FAKULTETA ZA PODIPLOMSKE DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE

Sebastjan Jaklič

LOBIRANJE V EU

MAGISTRSKO DELO

Mentor: prof. dr. Peter Jambrek

Kranj, 2006

Kazalo

POVZETEK .................................................................................. 1

SUMMARY................................................................................... 2

KLJUČNE BESEDE .................................................................... 3

KEYWORDS ................................................................................ 3

1 UVOD...................................................................................... 4

2 SPLOŠNO O LOBIRANJU .................................................. 6

2.1 Lobiranje.............................................................................................6

2.1.1 Opredelitev izrazov »lobi« in »lobiranje«..................................................6

2.1.2 Opredelitev izraza »lobist«..........................................................................8

2.1.3 Kaj je lobiranje in kaj ni ...........................................................................10

2.2 Lobiranje in komuniciranje .............................................................12

2.2.1 Potek komunikacije pri lobiranju ............................................................12

2.2.2 Etika lobiranja ...........................................................................................14

3 INTERESNE SKUPINE in POLICY OMREŽJA ............ 18

3.1 Interesne skupine .............................................................................18

3.1.1 Opredelitev interesnih skupin...................................................................18

3.1.2 Interesne skupine – demokratično uveljavljanje interesov....................22

3.1.3 Klasifikacije interesnih skupin .................................................................25

3.1.4 Delovanje interesnih skupin......................................................................27

3.2 Policy omrežja...................................................................................29

3.2.1 Opredelitev policy omrežij ........................................................................29

3.2.2 Delovanje policy omrežij ...........................................................................32

4 POLITIČNI PROCES V EU in LOBIRANJE .................. 39

4.1 Oblikovanje politik in proces odločanja ..........................................39

4.1.1 Akterji pri sprejemanju političnih odločitev...........................................39

4.1.2 Zakonodaja v postopkih odločanja EU....................................................41

4.1.3 Postopek sprejemanja političnih odločitev ..............................................44

4.2 Pristopi k lobiranju...........................................................................45

4.3 Postopek lobiranja............................................................................47

4.3.1 Zakaj lobirati..............................................................................................55

4.3.2 Koga in kdaj lobirati..................................................................................56

4.3.3 Načini, metode in tehnike lobiranja .........................................................58

4.3.3.1 Lobiranje v Evropskem parlamentu .....................................................71

4.3.3.2 Lobiranje v Evropski komisiji ..............................................................76

4.3.3.3 Lobiranje v Svetu EU ...........................................................................78

4.4 Intervju s poklicnim lobistom ..........................................................80

5 PRAVNA UREDITEV LOBIRANJA ................................ 89

5.1 Pravni vidiki lobiranja .....................................................................89

5.2 Pravna ureditev lobiranja v EU in Sloveniji ...................................92

5.2.1 UREDITEV LOBIRANJA V SLOVENIJI .............................................94

5.2.1.1 Kodeks lobistov ....................................................................................95

5.2.2 UREDITEV LOBIRANJA V EVROPSKI UNIJI ..................................97

5.2.2.1 Evropska komisija ................................................................................97

5.2.2.2 Evropski parlament...............................................................................99

5.2.2.3 Pogodba o Ustavi za Evropo ..............................................................100

6 SKLEP IN NAPOTKI ZA UČINKOVITO LOBIRANJE

............................................................................................. 102

LITERATURA.......................................................................... 109

VIRI ........................................................................................... 112

SEZNAM TABEL..................................................................... 115

SEZNAM SLIK......................................................................... 115

SEZNAM GRAFOV................................................................. 115

PRILOGE.................................................................................. 116

POVZETEK

Pojem lobiranje se pojavlja v raznih povezavah. Njegov pravi pomen pa se skriva v

vplivanju na politične odločevalce v procesih sprejemanja političnih odločitev. Lobisti so

posamezniki ali člani določenih skupin ali združenj, ki zastopajo in uveljavljajo interese

naročnika, z namenom vplivanja na politične odločitve. To počnejo z argumenti in

informacijami, ki jih pridobivajo in predstavljajo odločevalcem, od katerih želijo, da bi

odločali v njihovo korist oz. v korist njihovih naročnikov. Glede na slabšalni prizvok, ki

ga ima lobiranje iz preteklosti, lobiranje ni spletkarjenje in podkupovanje politikov s

prikritimi vplivi interesnih skupin na demokratične procedure odločanja, ampak resno

politično-svetovalno delo, namenjeno izboljšanju zakonodajnega procesa in političnih

odločitev, temelječe na etičnih načelih in profesionalnem odnosu.

V procesu lobiranja ponavadi nastopajo trije akterji: lobist, odločevalec in interesne

skupine. Prav slednje so eden izmed glavnih akterjev v procesih oblikovanja in

sprejemanja političnih odločitev, ki s svojim delovanjem in interesi skušajo izvajati vpliv

na odločevalce, jih prepričati, da bi delovali v njihovem interesu in s tem zadostiti svoje

lastne interese. Razmerja, ki se pojavljajo med državo in družbo, ter vedenja na področjih

raznih politik pa proučujejo in pojasnjujejo t. i. policy omrežja. Raziskovanje družbenih

in političnih aktivnosti s pomočjo analize omrežij je eden od najobetavnejših usmeritev v

sodobni sociologiji in politologiji.

Lobiranje je lahko učinkovito le s pravilno zastavljenimi in izpeljanimi postopki, ki

morajo biti usmerjeni v pravo ciljno publiko in prave politične odločevalce. Za to pa so

potrebna različna znanja, veščine, metode in tehnike lobiranja, ki jih mora poznati vsak

lobist. Samo pravilno zastavljena strategija in dosledna izpeljava lobističnih procesov so

ključ do želenih ciljev, dogovorjenih med lobistom in njegovim naročnikom.

Pravno-formalna ureditev lobiranja lahko zagotovi, da bo lobiranje transparentno in bo

zagotavljalo dopustno in želeno delovanje lobistov ter organizacij, povezanih z

lobiranjem. Zato je nujno potrebno, da se v EU izpeljejo aktivnosti za ustrezno pravno

ureditev področja uveljavljanja interesov na eni strani in delovanja odločevalcev na drugi

strani.

Lobiranje je tako nujno potrebna demokratična dejavnost, ki ob ustrezni pravni regulaciji,

z močjo argumentov, zagotavlja širši vidik demokracije v interesu javnosti.

1

SUMMARY

The concept »lobbying« can appear in various connotations. However, its real meaning

denotes the influence on political decision makers in the processes of making political

decisions. Lobbyists are individuals or members of certain groups or associations

representing and putting forward the interests of the clients with the purpose of influencing

the political decisions. This can be done by means of collecting arguments and information

and presenting them to the decision makers, who should decide in favour of the lobbyists or

their clients. In spite of the negative connotation lobbying has retained from the past, it should

be stated that it does not mean intriguing or corruption of the politicians with the hidden

influence of interest groups upon democratic procedures of decision making, but serious

political advisory work with the purpose of improving the legislative process as well as

political decisions based on ethic principles and professional relationship.

There are three main characters in the process of lobbying: lobbyist, decision maker and

interest groups. The latter, which by their work and interests try to influence and persuade the

decision makers to act in their favour and satisfy their own interests, have one of the leading

roles in the processes of creating and making political decisions. The relationship between the

state and the society and behaviour in various policy areas are dealt with the so called policy

networks. Researching of social and political activities by means of network analyses is one

of the most prosperous orientations in the field of modern sociology and politology.

Lobbying can be efficient only through correctly programmed and accomplished methods

targeted on the appropriate public and the right political decision makers. To achieve that,

various knowledge, different skills, methods and techniques of lobbying, which every

lobbyist should be acquainted with, are needed. Only correctly programmed strategy and

perfect accomplishment of lobbistic processes lead to desired aims arranged between the

lobbyist and his client.

Legal regulation of the process of lobbying can ensure transparent lobbying which will enable

permissible and desired activities of the lobbyists and organizations connected with lobbying.

It is therefore essential for the EU to accomplish adequate legal regulations in the field of

enforcing interests as well as in the activities of the decision makers.

Lobbying is an essential democratic activity, which, accompanied by proper legal regulations,

the power of arguments, enables a broader insight of democracy in the public interest.

2

KLJUČNE BESEDE

lobiranje, postopek lobiranja, komuniciranje, interesi, interesne skupine, policy omrežja,

Evropska unija, etika, pravna ureditev

KEYWORDS

lobbying, lobbying procedure, communication, interests, interest groups, policy networks,

European Union, ethics, legal regulation

3

1 UVOD

Lobiranje je osnova vsakega demokratičnega zakonodajnega in političnega procesa. Pod

terminom lobiranje se skriva najširši spekter vseh aktivnosti, katerih končni cilj je vplivati

na javne organe v procesih političnega odločanja. Bistvo lobiranja je konsenz, ki ga

dosežemo s kompromisom in prilagajanjem.

Z vstopom Slovenije v EU in tudi pred tem so za doseganje želenih ciljev izredno

pomembne aktivnosti, ki jih interesne skupine izvajajo pred sprejemom za njih

pomembnih političnih odločitev. Tem aktivnostim pravimo lobiranje.

Ravno v EU je najbolj opazen trend razvoja interesnih skupin in lobiranja (poleg ZDA),

ki danes bistveno sooblikujejo politični proces in pomembno vplivajo na sprejem

političnih odločitev.

Velikost in kompleksnost EU, njena multinacionalnost in nezmožnost zastopanja vseh

raznovrstnih interesov pomeni nujnost po usmerjenem in učinkovitem zastopanju

interesnih skupin v zakonodajnih procesih, ki potekajo v EU.

Ob povezovalnih procesih in globalizaciji družbe je treba upoštevati izkušnje držav z

dolgoletno demokracijo, ki sodelovanje interesnih skupin, vsaj v smislu profesionalnega

lobiranja, sprejemajo kot eno izmed alternativ uveljavljanja interesov pri odločanju.

Odnosi z državnimi institucijami, kamor sodi tudi lobiranje, so dejavnosti tako poslovnih

in neprofitnih interesnih skupin kot mednarodnih institucij, agencij za odnose z

javnostmi, posameznikov in skupin pritiska, ki delujejo znotraj državne administracije.

Policy omrežje je generični pojem, ki vsebuje skupek raziskovalnih strategij in omogoča

zajemanje različnih vzorcev razmerij med interesnimi skupinami ter državo. Prednost

policy omrežja je, da pri raziskovanju in proučevanju modernih demokracij poleg

državnih akterjev in politični strank vključi tudi akterje civilne družbe. S tem pa razkriva

in prikazuje velike variacije med družbo in državo.

V pravno urejenih družbah urejata postopke, načine izražanja ter usklajevanje različnih

interesov v političnem sistemu ustava in pravni sistem. Mednarodnopravni in ustavni

temelj organiziranja predstavlja pravica do svobodnega združevanja.

4

Glede na naraščanje aktivnosti vplivanja interesnih skupin na procese sprejemanja

političnih odločitev je nujno potrebna ustrezna pravno-formalna ureditev področja

uveljavljanja teh interesov. Ta ureditev je izvedena na različne načine; s kodeksi, zakoni,

predpisi in drugimi pravnimi akti, ki želijo tovrstne aktivnosti postaviti na pravo mesto v

demokratični družbi in akterjem omogočiti kar se da transparentno delovanje.

V magistrskem delu želim podrobneje obdelati lobiranje kot način uveljavljanja interesov

posameznih interesnih skupin pri sprejemanju za njih pomembnih odločitev. V

nadaljevanju me zanima, kakšna je pravna podlaga za opravljanje lobističnega poklica,

delovanje lobističnih združenj in izvajanje lobiranja nasploh.

Namen magistrskega dela je prikazati lobiranje kot osnovni smisel in motiv združevanja,

ki z oblikovanjem interesov in organizacijskih povezovanj njihovih nosilcev usmeri

njihove dejavnosti k uresničevanju različnih interesov ter zadovoljevanju potreb

posameznikov in kolektivov.

Cilj magistrskega dela je jasno opredeliti lobiranje kot način doseganja zastavljenih ciljev

ter lobiranje prikazati kot učinkovito sredstvo za vplivanje na oblikovanje in sprejemanje

političnih odločitev. V nadaljevanju pa s pomočjo različnih pogledov na lobiranje,

različnih praks in že ugotovljenih dognanj o lobiranju zapisati nekaj napotkov za

učinkovito lobiranje.

5

2 SPLOŠNO O LOBIRANJU

2.1 Lobiranje

2.1.1 Opredelitev izrazov »lobi« in »lobiranje«

Lobiranje ima veliko pomenov, velikokrat pa se beseda lobiranje uporablja v raznih

povezavah. V tem poglavju bom najprej naredil pregled raznih interpretacij, ki so jih

podali različni avtorji, ter opredelitve, ki so zapisane v raznih slovarjih, z namenom čim

širše in jasneje predstaviti pomen besede/izraza lobiranje.

Beseda »lobby« pomeni vplivati, spodbujati, prepričevati, pritiskati, prositi, nadlegovati,

moledovati, potegovati se za, vleči niti … v povezavi z zakonodajalcem z namenom

doseči neko korist (Oxford University press 2005b).

Slovar slovenskega knjižnega jezika in Websterjev slovar besedo »lobi« oz. »lobby«

opisujeta kot »neformalno skupino ljudi, ki si prizadeva uveljaviti svoje politične

interese« (SSKJ 1994, 501; Webster 1995).

Beseda »lobby« izhaja iz 19. stoletja in označuje osebe, ki so pogostokrat obiskovale

zakonodajne prostore oz. shajališča politikov z namenom sklepanja poslov z njimi in še

posebej z namenom vplivanja na njihovo glasovanje. O poreklu lobiranja obstajata dve

zgodbi: prva opisuje »lobi agente« kot prosilce, ki so v New York State Capitolu čakali

na stik s politiki, medtem ko druga opisuje lobi hotela Willard kot prostor, kjer so se

srečevali politiki s časti iščočimi veljaki v začetku 18. stoletja (Oxford University press

2005b).

Najkrajša definicija pravi, da je lobiranje »metoda legalnega političnega pritiska na

zakonodajalce« (Novak et al. 2006, 36).

Beseda »lobbying« zajema aktivnosti, namenjene informiranju politikov s pogledi in

mnenji raznih interesnih skupin ter vplivanja na njih, da pripravijo ali glasujejo za

regulativo skladno z njihovimi pogledi (Oxford University press 2005b).

6

Lobiranje pa je tudi pomembna funkcija menedžmenta. Ta z lobistično in komunikacijsko

funkcijo ustvarja ugled in strateški kapital podjetja ter tako uresničuje cilje in vpliva na

vplivne javnosti, da ustvarjajo podjetju najbolj ustrezno poslovno okolje za izvajanje

osnovne dejavnosti (Novak et al. 2006, 36).

Znani slovenski lobist lobiranje opredeljuje kot »visoko profesionalno delo, ki je

sistematično načrtovano in ciljno usmerjena dejavnost« (Čirič 2000, 18).

Zelo zanimivo definicijo lobiranja pa je podal Fouloy1 v načelih etičnega lobiranja.

Lobiranje je opredelil kot »premišljen in preudaren poskus vpliva na politične odločitve

skozi različne oblike posredovanja, usmerjene na politične akterje, v imenu drugih oseb,

organizacij ali interesnih skupin« (Fouloy 2005).

Besedo lobiranje je slovenščina prevzela iz angleščine, natančneje iz ameriške angleščine,

v angleščino pa je ta beseda prišla iz pozne (vulgarne) latinščine. Beseda »lobby« v

angleškem jeziku označuje tudi hodnik ali sobo, ki služi kot čakalnica za goste v

stanovanju, gledališču ali hotelu, pa tudi veliko halo v zgradbi parlamenta oz. skupščine,

ki je za razliko od sejne dvorane dostopna tudi javnosti. Prav v teh prostorih pa lobisti

lobirajo poslance, vlade itd. (Žagar 1995, 58).

Lobiranje je svobodna in javna lobistična aktivnost, še več, lobiranje je v demokratični

družbi vsakršno politično delovanje in legitimna funkcija posameznika ali skupine, ki

vključuje tudi različne interesne skupine poslovnega sveta in civilne družbe. Je formalna

in neformalna možnost različnih družbenih segmentov v smislu izražanja svojih interesov

(Kovač 2001). Lobiranje je tako vsaka dejavnost, ki usmerja oziroma spodbuja aktivnosti

institucij vladanja. Lobiranje ni omejeno na doseganje največ v danih okvirih, ampak je

usmerjeno v doseganje prednosti s spreminjanjem teh omejitev (Biščak in Čirič 2000, 2)

Dejavnost lobiranja pa ne obsega samo prepričevanja zakonodajalcev, kot misli večina.

Glavnino časa lobisti pri lobiranju porabijo za: raziskovanje in analizo zakonodaje in

7

1 Christian D. de Fouloy je predsednik združenja akreditiranih lobistov v Evropskem parlamentu.

zakonskih osnutkov, spremljanje razvoja, udeleževanje sej odborov, sodelovanje s

koalicijami interesnih skupin, izobraževanje uradnikov in obveščanje o spremembah.

Lobiranje je legitimen in potreben del demokratičnih političnih procesov. Vladne

odločitve vplivajo tako na ljudi kot na podjetja, zato morajo biti informacije ustrezno in

korektno posredovane, da so lahko politične odločitve neoporečne. Nemogoče je, da

uradniki pripravijo korektne predloge, če nimajo na voljo ustreznih informacij in različnih

mnenj zainteresiranih interesnih skupin, osvetljenih z različnih plati. To pa je nujno

potrebno za pravično in nepristransko vladno politiko (All American League of Lobbyists

2004). Zatrdimo lahko, da je lobiranje »vzajemni politično-svetovalni proces, v katerem

zakonodajalec in javnost izmenjujeta informacije o nekem političnem vprašanju« (EU

Lobby.net 2005d).

Lobiranje pa ni samo pozitivno. V negativnem smislu ga lahko opredelimo kot interesno

dejavnost, ki vpliva na procedure odločanja v nasprotju z demokratičnimi principi (Kovač

2001), ker:

• onemogoča procese večinskega ali soglasnega odločanja (negira demokracijo),

• uveljavlja interese ene skupine na račun druge (padec Paretovega načela),

• deluje v nasprotju s splošno veljavnimi normami in vrednotami (nasprotuje

spontani družbeni obsodbi).

Povzamemo lahko, da je lobiranje predvsem načrtovano in usmerjeno komuniciranje

zainteresiranih interesnih skupin z vplivnimi javnostmi, z namenom doseganja

zastavljenih ciljev in pridobitev koristi oz. dodane vrednosti. To je v glavnem povezano z

vplivanjem na akterje v političnem procesu. Lobiranje pa ni samo to, ampak je tudi

skupek raznovrstnih aktivnosti, ki jih lobist opravi, preden se loti lobiranja samega, in

pripomorejo k aktivnemu vplivanju na odločevalce. Pojem lobiranja torej zajema

razširjen vidik vplivanja na vsakršno sprejemanje političnih odločitev v procesu vladanja.

2.1.2 Opredelitev izraza »lobist«

Lobisti so člani določene interesne skupine ali združenja, pogosto pa so to posamezniki

ali profesionalne agencije (pisarne), ki jih interesne skupine ali združenja najamejo, da

zastopajo in uveljavljajo njihove specifične interese v procesu političnega odločanja

(Žagar 1995, 58). Lobist je torej politični prepričevalec, ki dela predvsem na političnem 8

področju. Njegove rezultate je težko ugotoviti, saj se njegova dejavnost prepleta z

dejavnostjo drugih sooblikovalcev politik (strankarski aparat, funkcionarji) (Ferfila 1995,

100). V zgodovini so bili lobisti ljudje, ki so neformalno skušali vplivati na odločitve

političnih subjektov (Kovač 2001).

Zanimiva je interpretacija lobistov, ki jo je predstavil Čirič: »Lobist je človek, v katerem

gre za soobstoj treh vrst ljudi, in sicer tistih, ki: odkrivajo težave, jih znajo reševati in

znajo ljudi s tovrstnimi sposobnostmi tudi povezati«. Lobisti so profesionalci, katerih

naloga je, da pomagajo odločevalcem pri odločanju in jim predočijo argumente, ker ko se

pojavita lobista, ki zastopata različne strani, je odločanje lažje in boljše (Čirič 2000, 18).

Na drugi strani Fouloy opredeli lobiste kot profesionalce, ki pri svoji lobistični kampanji

izvajajo različne metode, strategije in taktike, da bi (Fouloy 2005):

• dobili dostop,

• informirali,

• vplivali in

• izvajali pritisk.

Zatrdimo lahko, da so ZDA zibelka lobiranja, poleg tega pa ima ta dejavnost v tej državi

dolgo zgodovino in je zato o lobiranju dosegljivih veliko informacij in zapisanih veliko

dokumentov, ki urejajo to področje. V Senatu ZDA so sprejeli dokument »Lobbying

Disclosure Act Guidance«, ki določa skupne standarde, pravila in postopke delovanja

lobistov v njem. Ta dokument opredeljuje lobista kot »posameznika« (LDAG 1998):

• ki samostojno ali za nekoga drugega opravlja lobistično dejavnost in za to prejme

finančne ali kakšne druge nagrade;

• ki izvaja storitve, ki obsegajo več kot en lobistični kontakt2;

• katerega lobistične aktivnosti obsegajo 20 % ali več2 časa lobistove storitvene

dejavnosti, ki ga je porabil za isto stranko v kateremkoli šestmesečnem obdobju.

9

2 LDAG v nadaljevanju natančno določa (tudi s primeri), kaj pomeni npr. vzpostavitev enega kontakta in

kaj se šteje med lobistične aktivnosti.

Pri opravljanju lobističnega poklica srečamo vse od svetovalcev za PR3, raznih podjetij

kot ponudnikov lobističnih storitev do vse večjega števila odvetniških pisarn, ki se

ukvarjajo z lobiranjem (EU Lobby.net 2005d).

2.1.3 Kaj je lobiranje in kaj ni

Javno mnenje je bilo v preteklosti, in je tudi še danes, običajno nenaklonjeno neformalni

mreži vplivov, saj so lobisti ponavadi zastopali parcialne interese nekaterih interesnih

skupin, ki so bile običajno manjše in premožnejše (Kovač 2001). Temeljni cilj teh

organizacij in interesnih skupin je, da vplivajo na tiste institucije in člane političnega

sistema, ki so pomembni za oblikovanje in sprejemanje odločitev v korist njih samih ali

celotne družbe. Njihovo delovanje je pogosto skrito očem javnosti, zato ga je težko

zaslediti, z eno besedo pa ga politologi imenujejo lobiranje (Žagar 1995, 57).

Politologija odnose z državnimi institucijami razlaga predvsem s stališča družbenih

interesov. Interesi so gibalo človeške družbe (Žagar 1995, 53), svoboda združevanja in

demokratiziran javni prostor pa omogočata različnim družbenim skupinam in

organizacijam, da z demokratičnimi metodami pred oblikovalci politik zagovarjajo svoje

interese (Fink-Hafner 1994, 41).

Zaradi povezave političnega odločanja, denarnih nadomestil in uveljavljanja interesov

posameznih interesnih skupin se je v preteklosti lobiranja oprijela dvoumna označba. Na

eni strani je bilo lobiranje demokratičen politični dialog med političnimi odločevalci in

interesnimi skupinami v okviru parlamentarnih procedur, na drugi strani pa se je lobiranje

povezovalo s spletkarjenjem in podkupovanjem politikov, s prikritimi vplivi interesnih

skupin na demokratične procedure odločanja.

Zaradi teh povezav so lobisti včasih označeni kot tisti, ki »vlečejo niti« z namenom

vplivanja na politične odločevalce mimo javnosti (EU Lobby.net 2005c).

Lobiranje je torej od samega začetka formalna in hkrati tudi neformalna dejavnost, je

legitimna in hkrati tudi pomanjkljivo legalizirana dejavnost zastopanja splošnih ali pa

posebnih interesov (Kovač 2001). Lobiranje torej ni podkupovanje, ampak resno

politično-svetovalno delo, namenjeno izboljšanju zakonodajnega procesa (EU Lobby.net

10

3 Kratica za »public relations«, kar v slovenščini pomeni »javne zadeve«.

2005d). Pri sodelovanju političnih odločevalcev in lobistov je tudi veliko neformalnih

srečanj, ki vključujejo tudi družabne dogodke, kar včasih zbuja občutek, da nekdo nekaj

naredi zato, ker je bil deležen določene pozornosti. Tu želim izpostaviti »pomenljivo«

trditev enega izmed slovenskih lobistov, da »lobiranje ni pitje kave ali cvička« (Čirič

2000, 18). Po mnenju Kovača »ni resne odločitve, ki ne bi delovala tudi s tovrstnim

neformalnim usklajevanjem« in je danes, v mehanizmu odločanja, »nekakšno olje, ki

omogoča, da to usklajevanje poteka bolj gladko, hitreje in učinkovito. Pri lobiranju lahko

pride do manipulacije, kjer gre preprosto za to, da se zasebni interesi na obeh straneh

lahko zoperstavijo nekemu splošnemu, javnemu interesu« (Kovač, 2004).

Čirič tudi meni, da »je v Sloveniji prostora za tisoč lobistov, in trdi, da bo pri nas

demokracija šele, ko bomo imeli dovolj lobistov, kajti šele takrat bodo odločevalci

odločali bolje, na višji ravni. Trdi, da o lobiranju še premalo vemo, ne poznamo vedenja

ljudi in ne znamo vzpostaviti ali ohraniti stikov s pomembnimi ljudmi, kajti lobiranje ne

pomeni, da prideš k prijatelju in mu rečeš, naj naredi nekaj samo zato, ker sta prijatelja«

(ibid.).

Lobiranje skuša na neformalni ravni reševati formalne zadrege nepopolnosti trgov in

nepopolnosti demokratičnega odločanja. S tega vidika je lobiranje institucija, ki jo družba

potrebuje, ker zmanjšuje negotovost političnega odločanja in lahko prispeva k

učinkovitejšemu gospodarjenju. Lobiranje je tudi oblika svobodnega izražanja interesov

in potrditev svobode govora, iz česar izhaja, da je hkrati potrjevanje temeljnih liberalnih

vrednot družbene skupnosti in povsem legitimna institucija sodobne družbe, ki preko

neformalnih mrež želi izboljšati proces družbene izbire in odločanja. Družba potrebuje

lobiranje za (Kovač 2001):

• preseganje »informacijskega problema« (zaradi nepredvidljivosti in nepopolnosti

informacij);

• nadomeščanje pomanjkljivosti demokratičnega odločanja (zaradi pomanjkanja

neposredne demokracije).

Lobiranje tako v politiko prinaša dobre in slabe stvari. Med slabe lahko pripišemo

dominacijo ekonomskih in po drugih virih močnejših družbenih skupin nad šibkejšimi ter

korupcijo. Dobre strani pa so, da interesne skupine/lobiji s svojim delovanjem izražajo

11

svoje želje in argumente, sporočajo informacije odločevalcem in s tem pripomorejo k

sprejemanju kakovostnejših odločitev. Interesne skupine pa pripomorejo tudi k odpravi

t. i. »demokratičnega deficita«, ki nastaja med »nadnacionalnimi« evropskimi politiki in

državljani nacionalnih držav članic EU (Fink-Hafner 1994, 43). Dober lobist je torej tisti,

ki prinaša prave ideje in prepričljive argumente, s čimer si zagotovi pozornost ter postane

aktivni partner pri reševanju težav (EU Lobby.net 2005c).

Po mnenju Kovača lahko na temelju politično-ekonomske analize ugotovimo, da (Kovač

2001):

• trg in država kot institucionalni mehanizem ne delujeta popolno;

• ljudje pri svojih odločitvah niso vedno racionalni;

• ne obstajajo merila in mehanizmi za hkratno racionalno in demokratično

odločanje.

Če so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji, postaja lobiranje povsem normalna, legitimna in

pogosto tudi legalizirana družbena dejavnost. Če je torej lobiranje transparentno, javno in

hkrati celo legalizirano, je to, poleg povsem normalne, celo zelo zaželena družbena

institucija (Smith 1988 v Kovač 2001).

Pojem lobiranje se dandanes uporablja na različnih področjih družbenega življenja.

Milbrath (1964) opozarja, da je taka raba neustrezna, saj o lobiranju v izvornem pomenu

ne moremo govoriti, če gre za vplivanje na odločitve v zasebnih podjetjih ali če skuša

posameznik pridobiti od vlade osebno korist. O lobiranju govorimo samo takrat, ko gre za

uveljavljanje interesov določene interesne skupine, s poskusom vplivanja na vlado, v

komunikaciji med predstavnikom/lobistom te interesne skupine in odločevalci. Ključna

lastnost interesne skupine je, da od vlade zahteva neko aktivnost ali neaktivnost v skladu

s svojimi interesi in s posredovanjem svojega predstavnika oz. najetega lobista (Grant,

Petracca, Wilson, Richardson v Fink-Hafner 1994, 42).

2.2 Lobiranje in komuniciranje

2.2.1 Potek komunikacije pri lobiranju

12

Pri delovanju demokratičnega sistema imajo pomembno vlogo interesne skupine, ki so

nekakšen komunikacijski kanal za pretok vpliva med vlado in družbo. Tudi pri politični

socializaciji ne gre prezreti vloge interesnih skupin, saj vplivajo na učenje političnih

veščin. Predvsem pluralisti zagovarjajo tezo, da bo naravna raznolikost interesov

preprečila določenim skupinam prevlado v politiki. Seveda pa obstaja bojazen, da bodo

interesne skupine usmerjale javne zadeve k njihovim ozkim parcialnim interesom

(Brezovšek 1995, 23–24).

Lobiranje lahko predstavimo s pomočjo komunikacijske vede. Pri tej komunikaciji

nastopajo trije subjekti (Drapal 1994, 46; Fink-Hafner 1994, 41):

• interesna skupina,

• posrednik – lobist,

• lobiranec oz. odločevalec.

Slika 1: Potek komunikacije pri lobiranju

Blago, s katerim subjekti trgujejo, so informacije. Lobiranje je učinkovito, ko med akterji

obstaja dvosmerna komunikacija. Pri lobiranju ne gre samo za posredovanje informacij s

strani lobista, temveč tudi za pridobivanje povratnih informacij s strani lobiranca (Drapal

13

1994, 46). Pomembna naloga lobista je, da npr. pridobi informacije o tem, kakšen predlog

zakona se pripravlja, in o tem obvesti naročnika (Hull 1992, 92).

Komunikacijska teorija nas prav tako uči, da govorimo o lobiranju tudi, kadar obstajajo

naslednji elementi (Fink-Hafner 1994, 42):

• vladno oz. parlamentarno (governmental) odločanje,

• želja po vplivanju,

• posredovalec, predstavnik kot komunikator med državljani oz. interesnimi

skupinami in vladnimi odločevalci,

• komunikacija (prenos vpliva).

Veljavni procesi javne izbire oziroma odločanja ne dopuščajo vsem ljudem ali skupinam,

da izrazijo svoje preference in vplivajo na izide končnih družbenih odločitev. Lobiranje je

ena od možnosti popravljanja teh napak. Ali drugače, če bi bile določene institucije

učinkovite in uspešne, ker bi upoštevale vse interese in želje ljudi, lobiranja sploh ne bi

izvajali oz. bi bilo povsem nepotrebno (Kovač 2001).

2.2.2 Etika lobiranja

Kot smo omenili že zgoraj ima lobiranje že iz preteklosti prizvok vprašljivega početja.

Čeprav gre za demokratično uveljavljanje interesov, je treba kljub temu jasno razmejiti

dovoljeno od nedovoljenega. Pri tem pa lahko uporabimo doktrino etike v komuniciranju.

Na tem mestu je treba najprej razmejiti etiko in moralo, pri čemer je etika veda, ki

obravnava načela o dobrem in zlem ter norme za odločanje in ravnanje po teh načelih,

morala pa obsega pravila za odločanje in ravnanje v skladu z etiko. Lahko bi rekli, da je

etika filozofija morale, pa tudi, da moralno delovanje uresničuje etične odločitve (Možina

et al. 1998, 416).

Z vidika lobiranja so težavni tisti načini lobiranja, ki potekajo izrazito neformalno, skrito

in povezano z odločanjem, ki pogosto uspeva povzdigniti interese ene skupine nad

interesi druge (Kovač 2001).

14

Lobisti morajo pri svojem delu upoštevati etična načela za doseganje ciljev v procesu

lobiranja. Njihovo delo mora temeljiti na osebnem ugledu, poklicni zavezi in

profesionalnem odnosu. Samo s takšnim ravnanjem si lahko pridobijo ugled v javnosti in

zaupanje ter si »zaslužijo« dostop do odločevalcev, s katerimi lahko nato izmenjujejo

informacije in mnenja, ki vplivajo na javno politiko (Fouloy 2005).

S stališča države je razlikovanje med dovoljenim in nedovoljenim določeno z zakoni.

Pritiski trga, konkurence in nenazadnje lobističnih naročnikov lahko na eni strani

ustvarijo nenormalno delovanje trga in tržnih mehanizmov, na drugi strani pa lobiranje

vpliva na zakone, njihove spremembe, prilagoditve in ukinitve. Zakoni pri etičnem

odločanju in moralnem delovanju pomagajo, ne pa tudi zadoščajo (Možina et al., 1998,

423) – vsaj iz treh razlogov:

1. Pravni red temelji na kodifikaciji tistega, kar ni dovoljeno oz. je prepovedano. Vse

drugo je po zakonu dovoljeno, vendar ne nujno tudi etično in moralno.

2. Kar zakoni prepovedujejo (ali dovoljujejo), je mogoče tolmačiti po črki in ne po

smislu, zato je etično presojanje po črki zakona na vso moč neetično.

3. Številčnost, razvejanost in kompleksnost zakonov onemogoča državi učinkovito

nadzorovanje in izvajanje zakonov.

Vseh okoliščin v zakonu ni mogoče predvideti vnaprej, zato so možne tudi neetične

odločitve in delovanje v nasprotju z moralo. To pa povečuje sivo območje (ne)etičnega

delovanja in odločanja.

Slika 2: Sivo območje etičnega odločanja

15

Vir: Možina et al. (1998, 422).

Posamezno nemoralno delovanje se lahko na kratek rok celo splača, vendar ne-

kaznovanje odstopanja slabo vpliva in znižuje nivo etike. Lobistična združenja so zato

sprejela kodeks poklicne etike lobistov, ki ureja etično obnašanje in delovanje lobistov.

Pravno ureditev lobiranja bom podrobneje predstavil v petem poglavju.

Lobisti pa lahko pri svojem delu uporabljajo tudi nezakonita in nemoralna sredstva, kot so

npr. podkupovanje in napeljevanje na protizakonito ravnanje. V tem primeru lobiranje

vodi do neracionalnih in nedemokratičnih procedur, in je zato nelegitimen ter nelegalen

družbeni institut. Takšno lobiranje mora družba omejevati, kar lahko stori na naslednje

načine (Kovač 2001):

• z zakonsko prisilo in sankcioniranjem nezakonitega početja lobistov in lobijev,

• z demokratičnimi metodami legalizacije in nadzora lobijev,

• z dvigom poslovne kulture (morale) delovanja družbenih subjektov.

V izogib neetičnem ravnanju in povzročanju škode lobističnem poklicu je združenje

akreditiranih lobistov v Evropskem parlamentu izdalo naslednje etične principe lobiranja

(Fouloy 2005):

• namen lobiranja mora biti v splošno dobro in ne sme slediti ozkim, parcialnim

interesom;

• odnos med lobistom in stranko mora temeljiti na odkritosti in medsebojnem

spoštovanju;

• informacije, namenjene odločevalcem, morajo biti nepristranske in poštene,

vključujoč točno in verodostojno navedbo stranke ter navedbo narave in pomena

zadeve;

• pri sodelovanju z drugimi oblikovalci javnega mnenja lobist ne sme prikrivati ali

napačno predstavljati identiteto stranke ali kakšnega drugega dejstva;

• lobist se mora izogibati navzkrižju interesov;

• pri lobiranju je neprimerna uporaba določenih taktik:

o prepovedano je podpirati ali razglašati napačne ali neresnične informacije,

o prepovedano je napeljevati ali sodelovati v klevetanju (razen če so

informacije neposredno povezane z zadevo, ki jo lobist zastopa in bi lahko

kot takšne vplivale na potek in/ali izid lobiranja),

16

o prepovedano je izvajati kampanje z namenom preusmeritve pozornosti na

nepomembne ali neresnične zadeve, zastraševanja in zavajanja javnosti,

o lobist mora jasno predstaviti vse interese, s katerimi želi vplivati na javno

politiko,

• lobist mora s svojim delom zagotavljati in predstavljati neokrnjenost lobističnega

poklica in pomagati pri javnem razumevanju lobističnih procesov.

Etika je nujno potrebna v procesih lobiranja, saj lahko lobisti z upoštevanjem etičnih

načel in profesionalnim delom občutno pripomorejo k izboljšanju javnega mnenja o

procesih lobiranja in zagotovijo transparentnost aktivnosti, ki jih izvajajo. S tem pa

povečujejo zaupanje naročnikov in gradijo temelje za bodoče sodelovanje z odločevalci.

17

3 INTERESNE SKUPINE in POLICY OMREŽJA

3.1 Interesne skupine

3.1.1 Opredelitev interesnih skupin

Interesne skupine so eden od glavnih akterjev v procesu oblikovanja in sprejemanja

političnih odločitev. Njihovo delovanje se razlikuje od skupine do skupine in je ponavadi

povezano z njihovo velikostjo in organiziranostjo.

Na Slovenskem je interesno organiziranje zelo močno, saj obstaja v državi preko 15.000

registriranih organizacij in društev. Njihova sestava sega vse od političnih strank, ki so v

obdobju tranzicije predvsem obvladovale posredovanje interesov, do sindikatov, zbornic,

ekoloških združenj, verskih združenj in Katoliške cerkve (Lukšič 2001, 45).

Zastopanost interesnih skupin na nivoju EU je prav tako ogromna saj je v začetku leta

2000 imelo v Bruslju svojo stalno pisarno preko 2600 interesnih skupin (Landmarks 2000

v Schendelen 2002, 46). Njihova struktura, glede na zastopanje, je bila približno

naslednja: evropske trgovinske federacije (32 %), komercialni svetovalci (20 %), podjetja

(13 %), evropske nevladne organizacije oz. t. i. NGO-ji (ki v glavnem pokrivajo področja

kot npr. okolje, zdravje in človekove pravice) (11 %), regionalna predstavništva (6 %),

internacionalne organizacije (5 %) in t. i. »think-tanks4« (1 %). Temu pa sledijo še stalna

predstavništva držav članic in približno 150 delegacij tujih vlad. Te interesne skupine se

še posebej osredotočajo na področja evropske politike notranjega trga, okolja in zdravja,

kmetijstva, socialnih zadev, raziskav in razvoja ter transporta (Fligstein in McNichol

1998 v Schendelen 2002, 46).

Pri obravnavi interesnih skupin se najprej pojavi vprašanje razlikovanja in definicije

interesnih skupin oz. skupin pritiska. Izraza »interesna skupina« in »skupina pritiska« se

18

4 Izraz »think-tank« oz. »možganski trust« opisuje raziskovalni inštitut ali drugo neformalno organizacijo,

ki zagotavlja nasvete in ideje o kateremkoli pogledu načrtovanja v prihodnosti ali bodoče strategije. Izraz se

v originalu povezuje z organizacijami, ki so se ukvarjale z vojaškimi nasveti.

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Think_thank.

večkrat uporabljata kot sinonima, vendar glede na metodo delovanja obstaja med njima

razlika. Interesne skupine so tiste skupine, ki za uveljavljanje svojih in/ali širših interesov

skušajo vplivati ali vplivajo na politični proces. Skupine pritiska pa za uveljavljanje

svojih interesov uporabljajo pretnjo sankcije (Bibič 1995, 4–5). Torej so skupine pritiska

združenja posameznikov, ki zastopajo neke posebne interese in jih želijo uveljaviti s

pritiskom na javno politiko (Oxford University press 2005a).

Vsaka skupina, ki poskuša izvajati vpliv na vlado (oblast), je interesna skupina. Interesne

skupine so tiste skupine, ki se oblikujejo zaradi promocije in zaščite posebnih interesov v

političnem sistemu (Brezovšek 1995, 19–21). Širok spekter raznih organizacij je

opredeljenih kot interesne skupine. Leta 1974 je bila v Veliki Britaniji izvedena

raziskava, ki je pokazala, da obstaja preko dvajset terminov, ki opisujejo fenomen

interesnih skupin – v glavnem skupin, ki vršijo pritisk na vlado, da izvede neko dejanje.

Kot zaključek raziskave je bila podana naslednja definicija: »Skupine pritiska lahko

povežemo z vsemi skupinami, ki artikulirano izrazijo zahtevo, naj politična oblast v

političnem sistemu ali podsistemu izvede določeno oblastno alokacijo« (Richardson 1993,

1). Interesne skupine kot politične stranke pa igrajo zelo pomembno vlogo posrednika

med oblastjo in državljani (Ippolitio in Walker 1980 v Krašovec 2002, 104). Število

članov interesnih skupin je pogosto večje od članov strank (Grant 1989 v Krašovec 2002,

104). Po prepričanju Fink-Hafnerjeve pa so interesne skupine samo tiste interesne

organizacije, ki imajo vložek (»stake«) v procesu oblikovanja politik, se zanj aktivno

potegujejo v komunikaciji z oblikovalci politik, hkrati pa nimajo cilja priti na oblast

(Fink-Hafner 1994, 41).

Rečemo lahko, da so politične stranke tipičen predstavnik interesnih skupin. Za ločitev

političnih strank in drugih skupin, ki želijo prevzeti vladanje, od skupin pritiska pa

moramo dodati, da te skupine pritiska same ne želijo vladati ali prevzeti oblasti. Torej,

politične stranke želijo postati del oblasti, interesne skupine oz. skupine pritiska pa želijo

nanjo le vplivati (Richardson 1993, 1; Krašovec 2002, 105). Naslednja ločnica med

strankami in interesnimi skupinami je obseg njihovega delovanja. Politične stranke

posvečajo več pozornosti in zavzemajo stališča do vprašanj na velikem številu področij

javnih politik, medtem ko se interesne skupine ponavadi ukvarjajo z zelo ozkimi področji,

včasih celo samo z enim. Predvsem se usmerjajo na področja, ki neposredno ali posredno

19

vplivajo na njihove interese. Tretja ločnica med političnimi strankami in interesnimi

skupinami pa je njihova (ne)stalnost delovanja. Delovanje političnih strank je ponavadi

stalno, medtem ko je delovanje interesnih skupin ciklično (Fink-Hafner 2001 v Krašovec

2002, 105). Te delujejo predvsem takrat, ko se dogajanje na področjih javnih politik

dotika njihovih interesov (Krašovec 2002, 105).

Interesne skupine so pomemben faktor upravljanja in demokracije v sodobnih družbah.

Interesi in interesne skupine so že od nekdaj imeli pomembno vlogo v politiki. V

preteklosti, ko politični misleci niso želeli priznati drugih interesov, se je vedno izkazalo,

da je politika bistveno povezana z igro interesov (legitimnih ali nelegitimnih). Tako je

priznavanje interesnih skupin in njihove legitimne vloge postajalo v 20. stoletju vse širše.

Na prelomnici med 20. in 21. stoletjem, ko družbe postajajo »družbe organizacij«, dobiva

tematika interesnih skupin, poleg javnega mnenja, »policy analize«, političnih strank,

parlamentarizma, demokracije … eno izmed vodilnih mest v politični znanosti (povz. po

Bibič 1995, 1–3).

Poglobljeno analizo interesnih skupin sta izvedla Ippolito in Walker (1980), ki sta se

analize lotila postopno. Najprej sta opredelila besedo »interes«, pri kateri sta izpostavila

»zavestno željo po določenem učinku oz. rezultatu«, nato pa sta opredelila še besedo

»skupina«, pri kateri sta izpostavila »zbir večjega števila posameznikov«. V zaključku

analize sta interesne skupine opredelila kot »prostovoljne organizacije posameznikov,

povezane s skupnim interesom oziroma ciljem, ki ga ne morejo uveljaviti kot atomizirani

posamezniki, zato poskušajo na tiste vrste igralcev, ki imajo v procesih oblikovanja

javnih politik formalno določene funkcije in pristojnosti, vplivati kot formalna

organizacija« (Krašovec 2002, 104).

Interesne skupine v demokraciji imajo naslednjo vlogo (Brezovšek 1995, 33):

• predstavljajo komunikacijsko omrežje, ki daje specializirane informacije;

• omogočajo zastopanje interesov svojih članov pred vlado in s tem sodelovanje v

političnem procesu;

• vzgajajo javnost glede političnih vprašanj;

• nadzorujejo uresničevanje in izvajanje programov.

20

Vpliv teh interesnih skupin pa je odvisen od (Brezovšek 1995, 33):

• narave političnega sistema,

• stopnje legitimnosti posameznih skupin,

• njihove uporabnosti za oblast,

• virov, ki jih imajo na voljo,

• števila članstva in njihove privrženosti skupini.

Pri proučevanju interesnih skupin v zadnjem času prevladujeta dve šoli: pluralisti in

korporativisti (včasih pa eni od njih, ali kar obema, pripišejo še predpono »neo«) (Fink-

Hafner 1994, 43).

V teoriji pluralizma je demokracija kot trg z bolj ali manj popolno konkurenco. Različne

perspektive so zastopane s strani posameznikov, političnih strank in interesnih skupin, ki

tekmujejo za politično prevlado. Pluralistični model temelji na štirih predpostavkah:

predpostavljanju enakega dostopa do politične arene, razdrobljenosti trga, konkurenčnosti

procesov določanja taktik in neodvisnosti vlade. Te teoretične zahteve tvorijo sistem, v

katerem se vsi lahko svobodno politično udejstvujejo in v katerem politični sistem ni last

samo močnih političnih sil. Kritika, ki gre na račun pluralizma je, da ta sistem omogoča

večji vpliv finančno močnejšim interesnim skupinam, kot je vpliv drugih interesnih

skupin. To pa vodi k neenakem zastopanju in variacijam v zmožnosti zastopanja ter

vplivanju interesnih skupin na politični proces. V nadaljevanju pa se postavi pod vprašaj

tudi neodvisnost vlade, ki se zaradi favoriziranja nekaterih skupin pred drugimi vpleta v

konflikt interesov, največkrat zaradi zaščite svojih interesov.

Teorija neokorporativizma aktivnost interesnih skupin opisuje kot sodelovanje med vlado

in določenimi interesnimi skupinami. V tem modelu sodelovanje služi kot smisel

vzdrževanja stabilnosti v procesu razvoja in implementacije politik. Neokorporativizem

se v glavnem osredotoča na ekonomske politike. Njegov poglavitni element je

zagotovitev predstavniškega monopola določenim vodilnim strukturam v zameno za

njihovo sodelovanje v razvoju političnega procesa. V kolikor je za dosego posameznih

ciljev potrebno, vlada tudi odločno poseže v ekonomsko politiko. Eden od glavnih ciljev

je razvoj »dohodkovne politike« s poskusi kontroliranja cen blaga in storitev ter inflacije.

21

Po mnenju Lehmbrucha5 je dohodkovna politika glavna domena korporativizma. Slabost

korporativizma pa je, da tudi ta sistem interesnih skupin ne opisuje nič natančneje kot

pluralizem (povz. po Pollklas 1998).

Ne glede na kulturni odnos, ki vpliva na sodelovanje med interesnimi skupinami in

političnimi odločevalci – bodisi ta odnos vpliva na vedenje interesnih skupin ali

birokratov ali na naklonjenost organiziranih interesov, ki se pojavijo kot posledica

razkolov v družbenem okolju – je nedvomno, da so institucionalni in strukturni faktorji

bistvenega pomena in določajo vlogo interesnih skupin v političnem procesu (Mazey in

Richardson 1998, 9).

3.1.2 Interesne skupine – demokratično uveljavljanje interesov

Dejavnost interesnih skupin je usmerjena predvsem k materialnim elementom

zadovoljevanja različnih potreb, kar je temeljna predpostavka tudi drugih nematerialnih,

izvedenih interesov. Politika in interesi so navsezadnje neločljivi, zato je razumljivo, da

poskušajo ljudje oz. interesne skupine prepričati vlado (oblast), da bi delovala v njihovem

interesu (Brezovšek 1995, 21). Prav različni interesi in prizadevanja za njihovo

uresničevanje so tudi vzrok za politično aktivnost ljudi, za njihovo sodelovanje in

organiziranje (Žagar 1995, 55).

V praksi je javna politika rezultat kompleksnega in ponavadi nepredvidljivega

vzajemnega delovanja med vladnimi in nevladnimi institucijami ter ostalimi interesnimi

skupinami. Vendar kljub temu bi bilo narobe, če bi obravnavali javno politiko le kot

rezultat pritiska interesnih skupin in skupin pritiska.

Model pritiska v procesu kreiranja politike v katerem, po definiciji, pasivni zakonodajni

red upošteva peticije skupin državljanov, ki se spontano organizirajo ob splošnih

socialnih in gospodarskih temah, mora odstopiti mesto modelu, v katerem iniciative za

spremembe prihajajo tako iz institucionalnih, kot iz sfer izven institucionalnih okvirov, in

22

5 Izvirni članek navaja naslednji vir: Lehmbruch, Gerhard. 1979. »Liberal Corporatism and Party

Government«, v: Schmitter, Lehmbruch (ed.), Trends Towards Corporatist Intermediation. Beverly Hills:

Sage.

v katerem se politični akterji, ki delujejo v interesnih skupinah, Kongresu, predsedstvu in

številnih zasebnih institucijah, borijo za zmanjšanje nezadovoljstva državljanov,

nagovarjajo novo nastajajoče skupine in se trudijo pridobiti podporo lastnemu konceptu

javnega interesa (Richardson 1993, 5).

Delovanje interesnih skupin moramo pogledati z vidika zastopanja državljanov, ki naj bi

sicer sodelovali kot volivci (en volivec, en glas) v političnem sistemu. Ker je sodelovanje

vseh volivcev pri oblikovanju politik nemogoče, to vlogo prevzamejo interesne skupine

na eni strani in voljeni predstavniki (npr. poslanci) na drugi strani. Pri izražanju moči

interesnih skupin oz. njihovega vpliva obstajajo naslednji mehanizmi (Ferfila 1995, 96):

• Nasploh obstaja majhen interes državljanov, da se udeležijo volitev oz. da so

obveščeni o političnem dogajanju. Interesne skupine lahko tako s svojim

delovanjem zmanjšajo stroške glasovanja, skrbijo za informiranje (predvsem za

volivce, ki so njihovi pristaši), organizirajo prevoze itd.

• Politiki oz. poslanci nenehno iščejo informacije o preferencah svojih volivcev in

velikokrat nimajo dovolj tehničnih informacij, ki so nujne za odločanje. Ustrezne

informacije jim lahko priskrbijo interesne skupine in si s tem utrdijo svojo

pozicijo.

• Neposredno ali posredno podkupovanje politikov. Neposredno podkupovanje je

manj prisotno, ne toliko zaradi poštenosti politikov kot visoke cene, ki jo morajo

plačati, če jih »ujamejo«. Zato je posredno podkupovanje bolj prisotno predvsem

v obliki organiziranja finančnih in drugih podpor, obveščanja volivcev o stališčih

in delovanju politikov ter koristih, ki jih bodo imeli, če podprejo določeno

politično opcijo.

Delovanje interesnih skupin pa moramo pogledati tudi z vidika »civilnega dialoga« 6 med

interesnimi skupinami oz. t. i. nevladnimi organizacijami7 in vlado. NVO-ji so, kot smo

videli zgoraj, eden izmed večjih »igralcev« pri vplivanju na procese odločanja. Pri tem je

23

6 Civilni dialog lahko opredelimo kot »dialog, ki poteka med NVO-ji in državnimi organi oziroma

samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in je namenjen vzpostavitvi, izvajanju ter vrednotenju odnosov med

njimi« V civilni dialog štejemo sodelovanje z vsemi organizacijami civilne družbe kot tudi sodelovanje med

njimi. (Šporar 2004, 91). 7 Skrajšano jih označujemo s kratico NVO, v angleščini pa: NGO – non-governmental organisation.

treba upoštevati, da ni jasnega odgovora na vprašanje, čigave interese NVO-ji v postopkih

civilnega dialoga izražajo in zastopajo. Pri tem lahko NVO-ji zastopajo svoje lastne

interese ali pa priznavajo širše splošne interese, predvsem v delu njihovega javno

koristnega delovanja, kar pa lahko povzroči tudi konflikt javnih interesov. Za uspešno

delovanje civilnega dialoga je potrebna izpolnitev določenih standardov in predpogojev

kot so npr. čas delovanja, materialni pogoji za delovanje NVO-jev itd. Splošni mehanizmi

civilnega dialoga v EU so (povz. po Šporar 2004, 92–108):

• Informiranje – postavlja osnovo za izboljšanje odnosov med vlado in njenimi

državljani in je pogoj za izvajanje nadaljnjih aktivnosti posvetovanja ter aktivnega

sodelovanja. Vlada mora zagotoviti popolne, objektivne, zanesljive, relevantne in

razumljive informacije. Informiranje teče enosmerno (od vlade k državljanom) in

obsega:

o pasiven dostop do informacij (na prošnjo ali zahtevo),

o aktivno zagotavljanje informacij (na lastno iniciativo vlade).

• Posvetovanje – je dvostransko razmerje med vlado in njenimi državljani ter

temelji na tem, da vlada opredeli problem, glede katerega skuša pridobiti stališča

državljanov, hkrati pa si tudi zagotoviti ustrezne informacije. Posvetovanje

obsega:

o samoiniciativni (spontani) odziv (prošnje, pobude, zamisli, pritožbe …),

o zaprošeni odziv (javnomnenjske raziskave, spraševanje, poslušanje …),

o »ad-hoc« in stalno posvetovanje (javne obravnave, delavnice, konference,

vključitev posameznih državljanov v posvetovalna telesa, uradne ure …).

• Sodelovanje – je aktivno in izvirno prispevanje državljanov k oblikovanju politik.

Temelji na načelu partnerstva in obsega:

o sodelovanje z laiki (splošno mnenjske konference, porote …),

o sodelovanje s strokovnimi javnostmi (vrednotenje s strani zainteresiranih

udeležencev, skupne delovne skupine …),

o širša javna organiziranost (odprte delovne skupine, državljanski forumi,

vizije in razvoj scenarijev, dialogi …)

• Vrednotenje – obsega ocenjevanje aktivnosti informiranja, posvetovanja in

aktivnega sodelovanja ter vladi omogoča določitev njenega uspeha pri krepitvi

odnosov z državljani (neformalne revizije, analiziranje kvantitativnih podatkov,

anketiranje udeležencev …).

24

Interesne skupine tako pri svojem delovanju opravljajo tudi vrsto funkcij, ki se

pomembno prepletajo z delovanjem demokratičnega sistema. Te funkcije so (Fink-Hafner

1994, 43):

• pretok vpliva med vlado in »vladanimi«,

• transformacija ekonomske moči v družbeno politično moč,

• vnašanje inovacij oz. ravnotežja med stabilnostjo in spremembo politik,

• artikuliranje zahtev aktualnega ali potencialnega članstva,

• krepitev identifikacije državljanov s političnim sistemom,

• politična socializacija (razvoj političnih veščin, zlasti pri vodstvu).

3.1.3 Klasifikacije interesnih skupin

Interesne skupine lahko klasificiramo po številnih kriterijih in različnih konceptih. Te so

lahko po svoji organiziranosti, pravni naravi, trdnosti in notranji povezanosti med seboj

zelo različne. Pregled kriterijev je zbran v spodnji tabeli. Te razvrstitve podajajo različni

avtorji (Bibič 1995; Žagar, 1995; Richardson 1993; Krašovec 2002 …), navajajo pa se

tudi kot splošne klasifikacije.

Tabela 1: Razvrstitev interesnih skupin

Kriterij Tip interesne skupine

Obseg in širina interesov Sekcijske in promocijske

Sekcijske ponavadi zagovarjajo interese določenih ekonomskih ali poklicnih skupin (npr.

zdravniki, kmeti, učitelji, …) medtem ko promocijske zagovarjajo širše skupne vrednote,

prepričanja in interese družbe.

Organizacija Organizirane in neorganizirane

Organizirane so tiste, ki delujejo z organizacijsko in hierarhično strukturo, medtem ko so

neorganizirane tiste, ki jih povezuje kakšen drug imenovalec (npr. družbeni položaj, vera …).

Članstvo Odprte in zaprte

Pri nekaterih skupinah (zaprte) je treba za včlanitev zadostiti kakšnemu kriteriju (npr.

izobrazbi), medtem ko pri odprtih to ni potrebno.

25

Obravnavana problematika »single issue« in »multi issue«

Nekatere skupine se zberejo, da bi vplivale samo na eno temo, medtem ko druge obravnavajo

več različnih tem oz. problematik.

Situacijski interes Situacijske in kontinuirane

Situacijske skupine se ponavadi zberejo zaradi enega situacijskega interesa in po razrešitvi

problema navadno razpadejo. Kontinuirane pa delujejo na daljši rok.

Mobilizacijski interes Latentne in formalne

Ta kriterij poudarja mobilizacijski faktor, ki je v političnem sistemu pomemben dejavnik

mobilizacije državljanov. Ločimo skupine s prikritimi interesi in formalne skupine, ki se

organizirajo za uveljavitev svojih interesov.

Odnos do vlade Notranje in zunanje

Med notranje interesne skupine štejemo tiste, ki so od vlade priznane kot reprezentativne

skupine in ki imajo dostop do vlade ter vladnih informacij. Med zunanje pa spadajo tiste, ki

do vlade neposredno nimajo dostopa ali do stika z njo ne želijo priti in lahko na vlado oz.

odločevalce vplivajo le preko množičnih medijev in drugih vzvodov.

Geografsko območje Lokalne in nacionalne

Lokalne so ponavadi osredotočene na nek lokalni problem (npr. cesta, vodovod …), medtem

ko se nacionalne zavzemajo za problematiko, ki zadeva širše območje.

V nadaljevanju predstavljam še Blondelovo delitev interesnih skupin glede na njihove

specifične aktivnosti (Blondel 1969, 79 v Žagar 1995, 56):

Slika 3: Blondelova delitev interesnih skupin

26

Vir: Žagar (1995, 56)

Ta delitev temelji na skupnostno-asociacijskem kontinuumu. V prvih dveh tipih

interesnih skupin (običajne in institucionalne) prevladujejo bolj splošni, skupnostni cilji,

medtem ko so pri drugih dveh bolj izraženi specifični, partikulirani interesi.

V običajne interesne skupine štejemo plemena, kaste, etnične skupnosti. Torej jim

pripadamo že s samim družbenim položajem, iz česar izhaja določena solidarnost in

pripadnost.

Institucionalne interesne skupine se formirajo na ravni institucij, s katerimi posamezniki,

ki v njih delujejo, uveljavljajo interese teh institucij. Med njih štejemo cerkev in verske

skupnosti, vojsko, policijo, izobraževanje, birokracijo … Lastnost teh skupin je, da imajo

ponavadi bolj razvito organizacijsko in hierarhično strukturo.

V segment zaščitnih interesnih skupin štejemo sindikate, združenja zaposlenih,

profesionalna združenja, zbornice itd. Cilj teh skupin je branjenje interesov članov, od

česar je odvisen njihov obstoj in njihovo materialno stanje. Ponavadi te skupine nastopajo

nasproti države in skrbijo za stabilnost na posameznih interesnih področjih (npr. socialno

partnerstvo).

Promocijske interesne skupine nastanejo zaradi želje po uresničitvi specifičnega interesa

v političnem sistemu. Interesi članov segajo preko njihovega izvora in njihovega sloja oz.

družbenega razreda. Med njih štejemo trgovinska in industrijska združenja, gospodarska

podjetja, ekološke skupine, družbena gibanja kot so npr. antiglobalisti ali mirovniki

(ibid.).

3.1.4 Delovanje interesnih skupin

Interesne skupine delujejo na podlagi interesov, za katere potrebujejo določene faktorje.

Delovanje interesnih skupin je tako pogojeno z notranjimi viri moči, družbenim in

političnim okoljem, ustavnopravnim položajem, s tradicijo, politično kulturo in

pojmovanjem občega interesa. Usmerjenost delovanja pa se spreminja tako v času kot v

prostoru in je odvisna od porazdelitve pristojnosti in kompetenc države med

predstavniške organe, izvršno in upravno oblast, sodstvo, centralne instance in lokalne

nivoje (Bibič 1995, 8).

Možnosti in praksa delovanja interesnih skupin, uporabe dopustnih in nedopustnih metod

v njihovem delovanju sproža različne poglede in odnose do interesnih skupin oz. skupin

27

pritiska. Delovanje interesnih skupin zato ločimo po njihovih metodah delovanja, ki

obsegajo (Bibič 1995, 9):

• prijateljsko prepričevanje,

o neposredno ali posredno,

o izrecno ali implicitno,

• navezovanje medsebojnih stikov,

• vplivanje na javno mnenje,

• organiziranje stavk in demonstracij,

• razne grožnje (z ugrabitvijo, ubojem, organiziranjem nemirov ..),

• prefinjeno ali grobo korupcijo,

• vzpostavljanje mafijskih zvez in povezav.

Pri delovanju interesnih skupin se pojavi tudi vprašanje njihove koristi oz. ali je njihovo

delovanje škodljivo in nezaželeno. Madison (v Ippolito in Walker 1980) je bil prepričan,

da je lahko delovanje interesnih skupin škodljivo in nezaželeno, vendar je hkrati tudi

neizogibno. Prevelik vpliv na politične odločevalce in zaradi močne želje po uveljavljanju

lastnih interesov bi lahko le-te škodovale javnemu interesu, vendar po mnenju Jordana in

Richardsona (1987) to ne drži, ker »predvsem močne interesne skupine zagotavljajo in

ohranjajo javni interes«. Tako bi prepoved delovanja interesnih skupin bila še škodljivejša

(Madison v Ippolito in Walker 1980). Po mnenju federalistov interesne skupine škodijo

javnemu (splošnemu) interesu, vendar jih ne bi bilo mogoče izločiti brez prepovedi

svobodnega združevanja. Prednost svobodnega združevanja (kot izraz demokracije) pa po

Brezovškovem mnenju (1995, 23) presega nevarnost, ki jo interesne skupine predstavljajo

javnemu interesu (povz. po Krašovec 2002, 105–106).

Sodobna politična znanost izhaja iz vmesne sfere med družbo in državo, ki jo

predstavljajo interesne skupine. Obstoj interesnih skupin je pojmovan kot pogoj sodobne

demokracije in nadaljnje demokratizacije (Bibič 1995, 10). Pri uveljavljanju interesnih

skupin v političnem procesu imamo opraviti z dvema modeloma (Bibič 1995, 10):

• prvi model je bil politični proces, zamišljen kot tekma interesnih skupin za

dolgoročno pravično uveljavljanje njihovih interesov;

• drugi model pa interesne skupine priznava kot institucionalizirane udeležence

političnega odločanja pri pripravi političnih odločitev. Ta oblika pluralizma je

28

dobila ime »korporativni pluralizem« in takšen pomen (glede na prakso

nekaterih evropskih dežel v primerjavi s parlamentarnim odločanjem), da je

ugledni norveški politolog Stein Rokkan (1966) lahko zapisal znamenite

besede »glasovi štejejo, viri odločajo«.

Povzamemo lahko, da so interesne skupine v oblikovanju politik, predvsem z načinom

svojega delovanja, aktivnostmi vplivanja na odločevalce, izrazito izraženimi interesi

(včasih tudi parcialnimi) in strokovnim znanjem, ki ga obvladujejo, zelo pomemben

politični akter. In če pogledamo njihovo delovanje še v luči vplivanja in uveljavljanja

interesov v EU, potem lahko zaključimo, da vse te interesne skupine, s stalnim

predstavništvom v Bruslju ali brez njega, želijo »uvoziti« svoje (parcialne) interese v

odločevalski sistem EU. Vse to pa počnejo z lobiranjem. (Schendelen 2002, 46).

3.2 Policy omrežja

3.2.1 Opredelitev policy omrežij

Ugotovili smo, da se pri delovanju interesnih skupin pojavljajo različna in vedno nova

razmerja med državo in njimi, kot aktivnem akterju uveljavljanja lastnih interesov. Ta

razmerja pa postajajo, zaradi vedno večjega števila aktivnosti in interesnih skupin ter

povezovanj med njimi, vedno kompleksnejša. To pa zahteva nove prijeme za proučevanje

teh povezav.

Naslednji korak pri proučevanju družbenih in političnih aktivnosti je raziskovanje policy

omrežij. Razvoj koncepta policy omrežij je umeščen v sodobna sociološka in politološka

raziskovalna prizadevanja na področju analize omrežij, zato je analizo omrežij mogoče

smiselno povezati s preučevanjem socialnega in političnega kapitala v določeni družbi.

Policy omrežja proučujejo in ponazarjajo povezovanje akterjev (zasebnih in javnih) na

določenem političnem področju ter interakcije med njimi.

Na tem mestu je smiselno opozoriti na pojem politika, kot prevod angleških izrazov

»policy«, »politics« in »polity«, za katere v slovenskem jeziku nimamo ustreznih

prevodov. Pod pojmom »policy« razumemo odločitve, ki jih (ne)sprejemajo vladna telesa

in uradniki, kot npr. socialna politika, kmetijska politika itd. Pojem »polity« zajema 29

odločitve političnih odločevalcev (t. i. »politikov«) v političnih institucijah. Pojem

»politics« pa izhaja iz političnih odločitev, motiviranih s strankarskimi interesi boja za

oblast (povz. po Fink-Hafner 2001).

In kaj policy omrežje sploh je? Enostavno rečeno je to »proces oblikovanja in izvajanja

javnih politik« (Fink-Hafner 2001). »Policy omrežje je tudi analitični pojem, ki se

osredotoča na razmerja med državo in družbo ter pomaga pojasniti vedenja v določenih

sektorjih države oz. področjih raznih politik« (Smith 1993 v Fink-Hafner 1998b, 832).

Pojem policy omrežja zajema akterje in značilnosti razmerij med akterji, ki imajo vložek

oz. (so)odločajo o konkretni politiki na določenem področju. Politična omrežja so

temeljna oz. ključna razmerja (povezave, razdelitev politične moči), ki določajo praktično

delovanje političnega sistema kot celote (Fink-Hafner 1998a, 833). Po prepričanju Fink-

Hafnerjeve je raziskovanje družbenih in političnih aktivnosti s pomočjo analize omrežij

eden od najobetavnejših usmeritev v sodobni sociologiji in politologiji (Fink-Hafner,

1998a, 816). Ta pristop se včasih razume kot nova, alternativna paradigma nasproti

pluralizmu, marksizmu in korporativizmu (Bibič 1995, 11). Pojem »analiza omrežij«

opredeljuje konstelacijo raznolikih raziskovalnih strategij (Emirbayer and Goodwin 1994

v Fink-Hafner 1998b, 816), ki jih raziskovalci uporabljajo za razlago vzorcev razmerij, v

katere so vpleteni družbeni akterji v procesu uveljavljanja svojih interesov. Izvorna

sociološka definicija socialnega omrežja tako zajema povezave znotraj določenega kroga

oseb (Vaughn 1972 v Fink Hafner 1998a, 816). Preučevanje interesnih skupin s stališča

kategorije policy omrežij poudarja dinamično strukturirane celote civilnodružbenih in

drugih intermediarnih organizacij, vplivnih posameznikov in državnih organov, ki v

medsebojni interakciji oblikujejo politike na posameznem področju in vplivajo na njihovo

uresničevanje (Bibič 1995, 11–12). Zato je analiziranje interesne strukture vpletenih

akterjev in analiza obstoječih policy omrežij predpogoj oblikovanja učinkovitih strategij

javnega delovanja interesnih skupin in učinkovitega lobističnega načrta, s čimer pa že

stopamo na področje, katerega komunikologi običajno označujejo s pojmom »stiki z

javnostmi« (Fink-Hafner 2001).

Pri politološkem raziskovanju pa se pojem omrežja nanaša na razmerja med »policy

akterji«, t. j. akterji, ki sodelujejo v procesih oblikovanja in izvajanja javnih politik.

Policy akterji so lahko vplivni posamezniki kot tudi različne organizacije, interesne

30

skupine in državne oziroma paradržavne ustanove. Kombinacija funkcionalnih,

strukturalnih in relacijskih analiz omrežij vključuje tudi spoznavanje vedenj, zaznav in

stališč vpletenih akterjev. Zato naj bi po mnenju Emirbayerja in Goodwina (1994 v Fink

Hafner 1998a, 817) analize omrežij ne ponujale le opise načinov, na katere so akterji v

družbi med seboj povezani, temveč naj bi omogočale tudi vpogled v bolj kompleksne

vzročne mehanizme, ki oblikujejo razmerja med akterji v družbenem sistemu (povz. po

Fink-Hafner 1998a, 816–817 in 1998b, 832).

S konceptom policy omrežja najlažje opišemo dinamično strukturo, v katero so vključeni

tako državni organi, vplivni posamezniki in ekonomski subjekti, ki v medsebojni

interakciji oblikujejo politike na posameznem področju oz. kot skupno oznako za sicer

raznovrstna razmerja med organiziranimi interesi in državo (Fink-Hafner 1998b, 831).

Pristop je obetajoč predvsem s stališča raziskovanja posameznih »javnih politik« in v

ugotavljanju vloge, ne samo družbenih političnih faktorjev (zasebne in javne), marveč

tudi razčlenjene (vodoravne in navpične) strukture države in njenih posameznih prvin v

političnem procesu (Bibič 1995, 12). Policy omrežja vključujejo v svoj krog pomembnih

odločevalcev poleg državnih akterjev tudi civilnodružbene akterje (npr. razne interesne

skupine). Ti imajo v današnji politiki vse pomembnejšo posvetovalno vlogo. Pri

politološkem raziskovanju je ta inovacija še kako primerna za raziskovanje formalnih in

neformalnih povezav in za razkrivanje značilnosti političnega odločanja, ki je javnosti

prikrito. Omenjeni koncept je uporaben predvsem za razkrivanje povezav med vpletenimi

policy akterji, njihovih interesov in sredstev, ki jih uporabljajo, da uveljavijo svoj interes

na konkretnem področju (Fink-Hafner 1998a, 817). Policy omrežje lahko nastane na

različnih ravneh (nacionalni, lokalni in regionalni), na nivoju različnih sektorjev

(kmetijstvo, industrija, zdravstvo, trgovina idr), lahko pa se oblikuje tudi na konkretno

temo. Policy omrežje se oblikuje, kadar pride do izmenjave informacij med državo in

interesnimi skupinami. Tako interesna skupina izrazi svoj interes na določenem policy

področju. Ta izmenjava informacij je lahko minimalna, ko ima interesna skupina zgolj

posvetovalo vlogo, ali pa zelo intenzivna, ko imajo interesne skupine institucionaliziran

dostop do političnih odločevalcev in neposredno sodelujejo pri oblikovanju določene

politike (povz. po Fink-Hafner 1998b, 833–835).

31

Koncept policy omrežij je izredno dragocen v empiričnem raziskovanju koncepta glede

kritičnih sprememb v političnem vladanju modernih demokracij. Politologi vidijo njegovo

posebno vrednost prav v zmožnosti razkrivanja bogatih variacij v svetu razmerij med

družbo in državo (Atkinson and Coleman 1992 v Fink Hafner 1998a, 818). Poleg tega

omogoča vpogled v razmerja in procese, ki so pogosto javnosti oz. »navadnim

državljanom« prikriti. Vpogled v policy omrežja in njihove povezave s stabilnejšimi,

globlje strukturno opredeljenimi političnimi omrežji pa šele omogoča razkrivanje

praktično delujočih mehanizmov političnega odločanja (Fink-Hafner 1998a, 818).

Raziskovalna metoda, ki so jo raziskovalci političnih razmerij na začetku uporabljali, je

bila v zgodnji fazi predvsem študij primera, medtem ko so kasneje začeli uporabljati

standardizirani intervju in anketo (Schneider 1992; Grant 1992, Emirbayer and Goodwin

1995 v Fink-Hafner 1998a, 821). Enote raziskovanja so bile doslej raznovrstne:

posameznik, skupina, organizacija ali celo družba (teritorialno opredeljeno omrežje

družbenih odnosov). Novejše raziskovanje omrežij pa zajema tudi kombinacijo več

nivojev in s tem omogoča povezovanje mikro- in mikroanalize (Fink-Hafner 1998a, 821).

Raziskava Fink-Hafnerjeve iz leta 1997 »Oblikovanje omrežnih pristopov in lobiranje v

Sloveniji« je pokazala, da »slovenska« policy omrežja že postajajo posredniki med akterji

in procesi oblikovanja politik v Sloveniji in EU. Pri tem gre tudi za mednarodno

povezovanje slovenskih interesnih skupin s sorodnimi iz EU ter evropeizacijo, ne le

akterjev, temveč tudi vsebine in načinov odločanja v slovenskih omrežjih.

3.2.2 Delovanje policy omrežij

Uporaba koncepta policy omrežij za politologe prinaša tudi nekaj nelagodnosti. Ravno

zaradi dejstva, da je s pomočjo koncepta policy omrežij mogoče razkrivati značilnosti

političnega odločanja, ki so, kot smo že navedli zgoraj, v veliki meri javnosti prikrite,

vpleteni akterji pa o tem pogosto neradi govorijo oz. za takšne analize niso zainteresirani.

Nelagodnosti včasih še vedno izhajajo iz stigmatiziranih predstav o lobijih, lobiranju in

komunikacijah med predstavniki interesnih skupin in odločevalci. Vsaj do neke mere pa

gre za kulturo v zakonodajni in izvršni oblasti, ki ni naklonjena družboslovnemu

raziskovanju ali pa se znotraj nje pojavljajo ocene, da »to že sami vedo« (Fink-Hafner

1998a, 87). 32

Pluralisti in korporativisti v svojih študijah na konkretnih področjih javnih politik

opisujejo razmerja med interesnimi skupinami in državo v posameznih procesih

oblikovanja in izvajanja politik, vendar nobena od teh šol ne opisuje korektno celote

različnih razmerij med interesnimi skupinami in državo, na vseh sektorjih javnih politik.

Generični pojem policy omrežja omogoča zajemanje celote raznolikih vzorcev razmerij

med interesnimi skupinami in državo. Tako zajema celo vrsto doslej odkritih tovrstnih

vzorcev, ponuja pa tudi metodologijo in analogije pri odkrivanju novih. Koncept policy

omrežij vsebuje zavest o njihovi dinamičnosti posameznih policy omrežij ter zavest o

njihovi raznolikosti policy omrežij na različnih področjih oz. v konkretnih primerih

odločanja (Fink-Hafner 1998b, 831–832).

Civilna družba držav EU, ki se povezuje prek nacionalnih meja, se razvija v pomemben

dejavnik spreminjanja procesov oblikovanja in vsebine politik. Evropske skupine

pomembno vplivajo na evropeizacijo slovenske politike saj krepijo slovenske interesne

skupine v fazi postavljanja zadev na domači institucionalni dnevni red, pri vključevanju v

vse druge ključne faze oblikovanja in izvajanja politik pa prenašajo svoje znanje,

ekspertize in izkušnje na slovenske interesne skupine. Evropeizacijo v tem pogledu

pomeni specifičen segment socialno-političnih procesov na področju interesnega

organiziranja in vplivanja interesnih skupin na oblikovanje in izvajanje javnih politik. Za

utemeljitev procesov evropskega mreženja slovenskih civilnodružbenih akterjev,

njihovega vstopanja v večnivojsko oblikovanje evropskih politik ter nekaterih kazalcev

vplivov evropskega mreženja na vpletenost in vplivnost slovenskih interesnih skupin v

procesih oblikovanja ter izvajanja javnih politik v Sloveniji bom na kratko povzel

raziskavo Fink-Hafnerjeve iz leta 1996.

Raziskava je bila izvedena v juniju 1996 in je zajela sedemdeset interesnih skupin na

naslednjih področjih javnih politik: ekonomske in socialne, stanovanjske, kmetijske in

ekološke, zdravstvene, izobraževalne, politike športa, tržne ter politike odnosov z

javnostmi. Na področju omenjenih javnih politik so bile izbrane tiste interesne skupine, ki

so bile v prejšnjih raziskavah o sektorskih javnih politikah prepoznane kot zelo aktivne na

svojem področju ali pa so jih kot zelo pomembne predlagali drugi, ki so sodelovali na

istem področju. Glede na to, da je raziskava pionirsko delo na področju raziskovanja

33

vpliva interesnih skupin na oblikovanje politik, sem se odločil njen povzetek vključiti v

magistrsko delo.

Raziskava8 je pokazala, da tako evropeizacijsko delovanje »slovenskih« interesnih skupin

v procesih oblikovanja nacionalnih politik kot vpliv interesnih skupin EU na te procese

delujeta v več smereh. Interesne skupine EU podpirajo razvoj sorodnih interesnih skupin

v državah kandidatkah in jim pomagajo pri njihovem organizacijskem razvoju ter

profesionalizaciji v skladu z »evropskimi vzori«.

Iz raziskave tudi izhaja, da evropsko povezovanje povečuje vplivnost interesnih skupin na

slovenski prostor oblikovanja in izvajanja politik saj gre za podatke, zbrane v

sedemdesetih najbolj aktivnih interesnih skupinah, na enajstih izbranih področjih politik v

Sloveniji. Izkazalo se je, da imajo interesne skupine z evropskimi povezavami značilno

večji uspeh pri uveljavljanju svojih interesov pri domačih policy akterjih od interesnih

skupin, ki tovrstnih povezav nimajo. Interesne skupine pritiskajo na politike, da bi ti na

določenih področjih zamenjali domačo zakonodajo (nacionalno) z nad-nacionalno,

oblikovano na ravni EU.

S svetovanjem interesnim skupinam EU krepi sorodne interesne organizacije v državah

kandidatkah z informacijsko podporo, usposabljanjem in izobraževanjem. Izobraževanje

se nanaša na »know-how« in vsebine politik znotraj posameznih področij politik EU.

Sorodnim interesnim skupinam prav tako pomagajo pri vzpostavljanju stikov z uradniki v

institucijah EU. Ti so za interesne skupine iz držav kandidatk dodatna možnost

spoznavanja »evropskih« težav, dilem, politične kulture in policy stilov na tistih

področjih, ki jih najbolj zanimajo.

V analizi se pojavi tudi nov izraz »policy stili«, ki so opredeljeni kot različni sistemi

oblikovanja politik in kot programi za oblikovanje societalnih odločitev.

Gre za koncept, s pomočjo katerega odkrivamo standardne »recepture«, katere posamezne

družbe razvijajo za oblikovanje in izvajanje javnih politik.

34

8 Povzeto po Fink-Hafner (2000, 82–95).

Pri opredelitvi policy stila je ključnega pomena raziskati (Richardson 1982, 2):

• interakcijo med vladnim pristopom reševanja družbenih težav ter

• razmerje med vlado in drugimi akterji v procesu.

Vloga evropskega povezovanja slovenskih interesnih skupin pri spreminjanju »slovenskih

policy procesov« se je pokazala že v fazi oblikovanja institucionalnega dnevnega reda.

Poseben raziskovalni interes za to fazo policy procesov je upravičen, saj je prav faza

oblikovanja dnevnega reda tista, ki določa celoten proces.

Interesne skupine imajo včasih težave z nepredvidljivostjo dnevnega reda evropske

politike. Čeprav Evropska komisija napove program sprejemanja političnih odločitev na

začetku vsakega leta, je mogoče, da bo prišlo do sprememb zaradi »nujnih« odločitev,

sprejetih na vrhunskih srečanjih držav članic. Iz tega izhaja, da je spremljanje pobud

evropske politike glavna in zahtevna naloga lobista (Mazey in Richardson 1998, 11).

Brez uspešnega postavljanja zadev na dnevni red pa ni nobene možnosti za nadaljnje faze

oblikovanja in izvajanja politik. V tej fazi so možnosti vplivanja državljanov najbolj

vidne, zato je ta faza v procesu oblikovanja politik ključnega pomena oziroma se razume

kot indikator in dejavnik demokratične politike. Slovenija je bila soočena z dvema

izzivoma prevladujočega postavljanja zadev na dnevni red. Prvi izziv se je pojavil med

procesom demokratične tranzicije. Zaradi demokratičnega procesa oblikovanja političnih

aren je ta predstavljal pritisk po samostojni uvrstitvi na institucionalni dnevni red. Drugi

izziv pa se je pojavil v kontekstu slovenske integracije v EU. V tem kontekstu se politične

arene dejansko širijo prek državnih meja. Vladni in nevladni akterji iz EU se posredno ali

neposredno vpletajo v procese oblikovanja politik na Slovenskem. Interesne skupine EU

vplivajo na procese spreminjanja slovenskih politik s podporo slovenskim interesnim

skupinam v fazi postavljanja zadev na institucionalni dnevni red in s podpiranjem

aktivnega sodelovanja slovenskih interesnih skupin v fazah oblikovanja ter izvajanja

politik v domačem političnem okolju. Prav tako se predvideva, da evropsko povezovanje

slovenskih interesnih skupin pospešuje pretok, v tujini oblikovanih želenih vsebin politik,

v slovensko okolje. Praksa postavljanja zadev na institucionalni dnevni red izraža

razmerja moči v političnih arenah. Moč interesnih skupin se jasno izraža prek njihovega

uspeha pri postavljanju zadev na institucionalni dnevni red in umiku zadev z dnevnega

reda.

35

Analiza opredeli tudi naslednji nov pojem: »politična arena«, ki se opredeljuje kot celota

institucionalnih struktur in konstelacij akterjev, ki sodelujejo v procesu nastajanja ter

izvajanja določene javne politike (Windhoff-Heritier 1982, 47).

Že v obdobju pred procesom pridruževanja EU so bile nacionalne vlade držav kandidatk

pod pritiskom evropskih struktur. Interesne skupine so začele poleg svojih uporabljati,

tudi evropske strategije, da bi prepričale domače vlade, naj upoštevajo njihove interese v

procesih oblikovanja in izvajanja politik. Izvedena anketa med temi sedemdesetimi

najaktivnejšimi interesnimi skupinami na enajstih sektorjih javnih politik v Sloveniji je

razkrila, da se 56 % vprašanih interesnih skupin povezuje s podobnimi organizacijami v

tujini, še posebej z organizacijami v državah članicah EU, t. i. evroskupinami. Med

oblikami podpore, ki jo nudijo evroskupine so izpostavljene strokovna pomoč (41,5 %),

brezplačna uporaba informacij in analiz (41,4 %), obiski visokih uradnikov interesnih

skupin EU in njihova srečanja s slovenskimi odločevalci (32,4 %). V manjšem obsegu je

nudena finančna pomoč in druga materialna podpora (7 %), ki je pomagala slovenskim

civilnodružbenim akterjem pri učinkovitejšem doseganju njihovih ciljev v slovenskih

procesih oblikovanja in izvajanja javnih politik. Omenjene so še druge oblike pomoči, kot

so:

• izobraževanje voditeljev interesnih skupin;

• priprava skupnih izjav in deklaracij o problemih širšega pomena (posebej v

bilateralnih odnosih s sorodnimi organizacijami iz držav članic EU);

• povabila k udeležbi v mednarodnih projektih ter izmenjava osebja in idej;

• udeležba na različni mednarodnih srečanjih in pomoč pri navezavi stikov z

evropskimi institucijami.

V mednarodnem povezovanju največ sodelujejo ekonomske skupine, predvsem sindikati

in organizacije delodajalcev. Sicer pa se intenzivno mednarodno povezujejo tudi nekatere

druge interesne skupine kot npr. vodilna organizacija za varstvo potrošnikov in v določeni

meri tudi humanitarne organizacije, ki so vplivne v socialni politiki, aktivne interesne

skupine iz zdravstva in izobraževanja, organizacije invalidov, ekološke skupine in

kmetijske ter športne interesne skupine. Skupine, ki imajo največ mednarodnih stikov, so

preko tega sodelovanja pridobile znatne vire za svoje delovanje iz različnih evropskih

36

programov, kot je npr. Phare. Največ podpore so skupine dobile od sorodnih organizacij

iz držav članic EU.

Evropsko povezovanje in sodelovanje je do zdaj vplivalo na organizacijsko kompleksnost

tako političnih strank kot interesnih skupin v državah kandidatkah. Evropske interesne

skupine so postale vzor interesnim skupinam držav kandidatk, še zlasti pri prenašanju

evropskih organizacijskih modelov institucionalnega razvoja na specifičnih področjih

aktivnosti interesnih skupin in njihovega predstavništva ter sodelovanja v procesih

oblikovanja politik. Interesne skupine držav kandidatk poskušajo slediti trendom

organizacijske kompleksnosti sorodnih evropskih interesnih skupin. Hkrati pa poskušajo

prepričati domače politike o pozitivnih učinkih posvetovalnih teles oz. posvetovalnih

policy stilov, ki se uveljavljajo na ravni EU.

Evropske interesne skupine so posebej zainteresirane za pomoč ekonomskim interesnim

skupinam v državah kandidatkah, še zlasti na tistih pomembnih sektorjih politik, kjer se je

v procesih demokratičnega prehoda razvil izrazit pluralizem (npr. v kmetijskih in

socialno-ekonomskih politikah). Tu interesne skupine EU predvsem spodbujajo interesno

skupinsko združevanje, enotno nastopanje civilno-družbenih akterjev v komunikaciji z

vladnimi akterji in pomagajo pri vzpostavljanju institucij za partnersko sodelovanje

gornjih akterjev z vladnimi.

Celotna raziskava je potrdila hipotezo, da interesne skupine EU pomembno vplivajo na

evropeizacijo slovenske politike s tem, ko krepijo slovenske interesne skupine s podporo

v fazi postavljanja zadev na domače institucionalne dnevne rede, z razvijanjem aktivnega

vključevanja interesnih skupin v vse ključne faze oblikovanja in izvajanja politik v

Sloveniji ter s prenašanjem znanja, ekspertiz iz izkušenj na slovenske interesne skupine.

Nadalje je raziskava pokazala, da mednarodno povezovanje in podpora slovenskim

interesnim skupinam ustvarja značilne razlike v slovenskih političnih arenah. V mnogo

primerih je ravno podpora iz EU tista, ki povečuje moč slovenskih interesnih skupin tako

v ključni fazi oblikovanja javnih politik kot v procesih oblikovanja in izvajanja politik.

Slovenske interesne skupine z evropskimi povezavami so značilno uspešnejše pri

uveljavljanju svojih interesov v domačih političnih arenah slovenskih interesnih skupin,

37

ki se ne povezujejo s sorodnimi interesnimi skupinami v EU. Na evropsko povezovanje in

podporo slovenskim akterjem znatno vplivajo »egoistični« interesi sorodni evropskih

skupin. To je še posebej očitno v selektivni oz. izrazito neenakomerni podpori, ki jo

interesne skupine EU usmerjajo predvsem v ekonomske interesne skupine v Sloveniji.

38

4 POLITIČNI PROCES V EU in LOBIRANJE

4.1 Oblikovanje politik in proces odločanja

4.1.1 Akterji pri sprejemanju političnih odločitev

Zgoraj smo že ugotovili, da so v proces lobiranja vključeni trije akterji: interesne skupine,

lobisti in lobiranec. V določenih primerih lahko lobiste najdemo kar znotraj interesnih

skupin oz. so lobisti kar interesne skupine same, medtem ko je lobiranec vedno samo

eden, t. j. država oz. njene institucije.

V procesu odločanja v EU sodelujejo tri skupine dejavnikov (Živko 2001, 98):

• institucije in organi Evropske unije,

• vlade držav članic,

• različne interesne skupine (organizirane na nacionalni in evropski ravni).

Glede na to, da približno 2/3 zakonodaje prihaja iz EU, je za lobista izjemno pomembno

poznavanje evropskih institucij, ki so eden glavnih akterjev pri pripravi in sprejemanju

političnih odločitev. Zato v nadaljevanju podajam pregled in kratek opis posameznih

evropskih institucij9:

• Evropska komisija, Bruselj (European Commission) – sestavljena je iz 25

komisarjev – eden iz vsake države članice – ki pokrivajo posamezna področja.

Predlaga zakone v sprejem Svetu EU in Evropskemu parlamentu, pripravi

predhodni predlog proračuna EU, je odgovorna za izvajanje zakonodaje EU in

predstavlja EU v tretjih državah oz. nekaterih mednarodnih organizacijah.

• Evropski parlament, Strasburg (European Parliament) – sestavlja ga 732

neposredno izvoljenih poslancev, ki prihajajo iz držav članic (7 iz Slovenije).

Je nadzorni in posvetovalni organ. Klasično zakonodajno funkcijo izvaja v

omejenem obsegu, torej le skupaj s svetom EU. Poslanci se združujejo glede

na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi.

• Svet Evropske unije, Bruselj (Council of the EU) – zastopa interese držav

članic in ima zakonodajno funkcijo, preko katere opredeljuje smernice EU.

39

9 Vir: http://evropa.gov.si/institucije.

Države članice zastopajo njihovi ministri glede na obravnavano temo.

Odločitve se sprejemajo z glasovanjem, za posamezna področja sprejema Svet

odločitve s soglasjem ali s kvalificirano večino (232 glasov = 72,3 %). Skupno

število glasov je 321, od katerih jih ima Slovenija 4. Vsaka država predseduje

Svetu šest mesecev.

• Evropski svet (European Council) – danes je politično najpomembnejša

institucija Evropske unije, v pravu Evropskih skupnosti pa ni imela statusa

institucije – začetki Evropskega sveta segajo šele v leto 1974. Sestavljajo ga

predsedniki držav in vlad držav članic ter predsednik Evropske komisije.

Oblikuje splošne politične smernice razvoja EU in zastopa interese

posameznih držav. Sestaja se dvakrat letno pod predsedstvom države članice,

ki predseduje Svetu EU, neformalno pa zaseda tudi marca in oktobra.

Odločitve sprejema praviloma s konsenzom.

• Evropsko Sodišče Evropskih skupnosti, Luksemburg (Court of Justice of the

European Communities) – sestavlja ga 25 sodnikov in 8 pravobranilcev, ki jih

imenujejo nacionalne vlade za obdobje 6 let, vendar s soglasjem vseh članic.

Skrbi za zakonitost prava EU in spoštovanje ter enotno tolmačenje prava, ki ga

je treba uporabljati, kot je določeno v primarnih in sekundarnih aktih EU.

Sodišče prve stopnje pa so uvedli leta 1989, da bi razbremenili Evropsko

sodišče. Sestavlja ga prav tako 25 sodnikov s šestletnim mandatom. Odloča v

pravdnih zadevah med institucijami EU in njenimi zaposlenimi, v postopkih v

zvezi s kršitvami konkurenčnih pravil proti Komisiji in v individualnih tožbah

državljanov ali pravnih oseb proti institucijam EU.

• Računsko sodišče, Luksemburg (Court of Auditors) – ima 25 članov in izvaja

nadzor nad porabo sredstev EU. Izvaja torej revizije vseh prihodkov in

odhodkov Evropske skupnosti ter vseh njenih organov, preverja njihovo

zakonitost in pravilnost ter spremlja njihovo poslovanje.

• Evropska centralna banka, Frankfurt (European Central Bank) – neodvisna

centralna banka vodi denarno politiko EU enotne skupne valute – evra – in

izvaja centralni nadzor.

• Varuh človekovih pravic, Strasburg (The European Ombudsman) – njegova

naloga je zaščititi Evropejce pred nedelovanjem ali zlorabami administracije

ustanov EU.

40

• Evropska investicijska banka, Luksemburg (The European Investment Bank) –

Ustanovljena leta 1958 za financiranje evropskih investicijskih prizadevanj je

hkrati neodvisen organ EU in banka. Postala je največja institucija na področju

mednarodnih kreditov na svetu.

• Odbor regij, Bruselj (Committee of the Regions) – svetuje Svetu EU in

Evropski komisiji pri regionalnih in lokalnih zadevah ter omogoča

predstavnikom regionalnih oblasti, da sodelujejo pri oblikovanju integracijske

politike, tako, da bo ta kar najbolj ustrezala potrebam regij in lokalnih

skupnosti. Ima 317 članov, od tega 7 iz Slovenije.

• Ekonomsko-socialni odbor, Bruselj (Economic and Social Committee) –

posvetovalno telo, ki omogoča ustanovam EU, da pri pripravi odločitev

ovrednotijo in upoštevajo interese različnih gospodarskih in socialnih skupin.

Ima 317 članov, od tega 7 iz Slovenije. Na leto izda več kot 150 različnih

mnenj, ki zadevajo delovanje civilnih združenj, sindikatov, gospodarskih in

socialnih organizacij v Evropi.

4.1.2 Zakonodaja v postopkih odločanja EU

Pomemben del poznavanja za lobista predstavlja tudi zakonodaja, ki se sprejema v

procesu oblikovanja politik. Glede na specifičnost EU, ki ni niti država niti mednarodna

organizacija, temveč politični sistem, je pomembno znanje in vedenje o tem, kako se

oblikujejo in izvajajo odločitve, ki določajo pravila igre na trgu EU, in kateri akti se

sprejemajo v institucijah EU.

V Sloveniji se poleg nacionalne zakonodaje uporablja tudi evropska. Evropsko

zakonodajo delimo na primarno10 oz. t. i. »acquis communautaire«11 ter sekundarno.

41

10 Izraz primarna zakonodaja se uporablja za vse mednarodne sporazume, sklenjene med državami

članicami z namenom ustanoviti Skupnosti in Unijo kot tudi za vse akte, ki so spreminjali te sporazume.

Vir: http://evropa.gov.si/siritev/proces-siritve/05. 11 Izraz pogosto ostane v francoščini (v angleščino je preveden kot »Community patrimony«). Predlogov za

slovenski prevod je več: pravni red EU, ki se uporablja najpogosteje (npr. Državni program za sprejem

pravnega reda EU), pravni red Skupnosti, pravo Skupnosti, skupnostno pravo, pridobitve Skupnosti, pravna

doktrina EU ..., pomeni pa celotno zakonodajo, načela, politične usmeritve, sodno prakso Sodišča ES in

obveznosti, ki so jih dogovorno sprejele države članice. Vir: http://evropa.gov.si/evroslovar/pravni-viri.

Na tem mestu želim opozoriti na naslednja tri načela uporabe prava EU:

• Avtonomnost prava – pravila in njihova veljavnost je neodvisna od pravnih

redov držav članic. Koncept avtonomnosti pomeni, da pravila, ki jih sprejmejo

organi EU, svoje veljavnosti ne črpajo iz morebitne naknadne odobritve

zakonodajnih ali izvršilnih organov držav članic, temveč se naslanjajo na

originarne zakonodajne pristojnosti skupnih organov in se avtomatsko širijo na

ozemlje vseh držav članic.

• Primarnost prava – prevlada prava EU, pomeni, da pravila, sprejeta na ravni

tega pravnega reda, prevladajo nad pravili notranjega pravnega reda in vsemi

predpisi držav članic, tudi nad njihovimi ustavami.

• Neposredna uporabnost – pomeni, da akti, sprejeti na nivoju EU ne

potrebujejo in ne trpijo nobenega vmesnega akta, ki bi jih šele pretvoril v

pravna pravila notranjih pravnih redov, temveč že sama ustvarjajo pravice in

obveznosti neposredno za pripadnike držav članic, ki jih ti lahko uveljavljajo

pred sodišči in organi svoje države.

Primarna zakonodaja zajema pogodbe o ustanovitvi vseh treh skupnosti (ESPJ, EGS in

ESJE) z vsemi kasnejšimi dopolnitvami ter vse pogodbe o pristopu novih držav. Primarna

zakonodaja torej zajema naslednje akte12:

• pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo,

• pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti,

• pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo,

• pristopne pogodbe in akte o pristopu,

• proračunski pogodbi,

• pogodbo o združitvi,

• enotno evropsko listino,

• pogodbo o Evropski uniji.

Med primarno pravo tako štejemo: vsebino, načela in politične cilje, zakonodajo

Evropskih skupnosti in precedenčno pravo Evropskega sodišča za človekove pravice,

poročila in resolucije, sprejete v EU, skupno zunanjo in varnostno politiko: skupne akcije,

skupna stališča, deklaracije, sklepe itd., notranje zadeve in pravosodje: skupne akcije,

42

12 Vir: http://evropa.gov.si/evroslovar/pravni-viri.

stališča, podpisane konvencije, resolucije, poročila in druge sklenjene akte itd., sklenjene

mednarodne dogovore Evropske skupnosti in tiste, sklenjene med državami članicami v

skladu z dejavnostjo Evropske unije.

Sekundarno pravo EU je zakonodaja, ki izhaja iz primarne zakonodaje. Sprejemata jo

Svet ministrov (v nekaterih primerih Svet in EP) ter Komisija. Tako imamo npr. direktive

Sveta, Sveta in EP oziroma Komisije. Med sekundarno zakonodajo štejemo13:

• Direktiva (Directive) – države članice zavezuje glede končnega rezultata, ki ga

opredeljujejo, vendar pa imajo države proste roke glede metod in

instrumentov, kako bodo direktive vključile v domačo zakonodajo do roka, ki

ga direktiva predvideva.

• Uredba (Regulation) – je neposredno uporabna v vseh državah članicah, ne da

bi bila potrebna kakršnakoli posebna aktivnost države članice glede prenosa

uredb v domačo zakonodajo.

• Odločba (Decision) – upravni akt, naslovljen na posamezne subjekte. V celoti

je odločba zavezujoča za tistega, na katerega je naslovljena.

• Priporočilo (Recommendation) – ni zavezujoče.

• Mnenje (Opinion) – ni zavezujoče.

• Zelena knjiga (Green Paper) – Komisija jo izda o določeni aktualni temi, da

sproži razpravo v državah članicah. Odzivi pokažejo, ali Komisija deluje v

pravi smeri.

• Bela knjiga (White Paper) – Komisija jo objavi na podlagi prispelih razprav o

določeni temi iz zelene knjige. Bela knjiga odraža usmeritev Komisije.

Pri izvajanju evropske zakonodaje je pomembno tudi načelo subsidiarnosti. Da bi

evropsko politiko približali njenim državljanom, je Pogodba o EU določila krog

odločitev, ki so pridržane državam članicam, regijam in lokalnim organom, kadarkoli je

odločanje primernejše na teh ravneh. EU izvaja svoje ukrepe samo v primeru, če druge

ravni odločanja niso sposobne učinkoviteje izvajati takšnih ukrepov. Tako se preprečuje

institucijam EU prevzem prevelikega števila področij, kar v povratnem smislu zagotavlja,

da ostajajo države članice EU samostojne in zavarovane pred pretirano centralizacijo. Če

43

13 Vir: http://evropa.gov.si/evroslovar/pravni-viri.

se pristojnost odločanja prenese nazaj na članice, jo lahko urejajo same ali pa skupaj z

drugimi članicami – torej po medvladni metodi urejanja.

4.1.3 Postopek sprejemanja političnih odločitev

Takoj za vprašanjem, »kdo so tisti, ki jih je treba lobirati«, pa se mora vsak lobist

vprašati, »kakšen je postopek lobiranja«, in zato natančno poznati postopek sprejemanja

političnih odločitev.

Odločanje na ravni Evropske unije je rezultat medsebojnega vplivanja različnih

udeležencev, predvsem že omenjenega t. i. »institucionalnega trikotnika«, ki ga tvorijo

Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija. V nekaterih primerih

lahko v postopku odločanja sodelujejo tudi Računsko sodišče, Ekonomsko-socialni

odbor, Odbor regij, Evropska centralna banka ali kakšen drug organ.

Ponavadi se postopek odločanja začne s predlogom Komisije, ki je glavni motor

evropskega institucionalnega ustroja. Drugi dve instituciji (Evropski parlament in Svet

EU) lahko priporočita Komisiji, naj poda posamezne predloge. Ponavadi o predlogu

Komisije odločata ti dve instituciji, ki si tudi delita zakonodajno moč. Svet in Parlament

sta v večini primerov pristojna za končno odobritev in sprejem predpisov.

Odločitve v Evropski uniji se sicer lahko sprejemajo po štirih različnih postopkih14:

• Posvetovalni postopek (consultation procedure) – V tem postopku se mora Svet

EU posvetovati z Evropskim parlamentom in se seznaniti z njegovim mnenjem.

Ni pa mu treba tega mnenja upoštevati pri končni odločitvi. Ta postopek se je še

zlasti pogosto uporabljal v prvih letih obstoja Evropske skupnosti, ko je bilo

ravnotežje moči nagnjeno krepko v korist Sveta EU. Vendar pa si je Parlament

skozi leta stalno krepil svoje pristojnosti, tako da je uporaba tega postopka vedno

redkejša.

• Postopek sodelovanja (cooperation procedure) – Postopek sodelovanja, ki je

določen v 252. členu Pogodbe o Evropski skupnosti, je bil uveden leta 1986 z

uveljavitvijo Enotne evropske listine. Povečala je vpliv Parlamenta, saj je

44

14 Vir: http://evropa.gov.si/evroslovar/postopki-odlocanja.

določila, da ta sodeluje v dveh branjih zakonodajnih predlogov. Postopek

sodelovanja se je široko uporabljal pri uveljavljanju enotnega trga. Maastrichtska

pogodba je njegovo uporabo še razširila, z Amsterdamsko pogodbo, ki je razširila

uporabo postopka soodločanja, pa se je njegova uporaba zopet omejila. Z

uveljavitvijo Amsterdamske pogodbe se je uporaba postopka sodelovanja razširila

tudi na določene ukrepe, ki zadevajo gospodarsko in denarno unijo.

• Postopek soodločanja (codecision procedure) – Postopek soodločanja je bil

uveden z Maastrichtsko pogodbo (1992) in je zapisan v 251. členu Pogodbe o

Evropski skupnosti. Ta postopek omogoča Evropskemu parlamentu, da sprejema

predpise skupaj s Svetom EU. Amsterdamska pogodba (1997) je razširila uporabo

tega postopka, istočasno pa ga je poenostavila in naredila bolj razumljivega, tako

da je vlogo Sveta EU in Evropskega parlamenta izenačila. Od uveljavitve pogodbe

iz Nice je to najpogosteje uporabljani postopek.

• Postopek soglasja (assent procedure) – Ta postopek, po katerem mora Svet EU

pred sprejemom določenih pomembnih odločitev dobiti soglasje Evropskega

parlamenta, je bil uveden z Enotno evropsko listino. Uporablja se pri pristopu

novih držav članic in pri določenih mednarodnih sporazumih. Amsterdamska

pogodba pa je razširila njegovo uporabo tudi na primere odločanja o uvedbi

sankcij zoper države članice zaradi resnih in vztrajnih kršitev temeljnih pravic.

4.2 Pristopi k lobiranju

Ključ za razumevanje lobističnih aktivnosti v EU je predstava o povezavah med

zasebnimi in javnimi akterji kot menjalnega razmerja med dvema neodvisnima

organizacijama. Napaka je, če jemljemo lobiranje kot »enosmerno« povezavo zasebnega

sektorja »vis-a-vis« evropskim institucijam. Evropske institucije so željne in potrebne

tesnega sodelovanja z zasebnim sektorjem, če hočejo izpolniti njihovo institucionalno

poslanstvo. Z vidika odvisnosti virov posameznih »javnih« organizacij te niso »notranje«

samozadostne, ampak potrebujejo vire iz okolja, kar jih sili v sodelovanje z »zunanjimi«

organizacijami, ki te vire obvladujejo. V kontekstu procesov odločanja v EU so zasebni in

javni akterji soodvisni, ker potrebujejo medsebojne vire, ki jih eni ali drugi posedujejo

(Bouwen 2002, 7).

45

Pri raziskovanju procesov izmenjave virov med zasebnimi in javnimi akterji so

pomembni viri, ki se med temi skupinami izmenjujejo. Vir, ki ga išče/potrebuje zasebni

sektor, je »dostop15« do evropskih institucij. Na drugi strani pa, v zamenjavo za ta

»dostop«, institucije EU zahtevajo določene povratne »koristi16«, v nadaljevanju »koristi

dostopa17«, ki so ključne za njihovo delovanje. V procesu te izmenjave lahko

prepoznamo tri različne »koristi dostopa«, ki imajo eno skupno karakteristiko,

»informacijo«. Te tri »koristi dostopa« pa zadevajo tri različne tipe informacij (Bouwen

2002, 8):

• Strokovno znanje (Expert knowledge – EK) – obsega strokovno znanje in know-

how zasebnega sektorja o delovanju tržišča, ki je nujno za razvoj učinkovite

zakonodaje na določenem področju.

• Informacije o skupnem evropskem interesu (Information about the European

Encompassing Interest18 – IEEI) – obsega informacije zasebnega sektorja o

agregatnih potrebah in interesih na »notranjem« tržišču EU.

• Informacije o skupnem nacionalnem interesu (Information about the Domestic

Encompassing Interest – IDEI) – obsega informacije zasebnega sektorja o

agregatnih potrebah in interesih na nacionalnih tržiščih posameznih držav članic.

Številčnost interesnih skupin in široka zastopanost sta v pozitivni povezavi (Salisbury

1979 v Bouwen 2002, 9), zato lahko rečemo, da so te tri »koristi dostopa« povezane s

ključnima predpostavkama: zakonitostjo in skladnostjo predpisov (Bouwen 2002, 9).

Naslednji pristop k vplivanju je »upravljanje javnih zadev«19. Besedna zveza sestoji iz

besed »upravljanje« in »javne zadeve«. Za opredelitev izraza »upravljanje« lahko na

področju upravljanja javnih zadev izraz »upravljanje« pogosto nadomestimo z izrazom

»vpliv«. Tako cilj upravljanja postane vpliv na okolje z reševanjem problema in/ali

46

15 Avtor v izvirnem tekstu za te »vire« uporablja izraz »access«. 16 Avtor v izvirnem tekstu za te »vire« uporablja izraz »goods«. 17 Avtor v nadaljevanju ta vir poimenuje »access goods«. 18 Izraz »Encompassing Interest« avtor pojasnjuje z obrazložitvijo, da je nek interes »bolj skupen«, če se z

njim poistoveti več interesnih skupin ali političnih strank oz. je sestavljen iz večjega števila različnih

individualnih interesov. 19 Izraz izhaja iz angleške besedne zveze »public affairs management« in se označuje s kratico »PAM«.

sprejetjem priložnosti, kot je ta zaznana. Angleški izraz »management« izhaja iz latinske

besede »manu agere«, ki lahko pomeni »upravljanje z roko«, »vzeti v roko« ali »imeti

roko v igri«, in ima skoraj podoben pomen kot »manipulacija«, ki izhaja iz latinske

besede »manu pulare«. Obe besedi se, ironično, nanašata na isto, t. j. željo po pridobitvi

želenega rezultata iz okolja oz. vplivanja nanj. Besedna zveza »javne zadeve« pa izhaja iz

latinskega izraza »res publica« in se nanaša na t. i. »javno poslovanje oz. javne zadeve20«.

Upravljanje javnih zadev obsega dva principa. Prvi je t. i. »domača naloga«, kjer se mora

interesna skupina pripraviti in organizirati za proces zunanjega vplivanja, v katerem

sočasno prepozna notranje specifične ideje in mnenja, ki so analitična in organizacijska.

Nova gesla, ki jih mora interesna skupina med drugimi spoznati so: načrt, analiza arene,

»ad-hoc team« in predstavnik za javne zadeve. Z dobro pripravljeno »domačo nalogo«

lahko interesna skupina računa na izostreno budnost in okrepljeno neodvisnost glede na

zunanje okolje. Drug princip pa prikazuje upravljanje javnih zadev kot tehniko vplivanja,

ki je mnogo bolj subtilna od tradicionalnih tehnik vplivanja (npr. omejitev, advokatura,

argumentacija …). Te tehnike niso samo usmerjene v okolje, ampak so z njim zelo

interaktivno prepletene.

Interesne skupine z raziskovanjem terena in lobiranjem nadzorujejo okolje z namenom

formiranja koalicije ali pridobitve podpore. S temi povezavami si skupine pritiska

vzpostavijo vir za določitev njihovih interesov, ciljev in izbiro aktivnosti. Na ta način si

poiščejo in zagotovijo optimalno ujemanje med njihovimi preferencami in možnimi

dosežki. Nove tehnike temeljijo na prepričanju, da sta oblast in področje vpliva vedno

omejena. Hkratno prilagodljivost oblasti in področja vplivanja lahko tako popularno

označimo z izrazom lobiranje (povz. po Schendelen 2002, 42–43).

4.3 Postopek lobiranja

Lobiranje je proces in ne stanje (Stjepanovič 2006). V procesu lobiranja se pojavlja

arbiter, ki smo mu sami podelili mandat za odločanje, ter primer, ki ga navadno

opredeljujeta vsaj dve interesno nasprotni razumevanji (Drapal 1994, 46).

47

20 Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Res_publica.

Lobiranje je kompleksen proces, ki povezuje različna znanja in veščine. Pri pripravi na

izvajanje procesa mora lobist opraviti kar nekaj dela, preden se lahko loti izvajanja

lobističnega projekta. V procesu lobiranja lobist potrebuje vsaj tri ekspertize (Drapal

1994, 46):

• politično (zaradi spremljanja),

• pravno (zaradi predstavitve problema in argumentacije),

• komunikacijsko (zaradi vodenja celotnega procesa).

Pred začetkom izvajanja lobističnega procesa si mora lobist zastaviti še nekaj osnovnih

vprašanj lobiranja, s čimer opredeli ključne akterje, s katerimi bo vzpostavil sodelovanje.

Poiskati mora odgovore na naslednja vprašanja (Gruban in drugi 1997, 109):

• Kdo odloča?

• Kdo vpliva na odločevalca?

• Komu lahko predstaviš svoj primer?

Ko lobist ve, »s kom ima opravka«, pa si mora pred začetkom načrtovanja strategije

odgovoriti še na tri zelo pomembna vprašanja, ki so temelj za ustrezno načrtovanje

strategije (Novak et al. 2006, 141):

• V kateri fazi političnega procesa je problematika trenutno?

• Kakšna je trenutno politična klima? Se v prihodnosti obetajo spremembe?

• V čigavi pristojnosti (evropski, nacionalni, regionalni, lokalni …) je odločanje o

problematiki?

Nesmiselno in neučinkovito bi bilo začeti izvajati lobiranje »na pamet«, dokler jasno ne

vemo, kaj bomo v našem procesu lobiranja počeli, in kdo so tisti, katere moramo

prepričati o naših argumentih. V izogib temu si mora lobist natančno določiti strategijo in

cilje, ki jih želi doseči, kar bo natančneje opisano v enem od naslednjih poglavij.

Ko je vse nared in lahko lobist začne lansirati organizirane interese tistim, ki odločajo, si

mora lobist zastaviti in odgovoriti še na naslednja vprašanja (Završnik 2001, 10):

• Kako se bo tisti, ki odloča, odzval na naš problem

• Ali obstajajo morebitne politične, zakonske, administrativne prepreke za njegovo

odločitev?

• Kdo bo lobiral proti nam, ali so naši interesi zajeti v proračunskih izdatkih in ali je

možno poskrbeti za njihovo politično prioriteto?

48

V nadaljevanju pa lobistični proces obsega štiri praktične stopnje (Lehmann 2003, 18):

• iskanje dejstev,

• analizo dejstev,

• vplivanje na odločevalce in

• zasledovanje izvedenih aktivnosti.

V nadaljevanju predstavljam nekaj nasvetov »dobre prakse«21, zapisanih s strani

ameriškega lobista v Bruslju, ki naj bi jih upošteval vsak lobist v procesu vplivanja na

odločevalce (Lehmann 2003, 20):

• Uredite si informacijsko mrežo – transparentnost informacij je v EU težava,

zato je pravočasno zagotavljanje informacij izziv, ki ga boste lahko dosegli le

s svojo informacijsko mrežo.

• Bodite proaktivni – prej ko boste posegli v zakonodajni proces uspešnejši

boste. Zgradite odnos z uradniki, še preden zares potrebujete kaj. To vključuje

tudi sestanke z uradniki, na katerih se boste z njimi spoznali in izmenjali

stališča, kar vam bo kasneje pripomoglo k izbiri ustreznega pristopa do njih.

• Spoznajte svojo »publiko« – pred nastopom pred posameznimi oddelki se

pozanimajte o njihovem delu in interesih. Oblikovanje vašega sporočila glede

na njihove interese vam bo pomagalo pridobiti njihovo pozornost in vpliv na

njihovo odločanje.

• Prispevajte k načelom EU – vaš primer morate vedno predstaviti kot doprinos

k skupnim načelom EU (npr. prost pretok blaga …). Izpostavljanje teh skupnih

ciljev vam bo izboljšalo profil.

• Zgradite zavezništva – redko se zgodi, da lahko samo ena interesna skupina

predstavi dovolj »močan« primer. Povezovanje v koalicije s podobnimi

interesnimi skupinami je nujno.

• Poznajte svojo konkurenco – ugotovite, kdo je vaša konkurenca. Vaši

argumenti bodo močnejši, če boste upoštevali tudi nasprotna mnenja.

49

21 Izraz je preveden iz angl. besedne zveze »best practices«.

• Spoštujte nivojski pristop pri sprejemanju političnih odločitev – večina

zakonodaje je pripravljene s strani uradnikov in strokovnjakov na nižjih

nivojih. Njihovo vključevanje v vaš pristop vam bo dvignilo vaš ugled. Pritisk

na višjih nivojih pride v poštev samo v primeru zastoja, nezainteresiranosti za

vaš primer ali zaradi višjih političnih interesov.

• Igrajte igro »vzajemnosti« - držite se načela, da »nikoli ničesar ne vzamete

brez da za to kaj vrnete«. Najboljši pristop za pridobitev uradnikovega interesa

in s tem posreden vpliv na odločanje je posredovanje podatkov s tržišča,

industrijskih informacij ali strokovnih mnenj, ki jih v EU vedno kronično

primanjkuje. Ko želite spremeniti ali doseči nesprejetje določene zakonodaje,

vedno ponudite sprejemljiv alternativni predlog. Podpora Komisiji za primere,

ki niso v direktni povezavi z vašimi interesi, vam bodo višali vašo kredibilnost

in pomagali pospešiti uveljavitev vašega interesa.

• Bodite vedno na tekočem z vašim primerom – skrivnost uspešnega lobiranja se

skriva v zasledovanju vsake priložnosti, vsakega pisma, ki ga napišete,

vsakega kontakta, ki ga vzpostavite, in vsake iniciative, ki jo izpostavite.

Napišite zahvalno pismo uradniku, s katerim ste imeli sestanek in to izkoristite

da ponovno izpostavite svoj interes in mu sporočite, kaj od njega pričakujete.

• Zavedajte se kulturnih razlik – uradniki, ki delujejo v EU, imajo različna

kulturna porekla in različne načine izražanja. Spoznajte jih.

In še drugi del nasvetov dobre prakse, ki jih priporoča nekdanji evropski poslanec

(Lehmann 2003, 22):

• V proces vstopite pravočasno – poskusite predvideti bodoče mišljenje uradnikov

Evropske komisije z budnim opazovanjem razpisov in spremljanjem uradnikov, ki

so predstavniki nacionalnih parlamentov in stalnih predstavništev.

• Poskusite razumeti, kakšne so njihove želje – Komisija ne more uveljaviti direktiv

brez soglasja Sveta in, v primeru soodločanja, tudi Parlamenta.

• Sodelujte z drugimi, poiščite si zaveznike – potrebno je usklajeno lobiranje.

Uradniki so občutljivi, če jim različne skupine pritiska večkrat pojasnjujejo bolj

ali manj enako mnenje z različnimi besedami.

• Ne bodite negativni – skupine pritiska enostavno ne morejo obrniti hrbta procesu

in upati, da za to direktiva ne bo sprejeta.

50

• »Posebnostim« posvetite dovolj pozornosti – pravijo, da »vrag tiči v detajlih«.

Pogosto so podrobnosti zapisane v aneksih ali tehničnih specifikacijah, ki lahko

pripeljejo do neslutenih posledic. Uradniki vas bodo veseli, če jim boste pomagali

odstraniti takšne napake, ki bi jih prikazale nesposobne, poleg tega pa boste

pokazali, da spremljate zakonodajni proces v celotni proceduri.

• Sodelujte s stalnimi predstavniki – ti so dragoceni vir informacij, ker so s svojim

delom vedno »up-to-date« z informacijami o zakonodaji, ki se pripravlja, in vam

lahko pomagajo z nasveti ter taktikami v zakonodajnem procesu.

• Sodelujte z nacionalnimi predstavniki – poslanci Evropskega parlamenta,

Socialnega odbora in Odbora regij so v Bruslju, da zastopajo nacionalne interese

neodvisno od njihove strankarske pripadnosti. Zato je pomembno, da imate

kontakte s člani komitejev, poročevalci in pripravljavci zakonodaje.

Lobiranje ne pomeni takoj samo pritiska. Sestavljeno je iz spremljanja, predstavljanja,

dokazovanja in šele v zadnji instanci, če je to nujno potrebno, tudi pritiska (Biščak in

Čirič 2000, 2). Proces lobiranja lahko prikažemo v naslednjem sosledju korakov, ki ga

lahko označimo tudi s kratico SPDP22 (Drapal 1994, 45):

Slika 4: Štirje koraki lobiranja23

spremljanje

predstavljanje

dokazovanje

pritisk

22 SPDP – spremljanje, predstavljanje, dokazovanje, pritisk. 23 Slika prikazuje proces lobiranja, pomen in obseg pozornosti, ki jo je smiselno nameniti posameznemu

koraku.

51

Vir: Drapal (1994, 45).

Najpomembnejši in najobsežnejši korak v procesu lobiranja je spremljanje. Pomembnosti

spremljanja ne moremo zanemariti, kajti če zamudimo ta korak, je nadaljevanje lobiranja

napornejše in dražje. S pravočasnim vključevanjem v komunikacijo preprečimo sprejetje

neželene odločitve. Ena od pomembnih nalog lobiranja je tudi stalno spremljanje

zakonodajnega razvoja in družbenih dogajanj.

Spremljanju sledi predstavljanje. Odgovorni osebi ali instituciji, ki pripravlja določen

predlog, se predstavijo določena stališča oz. predlogi. Dobro je, če lobist pri svoji

argumentaciji posreduje podatke raziskav in poročila raznih strokovnih institucij ali po

potrebi pripravi simulacije v smislu »kaj bi se zgodilo, če ...«. Pri tem je pomembno, da

so podatki resnični in preverljivi. Idealno je, če je zakonodajalec prejel v fazi izmenjave

informacij zadostno količino informacij, ki so mu primer razjasnile do te mere, da se

lahko ustrezno odloči. Če do tega pride, se lobistični proces lahko s tem zaključi. Zelo

pomembno pa je, da naš predlog predstavimo pravim osebam, ki imajo možnost oz.

kompetenco o njem odločati, sicer še tako dobra predstavitev ne bo obrodila sadov.

V primeru, da se odločevalec ne more odločiti, ker so mu bili predstavljeni različni

interesi lobijev, mora lobist z dokazovanjem prepričati odločevalca. Dobri lobisti celo

predstavijo slabosti predlogov, ker je to bolje, kot če zanje odločevalec izve drugje. Pove

dobre in slabe strani ter razjasni, zakaj dobre strani odtehtajo slabe. V tem koraku gre za

dokazovanje prednosti lastne rešitve in prikazovanje slabosti nasprotnega predloga, ker pa

ni splošnega recepta, gre za izrabo treh argumentacijskih postopkov (Drapal 1994, 45):

• prednosti lastne rešitve,

• slabosti nasprotne rešitve,

• pozitivnih in negativnih primerov iz domače in tuje prakse.

Zaradi posredovanja teh informacij lobirancu, ki do tega trenutka ni imel na voljo

pomembnih podatkov, lahko rečemo, da je lobist brezplačen servis države, ki prek

argumentacije in raziskave priskrbi podatke.

V primeru, da lobistu zaradi različnih razlogov ne uspe uveljaviti interesa, ki ga zastopa,

mu preostane samo še zadnja možnost – to je točka pritiska (v nasprotju s preostalimi

koraki, ki potrebujejo več aktivnosti). V kolikor se lobist poslužuje samo tega koraka,

52

težko govorimo o lobiranju, kajti lobiranje pomeni dvosmerno komunikacijo. Pri pritisku

je komuniciranje enosmerno. Izvajalec pritiska, lobist, je v tem primeru ob enega

najpomembnejših elementov komuniciranja, to je povratne informacije, ki je ne prejme

od lobiranca, kar pa je eno ključnih pravil lobiranja, saj so informacije temelj za uspešno

lobiranje (ibid.).

Slika 5: Enosmerna komunikacija > pritisk

interes lobist zastopnik

Vir: Drapal (1994, 46).

Slika 6: Dvosmerna komunikacija > predstavljanje in argumentacija

interes lobist zastopnik

Vir: Drapal (1994, 46).

Glede na to, da pritisk v večini primerov izključuje kombinacijo »win-win« oz. možnost

nadaljnjega dialoga, se vedno poraja vprašanje, ali je pritisk sploh legitimna in učinkovita

poteza v lobiranju.

53

Slika 7: Argumenti ali pritisk?

lobist

argumentštevilo

razsodnikposrednik zastopnik

Vir: Drapal (1994, 46).

Kot odgovor na vprašanje lahko uporabimo oboje, vendar glede na vrstni red in obtežitev

SPDP. Odgovor temelji na dveh vzvodih lobiranja in dveh razumevanjih lobiranca.

Slednjega razumemo na eni strani kot zastopnika javnih interesov (izvolitev ali

imenovanje), ki je ujet v »dvojnost«, saj je na eni strani razsodnik (z upoštevanjem

razuma), na drugi pa posrednik (z upoštevanjem svojega volilnega telesa). To pomeni, da

v kolikor je ključni cilj zastopnika ponovna izvolitev, bo najverjetneje kot razsodnik

upošteval argument, medtem ko bo v primeru posrednika upošteval pritisk števila. Seveda

pa je odločitev odvisna od trenutne družbene in politične dinamike (ibid.).

Kadar so odločamo o lobiranju, pridemo tudi do vprašanja, ali bomo lobiranje izvajali

neposredno, t. j. z lastnim timom strokovnjakov za lobiranje, ali posredno, preko

specializirane lobistične agencije oz. profesionalnega lobista. Praksa kaže, da imata oba

pristopa prednosti in slabosti. Prednosti neposrednega lobiranja so: boljša seznanjenost s

težavami, večja pripadnost podjetju in posledično večja pozornost, ki jo zaposleni

posvečajo težavam, kar pa lahko pri lobirancih vzbuja dvom o zanesljivosti in točnosti

podatkov, ki jim jih »domači« lobisti predstavljajo. Na drugi strani pa je to prednost

profesionalnih lobistov oz. agencij pri posrednem lobiranju, saj si ne morejo privoščiti

54

zavajanja lobiranca, ker bi jim to onemogočilo delovanje na daljši rok. Verodostojnost je

namreč nujni in temeljni pogoj profesionalnega lobiranja. Posredno lobiranje pa ima tudi

svoje slabosti kot npr.: potreben je določen čas za seznanjanje s težavami, šibkejši interes

zaradi sodelovanja z več naročniki, možni pa so tudi konflikti med interesi različnih

naročnikov. Izbor določenega pristopa je ponavadi odvisen od velikosti organizacije,

nujnosti, trajnosti in zahtevnosti težav, ki ga želi podjetje z lobiranjem rešiti (Drapal

1994, 46).

4.3.1 Zakaj lobirati

Na tem mestu je tudi smiselno zastaviti vprašanje, pomembno za Slovenijo, in sicer:

Zakaj lobirati v EU?. Kot odgovor na to vprašanje moramo upoštevati zlasti velikost in

multinacionalnost te formacije. To pa posledično na makroravni prinaša raznovrstne

interese in cilje članic EU, na mikroravni pa interese in cilje posameznih interesnih

skupin. Glede na kompleksnost EU je učinkovito zastopanje interesov težavno, saj

namreč ni mogoče, da bi bila, kot na nacionalnih ravneh manjših držav, zastopana vsaka

najmanjša interesna skupina in s tem vključena v zakonodajni proces (Pičman 2000b).

Po besedah Ozolsa pa je treba pri vprašanju, zakaj lobirati, vzeti v obzir tudi naslednje

poglede oz. vprašanja (Ozols 1995):

• SPREMENITI ALI NE SPREMENITI – glavni razlogi, zakaj volivci želijo

vzpostaviti kontakte s politiki, so:

o v obstoječi politiki,

o v želji po spremembi le-te,

o v nasprotovanju spremembam.

V takšnih primerih imajo ponavadi volivci tudi jasno izdelane cilje, ki jih želijo

spremeniti. Drugi razlog vzpostavitve kontakta s politiki je želja po sodelovanju v

popravljanju zaznane krivice, katere rezultat je ponavadi specifičen in je ponavadi

nepopravljiv s političnimi aktivnostmi. Pri volivcih pa prav tako obstaja

motivacija, s katero želijo vlado obdržati na nivoju, kjer naj bi razumela poglede

in interese svojih volivcev, pri čemer je dovolj le občutek, da so ustrezni kontakti

vzpostavljeni.

• PRIPOMBE IN POHVALE – večina javnega komuniciranja s parlamentarnimi

zastopniki poteka v smislu graj in pohval o njihovem delovanju ter uspehih. 55

Medtem ko so politiki občutljivi do teh pogledov svojih volivcev, ti ponavadi niso

dovolj močni, da bi vplivali na politični proces.

Drugačen pristop pa je treba upoštevati, ko so v igri mnenja političnih strank oz.

osebna prepričanja politikov ter potreba po uresničitvi pričakovanj širše javnosti, s

katero si lahko politiki zagotovijo ponovno izvolitev. Glede na to je mnogokrat

najbolje svoje aktivnosti usmeriti v spreminjanje javnega mnenja kot poskušati

direktno komunicirati s politiki.

• OBDRŽATI POLITIKE V STIKU Z REALNOSTJO – kulturno okolje političnih

množic se lahko močno razlikuje od druge populacije, ki se ne ukvarja s politiko,

saj politiki igrajo relativno majhno vlogo v življenju večine ljudi. Tako so politiki,

ki posvečajo večino svojega časa in naporov tej večini, neobičajni. K temu pa

lahko še dodamo zmotno prepričanje, da so politiki pomemben del družbe, ki z

odgovornostjo ukazujejo ljudem, »kaj naj delajo«. V sled tega je včasih direktno

komuniciranje s politikom dobrodošlo, saj jim s tem pomagamo premagati

politično izolacijo, v kateri se ponavadi odraža neskladnost državne politike z

realnostjo.

4.3.2 Koga in kdaj lobirati

Najpomembnejši del lobiranja je, da komuniciramo oz. predstavimo svoje stališče pravim

ljudem. Ti so glede na pomembnost zadeve lahko posamezniki, in sicer od lokalnih

svetnikov pa do predsednika države. Pomembno je tudi, da usmerimo svoje aktivnosti na

ljudi na pravem nivoju glede na zadevo, ki jo želimo reševati. Najbolje je, da pred

lobiranjem raziščemo, katera področja, ki so za nas zanimiva, pokrivajo posamezna

ministrstva ali uradi oz. kdo so posamezniki, ki so za njih zadolženi. Običajno so za

posamezna področja zadolženi člani političnih strank, katere so lahko prav tako koristne

pri doseganju zastavljenih ciljev, oz. so v njih vključeni posamezniki, ki jih mogoče

zanima podoben primer kot nas (Ozols 1995).

Za efektivno lobiranje v Evropski uniji je poleg poznavanja možnih metod lobiranja

nujno potrebno tudi poznavanje naslednjih področij (Pičman 2000a24):

56

24 Povzeto po analizi Roberta Hulla, ki je že vrsto let zaposlen v EU in je odličen poznavalec

lobiranja tudi na drugi strani, t. j. kot lobiranec.

• razvojne stopnje političnega procesa;

• ciljev v procesu oblikovanja predlogov, ki urejajo posamezna področja;

• poznavanja institucionalnega sistema (zlasti kje se sprejemajo odločitve);

• vedeti kako posredovati reference, da bodo tudi dejansko upoštevane;

• poznati odločilne akterje v procesu odločanja.

Eksperti priporočajo začetek lobiranja na najnižji možni ravni t. j. na izvedbenem nivoju,

kjer se oblikujejo osnutki posameznih politik, in to je najpogosteje na nivoju sekretariatov

političnih interesnih skupin, od katerih uradniki prejemajo nasvete. Pri tem se uporablja

strokovni, komunikacijski in psihološki način prepričevanja (povz. po Hull 1992, 84;

Fink-Hafner 1995a, 36). V procesih lobiranja je tudi smiselno uporabiti praktični nasvet

bivšega uradnika Roberta Hulla, ki pravi, da je treba v procesu sprejemanja odločitev

vseskozi obdržati kontakt z uradnikom, ki je pripravil zakonski osnutek in bo

najverjetneje v procesu sodeloval do konca njegovega sprejemanja. Ta ima največjo

možnost vplivanja na vsebino osnutka zakona v procesu sprejemanja (Hull 1992, 85).

Pri vzpostavljanju kontaktov z odločevalci in prezentiranjem njim potrebnih informacij

mora lobist tudi vedeti, katere informacije so tiste, ki so odločevalcem najbolj relevantne.

Pri svetovalni družbi Burson-Marsteller so v letu 2003 izdelali analizo, v kateri so

prikazani podatki o pomembnosti informacij, ki jih prejmejo odločevalci.

Graf 1: Pomembnost informacij za odločevalce

Vir: Burson-Marsteller (2003, 15).

57

Rezultati raziskave so pokazali, da se odločevalci najbolj zanesejo na podatke, ki jih

pridobijo s strani svojega osebja, najmanj pa na podatke, ki jim jih pripravijo nevladne

organizacije. V raziskavi je tudi poudarjeno, da so najbolj cenjene raziskave neodvisnih

raziskovalcev, najmanj pa raziskave, izdelane na lokalnih nivojih (ibid.).

4.3.3 Načini, metode in tehnike lobiranja

Lobirati, ali bolje rečeno zavedati se o potrebnosti lobiranja, se začne najpogosteje takrat,

ko je zadeva že kritična, takrat pa je lobiranje izredno drago, naporno in časovno izredno

zahtevno. Večina političnega PR (povabilom ministra, da govori na prireditvi ali sejmu,

ob odpiranju obrata, s programom aktivnosti za izboljšanje kontaktov s politiki, pošiljanju

kratkih sporočil o delovanju podjetja politikom, ob lansiranju novega produkta ipd.) nima

nobene neposredne povezave z lobiranjem. Nujno je razumeti ciljne potrebe dotičnih

odločevalcev, njihove skrbi (kaj zanje pomeni sprejetje ponujenega predloga) in

občutljivost problematike. Odkriti in proučiti je treba vsako izjavo in dejstvo, predvideti

argumente, ki nasprotujejo predlogu, in jih obdelati. Neprijetnih informacij se ne sme

pometati pod preprogo, kajti odločevalci jih bodo odkrili sami ali s pomočjo konkurentov.

Pri lobističnem delu zelo pomagajo kontakti s tistimi odločevalci, ki lahko odločijo,

pretehtajo, pregledajo, popravijo ali odobrijo politične odločitve. Z njimi je treba zgraditi

odnos in postati njihov vir informacij. Najpomembneje je razumeti, kako sistem deluje

(kdo v resnici sprejema odločitve), in igrati po njihovih pravilih, ali vsaj v okviru teh

pravil, ter imeti močan »primer« (povz. po Biščak in Čirič 2000, 2–3). Najpomembnejše

mesto ima vsekakor raziskovalno analitično delo, poleg dejstva, da mora lobirani primer

vzdržati strokovno presojo, je zelo pomembno narediti raziskavo področja problema. Za

to je po mnenju znanega lobista »vsak tolar, vložen v raziskavo vreden, desetih tolarjev za

lobiranje« (Čirič 2001).

Zgoraj smo prikazali, da mora lobist pri svojem delu izvajati štiri osnovne korake. Pri

izvajanju dodatnih aktivnosti, s katerimi skuša vplivati na svojo ciljno publiko pa mora

izvesti še naslednje (Novak et al. 2006, 137–140):

• Načrtovanje in izbira strategije – natančno je treba opredeliti komunikacijski

problem (izziv), ciljno publiko in razpoložljive vire. Posebno pozornost moramo

nameniti segmentaciji ciljne publike, kar kasneje služi za oblikovanje 58

značilnostim ciljne publike prirejenih in oblikovanih sporočil. Istočasno je

pomembno natančno definiranje posameznih komunikacijskih ciljev ter glavnega

cilja kampanje. Ta korak je najpomembnejši, saj postavi temelje celotnemu

procesu.

• Izbira komunikacijskih kanalov in gradiv – komuniciranje je lahko osebno,

skupinsko, s pomočjo medijev, prek družbenih aktivnosti ali s kombinacijo več

različnih kanalov, kar ciljno publiko bolj izpostavi sporočilom. Oblikovanje

gradiv je na vrsti za definicijo komunikacijskih kanalov, pri čemer moramo

uporabiti vsa znanja o ciljni publiki. Oblikovno in vsebinsko prilagajanje pomeni

varčevanje s časom in denarjem.

• Razvijanje in testiranje osnovnih sporočil in argumentov – pripravo osnovnih

sporočil je treba začeti z osnutki, ker testiranje le-teh omogoča predvidevanje

rezultatov lobiranja. To primerjamo z želenimi rezultati in po potrebi sporočila

ciljni publiki ustrezno prilagodimo. Testiranje ponavljamo, dokler niso z izdelkom

zadovoljni vsi vpleteni oz. nam to služi za izogibanje spodrsljajem in trošenju

proračuna kampanje za sporočila in gradiva, ki jih ciljna publika ne razume oz. ne

dosežejo želenih učinkov.

• Izvajanje lobiranja – vsa gradiva morajo biti pripravljena vnaprej. Poleg tega pa

moramo pred začetkom izvajanja aktivnosti jasno oblikovati metode spremljanja

operativne izvedbe in merjenja učinkov. To nam omogoča sprotno identifikacijo

področij, na katerih so potrebne spremembe, in daje informacije o stanju

aktivnosti ter reakcijah ciljne publike.

• Opredelitev učinkovitosti – ne pomeni le procesa ocenjevanja aktivnosti, ampak

tudi merjenje vpliva kampanje na prepričanja, stališča in/ali vedenje ciljne

publike. Za ocenjevanje uporabimo enega od štirih navedenih načinov:

o Ocenjevanje oblike – vključuje testiranje gradiva in je namenjeno

preizkušanju prednosti in slabosti pred začetkom kampanje.

o Ocenjevanje procesov – v osnovi oceni aktivnosti, izvedene v okviru

kampanje.

o Ocenjevanje rezultatov – namenjeno je zbiranju opisnih informacij o

spremembi znanja in/ali stališč o izraženih namerah sprememb, ki so jih

vzpodbudila sporočila kampanje.

59

o Ocenjevanje vplivov – osredotočeno je na dolgoročne rezultate kampanje

in meri učinke, kot so spremembe vedenja in/ali spremembe v okolju.

• Izboljšanje s pomočjo povratne zanke – če se bo kampanja v prihodnosti

nadaljevala, jo je treba nujno revidirati, oceniti in izboljšati, če je končana pa je

treba pripraviti vso dokumentacijo o njeni pripravi in izsledkih, kar lahko v

prihodnosti uporabimo pri pripravi podobnih projektov.

Interesne skupine iščejo možnosti za vplivanje na vsebino sprejemanja političnih

odločitev, in zato vso svojo energijo usmerjajo v tiste uradnike, ki so odgovorni za

pripravo zakonskih osnutkov. Dejstvo pa je, da so uradniki tudi odprti za tovrstne

predloge, saj je brez pravih informacij nemogoče pripraviti ustrezne zakonske predloge.

Prav tako pa so še vedno odvisni od nacionalnih strokovnjakov in interesnih skupin v

zvezi z različnimi tehniškimi standardi, zakonodajo in organizacijskimi strukturami

(Mazey in Richardson 1992, 10).

Glavna težava, ki jo imajo interesne skupine pri pristopu k vladnim institucijam, je

nezadostno poznavanje in razumevanje procesov sprejemanja političnih odločitev. V

izogib temu je treba vedeti oz. poznati naslednje (Hull 1992, 82–83):

• nivo razvitosti političnega procesa;

• kaj želijo uradniki doseči;

• kje v sistemu se sprejemajo prave odločitve;

• kaj je treba narediti, da bo lobiranje uspešno;

• kdo so »ključni igralci«.

Za čim učinkovitejše lobiranje lobisti uporabljajo naslednje metode25 za dostop do

predstavnikov državnih institucij, ki so lahko (povz. po Ozols 1995, ASHA 2000):

Osebne – direktne:

• osebna srečanja – so najučinkovitejši način za predstavitev interesov, a hkrati

tudi najteže dosegljiv, saj politik zastopa tisoče ljudi in je prošnja, ki smo jo

naslovili za sestanek, lahko ena izmed mnogih. V kolikor se uspemo dogovoriti za

sestanek, je pomembno, da se o zadevi podrobno informiramo in smo pripravljeni

60

25 Naštete so v padajočem vrstnem redu glede na učinkovitost.

odgovoriti na vsa vprašanja umirjeno in racionalno. Dobro pa je tudi, da politiku

predložimo pisni predlog, na katerega se bo kasneje lahko skliceval;

• telefonsko komuniciranje – je mnogo lažje izvedljivo od osebnih srečanj in

zahteva dosti manj časa, ki je ključen dejavnik pri politikih. Pri telefonskem

pogovoru uporabimo vljudno in enostavno pojasnjevanje, s čimer dosežemo

največjo efektivnost. Težava pri telefonskem komuniciranju je, da se na klice

lahko odziva več stopenj uradnikov, ki so zadolženi za posamezna področja, in do

želenega politika zato sploh ne bomo prišli;

• individualno napisana pisma (vključujoč faks, elektronsko pošto itd.) – je

najpogosteje uporabljana metoda posredovanja idej politikom. Ne glede na to, da

ni neposrednega stika, pa je veliko bolj verjetno, da si bo prezaposlen politik vzel

čas za naše pismo, kot pa si ga, če bi ga povabili na osebno srečanje. Prednost

tovrstnega komuniciranja je, da lahko svoje predloge in stališča predstavimo bolj

premišljeno, urejeno in organizirano, kar v neposrednem dialogu pogosto ni

mogoče. Pomembno pa je, da je predlog kratek, jasen in da vsebuje ustrezne vire

in reference;

• individualno naslovljena serijska pisma – to metodo uporabimo, ko želimo

svojo pobudo poslati večjemu številu političnih predstavnikov, ki bi utegnili

prisluhniti našim interesom. Za tovrstna pisma je pomembno, da niso daljša od

ene strani in so osebno podpisana;

• serijska pisma (pisne kampanje) – tovrstne kampanje ponavadi organizira

lobirajoča skupina, ki skuša spodbuditi čim več ljudi, da bi pisali določenemu

politiku z različnimi vrstami pisnih sporočil (osebna pisma, razglednice itd.),

vendar politiki kaj hitro spoznajo, da gre za organizirano pisemsko kampanjo;

• elektronska poplava – nekatere interesne skupine uporabijo tovrstno tehniko s

katero poskušajo s serijami telefonskih klicev, elektronskih pošt, faksov in

podobnim ponazoriti množičnost aktualne težave, vendar so takšne akcije pogosto

zgrešene in ponavadi naletijo na odpor ter povzročijo sovražno nastrojenost proti

avtorjem;

• peticije – so najmanj obetavna tehnika, ki se je ponavadi poslužujejo neizkušeni

začetniki, saj se politiki za peticije običajno ne zmenijo, če pa že, jim predstavljajo

zgolj formalnost.

61

Indirektne metode:

• medijske kampanje – gre za uspešno metodo, pri kateri s pomočjo medijske

podpore (v obliki člankov, oglasov, prispevkov itd.) potekajo predstavitve

interesov določene interesne skupine, ki pa zaradi narave medijev, ki imajo veliko

odmevnost, izjemno vplivajo na politično atmosfero. Gre v glavnem za domeno

političnih strank in profesionalnih interesnih skupin, ker posamezniki lahko le

izjemoma dobijo toliko medijske podpore;

• usmerjene politične kampanje – metoda, s katero se oblikujejo centri intenzivne

kampanje za določen interes. Metoda ima poseben pomen takrat, ko že majhno

število glasov lahko spremeni izid volitev ali referenduma. V glavnem tudi to

metodo uporabljajo velike organizirane interesne skupine ali politične stranke;

• medijsko bombardiranje – pride v poštev, ko je cilj določen interes oz.

specifično področje predstaviti v najboljši luči. Politiki ponavadi spremljajo

medijsko dogajanje, ki se nanaša na njihovo interesno področje, in učinek medijev

je tako običajno velik;

• iskanje strokovne pomoči – najetje poklicnih lobistov;

• delovanje prek civilnih združenj; najdemo ali ustanovimo lahko združenje oz.

organizacijo, ki podpira naše interese, oz. oblikujemo vire, ki imajo sorodnim

organizacijam lastne prioritete in bi nas zaradi tega utegnile podpreti.

• delovanje preko politične organizacije – lahko se vključimo v politično stranko,

v kateri pa je vsakršno vplivanje na spremembo njene politike vnaprej izgubljena

bitka, na drugi strani pa nas politiki, ki niso člani te stranke, ne bodo upoštevali;

• masivne demonstracije – metoda, ki je značilna za neinventivne interesne

skupine. Napor, ki ga vložimo v demonstracije, je prevelik oz. neproporcionalen z

doseženim učinkom, med drugim pa tudi pogostost raznih demonstracij naredi

politike neobčutljive na tovrstne taktike;

• ustanovitev lastne politične stranke – skrajna metoda, ki je uporabna, ko

nikakor nismo zadovoljni s politično situacijo, vendar je najverjetneje že v začetku

obsojena na propad, saj glede na prisotnost številnih političnih strank ne

predstavlja nobene spremembe na političnem prizorišču.

62

Metode, ki jih uporabljajo lobisti, so različne in tudi različno sprejete s strani

odločevalcev. Raziskava učinkovitosti metod komuniciranja z odločevalci je pokazala

naslednje ugotovitve:

Graf 2: Učinkovitost metod komuniciranja

Vir: Burson-Marsteller (2003, 21).

Najbolj zaželeno je, da lobisti z njimi komunicirajo s pisnim materialom, kar kasneje

nadgradijo še s sestanki, medtem ko so telefonski pogovori najmanj zaželeni. Pri

pridobivanju informacij iz medijev pa najvišje kotirata časopisa Financial Times in The

Economist, najmanjšo težo pa imajo po njihovem mnenju informacije, ki jih dobijo preko

televizijske mreže CNN (Burson-Marsteller 2003, 21–22).

Odločevalci, uradništvo in pripravljavci zakonodaje so pogosto prisiljeni razpravljati o

zadevah, o katerih vedo malo, in so zato dovzetni za pošteno pomoč pri razumevanju

problematike. Če lobist pravočasno spozna nevarnost, ki izhaja iz slabega razumevanja

dejstev, lahko s predstavljanjem svojih stališč in s prepričevanjem doseže umik slabih

predlogov iz odločevalskega procesa ali doseže upoštevanje svojih predlogov.

Spodbijanje nasprotnih stališč je toliko lažje, kolikor slabše je organizirana nasprotna

63

stran. Večina javnih ukrepov ima prerazporeditveni učinek, enim jemlje in drugim daje,

zato je navadno mogoče razpoznati prizadete strani (Gruban in drugi 1997, 107–108).

Na splošno lahko pri lobiranju zasledimo naslednje tehnike dela z vlado in javno upravo

(Gruban in drugi 1997, 108):

• lobiranje (osebno vplivanje);

• objavljanje rezultatov raziskovalnih poročil (sklicevanje na znanost, objektivna

dejstva);

• objavljanje rezultatov javnomnenjskih raziskav (sklicevanje na javno mnenje),

• sodelovanje pri delu vladnih in paravladnih delovni teles (socialno gospodarskega

sveta, gospodarske zbornice itd.);

• pravna dejanja (spodbijanje zakonitosti, tožbe);

• osebno delo vodilnih na humanitarnih in drugih splošno priznanih področjih

(dobrodelne akcije);

• graditev samostojne politične baze, ki pritiska na vlado, parlament ali javno

upravo.

Glede na to, da zakonodajni sistem EU postaja vedno bolj zapleten, morajo lobisti, ki

želijo profesionalno opraviti svoje delo, hkrati spremljati delovanje posameznih organov

v EU v povezavi s posameznimi nacionalnimi politikami. Zato pri lobiranju v EU

obstajata zlati pravili (Brinar 1994, 31):

• Kdo, kaj, kdaj?

• Najbolje je biti prvi.

Da pa lahko s pridom uporabimo eno od teh pravil, je treba natančno poznati sestavo

posameznih organov in proces sprejemanja odločitev. Pomembno je vedeti, kateri

dokument se trenutno pripravlja, kdo ga pripravlja in kdaj bo podan v parlamentarno

obravnavo, saj je učinek lobiranja najboljši med pripravo predloga. Vsako kasnejše

vplivanje ima že manjše možnosti za uspeh (Brinar 1994, 30–31; Brinar 1995, 260–261).

Cilj vseh lobističnih organizacij je biti: prvi, ki prepozna problem; prvi, ki ga

argumentirano podpre; prvi, ki naveže stike z za to področje zadolženimi posamezniki v

Evropski komisiji. Samo v trenutku, ko smo prvi, lahko dejansko dlje časa delujemo kot

lobist (Stjepanovič v Novak et al. 2006, 332).

64

Na tem mestu pa je smiselno omeniti tudi globalno razvrščanje strategij lobiranja v ZDA,

ki se deli v glavni skupini, in sicer na (Bibič 1995, 13):

• NOTRANJE LOBIRANJE – pri tej vrsti lobiranja gre za prizadevanje, da lobiji in

lobisti navežejo in ohranijo čim tesnejše stike z oblikovalci politik, s čimer

skušajo doseči svoj vpliv pri oblikovanju zakonov, predpisov itd.;

• ZUNANJE LOBIRANJE – pri tej vrsti lobiranja pa ne gre za neposredne kontakte

z državnimi organi, ampak za vplivanje, da mobilizirajo določeno skupino

volivcev in na njih vplivajo preko t. i. volilne baze (npr. kmetov) s kakšnimi

demonstrativnimi akcijami ali finančnimi podporami kandidatom oz. političnim

strankam.

Ko smo s poslancem že vzpostavili kontakt in želimo izkoristiti to priložnost ter tudi

nekaj povedati v zvezi z našim primerom oz. predlogom, lahko uporabimo naslednje

pristope oz. taktike lobiranja (Ozols 1995):

• Iskrena, poštena obrazložitev – neposredno sklicevanje na razum in logiko je

največkrat najboljši način za začetek pogovora. Mnogo politikov verjame v to, da

lahko spremenijo svet na bolje, in nič ni narobe, če jim ponudimo priložnost, da to

tudi storijo. Takšen pristop je najboljši tudi za dolgoročne kampanje, saj resnica

na koncu »skoraj« vedno zmaga. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da na uspeh

politika poleg logike in racionalnosti vplivajo tudi drugi dejavniki, zato ni nujno,

da bo politiku vedno uspelo uresničiti vse ideje, v katere je sicer trdno prepričan.

Pri tovrstnem pristopu pa je treba upoštevati, da so lahko stvari, ki so nekaterim

popolnoma jasne in razumne, drugim nejasne in neumne.

• Sklicevanje na ideologijo – v kolikor je politični predstavnik znan po svojem

ideološkem prepričanju, je koristno, če svoje interese poskusimo povezati z

njegovo filozofijo, kar pa je učinkovito le takrat, kadar je naše stališče

kompatibilno s politikovo ideologijo. Nikakor pa ne smemo poskušati prikrojiti

politikovih stališč našim interesom, ker bi to bilo žaljivo in nenazadnje politik

gotovo bolje pozna svoja stališča od nas.

• Resnica ali posledice – nikoli si ne smemo privoščiti, da bi lagali! Naša

kredibilnost je naše najdragocenejše orožje in le z njo si bomo pridobili zaupanje.

Vsekakor nam v pogovoru ni treba povedati vsega, vendar pa moramo na

65

vprašanja odgovarjati resnično. V nasprotnem primeru bi nas politik dobil na laži,

in nam ne bi več zaupal oz. si zaupanja ne bi več pridobili.

• Sklicevanje na interes – v kolikor se odločimo za bolj ciničen pristop, lahko

izpostavimo vpliv ugodne rešitve izpostavljenega problema na priljubljenost in

možnost ponovne izvolitve. Za tovrsten pristop je priporočljivo imeti čim več

informacij o relevantnem stališču javnosti in morebitne predloge v zvezi s

pridobivanjem popularnosti stranke v javnosti z podprtjem našega primera. Ta

pristop bo učinkovit, le če bomo politika prepričali, da obstaja javna podpora

našemu primeru in da bo njegova podpora vplivala na njegovo ponovno izvolitev.

Opozoriti pa je treba, da je pri tej taktiki treba biti pazljiv, saj so lahko namigi, da

je politiku bolj pomembna kariera kot javno dobro, zelo občutljiva tema. Zato so

tovrstne taktike uporabne le kot dopolnilo preostalim.

• Pomoč »dobrim fantom« – kadar je politični predstavnik razumevajoče vrste, je

smiselno razmisliti o prostovoljni pomoči pri politikovi naslednji volilni kampanji.

Politik bo za tovrstno dejanje zelo hvaležen, hkrati pa bomo pripomogli k izvolitvi

osebe, ki bo nato podpirala naše predloge oz. ideje. Na ta način se bomo veliko

naučili o politiki kar nam bo kasneje prišlo tudi prav. Preden se spustimo v igro,

se moramo prepričati, ali smo pripravljeni žrtvovati svoj čas in energijo in ali so

naša glavna prepričanja združljiva s politikovimi. Prav tako pa moramo

upoštevati, kako se bodo na naša dejanja odzvali politikovi nasprotniki, ki bodo

lahko tudi krojili politiko v prihodnosti.

• Grožnja – brezskrbnost – v kolikor vse drugo odpove, lahko nastane dovolj

frustrirajoča situacija, ki lobista potisne h grožnjam o izgubljenih glasovih na

naslednjih volitvah. Ker tovrstne grožnje lahko uresniči le malo vplivnih (ali

premožnih) ljudi, nas politiki najverjetneje ne bodo jemali resno. Če nam politik

nasprotuje, lahko začnemo voditi efektivno kampanjo proti stališčem politika in

mogoče s tem še ni vse izgubljeno. Ko pa tudi to ni več možno, je smiselno napore

in aktivnosti usmeriti v dosegljivejše.

Ta pravila pa lahko nadgradimo še z naslednjimi dodatnimi pravili učinkovitega lobiranja

(Fink-Hafner 1995a, 35–38):

• Pravočasnost – je izjemnega pomena za učinkovit vpliv interesnih skupin, katere

morajo dovolj zgodaj vstopiti v policy proces. Najučinkoviteje je takrat, ko imajo

66

uradniki v rokah še »prazen papir« in ko s svojimi informacijami interesne

skupine lahko pomembno (so)oblikujejo prvotno besedilo policy iniciative. Za

zagotavljanje pravočasnega vstopanja v proces oblikovanja zakonodaje je

smiselno izgraditi dolgoročno sodelovanje z uradniki, katerim lahko interesne

skupine posredujejo svoje poglede in pobude glede prihodnjih politik, še preden te

uradno pridejo na dnevni red oz. v obravnavo.

• Zavest o kompleksnosti policy procesa – proces oblikovanja politik na evropski

ravni je neprimerno bolj kompleksen in manj pregleden kot policy proces na

nacionalni ravni. Zato je zelo pomembno, da interesne skupine dobro poznajo

proceduralne poti in institucionalne točke, kjer lahko lobirajo. V vseh fazah

oblikovanja politik se namreč pojavlja potreba po dodatnih informacijah, ki bi

lahko vplivale na določene odločitve in s tem posledično na interese, ki bi bili s

tem prizadeti, iz tega pa je razvidno, da se v celotnem procesu odpirajo možnosti

za vpliv lobistov na oblikovanje politik.

• Pravi uradniki – kot sem že navedel, gre praviloma lobiranje »od spodaj

navzgor«, tako je uspešnost vplivanja na oblikovanje politik na tej ravni

praviloma odvisna od pridobivanja podpore najnižjih uradnikov. V kolikor

interesna skupina poskuša lobirati takoj pri vrhu hierarhije, se lahko zgodi, da bo

opomnjena, da ni izkoristila običajnega procesa konzultacije.

• Pravi lobisti – za učinkovito lobiranje so pomembne tudi osebne in kulturne

lastnosti lobistov. Lobisti ne smejo biti širokopotezni, saj to pri uradnikih ustvarja

negativen vtis iskanja enostranske, egoistične koristi ne glede na sredstva.

Nasprotno pa so učinkovita postopno ustvarjena razmerja osebnega zaupanja, v

katerem lobisti uravnovešajo zastopanje »svojih« interesov in razumevanje

dejstva, da niso edini politični akter.

• Pravi pristop:

o nikoli proti toku – za dosego učinkovitega lobiranja obstaja tudi

nenapisano pravilo »plavati s tokom, nikoli proti njemu«. Zaradi

nepredvidljivosti in kompleksnosti političnega procesa interesne skupine

ne morejo uspeti v nasprotju s prevladujočim pristopom h konkretnim

politikam.

Brezkompromisno upiranje ponavadi vzbuja odpor uradnikov, s čimer pa

67

je ogrožen zelo pomemben dober odnos z uradniki, ki pa je predpogoj

pravočasnega in zadostnega informiranja;

o učinkovit nastop – izredno pomembno je, da lobisti znajo predstaviti

interese lobija oz. primernost svojih predlogov glede konkretnih politik. Za

učinkovit nastop na sestankih so bistvene naslednje kakovosti:

natančno izdelana strategija;

vnaprej pripravljena vsebina pogovora;

kratkost, jasnost in jedrnatost pri predstavitvi zadeve;

prilagojenost priprav na sestanek glede na znane značilnosti

uradnika (nacionalnost – jezik, kulturne posebnosti itd.);

neposredna uporabnost predlogov za oblikovanje osnutka nove

politike (konkretne informacije, že izdelani pisni predlogi itd.);

pripravljenost sprejeti dejstvo, da je predstavljeni interes oz.

predlog le eden izmed mnogih in da je mogoče na zadevo gledati

tudi z drugačnega zornega kota;

vročitev pisnega stališča, predloga lobirani osebi;

oblikovanje in negovanje vtisa o lobistu kot zanesljivem viru

informacij;

upoštevanje neizogibne omejenosti »dometa« takšnega lobiranja.

o kontiunuirana prijateljstva – prepletanje poslovnih stikov s trajnim

prijateljevanjem med lobisti in uradniki je zanesljiva podlaga za vzajemno

zaupanje. To je tudi eden od razlogov, zakaj »instant« lobiranje ne pride v

poštev;

o lobiranje kot nikoli končan proces – glede na kompleksnost političnih

procesov ni nikoli mogoče predvideti, kakšna bo končna odločitev. Zato

do konca ni mogoče napovedati, da je kakšna interesna skupina uveljavila

svoj interes, iz česar izhaja, da je stalnost lobiranja ključnega pomena, kar

pa ne pomeni bombardiranje istih oseb z isto zadevo, saj se lahko kaj hitro

sprevrže v svoje nasprotje.

Interesne skupine pa se po mnenju Millerja pri lobiranju soočajo s štirimi osnovnimi

napakami (Biščak in Čirič 2000, 5), in sicer:

68

• s sindromom »vplivnih prijateljev«, ki je najpogostejša napaka. Veliko ljudi misli,

da lahko cilj doseže le s pomočjo prijateljev na vplivnih družbenih in političnih

pozicijah;

• s sindromom »vplivanja na oblast skozi želodec«, ki je prav tako pogosta

lobistična zmota. Na predstavnike državnih institucij se poskuša vplivati s

prestižnimi kosili, večerjami in zabavami;

• s »kongresnim« sindromom – vsaka država ima svoj sistem delitve oblasti, zato

imajo državne institucije različno moč in družbeni vpliv. Na proces političnega

odločanja je treba gledati globalno in ne parcialno, kot zgolj na dejavnost ene od

državnih institucij. Vpliv parlamenta in vlade niha glede na problematiko in glede

na mnenje vladne večine;

• s sindromom »ukrepaj sedaj, razmišljaj kasneje«, predstavlja temeljno zmoto.

Pred komunikacijo je vedno treba pripraviti natančno analizo problema in načrt,

šele nato ukrepati.

Priložnosti za osebne stike in obiske poslancev zaradi njihove zasedenosti ni prav veliko.

Zato je smiselno uporabiti naslednja pravila nastopa pri obisku poslanca:

Tabela 2: Priporočljiva pravila nastopa ob obisku poslanca DA – kaj je priporočljivo NE – kaj ni priporočljivo

Vnaprej se dogovorimo za neposredni

sestanek s poslancem oz. se pozanimamo,

kateri pomočnik je odgovoren za zadevo,

o kateri želimo razpravljati.

Srečati se z osebjem ali tajnico poslanca.

Bodimo točni in pripravljeni na čakanje. Biti nepotrpežljivi.

Predstavimo se, ne glede na to, ali smo se

v preteklosti že srečali s poslancem, in

mu ponudimo informacije s »terena«.

Predstaviti mu moramo dobre stvari, ki

smo jih slišali o njemu.

Predpostavljati, da se nas bo poslanec

spomnil iz prejšnjega srečanja ali

sestanka.

69

Čim hitreje predstavimo točke, o katerih

želimo govoriti oz. nas zadevajo, zakaj

smo obiskali poslanca in kaj od njega

pričakujemo.

Govoriti v prazno in krasti poslančev

dragoceni čas.

Pogovorimo se le o najnujnejših zadevah. Razpravljati o več kot treh do štirih

zadevah.

Poslancu predamo jedrnate pismene

informacije o aktualni zadevi, podprte z

dejstvi, časopisnimi članki, tabelami ...

Poslancu predati kupe materiala o zadevi,

ki nas zanima.

Podobne informacije ponudimo

poslančevim sodelavcem.

Podcenjevati vpliva poslančevih

sodelavcev.

Bodimo vljudni in prijazni. Biti žaljivi, prepirljivi ali neotesani.

Za zaključek ponudimo pomoč in

sodelovanje tudi v prihodnosti.

Predolgo ostati, postavljati zahteve ali

groziti poslancu z volilnimi glasovi.

Po sestanku mu napišemo zahvalno

pismo, v katerem mu ponovno razložimo

zadevo, o kateri smo govorili, in

zaključimo s predlogom potez, ki jih

pričakujemo od njega.

Pozabiti na poslanca takoj, ko zapustimo

sestanek.

Ohraniti in obnavljati stike s poslančevo

pisarno vsakih nekaj mesecev in s tem

povečati svojo razpoznavnost.

Klicati poslanca samo takrat, ko kaj

potrebujemo.

Vir: povzeto po AZSPE (1997); ASHA (2000).

Lobist mora biti pri predstavljanju posameznega primera odločevalcem dovolj jasen, pa

čeprav gre le za ustvarjanje dialoga ali pa samo pridobivanje »dobrega poslušalca«.

Najbolj uspešni so tisti lobisti, ki (Hull 1992, 87):

• imajo jasno izdelano in definirano strategijo;

• imajo dobro raziskane informacije, na katerih temelji primer;

• imajo dobro pripravljene sestanke, vključno s prevodom primera, v kolikor gre za

lobiranca druge nacionalnosti;

70

• imajo jasen in jedrnat primer, iz katerega je razvidno, da so poleg njihovih

argumentov upoštevani tudi argumenti druge strani;

• imajo odnos, ki ne temelji na poziciji moči;

• so si pridobili zaupanje zanesljivega vira informacij;

• imajo jasno predstavo o tem, kaj se da z lobističnim procesom doseči.

Lobistični proces zajema tudi obvladovanje javnega mnenja in v zvezi s tem sporočila, ki

naj (bi) to javno mnenje (so)ustvarjalo/spreminjalo. Pri vplivanju na odločitve mora lobist

ustrezno pripraviti in usmeriti svoja sporočila, da bodo pripeljala do želenih lobističnih

učinkov. Sodobni teoretiki so izoblikovali sedem dejavnikov, na katerih mora temeljiti

lobistovo komuniciranje (Cutlip, Center, Broom 1994: 283–284 v Novak et al. 2006,

127–128):

• kredibilnost – lobiranje gradi na medsebojnem zaupanju organizacije, ki aktivnost

izvaja, in prejemnika sporočil;

• kontekst – vsebina lobiranja se mora ujemati z realnostjo okolja > dvosmerno

sodelovanje tistih, ki sporočilo sprejemajo in morajo sporočilo potrjevati;

• vsebina – sporočilo mora imeti za sprejemnika pomen > ljudje izberejo

informacije, ki jim obljubljajo največ koristi;

• jasnost – sporočilo mora biti jasno in preprosto > organizacija mora govoriti

enoglasno in ne večglasno;

• stalnost in doslednost – lobiranje je navadno dolgotrajen proces > dosledno

ponavljanje sporočil prispeva k učenju in spremembam stališč;

• kanali – uporabljajo naj se že vzpostavljeni komunikacijski kanali > nove je težko

ustvariti in zahtevajo veliko časa ter naporov;

• sposobnost občinstva – komuniciranje mora upoštevati sposobnost občinstva >

čim manj napora zahteva, tem bolj je učinkovito.

4.3.3.1 Lobiranje v Evropskem parlamentu

Od začetka sta bila v EU glavni tarči lobistov Komisija in Svet. Po sprejetju Enotne

evropske listine (SEA26), pa so se lobisti, po principu »interesi gredo tja, kjer je moč«

71

26 SEA je kratica za Single European Act oz. Enotno evropsko listino, ki je bila podpisana februarja 1986, v

(Lehmann 2003, 33), začeli osredotočati tudi na Evropski parlament. Pritisk na Parlament

pa se je še povečal z uvedbo zakonodajnih procedur soodločanja in sodelovanja, ki je

podelil Parlamentu možnost »drugega branja« in s tem dodaten vpliv na zakonodajo, ki jo

pripravlja Komisija in se navezuje na notranji trg, socialno in ekonomsko kohezijo,

tehnološke raziskave in razvoj ter določene vidike evropske socialne in regionalne

politike. Poslanci Evropskega parlamenta imajo možnost predlaganja amandmajev, ki jih

kasneje lahko preglasuje le Svet s soglasjem (Mazey in Richardson 1998, 11). Te

procedure (soodločanja in sodelovanja) so bile prepoznane kot nov kanal vplivanja. Tako

so analitiki kaj kmalu spoznali, da nekatere manj organizirane interesne skupine

poskušajo zgraditi zavezništvo z Evropskim parlamentom, predvsem na zadevah, ki bolj

zadevajo splošno javnost. Glavna strategija je postalo lobiranje Komisije in Sveta preko

Parlamenta, kar pa je precej udarilo in zamajalo ravnovesje med temi institucijami ter

njihovo interno dinamiko. Tako se zgodi, da Komisija in Parlament nista vedno »stalna«

zastopnika evropskih interesov, ampak vedno večkrat postajata tekmeca v tekmi za njuno

legitimnost. Povezave med Evropskim parlamentom in »šibkimi« civilnimi interesnimi

skupinami nekateri evropski učenjaki imenujejo »posredniške koalicije«27 (Lehmann

2003, 33).

V raziskavi leta 2001 (Richardson in Mazey) je bila podana ocena, da je med poslanci

Evropskega parlamenta in interesnimi skupinami vzpostavljenih preko 70.000

individualnih kontaktov na leto (Lehmann 2003, 33).

Evropski parlament tako postane tarča interesnih skupin takoj, ko začne kakšen

poročevalec pristojnega komiteja izdelavo poročila in ko se začne komunikacija med

komitejem in političnimi skupinami. Glavna »čuvaja« pri pripravi mnenja za Evropski

parlament sta poročevalec in predsednik komiteja. Zato lobisti namenjajo manj pozornosti

asistentom in sekretarjem političnih skupin v Parlamentu in več osebju, bliže poročevalcu

72

veljavo pa je stopila 1. julija 1987, v obliki dopolnil k Rimski pogodbi. SEA vsebuje določila o dokončanju

izgradnje enotnega evropskega trga do leta 1992 in okrepitvi sodelovanja EU na različnih področjih,

omogočila je sprejemanje odločitev v Svetu s kvalificirano večino (po Rimski pogodbi je bil za takšne

odločitve prej potreben konsenz), okrepila je pristojnosti Evropskega parlamenta na področju zakonodajne

oblasti ...Vir: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/3-3/index.text.html. 27 Originalno uporabljen izraz je »advocacy coalitions«.

in sekretarjem v komiteju, pri katerih je najučinkoviteje, če se z njimi srečate osebno

(Lehmann 2003, 33).

Pri lobiranju v Evropskem parlamentu je treba biti še posebej pozoren na posamezne

akterje, ki vplivajo na sprejem zakonodaje. Plenum je glavni odločevalec v procesu

sprejemanja političnih odločitev in ima ključno vlogo ter zadnjo besedo pri sprejemanju

zakonodaje.

Ne glede na to je treba lobistične aktivnosti usmeriti v specializirane parlamentarne

komiteje, kjer se v glavnem proučujejo zakonski predlogi in drugi zakonski dokumenti

(Bouwen 2003). Komiteje zaradi narave dela, ki ga opravljajo, opisujejo tudi kot

»zakonodajno hrbtenico« Evropskega parlamenta. V njihovo pristojnost spada vse, kar

zadeva Evropski parlament, in v praksi vsi politični predlogi takoj romajo v roke

odgovornemu komiteju (Westlake 1994 v Neuhold 2001, 3).

Za razumevanje vloge komitejev pri delu Evropskega parlamenta je pomembna njihova

formalna moč, ki jo zaznamujejo (Neuhold 2001, 4):

• postavljanje vprašanj Svetu in Komisiji,

• postavljanje vprašanj zunanjim strokovnjakom,

• predlaganje resolucij v obliki izjav drugih institucij Unije,

• predlaganje amandmajev k dnevnemu redu plenarnega zasedanja Evropskega

sveta.

Najpomembnejša pristojnosti komitejev pa je vpliv na zakonodajo, ki jo zaznamujejo

naslednje aktivnosti:

• Evropski parlament lahko Komisiji postavlja zahteve v zvezi z zakonodajnimi

predlogi, ki morajo temeljiti na poročilih, sprejetih s strani komitejev;

• vsi zakonodajni predlogi in preostali akti morajo biti proučeni s strani komitejev.

Svet in Komisija sta dolžna enkrat mesečno posredovati komitejem informacije o

njihovih predlogih in namerah. Tako je delo komitejev sestavljeno iz priprave

poročil in mnenj v zvezi z zakonodajnimi predlogi, kar gradi formalno

sodelovanje Evropskega parlamenta s Svetom in Komisijo.

Pristojnosti in odgovornosti komitejev so določene v aneksu Poslovnika delovanja

Evropskega parlamenta. Te zapovedi so zapisane zelo nejasno, kar povečuje razpravo in

73

konflikte pristojnosti komitejev glede zadev, za katere so oz. naj bi bili pristojni in naj jih

obravnavajo. Ugled in moč posameznih komitejev ni enaka in se spreminja glede na

področje, ki ga komite pokriva (npr. okolje, finance, širitev EU, zunanje zadeve …)

(ibid.).

Ključni »igralci« v komiteju so: predsednik, podpredsedniki28, poročevalci, pripravljavci

mnenj29, poročevalci »v senci« 30 in koordinatorji.

Uradni predstavnik komiteja so predsednik in podpredsedniki, v primeru, da je

predsednik odsoten. Predsednik vodi sestanke komiteja in zastopa komite na plenumu,

predvsem takrat, ko gre za obravnavo občutljivih tem in lahko s svojim nastopom

odločilno vpliva na glasovanje. Pred izdajo mnenja komiteja ta imenuje poročevalca (ko

komite nosi osnovno odgovornost) ali pripravljavca mnenj (ko komite daje svoje mnenje

drugemu komiteju) (Corbett, Jacobs, Shackleton 2000 v Neuhold, 2001, 5).

Ne glede na uradne predstavnike komiteja igrajo pomembno vlogo koordinatorji

komiteja, ki so izbrani s strani vsake politične stranke. Zadolženi so za dodeljevanje nalog

članom. T. i. poročevalci »v senci« so imenovani s strani opozicije, katerih vloga je v

glavnem nadzorovanje dela poročevalcev. Komiteji so sestavljeni na podlagi kompromisa

med političnimi strankami, proces oblikovanja pa je sestavljen na različne načine: s strani

političnih skupin, skozi postopkovna pravila in na podlagi barantanja. Razdelitev

vodstvenih pozicij v komitejih temelji formalno na d'Hondtovem31 sistemu, s čimer imajo

na podlagi velikosti politične skupine določen vrstni red, kateremu komiteju bodo

predsedovale posamezne politične stranke. Določitev predsednika in podpredsednikov pa

kasneje temelji na političnem barantanju z namenom zagotoviti politično ravnotežje med

strankami v vsakem komiteju (Neuhold 2001, 5).

74

28 Vsak komite ima tri predsednike (Neuhold 2001, 27). 29 V izvirnem besedilu avtorica uporablja izraz »draftsmen«. 30 V izvirnem besedilu avtorica uporablja izraz »shadow rapporteurs«. 31 D'Hondtov sistem je pravilo največjega povprečja. Pri tem sistemu se izračuna absolutno število glasov,

ki so jih dobile posamezne liste kandidatov v enoti kjer poteka glasovanje.

Vir: http://www.dz-rs.si/index.php?id=111.

Izbira poročevalcev in pripravljavcev mnenj v glavnem temelji na sistemu, ki je v

komitejih bolj ali manj enak. Vsaka politična stranka ima na podlagi njene velikosti

določeno število točk, ki jih koordinatorji skupin dajejo v diskusiji o poročilu, glede na

pomembnost zadeve za njihovo politično opcijo. Sistem izbire poročevalca je določen

glede na število točk v primerjavi z vsemi točkami. Tako lahko manjše skupine

»varčujejo« točke in jih uporabijo pri za njih pomembnejših ali bolj uglednih temah

(Corbett, Jacobs, Shackleton 2000 v Neuhold, 2001, 5). Imenovanje poročevalcev temelji

na dveh enakovrednih faktorjih: strokovnosti in političnem ugledu (ibid.).

Lobiranje je tako najučinkovitejše med delom komitejev, ko se pripravlja prvo mnenje

glede predloga komisije. Vsako kasnejše vplivanje (med plenarnimi zasedanji) ima že

manjše možnosti za uspeh. Zelo pomembni so poročevalci, ki na plenarnih zasedanjih

predstavijo mnenje Evropskega parlamenta glede posameznih predlogov komisije. Če

poročevalec sprejme predlog interesne skupine, je pol bitke že dobljene. (Brinar 1994,

31). Delovanje teh komitejev je javno in dostopno zunanjemu svetu oz. zainteresiranim

skupinam, medtem ko same nimajo dostopa do plenuma med njegovim zasedanjem

(Bouwen 2003).

Naslednji razlog, zakaj so komiteji pomembni, pa je, da lahko v primeru vlaganja

amandmajev na teh sestankih interesne skupine prepričujejo poslance o smiselnosti

sprememb zakonodaje v proceduri preko amandmajev. Glede na poslovnik o delovanju

parlamenta je določeno, da lahko le komite, politična stranka ali skupina parlamentarcev

vloži amandma na plenarnem zasedanju. Zelo zanimiva pa so lahko tudi zaslišanja, ki jih

lahko organizira komite za pridobitev različnih strokovnih mnenj in si s tem zagotovi

bistvene informacije za ureditev določenega področja (ibid.).

Naslednji akter, ki ga je smiselno upoštevati pri lobiranju v Evropskem parlamentu, so

t. i. »Intergroups« oz. notranje skupine (intergrupe). V njih so vključeni parlamentarci

različnih političnih strank s skupnimi interesi v določeni politični temi. V glavnem je

članstvo v teh skupinah omejeno samo na poslance, medtem ko nekatere dopuščajo

vključevanje nekaterih trgovskih organizacij in predstavnikov zasebnih podjetij. Prednost

teh skupin je, da omogočajo poslancem specializirane in manj formalne kontakte z

zunanjimi interesnimi skupinami, kot je to omogočeno na sestankih komitejev. Zaradi

bojazni, da so nekatere skupine pretesno povezane z določenimi lobiji, so v Evropskem

75

parlamentu uvedli nadzor nad »podporami« predsednikom teh skupin, poleg tega pa je

»bureau« Evropskega parlamenta postal zelo odklonilen do uradnega priznanja

»intergrup«. Priznanje bi »intergrupam« omogočilo, da bi moral Evropski parlament

poskrbeti za potrebno logistiko in za delovanje teh skupin, za kar pa je bilo ugotovljeno,

da parlament ni zmožen dajati te podpore.

Pri lobiranju v Evropskem parlamentu pa lahko omenimo še »College of Quaestors« oz.

»kolegij kvestorjev«, ki je neposredno izvoljen s strani Evropskega parlamenta (Corbett et

al 1995, 99 v Bouwen 2003) in je sestavljen iz petih članov – kvestorjev. Vloga kolegija

je interne narave in je povezana z administrativnimi ter finančnimi zadevami članov.

Politično so odgovorni za implementacijo določil o »Lobiranju v Parlamentu« ter

»Transparentnosti in finančnih interesov članov«, ki urejajo medsebojno delovanje med

poslanci Evropskega parlamenta in zasebnimi interesi (Bouwen 2003).

4.3.3.2 Lobiranje v Evropski komisiji

Lobiranje kot metoda delovanja interesnih skupin ima v EU še večji pomen kot v okviru

nacionalnih držav. To velja še posebej za Komisijo, kjer je strankarsko-politični vpliv

manjši, večji pa je vpliv velikih internacionalnih korporacij in različnih nevladnih

organizacij (Igličar 2000, 52).

Komisija velja, z dvema izjemama, za čisto »normalno« birokracijo kot jo lahko najdemo

skoraj v katerikoli državi članici. Prva izjema je njen multikulturni značaj. Komisija

odseva pisanost Evrope v pogledu nacionalnosti, ki se v njej združujejo. Vsi nivoji, od

Komisarjev pa do tehničnih pomočnikov, govorijo različne jezike, imajo različne navade

in cenijo različne vrednote. Raznolikost v Komisiji presega vse meje in je lep primer

multikulturne integracije v kateri so združeni: skupna lokacija, uporaba samo dveh

»delovnih« jezikov (angleščina, francoščina) in skupna pričakovanja. Druga izjema pa je

njeno pomanjkanje virov. Celotni proračun EU je skoraj enak proračunu samo za

Belgijsko vlado, kar se odraža v pomanjkanju ljudi in drugih virov. Zato je Komisija zelo

zainteresirana za informacije in pomoč od zunaj (Schendelen 2002, 63).

76

Področje delovanja Komisije je zelo raznoliko in razvejano. Tako je glavni zbiralec zadev

interesnih skupin (javnih in zasebnih) iz držav članic, ki jih te želijo vključiti na dnevni

red EU, in glavni zbiralec informacij ter strokovnih mnenj, ki so namenjeni pripravi

zakonodajnih predlogov v zvezi s predlaganimi temami. Komisija je tudi vodilni »broker«

pri pogajanjih za dosego konsenza med zainteresiranimi stranmi v političnem procesu.

Komisija s svojo ekonomsko funkcijo tudi skrbi za finančna sredstva znotraj proračuna in

dodeljuje ter preskrbuje interesne skupine s sredstvi, še posebej v kmetijstvu, pri

regionalnem razvoju in širitvi. Komisija deluje kot tožnik in razsodnik na določenih

področjih, še posebej na področju konkurenčnosti. Lahko rečemo, da Komisija vzdržuje

»trias politica«, sicer ne ekskluzivno, ampak v povezavi z drugimi, npr. s Svetom in

Evropskim parlamentom na zakonodaji, z državam članicam na implementaciji (npr.

direktiv) in s Sodiščem EU pri razsodbah.

Zakonodajna funkcija pa se smatra kot glavna naloga Komisije. Za to lahko navedemo

štiri razloge (Schendelen 2002, 64):

• Komisija je v glavnem pripravljavec sekundarne zakonodaje in ima monopol pri

pripravi zakonodajnih predlogov32, ki se obravnavajo na Svetu, s čimer formalno

predstavlja pripravljavca evropskih odločitev.

• Večina »delegirane« zakonodaje prihaja s strani Komisije (82 % zakonov v letu

2000), tako ima (npr. na področju »konkurenčnosti«) glavno besedo. Med letoma

1991 in 2001 je bilo s strani Komisije zavrnjenih 15 prevzemov v državah

članicah, nekateri izmed njih so bili tudi izven meja EU.

• Komisija pripravlja t. i. »diskrecijsko« zakonodajo: specifične obvezne odločitve,

ki niso prepovedane po zakonih EU (zakonodaja vedno omogoča nekaj prostora

za manevriranje in diskrecijsko interpretacijo).

• Komisija ustvari tudi velik del t. i. »mehke« oz. »dopolnilne« zakonodaje, ki sicer

ni obvezna, ampak se smatra kot veljavna in v praksi obvezujoča (npr. primer so

»zelene knjige« za definiranje problemov in »bele knjige« za predloge rešitev).

V Bruslju se celotno lobistično dogajanje vrti okoli dveh ključnih dogodkov, ki sta v

pristojnosti Evropske komisije (Stjepanović v Novak et al. 2006, 345):

• Priprava osnutka direktive EU, ki bo vplivala na poslovanje podjetij.

• Neposredni razpisi sredstev EU za (so)financiranje projektov.

77

32 V večini primerov je končna odločitev Sveta v glavnem identična predlogu Komisije [Bellier 1997, 110 v

Schendelen 2002, 63].

Z vidika lobista je Komisija najpomembnejša in primarna institucija za začetek

lobističnega procesa. Nekateri avtorji celo pravijo, da »ne lobirati Evropskega parlamenta

in Sveta direktno, ampak preko Komisije«. Za lobista, ki spremlja »dnevni red«

sprejemanja zakonodajnih predlogov, je zelo pomembno, da prepozna relevantne

uradnike v Komisiji. Predvsem je pomembno ugotoviti, kdo so tisti, ki so zadolženi za

pripravo predloga, in tisti, ki imajo samo svetovalno funkcijo, kar pa po mnenju

poznavalcev zahteva največ naporov in jemlje največ časa – predvsem identifikacija

tistih, ki so v vlogi svetovalcev. Sicer pa so po mnenju lobistov v Bruslju uradniki

Komisije lahko dosegljivi in naklonjeni interesnim skupinam. Priporočeno je, da z

ustreznim uradnikom vzpostavite kontakt najkasneje do takrat, ko začne Komisija voditi

razgovore s sindikati in strokovnjaki nacionalnih administracij držav članic (Lehmann

2003, 40).

4.3.3.3 Lobiranje v Svetu EU

Najbolj težavno je lobiranje v Svetu EU in se šteje za lobistom najmanj dostopno

institucijo. O tem govori tudi dejstvo, da sekretariat Sveta ne vodi nobenih zapisov o

lobistih kjer, glede na neformalni vir33, menijo, da so vsi kontakti med lobisti in

interesnimi skupinami vodeni in nadzorovani s strani Komisije (Lehmann 2003, 42).

Uspeh lobistov niha od primera do primera, zato so pomembni predvsem stiki s

posameznimi nacionalnimi politiki in visokim administrativnim osebjem v vseh državah

članicah (Brinar 1994, 31). Lobisti lahko tako vplivajo na Svet EU in njegovo odločanje

le posredno, preko nacionalnih kanalov, predvsem z vzdrževanjem stikov z vladnimi

predstavniki (Lehmann 2003, 42).

Z vidika lobiranja je posebno zanimiva nivojska organiziranost delovanja Sveta EU, ker

zaseda na treh različnih ravneh: na najvišji ali ministrski ravni, na kateri zasedajo člani

vlad članic EU, na srednji ravni, na kateri zasedajo vodje stalnih predstavništev držav

članic pri EU (COREPER), in na najnižji ravni, ravni delovnih skupin, v katerih

sodelujejo državni uradniki iz držav članic (Novak et al. 2006, 318).

78

33 Avtor kot vir navaja neuradno korespondenco iz januarja 2003.

Včasih se zgodi, da lobist nima možnosti in ne sodeluje z delovnimi skupinami Komisije

ali svetovalnimi komiteji in si s tem zapravi možnost vplivanja na člane teh skupin. V tem

primeru je, kot smo navedli zgoraj, zelo pomembno sodelovanje z nacionalnimi vladami,

saj mnogo strokovnjakov, imenovanih s strani teh vlad, sedi v raznih skupinah in

komitejih. Naloga lobista je, da vzdržuje dobre kontakte z njim, ker so ti predstavniki

tisti, ki podajajo mnenje na zakonodajne predloge, preden jih lahko sprejmeta Evropski

parlament in Svet. Nekateri poznavalci zato predlagajo določeno pozornost neformalnim

konzultacijam med uradniki iz Sveta, njihovimi svetovalci in Komisijo, preden je predlog

predstavljen javnosti. Delovna skupina začne pregledovanje predloga brez čakanja na

reakcije s strani komiteja ali Parlamenta. Takšen način dela je odmik od formalne

procedure in pomeni za lobista hitrejši kontakt s Svetom EU, preden se Svet uradno sooči

s stališči drugih evropskih institucij.

Glavna naloga lobista je tako: graditev in vzdrževanje kontaktov ter navezava stikov z

vladnimi predstavniki, ki so člani delovnih skupin. Za iskanje informacij o teh

predstavnikih in njihovo identifikacijo so najboljši vir stalni predstavniki držav članic. Ti

predstavniki pa so tudi pomembni zaradi vpliva na odločitve v Svetu ter vpliva na dnevni

red in njegove prioritete kot tudi zaradi zaključkov, ki jih pošiljajo o delu delovnih skupin

Svetu. Še posebej pomembni pa so kontakti z vladnimi predstavniki in vpliv na državo, ki

predseduje Svetu EU.

Pri lobiranju v Svetu EU je treba biti pazljiv tudi pri stroških, ki lahko nastanejo, ko npr.

predstavniki ne živijo v Bruslju, ampak v posamezni državi članici ali ko gre za

koordiniranje aktivnosti na internacionalni ravni. Posledično si lobiranje v Svetu EU

lahko privoščijo le velike firme in korporacije, ki razpolagajo z ustreznimi finančnimi viri

ter dobro razvito mrežo kontaktov v vseh državah članicah. Zato je intenzivno

spremljanje zasedanj delovnih skupin nujno potrebno in neobhodno (Lehmann 2003, 41–

42). Teoretiki in praktiki se strinjajo o izjemni vlogi delovnih skupin Sveta EU pri

določanju vsebine evropske zakonodaje, saj naj bi odločile kar o 90 odstotkih končne

vsebine zakonodaje oz. potrdile vso nesporno vsebino zakonodajnega predloga. Sporna

vsebina je posredovana na višje nivoje, na raven stalnih predstavnikov COREPER ali na

ministrsko raven. V redkih primerih pa o zadevah, ki jih ni mogoče uskladiti na nižjih

ravneh, odloča Evropski svet na svojih zasedanjih, ki se jih udeležujejo predsedniki držav

članic oz. vlad držav članic (Novak et al. 2006, 319).

79

4.4 Intervju s poklicnim lobistom

V magistrskem delu sem si zadal tudi izvedbo intervjuja s poklicnim lobistom, katerega

ugotovitve želim primerjati s teoretičnimi spoznanji. Za sodelovanje sem prosil lobista

Sebastjana Stjepanovića, vodja pisarne SPEM34 Komunikacijske skupine v Bruslju in

direktorja Slovenske hiše35 v Bruslju. Njegove izkušnje obsegajo svetovanje pri lobiranju

in odnosih z institucijami EU ter pridobivanju evropskih sredstev. Te je pridobil pri

svetovanju mnogim domačim in mednarodnim organizacijam, kot so npr.: International

Trust Fund, European Window Film Association, Unysis, CompTIA, idr.

Za intervju sem izbral 10 vprašanj, ki se smiselno navezujejo na magistrsko delo:

1. Kaj je lobiranje?

Lobiranje je izvajanje odnosov z vplivnimi javnostmi. V praksi lahko lobiranje

označimo kot legalno in organizirano obliko pritiska na zakonodajalce.

Lobiranje je torej vsakršen vpliv, ki prepriča odločevalce, da delujejo v njegovem interesu

in ne zajema drugih uporab besede v vsakdanjem življenju.

2. Trdite, da je lobiranje proces in ne stanje. Naštejte nekaj najpomembnejših

aktivnosti v procesu lobiranja za katere menite, da so obvezne pri

delovanju lobista. Prosim, da vsako na kratko komentirate.

V procesu lobiranja je najpomembnejša priprava. Priprava zahteva poglobljeno

znanje o problematiki lobiranja. Torej temeljito informiranost o političnem ozadju

posameznega projekta, o pravnem ozadju, o posameznikih (vplivnih javnostih), ki

so aktivno vključeni v odločevalski proces, in o nasprotnikih, ki zastopajo

drugačna stališča kot mi.

80

34 Povezava: http://www.spem.si. 35 Povezava: http:// www.slovenianhouse.com.

V naslednji fazi je lobiranje predvsem »sestankovanje« s posameznimi vplivnimi

javnostmi, pri čemer lobist poskuša s kakovostno argumentacijo prepričati

odločevalce o svojem »prav«. V tej fazi je izrednega pomena pripravljenost

lobista, torej oboroženost s kakovostnimi argumenti in raziskavami, ki

odločevalcu, na katerega lobist vpliva, pomeni prihranek časa, saj mu ne bo treba

opravljati lastnih raziskav. Lobist se mora potruditi, da postane cenjen vir

informacij za odločevalce.

V tretji fazi, za katero pa ni nujno da vedno nastopi, pri lobiranju uporabljamo

odnose z javnostmi. Ti so za lobista predvsem pomembni takrat, ko z raziskavo

ugotovimo, da je javnost nezadostno informirana o posamezni problematiki. Na ta

način z informiranjem javnosti lobist pridobi dva zaveznika: javnost in medije, ki

so načeloma vedno na strani širše javnosti.

Četrta faza je kontinuiran proces, ki poteka skozi celotno verigo lobiranja. Gre

predvsem za sprotno spremljanje uspeha lobiranja: raziskave o mnenju

odločevalcev, spremljanje »press klipingov«, in splošne politične klime o

posamezni problematiki. Na ta način je lobist v vsakem trenutku informiran o tem,

ali gredo njegove aktivnosti v pravo smer oz. ali dosegajo ustrezne rezultate, in v

kolikor temu ni tako, lahko sproti prilagaja svoje aktivnosti trenutnim potrebam.

Če povzamem navedeno, potem je proces lobiranja sestavljen iz štirih faz: priprave,

sestankovanja – lobiranja, odnosov z javnostmi in spremljanja. Kot smo že ugotovili

zgoraj, je priprava dejansko najpomembnejši del lobistovega dela, saj postavi temelje za

nadaljevanje lobiranja. V to spada tudi priprava ustreznih raziskav in argumentov, ki nam

kasneje služijo v postopku prepričevanja odločevalcev, s čimer si, če so informacije točne

in relevantne, pridobimo ugled, ki nam ponovno odpira vrata do sodelovanja v procesih

odločanja. Prav tako smo ugotovili, da sta »izbira« prave ciljne publike in priprava

komunikacijskih gradiv zelo pomembni in ključni za dosego zastavljenih ciljev. Temu pa

mora slediti preverjanje zastavljenih aktivnosti in izvedba morebitnih sprememb, če so te

potrebne.

81

3. Ali ima lobiranje kot orodje za uveljavljanje političnih interesov kakšno

alternativo? Če DA, katero?

Lobiranje kot orodje za uveljavljanje političnih interesov ima tudi alternative. Vendar

je od posamezne države, vlade, politične ureditve, socialnega sistema odvisno,

kateri alternativni prijemi so učinkoviti kot nadomestek lobiranja. V Sloveniji so

precej učinkoviti odnosi z mediji kot alternativa lobiranju. V Franciji so

alternativa klasičnem lobiranju predvsem aktivnosti nevladnih organizacij, ki so

sposobne aktivirati širšo populacijo za podporo posameznim idejam. Zavedati pa

se je treba, da so nemalokrat prav lobisti tisti, ki sprožijo tovrstne aktivnosti v

posameznih državah z namenom doseganja političnih ciljev svojih naročnikov. In

to tako spretno, da se nemalokrat nevladne organizacije in tudi mediji ne zavejo,

kdo jih v bistvu usmerja v njihovih lastnih aktivnostih.

Ameriški avtor Ferfila (1995: 100) v ZDA našteva naslednje pojavne oblike lobiranja:

• Lobiranje: lobista opredeli kot političnega prepričevalca, ki dela predvsem na

zakonodajnem področju; njegove rezultate je težko meriti, saj se njegova

dejavnost prepleta z dejavnostjo drugih sooblikovalcev politik (strankarski aparat,

funkcionarji).

• Volilni inženiring: nanaša se predvsem na skupine, ki delujejo v volilnem procesu;

financirajo svoje kandidate, vplivajo na strankino strategijo in programske

opredelitve ter aktivirajo članstvo za sodelovanje v kampanji.

• Pravdanje: na sodišču je mogoče nadomestiti tisto, kar je bilo zamujeno na

zakonodajnem področju.

• Stiki z javnostjo: podoba v javnosti je temeljno področje trženja številnih skupin,

saj neposredno vpliva na podobo ljudi, posredno pa na politiko.

Poenostavljeno rečeno je lahko lobiranje vsaka legalna dejavnost, ki ima za posledico

želen odziv zakonodajalca.

V magistrskem delu sem se sicer osredotočil na lobiranje kot način uveljavljanja

interesov, vendar kot je navedeno zgoraj, obstaja še nekaj drugih možnosti, ki pripeljejo

82

do želenega cilja. Nekatere od teh se v procesih lobiranja tudi uporabljajo, medtem ko so

nekatere verjetno dražje (npr. sodni spori) in jim je treba posvetiti bistveno več časa in

denarja. Vprašljiva pa sta tudi njihov izzid in izplen.

4. Kdo so najpomembnejši akterji v procesu vplivanja na politične odločevalce

(naštejte po vrstnem redu od najpomembnejšega navzdol)?

• Gospodarstvo – vplivna podjetja oz njihovi CEO-ji (kot veliki davkoplačevalci

ali kot večinsko v lasti države).

• Mediji – gospodarski in politični mediji (znotraj njih posamezni novinarji) kot

podpora ali ovira posameznim političnim idejam.

• Možganski trusti – posamezni uveljavljeni strokovnjaki.

• Kot četrta točka bi se v razvitih demokracijah morala pojaviti t. i. »civilna

iniciativa« kot homogen del širše javnosti. Vendar v večini primerov civilne

iniciative predstavljajo zgolj orodje zgoraj omenjenih akterjev za doseganje

svojih ciljev.

Glede na navedbe lobista lahko sklepamo, da so dejansko v prednosti tiste interesne

skupine, ki so premožnejše in imajo na voljo več sredstev, katere lahko namenjajo

lobiranju in prepričevanju odločevalcev, da sprejemajo predpise v njihovem interesu.

Skrb vzbujajoče pa je, v kolikor je t. i. »civilna družba« le orodje velikih podjetij, saj ta

ne delujejo vedno v dobro širše javnosti.

5. Katere institucije v EU so najpomembnejše za lobista (naštejte po vrstnem

redu od najpomembnejših navzdol)?

Bruselj – EU:

• Evropska komisija,

• Evropski parlament,

• Svet EU.

83

Evropska komisija – daleč najpomembnejša institucija za lobiste. Evropska komisija

je tista, ki pripravlja zakonske predloge. V fazi nastajanja osnutka zakona v

Evropski komisiji je za lobista največ priložnosti za vplivanje na vsebino tega

zakona. Pri pripravi predlogov zakonov se strokovnjaki Evropske komisije

soočajo z dvema izzivoma: s potrebo po sestavi specifičnega zakonskega predloga

na eni strani in s pomanjkanjem informacij (raziskav, analiz, človeškega kadra) za

pripravo tovrstnih predlogov na drugi strani. V tem procesu je Evropska komisija

eksistenčno odvisna od lobistov, ki jo usmerjajo pri pripravi zakonskih osnutkov.

Lobist v tem procesu za Evropsko komisijo predstavlja dobavitelja ključnih

informacij o stališčih, potrebah specifičnih delov industrije ali politike na

posameznem zakonskem predlogu, ki je v oblikovanju.

Evropski Parlament – lobist mora nenehno graditi ugled in zaupanje pri posameznih

politikih v Evropskem parlamentu. Evropski parlament je namreč tisti, ki s Svetom

EU podpre ali zavrže določen zakon izpod peresa Evropske komisije. Redno

sestankovanje z vplivnimi poslanci Evropskega parlamenta deluje kot lakmusov

papir, indikator tega, koliko verjetnosti obstaja, da bo določen zakonski predlog

potrjen ali zavržen. Evropski poslanci niso eksistenčno odvisni od informacij, ki

jim jih dostavljajo lobisti. Evropski parlamentarci namreč niso strokovnjaki in se

večinoma odločajo po nacionalnih vzgibih. Torej sprejemajo tiste zakonske

predloge, ki so po njihovem prepričanju dobri za državo, iz katere izhajajo, in

hkrati za Evropsko unijo kot celoto. Čeprav bi evropski poslanci po osnovnih

pogodbah EU morali delovati izključno v dobro Skupnosti, se mnogokrat odločajo

po nacionalnih potrebah. To je sicer razumljivo, saj je njihova volilna baza v

domači državi in ne v Bruslju. V Evropskem parlamentu je politična pripadnost

določeni Evropski stranki manj zavezujoča kot v domačem parlamentu. Zato tudi

ni vedno mogoče predvideti glasovanja posameznika na osnovi pozicije stranke

Evropskega parlamenta, iz katere izhaja.

Vloga Evropskega parlamenta v odločevalskem procesu EU iz leta v leto narašča.

Do konca leta 2006 se pričakuje sprememba v odločevalskem procesu EU. Ta

sprememba bo omogočala Evropskem parlamentu in Svetu EU možnost blokiranja

posameznega zakonskega predloga Evropske komisije, še preden ta pride na

84

glasovanje v EP ali Svet EU. Na ta način želi EU preprečiti pretiran vpliv lobistov

na delo Evropske komisije. Po ugotovitvah parlamentarnih raziskav Evropskega

parlamenta, naj bi bilo veliko predlogov Evropske komisije tako očitno v

nasprotju s potrebami celotne EU, da bi bilo njihovo rojstvo treba zatreti že v

rokah Evropske komisije. Podlago za tovrstno spremembo v odločevalskem

procesu je predstavljal primer direktive o patentabilnosti programske opreme,

kjer je Evropska komisija očitno delovala pod vplivom velikih IT-lobijev in

sestavila predloge, ki so bili vnaprej obsojeni na zavrnitev v Evropskem

parlamentu.

Svet EU – za lobista je primerljivo pomemben kot Evropski parlament, vendar z eno

bistveno razliko. Za podporo v Svetu EU je treba aktivno lobirati posamezne vlade

v posameznih državah članicah. Torej je v teh primerih delo lobista bolj

koncentrirano na posamezne centre odločanja v članicah EU kot v Bruslju. Nekaj

vpliva je mogoče izvajati v okviru stalnih odborov posameznih članic Sveta EU v

Bruslju. Vendar je možnost vplivanja nanje omejena in za lobista tvegana. V

končni fazi so namreč vedno posamezni ministri tisti, ki se lahko, ali pa tudi ne,

odločajo po nasvetih stalnih odborov.

Redke agencije za javne zadeve (lobistične agencije) so dovolj velike, da bi bile

zmožne v celoti pokrivati lobiranje vseh treh ključnih institucijah. Zaradi tega

ostaja za lobista še vedno najpomembnejša Evropska komisija. Doseganje

sprememb po objavi zakonskega predloga, ko ta zapusti roke Evropske komisije,

pomeni za lobista eksponentno povečanje stroškov in naporov.

Lobistični proces se mora torej zares začeti dovolj zgodaj in na pravem mestu. To je pri

pripravi zakonodajnih osnutkov v Evropski komisiji. Podobne ugotovitve so podali tudi

drugi avtorji katerih dela sem obravnaval in vključil v magistrsko selo.

6. Kakšen je postopek sprejemanja političnih odločitev v EU?

V kolikor pod EU razumemo odločevalski aparat v Bruslju, potem moramo poudariti,

da se v Bruslju na ravni EU ne sprejemajo politične odločitve. Evropski

85

parlament, čeprav razdeljen na politične stranke, deluje kot usmerjevalec razvoja

Skupnosti in ne kot zasledovalec lastnih političnih interesov. Klasičnih političnih

odločitev v Evropskem parlamentu ni mogoče sprejemati. Evropski parlamentarci

so posamezniki, ki v okviru EP zastopajo gospodarske interese EU, v okviru

nacionalnega parlamenta pa zastopajo interese političnih strank, ki jim pripadajo.

Politične odločitve v EU se lahko sprejemajo na ravni Sveta EU. Svet EU mnogi

obravnavajo kot najvplivnejšega evropskega odločevalca in prvega zakonodajalca

v EU. Osnovne pogodbe pa Svet EU opredeljujejo kot institucijo, ki znotraj

institucionalnega okvira EU zastopa interese njenih držav članic oz. nacionalnih

vlad. V tem trenutku se odpre prostor za klasične politične odločitve v EU.

Posamezna vlada lahko na ta način preko Sveta EU oz. preko resornega ministra,

ki sodeluje na posamezni seji Sveta EU, povzroči padec ali sprejem določene

zakonodaje, ki je v skladu s trenutno politično potrebo posamezne vlade. V vsakem

primeru pa mora biti posamezna vlada dovolj spretna, da si na glasovanju v Svetu

EU zagotovi vsaj kvalificirano večino podpore. Večje države imajo temu primerno

tudi večje število glasov.

Svet EU je tisti, ki sprejema politične odločitve, v kolikor te niso usklajene na nižjih

nivojih, hkrati pa so lahko drugačne, kot bi bila želja manjšine držav članic. Vsekakor pa

lahko spretni lobisti s vplivanjem na posamezne vlade držav članic dosežejo sprejem

določenih političnih odločitev, čeprav morajo računati, da je ta možnost težja in bistveno

dražja.

7. Katerih etičnih načel lobist ne sme nikoli prekršiti in zakaj?

Ne laži. Ne podkupuj. Ne izsiljuj.

Prekršitev ter treh zlatih načel pomeni za lobista izgubo posla in dokončen izbris s

seznama verodostojnih partnerjev v procesu lobiranja.

Lobist si na trgu odpira vrata samo in izključno s svojim ugledom in zaupanjem. V

kolikor izgubi ti dve kakovosti, nihče od odločevalcev ne bo več upošteval

njegovih argumentov.

86

Upoštevanje etičnih načel je torej nujno potrebno. Samo transparentno delovanje in

pošten odnos do odločevalcev je ključ do uspeha in dolgoročnega sodelovanja v procesih

odločanja. Menim, da se mora vsak lobist ali kdorkoli, ki želi delovati v tej dejavnosti,

vključiti v katero od organizacij, ki to področje pokrivajo, in sprejeti ter upoštevati pri

svojem delu pravila delovanja in vedenja kot veljajo v tem poklicu.

8. Ali lobisti kdaj kršijo sprejeta etična načela in zakaj?

Lobisti tudi prekršijo sprejeta etična načela. Navadno sta razloga za tovrstno početje

dva:

1. Naročnik lobiranja lobista zavede z nepopolnimi ali netočnimi informacijami.

Lobist tako nevede zastopa »laži«.

2. Lobist se zavestno odloči za manipulacijo z odločevalci. Pri čemer mu

trenutna finančna stimulacija naročnika odtehta riziko potencialne izgube

vseh nadaljnjih poslov – izgube ugleda in verodostojnosti.

Odgovor jasno kaže na to, da je celovita zakonska ureditve lobiranja nujna, saj bo s tem

urejeno delovanje, tako lobistov kot lobirancev. Hkrati pa bodo s tem postavljene jasne

sankcije za nespoštovanje zakonodaje in drugih predpisov.

9. Ali menite, da je lobiranje s pravno-formalnega vidika zadovoljivo urejeno?

a. V Sloveniji? Zakaj?

b. V EU? Zakaj?

a) NE. Tako v Sloveniji kot v tujini je lobiranje regulirano samo z etičnimi

kodeksi. Kršitve etičnih kodeksov pa ne povzročijo pravne odgovornosti.

b) NE. (razlaga pod a)) Kršitve etičnih kodeksov ne povzročijo pravne

odgovornosti.

Ustrezna rešitev za kršitve bi bila odvzem licence za opravljanje storitev

lobiranja.

87

Vendar bi se za kaj takšnega lobiranje kot dejavnost moralo uvrstiti v

standardno klasifikacijo dejavnosti. Dober sistem bi bil po mojem prepričanju

sistem zdravniških licenc.

Pri pregledu Standardne klasifikacije dejavnosti in standardne klasifikacije poklicev sem

ugotovil, da dejansko ta dejavnost ali poklic v Sloveniji uradno ne obstajata. Vsekakor bi

uvrstitev doprinesla k začetku urejanja področja lobiranja in zastavila lobiranje kot eno

izmed legalnih možnosti za uveljavljanje interesov.

10. Prosim, če navedete nekaj nasvetov iz svoje zbirke »best practices«?

Naslednji trije nasveti so osnovno vodilo mojega dela kot lobista v Bruslju:

• Preveri poštene namene naročnika lobiranja.

• Nikoli ne podcenjuj nasprotnika in nikoli ne poskušaj zaničevati njegovih

argumentov.

• Najprej odločevalcu nekaj prinesi (informacije), da boš lahko od njega tudi nekaj

odnesel (podporo).

Nabor nasvetov »dobre prakse« sem v magistrskem delu predstavil z nasveti različnih

avtorjev. Le-ti se venomer dopolnjujejo in razvijajo glede na nove spoznanja pri razvoju

praktičnih primerov lobiranja. Slednje pa lahko že znanim samo dodamo in uporabimo pri

svojem delu.

88

5 PRAVNA UREDITEV LOBIRANJA

5.1 Pravni vidiki lobiranja

V pravno urejenih družbah urejata postopke, načine izražanja ter usklajevanje različnih

interesov v političnem sistemu, ustava in pravni sistem. Ugotovili smo tudi, da gre pri

lobiranju za aktivnosti, ki se ne izvajajo samo v okvirih nacionalnega pravnega reda,

temveč se širijo mimo in preko nacionalnih meja. Pri vprašanju pravnega normiranja in

regulacije36 lobijev gre predvsem za določitev tistih meja takšnih aktivnosti, ki pomenijo

še dopustno delovanje in določajo sankcije za nedopustno ter neželeno delovanje lobistov

in organizacij, povezanih s tem.

Iz zgodovine je razvidno, da je do želje po normativni ureditvi lobiranja prihajalo vedno

»post-festum«, kot odziv na razkrite zlorabe oblasti, korupcije uradnikov, članov vlade in

poslancev z namenom uveljavljanja določenih organiziranih interesov. Tako so v

preteklosti za ureditev tega področja hoteli lobiranje (tudi t. i. »ogovarjanje« poslancev in

ne le podkupovanje) celo zakonsko prepovedati, kasneje pa se je uveljavila predvsem

prepoved korupcije in drugih oblik nepoštenega delovanja. Izhajajoč iz »vprašljivosti«,

lobiranja so v EU (Komisija in Evropski parlament) vzniknile zahteve po normativni

ureditvi tega področja predvsem zaradi naslednjih, po mnenju Fink-Hafnerjeve,

večplastnih razlogov (Fink-Hafner 1995b, 286–288):

• Hitro naraščanje števila interesnih skupin, ki oblegajo evropske institucije – v

Bruslju deluje več tisoč interesnih skupin in lobističnih pisarn, ki skušajo preko

evropskih institucij uveljaviti svoje interese. Zaradi tega fenomena se evropski

uslužbenci srečujejo s preobremenjenostjo zaradi konzultacij.

• Različnost interesnih skupin (po velikosti in zastopanosti interesov) – ta različnost

ne omogoča enakega obravnavanja problematike, zato evropske institucije

spodbujajo združene nastope teh skupin oz. združevanje v širše, krovne

organizacije, ki nato zastopajo vse vanje vključene interesne skupine.

89

36 Kot zanimivost: prva država, ki se je odločila za ustavno ureditev lobiranja, je bila Alabama leta 1874

(Fink-Hafner 1994, 44).

• (Ne)etičnost delovanja interesnih skupin – lobiranje evropskih institucij naj bi bilo

bolj »zbiranje« informacij kot »plasiranje« interesov in informacij interesnih

skupin odločevalcem. Dogaja se, da so nekatere interesne skupine zelo vsiljive, na

nepošten način si pridobivajo dokumente (izkaznice), ki jim omogočajo vstop v

evropske institucije, lobisti preprodajajo dokumente evropskih institucij svojim

klientom za visoko ceno, prihaja do zlorab oznak evropskih institucij …

• Neizločenost nekaterih skupin iz procesov oblikovanja politik – nekatere evropske

institucije (zlasti poslanci Evropskega parlamenta) so zainteresirani, da nekatere

interesne skupine niso izločene iz parlamentarnega procesa, ker s svojim

delovanjem krepijo institucije, na katere se obračajo.

• Neustrezna kakovost lobiranja – evropski uslužbenci se pritožujejo, da lobisti

prihajajo na sestanke nepripravljeni in da je kakovost njihovih predstavitev na

nizki ravni. Ni dovolj, da so interesne skupine samo v stiku z odločevalci, ampak

morajo biti ti stiki kakovostni.

• Odvisnost Komisije od procesa »konzultacije« skozi cel proces oblikovanja

evropskih politik – posvetovanje z interesnimi skupinami je bistveno za delovanje

Komisije. Komisija želi z normativno ureditvijo lobiranja prispevati k ozaveščanju

interesnih skupin, da je treba začeti lobirati že v najzgodnejši fazi oblikovanja

politik in sodelovati tudi v naslednjih fazah procesa oblikovanja ter izvrševanja

politik.

Pri postavljanju pravnih norm moramo upoštevati pravico do svobode izražanja interesov

in svobode govora, ki sta temelj vsakega lobističnega delovanja. Več kot je različnih

interesnih skupin (formalnih in neformalnih), večja kot je njihova neposredna ali

posredna konkurenca, večja je uravnoteženost družbe in večja je možnost za racionalnejšo

in bolj demokratično izbiro (Kovač 2001).

V pravnih normah (v državah, kjer pač so sprejete) lahko najdemo določila glede

naslednjih elementov lobiranja (Fink-Hafner 1994, 43–44):

• opredelitev subjekta – kdo so subjekti lobiranja;

• opredelitev in prepoved določenih načinov oz. oblik lobiranja – npr. različne

oblike korupcije (nagrajevanje, povračila, obljube glede izmenjav »uslug« itd.),

nepošteno oz. pristransko predstavljanje interesov lobijev, lobiranje za osebne

90

interese oz. za osebno gmotno korist, obsojanje »lobijskih« pogodb, ki vsebujejo

kompenzacije za dejavnosti zakonodajalcev;

• opredelitev registracije – stalno ali »ad-hoc« podeljevanje licenc lobistom,

uradno zahtevane informacije od lobistov in lobijev, ki jih lobisti predstavljajo,

finančna poročila lobistov in lobijev, stopnja varnosti podatkov o registriranih

lobistih oz. lobijih, podeljevanje certifikatov lobistom, avtorizacija lobista od

strani lobija, ki najema lobista itd.;

• opredelitev dostopnosti političnih institucij za lobiste – določitev

parlamentarnih prostorov, kjer se plačani lobisti lahko oz. ne smejo gibati,

obvezno deklariranje lobista glede tega, čigave interese zastopa ob svojih nastopih

– npr. v delovnih telesih parlamenta;

• opredelitev kazni za prepovedano lobiranje – denarne kazni, zapor itd.

Slabosti pravnega normiranja področja lobiranja so predvsem v tem, da je pretežno

usmerjeno na lobiste kot posameznike ter praviloma le na neposredne metode lobiranja.

Ne opredeljuje pa pravil igre na vseh ravneh lobiranja, poleg tega pa so pravne norme

največkrat dvoumne in ohlapne (Fink-Hafner 1995b, 284).

Pravno normiranje v lobiranju je različno urejeno tudi po svetu, v osnovi lahko govorimo

o štirih različnih načinih regulacije (Fink-Hafner 1995b, 282):

• ustavno oz. zakonsko urejanje – država lobiranje in normative v zvezi z njim

opredeli v ustavi ali posebnim zakonom (npr. ZDA);

• pisna pravila (kodeks) lobiranja – združenja lobistov sprejmejo pisna pravila za

lobiranje, prav tako tudi pogoje in procedure lobiranja (npr. ZDA, Kanada);

• predpisana registracija interesnih skupin oz. njihovih predstavnikov – lobisti

morajo v določenih časovnih intervalih poročati o svojih dejavnostih na področju

lobiranja (npr. Nemčija, ZDA, V. Britanija);

• obvezno pisno deklariranje poslancev – poslanci morajo ob prevzemu uradne

funkcije pisno navesti, s katerimi interesnimi skupinami bodo tesneje sodelovali

oz. jih zastopali kot govorci (npr. V. Britanija).

Poglavitne težave, ki se pojavljajo pri pravnem urejanju lobiranja, so zapletenost

mehanizmov političnega odločanja, konflikti interesov in številne ter težko prepoznavne

91

pojavne oblike. Pomemben vpliv na sprejem političnih odločitev v zakonodajnih in

izvršilnih organih si poskušajo zagotoviti interesne skupine oziroma lobisti prek

parlamentarnih političnih strank. Med predpise, ki se neposredno ali posredno nanašajo

na delovanje posameznih skupin, je nedvomno najpomembnejši Zakon o nezdružljivosti

opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo. Zakon osebam, ki opravljajo

predstavniške in izvršilne funkcije v državnih organih, poslancem, predsedniku republike

ter drugim predstavnikom lokalne oblasti med trajanjem funkcije prepoveduje opravljati

pridobitniško dejavnost, ki po zakonu ni združljiva z njihovo funkcijo. Primerjalno

ureditvam lobiranja po svetu so določbe o prepovedi sprejemanja daril in drugih

ugodnosti med opravljanjem funkcije in nadzor nad premoženjskim stanjem

funkcionarjev. S področjem lobiranja je povezano tudi varovanje zaupnih podatkov in

prepoved konkurence. Različne vrste in stopnje tajnosti ter sankcije v primeru kršitev

urejajo predpisi v javni upravi, gospodarstvu ter kazenski zakonik. Določbe o prepovedi

konkurence in o konkurenčni klavzuli so vsebovane v zakonu o varstvu konkurence,

zakonu o gospodarskih družbah in zakonu o delovnih razmerjih. Navedeni pravni akti

urejajo le pravila vedenja tistih, ki so lahko lobirani, ne pa tudi tistih, ki lobirajo (Gostiša

in drugi 1999, 69).

5.2 Pravna ureditev lobiranja v EU in Sloveniji

V EU so prisotne težnje po kodificiranju lobiranja predvsem z namenom, da bi ta oblika

vplivanja na sprejemanje odločitev privedla v razumne, sprejemljive ter pregledne okvire.

Sedanje stanje na področju pravnega urejanja delovanja interesnih skupin in lobiranja

kažejo, da nobena evropska država nima o tem celovitega zakonskega akta, temveč se

pojavljajo parcialne norme v različnih zakonskih in poslovniških določbah ali kodeksih,

ki jih sprejemajo posamezna lobistična združenja (Igličar 2000, 52).

Delovanje poklicev posamezne organizacije ponavadi urejajo v poklicnih pravilih, ki so

namenjena motiviranju članov skupin ali združenj, da delujejo v določeni smeri in pod

določenimi pogoji. Primarno imajo štiri glavne funkcije: navdušiti, voditi, izobraževati in

disciplinirati člane. Pri kodifikaciji poklicev ločimo: etične kodekse – določajo etične

vidike vedenja članov; kodekse vedenja – vsebujejo običajna načela in pričakovano

92

vedenje članov in kodekse praks – vsebujejo sistematičen nabor pravil, standardov in

drugih informacij povezanih z aktivnostmi v poklicu (EU Lobby.net 2005e).

Mednarodno pravni in ustavni temelj organiziranja predstavlja pravica do svobodnega

združevanja. Med mednarodnimi akti, ki jih je ratificirala tudi Republika Slovenija, velja

omeniti Splošno deklaracijo o človekovih pravicah37, ki med drugim določa, da ima

vsakdo pravico do združevanja ter da nikogar ni dopustno prisiliti, da se včlani v

združenja. Pravico do svobodnega združevanja vsebuje tudi Mednarodni pakt o

državljanskih in političnih pravicah38, ki ob tem določa, da so glede te pravice dopustne

le tiste omejitve, ki jih določa zakon posamezne države in so v demokratični družbi

potrebne v interesu nacionalne in javne varnosti ter javnega reda ali varstva javnega

zdravja, morale ali pa pravic in svoboščin drugih. Podobno določilo vsebuje tudi

Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah39. Ustava

Republike Slovenije40 v 42. členu sledi navedenim določbam konvencije, ko med drugim

določa, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi, pri čemer so zakonske

omejitve dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred

širjenjem nalezljivih bolezni.

V nadaljevanju bom v posameznih podpoglavjih prikazal pregled (ne)zakonske ureditve

lobiranja v Sloveniji in Evropski uniji. Pomembno vlogo pri nezakonski ureditvi pa imajo

t. i. kodeksi, ki jih morajo sprejeti člani posameznih lobističnih združenj in predstavniki

interesnih skupin, ki obiskujejo evropske institucije in vzpostavljajo stike z evropskimi

uradniki. Na tej ravni so nekatere institucije (npr. Evropska komisija) sprejele minimalne

standarde, ki jih morajo lobisti upoštevati pri svojem delovanju.

93

37 Deklaracija o človekovih pravicah, 20. člen. Vir: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102#66 38 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, 22. člen.

Vir: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=104#68. 39 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vir: http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/005.htm. 40 Ustava RS, 42. člen. Vir: http://www.dz-rs.si/?id=150&docid=8&showdoc=1.

5.2.1 UREDITEV LOBIRANJA V SLOVENIJI

Ureditev lobiranja v Sloveniji je zelo skromna, saj lobiranje ni celovito in direktno nikjer

urejeno, z izjemo skromne omembe interesnih skupin v poslovniku41 Državnega zbora (v

nadaljevanju DZ) in sankcije za nekatere oblike korupcije v kazenskem zakoniku42.

Omeniti je treba tudi poslovnik43 Državnega sveta (v nadaljevanju DS), ki omogoča

vabila drugih oseb na seje komisij, da bi podale svoje mnenje o zadevah, ki se

obravnavajo na seji, s čimer je nekaterim subjektom civilne družbe omogočeno vplivanje

na zakonodajno vejo oblasti, posredno preko odločitev DS.

Pri vplivanju DS na odločitve v parlamentu je potrebno uveljavljanje določenih interesov

pogledati z vidika sestave44 DS in vzeti v obzir problematiko funkcionalnega

predstavništva v smislu prevajanja interesov in interesnega delovanja državnega sveta.

Kot problem lahko izpostavimo npr. številčnost zastopanja posameznih interesov in

njihovo razmerje ter različnost interesov, ki izhajajo iz posameznih nosilcev.

Z namenom zakonske ureditve obveznosti lobistov, njihovo registracijo, poročanja in

nadzora nad njihovim delom je bil poslancem leta 1999 v sprejem posredovan predlog

zakona o lobiranju (v nadaljevanju ZLob). V njem so opredeljene tudi pravice lobistov,

kje in kako pridobivati informacije in dokumentarno gradivo, predloge aktov, poročil ter

obvestil, ki jih potrebujejo pri delu, kot tudi način posredovanja informacij ciljnim

skupinam in lobirancem. Zakon naj bi z ureditvijo procesov lobiranja ter določanja pravic

in dolžnosti lobistov ter lobirancev legaliziral tiste vplive civilne družbe na splošne

državne odločitve, ki potekajo mimo političnih strank. Osnovni namen zakona je, da v

lobistično delovanje, ki v praksi že zdaj poteka, vnese preglednost, predvidljivost in

racionalnost, s čimer bi bilo omogočeno delovanje večjega števila interesnih organizacij,

ki bi vplivale na odločanje zakonodajnih in izvršilnih organov oblasti. S sprejetjem

94

41 Npr. možnost predstavitve mnenj v 46. členu. 42 Npr. 248. člen – nedovoljeno dajanje daril in 268. člen – dajanje podkupnin. 43 80. člen poslovnika državnega sveta. 44 96. člen ustave: Državni svet je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih

interesov. Sestavljajo ga: štirje predstavniki delodajalcev, štirje predstavniki delojemalcev, štirje

predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti,

dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov.

zakona bi se uredilo javno in odkrito delovanje organiziranih interesnih skupin oziroma

njihovih zastopnikov, lobistov (Gostiša in drugi 1999, 69). Glede na oddaljenost priprave

predloga ni mogoče predvideti, ali bo zakon v takšni obliki tudi sprejet, nedvomno pa je,

da je, zaradi občutnega naraščanja lobistične prakse in zagotovitve transparentnosti

lobističnega poklica nujno potreben. Kot smo omenili zgoraj, v Sloveniji ni celovite

ureditve lobiranja, čeprav lahko poleg zgoraj naštetih aktov navedemo še nekatere, ki se

združevanja interesnih skupin in izvajanja lobističnega postopka neposredno ali posredno

dotikajo. Poleg Ustave45, Poslovnika DZ in Poslovnika DS, lobiranje urejajo še Zakon o

poslancih46, Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno

dejavnostjo47, že zgoraj omenjeni Kazenski zakonik, Zakon o političnih strankah

(poglavje48 o financiranju strank) in Zakon o volilni kampanji (poglavje49 o financiranju

volilne kampanje).

5.2.1.1 Kodeks lobistov

Glede na to, da tudi število slovenskih lobistov nezadržno narašča, je Sekcija za lobiranje

pri Slovenskem društvu za odnose z javnostmi 13. oktobra 1994 sprejela Kodeks

poklicnih pravil lobistov. Kodeks je akt, s katerim lobisti zagotavljajo najvišjo kakovost

storitev, razvoj stroke, upoštevanje strokovnih meril, konkurenčnost s podobnimi

mednarodnim organizacijami in medsebojno spoštovanje. Skladno s pravili kodeksa

temelji lobistična dejavnost na načelih poštenosti, kompetentnosti, javnosti, odkritosti,

profesionalne molčečnosti in spoštovanja dobrih običajev (Slovensko društvo za odnose z

javnostmi, Sekcija za lobiranje 2001).

95

45 Npr. 39. člen – svoboda izražanja, 42. člen – pravica do zbiranja in združevanja, 44. člen – sodelovanje

pri upravljanju javnih zadev, 82. člen – poslanci, 88. člen – zakonska iniciativa, 90. člen – zakonodajni

referendum, 96. člen – sestava državnega sveta, 97. člen – pristojnosti državnega sveta. 46 Npr. določbe o nedotakljvosti javne funkcije, nezdružljivosti funkcije poslanca z opravljanjem kakšne

druge dejavnosti … 47 Npr. določila o omejitvi oz. prepovedi opravljanja pridobitne dejavnosti med mandatom, prepovedi

prejemanja daril, prepoved več kot 25 % soudeležbe v gospodarski družbah, podjetjih in zavodih ... 48 Členi od 21 do 26. 49 Členi od 17 do 20.

OSNOVNA NAČELA:

• Pri svojem delu mora lobist ves čas delovati skladno z najvišjimi profesionalnimi

standardi ter pošteno in odgovorno nastopati nasproti državnim organom.

• Pri svojem delu ne sme uporabljati informacij ali komentarjev, ki so po njegovem

mnenju ali prepričanju napačni ali zavajajoči.

• Lobiranje mora biti neposredno, predstavljati mora jasno sliko naročnika in ne

sme zapeljevati subjekte, ki so predmet lobiranja, ali tretjih oseb.

• Lobist ne sme napačno predstavljati sebe z rabo logotipov, simbolov ali titul, da bi

tako predstavljal avtoriteto do posebnih interesnih skupin, ki naj bi jih kot lobist

predstavljal, ali zato, da mu ne bi bilo treba uporabljati pravil kodeksa.

• Lobist se lahko izogne naročilu, če gre za situacijo, ko je konflikt interesov

neizogiben ali bi izviral iz njegovega zastopanja. Ne more predstavljati

konfliktnih ali kompetentnih interesov brez izrecnega dovoljenja delodajalca ali

stranke. Lobist ne more delovati na več položajih.

• Lobist mora pri izvajanju svoje dejavnosti spoštovati profesionalno molčečnost in

zaupnost podatkov. Zaupnih informacij ne sme razkriti ali jih uporabiti brez

soglasja naročnika.

PRAVILA VEDENJA:

• Lobist mora deklarirati ime delodajalca oziroma klienta in njihovih interesov med

lobiranjem državne institucije. V vsaki komunikaciji s komerkoli od državnih

institucij mora deklarirati predhodne ali sočasne kontakte glede iste problematike.

• Lobist ne sme obljubiti, dajati daril ali denarja kateremukoli predstavniku

državnih institucij, ki jih lobira, pa tudi ne nobeni organizaciji, v kateri ima oseba,

ki je subjekt lobiranja, materialni interes.

• Podkupovanje ni nikoli dovoljeno, medtem ko so vsa darila in zabave

prepovedane, če presegajo nivo običajne vljudnosti.

• Prispevki političnim strankam niso dovoljeni, če niso dovoljeni s splošnimi

pravnimi pravili.

• Lobist lahko pridobi informacijo le s poštenimi sredstvi in ne sme reproducirati ali

iskati za prodajo kopij državnih dokumentov, razen če dobi predhodno dovoljenje

pristojne institucije.

• Interna pravila državnih institucij mora upoštevati tako kot svoja pravila.

96

Kljub legitimnosti na sociološko-političnem področju se lobiranje stežka otresa

slabšalnega prizvoka, ki ga je pridobilo v preteklosti zaradi neprimernih metod vplivanja.

Noben demokratični sistem pa lobiranja ne sme prepovedati ali preprečiti. Določi lahko le

meje delovanja, pravila vedenja in sankcije za njihovo neupoštevanje. Nekatere države

lobiranje urejajo s pravnim in ustavnim normiranjem, druge pa ostajajo na ravni moralnih

kodeksov (povz. po Fink-Hafner 1994, 43; Fink-Hafner 1995b, 281).

5.2.2 UREDITEV LOBIRANJA V EVROPSKI UNIJI

5.2.2.1 Evropska komisija

Osnovna težnja evropskih institucij je, da ustvarijo takšne vzorce obnašanja lobistov, ki

temeljijo na uravnoteženosti, tehničnem pristopu in upoštevanju transnacionalnega

aspekta. Interesne skupine naj bi v prvi vrsti oskrbovale Komisijo s tehničnimi

informacijami in konstruktivnimi nasveti in se izogibale emotivnim nastopom (Fink-

Hafner 1995a, 39).

Prizadevanja Komisije gredo v smeri večje formalizacije lobiranja, ki bi predvsem

prinesla večjo transparentnost na tem področju. Zato je Komisija izdala nekaj načel, ki naj

bi bila upoštevana pri njeni komunikaciji z interesnimi skupinami, in sicer (Fink-Hafner

1995a, 39):

• zagotavljanje odprtosti administracije;

• enaka obravnava vseh posebnih interesov;

• natančna informacija uradnikov o tem, kdo koga predstavlja in kaj počne;

• odprtost Komisije za usklajevanje politike do interesnih skupin s tovrstnimi

politikami drugih evropskih institucij;

• sprejetje preprostih procedur konzultacij, ki zahtevajo minimalno količino

človeških in finančnih virov ter administrativnega napora.

Komisija je predlagala tudi nekaj mehanizmov za uveljavljanje omenjenih načel v praksi

s posebnim poudarkom na mehanizme, ki naj bi povečali: preglednost in odprtost

administracije, vlogo interesnih skupin v vseh fazah procesa oblikovanja politik,

97

preprečevanja neetičnih načinov lobiranja in zlorabe položajev uradnikov, oblikovanje

pravil lobiranja na strani interesnih skupin (Fink-Hafner 1995a, 40).

Evropska komisija je že leta 1992 izdala minimalne zahteve, ki jih morajo spoštovati

lobisti pri izvajanju lobističnega postopka in vzpostavljanju stikov z uradniki Evropske

komisije. Evropska komisija je s tem dokumentom povabila interesne skupine k sprejetju

kodeksov delovanja in postavila naslednja minimalna pravila organiziranosti, javnega

predstavljanja, vedenja in širjenja informacij, ki jih morajo sprejeti in uporabljati

interesne skupine pri sodelovanju s Komisijo (European Commission 1992):

• zaželeno je, da posebne interesne skupine komunicirajo s Komisijo prek ene ali

več organizacij, ki bi bile odprte do vseh predstavnikov posebnih interesnih

skupin in v katerih bi bil prispevek posamezne članice v sorazmerju z njeno

velikostjo;

• interesne skupine in lobisti ne smejo zavajati javnosti, svojih klientov ali

uradnikov z uporabo naziva, logotipa simbola ali oblike besed (zlasti tistih, ki jih

uporablja komisija) in s tem ustvarjati napačen vtis glede svojega statusa;

• pri stikih s Komisijo bi se interesne skupine morale ves čas ravnati po najvišjih

merilih profesionalnosti, njihovo delovanje mora biti pošteno in kompetentno;

• interesne skupine bi se morale izogibati delovanju v okoliščinah, ko je konflikt

interesov ali neizogiben ali pa zelo verjeten;

• interesne skupne ne smejo zaposlovati ali poskušati zaposliti uradnikov, ki delajo

za Komisijo, niti jih ne smejo posebej motivirati za to, da bi dali želene

informacije ali pa omogočili privilegirano obravnavo določenim interesom;

• interesne skupine in lobisti ne smejo širiti zavajajočih informacij;

• interesne skupine ne smejo pridobivati informacij na nepošten način;

• interesne skupine ne smejo trgovati s kopijami dokumentov Komisije v svojo

osebno korist;

• predstavniki interesnih skupin morajo vselej deklarirati ime klienta, za katerega

delajo, in to vsakokrat, ko se posvetujejo s Komisijo;

• predstavniki interesnih skupin morajo ob vsaki komunikaciji s predstavniki

Komisije vselej obvestiti uradnika Komisije o morebitnih predhodnih stikih z

drugimi predstavniki.

98

5.2.2.2 Evropski parlament

V Evropskem parlamentu je ureditev lobiranja opredeljena na dveh ravneh, za poslance

(EU Lobby.net 2005b) na eni in lobiste na drugi strani. Ureditev lobiranja na strani

poslancev je zapisana v 9. členu50 Poslovnika Evropskega parlamenta, kjer je najprej v

prvi točki opredeljeno51, da »lahko Parlament določi pravila52 preglednosti finančnih

interesov poslancev«. Drugi odstavek istega člena pa je namenjen lobistom in vsebuje

določilo, ki predpisuje izdajo poimenskih izkaznic osebam, ki želijo pogosto vstopati v

Evropski parlament z namenom posredovanja informacij poslancem v svojem imenu ali

imenu tretjih oseb. Te osebe pa morajo v zameno za ta privilegij:

• spoštovati pravila ravnanja53 (EU Lobby.net 2004),

• se vpisati v register54.

Lobisti morajo tako pri svojem delovanju v Evropskem parlamentu spoštovati kodeks

ravnanja, ki pravi (EU Lobby.net 2005a):

Osebe, vpisane v register iz člena 9(2), naj v svojih odnosih s Parlamentom:

a) spoštujejo določbe člena 9 (poslovnika EP) in priloge II;

b) navedejo interes ali interese, ki jih zastopajo v odnosih s poslanci, njihovim

osebjem ali uradniki Parlamenta;

c) se vzdržijo dejanj, katerih namen je nepošteno pridobivanje podatkov;

d) se v odnosih s tretjimi osebami vzdržijo sklicevanja na uradni odnos s

Parlamentom;

e) ne razdeljujejo kopij dokumentov, ki jih dobijo v Parlamentu, tretjim osebam z

namenom dobička;

f) strogo spoštujejo določbe Priloge I, člen 2, drugi odstavek;

g) zagotavljajo, da je vsaka pomoč v skladu z določbami Priloge I, člen 2, vpisana v

ustrezni register;

99

50 V prilogi 1 (str. 116). 51 9. člen poslovnika je bil popravljen in dopolnjen s sklepom EP (2005/2075(REG) z dne 19. 06. 2006. 52 Ta pravila so priloga poslovnika > Priloga I. V prilogi 2 (str. 117). 53 Ta pravila so priloga poslovnika > Priloga IX. V prilogi 3 (str. 119). 54 Register vodijo t. i. kvestorji in je na zahtevo javno dostopen.

h) pri najemanju nekdanjih uradnikov institucij spoštujejo določbe Kadrovskih

predpisov;

i) spoštujejo pravila Parlamenta v zvezi s pravicami in dolžnostmi nekdanjih

poslancev;

j) da bi se izognili morebitnim konfliktom interesov, pridobijo predhodno soglasje

zadevnega poslanca ali poslancev v zvezi s pogodbenim razmerjem ali

zaposlitvijo poslanca ter nato zagotovijo, da je to vpisano v register iz člena 9(2).

Vsaka kršitev kodeksa ravnanja lahko privede do odvzema izkaznice, izdane

zadevnim osebam in po potrebi njihovim družbam.

5.2.2.3 Pogodba o Ustavi za Evropo

Neposredno participacijo državljanov pri upravljanju javnih zadev je EU sprejela in

zapisala v pogodbi o Ustavi za Evropo. S tem je civilna družba dobila trajno mesto

političnega akterja, ki ni omejeno samo na sodelovanje pri izbiri političnih predstavnikov

na volitvah, ampak omogoča državljanom stalno neposredno udeležbo v procesih

odločanja. To pa nam daje možnost, da govorimo o resnični participativni demokraciji.

Povečanje sodelovanje državljanov v procesih odločanja je zastavil že predsednik

Evropske komisije, E. Barroso v govoru v Evropskem parlamentu dne, 21. Julija 2004, s

tem, da EU »prisluhne tistim, ki so volili, kot tudi tistim, ki jih na volitvah ni bilo«. Iz

česar izhaja, da bo samo povečana participacija državljanov povečala relevantnost

evropske politike in igrala pomembno vlogo pri zmanjševanju prepada med EU in

državljani (EU Lobby.net 2004)

Določbe o sodelovanju državljanov v procesih odločanja najdemo v prvem delu pogodbe

v 47. členu z naslovom Načelo participativne demokracije55. Določilo daje državljanom

in predstavniškim združenjem možnost izražanja in izmenjave mnenj, možnost dialoga

med institucijami in civilno družbo, možnost posvetovanja ter možnost dajanja pobud

najmanj milijonu državljanov Unije.

100

55 V prilogi 4 (str. 121).

Najpomembnejše pa je, da Ustava za Evropo jasno priznava delovanje interesnih združenj

in lobiranje kot demokratično dejavnost, hkrati pa postavlja v središče dejansko vlogo in

funkcijo posameznika v procesih političnega odločanja.

Iz navedenega lahko vidimo, da lobiranje ni nikjer (ne v Sloveniji in ne v EU) celovito

urejeno na zakonski ravni v enotnem Zakonu o lobiranju. Obstajajo posamezne določbe,

ki se posameznih aktivnosti, ki jih lobisti izvajajo v procesu lobiranja, sicer dotikajo,

vendar neposredno o dopustnem in želenem delovanju lobistov ničesar ne določajo, kakor

tudi ne določajo nobenih sankcij za protipravno izvajanje lobističnega procesa. V

glavnem je lobiranje urejeno preko kodeksov in drugih poklicnih pravil vedenja. Tovrstna

ureditev pa ne prinaša nikakršnih resnih sankcij za kršenje teh pravil.

Zakonska ureditev področja lobiranja je nujno potrebna, saj lobiranje kot dejavnost vedno

bolj pridobiva na pomenu. Z zakonsko ureditvijo bi tako postavili pravila tistih, ki

lobirajo, kot tudi tistih, ki so lobiranja deležni. Poleg tega pa bi s tem lobistično dejavnost

naredili pregledno in predvidljivo, s tem pa omogočili še večjemu številu zainteresiranih

interesnih skupin delovanje na področju vplivanja na odločevalce in sodelovanje pri

pripravi zakonodaje.

Kot »luč na koncu predora«, ki bo mogoče prinesla premike na tem področju, lahko

jemljemo ureditev delovanja interesnih skupin in participacije državljanov v procesih

odločanja, določbe zapisane v Pogodbi o Ustavi za Evropo, saj bo povečano sodelovanje

zainteresiranih zahtevalo ustrezno zakonsko ureditev tega področja.

101

6 SKLEP IN NAPOTKI ZA UČINKOVITO LOBIRANJE

Eden izmed ciljev mojega dela je bil podrobneje obdelati in jasno opredeliti lobiranje kot

način doseganja zastavljenih ciljev ter lobiranje prikazati kot učinkovito sredstvo za

vplivanje na oblikovanje in sprejemanje političnih odločitev.

V delu sem tako z različnimi interpretacijami avtorjev in razlagami iz raznih slovarjev

naredil pregled interpretacij o pojmih lobi, lobiranje in lobist. Kot zaključek lahko

povzamemo, da gre pri lobiranju za legitimno, v zgodovini uveljavljeno, načrtovano in

usmerjeno komuniciranje zainteresiranih interesnih skupin z vplivnimi javnostmi, ki

imajo možnost odločanja in/ali sprejemanja političnih odločitev. Vse te aktivnosti

interesne skupine izvajajo v smislu uveljavljanja interesov, doseganja zastavljenih ciljev

in pridobitve neke koristi. Lobiranje se izvaja pred in v procesu sprejemanja političnih

odločitev, zato je drugačna uporaba izraza sicer možna in pogosta, vendar nepravilna.

Lobisti, akterji v procesu lobiranja, so posamezniki ali združenja, ki zastopajo in

uveljavljajo interese zainteresiranih interesnih skupin, za kar prejmejo finančne ali kakšne

druge nagrade.

V procesu lobiranja nastopajo trije subjekti: interesna skupina, lobist in lobiranec

(odločevalec). Ključna materija, s katero »trgujejo«, so informacije, ki pa morajo, v

kolikor želimo, da je to komuniciranje učinkovito in uspešno za vse strani, potekati v obe

smeri. t. j. od interesnih skupin preko lobista do lobiranca in nazaj. Pomembno pri tem pa

je, da so informacije dobro pripravljene, točne in učinkovite, saj se s tem gradi zaupanje,

ki je ključno za dobro sodelovanje in dolgoročen uspeh.

Velikost, kompleksnost in razsežnost EU povzroča nezmožnost zastopanja vseh interesov

posameznikov v procesih, ki potekajo v EU. To pa sili posameznike, da organizirajo svoje

interese in se povezujejo v neke formalne skupine, preko katerih lahko te interese, v

procesih oblikovanja politik, tudi formalno uveljavijo. Priča temu je strmo naraščanje

števila interesnih skupin v EU. Ta velikost in kompleksnost EU pa ne povzroča težav

samo državljanom, ampak tudi oblikovalcem zakonodaje in politikom. Težave se

odražajo v vedno večjem prepadu med njimi, ki povzroča sprejemanje nekaterih

odločitev, ki so v popolnem nasprotju z željami in potrebami državljanov. Tu pa nastopijo

svoje poslanstvo interesne skupine in lobisti, ki s svojim strokovnim znanjem, pripravo

102

informacij, izdelavo analiz in na podlagi drugih argumentov izvajajo aktivnosti vplivanja

na odločevalce ter s tem spodbujajo (ne)aktivnosti institucij vladanja.

Kompleksnost teh povezav pa je zahtevala nov pristop, ki bi pokazal razmerja med akterji

(t. j. državo in družbo), načine oblikovanja in izvajanja javnih politik ter razkril

značilnosti političnega odločanja, ki je ponavadi javnosti prikrito. Sodobna literatura ta

pristop opredeljuje z izrazom »analiza policy omrežij«. Izraz opisuje analizo dinamične

strukture akterjev oblikovanja politik z raznovrstnimi razmerji med organiziranimi

interesi in državo, hkrati pa prinaša tudi nove možnosti za učinkovito oblikovanje

strategij javnega delovanja interesnih skupin in lobiranja.

Ali je lobiranje učinkovito sredstvo za vplivanje na oblikovanje in sprejemanje političnih

odločitev?

Na to vprašanje lahko odgovorimo kar z nekaj primeri. Poleg že omenjenega strmega

naraščanja števila interesnih skupin, lahko temu v prid omenimo še številne stalne

pisarne, ki jih imajo interesne skupine locirane v Bruslju in število stalnih predstavništev

držav članic, ki z namenom približati se odločevalskemu procesu, v Bruslju odpirajo

svoja predstavništva.

Ugotovil smo, da lahko interese uveljavljamo tudi na druge načine kot npr. preko sodišča,

s PR kampanjami, z volilnim inženiringom itd. Pa vendar lahko zagotovimo, da je

pravočasna vključitev v proces sprejemanja političnih odločitev najelegantnejša pot, saj

lahko sodelujemo pri pripravi zakonodajnih postopkov in za njihovo pripravo

posredujemo ustrezne informacije ter argumentirane podlage, ki nam lahko zakonodajo

postavijo bliže našim potrebam, kot bi bila sicer, če v tem procesu ne bi sodelovali. Čar

lobiranja je tudi v tem, da se lahko za en primer pojavi več različnih interesov, vsak s

svojimi argumenti. S tem pa postane za odločevalce odločanje lažje in boljše.

Kompleksnost EU smo že omenili. Nadaljnji evropski integracijski procesi in procesi

razvoja institucionalnega okvirja EU bodo še dodatno omogočili pristop do institucij EU,

vendar samo preko organiziranih interesnih skupin. Evropski uradniki se že danes

srečujejo z velikim pritiskom lobistov, kar jim zmanjšuje čas, ki ga, kot pripravljavci

zakonodaje in odločevalci lahko namenijo lobistu. To bo pa pripeljalo do tega, da bodo v

prihodnje morali lobisti še posebej dobro pripraviti strategije nastopanja, selektivno

izbirati ciljne javnosti, dobro oceniti, kdo so tiste interesne skupine, ki predstavljajo nek

širši krog javnosti, če bodo hoteli dolgoročno nastopati na »evropskem parketu«.

103

Učinkovitost lobiranja in priznavanje te dejavnosti kot legitimnega načina uveljavljanja

interesov pa so pokazale tudi evropske institucije, ki so začele sprejemati razna pravila in

standarde komuniciranja ter delovanja tistih, ki želijo sodelovati v zakonodajnih procesih.

Naraščanje prisotnosti lobistov v Bruslju pa je še dodatno povečala sprememba evropske

zakonodaje, ki je okrepila vlogo Evropske komisije kot tiste institucije, ki ji pripada

izključna pristojnost predlaganja nove zakonodaje, in ki je povečala pristojnosti

Evropskega parlamenta z vpeljavo postopka soodločanja in kontrole imenovanja ter

delovanja Evropske komisije.

Nenazadnje je treba lobiranje s svojim celotnim »arzenalom« aktivnosti, ki jih izvajajo

lobisti, omeniti še kot učinkovitega »checks-and-balances«56 varuha zakonodajnega

procesa, ki lahko s svojim delom vplivajo na zakonodajni proces. Težava pri tem je le, da

je njihov vpliv odvisen od sredstev, ki jih imajo na voljo, kar pa lahko povzroči, da

nekateri interesi sploh ne morejo biti ali pa so lahko le omejeno zastopani v

zakonodajnem procesu. Tu pa bi morala nastopiti ustrezna zakonodaja, ki bi uredila

delovanje in izvajanje lobistične dejavnosti.

V nadaljevanju sem si zadal raziskati, kakšna je pravna podlaga za opravljanje

lobističnega poklica in delovanje lobističnih združenj ter izvajanje lobiranja nasploh.

Če pogledamo na lobiranje kot dejavnost, potem ugotovimo, da ta ni ustrezno zakonsko

urejena nikjer v EU. Če pa na lobiranje pogledamo z vidika svobode izražanja interesov

in svobode govora, ki sta temelj vsakega lobističnega delovanja, pa zakonsko podlago za

izvajanje teh aktivnost najdemo npr. v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah,

Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, Evropski konvenciji o varstvu

človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ustavah držav članic in še kje. V glavnem so

urejene posamezne aktivnosti, ki se izvajajo v procesu lobiranja, pa še to v različnih

zakonih, ki to ali ono dejanje omejujejo ali prepovedujejo.

Reguliranje lobiranja je predvsem urejeno v posameznih poslovniških določbah, kodeksih

ravnanja, minimalnih zahtevah pri vzpostavljanju kontaktov z uradniki in drugih

poklicnih standardih, ki naj bi jih lobisti sprejeli za svoje npr. z vključitvijo v kakšno od

lobističnih združenj. Te določbe ponavadi urejajo registriranje lobistov, javno

104

56 Slovenski prevod, ki se uporablja za to besedno zvezo je »zavor in ravnovesij«.

predstavljanje, pravila vedenja in širjenje informacij ter od lobistov zahtevajo spoštovanje

etičnih načel lobiranja.

Za zgled normativne ureditve lobiranja lahko vzamemo ameriški »Lobbying Disclosure

Act Guidance«, ki je bil že nekajkrat popravljen in dopolnjen, da bi čim bolje in

transparentno uredil delovanje lobistov. Podobne vzgibe je slišati tudi v EU kjer se obeta

ureditev tega področja z t. i. »Transparency initiative«, ki naj bi povečala sledenje

sredstev, ki jih zunanjim prejemnikom namenja EU, učvrstila integriteto in neodvisnost

institucij EU ter uvedla strožji nadzor nad lobistično prakso (lobiste naj bi zavezali k

temu, da bodo morali razkriti čigave interese zastopajo, kdo jih plačuje, kakšne so te

vrednosti itd.).

Ureditev neposrednega sodelovanja državljanov v procesih odločanja pa prinaša tudi nova

Pogodba o Ustavi za Evropo, katere usoda je zaenkrat, zaradi nestrinjanja Francije in

Nizozemske, še negotova. Bo pa, ko bo sprejeta, prinesla pravo participativno

demokracijo s stalno neposredno možnostjo izražanja, izmenjavo mnenj, možnostjo

dialoga ter možnost posvetovanja med civilno družbo in evropskimi institucijami.

Na tem mestu se želim dotakniti tudi tistega dela lobiranja, zaradi katerega ima ta

dejavnost negativen prizvok, t. j. (ne)etičnost v lobiranju. Lobiranje je sicer demokratičen

način uveljavljanja interesov, ki velikokrat poteka izrazito neformalno in skrito očem

javnosti, kar pa še dodatno zahteva, da mora biti zelo jasno razmejeno dovoljeno od

nedovoljenega. Temu pa morajo slediti jasne in nedvoumne zakonske podlage, ki

ustrezno sankcionirajo nesprejemljiva in protizakonita dejanja. Etika je samo ena od

možnosti, ki ureja delovanje lobistov in lahko zelo dobro urejena v raznih etičnih načelih,

vendar so lahko le lobisti tisti, ki morajo sami poskrbeti za izboljšanje tega z etičnim

delovanjem in jasnim izražanjem, da je njihovo delo legitimno in transparentno.

Delovanje lobistov mora biti profesionalno in v interesu javnosti ter temeljiti na osebnem

ugledu in poklicni zavezi lobista.

Za konec želim na podlagi različnih pogledov na lobiranje, različnih praks in že

ugotovljenih dognanj o lobiranju zapisati nekaj napotkov za učinkovito lobiranje.

105

Za uspešno izvedbo lobističnega procesa potrebujemo naslednje: jasno definiran cilj,

trdne argumente in dobro zastavljeno strategijo. Temu pa mora slediti še upoštevanje

nekaterih praktičnih nasvetov in izvedba aktivnosti, na katere mora biti lobist pri pripravi

še posebej pozoren.

CILJ

Preden začnemo izvajati proces lobiranja, moramo imeti jasno izoblikovan cilj, ki ga

želimo doseči. V obzir moramo vzeti naslednja vprašanja:

• Kaj želimo z lobiranjem doseči?

• Ali želimo kaj spremeniti ali samo doseči neaktivnost odločevalcev?

Ko imamo izoblikovan cilj, pa moramo za njegovo dosego zavzeti stališče še v zvezi z

naslednjimi dilemami:

o Katere in koliko virov bomo namenili temu?

o Koliko časa imamo na voljo?

o Kakšno je trenutno stanje in kaj se nam na tem področju obeta v prihodnje?

o Ali nam bo dosega cilja prinesla želeno in ali bodo za dosego potrebni še

kakšni drugi ukrepi? Ali jih lahko vključimo v projekt?

o Ali imamo predstavo o tem, kaj se da z lobističnim procesom doseči?

ARGUMENTI

Ko imamo izoblikovan cilj, lahko tudi ocenimo, kakšne argumente bomo potrebovali za

dosego tega cilja. Pri pripravi argumentov moramo upoštevati naslednje:

• Držimo se načela, da vedno uporabimo »moč argumenta« in ne »argument moči«!

• Priznajmo rezultate uglednih institucij in nikoli ne prirejajmo rezultatov analiz v

prid lastnim potrebam.

Temu pa sledijo priprava in iskanje odgovorov na vprašanja:

• Katere informacije lahko zagotovimo sami?

• Kakšne analize bomo morali še naročiti?

• Kakšne argumente ima naša konkurenca?

• Kako bomo oblikovali informacije, ki jih bomo posredovali odločevalcem?

• Iskanje in analiza dejstev ter priprava informacij-argumentov.

106

STRATEGIJA

V tej fazi je najpomembnejša dobra priprava in postavitev strategije. To je temelj, na

katerem bomo kasneje gradili in izvajali naš lobistični proces. Pri pripravi strategije si

moramo odgovoriti na naslednja vprašanja:

• V kakšni fazi je zakonodajni proces v katerem bomo izvajali lobiranje?

> to je osnova za določitev nadaljnjih korakov oz. odločitve, kje bomo naš proces

začeli.

• Koga lobirati?

> raziskati moramo, kdo odloča, na koga še lahko vplivamo in komu vse moramo

predstaviti svoj primer, da bomo pokrili vse ključne igralce v procesu.

• Katere komunikacijske kanale bomo uporabili?

• Kako bomo komunicirali z mediji?

…in določiti:

• Način spremljave in analiziranja naših aktivnosti ter postaviti jasna merila

uspešnosti.

Po dobri pripravi zgoraj naštetih aktivnosti pa mora v procesu izvajanja lobističnih

aktivnosti slediti še upoštevanje nekaj praktičnih nasvetov:

• Z lobiranjem začnite čim bolj zgodaj – najbolje na začetku priprave predlogov.

• Ustvarite politično voljo.

• Poiščite si zaveznike in preverite konkurenco.

• Svoj interes povežite s skupnimi interesi in načeli EU.

• Imejte trdne argumente.

• Predstavite svoj primer in pokažite, kje je njihov interes, da podprejo vaš predlog

(predstavite lastne prednosti in slabosti nasprotnega predloga).

• Upoštevajte vse uradniške nivoje – začnite dovolj nizko.

• Upoštevajte pravilo vzajemnosti pri izmenjavi informacij – »če nekaj ponudim,

lahko zato pričakujem tudi kaj v zameno«.

• Preverite poštene namene naročnika.

• Izvajajte t. i. »follow up« svojih aktivnosti.

• Izkoristite vse možnosti – pritisk izvajajte samo, če je to nujno potrebno.

107

Za zaključek bi rad poudaril še nekaj izhodišč, za katere sem prepričan, da morajo

opisovati in ponazarjati lobiranje, v kolikor želimo, da bo to uspešna in zaželena

dejavnost.

Lobiranje mora biti legitimna, legalizirana družbena dejavnost s transparentnim, javnim

delovanjem v interesu javnosti. Lobisti pa morajo v skladu z etičnimi načeli,

nepristranskim in poštenim delom graditi zaupanje ter imeti profesionalen odnos,

temelječ na osebnem ugledu in poklicni zavezi.

108

LITERATURA

1. Bibič, Adolf. 1995. Interesne skupine in politika. V: Interesna združenja in lobiranje:

zbornik referatov, urednik I. Lukšič. Ljubljana: Slovensko politološko društvo.

2. Biščak, Bogdan, in Čirič, Miloš. 2000. Lobiranje kot način strateškega

komuniciranja. Celje: Društvo ekonomistov Celje.

3. Bouwen, Pieter. 2002. A Comparative Study of Business Lobbying in the European

Parliament, the European Commission and the Council of Ministers – MPIfG

discussion paper 02/7 [online].

Available: http://www.mpi-fg-koeln.mpg.de/pu/mpifg_dp/dp02-7.pdf [15.09.2005].

4. Bouwen, Pieter. 2003. A theoretical and empirical study of corporate lobbying in the

European parliament – European integration online papers 7/11 [online]. Available:

http://eiop.or.at/eiop/texte/2003-011a.htm [07.11.2005].

5. Brezovšek, Marjan. 1995. Interesne skupine in politični sistem. V: Interesna združenja

in lobiranje: zbornik referatov, urednik I. Lukšič. Ljubljana: Slovensko politološko

društvo.

6. Brinar, Irena. 1994. Lobiji – neznana sila v Evropski uniji. Pristop 7: 28-31.

7. Burson-Marsteller. 2003. A guide to efective lobbying of the European Commission –

based on survey of senior Comission Officials [online]. Available:

http://www.bmbrussels.be/pdf/GuideEurCom.pdf [22.2.2006].

8. Cizelj, Boris. 1999. Slovensko gospodarsko in raziskovalno predstavništvo v Bruslju

začenja delovati. Raziskovalec, september: 11-23.

9. Čirič, Miloš. 2000. Lobiranje ni pitje kavice ali cvička. Dolenjski list, letnik 51, št. 6:

18.

10. Čirič, Miloš. 2001. Tolar za raziskave = desetak za lobiranje: nova veda družbenega

prepričevanja. Manager, št. 7: 34.

11. Drapal, Andrej. 1994. Koraki lobistične prakse: Izkoristite možnosti. Pristop 7: 45-46.

12. Ferfila, Bogomil. 1995. Nekaj vidikov delovanja interesnih skupin nasploh in v ZDA

posebej. V: Interesna združenja in lobiranje: zbornik referatov, urednik I. Lukšič.

Ljubljana: Slovensko politološko društvo.

109

13. Fink-Hafner, Danica. 1994. Lobiranje in demokracija: V procesu oblikovanja politik.

Pristop 7: 41-44.

14. Fink-Hafner, Danica. 1995a. Slovensko kmetijstvo in Evropa. Ljubljana: Znanstveno

in publicistično središče.

15. Fink-Hafner, Danica. 1995b. Normativna regulacija lobijev in lobiranja na

nacionalni in nad-nacionalni ravni. V: Interesna združenja in lobiranje: zbornik

referatov, urednik I. Lukšič. Ljubljana: Slovensko politološko društvo.

16. Fink-Hafner, Danica. 1998a. Raziskovanje policy omrežij. Teorija in praksa 5: 816-

829.

17. Fink-Hafner, Danica. 1998b. (Pre)oblikovanje policy omrežij v kontekstu

demokratičnega prehoda – slovenski primer. Teorija in praksa 5: 830-849.

18. Fink-Hafner, Danica. 2000. Evropsko povezovanje interesnih skupin in javne politike

v Sloveniji. Teorija in praksa 1: 82-95.

19. Fink-Hafner, Danica. 2001. Analiza politik - akterji, modeli in načrtovanje politike

skupnosti. V: Jadranje po nemirnih vodah managementa nevladnih organizacij

[online]. Ljubljana: Zavod Radio študent. Available:

http://www.radiostudent.si/projekti/ngo/teksti/virtuNGO.pdf [23.02.2006].

20. Fouloy, Christian. 2005. EU principles for the ethical conduct of lobbying [online].

Available: http:/www.eulobby.net [22.06.2005].

21. Gruban, B., D. Verčič, F. Zavrl. 1997. Pristop k odnosom z javnostmi. Ljubljana:

Pristop.

22. Hull, Robert. 1992. Lobbying Brussels: A View from Within. V Lobbying in the

European community, urednika S. Mazey in J. Richardson. Oxford: Oxford

University press.

23. Igličar, Albin. 2000. Pravni vidiki lobiranja in Evropska unija. Pravna praksa, letnik

19, št. 5-6: 52.

24. Kovač, Bogomir. 2004. Lobiranje v javnosti, ne v kleti. Gorenjski glas, let. 57, št. 100:

8.

25. Kovač, Bogomir. 2001. Lobiranje v neprofitnem sektorju. V Jadranje po nemirnih

vodah managementa nevladnih organizacij [online]. Ljubljana: Zavod Radio študent.

Available: http://www.radiostudent.si/projekti/ngo/teksti/virtuNGO.pdf [23.02.2006].

26. Krašovec, Alenka. 2002. Oblikovanje javnih politik. Ljubljana: FDV.

110

27. Lehmann, Wilhelm. 2003. Lobbying in the European Union: Current rules and

practices. Luxembourg: European Parliament.

28. Lukšič, Igor. 2001. Politični sistem Republike Slovenije – očrt. Ljubljana: Znanstveno

in publicistično središče.

29. Mazey Sonia in Richardson Jeremy. 1992. Introduction: Transference of Power,

Decision Rules, and Rules of the Game. V: Lobbying in the European community,

urednika S. Mazey in J. Richardson. Oxford: Oxford University press.

30. Možina S., M. Tavčar, A. Kneževič. 1998. Poslovno komuniciranje. Maribor: Založba

Obzorja.

31. Neuhold, Christine. 2001. The "Legislative Backbone" keeping the Institution

upright? The Role of European Parliament Committees in the EU Policy-Making

Process [online]. Available: http://eiop.or.at/eiop/texte/2001-010a.htm [26.08.2005].

32. Novak, Božidar - urednik, Ksenija Benedetti, … [et al.]. 2006. Lobiranje je vroče:

komuniciranje z vplivnimi javnostmi za menedžerje. Maribor: SPEM Komunikacijska

skupina.

33. Ozols, Aldis. (1999). How to lobby Politicians [online]. Available:

http://www.fathers.bc.ca/howto.htm [17.12.2003].

34. Pičman, Polona. 2000a. Generalna pravila za efektivno lobiranje. Celje: Društvo

ekonomistov Celje.

35. Pičman, Polona. (2000b). Pomen lobiranja v svetovnem merilu nezdržno narašča

[online]. Evrobilten. Available:

http://evropa.gov.si/publikacije/evrobilten/evrobilten-15-07 [18.2.2004].

36. Pičman, Polona. 2000c. Zakaj je spretnost lobiranja v EU vitalnega pomena?. Celje:

Društvo ekonomistov Celje.

37. Pollklas, Stefan. 1998. Interest Groups and Political Systems: Group Theory:

Pluralism vs. Neo-Corporatism [online]. University of Virginia . Avaliable:

http://xroads.virginia.edu/~MA98/pollklas/thesis/groupth.html [28.10.2005].

38. Richardson, Jeremy. 1993. Pressure groups. Oxford: Oxford University press.

39. Schendelen, Rinus van. 2002. Machiavelli in Brussels: the art of lobbying in the EU.

Amsterdam: Amsterdam University press.

40. Šporar, Primož. 2004. Poročilo o položaju nevladnih organizacij v Sloveniji

2003/2004. Ljubljana: Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC.

111

41. Završnik, Simona. 2001. Brez lobiranja ni demokracije. Pravna praksa, letnik 20, št.

32-33: 10.

42. Žagar, Mitja. 1995. Interesne skupine in lobiranje. V: Interesna združenja in

lobiranje: zbornik referatov, urednik I. Lukšič. Ljubljana: Slovensko politološko

društvo.

43. Živko, Tjaša. 2001. Manevrski prostor Slovenije za vodenje politike EOT po vstopu v

EU. V Naše gospodarstvo, letnik 47, št. 1-2. Maribor: EPF Maribor.

VIRI

1. All American League of Lobbyists. 2004. What is lobbying? [online]. Available:

http://www.alldc.org/resources.htm [26.08.2005].

2. ASHA Legislative Advocacy. 2000. How to lobby? [online]. Available:

http://www.ashastd.org/advocacy/lobby.html [18.2.2001].

3. AZSPE 1997. How to “lobby” your legislator: It`s easier than you think [online].

Available: http://www.azspe.org/lobby.htm [29.1.2001].

4. Državni zbor RS. Available: http://www.dz-rs.si .

5. DZS. 1994. Slovar slovenskega knjižnega jezika – elektronska izdaja, ver. 1.0.

Ljubljana: Državna založba Slovenije.

6. EU Lobby.net. 2004. Rules of Procedure of the European Parliament - 16th edition-

July 2004 [online]. Available:

http://www.eulobby.net/eng/Modul/Document/ViewDocument.aspx?Mid=1445&Item

ID=344 [11.09.2005].

7. EU Lobby.net. 2004. The lobby radar – lobbying newsletter, Vol. 1, No. 1 [online].

Available: http://www.eulobby.net/eng/desktopdefault.aspx?tabid=475 [22.06.2005].

8. EU Lobby.net. 2005a. Code of Conduct for Lobbyists in the EP (in 18 languages)

[online]. Available:

http://www.eulobby.net/eng/Modul/Abstract/ReadAbstract.aspx?Mid=1457&ItemID=

485 [22.06.2005].

112

9. EU Lobby.net. 2005b. Rules of Conduct for the MEPs [online]. Available:

http://www.eulobby.net/eng/Modul/Abstract/ReadAbstract.aspx?Mid=1457&ItemID=

545 [22.06.2005].

10. EU Lobby.net. 2005c. Definition of Lobbying. Available:

http://www.eulobby.net/eng/Modul/Abstract/ReadAbstract.aspx?Mid=1457&ItemID=

634 [16.08.2005].

11. EU Lobby.net. 2005d. Lobbyists – the Devil’s Advocates in Europe? [online].

Available:

http://www.eulobby.net/eng/Modul/Abstract/ReadAbstract.aspx?Mid=1458&ItemID=

498 [22.06.2005].

12. EU Lobby.net. 2005e. The lobby radar – lobbying newsletter, Vol. 1, No. 6 [online].

Available: http://www.eulobby.net/eng/desktopdefault.aspx?tabid=475 [22.06.2005].

13. Europa. The European Commission. Secretariat-General of the Commission. 1992.

Minimum requirements for a code of conduct between the commission and special

interest groups [online]. Available:

http://europa.eu.int/comm/secretariat_general/sgc/lobbies/communication/annexe2_en

.htm#public [22.08.2005].

14. Europa. The European Parliament. 2004. Poslovnik Evropskega parlamenta [online].

Available:

http://www.europarl.europa.eu/omk/sipade3?PUBREF=-//EP//TEXT+RULES-

EP+20040720+TOC+DOC+XML+V0//SL [12.05.2006].

15. Gostiša, L., J. Lenič, R. Moge, C. Ribičič. 1999. Predlog zakona o lobiranju (ZLob).

Poročevalec DZ RS 57: 69-76.

16. Oxford University press. 2005a. Oxford dictionary [online]. Available:

http://dictionary.oed.com/ [11.07.2005].

17. Oxford University press. 2005b. Oxford reference online – premium [online].

Available: http://www.oxfordreference.com [01.09.2005].

18. Slovensko društvo za odnose z javnostmi, Sekcija za lobiranje. 2001. Kodeks

poklicnih lobistov [online]. Available:

http://www.prss-iabc.si/slo_n/lobi/lobi_1.html [28.3.2001].

19. Svet Evrope – pogodbe. Available: http://conventions.coe.int/ .

113

20. United States Senate. 1998. Lobbying Disclosure Act Guidance [online]. Available:

http://www.senate.gov/legislative/common/briefing/lobby_disc_briefing.htm#1

[28.11.2005].

21. Urad vlade RS – informacije o EU. Available: http://evropa.gov.si .

22. Varuh človekovih pravic. Available: http://www.varuh-rs.si .

23. Wikipedia. The free encyclopedia [online]. Available: http://en.wikipedia.org .

24. Zane publishing. 1995. Webster’s New World Dictionary on Power CD, ver. 2.1.

114

SEZNAM TABEL

Tabela 1: Razvrstitev interesnih skupin...............................................................................25 Tabela 2: Priporočljiva pravila nastopa ob obisku poslanca................................................69

SEZNAM SLIK

Slika 1: Potek komunikacije pri lobiranju ...........................................................................13 Slika 2: Sivo območje etičnega odločanja ...........................................................................15 Slika 3: Blondelova delitev interesnih skupin .....................................................................26 Slika 4: Štirje koraki lobiranja .............................................................................................51 Slika 5: Enosmerna komunikacija > pritisk .........................................................................53 Slika 6: Dvosmerna komunikacija > predstavljanje in argumentacija.................................53 Slika 7: Argumenti ali pritisk?.............................................................................................54

SEZNAM GRAFOV

Graf 1: Pomembnost informacij za odločevalce..................................................................57 Graf 2: Učinkovitost metod komuniciranja .........................................................................63

115

PRILOGE

Priloga 1: POGLAVJE 1 : POSLANCI EVROPSKEGA PARLAMENTA

Člen 9 : Finančni interesi poslancev, pravila ravnanja in dostop do Parlamenta57

1. Parlament lahko določi pravila preglednosti finančnih interesov poslancev, ki so priložena temu poslovniku.

Ravnanje poslancev izhaja iz medsebojnega spoštovanja, temelji na vrednotah in načelih, določenih v temeljnih besedilih Evropske unije, ohranja dostojanstvo Parlamenta in ne sme ogroziti poteka parlamentarnega dela kakor tudi ne miru v vseh parlamentarnih stavbah. Nespoštovanje teh elementov lahko pripelje do uporabe ukrepov, predvidenih v členih 146, 147 in 148.

Uporaba tega člena nikakor ne vpliva na živahnost parlamentarnih razprav ali svobodo govora poslancev. Temelji na polnem spoštovanju pristojnosti poslancev, kakor so določene v primarni zakonodaji in statutu, ki se uporablja zanje. Temelji na načelu preglednosti in zagotavlja, da so poslanci seznanjeni z vsemi določbe s tega področja ter obveščeni o svojih pravicah in dolžnostih.

Pravila ravnanja nikakor ne prejudicirajo ali omejujejo poslanca pri izvrševanju njegovega mandata ali s tem povezanih političnih ali drugih dejavnosti.

2. Kvestorji so zadolženi za izdajo poimenskih izkaznic, veljavnih največ za eno leto, osebam, ki želijo pogosto vstopati v prostore Parlamenta, da bi posredovali informacije poslancem v okviru njihovega parlamentarnega mandata v svojem interesu ali interesu tretjih oseb.

Navedene osebe morajo v zameno:

- spoštovati pravila ravnanja, objavljena v prilogi tega poslovnika;

- vpisati se v register, ki ga vodijo kvestorji.

Register je na zahtevo dostopen javnosti na vseh krajih dela Parlamenta ter, v obliki, ki jo določijo kvestorji, v vseh njegovih informacijskih pisarnah v državah članicah.

Uporabo določb tega odstavka ureja priloga tega poslovnika.

3. Pravila ravnanja ter pravice in privilegiji nekdanjih poslancev se določijo s sklepom predsedstva. Pri obravnavanju nekdanjih poslancev se ne dela razlik.

116

57 Upoštevani so že popravki in dopolnila glede na sklep EP (2005/2075(REG) z dne 19.06.2006.

Priloga 2: PRILOGA I : Določbe o izvajanju člena 9(1) – preglednost in finančni interesi poslancev

Člen 1

1. Vsak poslanec, ki ima v predmetu razprave neposreden finančni interes, mora bodisi pred nastopom v Parlamentu ali enem izmed njegovih teles bodisi tedaj, ko je predlagan za poročevalca, svoj interes na seji ustno razkriti.

2. Preden je poslanec lahko veljavno imenovan za nosilca funkcije v Parlamentu ali enem izmed njegovih teles v skladu s členom 12, 182 ali 188(2) ali se udeleži uradne delegacije v skladu s členom 64 ali 188(2), mora pravilno izpolniti prijavo iz člena 2.

Člen 2

Kvestorji vodijo register, v katerem vsak poslanec osebno in natančno prijavi:

(a) svoje poklicne dejavnosti in druge funkcije ali dejavnosti, za katere prejema plačilo,

(b) kakršno koli podporo, bodisi finančno bodisi v obliki osebja ali stvari, ki jo prejema poleg sredstev, ki jih zagotavlja Parlament, in mu jo v zvezi z njegovo politično dejavnostjo nudijo tretje osebe, katerih identiteta se razkrije.

Poslanci se pri opravljanju svojih nalog vzdržijo prejemanja vseh drugih daril ali ugodnosti.

Za prijave v registru je osebno odgovoren vsak poslanec in se vsako leto posodobijo.

Predsedstvo lahko občasno pripravi seznam zadev, za katere meni, da bi morale biti prijavljene v registru.

Če poslanec po ustreznem pozivu ne izpolni svoje obveznosti predložitve prijave v skladu s točkama (a) in (b), ga predsednik ponovno opomni, naj prijavo predloži v roku dveh mesecev. Če prijava v tem roku ni predložena, se ime poslanca z navedbo kršitve objavi v zapisniku prvega dne vsakega delnega zasedanja po poteku roka. Če poslanec po objavi kršitve še vedno ne predloži svoje prijave, predsednik ukrepa v skladu s postopkom za izključitev poslanca iz člena 147 tega poslovnika.

Predsedniki združenj poslancev, in sicer tako medskupinskih kot tudi drugih neuradnih združenj poslancev, morajo prijaviti vsako denarno ali drugačno podporo (npr. pisarniško pomoč), ki bi morala biti prijavljena po tem členu, če bi bila ponujena poslancem kot posameznikom.

Kvestorji so pristojni za vodenje registra in sestavo podrobnih pravil glede prijave zunanje podpore takih združenj.

117

Člen 3

Register je javen.

Register je javnosti lahko dostopen elektronsko.

Člen 4

Do sprejetja statuta poslancev Evropskega Parlamenta, ki bo nadomestil različne nacionalne predpise, veljajo za poslance glede prijavljanja premoženja predpisi držav članic, v katerih so bili izvoljeni.

118

Priloga 3: PRILOGA IX : Določbe o izvajanju člena 9(2) - Lobiranje v Parlamentu

Člen 1 : Izkaznice

1. Izkaznica je plastična kartica s fotografijo imetnika, njegovim imenom in priimkom ter imenom družbe, organizacije ali osebe, za katero imetnik dela.

Imetniki izkaznic morajo ves čas in v vseh prostorih Parlamenta nositi izkaznice na vidnem mestu. V nasprotnem primeru se jim izkaznica lahko odvzame.

Izkaznice se po svoji obliki in barvi razlikujejo od dovolilnic za občasne obiskovalce.

2. Izkaznice se lahko podaljšajo le, če imetniki izpolnjujejo obveznosti iz člena 9(2).

Vsak ugovor poslanca zoper dejavnosti predstavnika ali interesne skupine se poda kvestorjem, ki zadevo preučijo in odločijo, ali zadevna izkaznica še velja ali se jo odvzame.

3. Izkaznice v nobenem primeru ne dajejo imetnikom pravice do udeležbe na sejah Parlamenta ali njegovih teles, ki so zaprte za javnost, in v tem primeru ne dopuščajo izjem od pravil glede dostopa, ki veljajo za vse druge državljane Unije.

Člen 2 : Pomočniki

1. Kvestorji na začetku vsake mandatne dobe določijo najvišje število pomočnikov, ki jih vsak poslanec lahko prijavi.

Prijavljeni pomočniki ob prevzemu funkcije podajo pisno izjavo o svojih poklicnih dejavnostih in drugih funkcijah in dejavnostih, za katere prejemajo plačilo.

2. Glede vstopa v Parlament veljajo zanje enaki pogoji kot za osebje sekretariata ali političnih skupin.

3. Vse druge osebe, vključno s tistimi, ki delajo neposredno s poslanci, lahko vstopijo v Parlament le pod pogoji iz člena 9(2).

Člen 3 : Kodeks ravnanja

1. Osebe, vpisane v register iz člena 9(2), naj v svojih odnosih s Parlamentom:

(a) spoštujejo določbe člena 9 in te priloge;

(b) navedejo interes ali interese, ki jih zastopajo v odnosih s poslanci, njihovim osebjem ali uradniki Parlamenta;

(c) se vzdržijo dejanj, katerih namen je nepošteno pridobivanje podatkov;

119

(d) se v odnosih s tretjimi osebami vzdržijo sklicevanja na uradni odnos s Parlamentom;

(e) ne razdeljujejo kopij dokumentov, ki jih dobijo v Parlamentu, tretjim osebami z namenom dobička;

(f) strogo spoštujejo določbe Priloge I, člen 2, drugi odstavek;

(g) zagotavljajo, da je vsaka pomoč v skladu z določbami Priloge I, člen 2, vpisana v ustrezni register;

(h) pri najemanju nekdanjih uradnikov institucij spoštujejo določbe Kadrovskih predpisov;

(i) spoštujejo pravila Parlamenta v zvezi s pravicami in dolžnostmi nekdanjih poslancev;

(j) da bi se izognili morebitnim konfliktom interesov, pridobijo predhodno soglasje zadevnega poslanca ali poslancev v zvezi s pogodbenim razmerjem ali zaposlitvijo poslančevega pomočnika ter nato zagotovijo, da je to vpisano v register iz člena 9(2).

2. Vsaka kršitev kodeksa ravnanja lahko privede do odvzema izkaznice, izdane zadevnim osebam in po potrebi njihovim družbam.

120

Priloga 4: Pogodba o Ustavi za Evropo

I. DEL VI. NASLOV DEMOKRATIČNO ŽIVLJENJE UNIJE

I-47. Člen

Načelo participativne demokracije

(1) Institucije dajejo državljanom in predstavniškim združenjem na ustrezen način možnost izražanja in javnega izmenjavanja mnenj glede vseh področij delovanja Unije.

(2) Institucije vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo.

(3) Komisija opravlja širša posvetovanja z udeleženimi stranmi, da se zagotovi usklajenost in preglednost delovanja Unije.

(4) Najmanj milijon državljanov Unije iz večjega števila držav članic lahko s svojo pobudo Komisijo pozove, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v zadevah, za katere državljani menijo, da je za uporabo Ustave treba sprejeti pravni akt Unije. Z evropskim zakonom se določijo postopki in pogoji, potrebni za tako državljansko pobudo, vključno z najmanjšim številom držav članic, iz katerih so ti državljani.

121