Model igre v napadu - metodika učenja dinamične in situacijske

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

ZLATKO VUČENOVIĆ

Ljubljana, 2013

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Nogomet

MODEL IGRE V NAPADU – METODIKA UČENJA

DINAMIČNE IN SITUACIJSKE TEHNIKE

DIPLOMSKO DELO MENTOR izr. prof. dr. Marko Šibila SOMENTOR asist. dr. Marko Pocrnjič, Avtor dela RECENZENT ZLATKO VUČENOVIĆ doc. dr. Primož Pori

Ljubljana, 2013

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji družini, ki je potrpežljivo čakala na zaključek mojega študija ter

mi ves čas stala ob strani in nudila oporo.

Zahvaljujem se tudi svoji zaročenki Valentini za vso spodbudo pri nastajanju in

zaključku tega diplomskega dela.

Posebna zahvala gre mentorju dr. Zdenku Verdeniku in somentorju dr. Marku

Pocrnjiču za strokovno pomoč in vodenje skozi izdelavo diplomskega dela.

Ključne besede: dinamična tehnika, situacijska tehnika, napad, metodika učenja, vaje MODEL IGRE V NAPADU – METODIKA UČENJA DINAMIČNE IN SITUACIJSKE TEHNIKE Zlatko Vučenović Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2012 Športno treniranje, Nogomet Število strani 62; število slik 58; število preglednic 1; število virov 10; IZVLEČEK

Pri pripravi in ustvarjanju celostne forme nogometaša in nogometne ekipe

uporabljamo nekaj vsebinsko povezanih skupin vaj. Navajanje na žogo se nam

ponuja kot baza, iz katere gradimo naprej vse ostale potrebne lastnosti nogometaša

in ekipe. Naslednjo skupino vaj sestavljajo vaje dinamične in situacijske tehnike, kjer

že povezujemo posamezne nogometaše v različno velike skupine. Nadgradnjo

predstavljajo igralne situacije (združujejo vaje dinamične tehnike, situacijske tehnike

in so vezane na igralna mesta). Že ime nam pove, da gre za situacije, izvzete iz

nogometne igre, vezane na sistem igre in igralna mesta znotraj njega. Igralne oblike

so vaje, s katerimi lahko na celosten ali analitičen način približamo nogometno igro

igralcem in je hkrati zadnji sklop vaj, znotraj katerih sodelujejo različno število

udeležencev v različno velikem prostoru. Omenjene skupine vaj so medsebojno

vsebinsko povezane kot rdeča nit, saj pri igralcih razvijajo idejo o medsebojnem

sodelovanju v igri. Gre predvsem za proces kreativnosti in manj za vnaprej določene

rešitve med igro.

V tem diplomskem delu je podrobneje predstavljena skupina vaj dinamične in

situacijske tehnike. Najprej je podanih nekaj definicij, ki nam olajšajo razumevanje

problemov, s katerimi se srečamo pri tem sklopu vaj, nato so predstavljeni metodični

postopki, s katerimi se srečamo skozi dinamično in situacijsko tehniko. Na tem mestu

lahko pridemo do spoznanja, da s temi vajami ne urimo zgolj nogometne tehnike,

ampak poleg tega razvijamo še druge sposobnosti, kot so na primer razumevanje

igre (ideje za igro – taktika) in razvijanje tako aerobnih kot tudi anaerobnih procesov

v telesu. Nazadnje so predstavljene skice vaj.

Namen predstavljenih vaj v diplomskem delu je predstaviti vaje pri izpopolnjevanju

igre v napadu s pomočjo dinamične in situacijske tehnike. Pri izbiri vaj je cilj

upoštevati didaktična načela od lažjega k težjemu ali od enostavnega k

sestavljenemu, od bistvenega k manj bistvenemu ter od univerzalnega k

specialnemu, pri vsem pa je skupna dinamična izvedba.

Da bi bile vaje bolje razumljive, je cilj diplomskega dela upoštevati omenjena načela

pri izbiri vaj, kot so postavitev in število igralcev, smer podane žoge, povezanost z

igralnimi mesti znotraj sistema igre in zaključek z udarcem na vrata.

Key words: dynamic technique, situational technique, attack, Methods of learning,

exercises

OFFENSIVE GAME MODEL- METHODS OF LEARNING DYNAMIC AND SITUATIONAL TECHNIQUES Zlatko Vučenović University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2012 Sport training, Football Number of pages 62; number of tables 1; number of sources 10; number of images 58. ABSTRACT

When preparing or creating soccer player or soccer team integrated form, we use

some content related groups of exercises. Getting used to the ball provides us with a

base from which we build all other necessary attributes soccer players and teams

need. Next set of exercises consist of dynamic exercises and situational techniques,

which already connects the individual soccer players in different sized groups.

Possible game situations represent exercise upgrade (combining techniques of

dynamic exercises and situational techniques which are linked to game posts). The

name itself tells us that these situations are exempted from the soccer game,

connected to the game system and playing positions within it. Play forms are

exercises with which we can bring soccer game closer to the players in an integrated

or analytical way. It is also the last set of exercises within which involves a different

number of participants in a wide variety of space. These groups of exercises are

mutually related content like a thread, as the players develop the idea of mutual

cooperation in the game. It is primarily a process of creativity and less a predefined

solution of the game.

The thesis presents in more detail the dynamic group of exercises and situational

techniques. First, some definitions are given to facilitate our understanding of the

problems we encounter in this set of exercises. Then it presents the methodical

procedures, used in dynamic and situational technique. At this point, we can come to

the conclusion that these exercises are not only good for retraining soccer technique,

but in addition, we are developing other skills, such as understanding of the game

(the idea for the game-tactile) and the development of both aerobic and anaerobic

processes in the body. Finally, they presented drawings of exercises.

The aim of the presented work in the thesis is to show the work in perfecting the

game in attack by dynamic and situational techniques. When selecting exercises we

need to consider the objective of teaching principles “from easier to heavier”, “from

simple to compound”, “from the essential to the inessential” and “from the universal

to special”. Common to all should be the overall dynamic performance.

In order to understand the exercises better, thesis also aims to the above mentioned

principles in the selection of exercises such as, the formation and the number of

players, the direction of passed ball, connection to game posts within the system of

the game and finishing by shooting at the goal.

Kazalo 1. Uvod .................................................................................................................................................. 10

1.1. Analiza sodobnega modela nogometne igre ......................................................................... 10

1.2. Sistem igre ............................................................................................................................. 12

1.3. Model sodobnega nogometaša ............................................................................................. 13

2. Predmet, problem in namen dela ................................................................................................. 14

2.1. Igra v napadu ......................................................................................................................... 14

2.1.1. Prehod iz obrambe v napad .......................................................................................... 15

2.1.2. Priprava zaključka napada ............................................................................................. 15

2.1.3. Zaključek napada ........................................................................................................... 16

2.1.4. Oblika napadov .............................................................................................................. 16

2.2. Dinamika igre ......................................................................................................................... 16

2.3. Dinamična tehnika ................................................................................................................. 17

2.4. Situacijska tehnika ................................................................................................................. 19

2.5. Metodika učenja igre v napadu ............................................................................................. 23

3. Cilji ................................................................................................................................................. 28

4. Metode dela .................................................................................................................................. 29

5. Izbira in predstavitev vaj ............................................................................................................... 30

5.1. Vaje v postavitvi 1+1 ............................................................................................................. 31

5.2. Vaje v vertikalni postavitvi .................................................................................................... 36

5.3. Vaje v trikotniku .................................................................................................................... 39

5.4. Trojice med figurami ............................................................................................................. 41

5.5. Vaje v četverokotniku ............................................................................................................ 42

5.6. Hitro podajanje ...................................................................................................................... 49

5.7. Vaje v postavitvi 2+1+1+2 ..................................................................................................... 50

5.8. Postavitev v rombu ................................................................................................................ 52

5.9. Vertikalna postavitev 2+2+2 .................................................................................................. 56

5.10. Horizontalna postavitev petih palic ................................................................................... 58

5.11. Poligoni (Barcelona) .......................................................................................................... 60

6. Sklep .............................................................................................................................................. 61

7. Literatura ....................................................................................................................................... 62

7.1. Viri slik ................................................................................................................................... 62

10

1. Uvod

Nogomet je igra, ki se igra po celem svetu in na vseh celinah. S to igro se ukvarja

ogromno ljudi na takšen ali drugačen način. Ljudje uživajo v tej igri kot igralci, trenerji,

sodniki, gledalci, analitiki, novinarji itd. Število udeležencev v tem športu in število, ki

ta šport gledajo, dokazuje, da sodi nogomet v sam vrh postranske dejavnosti na

svetu.

Skozi zgodovino se je nogometna igra razvijala in ta razvoj je še posebej viden v

dinamiki igre. Tako se v današnjem času igra bistveno hitrejši nogomet, kot se je

igral v preteklosti. Z razvojem nogometne igre so se razvijali tudi različni nogometni

modeli, ki imajo različne značilnosti.

Velikokrat je slišati, da je škoda časa gledati tekmo, ki je polna tako imenovanega

taktiziranja, kjer nobeno od moštev, ki igrata, ni pripravljeno narediti poteze, ki

prinaša tveganje. S tem bi morebiti lahko zmagali, a tudi izgubili. Na drugi strani pa

imamo moštva, ki gojijo napadalno igro in tvegajo prejetje zadetkov, vendar imajo

več možnost, da dosežejo zadetek, in gradijo na tem, da dajo več golov, kakor jih

prejmejo. Takšne ekipe se gledalcem zdijo bolj zanimive in jih raje gledajo. Tako se

tudi razvoj nogometa razvija v to smer, seveda pa išče tudi kompromise s tako

imenovanim taktiziranjem.

Vsakdo, ki spremlja nogomet, ima vzornika ali igralca, ki ga simpatizira bolj kot

druge. Simpatije si igralci prislužijo bodisi s svojimi motoričnimi lastnostmi ali

sposobnostmi. Nemalokrat se zgodi, da posamezni igralec naredi potezo, s katero

odloči tekmo v svojo korist in postane junak srečanja. Lahko pa je skozi daljše

obdobje tisti igralec, ki s svojo formo narekuje formo ekipe, ki jo zastopa. Vse to ima

skupni imenovalec v procesu vadbe.

1.1. Analiza sodobnega modela nogometne igre

Model igre je zamišljena predstavitev igre, je vzorec igre, organiziran sistem, ki imitira

želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Njegova

značilnost je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, motorično, informativno,

sociološko itd. Sodelovanje v igri oblikuje različne igralne situacije, ki sestavljajo

stvarno obliko – model igre na posamezni tekmi (Elsner, 2004).

11

Sodobni model je način igre, ki ga demonstrirajo najuspešnejša nogometna moštva v

Evropi in svetu. Je način medsebojnega sodelovanja med igralci v obeh fazah igre. V

okviru tega sodelovanja obstajajo med igralci nekatere zakonitosti, ki so posledice

razvoja nogometne igre, in predstavlja trenutno stanje v razvoju te igre. Danes

govorimo o enotnem, sodobnem modelu nogometne igre, saj med

najkakovostnejšimi moštvi v svetu v načinu igre ni več toliko razlik kot v preteklosti.

Takrat smo govorili o različnih nogometnih šolah (evropski, južnoameriški, angleški in

še konkretneje npr. o italijanski, madžarski, češki, nemški, brazilski, argentinski,

jugoslovanski itd.). Sodelovanje med igralci in dinamika igre sta najpomembnejši

značilnosti sodobnega modela nogometne igre (Verdenik, 1999).

Sodobna igra v taktičnem smislu ponuja nove pojme, in sicer SKUPNA IDEJA V

IGRI, SKUPONO PREPOZNAVANJE SITUACIJE, USMERJENOST V IGRI,

TIMINGI. Ti pojmi so medsebojno povezani in izhajajo eden iz drugega (Verdenik,

2010).

Verdenik (2010) ugotavlja, kako ustvarjati in razvijati SKUPNO IDEJO V IGRI, in

sicer s ponavljanjem raznovrstnih vaj, ki jim je skupna »RDEČA NIT« glede

reševanja situacij med igro. V ta namen v procesu treninga uporabljamo vaje,

začenši od vaj za občutek za žogo (»coerver«), vaje dinamične in situacijske tehnike,

igralne situacije in igralne oblike, ki vse skupaj na svoj način predstavljajo

»SIMULACIJO IGRE«. Torej so prepoznane – vzete iz igre zato, da bi jih skozi

proces treninga še izboljšali. To pa zahteva zelo poglobljeno analizo igre, izbiro

najpomembnejših rešitev in njihovo ponavljanje.

Verdenik (2010) ugotavlja, da trener z izbiro vaj v procesu treninga ponuja REŠITVE

ZA IGRO – IDEJE, ki so prilagojene kakovosti igralcev in zakonitostim sodobne igre

(prehod iz obrambe v napad, priprava in zaključek napada). Ponavljanje omenjenih

rešitev omogoča ustrezno zapomnitev v igralčevem MOTORIČNEM spominu, kar je

osnova za SKUPNO PREPOZNAVANJE SITUACIJ MED IGRO in razvoj SKUPNE

IDEJE ZA IGRO. Igralčeva razmišljanja in rešitve valovijo med igralci kot »radijski

valovi« z namenom medsebojnega usklajevanja.

Skupna ideja v igri je tudi osnova za razvoj »USMERJENOSTI V IGRI«, ko igralci

med igro iščejo predvsem rešitve, ki omogočajo najbolj učinkovit zaključek napada.

Te rešitve so »prepoznane« in doživete v procesu treninga, npr. odločitev za podajo

žoge v globino iz »cirkulacije«, takoj ko to omogoča situacija med igro (seveda ob

velikih možnostih za ohranitev žoge) (Verdenik, 2010).

Za uspešno igro je nujno igrati v »SMERI NAPREJ«, ko je to mogoče, še posebej v

trenutku odvzete žoge nasprotniku, ko se ta še ni preusmeril v fazo branjenja

(Verdenik, 2010).

Verdenik (2010) meni, da je »CIRKULACIJA ŽOGE« zagotovo in hitro gibanje žoge

osnova za iskanje možnosti podaje v globino (v konico napada ali na bočne

12

položaje), še posebej, če se je nasprotnik uspešno preusmeril v fazo branjenja. Pri

tem je pomembna skupna ideja o igri in pred tem skupno prepoznavanje situacije.

Podaja žoge v globino pomeni podati pred ali za hrbet nasprotni obrambi (po tleh

med dvema nasprotnima branilcema ali po zraku preko nasprotne branilske vrste).

Tudi podaja žoge v globino pred nasprotno obrambo ima za cilj ohraniti žogo, podajo

za hrbet ali prodor.

Sodobna igra v napadu zahteva tudi upoštevanje nekaterih taktičnih zakonitosti, kot

so direktna podaja v konico napada, bok – sredina – globina, povratna podaja –

globina, koncentracija igre na eno stran in hiter prenos na drugo, vključevanje po

podaji, vključevanje iz druge vrste v konico napada, 2–3 direktne podaje (Verdenik,

2010).

1.2. Sistem igre

Pogosto se dogaja, da model igre mešamo s sistemom igre. Zaradi boljšega

razumevanja je podana tudi razlaga sistema igre.

Obliko, kako so igralci razporejeni na igrišču, na katerem delu igrišča delujejo, kako

se gibljejo, imenujemo sistem, ki igralcem določa njihove splošne naloge. Čeprav se

redko spreminja, je več ali manj stalen (spremembe le po enem, dveh ali več

desetletjih), nastale spremembe pa so bile in so vedno očitne. Značilnosti dobrega

sistema so (Elsner, 2004):

– sistem je enostaven,

– razporeditev omogoča igralcem enako pomoč pri obrambi in napadu,

– zagotavlja enakomerno obremenitev igralcev in omogoča zbiranje igralcev na

najvažnejših mestih (pri zaključnih akcijah v napadu, pri branjenju v obrambni

coni),

– vsem igralcem nalaga enake možnosti,

– omogoča najhitrejši prehod iz obrambe v napad in obratno.

13

1.3. Model sodobnega nogometaša

Model igralca in model igre sta neločljiva, kar zahteva vedno nove izboljšave

značilnosti, lastnosti, motorično-funkcionalnih sposobnosti in še posebej sposobnosti

za reševanje igralnih situacij v časovni in prostorski stiski (Elsner, 2004).

Igralec naj bi imel kompleks sposobnosti in lastnosti v okviru psihomotoričnega

statusa, kjer gre za kombinacijo nekaterih morfoloških značilnosti in sposobnosti

energijskega ter informacijskega potenciala v povezavi s specifičnimi nogometnimi

gibanji, da bi dosegli kakovostno sodelovanje igralca v igri (Elsner, 2004).

Izhodišča za odločitvena pravila so vrednostne sodbe o idealni podobi vrhunskega

tekmovalca – nogometaša, pri katerem je mogoče glavne morfološke značilnosti,

motorične in intelektualne sposobnosti strniti v sledeče (Elsner, 2004):

– v okviru morfoloških značilnosti prevladuje kompaktnejša morfološka

konstitucija z zmerno ali nekoliko večjo relativno težo ob dopustni večji variaciji

telesne višine,

– prevladujeta eksplozivna moč in hitrost v povezavi s sposobnostjo upravljanja

žoge in specifična anaerobna-aerobna vzdržljivost ob izrazitem smislu za

sodelovanje v igri,

– motorični sposobnosti eksplozivne moči (predvsem startna hitrost) sodita v

področje energijskih potencialov in sta v veliki meri genetsko pogojeni,

– v področju specifične vzdržljivosti (vzdržljivost v igri) gre za kombinacijo

anaerobne in aerobne vzdržljivosti, kjer prva prevladuje, obe pa sodita v

področje energijskih potencialov, ki niso v zelo veliki genetski soodvisnosti,

– sposobnost upravljanja žoge (tehnika) je pogojena s sposobnostjo

koordinacije, predvsem nog (informacijski potencial), in je prav tako v nekoliko

večji genetski soodvisnosti,

– sodelovanje v igri (prevladujoča značilnost nogometne igre) izrazito sodi v

področje informacijskih potencialov (intelektualne sposobnosti – smisel za

igro), kjer prevladuje sposobnost reševanje časovno-prostorskih problemov.

Tudi ta sposobnost je v večji meri genetsko pogojena.

K sodobnemu modelu nogometaša spadajo tudi čustvene lastnosti, kot so: - optimalna agresivnost, - optimalna anksioznost, - ekstravertiranost, - intrizična motiviranost, - trdoživost.

14

2. Predmet, problem in namen dela

Predmet diplomskega dela sega v področje metodike učenja nogometne igre v fazi

napada. V sodobnem nogometu prevladujejo ekipe, ki gojijo napadalno igro. Zaradi

napadalne igre je nogomet še bolj nepredvidljiv, kar je zanimivo za gledalce, zato je

to tudi element, ki privablja množice h gledanju nogometne tekme, bodisi neposredno

na igrišču samem bodisi pred zaslone različnih modernih naprav, ki prenašajo

nogometno igro. To pa je tudi en od bistvenih razlogov priljubljenosti nogometne igre,

ki ji mnogi pravijo najpomembnejša postranska stvar na svetu.

Velikokrat je slišati nogometne navdušence, da bi bilo bolje, če bi ekipa, ki jo

simpatizirajo, igrala bolj napadalno. To je sicer na prvi pogled videti enostavno,

vendar pa vsak strokovnjak ve, da je za napadalno igro treba zgraditi skupno idejo, v

kateri vsak igralec prepozna svoj del pri reševanju situacij med igro. Gre za postopen

proces izgradnje igre oziroma skupne ideje o medsebojnem sodelovanju. To je

vsekakor kompleksen problem in nikakor ne hitro rešljiv. Tako so v tem diplomskem

delu med drugim (najpomembnejše je izpopolnjevanje tehnike) nakazane tudi rešitve

problema igre v napadu, ki se kažejo s skupno idejo za igro ob uporabi vaj za razvoj

dinamične in situacijske tehnike.

Hkrati s problemom diplomskega dela se nakazuje tudi sam namen, zakaj je to delo

nastalo. Kot že rečeno, je namen reševanje problematike igre v napadu, ki ga

poskušamo reševati z uporabo vaj za razvoj dinamične in situacijske tehnike. Namen

naloge je tudi širina pri izbiranju vaj, s katerimi gradimo rdečo nit, po kateri se

ponujajo rešitve situacij iz igre.

2.1. Igra v napadu

Moštvo je v napadu v trenutku, ko je odvzelo žogo nasprotniku. Napad je največkrat

mogoče začeti na dva načina. Ena možnost je takojšnja podaja v protinapad, ko

nasprotniku še ni uspelo preiti v obrambno delovanje in je veliko prostora za učinkovit

zaključek napada. Odstotkovno je še zmeraj največ zadetkov doseženih iz

protinapadov. Druga možnost je pripraviti daljši kontinuirani napad, kjer s

potrpežljivim gibanjem žoge ustvarjamo prazen prostor na krilnih položajih ali na

sredini ter ob spremembi ritma iščemo možnost za podajo v globino in učinkovit

zaključek napada. Pri takem napadu sodeluje več igralcev. Navadno je povezan tudi

s pritiskom na nasprotna vrata, saj izbiti žogi pogosto sledi ponovni napad. Mnogo

težje in tudi več časa je potrebno za pripravo moštva z namenom organiziranega

15

napadanja kot branjenja. Izredno pomemben je »timing-to«, ki je usklajeno delovanje

gibanje igralcev in žoge z namenom osvajanja prostora (presenečenje, ustvarjanje

številčne premoči) in učinkovitega zaključka napada. Igralci morajo ustvarjalno

reševati različne situacije, kjer se v osnovi izmenjujeta hitro gibanje žoge in

individualni prodor. Braneče se moštvo z zgoščevanjem prostora in agresivnim

dvobojem omejuje učinkovitost napadajočega moštva (Verdenik, 1999).

2.1.1. Prehod iz obrambe v napad

Prehod iz obrambe v napad se začenja v trenutku, ko eden od igralcev branečega

moštva dobi žogo. Vsi igralci postanejo napadalci, njihove vloge se v osnovi

zamenjajo. To je lahko ob nasprotnikovem neuspešnem zaključku napada, odvzemu

žoge, prekinitvi igre zaradi kršenja pravil in drugem. Oblike prehoda iz obrambe v

napad so različne, odvisne so od organizacije igre, prostora, kjer je bila žoga

osvojena, itd. Ta podfaza igre pogosto odpade, in to takrat, ko moštvo napada

nasprotnika na njegovi igralni polovici pred njegovimi vrati in tu žogo tudi dobi. Takrat

to moštvo takoj začne s pripravo zaključka ali celo z zaključkom napada. Pri prehodu

iz obrambe v napad sta posebej pomembna gibanje in postavljanje napadalcev ter

sprednjih veznih igralcev. S pravilnim gibanjem odpirajo prostor za kontinuirani

napad (gosta komunikacijska mreža) in tudi za hiter nenaden protinapad. Gibanje in

odkrivanje igralcev v napadu sta odvisna od dela igrišča, kjer je bila žoga odvzeta.

Pri kontinuiranem prehodu iz obrambe v napad bolj sodelujejo zunanji vezni igralci in

tudi srednji branilci (Elsner, 2004).

2.1.2. Priprava zaključka napada

Zaključek napada je treba pripraviti, saj je nespametno napad zaključiti z udarcem na

vrata z večje razdalje ali iz neustreznega položaja na igrišču. Vsak napad na

nasprotna vrata mora biti organiziran tako, da se igralci z medsebojnim delovanjem

dovolj približajo vratom in ustvarijo priložnost za zaključek akcije, udarec na vrata. V

tem delu je nujno dosledno spoštovati načelo širine napada; vtekanje igralcev s

krilnih položajev praviloma ni dovoljeno, ker se sicer duši gibanje igralcev v sredini,

morebitne razpoke v obrambi pa obrambni igralci z gibanjem v sredino zamašijo

(Elsner, 2004).

16

2.1.3. Zaključek napada

To je del igre, ko ta doseže vrhunec, svoj cilj. Napad zaključuje posameznik z

udarcem na vrata. To opravi iz neposredne bližine, iz srednje ali večje oddaljenosti

od vrat, z udarcem z glavo ali nogo. Zaključek napada je odvisen od oblike priprave

zaključka napada, od postavitve in gibanja nasprotnih igralcev ter še posebej od

vratarja in poprejšnjega gibanja strelca. Tipični zaključki napada so čisti in tako

imenovani »effe« udarci v daljši ali bližnji kot vrat po zemlji ali zraku, lobanje in

varanja vratarja, udarec ob vratarjevi nogi itd. (Elsner, 2004).

2.1.4. Oblika napadov

Verdenik (1999) ugotavlja, da imamo sledeče oblike napadov:

– kontinuirani hitri napad,

– napad z menjavo ritma,

– kontinuirani počasni napad,

– protinapad.

2.2. Dinamika igre

Dinamičnost se kaže v hitrosti gibanja žoge in igralcev ter v hitrosti prehodov iz ene v

drugo fazo igre.

Analize igre kažejo, da igralci v vrhunskih moštvih na tekmi povprečno pretečejo

10 km in več, od tega pa v šprintu pretečejo okrog 30 % te razdalje. Igralci, ki so

neposredno vključeni v akcijo z žogo, svojo aktivnost izvajajo v šprintu. Opazna je

težnja, da se povečuje količina šprinta med igro. Dinamika je torej odvisna od

(Verdenik, 1999):

– kondicijske priprave igralcev,

– taktične informiranosti (dobra organiziranost igre omogoča hitrejšo igro, igra s

čim manj dotiki žoge posameznega igralca),

17

– osvojene »dinamične tehnike« (sposobnost izvedbe tehničnih elementov v

hitrem gibanju in v primeru oviranja nasprotnih igralcev).

Dinamika omogoča ustvarjanje prostora v času napadanja, saj je gibanje žoge

hitrejše, kot je hitrost teka igralcev v času napadanja, zato prihaja do tega, da

nasprotni igralci zamujajo v pokrivanju. Pomembno je biti z žogo in obrazom obrnjen

proti nasprotnemu golu.

Kot smo že prej omenili, dinamiko igre pogojuje organizacija igre – uigranost –

taktika, kondicija, dinamična tehnika, psihična pripravljenost, motivacija in socialno

okolje. Glede na našteto prihaja v sodobnem času nogometa v ospredje dinamična

tehnika, vendar so ostale komponente prav tako zelo pomembne.

2.3. Dinamična tehnika

Nogometna tehnika (nogometna motorika) je gospodarno izvedeno gibanje, ki

omogoča najviše športne dosežke. Gibanja v nogometu so osnovna – naravna (teki,

skoki) – in specifična – »nogometna«. Prav ta so posebnost, saj motorične naloge z

žogo izvajamo z manj izurjenimi okončinami – z nogami in glavo. Igralec mora v igri

mnogokrat reševati zelo kompleksne motorične naloge. Žogo mora ustaviti, sprejeti,

prevarati mora nasprotnika, žogo mora natančno podati soigralcu ali streljat na vrata.

Naloge mora opraviti v teku, skoku in mnogokrat v neposrednem dvoboju z

nasprotnikom. Zato mora igralec psihomotorične in funkcionalne sposobnosti

pravočasno razvijati, saj le starosti ustrezno razviti organizem omogoča napredek v

nogometni motoriki (tehniki) (Elsner, 2004).

Nogometna tehnika je način izvedbe nekega gibanja, je motorika človeka, gibanje

motoričnega aparata (sklepov, mišic) s ciljem reševanja motoričnih nalog v gibanju z

žogo ali brez nje. Je ekonomično izvedeno gibanje, ki omogoča dosego najvišjih

športnih dosežkov (Elsner, Verdenik, Elsner ml. in Pocrnjič, 2004).

Dinamična tehnika je sposobnost izvedbe tehničnih elementov v hitrem gibanju,

lahko tudi v situacijskih pogojih in z nasprotnikom. Osnovno tehniko uporabljamo

predvsem pri delu v mlajših kategorijah igralcev. Dinamična tehnika predstavlja

univerzalne elemente tehnike, ki se v igri največ uporabljajo in niso direktno vezani

na igralna mesta, situacijsko tehniko pa razumemo kot tehnične elemente, ki so v

tesni povezavi s situacijami iz igre in pogosto v povezavi z igralnimi mesti. Gre za

reševanje univerzalnih igralnih situacij. Treba je izvzeti igralno situacijo iz igre in jo s

tehnično-taktičnega vidika pogosto ponavljati. Pri tem uporabljamo kolone, figure,

18

stojala in podstavke (Verdenik, 2010). Poleg tehničnih elementov razvijamo tudi

osnovno idejo za igro (medsebojno sodelovanje).

Strokovnjaki imajo tako pri nas kot tudi drugod po svetu skupno točko in ta je delitev

nogometne tehnike na dva dela. Prvi del je vezan na gibanja, ki se izvajajo brez

žoge, drugi del pa na gibanje, ki se izvaja z žogo. Tako Elsner (2004) navaja, da so

gibanja brez žoge:

– osnovna (tek in skoki),

– padanje, vstajanje in

– varanje brez žoge ali »fintiranje«.

Elsner (2004) meni, da gibanja z žogo delimo na več prvin, najpogostejša in najboljša

pa je delitev na naslednjih sedem:

– vodenje žoge,

– udarjanje žoge,

– zaustavljanje in prenos žoge,

– odvzemanje žoge,

– metanje outa,

– varanje brez žoge »fintiranje« in z žogo »dribljanje« ter

– tehnika vratarja.

Na izvedbo gibanja delujejo (TEHNIKA-UEFA B, 2012):

– ideje (zamisli, nameni) o bodočem gibanju,

– sile predhodnega gibanja,

– nasprotnik,

– žoga s svojimi parametri.

Trend v razvoju tehnične priprave nogometaša nakazujejo potrebo po »tehnični

perfekciji«. Ta pojem označuje naslednje zahteve (TEHNIKA-UEFA B, 2012):

izražena in pravočasna kompleksna (zahtevna) agilnost (»bogastvo«

tehničnega programa),

visoka spretnost z žogo (potreba po vključevanju žoge v delo, kadar je to

mogoče),

19

kreativnost z žogo (svoboda izbire v zahtevnih situacijah),

obvladanje vseh osnovnih tehnik (dribljanje, udarci z nogo in glavo) v pogojih:

– polne hitrosti gibanja,

– v situacijah iz igre,

– v malem prostoru,

– pod stalnim pritiskom (nasprotnik, priložnost in podobno).

Te tendence snujejo potrebo, da pri delu dominirajo metode situacijske in

tekmovalne vadbe (učenje in trening v pogojih, ki so zelo podobni in ustrezni

pogojem same nogometne igre) (TEHNIKA-UEFA B, 2012).

2.4. Situacijska tehnika

Situacijska tehnika izhaja iz situacij, ki jih dobimo iz nogometne igre. Gre pravzaprav

za dinamično tehniko po igralnih pozicijah in je s tem najboljši približek tehnike, ki je

potrebna za kakovostno nogometno igro.

Vaje dinamične tehnike so tehnično-taktične vaje, kjer gre predvsem za urjenje podaj

z različnimi kombinacijami (dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega …),

sprejemov z notranjim delom stopala, zunanjim delom stopala, podplatom (pod

kotom 90°, 180°) in odkrivanje (proti žogi, vstran …). Poimenujemo jih lahko tudi vaje

situacijske tehnike, ki jih izvajamo na dinamičen način. Primerne so kot predvaja za

različne igralne situacije in jih lahko izvajamo v različnih postavitvah (Mežnaršič,

2010).

Vaje dinamične tehnike naj temeljijo na enostavnosti in učinkovitosti. Spodbujati je

treba izvedbo vaj s čim manjšim številom dotikov (sprejem, podaja) in opraviti

ogromno število ponovitev. Vaje lahko kombiniramo tudi z zaključkom (Mežnaršič,

2010).

Danes govorimo o obdobju KREATIVNOSTI, kjer je najpomembnejša TEHNIKA. Za

ustrezne taktične rešitve, še posebej v napadu, je potrebna RAZNOVRSTNA in

»DINAMIČNA TEHNIKA«. Odlična KONDICIJA je danes sama po sebi umevna

(Verdenik, 2006).

Z dinamično oz. situacijsko tehniko lahko igralce priučimo osnovnih tehnično-taktičnih

elementov, ki so osnova za kasnejše bolj ali manj kompleksne vaje, s katerimi

20

gradimo skupno idejo. Skoraj neločljivi elementi so različna odkrivanja, ki jih učimo

skupaj s temi osnovnimi tehnično-taktičnimi elementi. Pri odkrivanju ločimo

odkrivanja proti žogi in stran od nje. Pogostokrat so sestavljena tudi s tako

imenovanim lažnim odkrivanjem, kjer naredimo par korakov v lažno smer in se nato

odkrijemo na želeno mesto, pri tem pa prelisičimo nasprotnega oz. obrambnega

igralca. Zato med osnovne tehnično-taktične elemente spadajo:

– povratna podaja,

Slika 1

21

– dvojna podaja,

Slika 2

– križanje,

Slika 3

22

– vtekanje za hrbtom soigralca (podaja za hrbtom nasprotnega igralca, podaja

pred nasprotnim igralcem),

Slika 4

Slika 5

.

23

– vtekanje za hrbtom nasprotnega igralca.

Slika 6

2.5. Metodika učenja igre v napadu

Učne metode so načini, ki se jih poslužuje trener pri komunikacij z igralci tako pri

posredovanju novih snovi (torej novih vaj, taktičnih zamisli …), ponavljanju, evalvaciji

– razlaga – prikazu … (povzeto po Kovač, 2009).

Metodični postopki so izbor in zaporedje vaj, ki pripeljejo vadečega do končne

izvedbe neke prvine, sestave ali taktične kombinacije (povzeto po Kovač, 2009).

Metode vadbe so izbor in zaporedje nalog, usmerjenih predvsem na razvoj

posamezne gibalne sposobnosti (povzeto po Kovač, 2009).

Metode poučevanja so najmanj tako pomembne kot snov, pogostokrat pa so še

pomembnejše. Na izbor vsebin in metod vplivajo cilji (povzeto po Kovač, 2009).

Med učnimi metodami ločimo metodo razlage, metodo prikaza ali demonstracije in

metodo pogovora (povzeto po Kovač, 2009).

24

Učne oblike so organizacijske sestavine ravnanja, ki predstavljajo socialne interakcije

vadbenega procesa (med igralci, igralci in trenerji). Razvrstijo se na skupinsko,

frontalno in individualno učno obliko (povzeto po Kovač, 2009).

Glede na sočasnost in zaporednost opravljanja nalog ločimo pri skupinskem delu na

deljeno skupinsko delo, kjer ima vsaka skupina svojo nalogo in so naloge vsebinsko

različne, ter na istovrstno skupinsko delo, kjer so naloge enake, različna je le

obremenitev (povzeto po Kovač, 2009).

Glede na značilnosti, sposobnosti in znanje igralcev ločimo na delo v enotnih oz.

homogenih skupinah in na delo v raznolikih oz. heterogenih skupinah (povzeto po

Kovač, 2009).

Glede na razvrstitev vadbenih mest ločimo (povzeto po Kovač, 2009):

– klasično vadbo na vadbenih postajah,

– vadbo z dodatnimi nalogami,

– vadbo z dopolnilnimi nalogami,

– obhodno vadbo,

– igralne skupine.

Pri klasični vadbi po vadbenih postajah moramo paziti na sledeče (povzeto po:

Kovač, 2009):

– skupine so lahko enotne ali raznolike,

– vadeče razdelimo v več skupin, odvisno od njihovega števila, velikosti prostora

in vsebine dela,

– v posamezni skupini so igralci, ki jih izberemo na podlagi različnih meril glede

na namen vadbe (sposobnosti, znanje, vedenjske procese …),

– skupine lahko oblikujemo na podlagi subjektivnega opazovanja ali na podlagi

rezultatov meritev. Upoštevamo lahko tudi sociogram,

– vadbena mesta morajo biti logično razporejena po prostoru.

Pri delu z dopolnilnimi in dodatnimi nalogami je delo razdeljeno na osnovno vadbeno

postajo, kjer vadeči izvajajo glavno vsebino, in na druge, dopolnilne ali dodatne

postaje, kjer izvajajo dopolnilne oz. dodatne naloge. Te naloge lahko pripomorejo k

izboljšanju tehnike prvine, ki jo vadimo, ali pa z njimi razvijamo določeno sposobnost.

Razlika med dopolnilnimi in dodatnimi nalogami je, da pri dodatnih nalogah igralec že

dobro obvlada osnovno izvedbo in lahko naredi večje število ponovitev, hitrejšo

izvedbo in izvaja naloge v specifičnih pogojih (povzeto po Kovač, 2009).

25

Pri obhodni vadbi so vadeči razdeljeni v manjše skupine, ki pri vadbi krožijo od

naloge do naloge. Te so nanizane v določenem logičnem zaporedju (obremenitev,

razbremenitev, topološka obremenitev …). Osnovni namen je predvsem razvijanje

gibalnih sposobnosti, lahko pa tudi utrjevanje in izpopolnjevanje znanj ob hkratni

zaposlitvi vseh vadečih. Gre za izredno učinkovito obliko, ki omogoča izrazito

individualizacijo. Pri obhodni vadbi lahko obremenitev povečamo na sledeče načine

(povzeto po: Kovač, 2009):

– povečamo število postaj,

– povečamo čas dela na posamezni postaji,

– povečamo število ponovitev,

– povečamo število obhodov,

– zmanjšamo čas odmora,

– povečamo težo bremena.

Frontalno učno obliko imenujemo tudi neposredno poučevanje. Trener usmerja vse

vadeče. Vsa navodila, od razlage, prikaza do popravljanja napak, so namenjena

vsem hkrati. Frontalno učno obliko ločimo na nevezano in sklenjeno vadbo. Pri

sklenjeni vadbi gre za delo v (povzeto po Kovač, 2009):

– vrsti ali koloni,

– polkrogu ali krogu (npr. poligonu),

– različnih formacijah,

– parih – lahko je tudi skupinsko delo.

Učne metode so ene najpomembnejših sestavnih delov vadbenega procesa. V

metodiki učenja in vadbe v športnih igrah se uporabljajo najrazličnejše metode

posredovanja, ki poleg podajanja informacij zagotavljajo tudi ustrezno dinamiko

vadbe. To zagotavlja sočasen razvoj osnovnih in specialnih motoričnih sposobnosti

igralca, njegove vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike pri vadbi ter dodaten vpliv na

razvoj celotnega psihomotoričnega statusa vadečega (Šibila, 2004).

V metodiki učenja igre prevladujeta METODA IGRE (igralne oblike) in SITUACIJSKA

METODA (igralne situacije, situacijska tehnika). Uporabljamo tudi METODO

PONAVLJANJA (navajanje na žogo, dinamična tehnika), a je ospredju vsekakor

metoda igre (ZNTS, 2010 Ljubljana, 13. 9. 2010).

V preteklosti je pri učenju igre prevladovala SITUACIJSKA METODA: vnaprej

predvidene rešitve »ŠABLONE«, brez nasprotnika in z njim, a je MANJ KREATIVNA.

26

Pomeni uporabo »IGRALNIH SITUACIJ«, več ali manj vezano na igralna mesta v

okviru sistema igre (Verdenik, 2006).

METODA IGRE pomeni najkrajšo in tudi najučinkovitejšo pot do igre. Pomeni

uporabo IGRALNIH OBLIK. To so igre, ki so zelo podobne pravi igri. Gre za igre z

različnimi nalogami, različnimi številčnimi odnosi med igralci, prostimi igralci, različno

velikostjo prostora, prilagojenimi pravili igre itd. (Verdenik, 2006). Metodo igre

KOMBINIRAMO s situacijsko metodo (Verdenik, 2006).

Pri razvoju specifičnih nogometni motoričnih sposobnostih se uporabljajo metode, ki

zagotavljajo ustrezno posredovanje informacij in ustrezno dinamiko vadbe. To

zagotavlja sočasen razvoj vseh prvin, to je osnovnih motoričnih sposobnosti,

vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike. Sestava vaj, hitrost izvajanja in pogostost

ponavljanja morajo biti vedno prilagojene vsem trenutnim sposobnostim igralcev,

predvsem najslabše razvitim prvinam določene nogometne sposobnosti (Kolman,

2011).

V metodiki razvoja nogometnih motoričnih sposobnosti so prav gotovo

najpomembnejše praktične metode, in sicer (Kolman, 2011):

– metoda igre,

– sintetična metoda,

– analitična metoda,

– kombinirana metoda,

– situacijska metoda,

– tekmovalna metoda.

Z vidika diplomskega dela so najpomembnejše metode ponavljanja in situacijska

metoda. Tako pri dinamični tehniki uporabljamo metodo ponavljanja, pri situacijski

tehniki pa situacijsko metodo.

Za vaje dinamične in situacijske tehnike je najbolje, da se najprej uporabi metodo

demonstracije oz. prikaza, v kateri hkrati ali pa po prikazu vajo razlagamo, da je bolje

razumljiva. V primeru kompleksnejših vaj lahko uporabimo analitično metodo.

Vaje dinamične tehnike so najpogosteje uporabljene v uvodnem delu treninga, kjer

želimo z njimi tvoriti tako imenovano rdečo nit oz. skupno idejo v kasnejših igralnih

oblikah, in nazadnje tudi v igri sami. S skupno idejo nadaljujemo iz treninga v trening.

Pri teh vajah je treba biti pozoren, da pri vadečih ne pride do monotonosti pri vadbi,

zato se nakazuje rešitev v raznolikosti vaj, ki jih imamo na voljo. Idejo za reševanje

problemov pa pri tem ohranjamo enako. Dinamično tehniko uporabljamo tudi v

glavnem delu treninga, kar se dogaja predvsem v uvodnem delu pripravljalne

27

sezone. V tem delu lahko poleg tehnike same vadimo tudi vzdržljivostne lastnosti

igralcev, v ozadju pa še vedno ostaja gradnja skupne moštvene ideje.

28

3. Cilji

Cilji diplomskega dela so predstaviti vaje pri izpopolnjevanju igre v napadu s pomočjo

dinamične in situacijske tehnike. Pri izbiri vaj je cilj upoštevati didaktična načela:

– od lažjega k težjemu ali od enostavnega k sestavljenemu,

– od bistvenega k manj bistvenemu,

– od univerzalnega k specialnemu (tehnika na igralnih mestih),

– dinamična izvedba.

Da bi bile vaje bolje razumljive, je cilj diplomskega dela držati se naslednjih načel pri

izbiri vaj:

– postavitev in število igralcev,

– smer podane žoge (v noge, v prostor),

– povezanost z igralnimi mesti znotraj sistema igre,

– zaključek z udarcem na vrata.

29

4. Metode dela

Pisanje diplomskega dela, ki bo monografskega tipa, bo oprto na različne dostopne

vire. V delu bo pod drobnogledom dinamična in situacijska tehnika, njeno izvajanje

ter umeščanje v nogometno igro, zato se bo treba opreti na metodo pridobivanja

informacij iz različnih vrst gradiva, kot so različna knjižna literatura, DVD-gradivo s

treningi vrhunskih nogometnih moštev in gradivo, dostopno na svetovnem spletu. V

pomoč bodo tudi lastne izkušnje avtorja tega diplomskega dela, ki so bile pridobljene

v času aktivnega igranja, še bolj pa izkušnje, ki jih še pridobiva kot trener različnih

starostnih selekcij v nogometnem klubu.

30

5. Izbira in predstavitev vaj

V naslednjem poglavju so predstavljene vaje, pri izbiri katerih so upoštevana

nekatera didaktična načela, še posebej načelo od enostavnega h kompleksnemu, od

manj številčnega k bolj itd., pri tem pa se kaže uporaba različnih osnovnih tehnično-

taktičnih elementov nogometne igre. Razlaga podajanje (v noge, v prostor …),

sprejemanje (različni deli stopala, različni koti sprejema) in odkrivanje (od žoge in

proti žogi, širina-globina …). Skice vaj so oprte na posnetke, ki jih je mentor pridobil

za interno uporabo, gre pa za vadbo nekaterih vrhunskih ekip. Začetne vaje sodijo

bolj na področje dinamične tehnike, v nadaljevanju pa prevladujejo vaje za razvoj

situacijske tehnike.

LEGENDA:

NAPADALEC

BRANILEC

FIGURA

STOŽEC

KLOBUČEK

ŽOGA

OVIRA

OBROČ

PODAJA

TEK, ODKRIVANJE

VODENJE ŽOGE

STREL NA GOL

Tabela 1

Priložena je legenda simbolov, ki so uporabljeni, tako da so skice bolj razumljive.

31

5.1. Vaje v postavitvi 1+1

Dinamična tehnika v postavitvi 1+1

Slika 7


Slika 8

32


Slika 9


Slika 10

33


Slika 11

Vaje, vezane na igralna mesta, oz. situacijska tehnika, pri kateri sodelujeta dva

igralca in hkrati predstavlja osnovo sodelovanja dveh igralcev v napadalnih akcijah,

je predstavljena v naslednjih vajah. Predstavljene vaje potekajo skozi sredino

nogometnega igrišča, lahko pa bi ob manjši prilagoditvi vaje potekale tudi na

obrobnih ali drugih položajih igrišča, kar je odvisno od tega, kaj je želja in cilj vaje.

34

Situacijska tehnika v postavitvi 1+1

Slika 12


Slika 13

35


Slika 14


Slika 15

36

5.2. Vaje v vertikalni postavitvi

Dinamična tehnika v vertikalni postavitvi

Slika 16


Slika 17

37


Slika 18


Slika 19

38


Slika 20

39

5.3. Vaje v trikotniku

Dinamična tehnika v trikotniku

Slika 21


Slika 22

40


Slika 23

41

5.4. Trojice med figurami

Dinamična tehnika v trojicah

Slika 24

42

5.5. Vaje v četverokotniku

Dinamična tehnika v četverokotniku

Slika 25


Slika 26

43


Slika 27


Slika 28

44


Slika 29


Slika 30

45


Slika 31

Za lažjo predstavo in boljše razumevanje zgornje slike sledi naslednja slika, ki

predstavlja poenostavljeno različico vaje.

Slika 32

46


Slika 33


Slika 34

47


Slika 35


Slika 36

48


Slika 37


Slika 38

49

5.6. Hitro podajanje

Dinamična tehnika hitrega podajanja med figurami

Slika 39

Opomba: na tej sliki so črne pike namesto figur zaradi boljše predstavitve. Črna pika

pri igralcu številka 1 pomeni žogo.

50

5.7. Vaje v postavitvi 2+1+1+2

Dinamična tehnika v postavitvi 2+1+1+2

Slika 40


Slika 41

51


Slika 42

52

5.8. Postavitev v rombu

Situacijska tehnika v postavitvi romba

Slika 43

Situacijska tehnika v postavitvi romba

Slika 44

53

Dinamična tehnika v postavitvi romba

Slika 45


Slika 46

54


Slika 47


Slika 48

55


Slika 49

56

5.9. Vertikalna postavitev 2+2+2

Situacijska tehnika v postavitvi 2+2+2

Slika 50


Slika 51

57


Slika 52


Slika 53

58

5.10. Horizontalna postavitev petih palic

Situacijska tehnika v horizontalni postavitvi petih palic

Slika 54


Slika 55

59


Slika 56


Slika 57

60

5.11. Poligoni (Barcelona)

Slika 58

61

6. Sklep

Namen diplomskega dela je predstaviti metodiko učenja igre v napadu predvsem

skozi vaje dinamične in situacijske tehnike. V ta namen je bilo razjasnjenih kar nekaj

teoretičnih pojmov igre v napadu. Predstavljenih je bilo tudi precej vaj dinamične in

situacijske tehnike, ki so povzete po posnetkih dela vrhunskih nogometnih moštev.

Vaje so osredotočene na reševanje problemov, na katere naletimo v fazi napada.

Z vidika tehnike se nam predstavljajo sprejemi pod različnim koti, odkrivanja in

podajanja v noge ali v prostor. Kot nekakšen skupni imenovalec je ves čas prisotna

igra z dvema dotikoma žoge (sprejem in podaja), kadar je možno in to situacija

dovoljuje, pa poskušamo najti rešitev tudi z direktno podajo. Skozi prikazane vaje

izpopolnjujemo hkrati s tehničnim znanjem tudi taktični vidik igralca in mu s tem

nakažemo rešitve, ki so v dani situaciji možne. Nakazuje se predvsem globinsko

podajanje za hrbet nasprotnega igralca.

Vaje so prikazane od manj številčnih k bolj in od enostavnih h kompleksnejšim. Z

vajami dinamične in situacijske tehnike smo nakazali morebitno gradnjo skupne ideje

v igri v napadu, ki jih je treba nadgraditi z igralnimi oblikami, ki so najboljši približek

nogometne igre, in nato umestiti v igro samo. Prav tako je s predstavljenimi vajami

pridobljeno na širini izbora vaj, ki jih lahko umestimo v nogometni trening. To

predstavlja pomoč študentom Fakultete za šport in nogometnim trenerjem.

62

7. Literatura

Elsner, B. (2004). Teorija igre. Dopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

Elsner, B., Verdenik, Z., Elsner, B. ml. in Pocrnjič, M. (2004). Trener C. Študijsko

gradivo za interno uporabo. Ljubljana: Nogometna zveza Slovenije.

Kolman, S. (2011). Iz igre do igre – metodika učenja igre v obrambi na osnovi analize

igre reprezentance Italije na svetovnem prvenstvu 2006. Diplomsko delo. Ljubljana:

Fakulteta za šport.

Kovač, M. (2009). Didaktika športne vzgoje – predavanja 3. letnik. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Katedra za šolski šport.

Mežnaršič, A. (2010). Metodika učenja nogometne igre v napadu otrok starih od 8 do

10 let. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Šibila, M., (2004). Rokomet – izbrana poglavja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut

za šport.

TEHNIKA-UEFA B. (24. 9. 2012). Hrvatski nogometni savez. Pridobljeno 24. 9. 2012,

iz http://www.hns-cff.hr/?ln=hr&w=akademija&d=literatura.

Verdenik, Z. (1999). Model igre slovenske nogometne reprezentance. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Verdenik, Z. (2006). Z igrami do igre. Velenje: ZNTS.

Verdenik, Z. (2010). Metodika učenja igre v napadu. Ljubljana: ZNTS.

7.1. Viri slik

Pri skicah, ki so uporabljene v diplomskem delu, je bil uporabljen program soccer

playbook, ki je bil pridobljen 11. 10. 2012, in je dosegljiv na naslednji spletni strani:

http://www.jes-soft.com/soccer/download.html.

http://www.hns-cff.hr/?ln=hr&w=akademija&d=literatura

http://www.jes-soft.com/soccer/download.html

Documents

Model igre v napadu - metodika učenja dinamične in situacijske