Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
EKONOMSKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
RAZVOJ NOVEGA POSLOVNEGA MODELA IN EKO
STRATEGIJE KMETIJE BOGATAJ
Ljubljana, september 2018 LEA MIKUŢ
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Lea Mikuţ, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloţenega dela z
naslovom Razvoj novega poslovnega modela in eko strategije kmetije Bogataj, pripravljenega v
sodelovanju s svetovalko prof. dr. Adriano Rejc Buhovac,
I Z J A V L J A M ,
1. da sem predloţeno delo pripravila samostojno;
2. da je tiskana oblika predloţenega dela istovetna njegovi elektronski obliki;
3. da je besedilo predloţenega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za
izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela,
da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu,
citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete
Univerze v Ljubljani;
4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih
lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;
5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloţenega dela dokazano plagiatorstvo lahko
predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim
pravilnikom;
6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloţenem delu in
jih v njem jasno označila;
7. da sem pri pripravi predloţenega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za
raziskavo pridobila soglasje etične komisije;
8. da soglašam, da se elektronska oblika predloţenega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z
drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim
informacijskim sistemom članice;
9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam
pravico shranitve predloţenega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja
predloţenega dela na voljo javnosti na svetovnem spletu prek Repozitorija Univerze v Ljubljani;
10. da hkrati z objavo predloţenega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v
njem in v tej izjavi.
V Ljubljani, dne ___________________ Podpis študentke: _______________
i
KAZALO
UVOD ............................................................................................................................... 1
1 PREGLED ZGODOVINE DRUŽBENE IN OKOLJSKE VLOGE
KMETIJSTVA V EVROPI IN SLOVENIJI ........................................................ 3
1.1 Pregled zgodovine skupne kmetijske politike v Evropi ................................. 3
1.2 Pregled zgodovine kmetijske politike v Sloveniji ........................................... 5
2 SLOVENSKO KMETIJSTVO DANES ................................................................ 6
2.1 Statistika slovenskega kmetijstva ..................................................................... 7
2.2 Samooskrba s prehrano v Sloveniji ................................................................. 9
2.3 Problematika v slovenskem kmetijstvu ......................................................... 11
2.4 Veljavne politike in ukrepi za slovensko kmetijstvo .................................... 12
3 EKOLOŠKO KMETOVANJE ............................................................................. 14
3.1 Pogoji in podpore za eko kmetovanje v Sloveniji ......................................... 15
3.2 Prednosti in slabosti ekološkega kmetovanja ............................................... 19
3.3 Stanje ekološkega kmetovanja v Evropi in Sloveniji ................................... 20
3.4 Primeri ekološke kmetije in ekološki kmečki turizem v Evropi in
Sloveniji ............................................................................................................ 22
3.5 Primeri študij vpliva kmetijske politike na ekološko kmetovanje .............. 23
4 RAZVOJ KMETIJ V SMERI EKO TURIZMA ................................................ 25
4.1 Eko turizem in prosti čas ................................................................................ 25
4.2 Opredelitev in pomen prostega časa mladih ................................................. 27
4.3 Problematika in študije o preţivljanju prostega časa mladih ..................... 29
4.3.1 Preţivljanje prostega časa v naravi ............................................................ 29
4.3.2 Preţivljanje prostega časa na internetu ...................................................... 30
5 RAZVOJ NOVEGA POSLOVNEGA MODELA IN EKO STRATEGIJE
KMETIJE BOGATAJ ........................................................................................... 30
5.1 Metodologija raziskovanja ............................................................................. 30
5.2 Predstavitev kmetije Bogataj ......................................................................... 31
5.2.1 Zgodovina kmetije Bogataj ........................................................................ 31
5.2.2 Opis dejavnosti kmetije Bogataj ................................................................ 32
5.2.3 Uspešnost poslovanja kmetije Bogataj in razvojni izzivi .......................... 33
5.3 Analiza širšega in oţjega okolja ..................................................................... 34
ii
5.3.1 Analiza širšega okolja................................................................................. 34
5.3.1.1 Demografsko okolje ............................................................................. 34
5.3.1.2 Gospodarsko okolje .............................................................................. 36
5.3.1.3 Kulturno okolje..................................................................................... 38
5.3.1.4 Politično pravno okolje ........................................................................ 39
5.3.1.5 Tehnološko okolje ................................................................................. 40
5.3.2 Analiza oţjega okolja ................................................................................. 42
5.3.2.1 Turizem v Poljanski dolini ................................................................... 42
5.3.2.2 Eko kmetije ........................................................................................... 47
5.3.2.3 Kmetijstvo v občini Gorenja vas .......................................................... 48
5.4 Strateška analiza poslovanja kmetije Bogataj in obstoječega poslovnega
modela ............................................................................................................... 50
5.4.1 Analiza obstoječega poslovnega modela kmetije Bogataj ......................... 50
5.4.2 Moţnost sodelovanja šol s kmetijo Bogataj ............................................... 52
5.4.3 Moţnost ekološkega kmetovanja v občini Gorenja vas ............................. 55
5.4.4 Moţnost eko kmečkega turizma v občini Gorenja vas ............................... 56
5.5 Povzetek glavnih ugotovitev strateških analiz ............................................... 58
5.6 Predlog eko strategije kmetije Bogataj in novega poslovnega modela ....... 60
5.7 Ključni izzivi uresničevanja eko strategije kmetije Bogataj ........................ 65
SKLEP ............................................................................................................................ 68
LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 70
PRILOGE ...................................................................................................................... 75
KAZALO TABEL
Tabela 1: Kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva v Sloveniji za leti 2015 in
2016 .............................................................................................................. 10
Tabela 2: Višina plačil v okviru PRP Slovenije 2015–2020 ........................................ 16
Tabela 3: Prebivalstveni kazalniki za Slovenijo v letih 1966 in 2016 ......................... 35
Tabela 4: Delovno sposobno prebivalstvo 2016 .......................................................... 37
Tabela 5: Statistični podatki o nastanitvenih zmogljivostih in deleţu turistov na
škofjeloškem območju v letih 2013 in 2017 ................................................ 43
Tabela 6: Turistična ponudba nastanitev v Gorenji vasi v letih 2010, 2013 in 2017 ... 44
Tabela 7: Ponudba turističnih kmetij v Gorenji vasi .................................................... 45
iii
Tabela 8: Kmetijska gospodarstva z ekološkim kmetovanjem v Sloveniji v letih
2010, 2013 in 2016 ...................................................................................... 47
Tabela 9: Število ţivali v ekološki reji ........................................................................ 47
Tabela 10: Eko kmetije v Poljanski dolini ..................................................................... 48
Tabela 11: Popis kmetijskih površin v občini Gorenja vas za leti 2000 in 2010 ........... 48
Tabela 12: Popis števila glav in kmetijskih gospodarstev v občini Gorenja vas za
leti 2000 in 2010 .......................................................................................... 49
Tabela 13: Ključne ugotovitve intervjuja z lastnikom kmetije Antonom Bogatajem ... 51
Tabela 14: Ključne ugotovitve intervjujev na izbranih šolah ........................................ 55
Tabela 15: Ključne ugotovitve intervjujev z domačini .................................................. 56
Tabela 16: SWOT analiza kmetije Bogataj ................................................................... 59
Tabela 17: Predlog ciljne destinacije za kmetijo Bogataj v letu 2025 ........................... 61
Tabela 18: Predlog kazalcev za kontrolo uspešnosti strateških aktivnosti .................... 65
Tabela 19: Kazalci za kontrolo uspešnosti doseganja strateških ciljev ......................... 67
KAZALO SLIK
Slika 1: Stopnja samooskrbe v Sloveniji po letih v obdobju 2005–2016 ..................... 9
Slika 2: Proces preusmeritve v ekološko kmetijstvo ................................................... 18
Slika 3: Logotip za organske izdelke .......................................................................... 19
Slika 4: Označbe integrirane in ekološke pridelave izdelkov v Sloveniji ................... 19
Slika 5: Ekološko obdelovana kmetijska zemljišča v uporabi .................................... 21
Slika 6: Število ekoloških kmetij in površina zemljišč po letih v Sloveniji ................ 21
Slika 7: Tloris kmetije Bogataj ................................................................................... 33
Slika 8: Naravno in selitveno gibanje prebivalstva v obdobju 1996–2016 ................. 35
Slika 9: Kako otroci najpogosteje preţivljajo svoj prosti čas ..................................... 57
Slika 10: Kje starši običajno preţivijo počitnice s svojimi otroki ................................ 57
Slika 11: Koliko staršev bi bilo pripravljenih peljati otroke na počitnice na eko
kmečki turizem? ............................................................................................. 58
Slika 12: Logični model dejavnosti kmetije Bogataj .................................................... 63
Slika 13: Eko strategija kmetije Bogataj 2019-2025 ..................................................... 64
KAZALO PRILOG
Priloga 1: Intervju z lastnikom kmetije Antonom Bogataj ............................................... 1
Priloga 2: Intervju šole ...................................................................................................... 2
Priloga 3: Intervju bliţnji prebivalci ................................................................................. 3
Priloga 4: Anketa za starše ................................................................................................ 4
iv
SEZNAM KRATIC
ang. – angleško
ECEAT – Evropski center za turizem na ekoloških kmetijah
EKSRP – Evropski kmetijski sklad za razvoj podeţelja
EU – Evropska unija
EUR – Evro
KOPOP – Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila 2015–2020
MGRT – Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo
MKGP – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije
OŠ – Osnovna šola
OZN – Organizacija zdruţenih narodov
PRP – Program razvoja podeţelja 2014–2020
ReSURSKŢ – Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in
ţivilstva
RS – Republika Slovenija
SKP – Skupna kmetijska politika
SURS – Statistični urad Republike Slovenije
SWOT – (ang. strengths, weaknesses, opportunities and threats); prednosti, slabosti,
priloţnosti in nevarnosti
UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj
USK – Uravnoteţeni sistem kazalcev
1
UVOD
Zgodovina skupne kmetijske politike (v nadaljevanju SKP) sega v 50. leta prejšnjega
stoletja, ko se je Evropa soočala s problematiko lakote. Cilj takratne politike je bil
zadovoljiti potrebe po hrani. To so v nekaj letih odpravili, danes pa je kmetijska politika
usmerjena h kakovostni in varni hrani. Sredstva, ki so namenjena za kmetijstvo, grejo
neposredno kmetom, ti pa morajo izpolnjevati visoke standarde za okolje, zdravje
ţivali, varnost in kakovost hrane. Drugi del je namenjen za razvoj podeţelja, pomoči pri
modernizaciji in večji konkurenčnosti kmetij ter skrbi za ohranitev okolja (European
commission, brez datuma).
Kmetijstvo se sooča z različnimi problemi. Tako se v Evropski uniji (v nadaljevanju
EU) s kmetijstvom ukvarja le 6 % mladega prebivalstva do 35 let, medtem ko je v
Sloveniji ta odstotek 4 % (CEJA, brez datuma). Problem imajo kmetijska gospodarstva
tudi pri nasledstvu. SKP izvaja različne ukrepe in predpisuje razpise za mlade kmete, saj
ţeli spodbuditi mlado prebivalstvo h kmetovanju (Statistični urad Republike Slovenije,
v nadaljevanju SURS, 2016). V EU prevladuje intenzivno kmetijstvo, kjer se
prekomerno uporablja velike količine umetnih gnojil in raznih kemičnih sredstev. EU
izvaja razne ukrepe in namenja visoke zneske za preusmeritev v ekološko kmetovanje.
V EU je ekološko kmetovanje hitro rastoča panoga, saj se povečuje za 6–9 % na leto.
Danes ustvarja pribliţno 20 milijard evrov (v nadaljevanju EUR) in zavzema 5,4 %
kmetijskih površin v EU. Razlog, da se je ekološko kmetovanje v zadnjih desetih letih
povečalo za štirikrat, je spodbujanje močnega povpraševanja s strani potrošnikov
(European commission, brez datuma).
Mladi se dandanes vse bolj izobraţujejo in preusmerjajo v druge poklice, kjer imajo
moţnost večjega zasluţka. Sodobne tehnologije so postale del vsakdana. Po raziskavi iz
Velike Britanije so tako ugotovili, da 67 % mladih med 9 in 10 let ve več o internetu kot
njihovi starši (Livingstone, Haddon, Görzig & Ólafsson, 2010, str. 1–60). Telefon ima
ţe skoraj vsak, svoj prosti čas pa preţivljajo na internetu, telefonu ali pred televizijo.
Posledično zaradi prekomerne uporabe sodobne tehnologije prihaja do teţav pri
osebnostnem in psihološkem razvoju otroka. Mladi bi morali preţivljati svoj prosti čas v
naravi, saj se tako laţje spopadejo z občutki tesnobe, izboljša se jim zdravstveno stanje
in počutje, dosegajo večje uspehe v šoli ter laţje se spoprijateljijo z drugimi vrstniki. V
EU se s tem problemom ţe spopadajo, tako da so financirali projekt EU kids online, ki
krepi in ozavešča mlade in starše o uporabi interneta (EU kids online, 2014). Veliko pa
lahko k boljšemu razvoju otrok in manjši uporabi sodobne tehnologije pripomorejo
starši, in sicer s primerno vzgojo in preţivljanjem prostega časa v naravi. Starši lahko
počitnice z otroki preţivijo v naravi, hribih, na morju ali se odločijo za počitnice na eko
kmečkem turizmu, kjer lahko otroci spoznavajo ţivalski svet in se preizkusijo v
kmečkih delih.
2
Namen magistrskega dela je pomagati kmetiji Bogataj povečati prepoznavnost in
poslovno uspešnost z novim poslovnim modelom in eko strategijo. Cilj magistrskega
dela je izdelati strateške analize, potrebne za postavitev novega poslovnega modela in
strategije eko razvoja kmetije Bogataj, na tej osnovi pa razviti nov poslovni model in
strategijo preobrazbe kmetije v eko kmečki turizem. Raziskovalno vprašanje je: Ali so v
Poljanski dolini ustrezni pogoji za uspešno vzpostavitev eko kmetije in eko turistične
kmetije?
Pri izdelavi magistrskega dela sem uporabila več metod. V teoretičnem sklopu
magistrskega dela sem pregledala znanstveno in strokovno literaturo s področja
sodobnih poslovnih modelov, strategij trajnostne naravnanosti in eko strategij. O
veljavni regulativi na področju slovenskega kmetijstva, eko kmetij in eko kmečkega
turizma sem analizirala javno dostopne vire Ministrstva za kmetijstvo in okolje, vire
SURS in vire Evropske komisije. V empiričnem delu sem predstavila tudi primere
dobrih praks eko kmetij iz Slovenije in tujine ter predstavila študije preţivljanja
prostega časa otrok.
V okviru analiz sem najprej naredila analizo širšega okolja in nato analizo oţjega
okolja, ki zajema turizem v Poljanski dolini, eko kmetije in kmetijstvo v občini Gorenja
vas. Nato sem v okviru strateških analiz izvedla intervju z lastnikom kmetije Antonom
Bogatajem, da bi bolje razumela stanje kmetije in razvojne zmogljivosti za eko
kmetovanje in eko kmečki turizem. Intervju sem naredila z dvema domačinoma, da bi
bolje razumela moţnosti ekološkega kmetovanja na tem področju. Da bi ugotovila, ali
so šole pripravljene sodelovati s kmetijo Bogataj, sem izvedla štiri intervjuje na izbranih
osnovnih šolah. Vprašanji, ali se starši zavedajo, da njihovi otroci premalo prostega časa
preţivijo v naravi in na kakšen način bi lahko dosegli, da preţivijo v naravi več časa,
sem si pojasnila s kratko anketo za starše. Pri anketi je sodelovalo 21 staršev, ki imajo
svoje otroke na izbranih osnovnih šolah, s katerimi sem opravila intervju. Sodelovalo je
12 staršev iz občine Idrija, štirje starši iz občine Ţiri in pet staršev iz občine Komenda.
Razvijanje nove strategije sem peljala po metodi Balanced Scorecard 3. generacije
(2GC, Velika Britanija), v okviru katere sem z lastnikom kmetije po fazah preverjala
logičnost predlogov. Na začetku sem podala kratko poslanstvo in vizijo, v nadaljevanju
pa izdelala logični model, ki ga prikaţem s shemo vzročno posledičnih povezav. Po
podanih predlogih so zapisani še ključni izzivi in uresničevanje strategije, katero sem
analizirala skozi pregled kazalcev za kontrolo in kazalcev strateškega cilja.
Struktura magistrskega dela je tako naslednja. V prvem poglavju predstavim pregled
zgodovine druţbene in okoljske vloge kmetijstva v EU in Sloveniji, nato predstavim
slovensko kmetijstvo, kjer v podpoglavjih zajamem statistiko, problematiko, ukrepe in
študije kmetijstva v Sloveniji. V prvem delu predstavim še ekološko kmetovanje,
podpore in ukrepe, ki spodbujajo to obliko kmetovanja, prednosti in slabosti, študije ter
dobra primera eko kmetovanja v Sloveniji in tujini. To poglavje nadaljujem z razvojem
3
kmetij v smeri eko turizma, kjer predstavim moţnosti za eko turizem in problematike
preţivljanja prostega časa otrok. V drugem delu naloge najprej predstavim kmetijo
Bogataj in njihove moţnosti za razvoj novega poslovnega modela in eko strategije. Nato
v okviru analize širšega okolja predstavim priloţnosti in nevarnosti kmetije Bogataj, pri
analizi oţjega okolja pa analiziram turizem v Poljanski dolini, eko kmetije in kmetijstvo
v Gorenji vasi. Za analizo oţjega okolja predstavim vse intervjuje in anketo. Poglavje
zaključim s SWOT-analizo. V tem delu predstavim tudi strateško analizo poslovanja
kmetije Bogataj, predlagam nov poslovni model in eko strategijo ter podam ključne
izzive pri uresničevanju strategije. Magistrsko delo zaključim s sklepom, kjer podam
vsa svoja mnenja in ugotovitve.
1 PREGLED ZGODOVINE DRUŽBENE IN OKOLJSKE VLOGE
KMETIJSTVA V EVROPI IN SLOVENIJI
V EU ţivi pribliţno 500 milijonov potrošnikov. Vsem je treba zagotoviti zanesljivo
ponudbo zdrave in hranljive hrane po dostopnih cenah. Gospodarske razmere so iz
dneva v dan negotove in nepredvidljive, na trgu pa obstaja veliko izzivov, kot so
svetovna konkurenca, gospodarska in finančna kriza, podnebne spremembe ter
nestabilni stroški vhodnih surovin, kot so gorivo in gnojila. Da bi se EU laţje spopadala
z izzivi, je pred več kot 50 leti sprejela tako imenovano SKP EU. SKP je bila sprejeta
leta 1962 kot partnerstvo med kmetijstvom in druţbo, med Evropo in njenimi kmeti.
Glavna cilja sta bila izboljšati kmetijsko produktivnost, da se potrošnikom zagotovi
stalna ponudba hrane po dostopnih cenah in kmetom v EU omogoči dostojno ţivljenje
(European commission, 2017).
1.1 Pregled zgodovine skupne kmetijske politike v Evropi
Zgodovina SKP sega 50. let nazaj, ko se je Evropa soočala predvsem s . To so v nekaj
letih odpravili, kmetijska politika pa se je usmerila v izpolnitev dveh ciljev, ki sem ju
navedla v prejšnjem poglavju (European commission, brez datuma).
Evropsko kmetijstvo se je pričelo povezovati leta 1957, ko je bila z rimsko pogodbo
ustanovljena Evropska gospodarska skupnost, ki je štela šest zahodnih evropskih drţav.
Nato pa se je leta 1962 oblikovala SKP. Kmetije skozi leta postajajo vse bolj
produktivne, zato leta 1984 postanejo ţrtev lastnega uspeha, saj pridelajo več hrane, kot
je potrebno. Preseţki so se skladiščili in ostajalo je veliko hrane. Morali so uvesti ukrep,
da se raven proizvodnje pribliţa potrebam trga. Po letu 1992 SKP ni več osredotočena
na podporo trgu, ampak na proizvajalce. Prične se spodbujanje po okolju prijaznejšem
kmetovanju, cenovna podpora pa se omeji in nadomesti z neposrednimi plačili pomoči
kmetom. SKP se prilagodi svetovni reformi, kjer je uvedeno načelo trajnostnega
razvoja. Leta 2003 prične SKP zagotavljati dohodkovno podporo. Nova reforma SKP
odpravi povezavo med subvencijami in proizvodnjo. Kmetije prejmejo podporo pod
4
pogojem, da obdelujejo kmetijska zemljišča ter izpolnjujejo standarde varnosti hrane,
okolja in zdravja. Leta 2013 je SKP okrepila konkurenčnost kmetijskega sektorja,
spodbudila trajnostno kmetovanje in pričela vlagati v razvoj in inovacije. Podprla je
ustvarjanje novih delovnih mest in gospodarsko rast podeţelskih območij ter usmerila
finančno pomoč v produktivno rabo zemljišč (European commission, 2017).
EU ţe od leta 1980 namenja sredstva za kmetijsko politiko. V začetku so v ta namen
predvidevali več kot 70 % evropskega proračuna, danes pa se je ta deleţ zmanjšal na
pribliţno 40 %. To zmanjšanje odraţa povečanje drugih obveznosti EU in prihranke
stroškov zaradi reform. Tako je od leta 2004 do danes EU sprejela 13 novih drţav
članic, ne da bi povečala stroške za kmetijstvo. Sredstva se delijo po principu dveh
stebrov. Prvi steber je namenjen neposrednim plačilom kmetom, ki izpolnjujejo visoke
standarde za okolje, zdravje ţivali, varnost in kakovost hrane, drugi steber pa je
namenjen za razvoj podeţelja, pomoči pri modernizaciji in večji konkurenčnosti kmetij
ter skrbi za ohranitev okolja. Ker se sredstva iz evropskega proračuna zmanjšujejo,
prihaja do vprašanj, ali bi to pomenilo tveganje za zdravo in cenovno dostopno hrano.
Za ohranitev obstoječega deleţa sredstev se v SKP bori Odbor za kmetijstvo EU, velik
deleţ prispeva tudi sindikat v kmetijskih in predelovalnih dejavnostih (Ministrstvo za
kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v nadaljevanju MKGP, 2018).
Danes ima SKP EU nove izzive, in sicer (European commission, 2017):
zagotavljanje uspešne proizvodnje hrane za prehranske potrebe svetovnega
prebivalstva, ki se bo v prihodnje še povečalo;
podnebne spremembe in trajnostno upravljanje naravnih virov;
skrb za podeţelje v EU in ohranjanje podeţelskega gospodarstva.
EU vse bolj podpira ekološko kmetovanje z različnimi razpisi, saj ta uporablja prakse,
ki imajo čim manjši vpliv na okolje, hkrati pa zagotavlja, da kmetijski sistemi delujejo
na naraven način. Ekološko kmetovanje je trenutno hitro rastoča panoga, saj se
povečuje za 6–9 % na leto. Danes ustvarja pribliţno 20 milijard EUR in zavzema 6,7 %
kmetijskih površin v EU. V zadnjih desetih letih se je povečalo za štirikrat, spodbuja pa
ga močno povpraševanje potrošnikov (European commission, brez datuma).
Glavni problem evropskega kmetijstva je starostna struktura kmetovalcev. V EU se s
kmetijstvom ukvarja le 6 % mladih, starih do 35 let, medtem ko je v Sloveniji ta
odstotek 4 %. Za izboljšanje te slike bi morali pripraviti pogoje, ki bi mlade kmete
spodbudili h kmetovanju. Danes se je miselnost ljudi spremenila in praktično med
mladimi kmeti in mladino iz mest ni več kulturne razlike. Kakovost ţivljenja na
podeţelju je bistveno večja kot v mestu (CEJA, brez datuma).
5
1.2 Pregled zgodovine kmetijske politike v Sloveniji
Slovensko kmetijstvo je po osamosvojitvi leta 1991 prevzel drţavni zbor. Dokument
Strategija razvoja slovenskega kmetijstva so sprejeli leta 1993, z njim pa so takrat
opredelili kmetijsko politiko. Njeni cilji so določali razvoj kmetijstva, kmetijsko
politiko in prilagajanje zahtevam Evrope. Ta pristop je sprejela Evropa v okviru SKP
leta 1962, kateremu je Slovenija takrat ţelela slediti. Ob pomoči strateškega okvirja je
šla kmetijska politika v Sloveniji skozi več faz in postopoma nadgrajevala svoje
mehanizme in ukrepe. Vse do leta 1998 je izvajala politiko visoke cenovne zaščite. V
obdobju 1998–2004 so številni prostotrgovinski sporazumi in prilagajanje evropskim
zahtevam vodili v zniţanje cenovnih podpor in njihovo nadomeščanje s SKP
primerljivimi ukrepi, kar je kasneje omogočilo uspešno sklenitev in prevzem SKP po
pristopu. Po letu 2005 so bile aktivnosti usmerjene v prevzemanje reform SKP,
vzpostavitev ustreznih kontrolnih sistemov ter institucionalne infrastrukture. Po letu
2008 Slovenija skoraj v celoti prevzame SKP, je pa treba v tem letu določiti še
razpoloţljive razvojne potenciale z upoštevanjem hitro spreminjajočega se globalnega
okolja. Na novo so morali določiti strateške usmeritve razvoja slovenskega kmetijstva
za naslednje srednjeročno obdobje. Slovenija je po tem letu razmišljala, kakšno
kmetijstvo potrebuje, kateri so glavni cilji in prioritete ter usmeritve za prihodnost
(Drţavni zbor Republike Slovenije, 2011).
Vlada Republike Slovenije je nato leta 2011 sprejela Strategijo za izvajanje resolucije o
strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in ţivilstva do leta 2020, ki pravi:
»Zagotovimo si hrano za jutri.« Ta strategija opredeljuje vizijo in cilje razvoja
kmetijstva v Sloveniji do leta 2020. Izhaja iz oblikovane kmetijske politike po
osamosvojitvi in predstavlja odgovor na izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo v
21. stoletju. Resolucija opredeljuje ukrepe, ki jih je sprejela Evropska komisija v
Bruslju 3. 3. 2010, v ospredju pa je razvoj kmetijstva skozi cilje trajnostnega razvoja.
Temelji na upoštevanju ekonomske, socialne in okoljske vloge kmetijstva. Resolucija je
skupek dokumentov vseh nosilcev razvoja agroţivilstva. Vzpostavlja partnerski odnos z
vsemi, ki imajo odgovornost za razvoj kmetijstva. To so kmetijska in ţivilska podjetja,
kmetije, njihove stanovanjske organizacije, lokalne skupnosti, občine, izobraţevalne in
raziskovalne institucije, civilna druţba in Vlada Republike Slovenije (Drţavni zbor
Republike Slovenije, 2011).
Slovenija je bila pred novimi izzivi, saj je prevzemala vlogo, ki jo lahko poimenujemo
trajnostno kmetijstvo. Trajnostno kmetijstvo lahko opredelimo kot gospodarsko
dejavnost, ki mora zagotavljati zadostno preskrbo z varno hrano in s tem zagotavljati
osnovne potrebe človeštva (WCED, 1987). Trajnostno kmetijstvo ima tudi druge
druţbeno pomembne funkcije. Okoljska funkcija je opredeljena z zagotavljanjem
kakovostne ohranitve vode, tal, zraka in biotske raznovrstnosti. Trajnostno kmetijstvo
pomembno vpliva na podobo kulturne krajine in njene naravne vrednosti. Prispeva k
6
vitalnosti in poseljenosti podeţelja z mladim prebivalstvom (Drţavni zbor Republike
Slovenije, 2011).
Izzive, ki so si jih zadali, uresničujejo prek sedmih prednostnih programskih usmeritev.
To so (MKGP, 2018):
zagotavljanje stabilnih proizvodnih in ekonomskih razmer za kmetijstvo;
prestrukturiranje in dvig konkurenčnosti kmetijstva in povezanih panog;
ohranjanje rodnosti tal in proizvodnega potenciala kmetijskih zemljišč;
učinkovitejše trţno organiziranje kmetijstva, krepitev agroţivilskih verig in večja
prepoznavnost domačih proizvodov;
krepitev zagotavljanja javnih dobrin kmetijstva na področju varstva okolja in
ohranjanja kulturne krajine;
socialno vzdrţen in skladen razvoj podeţelja;
večja vloga znanja in njegov učinkovitejši prenos.
Mehanizmi za uresničevanje in doseganje zastavljenih ciljev so Program razvoja
podeţelja 2014–2020 (v nadaljevanju PRP), ukrepi SKP, neposredna plačila, trţno
cenovni ukrepi in ukrepi, ki se izvajajo na podlagi nacionalnih področnih strategij ali
načrtov, ki se financirajo iz nacionalnega proračuna (MKGP, 2018).
PRP je skupni programski dokument drţave članice EU in Evropske komisije, ki
predstavlja programsko osnovo za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega
kmetijskega sklada za razvoj podeţelja (v nadaljevanju EKSRP). Vsaka članica opredeli
nacionalne prednostne naloge na podlagi analize danosti in stanja kmetijstva, ţivilstva
in gozdarstva. PRP namenja sredstva za pomoč kmetom za modernizacijo in večjo
konkurenčno prednost kmetij. Vse od leta 2014 naprej pa MKGP razpisuje različne
razpise za finančno pomoč (MKGP, 2018).
2 SLOVENSKO KMETIJSTVO DANES
Kmetijstvo je dejavnost, ki v Sloveniji poleg gozdarstva obsega površinsko
najobseţnejša območja in se je v preteklosti razvila kot najpomembnejša gospodarska
panoga. Zaradi vse bolj spremenljivih vremenskih razmer se ta dejavnost ne more
prilagajati trţnim zahtevam in spremembam v druţbenem in širšem gospodarskem
sistemu. V preteklosti je kmetijstvo z obseţnimi kmetijskimi operacijami in
intenzivnejšo pridelavo hrane povzročilo velike spremembe krajinske slike, hkrati pa
prispevalo k onesnaţenemu okolju. Danes Slovenija teţi k trajnostnemu razvoju in
postavlja v ospredje zdravo in prijetno ţivljenjsko okolje, varstvo narave in ohranjanje
naravnih virov. Ponekod slovensko kmetijstvo ustvarja kulturno krajino, zato postaja
pomembnejše od temeljnega poslanstva kmetijstva pridelave hrane in tako izgublja
najpomembnejšo vlogo gospodarske dejavnosti (MKGP, 2018).
7
2.1 Statistika slovenskega kmetijstva
Po zadnjih podatkih SURS je v Sloveniji čedalje manj kmetijskih gospodarstev, po
obsegu kmetijske proizvodnje pa so čedalje večje. S kmetijsko predelavo se je leta 2016
ukvarjalo 3,2 % manj kmetijskih gospodarstev kot leta 2013. Površina kmetijskih
zemljišč je ostala skoraj enaka, število glav ţivine pa se je povečalo za 4,8 % na
kmetijsko gospodarstvo. V Sloveniji je več kot 70.000 kmetijskih gospodarstev, kar
pomeni 0,6 % vseh kmetijskih gospodarstev v EU. V EU je bilo po zadnjem popisu
okoli 12 milijonov kmetijskih gospodarstev. Skoraj tretjina jih je bila v Romuniji,
Slovenija pa je na 16. mestu. Povprečno v Sloveniji vsak obdeluje 6,5 hektarja zemljišč,
kar je skoraj četrtino več kot leta 2000 in upravlja povprečno 5,6 hektarja gozda. Po
porabi so največja kmetijska zemljišča na Češkem, kjer obsegajo več kot 152 hektarjev,
najmanjša pa na Malti, kjer obsegajo manj kot en hektar. V Sloveniji obsega manj kot
pet hektarjev kmetijskih zemljišč povprečno vsako drugo kmetijsko gospodarstvo.
Velikostna struktura kmetijskih gospodarstev v Sloveniji se počasi izboljšuje, saj se je
deleţ gospodarstev, ki obdelujejo več kot 20 hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, od
leta 2000 povečal za več kot 2,5-krat (SURS, 2016).
Slovenija spada med eno izmed najbolj gozdnatih drţav, saj površina gozda zajema
62 % celotne Slovenije. V EU gozd predstavlja 36 % njene celotne površine. Slovenija
ima manjši deleţ drugih zemljišč, ki znaša 14 % skupne površine, ki je ne pokrivata
gozd ali kmetijska zemljišča (Stele & Ţaucer, 2013).
Površina kmetijskih zemljišč v zaraščanju in neobdelanih kmetijskih zemljišč se je v
obdobju 2013–2016 zmanjšala za tretjino, in sicer za 7,3 hektarja. Kmetijska
gospodarstva, ki opuščajo kmetijsko dejavnost, niso bila zajeta v to raziskovanje.
Zemljišča, ki so v zaraščanju, pa so bila uvrščena v gozdna zemljišča (Marc Černigoj &
Svetin, 2016).
Obseg posameznega tipa kmetovanja v kmetijski pridelavi posamezne drţave je odvisen
od naravnih razmer. V Sloveniji je veliko travnikov, zato prevladuje specializirana reja
pašne ţivine, kot so govedo, drobnice in konji. Leta 2010 se je s tem tipom kmetovanja
ukvarjalo 40 % vseh kmetijskih gospodarstev, v EU pa 16 %. Drugi najpogostejši tip
kmetovanja v Sloveniji je specializirano predelovanje poljščin, ki predstavlja 17 %
kmetijskih gospodarstev. V EU je precej večji in predstavlja najpogostejši tip
kmetovanja. V Sloveniji je precej manj specializiranih gojiteljev trajnih nasadov,
specializiranih prašičerejcev in perutninarjev ter specializiranih vrtnarjev kot v EU.
Tretji najpogostejši tip kmetovanja je kombinacija mešane rastlinske pridelave in
ţivinoreje, ki znaša 15 %. Precej podoben odstotek ima tudi EU (Stele & Ţaucer, 2013).
Ţivinorejska gospodarstva v Sloveniji so leta 2016 v povprečju redila 7,5 glave ţivine
na gospodarstvo, kar je za četrtino več kot leta 2000. Tudi deleţ gospodarstev, ki redijo
več kot 30 glav ţivine, se je v primerjavi z leti od 2000 do 2016 povečal za 2,5-krat.
8
Slovenija se v primerjavi z EU po deleţu kmetijskih gospodarstev uvršča v sam vrh.
Največji deleţ ima Irska, kjer ţivino redijo na 91 % kmetijskih gospodarstev,
najmanjšega pa ima Italija s 13 %. Po intenzivnosti ţivinoreje je Slovenija med prvimi
desetimi. Intenzivnost se meri po številu glav ţivine na hektar. Največjo imajo na Malti,
kjer na enem hektarju redijo 3,6 glave ţivine, v Sloveniji pa se redi na enem hektarju
povprečno 1,1 glave ţivine (SURS, 2017).
Najpogostejša vrsta rejenih ţivali je perutnina, saj jo redijo na 54 % vseh kmetijskih
gospodarstvih v Sloveniji. Na drugem mestu je govedo s 47 %, prašiče pa redi okoli
32 % kmetijskih gospodarstev. Za njimi so še ovce, konji in koze. V letu 2013 so
zasledili upad reje vseh ţivali, razen perutnine. Najbolj je upadlo število prašičev, in
sicer za 25 %. Leta 2016 se je doma priredilo več mesa kot v letu 2015, in sicer
govejega za 13,8 % več, prašičjega za 11,2 % več in perutninskega mesa za 7,7 % več.
Pridelalo se je 163.000 ton pšenice in pire, kar znaša povprečno 5,2 tone na hektar.
Skupni pridelek je bil za 4 % večji kot leta 2015 (SURS, 2017).
V delo na kmetijskih gospodarstvih je bilo leta 2010 vključenih 5 % vseh prebivalcev
EU, redno delovno mesto je imelo skoraj 25 milijonov prebivalcev. Deleţ oseb med
delovno aktivnimi pa se je med drţavami močno razlikoval. Z visokim odstotkom
izstopa Romunija, tam je bil na kmetijskih gospodarstvih vključen povprečno vsak tretji
prebivalec. V Zdruţenem kraljestvu je bil vključen vsak 149. prebivalec, pri nas v
Sloveniji pa vsak 10. prebivalec. Slovenija je z 10 % sodila med drţave s precej visokim
deleţem prebivalcev, ki so vključeni v delo na kmetijskih gospodarstvih. Več kot
208.000 prebivalcev Slovenije je bilo leta 2010 redno delovno aktivnih na kmetijskih
gospodarstvih (Stele & Ţaucer, 2013).
Slovenska kmetijska gospodarstva so v letu 2010 prispevala 0,3 % vrednosti skupnega
prihodka vseh kmetijskih gospodarstev v EU. Skupni standardni prihodek vseh skupaj
je znašal 300 milijard EUR. Največ so prispevale Francija, Italija, Nemčija in Španija.
Slovenija je prispevala 913 milijonov EUR (Stele & Ţaucer, 2013).
V Sloveniji in celotni EU je znatno več druţinskih kmetij kot drugih oblik kmetijskih
gospodarstev. Kar 97 % kmetijskih gospodarstev je imelo leta 2010 status druţinske
kmetije, povprečna velikost kmetije pa je znašala 10 hektarjev. Največji deleţ
kmetijskih zemljišč so upravljale druţinske kmetije v Grčiji, skoraj 100 %, sledili sta
Nizozemska s 95 % in Slovenija s 94 %. Najmanjši deleţ celotne površine kmetijskega
zemljišča so upravljale druţinske kmetije na Slovaškem in Češkem, saj je večina
zemljišč v lasti kmetijskih podjetij. Povprečna velikost kmetijskega podjetja znaša 152
hektarjev. Skoraj 290.000 ali 2,4 % kmetijskih gospodarstev v EU je imelo leta 2010
status kmetijskega podjetja, od tega v Franciji in Španiji več kot 172.000 ali 60 % vseh
kmetijskih gospodarstev ter na Slovaškem in Češkem, kjer odstotek vseh kmetijskih
podjetij znaša pribliţno 71 % (Stele & Ţaucer, 2013).
9
2.2 Samooskrba s prehrano v Sloveniji
Za prebivalce Slovenije je značilna najniţja stopnja samooskrbe za rastlinske
prehranske bilance. V letu 2016 je tako prebivalec Slovenije za prehrano porabil največ
ţit, in sicer 122 kg, porabil pa je 113 kg zelenjave in 72 kg sveţega sadja (SURS, 2017).
Po podatkih SURS-a je domača proizvodnja ţit v letu 2016 dosegla skoraj 640.000 ton,
domača potrošnja pa okrog 860.000 ton. Na sliki 1 lahko razberemo, da je bila v letu
2016 samooskrba z ţiti 74-odstotna. Posebno nizka stopnja je bila pri zelenjavi, sveţem
sadju in krompirju. 91.000 ton naj bi pridelali sveţega sadja, potrošnja pa je bila skoraj
210.000 ton. Samooskrba s sveţim sadjem je bila leta 2016 44-odstotna, stopnja
samooskrbe z zelenjavo 42- in s krompirjem 55-odstotna.
Slika 1: Stopnja samooskrbe v Sloveniji po letih v obdobju 2005–2016
Vir: SURS (2017).
Slovenija je v obdobju 2005–2016 po statističnih podatkih beleţila najniţjo stopnjo
samooskrbe pri zelenjavi, najvišjo pa pri jajcih. Skozi leta so boljše stanje beleţili pri
ţitu, saj se je odstotek v letu 2014 povzpel do stopnje 80 %. Stopnja samooskrbe z
mesom je bila v obdobju 2005–2014 nad 80 %, v zadnjih dveh letih pa je stopnja padla
pod 80 %.
Za Slovenijo je gospodarsko najpomembnejša govedoreja, saj sta prirast govedi in
prireja govejega mleka v letu 2010 predstavljali 26 % vrednosti celotne kmetijske
proizvodnje, kar je več od povprečja celotne EU. Pomembnejša je tudi za Irsko, Finsko,
Estonijo in druge. Za Slovenijo je pomembno tudi perutninarstvo, saj smo pridelali v
letu 2010 skupaj 11 % perutnine in jajc. Večje deleţe perutnine pridelajo na Cipru,
Madţarskem, Poljskem in v Zdruţenem kraljestvu. Deleţ vrednosti proizvodnje
prašičjega mesa pa je 2 % in je pribliţno enak kot v celotni EU (Stele & Ţaucer, 2013).
V tabeli 1 so prikazani kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva za leti 2015 in 2016.
10
Tabela 1: Kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva v Sloveniji za leti 2015 in 2016
Kazalniki kmetijstva, gozdarstva in ribištva v Sloveniji 2015 2016
Namolzeno kravje mleko (1.000 l) 613.273 630.752
Domača prireja govejega mesa (1.000 t) 39 44
Domača prireja prašičjega mesa (1.000 t) 26 29
Domača prireja perutninskega mesa (1.000 t) 61 66
Pridelava silaţne koruze (1.000 t) 1399 1398
Pridelava pšenice in pire (1.000 t) 157 163
Pridelava krompirja (1.000 t) 91 85
Akvakultura (1.000 kg) 1590 1826
Morski gospodarski ulov (1.000 kg) 196 152
Lesna zaloga (1.000 m3) 348.203 350.421
Vir: SURS (brez datuma).
Na območju EU so leta 2016 prodali več kot 152 milijard litrov kravjega mleka. Največ
mleka na prebivalca je odkupila Irska, najmanj pa na jugu Evrope. Slovenija je z 278
litri mleka na prebivalca uvrščena nekje na sredino vseh članic. Največje proizvajalke
vina so Italija, Francija in Španija, Slovenija sodi med manjše proizvajalke. V letu 2016
so v Sloveniji pridelali 823.000 hektarjev vina.
V EU se je v letu 2010 pridelalo 11 milijonov ton oljk za olje. Največji deleţ je
prispevala Španija (56 %), sledili sta ji Italija s 26 % in Portugalska z nekaj manjšim
deleţem. V Sloveniji smo pridelali 2,1 tone oljk (Stele & Ţaucer, 2013).
Vrednost krmnih rastlin, pridelanih na kmetijskih gospodarstvih v Sloveniji, je v skupni
vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2010 prispevala 17 %, sadje, vino in oljčno olje
so prispevali 19 %, zelenjadnice, sadike in okrasne rastline 6 %, ţita pa 7 %. Predelava
ţita, krompirja in drugih rastlinskih pridelkov je v povprečju niţja od pridelave v celotni
EU, medtem ko je deleţ pridelka krmnih rastlin za ţivali, vina in oljčnega olja višji od
deleţa EU (Stele & Ţaucer, 2013).
Razlog za nizko raven samooskrbe z zelenjavo v Sloveniji je relativno nizek deleţ
obdelovalnih površin v Sloveniji. V uporabi je še 884 m2 obdelovalnih površin na
prebivalca, medtem ko je bilo leta 1998 v uporabi 1200 m2 na prebivalca. Po
ugotovitvah Perparja in Udovča (2010) njive in vrtovi predstavljajo okoli 9 % površine
v Sloveniji, v Evropi pa je povprečje trikrat večje, in sicer okoli 26 % celotne površine.
Zaradi nizke samooskrbe postajamo vse bolj odvisni od uvoza. Z uvozom pa postaja
okolje vse bolj obremenjeno (Hadalin, 2015).
Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb. Stalni preseţki se pojavljajo pri
hmelju, katerega skoraj v celoti namenja svetovnemu trgu, mleku, katerega stopnja
samooskrbe je med 113 in 120 %, perutninskem mesu, stopnja samooskrbe je med 110
in 115 %, in sveţih jabolkih, katerih neto izvoz je med 10.000 in 15.000 ton na leto. Pri
govejem mesu je po letu 2005 bilanca dokaj izravnana, stopnja samooskrbe je bila med
11
98 in 103 %. Največje potrebe beleţimo pri sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več, in
rastlinskem olju, velike potrebe pa beleţimo tudi pri zelenjavi, ţitu, sveţem sadju,
krompirju, medu, jajcih in svinjskem mesu. Za vino je Slovenija izvoznik kakovostnega
vina in neto uvoznik namiznega vina. Slovenija v splošnem ostaja uvoznica kmetijsko-
ţivilskih proizvodov, z njenim vstopom v EU pa se je ta še povečal. K temu je dodatno
pripomoglo odpiranje domačega trga ter nove distribucijske in trţne strukture (Drţavni
zbor Republike Slovenije, 2011).
2.3 Problematika v slovenskem kmetijstvu
V Sloveniji je v drugi polovici 20. stoletja prevladalo intenzivno kmetijstvo. Tak način
kmetovanja je povzročil izginjanje nekaterih avtohtonih in tradicionalnih rastlinskih sort
kmetijskih rastlin, siromašenje in opuščanje teţje dostopnih kmetijskih površin, krčenje
kolobarja in posledično nerodovitnost tal zaradi nepravilne obdelave površin in
raznolikosti prehrane itd. Velikokrat je bilo kršeno pravilo vlaţnosti travnikov v
ravninskih predelih, saj so tla izsuševali za namene pridelave koruze, pšenice in
sladkorne pese. Neustrezna raba gnojil je povzročila negotovost za številne rastlinske
vrste in ţivalske vrste. O njej govorimo, kadar gre pri predelavi rastlin za povečano
uporabo kemičnih sredstev. V kmetijstvu je zelo razširjena raba umetnih gnojil,
pesticidov, ki se uporabljajo v boju proti rastlinskim boleznim. Uporablja se tudi
herbicide proti zatiranju plevela, fungicide za zatiranje gliv in insekticide za zatiranje
škodljivcev. Vsa ta kemična sredstva so povečala zanesljivost in količino pridelane
hrane. Zaradi uporabe kemičnih sredstev se prst in talna voda onesnaţujeta, saj jih
padavine izpirajo v prst, od tam pa v podtalnico. Uporaba kemičnih sredstev negativno
vpliva tudi na ţivali in človeka, saj se v rastlinah kopičijo strupene snovi. Onesnaţene
so površinske vode in podtalnica, katere kakovost je najslabša na območjih s količinsko
skromnimi vodnimi viri, nizkimi samočistilnimi sposobnostmi okolja in intenzivno
pokrajinsko rabo. V Sloveniji so območja, kjer razdalja med površino in gladino
podtalnice ne presega treh metrov. Ta območja so Spodnja Savinjska dolina, Ptujsko
polje, Apaško in Mursko polje. Manj pozornosti se je posvečalo območjem, ki so bila
teţje dostopna za kmetijstvo (Osterc, 1998, str. 67–74).
Problem slovenskega kmetijstva je tudi razdrobljenost kmetijskih površin zaradi delitve
premoţenja starejših svojim potomcem. V povprečju kmetijsko gospodarstvo obdeluje
le 6,5 hektarja površin. Le 4,7 % slovenskih gospodarstev obdeluje več kot 20 hektarjev
površin. V primerjavi z evropskimi kmetijskimi gospodarstvi je slovensko kmetijsko
gospodarstvo pribliţno 70 % manjše. Problem našega kmetijstva je v nekonkurenčnosti
po velikosti kmetijskih površin v primerjavi z evropskim kmetijstvom (Hadalin, 2015).
Površina kmetijskih zemljišč se zmanjšuje zaradi opuščanja območij, ki so neugodna za
obdelavo, posledično pa se na te lokacije preseljuje nekmečko prebivalstvo. Leta 1990
je bilo v Sloveniji kmetijski pridelavi namenjeno 54,4 % zemljišč, leta 1996 pa 52 %.
12
Trend zmanjševanja se nadaljuje in je leta 2012 znašal 33 % površine v Sloveniji.
Zmanjševanje kmetijske površine vpliva na zmanjševanje pridelave hrane in s tem
zmanjšuje samooskrbo s hrano v Sloveniji. V obdobju 2004–2013 se je pridelava hrane
zmanjšala za 41 % in po zadnjih ocenah Slovenija pridela le še okrog 60 % hrane, ostalo
hrano pa se uvozi (Hadalin, 2015).
Eden izmed glavnih problemov v slovenskem gospodarstvu predstavlja opuščanje
kmetijstva (Zver, 2011). Vzrok tega je gospodarska globalizacija in spreminjanje
strukture podeţelskega prebivalstva. Zaradi opuščanja se posledično zaraščajo
kmetijske obdelovalne površine. Cunder (1998, str. 43) je zapisal, da so vzroki za
opuščanje pridelave različni, in sicer socialni, strukturni, naravno-pridelovalni in agro-
politični. V gorskem prostoru se niso pojavili posamezno, ampak v nekem zaporedju.
Najprej je zapostavljanje kmetijstva povzročilo izseljevanje prebivalstva iz oddaljenih
in teţje dostopnih območij, zato je na kmetijah ostajalo predvsem starejše prebivalstvo,
mlado prebivalstvo pa se je odseljevalo in posledično osiromašilo delovni in umski
potencial na podeţelju (Bajc, 2009). Staro prebivalstvo v delovni proces ni vpeljalo
novosti, zato se je njihova delovna sposobnost zmanjšala. Tudi razvoj mehanizacije,
specializirane za obdelavo teţje dostopnih in ugodnih zemljišč, je bil prepočasen. Če
naslednika ni, potem ni volje in motiva za vlaganje v kmetijo. Predaja kmetije mladim
je velikokrat nezanesljiva, čas predaje pa nedoločen. V nekaterih delih Evrope so se
strogo oprijeli pravila nasledstva in so po temeljitem razmisleku zapustili kmetijo
tistemu, ki je bil za delo na kmetiji najbolj primeren (Dumas, Dupuis & Richer, 1995).
Problem v Sloveniji pri nasledstvu je predvsem nepripravljenost starejše generacije
pravočasno predati kmetijo mlajši generaciji. Ugotavljajo, da je polovica naslednikov
moških, ki so starejši od 30 let, in pribliţno polovica jih ni poročenih. Torej lahko
pridemo do ugotovitve, da skoraj 40 % kmetij nima določenega naslednika (Pinterič,
Černič–Istenič & Vrtačnik, 2006).
Kmečko prebivalstvo vse bolj upada. Vse več je starejših, mladi pa se preusmerjajo v
druge poklice (Zver, 2011). Po statističnih podatkih je bil leta 2016 gospodar slovenske
kmetije v povprečju star 57 let, gospodarica pa 60 let. Zaskrbljujoče je tudi, da se med
tistimi, ki delajo na kmetijah, zmanjšuje deleţ mladih od 25 let in povečuje deleţ
starejših od 65 let. Se je pa v tem obdobju izboljšala izobrazbena struktura gospodarjev.
Leta 2016 je imela polovica gospodarjev dokončano eno izmed stopenj kmetijske
izobrazbe, v letu 2000 pa je bilo takih le 16 % (SURS, 2017).
2.4 Veljavne politike in ukrepi za slovensko kmetijstvo
V svetu še vedno prevladuje intenzivno kmetijstvo. Je oblika kmetijstva, pri kateri se
lahko uporablja velike količine umetnih gnojil in drugih raznih kemičnih sredstev. Pri
tem se onesnaţujejo okolje, reke, vode in posledično tudi ţiva bitja. Škodljivcev je
posledično vse več, hrana pa je biološko siromašna. Za ţivinorejo se lahko uporablja
13
različne hormonske in kemične dodatke, saj tako doseţejo v kratkem času večji prirast
mesa. Lahko rečemo, da ta oblika povzroča globalno velike ekološke probleme (Inštitut
za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, brez datuma).
Da bi ta način kmetovanja zmanjšali, EU in Slovenija z ukrepi podpirata kmetovalce, da
se preusmerijo v ekološko kmetovanje. Ekološko kmetovanje prepoveduje uporabo
kemično-sintetičnih sredstev, za zatiranje bolezni, plevela in škodljivcev lahko
uporabljajo naravna gnojila. Ne dovoljuje uporabe gensko spremenjenih organizmov.
Ţivinoreje ne smejo krmiti s kostno in krvno moko, uporaba hormonov in preventivnih
antibiotikov pa je za zdravljenje ţivali prepovedana. Ţivalim morajo zagotoviti izpust iz
hleva, vsaj polovico leta pa se morajo prosto gibati na pašnikih. Gre za način
kmetovanja, kjer poskušamo biti prijatelj okolja in zdravja v skladu z naravnimi
krogotoki. To pomeni, da kar vzamemo tlom, jim tudi vrnemo. Z ohranjanjem
naravnega kmetijstva lahko rešimo ekološki problem sodobnega sveta, saj se osredotoča
na delo skupaj z naravo (Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, brez
datuma).
Slovenija od leta 2011 v sklopu Resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega
kmetijstva in ţivilstva (v nadaljevanju ReSURSKŢ) skrbi za trajnostni razvoj, ki temelji
na upoštevanju ekonomske, okoljske in socialne vloge kmetijstva. Cilji so opredeljeni
skozi predstavitev stanja v kmetijstvu, globalnega in evropskega okvira ter razvojnih
prednosti. S trajnostnim razvojem slovenska kmetijska politika uveljavlja večnamensko
kmetijstvo in ga bo z vsemi razpoloţljivimi viri tudi podprla. Trajnostni razvoj vodi do
ekonomsko učinkovitega, konkurenčnega, socialno in druţbeno odgovornega, hkrati pa
okolju prijaznega kmetijstva. Trajnostno kmetijstvo je tako osnova usmeritev
strateškega delovanja kmetijske politike, za katero se zavzemajo slovenski predstavniki.
Primarna naloga je proizvodnja varne in kakovostne hrane v svetovnem, evropskem in
nacionalnem okviru. Slovenija stremi k lokalno kakovostni pridelavi hrane in
izkoriščanju domačih proizvodnih virov. Pomembno je tudi varovanje kmetijskih
zemljišč pred trajno spremembo namembnosti, zmanjševanja emisij toplogrednih
plinov, ohranitev biotske raznovrstnosti in tipične kulturne krajine, gospodarno ravnanje
z vodnimi viri in drugo. V okviru trajnostnega kmetijstva ne gre zanemariti socialnih
vidikov prostorskega razvoja in ohranitve vasi, zaselkov in kmetijskih gospodarstev, ki
tvorijo podeţelje. Ohranjati in povečevati se bo moral proizvajalni potencial
slovenskega kmetijstva v delovni sili, znanju, kapitalu in zemljiščih ter pridobivati na
konkurenčnosti v primerjavi z ostalim svetom. Aktivno vlogo mora odigrati drţava z
izrazito pobudo in podporo, saj se bodo le tako kmetijska gospodarstva lahko
prestrukturirala v inovativno, trţno in konkurenčno verigo. Za obstoj kmetijskih
gospodarstev in razvoj je ključen dohodek. Posameznik mora imeti svobodo in moţnost
sprejemanja poslovnih in razvojnih odločitev za zagotavljanje primerljive dohodkovne
ravni z drugimi deli gospodarstva. Eden od ciljev trajnostnega koncepta je tudi
ohranjanje vitalnega in poseljenega podeţelja. Ustvari se lahko samo v razmerah, ko
14
kmetijstvo skupaj z gozdarstvom, lovstvom, ribogojstvom in ţivilsko industrijo ostane
stabilen dejavnik gospodarskega razvoja. Kmetijska politika krepi trajnostno rabo
naravnih virov, učinkovito upravlja s prostorom, skrbi za kakovost naravnih virov ter
ohranja okolje in okoljske krajine. Kmetijstvo lahko prispeva k zagotavljanju delovnih
mest in ohranitvi poseljenosti podeţelja, k čemur bo stremela kmetijska politika tudi v
prihodnje (Drţavni zbor Republike Slovenije, 2011).
Drţava je pričela reševati problem nasledstva s PRP, kjer opozarjajo na različne
pomanjkljivosti pri upravljanju kmetij, saj so mnenja, da se morajo mladi, nasledniki
kmetij pričeti prej vključevati v samo kmetijstvo (PRP, brez datuma).
Ukrepi, ki so jih pričeli izvajati, imajo tudi svoje cilje. Ţelijo pomagati mladim
prevzemnikom kmetij, tako da jih podprejo z denarno pomočjo do 40.000 €. Njihovi
ukrepi pa spodbujajo zgodnje upokojevanje starejših kmetov v obliki letne rente, ki
znaša 5.000 € in se izplačuje mesečno (PRP, brez datuma).
3 EKOLOŠKO KMETOVANJE
Ekološko kmetovanje pridobiva vse večji pomen v evropskem in slovenskem
kmetijskem prostoru. Prispeva k zagotavljanju javnih dobrin, ohranjanju kulturne
kmetijske krajine, izboljšanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju varstva pitne vode in
nasploh celotnega okolja. Tu se dopolnjujeta rastlinska pridelava in reja ţivali, za katere
je zagotovljen nepretrgan in transparenten nadzor nad pridelavo le-teh. Potrošnikom je
zagotovljena pridelava visoko kakovostne in varne hrane z bogato prehransko
vrednostjo, vitamini in minerali. Uporaba kemičnih gnojil ni dovoljena, zato v hrani ni
pričakovati teh snovi (European commission, brez datuma).
»Ekološko kmetijstvo je pridelovalni sistem, ki zagotavlja trajnostno ohranjanje zdravja
tal, ekosistemov in ljudi. Temelji na ekoloških procesih, biološki raznovrstnosti in
ciklih, prilagojenih na lokalne razmere, ter se izogiba vnosom snovi, ki imajo škodljive
vplive. Ekološko kmetijstvo kombinira tradicijo, inovativnost in znanost v dobro okolja,
ki si ga delimo, spodbuja pravične odnose in visoko kakovost ţivljenja za vse
deleţnike« (Rode & Zupančič, 2015).
Pri ekološkem kmetovanju uporabljajo prakse, ki imajo čim manjši človeški vpliv na
okolje, zagotavljajo pa, da kmetijski sistem deluje čim bolj na naraven način.
Najpogostejše ekološke prakse kmetov so (European commission, brez datuma):
kolobarjenje;
stroga omejitev uporabe kemičnih, sintetičnih gnojil in pesticidov;
prepovedana je uporaba gensko spremenjenih organizmov;
izbirati morajo rastlinske in ţivalske vrste, ki so odporne na bolezni in prilagojene
na lokalne pogoje;
15
vzrejati morajo ţivino na način proste reje na zunanjih površinah in uporabljati
ekološko krmo.
Ko se kmet odloči za ekološko kmetovanje, mora razumeti celosten koncept
kmetijskega gospodarjenja, ki si v soţitju z naravo prizadeva za čim bolj sklenjen
krogotok snovi in energije na kmetiji. Mora sprejemati ukrepe, s katerimi bo dosegel kar
najboljšo pridelovalno zmoţnost kmetije. Ohranjati in izboljševati mora naravno
zasnovo rodovitnosti tal z uporabo gnojil s kmetije, pridelavo vmesnih posevkov,
njivske krme in metuljnic ter s širokim kolobarjem. Vsak ekološki kmet mora poznati
značilne potrebe ţivalskih vrst in jih poskušati čim bolj upoštevati. To pomeni, da ţivali
redi na ravni površini in ne rešetkasti, morajo imeti nastlano ter ne smejo bivati v
utesnjenih prostorih. Ţivali morajo dobivati ustrezno kakovostno krmo iz lastne kmetije,
brez sintetičnih snovi za pospeševanje prireje (Ekološko podeţelje, brez datuma).
Ekološko kmetovanje ne dopušča genske tehnologije. Genska tehnologija je namenjena
kriţanju kmetijskih rastlin, kjer lahko prenašamo posamezne, izolirane gene med
povsem nesorodnimi ţivimi bitji. Cilj te tehnologije je izboljšanje pridelovalnih
sposobnosti s pomočjo posegov v dedno zasnovo organizmov. Nasprotno pa ekološko
kmetovanje temelji na medsebojnih vplivih organizmov in spodbujanju naravnega
uravnavanja procesov. Genska sprememba predstavlja nevarnost za zdravje, kot so
alergije, za okolje in samo gospodarstvo. Leta 1999 so v Uredbi o ekološkem
kmetovanju EU zapisali, da prepovedujejo uporabo gensko spremenjenih organizmov in
njihovih proizvodov pri predelavi ekoloških pridelkov. Prav tako tudi druge
mednarodne smernice prepovedujejo gensko tehnologijo, saj so mnenja, da ni v skladu z
načeli ekološke pridelave (EKSRP, brez datuma).
3.1 Pogoji in podpore za eko kmetovanje v Sloveniji
Prve ekološke kmetije so prejele finančno podporo v poznih 80. letih v obliki
nepovratnih plačil na hektar za pridelavo različnih kultur. Leta 2001 je Slovenija
sprejela Slovenski kmetijsko-okoljski program, v okviru katerega so bili ekološki
kmetje upravičeni do neposrednih plačil. Do teh plačil so bili upravičeni še v naslednjih
dveh letih (MKGP, 2017).
Nova perspektiva se je začela leta 2014 in se bo končala leta 2020. Gre za spodbujanje
ekološkega kmetovanja na ravni EU. Prvič so vzpostavili povsem samostojen ukrep
ekološkega kmetovanja. Namen ukrepa je spodbuditi kmetijska gospodarstva, da se
samostojno preusmerijo v ekološko kmetovanje, kot je to ţe določeno v Uredbi
834/2007/ES (MKGP, 2017).
Če se kmetijsko gospodarstvo v Sloveniji odloči za ekološko kmetovanje, je mogoče
pridobiti podporo v okviru kmetijsko-okoljskih plačil iz PRP. Obveznost traja od pet do
sedem let, po preteku pa je mogoče letno podaljšanje obveznosti. Plačila krijejo samo
16
tiste obveznosti, ki presegajo obvezne standarde, minimalne zahteve za uporabo gnojil
in druge zahteve iz nacionalnih predpisov (MKGP, 2017).
Tabela 2 prikazuje višino plačil v okviru PRP Slovenije za obdobje 2015–2020.
Tabela 2: Višina plačil v okviru PRP Slovenije 2015–2020
Višina plačil na ha 2015–2020
Ohranitev (EK) Preusmeritev (PEK)
EUR/ha EUR/ha
Njive – poljščine (raba: 1100, 1161) vodovarstveno
območje za vodno (raba: 1100, 1161) telo
vodonosnikov Riţane
326,18 377,82
206,18 257,82
Vrtnine na prostem (raba: 1100, 1161, 1180, 1170) 600 600
Vrtnine v
zavarovanih
prostorih (raba: 1190, 1192) 600 600
Travniški
visokodebelni
sadovnjaki z
gostoto 50–200
dreves/ha (raba: 1222) 189,33 291,33
Vinogradi (raba: 1211, 1221, 1222, 1240) 692,74 900
Hmeljišča (raba: 1160) 900 900
Drevesnice (raba: 1180, 1212, 1161) 900 900
Trajno travinje – plačilo pri povprečni obteţbi
0,2 GVŢ/ha (raba: 1300, 1320) 155,57 311,86
Pridelava semenskega materiala kmetijskih rastlin
Poljščine (raba: 1100) 600 800
Krmne rastline (raba: 1100) 600 800
Vrtnine (raba: 1100, 1190) 600 800
Čebelarjenje 22,31 22,31
Vir: MKGP (2017).
Za isto površino lahko ekološki kmetje izkoristijo ukrep Kmetijsko-okoljska-podnebna
plačila 2015–2020 (v nadaljevanju KOPOP), vendar pa se zahteve ne smejo prekrivati s
PRP. V tem primeru se plačila seštevajo, pri čemer se upošteva najvišji dovoljeni
znesek plačil (MKGP, 2017).
Ukrep KOPOP je namenjen ohranjanju in spodbujanju nadstandardnih kmetijskih praks.
Podpora je namenjena tistim kmetom, ki pri gospodarjenju s kmetijskimi zemljišči
prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in krajine, varovanju vodnih virov ter s
prilagojenim kmetovanjem prispevajo k prilagajanju podnebnim spremembam. Za
program je bilo namenjenih 203,6 milijona EUR, letna višina izplačil za posamezen
zahtevek pa je bila navedena v opisu teh zahtev. Vse zahteve so finančno ovrednotene,
upravičenec pa lahko letno prejme največ 600 EUR na hektar za njivske površine in
900 EUR na hektar za trajne nasade. Manjši znesek jim pripada na ostale površine.
Upravičenec ima od vstopa v program pet let obveznosti (MKGP, 2018).
17
MKGP ima na voljo tudi druge kombinacije z drugimi ukrepi (MKGP, 2018):
plačila za območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo;
dobrobit ţivali;
sheme kakovosti – samo na novo vključeni v kontrolo;
skupine in organizacije proizvajalcev;
usposabljanje in svetovanje;
naloţbe v osnovna sredstva;
razvoj kmetij in podjetij (višji deleţ podpor za zagon dejavnosti za mlade kmete) in
sodelovanje.
Ministrstvo ţeli celovit pristop k ekološkemu kmetovanju s prepletanjem plačil, vezanih
na površino ali ţivali. Spodbuditi ţeli eko inovacije in druge aktivnosti, kot so
povezovanje v kratke dobavne verige, logistične platforme, promocija (MKGP, 2017).
Prehod v ekološko kmetovanje je postopen, saj mora kmetijsko gospodarstvo v celoti
zemljo pripraviti na ekološko pridelavo in jo očistiti vseh škodljivih snovi. Da pridobijo
certifikat sheme kakovosti ekološke pridelave, potrebujejo dve do tri leta, lahko pa so v
določenih primerih tudi daljša. Tri leta potrebujejo tista kmetijska gospodarstva, ki se
preusmerjajo v trajnih nasadih. Preusmeritev se začne po prijavi v kontrolo in
certificiranje ekološkega kmetovanja, podpisu pogodbe in opravljenem tečaju o
ekološkem kmetovanju. Svetujejo, da se kmetijsko gospodarstvo včlani tudi v zdruţenje
za ekološko kmetovanje (Ekološko podeţelje, brez datuma).
Ko kmet pridobi eko certifikat, katerega izda certifikacijski organ, potrjuje svojo
skladnost pridelave, predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških
pridelkov, ţivil in krmil z veljavnimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Certifikat mora
biti vedno na vpogled pri prodajalcu, ki prodaja hrano z oznako »ekološki« (EKSRP,
brez datuma).
Certifikat je rezultat kontrole in vsebuje naslednje podatke (EKSRP, brez datuma):
naziv kontrolne organizacije;
naziv pridelovalca;
kontrolno številko kmetije;
datum izvedene kontrole;
predpise, po katerih je bila kmetija certificirana;
status posameznih pridelkov in ţivil;
čas veljavnosti certifikata;
pogoje za ohranitev veljavnosti certifikata;
številko in datum izdaje certifikata.
Slika 2 prikazuje korake za preusmeritev v ekološko kmetijstvo.
18
Slika 2: Proces preusmeritve v ekološko kmetijstvo
Vir: EKSRP (brez datuma).
Pri označevanju ekoloških kmetijskih pridelkov je obvezna uporaba evropskega
logotipa. Pridelki so lahko dodatno označeni z nacionalnim zaščitnim znakom v skladu
s predpisi o zaščitenem znaku za označevanje kmetijskih pridelkov. Da bi pridobili
dovoljenje za uporabo logotipa, moramo oddati vlogo pri MKGP. Logotip in pravila
označevanja so zelo pomemben del predpisov EU, pod katerim lahko ekološki sektor
napreduje v skladu s proizvodnim in trţnim razvojem. Je temelj, da se nadgrajuje in
izboljšuje ekološko kmetijstvo ter zahteve glede uvoza in inšpekcijskih pregledov
(Ekološko podeţelje, brez datuma)
Glavni cilj evropskega logotipa je, da potrošniki hitreje in laţje prepoznajo ekološke
izdelke. Prispeva k zagotavljanju splošne skladnosti in pravilnemu delovanja notranjega
trga ter daje vizualno identiteto sektorju ekološkega kmetovanja. Predpisano
označevanje olajšuje nadzor organov, ki so določeni v skladu z uredbami. Vsi
gospodarski subjekti morajo poznati označevanje ekološkega blaga, logotip pa je
zaščiten pred uporabo na neekoloških proizvodih po vsej EU, kar pomeni, da so
zaščiteni predvsem potrošniki na trgu. V nekaterih primerih se ga uporablja
prostovoljno, kar pomeni, da bi lahko novi logotipi prikazali neprepakirano ekološko
hrano v EU ali ekološke proizvode, uvoţene iz tretjih drţav (European commission,
brez datuma).
Slika 3 prikazuje organski logotip, slika 4 pa označbe na izdelkih v Sloveniji.
19
Slika 3: Logotip za organske izdelke
Vir: MKGP (2017).
Slika 4: Označbe integrirane in ekološke pridelave izdelkov v Sloveniji
Vir: MKGP (2017).
3.2 Prednosti in slabosti ekološkega kmetovanja
V ekološkem kmetijstvu se dopolnjujeta rastlinska pridelava in reja ţivali, kar slednje
prinaša naravne metode kroţenja snovi v naravi. Prispeva k varovanju tal, ohranjanju
naravnih virov, ohranjanju biotske raznovrstnosti rastlin in ţivali, k zmanjšanju
obremenjevanja podnebja s toplogrednimi plini ter k zmanjšanju obremenjevanja
podtalnice s preostanki pesticidov. Nepretrgano se izvaja nadzor nad pridelavo in
predelavo pridelkov, tako rečeno od njive do kroţnika, kar potrošnikom nudi varnost
20
kupljenih ekoloških pridelkov. Potrošniki tako kupujejo kakovostno in varno hrano, z
bogato prehransko vrednostjo. Prednost pri tem načinu kmetovanja je tudi prepoved
uporabe lahko topnih gnojil, pesticidov in ostalih kemično sintetičnih sredstev. V hrani
tako ni pričakovati ostankov teh snovi (Ekološko podeţelje, brez datuma).
Slabost za ekološkega kmetovalca je predvsem neprestan nadzor določenih organov. V
začetni fazi nastajajo večji stroški, saj morajo kmetijska gospodarstva izpolniti pogoje
za ekološki način kmetovanja. Ekološki kmetovalec ima več obveznosti kot pri
intenzivnem kmetovanju. Zaradi neuporabe kemičnih sintetičnih sredstev pa imajo
manjši pridelek kot običajno.
3.3 Stanje ekološkega kmetovanja v Evropi in Sloveniji
Ekološko kmetovanje je v svetu hitro rastoča panoga, povečuje se za pribliţno 6–9 % na
leto. Konec leta 2016 je doseglo število 295.600 registriranih ekoloških pridelovalcev.
Ekološko kmetovanje ustvarja 20 milijard EUR na leto. Zaradi vse večjega
povpraševanja potrošnikov se je v zadnjih desetih letih povečalo za štirikrat. Razliko
med pridelavo in povpraševanjem v EU trenutno pokriva uvoz tovrstnih izdelkov, ki
omejuje okoljske koristi (European commission, brez datuma).
V letu 2016 je ekološko kmetovanje predstavljalo 6,7 % celotne kmetijske površine v
EU, kar znaša pribliţno 12 milijonov hektarjev območja s certifikatom za ekološko
kmetovanje. Od leta 2012 je naraslo za skoraj dva milijona hektarjev.
Med drţavami članicami so leta 2016 Španija, Italija, Francija in Nemčija zabeleţile
največja ekološka območja in največje število ekoloških pridelovalcev. Skupaj
predstavljajo več kot polovico ali 54 % območij ekološke pridelave v EU.
Največji deleţ površine, namenjen ekološkemu kmetovanju, imajo v Avstriji, in sicer
21 % ali 571.000 hektarjev. Sledi ji Švedska z 18 % ali 553.000 hektarji in Estonija z
18 % ali 181.000 hektarji. Za prvimi tremi so še Italija, Češka, Latvija in Finska, ki
poročajo o več kot 10 % površin za ekološko kmetovanje. Nasprotno pa je ekološko
kmetovanje manj razvito v devetih drţavah, kjer je ekološkemu kmetovanju namenjeno
manj kot 4 % kmetijskih zemljišč. Drţave, ki imajo več regij z ravnimi površinami in
zaradi katerih posledično prevladuje intenzivno kmetijstvo, so Malta, Romunija, Irska,
Nizozemska, Bolgarija, Luksemburg, Poljska, Madţarska in Zdruţeno kraljestvo
(European Commission, 2016b).
Slovenija je po deleţu ekološko obdelovalnih površin uvrščena zelo visoko, in sicer na
deveto mesto, kar prikazuje slika 5.
http://ec.europa.eu/index_en.htm
21
Slika 5: Ekološko obdelovana kmetijska zemljišča v uporabi
Vir: SURS (2017).
Ekološke kmetije so v povprečju večje, lastniki pa manjši z višjo stopnjo izobrazbe. V
strukturi močno prevladujejo ţivinoreji namenjeni travniki in pašniki, zadnja leta pa se
povečujejo površine, namenjene ekološki pridelavi oljk in zelenjadnic. Z večjimi
površinami se povečujeta količina ekoloških pridelkov in število ekološko vzrejenih
ţivali (Urad za makroekonomske analize in razvoj, v nadaljevanju UMAR, 2018).
Slika 6 prikazuje število ekoloških kmetij in površin v Sloveniji v obdobju 2006–2016.
V Sloveniji imamo ugodne pogoje za ekološko kmetovanje. Število kmetov, ki se
odločijo za ta način kmetovanja, pa iz leta v leto narašča. V letu 1998 je bilo v kontrolo
vključenih 41 kmetij, deset let kasneje pa 2.067 ekoloških kmetij. Leta 2015 se je
število povečalo za 4,7 % vseh kmetij v Sloveniji, kar predstavlja 3.417 kmetijskih
gospodarstev s pribliţno 42.188 kmetijskimi zemljišči. Tega leta je imelo certifikat
skupaj 2.699 kmetij, s katerim so si pridobile pravico do označevanja pridelkov oziroma
ţivil z uradno označbo »ekološki«. V Sloveniji se še vedno kaţe potreba po večji
količini pridelkov, potrebujemo pa tudi organizirano nastopanje na trţišču in
ozaveščanje potrošnikov z raznimi načini v medijih. Prevladuje ekološka ţivinoreja,
povečati pa bi morali ekološko kmetovanje v sveţih vrtninah, sadju in pridelavi mlečnih
izdelkov, saj po tem potrošniki največ povprašujejo (MKGP, 2017).
Slika 6: Število ekoloških kmetij in površina zemljišč po letih v Sloveniji
Vir: MKGP (2017).
22
20. novembra 2017 so se v okviru Posebnega odbora za kmetijstvo zbrale drţave
članice, ki so potrdile dogovor o prenovi obstoječih pravil EU o ekološki pridelavi in
označevanju ekoloških pridelkov. Svet bo dogovor lahko sprejel v prvi obravnavi pod
pogojem, da bo Parlament na Plenarnem zasedanju sprejel kompromisno besedilo, ki ga
je potrdil Posebni odbor za kmetijstvo. Nova uredba naj bi začela veljati in se
uporabljati 1. januarja 2021.
Nova uredba bo vsebovala sodobnejša in enotnejša pravila, ki bodo veljala za vso EU.
Pripomogla naj bi k trajnostnemu razvoju, poleg tega pa naj bi zagotavljala pošteno
konkurenco za kmete in izvajalce dejavnosti, preprečevala nepoštene prakse in goljufije
ter prispevala k večjemu zaupanju potrošnikov v ekološke pridelke (European
commission, brez datuma).
3.4 Primeri ekološke kmetije in ekološki kmečki turizem v Evropi in Sloveniji
V Evropi in Sloveniji se skozi leta povečuje rast ekoloških kmetij, saj kmetovalci vidijo
v ekološkem kmetovanju priloţnost za uspeh in rast. V nadaljevanju sta predstavljeni
naključno izbrani ekološki kmetiji v Sloveniji in Evropi, ki ponujata gostom udobje in
aktivnosti na njihovi kmetiji.
Ekološka kmetija Mikl se nahaja v Meţiški dolini ob meji z Avstrijo na nadmorski
višini 800 metrov. Sodi v ekološko turistično kmetijo, ki je druţinam z otroki prijazna.
Obiskovalcem nudijo udobje in aktivnosti, ki so najbolj tradicionalne za kmetijo. Na
kmetiji se še posebno posvečajo najmlajšim obiskovalcem kmetije. Z veseljem gredo po
zajtrku nakrmiti pujse, zajce, konja, kokoši, pobrati jajca in spustiti krave na pašo. Prav
tako so veseli pomoči v času sezonskih del, pri sajenju zelenjave, košnji, ţetvi,
pobiranju jabolk in podobnih opravilih. Če obiskovalce zanima peka kruha in priprava
hrane, lahko pomagajo v kuhinji in na koncu jed poizkusijo. Pokaţejo, kako očistiti
konja, ga pripraviti na jeţo, potem pa obiskovalcem ponudijo krog ali dva. Imajo igrišče
za najmlajše, kjer lahko igrajo nogomet, odbojko, namizni tenis in ostale igre z ţogo.
Igrišče je opremljeno s toboganom, gugalnicami in peskovnikom. Poleti lahko ribarijo v
ribniku pri hiši, pozimi pa se sankajo na bliţnjem hribu ali se odpravijo na smučišči
Peca in Kope (Eko kmetija, brez datuma).
Eko kmečki turizem Feistererhof se nahaja v regiji Styria, natančneje v Dachsteinu.
Svojim obiskovalcem nudijo nepozabne počitnice na ekološki kmetiji. Največjo
pozornost posvečajo najmlajšim. Imajo veliko domačih ţivali, hrana, ki se pripravlja v
kuhinji, pa je 100-odstotno ekološko pridelana in domača. Na kmetiji se ravnajo
druţbeno odgovorno in imajo okolju prijazno ravnanje z odpadki. Imajo okoli 100 ţivali
(krave, prašiče, race, ovce, konje, osle, mačke, zajce, psa in ostale), zato je to odličen
kraj za vse ljubitelje narave in ţivali. Na kmetiji lahko spoznate zaposlene, ki vam z
veseljem predstavijo ţivali in delo na kmetiji. Na voljo je tudi varstvo otrok od četrtega
leta starosti. Starši se lahko v tem času odklopijo in sprostijo v hotelu ali pa obiščejo
23
bliţnji vrh, pozimi pa smučišče. Organizirani so programi za otroke od 12. leta starosti,
kot so pohodništvo, plezanje, lokostrelstvo, smučanje, jahanje in drugo (Eco farm, brez
datuma).
3.5 Primeri študij vpliva kmetijske politike na ekološko kmetovanje
Prvi akcijski načrt EU za ekološko predelavo hrane se je pričel leta 2004, ko so bile
pozvane drţave članice, naj sprejmejo ukrepe za podporo ekološkega kmetijstva.
Leta 2011 je komisija naročila študijo o ukrepih ekološkega kmetovanja, katero je
izvedel Inštitut Johann Heinrich von Thünen – Inštitut za ekonomijo kmetij, z naslovom
Uporaba in učinkovitost ukrepov javne podpore za ekološko kmetovanje. Študija je
zajemala podporne ukrepe v vseh drţavah EU, proučili so razmerje med političnimi
ukrepi, strategijami in samim razvojem ekološkega kmetovanja, ki je temeljil na
primerih šestih drţav. Študijo je v celoti financirala Evropska komisija.
Proučili so:
ukrepe v nacionalnih in regionalnih programih razvoja podeţelja,
neposredna izplačila v okviru prvega stebra skupne kmetijske politike,
pomoč organizacijam proizvajalcem sadja in zelenjave in
nacionalne podpore na regionalni ravni.
Eden glavnih zaključkov pri študiji je bil, da ima vlada ključno vlogo pri ekološkem
kmetovanju. Učinkovitost ukrepov politike v posamezni drţavi je odvisna od velikosti
sektorja in stopnje razvoja, ki ga ţeli doseči. Bolje je, da cilja na širše strateške cilje in
neposredno zadovoljuje potrebe sektorja. Študija ponuja koristne vpoglede, ki pomagajo
drţavam EU pri oblikovanju njihovih prihodnjih programov za razvoj podeţelja
(Heinrich von Thűnen, 2012).
Komisija se je nato v letih 2012 in 2013 posvetovala s strokovnjaki, kako bi ekološkim
pridelovalcem hrane pomagali pri izpolnjevanju izziva. Sprejeli so načrt o prihodnosti
ekološke pridelave hrane v EU. Načrt je zajemal točke o ozaveščanju in spodbudi
kmetov o razvoju ekološkega kmetovanja, spodbujal pa je tudi potrošnike o uporabi
ekološke hrane (European commission, brez datuma).
Splošni cilji Uredbe Sveta št. 834/2007RS:
zagotoviti podlago za trajnostni razvoj ekološke pridelave ob zagotavljanju
učinkovitega delovanja notranjega trga;
zagotavljanje poštene konkurence;
zagotavljanje zaupanja potrošnikov in varstva interesov potrošnikov;
varstvo okolja in zdravja rastlin in ţivali.
24
V študiji, ki so jo leta 2016 naredili v Luksemburgu, so ekološko kmetovanje opredelili
kot ključni element trajnostnega upravljanja evropskega naravnega bogastva zemeljskih
virov. Glavni cilj evropske politike je spodbujanje kmetov k ekološkemu kmetovanju in
zagotavljanje ekološko pridelane hrane. V zadnjih desetih letih se je povpraševanje po
ekološki hrani povečalo za dvakrat več, kot je ekoloških kmetij v EU. Postavlja se
vprašanje, ali lahko kmetje izkoristijo potencial na trgu in koliko dodane vrednosti v
oskrbovalni verigi jim pripada. V študiji so si zastavili tri vprašanja (European
Commission, 2016a):
koliko dodane vrednosti ustvarja ekološka veriga oskrbe s hrano ter primerjava s
konvencionalnim kmetijstvom;
kako se dodana vrednost razdeli med udeleţence na trgu in koliko dobi kmetovalec;
kateri dejavniki vplivajo na porazdelitev dodane vrednosti za vsakega udeleţenca v
dobavni verigi.
Poglobljena analiza porazdelitve dodane vrednosti je bila opravljena v 18 verigah
dobavne verige v devetih drţavah.
Študija, ki so jo naredili, kaţe, da ekološki kmetje prejmejo višje cene od običajnih
kmetov, vendar deleţ ekoloških kmetov v dobavni verigi ostaja še vedno sorazmerno
nizek. Majhen obseg proizvodnje in omejeno število operaterjev, ki so pripravljeni
vlagati v posebne objekte, namenjene ekološki pridelavi, še vedno predstavljata velike
ovire za razvoj ekološkega trga v večini drţav. Vendar pa obstaja nekaj izjem, kjer
nekateri ţe uporabljajo trţne priloţnosti (European Commission, 2016a).
Pomembno vlogo na trgu igra moč potrošnikov. Med drţavami obstajajo razlike pri
ustvarjanju dodane vrednosti in pri porazdelitvi vzdolţ verige. Te razlike so posledica
strukture različnih dobavnih verig in razpoloţljivosti ekoloških pridelkov na trgu. Iz
študije je jasno, da obstajajo strategije in modeli za pravičnejšo porazdelitev dodane
vrednosti v ekološki obliki dobavne verige, vendar jih je treba prilagoditi posameznemu
trgu. Da bi to laţje nadzirali, bi potrebovali ključne podatke trga (European
Commission, 2016a).
Rezultati kaţejo, da se ekološke dobavne verige v strukturi ne razlikujejo bistveno od
konvencionalnih dobavnih verig v številnih drţavah. V nasprotju z literaturo, ki
predstavlja ekološko oskrbo verige kot alternativo glavnemu sistemu, trţni podatki
kaţejo, da v mnogih evropskih drţavah med 40 in 90 % ekološke hrane prodajajo v
splošnem v maloprodaji. Zato ni presenečenje, da so tipične dobavne verige, analizirane
v okviru te študije, večinoma integrirane v sistem glavne prehranske verige, razen v
ekoloških dobavnih verigah v Estoniji in Franciji, Španiji in Italiji (European
Commission, 2016a).
25
4 RAZVOJ KMETIJ V SMERI EKO TURIZMA
Inštitut za trajnostni razvoj Slovenije se je začel aktivno ukvarjati z ekološkim
turizmom v letu 1998, ko so prevzeli koordinacijo Evropskega centra za turizem na
ekoloških kmetijah (v nadaljevanju ECEAT). Prvi koordinator je bil Goran Šoster. Do
leta 1998 v Sloveniji še ni bilo certificiranih eko ţivil, so pa bile ponujene individualno
preverjene kmetije, ki so ustrezale osnovnim merilom ECEAT. V letih 2000 in 2001 je
Slovenija sodelovala v mednarodnem projektu Eko Agro Turizem, kjer je raziskala
potrebe po usposabljanju za eko turizem na kmetijah. Razvila je zasnovo za
izobraţevanje o trajnostnem turizmu na ekoloških kmetijah (Inštitut za trajnostni razvoj,
2018).
Zaradi pozitivnih učinkov in razvojnih moţnosti, ki jih eko turizem nudi druţbenemu,
okoljskemu in ekonomskemu razvoju turistično ţe razvitih, posebej pa nerazvitih
področij celotnega sveta, so se Zdruţeni narodi (ZN) in njihova komisija za sonaravni
razvoj odločili, da leto 2002 proglasijo za Mednarodno leto eko turizma.
Najpomembnejši dogodek obeleţevanja Mednarodnega leta eko turizmu je bila
Svetovna konferenca o eko turizmu v Quebecu v Kanadi maja 2002. Takrat so
oblikovali quebeško deklaracijo o eko turizmu, kot sklop zaključkov in priporočil za
načrtovanje in razvoj eko turističnih aktivnosti, s ciljem trajnega, globalnega,
sonaravnega in gospodarskega razvoja. Zaključek o trajnostnem razvoju pa je bil nato
predstavljen v septembru 2002 v Johannesburgu v Juţni Afriki (Roţič, Krek, Boţičnik
& Drole, 2003).
Odgovorna turistična in gospodarska politika, spodbujanje okolju prijaznega prometa,
povečanje ozaveščenosti proizvajalcev turističnih proizvodov in ozaveščenost turistov
ter boljše upravljanje z naravnimi viri so ena izmed ključnih področij, ki jih obravnava
quebeška deklaracija (Roţič, Krek, Boţičnik & Drole, 2003). Leta 2003 je Slovenija
dobila v okviru projekta finančno podporo Evropske komisije in organizirala specifično
usposabljanje bodočih ekoloških kmetov (Inštitut za trajnostni razvoj, 2018).
4.1 Eko turizem in prosti čas
Mednarodna zveza za eko turizem »The International Ecotourism Society« opredeljuje
eko turizem kot potovanja v naravna območja oziroma obliko turizma, ki odgovorno
varuje naravo. Obiskovalci se v neokrnjeni naravi ravnajo odgovorno in vanjo ne
posegajo. Prioriteta eko turizma je kvaliteta in ne kvantiteta. Eko turizem krepi
gospodarski razvoj lokalnih skupnosti, spoštuje različne kulture in človekove pravice.
Pomemben del eko turizma je ohranjanje biološke in kulturne raznovrstnosti skozi
zaščito ekosistemov in zagotavljanje ter ohranjanje delovnih mest. Trenutno je eko
turizem najpomembnejša gospodarska panoga na Antarktiki, Madagaskarju, Ekvadorju
in Kostariki (The International Ecotourism Society, brez datuma).
26
V eko turizmu je treba spoštovati nekatera osnovna načela (The International
Ecotourism Society, brez datuma):
s svojo dejavnostjo ne sme posegati v naravo in kulturo;
graditi mora odgovoren odnos do narave in kulture;
zagotavljati mora finančne koristi za lokalno prebivalstvo;
zagotavljanje dobrih izkušenj obiskovalcev in gostiteljev;
povečanje občutljivosti gostiteljev s politično, okoljsko in druţbeno klimo drţave, v
kateri se nahaja;
delovanje turizma z majhnim vplivom na naravo, varčevanje z energijo in vodo.
V Nemčiji so v okviru eko turizma odprli projekt Razvoj celovite povezave kolesarske
mreţe na celotnem območju Nemčije z oblikovanjem enotnih marketinških orodij
kolesarskega turizma. V projekt so vključeni kolesarski klubi, turistično zdruţenje in
nemško zvezno ministrstvo za ekonomijo in tehnologijo. Glavni namen projekta je
promocija in pospeševanje razvoja kolesarskega turizma skozi oblikovanje kolesarske
mreţe. Projekt je ţe uspešno povezal obstoječe kolesarske poti po Nemčiji z nekaterimi
preostalimi evropskimi potmi (Roţič, Krek, Boţičnik & Drole, 2003).
Eko turizem se kot kultura obnašanja, ravnanja, gospodarjenja, načrtovanja in
nadziranja turističnih aktivnosti v številnih naravnih in grajenih okoljih v zadnjih
desetletjih hitro širi. Vse bolj pridobiva na pomenu in v povezavi s preţivljanjem
prostega časa ljudi.
Prosti čas je pomemben za vsakega posameznika, saj smo takrat razbremenjeni vseh
naporov, ki jih doţivljamo v sluţbi ali šoli. Je čas, ki ga ne doţivljamo kot obveznost,
ampak si sami organiziramo, kako ga bomo preţiveli. Lahko ga preţivimo s prijatelji in
znanci, kar nam pomaga pri socializaciji. Lahko pa izberemo dejavnosti, kjer bomo
aktivni, ali dejavnost, s katero bomo nadgradili svoja znanja in spretnosti. Prosti čas
omogoča oblikovanje osebnosti in značaja, prav tako pa kakovostno preţivljanje
prostega časa pozitivno vpliva na zdravje, telesni in psihični razvoj. Ţivljenje postaja
stresno na vsakem koraku. Prosti čas nam pomaga, da se sprostimo in pozabimo na vse
teţave in tegobe, ki nas spremljajo. V različnih dejavnostih, ki si jih posameznik sam
izbere, pa se lahko razvija in osebno raste ter razvija dobre odnose z drugimi ljudmi
(Kristančič, 2007, str. 42–72).
Kuhar (2007, str. 453–472) meni, da odrasli zaposleni ljudje prosti čas uporabljajo za
lastno regeneracijo, razreševanje konfliktnih situacij ter druţenje in vzdrţevanje
socialnih mreţ. To drţi tudi za mlade, saj so zaradi različnih pritiskov v šoli vse bolj
obremenjeni. Zaradi vse večjih zahtev v sluţbi in šoli je prostega časa ob večerih in
vikendih vse manj. Prosti čas je pomemben za mlade, saj v tem času odkrivajo in
razvijaj