87
UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO RAZVOJ NOVEGA POSLOVNEGA MODELA IN EKO STRATEGIJE KMETIJE BOGATAJ Ljubljana, september 2018 LEA MIKUŢ

MAGISTRSKO DELO - CEK · 2018. 10. 19. · Tabela 11: Popis kmetijskih površin v občini Gorenja vas za leti 2000 in 2010..... 48 Tabela 12: Popis števila glav in kmetijskih gospodarstev

  • Upload
    others

  • View
    1

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

  • UNIVERZA V LJUBLJANI

    EKONOMSKA FAKULTETA

    MAGISTRSKO DELO

    RAZVOJ NOVEGA POSLOVNEGA MODELA IN EKO

    STRATEGIJE KMETIJE BOGATAJ

    Ljubljana, september 2018 LEA MIKUŢ

  • IZJAVA O AVTORSTVU

    Podpisana Lea Mikuţ, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloţenega dela z

    naslovom Razvoj novega poslovnega modela in eko strategije kmetije Bogataj, pripravljenega v

    sodelovanju s svetovalko prof. dr. Adriano Rejc Buhovac,

    I Z J A V L J A M ,

    1. da sem predloţeno delo pripravila samostojno;

    2. da je tiskana oblika predloţenega dela istovetna njegovi elektronski obliki;

    3. da je besedilo predloţenega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za

    izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela,

    da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu,

    citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete

    Univerze v Ljubljani;

    4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih

    lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;

    5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloţenega dela dokazano plagiatorstvo lahko

    predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim

    pravilnikom;

    6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloţenem delu in

    jih v njem jasno označila;

    7. da sem pri pripravi predloţenega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za

    raziskavo pridobila soglasje etične komisije;

    8. da soglašam, da se elektronska oblika predloţenega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z

    drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim

    informacijskim sistemom članice;

    9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam

    pravico shranitve predloţenega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja

    predloţenega dela na voljo javnosti na svetovnem spletu prek Repozitorija Univerze v Ljubljani;

    10. da hkrati z objavo predloţenega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v

    njem in v tej izjavi.

    V Ljubljani, dne ___________________ Podpis študentke: _______________

  • i

    KAZALO

    UVOD ............................................................................................................................... 1

    1 PREGLED ZGODOVINE DRUŽBENE IN OKOLJSKE VLOGE

    KMETIJSTVA V EVROPI IN SLOVENIJI ........................................................ 3

    1.1 Pregled zgodovine skupne kmetijske politike v Evropi ................................. 3

    1.2 Pregled zgodovine kmetijske politike v Sloveniji ........................................... 5

    2 SLOVENSKO KMETIJSTVO DANES ................................................................ 6

    2.1 Statistika slovenskega kmetijstva ..................................................................... 7

    2.2 Samooskrba s prehrano v Sloveniji ................................................................. 9

    2.3 Problematika v slovenskem kmetijstvu ......................................................... 11

    2.4 Veljavne politike in ukrepi za slovensko kmetijstvo .................................... 12

    3 EKOLOŠKO KMETOVANJE ............................................................................. 14

    3.1 Pogoji in podpore za eko kmetovanje v Sloveniji ......................................... 15

    3.2 Prednosti in slabosti ekološkega kmetovanja ............................................... 19

    3.3 Stanje ekološkega kmetovanja v Evropi in Sloveniji ................................... 20

    3.4 Primeri ekološke kmetije in ekološki kmečki turizem v Evropi in

    Sloveniji ............................................................................................................ 22

    3.5 Primeri študij vpliva kmetijske politike na ekološko kmetovanje .............. 23

    4 RAZVOJ KMETIJ V SMERI EKO TURIZMA ................................................ 25

    4.1 Eko turizem in prosti čas ................................................................................ 25

    4.2 Opredelitev in pomen prostega časa mladih ................................................. 27

    4.3 Problematika in študije o preţivljanju prostega časa mladih ..................... 29

    4.3.1 Preţivljanje prostega časa v naravi ............................................................ 29

    4.3.2 Preţivljanje prostega časa na internetu ...................................................... 30

    5 RAZVOJ NOVEGA POSLOVNEGA MODELA IN EKO STRATEGIJE

    KMETIJE BOGATAJ ........................................................................................... 30

    5.1 Metodologija raziskovanja ............................................................................. 30

    5.2 Predstavitev kmetije Bogataj ......................................................................... 31

    5.2.1 Zgodovina kmetije Bogataj ........................................................................ 31

    5.2.2 Opis dejavnosti kmetije Bogataj ................................................................ 32

    5.2.3 Uspešnost poslovanja kmetije Bogataj in razvojni izzivi .......................... 33

    5.3 Analiza širšega in oţjega okolja ..................................................................... 34

  • ii

    5.3.1 Analiza širšega okolja................................................................................. 34

    5.3.1.1 Demografsko okolje ............................................................................. 34

    5.3.1.2 Gospodarsko okolje .............................................................................. 36

    5.3.1.3 Kulturno okolje..................................................................................... 38

    5.3.1.4 Politično pravno okolje ........................................................................ 39

    5.3.1.5 Tehnološko okolje ................................................................................. 40

    5.3.2 Analiza oţjega okolja ................................................................................. 42

    5.3.2.1 Turizem v Poljanski dolini ................................................................... 42

    5.3.2.2 Eko kmetije ........................................................................................... 47

    5.3.2.3 Kmetijstvo v občini Gorenja vas .......................................................... 48

    5.4 Strateška analiza poslovanja kmetije Bogataj in obstoječega poslovnega

    modela ............................................................................................................... 50

    5.4.1 Analiza obstoječega poslovnega modela kmetije Bogataj ......................... 50

    5.4.2 Moţnost sodelovanja šol s kmetijo Bogataj ............................................... 52

    5.4.3 Moţnost ekološkega kmetovanja v občini Gorenja vas ............................. 55

    5.4.4 Moţnost eko kmečkega turizma v občini Gorenja vas ............................... 56

    5.5 Povzetek glavnih ugotovitev strateških analiz ............................................... 58

    5.6 Predlog eko strategije kmetije Bogataj in novega poslovnega modela ....... 60

    5.7 Ključni izzivi uresničevanja eko strategije kmetije Bogataj ........................ 65

    SKLEP ............................................................................................................................ 68

    LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 70

    PRILOGE ...................................................................................................................... 75

    KAZALO TABEL

    Tabela 1: Kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva v Sloveniji za leti 2015 in

    2016 .............................................................................................................. 10

    Tabela 2: Višina plačil v okviru PRP Slovenije 2015–2020 ........................................ 16

    Tabela 3: Prebivalstveni kazalniki za Slovenijo v letih 1966 in 2016 ......................... 35

    Tabela 4: Delovno sposobno prebivalstvo 2016 .......................................................... 37

    Tabela 5: Statistični podatki o nastanitvenih zmogljivostih in deleţu turistov na

    škofjeloškem območju v letih 2013 in 2017 ................................................ 43

    Tabela 6: Turistična ponudba nastanitev v Gorenji vasi v letih 2010, 2013 in 2017 ... 44

    Tabela 7: Ponudba turističnih kmetij v Gorenji vasi .................................................... 45

  • iii

    Tabela 8: Kmetijska gospodarstva z ekološkim kmetovanjem v Sloveniji v letih

    2010, 2013 in 2016 ...................................................................................... 47

    Tabela 9: Število ţivali v ekološki reji ........................................................................ 47

    Tabela 10: Eko kmetije v Poljanski dolini ..................................................................... 48

    Tabela 11: Popis kmetijskih površin v občini Gorenja vas za leti 2000 in 2010 ........... 48

    Tabela 12: Popis števila glav in kmetijskih gospodarstev v občini Gorenja vas za

    leti 2000 in 2010 .......................................................................................... 49

    Tabela 13: Ključne ugotovitve intervjuja z lastnikom kmetije Antonom Bogatajem ... 51

    Tabela 14: Ključne ugotovitve intervjujev na izbranih šolah ........................................ 55

    Tabela 15: Ključne ugotovitve intervjujev z domačini .................................................. 56

    Tabela 16: SWOT analiza kmetije Bogataj ................................................................... 59

    Tabela 17: Predlog ciljne destinacije za kmetijo Bogataj v letu 2025 ........................... 61

    Tabela 18: Predlog kazalcev za kontrolo uspešnosti strateških aktivnosti .................... 65

    Tabela 19: Kazalci za kontrolo uspešnosti doseganja strateških ciljev ......................... 67

    KAZALO SLIK

    Slika 1: Stopnja samooskrbe v Sloveniji po letih v obdobju 2005–2016 ..................... 9

    Slika 2: Proces preusmeritve v ekološko kmetijstvo ................................................... 18

    Slika 3: Logotip za organske izdelke .......................................................................... 19

    Slika 4: Označbe integrirane in ekološke pridelave izdelkov v Sloveniji ................... 19

    Slika 5: Ekološko obdelovana kmetijska zemljišča v uporabi .................................... 21

    Slika 6: Število ekoloških kmetij in površina zemljišč po letih v Sloveniji ................ 21

    Slika 7: Tloris kmetije Bogataj ................................................................................... 33

    Slika 8: Naravno in selitveno gibanje prebivalstva v obdobju 1996–2016 ................. 35

    Slika 9: Kako otroci najpogosteje preţivljajo svoj prosti čas ..................................... 57

    Slika 10: Kje starši običajno preţivijo počitnice s svojimi otroki ................................ 57

    Slika 11: Koliko staršev bi bilo pripravljenih peljati otroke na počitnice na eko

    kmečki turizem? ............................................................................................. 58

    Slika 12: Logični model dejavnosti kmetije Bogataj .................................................... 63

    Slika 13: Eko strategija kmetije Bogataj 2019-2025 ..................................................... 64

    KAZALO PRILOG

    Priloga 1: Intervju z lastnikom kmetije Antonom Bogataj ............................................... 1

    Priloga 2: Intervju šole ...................................................................................................... 2

    Priloga 3: Intervju bliţnji prebivalci ................................................................................. 3

    Priloga 4: Anketa za starše ................................................................................................ 4

  • iv

    SEZNAM KRATIC

    ang. – angleško

    ECEAT – Evropski center za turizem na ekoloških kmetijah

    EKSRP – Evropski kmetijski sklad za razvoj podeţelja

    EU – Evropska unija

    EUR – Evro

    KOPOP – Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila 2015–2020

    MGRT – Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

    MKGP – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije

    OŠ – Osnovna šola

    OZN – Organizacija zdruţenih narodov

    PRP – Program razvoja podeţelja 2014–2020

    ReSURSKŢ – Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in

    ţivilstva

    RS – Republika Slovenija

    SKP – Skupna kmetijska politika

    SURS – Statistični urad Republike Slovenije

    SWOT – (ang. strengths, weaknesses, opportunities and threats); prednosti, slabosti,

    priloţnosti in nevarnosti

    UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj

    USK – Uravnoteţeni sistem kazalcev

  • 1

    UVOD

    Zgodovina skupne kmetijske politike (v nadaljevanju SKP) sega v 50. leta prejšnjega

    stoletja, ko se je Evropa soočala s problematiko lakote. Cilj takratne politike je bil

    zadovoljiti potrebe po hrani. To so v nekaj letih odpravili, danes pa je kmetijska politika

    usmerjena h kakovostni in varni hrani. Sredstva, ki so namenjena za kmetijstvo, grejo

    neposredno kmetom, ti pa morajo izpolnjevati visoke standarde za okolje, zdravje

    ţivali, varnost in kakovost hrane. Drugi del je namenjen za razvoj podeţelja, pomoči pri

    modernizaciji in večji konkurenčnosti kmetij ter skrbi za ohranitev okolja (European

    commission, brez datuma).

    Kmetijstvo se sooča z različnimi problemi. Tako se v Evropski uniji (v nadaljevanju

    EU) s kmetijstvom ukvarja le 6 % mladega prebivalstva do 35 let, medtem ko je v

    Sloveniji ta odstotek 4 % (CEJA, brez datuma). Problem imajo kmetijska gospodarstva

    tudi pri nasledstvu. SKP izvaja različne ukrepe in predpisuje razpise za mlade kmete, saj

    ţeli spodbuditi mlado prebivalstvo h kmetovanju (Statistični urad Republike Slovenije,

    v nadaljevanju SURS, 2016). V EU prevladuje intenzivno kmetijstvo, kjer se

    prekomerno uporablja velike količine umetnih gnojil in raznih kemičnih sredstev. EU

    izvaja razne ukrepe in namenja visoke zneske za preusmeritev v ekološko kmetovanje.

    V EU je ekološko kmetovanje hitro rastoča panoga, saj se povečuje za 6–9 % na leto.

    Danes ustvarja pribliţno 20 milijard evrov (v nadaljevanju EUR) in zavzema 5,4 %

    kmetijskih površin v EU. Razlog, da se je ekološko kmetovanje v zadnjih desetih letih

    povečalo za štirikrat, je spodbujanje močnega povpraševanja s strani potrošnikov

    (European commission, brez datuma).

    Mladi se dandanes vse bolj izobraţujejo in preusmerjajo v druge poklice, kjer imajo

    moţnost večjega zasluţka. Sodobne tehnologije so postale del vsakdana. Po raziskavi iz

    Velike Britanije so tako ugotovili, da 67 % mladih med 9 in 10 let ve več o internetu kot

    njihovi starši (Livingstone, Haddon, Görzig & Ólafsson, 2010, str. 1–60). Telefon ima

    ţe skoraj vsak, svoj prosti čas pa preţivljajo na internetu, telefonu ali pred televizijo.

    Posledično zaradi prekomerne uporabe sodobne tehnologije prihaja do teţav pri

    osebnostnem in psihološkem razvoju otroka. Mladi bi morali preţivljati svoj prosti čas v

    naravi, saj se tako laţje spopadejo z občutki tesnobe, izboljša se jim zdravstveno stanje

    in počutje, dosegajo večje uspehe v šoli ter laţje se spoprijateljijo z drugimi vrstniki. V

    EU se s tem problemom ţe spopadajo, tako da so financirali projekt EU kids online, ki

    krepi in ozavešča mlade in starše o uporabi interneta (EU kids online, 2014). Veliko pa

    lahko k boljšemu razvoju otrok in manjši uporabi sodobne tehnologije pripomorejo

    starši, in sicer s primerno vzgojo in preţivljanjem prostega časa v naravi. Starši lahko

    počitnice z otroki preţivijo v naravi, hribih, na morju ali se odločijo za počitnice na eko

    kmečkem turizmu, kjer lahko otroci spoznavajo ţivalski svet in se preizkusijo v

    kmečkih delih.

  • 2

    Namen magistrskega dela je pomagati kmetiji Bogataj povečati prepoznavnost in

    poslovno uspešnost z novim poslovnim modelom in eko strategijo. Cilj magistrskega

    dela je izdelati strateške analize, potrebne za postavitev novega poslovnega modela in

    strategije eko razvoja kmetije Bogataj, na tej osnovi pa razviti nov poslovni model in

    strategijo preobrazbe kmetije v eko kmečki turizem. Raziskovalno vprašanje je: Ali so v

    Poljanski dolini ustrezni pogoji za uspešno vzpostavitev eko kmetije in eko turistične

    kmetije?

    Pri izdelavi magistrskega dela sem uporabila več metod. V teoretičnem sklopu

    magistrskega dela sem pregledala znanstveno in strokovno literaturo s področja

    sodobnih poslovnih modelov, strategij trajnostne naravnanosti in eko strategij. O

    veljavni regulativi na področju slovenskega kmetijstva, eko kmetij in eko kmečkega

    turizma sem analizirala javno dostopne vire Ministrstva za kmetijstvo in okolje, vire

    SURS in vire Evropske komisije. V empiričnem delu sem predstavila tudi primere

    dobrih praks eko kmetij iz Slovenije in tujine ter predstavila študije preţivljanja

    prostega časa otrok.

    V okviru analiz sem najprej naredila analizo širšega okolja in nato analizo oţjega

    okolja, ki zajema turizem v Poljanski dolini, eko kmetije in kmetijstvo v občini Gorenja

    vas. Nato sem v okviru strateških analiz izvedla intervju z lastnikom kmetije Antonom

    Bogatajem, da bi bolje razumela stanje kmetije in razvojne zmogljivosti za eko

    kmetovanje in eko kmečki turizem. Intervju sem naredila z dvema domačinoma, da bi

    bolje razumela moţnosti ekološkega kmetovanja na tem področju. Da bi ugotovila, ali

    so šole pripravljene sodelovati s kmetijo Bogataj, sem izvedla štiri intervjuje na izbranih

    osnovnih šolah. Vprašanji, ali se starši zavedajo, da njihovi otroci premalo prostega časa

    preţivijo v naravi in na kakšen način bi lahko dosegli, da preţivijo v naravi več časa,

    sem si pojasnila s kratko anketo za starše. Pri anketi je sodelovalo 21 staršev, ki imajo

    svoje otroke na izbranih osnovnih šolah, s katerimi sem opravila intervju. Sodelovalo je

    12 staršev iz občine Idrija, štirje starši iz občine Ţiri in pet staršev iz občine Komenda.

    Razvijanje nove strategije sem peljala po metodi Balanced Scorecard 3. generacije

    (2GC, Velika Britanija), v okviru katere sem z lastnikom kmetije po fazah preverjala

    logičnost predlogov. Na začetku sem podala kratko poslanstvo in vizijo, v nadaljevanju

    pa izdelala logični model, ki ga prikaţem s shemo vzročno posledičnih povezav. Po

    podanih predlogih so zapisani še ključni izzivi in uresničevanje strategije, katero sem

    analizirala skozi pregled kazalcev za kontrolo in kazalcev strateškega cilja.

    Struktura magistrskega dela je tako naslednja. V prvem poglavju predstavim pregled

    zgodovine druţbene in okoljske vloge kmetijstva v EU in Sloveniji, nato predstavim

    slovensko kmetijstvo, kjer v podpoglavjih zajamem statistiko, problematiko, ukrepe in

    študije kmetijstva v Sloveniji. V prvem delu predstavim še ekološko kmetovanje,

    podpore in ukrepe, ki spodbujajo to obliko kmetovanja, prednosti in slabosti, študije ter

    dobra primera eko kmetovanja v Sloveniji in tujini. To poglavje nadaljujem z razvojem

  • 3

    kmetij v smeri eko turizma, kjer predstavim moţnosti za eko turizem in problematike

    preţivljanja prostega časa otrok. V drugem delu naloge najprej predstavim kmetijo

    Bogataj in njihove moţnosti za razvoj novega poslovnega modela in eko strategije. Nato

    v okviru analize širšega okolja predstavim priloţnosti in nevarnosti kmetije Bogataj, pri

    analizi oţjega okolja pa analiziram turizem v Poljanski dolini, eko kmetije in kmetijstvo

    v Gorenji vasi. Za analizo oţjega okolja predstavim vse intervjuje in anketo. Poglavje

    zaključim s SWOT-analizo. V tem delu predstavim tudi strateško analizo poslovanja

    kmetije Bogataj, predlagam nov poslovni model in eko strategijo ter podam ključne

    izzive pri uresničevanju strategije. Magistrsko delo zaključim s sklepom, kjer podam

    vsa svoja mnenja in ugotovitve.

    1 PREGLED ZGODOVINE DRUŽBENE IN OKOLJSKE VLOGE

    KMETIJSTVA V EVROPI IN SLOVENIJI

    V EU ţivi pribliţno 500 milijonov potrošnikov. Vsem je treba zagotoviti zanesljivo

    ponudbo zdrave in hranljive hrane po dostopnih cenah. Gospodarske razmere so iz

    dneva v dan negotove in nepredvidljive, na trgu pa obstaja veliko izzivov, kot so

    svetovna konkurenca, gospodarska in finančna kriza, podnebne spremembe ter

    nestabilni stroški vhodnih surovin, kot so gorivo in gnojila. Da bi se EU laţje spopadala

    z izzivi, je pred več kot 50 leti sprejela tako imenovano SKP EU. SKP je bila sprejeta

    leta 1962 kot partnerstvo med kmetijstvom in druţbo, med Evropo in njenimi kmeti.

    Glavna cilja sta bila izboljšati kmetijsko produktivnost, da se potrošnikom zagotovi

    stalna ponudba hrane po dostopnih cenah in kmetom v EU omogoči dostojno ţivljenje

    (European commission, 2017).

    1.1 Pregled zgodovine skupne kmetijske politike v Evropi

    Zgodovina SKP sega 50. let nazaj, ko se je Evropa soočala predvsem s . To so v nekaj

    letih odpravili, kmetijska politika pa se je usmerila v izpolnitev dveh ciljev, ki sem ju

    navedla v prejšnjem poglavju (European commission, brez datuma).

    Evropsko kmetijstvo se je pričelo povezovati leta 1957, ko je bila z rimsko pogodbo

    ustanovljena Evropska gospodarska skupnost, ki je štela šest zahodnih evropskih drţav.

    Nato pa se je leta 1962 oblikovala SKP. Kmetije skozi leta postajajo vse bolj

    produktivne, zato leta 1984 postanejo ţrtev lastnega uspeha, saj pridelajo več hrane, kot

    je potrebno. Preseţki so se skladiščili in ostajalo je veliko hrane. Morali so uvesti ukrep,

    da se raven proizvodnje pribliţa potrebam trga. Po letu 1992 SKP ni več osredotočena

    na podporo trgu, ampak na proizvajalce. Prične se spodbujanje po okolju prijaznejšem

    kmetovanju, cenovna podpora pa se omeji in nadomesti z neposrednimi plačili pomoči

    kmetom. SKP se prilagodi svetovni reformi, kjer je uvedeno načelo trajnostnega

    razvoja. Leta 2003 prične SKP zagotavljati dohodkovno podporo. Nova reforma SKP

    odpravi povezavo med subvencijami in proizvodnjo. Kmetije prejmejo podporo pod

  • 4

    pogojem, da obdelujejo kmetijska zemljišča ter izpolnjujejo standarde varnosti hrane,

    okolja in zdravja. Leta 2013 je SKP okrepila konkurenčnost kmetijskega sektorja,

    spodbudila trajnostno kmetovanje in pričela vlagati v razvoj in inovacije. Podprla je

    ustvarjanje novih delovnih mest in gospodarsko rast podeţelskih območij ter usmerila

    finančno pomoč v produktivno rabo zemljišč (European commission, 2017).

    EU ţe od leta 1980 namenja sredstva za kmetijsko politiko. V začetku so v ta namen

    predvidevali več kot 70 % evropskega proračuna, danes pa se je ta deleţ zmanjšal na

    pribliţno 40 %. To zmanjšanje odraţa povečanje drugih obveznosti EU in prihranke

    stroškov zaradi reform. Tako je od leta 2004 do danes EU sprejela 13 novih drţav

    članic, ne da bi povečala stroške za kmetijstvo. Sredstva se delijo po principu dveh

    stebrov. Prvi steber je namenjen neposrednim plačilom kmetom, ki izpolnjujejo visoke

    standarde za okolje, zdravje ţivali, varnost in kakovost hrane, drugi steber pa je

    namenjen za razvoj podeţelja, pomoči pri modernizaciji in večji konkurenčnosti kmetij

    ter skrbi za ohranitev okolja. Ker se sredstva iz evropskega proračuna zmanjšujejo,

    prihaja do vprašanj, ali bi to pomenilo tveganje za zdravo in cenovno dostopno hrano.

    Za ohranitev obstoječega deleţa sredstev se v SKP bori Odbor za kmetijstvo EU, velik

    deleţ prispeva tudi sindikat v kmetijskih in predelovalnih dejavnostih (Ministrstvo za

    kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v nadaljevanju MKGP, 2018).

    Danes ima SKP EU nove izzive, in sicer (European commission, 2017):

    zagotavljanje uspešne proizvodnje hrane za prehranske potrebe svetovnega

    prebivalstva, ki se bo v prihodnje še povečalo;

    podnebne spremembe in trajnostno upravljanje naravnih virov;

    skrb za podeţelje v EU in ohranjanje podeţelskega gospodarstva.

    EU vse bolj podpira ekološko kmetovanje z različnimi razpisi, saj ta uporablja prakse,

    ki imajo čim manjši vpliv na okolje, hkrati pa zagotavlja, da kmetijski sistemi delujejo

    na naraven način. Ekološko kmetovanje je trenutno hitro rastoča panoga, saj se

    povečuje za 6–9 % na leto. Danes ustvarja pribliţno 20 milijard EUR in zavzema 6,7 %

    kmetijskih površin v EU. V zadnjih desetih letih se je povečalo za štirikrat, spodbuja pa

    ga močno povpraševanje potrošnikov (European commission, brez datuma).

    Glavni problem evropskega kmetijstva je starostna struktura kmetovalcev. V EU se s

    kmetijstvom ukvarja le 6 % mladih, starih do 35 let, medtem ko je v Sloveniji ta

    odstotek 4 %. Za izboljšanje te slike bi morali pripraviti pogoje, ki bi mlade kmete

    spodbudili h kmetovanju. Danes se je miselnost ljudi spremenila in praktično med

    mladimi kmeti in mladino iz mest ni več kulturne razlike. Kakovost ţivljenja na

    podeţelju je bistveno večja kot v mestu (CEJA, brez datuma).

  • 5

    1.2 Pregled zgodovine kmetijske politike v Sloveniji

    Slovensko kmetijstvo je po osamosvojitvi leta 1991 prevzel drţavni zbor. Dokument

    Strategija razvoja slovenskega kmetijstva so sprejeli leta 1993, z njim pa so takrat

    opredelili kmetijsko politiko. Njeni cilji so določali razvoj kmetijstva, kmetijsko

    politiko in prilagajanje zahtevam Evrope. Ta pristop je sprejela Evropa v okviru SKP

    leta 1962, kateremu je Slovenija takrat ţelela slediti. Ob pomoči strateškega okvirja je

    šla kmetijska politika v Sloveniji skozi več faz in postopoma nadgrajevala svoje

    mehanizme in ukrepe. Vse do leta 1998 je izvajala politiko visoke cenovne zaščite. V

    obdobju 1998–2004 so številni prostotrgovinski sporazumi in prilagajanje evropskim

    zahtevam vodili v zniţanje cenovnih podpor in njihovo nadomeščanje s SKP

    primerljivimi ukrepi, kar je kasneje omogočilo uspešno sklenitev in prevzem SKP po

    pristopu. Po letu 2005 so bile aktivnosti usmerjene v prevzemanje reform SKP,

    vzpostavitev ustreznih kontrolnih sistemov ter institucionalne infrastrukture. Po letu

    2008 Slovenija skoraj v celoti prevzame SKP, je pa treba v tem letu določiti še

    razpoloţljive razvojne potenciale z upoštevanjem hitro spreminjajočega se globalnega

    okolja. Na novo so morali določiti strateške usmeritve razvoja slovenskega kmetijstva

    za naslednje srednjeročno obdobje. Slovenija je po tem letu razmišljala, kakšno

    kmetijstvo potrebuje, kateri so glavni cilji in prioritete ter usmeritve za prihodnost

    (Drţavni zbor Republike Slovenije, 2011).

    Vlada Republike Slovenije je nato leta 2011 sprejela Strategijo za izvajanje resolucije o

    strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in ţivilstva do leta 2020, ki pravi:

    »Zagotovimo si hrano za jutri.« Ta strategija opredeljuje vizijo in cilje razvoja

    kmetijstva v Sloveniji do leta 2020. Izhaja iz oblikovane kmetijske politike po

    osamosvojitvi in predstavlja odgovor na izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo v

    21. stoletju. Resolucija opredeljuje ukrepe, ki jih je sprejela Evropska komisija v

    Bruslju 3. 3. 2010, v ospredju pa je razvoj kmetijstva skozi cilje trajnostnega razvoja.

    Temelji na upoštevanju ekonomske, socialne in okoljske vloge kmetijstva. Resolucija je

    skupek dokumentov vseh nosilcev razvoja agroţivilstva. Vzpostavlja partnerski odnos z

    vsemi, ki imajo odgovornost za razvoj kmetijstva. To so kmetijska in ţivilska podjetja,

    kmetije, njihove stanovanjske organizacije, lokalne skupnosti, občine, izobraţevalne in

    raziskovalne institucije, civilna druţba in Vlada Republike Slovenije (Drţavni zbor

    Republike Slovenije, 2011).

    Slovenija je bila pred novimi izzivi, saj je prevzemala vlogo, ki jo lahko poimenujemo

    trajnostno kmetijstvo. Trajnostno kmetijstvo lahko opredelimo kot gospodarsko

    dejavnost, ki mora zagotavljati zadostno preskrbo z varno hrano in s tem zagotavljati

    osnovne potrebe človeštva (WCED, 1987). Trajnostno kmetijstvo ima tudi druge

    druţbeno pomembne funkcije. Okoljska funkcija je opredeljena z zagotavljanjem

    kakovostne ohranitve vode, tal, zraka in biotske raznovrstnosti. Trajnostno kmetijstvo

    pomembno vpliva na podobo kulturne krajine in njene naravne vrednosti. Prispeva k

  • 6

    vitalnosti in poseljenosti podeţelja z mladim prebivalstvom (Drţavni zbor Republike

    Slovenije, 2011).

    Izzive, ki so si jih zadali, uresničujejo prek sedmih prednostnih programskih usmeritev.

    To so (MKGP, 2018):

    zagotavljanje stabilnih proizvodnih in ekonomskih razmer za kmetijstvo;

    prestrukturiranje in dvig konkurenčnosti kmetijstva in povezanih panog;

    ohranjanje rodnosti tal in proizvodnega potenciala kmetijskih zemljišč;

    učinkovitejše trţno organiziranje kmetijstva, krepitev agroţivilskih verig in večja

    prepoznavnost domačih proizvodov;

    krepitev zagotavljanja javnih dobrin kmetijstva na področju varstva okolja in

    ohranjanja kulturne krajine;

    socialno vzdrţen in skladen razvoj podeţelja;

    večja vloga znanja in njegov učinkovitejši prenos.

    Mehanizmi za uresničevanje in doseganje zastavljenih ciljev so Program razvoja

    podeţelja 2014–2020 (v nadaljevanju PRP), ukrepi SKP, neposredna plačila, trţno

    cenovni ukrepi in ukrepi, ki se izvajajo na podlagi nacionalnih področnih strategij ali

    načrtov, ki se financirajo iz nacionalnega proračuna (MKGP, 2018).

    PRP je skupni programski dokument drţave članice EU in Evropske komisije, ki

    predstavlja programsko osnovo za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega

    kmetijskega sklada za razvoj podeţelja (v nadaljevanju EKSRP). Vsaka članica opredeli

    nacionalne prednostne naloge na podlagi analize danosti in stanja kmetijstva, ţivilstva

    in gozdarstva. PRP namenja sredstva za pomoč kmetom za modernizacijo in večjo

    konkurenčno prednost kmetij. Vse od leta 2014 naprej pa MKGP razpisuje različne

    razpise za finančno pomoč (MKGP, 2018).

    2 SLOVENSKO KMETIJSTVO DANES

    Kmetijstvo je dejavnost, ki v Sloveniji poleg gozdarstva obsega površinsko

    najobseţnejša območja in se je v preteklosti razvila kot najpomembnejša gospodarska

    panoga. Zaradi vse bolj spremenljivih vremenskih razmer se ta dejavnost ne more

    prilagajati trţnim zahtevam in spremembam v druţbenem in širšem gospodarskem

    sistemu. V preteklosti je kmetijstvo z obseţnimi kmetijskimi operacijami in

    intenzivnejšo pridelavo hrane povzročilo velike spremembe krajinske slike, hkrati pa

    prispevalo k onesnaţenemu okolju. Danes Slovenija teţi k trajnostnemu razvoju in

    postavlja v ospredje zdravo in prijetno ţivljenjsko okolje, varstvo narave in ohranjanje

    naravnih virov. Ponekod slovensko kmetijstvo ustvarja kulturno krajino, zato postaja

    pomembnejše od temeljnega poslanstva kmetijstva pridelave hrane in tako izgublja

    najpomembnejšo vlogo gospodarske dejavnosti (MKGP, 2018).

  • 7

    2.1 Statistika slovenskega kmetijstva

    Po zadnjih podatkih SURS je v Sloveniji čedalje manj kmetijskih gospodarstev, po

    obsegu kmetijske proizvodnje pa so čedalje večje. S kmetijsko predelavo se je leta 2016

    ukvarjalo 3,2 % manj kmetijskih gospodarstev kot leta 2013. Površina kmetijskih

    zemljišč je ostala skoraj enaka, število glav ţivine pa se je povečalo za 4,8 % na

    kmetijsko gospodarstvo. V Sloveniji je več kot 70.000 kmetijskih gospodarstev, kar

    pomeni 0,6 % vseh kmetijskih gospodarstev v EU. V EU je bilo po zadnjem popisu

    okoli 12 milijonov kmetijskih gospodarstev. Skoraj tretjina jih je bila v Romuniji,

    Slovenija pa je na 16. mestu. Povprečno v Sloveniji vsak obdeluje 6,5 hektarja zemljišč,

    kar je skoraj četrtino več kot leta 2000 in upravlja povprečno 5,6 hektarja gozda. Po

    porabi so največja kmetijska zemljišča na Češkem, kjer obsegajo več kot 152 hektarjev,

    najmanjša pa na Malti, kjer obsegajo manj kot en hektar. V Sloveniji obsega manj kot

    pet hektarjev kmetijskih zemljišč povprečno vsako drugo kmetijsko gospodarstvo.

    Velikostna struktura kmetijskih gospodarstev v Sloveniji se počasi izboljšuje, saj se je

    deleţ gospodarstev, ki obdelujejo več kot 20 hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, od

    leta 2000 povečal za več kot 2,5-krat (SURS, 2016).

    Slovenija spada med eno izmed najbolj gozdnatih drţav, saj površina gozda zajema

    62 % celotne Slovenije. V EU gozd predstavlja 36 % njene celotne površine. Slovenija

    ima manjši deleţ drugih zemljišč, ki znaša 14 % skupne površine, ki je ne pokrivata

    gozd ali kmetijska zemljišča (Stele & Ţaucer, 2013).

    Površina kmetijskih zemljišč v zaraščanju in neobdelanih kmetijskih zemljišč se je v

    obdobju 2013–2016 zmanjšala za tretjino, in sicer za 7,3 hektarja. Kmetijska

    gospodarstva, ki opuščajo kmetijsko dejavnost, niso bila zajeta v to raziskovanje.

    Zemljišča, ki so v zaraščanju, pa so bila uvrščena v gozdna zemljišča (Marc Černigoj &

    Svetin, 2016).

    Obseg posameznega tipa kmetovanja v kmetijski pridelavi posamezne drţave je odvisen

    od naravnih razmer. V Sloveniji je veliko travnikov, zato prevladuje specializirana reja

    pašne ţivine, kot so govedo, drobnice in konji. Leta 2010 se je s tem tipom kmetovanja

    ukvarjalo 40 % vseh kmetijskih gospodarstev, v EU pa 16 %. Drugi najpogostejši tip

    kmetovanja v Sloveniji je specializirano predelovanje poljščin, ki predstavlja 17 %

    kmetijskih gospodarstev. V EU je precej večji in predstavlja najpogostejši tip

    kmetovanja. V Sloveniji je precej manj specializiranih gojiteljev trajnih nasadov,

    specializiranih prašičerejcev in perutninarjev ter specializiranih vrtnarjev kot v EU.

    Tretji najpogostejši tip kmetovanja je kombinacija mešane rastlinske pridelave in

    ţivinoreje, ki znaša 15 %. Precej podoben odstotek ima tudi EU (Stele & Ţaucer, 2013).

    Ţivinorejska gospodarstva v Sloveniji so leta 2016 v povprečju redila 7,5 glave ţivine

    na gospodarstvo, kar je za četrtino več kot leta 2000. Tudi deleţ gospodarstev, ki redijo

    več kot 30 glav ţivine, se je v primerjavi z leti od 2000 do 2016 povečal za 2,5-krat.

  • 8

    Slovenija se v primerjavi z EU po deleţu kmetijskih gospodarstev uvršča v sam vrh.

    Največji deleţ ima Irska, kjer ţivino redijo na 91 % kmetijskih gospodarstev,

    najmanjšega pa ima Italija s 13 %. Po intenzivnosti ţivinoreje je Slovenija med prvimi

    desetimi. Intenzivnost se meri po številu glav ţivine na hektar. Največjo imajo na Malti,

    kjer na enem hektarju redijo 3,6 glave ţivine, v Sloveniji pa se redi na enem hektarju

    povprečno 1,1 glave ţivine (SURS, 2017).

    Najpogostejša vrsta rejenih ţivali je perutnina, saj jo redijo na 54 % vseh kmetijskih

    gospodarstvih v Sloveniji. Na drugem mestu je govedo s 47 %, prašiče pa redi okoli

    32 % kmetijskih gospodarstev. Za njimi so še ovce, konji in koze. V letu 2013 so

    zasledili upad reje vseh ţivali, razen perutnine. Najbolj je upadlo število prašičev, in

    sicer za 25 %. Leta 2016 se je doma priredilo več mesa kot v letu 2015, in sicer

    govejega za 13,8 % več, prašičjega za 11,2 % več in perutninskega mesa za 7,7 % več.

    Pridelalo se je 163.000 ton pšenice in pire, kar znaša povprečno 5,2 tone na hektar.

    Skupni pridelek je bil za 4 % večji kot leta 2015 (SURS, 2017).

    V delo na kmetijskih gospodarstvih je bilo leta 2010 vključenih 5 % vseh prebivalcev

    EU, redno delovno mesto je imelo skoraj 25 milijonov prebivalcev. Deleţ oseb med

    delovno aktivnimi pa se je med drţavami močno razlikoval. Z visokim odstotkom

    izstopa Romunija, tam je bil na kmetijskih gospodarstvih vključen povprečno vsak tretji

    prebivalec. V Zdruţenem kraljestvu je bil vključen vsak 149. prebivalec, pri nas v

    Sloveniji pa vsak 10. prebivalec. Slovenija je z 10 % sodila med drţave s precej visokim

    deleţem prebivalcev, ki so vključeni v delo na kmetijskih gospodarstvih. Več kot

    208.000 prebivalcev Slovenije je bilo leta 2010 redno delovno aktivnih na kmetijskih

    gospodarstvih (Stele & Ţaucer, 2013).

    Slovenska kmetijska gospodarstva so v letu 2010 prispevala 0,3 % vrednosti skupnega

    prihodka vseh kmetijskih gospodarstev v EU. Skupni standardni prihodek vseh skupaj

    je znašal 300 milijard EUR. Največ so prispevale Francija, Italija, Nemčija in Španija.

    Slovenija je prispevala 913 milijonov EUR (Stele & Ţaucer, 2013).

    V Sloveniji in celotni EU je znatno več druţinskih kmetij kot drugih oblik kmetijskih

    gospodarstev. Kar 97 % kmetijskih gospodarstev je imelo leta 2010 status druţinske

    kmetije, povprečna velikost kmetije pa je znašala 10 hektarjev. Največji deleţ

    kmetijskih zemljišč so upravljale druţinske kmetije v Grčiji, skoraj 100 %, sledili sta

    Nizozemska s 95 % in Slovenija s 94 %. Najmanjši deleţ celotne površine kmetijskega

    zemljišča so upravljale druţinske kmetije na Slovaškem in Češkem, saj je večina

    zemljišč v lasti kmetijskih podjetij. Povprečna velikost kmetijskega podjetja znaša 152

    hektarjev. Skoraj 290.000 ali 2,4 % kmetijskih gospodarstev v EU je imelo leta 2010

    status kmetijskega podjetja, od tega v Franciji in Španiji več kot 172.000 ali 60 % vseh

    kmetijskih gospodarstev ter na Slovaškem in Češkem, kjer odstotek vseh kmetijskih

    podjetij znaša pribliţno 71 % (Stele & Ţaucer, 2013).

  • 9

    2.2 Samooskrba s prehrano v Sloveniji

    Za prebivalce Slovenije je značilna najniţja stopnja samooskrbe za rastlinske

    prehranske bilance. V letu 2016 je tako prebivalec Slovenije za prehrano porabil največ

    ţit, in sicer 122 kg, porabil pa je 113 kg zelenjave in 72 kg sveţega sadja (SURS, 2017).

    Po podatkih SURS-a je domača proizvodnja ţit v letu 2016 dosegla skoraj 640.000 ton,

    domača potrošnja pa okrog 860.000 ton. Na sliki 1 lahko razberemo, da je bila v letu

    2016 samooskrba z ţiti 74-odstotna. Posebno nizka stopnja je bila pri zelenjavi, sveţem

    sadju in krompirju. 91.000 ton naj bi pridelali sveţega sadja, potrošnja pa je bila skoraj

    210.000 ton. Samooskrba s sveţim sadjem je bila leta 2016 44-odstotna, stopnja

    samooskrbe z zelenjavo 42- in s krompirjem 55-odstotna.

    Slika 1: Stopnja samooskrbe v Sloveniji po letih v obdobju 2005–2016

    Vir: SURS (2017).

    Slovenija je v obdobju 2005–2016 po statističnih podatkih beleţila najniţjo stopnjo

    samooskrbe pri zelenjavi, najvišjo pa pri jajcih. Skozi leta so boljše stanje beleţili pri

    ţitu, saj se je odstotek v letu 2014 povzpel do stopnje 80 %. Stopnja samooskrbe z

    mesom je bila v obdobju 2005–2014 nad 80 %, v zadnjih dveh letih pa je stopnja padla

    pod 80 %.

    Za Slovenijo je gospodarsko najpomembnejša govedoreja, saj sta prirast govedi in

    prireja govejega mleka v letu 2010 predstavljali 26 % vrednosti celotne kmetijske

    proizvodnje, kar je več od povprečja celotne EU. Pomembnejša je tudi za Irsko, Finsko,

    Estonijo in druge. Za Slovenijo je pomembno tudi perutninarstvo, saj smo pridelali v

    letu 2010 skupaj 11 % perutnine in jajc. Večje deleţe perutnine pridelajo na Cipru,

    Madţarskem, Poljskem in v Zdruţenem kraljestvu. Deleţ vrednosti proizvodnje

    prašičjega mesa pa je 2 % in je pribliţno enak kot v celotni EU (Stele & Ţaucer, 2013).

    V tabeli 1 so prikazani kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva za leti 2015 in 2016.

  • 10

    Tabela 1: Kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva v Sloveniji za leti 2015 in 2016

    Kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva v Sloveniji 2015 2016

    Namolzeno kravje mleko (1.000 l) 613.273 630.752

    Domača prireja govejega mesa (1.000 t) 39 44

    Domača prireja prašičjega mesa (1.000 t) 26 29

    Domača prireja perutninskega mesa (1.000 t) 61 66

    Pridelava silaţne koruze (1.000 t) 1399 1398

    Pridelava pšenice in pire (1.000 t) 157 163

    Pridelava krompirja (1.000 t) 91 85

    Akvakultura (1.000 kg) 1590 1826

    Morski gospodarski ulov (1.000 kg) 196 152

    Lesna zaloga (1.000 m3) 348.203 350.421

    Vir: SURS (brez datuma).

    Na območju EU so leta 2016 prodali več kot 152 milijard litrov kravjega mleka. Največ

    mleka na prebivalca je odkupila Irska, najmanj pa na jugu Evrope. Slovenija je z 278

    litri mleka na prebivalca uvrščena nekje na sredino vseh članic. Največje proizvajalke

    vina so Italija, Francija in Španija, Slovenija sodi med manjše proizvajalke. V letu 2016

    so v Sloveniji pridelali 823.000 hektarjev vina.

    V EU se je v letu 2010 pridelalo 11 milijonov ton oljk za olje. Največji deleţ je

    prispevala Španija (56 %), sledili sta ji Italija s 26 % in Portugalska z nekaj manjšim

    deleţem. V Sloveniji smo pridelali 2,1 tone oljk (Stele & Ţaucer, 2013).

    Vrednost krmnih rastlin, pridelanih na kmetijskih gospodarstvih v Sloveniji, je v skupni

    vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2010 prispevala 17 %, sadje, vino in oljčno olje

    so prispevali 19 %, zelenjadnice, sadike in okrasne rastline 6 %, ţita pa 7 %. Predelava

    ţita, krompirja in drugih rastlinskih pridelkov je v povprečju niţja od pridelave v celotni

    EU, medtem ko je deleţ pridelka krmnih rastlin za ţivali, vina in oljčnega olja višji od

    deleţa EU (Stele & Ţaucer, 2013).

    Razlog za nizko raven samooskrbe z zelenjavo v Sloveniji je relativno nizek deleţ

    obdelovalnih površin v Sloveniji. V uporabi je še 884 m2 obdelovalnih površin na

    prebivalca, medtem ko je bilo leta 1998 v uporabi 1200 m2 na prebivalca. Po

    ugotovitvah Perparja in Udovča (2010) njive in vrtovi predstavljajo okoli 9 % površine

    v Sloveniji, v Evropi pa je povprečje trikrat večje, in sicer okoli 26 % celotne površine.

    Zaradi nizke samooskrbe postajamo vse bolj odvisni od uvoza. Z uvozom pa postaja

    okolje vse bolj obremenjeno (Hadalin, 2015).

    Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb. Stalni preseţki se pojavljajo pri

    hmelju, katerega skoraj v celoti namenja svetovnemu trgu, mleku, katerega stopnja

    samooskrbe je med 113 in 120 %, perutninskem mesu, stopnja samooskrbe je med 110

    in 115 %, in sveţih jabolkih, katerih neto izvoz je med 10.000 in 15.000 ton na leto. Pri

    govejem mesu je po letu 2005 bilanca dokaj izravnana, stopnja samooskrbe je bila med

  • 11

    98 in 103 %. Največje potrebe beleţimo pri sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več, in

    rastlinskem olju, velike potrebe pa beleţimo tudi pri zelenjavi, ţitu, sveţem sadju,

    krompirju, medu, jajcih in svinjskem mesu. Za vino je Slovenija izvoznik kakovostnega

    vina in neto uvoznik namiznega vina. Slovenija v splošnem ostaja uvoznica kmetijsko-

    ţivilskih proizvodov, z njenim vstopom v EU pa se je ta še povečal. K temu je dodatno

    pripomoglo odpiranje domačega trga ter nove distribucijske in trţne strukture (Drţavni

    zbor Republike Slovenije, 2011).

    2.3 Problematika v slovenskem kmetijstvu

    V Sloveniji je v drugi polovici 20. stoletja prevladalo intenzivno kmetijstvo. Tak način

    kmetovanja je povzročil izginjanje nekaterih avtohtonih in tradicionalnih rastlinskih sort

    kmetijskih rastlin, siromašenje in opuščanje teţje dostopnih kmetijskih površin, krčenje

    kolobarja in posledično nerodovitnost tal zaradi nepravilne obdelave površin in

    raznolikosti prehrane itd. Velikokrat je bilo kršeno pravilo vlaţnosti travnikov v

    ravninskih predelih, saj so tla izsuševali za namene pridelave koruze, pšenice in

    sladkorne pese. Neustrezna raba gnojil je povzročila negotovost za številne rastlinske

    vrste in ţivalske vrste. O njej govorimo, kadar gre pri predelavi rastlin za povečano

    uporabo kemičnih sredstev. V kmetijstvu je zelo razširjena raba umetnih gnojil,

    pesticidov, ki se uporabljajo v boju proti rastlinskim boleznim. Uporablja se tudi

    herbicide proti zatiranju plevela, fungicide za zatiranje gliv in insekticide za zatiranje

    škodljivcev. Vsa ta kemična sredstva so povečala zanesljivost in količino pridelane

    hrane. Zaradi uporabe kemičnih sredstev se prst in talna voda onesnaţujeta, saj jih

    padavine izpirajo v prst, od tam pa v podtalnico. Uporaba kemičnih sredstev negativno

    vpliva tudi na ţivali in človeka, saj se v rastlinah kopičijo strupene snovi. Onesnaţene

    so površinske vode in podtalnica, katere kakovost je najslabša na območjih s količinsko

    skromnimi vodnimi viri, nizkimi samočistilnimi sposobnostmi okolja in intenzivno

    pokrajinsko rabo. V Sloveniji so območja, kjer razdalja med površino in gladino

    podtalnice ne presega treh metrov. Ta območja so Spodnja Savinjska dolina, Ptujsko

    polje, Apaško in Mursko polje. Manj pozornosti se je posvečalo območjem, ki so bila

    teţje dostopna za kmetijstvo (Osterc, 1998, str. 67–74).

    Problem slovenskega kmetijstva je tudi razdrobljenost kmetijskih površin zaradi delitve

    premoţenja starejših svojim potomcem. V povprečju kmetijsko gospodarstvo obdeluje

    le 6,5 hektarja površin. Le 4,7 % slovenskih gospodarstev obdeluje več kot 20 hektarjev

    površin. V primerjavi z evropskimi kmetijskimi gospodarstvi je slovensko kmetijsko

    gospodarstvo pribliţno 70 % manjše. Problem našega kmetijstva je v nekonkurenčnosti

    po velikosti kmetijskih površin v primerjavi z evropskim kmetijstvom (Hadalin, 2015).

    Površina kmetijskih zemljišč se zmanjšuje zaradi opuščanja območij, ki so neugodna za

    obdelavo, posledično pa se na te lokacije preseljuje nekmečko prebivalstvo. Leta 1990

    je bilo v Sloveniji kmetijski pridelavi namenjeno 54,4 % zemljišč, leta 1996 pa 52 %.

  • 12

    Trend zmanjševanja se nadaljuje in je leta 2012 znašal 33 % površine v Sloveniji.

    Zmanjševanje kmetijske površine vpliva na zmanjševanje pridelave hrane in s tem

    zmanjšuje samooskrbo s hrano v Sloveniji. V obdobju 2004–2013 se je pridelava hrane

    zmanjšala za 41 % in po zadnjih ocenah Slovenija pridela le še okrog 60 % hrane, ostalo

    hrano pa se uvozi (Hadalin, 2015).

    Eden izmed glavnih problemov v slovenskem gospodarstvu predstavlja opuščanje

    kmetijstva (Zver, 2011). Vzrok tega je gospodarska globalizacija in spreminjanje

    strukture podeţelskega prebivalstva. Zaradi opuščanja se posledično zaraščajo

    kmetijske obdelovalne površine. Cunder (1998, str. 43) je zapisal, da so vzroki za

    opuščanje pridelave različni, in sicer socialni, strukturni, naravno-pridelovalni in agro-

    politični. V gorskem prostoru se niso pojavili posamezno, ampak v nekem zaporedju.

    Najprej je zapostavljanje kmetijstva povzročilo izseljevanje prebivalstva iz oddaljenih

    in teţje dostopnih območij, zato je na kmetijah ostajalo predvsem starejše prebivalstvo,

    mlado prebivalstvo pa se je odseljevalo in posledično osiromašilo delovni in umski

    potencial na podeţelju (Bajc, 2009). Staro prebivalstvo v delovni proces ni vpeljalo

    novosti, zato se je njihova delovna sposobnost zmanjšala. Tudi razvoj mehanizacije,

    specializirane za obdelavo teţje dostopnih in ugodnih zemljišč, je bil prepočasen. Če

    naslednika ni, potem ni volje in motiva za vlaganje v kmetijo. Predaja kmetije mladim

    je velikokrat nezanesljiva, čas predaje pa nedoločen. V nekaterih delih Evrope so se

    strogo oprijeli pravila nasledstva in so po temeljitem razmisleku zapustili kmetijo

    tistemu, ki je bil za delo na kmetiji najbolj primeren (Dumas, Dupuis & Richer, 1995).

    Problem v Sloveniji pri nasledstvu je predvsem nepripravljenost starejše generacije

    pravočasno predati kmetijo mlajši generaciji. Ugotavljajo, da je polovica naslednikov

    moških, ki so starejši od 30 let, in pribliţno polovica jih ni poročenih. Torej lahko

    pridemo do ugotovitve, da skoraj 40 % kmetij nima določenega naslednika (Pinterič,

    Černič–Istenič & Vrtačnik, 2006).

    Kmečko prebivalstvo vse bolj upada. Vse več je starejših, mladi pa se preusmerjajo v

    druge poklice (Zver, 2011). Po statističnih podatkih je bil leta 2016 gospodar slovenske

    kmetije v povprečju star 57 let, gospodarica pa 60 let. Zaskrbljujoče je tudi, da se med

    tistimi, ki delajo na kmetijah, zmanjšuje deleţ mladih od 25 let in povečuje deleţ

    starejših od 65 let. Se je pa v tem obdobju izboljšala izobrazbena struktura gospodarjev.

    Leta 2016 je imela polovica gospodarjev dokončano eno izmed stopenj kmetijske

    izobrazbe, v letu 2000 pa je bilo takih le 16 % (SURS, 2017).

    2.4 Veljavne politike in ukrepi za slovensko kmetijstvo

    V svetu še vedno prevladuje intenzivno kmetijstvo. Je oblika kmetijstva, pri kateri se

    lahko uporablja velike količine umetnih gnojil in drugih raznih kemičnih sredstev. Pri

    tem se onesnaţujejo okolje, reke, vode in posledično tudi ţiva bitja. Škodljivcev je

    posledično vse več, hrana pa je biološko siromašna. Za ţivinorejo se lahko uporablja

  • 13

    različne hormonske in kemične dodatke, saj tako doseţejo v kratkem času večji prirast

    mesa. Lahko rečemo, da ta oblika povzroča globalno velike ekološke probleme (Inštitut

    za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, brez datuma).

    Da bi ta način kmetovanja zmanjšali, EU in Slovenija z ukrepi podpirata kmetovalce, da

    se preusmerijo v ekološko kmetovanje. Ekološko kmetovanje prepoveduje uporabo

    kemično-sintetičnih sredstev, za zatiranje bolezni, plevela in škodljivcev lahko

    uporabljajo naravna gnojila. Ne dovoljuje uporabe gensko spremenjenih organizmov.

    Ţivinoreje ne smejo krmiti s kostno in krvno moko, uporaba hormonov in preventivnih

    antibiotikov pa je za zdravljenje ţivali prepovedana. Ţivalim morajo zagotoviti izpust iz

    hleva, vsaj polovico leta pa se morajo prosto gibati na pašnikih. Gre za način

    kmetovanja, kjer poskušamo biti prijatelj okolja in zdravja v skladu z naravnimi

    krogotoki. To pomeni, da kar vzamemo tlom, jim tudi vrnemo. Z ohranjanjem

    naravnega kmetijstva lahko rešimo ekološki problem sodobnega sveta, saj se osredotoča

    na delo skupaj z naravo (Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, brez

    datuma).

    Slovenija od leta 2011 v sklopu Resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega

    kmetijstva in ţivilstva (v nadaljevanju ReSURSKŢ) skrbi za trajnostni razvoj, ki temelji

    na upoštevanju ekonomske, okoljske in socialne vloge kmetijstva. Cilji so opredeljeni

    skozi predstavitev stanja v kmetijstvu, globalnega in evropskega okvira ter razvojnih

    prednosti. S trajnostnim razvojem slovenska kmetijska politika uveljavlja večnamensko

    kmetijstvo in ga bo z vsemi razpoloţljivimi viri tudi podprla. Trajnostni razvoj vodi do

    ekonomsko učinkovitega, konkurenčnega, socialno in druţbeno odgovornega, hkrati pa

    okolju prijaznega kmetijstva. Trajnostno kmetijstvo je tako osnova usmeritev

    strateškega delovanja kmetijske politike, za katero se zavzemajo slovenski predstavniki.

    Primarna naloga je proizvodnja varne in kakovostne hrane v svetovnem, evropskem in

    nacionalnem okviru. Slovenija stremi k lokalno kakovostni pridelavi hrane in

    izkoriščanju domačih proizvodnih virov. Pomembno je tudi varovanje kmetijskih

    zemljišč pred trajno spremembo namembnosti, zmanjševanja emisij toplogrednih

    plinov, ohranitev biotske raznovrstnosti in tipične kulturne krajine, gospodarno ravnanje

    z vodnimi viri in drugo. V okviru trajnostnega kmetijstva ne gre zanemariti socialnih

    vidikov prostorskega razvoja in ohranitve vasi, zaselkov in kmetijskih gospodarstev, ki

    tvorijo podeţelje. Ohranjati in povečevati se bo moral proizvajalni potencial

    slovenskega kmetijstva v delovni sili, znanju, kapitalu in zemljiščih ter pridobivati na

    konkurenčnosti v primerjavi z ostalim svetom. Aktivno vlogo mora odigrati drţava z

    izrazito pobudo in podporo, saj se bodo le tako kmetijska gospodarstva lahko

    prestrukturirala v inovativno, trţno in konkurenčno verigo. Za obstoj kmetijskih

    gospodarstev in razvoj je ključen dohodek. Posameznik mora imeti svobodo in moţnost

    sprejemanja poslovnih in razvojnih odločitev za zagotavljanje primerljive dohodkovne

    ravni z drugimi deli gospodarstva. Eden od ciljev trajnostnega koncepta je tudi

    ohranjanje vitalnega in poseljenega podeţelja. Ustvari se lahko samo v razmerah, ko

  • 14

    kmetijstvo skupaj z gozdarstvom, lovstvom, ribogojstvom in ţivilsko industrijo ostane

    stabilen dejavnik gospodarskega razvoja. Kmetijska politika krepi trajnostno rabo

    naravnih virov, učinkovito upravlja s prostorom, skrbi za kakovost naravnih virov ter

    ohranja okolje in okoljske krajine. Kmetijstvo lahko prispeva k zagotavljanju delovnih

    mest in ohranitvi poseljenosti podeţelja, k čemur bo stremela kmetijska politika tudi v

    prihodnje (Drţavni zbor Republike Slovenije, 2011).

    Drţava je pričela reševati problem nasledstva s PRP, kjer opozarjajo na različne

    pomanjkljivosti pri upravljanju kmetij, saj so mnenja, da se morajo mladi, nasledniki

    kmetij pričeti prej vključevati v samo kmetijstvo (PRP, brez datuma).

    Ukrepi, ki so jih pričeli izvajati, imajo tudi svoje cilje. Ţelijo pomagati mladim

    prevzemnikom kmetij, tako da jih podprejo z denarno pomočjo do 40.000 €. Njihovi

    ukrepi pa spodbujajo zgodnje upokojevanje starejših kmetov v obliki letne rente, ki

    znaša 5.000 € in se izplačuje mesečno (PRP, brez datuma).

    3 EKOLOŠKO KMETOVANJE

    Ekološko kmetovanje pridobiva vse večji pomen v evropskem in slovenskem

    kmetijskem prostoru. Prispeva k zagotavljanju javnih dobrin, ohranjanju kulturne

    kmetijske krajine, izboljšanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju varstva pitne vode in

    nasploh celotnega okolja. Tu se dopolnjujeta rastlinska pridelava in reja ţivali, za katere

    je zagotovljen nepretrgan in transparenten nadzor nad pridelavo le-teh. Potrošnikom je

    zagotovljena pridelava visoko kakovostne in varne hrane z bogato prehransko

    vrednostjo, vitamini in minerali. Uporaba kemičnih gnojil ni dovoljena, zato v hrani ni

    pričakovati teh snovi (European commission, brez datuma).

    »Ekološko kmetijstvo je pridelovalni sistem, ki zagotavlja trajnostno ohranjanje zdravja

    tal, ekosistemov in ljudi. Temelji na ekoloških procesih, biološki raznovrstnosti in

    ciklih, prilagojenih na lokalne razmere, ter se izogiba vnosom snovi, ki imajo škodljive

    vplive. Ekološko kmetijstvo kombinira tradicijo, inovativnost in znanost v dobro okolja,

    ki si ga delimo, spodbuja pravične odnose in visoko kakovost ţivljenja za vse

    deleţnike« (Rode & Zupančič, 2015).

    Pri ekološkem kmetovanju uporabljajo prakse, ki imajo čim manjši človeški vpliv na

    okolje, zagotavljajo pa, da kmetijski sistem deluje čim bolj na naraven način.

    Najpogostejše ekološke prakse kmetov so (European commission, brez datuma):

    kolobarjenje;

    stroga omejitev uporabe kemičnih, sintetičnih gnojil in pesticidov;

    prepovedana je uporaba gensko spremenjenih organizmov;

    izbirati morajo rastlinske in ţivalske vrste, ki so odporne na bolezni in prilagojene

    na lokalne pogoje;

  • 15

    vzrejati morajo ţivino na način proste reje na zunanjih površinah in uporabljati

    ekološko krmo.

    Ko se kmet odloči za ekološko kmetovanje, mora razumeti celosten koncept

    kmetijskega gospodarjenja, ki si v soţitju z naravo prizadeva za čim bolj sklenjen

    krogotok snovi in energije na kmetiji. Mora sprejemati ukrepe, s katerimi bo dosegel kar

    najboljšo pridelovalno zmoţnost kmetije. Ohranjati in izboljševati mora naravno

    zasnovo rodovitnosti tal z uporabo gnojil s kmetije, pridelavo vmesnih posevkov,

    njivske krme in metuljnic ter s širokim kolobarjem. Vsak ekološki kmet mora poznati

    značilne potrebe ţivalskih vrst in jih poskušati čim bolj upoštevati. To pomeni, da ţivali

    redi na ravni površini in ne rešetkasti, morajo imeti nastlano ter ne smejo bivati v

    utesnjenih prostorih. Ţivali morajo dobivati ustrezno kakovostno krmo iz lastne kmetije,

    brez sintetičnih snovi za pospeševanje prireje (Ekološko podeţelje, brez datuma).

    Ekološko kmetovanje ne dopušča genske tehnologije. Genska tehnologija je namenjena

    kriţanju kmetijskih rastlin, kjer lahko prenašamo posamezne, izolirane gene med

    povsem nesorodnimi ţivimi bitji. Cilj te tehnologije je izboljšanje pridelovalnih

    sposobnosti s pomočjo posegov v dedno zasnovo organizmov. Nasprotno pa ekološko

    kmetovanje temelji na medsebojnih vplivih organizmov in spodbujanju naravnega

    uravnavanja procesov. Genska sprememba predstavlja nevarnost za zdravje, kot so

    alergije, za okolje in samo gospodarstvo. Leta 1999 so v Uredbi o ekološkem

    kmetovanju EU zapisali, da prepovedujejo uporabo gensko spremenjenih organizmov in

    njihovih proizvodov pri predelavi ekoloških pridelkov. Prav tako tudi druge

    mednarodne smernice prepovedujejo gensko tehnologijo, saj so mnenja, da ni v skladu z

    načeli ekološke pridelave (EKSRP, brez datuma).

    3.1 Pogoji in podpore za eko kmetovanje v Sloveniji

    Prve ekološke kmetije so prejele finančno podporo v poznih 80. letih v obliki

    nepovratnih plačil na hektar za pridelavo različnih kultur. Leta 2001 je Slovenija

    sprejela Slovenski kmetijsko-okoljski program, v okviru katerega so bili ekološki

    kmetje upravičeni do neposrednih plačil. Do teh plačil so bili upravičeni še v naslednjih

    dveh letih (MKGP, 2017).

    Nova perspektiva se je začela leta 2014 in se bo končala leta 2020. Gre za spodbujanje

    ekološkega kmetovanja na ravni EU. Prvič so vzpostavili povsem samostojen ukrep

    ekološkega kmetovanja. Namen ukrepa je spodbuditi kmetijska gospodarstva, da se

    samostojno preusmerijo v ekološko kmetovanje, kot je to ţe določeno v Uredbi

    834/2007/ES (MKGP, 2017).

    Če se kmetijsko gospodarstvo v Sloveniji odloči za ekološko kmetovanje, je mogoče

    pridobiti podporo v okviru kmetijsko-okoljskih plačil iz PRP. Obveznost traja od pet do

    sedem let, po preteku pa je mogoče letno podaljšanje obveznosti. Plačila krijejo samo

  • 16

    tiste obveznosti, ki presegajo obvezne standarde, minimalne zahteve za uporabo gnojil

    in druge zahteve iz nacionalnih predpisov (MKGP, 2017).

    Tabela 2 prikazuje višino plačil v okviru PRP Slovenije za obdobje 2015–2020.

    Tabela 2: Višina plačil v okviru PRP Slovenije 2015–2020

    Višina plačil na ha 2015–2020

    Ohranitev (EK) Preusmeritev (PEK)

    EUR/ha EUR/ha

    Njive – poljščine (raba: 1100, 1161) vodovarstveno

    območje za vodno (raba: 1100, 1161) telo

    vodonosnikov Riţane

    326,18 377,82

    206,18 257,82

    Vrtnine na prostem (raba: 1100, 1161, 1180, 1170) 600 600

    Vrtnine v

    zavarovanih

    prostorih (raba: 1190, 1192) 600 600

    Travniški

    visokodebelni

    sadovnjaki z

    gostoto 50–200

    dreves/ha (raba: 1222) 189,33 291,33

    Vinogradi (raba: 1211, 1221, 1222, 1240) 692,74 900

    Hmeljišča (raba: 1160) 900 900

    Drevesnice (raba: 1180, 1212, 1161) 900 900

    Trajno travinje – plačilo pri povprečni obteţbi

    0,2 GVŢ/ha (raba: 1300, 1320) 155,57 311,86

    Pridelava semenskega materiala kmetijskih rastlin

    Poljščine (raba: 1100) 600 800

    Krmne rastline (raba: 1100) 600 800

    Vrtnine (raba: 1100, 1190) 600 800

    Čebelarjenje 22,31 22,31

    Vir: MKGP (2017).

    Za isto površino lahko ekološki kmetje izkoristijo ukrep Kmetijsko-okoljska-podnebna

    plačila 2015–2020 (v nadaljevanju KOPOP), vendar pa se zahteve ne smejo prekrivati s

    PRP. V tem primeru se plačila seštevajo, pri čemer se upošteva najvišji dovoljeni

    znesek plačil (MKGP, 2017).

    Ukrep KOPOP je namenjen ohranjanju in spodbujanju nadstandardnih kmetijskih praks.

    Podpora je namenjena tistim kmetom, ki pri gospodarjenju s kmetijskimi zemljišči

    prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in krajine, varovanju vodnih virov ter s

    prilagojenim kmetovanjem prispevajo k prilagajanju podnebnim spremembam. Za

    program je bilo namenjenih 203,6 milijona EUR, letna višina izplačil za posamezen

    zahtevek pa je bila navedena v opisu teh zahtev. Vse zahteve so finančno ovrednotene,

    upravičenec pa lahko letno prejme največ 600 EUR na hektar za njivske površine in

    900 EUR na hektar za trajne nasade. Manjši znesek jim pripada na ostale površine.

    Upravičenec ima od vstopa v program pet let obveznosti (MKGP, 2018).

  • 17

    MKGP ima na voljo tudi druge kombinacije z drugimi ukrepi (MKGP, 2018):

    plačila za območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo;

    dobrobit ţivali;

    sheme kakovosti – samo na novo vključeni v kontrolo;

    skupine in organizacije proizvajalcev;

    usposabljanje in svetovanje;

    naloţbe v osnovna sredstva;

    razvoj kmetij in podjetij (višji deleţ podpor za zagon dejavnosti za mlade kmete) in

    sodelovanje.

    Ministrstvo ţeli celovit pristop k ekološkemu kmetovanju s prepletanjem plačil, vezanih

    na površino ali ţivali. Spodbuditi ţeli eko inovacije in druge aktivnosti, kot so

    povezovanje v kratke dobavne verige, logistične platforme, promocija (MKGP, 2017).

    Prehod v ekološko kmetovanje je postopen, saj mora kmetijsko gospodarstvo v celoti

    zemljo pripraviti na ekološko pridelavo in jo očistiti vseh škodljivih snovi. Da pridobijo

    certifikat sheme kakovosti ekološke pridelave, potrebujejo dve do tri leta, lahko pa so v

    določenih primerih tudi daljša. Tri leta potrebujejo tista kmetijska gospodarstva, ki se

    preusmerjajo v trajnih nasadih. Preusmeritev se začne po prijavi v kontrolo in

    certificiranje ekološkega kmetovanja, podpisu pogodbe in opravljenem tečaju o

    ekološkem kmetovanju. Svetujejo, da se kmetijsko gospodarstvo včlani tudi v zdruţenje

    za ekološko kmetovanje (Ekološko podeţelje, brez datuma).

    Ko kmet pridobi eko certifikat, katerega izda certifikacijski organ, potrjuje svojo

    skladnost pridelave, predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških

    pridelkov, ţivil in krmil z veljavnimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Certifikat mora

    biti vedno na vpogled pri prodajalcu, ki prodaja hrano z oznako »ekološki« (EKSRP,

    brez datuma).

    Certifikat je rezultat kontrole in vsebuje naslednje podatke (EKSRP, brez datuma):

    naziv kontrolne organizacije;

    naziv pridelovalca;

    kontrolno številko kmetije;

    datum izvedene kontrole;

    predpise, po katerih je bila kmetija certificirana;

    status posameznih pridelkov in ţivil;

    čas veljavnosti certifikata;

    pogoje za ohranitev veljavnosti certifikata;

    številko in datum izdaje certifikata.

    Slika 2 prikazuje korake za preusmeritev v ekološko kmetijstvo.

  • 18

    Slika 2: Proces preusmeritve v ekološko kmetijstvo

    Vir: EKSRP (brez datuma).

    Pri označevanju ekoloških kmetijskih pridelkov je obvezna uporaba evropskega

    logotipa. Pridelki so lahko dodatno označeni z nacionalnim zaščitnim znakom v skladu

    s predpisi o zaščitenem znaku za označevanje kmetijskih pridelkov. Da bi pridobili

    dovoljenje za uporabo logotipa, moramo oddati vlogo pri MKGP. Logotip in pravila

    označevanja so zelo pomemben del predpisov EU, pod katerim lahko ekološki sektor

    napreduje v skladu s proizvodnim in trţnim razvojem. Je temelj, da se nadgrajuje in

    izboljšuje ekološko kmetijstvo ter zahteve glede uvoza in inšpekcijskih pregledov

    (Ekološko podeţelje, brez datuma)

    Glavni cilj evropskega logotipa je, da potrošniki hitreje in laţje prepoznajo ekološke

    izdelke. Prispeva k zagotavljanju splošne skladnosti in pravilnemu delovanja notranjega

    trga ter daje vizualno identiteto sektorju ekološkega kmetovanja. Predpisano

    označevanje olajšuje nadzor organov, ki so določeni v skladu z uredbami. Vsi

    gospodarski subjekti morajo poznati označevanje ekološkega blaga, logotip pa je

    zaščiten pred uporabo na neekoloških proizvodih po vsej EU, kar pomeni, da so

    zaščiteni predvsem potrošniki na trgu. V nekaterih primerih se ga uporablja

    prostovoljno, kar pomeni, da bi lahko novi logotipi prikazali neprepakirano ekološko

    hrano v EU ali ekološke proizvode, uvoţene iz tretjih drţav (European commission,

    brez datuma).

    Slika 3 prikazuje organski logotip, slika 4 pa označbe na izdelkih v Sloveniji.

  • 19

    Slika 3: Logotip za organske izdelke

    Vir: MKGP (2017).

    Slika 4: Označbe integrirane in ekološke pridelave izdelkov v Sloveniji

    Vir: MKGP (2017).

    3.2 Prednosti in slabosti ekološkega kmetovanja

    V ekološkem kmetijstvu se dopolnjujeta rastlinska pridelava in reja ţivali, kar slednje

    prinaša naravne metode kroţenja snovi v naravi. Prispeva k varovanju tal, ohranjanju

    naravnih virov, ohranjanju biotske raznovrstnosti rastlin in ţivali, k zmanjšanju

    obremenjevanja podnebja s toplogrednimi plini ter k zmanjšanju obremenjevanja

    podtalnice s preostanki pesticidov. Nepretrgano se izvaja nadzor nad pridelavo in

    predelavo pridelkov, tako rečeno od njive do kroţnika, kar potrošnikom nudi varnost

  • 20

    kupljenih ekoloških pridelkov. Potrošniki tako kupujejo kakovostno in varno hrano, z

    bogato prehransko vrednostjo. Prednost pri tem načinu kmetovanja je tudi prepoved

    uporabe lahko topnih gnojil, pesticidov in ostalih kemično sintetičnih sredstev. V hrani

    tako ni pričakovati ostankov teh snovi (Ekološko podeţelje, brez datuma).

    Slabost za ekološkega kmetovalca je predvsem neprestan nadzor določenih organov. V

    začetni fazi nastajajo večji stroški, saj morajo kmetijska gospodarstva izpolniti pogoje

    za ekološki način kmetovanja. Ekološki kmetovalec ima več obveznosti kot pri

    intenzivnem kmetovanju. Zaradi neuporabe kemičnih sintetičnih sredstev pa imajo

    manjši pridelek kot običajno.

    3.3 Stanje ekološkega kmetovanja v Evropi in Sloveniji

    Ekološko kmetovanje je v svetu hitro rastoča panoga, povečuje se za pribliţno 6–9 % na

    leto. Konec leta 2016 je doseglo število 295.600 registriranih ekoloških pridelovalcev.

    Ekološko kmetovanje ustvarja 20 milijard EUR na leto. Zaradi vse večjega

    povpraševanja potrošnikov se je v zadnjih desetih letih povečalo za štirikrat. Razliko

    med pridelavo in povpraševanjem v EU trenutno pokriva uvoz tovrstnih izdelkov, ki

    omejuje okoljske koristi (European commission, brez datuma).

    V letu 2016 je ekološko kmetovanje predstavljalo 6,7 % celotne kmetijske površine v

    EU, kar znaša pribliţno 12 milijonov hektarjev območja s certifikatom za ekološko

    kmetovanje. Od leta 2012 je naraslo za skoraj dva milijona hektarjev.

    Med drţavami članicami so leta 2016 Španija, Italija, Francija in Nemčija zabeleţile

    največja ekološka območja in največje število ekoloških pridelovalcev. Skupaj

    predstavljajo več kot polovico ali 54 % območij ekološke pridelave v EU.

    Največji deleţ površine, namenjen ekološkemu kmetovanju, imajo v Avstriji, in sicer

    21 % ali 571.000 hektarjev. Sledi ji Švedska z 18 % ali 553.000 hektarji in Estonija z

    18 % ali 181.000 hektarji. Za prvimi tremi so še Italija, Češka, Latvija in Finska, ki

    poročajo o več kot 10 % površin za ekološko kmetovanje. Nasprotno pa je ekološko

    kmetovanje manj razvito v devetih drţavah, kjer je ekološkemu kmetovanju namenjeno

    manj kot 4 % kmetijskih zemljišč. Drţave, ki imajo več regij z ravnimi površinami in

    zaradi katerih posledično prevladuje intenzivno kmetijstvo, so Malta, Romunija, Irska,

    Nizozemska, Bolgarija, Luksemburg, Poljska, Madţarska in Zdruţeno kraljestvo

    (European Commission, 2016b).

    Slovenija je po deleţu ekološko obdelovalnih površin uvrščena zelo visoko, in sicer na

    deveto mesto, kar prikazuje slika 5.

    http://ec.europa.eu/index_en.htm

  • 21

    Slika 5: Ekološko obdelovana kmetijska zemljišča v uporabi

    Vir: SURS (2017).

    Ekološke kmetije so v povprečju večje, lastniki pa manjši z višjo stopnjo izobrazbe. V

    strukturi močno prevladujejo ţivinoreji namenjeni travniki in pašniki, zadnja leta pa se

    povečujejo površine, namenjene ekološki pridelavi oljk in zelenjadnic. Z večjimi

    površinami se povečujeta količina ekoloških pridelkov in število ekološko vzrejenih

    ţivali (Urad za makroekonomske analize in razvoj, v nadaljevanju UMAR, 2018).

    Slika 6 prikazuje število ekoloških kmetij in površin v Sloveniji v obdobju 2006–2016.

    V Sloveniji imamo ugodne pogoje za ekološko kmetovanje. Število kmetov, ki se

    odločijo za ta način kmetovanja, pa iz leta v leto narašča. V letu 1998 je bilo v kontrolo

    vključenih 41 kmetij, deset let kasneje pa 2.067 ekoloških kmetij. Leta 2015 se je

    število povečalo za 4,7 % vseh kmetij v Sloveniji, kar predstavlja 3.417 kmetijskih

    gospodarstev s pribliţno 42.188 kmetijskimi zemljišči. Tega leta je imelo certifikat

    skupaj 2.699 kmetij, s katerim so si pridobile pravico do označevanja pridelkov oziroma

    ţivil z uradno označbo »ekološki«. V Sloveniji se še vedno kaţe potreba po večji

    količini pridelkov, potrebujemo pa tudi organizirano nastopanje na trţišču in

    ozaveščanje potrošnikov z raznimi načini v medijih. Prevladuje ekološka ţivinoreja,

    povečati pa bi morali ekološko kmetovanje v sveţih vrtninah, sadju in pridelavi mlečnih

    izdelkov, saj po tem potrošniki največ povprašujejo (MKGP, 2017).

    Slika 6: Število ekoloških kmetij in površina zemljišč po letih v Sloveniji

    Vir: MKGP (2017).

  • 22

    20. novembra 2017 so se v okviru Posebnega odbora za kmetijstvo zbrale drţave

    članice, ki so potrdile dogovor o prenovi obstoječih pravil EU o ekološki pridelavi in

    označevanju ekoloških pridelkov. Svet bo dogovor lahko sprejel v prvi obravnavi pod

    pogojem, da bo Parlament na Plenarnem zasedanju sprejel kompromisno besedilo, ki ga

    je potrdil Posebni odbor za kmetijstvo. Nova uredba naj bi začela veljati in se

    uporabljati 1. januarja 2021.

    Nova uredba bo vsebovala sodobnejša in enotnejša pravila, ki bodo veljala za vso EU.

    Pripomogla naj bi k trajnostnemu razvoju, poleg tega pa naj bi zagotavljala pošteno

    konkurenco za kmete in izvajalce dejavnosti, preprečevala nepoštene prakse in goljufije

    ter prispevala k večjemu zaupanju potrošnikov v ekološke pridelke (European

    commission, brez datuma).

    3.4 Primeri ekološke kmetije in ekološki kmečki turizem v Evropi in Sloveniji

    V Evropi in Sloveniji se skozi leta povečuje rast ekoloških kmetij, saj kmetovalci vidijo

    v ekološkem kmetovanju priloţnost za uspeh in rast. V nadaljevanju sta predstavljeni

    naključno izbrani ekološki kmetiji v Sloveniji in Evropi, ki ponujata gostom udobje in

    aktivnosti na njihovi kmetiji.

    Ekološka kmetija Mikl se nahaja v Meţiški dolini ob meji z Avstrijo na nadmorski

    višini 800 metrov. Sodi v ekološko turistično kmetijo, ki je druţinam z otroki prijazna.

    Obiskovalcem nudijo udobje in aktivnosti, ki so najbolj tradicionalne za kmetijo. Na

    kmetiji se še posebno posvečajo najmlajšim obiskovalcem kmetije. Z veseljem gredo po

    zajtrku nakrmiti pujse, zajce, konja, kokoši, pobrati jajca in spustiti krave na pašo. Prav

    tako so veseli pomoči v času sezonskih del, pri sajenju zelenjave, košnji, ţetvi,

    pobiranju jabolk in podobnih opravilih. Če obiskovalce zanima peka kruha in priprava

    hrane, lahko pomagajo v kuhinji in na koncu jed poizkusijo. Pokaţejo, kako očistiti

    konja, ga pripraviti na jeţo, potem pa obiskovalcem ponudijo krog ali dva. Imajo igrišče

    za najmlajše, kjer lahko igrajo nogomet, odbojko, namizni tenis in ostale igre z ţogo.

    Igrišče je opremljeno s toboganom, gugalnicami in peskovnikom. Poleti lahko ribarijo v

    ribniku pri hiši, pozimi pa se sankajo na bliţnjem hribu ali se odpravijo na smučišči

    Peca in Kope (Eko kmetija, brez datuma).

    Eko kmečki turizem Feistererhof se nahaja v regiji Styria, natančneje v Dachsteinu.

    Svojim obiskovalcem nudijo nepozabne počitnice na ekološki kmetiji. Največjo

    pozornost posvečajo najmlajšim. Imajo veliko domačih ţivali, hrana, ki se pripravlja v

    kuhinji, pa je 100-odstotno ekološko pridelana in domača. Na kmetiji se ravnajo

    druţbeno odgovorno in imajo okolju prijazno ravnanje z odpadki. Imajo okoli 100 ţivali

    (krave, prašiče, race, ovce, konje, osle, mačke, zajce, psa in ostale), zato je to odličen

    kraj za vse ljubitelje narave in ţivali. Na kmetiji lahko spoznate zaposlene, ki vam z

    veseljem predstavijo ţivali in delo na kmetiji. Na voljo je tudi varstvo otrok od četrtega

    leta starosti. Starši se lahko v tem času odklopijo in sprostijo v hotelu ali pa obiščejo

  • 23

    bliţnji vrh, pozimi pa smučišče. Organizirani so programi za otroke od 12. leta starosti,

    kot so pohodništvo, plezanje, lokostrelstvo, smučanje, jahanje in drugo (Eco farm, brez

    datuma).

    3.5 Primeri študij vpliva kmetijske politike na ekološko kmetovanje

    Prvi akcijski načrt EU za ekološko predelavo hrane se je pričel leta 2004, ko so bile

    pozvane drţave članice, naj sprejmejo ukrepe za podporo ekološkega kmetijstva.

    Leta 2011 je komisija naročila študijo o ukrepih ekološkega kmetovanja, katero je

    izvedel Inštitut Johann Heinrich von Thünen – Inštitut za ekonomijo kmetij, z naslovom

    Uporaba in učinkovitost ukrepov javne podpore za ekološko kmetovanje. Študija je

    zajemala podporne ukrepe v vseh drţavah EU, proučili so razmerje med političnimi

    ukrepi, strategijami in samim razvojem ekološkega kmetovanja, ki je temeljil na

    primerih šestih drţav. Študijo je v celoti financirala Evropska komisija.

    Proučili so:

    ukrepe v nacionalnih in regionalnih programih razvoja podeţelja,

    neposredna izplačila v okviru prvega stebra skupne kmetijske politike,

    pomoč organizacijam proizvajalcem sadja in zelenjave in

    nacionalne podpore na regionalni ravni.

    Eden glavnih zaključkov pri študiji je bil, da ima vlada ključno vlogo pri ekološkem

    kmetovanju. Učinkovitost ukrepov politike v posamezni drţavi je odvisna od velikosti

    sektorja in stopnje razvoja, ki ga ţeli doseči. Bolje je, da cilja na širše strateške cilje in

    neposredno zadovoljuje potrebe sektorja. Študija ponuja koristne vpoglede, ki pomagajo

    drţavam EU pri oblikovanju njihovih prihodnjih programov za razvoj podeţelja

    (Heinrich von Thűnen, 2012).

    Komisija se je nato v letih 2012 in 2013 posvetovala s strokovnjaki, kako bi ekološkim

    pridelovalcem hrane pomagali pri izpolnjevanju izziva. Sprejeli so načrt o prihodnosti

    ekološke pridelave hrane v EU. Načrt je zajemal točke o ozaveščanju in spodbudi

    kmetov o razvoju ekološkega kmetovanja, spodbujal pa je tudi potrošnike o uporabi

    ekološke hrane (European commission, brez datuma).

    Splošni cilji Uredbe Sveta št. 834/2007RS:

    zagotoviti podlago za trajnostni razvoj ekološke pridelave ob zagotavljanju

    učinkovitega delovanja notranjega trga;

    zagotavljanje poštene konkurence;

    zagotavljanje zaupanja potrošnikov in varstva interesov potrošnikov;

    varstvo okolja in zdravja rastlin in ţivali.

  • 24

    V študiji, ki so jo leta 2016 naredili v Luksemburgu, so ekološko kmetovanje opredelili

    kot ključni element trajnostnega upravljanja evropskega naravnega bogastva zemeljskih

    virov. Glavni cilj evropske politike je spodbujanje kmetov k ekološkemu kmetovanju in

    zagotavljanje ekološko pridelane hrane. V zadnjih desetih letih se je povpraševanje po

    ekološki hrani povečalo za dvakrat več, kot je ekoloških kmetij v EU. Postavlja se

    vprašanje, ali lahko kmetje izkoristijo potencial na trgu in koliko dodane vrednosti v

    oskrbovalni verigi jim pripada. V študiji so si zastavili tri vprašanja (European

    Commission, 2016a):

    koliko dodane vrednosti ustvarja ekološka veriga oskrbe s hrano ter primerjava s

    konvencionalnim kmetijstvom;

    kako se dodana vrednost razdeli med udeleţence na trgu in koliko dobi kmetovalec;

    kateri dejavniki vplivajo na porazdelitev dodane vrednosti za vsakega udeleţenca v

    dobavni verigi.

    Poglobljena analiza porazdelitve dodane vrednosti je bila opravljena v 18 verigah

    dobavne verige v devetih drţavah.

    Študija, ki so jo naredili, kaţe, da ekološki kmetje prejmejo višje cene od običajnih

    kmetov, vendar deleţ ekoloških kmetov v dobavni verigi ostaja še vedno sorazmerno

    nizek. Majhen obseg proizvodnje in omejeno število operaterjev, ki so pripravljeni

    vlagati v posebne objekte, namenjene ekološki pridelavi, še vedno predstavljata velike

    ovire za razvoj ekološkega trga v večini drţav. Vendar pa obstaja nekaj izjem, kjer

    nekateri ţe uporabljajo trţne priloţnosti (European Commission, 2016a).

    Pomembno vlogo na trgu igra moč potrošnikov. Med drţavami obstajajo razlike pri

    ustvarjanju dodane vrednosti in pri porazdelitvi vzdolţ verige. Te razlike so posledica

    strukture različnih dobavnih verig in razpoloţljivosti ekoloških pridelkov na trgu. Iz

    študije je jasno, da obstajajo strategije in modeli za pravičnejšo porazdelitev dodane

    vrednosti v ekološki obliki dobavne verige, vendar jih je treba prilagoditi posameznemu

    trgu. Da bi to laţje nadzirali, bi potrebovali ključne podatke trga (European

    Commission, 2016a).

    Rezultati kaţejo, da se ekološke dobavne verige v strukturi ne razlikujejo bistveno od

    konvencionalnih dobavnih verig v številnih drţavah. V nasprotju z literaturo, ki

    predstavlja ekološko oskrbo verige kot alternativo glavnemu sistemu, trţni podatki

    kaţejo, da v mnogih evropskih drţavah med 40 in 90 % ekološke hrane prodajajo v

    splošnem v maloprodaji. Zato ni presenečenje, da so tipične dobavne verige, analizirane

    v okviru te študije, večinoma integrirane v sistem glavne prehranske verige, razen v

    ekoloških dobavnih verigah v Estoniji in Franciji, Španiji in Italiji (European

    Commission, 2016a).

  • 25

    4 RAZVOJ KMETIJ V SMERI EKO TURIZMA

    Inštitut za trajnostni razvoj Slovenije se je začel aktivno ukvarjati z ekološkim

    turizmom v letu 1998, ko so prevzeli koordinacijo Evropskega centra za turizem na

    ekoloških kmetijah (v nadaljevanju ECEAT). Prvi koordinator je bil Goran Šoster. Do

    leta 1998 v Sloveniji še ni bilo certificiranih eko ţivil, so pa bile ponujene individualno

    preverjene kmetije, ki so ustrezale osnovnim merilom ECEAT. V letih 2000 in 2001 je

    Slovenija sodelovala v mednarodnem projektu Eko Agro Turizem, kjer je raziskala

    potrebe po usposabljanju za eko turizem na kmetijah. Razvila je zasnovo za

    izobraţevanje o trajnostnem turizmu na ekoloških kmetijah (Inštitut za trajnostni razvoj,

    2018).

    Zaradi pozitivnih učinkov in razvojnih moţnosti, ki jih eko turizem nudi druţbenemu,

    okoljskemu in ekonomskemu razvoju turistično ţe razvitih, posebej pa nerazvitih

    področij celotnega sveta, so se Zdruţeni narodi (ZN) in njihova komisija za sonaravni

    razvoj odločili, da leto 2002 proglasijo za Mednarodno leto eko turizma.

    Najpomembnejši dogodek obeleţevanja Mednarodnega leta eko turizmu je bila

    Svetovna konferenca o eko turizmu v Quebecu v Kanadi maja 2002. Takrat so

    oblikovali quebeško deklaracijo o eko turizmu, kot sklop zaključkov in priporočil za

    načrtovanje in razvoj eko turističnih aktivnosti, s ciljem trajnega, globalnega,

    sonaravnega in gospodarskega razvoja. Zaključek o trajnostnem razvoju pa je bil nato

    predstavljen v septembru 2002 v Johannesburgu v Juţni Afriki (Roţič, Krek, Boţičnik

    & Drole, 2003).

    Odgovorna turistična in gospodarska politika, spodbujanje okolju prijaznega prometa,

    povečanje ozaveščenosti proizvajalcev turističnih proizvodov in ozaveščenost turistov

    ter boljše upravljanje z naravnimi viri so ena izmed ključnih področij, ki jih obravnava

    quebeška deklaracija (Roţič, Krek, Boţičnik & Drole, 2003). Leta 2003 je Slovenija

    dobila v okviru projekta finančno podporo Evropske komisije in organizirala specifično

    usposabljanje bodočih ekoloških kmetov (Inštitut za trajnostni razvoj, 2018).

    4.1 Eko turizem in prosti čas

    Mednarodna zveza za eko turizem »The International Ecotourism Society« opredeljuje

    eko turizem kot potovanja v naravna območja oziroma obliko turizma, ki odgovorno

    varuje naravo. Obiskovalci se v neokrnjeni naravi ravnajo odgovorno in vanjo ne

    posegajo. Prioriteta eko turizma je kvaliteta in ne kvantiteta. Eko turizem krepi

    gospodarski razvoj lokalnih skupnosti, spoštuje različne kulture in človekove pravice.

    Pomemben del eko turizma je ohranjanje biološke in kulturne raznovrstnosti skozi

    zaščito ekosistemov in zagotavljanje ter ohranjanje delovnih mest. Trenutno je eko

    turizem najpomembnejša gospodarska panoga na Antarktiki, Madagaskarju, Ekvadorju

    in Kostariki (The International Ecotourism Society, brez datuma).

  • 26

    V eko turizmu je treba spoštovati nekatera osnovna načela (The International

    Ecotourism Society, brez datuma):

    s svojo dejavnostjo ne sme posegati v naravo in kulturo;

    graditi mora odgovoren odnos do narave in kulture;

    zagotavljati mora finančne koristi za lokalno prebivalstvo;

    zagotavljanje dobrih izkušenj obiskovalcev in gostiteljev;

    povečanje občutljivosti gostiteljev s politično, okoljsko in druţbeno klimo drţave, v

    kateri se nahaja;

    delovanje turizma z majhnim vplivom na naravo, varčevanje z energijo in vodo.

    V Nemčiji so v okviru eko turizma odprli projekt Razvoj celovite povezave kolesarske

    mreţe na celotnem območju Nemčije z oblikovanjem enotnih marketinških orodij

    kolesarskega turizma. V projekt so vključeni kolesarski klubi, turistično zdruţenje in

    nemško zvezno ministrstvo za ekonomijo in tehnologijo. Glavni namen projekta je

    promocija in pospeševanje razvoja kolesarskega turizma skozi oblikovanje kolesarske

    mreţe. Projekt je ţe uspešno povezal obstoječe kolesarske poti po Nemčiji z nekaterimi

    preostalimi evropskimi potmi (Roţič, Krek, Boţičnik & Drole, 2003).

    Eko turizem se kot kultura obnašanja, ravnanja, gospodarjenja, načrtovanja in

    nadziranja turističnih aktivnosti v številnih naravnih in grajenih okoljih v zadnjih

    desetletjih hitro širi. Vse bolj pridobiva na pomenu in v povezavi s preţivljanjem

    prostega časa ljudi.

    Prosti čas je pomemben za vsakega posameznika, saj smo takrat razbremenjeni vseh

    naporov, ki jih doţivljamo v sluţbi ali šoli. Je čas, ki ga ne doţivljamo kot obveznost,

    ampak si sami organiziramo, kako ga bomo preţiveli. Lahko ga preţivimo s prijatelji in

    znanci, kar nam pomaga pri socializaciji. Lahko pa izberemo dejavnosti, kjer bomo

    aktivni, ali dejavnost, s katero bomo nadgradili svoja znanja in spretnosti. Prosti čas

    omogoča oblikovanje osebnosti in značaja, prav tako pa kakovostno preţivljanje

    prostega časa pozitivno vpliva na zdravje, telesni in psihični razvoj. Ţivljenje postaja

    stresno na vsakem koraku. Prosti čas nam pomaga, da se sprostimo in pozabimo na vse

    teţave in tegobe, ki nas spremljajo. V različnih dejavnostih, ki si jih posameznik sam

    izbere, pa se lahko razvija in osebno raste ter razvija dobre odnose z drugimi ljudmi

    (Kristančič, 2007, str. 42–72).

    Kuhar (2007, str. 453–472) meni, da odrasli zaposleni ljudje prosti čas uporabljajo za

    lastno regeneracijo, razreševanje konfliktnih situacij ter druţenje in vzdrţevanje

    socialnih mreţ. To drţi tudi za mlade, saj so zaradi različnih pritiskov v šoli vse bolj

    obremenjeni. Zaradi vse večjih zahtev v sluţbi in šoli je prostega časa ob večerih in

    vikendih vse manj. Prosti čas je pomemben za mlade, saj v tem času odkrivajo in

    razvijaj