UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE

ŠTUDIJE KOPER

Nikola Baržič

»MALA JUGOSLAVIJA« NA SINAJU,

MISIJA JUGOSLOVANSKE LJUDSKE ARMADE

PRI UNEF I

(FIRST UNITED NATIONS EMERGENCY FORCE)

V EGIPTU 1956 – 1967

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Gorazd Bajc

Študijski program: Zgodovina

Koper, 2010

1

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava sodelovanje Jugoslovanske ljudske armade pri misiji

Organizacije združenih narodov – First United Nations Emergency Force (UNEF I) v

Egiptu med leti 1956 – 1967. Delo poskuša prikazati vlogo jugoslovanske misije na

Sinajskem polotoku pri reševanju krize na Bližnjem vzhodu med Izraelom in Egiptom, in

sicer s pomočjo ustnih pričevanj, časopisnih virov in literature.

Do krize je prišlo zaradi nacionalizacije Sueškega prekopa s strani Egipta in

enostranskega napada nanj s strani Francije, Velike Britanije in Izraela. Zaradi nastale

situacije je posredovala Organizacija združenih narodov, ki je ustanovila UNEF, čigar

glavna naloga je bila, da zagotovi in nadzira prekinitev sovraštva, ter umik britanskih,

francoskih ter izraelskih enot s teritorija Egipta.

Ena izmed desetih držav, ki so »posodile« svoje enote UNEF, je bila tudi

Jugoslavija. Skozi celotno trajanje misije se je v skoraj 11 letih in v dvaindvajsetih

rotacijah v »službi miru« zamenjalo 14.265 pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade.

V diplomi je sintetično predstavljena vloga Jugoslavije v okviru Združenih

narodov, podrobneje pa opisuje UNEF in prispevek jugoslovanskih vojakov v tej misiji.

KLJUČNE BESEDE:

UNEF, Jugoslavija, »Mala Jugoslavija«, misija Jugoslovanske ljudske armade,

Organizacija Združenih narodov, Egipt, 1956 – 1967

2

ABSTRACT The dissertation deals with the participation of the Yugoslav People's Army of the

United Mission - First United Nations Emergency Force (UNEF I) in Egypt during the

years 1956 and 1967. The work seeks to portray the role of the Yugoslav mission in the

Sinai Peninsula in resolving the crisis in the Middle East between Israel and Egypt, with

the help of oral testimonies, newspaper sources and literature.

A crisis ocurred because Egypt nationalization the Suez Canal and the unilateral

invasion of France, Britain and Israel on Egypt. In order to stop the violence the United

Nations intervened and because of this purpose UNEF was established, whose main task

was to ensure and supervise the cessation of fire and the withdrawal of British, French

and Israeli units from the territory of Egypt.

Yugoslavia was one of the ten countries that have contributed it's troops to UNEF.

Throughout the duration of the mission (11 years in twenty-two rotations) 14,265

members of the Yugoslav Peoples Army got the oportunity to serve in the name of peace.

The diploma is a synthetic application of Yugoslavia presented at the United

Nation and is manly focused on UNEF and contribution of the Yugoslav forces in the

mission.

KEY WORDS:

UNEF, Yugoslavia, »Little Yugoslavia«, mission of Yugoslavian Peoples Army, United

Nations, Egypt, 1956 – 1967

3

IZJAVA O AVTORSTVU Študent/-ka _________Nikola Baržič_____________, z vpisno številko __92044028____, vpisan/-a na študijski program _____________zgodovina_________________________, rojen/-a ___17.12.1983______ v kraju _____Novo mesto____________, sem avtor/-ica (ustrezno označi) ¨ seminarske naloge ¨ seminarskega dela ¨ zaključnega seminarskega dela ¨ diplomskega dela ¨ magistrskega dela ¨ doktorske disertacije

z naslovom: ___________»Mala Jugoslavija« na Sinaju, misija Jugoslovanske ljudske armade pri UNEF I (United Nations Emergency Force) v Egiptu 1956 - 1967_____________________ __________________________________________________________________________. S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo

delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_16.09.2010________ Podpis avtorja/-ce:____Nikola Baržič___________

4

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Gorazdu Bajcu, ki je sprejel zamisel o temi

diplomskega dela, misiji JLA pri UNEF. S svojimi nasveti, iztočnicami, popravki ter

kritiko mi je pomagal pri nastajanju končnega izdelka.

Posebna zahvala gre nonotu, ki me je s pripovedovanjem o svojih doživetjih iz

druge svetovne vojne, navdušil za zgodovino. Njemu gre tudi zasluga za izbiro teme, saj

me je zaradi njegove zgodbe o misiji na Sinaju ter fotografijami, ki mi jih je pokazal

pritegnilo, da prikažem ta del iz jugoslovanske zgodovine. Hkrati gre moja zahvala tudi

generalmajorjema v pokoju Marjanu F. Kranjcu in Milovanu Zorcu, s katerimi sem

opravil intervjuje.

Nazadnje se zahvaljujem staršem in partnerici Miheli za vso podporo, ki so mi jo

izkazali skozi vsa leta študija ter vsem ostalim družinskim članom, prijateljem in

kolegom za nasvete in pomoč pri iskanju literature. Diplomsko delo posvečam nonotu in

hčerki Mii.

5

KAZALO

UVOD .......................................................................................................................................8

1 JUGOSLAVIJA IN ZDRUŽENI NARODI ......................................................................10

2 SUEŠKA KRIZA ................................................................................................................13

3 PODLAGA ZA DELOVANJE UNEF I............................................................................17

4 UNITED NATIONS EMERGENCY FORCE (UNEF I).................................................19

5 JUGOSLOVANSKA MISIJA............................................................................................25

5.1 Formiranje in oprema Odreda ........................................................................................ 25

5.2 Odhod prvega Odreda iz Jugoslavije ............................................................................. 28

5.2.1 Prihod v Egipt ....................................................................................................... 29

5.2.2 El Balah................................................................................................................. 30

5.2.3 El Arish ................................................................................................................. 30

5.2.4 Razpored enot po Sinaju in naloge jugoslovanskega odreda............................. 31

5.2.5 Gaza in razmejitvena linija .................................................................................. 32

5.2.6 Prispevek in rezultati prvega jugoslovanskega odreda ...................................... 33

5.3 »Mala Jugoslavija«.......................................................................................................... 35

5.4 Naloge Odreda................................................................................................................. 36

5.5 Način življenja................................................................................................................. 42

5.6 Šport ................................................................................................................................. 45

5.7 Kultura, izobraževanje in zabava ................................................................................... 46

5.8 Menjave jugoslovanskih kontingentov .......................................................................... 48

6 KONEC MISIJE..................................................................................................................50

7 NAZAJ V JUGOSLAVIJI ..................................................................................................57

ZAKLJUČEK .........................................................................................................................61

VIRI IN LITERATURA........................................................................................................65

PRILOGA ...............................................................................................................................68

6

KAZALO PRILOG

Intervju z udeleženci misije .................................................................................................. 68

1 Intervju s komandantom čete v 5. Odredu Nikolo Baržić ............................................... 68

2 Intervju z poveljnikom vojaške policije 12. Odreda Marjanom F. Kranjcem................ 79

3 Intervju s pribočnikom poveljnika zadnjega, 22. Odreda, Milovanom Zorcom ............ 90

4 Zemljevidi......................................................................................................................... 103

KAZALO FOTOGRAFIJ IN SLIK Slika 1: Razpored opazovalnic enot Odreda JLA na demarkacijski liniji ..........................39

Slika 2: Nikola Baržić (stoji šesti z leve strani) s svojo četo na Sinaju ..............................69

Slika 3. Pogled na glavno bazo Odreda ................................................................................70

Slika 4: Pripadniki Odreda plešejo kolo ...............................................................................72

Slika 5: Praznovanje novega leta 1959..............................................................................72

Slika 6: Generalni sekretar na obisku v Mali Jugoslaviji leta 1959 ....................................73

Slika 7: Komandir čete predava svojim vojakom, v ozadju del tabora...............................74

Slika 8: Četa komandanta maršira pred Generalom Burnsom.............................................78

KAZALO TABEL Tabela 1: Število pripadnikov, ki so jih prispevale posamezne države ............................. 23

Tabela 2: Pregled števila pripadnikov prvega Odreda na Sinaju ....................................... 27

Tabela 3: Sestava 229 izpraševalcev zadnjega 22. odreda ................................................. 58

7

SEZNAM KRATIC: DFJ – Demokratična federativna Jugoslavija

FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija

INFORMBIRO – Informacijski biro komunističnih in delavskih partij

JLA – Jugoslovanska ljudska armada

NATO – North Atlantic Treaty Organization (Severno-atlantska zveza)

OZN – Organizacija združenih narodov

PLO – Palestine Liberation Organization (Palestinska osvobodilna organizacija)

SZ – Sovjetska zveza

UNEF – United Nation Emergency Force (Sile združenih narodov za hitro posredovanje)

UNTSO – United Nations Truce Supervision Organization (Organizacija za nadzor

premirja)

VB – Velika Britanija

WHO – World Health Organization (Svetovna zdravstvena organizacija)

ZAR – Združena arabska republika

ZDA – Združene države Amerike

ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije

8

UVOD Ob nastanku države Izrael leta 1948 so se na območju Bližnjega Vzhoda začeli

konflikti, v katere so bile vpletene novoustanovljena država Izrael in arabske države, ki jo

obkrožajo. Ena izmed njih je bila tudi Egipt. Tako sta bili državi Izrael in Egipt v obdobju

preteklih 60 let vpleteni v številne vojne in konflikte. Diplomsko delo poskuša

predstaviti, kakšno vlogo je imela Jugoslovanska ljudska armada (JLA) po izbruhu

Sueške krize oziroma Druge izraelsko – arabske vojne, ki je izbruhnila leta 1956.

Jugoslavija se je po sporu z Informbirojem leta 1948 pričela obračati k svoji novi

izven-blokovski politiki oziroma politiki neuvrščenosti. Tako so se začela tudi Titova

potovanja v dežele nerazvitega sveta v Aziji in Afriki. Na tej poti je imel velik pomen

Sueški prekop, saj je ravno preko njega »zaplula ladja Galeb na svoje prvo veliko

zunanje-politično potovanje v Indijo«.1 Prijateljstvo Tita z egiptovskim predsednikom

Gamalom Abdelom Naserjem in indijskim premierom Džavaharlalom Nehrujem je leta

1956 privedlo do ustanovitve gibanja Neuvrščenih. Tako je Jugoslavija videla v skupnem

napadu Izraela, Francije in Velike Britanije oktobra 1956 na Egipt nekakšno grožnjo, ki ji

bo preprečila uporabo Sueškega prekopa v političnem kot tudi v gospodarskem procesu z

Azijo in ostalimi afriškimi državami. Poleg tega so se v tem času vse bolj razvijali tudi

odnosi med Jugoslavijo in arabskimi državami, zato se je tudi povečal interes Jugoslavije

glede dogajanja na Bližnjem Vzhodu.2

Na predlog Jugoslavije je bilo sklicano izredno zasedanje generalne skupščine

Organizacije združenih narodov (OZN), ki je 2. novembra sprejela odlok o prekinitvi

ognja in umiku anglo-francoskih in izraelskih sil iz zasedenega egiptovskega teritorija.

Kmalu je OZN poslala v Egipt vojaške enote, katerih se je prijelo ime »modre čelade«.

Štiriindvajset držav je ponudilo svoje nacionalne enote, izmed katerih jih je generalni

sekretar izbral deset. Med temi je imela Jugoslavija največjo motorizirano in

mehanizirano enoto.

1 Mates, 1976, 225. 2 Mates, 1976, 230.

9

Namen naloge je podrobneje raziskati in prikazati, kako je potekalo delo

jugoslovanskih vojakov pod okriljem UNEF na Sinajskem polotoku, predvsem pa,

kakšen vpliv in vlogo so imele jugoslovanske enote pri zmanjševanju konfliktov med

Egipčani na eni in Izraelci na drugi strani. Pri raziskovanju je bil poudarek zlasti na tem,

kako so jugoslovanski kontingenti skozi vseh 22 rotacij oziroma v skoraj enajst let

trajajoči misiji sodelovali s kontingenti iz drugih držav in z Egipčani; kako so jih le-ti

sprejeli in kakšen odnos se je stkal med njimi; kakšen vpliv je imelo prijateljstvo

predsednikov Jugoslavije Tita in Egipta Naserja na odnos med Egipčani in

jugoslovanskimi enotami na Sinaju. Namen raziskovanja je obenem prikazati, kakšno

tehniko so pripadniki misij uporabljali, ter ugotoviti, ali je prišlo do nesreč in kako se je

odvijalo vsakdanje življenje. Cilj diplomskega dela je raziskati in predstaviti manj

obdelano temo iz jugoslovanske zgodovine.

Zastavljene so bile naslednje hipoteze:

Hipoteza 1: Jugoslovanske enote so bile dobro pripravljene, in sicer fizično ter

psihično na vremenske (puščavske) in politične razmere.

Hipoteza 2: Jugoslovanske enote so bile učinkovite pri opravljanju svojih nalog in so

učinkovito posegle ob napetih trenutkih.

Hipoteza 3: Prijateljstvo Tita in Naserja je pripomoglo k temu, da so bili pripadniki

JLA bolje cenjeni kot pripadniki ostalih kontingentov.

Hipoteza 4: Pripadniki JLA so se za misijo prostovoljno prijavili.

Iskanje arhivskih virov v Beogradu je bilo žal neuspešno, saj kljub poskusom z

najrazličnejšimi prošnjami preko slovenske ambasade v Beogradu, ni bilo možno dobiti

pozitivnega odgovora za dostop do gradiva, ki ga hrani Vojaški arhiv v Beogradu. Tudi

zaradi tega sklepamo, da je bila izbrana tematika doslej malo obdelana. Metode

proučevanja so zato slonele na časopisnih virih, predvsem lista Narodna Armija,

intervjujih s tremi osebami, ki so sodelovale v misiji na Sinaju, ter na podlagi literature.

10

1 JUGOSLAVIJA IN ZDRUŽENI NARODI Jugoslavija je bila ena izmed držav, ki so bile prisotne na ustanovni konferenci

Organizacije Združenih narodov (OZN), katera je potekala od 26. aprila do 26. junija

1945 v San Franciscu. Lahko rečemo, da je bila ena izmed držav ustanoviteljic. Na

konferenci je jugoslovansko delegacijo kot predsednik vodil Ivan Šubašić – minister za

zunanje zadeve, poleg njega pa sta bila še Sreten Žujović – minister za finance in Stanoje

Simić – ambasador v ZDA. Poleg njih so delegacijo sestavljali še svetovalci, izvedenci za

tisk, osebje kabineta predsednika delegacije, predstavnik službene novinarske agencije,

generalni sekretar in sekretariat.3

»Glavna naloga konference v San Franciscu je bila, da se priprav mednarodni

dogovor, s katerim se bodo lahko ustvarila tista načela in cilji za katere so se Združeni

narodi borili v minuli vojni, predvsem pa, da se organizira trajni mednarodni mir ter da

se ustvarijo pogoji v katerih se bodo vsi miroljubni narodi sveta lahko posvetili izgradnji

svojega kulturnega, družabnega in vsakega drugega napredka.«4 Glavna naloga je bila,

da se ustanovi boljša organizacija, kot je bila Društvo narodov,5 predvsem taka, ki bi

preprečila, da bi prišlo do nove svetovne vojne. Poleg ustanovne listine OZN so sprejeli

tudi statut Mednarodnega sodišča v Haagu.

Šef jugoslovanske delegacije Ivan Šubašić je imel 2. maja na osmem plenarnem

zasedanju konference OZN govor, v katerem je opisal dogodke med vojno v Jugoslaviji,

se zahvalil zaveznikom za pomoč, pozval na pomoč pri povojni izgradnji in obnovi

države ter pozdravil ustanovitev OZN kot organizacije, ki bo ohranila svetovni mir.6 Po

dvomesečnem zasedanju so 26. junija predstavniki posameznih držav slovesno podpisali

3 Nešović, Petranović, 1985, 458. 4 Nešović, Petranović, 1985, 494. 5 Društvo narodov (Liga narodov) je nastala 28. aprila 1919 na pobudo ameriškega predsednika

Woodrowa Wilsona. Šlo je za prvo mednarodno organizacijo, čigar naloga je bila varovati mir v svetu,

zmanjšati oborožitev in reševati spore z mednarodnim sodelovanjem. Organizacija ni bila učinkovita, med

drugim ker ni imela svojih oboroženih enot; v njej ni bilo velikih sil ZDA, SZ (pristopila šele 1934),

Nemčija (1926 - 1933), Japonska (izstopila 1933), Italija (izstopila 1937); države kršiteljice so bile

kaznovane z gospodarskimi sankcijami, ki pa niso bistveno vplivale na njihovo politiko. 6 Nešović, Petranović, 1985, 479.

11

Ustanovno listino združenih narodov. Za Jugoslavijo jo je podpisal jugoslovanski

ambasador v Združenih državah Amerike (ZDA) Stanoje Simić. Da bi Ustanovna listina

postala veljavna, so jo morali ratificirati izvršni organi posamezne države podpisnice.

Torej pet velikih sil, Kitajska, Francija, Sovjetska zveza (SZ), ZDA, Velika Britanija, in

ostale države sopodpisnice, med njimi tudi začasna narodna skupščina Demokratične

Federativne Jugoslavije (DFJ) v Beogradu. DFJ je Ustanovno listino OZN in Statut

Mednarodnega sodišča ratificirala 24. avgusta 1945 na 12. zasedanju začasne skupščine.7

Ker je Jugoslaviji kot novo nastali državi grozil mednarodni pritisk s strani

nekdanjih zaveznikov, ji je potrditev Ustanovne listina OZN koristila, predvsem njen 2.

člen, ki pravi, da OZN nima pravice, da se vmešava v notranje zadeve posamezne članice

ter poudarja enakost vseh članic. Prav tako pa je Jugoslavija v OZN videla priložnost,

kjer lahko vsaka majhna in srednja država povzdigne svoj glas v obrambo svobode,

samoodločbe narodov, neodvisnosti in teritorialne celovitosti. S tem naj bi se tudi

zmanjševal vpliv velikih sil. Poleg tega se niso združevali le zaradi ohranitve miru,

ampak tudi zaradi izboljšanja socialnega in ekonomskega življenja vseh.8

Svojo težo je OZN pokazala kljub negativnemu trendu mednarodnih odnosov v

povojnih letih, ko so se razvijale mnoge krize sprtih sil, blokade, lokalne vojne, lakota in

energetske krize ter mednarodna vmešavanja v življenje neodvisnih držav. V generalni

skupščini so manjše države lahko izrazile svoje stališče o posameznih dogodkih, lahko so

obsodile napade ipd. V debatah so predstavniki majhnih držav lahko celo napadali

imperialno politiko in agresivno nastopanje velikih držav.9 Kljub vsemu pa je bilo delo

Varnostnega sveta10 OZN velikokrat onemogočeno predvsem zato, ker so imele stalne

članice pravico veta. To se je opazilo predvsem v obdobju hladne vojne, ko sta Amerika

in Sovjetska zveza zastopale različne interese.

Kljub temu, da je Jugoslavija bila prisotna na ustanovni konferenci v San

Franciscu, je v naslednjih nekaj letih gledala na organizacijo z nezaupanjem, saj jo je 7 Nešović, Petranović, 1985, 496. 8 Nešović, Petranović, 1985, 500. 9 Nešović, Petranović, 1985, 500. 10 Varnostni svet sestavlja 5 stalnih članic zmagovitih sil iz druge svetovne vojne (SZ, ZDA,

Kitajska, Velika Britanija in Francija) ter 10 nestalnih članic, ki jih izvoli generalna skupščina OZN za

obdobje 2 let.

12

imela le za ameriški propagandni stroj. Med leti 1945 in 1948 je v OZN seveda podpirala

Sovjetsko zvezo, velesilo s pravico veta. Vendar pa je svojo politiko leta 1948 po sporu z

Informbirojem spremenila. Zato je med zasedanjem generalne skupščine septembra leta

1949 jugoslovanski minister za zunanje zadeve Edvard Kardelj nastopil z govorom, da

vzroke za mednarodne spopade ni treba iskati v razrednem boju, ampak v

neenakopravnih odnosih med močnimi in šibkimi državami. Takrat je začela Jugoslavija

z novo politiko tako imenovane miroljubne koeksistence in mednarodnega sodelovanja.

Naslednje leto so Jugoslovani kandidirali »za mesto v varnostnem svetu v konkurenci z

Češkoslovaško. Sledil je divji propagandni in diplomatski spopad, v katerem so

Jugoslovani zmagali.«11 Lahko rečemo, da je Jugoslavija spoznala pomen OZN v

mednarodnih odnosih šele po sporu s SZ, saj je takrat začela podpirati politične,

ekonomske in socialne akcije Združenih narodov.

11 Pirjevec, 1995, 190.

13

2 SUEŠKA KRIZA Gamal Abdel Naser je prišel na oblast v Egiptu leta 1954, ko je izpodrinil

generala Mohameda Nagiba. Naserjev predhodnik je prepovedal izraelskim ladjam

uporabo sueškega prekopa, Naser pa je ob prihodu na oblast prepovedal obenem dostop

izraelskim ladjam skozi Tiranska vrata.12 Odnosi med Egiptom in Zahodnimi državami,

so se nato še poslabšali, ko je Naser septembra leta 1955 kupil od Češkoslovaške orožje

in s tem odprl pot sovjetskemu vplivu na tradicionalno zahodno vplivno območje

Bližnjega vzhoda.

Odnosi so se dodatno poslabšali 19. julija 1956, ko so ZDA sporočile Naserju, da

ne bodo financirale gradnje velikega Asuanskega jeza, ki naj bi postal temelj

energetskega in kmetijskega razvoja Egipta. Samo teden dni kasneje 26. julija je Naser

izjavil, da bo Sueški prekop nacionaliziral (le-ta bi sicer moral ostati v upravljanju

Britancev in Francozov do leta 1969), da bi tako dobil denar za gradnjo Asuanskega jeza.

To je v Zahodnih državah sprožilo val ogorčenja, predvsem med Britanci in Francozi, ki

so bili lastniki prekopa. Poleg tega so Britanci krivili Naserja za vse svoje neuspehe na

Bližnjem vzhodu (Egipt ni hotel pristopiti k Bagdadskemu paktu),13 Francozi pa so ga

krivili, da daje pomoč Alžiriji v boju proti francoski kolonialni oblasti.14

12 Tiranska vrata (Tiranska ožina) je 13 kilometrov ozek morski prehod na jugovzhodu Sinajskega

polotoka, ki ločuje Sinaj in Arabski polotok ter Rdeče morje od Akabskega zaliva. V ožini se nahajata dva

otoka, večji Tiran, po katerem je ožina dobila ime ter manjši Sanafir. Oba otoka sta del Egipta, ker pa je

plovba možna samo med Sinajskim polotokom in otokom Tiran imajo Tiranska vrata velik pomen za

Jordansko pristanišče Akaba in Izraelsko pristanišče Eilat. Da ima ožina strateški pomen se je pokazalo ko

je Naser prepovedal prehod Izraelskim ladjam, ter tujim ladjam, ki bi Izraelu dostavljale orožje. Leta 1967

pa je ponovna blokada bila tudi eden izmed razlogov, ki je pripeljala do šest dnevne vojne med Egiptom in

Izraelom. S pomočjo OZN sta sprti strani podpisali mirovno pogodbo, ki omogoča prosto plovbo skozi

ožino. 13 Bagdadski pakt oz. CENTO (Central Treaty Organization) (1955 – 1979) so sestavljale VB,

Turčija, Iran, Irak in Pakistan. Pakt je bil ustanovljen z namenom, da bi preprečil širjenje vpliva SZ na

območje Bližnjega vzhoda. Ko je Irak izstopil iz pakta so Bagdadski pakt preimenovali v CENTO. 14 Novak, 1981, 351.

14

Dne 16. avgusta so Velika Britanija, Francija in ZDA sklicale Londonsko

konferenco,15 na kateri se je razpravljalo o najprimernejši rešitvi krize. Izmed 25

povabljenih držav le Egipt in Grčija nista sprejele povabila. Na konferenci sta od samega

začetka prevladovala dva predloga in sicer prvi ZDA in drugi od Sovjetske zveze. Na

konferenci niso našli skupnega jezika o rešitvi problema saj sta nastala dva pola. Zahodne

države so podpirale ameriški predlog, ki je predvideval, da upravljanje prekopa ne bi bilo

povezano s kakršnim koli nacionalnim vplivom, med tem ko so Sovjeti Egiptu priznavali

pravico do nacionalizacije in lastninjenja prekopa. Druga londonska konferenca se je

odvila med 19. in 21. septembrom na katerem so prišli do zaključka, da je najbolje da se

celoten problem prenese v OZN.16

Ker obe Londonski konferenci nista prinesli nobenih rezultatov, so Izrael, Velika

Britanija in Francija na skrivaj podpisali sporazum o trojnem napadu, ki je predvideval

naslednje: Egipt bi najprej napadli Izraelci, nato pa bi francoska in britanska stran

postavile Egiptu in Izraelu ultimat naj umakneta svoje čete 10 milj od Sueškega prekopa.

Vedeli so, da Egipt ne bo sprejel ultimata, zato pa bi britanske in francoske enote

posredovale kot posredniki za mir. Izraelci so torej 29. oktobra 1956 napadli Egipt brez

vojne napovedi in v zelo kratkem času obvladali celotni Sinajski polotok. Ker Egipt ni

pristal na britansko – francoski ultimat, so začeli z napadom tudi Britanci in Francozi.

Ker je Naser na Sinaju utrpel velike izgube, je svojim četam ukazal umik s Sinaja preko

Sueškega kanala.17

15 Na londonsko konferenco so bile povabljene naslednje države: Avstralija, Cejlon, Danska, Egipt,

Etiopija, Francija, Grčija, Indija, Indonezija, Iran, Italija, Japonska, Nizozemska, Norveška, Nova

Zelandija, Pakistan, Portugalska, SZ, Španija, Švedska, Turčija, VB, ZDA, ZRN. Ker Jugoslavija, kljub

temu, da je bila naslednica Avstro-Ogrske, ki je bila podpisnica Carigrajske konvencije (Za sueški prekop

je bila leta 1888 v Carigradu sprejeta Konvencija o svobodni uporabi Sueškega prekopa, s katero je prekop

postal stalno odprt (v miru in vojni) za trgovske in vojaške ladje vseh držav), ni bila povabljena, zato je

izvedla obsežno diplomatsko akcijo. Vendar pa ji kljub temu ni uspelo priti do sodelovanja na konferenci. 16 Животић (Životić), 2008, 127 – 211. 17 Babić, 1988, 36 – 41.

15

Trojni napad je po vsem svetu vzbudil val ogorčenja. Jugoslovanski predsednik

Josip Broz Tito je v svojem govoru 11. novembra 1956, ki ga je imel v Pulju, spregovoril

tudi o sueški krizi. Izrael, Veliko Britanijo in Francijo je označil za agresorje in zatrdil, da

sta obe zahodni sili potrebovali Izrael le za to, da sta dobili povod za »zavarovanje«

prekopa.18

Varnostni svet je 30. oktobra 1956 na zahtevo ZDA obravnaval osnutek

resolucije, ki je zahtevala takojšen umik izraelskih enot iz teritorija Egipta. Kljub temu

sta Velika Britanija in Francija, kot stalni članici varnostnega sveta, s svojim vetom

preprečili sprejem resolucije. Zato je bilo na predlog jugoslovanskega delegata pri OZN

Jožeta Brileja sklicano izredno zasedanje generalne skupščine OZN, kjer so 2. novembra

s 64 glasovi za, 5 proti in 6 neopredeljenimi, sprejeli resolucijo 997 (ES-I),19 s katero so

napad Velike Britanije, Francije in Izraela obsodili ter zahtevali takojšnjo prekinitev

ognja in umik oboroženih sil napadalcev.20

Velika Britanija in Francija so generalni skupščini in varnostnemu svetu

predlagali, da bi njune sile, ki so že bile na prekopu, dobile status sil OZN s posredniško

misijo. To so druge države OZN zavrnile in zahtevale od generalnega sekretarja naj v 48

urah predlaga načrt za ustanovitev mirovnih sil OZN, ki bodo nadzorovale ustavitev

sovražnosti.21

Nekaj dni po tem, ko so Velika Britanija, Francija in Izrael sprejele akt o

prenehanju sovražnosti, so njihove sile začele z umikom: Francozi in Britanci iz območja

Sueškega kanala, Izraelci pa z območja Sinaja. Prostor med izraelskimi in egiptovskimi

silami so zasedle mednarodne sile UNEF, ki so prišle zaradi tega v Egipt. Po umiku

izraelskih sil so zasedle razmejitveno mejo med Izraelom in Egiptom. »Razmejitvena

meja je zavzemala 10 kilometrov širok pas ob mednarodni meji iz leta 1948. V vsaki

državi je bil 5 kilometrski pas razmejitvene črte, ki se je raztezala od Sredozemskega

18 Nećak, 2002, 25. 19 Emergency special. 20 BH, 1990, 45. 21 Babić, 1988, 41.

16

morja na severu, do Akapskega zaliva na jugu«.22 Mednarodne sile so bile nameščene

samo v Egiptu, s tem pa so fizično ločile egiptovske in izraelske sile.

Kljub poskusu, da bi se z napadom odstranilo Naserja z oblasti, Veliki Britaniji,

Franciji in Izraelu to ni uspelo. Naser je vojaški poraz spremenil v veliko moralno in

politično zmago. Kljub temu, da je dovolil namestitev mednarodnih enot na teritorij

Egipta, se je njegov ugled v očeh ostalih Arabskih držav povečal, saj se je uspešno uprl

Izraelu in t. i. imperializmu velikih Zahodnih držav.23

22 Babić, 1988, 47. 23 Novak, 1981, 353.

17

3 PODLAGA ZA DELOVANJE UNEF I Na predlog kanadskega ministra za zunanje zadeve Lesterja Pearsona je bila v

generalni skupščini 4. novembra 1956 sprejeta resolucija 998 (ES-I), ki se je navezovala

na resolucijo 997 (ES-I), a je še dodatno nalagala generalnemu sekretarju, da v 48 urah

ustanovi mednarodne sile OZN za nujne primere. Istega dne je generalna skupščina

potrdila tudi naslednjo resolucijo, št. 999 (ES-I), ki se je tudi navezovala na resolucijo

997 (ES-I), in pooblaščala Generalnega sekretarja, naj takoj posreduje med vsemi štirimi

sprtimi stranmi. Generalni sekretar je zvečer istega dne že poročal pred generalno

skupščino o svojem načrtu za ustanovitev mednarodnih sil OZN. Ta je vse njegove

predloge sprejela, kar je potrdila v resoluciji 1000 (ES-I), ki so jo sprejeli naslednji dan,

5. novembra 1956.24 Resolucija je predvidevala pošiljanje misije mednarodnih enot OZN

za hitro uporabo, t. i. policijskih enot, ki so imele nalogo, da se na Bližnjem vzhodu

ohrani mir. Resolucija, ki je bila sprejeta s 57 glasovi za, 0 proti in 19 neopredeljenimi25

je vsebovala naslednje elemente:

1. da se ustanovi poveljstvo OZN za nujne mednarodne sile, ki bodo varovale in

nadzorovale ustavitev sovražnosti v soglasju z vsemi pogoji resolucije 997 (ES-I),

ki jo je sprejela Generalna skupščina 2. novembra 1956;

2. da se za poveljnika določi general major E. L. M. Burns, ki je bil tedaj poveljnik

United Nations Truce Supervision Organization (UNTSO);26

3. pooblastilo vrhovnemu poveljniku, da s seznama opazovalcev United Nations

Truce Supervision Organization, nemudoma vpokliče določeno število

nadzornikov iz držav, ki niso stalne članice Varnostnega sveta, ter da v

24 BH, 1990, 44-45. 25 Stran Organizacije Združenih narodov (01-2010):

http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/3354&Lang=E. 26 UNTSO je bila prva operacija za ohranjanje miru (peacekeeping operation), ki jo je ustanovila

OZN leta 1948. Vojaški opazovalci UNTSO so ostali na Bližnjem vzhodu, da so spremljali prekinitev

ognja, nadzirali sporazume premirja, preprečevali osamljene incidente in da so pomagali drugim

operacijam OZN za ohranjanje miru na tem območju.

18

posvetovanju z generalnim sekretarjem OZN, zaprosi države, ki niso stalne

članice Varnostnega sveta, za dodatno število potrebnih nadzornikov;

4. nalaga generalnemu sekretarju, da izvede vse potrebne administrativne ukrepe za

takojšno izvršitev dejanj, ki so bila planirana v omenjeni resoluciji.27

Kmalu po potrditvi resolucije je 24 držav ponudilo del svojih oboroženih enot, ki

bi postale policijske enote OZN v Egiptu. Med temi je bila tudi Jugoslavija. Generalna

skupščina je 7. novembra 1956 sprejela novo resolucijo 1001 (ES-I), s katero so

ustanovili posvetovalni odbor.28 Ta je bil ustanovljen z namenom, da bi se koordiniralo

delo z državami, ki so bile pripravljene poslati svoje enote, ter da bi se ugotovilo število

in način pošiljanja enot v Egipt. Svet je bil sestavljen iz sedmih držav članic OZN

(Brazilije, Kanade, Cejlona današnje Šri Lanke, Kolumbije, Indije, Pakistana in

Norveške), vodja pa je bil generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Odbor se je

ukvarjal tako z vojaškimi kot nevojaškimi zadevami.29

Ker Izrael do tedaj še ni umaknil svojih sil iz Egipta, so ga v resoluciji 1002 (ES-

I) znova pozvali k umiku njegovih sil. Hkrati pa so k umiku pozvali tudi Veliko Britanijo

in Francijo.

27 NA, 22. november 1956: Status oružanih snaga UN u Egiptu, 7. 28 BH, 1990, 49-50. 29 NA, 22. november 1956: Status oružanih snaga UN u Egiptu, 7.

19

4 UNITED NATIONS EMERGENCY FORCE (UNEF I) Zaradi sueške krize so na prvem izrednem zasedanju generalne skupščine

Organizacije združenih narodov, ki se je odvijala od 1. do 10. novembra 1956 ustanovili

First United Nations Emergency Force ali okrajšano UNEF I. Na tej izredni seji so

sprejeli 7 resolucij, v katerih je generalna skupščina podelila generalnem sekretarju Dagu

Hammarskjöldu vsa potrebna pooblastila, ki jih je potreboval za ustavitev oboroženega

spopada in umik tujih čet z egiptovskega ozemlja. Tako so nastale prve sile OZN za

ohranjanje miru (peacekeeping force).30

Glavna naloga UNEF je bila, da zagotovi in nadzoruje prekinitev sovražnosti ter

umik oboroženih sil Francije, Velike Britanije in Izraela z ozemlja Egipta. Po umiku sil

pa naj bi sile UNEF služile kot blažilec med oboroženima silama Egipta in Izraela31 na

egiptovsko – izraelski meji in razmejitveni liniji, da bi na ta način preprečevali incidente,

ilegalne prehode meje ter da bi opazovali in poročali o kakršnih kolih kršitvah prehoda

meje na kopnem, v zraku ali na morju.

Ključno načelo, ki je urejalo namestitev in delovanje UNEF in kasneje vseh

ostalih mirovnih sil, je bilo soglasje vlade gostiteljice. Tako je bilo nujno potrebno, da so

morale mednarodne sile OZN, če so hotele priti in delovati na ozemlju Egipta, pridobiti

privolitev egiptovske vlade, kar je bilo jasno zapisano v resoluciji 1001 (ES-I), ki jo je

sprejela generalna skupščina 7. novembra 1956.32

Generalni sekretar Dag Hammarskjöld je med 16. in 18. novembrom 1956 obiskal

Kairo, da bi se z egiptovskimi oblastmi dogovoril o nacionalnih kontingentih, ki bodo

sodelovali v misiji UNEF ter o namestitvi in delovanju sil. Takrat mu je predsednik

Egipta Gamal Abdel Naser izrazil nasprotovanje pri vključitvi kanadskih, danskih in

norveških enot, ker le-te pripadajo North Atlantic Treaty Organization (NATO). Poleg

tega pa naj bi bili Kanada in Velika Britanija preveč povezani. Kasneje je zaradi

vztrajanja Hammarskjölda Naser umaknil ta ugovor. Oba sta podpisala še dva sporazuma.

Prvi, Sporazum o dobri veri, je služil kot podlaga za namestitev sil v Egiptu oziroma

30 http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unefi.htm. 31 Garb, 2005, 33. 32 http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unefi.htm.

20

nanašal se je na resolucijo 1001 (ES-I), po kateri mednarodne sile ne morejo delovati na

ozemlju neke države brez soglasja vlade te države. Drugi sporazum, Dogovor o statusu

sil, pa govori o tem, da bodo površine katere zasede UNEF, po umiku izraelskih sil

predmet dogovora med UNEF in vlado Egipta ter da po umiku francoskih in britanskih sil

iz Sueškega kanala UNEF nima nobene funkcije v Port Saidu in na območju prekopa.

Poleg tega naj bi bilo ponovno odprtje sueškega prekopa ločeno od funkcij UNEF.33

V skladu z načeli, ki jih je odobrila generalna skupščina, so morale biti sile UNEF

sestavljene iz nacionalnih kontingentov. Le-te je generalni sekretar izbiral med tistimi, ki

so jih prostovoljno ponudile države članice OZN. Takoj so izključili vojake iz stalnih

članic Varnostnega sveta ter iz katere koli druge države, ki bi iz geografskih in drugih

razlogov imela poseben pomen v konfliktu. Velikost skupine je določil generalmajor

E.L.M. Burns v posvetovanju z generalnim sekretarjem. Burns je ocenil, da bi bilo za

uspešno opravljanje vseh zastavljenih nalog za začetek potrebnih okoli 6000 ljudi. Vsi

nacionalni kontingenti so morali biti dovolj veliki, da so lahko delovali samostojno in da

so imeli ustrezno število podpornih enot, eden izmed njih pa naj bi vseboval tudi manjšo

letalsko enoto.34

Vseh držav, ki so ponudile svojo vojsko za sodelovanje, je bilo 24 in izmed teh je

generalni sekretar po posvetu s poveljnikom UNEF in egiptovsko vlado izbral 10:

Brazilijo, Dansko, Finsko, Indijo, Indonezijo, Jugoslavijo, Kanado, Kolumbijo, Norveško

in Švedsko. Vlade sodelujočih držav in generalni sekretar so sklenili sporazume v obliki

medsebojno izmenjanih pisem. Vlada ZDA je ponudila pomoč pri transportu materiala,

zalog in vojaškega osebja z letali ter ladjami. Italija je odstopila OZN na voljo objekte

letališča Capodichin pri Neaplju za sestavo in tranzit UNEF osebja in opreme ter

ponudila pomoč pri prevozu osebja in opreme iz Italije v Egipt. Švicarska vlada pa je

ponudila zmanjšanje stroškov pri najemu letal Swissair.35

Vlada Egipta je sprejela UNEF na svoj teritorij in tako so prve mirovne enote

UNEF, sestavljene iz kolumbijskih, danskih in norveških vojakov, prišle v Egipt 15.

novembra 1956, nato so sledili še pripadniki ostalih kontingentov. Vladi Indonezije in

33 http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unefi.htm. 34 http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unefi.htm. 35 http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unefi.htm.

21

Finske sta se strinjali, da sodelujejo pri UNEF le za krajše obdobje, zato sta tudi prvi

umaknili svoj kontingent, Indonezija v septembru 1957 in Finska v decembru istega leta.

Kolumbijska vlada je umaknila svoj kontingent decembra 1958,36 medtem ko so

kontingenti ostalih sedmih držav ostali na Sinajskem polotoku vse do leta 1967, ko je

egiptovska vlada zahtevala njihov umik.

Ker so morale enote UNEF pokriti ogromno površino (na začetku celotni Sinajski

polotok po umiku izraelskih enot pa razmejitveno črto in mednarodno mejo) so

potrebovali zelo gibljivo izvidniško enoto. To je zagotovila Jugoslavija s celotnim

izvidniškim bataljonom; Kanada je prispevala popolnoma opremljeno lahko eskadriljo;

Indijski kontingent je bil odgovoren za oskrbo skladišč; Kanada in Indija sta zagotovili

enote za prevoz, signalizacijo in vojaško policijo; Norveška in Kanada sta pokrivali

medicinsko oskrbo; kanadski kontingent je bil zadolžen tudi za skladišče z eksplozivnimi

sredstvi, delavnice, pošto, zobozdravstveno oskrbo, inženirske enote, enote za nadzor

gibanja in zračno oskrbo.37

Postavitev in naloge kontingentov so se občasno spreminjale glede na potrebe ob

novo nastalih situacijah. Na primer ob menjavi posameznega kontingenta ali prenehanju

sodelovanja katere izmed držav v UNEF, so kontingenti, ki so ostali, prevzeli njihove

naloge. Novembra 1957 je bila razporeditev naslednja: dansko-norveški, brazilski,

indijski, kolumbijski in švedski bataljon so bili nameščeni vzdolž razmejitvene črte na

območju Gaze, medtem, ko sta bila kanadska izvidniška eskadrilja in jugoslovanski

izvidniški bataljon nameščena vzdolž mednarodne meje. Finske enote so nadzirale

območje Sharm el Sheikha in območje Ras Nasarni. Glavni štab UNEF je bil v Gazi,

posamezni kontingenti pa so imeli svoje nacionalne tabore nameščene na različnih

lokacijah na severu sinajskega polotoka in v okolici Gaze. Enote so nadzirale

razmejitveno črto na območju Gaze od Sredozemskega morja, preko mednarodne meje,

do Akabskega zaliva na Rdečem morju, ter območje do Sharm el Sheikha na jugu

Sinajskega polotoka v dolžini 460 kilometrov.38

36 Ghali, 1993, 118. 37 http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unefi.htm. 38 Rosner, 1963, 128.

22

Na celotni dolžini razmejitvene črte je UNEF namestil 72 opazovalnic z vojaki, ki

so nadzorovali linijo. Podnevi sta bila na vsaki opazovalnici dva vojaka, ki sta stražila

šest ur. Trikrat na noč so enote, sestavljene iz petih ali šestih mož, izvrševale patruljo,

najbolj pozorni so bili na območjih, kjer bi lahko prišlo do spopadov. Na mednarodni

meji pa so ustanovili osem postojank, iz katerih so patruljirale gibljive enote. Te so imele

pomoč zračnih patrulj, na začetku vsakodnevno, kasneje pa trikrat tedensko. Prebivalci

Gaze se niso smeli približati razmejitveni črti na sto metrov podnevi oziroma 500 metrov

ponoči.39 Da bi najbolje opravljali svoje naloge, je UNEF sodeloval z egiptovskimi

oblastmi. Osebe, ki so ujeli med ilegalnim prehodom meje ali razmejitvene črte, so

pripadniki UNEF zaslišali in jih predali lokalni policiji.

Generalni sekretar je bil pooblaščen za izdajanje vseh predpisov in navodil za

učinkovito delovanje sil UNEF, pri tem mu je pomagala skupina vojaških predstavnikov

sodelujočih držav ter Posvetovalni odbor, ustanovljen v skladu z resolucijo 1001 (ES-I).

Na priporočilo generalnega sekretarja je generalna skupščina določila poveljnika

UNEF,40 ki je bil operativno odgovoren za izvajanje vseh nalog UNEF na Sinaju. Poročal

in odgovarjal pa je neposredno generalnemu sekretarju. Posamezni nacionalni

kontingenti, ki so bili pod poveljstvom poveljnika kontingenta, so imenovale nacionalne

vlade. Ti kontingenti so bili del nacionalnih oboroženih sil, vendar so bili v času, ko so

sodelovali pri misiji UNEF, pod operativnim nadzorom OZN. Nosili so svoje državne

uniforme z oznako OZN ter modro baretko oz. čelado za boljšo prepoznavnost.41

Za OZN je bil UNEF tudi dokaj velika finančna obremenitev. Ker ni prihajalo do

večjih incidentov na meji, so postopoma vsako leto zmanjševali število pripadnikov na

Sinaju. V novembru leta 1965 so poslali na Sinaj ekipo, ki bi proučila možnosti za

39 Ghali, 1993, 123. 40 Prvi, ki je prevzel vlogo poveljnika UNEF je bil kanadski general E.L.M. Burns (november 1956 –

december 1959), nasledili so ga: indijski general P.S. Gyani (december 1959 – januar 1964), brazilski

generalmajor Carlos F. Paiva Chaves (januar 1964 – avgust 1964), jugoslovanski polkovnik Lazar Musički

(avgust 1964 – januar 1965), brazilski generalmajor Syseno Sarmento (januar 1965 – januar 1966). Zadnji,

ki je prevzel vlogo poveljnika sil UNEF, je bil indijski generalmajor Indar J. Rikhye od januarja 1966 do

umika UNEF junija 1967. 41 http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unef1backgr2.html.

23

dodatno zmanjšanje enot. Ta je ocenila, da se število pripadnikov lahko zniža na 3378,

kar so dosegli leta 1967.42

Spodnja razpredelnica prikazuje, koliko pripadnikov je prispevala posamezna

država za posamezno leto ter kako se je število pripadnikov UNEF z leti zmanjševalo.

Največ jih je bilo leta 1957, na začetku misije, in najmanj leta 1967, ko se je misija

končala. Nekoliko več vojakov sta prispevali Indija in Kanada, medtem ko je število

pripadnikov iz ostalih držav približno enakovredno. Število jugoslovanskih pripadnikov,

ki so bili na Sinaju, je nihalo od 503 do 719.

Tabela 1: Število pripadnikov, ki so jih prispevale posamezne države

Država/leto 1957 1959 1961 1963 1965 1967

Brazilija 545 648 625 616 438 433

Kanada 1172 983 936 904 954 795

Kolumbija 522

Danska 424 548 562 563 491 2

Finska 255

Indija 957 1174 1251 1252 1269 978

Indonezija 582

Norveška 498 603 614 494 495 61

Švedska 349 659 463 529 426 530

Jugoslavija 673 719 708 708 503 579

Skupaj: 5.977 5.334 5.159 5.102 4.581 3.378

Vir: Durch, 1993, 117.

Poleg pripadnikov kontingentov iz desetih držav je pri UNEF bilo zaposlenih še

1700 lokalnih civilistov. Šlo je za begunce, ki so v El Arishu, Rafahu in Gazi opravljali

najrazličnejša dela. Zaradi znanja lokalnega jezika so bili prevajalci, poleg tega pa so

opravljali še ostala dela, kot so: stražarji, mehaniki, kuharji, vozniki, uradniki,

skladiščniki ipd. Za svoje delo so dobili dnevno oziroma mesečno plačilo.43

42 Ghali,, 1993, 117. 43 (03 – 2010) Sand Dune: http://www.batalhaosuez.hpg.ig.com.br/UnefWeeklyOct26th1962.htm.

24

Ko je generalni sekretar uspel doseči prekinitev ognja z vladami vseh vmešanih

strani, je lahko prišlo do napotitve UNEF na ozemlje Egipta. Mona Ghali je v svojem

članku United Nation Emergency Force I razdelila delovanje UNEF na pet faz. Prve tri so

povezane z umikom francoskih, britanskih in izraelskih sil in sicer; prva faza je umik

britanskih in francoskih sil z območja Sueškega kanala med 12. novembrom in 22.

decembrom 1956; druga je delni umik izraelskih enot s Sinajskega polotoka med

decembrom 1956 in marcem 1957 ter tretja, ki pomeni popolni umik izraelskih enot z

območja Gaze in Sharm el Sheikha 12. marca 1957.44 Izrael se je torej umaknil z vsega

zasedenega ozemlja, dobil pa je pravico, da so njegove ladje prosto plule skozi Tiranska

vrata in dalje proti pristanišču Eilat v Akabskem zalivu.45 Sledila je četrta, najdaljša faza,

ki je trajala od sredine marca 1957 do sredine maja 1967, ko je UNEF patruljiral po

egiptovsko-izraelsko razmejitveni črti in mednarodni meji. Zadnja faza je vsebovala umik

UNEF na željo egiptovske vlade.46

Ko je egiptovska vlada zahtevala umik UNEF s svojega ozemlja, so v OZN

predlagali Izraelu, naj sprejme sile UNEF na svoj teritorij, kar pa je izraelska delegacija

pri OZN zavrnila. Zato so prve čete UNEF začele z umikom s Sinaja 29. maja 1967 in

sicer po več kot desetih letih delovanja. Ker se vsi pripadniki UNEF niso uspeli umakniti

s Sinaja pred začetkom izraelsko-arabske vojne, so bili priča spopadom, ki so se pričeli 5.

junija 1967, pri čemer je umrlo 15 pripadnikov OZN. Zadnji pripadniki UNEF so

dokončno zapustili Egipt 17. junija 1967.47 V desetih letih in pol se je v UNEF zamenjalo

okoli 50.000 vojaškega osebja, v obdobju trajanja misije je umrlo 107 pripadnikov,

celotna misija pa je stala 214.249.000 ameriških dolarjev.48

44 Ghali, 1993, 119. 45 Novak, 1969, 92. 46 Ghali, 1993, 119. 47 Ghali, 1993, 125. 48 BH, 1990, 421.

25

5 JUGOSLOVANSKA MISIJA Za lažji prikaz je trajanje misije JLA razdeljeno na tri dele, in sicer:

- 1. del: formiranje kontingenta in prihod v Egipt (1. Odred);

- 2. del: življenje na Sinajskem polotoku (2. – 21. Odred);

- 3. del: konec misije in začetek Šest dnevne vojne (22. Odred).

Razdelitev je smiselna zato, ker se je od tedaj, ko je UNEF zasedel položaje ob

razmejitveni liniji in mednarodni meji, življenje pripadnikov JLA spremenilo, tako da so

pripadniki 1. in 22. Odreda doživeli stvari, ki jih pripadniki ostalih niso.

5.1 Formiranje in oprema Odreda Pred formiranjem Odreda je državni podsekretar za zunanje zadeve Srdžo Prica 7.

novembra 1956 naročil jugoslovanskemu ambasadorju v Kairu Josipu Džerdži, naj

preveri ali bi egiptovska stran sprejela jugoslovanski kontingent. Ta je dobil odgovor od

Alija Sabre, šefa političnega kabineta predsednika Naserja, da je jugoslovanski

kontingent ne-le sprejemljiv, ampak celo zelo zaželen. Tako je 8. novembra podsekretar

Prica sporočil šefu jugoslovanske misije v Organizaciji Združenih narodov Jožetu

Brileju, naj sporoči, da je Jugoslavija pripravljena sodelovati v mirovni misiji, vendar pod

pogojem, da na to pristane Egipt ter da se vse agresorske sile umaknejo. Zanimivo je, da

je podsekretar Prica Brileju naročil, naj se v pogovoru z generalnim sekretarjem OZN

Dagom Hammarskjöldom dogovori, da naj bodo jugoslovanske enote razporejene na bolj

pomembnem sektorju razmejitvene linije. Za isto stvar si je prizadeval tudi ambasador

Džerdža v Kairu, le da je moral v tem primeru vplivati na egiptovske oblasti. Jugoslovani

so želeli doseči, da dobi njihov kontingent pomembnejšo nalogo predvsem zaradi utrditve

jugoslovanske politike v regiji in tudi zaradi učinkovitejše pomoči svojemu egiptovskemu

zavezniku.49

49 Животић, 2008, 246.

26

Pred odhodom glavnega dela Odreda so 14. novembra v Beogradu oblikovali

predhodnico odreda, katero je sestavljalo 6 častnikov, 5 podčastnikov in 33 vojakov.50

Skupino je vodil polkovnik Radovan Vojvodić, ki je bil določen za predstavnika vlade

FLRJ pri poveljstvu UNEF. Predhodna skupina je zvečer 15. novembra poletela iz

Beograda s štirimi letali Jugoslovanskega vojaškega letalstva preko Aten proti Egiptu in v

Abu Suveir prispela naslednji dan.51 Naloga predhodnice je bila, da pripravi teren pred

prihodom glavnega dela jugoslovanskih sil.

Generalštab JLA je izdal potrebne ukaze za ustanovitev odreda za UNEF, ki se je

zaradi madžarske krize odvijala v zelo napetem ozračju.52 Vseeno pa so Odred ustanovili

v rekordnem času, in sicer od 18. do 21. novembra. Enote Odreda so bile opremljene z

najkvalitetnejšo opremo, ki jo je Generalštab imel na voljo. Celotna oprema je bila

prevzeta iz skladišča vojaške rezerve, saj so hoteli, da bi Odred kar najbolje predstavljal

JLA53 in s tem tudi Jugoslavijo.

Prvi Odred Jugoslovanske ljudske armade je bil formiran v Zagrebu, sestavljali pa

so ga: poveljstvo, poveljstvo za namestitev, mehanizirana četa, motorizirana četa,

inženirska četa, logistična četa, četa za zveze, četa za ognjeno podporo, vod sanitete,

izvidniški vod in vod vojaške policije.

50 Tockić, 1959, 176. 51 Животић, 2008, 247. 52 Животић, 2008, 248. 53 Животић, 2008, 255.

27

Tabela 2: Pregled števila pripadnikov prvega Odreda na Sinaju

Naziv enote Častniki Podčastniki Vojaki Skupaj

Poveljstvo 31 9 / 40

Poveljstvo za namestitev 1 4 24 29

1. motorizirana četa 5 11 86 102

2. motorizirana četa 5 11 86 102

3. mehanizirana četa 6 14 85 105

Inžinerska četa 5 12 72 89

Četa za zveze 5 15 36 56

Logistična četa 8 16 93 117

Četa za ognjeno podporo 4 7 35 42

Izvidniški vod 1 3 17 21

Vod vojaške policije 1 6 20 27

Vod sanitete 3 2 19 24

SKUPAJ 75 110 573 758

Vir: Животић, 2008, 252

Odred je torej sestavljalo 758 pripadnikov JLA in sicer: 75 častnikov, 110

podčastnikov in 573 vojakov, ki so imeli na voljo naslednja vozila: 8 oklepnih vozil

ameriške proizvodnje M-8,54 17 izvidniških oklepnih vozil ameriške proizvodnje

M3A1,55 46 kamionov GMC »james« za prevoz ljudi in tovora, 15 terenskih vozil

znamke »Dodge«, 35 džipov, 3 motorje, 22 specialnih vozil (5 avto-delavnic, avto-

kuhinjo, avto-dvigalo, hladilnico, rinež, cisterno, vozilo za izvleko, kompresor) in 26

prikolic. Vse skupaj 146 vozil.56 Podatki kažejo, da je imela JLA kar nekaj vojaških vozil

ameriške proizvodnje.

54 Oklepno vozilo tip M-8 je imel top kalibra 37 milimetrov in 2 mitraljeza, eden kalibra 12,7 in

drugi kalibra 7,62 milimetrov. 55 Izvidniško oklepno vozilo tip M3A1 je imelo dva mitraljeza, enega kalibra 12,7 milimetrov in

drugega kalibra 7,62 milimetrov. 56 Животић, 2008, 252 – 255.

28

Strelno oborožitev Odreda je sestavljalo naslednje orožje: 415 pušk domače

proizvodnje M-48, 29 puškomitraljezov domače proizvodnje M-53, 160 kosov

avtomatskega orožja sovjetske proizvodnje PPŠ-40, 207 pištol sovjetske proizvodnje M-

33, 2 bazuki ameriške proizvodnje kalibra 60 milimetrov in 4 netrzajni topovi ameriške

proizvodnje M-20 kalibra 75 milimetrov.57

Vojaki so bili pred odhodom cepljeni proti črnim kozam, rumeni mrzlici in koleri.

Vsa cepljenja so bila potrjena v mednarodnem potrdilu o cepljenjih (International

certificates of vaccination), ki ga je izdala Svetovna zdravstvena organizacija (World

Health Organization - WHO). Vsak vojak je dobil tudi dokumente s sliko in osnovnimi

podatki. Uporabljali so standardne uniforme JLA, kasneje so ob prihodu v Egipt dobili še

značke OZN, modre čelade in baretke ameriške proizvodnje z oznakami OZN.

Pripadniki so dobili 6 dolarjev dnevnice, ki jih je zagotovila OZN, lahko pa so

izbirali ali jo želijo prejeti v dinarjih ali egiptovskih funtih.58

5.2 Odhod prvega Odreda iz Jugoslavije Odred je dobil svojo zastavo, ki jo je poveljnik zagrebškega armadnega območja

general-polkovnik Rade Hamović predal komandantu Odreda, polkovniku Nikoli

Radoševiću. Kot poroča glasilo Jugoslovanske ljudske armade Narodna armija je

poveljnik povedal: »Ob prejemanju te zastave obljubljamo, da jo bomo ponosno varovali

in da se bo vedno vila nad nami ter da bomo z njo opravičili visoko zaupanje, ki nam je

bilo naloženo.«59 Na drogu zastave se je nahajal emblem OZN.

Pred odhodom iz Šibenika so vojake pozdravili predstavniki oblasti, nato pa so se

od njih ob spremljavi pesmi, aplavzu in zvoku siren navdušeno pozdravljale še množice

ljudi, ki so se zbrale na obali. S tremi ladjami, Partizanka, Triglav in Čelik,60 ki so postale

pomožne ladje Jugoslovanske vojne mornarice, je 24. novembra ob 15.00 uri iz

57 Животић, 2008, 253. 58 Животић, 2008, 258. 59 NA, 27. november 1956: Pod zastavom odreda, 2. 60 Ker je bila ladja Čelik počasnejša kot ostali dve ladji je krenila iz Šibenskega pristanišča že 23.

novembra, polno natovorjena z oklepnimi vozili. Ostali dve naj bi jo dohiteli ob vhodu v Sredozemsko

morje.

29

šibenskega pristanišča krenil prvi Odred jugoslovanskih vojakov na mirovno pot do

Egipta.61

5.2.1 Prihod v Egipt Na dan republike, 29. novembra 1956,62 je Odred prišel v pristanišče Port Said.

Celotno pristanišče je bilo polno britanskih in francoskih vojaških ter trgovskih ladij.

Zaradi večjega števila potopljenih trgovskih ladij na vhodu v pristanišče je prišel na

jugoslovansko ladjo Partizanko pilot, čigar naloga je bila, da konvoju pokaže pot do

pristanišča. Jugoslovani so zavrnili ponudbo generala Burnsa, naj bi se pripadniki JLA

začasno, dokler ne bi izkrcali vse opreme, naselili v tabor, ograjen z bodečo žico.

Pripadniki Odreda so ob pomoči 100 egipčanskih pristaniških delavcev vso opremo

izkrcali v treh dneh.63 Pristaniška dvigala, ki bi jim olajšala delo, so bila deloma uničena

ob napadu britanskih in francoskih sil, nekaj pa so jih Francozi in Britanci uporabljali pri

umiku svojih enot iz Egipta.

Odred Jugoslovanske ljudske armade je 3. decembra 1956 zapustil Port Said.

Celotni konvoj, dolg štiri kilometre, se je premaknil po levi strani Sueškega prekopa proti

jugu. Od Port Saida, pa vse do linije, ki so jo držale britansko-francoske sile, so bile

nameščene velike količine vojaškega materiala in vojakov. Frontna linija je bila

oddaljena od Port Saida malo več kot 30 kilometrov. Jugoslovanski Odred je prišel do

tamponske cone, ki so jo že varovale enote OZN oziroma indijski bataljon. Nato so prešli

skozi linijo egiptovskih položajev. Tam so jih pričakali egiptovski vojaki ter prebivalci,

ki so novo prispele vojake pozdravljali z mahanjem, nasmehi in nerazumljivimi

besedami.64 Zgodaj popoldne so enote prispele v tabor v El Balah. Baza v El Balahu je

bila zgrajena leta 1942 za avstralske enote, ki so sodelovale pri preboju fronte pri El

61 NA, 27. november 1956: Srdačan ispračaj u Šibenskoj luci, 2. 62 Dan republike: 29. novembra 1943 je bil na drugem zasedanju v Jajcu sprejet odlok o ustanovitvi

Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), 29. novembra 1945 pa je ustavodajna skupščina

odpravila monarhijo in razglasila FLRJ. 63 NA, 6. december 1956: U senci topova, 1,2. 64 NA, 13. december 1956: Kolone na zadatku, 1,3.

30

Alamejnu. Kasneje je bila tu do leta 1945 britanska bolnišnica, pozneje pa so se namestile

egiptovske enote.

5.2.2 El Balah V El Balahu so glavnino Odreda pričakali častniki in vojaki iz predhodnice ter

predstavnik jugoslovanske vlade pri poveljstvu UNEF polkovnik Radovan Vojvodić.65

Neposredno po prihodu Odreda je v El Balah prišel poveljnik mednarodnih sil OZN

general Burns, ki je enotam Odreda izdal prvo nalogo, da s pomočjo dveh kolon vozil,

ena na poti El Qantarah – Gaza in druga na poti Ismailija – El Audža, nadzorujejo umik

izraelskih sil s Sinajskega polotoka. General Burns je ta ukaz dobil od generalnega

sekretarja OZN Daga Hammarskjölda. Ravno kontrola umika izraelskih enot in prihod

mednarodnih enot na egiptovsko-izraelsko razmejitveno linijo je predstavljal do takrat

najpomembnejšo nalogo, ki je bila dodeljena mednarodnim silam na ozemlju Egipta. Dan

po prejemu ukaza sta dve koloni odšli na pot: ena proti Gazi in druga proti El Audži. V

sestavi obeh kolon so bile tudi inženirske enote, saj so jih iz štaba generala Burnsa

obvestili, da se na posameznih delih Sinajskega polotoka nahajajo minska polja, ki so jih

postavile izraelske enote med umikom. Načrta minskih polj pa poveljstvo OZN od

izraelske vojske še ni prejelo.66 Naslednji dan je tudi tretja enota Odreda odšla po tretji

poti, in sicer od Sueza proti prelazu Mittla Pas, ki pelje proti Akabi in El Cuseimi. Čez

nekaj dni pa so dobili še ukaz, naj gre četrta enota od Sueza na jug proti El Turu.67

5.2.3 El Arish Dne 15. januarja 1957 so jugoslovanske enote prišle v mesto El Arish, kjer jim je

lokalno prebivalstvo pripravilo prav poseben sprejem. Že ob prihodu v mesto so

jugoslovansko kolono pričakale množice ljudi, vsi so jih pozdravljali, mahali vojakom,

vpili »Tito – Naser«, objemali in poljubljali vojake. Po stavbah so visele slike Tita in

Naserja, našla pa se je tudi kakšna jugoslovanska zastava in celo parola v srbohrvaščini

»Živjeli vojnici Jugosloveni«. Za trenutek so jugoslovanski častniki izgubili nadzor nad

65 Животић, 2008, 260. 66 NA, 13. december 1956: Kolone na zadatku, 1,3. 67 Tockić, 1959, 176.

31

nastalo situacijo,68 saj je ponekod po mestu zaradi veselja prišlo tudi do streljanja v zrak s

strani Egipčanov. Kolona je lahko nadaljevala svojo pot na drugo stran mesta šele po

kakšni uri in še to počasi, da ne bi v množici ljudi koga povozili. Jugoslovanski častniki

so preko predstavnikov lokalnih oblasti v veliki meri vplivali na pomiritev nastale

situacije v mestu. Dogajanja ob prihodu v mesto pa nikakor niso bila všeč ne generalu

Burnsu ne egiptovski obveščevalni službi. Tako je poveljstvo UNEF izvedlo

prerazporeditev jugoslovanskih enot s severa v osrednji del Sinaja, saj so se bali, da bi se

situacija lahko ponovila tudi ob prihodu v Gazo. Poleg tega pa je bil jugoslovanski odred

tudi najbolje opremljen in pripravljen za prehod osrednjega dela Sinajskega polotoka.69

Prav ta del poti, od Sueškega kanala do El Arisha, ki so jo jugoslovanske enote

opravile v 75 dneh, je bil najtežji, predvsem zaradi porušenih cest in minskih polj. Veliko

lažja pa je bila pot naprej od El Arisha do Gaze, saj ta cesta ni bila uničena. Ostale

naloge, ki so bile zaupane enotam mirovnih sil so bile manj kompleksne in so zahtevale

manj napora tako od vojakov kot tudi od tehničnih sredstev.70

V El Arishu so inženirske enote razminirale železniško postajo, mestno

bolnišnico, letališče, nekaj javnih zgradb in drugih objektov.71

5.2.4 Razpored enot po Sinaju in naloge jugoslovanskega odreda Dne 20. januarja 1957 je poveljstvo UNEF prerazporedilo enote mirovnih sil.

Tako so na severnem delu proti Gazi razporedili švedski bataljon, na osrednjem delu

jugoslovanski odred, južno od jugoslovanskih sil proti Akabi pa je deloval bataljon iz

Indonezije. V smeri proti Sharm el Sheikhu se je nahajal indijski bataljon, medtem ko sta

bila kolumbijski ter dansko-norveški bataljon premaknjena v rezervo v El Arish. Finska

četa in brazilski bataljon sta delovala v območju Sueškega kanala.72

Jugoslovanske enote so dobile naloge, da nadzorujejo severno cesto ter

patruljirajo tudi v notranjosti Sinaja ob uničenih cestah, kjer so bili obvozi zelo težki.

Poleg tega je imel Odred nalogo razminiranja območja El Arisha, kar je bilo zelo nevarno

68 Животић, 2008, 286. 69 Животић, 2008, 287. 70 Животић, 2008, 288. 71 Tockić, 1959, 177. 72 Животић, 2008, 288.

32

in naporno.73 Poleg porušenih cest so bile v prvih mesecih prav mine največji problem.

Na začetku misije so minska polja le obšli in jih označili na primeren način, kasneje pa so

jih začeli odstranjevati. Na posameznih odsekih so se mine videle, kar je bil dokaz, da so

jih izraelske enote postavljale v naglici med umikom. Najpogostejše mine, na katere so

naleteli, so bile: bakelitna PT mina – češkoslovaškega izvora, nemška S mina ter

angleška PT mina MK-VI. Jugoslovanske inženirske enote so samo na severu Sinaja na

območju od El Cantare do El Arisha odkrili 26 minskih polj in v dveh mesecih

razminirali okoli 700 min.74

5.2.5 Gaza in razmejitvena linija Kljub temu, da je glavnina sil mirovnih enot prispela na razmejitveno linijo že 22.

januarja, se situacija ni spremenila vse do 7. marca, ko so se izraelske enote pod močnim

pritiskom OZN in svetovne javnosti umaknile še iz Gaze in okolice Sharm El Sheika.

Prejšnji dan je general Burns obiskal Tel Aviv, kjer je z načelnikom Generalštaba

izraelske armade, generalom Mošem Dajanom, dosegel sporazum o prihodu mirovnih

enot na območje Gaze.75 Za vstop v mesto so določili dansko-norveški, kolumbijski,

švedski in indijski bataljon.76

Jugoslovanski Odred je dobil poleg prej omenjenih nalog še dodatne, in sicer se je

območje njegove odgovornosti razširilo vse do Sredozemskega morja, kjer so zamenjali

danske čete in švedski bataljon. Tako je moral kontrolirati 100 kilometrov razmejitvene

linije od Sredozemskega morja do linije 20 kilometrov južno od El Qusaime.77

Takoj po prihodu mirovnih sil na področje Gaze so prebivalci začeli praznovati

odhod izraelskih enot. Ker se je štab generala Burnsa ustrašil, da ne bi prišlo do kakšnih

kršitev javnega reda in miru, je ukazal, da 3. mehanizirana četa iz sestava

jugoslovanskega Odreda takoj odide v območje Gaze. Ob prihodu jugoslovanske čete so

se razmere popolnoma spremenile, saj je prišlo do manifestacij jugoslovansko-

egiptovskega prijateljstva. Ker se je situacija umirila, je jugoslovanska četa zapustila

73 Животић, 2008, 290. 74 NA, 14. februar 1957: Mine u pjesku, 2. 75 Животић, 2008, 291. 76 Животић, 2008, 292. 77 Животић, 2008, 293.

33

Gazo in se vrnila v sestavo Odreda v El Arish. Kmalu po odhodu jugoslovanske čete pa

je prišlo do demonstracij prebivalcev proti UNEF, zato je general Burns zahteval, da se

četa takoj vrne v Gazo. Ob tej priložnosti je bilo vojakom dansko-norveškega bataljona

ukazano, naj streljajo nad glavami demonstrantov, prišlo pa je tudi do uporabe solzivca.

Jugoslovanska četa je v najkrajšem času prišla nazaj v Gazo, vendar se je do takrat

situacija že umirila. Vseeno pa je ostala v Gazi do 16. marca, ko se je vrnila v sestavo

matične enote.78

Ko so se izraelske enote v celoti umaknile s Sinajskega polotoka in so sile UNEF

dosegle razmejitveno linijo, se je spremenila organizacija nalog v odredih. To pa

predvsem zato, ker je od prihoda mirovnih sil v Egipt vsakodnevna situacija na terenu

narekovala določene nujne naloge. Od umika izraelskih sil pa se je situacija spremenila,

dobili so nove naloge in sicer vsakodnevne patrulje, stražo in opazovanje vzdolž

razmejitvene linije in mednarodne meje. Poleg tega pa so imele sedaj enote čas tudi za

športne, kulturne in zabavne aktivnosti ter politično in propagandno izobraževanje.79

5.2.6 Prispevek in rezultati prvega jugoslovanskega odreda »Odred JLA je dosegel odlične politične in vojaške rezultate. Poleg tega, da je

dostojno zastopal državo in vplival na ustvarjanje pozitivne slike o Jugoslaviji in njenih

vojaških silah, je Odred s svojim vestnim, odgovornim in kreativnim izpolnjevanjem

nalog in obnašanjem v skladu z mednarodnim normami zelo pripomogel tudi k utrditvi

jugoslovanske zunanje politike«.80 Kljub temu, da sta bila v tistem času Tito in Naser že

prijatelja, je sodelovanje JLA pri misiji UNEF še dodatno prispevalo k izboljšanju

jugoslovansko-egiptovskih odnosov, Jugoslavija pa je tudi na diplomatskem polju

aktivno sodelovala pri reševanju sueške krize. To, da je Tito lahko s svojimi nasveti

vplival na Naserja so opazili tudi ostali diplomati. Tako so želeli Izraelci preko

Jugoslavije doseči prosti prehod za izraelske ladje preko Sueškega kanala medtem, ko si

je želela francoska diplomacija preko Jugoslavije začeti proces normalizacije v

francosko-egiptovskih odnosih. Američani pa so prosili Jugoslovane, naj v Kairu

78 Животић, 2008, 294. 79 Животић, 2008, 294. 80 Животић, 2008, 294.

34

podprejo sporazum generalnega sekretarja OZN o ustanovitvi arbitraže v primeru spora

okoli proste plovbe skozi kanal.

Od 3. decembra 1956, ko se je Odred JLA izkrcal v Port Saidu, do 7. marca 1957,

ko so zasedli razmejitveno linijo, je v sestavi mirovnih sil Organizacije združenih

narodov v Egiptu prevozil več kot 200 kilometrov puščave po popolnoma uničenih

cestah. Odkrili in označili so 34 minskih polj, od katerih so jih 10 popolnoma razminirali,

skozi 10 polj so naredili prehode, 14 polj pa so označili in jih obšli.81 Inženirske enote so

ob pomoči ostalih enot Odreda zgradile 190 kilometrov kolovoznih poti. Vozila so v dveh

mesecih in pol prevozila 675.000 kilometrov, pri čemer so porabili okoli 225.000 litrov

bencina in 9.250 litrov dizelskega goriva.82 Tehnične enote so opravile 670 popravil na

različnih tehničnih sredstvih. Na različne kraje so prepeljali 1.635.000 litrov vode. V

premični pekarni (model 108) na drva pa so spekli 112.100 kilogramov kruha. Zanimivo

je, da so drva pripeljali s seboj iz Jugoslavije, ko pa je zmanjkalo drv so spremenili sistem

in začeli kuriti na nafto.83

81 Животић, 2008, 295. 82 Tockić, 1959, 179. 83 NA, 26. februar 1957: Snabdevanje u Odredu, 2.

35

5.3 »Mala Jugoslavija« Z imenom »Mala Jugoslavija« so pripadniki JLA poimenovali svoj glavni tabor

na Sinajskem polotoku, ki se je nahajal tri kilometre vzhodno od mesta El Arish. Tabor se

je spreminjal skozi vseh 22 rotacij. Pripadniki prvega Odreda so postavil tabor tako, da

sta ga na dva dela presekala cesta in železnica, ki je povezovala Gazo – El Arish – El

Cantaro.84 Na levi strani so imeli svoje prostore poveljstvo Odreda, vojaški klub, kino in

straža, medtem ko so imeli na desni strani jedilnico, šotore od vojakov, vojaško kuhinjo,

ambulanto, igrišče in parkirišče.85 Na začetku so bivali v šotorih, kasneje pa so šotore

postopoma nadomestile barake. Pripadniki so sami dograjevali in postavljali

najrazličnejše zgradbe, kot so: restavracija, kuhinja, trgovina, servisna postaja, kopalnica

idr. Kasneje so tabor združili v eno zaključeno celoto, saj so preselili del tabora, tako da

ga ni več delila cesta in železnica. Tabor je v dolžino meril okoli 300-400 in v širino 150-

200 metrov. Takoj ob cesti je bil glavni vhod s stražo, čez 50 metrov je bilo veliko

parkirišče. Nato so sledile lesene, montažne barake, malo večja za poveljnika in

njegovega pribočnika,86 ter manjše za ostale štabne zadeve. Poleg je bila manjša dolina in

na drugi strani je bil center za zveze, igrišče, velike barake za jedilnico, kino in barake za

vojake.87

Osnovni gradbeni material so dobili iz UNEF, dobavne baze v Rafahu, medtem

ko so si morali kamenje in pesek priskrbeti sami. Med posameznimi šotori in barakami so

si uredili tlakovane prehode iz trše ilovice, ki so jih poimenovali kot »jugoslovanske«

ulice (Beograjska ulica, Minska ulica, ulica Mala Opatija idr.), poleg tega pa so dali

bivališčem tudi hišne številke. Vse to z namenom, da si kar najhitreje našel osebo, ki si jo

potreboval.88 Zelo so se trudili, da bi tabor izgledal kar najlepše, zato so zasadili kaktuse,

agave ter izdelali okraske iz pločevink in stekla. Po navedbi enega izmed udeležencev

misije Marjana F. Kranjca, so jim velike preglavice delale stenice, ki so se naselile v

tramovih barak in so jih nato ponoči grizle. Kljub temu, da so nekaj krat na mesec

84 Tockić, 1959, 176. 85 Baržić, 2008. 86 Oficir, ki je dodeljen višjim vojaškim osebnostim 87 Zorc, 2009. 88 NA, 29. april 1958: Novi logor, 10.

36

prostore razkužili, da bi se na ta način znebili zajedavcev, so se jih dokončno znebili šele,

ko so tramove ožgali.

Vojaki so si za ogled predstav in filmov zgradili poletni oder, ki je lahko sprejel

okoli 200 gledalcev, če pa je bilo vreme vetrovno so celotno dogajanje preselili v

jedilnico pod šotor, kasneje v barako.89

V šesti rotaciji so dobili novo kuhinjo z jedilnico v kateri je lahko naenkrat jedlo

300 vojakov. Kuhinja je bila sodobno opremljena, s pečmi na bencin, imela je zaščitne

mreže proti žuželkam, 3 hladilnike, 1 zamrzovalnik za led in meso, na strehi je imela

vgrajene rezervoarje za vodo z grelcem za toplo vodo.90 Šele v deseti menjavi leta 1961

se je rešil problem z mrzlo pitno vodo, saj so takrat postavili dodatne štiri hladilnike,

povprečna poraba pitne vode pa je bila okoli 1500 litrov na dan.91

Imeli so okoli 130 vozil, ki so bila vedno pripravljena za premike. Povprečno so

porabili okoli 50.000 litrov goriva mesečno. V Odredu so bili tudi šoferji, avtomehaniki,

elektrotehniki, varilci, artilerijski mehaniki, avtokleparji in drugi, ki so skrbeli, da je bil

avtopark čist in v stalni pripravljenosti, saj je puščavski pesek močno pripomogel, da so

se vozila hitro pokvarila.92

5.4 Naloge Odreda Odred je postopoma prevzel kontrolo nad celotno dolžino mednarodne meje. Ko

so prišle sile OZN v Gazo, so Jugoslovani prevzeli nadzor nad mejo od Rafaha do

območja El Audže. Kasneje pa so postopoma prevzemali oziroma zamenjevali

kontingente ostalih držav, dokler ni druga izmena jugoslovanskega odreda, avgusta 1957,

v celoti prevzela nadzor nad mednarodno mejo od El Arisha na severu do Akapskega

zaliva na jugu. Imeli so štiri kontrolne točke, in sicer od severa proti jugu: El Amur, El

Kuseima, El Cuntila in Ras el Nakb. Iz teh točk so enote patruljirale vzdolž meje. V

posameznem taboru so bile jugoslovanske enote nameščene 45 dni, nato so se zamenjali.

Iz tabora »Mala Jugoslavija« so prišle nove enote, stare pa so se vrnile nazaj v »Malo

Jugoslavijo«. Med menjavo polovice jugoslovanskega kontingenta so jugoslovanske 89 NA, 11. april 1957: Raznovrsno i korisno, 2. 90 NA, 24. julij 1959: Vojnički restoran, 4. 91 NA, 22. september 1961: Vesti iz odreda, 4. 92 NA, 15. april 1960: Ljudi od akcije, 5.

37

enote na teh opazovalnicah zamenjale enote iz drugih kontingentov.93 Iz taborov so

vsakodnevno odhajali na bližje opazovalnice, katere so imeli postavljene na hribih v

bližini. Po dva ali trije so opazovali mejo in vse, kar so opazili, so zapisali v knjigo

opažanj.94

Tabor El Amur: je bil od tabora »Mala Jugoslavija oddaljen okoli 100 km ali 5 ur vožnje.

To je bila prva opazovalnica, ki so jo dobili takoj ob prihodu na mednarodno mejo. Drugi

Odred je na mednarodni meji zamenjal kanadske vojake in s tem dobil pod svoj nadzor še

dodatnih 150 km meje. Tu so opravljali patruljno, stražarsko in opazovalno službo.

Tabor El Kuseima: Na začetku misije so bili poleg Jugoslovanov v tem taboru še

Norveška sanitetska ekipa, ki je skrbela za ambulanto, ter Kanadčani, ki so skrbeli za

radio-postajo, za agregat za osvetlitev in kinoprojektor.95 Kasneje so za vse skrbeli

Jugoslovani sami.

Tabor El Cuntila: Sestavljen je bil iz nekaj manjših in večjih šotorov, majhne barake,

cisterne za vodo za pitje in umivanje, imeli pa so tudi igrišče za nogomet in odbojko.

Okoli tabora so si naredili majhen rov, ki je služil kot obramba proti škorpijonom.96

Tabor Rasel el Nagb: je bil najbolj oddaljen jugoslovanski tabor ob mednarodni meji, vse

dokler niso Jugoslovani dobili v nadzor še Shalm el Sheikh, iz katerega se je nadziral

prehod skozi Tiranska vrata. Vojaki so v taboru Rasel el Nagb preživeli mesec dni. Iz

opazovalnice so imeli pogled na teritorij Saudske Arabije, Jordanije, Izraela in Egipta.

Trikrat na teden jim je kanadsko izvidniško letalo UNEF pripeljalo hrano in pošto,97 v

93 Tockić, 1959, 180. 94 NA, 28.november 1957: 85 dana na El Amru, 4. 95 NA, 14. november 1957: Vojničko drugarstvo u El Kuseimi, 4. 96 NA, 3. oktober 1957: Jedinica na kamenu, 4. 97 NA, 15. avgust 1958: Doviđenja, bela ptico, 7.

38

primeru, da bi kdorkoli zbolel, so isto letalo uporabili, da so obolelega prepeljali v

bolnišnico v Rafah.98

Leta 1961 so zgradili 6 novih opazovalnic, in sicer: dve v El Amru in dve v El

Cuseimi ter eno v El Cuntili in eno v Ras el Nagbu. Te so v marsičem izboljšale pogoje

opazovanja, obenem pa tudi bolje ščitile opazovalce pred težkimi vremenskimi

razmerami, ki vladajo v puščavi.99

98 Baržić, 2008. 99 NA, 6. oktober 1961: Vesti iz Odreda, 4.

39

Slika 1: Razpored opazovalnic enot Odreda JLA na demarkacijski liniji

Vir: Tockić, 1959, 178.

40

Opazovalnice, ki so bile bolj oddaljene, so opremljali z letali, bližje pa s

tovornjaki. Vodo so jim dostavljali vsaka dva dni in sicer s tri-tonskimi cisternami. Iz

cistern so jo prečrpali v 20 in 200 litrske posode, ki so bile zakopane v zemlji. Vsak vojak

je imel na voljo od 6 do 18 litrov vode na dan.100 Vsak drugi dan so jim dostavili meso,

kruh in zelenjavo, nepokvarljiva živila pa so jim dostavljali vsakih šest dni. Po UNEF

tablici je bilo za vojaka predvideno 340 gramov kruha, Jugoslovani pa so jo v prvih

odredih, ki so bili na Sinaju, prilagodili svojemu prehranjevanju vojakov, tako da je prišlo

800 gramov kruha dnevno na vojaka. Količino kruha so povečali, ker so zmanjšali

količino mleka in sadnih sokov, saj niso bili v prehranjevalni navadi jugoslovanskega

Odreda.101 Vendar pa so se prav na Sinaju Jugoslovani prvič srečali z džusom, katerega

prej v Jugoslaviji niso poznali. Novost jim je predstavljal tudi led v pijači. Kljub temu, da

so pili ohlajeno pijačo iz hladilnika, so si zaradi visokih temperatur dodali ledene kocke.

Posledično so si nekateri pripadniki prehladili prebavila in so imeli želodčne težave.

Hrana je bila ista kot v Jugoslaviji. Za zajtrk pogosto ocvrta jajca, za kosilo veliko

pečenih stvari, tako da so se nekateri začeli celo rediti.102

Vse incidente, ki so se dogajali na razmejitveni liniji, so skrbno popisali in jih

sporočili poveljstvu UNEF v Gazo. Tam so za vsak incident vodili poseben dosje. Če je

šlo za večji incident kršenja premirja, so poročilo poslali na sedež OZN v New York. Po

evidenci je število incidentov od prihoda mednarodnih sil stalno upadalo. Tako so v prvih

šestih mesecih zabeležili 184 incidentov, nato v naslednjih enajstih mesecih 95.103 V 12.

Odredu leta 1962 je na enem izmed svojih obhodov poveljnik vojaške policije Marjan F.

Kranjc naletel na 12 obglavljenih trupel vojakov. Šlo je za egipčanske vojake, katerim naj

bi izraelski komandosi odrezali glave.104

Poleg patruljiranja in opazovanja iz opazovalnic ob meji so Jugoslovanom pri

nadzoru meje pomagali tudi Kanadčani, ki so imeli na Sinaju svojo letalsko enoto. S

kanadskim pilotom je bil v letalu še dežurni jugoslovanski častnik – izvidnik. Tako so, ko 100 Čeprav ni v Narodni armiji posebej navedeno, si lahko predstavljamo, da so dnevno porabo vode

uporabljali tudi za tuširanje, britje ipd. 101 NA, 26. februar 1957: Snabdevanje u Odredu, 2. 102 Zorc, 2009. 103 NA, 15. maj 1959: Jugosloveni u štabu UNEFa, 7. 104 Kranjc, 2009.

41

so opazovalnici v Ras el Nagbu dostavljali zaloge hrane, pisma in časopise, najprej leteli

direktno do Akabskega zaliva, nato pa je imel ob vrnitvi izvidnik na kolenih karto

sinajskega polotoka, daljnogled in blok, v katerega je zapisal vse kar bi lahko služilo

poveljstvu. Leteli so vsega 100 metrov stran od meje, katero so označevali majhni beli

stebri.105 Iz letala se je lepo videlo vsako sled, če je kdorkoli prešel čez mejo. Kanadski

piloti so velikokrat za šalo preverjali koliko akrobacij prenese želodec jugoslovanskih

vojakov. Poleg tega so kanadski piloti tudi zelo radi pili, tako se je zgodilo, da je pilot

zadremal in ga je moral jugoslovanski izvidnik udariti po rami, da se je zbudil106

Ko je prišla nova zamenjava iz Jugoslavije, so najprej sledile priprave. Tako so

bili organizirani obiski poveljnikov enot in skupin vojakov k vodnim obmejnim taborom,

medtem ko so v taboru »Mala Jugoslavija« potekala predavanja in taktične vaje,

izvidniške, obmejne, patruljne in opazovalne vaje. Za starešine, čigar vojaki bi zasedli

položaje, so bili organizirani desetdnevni tečaji in to z namenom, da se enote kar najbolje

pripravijo za nove naloge.107

Vsi vojaki in starešine so za opravljeno nalogo dobili »medaljo v službi miru«. V

ta namen so imeli pripravljeno posebno parado, kjer so marširali pred poveljnikom sil

UNEF. Podelitev medalj za vse vojake in starešine iz sestave UNEF so sprejeli že z

resolucijo Generalne skupščine OZN 7. novembra 1957, kot priznanje za služenje.108

Starešinam je medaljo predal poveljnik UNEF, starešine pa so nato medalje podeljevali

vojakom.

105 NA, 4. marec 1960: Pustinjski izviđači, 5. 106 Kranjc 2009. 107 NA, 29. junij 1962: Vesti iz Odreda, 4. 108 NA, 3. april 1964: Vesti iz Odreda, 6.

42

5.5 Način življenja Ko so zasedli razmejitveno linijo, se je življenje vojakov bistveno spremenilo, saj

so imeli poleg nalog, ki so jih morali opravljati vsak dan (vsakodnevna patrulja, straža in

opazovanje vzdolž razmejitvene linije), čas še za ostale stvari. Da jim življenje v puščavi

ne bi postalo monotono, se je razvilo kulturo, zabavno, politično in športno življenje.109

Tako so imeli organizirane tudi različne delavnice. Na primer fotoreporter je organiziral

amaterski tečaj za fotografiranje, imeli so organizirano učenje za vožnjo vozil, zgradili so

kopalnico s toplo in mrzlo vodo, iz lesa so si izrezali loparje za namizni tenis, spletli so si

mrežo za odbojko itd.110

Vojaki so vstajali ob 6.00 uri zjutraj. V poletnem času so uvedli deljeni delovni

čas in sicer od 7.00 do 10.00 in od 17.00 do 19.00.111 Ob polnoči se je za nekaj trenutkov

ugasnil agregat za razsvetljavo, kar je bil znak, da morajo vojaki na počitek.112

Vsi vojaki in starešine iz Odreda so imeli po 3 mesecih, ki so jih preživeli v

puščavi, po 7 dni dopusta v Kairu in 7 v Beirutu.113 Na enkrat je šlo na dopust okoli 350

vojakov iz različnih kontingentov.114 Imeli so organizirano vodenje. V Egiptu so si

ogledali: tržnico, muzej, piramide, Memphis s kipom Ramsesa, veliko grobnico krav v

Sahari, Citadelo, Farukov dvor, živalski vrt in ostale zanimivosti Kaira.115 Na ta način so

pripadniki Odreda spoznali zgodovino in način življenja ljudi na Bližnjem Vzhodu. Poleg

tega so imeli organizirane še dodatne izlete v Aleksandrijo, Ismailijo, Port Said, Gazo v

Egiptu, Bejrut v Libanonu ter v Damask v Siriji. Velik problem na teh izletih je

predstavljala prostitucija, saj je prišlo do primerov, ko so zvodniki od vojakov zahtevali

večjo količino denarja in če niso imeli, so jih pretepli ali jim celo zlomili nogo. Zato so

vojake opozarjali, naj hodijo v skupinah in ne sami, razdelili pa so jim tudi kondome in

109 Tockić, 1959, 179. 110 NA, 28. marec 1957: Snalažljivost, 1. 111 NA, 3. julij 1959: Šesta smena Odreda JNA na dužnosti, 7. 112 NA, 15. april 1960: Ljudi od akcije, 5. 113 Tockić, 1959, 179. 114 NA, 15. maj 1959: Jugosloveni u štabu UNEFa, 7. 115 NA, 27. marec 1959: Susreti sa starim Egiptom, 4.

43

jih opozorili na spolno prenosljive bolezni.116 Pripadnike JLA so peljali tudi v El Shatt,117

kjer je pokopanih 527 jugoslovanskih civilistov, ki so tu umrli med drugo svetovno

vojno.

Poseben odnos so imeli jugoslovanski pripadniki z Egipčani in k tem je v veliki

meri pripomoglo prijateljstvo Tita in Naserja ter angažiranje Jugoslavije v gibanju

Neuvrščenih. Vsi trije intervjuvanci so potrdili, da so imeli dober odnos z Egipčani.

Predvsem zato, ker so v taboru »Mala Jugoslavija« Jugoslovani dajali beduinom in

ostalim civilistom vodo, posebej zanje so tudi kuhali kotel hrane. Zlasti starejši in otroci

so v tabor prihajali po zdravila in na preglede. Da so bili Jugoslovani bolj cenjeni kot

pripadniki drugih kontingentov, dokazujejo tudi primeri, ko so Egipčani spustili naprej

jugoslovanska vozila, ki so čakala pred Sueškim prekopom v koloni različnih

kontingentov UNEF.118

Vsak pripadnik je imel na rokavu tudi jugoslovansko zastavo, katero so Egipčani

takoj prepoznali. Tako se je predvsem na izletih dogajalo, da so jih Egipčani počastili z

pijačo ali hrano v kakšni restavraciji. Kljub temu so časniki vojake opozarjali, da morajo

plačati za vse kar spijejo in pojedo ter naj se primerno obnašajo. Jugoslovanski pripadniki

so si pomagali tudi z podkupovanjem egipčanskih časnikov ali pa celo guvernerja Sinaja,

predvsem da so pridobili na času. Šlo je za podkupovanje v obliki viskija ali cigaret.119

Očitno je, da so se pripadniki JLA držali »nenapisanih pravil«, da vojaki mirovnih sil

ustvarijo čim boljše odnose z lokalnim prebivalstvom. Podatkov o tem, kakšne odnose so

116 Baržić, 2008, Kranjc, 2009. 117 Med drugo svetovno vojno je bilo v El Shatt prepeljanih okoli 27.000 civilistov iz Jugoslavije,

predvsem iz Dalmacije, ki so se umaknili pred veliko nemško ofenzivo leta 1943 najprej na otok Vis, nato

so jih zavezniki prepeljali v Bari v Italijo, nato pa na Sinajski polotok. Tam je nastalo begunsko taborišče, v

katerem so ljudje živeli pod šotori vse do začetka 1946, ko so se vrnili v Jugoslavijo. Predvsem otroci in

starejši niso zdržali težkega življenja v puščavi. Število umrlih je različno in sicer od 527 do 654. Na

pokopališču so bile postavljene spominske plošče z imeni umrlih ter večji spomenik v obliki ženske z

imenom »Mati Dalmatinka«. Pokopališče je bilo uničeno v izraelsko-arabskih vojnah. Danes je obnovljeno

in urejeno kot spominsko obeležje. 118 Baržić, 2008. 119 Kranjc, 2009, Zorc, 2009.

44

vojaki drugih držav ustvarili z domačini nimamo, vendar nam ustni viri, ki smo jih zbrali,

nakazujejo, da so se npr. Kanadčani arogantno obnašali do lokalnega prebivalstva, pa tudi

Danci naj bi bili arogantni in vzvišeni.

Za večje Jugoslovanske praznike, npr. dan mladosti, dan republike, so organizirali

v taboru „Mala Jugoslavija“ različne svečanosti. V ta namen so povabili na obisk

pripadnike ostalih kontingentov in načelnike štaba UNEF, guvernerja Sinaja idr. Ob

svečanostih so pripravili kakšno razstavo o Jugoslaviji, predstavitev

narodnoosvobodilnega boja, delili so turistične brošure Jugoslavije ipd. Šlo je predvsem

za druženje med pripadniki različnih kontingentov, tako da so peli, pili in jedli do

jutranjih ur.120 Ob dnevu OZN so bila organizirana predavanja o zgodovini OZN, vlogi

UNEF na Sinaju, proslava z različnim kulturnim, športnim in vojaškim programom, na

letališču v Gazi so imeli vojaško parado, ki je bila sestavljena iz vseh kontingentov

UNEF.

Prav tako se je na pobudo jugoslovanskega Odreda odvil majhen mednarodni

festival amaterskih umetnikov. V veliki dvorani v Gazi so organizirali večer UNEF, v

katerem so sodelovali pripadniki iz vseh kontingentov. Predstavo si je ogledalo okoli

1200 ljudi. Sestavljena je bila iz dvajsetih točk, izmed katerih so Jugoslovani nastopili v

petih. Predstavili so narodna kola, dalmatinske pesmi, zabavne melodije in patriotske

vojaške pesmi.121 Imeli so tudi »Izbor talentov«, ko so pripadniki iz vsake države

tekmovali, in sicer nastopili so vsak v treh točkah.122

Ko je Tito obiskal Združeno arabsko republiko123 (ZAR), se je z njim srečala

skupina častnikov, podčastnikov in vojakov JLA. Tita je zanimalo predvsem, kako poteka

življenje v Odredu, delegacija pa je maršalu predala album s fotografijami iz življenja

pripadnikov Odreda in majhen relief glavnega tabora Odreda v El Arishu.124 Enako je

120 NA, 5. december1957: Gosti u Odredu, 2. 121 NA, 28. avgust 1959: Uspelo amatersko veče UNEFa, 7. 122 NA, 30. julij 1965: Vesti iz odreda, 5. 123 Združena Arabska republika je država, ki je nastala 1. februarja 1958 z združitvijo Egipta in Sirije.

Imela je enako ustavo, predsednika, zastavo in oborožene sile. Konec septembra leta 1961 je v Siriji prišlo

do vojaškega udara, kar je privedlo do tega, da je oktobra istega leta Sirija izstopila iz ZAR. Kljub izstopu

je Egipt še vedno obdržal ime ZAR, dokler ni leta 1971 spremenil ime v Egiptovska Arabska republika. 124 NA, 26. april 1961: Susret s predsednikom Titom, 12.

45

bilo oktobra 1964, ko je bil Tito na 2. konferenci neuvrščenih držav v Kairu. V stavbi

jugoslovanske ambasade je sprejel predstavnike Odreda JLA na Sinaju. Zanimalo ga je

življenje vojakov in starešin ter ostalih pripadnikov UNEF, način opravljanja dolžnosti,

kakšni so odnosi jugoslovanskega Odreda z ostalimi kontingenti, kakšni so odnosi z

Egipčani, kako poteka politično delo, kakšno je stanje tehnike, prehrane in ostalega.125

Nekajkrat je prišlo do nesreč. Tako je v 5. Odredu eden izmed vojakov uničil

kanadsko izvidniško letalo, medtem ko so imeli v 12. Odredu štirinajst prometnih nesreč.

V eni izmed teh so povozili beduina, v drugi pa kravo.126

5.6 Šport Šport je postal pomemben del vsakdana in to ne le vojakov iz jugoslovanskega

kontingenta, temveč tudi pripadnikov vseh ostalih kontingentov, saj so s tem vzdrževali

fizično kondicijo in se nekoliko lažje prilagajali na razmere v novem okolju. Jugoslovani

so tekmovali z egiptovskimi vojaki in prebivalci El Arisha ter Gaze. Predvsem pa so

imeli posamezni kontingenti različna medsebojna prijateljska tekmovanja, tekmovali so

za naziv najboljšega v UNEF. Športne igre so poimenovali »pokal UNEF« ali tudi

»Modra olimpiada«. Tekmovali so v nogometu, odbojki, atletiki (tek na 160 metrov, met

kopja, krogle in diska, skok v daljino in višino, štafeta), streljanju, namiznem tenisu in

šahu. Posamezne tekme so pritegnile po več 100 gledalcev.127 Jugoslovani so dosegali

odlične športne rezultate. Osvojili so veliko število pokalov ter medalj skozi vseh 22

rotacij.

125 NA, 16. oktober 1964: Maršal Tito primio predstavnike Odreda JNA u sastavu međunarodnih

snaga OUN na Sinaju, 3. 126 Baržić, 2008, Kranjc, 2009. 127 NA, 7. marec 1957: Neizvesno je... ko če osvojiti zastavicu Odreda, 7.

46

5.7 Kultura, izobraževanje in zabava Odred je imel kulturno-izobraževalni odbor, ki je bil sestavljen iz dvajsetih

častnikov, podčastnikov in vojakov. Bil je odgovoren za organiziranje različnih

dogodkov, kot so bili športni dogodki, pripravili so prevod in izgovorjavo 200

pomembnejših arabskih besed, ki se jih je naučil vsak vojak; odbor je urejal bilten

Odreda; organiziral je predstavo s programom, v katerem je morala nastopiti vsaka četa s

svojo točko.

V taboru so skoraj vsakodnevno vrteli najrazličnejše filme. Zgradili in uredili so

tudi majhno gledališče oziroma oder s platnom za kino predstave, ki je lahko sprejelo 200

gledalcev. Skoraj vsak večer so gledali film med 19.00 in 21.00 uro. Največ filmov so

dobili od poveljstva UNEF. Večina je bila v angleškem jeziku in takrat so imeli

prevajalci polne roke dela. Filmi namreč niso imeli podnapisov, vojaki pa niso razumeli

angleško. Zato so morali prevajalci dobesedno prevajati, kaj je kdo povedal. Vsekakor pa

so najbolj uživali ob gledanju domačih, jugoslovanskih filmov. Prevajalcem je preglavice

povzročala tudi angleščina od egipčanskih in indijskih pripadnikov, saj so govorili

popačeno angleščino, vendar pa so se je jugoslovanski prevajalci počasi navadili.128

Pripadniki so sami tiskali časopis »Odredski dnevnik«, ki je na 8 – 10 straneh

prikazoval življenje in delo pripadnikov odreda. Zelo popularne so bile tudi radio oddaje

»Iz Odreda - za Odred«, ki so jih kasneje poimenovali »Odredske vesti«. Te so sestavljali

pripadniki odreda. Tabor je imel tudi svojo razglasno postajo. Pred šotorom vsake čete je

bil zvočnik, tako so lahko poslušali glasbene oddaje in tudi posebni program, ki so ga

posebej za Odred pripravili na Radiu Beograd in Radiu Skopje. Vojaki so lahko preko

radia pošiljali pozdrave svojim domačim. Na magnetofonskih trakovih so poslušali

predavanja iz Doma Armije v Beogradu. Vojaki so imeli na voljo tudi knjižnico in samo

v 4 mesecih so prebrali 2000 knjig.129 Dvakrat na teden je iz domovine prihajala pošta in

časopisi.130

128 Zorc, 2009. 129 NA, 11. april 1957: Raznovrsno i korisno, 2. 130 Tockić, 1959, 176.

47

Ker je bil tabor oddaljen od morja manj kot kilometer, so vojaki večkrat iskali

osvežitev v morju. Imeli so točno določeno uro, kdaj gre lahko posamezna skupina na

kopanje. Običajno od 16.30 dalje.

Glavni štab UNEF je velikokrat angažiral in financiral prihod najrazličnejših

umetnikov, glasbenikov iz različnih držav, ki so prišli nastopati ali k nacionalnim

kontingentom ali pa so pripravili kakšno večjo predstavo za vse pripadnike.131 Tako so

tudi iz Jugoslavije prišle kulturno, zabavne skupine, pevci iz Zagreba, Beograda,

Sarajeva, ki so nastopili v »Mali Jugoslaviji« in po ostalih kontingentih.

Velikokrat so se pripadniki posameznih kontingentov obiskovali med seboj. Na

povabilo je četa obiskala npr. dansko-norveški bataljon. Jugoslovani so jih nato povabili

naj vrnejo obisk. Taki obiski so trajali med vsemi kontingenti vseh 11 let. Udeleženci, ki

so bili na misiji pravijo, da so zaradi jugoslovanske gostoljubnosti vsi radi prihajali v

»Malo Jugoslavijo«. Kanadčani so zelo radi prišli na obisk predvsem zaradi znanega

domačega jugoslovanskega žganja šljivovice, katero so radi pili. Na enem izmed takih

obiskov so se je tako napili, da so prespali pri svojih jugoslovanskih prijateljih.132 Ker so

imeli Jugoslovani svojo pekarno so pekli kruh za svoj tabor. Ta kruh je bil pripadnikom

ostalih kontingentov zelo všeč, poleg tega pa so s seboj iz Jugoslavije pripeljali veliko

suho mesnatih proizvodov in ko so dobili obiske so kuharji zlahka pripravili sveži kruh

ter narezek.133

Tabor »Mala Jugoslavija« so obiskovali tudi Jugoslovani, ki so delali v ZAR,

običajno kar organizirano v skupinah.134 Pripadniki so sproti sledili vsem, kar se je

dogajalo v domovini. Tako so obravnavali gradivo sej ZKJ, material Četrtega plenuma

CK ZKJ, pisma Izvršnega komiteja, govore Tita, proučevali so npr. knjigo Edvarda

Kardelja Socializem in vojna. Ko se je leta 1961 v Beogradu odvijala konferenca

neuvrščenih držav, je bilo v Odredu organizirano nekaj predavanj o sodelujočih državah

in kasneje o dogajanju na konferenci. Za ta namen so imeli organizirane tudi debatne

skupine. Spoznavali so se tudi z osnutkom nove ustave.

131 NA, 3. april 1958: Gradič bez krova, 4. 132 Baržić, 2008. 133 Zorc, 2009 134 NA, 23. julij 1965: Vesti iz Odreda, 5.

48

5.8 Menjave jugoslovanskih kontingentov Kontingenti so se menjavali na 6 mesecev, nekateri posamezniki so ostali tudi po

leto dni. Menjave so opravili ali z ladjami ali z letalom. Menjavali so po polovico

Odreda, ki je bil na Sinaju. Tako je ladja s prvo polovico novega dela kontingenta odšla v

Egipt. V Port Saidu jih je pričakala prva polovica Odreda, ki so že opravili 6. mesecev

trajajočo nalogo miru. Tu so se odvile svečanosti ob prihodu novega in odhodu starega

kontingenta, medtem ko je poveljnik UNEF nekaj dni prej v El Arishu podelil medalje

pripadnikom Odreda. Ponavadi so bili prisotni poveljnik sil UNEF, jugoslovanski

ambasador v Egiptu, predstavniki oblasti Port Saida in pripadniki egiptovske armade.

Pripadniki Odreda so se med seboj pozdravili in izmenjali medsebojne vtise, nato se je

novi kontingent odpravil z vlakom proti taboru »Mala Jugoslavija« pri El Arishu, kjer jim

je izrekla dobrodošlico druga polovica starega odreda. Prva polovica starega kontingenta

pa je odšla z isto ladjo proti Jugoslaviji. Občasno so predvsem starešine odšli v Egipt

oziroma se vrnili v Jugoslavijo z letalom. Po zbranih podatkih nismo uspeli ugotoviti

točne datume vseh rotacij, zato je ponekod naveden le mesec.

1. kontingent: november 1956 – maj 1957,

2. kontingent: maj 1957 – november 1957,

3. kontingent: november / december 1957 – maj / junij 1958,

4. kontingent: 9. maj/ 8. junij 1958 - 13. november 1958,

5. kontingent: 5. november 1958 – maj 1959,

6. kontingent: maj 1959 - november 1959,

7. kontingent: november 1959 – maj 1960,

8. kontingent: maj/junij 1960 – november/december 1960,

9. kontingent: november 1960 – maj 1961,

10. kontingent: maj 1961 – november 1961,

11. kontingent: november 1961 – maj 1962,

12. kontingent: junij/ julij 1962 – november/ 8. december 1962,

13. kontingent: 9. november 1962 – junij 1963,

14. kontingent: maj 1963 – november 1963,

15. kontingent: november 1963 – junij 1964,

49

16. kontingent: junij 1964 – november 1964,

17. kontingent: november 1964 – 17. junij 1965,

18. kontingent: junij 1965 – 8. november 1965,

19. kontingent: november 1965 – junij 1966,

20. kontingent: junij 1966- november 1966,

21. kontingent: 5. november 1966 – 3. junij 1967,

22. kontingent: maj 1967 – junij 1967.

50

6 KONEC MISIJE Ker so sile UNEF dobro opravljale svoje naloge, se je situacija na izraelsko-

egiptovski meji umirila, med tem pa je na meji med Izraelom in Sirijo ter Izraelom in

Jordanijo prihajalo do vse večjih konfliktov, predvsem po letu 1964, ko je bilo

ustanovljeno gibanje Palestinska osvobodilna organizacija (Palestine Liberation

Organization - PLO). Palestinski vojaki so napadali cilje v Izraelu, ti pa so odgovarjali s

povračilnimi ukrepi. Kmalu so začele ostale Arabske države obtoževati Naserja, da se

skriva za silami UNEF, medtem ko se oni sami spopadajo z Izraelom.

Tako je 16. maja 1967 egiptovski general Mohamed Fawzy zahteval od

poveljnika UNEF Rikhya takojšen umik vseh enot UNEF, ki so nameščene na

opazovalnicah vzdolž meje, da ne bi prišlo do konflikta med egipčanskimi enotami in

enotami UNEF.135 Oborožene sile ZAR so bile v pripravljenosti na akcijo proti Izraelu in

to v trenutku, ko bi ta začel kakršen koli napad proti kateri koli arabski državi.136 Zato so

si želeli Egipčani vzpostaviti nadzor predvsem na dveh strateških točkah na meji in sicer

na hribu El Sabha ter v Sharm el Sheikhu, v katerih je imel jugoslovanski bataljon

nameščene svoje enote. Hrib El Sabha je imel pomembno strateško vlogo, saj se je iz

njega raztezal pogled na puščavo Negev, Sharm el Sheikh pa je imel ključno vlogo pri

nadzoru nad morsko ožino Tiranska vrata, skozi katero so prehajale izraelske ladje do

svojega edinega pristanišča v Akabskem zalivu, Eilat. Poveljnik UNEF Rikhye ni bil

pristojen, da bi lahko ukazal umik enot UNEF iz mednarodne meje in razmejitvene črte.

Zato je takoj poslal sporočilo generalnemu sekretarju U Tantu ter sklical sestanek svojega

osebja, med katerim je bil tudi polkovnik JLA Viljko Premate, ki je bil vodja za

kadrovske zadeve. Glavna naloga je bila, da se zagotovi varnost jugoslovanskih enot,

razmeščenih na Sinaju. Rikhye je naročil polkovniku Premati, naj takoj sporoči novice

podpolkovniku Pražiću, ki je bil poveljnik 22. jugoslovanskega bataljona v El Arishu.

Naročeno jim je bilo, da naj jugoslovanske enote, ki so bile nameščene na El Sabhi in v

Sharm el Sheikhu, še naprej opravljajo svoje naloge, vendar morajo paziti, da ne pride do

kakršnega koli incidenta z enotami ZAR. V nobenem primeru ne smejo uporabiti sile,

135 Rikhye Jit, 1978, 20. 136 Novak, 1969, 103.

51

tudi če jih enote ZAR na silo umaknejo iz njihovih opazovalnic oziroma taborov. V

slučaju, da bi prišlo do kakršnih koli zapletenih situacij, so morali takoj obvestiti

poveljnika Rikhya.137

Naslednji dan so se v neposredni bližini jugoslovanskega tabora v El Sabhi

namestile enote ZAR s tremi oklepnimi vozili. V bližini drugega jugoslovanskega tabora

v El Amru je petnajst vojakov ZAR zasedlo položaje južno in severno od

jugoslovanskega tabora. Kaže, da med jugoslovanskimi in enotami ZAR ni prišlo do

nobenih nevšečnosti.138 Prisotnost enot ZAR se je na Sinajskem polotoku samo še

stopnjevala. General Fawzy je vnovič zahteval od poveljnika UNEF Rikhya umik

jugoslovanskih enot iz opazovalnic vzdolž meje v roku 24 ur, oziroma 48 ur iz Sharm el

Sheikha. Enote ZAR so še dodatno povečale svojo prisotnost v jugoslovanskem

sektorju.139 Kmalu so bili jugoslovanski tabori El Sabha in El Quseima že za položaji

vojske ZAR.140 S tem so sile UNEF že pred uradno prošnjo vlade ZAR o njihovem

umiku, prenehale z tisto nalogo, ki so jo opravljale preteklih deset let - da služijo kot

blažilec med egiptovskimi in izraelskimi enotami.

Medtem je generalni sekretar v New Yorku govoril z predstavniki sedmih članic

OZN, ki so imele kontingente pri UNEF ter jih obvestil o situaciji na Sinaju.141

Predstavniki Kanade in Danske so izrazili resne pomisleke o umiku UNEF, medtem ko

sta Indija in Jugoslavija podprli zahtevo ZAR, češ da ima pravico odpovedati sporazum,

ki ga je enostransko sklenila z generalnim sekretarjem Dagom Hammarskjöldom 12.

novembra 1956.142

Dne 18. maja je jugoslovanski bataljon poročal poveljniku UNEF, da so vojaki

ZAR preprečili vstop dvema jugoslovanskima vojakoma v opazovalnico na vrhu hriba El

Sabha, kar je bila ena izmed njihovih vsakodnevnih nalog. To je potrdil tudi pribočnik

poveljnika 22. Odreda Milovan Zorc. Tako so se bili prisiljeni umakniti v tabor ob

vznožju hriba. Nato so se morali umakniti iz opazovalnice pri El Kuntili ter iz 137 Rikhye Jit, 1978, 21,22. 138 Rikhye Jit, 1978, 23. 139 Rikhye Jit, 1978, 25. 140 Draper, 1969, 179. 141 Rikhye Jit, 1978, 26. 142 Novak, 1969, 106.

52

opazovalnice pri El Amru. V tabor v El Amru sta prišla dva majorja ZAR in prosila

jugoslovanski vod, naj ga zapusti v roku 15 minut. V Sharm el Sheikh so prišli vojaki in

major ZAR s helikopterjem ter obvestili jugoslovanskega poveljnika tabora, da so prišli

prevzeti nadzor nad taborom in nad opazovalnico v Ras el Nasrani.143 Dve uri zatem je

egiptovski zunanji minister Mahmud Riad poslal U Tantu uradno zahtevo o umiku

mirovnih sil. U Tant se je posvetoval z državami, ki so imele svoje enote pri UNEF, in te

so naposled izrazile soglasje z njegovim mnenjem, da glede na to, da nihče ni zahteval

sklica generalne skupščine, nima druge izbire, kot da privoli v zahtevo ZAR.144

Dne 19. maja leta 1967 so se skladno z odlokom U Tanta in na zahtevo vlade

ZAR, po 125 mesecih, sile UNEF in s tem tudi pripadniki jugoslovanskega Odreda

umaknili s položajev na meji med ZAR in Izraelom. V Gazi je bila pripravljena manjša

slovesnost med katero so spustili zastavo OZN z droga in s tem so mirovne sile OZN v

ZAR prenehale obstajati.145

Že konec maja je bila glavna naloga vseh pripadnikov v taboru »Mala

Jugoslavija«, da izkopljejo zaklonišča ter da se le ta povežejo med seboj s telefoni

oziroma radio postajami. Poleg tega je moral vsak tudi ponoči, ko ni bilo nobene luči v

taboru, najti pot do rova oziroma zaklonišča s svojim orožjem ter dodatno količino

vode.146 Kasneje se je izkazalo, da je ta odločitev rešila življenja pripadnikov Odreda. V

naslednjih dneh so tako Egipčani kot Izraelci prisluškovali pogovorom, ki so jih vodili

Jugoslovani s poveljstvom UNEF v Gazi.147

Naser je zahteval umik UNEF zato, ker je leta 1966 s Sirijo sklenil obrambni pakt,

da bo v primeru izraelske grožnje Egipt pomagal Siriji. Poleg tega je imela vlada Egipta

vso pravico zahtevati umik mednarodnih sil, saj je bilo to napisano v pogodbi iz leta

1956, ko so mednarodnim silam poverili omenjeno nalogo. Cel Sinajski polotok je dobil

vsa obeležja vojne cone, saj vanj ni smel nihče razen pripadnikov armade ZAR.148 Vse

premike jugoslovanskih enot iz obmejnih taborov so organizirali pripadniki vojaških sil 143 Rikhye Jit, 1978, 37. 144 Novak, 1969, 107. 145 Novak, 1969, 107. 146 NA, 23. junij 1967: Najpreča obaveza, 1. 147 Zorc, 2009. 148 NA, 26. maj 1967: Stvarni uzroci krize, 12.

53

ZAR. Enote jugoslovanskega Odreda, ki so ga sestavljali druga polovica 21. kontingenta

in prva polovica 22. kontingenta, so se umaknile v glavni tabor »Mala Jugoslavija« pri El

Arishu, kjer so pričakovali, da bodo najkasneje 20. junija zapustili Sinajski polotok

oziroma ZAR.149 Druga polovica 21. kontingenta je zapustila ZAR 4. junija z ladjo iz

Port Saida.150

Še pred izraelskim napadom je Tito v vseh pogledih podprl Naserja, tako je

odletel v Moskvo, kjer je podpisal »sporazum o materialni in politični podpori ZAR in

dovolil sovjetskim letalom, ki so oskrbovali Naserjevo vojsko, da pristajajo na

jugoslovanskih letališčih.«151 Dne 5. junija 1967 so Izraelci napadli ZAR, kar je Tito v

imenu vlade in narodov Jugoslavije najostreje obsodil. »Predlagal je naj socialistične

države prekinejo diplomatske odnose z Izraelom, kar so, z izjemo Romunije, vse tudi

sprejele.« Poleg tega je »po njegovem ukazu jugoslovanski tisk močno napadel Tel Aviv,

pa tudi Washington in London, češ da sta soodgovorna za izraelsko agresijo.«152

Ob Izraelskem napadu je bilo v ZAR še vedno okoli 310 jugoslovanskih vojakov.

Večina je bila zbrana v taboru »Mala Jugoslavija«, medtem ko jih je bilo nekaj po

službeni dolžnosti še v Port Saidu in v Gazi, vendar pa ni bil nihče poškodovan. Že pred

izraelskim napadom so si vojaki uredili primerna zaklonišča v taboru in zato so se takoj

umaknili v ta del taborišča, ki je bil bolj oddaljen od ceste. Iz Jugoslavije so poslali ladjo

»Istra«, ki naj bi prišla 11. junija v Gazo. Popoldan istega dne naj bi se nanjo vkrcali

pripadniki jugoslovanskega Odreda. V Dubrovniku, iz katerega je »Istra« izplula, so na

ladjo vkrcali večje količine hrane, napitkov, zdravil ter ekipo zdravnikov. O premiku

»Istre« so bile obveščene vse vojaške sile v Sredozemlju, garancijo za varno plovbo ladje

pa je dala tudi OZN.153

Ob 7.15 so tabor »Mala Jugoslavija« preletela izraelska letala na katera so

Egipčani odprli ogenj. V taboru se je oglasil alarm in vsi pripadniki Odreda so odšli v

149 NA, 26. maj 1967: Oproštaj sa Sinajem, 12. 150 Rikhye Jit, 1978, 93. 151 Pirjevec, 274. 152 Pirjevec, 274. 153 NA, 9. junij 1967: Postojano i dostojanstveno, 3.

54

rove. Kasneje, med kosilom, so bili Izraelci že pri jugoslovanskem taboru in so streljali

na Egipčane, ki so bili v bližini.154 Časopis Narodna armija navaja, da so Izraelci odprli

ogenj iz avtomatskega orožja tudi na objekte ter vozila v taboru »Mala Jugoslavija«, pri

tem naj bi 6. junija uničili skoraj celotni jugoslovanski vozni park, ki je bil parkiran v

krogu označenem z belo barvo.155 Vendar pa Alija Lošić v svoji knjigi Odred JNA na

Sinaju u vreme izraelsko-arapskog sukoba navaja, da so »izraelski tanki, med streljanjem

na Egipčane poškodovali jugoslovanski vozni park in eno cisterno.« Isto je potrdil

generalmajor v pokoju Milovan Zorc, ki je bil pribočnik poveljnika v zadnjem 22.

Odredu. Do tega je prišlo predvsem, ker vozil niso mogli umakniti stran od ceste, zato so

bila izpostavljena vojnemu metežu in so jih uničili.

Ker je bil tabor »Mala Jugoslavija« v bližini letališča, ki so ga napadla izraelska

letala, so Jugoslovani videli in slišali eksplozije, poleg tega pa so videli tudi veliko število

izraelskih oklepnih vozil in tankov, ki so vozila po glavni prometni povezavi med Gazo

na vzhodu in Port Saidom na zahodu, ob kateri je tabor ležal. Da bi izraelsko vojsko

opozorili na svojo prisotnost v taboru »Mala Jugoslavija«, je pribočnik komandanta

organiziral nekaj vojakov in jih poslal, da so na streho in stene barak z velikimi črkami

napisali z apnom »WE ARE IN« ter »UN, WE ARE HERE«. Pripadniki JLA so bili

izpostavljeni streljanju izraelskih enot predvsem zato, ker so Izraelci mislili, da je tabor

zapuščen. Zato je moral jugoslovanski časnik z vsako izraelsko enoto, ki je šla po cesti ob

taboru, vzpostaviti kontakt, ter si na ta način zagotoviti nevtralnost.156 Kot pravi

pripadnik 22. Odreda Milovan Zorc, moramo upoštevati, da je vodstvo Jugoslavije, že na

začetku vojne, ko so bili še vedno na Sinaju, obsodilo izraelsko agresijo. To bi lahko v

veliki meri vplivalo na odnos izraelske vojske, do enot JNA na terenu, ne glede na

nevtralnost sil UNEF, ter kljub temu, da niso več opravljali nalog, ki jim jih je dodelila

OZN. Enote UNEF (jugoslovanski odred pri El Arishu in indijski pri Rafahu) so bile na

sami strateški smeri izraelskega napada in pripadniki 22. Odreda so mislili, da je Titova

podpora Arabcem prišla prezgodaj ter da bi jih lahko zaradi tega Izraelci imeli za

nasprotnike.

154 Lošić, 1968, 136. 155 NA, 9. junij 1967: Postojano i dostojanstveno, 3. 156 Zorc, 2009.

55

Kljub ostri izjavi jugoslovanskega predsednika ni prišlo do medsebojnih

obračunavanj med jugoslovanskimi in izraelskimi enotami. Kot zanimivost, pa lahko

navedemo dogodek, da je z izraelske strani prišlo do primera zamenjave, ko so enega

izmed jugoslovanskih vojakov zamenjali za Arabca, in sicer zaradi tega, ker je bil

temnejše polti. Vendar pa se je incident srečno končal. Prav tako se je tabor znašel med

dvema ognjema, saj so z vzhoda streljali preko tabora Izraelci, z zahoda pa Egipčani.

Izraelci naj bi že prvega dne spustili zastavo OZN, ki je bila obešena pred

jugoslovanskim taborom. Jugoslovani so jo zopet dvignili, vendar pa so jo Izraelci zopet

spustili. To naj bi se ponavljalo kar nekajkrat. V tabor naj bi vdrli tudi s tanki, vojaki pa

naj bi ukradli osebne predmete jugoslovanskih pripadnikov iz njihovih barak. Iz tabora pa

so odpeljali tudi tri Arabce, ki so bili tam zaposleni že deset let.157

Med vojno je jugoslovanskim vojakom bilo najtežje, ker so morali veliko časa

preživeti v rovih, v katerih so bili slabi pogoji za normalno higiensko življenje, ter to, da

niso točno vedeli, kaj se sploh dogaja. Poleg tega je velik problem predstavljala visoka

vročina in omejena poraba pitne vode. Nezadovoljstvo se je še povečalo, ko so slišali

novico o smrti indijskih vojakov.158

Ker ni bilo možnosti, da bi se pripadniki UNEF umaknili z ladjami iz Gaze ali

Port Saida, so jim dali Izraelci na voljo njihovo pristanišče Ashdod z vsemi pristaniškimi

kapacitetami. Izraelska vojska je naredila obvoz iz Gaze na sever proti Asqelonu ter s tem

obšla območje, kjer so bili arabski vojaki. Poleg tega so jim ponudili, da zagotovijo

transport in vodiče za vse kontingente UNEF do Ashdoda. Če ne bi želeli uporabiti

pristanišča Ashdod, so jim dali na voljo pristanišče Haifa. V primeru, da ne bi želeli

uporabiti nobeno izraelsko pristanišče, so izraelske oblasti ponudile transport in

spremstvo do libanonske meje, da bi se umaknili preko Beiruta.159

Od prej naštetih možnosti za umik, ki so jih ponudili Izraelci, se je poveljstvo

UNEF odločilo za umik preko pristanišča Ashdod. Jugoslovanski Odred je zapustil svojo

bazo »Mala Jugoslavija« 11. junija 1967 ob 8.30 uri.160 »V zraku je bil vonj po človeškem

157 NA, 16. junij 1967: Preko njih je prešao rat, 1. 158 Lošić , 1968, 39. 159 Rikhye Jit, 1978, 131. 160 Lošić, 1968, 8.

56

mesu, povsod okoli tabora pa so ležala trupla Arabcev, ki so bila od vročine napihnjena

kot baloni, nekatere je tudi že razneslo.«161 Preko Rafaha in Gaze, v katerem so naleteli

na ogromno trupel, uničeno vojaško tehniko, tovorna vozila in tanke, so vojaki JLA

nadaljevali svojo pot proti izraelskemu pristanišču Ashdod.162 Tam je 13. junija pristala

ladja »Istra« na katero se je vkrcalo 286 pripadnikov JLA ter nekaj indijskih vojakov,

katere so odpeljali na Ciper.163 Pripadnike zadnjega 22. odreda Jugoslovanske ljudske

armade je iz »službe miru« pospremil poveljnik UNEF Rikhye.

161 Zorc, 2009. 162 Lošić, 1968, 137. 163 NA, 16. junij 1967: Preko njih je prešao rat, 1.

57

7 NAZAJ V JUGOSLAVIJI Časopis Narodna armija je poleti 1967 pisala: 20. junija so se pripadniki prve

polovice 22. Odreda vrnili nazaj v Jugoslavijo. Ob vrnitvi so jim prebivalci Reke ter

sorodniki pripadnikov pripravili svečano dobrodošlico. Ob prihodu v Jugoslavijo so se

starešine in vojaki vrnili v svoje matične enote in s tem je Odred prenehal z delovanjem.

Pripadniki 22. Odreda so bili prvi vojaki JLA, ki so bili po drugi svetovni vojni udeleženi

v vojaškem spopadu.164 Kljub temu, da niso bili neposredno ogroženi oziroma niso bili

tarča napada, so bili priča modernemu načinu vojne z uporabo najsodobnejše vojaške

opreme.

Ker so bili pripadniki Odreda med izraelsko–arabsko vojno izpostavljeni

določenim naporom, kot so utrujenost, žeja, lakota, neprespanost in strah, je GŠ JLA

izvedel raziskavo o obnašanju in občutkih pripadnikov med spopadom. Sestavili so

skupino psihologov, pedagogov in sociologov, ki so s pomočjo intervjujev in anketiranj

pripadnikov odreda prišli do zaključkov o pripravljenosti pripadnikov JLA, v slučaju

vojne v Jugoslaviji.

Intervju za starešine je bil sestavljen iz 37 vprašanj, intervju za vojake pa iz 45,

medtem ko je anketo za starešine sestavljalo 36 vprašanj, za vojake pa 41. Poleg anket in

intervjujev je skupna raziskovalcev preučila tudi dnevnike štirih posameznikov in

fotografije, ki so jih pripadniki posneli.165

Raziskavo so opravili na 229 pripadnikih Odreda med 15. in 30. avgustom 1967.

Od tega je bilo 45 starešin (30 častnikov in 15 podčastnikov) in 184 vojakov. V tabeli

lahko vidimo starost udeležencev zadnjega 22. Odreda, njihovo zaposlitev, šolsko

izobrazbo, zakonski stan ter ali so bili člani ZKJ ali ne.

164 NA, 23. junij 1967: Na visini odgovornog zadatka,.9. 165 Lošić, 1968, 8-15.

58

Tabela 3: Sestava 229 izpraševalcev zadnjega 22. odreda

Vir: Lošić, 1968, 15.

Iz anket so najbolj zanimivi naslednji odgovori. 98 % sodelujočih vojakov je bilo

zadovoljnih, ko so izvedeli, da bodo odšli na Sinaj. Glavni razlog, katerega so navedli, je

bil, da bodo lahko videli tujo državo, poleg tega pa so navedli še ostale, in sicer da bodo

predstavljali svojo državo in JLA, doprinesli k ohranjevanju miru ter da bodo imeli

možnosti dodatnega zaslužka.166

Ko se je začela vojna je bilo 76% vojakov in 82% starešin prepričanih, da bodo

Arabci hitro zmagali in le 2% vojakov ter isti odstotek starešin je bilo mnenja, da bodo

zmagali Izraelci. Jugoslovani so vsekakor bili na strani ZAR, kar so dokazali z odličnim

sodelovanjem in prijateljstvom z egiptovskimi vojaki in ljudmi v obdobju desetih let,

kolikor so bili prisotni na Sinaju. Presenetljivo je tudi, da je bilo 10% vojakov in 13%

166 Lošić, 1968, 20.

dejstva struktura število odstotki %

vojaki Zaposlitev Šolska izobrazba Starost zakonski stan Organizacija

delavci kmetje Ostali Do 4. razreda osnovne šole 5-8 razred osnovne šole nedokončana srednja šola srednja in višja šola 19-21 22-24 25-28 Poročenih Neporočenih Člani ZKJ Nečlani ZKJ

107 35 42 40 54 58 32 135 37 12 36 148 14 170

58,1 19

22,9 21,7 29,3 31,5 17,5 73,4 20,1 6,5

19,6 80,4 7,6

92,4

starešine Starost Zakonski stan

20-30 30-40 40-45 Poročenih neporočenih

17 20 8

38 7

37,74 44,4 17,76 84,36 15,64

59

starešin bilo prepričanih, da bo prišlo do nove svetovne vojne, 2% starešin je mislilo, da

bo prišlo do uporabe jedrskega orožja.167 Zaradi Titove obsodbe Izraela kot agresorja nad

Arabci je bilo 32% vojakov in 37% starešin prepričanih, da jih bodo Izraelske enote

napadle.168

Ker Odred ni dobil dovolj informacij o dogajanju med vojno so se začele med

vojaki širiti tudi najrazličnejše govorice, da jih bodo Izraelci napadli, zajeli, mučili,

zaklali; da Izrael pomaga jugoslovanskemu Odredu; da je Odred prepuščen sam sebi; da

je Moše Dajan169 Jugoslovan; da ladje iz Jugoslavije ne bo; da so v ZAR Sovjeti in v

Izraelu Američani; da je za spopad kriv kanadski odred; da ne gre za vojno ampak, da je

to vaja; ter da bodo uporabili atomsko bombo.170

Zaradi strahu, ki so ga čutili predvsem v času, ko so se boji odvijali v neposredni

bližini tabora, so se pri vojakih in starešinah razvile določene telesne reakcije.

Najpogostejša, ki so jo omenili je bila močnejše bitje srca, sledijo pa: suha usta in grlo,

drhtenje celega telesa, nespečnost, mrzel pot, mišična napetost, trebušne bolečine, driska,

glavobol in bruhanje.171 Strah je občutilo večje število vojakov kot starešin. Prvo česar so

se bali, je bila smrt ter bojazen pred poškodbami, nekaj pa se jih je balo tudi za svoje

bližnje v Jugoslaviji v slučaju, da se vojna razširi. Največ strahu so občutili prvi dan

vojne, dokler se niso navadili na novonastalo situacijo. Zaradi strahu so nekateri vojaki in

tudi nekatere starešine zapustili svoj prostor brez dovoljenja poveljnika, odbili pa so tudi

direktne ukaze. To se je dogajalo v času, ko so se izraelski tanki vozili mimo tabora, med

167 Lošić,1968, 48. 168 Lošić, 1968, 58. 169 Moše Dajan je bil izraelski vojaški vodja in politik. Leta 1948 v prvi izraelsko-arabski vojni je bil

poveljnik za območje Jeruzalema, leta 1956 v drugi izraelsko-arabski vojni je uspešno vodil napad na

Sinajski polotok. Leta 1959 je bil izvoljen v izraelski parlament (kneset) ter imenovan za ministra za

kmetijstvo. Leta 1967 je postal minister za obrambo. Velja za enega izmed glavnih načrtovalcev

Šestdnevne vojne leta 1967 v kateri je Izrael premagal sosednje arabske države. Kasneje je postal minister

za zunanje zadeve Izraela. 170 Lošić, 1968, 61. 171 Lošić, 1968, 74.

60

letenjem letal preko tabora, med operacijami topništva preko jugoslovanskega tabora in

med nočno službo.172

Eden izmed zaključkov raziskovalcev je bil, da ne bi smeli Odreda razpustiti takoj

ob prihodu v Jugoslavijo, ampak bi morali vse pripadnike, ki so doživeli vojno še za

kratek čas obdržati skupaj. S tem bi bilo lažje in ceneje izvesti omenjeno raziskavo, saj so

morali iskati pripadnike iz Sinaja po celi Jugoslaviji. Poleg tega bi jih morali postopoma

pripraviti za ponovno vključitev med svoja vsakodnevna dela.173

172 Lošić,1968, 102. 173 Lošić, 1968, 11.

61

ZAKLJUČEK Kljub temu, da je bila misija UNEF prva, ki je imela cilj ohranitev miru, in jo je

ustanovila Organizacija združenih narodov, je bila očitno uspešna. Služila je tudi kot

podlaga za naslednje misije OZN. Zaradi velike diplomatske angažiranosti je

generalnemu sekretarju Dagu Hammarskjöldu uspelo leta 1956 doseči premirje in umik

britanskih, francoskih in izraelskih sil. Prav tako je imel največ zaslug za ustanovitev

UNEF. V vsej zadevi so Britanci in Francozi izšli kot največji poraženci, saj so izgubili

upravljanje s sueškim prekopom in vpliv na Bližnjem vzhodu, Izraelci pa so, kljub

osvojitvi celotnega Sinajskega polotoka, dosegli le prosti prehod skozi Tiranska vrata v

Akabski zaliv pod zaščito OZN. Napetosti s sosednjimi državami pa so se še nadaljevale,

kar je leta 1973 privedlo do nove vojne in tega, da je OZN poslala novo misijo Second

United Nation Emergency Force (UNEF II).174

Sile UNEF I, ki so delovale na meji med Egiptom in Izraelom, so uspešno

zagotavljale premirje med obema silama. Vendar pa so se v najbolj občutljivem trenutku

leta 1967, ko je bilo že vsem jasno, da bo prišlo do novega spopada, umaknile. Mnogi so

obtoževali novega generalnega sekretarja U Tanta, da ne bi smel umakniti UNEF z meje.

Vendar pa ga je k temu zavezovala pogodba, ki sta jo podpisala leta 1956 Naser in

takratni generalni sekretar Dag Hammarskjöld. Generalni sekretar U Tant je tedaj ponudil

Izraelu možnost, da bi prevzel UNEF na svoje ozemlje, kar pa so Izraelci takoj zavrnili.

Če pogledamo sodelovanje Jugoslovanske ljudske armade pri UNEF, pridemo do

zaključka, da je vseh dvaindvajset jugoslovanskih kontingentov, ki so 10 let služili pri

UNEF, svoje naloge opravilo zelo dobro. To lahko potrdimo s podatki, ki smo jih

zasledili v analizi časopisa Narodna armija, vendar moramo vsekakor upoštevati tudi to,

da so časopisni članki vsebovali tudi propagandna sporočila, ki seveda niso vedno

prikazovala resnice. Jasno je, da je želela Narodna armija prikazati misijo in Jugoslavijo 174 UNEF II (oktober 1973 – julij 1979) je ustanovila GS OZN, v skladu z resolucijo 340, ki jo je

sprejel VS OZN leta 1973. Naloga UNEF II je bila nadzor premirja med egiptovskimi in izraelskimi silami

po Jomkipurski vojni. Svoje nacionalne sile za sestavo UNEF II je »posodilo« trinajst držav. Na začetku

misije je območje delovanja bil sueški prekop, kasneje pa Sinajski polotok.

62

v najboljši luči. Zato ni zaslediti v člankih nobenih poročil o nesrečah, katere so

povzročili pripadniki JLA, o njih pa smo izvedeli iz ustnih virov udeležencev.

Najtežjo nalogo je opravil 1. Odred, ki se je moral po uničenih poteh, mimo

minskih polj, soočiti s težkimi puščavskimi pogoji, ki vladajo na Sinaju, da bi po umiku

izraelskih enot zasedel položaje ob mednarodni meji. Ko so zasedli te položaje, se je

življenje pripadnikov v veliki meri olajšalo in spremenilo. Bili so locirani v svojem

glavnem taboru »Mala Jugoslavija« in obmejnih taborih, iz katerih so vsakodnevno

opravljali svoje naloge. Vsi nadaljnji Odredi so prišli na že ustaljeno tirnico opravljanja

dela, ki se ni veliko spremenila. 22. Odred je poseben po tem, da je bil leta 1967, v

Šestdnevni vojni, priča enemu modernemu načinu vojskovanja, s katerim so Izraelci že v

prvem dnevu uničili skoraj celotno egiptovsko letalstvo in si s tem zagotovili strateško

prednost premoči v zraku. Ker se je čutila napetost, je bila vsekakor pravilna odločitev

poveljnika Odreda, da se uredijo zaklonišča v taboru, v katera so se umaknili ob izbruhu

spopadov.

Vsekakor lahko potrdimo prvi dve hipotezi, ki smo si jih zastavili na začetku

diplomske naloge, in sicer, da so bili Odredi dobro pripravljeni in učinkoviti pri

opravljanju svojih nalog. Odred JLA je s svojim vestnim in odgovornim izpolnjevanjem

nalog, katere so mu bile naložene, dostojno zastopal Jugoslavijo in s tem vplival na

ustvarjanje pozitivne slike o Jugoslaviji in njenih vojaških silah. S tem je tudi pomagal

utrditi jugoslovansko zunanjo politiko v tem delu sveta. Za svoje dobro opravljeno delo je

dobil številne pohvale, od najrazličnejših obiskovalcev glavnega tabora Odreda »Mala

Jugoslavija«. Z njihovim delom so bili zadovoljni generalni sekretar OZN Dag

Hammarskjöld in njegov naslednik U Tant, predstavniki ZAR, vseh šest poveljnikov

UNEF, predstavniki drugih kontingentov, predsednika Tito in Naser ter ostali.

Potrdimo lahko tudi tretjo hipotezo, da so bili jugoslovanski pripadniki zaradi

prijateljstva med predsednikoma Tita in Naserja veliko bolje cenjeni kot pripadniki

drugih kontingentov. Zanimivo je, kakšno dobrodošlico so Egipčani pripravili leta 1956

jugoslovanskemu Odredu ob prihodu v El Arish in kasneje v Gazo. Prav tako so vsi trije

pripadniki, ki so osebno doživeli ta stik z Egipčani in s katerimi je bil opravljen intervju,

povedali, da je lokalno prebivalstvo vedno poudarjalo v arabskem jeziku »Tito – Naser,

sava, sava«, kar je pomenilo, da sta Tito in Naser prijatelja.

63

Četrte hipoteze ne moremo potrditi, saj je GŠ JLA sam določil katere pripadnike

bodo poslali na misijo. Izbirali so predvsem med bolj sposobnimi posamezniki, z

namenom, da so ti kar najbolje opravili svojo nalogo in s tem tudi dostojno predstavili

Jugoslavijo in njene vojaške sile.

Zanimivo je, da lahko v intervjujih, katere smo opravili z osebami, ki so bili na

Sinaju v različnih časovnih obdobjih in so opravljali različne funkcije, opazimo

posamezne podobnosti. Vsi trije informatorji se strinjajo, da je imel velik vpliv in pomen

pri odnosih pripadnikov JLA z egipčanskimi civilisti oz. uradnimi osebami, prijateljstvo

med predsednikoma Titom in Naserjem, ter gibanje Neuvrščenih, katerega začetnika sta

bila. Vsem je ostalo v spominu, kako lepo so jih Egipčani sprejeli in kako so jih

pozdravljali z rokami vzdignjenimi v zrak ter vzklikali »Tito – Naser, sava, sava«. Vsi

trije so potrdili tudi to, da Egipčani niso preveč marali Kanadčanov, ker so se le ti

obnašali preveč arogantno. Prav tako naj bi kanadski pripadniki uživali velike količine

alkohola. Posamezne prigode, ki so jih povedali intervjuvanci, se ujemajo z zgodbami, ki

jih je mogoče prebrati v časopisu Narodna Armija, zato lahko sklepamo, da so bile

resnične.

V drugi polovici 20. stoletja do miru na Bližnjem vzhodu ni prišlo, predvsem

zaradi hladne vojne v kateri sta glavna protagonista ZDA in SZ podpirali vsaka svojo

stran. ZDA se je postavila v bran Izraela in ga podpirala politično in vojaško, medtem ko

je Sovjetska zveza zavzela teze Arabskih držav. Organizacija združenih narodov bi

vsekakor morala bolj odločno posredovati in se zavzeti, da bi tudi Palestinci dobili svojo

državo, kot je bilo predvideno že ob nastanku Izraela. Kajti arabsko-izraelski spor se

vleče vse do današnjih dni in kljub različnim poskusom rešitve problema, še vedno ne

kaže, da bo kmalu rešen.

Misija UNEF I je bila prva misija OZN pri kateri je sodelovala Jugoslavija s svojo

vojsko. Kljub temu, da je tudi kasneje sodelovala v misijah OZN,175 ni nikjer drugje

imela tako veliko število vojaškega osebja kot pri UNEF I. Opravljena raziskava je lahko

175 UNYOM (United Nation Yemen observation mission) julij 1963 – september 1964, UNIMOG (United

Nations Iran-Iraq Observation Mission) 1988 - 1991, UNTAG (United Nations Transition Assistance

Group) april 1989 – marec 1990 v Namibiji.

64

zanimiv začetek podrobnejših raziskav o vlogi in pomenu sodelovanj Jugoslavije pri

mirovnih misijah OZN, ki so bile aktivne na nekaterih kriznih območjih, ter obenem bila

v drugi polovici 20. stoletja eden izmed protagonistov na mednarodnem prizorišču.

Vsekakor pa bo lahko misija UNEF I bolj podrobno prikazana in predstavljena, ko bodo

na razpolago tudi primarni arhivski viri, ki jih hrani Vojaški arhiv v Beogradu.

65

VIRI IN LITERATURA

1. Viri:

1.1. Časopis:

NA - Narodna armija, List Jugoslovenske narodne armije, letniki 1956, 1957, 1958,

1959, 1960, 1961, 1962, 1963, 1964, 1965, 1966, 1967. (Nahajališče: Narodna in

univerzitetna knjižnica, Ljubljana).

1.2. Internetni viri:

(01 – 2010) Revija Slovenska vojska:

- http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2003/sv03_05.pdf

(01 – 2010) Organizacija združenih narodov:

- http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/3354&Lang=E

- http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unefi.htm

resolucije: 997 (ES-I), 998 (ES-I), 999 (ES-I)

- http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=%20A/RES/999%28ES-I%29

Resolucije: 1001 (ES-I), 1002 (ES-I), 1003 (ES-I)

- http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=%20A/RES/1002%28ES-I%29

Zemljevid: razporeditev sil UNEF v Gazi

- http://unispal.un.org/UNISPAL.NSF/181c4bf00c44e5fd85256cef0073c426/663869f

9f3e01eb185256b9800701ccf?OpenDocument

(03 – 2010) Sand Dune

- http://www.batalhaosuez.hpg.ig.com.br/UnefWeeklyOct26th1962.htm

1.3. Ustni vir:

Baržić, Nikola (2008): Nikola Baržić, r. 1927, major v pokoju. Ustno izročilo.

Video zapis pri avtorju.

Kranjc, Marijan F. (2009): Marijan F. Kranjc, r. 1935, generalmajor v pokoju.

Ustno izročilo. Video zapis pri avtorju.

Zorc, Milovan (2009): Milovan Zorc, r. 1935, generalmajor v pokoju. Ustno

izročilo. Video zapis pri avtorju.

66

2. Literatura:

Babić, Manjolo (1988): Izraelsko – Arapski ratovi. Alfa, Zagreb.

Brown, Ashley (1985): Modern Warfare: From 1939 to the present day. Orbis

Publishing Limited, London, 247–256.

Churchill Randolph S., Churchill Winston S. (1967): The six day war. Heinemann

book, London.

Garb, Maja (2005): Mirovne operacije Organizacije združenih narodov, V: Jelušič

Ljubica (ur.): Mirovne operacije in vloga Slovenije. Založba Hermina Krajnc,

Ljubljana, str. 33–59.

Gažević, Nikola (ur.) (1975): Vojna enciklopedija. Redakcija vojne enciklopedije.

Beograd.

Ghali, Mona (1993): United Nations Emergency Force, v: Durch, William J: The

Evolution of UN peacekeeping: case studies and comparative analysis. Henry L.

Stimson Center, United States of America.

Korošec, Tomo et al. (2002): Vojaški slovar, Ministrstvo za obrambo Republike

Slovenije, Ljubljana.

Lošić, Alija (1968): Odred JNA na Sinaju u vreme izraelsko-arapskog sukoba 1967.

Moralno-politički i psihološki-sociološki aspekti držanja i ponašanja pripadnika

Odreda, Državni sekretarijat za narodnu odbranu, Uprava za moralno-političko

vaspitanje, Beograd.

Mates, Leo (1976): Međunarodni odnosi Socialistične Jugoslavije. Beograd, Bigz.

Marković, Zvezdan (2007): Jugoslovanska ljudska armada (1945 - 1991). Defensor,

Ljubljana.

Nešović, Slobodan; Petranović, Branko (1985): Jugoslavija i Ujedinjeni narodi.

Narodna knjiga, Beograd.

Nećak, Dušan (2002): Hallsteinova doktrina in Jugoslavija. Tito med Zvezno

republiko Nemčijo in Nemško demokratično republiko. Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete, Ljubljana.

Novak, Andrej (1969): Komu Palestina. Kriza na Srednjem vzhodu. Zbirka

Pričevanja, Mladinska knjiga, Ljubljana.

67

Novak, Andrej et al. (1981): Stoletje svetovnih vojn, Cankarjeva založba, Ljubljana,

str. 343 – 358.

Petrović, Vladimir (2007): Jugoslavija stupa na Bliski istok: Stvaranje jugoslovenske

bliskoistočne politike 1946 – 1956. Institut za savremenu istoriju, Beograd.

Pirjevec, Jože (1995): Jugoslavija (1918 – 1992): nastanek, razvoj ter razpad

Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Lipa, Koper.

Rikhye Jit, Indar (1978): The Sinai blunder. Withdrawal of the United Nations

Emergency Force leading to the Six Day War June, 1967. An International Peace

Academy Publication. Published by Oxford & IBH publishing Co. Calcutta.

Rosner, Gabriella (1963): The United Nation Emergency Force. Columbia University

Press, New York and London.

Tockić, Mehmed (1959): Odred mira – Zbirka reportaža. Beograd, Narodna armija.

BH - The Blue Helmets: A Review of United Nations Peace-Keeping. United Nation

Department of public Information, 1990 New York, str. 43 – 78.

Животић, Александар (2008): ЈУГОСЛАВИЈА И СУЕЦКА КРИЗА 1956–1957.

ИНСТИТУТ ЗА НОВИЈУ ИСТОРИЈУ СРБИЈЕ, Београд. (Životić Aleksandar (2008):

Jugoslavija i Suecka kriza1956-1957. Institut za noviju istoriju Srbije, Beograd).

68

PRILOGA

Intervju z udeleženci misije Prvi intervju je bil opravljen z majorjem v pokoju Nikolo Baržić, ki je bil v Egiptu

v 5. odredu in sicer od novembra leta 1958 do maja 1959 kot komandir čete. Nato sledi

intervju z generalmajorjem v pokoju Marjanom F. Kranjcem, poveljnikom vojaške

policije 12. odreda v Egiptu leta 1962 ter intervju z generalmajorjem v pokoju

Milovanom Zorcem, ki je bil pribočnik poveljnika v zadnjem 22. odredu leta 1967.

1 Intervju s komandantom čete v 5. Odredu Nikolo Baržić176

Kdaj ste odšli na Sinajski polotok? V sklopu Jugoslovanske narodne armije (JNA), ko je še obstajala Jugoslavija,

smo pod okriljem Združenih narodov (ZN) odšli na Sinajski polotok, na mejo med

Izraelom in Egiptom. Medtem, ko so Egipčani priznavali naše enote United Nation

Emergency Force (UNEF) jih Izraelci niso, tako da nismo smeli prečkati Egiptovsko-

Izraelske meje.

V Egipt sem odšel novembra leta 1958 in sem ostal do maja 1959, saj je mandat

posamezne misije trajal okoli 6 mesecev in nato smo se zamenjali. Po činu sem bil

komandir čete netrzajnih topov. Bilo nas je okoli 700 in to je bil neki združeni odred. Tu

so bile: pehotne enote, tehnične enote, enota za komunikacijo...

176 Major v pokoju Nikola Baržić se je rodil 30. marca 1927 na otoku Vis. V drugi svetovni

vojni je leta 1943 star komaj 16 let pristopil k partizanom in se v naslednjih dveh letih do konca vojne boril proti okupatorju in sodelavcem. Vojna pot ga je vodila po Bosni, skupaj s sovjetskimi vojaki je sodeloval pri osvobajanju glavnega mesta Jugoslavije Beograda, nato se je boril na sremski fronti, konec vojne pa je dočakal v okolici Zagreba, kjer je njegova enota lovila ostanke kvinzliških enot tretjega rajha - ustaše. Od tu se je njegova proletarska divizija preselila v zaledje Trsta, bolj natančno se je njegova brigada namestila v Bazovici vse dokler jih niso znova premestili v Grosuplje. Tam se je udeležil tudi prvih svobodnih volitev za ustavodajno skupščino v novi Jugoslaviji.

Po končani vojni je v novembru 1945 odšel v Vojaško akademijo v Beograd, kjer je ostal do 1947 od tam pa so vse udeležence razporedili po enotah. Takrat so ga poslali v Logatec, kjer je ostal dva meseca, nato so ga konec novembra 1947 poslali v Novo mesto. Naslednjih nekaj let so ga selili po vojašnicah, tako da je bil nekaj časa v Ljubljani, Zagrebu, Novem mestu, Podgradu, vse dokler se ni leta 1950 njegov polk preselil v Ptuj. Spomladi leta 1950 je odšel na dodatno usposabljanje v Sarajevo. Nato pa je leta 1952 prišel v Maribor, kjer je ostal vse do leta 1961. Med tem obdobjem je dobil ukaz od komande brigade, da mora na misijo v Egipt. Tako je konec leta 1958 in na začetku leta 1959 bil komandir čete v jugoslovanski misiji pri UNEF na Sinajskem polotoku. Leta 1961 so ga še zadnjič premestili v Novo mesto, kjer se je leta 1971 upokojil. Za svoj prispevek v narodnoosvobodilnem boju je prejel odlikovanje red za pogum in red zaslug za ljudstvo III. razreda. Poleg tega je prejel medaljo miru UNEF ter medalje za 10, 20 in 30 let služenja v JLA.

69

Mi, starešine z višjimi čini (komandir čete, komandir odreda in častniki štaba)

smo iz Jugoslavije odšli z letalom iz Beograda, tisti z nižjim činom, pa so šli z ladjo iz

Reke. Mi smo šli z letalom iz Beograda, ustavili smo se v Atenah in nato nadaljevali pot

do El Arisha. Tam so nas dočakali pripadniki iz prejšnjega kontingenta. Nazaj sem tudi

jaz šel z ladjo iz Port Saida do Reke. Po činu je bil nad menoj komandant Odreda

podpolkovnik Mirko Žutič, jaz sem bil odgovoren njemu. Jaz kot komandir čete in on

smo direktno komunicirala in on kot vojni starešina mi je ukazoval. Nad njim je bil

komandant mednarodnih sil general Burns iz Kanade. Njihova baza je bila v Gazi, na

teritoriju Egipta. Naša baza pa je bila blizu El Arisha na Sinaju. Od tam smo odhajali po

naših nalogah.

Slika 2: Nikola Baržić (stoji šesti z leve strani) s svojo četo na Sinaju

Vir: Album Nikole Baržić

Kako je izgledala vaša glavna baza?

Našo bazo je delila železnica in cesta, ena poleg druge za linijo Gaza – El Arish –

El Quantara. Na levi strani je bila komanda Odreda, kino, vojaški klub, straža, medtem

ko je bilo na desni strani menza, vojaška kuhinja, ambulanta, stadion, parkirišče in šotori

70

od vojakov. Tukaj od zadaj so bili majhni hribčki in tam smo imeli ambulanto, bolnico in

kuhinjo.

Slika 3. Pogled na glavno bazo Odreda

Vir: Album Nikole Baržić

Katere so bile vaše naloge?

Glavna naloga je bila, da smo nekakšna »tampon zona« med izraelskimi in

egipčanskimi silami, da bi s tem preprečevali spore med njim, saj je med njimi v

preteklosti prišlo do vojne. Izrael je napadel Egipt in nato so Združeni narodi odredili te

mednarodne sile UNEF. Te sile so sestavljali pripadniki iz več držav. Tukaj so bili

Indijci, Kanadčani, Švedi, Norvežani...vse skupaj nas je bilo iz okoli petih ali šestih

držav.

V El Arishu smo varovali letališče in potem smo odhajali na Marine se je klicalo,

kjer so Kanadčani, ki so bili piloti, imeli svoja letala in tam smo mi varovali letališče ter

nadzorovali mejo. Od egiptovske gore na Sredozemskem morju pa vse do Akapskega

71

zaliva na jugu smo imeli 4 obmejne stražarnice oziroma postaje na katerih so bili

razdeljeni naši vojaki, ki so kontrolirali mejo med Izraelom in Egiptom. Varovali so

mejo, da ne bi prišlo do spopadov med njimi. Sproti bi nosili tudi hrano za obmejne

stražarnice. Letalo je pristalo nad Akapskim zalivom, kjer smo imeli to stražarnico in

potem bi popoldne znova vzletelo ter se vrnilo po isti poti nazaj v El Arish. Če je bilo

potrebno na primer, če je nekdo zbolel, ali pa če je šlo za kako zamenjavo, bi ga to letalo

pobralo, tako da bi izkoristili sproti to letalo.

Enkrat sem šel v izvidnico z enim mlajšim pilotom iz Kanade. Bila sva sama v

kabini letala, on je pilotiral letalo, jaz pa sem opazoval, imel sem nalogo da opazujem

mejo, če jo je kdo od izraelske vojske prekoračil. Imel sem karto terena, če sem karkoli

videl sem moral označiti na karti in potem, ko smo prišli nazaj poročati. Vse je bilo ob

meji Egipta in Izraela vendar nismo smeli kršiti zračni prostor Izraela ampak smo smeli

leteti samo na egipčanski strani. Eno popoldne, ko sva se vračala iz izvidnice, me je pilot

prosil, če lahko prižge cigareto in zato mi je predal krmilo letala. Vzel sem krmilo in ga

začel obračati oz. sem ga usmeril proti zemlji in letalo se je obrnilo proti tlom in potem je

on takoj interveniral in se je začel smejati. V izvidnico sem šel večkrat, vendar niso bili

vedno isti piloti, v glavnem smo šli komandirji čet in štabni častniki.

To so bila majhna letala, ampak lahko so sprejela okoli 10 oziroma 15 ljudi.

Spomnim se, ko smo se vračali in so za Kanadčane snemali en film, zato je pilot delal

različne akrobacije z letalom. Takrat je bilo nekaj vojakov v trupu in eden izmed njih je

ves čas bruhal, ker mu je bilo slabo. Saj je pilot izvajal obrušitev, med tem ko so ga od

spodaj snemali, kot da bombardira.

72

Kaj ste počeli v prostem času? V prostem času smo igrali nogomet, gledali smo kakšne filme in potem so bile od

časa do časa tudi kakšne prireditve. Prišle so kakšne kulturne skupine iz vseh

kontingentov in potem so nastopale po vseh teh bazah. Tako, da smo tudi mi imeli pevce

iz naše države iz Zagreba, Beograda, Sarajeva in so nastopali pri nas posebej v naši bazi v

El Arishu. Imeli smo tudi skupne predstave, ki pa so se odvijale na letališču v El Arishu,

v hangarju. Tako so hodili po nastopih v različnih bazah.

Dvakrat smo šli tudi na dopust. Enkrat smo šli v Kairo in drugič v Beirut v

Libanon. Ker sem jaz moral pripravljat misijo za na mejo in sem imel teh priprav kar za

nekaj časa nisem mogel iti na dopust, takrat ko so šli ostali. In smo potem jaz in še ena

skupina šli izredno za 5 dni v Bejrut. Smo šli z letalom UNEF iz El Arisha do Gaze, nato

pa iz Gaze z navadnim letalom v Beirut, preko Izraela.

Slika 4: Pripadniki Odreda plešejo kolo Slika 5: Praznovanje novega leta 1959

Vir: Album Nikole Baržić Vir: Album Nikole Baržić

Enkrat, ko smo mi pripravili sprejem, ne vem ali je bilo za Dan Armije ali je bilo

za 29. november, ko so k nam prišli Kanadčani, ne samo oni saj bi mi poklicali vse in

nekateri bi prišli v večjem številu, nekateri v manjšem in enkrat so se Kanadčani pri nas

napili. Mi smo imeli tisto našo znano žganje šljivovico in oni so jo zelo radi pili. Mi

komandirji enot smo jo imeli v naših šotorih, v zabojih in se je čuvalo za take posebne

priložnosti, ko je prišel kolega istega ranga iz drugega kontingenta na obisk. Tako je

73

enkrat prišel ta kolega Kanadčan, kateri je bil mojega ranga, komandir enote in potem so

se napili, niso bili sposobni da gredo nazaj v svojo bazo in so prespali v naši bazi. Seveda

pa je nastal problem kako bomo spali. Potem je vsak vzel komandirja svojega ranga, tako

je ta kolega spal v šotoru na prostoru od četnega starešine, on pa je spal zgoraj z ostalimi

komandirji vodov in častniki. Ta Kanadčan pa je spal na njegovem prostoru in je bil

totalno pijan. Potem smo, ko se je zjutraj streznil, pomalicali, nekako smo se

sporazumevali kot smo vedeli in potem so odšli.

K nam na obisk je prišel tudi Generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld.

Rokoval se je z nami starešinami, zanimalo ga je kako poteka delo ter si ogledal tabor.

Slika 6: Generalni sekretar na obisku v Mali Jugoslaviji leta 1959

Vir: Album Nikole Baržić

Imeli smo tudi kino, ki je bil narejen z lesenimi sedeži in kino je bilo vsak večer.

Gledali smo filme, po večini so bili angleški in ti tuji, včasih je bil tudi kak naš film,

ampak po večini so bili angleški. In potem bi nam prevajalci prevajali. Imeli smo štiri

prevajalce in potem bi tisti, ki je bil dežuren med posameznim filmom prevajal. Tako

smo mi to pač gledali in poslušali. Kanadčani so nam naredili kasneje tudi novi kino,

ampak ga niso še dokončali med tem, ko sem jaz bil tam.

74

V bazi smo imeli vojaško-politična predavanja in streljanje. V glavnem pa smo

čistili tehniko, da je bila brezhibna, predvsem zaradi peska, ki ga je veter raznašal. Temu

se je posvečalo veliko pozornosti, saj je bilo veliko tehnike pokvarjene in je general

Burns vedno govoril, da mora bit tehnika čista. Sam je hodil po enotah v kombinezonu in

se zavlačeval pod vozila, kljub temu da je bil že malo starejši.

Slika 7: Komandir čete predava svojim vojakom, v ozadju del tabora

Vir: Album Nikole Baržić

Kako so vas sprejeli domačini?

Egipčani so nas sprejeli zelo dobro in tudi mi smo njih spoštovali. Spomnim se

enega primera, ko smo mi čakali v mestu El Quantara, kjer je bil most preko Sueškega

kanala, ki se je razstavil na dva dela, tako da so lahko ladje prehajale iz Port Saida do

Sueza ali pa obratno, kasneje pa se je zopet združil, da smo lahko mi z našimi vozili

prečkali kanal. Tako, da smo mi večkrat čakali v koloni dokler niso šle ladje mimo in

koliko smo bili mi več cenjeni, saj so tukaj z nami čakali tudi Kanadčani in ostali in če

smo bili mi od zadaj v koloni so nas vedno vzeli naprej, da gremo pred ostalimi. Posebno

Kanadčane niso marali preveč, saj so jih oni podcenjevali in se arogantno obnašali,

75

medtem, ko smo mi z njimi sodelovali. Mi smo vedeli, da smo mi na njihovem teritoriju

in da moramo biti gostoljubni tukaj z njimi, saj je to njihova država in da smo mi tukaj

začasno. Tako, da smo mi imeli več ugleda kot ostali. Takrat je bil na oblasti v Egiptu

tudi predsednik Naser in seveda Tito v Jugoslaviji. Med državami so bili dobri odnosi, pa

tudi Tito je bil na obisku pri Naserju in Naser pri Titu in tako so Egipčani predvsem

starejši in otroci govorili »Tito – Naser sava, sava«, da sta Tito in Naser prijatelja. Stisnili

so roke in jih dvignili ter govorili »Tito – Naser, sava, sava«, tako da so tudi preko tega

izražali kako so cenili to. Potem so govorili tudi Jugoslav, Jugoslav, saj nam je na

uniformah pisalo, oziroma smo imeli tiste oznake. Na eni roki smo imeli UNEF, na drugi

pa smo imeli zastavo naše države.

Beduini so nas tudi večkrat prosili, da jim damo vodo. In kako jim ne boš dal

vode, če jo prosijo. Imeli so nas radi, predvsem ta naš bataljon v odnosu na Kanadčane in

tudi v odnosu do ostalih, predvsem zato, ker smo mi tudi za njih skuhali kotel hrane in ko

smo hrano delili našim vojakom smo jo delili tudi njim, vendar to UNEF ni smel vedeti,

npr. da bi vedel general Burns v štabu v Gazi. Ker pač mi to ne bi smeli počet. Tudi

zdravili smo jih, dajali smo jim zdravila iz naše ambulante. Recimo prišli bi starejši ljudje

Beduini z otroci kot na pregled. Potem smo jim mi dajali zdravila.

No če se vrnem na hrano, se je kotel hrane kuhal vsak dan za kosilo in potem bi se

tudi oni postavili v vrsto. Recimo, tukaj delimo mi hrano za vojake, tam pa drugi kuhar

deli hrano njim. Tudi oni so se postavili v vrsto in bi reveži prišli s temi posodami,

vendar jih niso oprali od včeraj in potem bi jih dežurni častnik, ki je bil tu, kaznoval, tako

da je moral iti oprat posodo. Mi smo jim pripravili tudi vodo, da so imeli kje oprati. No in

tako jih je dežurni častnik kaznoval, da ga seveda nauči reda. Moral je iz vrste npr. ker je

hotel da bi dobil prvi hrano zato je moral iz vrste, oprat posodo in potem je bil zadnji v

vrsti. Na tak način smo jih naučili, da so prihajali s čistim posodami. Zato so nas imeli

radi, ker smo jim dajali hrano, zdravila za razliko od Kanadčanov, ki so bili zelo grobi do

njih, bili so prepotentni.

So vam domačini povzročali kakšne nevšečnosti?

Kanadčanom so ukradli orožje, ker niso dobro pazili, so jim ukradli puške.

Ukradli pa so ga tudi nam in sicer dve granati. Ne takrat, ko sem bil jaz tam ampak, prej

76

pred menoj, ko je bil četrti komandir, katerega sem jaz zamenjal. On mi je povedal, da

manjkajo dve granati, to je bilo v zapisniku. Ti Beduini so se lahko tudi maščevali, če si

se grdo proti njim obnašal. Ampak nas so imeli zelo radi, ker smo jim pomagali.

Ali je prišlo do spopadov ali kakšne nesreče?

Dokler smo mi bili tam ni prišlo do nobenih spopadov. Prišlo pa je do kakšnih

nezgod. Recimo v moji četi je eden vojak razbil letalo, zaradi nediscipline. Šlo se je za

enega vojaka iz enote v Mariboru, kjer sem bil jaz. Njega je komandir odredil kot

dobrega vojaka, saj se je to določalo po armijah. Odredi so bili formirani po armijah.

Recimo eden odred bi dala peta armija, recimo zagrebška, eno sarajevska, eno

beograjska, eno skopska in potem bi se iz teh enot izbralo po en vojak ali pa dva vojaka

iz polka ali pa en starešina.

Mi smo imeli tam na letališču štiri oziroma pet stražarskih menjav po noči in bila

sta dva razvodnika, saj je bilo to ogromno letališče in je bilo potrebno dosti časa da se to

zavaruje. Kanadčani so imeli letala za izvidnico in zvečer, ko so končali bi morali letala

pospravit v hangarje in zakleniti hangar ter ga zjutraj ko pridejo zopet odpreti. Po noči pa

so tu stražili vojaki. In takrat niso zaklenili hangarja za seboj. In ko je bil ta vojak na

straži pri tem hangarju. Eno letalo je bilo že pripravljeno za naslednji dan, torej pred

letalom je bil tisti avto s pomočjo katerega spravijo letalo na stezo in pospravijo zvečer v

hangar, vse je bilo pripravljeno, tako da ga samo povlečejo iz hangarja na stezo. Tudi

avta niso zaklenili. In ta vojak na straži, ki ni vedel kaj bi počel od dolgčasa je vstopil v

hangar, se v sedel v avto, je bil odklenjen in on ga je lepo prižgal. Ker ni imel izkušenj je

pohodil plin in avto je šel vzvratno. Na avtu je bil nekakšen zaboj in tisti zaboj je udaril v

krilo letala, ga razbil, pretrgal instalacije. Sproti je pa tudi svojo puško zlomil.

Ni vedel kaj naj naredi, zaprl je hangar za seboj in ko je prišla zamenjava straže,

se je vrgel na tla in začel stokat kot da mu je slabo. In naj bi tako sproti zlomil puško. Ti

so ga takoj odpeljali v ambulanto, da ga pregledajo. Zdravnik ga je pregledal ampak ta

vojak mu ni ničesar hotel povedati. Mene pa niso hoteli priti zbuditi po noči tako, da so

me šele zjutraj obvestili. Takoj sem odšel v ambulanto pogledat, ter da ga bom izprašal

saj so mi rekli, da je zlomil puško. Vendar ne moreš ti na ta način zlomiti puško, da padeš

77

na njo. Tudi meni ni ničesar hotel povedati. Jaz sem potem obvestili komandanta Odreda

Žutić Mirko mu je bilo ime.

Vse je bilo v redu dokler niso prišli zjutraj Kanadčani na delo. Zjutraj je bilo

potrebno leteti na izvidnico in ko so odprli hangar so imeli kaj za videti. Razbito letalo,

prekinjene komande, prebito krilo, avto uničen od zadaj... Ničesar se niso dotikali, ampak

so obvestili svoje nadrejene potem pa tudi nas. Jaz in še en častnik sva šla tja, da vidiva

kaj se je zgodilo. Kanadčani so pa bili veseli, da se je to nam zgodilo, da kako smo mi

nedisciplinirani. Potem so oni to slikali s fotoaparati in so se šalili. Tam smo naredili

zapisnik, kateri je potem šel v štab UNEF v Gazo in to je šlo pač na stroške UNEF.

Potem mi je tisti vojak priznal kako je puško zlomil. Kasneje sem ga tudi srečal v

Mariboru.

Enemu vojaku se je pa zmešalo, izgubil je pamet in sicer, ko smo bili na dopustu

v Kairu. Že ko smo šli so šli vojaki, starešine, podčastniki in to je bilo strogo razdeljeno.

Mi častniki smo bili v hotelu Intercontinental, eden dober hotel v Kairu, podčastnikji so

bili v posebnem hotelu, vojaki pa spet v posebnem hotelu, vse je bilo ločeno. To je bilo

po hierarhiji in vse je plačal UNEF. Mi smo bili tam okoli 14, 15 dni in smo si ogledovali

muzeje, živalski vrt, džamije, potem smo lahko šli, kdor je dodatno plačal še v

Aleksandrijo. No in v Kairu je bilo te prostitucije ampak to se je vojakom vse povedalo in

razložilo na kaj bodo naleteli. Vojaki so morali bit v uniformah, mi častniki pa smo lahko

šli v uniformi ali pa v civilni obleki. Jaz sem si kupil eno obleko v El Arishu in tako sem

ponekod bil v uniformi po nekod pa v civilu.

Ena skupina vojakov inženirske čete je šla v eno javno hišo, neko privatno hišo in

ti trije, štirje vojaki so se tam pogajali, da bodo imeli ženske, vendar pa so jih ti iz hiše

hoteli oropati. Hoteli so da plačajo vendar da ne bodo nič imeli od tega. Tako so začeli

sumiti, da je tu nekaj narobe, vendar pa je eden že šel notri in ostali so pobegnili, ta eden

je pa ostal. In potem so ga izgleda ti Arabci iz te hiše pretolkli in njemu se je zmešalo. Je

uspel nekako pobegniti, ampak je obolel na živce. Ostali so ga čakali nekje odzunaj in

takoj ko je prišel so videli da je z njim nekaj narobe. In ko je prišel v bazo se je samo

smejal in ni mogel vršiti nobene dolžnosti in tako so ga poslali domov v Jugoslavijo.

78

Potem se je pozdravil, ni več prišel nazaj ampak so pisali da je ozdravel. Kot pravim

vsega je bilo, v vojski se vse dogaja.

Kako ste vi gledali na Izraelce?

Mi z Izraelci nismo imeli stikov, oni nas niso priznali. Mi smo jih kritizirali, ker so

skupaj z Angleži in Francozi izvedli agresijo na Egipt, zaradi kanala, katerega je Naser

nacionaliziral. Tu so intervenirali Združeni narodi in so se morali umakniti.Tega tudi niso smeli

narediti, napasti eno suvereno državo, takšno je bilo naše mišljenje. Zato smo tudi šli

pomagati Egiptu, nismo odobravali, da so to tako naredili. Potem so tukaj bili tudi

begunci Palestinci. Spomnim se da smo mi za njih zbirali prostovoljne prispevke od naše

plače in jim dajali. Saj so bili v begunstvu v Gazi in po teh mestih. Pregnali so jih iz

svojih »ognjišč« kar nismo odobravali in zato smo šli dol.

Kdaj ste dobili medalje?

Medalje smo dobili nekako pred odhodom. Komandant UNEF general Burns je

osebno podelil medalje nam, komandirjem, mi pa smo kasneje delili vojakom in

desetarjem. Poleg medalje smo dobili tudi spominski krožnik, ki prikazuje katere sile so

bile pri UNEF. Takrat, ko sem bil jaz, ni bilo Fincev in Brazilcev.

Slika 8: Četa komandanta maršira pred Generalom Burnsom

Vir: Album Nikole Baržić

79

2 Intervju z poveljnikom vojaške policije 12. Odreda Marjanom F. Kranjcem177

Kako je potekal izbor za misijo?

Izbrali so boljše starešine, odlične vojake, podčasnike oz. kdor je bil dober. To je

bila tudi ena vrsta priznanja za dotedanje delo in ob enem tudi socialna nagrada. Zato ker

vsi, ki smo bili tam, časniki smo zaslužili toliko, da smo si lahko kupili en lep, dober

avto. Ampak, že ko smo odhajali so nam rekli, da so carine že ukinili in mi prvi nismo

mogli kupiti avtomobila. Vsi ostali do naše 12. smene so lahko kupili avto in to zelo lep

avto srednjega razreda. Jaz vem da sem načrtoval neki Audi DKV junior, to je bil takrat

moderen avto, ravno toliko sem zaslužil in ko so nam rekli, da ne bomo smeli kupiti

avtomobile, sem si kupil vso belo tehniko v stanovanju. Tako, da sem imel prvi televizor,

prvi sem imel pralni stroj pa take stvari in eno, dva tri meseca sem imel gužvo v

stanovanju saj je pol bloka je hodilo k meni gledati televizijo.

Zanimivo je, da so nam, vsem znižali en čin, zaradi tega da prihranijo, da

Jugoslavija prihrani nekaj denarja. Tako, da smo nosili tisti čin, po katerem smo dobivali

plačo. V Zagrebu smo imeli nekajmesečne priprave npr. politične, vojaške, strelske...

kompletno urjenje in tam smo še nosil svoj čin, jaz sem bil kapetan, vendar pa si je moral

177 (03 – 2010) Osebna stran Marjana F. Kranjca: http://users.volja.net/marijankr/avtor.html Marjan F. Kranjc se je rodil »15. januarja 1935 v Kumanovu v Makedoniji, od koder so ga z družino leta 1941 bolgarske okupatorske oblasti “izgnale” v Slovenijo. Osnovno šolo je končal pri Sv. Juriju ob Ščavnici, nižjo gimnazijo pa v Gornji Radgoni. Na obeh šolah je bil načelnik pionirskega odreda. Sodeloval je na prvi delovni akciji v Sloveniji – Pesnica 1946. Višjo gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer je bil sekretar mladinske organizacije, osmi razred z veliko maturo pa je končal v Kočevju. Prejel je gimnazijsko Prešernovo nagrado za literarno delo in razpravo Tretja pot v socializem.V Beogradu je med 1954–1957 obiskoval Vojaško akademijo JLA in jo končal s prav dobrim uspehom, pehotno smer pa z odličnim, kot drugi v rangu. Poleg raznih tečajev (vojaške policije, varnosti, angleščine) je od 1966–1968 končal Višjo vojaško akademijo in leta 1980 Šolo ljudske obrambe, obe z odličnim uspehom. Služboval je v garnizijah Bileća, Šibenik, Split, Pula, Ljubljana in Bitolj. Prvi dve leti je bil vodni poveljnik v Šoli rezervnih častnikov v Bileći, nato pa poveljnik vojaške policije v Šibeniku in 12. odreda JLA na Sinaju. Od 1962 do 1987 je bil nepretrgoma v Varnostni službi JLA, zadnja tri leta tudi kot načelnik Oddelka vojaške varnosti 9. armade v Ljubljane. Od 1987 je bil na generalskem položaju, najprej kot načelnik Operativno-učnega oddelka 9. armade, zastopnik načelnika štaba 9. armade in glavni vodja Skupine za ukinitev 9. armade v Ljubljani. Izpit za čin generalmajorja je junija 1989 položil s prav dobrim uspehom, nakar je bil premeščen v Bitolj, na položaj načelnika štaba in obenem namestnika poveljnika 41.korpusa. V čin generalmajorja je bil povišan decembra 1989 po ukazu in s podpisom takratnega predsednika Predsedstva SFRJ Janeza Drnovška. Septembra 1990 je bil upokojen na lastno zahtevo in se je vrnil k družini v Ljubljano. Je nosilec šestih vojaških mirnodobnih odlikovanj, medalje miru UNEF in zvezne Plakete varnosti (za 25 let službovanja). Po uradni dolžnosti je napisal več strokovnih člankov, ki so bili objavljeni v Vojnem delu in internih zbornikih. Po upokojitvi se je posvetil vojaški publicistiki.«

80

takoj, ko smo prišli na ladjo, vsak odvzeti eno zvezdico, en čin zmanjšat. Lepo je bilo, 6

mesecev, jaz sem bil 7 mesecev praktično, tisti ki smo šli z letalom nazaj smo bili

dejansko 7 mesecev.

Kako ste odšli v Egipt?

Bil sem v 12. odredu. V Egipt smo prišli z ladjo Jugoslavija. Z Jugoslavijo smo šli

po zelo nemirnem Sredozemskem morju, tako da smo se morali na Kreti zaustavit in

počakati eno noč, da se je vihar pomiril in potem smo nadaljevali. Mi smo prišli nekje 6.

junija smo prišli v Port Said in tam smo se izkrcali. Ker sem moral predati to vojaško

policijsko odgovornost in poučiti svojega naslednika, ki je prišel z ladjo, sem se nazaj

malo kasneje vrnil z letalom. Nekatere dolžnosti smo predajal, recimo komandant je

predajal, pa še nekateri, ki smo imeli take dolžnosti, tako da smo potem šli nazaj z našim

transportnim vojaškim letalom. Lep polet je bil iz El Arisha, saj je El Arish imel

egiptovski vojaški aerodrom in najprej smo pristali v Atenah v Grčiji. Malo smo si jih

ogledali, kolikor smo imeli časa za ogled nekropole. In ko smo poleteli iz Aten so se

odprla letalska vrata in vsa prtljaga naša in to dragocena npr. magnetofoni... in ostale

stvari je vse začelo drseti proti vratom. Na srečo je nekdo hitro stekel k pilotu in ko je

pilot videl, da so vrata odprta je samo ta desni zavoj napravil, tako da je prtljaga padla na

nas praktično, nato je eden od kopilotov mehanikov zaprl vrata. Tako da smo prtljago

srečno pripeljali domov. Je pa bilo zanimivo zaradi tega, ker bi lahko imeli nesrečo, saj bi

lahko letalo strmoglavilo.

Kako se je odvijal vaš vsakdan, kakšna je bila hrana, oprema?

Kakšnega posebnega dela nismo imeli, razen da smo varovali tabor. Jaz sem delil

svojo barako z enim komandirjem. On je bil na eni strani, jaz pa na drugi. To se pravi

vsak je imel polovico. Notri sva imela vsak svojo posteljo, delovno mizo in eno par

stolov, če je kdo prišel na obisk, da se je lahko usedel. Ostala oprema je bila skromna, no

pa ena železna omara je bila. Kot doma v Jugoslaviji, nič posebnega ni bilo, edino

največjo preglavico so nam delale stenice. Barake v taboru so bile zidane, imele so lesene

tramove in bitumenske plošče za streho. V tramovju je bilo polno stenic in stenice so

zvečer padale na tla. Mi v svojem vodu smo rešil problem s tem, da smo ožgali tramove

81

in s tem smo ožgali tudi stenice. Drugače smo dezinfikcirali, škropili z nekimi sredstvi, ki

so pomagala 14 dni. Ko smo se zvečer ulegli smo čutili, da nekaj pada po nas in naenkrat

se je začelo to plaziti po nas. Stenic je mrgolelo, tako da smo hodili ven na prosto in jih

trebil. Eden drugemu obirali in je bilo prav neprijetno. Mi smo tramove ožgali, tako da so

bili skoraj črni in potem smo pa hitro pogasili z gasilskimi aparati in nismo imeli nobene

stenice več. Ostali so vsi morali vsake 14 dni dezinfikcirati, sicer pa veste vsakih 14 dni

dezinfikcirati je bilo hudo, tako da smo jih mi uničili in jih nismo imeli več, ne vem zakaj

niso k nam priletele v tiste ožgane tramove, ker jim duh ni odgovarjal. Najprej so pri

meni zažgal, da smo naredili preizkus. Sem prvo noč fino prespal in sem potem dovolil,

da so še eno barako ožgali, kjer so spali vsi ostali. Sej nisem imel dosti ljudi. Vod je bil

sestavljen od 12 vojakov in 6 podčastnikov. Vsak podčastnik je vodil eno patruljo, če se

je pa kam šlo je imel dva vojaka, eden pa je vedno bil dežuren.

Lepo smo živeli, naporno ni bilo, rekreacije so bile, malo je bilo to daleč od

doma, pošta je malo prihajala z nekaj dnevno zamudo ampak nič posebnega. Bolnih

nismo imeli, kakih večjih nesreč nismo imeli. Hrana je bila pa perfektna. Hrana je bila

perfektna moram, vam reč. Glavni kuhar je bil kuhar iz beograjskega hotela Metropol.

Najboljši hotel je bil takrat. Mojster ena in pol.

Da vam povem to zgodbo. Prišel je generalni sekretar združenih narodov U Tant

in jaz sem moral njegovo limuzino s patruljo spremljat. Ko smo s komandantom

sestavljali meni, smo se odločili za ribe. Jaz sem šel v El Arish po ribe in v celem El

Arishu nisem našel rib. Edino na enem mestu sem našel neke ribe, v katerih je že nekaj

malo migalo notri, neki črvi so bili že v ribi. Jaz sem prinesel tisto nazaj in kuhar me

pogleda, kaj ti to misliš to dat sekretarju Združenih narodov. Ne bom mu jaz dal, ti mu

boš skuhal. Črve odstrani kakor veš in znaš. Pravi on meni, da naj nič ne skrbim, da je

imel tudi že hujše stvari in je napravil od tistih rib strašno pojedino. Tako, da ga je U Tant

zelo hvalil in mu dal v zahvalo neki zlatnik ali nekaj, saj veste nekaj so vedno delili. Mi

smo se samo smejali.

Naš komandant je hodil v Gazo, kjer smo imeli tudi našega polkovnika, takrat je

bil sedanji general Branko Jerkič. Sam sem bil večkrat pri njemu, on je bil predstavnik

vlade SFRJ pri ZN za naš Odred, v komandi teh sil, tako da je bil pred našim

komandantom. On je bil tam eno leto, medtem, ko so naši komandanti bili pol leta. Jaz

82

sem ponavadi službeno pošto nosil za tega našega predstavnika v Gazo, ki je imel

razpolago kompletno vilo.

Potem je bilo tudi veliko podkupovanja z različnimi darili. Lahko si prodrl kamor

koli ampak vedno s steklenico viskija ali pa boksom cigaret. Brez tega se ni dalo. Jaz sem

imel v svojem džipu vedno zalogo viskija in cigaret. In vedno sem moral kakšno uslugo

zahtevat predvsem zaradi hitrosti. Saj bi se dalo pregovarjat, sej bi nas spustili, ampak če

ste hoteli hitro opravit samo s podkupnino. To je bila posebnost, brez tega se ni dalo nič

doseči. Če ste hoteli bilo kakšno uslugo, tudi privatno, samo z škatlo cigaret največ z

boksom, boks ima deset škatel, to je bilo osnovno pravilo podkupnine, oziroma ena mala

korupcija je bila. Ampak brez tega se ni dalo, oni so na ta račun živeli in tudi tihotapili.

Namreč včasih so nam tudi egiptovski častniki delali preglavice in niso kaj pustili, tako

da smo jim morali dati kakšna darila. Tako da so nam šli na roko, predvsem zaradi daril

ne pa zaradi tistega političnega prijateljstva Tito - Naser – Nehru. No tudi zaradi tega, vsi

so hvalili to, ampak ob enem so pa tudi zahtevali. Tako smo jih razvadili.

Zaradi preprodajanja cigaret je od naše smene dalje to darovanje imel pod streho

komandir vojaške policije, od mene naprej. Samo komandir vojaške policije, samo on je

lahko to delil, obračunaval. Jaz sem moral pisat poročila še pa še. Komu sem dal, zakaj

sem dal, koliko sem dal, kaj je še hotel itd. Tako, da smo en strog režim uvedli, sem ga

sam sestavil, da se ni dalo več goljufati. Če je kdo kaj hotel, je moral priti k meni in sem

mu moral jaz osebno nesti. Prej si je pa vsak častnik izmišljeval in smo kasneje izvedeli,

da so vojaki pri nas kupovali po tisti naši nižji ceni, zunaj pa so jih prodali po polni ceni

in s tem so zaslužili še pa še. Jaz sem napravil en sistem tako, da so lahko samo

komandant in komandir vojaške policije delila darila. Komandant je, kar se daril tiče

vedno mene klical, tako da sem jaz tisto nosil okrog. Ker sem bil kapetan sem navadno

tudi z njimi hodil. Tako, da sem na guvernerjevo večerjo bil poleg komandanta povabljen

tudi jaz pa nihče drug. In seveda za darilo sva odnesla 5 škatel viskija po 24 steklenic,

veste kaj je bilo to, samo za ta banket smo dali, dali ne prodali, to je darilo. Koliko je bilo

cigaret, se zdaj niti ne bom točno spomnil, ampak vem da jih je bilo veliko. A brez

guvernerja si marsikaj ne bi mogli privoščiti, ne kakšne izlete in tako naprej. Ali pa

recimo mi smo lahko imeli tudi strelske vaje, kar drugim niso dovolili, enostavno niso

smeli.

83

Uniforme smo imeli narejene posebej za dol. Vsi kontingenti smo imeli enake,

zdaj kdo jih je izdeloval mislim, da Američani ali pa Kanadčani, prav za tiste letne čase.

Imeli smo tudi modre baretke. Seveda kot komandir policije sem imel tudi čelado, ko

smo bili na nalogi.

To se pravi hrana je bila odlična, kuharja smo imeli odličnega, pijače smo imeli

enkratne. Takrat smo se prvič srečali z džusom, prej džusa mi v Jugoslaviji nismo videli.

Tam smo prvič naleteli na džus in druga posebnost je bil led v vodi. Iz hladilnika smo si

vzeli ledeno pijačo, pa še led smo si dali notri, ker se drugače ni dalo v tisti vročini.

Recimo po kosilu je navadno vsak od nas popil en liter džusa. Južnega sadja smo imeli

kolikor hočete, banane, pomaranče... Ker je bilo zunaj tako vroče smo si v sok nametali

ogromno ledu. Jaz sem imel hude težave, ko sem se vrnil v Jugoslavijo. Imel sem hude

želodčne težave zaradi prehlada prebavnega trakta. Tudi drugi so imeli težave ne samo

jaz. Imeli smo svojo kantino in preko kantine si lahko naročal vse kar si hoteli kupiti.

tako sem naročil v Nemčiji radijski aparat, televizor, telefon, sesalnik, hladilnik,

električno peč...

Kako je izgledal vaš dopust?

Med dopustom v Beirutu smo vojakom razdelili kondome in smo jim povedali za

spolno prenosljive bolezni ter da bo to vplivalo kasneje doma, ko bodo hoteli imeti

otroke. Tako smo z vojaki šli skupaj, da smo videli kaj to je in če bo kateri hotel, zaradi

mene lahko to pa zato, ker vam tega ne moremo prepovedat niti doma v Jugoslaviji, niti

tukaj v Egiptu ne bomo prepovedali. Zato smo vam še posebej dali kondome, tako da se

zaščitite ker smo jim razložili kaj bordeli pomenijo za prenos, za potomce... Tako, da so

vojaki razumeli in zanimivo je, ko smo šli v enem gosjem redu sicer so nas na začetku

punce gledale, ker ne vem, en tak čas je bil, ko niso imele strank in je večina bila

nezasedenih. Ker smo imeli na rokavih Jugoslovansko zastavo ter napis Jugoslavija, so

nas hitro spoznale. Če je kateri od nas imel brke, jaz sem imel dva pripadnika, ki sta

imela brke so jih po dve, tri zgrabile za roke in jih skušale odvleči v te svoje pritlične

hišice. Torej ta dva, ki sta imela brke so vlekli, ne vem sicer zakaj ravno te z brki in mi

smo se seveda smejali, kako sta se jih onadva otepala, branila, čeprav so jih spodbujali

naj poizkusita ne. Fantje so spodbujali, jaz nisem smel. No potem sta se jih onadva

84

nekako rešila. Naslednjič, ko je šla druga skupina za nami, sem jim jaz rekel, da tisti ki

nočejo imeti komplikacij, naj si obrijejo brke za tisti dan. To je bila tako ena izkušnja,

drugače pa so bili fantje zelo disciplinirani videli smo izredno dosti stvari.

En del dopusta je bil v Beirutu, drugi del pa je bil v Kairu oziroma Aleksandriji.

Ko smo bili v Beirutu, smo šli še v Damask v Sirijo in med potjo smo obiskali večino

zanimivih zgodovinskih krajev. Še posebej v Egiptu. V Aleksandriji smo stanovali en

teden in potem smo naredili avtobusni izlet do Kaira. Tam smo videli vse, kar se je dalo

videti lepega, od kraljeve palače, takrat je v Egiptu vladal Naser in s Titom sta bila velika

prijatelja in smo uživali zelo veliki ugled. Našo zastavo in naš napis na rokavu je pomenil

skoraj, ko smo prišli v kavarno al pa v restavracijo al pa bife, skoraj zastonj so nas nudili

častili samo mi smo imeli navodila in smo vojake opozarjal da morajo plačat vse kar

bodo pojedli in popili in so se morali primerno obnašat. Tako da smo užival ravno zaradi

tega lepega odnosa pa zato ker so nas poznali in vedno ko so nas videli to je stalno

vzklikanje bilo pa mahanje rok pa stiskanje rok. Tito - Naser sava, sava. Živel Tito živel

Naser. Jaz sem imel to srečo, da sem dosti tudi sam lahko hodil okrog, ker sem bil

komandir vojaške policije v Odredu, podrejen našemu komandantu.

S kakšnimi negativnimi izkušnjami ste se srečevali?

Tudi negativne izkušnje smo imeli. Najhuje kar nas je doletelo je bilo to, da smo

imeli 12 prometnih nesreč. Sicer brez kakih večjih poškodb, nobeden se ni poškodoval

hujše, ampak ubili smo enega Beduina in ubili smo eno kravo. Ker sem bil komandir

policije sem bil tudi preiskovalni organ, kriminalistični v tem smislu, prometna nesreča...

No kar se tiče tistega Beduina, vojak mu je trobil in ta se ni hotel umakniti, zato

ga je vojak enostavno zadel, ker je mislil, da se bo umaknil. V glavnem mi smo priznali,

da je vojak kriv. Jaz sem bil, kar se tega tiče zelo pošten. Na mesto prometne nesreče je

prišla egiptovska policija, vojaška pa civilna in še mednarodna policija saj je kanadski

komandir iz Gaze poslal dva svoja podčastnika, pa tudi jaz sem prišel ne. In enostavno

vsi smo videli kdo je bil kriv, tudi jaz sem priznal in sem tudi podpisal obvezo, da bo

Jugoslavija plačala odškodnino za tega Beduina, če bo prišel zahtevek. Torej, če pride

zahtevek bo Jugoslavija plačala odškodnino. Vendar pa zahtevek nikoli ni prišel. To so

meni šteli v dobro češ, da sem jaz to dosegel. Vendar jaz nisem nič dosegel, jaz sem samo

85

dodal besedo, če bo prišel zahtevek. To se pravi nekdo iz njihove družine bi moral na

naše veleposlaništvo, na ambasado v Kairo poslati pismeni zahtevek. Vendar kje so pa

Beduini to vedeli in tako zahtevka ni bilo.

Ampak, ko je vojak povozil eno suho kravo, izsušeno kravo, je imela sicer vime,

nekaj mleka je verjetno bilo v njej. To je edino bogastvo, ki ga ima ena beduinska

družina. V glavnem revščina, in ena krava je bila za njih veliko bogastvo in jaz sem, ko

so mi rekli, da bo morala Jugoslavija plačati 500 ameriških dolarjev to je bila takrat

velika vsota. Jaz sem protestiral in sem tam v zapisnik pristavil ugovor. Nato je prišla

cela administracija, da so ta moj protest odbili. Nakar smo se mi pritožili in smo od 500

dolarjev znižali na 300. Ampak, da bomo takoj v gotovini plačali družini, tako da lahko

kupijo drugo kravo. Mi smo dejansko izvedeli od drugih Beduinov, da se da za 250

dolarjev kupiti dobra krava. Ko smo to izvedeli smo dobili en papir ter eno izjavo in smo

s tem na ambasado, da nam takoj posodi denar, ker mi nismo imeli denarja, razen če bi

sami zbrali svoj denar. Tako smo potem izplačali tej družini 300 dolarjev in ker sem tistih

200 dolarjev prihranil so me pohvalili. Iz Beograda je prišla neka pohvala, ne vem sicer

kje je končala, v glavnem jaz je nisem videl.

Imeli smo 12 nesreč tako, da smo razbili nekaj tistih ameriških oz. kanadskih

avtomobilov. Motorizacija je vsa bila kanadska. Kanadski džipi, kanadski ami vozila

osebna vozila - spački, vsak višji častnik je imel svojega spačka. Jaz kot komandir

policije sem imel džip, svoj džip in sem si napisal gor MP, to je znak vojaška policija.

Pod vojaška policija pa sem napisal še po arabsko vojaška policija, tako da sem bil edini

na katerega niso pljuvali, ker drugače so domačini na vsa vozila pljuvali. Zato ker niso

marali, da so tam prisotni. Kanadski vojaki so se obnašali zelo arogantno, tudi Danci so

bili zelo arogantni in vzvišeni. Najlepše so se obnašali Indijci. Indijci pa mi verjetno smo

se najlepše obnašali. Ker je bila tudi ta trojka takrat Naser-Nehru-Tito in ta trojka, to so

vsi poznali in smo se tudi tako obnašali. Najboljše odnose smo res imeli z Indijci.

No na enem mojem obhodu, ko sem šel na eno obmejno kontrolo, sem videl

kakšnih 200 metrov desno od poti 12 trupel vojakov, ki ležijo brez glav. Najprej sem

mislil, da se sončijo, vendar kaj se bodo vojaki sončili na pesku, to še nisem videl pa še v

uniformah. Potem, ko sva prišla malo bližje na eno 100 metrov, potem vidim, da nimajo

glav. Mi nismo smeli zaviti z ceste nam je bilo prepovedano, ker je lahko bilo minirano.

86

In izraelski komandosi, ko so prihajali so nastavili te mine presenečenja in seveda nisem

bil neumen, da bi šel ven ne, ampak sem se dvignil na streho džipa kakor je bila visoka in

sem slikal. To so bili egiptovski vojaki brez glav. Kaj je to pomenilo, to so nam Egipčani

povedali, pa naši častniki, ki so kontaktirali z Izraelci. Izraelskemu komandosu je priznan

uspeh, če je prinesel glavo vojaka v torbi. Če je to prinesel mu je bilo priznano, da je

opravil nalogo. To je bil eden tak zanimiv slučaj.

V drugem primeru pa sem v El Arishu fotografiral eden spomenik in kar naenkrat

trije policaji, ki so me hoteli odpeljati. Jaz sem pokazal na čin in na znak ZN. Ker niso

vedeli angleško, se nismo mogli sporazumeti. V glavnem jaz se nisem dal vklenit ampak

sem vseeno šel z njimi. V glavnem so me odpeljali k njihovemu šefu, s katerim sem bil

jaz v dobrih odnosih. Eden egiptovski podpolkovnik je bil, kateremu smo odnašali po

nižjih cenah škatle viskija, tako da je lahko prirejal bankete. Tudi sam sem bil pri njemu

na zabavi. No, ko so me pripeljali k temu podpolkovniku, me je ta lepo pozdravil in te

vojake nahrulil. Bila je vojaška policija, ki so skrito čakali v okolici spomenika, kdo bo

slikal. Potem sem ga vprašal zakaj so me privedli. Rekel je da gre za spomenik padlim

vojakom. Piše na njem padli vojaške smrti za Alaha in domovino, cel slavospev ampak

vojaki so mislili, da se bom jaz iz tega norčeval.

Kako ste gledali na Egipčane

Jaz sem šel nekajkrat pogledat njihov socializem. Enkrat me je eden egiptovski

polkovnik povabil, naj pridem pogledat kako oni gradijo socializem. In sva šla skozi

puščavo do ene vasi. Beduini so se zbrali, ploskali itd, seveda sem jaz prinesel eno par

boksov cigaret in sem cigarete razdelil, on ni prinesel nič. Potem pa je prišel en kamion in

je pripeljal riž, koruzo in je vsak moški dobil po eno vrečo, si jo dal na rame ter jo

odnesel v šotor. Evo to je pri nas socializem pravi, vsakemu damo toliko, da niso lačni. Ti

Beduini na Sinaju je hudo, to je revščina. Drugače je pa v mestih. Ko smo bili v Kairu so

bili ljudje zelo prijazni, tudi častniki so bili izredno prijazni, inteligentni, šolani. Strogo

disciplino izvajajo in zelo kaznujejo vojake. Imeli so različne vrste kazni, kot so tepež z

palico po podplatih, hrbtu, bičevanje in seveda odpoved hrane, toliko dni posta in tako

naprej.

87

Največja nadloga so bili otroci, revščina. Čim ste prišli ven se je okrog vas znašel

en kup otrok, ki so vas vlekli za rokave. Če ste imeli kaj takega so vam malo starejši

fantje, strgali iz rok in zbežali. Kje se boste podili, tako da nikdar nismo nič nosili v

rokah, to je bilo osnovno pravilo. To so potem mulci prodajali. Potem je bila pa še

prostitucija, te je bilo tudi veliko. Ena moja izkušnja je bila. Srečal sem enega

simpatičnega mladeniča, ki me je povabil na pijačo. Potem je rekel, če hočem, da me

spozna s svojo sestro. Sem rekel, zakaj pa ne pa z očetom in z materjo sem mislil,

predstavil se mi je pa kot študent arheologije. Odpeljal me je v stanovanje in sem takoj

videl, da nekaj ni bilo v redu. Je poklical to punco, ki ni mogla imet več kot štirinajst let,

ni imela več, in sva se spoznala. Potem me je prijela za roko in me odpeljala v eno sobo

in se začela slačit. Jaz sem rekel ne, počakaj, saj je bil otrok praktično. Nato je ona začela

jokat, nisem se mogel sporazumeti z njo, ker angleško ni govorila. Tako sem jaz šel ven

in je brat pritekel za menoj. In me vpraša, če ni hotela. Sem rekel ne, nisem jaz zato prišel

k tebi, zaradi tvoje sestre, ampak si me povabil, sem mislil, da bom spoznal očeta, mater,

družinski obisk, kot prijatelja, nekaj v tem smislu. On pa pravi, jaz sem pa mislil, da ti

hočeš žensko, pravi moja sestra, če je sploh sestra bila, mi si služimo kruh na ta način.

Sem rekel sorry, sorry in sem šel. Takih dogodivščin je bilo veliko. V Kairu so enemu

Kanadčanu, ki je tudi tako zašel v eno družino, enostavno so zahtevali denar od njega in

toliko denarja ni imel. So mu enostavno nogo zlomili in ga pustili na cesti, potem ga je

policija našla, ni mogel hodit, kričal je, matretirali so ga, mislim da so ga celo slekli,

preden so ugotovili da je Kanadčan. Policije je sicer kot mravelj, na vsakem koraku boste

lahko našli policaja, tako kar se varnosti tiče, iskanja pomoči niti ni bil velik problem.

Ampak človek je moral znati za piskati ali koga poklicati. Jaz sem vedel tistih par besed,

kako se reče vojaška policija, da sem poročnik vojaške policije, to sem znal povedati.

Tito, Naser, Jugoslav, itd. to je bilo dovolj za identifikacijo vsakemu policaju, da vam je

ponudil pomoč, razen častnikov, častniki so več ali manj vedli angleško, navadni policaji

pa ne.

88

Ste pričakovali, da boste rešili ta konflikt?

Ne, ne mi smo vedeli, da je to samo stražarska enota, ki je bila samo v tamponski

zoni, da smo jih razmaknili. Ko so Angleži in Francozi zasedli Port Said smo mi notri

prišli, tako da so se morali umakniti. To je bil velik uspeh Združenih narodov, da so

Angleže in Francoze umaknili ter Izraelce, da so umaknili nazaj v svojo enklavo, drugače

bi Izraelci ostali na Sinaju.

Kako ste gledali na Izraelce? Ste imeli kontakte?

Jaz osebno nisem imel kontakta, je pa moj šef imel dosti kontakta, ker je on delal

po varnostni in obveščevalni liniji tako, da je imel kar nekaj kontaktov. Večkrat je šel v

Izrael. Tudi mi takrat v Izraelu nismo imeli svojo ambasado, imeli smo jo samo v Egiptu.

So bile vaše enote učinkovite?

Jaz mislim, da ja. Učinkovitost se je merila v sistemu. Na meji smo imeli štiri

tabore, in ti štirje tabori so pošiljali patrulje od tabora do tabora med sabo. Imeli smo tudi

letalsko patruljiranje meje. V puščavi se iz letala takoj vidi, vsaka stopinja, če ni vetra.

Vidi se, če je kdo hodil po puščavi. Kanadčani so bili piloti, imeli so lahka letala,

izvidniška in so nas vozil seveda so pri vsakemu malo za šalo poskušali koliko želodec

prenese akrobacij, ne tiste hude, ampak tako malo za šalo.

Na sledi smo naleteli, praktično bolj pilot, kot pa mi, ki smo bili kot opazovalci,

ker so bili oni bolj izkušeni. Takoj je videli ali je kdo šel na to stran ali se je vračal na

drugo stran. Tam kjer je stopil, je tudi z rokami čevlje porival, da je menjal sled, namesto

da je šel naprej, je šel obratno, se pravi kot, da je hodil v drugo smer. Ali pa so si

privezali čevlje, še ene čevlje na čevlje in je šel. To naj bi bili Izraelci.

Mi smo za polet cele meje porabili skoraj celi dan. Začel smo pri prvem taboru in

smo šli dol do zadnjega v Sharm el Sheikh. To je sedaj znano letovišče prej pa ni bilo

ničesar. Zanimivo je, da piloti niso smeli ničesar pit, ampak so se ga napili tako, da smo

včasih zgrešili pristajalno stezo ali pa sem ga moral za ramo udarit, ker je skoraj

zadremal. Neodgovorno, kar se tega tiče, ne bi smeli piti. S pilotom se ne smete šalit so

nam rekli. Jaz vem, da sem mojega eno dvakrat udaril po rami, ker sem videl, da je

zadremal, ker sva začela neke leve akrobacije delat. Če spije pol litra viskija veste, da

89

mora neke posledice imet. Vedno smo dobro pristali, ni bilo nobene nesreče. To so bila

izvidniška letala - lahkokrilci. Praktično akrobatska letala bolj, ker so tudi zaradi peska in

vetrov morala biti zelo vzdržljiva. Pa tudi ozek trup je moral imeti tako, da smo lahko

opazovali in eno in drugo stran.

Ste spremljali situacijo na Sinaju, ko ste se vrnili domov?

Situacijo smo spremljali, saj so nas mnogi spraševali, ki so odhajali na kaj se je

treba pripraviti. Izkušenj je bilo kar nekaj. Polno prijateljev smo dobili z ene, druge, tretje

strani. Je pa tudi razlika med sedanjimi misijami in med to misijo na kateri smo bili mi.

Mi smo šli bolj na počitnice, ker smo vedeli, da do eksplozije, do kakšnega hujšega

incidenta ne more priti. Med tem, ko gredo sedanji vojaki z velikim rizikom, predvsem v

Afganistan, pa tudi v Irak.

90

3 Intervju s pribočnikom poveljnika zadnjega, 22. Odreda, Milovanom Zorcom178 Kako so Vas izbrali za misijo in kakšno funkcijo ste imeli?

Nisem se prijavil, tedaj niti ni bilo takšnega sistema, da bi bil kakšen razpis. Mene

so enkrat obvestili, da bom šel na Sinaj. Jaz sem verjetno imel možnost takrat reči, da ne

grem, vendar bi bilo to več kot neumno. To je bila možnost prvič biti nekje v tujini. Še

koga videti in srečati, poleg tega pa še zaslužiti. Na strokovnem področju je bil to eden

dogodek, ki ga ni bilo za zamuditi. Mi smo še v tistih letih bili vojska, ki je bila izrazito

zaprta. Najbrž sem bil izbran v Beogradu, ker v Beogradu so formiral vsak odred posebej

in izbirali so častnike, ki so jih potrebovali. Jaz sem bil izbran in določen za pribočnika

poveljnika Odreda. In seveda sem bil tja poslan zato, ker sem znal angleško. Bil sem

osebni prevajalec poveljnika Odreda in hkrati kot častnik, šef prevajalcev. Kot šef

prevajalcev nisem imel dosti dela. Sprejemal sem klice, v angleščini od Egipčanov in od

vseh tistih iz poveljstva v Gazi. S komandantom sem službeno hodil okrog na sestanke v

Gazo. Te izmene so bile po šest mesecev, jaz sem bil uradni vojaški prevajalec za 178 Milovan Zorc se je rodil 20. avgusta 1935. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval na Rakeku in v Postojni, kjer je maturiral leta 1954. Leta 1958 je kot najboljši v svojem letniku končal Vojaško akademijo v Beogradu in bil imenovan v čin podporočnika protiletalske obrambe. Službovanje je pričel kot poveljnik voda v 361. srednjem protiletalskem topniškem polku v Ljubljani in nato opravljal različne dolžnosti v enotah in v Poveljstvu vojaškega področja v Ljubljani, med drugim tudi kot pomočnik poveljnika 635. lahkega protiletalskega polka. Leta 1967 je doživel šestdnevno vojno na Sinaju kot pribočnik poveljnika jugoslovanskega odreda (Jugoslovanskega izvidniškega bataljona - Yugo Recce Bn) v sestavi mirovnih sil Združenih narodov UNEF v Egiptu (United Nations Emergency Force). Leta 1969 je končal študij taktike na Višji vojaški akademiji Vojnega letalstva in protiletalske obrambe (VL in PLO) ter leta 1975 s študijem operatike končal Poveljniško-štabno akademijo VL in PLO v Beogradu. Vmes je napredoval v čin majorja (1970) in podpolkovnika (1975). V teh letih je izredno študiral pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1972 tudi diplomiral. Leta 1978 je bil premeščen na dolžnost pomočnika poveljnika 14. pehotne divizije v Postojno. V tem času je z izrednim študijem leta 1979 končal Šolo ljudske obrambe (Vojno šolo) OS Jugoslavije v Beogradu. V letih 1979 do 1981 je bil predstojnik obramboslovne katedre na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani, kjer je kot izredni profesor predmeta Temelji vodenja in poveljevanja predaval vse do leta 1986. Vmes je bil leta 1980 povišan v čin polkovnika. Od leta 1981 do leta 1986 je opravljal dolžnost načelnika Republiškega štaba in namestnika poveljnika Teritorialne obrambe Slovenije. Nato je bil leta 1986 premeščen v Sarajevo in imenovan za poveljnika 4. pehotne divizije. Po končani Šoli splošne ljudske obrambe in opravljenih izpitih za čin generala je leta 1987 povišan v čin general-majorja in postavljen za poveljnika 4. Armadnega korpusa v Sarajevu. Na tem položaju je deloval do junija 1991, ko je na lastno zahtevo zapustil aktivno vojaško službo. Od junija 1991 do konca leta 2002 je deloval kot svetovalec Predsedstva oziroma Predsednika Republike Slovenije za obrambne in vojaške zadeve. Upokojen je od 1.1.2003. V času aktivne vojaške službe je bil večkrat odlikovan za vojaške zasluge, ob koncu službovanja pa je prejel tudi Častni znak svobode Republike Slovenije.

91

angleščino s certifikati. Če se ne motim smo šli konec februarja na dva ali tri tedenske

priprave v Beograd. Glavni interes poveljnika, komandanta zadnjega Odreda polkovnika

Slavka Đurđevca je bil, da se mi pogovarjamo po angleško, da treniramo angleščino.

Treba je bilo znati strokovno angleščino. Med sabo smo se po nekaj ur pogovarjali

angleško o čemer koli in potem marca smo šli na Sinaj.

Odhod v Egipt in naloge Odreda?

Odred je šel dol v dveh polovicah. Najprej je šel marca 1967 prvi ožji del

poveljstva in z njimi tudi mi prevajalci. Z našimi letali smo šli v Kairo, nato z

Kanadskimi, letali UNEF še v El Arish. Tam so nas z avtobusom odpeljali v naše

taborišče, kjer smo se razporedil. Imeli smo par dni priprav in pričeli z delom. Poveljnike

so odpeljali, da so jim pokazali, kje je ta mednarodna meja na Sinaju. V El Arishu je bil

naš tabor, ki se je imenoval Mala Jugoslavija. Mednarodna meja je bila oddaljena okoli

50 kilometrov. Vzdolž meje smo imeli postojanke in sicer: Abu Aweigila, Quseima, El

Kuntila, in Sharm el Sheikh čisto na jugu. Na teh postojankah, to so bila taka majhna

taborišča, tam smo imeli posadke in te posadke so imele nalogo, da so patruljirala, po

pravici povedano večinoma po dnevi. Patruljirali so ob meji in poročale, če je bilo kar

koli ugotovljeno. Seveda so bili preko meje obveščevalno - izvidniški obsegi, egiptovski,

ki so ponoči hodili tja in izraelski sem. Naši so kontrolirali in poročali. Tam smo bili

zato, da ni bilo vojne med njimi, vendar to ni bila sila, ki bi lahko kogarkoli ustavila. To

tudi ni bila vojaška naloga, ampak je bila opazovalna misija.

Poleg tega smo se menjavali. Novi smo zamenjali stare, ki so odšli domov. Ko je

prišla nova polovica, je del stare polovice šel domov, polovica pa je čakala da bodo šli v

drugi rundi. Drugi del našega 22. Odreda sploh ni prišel več dol, ker je bilo že vse skupaj

tako napeto, tako da smo mi dol ostali sami. Naša izmena je bila tudi prikrajšana, doživeli

smo sicer vojno, smo bili pa prikrajšani za dopuste in za doživetja. Niso nas peljali za en

teden v Libanon, kot vse druge prej. Mi nikamor nismo šli.

Moja izmena je bila zelo kratko tam, nismo se niti dobro vživeli samo par

mesecev. Če se ne motim sem dobil tam okoli 90 dolarjev. Vse mirovne misije ZN so bile

eksteritorialne, in mi nismo plačevali nobenih davkov. Imeli smo to interno oskrbo

vojaških kantin v kateri si lahko kupil od piva pa tudi tehnično robo, če si imel denar. Jaz

92

sem hranil za fotoaparat. Potem sem pa kupil magnetofon. Tisti, ki so bili večkrat dol so

imeli možnost kupiti te stvari pa so jih poslali ali pa prinesli s sabo v Jugoslavijo in so

potem preprodajali. Ko so Kanadski vojaki slišali koliko smo imeli mi častniki plače, so

rekli, pa kaj ste neumni, da za to delate. Ampak mi nismo bili kot oni ne, za

Jugoslovanske pojme je bilo to veliko, saj niso dovolili, da bi zaslužili preveč. Pri nas je

bil režim drugačen. Bilo je zanimivo.

Takrat, ko smo mi prišli dol, so bili v teh silah UNEF še kanadski letalski

bataljon, ki je imel čez vse letalstvo. So imeli letališče, južno od El Arisha, tam so imeli

svoja transportna letala. Oni so razvažali vse kar je bilo treba čez celotni Sinaj vse dol do

Sharm el Sheikha. Ker nisi mogel drugače priti kot z letalom tam so bile samo vojaške

postojanke, sedaj pa je to turistično razvito in je čisto nekaj drugega. Torej bili so

Kanadčani, Brazilci so šli domov, nekaj je bilo še Norvežanov in Indijci so bili. Indijski

odred je bil stacioniran v Rafahu, na začetku Gaza Stripa.

Kako je izgledala vaša glavna baza?

Glavna baza pri El Arishu je bila ob cesti in železnici, na smeri El Qantara –

Gaza. Ležala je okoli 200, 300 metrov od morja. Taborišče je bilo ob tej cesti, takoj ob

cesti so bila tista naša glavna vrata, glavni vhod in straža, čez kakšnih 50 metrov je bilo

parkirišče za vozila. Nato lesene, montažne barake, velike barake za poveljnika, pa

njegovega pribočnika, to sem bil jaz, sem imel svojo pisarno, svojo spalnico. Potem so

bile še neke druge štabne zadeve. Zraven je bila ena dolina in z druge strani so bili center

za zveze v eni majhni baraki, tja naprej je bilo igrišče, od zadaj so bile ene velike barake

za jedilnico, potem je bilo še kino in čisto od zadaj barake za vojake. Mi smo bili kot v

neki dolini in dine so bile višje, tako da se ni videlo morja. Je bilo kar veliko, široko okoli

150 – 200 metrov in dolgo vse skupaj kaj pa vem od 300 do 400 metrov ta Mala

Jugoslavija. V barakah smo imeli vodo, ki so nam so vozili z cisternami iz El Arisha. Nad

hišo smo imeli take velike kontejnerje in od tam je bilo speljano dol v hišo. Jaz pa

komandant na primer, ko sva bila v tej svoji hiši, sva imela tudi tuše.

93

S kakšnimi problemi ste se srečevali pred začetkom vojne?

Za nas prevajalce je bil glavni šok, ko smo se začeli prvič pogovarjati z Egipčani

in še hujše z Indijci v angleščini. Se vprašaš ali znam jaz govoriti angleško ali ne znam,

še predvsem po telefonu. Angleščina od Indijcev je bila katastrofa. Mi smo se le neko

angleščino naučili in znali. Vsekakor se je bilo najlažje z Kanadčani razumeti. Z Indijci in

Egipčani, ki so imeli stalno kontakt z nami je še nekako šlo. Počasi smo se navadili in si

spoznal kaj govorijo. Potem si se lahko sploh normalno pogovarjal. Čeprav smo bili

prevajalci in smo znali angleško je bil problem velik.

Drugi zanimiv problem je bil, da smo imeli vsak dan kino. UNEF je organiziral za

vojake vsak dan filme. Ti filmi seveda niso imeli nobenih podnapisov in so bili večinoma

v angleščini. In naši vojaki so rekli, ajde naši prevajalci, vi boste vzeli mikrofon in nam

prevajali kaj kdo govori. Ampak tako dobri spet nismo bili. Se spominjam, ko sem prvič

prevajal. Bistvo je bilo, da ti sploh ne slišiš točno kaj je on v filmu rekel. Potem je bilo

tudi odvisno, kakšen žanr filma je bil. Jaz sem prevajal neko znanstveno fantastiko, kako

je neka majhna podmornica potovala po človeškem telesu in to so bili sami neki čudni

izrazi, pa ne slišiš kaj pove in včasih nisi vedel kaj bi povedal. Potem si pa sklepal malo

po sliki, malo po tem kar si slišal in to je bilo izredno težka naloga moram priznati.

Veliko lažje mi je bilo prevajati, ko sem bil osebno nekje s komandantom pa sem mu

prevajal. Samo angleški filmi so bili, vse je bilo v angleščini kar je tja dol prišlo, drugega

se ne spomnim. Nisi vedel kaj bi povedal vojaki so pa čakali, da nekaj poveš o filmu.

Velik problem je bilo tudi preden si se vživel v tisto klimo. Prvič časovno je bilo

za tri ure razlike in mi smo ob polnoči bili vsi budni. Potem je bilo takrat zelo vroče, da

smo v parih mescih bili črni kot Egipčani. Zvečer, ko smo igrali namizni tenis je bilo vse

mokro, kot da bi dež padal od te vlage ob morju. Pesek se je zelo hitro ohladil, drevesa so

se ohladila in vse se je gor kondenziralo, da je kar padalo kot dež.

Kakšne odnose ste imeli z Egipčani in pripadniki ostalih kontingentov?

Egipčani so nas sprejeli zelo dobro. Imeli so nas za prijateljsko državo,

prijateljsko vojsko in mi smo se trudili, da smo pravično opravljali vse zadeve. Odred je

imel že veliko tradicijo od leta 1956 naprej in sodelovanje z njimi je bilo ves čas

normalno. Treba je reči, da je Jugoslavija bila v gibanju neuvrščenih in Egipčani so vsi

94

govorili Tito - Naser sava, sava, to je kot dva dobra prijatelja. Neuvrščenost je bila

neverjetna politična operacija, ki je imela svetovne razsežnosti, tako da so nas Egipčani

tudi zato sprejeli. Velikokrat so nas vabili oz. komandanta so vabili na kakšne sprejeme v

El Arish. Kontakte smo imeli tudi z Egiptovski častniki, ki so prihajal do nas. Pričakovali

so malo pristranskosti, več naklonjenosti, ker smo bili pač na njihovem ozemlju.

Jugoslovani so bili tam solidna vojska, predvsem izurjena, obvladana, organizirana,

nobenih problemov z nami ni bilo. Vse je funkcioniralo normalno.

Kanadčani so imeli zelo soliden odnos do nas, popolnoma spoštljiv. Skrbeli so za

letalstvo in del oskrbe. Za nas pa je bilo nekaj novega to, da je bila kanadska vojska

profesionalna vojska, to so bili profesionalni vojaki. Tukaj pa še častniki nismo bili čisto

profesionalci. Tako da bi imel delovno uro, potem pa si prost in delaš kar hočeš. Koliko

so se ga ti ljudje bili sposobni napiti. Mi smo kar debelo gledali, kje si pa to slišal, da bi

bil pri nas vojak pijan. Kaj pa ti veš, kdaj boš vzel orožje v roke. Ko smo mi videli, se

trije skupaj usedejo, pa niso kupili manj kot zaboj piva, kakšne dve steklenici vsak, vsak

je spil 5, 6 steklenic piva.

Tudi Kanadčani in ostali so imeli kontakte z Egipčani, vendar seveda ne takšne

kot mi. Naši odnosi medsebojni z Egipčani so bili za spoznanje le boljši in to je bila

posledica političnih odnosov med državama. Drugi niso imeli takih, niso bili v

neuvrščenih vendar so jih morali Egipčani pač spoštovati, saj so delali njim uslugo.

Kako je potekal vaš vsakdan?

Jaz sem s komandantom hodil v Rafah in v poveljstvo, ki je bilo v Gazi. V

poveljstvu je bil vedno eden jugoslovanski častnik, kot predstavnik Jugoslavije. Ko smo

bili mi dol, je bil poveljnik UNEF indijski general Rikhye. Tja smo hodili na sestanke,

potem smo mi dobivali obiske. K nam so prišli zelo radi vsi na obisk, tudi ti iz poveljstva

UNEF, ker smo bili gostoljubni. Sem si prav zapomnil, naši vojaški peki, so imeli tisto

poljsko pekarno, in smo si sami vse naredili. In pekli so naš balkanski, jugoslovanski

kruh in to je bil pojem, takega kruha nima nobeden, od njih nobeden ni imel takega

kruha. To je eno in drugo, mi smo s sabo pripeljali, to so vse stare generacije vedele in

smo imeli s sabo kar dosti materiala iz Gavriloviča, te suho mesnate proizvode. In če je

komandant dobil obiske, so naši kuharji zlahka pripravili narezek pa sveži kruh. Pivo smo

95

pili pa v glavnem Dansko, ki je bilo čisto poceni in dobro. Imeli smo tudi hladilnike, saj

je bila elektrika bila. V glavnem smo pili pivo, čeprav so imeli naši tudi kakšen liter vina.

Hočem reči vsi so radi hodili na obisk komandantu. Pa je prišel oni komandant, pa oni

komandant, pa egiptovski, nekdo iz tistega področja in obveščevalci... Jaz sem bil zraven,

sem bil njegov pribočnik in mu prevajal.

Dogodkov je bilo veliko. Enkrat smo šli v Gazo in sem videl kako prodajajo

meso. To je bilo vse zunaj, kot da bi čevlje prodajal. Vse meso je bilo črno od muh, to je

bilo nekaj neverjetnega. Zato je bilo fino, da smo jedli kar doma. Hrano smo imeli mi

svojo in ni bilo nobenega problema. Praktično je bila to ista hrana kot tukaj, nič kaj

posebnega, po takih jedilnih listih kot so bili v Jugoslaviji. Vendar so bila za zajtrk čisto

vsak dan ocvrta jajca, vsak dan. To so bila čisto bela, sploh ni bilo nič rumenega notri, jaz

sem najprej mislil, da rumenjakov sploh ni notri. To so bila neka industrijska, kdo ve kje

so jih priskrbeli. Oskrba je bila v rokah Kanadčanov in oni so maso teh materialov

pripeljali. To je bilo pečnega ogromno in si vzel kolikor si hotel, tako, da smo se mi dol

začeli rediti. Pili smo ogromno, jedli smo normalno, saj smo imel nekaj športa ampak.

Prvič, dosti časa ni bilo, drugič je bilo vroče kot satan, po noči nisi mogel nogomet igrati.

Kakor koli malo smo se šli na obalo včasih kopat. Je bilo zelo zanimivo, ker so bili

ogromni valovi. V lepem vremenu je bilo zelo zanimivo, zato smo tudi postali črni, da me

žena ni prepoznala, ko smo prišli na Reko.

Potem smo opravljali svoje delo, eni so šli na patruljo in so pošiljali poročila,

»situation report« oziroma skrajšano sitrep. To so operativci pripravili in je bilo to treba v

angleščini poslati v Gazo. Sitrep je šel preko mene in največkrat je bil odgovor »nothing

to report«, nič novega. To si napisal, se podpisal in poslal.

Kakšno opremo ste imeli?

Mi smo imeli svoje orožje, smo ga pripeljali s sabo. Častniki smo imeli svoje

pištole, vojaki so imeli puške. V resnici je bilo predvideno, da pridemo brez streliva dol.

Vendar Jugoslovani kot Jugoslovani smo nekaj zabojev streliva s seboj pripeljali in to ni

bilo v regulativi. Nam je prav prišlo potem, ko se je začela vojna saj smo mi razdelili

vojakom to strelivo.

96

Na Sinaj smo prišli v svojih jugoslovanskih uniformah, vendar smo potem dobili

uniforme, ki jih je imel UNEF. Uniforme so bile olivne, platnene hlače in take fine srajce

iz nekega poroznega materiala, modre baretke, modro čelado. Problem s temi uniformami

pa je bil, da jih je UNEF dobil iz Indije in so bili narejene po meri teh ogromnih Sikhov,

ki so tudi bili pri UNEF. In jaz sem bil pritlikavec proti njim in ni bilo nobene tako

majhne uniforme za mene. Saj nisem velik ampak, tukaj neko povprečje jugoslovansko,

so bili tudi manjši od mene. Na srečo smo imeli mi v našem Odredu zaposlenega, zato da

je malo kruha dobil, enega starega Egipčana iz El Arisha. Ta stari je bil že od samega

začetka v Odredu in je že znal malo srbohrvaško, jugoslovansko. In enkrat so se spomnili

in so rekli, da kolikor odredov je dal že skozi, toliko činov je dobil. In ta je bil že

polkovnik, mi smo mu rekli polkovnik. No in njegov sin je bil krojač in ta mi je vojaške

hlače, ki so mi bile do vrata in srajco, ki je bila kot krilo, vse mi je popravil v 15 minutah.

Neverjeten problem je bil s tem uniformami. S temi Arabci smo imeli potem še problem,

ko se je vojna začela.

Ali ste vedeli, da bodo napadli?

Nismo vedeli da nas bodo napadli. Napetosti med Izraelom in vsemi temi Arabci

so bile že kar precej izražene. Sinaj je postal tako imenovana Egiptovska vojaška zona,

vključno z Gaza Stripom. Mi smo vedeli za nočne skoke, ko so naši šli zjutraj z vozilom

v patruljo, so našli te sledi, da je nekdo šel sem v Egipt in nazaj čez mejo. Med državama

so bile napetosti, vojske so vedele, da so v pripravljenosti. Nočno izvidništvo in zbiranje

obveščevalnih podatkov je bilo glavno delo sprtih strani.

Vedeli smo, da našim pogovorom prisluškujejo in Egipčani in Izraelci. Saj sem se

enkrat pogovarjal po telefonom s poveljstvom v Gazi, ko je mimo mene šla tankovska

kolona. Ker smo bili zraven ceste je to grmelo, se je tresla hiša. Jaz tistega v poveljstvo

nisem nič slišal in sem rekel, normalno, da te ne slišim, če mi tule tanki mimo peljejo. To

sem se z našim poveljstvom pogovarjal. Čez par ur so pa prišli Egipčanski obveščevalci k

nam, da kaj se to pravi, da sem jaz rekel, da gredo tanki mimo. Saj nisem rekel Izraelcem

ne, jaz sem to rekel tistemu našemu v poveljstvo. Potem mi je jasno postalo, da seveda to

poslušajo tudi Izraelci ne. Ampak tankovske kolone tako in tako nisi mogel skriti, ni bilo

gozda, je bil odprti prostor. Nas so prisluškovali in intervenirali, da kaj se to pravi. Sem

97

rekel ampak saj veste oni tako vejo, saj se to ne da skriti. Bolj smo bili mi igrače med

tema velikima državama kot pa, da bi lahko kar koli naredili. To je bila ena taka vojaška

naloga, ki pa ni bila bojna. Je bilo pravzaprav imenitno in mi smo bili na dopustu tam dol.

Kaj ste naredili, ko se je začela vojna?

Očitno so obe državi bile pripravljene za to. Za Egipčane vemo, da so se

pripravljali in so bili razporejeni za obrambo Sinaja, na drugi strani so bili Izraelci

pripravljeni za obrambo. Kar naenkrat so Egipčani začeli pošiljati svojo vojsko in to je

šlo nekam proti meji in smo slišali, da so Egipčani prevzeli mejo. Ko smo mi patruljirali,

so prišli in zasedli prostor ob nas ter drugi dan zahtevali, da se naše opazovalnice

umaknejo. In to je bilo vse po dnevih, je šlo zelo hitro. Ta indijski komandant Rikhye se

je odločil, da se umaknejo te naše opazovalnice, da se vojaki vrnejo v glavni tabor. Nato

so se začele koncentrirati egiptovske sile proti meji in se je takoj videlo, da se nekaj

dogaja. Nismo vedeli kaj se dogaja dol na jugu, ker potem nismo več imeli sil na terenu,

ampak tu na severu je šlo ogromno oklepnikov mimo nas in jaz sem takrat mislil, da

mislijo oni takrat iti v napad. Vendar niso šli. Oni so bili pripravljeni tako na strateško

obrambo, kot tudi za napad. Lahko bi šlo samo za obrambo saj nismo vedeli kaj se dogaja

na izraelski strani.

5. junija se je začela vojna, če se ne motim je bil ponedeljek zjutraj okoli 7.00.

Prvo so šla letala sem in tja in isti dan zvečer so bili pri nas že izraelski tanki. Izraelci so

vse razbili, je bila ena cela egiptovska divizija med Rafahom in El Arishem in so jih

uničili. Presenetili so jih in že prvi dan so bili že pri nas blizu El Arisha. Tu je bil že boj,

se je streljalo. Vojna se je začela in smo imeli seveda stalno kontakte s poveljstvom v

Gazi, da poročam kaj se dogaja. Mi smo se takoj umaknili stran od ceste. Smo šli vsi na

tisti del baze, ki je bil oddaljena od ceste. Tam smo naredili jarke in se zakopali v pesek,

kolikor se je le dalo. Naredili smo zaščitni krog. Nismo mogli umakniti vozil in na tem

delu blizu ceste so bila izpostavljena bojnemu metežu. Tako, da so jih uničil.

No in kaj se je zgodilo v Rafahu, kjer so bili Indijci. Kljub temu, da je Rafah na

pol poti med El Arishom in Gazo, komanda iz Gaze ni mogla vzpostavit vezo z njimi.

Medtem ko sem jaz imel vezo z njimi in sem jim rekel, povejte meni, ker imam jaz zvezo

z njimi, oni mene slišijo, jaz njih slišim, povejte kaj bi jim radi prenesli, jim bom jaz

98

prenesel. Tako smo neko retransacijo delali. In potem, vseh teh 6 dni, dokler je vojna

trajala, sem jaz vsak dan dvakrat javljal v Gazo koliko je padlo Indijcev. In sem bil jezen

kako, pri nas nobeden ni padel, vendar so bili najhujši boji tam, saj so tam Izraelci fronto

prebijali. Jaz sem javljal, ena, dva, spet mi javljajo, še dva sta padla, še eden je padel, še 5

jih je padlo. Ja kaj pa delate za enega hudiča, pa ste se skrili v pesek, ste se zakopali

nekam, kaj delate to. Pač tako je bilo, oni so odprli ogenj, tanki so streljali. Devetnajst jih

je padlo, jaz sem bil prav jezen. Pri nas smo se vsi umaknili tudi komandant, smo se

zakopali in ukazali, da ne sme nobeden glave dvigniti. Ni se pa bilo kam zakopati, ker ko

si kopal se je pesek kar podiral. Nekaj vojakov smo angažiral, da so na vse hiše, tudi na ta

center za zvezo, še posebej ker sem bil jaz največ notri, s velikimi črkami z apnom so

pisali »UN, WE ARE HERE« ali pa »WE ARE IN«, smo napisali gor z velikimi črkami.

Potem sem jih pa še na streho poslal, da napišejo še na strehe za letala. In so isto napisali,

mi smo tukaj, to ni prazno taborišče.

Velik problem je bil tudi to, da nismo imeli več elektrike. V kantini smo imeli

hladilnike, ampak ker ni bilo elektrike niso več delovali. In pivo, ki smo ga imeli je

postalo kar napihnjeno in, ko si ga odprl ga je kar 90% vrglo ven, a žejni smo bili in pol

smo spili tistih 10 %. Potem si pa drugo odprl, pa spet malo spil, in ne moreš nič ker je

na vrhu sama pena.

Vzpostavljanje kontaktov z izraelskimi enotami

Mi smo bili izpostavljeni streljanju izraelskih enot, vendar sem v svojih osebnih

kontaktih z njihovimi poveljniki ugotovil, da na naše položaje niso nikoli odprli ognja ne

kot na pripadnike UNEF ne kot na pripadnike OS Jugoslavije. Večinoma so bili

prepričani, da smo se mi že evakuirali in da je taborišče zapuščeno. Zato smo bili

prisiljeni, da z vsako novo enoto, ki se je približala našemu taborišču, uspostavimo osebni

kontakt, jim razložimo našo prisotnost ter zagotovimo našo nevtralnost. Mimo nas so šle

kolone za kolono. Enkrat topništvo, enkrat pehota, oklepne enote in ko so prišle blizu nas

so videle da je tam neko vojaško taborišče. Niso pa vedeli kdo je notri. Tako da so se

Izraelci zmeraj ustavili in se postavili za boj. Ko so videli, da prihajajo Izraelci so vojaki

že mene obvestili, in sem hitro po trebuhu, pač kolikor se je dalo po tistih dinah, prišel na

drugo stran. Sem dal zastavo ven in mahal. Mahaš 10 minut in gledaš, a so te opazili ali

99

te niso. Potem sem vzel čelado in z zastavo šel do Izraelcev. Vate meri 50 aparatov in jaz

kažem na modro čelado in zastavo. Potem sem vzpostavil kontakt nakar se je začelo

zasliševanje. Kdo je tam? Zakaj ste tam? Kaj delate? Ali so tudi egiptovski vojaki notri?

Takih primerov je bila cela vrsta, za vsako kolono je bilo to. To je bojni kontakt, to ni

šala. Kaj pa ti veš kdaj bodo oni, nekdo samo s prstom pritisne na petelina pa te ni več.

Tako smo vzpostavljali ta kontakt in jih potem prepričali.

Upoštevati je potrebno, da je vodstvo Jugoslavije že na začetku vojne, torej še v

času, ko smo bili mi še na Sinaju, "obsodilo izraelsko agresijo". To bi lahko vplivalo na

odnos izraelske vojske do nas na terenu, ne glede na nevtralnost UNEF, ki ni več

opravljal naloge, ki so mu jo dodelili ZN. Čeprav so bile enote UNEF še vedno na Sinaju

(jugoslovanski kontingent pri El Arishu ter indijski kontingent pri Rafahu), torej na sami

severni strateški smeri napada izraelskih sil. Tito je dal tako izjavo in mi smo takrat rekli,

da bi lahko malo počakal, da bomo živi ostali, ker če ne, nas lahko imajo Izraelci za

nasprotnike. On je podprl Arabce. Lahko bi počakal, ampak ni počakal, ker je bilo to tako

politično.

Enkrat je šel tank po cesti in se je ustavil, ker je nekoga od nas videl in jaz ga

gledam, ni bilo sto metrov stran. Jaz in še dva vezista smo bili v tej baraki na kateri je

pisalo, da smo mi tu. Tisti tank se ustavi in meri s topom naravnost na nas, jaz sem

zakričal lezi in sem misli, da smo zdaj gotovi. Če bi nas zadelo, ne bi od nas ostala

koščica, ampak v redu se uležeš in potem kaj bo pa bo. Oni so prebrali napis in to nas je

rešilo. Jaz sem vzel zastavo, ki sem jo imel zmeraj zraven sebe, in sem šel ven in maham.

Oni so videli, da je nekdo notri, ampak kdo je. Skratka živi smo ostali. Tisto je bilo,

mislim da je bilo najbližje, da bi me hudič vzel, tisti krat je bilo pa res. Takšnih

problemov, teh kontaktov je bilo ogromno, dokler se ni vse skupaj končalo. Mi smo vsi

ostali živi, sem bil ponosen. Nobeden ni bil iz vojne, prvič smo videli in občutili vojno.

Eden incident se je zgodil, ko so se ti umikajoči se egiptovski vojaki skrili za

našim taborom na dine. Jaz sem vzpostavljal kontakt z eno izraelsko enoto, se

pogovarjam z enim majorjem. Moram reči, da so bili Izraelci na višini profesionalcev.

Stojim obkrožen z njegovimi vojaki njegovimi in jim razlagam, kdo smo mi. Njih je pa

zanimalo ali skrivamo egiptovske vojake. Niso mi verjeli, da nikogar ne skrivamo in da

100

bodo šli sami preverit taborišče. In sem rekel, to pa ne, mi smo popolnoma druga vojska

in vi ne morete kontrolirati nas, saj smo mi eksteritorialna vojska. Nismo egiptovska

vojska ampak smo operativna jugoslovanska vojska. Moraš ti meni verjeti, sem rekel, jaz

sem častnik, če ti rečem da ni vojakov jih ni! Imeli smo pa tiste Arabce. Tistega enega

starega in njegovega sina. Dolgo časa je trajala ta cela procedura in kar na enkrat se je

zgodilo, da je nekdo streljal na Izraelce od zadaj za našim taborom. Seveda je izgledalo je

kot, da mi streljamo in je bil celi hudič. Z njimi pogovarjam, nekdo pa strela od zadaj za

mano iz našega položaja po meni in po njemu. Vsi se vržemo po tleh, sem bil jezen. Kdo

hudiča si je to privoščil. Naši to ne bi naredili. Izraelci pa takoj, evo praviš, da ne

streljate. Vidiš da streljate. Sem rekel, ne streljajo to moji, sigurno ne. Nimajo kaj streljati

saj nismo nasprotniki, ne sodelujemo v vojni.. To strelja nekdo od zadaj in tudi oni so

potem rekli, da je prišlo iz višje ležečega položaja. Ta izraelski komandant je nato poslal

nekaj vojakov tja gor in so prišli čez 20 minut z 3, 4 arabskimi vojake, ki so jih zajeli.

Potem, ko so Izraelci šli stran me je komandant poslal, da naj grem poiskati, če se še kdo

skriva tam zgoraj za našim taborom. S seboj sem vzel tistega našega starega Arabca, da

mi bo prevajal. Ko sem mu rekel, da mora z menoj so se mu začeli kar zobje tresti, ga je

bilo strah. Tako sva šla kakšnih 100 metrov iz našega tabora in sva se ustavila, tam kjer

se je videlo, da bi lahko bili skriti. Potem sem mu pa rekel, naj jih pokliče in jim reče, da

prihajava na pogovore, da ne streljajo na nas ter da sem jugoslovanski častnik. In on

revež je začel od straha kričat v srbohrvaščini »ej, ej nemoj da pucaš«. Jaz ga pa gledam,

saj te nisem pripeljal, da boš govoril v srbohrvaščini, to znam sam. Ti jim reči po

arabsko. Potem je pa po arabsko začel kričati. Nato sva šla še malo naprej in on je stalno

kričal, ampak ni bilo nikogar. Našla pa sva celi kup njihovega orožja. Sem to natovoril na

sebe in njega, tako da niso potem več streljali čez nas.

Dogodki po končani vojni?

Vsi smo ostali živi. Ko se je vojna končala se je samo eden podčastnik opekel,

med tem ko je moral neke dokumente zažgati. Ampak je sam kriv, ker je polil z eno

kanto bencina, da bi bolje gorelo. To je bila edina poškodba pri nas.

V našem Odredu je bil eden cigan, imel je zelo temno polt. Saj smo bili vsi črni,

ampak naša črna barva se je videlo, da je to od sonca. In enkrat so Izraelci gledali te naše

101

vojake, in ko so videli njega so rekli da skrivamo egipčanske vojake. Sem rekel, da ne da

je to naš vojak. In sem jih moral kar prepričevati, potem so še oni govorili z njim in so

videl, da nima pojma o Arabščini in da ni Egipčan.

Izraelcem smo morali predati tistega našega »polkovnika«, tistega navadnega

človeka in njegovega sina, ki sta se pri nas skrivala skupaj z nami med vojno. Smo jim

povedali, da imamo ta dva delavca že 10 let in da sta civilista. To so si oni zapisali in smo

jih morali predati. Potem so jih vzeli in odpeljali ampak kakor smo izvedeli, so jih pustili

pri miru, jih niso streljali ali pa kakor koli kaznovali. To smo morali narediti, mi jih je

bilo zelo žal. Niso pa mogli z nami v Jugoslavijo. Mali je jokal kot hudič, se je bal da ga

bodo likvidirali.

Kako ste se umaknili?

Takoj, ko se je vojna končala, smo iskali možnosti, kako bi šli domov. Po vojnem

polju ne moreš iti, ker je bila to vojna zona. Ena od možnosti je bila, da bi naša ladja

prišla sem do obale, vendar je bilo morje preplitko. Tako, da bi morali opremo 100, 200

metrov od obale na nek način peljat. Je bil tak velik problem, kako se rešiti od vsega tega.

Jugoslavija je delala na diplomatskem nivoju in končno smo se zmenili, da bomo šli

domov preko Izraela. Mi smo se potem kakšnih 10 dni po tej vojni odpravili proti Izraelu.

Zbrali smo razna tovorna vozila, avtomobile in smo nanje natovorili vso možno

ropotijo. Še Izraelci so nam posodili dva vozila. In tako smo šli v koloni proti Izraelu.

Med potjo do Rafaha smo videli maso trupel. Trupel kolikor hočeš in to samo egiptovske

vojake, Izraelci so svoje že pobrali. In to je bilo že toliko dni od vojne, da so to bili kot

baloni napihnjeni. Od vročine so bili napihnjeni v uniformah, črni, krvavi, eni počeni

drugi ne. V glavnem masa žrtev je bilo ne pokopanih, ne pobranih nič. Tisto je bilo

grozno za gledati. Veliko hujše je bilo videti napihnjenega človeka, ki trohni vse notri v

obleki napihnjeno, kot pa videti navadnega človeka mrtvega. Da ne rečem še vse počeno,

groza in potem, da ne govorimo o dišavah. Zares nekaj groznega.

Umaknili smo se tako, da smo šli do Rafaha, potem skozi Gazo, čez izraelsko

mejo in naprej ob obali sredozemskega morja v najbližje izraelsko pristanišče Ashdod,

kakšnih 100 kilometrov od našega tabora. Problem je bil v temu, da je bilo vse minirano.

Saj so egiptovske sile, med umikom postavljali na cesto mine. Jaz sem bil kasneje

102

določen kot častnik, ki znam angleško, da grem s prvim vozilom naprej. So mi dali avto,

šoferja, pa še enega vojaka, ki je držal zastavo Združenih narodov. Tako sem vodil celo

kolono in glavna naloga šoferja in mene je bila, da sva gledala na cesto če je kje kakšna

mina. Potem, ko smo šli mimo Gaze in smo prišli v Izrael smo bili na konju. Ko smo

prišli v Ashdod, smo se tam vkrcali na ladjo Istra. Drugi dan so prišli v Ashdod tudi

Indijci in smo jim mi naredili uslugo ter smo jih peljali na Ciper v Famagusto. Tam smo

bili en dan in smo šli proti Jugoslaviji. V Reko smo prišli tam okoli 1. julija. Domov smo

prišli zelo srečno, vsi živi in to je bilo nekaj.

Kako so vas doma pričakali?

Ko smo prišli v Reko so nas tam postrojili in je moja žena, ki me je dočakala šla

dvakrat mimo mene. Jaz njo vidim da gre in se ji že smejem, že pozdravljam ona pa nič.

Ona pa gleda, pa gleda in gre mimo. Potem vidim, da spet nazaj gleda in jo jaz isto

gledam, sem mislil da se gledava, ona me pogleda, pa gre mimo. Potem sem jo poklical,

sem bil res črn kot strela. Me enostavno ni spoznala. Potem so pa mene že v Reki spustil

domov v Ljubljano, tako da nisem rabil hoditi v Beograd.

Potem se je pa še zavleklo, ker smo morali poročila pisati. Vojska je naredila tudi

neke raziskave psihološke teste. Z anketami so nas spraševali. Vem, da nisem bil preveč

srečen okoli teh dogodkov, ki smo jih doživeli. Vsak vojak in častnik je to kar je videl in

občutil doživel po svoje. Saj tiste ankete ne bodo prikazale pravega stanja, pravo stanje

ve tisti kdor ga je videl. Imel sem tudi en kup fotografij, vseh teh stvari in ko so delali te

raziskave v Beogradu so jih zahtevali od mene. So mi rekli, da mi jih bodo nazaj poslali,

vendar jih nisem nikoli več dobil nazaj, tako da nimam nobenih slik od dol.

103

4 Zemljevidi Zemljevid 1: Prikazuje razpored kontingentov UNEF 5. junija 1967

Vir: Rikhye Jit, 1978, 189

104

Zemljevid 2: Razpored sil UNEF v območju Gaze, julij 1967

Vir: Rikhye Jit, 1978, 187

105

Zemljevid 3: Razpored sil UNEF na Sinajskem polotoku, julij 1967

Vir: Rikhye Jit, 1978, 188