Maksimilijan Matjaž TEOLOGIJA NOVE ZAVEZE · teologija prosta in je lahko nelogična in nesistematična. Temeljno načelo, ki stoji za Temeljno načelo, ki stoji za sistematično

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA

Katedra za Sveto pismo in judovstvo

Maksimilijan Matjaž

TEOLOGIJA NOVE ZAVEZE

(Izbrane teme iz teologije evangelijev, Rim in Heb)

Ljubljana 2019

M. Matjaž, Teologija NZ © 2018-2019 2

1 Naloge in cilji biblične teologije Nove zaveze ........................................................................ 4 Metode biblične teologije Nove zaveze ..................................................................................................... 4 Shema veroizpovedi predstavlja osem osnovnih tematskih področij teologije NZ: ................................... 6

2 Prehod med Staro in Novo zavezo ......................................................................................... 7 2. 1 Celosten pogled na Staro zavezo ............................................................................................................. 7

Bog kot Stvarnik ........................................................................................................................................ 7 Bog kot Rešitelj.......................................................................................................................................... 8

2. 2 Jezus Kristus – Odrešenik - izpolnitelj mesijanskih pričakovanj SZ ....................................................... 9 2. 3 Kraljevski mesija ..................................................................................................................................... 9 2. 4 Preroški mesija ...................................................................................................................................... 10 2. 5 Duhovniški mesija ................................................................................................................................. 11 2. 6 Jezus Kristus – izpolnitev Postave in mesijanskih pričakovanj ............................................................. 12

3 Oznanilo Nebeškega kraljestva ............................................................................................ 13 Tema “nebeško kraljestvo” (basilea) v Matejevem evangeliju..................................................................... 14 Oznanilo Božjega kraljestva v Lukovem evangeliju .................................................................................... 16 Povzetek teologije kraljestva v NZ ............................................................................................................... 28

4 Pavlova teologija ................................................................................................................... 31 Od Izraela do Cerkve .................................................................................................................................... 31 Pavlov evangelij ........................................................................................................................................... 32

»Moj evangelij« ....................................................................................................................................... 32 Božji in Kristusov evangelij ..................................................................................................................... 33 Univerzalnost evangelija .......................................................................................................................... 35 Evangelij v Pismu Rimljanom ................................................................................................................. 35 Evangelij v Pismu Galačanom ................................................................................................................. 37 Resnica evangelija (Gal 2,11-21) ............................................................................................................. 39

5 Pavlova teologija in izkustvo “Damaska” ........................................................................... 40 Proces odrešenja – eshatološka napetost ...................................................................................................... 46

Sveti Duh kot gonilo procesa odrešenja ................................................................................................... 52 Odrešenja – deleženje v Kristusu ................................................................................................................. 54

6 Pismo Rimljanom - sinteza Pavlove teologije ...................................................................... 61 Zgodovinske okoliščine: Cerkev v Rimu ................................................................................................. 61 Značilnosti in zgradba Rim ...................................................................................................................... 63

Praescriptum (1,1-15) ................................................................................................................................... 64 Teza pisma (propositio): odrešenje po veri v Evangelij (1,16-17) ............................................................... 65

6. 1 Prva enota: realnost greha in nujnost vere (Rim 1,18–4,25) ................................... 67 Razodetje Božje jeze (1,18-32) .................................................................................................................... 67 Pravična Božja sodba nad pogani in Judi (2,1-16) ....................................................................................... 72 Judje in postava – prednost Judov (2,17–3,20)............................................................................................. 73

Pavlovo pojmovanje postave v odnosu do Duha ..................................................................................... 78 Kristusova postava ................................................................................................................................... 83

Božja pravičnost in vera – opravičenje po veri (Rim 3,21-4,25) .................................................................. 85 »Božja pravičnost, sedaj dostopna vsem verujočim« (3,21-26) ............................................................... 85 »Vera, edini temelj, na podlagi katerega Bog opravičuje vse« (3,27-31) ................................................ 90 Nova spoznanja glede judovskega pojmovanja »postave« (del postave) ................................................. 91 Božja pravičnost (dikaoiosynē theou) pri Pavlu ...................................................................................... 94 Odnos »Božja pravičnost« – »Božja jeza« ............................................................................................... 95 Človeška pravičnost ................................................................................................................................. 96

Abraham, opravičen na temelju vere (4,1-25) .............................................................................................. 98

6. 2 Druga enota: Osvoboditev od greha in novo življenje po Duhu (5–8) .................. 107 Razlogi upanja za odrešenje (5,1-11) ......................................................................................................... 107 Adam in Kristus – med grehom in milostjo (5,12-21) ................................................................................ 113

Adam in Kristus (5,15-21) ..................................................................................................................... 115 Moč Kristusovega krsta (6,1–7,6) .............................................................................................................. 120


Boj med milostjo in grehom (Rim 7,7-25) ................................................................................................. 123 Krščansko življenje v Duhu (Rim 8,1-27) .................................................................................................. 133 Božja ljubezen in usmiljenje (Rim 8,31-39) ............................................................................................... 136

6. 3 Tretja enota: Položaj in pomen Izraela v zgodovini odrešenja – Bog ostaja zvest

besedi (Rim 9-11) .............................................................................................................. 139 Poslanstvo Izraela in nedoumljivost Božjih načrtov (11,33-36) ............................................................ 143

6. 4 Božja pravičnost v krščanskem življenju. Pareneza - etično-spodbudni del pisma

(12,1-15,13) ........................................................................................................................ 147 Smiselno bogoslužje (12,3–13,14) ............................................................................................................. 149 Pavlov pogled na Cerkev v Rim 12 ............................................................................................................ 156

Cerkev kot karizmatična skupnost ......................................................................................................... 159

7 Pismo Hebrejcem ................................................................................................................ 164 Avtorstvo, naslovljenci, kraj in čas pisanja ................................................................................................ 164 Teološko-literarni značaj in zgradba pisma ................................................................................................ 166

Izvirnost sporočila Heb .......................................................................................................................... 167 Glavni vidiki petdelne zgradbe ................................................................................................................... 168 Prvi del homilije (1,5–2,18): Ime Sina ....................................................................................................... 168

Priprava Kristusovega duhovništva v odrešenjski zgodovini ................................................................. 169 Drugi del homilije (3,1–5,10): Kristusovo duhovništvo ............................................................................. 178

Zvest Veliki duhovnik, vreden zaupanja (Heb 3,1-6) ............................................................................ 178 Veliki duhovnik Kristus – sočuten s človeškimi slabostmi (Heb 4,14-16) ............................................ 183

Kristus – usmiljeni veliki duhovnik (Heb 5,1-10) ...................................................................................... 185 Tretji del homilije (5,11–10,39) ................................................................................................................. 188 Opis Kristusovega duhovniškega dejanja v Heb 8-9 .................................................................................. 189

Starozavezna struktura duhovništva in Kristus ............................................................ 193

Viri in literatura ................................................................................................................ 196


1 Naloge in cilji biblične teologije Nove zaveze

Naloge in cilje Biblične teologije Nove zaveze narekuje 27 »dokumentov« - 27

knjig Nove zaveze, ki so nadgradnja 46 »dokumentov« Stare zaveze. Ti spisi so v pr-

vi vrsti pričevalci vere, so dokumenti oznanila Božjega kraljestva. BTNZ opisuje od-

rešenjsko delovanje Boga v Jezusu Kristusu, kakor je ohranjeno v novozaveznih spi-

sih in pri tem ugotavlja, kaj spada k jedru novozaveznega oznanila evangelija in kaj

se je izoblikovalo tekom časa. Ob predpostavljanju zgodovinsko kritičnih vprašanj

posameznih tekstov želi raziskovati predvsem globljo teološko dimenzijo novoza-

veznih spisov.

Biblična teologija Nove zaveze želi izpostaviti bistvene teološke izjave posame-

znih nz. spisov in nakazati njihovo medsebojno povezanost in dopolnjevanje. BTNZ

raziskuje razvoj krščanskih resnic in sistematično predstavi teološke izjave svetopi-

semskih spisov, ki so sad vere in odraz življenja krščanskih skupnosti prvega in za-

četka drugega stoletja. Išče torej temeljne teološke misli in smernice posameznih

knjig in podaja sintetično vizijo krščanskih resnic razodetja.

Obstaja veliko zmot o biblični teologiji v tem, kako se razlikuje od sistematične

teologije. Ne drži, da je sistematična teologija zavezana logiki, medtem ko je biblična

teologija prosta in je lahko nelogična in nesistematična. Temeljno načelo, ki stoji za

sistematično teologijo, je logični razvoj teoloških naukov, temeljno načelo biblične

teologije pa je božanska ekonomija. V odrešenjski zgodovini teolog prepoznava red,

načrt, ki odslikavata Božjo pedagogijo, Božji načrt odrešenja sveta in človeka.

Biblična teologija bere Sveto pismo tudi v kontekstu izročila in razkriva načine,

kako so naši srednjeveški, patristični in apostolski predniki živeli in oznanjali in ve-

rovali. Kongregacija za katoliško vzgojo je v dokumentu Teološka formacija za vzgojo

duhovnikov poudarila pomen študija bibličen teologije: »Po opravljanih uvodnih

predmetih mora biti biblična teologija vrh pouka svetih spisov, kar daje enovit po-

gled na skrivnost krščanstva.« Pomembno je vedeti, da je tak integriran pristop nujen

vrhunec teološkega študija – ne izbirnost in ne posebnost. Gre za izstop iz obrobnosti

v poenoteno, univerzalno – organsko vizijo krščanske skrivnosti. Nenazadnje uči to

tudi Drugi vatikanski koncil v konstituciji Dei Verbum: »Sveto pismo vsebuje Božjo

besedo in je v resnici Božja beseda, ker je navdihnjeno; zato naj bo preučevanje Sve-

tega pisma tako rekoč duša svete teologije.« (BR 24)

Metode biblične teologije Nove zaveze

V osnovi sta mogoča dva načina obravnave tem biblične teologije: tematski in

zgodovinski. Tematski način se ravna po shemi veroizpovedi in sistematično obrav-

nava njene posamezne elemente (Bog, stvarstvo, Kristus, oznanilo Božjega kraljestva,

Sveti Duh, krščansko življenje, Cerkev, eshatologija). Katoliška tradicija je v preteklo-

sti močneje izpostavlja-la prav tematski pristop. BT ni veljala za samostojno vedo,

temveč je bila sestavni del dogmatične teologije, ki je SP uporabljala bolj kot vir


sistematične teologije. Dolgo časa je veljalo, da temelji nauka sicer izhajajo iz SP,

vendar so se bistveno oblikovali v razvoju dogem. SP je zato služilo kot neke vrste

kamnolom, kjer so se iskala ustrezna mesta (dicta probantia), ki so potrjevala oz. doka-

zovala teološke konstrukte. Pri tem sta bila nekoliko zanemarjena odrešenjsko-

zgodovinski in hermenevtični vidik svetopisemskega razodetja. Premalo je bil upoš-

tevan tudi vidik umestitve posamezne knjige v konkretno zgodovinsko okolje. S tem

pa je bila okrnjena organska celovitost določene svetopisemske knjige in njenega spo-

ročila.

Klasični tematski koncept BTNZ obsega tri stopnje: Jezus, Pavlova teologija in

Janezova teologija. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali spada zgodovinski Jezus iz Na-

zareta v področje biblične teologije ali pa lahko govorimo o teologiji šele z nastankom

krščanskih skupnosti. Bultmannova teza je, da je zgodovinski Jezus izven koncepta

BT in je predpogoj nz. teologije. Dogodek Jezusa Kristusa je prebudil vero, teologija

pa naj bi bila posledica te prakrščanske kerigme, ki je oznanjala križanega in vstalega

Kristusa. Teologija se torej po Bultmannu začne šele v prvi Cerkvi, še bolj konkretno

pa s Pavlovim oznanjevanjem. Njeno najzgodnejše pisno pričevanje najdemo tako v

njegovih pismih in v delih apostola Janeza.

Zgodovinski pristop v BT pa gradi na organskem razvoju teološke misli. Pri tem

posveča več pozornosti zgodovinskemu okolju in razvoju teoloških konceptov.

BTNZ mora upoštevati zaporednost dogodkov tako SZ kot NZ, ki skupaj gradijo

enotno "zgodovino odrešenja" (Cullmann). Ta koncept močneje poudarja principa

enotnosti obeh zavez: v NZ se nadaljuje razvoj odrešenjsko-zgodovinske kerigme, ki

se je začela v SZ (G. von Rad). Bog Abrahama, Izaka in Jakoba je tudi Bog Nove za-

veze, to je Bog Oče Jezusa Kristusa; prim. Mt 22,31-32; Apd 3,13. Jezus Kristus je nov

interpret in dopolnitelj izraelske tradicije (Mt 5,17sl.). Ta dopolnitelj je nastopila z

njegovim zgodovinskim učenjem in delovanjem, zato se z njim tudi začenja nz.

biblična teologija (drugače Bultmann). Stare zaveze ni mogoče brati drugače kakor

knjigo prerokb - pričakovanj izpolnitve Božjih obljub. Ključ za njeno razumevanje je

dogodek Jezusa Kristusa.

Biblična teologija NZ mora torej izhajati iz eksegeze tekstov v razširjenem kon-

tekstu, ki predstavi konkretno obliko besedila, njegovo sestavo in razvoj, zgodovin-

sko okolje nastanka, tematiko in namen. Morda je torej bolje govoriti o neke vrste

dinamičnem pristopu v biblični teologiji, ki upošteva celoto in dinamiko (razvoj) zgo-

dovine odrešenja. Izhajali bomo iz dogodka Jezusa Kristusa, kot izvora in srčike no-

vozaveznih besedil. Pozorni bomo na najstarejše formulacije vere in na zgodovinsko

okolje, v katerem so nastale. Teologije se ne da graditi brez celostnega upoštevanja

svetopisemskih besedil. Dinamični pristop gradi BT na kontinuiteti med SZ in NZ ter

se opira na dva temeljna principa razodetja:

a) Postopnost oz. dinamičnost razodevanja Boga v zgodovini. Bo se človeku ne more

ves in v enem trenutku razodeti, ker upošteva človekovo omejenost in rast. Ob tem

pa se je potrebno zavedati, da pri Bogu ni minljivosti in časa ter da gre vendarle za

razodetje ENEGA Boga in za darove ENEGA Duha!


b) Aktualizacija odrešenjskega delovanja: Vsaka generacija mora iskati svoj (osebni)

pristop do odrešenjskega delovanja Boga in dati svoj odgovor na zastavljena vpraša-

nja. Na ta način se tudi BT vedno znova prenavlja.

Shema veroizpovedi predstavlja osem osnovnih tematskih področij teologije NZ:

Teologija: Bog Oče, Sv. Trojica; prehod me SZ in NZ; kontinuiteta / diskonti-

nuiteta; stvarjenje/novo stvarjenje; odrešenjska zgodovina…

Kristologija: Jezus Kristus – dogodek in teologija; učlovečenje; Božje kraljes-

tvo…

Pneumatologija: Sveti Duh, razodetje, posvečenje, posinovljenje…

Soteriologija: pasijon, teologija križa, vstajenje…

Antroplologija: človek/novi človek, greh…

Etika: etos, novo življenje…

Ekleziologija: Cerkev, občestvo, Telo; evharistija; učenčevstvo…

Eshatologija: upanje, Novi Jeruzalem…

- Izbrane teme teologije evangelijev - Teologija apostola Pavla - Pismo Hebrejcem – teologija novozaveznega duhovništva


2 Prehod med Staro in Novo zavezo

Poglobljeno branje Svetega pisma, ki išče srčiko razumevanja Boga svetopisem-

skih avtorjev, razkrije neizpodbitno dejstvo, da se Nova zaveza v svoji osnovi bistve-

no povezuje s Staro zavezo in v njej korenini. Brez sz. ozadja ostaja dogodek Jezusa

Kristusa nerazumljen in napačno interpretiran. Odnos med Staro in Novo zavezo je

odnos napetosti med kontinuiteto in diskontinuiteto, kar pa ne pomeni popolne od-

tujitve. Stara zaveza je sestavljena iz sklopa tradicij, ki so med seboj povezane, po

drugi strani pa so tudi prekinjene in na novo interpretirane. Preobrat predstavlja na-

stop prerokov, ki svobodno izbirajo med starimi tradicijami in jih razlagajo iz novega

vidika.

2. 1 Celosten pogled na Staro zavezo

Odgovor na vprašanje napetosti med Staro in Novo zavezo leži v Stari zavezi

sami. Celosten pristop k interpretaciji svetih knjig Postave, Prerokov in Spisov nam

prikaže Staro zavezo kot dinamičen kompleks različnih tradicij. Sveti spisi Izraela

niso nekakšen statičen skupek religioznih dejstev ali kodeks etičnih pravil, ampak

predstavljajo dinamično zgodbo o odnosu med Bogom in človekom, ki se odvija v

zgodovini. Sveto pismo tako ni neka linearna pripoved, ampak sklop različnih tradi-

cij, ki so nastale v raznolikih zgodovinskih obdobjih in različnih situacijah. Ker odnos

med Bogom in človekom ni nekaj statičnega, ampak je živ odnos, ga je potrebno ve-

dno znova reflektirati in interpretirati.

Sveto pismo kot celota nam razkriva tri glavne podobe razodevanja enega Boga:

Bog se razodeva kot Stvarnik, kot Rešitelj in končno kot Odrešenik. Koncepti teh podob

se delno prepletajo, svojo izpolnitev pa dosežejo v nastopu Božjega kraljestva v Jezu-

su Kristusu.

Nadaljevanje prve zaveze: Marko začenja svoj evangelij s sklicevanjem na

povzetek preroških napovedi Prve zaveze.

... kakor je zapisano... (Mr 1,2-3)

Trije načini razodevanja Boga:

• a) 2 Mz 23,20 ZGODOVINSKO

• b) Iz 40,3 PREROŠKO

• c) Mal 3,1.23‐24 ESHATOLOŠKO

Bog kot Stvarnik

Izraelovo verovanje bistveno zaznamuje močan občutek človekove popolne od-

visnosti od Boga. Izrael je prepoznal Boga kot Stvarnika in postopoma izoblikoval

teologijo stvarjenja. Bog je stvarnik tega sveta in vse, kar obstaja, dolguje svoj obstoj

zgolj njemu. Tudi človek je Božja ustvarjenina, ki je od Njega popolnoma odvisen,


vendar pa ima kljub temu v stvarstvu posebno mesto, saj je ustvarjen po Božji podobi

in poklican v dialog s svojim Stvarnikom. Tak pogled na svet se bistveno razlikuje od

ostalih religioznih pogledov antičnega časa in zavzema med vsemi prav posebno

mesto. Specifičnost Izraela je demitiziran pogled na svet in človeka in posledično tudi

razkrinkavanje jalovosti malikovanja. Za Izraelce ostajata svet in človek vedno zgolj

ustvarjenina. Človek nima kontrole nad tem svetom s pomočjo magije, saj vedno

ostaja podrejen Jahveju, svojemu Stvarniku. Celotno človekovo življenje se gleda

skozi perspektivo njegovega odnosa do Boga; celoten kozmos svojo urejenost in

enotnost dolguje Bogu; človek, ki je krona stvarstva, živi iz Božje stvarjenjske volje in

je hkrati njegov partner. Ker je Bog stvarnik, je on tisti, ki varuje ali končuje človeko-

vo življenje glede na njegov odnos do njegove zaveze. To daje poseben pečat Stari

zavezi: Izraelci ne gradijo pogleda na življenje na temelju mitologije (Von Rad 1983,

845). Glede na izrečeno zavezo in obvezujoče »pogodbenike« se je vedno izkazovalo,

da Izrael za svoje življenje potrebuje nenehen Božji blagoslov in svoje življenje izkuša

kot nenehno milost.

Življenje je torej dar Boga Stvarnika, ki ga Bog nenehno vzdržuje (Job 33,4; Ps

119,116; Iz 38,16; Mdr 16,12). Ta zamisel je izražena tudi z drevesom življenja, nad

katerim ima oblast Bog (1 Mz 2,17; Prg 3,18; 11,30), vrelec življenja (Prg 10,11; 13,14;

14,27), kar najde vzporednice v reki, ki teče od Božjega prestola in Jagnjeta (Raz

22,1sl), ali v vodah življenja v raju (Raz 7,17; 21,6; 22,17). Bogu torej ni nujno deliti

življenja, prav tako ni njegovo ustvarjanje samo po sebi umevno, ampak je sad svo-

bodnega Božjega blagoslova (1 Mz 1,22.28). Iz tega izhaja tudi prepričanje, da značil-

nosti posameznika ne izvirajo iz psiholoških ali dednih posebnosti, temveč iz Božjega

Duha (2 Krn 15,1; 20,14; Ezk 2,2; 3,24; 11,5) (Piper 1982, 125).

Bog kot Rešitelj

Stvarjenje sveta in človeka pa ni neko enkratno in zaključeno dejanje, ampak se

dogaja in dopolnjuje v zgodovini. Glavni poudarek je postavljen na dinamiko odnosa

med Bogom in človekom v tem svetu. Izrael je zato vseskozi potreben novih spod-

bud, da ne zaide na stranpot. Bog vedno znova posega v njegovo zgodovino, mu po-

stavlja voditelje, ga vodi v vojnih pohodih, rešuje iz nevarnosti in postavlja nove ob-

ljube. Izrael doživlja v zgodovini Boga predvsem kot Rešitelja. To podobo Boga so

oblikovali predvsem preroki. Preroki s svojo interpretacijo dogodkov in tradicije ter s

kritiko nezvestobe ljudstva in voditeljev, razkrivali Izraelov omahljivi odnos do Bo-

ga. Razbiti želijo lažno samozavest ljudstva, ki misli, da ima zagotovljeno Božje var-

stvo ne glede na svoj odnos do Jahveta. S svojim karizmatičnim nastopom predstav-

ljajo pogosto preobrat v starozavezni misli. Tako SZ priča za vero v Boga Rešitelja, ki

diha s človekom in ga hkrati preko različnih dogodkov in odzive nanj preoblikuje

(Von Rad 1983, 336-357).


2. 2 Jezus Kristus – Odrešenik - izpolnitelj mesijanskih pričakovanj SZ

Mesije SZ

KRALJEVSKI MESIJA

Zgodovinsko-odrešenjski; narativni opis razodevanja

PREROŠKI MESIJA

Moč besede, interpretacija v luči Razodetja

DUHOVNIŠKI MESIJA

Mesijansko-eshatološki

Bog kot Odrešenik

Čeprav Nova zaveza prikaže dogodek Jezusa Kristusa kot nekaj edinstvenega,

ga želi hkrati postaviti v nadaljevanje s starozavezno tradicijo. Nanj gleda kot na iz-

polnitev starozaveznih pričakovanj, po drugi strani pa tudi kot preseganje vseh

upanj. Jezus predstavlja izpolnitev vseh Božjih obljub, ki segajo preko vseh zgodo-

vinskih izkušenj preteklosti. S tem, ko se je razodel preko svojega Sina, je Bog posegel

v zgodovino na popolnoma nov način: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč go-

voril očetom po prerokih. v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je

postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Heb 1,1-2). Med starozavezno

izkušnjo Boga, ki ostaja vedno skriti Bog, eden in edini, ter dogodkom Jezusa Kristu-

sa, Božjega Sina, ki je postal človek, zeva prelom. Kljub temu pa celotna Nova zaveza

odseva trdno prepričanje, da je razodetje Boga po svojem Sinu v skladu z Izraelovo

tradicijo in vsemi napovedmi, ki so se nakopičile v teku Izraelove poti, ki jo je vodil

Bog; prim. Mt 5-7. Vsi evangeliji in epistolarna literatura izražajo trdno prepričanje,

da je Bog, ki se je razodel po Jezusu, isti Bog, ki vodi odrešenjsko zgodovino že od

stvarjenja naprej in da so se v njem dopolnila vsa mesijanska pričakovanja Izraela.

Mesijanska pričakovanja Stare zaveze so bila zelo raznovrstna. Povezana so bila

s koncepti kralja, duhovnika in preroka. Pestrost konceptov je bila v judovstvu Jezuso-

vega časa še večja. Iz tega obdobja še najbolj poznamo mesijanske ideje kumranske

skupnosti, ki je npr. pričakovala prihod treh mesijanskih oseb: eshatološkega preroka

ter Aronovega in Izraelovega mesija (prim. 1QS 9,11).

2. 3 Kraljevski mesija

Izredno pomembno vlogo v zgodovini Izraela imajo kralji in zato tudi podoba

kraljevskega mesije. Teologija o mesiji kralju se je razvila v času Davidove dinastije

in je prisotna predvsem v Psalmih. "Jaz sem posvetil svojega kralja na Sionu, svoji sveti

gori. Razglasil bom Gospodov zakon. Rekel mi je: 'Ti si moj sin, danes sem te rodil'" (Ps 2,6-

7; prim. Ps 18; 20; 21 in dr.). Tu je orisana podoba idealnega kralja, ki se je razvila na

podlagi Natanove prerokbe v 2 Sam 7. Kralj je Božji maziljenec, voditelj ljudstva, ki


ima z Bogom odnos zaveze. Ni absolutni vladar, ampak deluje po Božjih ukazih. Po

propadu Davidove dinastije postane jasno, da noben kralj ni dosegel pričakovanja, ki

so ga izražali psalmi. Slika popolnega kralja, preko katerega se bo Bog sklonil k ljud-

stvu, se tako začne interpretirati kot prihodnja obljuba. Kljub koncu kraljeve dinastije

upanje na prihodnjega kralja ostaja živo.

V evangelijih se nenehno pojavlja povezava s kategorijo kraljevega mesije, ki pa

je razumljena na popolnoma nov način. V Mt in Lk je Jezus predstavljen kot Davidov

potomec, zanj se večkrat uporablja tudi naziv Davidov sin. Njegov vstop v Jeruzalem

je poln kraljevske časti in izpolnjuje prerokbo o mesijanskem kralju iz Zah 9,9 (Mt

21,5); tudi sam govori o uničenju in graditvi templja, kar se navezuje na koncept Da-

vidovega sina. Vendar pa Jezus ni »kraljevski mesija« v običajnem pomenu besede.

Kadarkoli je sam soočen z vprašanjem, če je Mesija, je v svojem odgovoru zadržan.

Najbolj jasno se Jezusov odnos do tega naziva pokaže v Mr 8,27sl. Jezus zapove

učencem molk glede njihovih mesijanskih predstav, takoj za tem pa napove trpljenje

in smrt Sina človekovega. Jezus želi očitno naziv Mesija na novo opredeliti. Jezusovega

mesijanstva ni mogoče razumeti brez trpljenja in smrti Sina človekovega. Paradok-

snost povezovanja Jezusove kraljevske narave s trpljenjem dobi najbolj očiten izraz v

pasijonski zgodbi, ko je zasmehovan, zaničevan in križani Jezus imenovan kralj.

2. 4 Preroški mesija

V judovskem obdobju je bil vedno močneje prisoten lik preroškega mesije. Preroki

so imeli vlogo posredovalca med Bogom in ljudmi. Vsi preroki, še posebej Izaija, Je-

remija, Ezekijel in Danijel, so bili izrazite osebnosti, ki jih je osebno poklical Bog in

jim dodelil določeno nalogo. Primarno so bili poslani, da bi oznanjali Božjo besedo in

jo razlagali z ozirom na konkretne dogodke. Njihove napovedi so se nanašale na pri-

hodnjo Božjo sodbo, ki ji ljudstvo lahko uide le, če se ponovno vrne na pravo pot. Ob

koncu dobe preroštva (1 Mkb 9,27) se okrepi pričakovanje dokončnega Božjega pose-

ga, ko bo Bog poslal novega Mojzesa in novega Elija (5 Mz 18,15; Mal 3,22-24).

Jezus je v evangelijih očitno opisan tudi v preroških kategorijah. On je pri krstu

poklican in poslan od Boga (Mr 9,37; Mt 15,24) in uči o prihodu Božjega kraljestva in

napoveduje prihajajočo Božjo sodbo (Mr 13). Večkrat je omenjeno, da ga ljudje ime-

nujejo prerok (Mr 6,15; 8,28). Kot prerok je izrecno predstavljen v Lk (prim. 4,16-30),

ki je »mogočen v dejanju in besedi« (Lk 24,19). Kljub temu, da Jezus indirektno

sprejme ta naziv (Mr 6,4), sam naziv nikakor ne opiše bistva Jezusove identitete, am-

pak predstavlja le delček, ki pripomore k celotni sliki o Jezusovi osebi. Velik del Je-

zusovega delovanja je posvečen učenju. Jezus je pogosto imenovan tudi učitelj in rabi

(Mr 9,59; Jn 1,38; 4,31 in dr.). Toda on je veliko več kot zgolj rabi. Njegovo učenje je

učenje z močjo, ki se razlikuje od učenja farizejev in pismoukov (prim. Mr 1,22). Biti

Gospodov učenec pomeni nekaj drugega, kakor biti učenec učitelja (prim. Mt 8,18-22;

13,52).


Preroška tradicija je v pozni judovski dobi prehajala v modrostno. Modrost se je

tradicionalno povezovala s Salomonom in zato tudi s kraljevim dvorom. Že preroki

so napovedovali eshatološki čas, ko bo ljudi poučeval Bog sam (prim. Iz 2,3; 11,1-2;

30,20-21; Jl 2,23; 3-1-2). Ker naštetih pričakovanj ni izpolnjeval noben kralj in noben

prerok, se te mesijanske prerokbe lahko izpolnijo le v Bogu samem in se torej lahko

nanašajo le na Mesija Sina, na Jezusa Kristusa.

2. 5 Duhovniški mesija

Naslednja skupina ljudi s specifičnim poslanstvom so bili veliki duhovniki. Ob

njih se je razvijal koncept duhovniškega mesije. Prvi veliki duhovnik je bil Aaron, ki ga

je za to službo posvetil Mojzes z obredom maziljenja z oljem. Vloga velikega duhov-

nika je bila na začetku omejena zgolj na religiozno področje, po propadu monarhije

pa je veliki duhovnik pridobil veliko časti, ki je prej pripadala kralju. V času izgnan-

stva je nastalo duhovniško izročilo, ki vsebuje program za obnovo občestva. Poudarja

vzvišenost in onostranskost Boga, zato mora med Bogom in človekom stati posre-

dnik - duhovnik. Pričakovanje prihodnjega maziljenca, velikega duhovnika, je izra-

ženo v Zah 4,11-14 in sega v čas ok. leta 520 pr. Kr. (prim. Ag 1,1). Poleg tega odlom-

ka ni veliko dokazov za pričakovanje duhovniškega mesije. Duhovniška figura je bila

združena s kraljevo figuro v osebi Melkizedeka (prim. Ps 110,4). V Novi zavezi edino

Pismo Hebrejcem Jezusu izrecno pripisuje duhovniške atribute. Jezus je primerjan z

velikim duhovnikom, vendar je bolj kot to poudarjen kontrast med njima. Jezus je

sveti brezgrešni veliki duhovnik in njegova žrtev je enkrat za vselej, kar je v očitnem

nasprotju s človeškim velikim duhovnikom, ki ostaja grešno bitje in mora svoje obre-

de žrtvovanja nenehno ponavljati. Cilj Kristusovega življenja in smrti je posvetitev

človeka. Jezus je duhovnik in žrtev obenem. Ta kristologija je prisotna tudi v ozadju

Janezovega evangelija, kjer je Jezus vse od začetka predstavljen kot Jagnje Božje (Jn

1,29.36) in Kruh za življenje sveta (Jn 6,35.41.48).

Če sklenemo, lahko rečemo, da so kategorije mesijanskih idej na nek način apli-

cirane na Jezusa in osvetljujejo njegovo osebo, nobena od teh kategorij pa ne zadostu-

je. Jezus je kralj, prerok, duhovnik in učitelj, a je tudi trpeči Sin človekov in Božji sin.

Poleg naslova mesija sta bistveni prav ti zadnji dve poimenovanji. Vsi nazivi za Jezu-

sa pridajo svoj delček v celotno sliko o njegovi osebi, ki pa postane pravilno obarvana

šele z upoštevanjem dejstva, da je Jezus primarno tudi trpeči Božji služabnik, ki se

daje Bogu popolnoma na razpolago.


2. 6 Jezus Kristus – izpolnitev Postave in mesijanskih pričakovanj

Jezus Kristus in mesijanska pričakovanja

Jezus Kristus – dopolnitelj mesijanskih pričakovanj

Nova postava (Mt, Pavel)

Nova pravičnost (Mt, Lk)

Novi mesija (Mr, Mt)

Novi prerok (Lk) (U 240–44)

Novi tempelj – Jagnje (Jn)

K temeljem judovstva spada vera, da se Bog želi razodeti človeku in da mu je v

polnosti razodel svojo voljo v postavi, v zapovedih ter v zgodovini. Pogoj za dosego

večnega življenja oziroma za vstop v nebeško kraljestvo je iskanje in izpolnjevanje

Božje volje - postave. Postava je izročeno in zapisano razodetje milostne Božje volje, ki jo

je potrebno v toku zgodovine vedno znova aktualizirati in so jo preroki vedno na

novo interpretirali. Ko Jezusa nekdo povprašuje, kaj je potrebno storiti, da bi dosegel

večno življenje, ga sooči z izpolnjevanjem zapovedi: »Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne

prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« (Mr 10,19).

Jezus ne razmišlja o tem, da bi bilo potrebno odpraviti postavo, ostro pa napade hi-

navsko oz. farizejsko pobožnost vodilnih predstavnikov postave, kot npr. Mr 7,1-23.

Postava ni dana za proučevanje (izigravanje), temveč za izpolnjevanje (življenje). Jezus s

svojim naukom in življenjem dopolnjuje postavo.

V najširšem smislu postava pomeni celotno Staro zavezo, torej enako kot izraz

postava in preroki. Beseda postava (hebr. torah: poduk, navodilo; širše Mojzesove knjige)

se pri Mt pojavlja 10-krat, največkrat v povezavi s preroki (5,17.18; 7,12; 11,13; 12,5;

13,41; 22,35.36.40; 23,23), kot tema pa je prisotna na mnogih mestih. Temelj nauka o

dopolnitvi postave je podan v osrednjih petih delih Matejevega evangelija, kjer Jezus

nastopa v tradiciji preroške kritike (prim. 5,17), ki si je v vsakem času prizadevala za

aktualno interpretacijo postave oz. Božje volje (prim. kritiko preroka Amosa iz 8. st.:

»Sovražim in odklanjam vaše praznike, nočem vonja vaših slovesnosti.« 5,21).

Iz izjave v Mt 5,15 bi lahko sklepali, da Jezus zagovarja popolno, torej tudi

obredno izpolnjevanje starozavezne postave. A v nadaljevanju postane jasno da go-

vori o očiščeni prvotni postavi, ki jo lahko izpolni in doseže samo večja pravičnost.

Vsekakor še posebej v Mt poudarja Jezusovo izrazito naklonjenost do judovskega

izročila in postave (prim. 10,6; 15,24). Vendar njegovo učenje ni bilo "taksativno",

temveč "korektivno". Postava ostane veljavna interpretacija Božje volje, vendar se

mora razodeti njen izvorni pomen - pomen, ki ga je imel v mislih Bog, ki je dal po-

stavo in so jo farizeji in pismouki s svojo razlago popačili. V Mt 5,20 je jasno nakazan

konflikt med Jezusom ter pismouki in farizeji, ki predstavljajo noetičen in etično-

legalističen vidik izpolnjevanje postave. Konflikt je močno izražen tudi v Lukovem

izročilu govora "na gori" (Lk 6,20-26). Potrebna je bistvena dopolnitev, potrebna je


nova pravičnost. Sv. Avguštin ugotavlja, da je bilo vse, kar je Jezus dodal samo zato,

da bi pokazal na čisti, prvotni izvor in pomen postave. Matej oblikuje Jezusov odnos

do postave v obliki šestih antitez (5,21-48), ki se zaključijo s temeljnim pozivom: »Bo-

dite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Nebeški Oče je končni krite-

rij in merilo pravičnosti, je cilj človekovega prizadevanja in je počelo človeške pravič-

nosti.

Jezus se sooči tudi z vprašanjem obrednega očiščevanja, umivanja, ki igra v judov-

skem vsakdanjem življenju pomembno vlogo in pozove k soočenju zunanje in notra-

nje čistosti (prim. Mr 7,18-21). Čistost se ne more pridobiti zgolj z določenimi rituali;

prim Mt 23,25.27sl. Jezus s tem radikalizira zahtevo po čistosti in jo tudi na novo de-

finira: Pravo čistost se lahko pridobi samo po čistosti srca (Mt 5,8) in s tem pokaže na

težjo, a odličnejšo pot. Jezus je moral zato na novo definirati tudi odnos do templja in

njegovih daritev. Tem daritvam načelno ne nasprotuje, ampak predpostavlja, da se

preko daritev vzpostavlja pomemben odnos med človekom in Bogom. Tempelj mora

biti kraj čaščenja Boga (Mr 11,27). Vendar tempeljsko čaščenje nima prednosti pred

službo bližnjemu (Mt 5,23). V znamenju očiščenja templja (Mt 21,12-17 par) napove,

da bo končno on sam novi in resnični tempelj (Jn 2,19sl.). Samarijanki razodene, da se

resnična daritev ne vrši na svetih krajih, temveč "v duhu in resnici" (4,24).

Kristološki poudarki posameznih evangelijev

Sin človekov – dokončni Božji poseg (Mr)

Emauel – Bog z nami (Mt)

Božji sestop z gore (Mt 5,1; Lk 6,17)

Učlovečena Beseda – odnos – oseba (Jn)

Sin (Jn)

3 Oznanilo Nebeškega kraljestva

Oznanilo o nebeškem kraljestvu tvori jedro Jezusovega oznanjevanja. Grški

termin basilea (kraljestvo, heb. malkut) lahko pomeni bodisi oblast, ki jo izvršuje kralj,

bodisi njegovo vladavino. V Stari zavezi je termin malkut najprej označeval zemeljske

kralje in njihova svetna vladarstva ter samo posredno tudi Jahvejevo oblast. Zato

lahko idejo Božjega vladarstva razumemo samo v povezavi z izraelskim svetnim kra-

ljestvom. Vsa ljudstva, s katerimi so Izraelci prihajali v stik, so po zasedbi ozemlja

vzpostavila nacionalno monarhijo, Izraelci pa so imeli še dvesto let po zasedbi ozem-

lja versko plemensko zvezo s centralnim svetiščem. Ideja o vzpostavitvi monarhije je

bila nasprotna ideji o direktni Božji oblasti nad svojim ljudstvom (prim. 1 Sam 8,7;

Sod 8,22-23). Na kratko Stara zaveza izpostavlja naslednje vidike kralja in kraljestva:


• Bog vlada kot večni kralj (Ps 24; 47; 93; 96; 97; 98; 99 – kraljevski psalmi);

• eshatološko pričakovanje Božjega kraljestva – upanje na dopolnitev v

prihodnosti;

• apokaliptično pričakovanje – podoba Sina človekovega, ki dokončno

obračuna z vsemi demonskimi silami (npr. Dan 7,13-14 kot definicija

Božjega kraljestva).

Tema kraljestvo – malkut v Stari zavezi

Kraljevanje Boga nad Izraelom - Izraelovo kraljestvo = Božje kraljestvo (Ps 2;

2Mz 15,11-13; 33,7-11; Sod 8,22-23; 1Sam 8;12,12; 2 Sam 7);

Bog kraljuje v templju – duhovno razumevanje (Iz 6,1-8; Ps 29; 74,12-17;

103,17-22; 145; Ezk 47; Mal 3)

Eshatološko Božje kraljestvo -dopolnitev (Mih 4; 5,1-5; Am 9,11sl.; Oz 2; Iz

7,14; 11,6-9; Dan 7,13-14)

Grška.

Tema “nebeško kraljestvo” (basilea) v Matejevem evangeliju

V Novi zavezi se termin basilea največkrat pojavi v Mt (54-krat; pri Mr 14-krat,

pri Lk 44x, Apd 8x, Jn 3x, Pa 14x) in ima širok pomen. Gre za temeljno vsebino Jezu-

sovega oznanjevanja, predvsem njegovega poučevanja. Matej s tem izrazom najprej

poudarja celostno vpetost evangeljskega oznanila v življenje ljudstva in posamezni-

ka. Izraz kraljestvo moramo razumeti kot temeljno razsežnost, ki določa vse odnose

(med človekom in Bogom, med ljudmi). Tudi Jezusovo oznanilo o kraljevanju Božje-

ga – nebeškega – mora zaznamovati vse vrste človekovih odnosov.

Marko – Oblast (eksousia) BK - Klic Sina človekovega (1,15; 4,11.26.30; 9,1.47;

10,14.15.23-25; 11,10; 12,34; 14,25; 15,43)

Matej – Evangelij Kraljestvo

Povzetek oznanila: 4,23; 9,35; 13,19; 24,14

Božje kraljestvo: 6,33; 12,28; 19,24; 21,31.43

Očetovo kraljestvo:13,43; 26,29 / 13,41; 20,21

Z Jezusovim nastopom je nebeško kraljestvo postalo navzoče (Mt 3,3): uresničil se

je večni Božji načrt, da Bog po svoji Besedi, po svojem Sinu, odreši človeka in mu da-

ruje polno življenje. Prihod nebeškega kraljestva naznanjajo čudeži; njegov prihod

pomeni napoved poraza satanskih sil (Mt 12,28). Iz tega sledi, da prihod kraljestva

zahteva odločitev: treba se je spreobrniti, sprejeti miselnost kraljestva in postati Jezu-

sov učenec. Oznanilo Kraljestva je poziv k odločitvi za oznanilo blagrov (Mt 5,3sl.): ne-


beško kraljestvo pomeni kraljevanje Božjega duha, duha blagrov, ki osvobaja suženj-

stva svetu. Kraljestvo pomeni nekaj aktivnega, je nek proces Božje moči in človekovega

odgovora. Nebeško kraljestvo zato označuje najprej neko Božje delovanje in njegovo

moč, in se ne pokriva s teritorialnimi, narodnostnimi ali konfesionalnimi mejami. Ma-

tej predstavi tri glavne akterje oznanjevanja nebeškega kraljestva: Janez Krstnik (Mt

3,2), ki predstavlja vse preroštvo Stare zaveze, Jezus (Mt 4,17), ki uresničuje Božji od-

rešenjski načrt, in Jezusovi učenci (Mt 10,7), ki predstavljajo Cerkev. Vsak, kdor

oznanja »kraljestvo«, oznanja dejstvo, da Bog deluje in je navzoč v zgodovini.

Kar zadeva začetek Jezusovega javnega nastopa, se Mt začenja z Janezovim (in

kasneje Jezusovim) klicem k spreobrnjenju: »'… kajti nebeško kraljestvo se je približalo.'«

(Mt 4,17) Kdor želi vstopiti v kraljestvo, mora imeti vero, in se zavedati, da ne more

pričakovati ničesar, saj nima nobenih zaslug, obenem pa mora biti pripravljen opusti-

ti »običajna« človeška merila in ravnanja (Mt 19,12). Jezus vsebino ali skrivnost nebe-

škega kraljestva najpogosteje razlaga v prilikah. Sedem parabol o nebeškem kraljes-

tvu v 13. pogl. predstavlja centralno mesto kateheze o kraljestvu. Jezusove besede so

zato »besede kraljestva« (Mt 13,19); učenci so otroci kraljestva (Mt 13,38: »Njiva je

svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi zla.«); njim je dano spoznati »skriv-

nost nebeškega kraljestva« (Mt 13,11). Primerjave med svetom človeka in narave na

eni strani in Kraljestvom na drugi poudarjajo njegovo čudežno rast (Mt 13,31) – v

oskrbi Sina človekovega (Mt 13,24) – in ceno učenčevstva (Mt 13,44). Vendar nebeško

kraljestvo ostaja skrivnost. Razodeva se po Jezusovih besedah in delih, ki pa jih lahko

sprejmejo in razumejo samo mali in ponižni (Mt 11,25). Kraljestvo pričakuje sodbo

Sina človekovega in ni zgolj kraljestvo pravičnih (Mt 13,47). Vse do končne sodbe bo

tako (Mt 18,23; 25,1). Kdor je sposoben in poslan oznanjat sporočilo tega kraljestva

(Mt 10,7), pozna miselnost svojega Gospoda (Mt 13,11) in v Božji dvor prinaša vse

vrste zakladov (Mt 13,52).

S kraljestvom Sina človekovega je tesno povezana figura Janeza Krstnika; kot

njegovega predhodnika. Janez Krstnik je kljub svoji veličini še pred nasto pom nebe-

škega kraljestva trpel in prestal mučeništvo. Ravno v tem smislu, ker ni bil priča Bož-

jemu milostnemu delovanju v Sinu človekovem, je bil manjši od »najmanjšega v ne-

beškem kraljestvu« (Mt 11,11). Pred Jezusovimi napovedmi o neizogibnem prihodu

preganjanj in trpljenja stoji uredniška pripomba – »Od dni Janeza Krstnika do zdaj« (Mt

11,12) – Kraljestvo bo trpelo nasilje po rokah ljudi, ki bodo poskušali zadušiti oblast

Sina človekovega. Skrb za mlado krščansko skupnost je zaupana Petru, ki ji je v kri-

tični točki njegovega poslanstva, z izpovedjo vere, da je Jezus Mesija Sin živega Boga,

dal novo moč (Mt 16,19). Ta tradicija se v drugi obliki izraža tudi v Jn (21,15). Izreki,

ki sledijo Mt 8,5, nakazujejo na kontinuiteto nebeškega kraljestva s predhodno izrael-

sko zgodovino (ta tema je izpostavljena tudi v Pismu apostola Pavla Rimljanom).

Kdorkoli v ponižnosti služi temu kraljestvu, najsibo Jud ali pogan, bo podedoval

Božje obljube očakom (Mt 8,11). Kdor pa bo to zavrnil in/ker ne bo pripravljen spre-

jeti Božjega daru, bo vržen ven, čeprav je morda mislil, da bo s hlinjeno pripadnostjo

prištet med sinove kraljestva (Mt 8,12). Podobno tudi Judom kontinuiteta krščanske

skupnosti – kraljestva Sina človekovega z Izraelom – ne zagotavlja nobene premoči


in/ali privilegija (prim. Mt 20,1; 22,2). Ne glede na to, ali bodo ljudje vstopili v kra-

ljestvo zgodaj ali kasneje, so enakovredni prejemniki Božjih darov.

Oznanilo Božjega kraljestva v Lukovem evangeliju

Lk predstavitev Božjega kraljestva je nekoliko izdatnejša, kakor pri Mr in neko-

liko skromnejša kot pri Mt. Lk uporablja termin kraljestva v precej podobni smeri kot

Mr: gre za dinamično in mogočno vladarstvo Boga. Izreki o Božjem kraljestvu (BK v

nad.), ki jih Lk prevzame po Mr ponovijo glavne teme v evangeliju glede kraljestva:

skrivnostnost in skritost (8,10; 13,18), njegov prihod (9,27; 22,18; 23,51), potrebo po-

stati otrok, da lahko vanj vstopiš (18,24-25).

V izjavah o kraljestvu, ki jih Lk deli z Mt, Jezus predstavi BK kot eshatološko

realnost, za katero naj učenci prosijo (11,2), a je tudi že prisotna med ljudmi v

močeh Jezusovih eksorcizmov (11,20). Čas so Janeza Krstnika je bil čas postave in

prerokov, po tem času (od Janeza, prim. 3,1-17), pa je čas oznanja evangelij Božjega kra-

ljestva in vsak si s silo utira pot vanj (16,16). Ob tem Jezus dodaja, da je zadnji v BK večji

od Janeza Krstnika, največjega preroka SZ. Jezus pošilja dvanajstere oznanjat BK (9,2)

in jim zagotavlja, da bodo ob oznanjevanju preskrbljeni z vsem, kar potrebujejo

(12,31). BK nadalje primera s kvasom, ki je skrit v moki (13,21), kot zadnjo podobo pa

opisuje prihod ljudi na gostijo v BK s štirih koncev zemlje (13,29). Kar pa je najpo-

membnejše, BK pripada ubogim (6,20)1.

Nekatere Jezusove pridige o BK (4,43; 8,1; 9,11) najdemo samo pri Lk. Jezus po-

stavlja za apostolske delavce ostra navodila (9,60.62), njihovo oznanjevanje pa posta-

ne svarilo tistim, ki slišijo sporočilo, da je BK med njimi (10,11). Tako ti ne bodo imeli

opravičila na dan sodbe.

Nadalje so pravila v BK mnogokrat nerazumljiva človeškim ocenam. Tako pove

priliko o veliki gostiji (14,16-24), kjer opozarja na nepričakovan obrat usode mnogih.

Ko Farizeji sprašujejo o prihodu kraljestva (17,29), Jezus odgovarja, da ne prihaja ta-

ko, da bi zbujalo pozornost, ampak je to že med njimi z Jezusovo navzočnostjo in

njegovim služenjem. Ko se nadalje približuje Jeruzalemu, učenci menijo, da bo BK

nastopilo takoj (19,11), zato jim pove priliko o gospodarju, ki odpotuje v daljno deže-

lo po kraljevsko oblast in o nalogi, ki do tedaj čaka njegove služabnike. Tako kot te-

danji Judje tudi učenci pričakujejo, da bo BK nastopilo vsak čas, zato jih Lk svari pred

to neučakanostjo. Očitno postane, da učence čaka še mnogo napora, preden se bo

vrnil njihov Gospod. Jezusovo poučevanje o BK se nadaljuje tudi v času Jezusovih

prikazovanj po vstajenju (Apd 1,3), kljub temu pa apostoli še vedno pričakujejo ob-

novitev Izraelskega kraljestva (Apd 1,6). Nadaljevanje učenja o BK Lk tako nadaljuje

v času Cerkve, po binkoštih: Filipovo učenje (Apd 8,12), Pavlovo učenje (14,22; 19,8;

20,15; 28,23.31).

1 Za razliko od Mt pa je BK pri Lk že nekaj sedaj navzočega. Govori na način, da BK že sedaj pri-pada ubogim; prim. Mt 5,2-9.


Čas odrešenja

Za razumevanje Jezusovega učenja o BK v Lk je potrebno poznavanje prvih po-

glavij evangelija, ki govorijo o Jezusovem prihodu in njegovem otroštvu. V tem delu

(Lk 1-2) je tema o kraljestvu naznačena z temo časa odrešenja. Marijin obisk Elizabete

razglasi moč Boga in njenega Orešenika (1,47). Ob rojstvu Janeza Krstnika Zaharija

hvali Boga, ker je obiskal svoje ljudstvo, mu pripravil odrešenje (1,68), da pošilja nje-

govega sina, da pripravi ljudstvo za odrešenje s priznanjem njihovih grehov. Ob Je-

zusovem rojstvu angel pripoveduje pastirjem, da je rojen Odrešenik, ki je Kristus Go-

spod (2,11). Končno Simon v Jeruzalemu hvali Boga ker so njegove oči vedele Božje

zveličanje (2,29-31), prav tako prerokinja Ana slavi Boga, ker se uresničuje pričako-

vanje odrešenja Jeruzalema (2,38).

Pripoved o Jezusovem rojstvu ima tri poudarke, potrebne za razumevanje raz-

glasitve BK:

a) rojstvo Janeza in Jezusa uvajata dobo odrešenja, ki dobi izpolnitev v BK,

b) čas odrešenja vpliva na obrat sreče bogatim in močnim, ki bodo ponižani in

ubogim, ki bodo povišani,

c) samo tisti, ki se bodo ponižali pred Bogom bodo povišani.

Odrešenje »danes«

Zanimivo je, da v Jezusovem učenju v nastopnem dogodku (Lk 4,16-30) ni jasno

izrečene razglasitve BK ali klica k spreobrnjenju, kakor je to v Mr (1,14-15) in Mt

(4,17). Šele nekaj vrstic kasneje (4,43) je govora o tem, da je poslan zato, poslan. V na-

stopnem govoru tako govori o izpolnitvi tega, kar so slišali po preroku Izaiju (Iz 61,1-

2; 58,6). Kasneje sporoča Janezu Krstniku kot dokaz, da je on, tisti, ki mora priti, o

tem, da slepi vidijo, hromi hodijo, gobovi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo,

ubogim se oznanja evangelij (7,22). V tem odgovoru, kakor že v uvodnem nastopu

Jezus uresničuje preobrat, ki ga nakazuje prerok Izaija (Lk 4,18-19). Preobrat med

tistimi, ki v sedanjem času ne potrebujejo ničesar in tistimi, ki živijo v uboštvu, lakoti,

žalosti, nemilosti, Jezus predstavi v govoru v dolini (6,20sl). Nadalje je Jezus obtožen,

ker je in pije z grešniki (5,30; 7,34; 15,1-2; 19,7), a s tem kliče grešnike k spreobrnjenju

(5,32) in išče tiste, ki so se izgubili (19,10). Grešniki in nepomembneži se tako odziva-

jo na Jezusovo besedo, medtem ko pravičneži in ugledneži zavračajo možnost spreo-

brnjenja njihovega mišljenja in odzivanja, čeprav je prišel čas odrešenja.

Jezusova etika v Lk je tako razkrita v BK. BK prinaša nov čas odrešenja, ki se

kaže v spremenjenih razmerah teh, ki bodo uživali blagoslov. Ta tema o drugačnem,

novem blagrovanju, ki se pojavlja v vsem evangeliju ima pomemben etični imperativ.

Ta kliče po spremembi mišljenja in delovanja: zahteva kesanje in spreobrnjenje.

Klic h kesanju in spreobrnjenju

Kot rečeno, pri Lk Jezus v nastopnem dogodku ne govori o temi spreobrnjenja.

Kljub temu je spreobrnjenje pomembna tema Lk evangelija. V njem tako srečamo dva

glagola, ki govorita o spreobrnjenju: epistrepho (vrniti se, obrniti se nazaj), s katerim

Lk naglaša vrnitev nazaj k Bogu, in metanoeo (spreobrniti se, spokoriti se), s katerim

kliče k radikalno novem načinu mišljenja.


V Lk 1-2 angel Gabrijel označi Janezovo poslanstvo v spreobračanju Izraelovih

otrok nazaj h Gospodu, njihovemu Bogu, da bi pripravil ljudi na prihod Gospodu

(Lk 1,16-17). Njegov krst spreobrnjenja vodi v odpuščanje grehov (3,8) in kliče k roje-

vanju sadov, vrednih spreobrnjenja. Ko ga nadalje množice, cestninarji in vojaki

sprašujejo kaj jim je storiti, Janez daje specifična etična navodila (3,10sl). Z etiko, ki jo

Janez tukaj uči, uvaja glavno temo Jezusovega učenja: pravilno uporabo materialnih

dobrin. Vprašanja, ki jih množice in ostali zastavljajo Janez Krstniku, »Kaj naj stori-

mo«, (Lk, 10,25; 12,17; 16,3; 18,18) se pojavijo tudi v Apd (2,37; 16,30; 22,10). Na Jane-

zovo pričevanje Jezus spomni tudi kasneje, ko pravi, da so njegov krst sprejeli cestni-

narji in ljudstvo, medtem, ko so se učitelji postave in farizeji uprli namenu, ki ga je

Bog imel z njimi, in so se mu niso dali krstiti (7,30). Kesanje nad svojimi grehi je tako

potrebno za vero v Kristusa.

V nadaljevanju evangelija ima kesanje osrednjo vlogo v Jezusovem učenju, če-

prav v njegovem nastopnem dogodku ta tema ni posebej izpostavljena. Ko farizeji

sprašujejo Jezusove učence, zakaj Jezus jé in pije s cestninarji in grešniki odgovori, da

ni prišel klicat k spreobrnjenju pravičnih temveč grešnike (5,32). Njegov klic po spre-

obrnjenju pa kljub mogočnim delom v galilejskih mestih Horazinu, Betsajdi in Kafar-

naumu ni obrodil zadovoljivih sadov (10,13-15). Tako kmalu zatem množico imenuje

hudoben rod (11,29), opozarja, da če se ne spreobrnejo bodo pokončani (13,3.5). S

priliko o nerodovitni smokvi (13,6-9) se zdi, da so tudi ta opozorila naletela na gluha

ušesa. Kljub temu pa nadaljuje s klicem k spreobrnjenju in ob novem klicu farizejev

in pismoukov, da se Jezus druži z grešniki (15,2), odgovori s tremi prilikami o veselju

v nebesih ob spreobrnjenju enega grešnika: prilika o izgubljeni ovci, drahmi in prilika

o usmiljenem očetu (15,3-32). O spreobrnjenju nadalje govorijo zaključne vrstice pri-

like o bogatinu in ubogem Lazarju, ki je pravzaprav zahteva po novem znamenju, da

bi se še živi bratje bogatina spreobrnili. Jezusov odgovarja, da se bodo tisti, ki v re-

snici poslušajo Mojzesa in preroke ob Jezusovem učenju spreobrnili (16,30-31). Na

koncu evangelija znova ponovi, da se bo v njegovem imenu oznanilo spreobrnjenje v

odpuščanje grehov vsem narodom, začenši od Jeruzalema (24,47). Vstali Jezus tako

ponovi kaj je bil osrednji motiv njegovega delovanja in kaj se bo zgodilo po njegovem

vstajenju. Izrael bo tedaj dobil še drugo možnost za spreobrnjenje, ko bodo apostoli

razglasili Jezusovo vstajenje. V Lk najdemo še posamezne spreobrnjence in prilike o

spreobrnjenju. Nekateri spreobrnjenci so tako žena, ki mazili Jezusove noge (7,36-50),

prilika o izgubljenem sinu, prilika o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit

(18,9-14). Grešna žena, izgubljeni sin in cestninar, Zahej, razbojnik na križu so ljudje z

roba družbe, brez ugleda, a so se spreobrnili, ker so zaupali v ljubezen in božje odpu-

ščanje. Pred Bogom so se ponižali s priznavanjem svoje zablode, Bog pa jih je zato

povišal. Tisti, ki niso zmogli tega koraka (farizej Simon, starejši sin, farizej v templju,

tisti, ki so godrnjali, ker je Jezus šel v Zahejevo hišo, zločinec na križu) pa so zaupali

v svojo pravičnost in niso mogli izkusiti odrešenja v BK.

Janez Krstnik in Jezus sta učila o potrebnosti spreobrnjenja. Če je Janez klical k

spreobrnjenju zato, da bi pripravil Izrael na prihod Mesija, je Jezus klical zaradi BK,

ki se je nastopilo z Jezusovim prihodom.


JEZUSOV GOVOR »NA RAVNINI«

Luka in Matej poročata, da Jezus svoj govor v dolini oz. na gori namenja svojim

učencem, glede na kontekst pa lahko sklepamo, da ne gre le za dvanajstere, ki jih je

predhodno izbral, temveč tudi za množice, ki so ga spremljale (6,17; 7,1) Kakor pri

Mt je tudi pri Lk ta govor povzetek Jezusovega učenja. Mt bolj poudarja novo pra-

vičnost glede na postavo, Lk pa izpostavi najpomembnejšo zahtevo Jezusovega

učenca, ki je v ljubezni do sovražnikov, v vzdržnosti do sodbe drugih in delati dobra

dela. Takšna oblika je tudi bližja publiki, ki ji Luka piše evangelij.

Če je bil nastopni dogodek bolj namenjen Izralecem, ki so se ob sobotah zbirali

v shodnicah (4,16), je govor v dolini namenjen širšemu krogu poslušalcev, ki so že

izkusili leto, ki je ljubo Gospodu. Tako med nastopnim dogodkom in govorom v do-

lini Lk poroča o ozdravitvah, izganjanju demonov, s čimer razglaša dobro ves o BK.

V množici njegovih učencev, so tako še vedno ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje, prav

tako pa iz Tira in Sidona, ki so bili ozdravljeni njihovih nadlog (6,17-19).

Govor v dolini se začne s štirimi blagri in štirimi gorjemi (?), ki so primer, kdo je

v resnici blagrovan v BK. Takšen preobrat je napovedan že v 6,20-26. Če so blagri in

gorje uvod v govor, sledi jedro govora v naslednji razporeditvi:

d) ljubezen do sovražnikov (6,27-36)

e) sodba bližnjega (6,37-42)

V zaključku govora Jezus poziva h gorečnosti za dobra dela s priliko o drevesu

in njegovih sadovih (6,43-45) in hišama z različnima temeljema (6,46-49).

Obrnjena sreča

V nastopnem dogodku Jezus pravi, da ga je Duh Gospodov mazilil, da prinese

blagovest ubogim (6,18). V uvodu govora na ravnini potrjuje točno to: blagor vam,

ubogi, kajti vaše je BK (6,20). V posedovanju BK je torej njihova sreča. Gorje pa tistim,

ki so že dobili svojo tolažbo v tem času (6,24sl). Božje kraljestvo tudi ne pripada ubo-

gim zato, ker so nekaj posebnega naredili, temveč zaradi milostljivosti Boga, ki obra-

ča njihovo usodo. Matejevi blagri očrtajo predvsem program krepostnega življenja z

obljubo nebeške nagrade (zato so pisani v 3. osebi), imajo torej bolj moralen značaj,

medtem ko Lukovi napovedujejo obrnitev položajev od tega življenja v prihodnje

življenje. To sicer ne pomeni, da v Lk blagrih ni mogoče najti moralnih smernic. Bla-

gri, izrečeni učencem v 2. osebi pa lahko namigujejo, da bodo prav oni preganjani kot

njegovi učenci. Prekletstva grozijo tistim, ki so se znašli v koži bogatih, sitih, smejo-

čim, tistim, o katerih vse lepo govorijo. V kolikor ne bodo postali ponižni, bodo poni-

žanje doživeli kasneje.

Tema obrata usode je najprej označena v Marijinem magnifikatu, sedaj pa je

ponovljena v blagrih in prekletstvih. Ta tema je stalnica Jezusovega učenja. Zgovoren

primer je prilika o izboru sedežev na farizejevi gostiji (14,8-10), čemur sledi nasvet,

kako izbirati goste za svojo gostijo: uboge, kruljave, slepe, ki ne morejo povrniti tvo-


jega gostoljubja. Povrnjeno bo ob vstajenju pravičnih (14,12-14). Blagrovanje tistih, ki

bodo obedovali v BK uvede v priliko o veliki večerji (14,16-24), kjer se znova obnavlja

tema o tem, kdo bo zasedal mesta na njej: ubogi, pohabljeni, slepi in hromi. Ta tema

se ponovi tudi v zgodbi o bogatašu in ubogem Lazarju (16,19-31), ter farizeju in cest-

ninarju (18,9-14).

V kraljestvu, ki ga oznanja Jezus pomeni ohranjanje življenja v njegovem izgub-

ljanju (9,24; 17,33), prvi pa bodo zadnji in zadnji prvi (13,30). Oznanilo o blagrovanih,

ki ga prinaša BK je tako dobra vest ubogim in svarilo bogatim, mogočnim, da znova

ocenijo svoja etična načela.

Ljubezen do sovražnikov

Učence, ki jim je Jezus govoril o prihajajočem BK, pa opominja, da je njihova na-

loga v ljubezni do sovražnikov (6,27-36). Ta del, v katerem govori o ljubezni do so-

vražnikov lahko razdelimo na odlomek o ljubezni do bližnjega (27-29), o nepovračilu

(29-30), zlato pravilo (31), kritiko vzajemnosti (32-34), ponovitev teme ljubezni do

sovražnikov (35) in povabilo k usmiljenosti (6,36). Jezusovi učenci so torej tisti, ki so

blagrovani, izključeni, osovraženi zaradi Sina človekovega. Pozvani so, da ljubijo so-

vražnike, jim delajo dobro, jih blagoslavljajo in zanje molijo. V 6,29 ilustrira, kaj to

pomeni: ne delovati po principu povračila. Štiri retorična vprašanja, ki jih zastavi

govorijo o tem, da po principu povračila delujejo tudi grešniki. Jezus kliče k večji ve-

likodušnosti. Povzetek klica k usmiljenju, kakršnega ima Bog je znova poziv, ki je

blizu poganskemu svetu (nasproti »biti popoln«), kjer je mogoče uresničiti sočutje in

usmiljenje, ki vodi učenca k temu, da zmore delati dobro tudi sovražniku.

Zahteva po usmiljenju

Zahtevo po usmiljenju Jezus postavi svojim učencem po tem, ko kliče k ljubezni

do sovražnikov. Vprašanje se sedaj bolj obrača na odnose med njimi (6,37-42), da naj

ne sodijo drug drugega. Ta del govora Jezus začne s štirimi imperativi in štirimi ob-

ljubami. Kakor je v predhodnih vrsticah klical k ne delovanju po principu reciproč-

nosti tako sedaj to pravilo uveljavlja v temi obsojanja. Na način, kakor bodo učenci

ravnali med seboj, takšnega ravnanja bodo tudi sami deležni. Če torej ne bodo obso-

jali drug drugega in si med seboj odpuščali, bodo tudi oni deležni odpuščanja.

Kratka prilika v v. 39 ilustrira nesmiselnost sodbe bližnjega. Kaže na slabe po-

sledice obsojanj, ko je tudi tisti, ki sodi, slep. Sledeče vrstice se nanašajo na isto prili-

ko. Učenci namreč še niso kakor učitelj zato niso v stanju da bi oni sodili drug druge-

ga. Prva naloga učencev je torej odpraviti stvari iz svojega življenja, ki jih delajo sle-

pe, da bi videli lastno krivdo.

Zahteva po dobrih delih

Govor v dolini se zaključi z ostrim opozorilom po delih v življenju učencev. Ta-

ko Jezus s poznano metaforo o dobrih sadovih dreves pove, kaj more kaj more priča-

kovati od dobrega ali slabega učenca. Prava moralnost tako korenini v srcu, od koder

prihaja dobro in zlo. Jezus opozori učence, da ni dovolj klicati ga Gospod, Gospod ne


da bi opravljali dela, ki jih on naroča. Klicati njegovo ime in delati to, kar on uči po-

meni zidati hišo na trdnem temelju.

Govor se tako konča z opozorilom o sodbi. Jezus sicer obljublja učencem, da so

blagrovani, ker so ubogi, a če ne bodo živeli po besedi bodo ravno tako izkusili Božjo

sodbo. Obrnitev usode ubogih, ki ga naznanja BK je tako v tesni povezavi z etičnim

življenjem, ki ga Jezus oznanja. Njegov govor oznanja božje usmiljenje in sočutje, kar

morajo živeti Jezusovi učenci med seboj in tudi do svojih sovražnikov. Glede na to,

da Jezus govori v prvi osebi vztraja, da drža, kjer učenec računa na povračilo ni za-

dostna. Od svojih učencev zahteva ljubezen do sovražnikov, čeprav ni nobenega

upanja, da bodo ti učencem kdaj povrnili z dobrim. Jezus učencem govori o vzajem-

nosti tudi v pozitivni smeri: če ne bodo obsojali drug drugega, jih tudi Bog ne bo ob-

sodil. Ljubezen do sovražnikov v učencih posnema Božje sočutje.

Jezusov govor v dolini je prvo jasno navodilo učencem v Lk, čeprav se s tem

navodila učencem še ne izčrpajo. Na poti v Jeruzalem (9,51-19,46) znova nadaljuje

učenje, kako naj učenec živi v luči BK.

NADALJNJA NAVODILA UČENCEM

Velik del Lk evangelija zavzema Jezusova pot v Jeruzalem. Mr in Mt to pot

predstavita v enem ali dveh poglavjih (Mr 10, Mt 9-10), v Lk pa zavzema skoraj devet

poglavij. V Lk 9,51 se konča Jezusovo delovanje v Galileji in se začne pot v Jeruzalem.

Mnogo tega, kar Mt predstavi v govoru na gori Lk prenese v teh devet poglavij. V

njih najdemo tudi večino prilik, ki jih omenja samo Lk.

Sama pot v Jeruzalem ima malo geografskih opornih točk, ki bi kazale na Jezu-

sovo strogo usmerjenost proti Jeruzalemu. Jezusovo potovanje proti Jeruzalemu je Lk

literarna zgradba, kjer je predstavljeno Jezusovo učenje verskih voditeljev, množic in

njegovih učencev. V učenju učencev so izpostavljene naslednje teme: cena učenčev-

stva, potreba po molitvi in budnosti, potreba po ponižnosti pred Bogom, ustrezna

uporaba materialnih dobrin, narava BK in potreba po spreobrnjenju.

Cena učenčevstva

Jezusovo učenje o BK vključuje ostre zahteve za tiste, ki bi želeli biti Jezusovi

učenci, tisti, ki želijo biti učenci BK. Učenčevstvo je pogojeno s svobodo, učenec mora

vse zapustiti in slediti Jezusu (5,11.28; 14,33; 18,28). Že prve zahteve apostolskega

poklica (9,57-62) kažejo na nerazumevanje učenčevstva: prvi ne ve, da je Jezus »brez-

domec«, druga dva ne vesta, da je oznanjanje BK tako potrebno, da pred to zahtevo

ni mogoče postaviti nobenih drugih ovir. O odzivu učencev nimamo podatkov. Gle-

de na to, da Lk postavi zahteve učenčevstva na začetek poti v Jeruzalem, izziva vse,

ki slišijo Lk poročilo, da mora biti Jezusov učenec pripravljen žrtvovati vse.

Na sredi poti Lk znova poudari iste zahteve za svoje učence (14,25-33). Če prva

zahteva (14,26) odmeva na odlomek 9,57-62, pa zahteva o prenašanju križa in hoji za

njim odseva zahtevo izrečeno v 9,23. V 14,33 Jezus pove množici natančno, kaj so za-


hteve za njegovega učenca: »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne

more biti moj učenec.« Na koncu poti v Jeruzalem Jezus odgovarja na vprašanje, kaj

je potrebno storiti, da dosežeš večno življenje (18,18). Tudi izpolnjevanje zapovedi,

postave ne dajejo gotovosti za večno življenje. Oblastniku je manjkala popolna odpo-

ved vsemu, kar ima: odpoved njegovemu bogastvu (18,22).

Stanje Jezusovih zahtev za učenca BK mora biti interpretirano tudi v luči Apd.

Po vstajenju je krščanska skupnost prilagodila radikalne zahteve novemu položaju.

Vsak, ki se je spreobrnil in bil krščen v Jezusovo ime, je postal učenec. V Jeruzalemu

so učenci med seboj delili, kar so imeli in nihče ni bil v pomanjkanju (Apd 2,42-47),

čeprav nihče več ni bil primoran žrtvovati družine ali prodati svojega imetja pod za-

htevo učenčevstva. Takšen preobrat napeljuje, da Lk vidi razliko med Jezusovim ča-

som in časom Cerkve. V času Cerkve za nekatere (Pavel, Barnaba) še vedno veljajo

zahteve »potujočih« učencev, drugi učenci, kakor Filip (21,8) pa nadaljuje življenje

pri svoji družini. Potrebno je torej razlikovati med učenci, ki so ves čas sledili Jezusu,

ker so bili poklicani k oznanjanju BK in drugi, ki so se držali njegovega učenja a mu

niso sledili, ker niso bili kakor dvanajsteri poklicani k oznanjanju BK (Lk 9,1-6). Tudi

v Lk najdemo primere, ki so živeli kot Jezusovi učenci, a so ostajali na svojih domo-

vih: Marta in Marija (10,38-42), cestninar Zahej (19,1-10). Najostrejše zahteve zadeva-

jo Jezusove najožje učence, ob tem pa so tudi drugi v vsakem trenutku poklicani k

bolj velikodušni hoji za Kristusom, kakor oblastnik v 18,18.

Čuječnost služabnika in vztrajnost v molitvi

Odnos med Jezusom in njegovimi učenci je podoben odnosu med gospodarjem

in služabnikom. S to podobo Jezus opiše kvalitete učenca, ki so podobne služabniko-

vim: čuječnost, pripravljenost, zvestoba in preudarnost. Nenavadno opisuje obljubo

gospodarja, ki najde čuječe služabnike: »Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih

posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel (12,27; prim. 17,7-9).« V nadaljnjem učenju

je zvesti in preudarni oskrbnik tisti, ki ga gospodar postavi nad vse svoje premoženje

(12,44), nezvesti oskrbnik, ki zlorablja služabnike ob gospodarjevi odsotnosti pa bo

primerno kaznovan. V obeh prilikah pa je v ozadju učenje o paruziji Sina človekove-

ga. On je gospodar, ki bo nagradil ali kaznoval svoje služabnike, učence.

Upanje o nagradi in strah pred kaznijo ob paruziji nista glavna motiva za rav-

nanje po gospodarjevem navodilu. V priliki o preprostih služabnikih, kaže, kakšna

naj bo učenčeva drža. Dobro, ki ga opravljajo, še ne pomeni, da so njegov vir, temveč

da Bog po njihovi veri lahko z njimi dela, kar je potrebno storiti. Takšna drža znova

kliče k ponižnosti pred Bogom. V dveh nadaljnjih prilikah govori o paruziji in pri-

pravljenosti učenca nanjo. V 17,22-37 opozarja učence, da bo Sin človekov prišel ne-

pričakovano, v trenutku, ko bodo ljudje opravljali svoja običajna dela brez misli na

Božjo sodbo. Druga prilika govori o pripravljenosti in podjetnosti učenca v času med

Jezusovo smrtjo in vnovičnim prihodom (19,11-27).

Čuječ služabnik, pričakuje Gospodovega prihoda v vztrajni molitvi. Na začetku

svoje poti v Jeruzalem Jezus nauči svoje učence moliti (11,1-4), jih opogumi k vztraj-

nosti s priliko o prijatelju, ki prosi kruha za svojega prijatelja sredi noči (11,5-8) in jim


vlije zaupanja v moč njihove molitve (11,9-13). Kasneje, v 18,1-6, še enkrat ponovi

pomembnost vztrajanja v molitvi s priliko o ženi, ki prosi pravice sodnika, ki se ne

boji Boga in se ne meni za človeka; pa ji vendar zaradi njene vztrajnosti pomaga do

pravice. Če je torej tak sodnik pomagal do pravice ženi, koliko bolj bo Bog slišal moli-

tve svojih izvoljenih.

Krivični sodnik in nadležna vdova (Lk 18,1-8)

Glavni del Lk »malega razodetja« Božjega kraljestva je vpet med dva Jezusova

stavka o veri: »Tvoja vera te je rešila« (17,19) in »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel

vero na zemlji?« (18,8)2. Prilika o sodniku sledi za govorom o prihodu BK in pred

priliko o molitvi cestninarja in farizeja. Vrstice iz predhodnega odlomka (17,22.24.30)

se navezujejo na vprašanje s katerim se zaključi prilika o sodniku in nadležni vdovi

(18,1-8), »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«. Tema vere in

pripravljenosti je prav tako prisotna že v predhodnem odlomku v sklicu na Noeta in

Lota. Povezava s sledečim odlomkom je v načinu molitve, kakor tudi v različnih sta-

tusih glavnih oseb v prilikah. V strukturi in temi, je prilika podobna tisti o nadlež-

nem prijatelju (11,5-8). Obe kažeta na pomen vztrajne molitve. Obe priliki prikazujeta

osebi v stiski, ki z vztrajno prošnjo dosegata svoj cilj.

V. 1 služi kot uvod in predstavitev prilike s temo vedno moliti in se ne naveliča-

ti. V v. 2-5 je predstavljena prilika, v. 6 vabi k razmisleku, kaj je vendarle storil kri-

vični sodnik, v. 7 Jezus zastavi dve retoričn1 vprašanj1 in z njima interpretira priliko,

v v. 8 daje odgovor na vprašanja in zaključi govor s temo o prihodu Sina človekove-

ga. Lk Jezusa večkrat predstavlja kot molivca, kot učitelja molitve in ter vabi in uči

moliti tudi druge. Lk zabeleži mnogo Jezusovih umikov k molitvi (3,21; 5,16; 6,12;

9,18.28-29; 22,39-45; 23,34.46) in njegovih učenj, kako moliti (6,28; 11,1-13; 18,1-19;

19,46; 20,47; 22,40.46). V tej priliki Jezus vabi k vztrajni molitvi.

Jezus opiše sodnika brez imena, jasno pa navede njegove karakteristike: se ne

boji Boga, se ne meni za človeka. Glede na zahteve, kakšen naj bi bil sodnik (nepris-

transki do malih in velikih, brez strahu pred komerkoli, ker je sodba božja (5Mz 1,16-

17)). Z opisanimi karakteristikami je jasno, da je sodnik za svojo službo povsem ne-

primeren. Poslušalec tako nima nobenega zaupanja, da bo sodnik sodil pravično.

Glede na tak status sodnika je presenetljivo, da vendar usliši vdovo v njeni nadležno-

sti.

V v. 3 je predstavljena vdova, njena krivica pa ni predstavljena, niti ni predstav-

ljeno, zakaj je sodnik takoj ne usliši. Njegova reakcija le potrjuje to, kar Jezus o njem

pove: da se ne meni za človeka in se ne boji Boga. Lahko predpostavljamo, da je bila

pravica na strani vdove, potrebovala je le sodnikovo besedo.

V sodnikovem samogovoru pride do presenetljivega obrata. Ni sicer razpleta,

kako se je sodnik odločil v vdovinem primeru, a odločil se ji je pomagati do pravice

zaradi njenega vztrajnega prihajanja. Enak motiv je spodbudil tudi prijatelja v priliki

o nadležnem prijatelju (11,5-8): nadležnost.

2 Povzeto po NIB IX 335-340, Abingdon press.


Gospodova (Jezusova) razlaga prilike se začne z opominom, kaj pravi krivični

sodnik. V tej kratki priliki je jasen kontrast med nepravičnim sodnikom in Bogom, ki

je pravični sodnik nad Izraelom. Če že krivični sodnik prisodi pravico vdovi, koliko

bolj jo bo prisojal pravični ubogim in stiskanim. Po drugi strani pa je v ospredju

vztrajna molitev. Glede na naslov, ki ga Lk postavi se zdi ta poudarek pomembnejši.

Z Jezusovim odgovorom pa je dano tudi zagotovilo, da Bog odgovarja na molitev

svojih izvoljenih, ki k njemu vpijejo noč in dan.

Zadnja interpretacija z dvema Jezusovima vprašanjema je odgovor na uvodno

vabilo, da je potrebno vztrajno moliti. Vprašanje v v. 7 je zastavljeno tako, da zagoto-

vo predvideva pritrdilni odgovor. Fraza »dan in noč« ne poudarja le potrebe po ne-

nehni molitvi, temveč tudi odmeva na opis Ane, pobožne žene, ki je noč in dan prebi-

la v templju s posti in molitvami (2,37; prim. Apd 20,31; 26,7). Kakor je bila ona božja

izvoljenka je tudi vdova v očeh Boga med izvoljenimi. Drugi vprašanje se zdi, da se

navdihuje v Sir 35,17-19: »Oblake predre molitev siromaka, ne bo se utolažil, dokler se ne

približa, ne bo odnehal, dokler se ne bo nanj ozrl Najvišji, dokler ne bo pravičnim sodil in raz-

sodil. In Gospod ne bo odlašal, tudi ne bo prizanašal«. Gospod nima potrpljenja s krivico

in stiskanjem ampak bo hitro zaščitil tiste, ki vijejo k Bogu v svoji nadlogi. Drugo

vprašanje torej znova govori o neizbežnosti gospodovega prihoda, da brani svoje

izbrane.

V v. 8 je pritrdilen odgovor na zobe vprašanji, postavljeni v v. 7. Tretje vpraša-

nje, zastavljeno v v. 8b premakne razmišljanje s teme, da Bog brani svoje izvoljene

(v.7), na prihod Sina človekovega. O njegovem prihodu je govora v predhodnem po-

glavju: 17,22.24.30. Vprašanje o veri se začne v neposrednem kontekstu že v 17,5, ko

učenci prosijo Gospoda, da jim pomnoži vero. Jezus nato najde vero v ozdravljenem

Samarijanu (17,19). Prihod Sina človekovega namiguje tudi na sodbo teh, ki nimajo

vere in teh, ki jo imajo. Od božje skrbi za male (17,2), do prilike o tem, kako je po-

trebno moliti, zaščite božjih izvoljenih, Lk obrne priliko tako da na koncu znova za-

stavi vprašanje glede vere. Za pozitiven odgovor mora biti učenec pripravljen izpo-

vedati vero, kakršno je pokazala vdova pred krivičnim sodnikom in ženo, ki moli noč

in dan.

Prihod Božjega kraljestva (Lk 17,20-37)

V tem odlomku je govora o naravi božjega kraljestva in opozorilo učencem, ka-

ko naj ga pričakujejo. Parizeji sprašujejo Jezusa prihodu BK, Jezus pa jim odgovarja,

da ne razumejo njegove narave. Podobno nerazumevanje smo srečali že v predho-

dnem odlomku, ko učenci ne razumejo prave narave vere (17,5-6). Izkušnja gobavca,

ki se je prišel Jezusu zahvaliti in je slavil Boga kaže na dejstvo, da je BK že »med va-

mi« (17,21).3

Ta del Lk se zdi precej nenavaden z vidika navzočnosti BK. V 17,20-21 govori,

da je BK med vami pa v v. 22-37 pa o prihodu Sina človekovega. Obstaja torej nape-

3 Povzeto po NIB 328-350.


tost med sedanjo resničnostjo BK, kjer je Jezus prisoten in prihodnjo dopolnitvijo, ki

pride s Sinom človekovim.

Kot že omenjeno, farizeji niso razumeli narave BK. Pričakovali so, da bodo pri-

hod kraljevanja Boga na zemlji napovedovala velika znamenja. Jezus zanika tak pri-

hod, ko pravi, da BK pride tako, da ne bo zbujalo pozornost (7,20). Parateresis je ter-

min, ki je v našem prevodu pozornost, se je pa sicer v grškem svetu uporabljal za

empirično opazovanje fizikalnih pojavov ali gibanje nebesnih teles, sprememb vre-

mena. Prihod BK pa je mogoče opaziti le v veri, ne v empiričnem opazovanju.

Farizejem Jezus odgovarja z enim pozitivnim in dvama negativnima stavkoma.

Prihod BK ne bodo napovedovala znamenja, niti ne bodo razpoznavna ob njegovem

prihodu. Tako ne bo mogoče govoriti »Glejte, tukaj je« ali »Tam je«.

Da je BK »med vami« sproža vprašanje, ali to pomeni da je med vami zato, ker

je Jezus v njihovi sredini. Takšna razlaga še vedno ne pojasni v kakšnem odnosu je

BK v svojem prihodnjem nastopu (ob prihodu Sina človekovega). Druga možna raz-

laga pa je v tem, da je BK neopazno že nastopilo, ali da je med njimi na dosegu roke,

če le želijo vanj vstopiti. Vrstice 17,22-37 skušajo osvetliti tudi odgovor na vprašanje

farizejev, čeprav je v teh vrsticah začne govoriti učencem, kar kaže na nov začetek. Z

vrsticami 20-21 pa so povezane s ponovitvijo besed »Glejte, tam je« ali »Glejte, tukaj

je« in glagol »priti«. Vrstici 22-37 uvedejo novo temo: opozorilo o nenadnem prihodu

Sina človekovega, ki pa je ne moremo enačiti s temo prihoda BK. Končno je BK že

prisotno.

Kdo pride v BK? (Lk 18,15-30)

Dve priliki pred izbranim odlomkom sta slikani v kontrastu: prilika o vdovi in

krivičnem sodniku ter o farizeju in cestninarju. Otroci in ugledni bogataš v vrsticah

15-23 sicer niso med seboj v stiku, skupaj pa vendarle ilustrirajo kaj je potrebno za

vstop v BK. Ves čas tega odlomka je govora o BK, ki bralca opominja na novo mo-

drost in radikalne zahteve, ki jih Jezus postavlja tistim, ki iščejo vstop v BK ali želijo

prejeti v delež večno življenje.

V uvodni vrstici (18,15) ni pojasnjeno, zakaj so prinašali otročiče (dojenčki), da

bi se jih Jezus dotaknil. Glede na visoko umrljivost (30%) so jim morda prinašali za-

radi vere v Jezusovo čudežno moč, ki zmore odganjati tudi demone ali ozdravljati

bolezni. Tudi za učence ne izvemo vzroka njihovega preganjanja otrok. Morda so

želeli Jezusa zaščititi, da bi lahko opravljal pomembnejše naloge poučevanja, ozdrav-

ljanja, ali pa so bili ljubosumni nanje, ker so imeli dostop do Jezusa. Karkoli je že nji-

hov motiv, s svojimi dejanji so pokazali, da ne razumejo narave BK (kakor niso ra-

zumeli že pohujšanja malih, nenehno pripravljenost za odpuščanje (17,1-4), narave

vere (17,5-10) in prihoda Sina človekovega (17,22-37)).

Jezus v 18,16 sam kliče, naj otroci prihajajo k njemu, da je takšnih BK – ne pravi,

naj mu jih privedejo, temveč naj jim ne branijo. V tem je odmev učiteljem postave,

»ker so vzeli ključ spoznanja. Sami niso vstopili, tistim pa, ki jo hoteli vstopiti, ste to

preprečili.«, ali dvanajsterih, ki so nekomu branili izganjati hude duhove, pa ni hodil

za Jezusom (9,49-50). Tako ljudje v poziciji moči ovirajo druge (zavržene, žene, uboge


ali otroke) pri vstopu v BK, kar je vedno napaka. V drugem delu v. 16 s svojim soču-

tjem do otrok spregovori o lastnostih BK. To pripada namreč takšnim, kakršni so

otroci. Bralcu je znova prepuščeno, da sam ugotavlja, kaj je na otrocih takega, kar jih

dela člane BK: njihova nedolžnost, nemoč ali pomanjkanje kvalitet, ki jih farizej pou-

darja v predhodnem odlomku (18,12-13).

V. 17 Jezus začenja z »amen« (resnično). V Lk se tak začetek zgodi 6-krat (4,24;

12,37; 18,17; 18,29; 21,32; 23,43). Če je predhodna vrstica govorila o sedanji navzočno-

sti BK, pa je tukaj govora o vstopu vanj v prihodnosti. Vsebino te vrstice najdemo

tudi pri Mr, Mt in Jn (Mt 18,3; Mr 10,15; Jn 3,3.5). Vsak izmed teh stavkov je sestav-

ljen iz »amen«, ali »amen, amen«, sledi »povem vam«, negativni pogojnik in opozori-

lo o izključenosti iz BK. V vseh primerih se pogoj sklicuje na otroka ali rojstvo. Tako

Jezusova izjava določa naravo BK, ki ga Lk oriše bralcu. BK pripada ubogim (6,20),

vdovi iz Naina, krvotočni ženi, ženi, ki Jezusa mazili, nadležni vdovi, cestninarju,

Samarijanu, gobavcu in sedaj doda še otroke. BK pripada pozabljenim, zanemarje-

nim, preziranim. Ker pripada takšnim, je potrebno postati kot otrok, če želiš vanj

vstopiti. Znova je tu bralec povabljen, da sam ugotavlja kaj mora napraviti, da bo

lahko prejel BK kot otrok.

Jezusov pogovor z uglednim bogatašem (18-23) je nova ilustracija nevarnosti,

da nekdo ne vstopi v BK. Zahteva po prodaji vsega premoženja ni poseben primer za

tega bogataša ali njemu podobne, ampak je osnova za vstop v BK. Otroci, vdove, tuj-

ci, ubogi so deležni posebne božje skrbi, zato morajo ti, ki kaj premorejo prav tako v

skrbi zanje. Še več, prioritete in obveze ne morejo biti deljene: ali služiš Bogu ali si

prizadevaš za bogastvo (prim. prilika o neumnem bogatašu 12,13-21 in 16,13: »Ne

morete služiti Bogu in mamonu.«). Jezusov odziv na veliko žalost bogataša, katere-

mu mu je predlagal, naj proda svoj zaklad na zemlji zavoljo zaklada v nebesih

(18,23), je povezan z opozorilom nevarnosti bogastva za vstop v BK (6,24; 12,13-21;

16,19-31; 18,18-23). Božja ljubezen dosega prvenstveno uboge, ker njihovo uboštvo

pači Božji namen glede človeškega življenja. Podobno bogati težko izkusijo Božje

vladarstvo, ker jih bogastvo odvrača od ljudi in njihovih potreb ter jih naredi slepe

do lastne potrebe po odrešenju. Bogastvo zlahka zamenja prioriteto služenja Bogu in

tako bogatemu preprečujem možnost izkušnje Božje milosti v BK.

Jezusov pogled ima pomembno vlogo v Lk. »Videti« večkrat tako ne pomeni

opaziti le fizičen fenomen, temveč gre za globlji pogled, ki zbuja sočutje in vabi k od-

zivu. Tako tudi v v. 24 vidi bogataševo žalost, ki se dotakne tudi njega. Vzrok njune

žalosti je v tem, da bogastvo onemogoča bogatašu vstop v BK, Jezus pa ne more

ignorirati bogataševega odziva. Cena svobodne volje je v tem, da Bog ne more niko-

gar prisiliti, da napravi v življenju pravo odločitev. Grenkoba je v tem, da bogataš

premore duhovno občutljivost, ki ga sili v žalost zaradi napačnih odločitev, a Jezus

ne more zanj narediti ničesar drugega, da bi mu omogočil vstop v BK. Za tak korak je

potrebna lastna odločitev.

S sledečo priliko o prehodu kamele skozi šivankino uho (18,25) Jezus znova po-

udari težavo bogataša pri vstopu v BK. Jezus tudi tu nikomur ne zapira vrat v BK,

zgolj opozarja, da je lahko navezanost na bogastvo velika ovira za vstop vanj.


Pravilna uporaba materialnih dobrin

Že v začetku Lk (magnifikat, nastopni dogodek) je nakazano, da je odrešenje

dobra novica za uboge in sodba nad bogatimi, če nočejo spremeniti svojih poti. V

pridigi Janeza Krstnika je prav tako izpostavljena ustrezna uporaba materialnih do-

brin. Biti Jezusov učenec znova zahteva odpoved vsemu, da bi lahko sledil Jezusu.

Na poti v Jeruzalem je tema o pravilni uporabi materialnih dobrinah pomembna v

pogovorih z verskimi voditelji, množicami in učenci. Ob koncu poti v Jeruzalem tako

izpostavi Zaheja (19,1-10), ki je bil zaradi svoje družbene vloge zavržen, a je z uprav-

ljanjem svojih dobrin pokazal, da je ravno on resničen Abrahamov potomec.

V Lk se zdijo verski voditelji stalni nasprotniki Jezusovega učenja glede BK in

odnosa do grešnikov. Tako so verski voditelji primer lakomnih ljudi, ki svoje lastnine

ne znajo prav uporabljati, so tisti, ki so lakomni na denar (16,14). V začetku poti v

Jeruzalem obtoži farizeje in pismouke njihovega pohlepa in hudobije. Zanimanje za

zunanjost pred tem, kar je v notranjosti je nespamet. Jezus nadalje ne razveljavlja da-

janja desetine, želi pa dati temu pravo mesto. Božjo ljubezen in pravico tako postavlja

na prvo mesto. Samo takšno ravnanje jih lahko naredi čisto v božjih očeh. Na sredi

poti v Jeruzalem Jezus učencem pripoveduje priliko o nezvestem oskrbniku (16,1-8)

in jih opozori, da ne morejo služiti Bogu in mamonu. Odziv farizejev na to priliko je

bil posmeh, ker so po Lk oceni oni ljubili denar. Jezus zato obsoja njihovo opraviče-

vanje pred ljudmi in v sled tega pove priliko o ubogem lazarju in bogatašu (16,19-31).

Prilika je nov primer obrata usode ki čaka bogate in uboge. Farizeje želi s to priliko

opozoriti, da bodo sami deležni iste usode, kakršno je doživel bogataš, če bodo za-

vračali to, kar je v postavi in prerokih (16,29) bistvenega: ljubezen do Boga in bližnje-

ga.

Niso pa samo verski voditelji tisti, ki si prizadevajo za materialne dobrine. Ko

nekdo izmed množice prosi Jezusa da bi razsodil glede dediščine Jezus sv

Documents

Maksimilijan Matjaž TEOLOGIJA NOVE ZAVEZE · teologija prosta in je lahko nelogična in nesistematična. Temeljno načelo, ki stoji za Temeljno načelo, ki stoji za sistematično