ve, ali je bilo KD storjeno ali ne. Pridemo do tega, da pravdno sodišče samo o KD ne sme odločiti in mora postopek prekiniti in čakati na izid kazenskega postopka. In ko se KP zaključi, bo pravdno sodišče vezano na kazensko pravnomočno sodbo.

Kaj pa če kazenskega postopka sploh ne more biti? Storilec umre ali je prišlo do absolutnega zastaranja? Splošno načelo je, da domneva nedolžnosti preprečuje tako odločitev pravdnega sodišča. Vendar v civilnih zadevah nikoli ni tako preprosto. V določenih primerih, da pravdno sodišče ne sme odločati o teh stvareh tožniku onemogočilo doseg do sodnega varstva. Za take primere pa v praksi in po stališču vrhovnega sodišča je možna izjema, da je zaradi varstva ustavne pravice tožnika do sodnega varstva upravičeno, da pravdno sodišče o tem odloči samo kot predhodno vprašanje. Načelo pravičnosti torej odtehta načelo proporcionalnosti in je s strani ustavne pravice do sodnega varstva to dopustno. Če kazenski postopek sploh ni bil uveden, je potrebno torej preveriti, ali je kazenski postopek sploh še lahko uveden. Če ne, lahko pravdno sodišče torej samo o tem vprašanju odloči, če ne pa mora prepustiti kazenskemu sodišču, da o tem odloči. V kazenskem postopku poznamo pojem absolutnih zastaralnih rokov. Tega v civilnem pravu ni. V civilnem pravu pa je tako, da se z vložitvijo tožbe zastaranje pretrga, in dokler ne bo odločeno o zadevi, stvar ne zastara. Ko je enkrat postopek začet ne bo nikoli zastaran. Ali je podana odškodninska obveznost je določeno z obligacijskim zakonom. Odškodninsko obveznost lahko zaradi nekega ravnanja storilca obstaja, tudi če njegovo ravnanje ni kaznivo dejanje. Tudi če je bil v kazenskem postopku oproščen, je še vedno lahko odškodninsko odgovoren v civilnem postopku.

34 206. Člen ZPP ‐ Sodišče odredi prekinitev postopka: 1. če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen); 2. če živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov (poplave in podobno) odrezano od sodišča. Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bil storjen gospodarski prestopek ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena.


22

Kdaj bo šlo za situacijo, ko bo nekdo nekomu povzročil zlom noge (huda telesna poškodba – je lahko storjena iz malomarnosti) ne bo to kaznivo dejanje, pa bo vseeno odškodninsko odgovoren? ‐ Dve klasični izključitvi kazenske odgovornosti sta silobran in skrajna sila. In skrajna sila je edina prava izjema,

pri kateri protipravnost ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Ni protipravno, da vzamem vaš predmet in ga v skrajni sili uničim, vendar bom odgovoren za škodo, ki jo povzročim v skrajni sili. Na splošno je pogoj za odškodninsko obveznost protipravnost, vendar škoda storjena v skrajni sili ne izključuje odškodninske odgovornosti.

‐ Kaj pa 13‐letni otrok? On ni subjekt kazenskega prava (starostna meja je v KP 14 let, v CP pa lahko otrok odgovarja že od 7 leta dalje, pod pogojem, da je razsoden). In 13 leten otrok bo lahko odškodninsko odgovarjal, pa čeprav v kazenskem postopku ne bo odgovarjal – pri 13‐letniku do postopka sploh ne bi prišlo.

‐ Neka kazniva dejanja so lahko povzročena samo naklepno, medtem ko za odškodninsko odgovornost se odgovarja tudi iz malomarnosti.

‐ Z avtom se vozim skozi mesto in na nekem ovinku zablokira volan, zapeljem na drugo stran ceste, in povzročim zlom veste. V kazenskem postopku bi lahko uveljavljali dejstvo, da ni krivde in brez nje ne bo obsodbe. Se zgodi, da odpove tehnika. Vendar v pravdnem postopku, tudi če se branim s tem, da nisem kriv, bo sodba obsodilna (načeloma je potrebna odškodninska odgovornost), saj obstaja institut objektivne odgovornosti, saj je avto nevarna stvar in za škodo iz nevarne stvari imetnik odgovarja ne glede na krivdo. Krivda je en del odgovornosti tako civilne kot kazenske, drugi del pa je prištevnost. Načelno velja, da je prištevnost pogoj za odgovornost tudi v civilnem pravu, vendar obstaja izjema. Tisti ki je neprišteven, vendarle odgovarja za škodo, če je ne moremo iztirjati od drugega in če to narekujejo razlogi pravičnosti. Kdaj bi bilo pravično, da nekdo, ki je hudo duševno bolan povzroči škodo, odgovoren in dolžan to škodo povrniti? Lahko je ta ki je neprišteven sicer dovolj bogat in mu ne bo pomembna zguba, oškodovanemu pa bo povzročena škoda veliko breme. Neprištevni tudi pri kazenskem pravu odgovarjajo lahko po actio libera in causa. Ta institut obstaja tudi v civilnem pravu. V civilnem pravu: kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v tako stanje. Smisel tega instituta je, da se presoja krivde – tisti ki ni prišteven ne more biti kriv – prestavi v stanje, ko je toženec še bil priseben. V kazenskem postopku bomo morali dokazati, da je bil kriv, da bi se še preden začel piti se zavedati tega, kaj se lahko zgodi, če bo šel vinjen za volan. V civilnem pravu pa je tudi potrebno za stanje pred nerazsodnostjo dati očitek krivde, vendar le glede tega, da se napijemo – rešil se bo lahko le, če bo dokazal, da se ni po svoji krivdi spravil v stanje nerazsodnosti, da se ni napil ne naklepno in ne iz malomarnosti. Dokazno breme je na tožencu (dokazno breme je razporejeno, saj mora vsaka od strank dokazati tisto, kar dokazuje – če se toženec sklicuje v civilnem postopku na silobran, mora on to dokazati in če ostane nedokazano.

‐ Gremo v lokal v Stari Ljubljani in začnemo piti, se napijemo...in pod sosednjo mizo najdem nabito pištolo (ni moja in tudi družba ni bila taka, tudi sicer to ni tak lokal) in to pištolo dvignem in nekoga ustrelim v nogo. Po institutu actio libera in causa bo izključena njegova kazenska odgovornost, saj se ne zavestne in ne nezavestne malomarnosti ne da najti. V civilnem pravu pa bi bil obsojen, saj se ne bi mogel rešiti z argumentom, da preden sem začel piti se mi ni sanjalo, da bom našel pištolo. Po civilnem pravu nas reši le to, da dokažemo, da se nismo po svoji krivdi napili. Tako bi bili dolžni plačati odškodnino po civilnem pravu.

‐ V civilnem pravu bi nas rešilo samo to, da nam nekdo podtakne v kozarec mamilo in nas spravi v nerazsodno stanje.

Taki primeri dokazujejo, da je civilna odgovornost strožja od kazenske. V marsikaterem vidiku se kazenske odgovornosti hitreje rešimo kot civilne. Prag civilne odgovornosti hitreje dosežemo, kot kazenske. Zelo pogosto se lahko zgodi, da iz istega ravnanja ne bo kaznivega dejanja, bo pa civilna obveznost. Po drugi strani je pa pogosto, da prihaja do življenjskih dogodkov, iz katerih izvira kazenska in civilna odgovornost. Tega je veliko – npr. prometna nesreča (DT bo iskal elemente KD povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in pa v civilni pravdi se bo isto dejanje uveljavljalo za plačilo odškodnine). V vsakem primeru lahko isti historični dogodek obravnavata civilno in kazensko sodišče. Odločitev civilnega sodišča v marsikaterem primeru ne bo odvisna od storitve kaznivega dejanja – ni razmerja odvisnosti in ne gre za obstoj predhodnega vprašanja... Gre pa za institut identičnega dejanskega stanja. Isti historični dogodek obravnavata kazensko in civilno sodišče. Na take primere se nanaša 14. člen ZPP, ki pravi:

Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.


23

Če je bil najprej pravdni postopek in potem kazenski, za CPP ni pomembna – zakaj bi čakali na rezultat kazenskega postopka, če se le ta lahko konča z oprostilno sodbo. Le za primere, ko se kazenski postopek začne prej, nas veže 14. Člen. To pomeni, da bo položaj oškodovanca v pravdnem postopku bolj enostaven, saj bo oškodovanec veliko lažje prišel do odškodnine, če bo toženi v kazenskem postopku obsojen. Pravdnemu sodišču se v tem primeru z marsičem ne bo potrebno ukvarjati. Pravdno sodišče je vezano le na obsodilno sodbo. Če se je končalo z oprostilno sodbo temu ni tako – kazenska oprostilna sodba še ne pomeni, da ne bo prišlo do nobene civilne obveznosti. Iz istega pa je jasno, zakaj je sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo, saj ta pomeni, da se storilec že kazenski obsodbi (višjemu pragu) ni uspel izogniti. Pri identičnem dejanskem stanju torej ni mogoče, da bi nekdo kazensko odgovarjal, civilno pa ne. Zakon pravi, da je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo glede storitve kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Civilno sodišče se ukvarja z odškodninsko obveznostjo in njenimi predpostavkami, ki pa so podobne predpostavkam za kaznivo dejanje – vezano je na ugotovitve, ki dokazujejo: ‐ Protipravnost ‐ Nastala posledica ‐ škoda ‐ Vzročna zveza ‐ Odgovornost (prištevnost in krivda) Na te okoliščine, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče, je vezano pravdno sodišče. Toženec torej ne more več uveljavljati silobrana, skrajne sile, da ni on storilec kaznivega dejanja, da ni vzročne zveze (da je bila ta pretrgana), da ni bil prišteven in uveljavljati actio libera in causa...konkretnih ugovorov zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, toženec ne bo mogel več dati in položaj tožnika bo boljši, saj mu ne bo treba več dokazovati protipravnosti in vzročne zveze. Pravdno sodišče vedno lahko ugotovi več, kot pa je ugotovilo kazensko sodišče. Ta lahko reče, da je bila huda telesna poškodba – zlom noge, pravdno sodišče pa lahko ugotovi, da je bil res povzročen zlom noge, vendar je bila s tem povzročena trajna invalidnost, kar je posebno huda telesna poškodba. Ne sme torej pravdno sodišče iti navzdol, sme pa iti navzgor. Vedno torej sem ugotoviti nekaj hujšega. 6. primer Obdolženec B je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je bila odvzeta stvar vredna 300€. Oškodovanec A je vložil tožbo in zahteval 500€ odškodnine. B je ugovarjal, da je že kazensko sodišče ugotovilo, koliko je bila vredna odvzeta stvar in da zato A ne more zahtevati več kot 300€. Ali ima prav? Ne gre za predhodno vprašanje. Kaznivo dejanje bi bilo predhodno vprašanje v reivindikacijski pravdi predhodno vprašanje, če bi tožnik dokazal, da nima posesti. Gre za primer, ko se dve sodišči ukvarjata z sitim dejanskim stanjem. Gre za odškodninsko tožbo, saj je bila stvar uničena (kar pa ni pogoj za odškodninsko odgovornost). Sodišče ni vezano na vse v obsodilni sodbe, temveč le na obstoj kaznivega dejanja. Tu pa gre za ugotavljanje vrednosti stvari – ali je pravdno sodišče vezano na vrednost o kateri odloča. Pravdno sodišče ni vezano na vse, kar je ugotovilo kazensko sodišče. Tudi okoliščine, kot je višina škode, pravdno sodišče na te ugotovitve ni vezano. Pravdno sodišče lahko ugotovi drugačno višino škode, kot jo je ugotovilo kazensko sodišče. Na splošno velja, da pravdno sodišče ni vezano na okoliščine glede višine škode, vendar pa mora ostati v okviru kaznivega dejanja. Na primer pri tatvini so 3 oblike tatvine: temeljna, privilegirana (mala tatvina oz majhna vrednost stvari in namen vzeti tako stvar), velika tatvina. Lahko ugotovi dejstva glede višine škode, vendar mora paziti na meje, ki so v kazenskem pravu lahko kvalifikatorna ali priviligatorna okoliščina. Če je bila stvar naklepno uničena, lahko zahtevam v civilnem postopku subjektivno vrednost, medtem, ko je bila v kazenskem postopku ugotovljena objektivna vrednost stvari. 8. primer S kazensko sodbo je bil B spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ker je Aja v pretepu poškodoval po glavi in mu zlomil roko. A je s tožbo zahteval odškodnino. Sodišče je v pravdnem postopku ugotovilo, da B Aja ni poškodoval po glavi, ampak mu je samo zlomil roko. Zato je Aju prisodilo samo odškodnino za zlomljeno roko. Ali je ravnalo prav? Ni predhodno vprašanje, to bi bilo, le če bi bilo zastaranje v igri. Je samo identično dejansko stanje in je vezano na kazensko obsodilno sodbo. Obsojen je bil za dejanje hude telesne poškodbe. V pravdnem postopku toži za obe poškodbi, ali sme pravdno sodišče ugotoviti, da je roko zlomil, glave pa ni poškodoval?


24

Sodišče mora ostati znotraj tega kaznivega dejanja. Kazensko sodišče je ugotovilo hude telesne poškodbe, katerega okvira se mora držati pravdno. Da sodišče sme to ugotoviti, pod pogojem, da je zlom roke še znotraj kaznivega dejanja hude telesne poškodbe (kar je). Sodišče torej sme reči, da ni bila poškodovana glava, temveč samo roka. Ne bi pa smelo pravdno sodišče reči, da ni bilo ne poškodbe glave in roka ni bila zlomljena, temveč le zvita – pravdno sodišče bi namreč v tem primeru šlo izven kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. 10. primer V prometni nesreči med avtobusom in tovornjakom je bilo poškodovanih več potnikov v avtobusu. Oškodovanec A je vložil tožbo proti avtobusnemu podjetju. Toženo podjetje je ugovarjalo, da za nesrečo ni kriv njihov voznik, ampak je kriv voznik tovornjaka. To je bilo tudi že ugotovljeno v pravdi, ki jo je proti njim sprožil B, ki je zahteval povračilo škode iz iste prometne nesreče. Ali je sodišče na ugotovitev, da voznik avtobusa ni odgovoren za škodo, vezano? Ni vezanosti na prejšnjo razsodbo. Samega potnika se ne tiče, kdo je kriv za nesrečo, saj ima potnik do avtobusnega partnerja tako ali tako zahtevek (ta pa ima potem lahko regresni zahtevek nasproti tovornjakarju). Kako pa bi bilo, če bi bil voznik avtobusa v kazenskem postopku obsojen/oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa? Sodišče bi bilo vezano na to obtožbo. Na oprostilno sodbo pa seveda ne. 7. primer V kazenskem postopku je bil B spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa, ker je povozil pešca Aja. A je vložil tožbo za povračilo škode. B je ugovarjal, da ja A sokriv za nesrečo, ker je nepravilno prečkal cesto. S tem je sam prispeval 1/3 k nastanku škode, zato mu gre samo 2/3 odškodnine. A je odgovoril, da je sodišče vezano na kazensko sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je za nesrečo kriv B, zato mu mora sodišče povrniti škodo v celoti. Ali ima prav? Sodišče se ukvarja z škodnim dogodkom, s katerim se je ukvarjalo že prej kazensko sodišče. B je bil obsojen in se od njega zahteva povračilo škode. Po naravi stvari nismo vezani na nekaj kar ne obstaja in v kazenski obsodilni sodbi ni odločitve o deležih odgovornosti storilca in žrtve. Tega v obsodilni sodbi o obstoju kazenske odgovornosti ni. Z vidika kazenske odgovornosti je potrebno ugotoviti, ali je obdolženec kriv, ni pa potrebno ugotoviti, ali je obdolženec izključno kriv. Prispevek žrtve v kazenskem pravu ni relevanten. Lahko je relevanten pri odmeri kazni (olajševalna ali oteževalna okoliščina), za sam obstoj kazenske odgovornosti pa tega ni. Z vidika civilnega prava, pa je prispevek oškodovanca pomemben institut (171. Člen OZ)35. Ugovor toženca je torej relevanten. Pravdno sodišče mora deljeno odgovornost razčistiti, in lahko ugotovi, da je delež oškodovanca 1/3.

Šolsko rečeno, kadar postane delež storilca tako velik, da je samo še nekaj minimalnega do deleža samega oškodovanca, to preraste v problem pretrganja vzročne zveze. Vendar šolsko rečeno, lahko sodišče ugotovi tudi 99% delež krivde oškodovanca. Vsaj v določeni meri mora biti tudi v pravdnem postopku spoznan za krivega. Samo če bi pravdno sodišče odločilo, da je bila vzročna zveza pretrgana, bi bilo to v nasprotju s tem, kar je odločilo kazensko sodišče. So primeri, ko sodišče ugotovi, da je delež žrtve kar krepko nad 50%. Nek pešec je kolovratil pijan do doma in delno obležal na cesti. Voznik ga je opazil zelo pozno in ni pravočasno zabremzal, ter ga je poškodoval. V kazenskem postopku bi mu očitali krivdo, če bi vozil v skladu s predpisi, bi zavorna pot bila tako krajša, da bi pravočasno ustavil. V tem primeru bi bila vzročna zveza pretrgana. V kazenskem postopku je bil obsojen, saj je zmerno prekoračil hitrost. V tem primeru je pravdno sodišče odločilo, da je 66% škoda delež odgovornosti pešca , 33% pa voznika. In tudi voznik bo lahko od pešca v isti pravdi z nasprotno tožbo zahteval povračilo za škodo na avtomobilu in če je bila škoda na avtu 6.000€, bi mu pripadala odškodnina 4.000€. 9. primer36

35 171. Člen OZ – deljena odgovornost : (1) Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. (2) Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. 36 136.člen KZ: Kdor sodeluje v pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se za samo sodelovanje kaznuje z zaporom do 1 leta. 137. člen KZ: (1) Kdor samo poseže po samem orodju pri pretepu je že v Kaznivem dejanju, in ni potrebno da sploh pride do škode. (2)Tudi v primerih poskusa kaznivega dejanja, pravdno sodišče ne bo rabilo biti na karkoli vezano, saj kaznivo dejanje za poskus pomeni, da do končne posledice ni prišlo.


25

B, C in D so bili spoznani za krive kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu. A, ki je bil v pretepu hudo telesno poškodovan, je od vseh treh zahteval povračilo škode. Sodišče je ugotovilo, da sta Ajeve poškodbe povzročila samo B in C, zato je zahtevek proti Dju zavrnilo. Ali je ravnalo prav? Predhodno vprašanje to ni, kvečjemu identično dejansko stanje. Obsodba za to kaznivo dejanje ne vsebuje ugotovitve vzročne zveze. Splošno velja, da je civilna odgovornost strožja od kazenske, potrebno pa je paziti, ali dejansko gre za identično dejansko stanje in če gre za historični dogodek, pri katerem so ista dejstva pomembna za nastanek škodnega dogodka. V civilnem pravu po splošnem pravilo, bo za škodo, ki je nastala po tem dogodku, bo nosil tisti, ki je to res povzročil. Lahko tudi kdo drug, po kriterijih udeležbe, ni pa nujno, da so to vsi prisotni. Ali lahko sodišče ugotovi, da je storil neko dejanje samo B, C in D pa ne. Ali lahko sodišče nasproti vsem zavrne zahtevek? Če se je v tem primeru dalo ugotoviti, kdo je povzročil škodo. Paziti je potrebno na primere, kjer ni potrebno, da je vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico. Isto velja pri ogrozitvenih kaznivih dejanjih. Zadosti je že sama ogrozitev, ni pa nujno, da nastane škodna posledica. Gre za posebne primere kaznivih dejanj, pri katerih sploh ne moremo govoriti o identičnem dejanskem stanju.


26

STRANKE

Stranki sta tožnik in toženec. Razlikujemo 2 vrsti sposobnosti v pravdnem postopku: ‐ Sposobnost biti stranka ‐ Procesna sposobnost Oseba dobiva štipendijo pri ministrstvu za pravosodje in ko doštudiramo, nam rečejo, da nas zaposlijo, mi pa rečemo, da že imamo službo drugje. Ali lahko tožijo na povračilo štipendije? MP ni pravna oseba in ne more nastopati kot stranka v pravdnem postopku. Ministrstvo, vlada, ... kdor ni pravna oseba nima sposobnosti biti stranka v pravdnem postopku. Še vedno pa nas lahko toži republika Slovenija, ki je pravna oseba in jo zastopa državni pravobranilec. 9. primer A je vložil tožbo za plačilo odškodnine (v zvezi s škodo, ki je nastala zaradi protipravno zadržanega blaga) proti Carinski upravi. Kaj stori sodišče? Kdor ne more biti stranka tudi zastopnika ne more imeti. Carinska uprava namreč ni pravna oseba in nima pravne osebnosti, temveč je nek upravni organ. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v civilno‐procesnem razmerju. V procesnem pravu gre torej za isto stvar kot v materialnem pravu pri pravni sposobnosti. S sposobnostjo biti stranka imajo vse fizične in pravne osebe, torej vse pravne osebe zasebnega prava kot pravne osebe javnega prava – vse osebe, ki imajo pravno sposobnost. Pravno osebnost ima zgolj država RS, občina, mestna občina in verjetno pokrajina, medtem ko carinska uprava, ministrstvo, državni zbor, vlada, urad za varstvo konkurence, policijska uprava...so neki upravni organi, ki pa nimajo svoje pravne osebnosti. V upravnopravnih zadevah imajo sposobnost, v civilno‐procesnih razmerjih pa ne, prav tako ne v civilno pravnih primerih. Republika Slovenija je tista, ki je lahko upnik, dolžnik, kupec, prodajalec. Tudi štipendijska pogodba je torej v širšem smislu naš sopogodbenik Republika Slovenija in ne Ministrstvo za Pravosodje. Po materialnem pravu lahko minister kot pravni pooblaščenec države sklepa posle in civilnopravne posle v imenu države, vendar pa v sodnem postopku to ne gre. Vedno bo stranka država in njen zastopnik državni pravobranilec. Sposobnost biti stranka se v tem delu pokriva s pravno sposobnostjo. Vendar sposobnost biti stranka je vseeno širša od pravne sposobnosti. Obstajajo primeri, ko bo lahko v sporu nastopala oseba, ki nima pravne sposobnosti po materialnem pravu: ‐ s predpisi se lahko določa, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko še pravdna stranka (77. Člen ZPP). Danes

to določata 2 primera: o CSD – ta lahko toži v pravdnem postopku s tožbo na predodelitev otroka (CSD ni pravna oseba,

temveč lahko, ker to ZZZDR določa, toži in ima sposobnost biti stranka) o Državni tožilec – lahko toži za razveljavitev zakonske zveze, ampak nima pa pravne osebnosti.

10. primer Stanovalec večjega stanovanjskega naselja so se dogovorili, da bodo zgradili kabelsko TV omrežje. Ustanovili so odbor za izgradnjo kabelske televizije, zbrali sredstva in sklenili pogodbo z izvajalcem. Ker izvajalec ni v roku izpolnil obveznosti, je odbor pooblastil odvetnika, da v imenu odbora vloži tožbo. Toženec je ugovarjal, da odbor ni pravna oseba in da zato ne more biti stranka v postopku. Kako bo ravnalo sodišče? Ta odbor ni pravna oseba in tudi zakon jim ne daje možnosti tožiti. Ta odbor je societeta, ki je civilna družba oz. družba civilnega prava. Skupnost, ki nastane na podlagi pogodbe, katere vsebina je, da se več oseb dogovori za združitev sredstev ali dela za dosego določenega namena. Societeta nima pravne osebnosti in po splošnem pravilu ne more biti stranka v postopku. Obstaja pa izjema 76/3 ZPP, ki ureja institut podeljene sposobnosti biti stranka: Pravdno sodišče sme izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu


27

izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo. Sodišče lahko torej izjemoma societeti podeli sposobnost biti stranka v postopku. Pogoj pa je, da mora imeti taka organizacija neko premoženje, za na primer stroške postopka. Sodišče lahko torej podeli sposobnost biti stranka, kar pride v poštev predvsem v primerih societet. Pomembno je, že zakon tako piše, da je to izjemna možnost in ta možnost ne sme pripeljati do tega, da bi se izigrala splošna pravila o organizaciji države. Za poslovne enote podjetij tudi ne velja izjema – posamezne poslovne enote ne moremo tožili – poslovna enota murska sobota, temveč je potrebno tožiti zavarovalnico triglav, d.d. Ljubljana. 11. primer Mladoletnik, ki je že star 15 let, lahko samostojno: Otrok, ki je star 5 let ima pravno sposobnost in s tem sposobnost biti stranka. Lahko je tožnik ali toženec v pravdnem postopku, prav tako oseba pri 15 letih. Z rojstvom se pridobi pravna sposobnost. To pa še ne pomeni, da lahko samostojno toži. Mora ga nekdo zastopati pri tem delu. Pravdna ali procesna sposobnost pa je samostojno in veljavno udejanjati procesna dejanja. Podobna pa je pravdni sposobnosti v materialnem pravu. Procesna sposobnost se v celoti veže na poslovno sposobnost po ZPP. Procesno sposobni so torej odrasli nad 18 let pod pogojem, da jim poslovna sposobnost ni odvzeta. Otroci do 15. leta niso poslovno sposobni, med 15 in 18 letom pa so delno poslovno sposobni. Pravne osebe po naravi stvari ne morejo same izjavljati poslovne volje, temveč jih mora nekdo zastopati, ta pa mora imeti poslovno sposobnost. ‐ Toži na odpravo napake na kolesu, ki ga je kupil? Važno je, da bi ga ob 15 letu lahko sam kupil, saj je splošno

pravilo ZZZDR, da manj pomembne pravne posle lahko mladoletnik sklepa sam med 15 in 18 letom. Če je to kolo lahko sam kupil lahko tudi sam toži. Procesna sposobnost se veže na poslovno sposobnost.

‐ Nastopa kot toženec v pravdi za izročitev nepremičnine? Pomembnejši pravni posli bodo denar in premičnine

večje vrednosti in nepremičnine. Otroka bo moral zastopati eden od staršev oz. zakoniti zastopnik. Če sam hiše ne more kupiti, tudi sam ne more tožiti. Pri tem velja, da morata formalno zastopati otroka skupaj. Dovolj pa je da zastopa eden, zato ker če v takih poslih vloži zahtevek eden od staršev, se bo presumiralo, da ima soglasje tudi drugega od staršev. Če pa sodišče vidi, da drugi starš ni za vložitev tožbe nastane težava. Pri ZGD je institut skupnega zastopanja, tako kot pri starših.

‐ Vloži tožbo za povračilo škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči? ZPP izrecno navezuje procesno sposobnost

na poslovno sposobnost. To funkcionira samo pri pravno‐poslovnih obveznostih, pri tožbah, ki pa nimajo pravno‐poslovnega temelja (neupravičeno obogatitev, dednopravne zahtevke, odškodninsko odgovornost) taka podlaga odpove. Procesna sposobnost v primeru tožbe na povračilo škode se obravnava drugače. Vprašanje je namreč, koliko mora biti otrok star, da je lahko upnik ali dolžnik v odškodninski pravdi. Dolžnik je lahko, ko dopolni 14. Leto starosti, če je razsoden. Upnik pa takoj ko pridobi pravno sposobnost, torej z rojstvom. To da je otrok razsoden pa ne pomeni, da je tudi sposoben sam pisati odgovor na tožbo in opravljati procesna dejanja, še manj pa pisati tožbo, takoj ko pridobi pravno sposobnost. Dokler gre za pravno‐poslovna razmerja, se poslovna sposobnost lepo ujema s pravno sposobnostjo, ko pa gre za deliktne pa tudi dednopravne obveznosti, pa moramo poiskati drugačno rešitev. Možno bi bilo te primere reševati po analogiji s poslovno sposobnostjo, večinsko mnenje predvsem sodne prakse pa je, da je bolje določiti fiksno mejo polne poslovne sposobnosti (starost 18 let), da lahko subjekt nastopa v deliktni pravdi.

‐ Nastopa kot toženec v pravdi na povračilo škode? Glej primer zgoraj.

‐ Vloži tožbo za razvezo zakonske zveze? Tožbo za razvezo lahko vloži, saj je s sklenitvijo zakonske zveze že pridobil popolno poslovno sposobnost.

‐ Nastopa kot toženec v sporu za ugotovitev očetovstva? V družinskih pravdah se procesa sposobnost veže na vprašanje, ali je subjekt razsoden, da lahko sodeluje v postopku.


28

‐ Nastopa kot toženec v pravdi za plačevanje preživnine? Glej primer zgoraj.

13. primer Oče (zakonski mož otrokove matere) je vložil tožbo za spodbijanje očetovstva. Ali lahko v tej pravdi zastopa otroka njegova mladoletna mati? Mati je očitno poročena ‐ ima poslovno in procesno sposobnost ‐ lahko je zastopnik. Vendar gre v tem primeru za nujno sosporništvo: mati in otrok. Konflikt interesov. Otroku se določi začasnega kolizijskega skrbnika. 17. primer37 X, d.o.o. nastopa kot tožnik v pravdi pred okrajnim sodiščem. Ali lahko pritožbo zoper sodbo prve stopnje za tožnika vloži njegov direktor (poslovodja), ki nima pravne izobrazbe? Starši so naš zakoniti zastopnik, in poslovodja je zakoniti zastopnik družbe. Ko gre za pritožbo je namreč postopek pred višjim sodiščem, torej pred okrožnim sodiščem. Razlikovati je potreba med zakonitim zastopnikom in pooblaščencem. Omejitev se nanaša samo na pooblaščence. Zastopnika ima vsak, ki ni poslovno sposoben (otrok, ki ga zastopajo starši; skrbnik, če je posamezniku odvzeta poslovna sposobnost). Člen 87. ZPP govori o pooblaščenci. Razmerje s pooblaščencem je drugačno, saj si lahko pooblaščenca vsak vzame, ni si ga pa dolžan vzeti (pooblastilno razmerje po ZPP, ali pooblastilo po OZ). Tipični pooblaščenec pred sodiščem je običajno odvetnik, ni pa nujno da ga ima. Pred višjim sodiščem pa ZPP daje omejitev, saj je lahko pooblaščenec le pravnik s pravosodnim izpitom. Omejitev iz 87. člena ne pomeni, da stranka mora imeti pooblaščenca, pri nas lahko tudi prava neuka stranka sproži tožbo. Ni nobene omejitve za stranko. Omejitve so samo za pooblaščenca. Vsak pa ima pravico si vzeti pooblaščenca, ta pravica pa je neomejena le pred okrajnim sodiščem, kjer si lahko izberemo za pooblaščenca kogarkoli, medtem ko ZPP postavlja omejitev pred okrožnimi in višjimi sodišči, kjer je lahko pooblaščenec le pravnik s pravosodnim izpitom. Lahko bi se vprašanje glasilo, ali lahko mati poda pritožbo za svojega mladoletnega otroka, vendar to ni predmet 87. člena ZPP.Za zakonitega zastopnika veljajo tista pravila, kot veljajo za stranko. Brez kakršne koli ovire, lahko zakoniti zastopnik stranke družbe vloži pritožbo. Omejitev iz 87. člena ZPP se nanaša le na pooblaščenca. 2. primer A, delavec JLA, je leta 1992 proti Republiki Sloveniji vložil tožbo za plačilo zaostalih obveznosti plače iz delovnega razmerja. Skliceval se je na Temeljno ustavno listino, ki določa, da RS prevzame vse obveznosti federacije. Tožena RS je ugovarjala, da je po tem pravnem aktu prevzela obveznosti le glede tistih delavcev JLA, ki so prestopili v teritorialno obrambo, A pa tega ni storil. Sodišče je ugotovilo, da je ugovor toženca utemeljen in zato izreklo, da ni podana pasivna procesna legitimacija toženca. Ali je ravnalo prav. To razmerje se nanaša na razmerje med procesno in stvarno legitimacijo. Legitimacija je lahko aktivna ali pasivna in je lahko procesna ali stvarna. Stvarna legitimacija je pojem materialnega prava. Stvarno legitimiran je tisti, ki je nosilec pravice iz materialnopravnega razmerja. Aktivno stvarno legitimiran je nosilec pravice iz materialnopravnega razmerja tim. upnik ali upravičenec. Pasivno stvarno legitimiran pa je dolžnik oz. zavezanec. Procesna legitimacija pa je pojem procesnega prava. Gre za opredelitev kdo v konkretni pravdi lahko nastopa kot tožnik ali toženec. Kaj mora torej nekdo v konkretni pravdi izkazati, da je lahko toženec – kaj mora izkazati, da sme biti tožnik v določeni pravdi. 37 OBVEZNO ODVETNIŠKO ZASTOPANJE: 87. Člen ZPP: (1) V postopku pred okrajnim sodiščem je lahko pooblaščenec vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. (2) Če sodišče ugotovi, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni sposoben za zastopanje, opozori stranko na škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi nepravilnega zastopanja. (3) V postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. (4) Za zastopanje pred sodiščem se lahko pooblasti tudi odvetniška družba. 86. člen ZPP: (1) Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, vendar pa lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi. (2) Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. (3) V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. (4)Določba prejšnjega odstavka ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Tako na primer o obnovi postopka odloča prvostopenjsko sodišče, in v tem postopku mora torej posameznika opravljati pravna dejanja pooblaščenec. Če je otrok zastopan preko matere na sodišču na vseh stopnjah brez pooblaščenca, mora pa pooblaščenca imeti v primeru uveljavljanja izrednih pravnih sredstev.


29

Da tožnik lahko toži mora biti upnik. Tožen je lahko tisti, ki je dolžnik. Ali je to res? Procesna legitimacija je procesna predpostavka in pogoj za dopustnost tožbe. Če bi tako koncipirali postopek bi že v prvem koraku dopustnosti tožbe, ugotavljali, da je tožba utemeljena in s tem ko bi rekli, da je tožba dopustna bi že rekli, da je utemeljena. Za sam začetek postopka je potrebno izkazati nekaj manj. Pravni interes je splošna procesna predpostavka. Procesna legitimacija pa je ožja predpostavka pravnega interesa. Razmerje med procesno in pravno legitimacijo v pravdnem postopku je to, da za procesno legitimacijo zadošča zatrjevanje stvarne legitimacije. Posameznik mora vsaj zatrjevati, da je aktivno stvarno legitimiran, ni pa to nujno. Za obstoj pasivne procesne legitimacije, na strani toženca, pa toženec nič ne zatrjuje, vendar mora tožnik zatrjevati, da je toženec njegov dolžnik in s tem pasivno stvarno legitimiran. S procesno legitimacijo je podano le to, da je tožba dopustna. Najprej je potrebno preveriti, ali je podana procesna legitimacija, saj je od nje odvisna dopustnost tožbe. Aktivna procesna legitimacija je podana, saj nekdo, ki je bil delavec JLA je bil vojaška oseba. Tožnik od RS zahteva plačilo plač, saj on vlaga tožbo in trdi, da je do teh plač upravičen. Pasivna procesna legitimacija RS pa s tem, ko tožnik zatrjuje določeno zahtevo, je tožba dopustna, saj toži nekoga, od kogar nekaj zahteva. Stvarna legitimacija pa pomeni utemeljenost tožbe. Tožnik sicer zatrjuje, da je RS dolžnik, vendar ali je to po materialnem pravu res. Po materialnem pravu RS za te plače ni dolžnik. Morda je on res upnik in ima pravico dobiti te plače, vendar ne od RS, saj ta ni pravi dolžnik. Posledica tega v tej pravdi je, da se sodba zavrne, ker je to materialnopravni preizkus, saj gre za pomanjkanje pasivne stvarne legitimacije, in ker je to materialnopravni preizkus, se zahtevek kot materialnopravno neutemeljen zavrne. Pravilo, da lahko toži tisti, ki trdi da je upnik ima določen pomen, saj iz njega lahko ugotovimo, da v našem pravu ni popularne tožbe, oz. tožbe v korist vseh ali korist tretjega. To pa zaradi pravil o procesni legitimaciji torej ne gre. Zgolj vsak sam je upravičen da vloži tožbo v svojo korist. 1. primer Tine Kovač, ki je družbenik družbe Mesarstvo Kovač, d.o.o., je v svojem imenu vložil tožbo, s katero je zahteval, da toženec C družbi Mesarstvo Kovač, d.o.o. plača 5.000€ kot obveznost iz pogodbe, ki jo je sklenil s to družbo (tožnik: TK; toženec: C; zahtevek: »C je dolžan plačati 5.000€ družbi Kovač d.o.o.«). Kaj bo storilo sodišče? Tine Kovač toži v svojem imenu in je tožnik. Sodišče zavrže tožbo zaradi pomanjkanja aktivne procesne legitimacije. Potrebno je ugotavljati ali tožnik uveljavlja tožbo v svojo korist. To sta sva samostojna pravna subjekta in če toži fizična oseba TK, zahtevek pa se nanaša v korist družbe Mesarstvo Kovač, je to tožba v korist tretjega. Tu ne toži nekdo, ki bi bil upravičenec do tega, kar se s tožbo zahteva. Po materialnem pravu to verjetno drži in tožba bi lahko bila utemeljena, vendar do tega vprašanja sodišče sploh ne pride, saj lahko mesarstvo Kovač le sam uveljavlja svoje zahtevke. Zakoniti zahtevek torej ne sme vložiti tožbe v svojem imenu, temveč v imenu družbe. Če starši tožijo v svojem imenu, češ da je otrok utrpel škodo in naj posameznik, ki je škodo povzročil plačajo odškodnino. Tožijo v svojo korist in trdijo da so upravičeni do tega. Aktivna legitimacija je podana, saj starši trdijo da so upnik, tudi pasivna legitimacija je podana, ni pa podana aktivna stvarna legitimacija, saj starši niso upravičeni do odškodnine. 8. primer A je z lastninsko tožbo (reivindikacijo) tožil Bja. Tožbo je temeljil na navedbi, da je on lastnik in ima zato pravico dobiti nazaj stvar od Bja, ki ima to stvar v posesti, ni pa lastnik. Sodišče je ugotovilo, da A ni lastnik. Ali naj tožbo sodišče zavrže ali zavrne? Pasivna legitimacija je podana, saj trdi, da je B posestnik in da mu mora vrniti stvar nazaj. Tudi aktivna legitimacija je podana, saj trdi, da je on lastnik. Za obstoj procesne legitimacije zadostuje zatrjevanje. Če želimo ta primer rešiti, moramo uporabiti norme iz stvarnopravnega zanika, za to, kdo lahko zahteva vrnitev stvari od nelastnika. A pa ni aktivno stvarno legitimiran in zahtevek bi bil zavrnjen. Sodišče bi sodbo zavrglo zaradi pasivne procesne legitimacije: Če bi vložil tožbo zoper kolega in bi zahteval, da tretja kolegica plača zahtevek.


30

3. primer Po ZGD poslovodstvo (uprava) odgovarja družbi za škodo, ki jo družbi povzroči z nevestnim in neskrbnim upravljanjem. A, ki je delničar v družbi X, d.d., meni, da so člani upravnega odbora družbi povzročili škodo. Odstopili so namreč od določene pogodbe, ki bi družbi predvidoma prinesla 100.000€ dobička. Ali lahko A s tožbo uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v višini 100.000€? Delničar ne more sam tožiti v svojem imenu, tožnik je lahko sama družba. Kdo bi pa lahko zastopal? Pravno gledano ta oseba, ki toži ne zahteva koristi zase, temveč za nekoga tretjega (pravno gledano, A ima le ekonomsko korist). Procesno bo tukaj odškodninski zahtevek družbe proti članom uprave uveljavljala s tožbo le družba sama. *derivativna tožba – odškodninski zahtevek družbe lahko uveljavlja tudi sam družbenik, sam v korist družbe. Ta institut je nujna razumljiva posledica tega, da pri odškodninskih zahtevkih proti članom uprave splošni tožbeni postopek načeloma ne bo učinkovit, saj tisti, ki predstavljajo družbo, lahko da ne bodo delovali v njeno korist. To bi šlo v principih koncernskih povezav in zakona o prevzemih. Pri tem primeru pa se s tem ne ukvarjamo. 22. primer a) Tožnik je svojemu odvetniku v pisnem naročilu za zastopanje izrecno prepovedal, da sklene sodno poravnavo. Ta omejitev pa v pooblastilu ni bila zapisana. Odvetnik je nato sklenil sodno poravnavo. Ali jo je možno izpodbijati zaradi prekoračitve pooblastila? Notranje razmerje je potrebno razlikovati od zunanjega. Lahko koga pooblastimo da opravlja pravne posle, ali pa ga pooblastimo za zastopanje. Razmerje med odvetnikom in stranko bo razmerje mandatne pogodbe. (saj rečemo, da najamemo odvetnika, vendar to ni najemna pogodba, pravna kvalifikacija je delo sodišča). Iz mandatne pogodbe izvira, da se izpolni v skladu s standardom dobrega gospodarja – da zastopa. Navzven pa mora delovati razmerje nasproti stranki in pride do izdaje pooblastila, ki zgolj izkazuje upravičenost za zastopanje. Če je v notranjem razmerju določeno eno, omejitev, iz samega pooblastila pa to ne izhaja. Poravnava je veljavna, kar se tiče učinkov proti tretjim je namreč pomembno le kaj piše v pooblastilu in kaj odvetnik sme delati ni potrebno pisati v pooblastilu, saj to izhaja že iz zakona (95. člen ZPP). Seveda pa stranka lahko pooblastilo odvetniku omeji (samo za sojenje na prvi stopnji, ali pa omejitev, da se ne sme odmakniti tožbe ali skleniti poravnave). Če omejitev v pooblastilu ni zapisana, proti tretjemu omejitev ne velja in je poravnava veljavna. Kar se civilnega postopka tiče je to končano. Omejitev pa učinkuje med stranko in njenim odvetnikom in to predstavlja kršitev mandatne pogodbe, ki ima lahko posledice v razmerju med stranko in odvetnikom, ne pa v razmerju med stranko in sodiščem. Moral bi dokazati, da če ne bi bila sklenjena poravnava, bi v pravdi uspel in bi na podlagi tega lahko zahteval odškodninski zahtevek. Zahtevki proti odvetnikom zaradi kršitev skrbnosti (ali je 100% da bi pritožbi bilo ugodeno??). b) Pooblastilo je odvetniku podpisala zgolj stranka, ne pa tudi odvetnik. Ali je pooblastilo veljavno? To da nekdo nekomu pooblastilo je to enostranski pravni posel. In pri takem druga stranka ne sodeluje pri njenem nastajanju. Jasno je torej pravno vseeno in irelevantno ali odvetnik na pooblastilo napiše da ga sprejme ali ne. Ker je enostranski pravni posel, ni potrebno, da nasprotna stranka to pooblastilo sprejme. Samo pooblastilo je enostranski posel, odvetnik pa sprejme pravni posel na podlagi mandatne pogodbe. Samo pooblastilo zgolj izkazuje, da je tisti, na katerega se nanaša upravičen. Že res, da odvetnik, ki bo moral odvetnik delati na tožbi, vendar to zato, ker je s klientom sklenil mandatno pogodbo. Notranje razmerje med stranko in pooblaščencem je lahko tudi neodplačno. To da ko gre stranka k odvetniku in ta podpiše pooblastilo, to samo po sebi nima pomena, vendar služi kot dokaz, da je bila mandatna pogodba sklenjena. Prav tako je temu tako, da bo pooblastitelj poravnal stroške – to ni del pooblastila, vendar je izkaz mandatnega razmerja med stranko in pooblaščencem. c) Stranka je odvetniku za zastopanje v pravdi dala neomejeno pooblastilo. Odvetnik je v imenu stranke vložil tožbo. Stranka je nato sama (ne preko odvetnika) sodišču poslala vlogo, da umika tožbo. Ali to procesno dejanje učinkuje, čeprav ga ni opravil odvetnik in čeprav stranka pooblastila odvetniku ni preklicala?


31

V materialnem pravu lahko nekoga pooblastimo za opravljanje materialnih dejanj. Nekoga pooblastimo, da nam zaliva rože. To še ne pomeni, da je na podlagi tega pooblastila samo on to upravičen delati. Tudi pri procesnem dejanju je tako, če je dano pooblastilo, bo odvetnik lahko opravljal procesna dejanja vendar jih bo lahko tudi stranka sama (99. Člen ZPP). Tako dejanje torej učinkuje in ne bo več popravljivo. Drugače pa je v sistemih, kjer je obvezno odvetniško zastopanje, vendar temu pri nas ni tako, saj lahko do izrednih pravnih sredstev sami nastopamo pred sodiščem. Omejitev je le, da mora biti zastopnik pravno kvalificiran. V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi pa je samo odvetnik tisti, preko katerega se opravljajo procesna dejanja. d) Stranka je za zastopanje pred okrajnim sodiščem pooblastila družbo XY, davčno in poslovno svetovanje, d.o.o. Ali je pooblastilo lahko veljavno? V zakonu izrecno nič ne piše, vendar je prejeto stališče, da pravna oseba ne more biti pooblaščenec. Pooblaščenec je lahko samo fizična oseba – pooblaščenec po ZPP (po OZ je pooblaščenec lahko pravna oseba!). 38 Samo ena pravna oseba pa je lahko pooblaščenec pred sodiščem, in sicer odvetniška družba, v skladu s 87. členom ZPP39. Večina odvetnikov je samostojnih odvetnikov. Možna pa je tudi združitev v odvetniško družbo : ‐ V societeto, ki pa ni pravna oseba in ne more biti pooblaščenec. ‐ V d.n.o. – samo taka je lahko kot družba pooblaščenec in kot taka lahko opravlja procesna dejanja in lahko

pride kdorkoli od odvetnikov te družbe. ‐ Po našem prav odvetniška ne more biti organizirana kot kapitalska družba! 16. primer Tožnik je vložil tožbo za povračilo nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči. V pravdi ga je zastopal odvetnik. Tožnik je med pravdo umrl. Kaj bo storilo sodišče? Splošno pravilo je, da je nadaljevanje postopka odvisno od tega, ali je stranka imela pooblaščenca ali ne. Če ima pooblaščenca, pa stranka umre, se postopek ne prekine, ampak pooblaščenec opravlja procesna dejanja, sicer ne več za umrlo stranko, temveč bo zastopal dediče, tudi če ti še ne bodo znani. Ti dediči lahko pooblastilo tudi prekličejo, lahko pa pustijo da postopek teče. Če pa pride to sodbe še preden so dediči znani, se mora v sodbo zapisati, da je sodba proti dedičem umrlega. Če pa stranka nima pooblaščenca, se postopek prekine, dokler ga dediči ne prevzamejo. Terjatev za nepremoženjsko škodo ni podedljiva, razen če ni že priznana s pravnomočno sodbo ali če ni priznana z izvensodnim dogovorom med storilcem in oškodovancem. Terjatve na splošno so podedljive, glede nepremoženjske škode pa velja, da ni podedljiva, dokler se že čvrsto ne spremeni v pravo premoženjsko terjatev, s pravnomočnostjo. Dedičev glede terjatve za povračilo nepremoženjske škode torej ni, saj je nepodedljiva. Če tožnik torej umre, ga nihče ne more nadomestiti, se pravdni postopek ne more nadaljevati, ker manjka stranka, in sicer tožnik. Dedičev te terjatve pa ne more biti. Za tak primer je uveljavljena rešitev, da se s sklepom ugotovi, da se je postopek zaključil. Vprašanje podedljivosti se ne gleda konkretno za določeno pravico, če je kakšen dedič. Vprašanje dedovanja je potrebno gledati abstraktno – ali je nasploh bil kakšen dedič, ki te terjatve sicer ne bo dobil...in dedič bo lahko v pravdo vstopil, vendar bo v njej izgubil, ker terjatev ni podedljiva. Zato se dediču izplača umakniti tožbo čim prej, in dedič plača stroške sojenja, saj je umaknil tožbo, vendar bodo stroški manjši. 15. primer

38 98. Člen ZPP: (1) Pooblaščenec mora predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju. (2) Sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar pa ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja. (3) Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, odloži sodišče izdajo odločbe; če pa preteče ta rok brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila. (4) Če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, sodišče tožbo oziroma pravno sredstvo zavrže. (5) Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila. 39 87. Člen ZPP: (1) V postopku pred okrajnim sodiščem je lahko pooblaščenec vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. (2) Če sodišče ugotovi, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni sposoben za zastopanje, opozori stranko na škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi nepravilnega zastopanja. (3) V postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. (4) Za zastopanje pred sodiščem se lahko pooblasti tudi odvetniška družba.


32

Javni tožilec je vložil tožbo za razveljavitev zakonske zveze, ki jo je sklenila oseba, mlajša od 18 let (razveljavitveni razlog po 18. členu ZZZDR). Toženec je ugovarjal, da javni tožilec ni legitimiran za vložitev tožbe iz tega razloga. Kaj bo storilo sodišče, če ugotovi, da je toženčev ugovor utemeljen? Za obstoj procesne legitimacije zadošča obstoj stvarne legitimacije. Stvarna legitimacija pa je stvar materialnega prava (aktivno – upnik;pasivno – dolžnik). Procesna legitimacija je samo to, da lahko toži nekdo, ki je upnik, ne sme tožiti v korist nekoga tretjega. Toži se lahko samo v svojo korist. Toži lahko tisti, ki zatrjuje, da je sam konkretno upravičen to tistega. Izjeme: Družbenik gospodarske družbe bo lahko tožil v korist družbe za odškodninski zahtevek, ki ga ima družba nasproti upravi. Avtorska organizacija lahko v svojem imenu za varstvo malih avtorskih pravic avtorjev (lahko toži tistega, ki je zlorabil avtorsko pravico za avtorja) – primer 4. Popularna tožba je v našem pravu v kontekstu varstva okolja tipična taka tožba. Državni tožilec lahko toži za razveljavitev zakonske zveze. Državni tožilec nikoli ne toži v svojo korist, vendar ali se zahtevek zavrne (če je materialnopraven) ali zavrže (če je zahtevek procesen). Zahtevek po vsebini je utemeljen. Ta zakonska zveza po zakonskem pravu ni veljavna. In če se zahtevek zavrne je z zakonsko zvezo vse uredu in ima učinek erga omnes – res iudicata. Problem je torej procesen, saj je sodba po vsebini utemeljena, vendar državni tožilec za tako vložite tožbe ni pristojen. Tožba se zavrže zaradi pomanjkanja procesne legitimacije. 18. primer A je vložil tožbo proti Bju. Bja je zastopal odvetnik. Narokov v pravdi se je udeleževal le odvetnik brez stranke (Bja). Med pravdo je B umrl, vendar njegov odvetnik za to ni zvedel, prav tako pa tudi ne sodišče. Tudi na zadnjo obravnavo – tako kot na prejšnje – je pristopil le Bjev odvetnik. Sodišče je izdalo sodbo in ugodilo zahtevku. Sodba se je glasila na ime (med pravdo umrlega) Bja. Ali gre za kršitev pravil o sposobnosti biti stranka, kar je absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka? Pravda je tudi obremenitev za živce in kdaj se jim s tem ne da obremenjevati in mogoče je da odvetnik ni v stalnem stiku s stranko. Problem je da je stranka, v katerem je bila sodba izdana že umrla. Postopek se je sicer lahko nadaljeval in zaključil z odvetnikom. Vendar se sodba ne sme glasiti na umrlega, temveč bi v sodbi moralo pisati, da je izdana sodba ne proti umrlemu, temveč proti dedičem po umrlem, katere zastopa odvetnik. Pri nas se je sicer ustalila stroga in toga praksa, (do take napake lahko namreč zelo hitro pride, če nihče ne ve, da je stranka umrla) da je to bistvena kršitev postopka in bo sodba padla, ter bo potrebno tožbo še enkrat vložiti in plačati vse takse. Taka napaka pa bi se lahko odpravila tudi na drugačen način, saj bi se jo dalo popraviti samo s pravnim sklepom in sodba nebi padla. Pri nas je torej ureditev zelo toga. 20. primer A.A. je samostojni podjetnik – njegovo podjetje ima firmo A.A., s.p., Krojaštvo Guči. Zaradi neplačanih obveznosti je B proti njemu vložil tožbo in v njej kot toženo stranko označil »Krojaštvo Guči«. Ali je označba stranke pravilna? Sposobnost biti stranka ima fizična oseba ali pravna oseba. Podjetnik posameznik je tudi fizična , če bi oseba in se mora tožiti pod svojim imenom in priimkom. Fantazijski dodatek pri tem ni upoštevan. Označba stranke ni pravilna. Kaj naj stori višje sodišče, če se bo tudi sodba sodišča prve stopnje glasila na »Krojaštvo Guči«? Do najhujših komplikacij pride, ko je že od začetka nekaj narobe narejeno. Praksa pri nas je, da je na primer nek študent tožil študentski servis, ki je bil v bistvu podjetnik posameznik. Tožba je bila vložena proti študentski servis. Tožnik je uspel, sodba je bila obsodila. Pritožbeno sodišče pa ugotovi, da Študentski servis ni nobena oseba, temveč je to posameznik. Fizična oseba se je branila. In nihče ni opazil, da je identiteta stranke sporna, in višje sodišče je vse razveljavilo. Zato je potrebno priti do novega postopka. Potrebno je biti torej zelo natančen pri definiranju toženca. Ali bi v primeru, če bi v zgornjem primeru tožnik vložil tožbo na ime A.A., s.p., pa bi v vmesnem času A prenehal z dejavnostjo samostojnega podjetnika, sodišče moralo postopek prekiniti? Stranka je fizična oseba AA in to ni prenehanje stranke. Zgodilo se je nekaj, kar na pravno subjektiviteto ne vpliva. Kaj pa, če bi do prenehanja dejavnosti s.p. prišlo po koncu pravdnega postopka in bi upnik imel sodbo, ki bi se glasila na A.A., s.p.?


33

Sodba je bila izdana proti AA in če je bil takrat podjetnik posameznik to nima pomena. Sodba ga zavezuje, čeprav dejavnosti ne opravlja več. 21. primer A je vložil tožbo proti tožencu in ga v tožbi opredelil z imenom Dare Laurin. Postopek je normalno tekel in se zaključil z obsodilno sodbo, ki tega toženca obsoja na plačilo 5000.000€. ko je zahteval izvršbo je toženec uveljavljal, da njegovo ime ni Dare Laurin, pač pa Darko Lavrin. Meni, da ga omenjena sodba ne zavezuje, saj naj bi šlo za neobstoječo sodbo – sodbo izdano proti osebi, ki ne obstaja. Ali ima prav? Sodba je bila pravnomočna in je že izvršilni postopek. In v njem Darko Lavrin ne nasprotuje sodbi, temveč ima učinke sodba proti Daretu Laurinu. Temeljno načelo, ki te zaplete rešuje je: test mora biti, ali je zaradi te napake, bil procesni položaj kogarkoli ogrožen. Ali je toženec, ki je dobil tožbo in rekel, da to ni on, ali je normalno sodeloval v postopku, in je bilo vsem jasno, da gre za konkretnega človeka. V tem primeru napaka njegovega položaja ni ogrozila postopka, saj se je D.L. šele po postopku spomnil, da on ni ta subjekt na katerega se sodba nanaša. 7. primer Toženo podjetje X, d.o.o. je v teku pravde prenehalo obstajati, ker je bilo v celoti vključeno v družbo Y, d.d. Kakšen vpliv ima to na pravdo? Pravni naslednik prevzame procesni položaj. Pri prenehanju pravnih oseb, se pravdni postopek vedno prekine, ne glede na to, ali ima pooblaščenca ali ne. Leta 1993 toženo podjetje Petrol, p.o., se je v teku pravde privatiziralo; nastal je Petrol, d.d. Kakšen vpliv ima to na pravdo? Potrebno je ločiti operacije statusnega gospodarskega prava in primerov, ko gre za statusne spremembe, vendar subjektiviteta še vedno ostane ista. Petrol pravna oseba je v tem primeru še vedno ista in po sistematiki ZGD to ni sprememba subjektivitete in gre postopek naprej brez prekinitve, kar pomeni, da se vse nadaljuje.


34

VRNITEV V PREJŠNJE STANJE (Institutio in integrum)

Namenjen je temu, da se ustvari enaka procesna situacija, ki je obstajala pred nekim dogodkom, ki je potem to situacijo spremenil. Pravdo se želi povrniti v stanje, ki je bila pred nekim dogodkom – zamuda roka ali naroka za opravo določenega procesnega dejanja. Urejena je v ZPP (116. člen). ta institut je namenjen, da se strankam zagotovi pravica, ki jim gre v postopku – pravica do zaslišanja obeh strank v postopku – kontradiktornost. Stranka se ima pravico v postopku izjaviti. Vrnitev v prejšnje stanje pa mora biti urejena dovolj restriktivno, da lahko varujemo s tem tudi drugo stranko. Išče se kompromis, kako zagotoviti pravico do izjavo, vendar ne na račun druge stranke. Pravda se torej vrne v stanje, v katerem je bila pravda pred zamudo, razveljavijo pa se tudi vsa procesna dejanja (odločbe), ki bi jih sodišče izdalo na podlagi zamude stranke (na primer zamudna sodba). Predpostavke, da pride vrnitev v prejšnje stanje v poštev: ‐ Priti mora do zamude roka ali naroka, vendar ta rok je lahko le procesni (rok za vložitev pritožbe…) – ne more

priti do vrnitve v prejšnje stanje, če se zamudi materialni rok (npr. zastaranje). Lahko gre za zamudo zakonskega (roki določeni v ZPP) ali sodnega roka (roki, ki jih sodišče določi za opravo kakšnih dejanj, opravo sodbe…)

‐ Stranka je zaradi svoje zamude prekludirana pri opravi kakšnega procesnega dejanja (procesnega dejanja, ki bi ga lahko opravila, če ne bi prišlo do zamude, sedaj ne mora opraviti)

‐ Stranka je zamudila rok ali narok zaradi opravičenega razloga (gre za pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti glede konkretnega primera) stranka naj nebi zamude povzročila po svoji krivdi in kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti da bo rok zamudila in preprečiti tega, da bi rok zamudila. Od stranke se zahteva skrbnost. Tudi če je prišlo do situacije, ki je stranka ni mogla predvideti, pa ima stranka še vedno obveznost, da prepreči posledico in naredi vse kar je v njeni moči da prepreči nastanek posledice. To je urejeno tako ravno zaradi varstva druge stranke.

‐ Stranka mora vrnitev v prejšnje stanje predlagati v določenem roku, da druga stranka ni stalno v negotovosti. Subjektivni rok je 15 dni od prenehanja vzroka za zamudo oz. ko je stranka izvedela za zamudo (od dneva, ko bi lahko uveljavljala vrnitev v prejšnje stanje). Objektivni rok pa je 3 mesece od zamude, torej od trenutka, ko je zamuda nastala. Vrnitev v prejšnje stanje je potrebno predlog vložiti pri sodišču, ki odloča o primeru.

‐ Če je stranka zamudila rok za opravo dejanja, mora hkrati z predlogom za vrnitev v prejšnje stanje to dejanje tudi opraviti, zato, da se vse skupaj pospeši.

1.primer: Toženec, ki predhodno ni odgovoril na tožbo, ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo in sodišče je izdalo bo na podlagi izostanka (stari ZPP). Nato je predlagal vrnitev v prejšnje stanje ter pri tem navedel, da je bil v času naroka hudo bolan in da je telefonsko želel obvestiti sodnico, vendar ga v centrali sodišča niso hoteli prevezati k sodnici. Kot dokaz za svoje navedbe je predlagal vpogled zdravniškega potrdila ‐‐ na tem je pisalo "dne…je…visoko febrilen in ni sposoben za svoje delo." Sodišče je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. S pritožbo in revizijo pritožnik ni uspel. Ali bo pritožnik uspel z ustavno pritožbo? (Sklep Vrhovnega sodišča št. II lps 167/97 z dne 25.3.1998 ter sklep Ustavnega sodišča v zadevi Up 184/98 z dne 2.2.1999). Ni dovolj, da samo v tistem trenutku obstaja razlog, da stranka ne more priti na razlog, vendar sploh iz opravičila ne izhaja, da stranka ni mogla predvideti in preprečiti te bolezni, saj če je zbolel že prej, bi si lahko priskrbel odvetnika. Glede na to da je že klical, očitno z njim ni bil tako bolan, da ne bi mogel prisostvovati sodnemu naroku, in če je lahko klical na sodišče bi lahko klical tudi odvetnika ali na sodišču zahteval, da naredijo uradni zaznamek, da je klical in obvestijo sodnico, če ga že ne morejo prevezati k sodnici. Ta primer je mejen, vendar ker je treba upoštevati tudi interese stranke in je vrnitev v prejšnje stanje namenjena le mejnim situacijam. Razlogi, ki jih stranka navaja, ne zadostujejo za to, da bi bilo razvidno, da je bila ta bolezen tako huda jin je nastopila tako nenadno, da ne bi mogla preprečiti zamude. V tem primeru posameznik torej ni uspel. Ne. Bolezen bi lahko bila opravičljiv razlog, vendar ni ne zatrjeval, ne dokazoval, da je bolezen nastopila nepričakovano. Navadna bolezen ni opravičljiv razlog, saj bi lahko kaj storil. Dogodek mora biti nepričakovan. 2. primer


35

Po prejemu obsodilne sodbe sodišča prve stopnje je odvetnik toženca osmi dan pritožbenega roka odšel na lov na Hrvaško. Tam je nameraval ostati štiri dni, vendar se je zastrupil s hrano, kar potrjuje tudi zdravniško potrdilo, izdano v zagrebški univerzitetni kliniki. Zdravnik ga tudi opravičuje od dela za čas "odvisno od tegob". Nato je ostal na okrevanju pri sorodnikih v Zagrebu, v kraj odvetniške pisarne pa se je vrnil popoldne, zadnji dan pritožbenega roka. Pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je vložil tri dni zatem. Ali sme sodišče predlog za vrnitev v prejšnje sanje zavrnil z utemeljitvijo: ‐ da bi odvetnik pritožbo lahko izdelal že preden je odšel na lov, saj je pred odhodom na lov potekla že

polovica pritožbenega roka; Roki so določeni v dolžini, da je primerna zato, da naj bi v celem tem času naše stranke in pooblaščenci čas, da opravijo pravdno dejanje in da mora stranka na voljo imeti ta čas, sama pa ga lahko razporedi po svoje. Če pa se stranka odloči, da bo neko dejanje opravil v zadnjem trenutku pa se od njega zahteva večja skrbnost.

‐ da bi lahko telefonsko iz bolnišnice poskrbel za substitucijo (da se dogovori z drugim, da opravi stvari, ki bi jih moral opraviti sam); US je reklo, da to je njegova obveznost, saj imamo opraviti s strokovnjakom in mora biti bolj skrben kot stranke same. Obveznosti njegove ne bi bilo, če bi doživel res hudo stvar, da ne bi moral komunicirati. Videti je treba, da se je zastrupil s hrano in če je ostal pri sorodnikih, ne moremo popustiti temu, da ne bi moral opraviti klica, da bi nekdo drug opravil njegove obveznosti.

‐ da bi lahko pritožbo vložil zadnji dan pritožbenega roka; Domov je namreč prišel popoldne zadnji dan pritožbenega roka – rok izteče ob polnoči zadnji dan. Ali lahko od njega zahtevamo, da v tem času vloži pritožbo. Da. Sodišče je reklo, da 15 dnevni rok je namenjen strankam, vendar nikoli ne sme biti tako na kratko držati, da bi se morala stranka ves čas roka ukvarjati s tem, vendar da v svoje dejavnosti vklopi tudi to zadevo, ki jo ima na sodišču. Ta zadnji dan, bi tako odvetnik lahko izkoristil. Pri stranki bi lahko bili manj strogi, vendar ker gre za odvetnika lahko od njega zahtevamo, da uredi vse zadeve.

‐ da je v primeru daljše odsotnosti odvetnik dolžan delo v pisarni organizirati tako, da bo poskrbljeno za normalno delo, tudi če se odvetniku ob odsotnost zgodi kaj nepredvidenega. Odvetnik ima obveznost, da delo nemoteno teče da ne pride posledic za njegove stranke, saj mora ravnati z najvišjo možno skrbnostjo, ki jo zahtevamo v obligacijskih razmerjih, poleg tega pa je to določeno v zakonu o odvetništvu in statutu odvetniške zbornice. Prag predvidljivosti pri odvetnikih je nizek in morajo kot strokovnjaki misliti na več stvari; prag odvrnljivosti pa je visok (zato, da ko enkrat, ko je nastal dogodek, zaradi katerega bo nastala zamuda, pa se zahteva, da poskrbi za to, da se odvrne škodljive posledice)

3. primer Študent je odšel na mesec in pol trajajoče potovanje. Pooblaščenca za sprejem pisanj ni postavil, odsotnosti uradno ni priglasil. V vmesnem času mu je bila po pravilih o fikciji opravljena vročitev tožbe, potekel pa je tudi rok za odgovor pritožbo in sodišče je izdalo zamudno sodbo. Ali lahko toženec uspe s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje? Fikcija vročitve je namenjena temu, da se ljudje ne bi izogibali sprejemu sodnih pisanj. Ko je sodišče dobilo vročilnico je postopalo naprej in s tem, ko odgovora ni bilo, je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je bila neugodna za toženca. Ali si kot posameznik dolžan predvidevati primer, da bo med tvojo odsotnostjo prišlo do zamudne sodbe? Te obveznosti ni (po upravnih predpisih pa je dolžnost opozoriti pošto, če nas dlje časa ni, da sporočimo odsotnost). Tako pa ta študent sploh ni vedel, da se nekaj dogaja proti njemu in bo lahko zahteval vrnitev v prejšnje stanje. Razlog odsotnosti na primer ne bi bil opravičen, če bi postopek že tekel, če bi bila tožba že vročena, saj mora v tem času sporočiti svojo odsotnost ali pa si zagotoviti odvetnika ali pooblaščenca. Poskrbeti mora torej, da bodo vročanja opravljena. Kaj pa če bi študent šel na potovanje za dobre tri mesece? Ker je bil na tujem tri mesece pa je potekel objektivni rok za vrnitev v prejšnje stanje. Dvojna vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Da pa ne bi prišlo do preveč formalistične situacije zakon predvideva za tak primer obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo (394/3 ZPP). Eden izmed obnovitvenih razlogov je namreč tudi vročitev s fikcijo do katere je prišlo zaradi strankine odsotnosti več kot 3 mesece.


36

11. primer Vročevalec je tožbo vročil tako, da je že pri prvem poskusu vročitve v nabiralniku pustil sporočilo, da tožba čaka na pošti in da se bo, če toženec v 15 dneh ne bo dvignil, vročitev štela za opravljeno. Toženec, ki je bil v tem času ravno na dopustu, tožbe Opravičen razlog, zaradi katerega pride do zamude, ne sme nastati po krivdi stranke, ampak mora biti objektivni zadržek, mora pa biti tudi v sferi od stranke. Ni se stvar dogodila drugemu procesnemu subjektu, ampak stranki ki je zamudila, se je nekaj primerilo, zaradi česar ni morala opraviti določenega dejanja. Tožba je pisanje, za katero ZPP zahteva osebno vročitev, kar pomeni, da mora vročevalec 2X poskusiti dobiti naslovnika pisanja dobiti doma. Vročevalec mora pri prvem poskusu pustiti obvestilo, kdaj se bo ponovno oglasil, in šele drugič, če naslovnika ne bo doma, lahko ravna tako, kot je ravnal ta vročevalec, da tožba čaka na pošti in da jo mora naslovnik dvigniti. Vročevalec je storil napako, de je že pri prvem poskusu pustil sporočilo v nabiralniku. Poleg napake vročevalca, pa je bil ravno takrat naslovnik na dopustu, vendar to ni glavna okoliščina, saj je bila vročitev sama opravljena napačno, in ker je bila opravljena napačno, zamude ne moremo pripisati stranki. Zamuda se ni pripetila stranki, ampak je vročevalec podaljšana roka sodišča in to napako je torej storilo sodišče. Tako napako se da odpraviti s pritožbo. Tu gre za procesno napako, ki jo je storilo sodišče. Pritožbo pa se lahko vloži: ‐ napačna uporaba procesnega prava, ‐ napačna uporaba materialnega prava, ‐ napačna ugotovitev dejanskega stanja. Če je razlog za zamudo nastal v sferi stranke, je vrnitev v prejšnje stanje tisti institut, ki ga bomo uporabili, če pa gre za napako s strani sodišča, pa se enostavno vloži pritožbo. Vrnitev v prejšnje stanje ne bo mogoča, saj se v tem primeru vrne stranko v položaj, ko je lahko opravila procesno dejanje. S tem pa kršitev ne bi bila sanirana. Vrnitev v prejšnje stanje je le, če je v sferi stranke razlog, da ni mogla opraviti procesnega dejanja, ne pa na strani sodišča. Treba bo torej vložiti pritožbo, podana je namreč absolutno bistvena kršitev postopka. 4. primer A se je kot študent iz Kopra (kjer je živel pri starših) odselil v Ljubljano, kjer ima najeto stanovanje (ter v njem živi). V Koper se vrača le občasno (cca. 1X mesečno za dva dni). Stalno prebivališče ima sicer uradno še vedno prijavljeno v Kopru (začasno v Ljubljani). Tožnik je proti njemu v Kopru vložil tožbo. Vročevalec je tožbo vročil tako, da je na naslovu v Kopru, kjer živijo Ajevi starši, Ajevemu očetu (ki je odprl vrata) pustil obvestilo, kdaj bo naslednjič poskusil opraviti vročitev. Ker tudi v drugem poskusu Aja ni bilo na tem naslovu, je pisanje izročil Ajevemu očetu (ki je tedaj zopet odprl vrata). Ali je vročitev pravilna (140. in 142. člen ZPP)? Veljavno se lahko vroči osebi, kateri je pisanje namenjeno ali odraslemu članu gospodinjstva v katerem oseba živi in vsi imajo dolžnost sprejeti pisanje. Če pa nikogar ni doma, se lahko po sedanjem ZPP pisanje vroči hišniku, sosedu ali sodelavcu, ki morajo v to privoliti. Vročitev je vedno potrebno opraviti tam, kjer oseba dejansko živi, ne glede na to, kakšno je stanje v centralnem registru prebivalstva, je potrebno opraviti vročitev, kjer oseba dejansko živi. Vročevalec mora pisanje vročiti dam, kjer oseba dejansko živi. Član gospodinjstva je oseba, ki z naslovnikom živi v skupnem gospodinjstvu. Vprašanje je kako je z začasnim prebivališčem, ki ga je ta študent prijavil v Ljubljani. Vzgib ki vodi sodišče je, da naj se vroča tam, kjer oseba dejansko živi. Zaradi tega ta vročitev ni bila veljavno opravljena, ker ni bilo vročena tam, kjer oseba živi. Tudi ni oče odrasli član gospodinjstva, ker je študentovo gospodinjstvo v Ljubljani, zato se ne more vročiti njemu. 5. primer A je vložil zoper Bja tožbo. Ker mora biti v tožbi označeno tudi prebivališče stran, je vpisal Bjevo prebivališče. Prepisal je podatke iz Centralnega registra prebivalstva. Ko je sodišče poskusilo opraviti vročitev, se je pošiljka s tega naslova vrnila nevročena z oznako »odselil, neznano«. Kako naj ravna sodišče v tem primeru: ‐ tožbo naj Aju vrne v popravo; v tožbi namreč ni označeno pravo prebivališče nasprotne stranke in očitno

tožba ni popolna. Če a tožbe ne bo popravil z navedbo pravega naslova toženca pa bo sodišče tožbo zavrglo: a)tožba je popolna, če je v njej naveden naslov iz centralnega registra prebivalstva in jo je potrebno vzeti v obravnavanje. Tožbe ne sme zavreči.


37

‐ vročitev naj se enostavno opravi tako, da se obvestilo pusti na naslovu, ki je v Centralnem registru

prebivalstva vpisan kot prebivališče toženca, čeprav toženec tam dejansko več ne stanuje; po pravilih o fikciji vročitve (člen 141. In 142. ZPP) se bo vročitev štela za opravljeno: b)fikcija vročitve je namenjena preprečitvi zlorab in izogibanju postopkov, ni pa namenjena temu, da nekdo, ki ni spreminjal stalnega prebivališča, da bi ga doletele negativne posledice. Na tem naslovu ne sme pustiti vročanja.

Dejansko sodišče, sporoči upravnim organom, da je oseba v prekršku, saj je potrebno sporočiti spremembo prebivališča na upravno enoto v 8 dneh. Zato naj ti opravijo poizvedbe in jo poskušajo najti. Tudi vročevalec ima nalogo, da to osebo najde. Ta situacija pa je v Sloveniji redka, in se običajno da najti to osebo. Če pa se osebe resnično ne da najti in tožnik še vedno vztraja pri postopku in je oseba poniknila (vprašanje pa je, da bo tožnik vztrajal pri postopku, saj je težko, da bo kakorkoli dobil povrnjena sredstva, saj tudi izvršitev obsodile sodbe je vprašljiva) pa se postavi stranki zastopnika, ki velja za zakonitega zastopnika, ki kot stranka lahko vodi pravdo in naknadno tudi CSD postavi skrbnika za posebne primere (211. člen ZZZDR). Te osebe bodo skrbele za interese odsotne stranke. S tem se varuje tožnika, da bo prišel do svoje sodbe. 7. primer A, slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Amsterdamu, je vložil tožbo pred sodiščem v Ljubljani. Kako naj mu sodišče vroči odgovor na tožbo in poziv na narok za glavno obravnavo? Diplomatska pot je splošna pot za vročanja v tujino. Sodišče da vročanje ministrstvu za pravosodje, ki naprej posreduje to vročanje osebi. Ta pot je zelo dolgotrajna, zato se ji poskušamo izogniti. ZPP določa obveznost tožnika, da mora tožnik, ki je tožil v Sloveniji, vendar živi v tujini, mora v Sloveniji postaviti pooblaščenca za sprejem pisanj. Najenostavneje za tožnika je, da postavi svojega odvetnika, ki bo naprej vlagal pravna sredstva in opravljal pravdna dejanja. Vendar ker pri nas ni obveznosti za zastopanje po odvetniku, lahko postavi pooblaščenca za sprejem pisanj. Če tožnik pooblaščenca ne postavi (načeloma ima to obveznost že v tožbi, imenuje, komu naj sodišče pisanja naprej vroča), mu bo sodišče postavilo začasnega zastopnika, preko katerega mu bo sporočilo, da mora postaviti pooblaščenca za sprejem pisanj, v nasprotnem primeru pa bo sodišče to tožbo zavrglo. Razlika pa je, če je v tujini toženec, saj mu sodišče tožbo, prvo pisanje, dejansko vroči po diplomatski piti, vendar mu poleg tega pošlje poziv, da si mora postaviti pooblaščenca za sprejem pisanj, v nasprotnem primeru pa mu ga sodišče postavi samo. Kdaj začnejo teči roki? Roki začnejo teči, ko pisanje dejansko doseže stranko. To je za stranko bolj pravično in ugodno, vendar teoretiki temu nasprotujejo, saj se s tem postopek zavlačuje in pride do velikih sodnih zaostankov. In še kdaj je stranka pisanje dejansko prejela je zelo težko. Obstaja pa uredba v okviru EU 1348/2000, ki ureja vročanje sodnih pisanj, v okviru EU. Po tej uredbi gre za to, da ni potrebno postavljati strankam pooblaščencem, in ne gre po diplomatski poti, vendar gre po hitrejši poti v sodelovanju med ministrstvi. Ko je v igri država članica se običajno vroča po tej uredbi. 6. primer: Pritožbeno sodišče je sodbo po nejavni seji izdalo 15.9.2000. pet dni pred tem je tožnik odpovedal pooblastilo odvetniku, ki ga je dotlej zastopal. Sodišče je sodbo vročilo odvetniku. Prejel jo je 30.10.2000. ta je sodbo poslal stranki, ki jo je prejela 15.11. stranka je revizijo vložila 10.12.2000. Ali je revizija pravočasna (rok za revizijo je 30 dni)? Rok za vložitev revizije je 30 dni, od takrat, ko je bila odločba izročena naslovniku. Sodišče je odločbo vročilo odvetniku, saj stranki ne more, če ima pooblaščenca. Vprašanje pa je, ali bi sodišče moralo preveriti, ali je ta odvetnik še vedno odvetnik stranke ali ne? 98/5 člen ZPP pravi: Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila.


38

Ta odstavek torej sodišču ne nalaga te obveznosti, mu pa nalaga, da mora na začetku postopka sodišče preveriti, ali je odvetnik res pooblaščenec te osebe. Nimajo pa dolžnosti stalnega preverjanja tega dejstva. Vse nadaljnje spremembe sta torej stranki sodišču dolžni sporočiti, sicer se sodišče zanaša na podatke iz spisa. 99 člen ZPP: Stranka lahko pooblastilo kadar koli prekliče, pooblaščenec pa ga lahko kadar koli odpove. Preklic oziroma odpoved pooblastila se mora naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek, bodisi pisno ali ustno na zapisnik. Preklic oziroma odpoved pooblastila velja za nasprotno stranko od trenutka, ko se ji naznani. Po odpovedi pooblastila je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Ta člen je torej namenjen odpovedi s strani odvetnika in preklicu razmerja s strani stranke. Preklic učinkuje nasproti sodišču in stranki šele takrat, ko je sporočen sodišču. Vročitev je zato bila pravilna in začel je teči rok. V tem primeru je revizija vložena prepozno. Ali obstaja razlika med odpovedjo razmerja s strani odvetnika in preklicem pooblastila s strani stranke? Da, če razmerje odpove odvetnik, lahko za stranke nastanejo hude posledice. Zato je odvetniku naložena dolžnost, da v primeru odpovedi še 1 mesec opravlja dejanja za stranko, če bi sicer stranka utrpela škodo. 8. primer: A je sodbo v sporu za izpolnitev pogodbe prejel po pošti 10.7. Pritožbeni rok je 15 dni. ZPP določa, da v primeru, če je zadnji dan pritožbenega roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika. Po Zakonu o sodiščih so v času med 15. julijem in 15. avgustom sodne počitnice, ko sodišče opravlja le nujne zadeve (obravnava pa med te ne sodi). Roki med sodnimi počitnicami ne tečejo. Kdaj začne teči rok in kdaj bo pritožbeni rok potekel? Za prvi dan štejemo naslednji dan. Rok izteče ob polnoči zadnjega dne roka. Če je to dela prost dan izteče rok prvi naslednji delovni dan. Sodne počitnice ne štejejo pod pojem sobot, nedelj in drugih dela prostih dni, saj tudi v teh dneh lahko rok teče, le izteči se ne more na tak dan. V času sodnih počitnic roki ne tečejo (Zakon o Sodiščih). To pa ne velja za vse roke, temveč samo za tiste, ki so določeni v dnevih (npr. za enoletni rok ta določba ne velja). Takrat se dejansko ne šteje potek roka. Pritožbeni rok začne teči 11.7., peti dan roka je 16.8., petnajsti dan pa torej 26.8. 10. primer40: A je proti Bju vložil tožbo. Tožba ni bila popolna, saj je manjkalo dokazilo o plačilu sodne takse. Sodišče je tožniku vrnilo tožbo v popravo in mu določilo rok 15 dni, v katerem mora tožnik tožbo popraviti. Poučilo ga je, da bo v nasprotnem primeru skladno s 108 členom ZPP štelo, da je tožba umaknjena. Toženec tožbe v tem roku ni popravil, pač pa je to storil šele 20 dan po poteku roka – do tedaj pa sodišče sklepa o zaključku postopka zaradi presumiranega umika tožbe še ni izdalo. Ali lahko sodišče to še stori? Gre za sodni rok (druga kategorija rokov so zakoniti roki) in sodišče odloča glede na vse okoliščine primera. Potrdilo o plačilu sodne prakse ni bilo priloženo in taka tožba je nepopolna. Stranka pa tudi ni popravila tožbe v roku, ki ji ga je določilo sodišče – 15‐dnevnega sodnega roka. Sodnik bi lahko izdal sklep o tem, da tožba šteje za umaknjeno. Temveč tega sodišče ni storilo takoj, in še preden je sodišče izdalo sklep je prišlo potrdilo o plačilu sodne takse. Ali lahko sodnik tako tožbo še vedno šteje za umaknjeno? Po zakonu bi taka tožba morala šteti za umaknjeno. Resda so sodni roki podaljšljivi, vendar samo če stranka za podaljšanje prosi, česar pa v tem stranka ni storila. Vrhovno sodišče je reklo, da kljub temu je potrebno tako tožbo vzeti v obravnavanje. To odločitev pa utemeljuje prav s tem da so ti roki sodni toki in so po sami naravi podaljšljivi in ne prekluzivni. To pa velja samo v teh primerih, ko je sodišče začelo zadevo kasneje obravnavati. 12.primer: Objektivni rok za izpodbijanje arbitražne odločbe je po 478 členu ZPP eno leto. Po členu 111/2 se v primeru, če je rok določen po dnevih, dan vročitve oz. dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, ne všteje v rok, temveč se za

40 Za stranko običajno velja prekluzivni rok, v tem primeru pa ni zakonski, ampak ga sodišče določi glede na konkretne okoliščine. Sodni roki so sicer podaljšljivi, vendar pa se lahko zaprosi za podaljšanje le med tekom roka. Podaljšanja roka v tem primeru ni bilo, zato je stranka prekludirana glede svojih dejanj, sodišče bo tožbo štelo za umaknjeno.


39

začetek roka vzame prvi naslednji dan. Po členu 111/3 se rok, ki je določen v letih, konča s pretekom tistega dne v letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči (glej tudi člen 111/4 ZPP). V konkretnem primeru je stranka za razlog za izpodbijanje arbitražne odločbe izvedela v soboto 4.6.2oo5. Tožbo na izpodbijanje pa vložila 5.7.2oo6. ali je tožba pravočasna? Enoletni rok od trenutka ko stranka izve za razlog: Začetek 4.6.2oo5 Izraz rok začne teči ni enak temu da začnemo šteti rok. Rok začne teči takrat, ko dogodek nastopi. Če je rok določen v dnevih, se šteje za začetek roka naslednji dan po dogodki, ki je sprožil potek roka. Enoletni in enomesečni rok pa se izteče na dam, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Tožba torej ni pravočasna (4.6.2oo5 začne teči rok – 5.7.2oo6 vloži tožbo). 13.primer: Rok za pritožno znaša 15 dni. Pritožnikov odvetnik je sedmi dan pritožbenega roka sodišču poslal predlog za podaljšanje roka. Skliceval se je na težave pri zbiranju dokumentacije in pri komuniciranju s stranko – ta je tujec in je treba sodbo najprej prevesti, tako da se lahko stranka odloči, ali sploh želi vložiti pritožbo. Ali lahko sodišče predlogu za podaljšanje roka ugodi? Ta rok je določen v ZPP – gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv. V upravičljivih okoliščinah pa za tak primer poznamo institut vrnitve v prejšnje stanje, edina možnost, ki torej ostane strankam, ko zamudijo prekluzivni rok je vrnitev v prejšnje stanje (to pa je mogoče tudi pri sodnih rokih). Sodišče predlogu ne more ugoditi, ker lahko podaljša le rok, ki ga določi sodišče glede na okoliščine. V tem primeru pa gre za zakonski rok, ki je nepodaljšljiv in bo lahko ugodilo predlogu samo če bo podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje.


40

DOKAZOVANJE 1.primer: Ob razvezi je za odločitev o višini preživnine med zakoncema pomembno tudi ravnanje (krivda) obeh zakoncev oz. razlogi, ki so narekovali razvezo zakonske zveze. Žena je tožbo za razvezo utemeljila z razlogi surovega ravnanja moža ter zahtevala plačilo mesečne preživnine 50.000 SIT. Mož pa je sodišču kot dokaz predložil skrivne foto‐, avdio‐ in video posnetke, ki jih je po njegovem naročilu izdelal privatni detektiv. Ta je ženo posnel v stanovanju njenega ljubimca, iz posnetkov, razgovorov, pridobljenih s pomočjo podtaknjene prisluškovalne naprave pa je razvidno, da žena želi razvezo, ker ima drugega moškega. Ali je izvedba takega dokaza dopustna? Gre za vprašanje protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku. Včasih je stališče, da se dokaz izvede, če je pa z dokazom kaj narobe, pa je to stvar drugih postopkov. Druga skrajnost je naziranje, da naj bo z ekskluzijo dokazov tako, kot v kazenskem postopku. Slednje ne bo šlo, ker v kazenskem postopku država z zaščito obdolženca ni v ničemer oškodovana. V pravdnem postopku pa sta stranki enakopravni, in bo šlo za klasičen konflikt človekovih pravic ene in druge stranke. Stranka ima človekovo pravico da v postopku navaja dejstva in predlaga dokaze, zato obstaja na drugi strani obveznost sodišča, da predlagane dokaze upošteva in izvede, razen če ne najde ustavno sprejemljivega razloga, da se dokaz zavrne. Tak relevanten razlog je, da je dokaz nepomemben. Kako pa je z nedopustnim dokazom? Ne vemo, zato je treba na koncu vendarle tehtati te ustavne pravice med seboj. Pri nas ni sodne prakse na to temo, v Nemčiji pa bi bil tak dokaz zavrnjen, ker bi z izvedbo dokaza na sodišču še enkrat prišlo do kršitve iste človekove pravice, sodišče samo pa si ne sme privoščiti, da bi samo v dokaznem postopku kršilo isto pravico. 2. primer: V sporu glede poslovnih obveznosti je A vlomil v Bjev poslovni prostor in ukradel obremenilno poslovno dokumentacijo. V kasnejši pravdi za izpolnitev sporne obveznosti, ki jo je B zanikal, je A kot dokaz sodišču želel predložiti ukradene dokumente, iz katerih je bil razviden obstoj in višina obveznosti. Ali je izvedba takega dokaza dopustna? Tu ni veze z zasebnostjo, gre za poslovno dokumentacijo. Če bo sodišče vanjo vpogledalo s tem ne bo nadalje kršilo nobene človekove pravice. 3.primer: V pravdi za izpolnitev sporne obveznosti iz poslovnega razmerja, je tožnik kot dokaz predlagal, naj sodišče posluša posnetek telefonskega razgovora med njim in tožencem. Predlagal je, naj sodišče zasliši tudi njegovega odvetnika, ki je tedaj prek speaker‐phone ta pogovor poslušal. Toženec je ugovarjal, da ni bil seznanjen, da se pogovor snema in da pogovor posluša še tretja oseba (odvetnik). Ker naj bi šlo za kršitev osebnostnih pravic, predlaga, da sodišče navedenih dokazov ne izvede. Ali ima prav? 4.primer: A je z lastninsko tožbo zahteval od B‐ja, da mu izroči avtomobil, za katerega je A trdil, da je njegov. B je ugovarjal, da ima sporni avtomobil upravičeno v posesti na podlagi najemne pogodbe z A‐jem. Sodišče je ugotovilo, da je A res lastnik in da je avto res v posesti B‐ja. Glede dejstev, ali med A‐jem in B‐jem glede tega avtomobila obstaja veljavno najemno‐pogodbeno razmerje, pa je sodišče po izvedbi razpoložljivih dokazov ostalo v dvomu. Kakšna bo odločitev sodišča? Sporna niso tista dejstva, o katerih se stranki strinjata. Postopek se koncentrira na dejstva, ki so sporna in pravno relevantna. A je lastnik avta in B to prizna. Aju lastništva ni potrebno dokazovati. Nesporna je tudi posest Bja. Sporno pa je to, ali obstaja najemna pogodba med A in B. dokazno breme je na Bju, saj najemna pogodba ni normalno stanje v civilnem postopku obstaja povezanost trditvenega in dokaznega bremena. Kdor kaj zatrjuje ali mora zatrjevati, mora to tudi dokazati. Pri izvedbi razpoložljivih dokazov sodišče ostane v dvomih, odločitve pa ne sme zavrniti. Zato bo sodišče odločilo v prid Aja, ker B dokazuje, a mu dokazati utemeljene posesti ne uspe. Kadar sodišče ostane v dvomu, odloči po pravilih o dokaznem bremenu in zato bo A z reivindikacijo v tem postopku uspel. Avto bo sodišče zato prisodilo Aju.


41

DOKAZNI STANDARD v pravdnem postopku pri nas opredeljuje čl. 215 ZPP; če sodišče o določenem dejstvu ni prepričano (onkraj razumnega dvoma), odloči na podlagi pravil o dokaznem bremenu (pri nas ne poznamo preponderance of the evidence).

5.primer: Kakšna naj bo odločitev sodišča v zgornjem primeru, če sodišče glede dejstev, ki utemeljujejo najemno pogodbeno razmerje, meni, da je verjetneje, da takšno razmerje obstaja kot da ne obstaja? V tem primeru je toženec z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da obstaja najemno razmerje, ki je podlaga za njegovo zakonito posest. Sodišču se zdi torej verjetno da takšno razmerje obstaja. V civilnem postopku je dokazni standard: prepričanje. Zelo se približuje gotovosti (100%), kar pa je nemogoče. Zato se dopušča prepričanje, ker je več kot verjetnost (dvom < verjetnost < prepričanje < gotovost). Zato bo tudi v tem primeru sodišče razsodilo v prid Aju. Negativna plat tega je, da mora sodišče kljub verjetnosti, dokler ni doseženo prepričanje, šteti, da verjetnost ni bila dokazana. 6.primer: Kakšna pa bi bila odločitev sodišča v zgornjem primeru, če bi sodišče ob ugotovljenih dejstvih ostalo v dvomu, ali je glede na določbe ZOR omenjeno pogodbo treba šteti za nično ali za veljavno? V tem primeru pa gre za pravno vprašanje – ali je neka pogodba nična ali ne (Dokazovanje obsega navadna dejstva, ne dokazuje se pravnih dejstev, ker velja pravilo iura novit curia ‐ v zgornjih primerih je torej šlo za dejansko vprašanje). Veljavnost pogodbe je torej pravno vprašanje, ki se ne dokazuje, ampak ugotavlja sodišče ali veljavnost obstaja ali ne. Pravilo o dokaznem bremenu se zato v tem primeru ne uporabi! Dvom glede pravnega vprašanja mora sodišče razrešiti samo. Sodnik bo moral pač najti pravo vsebino pravne norme, rešitev ki je najbolj pravilna. Uporabi se splošna pravila razlage in posebna razlagalna pravila. V našem pravu velja načelo afirmacije pogodb, v dvomu naj pogodba ostane v veljavi, zato bo pogodba najbrž obveljala. 7.primer: V pravdi za plačilo odškodnine je sodišče ugotovilo, da je škoda nastala s tem, ko je steklenica gazirane mineralne vode, postavljena na polici v trgovini, eksplodirala, drobci stekla pa so poškodovali tožnico. Ali je ob dilemi, ali gre za objektivno ali krivdno odgovornost, ugotavljanje, ali je v opisani situaciji steklenica nevarna stvar, dejansko ali pravno vprašanje? Od opredelitve ali gre pri steklenici v tem primeru za nevarno stvar je odvisno ali bo odgovornost za škodo krivdna ali objektivna. Pomen ugotovitve ali gre za dejansko ali pravno vprašanje je v tem, da se pravna vprašanja ne dokazujejo; v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi se ne ukvarja z dejanskimi vprašanji; le pravno vprašanje je lahko predhodno vprašanje. Glede dejanskih vprašanj obstaja prekluzija dokazovanja in podobno. Pomembno za ta primer je, da glede dejstev velja razpravno načelo (upošteva se le dejstva, ki jih stranke navajajo), glede pravnih vprašanj pa velja preiskovalno načelo (iura novit curia). Ali je opredelitev ali ne‐opredelitev stvari za nevarno stvar dejansko ali pravno vprašanje. To je pravno vprašanje, saj gre za pravni standard lastnosti same stvari so dejanska vprašanja lastnosti nevarne stvari pa so pravna vprašanja. Vedno, kadar se sprašujemo ali nekaj ustreza zakonskemu pojmu gre za pravno vprašanje. Tako je tudi vprašanje ali gre v konkretnem primeru za nevarno stvar. To sodišče ugotavlja tudi če nobena stranka ne zatrjuje, da gre za nevarno stvar. Od kvalifikacije sodišča je torej odvisno ali bo šlo za objektivno ali subjektivno odgovornost. 8.primer: A je B‐ja tožil na plačilo odškodnine za škodo. B je predlagal izvedbo dokazov (zaslišanje prič, ogled), ki naj bi izkazali obstoj dejstev, potrebnih za ugotovitev, da ni podana njegova krivda. Sodišče je izvedbo teh dokazov zavrnilo z utemeljitvijo, da: Pravna relevantnost je prvo sito. Vsakršno dejstvo se ne dokazuje, lahko bi želeli stranki zavlačevati postopek. Dokazni sklep – procesna odločitev sodišča, stranke v vlogah predlagajo dejstva, sodišče to preseka z dokaznim sklepom, katere dokaze bo izvajalo in katere ne.


42

- že iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da ni kriv; To da že drugi dokazi prepričljivi, načelo ekonomičnosti, da ne izvaja vseh dokazov. Lahko zavrne izvedbo nekih dokazov, ker je že prepričano, vendar to mora utemeljit. Šlo bi za kumulacijo dokazov, ista stvar ki je že dokazana, ni treba da se dokazuje. Načelo ekonomičnosti: ko je doseženo prepričanje glede obstoja nekega dejstva (da ni kriv), potem so ostala dokazovanja nepotrebna; dokazi za obstoj istega dejstva so se kumulirali.

- že iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da je kriv; najkasneje na prvem naroku predlaga dokaze. izjemoma, če prej ni mogla predložit dokazov. prekluzija izjemoma ne velja, brez svoje krivde ni mogla predlagat dokaza. Ni enaka situacija, B ponuja dokaze za nekaj drugega, ne pa kot kumulacijo dokazov. Ne sme zavrnit izvajanja njegovih dokazov (dokazi se ne kumulirajo).

- da so bili ti dokazi predloženi prepozno (kasneje kot na prvem naroku): Glavna obravnava je samo ena, lahko pa je več narokov. Najkasneje na prvem naroku lahko posameznik navaja dokaze, kar pa je v nasprotju z načelom materialne resnice. Kasneje je mogoče predložiti dokaze samo, če se dokaže, da jih prej ni bilo mogoče predložiti ali za njih ni vedela brez svoje krivde, v nasprotnem primeru pa sodišče zavrne te predložene dokaze.

- Da so bili ti dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic: Čl. pravice – bomo na naslednjih vajah povedali.

- da predlagatelj dokaza ni navedel, kaj konkretno naj bi se s temi dokazi ugotovilo, zakaj meni, da bi dokaz lahko bil uspešen, in zakaj meni, da so dejstva, ki naj se s temi dokazi ugotovijo, pravno relevantna. Stranka ima obveznost substanciranja dokaznih predlogov, vse kar je sodišče očitalo Bju bi moral ta navesti. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokazov.

- da je predlagatelj sicer navedel tisto, kar je navedeno v zgornji točki, vendar že iz samega dokaznega predloga glede ogleda izhaja, da tam sploh ni več mogoče ničesar ugotoviti (ker je npr. kraj dogodka že spremenjen), predlagana priča pa o relevantnih dejstvih tudi ne more nič vedeti; To je redko, vendar možno. Dokaz je neprimeren za dokazovanje dejstva, za katerega je predlagan, zavrne izvedbo.

- da bi predlagana priča govorila le o tem, kar je o spornem dogodku izvedela od neke druge osebe (hear‐say), ne pa z neposrednim zaznavanjem Samo izjemoma zavračamo dokazne predloge. Lahko izvede tak dokaz, prosta presoja dokazov pomeni, da ji ni treba verjeti. Lahko vseeno pripomore, vendar o verodostojnosti odloča sodišče samo.

- da dokazov za ugotovitev (ne)krivde ni treba izvajati, saj je treba zadevo obravnavati po pravilih o objektivni odgovornosti Ko želijo stranke dokazovati irelevantna dejstva – nimajo vpliva na rešitev spora. Če je sodišče ugotovilo, da smo na področju objektivne odgovornosti, nima nobenega pomena, ali krivda obstaja ali ne in tak dokaz lahko zavrne izvedbo dokazov.

9.primer: A je proti B‐ju vložil tožbo z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je 33% lastnik določenega vikenda. V tožbi je navedel, da je bil lastnik te hiše sicer B, vendar je ob njegovi daljši odsotnosti, ko je hiša propadala, A opravil nujna popravljalna dela ter s tem vrednost vikenda povečal za 50%. Zato naj bi nastala na tem vikendu solastnina (poslovodstvo brez naročila). Predlagal je zaslišanje prič, ki naj bi potrdile nujnost del ter njihovo opravo ter izvedbo dokaza z izvedencem‐cenilcem, ki naj bi ocenil vrednost hiše pred in po posegu. Ali naj sodišče izvede ponujene dokaze? Utemeljenost zahtevek tožnika mora izhajati iz njegovih navedb. Če bi bilo vse resnično, kar tožnik zatrjuje, bi bil zahtevek utemeljen – sklepčnost tožbe. To sodišče najprej preveri – ali obstaja povezava med zahtevanim in dejanskim. Vseeno gre za del meritornega preizkusa, saj sodišče, če ugotovi, da je zahtevek nesklepčen zavrne zahtevek! Če je tožba nesklepčna se to nanaša že na vsebino tožbe.


43

Ne glede na to, če bi vse dokazne predloge izvedel in bi ugotovili, da je A veliko vlagal v vikend, bo sodišče po materialnem pravu ugotovilo, da tak zahtevek o lastništvu ne more biti utemeljen, zato sodišče ne bo izvajalo predlaganih dokazov, ker je jasno, da solastnina, ki jo zatrjuje tožnik A ne more nastati kot posledica poslovodstva brez naročila. Poslovodja brez naročila je upravičen do potroškov in povrnitve škode, ne pa do lastnine na predmetu poslovodstva brez naročila. V eni sekundi bo izšla zavrnilna sodba. Tožba namreč ni sklepčna – tudi če bi bila vsa zatrjevana dejstva resnična, to ne bi zadoščalo za izid obsodilne sodbe. Dejstva, ki jih zatrjuje tožnik niso pravno relevantna 10.primer: A je vložil tožbo proti B‐ju za plačilo 1.000.000 SIT kot odškodnine za kršitev pogodbe. Navedel je, da je pogodbo B sicer sklenil s C‐jem, vendar je nato terjatve iz te pogodbe C cediral na A‐ja. Nadalje je navedel, da je B kršil pogodbo in da je zato prišlo do več vrst škode (dejanska škoda, izgubljeni dobiček). B je vse ugovarjal: navedel je, da do cesije terjatev od C‐ja na A‐ja ni prišlo, prav tako pa ni bilo nobenih kršitev pogodbe in tudi škoda A‐ju ni nastala. Sodišče je ugotovilo, da cesija terjatev od C‐ja na A‐ja ni veljavna. Ali naj izvede ostale ponujene dokaze ‐ glede okoliščin o sklepanju in kršitvi pogodbe, glede škode? Gre za tristransko razmerje. V sodnem sporu sta se našla A in B glede pravnega razmerja, ki je prvotno nastalo med tožencem in tretjo osebo v pravdi. Pojavi se A kot tožnik in to utemeljuje z dejstvom, da je med A in C prišlo do cesije in je zato aktivno legitimiran v sporu. B se mora braniti in ugovarja, da do cesije ni prišlo, oporeka aktivni legitimiranosti Aja. Poleg tega je subsidiarno navedel tudi da do kršitve sklenjene pogodbe ni prišlo in da škoda ni nastala. A bi moral dokazati, da je obstajala cesija, da je prišlo do kršitve pogodbe in mu je nastala škoda. Sodišče bo torej prvo ugotavljajo ali je A aktivno legitimiran in ali je torej dejansko prišlo do cesije med A in C. če ni prišlo do te, odškodnine ne more zahtevati zaradi kršitve pogodbe. Sodišče je torej ugotovilo, da do cesije sploh ni prišlo – toženec ni stvarno legitimiran. Dejstva, ki jih predlaga tožnik zato sploh niso pravno relevantna (dokazujejo se le pravno relevantna dejstva), sama tožba je sicer sklepčna, a bo sodišče vseeno izdalo zavrnilno sodbo zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije – ni materialnopravnih predpostavk za obsodilno sodbo (zavrglo bi jo, če ne bi bilo procesne legitimacije). Dokazni predlog se zavrže s sklepom. 11.primer: A je proti B‐ju vložil tožbo za vračilo avtomobila. Navedel je, da je ta avto B‐ju izročil na podlagi najemne pogodbe, vendar pa je ta že potekla. Predlagal je zaslišanje oseb C in D, ki naj bi bili ob sklenitvi ustne pogodbe prisotni, ter zaslišanje strank. B je v odgovoru na tožbo priznal, da ima res v posesti A‐jev avtomobil, zanikal pa je, da sta z A‐jem sklenila kakšno najemno pogodbo. Ali naj sodišče izvede predlagane dokaze? A trdi, da ima B njegovo stvar v posesti na podlagi najemne pogodbe, B pa ugovarja, da med njima najemna pogodba sploh ni bila sklenjena. To je za tožnika še ugodneje. B bo tako moral vrniti A‐jevo stvar, ki jo ima pri sebi, saj jo poseduje brez pravnega temelja. Če bi jo posedoval na podlagi veljavne najemne pogodbe, pa bi lahko ugovarjal, in z ugovorom uspel. Ugovor B, da med njim in A sploh ni najemne pogodbe je pravno irelevanten. B bi moral ugovarjati kot posestnik ne‐lastnik, mora za svojo posest dokazovati pravni temelj te posesti, in sicer, da je najemna pogodba bila sklenjena in še ni poteklo. V tem primeru so torej toženčeva navajanja nesklepčna. Glede na to, da lastništvo Aja in posestvo Bja nista sporni, bo sodišče takemu zahtevku ugodilo. 12.primer: Podjetje A je neupravičeno uporabljalo stroj Bja in si na ta račun pridobilo določeno premoženjsko korist. B je zato vložil tožbo iz naslova neupravičene obogatitve (verzija). Ker mora B poleg lastnega prikrajšanja dokazati še Ajevo okoriščanje, je predlagal dokaz z vpogledom v Ajevo poslovno dokumentacijo (iz katere bi bilo razvidno, kakšna je bila prodaja in profit v obdobju, ko je kršitelj uporabljal Bjevo stvar. Ker A le te ni prostovoljno izročil, je B predlagal, da sodišče Aju naloži, da mora to dokumentacijo predložiti. Ali je zahteva utemeljena? Neupravičena obogatitev daje podlago za zahtevek neupravičene obogatitve, vendar mora tisti ki to uveljavlja neupravičeno obogatitev uveljavljati in dokazati, da je prišlo do lastnega prikrajšanja in okoriščanje neupravičenega pridobitelja. Če želi tožnik dobiti premoženjsko korist nazaj mora vse to dokazati. B bo lahko samo dokazal, da mu je bila storjena škoda in ima izgubljeni dobiček, medtem ko okoriščanje druge osebe je težko dokazati, težko je dokazati tudi vrednost okoriščanja. Zato se je B spomnil, da bi to lahko dokazal z vpogledom v poslovne knjige. To bi bil ustrezen dokaz, ki bi dokazal neko pravno relevantnost. Vprašanje pa je, kaj lahko stranka in sodišče storita, da bi tak dokaz pridobila, dokaz pa je v rokah toženca.


44

V anglosaškem sistemu poznamo discovery, in v večini primerov je tako, da sta obe stranki dolžni predložiti vse, kar zahteva druga stranka. Pri nas pa temu ni tako. Načeloma stranka ni dolžna predložiti listin in dokazov, ki bi bili v njeno škodo. To pa je vseeno strogo pravilo in včasih lahko pripelje do nepravičnih rezultatov v nasprotju z načelom materialne resnice. Zato ZPP določa samo pri listinah tri izjeme od splošnega pravila:

- če se tudi ta stranka na to listino sklicuje (obe stranki se sklicujeta na isto listino) - če je ta listina skupna (ko sta na primer stranki sklenili pisno pogodbo v le enem izvodu) - če ji je v škodo, če ima to obveznost po zakonu (včasih zakon določa, da ne more zadrževati ena oseba

neke listine pri sebi – če bila listina pri stranki na podlagi shranjevalne pogodbe, ali posodbene pogodbe) Stranka mora v teh primerih listino predložiti. Sodišče stranke ne more sankcionirati in ji naložiti nobene globe. Od stranke je odvisno ali se bo svoji obveznosti uklonila ali ne. Sodišče pa ima v tem primeru pristojnost in obveznost, da to obnašanje stranke presodi po prostem preudarku in samo oceni kaj pomeni to da stranka ne predloži listine, čeprav bi jo mogla. A torej lahko zadržuje pomembne dokaze pri sebi in mu jih ni treba izročiti sodišču. Če stranka zatrjuje, da nima listine, potem to ali stranka listino ima ali ne, postane to tudi predmet dokaznega postopka – stranka mora sodišče prepričati da dejansko nima listine. Včasih se lahko zgodi, da ima listino treta oseba in ne ena od strank. V tem primeru pa zakon določa, da lahko sodišče tretji osebi naloži, da listino izroči, tretja oseba listino lahko izroči, mora pa jo izročiti v že navedenih treh primerih. Obstaja pa razlika ali je listina pri stranki ali tretji osebi, saj tretjo osebo sodišče lahko prisili v izročitev listine. Načini prisile so v pravni državi taki, da se najprej poskuša osebo finančno prikrajšati ali pa pride lahko do neposredne izvršbe. Zgodi se lahko da je tretja oseba državni organ – registri…v tem primeru obstaja pravilo, da mora listino pridobiti stranka, ki se nanjo sklicuje, če pa to ni mogoče, od državnih organov listino pridobi sodišče samo (za njih se ne šteje, da se bojo opirali, ker so del iste oblasti kot sodišče) Pri verziji je treba dokazati lastno prikrajšanje in okoriščenje neupravičenega pridobitelja (OZ pozna obogatitveno teorijo). Ali lahko tožnik od sodišča zahteva, da nasprotna stranka predloži določen dokaz (dokumentacijo o prodaji in profitu podjetja v določenem obdobju)? Po našem pravu je možnost stranke, da drugo stranko prisili v to, da predloži dokaze, ki so v njeni posesti in v njeno škodo, skoraj nična. V tem primeru tožnik ne more zahtevati od upnika, da tako listino predloži. Toženec ni dolžan sodelovati pri lastnem propadu.


45

TOŽBA Dajatvena tožba je tožba s katero tožnik od sodišča zahteva, da mu toženec nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Oblikovalna tožba je tožba s katero tožnik od sodišča zahteva, da s sodbo oblikuje, preoblikuje ali ukine neko pravno razmerje. Ugotovitvena tožba je tožba s katero tožnik od sodišča zahteva, da s sodbo ugotovi obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja 1.primer: A je z Bejem junija 1998 sklenil posojilno pogodbo za 500.000 SIT. Dogovorjeni rok za vrnitev posojila je bil 2 leti. Že januarja 2000 pa je A proti Bju vložil tožbo za vrnitev posojenega zneska. Sodišče je zadnjo obravnavo opravilo septembra 2001. Kakšna naj bo sodba? Šele ko obveznost zapade je druga oseba dolžna izpolnitev. Drogo temeljno vprašanje pa je pravnomočnost. Na podlagi katerega dejanskega stanja bo sodišče odločilo? Preden je bila glavna obravnava končana je zahtevek že zapadel, ko pa je bila tožba vložena, zahtevek še ni zapadel. Govorimo o časovnih mejah pravnomočnosti. Pravnomočnost se nanaša na dejansko stanje ob koncu glavne obravnave – sodšče zajame vse kar se dogaja do zadnje glavne obravnave s svojo sodbo. Kar se dogaja do konca glavne obravave je zajeto v sodbi. Odločitev sodišča se mora vedno nanašati na to, kar je bilo ob koncu glavne obravnave. Če bi sodišče razsodilo, ko je bila tožba vložena, in bi izdalo sodbo, bi moralo zahtevek zavrniti, ker je tožba neutemeljena ‐ zahtevek še ni zapadel. Sedaj pa mora sodišče upoštevati vse kar se je ugotovilo go konca glavne obravnave in če ugotovi, da je zahtevek že zapadel, mora zahtevku ugoditi. 2. primer: OZ kot eno izmed jamčevalnih sankcij za stvarne napake določa tudi odstop od pogodbe. V konkretnem primeru je kupec, ki je prodajalca pravočasno obvestil o napaki, prodajalec pa nato ni nič naredil, nato s tožbo zahteval, da sodišče razveljavi prodajno pogodbo. Kaj naj stori sodišče? Gre za oblikovalno upravičenje, s katerim lahko pride do spremembe pravnega razmerja, do oblikovanja novega razmerja med strankama. Oblikovalna upravičenja delimo na dve skupini in nekatera so taka, da je za njihovo uresničitev potrebno posredovanje sodišča (na primer razveza zakonske zveze), nekatera pa stranke lahko uveljavijo samostojno. Kdaj gre za eno in kdaj drugo skupino upravičenj, določa materialni zakon, v našem primeru OZ, v katerem piše, da lahko stranka enostransko izjavi, da pogodbo razveljavi. Kupec ko obvesti prodajalca in ta ne ukrepa, lahko enostransko odstopi od pogodbe. Kupec pa je direktno vložil tožbo. Taka tožba pa nima smisla, saj se sodišče obremenjuje z nečem, kar bi stranka lahko storila sama. Sodišče bo tako tožbo zavrnilo, saj ne obstaja pravni interes – ta mora obstajati vedno in ves čas postopka – to je predpostavka za sodno varstvo, ki je v teoriji zalo sporne. Stranka ki sproži postopek mora imeti pravni interes, da želi, da se njena pravna situacija zavaruje, spremeni… v tem primeru bi lahko stranka sama prišla do enakega rezultata in zato tožba ni utemeljena. Če pa mu prodajalec ne bi želel izročiti kupnine, bi na to moral tožiti – in v tožbi bi uveljavljal, da je odstopil od pogodbe zaradi stvarnih napak in mu mora prodajalec vrniti kupnino. Če bi se prodajalec temu upiral in ugovarjal da ni bilo stvarnih napak in da pogodba še velja. V tem primeru bi sodišče odločalo ali so sploh obstajajo stvarne napake. 3.primer OZ določa, da lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe. V konkretnem primeru sta A in B sklenila prodajno pogodbo in jo tudi v celoti izpolnila. A (kupec) je nato s tožbo zahteval IZPODBOJNOST: Pravno razmerje učinkuje razen če ni izpodbito. Zakon pa določa, da stranka, ki je v zmoti zahteva razveljavitev pogodbe. Gre za oblikovalno upravičenje, pri katerem je nujno posredovanje sodišča in šele ko bo sodišče razveljavilo pogodbo bo ta štela za neveljavno. Za izpodbojnost je potrebna tožba in pogodba velja, dokler je sodišče pravnomočno ne razveljavi. B mora Aju vrniti določen znesek kot kupnino. Sodišče nikoli ne sme odločiti nekaj drugega od tistega, kar je stranka od njega zahtevala in ne more dosoditi nekaj več, kar stranki zahtevata, lahko kvečjemu nekaj manj. Kupec


46

je zahteval da vrne kupnino. Ali bi sodišče prekoračilo svoje … da odloči še o zmoti? Glede omejenosti sodišča na zahtevke smo zelo strogi. Sodišče se mora omejiti na stanje kakšno obstaja – in stanje je tako da pogodba velja. Ničnost mora sodišče ugotavljati po uradni dolžnosti, izpodbojnost pa na zahtevo strank. Če te zahteve ni, mora sodišče priznati veljavnost pogodbe in ni temelja za to da bi prišlo do dikcije. Če bi stranka imela odvetnika, bi ji ta svetoval da postavi dva zahtevka: da toži za uveljavljanje zmote in da je pogodba nična, ter da zahteva z razveljavitvijo pogodbe še vrnitev kupnine. Njen zahtevek pa bo prav zato zavrnjen, ker pogodba še ni bila izpodbita. 4.primer: A je dne 5.1. vložil proti svoji bivši ženi B tožbo z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 70%. Tožba je bila B vročena 10.2. B pa je 10.1. vložila tožbo proti Aju tožbo z zahtevkom, da sodišče ugotovi, da znaša njen delež na skupnem premoženju 50%. Ta tožba je bila Aju vročena 30.1. Kaj bo storilo sodišče? Obema zahtevkoma ni mogoče ugoditi in smo v situaciji konkurence dveh pravd – litispendenca ali visečnost pravde. Litispendenca je pravni institut, ki preprečuje, da bi o isti stvari teklo več pravd (razloga: ekonomičnost, možnost različnih odločitev, ki bi bile izključujoče). Litispendenca je negativna procesna predpostavka v pravdnem postopku – če sodišče ugotovi, da o isti stvari, ki je pred njim, postopek že teče, mora kasnejšo tožbo zavreči. Litispendenca želi preprečiti obstoj več pravd in ko se sprašujemo o tem, katera tožba je kasnejša moramo ugotoviti katera je kasnejša. Pravda se začne takrat, ko je tožba vročena tožencu, tožbeni postopek pa se začne, ko je vložena tožba. Niti ni nujno da gre za isto stvar, ampak je dovolj, da se zahtevka izključujeta, čeprav nista identična, ni mogoče odločiti o obeh, brez nevarnosti, da bi prišlo do različnih odločitev. Kako sodišče ugotavlja kdaj uporabiti litispendenco. Sodišče mora na to paziti po uradni dolžnosti s tem, da je ta obveznost sodišča bolj črka na papirju, ki nima velike praktične veljave, saj od sodišča ni mogoče pričakovati, da bo preverilo ali to obstaja. Običajno bosta o tem stranki povedali, da o tem postopek že teče na drugem sodišču. Če je bila tožba prej vložena in kasneje vročena, je to kasnejša tožba. Pomemben je samo trenutek vročitve in sodišče bo moralo zavreči tožbo moža in ne žene. 50% delež se med zakoncema domneva, zakonec, ki meni, da je prispeval več pa lahko dokazuje, da je prispeval več. Žena si želi samo potrditev te domneve in preprečiti da bi mož kasneje zahteval več. Mož bo lahko v tem postopku uveljavljal isti zahtevek kot v postopku, ki ga je sam sprožil in na podlagi teh dejstev bo sodišče opdločalo, kdo bo dobil določen delež premoženja. Iz različnih razlogov pa se lahko zgodi, da sodišče ne pride do podatka, da obstajata dva postopka, ki se vodita o isti stvari:

- Lahko se en postopek prej konča, in postane pravnomočen – v tem primeru ni več mogoče uveljavljati litispendence, ki se lahko uveljavlja ves čas postopka. Ne gre več za visečnost pravd, stranki pa imata vseeno možnost da uveljavljata ugovor rei vindicata – pravnomočno razsojene stvari, kar pomeni, da bo sodišče naknadno tožbo zavrglo.

- Če pride v obeh postopkih do sodb, pa sodbi še nista postali pravnomočni, ampak so še možna pravna sredstva, lahko zainteresirana stranka v pritožbi zahteva, da sodišče zavrže tožbo in sodbo razveljavi, ki je bila kasneje vročena. Je kršitev pravdnega postopka, ki se lahko uveljavlja v pritožbi.

- Če pa pride do tega, da sta obe sodbi že pravnomočni in da nihče ni nič uveljavljal, potem pa teorija pravi, da mora veljati kasnejša sodba, ne glede na to, kdaj je bila tožba vročena.

9.primer A je proti B‐ju vložil tožbo zaradi motenja posesti. Zahteval je, naj B odstrani kup peska, ki ga je nasul na njegovo zemljišče, hkrati pa je zahteval odškodnino za škodo, ki mu jo je B s tem povzročil. Ali je takšno združevanje zahtevkov dopustno? Združevanje/kumulacija/kupičenje zahtevkov pomeni, da v eni tožbi tožnik uveljavlja več zahtev za pravno varstvo. Včasih je ekonomično, da so zahtevki v istem postopku odločane, vendar morajo biti le te dovolj povezane. Če imata zahtevka isto pravno podlago, se lahko kumulirata41.

41 182. Člen: Uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi: V eni tožbi lahko uveljavlja tožeča stranka več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Če veljajo za enega od


47

Zahtevek iz naslova varstva posesti je stvarnopraven. Ta je iz naslova varstva posesti – poseben pravni institut. Medtem ko odškodninski zahtevek navaden obligacijsko pravni zahtevek, ki ima podlago v varstvu pravice. Tadva zahtevka torej nimata enake pravne podlage, čeprav imata isto dejansko podlago. Še vedno pa se lahko kumulirata, če je:

- Podana ista stvarna pristojnost – za odškodninski zahtevek je pristojno sodišče glede na vrednost spornega predmeta (če nizek bo okrajno sodišče); medtem ko je za motenje posesti vedno pristojno okrajno sodišče.

- Podana ista vrsta postopka – tu primer pade, saj se odškodninski prispevek obravnava v rednem pravdnem postopku, medtem ko zahtevek iz naslova motenja posesti, se obravnava v posebnem pravdnem postopku (v posestni tožbi je uveljavljanje odškodninskih zahtevkov izključeno, zato takšno združevanje zahtevkov ni dopustno).

Teh dveh zahtevkov ne bo mogoče združiti v isti tožbi, če ne zaradi drugega, zato, ker ni predpisana ista vrsta postopka. 18.primer Kakšen zahtevek lahko s tožbo uveljavlja A, če je z Bjem v obligacijsko pravnem razmerju, v katerem:

- Je B dolžan bodisi Aju omogočiti 7‐dnevno uporabo svojega vikenda, bodisi izročiti 100.000 SIT, po Ajevi izbiri. Alternativna kumulacija – tožnik zahteva ali eno ali drugo in ne eno in drugo. Alternativne kumulacije delimo glede na to, kdo ima izbiro: tožnik ali toženi. V tem primeru gre za alternativno obligacijo, pri kateri ima pravico izbire upnik. V tem primeru alternativne kumulacije ne bo, saj se bo upnik odločil na kaj bo tožil.

- Je B dolžan bodisi Aju omogočiti 7‐dnevno uporabo svojega vikenda, bodisi izročiti 100.000 SIT, po Bjevi izbiri. Gre za alternativno kumulacijo po dolžnikovi izbiri. Pride v poštev alternativna kumulacija, in tožba se bo glasila, da je toženec dolžan prepustiti vikend za en teden ali pa plačati 100.000 SIT. Tožba je utemeljena, če bo tožnik zahteval tisto, do česar je po materialnem pravu upravičen – upravičen je do enega ali drugega in tako mora zahtevati ali eno ali drugo. Če bi tožnik zahteval samo 100.000 SIT bi bila tožba zavrnjena, saj je zahtevek neutemeljen.

- Je B dolžan Aju omogočiti 7‐dnevno uporabo svojega vikenda, te obveznosti pa se lahko reši s tem, da Aju izroči 100.000 SIT. Gre za nadomestno upravičenje – facultas alternativa – upnik ima spet možnost izbire. V tem primeru torej če bo vikend pogori, dolžnik ne bo dolžan nič. Če pride torej do naključnega uničenja dolgovane stvari se vidi razlika nasproti alternativni obligaciji. Falultas alternativa v procesnem pravu pa mora tožnik tožiti na to, da je toženec dolžan dati vikend za en teden, tega pa se lahko reši, če da 100.000 SIT. Zelo je podobno alternativni obligaciji, vendar je malo drugačno. Temu se reče procesno nadomestno upravičenje. Če je nadomestno upravičenje določeno že v materialnopravnem razmerju, bo tožnik moral tožiti tako. Je pa možno v procesu, da tožnik, ki ima določeno pravico, vedno dati možnost tožencu (če to želi), da se te obveznosti reši.

- Ima A od Bja pravico dobiti odškodnino za materialno škodo po členu 185 ZOR, vendar ne ve, ali lahko zahteva denarno odškodnino (to lahko dobi, če naturalna restitucija ni možna oz. ni smiselna) ali pa vrnitev v prejšnje stanje (do česar je upravičen, če je to možno oz. smiselno). Ko upnik ne ve, do česa je upravičen, kako naj toži? Z isto tožbo torej uveljavlja oba zahtevka, enega podrejenega drugemu, in sicer z eventualnim zahtevkom. V tem primeru ne gre za alternativno kumulacijo zahtevkov, saj ta pride v poštev, samo če pride do alternativne obligacije po izbiri dolžnika. Le za te primere je alternativna kumulacija v procesu možna. Če je pogodba veljavna jo je treba izpolniti, če ni

zahtevkov pravila o izključni krajevni pristojnosti, jih je mogoče uveljavljati z isto tožbo samo pri sodišču, ki je pristojno po pravilih o izključni krajevni pristojnosti. Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Zahtevki se lahko uveljavljajo po tretjem odstavku tega člena z eno tožbo le, če je sodišče stvarno pristojno za vsakega od uveljavljanih zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Če bi moral o nekaterih zahtevkih, ki se uveljavljajo z isto tožbo, soditi senat, o drugih pa sodnik posameznik istega sodišča, sodi o vseh zahtevkih senat.


48

veljavna pa imamo možnost dobiti stvar nazaj. Če je naturalna restitucija možna imamo pravico le zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. V tem primeru gre torej za eventualni zahtevek. Upnik bi tore lahko zahteval kar ima raje kot primarni zahtevek, če pa s tem ne uspe, bi še vedno raje imel drugo, kot da ne uspe.

5.primer A je proti B‐ju vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice na stvari x. Preden je bila ta pravda končana, je B proti A‐ju vložil tožbo na ugotovitev, da je on lastnik stvari x. Kaj po storilo sodišče42? Ni dopustno, da tečeta dve tožbi o isti stvari. Zato sodišče kasnejšega zavrne. Tu tožbi nista popolnoma različni. V prvi tožbi A toži, da je lastnik, v drugi, B toži, da je lastnik. Učinek litispendence je tudi takrat, ko sta dva zahtevka medsebojno izključujoča. Dva zahtevka medsebojno izključujoča, če ugoditev prvemu zahtevku pomeni, da avtomatično drugi zahtevek ni utemeljen in obratno. Če se ugotovi da je A lastnik, je odgovorjeno tudi glede drugega. Če pa se ugotovi, da prvi zahtevek ni utemeljen, da A ni lastnik – to še ne pomeni da je B lastnik! Ta dva zahtevka torej nista medsebojno izključujoča. Če je A lastnik, je jasno da B ni lastnik, če pa A ni lastnik, pa to še ne pomeni, da je B lastnik. Ratio legis pravilo litispendence pa je, da ni logike, da bi dva postopka tekla o isti stvari. Kaj je največ, kar B lahko dobi v prvi pravdi? Da se ugotovi, da A ni lastnik – tudi to je neka satisfakcija. To še vedno ni isto, kot če se bo ugotovilo da je B lastnik. Litispendenca bi bila podana, če bi B tožil na ugotovitveno tožbo na ugotovitev da A ni lastnik. V tem primeru bi sodišče tožbo zavrglo. V tem primeru torej ni podana litispendenca, saj zahtevka nista medsebojno izključujoča. 6.primer A je proti B‐ju vložil tožbo, s katero je zahteval izročitev stvari x na podlagi kupne pogodbe. Preden je bila ta pravda končana, je vložil proti B‐ju tožbo še C, ter zahteval izročitev iste stvari, češ da jo je B prodal njemu. Kaj bo storilo sodišče? Litispendenca ni podana, saj stranke niso iste (litispendenca namreč ne dovoli, da bi tekli isti postopki, o isti stvari med istimi strankami). Druga tožba je dopustna, obe tožbi sta dopustni. . Dam v oglasnik, da prodajam svoj star avto – species določen. Ogled v soboto. V soboto pride prvi kupec, si ogleda avto in skleneva prodajno pogodbo. Pri tem si izgovorim, da izročitev avtomobila in prepis sledi v ponedeljek, on pa plača predujem 10.000€. Sklenjena je pisna pogodba. Dve uri kasneje se oglasi še drugi kupec, ki za prvega ne ve. Ta si avto ogleda in skleneva prodajno pogodbo, pri tem pa si izgovorim isto kot pri prejšnjem – da prepis in izročitev sledi v ponedeljek in kupec plača predujem 10.000€. V ponedeljek avta ne izročim nobenemu od njiju. In nato oba tožita na izročitev stvari. Obe tožbi sta dopustni – katera pa je utemeljena? Obe pogodbi sta veljavni. Potrebno je ločiti obligacijsko pravno in stvarno pravno zavezo. To je obligacijsko pravna zaveza (tako kot če prodam tujo stvar, lahko prodam eno stvar dvakrat). Gre torej za obligacijsko pravno zavezo in obe pogodbi sta veljavni – pri tem se še ne misli, kako se bo to izpolnilo, če nimam dveh avtov. Kakšni bosta sodbi? Kdo bo uspel s tožbo? Oba tožnika bosta uspela in prišlo bo do dveh obsodilnih sodba. Obema zahtevkoma bo torej ugodeno. Toženec dobi najprej domov sodbo, da je dolžan avto izročiti Aju, čez en teden sodbo, da moram izročiti avto Bju. Obligacijska zaveza ustvarja obveznost. Obe sodbi sem dolžan izpolniti. Če to oseba zmore ali ne, je to drugo vprašanje. Avto sem dolžan izročiti Aju in Cju. Upnik lahko zahteva izvršbo, če tega obsojeni ne izvede. Oba upnika lahko zahtevata izvršbo. V izvršbi pa verjetno ne bosta uspela oba, saj je avto le eden. Tisti, ki bo v izvršbi prvi uspel in dosegel rubež. Tisti, za

42 Litispendenca pomeni, da ni dovoljeno da tečeta dve pravdi na enkrat o isti stvari z istimi strankami.


49

katerega bi izvršitelj prvi prišel po avto in ga uspešno zarubil. Tisti, ki pa avta ne bo dobil, bo lahko zahteval denarno nadomestilo namesto izvršbe tega avta, saj se bo šele tam pokazalo da je avto samo eden. V tem primeru ni govora o nemožnosti izpolnitve. 8.a primer A je vložil tožbo proti Bju za plačilo 100.000 SIT plačilo za opravljeno delo. V teku pravde je ugotovil, da je zahteval preveč in da bi za opravljeno delo lahko dobil le 70.000 SIT. Da ne bi ostal brez vsega je zato vložil novo tožbo in zahteval, naj mu sodišče glede omenjenega dela kot plačilo prisodi 70.000 SIT. Ali je tožba dopustna? Ker druga tožba ni potrebna tudi ni dopustna. Tu je tudi primer, ko zahtevka nista medsebojno izključujoča, je pa res da je drug zahtevek že vključen v prvega, saj je 70.000 en del 100.000. napaka, ki jo je tožnik naredil je izhajal iz tega, da je mislil, da ima v pravdi samo dve možnosti, ali vse ali nič. Vendar sodišče vedno preverja, ali ima tožnik pravico dobiti kaj manj. Druga tožba torej ni dopustna, saj tožniku ne bi bilo potrebno nič narediti. Lahko bi pa, če bi res ugotovil, da je zahteval bistveno preveč, lahko pa bi zmanjšal zahtevek – kar ima vpliv na končno odločitev o stroških. Lahko pa je slabo, če smo bili preskromni. 8.primer A je proti B‐ju vložil tožbo na plačilo 100.000 SIT kupnine iz prodajne pogodbe. V teku pravde je ugotovil, da je kupnina v resnici znašala 150.000 SIT in je zato vložil novo tožbo na plačilo 150.000 SIT kupnine iz iste prodajne pogodbe. Kaj bo storilo sodišče? Tekom te pravde tožnik ugotovi, da je zahteval premalo in vloži novo tožbo o isti stvari z višjim zahtevkom. Lahko bi poskusil spremeniti tožbo, ampak v večini primerov je za to potrebno soglasje toženca. Možno je, da je njegova edina možnost ta, da vloži novo tožbo. Kaj naj stori sodišče? Zavrže tožbo za 100.000, zavrne tožbo za 150.000, ali pa naj se v obeh tožbah meritorno odloči? Prve tožbe ne moremo zavreči, v njej je treba vsebinsko odločiti, zato se odloča tudi o drugem zahtevku. V delu drugega zahtevka do vrednosti 100.000 gre očitno za isto stvar, zato se o njej ne sme odločati in je podana litispendenca. O presežnih 50.000 pa ni še nič odločeno in litispendenca ni podana, zato je tožba glede tega dela zahtevka dopustna. Tožba je lahko glede svojega dela dopustna, glede dela pa ne. To ni problem, zato bo druga tožba deloma zavrnjena kot nedopustna (100.000), deloma pa dopustna (50.000) in se bo o njej meritorno odločalo. Če bi tožnik res vložil drugo tožbo za 150.000, bi sodišče zahtevek deloma zavrnilo, in glede te vsote bi moral tožnik plačati sodne stroške. Prav zato se pojavi vprašanje, kakšen zahtevek bi moral postaviti, da bi bila njegova tožba v celoti dopustna? Moral bo postaviti tožbeni zahtevek za 50.000 in jasno opredeliti, da gre za 50.000 razlike, ne 50.000 kot celoten zahtevek za celoten predmet. Sodišče bi v tej drugi tožbi lahko odobrilo zahtevek, če bi menilo, da mu je B dejansko dolžan 150.000. Lahko je en zahtevek na primer ničen, pa lahko še vedno kljub res iudicata tožim na presežek tega istega zahtevka, čeprav je že prvo sodišče ugotovilo, da je pogodba nična (saj je o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju). 27.primer A meni, da je postal lastnik določene nepremičnine s priposestvovanjem. Ker je v zemljiški knjigi kot lastnik še vedno vpisan B, ki domnevnemu priposestvovanju in prepisu lastninske pravice na A‐ja nasprotuje, želi A vložiti tožbo. Kateri zahtevek je pravilen (ali morda kumulacija več zahtevkov – od teh):

- »Ugotovi se, da je A lastnik nepremičnine katastrske občine, parcela……….« - »Ugotovi se, da je nastopilo priposestvovanje A‐ja na nepremičnini……….« ‐ vsebina tožbe mora iti na

lastninsko pravico – vsebina se mora glasiti na posledico in ne na način pridobitve lastnine, to je zgollj dejstvo.

- »B je dolžan priznati, da je A lastnik nepremičnine……..« - »B je dolžan izstaviti listino, ki bo sposobna za prenos lastninske pravice na nepremičnini……, (v

petnajstih dneh, ker bo sicer izjavo nadomestila ta sodba)………« - »B je dolžan izstaviti listino z naslednjo vsebino: Dovoljujem, da se pri nepremičnini………. Vknjiži

lastninska pravica…….«


50

Tožbeni zahtevek je najpomembnejši del tožbe. Kar konkretno tožnik zahteva, naj mu sodišče prisodi. Pisanje tožbe je v določenem delu obrtno, prav tako oblikovanje tožbenega zahtevka. Vsebinsko in problemsko pa je velikokrat izpostavljeno vprašanje, da je tožbeni zahtevek pravilno formuliran. Zemljiškoknjižno dovolilo je tisto, kar vknjiženi lastnik da, da s tem omogoči, da se novi pridobitelj vknjiži kot novi lastnik. Lastninska pravica je s priposestvovanjem že prešla, zemljiškoknjižno dovolilo, po stvarnem pravu pa izda lastnik nepremičnine in s tem omogoči kupcu, da se bo vpisal kot novi lastnik. Učinkovito zemljiškoknjižno dovolilo lahko poda lastnik. Priposestvovanje je izvirni način pridobitve lastninske pravice. Tisti, ki mu poteče priposestvovalna doba, postane lastnik, lastnik ne postane šele z vknjižbo v zemljiško knjigo. Pri pravnem poslu posameznik proda svojo hišo in obveznost prodajalca izpolni s tem, da izda zemljiškoknjižno dovolilo. Temeljni posel je torej prodajna pogodba, kot zavezovalni pravni posel in vknjižba v zemljiško knjigo predstavlja razpolagalni pravni posel. Izvirno lastninsko pravico na nepremičnini dobi zakonec (pri nas največkrat žena). Čeprav je vknjižen eden, je premoženje skupno in je drugi zakonec že lastnik. To je procesno važno zato, ker bi bilo nesmiselno, da bi rekli, da bi bila smiselna četrta in peta varianta. Zemljiško knjižno dovolilo namreč izdaja tisti, ki dovoljuje, da se lastninska pravica prenese iz enega na drugega. Če pa je tožnik res nepremičnino priposestvoval, je tožnik že lastnik, in tako je nesmiselno on toženca zahtevati naj prenese lastninsko pravico, saj te nima več. Če sem že lastnik ni primerno zahtevati, da se še enkrat prenese lastninska pravica. Kdor lastninsko pravico priposestvuje, bi rad s potekom priposestvovalne dobe postal lastnik. V zemljiško knjig bi se še vedno rad vpisal, ker si želi zagotoviti zemljiškoknjižno publiciteto. Interes ima, da se vknjiži. Tu je potem najbolj primerna ugotovitvena tožba na ugotovitev lastninske pravice, saj je tožnik z potekom priposestvovalne dobe postal lastnik – vknjižba v zemljiško knjigo je le dekleratorna. Tožnik bi potem tožil, da se ugotovi, da je on sam že lastnik in to je vsebina zahtevka po prvi alineji. Če bo sodišče ugotovilo, da je A res lastnik, bi sodišče po uradni dolžnosti sodišče na zemljiško knjigo poslalo ugotovitev, da je A lastnik in da se iz nje izbriše drugo osebo in se vknjiži njega kot lastnika, ki pa ima zgolj dekleratoren učinek in se z njim zagotovi publiciteta. 28.primer Kakšen bi bil v zgornjem primeru odgovor, če bi A kot kupec nepremičnine tožil Bja kot prodajalca, naj izpolni svojo obveznost iz prodajne pogodbe? Redki so namreč primeri, da bo nekdo priposestvoval nepremičnino, neredki pa so taki primeri, da je prodajna pogodba sklenjena, kupec plača kupnino, prodajalec pa ne izpolni svoje obveznosti. V takem primeru lahko na sodišču kupec uveljavlja svojo pravico in zahteva izpolnitev obveznosti. S sklenitvijo prodajne pogodbe kupec še ne postane lastnik, je samo zavezovalni pravni posel, in lastnik bo postal šele s tem, ko bo prodajalec izpolnil še razpolagalni pravni posel s tradicijo, oz. z zemljiškoknjižno dovolilo. Bolj pravilno bi v tem primeru bilo, da bi tožbo na izstavitev knjižnega dovolila, uvajal zahtevek pod peto alinejo. Če te obveznosti prodajalec še vedno ne izpolni bo sodba nadomestila njegovo izjavo. Podaja zemljiškoknjižnega dovolila je enostranski pravni posel izjave volje. In če je toženec obsojen na izjavo volje in tega ne stori, bo sama sodba nadomestila izjavo volje. Prodajalec je dolžan podat izjavo v 15 dneh, sicer bo sodba nadomestila zemljiškoknjižno dovolilo – intabulacijska izjava. Zemljiškoknjižno dovolilo se glasi tako, da posameznik dovoljuje, da se prenese na določeno osebo določena nepremičnina. Sodba se mora torej glasiti točno tako, kot bi se glasilo zemljiškoknjižno dovolilo s strani prodajalca. Sodba bo nadomestila to, kar bi moral narediti sam toženec. Ne bi bilo usodno, če bi v tem primeru uporabili četrto alinejo, vendar edina prava je peta, da napišemo celotno vsebino zemljiškoknjižnega dovolila. Na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tožimo torej v primeru, ko tožimo na izpolnitev pravnega posla. 29.primer SPZ določa, da imisije ne smejo presegati krajevno običajne mere. Ker A meni, da B z obratovanjem teniškega igrišča na sosednji nepremičnini povzroča prevelik hrup, želi vložiti tožbo. Kako naj oblikuje tožbeni zahtevek:

- »B je dolžan opustiti povzročanje hrupa, ki izvira iz nepremičnine………zaradi………in ki presega krajevno običajno mero« Imisije so nedovoljene, če presegajo krajevno običajno mero, če pa je ne presegajo, so dovoljene. Tožnik mora postaviti konkreten tožbeni zahtevek. Sodba, ki pravi, da toženec ne sme presegati krajevno običajne mere, pa to ni jasno določeno. Ko bo toženec še vedno kršil to, se bo moral izvršilni sodnik


51

ukvarjati še s tem, da bo moral oceniti, kaj je krajevno običajna mera. Spor je potrebno rešiti v pravdnem postopku, v izvršilnem pa je potrebno le izvršiti. Ta zahtevek je preveč abstrakten in pogosto spora ni bi rešili. Tožnik mora tožbeni zahtevek bolj konkretizirati – tako kot želimo da je sodba – konkretno bo moralo pisati, kakšna posledica naj sledi.

- »B je dolžan prenehati z obratovanjem teniškega igrišča, ki povzroča….« Ta zahtevek materialnopravno ni utemeljen. Sosed po materialnem pravu nima pravice odrejati, kaj sme toženec delati na nepremičnini, lahko zahteva le to, da ne bo imisij. Zato je načelo sosedskega prava to, da če obstaja teoretična možnost, da se imisije prepreči na en ali več način, mora biti prepuščeno lastniku, kako bo te imisije rešil. Kako bo sosed uredil spor o imisijah, mora odločitev ostati njemu.

- »B je dolžan opustiti povzročanje hrupa, ki presega .... decibelov« V tem primeru je tožbeni zahtevek še najbolje oblikovan. Imisija hrup še gre, saj je dovolj znano pravilo o decibelih. Imisija pa je lahko tudi smrad, kar pa je težko ugotavljati in potem tudi zahtevati. Zahtevek da smrad ne sme presegati običajne krajevne mere, je težko ugotoviti, kaj je krajevno običajna mera. Kako pa bolj konkretizirati dopustno mero smradu je težko in v opustitvenih zahtevkih ne bo šlo drugače, kot bolj splošno, opisno.

Oblikovanje tožbenih zahtevkov pri opustitvenih tožbah je večkrat težje. 30.primer A toži za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve. Po OZ sodišče za nepremoženjsko škodo prisodi pravično denarno odškodnino. Ali so pravilni tožbeni zahtevki:

- »Toženec je dolžan plačati pravično denarno odškodnino.« Tožbeni zahtevek mora biti konkreten. Železno pravilo je, da ko oblikujemo tožbeni zahtevek, mora biti zapisan tako, da se bo lahko odločitev nahajala v izreku sodbe. Zahtevek mora biti konkreten. Tožnik mora narediti svojo oceno, kaj si predstavlja kot pravično denarno odškodnino, sodišče pa bo preverilo ali je to, kar tožnik zahteva presodilo, ali ta predstava ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tak zahtevek torej ni dober. Konkretno mora biti torej v zahtevku vsebovan denarni znesek.

- »Toženec je dolžan plačati 100.000 SIT odškodnine.« Tožbeni zahtevek je tisto, kar tožnik zahteva, da mu sodišče prisodi. Tožnik želi na koncu 100.000 odškodnine, kupnine…. To je pravna kvalifikacija zahtevka in odškodnina ne paše v zahtevek. 100.000 SIT je posledica, ki jo želimo.

- »Toženec kot dolžnik je tožniku kot upnik dolžan plačati 100.000 SIT iz naslova…« Če bo v sodbi pisalo, da je toženec dolžan plačati 100.000 SIT, ni potrebno pisati da mu je dolžan plačati kot upnik. In tudi iz naslova ne paše v tožbeni zahtevek, saj predstavlja podlago za tožbeni zahtevek, dejstva, dokaze, pravna kvalifikacija. Ampak to ne paše v tožbeni zahtevek in tudi v sodbi ne bo pisalo, zakaj je toženec dolžan plačati določeno vsoto. To bo pisalo v obrazložitvi, ne pa v izreku sodbe! V tožbenem zahtevku mora biti torej vsebovano tisto, kar predstavlja našo željo, kar bi pisalo v izreku.

- »Toženec je dolžan plačati 100.000 SIT.« Tak tožbeni zahtevek je pravilen.

24.člen (190 ZPP) A je tožil B‐ja, naj mu vrne računalnik, ki mu ga je posodil. Skliceval se je na svojo lastninsko pravico (reivindikacijska tožba). Med pravdo je B računalnik prodal C‐ju, nato pa ugovarjal, da računalnika nima in da ga zato ne more vrniti. Kaj bo storilo sodišče? Bistveno je, kakršno je stanje ob koncu obravnave. Tu imamo opraviti z rei vindikacijsko tožbo. A toži Bja da mu vrne njegovo stvar. Posledica rei vindikacije je tožba lastnika, ki nima posesti, proti nelastniku, ki ima posest. Po klasični formuli ne more rei vindikacija uspeti, če je tožen tisti, ki ni posestnik. Splošno pravilo pravdnega postopka je, da je važno stanje, ki velja ob koncu glavne obravnave in v takem primeru bi se toženec zlahka izognil obveznosti. Da tožencu ne bi omogočili, da se reši pravdi, tako da da stvar naprej, sodno varstvo ne bi moglo biti učinkovito, zato obstaja določba 190. člena ZPP, da če toženec odtuji stvar, o kateri teče pravda, se bo ta še vedno lahko


52

nadaljevala med pravdnima strankama. Če torej katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tisti pa, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Ni poanta le v tem, da se pravda konča med tema strankama, vendar bo tudi sodba obsodilna – sodišče bo ignoriralo dejstva, da je prišlo do odtujitve stvari o kateri teče pravda. Rei vindikacija bo uspešna in v takem primeru bo toženec še vedno lahko obsojen. Toženec pa bi bil obsojen na vrnitev stvari, ki pa je nima. Bistvena vsebina določbe je, da bo obsodilna sodba neposredno učinkovala tudi proti pridobitelju. V takem primeru bo B računalnik prodal Cju, B bo obsojen da računalnik vrne, a bo A lahko s sodbo, ki jo je dobil proti Bju zahteval izvršbo neposredno proti Cju43. Če nismo vedeli, da teže pravda o določeni stvari, pa smo varovani tako da imamo naslov iz jamčevanja iz naslova pravnih napak. Tožnik pa ima sodbo, ki učinkuje proti tretjemu. Mogoče je, da je B tožniku računalnik ukradel, mogoče pa je, da mu ga ni ukradel ampak mu ga je A posodil (komodat). Ali je razlika? 190.člen ZPP je splošno pravilo. Sodišče bo odtujitev ignoriralo in sodba bo neposredno učinkovala proti pridobitelju. Če je C po specialnih pravilih stvarnega prava pridobitelj postal vmes lastnik te stvari. Po splošnem pravilu namreč C ne more postati lastnik, če B ni bil lastnik. 64.člen SPZ pa pozna izjemo in govori o tem, kdaj se pridobi lastninska pravica tudi od nelastnika, in sicer v 3 situacijah, v katerih morajo biti izpolnjeni trije pogoji.

- Mora iti za premično stvar. - Mora iti za odplačen posel. - Kupec mora biti v dobri veri.

To so predpogoji, ki morajo biti izpolnjeni v treh situacijah: - Javna dražba (varnost pravnega prometa). - Če se prodajalec s tem ukvarja – prodajalci so ukradli računalnik (varnost pravnega prometa). - Stvar je imel v posesti po volji prejšnjega lastnika (to bi bilo v primeru, ko je imel računalnik na posodo).

Tisti, ki je vedoč prenesel posest, je sam vzpostavil to stanje, da se je odločil in posodil stvar. Sam je vzpostavil riziko.

Pridobitelj postane po specialni določbi 64. člen SPZ lastnik. Prejšnji lastnik toži Bja, da mu ga naj vrne z rei vindikacijo. Prvi pogoj za reivindikacijo je da mora biti A lastnik, vendar po tem primeru A ni več lastnik, saj to postane C. po materialnem pravu torej zahtevek ni več utemeljen. A ima obligacijski (odškodninski in verzijski – za škodo in obogatitev) zahtevek. Splošno pravilo je torej, da odtujitev stvari o kateri teče pravda ni ovira, da se tožba konča s sodbo. Potrebno pa je paziti na izjeme SPZ, po katerih tretji postane lastnik. To pa velja le v primeru premičnin, v primeru nepremičnin pa so pravila drugačna. 20.primer Gostilničar je že novembra (z namenom uspešnega dela v naslednji poletni turistični sezoni) s pivovarno sklenil ekskluzivno pogodbo o dobavah piva. Dogovorjeno je bilo, da bo junija naslednje leto pivovarna gostilno opremila z potrebnimi napravami za točenje piva ter zalogami piva, obenem pa tudi poskrbela za zunanjo in celostno podobo gostilne, skladno z ekskluziviteto pivovarne. Ker marca naslednje leto pivovarna ni začela niti s pripravami na izpolnitev pogodbe, je gostilničar zaskrbljen. Odgovorne v pivovarni je povprašal, kako da še nič ni storjeno, odgovorili pa so mu, da se ne štejejo vezani s pogodbo. Gostilničar meni, da je pogodba veljavna in da jo je treba izpolniti. Kaj naj stori? Gostilničar je vložil ugotovitveno tožbo, pivovarna pa je ugovarjala, da pogodba ne obstoji, pravnega interesa za ugotovitev nečesa, česar ni, pa ne more biti. Kako naj ravna sodišče, če ugotovi, da pogodba res ne obstoji? Obstajajo določene pogodbe, pri katerih bo moral pogodbenih na izpolnitvi delati že veliko prej, da bo na določen rok lahko izpolnjena pogodba. Tudi ta pogodba zahteva začetek prej, preden se pogodba izpolni. Rok zapadlosti je junij in marca bi bilo potrebno že delati na izpolnitvi. Po mnenju pivovarjev pa se zdi ta pogodba nična. Pogoj za uspeh dajatvene tožbe je, da je tožbeni zahtevek zapadel, prav zato gostilničar potemtakem ne more tožiti na izpolnitev pogodbe. Dajatvena tožba je najbolj šolski primer smisla sodnega varstva. Če dolžnik prekrši obveznost, lahko upnik zahteva sodno varstvo. Pogoj za uspeh dajatvene tožbe pa je, da se pogodba krši in pri tej

43 Ne splača se torej kupovati stvari o kateri teče pravda.


53

pogodbi je pogoj zapadlost pravnega posla. Tudi če je pogodba veljavna sopogodbenik marca še nič ne krši, če je rok junija. Zahtevek torej še ni zapadal. Gostilničar pa je še vseeno ogrožen. Pivovarna marca res še nič ne krši, ampak če že marca pravi, da ne bo izpolnila pogodbe, kršitev grozi in položaj gostilničarja je negotov. Njegova pravica iz pogodbe še ni kršena, je pa že ogrožena. V takih situacijah pride v poštev druga oblika tožbe. Dajatvena tožba namreč ni edina v pravdnem postopku. Poznamo namreč še konstitutivno ali oblikovalno tožbo (sodišče spremeni, oblikuje ali spremeni neko pravno razmerje – na primer razveza zakonske zveze), kar za ta primer ne pride v poštev. Zato poznamo pa še tretjo obliko tožbe, ki je sicer zgodovinsko najmlajša, in sicer ugotovitvena oz. deklaratorna tožba. To je tožba s katero tožnik zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (ne zgolj posameznega dejstva, čeprav bi to dejstvo lahko bilo pomembno). Ugotovitvena tožba je pravni institut, ki pride v poštev, ko pravice še niso kršene so pa že ogrožene. Dajatvena tožba je tožba na kršitev, medtem ko je ugotovitvena tožba tista, ki bo le ugotovila pravni položaj strank (torej ali obstaja pravica ali pravno razmerje ali ne). Ta ugotovitev lahko vnese gotovost in jasnost v pravno razmerje in obe stranki bosta v tem primeru vedeli na čem sta. To je na nek način dobro, da lahko sodišče intervenera v neko pravno razmerje še preden pride do kršitve. Kar je potem negotovo, ampak verjetno bodo sedaj stranke spoznale kakšna je situacija in lahko se prepreči bodoča kršitev, ki se napoveduje. In če bo v tem primeru sodišče še pred junijem izdalo pravnomočno sodbo, pivovarna ne bo mogla trditi, da je pogodba neveljavna in bodo mogoče izpolnili pogodbo. Za ugotovitveno tožbo pa je predpisana neka procesna predpostavka, in sicer obstoj pravnega interesa. Pri dajatveni in oblikovalni tožbi se to domneva, pri ugotovitveni pa mora tožnik posebej sodišču izkazati svoj pravni interes. Kdor vloži dajatveno tožbo, oz. na primer tožbo za plačilo, je njegovo izhodišče, da ima pravico, da mu je toženec dolžan na primer plačati 1000€ in mu toženec ne želi plačati, zato tožimo. Če tožnik meni, da mu je tožnik prekršil pravico nima druge legalne možnosti, da bi mu bila izpolnjena pogodba, kot ta, da gre na sodišče. Podobno je to pri oblikovalni tožbi44. Pri tej je tudi že iz samega zahtevka razvidno, da če želi tožnik doseči določeno posledico, mora tožiti pred sodiščem. Pri ugotovitveni tožbi pa sam obstoj pravnega razmerja še ne kliče po intervenciji sodišča. Prav zato mora tožnik, ko gre za ugotovitveno tožbo, posebej pojasniti zakaj želi intervencijo sodišča45. Položaj gostilničarja je torej v tem primeru ogrožen, saj je gostilničar v negotovosti – kršitev grozi in dajatvena tožba še ne pride v poštev. Toženec zanika obstoj obveznosti, ampak še nič ne krši je pa res, da že ogroža položaj tožnika. Marca toženec grozi, da tožniku ne bo izpolnil. Ugotovitvena tožba omogoči, da bo sodišče avtoritativno potrdilo, da neko pravno razmerje obstoji še pred kršitvijo in stranke bodo lahko ravnale v skladu s sodbo. V tem primeru pa verjetno sodbe do junija še ne bo, saj bi preteklo več časa, preden bi sodišče odločilo in dalo tožniku pravno varstvo še pred kršitvijo – tak primer bi bil možen samo v deželah, kjer so postopki hitri in ni sodnih zaostankov. Stranke z ugotovitveno sodbo dobijo (če gre sodba v korist gostilničarja, bo to zanj dobro in pivovarna bo imela sodbo, da je pogodba veljavna in za pričakovati je, da bodo v skladu s sodbo ravnali; če sodišče ugotovi v korist toženca – tako bo imel gostilničar možnost iskati drugo pivovarno ali pa skleniti novo veljavno pogodbo) vedenje, kako se prilagoditi položaju in ravnati v bodoče. Mogoče pa je, da toženec vseeno ne izpolni pogodbe, kljub temu, da je pogodba veljavna. Gostilničar lahko tako junija, ko pivovarna kljub ugotovitveni sodbi ne izpolni pogodbe (ne more zahtevati izvršbe, saj je ta možna v dajatveni sodbi, v ugotovitveni pa je samo ugotovitev), pa lahko tožnik sedaj toži z dajatveno tožbo. Ko bo sodišče odločalo o dajatveni tožbi ne bo več vprašanja, ali je pogodba sploh veljavna, saj je to predhodno vprašanje že pravnomočno rešeno. Sodišče bo torej vezano na to pravnomočno ugotovitveno sodbo. Tožnik bo rabil novo tožbo, ampak bo v tem postopku že jasno, da mora sodišče šteti, da je pogodba veljavna. 21. primer: A je z B‐jem sklenil prodajno pogodbo, po kateri bi B moral stvar izročiti 15. marca. B pa je tega dne A‐ja obvestil, da od pogodbe odstopa zaradi spremenjenih okoliščin in da zato ni več zavezan k izpolnitvi. A meni, da pogoji za

44 Oblikovalne pravice so dveh vrst. Ene so tiste, ki jih stranka lahko uveljavi sama z enostransko izjavo volje (na primer odstop od pogodbe, če je dolžnik v zamudi, lahko upnik pod določenimi pogoji odstopi od pogodbe), obstajajo pa tudi pravice, pri katerih lahko tudi stranka doseže prenehanje pravnega razmerje, pri katerem pa rabi sodbo sodišča, da le to ukine pravno razmerje (na primer pravica do razveze zakonske zveze – če je zakonska zveza nevzdržna, lahko zakonec doseže razvezo ‐ po našem pravu v teh primerih ne gre za enostransko izjavo volje, ampak se mora tožiti in sodišče razveže zakonsko zvezo). 45 Kdaj bi imel profesor interes, da sodišče intervira in ugotovi, da obstaja pogodba o zaposlitvi med njim in univerzo. Do tega bi na primer prišlo, da meni da ima sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, univerza pa meni, da je sklenjena pogodba za določen čas in da mu čez dve leti preneha delovno razmerje. Iz tega izhaja, da je ogrožen in da kršitve še ni, ampak ta grozi.


54

odstop od pogodbe niso izpolnjeni in da pogodba še vedno veljavno obstaja. Zato je vložil ugotovitveno tožbo — za ugotovitev, da obstoji veljavna prodajna pogodba. Ali je ravnal prav? Zahtevek je že zapadel, saj se vse dogaja po 15. marcu. Če 15. marca tožnik ne izpolni, zakaj ga tožiti na to, da je pogodba veljavna, če lahko tožimo na izpolnitev. Veljavnost pogodbe naj bi bila v tem primeru v pravdi kot o predhodnem vprašanju. Vendar je to le predhodno vprašanje in ne bo odločeno pravnomočno. To pa bi se lahko doseglo z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Če so zahtevki že zapadli je možno vložiti dajatveno tožbo. Ali bi lahko tožnik tožil na manj – ugotovitveno tožbo, če lahko zahteva več, torej dajatveno tožbo, saj je zahtevek zapadel? Ali lahko torej vloži ugotovitveno tožbo. V našem pravu je uveljavljena praksa, da če je možna dajatvena tožba, ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj je ugotovitvena tožba manj kvalitetno sodno varstvo, saj po dajatveni tožbi je možna tudi že sodna izvršba, ugotovitvena sodba pa je manj učinkovita, pripelje sicer do avtoritativne ugotovitve, da pogodba obstoji. To da bo potrebno še enkrat tožiti na izpolnitev pa je problem tako za tožnika kot sodišče, saj je to podvajanje sodni postopkov. Sodišče se tega reši s tem, da lahko tožnika opozori na to, da lahko toži z dajatveno tožbo, če je to že mogoče. Ni pa sprejeta logika, da če lahko zahtevamo več, lahko tudi manj. 22. primer: A je vložil tožbo za izpolnitev pogodbe. Toženec B je ugovarjal, da je bil ob sklenitvi pogodbe v zmoti. Ali sodišče ta ugovor sme upoštevati? Izpodbojnost se po našem pravu, če je pogodba izpodbojna, pomeni to oblikovalno pravico. Izpodbojnost je torej možna samo s tožbo. Stranka, ki je v zmoti, mora tožiti na izpodbojnost. Izpodbojnost po našem pravu ne pomeni ničnosti, da pravnega razmerja ni že po zakonu. Izpodbojna pogodba učinkuje in zavezuje, dokler ni izpodbita. Stranka lahko izpodbija pogodbo zaradi zmote, ampak se lahko uveljavlja samo z oblikovalno tožbo. Toženec ima možnost vložiti nasprotno tožbo, češ da je pogodba izpodbojno. Tega pa ne more uveljavljati z enostavnim ugovorom, ampak mora vložiti nasprotno tožbo, isto, kot bi tožnik moral vložiti tožbo na razveljavitev pogodbe. Toženec bi moral vložiti oblikovalno tožbo preko nasprotne tožbe, s katero bi zahteval razveljavitev pogodbe. Ugovor ne zadošča. Toženec bo obsojen. Če se obe stranki strinjata z izpodbojnostjo, jo lahko prekličeta, če pa ena stranka trdi, da je pogodba veljavna, druga pa ne, je potrebno to uveljavljati s tožbo in ne z ugovorom! Pogodba pa učinkuje, dokler ni izpodbita. Kaj pa če bi toženec rekel, da gre za oderuštvo? V tem primeru bi nastopil razlog ničnosti, ki učinkuje ex lege, zato ni potrebna nasprotna tožba, ampak zadošča ugovor. Če pa bi že tožil zaradi ničnosti, bi morala biti nasprotna tožba ugotovitvena. 23. primer: A ima proti B‐ju neposredno izvršljiv notarski zapis glede obveznosti milijon SIT iz posojilne pogodbe. Ker B ob zapadlosti ni plačal, je A proti njemu vložil tožbo. Kaj bo storilo sodišče? Neposredno izvršljiv notarski zapis nima učinka ne bis in idem. Tožba v tem primeru ni dopustna, ker stranka nima pravnega interesa, saj lahko že zahteva izvršbo preko izvršljivega notarskega zapisa. Vendar pa gre tu za dajatveno tožbo, za katero se ne zahteva pravni interes. Pri dajatveni in oblikovalni tožbi se pravni interes domneva, ta domneva pa je izpodbojna. Sodišče bo torej zavrglo tožbo zaradi neobstoja procesne predpostavke pravnega interesa, saj gre lahko neposredno v izvršbo in ne potrebuje tožbe za to. Lahko pa tožnik izkaže, da potrebuje tožbo za izvršbo. Na primer da ima tožnik interes da se izreče sodba, če je dolžnik iz Avstralije in tam ne bi priznali našega notarskega zapisa, priznali pa bi našo sodbo. To pa bi moral posebej izkazati.

11. primer (členi 184, 185,18646):

46 184. člen (1) Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo. (2) Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. (3) Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. 185. člen


55

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 10.000 SIT. Na glavni obravnavi je svoj zahtevek zmanjšal na 8.000 SIT. Ali je za to potrebna privolitev toženca? Od takrat, ko je tožba vročena tožencu, je za njeno spremembo v načelu potrebna privolitev toženca. Znižanje zahtevka pa ne pomeni spremembe toženca. Torej v tem primeru za znižanje zahtevka ni potrebna privolitev toženca. Ta sklep je prehiter, saj za znižanje zahtevka ni sprememba tožbe, to pa še ne pomeni, da za znižanje zahtevka ni potreba privolitev toženca. Znižanje zahtevka ne predstavlja pojma, ki bi ga ZPP kje opredeljeval. Smo pa govorili o načinih, kako lahko tožnik doseže to, da ne bo dobil tistega, kar je zahteval (kako lahko opusti tožbo):

- Tožnik lahko zahtevek odpove. - Tožnik lahko tožbo umakne.

Kdor se lahko zahtevku odpove v celoti, se lahko tudi delno odpove zahtevku. In kdor lahko tožbo v celoti umakne, lahko tožbo tudi delno umakne. Znižanje zahtevka pa je bodisi delna odpoved zahtevku ali delni umik tožbe. Za znižanje zahtevka torej ni potrebna privolitev toženca, saj če gre za delno odpoved zahtevka ne potrebujemo privolitve. Za umik tožbe pa je potrebna privolitev toženca, saj nima učinka ne bis in idem. Za znižanje zahtevka je torej odvisno za kakšen primer gre. Če je to delna odpoved, privolitev ni potrebna, če pa je delni umik tožbe, je privolitev toženca potrebna (ne zato, ker bi bila to sprememba tožba, ampak ker gre za umik tožbe). Tožnika se lahko vpraša, kaj je mislil z znižanjem. Če nekdo daje izjavo in to obremenjuje le njega, se bo to štelo, bo za tožnika manj hudo, če se šteje za umik in torej bi se v dvomu štelo ta primer za umik tožbe. V primeru, ko običajno tožnik »skrčuje zahtevek«, toženci običajno umiku tožbe ne ugovarjajo in če na to torej ne reagirajo, se šteje da pritrjuje odpovedi. 12. primer: Tožnik je zahteval plačilo obroka posojila, toženec pa je ugovarjal, da sploh ne obstoji posojilno razmerje. Tožnik je zato tožbo razširil, tako da je zahteval, da naj sodišče razen o plačilu obroka posojila odtoči še o obstoju posojilnega razmerja. Toženec, je ugovarjal, da se s tako razširitvijo tožbe ne strinja. Kaj bo storilo sodišče? Temu institutu se reče vmesni ugotovitveni zahtevek, da se pravnomočno odloči o obstoju posojilnega razmerja. Glavni zahtevek pa je dajatveni zahtevek. Če se vmesni ugotovitveni zahtevek doda med tožbo, je to primer spremembe tožbe, saj se obstoječemu dajatvenemu zahtevku doda še vmesni ugotovitveni zahtevek. Po 168. Členu ZPP to je sprememba zahtevka, vendar ni potrebna privolitev toženca, če je vmesni ugotovitveni zahtevek kasneje podan. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom se nič novega ne prinese v zahtevek, saj bi se s tem vprašanjem moralo sodišče v vsakem primeru ukvarjati. Tako bo vmesni ugotovitveni zahtevek vsebovan v izreku sodbe, drugače pa bi bil vsebovan v obrazložitvi.

(1) Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. (2) Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. (3) Če pravdno sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo oziroma je kljub nasprotovanju toženca dovolilo spremembo, pristojnemu sodišču. (4) Na način, kakor je to določeno v tretjem odstavku tega člena, ravna sodišče tudi, če mora o spremenjeni tožbi soditi isto sodišče v drugi sestavi (20. člen). (5) Kadar sodišče dovoli spremembo tožbe, mora pustiti toženi stranki čas, ki ji je potreben, da se lahko pripravi za obravnavanje o spremenjeni tožbi, če za to ni imela dovolj časa. Enako ravna sodišče, če tožena stranka, ki ne nasprotuje spremembi, zahteva, naj se ji pusti potreben čas za pripravo. (6) Če tožeča stranka spremeni tožbo na naroku, na katerem tožena stranka ni navzoča, preloži sodišče narok in pošlje toženi stranki prepis zapisnika o tem naroku. (7) Zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. 186. člen (1) Privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena tega zakona.


56

IDENTITETA TOŽBENEGA ZAHTEVKA Vsi sledeči primeri se nanašajo na vprašanje identitete tožbenega zahtevka. Gre za to, kaj tožbeni zahtevek je, s čim je opredeljen. Procesne situacije:

1. Pri spremembi tožbe: eden od načinov spremembe tožbe je, da tožnik spremeni identiteto zahtevka. V tožbi nekdo najprej zahteva nekaj, nato pa spremeni v tožbi. Ali imamo isti tožbeni zahtevek ali je tožba spremenjena. Če te spremembe v zapisu tožnika ne pomenijo spremembe tožbe, potem to gre, če pa spremembe pomenijo spremembe tožbe, so tu določeni pogoji, in sicer mora toženec to sprejeti ali sodišče odobriti.

2. Drugi primer je litispedenca, saj ni dopustno, da pred istim sodiščem tečeta isti stvari. 3. Kumulacija ali združevanje zahtevkov – tožnik v eni tožbi napiše nekaj in še nekaj – ali sta to dva zahtevka

ali en sam – glede na to so tudi različna pravila. 4. Ne bis in idem – če bo tožnik vložil novo tožbo, ali je to isto, kot je zahteval v prejšnji?

S čim je torej tožbeni zahtevek opredeljen? Obstajajo tri temeljne teorije o tem:

1. Civilistična oz. materialnopravna teorija – po njej je tožbeni zahtevek isto kot zahtevek materialnopravnega prava. Če se torej spremeni uveljavljani zahtevek materialnega prava se spremeni tudi tožbeni zahtevek. Po tej teoriji je pravna kvalifikacija del zahtevka, po našem pravu pa na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano in pravna kvalifikacija ne more biti tel zahtevka, če bi to bila, bi bilo sodišče nanjo vezano. Civilistična teorija ni združljiva z načelom iura novit curia in tako tudi ne z našim pravom. Tožbeni zahtevek res ne more biti isto, kot zahtevek materialnega prava.

2. Čista procesna teorija – po tej teoriji je tožbeni zahtevek izključno procesno pravni pojem, ki ni isto kot zahtevek materialnega prava. Tožbeni zahtevek je opredeljen s tožbenim predlogom. Tista sprememba, ravnanje, ki ga tožnik s tožbo izrecno zahteva – posledica, ki jo tožnik zahteva. To se piše v obliki samostojnega stavka.

3. Ekvivalenčna teorija – tudi ta teorija bi po dogmatični razdelitvi spadala med procesne, po praktičnih učinkih pa se izkaže, da je nekje vmes med prejšnjima dvema zahtevkoma. Po tej teoriji je tožbeni zahtevek opredeljen z dvojnim:

a. Tožbeni predlog. b. Dejanska podlaga tožbe

Pravna podlaga po tej teoriji ni bistvena, ampak dejanska podlaga. Ekvivalentno se upošteva torej tožbeni predlog in dejansko podlago. Tožnik torej vedno zatrjuje dejstva in meni, da mu na podlagi teh dejstev nekaj pripada. Pri njej je končen rezultat najmanj na dlani. Sodnik se bo moral vprašati, katera dejstva je tožnik navajal, ko se je skliceval na kršenje obličnosti. Po tej teoriji ni vse nikoli črno belo. Različnim pravnim kvalifikacijam ustrezajo različna dejstva – nekaj se lahko prekriva, nekaj pa je lahko različno. Tožba je spremenjena, če se spremeni tožbeni predlog ali bistveno spremeni dejanska podlaga.

14. primer Zakoniti dedič A je proti oporočnemu dediču B vložil tožbo za razveljavitev oporoke. Skliceval se je na pomanjkanje obličnosti (oporočitelj je lastnoročno oporoko domnevno le sam podpisal, ni pa je sam napisal). V teku pravde je ugotovil, da s tem razlogom ne bo uspel. Zato je navedel, da je oporoko treba razveljaviti iz razloga grožnje (oporočni dedič naj bi zapustniku namreč grozil z nekim nedopustnim ravnanjem). Ali gre za spremembo tožbe? Po civilistični teoriji bi šlo za spremembo tožbe, saj v materialnem pravu gre za toliko zahtevkov, kolikor je materialnopravnih kvalifikacij. Kot možen, pravilen rezultat lahko to teorijo pozabimo in bi morali vedeti zakaj ta teorija z našim pravom ni združljiva. Je pa res, da je po tej teoriji tožba spremenjena. Po čisti procesni teoriji tožnik zahteva razveljavitev oporoke. Po tej teoriji je ta konkretni zahtevek ostal isti, saj konkretni zahtevek ostaja nespremenjen. Pravna kvalifikacija in dejstva se spreminjajo a to po tej teoriji ni pomembno. Po ekvivalenčni teoriji dejstva so nekaj drugega kot grožnja. Grožnja in neobličnost se lahko kdaj prekrivata v takih situacijah. Konkretno se je potrebno vprašati ali gre za bistveno spremembo. V tem primeru bi sodišče reklo da gre za spremembo tožbe in bi toženca vprašali, če se strinja s spremembo tožbe. Tožnik se namreč opira na v bistvenem drug sklop dejstev, čeprav je tožbeni predlog isti.


57

V tem primeru bi lahko rekli, da je pretežno, v bistvenem to druga tožba in gre za spremembo tožbe. Historični dogodki so v tem primeru različni. Konec koncev ne moremo reči kaj je v tem primeru prav in kaj ne. Med ekvivalenčno in čisto procesno teorijo pa se ne da reči, katera je pravilna in katera ne. Oboje je namreč možno. Vprašanje je mogoče, kaj je bolj sprejeto? V teoriji se pri nas vse nagiba k čisti procesni teoriji. V učbenikih je sprejeta čista procesna teorija, v praksi pa je možno da se na teorije ne misli, rezultati v praksi, predvsem višjih sodišč, pa gredo v smeri ekvivalenčne teorije (velikokrat po slučaju). V praksi višjih sodišč je v praksi do tega prihajalo predvsem zato, ker se v pritožbi tožbe ne sme spreminjati (kar je delala večina pritožnikov). V teoriji torej prevladuje čista procesna teorija. . 16. primer A je naročil taxi in se dogovoril za določeno pot. Taksist je nato pri prevozu malomarno spregledal rdečo luč na semaforju in se je zaletel. Potniku je nastala določena škoda (uničena je bila njegova prtljaga v vrednosti 100.000). iz katerih pravnih naslovov lahko potnik zahteva plačilo odškodnine? Ali bi v primeru, če bi se potnik naprej skliceval na enega od teh naslovov, nato pa navedbe spremenil in se začel sklicevati na drugo podlago, šlo za spremembo tožbe?

1. Pogodbena odškodninska obveznost – če zaradi kršitve pogodbe pride do škode, to utemelji pogodbeno odškodninsko obveznost. On bi nas namreč moral pripeljati do določenega mesta. Če nastane škoda je to temelj za pogodbeno odškodninsko obveznost.

2. Objektivna odgovornost – objektivna nepogodbena odškodninska odgovornost. Avto je nevarna stvar, če zaradi te nastane škoda, imetnik odgovarja objektivno.

3. Krivdna nepogodbena odškodninska odgovornost ‐ Tudi če avto ne bi bil nevarna stvar taksist ne bi smel tako ravnati.

Po civilistični teoriji bi šlo za spremembo tožbe, saj je druga pravna kvalifikacija. Po čisti procesni za spremembo ne bi šlo, saj gre za isti zahtevek. Tudi po ekvivalenčni teoriji za spremembo tožbe ne bi šlo, saj tudi s strani laika gledano, kar se dejstev tiče opira na iste historične dogodke. Spreminja sicer pravno kvalifikacijo, ampak to ni bistveno. Spreminja tudi posamezna dejstva v tem okviru, ampak to tudi v tem primeru ni tako bistveno, saj po naravi stvari bo v vseh primerih to povedano isto. Posamezniku namreč ni potrebno govoriti da je avto nevarna stvar, saj je to splošno znano. Dejstva ki pravni kvalifikaciji ustrezajo so v bistvenem ista in so si zelo podobna. Tako bi rekli da ne gre za spremembo tožbe, tako po čisti procesni teoriji, kot ekvivalenčni teoriji. 13.primer A je proti B‐ju vložil tožbo za ugotovitev lastninske pravice na zemljišču, češ da je zemljišče pridobil na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene z B‐jevim prednikom. Izkazalo se je, da izročilna pogodba ni bila veljavna. A je nato spremenil svoje navedbe in zahteval, naj sodišče ugotovi njegovo lastninsko pravico na tem zemljišču na podlagi priposestvovanja. Ali gre za spremembo tožbe? Najprej se sklicuje na to, da je postal lastnik na podlagi pravnega posla, nato pa na priposestvovanje. Odvisno od teorije pa je, ali gre za spremembo tožbe:

- Po civilistični teoriji gre, saj gre za dva različna materialnopravna zahtevka - Po čisti procesni teoriji je zahtevek še vedno isti, saj je konkretna posledica ista, naj se ugotovi njegova

lastninska pravica. - Po ekvivalenčni teoriji pa gre za spremembo tožbe. Tožbeni predlog je sicer isti, ali pa je historični

dogodek isti ali ne? Ko se je skliceval na sklenitev pogodbe je moral navajati dejstva, ki se nanašajo na sklenitev in izpolnitev pogodbe, pri posestvovanju pa je moral dokazovati dejstva, ki se tičejo časa, dobre vere in posesti. Sam trenutek pridobitve lastninske pravice, če je šlo za pravni posel ali pa za priposestvovanje je drugačen. Posledica tožbenega predloga je ista, dejstva pa so bistveno druga.

15. primer A je proti B‐ju vložil tožbo za plačilo 200 € po računu z dne 15.10.1992. Na obravnavi se je izkazalo, da je B to obveznost že izpolnil. A je nato izjavil, da mu B dolguje isti znesek tudi po računu z dne 15.11.1992. Ali gre za spremembo tožbe? Da konkretiziramo zadevo, gre za razmerje med najemodajalcem in najemnikom, za sobo, kjer je dogovor, da se najemnina plačuje mesečno. Najemnik ne plačuje in najemodajalec ga toži.


58

Če bi šli po čisti procesni teoriji, bi rekli, da ne gre za spremembo tožbe. Zahteva se namreč 200€ prvo za oktober in potem za november. Rekli bi, da je to isti zahtevek. Vendar, tako je le pri zahtevkih, ki so individualno določeni. Ko pa gre za generične zahtevke, je vedno potrebno upoštevati tudi dejansko podlago. Pri generičnih zahtevkih se je potrebno vprašati, ali gre za istih 200€!? Po materialnem pravu, bi namreč lahko glede na to kako je po njem neka spolnitev opredeljena ali neopredeljena, bi jih lahko delili na v vrsti:

- Generični zahtevki - Species zahtevki

V tem primeru gre torej za drug denar, za drugi obrok najemnine. Gre namreč za generično določeno stvar. Obstaja test, ko obstaja generičen zahtevek, in se tožnik najprej sklicuje na nekaj: Vprašati se moramo, kaj bi bilo, če bi se on že na samem začetku skliceval na oba temelja?

- Prva rešitev je, da bi dobil 2X – če lahko dobi 2X, potem ne gre za isti denar - Druga rešitev je, da lahko dobi samo enkrat – če lahko dobi le enkrat gre za isti denar

Če bi najemodajalec že od vsega začetka zahteval za oktober in november, potem lahko dobi dvakrat in ne gre za isti denar. In zato, ker ne gre za isti denar, je edini razumen odgovor, da ne gre za ista zahtevka, in gre torej za spremembo tožbe. Končni rezultat je torej, da gre za spremembo tožbe in teh 200€ po računu za oktober ni istih, kot za november. Tudi po čisti teoriji torej ta zahtevek ni isti! 17. primer A je vložil proti zavarovalnici tožbo za plačilo 100.000 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči (trčenjem z B‐jevim vozilom). V tožbi je navedel, da je za nesrečo kriv B, zato naj mu zavarovalnica povrne škodo na podlagi B‐jevega zavarovanja odgovornosti. Na obravnavi se je izkazalo, da B ni kriv za nesrečo. A je nato izjavil, da zahteva plačilo odškodnine na podlagi svojega kasko zavarovanja. Ali gre za spremembo tožbe? Tudi v tem primeru gre za denarni zahtevek. V tem primeru lahko dobimo samo enkrat povrnjeno škodo. Test nam pokaže, da gre za isti kup denarja. Lahko ga utemeljimo iz dveh različnih pravnih razmerij, ampak lahko znesek dobimo samo enkrat ali po enem ali po drugem temelju. Po testu se torej pokaže, da v skladu s čisto procesno teorijo tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožba torej ni spremenjena. 19.3.2008 26.primer A je tožil B‐ja na vrnitev 5.000.000 SIT posojila. Med pravdo je A to terjatev odstopil (cediral) C‐ju. B je nato ugovarjal, da A‐ju ničesar ni dolžan, saj je A terjatev med pravdo odstopil in ni več aktivno legitimiran. Kako naj ravnata A oz. C:

- C naj v pravdo vstopi kot nov tožnik namesto A‐ja; - nič ni treba storiti; - A še vedno ostane tožnik, vendar pa mora zahtevek spremeniti tako, da zahteva spolnitev v korist C‐ja.

Z vidika materialnega prava gre za cesijo, z vidika procesnega prava pa za odtujitev stvari o kateri teče pravda ni ovira, da se pravda med istima strankama ne končam. Sodišče sicer sodi glede na stanje ob koncu glavne obravnave in če želi obravnava priti do konca, mora toženec biti posestnik. In če bo prišlo do odtujitve med pravdo, bo toženec obsojen, pravnomočna sodba pa bo učinkovala tudi proti pridobitelju. V tem primeru pa gre za odtujitev pravice o kateri teče pravda, na strani tožnika – smisel je da tožba ne ovira pravnega in gospodarskega prometa. V tem primeru ima A terjatev do Bja in A je terjatev cediral na cesionarja Cja. To se po materialnem pravu lahko zgodi. Ne sme pa priti do tega, da se bo B ubranil tega v pravdi, češ da A ni več upnik, saj je terjatev cediral in Ajev zahtevek ni več utemeljen. Tudi tu pride v poštev 190 člen ZPP, če pride do odtujitve stvari o kateri teče pravda. Tudi ko gre za cesijo na strani tožnika, to ni ovira, da se pravda med prvotnima strankama ne konča. To, da bi C stopil v pravdo namesto Aja, bi bilo to možno, če bi se vsi s tem strinjali. Če do soglasja ne pride, se to ne zgodi, C ne bo vstopil v pravdo namesto Aja in bosta v njej še vedno ostala A in toženec B. Stranki se ne bosta spremenili. Vprašanje pa je, ali je potrebno spremeniti zahtevek? Prvotni zahtevek je nam,reč, da mora B Aju plačati vsoto denarja. B pa bi moral izplačati Cju. Ali mora tako spremeniti zahtevek?


59

- Relevančna teorija – odtujitev pravice je relevantna in zahtevek bi bilo potrebno prilagoditi novemu položaju. A še vedno ostane tožnik, tožbo pa mora spremeniti tako, da zahteva izpolnitev v korist Cja, ki je po cesiji do tega izplačila tudi upravičen.

- Irelevančna teorija – po njej odstop terjatve do katerega je prišlo med pravdo nima nobenega pomena na preoblikovanje tožbenega zahtevka. Zahtevek torej ostane enak. V skladu s to teorijo je pravilna druga alineja – da ni potrebno storiti nič.

Pri nas je v praksi bolj sprejeta relevančna teorija, če pride do odtujitve stvari na aktivni strani. A še vedno ostane stranka v postopku, tožbeni zahtevek pa mora spremeniti tako, da mora B plačati terjatev Cju. če pride do odtujitve stvari na pasivni strani, pa je bolj smiselna irelevančna teorija. Zahtevek se bo še vedno glasil na prvotnega toženca, ampak sodba bo učinkovala tudi proti pridobitelju. Če toženec odtuji stvar, torej ni dobro, da se sili tožnika v to da spremeni tožbo tako, da jo spremeni na pridobitelja stvari. Kar pa največkrat ni jasno. Če pa pride do odtujitve na aktivni strani, pa to ni nejasno, saj tožnik ve komu je odtujil stvar. Enostavneje je, da tožnik že v tožbi napiše komu je odtujil stvar. Stranki torej v obeh primerih ostaneta enotni. Če je tožbeni zahtevek, da mora B plačati Cju, to pomeni, da je tožba v korist tretjega, kar pa ni v skladu s pravilom o procesni legitimaciji, da lahko tožnik toži le v svojo korist. To po splošnih pravilih torej ni možno, je pa to poseben primer.

INTERVENCIJA IN SOSPORNIŠTVO

O njem govorimo, ko je na strani tožnika ali toženca več oseb. Imamo več tožnikov ali več tožencev. To je lahko koristno, če med osebami obstaja razumna zveza.

1. Prva delitev je delitev na: - Materialni sosporniki – do njega pride v 3 situacijah:

o Če se zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V avtobusni nesreči je več avtov poškodovanih in so vsi v isti situaciji in bodo vsi v sosporništvu lahko tožili avtobusno podjetje.

o Če je več oseb v pravni skupnosti, potem lahko tožijo ali so toženi skupaj (na primer: solastniki, družbeniki, zakonci, skupnost stanovalcev…)

o Solidarni dolžniki so lahko tudi skupaj toženi (na primer sostorilca, ali dolžnik in porok). - Formalni sosporniki – več oseb lahko skupaj toži ali je skupaj toženih, če se njihovi zahtevki opirajo na

podobno dejansko in pravno podlago. Telekom ima na primer veliko naročnikov in 10 jih ne plača dolgovanega zneska in jih telekom lahko toži vse skupaj z eno tožbo. Ti posamezniki se ne poznajo…ampak so v isti dejanski situaciji in so lahko formalni sosporniki.

Praktična razlika je le ena, saj bo moralo biti pri formalnem sosporništvu isto sodišče pristojno za vse tožence. Pri materialnem sosporništvu pa pride do atrakcije krajevne pristojnosti, ki pravi, da čim je sodišče krajevno pristojno za enega od sospornikov, ni potrebno delati preizkusa o krajevni pristojnosti.

2. Druga delitev je bolj pomembna: - Enotni sosporniki – rezultat bo moral na koncu biti isti. To da je ve oseb enotnih sospornikov, še ne

pomeni, da morajo biti skupaj toženi. Sodba bo pri enotnem sosporništvu učinkovala tudi glede tistega, ki ni v postopku sodeloval, pa bi lahko (tudi njemu gre rezultat pravde v korist).

o Nujno sosporništvo – vsi nujni sosporniki so ob enem enotni, niso pa vsi enotni ob enem nujni sosporniki. Pri tem pa gre za to, da morajo biti te osebe nujno skupaj tožene, ali morajo skupaj tožiti. Tako je na primer pri zakoncih (razveljavitev zakonske zveze, solastništvo), ugotovitev očetovstva (oče mora tožiti mater in otroka), če toži mati za izpodbijanje očetovstva (mora tožiti očeta in potomca)… Na aktivni strani nikoli ni nujnega sosporništva. Na strani tožnikov enotni sosporniki nikoli niso tudi nujni sosporniki, saj bi to lahko izničilo pravico do sodnega varstva. Tudi zakonci na aktivni strani niso nujni sosporniki!47 Na pasivni strani pa so enotni sosporniki lahko ob enem tudi nujni sosporniki.

47 Solastnik in skupni lastnik lahko sama vložita tožbo za varstvo na celi stvari! Le na pasivni strani sta zakonca torej nujna sospornika, na aktivni pa ne.


60

- Navadni sosporniki – ni ovire, da bi bil rezultat različen in ravnanja enega ne vplivajo na rezultat pri drugemu. Pri navadnih sospornikih je tudi značilno, da sodba ne učinkuje na ostale.

Formalni sosporniki so vedno navadni sosporniki. Pri materialnih sospornikih pa lahko pride do enotnega sosporništva, ampak ne vedno. 10.primer A.A. in B.B., oba slušatelja izrednega študija na PF, sta proti PF vložila tožbo za znižanje cene šolnine, kot jamčevalne sankcije za napako ‐ nekvalitetno izvedbo predavanj. V pravdi je A.A. pri zahtevku vztrajal in se kvalitetno pravdal, B.B. pa se je zahtevku odpovedal. Ali sme sodišče glede A‐ja izdati ugodilno sodbo, proti B‐ju pa zavrnilno sodbo (sodbo na podlagi odpovedi zahtevku)? Jamčevanje za napake pride lahko le v primeru odplačnega pravnega posla, torej le izredni študenti, ne pa pri redni. To da več oseb skupaj toži ali je skupaj toženih, še ne spreminja njihovega procesnega položaja. Ravnanja enega ne vplivajo na položaj drugega. Kar dela eden, ne vpliva na drugega, in kar dela eden ne preprečuje tega, da bi drugi delal kaj drugega, za vsakega se bo torej odločalo v skladu s procesnimi dejanji, ki jih vsak od njih opravlja. Če bo A dobil zahtevek, bo dobil odškodnino, B pa ne, če se zahtevku odpove. Če je nekdo uspel v tožbi, to še ne pomeni, da bodo profitirali tudi ostali, ki se za sodno varstvo niso odločili. Če je sodišče Ajevemu zahtevku ugodilo, to še ne pomeni, da so vsi ostali izredni študenti e pridobili izvršilni naslov za vrnitev delnega plačila. Sodišče torej lahko zahtevek proti Bju zavrne na podlagi odpovedi, pri Aju pa se sojenje lahko nadaljuje neodvisno od sosporništa. V določenih primerih je pa narava razmerja taka (po naravi stvari), da bo sodba za oba sospornika ista, sicer bi bil sam rezultat postopka nesmiselen. V našem primeru pa temu ni tako! Na primer pri izpodbijanju zakonske zveze sta zakonca sospornika in ko tretji toži na razveljavitev zakonske zveze, ampak rezultat ne more biti tak, da bi sodišče odločilo, da se moževa zveza razveljavi, žena pa ostane poročena ☺. In ko rezultat stvari zaradi razmerja mora biti isti, govorimo o enotnem sosporništvu. 9.primer A je kot lastnik zemljišča a vložil proti B‐ju in C‐ju kot solastnikoma zemljišča b tožbo na ugotovitev, da ima pravico služnosti poti preko zemlišča b. B je ugovarjal zahtevku, C pa je zahtevek pripoznal. Ali sme sodišče zahtevek proti B‐ju zavrniti, glede A‐ja pa zahtevku ugoditi (s sodbo na podlagi pripoznave)? Imamo tožbo za ugotovitev služnosti (stvarna pravica na tuji stvari – vsakokratni lastnik gospodujočega zemljišča naspoti vsakokratnemu lastniku služečega zemljišča) – konfesorna služnostna tožba. eden zahtevek zanika, drugi ga prizna. Odvisno pa je ali sta navadna (proti enemu sodba na podlagi pripoznave, pri drugem se nadaljuje) ali enotna sospornika (rezultat je za oba isti). Za enotne sospornike je značilno, da ravnanja enega učinkujejo tudi na drugega sospornika. Pri navadnih sospornikih temu ni tako. Če si ravnanja sospornikov nasprotujejo je problematično pri enotnem sosporništvu. V primeru, da gre za enotno sosporništvo, bo za vse veljalo tisto, kar je koristnejše, kar pa ne, ne bo veljalo za nobenega. Za toženca je koristno, da se zahtevku upira, ker lahko to pripelje do zavrnitve zahtevka. Z vidika toženca je torej upiranje zahtevku koristnejše od poravnave, ta pa je koristnejša od pripoznave. Če sta B in C enotna sospornika, ko en pripoznava, drugi pa se upira, bo potrebno pripoznanje ignorirati in upoštevati upiranje – veljalo bo, da se bosta oba še vedno upirala (temu se tudi reče, da se »zahtevki protivijo«). Če pa sta navadna sospornika, je potrebno za enega pripoznavo zavrniti, za drugega pa se bo sojenje nadaljevalo. Če sta B in C solastnika to pomeni, da je vsak košček del vsakega. Služnost pa je fizična pot in ne gre niti preko solastnikov ali idealnih deležev, ampak fizično skozi solastniški delež obeh. Če te poti ne bo, potem ne bo več obremenitve zemljišča. To pomeni, da sta enotna sospornika in ravnanje enega vpliva na drugega – koristnejše je upiranje zahtevku in pripoznavo je potrebno ignorirati in postopek voditi za oba toženca naprej. Kaj je koristnejše je potrebno gledati abstraktno. Splošen koristnejši položaj je upiranje, čeprav je konkretneje bolj koristno za toženca če zahtevek pripozna (s tem nastanejo manjši stroški). Ko pa gre za zahtevek sodnik ne sme na ta način ocenjevati kaj je koristnejše za toženca, saj bi tako že prejudiciral zadevo. V tem primeru če je možno, naj bosta sospornika tudi nujna sospornika in v tem primeru je.


61

10.primer A in B sta solastnika stvari X vsak s po 50% solastniškim deležem. Proti njima je C vložil tožbo na ugotovitev, da je on lastnik stvari X. B je zahtevku ugovarjal, A pa ga je pripoznal. Kaj bo naredilo sodišče? Odločitev je odvisna od tega, ali sta enotna ali navadna sospornika. Pravilo je, da gre za navadne sospornike, za enotne pa bo šlo, ko je po naravi stvari tako, da ni mogoče, da bi se sosporništvo »razdvojilo«. Kakšen bi bil lahko končen rezultat, če sta navadna sospornika? Rezultat pravde bi lahko bil, da sta solastnika B in C (pred pravdo pa sta bila A in B). Ali bi se pred pravdo lahko zgodilo, da bi A brez soglasja Bja odsvojil svoj delež Cju? Solastnik načeloma lahko prosto razpolaga s svojim solastniškim deležem (lahko sicer obstaja predkupna pravica za kakšno stvar, ampak v načelu lahko razpolaga). To po materialnem pravu ni nič nemogočega – zamenja se le en solastnik. Kar se dogaja v procesu se vedno odraža, če je možno to tudi po smislu materialnega prava. Solastnika sta v tem primeru torej A in B navadna sospornika, zato lahko eden zahtevek pripozna, drugi pa ga zavrne. Po pravdi sta tako solastnika B in C. Razlika s prejšnjim primerom je, da je šlo prej za fizično pot, ki ne gre preko idealnih deležev in nujno obremeni nobenega ali oba. V tem primeru pa gre za razpolaganje z idealnimi deleži, s katerim je možno prosto razpolagati. Zgolj okoliščina, da gre za solastnino, še ne pomeni da sta enotna sospornika, ampak je potrebno gledati naravo stvari. Ta dva sospornika bi torej umestili med materialne navadne sospornike. 11.primer Kupec je proti zakoncema kot prodajalcema vložil tožbo za izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe za prodajo avtomobila, ki spada v njuno skupno premoženje. Kakšna sospornika sta zakonca? Pri skupni lastnini deleži niso določeni in z deležem na skupni lastnini se ne more prosto razpolagati – ne z deležem in ne s stvarmi, ki spadajo v skupno premoženje. Kar se skupnega premoženja tiče, bo moralo biti določeno za oba zakonca isto, in sta tako enotna sospornika – sam zakonec s stvarjo ne more razpolagati (načeloma njegovo razpolaganje ne bi bilo veljavno). Ko gre za zahtevke, ki se tičejo skupnega premoženja, morata biti nujno oba skupaj tožena. V tem primeru gre torej za nujno sosporništvo. Kaj pa e bi kupec tožil le enega? V tem primeru bi to kazalo, da je to problem materialnega prava in če gre za nekaj, kar gre iz skupne lastnine, mož ne more prenesti lastnine na nečem, kar je v skupni lastnini…gre za odprto vprašanje? Tožiti bi moral oba in s tožbo ne bi uspel, je pa vprašanje ali bi bila tožba zavržena ali zavrnjena. 1.primer Upnik A je vložil proti enemu od dolžnikovih dedičev Bju tožbo za izpolnitev obveznosti, ki je izvirala iz pogodbe, ki jo je sklenil z dolžnikom pred njegovo smrtjo. B je ugovarjal, da še ni prišlo do delitve zapuščine in da bi zato moral A tožiti vse dediče. Kaj bo storilo sodišče? Do delitve zapuščine so dediči v takem razmerju kot zakonci – dedovanje se uvede s smrtjo in s tem trenutku postanejo skupni lastniki zapuščine. So v razmerju skupne lastnine kot zakonci. Tudi v tem primeru so dediči nujni in je odgovor toženca točen. Skupna lastnina je tipično takšno razmerje, da pripelje do nujnega sosporništva. Potrebno pa je vedeti, da dediči za zapustnikove dolgove odgovore solidarno. Upnik si lahko najde enega in od njega terja vse. Skupni lastniki so skupni sosporniki, dediči pa so solidarni lastniki. Vprašanje je kakšna je obveznost, ki se zahteva s tožbo, kaj je predmet te obveznosti? Ali je predmet te obveznosti stvar, ki spada v zapuščino (individualno določena stvar), ali nek denarni (generični) dolg zapustnika? V tem primeru ne piše za kakšno obveznost gre. Če bi šlo za prenos lastnine na species stvari, bi bili skupni lastniki in tako tudi nujni sosporniki. Če pa bi šlo za generično stvar, lahko toži enega, na podlagi solidarne obveznosti. Če gre torej za uveljavljanje skupne lastnike, gre za nujno sosporništvo. 2.primer A ima proti B‐ju pogodbeno predkupno pravico. Kljub temu je B stvar prodal C‐ju, ne da bi o tem obvestil A‐ja. OZ določa, da predkupni upravičenec lahko zahteva razveljavitev pogodbe in da se stvar pod enakimi pogoji proda njemu. Koga in s kakšnim zahtevkom naj A toži?


62

Ko gre za razveljavitev pogodbe je potrebno tožiti oba z zahtevkom za razveljavitev pogodbe. Končni učinek, ki ga predkupni upravičenec želi je sklenitev pogodbe z Bjem. Najprej mora torej oba tožiti na razveljavitev pogodbe, pri katerem torej obstaja nujno sosporništvo, pri drugem zahtevku pa ni sosporništva in se torej drugi zahtevek nanaša le na Bja (tožba, da se taka pogodba sklene z Ajem). V primeru kontrahirne dolžnosti, pa lahko zahtevamo sklenite pogodbe z izjavo volje. x.primer Zapustnik zapiše oporoko in v njej zapusti vse svoje premoženje trem oporočnim dedičem (O1, O2 in O3). Zakoniti dediči, ki z njo niso zadovoljni, lahko tožijo na izpodbijanje oporoke. Če oporoke ne bi bilo, bi dedovali trije zakoniti dediči (Z1, Z2 in Z3). Če tožita Z1 in Z2 proti vsem oporočnim dedičem, kakšna sospornika sta Z1 in Z2? Oporoka je lahko neveljavna za enega oporočnega dediča, za drugega pa ne, po naravi stvari pa ne gre skupaj, da ne bi bila veljavna za enega zakonitega dediča, za drugega bi bila. Če oporoka obstane, noben zakoniti dedič ne bo dedoval, če ne obstane, bodo vsi dedovali. Vsi zakoniti dediči so v položaju enotnega sospornika. Vprašanje pa je ali so tudi nujni sosporniki? Če bi rekli, da so nujni sosporniki? Nobenega se ne sme prisiliti v to, da bi tožil! Ravno zato, ker nikogar ne smemo siliti v to da toži, in če bi rekli, da sama ne moreta tožiti, ampak lahko le skupaj z zakonitim, bi kršili temeljno ustavno pravico do sodnega varstva za zakonita dediča, ki sodno varstvo želita. Tretjega zakonitega dediča se lahko namreč na primer ne najde, lahko mu ni do dedovanja, lahko sodna kalkulacija, če ga oporočni dediči malo podkupijo, lahko se mu ne izplača in je oporočni dedič…tretjega prisiliti ni mogoče. Zakoniti dediči so enotni sosporniki, niso pa tudi nujni sosporniki. Na aktivni strani nikoli ni nujnega sosporništva. Na strani tožnikov enotni sosporniki nikoli niso tudi nujni sosporniki, saj bi to lahko izničilo pravico do sodnega varstva. Z1 in Z2 lahko sama tožita in z njo uspeta in oporoka se razveljavi? Pri enotnih sospornikih je tako, da mora biti sodba enaka in bo učinkovala za vse, torej tudi za Z3, ki je v tem primeru potencialni enotni sospornik – če bi tožil bi bil enotni sospornik. Če pa Z1 in Z2 v tožbi ne bi uspela in bi oporoka ostala v veljavi, ali bi za Z3 ostala pravica do sodnega varstva? Pri potencialnih enotnih sospornikih je tako, da bo tudi za tretjega sodba učinkovala tako v dobrem kot v slabem. Tudi za tretjega torej odločitev predstavlja res iudicata in tako ne bis in idem. Rezultat pri enotnem sosporništvu učinkuje za vse enako. Če pa Z3 za prvo tožbo sploh ni vedel in ne more več tožiti, saj je sodba že res iudicata, je omejena ustavno načelo kontradiktornosti. To torej predstavlja omejitev, ampak na aktivni strani torej prihaja do določenih omejitev. Na pasivni strani pa je tako, da zopet iz istega razloga velja načelo, da naj enotni sosporniki, če je le možno, bodo ob enem tudi nujni sosporniki. 25.3.2008 STRANSKI INTERVENIENT je oseba, ki se pridruži stranki v pravdi, ker ima pravni interes na tem, da stranka, ki se ji pridruži, v pravdi zmaga. Stranski intervenient ni stranka, stranki se v pravdi le pridruži, ker ima za to pravni interes. Rezultat pravde bo posredno vplival na intervenientov pravni položaj. Zato je potreben preiskus pravnega interesa intervenienta. Razmerje med intervenientom in stranko, ki se ji pridruži, mora obstajati neko zunaj‐procesno materialno‐pravno razmerje take narave, da bo, če stranka pravdo izgubi, ta stranka pridobila neke pravice ali zahtevke nasproti intervenientu. 6.primer Kupec je prodajalca tožil za povračilo škode, ki je nastala zaradi napake na stvari (električnemu kuhalniku), ki ga je kupil. Ali ima proizvajalec te stvari pravni interes, da se v pravdo vključi kot intervenient? Kupec prodajalca toži za povračilo škode zaradi stvarne napake prodane stvari. Vprašanje je, ali ima proizvajalec tega aparata pravni interes, da se vključi v pravdo na strani prodajalca. Ugotovimo lahko, da ima pravni interes, saj mu v primeru obsodbe prodajalca grozi prodajalčev regresni zahtevek. Med prodajalcem in proizvajalcem prav tako obstaja neko materialnopravno razmerje, prodajalec bo tako nasproti njemu pridobil zahtevek, kar je tipičen pravni interes pri stranski intervenciji.


63

Stranski intervenient bo v pravdo vstopil na strani prodajalca. Pred očmi imamo dve pravdi, ena že poteka med prodajalcem in kupcem, grozi pa še druga med prodajalcem in proizvajalcem, pod pogojem, da prodajalec prvo pravdo izgubi. Očitno je torej, da sta imela v prvi pravdi tako prodajalec kot stranski intervenient pred očmi isti cilj, vendar se stranski intervenient vanjo vključi ker varuje lastne interese, čeprav njegova dejanja lahko koristijo tudi prodajalcu. 7.primer V zgornjem primeru proizvajalec za pravdo ni vedel in se vanjo ni vključil. Sodišče je ugotovilo, da je prodana stvar imela napako in je prodajalca obsodilo na plačilo odškodnine. Nato je prodajalec vložil regresni zahtevek proti proizvajalcu. Ali v tej pravdi proizvajalec lahko uveljavlja, da je bila stvar (ko je bila prodana kupcu) brezhibna? Kako pa bi bilo v primeru, če bi se prodajalec o prvi pravdi obvestil proizvajalca, ta pa na obvestilo o pravdi ne bi reagiral? Proizvajalec tokrat za prvo pravdo iz prejšnjega primera sploh ne ve, zato se stranski intervenient sploh ne more vključiti v pravdo. Sodišče prodajalce obsodi na plačilo odškodnine ker ugotovi, da je imela stvar serijsko napako. Prodajalec pa se po obsodbi in plačilu škode obrne na proizvajalca. Ali bo proizvajalec lahko uveljavljal ugovor, da stvar ni imela serijske napake? Če bi sodišče reklo, da tega ne more ugovarjati, bi proizvajalcu kršilo pravico do pravnega varstva in kontradiktornosti. Prodajalec mora imeti možnost vsaj enkrat zagovarjati se pred sodiščem, česar pa zaradi prodajalčeve opustitve obvestila ni mogel storiti v prvi pravdi. Zato bo proizvajalec lahko uveljavljal ugovor, da ni šlo za serijsko napako. Če bi proizvajalec v prvi pravdi nastopil kot stranski intervenient, pa tega ugovora ne bi mogel uveljavljati. To, da je v prvi sodbi zapisano, da je do škode prišlo zaradi serijske napake ni nobena absolutna resnica, ampak je lahko rezultat tega, kako se je stranka pravdala. Možno je, da je bil prodajalec obsojen, ker se je pravdal slabo, ne pa zato, ker je res prišlo do škode zaradi stvarne napake. V tem primeru bo imel v drugi pravdi proizvajalec zoper njega ugovor slabega pravdanja. Trgovcu v prvi pravdi je v interesu, da pride do intervencije, saj bo lahko intervenient pripomogel k uspehu v pravdi, v primeru neuspeha pa bo imel nasproti proizvajalcu regresni zahtevek, ki ga bo lažje uveljavil, saj bo nasproti proizvajalcu nastopil intervencijski učinek. Če pa do intervencije ne bo prišlo in bo prodajalec prvo pravdo izgubil, je v nevarnosti, da bo izgubil tudi regresni zahtevek, saj bo imel proizvajalec zoper njega ugovor slabega pravdanja. Intervenient v pravdi lahko dela vse kar lahko dela stranka. Intervenient se priključi stranki, ker varuje svoj pravni interes, čeprav sta s stranko v prvi pravdi na isti strani. Če pride pa do druge pravde (če torej prodajalec izgubi pravdo), sta si nasprotni stranki. 9.primer A in B sta oškodovancu C‐ju povzročila škodo. C je na povračilo celotne škode tožil A‐ja. B se je v pravdo vključil kot intervenient. V pravdi je sodišče ugotovilo, da je bilo ravnanje storilcev protipravno, da obstaja vzročna zveza, odgovornost in škoda. Kasneje je B tožil sostorilca A‐ja z regresnim zahtevkom za povračilo polovice zneska, ki ga je storilec B moral plačati oškodovancu C‐ju. Ali lahko C v tej pravdi uveljavlja, da njuno ravnanje sploh ni bilo protipravno, pa tudi da tako velike škode, kot jo je ugotovilo sodišče v prvi pravdi, ni bilo? A in B sta solidarna dolžnika s tem, ko sta povzročila škodo O, ta pa je tožil A na povrnitev celotne škode. B je v pravdi nastopil kot stranski intervenient. Sodišče je ugotovilo obstoj protipravnosti, vzročne zveze, odgovornosti za škodo in nastalo škodo. A nato z regresnim zahtevkom toži B na povrnitev polovice škode. Ali lahko B v tej pravdi ugovarja, da njuno ravnanje ni bilo protipravno, pa tudi do takega obsega škode ni prišlo? Tega B seveda ne more ugovarjati, saj je imel možnost vseh ugovorov že v prvi pravdi. To je klasičen primer, ko nasproti B nastopi intervencijski učinek. Sodba iz prve pravde učinkuje tudi proti njemu.

Intervencijski učinek (efekt); pomeni, da oseba, ki je v pravdi sodelovala kot stranski intervenient, ne more očitati stranki, da se je slabo pravdala. Kdor je imel možnost vplivati na izid prve pravde, ta v drugi pravdi ne bo mogel ugovarjati nobenemu dejanskemu ali pravnemu zaključku prve pravde. Intervencijski učinek gre torej v škodo stranskega intervenienta in v korist stranke, pri kateri je prišlo do intervencije.


64

Ugovor slabega pravdanja pa je možen, kadar ne nastopi intervencijski učinek. Stranka v drugi pravdi ne bo mogla uveljavljati intervencijskega učinka, ker sploh ni prišlo so intervencije, zato jo lahko zadene ugovor slabega pravdanja.

Obvestilo o pravdi je obvestilo stranke potencialnim regresnim zavezancem, da teče pravda. S tem obvestilom prodajalec proizvajalcu sploh omogoči, da bo nastopil kot stranski intervenient, kar je, kot smo videli, v njegovem interesu. Za nastop intervencijskega učinka zadostuje že, da je imel intervenient možnost vključiti se v pravdo. Čim je to možnost proizvajalec imel, ga prva sodba v celoti zavezuje in izgubi ugovor slabega pravdanja. Obvestilo o pravdi se lahko poda dokler se pravda pravnomočno ne konča.

8.primer Naročnik je z izvajalcem sklenil pogodbo o delu (izdelava in oprema kuhinje). Posamezno delo polaganje ploščic) je izvajalec poveril podizvajalcu. Ploščice v kuhinji so nato odpadale (zaradi slabega lepila). Naročnik je vložil tožbo proti izvajalcu, s katero je uveljavljal znižanje cene. Podizvajalec se je v pravdo vključil kot intervenient in navajal, da je naročnik vztrajal pri uporabi prav tega lepila, čeprav ga je podizvajalec izrecno in ponovljeno opozoril, da to lepilo ni dovolj dobro. Vendar je toženec (izvajalec) zahtevek pripoznal. Nato je uvajalec vložil tožbo proti podizvajalcu in uveljavljal regresni zahtevek. Ali lahko podizvajalec v tej pravdi uveljavlja ugovor slabega pravdanja? Če se toži izvajalca, se ta tožba tiče tudi podizvajalca. Podizvajalec torej v tem primeru intervenira na strani toženca. Stranski intervenient lahko v pravdi opravlja vsa tista dejanja, ki jih lahko opravlja tudi stranka pri kateri je prišlo do intervencije. Tu pa pride do pripoznave zahtevka s strani stranke. Če sta si ravnanji stranke in intervenienta v konfliktu, obvelja ravnanje stranke, tudi če je manj ugodno zanjo. Zaradi tega pravila bo obveljala strankina odpoved zahtevku. Ker je podizvajalec deloval kot stranski intervenient bi pričakovali, da bo tudi v tem primeru zoper njega nastopil intervencijski učinek. Vendar pa ni tako, intervencijski učinek se ne krije v popolnosti s samo intervencijo. Intervencijskega učinka ne bo, če je stranka uveljavljala pravdno dejanje v nasprotju z intervenientovim ravnanjem. Podizvajalec bo imel torej v regresni pravdi ugovor slabega pravdanja. Kdaj pa ne bo kljub temu, da do intervencije ne pride, prišlo do intervencijskega učinka? Ko bo obvestilo o pravdi, pa v pravdo ne bo vstopil. Kdaj pa pride do intervencije pa ta ne bo imela intervencijskega učinka? Ko bo intervenient nasprotoval strankinim dejanjem, pa se vseeno uveljavi strankina volja. 26.3.2008 14.primer Zakonita dediča Z1 in Z2 (zapustnikova nečaka, ki bi dedovala, če bi prišlo do zakonitega dedovanja) sta proti oporočnemu dediču (O) vložila tožbo za razveljavitev oporoke. Kaj lahko stori Z3 – tretji zapustnikov nečak:

- v pravdo se lahko vključi kot nov tožnik in s tem pridobi položaj navadnega sospornika; - v pravdo se lahko vključi kot nov tožnik in s tem pridobi položaj enotnega sospornika; - v pravdo se lahko vključi kot stranski intervenient na strani tožnikov; - v pravdo se lahko vključi kot sosporniški intervenient na strani tožnikov; - proti istemu oporočnemu dediču (O‐ju) lahko vloži ločeno tožbo za razveljavitev oporoke;

Z3 dobi položaj enotnega sospornika, saj bi sodba delovala tudi proti njega, v primeru, da se v pravdo ne bi vključil. Do enotnega sosporništva lahko pride na samem začetku, seveda pa lahko tudi naknadno in prevzame položaj enotnega sospornika. Z3 ima interes kako naj se pravda razplete, saj če bo v tej pravdi oporoka razveljavljena, bo dedoval tudi Z3. Tudi če se Z3 v pravdo ne vključi, ima pravni interes za to, kakšen bo rezultat pravde. Ali pa je to tak položaj kakršen je pri stranski intervenciji? Pri tej gre za postranske učinke, saj vpliva sodba na položaj tretjega le posredno. Če izgubi v prvi pravdi, bo prišlo do druge pravde, v kateri bo stranka pridobila nek zahtevek proti intervenientu. V tem primeru pa bo rezultat pravde učinkoval z učinkom pravnomočnosti. Gre za neposredni učinek. Če bo v prvi pravdi oporoka razveljavljena bo Z3 neposredno dedoval tako kot Z1 in Z3. Prav tako če bo oporoka ostala, bo rezultat imel učinek res iudicata (ne bis in idem). S tem pa ne pomeni da nima pravnega interesa, ampak je ta celo močnejši kot pravni interes pri stranskih intervenientih.


65

V tem primeru pridemo torej do sosporniške intervencije. Kot tak se lahko v pravdo vključi tisti, ki bi v neki pravdi sicer lahko imel položaj enotnega sospornika. Tisti, ki bi lahko bil enotni sospornik se lahko v pravdo vključi kot sosporniški intervenient. Pravni interes mora biti torej v neposrednem učinku s pravnomočnostjo odločbe. Položaj Z3 je v takem primeru enak učinku enotnega sospornika:

- Če pride do nasprotovanja med ravnanji stranke in intervenienta, saj velja pri sosporniški intervenciji koristnejše ravnanje, medtem ko pri stranski intervenciji velja dejanje tožnika.

- Stranski intervient se v pravdo vključi do pravnomočnosti, medtem ko se sosporniški intervenient vključi tudi po pravnomočnosti.

- Stranski intervenient tudi nima svojih rokov ampak mora delati v rokih, ki so na voljo stranki. Stranski intervenient se lahko pritoži, ampak samo v rokih, ki jih ima tudi stranka. Za sosporniškega intervenienta pa tečejo lastni roki.

Institut litispendence preprečuje, da bi Z3 lahko vložil novo tožbo, saj se enotni sosporniki štejejo za isto stranko. Za Z3 torej tako kot učinek pravnomočnosti velja tudi učinek litispendence. 5.primer A je z reivindikacijsko lastninsko tožbo tožil B‐ja na izročitev stvari X. B je imel stvar v najemu na podlagi najemne pogodbe s C‐jem, ki mu je zatrdil, da jo on njen lastnik. Kaj lahko stori? Če ima toženec stvar v posesti, mora trditi, da ima to na podlagi veljavnega pravnega naslova, ne pa iz pravnega razmerja proti tretjemu. Pravi stranki v tem sporu sta A in C. Gre torej za imenovanje prednika. C je torej Bju prednik, kar se te stvari tiče. Če je tu sporna lastninska pravica, naj se spor odvija med lastnikoma. Mi smo lahko le posestnik in si ne lastimo lastninske pravice, ampak si to stvar lastimo na podlagi prednika. Sodišče bo imenovanega prednika pozvalo, naj se vključi v pravdo. Imenovani prednik ima 3 možnosti:

- C se lahko vključi v pravdo namesto prvotnega toženca. Kot tožnik (A) tega ne moremo preprečiti. Toženec se lahko zamenja in v pravdi sta sedaj pravi stranki.

- C se lahko vključi v pravdo kot stranski intervenient. C ima pravni interes na tem, da omogoči uživanje stvari na podlagi najemne pogodbe. Torej je tožba motenje posesti, kar pa pomeni kršitev najemne pogodbe, in sicer prosto uporabo. Tako bo B imel možnost tožiti Cja za kršitev najemne pogodbe.

- C lahko tudi ne naredi nič. Obvestilo o imenovanju prednika ignorira. Če imenovani prednik ignorira obvestilo, nastopi tudi stranski učinek. Ta učinek se bo izkazal v drugi pravdi. V tem primeru lahko pride kasneje do dveh pravd:

o A Bju stvar na podlagi sodbe vzame. Z vidika najemne pogodbe je to kršitev najemne pogodbe in B bo imel zahtevek proti Cju, saj najemodajalec ni zagotovil izvrševanja najemne pogodbe. C tako tudi ne bo mogel uveljavljati ugovora slabega pravdanja. Če je nastopil intervencijski učinek, C ne bo mogel v pravdi med B in C ugovarjati, da se je B slabo pravdal.

o Ko poteče najemna pogodba mora najemojemalec stvar vrniti najemodajalcu. B v tem primeru ne bo mogel vrniti stvari, saj jo je mogel dati Aju na podlagi sodbe. Če ne bi bilo intervencijskega učinka, bi najemodajalec lahko zahteval stvar.


66

PRAVNOMOČNOST Vrsti pravnomočnosti:

- FORMALNA PRAVNOMOČNOST – pravnomočno je tisto, česar ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Ko so izčrpana redna pravna sredstav

- MATERIALNA PRAVNOMOČNOST – je vsebinska pravnomočnost, ki učinkuje v dveh smereh: o Negativni vidik je učinek ne bis in idem. o Pozitivni vidik pa je da je tisto, kar je pravnomočno odločeno treba šteti za neizpodbitno pravilno

in resnično. Ne zanima nas več če je sodišče ugotovilo pravilno, ampak če je pravnomočno, je to potrebno šteti za pravilno. Kar je pravnomočno odločeno je za stranke in sodišče kot zakon, strane so vezane na pravnomočne (res iudicata facet ius inter partes)

Meje pravnomočnosti:

- SUBJEKTIVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI – Povedo nam kdo je tisti, ki mora sodbo sprejeti kot pravilno in resnično. Koga torej veže pravnomočna sodba. Kdo ne sme o isti stvari ponovne pravde sprožiti. Kdo je torej dolžan sprejeti tisti, kar v sodbi piše za neizpodbitno pravilno in resnično?

- OBJEKTIVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI – Pove nam kaj je tisto, kar se šteje za neizpodbitno in resnično. - ČASOVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI – Gre za vprašanje na katere trenutke se veže pravnomočnost. To

nima veze z vprašanjem, kdaj postane odločba pravnomočnost¸. 1 primer Sodišče je v pravdi med A‐jem in B‐jem ugotovilo, da je A lastnik neke stvari. Nato je C vložil tožbo proti A‐ju in zahteval, naj to stvar izroči njemu, češ da je on njen lastnik. A je ugovarjal, da je sodišče že v prejšnji pravdi pravnomočno ugotovilo, da je on lastnik. Ali ima prav? Tu ne gre za primer, ko je lastninska pravica naknadno prešla od A na C, C v tem primeru trdi, da je že od nekdaj lastnik. Gre za vprašanje subjektivnih meja pravnomočnosti. Sodba v tem primeru veže le stranki in sodišče. Iz ustavnega načela kontradiktornosti (ustavna pravica do izjavljanja pomeni, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da pride do besede v postopku, ki se je tiče) izhaja, da sodba učinkuje la med strankama, saj sicer tretji ne bi imel možnosti sodnega varstva. V drugi pravdi med A in C prva sodba nima nobenega učinka. Šlo je za spor o stvarni pravici, in sicer o lastninski pravici, ki učinkuje erga omnes, zato bi pričakovali, da bo tako učinkovala tudi sodba, vendar erga omnes učinek lastnine pomeni, da ima lastnik zoper vsakogar zahtevek, da opusti poseganje v njegovo lastninsko pravico, nima pa to veze s tem, na kaj se nanaša sodba glede lastninske pravice. To da sodba učinkuje le med A in B pomeni le, da je A sodno varstvo za enkrat učinkovito izrabil proti B, ne pa proti vsem. To je zelo očitno, če bi B na primer pripoznal zahtevek, v tem primeru je možnost, da je C dejansko lastnik precejšnja. To da neka pravica učinkuje absolutno proti vsem, še ne pomeni, da bo sodba učinkovala proti vsem. Da bi lastninska pravica učinkovala proti vsem pomeni, da se mora vsak ki ni lastnik vzdržati poseganja v stvar za katero menim da sem lastnik. Če pa nekdo poseže v to stvar imamo individualni zahtevek za varstvo pravice, ki mi je kršena. Če v sodbi med A in B piše, da je A lastnik, to ne pomeni da je A lastnik. To pomeni le da je sodišče odločilo, da je A lastnik. Na to odločitev sta vezani konkretni stranki postopka. Za ostale pa to še ne pomeni, da je o stvari odločeno. Splošno pravilo je torej, da sodba učinkuje med strankama. 3 primer Oškodovanec A, ki je bil kot potnik v avtobusu poškodovan v prometni nesreči, je vložil tožbo za povračilo škode proti avtobusnemu podjetju. Sodišče je njegovemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je za nesrečo odgovoren voznik avtobusa. Kasneje je vložil tožbo proti prevoznemu podjetju še oškodovanec B. Toženo podjetje je ugovarjalo, da nesreče ni zakrivil njihov voznik, ampak voznik tovornjaka, B pa se je skliceval na to, da je bilo že v prejšnji pravdi ugotovljeno, da je za nesrečo odgovoren voznik avtobusa in da je sodišče dolžno upoštevati to sodbo. Ali ima prav?


67

Ta isti problem je torej bil že v prvi pravdi rešen. Vendar, to da sodba učinkuje med strankama je zahteva po spoštovanju načela kontradiktornosti. Ali bi bilo v tem primeru torej to načelo kršeno, bi šlo to v škodo tretjemu? Ne, v škodo bi šlo le avtobusnemu podjetju. Ta rešitev bi bila možna. Pri nas pa je pravilo, da sodba učinkuje med strankama striktno. V tem primeru stranki nista isti in kar se je zgodilo v eni pravdi med potnikom in avtobusnim podjetjem, nima nobenega učinka na pravdo med drugim potnikom in avtobusnim podjetjem. Potnika, če bi tožila skupaj in bi bila navadna sospornika in bi potekal en enoten pravdni postopek, sodišče v isti sodbi ne bi reklo, da je glede enega bila nesreča, glede drugega pa ne. 2 primer Zakoniti dedič A je tožil oporočnega dediča na razveljavitev oporoke zaradi napake v obliki. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kasneje je zakoniti dedič B vložil novo tožbo za razveljavitev oporoke iz istega razloga. Ali je ta tožba dopustna? Ker so zakoniti dediči v razmerju enotnega sosporništva, tudi za zakonite dediče, ki v pravdi ne sodelujejo, bo odločitev res iudicata, tako v dobrem kot v slabem. Enotni sosporniki se štejejo za isto stranko, torej gre za isto stranko. Res pa je da bo sodba učinkovala zoper nekoga, ki ni bil udeležen v prvi pravdi. Splošno pravilo, da sodba učinkuje med strankama ima tudi izjeme, in sicer da sodba učinkuje proti večimi ali celo erga omnes. To da sodba učinkuje med strankama je izraz načela kontradiktornosti in vsaka izjema je poseg v ustavno pravico. Potrebno je torej najti ustavno opravičljiv razlog za tak poseg in uveljaviti test proporcionalnosti. Do odmika torej pride pri enotnih sospornikih zato, ker je narava razmerja taka, da mora biti za vse odločeno in enako za vse veljati. Če bi namreč upoštevali pravico do kontradiktornosti, bi prišli do tega, da se krši pravica do sodnega varstva. Sodba torej v tem primeru učinkuje proti potencialnim enotnim sospornikom. Lahko pa se v pravdo vključi kot sosporniški intervenient v že zaključeno pravdo, če je na voljo kakšno izredno pravno sredstvo. 4 primer S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je A oče otroka B. Ali lahko C vloži tožbo na ugotovitev, da je on oče tega otroka? Dokler je mesto očeta zasedeno, ne more tretji pretendirati na to mesto. če pa bi se očetovstvo izpodbilo, šele potem lahko začnemo razmišljati o drugi tožbi na izpodbijanje očetovstva. Ali lahko C toži na izpodbijanje očetovstva Aja (če še niso potekli roki)? Za sodbe o statusnih vprašanjih pa je značilno, da učinkujejo erga omnes. Na primer, če je s sodbo ugotovljeno, da je A oče Bja, to ne učinkuje le v razmerju med A in B, ampak učinkuje proti vsem. Osebni status ima torej lahko smisel samo, da taka sodba učinkuje erga omnes. Glede vsega se tore šteje, da je ugotovljeni oče oče, ali da zakonska zveza je ali je ni. Torej tudi sodba da je A oče učinkuje erga omnes. Ali C torej še vedno lahko toži na ugotovitev da A ni oče? Zahtevek na ugotovitev da A je oče in zahtevek na ugotovitev da A ni oče sta medsebojno izključujoča. Če bi bilo ugotovljeno da je A oče, pa bi on naslednji dan vložil tožbo na izpodbijanje očetovstva, ali je to mogoče? Pri napakah volje, grožnjah, ne moremo vložiti tožbe, ampak pravna sredstva iz istega postopka. Če pa sodba da je A oče velja erga omnes, nihče ne more izpodbijati očetovstva. Ali je to res? Ko govorimo o tožbi na izpodbijanje očetovstva se misli samo na 2 primera:

- Izpodbijanje očetovstva tistega, ki je nastalo po domnevi – materin mož – tu ni nobene ovire pravnomočnosti!

- Izpodbijanje očetovstva, ki je priznano pred CSD, saj lahko očetovstvo v takem primeru izpodbijati vsak, ki ga zakon dovoljuje.

Če pa je očetovstvo ugotovljeno s pravnomočno sodbo se ne more izpodbijati! To bi namreč nasprotovalo učinku ne bis in idem, učinku, ki gre pri statusnih zadevah erga omnes. V družinsko‐pravnih zadevah je dispozitivnost omejena. Ni zamudne sodbe, ni možna sodba na podlagi pripoznave in ni odpovedi zahtevku. Dispozitivnost je v očetovski pravdi omejena zato, ker mora biti sodba v korist otroku,


68

poleg tega pa sodba za ugotovitev očetovstva učinkuje proti vsem. V teh zadevah je torej pravi rezultat bolj poudarjen in poskusi se dognati resnično stanje. Ni torej priznanja dejstev, pripoznave. Pred CSD lahko oče prizna očetovstvo kljub temu da ni oče. V očetovski pravdi pa ni mogoče pripoznati zahtevka. To je zelo logično, saj priznanje pred CSD nima učinka erga omnes pravnomočnosti, saj se tako očetovstvo da izpodbijati. Očetovstva, ugotovljenega s pravnomočno sodbo pa ni mogoče izpodbijati. 5 primer A je tožil B‐ja na vrnitev posojila. Na glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da terjatev še ni zapadla, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Čez mesec dni je potekel rok za izpolnitev obveznosti. Ali lahko vloži A novo tožbo in ponovno zahteva plačilo iste terjatve? Prvi pogoj dajatvene tožbe je, da je zahtevek zapadel (ne ko je tožba vložena, vendar ko je konec glavne obravnave). Zahtevek je neutemeljen, če zahtevek še ni zapadel je bilo pravilno da je bil zahtevek zavrnjen. Ali je nova tožba res dopustna? Zahtevek je vmes zapadel in sedaj je to nova tožba. Ta primer se nanaša na časovne meje pravnomočnosti. Vprašanje časovnih mej pravnomočnosti nima zveze s tem kdaj sodba postane pravnomočna (ko potečejo roki za pritožbo, ali ko odloči višje sodišče v pritožbi). Časovne meje pravnomočnosti pa povejo na kateri trenutek se nanaša pravnomočnost sodbe. Sodnik vedno odloča glede na stanje, ki v tistem trenutku obstaja. Vse kar se do nekega trenutka zgodi je upoštevano v tej sodbi, in vse kar v tem obstaja bo zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti. Če se nekaj zgodi kasneje, po odločitvi, to s sodbo ni zajeto in se na to sodba ne nanaša in to torej ni zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti. Iz tega primera je torej jasno, da je do zapadlosti prišlo že po odločitvi sodišča. Okoliščina zapadlosti s prvo sodbo ni zajeta, je pa ta okoliščina neposredno odločilna za rešitev tega spora. Čeprav gre za isti stranki, isto pogodbo, se nova pogodba lahko vloži, saj se glede bistvenega opira na nekaj, kar se je zgodilo kasneje, po zaključku glavne obravnave. Kateri pa je tisti trenutek? Sodišče sodi glede na stanje, ki je ob zaključku glavne obravnave. Kar se zgodi pred tem trenutkom je zajeto, kar pa po njem, ni zajeto v sodbi. Pravnomočnost sama nastane kasneje, ampak sodba se nanaša na stanje, ki je bilo prej. Nova tožba je torej dopusta v skladu s časovnimi mejami pravnomočnosti. 6 primer A je tožil B‐ja za plačilo 50.000 SIT. Sodišče je na zadnji glavni obravnavi ugotovilo, da terjatev še ni plačana, naslednji dan pa je B A‐ju nakazal dolgovani znesek. Čez nekaj dni je dobil sodbo, da je A‐ju dolžan plačati 50.000 SIT. Kaj naj stori? Sodišče mora ustno razglasiti sodbo ob koncu glavne obravnave, kar pa je res in resnično le v kazenskem postopku. Sodišče v civilnem postopku pa po navadi izda sodbo pismeno (v roku 30 dni). Glede na reakcije sodnika pa se velikokrat da sklepati kakšna sodba bo izdana. Pritoži se lahko, ampak pritožba ne bo uspešna. V pritožbi je pod določenimi pogoji mogoče navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar morajo biti ta dejstva taka, da so obstajala že ob zaključku glavne obravnave. V tem primeru pa je to dejstvo nastalo kasneje. Sodba sama pa je pravilna in s samim pojmom pritožbe ne gre skupaj. Sodišču po zaključku obravnave tudi ni več moč predlagati novih dokazov. Kaj pa izredno pravno sredstvo, obnova postopka? Če stranka zve za nova dejstva ali nove dokaze, po kateri bi bila izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva prej znana. Ta nova dejstva pa morajo biti v objektivnem smislu stara dejstva. Novost pa je v istem smislu kot pri pritožbi, da stranka zadnje ni vedela, morala pa so že obstajati ob zaključku glavne obravnave. Vse kar je sodišče lahko upošteval, je bilo torej pravilno upoštevano. Kot upnik pa ko imam sodbo lahko zahtevam izvršbo. Izvršilni postopek ni namenjen temu da se v izvršbi ugotavlja ali je sodba pravilna. V izvršilnem postopku toženec ne sme oporekati pravilnosti in zakonitosti sodbe, ampak je dolžan to sprejeti. Mogoče pa je ugovarjati, da tisto, kar mu je bilo s sodbo naloženo, da je že plačal. Če bo do izvršbe torej prišlo, bo torej toženec lahko ugovarjal naknadno plačilo, temu pa se reče opozicijski ugovor.


69

Kar je pravnomočno razsojeno se neizpodbitno šteje za pravilno in resnično. To je potrebno upoštevati da ob koncu glavne obravnave on ni plačal, mogoče pa je torej uveljavljati, da je plačal kasneje. Pravni red pa tudi ne sme stimulirati, da bo več postopkov, ampak da če je nekdo obsojen, je potrebno stremeti k temu, da bo dolžnik sam plačal in izvršil sodbo. Če toženi torej samostojno izpolni sodbo, ima možnost uveljavljati izvršitev sodbe. 7 primer A je 1.6.2002 vložil tožbo za plačilo obveznosti iz določene pogodbe v višini 500.000 SIT. Toženec B je ugovarjal, da je že izpolnil, vendar s tem ugovorom ni uspel, saj je nekje založil potrdilo o plačilu. Januarja 2004 je sodišče izdalo sodbo in ta je marca 2004 postala pravnomočna. Aprila 2004 je A zahteval izvršbo, v izvršilnem postopku pa je B podal opozicijski ugovor, da je terjatev že prenehala. Našel je namreč založeno potrdilo o plačilu iz leta 2002. Ali bo B (morda pod pogojem, da izkaže, da brez svoje krivde tega potrdila predhodno ni mogel predložiti?) uspel s tem opozicijskim ugovorom (ugovorom, da je terjatev prenehala)? Dokazno breme da je obveznost izpolnjena je na dolžniku, in ker tega ne uspe dokazati, je obsojen. Kasneje pa je našel račun da je že plačal terjatev. Kar se je zgodilo do zaključka glavne obravnave je s sodbo zajeto. Dolžnik trdi, da je plačal še preden je sodba postala pravnomočna. Zato ne more ugovarjati že plačanega v izvršilnem postopku, saj sodba ni pravilna in zakonita. Uveljavljati se torej želi, da sodba ni pravilna, saj je bila terjatev plačana že leta 2002. Tega se torej ne sme uveljavljati v izvršilnem postopku, saj se v njem ne more ocenjevati pravilnost odločitve sodišča. To dejstvo bi lahko dolžnik uveljavljal v pravdnem postopku. To pa pomeni, da bo moral plačati še enkrat. V tem primeru je mogoča obnova postopka, saj gre za nov dokaz, ki je že obstajal takrat, a se takrat ni našel (toženec pa mora dokazati, da ni iz lastne krivde moral najti tega dokaza). Eventualno je torej mogoča obnova prvega postopka. Ampak tudi obnova ne bo uspešna, ker ni brez svoje krivde. Smiseln pravnomočnosti je, da se spor reši, in to, da se spor reši, bo enkrat potrebno to presekati, in to ravno s pravnomočnostjo. Po pravnomočnosti torej lahko pride do izvršbe in dolžniku te stvari ni mogoče več te sodbe odpirati. Pravnomočnost je potrebno upoštevati. Ampak pravnomočnost je potrebno gledati tako, da to ni nekaj kot ukaz je ukaz in zakon je zakon. pravila pravnomočnosti so neposredno v funkciji človekove pravice do učinkovitega sodnega varstva. Tistemu, ki mu rešitev ni všeč lahko uveljavlja to s pritožbo, ampak enkrat se vse preseka in tistemu kateremu gre sodba v korist ima pravico do tega, da se lahko zanaša na sodbo. Tudi napačna sodba lahko postane pravnomočna. Naknadno ni mogoče prirejati dejstev. Prvič je plačal tisto, kar je bil dolžan plačati, ko je plačal drugič pa je moral plačati tisto, kar je bil dolžan plačati na podlagi obsodilne sodbe. Tisti, ki je plačal enkrat, pa ni bil dolžan, bo moral plačati kljub napačni sodbe; tudi tisti, ki je plačal dvakrat, je dolžan plačati kar zahteva sodba. 13 primer Tožnik je vložil tožbo proti zavarovalnici Sava in proti povzročitelja nesreče (italijanskemu državljanu) ter zahteval odškodnino za materialno škodo iz prometne nesreče, ki jo je leta 1967 povzročil drugi toženec. Sodišče je leta 1972 s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti zavarovalnici, ker je bilo mnenja, da jugoslovanska zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki jo v Jugoslaviji povzroči tuje nezavarovano motorno vozilo. Sodba je postala pravnomočna. Kasneje je Vrhovno sodišče Jugoslavije zavzelo stališče, da jugoslovanska zavarovalnica odgovarja tudi za tako škodo. Tožnik je vložil novo tožbo in zahteval odškodnino za nematerialno škodo (za trajne posledice nezgode). Ali je taka tožba dopustna? Ali bi sodišče v primeru, če bi štelo, da je tožba dopustna, vprašanje odgovornosti zavarovalnice smelo rešiti drugače kot v prejšnji pravdi? Kako je če se v nas zaleti tuje vozilo brez (nezavarovano) zelene karte (sedaj je to rešeno v zakonu). Staro stališče je bilo, da je to škoda za zavarovanca in zavarovalnica ne odgovarja. Sodna praksa se je torej glede istega materialnega primera spremenila in da se lahko toži domača zavarovalnica. Toženec vloži novo tožbo in zahteva povračilo nepremoženjske škode. Nova tožba je dopustna, pa ne zato, ker se je spremenila sodna praksa, ampak ker gre za dve različni vrsti škode, saj je prej zahteval povrnitev premoženjske


70

škode, sedaj pa povrnitev nepremoženjske škode. Pravico ima dobiti tako eno kot drugo in ni pravila, da bi morali v nekem historičnem dogodku vse kar zahtevamo uveljavljati z eno samo tožbo. Tožba je torej dopustna48. Sodna praksa ni pravno dejstvo ampak le interpretacija zakona. Spremenilo se je pravno naziranje. Nobene zveze s časovnimi mejami pravnomočnostmi tudi nima ta primer. Kljub temu pa je taka tožba dopustna. Ta primer se nanaša na objektivne meje pravnomočnosti in sicer da je le izrek tisti, ki postane pravnomočen (319 člen ZPP). Sodba postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno v zahtevku. Odločitev o tožbenem zahtevku je torej tisto, kar veže stranke, vse ostalo pa ne postane pravnomočno in na vse to sodišče v kasnejši tožbi ne bo vezano. V obrazložitvi so torej pravna stališča, da lahko sodišče odloči o zahtevku, tudi ugotovitve o dejstvih ne postanejo pravnomočne, prav tako ne postane pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju. pravnomočna prav tako ne postanejo pravna stališča. Odločitev o zahtevku postane pravnomočna, in to je izrek sodne. Tožnik torej ne bo dobil nobenega denarja za premoženjsko škodo in o tem se ne bo razpravljalo nikdar več. Vse kar pa je privedlo do odločitve sodišča ne postanejo pravnomočna in torej ne pomenijo tega, da se o tem istem primeru ne bo več moglo odločati v novi pravdi o drugi stvari. Če bodo iz istega historičnega dogodka obstajali drugi zahtevki, jih bo moralo sodišče rešiti samostojno. Pravnomočna postane odločitev v izreku sodbe. A contrario, odločitve v delih sodbe, ki niso izrek, ne postanejo pravnomočne – tako obrazložitev ni pravnomočna, saj ni zajeta z objektivnimi mejami pravnomočnosti. Stranke pa lahko odločitev o predhodnem vprašanju postavijo v izrek z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Končni odgovor je torej, da je nova tožba dopustna zato, ker je druga vrsta škode. Če bi šlo za ponovno odločanje o isti vrsti škode, nova tožba ne bi bila dopustna. Druga možnost da do nevarnosti ne pride pa bi bilo tudi, da bi tožnik vse zahtevke uveljavljal v isti sodbi. Sodišče bo v drugi pravdi vsa dejstva moralo ugotavljati samostojno in še enkrat, ker obrazložitev ni zajeta z objektivnimi mejami pravnomočnosti. 15 primer Leta 1975 je enoletni otrok A (prek matere) vložil tožbo proti tožencu, ki je povzročil smrt njegovega očeta. Zahteval je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine). Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tako majhen otrok duševnih bolečin zaradi izgube očeta ne more čutiti — takšna je bila tedaj uveljavljena sodna praksa. Kasneje se je sodna praksa glede navedenega problema spremenila in sodišča so začela priznavati takšne zahtevke. Otrok A je zato ponovno proti istemu tožencu vložil tožbo za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi istega škodnega dogodka. Ali je tožba dopustna? OZ dopušča in pravno priznava škodo za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Sodna praksa je bila včasih taka, da majhnemu otroku tega zahtevka ni priznavalo, češ da je lahko protipravno, ampak duševnih bolečin tako majhen otrok še ne čuti. Zahtevek so v skladu s sodno prakso zavrnili. Potem se je sodna praksa spremenila in se vsakemu, še tako majhnemu otroku prizna odškodnina za duševne bolečine, saj slej ko prej otrok spozna da nima očeta in ga to prizadene. Vendar ali lahko toži še enkrat? Tožba ni dopustna, saj je bilo o istem zahtevku in isti dejanski podlagi že pravnomočno razsojeno. O tem je bilo že odločeno. Gre za klasičen primer ne bis in idem, saj se zahteva povrnitev iste škode (gre za isti denar) kot je bila zahtevana v prvi pravdi. Sprememba sodne prakse ne vpliva na pravnomočnost, sodna praksa ni obvezen pravni vir, pa tudi če bi bila, to ne bi vplivalo na pravnomočnost. Sprememba sodne prakse ni novo dejstvo, ampak le drugačna razlaga zakona. Ta primer je res iudicata in se torej o njem ne more več odločati. 8 primer Pešec A je vložil proti vozniku B‐ju tožbo za plačilo odškodnine na podlagi krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec B ni kriv za nesrečo, ker so mu odpovedale zavore. Ali lahko vloži A novo tožbo in zahteva odškodnino na podlagi objektivne odgovornosti? Avto je nevarna stvar in voznik zato odgovarja objektivno in dejstvo, da so mu odpovedale zavore in da ni kriv ne pomeni da ne odgovarja. Sodišče sodbeni zahtevek zavrne, česar ne bi smelo. Sodišče bi lahko kljub napačni pravni

48 V Ameriki pa imajo pravilo, da če je ena terjatev nastala iz enega dogodka je možna samo ena tožba ‐ tako imenovano pravilo enega metka.


71

kvalifikaciji lahko toženca obsodilo glede na navedena dejstva, našlo pravo pravno kvalifikacijo in tako obsodilo toženca. Prva sodba ni pravilna, ker sploh ne gre za relevanten ugovor. To, da so mu odpovedale zavore ima učinek v kazenskem postopku, v odškodninski pravdi pa to ne bo relevanten ugovor, ker izhaja škoda iz nevarne stvari. Sodba je očitno napačna in nezakonita, vendar postane pravnomočna! AlI torej v tem primeru pride v poštev ne bis in idem in pravnomočne odločenosti? Kaj je zahtevek? Ali je res isti? 3 teorije o tožbenem zahtevku:

- Civilistična teorija: tobeni zahtevek je drug, če se spremeni pravna kvalifikacija in v tem primeru bi šlo za spremembo zahtevka in torej drug zahtevek. Po civilistični teoriji bi bila tožba dopustna, ampak ta teorija je napačna.

- Čista procesna teorija: tožbeni zahtevek je opredeljen le s tožbenim predlogom, kar tožnik zahteva da se mu prisodi (pri generičnem zahtevku je potrebno pogledati ali gre za isti kup denarja). V tem primeru pa gre za isti denar, saj gre v obeh primerih za povrnitev škode. Nova tožba ni dopustna.

- Ekvivalenčna teorija: tožbeni zahtevek je drug, če se spremeni tožbeni predlog ali pa se bistveno spremeni dejanska podlaga tožbe. Tožbeni predlog se ni spremenil, ali pa se je bistveno spremenila dejanska podlaga? Tožnik navaja ista dejstva in vse kar novega pove je le pravna kvalifikacija, ki pa ni pravno relevantna in sodišče nanjo ni vezano. Tudi po tej teoriji nova tožba ni dopustna. Bila bi dopustna, če bi tožnik hotel denar iz drugih historičnih dogodkov, ampak kar se dejstev tiče spreminja le pravno kvalifikacijo in nič drugega.

To pomeni, da bo sodišče novo tožbo zavrglo. Sodba je resda napačna in bi se zoper tej sodbi moralo odločati v tem postopku s pritožbo. Ampak tudi napačna sodba lahko postane pravnomočna. S tem je o tej stvari odločeno in tožnik ne more storiti nič več. V tem primeru ni relevantno, saj ne po čisti procesni in ne po ekvivalenčni teoriji nova tožba ni dopustna. Pri nas je sprejeta v teoriji čista procesna teorija, v praksi pa ekvivalenčna teorija. Po pravnomočnosti pa je splošno sprejeta tako v teoriji kot sodni praksi ekvivalenčna teorija. To pomeni, da če bo tožnik do pravnomočnosti uveljavljal, da je na primer pri razveljavitvi oporoke (pri čemer pri prvem izpodbijanju uveljavlja nesposobnost priče, pri drugem pa da je bil oporočitelj že čisto demanenten) pa po ekvivalenčni teoriji, po pravnomočnosti. Do tega pride zato, ker se čista procesna teorija zdi prestroga. Pri prejšnji pravni so torej bila temeljna vprašanja obličnosti, pri novi pa oporočne sposobnosti. V tem primeru torej lahko rečemo, da po pravnomočnosti, ko gre za učinek ne bis in idem, zastopa ekvivalenčno teorijo. 10 primer A je zahteval od B‐ja izročitev stvari na podlagi kupne pogodbe. Sodišče je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da kupna pogodba ni bila veljavna. A je vložil novo tožbo in zahteval vrnitev plačane kupnine. Ali je ta tožba dopustna? V prvi pravdi gre za izročitev stvari, v drugi pravdi pa za plačilo kupnine. Očitno ne bo šlo za ponovno sojenje o isti stvari, saj izročitev stvari in plačilo kupnine na nista ista stvar. Gre torej za drug tožbeni predlog. Po čisti procesni teoriji je to situacija, v kateri gre za drugačen zahtevek. Prav tako po ekvivalenčni teoriji, saj je zadosti, da se spremeni tožbeni predlog ali pa dejanska podlaga. Nova tožba je dopustna. V takem primeru pa bi lahko tožnik uveljavljal oboje z eventualnim zahtevkom. Dejstvo, da je pogodba neveljavna se ne bo znašlo v izreku sodbe, ampak v obrazložitvi, zato to ne postane pravnomočno. Drugo sodišče na to odločitev torej ni vezano in bi ponovno odločalo o veljavnosti pogodbe kot o predhodnem vprašanju. Če bi odločilo da je veljavna bi zavrnilo zahtevek za plačilo kupnine in moral bi kupec tožiti na izročitev stvari. To pa ni mogoče, ker bi nastopil učinek ne bis in idem, o izročitvi stvari je bilo že pravnomočno razsojeno v prejšnji pravdi. Situacija je dokaj konfuzna, ampak če strogo sledimo zakonu je tako. V tem primeru pa bi šlo torej za kršitev sodnega varstva. 21 primer Bivši mož je po razvezi zakonske zveze proti bivši ženi vložil tožbo za vrnitev 500.000 SIT posojila, ki ji ga je dal med trajanjem zakonske zveze (zato, da je ona lahko poplačala druge dolgove, ki so ji nastali še pred sklenitvijo zakonske zveze). Sodišče je ugotovilo, da so vse navedbe resnične, zahtevek pa je kljub temu zavrnilo z utemeljitvijo, da posojilna pogodba ni veljavna, saj ni bila sklenjena v predpisani obliki (pravni posli med


72

zakoncema morajo biti notarsko overjeni). Ali lahko vloži mož novo tožbo in zahteva 500.000 SIT iz naslova neupravičene obogatitve? To da morajo biti pravni posli notarsko overjeni drži, pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki, ni veljavna, saj ni bila realizirana. Ali je prav, da se zavrne zahtevek za vrnitev teh 500.000 SIT. Če ni pogodbe, kje je pravni temelj, da je dal 500.000 SIT? Če pogodba ni veljavna pomeni, da je denar prešel brez pravnega naslova in na voljo je le kondikcija. Posojilna pogodba ni veljavna. Sodišče pa na pravno kvalifikacijo ni vezano in bo moralo drugače opredeliti primer. Razlika je glede obresti, saj če je posojilna pogodba neveljavna, potem ni obresti, saj je kondikcija brezobrestna. Ali gre v tem primeru za bistveno spremembo dejanske podlage? Mož se bo moral sklicevati na to, da je dejansko dal določeno vsoto, da veljavne podlage za to ni bilo Tukaj se dejstva, ki se navezujejo na izpolnitev pogodbe niso ista kot dejstva pri kondikciji, saj pri njih velja načelo (vrnitveno in obogatitveno) obogatitveno načelo, da čeprav smo bili neupravičeno obogateni, nam tega ne bo potrebno vračati, če ni več obogatitve. Denar ni bil porabljen za luksuzno potovanje na kakršno ne bi šla, če tega ne bi dobila, ampak za poplačilo dolgov in ima od tega korist, saj nima več dolga 500.000 SIT proti nekomu tretjemu. Vse kar je bilo potrebno vedeti iz obogatitvene obveznosti je bilo že povedano v prvi pravdi (njena korist so torej poplačani dolgovi). Nova tožba torej po ekvivalenčni teoriji ni dopustna, saj vsa navedena dejstva, ki jih je povedal že v prvi tožbi, bi v bistvenem isto povedal v novi tožbi. Vse kar bistveno spreminja je pravna kvalifikacijo, na katero sodišče ni vezano. Nesreča za tožnika je torej to, da je sodišče odločilo narobe. 22 primer Delavec A, ki je zaposlen pri družbi B, d.o.o., je C‐ju povzročil škodo. C je za povračilo škode tožil družbo B, d.o.o. Navedel je, da je škodo povzročil A ter izkazal protipravnost, vzročno zvezo, škodo in A‐jevo odgovornost. Sodišče je kljub temu zahtevek moralo zavrniti, saj tožnik C ni zatrjeval, da je A zaposlen pri toženi stranki (družbi B, d.o.o.). Ali lahko C vloži proti družbi B, d.o.o., novo tožbo, s katero zahteva povrnitev iste škode ter se pri tem sklicuje še na dejstvo, ki ga je v prejšnji pravdi pozabil navest! – da je povzročitelj škode A v delovnem razmerju s tožencem B, d.o.o.? Po materialnem pravu za škodo, ki jo povzroči škodo, odgovoren delodajalec. Tožnik pa ni povedal, da je povzročitelj škode zaposlen pri tožencu, zato sodišče zahtevek zavrne, saj toženec ni navedel temeljnega dejstva, saj morajo biti da sodišče zahtevku ugodi, zatrjevana vsa pravno relevantna dejstva. Tožnik, ki pozabi navesti pomembno dejstvo pomeni da je zahtevek lahko zavrnjen, čeprav bi mu lahko bilo ugodeno, če bi tožnik navedel vsa pravno relevantna dejstva (razpravno načelo). Ta sodba postane pravnomočna, kaj se lahko naprej zgodi? Ali lahko to dejstvo tožnik navaja v novi tožbi? Tožba je glede iste škode in istega škodnega dogodka, to kar je novega je le dejstvo, da je A zaposlen pri družbi B d.o.o.. Ali bo nastopil učinke ne bis in idem, ali bi tožba dopustna? Gre za dejstvo, ki je pravno relevantno, ki ga v prvi pravdi ni nihče zatrjeval. Tožnik zahteva v bistvu povrnitev iste škode. Bistveno kar tožnik doda je zaposlenost delavca pri tožencu, vsa ostala dejstva pa so identična. Glede na to torej, da se v pritožbi uporablja vedno ekvivalenčna teorija, po tej teoriji pa bi bila nova tožba dopustna, če bi bila dejanska podlaga v drugi pravdi bistveno drugačna, kot v prvi pravdi. Tožnik si je sam kriv, če ni zatrjeval vseh pravno relevantnih dejstev, napake ni na strani sodišča. Vendar pa to ni bistveno vprašanje, pač pa je vprašanje ali se drugi zahtevek opira na drug sklop historičnih dejstev. Tukaj tega ni. Dejstvo je sicer toliko pomembno, da je v prvi pravdi tožnik izgubil, vendar pa glede ugotavljanja dejanskega stanja sodi v prvo pravdo, zato ne bo šlo za neko bistveno drugačno dejstvo. Po ekvivalenčni teoriji torej ne bo dopustna nova tožba. Da bo nova tožba dopustna ni dovolj, da je neko dejstvo, ki je dodano novi tožbo, pomembno. Ekvivalenčna teorija ni ugodna za tožnika, saj ne zadostuje, da je dodano neko dejstvo, pa čeprav je to dejstvo zelo pomembno. Moralo bi iti za to, da bi se zahtevek opiral na drug sklep dejstev (tako kot pri oporoki, saj se je v prvi pravdi ugotavljalo ali so priče sposobne, medtem ko se je pri drugi pravdi ugotavljalo duševno stanje oporočitelja). Problem pri dejstvih je, da dejstva nikoli niso čisto ista ali čisto drugačna. Za dejstva, ki spadajo v historični dogodek je, da če je tožnik pozabil navesti neko objektivno dejstvo, ampak le to spada zraven in ga tožnik ni navedel, nastane učinek


73

prekluzije za dejstva, ki lahko da so pomembna, vendar niso bila navedena, objektivno gledano pa spadajo v isti sklop dejstev. Škode se torej z novo tožbo ne bo dalo popraviti in ni dovolj, da se doda le novo dejstvo. Tožnik lahko sedaj kvečjemu toži delavca A, če je ta namenoma povzročil škodo. 19 primer A je za odškodnino glede protipravno zaplenjenega premoženja tožil občino Grosuplje ter s tožbo uspel. Sodba je postala pravnomočna. Občina z odločitvijo sodišča ni zadovoljna, saj meni, da ni pravi dolžnik in da bi za tovrstne obveznosti morala odgovarjati država. Tako je v vmesnem času v neki drugi zadevi ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Ker občina meni, da je plačala obveznost, za katero ne odgovarja, želi denar nazaj. Ali bi uspela s tožbo, v kateri bi kondikcijski zahtevek za vračilo plačanega uveljavljala:

- s tožbo proti A‐ju; (češ da je A protipravno okoriščen, občina pa protipravno prikrajšana) Tožnik je tožil občino in uspel. Sodba je torej napačna, je pa pravnomočna in nove tožbe z istim zahtevkom ne more biti. Oni pa ne bodo uveljavljali tožbe z istim zahtevkom ampak bodo uveljavljali, da ga bodo oni tožili, da naj vrne kar je plačal. Ali je to mogoče? Med istima strankama to ne bo mogoče, saj sta si zahtevka medsebojno izključujoča. prva alinea ni relevantna.

- s tožbo proti državi (z argumentom: "plačala sem znesek, ki ga nisem dolžna, zato sem neupravičeno prikrajšana; ta znesek pa bi morali plačati vi – država – saj ste pravi dolžnik; ker ga vi niste plačali, plačala pa sem ga jaz, ste na moj račun protipravno okoriščeni"). Nesporno je, da je občina plačala na podlagi sodbe in ostaja prikrajšana, saj ni bila dolžna plačati, je bila pra pravnomočno obsojena. Dolžnik je svoje dobil in je država rešena nevarnosti, da bi A od države še kaj zahteval in izkaže se, da je občina materialnopravno gledano plačala tuj dolg. Materialnopravno gledano je torej tudi smiselno reči, da je občina Grosuplje prikrajšana na račun države. Ali lahko občina zahteva povračilo od države (to sta dejansko drugi stranki)? Ali bi bilo to mogoče? Konkretne sodbe torej ni mogoče uveljaviti, ali je to mogoče uveljavljati s kondikcijo? Ne, to ni mogoče, čeprav zveni razumno. To da je država neupravičeno obogatena, drži. Država je zaradi napačne sodbe rešena tega, da bi oškodovanec dobil še kaj od države. Nesmiselno pa je, da je občina Grosuplje tu neupravičeno prikrajšana. Že mogoče da je država obogatena, ampak občina Grosuplje plača zato, ker ji sodba to nalaga in dokler sodba ni razveljavljena, je nesmisel reči, da je nekdo plačal nekaj, kar ni dolžan plačati, saj je plačal na podlagi pravnomočne sodbe sodba je veljaven naslov za plačilo in ko izpolnimo sodbo ne moremo reči, da smo izpolnili nekaj kar nismo bili dolžni izpolniti. Pogoj za kondikcijo pa je neupravičeno prikrajšanje, medtem ko je bilo v tem primeru plačano na podlagi pravnomočne sodbe, če pa je ta razveljavljena, lahko pride do kondikcije, prej pa ne moremo trditi, da smo plačali neupravičeno.

Ta primer pove, da pravnomočnosti tudi na posreden način ni mogoče obiti oz. izigrati. Ni kondikcijskih zahtevkov proti pravnomočnosti. Pravnomočnost pa se poskuša odpreti še na drug način:

- občina bi tožila oškodovanca - občina bi tožila materialnopravnega dolžnika - občina bi lahko tožila državo iz naslova protipravnosti ravnanja svojih organov in poskušala iz tu vleči, da

je sodba napačna in sodnikovo ravnanje protipravno in tako me je državni organ oškodoval, zato bo država to vrnila.

Stranke na ta način želijo, da se jim vrne celotna zadeva, vendar kriterij države za protipravno ravnanje države, ni isti kriterij, kot če instančno sodišče odloča, ali je sodišče ravnalo pravilno. To sta dva različna kriterija presoje in da se od države prejme odškodnino ni dovolj, da je sodišče ravnalo narobe, ampak je potrebno dokazati naklep ali grobo malomarnost sodnika, da je ravnal narobe. 12 primer A je vložil proti B‐ju tožbo za plačilo določenega zneska kupnine za prodano motorno kolo, ki ga je že izročil B‐ju. Sodišče je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da kupna pogodba ni bila veljavno sklenjena. A je vložil proti B‐ju novo tožbo, s katero je zahteval, naj mu B plača isti znesek kot odškodnino za motorno kolo, ki ga je medtem že prodal tretjemu, tako da ga ne more več vrniti. Ali je ta tožba dopustna?49

49 Motorja prodajalec ne more zahtevati, lahko pa zahteva korist od Bja. Bistvo druge pravde denar predstavlja nadomestilo za motor, ki ga ni več mogoče vrniti. Ali je to odškodnina ali verzija. Po civilistični teoriji bi bila tožba dopustna, ker temelji na drugi materialni podlagi. Po čisti procesni teoriji bi rekli, da je zahtevek isti, saj zahteva nek denar – pri denarju pa se moramo vprašati, ali gre za isti denar (test: kaj bi bilo, če bi že od vsega začetka ta denar zahteval po obeh podlagah – kupnino in odškodnino – ne, ta denar lahko


74

V tem primeru je problem, ker je toženec motor naprej prodal in več ne more vrniti prodajalcu njegove izpolnitve na podlagi neveljavnosti pogodbe. Zato tožnik vrnitveni zahtevek pretvori v denarni zahtevek (šlo bo za verzijski zahtevek). Kupnina, ki jo je prejel toženec je tisto, za kolikor je toženec obogaten, zato bo predmet pravde ta znesek. Isti znesek pa je tožnik zahteval že v prejšnji pravdi na podlagi izpolnitve pogodbe. Ali bi nova tožba torej dopustna? Gre za generični zahtevek in vprašanje je, ali gre za isti kup denarja. Ali je torej zahtevek isti ali ne? Tožnik lahko dobi le enkrat ta denarni znesek (bodisi na podlagi veljavne, bodisi na podlagi neveljavne pogodbe). Zato se tožba po tem miselnem izvajanju zavrže in nastopi učinek ne bis in idem. V pravdi na plačilo kupnine ni pomembno, kaj kupec počne s stvarjo, bistvena je le veljavna prodajna pogodba. Ta pa v tem primeru ni veljavna, zato postane vprašanje kaj je počel kupec s stvarjo relevantno, saj želi prodajalec stvar nazaj. Ali bo tožba dopustna po ekvivalenčni teoriji, ker se opira na bistveno nova dejstva, kot v prvi pravdi? V novi pravdi se bodo ugotavljala drugačna dejstva, kot v prvi pravdi (glede razpolaganja kupca s stvarjo, glede nadaljnje prodaje stvari in njene objektivne vrednosti). Lahko rečemo, da se zahtevek opira na bistveno drugačna dejstva, kot v prvi pravdi (niso sicer ti nova dejstva, kot pri časovnih mejah pravnomočnosti). Tožba bo torej po ekvivalenčni teoriji (kar je tudi rešitev tega primera) dopustna, ker se opira na bistveno drugačno dejansko stanje. Kadar gre za vprašanje pravnomočnosti sta si tako teorija, kot sodna praksa enotni, da je potrebno upoštevati ekvivalenčno teorijo. Čista procesna teorija bi bila prestroga (teoriji o identiteti tožbenega zahtevka). V tem primeru bi torej reki, da bi ta tožba bila dopustna, ker se opira na bistveno drugačna dejstva, kot tožba, o kateri je že pravnomočno razsojeno. 11 primer Sodišče je na podlagi ugotovitvene tožbe, ki jo je A vložil proti B‐ju, ugotovilo, da je prodajna pogodba, sklenjena med A‐jem in B‐jem, nična. Sodba je postala pravnomočna. Kljub temu je B kasneje vložil tožbo poti A‐ju, s katerim je zahteve plačilo 100.000 SIT kupnine iz te prodajne pogodbe. Ali je tožba dopustna in ali sodišče lahko toženca obsodi na plačilo kupnine iz te prodajne pogodbe? Tožba je dopustna v vsakem primeru, če je tožbeni predlog drug, če je to, kar tožnik zahteva nekaj drugega, kar je tožnik zahteval v prvi pravdi. V prvi pravdi je uveljavljal ugotovitveni zahtevek, v drugi pa dajatveni. To sta dva različna zahtevka, čeprav izhajata iz istega problema. Pravnomočna odločitev o ugotovitveni tožbi ne preprečuje dajatvene tožbe. Tožba je torej dopustna. V drugi pravdi, ali je pogodba veljavna ali ne je predhodno vprašanje – če je na matičnem področju že pravnomočno rešeno je sodišče vezano na odločitev iz te pravde. Vprašanje ničnosti je bil v prejšnji tožbi glavni zahtevek, kar potem pride v izrek. Vprašanje ničnosti je torej že pravnomočno rešeno in ničnost se pojavi kot predhodno vprašanje, ki je že rešeno vprašanje. To pomeni, da je tožba dopustna, vendar smisla nima, saj bo sodišče moralo zahtevek zavrniti, ker je vezano na to, da je pogodba nična in zahtevek za izpolnitev te pogodbe ne more biti utemeljen. B torej z drugo tožbo ne bo uspel ampak tožba ne bo zavržena kot tožba ne bis in idem ampak vsebinsko zavrnjena kot neutemeljena, ker je pogodba nična in sodišče ta odločitev veže. Pravnomočnost pa ima tudi pozitiven učinek, saj o tistem ki je odločeno se šteje za neizpodbitno pravilno in resnično in tako zahtevek za spolnitev pogodbe ne bo uspešen. 17primer A je vložil proti B‐ju tožbo za plačilo 100.000 SIT, B pa je ugovarjal v pobot svojo nasprotno terjatev, ki je v celoti znašala 150.000 SIT. Sodišče je po 333/3 členu ZPP ugotovilo obstoj obeh terjatev in izreklo pobotanje obeh terjatev do višine 100.000 SIT. Čez nekaj časa je B vložil tožbo proti A‐ju in zahteval preostalih 50.000 SIT. A je

dobi le enkrat – gre za isti denar). Nova tožba po tem takem ni dopustna. Po ekvivalenčni teoriji pa bo nova tožba dopustna, ker ugotovimo, da se tožbeni predlog opira na bistveno drugo dejansko podlago kot zahtevek v prvi tožbi. V drugi pravdi bo prišlo v poštev nekaj bistveno drugačnega – vse sicer ne bo drugače. Relevantno v tem primeru je predvsem to, da je kupec motor v vmesnem času prodal naprej in ga zato ne more vrniti in tudi to, da je zaradi tega toženec pridobil nek denar od novega kupca. Ta denar, ki je bil dobljen za motor paše k tožniku in ne tožencu in to mora torej povedati. Bistveno je torej, da je motor prešel k nekomu tretjemu, ki je plačal določen denarni znesek. Po ekvivalenčni teoriji bi bila tožba dopustna, saj se opira na drugačna dejstva, čeprav gre za isti znesek in so ta dejstva obstajala že v času prve pravde. Pravo pozna sodišče ex offo – vendar če tožnik meni, da je pogodba veljavna, se bo skoncentriral na dejstva, ki so pomembna s tega vidika in bo pozabil na dejstva, ki izhajajo iz verzije. Na dejanske navedbe pa je sodišče vezano.


75

ugovarjal, da terjatev ne obstoji, B pa je na to odgovoril, da je vprašanje obstoja terjatve že pravnomočno rešeno. Ali ima prav? Pobotanje po materialnem pravu ureja OZ in tako spada med načine prenehanja obveznosti, ko se soočita dve istovrstni, vzajemni, dospeli, nasprotni terjatvi. Do pobotanja pride po materialnem pravu z enostransko izjavo in ne že s tem, da si pobotljivi terjatvi stopita nasproti. Terjatvi prenehata, kar učinkuje ex tunc (za nazaj). V pravdi se materialnopravno pobotanje lahko pojavi kot ugovor ugasle pravice, če je pobotni upravičenec že pred pravdo podal pobotno izjavo po OZ. Posledica uspešnega ugovora bo zavrnilna sodba. Če je torej toženčev ugovor utemeljen, se zahtevek enostavno zavrne, kot če bi se ugotovilo, da je zahtevek neutemeljen. Pobotanje je torej ugovor ugasle pravice. Pobotanje po OZ se lahko torej pojavi v pravdi. Če bo en upnik drugega tožil, bo lahko toženec ugovarjal, da je terjatev prenehala. V ZPP pa imamo poseben institut procesnega pobotanja oz. ugovor pobotanja v pravdi, ko gre za ugovor pobotanja v pravdi. Toženec reče, da ima proti tožniku nasprotno pobotljivo terjatev in da predlaga naj sodišče obe terjatvi pobota. Ta predlog torej toženec da po sodišču in ne z enostransko izjavo. Pobotanje pa sodišče izda s sodbo (s tem torej pobota obe terjatvi. To je tudi edini ugovor toženca, pri katerem bo odločitev sodišča o ugovoru postala pravnomočna. Odločitev o ugovoru pobotanja bo torej zapisana v izreku sodbe, opraviti imamo s posebno obliko sodbe, t.i. tročlenskim izrekom sodbe. Z dvema izrekoma se ugotovi obstoj vsake terjatve posebej, nato pa sledi še izrek o pobotanju in zavrnitvi sodbe. Pri procesnem pobotanju torej pobotanje učinkuje ex nunc (pomembno zaradi obresti). Kakšen bo izrek sodbe v konkretnem primeru? Sodišče bo izvedlo pobotanje, saj daje tožnik ugovor pobotanja v pravdi. Tročlenski izrek se bo glasil:

1. Ugotovi se najprej obstoj tožnikove terjatve 100.000 2. in obstoj toženčeve terjatve 100.000 (ker je ugovor pobotanja v pravdi le ugovor – obrambno sredstvo in

ni sredstvo napada – in če je le obrambno sredstvo, zadošča samo 100.000). Nikoli sodišče ne ugotavlja toženčeve terjatve preko meje tožnikovega zahtevka (odločanje preko meja zahtevka!).

3. Sledi še izrek o pobotu in zavrnilna sodba glede zahtevka Aja. Nato pa prejšnji toženec toži na plačilo preostalih 50.000, ki niso bili pobotani. Glede teh 50.000 v prvi pravdi ni bilo nič odločeno (ni pravnomočno), zato ugovor Aja ne zdrži. Na obrazložitev pa sodišče ni vezano in možno je, da bo sodišče reklo, da B nima terjatve proti Aju in glede tistih 100.000 je vseeno, glede 50.000 preostanka pa lahko sodišče drugače odloči. Ugovor pobotanja v pravdi ni najbolj ugodna stvar, kadar je toženčeva terjatev višja od tožnikove, saj si pravnomočne odločitve o višku ne more zagotoviti, zato lahko toženec vloži nasprotno tožbo (če je njegova terjatev višja od tožnikove se mu to splača!), ker bo moral glede presežka itak vložiti posebej tožbo in tako ubije dve muhi na en mah. Tretja možnost toženca pa je, da izven pravde opravi materialnopravno pobotanje. Prednost procesnega pobotanja v nasprotju z materialnopravnim je v tem, da obstaja možnost, da bo tožnik pravdo izgubil, ti pa boš terjatev obdržal. Pobotanje je ekonomsko gledano ultima ratio. Običajno se bo ugovor pobotanja uporabil subsidiarno. Obstajajo 3 načini pobotanja:

- Pobotanje v pravdi - Nasprotna tožba – se bolj splača takrat, ko je toženčeva terjatev višja od tožnikove. - Toženec se lahko v pravdi sklicuje na to, da je pobotanje že bilo izvedeno, da je dal izjavo o pobotanju po

OZ in je tako tožnikova terjatev s tem prenehala in tako bo potrebno zahtevek zavrniti. Pomembna prednost ugovora pobotanja v pravdi, glede na pobotanje po OZ, in sicer pravnomočnost, čas (obresti – obe terjatvi prenehata ko si stopita nasproti, v pravdi pa bo izvedeno šele s sodbo), pomembna prednost ugovora pobotanja v pravdi pa je materialnopravno gledano (imamo raje, da se izkaže da je pogodba nična ali da terjatev sploh ni nastala, ne pa da se zahtevka pobotata) bi toženec najraje ugotovil, da je tožnikov zahtevek neutemeljen – s pobotanjem po OZ pa priznamo, da smo bili dolžni in nismo izpolnili in tudi priznamo, da bo naša terjatev proti tožniku izgubljena. Pobotanje je običajno zadnja možnost, s pobotanjem po OZ pa izgubimo druge ugovore, saj pobotanje po OZ ne more biti pogojno. Pobotanje v pravdi pa ima prednost, saj ga je mogoče podati


76

subsidiarno in naj sodišče izvede pobotanje, če se ne izve, da je zahtevek neutemeljen in pogodba ni veljavna – če pa je pogodba veljavna uveljavljamo svojo terjatev proti tožniku… 23 primer A, ki je bil poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil B, je proti zavarovalnici, pri kateri je imel B sklenjeno obvezno zavarovanje odgovornosti, vložil tožbo za plačilo odškodnine v višini 10.000.000 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen in da je škoda znašala 7.000.000 SIT. Vendar pa je odgovornost zavarovalnice omejena (limit) na 5.000 000 SIT. Zato je zahtevku ugodilo le do te višine. A je nato vložil tožbo proti povzročitelju nesreče B‐ju in zahteval plačilo preostalih 2.000.000 SIT odškodnine. B je ugovarjal, da škoda ni bila tako visoka, A pa je menil, da je sodišče že v prvi pravdi ugotovilo, da je škoda znašala 7.000.000 SIT in da se v to vprašanje ni mogoče ponovno spuščati. Ali ima prav? Pri zavarovanju odgovornosti se zavarujemo za primer, če mi povzročimo škodo drugemu (na primer odvetniki). Lansko leto se je limit v prometu tako povečal, da je dovolj visok in do takega primera ne bo prišlo. 5 MIO € glede ljudi in 1 MIO € glede stvari. Odvetnik se mora zavarovati za najmanj 250.000€ ali za več. Tožnik torej ugotovi, da je bilo 7 MIO škode, ker pa je odgovornost zavarovalnici omejena, lahko ugodi le za 5 MIO proti zavarovalnici, kar pa gre preko limita lahko oškodovanec zahteva od storilca. Ali lahko zahteva preostala 2 MIO? Ali lahko tožnik v novi pravdi uveljavlja, da je bilo v prejšnji sodbi ugotovljeno, da mora toženec plačati 7 mio. SIT, ker je to postalo pravnomočno. Tu gre pravzaprav za vprašanje subjektivnih meja pravnomočnosti (sodba veže stranki postopka), saj toženec iz druge pravde v prvi pravdi sploh ni sodeloval. Storilca v prvi pravdi ni bilo. Imel bo enkrat pravico sodelovati v zadevi, saj bo lahko uveljavljal svoje razloge, da ni dolžan plačati ničesar… Sodišče v drugi pravdi ni vezano na ugotovitve iz prve pravde, ker je bilo to ugotovljeno med drugima strankama.


77

PRITOŽBA Je eden od institutov, ki bo precej spremenjen z novelo ZPPja. Do izraza prihaja tendenca, da bi se postopek končal čim prej in ne da bi pritožbeno sodišče vračalo zadeve sodišču prve stopnje. 1 primer A je tožil B‐ja na izročitev slike "Jesen", ki jo je sam naslikal. V tožbi je navedel, da je nečaku B‐ju podaril to sliko, B pa ga nato pet let ni obiskoval, niti mu ni voščil ob osebnih praznikih, kar predstavlja "hudo nehvaležnost" (kar je po OZ razlog za razveljavitev darilne pogodbe). Sodišče je zahtevku ugodilo. Toženec meni, da njegovo opisano ravnanje ne predstavlja hude nehvaležnosti. Kateri pritožbeni razlog naj uveljavlja? Alternativa je le ugotavljanje dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava. Huda nehvaležnost je pravni standard in toženec meni, da njegovo ravnanje ne pomeni hude nehvaležnosti. Dejansko se v tem primeru oblikuje pravni standard, saj v zakonu ni napisano kaj točno huda nehvaležnost je – po temeljnih pravnih načelih naj bi bilo nehvaležno, da bi obdarjenec darilo obdržal. V tem primeru gre torej po toženčevem mnenju za zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je reklo da je to huda nehvaležnost, medtem ko toženec meni da ni in pritožbeni razlog je zmotna uporaba materialnega prava, saj je sodišče neko dejanje iz dejanskega življenja subsumiralo pod pojem nehvaležnosti. Ali pojem zgornje premise ustreza dejanskemu stanju, oz. ali to, kar se dejansko dogaja ustreza smislu, ratio legis, zakonske določbe. *Ni revizijskega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, oz. je ta izrecno prepovedana. 2 primer A je tožil B‐ja na plačilo 100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi razžalitve). Sodišče je zahtevku v celoti ugodilo in v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je, ker višine škode ni možno ugotoviti, odškodnino prisodilo po prostem preudarku v skladu s členom 216 ZPP. Ta se glasi: "Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oz. količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku." Ali je sodišče ravnalo pravilno? Kaj ugotavljamo pri duševnih bolečinah? To ni nadomestna stvar! Duševne bolečine ni mogoče nadomestiti z denarjem! pri odškodnini za nepremoženjsko škodo priznavamo primerno ali pravično odškodnino. 179/1 člen OZ: Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. če prisojamo odškodnino za nepremoženjsko škodo, je to v bistvu uporaba materialnega prava, medtem ko se 216 člen ZPP glasi, da kadar višine ni možno ugotoviti. Stranka ima sicer pravico do odškodnine, sodišče pa odloči, da se ta člen uporablja tudi pri ugotovitvi nepremoženjske škode. Pri nepremoženjski škodi, bi se prisodila torej pravična odškodnina, kar pa se s časom spreminja (kaj je pravično in kaj ne). Pravična odškodnina za nepremoženjske škode je odvisna tudi od standarda družbe in satisfakcija, ki bi nadomestila vso škodo, je ni. 216 člen pa se uporablja v primerih, ko npr. tožnik ni imel privezane koze in je zašla na moj vrt in tam pojedla vso zelenjavo. V tem primeru bi se približno ugotovila vrednost solate in bi se dosodilo nekaj stroškov. Višina stroškov za ugotavljanje te vrednosti z izvedencem pa bi bila nesorazmerna. Pri ugotavljanju dejanskega stanja se ugotavlja višina denarnega zneska oz. nadomestnih stvari. Če se zoper ugotavljanje dejstev pritožimo, je to ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa v primeru revizije ni možna. V členu 216 pa je potrebno izpeljati vse možne dokaze, razen v primeru, ko bi bilo izpeljevanje dokazov absurdno (pri miniaturnih zneskih).


78

*Če gre za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja najpogosteje pride do razveljavitve, medtem ko se poskuša uveljaviti tendenca, da bi tudi v tem primeru sodišče lahko spremenilo sodbo. 3 primer Navedite (1) za kateri pritožbeni razlog bo šlo in ali (2) lahko stranka isto uveljavlja z revizijo, v primeru, ko:

- Je sodišče prve stopnje izreklo, da delo natakarja v bifeju ni nevarna dejavnost, tožnik pa meni, da to je nevarna dejavnost; Odvisno verjetno v katerem bifeju ☺. Drugače pa ni nevarna dejavnost in tako bi v tem primeru šlo za pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in torej napačna zapolnitev pravnega standarda. Revizija je tako v tem primeru mogoče, saj je zmotna uporaba materialnega prava revizijski razlog.

- Je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dokaze (listine), ne da bi strankam dalo možnost; da se z njimi seznanijo; Gre za bistveno kršitev pravdnega postopka – kršitev načela kontradiktornosti – ker je sodišče na te dokaze sodbo uprlo. Tudi v tem primeru je mogoča revizija, saj je ena najhujših bistvenih kršitev, kršitev načela kontradiktornosti, ki je tudi podobna kršitvi voditi postopek s stranko, ki ni pravdno sposobna in ne more braniti svojih pravic. Nekdo ni mogel komentirati dokazov, drugi pa za to ni sposoben. Ti dve kršitvi sta najhujši in sta tako tudi revizijski razlog.

- Je sodišče prve stopnje v pravdi za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo 100.000 SIT odškodnine, tožnik pa meni, da bi glede na ugotovljene okoliščine pravična odškodnina znašala 200.000 SIT To je materialno pravo in je tudi revizija možna, a je prenizek znesek za revizijo in do revizije ne bi prišlo zaradi prenizkega zneska. Če pa bi šlo za 10.000, on bi pa menil, da gre za 20.000 je to nepravilna uporaba materialnega prava in revizija bi bila mogoča. Eklektoična metoda – ali je to pomembno tudi za splošno pravno zavest, za posamično odškodnino pa ni nujno, da se ugotovi, da je ta pomembna ali ne. Če se pojavi neka nova odškodnina (179 člen OZ, govori o oblikah nepremoženjske škode je odprt, saj pravi tudi za prizadetost drugih osebnostnih pravic). Sodna praksa sledi tendenci zapiranja nepremoženjske škode. 179 člen torej ostane odprt v primeru okrnitve svobode ali osebnostne pravice, ki jih je veliko, saj so številne ustavne pravice osebnostne pravice. To je torej materialnopravno vprašanje in je revizija dopustna (v kolikor je znesek pravi). Za dopustnost revizije je pomemben sporen del zahtevka in ne tisti, ki je bil na začetku zahtevan! Na primer, da bi zahteval 10000, dobil bi pa 8000 bi se lahko pritožil za 2000, ki pa je premalo.

- Je sodišče prve stopnje po prostem preudarku (čl. 216 ZPP) ugotovilo, da je višina škode 50.000 SIT, tožnik pa meni, da bi sodišče po prostem preudarku moralo ugotoviti, da je višina škode 100.000 SIT V tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in tako revizija ni dopustna.

5 primer V pravdi za plačilo odškodnine je tožnik dejansko trditev o prepovedanem ravnanju toženca želel dokazati s pričama Ajem in Bjem. Sodišče se je odločilo, da zasliši le Aja. Iz Ajeve izpovedbe je sklepalo, da tožnik navedb ni dokazal (saj naj A ne bi bil dovolj prepričljiv). Tožnik se je pritožil in uveljavljal, da sodišče Ajeve izpovedbe ni pravilno ocenilo, oporekal pa je tudi odločitvi sodišča, da ni zaslišalo še Bja. Odgovorite:

- Kakšen pritožbeni razlog je tožnikovo nestrinjanje z odločitvijo sodišča, da ne zasliši Bja (nepravilna ugotovitev dejanskega stanja, nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, procesna kršitev)? Gre za nepravilno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja? Če jaz ne zaslišim priče sem zato ugotovil napačen sklep. To je zmotna ugotovitev, ki je bila storjena zato, ker niso bili izpeljani vsi dokazi – zaradi nepopolnega dejanskega postopka! To torej ni procesna kršitev.

- Kaj naj stori pritožbeno sodišče, če meni, da je resnično dvomljiva ocena sodišča prve stopnje glede Ajeve izpovedbe? Če senat spozna, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno ponoviti vse ali nekatere dokaze, mora razpisati obravnavo. Sodnik, ki ugotavlja dejansko stanje je sodnik prve stopnje, sodnik druge stopnje pa že izpeljanih dokazov ne sme oceniti drugače – če dvomi v oceno mora razpisati pritožbeno obravnavo in ali verjame priči ali ne in spremeni dejansko stanje – le če samo izpelje dokaze.


79

- Kaj naj stori pritožbeno sodišče, če meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ker ni zaslišalo tudi Bja? Sodbo mora v tem primeru sodišče razveljaviti – sodišče 2 stopnje (glede tega je prepir v parlamentu) lahko razpiše obravnavo tudi če je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Nekateri se zavzemajo za to, da mora razpisati glavno obravnavo. Ude se s tem strinja, saj je dejansko stanje že bilo 2X presojano na prvi in drugi stopnji, sodišče pa izvede novi dokaz in ni težav, če mora pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi spremeniti dejansko stanje (to bo sprememba 347 člena ZPP, na katerega se nanaša 83 člen novele – dodajo se 3, 4, 5 in 6 odstavek in razpis dokaza, če je sodnik na prvi stopnji zavrnil nek dokaz, sodnik pa meni, da je primerno. )

7 primer A je deseti dan pritožbenega roka vložil pritožbo. Po nadaljnjih desetih dneh je vložil še »dopolnitev pritožbe«, v kateri je natančno razdelal pritožbene razloge (nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in nepravilna uporaba materialnega prava). Kako naj ravna sodišče? Ali bi bilo ravnanje sodišča kaj drugačno, če bi bila »prva« pritožba povsem brez obrazložitve? Če je šlo za razdelavo nečesa, kar je dodal pritožbi posameznik, se to zavrže, saj je prepozno. Včasih so razdelavo še sprejeli, sedaj pa so glede rokov pristali zelo striktni. Pri goli pritožbi pa se presoja tiso, kar preverja sodišče ex offo – napačno uporabo materialnega prava in nekatere bistvene kršitve. Pritožba o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja je potrebno razdelati v pritožbi in če se je šele dopolnitev nanašala na zmotno ugotovitev, to ne bo upoštevano kot razlog in se bodo preverjale le bistvene kršitve in uporabo materialnega prava. Če pa je nekaj stvari o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja že navedel v prvi pritožbi, bo pritožbeno sodišče tisto uveljavljajo, medtem ko dopolnitve ne bo upoštevalo v nobenem primeru. *Potrebno je skrčiti zadeve o katerih odloča US, ampak ne na način, da se enostavno vse zavrže – potrebno je izbrati pomembne zadeve. 8 primer Sodišče je ugotovilo, da je bolničar nezavestni ponesrečenki v prometni nesreči iz žepa odvzel 700€. Ugotovilo je tudi, da je na vprašanje policista (v istem času), ali je imela bolnica pri sebi kaj denarja, odgovoril, da ne. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je ponesrečenka medicinsko sestro še isti večer vprašala, kje je denar. Ugotovilo pa je tudi, da je naslednji dan bolničar ponesrečenki, ne da bi ga kdo o denarju kaj spraševal, izročil 700€. Ali sklepanje sodišča, da je bolničar v času odvzema denarja imel namen, da si ga prilasti, reševanje dejanskega ali pravnega vprašanja? Naklep po kazenskem in civilnem pravu sestoji iz intelektualnega elementa (da vem za posledice in možnost) in voluntarističnega (da je to želel). To je tako kot dobra vera in gre za ugotavljanje dejanskega vprašanja – gre za vprašanje notranjega življenja posameznika. 9a primer V sporu majhne vrednosti je pritožbeni rok 8 dni. Sodišče pa se je v sodbi zmotilo in v pravni pouk napisalo, da je pritožbeni rok 15 dni. Pritožnik je pritožbo vložil 14. dan po vročitvi sodbe. Ali je pritožba pravočasna? Napaka sodišča ne sme iti v škodo stranke. 9b primer V sodbi sodišče po pomoti sploh ni podalo pravnega pouka. Pritožnik je nato pritožbo vložil po treh mesecih – in uveljavljal, da je šele sedaj zvedel za možnost pritožbe in da mu pač napaka sodišča, ki ga o tem ni poučilo, ne sme iti v škodo. Ali je pritožba pravočasna? Ne (pritožba bi se zavrgla), sicer bi se lahko pritožil tudi čez 2 leti? Kaj pa če ne bi bilo v sodbi majhnega pomena pravnega pouka in bi pritožbo vložil 9 dan? Teh stališč ne smemo absolutizirati! V posameznih primerih je potrebno od striktnih stališč odstopiti. Če bi bila pritožbo vložila prava neuka stranka, bi se večina sodnikov sicer vložila za zavrženje, je pa res, da to mogoče kdaj ni pravično… 4 primer Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo z vidika objektivne odškodninske obveznosti. Toženec je v tej pravdi zatrjeval dejstva, iz katerih naj bi izhajalo, da ni kriv, vendar sodišče dejstev glede (ne)krivde ni ugotavljalo. Po


80

stališču sodišča prve stopnje namreč zaradi objektivne odgovornosti vprašanje (ne)krivde toženca ni bilo pomembno. Obsodilno sodbo je višje sodišče potrdilo. Vrhovno sodišče pa je ob reviziji ugotovilo kršitev materialnega prava – ugotovilo je, da bi bilo zadevo treba presojati po pravilih krivdne odškodninske odgovornosti. Kakšna naj bo odločitev vrhovnega sodišča – oblika odločitve in razlog? Toženec na prvi stopnji navaja dejstva, da je ravnal, kot bi moral. Sodišče prve stopnje dejstev v tej smeri ne ugotavlja in dokazov za ugotovitev nekrivde ne izvede, saj gre tako ali drugače za objektivno odgovornost. Ali je to procesno prav? Toženec predlaga dokaze da ni kriv. Vendar je sodišče ravnalo prav, saj se lahko ukvarja le z dejstvi, ki so pravno relevantna in če je pravno prava relevantna podlaga o objektivni odgovornosti, je vseeno ali je toženec kriv ali ne. Racionalno je, da sodišče 1 stopnje ugotavlja le pravno relevantna dejstva, ki so relevantna z vidika materialnega prava. Lahko pa se sodišče o materialnopravni presoji tudi zmoti. Procesno je bilo pravilno ravnano, samo izhodišče je bilo napačno, saj gre za krivdno in ne objektivno odgovornost. Sodišče 1 stopnje reče, da gre za objektivno odgovornost, in to potrdi sodišče 2 stopnje, vrhovno sodišče pa reče, da gre za krivdno odgovornost. Vrhovno sodišče ugotavlja pravni standard in lahko reče, da npr. konj ni nevarna stvar in je potrebno tako upoštevati pravila o krivdni odgovornosti. Vrhovno sodišče bo razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo v ponovno sojenje. To pa zato, ker je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ki sicer ni revizijski razlog), zato ker je nepravilna uporaba materialnega prava povzročila nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Če torej sodišče zgreši materialno podlago ne ugotavlja pomembnih dejstev, ki so pomembna z vidika druge pravne podlage (380/2 člen ZPP). Nepravilna uporaba materialnega prava torej lahko povzroči nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.


81

STROŠKI

Vsi primeri se nanašajo na stroške za odvetnika. To tudi je praviloma daleč največji strošek v pravdi. Niso vsi stroški v sodnem postopku le stroški odvetnika – imamo tudi sodne takse, vendar so te v primerjavi z odvetniškimi stroški majhne. Stroški za dokaze pa predstavljajo stroški za priče (izgubljeni dobiček, prihod na sodišče…) in izvedence (ki predstavljajo največji strošek) ter tudi sami stroški strank, ampak še vedno je glavni strošek plačilo odvetnika. O tem je veliko govora zaradi spreminjanja ZOdv in ZOdvTar (če bo šel zakon skozi, bo odvetniška tarifa v zakonu določena). Odvetnik pa bo praviloma lahko stranki zaračunal storitev po odvetniški tarifi. Običajno je to odvisno od vrednosti spornega predmeta in s tem se viša tudi število točk. Za posamezna procesna dejanja pa se plačuje po trenutno veljavnem plačilnem sistemu, kar je vse odvisno od vrednosti spornega predmeta. Določene postavke pa so fiksne – za začetek naroka in trajanje naroka… 1000 € je vrednost spora – za odškodnino, grajanje napake in vrednost spora…za enostaven postopek z tožbo, z nekaj naroki in pritožbo bo šlo vse zelo hitro… vrednost spora 1000€ predstavlja 200 točk (točka je 0,5 €), za prvo pripravljalno vlogo se tudi zaračuna 200 točk in če bo v postopku le še ena pripravljalna vloga, si zanjo lahko zaračuna 75%, kar je 150 točk. Za dokazni predlog dobi 50 točk. Za začetek prvega naroka se plača tako kot za začetek za tožbo je 200 točk. Če narok traja več kot pol ure, se za vsake pol ure računa 50 točk. Ko pride do drugega naroka ugotovi sodišče storilo napako in da vabila niso izkazana, se plača ¼ kot za prvi narok (Stranke se pošlje domov) in se torej zaračuna 50 točk. Drugi narok se izvede in se zaračuna ½ točk prve tožbe in se torej zahteva 100 točk in dodatno 50 točk, ker se je odvijal več kot pol ure. Ko pride do pritožbe, se zanjo plača še dodatnih kolikor za tožbo + 25%, kar je 250 točk. V preprosti zadevi bi bil to končen izkupiček: 1300 točk, kar predstavlja svojih 650€ + 20% DDV in je to skupaj 800 €. Poleg tega pride še do sodnih taks, za katere plačamo 3 sodne takse, za tožbo, sodbo in pritožbo, kar bi zneslo še svojih 150€, kar lahko torej zaokrožimo skupaj na 1000€. Stranka, ki v postopku zmaga, dobi stroške povrnjene od nasprotne stranke, če pa stranka ne zmaga, bo morala celo nasprotniku povrniti pravdne stroške in se bodo stroški podvojili. Stroškovni riziko spora za 1000 € je torej 2000€. Odvetniške nagrade rastejo v odvisnosti od spornega predmeta – večja ko bo vrednost spornega predmeta, relativno ,manjša bo nagrada za odvetnika. Stroškovni riziko se torej manjša z višino spornega predmeta. Sprememba za določanje odvetniške tarife naj bi določala, da bi tarifo določal parlament in ne odvetniška zbornica. Računalo pa se tudi ne bi več vsako pravno dejanje posebej. takšen sistem tarife pa ne spodbuja odvetnikov za čim hitrejšo rešitev postopka. Predlog pa prevzema nemški sistem, pri katerem se plača en pavšal za celoten postopek na prvi stopnji. Ta pavšal bo potem sicer višji, ampak torej spodbuja h hitrejšemu reševanju primerov, saj v današnjem sistemu odvetnik ni stimuliran k čim hitrejši rešitvi primera. Odvetniška tarifa ne zavezuje odvetnikov. Odvetniška tarifa se odvetnikov ne tiče. Pravilo je, da bo odvetnik pri svojem delu uporabil odvetniško tarifo, lahko pa odvetnik zaračuna storitev drugače ali več. Tarifa se torej odvetnikov sploh ne tiče. Ni torej problema, da bomo plačali po tarifi x2. Stranka ki v postopku zmaga pa ima pravico da povrne stroške. Sodišče pa bo pri določanju stroškov gledalo samo na odvetniško tarifo. 2 primer A je B‐ja tožil za plačilo 10.000.000 SIT odškodnine. Obe stranki sta v pravdi imeli odvetnika. A je končno priglasil 400.000 SIT stroškov, B pa je priglasil 500.000 SIT stroškov. Sodišče je zahtevku delno ugodilo za znesek 2.000.000 SIT, za 8.000.000 SIT pa je zahtevek zavrnilo. Kakšna naj bo odločitev sodišča o stroških (če sodišče v celoti izhaja iz načela uspeha)? Glavno pravilo je plačilo po uspehu in sodišče bo to preverjalo po odvetniški tarifi ne glede na to, kako smo se zmenili mi z odvetnikom. Razmerje: vsak je uspel delno in je potrebno računati razmerje uspeha. Dobil je le 20%, tega kar je zahteval, B pa je uspel 80% in A ima pravico da mu B povrne 20% od 400.000, kar je 80.000 SIT, B pa ima pravico do 80% kritja stroškov od 500.000, kar je 400.000 SIT. V tej fazi se to medsebojno pobota in pridemo do tega, da bo A moral Bju


82

plačati 320.000 SIT stroškov. To je tudi to, kar bo v sodbi pisalo. Sodišča ne zanima, koliko plača posameznik svojemu odvetniku, ampak se ukvarja s tem, koliko je ena stranka dolžna povrniti stroškov drugi stranki. A bo torej dejansko plačal 720.000 SIT stroškov (svoje+B). Dobil pa je torej 2.000.000 SIT, njegov izplen bo torej 1.280.000 SIT. Ta dva odvetnika bi, če bi bili realni bi priglasila stroškov za okoli 4.000€. Po tem pa bi prišli do tega, da bi moral A Bju povrniti okoli 3.200€ stroškov + še svojih 4.000 € in smo na 7.000€ dobil pa je slabih 8.000€ odškodnine. 4 primer V odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo je tožnik zahteval plačilo 4.000.000 SIT odškodnine. Toženec je zanikal tako temelj (menil je, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno, pač pa da je nesrečo povzročil sam tožnik) kot tudi višino zahtevka (menil je, da je tožnikov zahtevek v vsakem primeru pretiran). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da ima glede temelja v celoti prav tožnik (protipravnost, vzročna zveza, odgovornost), res pa je njegov zahtevek pretiran. Zahtevku je zato ugodilo v višini 2.000.000 SIT (za preostanek pa je zahtevek zavrnilo). Tožnik je v postopku priglasil 400.000 SIT, toženec pa 600.000 SIT stroškov. Kako naj sodišče opredeli stroške:

‐ Šteje naj, da sta tožnik in toženec uspela vsak do polovice in temu sorazmerno odloči o povrnitvi stroškov

‐ Šteje naj, da sta tožnik in toženec uspela vsak do polovice in zato odloči, da naj vsak nosi svoje stroške ‐ Loči naj uspeh po temelju in po višini po teži 50:50; po temelju pa je tožnik uspel 100%, po višini pa 50%. To

skupaj pomeni, da je v tej pravdi tožnik uspel 75%, toženec pa 25% ‐ temu sorazmerno naj se opredelijo tudi stroški.

Ker se po izračunu pogosto zgodi, da ima tožnik vse prav, le da je postavil pretiran zahtevek – sodna praksa gre v smer, da pri računanju deleža uspeha ne upošteva le končnega izplena, ampak računa delež uspeha ločeno po temelju in po višini. Če sta temelj in višina enakovredna in smo po temelju uspeli 100%, po višini pa 20%, je skupen uspeh 60% n tako pridemo na drugačen izračun povrnitve stroškov, kar je bistveno bolj ugodno za tožnika, saj se pretiranost zahtevkov malo ublaži. Ni fiksnih pravil in sodne prakse in je možno v kriteriju uspeha izhajata le iz končnega rezultata, pri odškodninskih zahtevah pa se bolj običajno ločeno gleda iz uspeha po temelju in po višini. Ta praksa se je razvila ravno zaradi pretiranih zahtevkov.

1 primer A (ki je iz Celja) je za zastopanje pred sodiščem v Mariboru pooblastil odvetnika iz Celja. V pravdi je zmagal. Priglasil je tudi stroške, vključno z odvetnikovimi potnimi stroški (kilometrina za 4 vožnje odvetnika iz CE v MB na obravnavo). Sodišče je zahtevek za ta del stroškov postopka zavrnilo. Ali je ravnalo prav? Eno pravilo glede stroškov je načelo uspeha, drugo pravilo pa je, da se povrnejo le potrebni stroški. Ko bo na koncu predložen stroškovnik, bo sodišče gledalo, ali so bili stroški potrebni in prav je, da sodišče reče, da nekaj ni bilo potrebno (saj v neki pripravljalni vlogi na primer ne bi bilo povedano nič novega ali da bi lahko vse povedal že v prvi vlogi). Tudi če tožnik zmaga torej nima pravica do povračila nekaterih stroškov. Da, sodišče bo stroške moralo priznati, če so bili ti stroški potrebni. Ta strošek torej ni potreben in je stvar med stranko in odvetnikom. 4 obravnave v MB predstavljajo okvirno 200€. Praksa in stroški pri nas so pomembna stvar, saj je stroškov lahko več kot glavnice, ni enotna. Na vrhovnem sodišču ni prakse o teh stvareh, saj stroški niso revizijski razlog. Večinsko stališče pa je, da se stranki načeloma kot potreben strošek prizna, da si vzame odvetnika iz svojega kraja. So pa sodišča, ki stroškov ne priznavajo, saj ga štejejo kot nepotreben strošek. Ali lahko odvetnik od A‐ja kljub temu, da je sodišče zavrnilo povrnitev teh stroškov, zahteva, naj mu A plača te potne stroške? Da. V tem kontekstu je potrebno ločiti razmerje med stranko in odvetnikom in vprašanje odločitve sodišča o povrnitvi stroškov. Če odloči da so ti stroški nepotrebni, te stroške odvetnik še vedno lahko zaračuna stranki. 3 primer


83

V pravdnem postopku je tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, uspel z zahtevkom za plačilo 10 milijonov SIT. Odvetnik je imel s stranko (tožnikom) sklenjen dogovor za plačilo po uspehu 15% od prisojenega. Po odvetniški tarifi bi plačilo sicer znašalo 400.000 SIT, 100.000 SIT pa bi znašale sodne takse. Odvetnik je v postopku priglasil stroške. Kako naj sodišče obračuna, koliko stroškov postopka mora plačati toženec? Koliko bo končen izkupiček tožnika, koliko odvetnika? Zakon o odvetništvu dopušča plačilo po deležu na uspehu. S tem bo torej odvetnik dobil 1.500.000 SIT, sodišče pa obračuna stroške po odvetniški tarifi, in sicer lahko dosodi 500.000 SIT. Tisto, kar bo toženec moral povrniti tožniku, obdrži tožnik na račun tega, kar je plačal odvetniku. Tožnik bo torej dobil takso in stroške nazaj, torej 9.000.000 SIT. 6 primer Tožniku A‐ju je bila dodeljena polna brezplačna pravna pomoč (plačilo taks, stroški dokazov, neodplačni odvetnik). Tožil je B‐ja, B pa je za zastopanje v pravdi pooblastil odvetnika.

‐ ali mora A, če v pravdi izgubi, B‐ju povrniti stroške (vključno s stroški in nagrado B‐jevega odvetnika)? Dobi polno brezplačno pravno pomoč in na koncu izgubi. Ali mora povrniti stroške nasprotni stranki? Nasprotna stranka je plačala odvetnika, saj ni bila revna... to pa mora plačati tožnik, mora plačati za odvetnika nasprotnika. Brezplačna pravna pomoč nima nič z nasprotno stranko in ima pravico do povrnitve stroškov. BPP ni 100% rešitev stroškovnega rizika, saj če izgubimo moramo vseeno nasprotniku stroške povrniti.

‐ Ali lahko B, če A nima denarja, povrnitev nagrade za odvetnika terja od države? Če tožnik nima denarja, ne more B zahtevati nič od države. Imamo torej pravico do stroškov, ampak jih ne bomo dobili, če nekdo nima denarja.

‐ ali lahko A, če v pravdi zmaga, od B‐ja uveljavi povrnitev stroškov; ali to lahko stori država? Država lahko terja, pride do zakonite cesije, B pa bo moral stroške povrniti sam, če je izgubil.

‐ ali lahko država v primeru, če A v pravdi zmaga (šlo pa je za velik znesek; npr. 20.000 EUR) in s tem pridobi velika finančna sredstva, od A‐ja zahteva povrnitev stroškov, ki jih je A dobil v sistemu brezplačne pravne pomoči? Po zakonu se lahko premoženje pridobi tudi tako, če država ni imela stroškov, saj vse kar bo dobil od BPP terjala od nasprotnika. Če bi mu zmanjkalo denarja pa bi lahko sicer terjala od pridobitelja.

Documents

NAČELI DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI - shrani.sishrani.si/f/X/WQ/3ChrlHlX/cpp-vaje-2007.pdf · Civilno procesno pravo – vaje 2007/2008 Pika Krejan 1 NAČELI DISPOZITIVNOSTI IN