NAČELO UTI POSSIDETIS

UNIVERZA V LJUBLJANI

PRAVNA FAKULTETA

KATEDRA ZA MEDNARODNO PRAVO

MAGISTRSKO DELO

NAČELO UTI POSSIDETIS

Avtorica: NATALI GAK

Mentorica: doc. dr. VASILKA SANCIN

Ljubljana, junij 2013

IZJAVA

Spodaj podpisana NATALI GAK, študentka podiplomskega študija za pridobitev magisterija znanosti Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, z vpisno številko 20082009, s svojim podpisom izjavljam, da sem avtorica magistrskega dela z naslovom: Načelo uti possidetis. S svojim podpisom zagotavljam:

da je predloženo magistrsko delo rezultat mojega samostojnega raziskovalnega dela ter da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev citirana v sprotnih opombah in navedena v seznamu virov, ki je sestavni del predloženega magistrskega dela;

da se zavedam, da je plagiatorstvo, ne glede na obliko in način predstavljanja tujega avtorskega dela kot svojega, v nasprotju z akademsko etiko in s pričakovanimi moralnimi prepričanji pravnika ter pomeni hujšo kršitev pravil in predpisov, ki urejajo to področje, kot tudi posledic, ki jih ima takšno dejanje za predloženo delo in z njim povezani status;

da sem seznanjena z določili Programa podiplomskega študija Pravne fakultete Univerze v Ljubljani;

da je predloženo pisno delo identično elektronski verziji istega dela. V Ljubljani, 11. 6. 2013 Podpis avtorice:

S svojim podpisom:

dovoljujem knjižnici Pravne fakultete Univerze v Ljubljani uporabo svojega rojstnega datuma za namen obdelave magistrskega dela v sistemu COBISS;

soglašam z objavo svojega magistrskega dela na svetovnem spletu. V Ljubljani, 11. 6. 2013 Podpis avtorice:

Zahvala

To delo bi veliko težje nastalo brez podpore mojih staršev in starih staršev, ki so me

spodbujali k pisanju in raziskovanju. Moj dolg se kaže v številnih vsakdanjih obveznostih, ki

so jih opravili namesto mene, bodrečih pogovorih in v velikodušnem denarnem prispevku k

študiju.

Prav tako se zahvaljujem Albinu in Zvezdi Ražman, ki sta pogosto priskočila na pomoč, ko

zaradi študijskih in drugih obveznosti ni bilo mogoče postoriti vsega, kar se je pred tem zdelo

samoumevno.

Zahvaljujem se tudi prijateljem in kolegom iz 303, ki so si vzeli čas za občasne razprave o

načelu uti possidetis in mi pomagali pri iskanju nekaterih virov.

Posebna zahvala gre mentorici doc. dr. Vasilki Sancin, ki je posvetila veliko pozornosti moji

intelektualni radovednosti in me s številnimi strokovnimi nasveti usmerjala pri pisanju tega

dela.

_____________________________________________________________________ Kazalo

4

Kazalo

Seznam kratic in okrajšav ..................................................................................................... 7

1. Uvod ................................................................................................................................ 10

2. Izvor izraza in razvoj načela uti possidetis .................................................................. 12

2. 1. Interdikt uti possidetis v rimskem pravu ............................................................... 12

2. 2. Prenos izraza v mednarodno pravo ....................................................................... 14

2. 3. Latinska Amerika: zanikanje obstoja terra nullius ............................................... 16

2. 4. Afrika: ohranitev kolonialnih meja in preprečevanje sporov ................................ 21

2. 5. Prenos načela uti possidetis v evropski kontekst .................................................. 24

3. Pravna narava pojma uti possidetis ............................................................................. 27

3. 1. Praksa držav .......................................................................................................... 28

3. 1. 1. Latinskoameriške države ....................................................................... 28

3. 1. 2. Azijske države ....................................................................................... 36

3. 1. 3. Afriške države ....................................................................................... 37

3. 1. 4. Bližnjevzhodne države .......................................................................... 42

3. 1. 5. Evropske države .................................................................................... 44

3. 1. 5. 1. Razpad Jugoslavije ................................................................ 44

3. 1. 5. 2. Razpad Sovjetske zveze ........................................................ 54

3. 1. 5. 3. Razpad Češkoslovaške .......................................................... 59

3. 1. 5. 4. Razpad Državne skupnosti Srbije in Črne Gore .................... 60

3. 1. 5. 5. Enostranska odcepitev Kosova .............................................. 61

3. 2. Arbitražna in sodna praksa .................................................................................... 63

3. 2. 1. Praksa arbitražnih tribunalov v Latinski Ameriki ................................. 63

3. 2. 2. Praksa arbitražnih tribunalov v Aziji in na Bližnjem vzhodu ............... 69

_____________________________________________________________________ Kazalo

5

3. 2. 3. Praksa arbitražnih tribunalov v Afriki ................................................... 71

3. 2. 4. Praksa Meddržavnega sodišča ............................................................... 75

3. 2. 5. Praksa slovenskih sodišč ....................................................................... 98

3. 3. Kategorizacija pravnega pojma ........................................................................... 108

3. 3. 1. Od politične doktrine do pravnega načela ........................................... 108

3. 3. 1. 1. Načelo mednarodnega prava v ožjem pomenu .................... 112

3. 3. 1. 2. Posebej o veljavnosti zunaj dekolonizacije ......................... 116

3. 3. 2. Uti possidetis kot dispozitivno pravo .................................................. 119

3. 3. 3. Vprašanje uti possidetisa kot norme mednarodnega običajnega prava

......................................................................................................................... 120

3. 3. 3. 1. Regionalna norma mednarodnega običajnega prava v Latinski

Ameriki in Afriki ................................................................................. 121

3. 3. 3. 2. Dvom v razširjenost prakse in opinio iuris drugih držav .... 127

4. Vprašanja glede uporabe načela uti possidetis ......................................................... 129

4. 1. Mednarodne in notranje meje ............................................................................. 129

4. 2. Razlikovanje med uti possidetis iuris in uti possidetis de facto ......................... 133

4. 3. Vloga in pomen effectivités ................................................................................. 136

4. 4. Pomen poznejšega ravnanja držav ...................................................................... 142

4. 5. Pravičnost ............................................................................................................ 143

4. 6. Odločilni datum................................................................................................... 145

4. 7. Pomen notranjega prava ...................................................................................... 147

4. 8. Razmerje do pravice narodov do zunanje samoodločbe ..................................... 147

4. 9. Premislek o legitimnosti načela uti possidetis .................................................... 153

5. Sklep ............................................................................................................................. 156

Povzetek ........................................................................................................................... 161

Synopsis ............................................................................................................................ 162

_____________________________________________________________________ Kazalo

6

Seznam literature in virov .............................................................................................. 163

Monografije ................................................................................................................. 163

Razprave...................................................................................................................... 167

Prispevki...................................................................................................................... 169

Komentarji, enciklopedije, slovarji, zbirke in vodniki................................................ 174

Arbitražna in sodna praksa .......................................................................................... 175

Seznam zadev Stalnega arbitražnega sodišča in arbitražnih tribunalov .......... 175

Seznam zadev Meddržavnega sodišča ............................................................ 176

Seznam zadev drugih sodišč ........................................................................... 177

Mednarodni instrumenti in drugi dokumenti .............................................................. 178

PRILOGE ........................................................................................................................ 183

_____________________________________________________ Seznam kratic in okrajšav

7

Seznam kratic in okrajšav

AU Afriška unija

BFSP British and Foreign State Papers

CIS Commonwealth of Independent States

EKČP Evropsko sodišče za človekove pravice

ES Evropska skupnost

EU Evropska unija

FLRJ Federativna ljudska republika Jugoslavija

ICJ International Court of Justice

ILM International Legal Materials

ILR International Law Reports

ILSA International Law Students Association

KVSE Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi

OAD Organizacija ameriških držav

OAE Organizacija afriške enotnosti

OZN Organizacija združenih narodov

RIAA Reports of International Arbitral Awards

RS Republika Slovenija

SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija

STO Svobodno tržaško ozemlje

TUL Temeljna ustavna listina

UN United Nations

UNPFII United Nations Permanent Forum on Indigenous Issues

UNMIK United Nations Interim Administration Mission in Kosovo

UNTS United Nations Treaty Series

ZDA Združene države Amerike

ZRJ Zvezna republika Jugoslavija


8

Afr. J. Int'l & Comp. L. African Journal of International and Comparative

Law

Afr. J. Legal Stud. African Journal ofLegal Studies

Am. J. Int'l L. American Journal of International Law

Am. Soc'y Int'l L. Proc. American Society of International Law Proceedings

Aust. YBIL Australian Year Book of International Law

B.C. Int'l & Comp. L. Rev. Boston College International & Comparative Law

Review

Brit. Y. B. Int'l L. British Year Book of International Law

Brook. J. Int'l L. Brooklyn Journal of International Law

Chinese J. Int'l L. Chinese Journal of International Law

Conn. J. Int'l L. Connecticut Journal of International Law

Duke L. J. Duke Law Journal

Duq. L. Rev. Duquesne Law Review

Emory Int'l L. Rev. Emory International Law Review

Eur. J. Int'l L. European Journal Of International Law

Hanse L. Rev. Hanse Law Review

Harv. Int'l L. J. Harvard International Law Journal

Int'l Comm. L. Rev. International Community Law Review

Int'l & Comp. L.Q. International and Comparative Law Quarterly

Isr. L. Rev. Israel Law Review

J. Hist. Int'l L. Journal of the History of International Law

J. Int'l L. & Pol'Y Journal of International Law & Policy

J. S. Afr. L. Journal of South African Law

Max Planck UNYB Max Planck Yearbook of United Nations Law

Melb. U. L. Rev. Melbourne University Law Review

Mich. J. Int'l L. Michigan Journal of International Law

Minn. J. Int'l L. Minnesota Journal of International Law

Suffolk Transnat'l L. Rev. Suffolk Transnational Law Review

Transnat'l L. & Contemp. Probs. Transnational Law & Contemporary Problems

Tul. J. Int'l & Comp. L. Tulane Journal of International and Comparative Law

Wis. Int'l L. J. Wisconsin International Law Journal


9

Yale J. Int'l L. Yale Journal of International Law

Yale L. J. Yale Law Journal

ZaöRV Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und

Völkerrecht

vol. volume

no. number

nav. delo navedeno delo

odst. odstavek

op. opomba

str. stran

tč. točka

tj. to je

št. številka

____________________________________________________________________ 1. Uvod

10

1. Uvod

Da bi ustvarili avtoriteto, desideratum mora biti

utemeljen v družbenem dejstvu, zaradi preprostega

razloga, ker so naše želje konfliktne in jih je mogoče

manipulirati. Trdna podpora, ki jo pravo daje

uti possidetisu pri določitvi ozemeljskih pravic,

se zdi jasno prepoznanje te resničnosti.

(Martti Koskenniemi, The Wonderful Artificiality of States)

Meje spremljajo človeštvo že od njegovih skromnih začetkov organiziranja v družbene

skupnosti. Označevanje in ločevanje delov ozemlja je zasidrano globoko v človeški zavesti,

pa naj gre za označevanje poseljenih središč v rimskem imperiju, trgovskih poti v srednjem

veku, kolonialnih ozemelj v obdobju velikih osvajanj ali natančno razmejevanje državnega

ozemlja v modernem obdobju. Čeprav si jih danes predstavljamo kot jasno začrtane črte na

zemljevidih, so v resnici namišljeni konstrukti, ki posegajo na različna področja preučevanja.

V mednarodnem pravu je vprašanje meja posebej izrazito ob ozemeljskih spremembah, ki

nastanejo zaradi razpadov zveznih držav ali enostranskih odcepitev. Države, ki v teh procesih

pridobijo neodvisnost, morajo določiti svoj ozemeljski okvir, v katerem bodo izvrševale

suvereno oblast. In če je glede mednarodnih meja jasno, da nasledstvo držav nanje ne vpliva,

je položaj notranjih upravnih meja razpadle države ali države, od katere se je del odcepil,

nekoliko bolj zapleten. V 19. stoletju se je na latinskoameriškem kontinentu namreč

oblikovala doktrina uti possidetis, v skladu s katero so nekdanje kolonialne meje španskega in

portugalskega imperija postale državne meje novih neodvisnih latinskoameriških držav.

Pojem ni bil nov, ampak se je oblikoval že v rimskem pravu, pozneje pa je v prilagojeni obliki

prešel v mednarodno pravo. Latinskoameriške države so mu dodale nekatere nove poteze in

ga uporabile, da bi zanikale obstoj terra nullius in omogočile hiter prehod suverenosti. Več

kot stoletje pozneje so se v boju za neodvisnost zanj opredelile afriške države in ga razglasile

____________________________________________________________________ 1. Uvod

11

z namenom preprečitve medsebojnih sporov. Naslednji val večjih ozemeljskih sprememb je

pričakal človeštvo ob koncu 20. stoletja. Nove evropske države, ki so nastale po razpadu

Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške, so morale določiti meje, ki bi razmejile

nekdanja skupna ozemlja. Politični interesi in ozemeljske zahteve so bili različni, ampak

mednarodna skupnost je v razgreto politično situacijo poslala jasno sporočilo – spoštovati je

treba nedotakljivost meja, ki jih je mogoče spreminjati le miroljubno in sporazumno.

Ta grob prikaz družbenopolitičnega dogajanja zadnjih dveh stoletij 20. stoletja naj služi kot

uvod v številna vprašanja pravne veljave in uporabe načela uti possidetis. Ker gre za

kompleksno tematiko, ki zahteva zanesljiv metodološki pristop, je delo razdeljeno v tri

temeljna vsebinska poglavja, ki obravnavajo uti possidetis celovito in z različnih vidikov. V

prvem poglavju je tako predstavljen izvor izraza in njegov normativni razvoj. Namenoma je

izpuščena opredelitev pojma, ki običajno uvede bralca v zgodovinski razvoj obravnavane

tematike, saj je predmet preučevanja posredno ali neposredno v vseh poglavjih tega dela. V

izogib ponavljanju so v prvem poglavju izpuščeni tudi nekateri vsebinski poudarki glede

razvoja dogodkov, relevantnih pri analizi uti possidetisa, ki so obširneje predstavljeni že v

naslednjem poglavju.

V drugem poglavju je najprej predstavljena praksa držav kot temeljno merilo ugotavljanja

pravne veljavnosti načela uti possidetis ter arbitražna in sodna praksa, ki sta v pomoč pri

uporabi in razlagi pravil in načel mednarodnega prava. Glavne ugotovitve glede pravne

narave uti possidetisa so prikazane v nadaljnjem podpoglavju o kategorizaciji pravnega pojma

in so podlaga za preučevanje zahtevnih vprašanj njegove uporabe.

V zadnjem poglavju so tako predstavljena vprašanja, ki se pojavijo pri uporabi načela uti

possidetis v praksi držav ter pred arbitražnimi in sodnimi organi. Pri tem ne gre za taksativen

spisek, ampak za najpogostejše dileme, ki spremljajo uti possidetis v sodobnem

mednarodnem pravu, med katerimi izstopata zlasti vloga effectivités in razmerje do pravice

narodov do zunanje samoodločbe.

_______________________________________ 2. Izvor izraza in razvoj načela uti possidetis

12

2. Izvor izraza in razvoj načela uti possidetis

Izraz uti possidetis se je razvil v rimskem pravu kot interdikt, ki je bil namenjen varstvu

posestnika nepremičnine. Bistvo njegove takratne vsebine, povzeto v frazi uti possidetis, ita

possideatis, je prešlo v uporabo v mednarodnem pravu in zavzelo pomembno mesto v javnih

zadevah.

V zgodnji fazi kolonizacije je potrjeval dejansko oblast pri reševanju sporov med

kolonialnimi velesilami in s tega vidika ohranjal pomensko podobnost z vsebino, ki mu jo je

pripisalo rimsko pravo. V obdobju dekolonizacije latinskoameriškega in afriškega kontinenta

pa se je njegova vsebina prilagodila novim političnim razmeram. Nove države so se sklicevale

nanj, da bi uredile medsebojna mejna vprašanja ter zagotovila mir in varnost v regiji.

Nov zagon je dobil v dogodkih ob koncu 20. stoletja, ko je bila mednarodna skupnost soočena

z razpadom zveznih držav in vprašanjem določitve njihovih državnih meja. Njegova spravna

vloga se je kazala, podobno kot v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki, v preobrazbi nekdanjih

upravnih meja v državne meje novih neodvisnih republik.

2. 1. Interdikt uti possidetis v rimskem pravu

Izraz uti possidetis ima korenine v interdiktnem varstvu posesti,1 ki se je razvilo v rimskem

pravu. Pretorsko pravo je varovalo posest kot tako.2 Če je posestnik imel stvar v svoji posesti,

je užival tudi interdiktno varstvo posesti. Če pa je pretor ugotovil, da je posestnik pridobil

posest od svojega nasprotnika viciozno, in sicer s silo (lat. vi), skrivaj (lat. clam) ali na

1 Posest pomeni dejansko oblast nad stvarjo. KRANJC, J.: Rimsko pravo, 2., pregledana in dopolnjena izdaja.

GV založba, Ljubljana 2010, str. 316. 2 KOROŠEC, V.: Rimsko pravo, 5. ponatis. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000, str. 138;

BUCKLAND, W. W.: Elementary Principles of the Roman Private Law. Cambridge: At the University Press,

1912, str. 68; ROBY, H. J.: Roman Private Law in the Times of Cicero and of the Antonines, Vol. 1, Cambridge:

At the University Press, 1902, str. 460.


13

prošnjo od drugega (lat. precario),3 je priznal posest nasprotni, neviciozni stranki. Opozoriti

je treba, da se pretor ni opredeljeval do upravičenosti do posesti, saj je bilo pomembno, da se

spor reši hitro, sam izid posestnega spora pa tudi ni imel vpliva na obstoj pravice.4 Smisel

uvedbe posestnega varstva je bil zlasti v tem, da se prepreči, da bi se spori glede posesti

reševali z uporabo sile.5

Interdikt uti possidetis je bil, tako kot interdikt utrubi, namenjen ohranitvi posesti, pri čemer

se je prvi uporabljal za nepremičnine, drugi pa za premičnine. Korošec pojasnjuje, da je z

interdiktom uti possidetis pretor varoval posestnika nepremičnine, ki ga je nekdo trajno motil

v njegovi mirni posesti.6 Prepovedal je, da bi se z uporabo sile (lat. vim fieri veto) spremenilo

tisto posestno stanje, ki je obstajalo v trenutku, ko je bil interdikt izrečen.7 Doslejšnji

posestnik je tako še naprej obdržal posest, razen če se je izkazalo, da je svojo posest pridobil

viciozno. V takem primeru je moral doslejšnji posestnik prepustiti posest nasprotni stranki.8

Če ni bilo jasno, kdo je posestnik, ga je pretor opredelil med postopkom. Kot že poudarjeno,

neuspeh v posestnem sporu ni vplival na izid lastninske pravde.9 V Julijanovi redakciji se je

interdikt uti possidetis glasil:

Uti eas aedes, quibus de agitur, nec vi nec clam nec precario alter ob altero possidetis,

quo minus ita possideatis, vim fieri veto.10

Kranjc pojasnjuje, da so posestni interdikti, med katere je spadal tudi uti possidetis, služili kot

uvod v lastninsko pravdo.11

Vloga toženca v lastninski pravdi je bila bistveno ugodnejša od

3 BUCKLAND, W. W., nav. delo, str. 398-399.

4 KRANJC, J., nav. delo, str. 338.

5 Prav tam.

6 KOROŠEC, V., nav. delo, str. 139; glej tudi MUIRHEAD, J.: Historical Introduction to the Private Law of

Rome. Adam and Charles Black, London 1899, str. 206. 7 KOROŠEC, V., nav. delo, str. 139; KRANJC, J., nav. delo, str. 340.

8 Prav tam. Ker se je uti possidetis obračal enako na obe stranki, je veljal za dvojni interdikt. KRANJC, J., nav.

delo, str. 340. 9 KRANJC, J., nav. delo, str. 340-341.

10 Prav tam, str. 340. V slovenskem prevodu:

»Kakor tisto poslopje, o katerem teče postopek, posedujeta drug od drugega ne na silo ne skrivaj ne na prošnjo,

(tako ga posedujta),

prepovedujem uporabo sile, da (ga) ne bi tako posedovala.« Prav tam. 11

Prav tam, str. 339.


14

vloge tožnika, saj posedujočemu tožencu ni bilo treba dokazovati, da je lastnik.12

Breme

dokazovanja je tako nosila stranka, ki ni imela posesti (tožnik).13

Ker se je pri uporabi

interdikta uti possidetis (tako kot pri interdiktu utrubi) opredelila vloga posestnika, so si vlogo

toženca zagotovili tako, da so sprožili posestni spor.14

Pozneje se je interdikt pod vplivom kanonskega prava in občepravne prakse spremenil in

razvil v possessorium ordinarium. Korošec in Kranjc pojasnjujeta, da je v tem obdobju

postalo pomembnejše, kdo je imel starejšo in na (močnejši) pravni naslov oprto posest (t. i.

titulirana posest), tako da trenutna ali nasilno spremenjena posest ni bila več predmet

razprave. S tem so se oddaljili od nekdanje pretorske zamisli in upoštevali tudi pravico do

posesti, postopek pa je postal zapleten in dolgotrajen.15

Rimskopravno pojmovanje je pomembno za nadaljnje razumevanje uti possidetisa, ki so ga

države v obdobju pridobivanja dodatnega ozemlja z uporabo sile vpele v povsem drugačen

kontekst. V mednarodnem pravu se je pojem namreč spremenil v dveh pogledih: 1) ne nanaša

se več na posest v zasebnem pravu, ampak na ozemeljsko suverenost države in 2) začasno

varstvo položaja posestnika se je spremenilo v stalno varstvo suverena.16

2. 2. Prenos izraza v mednarodno pravo

Uti possidetis so v mednarodno pravo prenesli brez pomena in omejitev, ki so bile lastne

rimskopravnemu interdiktu varstva posesti.17

Moore poudarja, da se uti possidetis v

12

Prav tam, str. 317, 339; glej tudi BUCKLAND, W. W., nav. delo, str. 398; MOORE, J. B.: Costa Rica Panama

Arbitration: Memorandum on Uti Possidetis. Rosslyn, VA: Commonwealth, 1913, str. 6. Rimsko pravo je

izoblikovalo pravno domnevo, v skladu s katero se je posestnika štelo za lastnika, dokler se ni dokazalo

nasprotno. KRANJC, J., nav. delo, str. 317. 13

KRANJC, J., nav. delo, str. 317. 14

Prav tam, str. 339. 15

KOROŠEC, V., nav. delo, str. 142; KRANJC, J., nav. delo, str. 345. 16

MOORE, J. B., nav. delo, str. 8; RATNER, R. S.: Drawing a Better Line: Uti Possidetis and the Borders of

New States, v: 90 Am. J. Int'l L. 590 (1996), str. 590–624, str. 593. 17

Grotius v svojem delu De iure belli ac pacis ni omenil načela uti possidetis, je pa mogoče zaslediti njegovo

tiho podporo temu načelu iz razprave, ki je kazala na to, da šteje vzdrževanje reda za temeljni pogoj v

mednarodnem pravu. In to kljub njegovemu priznanju pravice zatiranih do upora (lat. ius resistendi ac

secessionis). GROTIUS, H.: De Jure Belli ac Pacis Libri Tres, 1625, I. IV., I. IV. IV. 6 in I. IV. VII. 1;


15

mednarodnem pravu tako ni več nanašal na sodni ali kvazisodni postopek, ki se je odražal v

interdiktu vrhovne pravne oblasti.18

Namen, ki ga je imel v zasebnem pravu (preprečevanje in

razveljavljanje uporabe sile), je v mednarodnem pravu, ki je dovoljeval uporabilo sile in

priznaval pravico do zavojevanja, odpadel.19

Kratka fraza uti possidetis, ita possideatis je tako

v celoti povzela njegov pomen in uporabo v mednarodnem pravu.20

Rivier pojasnjuje, da so dejstva imela poglaviten in odločilen pomen v takratnem

mednarodnem pravu oziroma pravu držav (fr. droit des gens, ang. law of nations), saj so

ustvarjala pravo.21

To je pomenilo, da »kdorkoli je posestnik, ima zaradi tega dejstva, ker je

posestnik, več pravic kot tisti, ki ne poseduje«.22

Uti possidetis je tako v tistem obdobju

prevladoval v vseh javnih zadevah. Pogajanja so se vodila na podlagi uti possidetisa (status

quo post bellum) ali statusa quo ante bellum. Slednjemu je vojna vzela smisel, saj je

spremenila stare razmere in ustvarila nove, kar je potrdilo pomen dejstev in posesti v

mednarodnem pravu.23

Mirovne pogodbe24

so ohranile obstoječe dejansko stanje, razen če so države izrecno določile

drugače. Med vojno je imel zavojevalec zgolj pravico uživanja, tako da ni posegel v naslov

prejšnje suverene oblasti.25

Po sklenitvi mirovne pogodbe pa je ta naslov prenehal obstajati,

saj je pogodba potrdila dejansko stanje, ki je obstajalo v tistem trenutku.26

Če pogodba ni

CASTELLINO, J., ALLEN, S., GILBERT, J.: Title to Territory in International Law: A Temporal Analysis

(Law, Social Change and Development). Ashgate, 2003, str. 8. 18

MOORE, J. B., nav. delo, str. 8. 19

Prav tam, str. 8-9. 20


RIVIER, A.: Principes du droit des gens, Tome I. A. Rousseau, 1896, str. 55. 22

Prav tam. 23

RIVIER, A.: Principes du droit des gens, Tome II. A. Rousseau, 1896, str. 450; glej tudi PHILLIPSON, C.:

Termination of War and Treaties of Peace. Sweet and Maxwell, London 1916, str. 6-7. Silverburg zagovarja, da

bi lahko uti possidetis v pomenu, ki ga je imel v tem obdobju, uporabili v pogajanjih med Izraelom in

okupiranimi ozemlji. SILVERBURG, S. R.: Uti Possidetis and a Pax Palestiniana: A Proposal, v: 16 Duq. L.

Rev. 757 (1977-1978), str. 757–778. To mnenje je skrajno problematično, saj se pomen, ki ga je uti possidetis

imel v tem obdobju, nadovezuje neposredno na uporabo sile, ta pa je v skladu s 4. točko 2. člena Ustanovne

listine Organizacije združenih narodov (OZN) danes prepovedana. 24

Zgodnje zapise doktrine uti possidetis lahko najdemo v 3. členu pogodbe iz Münstra (1648), 4. in 6. členu

pogodbe iz Brede (1667), 3. in 4. členu pogodbe iz Aix-la-Chapelle (Aachenski mir, 1668), pogodbi iz Haaga

(1669) in 2. členu pogodbe iz Gulistana (1813). PHILLIPSON, C., nav. delo, str. 221-222. 25

WHEATON, H.: Wheaton's Elements of International Law, Fifth English Edition. Stevens and Sons, Ltd.,

London 1916, str. 807. 26

Prav tam.


16

določala ničesar glede prenosa ozemlja, je uti possidetis prav tako učinkoval. Lawrence

razlaga, da v primeru osvojitve dela ozemlja, poražena stran včasih ni želela v pogodbi

omenjati prenosa, tako da je začel učinkovati uti possidetis, ozemlje pa je bilo preneseno na

podlagi zavojevanja (in ne cesije).27

Pozneje je klavzula uti possidetis v mirovnih pogodbah

postala obsoletna.28

Prenos pa ni bil tako samoumeven, kot bi glede na njegovo široko in daljnosežno uporabo29

utegnili sklepati. Bluntschli, ki je med prvimi kritiziral uporabo tega izraza v mednarodnem

pravu, je v svojem delu e droit international codifié zapisal: »Ta izraz je nepravilen, ker tu

ne gre za posest zasebnega prava, ampak za ozemeljsko suverenost, in naprej zato, ker rimski

interdikt varuje zgolj posest (gre za interdictum retinendæ possessionis), medtem ko mirovna

pogodba ne ureja le vprašanja posesti, ampak postavlja nove in dokončne temelje, na katerih

naj počiva mir.«30

Pravilen ali ne, izraz se je obdržal in po njem so posegle tako evropske kolonialne sile kot tudi

španske in afriške kolonije v obdobju boja za neodvisnost proti kolonialni oblasti.

2. 3. Latinska Amerika: zanikanje obstoja terra nullius

Uti possidetis se ni uporabljal le v anahronističnih primerih, ko je bila posest nad ozemljem

pridobljena s silo, ampak tudi v primerih, ko je bila ta posest pridobljena z okupacijo, ki je

bila posledica odkritij, raziskovanj in kolonizacije.31

27

LAWRENCE, T. J.: The Principles of International Law, Fourth Edition. D. C. Heath & Co., Publishers,

Boston 1910, str. 166. 28

PHILLIPSON, C., nav. delo, str. 222. 29

LAWRENCE, T. J., nav. delo, str. 571; MOORE, J. B., nav. delo, str. 10. 30 BLUNTSCHLI, J. C.: Le droit international codifi , Cin ui me dition revue et augment e. Guillaumin et Cle,

Paris 1895, str. 401-402. 31

MOORE, J. B., nav. delo, str. 11. Mirna okupacija je bila izvirni način pridobivanja ozemlja, ki ni pripadalo

nikomur in ga je lahko v nekaterih situacijah pridobila država (in ne zasebniki – fizične osebe). SHAW, M. N.:

International Law, Sixth ed., Cambridge University Press, 2008, str. 503. Pogoja za njeno veljavnost sta bila, da

(1) ozemlje ne sme biti pod suverenostjo druge države (obstoj terra nullius) ter (2) dejanska, kontinuirana in

vidna okupacija (efektivnost). Okupacija je bila značilna zlasti za kolonialno obdobje, v katerem evropske

kolonialne sile niso upoštevale različnih oblik organiziranja domorodnih ljudstev kot izraze državne suverenosti.

TÜRK, D.: Temelji mednarodnega prava. GV Založba, Ljubljana 2007, str. 419. Do vprašanja okupacije in

obstoja terra nullius se je opredelilo tudi Meddržavno sodišče v zadevi glede Zahodne Sahare in med drugim


17

Po odkritju Amerike je papež Aleksander VI. 14. maja 1493 izdal bulo Inter caetera, s katero

je razglasil, da vse dežele, ki ležijo zahodno in južno od poldnevnika 100 morskih milj

zahodno od Azorov in Zelenortskih otokov ter jih ne poseduje nobena krščanska sila,

pripadejo izključno Španiji. To mejo oziroma črto je zaradi nasprotovanja Portugalske

spremenila pogodba iz Tordesillasa, sprejeta 7. junija 1494, ki je določila mejno črto med

španskimi in portugalskimi ozemlji 370 morskih milj zahodno od Zelenortskih otokov.

Pozneje se je zaradi novih ozemeljskih odkritij in širjenja kolonialnega vpliva obeh držav

izkazalo, da ni mogoče spoštovati črte iz Tordesillasa, zaradi česar sta jo Španija in

Portugalska skupaj s papeško bulo Inter caetera razglasili za neveljavno. Serija pogodb v letih

1701, 1703, 1715, 1737 in pogodba iz Madrida leta 1750 so omogočile, da je Portugalska

ohranila ozemlja, ki jih je že okupirala v Južni Ameriki, pri čemer so se nekatera od teh

ozemelj razprostirala daleč čez črto iz Tordesillasa.32

Evropske velesile so kolonizirale široka območja Latinske Amerike, vzpostavile ozemeljske

naslove in razmejile ozemlja. Težave zaradi slabo določenih meja niso prišle do izraza, vse

dokler kolonialne sile niso nad koloniziranimi ozemlji vzpostavile dejanskega nadzora (ang.

effective control) in se začele približevati kolonialnim ozemljem druge kolonialne sile. Mejne

spore so rešile tako, da so dale prednost načelu dejanske posesti (uti possidetis), vendar to ne

pomeni, da so prezrle naslove, osnovane na pravnih dokumentih, ali odpravile nujo po

sklicevanju na pravna načela.33

Pri reševanju mejnih sporov pa je bil uti possidetis uporabljen

tudi v pomožnem smislu kot pomoč pri razumevanju in določitvi zahtev, temelječih na

dokumentarnih naslovih.34

Ko so se španske in portugalske kolonije v 19. stoletju osamosvojile, so se pojavile prve

težave glede medsebojnih razmejitev, saj ureditev, ki sta jo Španija in Portugalska uvedli po

razveljavitvi pogodbe iz Tordesillasa leta 1750, ni prinesla jasne mejne črte med ozemlji obeh

poudarilo, da je praksa držav v kolonialnem obdobju nakazovala, da ozemlja, ki jih naseljujejo plemena ali

ljudstva, ki so socialno ali politično organizirana, ne morejo biti obravnavana kot terra nullius. Western Sahara,

Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, str. 12. Več o tem v poglavju 2. 4. Afrika: ohranitev kolonialnih meja in

preprečevanje sporov, str. 21. 32

MILLER, R. J., D'ANGELIS, M.: Brazil, Indigenous Peoples, and the International Law of Discovery, v: 37

Brook. J. Int'l L. 1 (2011-2012), str. 1–63, str. 35. 33

MOORE, J. B., nav. delo, str. 12; MILLER, R. J., D'ANGELIS, M., nav. delo, str. 35-36. 34

MOORE, J. B., nav. delo, str. 13.


18

držav. Meje so bile nedoločne ali pa so si nasprotovale,35

kar je povzročilo številne mejne

spore, ki so v izjemnih primerih privedli tudi do vojn. Države so se morale nujno dogovoriti o

razmejitvenem načelu in v želji po miroljubni rešitvi sporov so izbrale kolonialni uti

possidetis.36

Ker je načelo uti possidetis po splošnem soglasju začelo učinkovati v trenutku pridobitve

neodvisnosti, države naslednice španskega imperija pa so se osamosvojile v različnih

trenutkih, bomo v pogodbah in arbitražnih odločbah našli različne odločilne datume. Večina

južnoameriških držav se je tako sklicevala na uti possidetis iz leta 1810,37

srednjeameriške

države pa na uti possidetis iz leta 1821 ali 1824.38

Najdemo pa lahko tudi izjeme, kot sta bila

denimo letnica 1874 v sporu med Dominikansko republiko in Haitijem,39

in poseben odločilni

35

Španske kolonialne oblasti so na podlagi vladnih instrumentov določile različne upravne meje, ki so

razmejevale različne upravne kolonialne enote, kot so bile denimo province, alcadias mayores, corregimientos,

pozneje v 18. stoletju pa tudi intendencias, okrožna sodišča, capitanias in podkraljestva. Case Concerning the

Land, Island and Maritime Frontier Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua intervening), I.C.J. Reports

1992, str. 387, odst. 43; glej tudi RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 594. Jurisdikcije teh kolonialnih enot so

bile pogosto nejasne, njihov pomen pa se je občasno tudi spreminjal. BARTOŠ, T.: Uti Possidetis. Quo Vadis?,

v: 18 Aust. YBIL 37 (1997), str. 37–96, str. 45. Poleg tega ni bilo nujno, da so se splošne pristojnosti teh

organov v ozemeljskem obsegu ujemale s posebnimi pristojnostmi drugih organov (denimo vojaškimi

poveljstvi). Ob različnih civilnih krajevnih pristojnostih pa je bilo treba upoštevati še pristojnosti cerkvenih

oblasti, ki so jih krajevno pristojni civilno-upravni organi v skladu s splošno zakonodajo morali spoštovati. Case

Concerning the Land, Island and Maritime Frontier Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua intervening),

I.C.J. Reports 1992, str. 387, odst. 43. 36

BROWNLIE, I.: Boundary Problems and the Formation of New States, v: ANDENAS, M., FAIRGRIEVE, D.

(ur.): Judicial Review in International Perspective. Kluwer Law International, 2000, str. 45–53, str. 47.

Horwitzeva pojasnjuje, da je bilo vojn na ameriškem kontinentu manj prav zaradi »institucionalne novosti

pravnega načela uti possidetis«. HORWITZ, B.: The Transformation of the Organization of American States: A

Multilateral Framework for Regional Governance. Anthem Press, 2010, str. 78. 37

Izraz uti possidetis iz leta 1810 označuje ozemlje, ki so ga države imele pravico posedovati v skladu s

španskimi upravnimi razmejitvami, veljavnimi na ta datum, tj. datum začetka osvobodilnega gibanja. Leta 1848

je bil razglašen tudi na kongresu v Limi. ALVAREZ, A.: Latin America and International Law, v: 3 Am. J. Int'l

L. 269 (1909), str. 269–353, str. 290. 38

KOHEN, M. G.: La Contribución de Am rica Latina al Desarrollo Progresivo del Derecho Internacional en

Materia Territorial, v: Annuario de Derecho Internacional, Universidad de Navarra, vol. 16, 2001, str. 57–77, str.

60; BROWNLIE, I.: Boundary Problems and the Formation of New States, v: ANDENAS, M., FAIRGRIEVE,

D. (ur.), nav. delo, str. 47; ANDRASSY, J.: Međunarodno pravo, šesto izdanje. Školska knjiga, Zagreb 1976, str.

149. Glej tudi poglavje 3. 2. 1. Praksa arbitražnih tribunalov v Latinski Ameriki, str. 63. 39

Državi sta svoja razmerja nazadnje uredili s pogodbo o miru, prijateljstvu in arbitraži iz leta 1929, pogodbo o

meji iz leta 1935 in protokolom iz leta 1936 k pogodbi iz leta 1929. International Boundary Study, No. 5 – May

23, 1961, Dominican Republic – Haiti Boundary (Country Codes: DR-HA), The Geographer, Office of the

Geographer, Bureau of Intelligence and Research; glej tudi Treaty of Peace, Friendship and Arbitration between

the Dominican Republic and the Republic of Haiti, signed at San Domingo on 20 February 1929, 130 BFSP 572.

Na pogodbo iz leta 1929 in njen poznejši protokol se sklicuje tudi ustava Dominikanske republike. GUZMÁN

ARIZA, F. J.: Constitution of the Dominican Republic. Gaceta Judicial, Santo Domingo 2011, str. 5.


19

datum, ki je bil uporabljen med naslednicami španskega imperija in Brazilijo kot naslednico

portugalskega imperija.40

Načelo uti possidetis je leta 1823 dobilo nadaljnjo potrditev v Monroejevi doktrini,41

ki naj bi

preprečila vmešavanje evropskih kolonialnih velesil v notranje zadeve držav Latinske

Amerike. Kljub sprejetju načela uti possidetis in načelni prepovedi vmešavanja pa je prihajalo

tako do vmešavanj (denimo špansko vmešavanje v republiko Santo Domingo)42

kot tudi do

ozemeljskih sporov (denimo med El Salvadorjem in Hondurasom).43

Kohen pojasnjuje, da je imel uti possidetis dva konstitutivna elementa: zanikanje obstoja terra

nullius in spoštovanje obstoječih upravnih meja, ki se spremenijo v mednarodne meje.44

Brownlie podobno opozarja, da obstajata dva vidika tega načela.45

V skladu s prvim je skupaj

s propadom španskega imperija propadla tudi politična ideja o obstoju terra nullius v Latinski

Ameriki,46

v skladu z drugim pa so arbitražni tribunali zaradi nejasno začrtanih meja starih

upravnih enot strogo načelo uti possidetis iuris nadomestili z uti possidetis de facto.47

Slednji

40

NESI, G.: L'uti possidetis iuris nel diritto internazionale. Casa editrice dott. Antonio Milani, Verona 1996, str.

5. 41

Affaire des frontières Colombo-vénézuéliennes (Colombie contre Vénézuéla), 24 mars 1922, RIAA, Vol. I, str.

223–298, str. 228. Monroejeva doktrina je povzeta v poslanici predsednika ZDA Jamesa Monroeja kongresu

ZDA z dne 2. decembra 1823, ki je vsebovala odgovor na britansko ponudbo o skupnem nastopu zoper

intervencionistične načrte svete alianse. ZDA so v poslanici izjavile, da si ne lastijo pravice vmešavanja v

notranje zadeve evropskih držav, da pa odločno nasprotujejo širjenju evropskega političnega sistema na

katerikoli del ameriške celine in zavračajo kakršnokoli obliko kolonizacije ameriških celin. Vsebina poslanice je

torej izrecno poudarila načelo nevmešavanja. TÜRK, D.: Načelo neintervencije v mednarodnih odnosih in

mednarodnem pravu. Mladinska knjiga, Ljubljana 1984, str. 28, 57. Glej tudi SHAW, M. N., nav. delo (2008),

str. 39, 647–649, 1147-1148; CHESTER, N. C.: The Present Status of the Monroe Doctrine, v: Annals of the

American Academy of Political and Social Science, Vol. 54, International Relations of the United States (Jul.,

1914), str. 20–27, str. 20; HASANI, E.: Self-Determination, Territorial Integrity and International Stability: The

Case of Yugoslavia. Austrian National Defence Academy, 2003, str. 20–22; PRESCOTT, J. R. V., TRIGGS, G.

D.: International Frontiers and Boundaries: Law, Politics and Geography. Martinus Nijhoff Publishers, 2008, str.

142-143; PERKINS, D.: Europe, Spanish America, and the Monroe Doctrine, v: The American Historical

Review, Vol. 27, No. 2 (Jan., 1922), str. 207–218. 42

TÜRK, D., nav. delo (1984), str. 57. 43

HASANI, E.: Uti Possidetis Juris: From Rome to Kosovo, v: 27 Fletcher Forum of World Affairs 85 (2003),

str. 85–97, str. 95. 44

KOHEN, M. G., nav. delo (2001), str. 60. 45


(ur.), nav. delo, str. 47. 46

Schwarzenberger pojasnjuje, da namen uti possidetisa ni bil zgolj ta, da izključi vsakršno obliko izvirnega

naslova v odnosih med latinskoameriškimi državami, ampak je bil namenjen tudi izključitvi priznanja

ozemeljskih naslovov, ki bi jih tuje države želele pridobiti na ameriškem kontinentu. SCHWARZENBERGER,

G.: Title to Territory: Response to a Challenge, v: 51 Am. J. Int'l L. 308 (1957), str. 308–324, str. 320. 47


(ur.), nav. delo, str. 47-48.


20

vidik je upošteval izvrševanje jurisdikcije in izvajanje vladnih upravnih aktov.48

Uti possidetis

de facto je prevladoval tudi v odnosih z Brazilijo, ki se je pri določanju meja sklicevala na

dejansko posest, tako da so morebitne pravne dokumente povsem zanikali.49

Ne glede na to,

ali je bila meja določena na podlagi dejanske posesti v trenutku pridobitve neodvisnosti ali

pravnih dokumentov, ki so veljali v istem trenutku, pa so države v skladu z načelom uti

possidetis sprejele kolonialne meje kot svoje mednarodne meje.

Po prevladujoči praksi ni bila več pomembna dejanska okupacija (ang. effective occupation)

posameznih predelov kot v zgodnji kolonialni fazi,50

ampak kolonialna upravna meja.51

Dejansko posest je nadomestila domnevana posest (ang. constructive possession).52

Ta

konceptualna sprememba je bila pogojena s strahom kreolov, da bi evropske kolonialne sile

obnovile svoje osvajalske interese na podlagi koncepta terra nullius in dejanske okupacije.53

Ker je veliko ozemlja bilo še neodkritega in neobljudenega, so uti possidetis utemeljili v

pravni fikciji domnevane posesti in s tem zanikali možnost sklicevanja na dejansko okupacijo

zatrjevane terra nullius.54

Tako so tudi zagotovili, da so vsa ozemlja, ki jih zasedajo

avtohtona ljudstva, del novih držav.

Če torej povzamemo, uti possidetis je bil obravnavan kot (1) legitimacijski instrument sui

generis novih držav pri vzpostavljanju suverenosti nad ozemlji, ki so že bila pod oblastjo, (2)

neupoštevanje dejanske okupacije kot pogoja za pridobitev ozemeljske suverenosti in (3)

obrambno orodje proti dejanjem tujih držav, ki bi poskušale vzpostaviti tujo suverenost nad

ozemlji teh novih držav.55

Ker je bilo vprašanje določitve meja za latinskoameriške države

48


SHAW, M. N.: Peoples, Territorialism and Boundaries, v: 8 Eur. J. Int'l L. 478 (1997), str. 478–507, str. 493. 50

MOORE, J. B., nav. delo, str. 11–13. 51

SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 492. 52

Prav tam. Avtor uporablja izraz constructive, fictional possession, kot se je uveljavil v sistemu common law. 53

Prav tam. 54

GARCIA, B.: The Amazon from an International Law Perspective. Centre for Climate and Environmental

Law, University of Sydney, 2011, str. 53; BARTOŠ, T., nav. delo, str. 44; SHAW, M. N., nav. delo (1997), str.

492; LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD,

K. (ur.): Sovereignty and Diversity. Eleven International Publishing, Utrecht 2008, str. 55–70, str. 57. 55

Prim. NESI, G., nav. delo (1996), str. 4; glej tudi ABI-SAAB, G.: Le principe de l’uti possidetis son rôle et ses

limites dans le contentieux territorial international, v: KOHEN, M. G. (ur.): Promoting Justice, Human Rights

and Conflict Resolution through International Law. Martinus Nijhoff Publishers, 2007, str. 657–671, str. 657-

658.


21

izjemno pomembno56

in je načelo uti possidetis imelo pri tem bistveno vlogo, ga označujejo

za pravilo latinskoameriškega izvora.57

Do takrat se v nobenem delu sveta namreč niso tako

pogosto sklicevali nanj, kot so se v Latinski Ameriki pri določanju meja.58

V razmerah, ko je

vojna pomenila realno in stalno grožnjo v odnosih med novimi neodvisnimi državami, ko ni

bilo drugih meja kot upravnih, naravnih meja pa ni bilo mogoče določiti z lahkoto, je uti

possidetis predstavljal »razumno in miroljubno rešitev, ki je odgovarjala objektivnim

merilom«.59

2. 4. Afrika: ohranitev kolonialnih meja in preprečevanje

sporov

Razmere v Afriki so bile precej drugačne od tistih v Latinski Ameriki. Pred prihodom

evropskih kolonizatorjev prebivalci Afrike niso poznali meja v obliki črt, kot so jih poznale

zahodnoevropske države. Svoja ozemlja so »razmejili« z mejnimi območji, ki so jih prečkali

pripadniki nomadskih klanov ali plemen pri prehajanju iz ene regije v drugo.60

S prihodom

kolonizatorjev pa so se razmere korenito spremenile, saj so evropske velesile na Berlinskem

kongresu leta 1885 svoje ozemeljske zahtevke oblikovale tako, da so se razvila vplivna

območja, ki so jih ločile črte, ki so potekale vzdolž zemljepisnih širin in dolžin.61

Tem so

sledile natančnejše načrtne delitve, posebne razmejitve in občasne spremembe, ki so jih

narekovale izkušnje.62

Takratno dogajanje je dobro povzel britanski predsednik vlade Lord

Salisbury na angleško-francoskem zborovanju leta 1890: »Ukvarjali smo se … z

56

Moore pojasnjuje, da je bil dobršen del latinskoameriške diplomatske zgodovine posvečen boju za meje.

Zaradi tega ter političnega in ekonomskega pomena meja ti spori zasedajo pomembno mesto v latinskoameriški

zgodovini. MOORE, J. B., nav. delo, str. 14-15. 57

BECKER LORCA, A.: International Law in Latin America or Latin American International Law? Rise, Fall,

and Retrieval of a Tradition of Legal Thinking and Political Imagination, v: 47 Harv. Int'l L. J. 283 (2006), str.

283–305. 58



RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 595; MCCORQUODALE, R., PANGALANGAN, R.: Pushing Back

the Limitations of Territorial Boundaries, v: 12 Eur. J. Int'l L. 867 (2001), str. 867–888, str. 877-879. 61

General Act of the Berlin Conference on West Africa, 26 February 1885. 62

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 595. Shaw pojasnjuje, da so pri razmejitvah v času kolonializma

prevladovale geometrijske črte. SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 493.


22

zarisovanjem črt na zemljevidih, na katere noga belca ni nikoli stopila; drug drugemu smo

oddajali gore, reke in jezera, toda oviralo nas je, da nismo nikoli natančno vedeli, kje te gore,

reke in jezera so«.63

Proces »razmejevanja« je torej temeljil na površnem poznavanju lokalnih

razmer med prebivalstvom in geografskih značilnosti teh območij, kar je povzročilo veliko

težav in konfliktov.64

Afrika v obdobju kolonizacije ni bila terra nullius, kot je to veljalo za Latinsko Ameriko.

Meddržavno sodišče je v svetovalnem mnenju o Zahodni Sahari65

ugotovilo, da ne glede na

nestrinjanja med pravniki, relevantna praksa držav nakazuje, da ozemlja, ki so jih naseljevala

plemena in ljudstva z lastno socialno in ekonomsko organizacijo, niso bila obravnavana kot

terrae nullius. V teh primerih ni prišlo do pridobitve suverenosti na podlagi enostranske

okupacije terra nullius, ampak na podlagi sporazumov z lokalnimi vladarji, ki so pomenili

derivativne pravne naslove.66

Tudi Shaw poudarja, da je za večino ozemelj v Afriki (in Aziji),

ki so si jih podredili Evropejci, veljalo, da so bila pridobljena s cesijami.67

Zaradi teh

okoliščin se v procesu dekolonizacije ni uveljavila konstrukcija domnevane (fiktivne) posesti,

ki je bila značilna za Latinsko Ameriko.

Proces dekolonizacije je temeljil na načelu samoodločbe, v skladu s katerim je bilo ozemlje

kolonije ločeno in različno od kolonialne sile, prebivalci vsake kolonije pa so imeli pravico

določiti svoj politični status.68

V teh razmerah so se prebivalci Afrike morali odločiti, ali bodo

63

ABRAHAM, G.: ‘Lines Upon Maps’: Africa and the Sanctity of African Boundaries, v: 15 Afr. J. Int'l &

Comp. L. 61 (2007), str. 61–84 , str. 62; Territorial Dispute (Libyan Arab Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J.

Reports 1994, str. 6 – Separate Opinion of Judge Ajibola, str. 53. 64

ABRAHAM, G., nav. delo, str. 62. 65

Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, str. 12. 66

Prav tam, str. 39, odst. 80. Glej tudi BARTOŠ, T., nav. delo, str. 68. To pa ne pomeni, da se kolonialne države

niso sklicevale na obstoj terra nullius. Koordinacijski odbor za afriška domorodna ljudstva na 11. seji Stalnega

foruma ZN za domorodna vprašanja (UNPFII), ki se je odvijal med 7. in 18. majem 2012, je podal izjavo, v

kateri je opozoril, da so kolonialne oblasti uporabile »načelo terra nullius«, da bi upravičile nepriznavanje

ozemelj domorodnih ljudstev in njihovih naravnih virov. The Doctrines of Discovery, ‘Terra Nullius’ and the

legal marginalisation of indigenous peoples in contemporary Africa: Statement by the Indigenous Peoples of

Africa Coordinating Committee to the 11th Session of the UN Permanent Forum on Indigenous Issues (UNPFII),

7 – 18 May 2012, UN Headquarters, New York City. Glej tudi GEISLER, C.: New Terra Nullius Narratives and

the Gentrification of Africa’s ‘Empty Lands’, v: American Sociological Association, Vol. XVIII, No. 1/2012,

str. 15–29. Dejstvo, da so kolonialne države štele afriška ozemlja za terrae nullius, pa ne more omajati jasnega

stališča Meddržavnega sodišča, da v Afriki ni bilo »nikogaršnje zemlje«. 67

SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 503-504. 68

SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 493; Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries

and Peoples, General Assembly resolution 1514 (XV), 14 December 1960. Glej tudi GAK, N.: Uveljavljanje

pravice narodov do zunanje samoodločbe z vidika mednarodnega prava oboroženih spopadov in prava

človekovih pravic, diplomsko delo, Ljubljana 2008, str. 17-18.


23

meje določili povsem na novo in popravili nedoslednosti nekdanjih kolonialnih meja ali

preprosto sprejeli mejne črte, ki so jih določili kolonizatorji. Pripadniki panafrikanizma69

so

zahtevali novo določitev meja, evropske države in avtohtone elite pa so se zavzele za

ohranitev obstoječih meja in hitro dekolonizacijo.70

Meddržavno sodišče je pojasnilo, da so

slednje ob neodvisnosti sprejele deklaracije, ki so vsebovale latentne elemente uti

possidetisa.71

Potrdile so namreč ozemeljski status quo v trenutku neodvisnosti in izrazile

spoštovanje tako meja, ki so izhajale iz mednarodnih pogodb, kot tudi tistih, ki so bile rezultat

notranjih upravnih razmejitev.72

Posebej je poudarilo, da je bila ohranitev ozemeljskega

statusa quo modra odločitev, da se obvaruje dosežke narodov, ki so se borili za neodvisnost,

in izogne razdoru, ki bi prikrajšal kontinent za težko pridobljene koristi.73

Bistveni pogoj za

stabilnost, ki bi omogočil preživetje in razvoj ter postopno konsolidiral njihovo neodvisnost

na vseh področjih, je napeljal afriške države k razumnemu spoštovanju kolonialnih meja in

njihovem upoštevanju pri razlagi načela samoodločbe narodov.74

Ozemlja nekdanjih kolonij

so tako v skladu z načelom uti possidetis postala ozemlja novih neodvisnih držav. Izjemoma

so kot ozemeljski okvir novih držav določili enote znotraj kolonij, in sicer na podlagi soglasja,

ko so razmere tako zahtevale, ali zaradi miru in varnosti.75

Po osamosvojitvi precejšnjega dela afriških kolonij je bila leta 1963 ustanovljena

Organizacija afriške enotnosti (OAE). Države članice so potrdile načelo spoštovanja

suverenosti in ozemeljske celovitosti držav članic kot temeljno načelo organizacije.76

Ta

posreden namig na »načelo o stabilnosti meja v procesu dekolonizacije«77

je dobil jasno

vsebino s sprejetjem deklaracije OAE o mejnih sporih78

iz leta 1964, v kateri so države

69

Panafrikanizem je gibanje, ki si prizadeva združiti afriška ljudstva oziroma prebivalce Afrike v eno afriško

skupnost. Je odgovor na nerazvitost in razdeljenost afriškega prebivalstva. MURITHY, T.: The African Union:

Pan-Africanism, Peacebuilding and Development. Ashgate, 2005, str. 7-8. 70

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 595. 71

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 565, odst. 22. 72

Prav tam. 73

Prav tam, str. 566-567, odst. 25. 74

Prav tam. 75


Charter of the Organization of African Unity, 25 May 1963. 77

BROWNLIE, I.: The Rule of Law in International Affairs: International Law at the Fiftieth Anniversary of the

United Nations. Martinus Nijhoff Publishers, 1998, str. 56. 78

Resolutions Adopted by the First Ordinary Session of the Assembly of Heads of State and Government Held

in Cairo, Uar, from 17 to 21 July 1964 (Border Disputes Among African States, AHG/Res. 16(I)).


24

članice poudarile, da meje v Afriki odsevajo otipljivo realnost, in razglasile spoštovanje meja,

ki so obstajale ob pridobitvi nacionalne neodvisnosti. Afriška unija (AU), ustanovljena leta

2000, je spoštovanje nekdanjih kolonialnih meja vnovič potrdila.79

Namen teh držav je bil zlasti preprečiti medsebojne iredentistične težnje in jasno nakazati

manjšinam, da odcepitev in prilagoditev meja nista mogoči. Tako so denimo države povsem

zavrnile poskus odcepitve Katange od Konga med leti 1960 in 1963, odcepitev Biafre od

Nigerije med leti 1967 in 1970 pa je priznalo le pet držav.80

Spremembe mednarodnih

(kolonialnih) meja pa so bile še vedno mogoče s soglasjem v obliki pogodbe, razsodbe ali tihe

privolitve (ang. acquiescence) v obdobju kolonizacije.81

Nesi tako pravilno ugotavlja, da je uti possidetis v medafriških odnosih, podobno kot v

medameriških, od samega začetka nakazoval voljo sprejeti kolonialne meje kot mednarodne

meje med dvema ali več novonastalimi državami, bodisi upravne meje znotraj ene posesti

(denimo v primeru francoske Zahodne Afrike) bodisi mednarodne meje čezmorskih ozemelj,

ki so pripadala različnim kolonialnim silam.82

Shaw pojasnjuje, da je afriški pristop s tem »šel

korak dlje od izvirnega latinskoameriškega koncepta, ki se je ukvarjal s posledicami

nasledstva številnih držav po eni kolonialni sili in je bil usmerjen proti zunanjim grožnjam.«83

2. 5. Prenos načela uti possidetis v evropski kontekst

Uti possidetis je prišel do izraza tudi v Evropi proti koncu 20. stoletja, ko so razpadle

Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ, v nadaljevanju: Jugoslavija), Zveza

sovjetskih socialističnih republik (ZSSR, v nadaljevanju: Sovjetska zveza) in Češkoslovaška.

79

Določba odstavka b 4. člena Ustanovne listine Afriške unije. Constitutive Act of the African Union, 11 July

2000. Afriška unija je nadomestila OAE. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 401-402. 80

GAK, N.: Uveljavljanje pravice narodov do zunanje samoodločbe: pravica do zunanje samoodločbe in položaj

naradnoosvobodilnih gibanj v mednarodnem pravu človekovih pravic in pravu mednarodnih oboroženih

spopadov, v: Pravnik, št. 3-4/2009, str. 163–188, str. 171. 81


NESI, G., nav. delo (1996), str. 10. 83

SHAW, M. N.: The Heritage of States: The Principle of Uti Possidetis Juris Today, v: 67 Brit. Y. B. Int'l L. 75

(1996), str. 75–154, str. 104.


25

Decembra 1991 je Evropska skupnost sprejela Deklaracijo o smernicah za priznanje novih

držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi, v kateri je kot enega od pogojev za priznanje

določila spoštovanje nedotakljivosti meja, ki jih je mogoče spreminjati le miroljubno in

sporazumno.84

Te smernice je upoštevala tudi Arbitražna komisija Konference o Jugoslaviji

(v nadaljevanju: Badinterjeva arbitražna komisija), ki je leta 1991 izdala deset svetovalnih

mnenj, v katerih je ponudila rešitve za nekatera temeljna vprašanja položaja in priznanja

držav naslednic nekdanje Jugoslavije ter vprašanja glede nasledstva.85

V mnenju št. 3 je uti

possidetis označila za splošno načelo.86

Türk pojasnjuje, da je to bil prvi primer neposredne

uporabe tega načela v Evropi.87

Po sprejetju navedenih smernic so štiri jugoslovanske republike (Slovenija, Bosna in

Hercegovina, Hrvaška in Makedonija) zaprosile Evropsko skupnost za mednarodno

priznanje,88

kar je vodilo v dokončen razpad Jugoslavije. Badinterjeva arbitražna komisija je

tako v mnenju št. 8 z dne 4. julija 1992 ugotovila, da se je pravni proces razpada Jugoslavije

končal in Jugoslavija ni več obstajala.89

Države, ki so nastale na ozemlju nekdanje

Jugoslavije, so nekdanje upravne meje v Jugoslaviji sprejele kot mednarodne meje.

Ob razpadu Sovjetske zveze je večina držav naslednic, z izjemo baltskih, soglašala z

ohranitvijo upravnih razmejitev. Države se niso izrecno sklicevale na načelo uti possidetis,

tako da je edini indic o njegovi uporabi sprejetje nekdanjih sovjetskih upravnih meja v

trenutku neodvisnosti. Sovjetska zveza je ob razpadu poznala več konstitutivnih upravnih

enot, ki so imele različen ustavni položaj.90

To so bile zvezne republike, avtonomne

republike, avtonomne regije in avtonomna območja, ki so odsevale porazdelitev posameznih

84

Declaration on the Guidelines on the Recognition of New States in Eastern Europe and in the Soviet Union,

Extraordinary EPC Ministerial Meeting, Brussels, 16 December 1991; TÜRK, D.: Recognition of States: A

Comment, v: 4 Eur. J. Int'l L. 66 (1993), str. 66–91; TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 91. 85


Opinion No. 3 of the Arbitration Commission for the Conference on the former Yugoslavia, (1993) 92 ILR

170, 11th January 1992, str. 171. 87


RICH, R.: Recognition of States: The Collapse of Yugoslavia and the Soviet Union, v: Eur. J. Int'l L. (1993) 4

(1), str. 36–65, str. 47. 89

Opinion No. 8 of the Arbitration Commission of the Peace Conference on Yugoslavia, (1992) 92 ILR 199, 4th

July 1992; TÜRK, D., nav. delo (1993), str. 69. 90


(ur.), nav. delo, str. 49.


26

narodnih skupin.91

Nekatere od teh skupin so v skladu s samoodločbo narodov pridobile

neodvisnost, tako da se je na območju nekdanje Sovjetske zveze oblikovalo 15 neodvisnih

republik, ki za zdaj niso rešile vseh medsebojnih mejnih vprašanj.92

Drugače je bilo z notranjimi češkoslovaškimi mejami, ki so bile starejše. Ne da bi šli predaleč

v zgodovino, naj zadošča podatek, da je bila meja med Češko in Slovaško zgodovinska meja

med Moravsko in Madžarsko. Med drugo svetovno vojno so Nemci uporabili to črto kot

mednarodno mejo med protektoratom Češke in Moravske ter slovaško državo. Ko je leta 1993

Češkoslovaška razpadla, sta se novi neodvisni državi dogovorili, da bo ta upravna meja

postala mednarodna meja. Uti possidetis ni bil izrecno omenjen v nobenem dokumentu,

vendar iz dogovora o razmejitvi jasno izhaja, da sta državi sprejeli nekdanjo upravno mejo kot

državno mejo.93

91

Prav tam. 92

Azerbajdžan denimo ni še uredil meje s Turkmenistanom glede morskega dna in območij, bogatih z nafto, v

Kaspijskem morju. Kazahstan je prav tako v fazi razprav s Turkmenistanom glede meje na Kaspijskem morju.

Kirgizistan je v sporu s Tadžikistanom glede doline Isfara, Rusija pa z Ukrajino glede preliva Kerč in Azovskega

morja. Ovirana je tudi demarkacija 130 km dolge meje med Kirgizistanom in Uzbekistanom. Nekdanje sovjetske

republike pa se ne soočajo le z medsebojnimi mejnimi spori, ampak tudi zahtevami po zunanji samoodločbi

Abhazije, Čečenije, Severne in Južne Osetije, Gorskega Karabaha in Transnistrije. 93

Zmluva medzi Slovenskou republikou a Českou republikou o generálnom vymedzení spoločných štátnych

hraníc, dan v Prahe 29. októbra 1992, Zbierka zákonov č. 194/1993, str. 892.

_____________________________________________ 3. Pravna narava pojma uti possidetis

27

3. Pravna narava pojma uti possidetis

Mednarodnopravni teoretiki obravnavajo pojem uti possidetis zelo različno. Za nekatere je

doktrina,94

za druge načelo (ang. general principle, fr. principe generale, it. principio

generale),95

za tretje pravilo (ang. rule, fr. règle, it. regola).96

Najdemo pa tudi avtorje, ki ga

označujejo kot doktrino in načelo, načelo in pravilo ali pa kar z vsemi tremi izrazi.97

Ti se pri

obravnavi uti possidetisa ne izključujejo nujno, saj lahko vsebina določenega pojma

odgovarja tako pravnemu pravilu (normi) kot tudi pravnemu načelu. Ker pa imajo ti izrazi

različne pomene in proizvajajo različne pravne posledice, je treba kljub vsemu paziti na

njihovo uporabo. Doktrine niso pravno zavezujoče. Pravna pravila nam povedo, kako naj

pravni subjekti ravnajo v družbenih razmerjih. Pravna načela pa so pravna vodila, ki

usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil in njihovo izvrševanje.98

94

Glej denimo MCWHINNEY, E.: Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and

Peoples, United Nations Audiovisual Library of International Law, United Nations, 2008, str. 1–5, str. 3;

CASTELLINO, J.: Territorial Integrity and the »Right« to Self-Determination: An Examination of the

Conceptual Tools, v: 33 Brook. J. Int'l L. 503 (2007-2008), str. 503–568; HENSEL, R. P., ALLISON, E. M.,

KHANANI, A.: The Colonial Legacy and Border Stability: Uti Possidetis and Territorial Claims in the

Americas, <www.paulhensel.org/R<esearch/io05.pdf>, str. 2. 95

Glej denimo ŠKRK, M.: Al' prav se piše pravizhnoſst ali pravničnost?, v: Pravna praksa, št. 26/2009, str. 6-7;

DEGAN, V. Ð.: Uti possidetis i crta sredine u kopnenim i morskim razgraničenjima – presuda Međunarodnoga

suda u Haagu Kamerun/Nigerija iz 2002, v: Poredbeno pomorsko pravo, vol. 42 (2003) 157, 1–33; SOREL, J.,

MEHDI, R.: L'uti possidetis entre la cons cration juridi ue et la prati ue: essai de r actualisation, v: Annuaire

français de droit international, vol. 40, 1994, str. 11–40; BEDJAOUI, M.: Aspects internationaux de la

constitution alg rienne, v: Annuaire français de droit international, vol. 23, 1977, str. 75–94; ARIFIN, S.: The

Implementation of Uti Possidetis Principle in Determining Land Border Pole Point Between Indonesia and

Malaysia, v: Jurnal Fakultas Hukum, Vol. 16, No. 2 (2009), <http://journal.uii.ac.id/index.php/jurnal-fakultas-

hukum/article/viewFile/536/449>; Speech By H.E. Judge Rosalyn Higgins, President of the International Court

of Justice, at the 58th Session of the International Law Commission, 25 July 2006. 96

Glej denimo SCHWARZENBERGER, G., nav. delo; LOMBART, L.: L'uti possidetis juris et la m moire des

frontieres en droit international, Centre d'Initiation à l'Enseignement Sup rieur (C.I.E.S.), Travaux disciplinaire

de la promotion 2002–2005, Approche pluridisciplinaire du th me 'M moire', 2005, <http://sites.univ-

provence.fr/cies/memoire/VI_UtiPossidetisJuris.pdf>. 97

Glej denimo SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 496–501; GÁLVEZ VALEGA, A.: El uti possidetis juris y

la Corte internacional de justicia, v: Revista de derecho, Universidad de Norte, 21 (2004), str. 131–138;

BEVILÁQUA, C.: Direito público internacional, Vol. 1. Freitas Bastos, 1911, str. 342–349; ŠEBENIK, N.:

Načelo uti possidetis, v: Pravnik, št. 11/12 (2007), str. 823–848, str. 845. 98

Prim. PAVČNIK, M.: Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in dopolnjena izdaja.

Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, str. 38.


28

Vprašanje torej je, kakšna je pravna narava pojma uti possidetis. Je ta zavezujoča? Ima

značilnosti pravnega pravila ali pravnega načela? Če se je uti possidetis razvil v načelo, ali gre

za splošno pravno načelo ali načelo mednarodnega prava? Ali lahko morda v tem razvoju

prepoznamo nastanek norme običajnega mednarodnega prava?

Stroka se pri iskanju odgovorov na ta vprašanja grobo deli na dve skupini. V prvi so

večinoma avtorji, ki so uti possidetisu naklonjeni in ga obravnavajo kot splošno načelo

sodobnega mednarodnega prava. V drugi skupini pa so avtorji, ki ga kritizirajo in mu

odrekajo pravno veljavo ali priznavajo le določene normativne poteze, morda kakovost norme

mednarodnega običajnega prava ali pravnega načela, vendar le v kontekstu dekolonizacije.

Argumenti obeh skupin, ki zastopata povsem različni stališči, so sicer številni in prepričljivi,

toda jasno je, da obe stališči težko soobstajata. Če želimo priti do bolj ali manj zanesljiva

odgovora o pravni veljavnosti tega pojma, je treba najprej preučiti prakso držav.

3. 1. Praksa držav

3. 1. 1. Latinskoameriške države

Države Latinske Amerike so v velikem številu sprejele uti possidetis kot temelj za ureditev

medsebojnih meja v ustavah, diplomatski praksi ter dvo- in večstranskih pogodbah.99

Izjem

od te prakse ni bilo veliko.100, 101

99

SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 492; CASSESE, A.: Self-Determination of Peoples: A Legal Reappraisal.

Cambridge University Press, New York 1998, str. 191. 100

V Srednji in Južni Ameriki lahko zabeležimo šest izjem od načela uti possidetis: (1) vojna med Argentino in

Brazilijo med leti 1825 in 1828 je ustvarila neodvisno interpozicijsko državo Urugvaj, (2) vojna trojne alianse

med leti 1864 in 1970, v kateri so Argentina, Brazilija in Urugvaj premagali Paragvaj, je precej zmanjšala

ozemlje Paragvaja, (3) Čile se je leta 1879 uspešno boril proti Boliviji in Peruju v solitrni vojni in pridobil

najjužnejša ozemlja Peruja in obalna ozemlja Bolivije, tako da je Bolivija izgubila dostop do morja, (4) Ekvador

je izgubil veliko ozemlja s cesijo ali v vojnah s Kolumbijo leta 1863 in Perujem v letih 1939 in 1941, (5) Bolivija

je izgubila precejšen del ozemlja v vojni za Chaco v letih 1932 in 1935, (6) Velika Britanija je v 19. stoletju

zavzela manjše dele argentinskega, gvatemalskega in venezuelskega ozemlja. DOMÍNGUEZ, J. I. (ur.):

Boundary Disputes in Latin America. United States Institute of Peace, Washington 2003, str. 21-22. Tudi Zacher

navaja, da niso vse latinskoameriške države v 19. stoletju spoštovale tega načela, vendar je kljub temu

pripomoglo k večjemu redu v regiji. ZACHER, M. W.: The Territorial Integrity Norm: International Boundaries

and the Use of Force, v: International Organization 55, 2, Spring 2001, str. 215–250, str. 229. Lalonde tudi

navaja, da so se države dogovorile, da vzamejo nekdanje upravne kolonialne meje, kot so jih določali uradni

španski dokumenti, za svoje nove meje, pri čemer so te črte razmejevale enote, ki jih je boj za neodvisnost že


29

V nekaterih ustavah so latinskoameriške države določile, da so njihove mednarodne meje tiste

meje, ki so bile določene že v kolonialnem obdobju med provincami, podkraljestvi,

capitanìas generales, škofijami in nadškofijami španske oblasti. Venezuela je denimo ob

odcepitvi od Velike Kolumbije (Gran Colombia) leta 1830 v svoji ustavi zapisala, da je njeno

ozemlje tisto, ki se je pred političnimi spremembami leta 1810 imenovalo Capitania General

de Venezuela – torej ozemlje nekdanje kolonije.102

V drugih ustavah pa so se izrecno

sklicevali na uti possidetis (iuris).103

Ustave poznejšega obdobja so vsebovale določbe glede

pogodb o razmejitvah, ki so jih sklenile latinskoameriške države v post-kolonialnem obdobju,

ali na razsodbe, katerih predmet je bila določitev ozemeljskega reda.104

Tudi diplomatska praksa potrjuje pomen načela uti possidetis v medameriških odnosih. Simón

Bolívar je leta 1825 denimo v pismu Antoniu Jos ju de Sucru napisal, da ne de Sucre ne on

sam ne kongres Peruja ali Kolumbije ne morejo spodkopati temelja javnega prava, ki ga

priznavajo v Ameriki. Ta temelj je bil po Bolívarjevih besedah ta, da se vlade republik

ustanovijo znotraj meja starih podkraljestev, capitanìas generales ali predsedstev.105

Zunanji

minister Ekvadorja Julio Tobar Donoso je v komunikaciji s perujsko vlado z dne 14.

umestil pod nadzor novih mednarodnih akterjev. LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining

Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD, K. (ur.), nav. delo, str. 57. 101

Sporazum med Hondurasom in Gvatemalo iz leta 1930 je pooblaščal tribunal, da upošteva interese strank, ki

bi presegale črto uti possidetis iz leta 1821, in pravično priredi mejo z zamenjavo ozemlja. Treaty of Arbitration

between Guatemala and Honduras, signed at Washington on July 16, 1930, RIAA, Vol. II, str. 1309–1313. V

zadevi King of Spain pa je Meddržavno sodišče zavrnilo pogled na uti possidetis kot na kogentno normo, ki bi

povozila določbe v sporazumu, ki so pooblaščale arbitra, da upošteva tudi zgodovinske in druge dejavnike. Case

concerning the Arbitral Award made by the King of Spain on 23 December 1906, Judgment of 18 November

1960: I.C.J. Reports 1960, str. 215. Glej tudi RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 599-600; LUKER, D.: On

the Borders of Justice: An Examination and Possible Solution to the Doctrine of Uti Possidetis, v: MILLER, R.

A., BRATSPIES, R. M. (ur.): Progress in International Law. Martines Njihoff Publishers, Leiden, Boston 2008,

str. 151–170, str. 158. 102

Poleg Venezuele so podobne ustavne določbe sprejele tudi Republika Nova Granada, Ekvador, Združene

države Mehike, Srednjeameriška federativna republika in Honduras. NESI, G., nav. delo (1996), str. 28-29.

Prim. tudi MOORE, J. B., nav. delo, str. 22; RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 594; HYDE, C. C.:

International Law: Chiefly as Interpreted and Applied by the United States, 2nd revised ed., Vol. I. Little, Brown

and Company, 1947, str. 499. Hyde trdi, da so nove republike v ustave zapisale dejstvo in ne teorije. Prav tam,

str. 499-500. Glej tudi PRESCOTT, J. R. V., TRIGGS, G. D., nav. delo, str. 103-104. 103

Prva ustava, v kateri je bil uti possidetis izrecno naveden, je bila tretja ustava Kostarike iz leta 1848. Pozneje

je bil izrecno naveden tudi v ustavi Združenih držav Kolumbije. NESI, G., nav. delo (1996), str. 31. El Ouali

nasprotno trdi, da je bilo načelo uti possidetis določeno v majhnem številu ustav. EL OUALI, A.: Territorial

Integrity in a Globalizing World: International Law and States’ Quest for Survival. Springer-Verlag, Berlin

2012, str. 134. 104


Prav tam, str. 34.


30

septembra 1938 opozoril, da nobena španskoameriška država106

ni sprejela dejanske posesti

kot pravnega načela, ki je vedno vzbudilo ugovore in je v nasprotju z uti possidetis iuris, tj.

pravno razmejitvijo kolonij.107

Uti possidetis je izrecno omenjen v noti kolumbijskega

zunanjega ministra Tomása Joa uína de Acoste z dne 20. januarja 1845 odpravniku poslov

ZDA v Bogoti, v noti zunanjega ministra Republike Nove Granade, Manuela Maríe

Mallarine, ki jo je poslal 15. marca 1847 svojemu kolegu v Argentini, in v memorandumu

opolnomočenega venezuelskega ministra v Peruju Antonia Guzmána Blanca z dne 20.

novembra 1854. V slednjem Guzman navaja, da so kolumbijske države, kot vse

španskoameriške države, za načelo pravičnosti (šp. principio de justicia) in obljubo miru

glede meja razglasile uti possidetis iz leta 1810.108

Do izraza je prišel tudi v odnosih med

nekdanjimi španskimi kolonijami in Brazilijo. Zunanji minister Kolumbije Carlos Martìn je v

noti z dne 27. marca 1886 brazilskemu pooblaščencu Joa uìnu Marìi Nascentesu de

Azumbuji med drugim zapisal, da so vse ameriške države, ki so bile odvisne od španske

metropole, kot temelj ureditve meja priznale uti possidetis iz leta 1810.109

Tudi ZDA so se v odnosih z latinskoameriškimi državami izjasnile glede pomena uti

possidetis. Najdemo ga lahko v korespondenci med diplomatom Don Luisem de Onisom in

državnim sekretarjem Johnom Quincyjem Adamsom z dne 24. januarja in 12. marca 1818, v

kateri sta razpravljala o stališčih glede uti possidetisa iz leta 1763.110

Odpravnik poslov v

Gvatemali je državnega sekretarja Johna M. Claytona 27. decembra 1849 ob komentarju 7.

člena ustave111

Srednjeameriške federativne republike opozoril, da navedeni člen ne more

prejudicirati temeljnega načela, v skladu s katerim vsaka država obsega, in po pravici, vsa

ozemlja, ki so ji pripadala kot provinci ali koloniji Španije.112

V medameriških odnosih pa izstopa pismo predstavniku ZDA v Veliki Britaniji Geogeu

Dallasu, ki mu ga je poslal državnik sekretar ZDA William Marcy 26. julija 1856. V njem je

106

Pojem španskoameriške države uporabljam za označitev neodvisnih držav, ki so nasledile španski imperij. 107

Communications from the Governments of Ecuador and Peru Concerning the Dispute Between the Two

Countries, 19 League of Nations O. J. 1130 (1938), str. 1131. 108



HYDE, C. C., nav. delo, str. 507-508. 111

Določba 7. člena Ustave Srednjeameriške federativne republike je določala, da bodo meje med državami, ki

so sestavljale federacijo določene z ustavnim zakonom. Consitucion de la Republica Federal de Centro America,

decretada por la Asamblea nacional constituyente en 22 de noviembre de 1824. 112

NESI, G., nav. delo (1996), str. 38.


31

zapisano, da ZDA obravnavajo kot vzpostavljeno načelo javnega prava in mednarodnega

upravičenja (ang. international right), da evropska kolonija v Ameriki ob pridobitvi

neodvisnosti nasledi ozemeljske meje kolonije, kot so bile določene v matični državi.113

Nesi

pojasnjuje, da je prav iz vsebine tega pisma izšlo mnenje, da so ZDA podpirale teorijo o uti

possidetisu za vso Ameriko.114

Nekateri avtorji ga zato obravnavajo kot načelo ameriškega

mednarodnega prava.115

Načelo uti possidetis (iuris) lahko prepoznamo tudi v dvostranskih pogodbah. V pogodbi med

Novo Granado in Perujem iz leta 1823 sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bodo meje

potekale tako kot leta 1809 med nekdanjimi podkraljestvi Peruja in Nove Granade.116

Podobno določbo je vsebovala tudi pogodba med Kolumbijo (Novo Granado) in Perujem iz

leta 1829.117

Tudi Ekvador je leta 1832 pristal na nekdanje kolonialne meje s Perujem do

dokončne določitve meja med obema državama.118

Argentina in Čile sta prav tako sklenila

pogodbo o prijateljstvu leta 1855, v kateri sta priznala nekdanje španske kolonialne meje iz

leta 1810.119

Nikaragva in Honduras sta se leta 1894 dogovorila, da sta lastnika ozemelj, ki so

v trenutku neodvisnosti sestavljali province Hondurasa in Nikaragve. S pogodbo je bila

ustanovljena tudi komisija za določitev meje, ki po dogovoru pogodbenih strank ni smela

priznati pravne veljave posesti de facto, ki bi jo zatrjevala ena ali druga stran.120

Podobne

pogodbe sta sklenila tudi El Salvador in Honduras med leti 1896 in 1918.121

V 5. členu

posebnega sporazuma iz leta 1986, s katerim sta El Salvador in Honduras predložila mejni

spor v reševanje Meddržavnem sodišču, pa sta med drugim določila, naj Meddržavno sodišče

odloči na podlagi norm mednarodnega prava, veljavnih med strankama sporazuma, vključno z

določbami mirovne pogodbe iz leta 1980, ki je v 26. členu določala uporabo dokumentov122

113

NESI, G., nav. delo (1996), str. 38-39. 114

Prav tam, str. 39. Prim. HYDE, C. C., nav. delo, str. 508. 115



Prav tam; MOORE, J. B., nav. delo, str. 23. 118

MOORE, J. B., nav. delo, str. 23 119



Prav tam. 122

Dokumente bi v skladu z navedenim 26. členom uporabila mešana komisija pri določanju meje. Komisija ni

izčrpala mandata v dogovorjenem roku, zato sta državi predložili spor Meddržavnemu sodišču. General Peace

Treaty, El Salvador – Honduras, 30 October 1980, 1310 UNTS 213; Agreement setting up a Special


32

glede notranjih kolonialnih meja, ki jih je izdala španska krona ali lokalne oblasti.123

Nesi

dodaja, da so španskoameriške države v nekaterih drugih dogovorih za mednarodne meje

določile meje cerkvenih oblasti in ne tistih, ki jih je zaradi upravnih namenov določil španski

suveren.124

Prva pogodba, v kateri sta se španskoameriški državi izrecno sklicevali na uti possidetis, je

bila sklenjena med Ekvadorjem in Perujem leta 1860 v Guayaquilu (t. i. Tratado de

Mapasingue).125

Pogodbenici sta se obvezali spoštovati meje, ki jih je narekoval uti

possidetis, dokler mešana komisija ne bi dokončno uredila vprašanja meja.126

V poznejši

pogodbi iz leta 1887 sta se Ekvador in Peru dogovorila, da bo ozemeljski spor rešen izključno

na podlagi uti possidetisa.127

V pogodbi med Hondurasom in Nikaragvo iz leta 1894 (t. i. Tratado Gámez-Bonilla) se

državi sicer nista izrecno sklicevali na načelo uti possidetis, sta pa določili, da sta vsaka zase

lastnici ozemlja, ki je na datum neodvisnosti predstavljal provinci Hondurasa in Nikaragve.128

Državi sta se dogovorili, da bosta vzpostavili mešano komisijo, ki bo morala prijateljsko rešiti

spor in določiti skupno mejo. Pri določanju meje je komisija morala upoštevati v celoti

dokazano lastništvo ozemlja in ni smela priznati pravne veljave posesti de facto, ki bi jo

zatrjevala katera od strank. Državi sta jo tudi pooblastili, da določi jasno začrtane naravne

Commission for the demarcation of the frontier line between El Salvador and Honduras pursuant to the General

Peace Treaty of 30 October 1980, San Salvador, 11 February 1986, 1495 UNTS 269. 123

Special Agreement between El Salvador and Honduras to submit to the Decision of the International Court of

Justice the Land, Island and Maritime Boundary Dispute existing between the two States, signed in the City of

Esquipulas, Republic of Guatemala, 24 May 1986, v: Case Concerning the Land, Island and Maritime Frontier

Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 356 in nasl. Glej tudi NESI,

G., nav. delo (1996), str. 45. 124


Prav tam, str. 45-46; HYDE, C. C., nav. delo, str. 501. Ekvador je priznal ozemeljske zahtevke Peruja v

skladu s cédulo iz leta 1802. HYDE, C. C., nav. delo, str. 501. 126

NESI, G., nav. delo (1996), str. 45-46; MOORE, J. B., nav. delo, str. 23-24. 127

NESI, G., nav. delo (1996), str. 46. Leta 1894 je bil k pogodbi dodan protokol, h kateremu je pristopila tudi

Kolumbija. Prav tam. 128

Tratado Gámez-Bonilla entre Nicaragua y Honduras firmado en Tegucigalpa el 7 de octubre de 1894

(angleški prevod objavljen v: Case concerning the Arbitral Award made by the King of Spain on 23 December

1906, Judgment of 18 November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 199–202); NESI, G., nav. delo (1996), str. 43-

44.


33

meje (šp. límites naturales bien marcados), kolikor je to mogoče. V ta namen sta ji dovolili,

da določi tudi kompenzacije in odškodnine.129

Bolivija in Peru sta v splošni pogodbi o arbitraži iz leta 1901 določila, da mora arbiter odločiti

na podlagi mednarodnega prava in v primeru mejnih sporov na podlagi ameriškega načela uti

possidetis iz leta 1810, če arbitražni sporazum ni določal, da se uporabi posebno pravilo.130

Izrecno navedbo uti possidetisa bomo našli tudi v arbitražnem sporazumu med Gvatemalo in

Hondurasom iz leta 1930,131

v katerem sta pogodbeni stranki določili, da je edina pravno

upoštevana črta, ki se lahko vzpostavi med obema državama, črta uti possidetis iz leta 1821.

Če bi tribunal ugotovil, da sta državi razširili svoje interese, ki bi jih bilo treba upoštevati,

preko te črte, je imel dovoljenje pogodbenih strank, da prilagodi to črto, kot šteje za primerno

in lahko določi nadomestilo za škodo.132

Dogovori med novimi španskoameriškimi državami in nekdanjo matično državo Španijo niso

vsebovali izrecne navedbe izraza uti possidetis. Ne glede na to pa so kolonialne razmejitve v

trenutku neodvisnosti dobile položaj mednarodnih meja.133

Posebnost so bile različne dvostranske pogodbe z Brazilijo med leti 1841 in 1867, ki so dajale

prednost dejanski posesti (ang. actual possession).134

Pogodba o mejah med Brazilijo in

Urugvajem, sklenjena v Rio de Janeiru 12. oktobra 1851, je izrecno določila, da pogodbeni

129



1906, Judgment of 18 November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 199–202). 130

NESI, G., nav. delo (1996), str. 47; HYDE, C. C., nav. delo, str. 502. Hyde pojasnjuje, da sta pogodbeni

stranki v nadaljevanju v pogodbi z dne 30. decembra 1902 natačno opredelili smernice, ki naj jim sledi arbiter.

Določili sta, naj arbiter odloči na podlagi zbirke zakonov španske krone (ang. laws of the Indies), kraljevih

odlokov in ukazov, uredb guvernerjev, diplomatskih aktov glede razmejitve meja, zemljevidov in uradnih opisov

ter na splošno vseh uradnih dokumentov, za katere je bilo določeno, da so navedenenim kraljevim ukazom dali

pravi pomen in zagotovili izvršljivost (3. člen). Če ti dokumenti ne bi jasno določali gospostva nad ozemljem, je

arbiter lahko odločil o vprašanju pravično, tako da se je čim bolj približal pomenu in duhu, ki je vel iz njih (4.

člen). Stranki sta tudi izrecno določili, da posest, ki jo je ena od strank izvrševala nad določenim ozemljem, ne

more ovirati ali prevladati nad kraljevimi naslovi ali ukazi, ki jih je določila druga stranka (5. člen). Prav tam;

Treaty of Arbitration for the Settlement of the Boundary Questions between the Republics of Bolivia and Peru,

La Paz, 30 December 1902, 100 BFSP 803. 131

Treaty of Arbitration between Guatemala and Honduras, signed at Washington on July 16, 1930, RIAA, Vol.

II, str. 1309–1313. 132

NESI, G., nav. delo (1996), str. 47-48. Glej tudi HYDE, C. C., nav. delo, str. 503. 133


MOORE, J. B., nav. delo, str. 12. Glej tudi NESI, G., nav. delo (1996), str. 48–55; HYDE, C. C., nav. delo,

str. 502-503; PARODI, C. A.: The politics of South American boundaries. Greenwood Publishing Group,

Greenwood 2002, str. 8–16.


34

stranki priznavata uti possidetis kot temelj, na podlagi katerega naj se uredijo meje med

obema.135

Določba 4. člena te pogodbe je določala, da Brazilija na podlagi uti possidetisa

utrjuje svojo pravico do plovbe po reki Yaguarón in jezeru Mirim.136

S pogodbo med

Brazilijo in Perujem, sklenjeno v Limi 23. oktobra 1851, sta pogodbeni stranki soglašali, da

bodo meje med obema državama določene na podlagi načela uti possidetis.137

Tudi v pogodbi

med Brazilijo in Venezuelo, sklenjeno v Caracasu 25. novembra 1852, je bilo določeno, da

pogodbene stranke soglašajo in priznavajo kot temelj za določitev meja med njunimi ozemlji

uti possidetis.138

Tudi Brazilija in Paragvaj sta se 6. aprila 1856 v Rio de Janieru dogovorila,

da »bosta spoštovala in vzajemno zagotovila, da bo spoštovan uti possidetis«, dokler meja ne

bo natančno določena.139

Argentinska federacija in Brazilija pa sta načelo uti possidetis

sprejeli v pogodbi o meji z dne 14. decembra 1857 in njenih protokolih, sklenjeni v mestu

Paraná. Zadnja v tej seriji dvostranskih pogodb je bila pogodba med Brazilijo in Bolivijo z

dne 27. marca 1867, sklenjena v La Pazu, v kateri sta pogodbeni stranki kot temelj, na podlagi

katerega naj se določi meja med njunima ozemljema, priznali uti possidetis.140

V okviru medameriških kongresov in večstranskih pogodb velja opozoriti na Pogodbo o

konfederaciji141

iz leta 1848 med Perujem, Bolivijo, Čilom, Ekvadorjem in Novo Granado ter

posebej na njen 7. člen, iz katerega je mogoče razbrati vsebino uti possidetisa.142

Če ne bi bilo

mogoče ugotoviti stanja ob pridobitvi neodvisnosti, je pogodba v določbi istega člena

predvidela ustanovitev komisij, ki bi določile skupne meje. Nesi pojasnjuje, da ta člen pomeni

»akt rojstva, v multilateralnem okviru, uti possidetisa«.143

V drugih večstranskih pogodbah pa

se države niso sklicevale na uti possidetis, ampak na ozemeljsko celovitost na novo nastalih

135


NESI, G., nav. delo (1996), str. 50; glej tudi BEVILÁQUA, C., nav. delo, str. 299-300. 137


Prav tam. 139

Prav tam; NESI, G., nav. delo (1996), str. 50. 140

MOORE, J. B., nav. delo, str. 18; NESI, G., nav. delo (1996), str. 50-51. 141

Tratado de confederación entre las repúblicas del Perú, Bolivia, Chile, Ecuador y Nueva Granada, firmado en

Lima a 8 de febrero de 1848, v: ULLOA, Alberto (ur.): Congresos americanos de Lima, Tomo I. Imp. Torres

Aguirre, Lima 1938. 142

Določba 7. člena se je glasila: »Federativne republike razglašajo, da imajo popolno pravico do ohranitve meja

svojih ozemlj, kot so obstajale ob neodvisnosti od Španije, tiste od zadevnih podkraljestev, capitanías generales

ali presidencias, na katere je bila razdeljena Španska Amerika; […].« Prav tam. Glej tudi NESI, G., nav. delo

(1996), str. 56. 143



35

držav (denimo v Kontinentalni pogodbi iz Lime iz leta 1856). Na nekaterih medameriških

kongresih, zlasti med leti 1889 in 1938, pa se o načelu uti possidetis ni razpravljalo.144

Kljub nekaterim odmikom od načela uti possidetis je jasno, da so latinskoameriške države

takoj po neodvisnosti sprejele načelo uti possidetis v večstranskih pogodbah za določitev

medsebojnih meja. Dejstvo, da so se sčasoma vse manj sklicevale nanj pa po Nesijevem

mnenju dokazuje, kako globoko je bilo to načelo ukoreninjeno v medameriških odnosih, da je

bilo sklicevanje nanj povsem odvečno.145

Po drugi svetovni vojni so države članice Organizacije ameriških držav (OAD) razglasile

svoje nasprotovanje prisilnim ozemeljskim spremembam in zelo malo je bilo vojaških

sprememb meja na zahodni polobli.146

Leta 1957 je Nikaragva hotela pridobiti dele

honduraškega ozemlja, vendar jo je OAD pozvala, naj se umakne in prepričala državi, da spor

rešita pred Meddržavnim sodiščem.147

Leta 1982 je izbruhnila vojna med Argentino in Veliko Britanijo za Falklandske otoke, ki se

je končala z vnovično angleško okupacijo teh otokov. Spor je razdelil mednarodno skupnost,

saj je večina držav članic OZN pozvala Argentino, naj se umakne, večina latinskoameriških

držav pa je Argentino podprla.148

Pri tem pa ni bilo jasno, ali je mogoče glede ozemlja

oziroma meja uporabiti načelo uti possidetis. Medtem ko so bili nekateri prepričani, da o tem

ni dvoma, saj je bila Argentina španska kolonija,149

so drugi trdili, da načelo uti possidetis ne

pride v poštev, saj kljub pogodbam med Španijo in Argentino iz leta 1667 in 1670 ni

prepričljivih dokazov, da bi državi imeli dejansko posest pred, med ali po tem času, zaradi

144



ZACHER, M. W., nav. delo (2001), str. 229. 147

Washington Agreement between Honduras and Nicaragua of 21 July 1957, 277 UNTS 159, No. 4005.

Meddržavno sodišče je potrdilo veljavnost odločitve Award by the King of Spain z dne 23. decembra 1906 in

odločilo, da ga je Nikaragva dolžna spoštovati. Nikaragva s svojimi ozemeljskimi zahtevki torej ni bila uspešna.

Case concerning the Arbitral Award made by the King of Spain on 23 December 1906, Judgment of 18

November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 192. 148

ZACHER, M. W., nav. delo (2001), str. 229. 149

REISMAN, W. M.: The Struggle for The Falklands, v: 93 Yale L. J. 287 (1983-1984), str. 287–317;

SANCHEZ, Miguel Antonio: Self-Determination and the Falkland Islands Dispute, v: SNYDER, F. E.,

SATHIRATHAI, S. (ur.): Third World Attitudes Toward International Law: An Introduction. BRILL, 1987, str.

101–124, str. 104-105. El Ouali, ki sicer oporeka veljavi uti possidetisa, potrdi, da so v primeru Falklandskih

otokov latinskoameriške države sprejele uti possidetis, da bi nasprotovale angleški okupaciji leta 1833. EL

OUALI, A., nav. delo, str. 134.


36

česar Falklandski otoki niso mogli biti del podkraljestva Rio de la Plata.150

Če upoštevamo, da

so države Latinske Ameriki sprejele načelo uti possidetis, v skladu s katerim ozemlje

nekdanjih španskih kolonij postane ozemlje novih neodvisnih držav, potem je težko pritrditi

argumentom glede neizvrševanja dejanske posesti.151

Naslednice španskega imperija so s

sprejetjem tega načela namreč zanikale obstoj terra nullius in v povezavi s tem se je tudi

uveljavil konstrukt fiktivne posesti.

Leta 1995 je zaradi Ekvadorjevih zahtevkov do Peruja glede mejnega področja, ki je na

podlagi Protokola iz Ria de Janeira iz leta 1942 pripadlo Peruju, prišlo do manjših spopadov.

Prejšnje stanje je bilo vzpostavljeno s pomočjo štirih garantnih sil navedenega protokola –

Argentine, Brazilije, Čila in ZDA.152

Načelo uti possidetis ni rešilo vseh sporov med državami in ni preprečilo vseh spopadov,

vendar praksa držav Latinske Amerike od prve polovice 19. stoletja potrjuje njegov obstoj in

veljavo. Čeprav v nekaterih ustavah in pogodbah ne bomo našli njegove neposredne navedbe,

pa lahko v vsebini teh dokumentov jasno prepoznamo njegovo vsebino – spoštovanje

nekdanjih kolonialnih meja (ob pridobitvi neodvisnosti) kot novih mednarodnih meja med

neodvisnimi državami.

3. 1. 2. Azijske države

V Aziji je bila zgodovina kolonizacije drugačna, zaradi česar vprašanje poteka meja ni bilo

tako izrazito kot drugje. Kolonialne velesile so namreč spoštovale predkolonialne državne

strukture, ob razglasitvi neodvisnosti pa so nove države nasledile državne meje vladajočih

oblasti z dolgimi državnimi tradicijami.153

Čeprav se nove države niso izrecno sklicevale na

150

GIBRAN, D. K.: The Falklands War: Britain Versus the Past in the South Atlantic. McFarland, 2008, str. 38. 151

REISMAN, W. M., nav. delo, str. 303. 152

ZACHER, M. W., nav.delo (2001), str. 229. 153

HASANI, E.: Uti …, nav. delo (2003), str. 89.


37

načelo uti possidetis, bi lahko to potrditev kontinuitete meja razumeli kot učinkovanje tega

načela.154

Posebej je treba opozoriti na spor med Vzhodnim Timorjem in Indonezijo. Vzhodni Timor je

bil od leta 1975 do leta 1999 pod nadzorom Indonezije, neodvisnost pa je pridobil maja

2002.155

Meja med obema državama se je oblikovala na podlagi nekdanje kolonialne

razmejitve med portugalskimi in nizozemskimi posestvi na otoku Timor.156

Čeprav je

Vzhodni Timor ostal na seznamu nesamoupravnih ozemelj tudi po indonezijski okupaciji, ne

moremo trditi, da gre za primer dekolonizacije, saj se ta ni boril za neodvisnost izpod

kolonialne sile (Portugalske), ampak se je odcepil od neodvisne države z njenim soglasjem

(Indonezije).157

Glede na to, da je nekdanja kolonialna meja dobila položaj nove mednarodne

meje, je mogoče šteti to prakso kot potrditev načela uti possidetis zunaj dekolonizacijskega

konteksta.158

3. 1. 3. Afriške države

Afriške države se v svojih ustavah niso izrecno sklicevale na uti possidetis, kot je bilo

značilno za države Latinske Amerike. Mnenje, da so se države s sklicevanjem na načelo

ozemeljske celovitosti v ustavah pravzaprav sklicevale implicitno na načelo uti possidetis

(iuris),159

pa je z vidika teorije mednarodnega prava problematično.

154

BROWNLIE, I.: African Boundaries: A Legal and Diplomatic Encyclopaedia. C. Hurst & Co. Publishers,

1979, str. 12; glej tudi ŠEBENIK, N.: Načelo …, nav. delo (2007), str. 830. 155

MARTIN, I. C.: Self-Determination in East Timor: The United Nations, the Ballot, and International

Intervention. Lynne Rienner Publishers, 2001. 156

O zgodovini meje glej DEELY, N., FURNESS, S., SCHOFIELD, C. H.: The International Boundaries of East

Timor (Boundary & Territory Briefing Vol. 3 No. 5). IBRU, 2001, str. 5–11, 25 in nasl.; East Timor (Portugal v.

Australia), Judgment, I.C.J. Reports 1995, str. 90. 157

STERIO, M.: On the Right to External Self-Determination: ‘Selfistans,’ Secession, and the Great Powers’

Rule, v: 19 Minn. J. Int'l L. 137 (2010), str. 137–176, str. 158–160; VIDMAR, J.: Confining New International

Borders in the Practice of Post-1990 State Creations, v: ZaöRV 70 (2010), str. 319–356, str. 345. 158

Za drugačen pogled glej VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 345. 159

BEDJAOUI, M., nav. delo, str. 75–94, str. 77; glej tudi NESI, G., nav. delo (1996), str. 97.


38

Načeli ozemeljske celovitosti in spoštovanja notranjih upravnih meja v trenutku pridobitve

neodvisnosti sta sicer tesno povezani, vendar obstajajo med njima jasne razlike.160

Načelo

ozemeljske celovitosti je eno temeljnih načel mednarodnopravnega reda, ki ga določa 4. točka

2. člena Ustanovne listine OZN. V skladu z njim morajo države spoštovati ozemeljsko

celovitost drugih držav in se vzdržati uporabe sile v medsebojnih odnosih. V ta okvir tako

sodi tudi spoštovanje meja, ki označujejo konec ozemlja neke države. Načelo uti possidetis pa

določa zgolj pravno nadgradnjo nekdanjih kolonialnih meja v mednarodne meje na novo

nastalih držav v trenutku pridobitve neodvisnosti.161

Raič dodatno pojasnjuje, da se načelo

ozemeljske celovitosti uporablja, če odmislimo kolonialna in druga ozemlja v razmerjih

odvisnosti, ko je ozemeljska enota v skladu z mednarodnim pravom že postala (neodvisna)

država, in ima trajen značaj.162

Za uti possidetis pa je značilna začasnost, saj deluje v trenutku

prenosa suverenosti, in je pritrjen na ozemeljski vidik oblikovanja države.163

Prav ta

»pritrjenost« na ozemeljski vidik pa ustvarja videz, da med načeli skorajda ni razlike. Ne

glede na te razlike pa je vendarle treba pritrditi Shawju, da načelo ozemeljske celovitosti

učinkuje po pridobitvi neodvisnosti in z namenom varstva ozemeljskega okvira neodvisnosti

(tj. uti possidetis)«.164,165

Dvostranske pogodbe o ureditvi meja med afriškimi državami so bile redke.166

Pogosteje pa

so države na multilateralnih konferencah sprejele resolucije, v katerih so se opredelile tudi do

160

Higginsova kritizira Francka zaradi nedosledne uporabe oziroma enačenja obeh pojmov. HIGGINS, R.:

Themes and Theories, Selected Essays, Speeches and Writings in International Law, Vol. 1 and 2. Oxford

University Press, Oxford 2009, str. 832-833. Glej tudi RAIČ, D.: Statehood and the Law of Self-Determination.

Kluwer Law International, 2002, str. 303; EL OUALI, A., nav. delo, str. 131; Frontier Dispute (Burkina

Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149 – Separate Opinion Of Judge Yusuf, odst. 37–

43. 161

Prim. LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M.,

HENRARD, K. (ur.), nav. delo, str. 61. 162

RAIČ, D., nav. delo, str. 303; glej tudi SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 501. 163

Prav tam; glej tudi TANCREDI, A.: A ‘normative due process’ in the creation of States through secession, v:

KOHEN, M. G. (ur.): Secession: International Law Perspectives. Cambridge University Press, 2006, str. 171–

207, str. 192. 164

SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 501. Dodati je treba, da se Shawjevo pojasnjevanje nanaša na nekdanje

države Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške. 165

Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je uti possidetis različica načela ozemeljske celovitosti, kot trdi Okafor.

OKAFOR, O. C.: After Martyrdom: International Law, Sub-State Groups, and the Construction of Legitimate

Statehood in Africa, v: 41 Harv. Int'l. L. J. 503 (2000), str. 503–528, str. 518. 166

Velja omeniti nedavni posebni sporazum med Burkino Faso in Nigrom, s katerim sta državi 20. julija 2010

predložili spor v obravnavo pred Meddržavnim sodiščem. Državi sta glede prava, ki naj se uporabi, poleg

sporazuma z dne 28. marca 1987 določili uporabo določbe prvega odstavka 38. člena Statuta Meddržavnega

sodišča in načelo nedotakljivosti kolonialnih meja, ki sta jih nasledili (ang. principe de l’intangibilité des


39

vprašanja meja med novimi državami. V tem kontekstu je treba omeniti Panafriški kongres v

Manchestru leta 1945 in vseafriško konferenco v Akri leta 1958, na katerih so se države

zavzele za politično enotnost afriških ljudstev in načelo tabula rasa, v skladu s katerim bi

prezrli kolonialne razmejitve afriških ozemelj.167

Toda zelo kmalu je postalo jasno, da so te

zahteve težko uresničljive in države so potrdile spoštovanje nekdanjih kolonialnih razmejitev,

ki so obstajale ob pridobitvi neodvisnosti. S tega vidika je zlasti pomembna Konferenca

afriških držav v Addis Abebi leta 1963, na kateri je predsednik Malija Modibo Keita izjavil,

da prav afriška enotnost zahteva, da vsi spoštujejo dediščino kolonialnega sistema, torej tudi

ohranitev kolonialnih meja.168

Za to sta se denimo zavzela tudi predsednik Madagaskarja in

Nigerije, nasprotovala pa sta predsednika Somalije in Maroka.169

Ustanovna listina OAE iz leta 1963 je med temeljnimi načeli določila tudi načeli spoštovanja

suverenosti in ozemeljske celovitosti držav članic, ne pa tudi načela uti possidetis. Države

članice OAE so se tako v tretji alineji 3. člena Ustanovne listine OAE zavezale spoštovati

suverenost in ozemeljsko celovitost vsake države in njene neodtujljive pravice do

neodvisnega obstoja.170

Leto pozneje pa je večina afriških držav na prvi Konferenci OAE v

frontières héritées de la colonisation). Compromis de saisine de la cour internationale de justice, au sujet du

diff rend frontalier entre le Burkina Faso et la R publi ue du Niger, notifi conjointement à la Cour le 20 juillet

2010. Tako sta državi namesto z dvostransko pogodbo spor rešili pred Meddržavnim sodiščem. 167

NESI, G., nav. delo (1996), str. 101-102. O panafrikanizmu in afriški enotnosti glej NANJIRA, D. D.:

African Foreign Policy and Diplomacy from Antiquity to the 21st Century, Vol. 1. Praeger, Santa Barbara 2010,

str. 240–286. Med leti 1958 in 1963 je to razmeroma pomembno vseafriško politično gibanje predlagalo, da bi

razpustili kolonialne meje in oblikovali regionalne skupine, ki bi temeljile na skupni kulturi, religiji in jeziku, kar

je bilo povsem nezdružljivo z idejo uti possidetis. BARTOŠ, T., nav. delo, str. 58; ABRAHAM, G., nav. delo,

str. 68. Lalonde trdi, da so prav te zahteve po revidiranju nekdanjih kolonialnih meja vzbudile sum v obstoj

pravila mednarodnega prava, ki bi določal samodejno spremembo kolonialnih upravnih meja v mednarodne

meje. LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD,

K. (ur.), nav. delo, str. 60-61. Ta sum je bil ovržen po sprejemu resolucije iz Kaira iz leta 1964 in na njej

temelječe prakse držav. BROWNLIE, I., nav. delo (1979), str. 11. Glej tudi poglavje 3. 3. 3. 1. Regionalna

norma mednarodnega običajnega prava v Latinski Ameriki in Afriki, str. 121. 168


Prav tam, str. 103–108. Maroko in Somalija sta obstajali kot državi še pred kolonizacijo in sta hoteli dobiti

nazaj ozemlja, ki so jima jih vzele kolonialne oblasti. Prav tam, str. 130. Čeprav je mednarodna skupnost podprla

boj Sahravijev za samoodločbo, pri čemer je utemeljenost zahtev sahravijskega naroda po samoodločbi potrdilo

tudi Meddržavno sodišče in obenem zavrnilo ozemeljske zahtevke Maroka do Zahodne Sahare (Western Sahara,

Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, str. 12), Maroko še vedno zatrjuje zgodovinsko pripadnost maroškim

dinastijam in v skladu s tem vztraja pri uveljavljanju suverenosti nad Zahodno Saharo, nekdanjo špansko

kolonijo. Njegov predlog o Avtonomni regiji Sahara (ang. Sahara autonomous region) se do zdaj ni uresničil.

Annex to the letter dated 11 April 2007 from the Permanent Representative of Morocco to the United Nations

addressed to the President of the Security Council, S/2007/206, 13 April 2007; Western Sahara: Out Of The

Impasse, Middle East/North Africa Report N°66 – 11 June 2007, International Crisis Group. 170

Charter of the Organization of African Unity, 25 May 1963. Nekateri trdijo, da je to določbo Ustanovne

listine OAE iz leta 1963 mogoče razumeti kot potrditev načela uti possidetis. BOUTROS-GHALI, Boutros: The


40

Kairu izrecno potrdila ohranitev kolonialnih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti.171

Načelo statusa quo kolonialnih meja ni bilo novo, ampak se je uveljavilo že v Latinski

Ameriki kot načelo uti possidetis (iuris).172

Maroko in Somalija sta še naprej nasprotovala

sprejemu tega načela,173

težave pa so se začele pojavljati, podobno kot v Latinski Ameriki,

glede stanja ozemelj ob pridobitvi neodvisnosti in povsem na novo glede občutljivega

razmerja med načelom uti possidetis in vse pomembnejšim načelom samoodločbe narodov.174

Afriška unija (AU), ki je nasledila OAE, je v odstavku b 4. člena Ustanovne listine AU z dne

11. julija 2000 vnovič potrdila zavezo o spoštovanju meja, ki so obstajale ob pridobitvi

neodvisnosti.175

Posebej velja poudariti primer Eritreje, ki se je v soglasju z Etiopijo od nje odcepila. Ureditev

meje med državama bi namreč lahko uvrstili med primere prakse, ki potrjuje obstoj načela uti

possidetis zunaj dekolonizacije. Eritreja je bila med leti 1889 in 1941 italijanska kolonija.

Addis Ababa Charter: A Commentary, v: 35 Int'l Conciliation 5 (1963–1965), str. 5–52, str. 29-30; PRESCOTT,

J. R. V., TRIGGS, G. D., nav. delo, str. 143. Glej tudi Affaire de la délimitation de la frontière maritime entre la

Guinée et la Guinée-Bissau, Sentence du 14 f vrier 1985, RIAA, Vol. XIX, str. 149–196, str. 165. 171

Resolutions Adopted by the First Ordinary Session of the Assembly of Heads of State and Government Held

in Cairo, Uar, From 17 To 21 July 1964 (Border Disputes Among African States, AHG/Res. 16(I)). 172

BROWNLIE, I., nav. delo (1979), str. 11-12; NESI, G., nav. delo (1996), str. 106; PRESCOTT, J. R. V.,

TRIGGS, G. D., nav. delo, str. 143; NANJIRA, D. D., nav. delo, str. 25–260, 412, 438, 481, 494-495; THIO, L.:

Battling Balkanization: Regional Approaches toward Minority Protection beyond Europe, v: 43 Harv. Int'l L. J.

409 (2002), str. 409–468, str. 445, 452; MHANGO, M.: Governance, Peace and Human Rights Violations in

Africa: Addressing the Application of the Right to Self-Determination in Post-Independence Africa, v: 5 Afr. J.

Legal Stud. 199 (2012), str. 199–214, str. 207. Glej tudi Affaire de la délimitation de la frontière maritime entre

la Guinée et la Guinée-Bissau, Sentence du 14 f vrier 1985, RIAA, Vol. XIX, str. 149–196, str. 165. Lalonde in

El Ouali nasprotno trdita, da se je zaveza o spoštovanju statusa quo kolonialnih meja nanašala le na kolonialne

meje de facto in ni bilo potrebe sklicevati se na pravne instrumente nekdanje kolonialne sile pri določanju meja.

Uti possidetis iuris zato ni prišel v poštev. LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining

Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD, K. (ur.), nav. delo, str. 61; EL OUALI, A., nav. delo, str. 140;

glej tudi Frontier Dispute (Burkina Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149 – Separate

Opinion Of Judge Yusuf. El Ouali kritizira tudi odločitev Meddržavnega sodišča v zadevi med Burkino Faso in

Malijem, ker je asimilirala latinskoameriško prakso držav z afriško glede načela uti possidetis. Po njegovem

mnenju je namreč razlika med latinskoameriškim uti possidetis iuris in afriškim načelom (de facto) status quo

očitna. EL OUALI, A., nav. delo, str. 140. S tem stališčem se ni mogoče strinjati, saj spoštovanje statusa quo

meja (ohranitev meja iz kolonialnega obdobja) ne pomeni spoštovanja zgolj meja de facto, tj. meja, ki so

obstajale dejansko, ampak tudi meja, ki so bile utemeljene v pravno določenih naslovih. Veljavnosti slednjih

afriške države niso nikoli zanikale. 173

KLABBERS, J., LEFEBER, R.: Africa: Lost between Self-Determination and uti possidetis, v:

BRÖLMANN, C., LEFEBER, R., ZIECK, M. (ur.): Peoples and Minorities in International Law. Martinus

Nijhoff, Dordrecht 1993, str. 37–76, str. 58. 174

Deklaracija o zagotavljanju neodvisnosti kolonialnim deželam in narodom iz leta 1960 je določila, da imajo

vsi kolonialni narodi pravico do samoodločbe, v skladu s katero svobodno določajo svoj politični status ter

ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and

Peoples, General Assembly resolution 1514 (XV), 14 December 1960. 175

Constitutive Act of the African Union, 11 July 2000.


41

Leta 1952 je stopila v federacijo z Etiopijo, ki jo je leta 1962 anektirala na podlagi arbitrarne

odločitve parlamenta. Sledila je dolga in krvava vojna za neodvisnost, ki se je končala leta

1993 z odcepitvijo Eritreje od Etiopije.176

Po pridobitvi neodvisnosti se je nekdanja

kolonialna meja med državama vnovič vzpostavila.177

Leta 2000 sta se državi dogovorili, da

bosta ustanovili petčlansko komisijo za mejo (Eritrea-Ethiopia Boundary Commission), ki bo

imela mandat, da določi nekdanjo pogodbeno kolonialno mejo na podlagi kolonialnih pogodb

med Etiopijo in Italijo iz let 1900, 1902 in 1908, in veljavnega mednarodnega prava (drugi

odstavek 4. člena Sporazuma iz Algiersa).178

Komisija je svojo odločitev predstavila 13.

aprila 2002 v Palači miru v Haagu. Mejo med državama je določila z upoštevanjem

zemljevidov, effectivités ter diplomatskih in drugih izmenjanih dokumentov, ki nakazujejo

določena priznanja ali trditve.179

Državi odločitve komisije še vedno nista implementirali.180

Del doktrine je zagovarjal, da je to prvi primer, ki pomeni izjemo od načela ohranjanja

kolonialnih meja na afriškem kontinentu.181

Na prvi pogled to drži, vendar natančnejša

obravnava pokaže, da se mednarodne meje Eritreje ujemajo z razmejitvami iz kolonialne

dobe.182

In čeprav se komisija za mejo ni sklicevala izrecno na načelo uti possidetis (in tudi v

Sporazumu iz Algiersa ni izrecno naveden),183

lahko zagovarjamo, da navedena določba 4.

člena Sporazuma iz Algiersa in mandat komisije odgovarjata njegovi vsebini.184

Poleg tega

sta se Eritreja in Etiopija z okvirnim sporazumom iz leta 1998 zavezali spoštovati meje, ki so

obstajale ob neodvisnosti, kot je določeno v resoluciji iz Kaira iz leta 1964. Svojo zavezo k

176

Eritreja ne sodi med primere dekolonizacije. VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 343; CRAWFORD, J.: The

Creation of States in International Law, 2nd ed. Clarendon Press, Oxford 2006, str. 375, 402-403. 177

Med leti 1993 in 1998 sta državi spoštovali notranje upravne meje. Leta 1998 pa je Eritreja okupirala manjša

mejna območja, ki jih je Etiopija spet pridobila leta 1999 in 2000. ZACHER, W. M., nav. delo (2001), str. 235. 178

Agreement Between the Government of the Federal Democratic Republic of Ethiopia and the Government of

the State of Eritrea (Algiers Agreement), 12 December 2000. 179

Decision Regarding Delimitation of the Border between the State of Eritrea and the Federal Democratic

Republic of Ethiopia, 13 April 2002, RIAA, Vol. XXV, str. 83–195. 180

Report of the Secretary-General on Ethiopia and Eritrea, S/2008/40, 23 January 2008. Glej tudi Eritrea:

Scenarios for Future Transition Africa Report N°200 – 28 March 2013, International Crisis Group. 181

Glej denimo DEMISSIE, D.: Self-Determination Including Secession Vs. The Territorial Integrity of Nation-

States: A Prima Facie Case for Secession, v: 20 Suffolk Transnat'l L. Rev. (1996-1997), str. 165–192, str. 176. 182

NESI, G., nav. delo (1996), str. 128; ABRAHAM, G., nav. delo, str. 78. 183

Državi pogodbenici sta potrdili načelo spoštovanja meja, obstoječih v trenutku neodvisnosti, kot ga je leta

1964 določila resolucija iz Kaira in v povezavi s tem določili, da bodo meje določene na podlagi ustreznih

kolonialnih pogodb in mednarodnega prava (prvi odstavek 4. člena Sporazuma iz Algiersa). 184

SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 500.


42

spoštovanju tega načela pa sta potrdili tudi v sporazumu o prenehanju sovražnosti iz leta

2000.185

Kot primer uporabe načela uti possidetis v post-dekolonizacijskih razmerah se navaja tudi

primer Somalilanda, avtonomne enote v Somaliji, ki se je enostransko razglasil za suvereno

državo de facto leta 1991.186

Analiza prakse afriških držav dokazuje, da je bil uti possidetis temeljnega pomena pri

določanju ozemeljskih meja med afriškimi državami.187

Čeprav ni preprečil vseh sporov, so

po Brownliejevih besedah njegovo »zdravorazumskost« potrdile že izkušnje v Latinski

Ameriki in Aziji.188

O njegovi veljavnosti v medafriških odnosih tako ne more biti dvoma.189

3. 1. 4. Bližnjevzhodne države

Izrael se je v sporu glede meje med Egiptom in nekdanjimi palestinskimi mandatnimi ozemlji

skliceval na mejo, ki je bila po njegovem mnenju določena z dogovorom med Otomanskim

cesarstvom in Veliko Britanijo leta 1906. To mejo naj bi Egipt priznal leta 1926 v dogovoru,

sklenjenim z Veliko Britanijo. Egipt pa se je po drugi strani skliceval na razmejitev, ki je

obstajala ob dodelitvi palestinskega mandata Veliki Britaniji leta 1922. Izrael s svojimi

argumenti ni uspel, saj je tribunal odločil na podlagi meje med Egiptom in nekdanjim

mandatnim ozemljem Palestine, kot je bila razmejena, konsolidirana in razumljena v

mandatnem obdobju od leta 1923 do leta 1948.190

Leta 1990 je Irak neuspešno uveljavljal uti possidetis v odnosih s Kuvajtom, na katerega je

želel razširiti svojo suverenost. Zatrjeval je, da Kuvajt ni subjekt mednarodnega prava in ne

185

Decision Regarding Delimitation of the Border between the State of Eritrea and the Federal Democratic

Republic of Ethiopia, 13 April 2002, RIAA, Vol. XXV, str. 83–195, str. 118. 186

FARLEY, B. R.: Calling a State a State: Somaliland and International Recognition, v: 24 Emory Int'l L. Rev.

777 (2010), str. 777–820, str. 818-819. 187

PRESCOTT, J. R. V., TRIGGS, G. D., nav. delo, str. 142. 188

BROWNLIE, I., nav. delo (1979), str. 12. 189

HIGGINS, R.: Problems and Process: International Law and How We Use It. Oxford University Press,

Oxford 1995, str. 123; ŠEBENIK, N.: Načelo …, nav. delo (2007), str. 830. 190

NESI, G., nav. delo (1996), str. 169–171; Case concerning the location of boundary markers in Taba between

Egypt and Israel, 29 September 1988, RIAA, Vol. XX, str. 1–118. Glej tudi poglavje 3. 2. 2. Praksa arbitražnih

tribunalov v Aziji in na Bližnjem vzhodu, str. 69.


43

more imeti mednarodnih meja. Izkazalo pa se je, da se je Kuvajt že pred iraško neodvisnostjo

leta 1932 oblikoval v avtonomno enoto pod britanskim protektoratom. Uti possidetis je

kvečjemu podpiral stališče kuvajtskih oblasti, ki so trdile, da so bile meje med obema

državama predmet dogovorov med britanskim protektoratom Iraka in britansko upravo

Kuvajta leta 1923.191

Te meje sta Irak in Kuvajt vnovič potrdila leta 1963 kot neodvisni

državi, s čimer je bil potrjen tudi mednarodni značaj teh meja.192

Jemen je v sporu z Eritrejo zatrjeval, da »ob razpadu imperija, kot je bil otomanski imperij,

obstaja domneva, pravna in politična, da bodo meje neodvisnih držav, ki nadomestijo imperij,

odgovarjale mejam upravnih enot, ki so sestavljele razpadli imperij«.193

Eritreja je temu ostro

nasprotovala. Tribunal, ki je leta 1998 odločal o zadevi, je podvomil v veljavnost načela uti

possidetis na Bližnjem vzhodu takoj po koncu prve svetovne vojne.194

Učinkovanje načela uti possidetis pa je mogoče prepoznati tudi pri osamosvojitvi Jordanije

leta 1946 in pozneje pri določitvi njene meje z Izraelom. Določba 3. člena mirovne pogodbe

iz leta 1994 določa mednarodno mejo med Izraelom in Jordanijo s sklicevanjem na mejo v

obdobju mandatne Palestine.195

Malenkostni odmiki od te meje so določeni v korist

kmetovalcev na območju Arava (Arabah), da bi lahko še naprej obdelovali svojo zemljo.

Tudi Bahrajn, ki se je sprl s Katarjem zaradi suverenih pravic na morskem dnu Dibala in

Qit'at Jaradahe, je uveljavljal načelo uti possidetis. Britanska uprava je med leti 1939 in 1947

izdala odločitvi, v skladu s katerima sta območji Dibale in Qit'at Jaradahe pripadli Bahrajnu.

Odločitev iz leta 1947 pa je tudi določila morsko razmejitev med Katarjem in Bahrajnom.

191

NESI, G., nav. delo (1996), str. 172–177. Glej tudi MENDELSON, M. M., HULTON, S.: La revendication

par l'Irak de la souverainet sur le Koweit, v: Annuaire français de droit international, vol. 36, 1990, str. 195–

227, str. 214–217. 192


Territorial Sovereignty and Scope of the Dispute (Eritrea and Yemen), 9 October 1998, RIAA, Vol. XXII, str.

209–332, str. 236, odst. 96. 194

Prav tam, str. 237-238, odst. 99. Več o tem v poglavju 3. 2. 3. Praksa arbitražnih tribunalov v Afriki, str. 71. 195

Treaty of Peace between the State of Israel and the Hashemite Kingdom of Jordan (with Annexes, Agreed

Minutes and Maps) (done 26 October 1994, entered into force 10 November 1994) 2042 UNTS 351; glej tudi

SCOBBIE, I., HIBBIN, S.: The Israel-Palestine Conflict in International Law: Territorial Issues. U.S./Middle

East Project, 2009, str. 13.


44

Katar je argumentom Bahrajna in navedenim odločitvam odločno nasprotoval, spor pa je

nazadnje rešilo Meddržavno sodišče,196

ki se ni opredelilo do načela uti possidetis.

3. 1. 5. Evropske države

V Evropi so ob razpadu Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške na novo nastale

republike ohranile nekdanje meje, ki so razmejevale notranje upravne enote (republike).197

Mnenja o tem, ali lahko v tej praksi prepoznamo učinkovanje načela uti possidetis so zelo

deljena, zato so v nadaljevanju nekoliko podrobneje pojasnjeni relevantni dogodki ob razpadu

teh držav in praksa novih držav.

3. 1. 5. 1. Razpad Jugoslavije

Politični dogodki in konflikti so v devetdesetih letih 20. stoletja pripeljali do razpada

Jugoslavije, ki je združevala šest zveznih republik (Bosno in Hercegovino, Črno Goro,

Hrvaško, Makedonijo, Slovenijo in Srbijo) in dve avtonomni pokrajini (Kosovo in

Vojvodino). Slovenija in Hrvaška sta razglasili neodvisnost 25. junija 1991, države članice

Evropske skupnosti pa so ju priznale 15. januarja 1992. Makedonija se je na referendumu

septembra 1991 izrekla za suverenost in neodvisnost v okviru zveze jugoslovanskih držav, na

referedumu v Bosni in Hercegovini februarja 1992 pa je bila izražena volja po neodvisnosti in

odhodu iz Jugoslavije.198

Sledil je silovit in eden najbolj tragičnih konfliktov v Evropi po

196

Maritime Delimitation and Territorial Questions between Qatar and Bahrain, Merits, Judgment, I.C.J.

Reports 2001, str. 40. Sodnik Al-Khasawneh je v ločenem mnenju pritrdil stališču, ki ga je v zadevi med Eritrejo

in Jemnom leta 1998 zavzel tribunal, in sicer da je vprašanje, ali se načelo uti possidetis lahko uporablja tudi za

razlago pravnih vprašanj, ki so se pojavljala na Bližnjem vzhodu po koncu prve svetovne vojne. Maritime

Delimitation and Territorial Questions between Qatar and Bahrain, Merits, Judgment, I.C.J. Reports 2001, str.

40 – Separate Opinion of Judge Al-Khasawneh, str. 251, odst. 10. Več o tem v poglavju 3. 2. 3. Praksa

arbitražnih tribunalov v Afriki, str. 71. 197

STERN, B.: Dissolution, Continuation and Sucession in Eastern Europe. Martinus Nijhoff Publishers, 1998,

str. 20, 183. 198

SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 107. Srbi, ki so predstavljali skoraj 36 odstotkov volilnega telesa, so

referendum bojkotirali. COX, M.: Od hladne vojne do vojne proti terorju, v: BAYLIS, J., SMITH, S.:

Globalizacija svetovne politike, 1. zvezek, prevedla Barbara Simoniti. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana

2007, str. 165–202, str. 190.


45

koncu hladne vojne, ki je povzročil veliko število žrtev.199

Dne 22. maja 1991 so bile

Slovenija, Bosna in Hercegovina ter Hrvaška sprejete v članstvo OZN. Srbija in Črna Gora pa

sta se 27. aprila 1992 odločili ustanoviti Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ). Dne 8. aprila

1993 je OZN v članstvo sprejela še Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo.200

V spremenjenih političnih razmerah je bilo treba najti odgovor tudi na vprašanje glede

položaja meja med novimi neodvisnimi državami – tako zunanjih (z Italijo, Avstrijo,

Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Albanijo in Grčijo) kot tudi notranjih. Evropska skupnost in

njene države članice so 16. decembra 1991 sprejele Deklaracijo o Jugoslaviji, v kateri so

zapisale, da zahtevajo od Jugoslavije, da se pred njenim priznanjem zaveže sprejeti ustavna in

politična jamstva, ki bodo zagotovila, da nima ozemeljskih zahtevkov do sosednjih držav

Skupnosti.201

Tudi Badinterjeva arbitražna komisija je poudarila, da je treba vse zunanje meje

spoštovati v skladu z načeli Ustanovne listine OZN, Deklaracije načel mednarodnega prava o

prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami v skladu z Ustanovno listino OZN,

Helsinške sklepne listine ter 11. členom Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede

mednarodnih pogodb z dne 23. avgusta 1978.202

Veliko težavnejše je bilo poiskati ustrezne rešitve glede meja med republikami, ki so bile v

Jugoslaviji razmejene zgolj z upravnimi mejami. Države članice Evropske skupnosti so 16.

decembra 1991 sprejele Deklaracijo o smernicah za priznanje novih držav v Vzhodni Evropi

in Sovjetski zvezi,203

ki je med drugim določila spoštovanje nedotakljivosti vseh meja, ki se

199

SANCIN, V., BAVDEK, M., MOGGI, M. J., MRDAKOVIĆ, N., SUHADOLNIK, N., ŠKRBEC, K.,

ZUPAN, N.: Lokalni zločinci. Univerzalni zločini: Odgovornost zaščititi. GV Založba, Ljubljana 2010, str. 65–

69. 200

SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 107. O dogodkih ob razpadu Jugoslavije glej tudi TIERNEY, S.: In a

State of Flux: Self-Detrmination and the Collapse of Yugoslavia, v: 6 Int'l J. on Minority & Group Rts. 197

(1998-1999), str. 197–234, str. 208–211; WELLER, M.: The International Response to the Dissolution of the

Socialist Federal Republic of Yugoslavia, v: American Journal of International Law, Vol. 86, No. 3 (Jul., 1992),

str. 569–607. 201

Declaration on Yugoslavia, 16 December 1991, 92 ILR 174; glej tudi SHAW, M. N., nav. delo (1996), str.

107. 202


170, 11th January 1992, str. 171. Glej tudi PELLET, A.: The Opinions of the Badinter Arbitration Committee A

Second Breath for the Self-Determination of Peoples, v: 3 Eur. J. Int'l L. (1992), str. 178–185; Mnenje

Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 27. 203

Türk pojasnjuje, da je navedena deklaracija določila več posebnih pogojev za priznanje, ki znatno presegajo

štiri temeljna merila za nastanek države, določena v Konvenciji iz Montevidea. Poleg spoštovanja nedotakljivosti

meja je tako deklaracija določila spoštovanje določb Ustanovne listine OZN in temeljnih aktov KVSE, pri

slednjih zlasti določb o vladavini prava, demokraciji in človekovih pravicah, jamstva za pravice etničnih in

narodnih manjšin, sprejetje relevantnih obveznosti glede razorožitve, neširjenja jedrskih orožij ter regionalne


46

lahko spremenijo le miroljubno in s skupnim soglasjem. Shaw pravilno opozarja, da te

določbe niso bile omejene le na mednarodne meje, ampak so pomensko zajemale vse (!)

meje.204

To je bilo potrjeno tudi v mnenjih št. 2 in 3 Badinterjeve arbitražne komisije.205

Da

lahko razpad Jugoslavije poteka zgolj po mejah dotedanjih republik, pa so potrdile tudi izjave

in resolucije KVSE in Varnostnega sveta OZN.206

Nekdanje jugoslovanske republike so sledile neomajnemu stališču mednarodne skupnosti, da

spremembe meja z uporabo sile niso mogoče in da je edina sprejemljiva rešitev, da nove meje

potekajo vzdolž nekdanjih notranjih meja med republikami.207

Veljavnost novih meja je bila

potrjena s priznanjem teh držav, z Daytonskim sporazumom208

iz leta 1995 ter sporazumi iz

leta 1996 med ZRJ (Srbijo in Črno Goro) na eni strani ter Hrvaško in Bosno in Hercegovino

na drugi strani.209

Leta 1999 sta Hrvaška in Bosna in Hercegovina sklenili pogodbo o državni meji, v kateri sta

določili, da je državna meja med državama določena na podlagi položaja meja ob razpadu

Jugoslavije leta 1991 in medsebojnega priznanja obeh držav leta 1992, v praksi na podlagi

varnosti in stabilnosti ter obveznost sporazumno, po potrebi pa tudi z arbitražo, reševati vsa vprašanja glede

nasledstva držav in regionalne spore. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 91. Türk opozarja, da so navedene

smernice in relevantna praksa zahodnih držav prezrle enega od klasičnih meril za priznanje, in sicer merila

učinkovite vlade držav, ki so si prizadevale za priznanje. TÜRK, D., nav. delo (1993), str. 68. V skladu z

določbo 1. člena Konvencije iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav iz leta 1933 mora država kot subjekt

mednarodnega prava imeti: (1) stalno prebivalstvo, (2) opredeljeno ozemlje, (3) vlado in (4) sposobnost vstopiti

v odnose z drugimi državami. CRAWFORD, J., nav. delo, str. 36–95; TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 86-87. 204

SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 109; SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 499. Enako stališče je zavzelo

tudi Ustavno sodišče RS v mnenju št. Rm-1/09-26. Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3.

2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 44. 205

Opinion No. 2 of the Arbitration Commission of the Peace Conference on Yugoslavia, (1992) 92 ILR 167,

11th January 1992, str. 168; Opinion No. 3 of the Arbitration Commission for the Conference on the former

Yugoslavia, (1993) 92 ILR 170, 11th January 1992, str. 171; glej tudi SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 109. 206


WELLER, M., nav. delo, str. 580–592. Glej tudi WATERS, T. W.: Contemplating Failure and Creating

Alternatives in the Balkans: Bosnia’s Peoples, Democracy, and the Shape of Self-Determination, v: 29 Yale J.

Int'l L. 423 (2004), str. 423–476, str. 441-442. Vladisavljević za situacijo razpada Jugoslavije ugotavlja, da

alternative za uti possidetis ni bilo. VLADISAVLJEVIĆ, N.: Yugoslavia’s Successor States, v: CALVERT, P.

(ur.): Border and Territorial Disputes of the World, 4th ed. John Harper Publishing, London 2004, str. 390–398.

Ustavno sodišče je v mnenju o skladnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o

obmejnem prometu in sodelovanju z Ustavo RS pojasnilo, da se je Slovenija »mednarodnopravno zavezala k

spoštovanju načela uti possidetis v postopku njenega priznanja s strani Evropskih Skupnosti in njihovih držav

članic.« Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/00-29 z dne 19. 4. 2001, Ur. l. RS, št. 43/01. 208

The General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina, 14 December 1995. Določba 10.

člena Daytonskega sporazuma določa, da se ZRJ in Bosna in Hercegovina medsebojno priznata kot suvereni

neodvisni državi znotraj svojih mednarodnih meja. Prav tam. 209

Prim. ZACHER, W. M., nav. delo (2001), str. 235.


47

meja obmejnih katastrskih občin, obmejnih mest in vasi v obdobju popisa prebivalstva leta

1991 ter razmejitvene črte, ki je delila oblastne organe nekdanje Socialistične republike

Hrvaške in Socialistične republike Bosne in Hercegovine. Mejo na morju pa sta določili na

podlagi sredinske črte na morju med ozemljema Hrvaške in Bosne in Hercegovine v skladu s

Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982.210

Izrecnega sklicevanja na načelo uti possidetis, z izjemo mnenja št. 3 Badinterjeve arbitražne

komisije, ne bomo našli v nobenem dokumentu, toda očitno je, da se državne meje nekdanjih

jugoslovanskih republik ujemajo z nekdanjimi upravnimi mejami v Jugoslaviji (uti

possidetis).211

3. 1. 5. 1. 1. Mnenje št. 3 Badinterjeve arbitražne komisije

Mnenji št. 2 in 3 Badinterjeve arbitražne komisije z dne 11. januarja 1992 sta imeli izjemen

pomen za meje nekdanjih jugoslovanskih republik. Ker se mnenje št. 2 nanaša na pravico do

samoodločbe srbskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, je obravnavano v poglavju 4. 8.

Razmerje do pravice narodov do samoodločbe, mnenje št. 3 pa je predstavljeno v

nadaljevanju.

V odgovoru na vprašanje, ki ga je postavila Srbija, ali so lahko notranje meje med Hrvaško in

Srbijo ter med Srbijo in Bosno in Hercegovino meje v smislu mednarodnega prava, je

komisija poudarila, da se potek mejnih črt lahko spremeni le s svobodnim sporazumom.212

Če

takega sporazuma ni, so te črte postale mednarodne meje.213

Tako razlago je po mnenju

210

Treaty on the State Border between the Republic of Croatia and Bosnia and Herzegovina, 30 July 1999.

Pogodba še ni začela veljati, jo pa državi začasno izvajata od datuma podpisa. CHARNEY, J. I., SMITH, R. W.:

International Maritime Boundaries, Vol. IV. Martinus Nijhoff Publishers, 2002, str. 2887–2889. Glej tudi

SARAJLIĆ, A.: Nerešena mejna vprašanja med Hrvaško in BiH, v: Pravna praksa, št. 36/2008, str. 19-20. 211

SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 500. Tudi Avbelj in Letnar Černič menita, da so po razpadu Jugoslavije

upravne meje postale državne meje v skladu z mednarodnopravnim načelom uti possidetis (iuris). AVBELJ, M.,

LETNAR CERNIC, J.: The Conundrum of the Piran Bay: Slovenia v. Croatia – The Case of Maritime

Delimitation, v: 5 J. Int’l L. & Pol’Y 6 (2007), str. 1–19, str. 3. Za drugačno mnenje glej denimo LALONDE, S.:

Determining Boundaries in a Conflicted World: The Role of Uti Possidetis. McGill-Queen's University Press,

Montreal, Ithaca NY 2002, str. 199. O vprašanju načela uti possidetis med nekdanjimi jugoslovanskimi

republikami glej tudi NESI, G., nav. delo (1996), str. 180–189. 212


170, 11th January 1992. 213

Prav tam, str. 171.


48

komisije narekovalo načelo spoštovanja ozemeljskega statusa quo in zlasti načelo uti

possidetis.214

Glede slednjega je prišla do zaključka:

»Uti possidetis, čeprav je bil sprva uporabljen pri reševanju dekolonizacijskih vprašanj v

Ameriki in Afriki, je danes priznan za splošno načelo, kot je poudarilo Meddržavno sodišče v

zadevi med Burkino Faso in Malijem (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554, str. 565):

‘Ne glede na to načelo ni posebno pravilo, ki bi pripadalo zgolj enemu sistemu mednarodnega

prava. Je splošno načelo, ki je logično povezano s pojavom pridobitve neodvisnosti, kjerkoli

do tega pride. Njegov očiten namen je preprečiti, da bi neodvisnost in stabilnost novih držav

ogrozili bratomorni boji’ …«215

Načelo je bilo po mnenju komisije mogoče toliko lažje uporabiti, ker sta drugi in četrti

odstavek 5. člena Ustave SFRJ216

z dne 21. februarja 1974 določala, da se ozemlje in meje

republik ne morejo spremeniti brez njihove privolitve.217

Komisija je pri navajanju argumentov torej izhajala iz obrazložitve sodišča v zadevi med

Burkino Faso in Malijem. Pri tem pa je izpustila kratek, toda pomemben končni del stavka, ki

se glasi: »… bratomorni boji, ki bi jih povzročilo izpodbijanje meja po umiku upravne

oblasti«.218

(Poudarek dodan, op. avt.) Navezovanje bojev na umik upravne oblasti jasno

nakaže, da so mišljeni pojavi pridobitve neodvisnosti v okviru dekolonizacije, pri čemer se

tudi preostali deli obrazložitve nanašajo večinoma na dekolonizacijski kontekst.219

Razlaga, ki

jo je podala Badinterjeva komisija, zato presega razlago Meddržavnega sodišča,220

ni pa zgolj

zaradi tega nepravilna.

214

Prav tam. Kot odločilni datum so tudi v tem primeru upoštevali stanje meja v trenutku pridobitve

neodvisnosti. NESI, G., nav. delo (1996), str. 182, 184-185. 215


170, 11th January 1992, str. 171. 216

Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Ur. l. RS, SFRJ, št. 9/1974. Člen je citiran v opombi

233, str. 51. 217


170, 11th January 1992, str. 171. 218

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 565. 219

Glej poglavje 3. 2. 4. Praksa Meddržavnega sodišča, str. 75. 220

POMERANCE, M.: The Badinter Commission: The Use and Misuse of the International Court of Justice's

Jurisprudence, v: 20 Mich. J. Int'l L. 31 (1998-1999), str. 31–58, str. 50–58; LUKER, D.: On the Borders of

Justice: An Examination and Possible Solution to the Doctrine of Uti Possidetis, v: MILLER, R. A.,

BRATSPIES, R. M. (ur.), nav. delo, str. 166. McCorquodale in Hausler tudi trdita, da je Badinterjeva komisija

potegnila napačne pravne zaključke, saj je zamenjala zgodovinsko določene meje, ki niso izšle iz dekolonizacije,


49

Nekateri so zatrjevali, da bi lahko dogajanje ob razpadu Jugoslavije razumeli kot obliko

dekolonizacije,221

vendar je to mnenje povsem zmotno. Proces dekolonizacije se je namreč

nanašal na kolonije kot ozemlja, ki so, upoštevajoč pravico do samoodločbe, geografsko

ločena in etnično in/ali kulturno drugačna od države, ki jih upravlja.222

Geografska ločenost

pa v praksi ni pomenila morebitne mejne reke ali gorovja, ki bi ločevalo kolonialno

upraviteljico od njene kolonije, ampak ocean, zaradi česar sta se tudi razvila izraza blue water

ali salt water colonialism.223

Jugoslavija torej ni mogla biti kolonialna država, njene republike

pa tudi niso imele položaja čezmorskih ozemelj.224

Določene etnične in kulturne razlike so

sicer nedvomno obstajale, toda to nikakor ni zadostno merilo, ki bi potrjevalo obstoj

kolonialnih odnosov znotraj nekdanje Jugoslavije. Tudi ob razpadu Jugoslavije ne moremo

trditi, da je ta imela kolonialno oblast na republikami. Poleg tega je kolonija ozemlje, ki si ga

je država pravno podredila, ne da bi določila enak pravni položaj domorodnemu prebivalstvu

in prebivalstvu na lastnem ozemlju.225

To v primeru Jugoslavije, ki je bila razdeljena na šest

zveznih republik in dve avtonomni pokrajini, prav gotovo ni držalo. Tako določba 1. člena

Ustave SFRJ iz leta 1963 kot tudi poznejša določba 1. člena Ustave SFRJ iz leta 1974 sta

namreč določali enakopravnost narodov in narodnosti v Jugoslaviji.226

V skladu s tem je bilo

s kolonialno določenimi mejami. MCCORQUODALE, R., HAUSLER, K.: Caucuses in the Caucasus: The

Application of the Right of Self-Determination, v: GREEN, J., WATERS, C. (ur.): Conflict in the Caucasus:

Implications for International Legal Order. Palgrave, 2010, str. 26–53, str. 34. 221

BARTOŠ, T., nav. delo, str. 77; RADAN, P.: The break-up of Yugoslavia and international law. Routledge,

London and New York 2002, str. 230; PAVKOVIC, A., RADAN, P.: The Ashgate Research Companion to

Secession. Ashgate Publishing, 2011, str. 19. 222

Principles which should guide members in determining whether or not an obligation exists to transmit the

information called for under article 73e of the Charter, GA Resolution 1541 (XV), 15 December 1960; RADAN,

P., nav. delo (2002), str. 230-231. 223

KNOP, K.: Diversity and Self-Determination in International Law. Cambridge University Press, 2002, str. 75. 224

Radan navaja, da je OZN glede kolonializma vselej štela, da se nanaša na čezmorske kolonije in se ne

uporablja za države, ki so se konstituirale kot posledica ozemeljskih širitev na sosednja območja (denimo

Sovjetske zveze). RADAN, P., nav. delo (2002), str. 230. 225


Določba 1. člena Ustave SFRJ iz leta 1974 se je glasila: »Socialistična federativna republika Jugoslavija je

zvezna država kot državna skupnost prostovoljno združenih narodov in njihovih socialističnih republik ter

socialističnih avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine v sestavi Socialistične republike Srbije, ki temelji na

oblasti in samoupravljanju delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, ter socialistična samoupravna

demokratična skupnost delovnih ljudi in občanov ter enakopravnih narodov in narodnosti.« Ustava Socialistične

federativne republike Jugoslavije, Ur. l. RS, SFRJ, št. 9/1974. Podobno se je glasil tudi 1. člen Ustave SFRJ iz

leta 1963: »Socialistična federativna republika Jugoslavija je zvezna država prostovoljno združenih in

enakopravnih narodov ter socialistična demokratska skupnost, ki temelji na oblasti delovnega ljudstva in

samoupravljanju. [Socijalistička Federativna Republika Jugoslavija je savezna država dobrovoljno ujedinjenih i

ravnopravnih naroda i socijalistička demokratska zajednica zasnovana na vlasti radnog naroda i

samoupravljanju.]« Ustav Socijalističke Federativne Republike Jugoslavije, Službeni List SFRJ, 1963.


50

prebivalstvo Jugoslavije tudi podrejeno enakim zveznim predpisom.227

Izraz »dekolonizacija«

je treba torej uporabljati previdno, saj bi drugače lahko vsako pridobitev neodvisnosti v

grobem šteli za pojav dekolonizacije.228

Argument, da je sklicevanje Badinterjeve komisije na uti possidetis iuris neutemeljeno zaradi

bistveno drugačnega konteksta uporabe tega načela v obdobju dekolonizacije, je prav tako

zgrešen. Radan navaja, da v Latinski Ameriki in Afriki ni bilo sporov o tem, da bodo

nekdanje kolonialne meje pridobile položaj mednarodnih meja, v Jugoslaviji pa je bilo sporno

prav to.229

Pred arbitražnimi organi, ki so odločali o mejnih sporih v Latinski Ameriki in

Afriki, je bil po Radanovem mnenju predmet spora natančen potek mejnih črt v naravi.230

V

Jugoslaviji pa ni bilo nikoli spora o tem, kje potekajo mejne črte med republikami, ampak je

bil spor o tem, ali naj te črte postanejo bodoče mednarodne meje.231

S takim stališčem se ni mogoče strinjati. Načeloma sicer drži, da so latinskoameriške in

afriške države na splošno soglašale z uporabo načela uti possidetis, popravki in razjasnitve pa

so bili potrebni pri poteku meja v naravi. Toda te okoliščine ne morejo biti argument proti

veljavnosti načela uti possidetis v post-dekolonizacijskih razmerah, ampak zgolj dokaz enotne

prakse latinskoameriških in afriških držav, ki so nekdanje upravne meje kolonialnih oblasti

potrdile kot nove mednarodne meje. In nikakor ne drži trditev, da v primeru Jugoslavije ni

bilo nikoli spora o poteku mejnih črt v naravi. Ne nazadnje aktualni mejni spor med Slovenijo

in Hrvaško dokazuje, da je predmet spora tudi sam potek meja med nekdanjima

jugoslovanskima republikama.232

Trditev, da je bilo načelo uti possidetis uporabljeno v drugačnih razmerah kot danes le delno

drži. Čeprav današnji primeri razpadov in odcepitev držav niso in niti ne morejo biti povsem

enaki dekolonizacijskim razmeram, ne smemo prezreti, da so, podobno kot evropske, tudi

latinskoameriške, azijske in afriške države »bíle boj« za neodvisnost. Ob pridobitvi

neodvisnosti pa so se vse morale soočiti z vprašanjem poteka meja. Podlaga za uporabo

načela v vseh teh situacijah je zato v bistvenem enaka in je navedbe o obstoju kolonialnih

227

Prim. RADAN, P., nav. delo (2002), str. 231. 228

Prim. BARTOŠ, T., nav. delo, str. 77. 229

RADAN, P., nav. delo (2002), str. 232-233. 230


Prav tam. 232

Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 2.


51

odnosov, različnih upravnih enot in meja ter razvoj pravice narodov do samoodločbe ne

morajo spodkopati.

Badinterjeva komisija je utemeljila načelo uti possidetis tudi s sklicevanjem na 5. člen Ustave

SFRJ iz leta 1974.233

Odločila je, da uti possidetis toliko bolj velja za republike glede na drugi

in četrti odstavek navedenega člena, ki določa, da se ozemlje republik in njihove meje ne

morejo spremeniti brez njihovega soglasja.234

Radan obtožuje komisijo selektivnega citiranja,

saj je prezrla prvi in tretji odstavek istega člena ter ni upoštevala, da se določba o

nedotakljivosti meja uporablja le v primeru ozemeljske celovitosti Jugoslavije.235

Države, ki

so to celovitost kršile, niso mogle uveljavljati jamstev na podlagi drugega in četrtega odstavka

5. člena Ustave SFRJ.236

Bartoš pa trdi, da je sklicevanje na ustavno določbo nesmiselno, saj

je Jugoslavija razpadla, zaradi česar njena ustava ni več veljala.237

Kot dodaten argument pa

navaja še analogijo s prvim odstavkom 61. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih

pogodb, ki določa, da se pogodbenica lahko sklicuje na to, da mednarodne pogodbe ni

mogoče izvajati, kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od

nje, če je to posledica tega, da predmeta, ki je nujen za izvajanje mednarodne pogodbe, ni več

ali je uničen. Kot pogodbo bi lahko po Bartoševih besedah razumeli »pakt, ki povezuje

notranje enote v zveznem sistemu, propad ali razpad zvezne države pa bi bil predmet, ki je

trajno izginil«.238

Očitno je, da imajo pravni teoretiki, ki zavračajo mnenje Badinterjeve komisije, različna

stališča glede veljavnosti Ustave SFRJ v kontekstu njenega razpada. Tako Radanovi kot

Bartoševi argumenti so do neke mere prepričljivi, vendar težko upoštevni z vidika

233

Člen 5 Ustave SFRJ je določal:

»(1) Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno in ga sestavljajo ozemlja socialističnih

republik.

(2) Ozemlje republike se ne more spremeniti brez privolitve republike, ozemlje avtonomne pokrajine pa tudi ne

brez privolitve avtonomne pokrajine.

(3) Meja Socialistične federativne republike Jugoslavije se ne more spremeniti brez soglasja vseh republik in

avtonomnih pokrajin.

(4) Meja med republikama se sme spremeniti samo po njunem sporazumu; če gre za mejo avtonomne pokrajine,

pa še z njenim soglasjem.« Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Ur. l. RS, SFRJ, št. 9/1974. 234


170, 11th January 1992. 235

RADAN, P., nav. delo (2002), str. 233-234. 236


BARTOŠ, T., nav. delo, str. 73-74. 238

Prav tam, str. 74.


52

mednarodnega prava. Bartošev argument o analogiji med ustavo in mednarodno pogodbo pa

je zelo vprašljiv. Ta analogija namreč ni tako samoumevna, kot Bartoš želi prikazati, saj je

mednarodna pogodba v skladu s točko a prvega odstavka 2. člena Dunajske konvencije o

pravu mednarodnih pogodb239

mednarodni sporazum, ki ga države sklenejo pisno in ga ureja

mednarodno pravo, sestavljen v obliki ene same listine ali dveh ali več povezanih listin, ne

glede na njegovo posebno poimenovanje. Za Ustavo SFRJ pa tega ne moremo trditi.

Načelo uti possidetis je bilo zaradi kompleksnosti dogodkov ob razpadu Jugoslavije

uporabljeno tako za določitev meja, ki so sledile nekdanjim upravnim mejam, kot tudi v

situacijah oboroženih spopadov za določitev nekdanjih upravnih meja, ki so bile izhodišče za

morebitne drugačne dogovore med strankami v sporu.240

Mnenja Badinterjeve arbitražne

komisije odsevajo to kompleksnost, zato ni presenečenje, da se mednarodnopravni teoretiki

nanje odzivajo z zelo različnimi mnenji. Najbolj prizanesljiv je Shaw, ki trdi, da se

Badinterjeva komisija ni motila. Po njegovem mnenju namreč ni nerazumno zagovarjati, da je

komisija, ki je bila soočena s hitrim rušenjem Jugoslavije in potrebo po ustreznih pravnih

načelih, zanesla na legitimno razlago navedb Meddržavnega sodišča v zadevi Frontier

Dispute in zaključila, da je uti possidetis abstraktno načelo, ki se uporablja v vseh situacijah

pridobitve neodvisnosti.241

Shawjeva interpretacija obrazložitve sodišča je sicer dobro

argumentirana, vendar je težko prezreti vse poudarke sodišča, ki se nanašajo na

dekolonizacijo in nakazujejo, da je odločitev sodišča omejena na dekolonizacijski kontekst.242

Radan meni, da ne načeli mednarodnega prava o spoštovanju ozemeljskega statusa quo in uti

possidetisa ne določbe 5. člena Ustave SFRJ ne morejo utemeljiti veljavnosti načela, ki ga

zagovarja Badinterjeva arbitražna komisija.243

To je najradikalnejša različica kritičnih mnenj,

ki nasprotujejo odločitvam Badinterjeve arbitražne komisije, in je ni mogoče podpreti. Celo

Ratner, oster kritik načela uti possidetis, priznava, da je Badinterjeva komisija obravnavala

načelo uti possidetis.244

Radan pa njegov obstoj zunaj dekolonizacije zanika do te točke, da

načelo spoštovanja meja, obstoječih v trenutku neodvisnosti, poimenuje Badinterjevo načelo o

239

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969), Ur. l. SFRJ, MP, 30/72, Akt o notifikaciji

nasledstva, Ur. l. RS, št. 35/92, MP, št. 9/92. 240

Prim. NESI, G., nav. delo (1996), str. 186. 241


Glej poglavje 3. 2. 4. Praksa Meddržavnega sodišča, str. 75. 243

RADAN, P., nav. delo (2002), str. 234. 244

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 613-614.


53

mejah (ang. Badinter Borders Principle), ki nima zveze z načelom uti possidetis, kot se je

uveljavilo v Latinski Ameriki in Afriki.245

Najdemo lahko tudi trditve, da je uti possidetis tako, kot ga je utemeljila Badinterjeva

arbitražna komisija, daleč od nevtralnega, saj je nekatere odcepitvene težnje legitimiral

(Slovenija in Hrvaška), druge pa zavrnil (srbske entitete v Hrvaški in Bosni in

Hercegovini).246

To mnenje pripisuje načelu uti possidetis pretirane učinke in zgreši bistvo

njegove vsebine. Čeprav se s potrditvijo meja, ki jih »izriše« načelo uti possidetis, oblikuje

ozemlje novih neodvisnih držav, to ne pomeni, da uti possidetis določa upravičence za

uveljavljanje odcepitvenih zahtevkov. To sodi v okvir pravice narodov do samoodločbe. Ko je

ugotovljeno, ali gre resnično za upravičenca do zunanje samoodločbe in so izpolnjeni še

preostali pogoji za njeno uveljavljanje,247

lahko preidemo k problemu reševanja meja. V

praksi sicer prihaja do brisanja meja med temi časovnimi trenutki, vendar je pomembno, da ne

zaidemo v razprave o bodočem ozemeljskem okviru in določitvi meja, ne da bi prej ugotovili,

ali je skupina ljudi, ki zahteva odcepitev, upravičena to zahtevati. Uti possidetis sicer lahko

dele prebivalstva ozemeljsko »odreže« od matičnega naroda, ker potrdi mejne črte, ki so

veljale v trenutku pridobitve neodvisnosti (in te morda ne zaobjemajo celotne narodne

skupine), ampak to ne pomeni, da uti possidetis legitimira odcepitvene težnje ene ali druge

skupine.248

Poleg tega je Badinterjeva komisija ugotovila, da je Jugoslavija razpadla,249

tako

da tudi s tega vidika uti possidetis ni mogel privilegirati nobene skupine glede vprašanj o

zakonitosti odcepitev.

245

RADAN, P., nav. delo (2002), str. 222, 247; RADAN, P.: Post-Secession International Borders: A Critical

Analysis of the Opinions of the Badinter Arbitration Commission, v: 24 Melb. U. L. Rev. 50 (2000), str. 50–76.

Tudi Lalonde trdi, da je Badinterjeva arbitražna komisija radikalno spremenila načelo uti possidetis. LALONDE,

S., nav. delo (2002), str. 202-203. 246

EL OUALI, A., nav. delo, str. 138. 247

Več o tem v poglavju 4. 8. Razmerje do pravice narodov do zunanje samoodločbe, str. 147. 248

TANCREDI, A.: A ‘normative due process’ in the creation of States through secession, v: KOHEN, M. G.

(ur.), nav. delo, str. 193. 249


4th July 1992. Waters pravilno poudarja, da se Badinterjeva komisija ni nikoli oprla na pravico republik do

odcepitve kot izraza zunanje samoodločbe. WATERS, T. W., nav. delo, str. 444. Tudi Crawford podobno

poudarja, da Badinterjeva komisija »ni podala sklepa o predhodni pravici konstitutivnih republik do

neodvisnosti«. CRAWFORD, J., nav. delo, str. 401.


54

Neuspešni odcepitveni poskusi Republike Srbske v Bosni in Hercegovini in Krajine na

Hrvaškem,250

ki jih mednarodna skupnost ni priznala, pa so dodatno potrdili ozemeljsko

celovitost republik, nastalih po razpadu Jugoslavije, in s tem tudi načelo uti possidetis.251

O legitimnosti in pravilnosti mnenja št. 3 je sicer mogoče razpravljati v nedogled, toda naj

opozorim, da pravzaprav nihče ne zanika, da je Badinterjeva komisija mnenje št. 3 s

selektivnim citiranjem precej prilagodila razmeram ob razpadu Jugoslavije in se s tem

oddaljila od kolonialnega pomena načela uti possidetis. Toda kolonialni pomen ali ne – uti

possidetis je bil uporabljen pri rešitvi razmerij v nekdanji Jugoslaviji kot univerzalno

načelo252

in postavljen je bil precedens.253

3. 1. 5. 2. Razpad Sovjetske zveze

Podobne zaključke glede položaja meja in uporabe načela uti possidetis bi lahko potegnili v

primeru Sovjetske zveze, ki je v devetedesetih letih 20. stoletja dočakala enak konec kot

Jugoslavija.

Estonija, Litva in Latvija so bile neodvisne države, ki jih je Sovjetska zveza anektirala s

tajnim Paktom Ribbentrop-Molotov iz leta 1939. Pri njihovem prizadevanju za pridobitev

neodvisnosti se niso sklicevale na samoodločbo, ampak le na neveljavnost navedenega

pakta.254

Ko je Litva leta 1991 pridobila neodvisnost, je takoj sprejela, da njene meje potekajo

tako, kot so potekale takratne notranje meje s Sovjetsko zvezo. S tem je soglašala tudi Rusija.

Latvija in Estonija pa sta taki določitvi meja nasprotovale in vztrajale pri mejah, ki so

obstajale pred nasilno priključitvijo Sovjetski zvezi. Latvija je leta 2007 sklenila sporazum z

250

Resolucija Varnostnega sveta OZN 1038 (1996) je potrdila neodvisnost, suverenost in ozemeljsko celovitost

Hrvaške. S/RES/1038 (1996), 15 January 1996. 251


CASSESE, A.: Diritto internazionale. Il Mulino, Bologna 2006, str. 80. 253

Prim. WATERS, T. W., nav delo, str. 442. Glej tudi TRBOVICH, A. S.: A Legal Geography of Yugoslavia's

Disintegration. Oxford University Press, New York 2008, str. 272; FARLEY, B. R., nav. delo, str. 804. 254

CASSESE, A.: Self-Determination of Peoples and the Recent Break-Up of USSR and Yugoslavia, v:

MACDONALD, R. St. J. (ur.): Essays in Honour of Wang Tieya. Martinus Nijhoff Publishers, 1994, str. 131–

144, str. 134.


55

Rusijo, v katerem je pristala na nekdanje notranje meje, kot so veljale ob pridobitvi

neodvisnosti leta 1991.255

Estonija pa je leta 2005 sklenila sporazum o določitvi meje z Rusijo, ki je predvideval

nekatere manjše spremembe meje, ki je bila vzpostavljena po drugi svetovni vojni, ko je

Sovjetska zveza okupirala baltske države. Estonski parlament se je v postopku ratificiranja

pogodbe skliceval na Mirovno pogodbo iz Tartuja iz leta 1920, čemur je Rusija ostro

nasprotovala. Posledično pogodba ni bila nikoli ratificirana. Vidmar trdi, da je mogoče v tem

sporazumu prepoznati tendenco, da nedavni notranji mejni režimi (dogovori) oblikujejo

močan temelj za določitev novih mednarodnih meja.256

Kmalu po pridobitvi neodvisnosti baltskih republik je Sovjetska zveza razpadla. Belorusija,

Rusija in Ukrajina so v Minsku 8. decembra 1991 sprejele skupno odločitev o razpadu

Sovjetske zveze in nastanku novih držav ter Skupnosti neodvisnih držav (CIS). V dokumentu,

ki je izšel iz teh pogajanj,257

je določeno tako načelo ozemeljske celovitosti kot tudi zaveza o

spoštovanju nedotakljivosti obstoječih meja v Skupnosti. Obe načeli je potrdila tudi

Deklaracija iz Alma-Ate,258

sprejeta v Alma Ati 21. decembra 1991. Zacher ugotavlja, da je

CIS potrdila načelo ozemeljske celovitosti zaradi pritiska zahodnih držav,259

zlasti držav

članic Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), vendar je tudi večina držav

članic CIS priznala, da je spoštovanje meja, ki so jih nasledile (načelo uti possidetis), v

255

The Republic of Latvia and the Russian Federation Treaty on the State Border of Latvia and Russia, 27

March 2007; Information Note: Border Treaty Between the Russian Federation and the Republic of Latvia, 8

June 2006, DG External Policies Delegations Europe. 256

VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 337-338. 257

The Minsk (Belovezh Forest) Agreement on Creation of the Commonwealth, 8 December 1991, v:

BRZEZIŃSKI, Z., SULLIVAN, P. (ur.): Russia and the Commonwealth of Independent States: Documents,

Data, and Analysis. M.E. Sharpe, 1997, str. 43–45. Glej tudi YAKEMTCHOUK, R. M.: Les conflits de

territoires et de fronti res dans les Etats de l'ex-U.R.S.S., v: Annuaire français de droit international, vol. 39,

1993, str. 393–434, str. 396. 258

Deklaracijo je podpisalo 11 držav (z izjemo baltskih držav in Gruzije). The Alma-Ata Declaration, 21

December 1991, v: BRZEZIŃSKI, Z., SULLIVAN, P. (ur.), nav. delo, str. 47-48. Glej tudi YAKEMTCHOUK,

R. M., nav. delo, str. 396. 259

Ne smemo pozabiti na Deklaracijo o smernicah za priznanje novih držav z dne 16. decembra 1991, ki se je

nanašala tako na Jugoslavijo kot tudi na Sovjetsko zvezo. Shaw trdi, da je bil namen deklaracije poskrbeti za

pomembno dokazno podporo za sprejem načela uti possidetis na mednarodni ravni v tem posebnem kontekstu.

SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 110. Glej tudi YAKEMTCHOUK, R. M., nav. delo, str. 395-396.


56

njihovem skupnem interesu.260

Nedotakljivost meja je leta 1993 vnovič potrdila določba 3.

člena Ustanovne listine CIS, ki je nadomestila sporazum o ustanovitvi CIS iz leta 1991.261

Iz vsebine obeh dokumentov in ravnanja držav je torej mogoče sklepati, da so države sprejele

načelo uti possidetis. Shaw meni, da je jasno, da je bil namen uveljaviti in okrepiti doktrino

uti possidetis, med drugim tudi zato, da bi novim mejam zagotovili mednarodno, regionalno

in državno legitimacijo.262

Nesi podobno ugotavlja, da so se države v teh okoliščinah

dogovorile, da bodo upravne meje med republikami postale mednarodne meje med novimi

državami, zunanje meje nekdanje Sovjetske zveze pa bodo obdržale svoj mednarodni

značaj.263

Tudi Van Dervort pojasnjuje, da se je veliko držav, nastalih z razpadom Sovjetske

zveze, v pogodbah dogovorilo prav za to načelo.264

Vidmar po drugi strani vidi težavo v razumevanju, da je vsaka sprememba notranje meje v

mednarodno mejo posledica uporabe uti possidetisa, saj tak argument ne razlikuje med

različnimi notranjimi mejami in dejstvom, da niso vse notranje meje podobne kolonialnim

upravnim mejam.265

V Sovjetski zvezi so (podobno kot v Jugoslaviji) namreč neodvisnost

260

ZACHER, Mark W.: The Territorial Integrity Norm: International Boundaries and the Use of Force,v:

SIMMONS, B. A., STEINBERG, R. H. (ur.): International Law and International Relations: An International

Organization Reader. Cambridge University Press, 2007, str. 259–292, str. 267. 261

Устав Содружества Независимых Государств, Минск, 22 январь 1993. 262

SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 499; SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 110; ŠEBENIK, N.: Načelo

…, nav. delo (2007), str. 830. 263

NESI, G., nav. delo (1996), str. 190. Tudi Misija za ugotavljanje dejstev o konfliktu v Gruziji je v svojem

poročilu zavzela stališče, da je ureditev meja v Sovjetski zvezi posledica delovanja uti possidetisa. Ugotovila je,

da v skladu z uti possidetisom ne postanejo le nekdanje upravne meje državne meje, ampak tudi ozemeljske pod-

enote ostanejo del novih neodvisnih držav. Independent International Fact-Finding Mission on the Conflict in

Georgia, Vol. II, September 2009, str. 143, 154. Drugi menijo, da so države jasno določile načela, na podlagi

katerih so uredile svoja ozemeljska razmerja, pri čemer pa načela uti possidetis niso uporabile. LALONDE, S.:

The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD, K. (ur.), nav. delo,

str. 62-63; VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 340. Bartoš celo trdi, da bi razpad Sovjetske zveze lahko razumeli

kot uveljavljanje njenih ustavnih določb. S tehničnega vidika so bile republike namreč v prostovoljni zvezi na

podlagi samoodločbe narodov s pravico do odcepitve, Sovjetska zveza pa je bila odgovorna za varstvo suverenih

pravic zveznih republik, s tem da je bila vsaka republika suverena sovjetska socialistična država. Republike so

tako uporabile svojo ustavno zagotovljeno pravico do samoodločbe in načelo uti possidetis ni prišlo v poštev.

BARTOŠ, T., nav. delo, str. 82; Constitution (Fundamental Law) of the Union of Soviet Socialist Republics,

adopted at the Seventh (Special) Session of the Supreme Soviet of the USSR Ninth Convocation on October 7,

1977. Bartoševo mnenje glede uporabe ustavnopravno zagotovljene pravice sicer ni napačno, vendar z vidika

mendarodnega prava ni pomembno. Sovjetska zveza je namreč razpadla, ker so njene republike uveljavile

pravico narodov do samoodločbe, kot jo določa mednarodno pravo. Nove neodvisne države, ki so uveljavile

samoodločbo, pa so sprejele tudi upravne meje, ki so veljale v trenutku pridobitve neodvisnosti, kot nove

mednarodne meje (uti possidetis). 264

VAN DERVORT, T. R.: International Law and Organization: An Introduction. SAGE, 1997, str. 356. 265

VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 340-341.


57

pridobile le zvezne republike, ne pa tudi avtonomne republike. Tako so le zvezne republiške

meje postale mednarodne meje. To pa naj bi bilo v nasprotju s »kolonialno domnevo uti

possidetis«, v skladu s katero bi bila sprememba drugih notranjih meja v mednarodne enako

verjetna.266

Vidmar zaključi, da lahko v situacijah zunaj dekolonizacije neodvisnost zahteva

»le ozemeljska enota, katere prebivalstvo se kvalificira kot narod za namen pravice do

samoodločbe«.267

Tako lahko le notranje meje take ozemeljske enote postanejo mednarodne

meje.268

Vidmarjeva opažanja glede razlik med dekolonizacijo in današnjimi razmerami ter vloge

načela uti possidetis v procesu razpada Sovjetske zveze bodo le stežka omajala njegovo

splošno veljavnost. Prvič, upravičenec do samoodločbe je lahko le prebivalstvo, ki ima

značilnosti naroda (in ne ozemeljska enota!).269

Praksa držav po letu 1991 te predpostavke ni

spremenila. In drugič, če je v obdobju po letu 1991 v skladu mednarodnim pravom mogoče

zahtevati neodvisnost (zunanjo samoodločbo) le pod točno določenimi pogoji,270

je potem

povsem logično, da lahko samo meje takih ozemelj, na katerih živijo upravičenci do

samoodločbe, postanejo mednarodne meje. Načelo uti possidetis pri tem nima nobene vloge,

saj določa le to, da nekdanje upravne meje, kot so veljale v trenutku pridobitve neodvisnosti,

postanejo meje nove države, ki jih varuje mednarodno pravo. Vsebina in namen načela uti

possidetis torej ni ta, da bi zagotavljala, da vsaka upravna (kolonialna) enota lahko pridobi

neodvisnost, ker vsaka upravna (kolonialna) meja lahko postane mednarodna meja. To bi nas

pripeljalo do absurdov, saj je danes upravna enota že katastrska občina, katastrska meja pa

ima vse značilnosti upravne meje.271

Dopustitev take ozemeljske fragmentacije bi bila tudi v

nasprotju z vrednotami, ki jih spodbuja mednarodno pravo.272

266


Prav tam. 268

Prav tam. 269

BERMAN, N.: Sovereignty in Abeyance: Self-Determination and International Law, v: 7 Wis. Int'l L.J. 51

(1988-1989), str. 51–106, str. 52; GAK, N., nav. delo (2009), str. 168–171. Glej tudi HILL, M. A.: What the

Principle of Self-Determination Means Today, v: 1 ILSA J. Int'l & Comp. L. 119 (1995), str. 119–134, str. 128.

Posebej o pravici do samoodločbe v zvezi z baltskimi državami glej CASSESE, A.: Self-Determination of

Peoples and the Recent Break-Up of USSR and Yugoslavia, v: MACDONALD, R. St. J. (ur.), nav. delo, str.

135. 270

Glej poglavje 4. 8. Razmerje do pravice narodov do zunanje samoodločbe, str. 147. 271

To pa ne pomeni, da upravna meja katastrske občine ne more postati mednarodna meja v skladu z načelom uti

possidetis. Glej Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 25. 272

Prim. HIGGINS, R., nav. delo (2009), str. 833.


58

Zakaj v Sovjetski zvezi (in Jugoslaviji) ni bila priznana samoodločba vsem narodom,273

je

torej vprašanje razlage pravice narodov do samoodločbe. Gre za občutljivo vprašanje, ki je

pogosto predmet prenapetih razprav, vendar ni povezano z učinkovanjem načela uti

possidetis. Če bi bila ob razpadu Sovjetske zveze (ali Jugoslavije) priznana samoodločba tudi

drugemu prebivalstvu, ki ga je mogoče označiti za narod, bi načelo uti possidetis veljalo (ali

vsaj moralo veljati) tudi za ozemlje teh novih držav.274

Ni sporno torej toliko to, katere meje

imajo »potencial« postati mednarodne meje – to bi lahko na abstraktni ravni trdili pravzaprav

za vse meje –,275

ampak katere skupine prebivalstva upoštevamo kot narode. Odgovor je ne le

politično pogojen, ampak tudi pravno zapleten, saj mednarodno pravo ne opredeljuje pojma

naroda.276

Praksa nekdanjih sovjetskih (in jugoslovanskih) držav tako kvečjemu dokazuje, da

države niso bile pripravljene priznati samoodločbe manjšinskemu prebivalstvu, ki je v

ozemeljsko opredeljenih enotah predstavljalo večino.277

Nova ozemeljska ureditev ni bila sprejeta brez nasprotovanj. Po letu 1991 sta se Južna Osetija

in Abhazija neuspešno poskusili odcepiti od Gruzije,278

Gorski Karabah od Azerbajdžana,

Gagavzija od Moldavije in Čečenija od Rusije.279

Zahteve po neodvisnosti pa obstajajo še

danes.280

Vendar vsi ti poskusi odcepitev in zahtev po drugačni ozemeljski ureditvi so bili

neuspešni in jih mednarodna skupnost ni priznala. Ozemeljska celovitost republik je bila

273

Cassese denimo zanika, da bi sovjetske republike, razen baltskih, imele pravico do samoodločbe. CASSESE,

A.: Self-Determination of Peoples and the Recent Break-Up of USSR and Yugoslavia, v: MACDONALD, R. St.

J. (ur.), nav. delo, str. 137, 144. 274

Glej tudi poglavje 3. 1. 5. 5. Enostranska odcepitev Kosova, str. 61. 275

Waters tudi poudarja, da je uti possidetis kot splošno načelo mednarodnega prava mogoče uporabiti glede

notranjih ali upravnih meja katerekoli države. WATERS, T. W., nav. delo, str. 449. 276

Glej GAK, N., nav. delo (2009), str. 168–171; SUMMERS, J.: Peoples and International Law: How

Nationalism and Self-Determination Shape a Contemporary Law of Nations. Martinus Nijhoff Publishers, 2007,

str. 1–6. Več o razmerju med načelom uti possidetis, pravico narodov do (zunanje) samoodločbe in načelom

ozemeljske celovitosti držav v poglavju 4. 8. Razmerje do pravice narodov do zunanje samoodločbe, str. 147. 277

Prim. WELLER, M., nav. delo, str. 606. 278

Independent International Fact-Finding Mission on the Conflict in Georgia, Vol. I, September 2009, str. 17;

Independent International Fact-Finding Mission on the Conflict in Georgia, Vol. II, September 2009, str. 143,

154. 279

Več o tem YAKEMTCHOUK, R. M., nav. delo, str. 420–429. 280

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 597.


59

vnovič potrjena in meje so ostale nespremenjene.281

S tem pa je bilo potrjeno tudi načelo uti

possidetis.282

3. 1. 5. 3. Razpad Češkoslovaške

Češkoslovaška je razpadla leta 1993 na podlagi soglasja med češko in slovaško zvezno

republiko.283

V 1. členu Pogodbe o razmejitvi skupnih državnih meja z dne 29. oktobra

1992284

sta republiki določili, da bo nekdanja upravna meja med zveznima republikama

postala mednarodna meja med na novo nastalima Češko in Slovaško republiko.285

Ratner in Vidmar utemeljujeta izbiro oziroma določitev meje med Češko in Slovaško na

podlagi zgodovinskih okoliščin, ki naj ne bi imele ničesar skupnega z načelom uti

possidetis.286

Upravna meja znotraj Češkoslovaške je izvirala iz nekdanje notranje razmejitve

avstro-ogrske monarhije, pri čemer so bili Čehi povezani z avstrijskim delom monarhije,

Slovaki pa z madžarskim.287

Po Vidmarjevem mnenju je tako nova meja bila določena na

podlagi meje, ki je razmejevala dve trdno vzpostavljeni enoti s pravico do samoodločbe (ang.

self-determination unit) in ni bila v ničemer podobna arbitrarno zarisanim kolonialnim

mejam.288

Nesi pa prav v teh zgodovinskih okoliščinah vidi dodatno potrditev načela uti

possidetis, saj je notranja upravna meja, ki je do leta 1918 imela položaj mednarodne meje

281


Tako tudi SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 110-111. 283

SHAW, M. N., nav. delo, (1997), str. 500; CRAWFORD, J., nav. delo, str. 402; Ústavný zákon č. 542/1992

Zb. o zániku Českej a Slovenskej Federatívnej Republiky. Posebej glede pogledov na odcepitev, političnega

dogajanja in pogajanj glej STEIN, E.: Czechoslovakia: Ethnic Conflict, Constitutional Fissure, Negotiated

Breakup. University of Michigan Press, 2000, str. 42–53. Ker je razpad Češkoslovaške bil miroljuben, ga

imenujejo tudi »žametna ločitev« (ang. velvet divorce). 284

Zmluva medzi Slovenskou republikou a Českou republikou o generálnom vymedzení spoločných štátnych

hraníc, dan v Prahe 29. októbra 1992, Zbierka zákonov č. 194/1993, str. 892. 285

Prav tam. Državi sta mejo pozneje spreminjali, tako da navedena pogodba ne velja več. Zmluva medzi

Slovenskou republikou a Českou republikou o spoločnej štátnej hranici, dan v Židlochoviciach 4. januára 1996,

Zbierka zákonov č. 274/1997, str. 2766; Zmluva medzi Slovenskou republikou a Českou republikou, ktorou sa

mení a dopĺňa Zmluva medzi slovenskou republikou a českou republiku o spoločnej štátnej hranici zo dňa 4.

januára 1996, dan v Bratislave 13. mája 2010, Zbierka zákonov č. 62/2011, str. 541. 286

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 597-598; VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 343. 287

MALENOVSKY, J.: Probl mes juridi ues li s à la partition de la Tch coslova uie, y compris trac de la

fronti re, v: Annuaire français de droit international, vol. 39, 1993, str. 305–336, str. 327-328. 288

VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 342.


60

med Avstrijo in Madžarsko, postala od leta 1993 vnovič mednarodna meja, ki razmejuje

republiki Češko in Slovaško.289

Čeprav se tudi v tem primeru republiki nista izrecno sklicevali uti possidetis,290

je iz izbora

izrazov in njihovega pomena v pogodbi o meji iz leta 1992 očitno, da dogovor natanko

ustreza vsebini tega načela. Državi tudi nimata nikakršnih medsebojnih ozemeljskih

zahtevkov.291

3. 1. 5. 4. Razpad Državne skupnosti Srbije in Črne Gore

Po razpadu Jugoslavije je nekdanja jugoslovanska republika Črna Gora nadaljevala svoj

obstoj v ZRJ, ki se je leta 2003 preoblikovala v Državno skupnost Srbije in Črne Gore. Leta

2006 je Črna Gora razglasila neodvisnost v skladu s 60. členom Ustavne listine Državne

skupnosti Srbije in Črne Gore, ki je izrecno določal možnost odcepitve.292

Meja nove države Črne Gore je bila enaka kot meja v ZRJ in SFRJ.293

Čeprav načelo uti

possidetis ni bilo navedeno v nobenem ustavnem ali drugem dokumentu, lahko tudi v primeru

ureditve meja med Črno Goro in Srbijo prepoznamo njegovo vsebino.

Vidmar nasprotno trdi, da ne gre za primer uporabe uti possidetisa in da je ta razmejitev že v

preteklosti imela položaj mednarodne meje, meja pa je razmejevala enote s pravico do

samoodločbe (ang. self-determination unit).294

To bi morda držalo, če bi se pravno zavezujoča

narava samoodločbe oblikovala že v 19. stoletju. Ker pa je samoodločba pridobila na pravni

veljavi šele v drugi polovici 20. stoletja, temu stališču ni mogoče pritrditi.

289


VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 343. Poudariti je treba, da se državi nista izrecno sklicevali niti na vrnitev

k zgodovinskam mejam. 291

MALENOVSKY, J., nav. delo, str. 328; RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 598. 292

Ustavna povelja državne zajednice Srbija i Crna Gora, Službeni list Srbije i Crne Gore, br. 1/2003. Člen 60

Ustavne listine je določal tudi, da Srbija nadaljuje kontinuiteto Državne skupnosti Srbije in Črne gore ter

prevzame njen mednarodni pravni položaj. Prav tam. Glej tudi VIDMAR, J.: Montenegro’s Path to

Independence: A Study of Self-Determination, Statehood and Recognition, v: 3 Hanse L. Rev. 73 (2007), str.

73–102, str. 73-74. 293

Prim. VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 352. 294

Prav tam.


61

3. 1. 5. 5. Enostranska odcepitev Kosova

Podobno kot Črna Gora tudi Kosovo ni pridobilo neodvisnosti takoj po razpadu Jugoslavije,

ampak se je enostransko odcepilo od Srbije in razglasilo svojo neodvisnost leta 2008.295

Ustava SFRJ iz leta 1946 je Kosovo opredelila za avtonomno pokrajino v okviru zvezne

republike Srbije. Njegov položaj je bil vnovič potrjen v Ustavi SFRJ iz leta 1974. Toda leta

1990 je Srbija v nasprotju z ustavnimi določbami ukinila avtonomnost Kosova, čemur je

sledilo obdobje zatiranja kosovskega prebivalstva. Čeprav je Kosovo leta 1991 sprejelo

deklaracijo o neodvisnosti, ki jo je sprejela le Albanija,296

je Badinterjeva arbitražna komisija

ni upoštevala. V skladu z Ustavo SFRJ sta bili avtonomni pokrajini Kosovo in Vojvodina

namreč samoupravne enote albanske in madžarske etnične manjšine.297

Ko se je politična in

humanitarna situacija po letu 1995 resno poslabšala, so sile NATO intervenirale in

vzpostavljena je bila mednarodna uprava za celotno območje Kosova na podlagi VII. poglavja

Ustanovne listine OZN.298

Hasani trdi, da je bila podlaga za resolucijo Varnostnega sveta 1244 (1999), ki je določila

mirovne dogovore iz Rambouilleta kot okvir za končno rešitev kosovskega vprašanja, prav uti

possidetis iuris.299

Vendar je ta zaključek neutemeljen, saj iz vsebine resolucije 1244 (1999)

ni mogoče razbrati načela uti possidetis.300

Resolucija 1244 (1999) potrjuje obveznost držav

članic OZN spoštovati suverenost in ozemeljsko celovitost Zvezne republike Jugoslavije in

drugih držav v regiji, vendar je zgolj ta zapis premalo, da bi zgolj na podlagi njega sklepali na

sprejetje načela uti possidetis.301

Poleg tega se v obdobju sprejetja resolucije 1244 (1999)

295

ORAKHELASHVILI, A.: Statehood, Recognition and the United Nations System: A Unilateral Declaration

in Kosovo, v: Max Planck UNYB 12 (2008), str. 1–44; Accordance with International Law of the Unilateral

Declaration of Independence in Respect of Kosovo, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 2010, str. 403. Do 10. maja

2013 je Kosovo priznalo 99 držav članic OZN in Republika Kitajska (Tajvan). 296

CRAWFORD, J., nav. delo, str. 375, 408. 297

Prim. VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 354. 298

S/RES/1244 (1999), 10 June 1999. 299

HASANI, E.: Uti …, nav. delo (2003), str. 94. 300

S/RES/1244 (1999), 10 June 1999. 301

Prav tam. Glej tudi Rambouillet Accords: Interim Agreement for Peace and Self-Government in Kosovo,

S/1999/648, 7 June 1999.


62

Kosovo (še) ni oblikovalo v državo,302

kar pomeni, da ni bil podan pogoj za uporabo načela

uti possidetis.303

Vidmar po drugi strani trdi, da je resolucija 1244 (1999) vzpostavila mednarodno teritorialno

upravo na ozemlju Kosova v okviru njegovih zgodovinskih meja.304

Če smo natančni, v

resoluciji 1244 (1999) vprašanje meja sploh ni obravnano – ne upravnih ne zgodovinskih.

Do drugačnih zaključkov pa bomo prišli pri obravnavi deklaracije o neodvisnosti Kosova z

dne 17. februarja 2008, ki razglaša Kosovo za suvereno in neodvisno državo ter se sklicuje na

meje, določene v Ahtisaarijevem načrtu.305

Ta v poglavju VIII predvideva ozemlje Kosova v

mejah nekdanje Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo v Jugoslaviji, kot so obstajale na

dan 31. decembra 1988, z izjemo sprememb, ki jih je določil razmejitveni sporazum med ZRJ

in nekdajno zvezno republiko Makedonijo z dne 23. februarja 2011.306

Čeprav Ahtisaarijev

načrt ne omenja načela uti possidetis, sklicevanje na nekdanjo upravno mejo v Jugoslaviji kot

mednarodno mejo neodvisnega Kosova nakazuje uporabo prav tega načela.307

302

Resolucija 1244 (1999) je na območju Kosova vzpostavila zgolj prehodno upravo OZN pod vodstvom

UNMIK-a. S/RES/1244 (1999), 10 June 1999. Glej tudi SANCIN, V., BAVDEK, M., MOGGI, M. J.,

MRDAKOVIĆ, N., SUHADOLNIK, N., ŠKRBEC, K., ZUPAN, N., nav. delo, str. 68. 303

Tako tudi VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 354. 304

Prav tam. 305

Deklarata e Pavarësisë së Kosovës, 17 shkurt 2008. 306

Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement (Ahtisaari plan), 26 March 2007, str. 51. Watson

meni, da je bila narava kosovske meje v Srbiji taka, da odcepitev Kosova ni kršila načela uti possidetis.

WATSON, K. W.: When in the Course of Human Events: Kosovo's Independence and the Law of Secession, v:

17 Tul. J. Int'l & Comp. L. (2008-2009), str. 267–293, str. 281. 307

Prim. RICHARDSON, Nathan: Breaking up Doesn't Have to Be So Hard: Default Rules for Partition and

Secession, v: 9 Chi. J. Int'l L. 685 (2008-2009), str. 685–718, str. 690. O tem, da bi se v primeru Kosova moral

uporabiti uti possidetis de facto glej SEJDIU, K. R.: The Revival of a Forgotten Dispute: Deciding Kosova's

Future, v: 3 Rutgers J. L. & Urb. Pol'y 106 (2006), str. 106–118, str. 114. V odnosih med Kosovom in Srbijo je

sporno zlasti ozemlje na severu Kosova, ki zajema občine Zvečan, Zubin Potok in Leposavić ter severni del

mesta Mitrovica, ki so pod srbskim nadzorom. Glej tudi LEHNE, S.: Kosovo and Serbia: Toward a Normal

Relationship. Carnegie Endowment for International Peace, 2012.


63

3. 2. Arbitražna in sodna praksa

Pri ugotavljanju pravne narave in učinkov načela uti possidetis, je treba upoštevati tudi

razsodbe tribunalov in judikaturo Meddržavnega sodišča, ki so v pomoč pri uporabi in razlagi

pravil in načel mednarodnega prava.308

3. 2. 1. Praksa arbitražnih tribunalov v Latinski Ameriki

Prva arbitražna odločba, ki se je implicitno sklicevala na uti possidetis iuris, je bila v zadevi

med Venezuelo in Nizozemsko z dne 30. junija 1865 glede suverenosti nad otokom

Aves.309

Španska kraljica, ki je bila arbiter v tej zadevi, je ugotovila, da stranke ne morejo

uveljavljati svojih zahtevkov na podlagi nikoli uresničene okupacije otoka, in odločila, da

otok pripada Venezueli, ker je bil na podlagi španskih kolonialnih aktov del španskega

imperija (Audiencia y Cancillería Real de Caracas), ki ga je nasledila Venezuela.310

Kolumbija in Venezuela sta dne 14. septembra 1881 sklenili dogovor, da predložita spor

glede uti possidetisa iz leta 1810 v reševanje španski kroni.311

Državi sta se vnaprej

dogovorili, da bo Venezueli pripadlo ozemlje Capitaníe General de Caracas, Kolumbiji pa

ozemlje, ki je pripadalo podkraljestvu Santa F . Naloga arbitra je bila, da ugotovi, kakšno je

bilo stanje krajev na spornem območju leta 1810 in odloči o zahtevkih obeh držav. S

protokolom z dne 15. februarja 1886 sta državi pooblastili arbitra, da določi meje tako, da

308

Odločitve arbitražnih organov in sodbe Meddržavnega sodišča ne predstavljajo relevantne prakse države,

lahko pa pomagajo pri ugotavljanju obstoja običajnopravnega pravila. TREVES, T.: 'Customary International

Law', v: WOLFRUM, R. (ur.): The Max Planck Encyclopedia of Public International Law, Oxford University

Press, 2008–, spletna izdaja, <www.mpepil.com>, odst. 53–59. 309

Sentence arbitrale relative à la question élevée entre le Venezuela et le Royaume des Pays-Bas, de la

domination et de la souveraineté de l’île d’Aves, 30 June 1865, RIAA, Vol. XXVIII, str. 115–124. 310

Prav tam, str. 120. V odločbi je bila poudarjeno tudi dejstvo, da je bilo venezuelsko ozemlje (fr. continent

vénézuélien) najbližje otoku Aves, kar mu je dalo prednostno pravico (fr. droit de préférence). Prav tam. 311

Trait d'arbitrage »juris« soit compromis en vue de soumettre a la Couronne d'Espagne les diff rends de

limites entre les Etats-unis de Colombie et les Etats-unis de Venezuela, Caracas, 14 septembre 1881, RIAA, Vol.

I, str. 290-291.


64

bodo te vsebinsko čim bližje veljavnim dokumentom, če ti ne bi bili zadostna podlaga za

odločitev.312

Odločitev španske krone z dne 16. marca 1891313

je bila predmet ostrih kritik, ker je svojo

odločitev oprla na dobroverno posest in obstoj naravnih meja ter s tem presegla svoja

pooblastila.314

Leta 1898 sta državi sklenili sporazum,315

v katerega sta le delno vnesli

odločitev arbitraže iz leta 1891, predvideli pa sta tudi ustanovitev mešane komisije za

določitev meja. Ker tudi to ni pripeljalo do rešitve, sta se državi leta 1916 dogovorili, naj drug

arbiter odloči, ali je arbitražna odločba iz leta 1891 izvršljiva.316

Švicarski zvezni svet (Conseil fédéral suisse) je v vlogi arbitra v sporu med Kolumbijo in

Venezuelo317

24. marca 1922 odločil, da je arbitražna odločba delno izvršljiva in državi lahko

razširita svojo suverenost na območja, razmejena z naravnimi mejami, ki jih je določila

španska krona 16. marca 1891, in mejami, ki jih je določila mešana komisija.318

Ugotovil je, da so španske kolonije Srednje in Južne Amerike ob razglasitvi neodvisnosti v

dvajsetih letih 19. stoletja sprejele ustavnopravno in mednarodnopravno načelo, ki so ga

poimenovale »uti possidetis iuris iz leta 1810« (fr. l'uti possidetis juris de 1810),319

z

namenom spremeniti nekdanje meje španskih provinc v meje na novo nastalih republik. To

»temeljno južnoameriško načelo javnega in mednarodnega prava« (fr. le principe

fondamental du droit public et international sud-américain)320

je imelo to prednost, da je

312

Acte de Paris du 15 f vrier 1886 compl tant le compromis d'arbitrage du 14 septembre 1881, Paris, 15 f vrier

1886, RIAA, Vol. I, str. 291-292. 313

Sentence arbitrale de l'Espagne dans la question de limites entre les Etats-unis du Venezuela et la République

de Colombie, Madrid, 16 mars 1891, RIAA, Vol. I, str. 292–296 (objavljen je le izrek). 314


Pacte ou convention du 30 d cembre 1898 entre la Colombie et le Venezuela pour l'institution d'une

Commission mixte de d limitation charg e d'ex cuter la Sentence arbitrale de Madrid, Caracas, 30 d cembre

1898, RIAA, Vol. I, str. 296–298. 316

Convention d'arbitrage du 3 novembre 1916 entre la Colombie et les Etats-unis du Venezuela, Bogotá, 3

novembre 1916, RIAA, Vol. I, str. 225–227. 317

Affaire des frontières Colombo-vénézuéliennes (Colombie contre Vénézuéla), 24 mars 1922, RIAA, Vol. I,

str. 223–298. Kolumbija in Venezuela sta načelo uti possidetis slovesno razglasili v svojih ustavah. Glej tudi

VELAZQUEZ, C. M.: Some Legal Aspects of the Colonial Problem in Latin America, v: Annals of the

American Academy of Political and Social Science, Vol. 360, Latin America Tomorrow (July, 1965), str. 110–

119, str. 110. 318


str. 223–298, str. 288. 319


Prav tam, str. 248.


65

vzpostavilo »absolutno pravilo« (fr. en règle absolue),321

da v pravu stare Španske Amerike ni

bilo zemlje brez gospodarja. Čeprav so morda obstajale številne regije, ki jih Španci niso

nikoli zasedli, in številne neraziskane in neobljudene regije, se je štelo, da te regije pripadajo

katerikoli republiki, ki je nasledila špansko provinco, h kateri so bila ta ozemlja priključena v

skladu s starim kraljevskim odlokom španske matične države. Za ta ozemlja, ki dejansko niso

bila okupirana, se je štelo, da jih s pravnega vidika od prve ure okupira nova republika. S tem

so tudi preprečili morebitne poskuse evropskih kolonialnih držav, da bi ozemlja razglasile za

res nullius in jih na podlagi tega okupirale.322

Arbiter je opozoril na težave, ki so se pojavljale pri odločanju o poteku meja. Meje

kolonialnih okrožij so bile slabo poznane, zemljevidi so le okvirno predstavljali kraje, imena

krajev, rek in gora so se spreminjala ali jih ni bilo mogoče več najti. Po razlagi arbitražnega

tribunala spori med španskoameriškimi državami tako niso izvirali iz nesoglasij glede

uporabe načela uti possidetis, ampak iz nadrobnosti starih mejah, ki jih je bilo treba doreči v

pogajanjih.323

V arbitražni odločbi z dne 9. julija 1909 glede spora med Bolivijo in Perujem324

je arbiter

odločil, da predlaganih mejnih črt ni mogoče določiti.325

Sporno ozemlje je bilo povsem

neraziskano in ni bilo mogoče vzpostaviti stanja krajev na tistem območju. Zato je arbiter

odločil, da spor reši pravično (ang. in an equitable manner), pri tem pa je poudaril, da bo

upošteval pomen kraljevskih ukazov in duha, ki jih je navdihnil.326

Odločba je bila kritizirana,

ker naj arbiter ne bi opravil svoje naloge, kot je bilo določeno, in ni upošteval vseh

dokumentov, ki bi jih moral.327

321


Prav tam. 323


The Boundary Case between Bolivia and Peru, 9 July 1909, RIAA, Vol. XI, str. 133–146. 325

Arbitražni sporazum, ki sta ga sklenili Bolivija in Peru 21. novembra 1901, je v 8. členu določal, kdaj lahko

arbiter odloči v ozemeljskih sporih na podlagi ameriškega načela uti possidetis iz leta 1810. Treaty of General

Arbitration between Bolivia and Peru, La Paz, 21 November 1901, 3 Am. J. Int'l L. 378 (1909). 326

To je bilo tudi v skladu s 4. členom pogodbe o arbitraži z dne 30. decembra 1902. Treaty of Arbitration for

the Settlement of the Boundary Questions between the Republics of Bolivia and Peru, La Paz, 30 December

1902, 100 BFSP 803. 327



66

V zadevi med Kostariko in Kolumbijo se arbiter v arbitražni odločbi z dne 11. septembra

1900328

ni izrecno oprl na uti possidetis. Kljub temu pa je poudaril, da je pri odločitvi, da

večino spornega ozemlja dodeli Kostariki, upošteval vse cédulas reales, Recopilacion de las

Leyes de Indias de 1680 in druge kolonialne akte španske oblasti.329

Honduras in Nikaragva sta v pogodbi Gámez-Bonilla330

z dne 7. oktobra 1894 sklenila, da

bo mejo določila mešana komisija na podlagi kolonialnih razmejitev. Ker komisiji ni uspelo

izpolniti vseh nalog, sta državi v skladu s 3., 4. in 5. členom navedene pogodbe spor glede

določitve dela skupne meje predložili v razsojo španskemu kralju. Ta je v arbitražni odločbi z

dne 23. decembra 1906331

ugotovil stanje na spornem območju v kolonialnem obdobju in

določil naravno mejo med državama. Načela uti possidetis iuris ni upošteval. Nikaragva je

odločitvi arbitra nasprotovala, ker naj bi presegel svoja pooblastila in uporabil le nekatera

merila, ki sta mu jih državi določili za rešitev spora.332

Pozneje je veljavnost odločbe

presojalo Meddržavno sodišče.333

Arbitražni tribunal je v sporu med Gvatemalo in Hondurasom dne 23. januarja 1933 izdal

odločbo,334

v kateri je odločil, da se izraz uti possidetis nedvomno nanaša na posest. Stranki

sta namreč soglašali z uporabo uti possidetisa iz leta 1821, vendar pa se nista mogli

dogovoriti, ali je ta črta odraz dejstva posesti (ang. fact of possession) ali pravice posedovati

(ang. right to possess). Honduras se je skliceval na uti possidetis iuris, Gvatemala pa je

uveljavljala uti possidetis iz leta 1821 z vidika dejanske situacije.335

Pri ugotavljanju, kako sta se stranki sklicevali na posest, je po odločitvi tribunala bilo treba

upoštevati njuno stanje ob koncu kolonialnega režima. Ker so nove države do neodvisnosti

bile zgolj upravna okrožja, ki so bila podrejena španski oblasti, niso mogla imeti pravice

328

Sentence arbitrale relative au différend frontalier entre la Colombie et le Costa Rica, 11 septembre 1900,

RIAA, Vol. XXVIII, str. 341–348. 329

Prav tam, str. 344-345. 330




The Border Dispute between Honduras and Nicaragua, 23 December 1906, RIAA, Vol. XI, str. 101–117. 332



November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 192. Več v poglavju 3. 2. 4. Praksa Meddržavnega sodišča, str. 75. 334

Honduras borders (Guatemala, Honduras), 23 January 1933, RIAA, Vol. II, str. 1307–1366. 335

Prav tam, str. 1323.


67

posedovati določena ozemlja. Uti possidetis iuris se je po ugotovitvah tribunala tako nanašal

zlasti na upravni nadzor, temelječ na volji španske krone. Da bi lahko začrtali črto uti

possidetis iz leta 1821, je bilo treba zato ugotoviti obstoj tega upravnega nadzora. Kjer je

upravni nadzor izvrševala kolonialna entiteta v skladu z voljo španskega monarha, ni bilo

dvoma, da je šlo za pravni nadzor (ang. juridical control). Črta, potegnjena vzdolž meje tega

nadzora, je v takem primeru bila pravna črta (ang. juridical line). V nasprotnem primeru, če

torej nadzor ne bi bil izvrševan v skladu z monarhovo voljo, bi to pomenilo uzurpacijo, ki

pravno in dejansko ne bi mogla podeliti položaja posesti nasproti posesti španske krone. Pri

določanju upravnega nadzora je tribunal upošteval vse oblike izražanja te volje (od cédulas

reales do vedenja, ki je nakazovalo kraljevo privolitev v kolonialnih izjavah o upravni

oblasti).336

Tribunal je tudi poudaril, da ne more zaključiti, da ga odsotnost ustreznih dokazov pri

določanju črte uti possidetis iz leta 1821 na celotnem spornem območju odveže dolžnosti

natančne in celostne opredelitve meje. Arbitražna pogodba ga ni zavezovala, da izvede

nemogoče, ampak je določala, naj vzpostavi črto, kolikor mu to dopuščajo dokazi. Črta uti

possidetis iz leta 1821 je bila izhodiščna točka, vendar je bilo treba po ugotovitvah tribunala

arbitražno pogodbo razumeti tako, da pooblašča tribunal, da določi dokončno mejo na

celotnem spornem območju, kot zahteva pravičnost. Pri tem je tribunal sklenil, da bo moral

upoštevati dejstva o dejanski posesti, ali je katera od strank pridobila posest v dobri veri in

brez poseganja v pravico druge stranke ter o razmerju med dejansko okupiranim ozemljem in

preostalim ozemljem, ki še ni okupirano.337

Kjer ni bilo mogoče določiti mejne črte uti possidetis iz leta 1821, se je tribunal oprl na

pravičnost (ang. equity and justice).338

Pri določanju meje na neraziskanih območjih pa je dal

prednost okupaciji: »Priority in settlement in good faith would appropriately establish

priority of right«.339

336

Prav tam, str. 1323–1325. 337



Prav tam, str. 1359.


68

V poznejši zadevi med Argentino in Čilom340

z dne 18. februarja 1977 je arbitražni tribunal

pojasnil, da je doktrina uti possidetis iz leta 1810,341

ki je bila sprva bolj politični nazor kot

pravno pravilo, značilna za španskoameriške države, katerih ozemlja so nekoč bila pod

oblastjo španske krone. In čeprav sta bila obseg in uporabljivost doktrine nekoliko dvomljiva,

posebej na oddaljenih področjih kontinenta, je ta nedvomno pomenila pomemben element v

medsebojnih odnosih na južnoameriškem kontinentu.342

Tribunal je poudaril, da ima doktrina uti possidetis dva vidika. Prvič, celotno ozemlje

Latinske Amerike, ki je še tako oddaljeno ali neugodno za poselitev, je bilo v skladu s to

doktrino del nekdanje upravne enote španske kolonialne oblasti. Tako ni ozemlja v Španski

Ameriki, ki bi imelo položaj res nullius in bi zato lahko bilo objekt okupacije. Drugič,

španskoameriške države so samodejno pridobile naslov do kateregakoli kraja, ki je bil del

nekdanje španske upravne enote. Uti possidetis je bil primerna metoda za določitev meja

mladih španskoameriških držav na podlagi starih španskih upravnih razmejitev, ki pa so bile

pogosto nejasne, slabo določene ali, v primerih nedostopnih krajev, nedoločene. V drugih

primerih pa so se precej spremenile.343

Arbitraža ni presojala pravic, ki bi šle državam na podlagi te doktrine iz leta 1810, ampak se

je osredotočila na pogodbeni režim med Argentino in Čilom iz leta 1881, ki je nadomestil

morebitne pravice, utemeljene na doktrini uti possidetis.344

V tej zadevi je tribunal jasno zavrnil argentinske navedbe, da je uti possidetis oziroma

»oceansko načelo« (ang. oceanic principle), ki je po mnenju obeh strank izviralo iz uti

possidetisa, norma ius cogens, ki bi jo bilo treba upoštevati pri razlagi pogodbe iz leta

1881.345

340

Dispute between Argentina and Chile concerning the Beagle Channel, 18 February 1977, RIAA, Vol. XXI,

str. 53–264, str. 81–84. 341

Uti possidetis iz leta 1810 je obravnaval že tribunal v zadevi med Kolumbijo in Venezuelo. Affaire des

frontières Colombo-vénézuéliennes (Colombie contre Vénézuéla), 24 mars 1922, RIAA, Vol. I, str. 223–298

(glej zgoraj). 342

Dispute between Argentina and Chile concerning the Beagle Channel, 18 February 1977, RIAA, Vol. XXI,

str. 53–264, str. 81, odst. 9. 343

Prav tam, str. 81-82, odst. 10. 344

Prav tam, str. 82, odst. 11. 345

Prav tam, str. 90-91, odst. 21-23. V skladu z oceanskim načelom ali doktrino je Argentina imela prvenstveno

ali a priori pravico do celotne morske obale Atlantika, Čile pa do Pacifika. Prav tam, odst. 22. Glej tudi GREIG,

D. W.: The Beagle Channel Arbitration, v: 7 Aust. YBIL 332 (1976-1977), str. 332–385, str. 336; NESI, G., nav.

delo (1996), str. 80.


69

3. 2. 2. Praksa arbitražnih tribunalov v Aziji in na Bližnjem vzhodu

Uti possidetis je našel mesto tudi v odločitvah arbitražnih organov glede sporov med

azijskimi in med bližnjevzhodnimi državami.

V zadevi Rann of Kutch Arbitration346

je bilo priznano bistvo načela uti possidetis.347

Tribunal je ugotovil, da je bilo stališče Indije blizu pojmu uti possidetis, ko je ta trdila, da je

»načeloma treba povedati, da je bila meja tista, ki jo je v tistem obdobju (15. avgust 1947)

matična država priznala kot mejo, in prav je, da ta meja še naprej velja, razen če bi bilo ob

času delitve ali po njej nekaj izjemnega, ki bi odločno zahtevalo drugačno obravnavo.«348

Tudi predsednik arbitraže je v svojem mnenju poudaril njegovo bistvo, ki je po besedah

predsednika v tem, da tribunal določi in uveljavi upravne ali druge meje, ki obstajajo na

zatrjevan zgodovinski datum.349

Arbiter Bebler350

pa je v svojem odklonilnem mnenju351

na kratko pojasnil razvoj načela uti

possidetis v Latinski Ameriki, kjer so države v večini primerov zaradi praktičnih razlogov

sprejele kolonialne upravne meje, torej meje, ki niso bile pogodbeno določene in niso imele

nikakršnega mednarodnega pomena. Poleg tega pa so bile tudi slabo določene. Bebler se je pri

tem oprl na trditev ameriškega geografa Samuela W. Boggsa, da čeprav ima večina

petindvajsetih meja svoje korenine v kolonialni zgodovini kontinenta, nobena od španskih

pokrajinskih meja ni bila razmejena in nobena od njih ni bila določena s tako natančnostjo, ko

346

The Indo-Pakistan Western Boundary (Rann of Kutch) between India and Pakistan (India, Pakistan), 19

February 1968, RIAA, Vol. XVII, str. 1–576. Spor je star stoletja, v akutno fazo pa je prešel leta 1947, ko sta

Indija in Pakistan pridobila neodvisnost. WETTER, G.: The Rann of Kutch Arbitration, v: 65 Am. J. Int'l L. 346

(1971), str. 346–357, str. 346. 347

BROWNLIE, I.: Boundary Problems and the Formation of New States, v: ANDENAS, M., FAIRGRIEVE,

D. (ur.), nav. delo, str. 48; BURGIS, M. L.: Boundaries of Discourse in the International Court of Justice:

Mapping Arguments in Arab Territorial Disputes. Brill NV, Leiden 2009, str. 110. 348


February 1968, RIAA, Vol. XVII, str. 1–576, str. 20. 349


February 1968, RIAA, Vol. XVII, str. 1–576 – Opinion of the Chairman, str. 527 in nasl., str. 527. 350

Aleš Bebler se je rodil 8. junija 1907 v Idriji in umrl 12. avgusta 1981 v Ljubljani. Bil je slovenski španski

borec, partizan, politik, general, diplomat in narodni heroj. Po izobrazbi je bil pravnik. Njegov sin Anton Bebler

je redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Več o njegovem življenju v BEBLER, A.:

Knjiga o Primožu – Alešu Beblerju. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004. 351


February 1968, RIAA, Vol. XVII, str. 1–576 – Dissenting opinion of Judge Aleš Bebler, str. 431 in nasl.


70

se je začel proces osamosvojitve, da bi jih lahko na novo oblikovane države uporabile brez

težav pri razlagi. Večino meja so določili po letu 1850. Afriške države so tudi prevzele to

prakso in jo potrdile v Ustanovni listini OAE in poznejših dokumentih kot spoštovanje

suverenosti in ozemeljske celovitosti držav. Ker so vse države nastale znotraj meja upravnih

enot kolonialne dobe, načelo spoštovanja njihove celovitosti izraža pripravljenost afriških

držav, da sprejmejo kolonialne upravne meje kot svoje državne meje. Bebler je ocenil, da je

bila odločitev afriških držav, da sprejmejo kolonialne upravne meje, zelo modra. Če tega ne bi

storile, bi lahko prišlo do tragičnih posledic. Lahko si je predstavljati, da bi odprava

kolonialnih meja odprla Pandorino skrinjico nasprotujočih si interesov in ozemeljskih zahtev,

ki bi vodili v številne bridke spore in oborožene spopade.352

V zadevi Dubaj/Šarjah353

z dne 19. oktobra 1981 je tribunal podobno pojasnil, da je

nepotrebno poudariti, da bi vnovično razpravljanje o pravnem položaju državne meje lahko

povzročilo hude posledice, ki bi ogrozile obstoj države. To upravičuje doktrino uti possidetis,

ki korenini v spoštovanju upravnih meja, ki sta jih v zgodnjem kolonialnem obdobju določili

Španija in Portugalska v Južni Ameriki in so jih, kot se zdi, obudili tudi v Afriki.354

Uti possidetis pa bi lahko prepoznali tudi v zadevi med Egiptom in Izraelom glede območja

Taba355

z dne 29. septembra 1988, v kateri je tribunal odločil o nekaterih točkah meje na

podlagi meje med Egiptom in nekdanjim palestinskim mandatnim ozemljem, kot je bilo

razmejeno, konsolidirano in splošno razumljeno v obdobju mandata oziroma odločilnega

obdobja (tj. od 29. septembra 1923 do 14. maja 1948).356

352

Prav tam, str. 447-448. 353

Arbitration Concerning the Border between the Emirates of Dubai and Sharjah Award, London, 19 October

1981, 91 ILR 543. 354

Prav tam, str. 578. Dubaj in Šarjah, danes dva od sedmih emiratov, ki sestavljajo Združene arabske emirate

(ZAE), sta bila med leti 1892 in 1971 pod britanskim protektoratom. 355

Case concerning the location of boundary markers in Taba between Egypt and Israel, 29 September 1988,

RIAA, Vol. XX, str. 1–118. 356

Prav tam, str. 45, odst. 172.


71

3. 2. 3. Praksa arbitražnih tribunalov v Afriki

Gvineja in Gvineja-Bisau sta 18. februarja 1983 sklenili arbitražni sporazum, s katerim sta

rešitev spora prepustili v odločitev arbitražnemu tribunalu. V preambuli arbitražnega

sporazuma sta se izrecno sklicevali na resolucijo iz Kaira iz leta 1964, ki je določala

spoštovanje meja, ki so obstajale v trenutku neodvisnosti držav. Čeprav sta državi soglašali,

da sta kopensko mejo, kot je obstajala po pridobitvi neodvisnosti, določili Francija in

Portugalska leta 1886, se državi nista mogla dogovoriti glede meje na morju. Gvineja je trdila,

da sta Francija in Portugalska v konvenciji z dne 12. maja 1886357

določili tudi morsko mejo,

Gvineja-Bisau pa je zatrjevala, da so bili s konvencijo določeni le otoki, ki so pripadli

Portugalski.

Tribunal je v svoji arbitražni odločbi z dne 14. februarja 1985358

štel, da lahko uporabi to

načelo tudi glede meje na morju takoj, ko bi ugotovil, da se je konvencija nanašala tudi na to

mejo. Glede načela uti possidetis je posebej pojasnil, da je bil slovesno razglašen v Kairu leta

1964, ko so šefi držav in vlad OAE izjavili, da si bodo vse države članice prizadevale

spoštovati meje, ki so obstajale v trenutku pridobitve neodvisnosti. Kot tak se ne ujema le s

tretjim odstavkom 3. člena Ustanovne listine OAE iz leta 1963, ki določa načelo spoštovanja

suverenosti in ozemeljske celovitosti držav ter njihove neodtujljive pravice do neodvisnega

obstoja, ampak tudi z Dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz

leta 1978, čigar določbe so prešle v pravila mednarodnega običajnega prava.359

Ker je tribunal ugotovil, da je konvencija iz leta 1886 določila le kopensko mejo, ni posebej

obravnaval vprašanja, ali se načelo uti possidetis uporablja tudi glede mej na morju.360

Predmet arbitražnega reševanja je bila tudi meja na morju med Gvinejo-Bisau in

Senegalom.361

Državi sta na podlagi 2. člena sporazuma, ki je bil sklenjen 12. marca 1985,362

357

Convention du 12 mai 1886, v: DUBOIS, M., TERRIER, A.: Les colonies françaises: Un Siecle d'expansion

coloniale. Augustin Challamel, Editeur, Paris, 1901, str. 530–531; glej tudi Affaire de la délimitation de la

frontière maritime entre la Guinée et la Guinée-Bissau, Sentence du 14 f vrier 1985, RIAA, Vol. XIX, str. 149–

196, str. 167–168. Tribunal je ugotovil, da je ta konvencija veljala med pogodbenicama do konca kolonialnega

obdobja. Affaire de la délimitation de la frontière maritime entre la Guinée et la Guinée-Bissau, Sentence du 14

f vrier 1985, RIAA, Vol. XIX, str. 149–196, str. 165, odst. 40. 358

Affaire de la délimitation de la frontière maritime entre la Guinée et la Guinée-Bissau, Sentence du 14 f vrier

1985, RIAA, Vol. XIX, str. 149–196. 359


Prav tam, str. 164, 165, odst. 38, 40.


72

zaprosili arbitražni tribunal, naj v skladu s pravili mednarodnega prava odloči, ali je sporazum

o razmejitvi meja na morju z dne 26. aprila 1960 z izmenjavo pisem med Francijo in

Portugalsko urejal odnose med strankama. Če sporazum tega ne bi določal, sta stranki

pooblastili tribunal, naj določi skupno mejo na morju. Tribunal je v svoji odločbi z dne 31.

julija 1989 odločil, da je bil navedeni sporazum iz leta 1960 pravno veljaven in je natančno

določal mejo na morju.363

Tribunal je med drugim pojasnil, da je imelo nasledstvo držav glede meja poseben pomen v

Latinski Ameriki v 19. stoletju zaradi pridobitve neodvisnosti držav, ki so se oblikovale iz

španskega kolonialnega imperija. V nekaterih primerih so se nove države soglasno odločile,

da bodo mednarodne meje njihovih ozemelj tiste, ki so razmejevale upravne enote v

kolonialnem obdobju. V drugih primerih so države zahtevale ozemlja, ki so bila pred tem

podkraljestva, audiencias ali capitanias generales. V vseh primerih pa so se nove države

obračale na staro kolonialno pravo (šp. derecho de Indias), da bi določile medsebojne

mednarodne meje. Ta način določanja mednarodnih meja je bil po besedah tribunala znan pod

imenom uti possidetis ali uti possidetis iuris. V Afriki pa je uti possidetis imel širši pomen, saj

se je nanašal tako na meje med državami, ki so nastale iz istega kolonialnega imperija, kot

tudi na tiste, ki so že v kolonialnem obdobju imele mednarodni značaj, ker so ločevale

kolonije, ki so pripadale različnim kolonialnim imperijem.364

V primeru med Gvinejo-Bisau in Senegalom je tribunal ugotovil, da sta se stranki strinjali, da

pogodbe o mejah, ki so bile sklenjene v kolonialnem obdobju, veljajo tudi med novimi

državami. Zaradi tega tabula rasa, ki jo je razglasila ljudska skupščina Gvineje-Bisau glede

pogodb s Portugalsko, ni mogla veljati glede pogodb o mejah. Tako sta Senegal in Gvineja-

Bisau priznala, da so njune kopenske meje določene s francosko-portugalsko konvencijo iz

leta 1886. Ob tem je tribunal spomnil, da je OAE, katere članici sta stranki, 21. julija 1964 v

361

Affaire de la délimitation de la frontière maritime entre la Guinée-Bissau et le Sénégal, Sentence du 31 juillet

1989, RIAA, Vol. XX, str. 119–213. 362

Accord de compromis d'arbitrage, 12 mars 1985, RIAA, Vol. XX, str. 122–124. 363


1989, RIAA, Vol. XX, str. 119–213, str. 149-150, odst. 80. 364



73

Kairu sprejela resolucijo, v skladu s katero se vse države članice obvezujejo spoštovati meje,

ki so obstajale v trenutku, ko so pridobile neodvisnost.365

Glede meja na morju je tribunal poudaril, da s pravnega vidika ni razloga, zaradi katerega bi

ustanavljali različne režime glede na to, kje je meja določena.366

Kot precedenčne odločitve ja

navedel sodbe Meddržavnega sodišča v zadevah Aegean Sea Continental Shelf iz leta 1978,367

Continental Shelf iz leta 1982368

in Delimitation of the Maritime Boundary in the Gulf of

Maine Area iz leta 1984.369

Da ni veliko precendenčnih primerov uporabe uti possidetisa

glede mej na morju je tribunal pripisal dejstvu, da se je pravo morja razvilo razmeroma

pozno.370

Zavrnil je tudi argument Gvineje-Bisau, da imajo morske meje pomen zgolj za nekatera

področja, kot sta denimo ribolov in izkoriščanje naravnih virov, kopenske meje pa določajo

jurisdikcijske meje, veljavne za vse dejavnosti in področja. Po mnenju tribunala to prav tako

ne bi bil zadosten razlog za vzpostavitev različnih pravnih režimov.371

Poleg tega je ravnanje

Gvineje-Bisau po ugotovitvah tribunala dokazovalo, da je sprejela mejo na morju, kot jo je

določala francosko-portugalska konvencija iz leta 1886. Šele pozneje in kot posledica

odločitve v zadevi Délimitation de la frontière maritime (Guinée/Guinée-Bissau) je bilo

priznano, da je konvencija iz leta 1886 določila zgolj kopenske meje. Iz ravnanja Gvineje-

Bisau (zlasti note Državnega komisariata za zunanjo trgovino senegalskem veleposlaništvu

leta 1977 in note predstavnika Gvineje-Bisau posebnemu predstavniku generalnega sekretarja

OZN na treji konferenci OZN o pravu morja leta 1979) tako izhaja, da je sprejela nasledstvo

držav glede mej na morju. Arbitražni sporazum z dne 18. februarja 1893, ki sta ga podpisali

Gvineja-Bisau in Gvineja, se je skliceval na slovesno deklaracijo šefov držav in vlad OAE v

Kairu leta 1964, v kateri so se države članice zavezale spoštovati meje, ki so obstajale v

trenutku pridobitve neodvisnosti (uti possidetis). Če upoštevamo, da se je ta arbitražni

365

Prav tam, odst. 62. 366


Aegean Sea Continental Shelf, Judgment, I.C.J. Reports 1978, str. 3. 368

Continental Shelf (Tunisia/Libyan Arab Jamahiriya), Judgment, I.C.J. Reports 1982, str. 18. 369

Delimitation of the Maritime Boundary in the Gulf of Maine Area, Judgment, I.C.J. Reports 1984, str. 246. 370


1989, RIAA, Vol. XX, str. 119–213, str. 144-145, odst. 64. 371



74

sporazum nanašal le na določitev ene morske meje, ta omemba pomeni, da sta stranki

priznali, da to načelo velja tudi za to kategorijo meja.372

Arbiter Bedjaoui, ki ga je imenovala Gvineja-Bisau, je v svojem odklonilnem mnenju373

ostro

kritiziral odločitev glede veljavnosti načela uti possidetis pri morskih razmejitvah. Zagovarjal

je, da uti possidetis velja le glede kopenskih meja, saj so ga afriške države sprejele, da bi

preprečile etnične konflikte, ki na morju niso mogli priti do izraza. Niti v pripravljalnih delih

k Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb in Dunajski konvenciji

o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov, ki sta na mednarodni

ravni potrdili načelo nedotakljivosti kolonialne dediščine glede pogodb in mejnih režimov, ni

mogoče najti deklaracij delegacij o mejah na morju.374

Bedjaoui je poleg tega opozoril na kritične poglede na načelo uti possidetis, ki naj bi bilo

nepravično in umetno ter zasnovano v skladu z interesi kolonialnih imperijev, zaradi česar ne

bi mogli razpravljati o širitvi njegove veljavnosti na meje na morju.375

Kot razlog, zaradi

katerega ne moremo govoriti o veljavnosti načela uti possidetis pri morskih razmejitvah, pa je

navedel tudi različne režime, ki vladajo na kopnem in morju. Suverenost in njene posledice,

kot je ozemeljska nedotakljivost, se ne raztezajo na morski prostor. Tuja država namreč lahko

opravlja nekatere dejavnosti v tem prostoru, ki je pod jurisdikcijo druge države, česar pa ne

moremo trditi za kopno. In nazadnje, v nasprotju z dogovori o kopenskih mejah, ki so

predmet svobodnih pogajanj, so dogovori o razmejitvah na morju danes podrejeni splošnemu

načelu pravičnosti (fr. principe général d'équité).376

Eritreja in Jemen sta 21. maja 1996 sklenila Sporazum o načelih, v katerem sta se

odpovedala uporabili sile in dogovorila, da bosta mirno rešila spore o ozemeljski suverenosti

in določitvi meja na morju. V ta namen sta se stranki dogovorili, da bo sklenjen sporazum o

ustanovitvi arbitražnega tribunala. Sporazum o načelih je še določal, da bo tribunal o

vprašanjih glede ozemeljske suverenosti odločil v skladu z relevantnimi načeli, pravili in

praksami mednarodnega prava in posebej na podlagi zgodovinskih naslovov. Pristojnost

372

Prav tam, str. 145-146, odst. 65-66. 373


1989, RIAA, Vol. XX, str. 119–213 – Opinion dissidente de M. Mohammed Bedjaoui, str. 154 in nasl. 374

Prav tam, str. 164-165, odst. 27-28. 375

Prav tam, str. 165-166, odst. 30. 376



75

arbitražnega tribunala je bila vzpostavljena s sporazumom z dne 3. oktobra 1996 med Eritrejo

in Jemnom.377

Jemen se je skliceval na načelo uti possidetis, da bi pojasnil pravni položaj spornih otokov po

razpadu Otomanskega cesarstva, ki je sledil koncu prve svetovne vojne. Trdil je, da ob

razpadu takega imperija, kot je bilo Otomansko cesarstvo, obstaja pravna in politična

domneva, da se meje neodvisnih držav, ki so zamenjale cesarstvo, ujemajo z mejami upravnih

enot tega cesarstva. Eritreja je temu odločno nasprotovala. Tribunal je opozoril, da je treba,

najprej ugotoviti, kaj so bile meje upravnih enot, ki so sestavljale razpadajoče Otomansko

cesarstvo, da bi domneva uti possidetis lahko učinkovala. K temu pa je treba po razlagi

tribunala dodati še težave z medčasovnim pravom in vprašanjem, ali bi bilo mogoče doktrino

uti possidetis, ki je bila v tistem obdobju v uporabi omejena na latinskoameriški kontinent,

veljavno uporabiti tudi pri razlagi pravnih vprašanj, ki so se pojavljala na Bližnjem vzhodu

takoj po koncu prve svetovne vojne.378

Uti possidetis pa tudi sicer ni mogel priti v poštev, ker ni bilo točno določene mejne črte,

katere obstoj je bil po razlagi tribunala nujen za uporabo uti possidetisa. Povrh vsega pa bi bil

uti possidetis tudi v nasprotju s pogodbo iz Lozane iz leta 1923.379

3. 2. 4. Praksa Meddržavnega sodišča

Honduras in Nikaragva sta leta 1957 sklenila, da bosta spor glede veljavnosti arbitražne

odločbe španskega kralja z dne 23. decembra 1906 rešila pred Meddržavnim sodiščem. Spor

je nastal zaradi prekoračitve pristojnosti, bistvenih napak in odsotnosti oziroma neustreznosti

razlogov, na katerih je temeljila odločitev arbitra.380

Nikaragva je zaradi tega zahtevala, naj se

ugotovi, da je arbitražna odločba nična. Sodišče je stališče Nikaragve zavrnilo in potrdilo

veljavnost arbitražne odločbe španskega kralja. Glede neupoštevanja kraljevih in drugih aktov

377

Territorial Sovereignty and Scope of the Dispute (Eritrea and Yemen), 9 October 1998, RIAA, Vol. XXII, str.

209–332. 378

Prav tam, str. 237-238, odst. 99. 379

Prav tam. 380


November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 210.


76

španske države, ki so določali španske upravne razmejitve pred neodvisnostjo, je sodišče

zaključilo, da so ti brezpredmetni, ker odločitev arbitra temelji na zgodovinskih in pravnih

premislekih.381

Sodnik Moreno Quintana je v svoji izjavi k sodbi opozoril, da bi sodišče moralo obravnavati

vprašanje načela uti possidetis iuris, ki je več kot stoletje vladalo ozemeljskim razmeram

španskoameriških držav. Zaradi njegovega pomena bi mu sodišče moralo prvemu nameniti

pozornost, saj je Nikaragva večji del svojega zahtevka glede ugotovitve ničnosti utemeljila na

arbitrovem nespoštovanju tega načela.382

Sodnik Urrutia Holguín je v odklonilnem mnenju prav tako poudaril pomen načela uti

possidetis iuris v trenutku pridobitve neodvisnosti, ki so ga države sprejele v svoje ustave, in

se pri tem oprl na odločitev Švicarskega zveznega sveta v zadevi Affaire des frontières

Colombo-vénézuéliennes.383

Pojasnil je, da so države prosile španskega kralja za obravnavo

načela uti possidetis iuris v skladu z naslovi španske suverenosti, ker so bile prepričane, da je

španski kralj najbolj kvalificirana avtoriteta za razlago lastnih pravnih pravil. Nedvomno pa

niso hotele podrediti »njegovi pravičnosti« razlage lastnih ustavnih določb, ki so bile sprejete

prav z namenom otresti se španskega jarma.384

Meddržavno sodišče v zadevi med Kambodžo in Tajsko385

iz leta 1962 ni izrecno presojalo

načela uti possidetis, je pa poudarilo, da se stranki strinjata, »da ima predmetni spor svoj fons

et origo v mejnih sporazumih, sklenjenih med leti 1904 in 1908 med Francijo in Siamom (kot

se je takrat imenovala Tajska) in, posebej, da je suverenost nad Preah Vihear odvisna od

pogodbe o meji z dne 13. februarja 1904, in poznejših dogodkov«.386

381



November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 210 – Declaration of Judge Moreno Quintana, str. 217-218. 383


str. 223–298. 384


November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 210 – Opinion Dissidente de M. Urrutia Holguín, str. 33 in nasl., str.

226-227. 385

Case concerning the Temple of Preah Vihear (Cambodia v. Thailand), Merits, Judgment of 15 June 1962:

I.C.J. Reports 1962, str. 6. Glej tudi BUSS, A.: The Preah Vihear Case and Regional Customary Law, v: 9

Chinese J. Int'l L. 111 (2010), str. 111–126. 386

Case concerning the Temple of Preah Vihear (Cambodia v. Thailand), Merits, Judgment of 15 June 1962: I.

C. J. Reports 1962, str. 16.


77

Eden od zemljevidov, ki so jih na zahtevo siamske vlade pripravili francoski topografski

strokovnjaki na podlagi teh pogodb, se je nanašal tudi na sporno območje. Sodišče je

ugotovilo, da je Siam leta 1908 sprejel ta zemljevid in s tem tudi mejo, kot je na njem

označena. Poudarilo je, da je Tajska prekludirana glede navedb, da zemljevida ni sprejela, saj

je 50 let uživala koristi, ki jih je omogočala pogodba iz leta 1904.387

Čeprav se sodišče ni izrecno sklicevalo na uti possidetis, je mogoče pritrditi, da je presojalo

na njegovi podlagi.388

Sprejeto je bilo, da je meja med Tajsko in Kambodžo tista meja, ki je

obstajala v trenutku kamboške neodvisnosti,389

in da je to izhajalo iz serije pogodb med

Francijo in Siamom, kot so jih razlagali v luči posebne prakse.390

Z vidika medafriških odnosov je treba omeniti sodbo Meddržavnega sodišča v zadevi med

Tunizijo in Libijo glede epikontinentalnega pasu iz leta 1982.391

Državi sta se strinjali, da

obstajajo kopenske in morske mejne črte iz kolonialnega obdobja, ki so razmejevale območje

epikontinentalnega pasu, nista se pa mogli dogovoriti, katere od teh črt, naj se upoštevajo za

dokončno razmejitev spornega ozemlja. Sodišče ni upoštevalo nekdanjih kolonialnih črt

neposredno, ampak je kot izhodišče določilo točko presečišča kopenske meje z obalo. Sodišče

je tako pri razmejitvi sprejelo normalno oziroma navpično črto glede na del obale, na katerem

se začne kopenska meja. To je bila tudi črta, ki je izhajala iz ravnanja italijanskih oblasti, ki so

nasledile Turčijo pri izvrševanju suverenosti nad Tripolitanijo,392

in je po ugotovitvah sodišča

predstavljala tih modus vivendi, ki mu francoske oblasti niso nasprotovale. Meje na morju

sodišče ni ugotavljalo.

Sodnik Ago je v svoji izjavi k sodbi opozoril, da bi moralo sodišče upoštevati morsko

razmejitev (ang. delimitation extending beyond the outer limit of the territorial waters), ki je

387


Glej SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 105. 389

Kambodža je bila do pridobitve neodvisnosti leta 1953 del francoske Indokine. 390


Continental Shelf (Tunisia/Libyan Arab Jamahiriya), Judgment, I.C.J. Reports 1982, str. 18. 392

Konvencija glede meje med regentstvom Tunizije in vilajetom Tripolija z dne 19. maja 1910 je bila sklenjena

med begom Tunizije in otomanskim vladarjem. Dogovorjena meja je postala meja med regentstvom Tunizije, ki

je bila pod francoskim protektoratom, in italijansko kolonijo Tripolitanijo, potem ko je Turčija to območje

cedirala Italiji. Po dekolonizaciji je meja iz leta 1910 postala meja med neodvisnima državama Libijo in

Tunizijo. Prav tam, str. 65-66, odst. 83-84.


78

obstajala že v kolonialnem obdobju in sta jo stranki spoštovali tudi po neodvisnosti, v skladu

z načeli mednarodnega prava glede nasledstva držav in načeli, ki jih je razglasila OAE.393

Podobne poudarke bomo našli tudi v odklonilnem mnenju sodnika Arechage. Spoštovanje

kolonialne meje na morju po pridobitvi neodvisnosti je utemeljil na skorajda enotnem

spoštovanju afriških držav načela uti possidetis iuris. Po njegovem mnenju veljavnost načela

uti possidetis iuris ni omejena le na kopenske meje in pogodbene meje, ampak velja tudi za

mejne režime in tihe sporazume glede mej na morju.394

Nosilna odločitev o naravi uti possidetisa je nedvomno sodba Meddržavnega sodišča v

sporu med Burkino Faso in Malijem.395

Burkina Faso in Mali sta izrecno zahtevala od

sodišča, da odloči o sporu na podlagi načela o nedotakljivosti meja, ki sta jih nasledila po

dekolonizaciji (uti possidetis iuris). Sodišče je navedlo, da sicer ni potrebe, da bi v predmetni

zadevi dokazalo, da gre za trdno načelo mednarodnega prava, ko gre za dekolonizacijo,

vendar je kljub temu želelo poudariti njegov splošen domet z vidika izjemne pomembnosti, ki

jo ima za afriški kontinent in obe stranki v sporu. Sodišče je takoj zatem pojasnilo:

»[…] zdi se, da so se prvič sklicevali in uporabili načelo uti possidetis v Španski Ameriki, saj

je bil to prvi kontinent, ki je bil priča pojavu dekolonizacije […]. Vendar to načelo ni

posebno pravilo, ki pripada izključno enemu posebnemu sistemu mednarodnega prava.

Gre za splošno načelo, ki je logično povezano s pojavom pridobitve neodvisnosti,

kjerkoli do tega pride. Njegov očiten namen je preprečiti, da bi neodvisnost in stabilnost

novih držav ogrozili bratomorni boji, ki bi jih povzročilo izpodbijanje meja po umiku

upravne oblasti.«396

(Poudarek dodan.)

In naprej:

»Zaradi tega so ga v zgoraj navedenem smislu uporabili takoj, ko se je pojav dekolonizacije,

značilen za situacijo v Španski Ameriki v 19. stoletju, pojavil v Afriki v 20. stoletju. Dejstva,

da so nove afriške države spoštovale upravne razmejitve in meje, ki jih je določila kolonialna

393

Continental Shelf (Tunisia/Libyan Arab Jamahiriya), Judgment, I.C.J. Reports 1982, str. 18 – Opinion

individuelle de M. Ago, str. 95 in nasl., str. 97-98, odst. 5. 394

Continental Shelf (Tunisia/Libyan Arab Jamahiriya), Judgment, I.C.J. Reports 1982, str. 18 – Separate

Opinion of Judge Jim nez de Ar chaga, str. 100 in nasl., str. 131-132, odst. 100–102. 395




79

sila, ne smemo gledati kot gole prakse, ki je privedla do postopnega nastanka načela

običajnega mednarodnega prava [ang. principle of customary international law, op. avt.],

omejenega v svojem vplivu na afriški kontinent, kot je bilo pred tem na Špansko

Ameriko, ampak kot uporabo pravila splošnega dometa [ang. rule of general scope, op.

avt.] v Afriki.«397

(Poudarek dodan.)

Sodišče je nato pojasnilo, da so bili latentni elementi uti possidetisa prisotni v številnih

deklaracijah afriških voditeljev, ki so potrdile ohranitev ozemeljskega statusa quo ob

pridobitvi neodvisnosti in določile načelo spoštovanja meja, ki so izhajale bodisi iz

mednarodnih sporazumov bodisi iz notranjih upravnih razdelitev. V Ustanovni listini OAE iz

leta 1963 so se države nanj posredno sklicevale v 3. členu, v katerem so države članice

slovesno potrdile načelo spoštovanja suverenosti in ozemeljske celovitosti vsake države. V

resoluciji iz Kaira, sprejeti julija 1964, pa so premišljeno opredelile in poudarile načelo uti

possidetis iuris, ki ga je Ustanovna listina OAE zgolj implicitno vsebovala.398

Sodišče je tudi pojasnilo, da ima načelo uti possidetis, kot so ga uporabili v Latinski Ameriki,

več vidikov. Prvi je poudarjen v latinskem rodilniku iuris in pomeni prevlado pravnega

naslova nad dejansko posestjo kot podlago za suverenost.399

Njegov namen je bil zlasti

preprečiti načrte tujih kolonialnih sil glede območij terra nullius. Bistvo načela uti possidetis

pa je v »v njegovem primarnem namenu zagotavljanja spoštovanja ozemeljskih meja v

trenutku pridobitve neodvisnosti. Take ozemeljske meje so lahko tudi zgolj razmejitve med

različnimi upravnimi enotami ali kolonijami, podrejenimi istemu suverenu. V takem primeru

se uporaba načela uti possidetis odrazi v spremembi upravnih meja v mednarodne meje v

polnem pomenu izraza«.400

To velja tako za države, ki so se oblikovale po razpadu španskega

imperija, kot tudi za Burkino Faso in Mali, ki sta stranki v sporu.401

Pomemben pa je tudi sledeči del obrazložitve:

397


Prav tam, str. 565-566, odst. 22. 399


Prav tam. 401

Prav tam.


80

»Uti possidetis kot načelo, ki je povzdignilo nekdanje upravne razmejitve, določene med

kolonialnim obdobjem, v mednarodne meje, je zato načelo splošne narave, ki je logično

povezano s to obliko dekolonizacije, kjerkoli do nje pride.«402

(Poudarek dodan.)

S časovnega vidika je pomembno stanje ob pridobitvi neodvisnosti.403

Ko država postane

neodvisna, pridobi suverenost nad ozemljem in v mejah, ki jih je zapustila država

predhodnica. To je del običajnega učinkovanja mehanizma nasledstva držav tako v

dekolonizacijskem kontekstu kot tudi zunaj njega. Mednarodno pravo in s tem načelo uti

possidetis ne učinkujeta retroaktivno, ampak veljata za novo državo takoj in od tistega

trenutka dalje. Uti possidetis se tako uporablja na podlagi »fotografije« ozemeljske situacije.

Kot tak »zamrzne pravni naslov; ustavi uro, vendar ne premakne kazalcev nazaj«.404

Burkina Faso in Mali sta nasledila nekdanje kolonialne meje in izrecno soglašala, da se pri

reševanju njunega spora uporabi načelo uti possidetis. Sodišče je v obrazložitvi posebej

poudarilo, da ni potrebe, da bi dokazalo, da gre za uveljavljeno načelo mednarodnega prava,

ko gre za dekolonizacijo, vendar je kljub temu poudarilo pomembnost njegove splošne

narave, ki jo ima za afriški kontinent in obe stranki v sporu. Ko je pojasnilo te okoliščine, je

nanizalo nekaj trditev, ki bi lahko potrjevale veljavnost načela uti possidetis tudi zunaj

okvirov dekolonizacije. Po mnenju sodišča tako uti possidetis ne pripada izključno enemu

posebnemu sistemu mednarodnega prava, ampak gre za splošno načelo, ki je logično

povezano s pojavom pridobitve neodvisnosti, kjerkoli do tega pride. Vendar je takoj zatem

pojasnilo, da je njegov očiten namen preprečiti, da bi neodvisnost in stabilnost novih držav

ogrozili bratomorni boji, ki bi jih povzročilo izpodbijanje meja po umiku upravne oblasti. S

tem je zožilo pomen prejšnjega stavka na dekolonizacijska razmerja, saj je kot upravno oblast

(ang. administering power), ki se je umaknila, mogoče razumeti nekdanjo kolonialno državo

oziroma državo, ki upravlja nesamoupravna ozemlja.405

402

Prav tam. 403

To je odločilni datum, ki je odločilen za presojo stanja razmejitve. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 413. 404


Prim. LUKER, D.: On the Borders of Justice: An Examination and Possible Solution to the Doctrine of Uti

Possidetis, v: MILLER, R. A., BRATSPIES, R. M. (ur.), nav. delo, str. 166; CAPLAN, R.: Europe and the

Recognition of New States in Yugoslavia. Cambridge University Press, 2005, str. 71. V skladu s prvim

odstavkom 73. člena Ustanovne listine OZN so nesamoupravna ozemlja tista ozemlja, katerih prebivalstvo še ni

doseglo polne stopnje samouprave. Türk pojasnjuje, da so to bile kolonije, ki niso bile predvidene za vključitev v

skrbniški sistem. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 121. Z razmahom dekolonizacije in dejavnostjo organov

OZN, zlasti Odbora za preučevanje poročil o nesamoupravnih ozemljih, ki se je pozneje preimenoval v Odbor za


81

Sodišče je nato nadaljevalo, da tega načela ne smemo videti kot prakse, ki je privedla le do

postopnega nastanka načela običajnega mednarodnega prava (ang. principle of customary

international law), omejenega v svojem vplivu na afriški kontinent, kot je bilo prej na

Špansko Ameriko, ampak kot uporabo splošnega pravila (ang. rule of general scope) v Afriki.

Zatem je ugotovilo, da gre za načelo, ki je logično povezano z obliko latinskoameriške in

afriške dekolonizacije, kjerkoli do nje pride. Sodišče se je tako pomensko vnovič omejilo

na dekolonizacijo.

Shaw trdi, da bi lahko v tej razlagi prepoznali splošne komentarje, ki spremljajo konkretne

komentarje glede samega spora med Burkino Faso in Malijem.406

To je povsem mogoče, saj

je navajanje splošnih ugotovitev med obravnavo konkretnih primerov povsem običajno.

Razlago sodišča lahko razumemo tako, da se je najprej osredotočilo na spor med Burkino

Faso in Malijem, potem je prešlo okvire spora, ker je sodišče hotelo poudariti naravo in

vsebino načela uti possidetis, na koncu pa se je spet osredotočilo na spor tako, da je bilo

mogoče nadaljevati s konkretno razlago.407

Ugotovitve sodišča so po mnenju Shawja

pomembne in jih ne moremo kar prezreti, saj bi lahko pomenile ali morda tudi pomenijo

avtoritativno izjavo408

o načelu uti possidetis. Kot take odražajo veljavno običajno pravo ali

pa so del procesa, ki vodi k nastanku nove norme običajnega prava.409

Ko gre za avtoritativno

izjavo v procesu nastanja novega običajnega pravila, je treba upoštevati obseg, do katerega je

izjava v skladu s predhodno veljavnim pravom.410

Če namreč ne obstaja predhodna pravna

norma, ki bi nasprotovala novemu pravilu, je raven dokazovanja ustrezno nižja. In pri normi

uti possidetis po Shajevem mnenju taka predhodna norma ne obstaja.411

To vsekakor drži.

dekolonizacijo, je do leta 1975 večina kolonij pridobila neodvisnost. Na spisku nesamoupravnih ozemelj, ki ga

sestavlja OZN, pa še vedno ostaja 16 ozemelj (Zahodna Sahara, Angvila, Bermudi, Britanski Deviški otoki,

Kajmanski otoki, Falklandski otoki, Montserrat, Saint Helena, otočje Turks in Caicos, Ameriški Deviški otoki,

Gibraltar, Ameriška Samoa, Guam, Nova Kaledonija, Pitcairnovi otoki in Tokelau). The United Nations and

Decolonization: Non-Self Governing Territories, <www.un.org/en/decolonization/nonselfgovterritories.shtml>. 406


Prav tam. 408


Prav tam. 410

Prav tam; glej tudi SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 78. 411



82

Načelo samoodločbe, ki naj bi bilo v ostrem nasprotju z načelom uti possidetis, se je

oblikovalo v pravno načelo šele po drugi svetovni vojni v dogodkih afriške dekolonizacije.412

Nekdanji sodnik Meddržavnega sodišča Adjibola prav tako meni, da načelo uti possidetis ne

bi smelo biti več obravnavano kot »načelo, ki je v obsegu in uporabi omejeno na Latinsko

Ameriko in afriške države, ampak kot načelo splošnega obsega in univerzalnosti, ki se je

končno razvilo v normo običajnega mednarodnega prava«.413

Tudi peterica mednarodnopravnih strokovnjakov, ki je izdelala poročilo glede ozemeljske

celovitosti Quebeca,414

je poudarila del obrazložitve, v katerem je sodišče ugotovilo, da

načelo uti possidetis ni posebno pravilo, ki bi pripadalo le enemu posebnemu sistemu

mednarodnega prava, ampak gre za splošno načelo, ki je logično povezano s pojavom

pridobitve neodvisnosti, kjerkoli do tega pride. Dejstva, da so nove afriške države spoštovale

upravne razmejitve in meje, ki jih je določila kolonialna sila, ne smemo razumeti kot gole

prakse, ki je privedla do postopnega nastanka načela običajnega mednarodnega prava,

omejenega v svojem vplivu na afriški kontinent, kot je bilo pred tem na Špansko Ameriko,

ampak kot uporabo pravila splošnega dometa v Afriki. Ob tem je peterica sicer priznala, da so

zaradi številnih namigov sodišča na problem dekolonizacije in samega predmeta spora

obstajali nekateri dvomi o veljavnosti načela uti possidetis zunaj dekolonizacije, vendar je

zaključila, da danes teh dvomov ni več.415

Ti argumenti so predmet odločnih kritik. Vidmar opozarja, da stališče Meddržavnega sodišča

glede običajnopravne narave uti possidetisa ostaja kontroverzno. Ni namreč jasno, ali je bila

uporaba uti possidetisa v procesu dekolonizacije obvezna zaradi posebne norme

mednarodnega prava ali pa je šlo zgolj za politično odločitev, ki bi preprečila konflikte med

dekolonizacijo.416

Dodaja pa še, da je jasno, da je Meddržavno sodišče v mislih imelo

dekolonizacijski okvir, ko je presojalo o sporu med Burkino Faso in Malijem.417

Ratner

412

CASSESE, A., nav. delo (1998), str. 190-191. 413

Territorial Dispute (Libyan Arab Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J. Reports 1994, str. 6 – Separate Opinion

Of Judge Ajibola, str. 89. 414

FRANCK, T. M., HIGGINS, R., PELLET, A., SHAW, M. N., TOMUSCHAT, C.: L’int grit territoriale du

Qu bec dans l’hypoth se de l’accession à la souverainet , Expos s et tudes, Vol. 1, Qu bec Assembl e

Nationale, Commission d’ tude des uestions aff rentes à l’accession du Qu bec à la souverainet , str. 377–461. 415

Prav tam, odst. 2.46. 416

VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 324. 417

Prav tam, str. 326.


83

opozarja, da Meddržavno sodišče »ni nikoli razsodilo, da je uti possidetis norma običajnega

prava, saj sta se v tej vrsti mejnih sporov stranki dogovorili s sporazumom ali drugače, da

bodo meje določene na podlagi meja, ki so veljale v času pridobitve neodvisnosti«.418

Bartoš

navaja, da je bil namen sodbe ne le poiskati regionalno normo, veljavno v Afriki, ampak

upoštevati uti possidetis kot vzpostavljeno univerzalno normo običajnega mednarodnega

prava v obdobju, ko se sta obe stranki že pridobili neodvisnost.419

Pri tem pa kontradiktorno

dodaja, da je tak zaključek nevzdržen in ne upošteva pravila medčasovnega prava.420

Radan je

še posebej kritičen do Shawjevih trditev in poudarja, da razlaga Meddržavnega sodišča v tej

zadevi umešča uti possidetis izključno v dekolonizacijski kontekst.421

Pri tem navaja besede

sodnika Santiaga Torres Bernárdeza, ki zagovarja mnenje, da se pravilo uti possidetis kot

načelo mednarodnega prava ne nanaša na vprašanje opredelitve ozemeljskih naslovov in meja

v primerih nasledstva, kot so prenos državnega ozemlja, odcepitev, razpad in združitev.422

Da

je Meddržavno sodišče umestilo uti possidetis v dekolonizacijski konktekst, meni tudi Abi-

Saab.423

Odločitev sodišča bi torej lahko razlagali bodisi kot potrditev splošne (običajnopravne?)

narave načela uti possidetis v kontekstu dekolonizacije bodisi širše – v vseh primerih

pridobitve neodvisnosti. Nekateri deli obrazložitve sicer nakazujejo na to, da je sodišče morda

le izhajalo iz splošne narave načela uti possidetis, vendar se zdi glede na način razlage,

pravilneje zaključiti, da je sodišče obravnavalo uti possidetis zgolj v kontekstu dekolonizacije.

Nekatere navedbe sodišča bi lahko razlagali v prid Shawjevi tezi, tj. da gre za abstraktno

načelo, ki se uporablja v vseh situacijah pridobitve neodvisnosti,424

vendar celostna obravnava

sodbe napotuje na drugačen zaključek. Shaw gre sicer tako daleč, da opozarja tudi na uporabo

sedanjika, ko sodišče ugotavlja, da »je bistvo načela v njegovem prvenstvenem cilju

418


BARTOŠ, T., nav. delo, str. 58. 420


RADAN, P., nav. delo (2002), str. 229-230; RADAN, P., nav. delo (2000), str. 62. 422

RADAN, P., nav. delo (2000), str. 62. Glej tudi TORRES BERNÁRDEZ, S.: The ‘Uti Possidetis Juris

Principle’ in Historical Perspective, v: GINTHER, K., HAFNER, G., LANG, W., NEUHOLD, H.,

SUCHARIPA-BEHRMANN, L. (Hrsg.): Völkerrecht zwischen normativem Anspruch und politischer Realität.

Festschrift für Karl Zemanek zum 65. Geburtstag. Duncker & Humblot, Berlin 1994, str. 417–437. 423

ABI-SAAB, G.: Le principe de l’uti possidetis son rôle et ses limites dans le contentieux territorial

international, v: KOHEN, M. G. (ur.), nav. delo (2007), str. 658. 424



84

zagotoviti spoštovanje ozemeljskih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti«.425

Vendar

sodišče takoj za ugotovitvijo o cilju načela uti possidetis nadaljuje, da bi take ozemeljske

meje lahko bile nič več kot razmejitve med različnimi upravnimi enotami ali kolonijami,

podrejenimi istemu suverenu, in doda, da so se v takem primeru ob uporabi načela uti

possidetis te upravne meje spremenile v mednarodne meje.

Sodišče razlago jasno naveže na preteklost in v nadaljevanju izrecno umesti uti possidetis kot

splošno načelo v obdobje dekolonizacije, kjerkoli do nje pride.426

In navsezadnje kljub svoji

odločni trditvi, da je »analizo [sodbe, op. avt.] mogoče raztegniti na preostale situacije

neodvisnosti«, Shaw tudi sam priznava, da je bila zaradi dejanskih okoliščin »razprava [v

zadevi med Burkino Faso in Malijem, op. avt.] v kontekstu kolonialnega modela«.427

Vztrajanje pri razlagi, oprti le na en odstavek v obrazložitvi, v katerem sodišče pojasnjuje, da

je uti possidetis splošno načelo, ki naj se uporabi ob pridobitvi neodvisnosti, kjerkoli do tega

pride, in zanemarjanje vseh drugih argumentov sodišča izsiljuje vprašljivo razlago. Zdi se, da

je Shawjev namen opravičiti mnenje Badinterjeve arbitražne komisije, ki se je izrekla v prid

veljavnosti uti possidetisa zunaj okvirov dekolonizacije. Njegovi argumenti so sicer logični,

vendar vzeti iz konteksta, kar se ob analizi vseh vidikov sodbe, izkaže za neutemeljeno.

Honduras in El Salvador sta predložila spor v reševanje Meddržavnemu sodišču na podlagi

posebnega sporazuma z dne 24. maja 1986.428

Sodišče je v svoji odločitvi z dne 11. septembra

1992 upoštevalo tudi načelo uti possidetis iuris, ki ga je prepoznalo v besedilu 26. člena

splošnega mirovnega sporazuma iz leta 1980,429

na katerega se je skliceval posebni sporazum

iz leta 1986. Navedeni člen je določal, da se kot temelj za določitev meje med drugim

425

Prav tam, str. 498; Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 566, odst. 23. 426

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 566, odst. 23; glej tudi HANNUM, H.: Self-

Determination, Yugoslavia, and Europe: Old Wine in New Bottles?, v: 3 Transnat'l L. & Contemp. Probs. 57

(1993), str. 57–69, str. 66. 427


Special Agreement between El Salvador and Honduras to submit to the Decision of the International Court of

Justice the Land, Island and Maritime Boundary Dispute existing between the two States, signed in the City of

Esquipulas, Republic of Guatemala, 24 May 1986, v: Case Concerning the Land, Island and Maritime Frontier

Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 351, str. 356 in nasl. Državi,

ki sta bili del španskega imperija v okviru Capitanía General de Guatemala, sta pridobili neodvisnost leta 1821.

Spor sta poskusili rešiti s pogajanji in dvostranskimi dogovori, vendar jima to ni uspelo. Leta 1969 sta se tudi

zapletli v oborožen spopad, ki pa ni trajal dolgo. NESI, G., nav. delo (1996), str. 81-82. 429

General Peace Treaty, El Salvador – Honduras, 30 October 1980, 1310 UNTS 213.


85

uporabijo dokumenti, ki jih je izdala španska krona ali druga (sekularna ali cerkvena) španska

oblast med kolonialnim obdobjem in določajo jurisdikcije ali meje ozemelj ali prebivalstva.430

Čeprav po mnenju sodišča ni dvoma o pomembnosti načela uti possidetis iuris, ki se je odrazil

v gotovih in stabilnih mejah v Srednji in Južni Ameriki, ali njegovi veljavnosti v tej zadevi, je

opozorilo, da te gotove in stabilne meje niso predmet sporov pred mednarodnimi tribunali.

Predmet teh sporov so tiste meje, glede katerih »uti possidetis za zdaj govori z negotovim

glasom«.431

Lahko bi skoraj domnevali, da so meje, ki so neurejene od neodvisnosti, tiste,

glede katerih so argumenti o uti possidetis iuris sami predmet nesoglasij.432

Sodišče je potrdilo svojo opredelitev bistva načela uti possidetis, kot jo je podalo v sodbi

glede meje med Burkino Faso in Malijem,433

in jo označilo za avtoritativno izjavo, ter stališče

glede terra nullius, ki ga je zavzel arbiter v zadevi med Kolumbijo in Venezuelo.434

Ob tem je

poudarilo, da se »načelo uti possidetis uporablja tako glede pravnega naslova kot tudi

položaja meja; ključen vidik načela pa je nedvomno zanikanje možnosti terra nullius«.

Načelo uti possidetis iuris je označilo v svojem bistvu za retroaktivno načelo (ang.

retrospective principle), ki kot mednarodne meje določa meje, ki so bile izvorno predvidene v

precej drugačne namene.435

Opozorilo je, da je bil izraz »naslov« med postopkom uporabljen v različnih pomenih, zaradi

česar bi lahko prišlo do nejasnosti. Pojasnilo je, da izraz ni omejen na listinske dokaze, ampak

zajema kakršenkoli dokaz, ki bi lahko vzpostavil obstoj pravice in dejanski vir te pravice.436

Po eni strani je »naslov« El Salvadorja ali Hondurasa do spornih območij, v smislu vira

njihovih pravic na mednarodni ravni, nasledstvo obeh držav do španske krone glede

kolonialnih območij. Obseg ozemlja, ki sta ga državi nasledili, pa določa uti possidetis iuris iz

430

Določba 5. člena splošnega mirovnega sporazuma z dne 30. oktobra 1980. General Peace Treaty, El Salvador

– Honduras, 30 October 1980, 1310 UNTS 213. 431

Case Concerning the Land, Island and Maritime Frontier Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua

intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 386, odst. 41. 432

Prav tam. 433



str. 223–298, str. 228. 435


intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 386–388, odst. 42-43. 436

Sodišče je ponovilo razlago, ki jo je zavzelo že v sporu med Burkino Faso in Malijem. Frontier Dispute,

Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 564, odst. 18.


86

leta 1821. Po drugi strani, če sta državi nasledili ozemlja posameznih upravnih enot

kolonialne oblasti, lahko naslov določa španski kraljevi odlok, ki prisoja določena območja

eni ali drugi državi. Ob tem je sodišče opozorilo, da nobena od strank ni oprla svojih zahtev

do posebne mejne črte na katerigakoli od teh naslovov. Ocenilo je, da t. i. formal title-deeds to

commons (naslovi na ravni notranjega prava glede podelitve zemlje posameznikom ali

indijanskim skupnostim), ki jih je predložil El Salvador, niso naslovi v zgoraj navedenem

pomenu, ampak jih je kvečjemu mogoče primerjati s kolonialnimi effectivités. Te pa lahko

služijo kot dokaz o položaju pokrajinskih meja.437

Uti possidetis iuris po razlagi sodišča ne nakazuje uporabe mednarodnega prava, ampak

uporabo ustavnega ali upravnega prava v obdobju pred neodvisnostjo (v tem primeru

španskega kolonialnega prava). Povsem mogoče je, da to pravo v tem konkretnem primeru ni

dalo jasnega odgovora glede posestne pravice mejnih ali redko poseljenih predelov, ki nimajo

posebnega ekonomskega pomena. Zato je po ugotovitvah sodišča zelo pomembno presoditi

ravnanje novih držav (glede spornih otokov) takoj po njihovi neodvisnosti.438

Sodišče je opozorilo tudi na težave pri uporabi načela uti possidetis iuris, kot so bile upravne

meje različnih vrst in stopenj, zapletene zgodovinske okoliščine, različne vrste jurisdikcij in

nezmožnost strank predložiti zakonodajne ali upravne akte španske krone, ki bi določali

ozemeljski obseg teh delitev in njihove meje.439

Čeprav je pojasnilo, da je uti possidetis iuris

tisto načelo, ki ga mora uporabiti pri določitvi kopenskih meja, pa odločitev zaradi

pomanjkljivih dokazov ni temeljila na njem. Sodišče je tako odločilo na podlagi dejanske

posesti in nadzora ter izvrševanja državne suverenosti, ob tem pa je upoštevalo tudi ravnanje

druge strani.440

Ob tem pa je treba poudariti, da je sodišče opozorilo, da neenakost,441

ki je

437


intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 388-389, 398-399, odst. 45,62. 438

Prav tam, str. 558-559, odst. 333. 439

Prav tam, str. 387-388, odst. 43-44. 440



Sodišče je poudarilo, da pri uti possidetis iuris »ne gre za vprašanje, ali je kolonialna provinca potrebovala

široke meje za nastanitev svojega prebivalstva, ampak kje so te meje dejansko bile; in post-kolonialne

effectivités, kjer so relevantne, morajo biti določene na podlagi dejanskih dogodkov in ne njihovega socialnega

izvora«. Sodišče je zavrnilo kot nerelevanten tudi argument o neenakosti naravnih virov in se pri tem oprlo na

sodbo o epikontientalnem pasu med Tunizijo in Libijo iz leta 1982. Case Concerning the Land, Island and

Maritime Frontier Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 396, odst.

58; glej tudi Continental Shelf (Tunisia/Libyan Arab Jamahiriya), Judgment, I.C.J. Reports 1982, str. 77-78, str.

107.


87

izhajala iz kolonialnih meja, in izvrševanje državnih funkcij442

ne moreta poseči v veljavnost

načela uti possidetis iuris, kjer je meja jasno določena.

Libija in Čad sta 31. avgusta 1989 sklenila dogovor,443

v katerem sta se zavezala rešiti spor v

približno enem letu. Ker jima to ni uspelo, sta stranki v skladu z 2. členom tega dogovora spor

predložili Meddržavnemu sodišču in ga zaprosili, naj odloči o mejah njunih ozemelj v skladu

z relevantnimi pravili mednarodnega prava. Libija je zatrjevala, da pogodbeno določena meja

s Čadom ne obstaja, Čad pa je vztrajal, da je bila meja med državama določena s pogodbo o

prijateljstvu in dobrih sosedskih odnosih iz leta 1955,444

ki sta jo sklenili Kraljevina Libija in

Francija. Meddržavno sodišče je v sodbi iz leta 1994445

odločilo, da je mejo določila pogodba

o prijateljstvu in dobrih sosedskih odnosih z dne 10. avgusta 1955 med Republiko Francijo in

Združenim kraljestvom Libije, kot je trdil Čad.

Sodišče je posebej poudarilo, da ne glede na to, ali gre za ozemeljski ali mejni spor, je ta

dokončno urejen s pogodbo o prijateljstvu in dobrih sosedskih odnosih, katere stranki sta

Libija (prvotna stranka) in Čad (kot naslednica Francije). Ugotovitev sodišča, da pogodba

vsebuje dogovorjeno mejo, izključuje potrebo, da bi sodišče presojalo navedbe Libije o

442

El Salvador se je skliceval na izvrševanje in izkazovanje suverenosti nad spornimi otoki, Honduras pa je temu

nasprotoval z argumentom, da je treba uporabiti uti possidetis iz leta 1821 in ne uti possidetis de facto ali

okupacijo, ki ji sledi mirno in stalno izvrševanje državnih funkcij, saj sta državi zahtevali suverenost nad otoki

na podlagi tega, da sta v trenutku neodvisnosti nasledili špansko krono. Sodišče je poudarilo, da je bilo pravo o

pridobivanju ozemlja, na katerega se je skliceval El Salvador, načeloma jasno določeno in podprto z arbitražnimi

in sodnimi odločitvami. Klasična obrazložitev je bila podana v zadevi Island of Palmas Case, v kateri je

razsodnik Huber ugotovil, da praksa in doktrina na podlagi različnih pravnih formul in z nekoliko različnimi

pogoji priznavata, da stalno in mirno izkazovanje ozemeljske suverenosti ustreza pravnemu naslovu (Island of

Palmas case (Netherlands, USA), 4 April 1928, RIAA, Vol. II, str. 829–871, str. 839). Problem z uporabo teh

pravnih načel v tem konkretnem sporu pa je bil ta, da so se razvila za obravnavo pridobitve suverenosti nad

ozemlji, ki jih je bilo mogoče okupirati, tj. terra nullius. El Salvador in Honduras pa sta zatrjevala, da sta

nasledila špansko krono (ang. title of sucession from the Spanish Crown). Zato je bilo treba ugotoviti, ali lahko

izvrševanje ali izkazovanje suverenosti ene stranke, ki je ne spremlja nasprotovanje druge stranke, nakazuje

prisotnost naslova uti possidetis iuris prve stranke, če so dokazi, ki temeljijo na dokumentarnih naslovih in

kolonialni effectivités, nejasni. Sodišče se je pri tem oprlo na odločitev v zadevi Minquiers and Ecrehos case

(The Minquiers and Ecrehos case, Judgment of November 17th, 1953: I.C.J. Reports 1953, str. 53, 67, 72.).

Presodilo je, da se lahko v primerih, ko je upravna meja slabo določena ali pa njena lega sporna, upošteva

ravnanje neodvisnih držav po pridobitvi neodvisnosti, da bi ugotovili, kje se je meja nahajala (na podlagi

medsebojnega soglasja ali tihe privolitve). Case Concerning the Land, Island and Maritime Frontier Dispute (El

Salvador/Honduras: Nicaragua intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 399-400, 408-409, 485, 563–565. Glej tudi

poglavje 4. 3. Vloga in pomen effectivités, str. 136. 443

Framework Agreement on the Peaceful Settlement of the Territorial Dispute between the Great Socialist

People's Libyan Arab Jamahiriya and the Republic of Chad, 31 August 1989, 1545 UNTS 108; glej tudi

Territorial Dispute (Libyan Arab Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J. Reports 1994, str. 9–10. 444

Franco-Libyan Treaty of Friendship and Good Neighbourliness of 10 August 1955, 162 BFSP 470. 445

Territorial Dispute (Libyan Arab Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J. Reports 1994, str. 6.


88

zgodovinskih okoliščinah razmejitve in druga vprašanja, ki so se pojavila med postopkom, kot

je denimo načelo uti possidetis in veljavnost Deklaracije OAE iz leta 1964.446

V zadevi med Bosno in Hercegovino ter Jugoslavijo iz leta 1996 je Bosna in Hercegovina

zahtevala, naj Meddržavno sodišče odloči med drugim o kršitvah Konvencije o preprečevanju

in kaznovanju genocida iz leta 1948447

ter prava oboroženih spopadov. Jugoslavija je

ugovarjala dopustnosti spora in pristojnosti sodišča, vendar je sodišče v postopku glede

predhodnih ugovorov448

odločilo, da je spor dopusten in potrdilo svojo pristojnost v tej

zadevi.

Sodnik ad hoc Kreća je k odločitvi sodišča z dne 26. februarja 2007449

podal odklonilno

mnenje,450

v katerem je analiziral tudi vprašanje obstoja Bosne in Hercegovine kot države in

njenih meja. Ko je ugotovil, da ima Bosna in Hercegovina stalno prebivalstvo, ki ga

sestavljajo tri narodnosti,451

se je lotil obravnave določenosti in urejenosti njenih meja.

Zanikal je, da bi upravne meje pridobile položaj mednarodnih meja na podlagi načela

učinkovitosti (ang. principle of effectiveness). Izrazil je nestrinjanje z mnenjem št. 3

Badinterjeve arbitražne komisije in ob tem izrecno poudaril, da ima lahko načelo uti

possidetis zunaj kolonialnega konteksta, na katerega se nanaša obrazložitev Meddržavnega

sodišča v zadevi Frontier Dispute, v pozitivnem mednarodnem pravu zgolj pomen, ki je enak

izvirnem pomenu, izraženem v formuli »uti possidetis, ita posideatur«, tj. načela

učinkovitosti. Slednje je opredelil kot načelo, ki implicira učinkovito in dejansko izvrševanje

suverene oblasti.452

446


Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, New York, 9. december 1948, objavljena v

Uradnem vestniku Prezidija Ljudske skupščine FLRJ, št. 2/50. 448

Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, Preliminary

Objections, Judgment, I.C.J. Reports 1996, str. 595. 449

Sodišče je med drugim odločilo, da je bil pokol v Srebrenici genocid in Srbija ne odgovarja ne zanj ne za

druge poboje. Srbija je odgovorna le za opustitev dolžnosti preprečiti genocid. Application of the Convention on

the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro),

Judgment, I.C.J. Reports 2007, str. 43. Glej tudi SANCIN, V., BAVDEK, M., MOGGI, M. J., MRDAKOVIĆ,

N., SUHADOLNIK, N., ŠKRBEC, K., ZUPAN, N., nav. delo, str. 66-67. 450

Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Bosnia and

Herzegovina v. Serbia and Montenegro), Judgment, I.C.J. Reports 2007, str. 43 – Dissenting opinion of Judge

Kreća, str. 658 in nasl. 451

Sodnik Kreća je uporabil besedno zvezo »tri stalna prebivalstva«. Prav tam, str. 663-664, odst. 6. 452

Prav tam, str. 665-667, odst. 9-10.


89

V zadevi med Katarjem in Bahrajnom453

se je Meddržavno sodišče pri presoji spornih

vprašanj oprlo na odločitev britanske vlade iz leta 1939, v skladu s katero so otoki Hawar

pripadli Bahrajnu. Sodišče je poudarilo, da kljub temu, da ta odločitev ni pomenila

mednarodne arbitražne odločbe, ne moremo sklepati, da ni imela pravnih učinkov. Po analizi

britanske odločitve iz leta 1939 je tako potrdilo, da ima Bahrajn suverenost nad otoki Hawar

in pojasnilo, da obravnava argumentov strank glede obstoja izvirnega naslova, effectivités in

uporabljivosti načela uti possidetis iuris ni potrebna.

Sodnik Kooijmans se s tem ni v celoti strinjal in je v ločenem mnenju454

opozoril, da bi se

sodišče moralo opredeliti do načela uti possidetis iuris, na katerega se je skliceval Bahrajn.

Navedel je stališče Meddržavnega sodišča v zadevi Frontier Dispute, v skladu s katerim je

načelo uti possidetis splošno načelo, ki je logično s pojavom pridobitve neodvisnosti, kjerkoli

do tega pride. Njegov očiten namen je preprečiti, da bi neodvisnost in stabilnost novih držav

ogrozili bratomorni boji, ki bi jih povzročilo izpodbijanje meja po umiku upravne sile. Po

Kooijmansovem mnenju ta izjava predpostavlja prenos suverenosti iz kolonialne sile na novo

neodvisno državo. Pri tem je navajal Shawjevo trditev, da načelo uti possidetis deluje v

kontekstu prenosa suverenosti in nastanka nove neodvisne države ter pogojev, ki sledijo. Ta

formula je širša od tiste, ki jo je uporabilo sodišče, saj zajema tudi situacije, ko deli obstoječe

države pridobijo neodvisnost zaradi (delnega) razpada države. V teh okoliščinah je veljavnost

načela uti possidetis potrdila tudi Badinterjeva komisija, in sicer glede upravnih meja med

sestavnimi enotami razpadajoče države. Ta je ugotovila, da razen v primerih drugačnega

dogovora, nekdanje upravne meje postanejo mednarodne meje, ki jih varuje mednarodno

pravo. Ta zaključek je po mnenju Badinterjeve komisije posledica spoštovanja ozemeljskega

statusa quo in posebej načela uti possidetis. Po Shawjevem mnenju je logični temelj za

uporabo načela v nekolonialnih situacijah enak kot v zadevi med Burkino Faso in Malijem,

saj je očitna enaka nevarnost pri razpadu obstoječih držav. Situaciji imata po Kooijmansovih

besedah skupno to, da so upravne meje postale mednarodne meje. Nesmiselno bi bilo

uporabiti načelo uti possidetis za meje, ki so ločevale kolonialna ozemlja dveh različnih

453


Reports 2001, str. 40. 454


Reports 2001, str. 40 – Separate Opinion of Judge Kooijmans, str. 225 in nasl.


90

kolonialnih sil. Te meje so namreč že imele položaj mednarodnih meja in uživale

mednarodnopravo varstvo.455

Kooijmans je poudaril, da je ključno vprašanje, ali je prišlo do prenosa suverenosti iz ene

države na drugo, zaradi katerega upravne meje pridobijo pomen in smisel, ki ni bil nikoli

predviden. Odgovor je po njegovi presoji nikalen. Velika Britanija ni nikoli prenesla svoje

suverenosti na Bahrajn ali Katar, ampak sta ti državi ohranili svojo identiteto, kot sta jo imeli,

preden so bili odnosi s silo zaščitnico (ang. protecting power) končani.456

Upravne meje, ki bi dobila položaj mednarodne meje, po Kooijmansovih ugotovitvah ni bilo.

Iz dokumentov je razvidno, da britanska vlada ni nikoli nameravala določiti upravne meje ali

rešiti spora med uradniki (ang. administrative officials), ampak je bilo že v začetku jasno, da

je bila odločitev glede lastništva otokov Hawar odločilna za mednarodne meje med ločenima

entitetama po mednarodnem pravu. Zaradi tega v tem primeru ni bilo mogoče uporabiti načela

uti possidetis.457

Do enakega zaključka je prišel tudi sodnik Al-Khasawneh, ki je v ločenem mnenju458

pojasnil, da so posledice načela uti possidetis, ki prehajajo v novo fazo sprememb, globoke.

Po njegovem mnenju bi bilo prehitro sprejemanje njegove veljavnosti škodljivo do drugih

pravno varovanih pravic, kot je denimo pravica do samoodločbe, in funkcij mednarodnih

sodišč. Pri svoji odločitvi se je oprl med drugim na arbitražno odločbo v zadevi med Eritrejo

in Jemnom iz leta 1998, v kateri je tribunal zavrnil uporabo načela uti possidetis iuris in

poudaril, da se poleg preostalih težav pojavlja tudi problem medčasovnega prava in vprašanje,

ali se lahko doktrina uti possidetis iuris, ki se je uporabljala večinoma v Latinski Ameriki,

uporabi za razlago pravnih vprašanj, ki so se pojavljala na Bližnjem vzhodu takoj po koncu

prve svetovne vojne. Sodnik Al-Khasawneh je pritrdil temu stališču, ki je po njegovem

mnenju analogno veljalo tudi v zadevi med Katarjem in Bahrajnom. Ozemeljski zahtevki

obeh držav so se namreč jasneje oblikovali, preden je načelo uti possidetis začelo zgubljati

455

Prav tam, str. 230-231, odst. 18–22. 456

Prav tam, str. 231-232, odst. 23-24. 457



Reports 2001, str. 40 – Separate Opinion of Judge Al-Khasawneh, str. 248 in nasl.


91

svoj bistveno latinskoameriški značaj in pridobivati mednarodno veljavnost, čeprav je še

vedno dvomljivo, ali velja tudi na Bližnjem vzhodu.459

Tudi sodnik Torres Bernárdez se je v odklonilnem mnenju460

oprl na ta citat v zadevi med

Eritrejo in Jemnom in pojasnil, da je uti possidetis postal splošna norma (ali načelo)

mednarodnega prava (tj. prek meja španskoameriških odnosov) po drugi svetovni vojni,

natančneje v obdobju splošne dekolonizacije afriškega kontinenta. Obstaja splošno veljavno

pravno pravilo, v skladu s katerim mora sodna presoja naslova, ki izhaja iz zgodovinske

konsolidacije (denimo iz procesa, kontinuuma, sosledja dejanj, dejstev ali situacij skozi

določeno obdobje), temeljiti na mednarodnem pravu, ki je veljalo v času, ko je tak naslov

navidezno nastal.461

Tako sodnik Torres Bernárdez ni videl možnosti, da bi v sporu med

Katarjem in Bahrajnom sodobno posploševanje uti possidetis iuris iz leta 1960 lahko

retroaktivno prikrajšalo stranke za katerikoli ozemeljsko pravico do otoka Hawar, če so za

stranki te pravice in rem oblikovale vzpostavljen ozemeljski red pred posplošitvijo uti

possidetis iuris kot norme splošnega mednarodnega prava. Poudaril je, da iz prakse držav in

pravne zavesti ne izhaja, da bi sprejetje uti possidetis iuris kot norme splošne veljavnosti

impliciralo namen dati normi retroaktivni učinek, tako da bi veljalo za vsakršno dejanje ali

dejstvo, ki se je zgodilo, ali situacijo, ki je prenehala obstajati, pred posplošitvijo uti

possidetis iuris. Poleg tega je v tem konkretnem primeru Katar nasprotoval uporabi načela uti

possidetis iuris, zaradi česar sporazum med strankama glede retroaktivnosti tega načela ni

mogel obstajati.462

Torres Bernárdez je poudaril, da se mora uti possidetis iuris nanašati na določitev meja ali

ozemeljski naslov (ang. title to territory). V obeh primerih mora obstajati situacija nasledstva

v mednarodnopravnem kontekstu dekolonizacije. Tudi v primerih, ko je uti possidetis iuris

459

Prav tam, str. 250-251, odst. 9-10. 460


Reports 2001, str. 40 – Dissenting Opinion of Judge Torres Bernárdez, str. 257 in nasl. 461

Affaire des Grisbadarna (Norvège, Suède), 23 October 1909, RIAA, Vol. XI, str. 147–166; Award on the

claims of Great Britain and Portugal to certain territories formerly belonging to the Kings of Tembe and

Mapoota, on the eastern coastof Africa, including the islands of Inyack and Elephant (Delagoa Bay or Lorenzo

Marques), 24 July 1875, RIAA, Vol. XXVIII, str. 157–162; The Minquiers and Ecrehos case, Judgment of

November 17th, 1953: I.C.J. Reports 1953, str. 47; Affaire de l’île de Clipperton (Mexique contre France), 28

janvier 1931, RIAA, Vol. II, str. 1105–1111, str. 390–394; Island of Palmas case (Netherlands, USA), 4 April

1928, RIAA, Vol. II, str. 829–871. 462


Reports 2001, str. 40 – Dissenting Opinion of Judge Torres Bernárdez, str. 257 in nasl., str. 407-408, odst. 426–

430.


92

uporabljen na podlagi posebnega pravila (denimo pogodbe ali sporazuma, pravil mednarodne

organizacije ali domačih ustavnih predpisov) mora obstajati nasledstvo v skladu z

mednarodnim pravom. Drugih vidikov načela uti possidetis iuris ni. V primeru med

Bahrajnom in Katarjem gre za spor o ozemeljskem naslovu (ang. title to territory). V skladu z

uti possidetis iuris kot načelom ali normo splošnega mednarodnega prava je vprašanje

nasledstva glede naslova do ozemlja odvisno od dveh kumulativnih pravnih pogojev: (1)

obstoja izvirnega mednarodnopravnega naslova države predhodnice na zadevnem ozemlju ali

ozemljih na datum nasledstva in (2) obstoja dveh ali več držav predhodnic, ki po datumu

nasledstva prevzamejo položaj naslednic glede na državo predhodnico (gre torej za vprašanje

suverenosti). V primeru Bahrajna in Katarja po ugotovitvah Torres Bernárdeza ta pogoja nista

bila izpolnjena.463

V sporu med Nigerijo in Kamerunom464

se Meddržavno sodišče sicer ni opredelilo do

načela uti possidetis, je pa potrdilo svoje stališče v zadevah med Burkino Faso in Malijem465

ter med Libijo in Čadom,466

da ima v primerih, ko ravnanje ni v skladu s pravom, kjer sporno

ozemlje učinkovito upravlja država, ki nima pravnega naslova, prednost nosilec pravnega

naslova. Če effectivité ne soobstaja z nobenim pravnim naslovom, jo je treba prav tako

upoštevati. Sodišče je pojasnilo, da je Kamerun imel pravni naslov do ozemlja vzhodno od

meje in poudarilo, da je ravnanje Kameruna na tem ozemlju upoštevno le glede vprašanja, ali

je morda tiho privolil v spremembo pogodbenega naslova. Ugotovilo je, da do tega ni prišlo,

zato je glede tega dela meje zaključilo, da nigerijske effectivités niso bile v skladu s pravom in

je torej treba dati prednost nosilcu pravnega naslova.467

Sodnik Mbaye je v ločenem mnenju k tej zadevi opozoril, da sta se stranki dogovorili za

uporabo načela uti possidetis iuris. Ker se Meddržavno sodišče ni opredelilo do tega, je

sodnik Mbaye podal svoje mnenje. V skladu z načelom uti possidetis iuris Nigerija ne bi

mogla izpodbiti meje, ki je obstajala 47 let pred neodvisnostjo in jo je Nigerija nedvomno

sprejela kot mejo med njenim in kamerunskim ozemljem od leta 1960 do leta 1977. Če tega

463

Prav tam, str. 409-410, odst. 433. 464

Land and Maritime Boundary between Cameroon and Nigeria (Cameroon v. Nigeria: Equatorial Guinea

intervening), Judgment, I.C.J. Reports 2002, str. 303. 465

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 586-587, odst. 63. 466

Territorial Dispute (Libyan Arab Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J. Reports 1994, str. 38–40, odst. 75-76. 467


intervening), Judgment, I.C.J. Reports 2002, str. 353–355, odst. 68, 70.


93

ne bi sprejeli, se je sodnik Mbaye vprašal, kakšen je namen načela spoštovanja kolonialnih

meja. Spomnil je, da je Meddržavno sodišče že v zadevi Frontier Dispute opozorilo na

veljavnost tega mednarodnopravnega načela v kontekstu dekolonizacije, njegovo splošnost in

izjemen pomen za afriški kontinent. Ko afriške države omenjajo uti possidetis iuris, uporabijo

frazo »nedotakljivost kolonialnih meja«. To pa ne pomeni, da meja ni mogoče spremeniti. To

je vselej dopustno na podlagi pravil mednarodnega prava, in sicer medsebojnega sporazuma

ali sodne odločitve. Forum, ki odloča, se mora omejiti na razlago instrumentov, ki določajo

mejo, in jih ne sme spreminjati. Ali z drugimi besedami – forum lahko popravi materialne

pomanjkljivosti (ang. material defects), ne pa tudi domnevnih pravnih napak (ang. alleged

legal errors).468

V zadevi med Beninom in Nigrom469

je sodišče v skladu s posebnim sporazumom med

strankama uporabilo »načelo nasledstva držav glede meja, ki sta jih nasledili [ang. inherited,

op. avt.] po kolonizaciji, in sicer nedotakljivost teh meja«.470

Stranki sta se torej dogovorili za

načelo uti possidetis iuris, da bi določili skupno mejo. Sodišče se je oprlo na ugotovitev v

zadevi med Burkino Faso in Malijem, da je bilo načelo priznano v različnih primerih na

afriškem kontinentu in navedlo, da je tudi določba 4. člena Ustanovne listine AU, katere

državi članici sta Benin in Niger, potrdila to načelo. Poudarilo je, da je bilo že v zadevi med

Burkino Faso in Malijem odločeno, da ima pravni naslov prednost pred dejansko posestjo

(ang. effective possession) kot podlaga za suverenost in da je bistvo načela v njegovem

primarnem pomenu zagotavljanja spoštovanja ozemeljskih meja v trenutku pridobitve

neodvisnosti, vključno z nekdanjimi upravnimi mejami iz kolonialnega obdobja, ki so postale

mednarodne meje.471

Sodišče je opozorilo, da ne more izključiti a priori možnosti, da so zemljevidi, raziskave in

drugi dokumenti, ki so sledili odločilnemu datumu, lahko relevantni pri ugotavljanju situacije

ob pridobitvi neodvisnosti v skladu z načelom uti possidetis iuris. V vsakem primeru pa

preučitev teh dokumentov, ki so nastali po neodvisnosti, ne more voditi v spremembe

468


intervening), Judgment, I.C.J. Reports 2002, str. 303 – Separate opinion of Judge ad hoc Mbaye, str. 506 in nasl.,

str. 522, odst. 78-79. 469

Frontier Dispute (Benin/Niger), Judgment, I.C.J. Reports 2005, str. 90. 470


Prav tam.


94

»fotografije ozemlja« na odločilni datum, razen če ti dokumenti dokazujejo jasno izraženo

soglasje strank k temu, saj uti possidetis učinkuje tako, da zamrzne ozemeljski naslov.472

Sodišče je po presoji dokumentov, ki sta jih predlagali stranki, glede dela meje (sektor reke

Niger) ugotovilo, da nobena od strank ni dokazala naslova na podlagi regulativnih ali

administrativnih aktov. Zato se je lotilo presoje effectivités in obenem pojasnilo, da gre za

situacijo, ko pravni naslov za določitev meje ne obstaja. V tem okviru je upoštevalo predpise

o dovoljenju za pašo, ribolovu in sečnji ter pobiranje davkov, periodične sanitarne nadzore

živine, vojaško patruljiranje in policijske dejavnosti. 473

Glede drugega dela meja (sektor reke Mekrou) pa je v skladu z uti possidetis iuris presojalo

obstoj pravnega naslova in ob tem poudarilo, da načelo uti possidetis iuris zahteva ne le

upoštevanje veljavnih pravnih naslovov, ampak tudi načina razlage in njihove uporabe s strani

pristojnih javnih oblasti kolonialne sile, zlasti pri izvrševanju njihove zakonodajne moči.

Effectivités je mogoče upoštevati le z namenom dopolnitve ali vzpostavitve dvomljivih ali

odsotnih pravnih naslovov, pri čemer te ne morejo prevladati nad pravnimi naslovi, s katerimi

so si v nasprotju.474

Honduras in Nikaragva sta bila v sporu glede otokov v Karibskem morju. Honduras se je

skliceval na načelo uti possidetis kot podlago za suverenost nad spornimi otoki, Nikaragva pa

je trdila, da na tej podlagi ni mogoče prisoditi teh otokov ne njej ne Hondurasu. Meddržavno

sodišče je leta 2007 odločilo o tem dolgotrajnem sporu v korist Hondurasa.475

Sodišče je potrdilo, da je načelo uti possidetis ohranilo svoje mesto med najpomembnejšimi

pravnimi načeli glede ozemeljskega naslova in mejnih razmejitev v trenutku dekolonizacije,

kot je ugotovilo že v zadevi med Burkino Faso in Malijem.476

Pritrdilo je, da je brez dvoma

mogoče uporabiti uti possidetis iuris v tem konkretnem sporu. V 19. stoletju so se pogajanja

za mejo med Nikaragvo in Hondurasom končala s sprejetjem pogodbe Gámez-Bonilla z dne

7. oktobra 1894, v kateri sta se državi dogovorili, da je vsaka republika lastnica ozemlja, ki je

472


Prav tam, str. 127, odst. 75–78. 474

Prav tam, str. 148-149, odst. 140-141. 475

Territorial and Maritime Dispute between Nicaragua and Honduras in the Caribbean Sea (Nicaragua v.

Honduras), Judgment, I.C.J. Reports 2007, str. 659. Glej tudi ŠVARC, D.: Srednja črta in variacije na temo, v:

Pravna praksa, št. 43/2007, str. 36-37. 476



95

na datum neodvisnosti konstituiralo tako provinco Hondurasa kot Nikaragve.477

Odločitev

arbitraže v zadevi King of Spain iz leta 1906, ki se je posebej oprla na načelo uti possidetis

iuris, kot je bil določen v pogodbi Gámez-Bonilla, je določila mejo med državama, in sicer od

Portillo de Teotecacinte do Atlantskega oceana. Veljavnost in zavezujočo moč odločbe je

potrdilo Meddržavno sodišče leta 1960, spoštujeta pa jo tudi obe državi.478

Sodišče se je v okviru presoje trditev obeh strank glede načela uti possidetis po obravnavi

ozemeljskega naslova lotilo vprašanj suverenosti nad otoki. Po uvodni ugotovitvi, da se

načelo uti possidetis iuris lahko uporablja tudi za posesti, ki so oddaljene od obale (ang.

offshore possessions), in morske prostore, je poudarilo, da golo sklicevanje na to načelo ne

nudi jasnega odgovora glede suverenosti nad spornimi otoki. Da bi lahko uporabilo uti

possidetis iuris glede otokov, je pojasnilo, da je treba dokazati, da jih je španska krona

dodelila eni od svojih kolonialnih provinc.479

Po presoji pripadnosti otokov je sodišče ugotovilo, da stranki nista predložili listinskih ali

drugih dokazov iz obdobja pred neodvisnostjo, ki bi se nanašali neposredno na otoke. Prav

tako ni upoštevalo argumenta o bližini (ang. proximity), saj ta ne določa nujno pravnega

naslova. Informacije, ki sta jih pridobili stranki, o španski kolonialni upravi v Srednji Ameriki

pa prav tako niso pripomogle k razjasnitvi stanja. Sporni otoki preprosto niso bili jasno

razmejeni. Načelo uti possidetis tako ni moglo rešiti spora glede suverenosti nad otoki. Tudi

na podlagi kolonialnih effectivités ni bilo mogoče priti do zaključkov, saj je sodišče ugotovilo,

da upoštevajoč lokacijo spornih otokov in neobstoj posebnega ekonomskega ali strateškega

pomena teh otokov kolonialnih effectivités ni bilo. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da

načelo uti possidetis ne nudi zadostne pomoči pri določanju suverenosti nad temi otoki.

Sodišče je zaradi tega nadalje presojalo post-kolonialne effectivités in dokazno vrednost

zemljevidov.480

477





Honduras), Judgment, I.C.J. Reports 2007, str. 706-707, odst. 154. 479

Prav tam, str. 707-708, odst. 156, 158. 480



96

Tudi Nikaragva in Kolumbija sta se sklicevali na uporabo načela uti possidetis iuris pred

Meddržavnim sodiščem,481

vendar je to odločno zavrnilo njegovo uporabo v obdobju

pridobitve neodvisnosti, saj predloženi kolonialni dokumenti niso določali ničesar glede

spornih območij. Sodišče je opozorilo, da je že v zadevi med El Salvadorjem in

Hondurasom482

odločilo, da se pravo v primeru uporabe načela uti possidetis iuris nanaša na

ustavno in upravno pravo, veljavno v obdobju pred neodvisnostjo. Povsem mogoče pa je tudi,

da pravo ni določalo posestne pravice nad mejnimi ali redko poseljenimi predeli, ki niso imeli

posebnega ekonomskega pomena. Uti possidetis iuris po razlagi sodišča tako ni nudil podlage

za določitev suverenosti nad spornimi območji, saj iz ničesar ni bilo mogoče razbrati, da bi

sporna območja pred neodvisnostjo pripadala kolonialnim provincam Nikaragve ali

Kolumbije.

Sodišče je presojalo tudi effectivités na odločilni datum 4. junija 1969 in ugotovilo, da kljub

temu, da je bila večina dejanj á titre de souverain,483

ki jih je zatrjevala Kolumbija, izvršenih

na morskem predelu, ki zajema vsa sporna območja, je bilo nekaj dejanj izvršenih prav glede

spornih (morskih) območij.484

Na podlagi tega je zaključilo, da je Kolumbija ravnala á titre de

souverain kontinuirano in konsistentno, Nikaragva pa ji do odločilnega datuma ni

nasprotovala. Pri presoji Nikaragvinega priznanja kolumbijske suverenosti nad spornimi

območji in stališča tretjih držav je prav tako ugotovilo, da do neke mere podpirata trditve

Kolumbije. Na podlagi vseh argumentov in dokazov je sodišče odločilo, da ima Kolumbija

suverenost nad karibskimi otoki Alburquerque, Bajo Nuevo, East-Southeast Cays,

Quitasueño, Roncador, Serrana in Serranilla.485

481

Territorial and Maritime Dispute (Nicaragua v. Colombia), Judgment, 19 November 2012, ICJ, General List

No. 124. Glej tudi GAK, N.: Sodba glede suverenosti in morske meje med Nikaragvo in Kolumbijo, v: Pravna

praksa, št. 49-50/2012, str. 28 (v prispevku je napačno prevedeno, da gre za kontinentalno polico). 482


intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 558-559, odst. 333. 483

V to vrsto dejanj sodijo zlasti zakonodajni akti, akti o upravnem nadzoru, akti glede uveljavljanja kazenskega

in civilnega prava, akti, ki urejajo imigracijo, akti o ribolovu in drugih ekonomskih aktivnostih, morske patrulje

ter operacije iskanja in reševanja. Territorial and Maritime Dispute (Nicaragua v. Colombia), Judgment, 19

November 2012, ICJ, General List No. 124, str. 32, odst. 80; glej tudi Territorial and Maritime Dispute between

Nicaragua and Honduras in the Caribbean Sea (Nicaragua v. Honduras), Judgment, I.C.J. Reports 2007 (II),

str. 713–722, odst. 176–208. 484

GAK, N., nav. delo (2012). 485

Prav tam.


97

V sporu med Burkino Faso in Nigrom486

je Meddržavno sodišče ugotovilo, da posebni

sporazum487

izmed pravil mednarodnega prava, ki naj se uporabijo v tem sporu, poudarja

načelo nedotakljivosti meja, ki so jih države nasledile po kolonizaciji, in sporazum z dne 28.

marca 1987.488

Spomnilo je, da je bilo to načelo omenjeno tudi v preambuli posebnega

sporazuma, na podlagi katerega je bil Meddržavnemu sodišču predložen v reševanje spor med

Burkino Faso in Malijem. Senat sodišča, ki je spor obravnaval, je zaključil, da ne more

prezreti načela uti possidetis iuris, na podlagi katerega se nedotakljivost teh meja spoštuje.489

Meddržavno sodišče je pojasnilo, da je besedilo posebnega sporazuma podobno tekstu

resolucije iz Kaira iz leta 1964, ki je razglasila spoštovanje meja, ki so obstajale ob pridobitvi

nacionalne neodvisnosti. Člen 4 (b) Ustanovnega akta Afriške unije je podobno določil

spoštovanje meja, ki so obstajale ob pridobitvi neodvisnosti. Stranki sta se v svojih vlogah

sklicevali na načelo nedotakljivosti meja iz obdobja kolonizacije ali na načelo uti possidetis

iuris. Šlo je torej za meje, kot so obstajale med francoskimi čezmejnimi ozemlji Nigrom in

Zgornjo Volto na datuma njune neodvisnosti – 3. in 5. avgust 1960.490

Ker je posebni sporazum med Burkino Faso in Nigrom posebej določal, kako naj se uporabi

načelo nedotakljivosti meja, se je sodišče spustilo v presojo določb 1. in 2. člena sporazuma iz

leta 1978, na katerega se je skliceval 6. člen posebnega sporazuma. Ugotovilo je, da sporazum

iz leta 1978 daje poseben pomen odloku z dne 31. avgusta 1927 (in njegovim popravkom z

dne 5. oktobra 1927), s katerim so bile določene meje kolonij Zgornje Volte in Nigra.

Poudarilo je, da je treba odlok razlagati v njegovem kontekstu, upoštevajoč vse okoliščine

njegove uzakonitve in implementacije s strani kolonialnih oblasti. Pri tem se je oprlo na

zadevo med Burkino Faso in Malijem, v kateri je sodišče odločilo, da načelo uti possidetis

iuris ne zahteva le upoštevanja veljavnih pravnih naslovov, ampak tudi načina, kako so jih

razlagale in uporabljale javne oblasti kolonialne sile.491

486

Frontier Dispute (Burkina Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149. 487

Special Agreement to seize the International Court of Justice concerning the frontier dispute between Burkina

Faso and the Republic of Niger, Niamey, 24 February 2009. 488

Agreement between the Government of the Republic of Niger and the Revolutionary Government of Burkina

Faso on the establishment of the frontier between the two countries, Ouagadougou, 28 March 1987. 489

Frontier Dispute (Burkina Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149, str. 32, odst. 63. 490

Prav tam. 491

Prav tam, str. 32–34, odst. 64–66.


98

Če odlok ne bi zadoščal za določitev meje, sta stranki v 2. členu sporazuma iz leta 1987

določili, naj se uporabi zemljevid francoskega narodnega inštituta za geografijo ali drug

relevanten dokument, ki sta ga sprejeli obe stranki. Čeprav je bil zemljevid narisan pod

okriljem uprave Francoske Zahodne Afrike,492

ni šlo za uraden dokument. Ne glede na to pa

je bil v skladu z 2. členom sporazuma iz leta 1987 odločilnega pomena, kjer odlok ni zadoščal

za določitev meje.493

Sodišče je v tej zadevi poudarilo, da lahko za namen načela uti possidetis effectivités na

odločilni datum nadomestijo odsotnost pravnega naslova ali dopolnijo nepopoln naslov.

Vendar po ugotovitah sodišča to v tem primeru ni veljalo, ker so določbe posebnega

sporazuma določale uporabo sporazuma iz leta 1978. Ker odlok ni omogočal določitev meje v

celotnem spornem sektorju, se je sodišče v skladu s sporazumom iz leta 1987 oprlo na

navedeni zemljevid (in ne na effectivités). Čeprav kolonialne effectivités lahko do neke mere

služijo pri razlagi odloka, te v tej zadevi niso prišle v poštev, ker odlok ni zadoščal za

določitev meje. Konkretneje je to pomenilo, da effectivités niso mogle upravičiti premika črte,

kot jo je prikazoval zemljevid francoskega inštituta.494

3. 2. 5. Praksa slovenskih sodišč

Slovenija je po razpadu nekdanje Jugoslavije ohranila zunanje državne meje z Avstrijo, Italijo

in Madžarsko, kot je bilo določeno v mednarodnih pogodbah, katerih pogodbenica je bila že

nekdanja Jugoslavija.495

Po pridobitvi neodvisnosti so te meje postale državne meje Slovenije

v skladu s pravili o nasledstvu meja in načelom ozemeljske celovitosti.

492

Zgornja volta je bila eno od kolonialnih ozemelj Francoske Zahodne Afrike. 493

Frontier Dispute (Burkina Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149, str. 34, odst. 67-

68. 494


Državno mejo z Madžarsko je določila Trianonska mirovna pogodba iz leta 1920, ki je bila leta 1947 potrjena

z mirovno pogodbo v Parizu. Državno mejo med Slovenijo in Avstrijo je določila Pogodba o ponovni

vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955. Ta je potrdila mejo, ki jo je določila

Saintgermainska mirovna pogodba iz leta 1919. Državno mejo z Italijo je določila mirovna pogodba v Parizu leta

1947, vendar brez dela meje, ki je ločeval Jugoslavijo in Svobodno tržaško ozemlje (STO). Ta del je bil določen

s t. i. Londonskim memorandumom leta 1954, v skladu s katerim je razmejitvena črta med conama A in B STO

postala mejna črta med Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Meja z Italijo je bila


99

Drugače pa je bilo z določitvijo meje s Hrvaško kot nekdanjo jugoslovansko republiko. Ko sta

državi leta 1991 pridobili neodvisnost, je v skladu z načelom uti possidetis nekdanja

republiška meja v Jugoslaviji postala mednarodna meja, vendar državi nista mogli doseči

soglasja o poteku te meje v naravi. Pogajalski proces med leti 1992 in 2009 ni prinesel

dokončne ureditve mejnih vprašanj.496

Šele t. i. dogovor Pahor-Kosor na Trakošćanih z dne

31. julija 2009 in pisna izjava predsednice vlade Jadranke Kosor švedskemu predsedstvu

Sveta Evropske unije (EU), da noben dokument, stališče, zakon, zemljevid ali katerikoli drug

enostranski akt ali dejanje po 25. juniju 1991 ne bo prejudiciral končne rešitve mejnega spora,

sta pomenila odločilen korak k rešitvi mejnega spora, ki je pripeljal do sklenitve arbitražnega

sporazuma. Državi sta ga podpisali v Stockholmu 4. novembra 2009.497

Ustavno sodišče RS se je opredelilo do načela uti possidetis že v postopku za oceno

ustavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem

prometu in sodelovanju.498

Temeljni razlog za sklenitev tega sporazuma je bilo dejstvo, da je z osamosvojitvijo Slovenije

in Hrvaške nekdanja republiška meja med njima postala državna meja, kar je otežilo življenje

in delo ljudi na obmejnem območju.499

Namen sporazuma je zato bil omogočiti in urediti

promet med obmejnima območjema in izboljšati življenjske razmere obmejnega prebivalstva

ter omogočiti čim bolj prosto gospodarsko sodelovanje ob zavedanju, da so obmejne lokalne

skupnosti temelj dobrega sodelovanja med sosednjima državama.500

Dne 19. aprila 2001 je Ustavno sodišče RS izreklo mnenje,501

da 1. člen sporazuma502

ni v

neskladju z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike

dokončno urejena leta 1975 z Osimskimi sporazumi (tudi državna meja na morju). ŠKRK, M.: Mednarodno

pravo in odnosi s sosednjimi državami, v: Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 1445–1455. 496

Glej tudi SANCIN, V.: Slovenia-Croatia Border Dispute: From »Drnovšek-Račan« to »Pahor-Kosor«

Agreement, v: European Perspectives – Journal on European Perspectives of the Western Balkans, Vol. 2, No. 2,

October 2010, str. 93–111. 497

Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, Ur. l. RS-MP, št. 11/2010. 498

Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju, Ur. l. RS, št.

63/01. 499

Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/00-29 z dne 19. 4. 2001, Ur. l. RS, št. 43/01, odst. 7. 500

Prav tam, odst. 8; Preambula Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem

prometu in sodelovanju, Ur. l. RS, št. 63/01. 501

Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/00-29 z dne 19. 4. 2001, Ur. l. RS, št. 43/01. 502

Člen 1 tega sporazuma določa:

»1. Obmejno območje na kopnem po tem sporazumu obsega:


100

Slovenije503

ter ni v neskladju z 2. členom Ustave RS.504

V 24. odstavku obrazložitve se je

opredelilo tudi do načela uti possidetis:

»Mednarodnopravno je s trenutkom nastanka suverene in neodvisne Slovenije njena nekdanja

republiška meja s Hrvaško ‘v okviru dosedanje SFRJ’ na podlagi načela uti possidetis postala

njena državna meja. To načelo mednarodnega prava, ki se je razvilo v času osamosvajanja

nekdanjih ameriških in afriških kolonij, je splošno priznano načelo mednarodnega prava in je

kot takšno zavezujoče tudi za Slovenijo. Takšno naravo mu je pripisalo Meddržavno sodišče v

Haagu v zadevi med Malijem in Burkino Faso in ga potrdilo v številnih kasnejših primerih,

tudi glede morskih mej.«505

Ustavno sodišče RS je torej pritrdilo stališču, da je uti possidetis načelo mednarodnega prava,

ki je splošno priznano, in se pri tem oprlo na odločitev Meddržavnega sodišča med Burkino

Faso in Malijem. 506

Ob tem je treba znova opozoriti, da Meddržavno sodišče v tej zadevi ni

jasno potrdilo splošne narave načela uti possidetis zunaj dekolonizacijskega konteksta. Ker pa

celovita analiza prakse držav ter arbitražna in sodna praksa omogoča enak sklep, da je torej

uti possidetis pridobil kakovost načela mednarodnega prava s splošnim dometom, ne gre s

tem posebej polemizirati.507

V nadaljevanju je sodišče poudarilo, da je bistvo tega načela ohranitev spoštovanja obstoječih

ozemeljskih meja v trenutku, ko pride do neodvisnosti in dodalo:

v Republiki Sloveniji naselja, navedena v prilogi A,

v Republiki Hrvaški naselja, navedena v prilogi B.

2. Spremembe območij naselij in drugih upravnih teritorialnih enot ne vplivajo na obseg obmejnih območij, na

katera se nanaša ta sporazum.

3. Obmejno območje na morju po tem sporazumu je morski prostor pod suverenostjo vsake od pogodbenic, ki

leži severno od vzporednika 45 stopinj in 10 minut severne zemljepisne širine ob zahodni obali Istre, od

zunanjega roba teritorialnega morja Republike Hrvaške, kjer se ta vzporednik dotika s kopnim zahodne obale

Istre (Grgatov rt Funtana).

4. Obmejno območje na morju za področje obmejnega morskega ribolova je omejeno na teritorialni morji vsake

od pogodbenic v okviru obmejnega območja na morju iz tretjega odstavka tega člena.« Sporazum med

Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju, Ur. l. RS, št. 63/01. 503

Ur. l. RS, št. 1/91. 504

Člen 2 Ustave RS določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Ur. l. RS, št. 33I/91 in nasl. Glej tudi

BOHTE, G.: Mednarodnopravna razlaga sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju s Hrvaško: v primežu

schengenskega pravnega reda, v: Pravna praksa, št. 10/2000, str. 4–6. 505



Več o tem v poglavju 3. 3. 1. Od politične doktrine do pravnega načela, str. 108.


101

»Uporaba načela uti possidetis ima za posledico, da nekdanje administrativne meje, v

slovensko/hrvaškem primeru nekdanja republiška meja, postanejo mednarodnopravno

zaščitene meje. Mednarodno pravo in z njim načelo uti possidetis ima na novo državo

takojšnji učinek, pri čemer ne učinkuje retroaktivno. Uporablja se za državo, kakršna je ob

svojem nastanku. Načelo uti possidetis ‘zamrzne’ ozemeljski naslov; pri tem pride do

ustavitve ure, pri čemer se kazalci ne pomaknejo nazaj. […] Načelo uti possidetis nima

značaja kogentne (ius cogens) norme mednarodnega prava in prizadeti državi lahko vedno z

dogovorom uredita potek državne meja med njima v skladu z mednarodnim in notranjim

pravom. Če pa takšnega dogovora med njima ni, kakor je primer Slovenije in Hrvaške, ki še

nista sklenili dogovora o državni meji, pa velja med njima načelo spoštovanja ozemeljskega

statusa quo v času njune neodvisnosti, ki se odraža v načelu uti possidetis.«508

Tudi Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike

Hrvaške509

je bil predmet postopka presoje ustavnosti, v katerem je Ustavno sodišče RS

izreklo naslednje mnenje:

»I. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je veljaven

ustavni akt ter trajni in neusahljivi vir državnosti Republike Slovenije.

II. Razdelek II Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije

varuje državne meje Republike Slovenije ter v zvezi s 4. členom Ustave pomeni veljavno in

upoštevno ustavnopravno opredelitev ozemlja Republike Slovenije.

III. V delu, v katerem II. razdelek Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije varuje državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ga

je treba razlagati v smislu mednarodnopravnih načel uti possidetis iuris (na kopnem) oziroma

uti possidetis de facto (na morju).

IV. Po II. razdelku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike

Slovenije je meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ustavnopravno varovana na

kopnem po nekdanji republiški meji med Slovenijo in Hrvaško v okviru nekdanje

Socialistične federativne republike Jugoslavije, na morju pa po črti, do katere je Republika

Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja.

508


Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, Ur. l. RS-MP, št. 11/2010.


102

V. Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške ne

določa poteka državnih mej med državama pogodbenicama, temveč vzpostavlja mehanizem

za mirno rešitev mejnega spora.

VI. Točka (a) prvega odstavka 3. člena, točka (a) 4. člena ter drugi in tretji odstavek 7. člena

Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki jih

je treba razlagati in presojati kot vsebinsko celoto, niso v neskladju s 4. členom Ustave v

zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike

Slovenije.«510

Mnenje je bilo deležno nekaterih odločnih kritik, ki se večinoma nanašajo na vprašanja

veljavnosti TUL, vsebine 4. člena Ustave RS511

in ustavnopravnega varstva državnih meja.512

Ker gre za ustavnopravna vprašanja, ki vsebinsko niso povezana z načelom uti possidetis, jih

ne obravnavam, ampak se v nadaljevanju posvečam le tistim delom obrazložitve, ki so

pomembni z vidika načela uti possidetis.

Iz obrazložitve mnenja izhaja, da je Ustavno sodišče RS obravnavalo uti possidetis kot

načelo, ki se uporablja tudi v kontekstu zunaj dekolonizacije, natančneje v primerih razpada

zveznih držav. Pri tem je ugotovilo, da za primere razpada držav, v katerih so bile določene

upravne meje med posameznimi konstitutivnimi deli zveznega ozemlja, mednarodno pravo

določa, da je pravni naslov za potek meja med na novo nastalimi državami načelo uti


Čeprav se je mogoče strinjati z veljavo tega načela v sodobnih razmerah,

pa ne drži, da je uti possidetis pravni naslov za določitev meje oziroma način pridobitve

(dodatnega) ozemlja.514

Uti possidetis je povezan z vprašanji določitve meja in pravnimi

510

Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10. 511

Člen 4 Ustave RS določa, da je Slovenija ozemeljsko enotna in nedeljiva država. Ur. l. RS, št. 33I/91 in nasl. 512

Glej denimo KRIVIC, M.: Kritika odločitve Ustavnega sodišča o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, v:

Pravna praksa, št. 19/2010, priloga, str. II–VI; NERAD, S.: Arbitražni sporazum: opozorilo Ustavnega sodišča

kot poziv k dekonstitucionalizaciji državnih mej, v: Pravna praksa, št. 28/2010, priloga, str. II–VI. 513


Prav tam, odst. 19, op. 10. V mednarodnem pravu poznamo različne načine pridobivanja dodatnega ozemlja,

na podlagi katerih je mogoče vzpostaviti naslove do ozemeljske suverenosti. To so uporaba sile, ki je danes

prepovedana, mirna okupacija, ki je bila povezana s kolonialnimi osvajanji, prirast, ki je neznatnega pomena,

zastaranje in priposestvovanje, do katerih ne prihaja pogosto, ter cesija kot miren prenos suverenosti države nad

določenim ozemljem na drugo državo. Türk uti possidetisa ne uvršča mednje. TÜRK, D., nav. delo (2007), str.

416–421. Shaw k temu dodaja še pogodbe o meji in arbitražne odločbe, effectivités in poznejše ravnanje

(priznanje, tiha privolitev, estoppel). Uti possidetisa v tem okviru ne obravnava in tudi iz drugih delov teksta ni

mogoče razbrati, da bi uti possidetis štel za (pravni) naslov oziroma način pridobitve ozemlja. SHAW, M. N.,

nav. delo (2008), str. 495–522, 525–530. Glej tudi JENNINGS, R. Y.: The Acquisition of Territory in


103

naslovi. Vendar pa je pravni naslov za potek meje mogoče najti v vsebini relevantnih pravnih

dokumentov in/ali analizi relevantnih ravnanj (upravnih) oblasti na spornem ozemlju

(effectivités).515

V nadaljevanju obrazložitve je sodišče pojasnilo, da uti possidetis pomeni, da do morebitnega

drugačnega dogovora mednarodno priznana meja med novimi državami poteka tam, kjer je

med njimi potekala upravna meja v okviru nekdanje skupne države. Znova je poudarilo, da

mu je Meddržavno sodišče v zadevi med Burkino Faso in Malijem priznalo položaj splošnega

načela mednarodnega prava, ker je logično povezano s pojavom pridobitve neodvisnosti.516

Navedlo je, da je namen načela varovati nedotakljivost meja, »ki so jih nove države nasledile

iz prejšnje skupne države, ter preprečiti ogrožanje neodvisnosti in stabilnosti novih držav«.517

Kot tako zagotavlja ozemeljski status quo v trenutku pridobitve neodvisnosti in ustavi uro

oziroma zamrzne ozemeljski naslov, pri čemer je njegova bistvena funkcija, da se zagotovi

spoštovanje ozemeljskih razmejitev v trenutku, ko pride do neodvisnosti.518

Kot vidimo, je

Ustavno sodišče RS sledilo stališču, ki ga je zavzelo že v mnenju št. Rm-1/00-29 z dne 19.

aprila 2001, in ga tudi sicer zagovarja dobršen del mednarodnopravne stroke.519

Pojasnilo je tudi, da je za razumevanje učinkov načela uti possidetis v primeru razpada

Jugoslavije treba izhajati iz ustavnopravnega položaja Slovenije v nekdanji skupni državi.520

Slovenija je bila namreč država že v Jugoslaviji, kar je pomenilo, da je tudi imela določeno

ozemlje, na katerem je izvrševala svojo suverenost. V skladu z Ustavo SFRJ ozemlje republik

International Law. Manchester University Press, 1963, str. 4–6; HILLIER, T.: Sourcebook on Public

International Law. Routledge, 1998, str. 227. 515

Glej tudi poglavje 4. 3. Vloga in pomen effectivités, str. 136. 516


Prav tam. Ustavno sodišče RS je zapisalo nekoliko prilagojeno stališče Meddržavnega sodišča v zadevi med

Burkino Faso in Malijem, ki je pojasnilo, da je namen uti possidetisa »preprečiti, da bi neodvisnost in stabilnost

novih držav ogrozili bratomorni boji, ki bi jih povzročilo izpodbijanje meja po umiku upravne oblasti«. Frontier

Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 565, odst. 20. Ta poteza je razumljiva, saj je Ustavno sodišče RS

obravnavalo uti possidetis kot splošno načelo mednarodnega prava, vendar pa mora biti jasno, da je odločitev

Meddržavnega sodišča v navedeni zadevi vezana na dekolonizacijski kontekst. 518


Glej poglavje 3. 3. 1. Od politične doktrine do pravnega načela, str. 108. 520

Ob upoštevanju uvodnih določb in temeljnih načel Ustave SFRJ iz leta 1974 je ugotovilo, da Jugoslavija ni

bila šele po nastanku razdeljena na republike, ampak so republike konstituirale zvezno državo z vstopom vanjo.

Kot posebej pomembno pa je poudarilo, da je zvezna ustava izhajala iz načela, da je bila suverenost primarno v

republikah, v zvezni državi pa le, kolikor so izvrševanje suverenosti nanjo prenesle republike s soglasno in

prostovoljno odločitvijo. Dejstvo, da je bila Republika Slovenija država že po jugoslovanski ustavni ureditvi in

je le del svojih suverenih pravic uresničevala v Jugoslaviji, je na ustavnopravni ravni deklarirala tudi preambula

TUL. Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 24.


104

in določanje razmejitev med republikami ni bilo v pristojnosti Jugoslavije, ampak je bilo

prepuščeno dogovornemu reševanju med republikami. Ker pa je Ustava SFRJ določala, da so

se republiške meje lahko spremenile samo s soglasjem zadevnih republik, je po mnenju

sodišča jasno, da je morala biti meja (na kopnem) med republikami znana. Sodišče je tako

ugotovilo, da je bila na dan 25. junija 1991, ko je Slovenija razglasila svojo samostojnost in

neodvisnost, slovensko-hrvaška državna meja na kopnem znana in je potekala po mejah

obmejnih občin oziroma katastrskih občin. To je bila upravna razmejitev, ki pa je kljub

šibkejšemu pravnemu položaju označevala, do kod seže republiška suverenost Slovenije kot

zvezne enote.521

Potem, ko je sodišče potrdilo dispozitivno naravo uti possidetisa in spomnilo, da se je nanj

oprla tudi Badinterjeva arbitražna komisija,522

je še dodalo:

»Drugače kot pri mednarodnih pogodbah (in sodbah mednarodnih sodišč) je določnost načela

uti possidetis iuris odvisna od tega, kako jasno in določno je bila meja določena pred

nastankom novih držav. V primeru razpada SFRJ načelo uti possidetis iuris predpostavlja

obstoj razmejitve med Slovenijo in Hrvaško v okviru nekdanje SFRJ, vendar na nekaterih

mestih, kljub zavezanosti obeh držav temu načelu, ne daje jasnega odgovora o poteku sicer

mednarodno priznane državne meje. Meja na kopnem pred osamosvojitvijo je bila sicer znana

(potekala je po mejah občin oziroma katastrskih občin), vendar republiki njenega poteka

nikoli nista določili tako, kot se meje določajo na mednarodnopravni ravni, torej s

sporazumom, v katerem bi bile meje jasno opisane, označene in vrisane v zemljevid.

Pomanjkljivost načela uti possidetis se kaže na tistih odsekih meje, kjer so se meje občin

oziroma katastrskih občin v nekdanjih republikah prekrivale ali iz kakšnega drugega razloga

že takrat niso bile popolnoma jasne. Pri takih spornih odsekih kopenske meje se državi lahko

strinjata, da je načelo uti possidetis iuris upoštevno merilo in da je treba izhajati iz

ozemeljskega status quo na dan, ko sta državi postali neodvisni, vendar to ne vodi do rešitve,

če se ne strinjata, kakšen je bil konkreten potek meje med občinami v naravi oziroma imata

različno predstavo o ozemeljskem položaju, ki naj bi ga načelo uti possidetis varovalo.

Položaj je lahko še bolj zapleten, ker se je zaradi nejasne pravne razmejitve na določenih

območjih lahko prekrivalo dejansko izvajanje oblasti (policije, sodišč ipd.). Če si državi

521


Prav tam, odst. 27.


105

uporabo načela uti possidetis iuris različno razlagata, je jasno, da je to načelo lahko samo

začasni pravni naslov poteka državnih mej. Zlasti na spornih odsekih bi se morali državi

dokončno dogovoriti o točnem poteku meje v naravi, bodisi neposredno z mednarodno

pogodbo bodisi s prenosom te odločitve na mednarodno sodno telo. V primerjavi z načelom

uti possidetis iuris je jasnost, ki jo za določitev poteka meje pomeni mednarodna pogodba ali

sodna odločba, pomembna prvina stabilnosti državnih mej.«523

Že prvi stavek 29. odstavka obrazložitve je zelo moteč. Kot že pojasnjeno, je pravni naslov za

potek meje v skladu z načelom uti possidetis pravni dokument, ki določa potek meje, in/ali

effectivités.524

Načelo uti possidetis kot tako ne more biti pravni naslov, zato tudi ne moremo

primerjati tega načela in mednarodnih pogodb, ki določajo potek meja. Poleg tega je jasno, da

meja, ki jo narekuje spoštovanje načela uti possidetis, ni tako natančno določena ali določna,

kot meja, ki jo določa mednarodna pogodba. Vendar to ne pomeni, da je določnost (vsebine)

načela uti possidetis odvisna od tega, kako jasno in določno je bila meja določena pred

nastankom novih držav, kot je ugotovilo sodišče. Ratner glede tega pravilno poudarja, da uti

possidetis določa jasno formulo za lokacijo meja.525

Morebitne nejasnosti pri uporabi načela

uti possidetis so kvečjemu posledica nejasno določenih pravnih naslovov in/ali prekrivajočih

se effectivités.526

Ni pa povsem jasno, kaj je sodišče želelo povedati, ko je zapisalo, da se pri spornih kopenskih

odsekih meje med Slovenijo in Hrvaško, »državi lahko strinjata, da je načelo uti possidetis

iuris upoštevno merilo in da je treba izhajati iz ozemeljskega status quo na dan, ko sta državi

postali neodvisni, vendar to ne vodi do rešitve, če se ne strinjata, kakšen je bil konkreten

potek meje med občinami v naravi oziroma imata različno predstavo o ozemeljskem položaju,

ki naj bi ga načelo uti possidetis varovalo«.527

Prav nobene potrebe ni, da bi se državi strinjali,

523


Več o tem SHAW, M. N.: Boundary Treaties and their Interpretation, v: REITER, E., WAELE, H. (ur.):

Evolving Principles of International Law: Studies in Honour of Karel C. Wellens. Martinus Nijhoff Publishers,

2011, str. 239–263, str. 244. 525

RATNER, R. S.: Land Feuds and Their Solutions: Finding International Law Beyond the Tribunal Chamber,

v: 100 Am. J. Int'l L. 808 (2006), str. 808–829, str. 823. 526

Zato tudi ne drži trditev sodišča, da se pomanjkljivost načela uti possidetis kaže na tistih odsekih meje, kjer so

se meje občin oziroma katastrskih občin v nekdanjih republikah prekrivale ali iz kakšnega drugega razloga že

takrat niso bile popolnoma jasne. Kot navedeno, ne gre za pomanjkljivost načela. Mnenje Ustavnega sodišča RS

št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 29. 527

Prav tam.


106

da je načelo uti possidetis upoštevno merilo, saj gre za načelo mednarodnega prava, ki ga je

ob odsotnosti drugačnega dogovora o meji, treba spoštovati. To je navsezadnje ugotovilo tudi

sodišče. Nestrinjanje glede konkretnega poteka meje v naravi pa je v mejnih sporih načeloma

pravilo. Mogoče so tudi različne navedbe strank v sporu glede pravnih naslovov, ki jih je

treba upoštevati v skladu z načelom uti possidetis. Naloga tretjega (arbitražnega tribunala ali

drugega organa) bo, da odloči, kateremu od teh je treba dati prednost, oziroma upoštevati

tretjega, in sicer na podlagi bolj ali manj uveljavljene metode, ki sta jo oblikovali arbitražna in

sodna praksa.528

Ni pa mogoče govoriti o načelu uti possidetis kot »začasnem pravnem

naslovu poteka državnih mej«.529

Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi dotaknilo tudi vprašanja meje na morju, za katero je

ugotovilo, da v Jugoslaviji ni bila določena, suverenost pa je izvrševala Jugoslavija. Z

osamosvojitvijo je Slovenija postala obalna država in ji torej pripada del Jadranskega morja in

ozemlje pod tem morjem. Ker meja ni bila določena, je treba po mnenju sodišča uporabiti

načelo uti possidetis de facto.530

Vendar je vprašanje, ali lahko zagovarjamo obstoj načela uti

possidetis de facto kot samostojnega načela.531

Ravnanja upravnih oblasti (effectivités) bodo

nedvomno prišla v poštev pri odločanju o meji, ko pravni dokumenti ne bodo zadoščali za

določitev meje ali pa jih sploh ne bo mogoče najti, vendar to ne potrjuje samostojne

veljavnosti načela uti possidetis de facto. Pri odločanju o meji je namreč treba ugotavljati

pravni naslov, ki je lahko pravno določen in ga je mogoče vzpostaviti tudi s pomočjo

effectivités. Zato je tudi delitev na vidik iuris in de facto v okviru načela uti possidetis

vprašljiva.532

Drži pa, da je mogoče glede mej na morju uporabiti načelo uti possidetis kot

tako, saj ni potrebe, da bi vzpostavljali različne pravne režime za kopenske in morske meje.533

528

Več o tem v poglavju 4. 3. Vloga in pomen effectivités, str. 136. 529


Prav tam, odst. 30-31. 531

Krivic denimo, čeprav ni mednarodnopravni strokovnjak, pravilno opozarja na možnost, da se to načelo v

mednarodnem pravu ne uporablja. KRIVIC, M., nav. delo, str. VI. Glej tudi poglavje 4. 3. Vloga in pomen

effectivités, str. 136. 532

Več o tem v poglavju 4. 3. Vloga in pomen effectivités, str. 136. 533

Glej denimo Affaire de la délimitation de la frontière maritime entre la Guinée-Bissau et le Sénégal, Sentence

du 31 juillet 1989, RIAA, Vol. XX, str. 119–213.


107

Tudi Vrhovno sodišče RS se je opredelilo do načela uti possidetis v zadevi II Ips 868/2009 z

dne 26. maja 2011.534

V obrazložitvi je med drugim pojasnilo, da je Slovenija ob

osamosvojitvi opredelila svoje državne meje v II. razdelku TUL, in sicer tiste z drugimi že

obstoječimi državami z mednarodno priznanimi državnimi mejami nekdanje Jugoslavije, med

Slovenijo in Hrvaško pa z republiško mejo, kot je bila določena v Jugoslaviji. Ker potek meja

med novo nastajajočimi državami ni natančno določen, se lahko pojavijo spori, ki jih po

besedah Vrhovnega sodišča RS urejajo nekatera načela »občega mednarodnega prava, med

njimi tudi načelo uti possidetis iuris ali uti possidetis de facto«.535

Zato je zavrnilo toženčevo

trditev, da na spornem območju meja ni določena in da je sklicevanje sodišča na TUL

nepomembno.536,537

Pri tem se je oprlo tudi na ugotovitve Ustavnega sodišča RS, »da je v II. razdelku Temeljne

ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS določena meja z Republiko Hrvaško na

534

Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 868/2009 z dne 26. 5. 2011. Spor med tožnikom in tožencem je nastal,

ker je voda s toženčevega višje ležečega parkirišča in okolice v večjih nalivih iztekala na spodnjo nepremičnino

in jo poplavljala. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 40.193,20 EUR odškodnine

za premoženjsko škodo na tožniku solastni nepremičnini. 535

Prav tam, tč. 8. 536

Toženec je vztrajal, da mednarodne pristojnosti sodišča Republike Slovenije v obravnavani zadevi ni, ker se

objekt, za katerega tožnik zahteva odškodnino, nahaja na spornem ozemlju, kjer meja med Republiko Slovenijo

in Republiko Hrvaško ni določena. Trdil je, da sodišče ne more določiti ozemlja države. Suverenosti Slovenije

po njegovem mnenju na tem ozemlju ni, v pravnem in dejanskem smislu jo izvaja Hrvaška. Zato je hrvaška

policija v tej zadevi izvedencu onemogočila izvesti ogled na kraju samem. Toženec je tudi grajal razloge

pritožbenega sodišča, da tožnik povsem utemeljeno pričakuje od slovenske sodne veje oblasti, da opravi svojo

vlogo, saj tožnikovo pričakovanje ni zakonit razlog za širjenje slovenske suverenosti in jurisdikcije na sporna

območja. Po mnenju toženca bi sodišče moralo spor prekiniti, dokler se vprašanje jurisdikcije ne reši z rešitvijo

mejnega spora. Zatrjeval je tudi, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker se oblast v okviru suverenosti

izvaja le na ozemlju, ki ga omejujejo državne meje. Prav tam, tč. 3. 537

Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno rešili vprašanje mednarodne

pristojnosti sodišča RS. Ker sta sodišči ugotovili, da tožnikova nepremičnina leži na območju RS in da je na njej

prišlo do škodljive posledice, sta pravilno presodili, da je podana mednarodna pristojnost sodišča RS po prvem

odstavku 55. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Ur.l. RS, št. 56/99 in nasl.

Vrhovno sodišče RS je poudarilo, »da dejstvo, da je to ozemlje sporno, ker si ga lasti tudi Hrvaška, na drugačno

odločitev ne more vplivati, saj zaradi te okoliščine Sloveniji ni mogoče zanikati mednarodne pristojnosti. Ali

povedano malo drugače: ozemlje je sporno za obe državi in če se zanika mednarodna pristojnost ene države,

veljajo enaki razlogi za mednarodno nepristojnost druge države. To pa bi privedlo do nesprejemljive posledice,

da ljudje na spornem ozemlju ne bi imeli dostopa do sodišča v nobeni od meječih držav (denail of justice)«.

Vrhovno sodišče je pojasnilo, da bi bila s tem kršena pravica iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o

človekovih pravicah (EKČP), v okviru katere je zagotovljena tudi pravica do sodnega postopka, ki v najširšem

pomenu zagotavlja vsakomur, da pred sodiščem začne postopek glede spornih civilnih pravic in obveznosti.

Povedano velja tudi za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Prav tam, tč.

9. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča RS je neutemeljeno tudi toženčevo stališče, da bi moralo sodišče glede na

spornost ozemlja vsaj prekiniti postopek do rešitve spora med državama. Tako dolgo prekinjeni postopki namreč

izničujejo pravico dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP oziroma pravico do sodnega varstva iz

prvega odstavka 23. člena Ustave RS, saj odlaganje sodnega varstva v tako nedoločen čas v prihodnosti

onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do meritorne odločitve. Prav tam, tč. 10.


108

kopnem po nekdanji republiški meji v okviru nekdanje SFRJ, na morju pa po črti, do katere je

Republika Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja. Ali v

smislu mednarodnih pravnih načel: uti possidetis iuris na kopnem in uti possidetis de facto na

morju«.538

Uti possidetis ni bil srž problema v tej zadevi, zato ga Vrhovno sodišče RS ni posebej

obravnavalo. Zavzelo je enako stališče kot Ustavno sodišče RS in ga opredelilo za načelo

splošnega mednarodnega prava. Iz kratkega dela obrazložitve, ki se nanaša na to načelo, je

mogoče razbrati, da Vrhovno sodišče RS priznava veljavnost tako vidika iuris (na kopnem)

kot tudi de facto (na morju). Ker sta stališči obeh sodišč sorodni, ni potrebe po obširnejši

analizi stališča Vrhovnega sodišča RS. Velja pa opozoriti, da II. razdelek TUL določa, da je

meja med Slovenijo in Hrvatsko v okviru nekdanje Jugoslavije državna meja Slovenije,

vendar to ne pomeni, da je meja med državama določena. Potek meje na kopnem in morju

med Slovenijo in Hrvaško je sporen, naloga arbitražnega tribunala pa je, da to mejo določi.539

To sicer ne nikakor vpliva na odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi, je pa z vidika teorije

mednarodnega prava nepravilno.

3. 3. Kategorizacija pravnega pojma

3. 3. 1. Od politične doktrine do pravnega načela

Večina avtorjev540

pojasnjuje, da je bil uti possidetis sprva politična doktrina ali načelo, ki se

je v praksi držav uveljavilo in oblikovalo v pravno pravilo in/ali pravno načelo. Toda nekateri

538

Prav tam, tč. 8. 539

Glej točko a prvega odstavka 3. člena Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado

Republike Hrvaške, Ur. l. RS-MP, št. 11/2010. Prim. KRIVIC, M., nav. delo, str. VI. Glej tudi Mnenje

Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 45 in 46. 540

Glej denimo DINH, N. Q., DAILLIER, P., PELLET, A.: Droit International Public, 6e Édition. LGDJ, Paris

1999, str. 464-465; PRESCOTT, J. R. V., TRIGGS, G. D., nav. delo, str. 104; SHAW, M. N., nav. delo (1997),

str. 492–501; BARTOŠ, T., nav. delo, str. 39–42; RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 598; SUMNER, B. T.:

Territorial Disputes at the International Court of Justice, v: 53 Duke L. J. 1779 (2003-2004), str. 1799–1812, str.

1790; MCCORQUODALE, R., PANGALANGAN, R., nav. delo, str. 874-875; BARRIE, G. N.: Uti Possidetis

Versus Self-Determination and Modern International Law: In Africa the Chickens Are Coming Home to Roost,

v: J. S. Afr. L. 451 (1988), str. 451–456, str. 453; NESI, G., nav. delo (1996), str. 11.


109

še vedno dvomijo v njegovo pravno naravo, saj praksa držav ni bila povsem konsistentna in

jasna.

Waldock tako trdi, da se je doktrina uti possidetis izkazala za tako nedoločljivo in dvomljivo,

da je postala nekako diskreditirana celo kot merilo reševanja mejnih sporov med državami

Latinske Amerike.541

Sharma navaja, da doktrina uti possidetis ni imela velikega uspeha,

čeprav je bila pogosto uporabljena v latinskoameriških mejnih sporih.542

Kot razloge navaja

težave pri lociranju nekdanjih kolonialnih meja, različne razlage (veljavnost pravnih

ozemeljskih razdelitev ali ozemeljskih meja, ki so jih kolonialne sile dejansko upoštevale) in

različne letnice pridobitve neodvisnosti (prevladovala je letnica 1810).543

V njene natančne

obrise in učinke dvomi tudi Ratner in navaja, da sprejem uti possidetisa ni mogel urediti

zmede, ki je izhajala iz spreminjajočih se ozemeljskih režimov, ki jih je določala španska

krona, nepoznavanja lokalnih razmer in geografije in posledično nejasno začrtanih meja ter

političnih napetosti med latinskoameriškimi državami.544

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da

so latinskoameriške države dopustile, da so njihove meje drugačne od črte, ki bi jo narekovalo

spoštovanje načela uti possidetis.545

La Pradelle trdi, da latinskoameriške države niso nikoli

sprejele uti possidetis za pravno načelo, večina strokovnjakov pa naj bi ga po njegovih

besedah obravnavala kot diskreditirano načelo.546

Do njega je skrajno skeptičen tudi El

Ouali.547

Lalonde prav tako trdi, da je na podlagi vseh praktičnih in teoretičnih težav težko

541

WALDOCK, C. H. M.: Disputed Sovereignty in the Falkland Islands Dependencies, v: 25 Brit. Y. B. Int'l L.

311 (1948), str. 311–353, str. 325. 542

SHARMA, S. P.: Territorial Acquisition, Disputes and International Law. Martinus Nijhoff, 1997, str. 123. 543

Prav tam. 544

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 594. Po drugi strani pa priznava, da so vlade z lahkoto sprejele načelo

uti possidetis. RATNER, R. S.: Ethnic Conflict and Territorial Claims: Where Do We Draw a Line?, v:

WIPPMAN, D. (ur.): International Law and Ethnic Conflict. Cornell University Press, 1998, str. 112–127, str.

113. 545

Honduras in Nikaragva sta v pogodbi Gámez-Bonilla iz leta 1894 denimo izrecno naložila mešani komisiji,

naj določi jasno začrtane naravne meje (šp. límites naturales bien marcados), kolikor je to mogoče, čeprav sta se

sporazumela o spoštovanju načela uti possidetis. V ta namen sta komisiji dovolila, da določi tudi kompenzacije

in odškodnine. Tratado Gámez-Bonilla entre Nicaragua y Honduras firmado en Tegucigalpa el 7 de octubre de

1894 (angleški prevod objavljen v: Case concerning the Arbitral Award made by the King of Spain on 23

December 1906, Judgment of 18 November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 199–202); Case concerning the

Arbitral Award made by the King of Spain on 23 December 1906, Judgment of 18 November 1960: I.C.J.

Reports 1960, str. 192 – Izjava sodnika Morena Quintane, str. 217-218; RATNER, R. S., nav. delo (1996), str.

594. 546

LA PRADELLE, P. de: La fronti re: tude de droit international. Les Éditions internationales, Paris 1928, str.

86; glej tudi FISHER, F. C.: The Arbitration of The Guatemalan-Honduran Boundary Dispute, v: 27 Am. J. Int'l

L. 403 (1933), str. 403–427, str. 415-416. 547

EL OUALI, A., nav. delo, str. 134-135.


110

zagovarjati, da je praksa latinskoameriških držav mednarodnemu pravu zapustila jasno

določeno in konsistentno uporabljeno načelo, ki bi lahko služilo kot precedens v drugih

mejnih sporih.548

Bloomfiled po drugi strani priznava uti possidetis kot načelo, po katerem so se ravnale države

Latinske Amerike, kljub njegovim številnim kršitvam, vendar opozarja, da mednarodna

skupnost ni nikoli priznala načela uti possidetis kot instituta mednarodnega prava.549

Zacher

je nekoliko bolj prizanesljiv in navaja, da načela uti possidetis niso spoštovale vse države v

Latinski Ameriki v 19. stoletju, vendar je kljub temu imel »določen vpliv pri podpiranju

večjega reda v regiji«.550

Becker Lorca ga označi za posebno mednarodno pravilo

latinskoameriškega izvora.551

Jennings in Watts ga obravnavata kot doktrino, ki so jo privzele

španskoameriške države po svoji neodvisnosti, da bi rešile ali pa se povsem izognile

medsebojnim problemom glede meja.552

Mcwhinney prav tako trdi, da gre za »posebno,

regionalno latinskoameriško doktrino mednarodnega prava«.553

Castellino pa ugotavlja, da

periodično ponavljanje te doktrine ohranja njeno mesto v mednarodnem pravu, ki ureja

ozemeljska razmerja.554

Gross Espiell poudarja, da vpliva latinskoameriške doktrine uti

possidetis na določanje meja v Afriki in judikaturo Meddržavnega sodišča ni mogoče

zanikati.555

Cassese pa kljub dvomu v učinke, ki naj bi jih ustvarila praksa latinskoameriških

držav glede uti possidetisa, odločno zatrjuje, da je ne glede na zorni kot jasno, da uti

possidetis predstavlja splošno pravilo mednarodnega prava.556

Kohen prav tako meni, da je uti

548

LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD, K.

(ur.), nav. delo, str. 59. 549

BLOOMFIELD, L. M.: Egypt, Israel, and the Gulf of Aqaba in International law. Carswell, 1957, str. 107-

108; glej tudi BARDONNET, D.: Les fronti res terrestres et la relativit de leur trac (Probl mes juridi ues

choisis), v: Recueil Des Cours, Vol. 153 (1976/V). Martinus Nijhoff Publishers, 1976, str. 9–166, str. 106. 550

ZACHER, W. M., nav. delo (2001), str. 229. 551

BECKER LORCA, A., nav. delo, str. 292. 552

JENNINGS, R., WATTS, A.: Oppenheim's International Law: Peace, Vol. 1, 9th ed. Longman, United

Kingdom 1992, str. 669. 553

MCWHINNEY, E.: Self-Determination of Peoples and Plural-Ethnic States in Contemporary International

Law: Failed States, Nation-Building and the Alternative, Federal Option. Martinus Nijhoff Publishers, 2007, str.

54. 554

CASTELLINO, J., nav. delo (2007-2008), str. 507. 555

GROS ESPIELL, H.: La doctrine du Droit international en Am ri ue Latine avant la premi re conf rence

panam ricaine (Washington, 1889), v: 3 J. Hist. Int'l L. 1 (2001), str. 1–17 , str. 8. 556

CASSESE, A., nav. delo (1998), str. 192.


111

possidetis postal univerzalno pravilo, ki ob nastanku novih neodvisnih držav deluje

stabilizacijsko in miroljubno.557

Jasno je, da so začetne pojmovne nejasnosti ustvarile dilemo, ali se je v dogodkih 19. stoletja

v Latinski Ameriki oblikovala pravna obveznost.558

Vendar ob upoštevanju vseh primerov

sprejetja kolonialnih upravnih mej španske in portugalske oblasti v ustavah in pogodbah ter

odločitev arbitražnih tribunalov in Meddržavnega sodišča glede obstoja in narave načela uti

possidetis, lahko pritrdimo, da se je uti possidetis oblikoval v pravno obveznost, ki je bila na

začetku lastna Latinski Ameriki,559

z razvojem v Afriki pa je pridobila splošnejše poteze.560

Splošnejša normativna narava uti possidetisa se je torej izkristalizirala šele po drugi svetovni

vojni, ko so afriške države v procesu dekolonizacije sprejele uti possidetis kot urejevalno

načelo meja na novo nastalih republik. Tudi Meddržavno sodišče je v zadevi med Burkino

Faso in Malijem potrdilo splošno pravno naravo načela uti possidetis v medafriških

odnosih.561

557


Prim. CASSESE, A., nav. delo (2006), str. 79. 559

Prim. SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 493. Shaw trdi, da se je v Latinski Ameriki uti possidetis uveljavil

kot zavezujoča norma mednarodnega prava. Prav tam. Glej tudi CAMINOS, H.: The Latin American

Contribution to International Law, v: 80 Am. Soc'y Int'l L. Proc. 157 (1986), str. 157–160, str. 158. Tudi

McWhinney pritrjuje njegovi pravni naravi v latinskoameriških odnosih. MCWHINNEY, E., nav. delo (2007),

str. 56. 560

Mendelson in Hultonova ugotavljata, da so praksa držav, arbitražne odločbe in judikatura Meddržavnega

sodišča vzpostavile, da je treba notranje upravne meje kolonialne sile, dogovorjene meje med kolonialnimi

silami ter dogovorjene meje med kolonialnimi silami in neodvisnimi državami po pridobitvi neodvisnosti

spoštovati. MENDELSON, M. M., HULTON, S., nav. delo, str. 216. Sodnik Meddržavnega sodišča Torres

Bernárdez pa ugotavlja, da je načelo uti possidetis po drugi svetovni vojni, v fazi afriške dekolonizacije, prešlo v

načelo ali normo sodobnega mednarodnega prava, ki se splošno uporablja. Maritime Delimitation and

Territorial Questions between Qatar and Bahrain, Jurisdiction and Admissibility, Judgment, I.C.J. Reports

1994, str. 112 – Dissenting Opinion Of Judge Torres Bernárdez, str. 257 in nasl., str. 407, odst. 426, 428.

Meddržavno sodišče je v zadevi med Burkino Faso in Malijem šlo še korak dlje z ugotovitvijo, da dejstva, da so

nove afriške države spoštovale upravne razmejitve in meje, ki jih je določila kolonialna sila, ne smemo gledati

kot gole prakse, ki je privedla do postopnega nastanka načela običajnega mednarodnega prava, omejenega v

svojem vplivu na afriški kontinent, kot je bilo pred tem na Špansko Ameriko, ampak kot uporabo pravila

splošnega dometa v Afriki. Resolucija iz Kaira (1964) pa je po ugotovitvi sodišča opredelila in poudarila načelo

uti possidetis. Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 565-566, odst. 21-22. Taka izbira besed

napeljuje k misli, da je uti possidetis imel značilnosti splošnega načela še pred afriško dekolonizacijo, česar pa ni

mogoče zaključiti na podlagi prakse držav. 561

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 565, odst. 20-21. Glej tudi NESI, G., nav. delo (1996),

str. 11.


112

3. 3. 1. 1. Načelo mednarodnega prava v ožjem pomenu

Kot je bilo že nakazano, mednarodnopravni teoretiki obravnavajo uti possidetis bodisi kot

pravno pravilo bodisi kot pravno načelo. Pojma se ne izključujeta, saj lahko vsebina nekega

pravnega pojma odgovarja tako pravnemu pravilu (normi) kot tudi pravnemu načelu.562

Toda

iz pregleda pravne literature ter analize relevatne prakse držav in judikature izhaja, da ima uti

possidetis jasne značilnosti pravnega načela (in ne toliko pravnega pravila).563

V odločitvah sodišč, tribunalov, komisij in drugih organov najdemo sicer različne izraze

(ponekod tudi v isti odločbi), s katerimi so opredelili uti possidetis. Tako so nekateri v njem

prepoznali koncept, drugi so ga poimenovali doktrina, tretjim pa se je zdelo, da je njegova

vsebina podobna formuli ali metodi urejanja meja, četrti so ga označili za pravilo

mednarodnega prava. Toda največ je takih, ki so ga opredelili za načelo.564

562

V teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, v čem je poglavitna razlika med pravnimi načeli in pravnimi

pravili. Nekateri pravna načela enačijo s pravili, drugi jih radikalno ločujejo, tretji pa menijo, da med njimi ni

kakovostne razlike. PAVČNIK, M., nav. delo (2001), str. 83. Ne glede na ta nasprotujoča si mnenja pa je

mogoče zaznati poglavitno razliko med obema pravnima pojmoma: pravno pravilo izraža tip vedenja in

ravnanja, pravno načelo pa posreduje vrednostno merilo, kako naj ravnamo v pravnih razmerjih, v katerih smo

nosilci določenih tipov vedenja in ravnanja. Prav tam, str. 83-84; glej tudi FITZMAURICE, G.: The general

principles of international law considered from the standpoint of the rule of law, v: Recueil des Cours, Vol. 092.

Martinus Nijhoff Publishers, 1957, str. 1–228, str. 7. Thirlway navaja še eno pomembno razliko: kolizija načel je

povsem mogoča in običajna, med pravili pa do tega vsaj teoretično ne more priti. THIRLWAY, H.: Concepts,

principles, rules and analogies: international and municipal legal reasoning, v: Recueil des Cours, Vol. 294.

Martinus Nijhoff, 2002, str. 265–406, str. 308. Da obstaja razlika med obema pravnima kategorijama, izhaja tudi

iz definicije mednarodnega prava, ki mednarodno pravo opredeljuje kot sistem pravnih načel in norm (pravnih

pravil), ki določajo pravice in obveznosti subjektov mednarodnega prava v njihovih medsebojnih odnosih in v

mednarodni skupnosti. Prim. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 19; SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 1–13. 563

Tako tudi BROWNLIE, I., nav. delo (1998), str. 58; SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 525–528; TÜRK,

D., nav. delo (2007), str. 412; ŠKRK, M., nav. delo (2009), str. 7. 564


str. 223–298 (pravilo, načelo); Honduras borders (Guatemala, Honduras), 23 January 1933, RIAA, Vol. II, str.

1307–1366 (formula, načelo, koncept); Case concerning Sovereignty over certain Frontier Land, Judgment of

20 June 1959: I.C.J. Reports 1959, str. 209 – Dissenting Opinions of Judges Armand-Ugon and Moreno

Quintana; Case concerning the Arbitral Award made by the King of Spain on 23 December 1906, Judgment of

18 November 1960, I.C.J. Reports 1960, str. 192 (načelo); The Indo-Pakistan Western Boundary (Rann of

Kutch) between India and Pakistan (India, Pakistan), 19 February 1968, RIAA, Vol. XVII, str. 1–576 (načelo);

Dispute between Argentina and Chile concerning the Beagle Channel, 18 February 1977, RIAA, Vol. XXI, str.

53–264 (doktrina, formula, pravilo mednarodnega prava); Arbitration Concerning the Border between the

Emirates of Dubai and Sharjah Award, London, 19 October 1981, 91 ILR 543 (doktrina); Frontier Dispute,

Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 554 (formula, načelo); Affaire de la délimitation de la frontière maritime

entre la Guinée-Bissau et le Sénégal, Sentence du 31 juillet 1989, RIAA, Vol. XX, str. 119–213 – Opinion

dissidente de M. Mohammed Bedjaoui, str. 170 (načelo); Case Concerning the Land, Island and Maritime

Frontier Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 351 (načelo);

Opinion No. 3 of the Arbitration Commission for the Conference on the former Yugoslavia, (1993) 92 ILR 170,


113

Njegova usmerjevalna funkcija je očitna in ji pritrjujejo nekateri najbolj ugledni

mednarodnopravni strokovnjaki. Ker ni niti absolutno niti vsebinsko izvotljeno, ampak je

vrednostni temelj, zahteva, da ravnamo sorazmerno in s pravo mero.565

Sam vrednostni temelj

pa je mogoče uveljavljati le s tolikšno intenzivnostjo, kolikor to dopuščajo vsebinske rešitve

(normativne možnosti), ki so na nekem pravnem področju normativno uveljavljene, in kolikor

to narekujejo značilnosti primera, ki je predmet odločanja.566

Pravna načela pridejo posebej do izraza, ko naletimo na pravno praznino v normativnem

sistemu. Shaw pojasnjuje, da se lahko v mednarodnopravnem sistemu zaradi njegove

razmeroma slabe razvitosti glede na potrebe, s katerimi se mora soočati, toliko prej pojavi

primer, ki ni pravno urejen.567

V notranjepravnem sistemu v takih situacijah sodnik odloči na

podlagi analogije že veljavnih pravil ali neposredno na podlagi pravnih načel, ki usmerjajo

pravni sistem, ne glede na to, ali izhajajo iz pravičnosti, enakosti ali zahtev javne politike.568

V mednarodnopravnem sistemu pa je toliko manj razsojenih primerov in tudi nobene

zakonodajne metode ni, ki bi določila nova pravila vedenja in ravnanja.569

Prav zaradi zapolnjevanja morebitnih pravnih praznin je bila v 38. člen Statuta Meddržavnega

sodišča vstavljena določba o »splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi«.570

Večina avtorjev sicer soglaša, da so ta načela ločen pravni vir, ki ima omejen obseg, ni pa

povsem jasno, ali gre za pravna načela, kot jih poznamo v notranjih redih držav, ali splošna

načela mednarodnega prava. Shaw ugotavlja, da ne gre za resen problem, saj lahko obe

11th January 1992 (načelo); Territorial Dispute (Libyan Arab Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J. Reports 1994,

str. 6 (načelo); Territorial Sovereignty and Scope of the Dispute (Eritrea and Yemen), 9 October 1998, RIAA,

Vol. XXII, str. 209–332 (doktrina, pravna domneva, načelo); Maritime Delimitation and Territorial Questions

between Qatar and Bahrain, Merits, Judgment, I.C.J. Reports 2001, str. 40 – Dissenting Opinion of Judge Torres

Bernárdez, str. 257 in nasl. (načelo ali norma mednarodnega prava); Land and Maritime Boundary between

Cameroon and Nigeria (Cameroon v. Nigeria: Equatorial Guinea intervening), Judgment, I.C.J. Reports 2002,

str. 303 (načelo); Frontier Dispute (Benin/Niger), Judgment, I.C.J. Reports 2005, str. 90 (načelo); Frontier

Dispute (Burkina Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149, str. 32, odst. 63 (načelo). 565

PAVČNIK, M.: Argumentacija v pravu: od življenjskega primera do pravne odločitve, 2. spremenjena in

dopolnjena izdaja. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 107. 566

Prav tam. 567


Prav tam. 569

Prav tam. 570

Prav tam. V današnjo mednarodno skupnost se enakopravno vključujejo vse države ne glede na njihovo

geografsko pripadnost, zato je delitev narodov na civilizirane in necivilizirane zastarela in jo sodobni teoretiki

opuščajo. Uporablja se zgolj izraz »splošna pravna načela«. ŠKRK, M.: Pojem virov v mednarodnem pravu, v:

Zbornik znanstvenih razprav, Letn. 45 (1985), str. 147–161, str. 153; glej tudi TÜRK, D., nav. delo (2007), str.

59; DEGAN, V. Đ.: Sources of International Law. Martinus Nijhoff Publishers, 1997, str. 68–71.


114

kategoriji uvrstimo med vire mednarodnega prava.571

Türk pa po drugi strani opozarja, da je

vselej potreben skrben premislek, za kakšno načelo gre.572

Splošna pravna načela, navedena v točki c prvega odstavka 38. člena, so tista, ki so se razvila

v notranjepravnih redih suverenih držav in so priznana pred sodišči vseh držav.573

Med njimi

najdemo na primer načelo zakonitosti, prepoved retroaktivnosti, res iudicata, litispendenca,

nedopustnost neupravičene obogatitve, lex specialis derogat legi generali, lex posterior

derogat legi priori, odškodninsko načelo, načelo nemo plus iuris ad alium transferre potest

quam ipse habet in načelo dobre vere.574

Türk navaja, da gre za načela, ki so skupna vsem

pravnim redom in so temeljnega pomena za obstoj slehernega pravnega sistema.575

K temu

dodaja, da so nekatera od teh načel našla svoj pozitivnopravni izraz v mednarodnem pravu,

vendar bi veljala tudi sicer.576

Škrk podobno ugotavlja, da »veljavnost splošnemu pravnemu

načelu kot viru mednarodnega prava priznamo, če takšno načelo velja v notranjih pravih

velikega števila držav oziroma so ga sprejeli vsi poglavitni pravni sistemi«.577

Načela mednarodnega prava v ožjem pomenu pa so se razvila v praksi držav in zavezujejo vse

države. Škrk pojasnjuje, da so najpomembnejši pravni standardi, ki jih lahko štejemo za

ustavna načela mednarodne skupnosti.578

Svoje mesto so dobila tako v 2. členu Ustanovne

listine OZN kot tudi v drugih mednarodnopravnih instrumentih (denimo v Mednarodnem

paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) in Mednarodnem paktu o ekonomskih,

socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP) iz leta 1966 ter Deklaraciji načel mednarodnega

prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami v skladu z ustanovno listino OZN

iz leta 1970). Mednje uvrščamo na primer prepoved uporabe sile ali grožnje s silo, mirno

571



ŠKRK, M., nav. delo (1985), str. 153; ŠKRK, M.: Vladavina prava kot načelo mednarodnega prava?, v:

Podjetje in delo, št. 6-7/2008, str. 1155–1169, str. 1159; LESAFFER, R. C. H.: Argument from Roman Law in

Current International Law: Occupation and Acquisitive Prescription, v: 16 Eur. J. Int'l L. 25 (2005), str. 25–58,

str. 30. 574

ŠKRK, M., nav. delo (2008), str. 1159; TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 59. 575


Prav tam. 577

ŠKRK, M.: Viri mednarodnega kazenskega prava, v: Zbornik znanstvenih razprav, Letn. 71 (2011), str. 143-

174, str. 159. Čeprav prispevek poglobljeno obravnava vire mednarodnega kazenskega prava, se avtorica v njem

opredeli tudi do pojmovnih vprašanj o virih mednarodnega prava nasploh. Glej tudi ŠKRK, M., nav. delo (1985),

str. 153. 578

ŠKRK, M., nav. delo (2008), str. 1159.


115

reševanje sporov, načelo nevmešavanja v notranje zadeve držav, načelo dobre vere,

nedotakljivost državnih meja in načelo samoodločbe narodov.579

Razlikovanje med obema kategorijama ni vselej preprosto, Türk pa dopušča tudi možnost

prekrivanj.580

Kot primer navaja načelo dobre vere, ki je tako načelo mednarodnega prava

strictu sensu kot tudi splošno pravno načelo v skladu s točko c prvega odstavka 38. člena

Statuta Meddržavnega sodišča. Škrk k temu primeru dodaja tudi načelo pravičnosti.581

Kam naj torej uvrstimo načelo uti possidetis, ki se je oblikovalo v rimskem pravu kot interdikt

varstva posesti in si utrlo pot v mednarodno pravo? Ali lahko trdimo, da je splošno pravno

načelo, ki se je oblikovalo v notranjih redih držav? Kot navaja Lesaffer, Meddržavno sodišče

»pogosto uporablja pravila in koncepte zasebnega prava [ang. private law, op. avt.], ki so v

preteklosti postali del mednarodnega prava. Pogosto uporablja tudi splošna pravna načela, ne

da bi se izrecno sklicevalo na točko c prvega odstavka 38. člena. Veliko teh lahko, vsaj

deloma, zasledimo v rimskem pravu.«582

Bi lahko uti possidetis spadal mednje? Ali pa je

morda ob svojem prehodu v mednarodno pravo zavzel mesto poleg drugih načel

mednarodnega prava?

Čeprav Meddržavno sodišče opredeljuje uti possidetis kot splošno načelo,583

kar samo po sebi

ne pove veliko, je iz vsebine sodb mogoče razbrati, da ga uvršča med načela mednarodnega

prava v ožjem pomenu. V nobeni od svojih odločitev ne izpeljuje tega načela iz

notranjepravnega reda držav, ampak pojasni, da uti possidetis izvira iz dogodkov

osamosvajanja držav v Latinski Ameriki v 19. stoletju.584

Nelogično pa bi bilo tudi trditi, da je

uti possidetis pogoj za sam obstanek mednarodnopravnega sistema, kar velja za splošna

pravna načela.585

Poleg tega, da ga lahko prepoznamo kot načelo mednarodnega prava v sodni praksi

Meddržavnega sodišča, se je kot tako oblikovalo tudi v praksi držav, kar je značilno za načela

579

Prav tam. 580


ŠKRK, M., nav. delo (2008), str. 1160. 582

LESAFFER, R. C. H., nav. delo, str. 38. 583

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 565, odst. 20-21; Case Concerning the Land, Island and

Maritime Frontier Dispute (El Salvador/Honduras: Nicaragua intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 386-387,

odst. 42; Frontier Dispute (Burkina Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149. 584


Prim. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 59.


116

mednarodnega prava. Že arbitražni tribunal v zadevi Affaire des frontières Colombo-

vénézuéliennes (Colombie contre Vénézuéla)586

je ugotovil, da so španske kolonije Srednje in

Južne Amerike ob razglasitvi neodvisnosti v dvajsetih letih 19. stoletja sprejele ustavnopravno

in mednarodnopravno načelo, ki so ga poimenovale »uti possidetis iuris iz leta 1810«,587

katerega namen je bil spremeniti nekdanje meje španskih provinc v meje na novo nastalih

republik. Brownlie ga, kot že navedeno, tudi opredeljuje za načelo splošnega mednarodnega

prava (ang. principle of general international law),588

Shaw pa pritrjuje obrazložitvi v zadevi

Frontier Dispute iz leta 1986 in mnenju št. 3 Badinterjeve arbitražne komisije.589

V obeh

primerih je uti possidetis obravnavan kot splošno načelo – in ni si mogoče predstavljati, da bi

bilo mišljeno kaj drugega kot načelo mednarodnega prava v ožjem pomenu.

3. 3. 1. 2. Posebej o veljavnosti zunaj dekolonizacije

Praksa držav je potrdila veljavnost načela uti possidetis v sodobnih mednarodnih odnosih in

mednarodnem pravu, torej tudi zunaj konteksta dekolonizacije.590

Shaw pojasnjuje, da se

njegov učinek kaže v spremembi upravnih meja v mednarodne meje.591

586


str. 223–298. Kolumbija in Venezuela sta načelo slovesno razglasili v svojih ustavah. Glej tudi VELAZQUEZ,

C. M., nav. delo, str. 110. 587


str. 223–298, str. 228. 588


SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 525–528; SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 496–501. 590

SHAW, M. N.: Boundary Treaties and their Interpretation, v: REITER, E., WAELE, H. (ur.), nav. delo, str.

241; FARLEY, B. R., nav. delo, str. 805; SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 499; NESI, G.: L'uti possidetis

hors du contexte de la d colonisation: le cas de l'Europe, v: Annuaire français de droit international, vol. 44,

1998, str. 1–23, str. 22; KOHEN, M. G., nav. delo (2001), str. 67; FRANCK, T. M., HIGGINS, R., PELLET A.,

SHAW, M. N., TOMUSCHAT, C.: L’int grit territoriale du Qu bec dans l’hypoth se de l’accession à la

souverainet , Expos s et tudes, Vol. 1, Qu bec Assembl e Nationale, Commission d’ tude des uestions

aff rentes à l’accession du Qu bec à la souverainet , str. 377–461, odst. 2.46-2.47; SOREL, J., MEHDI, R., nav.

delo, str. 18; LUKER, D.: On the Borders of Justice: An Examination and Possible Solution to the Doctrine of

Uti Possidetis, v: MILLER, R. A., BRATSPIES, R. M. (ur.), nav. delo, str. 159; DIMITRIJEVIĆ, D.:

Međunarodno-pravni tretman graničnih sporova na prostoru bivše Jugoslavije, v: Izvorni naučni rad, Vol. LV,

br. 3-4, Avgust 2003, str. 354–373, str. 359; CASTELLINO, J., nav. delo (2007-2008), str. 507; Letter dated 26

December 2008 from the Permanent Representative of Azerbaijan to the United Nations addressed to the

Secretary-General, 29 December 2008, A/63/664–S/2008/823, str. 26-27. 591


241.


117

Nekateri še vedno zavračajo, da je ravnanje držav dokončno potrdilo pravno veljavnost načela

uti possidetis v post-dekolonizacijskih razmerah, ker je zgodovina kratka in mnenja ostajajo

deljena.592

Slednje vsekakor drži, vendar bogate prakse držav na tem področju ne moremo

pričakovati, saj se ozemeljske spremembe ne odvijajajo tako hitro in množično. In dejstvo je,

kot opozarja Zacher, da so po koncu druge svetovne vojne vse države naslednice, ki so izšle iz

devetih primerov odcepitev ali razpada držav, ohranile svoje nekdanje notranje upravne meje

kot mednarodne meje.593

Ko ni bilo gotovo, ali bodo države naslednice sprejele te meje, so

druge države izvajale pritisk, da bi to storile, kar nakazuje na to, da so države stremele k

predvidljivosti mednarodnega ozemeljskega reda.594

Mednarodna skupnost je ob razpadu Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške podala

odločne zahteve po spoštovanju ozemeljske celovitosti in ohranitvi nekdanjih upravnih meja.

Pri tem pa ne gre za to, da bi se oblikovalo novo načelo ali norma s povsem drugačnimi

učinki na ozemeljski red,595

ampak za nadaljnjo razvojno fazo načela uti possidetis zunaj

dekolonizacijskih okvirov. Zato ni dvoma, da lahko v tej praksi prepoznamo jasne splošne

normativne poteze načela uti possidetis, kot jih je potrdila tudi Badinterjeva arbitražna

komisija.596

Higginsova poudarja, da je načelo zdaj del splošnega mednarodnega prava.597

Grozovite

okoliščine, do katerih sta pripeljala nebrzdani nacionalizem in objestno poudarjanje

592

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 601. Delcourtova podobno meni, da »jugoslovanski precedens« ne

ponuja zadostnega temelja, na podlagi katerega bi lahko sklepali o splošni uporabi pravila uti possidetis v

primerih neodvisnosti. DELCOURT, B.: L’application de l'uti possidetis juris au d membrement de la

Yougoslavie: r gle coutumiere ou imp ratif politi ue?, v: CORTEN, O., DELCOURT, B., KLEIN, P.,

LEVRAT, N. (ur.): D membrements d'Etats et d limitations territoriales: l'uti possidetis en question(s). Editions

Bruylant, 1999, str. 35–76, str. 76. 593

ZACHER, W. M., nav. delo (2001), str. 234-235. Zacher kot primere navaja odcepitev Sirije od Združenih

arabskih emiratov (ZAE) leta 1961, Singapurja od Malezije leta 1965, Bangladeša od Pakistana leta 1971,

Gambije od Senegambije leta 1989, Namibije od Južne Afrike leta 1990, Eritreje od Etiopije leta 1993, razpad

Sovjetske zveze v 15 držav leta 1991, razpad Jugoslavije v pet držav med letoma 1991 in 1992 ter razpad

Češkoslovaške leta 1993. Prav tam, 235. O sprejemu statusa quo meja glej tudi MARQUEZ CARRASCO, M.:

R gimes des fronti res et autres r gimes territoriaux face à la succession d'Etats, v: EISEMANN, P. M.,

KOSKENNIEMI, M. (ur.): La succession d'États: la codification à l' preuve des faits. Martinus Nijhoff

Publishers, 2000, str. 493–578, str. 504-505. 594

ZACHER, W. M., nav. delo (2001), str. 234-235. 595

Tako VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 351. 596


170, 11th January 1992, str. 171; TÜRK, D., nav. delo (1993), str. 70. Prim. RATNER, R. S., nav. delo (1996),

str. 601. Glej tudi KEMPIN REUTER, T.: Dealing with Claims of Ethnic Minorities in International Law, v: 24

Conn. J. Int'l L. 201 (2008-2009), str. 201–237, str. 231; PELLET, A., nav. delo, str. 180. 597

HIGGINS, R., nav. delo (1995), str. 123.


118

narodnosti, pa so po njenem mnenju potrdile modrost načela uti possidetis.598

Tudi

Dimitrijević trdi, da je uti possidetis prešel v univerzalno pravno načelo ozemeljskih

razmejitev.599

Brownlie enako zaključuje, da je uti possidetis pridobil položaj načela

splošnega mednarodnega prava (ang. principle of general international law) in prejel široko

sodno priznanje.600

Svojo ugotovitev je podprl z odločitvami v zadevah med Gvinejo in

Gvinejo-Bisau iz leta 1985, Burkino Faso in Malijem iz leta 1986 ter med Hondurasom in El

Salvadorjem iz leta 1992.601

Čeprav se pojavljajo težave glede razumevanja interakcije med pravico narodov do

samoodločbe, načelom ozemeljske celovitosti in načelom uti possidetis, te niso nerešljive in

ne spodkopavajo pravne veljavnosti uti possidetisa.602

Tudi razlike med dekolonizacijskimi in

sodobnimi razmerami ne morejo ovreči veljavnosti načela uti possidetis, saj so v bistvenem

enake (boj za neodvisnost) in tudi vsebina (spoštovanje nekdanjih upravnih razmejitev kot

mednarodnih meja novih neodvisnih držav) ter namen (preprečevanje konfliktov) načela sta

ohranjena.

Če torej upoštevamo prakso latinskoameriških, azijskih, afriških in evropksih držav, nas ne

more presenetiti Castellinova ugotovitev, da je uti possidetis bistveno prispeval k oblikovanju

skoraj osemdesetih odstotkov danes obstoječih držav.603

In utemeljeno lahko pričakujemo, da

bodo države ob vprašanjih nasledstva držav (razpadov604

in odcepitev) posegle po uporabi

načela uti possidetis tudi v prihodnje. To bo mogoče tako v primerih, ko se bodo države

izrecno dogovorile za uporabo načela uti possidetis ali na splošno načel mednarodnega prava,

kot tudi v primerih, ko ne bo drugačnega dogovora.605

598

HIGGINS, R., nav. delo (2009), str. 125. 599

DIMITRIJEVIĆ, D., nav. delo, str. 362, 372. 600


Prav tam. 602

ТУБИЋ, В.: Примена нацела uti possidetis iuris при одређивању међудржавних граница,v: Зборник

радова Правног факултета у Новoм Саду, 3/2011, str. 647– 662, str. 661. 603

CASTELLINO, J.: International Law and Self-Determination: The Interplay of the Politics of Territorial

Possession With Formulations of Post-Colonial National Identity. Martinus Nijhoff Publishers, 2000, str. 109-

110. 604

O omejenosti uporabe sicer univerzalnega načela uti possidetis zgolj na primere razpada zveznih držav glej

RICH, R., nav. delo, str. 61. 605

Prim. MCWHINNEY, E., nav. delo (2007), str. 92-93. McWhinney ugotavlja, da bo spoštovanje ozemeljskih

meja v trenutku nove mednarodne entitete ključni pravni element pri priznavanju novih držav ter sprejemanju v

članstvo OZN in druge mednarodne forume. Pravne spremembe takih meja bodo mogoče le z naknadnim


119

3. 3. 2. Uti possidetis kot dispozitivno pravo

Načelo uti possidetis ima značilnosti dispozitivnega prava, saj lahko države z medsebojnim

dogovorom določijo drugačno mejo kot tisto, ki bi veljala ob spoštovanju tega načela.606

Spremembe meja so bile vselej dopustne z medsebojnim dogovorom. Ratner navaja

konkretno za območje Evrope, da niti Helsinška sklepna listina iz leta 1975 ni izključila

miroljubnega spreminjanja meja v Evropi.607

Prepovedala pa je napad na nedotakljivost meja.

Deklaracija o smernicah za priznanje novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi iz leta

1991 pa je izrecno potrdila možnost miroljubnega spreminjanja meja z medsebojnim

dogovorom.608

Podobno kot Helsinška sklepna listina je prepovedala uporabo sile.

Uti possidetis kot ius dispositivum »spremlja načelo stabilnosti meja«,609

kar pomeni, da meje

»uživajo objektivni položaj, ki velja erga omnes«.610

Vse države so dolžne spoštovati

nekdanje upravne meje, ki so v skladu z načelom uti possidetis postale mednarodne meje, in

imajo tudi pravni interes uveljavljaviti varstvo teh meja.611

dogovorom med strankami. Prav tam. Tudi Luker ugotavlja, da doktrine uti possidetis ne bo mogoče povsem

preklicati, prav tako je po njegovem mnenju ne bi smeli povsem spregledati, ampak bi jo morali uporabljati

razumno. LUKER, D.: On the Borders of Justice: An Examination and Possible Solution to the Doctrine of Uti

Possidetis, v: MILLER, R. A., BRATSPIES, R. M. (ur.), nav. delo, str. 167, 170. 606

Prim. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 22; RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 600; glej tudi Mnenje

Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 26. Zgolj odmik od črte uti

possidetis torej ne pomeni kršitve ali zanikanje obstoja tega načela. 607


TÜRK, D., nav. delo (1993), str. 66–91. 609

Prim. MILANO, E.: Unlawful Territorial Situations in International Law: Reconciling Effectiveness, Legality

And Legitimacy. Martinus Nijhoff Publishers, 2006, str. 110. 610

Prav tam. 611

Meddržavo sodišče je v zadevi med Belgijo in Španijo iz leta 1970 pojasnilo, da obveznosti erga omnes

zadevajo vse države in šteje se, da imajo vse države pravni interes jih uveljavljati. Barcelona Traction, Light and

Power Company, Limited, Judgment, I.C.J. Reports 1970, str. 32, odst. 33; glej tudi SHAW, M. N., nav. delo

(2008), str. 124; BAKER, R. B.: Customary International Law in the 21st Century: Old Challenges and New

Debates, v: 21 Eur. J. Int'l L. 173 (2010), str. 173–204, str. 177. Shaw opozarja, da bi kršitve državnih meja na

prvi pogled padle pod definicijo agresije. SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 77.


120

3. 3. 3. Vprašanje uti possidetisa kot norme mednarodnega običajnega

prava

Ob analizi prakse držav glede načela uti possidetis se pojavi pomembno vprašanje, ali države

menijo, da jih k taki praksi zavezuje mednarodno pravo ali pa morda ravnajo na tak način

zaradi političnih vzgibov. Od odgovora bo odvisno, ali uti possidetisu pripisujemu značilnosti

norme mednarodnega običajnega prava.

Stroka je, podobno kot pri drugih vprašanjih kategorizacije in uporabe načela uti possidetis,

razdeljena. Medtem ko je del teoretikov prepričan, da ni dvoma o običajnopravni naravi uti

possidetisa, drug del temu odločno nasprotuje in navaja številne argumente proti. Zgolj

preučevanje teh argumentov in spremljajočih razmišljanj pa ne zadošča za ugotovitev, ali je

uti possidetis norma mednarodnega običajnega prava. Do bolj ali manj objektivnega odgovora

se je mogoče dokopati le z obravnavo pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za

nastanek norme norme običajnega mednarodnega prava. To sta (1) razširjenost prakse

držav612

in (2) obstoj pravne zavesti.613,614

Ker sta zelo ohlapno določena, njuna uporaba

zahteva precejšnjo strogost.615

612

Pri presoji, kakšna je praksa držav, je treba upoštevati trajanje, ponavljanje, konsistentnost, skladnost in

reprezentativnost. Kljub načelni strogosti pa presoja teh elementov ne sme biti pretoga. KAMMERHOFER, J.:

Uncertainty in the Formal Sources of International Law: Customary International Law and Some of Its

Problems, v: 15 Eur. J. Int'l L. 523 (2004), str. 523–553, str. 530-531. Zato je treba, kot navaja Shaw, »bistvo

običaja iskati drugje«. SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 76. Meddržavno sodišče je odločilo, da običajno

pravilo mora biti »v skladu s stalno in enotno uporabo [ang. constant and uniform usage, op. avt.], ki jo izvajajo

zadevne države«. Colombian-Peruvian asylum case, Judgment of November 20th, 1950: I.C.J. Reports 1950, str.

276. V zadevah North Sea Continental Shelf pa je poudarilo, da mora biti praksa držav, vključno s prakso tistih

držav, katerih interesi so posebej prizadeti, »razširjena in skoraj enotna v smislu določbe, na katero se

sklicujejo«, da bi lahko nastalo novo pravilo običajnega mednarodnega prava. North Sea Continental Shelf,

Judgment, I.C.J. Reports 1969, str. 43, odst. 74; SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 77; TÜRK, D., nav. delo

(2007), str. 55. Ni pa potrebe, da bi bila ta praksa »absolutno skladna« z vsebino običajnega pravila. Military and

Paramilitary Activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United States of America), Merits, Judgment,

I.C.J. Reports 1986, str. 98, odst. 186; SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 77-78. Zadostuje namreč, da je

vedenje držav na splošno v skladu s takimi pravili, primeri neskladnega ravnanja pa naj bodo obravnavani kot

kršitve pravila in ne kot znaki priznanja novega pravila. Military and Paramilitary Activities in and against

Nicaragua (Nicaragua v. United States of America), Merits, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 98, odst. 186. Pri

ugotavljanju prakse držav se upoštevajo denimo ukrepi držav in njihove izjave, zakoni in mednarodne pogodbe,

diplomatske note in druga dejanja, sodbe sodišč in drugih tribunalov. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 55; glej

tudi KAMMERHOFER, J., nav. delo, str. 525–530. 613

Bistveno je ugotoviti, ali države ravnajo na nek način, ker so prepričane, da so zavezane tako ravnati. SHAW,

M. N., nav. delo (2008), str. 84. Ali kot je poudarilo Meddržavno sodišče, države morajo ravnati tako, da že

njihovo ravnanje dokazuje obstoj zavesti o tem, da je ta praksa obvezna zaradi obstoja pravnega pravila, ki tako

prakso zahteva. North Sea Continental Shelf, Judgment, I.C.J. Reports 1969, str. 44, odst. 77; Military and


121

Preden se lotim obravnave tega vprašanja, pa naj v izogib nejasnostim znova poudarim, da je

iz prakse držav ter arbitražnih in sodnih organov mogoče razbrati, da se je uti possidetis razvil

v sodobno načelo mednarodnega prava, kot je bilo predstavljeno v prejšnjem poglavju.

Vprašanje, s katerim se ukvarjam v tem poglavju, pa je, ali je na podlagi te prakse mogoče

sklepati o obstoju uti possidetisa kot norme običajnega prava. Zaradi preglednosti in

sistematičnosti bodo nekatera stališča znova kratko predstavljena.

3. 3. 3. 1. Regionalna norma mednarodnega običajnega prava v Latinski

Ameriki in Afriki

Kot je bilo že pojasnjeno, so latinskoameriške države prve uporabile uti possidetis za

ureditev medsebojnih meja. Zapletov pri tem ni bilo malo, saj se ob pridobitvi neodvisnosti

niso dogovorile za nobeno od veljavnih mejnih črt in toliko manj jih zarisale.616

Ko so

poskušale določiti potek meja, se je izkazalo, da so zaradi pomanjkljivih geografskih

podatkov te določitve nepopolne. Podobne težave so se pokazale tudi pri sklicevanju na

nekdanje zakone, uredbe in ukaze španske vlade, ki niso nudili zadostne podlage za

razmejitev ozemelj.617

Nadaljnji zapleti so prišli do izraza pri vsebinskem pojmovanju načela

uti possidetis. Medtem ko so španskoameriške države večji (ali celo izključni) poudarek pri

določitvi meje namenile pravnim naslovom, je Brazilija vztrajala pri uporabi načela uti

Paramilitary Activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United States of America), Merits, Judgment,

I.C.J. Reports 1986, str. 108-109, odst. 207; TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 56. Če ugotovimo tako zavedanje o

»pravnosti ravnanja«, potem lahko govorimo o obstoju pravne zavesti subjektov mednarodnega prava (opinio

iuris). S tem je norma običajnega mednarodnega prava dokončno vzpostavljena. Od takega ravnanja pa je treba

ločiti ravnanja držav, ki so motivirana le s političnimi razlogi ali razlogi vljudnosti, smotrnosti ali tradicije in

brez zavesti o pravni obveznosti. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 55. 614

SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 72–93; TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 54. Glej tudi ŠKRK, M., nav.

delo (1985), str. 151-152; KAMMERHOFER, J., nav. delo. 615


MOORE, J. B., nav. delo, str. 21. Lalonde med težavami navaja različne razlage načela, nekonsistentno

prakso držav in odsotnost natančnih informacij glede lokacije nekdanjih španskih upravnih meja. Poleg tega naj

bi arbitražni tribunali večino sporov glede meja rešili na podlagi načela enakosti ali s sklicevanjem na učinkovito

okupacijo in naravne (geografske) značilnosti. LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining

Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD, K. (ur.), nav. delo, str. 58-59. Glej tudi BARDONNET, D., nav.

delo, str. 55. 617

MOORE, J. B., nav. delo, str. 21.


122

possidetis, utemeljenega zgolj na posesti.618

Nekatere napetosti glede meja so se tudi po

uporabi tega načela ohranile, kar bi lahko razumeli kot doktrinarni neuspeh, ki ni olajšal

reševanja mejnih sporov ali jih preprečil.619

S širšega vidika, ob upoštevanju vseh primerov implicitne in eksplicitne uporabe tega načela,

pa je veliko težje pritrditi denimo Lalondovi, ki trdi, da je bil vpliv uti possidetisa precej

majhen,620

in Bardonneju, ki meni, da je uti possidetis imel naravo političnega načela.621

Ne

gre namreč prezreti, da so se države na ta – po mnenju nekaterih nepomemben – politični

postulat sklicevale v svojih najvišjih ustavnih aktih, ga določile kot pogajalsko podlago v

osamosvojitvenih procesih,622

določile, naj se do rešitve spora spoštujejo mejne črte uti

possidetis, pooblastile tribunale, naj odločijo (izključno ali ne) na njegovi podlagi, in ne

nazadnje izkazale odločno voljo do ohranitve kolonialnih meja.

Kako torej oceniti prakso latinskoameriških držav glede načela uti possidetis? Že na prvi

pogled je namreč jasno, da enotnost in konsistentnost ravnanj ni bila absolutna,623

vendar za

nastanek norme običajnega mednarodnega prava to niti ni potrebno. Dejstvo je, da so

latinskoameriške države ob pridobitvi neodvisnosti sprejele nekdanje kolonialne meje kot

nove mednarodne meje. Toda ali je ta praksa res bila taka, da izpolnjuje objektivni pogoj

razširjene prakse za nastanek norme mednarodnega običajnega prava?

618

Glej tudi poglavje 4. 2. Razlikovanje med uti possidetis iuris in uti possidetis de facto, str. 133. 619


Lalondova se pri kritiki načela uti possidetis opre med drugim na Moorovo razumevanje tega načela in

njegovo trditev, da se države niso stalno sklicevale na načelo uti possidetis in tudi njegov praktičen pomen ni bil

tak, kot so zatrjevali avtorji in njegovi zagovorniki. LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining

Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD, K. (ur.), nav. delo, str. 58-59. Toda Lalondova prezre, da Moore

v nadaljevanju pritrdi, da je v Južni Ameriki nastalo načelo, ki je imelo pravni značaj, katerega kršitve bi bila

obtožena vsaka država, ki bi poskušala vzpostaviti ali razširiti svoje meje s silo. MOORE, J. B., nav. delo, str.

32. 621

BARDONNET, D., nav. delo, str. 56, 106. 622

Nesi pojasnjuje, da bi v drugačnem primeru države morda posegle po sili za uveljavitev svojih zahtevkov.


Hyde trdi, da so španskoameriške države izbrale »špansko črto« zgolj tam, kjer ta »ni storila nasilja nad

dejanskim stanjem«, ki je sledilo revoluciji. Kjer je do tega prišlo, države niso sprejele te črte. V skladu s tem po

njegovem mnenju ni dokazov, da bi praksa razvila pravilo, ki bi učinkovalo tako, da bi katerakoli črta španskega

ali poznejšega v zadnji uri monarha določila meje nove republike. HYDE, C. C., nav. delo, str. 506. Hydovi

argumenti ne držijo, saj napeljujejo na domnevo, da ima dejansko stanje prednost pred »špansko črto«, tj. črto, ki

jo je določila španska kolonialna oblast. Analiza prakse latinskoameriških države pa je pokazala, da je večina teh

držav sprejela načelo uti possidetis iuris, ki dajalo prednost pravno določenemu naslovu. Golo dejstvo, da ta v

konkretnih primerih ni zadoščal za določitev meje, ne more razveljaviti njegove veljave.


123

Analiza prakse latinskoameriških držav omogoča zaključek, da je bila ta praksa dokaj enotna

in konsistentna ter da so države ravnale na tak način, ker so menile, da jih k temu zavezuje

takratno pravo. Nedvomno so države k spoštovanju nekdanjih kolonialnih meja vodili tudi

izrazito politični razlogi, vendar to samo po sebi ne izključuje hkratnega (ali nekoliko

poznejšega) pravnega zavedanja. Bilo je tudi nekaj izjem od te prakse, ki pa jih lahko

obravnavamo v okviru dispozitivne narave uti possidetisa.624

Kot pojasnjuje Shaw, v

primerih, ko ne obstaja predhodna nezdružjiva norma, dokazovanje obstoja nove norme

običajnega mednarodnega prava zahteva nižjo stopnjo dokazne podpore.625

V Latinski

Ameriki, kjer je bila samoodločba zgolj politično načelo, norma, ki bi nasprotovala normi uti

possidetis, ni obstajala.626

Upoštevati pa moramo, da je bila v 19. in v prvi polovici 20.

stoletja ta doktrina omejena na latinskoameriški kontinent,627

zato lahko zagovarjamo zgolj

obstoj ali pa vsaj zametke latinskoameriške, torej regionalne, norme mednarodnega

običajnega prava.628

Praksa afriških držav ni bila enaka praksi latinskoameriških držav, ki so sprejele uti

possidetis, da bi se branile pred kolonialističnimi težnjami evropskih kolonialnih sil. Grožnja

za afriške države namreč ni toliko prihajala od zunaj kot od znotraj, saj so stabilnost meja na

novo nastalih držav ogrožale zlasti močnejše afriške države.629

V Afriki je bil poleg tega

etnični element odnosov precej bolj poudarjen kot v Latinski Ameriki, zaradi česar je načelo

samoodločbe narodov v procesu dekolonizacije imelo posebej pomembno vlogo. Upoštevati

pa je treba tudi dejstvo, da je bila kulturna nehomogenost prebivalstva na afriških ozemljih,

624

Tako ni mogoče upoštevati argumenta, da uti possidetis ne more biti norma običajnega mednarodnega prava,

ker so se države v nekaterih primerih dogovorile za drugačne meje, kot jih narekuje to načelo. HYDE, C. C.,

nav. delo, str. 506-507. Države se vselej dogovorijo za drugačen potek meja, kar so latinskoameriške države tudi

storile. In jasno je, da so nekdanje kolonialne upravne meje, kot so obstajale ob pridobitvi neodvisnosti, potrdile

za svoje meje. To velja tudi za Brazilijo, ki je poudarjala posest oziroma dejansko stanje ob pridobitvi

neodvisnosti. NESI, G., nav. delo (1996), str. 52-53. 625


Prav tam. Glej tudi LAUTERPACHT, E., SCHWEBEL, S., ROSENNE, S., ORREGO VICUÑA, F.: Legal

Opinion on Guatemala's Territorial Claim to Belize, November 2001, str. 93, odst. 18. 627

Glej Territorial Sovereignty and Scope of the Dispute (Eritrea and Yemen), 9 October 1998, RIAA, Vol.

XXII, str. 209–332, str. 237-238, odst. 99. Glej tudi ANTUNES, N. S.: The Eritrea-Yemen Arbitration: First

Stage-The Law of Title to Territory Re-Averred, v: 48 Int'l & Comp. L.Q. 362 (1999), str. 362–386, str. 370. 628

Prim. BLAY, S.K.N.: Self-Determination Versus Territorial Integrity in Decolonization, v: 18 N.Y.U. J. Int'l

L. & Pol. 441 (1985-1986), str. 441–472, str. 458. 629



124

kot so jih začrtale kolonialne sile, veliko večja kot v Latinski Ameriki.630

Vse to pa, kot

opozarja Nesi, zbuja dvom v prepričanje, da se je, analogno z dogajanjem v Latinski Ameriki,

v tej praksi oblikoval običaj spoštovanja kolonialnih meja.631

Vendar globlji vpogled v dogajanje po letu 1960 dokazuje, da so afriške države potrdile

spoštovanje nekdanjih kolonialnih meja.632

Čeprav je konferenca v Akri leta 1958 nakazovala,

da se bodo države odpovedale svoji kolonialni dediščini, vključno s kolonialnimi mejami, je

na konferenci OAE v Addis Ababi leta 1963 prevladalo prepričanje, da bi spreminjanje

kolonialnih meja imelo uničujoče posledice za medafriške odnose.633

To prepričanje je dobilo

jasnejši izraz na konferenci OAE v Kairu leta 1964.

V deklaraciji o mejnih sporih iz leta 1964634

so države jasno povzele vsebino načela uti

possidetis: spoštovanje meja, ki so obstajale ob pridobitvi neodvisnosti.635

Gre za dokument,

ki izraža kolektivno voljo držav članic OAE spoštovati nekdanje kolonialne meje.636

Ta volja

je prisotna še danes. Čeprav dokument ni bil zavezujoč,637

Brownlie pudarja, da so se načela,

ki jih je vseboval, ujemala s splošno sprejetim stališčem, da meje ne propadejo zaradi pojava

dekolonizacije ali odcepitve.638

Dokument kot tak in na njem temelječe ravnanje vlad sta

630

CUKWURAH, O. A.: The Settlement of Boundary Disputes in International Law. Manchester University

Press, 1967, str. 103. 631


Nekateri navajajo kot dokaz opinio iuris tudi Deklaracijo o priznanju neodvisnosti kolonialnim deželam in

narodom z dne 14. decembra 1960 in resolucijo 1541 z dne 15. decembra 1960, ki ju je sprejela Generalna

skupščina OZN, vendar je treba ob tem opozoriti, da ta dokumenta ne določata načela uti possidetis, ampak

poudarjata samoodločbo ter pomen spoštovanja narodne enotnosti in ozemeljske celovitosti držav. To pa naj bi

posledično pomenilo, da kolonialne meje postanejo mednarodne meje nove države. HIGGINS, R., nav. delo

(1995), str. 122. Problem te razlage je, da pretirano širi pomen zapisanih izrazov. Za dokaz pravne zavesti bo

treba poiskati trdnejše temelje ali vsaj prepričljivejše argumente. 633

Glej denimo Speech at the 1964 O.A.U. Summit (1964) by Haile Selassie, Cairo, July 21, 1964. 634

Resolutions Adopted By The First Ordinary Session Of The Assembly Of Heads Of State And Government

Held In Cairo, Uar, From 17 To 21 July 1964 (Border Disputes Among African States, AHG/Res. 16(I)). 635

HIGGINS, R., nav. delo (1995), str. 122; BROWNLIE, I.: Boundary Problems and the Formation of New

States, v: ANDENAS, M., FAIRGRIEVE, D. (ur.), nav. delo, str. 48; KOHEN, M. G., nav. delo (2001), str. 66-

67. Tudi Meddržavno sodišče je v zadevi med Burkino Faso in Malijem ugotovilo, da je resolucija OAE iz leta

1964 premišljeno opredelila in poudarila načelo uti possidetis iuris, kar nakazuje, da je kot tako obstajalo že pred

tem. Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 565-566, odst. 22; SHAW, M. N., nav. delo (1997),

str. 494. 636

Prim. SOREL, J., MEHDI, R., nav. delo, str. 15. 637

Shaw trdi, da je šlo za »ključno politično izjavo z bistvenimi pravnimi prizvoki«. SHAW, M. N., nav. delo

(1997), str. 494. 638

BROWNLIE, I., nav. delo (1979), str. 11.


125

ustvarila podlago za normo regionalnega mednarodnega običajnega prava, ki zavezuje tiste

države, ki so enostransko razglasile sprejem načela statusa quo v trenutku neodvisnosti.639

To bi pomenilo, da Maroko in Somalija, ki sta nasprotovala statusu quo, nista zavezana

spoštovati norme uti possidetis. Vendar nasprotovanje Somalije in Maroka ni bilo tako

radikalno, kot bi morda pričakovali. Somalija je denimo priznala, da se kolonialne meje lahko

ujemajo z mednarodnimi, kjer so določene pravično in nepristransko ter na podlagi

sporazuma.640

Maroko pa je v dogovoru iz leta 1989 z Alžirijo sprejel vlogo uti possidetis

iuris pri določitvi meja med državami, ki so nastale v obdobju dekolonizacije.641

Domínguez

navaja, da so pravzaprav latinskoameriške države kršile načelo uti possidetis veliko bolj kot

države v Afriki.642

Čeprav je bilo v osamosvojeni Afriki veliko vojn, so te bile večinoma

državljanske s tujo intervencijo (meje so bile predmet oboroženih sovražnosti le med

Somalijo in Etiopijo med letoma 1977 in 1978).643

To stališče ni brez kritik. Lalondova odločno zavrača, da bi bila objektivni in subjektivni

pogoj izpolnjena.644

Ratner trdi, da ni dokazov o tem, da so države menile, da so zavezane

obdržati kolonialne meje ob odsotnosti drugačnega dogovora.645

Čeprav priznava, da praksa

držav med dekolonizacijo Latinske Amerike, Afrike in Azije potrjuje običajnopravno naravo

uti possidetisa, poudarja, da zgolj prisotnost uti possidetisa v ustavah, dvostranskih pogodbah

(vključno z arbitražnimi sporazumi) ali Deklaracija o priznanju neodvisnosti kolonialnim

deželam in narodom iz leta 1960 ne dokazujejo opinio iuris, kar namiguje, da ni tako trdne

podlage za normo mednarodnega običajnega prava.646

Po njegovem mnenju je bil uti

possidetis kvečjemu politična odločitev, s katero bi preprečili konflikte med dekolonizacijo.647

Bartoš v sprejemu norme uti possidetis v obdobju afriške dekolonizacije prav tako vidi zgolj

politično modrost, vendar potem prizna, da je preteklo že nekaj desetletij in ozemeljski status

639

Prav tam. 640


Prav tam, str. 135-136. 642

DOMÍNGUEZ, J. I. (ur.), nav. delo, str. 24. 643

Prav tam. 644

LALONDE, S., nav. delo (2002), str. 130–137. 645


Prav tam. 647

Prav tam.


126

quo še vedno traja.648

Tako je po Bartoševem mnenju mogoče, da se je oblikovala »določnejša

regionalna norma, ki bi lahko zavezovala vsaj tiste države, ki ji niso nasprotovale, čeprav je

moč te trditve zmanjšana zaradi sporov med državami, ki so potrdile stališče OAE« glede

meja.649

Čeprav drži, da praksa afriških držav ni bila poenotena, kritika in pomisleki glede pravne

veljavnosti uti possidetisa ne morejo vzdržati resne presoje. Če bi resnično držalo, da so

države sprejele zgolj politiko statusa quo zaradi hitrosti in prikladnosti z namenom varstva

mednarodnega miru in varnosti, potem ni razloga, da ne bi v obdobju, ko so se razmere

stabilizirale, začele pogajanj za dogovorno določitev medsebojnih meja. Nihče jih namreč ni

silil v trajno ohranitev meja, ki niso odsevale etničnih in drugih značilnosti prebivalstva. Ker

pa tega niso storile, lahko to obravnavamo kot dodaten dokaz, da so štele, da je spoštovanje

nekdanjih upravnih meja kot novih mednarodnih meja obvezujoča praksa.

Preprosto preveč je torej dokazov, ki kažejo na razširjeno prakso sprejema nekdanjih

kolonialnih meja ob pridobitvi neodvisnosti (uti possidetis). Obenem pa je iz ravnanj afriških

držav, ki so ne le sprejele, ampak tudi spoštovale te meje, razviden opinio iuris. Izjeme od te

prakse so bile zanemarljive650

in bi jih lahko, podobno kot v primeru latinskoameriških držav,

pripisali dispozitivni naravi uti possidetisa. Zgovorno je tudi dejstvo, da so afriške države leta

2000 vnovič potrdile spoštovanje meja ob pridobitvi neodvisnosti (uti possidetis) v Ustanovni

listini AU,651

ki ima izjemen pomen za odnose na afriškem kontinentu. Stanje spoštovanja

meja tako traja še danes.

648


Prav tam. 650

Med izjeme lahko uvrstimo kolonialne meje zahodnega Toga, ki je bil nekdaj britanska kolonija, zdaj pa je

del Gane; meje južnega britanskega Kameruna, ki je danes del francoskega Kameruna in meje severnega

britanskega Kameruna, ki je potem postal del Nigerije. Vse te spremembe nekdanjih kolonialnih ozemelj pa so

se zgodile po izvedbi referendumov ali plebiscitov pod okriljem OZN in so potrdile voljo ljudstev na teh

ozemljih. NESI, G., nav. delo (1996), str. 133. 651



127

3. 3. 3. 2. Dvom v razširjenost prakse in opinio iuris drugih držav

Drugače pa je s prakso azijskih, evropskih in bližnjevzhodnih držav. Čeprav ta praksa potrjuje

obstoj načela uti possidetis, je vprašanje, ali ni zgolj to – praksa – in povrh vsega tudi

nekoliko skromna.

Dogajanje ob razpadu nekdanje Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške, razglasitvi

neodvisnosti Črne Gore in enostranski odcepitvi Kosova tako ne omogoča gotovega

zaključka, da so države ravnale v skladu z uti possidetisom, ker so menile, da jih k temu

zavezuje mednarodno pravo (opinio iuris). Čeprav ne moremo pričakovati, da bodo države ob

vsaki uporabi mednarodnopravnega pravila izjavljale, da ga uporabljajo, ker štejejo, da jih

pravno zavezuje,652

pa kljub vsemu to ne more biti razlog, zaradi katerega bi lahko kar

potrdili obstoj običajnopravne norme. Pravna zavest mora izhajati iz prakse držav in praksa

evropskih držav vzbuja dvom, ali niso morda države sprejele uti possidetis le zaradi politično

pregrete situacije.

Podobno lahko sklepamo tudi glede azijskih držav, ki se niso izrecno sklicevale na uti

possidetis, so pa ohranile meje, ki so obstajale v trenutku neodvisnosti. Veliko vlogo je pri

tem odigralo dejstvo, da kolonialne oblasti ob svojem prihodu niso spreminjale poteka meja,

zato je bil sprejem teh meja ob njihovem odhodu toliko naravnejši. Bistvo uti possidetisa je

bilo potrjeno, vendar ni jasno, ali je države k takemu ravnanju napeljajo spoštovanje

mednarodnega prava (zavedanje o zavezujočnosti uti possidetisa) ali drugi razlogi.653

In če je vprašljiva razširjenost prakse evropskih in azijskih držav, je toliko bolj vprašljiva

razširjenost prakse bližnjevzhodnih držav. Ta je skoraj neobstoječa, zato na njeni podlagi ni

mogoče sklepati o uti possidetisu kot normi mednarodnega običajnega prava.

V tem kontekstu je treba omeniti nekatere ugotovitve peterice priznanih mednarodnopravnih

strokovnjakov glede ozemeljske celovitosti Qu beca v primeru pridobitve neodvisnosti.

Franck, Higginsova, Pellet, Shaw in Tomuschat so v svojem poročilu prišli do sklepa, da ni

nerazumno šteti, da se je izkristalizirala splošna praksa, sprejeta kot pravo (ang. general

652

Cot denimo trdi, da brez nasprotnega dokaza poenotena praksa držav dokazuje opinio iuris in na kratko

zaključi, da praksa nekdanjih jugoslovanskih držav razkriva običajnopravno naravo uti possidetisa. COT, J: Des

limites administratives aux fronti res internationales?, v: CORTEN, O., DELCOURT, B., KLEIN, P., LEVRAT,

N. (ur.), nav. delo, str. 25-26. 653

Prim. BURGIS, M. L., nav. delo, str. 111.


128

practice accepted as law), kar je tudi definicija mednarodnega običaja. Sicer drži, da ta običaj

temelji na razmeroma redkih precedensih, večinoma koncentriranih na kratka časovna

obdobja, toda potek zgolj kratkega časovnega obdobja sam po sebi ne onemogoča nujno

nastanka novega pravila mednarodnega običajnega prava. Bogate prakse na tako edinstvenem

področju, kot je nastanek držav, niti ne moremo pričakovati. Poleg tega je treba to običajno

pravilo povezati z verigo veliko drugih precedensov v kontekstu dekolonizacije in načelo, iz

katerega črpa svoj navdih, je logično povezano s pojavom pridobitve neodvisnosti, kjerkoli do

tega pride.654

Gre torej za obravnavo hipotetične situacije odcepitve Qu beca, ki je ni mogoče

upoštevati kot prakse držav, ne glede na to pa nakazuje, kakšno je stališče najbolj

kvalificiranih pravnih strokovnjakov.655,656

Menim, da je ne glede na to stališče in ob upoštevanju prakse držav ter nejasnega opinio iuris

ustrezneje zaključiti, da se uti possidetis za zdaj ni oblikoval v splošno normo mednarodnega

običajnega prava. Glede na konvergenco ravnanj, ki potrjujejo enotnost in konsistentnost

prakse latinskoameriških in afriških držav, ter izkazano pravno zvest je tako mogoče potrditi,

da ima uti possidetis značaj norme mednarodnega običajnega prava le v Latinski Ameriki in

Afriki.657

654

FRANCK, T. M., HIGGINS, R., PELLET A., SHAW, M. N., TOMUSCHAT, C.: L’int grit territoriale du

Qu bec dans l’hypoth se de l’accession à la souverainet , Expos s et tudes, Vol. 1, Qu bec Assembl e

Nationale, Commission d’ tude des uestions aff rentes à l’accession du Qu bec à la souverainet , str. 377–461,

odst. 2.48; glej tudi BAYEFSKY, A. F.: Self-Determination in International Law: Quebec and Lessons: Legal

Opinions. Martinus Nijhoff Publishers, 2000, str. 6–9, 241–304. 655

Velja opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča Kanade o vprašanju odcepitve Qu beca, ki nakazuje, da mejne

črte uti possidetis ne bi bile sprejete brez nasprotovanj: »Seveda bi odcepitev povzročila veliko kompleksnih in

zahtevnih vprašanj. Ta bi bilo treba rešiti v celostnem okviru vladavine prave, s čimer bi se kanadskim

rezidentom v Qu becu in drugod v obdobju precejšnjega prevrata in negotovosti zagotovilo določeno mero

stabilnosti. Nihče resno ne predlaga, da bi bilo mogoče naš narodni obstoj, brezhiben v toliko pogledih, brez

napora ločiti vzdolž današnjih pokrajinskih meja [ang. provincial boundaries, op. avt.] Qu beca.« Reference re

Secession of Quebec, [1998] 2 S.C.R. 217, 115 ILR 536, odst. 96. 656

Tudi nekateri drugi avtorji trdijo, da se je uti possidetis razvil v normo običajnega prava s splošno veljavo.

STERN, B., nav. delo, str. 20; DIXON, M.: Textbook on International Law. Oxford University Press, 2007, str.

163; BINETTE, A.: Le droit des peuples: l'autodetermination dans le contexte canadien, v: Annuaire canadien de

droit international, Vol. 34 (1996), str. 215–232, str. 228; RICHARDSON, N., nav. delo, str. 695–697. 657

Prim. BURGIS, M. L., nav. delo, str. 111-112.

____________________________________ 4. Vprašanja glede uporabe načela uti possidetis

129

4. Vprašanja glede uporabe načela uti possidetis

Uporaba načela uti possidetis je tesno povezana z različnimi vprašanji, kot so razlikovanje

med notranjimi (upravnimi) in zunanjimi (mednarodnimi) mejami, ugotavljanje pravnih

naslovov, pomen effectivités, ravnanje držav po pridobitvi neodvisnosti, pravičnost, določitev

odločilnega datuma, vloga notranjega prava, varstvo ozemeljske celovitosti in pravice

narodov do samoodločbe.

4. 1. Mednarodne in notranje meje

Meje državnega ozemlja (mednarodne meje) so v mednarodnem pravu opredeljene kot

namišljene črte na površini zemlje, ki ločijo ozemlje ene države od ozemlja druge države ali

od neprisvojenega ozemlja ali odprtega morja.658

Andrassy poudarja, da meja ni črta, ampak

ploskev nepravilne oblike, ki omejuje površino tal, zračnega prostora in podzemlja, ki so

sestavni deli državnega področja.659

Ta opredelitev izhaja iz ideje, da država obsega določen

del zemeljske površine, v okviru katerega običajno izvršuje izključno jurisdikcijo nad

osebami in stvarmi. Stalno arbitražno sodišče je že leta 1910 v zadevi North Atlantic Coast

Fisheries ugotovilo, da je eden bistvenih elementov suverenosti ta, da se izvršuje v okviru

ozemeljskih meja, in da v primeru odsotnosti nasprotnega dokaza ozemlje sovpada s

suverenostjo.660

V zadevi Island of Palmas pa je pojasnilo, da suverenost v razmerjih med

državami pomeni neodvisnost, neodvisnost glede na določen del ozemeljske oble pa je

pravica izvrševati državne funkcije na tem območju ob izključitvi sleherne druge države.661

658

JENNINGS, R., WATTS, A., nav. delo, str. 661. 659

ANDRASSY, J., nav. delo, str. 141. 660

The North Atlantic Coast Fisheries Case (Great Britain, United States), 7 September 1910, RIAA, Vol. XI,

str. 167–226, str. 8. 661

Island of Palmas case (Netherlands, USA), 4 April 1928, RIAA, Vol. II, str. 829–871, str. 838. Glej tudi

DINH, N. Q., DAILLIER, P., PELLET, A., nav. delo, str. 474-475; TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 407.


130

Izključnost državnih pristojnosti je tako postala izhodiščna točka za urejanje večine vprašanj o

mednarodnih odnosih,662

ki je z razvojem mednarodnopravnega reda le še pridobila na

pomenu. Do bistvenih premikov je prišlo po sprejetju Ustanovne listine OZN, ki je določila,

da se morajo države članice OZN vzdržati grožnje s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko

nedotakljivost ali politično neodvisnost katerekoli države (4. točka 2. člena Ustanovne listine

OZN). Prav tako se morajo vzdržati vseh dejanj, ki bi pomenila vmešavanje v zadeve, ki po

svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost države (7. točka 2. člena Ustanovne listine OZN).

Ta načela je potrdila tudi Deklaracija o načelih mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in

sodelovanju med državami v skladu z Ustanovno listino OZN iz leta 1970, ki izraža pravno

zavest (opinio iuris) in stanje mednarodnega običajnega prava na tem področju.663

Mednarodne meje so torej pridobile pomembno vlogo razmejevanja ozemeljskih enot, v

okviru katerih se izvršujejo državne funkcije. Druge države praviloma ne smejo posegati v to

izvrševanje. Prebivalci teh enot pa so podrejeni različnim pravnim redom, ki so izšli iz

izključnosti izvrševanja državnih funkcij. Zato je vprašanje, ali so meje resnično le namišljen

družbeni konstrukt, ki razmejuje države. McCor uadale in Pangalangan denimo trdita, da ne

gre le za razmejitve državnega ozemlja in suverenosti, ampak tudi za določanje

prebivalcev.664

Ne nazadnje je prebivalstvo eno od meril za nastanek države.665

Namen

ozemeljskih meja je tako tudi ta, da »povečujejo skupinsko kohezijo s psihološko izostritvijo

različne identifikacije članov skupnosti od drugih prek meja«.666

Prav tako ne gre poenostavljati razlik med skupinami ljudi, ki živijo znotraj držav. To so

nacionalne, etnične, jezikovne, rasne, verske in druge skupine (ne nujno manjšine), ki imajo

različne položaje in uveljavljajo svoje pravice v pravnopolitičnih okvirih držav, v katerih

živijo. S tega vidika se ni mogoče strinjati, da so meje le navidezne razmejitvene črte (ali

662

Island of Palmas case (Netherlands, USA), 4 April 1928, RIAA, Vol. II, str. 829–871, str. 838. 663

Declaration on Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-operation among States

in accordance with the Charter of the United Nations, G.A. res. 2625, Annex, 25 UN GAOR, Supp. (No. 28),

U.N. Doc. A/5217 at 121 (1970). Slovensko besedilo objavljeno v TÜRK, D., nav. delo (1984), Priloga 3, str.

334–340. Glej tudi TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 63; Military and Paramilitary Activities in and against

Nicaragua (Nicaragua v. United States of America), Merits, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 99-100, odst.

188. Deklaracija se je zaradi svojega velikega pomena pri ugotavljanju pravne zavesti in vsebine pravnih norm

že močno približala pojmu pravnega vira. Kot taka predstavlja akt, ki vsebuje razlago in progresivni razvoj

določil Ustanovne listine OZN. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 63. 664

MCCORQUODALE, R., PANGALANGAN, R., nav. delo, str. 871. 665

Prav tam; glej tudi TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 86-87. 666

MCCORQUODALE, R., PANGALANGAN, R., nav. delo, str. 871.


131

ploskve). Gre namreč za konstrukt, ki z zamejevanjem tako ali drugače določa identiteto

tistih, ki živijo v njegovih okvirih, pri čemer etnična, jezikovna ali katerakoli druga

homogenost prebivalstva ni med prvimi skrbmi te ureditve.667

Izjemen pomen mednarodnih meja potrjuje tudi določba 11. člena Konvencije o nasledstvu

držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978, v skladu s katero sukcesija držav ne vpliva

med drugim na meje, ki so bile določene s pogodbo. Gre za t. i. radicirane pogodbe, ki jih že v

skladu z 62. členom Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 ni

dopustno ukinjati niti s sklicevanjem na bistveno spremembo okoliščin (clausula rebus sic

stantibus).668

Nekateri trdijo, da pravilo o veljavnosti radiciranih pogodb hkrati »potrjuje tudi

splošen značaj načela uti possidetis, posebej v primeru, ko se prenos [suverenosti, op. avt.]

nanaša na situacijo dekolonizacije«.669

Vendar je treba ob tem opozoriti, da ima načelo

kontinuitete mednarodnih meja širši domet od načela uti possidetis, ki se nanaša le na

situacije prehoda nove države v neodvisnost.670

Drugače pa je z notranjimi upravnimi mejami, ki jih določa notranje pravo držav, da bi

razmejilo dele istega suverenega ozemlja v povsem domače namene.671

Njihova naloga torej

ni ne določati (trajnih) razmejitev med ozemlji držav ne opredeljevati identiteto tistih,672

ki

živijo v njihovih okvirih. Običajno so posledica notranje organizacije držav, ki delijo svoja

ozemlja na podenote, kot so denimo pokrajine, občine, katastrske občine in druge podenote,

ki jih poznamo v ureditvah različnih pravnih redov. To praviloma ne bi smelo imeti posledic

za odnose med državami, toda zgodovina je pokazala, da so države precej neodporne na

ozemeljske spremembe. Po drugi svetovni vojni so se zaradi naporov mednarodne skupnosti

667

Prim. prav tam, str. 871. 668

Glej tudi TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 111, 415. Meddržavno sodišče pa je potrdilo trajno veljavnost takih

meja tudi v primerih, ko pogodba, s katero so bile določene, preneha veljati. Territorial Dispute (Libyan Arab

Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J. Reports 1994, str. 37, odst. 72. Glej tudi Continental Shelf (Tunisia/Libyan

Arab Jamahiriya), Judgment, I.C.J. Reports 1982, str. 66, odst. 84. 669

DUPUY, P.: Droit international public, 3e dition. Dalloz, Paris 1995, str. 41. Meddržavno sodišče pa je

poudarilo, da »ni dvoma, da obveznost spoštovati prej veljavne mednarodne meje v primeru nasledstva držav

izvira iz splošnega pravila mednarodnega prava, ne glede na to, ali je to pravilo izraženo tudi v formuli uti

possidetis«. Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 566, odst. 24. 670

Prim. SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 114. O kontinuiteti in dokončnosti meja glej tudi KAIKOBAD, K.

H.: Some Observations on the Doctrine of Continuity and Finality of Boundaries, v: 54 Brit. Y. B. Int'l L. 119

(1983), str. 119–141. 671


Velja opozoriti, da elementa identitete ni mogoče povsem prezreti niti pri obravnavi upravnih meja, vendar je

jasno, da upravne meje nimajo enake vloge kot mednarodne meje.


132

razmere sicer vidno stabilizirale v primerjavi s prejšnjimi obdobji, vendar odcepitev, razpadov

držav in poskusov enostranskih odcepitev ni bilo mogoče vselej preprečiti. Že zelo zgodaj se

je bilo treba domisliti pravil, ki bi pomagala ob prehodih suverenosti in določitvi novih

ozemelj. In prav v tem dogajanju so začetki in nadaljnji razvoj načela uti possidetis, ki je

zarezal v občutljivo razmerje med mednarodnim in notranjim redom, med mednarodnimi in

notranjimi mejami.

Notranje upravne meje so nenadoma postale predmet razprav na mednarodni ravni in v

številnih primerih pridobile mednarodni značaj in varstvo, ki jim pred tem ni pripadalo. V

zadevi Dubaj/Šarjah je bilo potrjeno, da ni mogoče pripisati enake vrednosti meji, ki je bila

določena na podlagi pogodbe, arbitraže ali v postopku sodnega odločanja, v katerem so

stranke imele možnost predstaviti svoje argumente, in meji, ki je bila vzpostavljena na

podlagi upravne odločitve, ki jo je izdala oblast, ki je morda spregledala poglede strank, in je

nastala v situaciji neenakosti.673

Meddržavno sodišče pa je ugotovilo, da je uti possidetis iuris

retroaktivno načelo,674

ki kot mednarodne meje določa upravne meje, ki so bile izvorno

namenjene v precej drugačne namene.675

Shaw ob tem poudarja, da v skladu z načelom uti

possidetis ne morejo vse upravne meje postati mednarodne meje. Praksa držav je po

njegovem mnenju potrdila, da mednarodne meje postanejo tiste meje, ki jih je določila

kolonialna sila oziroma meje, ki so razmejevale zvezne enote nekdanje skupne države.676

Sprememba drugih upravnih meja v mednarodne meje pa je odvisna od okoliščin konkretnega

primera.677

Menim, da lahko z vidika dozdajšnje prakse držav zagovarjamo eksplicitnejše stališče. Ker uti

possidetis deluje tako v primerih razpadov kot tudi v primerih (enostranskih) odcepitev,

673

Arbitration Concerning the Border between the Emirates of Dubai and Sharjah Award, London, 19 October

1981, 91 ILR 543, str. 579. 674

V tem primeru bi kvečjemu šlo za nepravo retroaktivnost, ki je pravno dopustna. Notranje meje namreč niso

postale mednarodne meje za nazaj (ex tunc), kar bi bilo tudi nesmiselno, ampak od trenutka pridobitve

neodvisnosti, torej vnaprej (ex nunc). Tako gre tudi razumeti ugotovitev Meddržavnega sodišča v zadevi med

Burkino Faso in Malijem, da uti possidetis »zamrzne pravni naslov; ustavi uro, vendar ne premakne kazalcev

nazaj«. Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 568, odst. 30. 675


intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 388, odst. 43. V sporu med Burkino Faso in Malijem je sodišče jasno

poudarilo, da načelo uti possidetis ne učinkuje retroaktivno. Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str.

568, odst. 30. Glej tudi Maritime Delimitation and Territorial Questions between Qatar and Bahrain, Merits,

Judgment, I.C.J. Reports 2001, str. 40 – Dissenting Opinion of Judge Torres Bernárdez, str. 257 in nasl. 676


Prav tam, str. 119.


133

pridobijo položaj in kakovost mednarodnih meja ne le upravne meje, ki so razmejevale

zvezne enote v nekdanji federaciji, ampak tudi upravna meja, ki je razmejevala matično

državo od ozemeljske enote, ki se je odcepila. Upoštevati pa je treba tudi časovni vidik, saj

lahko zgolj kolonialne oziroma upravne meje, ki obstajajo v določenem trenutku (običajno v

trenutku pridobitve neodvisnosti), postanejo mednarodne meje.678

4. 2. Razlikovanje med uti possidetis iuris in uti possidetis de

facto

Praksa latinskoameriških držav se je razlikovala pri določanju meja in oblikovala dva vidika

načela uti possidetis: iuris in de facto.679

V skladu s prvim pojmovanjem, ki je bilo značilno

za države naslednice španskega imperija, so bili pri določitvi meja relevantni španski pravni

dokumenti. Drugo pojmovanje pa je bilo značilno za Brazilijo kot naslednico portugalskega

imperija in je poudarjalo pomen dejanske posesti.680

Ta pojmovna razlika je bila pogojena z različnimi pogledi na Madridsko pogodbo iz leta 1750

in Pogodbo iz San Ildefonsa iz leta 1777, ki sta določili meje v Latinski Ameriki. Brazilija je

štela, da pogodbi nista več veljavni zaradi vojne med Španijo in Portugalsko, ki se je končala

s sprejetjem Pogodbe iz Badajoza leta 1801.681

Slednja po brazilskem stališču ni obudila

veljavnosti prejšnjih dveh pogodb, zaradi česar tudi nista mogli biti uporabljeni pri določanju

meja med neodvisnimi državami Latinske Amerike. Brazilija je zato sklenila, da v odsotnosti

pogodbe, ki bi določala mejo, velja načelo uti possidetis de facto, v skladu s katerim naj

legitimna suverenost temelji na okupaciji, rabi in dejanskem nadzoru nad ozemljem.682

Brazilsko razumevanje je torej temeljilo na konceptu dejanske posesti kot nasprotju

domnevane (fiktivne) posesti, ki je bila značilna za države naslednice španskega imperija. Te

678


GARCIA, B., nav. delo, str. 53; RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 594-595. 680

HYDE, C. C., nav. delo, str. 502-503; NESI, G., nav. delo (1996), str. 53-54; SHAW, M. N., nav. delo

(1997), str. 493. 681

KOHEN, M. G., nav. delo (2001), str. 64; GARCIA, B., nav. delo, str. 53. 682

GARCIA, B., nav. delo, str. 53. Nekateri trdijo, da je posest de facto imela izrazito vlogo v večini primerov v

tistem obdobju. LAUTERPACHT, E., SCHWEBEL, S., ROSENNE, S., ORREGO VICUÑA, F.: Legal Opinion

on Guatemala's Territorial Claim to Belize, November 2001, str. 94, odst. 21-22.


134

so namreč štele, da sta pogodbi iz Madrida in San Ildefonsa veljali v trenutku pridobitve

njihove suverenosti, torej tudi po vojni med Španijo in Portugalsko, in določali mejo med

njimi in Brazilijo pred in po letu 1822, ko je Brazilija pridobila neodvisnost.683

Bartoš opozarja, da so države tudi sicer razlagale načelo uti possidetis v skladu z lastnimi

interesi. Ko so kolonialne upravne enote izvrševale avtoriteto prek svoje jurisdikcije, je

država naslednica razlagala uti possidetis kot dejansko upravno posest v času neodvisnosti

(vidik de facto). Druga stran, katere ozemlje se je zmanjšalo zaradi sosedovega

ekspanzionizma, pa je zatrjevala, da se uti possidetis nanaša zgolj na pravno črto, ki jo je

vzdrževala pravna oblast (vidik de iure).684

Arbitražni tribunali, ki so se ukvarjali z razlikovanjem med vidikoma iuris in de facto, so v

svojih odločbah zavzeli različne razlage.685

V sporu med Kolumbijo in Venezuelo iz leta 1922

se je arbiter oprl na uti possidetis iuris iz leta 1810 in ga označil za ustavnopravno in

mednarodnopravno načelo, ki spreminja nekdanje meje španskih provinc v meje novih

republik.686

V zadevi Honduras Borders687

iz leta 1933 pa je tribunal denimo odločil, da se uti

possidetis nedvomno nanaša na posest, razen če bi jasno posegal v dokončno voljo kralja.688

Po njegovih ugotovitvah se je namreč uti possidetis iz leta 1821 nujno nanašal na upravni

nadzor, ki je imel podlago v volji (ukazu) španske krone.689

Razlikovanje med obema vidikoma je povzročilo zmedo med državami690

in izzvalo ostre

kritike. La Pradelle navaja, da se je »ameriško ali kolonialno načelo, predstavljeno v obliki uti

possidetis iuris, oddaljilo od svojih začetkov, tako da zdaj temelji na kontradiktorni izjavi:

683





str. 223–298, str. 228. 687

Honduras borders (Guatemala, Honduras), 23 January 1933, RIAA, Vol. II, str. 1307–1366, str. 1323-1324. 688


Glej tudi SCHWARZENBERGER, G., nav. delo, str. 320-321. Upravni nadzor, ki je imel podlago v volji

španskega vladarja, je bil dejansko kompromis med pravnim in dejanskim vidikom uti possidetisa. V skladu s

pravnim vidikom je bilo treba presoditi, ali je prišlo do izrecne podelitve suverene oblasti v obliki kraljevskih

ukazov, zakonov in odlokov. Dejanski vidik pa se je nanašal na upoštevanje dejanskih izrazov avtoritete skupaj s

tiho privolitvijo (ang. acquiescence), ki je ni spremljalo neodobravanje suverena. BARTOŠ, T., nav. delo, str.

46. 690

Sharma pojasnjuje, da je prišlo do zmede zlasti, ko se črti uti possidetis iuris in de facto nista ujemali.

SHARMA, S. P., nav. delo, str. 120.


135

vrača se k naslovu in ne dejstvu posesti. Predstavljeno kot formula uti possidetis de facto, je

običajno pleonazem in se zamenjuje z načelom okupacije.«691

La Pradellevemu mnenju sledi

tudi Fisher.692

Waldock podobno trdi, da sta nedoločnost in dvoumnost, ki je izhajala iz

»vprašanja, ali se uti possidetis nanaša na posest de iure, tj. na upravne meje, kot so jih

teoretično določili španski kraljevi dekreti, ali na posest de facto, tj. na meje, ki so jih

nekdanje kolonialne oblasti dejansko spoštovale«, diskreditirali doktrino uti possidetis kot

merilo reševanja mejnih sporov v Latinski Ameriki.693

Ne glede na različne razlage in mnenja pa je mogoče ugotoviti, da so arbitražni tribunali

upoštevali posest v primerih, ko so bile meje starih upravnih enot določene nejasno.694

V

svojih odločitvah so upoštevali izvrševanje jurisdikcije in izvajanje vladnih upravnih aktov.695

Meddržavno sodišče je v sporu med Burkino Faso in Malijem prav tako ugotovilo, da ima v

skladu z načelom uti possidetis (iuris) pravni naslov premoč nad dejansko posestjo (ang.

effective possession).696

Tudi glede Brazilije ne smemo sklepati, da je na splošno in a priori zavračala načelo uti

possidetis iuris. Kot pojasnjuje Kohen, je preprosto menila, da v trenutku pridobitve

neodvisnosti ni obstajal drug pravno upošteven temelj za njene zahtevke, zato se je naslonila

na dejansko posest.697

Nesi podobno trdi, da Brazilija ni nasprotovala samemu načelu uti

possidetis, ampak veljavnosti Pogodbe iz San Ildefonsa in pomenu podatkov, na podlagi

katerih bi se ob upoštevanju odločilnega datuma rekonstruirale ozemeljske razdelitve.698

Po

mnenju Brazilije ti podatki niso mogli biti formalni akti kolonialnih oblasti.699

V bistvenem je

torej soglašala s preostalimi latinskoameriškimi državami, kar pomeni, da je zavrnila obstoj

terra nullius v Latinski Ameriki in priznala, da nove države uživajo ozemeljsko suverenost,

691

LA PRADELLE, P. de, nav. delo, str. 86-87; EL OUALI, A., nav. delo, str. 132-133. 692

FISHER, F. C., nav. delo, str. 416. 693

WALDOCK, C. H. M., nav. delo, str. 325-326. 694


D. (ur.), nav. delo, str. 47-48. 695


Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 566, odst. 23. Svoje stališče, da ima prednost nosilec

pravnega naslova, je znova potrdilo v sporu med Kamerunom in Nigerijo. Land and Maritime Boundary between


str. 353-354, odst. 68. 697

KOHEN, M. G., nav. delo (2001), str. 65; glej tudi GARCIA, B., nav. delo, str. 54. 698


Prav tam.


136

kot sta jo pred tem uživali Španija in Portugalska, ter sprejela, da je treba skupne meje

določiti na podlagi veljavnih pogodb o mejah.700

4. 3. Vloga in pomen effectivités

Razlikovanje med vidikoma iuris in de facto odpira širše vprašanje glede vloge in pomena

pravnih naslovov (ang. title, fr. titre) in effectivités pri ugotavljanju meje med državami. V

arbitražni in sodni praksi bomo našli različna stališča do tega vprašanja, na podlagi katerih ni

mogoče ugotoviti, kateri pristop je pravilen in naj se uveljavi pri reševanju sporov v

prihodnosti. Nesporno je le to, da imajo tako pravni dokumenti kot tudi effectivités pomen pri

ugotavljanju meje. Ali drugače: tako pravni dokumenti kot tudi effectivités lahko dokazujejo

pravni naslov, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti potek meje.

V zadevi Minquiers and Ecrehos je Meddržavno sodišče odločilo, da je treba na podlagi

predloženih dokazov zaključiti, da suverenost nad otoki Minquiers in Ecrehos pripada Veliki

Britaniji.701

Glede otokov Ecrehos je ugotovilo, da so jih na začetku 13. stoletja šteli in

obravnavali kot del Kanalskih otokov, ki jih je imel angleški kralj in je ta na začetku 14.

stoletja nad njimi tudi izvrševal jurisdikcijo. Posebej je poudarilo, da so britanske oblasti

»večino 19. in v 20. stoletju izvrševale državne funkcije glede skupine otokov [Echreos].

Francoska vlada po drugi strani ni predložila dokazov o veljavnem naslovu do te skupine. V

takih okoliščinah je treba zaključiti, da suverenost nad otoki Echreos pripada Veliki

Britaniji«.702

Glede otokov Min uiers pa je sodišče ugotovilo, da so jih v 17. stoletju

obravnavali kot del fevda Noirmont na otoku Jersey, britanske oblasti pa so precejšen del 19.

stoletja izvrševale državne funkcije nad otoki Minquiers.703

Sodišče je že uvodoma poudarilo,

700

GARCIA, B., nav. delo, str. 54. 701

The Minquiers and Ecrehos case, Judgment of November 17th, 1953: I.C.J. Reports 1953, str. 72. Velika

Britanija in Francija sta 24. septembra 1951 sklenili dogovor, da spor glede suverenosti nad otočki in skalami v

skupini Min uiers in Ecrehos predložita v reševanje Meddržavnemu sodišču. Državi sta zaprosili Meddržavno

sodišče, da odloči, ali suverenost nad otočki in skalami v skupini Min uiers in Ecrehos pripada Veliki Britaniji

ali Franciji. Med pravdanjem sta sodišču predložili številne stare zgodovinske naslove, ki so segali v srednji vek,

ki pa jih sodišče ni uporabilo pri rešitvi spora. 702


Prav tam, str. 67–72.


137

da sta Velika Britanija in Francija zatrjevali star ali izviren naslov, ki naj bi še veljal, zaradi

česar po mnenju sodišča sporno ozemlje ni bilo terra nullius.704

Meddržavno sodišče se je v poznejši zadevi med El Salvadorjem in Hondurasom, v kateri je

med drugim presojalo, ali lahko izvrševanje ali izkazovanje suverenosti ene od strank, posebej

ko druga stran temu ne nasprotuje, nakazuje prisotnost črte uti possidetis iuris, kjer so dokazi

o dokumentarnih naslovih ali kolonialni effectivités dvoumni, oprlo prav na to razlago.705

Ugotovilo je tudi, da lahko posest, ki jo spremlja izvrševanje suverenosti, služi kot dokaz o

črti uti possidetis iuris.706

Tudi v zadevah med Belgijo in Nizozemsko707

ter Kambodžo in Tajsko708

je Meddržavno

sodišče obravnavalo razmerje med pravnimi naslovi in dejanskim izvrševanjem suverenosti

(ang. effective sovereignty) in odločilo, da ima prednost pravni naslov, ki temelji na

sporazumu med strankami.709

V z vidika načela uti possidetis še posebej pomembni odločitvi Meddržavnega sodišča v

zadevi med Burkino Faso in Malijem,710

je sodišče opredelilo pravno razmerje med

kolonialnimi effectivités711

in pravnimi naslovi, na katerih temelji uporaba načela uti

possidetis. Razlago je mogoče strniti v štiri možnosti:

1. ko ravnanje natanko ustreza pravu, kjer učinkovita uprava (ang. effective administration)

dopolnjuje uti possidetis iuris, je vloga effectivité ta, da potrdi izvrševanje pravice, ki izhaja iz

pravnega naslova;

2. ko ravnanje ni v skladu s pravom, kjer s spornim ozemljem učinkovito upravlja država, ki

nima pravnega naslova, ima prednost nosilec naslova;

704





Case concerning Sovereignty over certain Frontier Land, Judgment of 20 June 1959: I.C.J. Reports 1959, str.

209. 708

Case concerning the Temple of Preah Vihear (Cambodia v. Thailand), Merits, Judgment of 15 June 1962:

I.C.J. Reports 1962, str. 6. 709

Več o tem SHARMA, S. P., nav. delo, str. 128. Glej tudi poglavje 4. 4. Pomen poznejšega ravnanja držav, str.

142. 710


Kolonialne effectivités je sodišče opredelilo kot »ravnanje upravnih oblasti, ki dokazuje dejansko izvrševanje

ozemeljske jurisdikcije na določenem območju v kolonialnem obdobju«. Frontier Dispute, Judgment, I.C.J.

Reports 1986, str. 586, odst. 63.


138

3. če effectivité ne soobstaja z nobenim pravnim naslovom, jo je kljub temu treba upoštevati;

4. in končno v primerih, ko na podlagi pravnega naslova ne moremo določiti ozemeljskega

prostranstva, na katerega se naslov nanaša, ima lahko effectivité bistveno vlogo pri

pojasnjevanju, kako je naslov razlagan v praksi.712

Upoštevanje effectivités ni omejeno zgolj na obdobje pred ali ob neodvisnosti, ampak tudi na

obdobje po neodvisnosti. Tako je sodišče v zadevi med El Salvadorjem in Hondurasom

odločilo, da lahko v določenih primerih upošteva tudi listinske dokaze glede post-kolonialnih

effectivités, če meni, da nakazujejo na mejo uti possidetis iuris iz leta 1821, pod pogojem, da

obstaja razmerje med takimi effectivités in določitvijo meje.713

Svoje stališče glede

upoštevanja effectivités po pridobitvi neodvisnosti je potrdilo tudi v zadevi med Beninom in

Nigrom, v kateri je zaradi odsotnosti pravnega naslova upoštevalo izvrševanje suverenosti

(državnih funkcij) nad spornimi območji, da bi določilo, kje je bila meja uti possidetis iuris.714

V sporu med Hondurasom in Nikaragvo je ugotavljalo, ali je mogoče na podlagi kolonialnih

effectivités določiti mejo in zaključilo, da stranki nista predložili dokazov o teh effectivités na

spornih območij in zato ni bilo mogoče ugotoviti, da imata naslov do teh ozemelj v skladu z

načelom uti possidetis.715

Ugotovilo pa je, da je mogoče mejo določiti na podlagi post-

kolonialnih effectivités, ki pa jih ni obravnavalo v okviru določanja meje uti possidetis. Pri

tem je upoštevalo zakonodajni in upravni nadzor, uporabo in uveljavljanje kazenskega in

civilnega prava, ureditev priseljevanja, ureditev ribolovnih aktivnosti, pomorsko stražo,

koncesijo za nafto in javna dela.716

712

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 586-587, odst. 63. V poznejših zadevah je sodišče

vnovič potrdilo to stališče. Land and Maritime Boundary between Cameroon and Nigeria (Cameroon v. Nigeria:

Equatorial Guinea intervening), Judgment, I.C.J. Reports 2002, str. 303; Sovereignty over Pulau Ligitan and

Pulau Sipadan (Indonesia/Malaysia), Judgment, I.C.J. Reports 2002, str. 625; Territorial and Maritime Dispute

between Nicaragua and Honduras in the Caribbean Sea (Nicaragua v. Honduras), Judgment, I.C.J. Reports

2007, str. 659; Territorial and Maritime Dispute (Nicaragua v. Colombia), Judgment, 19 November 2012, ICJ,

General List No. 124. 713


intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 398-399, odst. 62; NESI, G., nav. delo (1996), str. 83-84. 714

Frontier Dispute (Benin/Niger), Judgment, I.C.J. Reports 2005, str. 109-110, odst. 27. 715


Honduras), Judgment, I.C.J. Reports 2007, str. 704–711. 716

Prav tam, str. 711–722.


139

Pravni naslov se torej dokazuje ne le z listinskimi dokazi (ang. documentary evidence), ampak

z vsakršnim dokazom, ki bi lahko vzpostavil obstoj pravice ali dejanski izvor take pravice.717

Normativni razvoj načela uti possidetis od 19. stoletja do danes je pokazal, da se to načelo

primarno nanaša na pravne naslove, kot so obstajali v okviru kolonialnega prava in pozneje

notranjega prava držav. Država namreč izvršuje svoje državne funkcije oziroma oblast nad

določenim ozemljem na podlagi nekega pravnega naslova (pogodbe, zakona ali drugega

akta).718

Če so effectivités drugačne od tega, kar določa pravni naslov, ima prednost nosilec

tega pravno določenega naslova.719

Toda v praksi pogosto prihaja do primerov, ko pravni naslovi niso jasno določeni, zato s

pomočjo effectivités ugotovljamo, kako so države nejasne pravne naslove (dokumente)

razumele in izvajale v praksi. Pri tem ne gre za to, da bi prezrli pravne naslove, ampak jih

skušamo vzpostaviti oziroma razlagati z ravnanji državnih oblasti, ki dokazujejo dejansko

izvrševanje ozemeljske jurisdikcije na določenem območju. Naleteli pa bomo tudi na primere,

ko pravnih dokumentov sploh ni ali pa so tako nedoločni, da jih ne bo mogoče dokazovati niti

prek effectivités. V takih primerih bomo potek meje ugotavljali zgolj na podlagi effectivités.

Ker ima torej pravno določen naslov primarno vlogo pri ugotavljanju poteka meje, effectivités

uživajo vlogo nadomestnega naslova (ang. residual title, fr. titre supplétif).720

Očitno je torej, da se pravo in dejstva tesno prepletajo pri učinkovanju načela uti possidetis

(iuris).721

To dokazuje njegov razvoj od prenosa v mednarodno pravo, v katerem je sprva

potrjeval spoštovanje dejansko pridobljenega ozemlja ob prenehanju sovražnosti med

vojskujočimi se stranmi. Pozneje, v procesu dekolonizacije, pa je varoval latinskoameriška

717


Ustavno sodišče je v postopku presoje ustavnosti arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško

poudarilo, da je za mednarodnopravno utemeljenost državne meje ključno, da država izkazuje pravni naslov. Ta

ima dve funkciji, in sicer (1) je podlaga za izvrševanje državne suverenosti in pove, od kod izvira pravno

upravičenje države do njenega ozemlja in suverenosti ter (2) izkazuje in varuje konkreten potek meje v naravi.


Gre za primere, ko se izvrševanje dejanske posesti ne ujema s potekom mejnih črt, določenih s pogodbo o

meji ali drugim pravnim dokumentom. Prednost ima tako pogodbeno določena meja in ne meja, ki se je morebiti

uveljavila (mimo pogodbe) na podlagi izvrševanja dejanske posesti nad določenim območjem. Prim. TÜRK, D.,

nav. delo (2007), str. 414. 720

DISTEFANO, G.: La Notion de Titre Juridi ue et les Diff rends Territoriaux Dans L'Ordre International,

Extrait de la Revue G n rale de Droit International Public, Avril-Juin 1995, Num ro 2. Editions A. Pedone,

1995, str. 335–366, str. 361. O nadomestni vlogi effectivités glej tudi MILANO, E., nav. delo, str. 111-112. 721

ALLEN, S.: Case Concerning the Frontier Dispute (Benin/Niger), v: 55 Int'l & Comp. L.Q. 729 (2006), str.

729–742, str. 738; glej tudi CASTELLINO, J., nav. delo (2000), str. 112-113.


140

ozemlja, ki so bila pridobljena na zanikanju terra nullius in pravni konstrukciji fiktivne

posesti. Ker je v tem smislu dajal prednost pravnim dokumentom (in ne dejanski posesti), so

ga označili za uti possidetis iuris. Ko je postalo jasno, da so ti dokumenti vse prej kot

zanesljiv temelj za določitev meje, so se države ter z njimi tribunali in sodišča oprli tudi na

pojem effectivités, ki se je znova obračal na dejansko izvrševanje ozemeljske jurisdikcije.

Allen zato trdi, da »zapleteno razmerje med pravnimi naslovi in kolonialnimi effectivités

dokazuje, da načelo uti possidetis (iuris) ohranja nerešeno povezavo s pojmom dejanske

okupacije, ki se pojavi, ko so dokazi o pravnem naslovu neprepričljivi«.722

Temeljitejše

obravnavanje teh vprašanj pa pokaže, da razmerje med pravnimi naslovi in kolonialnimi

effectivités ni tako zelo zapleteno. Težave nastanejo zlasti, ko poskušamo pravnoteoretično

razlikovati med vidikoma iuris in de facto, ne da bi raziskali posledice in upravičenost tega

razlikovanja. Zgodovinsko je to razlikovanje povsem utemeljeno,723

z vidika poznejšega

normativnega razvoja pa postane ne le obsoletno, ampak tudi škodljivo, saj v razpravo vnaša

nepotrebno zmedo. Arbitražna in sodna praksa nista sprejeli stališča, na podlagi katerega bi

bilo mogoče sklepati, da danes obstajata dve samostojni pravni načeli uti possidetis iuris in de

facto.724

Če obravnavamo prakso Meddržavnega sodiča, bomo ugotovili, da je potrdilo obstoj

načela uti possidetis iuris, ki daje prednost pravnemu naslovu, ne izključuje pa niti vloge

effectivités. V nobeni od svojih odločb pa ni obravnavalo načela uti possidetis de facto kot

tistega pravnega načela, na podlagi katerega bi lahko odločili o meji med državama. Tisti, ki

zagovarjajo, da je upoštevanje effectivités dokaz o veljavi načela uti possidetis de facto,725

pa

722

ALLEN, S., nav. delo, str. 739. Allen z izrazom »dejanska okupacija« najbrž meri na izvajanje dejanske

oblasti nad določenim ozemljem, saj je mirna okupacija kot način pridobitve ozemlja stvar preteklosti. 723

Glej poglavje 4. 2. Razlikovanje med uti possidetis iuris in uti possidetis de facto, str. 133. Shaw navaja, da

so druge južnoameriške države nasprotovale brazilskem razumevanju načela uti possidetis, zaradi česar bi lahko

njegovo uporabo obravnavali »kot omejeno na posebne okoliščine brazilskih zahtevkov«. SHAW, M. N., nav.

delo (1996), str. 100. 724

Parodi denimo zatrjuje obstoj obeh načel – uti possidetis iuris in uti possidetis de facto. PARODI, C. A., nav.

delo, str. 5–8. Med slovenskimi avtorji glej denimo ŠEBENIK, N.: Načelo …, nav. delo (2007), str. 832–834.

Glej tudi Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 31. 725

ŠEBENIK, N.: Načelo …, nav. delo (2007), str. 832–833. Šebenikova ugotavlja, da je treba pri presoji, katero

načelo, naj ima prednost, izhajati iz dejanskega stanja. V nadaljevanju pa pojasni, da pravni naslov načeloma

prevlada nad dejanskim stanjem. Prav tam, str. 833, 837. Pri odločanju v konkretni zadevi je treba vedno izhajati

iz dejanskega stanja. Pravo, ki naj se pri tem uporabi (ali morda celo odločanje na podlagi ex aquo et bono),

običajno določita stranki v sporazumu. Če pa take določbe ne bi bilo, sodišče ali arbitraža odloča po pravu, kar

pomeni, da mora (v mejnih sporih) upoštevati tudi načelo uti possidetis. Ni pa mogoče zatrjevati obstoj dveh

načel uti possidetis in hkrati pojasnjevati, da ima načelo uti possidetis iuris (vnaprejšnjo) prednost pred načelom

uti possidetis de facto. Med pravnimi načeli namreč ni hierarhije. Več o tem KOSKENNIEMI, M.: Hierarchy in

International Law: A Sketch, v: 8 Eur. J. Int'l L. 566 (1997), str. 566–582, str. 575.


141

ne pojasnijo, zakaj Meddržavno sodišče ni pri obravnanju konkretnih zadev izrecno opozorilo

na obstoj obeh načel in razmerja med njima ter navedlo, da je spor presojalo (tudi) na podlagi

tega načela. Podobnosti med effectivités in vidikom de facto nedvomno obstajajo, vendar je

vprašanje, ali so effectivités resnično identične z izvrševanjem dejanske posesti nad ozemljem,

saj se glede effectivités ne zahteva izkazovanje posesti na celotnem zahtevanem ozemlju.726

Meddržavno sodišče in arbitraže so torej oblikovali prakso, v skladu s katero je treba mejne

spore presojati na podlagi načela uti possidetis iuris, v okviru katerega se lahko upoštevajo

tudi effectivités. Pogosto pa se je že izkazalo, da prihaja do nejasnih odločitev, ki ustvarjajo

zmedo glede razmerja med načelom uti possidetis iuris in effectivités. V zadevi med

Nikaragvo in Kolumbijo je denimo Meddržavno sodišče odločilo, da ne pogodba iz leta 1928

ne uti possidetis iuris ne nudita podlage za odločitev o mejnem sporu in je potem presojalo,

ali je mejo mogoče določiti na podlagi effectivités.727

Teoretično je to zelo vprašljivo, saj je

sodišče v okviru obravnave načela uti possidetis iuris upoštevalo le kolonialne odredbe (ang.

colonial orders) in ugotovilo, da te ne določajo ničesar glede spornih območij. Zato je prešlo

na ugotavljanje effectivités, ki pa jih je obravnavalo povsem zunaj pravnih okvirov načela uti


Ne glede na neenotno arbitražno in sodno prakso je tako ustrezneje zaključiti, da obstaja eno

načelo uti possidetis, glede katerega je praksa oblikovala dokaj jasna pravila odločanja.

Organ, ki bo odločal o zadevi, bo moral v skladu s temi pravili najprej ugotoviti, ali je

mogoče potek meje določiti na podlagi pravno določenega naslova. Če tak naslov ne bo

omogočal takojšnjega zaključka o poteku meje (kar v praksi ni redko), bo moral organ

presoditi, ali je mogoče ta pravno določen naslov dopolniti oziroma pojasniti s pomočjo

effectivités. Šele v odsotnosti pravno določenega naslova glede kateregakoli območja bodo

prišla v poštev ravnanja držav kot mehanizma, ki vzpostavlja pravo.729

Vendar je vprašanje,

ali lahko v tem primeru sploh še govorimo o meji uti possidetis.730

726

Shaw pojasnjuje, da izvajanja dejanskega nadzora ne smemo razumeti kot izkazovanja posesti in naselitve na

celotnem zahtevanem ozemlju. SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 511. 727

Territorial and Maritime Dispute (Nicaragua v. Colombia), Judgment, 19 November 2012, ICJ, General List

No. 124, str. 26–28, odst. 57–65. 728

Prav tam, str. 28–34, odst. 66–84. 729


245; MILANO, E., nav. delo, str. 112-113. Shaw se pridružuje Huberju, ki je poudaril, da je dejansko,

kontinuirano in miroljubno izkazovanje državnih funkcij v primeru spora zanesljivo in naravno merilo


142

Nasprotje torej kvečjemu obstaja med mejnimi črtami, ki so nastale bodisi pravno (na podlagi

pravnih instrumentov oblasti) bodisi dejansko (na podlagi ravnanj držav). Načelo uti

possidetis to nasprotje rešuje tako, da določa, da ima nosilec pravno določenega naslova

prednost pred državo, ki je zgolj izvajala jurisdikcijo nad določenim ozemljem. Toda te

prednosti ne gre razumeti v absolutnem smislu, saj se nosilec pravnemu naslovu lahko tudi

odpove.731

4. 4. Pomen poznejšega ravnanja držav

Poznejša ravnanja držav, ki izhajajo iz skupnega dogovora ali ustrezajo pojmu tihe privolitve

(ang. acquiescence), lahko spremenijo pravni naslov, ki je bil pogodbeno določen, in s tem

tudi mejo uti possidetis, kot je veljala ob pridobitvi neodvisnosti. Tako je odločilo

Meddržavno sodišče denimo v zadevi med El Salvadorjem in Hondurasom732

ter med

Nigerijo in Kamerunom.733

Podobno pa je ugotovila tudi komisija za mejo med Eritrejo in

ozemeljske suverenosti. Katera suverena ravnanja so potrebna za utemeljitev naslova, bo odvisno od konkretnih

okoliščin posameznega primera, vključno z naravo ozemlja, stopnjo nasprotovanja, ki ga je to izvajanje izzvalo,

in mednarodnim odzivom. Pomembno pa je, da ta ravnanja izvrši (1) država v okviru izvrševanja suverenih

pristojnosti (à titre de souverain) ali (2) posamezniki, katerih dejanja naknadno odobri država ali (3) korporacije

ali družbe, ki jim je država dovolila sodelovanje pri takih dejavnostih in so torej izvršena v imenu države. V

nasprotnem primeru tako ravnanje nima pravnih posledic. Shaw posebej poudarja, da bo pomen effectivités v

pravu odvisen od obstoja pravnega naslova do ozemlja. SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 511, 513-514. 730

Določanje sporne ali nejasne mejne črte uti possidetis je različno od določanja nove mejne črte, ki temelji na

dejanskem izkazovanju suverene oblasti. SHAW, M. N., nav. delo (1996), str. 137. Kohen tudi priznava, da uti

possidetis ne more urediti problemov glede meja, če te pred tem niso obstajale ali pa so bile slabo določene.

KOHEN, M. G.: Le probl me des fronti res en cas de dissolution et de s paration d’ tats: uelles alternatives?,

v: CORTEN, O., DELCOURT, B., KLEIN, P., LEVRAT, N. (ur.), nav. delo, str. 400. 731




Sodišče je potrdilo stališče, ki ga je zavzelo v zadevi med Burkino Faso in Malijem glede razmerja med

pravnimi naslovi in effectivites ter pojasnilo, da gre v predmetni zadevi za to, da s spornim ozemljem dejansko

upravlja država, ki nima pravnega naslova. Zato je nosilec pravnega naslova do ozemlja vzhodno od meje, kot jo

določajo instrumenti, Kamerun. Ravnanje Kameruna na tem ozemlju je relevantno le pri presoji vprašanja, ali je

je tiho privolil v spremembo pogodbenega naslova, »ki v pravu ne more biti povsem prekludirana«. Effectivités,

ki jih je izvrševala Nigerija, je sodišče označilo za ravnanja contra legem. Land and Maritime Boundary between


str. 351, 353-354, 383-384.


143

Etiopijo, in sicer da je pogodbeno določen pravni naslov mogoče spremeniti, če iz ravnanja

držav izhaja, da so s tako spremembo soglašale.734

Uti possidetis torej ne zamrzne meja za vedno, ampak je te mogoče spremeniti tako z

dogovorom kot tudi s tiho privolitvijo. Relevantna praksa je lahko tista, ki se nanaša na

obdobje takoj po neodvisnosti ali pa tudi na nedavne dogodke.

4. 5. Pravičnost

Pravičnost je priznan koncept v mednarodnem pravu, ki pa ga ni mogoče natančno definirati.

Türk pojasnjuje, da poznamo več vrst pravičnosti: akcesorno pravičnost, ki je izražena v

pravnih normah, in abstraktno pravičnost (ex aequo et bono),735

ki jo določa drugi odstavek

38. člena Statuta Meddržavnega sodišča.736

Lowe podobno navaja, da poznamo pravičnost

infra legem, praeter legem in contra legem, ki ji nekateri dodajo še odločitve na podlagi ex

aquo et bono.737

Lapidoth dodaja, da odločitev ex aquo et bono lahko pripada katerikoli od

teh alternativ (infra, praeter ali contra legem), ampak se od njih razlikuje po tem, da ni nujno

vezana na sodno presojo.738

Ne glede na to pa mora ta diskrecijska pravica temeljiti na

objektivni obravnavi in ne sme biti arbitrarna.739

Ker je namen tega poglavja pojasniti

uporabo pravičnosti infra legem v razmerju do načela uti possidetis, naj ta kratek uvod v njen

pomen zadošča.

V primerih, ko meje uti possidetis ne bo mogoče določiti ne na podlagi pravno določenih

naslovov (oblastnih odločitev) ne s preučitvijo effectivités, bo morda treba poseči po

734

PRESCOTT, J. R. V., TRIGGS, G. D., nav. delo, str. 172. 735

V skladu z drugim odstavkom 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča sodišče odloča o zadevi ex aequo et

bono, če se pravdne stranke o tem sporazumejo. 736

TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 61-62. Glej tudi ŠKRK, M., nav. delo (1985), str. 154; ŠEBENIK, N.:

Pravičnost infra legem ali ex aequo et bono v praksi Meddržavnega sodišča in arbitražnih tribunalov, v: Pravna

praksa, št. 38/2007, priloga, str. I–VII; GOURGOURINIS, A.: Delineating the Normativity of Equity in

International Law, v: 11 Int'l Comm. L. Rev. 327 (2009), str. 327–347. 737

LOWE, V.: The Role of Equity in International Law, v: 12 Aust. YBIL 54 (1988-1989), str. 54–81, str. 56. 738

LAPIDOTH, R.: Equity in International Law, v: 22 Isr. L. Rev. 161 (1987-1988), str. 161–183, str. 172.

Posebej o pravičnosti ex aquo et bono glej ŠKRK, M., nav. delo (2009). 739

ZIMMERMANN, A., TOMUSCHAT, C., OELLERS-FRAHM, K. (ur.): The Statute of the International

Court of Justice, A Commentary. Oxford University Press, 2006, str. 734; LAPIDOTH, R., nav. delo, str. 172.


144

pravičnosti (ang. equity).740

Tribunali in sodišča so o mejah že odločili na tej podlagi, in sicer

tudi v primerih, ko stranke niso izrecno določile odločanja na podlagi pravičnosti infra legem.

V zadevi Honduras Borders je tribunal, kjer ni bilo mogoče določiti mejne črte uti possidetis

iz leta 1821, uporabil načelo pravičnosti (ang. equity and justice).741

Tudi v zadevi Rann of

Kutch Arbitration je tribunal o delu meje odločil na podlagi pravičnosti, čeprav ni povsem

jasno, ali je šlo za pravičnost infra legem.742

Tribunal je pojasnil, da bi bilo nepravično

priznati vhoda (ang. inlets) v Nagar Parkar kot tuje ozemlje, in odločil, da pripadata

Pakistanu.743

Jasnejše stališče in ožjo razlago744

načela pravičnosti je zavzelo Meddržavno sodišče v zadevi

med Burkino Faso in Malijem, v kateri je opredelilo pravičnost infra legem kot tisto obliko

pravičnosti, ki »določa metodo razlage veljavnega prava in je ena od njegovih atributov«.745

Izrecno je poudarilo, da vzpostavljenih meja ni mogoče spreminjati na podlagi načela

pravičnosti. Čeprav so te meje z etničnega, geografskega in upravnega vidika nezadovoljive,

»jim veljavo daje uti possidetis in so tako povsem v skladu s sodobnim mednarodnim

pravom«.746

Ker predloženi dokazi niso zadoščali za določitev dela meje, je sodišče

zaključilo, da je treba vodno območje Soum razdeliti pravično (ang. in an equitable manner).

Tudi v zadevi med El Salvadorjem in Hondurasom je Meddržavno sodišče uporabilo načelo

pravičnosti infra legem, in sicer glede dela meje, o kateri ni bilo mogoče odločiti na podlagi

načela uti possidetis iuris.747

Tako kot v zadevi med Burkino Faso in Malijem,748

je tudi v tem

primeru poudarilo, da se ni mogoče sklicevati na pravičnost infra legem z namenom

740

Prim. SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 530. 741

Honduras borders (Guatemala, Honduras), 23 January 1933, RIAA, Vol. II, str. 1307–1366, str. 1336–1364. 742

Tako tudi SHARMA, S. P., nav. delo, str. 135. 743


February 1968, RIAA, Vol. XVII, str. 1–576, str. 21. Stranki sta se izrecno dogovorili za uporabo načela

pravičnosti, nista se pa strinjali glede njene vloge. Prav tam, str. 16-17. 744

Sodnik Abi-Saab se je v ločenem mnenju zavzel za širšo razlago pravičnosti infra legem. Frontier Dispute,

Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 554 – Opinion individuelle de M. Abi-Saab, str. 659 in nasl. 745

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 567-568, odst. 28. Nekateri navajajo, da je sodišče v

mejnem sporu med Burkino Faso in Malijem pri razdelitvi vodnega območja (dela meje) uporabilo načelo

abstraktne pravičnosti oziroma pravičnosti praeter legem. TÜRK, D., nav delo (2007), str. 62; LAPIDOTH, R.,

nav. delo, str. 174. 746




Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 633, odst. 149.


145

spremeniti vzpostavljene meje, ki so bile podedovane po kolonizaciji, ne glede na njihove

pomanjkljivosti.749

4. 6. Odločilni datum

Odločilni datum (ang. critical date) je časovni trenutek ob koncu obdobja, v katerem so se

zgodila materialna dejstva v sporu.750

Gre za trenutek, v katerem se izoblikuje ozemeljski

spor.751

Je izključevalen in dokončen, tako da ravnanja, ki se izvršijo po tem datum,

praviloma niso pravno upoštevna pri reševanju spora.752

Z njegovo izbiro se želi preprečiti, da

bi katerakoli stranka v sporu po tem, ko je do njega že prišlo, s svojimi dejanji ali izjavami

želela namerno izboljšati svoj položaj in tako pridobiti prednost pri dokazovanju svojih

zahtevkov.753

Ker je njegova vloga med drugim ta, da konsolidira pravni naslov, je relevanten

tudi v mejnih sporih, v katerih se stranke sklicujejo na načelo uti possidetis.754

Pri določitvi spornih meja je odločilni datum običajno sovpadel s trenutkom pridobitve

neodvisnosti novih držav, tako da so bila upoštevna zgolj ravnanja in formalni akti do tistega

trenutka.755

V sodbi Meddržavnega sodišča v sporu med Burkino Faso in Malijem je denimo

sodišče kot odločilni datum upoštevalo čas njune pridobitve suverenosti oziroma neodvisnosti

med leti 1959 in 1960.756

Meddržavno sodišče je tudi opozorilo, da stanje v trenutku neodvisnosti ni nujno vedno

odločilno, saj se lahko pojavijo tudi poznejši odločilni datumi, ki so posledica razsodb in

749



GOLDIE, L. F. E.: The Critical Date, v: 12 Int'l & Comp. L.Q. 1251 (1963), str. 1251–1284, str. 1251; glej

tudi SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 509. 751

HILLIER, T., nav. delo, str. 227. 752

Prim. GOLDIE, L. F. E., nav. delo, str. 1251. 753

SANCIN, V.: Kompromis med Slovenijo in Hrvaško, v: Pravna praksa, št. 45/2009, priloga, str. VII–X, str.

IX. 754


Prim. NESI, G., nav. delo (1996), str. 227. 756

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 570, odst. 33-34.


146

sporazumov o mejah.757

Bartoš k temu dodaja še težave, ki se pojavijo zaradi spreminjanja

mejnih črt med ali po odcepitvi od matične države ali v primeru razpada držav.758

Tudi Shaw

opozarja, da so se relevantna ozemeljska situacija ali pravice lahko izkristalizirale že pred

pridobitvijo neodvisnosti v smislu, da so se vzpostavile in niso bile naknadno spremenjene. V

primerih, v katerih je vključenih več držav, bi lahko glede na okoliščine vzeli datum poznejše

neodvisnosti ali datume neodvisnosti vsake države. Lahko pa se tudi zgodi, da pride do

različnih odločilnih datumov glede različnih okoliščin. Datum neodvisnosti lahko tudi

označuje datum nasledstva meja, ki so bile določene z zavezujočo močjo na podlagi prejšnjih

instrumentov. Poleg tega je mogoč spor o tem, ali je primernejši datum neodvisnosti ali datum

zadnjega izvrševanja jurisdikcije nekdanjega suverena za namene upravne organizacije. Črto

uti possidetis pa je v nekaterih primerih mogoče določiti šele po upoštevanju relevantnih

gradiv, ki so prišla na dan po datumu neodvisnosti.759

Pri določanju odločilnega datuma je torej »primeren časovni okvir trenutek neodvisnosti«,760

vendar bo pa treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, kateri datum je najprimernejši.

Pri tem je treba kljub vsemu opozoriti, da v primeru držav, ki pridobijo neodvisnost v

različnih časovnih trenutkih, veljajo v skladu z uti possidetis med sosednjimi državami tiste

meje, ki jih je mogoče določiti na podlagi aktov in ravnanj v trenutku neodvisnosti tiste

države, ki je prva pridobila neodvisnost.761

757



BARTOŠ, T., nav. delo, str. 49; glej tudi SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 510. 759

Povzeto po SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 509-510. Glej tudi SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 495. 760

SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 510; NESI, G., nav. delo (1996), str. 233. 761

NESI, G., nav. delo (1996), str. 229-230. Slovenija in Hrvaška sta se v 5. členu Arbitražnega sporazuma

denimo dogovorili, da je odločilni datum pri obravnavi spora o meji na kopnem in morju 25. junij 1991, tj. tudi

datum slovenske in hrvaške razglasitve neodvisnosti. Določba 5. člena Arbitražnega sporazuma se glasi: »Noben

enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima

pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe.« Arbitražni

sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, Ur. l. RS-MP, št. 11/2010; DRENIK, S.:

Arbitražni sporazum: potek pogajanj in dosežene rešitve, v: Pravna praksa, št. 45/2009, priloga, str. II–V, str. V.

Glej tudi Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 57.


147

4. 7. Pomen notranjega prava

V skladu z načelom uti possidetis je mednarodno pravo tisto, ki določi, da nekdanje upravne

meje postanejo mednarodne meje med neodvisnimi državami. Pomen formalnih aktov, ki jih

je treba upoštevati pri ugotavljanju notranjih meja, pa ureja notranje pravo države. Vendar

tega ne smemo razumeti tako, kot da mednarodno pravo napotuje na uporabo notranjega

prava (fr. renvoi) katerekoli države.762

Z vidika mednarodnega prava je namreč v tem primeru

notranje pravo le golo dejstvo ali dokaz, ki nakazuje na kolonialno dediščino, tj. fotografijo

ozemlja na odločilni datum.763

Notranje pravo je lahko pravo katerekoli kolonialne države, ki je urejalo meje na

pravnoformalni ravni. V sporu med Burkino Faso in Malijem je bilo to francosko kolonialno

pravo d'outre-mer,764

v sporu med El Salvadorjem in Hondurasom pa je bilo to špansko

kolonialno (ustavno ali upravno) pravo.765

Če sprejmemo tezo, da se je načelo uti possidetis

uveljavilo tudi v odnosih med državami zunaj konteksta dekolonizacije, pa je treba kot

notranje pravo upoštevati tudi ustavno in upravno pravo držav, ki so bodisi razpadle bodisi

obstajajo še naprej, vendar brez odcepljenega dela.766

4. 8. Razmerje do pravice narodov do zunanje samoodločbe

Razmerje med načelom uti possidetis in pravico narodov do zunanje samoodločbe bo odvisno

zlasti od tega, kakšne pravne učinke pripisujemo obema pojmoma. Zunanja samoodločba767

je

762


Prav tam. 764

Prav tam, odst. 29-30. 765



Glej tudi Ustavno sodišče RS v mnenju št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, odst. 23. 767

Večina avtorjev opredeljuje zunanjo samoodločbo kot pravico naroda do opredelitve lastnega političnega

statusa in socialno-ekonomskega razvoja brez tujega vmešavanja. NOWAK, M.: U.N. Covenant on Civil and

Political Rights: CCPR commentary, 2nd revised ed. N. P. Engel, Kehl, Strasbourg, Arlington 2005, str. 22;

SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 251–257; BAEHR, P. R.: Human Rights: Universality in Practice. Palgrave

2001 (1999), str. 48; KIRGIS, F. L.: The Degrees of Self-determination in the United Nations Era, v: 88 Am. J.

Int'l L. 304 (1994), str. 304–310, str. 307; GAK, N., nav. delo (2009), str. 164; MCCORQUODALE, R.: Self-


148

namreč zaradi svojih potencialno rušilnih učinkov za ozemeljski red in mednarodni mir

podobno kontroverzna kot uti possidetis, ki »začrta« potek meja, ki za prebivalstvo ni nujno

ugoden.

Nekateri priznani mednarodnopravni strokovnjaki, kot sta Higginsova in Franck, ji denimo

priznavata pravno veljavo le v kontekstu dekolonizacije,768

drugi pa trdijo, da se je uveljavila

(kot ius cogens) tudi v sodobnih mednarodnopravnih razmerjih.769

Teoretiki si niso enotni niti

glede tega, ali gre za načelo ali pravico.770

Čeprav na tem mestu ni mogoče iti v podrobnejšo

analizo pravne narave samoodločbe, moram poudariti, da izhajam iz teze, da se je pravica (!)

narodov do zunanje samoodločbe uveljavila kot ius cogens tudi v kontekstu zunaj

dekolonizacije.771

Ker ob tem zagovarjam tudi mnenje, da ima uti possidetis učinke načela

mednarodnega prava, ki je prešel okvire dekolonizacije, je treba pojasniti, kakšno je razmerje

med njima. Na prvi pogled naj bi namreč bila v očitnem nasprotju.772

Determination: A Human Rights Approach, v: 43 Int'l & Comp. L.Q. 857 (1994), str. 857–885, str. 858-859;

NANDA, V. P.: Revisiting Self-Determination as an International Law Concept: A Major Challenge in the Post-

Cold War Era, v: 3 ILSA J. Int'l & Comp. L. 443 (1996-1997), str. 443–454; EPPS, V.: The New Dynamics of

Self-Determination, v: 3 ILSA J. Int'l & Comp. L. 433 (1996-1997), str. 433–442. Klasični tipi izvrševanja

zunanje samoodločbe vključujejo deklaracijo nacionalne neodvisnosti, združitev različnih narodov v unijo ali

federacijo, razpad takih pravno-političnih tvorb, odcepitev dela ozemlja s hkratno ustanovitvijo ločene države,

priključitev k določeni federaciji ali državam ali potrditev pripadnosti določeni državi. GAK, N., nav. delo

(2009), str. 164, 174–178; SIMMA, B.: Charter of the United Nations: a commentary. Oxford University Press,

Oxford, New York 1994, str. 65–68; NOWAK, M., nav. delo, str. 23; CASSESE, A., nav. delo (2006), str. 136. 768

Več o tem BROWNLIE, I.: Boundary Problems and the Formation of New States, v: ANDENAS, M.,

FAIRGRIEVE, D. (ur.), nav. delo, str. 51. 769

Več o tem GAK, N., nav. delo (2008), str. 23–26. 770

SIMMA, B., nav. delo, str. 57; SHAW, M. N., nav. delo (2008), str. 251–257; BROWNLIE, I.: Principles of

Public International Law, Sixth Edition. Oxford University Press, 2003, str. 553–555; CASSESE, A., nav. delo

(1998), str. 37–100; GAK, N., nav. delo (2008), str. 22-23. 771

Več o tem v GAK, N., nav. delo (2008). V praksi držav in na podlagi mnenj različnih mednarodnopravnih

strokovnjakov je mogoče razbrati pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi lahko uveljavljanje zunanje

samoodločbe šteli za zakonito dejanje: (1) zunanjo samoodločbo zahteva narod, (1) pripadniki naroda ali narod

kot celota je utrpel resne kršitve človekovih pravic in (3) izčrpane so vse druge možnosti v okviru notranjega

in mednarodnega prava, kako zagotoviti narodu ustrezen položaj v matični državi. BORGEN, C. J.: Introductory

Note to Kosovo's Declaration of Independence, v: 47 I.L.M. 461 (2008), str. 461–468, str. 463; THORNBERRY,

P.: International Law and the Rights of Minorities. Oxford University Press, 1991, str. 18; CRAWFORD, J., nav.

delo, str. 115–121; GAK, N., nav. delo (2009), str. 167–174. Pri tem pa je treba upoštevati, da tudi v primerih,

ko so ti pogoji izpolnjeni, države niso naklonjene priznavanju novih držav, ki so nastale na tak način. Načelo

ozemeljske celovitosti običajno prevlada nad zahtevami po zunanji samoodločbi. 772

Glej denimo Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 567, odst. 25.


149

Primeri razpada držav in odcepitev odpirajo številna zahtevna dejanska in pravna vprašanja.

Čeprav gre za dve različni situaciji nasledstva držav,773

bo treba v obeh primerih zaradi

nastanka ene ali več neodvisnih držav določiti potek medsebojnih meja. Država je namreč

najvišja oblast nad določenim ozemljem774

in v njenem interesu je določiti državne meje, ki

označujejo obseg ozemlja, na katerem lahko to oblast izvaja. Vprašanje določitve meja in s

tem tudi načelo uti possidetis prideta torej konkretno do izraza šele po pridobitvi

neodvisnosti.775

V praksi narod običajno sprejme dokument o razglasitvi neodvisnosti,776

v

katerem lahko okvirno določi tudi meje svoje države, vendar je to mogoče upoštevati le kot

enostransko izjavo.777

Dokončno določitev meja, ki zavezuje obe državi, lahko prinesejo le

pogajanja z meječimi državami ali odločitev tretjega. Vprašanje natančne določitve meja pa je

773

V primeru razpada države država predhodnica preneha obstajati in na njenem ozemlju nastanejo nove države.

Pri odcepitvi pa država predhodnica obstaja še naprej, njen odcepljeni del pa postane država naslednica. TÜRK,

D., nav. delo (2007), str. 110. Pravica do odcepitve kot ena od razsežnosti zunanje samoodločbe ni ne izrecno

priznana ne izrecno prepovedana v mednarodnem pravu. Ni pa mogoče zagovarjati a priori, da ima ozemeljska

celovitost v vseh primerih prednost pred pravico do odcepitve. Slednja bi namreč lahko bila dopustna v primerih

grobe in sistematične diskriminatorne prakse, ko ni mogoče govoriti o reprezentativni vladi in je ogrožen obstoj

naroda, torej kot oblika poprave zlorab. GAK, N., nav. delo (2009), str. 177; glej tudi JOSEPH, S., SCHULTZ,

J., CASTAN, M.: The International Covenant on Civil and Political Rights: Cases, Materials, and Commentary,

2nd ed. Oxford University Press, 2004, str. 149. Narod, ki se je zakonito odcepil, lahko oblikuje svojo državo,

vendar to ne pomeni, da obstaja splošna pravica do oblikovanja lastne neodvisne države v mednarodnem pravu.

Uživa jo le narod, ki se je uspešno odcepil od matične države. SIMMA, B., nav. delo, str. 67; GAK, N., nav. delo

(2009), str. 178. 774

Türk pojasnjuje, da pravica do suverenosti izraža temeljno značilnost države, ki je najvišja oblast nad

določenim ozemljem in je neodvisna od vsake druge oblasti. Ker je suverenost držav značilnost

mednarodnopravnega reda, ni absolutna. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 98. Glej tudi Sodba Vrhovnega

sodišča RS II Ips 868/2009 z dne 26. 5. 2011. 775

Tudi v obdobju dekolonizacije so države natančno določile meje, ko je bila neodvisnost že konsolidirana in

države že priznane. LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ,

M., HENRARD, K. (ur.), nav. delo, str. 57. Ob tem je jasno, da je vprašanje meja tako pomembno, da bo

predmet razprav že pred pridobitvijo neodvisnosti. V primerih razpada Jugoslavije in Sovjetske zveze se je ta

skrb izrazila med drugim v Deklaraciji o smernicah za priznanje novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski

zvezi. 776

Druge države lahko njegovo neodvisnost priznajo ali pa tudi ne. Ob tem je treba vselej upoštevati, da je

priznanje zgolj deklaratorno. TÜRK, D., nav. delo (2007), str. 90-91. Posebej o priznanju v primeru oblikovanja

lastne države glej SIMMA, B., nav. delo, str. 68; GAK, N., nav. delo (2009), str. 178. 777

Slovenija je denimo v II. razdelku Temeljne ustavne listine (TUL) z dne 25. junija 1991 določila, da so

državne meje Republike Slovenije mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z

Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja

med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ. Temeljna ustavna listina o

samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, 25. 6. 1991, Ur. l. RS, št. 1/91. Ustavno sodišče RS je

ugotovilo, da »izhajajoč iz predpostavke, da se je Republika Slovenija osamosvojila skladno s splošno

veljavnimi pravili in načeli mednarodnega prava, je treba besedilo II. razdelka TUL v delu, ki se nanaša na

Hrvaško, razumeti v smislu mednarodnopravnega načela uti possidetis«. Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-

1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10, odst. 43. Podobno stališče je zavzelo že v menju št. Rm-1/00.

Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/00-29 z dne 19. 4. 2001, Ur. l. RS, št. 43/01, odst. 24.


150

seveda lahko predmet obravnave in reševanja tudi pozneje, ko je neodvisnost že zdavnaj

pridobljena.

Ob odsotnosti drugačnega dogovora bodo torej na novo nastale države, ki želijo urediti

medsebojne meje, soočene z učinkovanjem načela uti possidetis, v skladu s katerim nekdanje

notranje upravne meje postanejo nove meje, ki jih varuje mednarodno pravo. To pomeni, da

uti possidetis začrta obseg samoodločbene enote in ima v tem smislu logično prednost pred

samoodločbo.778

Tudi Badinterjeva komisija je v mnenju št. 2 na vprašanje, ali ima srbsko

prebivalstvo v Bosni in Hercegovini pravico do samoodločbe, med drugim odgovorila, da ne

glede na okoliščine pravica do samoodločbe ne sme obsegati sprememb obstoječih meja v

obdobju neodvisnosti (uti possidetis iuris), razen v primerih, ko so se zainteresirane države

drugače dogovorile.779

Praksa držav je potrdila možnost uveljavljanja načela uti possidetis v

primerih razpada zveznih držav in v redkih primerih enostranskih odcepitev, kontinuiteto

takega ravnanja držav pa je mogoče pričakovati tudi v prihodnosti.780

Med načelom uti

possidetis in samoodločbo torej ni nasprotja, ampak pravzaprav komplementarnost,781

ki pa

nikakor ne ponuja idealne rešitve za vse primere.

778


D. (ur.), nav. delo, str. 50; RAIČ, D., nav. delo, str. 303-304. 779


11th January 1992, str. 168. Glej tudi PELLET, A., nav. delo, str. 180; SHAW, M. N., nav. delo (1997), str. 496.

Koskenniemi poudarja, da je Badinterjeva arbitražna komisija pravilno ugotovila, da »mednarodno pravo ne

določa jasno vseh posledic pravice do samoodločbe. Ne glede na dolgoročne posledice, pa taka pravica očitno ni

prinesla samodejne spremembe meja brez sporazuma vseh vpletenih strani. Načelo uti possidetis je potrjeno, in

to z močjo.« KOSKENNIEMI, M.: National Self-Determination Today: Problems of Legal Theory and Practice,

v: 43 International and Comparative Law Quarterly 243 (1994), str. 241–269, str. 267. 780

Prim. ZACHER, M. W., nav. delo (2001), str. 236. Scobbie in Hibbinova denimo zagovarjata, da lahko

Palestinci uveljavijo pravico do samoodločbe le v okviru meja nekdanjega mandata Palestine, ležečega zahodno

od reke Jordan. Ker je bila upravna meja med Palestino in Transjordanijo leta 1922 razmejena, uti possidetis

izključuje upoštevanje ozemlja zahodno od reke Jordan pri vprašanju samoodločbe palestinsko-arabskega

prebivalstva. SCOBBIE, I., HIBBIN, S., nav. delo, str. 12-13. 781


D. (ur.), nav. delo, str. 50. Glej tudi FRANCK, T. M., HIGGINS, R., PELLET A., SHAW, M. N.,

TOMUSCHAT, C.: L’int grit territoriale du Qu bec dans l’hypoth se de l’accession à la souverainet , Expos s

et tudes, Vol. 1, Qu bec Assembl e Nationale, Commission d’ tude des uestions aff rentes à l’accession du

Qu bec à la souverainet , str. 377–461, odst. 3.12. Vsi ne delijo tega mnenja. Hannum glede razpada Jugoslavije

in določitve meja denimo ugotavlja, da je bilo »načelo, da meja ni mogoče spremeniti, razen z medsebojnim

sporazumom, povzdignjeno v hinavsko nespremenljivost, ki jo ovrže prav akt priznanja odcepitvenih držav«.

HANNUM, H., nav. delo, str. 68. Barrie meni, da je uti possidetis nezdružljiv s pravico do samoodločbe, če je ta

univerzalna, splošno uporabna in kogentna. BARRIE, G. N., nav. delo, str. 456. Dugard prav tako navaja, da je

uti possidetis kritiziran, da služi interesom vladajoče družbene skupine na račun pravice narodov do

samoodločbe. DUGARD, J.: International Law: A South African Perspective, Third Edition. Juta & Co., Cape

Town 2006, str. 132.


151

Povsem napačen pa je sklep, da uti possidetis določa, katera samoodločbena enota se lahko

odcepi,782

saj začne učinkovati šele, ko je narod na določenem ozemlju izpolnil pogoje za

zunanjo samoodločbo in jo uresničil.783

Kot navaja Ratner, uti possidetis je »agnostičen glede

tega, ali naj pride do odcepitev ali razpadov, in ni le preprosto pravno utelešenje politike, ki

jih obsoja«.784

Tudi Kohen poudarja, da uti possidetis ne daje temelja za nastanek nove

države.785

Higginsova pa opozarja, da ne vzpostavlja nobene obveznosti do manjšin, da

»ostanejo del enote, ki jih trpinči ali v kateri se ne počutijo zastopane«.786

Lalondova trdi, da je bila pravica do samoodločbe, ki je bila ozemeljsko opredeljena in

zagotovljena vsakemu kolonialnemu narodu kot celoti, skupaj z načelom ozemeljske

celovitosti, ki je državo varovalo pred notranjimi in zunanjimi zahtevki, v veliki meri

odgovorna za ohranitev kolonialnih mejnih črt v obdobju neodvisnosti. Zato po njenem

mnenju ni potrebe, da pripisujemo načelu uti possidetis ozemeljski izid, ki je bil zagotovljen

že z drugimi veljavnimi mednarodnopravnimi načeli. 787

Čeprav gre za dve pomembni načeli,

pri čemer se je samoodločba oblikovala v pravico, je treba razumeti, da pravica narodov do

samoodločbe in načelo ozemeljske celovitosti ne dajeta odgovora o dokončnih razmejitvah.

To ni ne njun namen ne njuna vloga.

Mnenje, da že ti dve načeli pomenita zadostno podlago za določitev meja, najbrž izhaja iz

dejstva, da je velika večina narodnoosvobodilnih gibanj v obdobju dekolonizacije privzela

782

Glej denimo VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 342; FARLEY, B. R., nav. delo, str. 805; THIO, L., nav.

delo, str. 452-453. 783

Tako tudi BARRIE, G. N., nav. delo, str. 456. Nesi nasprotno trdi, da uti possidetis začne učinkovati pred

trenutkom, v katerem je treba upoštevati pravico narodov do samoodločbe na novo nastale države. NESI, G.,

nav. delo (1996), str. 254. To stališče ni logično, saj bodo meje predmet določanja po dejanju razpada države ali

odcepitve. Načelo uti possidetis zamrzne pravne naslove, kot so obstajali v trenutku pridobitve neodvisnosti,

vendar to se zgodi le, ko so zahteve po zunanji samoodločbi uspešne. 784

RATNER, R. S., nav. delo (1996), str. 601. Prim. DEMISSIE, D., nav. delo, str. 176. 785

KOHEN, M. G., nav. delo (2001), str. 68. Podobno tudi TANCREDI, A.: A ‘normative due process’ in the

creation of States through secession, v: KOHEN, M. G. (ur.), nav. delo, str. 193. 786

HIGGINS, R., nav. delo (1995), str. 125. Velja opozoriti, da manjšine ne uživajo pravice narodov do zunanje

samoodločbe, kar potrjuje tudi Higginsova. Njeno razlago je zato treba razumeti v kontekstu teorije poprave

krivic (ang. remedial right only theory), saj zagovarja pravico do odcepitve v primerih zatiranj, in pojasnjuje, da

v primerih, ko manjšine ustanovijo neodvisno državo ali se združijo z obstoječo državo, potem bo to novo

realnost, ki postane stalna, priznala tudi mednarodna skupnost. Prav tam, str. 124–126; glej tudi GAK, N., nav.

delo (2009), str. 170-171; BUCHANAN, A.: The international institutional dimension of secession, v:

LEHNING, P. (ur.): Theories of secession. Routledge, London, New York 1998, str. 225–253. 787

LALONDE, S.: The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ, M., HENRARD, K.

(ur.), nav. delo, str. 61.


152

dele kolonialne uprave kot samoodločbene enote (ang. self-determination unit).788

Ker je bila

narodom na teh delih potem samoodločba priznana, so se v teh ozemeljskih okvirih tudi

oblikovale neodvisne države in njihove meje. Toda to ne pomeni, da so narodi določili ali

imeli pravico določiti meje na podlagi samoodločbe. Te so morali šele določiti bodisi s

pogajanji bodisi z drugimi sredstvi mirnega reševanja sporov, pri čemer samoodločba ne

zahteva od držav, da določijo nove meje.789

Prav tako v mednarodnem pravu ni pravila, ki bi

določalo, da morajo biti meje države določene ob njenem nastanku ali pred priznanjem drugih

držav. In prav v teh okoliščinah je prišlo do izraza načelo uti possidetis, ki je ponujalo hitro

rešitev glede razmejitev med novimi državami.

Države lahko z dogovorom vselej izključijo uporabo načela uti possidetis in določijo novo

mejo. To velja tudi za poznejše obdobje, ko je bila meja že določena na podlagi načela uti

possidetis. Cassese poudarja, da mora v tem primeru dogovor o meji odsevati želje

prebivalstva.790

Državi tako po njegovem mnenju ne moreta odločiti o prenosu ozemlja, ne da

bi prej opravile posvet s prizadetim prebivalstvom.791

Če državi tega ne storita, potem je tak

dogovor o meji glede na položaj, ki ga je v mednarodnem pravu pridobila (notranja)

samoodločba, v nasprotju z ius cogens in bi ga lahko razglasili za ničnega, če bi ena od

pogodbenih strank zahtevala obravnavo tega vprašanja pred Meddržavnim sodiščem na

podlagi točke a prvega odstavka 66. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih

pogodb.792

Čeprav je to mnenje do neke mere utemeljeno, mu ni mogoče pritrditi v celoti. Države se

redko posvetujejo s prizadetim prebivalstvom glede spremembe meja, veljavnost sporazumov

pa zaradi tega ne trpi. Vprašanje pa je tudi, zakaj bi imel pravico izjaviti svojo voljo le del

prebivalstva, ki ga bo sporazum neposredno prizadel, in ne ves narod, ki je tudi sicer nosilec

788

BROWNLIE, I., nav. delo (1979), str. 9. Smiselno podobno se je zgodilo tudi v primerih uveljavljanja

zunanje samoodločbe po letu 1990. Nekdanje republike Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške so

pridobile neodvisnost v okvirih nekdanjih upravnih enot. BAYEFSKY, A. F., nav. delo, str. 144–147. 789

Prim. HIGGINS, R., nav. delo (1995), str. 123-124. 790

CASSESE, A., nav. delo (1998), str. 193. 791

Prav tam. 792

Prav tam, str. 190, 193. V skladu s točko a prvega odstavka 66. člena lahko vsaka pogodbenica v sporu glede

uporabe ali razlage 53. (mednarodne pogodbe, ki so v nasprotju z ius cogens) ali 64. člena (nastanek novega

pravila ius cogens) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb predloži spor v reševanje Meddržavnemu

sodišču, razen če se pogodbenice ne sporazumejo, da ga bodo predložile arbitraži. To je mogoče pod pogojem,

da v 12 mesecih od dneva, ko je bil izražen ugovor, ni bilo mogoče doseči nikakršne rešitve v skladu s tretjim

odstavkom 65. člena Konvencije (mirno reševanje sporov).


153

pravice do samoodločbe. Cassese tudi navaja, da bi se posvet moral opraviti v obliki

plebiscita ali referenduma, ki bi ga opazoval mednaroden in neodvisen organ,793

kar bi

utegnilo pomeniti, da se Cassesevo mnenje nanaša na režime, v katerih notranja samoodloča

ni (povsem) zagotovljena. V državah z reprezentativno demokratično ureditvijo, v katerih

volitve praviloma potekajo zakonito in tajno, namreč ni potrebe, da bi bil tak organ prisoten.

Ko je dogovor o meji sklenjen, pridobi kakovost stalnosti, tako da tudi v primeru prenehanja

njegove veljave meja velja še naprej in jo je mogoče spremeniti le s soglasjem držav, ki so

neposredno prizadete.794

4. 9. Premislek o legitimnosti načela uti possidetis

Etnični, jezikovni, verski in drugi elementi so bili pogosto prezrti pri določanju mej, da bi

ohranili mir in stabilnost med državami. In to ni bilo vedno dobro, saj so zaradi tega izbruhnili

konflikti, v katerih so številni izgubili svoja življenja. Toda ti konflikti niso bili nujno

posledica določitve črt ob upoštevanju načela uti possidetis.795

Tako tudi nihče ne more

zagotoviti, da konflikti ne bi izbruhnili v drugačnih okoliščinah, ob uporabi drugih načel in

pravil mednarodnega prava. In vprašanje je, ali bi resnično prišli do pravičnejših meja, če bi

se odrekli uporabi načela uti possidetis.

Predstavljajmo si situacijo, v kateri je skupina prebivalcev (narod) na določenem ozemlju

pridobila neodvisnost z enostransko odcepitvijo ali zaradi razpada zvezne države, in

predpostavimo, da načelo uti possidetis ne velja ter dogovor o meji ni mogoč. Uporaba načela

ozemeljske celovitosti (matične države) in pravice narodov do samoodločbe ne bosta v veliko

pomoč, saj v skladu z rigoroznim spoštovanjem prvega se ta skupina sploh ne bi mogla

odcepiti, pravica do samoodločbe pa o poteku meja zgolj »molči«. Če sprejmemo, da je

nastala nova država, ki jo zdaj varuje načelo ozemeljske celovitosti, ne bomo nič bliže rešitvi

793

CASSESE, A., nav. delo (1998), str. 193. 794


Glej denimo RATNER, R. S.: Ethnic Conflict and Territorial Claims: Where Do We Draw a Line?, v:

WIPPMAN, D. (ur.), nav. delo, str. 114. Ratner v kontekstu razpada Jugoslavije trdi, da uti possidetis sam po

sebi ni povzročil oboroženih spopadov med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. RATNER, R. S., nav. delo

(1996), str. 591.


154

vprašanja meja. Točen obseg ozemlja bo namreč še vedno neznan, čeprav bo njega celovitost

predmet mednarodnopravnega varstva. Ker načelo uti possidetis ne pride v poštev, morata

državi najti druga načela in pravila, na podlagi katerih določiti mejo. Če bi prezrli pravno

določene notranje meje in se oprli izključno na izvrševanje dejanskega nadzora nad ozemljem,

bi izzivali možnost uporabe sile ali huje – etničnega čiščenja,796

ki je z vidika varstva

človekovih pravic nedopustno in moralno zavržno. Vidmar kot razumno alternativo predlaga

začrtanje meja vzdolž zgodovinsko jasno vzpostavljenih meja, ki ločijo prebivalce z

različnimi identitetami.797

To je na prvi pogled privlačna rešitev, vendar tudi teh meja ne bo

mogoče vselej ugotoviti, njihovo iskanje pa bi lahko imelo resne destabilizacijske učinke.798

Pojavi pa se lahko tudi vprašanje, koliko nazaj v zgodovino iti, da bi našli »jasno

vzpostavljene meje«.

Argument, da je načelo uti possidetis pripeljalo do krvavih spopadov, je tako do neke mere

legitimen, toda težko pravno upošteven. Tudi druga pravna načela in pravila (denimo načeli

ozemeljske celovitosti in nevmešavanja) niso vselej zagotovila pravičnih izidov. Ali naj

zaradi tega in ob odsotnosti boljših pravnih možnosti prenehajo veljati? Ravnanja držav so

pokazala, da so ozemeljske zadeve občutljive, kontroverzne in čustveno nabite, zato je težko

pričakovati, da bodo države ohranile racionalen pogled na reševanje problemov meja. Kljub

vsemu pa se pridružujem mnenju, da bi bilo treba v prihodnje spremeniti »trdnjavski položaj

meja v novo resnično funkcijo mostov« ter »se osredotočiti na razmerja in ne na namišljene

konstrukte«.799

Delno se to že uresničuje,800

vendar je pot do povsem spremenjenega

razumevanja meja še dolga. Za zdaj pa je treba spore glede meja reševati s sredstvi, ki jih

796

Prim. VIDMAR, J., nav. delo (2010), str. 351; KOHEN, M. G.: Le probl me des fronti res en cas de

dissolution et de s paration d’ tats: uelles alternatives?, v: CORTEN, O., DELCOURT, B., KLEIN, P.,

LEVRAT, N. (ur.), nav. delo, str. 382. 797

Prav tam. 798

Prim. LOMBART, L., nav. delo. 799

MCCORQUODALE, R., PANGALANGAN, R., nav. delo, str. 887. 800

Dne 14. julija 1985 so Beneluks, Nemčija in Francija sprejele postopno odpravo nadzora na skupnih mejah, s

čimer se je začelo odpravljanje nadzora na notranjih mejah po vsej EU. The Schengen Ac uis as referred to in

Article 1(2) of Council Decision 1999/435/EC of 20 May 1999, OJ L 176, 10. julij 1999, str. 1. Slovenija je

postala država članica schengenskega območja 21. decembra 2007, ko je odpravila nadzor na notranjih

kopenskih in morskih mejah s članicami EU. Nadzor na zračnih mejah pa je odpravila 30. marca 2008. Sklep

Sveta z dne 6. decembra 2007 o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Češki republiki, Republiki

Estoniji, Republiki Latviji, Republiki Litvi, Republiki Madžarski, Republiki Malti, Republiki Poljski, Republiki

Sloveniji in Slovaški republiki (2007/801/ES), Uradni list Evropske unije L 323/34, 8. december 2007.


155

imamo na voljo, in v skladu z načeli, ki so se oblikovala v praksi držav, torej tudi z načelom

uti possidetis.

____________________________________________________________________ 5. Sklep

156

5. Sklep

» … to načelo ni posebno pravilo, ki pripada

izključno enemu posebnemu sistemu

mednarodnega prava. Gre za splošno načelo,

ki je logično povezano s pojavom pridobitve

neodvisnosti, kjerkoli do tega pride. Njegov

očiten namen je preprečiti, da bi neodvisnost

in stabilnost novih držav ogrozili bratomorni

boji, ki bi jih povzročilo izpodbijanje meja po

umiku upravne oblasti.«

(Frontier Dispute, I.C.J. Reports 1986)

Veliko avtorjev se je ukvarjalo s pravno veljavnostjo uti possidetisa. Nekateri so ga poskušali

razumeti skozi zgodovinski razvoj, drugi so ga analizirali z vidika nedavnih ozemeljskih

sprememb, tretji so ga obravnavali v razmerju do samoodločbe narodov. Njihove ugotovitve

so različne in utemeljene z različnimi pravnimi in nepravnimi argumenti. Del doktrine tako

vztrajno potrjuje njegovo veljavnost v sodobnih razmerah, del pa ji odločno nasprotuje, zato

ni bilo preprosto ugotoviti njegove pravne narave v sodobnih razmerah. Zgornji izsek

obrazložitve v zadevi med Burkino Faso in Malijem je namenoma izbran, saj namiguje na

različne težave glede veljavnosti in uporabe načela uti possidetis, ki si je zagotovil pomembno

mesto v zgodovini ozemeljskih sprememb.

V obdobju kolonialnih osvajanj je v obliki fraze uti possidetis, ita possideatis potrjeval oblast

držav nad določenim ozemljem. Kot so posedovale, tako so na novih ozemljih tudi vladale.

Toda sčasoma je ta pomen uti possidetisa izzvenel in nadomestil ga je pomen, ki so mu ga

pripisale latinskoameriške države v 19. stoletju. Te so namreč v dogodkih dekolonizacije

latinskoameriškega kontinenta izbrale uti possidetis, da bi miroljubno rešile medsebojna

ozemeljska razmerja. V skladu z njim so se nekdanje kolonialne upravne meje spremenile v

____________________________________________________________________ 5. Sklep

157

mednarodne meje in ozemlje nekdanjih kolonij je postalo ozemlje novih neodvisnih držav.

Španskoameriške države so pri tem poudarjale prednost pravno določenih naslovov, Brazilija

kot naslednica portugalskega imperija pa je zanikala veljavnost pravnih instrumentov in

upoštevala le izvrševanje dejanske posesti nad določenim ozemljem. Ta dihotomija je

povzročila različne razlage načela in ostre kritike glede njegove veljavnosti, vendar sta

sčasoma praksa latinskoameriških držav in judikatura dali prednost pravno določenim

naslovom. Dejanska posest je tako dobila subsidiarno vlogo in uveljavila se je fraza uti

possidetis iuris. Ker se je praksa držav po začetnih zapletih precej poenotila, lahko

zagovarjamo obstoj ali pa vsaj zametke latinskoameriške norme mednarodnega običajnega

prava.

V obdobju dekolonizacije afriškega kontinenta so afriške države prav tako spoznale prednosti

ohranitve nekdanjih kolonialnih meja in razglasile njihovo spoštovanje v resoluciji iz Kaira

(1964). Čeprav resolucija ni bila zavezujoča, je potrdila kolektivno voljo držav članic OAE, ki

ji je sledila tudi poznejša praksa držav. Ker je bila ta praksa dokaj enotna in razširjena, je

mogoče trditi, da se je uti possidetis razvil v normo regionalnega mednarodnega običajnega

prava Afriki.

V evropskem kontekstu je načelo uti possidetis prva uporabila Badinterjeva arbitražna

komisija in ga v mnenju št. 3 opredelila za splošno načelo. Ker se je pri tem oprla na razlago v

zadevi Burkino Faso/Mali in selektivno citirala del obrazložitve, je to povzročilo številne

kritike. Obrazložitev sodbe v navedeni zadevi je namreč zelo dvoumna, vendar je kljub vsemu

težko prezreti njen značilno dekolonizacijski kontekst. Ugotovitve Badinterjeve arbitražne

komisije zato niso zadosten temelj, na katerem bi lahko gradili veljavnost načela uti possidetis

v post-dekolonizacijskih razmerah. Načelo je sicer pridobilo splošnejše poteze že v obdobju

afriške dekolonizacije, vendar njegov prehod v druge kontekste ni tako samoumeven. Priznati

pa moramo, da je bil z mnenjem št. 3 postavljen precedens in potrdila ga je tudi praksa držav

v devetdesetih letih 20. stoletja in pozneje, ki je pokazala izrazito naklonjenost spoštovanju

nekdanjih upravnih meja. Sicer drži, da v deklaracijah in drugih dokumentih, ki so nastali kot

posledica razpadov nekdanje Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške, ne bomo našli

izrecnega sklicevanja na načelo uti possidetis, vendar pa lahko v besedilih teh aktov jasno

prepoznamo njegovo vsebino. Danes je zato mogoče pritrditi nekoliko preuranjenemu

zaključku Badinterjeve arbitražne komisije, da je uti possidetis splošno načelo mednarodnega

____________________________________________________________________ 5. Sklep

158

prava. Ker pa je kljub vsemu praksa držav zunaj dekolonizacije nekoliko skromna in opinio

iuris ni z gotovostjo izkazan, je ustrezneje zaključiti, da se uti possidetis za zdaj ni oblikoval v

splošno normo mednarodnega običajnega prava.

Morebitni očitki, da so bile dekolonizacijske razmere bistveno drugačne od današnjih, pa so

odveč. Latinskoameriške, afriške in evropske države imajo namreč skupno to, kar je posredno

poudarilo že Meddržavno sodišče – v vseh primerih so si države prizadevale za pridobitev

neodvisnosti in jo tudi pridobile. Čeprav se je to dogajalo v različnih zgodovinskih obdobjih,

med katerimi nedvomno obstajajo nekatere razlike, je bistvo, na katerega se veže uporaba

načela uti possidetis, ohranjeno.

Načelo uti possidetis je dobilo obširno potrditev tudi v judikaturi. Med arbitražnimi in

sodnimi odločitvami izstopajo zlasti zadeve Affaire de la délimitation de la frontière maritime

entre la Guinée et la Guinée-Bissau (Gvineja/Gvineja-Bisau), Frontier Dispute (Burkina

Faso/Mali) in Case Concerning the Land, Island and Maritime Frontier Dispute (El

Salvador/Honduras, Nikaragva intervenientka). Glede zadeve med Gvinejo in Gvinejo-Bisau

velja poudariti, da je bilo odločeno, da se načelo uporablja tako za meje na kopnem kot tudi

meje na morju, saj ni razlogov, zaradi katerih bi morali vzpostavljati različne pravne režime.

Čeprav je vsebina načela uti possidetis jasna, je njegova uporaba vse prej kot preprosta. Eno

temeljnih vprašanj, s katerim se ukvarja večina mednarodnopravnih strokovnjakov, je

razlikovanje med uti possidetis iuris in uti possidetis de facto. Nekateri trdijo, da obstaja zgolj

načelo uti possidetis iuris, v skladu s katerim ima pravni naslov vselej prednost pred

dejanskim izvrševanjem oblasti, drugi pa trdijo, da obstaja tudi načelo uti possidetis de facto,

v skladu s katerim je treba dejansko izvrševanje oblasti upoštevati v primerih odsotnosti

pravnega naslova ali v primerih, ko so se stranke temu naslovu odrekle. Z vidika pravne

teorije je druga možnost problematična, saj med pravnimi načeli ni hierarhije, zato ni logično

trditi, da obstaja načelo uti possidetis de facto, ki pride v poštev, ko ni mogoče uporabiti

načela uti possidetis iuris.

Glede na to, da dejanskega izvrševanja suverene oblasti ni mogoče povsem prezreti pri

ugotavljanju poteka meje, menim, da je ustrezneje zagovarjati obstoj enega (enotnega) načela

uti possidetis, v skladu s katerim je treba najprej ugotoviti, ali obstaja pravno določen naslov.

Če je ta nejasen, moramo ugotoviti, ali ga je mogoče dopolniti ali vzpostaviti s preučitvijo

izvrševanja suverenih aktivnosti (effectivités). Glede istih effectivités pa je treba tudi presoditi,

____________________________________________________________________ 5. Sklep

159

ali ni morda prišlo do poznejšega ravnanja držav, ki nakazuje sprejem dogovora med

državama ali tiho privolitev k spremembi pravno določenega naslova. Ko pravnega naslova

sploh ni mogoče določiti, pa effectivités postanejo samostojni mehanizem za določitev meje.

Vendar je težko trditi, da gre v tem primeru še vedno za mejo uti possidetis. Če vse navedeno

ne pomaga pri ugotovitvi meje, pa bo morda treba poseči po izmuzljivem načelu pravičnosti.

Zelo pomembno vprašanje glede uporabe načela uti possidetis se nanaša na njegovo razmerje

do pravice narodov do zunanje samoodločbe, ki se je oblikovala v drugi polovici 20. stoletja.

Številni avtorji namreč trdijo, da sta si pojma v očitnem nasprotju. Toda temeljitejša

poglobitev v to vprašanje pokaže, da so pomisleki večinoma neutemeljeni, saj načelo uti

possidetis ne součinkuje s pravico narodov do samoodločbe, ampak pride do izraza šele, ko

upravičenci do samoodločbe uresničijo zunanjo samoodločbo in oblikujejo svojo državo. Uti

possidetis tako ne določa upravičencev do zunanje samoodločbe, ni podlaga za uveljavljanje

odcepitvenih teženj in tudi ne določa pravice do oblikovanja lastne države. To sodi v okvir

pravice narodov do zunanje samoodločbe, katere vsebina pa ni povsem dorečena. Poleg tega

uti possidetis ne sili držav v ohranitev nekdanjih upravnih meja, če tega ne želijo. Avtorji, ki

kritizirajo njegovo veljavo in trdijo, da je ovira na poti do uresničitve samoodločbe, na to

običajno pozabijo. Zato menim, da sta načelo uti possidetis in pravica narodov do zunanje

samoodločbe v razmerju komplementarnosti.

S tem prehajam k zadnjemu pomembnejšemu očitku, ki ga je uti possidetis deležen v

strokovni literaturi. Del doktrine utemeljuje svoje nasprotovanje načelu uti possidetis zlasti z

argumentom pomanjkanja legitimnosti. Načelo uti possidetis ima namreč kontroverzne učinke

na ozemeljski red, ki jih ni mogoče zanikati. V nekaterih primerih deluje miroljubno in

stabilizacijsko, v drugih pa z zamrznitvijo pravnega naslova do ozemlja v trenutku pridobitve

neodvisnosti vsili prebivalstvu upravne meje ozemeljske enote, ki ne obstaja več ali del katere

ne želi več biti. Zakaj bi torej to prebivalstvo moralo obdržati nekdanje upravne meje, se

sprašuje del doktrine. Vprašanje je ne glede na svojo legitimno noto zgrešeno. Ne posamezne

države ne mednarodna skupnost kot celota ne morejo preprečiti miroljubnega dogovora med

državami o drugačnem poteku meja. Uti possidetis ne zamrzne meja, ampak določa, da se v

primeru odsotnosti drugačnega dogovora nekdanje upravne meje spremenijo v mednarodne

meje. Čeprav je to bilo potrjeno tudi ob razpadu nekdanje Jugoslavije, Sovjetske zveze in

Češkoslovaške, je v razpravah o legitimnosti načela uti possidetis preprosto prezrto.

____________________________________________________________________ 5. Sklep

160

Ob vsaki ozemeljski spremembi, ki bo posledica uresničitve zunanje samoodločbe, ne bo

mogoče doseči optimalne rešitve glede poteka meja. Tudi konflikti niso izključeni. Zavedati

se je namreč treba, da ima uti possidetis svoje omejitve glede zmožnosti zagotavljanja miru in

varnosti ter da je svoboden dogovor o mejah tisti, ki doprinese k največji stabilnosti razmerij.

Težava je le v tem, da države zaradi kratkoročnih političnih interesov in napetosti, do katerih

pride ob razpadih in odcepitvah, običajno niso zmožne skleniti takega dogovora. In uti

possidetis je odsev prav te nezmožnosti, ki jo poskuša sanirati s spoštovanjem ozemeljskega

statusa quo ob pridobitvi neodvisnosti. Resnično učinkovitih alternativ temu pristopu do zdaj

ni ponudil še nihče. Argument o legitimnosti, čeprav še tako zaželeni značilnosti prava, bo

tako sam le stežka izpodbil pravno veljavnost uveljavljenega načela. Ker kot tako zagotavlja

načeloma hitro in preizkušeno rešitev v razmerah političnih napetosti in negotovosti, pa lahko

pričakujemo kontinuiteto njegove uporabe v primerih morebitnih razpadov in odcepitev držav

tudi v prihodnosti.

___________________________________________________________________ Povzetek

161

Povzetek

GAK, Natali: Načelo uti possidetis

Magistrsko delo, Ljubljana 2013

Mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin

Ključne besede: uti possidetis, dekolonizacija, samoodločba, razpad držav, odcepitev, meje,

effectivités, pravičnost, odločilni datum

Magistrsko delo obravnava razvoj in pravno naravo načela uti possidetis. Poleg uvoda in

sklepa delo sestavljajo tri glavna vsebinska poglavja. V prvem poglavju je predstavljen

pomen, ki ga je uti possidetis imel v rimskopravnem interdiktnem varstvu posesti, njegov

prenos v mednarodno pravo, pomen, ki se je oblikoval v dogodkih dekolonizacije

latinskoameriškega in afriškega kontinenta ter vloga, ki jo je imel ob razpadu nekdanje

Jugoslavije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške. Sledi obširno drugo poglavje o pravni naravi

pojma uti possidetis, v okviru katerega je najprej podana analiza prakse latinskoameriških,

azijskih, afriških, bližnjevzhodnih in evropskih držav kot temeljno merilo ugotavljanja pravne

veljave uti possidetisa. Z namenom temeljite in metodološke preučitve problema so v

nadaljevanju predstavljene tudi poglavitne arbitražne in sodne odločitve iz tuje in domače

judikature, ki so v pomoč pri razlagi ter uporabi pravil in načel mednarodnega prava.

Temeljne ugotovitve glede pravne narave uti possidetisa so strnjeno prikazane v podpoglavju

z naslovom Kategorizacija pravnega pojma. Uti possidetis je opredeljen kot splošno načelo

mednarodnega prava, ki velja tudi zunaj konteksta dekolonizacije. Ker uti possidetis ne

preprečuje državam, da bi določile drugačno mejo od tiste, ki bi veljala ob spoštovanju tega

načela, je uvrščen v kategorijo dispozitivnega prava. Glede vprašanja običajnopravne narave

uti possidetisa je ugotovljeno, da je za zdaj mogoče zagovarjati, da se je uti possidetis razvil v

regionalno normo mednarodnega običajnega prava v Latinski Ameriki in Afriki. Delo

zaokroži sistematična obravnava vprašanj glede uporabe načela uti possidetis v sodobnem

mednarodnem pravu. Opozoriti je treba, da ne gre za izčrpen spisek, ampak za vprašanja, ki se

pogosto pojavijo pri uporabi tega načela, med katerimi posebej izstopata vprašanji pomena in

vloge effectivités ter razmerja do pravice narodov do zunanje samoodločbe.

___________________________________________________________________ Synopsis

162

Synopsis

GAK, Natali: The Principle of Uti Possidetis

Master of Science Thesis, Ljubljana 2013

Mentor: doc. dr. Vasilka Sancin

Keywords: uti possidetis, decolonization, self-determination, dissolution of states, secession,

boundaries, effectivités, equity, critical date

This thesis deals with the development and legal nature of the principle of uti possidetis. In

addition to the introduction and conclusion the work consists of three main chapters. The first

chapter presents the meaning of uti possidetis in Roman law, its transfer to international law,

the significance acquired in the events of decolonization of the Latin American and African

continent and its role in the European context. The second chapter studies the legal nature of

the concept of uti possidetis and it analyzes, first, the practice of Latin American, Asian,

African, Middle Eastern and European states as a fundamental criterion to determine the legal

validity of uti possidetis. To give a thorough and methodical examination of the problem the

main arbitral and judicial decisions of foreign and domestic case law, which are helpful in

interpreting and applying the rules and principles of international law, are considered as well.

The main findings about the legal nature of uti possidetis are succinctly presented in the

chapter entitled Categorization of the legal concept. Uti possidetis is defined as a general

principle of international law, which also applies outside the context of decolonization. Since

uti possidetis does not prohibit states to determine boundary lines different from uti possidetis

lines, it is classified as ius dispositivum. Regarding the question of the customary character of

uti possidetis it is asserted that uti possidetis has developed, for now, into a regional norm of

customary international law in Latin America and Africa. The fourth and final chapter

systematically deals with issues concerning the application of the principle of uti possidetis in

contemporary international law. It should be noted that this is not an exhaustive list, but rather

questions that often arise in the application of this principle, among which the role of

effectivités and the relationship between uti possidetis and the right of peoples to external self-

determination stand out.

______________________________________________________ Seznam literature in virov

163

Seznam literature in virov

Monografije

ANDRASSY, Juraj: Međunarodno pravo, šesto izdanje. Školska knjiga, Zagreb 1976.

BAEHR, Peter R.: Human Rights: Universality in Practice. Palgrave 2001 (1999).

BAYEFSKY, Anne F.: Self-Determination in International Law: Quebec and Lessons: Legal

Opinions. Martinus Nijhoff Publishers, 2000.

BAYLIS, John, SMITH, Steve: Globalizacija svetovne politike, 1. zvezek, prevedla Barbara Simoniti.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2007.

BEBLER, Anton: Knjiga o Primožu – Alešu Beblerju. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.

BEVILÁQUA, Clóvis: Direito público internacional, Vol. 1. Freitas Bastos, 1911.

BLOOMFIELD, Louis M.: Egypt, Israel, and the Gulf of Aqaba in International law. Carswell, 1957.

BLUNTSCHLI, Johann Caspar: Le droit international codifi , Cin ui me dition revue et augment e.

Guillaumin et Cle, Paris 1895.

BROWNLIE, Ian: African Boundaries: A Legal and Diplomatic Encyclopaedia. C. Hurst & Co.

Publishers, 1979.

BROWNLIE, I.: Principles of Public International Law, Sixth Edition. Oxford University Press, 2003.

BROWNLIE, Ian: The Rule of Law in International Affairs: International Law at the Fiftieth

Anniversary of the United Nations. Martinus Nijhoff Publishers, 1998.

BRZEZIŃSKI, Zbigniew, SULLIVAN, Paige (ur.): Russia and the Commonwealth of Independent

States: Documents, Data, and Analysis. M. E. Sharpe, 1997.

BUCKLAND, William Warwick: Elementary Principles of The Roman Private Law. Cambridge: At

the University Press, 1912.

BURGIS, Michelle L.: Boundaries of Discourse in the International Court of Justice: Mapping

Arguments in Arab Territorial Disputes. Brill NV, Leiden 2009.

CASSESE, Antonio: Diritto internazionale. Il Mulino, Bologna 2006.

CASSESE, Antonio: Self-Determination of Peoples: A Legal Reappraisal. Cambridge University

Press, New York 1998.

CAPLAN, Richard: Europe and the Recognition of New States in Yugoslavia. Cambridge University

Press, 2005, str. 71.

CASTELLINO, Joshua: International Law and Self-Determination: The Interplay of the Politics of

Territorial Possession With Formulations of Post-Colonial National Identity. Martinus Nijhoff

Publishers, 2000.


164

CASTELLINO, Joshua, ALLEN, Steve, GILBERT, Jeremie: Title to Territory in International Law: A

Temporal Analysis (Law, Social Change and Development). Ashgate, 2003.

CHARNEY, Jonathan I., SMITH, Robert W.: International Maritime Boundaries, Vol. IV. Martinus

Nijhoff Publishers, 2002.

CRAWFORD, James: The Creation of States in International Law, 2nd ed. Clarendon Press, Oxford

2006.

CUKWURAH, Oye A.: The Settlement of Boundary Disputes in International Law. Manchester

University Press, 1967.

DEELY, Neil, FURNESS, Shelagh, SCHOFIELD, Clive H.: The International Boundaries of East

Timor (Boundary & Territory Briefing Vol.3 No.5). IBRU, 2001.

DEGAN, Vladimir Đuro: Sources of International Law. Martinus Nijhoff Publishers, 1997.

DINH, Nguyen Quoc, DAILLIER, Patrick, PELLET, Alain: Droit International Public, 6e Édition.

LGDJ, Paris 1999.

DIXON, Martin: Textbook on International Law. Oxford University Press, 2007.

DOMÍNGUEZ, Jorge I. (ur.): Boundary Disputes in Latin America. United States Institute of Peace,

Washington 2003.

DUBOIS, Marcel, TERRIER, Auguste: Les colonies françaises: Un Siecle d'expansion coloniale.

Augustin Challamel, Editeur, Paris, 1901.

DUGARD, John: International Law: A South African Perspective, Third Edition. Juta & Co., Cape

Town 2006.

DUPUY, Pierre-Marie: Droit international public, 3e dition. Dalloz, Paris 1995.

EL OUALI, Abdelhamid: Territorial Integrity in a Globalizing World: International Law and States’

Quest for Survival. Springer-Verlag, Berlin 2012.

GAK, Natali: Uveljavljanje pravice narodov do zunanje samoodločbe z vidika mednarodnega prava

oboroženih spopadov in prava človekovih pravic, diplomsko delo, Ljubljana 2008.

GARCIA, Beatriz: The Amazon from an International Law Perspective. Centre for Climate and

Environmental Law, University of Sydney, 2011.

GIBRAN, Daniel K.: The Falklands War: Britain Versus the Past in the South Atlantic. McFarland,

2008.

GROTIUS, Hugo: De Jure Belli ac Pacis Libri Tres, 1625.

GUZMÁN ARIZA, Fabio J.: Constitution of the Dominican Republic. Gaceta Judicial, Santo

Domingo 2011.

HASANI, Enver: Self-Determination, Territorial Integrity and International Stability: The Case of

Yugoslavia. Austrian National Defence Academy, 2003.

HIGGINS, Rosalyn: Problems and Process: International Law and How We Use It. Oxford University

Press, Oxford 1995.

HIGGINS, Rosalyn: Themes and Theories, Selected Essays, Speeches and Writings in International

Law, Vol. 1 and 2. Oxford University Press, Oxford 2009.


165

HILLIER, Tim: Sourcebook on Public International Law. Routledge, 1998.

HORWITZ, Betty: The Transformation of the Organization of American States: A Multilateral

Framework for Regional Governance. Anthem Press, 2011.

HYDE, Charles Cheney: International Law: Chiefly as Interpreted and Applied by the United States,

2nd revised ed., Vol. I. Little, Brown and Company, 1947.

JENNINGS, Robert Yewdall: The Acquisition of Territory in International Law. Manchester

University Press, 1963.

JENNINGS, Robert, WATTS, Arthur: Oppenheim's International Law: Peace, Vol. 1, 9th ed.

Longman, United Kingdom 1992.

KNOP, Karen: Diversity and Self-Determination in International Law. Cambridge University Press,

2002.

KOROŠEC, Viktor: Rimsko pravo, 5. ponatis. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000.

KRANJC, Janez: Rimsko pravo, 2., pregledana in dopolnjena izdaja. GV založba, Ljubljana 2010.

LALONDE, Suzanne: Determining Boundaries in a Conflicted World: The Role of Uti Possidetis.

McGill-Queen's University Press, Montreal, Ithaca NY 2002.

LA PRADELLE, Paul de: La fronti re: tude de droit international. Les Éditions internationales, Paris

1928.

LAWRENCE, Thomas Joseph: The Principles of International Law, Fourth Edition. D. C. Heath &

Co., Publishers, Boston 1910.

LEHNE, Stefan: Kosovo and Serbia: Toward a Normal Relationship. Carnegie Endowment for

International Peace, 2012.

MARTIN, Iain C.: Self-Determination in East Timor: The United Nations, the Ballot, and

International Intervention. Lynne Rienner Publishers, 2001.

MILANO, Enrico: Unlawful Territorial Situations in International Law: Reconciling Effectiveness,

Legality And Legitimacy. Martinus Nijhoff Publishers, 2006.

MCWHINNEY, Edward: Self-Determination of Peoples and Plural-Ethnic States in Contemporary

International Law: Failed States, Nation-Building and the Alternative, Federal Option. Martinus


MOORE, John Basset: Costa Rica Panama Arbitration: Memorandum on Uti Possidetis. Rosslyn, VA:

Commonwealth, 1913.

MUIRHEAD, James: Historical Introduction to the Private Law of Rome. Adam and Charles Black,

London 1899.

MURITHY, Timothy: The African Union: Pan-Africanism, Peacebuilding and Development. Ashgate,

2005.

NANJIRA, Daniel Don: African Foreign Policy and Diplomacy from Antiquity to the 21st Century,

Vol. 1. Praeger, Santa Barbara 2010.

NESI, Giuseppe: L'uti possidetis iuris nel diritto internazionale. Casa editrice dott. Antonio Milani,

Verona 1996.


166

PARODI, Carlos A.: The politics of South American boundaries. Greenwood Publishing Group,

Greenwood 2002.

PAVČNIK, Marijan: Argumentacija v pravu: od življenjskega primera do pravne odločitve, 2.

spremenjena in dopolnjena izdaja. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.

PAVČNIK, Marijan: Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in dopolnjena

izdaja. Cankarjeva založba, Ljubljana 2001.

PAVKOVIC, Aleksandar, RADAN, Peter: The Ashgate Research Companion to Secession. Ashgate

Publishing, 2011.

PHILLIPSON, Coleman: Termination Of War And Treaties Of Peace. Sweet and Maxwell, London

1916.

PRESCOTT, John Robert Victor, TRIGGS, Gillian Doreen: International Frontiers and Boundaries:

Law, Politics and Geography. Martinus Nijhoff Publishers, 2008.

RADAN, Peter: The break-up of Yugoslavia and international law. Routledge, London and New York

2002.

RAIČ, David: Statehood and the Law of Self-Determination. Kluwer Law International, The Hague,

The Netherlands 2002.

RIVIER, Alphonse: Principes du droit des gens, Tome I. A. Rousseau, 1896.

RIVIER, Alphonse: Principes du droit des gens, Tome II. A. Rousseau, 1896.

ROBY, Henry John: Roman Private Law in the Times of Cicero and of the Antonines, Vol. 1,

Cambridge: At the University Press, 1902.

SANCIN, Vasilka, BAVDEK, Maja, MOGGI, Mark Jo, MRDAKOVIĆ, Nenad, SUHADOLNIK,

Nastja, ŠKRBEC, Katarina, ZUPAN, Nina: Lokalni zločinci. Univerzalni zločini: Odgovornost

zaščititi. GV Založba, Ljubljana 2010.

SCOBBIE, Iain, HIBBIN, Sarah: The Israel-Palestine Conflict in International Law: Territorial Issues.

U.S./Middle East Project, 2009

SHARMA, Surya P.: Territorial Acquisition, Disputes and International Law. Martinus Nijhoff, 1997.

SHAW, Malcolm N.: International Law, Sixth ed., Cambridge University Press, 2008.

STEIN, Eric: Czechoslovakia: Ethnic Conflict, Constitutional Fissure, Negotiated Breakup. University

of Michigan Press, 2000.

STERN, Brigitte: Dissolution, Continuation and Sucession in Eastern Europe. Martinus Nijhoff

Publishers, 1998.

SUMMERS, James: Peoples and International Law: How Nationalism and Self-Determination Shape a

Contemporary Law of Nations. Martinus Nijhoff Publishers, 2007.

THORNBERRY, Patrick: International Law and the Rights of Minorities. Oxford University Press,

1991.

TRBOVICH, Ana S.: A Legal Geography of Yugoslavia's Disintegration. Oxford University Press,

New York 2008.

TÜRK, Danilo: Načelo neintervencije v mednarodnih odnosih in mednarodnem pravu. Mladinska

knjiga, Ljubljana 1984.


167

TÜRK, Danilo: Temelji mednarodnega prava. GV Založba, Ljubljana 2007.

VAN DERVORT, Thomas R.: International Law and Organization: An Introduction. SAGE, 1997.

WHEATON, Henry: Wheaton's Elements of International Law, Fifth English Edition. Stevens and

Sons, Ltd., London 1916.

Razprave

ABI-SAAB, Georges: Le principe de l’uti possidetis son rôle et ses limites dans le contentieux

territorial international, v: KOHEN, Marcelo G. (ur.): Promoting Justice, Human Rights and Conflict

Resolution through International Law. Martinus Nijhoff Publishers, 2007, str. 657–671.

BARDONNET, D.: Les fronti res terrestres et la relativit de leur trac (Probl mes juridi ues choisis),

v: Recueil Des Cours, Vol. 153 (1976/V). Martinus Nijhoff Publishers, 1976, str. 9–166.

BROWNLIE, Ian: Boundary Problems and the Formation of New States, v: ANDENAS, Mads,

FAIRGRIEVE, Duncan (ur.): Judicial Review in International Perspective. Kluwer Law International,

2000, str. 45–53.

BUCHANAN, Allen: The international institutional dimension of secession, v: LEHNING, Percy

(ur.): Theories of secession. Routledge, London, New York 1998, str. 225–253.

CASSESE, Antonio: Self-Determination of Peoples and the Recent Break-Up of USSR and

Yugoslavia, v: MACDONALD, Ronald St. John (ur.): Essays in Honour of Wang Tieya. Martinus

Nijhoff Publishers, 1994, str. 131–144.

COT, Jean-Pierre: Des limites administratives aux fronti res internationales?, v: CORTEN, Olivier,

DELCOURT, Barbara, KLEIN, Pierre, LEVRAT, Nicolas (ur.): D membrements d'Etats et

d limitations territoriales: l'uti possidetis en question(s). Editions Bruylant, 1999, str. 17–33.

COX, Michael: Od hladne vojne do vojne proti terorju, v: BAYLIS, John, SMITH, Steve:

Globalizacija svetovne politike, 1. zvezek, prevedla Barbara Simoniti. Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana 2007, str. 165–202.

DELCOURT, Barbara: L’application de l'uti possidetis juris au d membrement de la Yougoslavie:

r gle coutumiere ou imp ratif politi ue?, v: CORTEN, Olivier, DELCOURT, Barbara, KLEIN, Pierre,

LEVRAT, Nicolas (ur.): D membrements d'Etats et d limitations territoriales: l'uti possidetis en

question(s). Editions Bruylant, 1999, str. 35–76

FITZMAURICE, Gerald: The general principles of international law considered from the standpoint

of the rule of law, v: Recueil des Cours, Vol. 092. Martinus Nijhoff Publishers, 1957, str. 1–228.

KLABBERS, Jan, LEFEBER, Ren : Africa: Lost between Self-Determination and Uti possidetis, v:

BRÖLMANN, Catherine, LEFEBER, Ren , ZIECK, Marjoleine (ur.): Peoples and Minorities in

International Law. Martinus Nijhoff, Dordrecht 1993, str. 37–76.

KOHEN, Marcelo G.: Le probl me des fronti res en cas de dissolution et de s paration d’ tats: uelles

alternatives?, v: CORTEN, Olivier, DELCOURT, Barbara, KLEIN, Pierre, LEVRAT, Nicolas (ur.):

D membrements d'Etats et d limitations territoriales: l'uti possidetis en question(s). Editions Bruylant,

1999, str. 366–401.


168

LALONDE, Suzanne: The Role of Uti Possidetis in Determining Boundaries, v: JOVANOVIĆ,

Miodrag A., HENRARD, Kristin (ur.): Sovereignty and Diversity. Eleven International Publishing,

Utrecht 2008, str. 55–70.

LUKER, Daniel: On the Borders of Justice: An Examination and Possible Solution to the Doctrine of

Uti Possidetis, v: MILLER, Russel A., BRATSPIES, Rebecca M. (ur.): Progress in International Law.

Martines Njihoff Publishers, Leiden, Boston 2008, str. 151–170.

MARQUEZ CARRASCO, Maria del Carmen: R gimes des fronti res et autres r gimes territoriaux

face à la succession d'Etats, v: EISEMANN, Pierre Michel, KOSKENNIEMI, Martti (ur.): La

succession d'États: la codification à l' preuve des faits. Martinus Nijhoff Publishers, 2000, str. 493–

578.

MCCORQUODALE, Robert, HAUSLER, Kristin: Caucuses in the Caucasus: The Application of the

Right of Self-Determination, v: GREEN, James, WATERS, Cristopher (ur.): Conflict in the Caucasus:

Implications for International Legal Order. Palgrave, 2010, str. 26–53.

RATNER, R. Steven: Ethnic Conflict and Territorial Claims: Where Do We Draw a Line?, v:

WIPPMAN, David (ur.): International Law and Ethnic Conflict. Cornell University Press, 1998, str.

112–127.

SANCHEZ, Miguel Antonio: Self-Determination and the Falkland Islands Dispute, v: SNYDER,

Frederick E., SATHIRATHAI, Surakiart (ur.): Third World Attitudes Toward International Law: An

Introduction. BRILL, 1987, str. 101–124.

SHAW, Malcolm N.: Boundary Treaties and their Interpretation, v: REITER, Eva, WAELE, Henri de

(ur.): Evolving Principles of International Law: Studies in Honour of Karel C. Wellens. Martinus

Nijhoff Publishers, 2011, str. 239–263.

THIRLWAY, Hugh: Concepts, principles, rules and analogies: international and municipal legal

reasoning, v: Recueil des Cours, Vol. 294. Martinus Nijhoff, 2002, str. 265–406.

TANCREDI, Antonello: A ‘normative due process’ in the creation of States through secession, v:

KOHEN, Marcelo G. (ur.): Secession: International Law Perspectives. Cambridge University Press,

2006, str. 171–207.

TORRES BERNÁRDEZ, Santiago: The ‘Uti Possidetis Juris Principle’ in Historical Perspective, v:

GINTHER, Konrad, HAFNER, Gerhard, LANG, Winfried, NEUHOLD, Hanspeter, SUCHARIPA-

BEHRMANN, Lilly (Hrsg.): Völkerrecht zwischen normativem Anspruch und politischer Realität.

Festschrift für Karl Zemanek zum 65. Geburtstag. Duncker & Humblot, Berlin 1994, str. 417–437.

VLADISAVLJEVIĆ, Nebojša: Yugoslavia’s Successor States, v: CALVERT, Peter (ur.): Border and

Territorial Disputes of the World, 4th ed. John Harper Publishing, London 2004, str. 390–398.

ZACHER, Mark W.: The Territorial Integrity Norm: International Boundaries and the Use of Force,v:

SIMMONS, Beth A., STEINBERG, Richard H. (ur.): International Law and International Relations:

An International Organization Reader. Cambridge University Press, 2007, str. 259–292.


169

Prispevki

ABRAHAM, Garth: ‘Lines Upon Maps’: Africa and the Sanctity of African Boundaries, v: 15 Afr. J.

Int'l & Comp. L. 61 (2007), str. 61–84.

ALLEN, Stephen: Case Concerning the Frontier Dispute (Benin/Niger), v: 55 Int'l & Comp. L.Q. 729

(2006), str. 729–742.

ALVAREZ, Alejandro: Latin America and International Law, v: 3 Am. J. Int'l L. 269 (1909), str. 269–

353.

ANTUNES, Nuno Sergio: The Eritrea-Yemen Arbitration: First Stage-The Law of Title to Territory

Re-Averred, v: 48 Int'l & Comp. L.Q. 362 (1999), str. 362–386.

ARIFIN, Saru: The Implementation Of Uti Possidetis Principle In Determining Land Border Pole

Point Between Indonesia And Malaysia, v: Jurnal Fakultas Hukum, Vol. 16, No 2 (2009), URL:

<http://journal.uii.ac.id/index.php/jurnal-fakultas-hukum/article/viewFile/536/449> (20. 10. 2012).

AVBELJ, Matej, LETNAR CERNIC, Jernej: The Conundrum of the Piran Bay: Slovenia v. Croatia –

The Case of Maritime Delimitation, v: 5 J. INT’L L. & POL’Y 6 (2007), str. 1–19.

BAKER, Roozbeh (Rudy) B.: Customary International Law in the 21st Century: Old Challenges and

New Debates, v: 21 Eur. J. Int'l L. 173 (2010), str. 173–204.

BARRIE, George N.: Uti Possidetis Versus Self-Determination and Modern International Law: In

Africa the Chickens Are Coming Home to Roost, v: J. S. Afr. L. 451 (1988), str. 451–456.

BARTOŠ, Tomáš: Uti Possidetis. Quo Vadis?, v: 18 Aust. YBIL 37 (1997), str. 37–96.

BECKER LORCA, Arnulf: International Law in Latin America or Latin American International Law?

Rise, Fall, and Retrieval of a Tradition of Legal Thinking and Political Imagination, v: 47 Harv. Int'l

L. J. 283 (2006), str. 283–305.

BEDJAOUI, Mohammed: Aspects internationaux de la constitution alg rienne, v: Annuaire français

de droit international, vol. 23, 1977, str. 75–94.

BERMAN, Nathaniel: Sovereignty in Abeyance: Self-Determination and International Law, v: 7 Wis.

Int'l L. J. 51 (1988-1989), str. 51–106.

BINETTE, Andr : Le droit des peuples: l'autodtermination dans le contexte canadien, v: Annuaire

canadien de droit international, Vol. 34 (1996), str. 215–232.

BLAY, S.K.N.: Self-Determination Versus Territorial Integrity in Decolonization, v: 18 N.Y.U. J. Int'l

L. & Pol. 441 (1985-1986), str. 441–472.

BOHTE, Gorazd: Mednarodnopravna razlaga sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju s

Hrvaško: v primežu schengenskega pravnega reda, v: Pravna praksa, št. 10/2000, str. 4–6.

BORGEN, Cristopher J.: Introductory Note to Kosovo's Declaration of Independence, v: 47 I.L.M.

461 (2008), str. 461–468.

BOUTROS-GHALI, Boutros: The Addis Ababa Charter: A Commentary, v: 35 Int'l Conciliation 5

(1963-1965), str. 5–52.


170

BUSS, Andreas: The Preah Vihear Case and Regional Customary Law, v: 9 Chinese J. Int'l L. 111

(2010), str. 111–126.

CAMINOS, Hugo: The Latin American Contribution to International Law, v: 80 Am. Soc'y Int'l L.

Proc. 157 (1986), str. 157–160.

CASTELLINO, Joshua: Territorial Integrity and the »Right« to Self-Determination: An Examination

of the Conceptual Tools, v: 33 Brook. J. Int'l L. 503 (2007-2008), str. 503–568.

CHESTER, N. Colby: The Present Status of the Monroe Doctrine, v: Annals of the American

Academy of Political and Social Science, Vol. 54, International Relations of the United States (Jul.,

1914), str. 20–27.

DEGAN, Vladimir Đuro: Uti possidetis i crta sredine u kopnenim i morskim razgraničenjima –

presuda Međunarodnoga suda u Haagu Kamerun/Nigerija iz 2002, v: Poredbeno pomorsko pravo, vol.

42 (2003) 157, 1–33.

DEMISSIE, Derege: Self-Determination including Secession vs. the Territorial Integrity of Nation-

States: A Prima Facie Case for Secession, v: 20 Suffolk Transnat'l L. Rev. (1996-1997), str. 165–192.

DIMITRIJEVIĆ, Duško: Međunarodno-pravni tretman graničnih sporova na prostoru bivše

Jugoslavije, v: Izvorni naučni rad, Vol. LV, br. 3-4, Avgust 2003, str. 354–373.

DISTEFANO, Giovanni: La Notion de Titre Juridi ue et les Diff rends Territoriaux Dans L'Ordre

International, Extrait de la Revue G n rale de Droit International Public, Avril-Juin 1995, Num ro 2.

Editions A, Pedone, 1995, str. 335–366.

DRENIK, Simona: Arbitražni sporazum: potek pogajanj in dosežene rešitve, v: Pravna praksa, št.

45/2009, priloga, str. II–V.

EPPS, Valerie: The New Dynamics of Self-Determination, v: 3 ILSA J. Int'l & Comp. L. 433 (1996-

1997), str. 433–442.

FARLEY, R. Benjamin: Calling a State a State: Somaliland and International Recognition, v: 24

Emory Int'l L. Rev. 777 (2010), str. 777–820.

FISHER, F. C.: The Arbitration of The Guatemalan-Honduran Boundary Dispute, v: 27 Am. J. Int'l L.

403 (1933), str. 403–427.

GAK, Natali: Sodba glede suverenosti in morske meje med Nikaragvo in Kolumbijo, v: Pravna

praksa, št. 49-50/2012, str. 28.

GAK, Natali: Uveljavljanje pravice narodov do zunanje samoodločbe: pravica do zunanje

samoodločbe in položaj naradnoosvobodilnih gibanj v mednarodnem pravu človekovih pravic in pravu

mednarodnih oboroženih spopadov, v: Pravnik, št. 3-4/2009, str. 163–188.

GÁLVEZ VALEGA, Arturo: El uti possidetis juris y la Corte internacional de justicia, v: Revista de

derecho, Universidad de Norte, 21 (2004), str. 131–138.

GEISLER, Charles: New Terra Nullius Narratives and the Gentrification of Africa’s ‘Empty Lands’,

v: American Sociological Association, Vol. XVIII, Number 1, 2012, str. 15–29.

GOLDIE, L. F. E.: The Critical Date, v: 12 Int'l & Comp. L.Q. 1251 (1963), str. 1251–1284.

GOURGOURINIS, Anastasios: Delineating the Normativity of Equity in International Law, v: 11 Int'l

Comm. L. Rev. 327 (2009), str. 327–347.

GREIG, D. W.: The Beagle Channel Arbitration, v: 7 Aust. YBIL 332 (1976-1977), str. 332–385.


171

GROS ESPIELL, H.: La doctrine du Droit international en Am ri ue Latine avant la premi re

conf rence panam ricaine (Washington, 1889), v: 3 J. Hist. Int'l L. 1 (2001), str. 1–17.

HANNUM, Hurst: Self-Determination, Yugoslavia, and Europe: Old Wine in New Bottles?, v: 3

Transnat'l L. & Contemp. Probs. 57 (1993), str. 57–69.

HASANI, Enver: Uti Possidetis Juris: From Rome to Kosovo, v: 27 Fletcher Forum of World Affairs

85 (2003), str. 85–97.

HENSEL, R. Paul, ALLISON, E. Michael, KHANANI, Ahmed: The Colonial Legacy and Border

Stability: Uti Possidetis and Territorial Claims in the Americas, str. 2, URL:

<www.paulhensel.org/Research/io05.pdf> (10. 5. 2013).

HILL, Mitchell A.: What the Principle of Self-Determination Means Today, v: 1 ILSA J. Int'l &

Comp. L. 119 (1995), str. 119–134.

KAIKOBAD, Kaiyan Homi: Some Observations on the Doctrine of Continuity and Finality of

Boundaries, v: 54 Brit. Y. B. Int'l L. 119 (1983), str. 119–141.

KAMMERHOFER, Jörg: Uncertainty in the Formal Sources of International Law: Customary

International Law and Some of Its Problems, v: 15 Eur. J. Int'l L. 523 (2004), str. 523–553.

KEMPIN REUTER, Tina: Dealing with Claims of Ethnic Minorities in International Law, v: 24 Conn.

J. Int'l L. 201 (2008-2009), str. 201–237.

KIRGIS, Frederic L.: The Degrees of Self-determination in the United Nations Era, v: 88 Am. J. Int'l

L. 304 (1994), str. 304–310.

KOHEN, Marcelo G.: La Contribución de Am rica Latina al Desarrollo Progresivo del Derecho

Internacional en Materia Territorial, v: Annuario de Derecho Internacional, Universidad de Navarra,

vol. 16, 2001, str. 57–77.

KOSKENNIEMI, Martti: Hierarchy in International Law: A Sketch, v: 8 Eur. J. Int'l L. 566 (1997),

str. 566–582.

KOSKENNIEMI, Martti: National Self-Determination Today: Problems of Legal Theory and Practice,

v: 43 Int'l & Comp. L. Q. 241 (1994), str. 241–269.

KOSKENNIEMI, Martti: The Wonderful Artificiality of States, v: 88 Am. Soc'y Int'l L. Proc. 22

(1994), str. 22–29.

KRIVIC, Matevž: Kritika odločitve Ustavnega sodišča o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, v: Pravna

praksa, št. 19/2010, priloga, str. II–VI.

LAPIDOTH, Ruth: Equity in International Law, v: 22 Isr. L. Rev. 161 (1987-1988), str. 161–183.

LESAFFER, Randall C. H.: Argument from Roman Law in Current International Law: Occupation

and Acquisitive Prescription, v: 16 Eur. J. Int'l L. 25 (2005), str. 25–58.

LOMBART, Laurent: L'uti possidetis juris et la m moire des frontieres en droit international, Centre

d'Initiation à l'Enseignement Sup rieur (C.I.E.S.), Travaux disciplinaire de la promotion 2002–2005,

Approche pluridisciplinaire du th me 'M moire', 2005, <http://sites.univ-

provence.fr/cies/memoire/VI_UtiPossidetisJuris.pdf> (10. 6. 2013).

LOWE, Vaughan: The Role of Equity in International Law, v: 12 Aust. YBIL 54 (1988-1989), str. 54–

81.


172

MALENOVSKY, Jiri: Probl mes juridi ues li s à la partition de la Tch coslova uie, y compris trac

de la fronti re, v: Annuaire français de droit international, vol. 39, 1993, str. 305–336.

MCCORQUODALE, Robert: Self-Determination: A Human Rights Approach, v: 43 Int'l & Comp.

L.Q. 857 (1994), str. 857–885.

MCCORQUODALE, Robert, PANGALANGAN, Raul: Pushing Back the Limitations of Territorial

Boundaries, v: 12 Eur. J. Int'l L. 867 (2001), str. 867–888.

MCWHINNEY, Edward: Declaration On The Granting Of Independence To Colonial Countries And

Peoples, United Nations Audiovisual Library of International Law, United Nations, 2008, str. 1–5.

MENDELSON, M. Maurice, HULTON, Susan: La revendication par l'Irak de la souverainet sur le

Koweit, v: Annuaire français de droit international, vol. 36, 1990, str. 195–227.

MHANGO, Mtendeweka: Governance, Peace and Human Rights Violations in Africa: Addressing the

Application of the Right to Self-Determination in Post-Independence Africa, v: 5 Afr. J. Legal Stud.

199 (2012), str. 199–214.

MILLER, Robert J., D'ANGELIS, Micheline: Brazil, Indigenous Peoples, and the International Law of

Discovery, v: 37 Brook. J. Int'l L. 1 (2011-2012), str. 1–63.

NANDA, Ved P.: Revisiting Self-Determination as an International Law Concept: A Major Challenge

in the Post-Cold War Era, v: 3 ILSA J. Int'l & Comp. L. 443 (1996-1997), str. 443–454.

NESI, Giuseppe: L'uti possidetis hors du contexte de la d colonisation: le cas de l'Europe, v: Annuaire

français de droit international, vol. 44, 1998, str. 1–23.

NERAD, Sebastian: Arbitražni sporazum: opozorilo Ustavnega sodišča kot poziv k

dekonstitucionalizaciji državnih mej, v: Pravna praksa, št. 28/2010, priloga, str. II–VI.

OKAFOR, Obiora Chinedu: After Martyrdom: International Law, Sub-State Groups, and the

Construction of Legitimate Statehood in Africa, v: 41 Harv. Int'l. L. J. 503 (2000), str. 503–528.

ORAKHELASHVILI, Alexander: Statehood, Recognition and the United Nations System: A

Unilateral Declaration in Kosovo, v: Max Planck UNYB 12 (2008), str. 1–44.

PELLET, Alain: The Opinions of the Badinter Arbitration Committee A Second Breath for the Self-

Determination of Peoples, v: 3 Eur. J. Int'l L. (1992), str. 178–185.

PERKINS, Dexter: Europe, Spanish America, and the Monroe Doctrine, v: The American Historical

Review, Vol. 27, No. 2 (Jan., 1922), str. 207–218.

POMERANCE, Michla: The Badinter Commission: The Use and Misuse of the International Court of

Justice's Jurisprudence, v: 20 Mich. J. Int'l L. 31 (1998-1999), str. 31–58.

RADAN, Peter: Post-Secession International Borders: A Critical Analysis of the Opinions of the

Badinter Arbitration Commission, v: 24 Melb. U. L. Rev. 50 (2000), str. 50–76.

RATNER, R. Steven: Drawing a Better Line: Uti Possidetis and the Borders of New States, v: 90 Am.

J. Int'l L. 590 (1996), str. 590–624.

RATNER, R. S.: Land Feuds and Their Solutions: Finding International Law Beyond the Tribunal

Chamber, v: 100 Am. J. Int'l L. 808 (2006), str. 808–829.

REISMAN, W. Michael: The Struggle for The Falklands, v: 93 Yale L. J. 287 (1983-1984), str. 287–

317.


173

RICH, Roland: Recognition of States: The Collapse of Yugoslavia and the Soviet Union, v: Eur. J.

Int'l L. (1993) 4 (1), str. 36–65.

RICHARDSON, Nathan: Breaking up Doesn't Have to Be So Hard: Default Rules for Partition and

Secession, v: 9 Chi. J. Int'l L. 685 (2008-2009), str. 685–718.

SANCIN, Vasilka: Kompromis med Slovenijo in Hrvaško, v: Pravna praksa, št. 45/2009, priloga, str.

VII–X.

SANCIN, Vasilka: Slovenia-Croatia Border Dispute: From »Drnovšek-Račan« to »Pahor-Kosor«

Agreement, v: European Perspectives – Journal on European Perspectives of the Western Balkans,

Vol. 2, No. 2, October 2010, str. 93–111.

SARAJLIĆ, Anida: Nerešena mejna vprašanja med Hrvaško in BiH, v: Pravna praksa, št. 36/2008, str.

19-20.

SCHWARZENBERGER, Georg: Title To Territory: Response To A Challenge, v: 51 Am. J. Int'l L.

308 (1957), str. 308–324.

SEJDIU, Korab R.: The Revival of a Forgotten Dispute: Deciding Kosova's Future, v: 3 Rutgers J. L.

& Urb. Pol'y 106 (2006), str. 106–118.

SHAW, Malcolm N.: Peoples, Territorialism and Boundaries, v: 8 Eur. J. Int'l L. 478 (1997), str. 478–

507.

SHAW, Malcolm N.: The Heritage of States: The Principle of Uti Possidetis Juris Today, v: 67 Brit.

Y. B. Int'l L. 75 (1996), str. 75–154.

SILVERBURG, Sanford R.: Uti Possidetis and a Pax Palestiniana: A Proposal, v: 16 Duq. L. Rev. 757

(1977-1978), str. 757–778.

SOREL, Jean-Marc, MEHDI, Rostane: L'uti possidetis entre la cons cration juridi ue et la prati ue:

essai de r actualisation, v: Annuaire français de droit international, vol. 40, 1994, str. 11–40.

STERIO, Milena: On the Right to External Self-Determination: ‘Selfistans,’ Secession, and the Great

Powers’ Rule, v: 19 Minn. J. Int'l L. 137 (2010), str. 137–176.

SUMNER, Brian Taylor: Territorial Disputes at the International Court of Justice, v: 53 Duke L. J.

1779 (2003-2004), str. 1799–1812.

ŠEBENIK, Nataša: Načelo uti possidetis, v: Pravnik, št. 11/12 (2007), str. 823–848.

ŠEBENIK, Nataša: Pravičnost infra legem ali ex aequo et bono v praksi Meddržavnega sodišča in

arbitražnih tribunalov, v: Pravna praksa, št. 38/2007, priloga, str. I–VII.

ŠKRK, Mirjam: Al' prav se piše pravizhnoſst ali pravničnost?, v: Pravna praksa, št. 26/2009, str. 6-7.

ŠKRK, Mirjam: Mednarodno pravo in odnosi s sosednjimi državami, v: Podjetje in delo, št. 7/2011,

str. 1445–1455.

ŠKRK, Mirjam: Pojem virov v mednarodnem pravu, v: Zbornik znanstvenih razprav, Letn. 45 (1985),

str. 147–161.

ŠKRK, Mirjam: Viri mednarodnega kazenskega prava, v: Zbornik znanstvenih razprav, Letn. 71

(2011), str. 143–174.

ŠKRK, Mirjam: Vladavina prava kot načelo mednarodnega prava?, v: Podjetje in delo, št. 6-7/2008,

str. 1155–1169.


174

ŠVARC, Dominika: Srednja črta in variacije na temo, v: Pravna praksa, št. 43/2007, str. 36-37.

THIO, Li-ann: Battling Balkanization: Regional Approaches toward Minority Protection beyond

Europe, v: 43 Harv. Int'l L.J. 409 (2002), str. 409–468.

TIERNEY, Stephen: In a State of Flux: Self-Detrmination and the Collapse of Yugoslavia, v: 6 Int'l J.

on Minority & Group Rts. 197 (1998-1999), str. 197–234.

ТУБИЋ, Војан: Примена нацела uti possidetis iuris при одређивању међудржавних граница, v:

Зборник радова Правног факултета у Новoм Саду, 3/2011, str. 647–662.

TÜRK, Danilo: Recognition of States: A Comment, v: 4 Eur. J. Int'l L. 66 (1993), str. 66–91.

VELAZQUEZ, Carlos Maria: Some Legal Aspects of the Colonial Problem in Latin America, v:

Annals of the American Academy of Political and Social Science, Vol. 360, Latin America Tomorrow

(July, 1965), str. 110–119.

VIDMAR, Jure: Confining New International Borders in the Practice of Post-1990 State Creations, v:

ZaöRV 70 (2010), str. 319–356.

VIDMAR, Jure: Montenegro’s Path to Independence: A Study of Self-Determination, Statehood and

Recognition, v: 3 Hanse L. Rev. 73 (2007), str. 73–102.

WALDOCK, C. H. M.: Disputed Sovereignty in the Falkland Islands Dependencies, v: 25 Brit. Y. B.

Int'l L. 311 (1948), str. 311–353.

WATERS, Timothy William: Contemplating Failure and Creating Alternatives in the Balkans:

Bosnia’s Peoples, Democracy, and the Shape of Self-Determination, v: 29 Yale J. Int'l L. 423 (2004),

str. 423–476.

WATSON, K. William: When in the Course of Human Events: Kosovo's Independence and the Law

of Secession, v: 17 Tul. J. Int'l & Comp. L. (2008-2009), str. 267–293.

WELLER, Marc: The International Response to the Dissolution of the Socialist Federal Republic of

Yugoslavia, v: American Journal of International Law, Vol. 86, No. 3 (Jul., 1992), str. 569–607.

WETTER, Gillis: The Rann of Kutch Arbitration, v: 65 Am. J. Int'l L. 346 (1971), str. 346–357.

YAKEMTCHOUK, Romain M.: Les conflits de territoires et de fronti res dans les Etats de l'ex-

U.R.S.S., v: Annuaire français de droit international, vol. 39, 1993, str. 393–434.

ZACHER, Mark W.: The Territorial Integrity Norm: International Boundaries and the Use of Force, v:

International Organization 55, 2, Spring 2001, str. 215–250.

Komentarji, enciklopedije, slovarji, zbirke in vodniki

JOSEPH, Sarah, SCHULTZ, Jenny, CASTAN, Melissa: The International Covenant on Civil and

Political Rights: Cases, Materials, and Commentary, 2nd ed. Oxford University Press, 2004.

NOWAK, Manfred: U.N. Covenant on Civil and Political Rights: CCPR commentary, 2nd revised ed.

N. P. Engel, Kehl, Strasbourg, Arlington 2005.


175

PATEL, Bimal N.: The World Court Reference Guide: Judgment, Advisory Opinions and Order of the

Permanent Court of International Justice and the International Court of Justice, 1922-2000. Martinus


SIMMA, Bruno: Charter of the United Nations: a commentary. Oxford University Press, Oxford, New

York 1994.

ULLOA, Alberto (ur.): Congresos americanos de Lima, Tomo I. Imp. Torres Aguirre, Lima 1938.

WOLFRUM, Rüdiger (ur.): The Max Planck Encyclopedia of Public International Law, Oxford

University Press, 2008–, spletna izdaja, <www.mpepil.com> (13. 5. 2013).

ZICCARDI CAPALDO, Giuliana: R pertoire de la Jurisprudence de la Cour Internationale de Justice

(1947–1992). Martinus Nijhoff Publishers, 1995.

ZIMMERMANN, Andreas, TOMUSCHAT, Christian, OELLERS-FRAHM, Karin (ur.): The Statute

of the International Court of Justice, A Commentary. Oxford University Press, 2006, str. 734.

Arbitražna in sodna praksa

Seznam zadev Stalnega arbitražnega sodišča in arbitražnih tribunalov

Sentence arbitrale relative à la uestion lev e entre le Venezuela et le Royaume des Pays-Bas, de la

domination et de la souverainet de l’île d’Aves, 30 June 1865, RIAA, Vol. XXVIII, str. 115–124.

Award on the claims of Great Britain and Portugal to certain territories formerly belonging to the

Kings of Tembe and Mapoota, on the eastern coast of Africa, including the islands of Inyack and

Elephant (Delagoa Bay or Lorenzo Marques), 24 July 1875, RIAA, Vol. XXVIII, str. 157–162.

Sentence arbitrale de l'Espagne dans la question de limites entre les Etats-unis du Venezuela et la

R publi ue de Colombie, Madrid, 16 mars 1891, RIAA, Vol. I, str. 292–296.

Sentence arbitrale relative au diff rend frontalier entre la Colombie et le Costa Rica, 11 septembre

1900, RIAA, Vol. XXVIII, str. 341–348.

The Border Dispute between Honduras and Nicaragua, 23 December 1906, RIAA, Vol. XI, str. 101–

117.

Affaire des Grisbadarna (Norv ge, Su de), 23 October 1909, RIAA, Vol. XI, str. 147–166.

The Boundary Case between Bolivia and Peru, 9 July 1909, RIAA, Vol. XI, str. 133–146.

The North Atlantic Coast Fisheries Case (Great Britain, United States), 7 September 1910, RIAA, Vol.

XI, str. 167–226.

Affaire des fronti res Colombo-v n zu liennes (Colombie contre V n zu la), 24 mars 1922, RIAA,

Vol. I, str. 223–298.

Island of Palmas case (Netherlands, USA), 4 April 1928, RIAA, Vol. II, str. 829–871.


176

Affaire de l’île de Clipperton (Mexi ue contre France), 28 janvier 1931, RIAA, Vol. II, str. 1105–

1111.

Honduras borders (Guatemala, Honduras), 23 January 1933, RIAA, Vol. II, str. 1307–1366.

The Indo-Pakistan Western Boundary (Rann of Kutch) between India and Pakistan (India, Pakistan),

19 February 1968, RIAA, Vol. XVII, str. 1–576.

Dispute between Argentina and Chile concerning the Beagle Channel, 18 February 1977, RIAA, Vol.

XXI, str. 53–264.

Arbitration Concerning the Border between the Emirates of Dubai and Sharjah Award, London, 19

October 1981, 91 ILR 543.

Affaire de la d limitation de la fronti re maritime entre la Guin e et la Guin e-Bissau, Sentence du 14

f vrier 1985, RIAA, Vol. XIX, str. 149–196.

Case concerning the location of boundary markers in Taba between Egypt and Israel, 29 September

1988, RIAA, Vol. XX, str. 1–118.

Affaire de la d limitation de la fronti re maritime entre la Guin e-Bissau et le S n gal, Sentence du 31

juillet 1989, RIAA, Vol. XX, str. 119–213.

Territorial Sovereignty and Scope of the Dispute (Eritrea and Yemen), 9 October 1998, RIAA, Vol.

XXII, str. 209–332.

Decision Regarding Delimitation of the Border between the State of Eritrea and the Federal

Democratic Republic of Ethiopia, 13 April 2002, RIAA, Vol. XXV, str. 83–195.

Seznam zadev Meddržavnega sodišča

Colombian-Peruvian asylum case, Judgment of November 20th, 1950: I.C.J. Reports 1950, str. 266.

The Minquiers and Ecrehos case, Judgment of November 17th, 1953: I.C.J. Reports 1953, str. 47.

Case concerning Sovereignty over certain Frontier Land, Judgment of 20 June 1959: I.C.J. Reports

1959, str. 209 – Dissenting Opinions of Judges Armand-Ugon and Moreno Quintana.

Case concerning the Arbitral Award made by the King of Spain on 23 December 1906, Judgment of

18 November 1960: I.C.J. Reports 1960, str. 192.

Case concerning the Temple of Preah Vihear (Cambodia v. Thailand), Merits, Judgment of 15 June

1962: I.C.J. Reports 1962, str. 6.

North Sea Continental Shelf, Judgment, I.C.J. Reports 1969, str. 3.

Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited, Judgment, I.C.J. Reports 1970, str. 3.

Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, str. 12.

Aegean Sea Continental Shelf, Judgment, I.C.J. Reports 1978, str. 3.

Continental Shelf (Tunisia/Libyan Arab Jamahiriya), Judgment, I.C.J. Reports 1982, str. 18.


177

Delimitation of the Maritime Boundary in the Gulf of Maine Area, Judgment, I.C.J. Reports 1984, str.

246.

Military and Paramilitary Activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United States of America),

Merits, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 14.

Frontier Dispute, Judgment, I.C.J. Reports 1986, str. 554.


intervening), I.C.J. Reports 1992, str. 351.

Territorial Dispute (Libyan Arab Jamahiriya/Chad), Judgment, I.C.J. Reports 1994, str. 6 – Separate

Opinion Of Judge Ajibola.


Reports 2001, str. 40.

East Timor (Portugal v. Australia), Judgment, I.C.J. Reports 1995, str. 90.

Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide,

Preliminary Objections, Judgment, I.C.J. Reports 1996, str. 595.

Land and Maritime Boundury between Cameroon and Nigeria (Cameroon v. Nigeria: Equatorial

Guinea intervening), Judgment, I.C.J. Reports 2002, str. 303.

Sovereignty over Pulau Ligitan and Pulau Sipadan (Indonesia/Malaysia), Judgment, I.C.J. Reports

2002, str. 625.

Frontier Dispute (Benin/Niger), Judgment, I.C.J. Reports 2005, str. 90.

Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Bosnia

and Herzegovina v. Serbia and Montenegro), Judgment, I.C.J. Reports 2007, str. 43.


Honduras), Judgment, I.C.J. Reports 2007, str. 659.

Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of Independence in Respect of

Kosovo, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 2010, str. 403.

Territorial and Maritime Dispute (Nicaragua v. Colombia), Judgment, 19 November 2012, ICJ,

General List No. 124.

Frontier Dispute (Burkina Faso/Niger), Judgment, 16 April 2013, ICJ, General List No. 149.

Seznam zadev drugih sodišč

Reference re Secession of Quebec, [1998] 2 S.C.R. 217, 115 ILR 536.

Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/00-29 z dne 19. 4. 2001, Ur. l. RS, št. 43/01.

Mnenje Ustavnega sodišča RS št. Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. RS, št. 25/10.

Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 868/2009 z dne 26. 5. 2011.


178

Mednarodni instrumenti in drugi dokumenti

Acte de Paris du 15 f vrier 1886 compl tant le compromis d'arbitrage du 14 septembre 1881, Paris, 15

f vrier 1886, RIAA, Vol. I, str. 291-292.

Accord de compromis d'arbitrage, 12 mars 1985, RIAA, Vol. XX, str. 122–124.

Agreement Between the Government of the Federal Democratic Republic of Ethiopia and the

Government of the State of Eritrea, 12 December, 2000.

Agreement between the Government of the Republic of Niger and the Revolutionary Government of

Burkina Faso on the establishment of the frontier between the two countries, Ouagadougou, 28 March

1987.

Agreement setting up a Special Commission for the demarcation of the frontier line between El

Salvador and Honduras pursuant to the General Peace Treaty of 30 October 1980, San Salvador, 11

February 1986, 1495 UNTS 269.

Alma-Ata Declaration, December 21, 1991.

Annex to the letter dated 11 April 2007 from the Permanent Representative of Morocco to the United

Nations addressed to the President of the Security Council, 13 April 2007, S/2007/206.

Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, Ur. l. RS-MP, št.

11/2010.

Charter of the Organization of African Unity, 25 May 1963.

Communications from the Governments of Ecuador and Peru Concerning the Dispute Between the

Two Countries, 19 League of Nations O. J. 1130 (1938).

Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement (Ahtisaari plan), 26 March 2007.

Compromis de saisine de la cour internationale de justice, au sujet du diff rend frontalier entre le

Burkina Faso et la R publi ue du Niger, notifi conjointement à la Cour le 20 juillet 2010.

Consitucion de la Republica Federal de Centro America, decretada por la Asamblea nacional

constituyente en 22 de noviembre de 1824.

Constitution (Fundamental Law) of the Union of Soviet Socialist Republics, adopted at the Seventh

(Special) Session of the Supreme Soviet of the USSR Ninth Convocation on October 7, 1977.

Constitutional Charter of the State Union of Serbia and Montenegro, 4 February 2003.


Convention d'arbitrage du 3 novembre 1916 entre la Colombie et les Etats-unis du Venezuela, Bogotá,

3 novembre 1916, RIAA, Vol. I, str. 225–227.

Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples, General Assembly

resolution 1514 (XV), 14 December 1960.

Declaration on the Guidelines on the Recognition of New States in Eastern Europe and in the Soviet

Union, Extraordinary EPC Ministerial Meeting, Brussels, 16 December 1991.


179

Declaration on Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-operation

among States in accordance with the Charter of the United Nations, G.A. res. 2625, Annex, 25 UN

GAOR, Supp. (No. 28), U.N. Doc. A/5217 at 121 (1970).

Declaration on Yugoslavia, 16 December 1991, 92 ILR 174.

Deklarata e Pavarësisë së Kosovës, 17 shkurt 2008.

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969), Ur. l. SFRJ, MP, 30/72, Akt o notifikaciji

nasledstva, Ur. l. RS, št. 35/92, MP, št. 9/92.

Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978, Ur. l. SFRJ, MP, št.

1/80, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 35/92, MP št. 9/92.

Eritrea: Scenarios for Future Transition Africa Report N°200 – 28 March 2013, International Crisis

Group.

Framework Agreement on the Peaceful Settlement of the Territorial Dispute between the Great

Socialist People's Libyan Arab Jamahiriya and the Republic of Chad, 31 August 1989, 1545 UNTS

108.

Franco-Libyan Treaty of Friendship and Good Neighbourliness of 10 August 1955, 162 BFSP 470.

FRANCK, Thomas M., HIGGINS, Rosalyn, PELLET, Alain, SHAW, Malcolm N., TOMUSCHAT,

Christian: L’int grit territoriale du Qu bec dans l’hypoth se de l’accession à la souverainet , Expos s

et tudes, Vol. 1, Qu bec Assembl e Nationale, Commission d’ tude des uestions aff rentes à

l’accession du Qu bec à la souverainet , str. 377–461.

General Act of the Berlin Conference on West Africa, 26 February 1885.

General Peace Treaty, El Salvador – Honduras, 30 October 1980, 1310 UNTS 213.

Independent International Fact-Finding Mission on the Conflict in Georgia, Vol. I, II and III,

September 2009.

Information Note: Border Treaty Between the Russian Federation and the Republic of Latvia, 8 June

2006, DG External Policies Delegations Europe.

International Boundary Study, No. 5 – May 23, 1961, Dominican Republic – Haiti Boundary (Country

Codes: DR-HA), The Geographer, Office of the Geographer, Bureau of Intelligence and Research.

Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, New York, 9. december 1948, objavljena

v Uradnem vestniku Prezidija Ljudske skupščine FLRJ, št. 2/50.

LAUTERPACHT, Elihu, SCHWEBEL, Stephen, ROSENNE, Shabtai, ORREGO VICUÑA,

Francisco: Legal Opinion on Guatemala's Territorial Claim to Belize, November 2001.

Letter dated 26 December 2008 from the Permanent Representative of Azerbaijan to the United

Nations addressed to the Secretary-General, 29 December 2008, A/63/664–S/2008/823.

Opinion No. 2 of the Arbitration Commission of the Peace Conference on Yugoslavia, (1992) 92 ILR

167, 11th January 1992.

Opinion No. 3 of the Arbitration Commission for the Conference on the former Yugoslavia, (1993) 92

ILR 170, 11th January 1992.

Opinion No. 8 of the Arbitration Commission of the Peace Conference on Yugoslavia, (1992) 92 ILR

199, 4th July 1992.


180

Pacte ou convention du 30 d cembre 1898 entre la Colombie et le Venezuela pour l'institution d'une

Commission mixte de d limitation charg e d'ex cuter la Sentence arbitrale de Madrid, Caracas, 30

d cembre 1898, RIAA, Vol. I, str. 296–298.

Principles Which Should Guide Members in Determining Whether or not an Obligation Exists to

Transmit the Information Called for Under Article 73e of the Charter, GA Resolution 1541 (XV), 15

December 1960.

Rambouillet Accords: Interim Agreement for Peace and Self-Government in Kosovo, S/1999/648, 7

June 1999.

Report of the Secretary-General on Ethiopia and Eritrea, S/2008/40, 23 January 2008.

Resolutions Adopted by the First Ordinary Session of the Assembly of Heads of State and

Government held in Cairo, Uar, from 17 to 21 July 1964 (Border Disputes Among African States,

AHG/Res. 16(I)).

S/RES/1038 (1996), 15 January 1996.

S/RES/1244 (1999), 10 June 1999.

S/RES/1862 (2009), 14 January 2009.

Security Council Urges Djibouti, Eritrea to Resolve Border Dispute Peacefully Unanimously Adopting

Resolution 1862 (2009), Security Council 6065th Meeting (AM), SC/9570.

Sklep Sveta z dne 6. decembra 2007 o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Češki

republiki, Republiki Estoniji, Republiki Latviji, Republiki Litvi, Republiki Madžarski, Republiki

Malti, Republiki Poljski, Republiki Sloveniji in Slovaški republiki (2007/801/ES), Uradni list

Evropske unije L 323/34, 8. december 2007.

Speech at the 1964 O.A.U. Summit (1964) by Haile Selassie, Cairo, July 21, 1964.

Speech By H.E. Judge Rosalyn Higgins, President of the International Court of Justice, at the 58th

Session of the International Law Commission, 25 July 2006.

Special Agreement to seize the International Court of Justice concerning the frontier dispute between

Burkina Faso and the Republic of Niger, Niamey, 24 February 2009.

Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju, Ur. l.

RS, št. 63/01.

Statement of Treaties and International Agreements Registered or Filed and Recorded with the

Secretariat During the Month of October 2010, ST/LEG/SER.A/764, United Nations, 2011.

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, 25. 6. 1991, Ur. l. RS,

št. 1/91.

The Doctrines of Discovery, ‘Terra Nullius’ and the legal marginalisation of indigenous peoples in

contemporary Africa: Statement by the Indigenous Peoples of Africa Coordinating Committee to the

11th Session of the UN Permanent Forum on Indigenous Issues (UNPFII), 7 – 18 May 2012, UN

Headquarters, New York City.

The General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina, 14 December 1995.

The Minsk (Belovezh Forest) Agreement on Creation of the Commonwealth, 8 December 1991.


181

The Republic of Latvia and the Russian Federation Treaty on the State Border of Latvia and Russia,

27 March 2007.

The Schengen Acquis as referred to in Article 1(2) of Council Decision 1999/435/EC of 20 May 1999,

OJ L 176, 10. julij 1999.

Trait d'arbitrage »juris« soit compromis en vue de soumettre a la Couronne d'Espagne les diff rends

de limites entre les Etats-unis de Colombie et les Etats-unis de Venezuela, Caracas, 14 septembre

1881, RIAA, Vol. I, str. 290-291.

Tratado de confederación entre las repúblicas del Perú, Bolivia, Chile, Ecuador y Nueva Granada,

firmado en Lima a 8 de febrero de 1848.

Tratado Gámez-Bonilla entre Nicaragua y Honduras firmado en Tegucigalpa el 7 de octubre de 1894.

Treaty of Arbitration Between Guatemala and Honduras, signed at Washington on July 16, 1930,

RIAA, Vol. II, str. 1309–1313.

Treaty of Arbitration for the Settlement of the Boundary Questions between the Republics of Bolivia

and Peru, La Paz, 30 December 1902, 100 BFSP 803.

Treaty of General Arbitration between Bolivia and Peru, La Paz, 21 November 1901, 3 Am. J. Int'l L.

378 (1909).

Treaty of Peace between the State of Israel and the Hashemite Kingdom of Jordan (with Annexes,

Agreed Minutes and Maps) (done 26 October 1994, entered into force 10 November 1994) 2042

UNTS 351.

Treaty of Peace, Friendship and Arbitration between the Dominican Republic and the Republic of

Haiti, signed at San Domingo on 20 February 1929, 130 BFSP 572.

Treaty on the State Border between the Republic of Croatia and Bosnia and Herzegovina, 30 July

1999.

Ustanovna listina OZN, 24. 10. 1945.

Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33I/91 in nasl.

Ustav Socijalističke Federativne Republike Jugoslavije, Službeni List SFRJ, 1963.

Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Ur. l. RS, SFRJ, št. 9/1974.

Ustavna povelja državne zajednice Srbija i Crna Gora, Službeni list Srbije i Crne Gore, br. 1/2003.

Ústavný zákon č. 542/1992 Zb. o zániku Českej a Slovenskej Federatívnej Republiky.

Washington Agreement between Honduras and Nicaragua of 21 July 1957, 277 UNTS 159, No. 4005.

Western Sahara: Out Of The Impasse, Middle East/North Africa Report N°66 – 11 June 2007,

International Crisis Group.

Zmluva medzi Slovenskou republikou a Českou republikou o generálnom vymedzení spoločných

štátnych hraníc, dan v Prahe 29. októbra 1992, Zbierka zákonov č. 194/1993, str. 892.

Zmluva medzi Slovenskou republikou a Českou republikou o spoločnej štátnej hranici, dan v

Židlochoviciach 4. januára 1996, Zbierka zákonov č. 274/1997, str. 2766.


182

Zmluva medzi Slovenskou republikou a Českou republikou, ktorou sa mení a dopĺňa Zmluva medzi

slovenskou republikou a českou republiku o spoločnej štátnej hranici zo dňa 4. januára 1996, dan v

Bratislave 13. mája 2010, Zbierka zákonov č. 62/2011, str. 541.

Устав Содружества Независимых Государств, Минск, 22 январь 1993 (Charter Establishing the

Commonwealth of Independent States (CIS), Minsk, 22 January 1993).

_____________________________________________________________________ Priloge

183

PRILOGE

Declaration on the Guidelines on the Recognition of New States in Eastern Europe

and in the Soviet Union

(Extraordinary EPC Ministerial Meeting, Brussels, 16 December 1991)

In compliance with the European Council's request, Ministers have assessed developments in Eastern

Europe and the Soviet Union with a view to elaborating an approach regarding relations with new

states.

In this connection they have adopted the following guidelines on the formal recognition of new states

in Eastern Europe and in the Soviet Union:

The Community and its Member States confirm their attachment to the principles of the Helsinki Final

Act and the Charter of Paris, in particular the principle of self-determination. They affirm their

readiness to recognize, subject to the normal standards of international practice and the political

realities in each case, those new States which, following the historic changes in the region, have

constituted themselves on a democratic basis, have accepted the appropriate international obligations

and have committed themselves in good faith to a peaceful process and to negotiations.

Therefore, they adopt a common position on the process of recognition of these new States, which

requires:

– respect for the provisions of the Charter of the United Nations and the commitments subscribed to in

the Final Act of Helsinki and in the Charter of Paris, especially with regard to the rule of law,

democracy and human rights

– guarantees for the rights of ethnic and national groups and minorities in accordance with the

commitments subscribed to in the framework of the CSCE

– respect for the inviolability of all frontiers which can only be changed by peaceful means and by

common agreement

– acceptance of all relevant commitments with regard to disarmament and nuclear nonproliferation as

well as to security and regional stability

– commitment to settle by agreement, including where appropriate by recourse to arbitration, all

questions concerning State succession and regional disputes.

The Community and its Member States will not recognize entities which are the result of aggression.

They would take account of the effects of recognition on neighbouring States. The commitment to

these principles opens the way to recognition by the Community and its Member States and to the

establishment of diplomatic relations. It could be laid down in agreements.

_____________________________________________________________________ Priloge

184

Declaration on Yugoslavia

(Extraordinary EPC Ministerial Meeting, Brussels, 16 December 1991)

The European Community and its Member States discussed the situation in Yugoslavia in the light of

their Guidelines on the recognition of new states in Eastern Europe and in the Soviet Union. They

adopted a common position with regard to the recognition of Yugoslav Republics. In this connection

they concluded the following:

The Community and its Member States agree to recognize the independence of all the Yugoslav

Republics fulfilling all the conditions set out below. The implementation of this decision win take

place on 15 January 1992.

They are therefore inviting all Yugoslav Republics to state by 23 December whether:

– they wish to be recognized as independent States

– they accept the commitments contained in the above-mentioned Guidelines

– they accept the provisions laid down in the draft Convention -especially those in Chapter II on

human rights and rights of national or ethnic groups - under consideration by the Conference on

Yugoslavia

– they continue to support

– the efforts of the Secretary General and the Security Council of the United Nations, and

– the continuation of the Conference on Yugoslavia.

The applications of those Republics which reply positively will be submitted through the Chair of the

Conference to the Arbitration Commission for advice before the implementation date.

In the meantime, the Community and its Member States request the UN Secretary General and the UN

Security Council to continue their efforts to establish an effective cease-fire and promote a peaceful

and negotiated outcome to the conflict They continue to attach the greatest importance to the early

deployment of a UN peace-keeping force referred to in UN Security Council Resolution 724.

The Community and its Member States also require a Yugoslav Republic to commit itself, prior to

recognition, to adopt constitutional and political guarantees ensuring that it has no territorial claims

towards a neighbouring Community State and that it will conduct no hostile propaganda activities

versus a neighbouring Community State, including the use of a denomination which implies territorial

claims.

Opinion No. 2

On 20 November 1991 the Chairman of the Arbitration Committee received a letter from Lord

Carrington, Chairman of the Conference on Yugoslavia, requesting the Committee's opinion on the

following question put by the Republic of Serbia:

Does the Serbian population in Croatia and Bosnia-Herzegovina, as one of the constituent peoples of

Yugoslavia, have the right to self-determination?

_____________________________________________________________________ Priloge

185

The Committee took note of the aide-memoires, observations and other materials submitted by the

Republics of Bosnia-Herzegovina, Croatia, Macedonia, Montenegro, Slovenia and Serbia, by the

Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFR Y) and by the 'Assembly of the

Serbian People of Bosnia-Herzegovina'.

1. The Committee considers that, whatever the circumstances, the right to self-determination must not

involve changes to existing frontiers at the time of independence (uti possidetis juris) except where the

states concerned agree otherwise.

2. Where there are one or more groups within a state constituting one or more ethnic, religious or

language communities, they have the right to recognition of their identity under international law.

As the Committee emphasized in its Opinion No. 1 of 29 November 1991, published on 7 December,

the – now peremptory – norms of international law require states to ensure respect for the rights of

minorities. This requirement applies to all the Republics vis-a-vis the minorities on their territory.

The Serbian population in Bosnia-Herzegovina and Croatia must therefore be afforded every right

accorded to minorities under international convention as well as national and international guarantees

consistent with the principles of international law and the provisions of Chapter II of the draft

Convention of 4 November 1991, which has been accepted by these Republics.

3. Article 1 of the two 1986 International Covenants on human rights establishes that the principle of

the right to self-determination serves to safeguard human rights. By virtue of that right every

individual may choose to belong to whatever ethnic, religious or language community he or she

wishes.

In the Committee's view one possible consequence of this principle might be for the members of the

Serbian population in Bosnia-Herzegovina and Croatia to be recognized under agreements between the

Republics as having the nationality of their choice, with all the rights and obligations which that

entails with respect to the states concerned.

4. The Arbitration Committee is therefore of the opinion:

(i) that the Serbian population in Bosnia-Herzegovina and Croatia is entitled to all the rights concerned

to minorities and ethnic groups under international law and under the provisions of the draft

Convention of the Conference on Yugoslavia of 4 November 1991, to which the Republics of Bosnia-

Herzegovina and Croatia have undertaken to give effect; and

(ii) that the Republics must afford the members of those minorities and ethnic groups all the human

rights and fundamental freedoms recognized in international law, including, where appropriate, the

right to choose their nationality.

_____________________________________________________________________ Priloge

186

Opinion No. 3

On 20 November 1991 the Chairman of the Arbitration Committee received a letter from Lord

Carrington, Chairman of the Conference on Yugoslavia, requesting the Committee's opinion on the

following question put by the Republic of Serbia:

Can the internal boundaries between Croatia and Serbia and between Bosnia-Herzegovina and Serbia

be regarded as frontiers in terms of public international law?

The Committee took note of the aide-memoires, observations and other materials submitted by the

Republics of Bosnia-Herzegovina, Croatia, Macedonia, Montenegro, Slovenia and Serbia, by the

Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the 'Assembly of the

Serbian People of Bosnia-Herzegovina'.

1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that ‘the

Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’. Bearing in mind that the

Republics of Croatia and Bosnia-Herzegovina, inter alia, have sought international recognition as

independent states, the Committee is mindful of the fact that its answer to the question before it will

necessarily be given in the context of a fluid and changing situation and must therefore be founded on

the principles and rules of public international law.

2. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the creation of

one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the Republics referred to in

the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First – All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United Nations

Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and

Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly

Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which also underlies Article 11 of

the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession of States in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and Serbia, and

possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement freely arrived at.

Third – Except where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo

and, in particular, from the principle of uti possidetis. Uti possidetis, though initially applied in settling

decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by

the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina

Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of

international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon of the

obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the independence and

stability of new states being endangered by fratricidal struggles ... The principle applies all the more

readily to the Republic since the second and fourth paragraphs of Article 5 of the Constitution of the

SFRY stipulated that the Republics' territories and boundaries could not be altered without their

consent.

_____________________________________________________________________ Priloge

187

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of existing

frontiers or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This principle is to be

found, for instance, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly

Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations

(General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act; it was cited by the Hague

Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft Convention of 4 November 1991 drawn

up by the Conference on Yugoslavia.

_____________________________________________________________________ Priloge

188

ARBITRATION AGREEMENT between the Government of the Republic of

Slovenia and the Government of the

Republic of Croatia

The Governments of the Republic of Slovenia

and the Republic of Croatia (hereinafter referred

to as "the Parties"),

Whereas through numerous attempts the Parties

have not resolved their territorial and maritime

border dispute in the course of the past years,

Recalling the peaceful means for the settlement

of disputes enumerated in Article 33 of the UN-

Charter,

Affirming their commitment to a peaceful

settlement of disputes, in the spirit of good

neighbourly relations, reflecting their vital

interests,

Welcoming the facilitation offered by the

European Commission,

Have agreed as follows:

Article 1

Establishment of the Arbitral Tribunal

The Parties hereby set up an Arbitral Tribunal.

Article 2

Composition of the Arbitral Tribunal

(1) Both Parties shall appoint by common

agreement the President of the Arbitral Tribunal

and two members recognized for their

competence in international law within fifteen

days drawn from a list of candidates established

by the President of the European Commission

and the Member responsible for the enlargement

of the European Commission. In case that they

cannot agree within this delay, the President and

the two members of the Arbitral Tribunal shall

be appointed by the President of the

International Court of Justice from the list.

(2) Each Party shall appoint a further member of

the Arbitral Tribunal within fifteen days after the

ARBITRAŽNI SPORAZUM med Vlado Republike Slovenije in Vlado

Republike Hrvaške

Vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške

(v nadaljnjem besedilu: pogodbenici) sta se

glede na to, da v številnih poskusih v zadnjih

letih nista razrešili spora glede meje na kopnem

in morju,

ob sklicevanju na sredstva za mirno reševanje

sporov iz 33. člena Ustanovne listine Združenih

narodov,

ob potrditvi zavezanosti k mirnemu reševanju

sporov v duhu dobrososedskih odnosov,

upoštevaje njune vitalne interese,

z odobravanjem posredovanja Evropske komisije

sporazumeli:

1. člen

Ustanovitev arbitražnega sodišča

Pogodbenici ustanovita arbitražno sodišče.

2. člen

Sestava arbitražnega sodišča

(1) Pogodbenici s seznama kandidatov, ki ga

določita predsednik Evropske komisije in član

Evropske komisije, odgovoren za širitev, v

petnajstih dneh sporazumno imenujeta

predsednika arbitražnega sodišča in dva člana, ki

so priznani strokovnjaki za mednarodno pravo.

Če se v tem roku ne moreta sporazumeti,

predsednika in dva člana arbitražnega sodišča s

seznama imenuje predsednik Meddržavnega

sodišča v Haagu.

(2) Vsaka pogodbenica v petnajstih dneh po

opravljenih imenovanjih iz prvega odstavka

imenuje še po enega člana arbitražnega sodišča.

Če v tem roku imenovanje ni opravljeno, člana

_____________________________________________________________________ Priloge

189

appointments referred to in paragraph 1 have

been finalised. In case that no appointment has

been made within this delay, the respective

member shall be appointed by the President of

the Arbitral Tribunal.

(3) If, whether before or after the proceedings

have begun, a vacancy should occur on account

of the death, incapacity or resignation of a

member, it shall be filled in accordance with the

procedure prescribed for the original

appointment.

Article 3

Task of the Arbitral Tribunal

(1) The Arbitral Tribunal shall determine

(a) the course of the maritime and land boundary

between the Republic of Slovenia and the

Republic of Croatia;

(b) Slovenia’s junction to the High Sea;

(c) the regime for the use of the relevant

maritime areas.

(2) The Parties shall specify the details of the

subject-matter of the dispute within one month.

If they fail to do so, the Arbitral Tribunal shall

use the submissions of the Parties for the

determination of the exact scope of the maritime

and territorial disputes and claims between the

Parties.

(3) The Arbitral Tribunal shall render an award

on the dispute.

(4) The Arbitral Tribunal has the power to

interpret the present Agreement.

Article 4

Applicable Law

The Arbitral Tribunal shall apply

(a) the rules and principles of international law

for the determinations referred to in Article 3 (1)

(a);

(b) international law, equity and the principle of

good neighbourly relations in order to achieve a

fair and just result by taking into account all

relevant circumstances for the determinations

referred to in Article 3 (1) (b) and (c).

imenuje predsednik arbitražnega sodišča.

(3) Če se pred začetkom postopka ali med njim

mesto člana izprazni zaradi smrti, nezmožnosti

ali odstopa, se zapolni v skladu s postopkom,

predpisanim za prvotno imenovanje.

3. člen

Naloga arbitražnega sodišča

(1) Arbitražno sodišče določi:

(a) potek meje med Republiko Slovenijo in

Republiko Hrvaško na kopnem in morju;

(b) stik Slovenije z odprtim morjem;

(c) režim za uporabo ustreznih morskih območij.

(2) Pogodbenici v enem mesecu podrobno

opredelita vsebino spora. Če tega ne storita,

arbitražno sodišče za določitev točnega obsega

spora in zahtev glede meje na morju in kopnem

med pogodbenicama uporabi predložene

navedbe obeh pogodbenic.

(3) Arbitražno sodišče izreče razsodbo o sporu.

(4) Za razlago tega sporazuma je pristojno

arbitražno sodišče.

4. člen

Uporabljeno pravo

Arbitražno sodišče uporablja:

(a) pravila in načela mednarodnega prava za

odločanje po točki (a) prvega odstavka 3. člena;

(b) mednarodno pravo, pravičnost in načelo

dobrososedskih odnosov za dosego poštene in

pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne

okoliščine, za odločanje po točkah (b) in (c)

prvega odstavka 3. člena.

_____________________________________________________________________ Priloge

190

Article 5

Critical date

No document or action undertaken unilaterally

by either side after 25 June 1991 shall be

accorded legal significance for the tasks of the

Arbitral Tribunal or commit either side of the

dispute and cannot, in any way, prejudge the

award.

Article 6

Procedure

(1) Each Party shall submit a memorial to the

Arbitral Tribunal within twelve months. Each

Party has the right to comment on the memorial

of the other Party within a deadline fixed by the

Arbitral Tribunal.

(2) Unless envisaged otherwise, the Arbitral

Tribunal shall conduct the proceedings

according to the Permanent Court of Arbitration

Optional Rules for Arbitrating Disputes between

Two States.

(3) The Arbitral Tribunal may seek expert advice

and organize oral hearings.

(4) The Arbitral Tribunal shall, after consultation

of the Parties, decide expeditiously on all

procedural matters by majority of its members.

(5) The proceedings are confidential and shall be

conducted in English.

(6) The Parties shall appoint representatives to

act as intermediary between them and the

Arbitral Tribunal. They may retain counsels to

support their representative.

(7) The Arbitral Tribunal shall be supported by a

Secretariat. The costs of the Arbitral Tribunal

shall be borne in equal terms by the two Parties.

The Parties invite the European Commission to

provide secretarial support to the Arbitral

Tribunal. The place of arbitration shall be

Brussels, Belgium.

(8) The Arbitration Tribunal may at any stage of

the procedure with the consent of both Parties

assist them in reaching a friendly settlement.

5. člen

Odločilni datum

Noben enostranski dokument ali dejanje katere

koli strani po 25. juniju 1991 za naloge

arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in

ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne

prejudicira razsodbe.

6. člen

Postopek

(1) Vsaka pogodbenica arbitražnemu sodišču v

dvanajstih mesecih predloži memorandum. V

roku, ki ga določi arbitražno sodišče, ima

pravico dati pripombe na memorandum druge

pogodbenice.

(2) Razen če ni drugače predvideno, arbitražno

sodišče vodi postopek v skladu z Izbirnimi

pravili Stalnega arbitražnega sodišča za

razsojanje v sporih med dvema državama.

(3) Arbitražno sodišče lahko zaprosi za

izvedenska mnenja in skliče ustne obravnave.

(4) Arbitražno sodišče po posvetovanju s

pogodbenicama z večino glasov svojih članov

čim prej odloči o vseh postopkovnih vprašanjih.

(5) Postopek je zaupen in poteka v angleščini.

(6) Pogodbenici imenujeta predstavnika, ki imata

vlogo posrednikov med njima in arbitražnim

sodiščem. Svojemu predstavniku v pomoč lahko

zagotovita svetovalce.

(7) Arbitražnemu sodišču pomaga sekretariat.

Stroški arbitražnega sodišča se med

pogodbenicama razdelijo enakomerno.

Pogodbenici zaprosita Evropsko komisijo, da

arbitražnemu sodišču zagotovi pomoč

sekretariata. Kraj arbitraže je Bruselj, Belgija.

(8) Arbitražno sodišče lahko pogodbenicama ob

njunem soglasju v vsaki fazi postopka pomaga

najti prijateljsko rešitev spora.

_____________________________________________________________________ Priloge

191

Article 7

The award of the Arbitral Tribunal

(1) The Arbitral Tribunal shall issue its award

expeditiously after due consideration of all

relevant facts pertinent to the case. The Arbitral

Tribunal adopts the award by majority of its

members. The award shall state the reasons on

which it is based. No individual or dissenting

opinions shall be attached to the award.

(2) The award of the Arbitral Tribunal shall be

binding on the Parties and shall constitute a

definitive settlement of the dispute.

(3) The Parties shall take all necessary steps to

implement the award, including by revising

national legislation, as necessary, within six

months after the adoption of the award.

Article 8

EU accession negotiation documents

(1) No document presented in the EU accession

negotiations unilaterally shall prejudice the

Arbitral Tribunal when performing its tasks or

commit either side on the dispute.

(2) The above applies to all documents and

positions either written or submitted orally,

including, inter alia, maps, negotiating positions,

legal acts and other documents in whatever form,

produced, presented or referred to unilaterally in

the framework of the EU accession negotiations.

It also applies to all EU documents and positions

which refer to or summarize the above-

mentioned documents and positions.

Article 9

The continuation of the EU accession

negotiations according to the negotiating

framework

(1) The Republic of Slovenia shall lift its

reservations as regards opening and closing of

negotiation chapters where the obstacle is related

to the dispute.

(2) Both Parties shall refrain from any action or

statement which might negatively affect the

7. člen

Razsodba arbitražnega sodišča

(1) Arbitražno sodišče po preučitvi vseh

relevantnih dejstev, ki se nanašajo na zadevo,

čim prej izda razsodbo. Razsodbo sprejme z

večino glasov članov. V razsodbi so navedeni

razlogi, na katerih temelji. K razsodbi ne smejo

biti priložena ločena ali odklonilna mnenja.

(2) Razsodba arbitražnega sodišča je za

pogodbenici zavezujoča in pomeni dokončno

rešitev spora.

(3) Pogodbenici v šestih mesecih po sprejetju

razsodbe storita vse potrebno za njeno izvršitev,

vključno s spremembo notranje zakonodaje, če

je to potrebno.

8. člen

Dokumenti za pogajanja o pristopu k EU

(1) Noben dokument, enostransko predložen

med pogajanji o pristopu k EU, ne pomeni

prejudica za arbitražno sodišče pri opravljanju

njegovih nalog in ne zavezuje ene ali druge

strani v sporu.

(2) To velja za vse dokumente in stališča, tako

pisna kot ustna, med drugim zemljevide,

pogajalska izhodišča, pravne akte in druge

dokumente ne glede na obliko, ki so enostransko

pripravljeni ali predloženi ali na katere se

enostransko sklicuje med pogajanji o pristopu k

EU. Velja tudi za vse dokumente in stališča EU,

ki se nanašajo na navedene dokumente in

stališča ali jih povzemajo.

9. člen

Nadaljevanje pogajanj o pristopu k EU v

skladu s pogajalskim okvirom

(1) Republika Slovenija umakne pridržke k

odprtju in zaprtju pogajalskih poglavij, ki so

povezani s sporom.

(2) Pogodbenici se vzdržita vseh dejanj ali izjav,

ki bi lahko negativno vplivali na pristopna

pogajanja.

_____________________________________________________________________ Priloge

192

accession negotiations.

Article 10

Stand-still

(1) Both Parties refrain from any action or

statement which might intensify the dispute or

jeopardize the work of the Arbitral Tribunal.

(2) The Arbitral Tribunal has the power to order,

if it considers that circumstances so require, any

provisional measures it deems necessary to

preserve the stand-still.

Article 11

(1) The Agreement shall be ratified

expeditiously by both sides in accordance with

their respective constitutional requirements.

(2) The Agreement shall enter into force on the

first day of the week following the exchange of

diplomatic notes with which the Parties express

their consent to be bound.

(3) All procedural timelines expressed in this

Agreement shall start to apply from the date of

the signature of Croatia’s EU Accession Treaty.

(4) The Agreement shall be registered with the

Secretariat of the United Nations in accordance

with Article 102 of the Charter of the United

Nations.

Done at Stockholm, on 4 November 2009 in

three originals in English language.

Signed by

For the Government For the Government

of the Republic of of the Republic of

Slovenia Croatia

Borut Pahor (s) Jadranka Kosor (s)

Witnessed by

For the Presidency of the Council of the

European Union

Fredrik Reinfeldt (s)

10. člen

Ohranitev sedanjega stanja

(1) Pogodbenici se vzdržita vseh dejanj ali izjav,

ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo

arbitražnega sodišča.

(2) Arbitražno sodišče lahko odredi kakršne koli

začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za

ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo

okoliščine.

11. člen

(1) Obe strani čim prej ratificirata ta sporazum v

skladu s svojimi ustavnopravnimi zahtevami.

(2) Sporazum začne veljati prvi dan v tednu, ki

sledi izmenjavi diplomatskih not, s katerima

pogodbenici izrazita soglasje, da ju sporazum

zavezuje.

(3) Vsi postopkovni roki iz tega sporazuma

začnejo teči z dnem podpisa pogodbe o pristopu

Hrvaške k EU.

(4) Sporazum se registrira pri Sekretariatu

Združenih narodov v skladu s 102. členom

Ustanovne listine Združenih narodov.

Sestavljeno v Stockholmu dne 4. novembra 2009

v treh izvirnikih v angleškem jeziku.

Podpisano

Za Vlado Za Vlado

Republike Republike

Slovenije Hrvaške

Borut Pahor l.r. Jadranka Kosor l.r.

V navzočnosti

Za predsedstvo Sveta Evropske unije

Fredrik Reinfeldt l.r.

_____________________________________________________________________ Priloge

193

Z M L U V A medzi Slovenskou republikou a Českou republikou o generálnom vymedzení

spoločných štátnych hraníc

Slovenská republika a Česká republika,

veden želaním stanoviť štátne hranice medzi oboma štátmi a upraviť otázky s tým súvisiace, dohodli

sa uzavrieť túto zmluvu:

P R V Á Č A S Ť

Čl. 1

Štátne hranice medzi Slovenskou republikou a Českou republikou sú totožn so súčasnými

administratívnymi hranicami republík.

Čl. 2

Štátne hranice medzi Slovenskou republikou a Českou republikou uveden v článku 1 sú generálne

stanoven a znázornen na pripojenej mape v mierke 1:25 000, ktorá je nedeliteľnou súčasťou tejto

zmluvy.

D R U H Á Č A S Ť

Čl. 3

(1) Vytýčenie, zameranie a vyznačenie štátnych hraníc hraničnými znakmi v ter ne patrí Spoločnej

československej rozhraničovacej komisii (ďalej len „Rozhraničovacia komisia“) .

(2) Rozhraničovacia komisia sa skladá z delegácie Slovenskej republiky a delegácie Českej republiky.

Vlády zmluvných štátov vymenujú členov svojej delegácie. Delegácie môžu podľa svojej potreby

prizývať expertov a pomocn sily. V Rozhraničovacej komisii budú mať oba zmluvn štáty paritn

zastúpenie.

(3) Vlády zmluvných štátov určia z vymenovaných členov predsedu delegácie a jeho zástupcu.

Čl. 4

(1) Rozhraničovacej komisii patria najmä tieto úlohy:

a) revidovať úseky štátnych hraníc určen administratívnou republikovou hranicou na účely

rozhraničovacích prác,

b) vytýčiť, zamerať a vyznačiť čiaru štátnych hraníc v ter ne,

c) vyhotoviť hraničn dokumentárne dielo,

d) vypracovať návrh zmluvy medi Slovenskou republikou a Českou republikou o spoločných štátnych

hraniciach,

e) riešiť prípadn nejasnosti o priebehu čiary štátnych hraníc,

f) vytvárať na splnenie svojich úloh zmiešan pracovn skupiny.

(2) Rozhraničovacia komisia vydáva pre svoju spoločnú činnosť rokovací poriadok, smernice na

vytýčenie, zameranie a vyznačenie štátnych hraníc, ako aj návrh na vyhotovenie hraničn ho

dokumentárneho diela.

_____________________________________________________________________ Priloge

194

(3) Náklady na činnosť Rozhraničovacej komisie znášajú rovnakým dielom oba zmluvn štáty.

Čl. 5

(1) Na rozhodnutie Rozhraničovacej komisie je potrebná zhoda predsedov oboch delegácií.

Rozhodnutia sú súčasťou protokolov o rokovaniach Rozhraničovacej komisie. Tieto protokoly sa

stávajú právne záväznými, len čo predsedovia oboch delegácií písomne vyhlásia, že boli schválen

ministrami vnútra zmluvných štátov.

(2) Ak sa predsedovia oboch delegácií nemôžu dohodnúť, bude ďalší postup Rozhraničovacej komisie

prerokovaný ministrami vnútra alebo diplomatickou cestou.

Čl. 6

(1) Rokovanie Rozhraničovacej komisie a prehliadky štátnych hraníc riadi predseda delegácie

zmluvn ho štátu, na území ktor ho sa vykonávajú.

(2) Protokoly z rokovania Rozhraničovacej komisie a prehliadok štátnych hraníc sa vypracujú v

slovenskom a českom jazyku. Protokoly podpíšu predsedovia oboch delegácií alebo ich zástupcovia.

Čl. 7

Jednotliv zmluvn štáty sa zaväzujú, že Rozhraničovacej komisii poskytnú všetky podklady

nevyhnutn pre jej prácu, najmä autentick odpisy týkajúce sa vytýčenia správnych, prípadne

vlastníckych hraníc súčasných alebo historických, všetky existujúce mapy veľkých mierok, geodetick

údaje, uskutočnen a nezverejnen merania a údaje o zmenách v polohe hraničných

vodných tokov.

Čl. 8

Zmluvn štáty sa zaväzujú, že Rozhraničovacej komisii poskytnú podporu buď priamo, alebo

prostredníctvom miestnych úradov vo všetkom, čo sa týka dopravy, ubytovania, pracovných síl a

materiálov potrebných na vykonanie zverenej úlohy.

T R E T I A Č A S Ť

Čl. 9

Zmluvn štáty sa zaväzujú, že Rozhraničovacej komisii poskytnú podporu buď priamo, alebo

prostredníctvom miestnych úradov vo všetkom, čo sa týka dopravy, ubytovania, pracovných síl a

materiálov potrebných na vykonávanie zverenej úlohy.

Čl. 10

Hraničn znaky sa osadia tak, aby bolo možn dovidieť od jedn ho k druh mu, priebežne sa očíslujú a

ich poloha a čísla sa zaznačia do hraničn ho dokumentárneho diela.

Čl. 11

Hraničn dokumentárne dielo bude obsahovať

a) hraničn mapy v mierke 1:2 500,

b) hraničn nárysy v mierke 1:1 000,

c) poľn náčrty v mierke 1:100, prípadne 1:500,

_____________________________________________________________________ Priloge

195

d) podrobný slovný popis priebehu štátnych hraníc,

e) zoznam súradníc všetkých lomových bodov štátnych

hraníc a geodetických bodov nevyhnutných na vytýčenie, zameranie a vyznačenie štátnych

hraníc.

Š T V R T Á Č A S Ť

Čl. 12

Rozdielnosti v názoroch týkajúce sa vykonávania alebo výkladu tejto zmluvy sa budú riešiť

diplomatickou cestou.

Čl. 13

Zmluvn štáty sa zaväzujú, že vytyčovacie, vymeriavacie a vyznačovacie práce zavŕšia zmluvou o

spoločných štátnych hraniciach, ktorej nedeliteľnou súčasťou sa stane presn hraničn dokumentárne

dielo.

Čl. 14

Táto zmluva sa uzatvára na dobu neurčitú. Platnosť stratí dňom nadobudnutia platnosti zmluvy medzi

Slovenskou republikou a Českou republikou o spoločných štátnych hraniciach podľa článku 13 tejto

zmluvy.

Čl. 15

Táto zmluva nadobudne platnosť po tom, čo ju podľa svojich ústavných predpisov schvália obidve

zmluvn strany. Zmluva sa bude dočasne vykonávať od 1. januára 1993.

Dan v Prahe 29. októbra 1992 v dvoch vyhotoveniach, každ v slovenskom a českom jazyku, pričom

obe znenia majú rovnakú platnosť.

Za Za

Slovenskú republiku: Českú republiku:

Vladimír Mečiar v. r. Václav Klaus v. r.