Mag. Slobodan RAKOČEVIČ SMISELNA UPORABA ZUP V

MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO DIREKTORAT ZA ORGANIZACIJO IN KADRE

UPRAVNA AKADEMIJA

Mag. Slobodan RAKOČEVIČ

SMISELNA UPORABA ZUP V PREKRŠKOVNEM POSTOPKU

(HITRI POSTOPEK)

Učno gradivo za udeležence usposabljanja za vodenje in odločanje v hitrem postopku

Gradivo je izdelano za izvedbo seminarja na Upravni akademiji. Vse pravice pridržane. Kopiranje in razmnoževanje v kakršni koli obliki ni dovoljeno brez predhodnega pisnega soglasja Upravne akademije.


UPRAVNA AKADEMIJA

2

KAZALO

KAZALO .............................................................................................................................. 2

1 UVOD ................................................................................................................................ 2

2 PRISTOJNOST ORGANOV.............................................................................................. 5

3 IZLOČITEV URADNE OSEBE .......................................................................................... 8

4 ZASTOPANJE................................................................................................................... 9

5 ROKI IN NAROKI ............................................................................................................ 11

6 JEZIK V POSTOPKU ...................................................................................................... 12

7 VLOGE,VABILA, ZAPISNIKI, PREGLEDOVANJE IN PREPISOVANJE SPISOV ........ 12

8 VROČANJE..................................................................................................................... 17

9 ODLOČBA....................................................................................................................... 20

1 UVOD


UPRAVNA AKADEMIJA

3

Prvi odstavek 58. člena Zakona o prekrških določa da se, če v zakonu ni

drugače določeno, v hitrem postopku glede pristojnosti, zastopanja, jezika v

postopku, vlog, vabil, zapisnikov, odločb, pregledovanja in prepisovanja spisov,

rokov in narokov, vročanja in izločitve uradnih oseb smiselno uporabljajo določila

Zakona o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP).

Za določitev pristojnosti prekrškovnih organov in spore o pristojnosti med

prekrškovnimi organi se uporabljajo določbe ZUP ( 1. odstavek 49. člena Zakona o

prekrških).

Če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, se

mu plačilni nalog vroči po določbah ZUP ( 5. odstavek 57. člena Zakona o

prekrških).

To so določbe Zakona o prekrških /ZP-1/(Ur. l. RS, št. 7/03 in 86/04; ), ki v

postopkovnem smislu prekrškovne organe napotujejo na določbe ZUP in jim v

določenih vprašanjih postopka nalagajo bodisi neposredno uporabo ZUP, v

določenih pa smiselno uporabo določil ZUP.

O tem, kaj pomeni neposredna uporaba ZUP, ne more biti dvoma – določila

ZUP veljajo tako, kot če bi bila vsebovana v ZP-1; več zadrege in težav lahko

prinese razumevanje pojma smiselna uporaba ZUP.

Poleg smiselne uporabe je možna tudi njegova subsidiarna uporaba. ZUP

pozna obe vrsti uporabe njegovih določil: subsidiarno in smiselno. ZUP vsebuje

pravila upravnega postopka, ki vejajo za vsa področja, ne glede na morebitne

posebnosti posameznih področij. Vendar pa specifičnosti posameznega področja

poggosto zahtevajo drugačno ureditev posameznih vprašanj postopka. To

pomeni, da lahko poleg pravil ZUP na določenem področjuobstajajo tudi pravila, ki

posamezna vprašanja postopka urejajo drugače kot ZUP. Običajno gre za manjše

ostope od ureditve, ki je določena z ZUP. Subsidiarna uporaba določil ZUP

pomeni, da če je na določenem področju določena institucija postopka urejena

drugače kot v ZUP velja ta ureditev. Organ, ki vodi postopek, ravna glede tako

urejeni vprašanj po posebnem postopku, v vseh ostalih pa postopa po ZUP. Tako

na posameznih področjih postopkovna pravila, ki so vsebovana v posebnih

predpisih, glede posameznih vprašanj spreminjajo pravila ZUP. Primarno se

uporabljajo določila, ki jih predpisuje poseben postopek, subsidiarno pa pravila


UPRAVNA AKADEMIJA

4

ZUP. Če obstaja posebna ureditev, velja ta ureditev in ureditev, ki je določena v

ZUP. To imenujemo subsidiarna uporaba ZUP. Vendar pa se morajo določila

ZUP v vseh ostalih vprašanjih, torej tam, kjer ni posebnih določb v področnih

predpisih, uporabljati neposredno, dosledno in v celoti.

V resnici se smiselna uporaba ZUP ne razlikuje kaj dosti od njegove

subsidiarne uporabe. Smiselna uporaba ZUP je kar pogosta, saj je predpisana že v

ZUP tudi za ravnanje v vseh tistih javnopravnih stvareh, pri katerih se tako ali

drugače posega v pravice posameznika ali pravnih oseb, čeprav ne gre za upravne

zadeve. To pomeni, da se ZUP sicer smiselno, a obvezno uporablja na številnih in

zelo različnih področjih, in sicer na vseh tistih, na katerih ni in kolikor ni s

posameznimi področnimi zakoni predpisan poseben postopek.

ZP-1 v uvodu citiranih členih uveljavlja smiselno uporabo ZUP v določenih

vprašanjih, v nekaterih vprašanjih pa tudi neposredno. Ta vprašanja v ZP-1 sploh

niso urejena ali pa niso urejena v celoti, zaradi zagotovitve procesnega varstva in

procesnega reda pa morajo biti. Takšna rešitev ZP-1 je zato racionalna in

razumljiva, saj so v ZUP ta vprašanja urejena ustrezno tudi za hitri prekrškovni

postopek.

Smiselna uporaba ZUP v teh vprašanjih seveda ne pomeni diskrecijske

pravice tistega, ki vodi postopek, da zadevne določbe ZUP uporablja samo, če se

mu zdi to smotrno, sicer pa ravna po svoji presoji. Smiselna uporaba določb ZUP e

pomeni dosledno uporabo določb ZUP vendar na prilagojen način, to je na način,

ki je v največji meri prilagojen posebnostim posameznega področja, na katerem se

uporablja. Uporaba ustreznih določb ZUP je v hitrem prekrškovnem postopku

obvezna, vendar samo tedaj, kadar je to zaradi posebnosti prekrškovnega

postopka mogoče in v obsegu, ki zaradi teh posebnosti prihaja v poštev. Tako se

bodo npr. za izločitev uradne osebe v celoti uporabljali razlogi in postopek, ki jih

glede tega določa ZUP. Kdo konkretno odloča o izločitvi uradne osebe, ki vodi

prekrškovni postopek, pa bo odvisno od tega, za kateri prekrškovni organ gre in

katera uradna oseba tega organa je pooblaščena za to.

Glede na to, da bodo hitri postopek o prekrških vodili vsi tisti upravni in drugi

državni organi ter nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem

zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in pooblaščeni občinski organi

(2. odstavek 45. člena ZP-1), je seveda nemogoče za vse te organe vnaprej in za


UPRAVNA AKADEMIJA

5

vsa vprašanja, ki so glede hitrega prekrškovnega postopka urejena z določili ZUP,

natančno določiti, kdaj in v kakšnem obsegu prihaja njihova uporaba v poštev. V

vsakem primeru pa morajo uradne osebe teh organov temeljito poznati in razumeti

ZUP.

Med subsidiarno in smiselno uporabo določil ZUP torej ni večjih ali bistvenih

razlik. Gre za določila, ki jih je treba upoštevati v vsakem primeru; pri subsidiarni

uporabi dosledno in brez modifikacij, pri smiselni uporabi pa dosledno, a z

določenimi prilagoditvami, ki pa ne spreminjajo intencije ustreznih določb ZUP.

Smiselna uporaba teh določil pomeni predvsem to, da jih je treba tam, kjer to

zaradi posebnosti področja ni mogoče “dobesedno“, upoštevati bodisi samo v

določenem obsegu ali pa prilagodjeno posebnostim na posameznem področju.

Razlika med subsidiarno in smiselno uporabo določb ZUP je po ZP-1 še bolj

zabrisana tudi zato, ker je ZP-1 smiselno uporabo ZUP omejil na podoben način,

kot to sicer velja za subsidiarno uporabo. V cit. 58. členu namreč določa, da se

ZUP v hitrem postopku smiselno uporablja v navedenih vprašanjih le, če v ZP-1 ali

kakšnem drugem zakonu ni drugače določeno.

2 PRISTOJNOST ORGANOV

(II. poglavje ZUP) STVARNA IN KRAJEVNA PRISTOJNOST

Pristojnost organa pomeni pooblastilo določenega organa, da opravlja

naloge, zaradi katerih je ustanovljen. To je pravica in dolžnost organa. To

pooblastilo je dano organu s predpisi in je obvezno za vse udeležence v postopku.

Pristojnost v tem postopku ne more biti predmet dogovora med udeleženci v

postopku in tudi ni stvar organa, ki vodi postopek. Vprašanje pristojnosti je sicer v

vsakem postopku pomembno procesno vprašanje, od katerega je odvisna

zakonitost celotnega postopka in sprejete odločitve.

Vsak organ mora med postopkom ves čas paziti na svojo pristojnost.

Pristojnost pomeni, da ima pravico in dolžnost odločanja o konkretni zadevi samo

en , s predpisi točno določen organ. Pristojnost organov je stvarna in krajevna.


UPRAVNA AKADEMIJA

6

Stvarna pristojnost je pristojnost v materialnem, vsebinskem smislu, ki kaže

na določeno delovno področje ali težo oziroma pomen določene zadeve in je

določena s predpisi. Za odločanje po ZUP so npr. v zadevah iz državne pristojnosti

na prvi stopnji stvarno pristojne upravne enote, če zakon ne določa drugače; za

odločanje o zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne skupnosti pa uprava

samoupravne skupnosti (predpostavljena stvarna pristojnost). Zakon pa lahko

določi, da je na prvi stopnji pristojno tudi ministrstvo in če je v takšnem primeru v

ministrstvu za določeno področje organiziran organ v sestavi za to področje, potem

na prvi stopnji vodi postopek in odloča ta organ.

Krajevna pristojnost je teritorialna pristojnost in pomeni, da je v državi izmed

vseh stvarno pristojnih organov za vodenje in odločanje v postopku pristojen samo

en konkretno določen organ (izključna pristojnost).

V ZUP so pravila za določitev krajevne pristojnosti dovolj podrobno določena

in so odvisna od konkretne zadeve, v prekrškovnem postopku torej od storjenega

prekrška. O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi po ZP-1 so upravni in drugi državni organi, nosilci javnih

pooblastil pa tudi organi samoupravnih lokalnih skupnosti; tako se krajevna

pristojnost teh organov določa po ZUP po stalnem prebivališču stranke ali v

zadevah, ki se nanašajo na poklicno dejavnost posameznikov, ki se opravlja v

določenem kraju po kraju, kjer se dejavnost opravlja ali če se zadeva tiče

nepremičnine po kraju, kjer nepremičnina leži, ali po kraju, kjer je nastal povod za

postopek. Zanimivo je, da ZP-1 določa, da se določila ZUP glede določitve

pristojnosti prekrškovnih organov in glede sporov o pristojnosti uporabljajo

neposredno in ne samo smiselno. Navedeno pa glede na dejstvo, da se velika

večina postopkov o prekrških začne po uradni dolžnosti (50. člen ZP-1) pomeni, da

se bo krajevna pristojnost določala glede na sedež organa oziroma enote, ki bo

postopek začel.

Spor o pristojnosti je lahko pozitiven ali negativen, tiče pa se lahko stvarne ali

krajevne pristojnosti. Pozitiven spor je v primeru, ko si dva (ali več) organa lastita

pristojnost za odločanje o isti zadevi (istem prekršku), negativen pa če noben

organ noče vzeti zadeve (prekrška) v postopek. O sporu o pristojnosti odloča


UPRAVNA AKADEMIJA

7

pristojni organ. ZUP ima podrobne določbe, kateri organ je pristojen za odločanje o

kompetenčnih sporih (sporih o pristojnosti) v konkretnih primerih. Te določbe se

neposredno uporabljajo tudi glede sporov o pristojnosti med prekrškovnimi organi .

Ta pristojnost je odvisna od položaja in vrste organov, ki so v sporu. Na splošno

velja, da odloča organ, ki je v nekem smislu nadrejen oziroma pristojen za nadzor

nad delom obeh (ali vseh) organov v sporu.

V vseh drugih vprašanjih v zvezi s pristojnostjo organov naj bi se ZUP

smiselno uporabljal. V prekrškovnem postopku bodo za to uporabo prišle v poštev

predvsem določbe v zvezi s prepovedjo prevzema in prenosa pristojnosti, steka

pristojnosti, ustalitve pristojnosti, pravne pomoči in prostorske omejitve pristojnosti.

Glede pristojnosti je pomembno tudi določilo ZUP, ki omogoča ustalitev

pristojnosti, kar pomeni, da tisti organ, ki je kot krajevno pristojen (seveda mora biti

tudi stvarno pristojen) začel postopek, ostane pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo

med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ.

Enako velja tudi, če se z zakonom spremeni stvarna pristojnost, razen če zakon ne

določi drugače.

Prevzem pristojnosti pomeni pravico drugega organa, da na podlagi

posebnega pooblastila prevzame posamezno zadevo iz pristojnosti določenega

organa, prenos pristojnosti pa, da organ prenese svojo pristojnost na drug organ.

Prevzem in prenos pristojnosti sta po ZUP praviloma prepovedana, dovoljena sta

samo izjemoma, če zakon tako določa in če so zato izpolnjeni v zakonu predpisani

pogoji zato.

Stek pristojnosti nastane, če bi bila po kriterijih, določenih v ZUP za isto

zadevo hkrati krajevno pristojna dva ali več stvarno pristojnih organov. V tem

primeru je pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek, lahko pa se ti organi med

seboj tudi sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek.

Prostorska omejitev pristojnosti pomeni, da lahko organ opravlja uradna

dejanja samo na svojem območju, to je na teritoriju, za katerega je ustanovljen.

Uradno dejanje lahko organ opravi izven svojega območja samo v primeru, če bi

bilo s tem dejanjem nevarno odlašati, vendar mora o tem takoj obvestiti organ, ki je

pristojen za tisto območje. Za posamezna dejanja v postopku, ki jih želi pristojni

organ opraviti izven svojega območja mora zato zaprositi organ, ki je pristojen za

območje na katerem je treba dejanje opraviti. To se imenuje pravna pomoč.


UPRAVNA AKADEMIJA

8

Državni organi so dolžni dajati drug drugemu pravno pomoč, enako velja za org

ane samoupravnih lokalnih skupnosti.

3 IZLOČITEV URADNE OSEBE

(II. poglavje ZUP ) IZLOČITEV

Pooblastilo za vodenje in odločanje v postopku ima stvarno in krajevno

pristojen organ. Vendar pa je jasno, da lahko vodi postopek in odloča v postopku

samo fizična oseba, ki pa mora biti za to tudi na predpisan način pooblaščena.

Oseba, ki je za to v skladu z zakonom pooblaščena in opravlja dejanja ter odloča v

postopku v imenu organa, je uradna oseba, pooblaščena za postopek in odločanje.

Pooblastilo lahko dobi samo oseba, ki je zaposlena pri organu in izpolnjuje zato v

zakonu določene pogoje.

V vsakem pravnem postopku je nujno zagotoviti nepristranskost pri vodenju

postopka in pri odločanju. To terja vrsta ustavnih načel, kot so: načelo zakonitosti,

enakega pravnega varstva in enakosti pred zakonom itd. Razumljivo je, da

postopka v konkretni zadevi ne more voditi in v njem odločati uradna oseba, ki je v

takšnem razmerju do drugih udeležencev v postopku ali do zadeve (prekrška), ki bi

lahko pomenila dvom o njeni nepristranskosti. Takšna uradna oseba ne sme

opravljati dejanj v postopku in ne sme v postopku odločati, zato se mora takoj ko

izve za takšno okoliščino iz postopka izločiti.

ZUP natančno določa razloge, zaradi katerih se mora predstojnik organa ali

pooblaščena uradna oseba izločiti in postopek pri izločitvi. Ti razlogi, kakor tudi

sam postopek izločitve, so v celoti uporabni tudi v prekrškovnem postopku.

Pooblaščena uradna oseba organa se mora izločiti, če je sama udeleženec v

postopku (stranka, priča, izvedenec, pooblaščenec, zakonit zastopnik itd.) ali če je

stranka v postopku z njo v krvnem sorodstvu v ravni ali stranski vrsti do vštetega

četrtega kolena, ali če je z njo v zakonski zvezi ali svaštvu do vštetega drugega

kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v

izvenzakonski skupnosti, če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke,


UPRAVNA AKADEMIJA

9

njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pa tudi, če je bila udeležena v

postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Izločitev v teh primerih je

obvezna. Ti razlogi so takšne narave, da že sam njihov obstoj, ne glede na

morebitno in nesporno siceršnjo nepristranost uradne osebe, ne dovoljuje njenega

kakršnega koli sodelovanja v postopku. Uradna oseba mora takoj, ko zve za obstoj

kakšnega od navedenih razlogov, prenehati z nadaljnjim delom v zadevi in to

sporočiti organu oziroma osebi, ki je pristojna, da o tem odloči.

Izločitev pooblaščene uradne osebe lahko zahteva tudi stranka, ki je v

postopku, in sicer iz enakih razlogov, ki smo jih navedli, lahko pa tudi iz razlogov, ki

ji vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe. O takšni zahtevi stranke odloči

pristojni organ oz. oseba s sklepom.

4 ZASTOPANJE

(III. poglavje ZUP) – STRANKA IN NJENO ZASTOPANJE

ZUP ureja različne vrste zastopstva stranke, ki jih je treba smiselno uporabiti

tudi v hitrem prekrškovnem postopku. To so: zakoniti zastopnik, začasni zastopnik,

pooblaščenec in skupni predstavnik.

Zakoniti zastopnik je oseba, ki v upravnem postopku zastopa stranko, ki

nima procesne sposobnosti. V prekrškovnem postopku bo moral imeti zakonitega

zastopnika npr. kršitelj ali oškodovanec, ki nima takšne sposobnosti. Procesna

sposobnost pomeni sposobnost samostojno opravljati dejanja v postopku.

Procesno sposobnost ima oseba, ki je poslovno popolnoma sposobna. Popolno

poslovno pristojnost ima fizična oseba, ki je polnoletna in razsodna. (mladoletna

oseba je lahko delno poslovna sposobna in v tem obsegu je tudi procesno

sposobna), seveda pa ji je ta sposobnost iz različnih razlogov lahko omejena ali pa

tudi v celoti odvzeta.

Pravna oseba nima procesne sposobnosti, zato lahko opravlja dejanja v

postopku samo njen zakoniti zastopnik.

Zakoniti zastopnik je določen z zakonom (npr. starši mladoletnega otroka) ali

z aktom pristojnega organa na podlagi zakona (npr. z odločbo o postavitvi skrbnika

poslovno nesposobni osebi).


UPRAVNA AKADEMIJA

10

Zakoniti zastopnik opravlja vsa procesna dejanja v imenu stranke. Zakoniti

zastopniki se morajo na zahtevo organa izkazati z ustreznim dokumentom, npr.

starši z osebnim identifikacijskim dokumentom, skrbnik z ustrezno odločbo o

postavitvi.

Začasni zastopnik je oseba, ki jo postavi organ, ki vodi postopek, če

procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali če je treba zaradi

nujnih razlogov opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je

neznano in nima pooblaščenca. Organ postavi začasnega zastopnika samo v

primeru, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti

postopek. Organ postavi začasnega zastopnika tudi, kadar si koristi stranke in

njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo in v primeru, ko imata stranki z

nasprotnim interesom istega zakonitega zastopnika (npr. kršitelj in oškodovanec).

Prav tako postavi organ začasnega zastopnika stranki, ki ni fizična oseba in

nima zakonitega zastopnika, predstavnika ali pooblaščenca.

Pooblaščenca moramo ločiti od zakonitega zastopnika. Pooblaščenca lahko

postavi procesno sposobna stranka ali zakoniti zastopnik procesno nesposobne

stranke. Pooblaščenec zastopa stranko in opravlja v njenem imenu in za njen

račun vsa procesna dejanja, za katera ga stranka pooblasti ali za čas za katerega

ga pooblasti. Pravni naslov tega zastopanja je pooblastilo (pri zakonitem

zastopniku je podlaga zakon ali odločba pristojnega organa). Pooblastilo je lahko

dano samo za določena dejanja v postopku ali pa za ves postopek. Ker gre za

pooblastilno razmerje, lahko pooblastitelj v vsakem trenutku prekliče dano

pooblastilo, pooblaščenec pa se lahko pooblastilu ob vsakem času odpove razen

med dejanjem v postopku.

Stranka, ki stalno živi v tujini, mora imeti pooblaščenca, če iz kakršnih koli

razlogov ne more osebno sodelovati v postopku.

Pooblastilo se da pisno ali ustno na zapisnik.

Pooblaščenec je lahko vsak,ki je poslovno popolnoma sposoben. Največkrat

je pooblastilo za zastopanje dano odvetniku, ki je praviloma strokovno najbolj

usposobljen za opravljanje dejanj v postopku. Pri drugih pooblaščencih je njihova

strokovna usposobljenost lahko vprašljiva, zato je organ, ki vodi postopek, dolžan

če to ugotovi, na to opozoriti stranko.


UPRAVNA AKADEMIJA

11

5 ROKI IN NAROKI

(VII. poglavje ZUP )

Praktično so vse določbe ZUP, ki se tičejo rokov in narokov neposredno

uporabne tudi v hitrem prekrškovnem postopku. To so predvsem določbe o poteku,

določanju in štetju rokov ter o posledicah zamude rokov glede na naravo in vrsto

roka.

Rok je določeno časovno obdobje, v katerem je treba opraviti določeno

dejanje v postopku (npr. v petnajstih dneh) ali določena časovna točka, do katere

je treba opraviti določeno dejanje v postopku (npr. do 31. marca). To so procesni

roki.

Roki so zakoniti, to so tisti, ki so določeni z zakonom oz. z drugimi predpisi ali

roki, ki jih lahko določi organ, ki vodi postopek.

Nekateri roki (praviloma so to zakoniti) so prekluzivni – zamuda takšnega

roka pomeni izgubo določene pravice. Tisti, ki ni opravil določenega dejanja v

takšnem roku, tega dejanja sploh ne more več opraviti in je zato izgubil določeno

pravico. Zakoniti roki so tudi nepodaljšljivi; organ, ki vodi postopek, zakonitega roka

ne more podaljšati, rok, ki ga je določil sam, pa lahko podaljša po lastni presoji

seveda na podlagi pravočasne vloge prizadetega.

Objektivni rok je rok, ki temelji na stvarnih dejstvih in okoliščanih ter prične

teči z nastankom neke objektivne okoliščine ali dejstva (npr. z vročitvijo);

subjektivni rok pa je rok, ki je odvisen od določene osebe (npr. od trenutka ko je

stranka zvedela za neko novo dejstvo ali ko je pridobila možnost uporabe novega

dokaza pri zahtevi za obnovo postopka).

Roki tečejo neprekinjeno – tudi med prazniki in nedeljami ali dela prostimi

dnevi oz. dnevi ko organ ne dela. Izjema velja za zadnji dan, tj. dan izteka roka –

če ta pade na nedeljo ali praznik itd., se šteje za dan izteka roka prvi naslednji

delovni dan.

Roki so določeni po dnevih, mesecih ali letih. Rokov ni mogoče določiti po

urah ali tednih.


UPRAVNA AKADEMIJA

12

6 JEZIK V POSTOPKU

(IV. poglavje ZUP)

Uradni jezik v postopku je slovenski jezik. V slovenskem jeziku se vlagajo

vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja (npr.

vabila) ter se opravljajo vsa dejanja v postopku (npr. zaslišanje prič). Na območjih

občin, kjer sta poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi madžarski oziroma

italijanski jezik, se postopek vodi v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti,

če stranka to kadarkoli med postopkom to zahteva ali če vloži zahtevo za začetek

postopka v jeziku ene ali druge narodne skupnosti (npr. z vložitvijo pisnega

predloga oškodovanca). Če so v postopku udeležene tudi stranke, ki niso podale

take zahteve, se postopek vodi v slovenskem jeziku in jeziku narodnostne

skupnosti.

Pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti imajo v postopku pred

organi izven območja, na katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski

jezik, pravico uporabljati svoj jezik. Organ jim mora v tem primeru zagotoviti

tolmača na stroške organa.

Stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče

postopek (npr. tujci), ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, imajo pravico

spremljati potek postopka s pomočjo tolmača. Organ, ki vodi postopek, jih je

dolžan o tem poučiti.

7 VLOGE,VABILA, ZAPISNIKI, PREGLEDOVANJE IN PREPISOVANJE SPISOV (V. poglavje ZUP, ki nosi naslov „ OBČEVANJE ORGANOV I N STRANK“

ureja sicer nekoliko več vprašanj postopka kot izhaja iz gornjega naslova a za

hitri postopek velja obravnavati le vprašanja iz naslova tega poglavja. )


UPRAVNA AKADEMIJA

13

Vloga je skupni izraz za različne vrste občevanja strank in drugih

udeležencev postopka, kadar se ti obračajo na organ. To so različni predlogi,

zahteve, pritožbe, ugovori, prošnje itd. Različna pisanja in dokumenti (odločbe,

nalogi, sklepi, vabila ipd) , ki jih pošilja organ strankam in drugim udeležencem v

postopku niso vloge.

Vloge so lahko v pisni obliki ali ustne.

Pisna vloga je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana –

to je pisna vloga v fizični obliki. Pisna vloga je tudi vloga, ki je v elektronski obliki in

je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Vloga v

elektronski obliki se vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu

sistemu organa ali enotnemu informacijskemu sistemu za sprejem vlog, vročanje in

obveščanje.

Ustna vloga se vloži pri organu na zapisnik.

Vloga se izroči organu, ki je pristojen za sprejem. Vloga se lahko vloži vsak

delavnik med poslovnim časom, po elektronski pošti pa ves čas.

Organ, ki je pristojen za sprejem vloge (to ni v vsakem primeru tudi organ, ki

vodi in odloča v postopku, npr. o pritožbi praviloma odloča drugostopenjski organ,

pritožba pa se izroči organu, ki je izdal sporno odločbo in ta organ je organ, ki je

pristojen za sprejem vloge) je dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči,

oziroma vzeti ustno vlogo na zapisnik. Če organ ni pristojen za sprejem vloge v

fizični obliki ali ustne na zapisnik, na to opozori vložnika in ga napoti na pristojni

organ, vendar pa, če ta vztraja na izročitvi vloge, vlogo sprejme in jo zaradi

nepristojnosti s sklepom zavrže. Podobno ravna z vlogo, ki jo dobi po pošti ali po

elektronski poti s tem, da jo v tem primeru mora, če ni nobenega dvoma o tem,

kateri organ je pristojen za sprejem vloge, takoj odstopiti pristojnemu organu in o

tem obvestiti vložnika, sicer pa jo s sklepom zavrže.

Vsebina vlog je različna, vendar pa mora biti vsaka vloga razumljiva in mora

obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava. Vsaka vloga mora vsebovati

splošne podatke o vložniku, navedbo organa, zadevo, katere se vloga tiče ter

zahtevek kaj vložnik želi od organa.

-


UPRAVNA AKADEMIJA

14

Poleg navedenih splošnih podatkov mora vsebovati tudi druge sestavine, če

jih zahteva zakon ali drug predpis (npr. obvezne priloge, listine, dokumente).

Ko govorimo o vlogah, moramo ločiti med zahtevo in zahtevkom. Zahteva je

vrsta vloge, zahtevek pa je tisto, kar vložnik z vlogo želi doseči. Pri zahtevku gre za

neko pravico, ki jo vložnik uveljavlja z vložitvijo vloge. Zahtevek vedno obstoji v

materialnem smislu in ne v procesnem.

Nepopolne ali nerazumljive vloge pristojni organ samo zaradi tega ne sme

zavreči, ampak mora v petih delovnih dneh pozvati vložnika, da odpravi

pomanjkljivosti v roku, ki mu ga določi. (Petdnevni rok, v katerem mora organ od

vložnika zahtevati odpravo pomanjkljivosti v vlogi, je zakoniti rok in se ne more

podaljšati – seveda je obenem tudi samo instrukcijski in obvezuje samo organ

tako, da zamuda tega roka praviloma ne povzroči kakšnih posebnih posledic. Rok,

ki ga za odpravo pomanjkljivosti vloge določi organ, pa je podaljšljiv, odvisen

predvsem od presoje uradne osebe, ki vodi postopek.)

Če se pomanjkljivosti odpravijo v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko

je bila vložena vloga, s katero so bile pomanjkljivosti odpravljene. Če pa

pomanjkljivosti v postavljenem roku niso odpravljene, organ vlogo s sklepom

zavrže. Določene vloge so vezane na bodisi procesni rok (npr. pritožbe) ali pa na

rok, ki je določen z materialnimi predpisi (npr. določen odškodninski zahtevek).

Vloga je vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok.

Vabila so sredstvo organa, ki vodi postopek, da zagotovi navzočnost osebe,

ki je po njegovi presoji potrebna v postopku. Praviloma se vabi pisno – s pisnim

vabilom; prav tako se praviloma vabi samo osebe na območju organa; izjemoma

se lahko povabi osebo, ki prebiva izven območja organa, ki vodi postopek, vendar

samo v primeru, če se s tem postopek pospeši ali olajša oziroma če je navzočnost

take osebe nujno potrebna.

Vabilo mora vsebovati naslednje:

− ime organa, ki vabi,

− ime in naslov oziroma prebivališče vabljenega,

− kraj, dan in po možnosti tudi ura ko se mora zglasiti pri organu,

− zadeva, v kateri je oseba vabljena,

− kot kaj je oseba povabljena (npr. kot stranka, priča),


UPRAVNA AKADEMIJA

15

− navedba, kaj mora vabljeni prinesti s seboj (npr. katere dokumente).

V vabilu se mora navesti tudi, ali mora povabljeni priti osebno, ali pa lahko

pošlje pooblaščenca (npr. priča gotovo ne more pričati preko pooblaščenca, ampak

se mora zglasiti pri organu osebno). V vabilu je treba opozoriti vabljenega na

posledice, če se vabilu ne bo odzval ali če organu ne sporoči, da ne more priti.

Povabljeni se mora odzvati vabilu. Če se zaradi bolezni ali iz kakšnega

drugega opravičenega razloga ne more, mora to takoj sporočiti organu in obenem

predložiti dokazilo za izostanek, razen če to ni mogoče.

Organ ima zaradi neopravičenega izostanka vabljene osebe na razpolago

določene ukrepe, in sicer: prisilno privedbo vabljenega, denarno kazen in naložitev

stroškov, nastalih zaradi neopravičenega izostanka. Vendar morajo biti možni

ukrepi navedeni v vabilu sicer se jih ne sme uporabiti.

Zapisnik se sestavi o ustni obravnavi, o zaslišanjih oz.ustnih izjavah strank in

drugih udeležencev in o vseh drugih pomembnejših dejanjih v postopku (npr. o

opravljenem ogledu). O vseh drugih dejanjih uradna oseba napiše uradni

zaznamek.

Zapisnik mora biti sestavljen pravilno, korektno in v skladu z zakonom, kajti

tako sestavlje zapisnik je javna listina. To pa pomeni, da je pomembno dokazno

sredstvo v postopku, saj dokazuje resničnost tistega, kar je v njem navedeno.Za

javno listino velja zakonita domneva resničnosti. Tisto kar je vsebovano v takšni

listini velja za resnično; če kdo temu osporava mora to v predpisanem postopku

dokazati. Dokazno breme je torej na tistemu ki osporava resničnost vsebine javne

listine. (Tak zapisnik npr. dokazuje, da je neka priča v resnici izpovedala tako, kot

je navedeno v zapisniku, seveda pa ne tudi resničnost tistega, kar je izpovedala.)

Za zapisnik tako kot za vsako javno listino velja pravna domneva, da dokazuje

tisto, kar je v njem navedeno. Tak zapisnik ima v postopku gotovo pomembno

dokazno moč, zato je razumljivo, da zakon za njegovo sestavljanje predpisuje vrsto

obveznih sestavin in tudi obvezen način njegovega oblikovanja.

Zapisnik mora vsebovati:

− ime in sedež organa, ki opravlja dejanje,

− kraj, dan in uro dejanja,

− zadevo, v kateri se dejanje opravlja,

− osebna imena uradnih oseb in vseh drugih udeležencev v dejanju,


UPRAVNA AKADEMIJA

16

− potek ter vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav,

− sklepe.

Zapisnik mora obsegati natančen in kratek potek ter vsebino v postopku

opravljenega dejanja in danih izjav, pri tem se je seveda treba omejiti na bistvo

zadeve in samo na tisto, kar se konkretne zadeve tiče. Navesti je treba vse listine

in druge dokaze, ki so bili uporabljeni v dejanju, o katerem se piše zapisnik. Izjave

vseh tistih udeležencev v postopku, ki so pomembne za odločitev, se zapišejo v

zapisnik dobesedno in v prvi osebi. V zapisnik se morajo vpisati tudi vsi sklepi, ki

se izdajo med dejanjem.

Zapisnik se piše sproti med opravljanjem dejanja. Za sestavo zapisnika je

odgovorna uradna oseba, ki vodi oz. opravlja dejanje v postopku. Po končanem

dejanju zapisnika ni več mogoče sestavljati, spreminjati ali dopolnjevati. Če se

dejanje, o katerem se sestavlja zapisnik, ne more končati isti dan, se vsak dan

posebej vpiše v isti zapisnik tisto, kar je bilo tisti dan napravljeno in se tudi podpiše.

V zapisnik je treba vnesti vse prekinitve, ki so se med dejanjem zgodile. V

zapisniku se ne sme ničesar izbrisati, tisto kar je bilo prečrtano, mora ostati čitljivo

in je treba posebej overiti.

Preden se zapisnik sklene, se prebere udeležencem pri dejanju postopka, če

želijo, pa ga lahko preberejo tudi sami. Udeleženci lahko dajo svoje pripombe na

zapisnik. Uradna oseba mora na koncu zapisnika navesti, da je bil zapisnik

prebran in da nanj ni bilo pripomb, če pa so bile, jih je treba na kratko vnesti v

zapisnik. Zapisnik podpišejo vsi udeleženci dejanja, na koncu pa ga overi uradna

oseba, ki je dejanje vodila in morebitni zapisnikar. Če je bilo v dejanju npr.

zaslišanih več oseb, se podpiše vsaka od njih pod tistim delom zapisnika, kjer je

zapisana njena izjava.

Pregledovanje in prepisovanje spisov. Stranke imajo po ZUP pravico

pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne

dokumente v fizični ali elektronski obliki. Poleg strank ima to pravico tudi vsakdo

drug, ki verjetno izkaže da ima od tega pravno korist. (Pravna korist je neposredna

na zakon ali drug predpis oprta osebna korist) Od takšne osebe sme organ v

primeru dvoma zahtevati, naj pisno ali ustno na zapisnik obrazloži svojo pravno

korist. Pregledovanje, prepisovanje in preslikavanje dokumentov nadzoruje


UPRAVNA AKADEMIJA

17

določena uradna oseba, ali pa poteka v informacijskem sistemu organa v katerem

mora stranka dokazati svojo istovetnost s svojim kvalificiranim potrdilom za

elektronski podpis.

ZUP vsebuje tudi določbo, na podlagi katere lahko vsakdo, ne glede na

verjetno izkazan pravni interes, od organa zahteva v skladu z Zakonom o dostopu

do informacij javnega značaja, da mu omogoči dostop do informacij javnega

značaja v posamezni upravni zadevi. V katerih primerih in v kakšnem obsegu bo

mogoče realizirati to pravico v posamezni upravni zadevi v upravnem postopku

oziroma v hitrem prekrškovnem postopku, je seveda težko opredeliti vnaprej.

Očitno pa je, da bo ta pravica zaradi narave posameznih upravnih in prekrškovnih

zadev prišla v poštev v zelo omejenem obsegu in na specifičen način. To je

upoštevano tudi v 6. členu ZDIJZ, kjer je določeno, da lahko organ zavrne dostop

do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali

sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim ali postopka s prekrški in bi

njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Omejitev te pravice v hitrem postopku

(in tudi v upravnem) pomeni tudi določba, vsebovana v 3. točki 6. člena ZDIJZ, ki

dovoljuje, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije tudi v primeru, če se

zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva

osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.


UPRAVNA AKADEMIJA

18

8 VROČANJE

(VI. poglavje ZUP)

Vročanje je opravilo v postopku, s katerim organ izroča vabila, sklepe,

odločbe in druga svoja uradna pisanja naslovniku. Vročitev ima pravne posledice

za dokument, naslovnika in organ. Odločba, ki ni vročena naslovniku, nima pravnih

učinkov, organ jo lahko v celoti spremeni. Od vročitve tečejo roki. Zaradi takšnega

pomena vročanja so predpisana posebna pravila vročanja, ki urejajo čas, kraj in

način vročitve ter sestavo listine o vročitvi (vročilnice).

Praviloma se vroča samo ob delavnikih, in sicer podnevi, to je med šesto in

dvajseto uro. Izjemoma je zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu ali iz razlogov,

ki jih lahko določi poseben zakon, dovoljeno vročati tudi ob nedeljah in praznikih in

celo ponoči, to je med dvajseto in šesto uro.

Vročitev se praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik

zaposlen. Vročitev odvetniku in notarju se opravi v njegovi pisarni.

Dokumenti se vročajo po pošti ali po elektronski poti ali pa jih vroča organ po

svoji uradni osebi, po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov v

fizični obliki ali po elektronski poti kot svojo dejavnost. Tistega, ki mu je treba vročiti

dokument, se sme samo izjemoma povabiti zato, da prevzame dokument.

Vročanje po elektronski poti se opravi vedno, kadar stranka to želi in to

sporoči organu ali če stranka svojo zahtevo za uvedbo postopka pošlje organu po

elektronski poti. Če niso izpolnjeni pogoji za vročitev po elektronski poti, način

vročitve določi organ, čigar dokument je treba vročiti. To pomeni, da je vročanje po

elektronski poti primarno, v tem primeru namreč uradna oseba organa ne določa

več načina vročanja.

V ZUP je posebej urejeno obvezno osebno vročanje dokumentov, poleg tega

pa tudi nekateri posebni primeri vročanja (npr. vročanje osebam, ki v državi uživajo

diplomatsko imuniteto, slovenskim državljanom v tujini, vojaškim osebam, osebam,

ki jim je vzeta prostost, osebam, zaposlenim v kopenskem, zračnem ali

pomorskem prometu, vročanje pooblaščencu, zakonitemu zastopniku itd.), pri


UPRAVNA AKADEMIJA

19

katerih je posebej pomembna določitev, kdaj se v posameznem primeru šteje, da

je bilo pisanje vročeno naslovniku.

Osebno vročanje je po ZUP obvezno za odločbe, sklepe in druge dokumente,

pri katerih začne z dnem vročitve teči zakoniti rok, to je rok, ki ga ni mogoče

podaljšati (prekluzivni rok). Bistvo osebnega vročanja je v tem, da se morajo

dokumenti vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (naslovniku) in pri

katerem je treba o opravljeni vročitvi obvestiti organ, ki je vročitev odredil, s

posebno listino – vročilnico. V primerih, ko je treba dokument osebno vročiti

naslovniku, pa to ni mogoče, pusti vročevalec v poštnem predalčniku ali na vratih

stanovanja oz. poslovnega prostora ali na drugem primernem mestu pisno

sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in opozorilo, da ga mora

naslovnik prevzeti v 15 dneh. Vročitev v tem primeru velja za opravljeno, ko

naslovnik prevzame dokument oziroma s pretekom 15-dnevnega roka.

Posebej velja omeniti tudi ravnanje v primeru, če naslovnik ali druga oseba, ki

je dolžna dokument sprejeti, sprejem odkloni brez zakonitega razloga. Vročevalec

v tem primeru pusti dokument v stanovanju, kjer taka oseba stanuje, oziroma v

prostorih, kjer je zaposlena, ali pa nalepi spis na vrata ali ga pusti v predalčniku.

Če se opravi vročitev na ta način, mora vročevalec napisati na vročilnici dan, uro in

razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je dokument pustil. S tem se šteje, da je

vročitev v redu opravljena.

V hitrem prekrškovnem postopku se po 1. odstavku 57. člena ZP-1 plačilni

nalog kršitelju vroči takoj na kraju prekrška, torej osebno, le če to ni mogoče, se po

5. odstavku istega člena plačilni nalog vroči po določbah ZUP. Vročitev plačilnega

naloga kršitelju na kraju prekrška je seveda osebna vročitev, zato je treba tudi v

primeru, ko takšna vročitev ni mogoča in jo je treba opraviti po določbah ZUP,

takšno vročitev opraviti po tistih določbah ZUP, ki veljajo za osebno vročanje.

Osebno vročanje je po smiselni uporabi ZUP v prekrškovnem postopku obvezno

tudi za prekrškovne odločbe in sklepe, poleg tega pa tudi za obvestilo po 2.

odstavku 55. člena ZP-1 ter za druga pisanja, za katere tako odloči pristojni organ.

ZP-1 v 5. odstavku 57. člena tudi določa, da se mora, v primeru če se plačilni

nalog kršitelju ne more vročiti takoj na kraju prekrška, kršitelju na kraju prekrška

pustiti obvestilo o prekršku z navedbo kraja in časa storitve ter pravne opredelitve

prekrška. Takšno obvestilo ne pomeni vročitve plačilnega naloga in za kršitelja


UPRAVNA AKADEMIJA

20

nima pravnih posledic; plačilni nalog je treba kljub obvestilu vročiti po določbah

ZUP.

Obvestilo o storjenem prekršku na kraju prekrška po svoji pravni naravi ni

enako obvestilu, ki se pusti naslovniku zaradi neuspešne osebne vročitve po ZUP.

Vročenje po pravilih ZUP pomeni tudi v hitrem prekrškovnem postopku pomembno

racionalizacijo tega dejanja, hkrati pa zagotavlja večjo učinkovitost in ekonomičnost

celotnega postopka, saj se bo v primeru neuspešne osebne vročitve štelo, da je ta

opravljena s potekom 15-dnevnega roka od poskušane vročitve.

Odločba o prekršku se vroča osebam, ki imajo po ZP-1 pravico zahtevati

sodno varstvo, in sicer osebam, ki jim je bila izrečena sankcija, njihovim zakonitim

zastopnikom oziroma zagovornikom ter lastnikom odvzetih predmetov.

V hitrem prekrškovnem postopku se uporabijo tudi vse posebnosti, ki so

glede vročanja v ZUP določene za različne osebe in primere (posebni načini

vročanja).

9 ODLOČBA

(XIII. poglavje)

Odločba v upravnem postopku je konkretni upravni akt, s katerim se odloči o

pravici, obveznosti ali pravni koristi v neki upravni zadevi. ZUP sicer nima izrecne

definicije odločbe, zelo podrobno pa določa, kateri organ izda odločbo, obliko in

sestavne dele odločbe, vrste odločb (delna, dopolnilna, začasna), rok za izdajo

odločbe, popravljanje pomot v odločbi ter pojem oziroma nastanek dokončnosti,

pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe.

Odločba je pravno dejanje in pomeni uporabo splošnega pravnega akta

(zakona oz. drugega predpisa) v konkretni zadevi. Odločba je enostranska izjava

volje organa, ki se glede vsebine ne pogaja ali dogovarja z drugimi osebami,

udeleženimi v postopku. Odločba je tudi oblastno (avtoritativno) dejanje – odločitev

organa se lahko tudi prisilno izvrši.

Odločba je pisna, izjemoma je v primeru nujnih ukrepov v javnem interesu

tudi ustna.


UPRAVNA AKADEMIJA

21

46. člen ZP-1 določa, da prekrškovni organ o storitvi prekrška in o sankciji

odloči z odločbo, v 56. členu pa opredeljuje sestavne dele pisne odločbe zato

seveda določbe ZUP o sestavnih delih odločbe ne pridejo v poštev. Smiselna

uporaba ZUP glede vprašanj v zvezi z odločbo prihaja v poštev samo v tistem

obsegu in glede tistih vprašanj, ki v ZP-1 v zvezi z odločbo niso urejena.

Sestavni deli prekrškovne odločbe, določeni v 56. členu ZP-1, so sicer na prvi

pogled zelo podobni tistim, ki jih za upravno odločbo določa ZUP, vendar pa imajo

tudi vrsto posebnosti, ki jo od te odločbe pomembno razlikujejo.

Poleg sestavnih delov, ki jih za upravno odločbo določa ZUP,ima prekrškovna

odločba med drugim tudi opozorilo o posledicah nepravočasnega plačila oz.

neplačila kazni (o uklonilnem zaporu oziroma prisilni izterjavi itd.).

ZP-1 podrobno določa tudi vsebino oz. elemente teh sestavnih delov. Razlika

med prekrškovno in upravno odločbo je tudi v vsebini obrazložitve. Obrazložitev

prekrškovne odločbe je kratka (kratka obrazložitev upravne odločbe je možna

samo v enostavnih zadevah, v katerih je udeležena samo ena stranka ali v

primeru, če je več strank, pa nobena ne ugovarja in se zahtevku ene stranke ugodi

– v takih primerih se lahko izda odločba tudi na predpisanem obrazcu) in ne

vsebuje presoje in ocene dokazov, temveč samo izjavo kršitelja ter opis

dejanskega stanja in navedbo dokazov. ZP-1 v 2. odstavku 57. člena določa

sestavne dele plačilnega naloga, ki velja kot pisna odločba o prekršku.

Tako kot upravna odločba, mora tudi prekrškovna odločba imeti pouk o

pravnem sredstvu v katerem mora biti jasno navedeno katero pravno sredstvo je

na voljo, v katerem roku ga je treba vložiti in na kakšen način, kateremu organu se

ga izroči, posebej pa mora vsebovati tudi opozorilo o zadržanju izvršitve sankcije, o

pravici predlagati zadržanje izvršitve ter opozorilo o nevezanosti sodišča na

ugotovljeno dejansko stanje in pravno opredelitev prekrškovnega organa. Pač pa

se morajo tudi v hitrem prekrškovnem postopku uporabljati določbe ZUP, če je

pouk o pravnem sredstvu napačen ali pa ga sploh ni. V nobenem primeru stranka

zaradi napačnega pouka o pravnem sredstvu ne sme trpeti škodljivih posledic.

Prav tako v prekrškovnem postopku smiselno veljajo samo tiste določbe ZUP

o popravljanju napak v odločbi, ki niso v ZP-1 posebej urejene (2. in 3. odstavek

46. člena ZP-1). Popravek pomote, ki je za stranko neugodna, učinkuje od dneva


UPRAVNA AKADEMIJA

22

vročitve sklepa o popravku, sicer pa od dneva, od katerega ima pravni učinek

popravljena odločba.

Documents

Mag. Slobodan RAKOČEVIČ SMISELNA UPORABA ZUP V