mes

tna

knjiž

nica

ljub

ljana

2 Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Mit (tudi bajka; gr. mŷthos, »beseda«)

Pripovedka, zgodba ali pripoved o dejanjih bogov, duhov in božanskih herojev, o dejavnosti nadnaravnih sil na nebu, na zemlji, v podzemlju;

Miti govorijo o tem kot o nečem realnem, kar se je zgodilo zunaj realne časnosti, a je vplivalo prek kulta na sedanje življenje. /…/

Na Slovenskem so samo ostanki predkrščanskih mitov v ljudskih pesmih in pripovedkah.

(Leksikon, Cankarjeva založba, 2009)

3Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

V Ljubljani in njeni okolici so nekoč živela številna v tan-čico skrivnosti zavita bitja. »Povesti, ki govore o njih, se dogajajo, so se dogajale tu med nami: v teh razvalinah, v oni votlini, v tolmunu za tem mlinom …« (Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, 1930)

Vir: Najlepše slovenske pravljice (Lučšie skazki slovenii), napisala Dušica Kunaver, 2013

4 Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

POVODNI MOŽ V LJUBLJANICI

Prvo nedeljo v juliju 1547 so se Ljubljančani, tako kot vsa-ko nedeljo, zbrali na Starem trgu pri vodnjaku pod lipo-ob hrani, jedači in plesu. Ko so bili že vsi dobre volje, je pri-stopil k njim lepo oblečen neznanec. Želel se je udeležiti plesa. To ni bilo nič nenavadnega, saj je vsakdo smel priti na splošno zabavo. Najprej je zbrane prijazno pozdravil in vsakemu stisnil roko, a ob dotiku je vsakega spreletel ču-den občutek, saj so bile neznančeve roke čudno mrzle in mehke. Takoj zatem se je neznanec priklonil eni izmed ple-salk in jo zaprosil, da bi zaplesala z njim. Za plesalko si je izbral lepo nališpano in na videz prikupno dekle, ki pa je bilo kaj živahnega in razposajenega vedenja.

Mlada lahkoživka z imenom Šeferjeva Urška je veselo pri-volila v ples. Odplesala sta nekaj plesov, nato pa sta začela krožiti vedno dalje in dalje od plesišča. Privršela sta do lipe sredi trga, plesala sta mimo Stiškega dvorca in že sta bila ob bregu Ljubljanice. V naslednjem hipu sta poskočila in skočila v Ljubljanico. Brodniki, ki so tam vedno čakali na potnike, ki naj bi jih prepeljali čez Ljubljanico, so osuplo strmeli v reko. Urška in njen plesalec sta gledalcem izginila izpred oči.

Dogodek je pretresel vso družbo pod lipo. Plesa je bilo v trenutku konec. Tudi v prihodnje ni bilo več plesov ob bre-gu Ljubljanice.

(Dušica Kunaver, Brigita Lipovšek, Najlepši slovenski miti in legende, 2005)

5Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Vir: http://www.posta.si/postna-celina/7381/Povodni-moz?nodeid=534

6 Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Vir: Najlepši slovenski miti in legende, izbrali in priredili Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, 2005

7Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

LJUBLJANSKI ZMAJ

Nekega davnega dne je grški junak Jazon z ladjo Argo in tovariši argonavti potoval v Kolhido, v deželo ob Črnem morju. Tam je želel dobiti zlato runo, kožo zlatega ovna. Kraljeva hči Medeja se je zaljubila v Jazona in mu s svojim čarovniškim znanjem pomagala, da je dobil zlato runo. Z Medejo in z dragocenim zlatim runom na krovu je Argo dvignila sidra in poskušala ubežati zasledovalcem, ki jih je za grškimi junaki poslal razjarjeni Medejin oče. Na begu je Argo zašla v ustje reke Donave, namesto da bi se obrnila na jug proti Egejskem morju. Poti nazaj za preganjance ni bilo, zato so argonavti nadaljevali pot proti toku reke Donave in naprej v Savo in končno v reko, ki se je v tistih dneh imeno-vala Nauportus, danes pa nosi ime Ljubljanica. Vožnja proti toku te reke jih je pripeljala do velikega jezera in močvir-ja, a skale ob izviru reke so ustavile potovanje ladje Argo. Argonavti so poiskali primeren kraj v bližini izvira reke in tam postavili naselje, da bi v miru razstavili ladjo in jo nato prenesli do Jadranskega morja in nadaljevali pot proti ro-dni Grčiji. To prvo naselje grških legendarnih junakov naj bi bilo začetek naselja, ki mu je Jazon dal ime Aemona, po svoji grški domovini Tesaliji, katere staro ime je bilo Aemo-nia.

V močvirju, ki se je raztezalo na jugu naselbine argonavtov, je Jazon menda naletel na strašno pošast, se z njo boril in jo premagal. Ta močvirska pošast naj bi bila tisti zmaj, ki je postal simbol mesta Ljubljane, zrasle iz stare Emone. To je tudi tisti zmaj, ki danes širi peruti na vrhu grajskega stolpa na ljubljanskem mestnem grbu.

(Dušica Kunaver, Brigita Lipovšek, Najlepši slovenski miti in legende, 2005)

8 Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Vir: Najlepši slovenski miti in legende, izbrali in priredili Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, 2005

9Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

VELIKAN HRUST, GRADITELJ ŠMARNE GORE

Tam, kjer danes stoji Šmarna gora, je bila v davnih dneh ravnina, last velikana Hrusta. Kmetom je kradel živino in teptal polja. Bil je orjaške rasti in oborožen z debelo gor-jačo, ki je troje mož ne bi moglo dvigniti. Živel je v globoki podzemni votlini, ta pa je bila vsa obokana z debelimi ka-mni. Na vhodu v votlino je velikana stražil zelo velik pes in spremljal gospodarja med pohodi po ravnini. Nekega dne se je Kajžarjev Janez, sin revne kočarice, odločil, da pojde nad Hrusta.

»Ni pomembna samo moč v rokah, temveč tudi bistra pa-met in hrabro srce!« je pogumni fant dejal zaskrbljeni ma-teri, ki ga je poskušala zadržati. Vaški kovač mu je skoval ostro sabljo, pripasal si jo je prek ledij, v roko pa je vzel okovano palico. Poslovil se je od objokane matere in so-vaščanov. Danica se je lesketala na nebu, ko ga je brodar peljal prek Save. Pihal je lahen jugozahodnik, zato se Janez ni bal, da bi ga zavohal pes. Nekaj korakov pred votlino je obstal in se pripravil na boj. Velikanov pes se je tedaj pre-budil in planil na Janeza, a na to je mislil že doma in s seboj je vzel vrečo z velikim zajcem. Hitro jo je odvezal in zajec jo je ubral po kamnitih tleh, pes pa za njim. Tako se je re-šil enega sovražnika. Nato je iz votline prilomastil velikan. Janez je skoraj okamnel. Od jeze je pihnil in silni piš, ki je pri tem nastal, je Janeza dvignil od tal in ga vrgel na dru-gi breg Save. Tam je velika množica čakala na pogumnega fanta. Vsi so se razbežali, kajti z druge strani reke je priletela ogromna skala.

10 Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Togotni velikan je ves dan lučal kamenje čez Savo. Napo-sled je s korakom prestopil reko in začel nakladati skale na kup in nastala je visoka gora. Zvečer je stopil na njen vrh, se razgledal po širnem svetu, nato pa se je zaril v sredino. Še danes se na tistem mestu pozna usedlina, ki deli Šmarno goro na dva dela. Pravijo, da včasih votlo bobni v osrčju gore. Tako smrči velikan Hrust in prebudil se bo takrat, ko bo Sava spremenila tok. Do tedaj pa je še dolgo. O pogumu Kajžarjevega Janeza je izvedela gospodična s Smledniške-ga gradu in se z njim poročila.

(Dušica Kunaver, Ljubljana in njena okolica v ljudski kroniki, v: Delo, 16. no-vember 2007)

11Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Vir: Najlepše slovenske pravljice (Lučšie skazki slovenii), ilustrator Igor Ribič, napisala Dušica Kunaver, 2013

12 Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

BOLTARJEV TILEN

Ljudsko izročilo govori tudi o dogodkih iz konca 16. sto-letja, ko so Turki še zadnjič prihrumeli nad slovenske vasi. Pred turško nevarnostjo so se prebivalci Repenj in okoli-ških vasi zatekli za utrjeno obzidje repenjskega tabora. Tu so potekali hudi boji. Razjarjeni Turki so uspeli prodreti celo v notranjost obzidja. Kazalo je, da se repenjskemu ta-boru bliža konec. Tedaj pa je nastopil preobrat. Boltarjev Tilen iz Utika, možakar, katerega je zasmehovala vsa vas in se je zaradi tega že pred leti umaknil na Šmarno goro, je pomagal svojim rojakom. Skupaj s smledniškimi fanti, ki so prihajali na pomoč, je zbral po repenjskem gozdu razteplo živino. Živalim je s smolo nakapal repe in jih zažgal. Tru-ma prestrašenih živali se je s hriba spustila nad oblegajoče Turke, ki so v obupu zbežali. Pri pobegu so zašli v močvirne mlake pod gozdom, v katere so se pogreznili skupaj s konji. Tako je bil tabor rešen, Boltarjev Tilen pa je postal junak vse Vodiške okolice. Veselje nad zmago je prekinil napol mrtev Turek, ki je z zadnjimi močmi sprožil strel in ubil rešitelja tabora.(Povzeto po: Julij Slapšak, Turki pred svetim Tilnom, 1910)

13Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Vir: http://www.rtvslo.si/slike/photo/89957/

14 Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Nadaljnje branje za najbolj radovedne:

• Najlepše slovenske pravljice (Lučšie skazki slovenii), napisala Dušica Kunaver, 2013

• Pripovedi, miti in legende, zbrala, priredila in napisala Dušica Kuna-ver, 2013

• Najlepši slovenski miti in legende, izbrali in priredili Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, 2005

• Slovenske ljudske pripovedke (Slovene legends), zbrala, prevedla in priredila Dušica Kunaver, 1999

• Čar vode v slovenskem ljudskem izročilu, zbrala Dušica Kunaver, 2009• Pod Šmarno goro nekoč, zbrala in uredila Dušica Kunaver, 2006• Slovensko mitično izročilo na znamkah Pošte Slovenije (Slovene

mythological tradition on the stamps of Pošta Slovenije), Katja Hrobat Virloget, 2011

• Visoko v gorah, globoko v vodah: velikani, vile in povodni možje, izbor in priredba besedila Roberto Dapit in Monika Kropej,1999

• Stoji, stoji tam beli grad: slovenske ljudske pripovedi o naseljih, narav-nih znamenitostih, cerkvah in gradovih, izbor in priredba besedila Monika Kropej in Roberto Dapit, 2014

• Kole, kole, koledo, leto lepo mlado: slovenske ljudske pripovedi ob letnih mejnikih, izbor in priredba besedila Monika Kropej in Roberto Dapit, 2010

• Zlatorogovi čudežni vrtovi: slovenske pripovedi o zmajih, belih gamsih, zlatih pticah in drugih bajnih živalih, izbor in priredba besedila Ro-berto Dapit in Monika Kropej, 2004

• ... številne druge knjige iz zbirke »Zakladnica slovenskih pripovedi«• Zmaj Lakotaj z Ljubljanskega gradu, Janez Bitenc, 1998• Slovenski miti in legende (po motivih iz TV nadaljevanke Razpoke v

času, povzetih iz knjig Slovenske legende Rada Radeščka), Polona Škrinjar, 1998

15Mitološka in junaška bitja v Ljubljani

Vir: https://www.flickr.com/photos/luciojmartinez/2761602611/

Pripravila: Jana Okorn, Mestna knjižnica Ljubljana – Slovanska knjižnica Ilustracije in navedbe z dovoljenjem Dušice Kunaver.