Spoštovana zakonca, „za trenutek odložita delo in skrbi…“ Privoščita si nekaj minutk

zase…

O ja, zaljubljenost je še kako iznajdljiva, zato verjameva, da sta izbrala zelo izvirno lokacijo za prvi zmenek. In prav je tako – samo, da je bilo lepo!

Ljubezen se je poročila in je cvetela…

A vseeno je neka zima, nek prepirček, nek čisto nov trenutek v odnosu najinemu (zakonskemu) življenju postavil ogledalo. Kdo sploh

si ti? Kam, kako? Bo po moje ali po tvoje? Ali po najino?

Zdelo se je, da nekaj zamujava, da sva “nekaj” spregledala, “prešpricala”. Sva kdaj „le“ zamudila sončni vzhod ali pa celo „zamudila“ Božji poseg v najin

odnos? Zakaj vendar sva sploh pristala skupaj? Je zakon naju zvezal ali zavezal, uspaval ali poživil, drug drugega grejeva ali le jamrava in tarnava, kako bi lahko bilo... Pa ni in ni…sprememb. Le koledarje menjavava in otroci so na vratih z vedno težjimi vprašanji. A napačnih vprašanj ni, so pa prehitro

lahko napačni odgovori…

Pravijo, da kar seješ, to žanješ. In vsi smo prazvzaprav na začetku. Morda smo lahko še pametni za druge pare, a... Se zavedava, da je najin zakon izvirni – čisto nov odnos, ki ga ni doslej še nihče živel? V največji meri je samo od naju odvisna rast najinega zakona, veselje najinih otrok, sreča najine družine, mir

naše skupnosti.In navsezadnje je naše največje življenjsko zavarovanje skrito v naši družinski

sreči. „Nekoga moraš imeti rad…“ Začnimo pri sebi, pri ženi, pri možu, pri otrocih… In da bo pri darovanju ljubezni vse manj “moram” in vse bolj

“hočem”...

Torej lepo povabljena, da skupaj zajamemo nov veter, in da skupaj „odrinemo globje“…

Kr Bo, maj 2012