UNIVERZA V LJUBLJANIFAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Irena Joveva, 21070957

izr. prof. dr. Marjan Brezovšek

MORALNOST JAVNIH USLUŽBENCEV

Seminarska naloga

Uvod v javno upravo

Jesenice, 14. april 2009KAZALO

1. UVOD__________________________________________________________2

2. JAVNA UPRAVA_________________________________________________3

2.1 Javni uslužbenci_________________________________________________________________________3

2.2 Sistem javnih uslužbencev_________________________________________________________________4

2.3 Sistem odgovornosti javnih uslužbencev_____________________________________________________4

3. (NE)ETIČNO OBNAŠANJE V JAVNI UPRAVI___________________________6

3.1 Etika in etično obnašanje v sistemu javnih uslužbencev________________________________________63.1.1 Neetično obnašanje javnih uslužbencev____________________________________________________73.1.2 Korupcija___________________________________________________________________________8

3.2 Odnosi javnih uslužbencev do okolja________________________________________________________9

4. PRAVNA UREDITEV NA PODROČJU MORALNOSTI JAVNIH USLUŽBENCEV_____________________________________________________11

4.1 Zakon o javnih uslužbencih_______________________________________________________________11

4.2 Zakon o splošnem upravnem postopku_____________________________________________________12

4.3 Kodeks ravnanja javnih uslužbencev_______________________________________________________12

5. ZAKLJUČEK____________________________________________________13

6. LITERATURA IN VIRI_____________________________________________14

6.1 Literatura_____________________________________________________________________________14

6.2 Viri___________________________________________________________________________________14

1

1. UVOD

Moralnost javnih uslužbencev je precej zapletena tema, ki pa se ji države vedno bolj

posvečajo. S tem razvijajo različne pristope k onemogočanju nemoralnega ravnanja.

Vprašanje etičnosti je postalo aktualno šele v zadnjem času, tako zaradi odkritih nepravilnosti,

kot tudi zaradi hitrih sprememb družbenih okoliščin (proces globalizacije, velik poudarek na

področju človekovih pravic itd.). Zakaj je torej toliko pomembna in od česa vsega je odvisna?

Cilj moje seminarske naloge bo torej predstaviti pomen in raven moralnosti javnih

uslužbencev, kar bo tudi njena osrednja tema. Etiko v javni upravi je potrebno podpirati, saj

se je potrebno odzvati na vedno večje zahteve javnosti, zagotovljati spoštovanje javnega

interesa, ščititi pravice uporabnikov javnih storitev, pa tudi javne uslužbence same. V prvem

delu seminarske naloge se bom z analizo in interpretacijo sekundarnih virov osredotočila na

pojem javne uprave in javnih uslužbencev ter si s tem poskušala pridobiti jasnejšo predstavo o

organiziranju in delovanju teh sistemov. V drugem delu bom prav tako z metodo analize in

interpretacije sekundarnih virov poskusila predstaviti etično in neetično obnašanje v javni

upravi in jo povezala z (ne)etiko javnih uslužbencev, kar mi bo dalo nek vpogled v namen in

vrednote moralnosti. V zadnjem delu seminarske naloge bom poleg analize in interpretacije

sekundarnih virov uporabila še primarne vire in poskušala razumeti pravno ureditev na

področju moralnosti javnih uslužbencev.

2

2. JAVNA UPRAVA

Javna uprava je uprava v javnih zadevah. Je celota vseh dejavnosti upravljanja, ki sodijo v

izvršilne, administrativne in poslovodne funkcije javnega upravljanja ne glede na to, kdo jih

upravlja (državni ali drugi upravni organi oz. organizacije zunaj državne uprave) in ne glede

na to, ali nastopajo oblastno. V materialnem smislu je javna uprava proces odločanja o javnih

zadevah, v formalnem pa sitem organov, ki odločajo o njih – uresničevanje družbenih koristi.

Elementi, ki določajo javno upravo, so da država deluje prek svoje javne uprave, da

organizacijsko javno upravo sestavljajo državne in paradržavne organizacije, da je

funkcionalno opredeljena z izvrševanjem predpisov, izvajanjem oblasti in javnih služb,

odgovornost resornih ministrstev in vlade, da je financiranje proračunsko ali iz drugih javnih

virov, da normativno velja za javno upravo upravno, deloma pa tudi civilno pravo, ter da je

prisoten uslužbenski oz. sistem javnih uslužbencev (Haček 2001, 29–31).

V nadaljevanju bom predstavila pojem javne uprave oz. javnih uslužbencev kot okvir za

delovanje sistema javnih uslužbencev ter organizacijo in delovanje omenjenega sistema.

2.1 Javni uslužbenci

Temeljni element vsake organizacije je človek oz. delovno mesto. To velja tudi v

organizacijah javne uprave (Haček 2001, 41). Javni uslužbenci so pomemben element, ki

določa javno upravo. Izraz se uporablja za oznako oseb, ki trajno in profesionalno opravljajo

službo v državnih organih in organih lokalne skupnosti, izvzete pa so osebe, ki v teh organih

opravljajo politične funkcije – funkcionarji. Javni uslužbenci opravljajo naloge, pomembne za

celotno družbo in ne le za organizacijo, v kateri delajo. Sredstva za njihove plače so

zagotovljena v proračunu (Virant v Černalogar 2005, 11–12).

Javni uslužbenci odločajo o upravnih zadevah, nadzorujejo izvajanje zakonov in drugih

predpisov, če se ti ne izvajajo, sprejemajo predpisane ukrepe, uresničujejo politiko skupnosti

in v ta namen pripravljajo strokovno podlago za odločanje. Imajo torej zelo velik vpliv na

urejanje družbenih razmerij in pri uresničevanju pomembnih človekovih potreb. S svojim

načinom delovanja se javni uslužbenci vključujejo v družbena dogajanja ter s svojimi

strokovnimi gledanji in subjektivnimi ocenami vplivajo na vsebino ter način urejanja

družbenih odnosov, na uresničevanje ustave in zakonov, prav tako pa tudi na varovanje

3

pravnega sistema (Bostič v Černalogar 2005, 12). V najširšem funkcionalnem pomenu bi torej

kot javnega uslužbenca imenovali vsakogar, ki opravlja kakršnokoli javno funkcijo. Javni

uslužbenci nimajo in ne smejo imeti le stranske, izvajalske vloge, ampak morajo v

postavljanje ciljev in posledično v oblikovanje politik tudi dejavneje posegati. (Haček 2001,

42–44).

Upravnemu delu se v preteklosti ni pripisovalo pravega pomena, kar je med drugim pripeljalo

tudi do demoralizacije javnih uslužbencev. Iz tega razloga so svoje delo opravljali (oz. ga še

vedno pogosto opravljajo) nestrokovno in podkupljivo, s tem pa si sami slabšajo svoj ugled v

družbi (Černalogar 2005, 13).

2.2 Sistem javnih uslužbencev

Splošna teorija sistemov izhaja iz pojmovanja, da so vse stvari in pojavi na svetu sistemi,

sestavljeni iz določenih delov. Upravni sistem je sistem sodelovanja ljudi, katerega elementi

so upravne organizacije. Sestavlja sistem javne uprave, saj opravlja naloge javnega pomena in

zagotavlja javne dobrine, nujno potrebne za obstoj družbe, do katerih pa ni mogoče priti z

delom posameznikov niti s pomočjo organizacij, ki delujejo po načelih trga, temveč le s

pomočjo državnih organizacij in takih, ki se vsaj deloma naslanjajo na državo. Sistem javne

uprave je sestavljen iz področij državne uprave, lokalne samouprave, javnih služb in javnega

sektorja (Haček 2001, 22).

Javni uslužbenci praviloma delujejo znotraj sistema javnih uslužbencev. Najbolj enostavna

definicija tega sistema je, da je ta poseben upravni sistem znotraj okvira javne uprave, v

katerem delujejo javni uslužbenci. Sistem javnih uslužbencev obsega centralno in lokalno

raven oblasti, pomembno vlogo pa ima znotraj državne strukture (Haček 2001, 43).

2.3 Sistem odgovornosti javnih uslužbencev

V vseh vrstah demokratičnih držav se sistemi javnih uslužbencev spopadajo z enako

problematiko: kako zagotoviti sposobno, učinkovito, legitimno, odgovorno, odzivno in

profesionalno javno službo. Pomembna obveznost vsakega javnega uslužbenca je, da mora

delovati v skladu z zakonom ter opravljati naloge v skladu z navodili. Javni uslužbenec se za

4

vestno delovanje zaveže s službeno prisego, ki ga oz. naj bi ga tudi moralno zavezovala. Velik

poudarek je namenjen tudi molčečnosti, s katero se zaveže, da ne bo izdajal službenih ali

uradnih skrivnosti. Zelo pomembna obveznost javnih uslužbencev pa je obveznost

nesprejemanja daril ali drugih koristi (Haček 2001, 60–66).

Javni uslužbenci imajo tako dolžnost objektivne, kot tudi subjektivne, politične in

profesionalne odgovornosti. Pri uresničevanju sistema odgovornosti, ki je povezan s sistemom

etičnih sestavin, naj bi javni uslužbenci imeli določene osebnostne lastnosti, kot so

samozavedanje, samodisciplina, osredotočenost na delo, odprtost za kritiko, vztrajnost,

doslednost, sposobnost prepričevanja in motiviranja drugih, konstruktivnost, nepristranskost

in pozitiven odnos do sebe, drugih in okolja. Javni uslužbenec pa ni prisiljen k odgovornemu

ravnanju vse dokler niso poleg pooblastil predpisane tudi posledice, ki jih bo nosil, če njegovo

delovanje ne bo usklajeno z dodeljenimi pristojnostmi. Sistem javnih uslužbencev za

zagotavljanje učinkovitosti upravnih odločitev in dejavnosti pri doseganju zakonitih in

politično opredeljenih ciljev potrebuje strokovnost, torej javne uslužbence, ki se spoznajo na

svoje področje delovanja, oz. strokovnjake, brez katerih ni mogoče niti učinkovito oblikovati

niti izvajati politik (Haček 2001, 67–74).

5

3. (NE)ETIČNO OBNAŠANJE V JAVNI UPRAVI

Z opredeljevanjem, kaj je dobro in kaj slabo v javni upravi oz. sistemu javnih uslužbencev,

lahko spodbujamo določeno delovanje in omejujemo oz. prepovedujemo neko drugo

delovanje (Haček 2001, 108). Splošni družbeni napredek je poleg vedno večjega števila

upravnih zadev, opravil, postopkov in še marsičesa prinesel ne samo dolžnostno ravnanje,

ampak tudi etični pristop do njegovega dela (Černalogar 2005, 14). Jerovšek (v Haček 2001,

109) trdi, da »v sedanjem času stopa v ospredje predvsem človeška moralna podoba javnega

uslužbenca«.

Etika javne uprave proučuje moralo, moralna načela in moralno odločanje ter norme in

postopke za odločanje v javni upravi. Ukvarja se s tem, kako bi se javni uslužbenci morali

obnašati, kako bi lahko prispevali k dobri javni upravi ter družbi in kakšne osebnosti bi si

morali prizadevati postati. Etika javne uprave javnim uslužbencem pomaga razviti dobro

vedenje in navade. Odraža, da so v vsako dejanje javnega uslužbenca vključene tudi vrednote

(Černalogar 2005, 16).

V nadaljevanju bom predstavila etiko in etično oz. neetično obnašanje v javni upravi oz.

sistemu javnih uslužbencev ter s tem pomen le-tega.

3.1 Etika in etično obnašanje v sistemu javnih uslužbencev

Brez etičnega razmišljanja si v upravi le stežka predstavljamo njeno učinkovito reorganizacijo

in posodobitev, glede na to, da je sistem potrebno nenehno prilagajati konkretnim zahtevam

časa in prostora ter nenehno in sistematično izobraževati ljudi, ki delajo v upravi, saj je uprava

sistem, ki naj bi deloval v skladu s splošnimi družbenimi interesi in ne v interesu vsakega

posameznika (Haček 2001, 108–109).

Pojem etike je tesno povezan s pojmom morale. Morala na nek način razširja pojem etike, a v

ožjem pomenu se etika ne ukvarja z moralo, ampak se nanaša na določeno področje

preučevanja, znanja ali vedenja, katerih subjekt pa je tudi morala (Noč 2006, 23). Pri etiki gre

za raven teorije, pri morali pa za raven prakse. Etika javnih uslužbencev proučuje moralo,

moralna načela in moralno odločanje ter norme in postopke za odločanje v javni upravi.

6

Kodeks upravnih delavcev naj bi narekoval ravnanje delavca v upravi, da bi bilo le-to etično

do njega samega, do drugih in do organizacijske enote, kjer je zaposlen (Haček 2001, 109).

Javni uslužbenci so predvsem zavezani, da delujejo v javno dobro. Temeljnim zahtevam za

večjo učinkovitost, uspešnost in gospodarnost v javni upravi se je tako pridružila tudi zahteva

po etičnosti ravnanja. Bostič, Košir in Rajh (v Haček 2001, 110) so prepričani, da so »vrhovna

načela etike upravnega dela samostojnost nasproti politiki, odgovornost, strokovnost in

zakonitost«. Ta načela do izraza pridejo pri odnosu uradnikov do državljanov kot

posameznikov, do družbe kot celote, do lastne upravne organizacije in do dela (Haček 2001,

109–110). V primerjavi z zasebnim sektorjem je problem etike ostrejši v javni upravi, ker je

dejavnost v javnem sektorju usmerjena k širšemu spektru ciljev in podvržena večjim

omejitvam, kot pa zasebni sektor. Javni uslužbenci morajo vzpostaviti ločitev od družbe, da

ne bi zapadli v zagovarjanje delnih interesov, hkrati pa morajo predstavljati družbo, da ne bi

spodkopali legitimnosti države v očeh državljanov (Brezovšek v Černalogar 2005, 14).

Poleg pravnih pravil na odločitev javnega uslužbenca v konkretni zadevi vplivata tudi njegova

osebnost in znanje. Odloča se lahko med več možnostmi, ki se mu zdijo pravno korektne in

sprejemljive, a v njegovi odločitvi bo pretehtala možnost, ki je najbližja njegovim

vrednostnim predstavam in se mu zdi najbolj prav (Noč 2006, 32).

S svojim etičnim ravnanjem javni uslužbenci lahko prispevajo k oblikovanju kakovostno

drugačne vloge države v odnosu do državljanov in tudi spodbudijo njihovo kakovostno in

konstruktivno udeležbo. Etično obnašanje je še posebej pomembno v državah z relativno

mlado demokratično tradicijo, saj so etične sestavine pomembne pri reformi uprave, katere

končni cilj je ustvariti odgovornega, učinkovitega in prijaznega upravnega uslužbenca, s

katerim bodo zadovoljni tudi državljani (Haček 2001, 110–111).

3.1.1 Neetično obnašanje javnih uslužbencev

Odsotnost etike se občuti veliko bolj kot njena prisotnost. Ena največjih težav, s katerimi se

spopadajo novejše demokracije, se sproži, ko pridejo na dan razne afere in škandali, povezani

z neetičnim obnašanjem javnih uslužbencev, na primer podreditev določeni politični eliti v

zameno za podkupnino, nepotizem ali uporaba službenega inventarja za osebno rabo.

7

Neetično vedenje je pogojeno z mentaliteto posameznika, s tradicijo in s splošno sprejetimi

moralnimi normami ter načeli v družbi (Haček 2001, 111).

Največja etična problema javne uprave sta diskreditacija organizacije v javnosti in korupcija,

a poleg njiju so javni uslužbenci podvrženi tudi drugim oblikam neetičnega obnašanja, kot je

zloraba uradnega položaja, prednostna obravnava sorodnikov ali prijateljev, zanemarjanje

zakonite dolžnosti, prisvajanje državnih sredstev v zasebne namene, zamolčanje uradnih

sporočil državljanom, zanemarjanje zakonitosti, upravnih in drugih nalog ter kakršnokoli

vedenje, ki ni v skladu z etičnimi vrednotami in normami (Bostič, Košir in Rajh v Černalogar

2005, 27).

3.1.2 Korupcija

Najbolj izrazita problematika neetičnega obnašanja je, kot že rečeno, korupcija: realnost in

problem sodobne družbe. V kontekstu javne uprave je ta pojem težko opredeliti. V ožjem

pomenu korupcija pomeni konkretna dejanja, ki jih kazenska zakonodaja določa kot kazniva

(jemanja ali dajanja podkupnine v različnih oblikah). V širšem smislu pa se korupcija definira

kot različne oblike moralno vprašljivega, nedopustnega in pokvarjenega ravnanja

posameznika oz. skupine, katerih cilj je pridobiti konkretno korist (Dobovšek v Černalogar

2005, 27). Da bi nekemu dejanju lahko rekli korupcija, morata v ta proces biti vpleteni

najmanj dve osebi, od katerih pa je najmanj ena zaposlena v javnem sektorju, obe pa delujeta

v škodo javnega interesa z namenom osebne koristi, s čimer kršita moralne in pravne norme

ter rušita temelje demokratične družbe in pravne države (Černalogar 2005, 27–28).

Korupcija torej pomeni podkupovanje in podkupljivost. V javnem življenju je dokaj pogost

pojav; afere, povezane s korupcijo, pretresajo veliko držav, od najbolj do najmanj razvitih. V

javni upravi je zelo težko prepoznavna, ker gre večinoma za zelo dobro skrite primere. Javna

uprava torej ni imuna pred dejanji v zvezi s korupcijo, za njeno preprečevanje je med drugim

potrebna močna politična volja in preventivni ukrepi, jasni ter učinkoviti zakoni, pa tudi

nadzor in nenazadnje pregon s strani za to določenih institucij. Družba sicer lahko kaznuje oz.

zazna nekatere oblike korupcije, a to še ne pomeni, da se s tem spodbuja oz. vsiljuje neko

etično obnašanje (Velkavrh 2008, 22–24). V javni upravi se korupcija najpogosteje kaže v

obliki vračanja uslug na osebni ravni (predvsem v 'odnosu' med javnimi uslužbenci in politiki)

in kot vpliv na državne uslužbence, da zaračunavajo nižje takse, dovoljujejo tihotapljenje

8

prepovedanih dobrin, izdajajo razna dovoljenja, potrdila z lažno vsebino itd. Zadnje čase se

korupcije ljudje vedno bolj zavedajo, glavni razlog za to pa je odmevnost posameznih

primerov podkupovanja v medijih. A po drugi strani je korupcijo družba že od nekdaj

zanikala, čeprav jo, kot že omenjeno, najdemo res na vseh koncih sveta. V državah v razvoju

se ta oblika neetičnega obnašanja pojavlja predvsem zaradi hitrih gospodarskih in družbenih

sprememb, nizke stopnje razvitosti in nizkih plač v javni upravi. Obstajajo pa različne oblike

boja proti korupciji (Černalogar 2005, 28–31).

3.2 Odnosi javnih uslužbencev do okolja

Eden od temeljev etične uprave so zagotovo določena etična pravila obnašanja javnih

uslužbencev. Vrednote in načela se odražajo v različnih odnosih javnih uslužbencev do

okolja: v odnosu do državljanov, do družbe, do upravne organizacije in do dela (Černalogar

2005, 21).

V odnosu do državljanov se javni uslužbenec ne sme postavljati v nadrejeni položaj; nad

državljana. Vse državljane mora obravnavati po načelu pravičnosti in enakopravnosti, hkrati

pa ne sme storiti ničesar, kar ni v skladu s pravili, ki veljajo v organizaciji. Za dober odnos pa

je pomembno tudi, da jih obvešča o ciljih in metodah dela javnih organov. Svoje delo javni

uslužbenci morajo opravljati pošteno, vestno in prizadevno, ter pod nobenim pogojem ne

smejo poniževati strank v postopkih, temveč jim znati pomagati in svetovati.

Odnos med javnimi uslužbenci in družbo temelji na pripadnosti določeni skupnosti, v kateri

delajo in živijo ter iz katere tudi izhaja splošna politična lojalnost do določene politične opcije

in izvoljene upravne avtoritete. V demokratičnih sistemih javni uslužbenci lahko zastopajo

kakršnekoli posebne poglede oz. prepričanja, hkrati pa morajo ostajati zvesti splošnim etičnim

vrednotam, ki veljajo znotraj neke družbe.

Pri odnosu javnih uslužbencev do upravne organizacije gre za to, da javni uslužbenec mora

spoštovati določene cilje, naloge, delovne metode in vrednostne kriterije, ki jih sprejme

vodstvo določene upravne organizacije. Prijateljski odnos do drugih članov organizacije,

sodelavcev, je nujen.

9

Odnos javnih uslužbencev do dela se kaže v interesu javnega uslužbenca do njegovega

profesionalnega področja, do veselja do dela. Ta odnos je sicer precej odvisen od same

osebnosti uslužbenca, toda določene spodbude, kot so nagrade za uspešnost pri delu,

napredovanje in denarni dodatki oz. na drugi strani razne sankcije za neupoštevanje oz.

kršenje določenih 'pravil', lahko pripomorejo pri vplivu samega odnosa uslužbenca do dela, ki

ga opravlja (Haček 2001, 111).

10

4. PRAVNA UREDITEV NA PODROČJU MORALNOSTI JAVNIH USLUŽBENCEV

Za zagotavljanje etičnega ravnanja je zelo pomembna pravna ureditev; vgrajevanje etičnih

načel v ustavo, zakone in podzakonske akte, ki na eni strani določajo standarde obnašanja

javnih uslužbencev, na drugi strani pa ščitijo državljane in družbo pred neetičnim obnašanjem

javnih uslužbencev. Sicer zakoni ne morejo zajeti vseh etičnih načel in predvideti vseh etičnih

dilem, v katerih se lahko znajdejo uslužbenci, toda o učinkovitosti lahko govorimo, ko zakon

učinkovito preprečuje javnim uslužbencem, da bi se obnašali neetično, če pa do le-tega

vseeno pride, ga hitro sankcionira oz. ga glede na obliko kršitve primerno kaznuje

(Černalogar 2005, 47).

V nadaljevanju tega poglavja bom predstavila zakonsko ureditev področja moralnosti javnih

uslužbencev v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o javnih uslužbencih, Zakona o

splošnem upravnem postopku in Etičnega kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.

4.1 Zakon o javnih uslužbencih

Zakon o javnih uslužbencih je bil v Republiki Sloveniji sprejet 11. junija 2002. Skupna etična

načela so obravnavana v drugem poglavju in se prekrivajo s Kodeksom ravnanja javnih

uslužbencev. V sedmem poglavju, ki vsebuje pravice in dolžnosti javnega uslužbenca, 1.

odstavek 93. člena določa, da mora javni uslužbenec svoje delo (med drugim) opravljati v

skladu s kodeksom etike.

O neetičnem obnašanju je že bilo govora v tretjem poglavju, med lažje disciplinske kršitve pa

spada tudi disciplinska odgovornost, predstavljena v podpoglavju drugega poglavja. Lažje

kršitve so sankcionirane z opominom ali denarno kaznijo. Slednja se po Zakonu o javnih

uslužbencih ugotavlja, če je javni uslužbenec disciplinsko kršitev storil naklepno ali iz

malomarnosti. Med težje kršitve pa spadajo vsa tista ravnanja v nasprotju z etičnimi načeli, ki

so bila omenjana pri poglavju o neetičnem obnašanju. Te kršitve se sankcionirajo z denarno

kaznijo, odvzemom oz. razrešitve s položaja, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, razrešitvijo

naziva in imenovanjem v naziv, nižji za eno stopnjo. Babič (2004, 19) meni, da je zakon

»preveč širokosrčen do javnih uslužbencev. Ljudje imamo občutek, da so javni uslužbenci v

privilegiranem položaju«. (Babič 2004, 18–19).

11

4.2 Zakon o splošnem upravnem postopku

V tem zakonu ima, kar se tiče etičnih načel, poseben pomen odnos javnega uslužbenca do

stranke v postopku, kjer sicer najpogosteje prihaja do kršitev etičnih načel (načelo zakonitosti,

materialne resnice, varstva pravic občanov in javnih koristi, proste presoje dokazov,

samostojnosti pri odločanju, načelo pomoči neuki stranki, zaslišanja stranke, učinkovitosti,

pravice do pritožbe, načelo pravnomočnosti odločbe, ekonomičnosti postopka ter uporabe

jezika in pisav) (Babič 2004, 20).

4.3 Kodeks ravnanja javnih uslužbencev

Kodeks je Vlada Republike Slovenije sprejela 18. januarja 2001 po priporočilu Sveta Evrope.

Velja za vse javne uslužbence, čeprav dejansko sam po sebi res ne zagotavlja, da se bodo

javni uslužbenci resnično etično obnašali (Haček 2001, 112).

Etični kodeks začrtuje smernice ravnanja javnih uslužbencev, promovira etično obnašanje,

ima vlogo razreševalca dvomov, s čimer zmanjšuje negotovost v ravnanju, in formalno ureja

ravnanje javnih uslužbencev, opredeljuje načela ter vrednote in predvideva sankcije v primeru

kršitev le-teh. Ključna etična načela, posredno ali neposredno določena v kodeksu, so

zakonitost, politična nevtralnost, nepristranskost, lojalnost do delodajalca, strokovnost,

vestnost, učinkovitost, spoštljivost v odnosu do drugih, odgovornost do javnosti in nadrejenih,

zaupnost pri uporabi in obravnavi dokumentov, upoštevanje javnega interesa ter prepoved

izkoriščanja svojega položaja v zasebne interese (Babič 2004, 16).

Po mnenju Babičeve (2004, 16) je kodeks preveč splošen in nedorečen. V njem »ni jasnih in

natančnih določil /…/, če je sam javni uslužbenec omahljiv in ni prepričan ter je v dvomu, kaj

narediti v konkretnem primeru« (Babič 2004, 17).

12

5. ZAKLJUČEK

Problem neetičnega obnašanja javnih uslužbencev se še posebej močno občuti v državah s

krajšo tradicijo demokratične ureditve. Moralnost javnih uslužbencev je v prvi vrsti odvisna

od njih samih, takoj za tem pa tudi od pravil in načel, opredeljenih ter zapisanih v zakonu in

kodeksu, po katerih so se v katerih koli primerih dolžni ravnati. V uvodu seminarske naloge je

bilo postavljeno vprašanje o pomembnosti etičnosti v javni upravi. Tu mora biti raven etike

čim višja, ker naj bi opravljala družbene dejavnosti s ciljem varovanja javnih koristi in ker je

konec koncev tudi financirana s strani državljanov. Tako stranke v upravnih postopkih kot

tudi javni uslužbenci med drugim tvorijo državo. In če želimo živeti v pravični, enakopravni

in prijazni državi, se moramo vsi obnašati v tej smeri, tega pa se še posebej morajo zavedati

javni uslužbenci. Posameznik, ki je zaposlen v javnem sektorju, bi se moral zavedati norm in

načel etičnosti ter tega, kaj je dobro in kaj ni, saj njegovo delo ne predstavlja le dela zanj,

temveč tudi in predvsem za dobrobit vseh državljanov.

13

6. LITERATURA IN VIRI

6.1 Literatura

Babič, Kristina. 2004. Etična infrastruktura javne uprave v Sloveniji. Ljubljana: FDV.

Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/babic-kristina.pdf (15. april 2009).

Černalogar, Dušanka. 2005. Etika in uprava. Ljubljana: FDV. Dostopno prek:

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/cernalogar-dusanka.pdf (14. april 2009).

Haček, Miro. 2001. Sistem javnih uslužbencev. Ljubljana: FDV.

Noč, Zora. 2006. Odnos javnih uslužbencev do etičnih vprašanj. Ljubljana: FDV. Dostopno

prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_noc-zora.pdf (14. april 2009).

Velkavrh, Sonja. 2008. Etika javnih uslužbencev v Republiki Sloveniji. Ljubljana: FDV.

Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/velkavrh-sonja.pdf (14. april 2009).

6.2 Viri

Kodeks ravnanja javnih uslužbencev. Ur. l. RS, št. 8/2001. Dostopno prek:

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_DRUG1022.html (15. april 2009).

Zakon o javnih uslužbencih. Ur. l. RS, št. 56/2002. Dostopno prek:

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO3177.html (15. april 2009).

14