Antoličič Gregor

Antolin Peter

Bačko Marjan

Cenc Majda

Domajnko Rosvita

Emeršič Slavko

Gabrovec Gordana

Gruden Jože

Guttmann Metka

Josipović Nevena

Jurkovič Anica

Kajnih Tancer Darka

Klavž Dolinar Mirjam

Koletnik Drago

Koletnik Jožica

Košutar Karmen

Košutar Ana

Lah Sergej

Lerš Vida

Noterzberg Danijel

Onič Boris

Onič Ksenija

Partljič Tone

45 igralcev, ki so v letih 2007—2012 igrali v dramski skupini KD Pekre—Limbuš

Tone Partljič, režiser in umetniški vodja, Anica Jurkovič, predsedni-ca dramske sekcije in Jože Černelč, predsednik KD Pekre Limbuš

Leto VII, št. 1, marec 2013

Kulturno društvo

Pekre - Limbuš

Bezjakova 4, 2341 Pekre - Limbuš

Spletna stran: http://www.pekre-limbus.si

Spletni dnevnik: http://kdpl.blogspot.com

E-pošta: kd.pekrelimbus@gmail.com

Uredniški odbor: Anica Jurkovič, Sergej Lah, Tone Partljič

Kulturno društvo Pekre - Limbuš

Ploj Mirko

Podlesnik Amanda

Popošek Deja

Premovič Zorica

Pristavec Lučka

Puhič Grozdana

Reinsch Barbara

Ribič Boštjan

Ribič Renato

Rudolf Marjeta

Rudolf Mirko

Senekovič Manja

Sirk Nataša

Strnad Mateja

Svetina Karla

Šprah Mitja

Vezonik Matjaž

Virt Marija

Virt Tina

Vozelj Danila

Zorec Stanko

Žerjal Gašper

Priznanja

Zorica Premovič: komedijantka 4. Festivala komedije Pekre 2008 za vlogo Jasmine v Čaju za dve

Slavko Emeršič: Priznanje za glavno moško vlogo Alojza Kramvogla v Štajercu v Ljubljani. JSKD Maribor 2010.

Ksenija Onič: Priznanje za stransko žensko vlogo Micke iz Haloz v Politiki bolezen moja. JSKD 2011 Maribor.

Igralska družina Zdravnika po sili

Molière

Zdravnik po sili

Zahvala:

Hvala Lesarstvu Helbink za pomoč pri izdelavi kulis.

Režija in priredba Tone Partljič

Scenograf Andrej Jurkovič

Kostumografka Metka Ajhmajer

Inspicient, vodja predstave Franci Rajh

Šepetalka Majda Cvetanovski

Tonski in lučni mojster Rok Mlaker, Žan Žmavc

Rekviziterka in oblikoval-ka

Lidija Meznarič

Izbor glasbe Edvard Holnthaner

Plakat oblikoval Gašper Žerjal

Plesni mentor Vasja Samec

Fotografija in promocija Sergej Lah

Scenske spremembe Gregor Antoličič, Marjan Vozelj

Igrajo

Gèront, Lucindin oče Drago Koletnik

Lucinda, Gèrontova hči Deja Popošek, Nevena Josipović

Leander, Lucindin ljubi-mec

Gašper Žerjal

Sganarel, Martinin mož Luka Gaber

Martina, Sganarelova žena Ksenija Onič

Gospa Robert, soseda Majda Cenc

Valer, Gèrontov sluga Gregor Antoličič

Luka, Jacquelinin mož Stanko Zorec

Jacquelina, dojilja Anica Jurkovič

Sestra Danijela Danila Vozelj, Mirjam Klavž Dolinar

Sestra Tereza Lidija Meznarič, Rosvita Domajnko

Kraljev komisar Mirko Ploj

Rabelj Jože Gruden

Literarni strokovnjaki Zdravnika po sili ne štejejo med najboljša Molièro-va dramska dela. Ta so po njihovem mnenju Tartufe, Ljudomrznik, Don Juan, Šola za žene, Žlahtni meščan… Po »visokih« komedijah, pravijo, se je zopet lotil farse, ki je že čisto blizu burke…

Zamenjava drvarja za znamenitega zdravnika, zarota pretepene žene zoper zapitega moža, namišljena Lucindina bolezen, vragolije in jezične akrobacije Sganarela, lažnega zdravnika, zaslepljeni in skopi starec Gèront pa že od nastanka komedije zabavajo gledalce širom Francije in vsega sveta. Zdravnik po sili velja za največkrat uprizarjano Molierovo komedijo z največ ponovitvami. V Sloveniji je ta hip znana priredba Izto-ka Mlakarja in režiserja Vita Tauferja pod naslovom Dohtar pod mus…

Mogoče je videti nekoliko ambiciozno, da se je pekrska dramska skupina odločila »spopasti« z velikim francoskim in svetovnim klasikom komedi-je. Morda celo besedne poante ne bodo vzbudile toliko smeha kot dialogi v mojih tranzicijskih komedijah, ki smo jih igrali v zadnjem času (Gospa poslančeva, Politika, bolezen moja, Štajerc v Ljubljani…). Ampak igral-ska družina ima trenutno pač igralca, ki se je sposoben spopasti s Sgana-relom, in že vendar rutinirano igralsko družino, da se lahko spopade s tako imenovano kostumsko klasično farso.

Tokrat je s svojim humorističnim in satiričnim želom francoski klasik zbodel srednjeveško medicino in »zdravnike«. Imel jih je v želodcu od zgodnjega otroštva, ko so prihajali zdravit mater s pijavkami, puščanjem krvi in klistiranjem. Kaj več skoraj niso znali. Predvsem pa so raje citirali Aristotela kot raziskovali bolezni. Ne le, da se je otroku zdelo tovrstno zdravljenje mučenje in degradacija matere, mati je vseeno kajpada umr-la. Potem pa še mačeha ob podobni pomoči zdravnikov. Napisal je še več komedij na račun medicine in zdravnikov, na primer Ljubezen zdravnik, Namišljeni bolnik, Leteči zdravnik… Naš lažni zdravnik pravi na primer lažnemu apotekarju:

SGANAREL: Če čevljar, ki dela čevlje, pokvari usnje, gre na njegov račun. Če kuhar zažge pečenko, mora kupiti še enkrat meso. Če pa v medicini človeka uničiš, nisi ti kriv. Kriv je tisti, ki umre. Največja dobro-ta tega poklica je, da so mrliči najbolj molčeči ljudje, saj še nisem slišal, da bi se kak mrlič pritoževal čez zdravnika, ki ga je ugonobil.

LEANDER: Ja, kar se tega tiče, so mrliči zelo dostojni.

Naj seveda »priznam«, da sem tudi zavoljo strukture igralske družine nekatere reči spremenil ali dopisal in dodal nekaj novih oseb, kakor dve nuni, komisarja, rablja, ki jih sicer Molière omenja, a ne pripelje na oder. Tudi skoraj sedemdeset let stari Vidmarjev prevod je bilo potrebno malo osvežiti. Upam, da s tem slavne komedije nisem pokvaril, povedati pa je to potrebno, da ne bi bil Molièrova vsega kriv…

Tone Partljič

Molièrova ljudska komedija o diletant-skem zdravniku iz leta 1666 je še zmerom smešna

Prizori z vaj