UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Branka Prezelj

KULTURA, PROSTOR, IDENTITETA:

CERKLJANSKI MLADINSKI ALTERNATIVNI KLUB

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2011

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Branka Prezelj

KULTURA, PROSTOR, IDENTITETA:

CERKLJANSKI MLADINSKI ALTERNATIVNI KLUB

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Karmen Medica

Študijski program: Kulturni študiji in antropologija

Koper, 2011

IZJAVA O AVTORSTVU

Študentka Branka Prezelj, z vpisno številko 92042036, vpisana na študijski

program Kulturni študiji in antropologija, rojena 14. 2. 1984 v kraju Ljubljana, sem

avtorica diplomskega dela z naslovom Kultura, prostor, identiteta: Cerkljanski

mladinski alternativni klub.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih

kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 –

UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorice:___________________

KULTURA, PROSTOR, IDENTITETA: CERKLJANSKI MLADINSKI

ALTERNATIVNI KLUB

Cerkljanski mladinski alternativni klub je bil ustanovljen leta 1997 in je lociran v

kraju Cerkno. V vseh teh letih deluje predvsem na področju mladinske dejavnosti in

kulture. Klub C.M.A.K. ima veliko identifikacijsko vlogo pri določenem segmentu

mladine v Cerknem. Prav tako je kritičen dejavnik v določanju lokalne in skupinske

identitete ter identitete posameznikov. Skupno delovanje mladih v omenjenem klubu

pomeni skupno izkustvo, ki se kaže skozi oblikovanje skupinske identitete. Človek se

identificira tudi s prostorom in v prostoru. Če je prostor posebno natančno definiran

v povezavi z zaključeno skupnostjo, ima izjemno veliko identifikacijsko vlogo.

Ključne besede: prostor, lokalna identiteta, skupinska in individualna

identiteta, kultura, mladina, lokalna skupnost, C.M.A.K. (Cerkljanski

mladinski alternativni klub)

CULTURE, SPACE, IDENTITY: ALTERNATIVE YOUTH CLUB IN

CERKNO

Alternative youth club in Cerkno was founded in 1997 and it is situated in the

town of Cerkno. Through the years, the club has been especially active in the field of

youth activities and culture. Club C.M.A.K. plays a great identifying role with a

certain segment of youth in Cerkno. It is a critical factor in establishing a local and

group identity as well as identity of an individual. Group activity of the youth in the

aforementioned club means a group experience that shows through establishing a

group identity. An individual forms an identity with space and in space. If the space

is extremely precisely defined in connection with a closed community, it has a great

identifying role.

Keywords: space, local identity, group and individual identity, culture, youth,

local community, C.M.A.K. (Alternative youth club in Cerkno)

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................................. 6

2 METEDOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA ..................................................... 8

3 CILJ NALOGE ............................................................................................................ 11

4 OPREDELITEV HIPOTEZ ....................................................................................... 12

5 IDENTITETA IN PROSTOR ..................................................................................... 13

5.1 IDENTITETA ......................................................................................................... 13

5.2 PROSTOR .............................................................................................................. 15

5.3 TERITORIALNOST .............................................................................................. 17

5.4 SKUPNOST ............................................................................................................ 19

5.5 LOKALNA SKUPNOST IN IDENTITETA .......................................................... 21

6 KULTURA IN MLADOST ......................................................................................... 23

6.1 KULTURE IN PODKULTURE ............................................................................ 23

6.2 MLADOST ............................................................................................................ 24

6.3 MLADINSKE (POD)KULTURE IN MLADINSKI KLUBI ................................. 26

7 CERKNO ...................................................................................................................... 29

7.1 GEOGRAFSKA OPREDELITEV ......................................................................... 29

7.2 KULTURNA PODOBA KRAJA ........................................................................... 30

8 C.M.A.K. CERKNO .................................................................................................... 32

8.1 OD IDEJE DO OTVORITVE PRVIH PROSTOROV .......................................... 34

8.2 OD OTVORITVE PRVIH PROSTOROV DO PRVE IZSELITVE ...................... 39

8.3 SELITEV V NOVE PROSTORE LETA 2006 IN DELOVANJE NOVE

EKIPE ........................................................................................................................... 41

8.4 MNENJA IZ LOKALNE SKUPNOSTI ................................................................ 44

8.5 OBLIKOVANJE SKUPNOSTI – CMAKAVCI ? ................................................. 53

9 ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 57

10 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................... 59

11 PRILOGA (vizualno gradivo) ................................................................................... 62

6

1 UVOD

V pričujoči nalogi sem vso svojo pozornost usmerila v raziskovanje

Cerkljanskega mladinskega alternativnega kluba (uradno skrajšano ime je C.M.A.K.)

in lokalne skupnosti, v kateri deluje. Skozi aktivno sodelovanje v klubu me že kar

nekaj časa zanimata vpletenost in (ne)sprejetje le-tega v lokalni skupnosti. Mladinski

center C.M.A.K. je klub, ki je bil ustanovljen leta 1997 in je vztrajno oral ledino na

področju mladinske dejavnosti v Cerknem (v širšem smislu). V vseh štirinajstih letih,

ki jih je praznoval 15. februarja letošnjega leta, se je soočal z vzponi in s padci, imel

svoja obdobja kreativnosti in na drugi strani stagnacije. V pričujočem delu se sicer

nisem veliko ukvarjala s samo kreativnostjo mladih, z njihovimi aktivnostmi in s

podobnim, te teme sem namreč opisala na kratko. Mislim pa, da bo nekega dne in

nekje treba popisati tudi to plat C.M.A.K.-a, saj je v vseh teh letih proizvedel

ogromno kvalitetnih dogodkov, se izuril v lastni produkciji, izobrazil mladino na

različnih področjih, marsikomu potešil potrebo po aktivnem družbenem delovanju in

dal velik pečat razvoju mladinske kulture v Cerknem. Vendar pa se v tej nalogi

osredotočam predvsem na tri stvari, ena je raziskovanje odnosa med C.M.A.K.-om in

lokalno skupnostjo, druga je pomen prostora pri oblikovanju aktivne ekipe, tretja pa

oblikovanje skupnosti oziroma skupinske identitete cmakavci znotraj kluba.

Diplomsko delo je razdeljeno na teoretski in etnografski del. Pojavi, ki jim bom v

teoretskem delu namenila posebno pozornost, so: (skupinska) identiteta, lokalna

identiteta, lokalna skupnost, kulture in podkulture, mladost itd. V drugem,

etnografskem delu besedila, pa je namen seveda ta, da te pojave in koncepte

prikažem še na konkretnih etnografskih primerih. K raziskovanju sem pristopila kot

domačinska antropologinja, saj sem raziskovala v svojem domačem okolju in v

klubu, kjer sem tudi sama aktivna. Ob tem dejstvu se pojavi ničkoliko dilem, ki sem

jih podrobneje objasnila v razdelku metodologija raziskovalnega dela. Seveda je tudi

ta naloga subjektivni pogled raziskovalke, to je pogled domačinske antropologinje, ki

je zgolj eden od pogledov domačinov (Kozorog, 2009, 9).

7

Motiv za začetek mojega raziskovanja C.M.A.K.-a je bil povezan predvsem z mojim

angažiranim sodelovanjem v klubu. Večletno aktivno sodelovanje in spremljanje

dogodkov sta me pripeljala do razmišljanja o klubu in o njegovem mestu v lokalni

skupnosti. Od tod tudi moje zanimanje do omenjene tematike, da poleg drugega

ugotovim tudi, kakšna je vloga C.M.A.K.-a v lokalni skupnosti, ali je C.M.A.K.

sprejet v svojih aktivnostih ali ne. Glede na to, da klub obstaja od leta 1997, se mi je

namreč zdelo vredno poizkusiti raziskati to področje, javno izpostaviti nekatera

mnenja in dobiti bolj celosten vpogled v to tematiko.

Namen pričujočega dela je predvsem odgovoriti na zastavljene teze in tudi osvetliti

oziroma javno izpostaviti mnenja vseh vpletenih in na drugi strani prikazati notranjo

zgradbo kluba in akterjev, ki ta klub vodijo.

Za nalogo, ki je pred vami, se zahvaljujem vsem svojim informatorjem in

informatorkam ter vsem, ki so mi pri zbiranju gradiva kakorkoli pomagali.

Diplomsko nalogo posvečam vsem cmakavcem in C.M.A.K.-u v upanju, da bo ta še

v prihodnje delal dobro in bil za to delo v lokalni skupnosti razumljen in podprt.

8

2 METEDOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA

Raziskovanje terenskega antropologa v domačem kraju je v kontekstu zgodovine

antropologije in etnologije zelo nenavadna praksa1. Predvsem gre tu za tradicijske

vede, ki temeljijo na tehniki »opazovanja z udeležbo« (participant observation), ki je

bila tudi moja temeljna metoda. To je terenska tehnika neposrednega pridobivanja

podatkov na podlagi sobivanja z določeno skupino ljudi v nekem časovnem obdobju,

ko antropolog beleži vse, kar ga zanima o tej skupini2. Omenjena tehnika je postala

»slavna« v kontekstu spoznavanja kulturno drugačnih, ne pa raziskovanja na

domačih tleh.

Urednik zbornika Anthropology at home, antropolog Anthony Jackson, predlaga, da

bi morali antropologi v domačem kraju združiti moči z ostalimi lokalnimi

strokovnjaki, kot so družbeni in gospodarski zgodovinarji ter sociologi (ki so bolj

pragmatični). Po njegovem mnenju potreba po sodelovanju obstaja, ker ni nobene

prevladujoče teorije in ker so vsa etnografska poročila subjektivna. Diskusija bi

potekala na osebni ravni, saj bi taka družbena interakcija lahko koristila obema

stranema pri spreminjanju antropoloških perspektiv in šibko postavljenih teorij.

Obenem pa tudi meni, da se bo socialna antropologija na tujem seveda nadaljevala,

vendar je jasno, da se bo antropologija na domačem terenu obdržala. Obstaja potreba

po razvijanju te linije preiskave, ki omogoča izmenjavo med antropologi doma in na

tujem3.

Tudi sama sem raziskovala v domačem okolju in sem udeleženka različnih praks, ki

jih v nalogi raziskujem, in do nekaterih imam zelo oseben odnos. Svoje raziskovalno

delo razumem kot iz prakse izhajajoče. Tudi sama v tem kontekstu razumem svojo

etnografsko prakso kot obliko »akcijske antropologije«, to je iz antropologove

vpetosti v določene prakse izhajajoče raziskovanje, ki svoja morebitna spoznanja 1 Kozorog, 2009, 21.

2 Prav tam.

3 Anthony Jackson

(http://www.google.com/books?hl=sl&lr=&id=oDgOAAAAQAAJ&oi=fnd&pg=PR7&ots=xox1uNj

AuP&sig=80VdGizcVEnvDIpui4gPrHCu52E#v=onepage&q&f=false).

9

vrača v prakso4. Moram poudariti, da se mi je ničkolikokrat pripetilo, da sem svoja

spoznanja vračala v prakso oziroma o tem vsaj razmišljala in določenemu delu

akterjev razlagala in pojasnjevala ta spoznanja. Koncept »akcijska antropologija« je

v vedo vpeljal ameriški antropolog Sol Tax, ki je menil, da antropologi na terenu ne

bi smeli biti kot neprizadeti in nevidni zunanji opazovalci, saj imajo opravka z

ljudmi. Tudi danes so nekateri antropologi najprej aktivisti družbenih gibanj, šele

nato ta gibanja obravnavajo tudi kot raziskovalci5. Tako je bilo tudi v mojem

primeru, saj sem bila naprej aktivna članica kluba, ki ga raziskujem in šele nato

raziskovalka. Seveda pa ima raziskovanje na domačem terenu veliko težav, ki so

metodološke in etične narave. Pri izboru svojih informatorjev sem mogoče

ničkolikokrat razmišljala, kot pač razmišlja aktiven član kluba. Ljudje, ki so mi bili

bližje pred raziskavo, so mi bili najbrž tudi med raziskavo. O tem sem veliko

razmišljala in kljub temu poizkušala navezovati stike tudi z zunanjimi vpletenimi

oziroma z ljudmi, ki mi niso bili blizu pred časom raziskave. Prav tako se pojavi

problem v primeru, da si domačin in šele nato antropolog. Naj citiram Kozoroga6:

"Nekdo, ki vstopa v okolje kot tujec in že vnaprej ve, da bo to okolje po opravljeni

raziskavi zapustil, je v povsem drugačnem odnosu do raziskovalnega problema in do

etnografskih podatkov, kot pa nekdo, ki bo z domačini živel tudi po objavi

rezultatov."

Velikokrat sem bila v situaciji, ko sem razmišljala o določeni temi in izjavah ter

nihala v odločitvi, jih objaviti ali ne, nisem vedela, ali bom s tem škodila

posamezniku oziroma klubu. Spraševala sem se, ali stvar olepšujem, da bo bolje

izpadlo in tako dalje. Zato v nalogi poizkušam podati zgolj bistvene ugotovitve.

Nekaterim temam sem se tudi izognila, predvsem tistim, za katere sem menila, da

nimajo večjega pomena pri dokazovanju in odgovarjanju na moje teze in vprašanja.

Če povzamem misli Miha Kozoroga7, se zaradi moje osebne vpletenosti utegne

komu ta zapis zazdeti bolj propagandni program kot pa resna raziskovalna naloga.

4 Prav tam.

5 Kozorog, 2009, 22.

6 Kozorog, 2009, 23.

7 Kozorog, 2009, 16.

10

Mogoče je prav zaradi dejstva, da sem k raziskavi pristopila kot domačinka in

aktivna udeleženka v praksah kluba, naloga nekoliko neuravnotežena.

Poleg tehnike »opazovanja z udeležbo« je bila moja osrednja metoda tudi

polstrukturiran intervju. Opravila sem intervjuje z večino sedanjih aktivnih članov v

klubu, z nekaterimi bivšimi aktivnimi člani v klubu, s predstavniki nekaterih

institucij v Cerknem (muzej Cerkno, Agencija LARS Cerkno, Lokalna turistična

organizacija Cerkno, Občina Cerkno) in z izbranimi obiskovalci kluba. Od institucij

se samo Hotel Cerkno na moje povabilo ni odzval. Obiskovalcem sem sledila

predvsem v dnevih, ko sem beležila svoje terensko delo. Včasih sem kakšnega izmed

obiskovalcev kaj povprašala o tej temi tudi nenapovedano ali pa tudi samo

prisluhnila pogovoru, če je bil v kontekstu z mojo raziskavo. Vsa primerna opažanja

in ugotovitve sem si zapisala in jih uporabila v nalogi. Terenski dnevnik sem pisala

od septembra 2010 do decembra 2010. Na tem mestu moram še poudariti, da

terenskega dnevnika nisem pisala ob vseh prisotnostih v klubu. Pisala sem ga takrat,

ko se mi je zdelo pomembno zabeležiti določena opažanja, včasih nekajkrat v tednu,

včasih zgolj enkrat. Sem pa v nalogi uporabila tudi opažanja, ki sem jih zaznavala že

pred začetkom raziskovanja. Tu gre predvsem za moje izkušnje kot udeleženke v

klubu in predvsem za opažanja v klubu in v lokalni skupnosti.

Nalogo sem razdelila na teoretski in etnografski del. Teoretskega dela naloge sem se

lotila predvsem z raziskovanjem slovenske in angleške literature. Uporabljala sem

deskriptivno metodo, pregledala sem literaturo na temo mladinske kulturne

dejavnosti, popularne kulture, identitete, prostora, skupnosti, kulture in podkulture

itd. ter pregledala arhiv kluba C.M.A.K..

11

3 CILJ NALOGE

Posvetila sem se raziskovanju Cerkljanskega mladinskega alternativnega kluba

(C.M.A.K.), ki je bil ustanovljen leta 1997 in v vseh teh letih deluje kot

vzpodbujevalec aktivnega in kreativnega preživljanja prostega časa med mladimi.

Raziskovanje sledečega me zanima predvsem v kontekstu identitet; kakšne identitete

se pojavljajo znotraj kluba ter v lokalni skupnosti, saj opažam, da se je v letih

delovanja kluba oblikovala skupnost, ki na prvi pogled pripada klubu in je od zunaj

drugače razumljena kot znotraj samega kluba. Poleg tega me je v raziskavi zanimal

tudi prostor – kakšen vpliv je imel pri oblikovanju skupnosti, ko se je klub selil iz

enih prostorov v druge. Moj namen je bil tudi raziskati vpletenost kluba v lokalno

skupnost in raziskati lokalne identitete ter skupinske in individualne identitete znotraj

kluba. Zanimalo me je tudi, kako so dejavnosti C.M.A.K.-a sprejete v lokalni

skupnosti oz. s strani protagonistov, uporabnikov in nekaterih institucij, ki

(ne)posredno sodelujejo s klubom. Cilj pričujoče naloge je odgovoriti na zastavljena

vprašanja in teze ter podati mnenje vseh vpletenih v to raziskavo. Poleg tega je moj

cilj tudi navesti konkretne primere in po možnosti vračanje rezultatov nazaj v prakso.

12

4 OPREDELITEV HIPOTEZ

Naj začnem kar s prvo tezo, ki jo bom v nalogi raziskovala. Glavno vprašanje

naloge je, kako so dejavnosti C.M.A.K.-a sprejete v lokalni skupnosti in kakšno je

njegovo mesto v njej. Pri tem sem se oprla predvsem na mnenja akterjev, uživalcev

kulturnih dejavnosti in na mnenja izbranih institucij iz lokalne skupnosti. Zanima me,

kje je meja sprejemljivosti za nove stvari, če so nove, in kako to razumejo izvajalci

kulturnih dejavnosti, njihovo občinstvo in izbrane institucije v Cerknem, ki na

različne načine sodelujejo s klubom. Zanima me, kakšen je položaj C.M.A.K.-a v

lokalni skupnosti.

Druga teza, ki jo bom raziskovala, pa je predvsem vprašanje skupinske identitete. Po

mojem mnenju je znotraj kluba v vseh letih prišlo do oblikovanja skupinske

identitete, ki je od zunaj razumljena drugače, kot jo razumejo aktivni člani. V nalogi

bom soočala individualne-skupinske identitete z identitetami prostora in lokalne

pripadnosti in identifikacije, saj me bo zanimalo tudi oblikovanje skupnosti in

individualno-skupinskih identitet znotraj kluba. V tem kontekstu bom raziskovala

tudi vlogo prostora, saj je ob selitvi C.M.A.K.-a v letu 2006 prišlo do hitre in velike

spremembe pri oblikovanju nove ekipe.

13

5 IDENTITETA IN PROSTOR

5.1 IDENTITETA

Nalogo bom začela s kratkim teoretskim okvirjem. Preden vstopim na tla svoje

etnografske raziskave, se bom posvetila še nekaterim glavnim teorijam identitete in

prostora. Beseda identiteta izvira iz latinske besede »identitas«, kar pomeni

istovetnost, istost. Sam koncept identitete je dosegel vrh popularnosti sredi

šestdesetih let, v času, ko se ga je uporabljalo zelo široko in ohlapno. Popularnost

samega koncepta je bila takrat posledica predvsem posebnih kulturnih in socialnih

okoliščin, ko je postajal odnos med posameznikom in družbo vse bolj ambivalenten

(Nastran Ule, 2000, 82). Identiteto obravnavamo kot psihološki, sociološki,

antropološki, etnološki, umetniški in tudi literarni pojem8. Večina avtorjev deli

identiteto v dva pomenska sklopa, prvi zaobjema koncept absolutne identičnosti,

drugi pa koncept ločevanja. Zato pojem identitete ustvarja dve možnosti primerjav

ljudi ali stvari: na eni strani podobnost in na drugi različnost. Temeljna osebna

identiteta je telesna identiteta, ki je izhodišče za večino drugih identitet. Vse druge

identitete, tako osebne kot skupinske, pa ne obstajajo same po sebi, temveč jih

moramo utemeljiti in sprejeti (Brumen, 2000, 73). Po Južniču je identiteta razložena

kot občutenje in sidrišče človekovega obstajanja, pripadanja in ukoreninjenosti. Loči

dve vrsti identitete, in sicer osebno ter skupinsko9. Oblikovanje osebne identitete je

povezano s posameznikovim najzgodnejšim procesom socializacije, saj se takrat

oblikuje naša osebnost, občutek jaza in dojemanje sebe. Vendar tudi naša osebna

identiteta ne more biti popolnoma izolirana od socialnega sveta, ki nas obdaja,

temveč je rezultat socialnih procesov, v okviru katerih si človek oblikuje svojo

identiteto (Brumen, 2000, 75–76). Osebna identiteta se torej poraja nekje med našo

samopodobo in javno podobo ter temelji na našem razlikovanju od drugih. Skupinska

identiteta pa predpostavi taka samovidenja skupin, ko mora biti vzpostavljena

minimalna podobnost, zaradi katere prihaja do občutka pripadnosti. Kot omenja

8 Več o tem: Medica, 2004, 140.

9 Prav tam.

14

Brumen, pojem skupinsko predstavlja skupne značilnosti, ne glede na to, ali so

resnične ali le umišljene10. Posameznik lahko skupno značilnost priznava ali pa

zanika, saj se pripadnost izraža skozi mnogotere načine in ne samo skozi eno samo

skupinsko identifikacijo. Identiteta je neustaljena zaradi človekovega identificiranja

in se mnogokrat prekriva z drugimi skupinskimi identitetami. Ena izmed teh je

»premakljiva identiteta«, do katere pride zaradi vsesplošne mobilnosti sodobne

razvite družbe11. Če hočemo pravilno razumeti identiteto, jo je treba vedno umestiti v

družbeno realnost, v kateri je. Saj se v njej posameznik poistoveti z družbenimi

skupinami, ki ji pripada ali bi jim želel pripadati, sprejme njihove vrednote, svetovni

nazor, vzorce obnašanja itd. Prav na ta način se v procesu socializacije po korakih

identificira s svojo družino, z lokalno skupnostjo, s širšimi skupnostmi, kot so

kulturne skupnosti, umetniške, politične skupnosti in druge12.

Identiteta se je razvila do te mere, da si lahko posameznik osnuje lasten profil pred

drugimi ljudmi. Bistvena značilnost identitete je namreč, da se primerja oz. postavi v

odnos (Nastran Ule, 2000, 83). Tovrstna identifikacija je ugotovitev ravnotežja med

lastno zavestjo sebe kot posameznika ter vloge, ki jo igramo v neki skupinski

interakciji. Bauman navaja, da je koncept identitete moderna invencija, ki je bila že

izvorno konstruirana kot problem13. Razmišljanje o tem, kdo smo, se namreč pojavi

tedaj, ko ne vemo, kam spadamo. In v takšni situaciji nam identiteta ponudi izhod iz

te negotovosti. Po njegovem mnenju je identiteta po svojem ontološkem statusu

projekt, kot tudi postulat.

Identiteta se navezuje tako na človekove družinske odnose (identifikacija s

sorodniki) kot tudi na specifični krajevni pogoj skupnega življenja (akulturacija) in

tudi na sorodstveni svetovni pogled (bodisi religiozen bodisi politično-ideološki) in

kulturno specifični vrednostni sistem14. Identiteta je kompleksen pojem tako za

družbene kot tudi za kulturne institucije, torej je za razumevanje treba upoštevati

10

Brumen, 2000, 76–77. 11

Medica, 2004, 140. 12

Medica, 2004, 141. 13

Bauman, 1996. 14

Herald Hermann, 1999, 61.

15

njeno antropološko zgradbo15. Antropologi poskušajo usmeriti pozornost na

subjektivno videnje identitete znotraj raziskovane skupine in na odnose med skupino

in drugimi skupinami, medtem ko se sociologi v prvi vrsti posvečajo objektivnim in

zunanjim značilnostim skupine in odnosom med skupino in političnim kontekstom, v

katerem je locirana16

. Identiteta je proces. Identitete so vedno relacijske in

nedokončane, nedovršene in kontingentne. Antropolog Muršič pravi (2000, 431), da

je to pogled, ki mu sodobni avtorji večinoma dajejo prednost pred starim, ki je

temeljil na skupnem izvoru in skupni izgradnji izkustva. Današnje identitete se v

razvitem svetu ne konstruirajo več na podlagi dela, razreda in skupnosti, temveč

skozi različne konstelacije z izrazitimi nosilci družbenih pomenov: skozi telo,

spolnost, etničnost, slog, podobo in tudi podkulture. Izgradnja identitet je v svojem

bistvu paradoksalna: čeprav posameznika »zagrabi« emocionalno in čeprav je

istovetenje vsakokrat igra emfatičnega vživljanja, pa je ključni del identitete

»prepoznavanje« »sebe« v »drugem«, kar pomeni, da je zadnja manifestacija procesa

poistovetenja pravzaprav kognitivna kategorija17

.

5.2 PROSTOR

Človek se identificira tudi s prostorom in v prostoru18. Tej identiteti lahko rečemo

teritorialna. Ozemeljske meje določajo tudi družbeni prostor, v katerem se odvijajo

skupinski kontakti in na katerem se odvija skupinska dinamika. Če je prostor

posebno natančno definiran v povezavi z zaključeno skupnostjo, ima izjemno veliko

identifikacijsko vlogo19

. Zato je ozemlje potemtakem kritičen dejavnik v določanju

skupinske identitete. Človeka na prostor vežejo mnogi čustveni odzivi. Vir posebne

identitete je občutenje domačnosti v prostoru, ki ga ima človek za svojega, saj se

počuti vernega, predvsem če ima zagotovljeno identifikacijsko središče v prostoru

15

Prav tam. 16

Muršič, 2000, 439. 17

Muršič, 2000, 441. 18

Južnič, 1993, 146. 19

Prav tam.

16

(Južnič, 1993, 147). Lahko omenimo primer, kako človek žaluje za prostorom, ki ga

spominja na domačnost in varnost. Južnič meni, da je teritorialna identiteta med

najstabilnejšimi in nemalokrat gre za nekakšno istost med človekom in prostorom

njegovega bivanja20

.

Poleg zasebnega prostora, ki je za identifikacijo zelo pomemben, ni nič manj

določujoč tisti, ki ga Južnič (1993, 148) imenuje neposredni milje. To je okolje, ki

ima tudi izrazita teritorialna obeležja, je veliko več kot zgolj bivališče, kraj bivanja,

zadrževanja, stanovanja. Milje je tudi človekov duhovni svet, saj se v takem prostoru

odvija vsakdanje življenje. V takem prostoru se vsekakor odvije neko tipično ozračje,

ki bi mu lahko rekli atmosfera prisotnosti (Južnič, 1993, 148). To okolje imamo

lahko za zelo učinkovitega oblikovalca identitete. Po mnenju geografa in filozofa

Mateja Vranješa ni prostorska identiteta, ki jo opredeljuje Južnič, nič drugega kot

konstrukcija identitetne asociacije med posameznikom, skupino/skupnostjo in

krajem21. To pa je le ena izmed oblik in/ali vidikov družbenih razmejevanj, ki pa

nujno vključuje tudi razmejitev kraja in seveda velja tudi obratno. Zato Vranješ

pravi, da je prostorska identiteta (kot dogodek, akt, proces) družbeno-prostorska

razmejitev na najvišji stopnji. Da akterji lahko konstruirajo takšno identitetno

asociacijo, je nujen obstoj, »ozaveščanje« in uporaba nekega prostorskega izkustva,

in sicer tudi kot odnos do konkretnega razmejenega prostora, tudi kot izkustvo

kraja22. Za temeljno prostorsko izkustvo Vranješ opredeli izkustvo same prisotnosti.

Posamezniki se v interakciji (samo)opredeljujejo (tudi) na podlagi kriterija

prisotnosti ter predstave o kontinuiteti prisotnosti oziroma genealogiji vezi z

»izbranim« materialnim okoljem23. S konstrukcijo kontinuitete prisotnosti in uporabo

le-te v razmejitvene »namene« družbeni akterji torej ne opredeljujejo le družbene

skupine, ampak tudi kraj kot »nosilec« te skupine ali skupnosti. Na ta način se

identiteta kraja in identiteta skupnosti vzajemno podpirata. Asociacija med krajem in

skupnostjo je pogosto vezana tudi na nek izbor kulturnih potez, takrat, ko je skupnost

dojeta kot »enota nosilke kulture«.

20

Južnič, 1993, 152. 21

Vranješ, 2008, 88. 22

Prav tam. 23

Prav tam.

17

Kot piše Kozorog (2009, 37), človeškega prostora ne smemo obravnavati le skozi

kulturno, družbeno in mentalno »distanco«, če v antropološko obravnavo vključimo

fenomenologijo, ampak tudi skozi človekovo praktično umeščenost v določeno

okolje. Matej Vranješ je razloček med »distanco« in »bivanjem« vpeljal skozi dva

koncepta, in sicer skozi »prostorske reprezentacije« (krajine, zemljevidi, predstave)

in »prostorske prakse« (dejavnosti v prostoru)24. Na tem mestu lahko poudarim, da se

bom moj etnografski del nanašal predvsem na »prostorske prakse«, za katere je

Vranješ menil, da jih sodobna antropologija zanemarja in se prostorskih tematik

loteva največ skozi »branje« »prostorskih reprezentacij« (Kozorog, 2009, 37).

5.3 TERITORIALNOST

V etimološkem smislu se besedo teritorij oziroma teritorialnost povezuje z

latinskim izrazom territorium. Orium je pripona, ki označuje kraj, mesto, lokacijo.

Osnova besede pa ima lahko tako samostalniški kot glagolski izvor. V samostalniški

obliki terra označuje zemljišče, deželo, v glagolski obliki pa terrere označuje

(pre)plašiti, z opozarjanjem/strašenjem odganjati (Gold, 1982 v Vranješ, 2008, 55).

Seveda se pomena besed ne sme opredeljevati na podlagi njenega domnevnega

izvora, je pa vseeno treba poudariti, da se je beseda teritorij od nekdaj uporabljala

zlasti v povezavi z neko obliko družbene organizacije (človeške skupnosti), ki nek

prostor nadzira in si ga prisvaja25

.

Kot piše Vranješ, je raziskovanje teritorialnosti v spektru prostorskega oziroma

teritorialnega izkustva koristno prevsem za razkrivanje družbenih konstrukcij, ki

podpirajo to izkustvo26

. Sack na primer vidi družbeno konstrukcijo teritorialnosti

predvsem v tem, da teritorialnost vključuje regulacijo medčloveških odnosov skozi

norminiranje prostorskih rab – nekatere aktivnosti in uporabniki so iz nadzorovanega

prostora izključeni, drugi vključeni (Sack, 1986 v Vranješ, 2008, 65). Želja po

24

Kozorog, 2009, 37. 25

Vranješ, 2008, 55. 26

Vranješ, 2008, 65.

18

ohranjanju nadzora nad nekim prostorom je lahko izraz posameznikovega ali

kolektivnega »rutiniziranega«, dolgotrajnega prostorskega nadzora, lahko pa tudi

kulturno pridobljenih predstav, da je prostor pod nadzorom skupnosti, v katero se

posameznik v nekem kontekstu prišteva27.

Po mnenju Vranješa »kraj« postane prav tako del človekove identitete kot jezik,

religija ali skupna zgodovina. Kraj in teritorij imata za nas globok pomen, kar

nakazuje, da človekova identiteta na nek način izhaja iz njiju (White, 2000 v Vranješ,

2008, 70). Ena temeljnih kulturnih konstrukcij, ki podpirajo teritorialne drže, je

konstrukcija vezi oziroma »identitetne asociacije« med posameznikom, skupino in

krajem28. Takšno asociacijo se v humanistični terminologiji pogosto označuje s

termini, kot so prostorska oziroma teritorialna identiteta, etnična korelacija (med

skupino in krajem) itd. Teritorialnost predstavlja konkreten kontekst, znotraj katerega

lahko pričakujemo, da bodo do izraza prišle družbene konstrukcije vezi med

skupnostjo in »njenim« ozemljem ter med kulturo in krajem (Vranješ, 2008, 71).

Po mnenju Vranješa teritorialnost proučujemo kot specifičen instrument oziroma kot

obliko manipulacije z danim prostorom29. Lahko pa jo proučujemo tudi kot kontekst,

v katerem naj bi do izraza prihajale različne oblike družbenih oziroma kulturnih

konstrukcij, ki podpirajo neko teritorialno izkustvo (t. i. ideološki vidiki

teritorialnosti).

Ljudje si razdelijo svoj prostor »na način, ki je skladen z njihovimi družbenimi

delitvami« (Pellow, 1992 v Vranješ, 2008, 85). Vendar te prostorske meje niso zgolj

fizične ter materialne, ampak tudi kognitivne ali simbolne. Takšne prostorske meje

so proučevane kot izraz družbenih razmejevanj ter se nenehno redefinirajo, saj se

(pre)oblikujejo šele skozi družbeno interakcijo30.

27

Vranješ, 2008, 68. 28

Vranješ, 2008, 69. 29

Vranješ, 2008, 84. 30

Vranješ, 2008, 86.

19

5.4 SKUPNOST

V vsaki skupnosti se razvije mreža družbenih odnosov, ki po Igorju Bahovcu

(2005, 14) zajema neposredne medosebne odnose med člani in nečlani, odnose

posameznikov do skupnosti kot celote in do drugih skupin, organizacij in institucij

ter obratno, odnose med različnimi skupnostmi in institucijami. Vsak posameznik

lahko v odnos stopi, ker morda svojega interesa ne more uresničiti sam in potrebuje

drugega. V tem primeru medčloveški odnos izhaja predvsem iz lastnega interesa.

Lahko pa posamezniki drug drugega sprejmejo kot osebe v celovitem pomenu. Tak

medsebojni odnos je naravnan k celotni osebi in ne zgolj k posameznim interesom.

Eden osnovnih kriterijev skupnosti je celovito sprejemanje drugega, zlasti če gre za

manjšo skupnost, zajema zunanji vidni izraz skupnosti in notranje vidike odnosov, ki

so lahko usklajeni, lahko pa tudi ne31. Naj na tem mestu opozorim še na pomen

odnosov skupnosti in njenih članov do tretjih oseb (npr. člani drugih skupnosti, tujci)

in do zunanjega družbeno-kulturnega okolja. Dejstvo je, da se nobena skupnost ne

more izolirati pred vplivi zunanjega sveta in zato je ta odnos zelo pomemben. Znani

so nam primeri skupnosti, v katerih se skuša preprečiti vpliv okolja npr. Amiši v

ZDA, nekatere samogetoizirane manjšine itd. Vendar Bahovec pravi, da je pri večini

družbenih skupin in skupnostih treba iskati drugačno vrsto odnosa do okolja in sicer

(navajam klasifikacijo po Bahovcu)32

:

1. Odnos skupnosti je do okolja odprt, a na način, da se okolje pridobi ali prilagodi za

lastne potrebe. V tem primeru je oblika in intenzivnost lahko različna, od

miroljubnega prepričevanja do agresivne in nasilne prisile.

2. Odnos okolja je odprt na »površinski« način, kar pomeni, da se medsebojno

drugačnost vnaprej dopušča in sprejema, vendar brez interesa za resnično srečanje z

drugim. Gre za relativizem, ki na površini deluje kot okolje strpnosti, v globini pa ne

razvija vsebin, ki bi posameznikom in različnim skupnostim omogočala razreševanje

nasprotij, ko se ta pokažejo.

31

Bahovec, 2005, 15. 32

Bahovec, 2005, 16.

20

3. Odnos do okolja je odprt na način dialoškega in (so)ustvarjalnega srečevanja z

drugimi. Prav različnost skupnosti lahko vodi k vzajemnemu napredovanju, boljšemu

razumevanju drugega in sebe, omogoča poglabljanje lastne identitete in spodbuja k

skupnemu reševanju življenjskih izzivov.

Ta tipologija ne ostaja zamejena zgolj na medosebne odnose in male skupnosti,

temveč sega tudi v odnose med skupinami in institucijami in tudi v odnose med

narodi, državami in civilizacijami33. Razumevanje medčloveških odnosov vključuje

študije individualne in skupne zavesti. Poznavanje pomen, motivov, nagibov, želja

itd. skupnega druženja je pogosto ključen del celovitega razumevanja oseb, družb in

kultur in seveda to velja tudi za skupnosti (Bahovec, 2005, 17).

V človekovi skupinski zavezanosti je njegovo družbeno središče in v tem je tudi

ustaljenost identitete, ki izhaja iz občutka pripadnosti, zagotovil varnosti in

vključenosti (Južnič, 1993, 140). Najsplošnejša opredelitev posameznikove

skupinske identitete je skupinska pripadnost oz. pripadanje. Posameznik je vselej

člen v zapleteni družbeni organizaciji, v mreži raznovrstnih družbenih odnosov, v

sistemu raznovrstnih ustanov (Južnič, 1993, 141). V našem vsakdanjem življenju se

prepoznavamo kot člani takih ali drugačnih skupnosti, ki so eden izmed

najpomembnejših virov identitet34. Občutek te kolektivnosti in skupnosti se

vzpostavlja v procesu oblikovanja skupne podobe. Ena bolj uveljavljenih

interpretacij skupnosti je Cohenova interpretacija kot rezultata simbolnega

konstrukta podobnosti. Cohen pravi, da je skupnost bitnost, ki ji nekdo pripada. Je

večja od sorodstva in bolj neposredna od abstrakcije, ki jo imenujemo družba35.

Cohen je mnenja, da je tista arena zunaj meja domov, v kateri ljudje pridobivajo

svoje najbolj temeljne in bistvene izkušnje socialnega življenja36. Socialnosti pa se

naučimo s prepoznavanjem simbolov, ki nam omogočajo, da smo socialni. Simbolom

skupnosti ni treba imeti vidne ali fizične podobe, saj so v večini primerov mentalni

konstrukti, ki oskrbujejo ljudi s pomeni, ki omogočajo smisel37. Člani skupnosti se

33

Prav tam. 34

Brumen, 2000, 78. 35

Cohen, 1985 v: Brumen, 2000, 79. 36

Prav tam. 37

Prav tam.

21

od drugih skupnosti ločijo po vrsti stereotipov, ki jih lahko razumemo kot skrajno

zgoščene simbole kolektivne identifikacije. Šele simboli namreč omogočajo

posamezniku, da se identificira s skupnostjo, zato najprej skupnost obstaja le v

mišljenju in šele nato v dejanjih (Brumen, 2000, 80).

Kot pravi Cohen (1985 v Vranješ, 2008, 78), si vsi vključeni v skupnost delijo

simbol, vendar pa si ne delijo nujno njegovih pomenov. Skupnost je ravno tak simbol

izražanja meje. Kot simbol si jo delijo njeni pripadniki, vendar pa pomeni, ki so

pripisani skupnosti, variirajo z enkratnimi orientacijami, ki jih imajo pripadniki do

nje38

. Zavest o skupinskosti temelji na poznavanju, »pripadnosti«, reprodukciji in

uporabi skupnega korpusa simbolov, s pomočjo katerih lahko akterji izražajo svojo

distinktivnost kot člani skupnosti. Simboli so potemtakem idealni mediji, skozi

katere ljudje lahko govorijo »skupen« jezik. Individualnost in skupinskost sta tako

združljivi39.

5.5 LOKALNA SKUPNOST IN IDENTITETA

Lokalna identiteta je povezana z mejami, ki so dejansko lahko ločnice med

domačini in sosedi ter kot vnesene tudi na zemljevide in katastre, čeprav dejansko

glede na konvencije obstajajo predvsem v glavah ljudi. Kot piše Muršič (2000, 434),

so meje eden najpomembnejših delov celotnega orientacijskega modela skupin in

skupnosti, da lahko upoštevajo največkrat napisana pravila. Pri dejavnikih, ki

oblikujejo lokalne in druge identitete, moramo upoštevati zelo različne reči.

Identiteta vsekakor temelji na izkustvu, skupinska identiteta na skupinskem izkustvu,

ki se nato kaže skozi jezik (narečje in krajevni govor s pomembnimi posebnostimi),

vrednote, simbole (stare, toda tudi sodobne) ter nazadnje tudi skozi lokalno folkloro

in izmišljene kulturne dejavnosti, prakse in proizvode (Muršič, 2000, 439). Gradnja

in oblikovanje lokalne identitete, ki jo zrcali posameznik in obenem širi

38

Cohen 1985 v Vranješ, 2008, 78. 39

Cohen 1985 v Vranješ, 2008, 79.

22

identifikacijo naokoli, je neločljivo povezana z umetnostjo, tako z »ljudsko« kot z

»elitno«. Za izgradnjo identitet, je enako kot notranja, skupna izkušnja, pomembno

soočanje z zunanjim svetom onkraj imaginarno vzpostavljenih ločnic med

družbenimi entitetami.

Rajko Muršič piše (2000, 433), da ne verjame, da »v resnici« sploh obstajajo

kakršnekoli »kolektivne« identitete oz. če že obstajajo, potem jih lahko opisujemo le

etsko skozi idealne tipe. Je pa res, da se lahko identitete posameznikov v nekaterih

razsežnostih približajo ali celo poenotijo (vsaj z vidika zunanjega opazovalca).

Vendar pa teh identitet ni mogoče utemeljevati z ničimer trajnim, razen glede tistih

vidikov, ki jih posameznik ne more spremeniti, ker gre za družbena dejstva iz

preteklosti – takšni so na primer pripisani mu položaji, ki mu jih v družbeni

resničnosti prisodijo drugi kot nekakšno voljo usode (denimo sorodstvene ali klanske

vezi). Vendar pa tudi pri teh na videz »danih« determinantah ni niti ničesar

določenega niti ničesar dokončanega. Posameznik se še vedno lahko odloči za

preskok (iz) dane socialne resničnosti.

Relph (1976 v Vranješ, 2008, 104) pravi, da je izkustvo kraja sposobnost, prepoznati

različne kraje in različne identitete nekega kraja. S tem naj bi Relph (1976 v Vranješ,

2008, 104) mislil predvsem na akterske predstave kraja, ki so po eni strani plod

subjektivnih intencij in izkustev, na drugi strani pa skozi socializacijo nekatere

postanejo »dominantne«, s tem pa do neke mere tudi skupne ali skupnostne. Relph

pravi še (1976 v Vranješ, 2008, 104), da se identiteta kraja različnim akterjem lahko

kaže v različnih oblikah, a vendar gre vedno za temeljno izkustvo »tega kraja v

nasprotju s katerim koli drugim«.

23

6 KULTURA IN MLADOST

6.1 KULTURE IN PODKULTURE

Kultura je eden izmed temeljnih konceptov kulturne antropologije in tudi

najpogosteje kritiziran in reflektiran koncept stroke40

. Kultura je fluidna,

kontekstualna in improvizirana ter izmišljena41. Muršič je mnenja, da so se

antropologi le stežka sprijaznili z opuščanjem starejših konceptov kulture kot enotne

izrazne totalitete, ki naj bi bila organsko povezana z družbenimi skupinami. Muršič

nadaljuje, da je mogoče prav to razlog, da se antropologi ne lotevajo pojavov

sodobne popularne kulture oz. »neavtentične«, »javne« ali »ustvarjene« kulture, saj

koncept spreminjajoče popularne kulture kaže, da so zastareli koncepti neuporabni42.

Po Muršiču (2000, 22) je oznaka popularna kultura bolj primerna kot oznaka

množična kultura, ki se nanaša na zmožnost sodobnega sveta, da lahko neskončno

reproducira kulturne dobrine. Predvsem zaradi tega, ker upošteva tudi posameznikov

neposreden svet mimo množičnih medijev in proizvodnje, česar pri razmišljanju o

sodobni kulturi ne smemo spregledati. Človek je ustvarjalec kulture. S tem ko

vzpostavlja samega sebe v skupnosti drugih, vzpostavlja tudi socio-kulturni tip in

družbo kot procesa, ki trajata (Tomc, 1994, 45).

Ne obstaja kultura, temveč obstajajo kulture (Muršič, 2000, 246). In to ne le različne

kulture na različnih lokacijah, ampak tudi različne kulture znotraj istih lokacij.

Kulture, ki sestavljajo oz. oblikujejo neko razpoznavno kulturo, so njeni sestavni

deli, in sicer podkulture. Podkulture so torej manjše enote znotraj večjih. Antropologi

imenujejo podkulturo vsako določljivo kulturo znotraj ene kulture, vsak življenjski

slog oz. kulturni vzorec, ki ni skupen celotni skupnosti, ampak samo neki skupini43

.

Prav tako je po antropološkem pojmovanju podkultura tudi kultura neke družbene

podskupine, ki ima skupne temeljne vrednote in svoje določljive šege ter navade in

40

Muršič, 2000, 245. 41

Jackson, 1989 v Muršič, 2000, 245–246. 42

Prav tam. 43

Harris 1993 v Muršič, 2000, 248.

24

pogled na svet44. Že od štiridesetih let dalje so začeli obravnavati mladinsko

problematiko predvsem z vidika prestopništva in zato naj bi podkulture imele

predvsem socializacijsko vlogo, saj so ugotavljali, da družbe ni mogoče ohranjati, če

mladina ni socializirana v političnem, moralnem, etičnem in konvencionalnem

pogledu (Muršič 249, po Brake, 1984,15). Danes obstajajo najrazličnejše podkulture,

od navijaških, poklicnih, verskih, etničnih, generacijskih, do podkultur, v katere se

ljudje povezujejo zaradi skupnega hobija, potovanj itd. Podkulture so jedra, v katerih

se koncentrirajo ključne avtonomne strategije preživetja posameznikov (Muršič,

2000, 250). Lahko bi rekli, da v vsakem kulturnem sistemu obstaja neka matična

kultura, nekaj, kar je mogoče pripisati neki določljivi skupini prebivalstva v

določenem prostoru (v vasi, v regiji, državi itd.). Podkulture se pojavljajo skozi

improvizacijo in so ponavadi lokalne, lahko pa so tudi prostorsko razpršene, saj

temeljijo na komunikaciji, ki jo sproščajo skupni interesi45. Če povzamem besede

Muršiča (1995, 35), je resnica vseh mladinskih podkultur v veliki meri v načinu

vstopa v matično kulturo. Pravi, da so zelo redke tiste podkulture, ki dejansko

ponujajo drugačen način življenja znotraj obstoječe matične kulturne scene.

6.2 MLADOST

Če rečemo, da otroštvo pripada področju naravnega in odraslost področju

družbenega in kulture, potem mladost pomeni prehod iz narave v kulturo in hkrati

reproducira razliko narava-kultura (Ule in Miheljak, 1995, 13). Mladost je družbeno

uravnavano življenjsko obdobje prehoda posameznika iz otroštva v odraslost. Prehod

posameznika iz otroštva v odraslost ni samo stvar posameznika, ampak je tudi

življenjsko področje, ki združuje mladino v generacijsko socialno enoto. Moratorij

mladosti je tudi poseben socialni prostor, kjer se mladi lahko združujejo in na

poseben način lahko oblikujejo. Pri tem pa tudi sami ustvarjajo posebne oblike

kulture, preživljanja prostega časa in zabave46. Leta 1973 je E. H. Erikson uporabil

44

Whitten in Hunter, 1993 v Muršič 2000, 248. 45

Muršič, 2000, 252. 46

Ule in Miheljak, 1995, 35.

25

izraz »mladinski moratorij« za obdobje, ki je osvobojeno neposrednega nadzora

staršev. To je obdobje, v katerem mladostnik eksperimentira z različnimi izkušnjami,

s socialnimi vlogami in išče svoj prostor v družbi, torej oblikuje svojo identiteto47.

Prenos posameznika ali posameznice iz družbenega območja otroštva v družbeno

območje odraslosti se imenuje iniciacija. Z iniciacijo se ne spremeni samo družbeni

status posameznika oz. posameznice, ampak tudi sama oseba skupaj s

samozavedanjem. Obred iniciacije je poseben primer splošnejše kategorije obredov

prehoda, ki so namenjeni premeščanju subjektov iz ene družbene sfere v drugo48.

Kot piše Muršič, v večini prvobitnih družb mladi ne predstavljajo družbene enote, saj

jih sprejemajo v odrasle takoj iz otroštva49. Tudi pretežno kmečke družbe

predindustrijske dobe niso poznale mladine, mladosti in prostega časa, kot ga

poznamo danes. Takrat so poznali le nedorasle mlade može in žene, fante in dekleta,

ki so za današnje razmere začeli zelo zgodaj z različnimi pomožnimi opravili doma

ali drugje. Z modernizacijo sodobnih družb se izoblikujeta tako mladost kot prosti

čas, v pomenu, kot ga poznamo danes. Prav sodobne mladine v šestdesetih letih

preteklega stoletja so pokazale, kako mnogoplastni potenciali se skrivajo v sferi

prostega časa ter kakšne velike možnosti ponujajo mladi in prosti čas za celoten

družben razvoj (Andrej Fištravec, 2008, 14).

Socio-kulturno osamosvajanje mladine kot družbeni dosežek je rezultat kompleksnih

zgodovinskih dogajanj, socialnih nasprotij ter vztrajnih in napornih prizadevanj

posameznikov in posameznic ter skupin (Ule, 1995, 36). Mladina je generacijska

skupina, ki je iz obdobja med otroštvom in odraslostjo ustvarila svoj lasten svet, ki

ga odrasli ne morejo po svoje usmerjati, nadzorovati ali si ga prisvajati. Mladi v

zadnjih desetletjih so razvili tri glavne načine reševanja življenjskih situacij oz.

načine »predelovanja realnosti«50. To so »simbolna predelava stvarnosti v njeno

nasprotje in ironiziranje stvarnosti«, »konformno prilagajanje stvarnosti ob zavesti o

izgubi globalne družbene perspektive« in »začasen izstop iz vsakdana v iluzorno

47

Ule in Miheljak, 1995, 20. 48

Muršič, 2000, 257. 49

Prav tam. 50

Ule in Miheljak, 1995, 34.

26

skupnost, kar jim pomaga prebiti ostali čas«. Manj kot je produktivno »predelovanje

realnosti«, bolj se mladi izpostavljajo tveganjem kriz in konfliktov ter padajo v razne

regresije. Treba pa je še poudariti, da se mladi le redko povsem identificirajo s

kakšno skupino ali s posameznim stilom predelave realnosti. Kombinirajo različne

skupinske navezave in različne stilne predelave realnosti51.

Bistvene lastnosti mladosti ostajajo nekonformizem, odklanjanje norm in

egalitarizem (Muršič, 2000, 264). V zadnjih desetletjih pa se je mladost podaljšala

vse v pozna dvajseta leta, meja med mladostjo in odraslostjo je postala vse bolj

nedoločjiva, opazna pa je tudi čedalje večja individualizacija mladosti in življenjskih

stilov. Posameznikom je zmeraj bolj prepuščeno, da sami določajo glavna vodila

svojega življenja52.

6.3 MLADINSKE (POD)KULTURE IN MLADINSKI KLUBI

Za mladinske kulture bi lahko rekli, da so glavni označevalec povojnega obdobja

v razvoju zahodnih kultur in so kot nekakšno bojišče nasprotujočih si življenjskih

stilov (Ule, 1985 v Muršič 2000, 264). Mladinska kultura povojnih mladih generacij

je primer generacijske kulture (vrstniške kulture), ki ji je uspelo prekoračiti lokalne

in generacijske meje in postati »splošna kulturna dobrina«. Ta kultura postavlja in

utrjuje socialne in kulturne povezave med mladimi in jim pomaga v vsakdanjem

obvladovanju skupnih delovanjskih problemov53

. Poleg vsega so tudi znanilec

pospešenega procesa urbanizacije, saj si morajo mladi v mestnem prostoru poiskati

svoje scene srečevanja, sicer bi lahko postala ogrožena sama družbena

reprodukcija54

. Mirjana Ule in Vlado Miheljak (1995, 37) opozarjata, da ne smemo

govoriti o nekakšni homogeni in vseobsežni mladinski kulturi, temveč o mladinskih

kulturah, predvsem zaradi razlik med različnimi tokovi mladinske kulture. Vendar

pa za mladost ni značilno samo združevanje v neformalnih mladostniških skupinah

51

Prav tam. 52

Ule in Miheljak, 1995, 17. 53

Ule in Miheljak, 1995, 38. 54

Muršič, 2000, 264.

27

ali druženje mladih ob prostočasnih priložnostih. Mladi morajo začutiti skupnost in

slediti vizijam55. Mladinska kultura lahko nudi tudi skupinsko identiteto, zgledniško

skupino, iz katere je mogoče razviti individualno identiteto. Mladi ljudje potrebujejo

identiteto, ki jih ločuje od pričakovanj in vlog doma, šole in dela. In takrat, ko se

ločijo od identitete, ki jim jo je še posebej vsilila družina, so osvobojeni, da razvijejo

drugo identiteto56

.

Kot piše Rajko Muršič, mladinski klubi niso prisotni v vseh kulturah na svetu. Je pa

res mogoče najti antropološke vzporednice na vseh kontinentih in v različnih

kulturah57. Prostore, namenjene druženju mladih, lahko zasledimo že v prvobitnih

kulturah, predvsem v Melaneziji, kjer je moč zaslediti tudi prostore, v katerih se

vzpostavljajo vezi med fanti in dekleti, ki naj bi ustvarjali družine na izhodiščni

lokaciji ali v njeni neposrednji bližini. Taki prostori, v katerih lahko mladi izživijo

svoj svet, so posledično nekakšen blažilec konflikta med generacijami. Namen te

lokacije, na kateri se zbirajo mladi, je prav v tem, da primarno emancipatorično

energijo kanalizira v prostor, ločen od večinske družbe, dokler upornost mlajših

generacij toliko ne otopi, da so pripravljene sprejeti dane družbene vloge. Prostor

ključnega pomena za vsako (glasbeno) dogajanje. Ključni so tudi ljudje, ki ta prostor

napolnjujejo, torej občinstvo, obiskovalci mnenj, skratka vse, kar bi lahko

poimenovali scena. Keith Harris je to sceno definiral kot prostor, ki ga ustvarja

»refleksivnost« pripadnikov. Scena je socialni prostor in zato nujno vključuje tudi

zase relevantne fizične (lahko tudi virtualne) prostore58.

O terminu lokalna podkultura piše Muršič in pravi, da izraz opisuje situacijo, v kateri

je neki segment lokalnega prebivalstva specifičen glede nekaterih vrednot, akcij,

simbolov, prostorov itd., ki si jih deli, čeprav ni jasno, s kom si deli preostanek

vrednot, akcij, simbolov in prostorov59

.

55

Muršič, 2000, 271. 56

Brake, 1983, 147. 57

Muršič, 2000, 97. 58

Harris, 1999 v Kozorog, 2002, 10. 59

Kozorog, 2002, 11.

28

V Sloveniji so se začele pojavljati prve avtonomne dejavnosti mladih že v

sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V osemdesetih pa so bila mladinska gibanja

eden od prvih otokov »drugačnosti«, drugačne kulture, zabave, novega znanja,

informacij ter politične kulture. Mladi so namreč takrat razvijali splet

civilnodružbenih gibanj in organizacij, od formalnih in »sistemskih« (na primer

ZSMS) do neformalnih in zunajsistemskih (mirovno, ekološko, žensko gibanje itd.)

(Ule v Gillis, 1999, 279).

Mladinske podkulture se ločujejo od drugih »množičnih kultur«, vendar je krhkost

mladinskih scen v tem, da je njihovo trajanje zamejeno z obdobji socializacije

posameznih generacij. Časi se spremenijo in mladi si poiščejo drugo pot vstopa v

svet odraslih. Vendar moram poudariti, da Muršič (2000, 250) govori o neustreznosti

termina »mladinske podkulture«. Pravi, da v resnici ni mogoče niti reducirati

podkulture na mlade, še manj pa mladosti na podkulture. Zato predlaga termin

»mladinska kultura«, saj pravi, da je vsaka kultura podkultura in obratno.

29

7 CERKNO

7.1 GEOGRAFSKA OPREDELITEV

Glede na to, da sta predmet mojega raziskovanja klub C.M.A.K. in lokalna

skupnost, je prav, da na tem mestu namenim nekaj vrstic kraju, v katerem klub

deluje, in na kratko orišem njegovo trenutno kulturno podobo. Cerkljanska je

hribovito ozemlje, ki se nahaja v zahodni Sloveniji in je izrazito zaključena regija, ki

leži v prehodnem območju med alpskim in primorskim svetom v porečju Cerknice in

Idrijce. Čez to območje vodijo naravni prehodi iz Poljanske in Selške doline proti

dolini Idrijce in naprej proti Soški dolini. Cerkljansko hribovje je predvsem svet

strmih bregov, globokih dolin in neštetih grap, ki jih je vrezala reka Cerknica s

svojimi pritoki60

. Razprostira se na 132 km² ozemlja in je v primerjavi z ostalo

Slovenijo podpovprečno poseljeno. V 30-ih naseljih živi okrog 5000 prebivalcev, od

tega živi približno 2000 prebivalcev v Cerknem61. V današnjem času se hitro razvija

turizem, smučarski center vsako leto privabi veliko obiskovalcev, prav tako

znamenitosti, kot so partizanska bolnica Franja in arheološki park Divje Babe ter

pustni običaj Laufarija62. Leta 1994 je bila ponovno ustanovljena samostojna občina

Cerkno, ki se je oblikovala iz prejšnje občine Idrija. Središče občine je Cerkno (324

m n.v.), ki leži v dolini reke Cerknice ob vznožju 1630 m visokega Porezna in je

upravno, gospodarsko in kulturno središče Cerkljanske. Obdajajo jo občine Tolmin,

Idrija, Gorenja vas - Poljane in Železniki.

Kmetijstvo je na Cerkljanskem pomembna dejavnost, čeprav so kmetije povprečno

za dobro petino manjše od kmetij drugje po Sloveniji. Posledično je zato dohodek iz

te dejavnosti premajhen, da bi se lahko preživljala večja družina. Živinoreja

(prevladuje govedoreja) je mnogo pomembnejša od poljedelstva in gozdarstva. Po

drugi svetovni vojni so si kmetje poiskali delo v bližnjih tovarnah v Cerknem in

60

Oblak, 2006, 4. 61

Občina Cerkno, http://www.cerkno.si/turizem/index.php. 62

Oblak, 2006, 6.

30

Idriji, ker sta le na ta način zagotovljena reden zaslužek in ekonomska varnost63.

Posledično je danes večina tistih, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, polkmetov. Povojni

gospodarski razvoj Cerkljanske je pospešila tovarna ETA, ki je bila ustanovljena leta

1947 in je ponudila veliko novih delovnih mest. Tudi danes ETA Cerkno zaposluje

večino domačega prebivalstva in okolice.64

Število prebivalcev je, vsaj do prvega modernega štetja leta 1869 (6840 prebivalcev),

vztrajno padalo vse do sedemdesetih let 20. stoletja, nato pa spet počasi naraščalo kot

posledica razvoja industrije. Leta 1961 so našteli 5333 prebivalcev, leta 1971 pa

5054 prebivalcev, v letu 1991 so našteli 5186 prebivalcev. To je bila posledica

razvoja tovarne ETA Cerkno, ki je nudila veliko zaposlitev. V letu 2008 je bilo, po

podatkih statističnega urada Slovenije, naštetih 4760 prebivalcev. Od tega je bilo

naštetih 368 osnovnošolskih otrok, 229 je bilo dijakov (po prebivališču) in 300

študentov (po prebivališču). Število delovno aktivnih prebivalcev je bila 2382 in

število registriranih brezposelnih oseb 38. Za leto 2008 je bila povprečna starost

občanov 41,6 leta, torej višja od povprečne starosti prebivalcev Slovenije, ki je 41,3

leta65

.

7.2 KULTURNA PODOBA KRAJA

Današnja kulturna podoba Cerknega je precej pestra in raznolika. Trenutno je v

Cerknem aktivnih kar nekaj društev (od pevskih zborov, fotokluba Cerkno,

rokodelskega društva Driklc, društva godbenikov na pihala ETA Cerkno, društva

Laufarija do raznoraznih športnih in drugih društev, kot so taborniki, skavti itd.). Če

se posvetim predvsem kulturnim društvom, v katerih so aktivni mladi, je poleg

C.M.A.K.-a dejaven tudi KUD Cerkno, ki se ukvarja prevsem z gledališčem, filmom

ter organizacijo festivalov s tovrstno tematiko66

. Poleg društev v kraju delujeta tudi

dva zasebna zavoda, to sta Zavod Gabrijel fest in Agencija Lars (Zavod za kulturo,

63

Prav tam. 64

Smaragdna pot, http://www.smaragdna-pot.com/lokacije-i-sl/items/cerkno.html. 65

Statistični urad Republike Slovenije, http://www.stat.si/obcineVStevilkah/Vsebina.aspx?id=19. 66

KUD Cerkno, http://www.kudcerkno.si/.

31

izobraževanje in svetovanje). Prvi se ukvarja predvsem z organizacijo koncertov,

mednarodnega Jazz festivala in festivala Keltika, drugi pa skrbi za neformalna

izobraževanja, raznorazne delavnice za otroke in odrasle, organizacijo festivala

ulične umetnosti Ala itd. Naj omenim še okoliška vaška društva, nekaj izmed njih je

kar precej dejavnih in aktivnih (npr. MD Widaunk Orehek, KUD Zora Ravne ...),

vendar pa v tem trenutku niso predmet mojega raziskovanja.

32

8 C.M.A.K. CERKNO

Kot sem že omenila, je mladinski center C.M.A.K. trenutno lociran v središču

kraja Cerkno, kjer si v stari Tinčkovi hiši deli prostore z društvom Laufarija. Prvotni

prostori C.M.A.K.-a so bili v stavbi starega dijaškega doma, iz katerih pa se je skupaj

z drugimi društvi moral leta 2006 izseliti, saj je občina spremenila namembnost

stavbe. Začeli so jo namreč obnavljati za mladinski hotel, ki pa je še danes v

izgradnji. In takrat so bili klubu C.M.A.K. in društvu Laufarija dodeljeni prostori na

Bevkovi ulici 11, v stari Tinčkovi hiši. Že skoraj od same ustanovitve ima klub status

mladinskega centra, ki ga podeljuje Urad RS za mladino, kar posledično pomeni

izpolnjevanje nekaterih formalnih pogojev za ohranitev tega statusa. Na leto mora

imeti opravljenih 1500 ur rednega dela oziroma zagotovljanje uradnih ur kluba vsaj

štiri ure dnevno vsak dan v letu ter razpolaganje s primerno kvadraturo prostorov, ki

so namenjeni delovanju itd. (Čular, 2008, 55).

C.M.A.K. je nepolitično, neprofitno in samoorganizirano združenje mladih in deluje

na osnovi prostovoljnega dela. Njegov program je vsebinsko zasnovan kot mladinski

center, zato mladim nudi pomoč pri realizaciji njihovih idej, razvoju ustvarjalnih

potencialov, pridobivanju novih znanj in informacij ter vzpodbudo v širša družbena

dogajanja67

.

Na strani mladinskega centra C.M.A.K. je mogoče zaslediti vsebinske cilje, ki jih na

tem mestu navajam, kot so zapisani na C.M..A.K.-ovi internetni strani68

:

1. Idejna podlaga ustanovitve kluba je bila potreba mladih po organizirani obliki

raznovrstnega ustvarjalnega delovanja. Kreacija kot najvišja možnost

človekovega izraza poglablja zaznavanje, nudi pomoč pri odkrivanju lastne

identitete ter razvija pozitivno samopodobo.

67

C.M.A.K. Cerkno, http://cmak.cerkno.net/index.php#. 68

Prav tam.

33

2. Prizadevanje, da bi mladinske aktivnosti dobile ustrezno mesto in priznanje v

lokalni skupnosti, kar nujno vključuje trajno prostorsko rešitev mladinskega

centra ter stalno proračunsko postavko.

3. Razvoj funkcije povezovalca in centra vsakovrstnih mladinskih aktivnosti v

občini. Omogočanje in vzpodbujanje ustvarjalnega preživljanja prostega časa

mladih ter nudenje pomoči pri realizaciji njihovih idej, pobud in interesov.

4. Vzpodbujanje k širjenju znanja, pomenu vključevanja v družbena dogajanja

ter doživljanju sebe kot dela družbenega in naravnega okolja.

5. S projekti odprtega tipa omogočati globlje medsebojno spoznavanje in

sodelovanje mladih iz različnih okolij in starostnih skupin ter vzpodbujati k

strpnosti, pozitivni naravnanosti in sprejemanju različnosti.

6. Informiranje in svetovanje na področjih, ki so pomembna za nadaljnji razvoj

in delo mladih.

Aktivnosti, ki jih center izvaja od same otvoritve in vse do danes, so zelo raznolike.

Skozi leto izvede zelo različna neformalna izobraževanja, od tečajev, delavnic,

predavanj, mesečno organizira koncerte, projekcije filmov, gledaliških predstav,

občasno postavi razstavo itd69. Dnevno ima C.M.A.K. odprta vrata v popoldanskih in

večernih urah, kjer se mladina lahko aktivno vključuje pri raznorazni pomoči, se uči

didžejskih spretnosti, uporablja avdio- in videoopremo, fototemnico in na tak ali

drugačen način preživlja svoj prosti čas. Tradicionalno C.M.A.K. vsako leto

organizira festival mlade ustvarjalnosti Cmakajne, tabor Karajžewc, Cmakov štant

ter turnir v malem nogometu. V okviru kluba deluje senčno gledališče Žarnica,

filmska ekipa CmaKino, radijska oddaja AlterIca, na športnem področju pa izvajajo

vadbo aerobike in mali nogomet. Prav v mesecih mojega pisanja je pod okriljem

C.M.A.K.-a začela delovati plezalna sekcija, katere namen je predvsem

promoviranje športnega plezanja, pohodništva, gibanja v gorah in naravi, teka in na

splošno več gibanja med mladimi. 69

Na tem mestu je vredno poudariti, da se občasna postavitev razstav nanaša na današnji C.M.A.K.. V

starem C.M.A.K.-u so namreč protagonosti imeli svojo galerijo Če na bi blu to zaflikanu, bi bla to lukne in takrat so bile otvoritve razstav zelo pogoste. Prav tako so bili v takratni ekipi protagonisti tudi

študentje slikarstva in drugih vizualnih umetnosti in posledično je bilo več zanimanja za tovrstno izražanje. Kot mi je eden izmed informatorjev povedal, so takrat začeli skorajda od začetka, saj je v Cerknem na tem področju obstajala praznina (informator 13). Novi C.M.A.K. ne razpolaga s prostori,

v katerih bi lahko bile razstave, zato razstavo postavijo enkrat letno v prostorih muzeja, za katero se

plača najemnino, ob priložnosti pa postavijo razstavo kar na hodniku kluba ali na prostem.

34

8.1 OD IDEJE DO OTVORITVE PRVIH PROSTOROV

Po besedah ene izmed informatork je v času pred ustanovitvijo C.M.A.K.-a

(okrog leta 1996) v Cerknem obstajala nekakšna praznina, kar se tiče mladinskega

kulturnega življenja. Takrat se je mladina zbirala predvsem v baru Metuljček, saj so

v tistem času zaprli slaščičarno, bistro v hotelu Cerkno pa so prenovili in namenili

predvsem turistom. To sta bila takrat prostora za njihova druženja. Kmalu za tem se

je odprl bar Pr' Gabrijelu in predvsem tam so v tistih časih mladi začeli razmišljati,

da bi ustanovili avtonomni prostor, kjer bi lahko kaj počeli.

No, pal se je Gabrijel wadpru (bar, kjer organizirajo koncerte; moja opomba). Tak de

pal tele ideje, de bi se an plejs čist avtonomn nariedu, sa začiele tam hadit. Pal sma

začiel kr konkretnu mal o tem tuhtat, kam se sploh wabrnit in tu. (informatorka 1)

Največkrat so te ideje prihajale na dan ob kavah, saj so skupaj ugotavljali, da se

mladi nimajo kam dati in da nujno potrebujejo prostor. Protagonista kovanja ideje sta

bila predvsem Nataša Bratina in Blaž Jereb, poleg njiju pa še Petra Zajc in Matjaž

Poženel. Kmalu so ugotovili, da ne sme ostati le pri besedah, ampak da morajo k

stvari konkretneje pristopiti.

V bistvu sma že takoj na začetku razmišlal, de se nardi tak wadprt prastar, kuodr se

folk, ka če bit mal kreativen na kateremkoli področju, de lahk pač tam deluje.

(informatorka 1)

Društvo pa je seveda samo okvir, da se to lahko formalnopravno ustanovi. Zato so

začeli razmišljati, na koga se sprva obrniti. Prvi korak, ki so ga naredili v to smer, je

bil sestanek s takratnim županom Janezom Podobnikom. Župan je z navdušenjem

sprejel idejo o ustanovitvi centra, saj je bilo tudi v interesu občine, da se nekaj

samoorganizira. Takrat so se dogovorili, da se organizira prvo okroglo mizo, na

kateri se spregovori o temah, ki jih mladi želijo v svojem kraju. Povabilo na to

okroglo mizo je bil tudi prvi tiskan plakat, ki se ga je razdelilo v javnosti. Bil je

poziv, naj ljudje pridejo v prostore Krajevne skupnosti Cerkno, če jih ta tematika

35

zanima. Zanimivo je, da že na prvem javnem plakatu lahko zasledimo ime C.M.A.K.,

vendar le ob strani v majhni pisavi. Očitno so protagonisti takrat že kovali ime za

prvi cerkljanski center mladih70

. Ali se bo ustanovilo center za mlade, pa je bilo

takrat odvisno od župana. Predvsem zaradi prostorov, ki jih je bilo treba dobiti, saj je

bilo to nujno potrebno za uresničevanje idej, ki so se nabirale. Na prvi sestanek, ki se

je zgodil 5. oktobra 1996, je takrat prišlo približno dvajset ljudi. Ena izmed

informatork se tega časa spominja takole:

Sm bla še v srejdn šul in se spomnem takat Bojana Likarja mpa Mezek Gregorja, de

sma zuni nejk gavaril, de se en klub ustanavla in pal sm jest paklica še Mateje, pa

sma se dabil. (informatorka 2)

Na prvem plakatu je pisalo v ustanavljanju Klub mladih Cerkno, zgolj zaradi dejstva,

da so ljudje vedeli, o čem bo govor. Na sestanku so bili vsi istega mnenja, da se mora

društvo ustanoviti. Vodili so ga štirje takratni pobudniki, to so bili Nataša Bratina,

Blaž Jereb, Petra Zajc in Matjaž Poženel, poleg njih štirih je na sestanek prišel tudi

župan Janez Podobnik, kot predstavnik lokalne skupnosti, ki bo to zadevo podprl in

mladim dodelil potrebne prostore. V iskanju prostorov je bil župan na začetku zelo

pri stvari. Prva lokacija, na katero so računali je bila klet muzeja, vendar pa je bila ta

ideja kasneje zavržena. Ena izmed aktivnejših članic se tega obdobja in iskanja

prostorov spominja takole:

Priprave na ustanovitev kluba so potekale celo leto prej. Na prvo srečanje za

zbiranje idej smo mladino in širšo javnost povabili 5. oktobra 1996, že 27. 2. 1996 pa

smo na Mestni muzej Idrija naslovili prošnjo za odobritev uporabe prostorov v

muzejski kleti. Prvi razgovori med takratnim županom Janezom Podobnikom,

direktorico muzeja Ivano Leskovec in nami so bili vzpodbudni in Občina Cerkno je

pri urbanistični družbi U.N.I.A. d.o.o. iz Idrije naročila oceno stroškov ureditve

kletnih prostorov za potrebe kluba mladih v Cerknem. Oceno smo prejeli aprila

1996; za ureditev dobrih 127 m2 prostorov, ki bi obsegali en večji in en manjši

prostor, hodnik, WC, stopnišče in vhod, je predvidevala za 9.555.000 takratnih

70

Prvi plakat je naredila Nataša Bratina.

36

tolarjev stroškov (slabih 40.000 evrov). Investitor bi bila Občina Cerkno (s pomočjo

prostovoljnega dela članov kluba), vendar dlje od predračuna dogovori niso segli.

Kje natančno je bil vzrok, ne vem natančno. Po nekaterih informacijah naj bi se

glede (ne)združljivosti dejavnosti pojavili pomisleki s strani muzeja, ki naj bi nato

klet namenili arhivu. (informatorka1)

V teh vmesnih mesecih, od prvega sestanka do prvega ustanovnega občnega zbora, je

bilo precej dela, saj se je ekipa prvič soočala s takim delom, od pisanja statuta do

drugih papirjev. Statut je na podlagi prebranega, kaj mora status vsebovati, napisala

Nataša Bratina. Kot mi je povedala informatorka 1 je bila prva ideja za

poimenovanje društva Center mladinske in alternativne kulture (C.M.A.K.), saj so

protagonisti želeli, da ime vsebuje besedo center, da so bo vedelo, da je to center

mladinske kulture in ne zaprto društvo. Vendar pa so jih zavrnili, rekoč, da mora v

imenu biti beseda društvo. Izvedeli so, da je lahko namesto besede društvo v imenu

tudi klub, zato so izbrali ime Cerkljanski mladinski alternativni klub in ohranili

zamišljeno kratico C.M.A.K..

Že takrat so se začeli zanimati za ustanovitev mladinskega centra, katerega

ustanovitelj je Urad RS za mladino. Vedeli so namreč, da se po vsej Sloveniji počasi

ustanavlja take centre in zato so se že kmalu na začetku začeli zanimati za

ustanovitev. Blaž Jereb in Nataša Bratina sta se o teh stvareh zanimala na Uradu za

mladino v Idriji, kjer jima je takrat zaposlena Aleksandra Zaletel razložila vse o

relaciji mladinskih centrov in Urada za mladino. To je bilo prav na začetku, ko je

Urad RS za mladino začel z mrežo mladinskih centrov po državi. Pri Aleksandri

Zaletel sta takrat dobila veliko informacij o delovanju takih mladinskih centrov in to

so bile tudi informacije, da je mogoče ustanoviti malo večji center, ki ne bo odvisen

zgolj od občinskega denarja, vendar tudi od državnega. Na Urad RS za mladino se

niso prijavili takoj ob ustanovitvi društva, a nekoliko kasneje, vseeno pa zelo hitro.

Na začetku je bil odziv lokalne skupnosti zelo pozitiven. Kot je povedala

informatorka 1, je večina ljudi idejo podprla in bila navdušena, da se bo v kraju

začelo nekaj dogajati.

37

Ustanovni občni zbor je potekal 15. februarja 1997 v prostorih Krajevne skupnosti

Cerkno. To je bila uradna ustanovitev društva, kjer so društvo registrirali kot

Cerkljanski mladinski alternativni klub (C.M.A.K.). Približno isti člani, ki so

zapisani kot ustanovitelji, so se pojavili tudi na prvem oktobrskem sestanku leta

1996. Za prvega predsednika so izvolili Matjaža Poženela. Prvi ustanovni člani pa so

bili Matjaž Poženel, Petra Zajc, Nataša Bratina, Blaž Jereb, Simon Razpet, Miha

Mlakar, Bojan Likar, Bojan Tavčar, Mojca Mavri, Gregor Mezek, Andrej Mezek,

David Pavlin, Martin Obid, Tilen Marinič, Katarina Šticin in Mateja Rojc. Idejna

podlaga ustanovitve kluba je bila potreba mladih po organizirani obliki

raznovrstnega ustvarjalnega delovanja. Njihov namen je bil tudi prizadevanje, da bi

mladinske aktivnosti dobile ustrezno mesto in priznanje v lokalni skupnosti, kar

seveda nujno vključuje trajno prostorsko rešitev mladinskega centra ter stalno

proračunsko postavko71. Namen ustanovitve kluba je bil po besedah informatorke 1,

zagotoviti cerkljanski mladini odprt in avtonomen prostor, ki bo omogočal

ustvarjalno izražanje in pridobivanje neformalnih znanj, vzpodbudo pri

medsebojnem sodelovanju in razbijal predsodke širše javnosti s promocijo

mladinskega dela in kulture. Že od ustanovitve dalje je bil zamišljen kot mladinski

center z osnovnim ciljem pridobiti trajno prostorsko rešitev za delovanje različnih

društev, neformalnih skupin in posameznikov, samo jedro, formalno registrirano kot

društvo C.M.A.K. pa bi delovalo v funkciji upravljavca prostorov, koordinatorja

programov, lastne produkcije, organizatorja socialno-družbenokritičnih vsebin,

mednarodnega sodelovanja in drugih tem, ki jih ostala društva ne pokrivajo.

V samostojni organizaciji je bil prvi dogodek kluba razstava slik iz peska Stanke

Golob, ki so jo postavili v Cerkljanskem muzeju, in sicer 4. septembra 1997. V teh

začetnih mesecih, ko so bili cmakavci še brez prostorov, so se dobivali v cerkljanski

kinodvorani, kjer so 7. februarja 1998, v sodelovanju s KUD Cerkno, izvedli prvo

javno predstavo Iluzija resničnosti, pesniški recital Mateja Jurmana. Mateju je takrat

pri tem recitalu pomagal predsednik KUD-a Cerkno, Milan Koželj. Poleg pomoči

KUD-a Cerkno je zaprosil za pomoč tudi C.M.A.K.. C.M.A.K. je takrat poskrbel za

71

C.M.A.K. Cerkno,

http://cmak.cerkno.net/index.php?option=com_content&view=article&id=46&Itemid=5.

38

vso promocijo, izdelavo plakatov in vabil. To je bil prvi dogodek, ki ga je C.M.A.K.

soorganiziral.

V tem obdobju se je odvijal tudi lov za prostori. Takratni župan Janez Podobnik je

enkrat v tem obdobju, med letoma 1997 in 1998, dodelil prostor v desnem traktu 1.

nadstropja bivšega dijaškega doma, katerega stavba je bila v občinski lasti. Po

besedah informatorke 1 je prvi ogled prostora prinesel dokajšnje razočaranje, saj je

šlo za klasično učilnico, ki jo je bilo na videz nemogoče spremeniti v kolikor toliko

spodoben klubski/prireditveni prostor. Uporabo trakta so si s skupnim vhodom in

hodnikom delili s Hotelom Cerkno, ki je imel v enem prostoru skladišče odpisanega

pohištva, ter s šolskimi čistilkami in vrtcem (skladišče v ženskem WC-ju, arhiv v

kabinetu). Ker v dodeljenem prostoru niso videli prave perspektive, je dolgo stal

neizkoriščen, saj so za srečanja in prireditve raje uporabljali prostore takratne

kinodvorane, v kateri je veljal dokaj liberalen režim – ključe so imele v glavnem vse

skupine, ki so dišale po kulturi in glede uporabe ni bilo posebnih pogojev (razen

seveda skrbi za opremo). V začetku leta 1999 so se odločili kinodvorano nameniti

ureditvi pošte in občinskih prostorov. Tako je Cerkno ostalo brez edinega javnega

kulturnega prostora, s tem pa je tudi C.M.A.K. pristal dobesedno na cesti. Med

druženjem na enem izmed koncertov so priplavali na plano spomini na ključ, ki

odpira vrata v tisti prostor v dijaškem domu. O tem dogodku mi je ena izmed

takratnih aktivnih članic povedala:

Se spomnem, ka je bil žur Pr gabrijielu, pa sma gavaril z Miham Mlakarjem in je

niki pršlu na tu, de placi baje že sa. Pal sma še ist večier šli pagliedat in pal je bla

takoj akcija ... (informatorka 2)

Sredi noči so si ga šli družno ogledat in v tisti brezizhodni situaciji ni bil več tako

grozno brezupen. Idej za ureditev je bilo naenkrat precej, volje pa tudi. Najprej so iz

manjšega prostora "izselili" hotelsko pohištvo in ga prenesli v nasprotni trakt, kjer so

prav tako imeli skladišče. S tem so pridobili dodaten prostor, moški WC pa so

preuredili v "obojespolnega". Obnovo so v dobrih treh mesecih izpeljali sami s

prostovoljnim delom (pleskanje sten, obnova oken in vrat, funkcionalna oprema ...)

39

in prostore z zelo uspešno in izjemno obiskano otvoritvijo odprli 26. 6. 1999. Po

besedah vseh informatorjev, ki so bili takrat aktivni, je bila ta otvoritev zares

uspešna, saj je bilo tam praktično celo Cerkno, vse generacije in se je videlo, da je

prebivalstvo Cerknega res zaživelo s tem, z novostjo. Prostore je s prerezom traka

otvoril slikar Danilo Hvala, ki je porisal hodnik C.M.A.K.-a. Prvi koncert so v novih

prostorih imeli domačini Kar Češ Brass Band, ki so imeli svoj prvi javni nastop ter

Tequila Sunrise, tudi iz Cerknega. Obe skupini sta igrali zunaj na dvorišču, v novih

prostorih pa je potekala razstava Cerkljanov. Ljudje so na kup prinesli, kar so

ustvarjali; od kipcev, fotografij, do proze, poezije itd.

8.2 OD OTVORITVE PRVIH PROSTOROV DO PRVE IZSELITVE

Po otvoritvi prostorov leta 1999 je klub do leta 2006 deloval v prvotnih prostorih,

torej v starem dijaškem domu v Cerknem. V teh začetnih letih se je dogodilo še nekaj

manjših posegov v prostor, ki se jih informatorka 1 spominja takole:

Prva leta smo bili brez kurjave, kar je pozimi, v glavni klubski sezoni, pomenilo

nemogoče razmere. Kasneje smo se uspeli z županom Jurijem Kavčičem dogovoriti,

da so nas priklopili na šolsko kotlovnico. Skozi leta smo se tudi razširili – najprej

smo prosili čistilke, da iz ženskega WC-ja prenesejo svoja čistila in drug material v

kabinet, kasneje pa smo dosegli dogovor z vrtcem, da iz kabineta prenesemo njihov

arhiv na podstrešje vrtca, čistilke pa dokončno preselimo v ločen prostor v menzi, ki

smo ga sami uredili posebej zanje. Tako smo končno zavladali v celotnem traktu,

vzporedno pa smo pridobili še "Šestico" (sobo 6 v drugem nadstropju) za skladišče in

arhiv ter dovoljenje za uporabo in upravljanje s prostori menze v kleti. Kot piko na i

smo v zadnjem letu/dveh potihoma zaskvotirali še trakt nad našim in ga preuredili v

galerijsko-ateljejski prostor z imenom "Če na bi blu to zaflikanu, bi bla to lukne".

(informatorka1)

40

Kot rečeno, je bila C.M.A.K.-u na začetku priključena zelo široka populacija ljudi.

Sčasoma se je ekipa zožala, tisti, ki so se našli v tem delu, so nadaljevali, drugi so šli.

V teh letih je ekipa, ki se je obdržala, postavila močne temelje na področju mladinske

kulture za naprej. To so bila leta, ko so se namreč nekatere stvari na področju

kulture, mladinskega dela ipd. v Cerknem pojavljale na novo. V letu 2001 so začeli

izdajati nosilno publikacijo kluba Informator, v katerem so mesečno obveščali ljudi o

dejavnostih kluba in drugih aktualnih zadevah. V tem obdobju se je otvorila tudi prva

C.M.A.K.-ova galerija Če ne bi blu to zaflikanu, bi bla to lukne, ki je v Cerknem

orala ledino na področju (moderne) likovne umetnosti. V tem obdobju se je menjal

tudi predsednik. Prejšnjega predsednika je zamenjal Blaž Jereb, in sicer 17. 7. 1999,

in je vodil klub do 16. 12. 2007. To je bilo obdobje delovanja, ko je klub v lokalno

skupnost prinašal marsikatere novosti, predvsem na področju mladinskih dejavnosti.

V tem času je pridobil status mladinskega centra, ki ga podeljuje Urad RS za mladino

in ga ima še danes. Občina Cerkno je klubu v letu 2005 podelila tudi Bevkovo

nagrado za dolgoletno širjenje alternativnih možnosti dejavne izrabe prostega časa

mladih na Cerkljanskem.

Zadnjega obdobja pred letom 2006, ko je C.M.A.K. izgubil svoje prostore, se eden

izmed aktivnih članov spominja takole:

V kraju, kjer večina ciljne publike in aktivnih članov večino časa preživi v nekem

drugem kraju, je težko delovati kvalitetno. Kljub temu nam je uspelo vzdrževati

kvaliteto dogodkov. Časa, energije in/ali volje nam je zmanjkalo predvsem pri

promociji in oblikovanju celostnega koncepta kluba. Ta je bil bolj posledica našega

delovanja kot načrtne in premišljene strategije. (informator13)

Ekipa, ki se je v teh letih izoblikovala, je aktivno vztrajala do leta 2006. V tem letu je

potem vodenje prevzela nova ekipa. Na tem mestu moram poudariti, da ne gre za

celosten prevzem vodenja kluba, kajti mlajša ekipa, ki je prevzemala vodstvo, ni

imela izkušenj na tem področju. Zato je del prejšnje ekipe še dolgo pomagal

predvsem pri birokratskih zadevah in jih z nasveti spodbujal pri programu. Ta

41

menjava ekipe se je zgodila vzporedno s selitvijo v nove prostore, ki pa jo

podrobneje predstavljam v naslednjem poglavju.

8.3 SELITEV V NOVE PROSTORE LETA 2006 IN DELOVANJE NOVE

EKIPE

V letu 2006 je C.M.A.K. vedel, da bo prej ali slej nastopil dan, ko se bo treba

seliti iz prvotnih prostorov v starem dijaškem domu. Po mnenju ene izmed aktivnih

članic starega C.M.A.K.-a je bilo to težko obdobje, na eni strani soočanje z dejstvom,

da bo center ostal brez prostorov in na drugi pomanjkanje nove mlade ekipe, ki bi si

želela nadaljevati delo, saj se je stara ekipa že nekoliko odmikala oz. se je

porazgubila zaradi različnih razlogov (delo, selitev ...). Kot vsaka taka organizacija

ima tudi C.M.A.K. svoje vzpone in padce, obdobja kreativnosti in stagnacije in to je

bil čas, ki se ga ena od informatork spominja tako:

Zadna lita sa ble zla mučna, to mrm pavidat. Kot prvič ta ekipa ... ja, medva s

Salčitam sva bla, Bizjak (op. Tadej Bizjak) že zadnje dvi lit ni neč dilau, več al mejn

je bil u Lublan, Ludo (op. Miha Deisinger) istu, mu j dal padlu, Mateja je Štrukl (op.

gostilna) imi, Salči kar je dilau, sam wan je bil bel za galerija pa tu, kar je v

negovmu fohu. Men je blu ris mučnu, wabupnu mi je blu, ka sm bla sama dal, ka

nism vidla, ki nej sploh dilam, ki nej se sploh minm s kešn programam, ka nism vidla

ne kaku ne ki, plus tega nam je pa še občina stalnu gavarila, wn boste šli, wn boste

šli, ampak kar nisma šli. (informatorka3)

Vendar pa so se nekako zavedali, da morajo delati do konca, do izgubitve prostorov.

Pa ta druj stran se je pa men zdilu pomembnu de dilama na polnu da kanca, ker sam

tak, če boma dilal, ka bo ris pršlu tistu za prenavit, boma nekak upravičenu težil, ka

pač dilama. (informatorka 3)

Kot sem že povedala, je že pred prostorsko selitvijo aktivna ekipa cmakavcev

izgubljala elan. Nekateri so bili večinoma v Ljubljani, nekateri so imeli resne

42

zaposlitve itd. Ena od informatork pravi, da so takrat imeli srečo, da se je pojavila

nova C.M.A.K. sila, zaradi katere pa so vložili tudi veliko truda, da so jo dobili.

Selitev pa je takrat, po njenem mnenju pomenila prehod v novo obdobje, tudi novo

ekipo.

Midva s Simonom sva ugotovila, da je za naju bolje, da svojo energijo in čas vloživa

v svoje samostojno delovanje. Zelo veliko vlogo pri oddaljitvi od C.M.A.K.-a je imelo

tudi finančno stanje. Potrebovala sva denar in hotela sva lastno produkcijo.

(informatorka 11)

Nato je prišel čas, ko je bilo treba iti. To se je zgodilo čez noč, nihče jim namreč ni

konkretno povedal, katerega dne bo treba iti in do kdaj naj izpraznijo prostore.

Informatorka se tega časa spominja takole:

Sma pršla an pietk iz Lublane, pa je bil kr uodr pastavlen wakl dijaškga doma. Neč

jasnu, a ne. Pa sma bli še štrnajst dni not, pa tud se ni vidlu, čez kuk cajt boje sploh

začeil dilat. Pal pa kr anu papoudne, pakliče Nataša, jutre dapoudne je triba bit tam,

ka prideje dilavci in je triba vse wn znest. Tu se je men tak nepaštenu zdilu, tak male

spoštovajna da uosm lit dila, de niti tuk nis bli, de bi nam prej pavidal, de grema, de

bi mi program nkaku zaklučl mpa de bi sami tu sprajl wn, de bi se nekak dostojnu

paslovil wad prastuoraw. Tak sa nam pa dilavci... pa wn na kombi metal une stvari,

eh ... Z Mateja sva ble sam tuk dal, de sva papisvale. Na kancu sva razbivale tud

medvi, wad same ihte. (informatorka 2)

Ko sem opravljala intervjuje z informatorji, sem ugotovila, da je prostorska selitev

C.M.A.K.-a leta 2006 za marsikoga bila ključnega pomena pri njegovi povezavi s

klubom. Nekateri so bili mnenja, da verjetno ne bi prišlo do tako radikalnih spremb v

ekipi, ampak bi bila menjava verjetno bolj počasna in postopna. Zdi se mi, da je

prišlo prav zaradi prostorske selitve do konkretnih sprememb znotraj kluba. Takrat je

večino dela prevzela nova ekipa, ki se je iz dneva v dan večala, saj je bila obnova

prostorov zelo udarniška in polna entuziazma. Stara ekipa se je počasi poslavljala,

predvsem pri organizaciji tedenskih dogodkov. Kot pa sem že omenila zgoraj, vse

43

birokracije, ki je potrebna za vodenje kluba, nova ekipa ni takoj prevzela. Tukaj se je

premikala počasi in stari aktivni člani so pri tem pomagali še kar nekaj časa, dokler

ni bilo znanja dovolj.

Mnenje informatorja, ki je bil aktivno vpleten v novi ekipi, je sledeče:

Maju osebnu mnejne je, de če nas takat nab vrgl won oz. če na b to začiel dilat, se

tud na b tuk mačne vezi uspostavle med nam. Zatu ka nas je tu dila definieralu, ka

sma to dilal, paviezalu nas je kot frende, kot skupnost, kot vse ...

Mislem, de se folk predvsem prek tega fizičnega dila ful pavieže. Ka ti vidiš, de si niki

s sajm rakam nariedu. (informator3)

Spet drugi informator je povedal takole:

Prejšnja ekipa je bila že rahlo obupana, saj niso imeli nobenega »začrtanega«

podmladka. Tako se je ob selitvi in vselitvi pojavila nova skupina (mi), ki se je z

veseljem lotila obnove novih prostorov, koncertnih, pisarniških …, sledile so volitve

v klubu in tako se je vse začelo.

Mislim, da je prostorska selitev igrala veliko vlogo pri tem in da bi bilo v

kateremkoli drugem primeru povsem drugače. (informator 9)

Druga trenutno aktivna informatorka pravi:

Ja, men se zdi, je ta selitev velik spremenila u C.M.A.K.-u. Če tak pagledama, je

dejansku spremenila cila ekipa. Ka večina teh, tam nisma bli niki zla aktivni. Sma

zahajal ke na dogodke, nisma jih pa rihtal. Tak de mislem, de ka se je ta prostorska

selitev nardila, se je tut nava ekipa nardila. Kar ni slabu, sej mislem, de vsaka ekipa

nuca padmladk, pa tut stara ekipa si je pamajm želi ma spačit. Sicer sma pa še zmeri

u stikih in še zmeri skop rihtama kešne stvari, al pa kontaktirama za nasvet, al pa

karkoli. Tak de, sa tut wani u srcu zihr še cmakavci. Na mrm rečt, de bi dal dila vsa

ekipa, če bi bli še u istih prastorih. Čeprou ja, mislem, de sma lih tak zahajal dal na

dogodke in bi se pamajm tut dal preselil, zna pa bit, de bi blu delvajne verjetnu mal

44

drgač zastavlenu. In zna bit de tut stara ekipa se ne bi tak stran pabra, ampak bi še

zmeri fura saje stvari naprej. Mi bi se pa postopoma uklučval notr. (informatorka12)

Ena od prve ekipe C.M.A.K.-a pa je to selitev videla takole:

Sprememba prostora je bila verjetno logično nadaljevanje sprememb v kolektivu. Je

pa zanimivo, da je nova ekipa morala pričeti natančno tam kot prejšnja – torej pri

fizični izgradnji prostorov. Osebno bi raje videla, da bi šlo samo za nadgradnjo že

urejenih stalnih prostorov, ampak morda tudi C.M.A.K. še ni bil na tej točki, da bi si

jih lahko skreiral. Težko je ocenjevati, kaj bi bilo, če bi (ali ne bi) bilo. Po naši

izkušnji z urejanjem prvih prostorov sklepam, da se je tudi nova ekipa pri urejanju

novih med sabo bolj povezala, kot bi se, če bi prevzela že urejene prostore.

(informatorka1)

Kmalu po prostorski selitvi in oblikovanju nove gonilne sile, je prišel čas, da se

izvoli tudi novo vodstvo. Konec leta 2007, natančneje 16. decembra 2007, je bil

občni zbor v novih prostorih C.M.A.K.-a oz. v stari Tinčkovi bajti na Bevkovi ulici

11 v Cerknem. Takrat se je izvolilo novo vodstvo, za predsednika je bil izvoljen

Matjaž Peternelj, podpredsednik/tajnik je postal Simon Kenda in podpredsednica

Branka Prezelj. Za člane predsedstva so bili izvoljeni še Janez Bevk, Damjan Obid in

Janoš Lampič. Nadzorni odbor so sestavljali Nataša Bratina, Blaž Jereb in Tjaša

Jurman. V disciplinsko komisijo pa so bili imenovani Petra Platiše, Gregor Maraž in

Aljaž Močnik. To je bila ekipa, ki je od selitve leta 2006 aktivno delala v klubu in ga

tudi vodila. V prihajajočih letih se je ekipa oblikovala, nekateri so šli, drugi spet

prihajali, vendar danes v klubu večina teh še zmeraj deluje.

8.4 MNENJA IZ LOKALNE SKUPNOSTI

Mnenja o klubu so seveda zelo raznolika. Nekaj je izrazito negativnih, nekaj

izrazito pozitivnih in tolerantnih, spet drugi nimajo mnenja o tem oziroma jih sploh

ne zanima. V sledečem razdelku se bom posvetila pregledu mnenj bivših in sedanjih

45

akterjev kluba, mnenju izbranih institucij, organizacij, društev v Cerknem ter

naključno izbranim uporabnikom, ki sem jih srečavala v času svojega opazovanja z

udeležbo. Za raziskovanje te tematike sem uporabila metodi intervju in opazovanje z

udeležbo. Zaradi opazovanja z udeležbo izhajam tu tudi iz osebnih izkušenj in iz

svojih opažanj iz terena. Kot sem že rekla, je po pripovedovanju informatorjev in

informatork ob ustanovitvi kluba in kasneje ob pridobitvi prvih prostorov lokalna

skupnost z navdušenjem sprejela, da se v kraju nekaj dogaja, da imajo mladi svoj

prostor, kjer lahko aktivneje preživljajo svoj prosti čas. Na otvoritev je prišla

množica ljudi vseh starosti in to je bil pokazatelj, da so ustanovljeni klub domala vsi

sprejeli z odprtimi rokami.

Taka, ka je bla otvoritev, je blu cilu Cierkna to, wad starejših da mlajših, ris totaln

žur. Ldi pouhnu, Cmakajne je blu nabasanu, prvi dogodki sa bli ris obiskani.

(informatorka 2)

Prve dejavnosti v klubu so bile zelo obiskane. Eden od takratnih akterjev se spominja

dogodka, ki se ga je udeležilo starostno zelo raznoliko občinstvo.

Eden od zanimivih projektov se je meni zdela predstavitev knjige Ivana Mohoriča, ki

smo jo naredili v sodelovanju s Knjižnico Idrija. V C.M.A.K. so prvič prišle starejše

učiteljice in drugi, tudi starejši poslušalci. Po predstavitvi smo v dijaškem domu

pekli kostanj in pili mlado vino, ker je bilo ravno martinovo. Debata o knjigi je bila

tako dobra, da se je končala pr Gabrijelu (v Cerkljanskem baru, moja opomba) ob

ene 2h ponoči. Z nami so šli tudi starejši poslušalci, ki so bili na predstavitvi.

(informator 6)

S časom, ko so v klubu začeli organizirati rave partije, so se začele pojavljati tudi

negativne govorice. Poudariti je treba, da je tako kot vsaka nova stvar, tudi ta klub

vzbujal različne reakcije in pomisleke. Kot mi je povedala informatorka 1, se je z

nakupom gramofonov za didžeje v klubu začelo zbirati polno mladih nadobudnih

didžejev, ki so se začeli učiti veščin didžejanja. Informatorka se spominja, kdaj so se

začela nasprotovanja:

46

Ka sma bli že dal v prastuorih, ka je ratalu mal bel šundrastu, pa se je logičnu mal

več klape začielu zbierat, tud bel problematične. Ka na začietku sma dejansku

organizieral kulturne dogodke al v Kinodvoran al razstave in te stvari. Uglavnem pal

sa se tel problemi začiel, ka je ta elektronika pršla vn. Najbel je protestierau sused,

ka ga lahk čist razumem. (informatorka1)

V modo so takrat prišli rave partiji in tudi v C.M.A.K.-u so kar nekajkrat organizirali

tovrstne zabave, saj so bile zelo dobro obiskane in tudi domači didžeji so dobili

priložnost, da pokažejo, kaj znajo. V klubu se je namreč kar nekaj didžejev spoznalo

s to glasbo in dobilo priložnost za ustvarjanje in tudi danes je v C.M.A.K.-u kar nekaj

fantov, ki se učijo didžejskih spretnosti. Ko so se te zabave odvijale, se je večkrat

nad hrupom pritoževal sosed, s katerim so imeli venomer težave. Kot je povedala

informatorka 1, so se verjetno prav s prihodom rave kulture v klub začele tudi težave

in delno slabo mnenje v lokalni skupnosti. Kmalu nastanejo govorice in stvar je

zapečatena. Govorice učinkujejo zmeraj, kadar imamo monopolne situacije in

središča moči, iz katerih se lahko širi interpretacija resničnosti (Muršič, 2000, 283).

Govorice ter opravljanje sta zelo pomembna načina pridobivanja »znanja iz druge

roke« za ljudi, ki živijo v manjših skupnostih. Kot piše Muršič (2000, 285), so

primarni načini komunikacije večinoma povezani z delom, družino, ritualnim

kontekstom in javnim druženjem72. Zato so tudi govorice usmerjene v obrambo

tradicionalnega pogleda na te prvine. Dogajanje in početje C.M.A.K.-a je marsikdaj

pripeljajo do govoric. Ena izmed informatork mi je povedala, da je bilo sprva težko

sprejeti vse te govorice, potem pa se sčasoma navadiš in ti ni več mar za to

(informatorka 2).

Med iskanjem pisnega gradiva o C.M.A.K.-u sem naletela na forum Spletnega

portala mesta Cerkno, ki se je nanašal na festival Cmakajne, kjer so akterji oglaševali 72

Ena izmed informatork mi je povedala tudi zanimiv primer iz časa starega C.M.A.K.-a, ki tudi

nakazuje, kako iz takih dogodkov potem ljudje črpajo ideje za govorice. V C.M.A.K.-u se je dogodila

delavnica grafitiranja, ki so jo izvedli na dvorišču pred klubom, ki je bil last osnovne šole. Tema grafitanja je bila kraj Cerkno. Eden izmed udeležencev in aktivni član starega C.M.A.K.-a je takrat na

steno narisal gola ženska telesa (telesa so bila narisana iz strani) na smučeh. S tem je želel prikazati cerkljansko arheološko najdišče Divje babe in smučarski center Cerkno. Vendar pa narisano ni bilo

sprejemljivo za nekatere zaposlene iz osnovne šole in cmakavcem je bilo ukazano, naj to prebarvajo.

Ker sami niso videli v tem nič spornega, tega niso storili, nakar je hišnik OŠ kar sam prebelil steno

(informatorka 2).

47

festival in hkrati povabili vse zainteresirane k sodelovanju. To je bilo ravno v letu

2006, ko je nova ekipa prevzemala vajeti in izpeljala festival s pomočjo starih

cmakavcev. Ta forum je seveda naletel na komentarje anonimnih ljudi iz skupnosti in

nekateri so precej ostro nastopili k opisovanju, kaj naj bi se dogajalo v klubu. Za

primer navajam delček foruma. Povabilo C.M.A.K.-a je bilo sledeče:

Evo. Kar nekaj časa ne duha ne sluha iz MC C.M.A.K., a? Zakaj, je nekaterim jasno,

drugim ne ... kratka obnova: V začetku leta nenadno, kot strela iz jasnega, izseljeni iz

naših matičnih prostorov, dodeljeni so nam bili drugi, a na žalost popolnoma

nefunkcionalni prostori. Finančno nezmožni, da jih renoviramo, smo ponižno čakali

na obljubljeno pomoč občine, ki pa se je izkazala za zelo počasno in doslej zelo

minimalno. V glavnem ... bliža se zima, streha še vedno pušča, vrat še vedno ni ... nič

kaj spodbudno, a vendar ... nepokorna oblast nam ni pogasila plamena

samoiniciative, solidarnosti in upanja, nasprotno, plamen se je razbohotil v požar.

Naveličani čakanja smo stopili v akcijo in staro, neuporabno bajto začeli spreminjati

v klub, v čisto nov C.M.A.K.. Tukaj bi se radi zahvalili vsem, ki so nam nesebično

pomagali z materialom, s časom in s fizično (po)močjo ... brez vas začetek nečesa

novega ne bi bil možen! Torej, štartali smo, še veliko pa nas čaka. OK ... končujemo

z informativnim delom tega besedilca in nadaljujemo s promocijskim. Mogoče ste že

slišali za Cmakajne; festivalčič, ki ga tradicionalno organiziramo konec septembra,

letos že osmič. "Pa kako!? Saj ste finančno nezmožni!" Ja smo, vendar le za vse tiste,

ki ste izgubili vero v dobre ljudi: taki še vedno obstajajo! V tej vrstici se

zahvaljujemo vsem njim (artistom, ozvočevalcem, natakaricam, redarjem,

promotorjem, medijem in vsem ostalim mecenom), ki bodo 22. in 23. septembra prišli

v Cerkno in s svojo glasbo, delom in energijo brezpogojno podprli Cmakajne.

Festival pa bo podprl nadaljnjo prenovo novega mladinskega centra. Kolikšna bo ta

podpora pa je v veliki meri odvisno od vas ... Zatorej pridite in podprite cerkljanske

mladunce, da jih pozimi ne bo zeblo! Tako. Se vidimo 22. in 23. septembra v

Cerknem na Cmakajnu 06; ponavadi smo mu rekli festival mlade ustvarjalnosti, letos

pa mu rečemo festival podpore (ustvarjalnost je itak samoumevna). Aja – kje? ... v

novih, za silo poštimanih placih C.M.A.K.-a oz. v mali stari bajtici zraven velike

rumene stavbe, ki se ji reče občina ... v samem centru seveda. Veseli vas bomo.

48

CMAKAJNE O6 ; festival podpore

MC CMAK, Cerkno, 22. in 23. september

PROGRAM:

PETEK, 22. 9. :

19.00....otvoritev razstave slik Ajde Erznožnik, Simona Podvornik in Tanje Prezelj

ter fotografij STARO NA NOVO (arhiv MC C.M.A.K.)

20.00....koncert:

MAFISKA (Cerkno),

NAVARRA (Baška grapa),

TEMNAVA (Sp. Idrija),

VAŠKA SUBKULTURA (Ravne pri Cerknem),

SEPTEMBER 10th (Trst)

+DJ program

SOBOTA, 23. 9. :

od 17.00 dalje....MIX NAVDIHA;

poezija: DOZEN(Tolmin),

impro: KUD Cerkno,

diapredavanje: GANA (Drejc Zajc, Cerkno),

sound system: JAH FAYA SOUND (Cerkno)

22.00....koncert:

BELGRADEYARD SOUNDSYSTEM (Beograd)

+DJ program

Prvi komentar na to vabilo je bil sledeč:

»SAMO JAMRATE.... "Dnara ni" – KDU VAS JE PA DOLŽAN PODPIRAT!!!!«

Debata se je nadaljevala v tem tonu, nekateri so bili na strani C.M.A.K.-a, spet drugi

ne. Večina se ni predstavila s pravim imenom. Debata je na koncu prišla tako daleč,

da je eden izmed upravljalcev strani stran enostavno zaklenil, ker se ni več držala

začetne teme. Na vprašanje, kako mislijo akterji C.M.A.K.-a, da lokalna skupnost

gleda na klub, mi je eden izmed njih odgovoril takole:

49

Tešku je posplošowat. Tisti, ka nas paznaje, se mi zdi, de nas spoštujeje. Tisti, ka

vije, ki dilama tole. Pamajm imama tud slabe lastnosti, se jih zavidaje, sam nas še

zmieri spoštujeje in boda djal kapa dal, ka vidje, ki nardima. Mpa tisti, ka obiskujeje

naše dogodke mpa vse tu. Tisti, ka pa nas na paznaje mpa ka na vije, ki se to dogaje

mpa ka sam pa govoricah suodje, tist pa al nimaje mnejna al pa večinoma negativnu.

Pamajm no, sej prajm, de je težku posplošovat. Sam na hitra rečenu vim, de tist, ka

nas paznaje, nas sigurnu spoštujeje in imaje pozitivnu mnejne (informator 3).

Drug aktivni član pa pravi:

C.M.A.K. je s strani občine bil vedno deležen ignorance, saj nas ne razumejo oz.

nočejo razumeti našega načina življenja. Za njih smo odpadniki, kar pa s seboj

odnese vso finančno in moralno podporo. Sedaj po novih volitvah upamo na boljše

čase. Kar se pa tiče lokalne skupnosti, pa se mi zdi, da jo počasi, počasi pridobivamo

tudi na svojo stran. (informator 8)

Predstavnik Lokalne turistične organizacije mi je na vprašanje o sprejetosti in

razumljenosti kluba v lokalni skupnosti odgovoril:

Glede podpore s strani lokalne skupnosti nimam točnih podatkov, kar se tiče

finančne situacije, kar pa se tiče moralne podpore, se mi dozdeva, da center ni

sprejet v polni meri. Predvsem prevladujejo stereotipi, ki jih prinašajo alternativne

subkulture. (informator 4)

Lokalna turistična organizacija s C.M.A.K.-om sodeluje predvsem pri pomoči

oglaševanja dogodkov in ob večjih dogodkih tudi finančno. Predstavnik LTO-ja je

poudaril, da bi kolektiv, ki vodi klub, za boljšo sprejetost v lokalni skupnosti moral

predvsem ustvarjati dogodke izven C.M.A.K.-a.

Glede odprtosti centra bi se strinjal, da je odprt za javnost, vendar bi bilo treba

soustvarjati dogodke izven »sedeža«, treba bi bilo iti med ljudi, prebivalce

Cerkljanske in jim predstaviti delovanje in možnosti skupnega udejstvovanja.

50

Mogoče ne bi bilo slabo tudi stopiti v kontakt s ponudniki (predvsem Hotel Cerkno),

jim posebej predstaviti vaše delovanje, programe, možnosti sodelovanja ... Tu lahko

veliko vlogo odigra tudi LTO. (informator 4)

Zanimiv se mi je zdel eden izmed dni, ko sem si zapisovala terenski dnevnik. Bila

sem prisotna v klubu, ko je eden od akterjev pripeljal v klub sodelavki, da skupaj

počakajo prevoz v službo. Ta čas je izkoristil, da jima razkaže prostore kluba.

Komentar teh sodelavk je bil: »A ma tu je pa čest za ris, sm zmieri mislna, de je ta

Cmak kr tak niki.«

Spet na drugi strani so ljudje, ki na C.M.A.K. gledajo drugače. Zanimivo mnenje na

to temo je podal eden izmed aktivnih članov starega C.M.A.K.-a:

C.M.A.K. nosi v svojem imenu besedo alternativen. Čeprav so se vedno dogajali tudi

neproblematični projekti (mali nogomet, aerobika..), iskanje alternativ vedno v

nekaterih povzroči občutek strahu, ne glede na to, kako bizarna je družbena

normalnost. Ne mislim, da smo bili zares alternativni. Vendar so nas nekateri tako

videli. In prav je tako!

Oblast je C.M.A.K. podpirala, vendar nezadostno in nekonstruktivno.

Zdi se mi pa, da je veliko Cerkljanov videlo C.M.A.K. kot neproblematičnega

družbenega akterja. Inštitucijo, ki zagotavlja lokalni skupnosti nekaj, kar ta

potrebuje.

Je pa tudi takrat imel C.M.A.K. vpliv na širšo kulturno sceno v Sloveniji. Od tam je

bilo delovanje kluba zaradi svoje odmaknjenosti v levi kot Bogu za hrbtom videno kot

skrajno alternativno početje.

Predstavnica iz Občine Cerkno je na vprašanje, kaj C.M.A.K. pomeni za lokalno

skupnost, odgovorila sledeče:

Vsekakor mislim, da je C.M.A.K. pospeševalec mladinske dejavnosti, da zna ponuditi

prave stvari. Tudi zunanji obiskovalci so nas obvestili, da so stvari v C.M.A.K.-u

51

dobre, pestre, gotovo pa ne vse, seveda. Vsekakor so bolj proti vrhu, kar se tiče

mladinske kulture v kraju. (informatorka 15)

Če se nekoliko dotaknem še lokalnih medijev, me je večina informatorjev opozorila,

da se včasih zdi, da je klub ničkolikokrat deležen ignorance. Ko se v klubu dogodi

kaj pomembnejšega, večjega oz. je karkoli o klubu objavljeno v medijih izven kraja,

nihče v lokalnih medijih ne govori o tem oz. ni deležen velikih odzivov. Kot mi je

več informatorjev povedalo, je tudi z medijskimi odzivi bolj slabo, večina medijskih

odzivov je prišla in pride s strani medijev iz oddaljenih krajev, ne pa iz lokalne

skupnosti.

Za lokalne medije so akterji največkrat kar sami pisci novic. Malokdaj se je kateri

izmed medijev sam udeležil kakšnega večjega dogodka in napisal novico. Kot mi je

povedala ena izmed informatork, so pa včasih pisali zunanji mediji, kot so Primorske

novice (največkrat članek za festival Cmakajne, zadnja leta tudi tabor Karajžewc),

tudi na RTV-ju je bil prispevek o starem C.M.A.K.-u pri eni zmed kulturnih oddaj in

kasneje tudi o novem C.M.A.K.-u in grafiterski delavnici v oddaji Tranzistor. Tudi v

kulturni prilogi Dela, v Nedelu, Goriški in še kje se je dalo kaj prebrati, ne da bi

morali akterji o dogodkih sami pisati.

Javno mnenje velikokrat nakazuje, da je C.M.A.K. preveč zaprt in deluje preveč

samozadostno. Ena izmed aktivnih članic mi je na to temo povedala sledeče:

Ta odprta scena se dejansku lahk sam na začietku zgadi. Pal je zla težku še

vzdržuješ. Vzdržuješ je lahk sam tak, de ni neke identifikacije z neka generacija.

Znotraj generacij je jasnu, de se dilaje ene klape in eni iz drugih klap doživljaje tu

drgač in boda težku pršl zravn. Zatu bi mogu tu pelet adn, ka je totalnu nevtraln, de

ga ne pavezuješ s tem v klap. Sam v vsakem primeru je težku, imaš taka in taka

osebnost in ldie te tak in tak vidje in si spet v anmu žaklu. (informatorka 1)

52

Trenutno aktivni član je glede lokalne skupnosti povedal takole:

Men se zdi, de nas folk wad wadzuni jemle na splošnu zla za zaprte. Tega je ful male,

de bi kešn pršu dal pa rieku jest bi tu, jest bi unu. Pamajm sma mal premal nardil, de

bi dal (v C.M.A.K., moja op.) prwabil folk. Pamajm mal preveč samoumevnu

jemlema, de bo folk pršu sam. (informator 5)

Po mnenju predstavnice Muzeja Cerkno je C.M.A.K. ničkolikokrat preveč zaprt pri

svojih aktivnostih, češ, vse lahko naredijo sami, samozadostno. Zato o odprtosti

kluba do lokalne skupnosti razmišlja takole:

Mislimo, da se včasih obnaša samozadostno. V klubu so zagnani posamezniki,

prostovoljci, ki v nekatere projekte vložijo veliko truda in svojega časa. V primeru

razstav, ki se organizirajo v naših prostorih, se nam zdi škoda, da so potem tako

slabo obiskane. Ponujali smo že sodelovanje pri organizaciji tovrstnih prireditev, a

smo imeli občutek, da želi C.M.A.K. vse narediti sam. Zakaj ne bi združili moči in

pripravili projekta, ki bi bil odmeven in bi pritegnil več obiskovalcev, tako

domačinov, kot tudi drugih. Muzej se ne želi na ta način »šlepati« na C.M.A.K.-ovih

projektih, ampak so naš cilj razstave, ki bodo pritegnile ljudi (na tak način

sodelujemo s klekljaricami in s Fotoklubom). C.M.A.K.-ovo gostujočo razstavo lahko

uvrstimo v naš letni program dela, v tem primeru ne zaračunavamo stroškov uporabe

prostora, pomagamo pri promociji in tudi drugače, kot se pač dogovorimo.

(informatorka 8)

Predstavnica Agencije LARS, ki se ukvarja z izobraževanjem, organizacijo kulturnih

dogodkov in svetovanjem, je na vprašanje o lokalni skupnosti in C.M.A.K.-u

odgovorila sledeče:

Lokalna skupnost podpira dejavnosti C.M.A.K.-a po svojih močeh. Z besedo moč

tukaj mislim predvsem na sposobnost prepoznati vrednost in potenciale neke

dejavnosti. Žal je služba za družbene dejavnosti v tem smislu precej šibka in ne kaže

53

pretiranega razumevanja, češ, kdo vam je kriv, da delate. S tem odnosom imamo tudi

sami težave. (informatorka 7)

8.5 OBLIKOVANJE SKUPNOSTI – CMAKAVCI ?

Naj pri tem poglavju najprej začnem z obrazložitvijo, o čem bom pisala v

naslednjem razdelku. Mislim, da C.M.A.K. igra pomembno vlogo pri lokalnem

identificiranju dela cerkljanske mladine in pri oblikovanju specifične lokalne

mladinske scene in nastanku skupinske identitete. V tem poglavju bom predvsem

raziskovala, kako večina aktivnih članov vidi delovanje kluba, kakšna je ta

(skupinska) identiteta cmakavcev, kaj druži to skupnost in kako deluje. Menim

namreč, da je marsikateri član proces iskanja svojega mesta v svetu razvijal ravno

skozi dejavnosti v klubu in skozi formiranje skupinske identitete.

Vendar pa sem se ravno v tem poglavju soočala z največjimi težavami, saj mi je bilo

hitro jasno, da aktivisti na vsaj dva načina razumejo termin cmakavc. Zato moram

najprej razrešiti problem poimenovanja. Kdo sploh je cmakavc? Moram priznati, da

je večina informatorjev bila istega mnenja, da je to nekdo, ki na nek način pomaga

pri delovanju kluba. Nekatera mnenja so bila ostrejša in bolj usmerjena k

razmišljanju o ekipi, ki tesno sodeluje pri delovanju. Eden izmed trenutno aktivnih

članov pravi takole:

Za mene je cmakavc tist ka dila v C.M.A.K.-u. Se praj vsi, ka ki pamagaje. Tu ni

važnu, al sa papierji, al de zakur dal, al de vzdržuje plac. Je tist, ka je kukr tuk na

tekočem, ki se dogaja tole, de ima nek upogled, de lahka anmu zunajnmu zna ki

pavidat, če ga ta ki vpraša v zvezi s C.M.A.K.-am. Ni pa cmakavc nekdu, ka le

uporablja te prastuore. (informator 3)

Na drugi strani pa so predvsem predstavniki stare ekipe C.M.A.K.-a razmišljali bolj

široko. Opaziti je mogoče, da na svojo preteklost gledajo že bolj romantično in

54

vključujejo vse, ki so bili na tak ali drugačen način s klubom. Ena izmed bivših

aktivnih članic je povedala takole:

Jaz sem v prvi fazi kot cmakavca dojemala nas aktivne člane, vendar so bili tisti, ki

so dokaj redno obiskovali C.M.A.K. zame tudi cmakavci. Na koncu sem dojela, da

obstajajo še drugi cmakavci – tisti, ki v C.M.A.K. skoraj nikoli niso prišli, pa vendar

so delovanje C.M.A.K.-a zelo podpirali. (informatorka 11)

A če povzamem vse odgovore informatorjev in svoja opažanja iz okolja, bi rekla, da

bi lahko njihove odgovore razdelila na dva sklopa. Na eni strani so cmakavci vsi tisti,

ki so nekako povezani s C.M.A.K.-om, pomagajo, sodelujejo, uporabljajo prostore,

so obiskovalci ali pa zgolj podpirajo delovanje kluba. Na drugi strani pa so to aktivni

člani, ki vodijo klub, pomagajo pri vseh fizičnih delih, organizacijskih stvareh,

hodijo na sestanke in jim ni vseeno, kako se C.M.A.K. predstavlja na zunaj. In v

trenutku, ko je govora ne samo o cmakavcih, ampak o nastanku skupnosti

cmakavcev, imam v mislih predvsem aktivno ekipo. Po mojih opažanjih je predvsem

med njimi prišlo do oblikovanja določene skupinske identitete. In s strani lokalne

skupnosti oz. od zunaj so prav ti poimenovani cmakavci.

Kot sem že zapisala, so bili v letu 2006 C.M.A.K.-u odvzeti prvotni prostori v starem

dijaškem domu in po pogajanjih z občino so jim bili dodeljeni novi prostori. S to

selitvijo se je v nove prostore naselila tudi nova ekipa, stara pa je večji del delovanja

prepustila novi ekipi. Zato bom začetne aktivne člane poimenovala stara ekipa oz.

stari cmakavci in trenutno ekipo novi cmakavci. Termina nista najbolj posrečena,

vendar sem se zanju odločila, ker se v praksi uporabljata.

Ko se je leta 1997 ustanovil C.M.A.K., so bili glavni akterji več ali manj vsi pozni

študentje in tudi starejši. Vendar pa se je že na začetku k ustanovitvi priključilo tudi

nekaj mlajših članov, ki so bili na koncu srednje šole ali na začetku študentskih let.

Kot mi je povedala ena izmed aktivnih članic od vsega začetka, je bila ob ustanovitvi

široka populacija mladine.

55

Na začietku je bila ris ful širaka populacija, ka se je wadprlu. Ful različni profili,

vsak ka je lahk pamagau kaku, je pamagau. Ogromnu različnih ldi. (informatorka 2)

Vsakega aktivnega člana društva se je že v preteklosti prijelo ime cmakavc in se ga

drži še danes. Skupno pa so v lokalni skupnosti poimenovani cmakavci. Marsikdaj in

marsikje lahko zasledimo ali slišimo, cmakavci to in cmakavci ono. Kot mi je

povedal eden izmed informatorjev, je z novo ekipo kluba nastala tudi lokalna šala, da

bi lahko cerkljanski laufariji73

predlagali novo masko, ki bi prikazovala tipičnega

cmakavca. Poznan naj bi bil predvsem (vsaj) po enem dredloksu na glavi. Iz tega je

moč razbrati, da ima ali je imela večina aktivnih članov kluba na glavi vsaj en

dredloks (to spoznanje se nanaša na nove cmakavce).

Za nekoga skupnost cmakavcev deluje zelo homogeno. Informator 3 je rekel, da

zunanji opazovalci vidijo klub kot zaprto skupnost. Lahko bi rekli, da kot povezano

skupino z enotnimi pogledi na svet. Skupina aktivnih članov deluje homogeno

predvsem v obdobju pritiskov, v času izvajanja večjih projektov in v primerih skupne

zabave. Eden izmed aktivnih članov je povedal:

Če pride kešna kriza, »zunanji sovražnik«, kešna grožnja al pa karkoli, boma zmieri

stapil ukop, to se bo takoj paznalu. Lih tak, ko bo ki dabrga oz. ka se ki dabrga nardi,

sma tud dast tak, se zavidama vsi sajga dila, rečma tu nas pauvieže. Ka sa pa taki

dnievi, kot je danc, ka ni neč za dilat, se pa mal razgubi ta energija, kar je čist

normalnu ... Pač variera vse skop. Ejnkat sa ful mačne vezi, ka se dabima vsi wkop,

ka dilama, takat se čut, ka se pa parazgubima, je pa tak, kot je. (informator 3)

V resnici pa je in še zmeraj gre za zelo heterogeno skupnost posameznikov z

različnim pogledom na svet. Muršič celo pravi, da ne verjame, da sploh obstaja

nekaj, čemur pravimo homogena družba. Izpostavlja le primere pod ideološko in

materialno prisilo74

.

73

Cerkljanski laufarji sodijo med bolj znane pustne šemske like na Slovenskem. Njihova posebnost so naličja – lesene larfe. Laufarji so se v nekaterih primerih odzivali tudi na aktualna dogajanja v širši družbi. V laufarsko družino so vključevali like iz političnega in družbenega življenja. 74

Muršič, 233, 2000

56

Vieže nas tu skupnu dila. Drgač ma pa še zmieri vsak saju živlejne, če tak gliedaš.

(informator 3)

Ena izmed današnjih aktivnih članic pa je skupnost cmakavcev opisala takole:

Ja, lahk bi rekla, de se je razvila neka skupnost, kukr ji ti pravš Cmakavci. Ampak ne

v smislu tega, de sma neka zaprta ekipa, ka na puščama odprtih vrat. Sigurnu se je

med nami vsemi, ki delujemo kot C.M.A.K.-kolektiv vzpostavla ena velika mačna vez,

ki nam tut daje muč za delvajne. Sigurnu je skupnost cmakavceu pavezana, ampak

sma si pr tem različni in vsak znotraj te skupnost še zmeri deluje na suj način. In lih

tu mi je najbel facinantnu. De ka sm znotraj te skupnosti, se dejansku pačutm živa in

se pačutm jest. Nimam nekih zadržkav, ni neke bedne forme, pa kateri nej bi delval.

Ampak vsak izmed nas s saje mačna osebnostja deluje znotraj te skupnosti. In tak ta

skupnost deluje. Iskrenu. (informatorka 12)

Očitno je, da se je v teh letih izoblikovala neka skupinska identiteta, ki ji pripada

določen del mladine v Cerknem.

57

9 ZAKLJUČEK

Kot sem že omenila, je C.M.A.K. zelo pomemben dejavnik pri lokalnem

identificiranju dela cerkljanske mladine in pri oblikovanju specifične lokalne

mladinske scene. V vseh teh letih obstoja kluba, lahko trdim, da se je izoblikovala

nekakšna skupna identiteta cmakavcev, ki jo vsi informatorji, sedanji in bivši akterji,

sprejemajo in zagovarjajo.

Identitete posameznikov se v nekaterih razsežnostih lahko približajo ali celo

poenotijo (vsaj s strani zunanjega opazovalca). Mislim, da je do tega približevanja

prišlo tudi znotraj C.M.A.K.-a. Glede na to, da skupinska identiteta temelji na

skupnem izkustvu, se mi zdi, da se je v C.M.A.K.-u izoblikovala skupnost

cmakavcev, katere vezni člen je prav ta skupna izkušnja vodenja in delovanja v

klubu. Vendar te identitete ni mogoče utemeljevati z ničimer trajnim, razen tistih

vidikov, ki jih posameznik ne more spremeniti, ker gre za družbena dejstva iz

preteklosti. Tu imam v mislih predvsem pripisane položaje, ki mu jih v družbi

pripišejo drugi. Vendar pa kot pravi Muršič, se posameznik še vedno lahko odloči za

preskok iz dane socialne resničnosti75.

Pomen tovrstnih aktivnosti je ključnega pomena za oblikovanje identitete

posameznikov in skupinske identitete. Kot sem že zapisala, se skozi skupinsko

izkustvo posamezniki identificirajo. Na nek način tako delovanje dovoljuje izražanje

identitete z namerno projekcijo akterjeve predstave o samem sebi (Brake, 1983, 28).

Ekipo, ki vodi glavni del dogajanja v klubu, povezujejo močne vezi, ki pa ne

pomenijo, da ekipa dela strnjeno in zaprto. Vendar pa je njihova skupinska identiteta

odvisna od njihove prisotnosti in delovanja. Na proces ustvarjanja družbe skozi

skupne izkušnje je opozoril že Anthony P. Cohen (Cohen, 1994 v: Muršič, 2000,

237). V primeru C.M.A.K.-a ne gre za homogeno skupino, ki je na videz prej

naključna. Gre za heterogeno skupino, ki je ne družijo samo lepi in pozitivni trenutki,

ampak se skozi delovanje soočajo tudi s padci in z nerazumevanjem, skozi katere se

75

Muršič, 2000, 433.

58

po mnenju informatorjev veliko naučijo in na podlagi padcev marisikaj popravijo in

napredujejo.

Prav tako so si tudi mnenja s strani aktivnih članov o vpetosti v lokalno skupnost

dokaj podobna. Na nek način se večina zaveda svojega mesta v skupnosti in odnosu

lokalne skupnosti do kluba. Kar se tiče lokalne skupnosti, se po mnenju

informatorjev nekateri s C.M.A.K.-om identificirajo, nekateri sprejemajo dejstva, da

akterji klubske dejavnosti delajo tudi za lokalno skupnost, nekaterim je vseeno in

spet zadnji imajo o njem slabo mnenje.

Eden od osrednjih pogledov na raziskovano področje sta vsekakor tudi pomembnost

in razpoznavnost prostora. Če pri notranji strukturi omenjamo predvsem skupinsko

identiteto, je pri zunanji treba poudariti pomembnost oblikovanja lokalne skupnosti.

Med dejavnike, ki vplivajo na sooblikovanje lokalne identitete, moramo šteti tudi

tovrstno mladinsko aktivnost. Lokalna identiteta se namreč kaže skozi jezik

(narečje), vrednote, simbole in tudi skozi lokalno folkloro ter izmišljene kulturne

dejavnosti, prakse in proizvode (Muršič, 2000, 438).

Če vzamem kraj Cerkno za svojo mikrolokacijo, lahko trdim, da klub C.M.A.K.

segmentu prebivalstva omogoča specifično socializacijo v regionalnem in globalnem

smislu. Skozi delovanje v klubu se pospešuje njihovo vključevanje v sodobno

družbeno okolje. Vendar pa velja omeniti, da tu ne govorim zgolj o aktivnih članih,

ampak tudi obiskovalcih kluba.

Perspektive C.M.A.K.-a se kažejo predvsem v ohranjaju nivoja delovanja, ki ga je

dosegel v vseh teh letih. Vendar se to delovanje iz leta v leto veča in širi, za kar je

potrebna večja količina prostovoljnega dela. Zato cmakavci prihodnost vidijo tudi v

delni profesionalizaciji delovanja, v zaposlitvi dela kadra, zaradi katerega bi nekatere

stvari lahko postale transparentnejše in kvalitetnejše. Širše bi to prineslo izobraženost

določenega kadra za mladinsko delo ter večjo možnost zaposlovanja v nevladnem

sektorju in razvoj le-tega, saj se v raziskovani lokalni skupnosti to področje slabo

razvija.

59

10 VIRI IN LITERATURA

- Agencija Lars (2010-11): O agenciji. Http://

http://www.agencija-lars.si/index.php/o-agenciji

- Anthony Jackson (2011-1): Anthropology at home. Http://

http://www.google.com/books?id=oDgOAAAAQAAJ&printsec=frontcover&hl=sl#

v=onepage&q&f=false

- Arhiv mladinskega centra C.M.A.K.

- Bahovec, I. (2005): Skupnosti: teorije, oblike, pomeni. Ljubljana, Sophia.

- Bauman, Z. (1996): From piligrim to Tourist – or a short History of Identity. V: S.

Hall in P. Dugay (ur.), Questions of Cultural Identity. London, SAGE.

- Brake, M. (1983): Sociologija mladinske kulture. Ljubljana, ZSMS.

- Brumen, B. (2000): Sv. Peter in njegovi časi: socialni spomini, časi in identitete v

istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana, Založba *cf.

- C.M.A.K. Cerkno (2010-11): Predstavitev kluba. Http://

http://cmak.cerkno.net/index.php#

- Pihalni orkester Eta Cerkno (2010-11): O nas. Http://

http://www.godba-cerkno.si/

- Gillis, R. J. (1999), Mladina in zgodovina: tradicije in spremembe v evropskih

starostnih odnosih od 1770 do danes. Šentilj, Aristej.

- Haarmann, H.: History – The Relationship of Identity and Ethnicity over Time. V:

Language & Ethnic Identity, ed. By Joshua A. Fishman, Oxford University Press,

New York/Oxford, 1999.

- Jazz Cerkno (2010-11): Jazz Cerkno. Http://

http://www.jazzcerkno.si/nova.php

- Južnič, S. (1993), Identiteta. Ljubljana. Fakulteta za družbene vede.

- Karajžewc (2010-11): Tabor Karajžewc. Http://

http://karajzewc.wordpress.com/

- Kozorog, M. (2009), Antropologija turistične destinacije v nastajanju. Prostor,

festivali in lokalna identiteta na Tolminskem. Ljubljana, Znanstvena založba

60

Filozofske fakultete. - Kozorog, M. (2002), Glasba-prostor-identiteta: primeri iz

Tolmina po letu 1945 (diplomska naloga). Ljubljana, Filozoska fakulteta.

- KUD Cerkno (2010-11): KUD Cerkno. Http://

http://www.kudcerkno.si/

- Laufarija Cerkno (2010-11): Laufarija. Http://

http://www.laufarija-cerkno.si/

- Medica, K. (2004): »Identitetna pojmovanja – med lokalnim in globalnim«.

Monitor ISH, letnik IV, št. 1, str. 139-151.

- Muršič, R. (2000), Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem in rock

klubu. Ceršak, Subkulturni azil.

- Muršič, R. (1995), Center za dehumanizacijo: etnološki oris rock skupine. Frontier,

Pesnica, ZKO Pesnica.

- Nastran Ule, Mirjana (2000), Sodobne identitete – V vrtincu diskurzov. Ljubljana,

Znanstveno in publicistično središče.

- Občina Cerkno (2010-11): Cerkno. Http://

http://www.cerkno.si/turizem/index.php

- Oblak, S. (2006): Cerkljanska 1918-1930 (diplomska naloga). Ljubljana, Filozofska

fakulteta.

- Prezelj V. (1997): Cerkljanska skozi čas: prispevki za zgodovino Cerkljanske II.

Idrija, Bogataj.

- Rokodeljsko društvo Driklc, Cerkno (2010-11): Ustanovitev društva. Http://

http://www.rokodelci-cerkno.si/

- Smaragdna pot (2010-12): Http://

http://www.smaragdna-pot.com/lokacije-i sl/items/cerkno.html

- SPMC (2010-11): Http://

http://www.cerkno.net/index.php/Kultura/579-cmakajne-06.html

- Statistični urad (2010-12): Http://

http://www.stat.si/obcineVStevilkah/Vsebina.aspx?id=19

- Tomc, G. (1994), Profano: Kultura v modernem svetu. Ljubljana, Študentska

organizacija univerze.

- Ule, M. in Miheljak, V. (1995), Prihodnost mladine. Ljubljana, DZS.

61

- Vranješ, M. (2008), Prostor, teritorij, kraj: produkcije lokalnosti v Trenti in na Soči.

Koper, Založba Annales.

- Zbornik Mladi in prosti čas (2008). Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad

RS za mladino.

62

11 PRILOGA (vizualno gradivo)

63

64

65

66

67

68

69

70

71

72

73

74

75

76

77