Kakovost radijskega novinarstva v Sloveniji

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO,

RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO

Mitja Šeško

KAKOVOST RADIJSKEGA NOVINARSTVA V SLOVENIJI

Diplomska naloga

Maribor, junij 2009

I

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO 2000 Maribor, Smetanova ul. 17

Diplomska naloga univerzitetnega študijskega programa


Študent: Mitja ŠEŠKO Študijski program: univerzitetni, Medijske komunikacije Smer: RTV produkcija

Mentor: doc. dr. Suzana ŽILIČ FIŠER Somentor: doc. dr. Marjan DRUŽOVEC

Maribor, junij 2009

II

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO 2000 Maribor, Smetanova ul. 17

Številka: DE/XZ-97

Datum: 3. 10. 1997

SKLEP O DIPLOMSKI NALOGI 1. Jože VORŠIČ, absolvent višješolskega študija elektrotehnike, izpolnjuje

pogoje za izdelavo diplomske naloge. 2. Tema diplomske naloge je s področja Inštituta za močnostno

elektrotehniko pri predmetu PORABNIŠKA OMREŽJA IN RAZSVETLJAVA. MENTOR: red. prof. dr. Dušan RADONJIČ SOMENTOR: doc. dr. Tomaž DOGŠA

3. Naslov diplomske naloge

NAVODILA ZA IZDELAVO DIPLOMSKE NALOGE

4. Vsebina diplomske naloge Izdelajte primer diplomske naloge, ki mora ustrezati:

• vsebinsko • oblikovno • jezikovno

5. Diplomsko nalogo izdelajte skladno z "Navodili za izdelavo diplomske

naloge" in jo oddajte v __ izvodih do 15/11-1997.

PREDSTOJNIK INŠTITUTA

DEKAN

III

ZAHVALA

Hvala vsem, ki so me spremljali na študijski

poti in pri delu na radiu. Vsak je dodal svoj del

pri ustvarjanju diplomske naloge oziroma

kamenček v mozaiku. Za vsakega posebej,

sem iz srca hvaležen.

IV


Ključne besede: radio, zgodovina radia, novinar, kakovostno novinarstvo,…

UDK: 316.77:654.191/.195(043.2)

Povzetek

Radio je bil prvi elektronski medij in ga poznamo že skoraj 90 let, skupaj s

televizijo in tiskom pa sodi v skupino tradicionalnih in množičnih medijev. Od prvih

poskusov prenosa signalov na daljavo do danes se je bistveno spremenil, tako v

tehničnem kot vsebinskem smislu, še vedno pa je v prvi vrsti njegov cilj zabavati in

informirati poslušalce. Prav zaradi slednjega pomemben delež predstavlja

informativni program. Le-tega ustvarjajo novinarji, ki naj bi poročali objektivno in v

skladu s profesionalnimi merili. Žal pa pod težo pritiskov s strani oglaševalcev vse

bolj popuščajo, zato trpi kakovost novinarskega dela. Zgledi za prihodnost niso

obetavni, a se jim bo potrebno odločno zoperstaviti.

V

QUALITY OF RADIO JOURNALISM IN SLOVENIA

Key words: radio, the history of radio, journalist, quality journalism,…

UDK: 316.77:654.191/.195(043.2)

Abstract

Radio was the first electronic media, and today it has been known for almost 90

years. Together with television and the press, it belongs to the group of traditional

and mass media. From the first attempts of transmitting signals at a distance until

today, radio has changed significantly, both technically as well as in terms of

content. Nevertheless, its main aim is to entertain and inform listeners. To that

end, news broadcasting represents a significant part of its program. It is created by

journalists, who should report objectively and in accordance with professional

standards. Unfortunately they are giving in under the increasing pressure from

advertisers, and as a consequence the quality of journalism suffers. The future

does not look promising, but we need to act decisively.

VI

VSEBINA

1. UVOD................................................................................................................. 1

2. RAZVOJ RADIA V SVETU................................................................................. 4

3. RADIO NA SLOVENSKEM SKOZI ČAS ............................................................ 7

4. RADIO NA SLOVENSKEM PO LETU 1990 ..................................................... 10

4.1 Nacionalna radijska postaja ........................................................................ 12

4.2 Lokalne in regionalne nekomercialne radijske postaje................................ 14

4.3 Lokalne in regionalne komercialne radijske postaje.................................... 14

4.4 Študentske radijske postaje ........................................................................ 16

5. ZNAČILNOSTI RADIA IN NJEGOVA PREDNOST PRED OSTALIMI MEDIJI . 17

6. O RADIJSKEM PROGRAMU, PROGRAMSKIH SHEMAH IN FORMATIH...... 21

6.1 Programske sheme in radijski čas .............................................................. 22

6.2 Radijski model in formati............................................................................. 24

7. INFORMATIVNI PROGRAM NA RADIU .......................................................... 26

8. NOVINARSKE ZVRSTI V RADIJSKIH INFORMATIVNIH PROGRAMIH......... 30

8.1 Vest............................................................................................................. 30

8.2 Poročilo....................................................................................................... 31

8.3 Intervju ........................................................................................................ 32

8.4 Anketa......................................................................................................... 34

8.5 Komentar .................................................................................................... 34

8.6 Napoved in odpoved................................................................................... 35

9. OPREDELITEV POJMA NOVINARSKA KAKOVOST...................................... 36

10. ZAGOTAVLJANJE NOVINARSKE KAKOVOSTI ........................................... 39

10.1 Na ravni izobraževanja in profesionalizacije novinarskega poklica........... 39

10.2 Na ravni uredniške politike v povezavi z novinarsko svobodo .................. 42

10.3 Na ravni kakovosti prispevka - izdelka ...................................................... 48

10.3.1 Izbira teme ......................................................................................... 48

VII

10.3.2 Preiskovanje....................................................................................... 50

10.3.3 Oblikovanje prispevka ........................................................................ 51

10.4 Na ravni tehnične kakovosti ...................................................................... 55

10.5 Na ravni zakonodaje in novinarskih kodeksov .......................................... 57

10.5.1 Zakon o medijih .................................................................................. 58

10.5.2 Kodeks novinarjev Slovenije .............................................................. 63

11. PRIHODNOST RADIA IN NOVINARSKE KAKOVOSTI ................................. 67

12. MNENJA UREDNIKOV INFORMATIVNIH PROGRAMOV O NOVINARSKI

KAKOVOSTI......................................................................................................... 71

13. ZAKLJUČEK................................................................................................... 78

13.1 Analiza hipotez ......................................................................................... 78

13.2 Sklepna misel ........................................................................................... 85

LITERATURA....................................................................................................... 87

PRILOGE ............................................................................................................. 90

Mitja Šeško - Kakovost radijskega novinarstva v Sloveniji 1

1. UVOD

Radio je medij, ki je mojo pozornost pritegnil že v zgodnjem otroštvu in me

fascinira že od takrat. V prvi vrsti zato, ker smo poslušalci pripravljeni nameniti

toliko pozornosti nekemu glasu in mu povrhu vsega še zaupati, po drugi strani

zato, ker je delovanje radia oziroma ozadje, povsem drugačno kot si predstavlja

večina. Lep dokaz je že to, da si nekega novinarja poslušalci predstavljajo kot

starejšega moškega s sto in nekaj kilogrami, v bistvu pa gre za komaj sedemdeset

kilogramskega mladeniča. Sam sem počaščen, da sem imel priložnost spoznati

radio iz vseh plati in strani, ter da bom lahko te izkušnje v nadaljevanju tudi

predstavil.

Ker diplomska naloga predstavlja neko zaključeno enoto večletnega zbiranja

informacij in znanja, ki smo si ga pridobili tekom študija na fakulteti, ob tem pa naj

bi zajemala širše področje znanj, mnenj in raziskav, bomo poskušali zajeti čim več

koristnih informacij za nekoga, ki o radiu ne ve ničesar. Želja je, da bi diplomska

naloga postala neke vrste priročnik za tistega, ki bi rad, predvsem o novinarstvu

na radiu, izvedel več ali na radiu celo delal kot novinar, pa se s tem sploh še ni

srečal.

Torej, diplomska naloga je oblikovana kot narobe obrnjena piramida. To

pomeni, da smo začeli z razvojem radia v svetu in sicer od njegovega samega

začetka, naj si bo v tehničnem ali vsebinskem smislu. Pomembno je, da Slovenci

pri razvoju radia nismo bistveno zaostajali za svetom, zato je nadaljevanje

diplomske naloge zelo povezano, a povsem usmerjeno na Slovenijo. Izvedeli

boste, kako se je radio razvijal pri nas in kakšno je stanje na področju radiodifuzije

danes, gledano predvsem s tehničnega vidika.

S temi poglavji smo postavili temelje za razumevanje nadaljevanja diplomske

naloge, ko smo se posvetili značilnostim in prednostim radia, ki jih ima kot javni,

množični in tradicionalni medij in pisali o tem, kakšen je njegov širši pomen za

družbo. Seveda je pomen odvisen od radijskega programa in njegovih zakonitosti,


ki smo jim posvetili celotno poglavje. Istočasno smo se postopoma usmerili v

informativni del, okoli katerega se vrti osrednja tema diplomske naloge. Kakšen je

informativni program, kaj ga definira, zakaj je pomemben ter katere so radijske

zvrsti, lahko preberete v sedmem in osmem poglavju.

Šele na tem mestu je čas za novinarsko kakovost, o kateri bi brez predhodnega

znanja težko govorili. Najprej je bilo seveda potrebno definirati, kaj kakovost sploh

je, ali natančneje, kaj je novinarska kakovost. Ker definicija ni enostavna, smo

poskušali najti čim več področij s pomočjo katerih se lahko trudimo zagotavljati

novinarsko kakovost na radiu. Začenši z izobrazbo oziroma izobraževanjem

novinarjev ter zagotavljanja kakovosti na ravni prispevka (kako pisati, kako

pomembna sta glas in govor). Iskali in našli smo odgovor na vprašanja, ali

uredniška politika lahko zagotavlja kakovostno novinarstvo in ali je zakonodaja v

pomoč novinarjem, urednikom, pri zagotavljanju kakovosti? Glede na dejstvo, da

dandanes novinarji praktično vse počno sami, smo nekaj vrstic namenili tudi

zagotavljanju tehnične kakovosti. Za konec tega, teoretičnega dela, smo se

posvetili še prihodnosti radia in novinarske kakovosti. Metode dela pri pripravi prve

polovice diplomske naloge so tako povsem jasno začrtane. Zbrati čim več

literature na temo novinarske kakovosti in izluščiti tisto, kar je dejansko pomembno

in dejansko šteje. Poskušali se bomo približati nekemu idealu, h kateremu bi

morali stremeti in se zanj truditi, kljub temu pa ga verjetno nikoli ne bomo dosegli.

Drugi oziroma zadnji del diplomske naloge je pravo nasprotje. Obsega namreč

analizo mnenj urednikov različnih radijskih postaj v Sloveniji. Za prikaz razlike med

idealnim in realnim stanjem, smo na urednike najbolj poslušanih radijskih postaj pri

nas, naslovili vprašanja. Ta so bila enaka za vse, odgovori pa so bili esejskega

tipa, da so lahko uredniki na široko in hkrati bolj podrobno spregovorili o

obravnavani tematiki. Vprašanja so zasnovana na podlagi prvega dela diplomske

naloge, saj drugi predstavlja neke vrste zrcalo realnosti. Dobljene rezultate iz

pogovorov smo še dodatno podkrepili, s primerjavo programskih shem

posameznih radijskih postaj, ter teden dni poslušali informativne programe treh

različnih radijskih postaj. V tem času smo beležili govorne in slovnične napake,

ustreznost rabe jezika, ekskluzivnost tem in razvijanje le teh, pogostost lastnega

ponavljanja in ponavljanja za drugimi mediji,… Poskušali smo tudi ugotoviti


izobrazbeno strukturo radijskih novinarjev. Vse našteto je pokazalo, kakšna je

razlika med stanjem, ki ga priporoča literatura in kako je v realnosti.

Prav to realno stanje, s katerim sem se srečal med delom na radiu, je

vzpodbudilo idejo o pisanju diplomske naloge. Velikokrat sem namreč naletel na

delo, ki na radio ali bolje v medije, sploh ne sodi. Že naslov je tako zelo direkten in

zariše smer diplomske naloge, torej: Kakovost radijskega novinarstva v Sloveniji.

Poskušali smo ugotoviti: ali sploh imamo kakovostno novinarstvo, na katerih

radijskih postajah ga najdemo, kateri so kakovostni novinarji, ali je sploh dovolj

vloženega truda v zagotavljanje kakovosti. Postavili smo tudi štiri hipoteze:

Hipoteza 1: Novinarska kakovost ni na primerni ravni zaradi nepoznavanja

zakonitosti medija. Radijski novinarji se na tem področju niso izobraževali, ampak

so se dela na radiu priučili.

Hipoteza 2: Kakovostno radijsko novinarstvo je pri večini radijskih postaj v

Sloveniji onemogočeno že s programskimi shemami.

Hipoteza 3: Razlika v novinarski kakovosti med komercialnimi in regionalnimi

radii v primerjavi z nacionalnim radiem ni velika.

Hipoteza 4: Kakovostno radijsko novinarstvo v Sloveniji obstaja, a je omejeno

le na nekaj posameznikov na nacionalnih radijskih postajah.


2. RAZVOJ RADIA V SVETU

Prvi poslušalci radiev so radi dejali, da gredo poslušat kaj pravi "stric iz škatle".

Takšna je bila namreč prva predstava o tem, kaj radio je. V bistvu pa je radio prvi

primer množične komunikacije, ki je kot sredstvo prenosa uporabil

elektromagnetno valovanje in je še danes eden najpopularnejših medijev.

''Zanimivo je, da radio ni nastal po nekem naročilu, ampak čisto naključno.''

(Đorđević 1978: 56) Vse se je pričelo v 19. stoletju z odkritjem radiofonskih

zakonitosti. Kot mnogo drugega, se je tudi tehnološka pot radiofonije, ki je

pomenila novo obliko komuniciranja, začela v Ameriki. Beseda radiofonija že od

samih začetkov pomeni, preprosto povedano, oddajanje in sprejemanje glasov s

pomočjo elektrike in brezžične povezave na veliko daljavo.

Leta 1865 je brezžični prenos, kot prvi, teoretično utemeljil James Clerk

Maxwell, njegovo teorijo pa je 22 let kasneje potrdil tudi Heinrich Hertz. Če

združimo to teorijo in možnost spreminjanja zvoka v električne impulze s pomočjo

mikrofona (1876), pa še vedno ne moremo govoriti o brezžičnem prenosu zvoka,

saj so ga še naprej prenašali po žicah. (Brojan 1999: 7)

Kmalu za tem, leta 1893, je Nikola Tesla v ZDA predstavil svoj sistem

brezžičnih zvez in dve leti kasneje prenos signala na krajše razdalje. Kljub temu za

začetnika radiofonije velja Italijan Guglielmo Marconi, ki je leta 1899 vzpostavil

prvo radiotelegrafsko zvezo med Anglijo in Francijo. Prvi znani tehnični poskusi

brezžičnega prenosa zvoka so bili opravljeni leta 1902 v ZDA. Prva zabeležena

praktična uporaba pa sega v leto 1907, ko so brezžično prenašali regato na jezeru

Eire. Leta 1908 so prvič prenašali glasbo iz newyorške opere.

''Le deset let po Marconijevem odkritju je po svetu delovalo že okrog 1500

radiotelegrafskih oddajnikov. Postaje so delovale na daljših in superdolgih valovnih


dolžinah velikosti nekaj 1000 metrov. Nekatere postaje so bile zelo močne, saj so

jih načrtovali predvsem zato, da bi lahko vzpostavile zvezo z ladjami po vsem

svetu. Nemci so tako zgradili postajo z močjo 400 kW.'' (Brojan 1999: 8)

Že v začetku 20. stoletja so radio izkoriščali za obveščanje. Leta 1917 sta to

storila Hans Bredow (ustvarjal je program za nemške vojake na zahodni fronti) in

Vladimir Iljič Lenin (z ladje je preko radia naznanil zmago oktobrske revolucije). Ne

glede na vse pa za radijsko zibelko veljajo Združene države Amerike. ''Uradni

začetek radijskega oddajanja naj bi namreč bil 2. november 1920, ko je v

Pittsburghu pričela oddajati postaja KDKA, čeprav so že prej oddajali programe v

informacijsko, izobraževalnem, kulturnem in zabavnem smislu.'' (Brojan 1999: 8)

Zelo pomembno je dejstvo, da pri razvoju radia Evropa praktično ni zaostajala

za ZDA. Že leta 1919 je začela delovati nizozemska radijska postaja PCGG, leta

1922 je uradno dovoljenje za oddajanje dobila postaja 2MT v Chelmsfordu,

oddajanje pa je opravila družba BBC. Istega leta so redni program dobili Francozi,

le leto kasneje Nemci, Avstrijci in Švicarji, pa na Češkoslovaškem, v Španiji, na

Danskem in Norveškem. Na Japonskem so radii začeli oddajati šele leta 1925.

(Brojan 1999)

Vseeno so močno opazne razlike. ''V ZDA so radie takoj začeli izkoriščati za

zaslužek, medtem ko je v Evropi prevladovalo predvsem razmišljanje, da je zaradi

radia kultura postala dostopna vsem slojem prebivalstva, s tem pa je bil ukinjen

privilegij premožnejših. Prav zato so se okrepili tudi stiki med narodi, močno se je

izboljšala obveščenost. Čeprav je bil namen oddajanja različen, so se vsebine kaj

kmalu začele razvrščati in urejevati, način pa je bil povsem različen od doslej

poznanih v ostalih medijih.'' (Marti 2005: 10) Prvi radijski programi so bili tako

sestavljeni iz glasbe in razvedrila. Skozi vojno pa so postajali: moderni, aktualni in

zanimivi za široko množico ljudi, ne pa učenjaški… "Na pameten in psihološko lep

način morajo biti poučni, čustveni, sproščeni in zabavni," je dejal Goebbels.

(www.svarog.org)

Že v tem zgodnjem obdobju je radio postavil temeljne značilnosti, ki veljajo še

danes. Že leta 1920, je KDKA kot prvi objavil podatke predvolilnega izbora

predsedniških kandidatov, čeprav takrat novice še niso bile v ospredju radijskih

programov. ''Večinoma so namreč prebirali ''stare'' časopisne novice. Tudi termini


branja niso bili določeni. Stalni termini so se uveljavili do začetka tridesetih let.''

(Pirc 2005: 46)

Da je bil razvoj bliskovit kaže podatek, da so samo v Angliji oktobra leta 1923

prodali skoraj tristo tisoč radijskih sprejemnikov. Med obema vojnama, pa so

standard držav ocenjevali celo na podlagi števila radijskih sprejemnikov na število

prebivalcev. (Nešović in Prunk 1998)

Sprva so radii oddajali na srednjih valovih oziroma na področju amplitudne

modulacije AM. Kar pa se ni izkazalo za najboljšo potezo, ker imajo vpliv na

valovanje tako svetloba kot drugi valovi, ki se širijo po zraku, ti pa imajo v različnih

delih dneva različne lastnosti. V tridesetih letih dvajsetega stoletja so zato nastali

množični poskusi, kako izboljšati tehnično podobo in kakovost oddajanja. Rezultat

je frekvenčna modulacija (FM), katere značilnost je spreminjanje frekvence

valovanja, kakovost pa ni odvisna od vremenskih pogojev. Tedaj je bilo izbrano

tudi novo, višje frekvenčno območje 50MHz. Vse to so v drugi svetovni vojni še

izpopolnili. Radio je dokončno prerasel svojo otroško dobo in nastala je teoretično

na novo izdelana in domišljena radijska tehnika. Po koncu vojne se je frekvenčne

modulacije prijela vsa Evropa, uveljavil pa se je še en način modulacije - ultrakratki

valovi (UKV). (Brojan 1999)

S stereofonijo se je radijska tehnika spet dvignila na novo kakovostno raven. Z

njo je bila dosežena boljša prostorska zvokovna predstavitev oddaj, radijskemu

mediju pa so bile ponujene nove možnosti. Te so se še povečale s prihodom,

prodorom in razvojem digitalnega radia, saj prinaša najkakovostnejši zvok, za

katerega si je tisoče radijskih raziskovalcev prizadevalo vsaj eno stoletje.


3. RADIO NA SLOVENSKEM SKOZI ČAS

Slovenci pri razvoju brezžičnega sporočanja praktično nismo zaostajali za

svetom. Prvi naši poskusi z brezžično radiotelegrafijo so bili menda opravljeni že

leta 1903. V takratnem času brezžičnih postaj seveda ni bilo na pretek, vseeno pa

smo jo Slovenci dobili kaj kmalu. Predaprilska Jugoslavija je kmalu spoznala

potrebo po ureditvi brezžične povezave, zato je na račun reparacij leta 1922

postavila več postaj, vendar je bila samo ena namenjena Sloveniji. Da je postaja

končala v Ljubljani ima največ zaslug prof. inž. Mario Osana, ki je kasneje dobil

naziv "oče slovenskega radia". ''Na območju Balkana v tistem obdobju tako ni bilo

še niti ene radijske postaje, v Sloveniji pa so ljudje premogli le 12 radijskih

sprejemnikov.'' (Lazarević 1997: 33) To je bil tudi čas, ko so fantje doma sami

izdelovali radijske sprejemnike, da so lahko poslušali oddaje iz Pariza. Med najbolj

dejavnimi sta bila že prej omenjeni Osana in Rudi Omota, za katerega lahko brez

dvoma trdimo, da je imel prvo zasebno radijsko postajo pri nas. (Brojan 1999)

Gradnjo oddajne postaje v Domžalah in studia v Ljubljani so zaključili avgusta

leta 1928. 1. septembra istega leta je za slovensko radiotelefonijo napočil

pomemben dan, dan poskusnega oddajanja. Odziv javnosti je bil več kot odličen in

že čez dva meseca je sledila uradna otvoritev prvega slovenskega radia, Radia

Ljubljana. Ljubljana je tako postala drugo mesto v Jugoslaviji z radijsko postajo

(Radio Zagreb od leta 1926), saj je Beograd, kot glavno mesto, dobil svoj radio

šele leta 1929. (Brojan 1999: 16 in 17)

''Radio Ljubljana se je že na začetku oddajanja s pogodbo zavezal kaj bo

predvajal. Prednost so imele dnevne novice (vremenska, borzna, ekonomska in

industrijska poročila), prostor se je našel tudi za koncerte in razna predavanja ter

že od samega začetka, reklame. Pogodba je tudi določala, da morajo vsak dan

oddajati vsaj 150 minut, pravico do ene ure lastnega programa dnevno, pa si je

pridržala tudi država.'' (Bezljaj - Krevelj 1998: 22)


Ker je bila takrat oblast do novosti še zelo nezaupljiva, je pripravila pravilnike, ki

so omejevali nakup radijskih sprejemnikov, nadzor lastnikov je bil enostaven in

hkrati zelo natančen. Zato je bilo leta 1928 v Jugoslaviji le 3616 radijskih

sprejemnikov. Zaradi dajatev so si ga lahko privoščili samo premožnejši. Število

sprejemnikov se je močno povečalo v prihodnjih desetih letih, morda zaradi dobre

reklame, saj jih je že leta 1938 bilo skoraj dvajset tisoč.

(http://www.rtvslo.si/razgodovina/index1.htm#)

Že takrat je radio imel veliko združevalno moč, saj so ga, prav zaradi majhnega

števila sprejemnikov, skupaj poslušali vsi prebivalci ene hiše, morda celotne ulice.

Svojo pravo moč je pokazal že takoj na začetku druge svetovne vojne. Takrat je

okrepil informativno in manipulativno vlogo, saj je bil kljub oviram najhitrejši vir

informiranja. ''Radijski programi so postali središče politične oziroma bolje rečeno

vojaške propagande, da bi Nemci lahko uresničili svojo ideologijo pa so pripravili

nacionalni program prodaje cenenih radijskih sprejemnikov, ki jih je lahko kupil

vsak.'' (Pirc 2005: 41 in 42)

Leta 1941 so okupatorji zbombardirali domžalski oddajnik in tako želeli

preprečiti vpliv slovenskega programa. Pri nas so zato ustanovili številne radijske

postaje, ki so, kljub temu, da so imele majhno moč oddajanja, odigrale pomembno

vlogo v boju z okupatorjem. V Ljubljani je konec leta 1941 nastala ilegalna radijska

postaja Kričač. Ta je oddajala s 23 različnih lokacij. Program, katerega so oddajali

trikrat na teden po petnajst minut, je pozival poslušalce k uporu in boju proti

okupatorju. Kakšno vlogo je imel Kričač si lahko predstavljamo, če poznamo

podatek, da so Italijani, potem ko niso odkrili oddajnih mest, raje zaplenili vse

radijske sprejemnike in odstranili antene. (Bezljaj - Krevelj 1998: 44 - 46)

Dve leti po zatonu Kričača smo Slovenci dobili nov radio. Radio Osvobodilna

fronta, ki je imel sedež v Črnomlju. Program so oddajali vsak dan od devete zjutraj

do devete zvečer, a le do 28. aprila 1945, ko so morali zapustiti Črnomelj. Nekateri

sodelavci so nato nadaljevali delo v okviru Radia Svobodni Trst, kjer so pripravljali

oddaje v slovenščini in italijanščini. Toda že julija 1945 so morali kreniti v Ljubljano

in tam prevzeti delo Radia Ljubljana, kar velja za prelomnico radijskega

informativnega programa na slovenskem. 9. maja 1945 so poslušalci namreč

preko radia izvedeli za osvoboditev Ljubljane. Že dva dni kasneje je začel delovati


tudi Radio Svobodni Maribor. Ta je oddajal kar iz zasebnega stanovanja na

amaterski radijski oddajni postaji, kmalu za tem pa postal del Radia Ljubljana,

katerega valovi niso dosegli Primorske. Zato so ustanovili Radio Ajdovščina, ki se

je kasneje preimenoval v studio Nova Gorica in deloval pod tem imenom do leta

1954, ko je postal del Radia Ljubljana in dobil ime Radio Koper. Ob tem velja

omeniti, da sta tako Radio Maribor, kot Radio Koper ob programu za Radio

Ljubljana, ustvarjala in oddajala še lasten program. (Bezljaj - Krevelj 1998: 63)

Seveda v tistem obdobju radii niso bili svobodni. Takoj po vojni je Jugoslavija

radiodifuzijo uredila s predpisom o organizaciji, ki je bil centralistično naravnan.

Vladajoča elita je postala lastnica oddajnih postaj in imela tudi izključno uporabo

le-teh. Leta 1956 je bila ustanovljena še Direkcija radijskih postaj Slovenije, ob

začetku televizijskega oddajanja leta 1959 pa se je Radio Ljubljana preimenoval v

Radiotelevizija Ljubljana. Kot omenjeno že prej, je razvoj radia pospešila

stereofonija, ki smo jo v Sloveniji prvič uvedli leta 1963. S tem razvojem, pa se je v

šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pojavil trend nastajanja

lokalnih nekomercialnih radijskih postaj. Prvi v tej seriji je bil Radio Šmarje pri

Jelšah, ki je nastal leta 1953. Takrat so te postaje predvajale predvsem program,

ki je bil sestavljen iz lokalnih informacij in glasbe po željah poslušalcev, prenašali

pa so tudi program Radia Ljubljana, ki je bil njihova matična hiša. Po letu 1989 so

to prakso opustili in predvajajo izključno svoj program.

(Bezljaj - Krevelj 1998: 72 in http://www.rtvslo.si/razgodovina/index1.htm)

Če govorimo o slovenskem radiu pred razpadom Jugoslavije je potrebno

zapisati še to, da so bila osemdeseta leta ena najtežjih v zgodovini RTV Ljubljana,

ter da se je leta 1990 RTV Ljubljana najprej preimenoval v RTV Slovenija

(ustanoviteljica je bila republiška skupščina), nato pa še v javni zavod RTV

Slovenija, kar je še danes. Od leta 1990 poznamo tudi Združenje lokalnih radijskih

postaj Slovenije.

(Oseli 2002: 40 - 43 in http://www.rtvslo.si/razgodovina/index1.htm)


4. RADIO NA SLOVENSKEM PO LETU 1990

Slovenci pri razvoju radia nismo veliko zaostajali. Zato imajo zasluge predvsem

odlični inženirji, ki so še danes cenjeni po svetu. Še večjo vlogo pri razcvetu

slovenskega radijskega prostora pa je takoj po osamosvojitvi Slovenije odigrala

politika. Šele takrat so se namreč postavili temelji za sedanje stanje na

radiodifuznem prostoru. Vlada je takrat začela z dokaj nekontroliranim deljenjem

frekvenc za oddajanje, to pa je pomenilo nastanek novih radijskih postaj, ki danes

oddajajo preko prizemeljske analogne radiodifuzije. Večinoma so bile te radijske

postaje, in še vedno so, v privatni lasti in ustanovljene skoraj izključno v

komercialne namene. Rast števila radijskih postaj lepo prikazuje spodnji graf (graf

4.1):

27

50

68 75

83

97

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90

100

1991 1995 1999 2000 2004 2008letošt. postaj

graf 4.1: Rast števila radijskih postaj v Sloveniji (Register radijskih in tv programov

Ministrstva za kulturo in Sveta za radiodifuzijo, april 2008)

Z nenehnim večanjem števila radijskih postaj so se zarisale nove smernice v

medijskem prostoru, vse večja je postajala tudi potreba bo delitvi tipov radijskih

postaj. Državni zbor Republike Slovenije je tako 25. aprila 2001 sprejel dolgo


pričakovani Zakon o medijih (Zmed), ki med drugim, pravno formalno ureja odnose

na področju radia. Od sprejetja je bil zakon sicer že večkrat dopolnjen in

spremenjen, a tipi radijskih postaj še naprej ostajajo enaki. Zakon o medijih

komercialnih in nekomercialnih medijev ne pozna, saj jih v 3. oddelku opredeljuje

kot radijske in televizijske programe posebnega pomena in druge, torej tiste brez

posebnega statusa (tovrstnih radijskih postaj oziroma programov je pri nas 73).

Sicer pa ima status programa posebnega pomena določene prednosti, saj so

tovrstnim programom za razvijanje in sofinanciranje programskih vsebin

zagotovljena sredstva v okviru proračunskih sredstev za medije. Operaterji jim

morajo omogočiti neodplačno razširjanje, če obstajajo tehnične možnosti za

kvaliteten sprejem signala v glavni sprejemni postaji operaterja, in sicer tako, da

so dostopni vsem uporabnikom njegovih storitev. Programi s statusom programa

posebnega pomena imajo določene prednosti tudi na javnih razpisih za dodelitev

radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije. (Zmed 2006) Programi posebnega

pomena so naslednji:

radijski programi Radiotelevizije Slovenija: delujejo pod okriljem javnega

zavoda RTV Slovenija in imajo po zakonu status programa posebnega pomena (v

Sloveniji je osem takih radijskih programov). Poleg njih lahko status pridobijo tudi

lokalni, regionalni, študentski in nepridobitni radijski in televizijski programi, a le če

izpolnjujejo posebne pogoje.

lokalni radijski programi: pokrivajo območja, na katerih živi največ deset

odstotkov prebivalcev Republike Slovenije, vsakodnevno morajo predvajati

najmanj trideset odstotkov lokalnih programskih vsebin lastne produkcije. Status

posebnega pomena ima v Sloveniji sedem takih radijskih programov.

regionalni radijski programi: so namenjeni prebivalcem območja, na katerem

živi od deset do petdeset odstotkov prebivalcev Republike Slovenije, dnevno pa

morajo oddajati najmanj trideset odstotkov regionalnih programskih vsebin lastne

produkcije. Status posebnega pomena ima v Sloveniji deset takih radijskih

programov.

študentski radijski programi: študentske radijske programe ustvarjajo in

razširjajo predvsem študentje in so namenjeni študentski javnosti ter

zadovoljevanju njihovih izobraževalnih, znanstvenih, strokovnih, umetniških,


kulturnih in drugih potreb. Nekoč sta obstajali dve taki radijski postaji, ki pa danes

delujeta v drugačnih okvirih in brez posebnega statusa.

nepridobitni radijski programi: nepridobitni radijski programi morajo

vsakodnevno predvajati najmanj trideset odstotkov lastne produkcije informativnih,

umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin, dobiček od dejavnosti

morajo uporabiti samo za izvajanje radijske dejavnosti. Agencija za elektronske

komunikacije takih programov nima v registru. (Zmed 2006: 3. oddelek, 76. – 82.

člen in Apek 2009)

Zgornje vrstice predstavljajo popolnoma zakonsko delitev, ki pa ni najboljša. To

je ugotovil tudi predlog Strategije razvoja radijskih in televizijskih programov v

Republiki Sloveniji, ki ga je pripravila Agencija za pošto in elektronske

komunikacije Republike Slovenije in ki pravi, da bo morala ''vsaka prihodnja

klasifikacija elektronskih medijev na lokalne, regionalne in nacionalne upoštevati

rezultate oblikovanja pokrajin.'' (Apek 2009: 16) Znan je tudi model, po katerem

radijske postaje razdelimo v štiri kategorije, v delu Odraščanje z mediji, pa ga je

predstavila Karmen Erjavec. Po tem modelu poznamo: nacionalno radijsko

postajo, lokalne nekomercialne radijske postaje, lokalne komercialne radijske

postaje in študentske radijske postaje. (Erjavec in Volčič 1990: 23 in 24)

Ta model se zdi veliko bolj praktičen in naraven, zato ga bomo podrobneje

predstavili. Ob tem je potrebno pojasniti, da bi lahko zaradi razvoja radijskega

prostora in regionalizacije, večino lokalnih radijskih postaj preimenovali kar v

regionalne. Razlog je preprost. V Sloveniji lokalnih radijskih postaj praktično ni

več, saj je večina pridobila dodatne frekvence in pokrivajo širše slišno območje, to

pa pomeni, da govorimo o regionalnih radijskih postajah. Poleg tega radijska

postaja, ki deluje v Ljubljani ali Mariboru z okolico, tako ali tako pokriva celotno

regijo in ne samo neke lokalne skupnosti.

4.1 Nacionalna radijska postaja

Ta deluje v sklopu Radio-televizije Slovenija. Oddaja in ustvarja osem javnih

radijskih programov, s katerimi naj bi zagotavljala javni radijski servis za celotno


slovensko družbo, med drugim tudi za narodni manjšini in deloma za tujce, ki

bivajo v Sloveniji. Štirje radijski programi so nacionalni:

Radio Slovenija 1 - program A1: opravlja predvsem informativno politično,

kulturno in vzgojno izobraževalno vlogo in je prilagojen kar najširši publiki.

Radio Slovenija 2 - Val 202: je odzivni, servisno informativni program, veliko

programa teče v živo in neposredno s kraja dogajanja, pristop je lahkotnejši in

prilagojen trendom, ciljna skupina poslušalcev se giblje med 18-tim in 49-tim

letom.

Radio Slovenija 3 - program Ars: ker je namenjen zahtevnejši publiki ima

manjšo poslušanost od prvih dveh programov, oddaja pa le izbrana glasbena,

esejistična in literarna dela ter resno slovensko glasbo.

Radio Slovenija Internacional - Radio SI: ustanovljen je bil 1. 7. 2001 za

obveščanje tuje javnosti, v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji, pa se je

povezal v mrežo evropskih radiev, ki naj bi razširjala evropsko pomembne novice

in evropski duh.

Nacionalni radijski program se od ostalih razlikuje predvsem po tem, da mora

biti njegova slišnost zagotovljena na ozemlju, kjer živi najmanj 90 odstotkov

prebivalcev Republike Slovenije, oglasi pa lahko predstavljajo le 15 odstotkov

programskega časa. (Zmed 2006)

Poleg tega oddajajo še program za italijansko (Radio Capodistria Onda blu) in

madžarsko (Muravidek Magyar Radio) narodno skupnost, ter programe za

slovenske narodne manjšine v sosednjih državah in dva programa za svoje

regionalne centre v Mariboru in Kopru (Radio Maribor in Radio Koper).

Vsi našteti programi se po večini financirajo iz RTV prispevka, ki ga plačujejo

vsi odjemalci električne energije v Sloveniji, kot že rečeno pa deloma tudi iz

proračuna ter iz lastno ustvarjenih in pridobljenih sredstev iz trženja oglasnega

prostora. Za konec velja omeniti še to, da so vsi ti programi del javnega servisa.

To je servis, ki zagotavlja dostop javnosti do množičnih komunikacijskih kanalov,

služi javnemu interesu in oblikuje, odpira in vzdržuje prostor javne razprave.

Namesto državi ali oglaševalcem so javni mediji odgovorni le občinstvu oziroma

javnosti. (Oseli 2002, Hrvatin 2002, Erjavec in Volčič 1990)


O vlogi javnih medijev se je v delu Mediji in demokracija razpisal tudi John

Keane. "Poskus 20. stoletja, da bi raznovrstne programe na nacionalnih radijskih

in televizijskih kanalih napravil dostopne vsem, pogosto ne glede na tehnične

probleme in pritiske komercialne narave, je verjetno razširjal horizonte javne

zavesti o družbenem življenju," pravi Keane. (Keane 192: 112) Sicer je res, da so

javni mediji ustvarjali javno družbeno podobo, a je potrebno poudariti, da njihova

vloga vedno bolj upada. Goreči zagovorniki javnih medijev pa po Keanu delajo

veliko napako, saj sami sebe zagovarjajo z retoriko "kvalitete", le-ta pa se, zaradi

različnih definicij, vse bolj izgublja.

4.2 Lokalne in regionalne nekomercialne radijske postaje

Te so nastajale predvsem v zgodnjih šestdesetih letih, ko so jih ustanavljale

takratne občinske organizacije Socialistične zveze delovnega ljudstva. Te postaje

ustvarjajo program, ki je namenjen prebivalcem ene ali več lokalnih skupnosti. V

oddajnem času med 6. in 20. uro, mora program obsegati najmanj 30 odstotkov

lokalnih vsebin lastne produkcije, oglasi in druga plačana obvestila pa lahko

zavzemajo največ 15 odstotkov dnevnega programskega časa.

Obveščajo nas predvsem o političnih, kulturnih, verskih in gospodarskih

vprašanjih. Že iz samih imen teh radijskih postaj (Štajerski val, Radio Celje,…) pa

je razvidno, da obsegajo lokalno opredeljeno področje. Število teh radijskih postaj

v Sloveniji se vselej giblje okoli 20, trenutno jih je 17. (Erjavec in Volčič 1990: 37 in

Apek 2009)

4.3 Lokalne in regionalne komercialne radijske postaje

Prva značilnost komercialnih radijskih postaj je, da program oddajajo izključno

zaradi zaslužka. Ti radii so namreč ustanovljeni prav z namenom ustvarjanja

dobička. Poznan je celo primer, ko je komercialni radio oddajal z enim zaposlenim

in studiem v domači kuhinji, kar je zmanjšajo stroške delovanja in s tem povezano

ceno oglasnega prostora na minimum. (Gerl 1998)


Seveda se trudijo ohranjati značilnosti javnih medijev, s tem mislimo predvsem

na družbeno odgovornost, a je to pri nekaterih še vedno v ozadju, medtem ko se

drugi tega zavedajo in prav v sodelovanju z družbo iščejo priložnost, kako še

povečati poslušanost, ki pri komercialnih radijskih postajah edino šteje.

Program je zasnovan zelo lahkotno in zabavno, kar pomeni, da vsebuje veliko

glasbe, veliko kontaktnih oddaj in servisnih informacij (stanje na cestah, mejnih

prehodih, vreme). Poslušalce si poskušajo pridobiti s številnimi nagradnimi igrami

(danes se delijo nagrade vredne tudi po nekaj deset tisoč evrov), tukaj pa se

seveda postavlja vprašanje ali je to sploh učinkovito in koliko vpliva na kakovost

samega programa. Prepoznavna značilnost komercialnih radijskih postaj je tudi,

da se po večini prilagajajo željam in zahtevam poslušalcev, ter da želijo prvi

predstaviti vse nove trende, na drugi strani pa za lastno produkcijo programa in

izobraževanja porabijo izjemno malo denarja, kar je logično, saj je tudi število

zaposlenih izjemno majhno.

Se je pa pojavil pozitiven trend pri informativnem programu komercialnih

radiev. Če so pred leti običajno predvajali novice POP TV-ja in BBC-ja, ki sta jih

pripravljala za več radijskih postaj skupaj ali pa svoje izjemno kratke t.i. "flash"

novice, se danes to spreminja. Branje STA-jevih novic namreč vse bolj

dopolnjujejo lastno generirane novice, novinarji pa so vse bolj prisotni na različnih

dogodkih.

Prva lokalna komercialna radijska postaja v Sloveniji je nastala leta 1992, ko je

v Izoli začel oddajati Radio Morje, od takrat naprej pa število samo narašča. Po

podatkih Sveta za radiodifuzijo jih je bilo leta 1998 dobrih 30, leta 2000 skoraj 50,

danes pa jih lahko v to skupino uvrstimo 73. Zanimivo je, da so si vse te radijske

postaje med seboj zelo podobne in zato ni nič nenavadnega, da se že pojavljajo

težnje k povezovanju različnih radijskih postaj. Tako je nastala tudi, lahko rečemo,

prva vseslovenska komercialna radijska postaja Radio 1. Podobno poskušata

doseči tudi Radio City in Radio Center, ki se jih lahko po novem sliši v Mariboru in

okolici, celotnem Prekmurju, ter celjski in ljubljanski kotlini. Ob tem velja zgolj

opozoriti, da je koncentracija nezakonita in če ne drugega družbeno neodgovorna

in sporna.


4.4 Študentske radijske postaje

Zakon o medijih pravi, da je študentska organizacija lahko izdajatelj radijskega

programa, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo večinoma študentje, in

so pretežno namenjene študentski javnosti. V Sloveniji sta to dolgo počela Radio

Študent v Ljubljani (letos praznuje 40. obletnico delovanja) in Radio Marš v

Mariboru, a jih danes v to skupino ne moremo uvrščati več. Res je sicer, da

program še vedno ustvarjajo večinoma študentje, ker študentske organizacije ne

sofinancirajo programov, pa gre za povsem enakovredna programa ostalim, ki so

po Zakonu o medijih brez posebnega statusa.

Vsekakor pa sta bili obe omenjeni radijski postaji dobra odskočna deska za

marsikaterega "radijskega delavca". Mnogi, danes znani novinarji in uspešni

poslovneži, so svojo pot namreč pričeli prav na eni izmed obeh postaj. Dragan

Bulič, Damjan Ovsec, Matjaž Hanžek, Jonas Žnidaršič, Samo Hribar Milič, Jure

Longyka, Matjaž Pikalo in Franci Zavrl so imena, ki jih v Sloveniji pozna mnogo

ljudi.

Posebnost obeh programov je bila tudi ta, da sta na najbolj neposreden in

morda včasih tudi sporen način poročala o družabnih dogodkih. Dolgoletni

moderator na Radiu Študent Boštjan Napotnik je tako recimo v intervjuju za

slovenski Playboy dejal, da je ''delo na tem radiu super, ker vselej spoznava nove

mlade ljudi, poleg tega pa ni nobene cenzure, omejitev, eter je odprt, čisti medijski

eksperiment in ventil.'' (Power 2008: 89)


5. ZNAČILNOSTI RADIA IN NJEGOVA PREDNOST PRED OSTALIMI MEDIJI

Radio je seveda elektronski in tradicionalen medij množične komunikacije. To

pomeni, da v veliki meri pripomore h globalizaciji univerzalnih kulturoloških

vrednot. Njegova simultana prisotnost na različnih delih sveta pa ustvarja idejo

"globalne vasi". Prav v tej "vasi" je radio med poglavitnimi posredniki informacij o

mednarodnih družbenih in političnih procesih ter dogajanjih, s tem pa poglavitno

vpliva na oblikovanje javnega mnenja. Radijsko komuniciranje ima tri značilnosti:

je javno: sporočila so naslovljena na širšo množico ljudi, končnega števila

poslušalcev pa praktično ni mogoče določiti, saj danes radijske programe

spremljajo tudi uporabniki interneta ali satelitskih programov. So pa zato vsebine

programov za vse poslušalce enake, kar pomeni, da je radijsko komuniciranje

namenjeno zelo številnemu, heterogenemu in anonimnemu občinstvu. Vseeno je

pomemben kontekst. ''Da je sporočilo pravilno razumljeno, morata tako

napovedovalec kot poslušalec izhajati iz podobnega okolja, s podobnimi

izkušnjami.'' (Crisell 1994: 16)

je hitro: radio je najhitrejši medij, saj lahko v vsakem trenutku poslušalcem

posreduje pomembne informacije. Poleg tega so te natančne, zanesljive, celovite

in kontinuirane. Ko radio to doseže je aktualen in zanimiv. Po hitrosti javljanj bi se

radio lahko primerjal s televizijo, le da ta na samem kraju dogajanja, za uspešno

izvedbo, potrebuje več ljudi, večji so tudi stroški. Tiskani mediji so seveda v še

večjem zaostanku, saj lahko novico objavijo šele dan kasneje, je pa zato morda

bolj kvalitetna in natančnejša. V zadnjem obdobju lahko delno konkurirajo še razne

elektronske publikacije, ki lahko prav tako v zelo kratkem času na spletnih straneh

predstavijo potek dogodkov. (Erjavec in Volčič 1990: 9)

je minljivo: vsebine so pripravljene za "takojšnjo uporabo", kar pomeni, da so

minljive (različna javljanja) in se ne shranjujejo na trajni zapis. Je pa danes tako,


da se vse arhivira vsaj v zakonsko določenem roku petnajstih dni, saj lahko recimo

sodi kot dokaz na sodišču. Da bi se arhivski posnetki objavljali v celoti, se

praktično ne dogaja, vsaj pri komercialnih radiih ne. (Erjavec in Volčič 1990: 10)

Vse to vpliva na občinstvo, ki je po Vregu ''[…]zelo labilna struktura, saj nastaja

sproti iz različnih občinstev ob interesno enakem sporočilu. To pomeni, da imajo

poslušalci iste radijske oddaje zelo nizko skupinsko pripadnost. Kljub temu pa ima

radijsko komuniciranje velik vpliv v skupinski medosebni komunikaciji, kjer

posameznik radijsko sporočilo interpretira in reinterpretira, sproži se debata o

aktualni temi in vsak iznese svoje mnenje. Mala skupina lahko s tem sproži celo

skupinsko akcijo.'' (Vreg 1990: 52) Gledano iz tega zornega kota, so za radio

značilne tri funkcije:

informacijska ali nadzorna funkcija: je zagotovo osrednja funkcija vseh medijev.

Opravlja izbor informacij in s tem ustvarja tudi medijsko konstitucijo stvarnosti. Ker

so informacije javne (tudi pod javnim nadzorom in namenjene javnosti), nam

medijski prenos informacij zagotavlja tudi njihovo kvaliteto. V primeru radia so to

predvsem novice in dnevniki ter ostale informativne oddaje in prispevki, ki

poslušalce seznanjajo z aktualnimi dogodki v njihovi bližnji okolici in svetu. Zato se

poslušanost v času informativnih oddaj, predvsem nacionalne radijske postaje,

zmeraj poveča. (Vreg 1990: 52)

interpretacijska ali korelacijska funkcija: ne samo, da radio informacijo

posreduje, ampak jo tudi pojasnjuje. Glede na to, da so novinarji in uredniki

ponavadi ljudje z visoko izobrazbo, predvsem pa strokovnjaki za svoje področje,

lahko poslušalcu s svojimi novinarskimi in uredniškimi mnenji, interpretacijami in

komentarji omogočajo razumevanje dogodkov, problemov in procesov v družbi.

Predvsem komentarji velikokrat napovedujejo razplet dogodkov oziroma nam na

podlagi drugih dejstev, ki so vezani na obravnavan problem, le tega osvetlijo. Sem

štejemo tudi propagando. (Erjavec in Volčič 1990: 10) socializacijska funkcija: ''socializacija seveda poteka že v družini in sekundarnih

družbenih skupinah, medijska socializacija, pa predpostavlja dnevno posredovanje

norm in vrednot kot tudi miselnih in vedenjskih vzorcev, ki šele omogočajo življenje

v kompleksno organiziranih družbenih sistemih in hkrati služijo ohranitvi in razvoju

družb.'' (Vreg 1990: 55) Socializacijo izvajajo vse radijske postaje, v največji meri


pa jo opravlja Radio Slovenija. Le-ta je zakonsko obvezan k predvajanju radijskih

programov, ki so v javnem in kulturnem interesu, ter skrbi za ohranjanje čistega

slovenskega jezika. Seveda vplivi niso samo pozitivni, saj lahko radii izzovejo tudi

agresije in druge družbeno neželene reakcije.

Žilič Fišerjeva je omenjenim trem funkcijam dodala še četrto, to je ''profitna

usmerjenost reprezentativne funkcije. Ta je s komercializacijo postala značilnost

medijev in zato dodatna funkcija.'' (Žilič Fišer 2007: 35)

Za konec tega poglavja še nekaj o prednostih radia. Da bi določili, kateri medij

je najboljši in najbolj popoln seveda ni mogoče, saj drug drugega dopolnjujejo in

podpirajo, mi kot občinstvo, pa izvemo informacije iz različnih zornih kotov in na

različne načine. Seveda odvisno od tega kateri medij spremljamo.

Za radio je posebej značilno, da je postal postranski medij. Kar ni mišljeno da je

slab oziroma drugorazreden, ampak preprosto zato, ker poslušalci ob poslušanju

radia opravljajo še mnoga druga opravila. Poleg tega se je radio začel prilagajati

življenjskim navadam poslušalcem in ne obratno, kot je bilo to v začetku

radijskega oddajanja. Zato danes ob največji prometni konici lahko slišimo številne

prometne informacije. (Arnold 1989: 7 in 57) Kljub temu ima radio še vedno

številne prednosti pred drugimi mediji:

nizka cena in majhna velikost: še pred drugo svetovno vojno so bili radijski

sprejemniki rezervirani predvsem za tiste z debelo denarnico in gromozanske

velikosti, danes jih najdemo praktično na vsakem koraku, v obliki miniaturnih

walkmanov, ur z vgrajenimi radijskimi sprejemniki in GSM aparatov, ki so zmožni

predvajati radio. Njihova cena je tako močno padla, da si jih lahko kupi vsak.

nizek duševni in fizični napor: radio od poslušalca ne zahteva večjega

duševnega ali fizičnega napora. Informacijam lahko prisluhnejo tudi neizobraženi

in nenazadnje nepismeni ljudje. Razen ljudem, ki imajo okvaro sluha, je s svojim

načinom posredovanja programa dostopen vsakemu. Pomembno je tudi to, da

lahko ob tem, ko ga poslušamo počnemo še kaj drugega, kar ob gledanju televizije

ali prebiranju časopisa ali spletnih strani ni mogoče.

hitra dostopnost: radio nas lahko zelo hitro informira o dogodkih, predvsem pri

zadevah, ki se zgodijo zelo nepredvideno. Vsi drugi mediji potrebujejo veliko več


časa in ljudi, da prenesejo isto informacijo svojim poslušalcem, gledalcem ali

bralcem.

vpliv na čustva: glas in glasba, ki ju prenaša radio, mnogo močneje vplivata na

človekova čustva, kot tiskana beseda. V bistvu nas lahko radio s pomočjo

sodobne tehnologije "ponese" na rock koncert, nogometno tekmo, razpravo v

parlamentu,… Vse to močno vpliva na čustveno stanje poslušalca. (Pečjak 1994:

145)

To doseže na dva načina, prvič, ker je intimni medij in nagovarja vsakega

poslušalca pred radijskimi sprejemniki posebej (običajno radio poslušamo sami) in

drugič, kot meni Andrew Crisell zato, ker je ''radio slep medij, sestavljen iz zvoka in

tišine. Prav to daje zagon poslušalčevi domišljiji, ki si sam v mislih oriše zgodbe, ki

jih sliši in napovedovalca, ki jih bere.'' (Wilby, Conroy 1996: 1 in 72) Pri tem

Norberg opozarja, ''da ima radio vpliv tako na racionalno oziroma zavedno, kot

emocionalno oziroma nezavedno plat.'' (Norberg 1996: 13)

O zadnjem, torej vplivu na čustva in nasploh o moči in verodostojnosti radia,

veliko pove razvpit primer iz leta 1938. Orson Wells je namreč želel dokazati in to

tudi storil, da ljudje verjamejo vsemu, kar slišijo na radiu. Na noč čarovnic je Wells

na radiu CBS program prekinil s posebnim nujnim obvestilom, o napadu

marsovcev. Obvestilo so podkrepili z javljanji v živo in zaigranim govorom

ameriškega predsednika, kasneje pa program, s kratkimi novicami o napadu,

prekinili še večkrat. Poslušalci so nato v paniki začeli zapuščati domove, v paniki

in kaosu se je znašla celo policija. Da je vse skupaj potegavščina oziroma le

dramatizacija igre H. G. Wellsa Vojna svetov, so ugotovili šele kasneje. (Simmons

1995: 12) Seveda je bil to čas, ko so verjeli, da se medijska vsebina poslušalcem

''s pomočjo igle dobesedno vbrizga v kri''. Danes, zaradi vrednostnih sistemov, ki

jih imamo, kaj podobnega ne bi bilo mogoče. Ljudje bi informacijo namreč

poskušali preveriti in bi hitro ugotovili, da gre za prevaro.

Sicer pa Arnold opozarja, da lahko prednosti velikokrat postanejo slabosti. Meni

namreč, da bi kakovost radijskih programov močno padla, če bi uredniki pozabili

na poslanstvo in se prehitro ter kratkoročno odzivali na nepredvidljive dogodke, ter

jih začeli nekontrolirano uvrščati v program, poleg tega pa bi prevzeli vsak trend, ki

bi se pojavil v nekem trenutku. (Arnold 1989: 52)


6. O RADIJSKEM PROGRAMU, PROGRAMSKIH SHEMAH IN FORMATIH

Radijske postaje se med seboj ne ločijo samo po tipu, ampak tudi po programu,

ki ga oddajajo oziroma programski shemi, ki jo imajo začrtano. Z delovanjem in

razvojem radijskih postaj se je namreč pojavila potreba po razvrščanju in

urejevanju vsebin, le-to pa je bilo zelo drugačno od takrat poznanih medijev.

Tiskani mediji so se recimo strukturirali po rubrikah, radii pa so najprej ustvarili

oddaje oziroma program. Marti tako pravi, da je ''program vsebinski segment v

obliki zaokroženih delov, od katerih vsaka obravnava neko temo, ta pa ima

odmerjeno trajanje in oddajanje. Sicer pa beseda program izhaja iz grščine in

pomeni objava tistega, kar hoče človek narediti. Vse oddaje = program.'' (Marti

2005: 10) Zelo podobne so tudi definicije ostalih avtorjev, recimo Pirčeve in

Biziljeve. Skratka program je nekaj, kar je bilo zamišljeno kot ponudba za druge,

seštevek vseh oddaj, ki jih radijska postaja ponuja ves dan, teden ali daljše

časovno obdobje in tako sestavlja večjo celoto. To pomeni, da program deluje kot

vodnik pri poslušanju radijske postaje in je opora tistemu, ki išče kaj konkretnega.

Sicer pa je Arnold prepričan, da so ''tri osnove radijskega programa informiranje,

izobraževanje in zabava.'' (Arnold 1989: 54)

Na program vpliva ogromno stvari. Še posebej pomembna je kvaliteta radijskih

ustvarjalcev (programskih urednikov, moderatorjev, novinarjev,…) ''Ti ustvarjalci

se pogosto precenijo in sami sebe štejejo za državno elito, kar seveda niso in tega

ne razumejo ali nočejo razumeti, saj je za njih pomembno le pojavljanje v medijih.

In v teh primerih kvaliteta programa običajno trpi.'' (Arnold 1989: 95) Velik vpliv na

radio ima tudi okolje v katerem deluje. Radio mora biti kot kameleon in čutiti okolje

ter poslušalce in jim ponuditi to, kar si želijo.


6.1 Programske sheme in radijski čas

Da bi lahko posamezna radijska postaja zadovoljila želje poslušalcev se mora

programska shema veš čas spreminjati. ''Programska shema določa program in je

definirana kot skupek vsebin organiziran v posebne oddaje, njen namen je doseči

soglasje z radiofonskim prostorom in potencialnim občinstvom, upoštevajoč

družbeno organiziranost časa.'' (Marti 2005: 11) Norberg pa kot priložnost za

boljšo povezanost z okoljem vidi prav v informativnem programu, kjer imajo

lokalne radijske postaje veliko prednost pred večjimi korporacijami, ki imajo na

razpolago veliko denarja za ustvarjanje dobrega glasbenega ali nasplošno

zabavnega programa. (Norberg, 1996: 77)

A vse to ne bo dovolj, če programska shema v zvezi s poslušalci ne bo izpolnila

treh jamstev:

kontinuitete: tok oddajanja mora biti nepretrgan, ne sme odpovedati ter zahteva

organiziranost in načrtovanje, ker programsko shemo sestavljajo različni deli, ki si

sledijo in sestavljajo celoto. Vsak del ustreza prej določenemu delu, brez

presenečenj. Zaradi tega je potreben predhoden produkcijski nadzor.

raznolikosti ali specializacije: odvisno od modela programske sheme, ki jo

določa postaja. Ta je lahko raznovrstna, in tako govorimo o splošnem ali tudi

konvencionalnem programskem sporedu, lahko pa je program specializiran.

Kakorkoli, sestava sheme mora v vsakem primeru brez odstopanja ustrezati

enemu ali drugemu modelu, saj je to jamstvo za poslušalca.

homogenosti: programska shema postaje v celoti ustreza podobi, ki jo ima o

njej poslušalec. Danes pravzaprav najpogosteje naletimo na program, ki se redno

pojavlja ob določenem času in ustreza formuli zapletene izvedbe po majhnih delih.

Imamo torej urnik t.i. ''hot clock'' ali tipizirano radijsko uro programa, ki se stalno

pojavlja.

Zato, kaj kam uvrstiti oziroma kdaj bo katera oddaja na sporedu, obstajajo

posebne tehnike, ki so vodoravne ali navpične. Vodoravno programiranje pomeni

uvrščanje oddaje v ciklus ob enaki uri in v istem segmentu. Značilno je za postaje,

ki si želijo velike poslušanosti. Po drugi strani, pa navpično programiranje pomeni,

da se oddaje vsak dan ob isti uri spreminjajo. Splošne postaje tako programiranje


uporabljajo zgolj zvečer ali ob koncih tedna. Zelo pomembno je poudariti, da

doslednost v vsebinah, vrsti izbrane programske sheme ali uporabi tipizirane

radijske ure za izvedbo pomenijo tudi znamenje identitete oziroma značilnost, ki

naredi radijsko postajo razpoznavno, različno od drugih. (Marti 2005: 12 - 13)

Ko govorimo o programski shemi je nekaj besed potrebno nameniti še

radijskemu času (graf 6.1).

Graf 6.1: Prikazuje splošno poslušanost radijskih programov (Mediana 2008)

Od ponedeljka do petka je radijski čas zelo podoben. Od 6.00 do 9.00 ali 10.00

je čas zbujanja in vožnje na delo, v šolo, poslušanost je velika, zato so takrat

pomembne servisne informacije. Poslušanju je namenjeno 30 do 60 minut. Med

10.00 in 13.00 je ''prime time'', ker se radio večinoma posluša doma in na

delovnem mestu. Pomembno težo nosi ženska populacija. Temu sledi čas, ki je

namenjen predvsem informativnemu delu in se konča okoli 16.00. Poslušalstvo je

zelo raznoliko, kot so raznoliki tudi kraji poslušanja. Počasi se začenja konkurenca

s televizijo. Do 20.00 število poslušalcev upada, kljub temu imajo informacije še

vedno veliko vlogo, tekmovanje s televizijo postane še ostrejše. Do 23.00 je nato

poslušanost najmanjša, saj se večina posveča televiziji, ponoči pa spet nekoliko

naraste, saj veliko ljudi ne spi (zaradi dela,…). Res je, da med nacionalnimi in

komercialnimi radijskimi postajami obstajajo razlike v tako imenovanem ''prime

timeu'', a so minimalne in vezane predvsem na osrednje informativne oddaje, kar

bomo razložili v nadaljevanju. (Marti 2005 in Mediana 2008)


6.2 Radijski model in formati

Na podlagi prej napisanega, lahko določimo tudi model radia. V bistvu gre za

tvegano in najtežjo odločitev o tem, kako se bo radijska postaja predstavila v eter.

Če si postaja želi doseči velik del možnega občinstva, potem bo izbrala splošni

model, velja že od začetkov radijskega oddajanja. Temeljna značilnost je

različnost vsebin in žanrov. S tem naj bi prav vsak poslušalec našel kaj zase, to pa

pomeni najbolj množično oziroma številčno poslušalstvo. Programsko shemo v

takem modelu razumemo kot stično točko med različnimi oddajami ali vsebinami in

možnimi poslušalci v vsakem trenutku dneva. Trajanje programov je posledica

prizadevanja po prilagajanju domnevnemu času poslušanja. To je recimo v času

vstajanja, poti, kosila,… Izvedba splošnega modela zahteva tudi določeno

kadrovsko in tehnično sestavo ter dovolj finančnih sredstev. Druga možnost je

specializiran model, ki je sicer lahko zelo pomemben, ampak je program namenjen

samo delu celotnega avditorija. Model temelji na načelu ''vsakemu svoj radio'' in

na monotematskih vsebinah, ki so točno določene ter so glasbene, informativne,…

Obstajata dva podmodela. Tematski radio, zgrajen na specializaciji vsebin, a ima,

kar se tiče raznolikosti in količine vsebin podobno razpredelnico kot splošni ter

radio formula, temelječ na strukturi zaporedja, ki se ponavlja. Torej monotematski,

z enim programom. Ne glede na podmodel, gre za vsebine, ki so ponavljajoče se

in za poslušalce zelo razvidne. (Marti 2005)

Posledica specializacije programov je razvoj radijskih formatov. Poznamo čiste

formate, katerih ime razkrije temeljno vsebino, ki razlikuje tovrstni radio od drugih:

all news recimo ima samo informacije, nobene glasbe in razvedrila. Mešani formati

imajo glavno temo, ki jo dopolnjujejo z drugimi vsebinami, torej glasba in poročila

hkrati, hibridni formati pa imajo eno ali dve glavni temi, ki jih dopolnjujejo še

kakšne druge vsebine. V praksi to pomeni, da oddajajo specializirano informacijo

in glasbo, temu pa dodajo splošne informacije.

Kako je v Sloveniji je težko reči, saj radii večinoma delujejo po splošnem

modelu. Nekaj specializacij je bilo (recimo Radio Šport), a so se klavrno končale,

saj je bilo število poslušalcev prenizko, radio pa posledično nezanimiv za

oglaševalce. Podobno je tudi s formati, ki so po večini mešani. To potrjuje tudi


Pirčeva, ki je prepričana, da se ''formati oziroma njihova struktura poenostavljajo.

To se dogaja zato, ker je radio velikokrat le zvočna kulisa.'' (Pirc 2005: 93)

Prav zgoraj napisane vrstice so ene ključnih pri hipotezi, da v Sloveniji nimamo

kakovostnega radijskega novinarstva. Delno to potrjuje tudi predlog Strategije

razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji, ki ga je pripravila

Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije. Iz njihove

kvalitativne raziskave izhaja, da ''na trgu manjka segmentacija, ki bi lahko vodila k

večji kakovosti medijskih vsebin. Programske sheme radijskih in televizijskih

programov so si preveč podobne, kar je moč pripisati majhnosti medijskega

prostora in dejstvu, da sta gledanost oziroma poslušanost pogosto edini oziroma

ključni kriterij pri oblikovanju programskih usmeritev.'' (Apek 2009: 19) Torej, že

programske sheme, modeli in formati onemogočajo višje novinarske standarde.


7. INFORMATIVNI PROGRAM NA RADIU

Če smo radijske postaje na prejšnjih straneh delili po tipih in programskih

shemah, jih lahko razdelimo še glede na informativni program. Za tega bi na

kratko lahko rekli, da ima toliko različnih izvedb, kolikor imamo različnih radijskih

postaj. Vsaka si namreč splošno znane formate informativnega programa prilagodi

po svojih potrebah in ga takšnega tudi predvaja. Na splošno pa lahko rečemo, da

imamo informativne programske oblike, ki so dolge le nekaj minut, osrednje

informativne oddaje dolge od pol do ene ure, pa vse do programov, ki 24 ur

dnevno predvajajo zgolj informativne vsebine. Slednjih v Sloveniji sicer ni, a je

prav da jih omenimo, saj so zelo značilne za ZDA.

Prav vse informativne oddaje so zvočno ločene od ostalega programa (posnete

napovedi, tiktakanje ure in podobno), v enostavnejših in bolj sproščenih izvedbah

imajo glasbeno podlago,… Kako pomemben je informativni program na radiu,

kaže raziskava, ki jo je Radio City izvedel za interno uporabo. Raziskava je

namreč pokazala, da večina ljudi, oziroma okoli 80%, informacije pridobi prav na

radiu in da si želijo, da so posredovane hitro in obarvane lokalno. To vsaj delno

potrjuje tudi Norberg, ki piše, da ''javnost informacije najprej pridobi na radiu, nato

na televiziji, šele kasneje sledijo ostali viri.'' (Norberg 1996: 78) Je pa danes

potrebno k temu dodati še spletne vire, ki jih mnogi uporabljajo za prebiranje novic

med delovnim časom. Sicer pa Norberg med drugim trdi tudi, da je dober

informativni program pomemben iz dveh razlogov. Prvič, radio bodo začeli

poslušati tudi tisti, ki jim glasba ali nasploh format radia ni všeč, bodo pa preklopili

samo zaradi novic, ker želijo biti dobro informirani in kasneje morda na tej

frekvenci ostali dlje časa. Druga prednost je, da lahko pritegneš različne starostne

skupine, tudi takšne, ki radia sicer ne poslušajo. Tukaj mislimo predvsem na

starejšo populacijo, čeprav se na novice odzivajo tudi mladostniki, a ti, zaradi

novic, ne bodo preklopili radijske postaje. (Norberg 1996: 80)


Kot rečeno, informativne oddaje lahko razdelimo na več načinov, Boyd in

Pirčeva sta si pri tem zelo podobna. Boyd tako trdi, da imamo tri različne oblike

oddaj. (Drnovšek 2002: 29)

poročila ali pri nas bolj znano kot novice: so dolge največ pet minut, pogosto

manj. Predvajajo se ob določenih terminih (vsako polno uro ali celo na pol ure,

zadnji trend pa je, da so na sporedu pet minut pred uro, saj naj bi radijska postaja

na tak način ustvarjala konkurenčno prednost), običajno so v ospredju dogodki, ki

so se zgodili pravkar, sestavljene pa so iz kratkih vesti (do pet), ki so obogatene z

izjavami oziroma posnetki iz terena, kar naj bi jim dajalo verodostojnost. Takšna

oblika informativnega programa je pri nas značilna predvsem za komercialne

radijske postaje.

dnevnoinformativne oziroma dnevniki in podobno: so običajno na sporedu sredi

popoldneva, oddaje pa so dolge od deset minut preko pol do ene ure. Zajamejo

celotno dnevno dogajanje, v ospredju so najpomembnejše teme. V oddaji najdemo

različne žanre, izmenjujejo se bralci in novinarji, skratka lahko rečemo, da gre za

klasične novice, kot jih že vrsto let poznamo na nacionalni radijski postaji in njenih

regionalnih programih. V času predvajanja takšnih oddaj se močno poveča

poslušanost (graf 7.1).

Ra Slovenija 2 - Val 202

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

05:0

0-05

:15

05:4

5-06

:00

06:3

0-06

:45

07:1

5-07

:30

08:0

0-08

:15

08:4

5-09

:00

09:3

0-09

:45

10:1

5-10

:30

11:0

0-11

:15

11:4

5-12

:00

12:3

0-12

:45

13:1

5-13

:30

14:0

0-14

:15

14:4

5-15

:00

15:3

0-15

:45

16:1

5-16

:30

17:0

0-17

:15

17:4

5-18

:00

18:3

0-18

:45

19:1

5-19

:30

graf 7.1: Poslušanost drugega programa nacionalnega radia – Val 202 (Mediana

2008)


Za primer vzemimo poslušanost informativnih oddaj drugega programa

nacionalnega radia. Število poslušalcev se zelo poveča ob 7. uri (Druga jutranja

kronika), 13. uri (Danes do 13.00), 15.30 (Dogodki in odmevi), 19. uri (Radijski

dnevnik) in 22. uri (Zrcalo dneva). Ob tem lahko tudi ugotovimo, da je največ

poslušalcev aktivne populacije, torej starejših od 30 let. Okoli 50% poslušalcev pa

naj bi radio poslušalo prav zaradi informativnega programa. (Mediana 2008)

informativne dokumentarne oddaje: se predvajajo po potrebi in so prav tako

lahko dolge okoli ure. Njihova značilnost je natančna in vsebinsko bogata

obdelava določenega problema ali tematike. Tudi te pri nas niso prav pogoste,

razen v okviru nacionalnih in regionalnih programov.

Pri delitvi informativnih programov je Pirčeva veliko enostavnejša in se usmerja

predvsem na Slovenijo, ter tako loči poročila oziroma informativne oddaje, ki so

kratke (2 do 5 minut), srednje dolge (5 do 15 minut) in daljše (nad 15 minut). A

dodaja, da je pomemben tudi čas kdaj se te oddaje predvajajo. (Pirc 2005: 182 -

184)

Jutranje oddaje tako iščejo ravnotežje med dogodki preteklega dne in novimi

novicami oziroma napovedmi dogodkov, za ljudi so zelo pomembne tudi servisne

informacije (vreme, stanje na cestah,…). Temu sledijo dopoldanske oddaje, ki se

izključno posvečajo dnevnim dogodkom in postavljajo temelje za popoldanske

oddaje. Tam je vse objavljeno bolj razširjeno, dogodkov pa toliko, da je težko

izbrati najpomembnejše. Velikokrat se vsebina spremeni v zadnjem trenutku.

Zvečer sledijo dnevni pregledi oziroma zaokroževanje dogodkov. Nočnih

informativnih oddaj pri nas praktično ni, ker se takrat običajno ne zgodi nič posebej

pomembnega, kot že rečeno pa je poslušanost tako ali tako na minimumu.

Če smo prej omenjali 24 urne informativne programe naj sedaj dodamo samo

to, da so ti sestavljeni iz vseh omenjenih oblik informativnih vsebin. Prav za vse

radijske programe pa je značilno, da za najpomembnejše novice ali ''breaking

news'' (predvsem dogodke, ki se zgodijo nepričakovano) program celo prekinejo in

ga kasneje še dodatno prilagodijo. Sam sem podobno izkušnjo doživel v času

terorističnih napadov na WTC v New Yorku 11. septembra 2001, ko smo na Radiu

Plus, ki sicer ni imel posebej močnega informativnega programa, dogodke

spremljali ves dan, izven obstoječih informativnih blokov in zelo razširjeno.


Pri informativnih oddajah ni toliko pomembna forma, kot je pomembnejša

vsebina. Ta namreč nosi težo in informacije in je torej zanimiva za poslušalce. Ti

morajo slišati najpomembnejše novice, ključna dejstva in poudarke, podrobnosti

bodo tako ali tako izvedeli iz drugih medijev. V ospredju je aktualnost, to pomeni,

da je potrebno o dogodkih govoriti v trenutku ko se zgodijo in če je le mogoče

neposredno iz kraja dogajanja. Boyd je ob tem še prepričan, da so lokalne in

nacionalne novice bolj pomembne od mednarodnih ter tiste, ki bolj ''bolijo'' od

tistih, ki ''bolijo'' manj. Po teh postavkah se o vsebinah in njihovem vrstnem redu

odločajo tudi uredniki. Najpogostejši model vrstnega reda novic je predstavil

Hillirad:

• najpomembnejša vest

• mednarodne vesti

• regionalne vesti

• lokalne vesti

• šport

• vreme

• reportaža ali kritika kulturnega dogodka (v Pirc 2005: 180)

A to je le ena od možnih opcij. Ker so radijske postaje pri nas predvsem

regionalne, imajo vesti lokalnega in regionalnega okolja prednost, poleg tega pa

so tradicionalen del informativnih programov tudi prometne informacije. Te so

zanimive za večino poslušalcev in so na sporedu na koncu oddaj, da večina

prisluhne tudi novicam, ki bi jih sicer morda izpustili.


8. NOVINARSKE ZVRSTI V RADIJSKIH INFORMATIVNIH PROGRAMIH

Že takoj na začetku tega poglavja je potrebno poudariti, da so novinarske zvrsti

enake vsem medijem. To pomeni, da ima vsaka zvrst neka osnovna načela, ki so

enaka vsem medijem, seveda pa se za potrebe posameznega medija nekatere

značilnosti spremenijo. Tudi pogostost pojavljanja novinarskih zvrsti je med mediji

zelo podobna. Če pozorno spremljamo radijski program, pa naj si bo nacionalni ali

regionalni ali komercialni, ugotovimo, da so značilne radijske novinarske zvrsti

vest, poročilo, intervju, anketa in komentar. Pogosti in zelo značilni sta tudi

napoved in odpoved, ki sta po obliki praviloma enaki kratki vesti, kar bomo razložili

v nadaljevanju.

Prav je, da poudarimo še to, da so novinarske zvrsti na radiu običajno veliko

krajše kot iste zvrsti v drugih medijih, da je uporabljen jezik enostavnejši in kot tak

prispeva k večji razumljivosti. To je posebej pomembno zato, ker poslušalci

napisanega teksta ne vidijo in ga ne morejo spremljati, prebrati večkrat. Ga pa

lahko zato dopolnimo z zvočnimi efekti, kar ga naredi bolj bogatega,

zanimivejšega, morda celo emocionalno intenzivnejšega.

8.1 Vest

Vest vedno informira o nekem dogodku, običajno o preteklem, takšnem, ki se je

že zgodil. Za radio je posebej značilno, da z vestjo velikokrat obravnava dogodke,

ki so v teku in tiste, ki se bodo šele zgodili, torej napoveduje. Značilno je tudi, da

vest govori o dogodkih, pri katerih je informacijsko ozadje splošno znano in ga

zato ni potrebno navajati. Izpostaviti je potrebno le informacije, ki so nove in zato

zanimive. Dogodki o katerih vesti govorijo so načeloma razumljivi sami po sebi, so

ožji po obsegu in so tudi po velikosti med manjšimi. Struktura vesti je zelo


preprosta, zato je tudi najbolj avtomatizirana med vsemi novinarskimi zvrstmi.

Shema je enodelna, brez uvoda in zaključka, takoj na začetku so najpomembnejše

informacije, jezik je stvaren in jedrnat, avtorjeva drža nevtralna, dolžina okoli

dvajset sekund. Sicer pa poznamo več oblik vesti:

kratka vest: lahko je sestavljena iz ene same povedi in odgovori na vprašanja

kje, kdaj, kaj in kdo.

razširjena vest: kot že ime pove je nekoliko daljša in že pojasnjuje vzroke

dogodka ali celo nakazuje posledice ter niza podatke, ki niso nujno potrebni za

identifikacijo dogodka.

vest v nadaljevanju: obvešča o večjih dogodkih, z več prvinami, zato jih ne

moremo objaviti naenkrat ampak v večih zaporednih vesteh. Vsaka naslednja se

začne z že znanimi informacijami. (Košir 1988: 67 - 73)

8.2 Poročilo

Poročilo se od prej obravnavane vesti loči po predmetu. Vest dogodek le

registrira, poročilo pa sporoča o poteku dogajanja. Zanimivi so torej tudi dogodki,

ki so se že zgodili, a imajo pestro dogajanje. Ti dogodki so načeloma predvidljivi,

večji in širši po obsegu. Običajno prve podatke iz vesti skupaj z novimi poveže v

dogajalski lok, ki pri poslušalcu ustvari občutek bližine in celovite informiranosti.

Tudi tukaj je struktura enostavna, najpomembnejše je na začetku (struktura

narobe obrnjene piramide), avtor je nevtralen opazovalec dogajanja. Običajna

poročila so na komercialnih radijskih postajah dolga največ minuto, medtem ko so

na nacionalnih daljša, daljša so tudi reporterska poročila. Vse oblike velikokrat

dopolnjujejo intervjuji, izjave in ankete. Tudi poročila imajo več oblik:

običajno poročilo: v kronološkem ali pomembnostnem redu poroča o dogodkih.

Na začetku najdemo najpomembnejšo misel, v nadaljevanju pa ostale informacije

podprte z izjavami kompetentnih sogovornikov, kar poročilu daje težo.

komentatorsko poročilo: ob informativni opravlja še komentatorsko funkcijo, saj

ob običajnem poročanju, pojasnjuje vzroke dogodkov, nakazuje posledice in jih

tudi komentira.


reportersko poročilo: ukinja naslovnikovo distanco od dogodka, saj se posveča

detajlom, atmosferi, jezik je ekspresivnejši, bolj slikovit, poslušalca skratka

dobesedno pripelje na kraj dogodka. (Košir 1988: 73 - 77)

8.3 Intervju

Lahko bi rekli, da je najpogosteje uporabljena zvrst v novinarstvu. Prav s

pomočjo intervjujev namreč novinarji zbirajo informacije in pridejo do zanimivih

izjav. Intervjuji se lahko zgodijo povsod, v studiu, na cesti, doma in z različnim

številom sogovornikov. Zdi se, da so intervjuji nekaj povsem običajnega in se jim

zato posveča premalo pozornosti. Problem je v tem, da ga za lastno nastopanje

izkoriščajo novinarji, namesto da bi bil v ospredju gost in tema o kateri govorita.

Prav slednje je namreč namen intervjuja. Torej, da neka kompetentna oseba

poslušalcu predstavi zanimive in doslej neznane informacije. (Arnold 1989: 63)

Radijski intervju je izjemno pomemben tudi zaradi zvočne kulise. Poslušalec

namreč sliši, ali je sogovornik takoj odgovoril na vprašanje, s kakšnim tonom je to

storil,…, kar močno vpliva na emocionalno dojemanje govorjenega. Paziti je

potrebno, da novinar ostaja nevtralen in da sledi toku pogovora. Zato mora biti

dobro pripravljen in poznati temo intervjuja, svoja razmišljanja pa prihraniti za

druge zvrsti. (Gage 1999: 50) Dolžina intervjuja je zelo različna, odvisna od tipa

radijske postaje, je pa nekako splošno znano, da poslušalec težko posluša

pogovor dlje časa, zato ga običajno prekinjajo krajši glasbeni vložki. Dolžina je

odvisna tudi o tipa intervjuja. V splošnem jih ločimo na:

osebnostne intervjuje: ključno je kdo govori. Običajno gre za predstavitev neke

znane, zanimive osebnosti. Morda tudi na nenavaden način oziroma v takšni luči,

kot te osebe doslej še nismo poznali.

tematske intervjuje: v ospredju je tema, torej o čem in kaj se govori. Gre za

dialog zaradi osvetlitve in poglobitve za javnost relevantne tematike, za katero je

intervjuvanec kompetenten.

Po BBCju in Boydu poznamo tudi drugo delitev, na tri vrste:

razkrivanje: razkrije predmet intervjuja.

informativni intervju: umesti gledalca v sliko.


emocionalni intervju: odkrije mišljenje intervjuvanca.

Ob tem imamo še 12 podvrst:

intervju za težke novice: kratek, neposreden, ukvarja se le z najpomembnejšimi

dejstvi ali komentarji in odzivi na ta dejstva.

informativni intervju: lahko govori o ozadju dogodkov, ni nujno povezan z

velikimi temami, odraža se v razširjenem poročanju.

raziskovalni intervju: cilj je iskati ozadje teme, globlje odkrivanje, odrazi se v

posebnem poročilu dolgem deset do dvanajst minut.

zasliševalni intervju: pogosto nadaljevanje raziskovalnega intervjuja.

interpretativni intervju: je lahko reakcijski kot odziv na dogodek ali

pojasnjevalni, ki o dogodku razlaga.

osebnostni intervju: je intervju z znano osebo, zelo pomembna je sposobnost

empatije.

emocionalni intervju: poskuša izvabiti intimna čustva.

zabavni intervju: njegov namen je razvedriti gledalce.

telefonski intervju: posnamemo in predvajamo le z dovoljenjem.

dogovorjeni intervju: za intervjuvanje določene teme se lahko vnaprej

dogovorimo, prednost pa je v tem, da se lahko temeljiteje pripravimo.

intervju na vratih: vprašanja so neposredna in pogosto povezana z dogodkom

(uradna srečanja ali pogajanja), etično opravičljivo le, če je interes javnosti

pomembnejši.

intervjuvanje prič: pogosto je potrebna novinarjeva moč prepričevanja. (Boyd

1994 in Žilič Fišer 2005: 8 in 9)

Zanimivo je, da se nam zdi intervju nekaj povsem naravnega, Koširjeva pa

meni, da je za intervju značilen predmet, ki ga sproducira novinar sam in torej

govori o nekem ''umetnem dogodku''. Iz intervjuja izhaja tudi zelo pogosto

uporabljena izjava. Novinar namreč od odgovorne osebnosti zahteva izjavo. To

pomeni, da mora ta oseba pred javnostjo odgovarjati na njena vprašanja o kakem

perečem problemu. (Košir 1988: 80−83)


8.4 Anketa

V večini primerov nastane tako, da se novinar odpravi na cesto in zbira mnenja

mimoidočih. Ti so različnih spolov, starosti, izobrazbe,… zato so tudi odgovori zelo

raznoliki. Vprašanje je za vse enako in je vezano na neko trenutno aktualno temo,

ki je splošna in odraz širše skupnosti. Paziti moramo, da so vprašanja razumljiva

za vse in da odgovori ja in ne niso mogoči. Vprašanja so lahko direktna ali

indirektna, provokativna, usmerjena, o predmetu, dejstvih, doživetjih, ocenitvena,

retorična ter informativna. Od kvalitete vprašanj je odvisna kvaliteta odgovora, ker

je ta odvisna tudi od ljudi, pa je ankete mogoče izvajati tudi med ciljno izbrano

publiko, znanimi ljudmi (običajno strokovnjaki za neko področje) in očividci nekega

dogodka. V vsakem primeru ankete predstavljajo pomemben delež v dnevno

informativnih oddajah. (Žilič Fišer 2005: 9)

Ker ima novinar vpliv na izbor anketirancev je vzorec nepravilen in ker novinar

selekcionira odgovore, pri anketah ne moremo govoriti o javnomnenjski raziskavi.

Novinar namreč vselej odgovore uredi in izbere tiste bolj zanimive ter izstopajoče.

Priporočljivo je, da so tisti najboljši objavljeni na začetku in na koncu, ker tako

najprej pritegnejo poslušalca, nato pa pustijo močan vtis. Če se le da, pazimo tudi,

da si sledijo v zaporedju moški – ženska.

Tudi o anketi vlada zmotno mnenje, da je to nekaj povsem enostavnega in brez

vrednosti. A novinar za dobro anketo potrebuje precej časa, torej da zbere, izbere

in uredi dobre odgovore. Če je tema težja lahko naleti še na nerazumevanje

naključnih mimoidočih oziroma njihov odklonilen odnos, običajno z odgovorom:

''Nimam časa!''. (Gage 1999: 57)

8.5 Komentar

Komentar spada v interpretacijsko zvrst, ker vsebuje tudi vrednostno noto,

vendar ima še vedno informativno vlogo, kar potrjuje tudi Zakon o medijih.

Komentar običajno pojasnjuje ozadje večjega dogodka, ki se po objavi vesti še

vedno kaže kot nepredvidljiv in nedoumljiv. Komentar ga umesti v logiko

naravnega reda vzroka in posledic. Na začetku predstavi dogodek, temu sledi


analiza ozadja oziroma vzrokov, v zaključku pa je poanta ali napoved nadaljnjega

poteka. Avtor je s svojim mnenjem zelo prisoten in ga mora argumentirati do te

mere, da postane naslovniku razumljiv. Komentar je približno enako dolg kot

poročila, so pa oblike različne:

običajni ali klasični komentar: se najpogosteje pojavlja in je hitra reakcija na

dogodke. Pišejo ga specialisti iz obravnavanega področja.

kolumna: pojavljajo se redko, predvsem na nacionalni radijski postaji. Odvisna

je od osebnosti avtorja, saj je le ta znan po specifični izbiri komentiranja in po

originalnem, avtentičnem stilu razkriva ozadja zanj pomembnih dogodkov. (Košir

1988: 83 - 86)

8.6 Napoved in odpoved

Obe sta posebnost na radiu in televiziji, saj jih drugje ne srečamo. Kot že samo

ime pove, se napoved pojavi pred prispevkom in je namenjena temu, da v našem

primeru poslušalca seznani z nekimi osnovnimi informacijami in na ta način

pritegne k poslušanju. Kljub temu, da gre za zelo kratko vsebino poznamo različne

vrste:

napoved kot vest: ima vse značilnosti vesti, ki smo jih opisali že prej.

problemska napoved: v napovedi je izpostavljen nek problem, prispevek pa

nato ta problem nadgradi oziroma poskuša razložiti. Napoved poskuša poslušalcu

povedati zakaj je do priprave tega prispevka sploh prišlo.

napoved s citatom: uporabimo takrat, ko je izjava neke pomembne osebe

razburila javnost in je vsebina, ki sledi, namenja razlagi te izjave oziroma

uporabljenega citata ali pa celo že odzivom na izjavo.

Napoved velikokrat uporabimo tudi za predstavitev oddaj. Takrat pripravimo

kratek povzetek vsebine oziroma na hitro predstavimo aktualne teme, če govorimo

o informativnih oddajah. Z napovedjo tako povzamemo vse aktualne dogodke

dneva. Z odpovedjo se običajno poslavljamo, zaključujemo radijske prispevke,…

Brez težav lahko pomembna dejstva navedemo še enkrat, morda kaj dodamo ali

navežemo na nov prispevek, če govorimo o podobni ali celo enaki temi. Prav tako

lahko tako v napovedi kot v odpovedi omenimo avtorja prispevka.


9. OPREDELITEV POJMA NOVINARSKA KAKOVOST

Definirati pojem novinarske kakovosti je morda najtežje delo te diplomske

naloge. Razlogov za to je več. Že pri pojmu novinarstvo bi se lahko zataknilo in ne

bi našli skupnega jezika, čeprav se zdi, da je vsem jasno o čem govorimo. Razlike

se lahko pojavijo zaradi različnih zornih kotov gledanja na problem, različnih

pristopov raziskovanja in podobno. Ker pa je definicijo potrebno podati, bi lahko z

naslednjimi vrsticami najbolje povzeli novinarstvo:

Javni dokumenti novinarstvo jasno opisujejo kot dejavnost, ki je to, kar je,

zaradi javnosti. Novinar zbira, selekcionira, oblikuje in posreduje informacije in

mnenja drugih za druge. Namenja jih javnosti. Javnosti zaradi nje same in ne

predvsem zaradi drugih interesov (političnih, ekonomskih). Javnost v teh

dokumentih ni mišljena kot občinstvo ali medijski potrošnik, temveč kot skupnost

za javni blagor, državljanske in človeške pravice zainteresiranih ljudi. Novinarsko

besedilo po definiciji potemtakem obvešča o dogodkih (pojavih, ljudeh), kot so se ti

dogodki zgodili in kot se kažejo v okvirih kolektivnih mehanizmov percepcije.

(Košir 2003: 61 in 70, Münchenska deklaracija, Kodeks novinarjev Slovenije in

Resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope o etičnih načelih novinarstva)

Novinarstvo smo vsaj delno pojasnili, kakovost pa je še trši oreh. Gre za pojem,

ki si ga znamo vsi predstavljati. Če primerjamo dve stvari, takoj vemo katera je

boljša, bolj kakovostna. Ko pridemo do točke, ko je kriterije potrebno pojasniti pa

se stvar rada zalomi.

Če v industriji obstajajo točno določeni standardi kaj je kakovostno in kaj ne, se

v medijih to za zdaj še ni zgodilo. Nekaj želje po tem je že bilo, vendar so se

raziskovalci vedno usmerili preveč ozko. Samo na tisk ali televizijo, poskusov

glede radia je bilo zelo malo, da bi se usmerili na medije kot celoten sistem, pa se

praktično ni zgodilo. Poleg tega je kakovost tudi časovno in prostorsko pogojena.

Tisto, kar je bilo kakovostno v kameni dobi seveda ni več kakovostno danes.


Kot smo torej ugotovili je kakovost odvisna od večih dejavnikov in je praktično ni

mogoče definirati. Stephan Ruß-Mohl je tako recimo dejal: ''Ni enega samega

merila kakovosti.'' (Ruß-Mohl 1994: 94; v: Erjavec 1999: 11) Z raziskovanjem so

se ukvarjali tudi nekateri drugi komunikologi. Gianluca Wallisch recimo razlikuje

med objektivno in subjektivno kakovostjo.

Objektivna kakovost Subjektivna kakovost

Formalna načela Vsebinska načela

Žanr Funkcionalnost

Jezikovna pravilnost Literarni stil

Objektivno kakovost razume kot naučene novinarske delovne obrazce in

pravila, ki so institucionalno vpeljani. Subjektivna kakovost pa ponuja več

interpretacijskega prostora in omogoča individualno realizacijo novinarskega

izdelka. Pri svojem modelu se omejuje predvsem na novinarsko delo, kar je

slabost tega modela, saj pozablja na ostale funkcije medijev. (Wallisch 1995: 100;

v: Erjavec 1999: 12)

Splichal in Sparks sta analizirala motivacije, pričakovanja in tendence

profesionalizacije študentov prvega letnika novinarstva na univerzah ali podobnih

institucijah v 22 državah sveta. Na globalni ravni sta oblikovala šest dimenzij

novinarskih kakovosti: znanje, politična usmerjenost novinarjev, komunikacijske

veščine, komunikacijska kompetentnost, samozaupanje in dostojanstvo. (Splichal

in Sparks 1994: 148; v: Erjavec 1998: 11)

Podobno raziskavo je izvedel Donsbach. Večina anketiranih je menila, da

''idealen novinar'' razumljivo in pravilno piše, je ustvarjalen, objektiven in točen,

hitro naveže stike, ima dobro splošno izobrazbo in sposobnost kritičnega

dojemanja stvarnosti. (Donsbach 1990: 414; v: Erjavec 1998: 11)

Raziskave z jezikovnega vidika se je lotil Biere, ki je definiral naslednje kriterije:

novičarske vrednote, pomembnost/informativnost, resnica/resničnost, razumljivost

in razvedrilna vrednost. (Biere 1993: 83; v: Erjavec 1998: 11)


Schatz in Schulz sta definirala pet dimenzij novinarske kakovosti: raznolikost,

pomembnost, profesionalnost, sprejemljivost in zakonitost. (Schatz in Schulz

1992: 690; v: Erjavec 1998: 12)

Ruß-Mohl, ki je eden redkih, ki se problema zagotavljanja novinarske kakovosti

loteva celovito, je združil cilje in kriterije novinarske kakovosti v ''magični

štirikotnik'', ki ni samo seznam novinarskih kriterijev, ampak te med seboj tudi

povezuje. Poudaril je pet kriterijev novinarske kakovosti: redukcija kompleksnosti,

preglednost/refleksivnost, izvirnost in aktualnost. Ob tem trdi, da vseh ciljev hkrati

ni mogoče uresničiti, saj si nekateri med seboj konkurirajo, drugi pa prekrivajo.

(Ruß-Mohl 1992; v: Erjavec: 14)

To je samo nekaj primerov raziskav, ki kažejo na pestrost definicij novinarske

kakovosti. Problem je tudi v tem, da je o novinarski kakovosti na radiu zapisanega

zelo malo. Tudi to je bil eden od razlogov, da poskušamo preko definicij in

napotkov za ostale medije, oblikovati podobna načela še za radio. Če vse

napisano poskušamo združiti, bo naša definicija novinarske kakovosti, ki bo tudi

vodilo skozi diplomsko nalogo naslednja: O kakovostnem novinarstvu lahko govorimo takrat, ko na področju novinarstva izobražena oseba (torej tisti, ki je študiral novinarstvo oziroma obiskoval smer študija, ki se je s tem ukvarjala), kar se da nepristransko, vsebinsko bogato, a hkrati razumljivo poroča o določeni zadevi. Ob tem ne sme pozabiti na pravilno uporabo slovenskega pogovornega knjižnega jezika, skrbeti mora za odpravo vseh morebitnih tehničnih motenj oziroma šumov, ki bi onemogočali razumevanje ter se držati etičnih norm in vrednot, novinarskega kodeksa in zakonov, povezanih z delovanjem v medijih. Seveda gre v vsakem primeru za ideal, ki ga

morajo novinarji poskušati doseči, a ga nikoli ne bodo, ker se bo vselej na nekem

področju pokazala pomanjkljivost, to pa pomeni znižanje novinarske kakovosti.

Torej, manj kot je odstopanja od ideala, bolj kakovostno je novinarstvo. Da je

potrebno slediti nekemu idealu delno potrjuje tudi izjava Ruß-Mohla, ki pravi:

''Definirati novinarsko kakovost je podobno kot zabiti puding na zid.'' (Ruß-Mohl:

1992: 85; v: Erjavec: 1999: 11) Nemogoče, lahko oziroma potrebno pa se je truditi,

da bo nivo kakovosti dela čim višji.


10. ZAGOTAVLJANJE NOVINARSKE KAKOVOSTI

10.1 Na ravni izobraževanja in profesionalizacije novinarskega poklica

Specializirano izobraževanje novinarskega poklica je po mnenju številnih

medijskih analitikov eden najpomembnejših dejavnikov za zagotavljanje

novinarske kakovosti. V mnogih primerih pa bi lahko zasledili, da novinarji trdijo

ravno nasprotno. Predvsem tisti novinarji, ki niso diplomirali s področja medijev, ali

sploh niso diplomirali, so zagovorniki ''fanatične'' ideologije nadarjenosti. Le-ta

govori o tem, da se novinarskega poklica lahko naučiš samo z učenjem v praksi

oziroma kot temu pravijo ameriški novinarji z ''learning on the job''. (Erjavec 1999:

14 in 15)

Zveni dokaj lepo, če pa to razlago poglobimo, razberemo, da sta pomembna

občutek in nadarjenost za novinarsko delo, kar je dano samo nekaterim. Kakorkoli

že, izobraževanje na področju novinarstva je pomembno, kajti le od izobraženega

novinarja lahko pričakujemo upoštevanje pravil, poznavanje svojega poslanstva in

posledično zavedanja o kakovosti novinarstva. Rosten se je recimo že leta 1937

zavzemal za standardizacijo izobraževalnega procesa novinarjev in pri tem kot

ključni argument izpostavil pomanjkanje strokovne kompetentnosti. (Erjavec 1999:

29) Novinarska kompetenca naj bi, po Weischenbergu, obsegala tri vrste znanj

(Košir 2003: 47 in 48):

vsebinsko kompetenco: resorno/specializirano znanje (potemtakem predmet, o

katerem novinar sporoča), orientacijsko znanje (poznavanje tehnik in metod

znanstvenega dela), osnovno družboslovno znanje in široko splošno razgledanost.

posredovalno kompetenco: artikulacijsko sposobnost (jezik, slog, razumljivost),

predstavitvene oblike (žanri, kot so vest, poročilo, reportaža, intervju, komentar

itd.) in nagovor ciljne skupine (zmožnost empatije).


strokovno kompetentnost: instrumentalno sposobnost (preiskovanje, selekcija,

oblikovanje, organizacija informacij), znanje o medijskih pravicah in poznavanje

tehnik medijskega dela.

socialna orientacija: funkcije novinarskega poklica in poznavanje delovnih

razmer, poklicna etika in sposobnost refleksije.

Zato večina komunikologov podpira zahteve po široko zasnovanem

izobraževanju, ki mora izboljšati kakovost novinarskega dela. Novinarji si namreč s

široko izobrazbo pridobijo sposobnosti, ki jim pomagajo razumeti kompleksnost

družbenega, gospodarskega, političnega in kulturnega okolja, načine odločanja v

družbi in medijske učinke.

Splichal in Sparks trdita, da bi izboljšanje splošne ravni novinarske izobrazbe

izboljšalo novinarske izdelke in odločilno prispevalo k profesionalizaciji

novinarskega poklica. ''Dober izobraževalni sistem bi omogočil reprodukcijo

novinarske kakovosti in prispeval k njeni kontinuirani zagotovitvi. V nasprotju s

tradicionalnim modelom novinarskega izobraževanja univerzitetni študij ponuja

teoretično, abstraktno in formalno znanje, ki poteka v kritični fazi človeškega

odraščanja in močno vpliva na razvoj posameznika in njegovih sposobnosti

neodvisnega mišljenja.'' (Splichal in Sparks 1994; v: Erjavec 1999: 30)

Vendar se pri tem pojavi problem, saj bo uveljavitev novinarskih šol tako dolgo

problematična, dokler ne bo specifična novinarska izobrazba zakonsko določena

kot pogoj za opravljanje novinarskega poklica. ''Takrat lahko pričnemo govoriti tudi

o procesu profesionalizacije, saj takrat nosilci poklica postanejo strokovnjaki, ki se

ograjujejo od nadzora laikov. Vendar se ne bi smeli zapirati vase, ampak

sprejemati zunanjo kritiko, ki je sicer včasih nestvarna in nesmiselna.'' (Erjavec

1998: 18)

Izobraževanja seveda ne sme biti konec z diplomo. Novinarji bi se na delovnem

mestu morali neprestano izobraževati, se spoznavati z novimi trendi in razvojem

na svojem področju. Radijski novinarji recimo, bi morali, kljub znanju in izobrazbi,

nekajkrat letno na govorne vaje. Poleg tega bi se vsak moral specializirati na

področju svojega dela. Če nekdo poroča o financah, naj bo specialist s tega

področja. Profesionalizacija je torej neskončen proces, kajti odgovornost je vselej

neskončna.


Zelo zanimive rezultate o izobrazbi slovenskih novinarjev, je pokazala

raziskava, ki so izvedli na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Poskušali so

anketirati 200 slovenskih novinarjev, le 142 pa jih je bilo pripravljenih odgovoriti na

vprašanje o svoji izobrazbi. Razlog bi lahko iskali v prenizki izobrazbi za

opravljanje novinarskega poklica in so se zato sramovali odgovora. Drug razlog bi

lahko bil ta, da so si novinarji mislili, kaj se bomo ukvarjali s temi študenti in jih

arogantno odslovili. Rezultati so pokazali naslednje (graf 10.1):

64%

18%18%

visokavišjasrednja

graf 10.1: Izobrazba novinarjev (Košir 2003: 87)

Visoko izobrazbo ima torej dobrih 64 odstotkov oziroma 92 novinarjev, višjo 25

oziroma slabih 18 odstotkov, srednjo pa prav tako slabih 18 odstotkov ali 25

vprašanih. (Košir 2003: 87) To pomeni, da sta skoraj dva od desetih novinarjev

končala le srednjo šolo. Vsekakor zaskrbljujoč podatek, saj je v anketi šlo za

profesionalne novinarje. Če bi to primerjali z operacijsko sobo (sicer nekoliko

banalen primer, pa vseeno) bi v ekipi, ki bi odločala o našem zdravju, bila kar dva

''srednješolca''. Vprašanje ali je bila odločitev za operacijo pravilna, bi bila povsem

na mestu, glede novinarstva na drugi strani se večina o tem ne sprašuje.

Zato bi lahko zapisali, da je pravzaprav sreča, da se je v predlogu Strategije

razvoja radijskih in televizijskih programov v Sloveniji, ki ga je pripravila Agencija

za pošto in elektronske komunikacije, med smernicami ukrepov za prihodnje,

znašla tudi ''Krepitev položaja novinarjev in zagotavljanje profesionalnosti

njihovega dela''. (Apek 2009: 53) Tako naj bi si prizadevali za zagotovitev

urejenega pravnega in socialnega položaja novinarjev in drugih programskih

delavcev, omogočali ustrezno izobraževanje za kakovostno opravljanje


novinarskega dela in izpolnjevanje njegovega poslanstva ter podpirali programe za

dodatno izobraževanje in specializacijo. Problem je v tem, da gre le za strategijo,

ki nekaj priporoča, ni pa za nikogar obvezujoča, zato je večina verjetno tudi ni in

ne bo upoštevala, dokler ne bodo njeni deli sprejeti kot uredbe ali deli zakona.

In kdaj lahko torej govorimo o dobrem novinarju? Manca Košir bi dejala, da je

''dober novinar tisti, ki zna novinarstvo (je profesionalec) in je hkrati dober človek.''

(Košir 2003: 76)

In čeprav se pomembnost dobrega novinarstva in potreba po njem nista

zmanjšali, ampak ga potrebujemo bolj kot kadarkoli, ga je žal v današnjem

novinarstvu vse manj. Predvsem pri razkrivanju medijskih škandalov se pojavlja

dilema, ali sploh gre za novinarstvo ali ne. ''Preiskovalno novinarstvo je

zaznamovano z upovedovanjem škandalov, to pa je očiten znak tabloidizacije

množičnih medijev.'' (Poler Kovačič 2005: 38) Dahlgren ob tem ugotavlja

naslednje težnje v razvoju novinarstva:

• Količina informacij, ki so dostopne državljanom se povečuje, tekmovanje za

pozornost pa postaja vedno bolj pomembno.

• Množični mediji vedno bolj zabrisujejo mejo med novinarstvom in

nenovinarstvom, narašča tudi težnja k popularizaciji novinarstva.

• Samorazumevanje novinarstva kot profesionalne kulture in profesionalna

identiteta novinarjev postajata vedno bolj heterogena.

• Hirearhična diferenciacija med obveščeno elito in večino, ki se zabava,

narašča. (Dahlgren 1996, v: Poler Kovačič 2005: 27 in 28)

10.2 Na ravni uredniške politike v povezavi z novinarsko svobodo

Delovanje medijskih institucij odseva pričakovanja celotne javnosti in

pričakovanja drugih družbenih institucij, kot so politika, verske skupnosti,

manjšine, ekonomija,.. Razvile so se okoli ključnih aktivnosti izdajanja in

razširjanja informacij in kulture. Če izpostavimo različne cilje, ki jim sledijo

medijske institucije ugotovimo, da so običajno mešani. Na eni strani potreba po


materialnih ciljih, na drugi strani pa z materialno neizmerljivimi vrednotami. Tako je

večina vodena kot posel, vendar z idealnimi cilji. (Žilič Fišer 2007: 38 in 83)

Mit o neodvisnosti novinarstva pa je skoraj vedno serviran z istim uvodom. Z

zgodbo iz šestdesetih let, ko je bil v Franciji minister za informiranje, ki je lahko iz

pisarne pozvonil vodilnim na javnem radiu in televiziji in jim sporočil navodila. V

najbolj ekstremnih primerih se je celo zgodilo, da je povsem spremenil vsebino

dnevnika. (Halimi 2002: 17) Halimi ob tem opozarja, da se želijo politični novinarji

pred oblastniki postavljati in biti v prijateljskih odnosih z njimi, da bi tako pridobili

informacije. Ampak nato postanejo dvorjani in ne opravljajo svojega poklica. Poler

Kovačičeva pa je prepričana, da je novinarstvo ''nesvobodno'' zaradi svoje etične

naravnanosti. ''Novinar tako ni najprej svoboden, da bi lahko bil odgovoren, ampak

je izbran, je izvoljen, da bi bil odgovoren.'' (Poler Kovačič 2005: 258)

Sicer pa Ruß-Mohl kot kriterije novinarske kakovosti omenja naslednje notranje

uredniške dejavnike: (Ruß-Mohl 1994; v: Erjavec 1999: 110)

• Število urednikov na objavljen novinarski izdelek (stran, obseg besedila oz.

minute programa);

• Izobrazbena raven in poklicne izkušnje članov uredništva in zunanjih

sodelavcev;

• Delež uredniškega proračuna glede na skupen proračun;

• Število naročenih tiskovnih agencij;

Nobeden izmed naštetih kriterijev sam po sebi seveda ne zagotavlja kakovosti,

so pa kot eno dober povod za raziskavo problema uredniške politike. Zadnja leta

so razprave o uredniškem upravljanju vse pogostejše, povzročajo jih preštevilne

novinarske napake in pritiski, ki so tako gospodarski kot politični. Uredniško

upravljanje naj bi preprečilo napake in škandale ne le z bolj premišljeno strategijo

zaposlovanja novih novinarjev, ampak tudi s povečanim nadzorom nad novinarsko

rutino. Večina prispevkov bi lahko bila pred objavo pregledana vsaj s strani

urednikov, morda tudi s strani novinarskih kolegov, kar bi zelo zmanjšalo

prisotnost napak. A kaj, ko se to ne dogaja, saj je delovanje medijev vse bolj tržno

usmerjeno in časa za omenjeno praktično ni.


V minulih 20 letih so se realni dohodki v novinarskih poklicih neprestano

zniževali. Medtem ko so medijska podjetja z oglasi zaslužila vse več, so osebni

dohodki novinarjev vztrajno upadali. Vodilni so najprej veliko nalog prenesli na

svobodne novinarje, tako da so lahko zmanjšali velikost uredništev in močno

varčevali pri socialnih prispevkih. Delno so pogodbe razveljavljali tudi z zvijačo, ko

so redno zaposlenemu novinarju ponudili pogodbo za svobodnega novinarja.

Svobodnih novinarjev je bilo tako vse več, honorarji za posamezni prispevek pa so

postajali vse nižji. ''Če želi svobodni novinar danes preživeti, mora vsak mesec

pripraviti precej več oziroma za različne medije, kot je to bilo nekdaj, kar seveda

vpliva na kakovost njegovega dela. Težave predstavljata tudi prevelika

obremenitev in število nadur. V nekaterih uredništvih tako delujeta le še po dva

redaktorja, ki koordinirata številna dela svobodnih novinarjev, ter zbirata

agencijske novice.'' (Minhardt 2002)

Danes se dogaja, da številne tiskovne agencije (Reuters, DPD, DPA, AP in

druge) posredujejo več kot 60 odstotkov vseh novic, ki so nato objavljene v

medijih. Ker so na iste servise navezani mnogi mediji, se zmanjšuje raznolikost

informacij in širi uniformnost medijskih podob. Danes ni bistvenih razlik, ali

gledamo televizijo v Ameriki, na Tajskem ali v Sloveniji. (Košir 2003: 64) Tak

primer je bil recimo umor mariborskega poslovneža Nina Laha v ZDA. STA je

povzel poročanje informativne oddaje 24 ur na POP TV, ki je lažno in

nepreverjeno poročala, da je Laha ubila kolumbijska mafija. Ta novica se je nato v

roku pol ure razširila po celotni Sloveniji, objavila jo je večina medijev, nihče pa se

ni vprašal ali je to dejansko res. Prave travme so doživljali njegovi sorodniki

(nečaki so zaradi zmerjanja, za nekaj časa, celo zapustili šolo).

Enoličnost in enoznačnost medijskih vsebin, povzročata tudi koncentracija

lastnine in koncept sinergije. Večja je prevlada peščice podjetij nad medijskim

trgom, bolj podobna je medijska ponudba. ''Mediji v korporaciji obravnavajo iste

teme, ne glede na prostorsko pripadnost. Koncept sinergije prispeva k povečanju

celotne količine informacij v medijih in hkrati k zmanjšanju njihove raznolikosti. S

koncentracijo medijskega kapitala so lastniki medijev povečali pritisk na novinarje

in urednike, saj vplivajo na njihovo delo tako z določanjem uredniške politike, kot z

neposrednimi posegi v delo ustvarjalcev medijske vsebine.'' (Erjavec 1999: 96)


Na možnost konflikta interesov med lastnikom medija in informacijo zato

ameriški novinarji opozorijo že med prispevkom. Ko poročajo o neki zadevi

pogosto poudarijo: ''Disney, ki je lastnik te televizijske postaje,…''. (Halimi 2002:

48)

Enoličnost televizijskih programov je po Bagdikianu posledica oglaševalskega

načela. Ker želijo oglaševalci s svojimi sporočili doseči čim več ljudi, pritiskajo na

televizijo, da objavi nepolemične, nepolitične in lahkotne teme, ki pri občinstvu

ustvarijo takšno razpoloženje, da so dovzetni za oglaševalska sporočila. Težnja,

da mediji za vsako ceno pridobijo in zadržijo pozornost vsakogar, ki mu lahko

prodajo oglaševane dobrine, ima globoke družbene posledice. Med njimi je najbolj

očitna zlasti izguba raznolikosti informacij in mnenj. (Bagdikian 1992; v: Erjavec

1999: 96)

Pojav, da se novinarstvo uporablja kot oglaševanje je prav tako vse pogostejši.

Velikokrat morda celo nezavedno. Če smo prej zapisali, da agencije posredujejo

60 odstotkov vseh novic, ki jih objavijo mediji, naj to dopolnimo še s podatkom, da

tiskovne agencije posredujejo že okoli 60 odstotkov sporočil, ki niso novinarska,

ampak so jih ustvarile službe za odnose z javnostmi. To pomeni, da novinarji ne

zbirajo informacij, ampak do njih pridejo na pasiven način, torej je vprašanje, ali so

sploh relevantne. ''Tako novinarstvo imenujemo tudi tržno novinarstvo. In v tem

primeru je novica blago, je komercialni produkt, je način služenja denarja, kot je

prodajanje kruha način služenja denarja.'' (Poler Kovačič 2005: 41, 69 in 71)

Problematičen je prav tako vpliv politike na medije. Ti se namreč srečujejo z

osebnimi političnimi stališči in politično usmeritvijo medijskega podjetja. Le-ta

pogosto jasno kažejo svojo politično usmeritev, politika pa s svojo podporo

pogosto ustvarja odvisnost. Medijsko podjetje ni več neodvisno, če vzame

subvencije, ugodno gradbeno zemljišče ali kaj drugega. Tistega, ki verjame, da

pravzaprav ni pomembno, kdo je lastnik medijskega podjetja, lahko Rupert

Murdoch nauči marsikaj drugega. (Minhardt 2002)

Tisti, ki najbolj izpostavljajo svobodo medijev so Američani. Trdijo, da je pri njih

svoboda medijev zagotovljena, tovrstni svobodi pa rečejo ''freedom of the press''.

Novinarji, uredniki in teoretiki so si edini, da so za varovanje svobode tiska v

Ameriki pomembni naslednji elementi:


1. da vlada ne nadzoruje tiska,

2. da tisk deluje po sebi lastnem sistemu,

3. da je tisk v zasebnih rokah,

4. da je tisk nekakšna javna služba (quasi-public service),

5. da je tisk nadzor oblasti (njenih ekscesov in korupcije),

6. da je tisk raznovrsten in predstavlja širok krog informacij in pluralizem

pogledov,

7. da je tisk dostopen za javnost in

8. da tisk svobodo odgovorno uporablja za blagor družbe. (Merrill 1989: 125 in

126; v: Košir 2003: 92)

Večina od osem zgoraj omenjenih elementov terja avtonomijo množičnih

medijev, žal pa gre za svobodo v negativnem smislu. Biti svoboden od nekoga ali

nečesa. Morda so res svobodni od vlade, vendar potem svobodne, demokratične

države ne bi poznale cenzure in ministrov za informiranje. Svobodno naj bi bilo

tudi občinstvo, a so tukaj odstotki, ki jih prinašajo oglaševalci v medijske blagajne

tako visoki, da imajo tisti, ki prispevajo največji delež, zagotovo pomemben vpliv.

''Izoblikujejo se centri moči, ki zmorejo oblikovati okus javnosti do take mere, da

lahko govorimo celo o ''okupaciji duha'', če malo pretiravamo. V tem zastrupljenem

ozračju pa je lahko človek še tako finančno neodvisen, a svoboden biti ne more;

propaganda mu je ugrabila dušo.'' (Košir 2003: 93)

Sicer je res, da se zgornje vrstice ne posvečajo prav radiu, je pa vse zapisano

značilno tudi za radio in je prav zato izbrano za to diplomsko nalogo. Značilnosti

se lahko namreč povsem preslikajo iz televizije in tiska na radio, zato smo želeli

opozoriti predvsem na težave, ki se lahko, ali celo bolje rečeno, se pojavljajo. O

tem pričajo tudi podatki organizacije Novinarji brez meja. Ta od leta 2002 objavlja

lestvico svobode medijev na svetu. In Slovenija je prav lani zabeležila najnižjo

uvrstitev od kar lestvica obstaja. Z oceno 7,33 je Slovenija na 30. mestu in vztrajno

pada. Za primerjavo, leta 2007 si je Slovenija s Kostariko delila 21. mesto, ocena

pa je znašala 6,5, leta 2006 je bila Slovenija za enajst mest boljša z oceno 3,0. Še

leto poprej pa celo 9. z oceno 1,0. Podatki kažejo, da so slovenski mediji

načeloma svobodni, a da brez, predvsem političnih vplivov, ne gre. Sicer pa velja


omeniti še to, da so na vrhu lestvice svobode medijev skandinavske države, da so

mediji praktično vseh držav evropske unije med petdesetimi najbolj svobodnimi,

ter da največ pritiskov čutijo novinarji v azijskih državah in republikah nekdanje

sovjetske zveze. (http://www.rsf.org/article.php3?id_article=29031, marec 2009)


10.3 Na ravni kakovosti prispevka - izdelka

Medijska vsebina je kot neposredni rezultat novinarskega dela najprimernejše

in najpogostejše gradivo za določanje kakovosti novinarskega sporočanja. Napake

so pri vsebini najbolj opazne in tudi najbolj bremenijo novinarsko kakovost. Tako

recimo hitro ugotovimo, da gre za slab prispevek, če novinar v njem ne odgovori

na znamenitih pet W: What, Who, When, Where, Whay in še How, ki sta jih

poznala že antična retorika in rimsko pravo, uporabljajo jih kriminalisti in druge

dejavnosti, ki so dolžne identificirati osebe in dogodke, da bo objekt zanimanja

prepoznaven in razumljiv. In da bo ''preverljiva resnica, bolje resničnost

novinarskega sporočila, kar v prvi točki zahtevajo deklaracije in kodeksi

novinarske etike.'' (Košir 2003: 110)

Seveda se kakovost radijskega prispevka kaže tudi na druge načine. Ob že

naštetih dejavnikih in tistih, ki jih bomo še predstavili, na kakovost prispevka

močno vplivajo: Izbira teme, preiskovanje in oblikovanje prispevka.

10.3.1 Izbira teme

Izbor teme oziroma dogodkov je bistven za redukcijo stvarnosti v množičnih

medijih, določitev teme pa je prvi konkretni korak v izdelavi posameznega

novinarskega prispevka. Z izbiro teme novinar določi del stvarnosti, ki ga bo

obdelal – razgrnil problem, dogodek ali stanje, analiziral in pojasnil – v svojem

prispevku.

S procesom izbire novic se ukvarja mnogo teorij, vsaka v ospredje postavlja

svoje dejavnike. Nekatere v ospredje postavljajo novinarja in trdijo, da je izbira

novic zaznamovana s profesionalnimi odločitvami novinarja. Druga vrsta teorij,

sociološke študije, pri izbiri novic v ospredje postavlja organizacijska pravila.

Nekatere organizacijske teorije poudarjajo tržne zahteve, druge svojo pozornost

usmerjajo v samo medijsko organizacijo, njeno strukturiranost in delitev dela. Tretji

pristop pri procesu izbire v ospredje postavlja dogodke same. Gre za t.i. teorijo

zrcala, ki je zelo popularna med novinarji in trdi, da dogodki določajo izbiro novic,


novinarji pa le držijo zrcalo občinstvu. Zadnja skupina teorij razlaga izbiro novic s

silami zunaj medijske organizacije. Vpliv medijske tehnologije, ekonomije,..

Kriteriji izbire niso absolutni, ampak so vedno v času in prostoru spremenljivi.

Ni univerzalnih kriterijev izbire vsebine sporočanja, ampak je proces izbire novic

vedno odvisen od aplikacije vrednostnih kategorij in družbenih vrednot na

dogodke. Prav zato je vsaka izmed teh teorij po svoje pravilna. (Erjavec 1999: 52

in 53) Da bi se na hitro odločili ali nekaj je novica ali ne, lahko upoštevamo tudi tri

lastnosti. ''Novica je nekaj kar je novo (poslušalci tega še ne poznajo), je zanimivo

(bo imelo vpliv na poslušalca) in je resnično (ker navedene trditve držijo).''

(McLeish 1986: 87) Za definiranje pomembnosti novic se uporabljajo tudi

novičarski dejavniki. Enega najbolj diferenciranih modelov novičarskih dejavnikov

je predstavil Kepplinger, ki jih je navedel 22. (Erjavec 1999: 55)

1. prostorska bližina 12. politična bližina

2. gospodarska bližina 13. kulturna bližina

3. položaj naroda 14. položaj pokrajine

4. institucionalni vpliv 15. osebni vpliv

5. prominentnost 16. personalizacija

6. polemičnost 17. agresivnost

7. demonstrativnost 18. presenečenje

8. domet (obseg) 19. dejanska uporabnost/uspeh

9. možna uporabnost/uspeh 20. dejanska škoda/neuspeh

10. možna škoda/neuspeh 21. povezava z drugimi temami

11. pomembnost teme 22. podatkovnost

Pri izbiri teme je torej potrebna tudi kreativnost avtorja, da v neki temi prepozna

potencial. Predvsem zaradi lenobe in neznanja pa se dogaja, da novinarji

prepisujejo drug od drugega in se zadovoljijo s ponavljanjem iste novice, ki jo je

objavila že kakšna agencija. Zato velja opozorilo, da plagiata, ki velja za

intelektualno krajo, v novinarstvu praktično nikoli ne sankcionirajo, nasprotno, ti isti

novinarji to brez omejitev počno še naprej. S tem pa trpi novinarska kakovost.

(Halimi 2002: 55)


10.3.2 Preiskovanje

Je osnova za vsako kakovostno novinarsko predstavitev teme. Preiskovanje je

nekakšna dokumentacija analizirane teme in od novinarja zahteva stalno

dokazovanje točnosti njegovih informacij. Za bralca je bistveno, da iz novinarskega

izdelka razbere, kako je bil ta preiskovan. To je mogoče z objavo podatkov v

besedilu, kot na primer predstavitev statističnih podatkov ali izjav odgovornih

intervjuvancev, ali z dodatnimi informacijami, ki so lahko objavljene v prispevku.

(Erjavec 1999: 82)

Preiskovanje, kot metodološko novinarsko načelo pridobiva na vrednosti tako

pri občinstvu kot pri novinarjih. Dolgoročno kontinuirano preiskovanje zagotavlja

novinarstvu verodostojnost in izpolnjevanje temeljne funkcije: informirati javnost.

Saxer v novinarskem preiskovanju vidi ne le postopek novinarskega dela, temveč

preiskovanje razume kot bistveno enoto novinarskega dela, brez katere ni dobrega

novinarskega prispevka. Preiskovanje je metoda novinarskega prenosa

resničnosti in eden od najpomembnejših instrumentov v novinarstvu. Žal zaradi

preslabega plačila preiskovalno novinarstvo, vsaj v Sloveniji, vse bolj izumira.

Preiskovanje lahko analiziramo s tremi razsežnostmi, ki so sestavni del

preiskovanja.

pomembnost: najprej je seveda potrebno izbrati temo, ki bo zanimiva in

privlačna. Ker smo o tej temi veliko napisali že prej, tega ne bomo nadgrajevali.

veljavnost: novinar si postavi vprašanje o točnosti informacij in jih preveri s

postopkom ''check and re-check''. Nato poskuša odgovoriti na osnovna novinarska

vprašanja. Če so določene informacije netočne, jih preveri še enkrat. Pri tem je

bistveno, da novinar vedno dvomi v točnost podatkov, kajti le tako se lahko prebije

do resnice. Za preiskavo veljavnosti lahko uporabi številne pripomočke. Razne

leksikone, arhive, zbirke ali računalnik in banke podatkov. Seveda se lahko poda

na teren tudi sam in opravi pogovore, ki ga pripeljejo do končnega cilja. Ko je vse

točno in veljavno, se vsebina lahko razširja preko medijev.

razumljivost: ne predstavlja jezikovne razumljivosti informacij, temveč

vsebinsko razumljivost prispevka. Pred objavo vsakega prispevka se mora novinar

vprašati, ali je njegov informacijski material napisan tako, da so posamezne


povezave, zaključki in izjave razumljive, ter primerne za ciljno občinstvo. (Erjavec

1999: 60 - 67)

Da bi instrument preiskovanja veljal za zanesljivega, se mora držati določenih

načel. Ta so:

• točnost informacij

• usmerjenost

• učinkovitost

• neposrednost

• nadzor

• intenzivnost

• kompetentnost novinarja

• profesionalnost

''Kriteriji kakovosti preiskovanja določenega novinarskega izdelka so hkrati

kriteriji kakovosti novinarskega poročanja. Kakovostno opravljano preiskovanje je

pogoj za kakovostno novinarsko sporočanje.'' (Saxer 1976; v: Erjavec 1999: 70 in

71)

10.3.3 Oblikovanje prispevka

Norberg je prepričan, da je oblikovanje prispevka eden ključnih dejavnikov.

Navaja, da je za poslušalca pomembno le to, da dobi informacije od vira, ki mu

lahko zaupa in da ga mora zgodba pritegniti. Po njegovem je povsem vseeno kdo

bere, pomembno je kaj in kako je to zapisano. Zato celo predlaga, da bi za pisanje

zgodb najeli časopisne novinarje. (Norberg 1996: 87)

O dobrem prispevku oziroma dobri zgodbi lahko govorimo takrat, ko jo bralec

zlahka razume. Novinar uporablja vsakdanje besede, jih povezuje v kratke stavke

in logične odstavke. Zgodba se mora smiselno razvijati od začetka do konca.

Navajanje navedkov, dogodkov in podrobnosti jo dela zanimivo in prepričljivo.

Posebej pomembni so:


razumljivost: dosegamo jo s pomočjo jezika in oblikovanja stavkov. Jezik naj bi

bil domač večini občinstva, stavki pa kratki in logični. Med pripravljanjem prispevka

mora novinar ves čas upoštevati pričakovanja občinstva. McLeish je tako

prepričan, da ''poslušalci zlahka preklopijo radijsko postajo, saj so labilna

struktura, zato je njihovo pozornost potrebno dobiti že v prvem stavku.'' (McLeish

1986: 71) Temo je torej potrebno poudariti že v prvem stavku, kasneje se mora

smiselno razviti. Dober novinar je tisti, ki mu v zgodbo uspe vnesti dinamiko.

Stavku dajejo izrazno moč glagoli. Zagotavljajo akcijo in povezujejo subjekt stavka

z objektom. Besedne vrste, ki naj se jih novinarji izogibajo so pridevniki in prislovi.

''Novinarjeva naloga je, da informacijo sporoči hitro, neposredno in jasno, zato se

je potrebno izogibati pridevnikov, kot so spektakularno, čudovito, vznemirljivo itd.''

(Mencher 266; v: Šuen 1994: 63)

berljivost: ta sicer izhaja iz tiskanih medijev, a ker se tudi radijski prispevek

najprej napiše, zanj veljajo podobne zakonitosti. Predolgi stavki predstavljajo

največji problem novinarskih zgodb, saj se še posebej poslušalec, kaj hitro ''izgubi''

in sploh ne ve, kaj je želel novinar povedati. O dolžini stavkov govori tudi spodnja

razpredelnica: (Erjavec 1999)

Povprečna dolžina stavka Berljivost

do 8 besed zelo lahko berljivo

11 besed lahko berljivo

14 besed razmeroma lahko berljivo

17 besed standardno berljivo

21 besed razmeroma težko berljivo

25 besed težko berljivo

29 ali več besed zelo težko berljivo

Če je stavek predolg, ga mora novinar skrajšati. Krajšanje se prične s pridevniki

in prislovi, nadaljuje pa s tistimi stavki, ki govorijo o nečem, kar je že bilo

povedano. Staro novinarsko pravilo pravi: ena ideja – en stavek. Namesto besedic

in ter ampak, se naj naredi pika. Nato začne nov stavek. Seveda je nemogoče, da


bi se novinarji pri pisanju držali predpisanih obrazcev, zato zadostuje, da je

novinarjev stil neposreden, preprost in jasen. (Prav tam 267; v: Šuen 1994: 64)

prepričljivost: poslušalci imajo radi slikovite podrobnosti in si zlahka

predstavljajo dogodek, če jim novinar navede telesno višino subjekta zgodbe,

barvo las in obleke ter njegove značilne kretnje. Novinar mora biti torej pozoren na

prostorske razsežnosti, število oseb ali predmetov, barve, vonje. Občinstvo naj

dobi občutek, da dogodek spremlja. Podobne učinke dosegajo izjave. Poslušalec

si zlahka zapomni in soustvari sliko o osebi, ki je nekaj povedala. Novinar si mora

prav tako prizadevati za nazornost. Bolj kot bo vse našteto združil, bolj bo njegov

prispevek – izdelek prepričljiv in s tem tudi bolj kakovosten. (Mencher 272; v: Šuen

1994: 65)

V nadaljevanju pa bomo predstavili dvajset nasvetov za dobro pisanje in s tem

tudi zagotavljanje kakovosti na ravni prispevka – izdelka. Pripravil jih je Jim

Bishop, ugledni pisec pri Gannet newspapers. Kljub temu, da jih je napisal za tisk,

so za radio še kako dobrodošli, kjer je potrebno smo jih le malenkostno prilagodili,

a je to jasno vidno:

1. Bodi pošten. Predoči različne resnice.

2. Ohrani dober okus.

3. Vodilo naj bo preprosto, jasno in provokativno. (taka naj bo v našem

primeru napoved prispevka)

4. Uporabljaj navedke. (v radijskem izražanju to pomeni dejanske izjave

sogovornikov)

5. Piši kratke stavke.

6. Dobra zgodba ni nikdar dolga.

7. Pazljivo izbiraj pridevnike.

8. Ne bodi prevzeten, če poročaš o pomembnih stvareh.

9. Če je mogoče, se z virom osebno pogovori.

10. Odgovori na vsa pomembna vprašanja. Ne misli, da bralec (poslušalec) že

pozna ozadje zgodbe.

11. Bodi vljuden, vendar ne priliznjen.


12. Navajaj podrobnosti. Če parlamentarec nosi rdeče nogavice, si vrta po nosu

in javno bere pornografske revije, ni narobe, če to zapišeš.

13. Ne boj se nenavadnih novinarskih prijemov.

14. Četudi si mojster jezika, uporabljaj lahko razumljive in kratke besede.

15. Zgodba naj bo dinamična.

16. Zgodba naj se smiselno razvija.

17. Ne piši nestrpno o drugačnem – o rasnih, verskih in drugih manjšinah.

18. Ne zlorabljaj privilegijev, ki ti jih daje novinarski poklic.

19. Brez odlašanja priznaj svojo napako.

20. Če je mogoče, imenuj vir informacij. Če se s tem ne strinja, ga primerno

zaščiti.

(Prav tam 273; v: Šuen 1994: 65 in 66)

Tem dvajsetim nasvetom, bi lahko dodali še enajst nasvetov Roberta

McLeisha, ki je bil dolgo časa vodja BBC-jeve radijske šole. Ker je nekaj enakih

oziroma zelo podobnih kot zgoraj, smo zapisali samo nekatere:

• Odloči se kaj želiš povedati.

• Podatke navajaj v logičnem zaporedju.

• Uvod oziroma začetek mora biti zanimiv in mora informirati.

• Piši za enega poslušalca. Pri pisanju si ga predstavljaj.

• Tisto kar želiš resnično povedati, najprej povej na glas, šele nato zapiši.

• Uporabljaj običajen pogovorni jezik.

• Če pišeš za bralca, zaradi jasnosti dodaj izgovorjavo.

• Teks piši z dvojnimi presledki, velikimi razmaki med vrsticami in jasnimi

odstavki.

(McLeish 1986: 79 in 80)

Za konec poglavja velja izpostaviti še nekaj tipičnih lastnosti radijskega pisanja.

Sam sem se jih je naučil tekom dela na radiu in na predavanjih Nade Zgrabljič pri

predmetu Praktikum pisanje za radio in televizijo.


Ko se lotevaš priprave prispevka je pomembno, da dobro poznaš podrobnosti

in veš celo več kot je potrebno. Nato se moraš zavedati, da pišeš za radio. To

pomeni, da zapisan tekst ne bo tako pomemben, kot govorjena beseda. Rezultat

mora namreč biti govorjena beseda, pri kateri poslušalec ne bo dobil občutka, da

novinar oziroma napovedovalec zapisano bere, ampak dejansko govori. Jezik

recimo ima ločila, govor pa tako imenovane govorne vrednote, kot so intonacija,

tempo, glasnost,… Zato je vedno napisan tekst potrebno večkrat prebrati na glas,

saj šele takrat opazimo morebitne napake ali težave v razumevanju. Če beremo

samo ''v glavi'' tega ne opazimo. Kot že omenjeno mora biti zapisana beseda

enostavna in kljub temu izrazno bogata. Kolikor se le da, se izogibamo

odvisnikom, pišemo v sedanjiku in v aktivni obliki. Datume vedno preoblikujemo v

včeraj, danes, jutri, prihodnji petek, lani, letos,… prav tako številke čim bolj

smiselno zaokrožimo. Vedno imenujemo sogovornike, pred imenom in priimkom

čim bolj podrobno imenujemo tudi njihovo funkcijo, saj s tem pridobimo na

kredibilnosti. Če ne uporabljamo njihovih posnetih izjav, ampak jih zapišemo, se

izogibamo citatom, ker se sicer lahko poslušalec ''izgubi'' in ne ve, kaj je povedal

sogovornik in kaj novinar. Kar pa je za radijsko novinarstvo najpomembneje,

vedno moramo povedati še nekaj novega, nek podatek ali dejstvo, ki ga drugi

mediji še niso objavili. V nasprotnem primeru namreč radijski prispevki zvenijo

zastarelo.

10.4 Na ravni tehnične kakovosti

O tej temi v literaturi ni veliko zapisanega, saj so se ji avtorji po večini izognili.

Kakorkoli, gre za zelo pomembno področje, da je tako pa je nakazal tudi Marti.

Prepričan je, da je potrebna določena specializacija, a mora dandanes radijski

profesionalec opravljati več različnih funkcij. Po Martiju mora ''biti sposoben

oblikovati program, napisati besedilo, ga povedati in posneti.'' (Marti 2005: 34)

V tem poglavju je pomemben zadnji del, torej posneti, če gledamo v širšem

smislu (od izjav sogovornikov, do zvočnih efektov in nenazadnje lastnega vokala).

Zaradi pomanjkanja literature je vključenih tudi nekaj mojih lastnih razmišljanj. Če

smo v prejšnjem poglavju govorili o kakovostnem prispevku – izdelku, ga tudi v


tem poglavju ne moremo izpustiti. Kaj pomaga novinarju še tako izvrstna in

zanimiva vsebina, ko pa le-ta zaradi slabe tehnične kakovosti ne bo imela

posebnega učinka. Radijski oddajnik tako recimo dosega le pet tisoč ljudi, če pa bi

jih ob kakovostnejši opremi lahko petdeset tisoč, bi imel prispevek neprimerno

večji učinek. Lep primer zato, je tudi mariborska komercialna televizija RTS, kjer

so problem slabe slike odpravljali več let. Slika je bila nekaj časa (par minut) ostra,

nato pa so se na zaslonu pojavile številne črte, ki so za nekaj sekund praktično

onemogočile spremljanje programa, ki vsebinsko sploh ni bil slab. Težave s

šumenjem se zadnje čase pojavljajo tudi na Radiu City, kar lahko poslušalca hitro

privede do tega, da preklopi na drugo radijsko postajo.

Seveda se na tem mestu pojavi vprašanje, ali lahko novinarji sploh zagotavljajo

tehnično kakovost, ali so za to opravilo odgovorne medijske hiše s tehničnim

oddelkom na čelu. Kot smo nakazali na začetku tega poglavja, smo vsekakor

mnenja, da novinarji lahko skrbijo za tehnično kakovost. Danes se namreč zaradi

zmanjšanja stroškov dogaja, da novinarji sami posnamejo celoten prispevek. Pa

naj gre za snemanje s kamero ali le za snemanje zvoka. V mnogih uredništvih

novinarji skrbijo tudi za montažo. Če je zvok posnet preglasno ali pretiho, izjave in

novinarjev tekst pa ''porezane'' napačno, je prispevek popolnoma neuporaben in s

tehničnega vidika nekakovosten.

Prav s tem se ukvarja Linda Gage. Opozarja, da je pri snemanju zvoka ves čas

potrebno spremljati sisteme za prikaz glasnosti zvoka. Za to so nam na voljo VU

(volume unit) in PPM (peak programe meter) metri. Kadar je zvok preglasen

računalnik ''poreže'' tiste dele, ki presegajo dovoljeno mejo, zvok pa postane

nerazumljiv. A bolj kot metri so pomembna ušesa tistega, ki preverja snemanje.

Tega pa se lahko naučiš le z prakso. Pomembno je tudi, da recimo pri snemanju

pogovora sproti nastavljaš glasnost sogovornika. Sicer se lahko zgodi, da bodo

določeni deli ali preglasni ali pretihi. Še posebej pozornost ne bo odveč pri

snemanju na terenu. Ko recimo pripravljamo prispevek o tem, kako občane moti

glasnost letal pri pristajanju, je prav, da ta zvok poskušamo ujeti tudi v prispevku,

saj si bo poslušalec lažje ustvaril sliko dejanskega stanja. Če pa recimo s

sogovornikom govorimo o smrti velikega državnika, vsekakor pazimo, da se v

ozadju ne sliši živahne glasbe, ropota tovornjakov ali bagerjev in podobno. Pri


urejanju zvoka z računalnikom je potrebno biti še posebej pozoren na to, da

govornik zveni naravno. Kljub temu, da njegov govor krajšamo moramo pustiti

vzdihljaje in manjše napake. Sicer bo poslušalec zlahka prepoznal, da je govor

manipuliran, posledično lahko celo podvomi v resničnost povedanega. (Gage

1999: 4 - 16)

Po drugi strani, so za kakovost oddajanja in velikokrat snemanja prispevkov

odgovorni tehniki. Zato novinar ni kriv, če njegov prispevek tehnično ni brezhiben,

je pa res, da morajo prav novinarji biti tisti, ki bodo tako sebe kot tehnike

vzpodbujali h kakovostnejšemu tehničnemu delu in tako prispevali k bolj

kakovostnim prispevkom in posledično bolj kakovostnim medijem. Da tehnična

kakovost ni na primernem nivoju se zaveda tudi Agencija za pošto in elektronske

komunikacije Republike Slovenije, ki namerava v kratkem uvesti ukrepe za

izboljšanje kakovosti sprejema radijskih programov in reševanje problematike

motenj iz sosednjih držav. Vprašanje pa je, kako uspešni bodo ti ukrepi, saj se

možnosti za nadaljnji razvoj radia v analogni radiodifuzni tehniki (v prvi vrsti zaradi

zasedenosti spektra) zapirajo. Zaradi obveznega prehoda na razširjanje v digitalni

tehniki, pa bo razvoj radijskih programov odvisen tudi od izvedbe prehoda v

digitalno radiodifuzijo. (Apek 2009: 4 in 54)

10.5 Na ravni zakonodaje in novinarskih kodeksov

V Sloveniji področje medijev s strani zakonodaje pokriva Zakon o medijih izdan

25. aprila 2001, prenovljen in dopolnjen pa je bil leta 2006. Kodeks novinarjev

Republike Slovenije, je bil sprejet že leta 1991 in dopolnitev oziroma popolno

preobrazbo doživel leta 2002. Morda ti dve telesi (zakon in kodeks) ne sodita v

eno skupno poglavje, saj eden govori o dolžnostih in represiji ob morebitnih

kršitvah, drugi pa predvsem o etičnem obnašanju in ravnanju novinarjev. Združili

smo jih zato, ker oba nekaj zapovedujeta ter dajeta predloge, kakšno naj bi

novinarstvo bilo in tako poskušata zagotavljati novinarsko kakovost.


10.5.1 Zakon o medijih

Zakon o medijih to lepo pove že v prvem členu, ki pravi: ''Ta zakon določa

pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes

Republike Slovenije na področju medijev.'' (Zmed 2006: 1. člen) Zakon govori tudi

o tem, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju vsebin, ki so

pomembne za: ''uresničevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike

Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih

manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v

Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja

in do obveščenosti; za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev; za

ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete; za vzpodbujanje kulturne

ustvarjalnosti na področju medijev; za kulturo javnega dialoga; za utrjevanje

pravne in socialne države; za razvoj izobraževanja in znanosti.'' (Zmed 2006: 4.

člen) Še posebej Republika Slovenija podpira ustvarjanje in razširjanje

programskih vsebin namenjenih slepim in gluhonemim, v za njih prilagojenih

tehnikah, ter razvoj ustrezne tehnične infrastrukture, kot razvoj tehnične

infrastrukture na področju medijev nasploh. Za sofinanciranje uresničevanja

javnega interesa na področju medijev država sredstva zagotavlja v državnem

proračunu. Seveda so merila za pridobitev tovrstnih sredstev stroga, ob

neizpolnjevanju pogojev, pa mora medij pridobljena sredstva vrniti.

V Splošnih načelih si zakon prizadeva tudi za zaščito slovenskega jezika. Že

ime medija, njegovih rubrik in oddaj mora vselej biti v slovenskem jeziku, razen

kadar gre za licenčne različice tujega medija. Še strožja so pravila pri oddajanju

vsebin. ''Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v Republiki Sloveniji, mora

razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo biti na ustrezen

način prevedene v slovenščino, razen kadar so v prvi vrsti namenjene bralcem,

poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine. Izdajatelj lahko v

tujem jeziku razširja le programske vsebine, namenjene jezikovnemu

izobraževanju, kar mora biti označeno. Če so programske vsebine namenjene

madžarski oziroma italijanski narodni skupnosti, jih lahko izdajatelj razširja v jeziku

narodne skupnosti. Kadar se programske vsebine, zaradi aktualnosti,


neposrednosti in avtentičnosti obveščanja javnosti, ali zaradi neizogibnih časovnih,

tehničnih ali drugih nepričakovanih ovir, izjemoma razširjajo v tujem jeziku pa

mora o tem presoditi pristojni minister ali ministrica, torej ministrstvo za kulturo.''

(Zmed 2006: 5. člen)

Pomembna sta tudi šesti in osmi člen, ki govorita o svobodi izražanja.

Dejavnost medijev namreč temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu

človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti

medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti

urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v

skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni

odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za

posledice njihovega dela. Ob tem je z razširjanjem programskih vsebin

prepovedano spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti,

k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in

nestrpnost. (Zmed 2006: 6. in 8. člen)

Seveda mediji ne morejo delovati, če niso vpisani v sodni register in razvid

medijev, za kar morajo pripraviti programske zasnove, da jih pristojno ministrstvo

potrdi. Za radio je pred tem potrebno pridobiti še frekvenco za opravljanje

analogne radiodifuzije, kar se bo kmalu spremenilo, saj bo v ospredje stopilo

digitalno oddajanje. Ponovno se ob neupoštevanju zakonodaje lahko zgodi izbris

iz razvida, razširjanje programskih vsebin pa je na ta način onemogočeno oziroma

prepovedano. A vse našteto na delo novinarja nima posebnega vpliva, saj se

novinarji s tem ne ukvarjajo, zato podrobnosti niso navedene. (Zmed 2006)

Za samo kakovost novinarskega dela je bolj pomembna ekipa, ki ustvarja

program. Z 18. členom Zakona o medijih je določeno, da jo vodi odgovorni

urednik, ki ga mora imeti vsak medij. Pred njegovim imenovanjem ali razrešitvijo

mora izdajatelj pridobiti mnenje uredništva. Odgovorni urednik odgovarja za

uresničevanje programske zasnove in odgovarja za vsako objavljeno informacijo.

Kadar ima medij več odgovornih urednikov, vsak od njih odgovarja za objave

informacij v tistem programskem sklopu, za katerega je odgovoren. Odgovorni

urednik je lahko praktično vsaka poslovno sposobna oseba, ki je državljan

Republike Slovenije in ji ni izrečena prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali


javnega nastopanja. Odgovorni uredniki, drugi uredniki in novinarji, v skladu s

temeljnim pravnim aktom izdajatelja, pa tudi drugi avtorji prispevkov oziroma

programski sodelavci, sestavljajo uredništvo. Vsi našteti so v okviru programske

zasnove in v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajatelja pri svojem delu

neodvisni in samostojni. V prvi vrsti novinarji, ki so po Zakonu o medijih osebe, ki

se ukvarjajo z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za

objavo prek medijev in so zaposleni pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic

opravljajo novinarsko dejavnost (samostojni novinar, ki mora pridobiti posebno

dovoljenje pristojnega ministrstva). Pri tem niso dolžni razkriti vira informacij, razen

v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja, prav tako se novinarju ne sme

odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati

plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega

položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter

s profesionalnimi pravili, merili in standardi. Po drugi strani je povsem človeško, da

se novinar pri pripravi prispevka namerno ali nenamerno zmoti. Zato obstaja

pravica do popravka oziroma odgovora. Vsakdo ima pravico od odgovornega

urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila,

s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. Objava popravka se lahko

zahteva v tridesetih dneh od objave obvestila oziroma od dneva, ko je

zainteresirana oseba zvedela za objavo, če zanjo iz objektivnih razlogov ni mogla

zvedeti v okviru danega roka. Z izrazom obvestilo je mišljena vsaka objava

vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije

ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja

oziroma v kakršni koli drugi obliki. Popravek se mora objaviti brez sprememb in

dopolnitev v enaki obliki in enakem času kot je bilo vsebina objavljena prvotno.

Dopustni so samo pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti

obveščen in se z njimi strinja. Pravica do odgovora je namenjena zagotavljanju

javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega

od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah. (Zmed 2006: 18.

do 45. člen)

Zelo pomembna je novinarjeva avtonomnost, kot tudi pluralnost oziroma

raznovrstnost medijev. Prav zato Zakon o medijih v 55. členu določa, da poročila


in aktualne informativne vsebine ne smejo biti sponzorirane. Vsaka sponzorirana

programska enota (npr. članek, oddaja in podobno) mora biti jasno označena kot

takšna, z navedbo sponzorjevega imena ali njegovega znaka. Novinarji pa ne

smejo nastopati v oglasih. To prepoveduje 99. člen. 56. člen pravi, da izdajatelj

splošno-informativnega tiskanega dnevnika ter fizična in pravna oseba ali skupina

povezanih oseb, ki ima v kapitalu oziroma premoženju tega izdajatelja več kot

dvajset (20) odstotni lastniški delež ali več kot dvajset (20) odstotkov upravljavskih

oziroma glasovalnih pravic, ne more biti tudi izdajatelj ali soustanovitelj izdajatelja

radijskega oziroma televizijskega programa, niti ne more izvajati radijske in

televizijske dejavnosti. Enako velja tudi v obratni smeri, torek za lastnike televizij in

radiev, da ne morejo izdajati še tiskanih medijev. (Zmed 2006: 55., 56. in 99. člen)

''Vsakdo, ki želi pridobiti več kot 20 odstotkov lastninskega ali upravljavskega

deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega

oziroma televizijskega programa ali izdajatelja splošnoinformativnega tiskanega

dnevnika, mora za veljavno sklenitev pravnega posla ali veljavno sprejetje sklepa

skupščine ali drugega pristojnega organa družbe dobiti predhodno soglasje

pristojnega ministrstva.'' (Zmed 2006: 58. člen) Se pa lahko radijske postaje

povežejo v mrežo, a le pod določenimi pogoji. ''Izdajatelji televizijskih in radijskih

programov, ki nimajo statusa programov posebnega pomena, se lahko

programsko povezujejo v širše, regionalne ali nacionalne mreže, z regionalnim ali

širšim pokrivanjem območja, pod naslednjimi pogoji: da vsak od povezanih

izdajateljev oddaja na območju, za katerega mu je bilo izdano radijsko dovoljenje,

najmanj dve uri programa lastne produkcije dnevno; da skupna lastna produkcija

povezanih izdajateljev, ki je izdelana v slovenskem jeziku, in v katero se ne šteje

program iz prejšnje alinee, dnevno obsega najmanj petindvajset odstotkov

programskih vsebin, ki se oddajajo prek mreže; da vsak od povezanih izdajateljev

pridobi predhodno soglasje agencije, če bi se zaradi povezovanja v mrežo

bistveno spremenila njegova programska zasnova; da povezani izdajatelji

oblikujejo skupno programsko zasnovo in pisni pravni akt o načinu njenega

izvajanja, ter oba dokumenta pošljejo pristojnemu ministrstvu zaradi vpisa v razvid,

v skladu z določbami 12. člena tega zakona; da povezani izdajatelji s posebnim

aktom imenujejo odgovornega urednika skupnega programa, ki odgovarja za


razširjanje programskih vsebin v skladu s tem zakonom, in akt o imenovanju

pošljejo pristojnemu ministrstvu v petnajstih dneh pred začetkom delovanja mreže.

Nacionalna programska mreža po tem zakonu je televizijski ali radijski program iz

tega člena, ki dosega več kot petdeset odstotkov prebivalcev Republike

Slovenije.'' (Zmed 2006: 83. člen)

Seveda zakon za prekrške predvideva tudi kazni, ki so večinoma vezane le na

izdajatelja programa torej lastnika in odgovorne osebe in ne na novinarja, oziroma

so kazni za novinarje veliko nižje kot za lastnike. Novinarjevo delo namreč

ocenjuje in kaznuje novinarsko častno razsodišče, ampak o tem več v naslednjem

poglavju. Ob tem velja omeniti še to, da se kazni nanašajo predvsem na

oglaševalske vsebine, medtem ko jih je za informativni program zelo malo. Ena

redkih je, kadar program ni oddajan v slovenskem jeziku. ''Z globo od 200.000 do

15.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek izdajatelj pravna oseba ali izdajatelj

samostojni podjetnik posameznik: če ne razširja programskih vsebin v slovenskem

jeziku v skladu z zakonom ali če jih v nasprotju z zakonom razširja brez

ustreznega prevoda v slovenščino (prvi odstavek 5. člena) ali če ne razširja v

skladu s tem zakonom oglasov v slovenščini oziroma v slovenskem prevodu (prvi

odstavek 51. člena); če izdaja radijski ali televizijski program brez dovoljenja za

izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti (prvi odstavek 105. člena) ali med

trajanjem njegovega preklica (šesti odstavek 105. člena); če na zahtevo državnih

organov ter javnih podjetij in javnih zavodov brez odlašanja brezplačno ne objavi

nujnega sporočila v zvezi z resno ogroženostjo življenja, zdravja ali premoženja

ljudi, kulturne in naravne dediščine ali varnosti države (25. člen); Z globo 80.000

tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba izdajatelja pravne osebe ali

odgovorna oseba izdajatelja samostojnega podjetnika posameznika, ki stori

prekršek iz prejšnjega odstavka. Z globo 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek

fizična oseba, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.'' (Zmed 2006: 132.

člen) Zanimivo je, da najvišja kazen za izdajatelja programa znaša petindvajset

milijonov tolarjev, za odgovornega urednika milijon tolarjev in za fizično osebo, kar

bi lahko bil recimo novinar, največ sto tisoč tolarjev. Seveda so kazni primerno

preračunane v evro, a tega v zakonu niso spreminjali.


Če mediji upoštevajo vse izpostavljene člene in tudi ostale, ki jih je v Zakonu o

medijih 168, lahko vsekakor govorimo o kakovostnem novinarstvu, je pa res, da se

vse več teh zakonov tudi krši.

10.5.2 Kodeks novinarjev Slovenije

Morda še pomembnejši kot zakon, je novinarski kodeks, ki pomeni temelj

novinarskega dela. Pri oblikovanju kodeksa za slovenske novinarje so posebno

pozornost posvetili rešitvam kodeksa Mednarodne zveze novinarjev (IFJ) in

kodeksa ameriškega Društva profesionalnih novinarjev (SPJ). Že pri bežnem

pregledu kodeksa ugotovimo, da je zahteva po objektivnosti, ki jo skupaj z zahtevo

po poročanju resnice najdemo zapisano v številnih kodeksih novinarske etike po

svetu, globoko zakoreninjena v predstavi kakovostnega novinarstva. Če se

novinar drži Kodeksa novinarjev Slovenije, potem skoraj že lahko govorimo o

kakovostnem novinarstvu. Začenši s preambulo kodeksa, ki med drugim pravi, da

je ''prvo vodilo dela novinarjev pravica javnosti do čim boljše informiranosti.

Obveščenost javnosti je temelj delovanja sodobnih družb in je pogoj za delovanje

demokratičnega sistema. Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo

novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico

do izražanja mnenj. Novinarji so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in

svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno.'' (Kodeks

2002: preambula)

Takšno delo je temelj verodostojnosti novinarjev. Sploh, če se novinar drži

prvega člena kodeksa, da ''mora preverjati točnost zbranih informacij in biti

previden, da se izogne napakam. Svoje napake - četudi nenamerne - mora

priznati in popraviti.'' (Kodeks 2002: 1. člen) Seveda se mora novinar držati vseh

točk kodeksa, kljub temu velja posebej izpostaviti še drugi člen, ki navaja, ''da

mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati

pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.'' Ter tretjega, da ''mora, ko

objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, na to opozoriti.'' (Kodeks 2002: 2. in 3.

člen)


Sicer pa kodeks v različnih členih določa tudi, da novinar ne sme zamolčati

pomembnih informacij, ki jih je pridobil, kakor se mora izogibati plačevanju

informacij in biti previden pri tistih, ki v zameno za informacije pričakujejo denar ali

ugodnosti. Na to se navezuje tudi 10. člen, po katerem se ''mora novinar izogibati

nedovoljenim načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega

pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj

predstaviti javnosti.'' (Kodeks 2002) Pri montaži, pisanju napovedi, naslovov in

podnapisov mora biti posebej pozoren in ne sme ponarejati vsebine, pod nobenim

pogojem se ne sme posluževati plagiatov, saj so ti nedopustni. Prav tako je prav,

da se izloči iz poročanja o dogodkih, pri katerih je sam vpleten. V kolikor se ne,

mora to jasno razkriti, kot tudi jasno ločiti, informacije od lastnih komentarjev. Kot

pravi 11. člen oziroma predzadnji namenjen novinarskemu delu.

V nadaljevanju je sedem členov kodeksa namenjenih konfliktu interesov.

Takšen konflikt je za kakovostnega novinarja nedopusten, zato mora biti pazljiv pri

raznih darilih in podobnem. ''Da bi se novinar izognil dejanskim ali navideznim

konfliktom interesov, se mora odreči darilom, uslugam ali nagradam in se izogibati

brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu v

politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo

njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti.'' (Kodeks 2002:

16. člen) To pomeni, da si kakovosten novinar nikoli ne bo dovolil objaviti

prispevka, ki je pravzaprav oglasno sporočilo za nekega naročnika, ampak bo

vselej iskal resnico oziroma objektivno plat zgodbe. Zato, da je dolžan zavrniti

morebiti ponujene ugodnosti in se upreti poskusom vpliva na njegovo poročanje.

Če je konflikt interesov neizogiben, pa se mora izločiti iz poročanja. Podrobneje o

tem govori 17. člen: ''Novinar ne sme zlorabljati informacij o finančnih dogodkih, ki

jih dobi pri svojem profesionalnem delu, za osebne interese. Če trguje z

vrednostnimi papirji, o katerih poroča, mora to razkriti javnosti.'' (Kodeks 2002: 17.

člen)

H kakovostnemu novinarstvu veliko pripomorejo tudi Splošne etične norme

kodeksa, ki so zapisane v 20., 21., 22. in 23. členu. Med drugim je zapisano, da

mora novinar spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogibati

senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju zasebnosti. ''Poseg v


posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri

poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati

pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da

lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso

vajeni medijske in javne pozornosti.'' (Kodeks 2002: 20. člen) Še posebej pa mora

biti novinar previden pri poročanju o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela

nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem

razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih. Izogibati se mora rasnim, spolnim,

starostnim, verskim, etničnim, geografskim stereotipom ter stereotipom, povezanih

s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem.

Vsakršno spodbujanje k nasilju in nestrpnosti, diskriminacija, žalitev ter netenje

mednacionalnih trenj je popolnoma nesprejemljivo. Pri pripravi prispevkov s

področja sodstva mora upoštevati dejstvo, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno

obsojen. (Kodeks 2002)

Novinarji imajo tudi določene pravice in razmerja do javnosti. Zapisane so v

zadnjih štirih členih kodeksa. 27. člen veleva, da je ''novinar dolžan upoštevati

enaka merila, kot jih sam zahteva od drugih.'' (Kodeks 2002) Novinar lahko vselej

zavrne delo, če je le-to v nasprotju z njegovim prepričanjem ali kodeksom, prav

tako sam lahko podpisuje svoje prispevke, medtem ko jih proti njegovi volji ni

mogoče podpisati, kaj šele predelati ali celo pomensko spremeniti.

A kaj ko se dogaja, da številni novinarji trdijo, da novinarski kodeks ni

pomemben in potreben. V eni izmed raziskav jih je namreč kar 10 odstotkov

odgovorilo, da kodeksa ne potrebujejo. In zakaj? Razlaga enega izmed

anketiranih: ''Zato, ker smo ljudje tako polni, zdravi in odrasli, da na osnovi znanja,

kontakta z maso in primernega študija (FDV), preprosto vemo kaj je prav in kaj

ne.'' (Košir 2003: 87) Potem pa poslušamo radio in zasledimo prav nasprotno.

Tisti, ki se strinjajo z novinarskim kodeksom, svoj odgovor utemeljujejo s trditvijo,

da so v vsaki instituciji potrebna določena pravila v odnosu do javnosti in med

novinarji samimi. Pri tem bi dejali, da gre bolj za frazo, kot dejansko željo

zagotavljanja norm in vrednot ter novinarske kakovosti.

Da je tako, kaže tudi delovanje Društva novinarjev Slovenije. V samem društvu

se z novinarsko kakovostjo namreč ne ukvarjajo posebej. Kot eno izmed tem jo


obravnavajo zgolj na vsakoletnih novinarskih dnevih, pa še to ne vsako leto. Vsaj

delno za kakovost oziroma bolje rečeno delovanje v skladu s kodeksom skrbi

Novinarsko častno razsodišče. ''Novinar se je zavezan odzvati vabilu na razpravo

Častnega razsodišča in mora upoštevati njegove razsodbe. Glede svojega

profesionalnega ravnanja kot pristojno priznava zgolj sodbo svojih poklicnih

kolegov,'' pravi 26. člen kodeksa. (Kodeks 2002: 26. člen) ''Novinarsko častno

razsodišče je definirano kot skupni samoregulativni organ sindikata in društva

novinarjev Slovenije, ki skrbi, da člani novinarske skupnosti in avtorji novinarskih

besedil in prispevkov spoštujejo etična in profesionalna pravila. Pritožbo, da je bil

kršen Kodeks novinarjev Slovenije lahko na razsodišče, ki ga sestavlja devet

izvoljenih novinarjev in urednikov, naslovi kdorkoli in skuša tako zaščiti svoje

pravice ali doseči boljše ravnanje novinarjev ali posameznih uredništev v

prihodnje.'' (Razsodišče 2009)

Postopki praviloma potekajo javno in sprožijo premislek ali je bilo ravnanje

pravilno, največkrat tudi razpravo in odmeve v novinarski skupnosti in širši

javnosti. Skrajni ukrep je izključitev člana iz novinarskih organizacij, vendar so v

njegovi šestdeset letni zgodovini primeri, ko bi razsodišče, zaradi kršitve kodeksa,

predlagalo izključitev člana, izredno redki. Sicer pa so razsodbe po svoji vsebini le

mnenje tega razsodišča in nimajo značaja sodb ali odločb, s katerimi se v nekem

uradnem postopku izrekajo sankcije ali odloča o posameznikovih pravicah.

Zanimivo je, da v zadnjem letu niso obravnavali niti enega postopka zoper

radijskega novinarja, prednjačili pa so novinarji s televizije. Da prijav o kršenju

kodeksa ni, je možno dvoje. Prvič, radijski novinarji delajo dovolj kakovostno in

kodeksa ne kršijo in drugič, kodeks sicer tu in tam kršijo, ampak ne tako, da bi to

nekoga zmotilo in bi podal prijavo. (Razsodišče 2009)


11. PRIHODNOST RADIA IN NOVINARSKE KAKOVOSTI

Ali je ta bleščeča ali ne, je težko oceniti, je pa dejstvo, da lastniki radijskih

postaj že tožijo nad gospodarsko krizo in manjšim prometom, kar posledično

pomeni manjši dobiček. Ker se želijo temu izogniti, lastniki že odpuščajo

zaposlene ter se odločajo za krčenje programov. S tem največ izgubijo poslušalci,

saj se manjša raznolikost in veča obremenjenost novinarjev. Istočasno se poveča

možnost napak in zmanjšuje novinarska kakovost.

Toda na problem je potrebno pogledati širše. V začetku radijskega razvoja se

je najprej iskalo čim bolj raznoliko poslušalstvo, nato je postajal krog poslušalcev

vse širši, strokovnjaki pa napovedujejo, da se bo ta krog sedaj spet začel ožiti.

Marti je tako zapisal: ''[…] radijske postaje bodo vstopile v svet mikropreferenc, te

pa bodo porajale mikrosegmente poslušalcev ali nekakšne niše v širši zgradbi.

Poslušalstvo bodo predstavljale majhne ciljne skupine, s povsem določeno

sociodemografsko strukturo, sestavljali jih bodo ljudje z zelo specifičnimi okusi in

potrebami.'' (Marti 2005: 93) To seveda ne pomeni, da splošnih radiev ne bo več,

jih bo pa zagotovo manj, medtem, ko naj bi po teh predvidevanjih specializirani

rasli kot gobe po dežju. Podobnega mnenja je tudi Arnold, ki je prepričan, da bodo

radio v prihodnosti zaznamovali: internacionalizacija, regionalizacija in

specializacija. Gledano čisto tehnično so radii regionalno trenutno še dokaj

omejeni, vsaj kar se tiče sprejema v avtomobilu, ko bo v ospredje stopilo satelitsko

oddajanje, pa se bo to izgubilo in omejitev ne bo več. In takrat se bodo ''radii iz

trgovin z mešano ponudbo preobrazili v trgovine z specializirano ponudbo.''

(Arnold 1989: 91)

Povsem možno bo, da zaradi tipa programa, novinarjev ponekod sploh ne bodo

potrebovali več ali si bodo želeli takšnih, ki bodo kršili znane norme in vrednote,

ker bo to počela celotna radijska postaja in na ta način celo bogatela. Seveda se

bodo še vedno našli tisti, ki bodo poslušalce iskali prav s strokovnostjo,

tradicionalnostjo in kakovostnim novinarstvom. Toda uredniki bodo pritiskom


kljubovali vse težje. Pritisk kapitala se namreč veča, saj želijo oglaševalci iztržiti

čim več, zato ne bo nič nenavadnega, če bodo prav oni ustanavljali celo svoje

specializirane programe. Delno se je to zgodilo z Radiem Plus v Mariboru. Lastnik

Bojan Belna je bil namreč tudi lastnik popularne diskoteke in je z enako glasbo kot

v diskoteki, lahkotnejšim programom ter klasičnimi in prikritimi oglasi za diskoteko,

dobesedno vzgajal radijske poslušalce. Ob tem je bil Bojan Belna še občinski

svetnik, kar pomeni, da je užival širši ugled. Na to opozarja tudi Žilič Fišerjeva, ki

meni, da ''višji socialni status v družbi pomeni večjo družbeno in ekonomsko moč

in s tem večji dostop do množičnega medija in nadzora procesov komuniciranja.''

(Žilič Fišer 2007: 32)

Med procesi komuniciranja je tudi t.i. ''feedback'', ki ga radio kot tak ne

dopušča. Poslušalci sicer lahko pokličejo ali pišejo, a je njihovo mnenje le redko

tudi slišano. Že Brecht je zato predlagal, da se ''mora radio iz distribucijskega (kar

se tiče mnenj in vsebin) spremeniti v komunikacijski aparat.'' (Brecht 1967: 128; v:

Arnold 1989: 83) Slovenski radii se očitno tega vse bolj zavedajo in poskušajo

poslušalcem dajati vtis, da sooblikujejo vsebino. Lepi primeri so sporočanje

radarjev na cestah, ter kvazi odločanje o tem, kako izpeljati neko nagradno igro

(pokličite in povejte vaš predlog). Kvazi zato, ker je zmagovalni predlog znan že v

naprej in določen s strani vodstva radia. Po drugi strani je potrebno priznati, da so

poslušalci vse pomembnejši vir informacij. Velikokrat se zgodi, da nekaj opazijo ali

doživijo, da jih recimo kaj moti, in o tem obvestijo medije. Se pa zdi problematično,

ko se poslušalcem pusti preveč medijskega prostora za razširjanje mnenj, ki

morda ne zadevajo širše publike, se pa nekomu zdi, da tako pač je. Trendi tako

recimo kažejo na to, da bi kmalu lahko poslušalci sami pripravljali prispevke o neki

določeni temi.

Kot priložnost za prihodnost, to razpoznava tudi Agencija za pošto in

elektronske komunikacije Slovenije. V predlogu strategije razvoja navaja, da naj bi

se krepila vloga RTV Slovenija, zlasti za kakovostno informiranje vseh družbenih

skupin, kar bi lahko dosegli tudi z državljanskim novinarstvom, ki naj bi služilo kot

dopolnilo in ne kot nadomestilo klasičnemu, profesionalnemu novinarstvu. K temu

moramo nujno prišteti še vzgojo ozaveščenih uporabnikov medijev, kar bo ob

oblikovanju sodobnega zakona za področje radia, televizije in novih medijev, ena


temeljnih nalog slovenskega radijskega prostora. Z vsem naštetim bi se izognili

perečim nevarnostim, ki lahko novinarsko kakovost v prihodnosti znižujejo. To so

razvrednotenje novinarskega poklica, krčenje uredniške avtonomije,

''tabloidizacija'' (t.j. podrejanje programskih vsebin oglaševalskim interesom) in

''infotainmentu'' oziroma informativno-zabavnim vsebinam namesto klasičnih

informativnih žanrov. (Apek 2009: 22)

Slovenske radie čaka pestra in razgibana prihodnost vezana na vsebino, kot

kaže pa bo še huje na tehničnem področju. To, da možnosti za razvoj na sedanji

tehnologiji praktično ni več smo že zapisali, saj je radijski spekter za FM praktično

zasičen z radijskimi postajami. Razvoj radia na FM območju je zato mogoč

predvsem z optimizacijo že podeljenih frekvenc ali s povezovanjem radijskih

programov v programske mreže.

Ker povpraševanje po radijskih frekvencah ne pojenja je povsem logično in

smiselno pospešiti uvajanje ponudbe radijskih programov na digitalni platformi T-

DAB, kot dopolnilo analognim oddajnikom, katerih rušenje ni predvideno. Razvoj

digitalnega radia bo tako potekal na novem frekvenčnem obsegu (174 - 230 MHz

in območju 1,5 GHz), na katerem je v Sloveniji mogoče izgraditi 3

nacionalna/regionalna omrežja na območju VHF ter regionalna/lokalna omrežja v

območju 1,5 GHz ali skupaj kar 72 novih programov. Pri tem je potrebno poudariti,

da je območje VHF primernejše, predvsem zaradi cene omrežja in samih digitalnih

radijskih sprejemnikov. Istočasno to pomeni, da bi lokalni oz. regionalni ponudniki

imeli višje stroške od nacionalnih, kar je v obratnem sorazmerju z značilnostmi

poslovanja radijskih medijev. Za zdaj imajo pravico do oddajanja v digitalni tehniki

le štirje programi RTV Slovenija, A1, Val 202, Ars, Radio Si, in sicer z oddajne

točke na Krvavcu. Ostale frekvence na območju VHF še niso na razpolago, saj jih

trenutno še uporabljajo za analogno televizijo in se bodo sprostile predvidoma v

letu 2010 ali najkasneje do leta 2012. Takrat mogoče že z novim standardom

DAB+.

Druga možnost je DRM (Digital Radio Mondial), ki deluje na srednjevalovnem

(SV) frekvenčnem področju. Gre za sistem, ki omogoča nadgradnjo SV oddajnikov

za oddajanje digitalnih radijskih programov. To pomeni, da bi morali analogno

delovanje na teh oddajnikih ustaviti in oddajati samo digitalno, ker so raziskave


pokazale, da oddajnik deluje bolje, če uporablja samo eno tehnologijo. V Sloveniji

trenutno deluje devet takih oddajnikov. (Apek 2009: 23 - 26)

Poglavje o prihodnosti radia pa lahko zaključimo z mislijo, ki jo je že leta 1989

zapisal nemški radijski strokovnjak Bernd Peter Arnold in s katero se lahko

povsem strinjamo. ''V prihodnosti bodo uspešni in kakovostni tisti radii, ki bodo

imeli visoko vrednost uporabnosti, v smislu informacij in predlogov oziroma

nasvetov za vsakdanje življenje, ter ob katerih se bo poslušalec dobro počutil.''

(Arnold 1989: 93)


12. MNENJA UREDNIKOV INFORMATIVNIH PROGRAMOV O NOVINARSKI KAKOVOSTI

Skozi celotno diplomsko nalogo smo poglavja oblikovali tako, da smo se

večinoma upirali na literaturo, delno pa vnašali lastne izkušnje in znanja. Ker

obstaja realna možnost, da smo o čem kdaj razmišljali preveč idealizirano, bomo

proti utež poskušali najti v naslednjih vrsticah.

Na sedem urednikov informativnih programov različnih radiev po Sloveniji smo

namreč naslovili pet vprašanj (glej prilogo). Urednikov in radiev nismo izbrali

naključno, ampak na podlagi poslušanosti radijskih programov (Mediana 2008). Po

tej raziskavi je najbolj poslušan radio v Sloveniji Val 202, urednica dnevno

aktualnega programa je Nataša Zanuttini. Sicer sledi program A1, ker je

informativni program praktično identičen kot na Valu 202, pa vprašanj njihovemu

uredniku nismo poslali. Temu sledijo štirje komercialni radii, ki so že zdavnaj

postali regionalni, vse bolj pa se širijo po celotni državi. To so: Radio City (urednik

informativnega programa Matej Šoba), Radio 1 (urednica vsebin Irena Rolih),

Radio Hit (urednik informativnega programa Gregor Trebušak) in Radio Center

(urednica informativnega programa Vesna Vujinovič). Ker med petimi najbolj

poslušanimi radijskimi postajami ni nobenega regionalnega programa, smo izbrali

še Radio Maribor, ki deluje pod okriljem RTV Slovenija, urednica uredništva

informativnega programa je Nataša Kuhar ter Radio Murski Val, katerega

odgovorni urednik je Marjan Dora. Odgovorov nismo prejel od dveh urednikov. To

sta bila Irena Rolih iz Radia 1, ki je po elektronski pošti odgovorila le: ''Žal vam

zaradi številnih službenih obveznosti ne morem pomagati.'', medtem ko se Marjan

Dora z Radia Murski val na prošnjo sploh ni odzval. Celotni odgovori preostalih,

skupaj z vprašalnikom, so v prilogi, v tem poglavju pa smo uporabili zgolj nekaj

njihovih najbolj zanimivih in aktualnih trditev.


Razmišljanja urednikov so potrdila, da so bile hipoteze po večini postavljene

pravilno ter da ugotovitve diplomske naloge kažejo dokaj realno sliko. Sta pa že na

prvi pogled zanimivi dve značilnosti odgovorov. Prvič, nihče od urednikov

kakovostnih novinarjev ni imenoval z imenom in priimkom, ampak so govorili na

splošno. Zakaj je tako, si lahko razlagamo na več načinov, če smo malo

hudomušni, je eden izmed njih ta, da izstopajočih po kakovosti preprosto ni.

Drugič pa je jasno razvidno, da so uredniki stopili na dva bregova reke. Tisti, ki

spadajo pod nacionalno okrilje, torej RTV Slovenija, in ostali, torej komercialni

mediji. Slednji načeloma zagovarjajo stališče, da je tudi njihov informativni

program vse bolj kakovosten in primerljiv z nacionalnimi programi, kar pa uredniki

slednjih zanikajo.

Ali imamo v Sloveniji kakovostno radijsko novinarstvo in na katerih radijskih postajah ga najdemo?

Vesna Vujinovič in Matej Šoba sta o tem, ali imamo v Sloveniji kakovostno

radijsko novinarstvo odgovorila zelo diplomatsko. Vujinovičeva recimo: ''V Sloveniji

kakovostno radijsko novinarstvo zagotovo imamo, ni pa vsak radijski novinarski

prispevek, ki ga pripravijo na slovenskih radijskih postajah, kakovosten. […] kljub

poplavi majhnih, zasebnih radijskih postaj še vedno obstajajo radijske hiše, ki

gojijo vse novinarske žanre ter imajo kadre in zmožnosti pripravljati zanimive,

objektivne, uravnotežene in jezikovno brezhibne prispevke, v katerih so vse

informacije preverjene.''

Je pa Šoba vsaj delno priznal, da komercialni programi zaostajajo v kakovosti:

''Glede na to, da ne poznam dovolj dobro kvalitete radijskih programov oziroma

radijskega novinarstva v tujini, bi težko o tem sodil, saj nimam primerjave, na

katero bi se lahko oprl. Zagotovo je radijsko novinarstvo najbolj kakovostno na

nacionalki, kjer imajo več resursov, bolj razširjeno mrežo novinarjev, nenazadnje

boljši suport…'' Zadnji iz vrste komercialnih postaj Trebušak je povsem prepričan v lastno

kakovost: ''Med komercialnimi radijskimi postajami je vse več takšnih, ki

novinarstvu namenjajo več prostora in časa. Gre namreč za to, da novinarji


soustvarjajo dober radijski program, ki brez prispevkov ne bi mogel delovati. Na

našem radiu se lahko pohvalimo z dobrim novinarskim kadrom.''

Povsem nasprotno meni Zanuttinijeva: ''Pravzaprav, ima le malo radijskih

postaj sploh zaposlene novinarje, večino radijskega etra tako namenjajo bolj

''zabavljaštvu'' in povzemanju agencijskih novic. Naj bo slišati morda samovšečno,

ampak klasične novinarske oblike gojimo le na programih RTV Slovenija. To

potrjujejo tudi zadnje raziskave Interstata.''

V razmišljanju jo je podprla tudi Kuharjeva: ''Menim, da v Sloveniji imamo

kakovostno radijsko novinarstvo, zlasti na nacionalnem radiu, kjer imajo novinarji

visoko izobrazbo.''

Po proučevanju literature smo naslednjih pet področij, opredelili kot ključne za zagotavljanje novinarske kakovosti. To so: izobraževanje in profesionalizacija poklica novinarstva, uredniška politika v povezavi z novinarsko svobodo (izražanja, odločanja), kakovost prispevka – izdelka (tema, preiskovanje, oblikovanje), zagotavljanje tehnične kakovosti, zakonodaja in novinarski kodeksi. Katero področje je za vas najpomembnejše oziroma mu posvečate največ pozornosti in zakaj, ter enako kateremu področju najmanj?

Val 202 naj bi izstopal predvsem po izobraženosti novinarjev, ob tem pa pri

zagotavljanju novinarske kakovosti pozornost posvečajo vsem petim področjem, o

katerih je govora v diplomski nalogi. ''Tako novinarje, ki imajo že dovolj visok nivo

izobrazbe, vključimo še v govorno izobraževalni proces (visoki RTV standardi),

novinarji so pri delu samostojni, upoštevamo vsa pravila novinarskega izražanja.

Naša prednost je tudi, da nismo odvisni od lastnikov ali oglaševalcev in tako lahko

bistveno bolj objektivni,'' trdi Zanuttinijeva.

Da je izobrazba pomembna pri izbiri meni tudi Vujinovičeva, čeprav s

pridržkom: ''Na Radiu Center si prizadevamo za sodelavce pridobiti izobražene

ljudi, ki imajo znanje, še preden pridejo k nam. Naj ob tem poudarim, da vendarle

novinarska izobrazba ni pogoj za dobrega novinarja oziroma da odlične novinarje

najdemo tudi med ljudmi drugih izobrazbenih profilov.'' Dodala je še, da je zelo


veliko pozornosti namenjeno pripravi kakovostnega prispevka, a le, če so ostali

pogoji optimalni.

Tako trdi tudi Kuharjeva: ''Največ pozornosti namenjamo kakovosti prispevka,

najmanj (četudi je pomembno) pa zagotavljanju tehnične kakovosti.''

Prav slednje je pri Trebušaku na prvem mestu: ''Radio je medij, kjer je kvaliteta

zvoka najbolj pomemben faktor. Če prispevek, ki ga poslušamo šumi, ni važno,

kako dobro ali slabo je prispevek narejen, ni poslušljiv. Tako da je to zagotovo

prva skrb urednika. Potem pa je tu uredniška politika, ki da smernice za delo

novinarjev.''

Da je tehnični del enako pomemben kot ostali meni tudi Šoba: ''Trudimo se na

vseh omenjenih področjih biti čim boljši. Preferiranje enega od omenjenih področij

bi bilo slabo za kvaliteto vsebin in za imidž novinarske redakcije. V smislu, da je

prispevek v vsebinskem smislu popoln, na drugi strani pa tehnično slabo izveden –

to pomeni, da celoten izdelek več ni popoln.''

Kako se na vašem radiu trudite zagotavljati novinarsko kakovost? Ali sploh se?

Na vprašanje Kako se na vašem radiu trudite zagotavljati novinarsko kakovost?

Ali sploh se?, so vsi odgovorili pritrdilno, kot da je to nekaj samoumevnega in tako

je prav. Čeprav odgovori niso najbolj prepričali. Še posebej sporen se zdi

Trebušakov, ki je informativni program povezal z oglaševanjem: ''Seveda se

trudimo zagotavljati novinarsko kakovost. Slab informativni program namreč ne

moreš prodati ne pokrovitelju in ne poslušalcu. Sestanki, ki jih imamo dnevno, s

poslušanjem prispevkov in prebiranjem opravljenega dela, pripomoremo k

boljšemu delu.''

Z opozarjanjem na napake se trudijo tudi na Radiu City, več ali manj vsi, pa se

orientirajo na prispevek sam. Vesna Vujinovič: ''Kakovost si prizadevamo

zagotavljati z izbiro teme, aktualnostjo in ažurnostjo, raziskovanjem, zbiranjem in s

preverjanjem informacij. Pri oblikovanju prispevka sledimo zahtevam po točnosti,

preglednosti, stvarnosti, razumljivosti vsebine.''


Nataša Kuhar: ''Naši novinarji se trudijo, da z različnimi informacijami,

sogovorniki potrdijo kredibilnost svojega prispevka, medtem ko na komercialnih

postajah podajo zgolj informacijo.'' Jasen model zagotavljanja kakovosti imajo na

Valu 202.

Nataša Zanuttini: ''Selekcija kadrov, izobraževanje, postopno napredovanje.''

Kakšna je, po vašem mnenju, razlika v novinarski kakovosti med

nacionalnimi, regionalnimi in komercialnimi radijskimi postajami?

Še najbolj zanimivi so bili odgovori glede razlik med kakovostjo informativnih

programov na komercialnih, regionalnih in nacionalnih postajah. Da razlike

obstajajo je jasno, kakšne so, pa je najbolj direktno odgovorila Zanuttinijeva:

''Ogromna, tako po vsebinah, ki jih ujamemo v etru, kakovost govora in predvsem

izbor glasbe, kjer je vodilo kakovost in ne večinski okus v Sloveniji.''

Ponovno jo je podrla Kuharjeva, ki je prav tako prepričana, da je razlika velika:

''Nacionalna radijska postaja stremi k podajanju informacij hitro in temeljito, kajti

radio je medij, ki se mora odzvati takoj. Podobno deluje tudi regionalni radio,

medtem ko se komercialni mediji trudijo prav tako hitro posredovati informacije, te

pa so velikokrat zelo pomanjkljive, enostranske. […] Problem komercialnih

radijskih postaj je tudi, da so novinarji v informativnem programu zgolj poročevalci,

ki pokrijejo po več dnevnih dogodkov hkrati. Poslušalec se lahko upravičeno

vpraša, ali se ta novinar res spozna na vsa ta področja, o katerih govori.''

Zakaj je tako najlepše odgovori kar Trebušak: ''Medtem ko na nacionalnem

radiu dela okoli 100 novinarjev, jih ima npr. naš radio 6. Potem si lahko

predstavljate razliko. In temu primerno je tudi prilagojen informativni program.

Dnevno proizvedemo 13 informativnih oddaj in 8 rubrik informativnega značaja.

Tega pa z nacionalnim radiem seveda ne moremo primerjati. Ni pa nujno, da je

zato kakovost slabša. Le kvantiteta je. Sam lahko trdim, da tisto kar počnejo naši

novinarji, ni pravi nič slabše od novinarjev nacionalne radijske postaje.''

Da se kakovost na komercialnih radiih dviguje sta prepričana tudi Šoba in

Vujinovičeva. Prvi tako pravi: ''Tukaj veljajo dvojna merila, saj mora nacionalka

zaradi svojega statusa izpolnjevati še druga poslanstva, ki jih komercialke ne


rabijo. Če bi se omejili na funkcijo informiranja, potem razlika ni tako velika kot bi

glede na resurse morala biti.''

Druga pa dodaja: ''Nacionalne in vsaj nekatere regionalne radijske postaje

gojijo vse žanre in so že zaradi tega v prednosti pred komercialnimi. […] Po drugi

strani pa so komercialne radijske postaje naredile korak naprej pri prezentaciji

informativnih vsebin, pri podajanju informacij na zanimiv in razumljiv način ter po

tej plati prehitevajo nacionalko oziroma javne radijske postaje, ki pa jim, kot je

opaziti, skušajo slediti.''

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost radijskega novinarstva? Se bo kakovost dvignila ali znižala? Gre pričakovati drastične spremembe?

Kar se prihodnosti tiče ni črnogleda zgolj diplomska naloga, ampak podobno

menijo tudi uredniki sami. Tiste s komercialnih postaj upravičeno skrbi finančna

plat, ker bo, kot smo ugotovili, odločilna v prihodnjih letih. Presenetljivo pa je, da

zgolj Nataša Kuhar z Radia Maribor meni, da se novinarska kakovost na radiu ne

bo bistveno spremenila: ''Mislim, da bo kakovost ostala na sedanjem nivoju. Ni

pričakovati drastičnih sprememb. Nacionalna radijska postaja si bo še naprej

prizadevala za kakovostno poročanje in novinarstvo, medtem ko bodo komercialne

postaje težile k čim večjemu dobičku in s tem preživetju. Na trgu je preveč

komercialnih radijskih postaj, ki poslušalcu ne ponujajo kakovostnih vsebin, zato

bodo resne radijske hiše vedno ohranjale velik krog poslušalcev.''

Nataša Zanuttini iz Vala 202 se po drugi strani boji, da bo kakovost radijskega

novinarstva strmo upadla: ''[…] to so posledice vse večjih zahtev po hitrosti in

racionalizaciji, prepletanju uredniških in lastniških funkcij na večini radijskih postaj,

z izjemo nacionalnih…''

Podobno opozarja Vesna Vujinovič z Radia Center: ''Verjetno bo na razvoj

radijskega novinarstva imel še večji vpliv kapital oziroma lastništvo; s tem mislim

naslednje: tiste radijske postaje, ki si bodo lahko privoščile dovolj kadra in

usposobljene zaposlene, bodo lahko poslušalcu ponudile kakovosten izdelek,

druge ne.''


Gregor Trebušak z Radia Hit pa meni, da je trenutni problem recesija: ''Če se

bo nadaljevala, bodo novinarji izgubljali službe. Ali pa bodo plačani manj, to pa

pomeni, da bodo na tem delovnem mestu vse bolj pogosti manj usposobljeni

ljudje. A to je zgolj prehodno obdobje. Zagotovo se bo raven novinarstva še

zvišala, sploh ko bodo na položajih mladi zamenjali stare »novinarske mačke«, ki

so še iz prejšnjega režima. In ki imajo sedaj novo nalogo, sedaj morajo kakšno

stvar tudi kritično obdelati, pa tega ne znajo, saj v prejšnjem režimu kritika sploh ni

bila dovoljena. Preveč pa je tudi političnega udejstvovanja urednikov.''

Prav v urednikih ključni dejavnik vidi Matej Šoba z Radia City. Torej, da bo

kakovost odvisna od uredniških politik oziroma urednikov: ''Ti morajo skrbeti, da se

kakovost ne bo znižala. Pritiski v smislu hitrosti, strnjenosti informacij oziroma v

smeri ''instant novinarstva'' bodo v obdobju recesije veliki. Zdi pa se, da se

postopoma forma novinarskih prispevkov uniformizira in tako bo šlo tudi naprej.

Kar pomeni, da je vedno manj prostora za raznovrstne novinarske žanre –

prevladujejo le nekateri.''

Čisto za konec še eno razmišljanje Vujinovičeve, o področju, ki prav tako lahko

oziroma že odločilno vpliva na novinarsko kakovost: ''Strah pred tožbami lahko

opazno vpliva na to, kaj bodo slovenski bralci, gledalci in poslušalci v medijih

poslušali, gledali, brali. Če novinarji zaradi različnih omejitev o določenih temah ne

bomo poročali, lahko to resno osiromaši slovensko medijsko pokrajino in nam

jemlje integriteto, krni naše poslanstvo. Temu nasprotujem; novinar naj poroča v

skladu s profesionalnimi standardi svojega poklica, novinarske svobode pa naj

sodišča ne ogrožajo.'' Prav zaradi slednjih vrstic se nam zdi še kako pomembno

poglavje diplomske naloge o kodeksih in medijskih zakonih. Če jih ne bomo

upoštevali smo namreč na dobri poti, da zgrmimo v brezno novinarske

nekakovosti na slovenskih radijskih postajah.


13. ZAKLJUČEK

13.1 Analiza hipotez

Hipoteza 1: Novinarska kakovost ni na primerni ravni zaradi nepoznavanja

zakonitosti medija. Radijski novinarji se na tem področju niso izobraževali, ampak

so se dela na radiu priučili.

Lahko rečemo, da je to celo osnovni problem. Radijske postaje vselej dajejo

priložnost mladim kadrom oziroma študentom, ki so poceni delovna sila, velikokrat

brez posebnih pripomb glede dela in na razpolago vselej, ko jih potrebuješ. Do

sem je še vse lepo in prav, ampak zatakne se že kaj hitro, recimo pri branju ali

pisanju prispevkov, zbiranju informacij in tako naprej.

Normalno je, da vsi potrebujemo prakso in izobraževanje, ampak komercialne

radijske postaje temu ne namenjajo dovolj pozornosti in kar same izobražujejo

bodoče kadre. Tudi v tem ni problema, težava je le, da so standardi, kdaj lahko

nekdo začne z delom na radiu postavljeni prenizko. Nekdo, ki se torej sam ne

izobražuje na medijskem področju in ne pozna kodeksov, zakonov, zakonitosti,…

tega znanja preprosto ne bo dobil in ga zelo verjetno tudi nikoli ne bo imel. Delal

bo po naročilu urednika, po možnosti celo pisal tako kot mu bo urednik naročil, s

svojo glavo pa sploh ne razmišljal. Na terenu bo recimo vedno samo pristavil

mikrofon k ostalim in povzel informacije po drugih, ker je to kdo je vir, tako ali tako

nepomembno.

Da se mora nivo izobraževanja na področju novinarstva dvigniti na višji nivo

ugotavljajo številni avtorji, kar je povsem razumljivo že po kratki analizi realnega

stanja. Kot je pokazala anketa, ki jo je izvedla Fakulteta za družbene vede, ima

slabih 20 odstotkov novinarjev zgolj srednješolsko izobrazbo. Še bolj zaskrbljujoč

podatek pa je, da kar okoli 30 odstotkov anketiranih ni želelo odgovoriti na


vprašanje kakšno izobrazbo imajo. Slabe podatke kažejo tudi javno dostopne baze

podatkov. Kratka lastna raziskava je namreč pokazala, da je od 21 novinarjev

informativnega programa (brez športnega uredništva) na Valu 202, diplomo

opravilo le šest ljudi. Pri tem podatku velja izpostaviti dejstvo, da ima RTV

Slovenija svoj oddelek izobraževanja, kjer veljajo visoki kriteriji in kjer novinarji

pridobijo specifična znanja, saj se z njimi ukvarjajo strokovnjaki s področja

medijev, to pa pomeni, da lahko nadoknadijo morebitno pomanjkanje znanja. Na

Radiu Maribor imajo prav tako 21 novinarjev, diplomiralo pa je 8 ljudi, od tega

eden na višji šoli s področja agronomije. Ker delujejo v okviru RTV imajo tudi oni

možnost dodatneega izobraževanja. Dobesedno šokanten je podatek o Radiu

City. Novinarsko redakcijo najbolj poslušane komercialne radijske postaje pri nas

(Mediana), namreč sestavlja 8 novinarjev, diplomiral je zgolj eden, pa še ta iz

področja zgodovine. Dodatnega šolanja z zunanjimi strokovnjaki pa tudi ni.

Res je sicer, da podatki morda niso povsem realni, ker se je lahko čigava

diploma javnim bazam podatkov izmuznila, poleg tega nekateri novinarji še vedno

študirajo in to prav na področju medijev. Vseeno pa so zgornje vrstice nek

pokazatelj, da izobrazba nikakor ni na primerni ravni in kliče po tem, da bi jo

uzakonili, kar so nekateri avtorji predlagali že pred časom. Izobrazbena struktura

novinarjev kot kaže ni na primerni ravni in ni niti približno podobna kakovostnemu

novinarskemu idealu. Potem takem ne moremo govoriti o visoki novinarski

kakovosti.

Hipoteza 2: Kakovostno radijsko novinarstvo je pri večini radijskih postaj v

Sloveniji onemogočeno že s programskimi shemami.

Hipotezo lahko potrdimo iz večih vidikov. Kot je pokazala diplomska naloga že

v teoretičnem delu, se tako Pirčeva, kot Agencija za pošto in elektronske

komunikacije zavedata, da so programske sheme v Sloveniji preveč splošne. Torej

vsega po malem in nič specifičnega, zato se kakovost informacij in novinarskega

dela izgublja. Povsem razumljivo je namreč, da ne more novinar enako

kakovostno poročati o neki temi v eni minuti in recimo v dveh ali treh. Gre za

racionalizacijo informacij, pri kateri se lahko pomembne izgubijo ali zamolčijo, pa


naj si bo to namerno ali nenamerno. Skratka, gre za to, da imajo predvsem, na

komercialnih radijskih postajah za novice vsako uro največ tri minute časa. V tem

obdobju morajo ob aktualnih vesteh prebrati še vremensko napoved in aktualne

prometne informacije. Več kot zgolj poročat o nekem dogodku v tako kratkem času

preprosto ni mogoče, posebnega kakovostnega presežka torej ni. Nacionalne in

regionalne postaje po drugi strani informativnemu programu namenjajo več časa,

kar pomeni, da ima novinar za posamezni dogodek več časa v etru in ga lahko

podrobneje predstavi.

Primerjava programskih shem Vala 202, Radia Maribor in Radia City prikaže

naslednje podatke. Največ informativnih oddaj dnevno ima sicer Radio City 18

(med 5.00 in 19.00), sledi Val 202 s 17timi (med 00.00 in 22.00), na Radiu Maribor

jih lahko slišimo 13 (med 5.00 in 22.00). A ti podatki niso realni. Radio City ima

namreč tri krat zgolj t.i. ''flash'' novice, ki so dolge minuto in vsebujejo tri vesti,

vsaka pa je dolga po eno poved. Poleg tega med 5.00 in 9.00 dobesedno

ponavljajo novice iz prejšnjega dne. Ne samo agencijskih novic, ampak celo

prispevke, ki so jih pripravili novinarji. Kot da se med 19.00 in 5.00 ni zgodilo nič

pomembnega. Pojav kakšne nove novice je prej izjema kot pravilo. Pomembnejše

teme se pač obdela naknadno, torej po 10.00. Novice so na sporedu vsako polno

uro in vsebujejo štiri novice, katerih tematika se kasneje vsaj še enkrat ponovi.

Dnevno pripravijo povprečno sedem lastnih prispevkov in sedem vesti z izjavami,

ostalo so agencijske novice. Povsem drugačna je informativna shema ostalih dveh

primerjanih programov. Val 202 pripravi 11 lastnih novic in 6 skupnih za vse

nacionalne programe pod okriljem RTV Slovenija. Lastne novice so dolge približno

štiri minute, gre pa za prebiranje aktualnih agencijskih novic. Običajno jih je v

posameznih novicah okoli šest. Razlika v kakovosti v primerjavi s komercialno

postajo tukaj res ni velika, a se presežek ustvari pri ostalih šestih osrednjih

informativnih oddajah. Te so najbolj poslušane radijske oddaje pri nas in so po

večini dolge pol ure, predstavljene pa so bile v poglavju o informativnem

programu. Sestavljene so iz prispevkov (v povprečju dolžine od minute do dveh) in

agencijskih novic, ki obsegajo le mednarodno dogajanje. Novice iz Slovenije so

obdelane podrobno, s prispevki, kompetentnimi sogovorniki, v različnih žanrih

(komentarja recimo na komercialnih postajah praktično ni). Krajši sta le Prva in


Druga jutranja kronika, ki sta dolgi približno deset minut, posledično je v njih tudi

manj prispevkov novinarjev s terena. Najmanj informativnih oddaj dnevno ima

sicer res Radio Maribor, a so te najbolj raznoliko pripravljene. Štiri osrednje

informativne oddaje so enake kot na Valu 202, ob tem pa v jutranjem programu še

dvakrat predvajajo novice Radia Slovenija. Lastne informativne oddaje so na

sporedu med 8.00 in 18. uro. Ob 8. in 12. uri so to Poročila, dolga deset minut,

malenkost daljša torej slabih petnajst minut je dolga oddaja Do popoldneva ob

14.30, ob 17. uri pa je na sporedu pol ure dolg Dnevnik. Za vse te oddaje je

značilno, da so podobne skupnim osrednjim informativnim oddajam RTV

Slovenija, le da so bolj lokalno obarvane. Trikrat dnevno predvajajo še kratke

Novice.

K nenaklonjenim programskim shemam lahko prištejemo še lahkotnejše

vsebine, ki jih morajo obravnavati novinarji komercialnih radijskih postaj, ker je pač

tako, da večino poslušalcev (edino ti pa so pomembni za prodajo oglasov) bolj

zanima kdo je bil s kom in kako, kot pa kaj je kdo naredil dobrega za državo

oziroma o čem odloča parlament in podobno. In to spet pomeni, da se še ta

skromni čas, ki je na voljo, po nepotrebnem namenja drugorazrednim oziroma

manj kakovostnim temam.

Vse napisano tako kaže na to, da so komercialne radijske postaje zaradi shem,

ki so usmerjene predvsem v zabavo poslušalstva, zelo omejene pri informativnem

programu, regionalne in nacionalne pa imajo prednost tudi zato, ker morajo že po

Zakonu o medijih dovolj pozornosti namenjati družbeno pomembnim temam.

Hipoteza 3: Razlika v novinarski kakovosti med komercialnimi in regionalnimi

radii v primerjavi z nacionalnim radiem, ni velika.

Razlike so in niso veliko. Razlaga je preprosta. Kot smo ugotovili pri prejšnji

hipotezi Val 202 in Radio Maribor predvajata kar šest enakih informativnih oddaj.

Ker pri prvem to znaša tretjino informativnega programa, pri drugem pa celo

polovico, lahko razliko iščemo samo v preostalem delu informativnega programa.

A tudi tam opazimo, da ta ni velika. Oboji se namreč držijo visokih standardov

govora, čeprav se na regionalnem programu tu in tam zgodi, da novinarju ''uide''


kaj v štajerskem narečju. Toda to ni omembe vredno. Viri informacij so pri obeh

programih praktično enaki, enako je tudi število novinarjev. Razlika je le v tem, da

morajo na regionalnem ti isti novinarji pokrivati še šport, medtem ko ima Val 202

za to področje še 17 drugih novinarjev. To pomeni, da so stroški slednjega

bistveno večji, kar razlika v kvantiteti pri informativnem programu ne upravičuje. Je

pa res, da ima nacionalni program veliko več prenosov športnih dogodkov. Za oba

programa je tudi značilno, da so pomembne teme v ospredju in dobro obdelane,

na Radiu Maribor pa jih v lastnih informativnih oddajah dobro dopolnijo še z

lokalnimi novicami. Novinar na dan pripravi zgolj en prispevek, zato ima dovolj

časa, da informacije preveri in zajame mnenje obeh strani, kadar gre za spore. Ker

je zadolžen za pokrivanje točno določenega področja, ga dobro pozna, zato so

običajno predstavljena tudi ozadja dogodkov.

Prav slednje je problem pri komercialnih radijskih postajah. Da ozadja ne

morejo predstaviti onemogočajo že programske sheme, kar smo ugotovili. Poleg

tega isti novinar dnevno pripravi več prispevkov in ozadja logično ne pozna, ker

pokriva vsa področja. Na Radiu City tako novinar na dan v povprečju pripravi

dobra dva in pol prispevka (večinoma tri, včasih dva), teme so različne

(gospodarstvo, lokalna politika, zdravstvo,…) Po normi ima za en prispevek dve

uri časa. Ker se zgodi, da relevantni sogovorniki niso na voljo za izjave, je rešitev

pač njihov namestnik ali kak komentator, ki oda svoje mnenje. Kakovost se na tak

način izgublja, sploh ker novinarji velikokrat komunicirajo kar preko telefona in se o

zadevi ne prepričajo na terenu. Značilno je, da so informacije običajno

enostranske, odgovor druge strani sledi v kasnejšem terminu ali celo naslednji

dan. Če poslušalec enega dela ni slišal, si realne slike ne more ustvariti, kar ni

značilnost kakovostnega radijskega novinarstva. Velika razlika v primerjavi z

ostalima programoma (Val 202 in Radio Maribor) je tudi v uporabi jezika. Na Radiu

City celo velja navodilo, da ni potrebno brati knjižno, ker gre za lokalni radio in je

pripadnost poslušalcev na ta način večja oziroma se lažje poistovetijo s

programom. Iz komercialnega stališča je to seveda res, kakovostno pa to ni. Pri

pozornem poslušanju ugotovimo tudi, da praktično ni novic na Radiu City, da se

tistemu, ki jih bere ne bi zataknilo oziroma se ne bi zmotil pri kakšnem imenu. Na

nacionalnih in regionalnih programih je to prej izjema kot pravilo. Razlog za to


razliko lahko najdemo v dejstvu, da mora na komercialnem radiu tisti, ki bere

novice le te sam pripraviti, vmes dvigovati telefone prometnega servisa,

moderatorjem pa nuditi informacijsko in velikokrat tudi govorno podporo v etru.

Časa za pripravo in branje novic tako ne ostane veliko, medtem ko so na

nacionalnih in regionalnih programih zaposleni ljudje, ki samo berejo novice.

Izpostaviti velja še dejstvo, da so pri komercialnih postajah v ospredju vselej

najnovejše novice, medtem ko se najpomembnejše pojavijo najprej na kratko v

dopoldanskem delu, v popoldanskih terminu (15.00 in 16.00), ko so ljudje na poti

domov pa le izjemoma z razširjeno vsebino. Je pa po drugi strani res, da

komercialne postaje za regionalnimi ne zaostajajo po ekskluzivnosti lokalnih tem.

Ugotovitev kaže, da ima danes en program novo zanimivo temo in jo drugi

naslednji dan povzame, a istočasno pripravi novo temo, ki jo nato povzame prvi.

Približno takšno ponavljanje si nato sledi iz dneva v dan.

Najmanjša razlika med vsemi tremi skupinami programov je v zaposlenosti

novinarjev. Redno zaposlenih je na nacionalnih in regionalnih programih okoli

petdeset odstotkov, ostali imajo ali status samostojnega novinarja ali so

samostojni podjetniki. Še ena možnost je avtorska pogodba, ki jo imajo predvsem

na komercialnih postajah. Redno zaposlenih je okoli štirideset odstotkov

novinarjev.

Omenjene razlike so potrdili tudi odgovorni uredniki radijskih postaj, s katerimi

smo opravili pogovore. Njihovo splošno mnenje je, da nacionalni programi

izstopajo, ker jih vodi kakovost in ne večinski okus in ker si novinarji za prispevek

res vzamejo čas. Medtem ko novinarje komercialnih postaj označijo za

poročevalce. Se pa uredniki komercialnih postaj zagovarjajo s tem, da nimajo

dovolj novinarjev in da je razlika zgolj kvantitativna, ne pa tudi toliko kvalitativna.

Zato razlika po njihovem mnenju ni tako velika, kot bi morala biti oziroma pravijo

celo, da so informacije na komercialnih postajah bolj razumljive kot na nacionalnih

in regionalnih. To je sicer res, ampak zgolj zato, ker so vesti pogosto ''oskubljene''

zgolj na vprašanja kdo?, kaj? in kje?, izmenično sta redko dodana še kako? ali

zakaj?. Na nacionalnih in regionalnih programih tega ni, ker poskušajo vselej

odgovoriti na vsa našteta vprašanja naenkrat.


Hipoteza 4: Kakovostno radijsko novinarstvo v Sloveniji obstaja, a je omejeno

le na nekaj posameznikov na nacionalnih radijskih postajah.

Diplomska naloga je trditev zgolj potrdila. Zadnja hipoteza namreč predstavlja

skupek teoretičnega znanja in realnega stanja, ki so ga dobro prikazale prve tri

hipoteze. Povsem jasno je namreč, da obstajajo posamezniki, ki se zavedajo

poslanstva in hkrati tudi delajo na takšni radijski postaji, ki jim omogoča

izkoriščanje znanja, ki ga imajo. Tudi uredniki so se strinjali, da je novinarska

kakovost najvišja na treh nacionalnih programih, torej A1, Val 202 in Ars, medtem

ko ostali iz prej opisanih razlogov zaostajajo. V Sloveniji je namreč največ

komercialnih radijskih postaj, na katerih kakovost ni na zavidljivi ravni. Delno

šepajo tudi regionalne postaje, a manj. Tako ostane le še peščica novinarjev na

nacionalnih postajah, za katere pa tudi ne moremo reči, da so vsi kakovostni. Po

drugi strani pa lahko zapišemo, da je kakovost poročevalstva visoka tudi na

komercialnih postajah. Le-te o dogodkih večinoma poročajo, ne raziskujejo pa

širše oziroma globlje, kar je v končni fazi ena od temeljnih vrednost dobrega,

kakovostnega novinarja.

Upravičeno lahko na tem mestu izrazimo dvom v kakovost novinarstva

komercialnih postaj v prihodnje. Zaradi trenutne recesije je denarja manj, kot bi si

ga želeli lastniki. Ker je informativni program najdražji in sam po sebi direktno ne

prinaša dobička, je logično, da lastniki sredstva najprej krčijo prav informativnim

redakcijam. To posledično pomeni odpuščanje bolje plačanih novinarjev, ki naj bi

po neki logiki, bili tudi bolj kakovostni. Ideja je namreč v tem, da se bodo tudi

študenti dokaj hitro dovolj naučili in zadovoljili potrebe poslušalcev. A je to, kot

kaže, račun brez krčmarja. Mindhart je že na Novinarskih dnevih leta 2002

opozoril, da ''mora svobodni novinar, če želi danes preživeti, vsak mesec pripraviti

precej več oziroma za različne medije, kot je to bilo nekdaj, kar seveda vpliva na

kakovost njegovega dela.'' (Mindhart 2002) Veliko povesta tudi naslednji izjavi.

Najprej ustanovna izjava Združenja novinarjev in publicistov. ''Namesto večje

profesionalnosti in zagotavljanja višje kakovosti novinarskega dela se soočamo s

problemom političnih pritiskov in interesov kapitala, ki niso v skladu z ustavno

pravico do svobode izražanja in vlogo medijev v modernih družbah.'' (Združenje


novinarjev in publicistov 2007) In še izjava izvršnega odbora Sindikata novinarjev

Slovenije. ''Čas za pripravo novinarskih prispevkov in s tem za preverjanje

informacij je vse bolj omejen, delovne norme se povišujejo, količina je

pomembnejša od kakovosti in spoštovanja profesionalnih standardov. Novinarji

imajo vse manj moči nad končno različico objave njihovih avtorskih del, avtorske

pogodbe pa izkazujejo zaskrbljujoče nizko pravno kulturo. Dodatno jo potrjujejo

nezakonite rabe novinarskih avtorskih del s strani kliping agencij in uporabnikov

njihovih storitev, med katerimi so največji državne institucije.'' (Medijski blog 2007)

13.2 Sklepna misel

Z diplomsko nalogo smo še enkrat več potrdili zaskrbljujoče stanje na

slovenskem radijskem prostoru. Vse skupaj se začne že na tehničnem področju,

kjer, kljub resnim poskusom ureditve razmer, še vedno vlada kaotično stanje.

Podeljenih je preveč frekvenc za oddajanje oziroma so te porazdeljene

neracionalno, zato prihaja do motenj in posledično slabšega oddajanja nekaterih

radijskih postaj. Ob tem si tisti, ki so po poslušanosti na samem vrhu nenehno

želijo novih frekvenc, da bi lahko širili svojo mrežo, kar samo po sebi kliče k nujni

ureditvi. Torej izboljšanju trenutne tehnologije in čim prej preusmerjanje na

digitalno oddajanje, česar se zavedajo tudi na Agenciji za pošto in elektronske

komunikacije.

Dokaj podobna slika vlada na vsebinskem področju. Kot rečeno imamo veliko

število različnih radijskih postaj, a to ne koristi veliko, ker so vsebine praktično

povsod enake. Zadnji trend je, da predvsem komercialne radijske postaje za

svetovalce najamejo strokovnjake iz tujine (največkrat Nemčije), ki drago

prodajajo, bog ve, čigave ideje. Potem pa se zgodi, da ima več postaj enake

nagradne igre, zelo podobne programske sheme in tako naprej. Ker praktično vsi

nenehno opravljajo ali vsaj spremljajo raziskave, kaj si poslušalci želijo, temu

primerno prilagodijo vsebine. Le na ta način dosežejo veliko število poslušalcev,

upravičijo visoke cene oglaševanja in s tem pritegnejo oglaševalce, ter posledično

sploh preživijo. Tako je praktično povsem vseeno, ali recimo Radio City in Radio

Center delujeta ločeno ali pod enim lastnikom, saj so razlike med obema


postajama minimalne ali še bolje obstajajo zgolj zato, ker morajo obstajati, da jih

poslušalci med seboj ločijo. Edini, ki pri tem izstopajo, so nacionalni programi, ki

se držijo povsem lastnih shem in vsebin, kar je tudi njihovo poslanstvo. Še dobro,

da se nacionalne radijske postaje niso tako podredile oglaševalcem, kot je to

storila nacionalna televizija. Upravičeno tako obstaja strah, da bo radijska

kakovost v Sloveniji v trenutku, ko se bo to zgodilo, drastično padla.

In takrat bo močno padla tudi novinarska kakovost. Vsaj na nacionalnih

programih, kjer je trenutno še na visoki ravni. Delno lahko k temu prištejemo še

regionalne programe, ki tudi šepajo, če uporabimo prispodobo, da se komercialne

postaje pri kakovosti že plazijo po vseh štirih. A spet ne vse, ker se lastniki

zavedajo, da so poslušalci vse bolj medijsko izobraženi in začutijo, kdaj jim

prodajaš mačka v žaklju.

V Sloveniji kakovostno radijsko novinarstvo še imamo, a ga je premalo in ga

bomo hitro izgubili, če se ne bomo zavedali, kako pomembno je za razvoj družbe.

Zato ga moramo ohranjati na vseh možnih področjih, kakovostne novinarje pa

moramo znati nagraditi in na ta način pokazati, katera je prava pot v bolj

kakovosten in lepši novinarski jutri.


LITERATURA

[1] Arnold B. P., Verres H., Radio: Macher, Mechanismen, Mission, TR-

Verlosungsunion, Muenchen, 1989;

[2] Bezljaj - Krevelj L., Halo, tu radio Ljubljana, Tehnični muzej Slovenije,

Ljubljana, 1998;

[3] Boyd A., Broadcast journalism: Techniques of radio & TV news, British Library

Catalouging in Publication Data, 1994;

[4] Brojan M., Začetki radia na Slovenskem, Modrijan in Radio Slovenija, Ljubljana,

1999;

[5] Crisell A., Understanding radio, Routledge, London, 1994;

[6] Drnovšek B., Radijski dnevno informativni programi: Primerjava med

nacionalno in lokalno nekomercialno radijsko postajo (diplomsko delo), Fakulteta

za družbene vede, Ljubljana, 2002;

[7] Đorđević M., Aspekti radia, Svjetlost, Sarajevo, 1978;

[8] Erjavec K., Koraki do kakovostnega novinarskega prispevka, Jutro, Ljubljana,

1998;

[9] Erjavec K., Novinarska kakovost, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 1999;

[10] Erjavec K., Volčič Z., Odraščanje z mediji, ZPM, Ljubljana, 1990;

[11] Gage L., A Guide to Commercial Radio Journalism, Focal Press, Oxford,

1999;

[12] Gerl M., Gneča v Etru, Medijska preža, Ljubljana, 1998;

[13] Halimi S., Novi psi čuvaji, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002;

[14] Hrvatin S., Državni ali javni servis, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002;

[15] http://www.apek.si/sl/predlog_strategije_razvoja_radijskih_in_televizijskih_

programov, marec 2009;

[16] http://medijski.blog.siol.net/2007/11/05/postavi-se-za-novinarstvo-izjava-

izvrsnega-odbora-sindikata-novinarjev-slovenije/, april 2009;

[17] http://www.razsodisce.org/razsodisce/razsodisce.php, april 2009;


[18] http://www.rsf.org/article.php3?id_article=29031, marec 2009;

[19] http://www.rtvslo.si/razgodovina/index1.htm#, marec 2009;

[20] http://www.svarog.org/zgodovina/1918/propaganda_v_tretjem_rajhu.php3,

marec 2004;

[21] http://www.znp.si/index.php/O-zdruzenju/Ustanovna-izjava-ZNP.html, april

2009;

[22] Keane J., Mediji in demokracija, Znanstveno in publicistično središče,

Ljubljana, 1992;

[23] Kodeks novinarjev Slovenije, sprejet 10. oktobra 2002 v Izoli in dostopen na

spletni strani: http://www.razsodisce.org/razsodisce/kodeks_ns_txt.php, april 2008;

[24] Košir M., Nastavki za teorijo novinarskih vrst, Državna založba Slovenije,

Ljubljana, 1988;

[25] Košir M., Surovi čas medijev, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2003;

[26] Lazarević Ž., Slovenska kronika XX. stoletja, Nova revija, Ljubljana, 1997;

[27] Marti Marti M. J., Od ideje do antene – tehnike radijskega programiranja,

Modrijan, Ljubljana, 2005;

[28] McLeish R., The technique of radio production, Focal Press, London, 1986;

[29] Mediana, Raziskava poslušanosti slovenskih radijskih programov (naročnik

Radio City Maribor), Ljubljana, 2008;

[30] Minhardt K., Zakaj se kakovost medijev znižuje? Oziroma: kdo jo znižuje,

Novinarski dnevi 2002;

[31] Norberg E. G., Radio Programing: Tactics and Strategy, Focal Press, Oxford,

1996;

[32] Oseli P., Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?, Medijska preža,

Ljubljana, 2002;

[33] Pečjak V., Psihologija množice, Samozaložba, Ljubljana, 1994;

[34] Perebinossoff P., Gross B., Gross L. S., Programing for TV, Radio and the

internet, Focal Press, Oxford, 2005;

[35] Pirc T., Radio. Zakaj te imamo radi, Modrijan, Ljubljana, 2005;

[36] Poler Kovačič M., Kriza novinarske odgovornosti, Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana, 2005;

[37] Power L., Intervju Boštjan Napotnik, Playboy, Adria Media, Ljubljana, 2008;


[38] Register radijskih in tv programov Ministrstva za kulturo in Sveta za

radiodifuzijo, april 2008;

[39] Simmons B., How to get into radio, How to books Ltd, London, 1995;

[40] Šuen M., Preiskovalno novinarstvo, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana,

1994;

[41] Vreg F., Demokratično komuniciranje, Založba obzorja Maribor, 1990;

[42] Wilby P., Conroy A., The radio handbook, Routledge, London, 1996;

[43] Zakon o medijih, z zadnjo spremembo v Ur.l. RS št. 36/2008-ZPOmK-1 in je

dostopen na spletni strani:

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_ZAKO1608.html, april 2008;

[44] Žilič Fišer S., Upravljanje televizije – Javna televizija na trgu, Fakulteta za

družbene vede, Ljubljana, 2007;

[45] Žilič Fišer S., Medijske in programske zvrsti, Skripta, Fakulteta za

elektrotehniko računalništvo in informatiko, Maribor, 2005;


PRILOGE

Nataša Zanuttini – Val 202

1. Že v naslovu se sprašujem, ali imamo v Sloveniji kakovostno radijsko

novinarstvo? Zanima me vaš odgovor na to vprašanje in razlogi zakaj tako mislite.

Na kateri radijski postaji najdemo kakovostno radijsko novinarstvo in kateri

novinarji so kakovostni?

V Sloveniji imamo le malo kakovostnega novinarstva v radijskem etru.

Pravzaprav, le malo radijskih postaj ima sploh zaposlene novinarje, večino

radijskega etra tako namenjajo bolj »zabavljaštvu« in povzemanju

agencijskih novic. Naj bo slišati morda samovšečno, ampak klasične

novinarske oblike gojimo le na programih RTV Slovenija. To potrjujejo tudi

zadnje raziskave Interstata. Ko poslušalce vprašajo, katere rad. Postaje

izbirajo, ko se želijo informirati, pridobiti nove ideje in znanje – sta odgovora

Val 202 in Radio Slovenija 1. Tudi pri ocenjevanju podobe radijske postaje, je

najbolje ocenjen Val 202 s mnenji – kakovostna programska shema,

sorazmerno dober izbor glasbe in dobri voditelji.

2. Po proučevanju literature sem naslednjih pet področij, opredelil kot ključnih za

zagotavljanje novinarske kakovosti. To so:

• Izobraževanje in profesionalizacija poklica novinarstva

• Uredniška politika v povezavi z novinarsko svobodo (izražanja, odločanja)

• Kakovost prispevka – izdelka (tema, preiskovanje, oblikovanje)

• Zagotavljanje tehnične kakovosti

• Zakonodaja in novinarski kodeksi


Katero področje je za vas najpomembnejše oziroma mu posvečate največ

pozornosti in zakaj ter enako kateremu področju najmanj?

Na Valu 202 vsem področjem namenjamo enako pozornost. Tako novinarje,

ki imajo že dovolj visok nivo izobrazbe, vključimo še v govorno izobraževalni

proces (visoki RTV standardi), novinarji so pri delu samostojni, upoštevamo

vsa pravila novinarskega izražanja. Naša prednost je tudi, da nismo odvisni

od lastnikov ali oglaševalcev in tako lahko bistveno bolj objektivni.

3. Kako se na vašem radiu trudite zagotavljati novinarsko kakovost? Ali sploh se?

Selekcija kadrov, izobraževanje, postopno napredovanje

4. Kakšna je, po vašem mnenju, razlika v novinarski kakovosti med nacionalnimi,

regionalnimi in komercialnimi radijskimi postajami?

Ogromna, tako po vsebinah, ki jih ujamemo v etru, kakovost govora in

predvsem izbor glasbe, kjer je vodilo kakovost in ne večinski okus v

Sloveniji

5. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost radijskega novinarstva? Se bo kakovost

dvignila ali znižala? Gre pričakovati drastične spremembe?

Bojim se, da kakovost radijskega novinarstva strmo upada, to so posledice

vse večjih zahtev po hitrosti in racionalizaciji, prepletanju uredniških in

lastniških funkcij na večini radijskih postaj, z izjemo nacionalnih …

Nataša Kuhar – Radio Maribor






Menim, da v Sloveniji imamo kakovostno radijsko novinarstvo, zlasti na

nacionalnem radiu, kjer imajo novinarji visoko izobrazbo. Seveda ni zgolj

izobrazba jamstvo za kakovostnega novinarja in dobro poročanje. Tu so še

izkušnje in širša razgledanost. Kakovostni so objektivni novinarji, ki vedno -

ne glede na svoje prepričanje - predstavijo obe (ali več) plati zgodbe. Se

pravi so objektivni, znajo poiskati ozadje zgodbe, njihov prispevek pa temelji

na dejstvih.










Največ pozornosti namenjamo kakovosti prispevka, najmanj (četudi je

pomembno) pa zagotavljanju tehnične kakovosti.


Seveda se. Z vsemi naštetimi področji, ki ste jih omenili zgoraj. Po tem se

tudi ločimo od drugih, predvsem komercialnih medijev. Naši novinarji se

trudijo, da z različnimi informacijami, sogovorniki potrdijo kredibilnost

svojega prispevka, medtem ko na komercialnih postajah podajo zgolj

informacijo.




Razlika je velika. Nacionalna radijska postaja stremi k podajanju informacij

hitro in temeljito, kajti radio je medij, ki se mora odzvati takoj. Podobno

deluje tudi regionalni radio, medtem ko se komercialni mediji trudijo prav

tako hitro posredovati informaciji, te pa so velikokrat zelo pomanjkljive,

enostranske. Tako da poslušalec ne dobi celovite predstave o dogodku.

Problem komercialnih radijskih postaj je tudi, da so novinarji v

informativnem programu zgolj poročevalci, ki pokrijejo po več dnevnih

dogodkov hkrati. Poslušalec se lahko upravičeno vpraša, ali se ta novinar

res spozna na vsa ta področja, o katerih govori. Na nacionalni postaji je več

specializiranih novinarjev, ki so na svojem področju strokovno podkovani,

zato jim poslušalec verjame, ker njihovo ime povezuje s področji pokrivanja.



Mislim, da bo kakovost ostala na sedanjem nivoju. Ni pričakovati drastičnih

sprememb. Nacionalna radijska postaja si bo še naprej prizadevala za

kakovostno poročanje in novinarstvo, medtem ko bodo komercialne postaje

težile k čim večjemu dobičku in s tem preživetju. Na trgu je preveč

komercialnih radijskih postaj, ki poslušalcu ne ponujajo kakovostnih vsebin,

zato bodo resne radijske hiše vedno ohranjale velik krog poslušalcev.

Gregor Trebušak – Radio HIT






Po mojem mnenju kakovostno radijsko novinarstvo obstaja. Zagotovo

najbolj kakovostno novinarstvo najdemo in poslušamo na nacionalnem

radiu, torej na Slovenija 1, Valu 202 in Ars-u. Med komercialnimi radijskimi

postajami pa je vse več takšnih, ki novinarstvu namenjajo več prostora in

časa. Gre namreč za to, da novinarji soustvarjajo dober radijski program, ki

brez prispevkov ne bi mogel delovati. Na našem radiu se lahko pohvalimo z

dobrim novinarskim kadrom. Gre za mlade ljudi, ki to delo opravljajo že 3

leta in se znajo odzivati na različne dogodke. Delo smo razdelili tako, da

vsak pokriva določeno področje, ki ga najbolje obvlada. Tako je njihovo delo

še bolj poglobljeno. Novinarsko delo pri nas tako prav nič ne zaostaja za

zahodnimi radijskimi postajami.










Radio je medij, kjer je kvaliteta zvoka najbolj pomemben faktor. Če

prispevek, ki ga poslušamo šumi, ni važno, kako dobro ali slabo je prispevek

narejen, ni poslušljiv. Tako da je to zagotovo prva skrb urednika. Potem pa

je tu uredniška politika, ki da smernice za delo novinarjev. Svoboda izražanja

in odločanja je pri nas precej prosta, ker znajo novinarji sami presoditi kako

in kaj. O novinarskih kodeksih se prav tako ne pogovarjamo, ker jih

praktično ni, so le kodeksi življenja, torej kodeksi, ki so splošno sprejeti in je

jasno, kaj se sme in česa ne. Vse kar ste našteli je, kot ste pravilno ugotovili,

bistvenega pomena za dobre novice. In tako se vseh naštetih stvari tudi

držimo.



Seveda se trudimo zagotavljati novinarsko kakovost. Slab informativni

program namreč ne moreš prodati ne pokrovitelju in ne poslušalcu.

Sestanki, ki jih imamo dnevno, s poslušanjem prispevkov in prebiranjem

opravljenega dela, pripomoremo k boljšemu delu. Prav tako kot urednik

dnevno bdim nad vsem, kar naredijo in se o vsem nato tudi pogovorimo. Tu

so še izobraževanja na raznih predavanjih strokovnjakov in predavateljev, ki

jih naši novinarji prav tako obiskujejo.



Nacionalni medij ima precej več denarja. Vsi namreč plačujemo položnico za

naročnino. Medtem pa se komercialni radio financira povsem samostojno

(beri reklame). In to pomeni, da je za novinarje vedno premalo denarja, saj ti

ne prinašajo plusa, ampak minus. Informativni program je namreč najdražji

del programa. In to seveda vpliva na kakovost. Medtem ko na nacionalnem

radiu dela okoli 100 novinarjev, jih ima npr naš radio 6. Potem si lahko

predstavljate razliko. In temu primerno je tudi prilagojen informativni

program. Dnevno proizvedemo 13 informativnih oddaj in 8 rubrik

informativnega značaja. Tega pa z nacionalnim radiem seveda ne moremo

primerjati. Ni pa nujno, da je zato kakovost slabša. Le kvantiteta je. Sam

lahko trdim, da tisto kar počnejo naši novinarji, ni pravi nič slabše od

novinarjev nacionalne radijske postaje.



Problem v tem trenutku je recesija. Če se bo nadaljevala, bodo novinarji

izgubljali službe. Ali pa bodo plačani manj, to pa pomeni, da bodo na tem

delovnem mestu vse bolj pogosti manj usposobljeni ljudje. A to je zgolj


prehodno obdobje. Zagotovo se bo raven novinarstva še zvišala, sploh ko

bodo na položajih mladi zamenjali stare »novinarske mačke«, ki so še iz

prejšnjega režima. In ki imajo sedaj novo nalogo, sedaj morajo kakšno stvar

tudi kritično obdelati, pa tega ne znajo, saj v prejšnjem režimu kritika sploh

ni bila dovoljena. Preveč pa je tudi političnega udejstvovanja urednikov.

Novinar mora biti neodvisen in mora biti v službi ljudi ne politike, a pri nas

tega žal ni. Edina sprememba, ki se bo morala zgoditi je, da se politika

povsem loči od uredniške politike. Potem bo zagotovo vidna kakšna

drastična sprememba.

Vesna Vujinovič – Radio Center





V Sloveniji kakovostno radijsko novinarstvo zagotovo imamo, ni pa vsak

radijski novinarski prispevek, ki ga pripravijo na slovenskih radijskih

postajah, kakovosten.

Zakaj imamo v Sloveniji kakovostno radijsko novinarstvo? Zato ker imamo

celo vrsto izobraženih novinarjev, ki znajo pripraviti kakovosten izdelek. Ker

kljub družbenim spremembam še vedno obstaja svoboda novinarskega dela.

In ker kljub poplavi majhnih, zasebnih radijskih postaj še vedno obstajajo

radijske hiše, ki gojijo vse novinarske žanre ter imajo kadre in zmožnosti

pripravljati zanimive, objektivne, uravnotežene in jezikovno brezhibne

prispevke, v katerih so vse informacije preverjene.











Na Radiu Center si prizadevamo za sodelavce pridobiti izobražene ljudi, ki

imajo znanje, še preden pridejo k nam. Naj ob tem poudarim, da vendarle

novinarska izobrazba ni pogoj za dobrega novinarja oziroma da odlične

novinarje najdemo tudi med ljudmi drugih izobrazbenih profilov. Med

ostalimi navedenimi komponentami, ki ste jih našteli, pa največ pozornosti

namenjamo pripravi kakovostnega prispevka, seveda ob predpostavki, da je

tudi na vseh ostalih področjih poskrbljeno za optimalno delo.


Kakovost si prizadevamo zagotavljati z izbiro teme, aktualnostjo in

ažurnostjo, raziskovanjem, zbiranjem in s preverjanjem informacij. Pri

oblikovanju prispevka sledimo zahtevam po točnosti, preglednosti,

stvarnosti, razumljivosti vsebine.



Razlika je. Nacionalne in vsaj nekatere regionalne radijske postaje gojijo vse

žanre in so že zaradi tega v prednosti pred komercialnimi. Za osvetlitev

tematike si tudi vzamejo več časa (medtem ko so na komercialnih postajah

minute za informativni program bolj skopo odmerjene), zato je lahko izbrana

tema bolje obdelana.

Po drugi strani pa so komercialne radijske postaje naredile korak naprej pri

prezentaciji informativnih vsebin, pri podajanju informacij na zanimiv in


razumljiv način ter po tej plati prehitevajo nacionalko oziroma javne radijske

postaje, ki pa jim, kot je opaziti, skušajo slediti.



Verjetno bo na razvoj radijskega novinarstva imel še večji vpliv kapital

oziroma lastništvo; s tem mislim naslednje: tiste radijske postaje, ki si bodo

lahko privoščile dovolj kadra in usposobljene zaposlene, bodo lahko

poslušalcu ponudile kakovosten izdelek, druge ne.

Še en vidik se mi zdi pomemben: strah pred tožbami lahko opazno vpliva na

to, kaj bodo slovenski bralci, gledalci in poslušalci v medijih poslušali,

gledali, brali. Če novinarji zaradi različnih omejitev o določenih temah ne

bomo poročali, lahko to resno osiromaši slovensko medijsko pokrajino in

nam jemlje integriteto, krni naše poslanstvo. Temu nasprotujem; novinar naj

poroča v skladu s profesionalnimi standardi svojega poklica, novinarske

svobode pa naj sodišča ne ogrožajo.

Matej Šoba – Radio City





Glede na to, da ne poznam dovolj dobro kvalitete radijskih programov oz.

radijskega novinarstva v tujini, bi težko o tem sodil, saj nimam primerjave,

na katero bi se lahko oprl. Zagotovo je radijsko novinarstvo najbolj

kakovostno na nacionalki, kjer imajo več resursov, bolj razširjeno mrežo

novinarjev, nenazadnje boljši suport… O posameznih novinarjih je težko


soditi, po mojih izkušnjah pa novinarji, ki imajo klasično fdvjevsko

novinarsko izobrazbo niso nič boljši od ostalih, ki niso s tega faksa.










Trudimo se na vseh omenjenih področjih biti čim boljši. Preferiranje enega

od omenjenih področij bi bilo slabo za kvaliteto vsebin in za imidž

novinarske redakcije. V smislu, da je prispevek v vsebinskem smislu popoln,

na drugi strani pa tehnično slabo izveden – to pomeni, da celoten izdelek

več ni popoln.


V prvi vrsti z opozarjanjem na napake in odpravljanjem teh napak.

Dodatnega izobraževanja ni.



Tukaj veljajo dvojna merila, saj mora nacionalka zaradi svojega statusa

izpolnjevati še druga poslanstva, ki jih komercialke ne rabijo. Če bi se omejili

na funkcijo informiranja, potem razlika ni tako velika kot bi glede na resurse

morala biti.




Odvisno od urednikov oz. uredniških politik. Ti morajo skrbeti, da se

kakovost ne bo znižala. Pritiski v smislu hitrosti, strnjenosti informacij oz. v

smeri 'instant novinarstva' bodo v obdobju recesije veliki. Zdi pa se, da se

postopoma pa se forma novinarskih prispevkov uniformizira in tako bo šlo

tudi naprej. Kar pomeni, da je vedno manj prostora za raznovrstne

novinarske žanre – prevladujejo le nekateri.

Documents

Kakovost radijskega novinarstva v Sloveniji