* JOŽE RU S:

TRIGLAV.Hislorijsko-geografske črlice (z 1 sliko v prilogi).

I.

TRIGLAV PRED VALVASORjEM.

Triglav 1 Naše nacionalno znamenje 1 Koliko predstav najbujnejše fan­tazije je moralo biti zgoščenih okrog njegovega imena že v dobi V a l v a ­so r jev i . In vendar je temu možu, ki je sicer prisluhnil tolikerim utripom ljudske duše in zabeležil toliko „posebnosti“ iz naše narave, baš Triglav, „najvišji in najbolj pravljični“, kakor ga označuje Ku g y , ostal s svojim pravim imenom nespoznan.

Kakor se je pri nas o tem dejstvu že mnogo razmišljalo, o tem ven­darle ni še nihče posumil, da Triglavovo ime za V a l v a s o r j a še ne bi obstojalo. Verovanju v starost triglavskega imena naj te vrstice služijo v potrjenje in prepričanje.

Poznavanje narave je bilo v starih časih prav enostransko, a topo­grafski aparat, ki se je ž njim bavil stari človek, je bil kaj boren. Še po­sebno redki so kajpak sledovi gorskih imen. Sam o v črtah, ki so po njih vodila tovorna pota, so bile Alpe po nekoliko že tedaj znane, tako da je stara geografija (n. pr. W. L a z i u s in V a l v a s o r ) ta tesna lokalna imena kaj rada porabljala za poimenovanje celih skupin alpskih grebenov. V divjih, skalnih alpskih vrhuncih pa so naši predniki videli le grozo in strah. B. Ha c - q u e t , 1) eden prvih obiskovalcev Triglava, je še v poznem 18. stoletju z a ­pisal tole značilno opazko: „Terglou oder Terklov, welches so viel heißt, als Berg des Abscheus oder Entsetzens.“

Tudi pisane stare listine omenjajo v prvi vrsti krajevna imena, ki so bila torišče človekovega gospodarstva. Višje alpske vrhove najdemo zapisane pa le tedaj, če je po njihovem vencu držala kaka meja. Po pisanih doku­mentih te vrste („Konfinsbeschreibungen, Konfinien"), je treba iskati tudi ime Triglava. Resno za sledom triglavskega imena je šel doslej pač edini A. Gs t i r - n e r v svoji vzorni študiji „Die Julischen Alpen. Westlicher Teil (Raibler Berge)“2). Deloma po njegovem uhojenem potu, deloma v novih smereh, hočemo tu razmišljati o vlogi, ki jo je igral triglavski vrh v zgodovini ci- vilizovanega sveta.

Pri tem pridejo v poštev opisi mej gospoščin, ki so s svojimi poses t­nimi pravicami segale pod stene Triglava. Bilo je troje večjih. Blejska in Belopeška gospoščina na savski, a Bovško glavarstvo na soški strani, sredi

') Oryctographia Carniolica, Leipzig 1778—89, IV., 82. — Slično se 1. 1687. omenja Monl Blatic sploh prvikral kar z imenom „Maudil* ali prokleli. D r e y e r , A., Der Alpi­nism us, Berlin 1909, p. 19.

2) Zfschr. Alpenver. 1900, 395 —420.

med prvima dvema pa se je razprosliralo še čefrfo, manjše posestvo Dovje. Bled z Bohinjem vred je bil do sekularizacije 1.1803. v lasti briksenskih škofov, škofje iz Freisinga so bili posestniki na Dovjem, a ostala dva kom ­pleksa na severu nastopata že od 15. ozir. 16. stoletja kot posestvi vladajoče hiše Habsburgov.

Okoli 1. 1000 je bila slovenska zemlja še kaj redko naseljena. Zato v prvi darilni listini Blejske gospoščine iz L 1004. stroga omejitev tudi še ni bila tako potrebna. V tej listini se omenja sam o : „posestvo, Bled po imenu, v kranjski pokrajini in v grofiji Waltilonovi“3). Sedem let pozneje je obseg posestva že nekoliko jasneje začrtan v b e s e d a h : „inter duos fluvios mi- noris et maioris S o u v a“4). Ko pa se je škof po svojih oskrbnikih in kolo­nistih po zemljišču bolje razgledal, je posestvo dobilo tudi določno mejno črto. L. 1073. daruje cesar Henrik IV. briksenskemu škofu lovske pravice (Wildbann) na posestvih njegove cerkve — „super prediis ecclesiae su ae“— s tole določno mejo:

.Quorum prediorum longiludinem seu lalitudinem cerfo rivorum limife de- terminavimus. De rivo Tobropotoch, quod feulonice Guetbach (dicilur), usque ad flumen Feislriza ef a s u m m o v e r l i c e C r e i n e m o n t i s usque in medium fundum Sowe fluminis.“5)

Od hudournika D6brčnika do izliva Triglavske Bistrice pa preko „ n a j ­v i š j e g a v r h a k r a n j s k e g a g o r o v j a “ v dno doline Savice, to po- redje v listini naštetih imen nas od Triglavske Bistrice v Vratih do Savice v Bohinju pač ne more voditi drugod kakor čez rog sam ega Triglava. Izraz, „sum m us vertex Creine m ontis“ se torej krije z današnjim imenom Triglav. Radi tega sm e tudi leto 1073. veljati za skrajni datum, ko se triglavska gora omenja, ne sicer z njenim pravim imenom, a vendar že tako jasno in določno, da je izključen vsak dvom. (Trditve starejših geografov, da je pri S t r a b o n u navedeno ime Tullum m ons to, kar naš Tolmin ozir.Triglav, a Phlygadia Bovec0), Mangart ozir. Blegoš, bodo pač morale ostati za vedno na nizki ceni golega domnevanja, ker jim S t r a b o n ne daje dovolj po­jasnjujočega teksta v pomoč).

Gornja oznaka triglavske gore iz 1. 1073. igra poslej v opisih mej Blejske gospoščine stalno svojo vlogo. Tako nam Fr. A. S i n n a e h e r 7) po­roča o vizitaciji, ki jo je na nekem blejskem misalu popisal sam škof-

3) K o s , Fr., Gradivo za zgodovino Slovencev, III., šf. 17.J) K o s , 1. c. šf. 28. — Iz (eh dokumenliranih imen vidimo jasno, kako je naše

ljudsivo ob dajanju imen povirnima krakoma Save — pa fudi drugod (Sora, gl. Ko s , II. š(. 444.) — presojalo momente, ki so mu bili najbližji, vodnalosl ozir. velikosl, in dalo slabejšemu kraku kratko ime v diminufivu. (Imena vasi Savica, Sorica so pač le se ­kundarna izposojena). Sele fuja literatura in šola sla zabrisali spomin na lepa sfara imena, jih zamenjali z drugimi, umetnimi in tako napravili precejšno zmedo.

‘) S c h u m i , Fr., Urk.- u. Reg.-Buch, I., 59, št. 49. — Kos, 1. c. šl. 274.«) V a l v a s o r , ]. W., Die Ehre d .U . Krain, Laibach - Nürnberg 1689, 1(111) 301 s.

H (V) 59.7) Beiträge zur Gesch. d. bischöfl. Kirche Säben u. Brixen. Brlxen 1821—37., VI.,

463 s. — K i m o v e c , Fr., Bled nekdaj in sedaj. Ljubljana 1908, 19.

vizifafor v 1. 1458. Bil je (o slavni briksenski škof in kardinal Nicolaus C u s a n u s (1401— 1464), najbolj učena glava svoje dobe. Na Bled je prišel dne 30. aprila 1458, od 4.—7. maja je bil v Bohinju. Za zadnji dan je dal sklicali Bohinjce v Bitnje. Tu je maševal, polem pa zbranemu ljudstvu tudi opisal meje svoje g o sp o šč in e :

„Die Herrschaff Veldes, sagten wir, fange an a u f d e r H ö h e d e s B e r ­g e s K r o n b e r g , und die zwei Wässer die größere und die kleinere Sau ent­springen in dieser Herrschaff, und gehören zu derselben von ihrem Ursprung bis zu ihrem Zusammenfluß und noch weifer bis an die zwei Wässer Feusfrifz und Gutenbach. Dieses sind jene Bemaikungen und Forstbezirke von Vels, welche in dem Brief des Kaisers Heinrich IV. als dem Banne unlerworfen erklärt werden.*

(Ob takih prilikah so se tuji mogotci zastran boljšega uspeha vselej radi poslužili še tolmača, pa je verjetno, da je tudi tokrat v Bifnju tolmač— domačin mejno točko, „sum m us vertex Creine m ontis“ poklical Bo­hinjcem v spomin ž njegovim pravim, starim domačim imenom Triglav).

Učeni C u s a n u s se je bavil tudi s kozmografijo in velja kot fak za predhodnika Kopernikovega. Od njega imamo celo zemljevid, ki je izšel v Eichstättu 1. 14918). To je prva karta srednje Evrope sploh. Pri roki je sicer nimamo, ali iz vsega zgoraj povedanega bi se dalo sklepati, da je na tej karti označen morda tudi naš Triglav. Potem bi bila to prva kartografska označba našega gorskega prvaka, seveda še vedno ne z njegovim pravim im e n o m ; saj za ono dobo absolutne vlade latinskega jezika drugega tudi ne sm em o pričakovati. Dobrih petdeset let pozneje (1561) je W. L a z i u s 9) izdal karto Vojvodine Kranjske. Na tej karti ima (gorenjska) Sava svoj izvir pod gorovjem Ocra Mons, in sicer zahodno od koroško-kranjsko-goriške trojne meje. Vzhodno odfu je označeno gorovje „ O b e r K r a i n p i r g “ z izvirom Soče na jugu in kamnogoriškim Pustim gradom na severu, dočim se južno od Škofje Loke razprostira „Krayngebyrg“. Ali ne tiči morda tudi v imenu Ober Krainpirg namigavanje na „sum m us vertex Creine m ontis“ ?

C u s a n o v o poročilo10) je bilo pisano bržkone tudi v latinščini in zdi se, da je bila jasna oznaka triglavske gore v originalu še kompletna. Svoj opis meje C u s a n u s ce!6 prične pri triglavskem vrhu. Toda glede ostale meje je opažati že pri njem precejšnjih ne točnosti : izvir (gorenjske) Save mu je že v področju Blejske gospoščine, pod imenom Bistrice pa je najbrž mišljena reka tega imena v Bohinju. Zemlje lačnost je bila potem vzrok, da so se netočnosti le vedno bolj množile. Dokument „Der Herrschaft Veldes Confinen' iz 1. 1655. — hrani ga ljubljanski muzej — nam kaže to prav jasno. Del, ki hoče opisovati mejo v triglavskem kraju, se namreč g la s i :

s) M e y e r s Großes Konversations-Lexikon: „Cusa, N. v.“5) L a z i u s , W., Karlen d. öslerr. Lande . . . aus d. ]. 1545—63. Hg. v. E. O b e r -

h u m n i e r u. Fr. v. W i e s e r. Innsbruck 1906. Tafel VIII. Krain (Ducafus Carniolae).10) Dofičnega misala na Bledu menda ne bo, ker bi bil sicer že davno pogorel

z župniščem vred.

„Von danen siehef mann d a s G e b i i r g F l i f s c h , von der S p ü z d i e s e sP e r g e s siehef mann den Chrainperg, bis auf den Pach Pischenig genanndf undherabwerfs bey der Khärnerischen Sau der halbe Fluß, bis auf die PollänerPrügge.“

Krivih tolmačev je našel fudi naš „sum m us vertex Creine montis*. Zvezo štirih skupaj spadajočih besed so raztrgali na dvoje. Druga polovica, f. j. „Creinae m o n s“, je blejski gospodi že sam a zase obveljala za topo­grafsko oznako nekega mejnega hriba in prevedli so jo v „Kronberg“ ozir. „Krainberg“. V gornjem mejnem opisu Triglav pač še paradira kot .vrhunec bovškega gorovja“, vendar raz njega je dalje proti severu vidna še neka druga mejna točka, po imenu Krainberg. V gornjem S i n n a c h e r jevem prevodu Cusanovega poročila pa nastopata obe te dve točki strnjeni v eno kot „vrhunec gore Krainberga“ ; triglavski vrh je torej že puščen v nemar.

Za to izumetničeno točko so celo našli resničen kraj takega imena. S i n n a c h e r p iše : „Der Forst wird d u rc h . . . die Spitze des Berges Creina, wahrscheindlich durch jenes Gebirg, das Krain von Kärnten s c h e id e t . . . begränzt"11). Krainberg je namreč še danes nemško ime za Strmico, vas na severnem, koroškem robu cestnega prelaza Körenskih Poljan12) (1073m ); niže ob tej cesti, že pri dnu Zilske doline, pa stoji vas Pod Krajnikom (nem. Krainegg). Radi tega ni čudno, če so se istemu razlaganju dali premotiti fudi naši zgodovinarji P. H i c i n g e r 18), Fr. S c h u m i ’4) in Fr. K o s 15).

Po K o s o v i razlagi je meja blejskih lovskih pravic na severu bilo „gorovje na kranjsko-koroški meji nad Kranjsko goro Dobri potok mu je oni nad Tržičem, a Bistrica da pomeni Tržiško Bistr ico; „sum m us vertex Creine monfis“ pa mu je „najvišji vrh pri Kranjski gori“. Izraz „usque in m e­dium fundum Sovve fluminis“ bi potemtakem pomenil gorenjsko Savo, ne bohinjske.

Imamo res slučaj, ko ne more priti v poštev noben drug kraj kakor omenjeni Krainberg na Karavankah. Bilo je lo 1.1263, ko s t a s i dva grofa Ortenburga razdelila dediščino, raztreseno po Koroškem in Kranjskem, in do­ločila za razmejilno točko „mons Chreinberch“16). Pa fudi za prve čase briksenškega gospodsfva na Kranjskem bi se „sum m us verfex . . smel še postaviti prav tja, vkljub temu, da so bila posestva Briksna na levem bregu Save v primeri z onimi na desnem bregu raztresena in majhnega o b s e g a ; saj je bil Gorenjski kof v 11. in 12. stoletju sicer še „herrenlos“. Toda vsaj od srede 13. stoletja je briksenška cerkev svoje godsposfvo na Gorenjskem delila fudi z mogočnimi grofi Ortenburgi. Dočim sta bila Freising in Briksen gospodarja bolj na desnem savskem bregu, so bili Ortenburgi pretežno po­sestniki levega brega. Kar se tiče Briksna posebej, nam je lega njegovih

,1) S i n n a c h e r , 1. c., II. 446.,2) B a d j u r a , R., jugoslovenske Alpe — Slovenija. Ljubljana, 1922, 246.13) Die polit. Verhältnisse Krains im Miffelalf^r. MHVK 1856, p. 33, Anm. 26.14) L. c. p. 59.,s) L. c. št. 274, pripomba.

S c h u m i , I. c., II., 249, šl. 317.

posestev označena prav jasno že v lisfini iz 1. 1011., pa tudi v naslednji iz 1.1040., ki prav i: .infer duo flumina que vocanlur Suowa, ab exorfu usque ad concursum eorum “17).

Jasno je torej, da morejo besede „super prediis ecclesiae su a e “ iz 1. 1073. imeli v mislih edinole Bled z Bohinjem in Triglavom. Da bi bil celo C u s a n u s v svojem opisu v 15. stoletju mislil na levi breg Save do kara­vanškega grebena, tega si m enda ne bo upal trditi nihče.

Tudi Bistrico in Dobri potok išče K o s okoli Karavank in deva oboje k današnjem u Tržiču, Mi pa bomo naleteli med nadaljnim razpravljanjem na obe imeni v vseh opisih mej dovških in belopeških. In če sta oba vodotoka — Dobri potok tudi pod imeni Gutenbach, Dobersnig, Dobresnec— še v novejših časih tvorila mejo oblasti deželskega sodišča v Beli peči proti sodišču na Bledu, potem vödi istih imen, ki ju navaja listina iz 1.1073, skorajda ne sm em o iskati drugod kakor prav tam. Bistrica more torej biti edino ona v Vratih, ki ji pravimo Triglavska, Dobri potok pa nam pomeni današnji D6brčnik18), f. j. hudournik, ki doteka s Karavank, izpod Velikega vrha in Rožčice, in še danes, kakor že v sivi starini, deli občino dovško od jeseniške. Dobrčnik ob hudih nalivih kaj rad podivja, donaša do svo­jega izliva blizu jeseniške Hrušice množine murja (Muren) in onemogoča promet po dnu Gorenjske d o lin e ; v dneh 8. in 9. avg. 1.1. je celo razdrl del železniške proge19).

Posledica krivega tolmačenja imena „sum m us vertex Creine montis" je bila, da je blejska gospoda začela v opise svojih mej mesto Triglavske Bistrice vpletati kranjskogorsko P išenco (gl. gornji opis iz 1. 1655.) in s po ­hlepnimi rokami segati preko freisinškega posestva na Dovjem kar na ozemlje drugega soseda, Bele peči. Prisvajali so si pravico ribolova ob desnem bregu (gorenjske) Save navzgor ne sam o do izliva Triglavske Bistrice, temveč tja do izvira Save in živeli v stalnih sporih radi mej z Belo pečjo.

Dovje je freisinška cerkev prejela v last med 1. 1029. in 1045.20). Meje dovškega posestva opisuje v ljubljanskem muzeju shranjeni belopeški do­kument iz 1. 1664. takole:

„Ersllich von der Sau nach dem Fluß Dobripolok oder Dobersnig biß auf den Perg Velikiuarh, von danen auf die Chieppa ]eppa und Belza den Fluß ab- werfs biß an die Sau, und lTinüber nach der Veisfrifz an die Lukhn!a, T e r g l a u Kerma, na Terla, Zmisapelz in der Rodouna und Veliciplas gegen Dobersnik über in der Moskachla . .

Posestvo se je torej raztezalo od triglavskih sten preko Mojstrane in Dovjega tja na sleme Karavank, a se po svojem obsegu krije z arealom današnje občine Dovje. Ali to posestvo ne nastopa nikoli v pravnem oziru

") K o s , 1. c. ši. 107.,8) B a d j u r a , 1. c., 207.’9) 01. »Juiro* 10. 8. 1926, šf. 181. — Ob hudi nevihti dne 29. okl. f. 1. je Dobrčnik

skupaj s Savo zopel silno razsajal,,0) Ko s , 1. c. št. 85.

kot enakovredno z obema velikima sosedam a. Desetino in tlako so Dovžani odrajtovali v Škofjo Loko, sedež uprave freisinških posestev na Kranjskem, a v zadevah višjega sodstva, lovstva in paše je bilo posestvo razdeljeno med sosedni gospoščini Bled in Belo peč.

Iz Bele peči imamo dvoje mejnih opisov, enega pri A, G s t i r n e r j u 21) iz 1. 1664., drugega pri A. M ü 11 n e r ju22) iz 1. 1626. ozir. 1573. Odstavek pri G s t i r n e r j u , ki govori o meji belopeške deželske sodnije proti jugu, se glasi:

„Von Kerma abwerfs nach der Feislrilz auf die Saw, wo der dobripolok oder Dobresnec, so auf Teutsch gueffenpach genanl, in die Saw fell, dan abwerls der Saw rainl Weissenfelß mil der herrschafl Veldes alles nach der halben Wasser­flüssen zu versfehen.“

Ako primerjamo ta opis z gornjim opisom dovške občine, vidimo, da je belopeška gosposka prištevala k svoji deželski sodniji le karavanški del Dovjega, triglavskega pa priznavala Blejski gospoščini. Meja med obema deloma je korito Save od izliva Triglavske Bistrice do izliva Dobrčnikovega. Beli peči je karavanški del Dovjega bil posebne v rednosti : delal je zvezo od Kraniske gore proti Jesenicam in Radovljici. Blejcem pa je že listina iz 1. 1073. dala pravico lova in ribolova v triglavskem delu Dovjega, zato jim ni bilo težko, pritegniti nase tudi višje sodstvo nad njim.

Tudi opis mej Bovškega glavarstva je skrit v Mi i l l n e r j e v o m ono­grafijo o železu“ ). V naslednjem sta podani vzporedno vrsti točk skupne bovško-be lopeške mejne črte, kakor in kolikor jih navajata G s l i r n e r j e v belopeški in Mi i l l n e r j e v bovški dokument. ( G s t i r n e r j e v opis je bilo m o­goče primerjati z originalom, ki ga hrani ljubljanski muzej, in tako popraviti nekatere napake.)

1612: Schober — Manharl — Podgral — Traunik — Vorshiik — Dingna — Krokla 1664: Mangari — podgrad — Trauinik — Versik — digna —

— Presodniza — Prosek — Sadniza — Weisenbach — Pichauz — presodnica — prosek — Sadnica — Willepotok — pichalz — Lukna —

Terglau — Carma.— Terglou — Kerma.

Oba opisa se precej ujemata med seboj. Kakor je razvidno iz naštetih imen, se meja takrat še ni držala povsod razvodnega alpskega grebena. Med Vršičem in P ihavcem je namreč belopeški teritorij segal daleč na soško s t r a n ; njegova meja je tu delila preseški gozd na mali bovški in veliki belopeški del in obsegla planinske pašn ike2*), ki imajo na njih pašne pravice Borovci (Kranjskogorci) še danes, ko spadajo ti pašniki k tuji državi Italiji. S Fihavca drži mejna črta kakor danes po robu na Luknjo, iz Luknje

” ) L. c. p., 400.,a) Geschichie des Eisens in Krain, Görz und lslrfen. Wien 1909, p. 124 s.; lu pravi

M ii 11 n e r : .Über die Grenzen dieser Herrschaft geben uns Urbarauszüge 1573 und 1626. Auskünfte*, polem pa cilira le eno besedilo. Iz fega se da sklepali, da se oba izvlečka glasila enako in da je starejši služil kol predloga mlajšemu.

” ) L. c., p. 653.24) Č e r m ä k, ]., Skupina Razorskä. Knih. č. spol. zemžvčd. č. 5, Praha 1907, p. 5,

po Plemenicah na vrh Triglava, od fu pa še na neko višinsko ločko, ki ji dajela oba opisa ime „Krma“. Od Krme dalje pa gresla meji obeh kom ­pleksov vsaka na svojo s t r a n ; nadaljevanje belopeškega besedila meje od Krme do Dobrčnika je natisnjeno na isti strani zgoraj.

Po svoji starosti sta si oba dokumenta primeroma malo narazen. M i i l l n e r j e v bovški opis je bil napisan 1. 1612., G s t i r n e r jev iz Bele peči pa datira iz 1. 1664. Od poslednjega znatno starejša sta belopeška opisa, ki ju citira Mii 11 n e r , eden je iz 1. 1626, drugi pa celo iz 1. 1573. V vseh pa je kot ena mejnih točk napisan tudi Triglav. Skrajni datum, ko se omenja Triglav, bi bilo potemtakem leto 1573. Toda imamo indirektnih dokazov, da je bilo triglavsko ime znano in zapisano že m nogo poprej.

Vsi natančnejši opisi mej segajo nam reč glede svojega postanka tako daleč nazaj, kakor daleč segajo početki urednejšega gospodarstva na do- tičnih posestvih. Saj točno znane meje so prvi pogoj reda v gospodarstvu, Opisi mej so se torej vedno in vedno obnavljali v obliki bolj ali manj vernih prepisov po predlogah starejšega datuma. Nastop novega gospodarja, n a ­jemnika ali oskrbnika, pa sestavljanje novih urbarjev in reševanje mejnih sporov, vse to so bili pogosti povodi temu obnavljanju.

Gornji opis bovških mej je napravil Juri Filip G e r a ob nastopu gla- varske službe, kakor piše na koncu o p i s a : „aus alten Schriften, Behelfen, Confinsbeschreibungen, Aussage der alten Männer mit Einehmung des Augen­scheines, soviel ich in dem Gebirg steigen können im September 1612“25). Tu omenjene predloge segajo vsaj do 1.1509., ko je bil cesar Maksimiljan 1. v vojni z Benečani zasedel m. dr. tudi Bovško glavarstvo. Da najdemo morda Triglav zapisan še v starejših dobah, bi bilo treba stikati za mejnimi opisi Tolminskega glavarstva. Enota Bovške kotline je namreč bila po 1. 1086.28) razdeljena na dva dela tako, da je večji severnozahodni del bil last fur­lanskega sam ostana v Rožacu, manjši pa je tvoril sestaven del Tolminskega. Trojna meja med Belo pečjo in tedanjim Tolminskim in Bovškim glavar­stvom je bila na Krokli (danes Kukla), torej severno od Triglava27).

Na tem mestu m oram o še zabeležiti zanimivost, ki nam poroča o njej A. K a s p r e t 28), da je namreč Triglav primeroma zgodaj doživel celo svoje upodobljenje. Zgodilo se je to v reljefu Bovškega glavarstva, ki ga je bil napravil isti zgoraj omenjeni bovški glavar G e r a med 1. 1617. in 1619. Hranili so reljef v Gradcu, a je najbrže kmalu razpal, ker je bil iz proste ilovice; namenjen pa je bil vladarju v orijentacijo ob pogostih mejnih spornih zadevah z Benetkami in Belo pečjo. Vestni G e r a je bil potemtakem „prvi, ki je plastično zobrazil slikovit del slovenske zemlje. Nad vse ob- mejne gore in vrhe se je veličastno vzpenjal orjaški Triglav“.

JS) Mii 11 n e r , 1. c., p. 653.26) K o s , 1. c., št. 385.25) M ü 11 n e r, l. c., p. 653.28) Pridvižni zemljevid bovškega glavarstva iz začeika 17. slolelja. ČZN 1913,

p. 37 -40 .

Da je belopeški dokument iz 1. 1664. (udi le prepis starejšega originala, nam priča A. M ü 11 n e r 2!l), ki pozna, kakor smo videli zgoraj, kar dva s ta ­rejša opisa. Drugi sledovi pa gredo še dalje nazaj. Dokler so posestniki Gorenjske doline bili grofje Ortenburgi, tod še ni bilo pravega gospodarstva. A ko so ti 1. 1421. izumrli in so dediščino prevzeli celjski grofje, je v de­setih letih že stal tam grad Weißenfels (1531) kot središče urejenega go­spodarstva. Po drugi strani je A. O s t i r n e r dognal, da je deželsko sodišče (Landgericht) v Beli peči obstojalo vsaj že 1.1464. Iz obojega se da skle­pati, da mora prvotni izvirnik mejnih opisov belopeških segati v dobo med1. 1531. in 1464.

Kakor je za 1. 1351. za Blejsko gospoščino že dokazan uradni gozdar30), nam silno zmedeni mejni opis iz 1.1655. vendar priča, da poznavanje ogrom­nega kompleksa v ogradi divjih alpskih grebenov in vrhov niti v 17. sto­letju ni bilo zadostno. Da, celo iz 1. 1720. beremo še sam oobtožbe : „weil man doch an solcher Herrschaft kein aigentliche und grintliche Information nil h a t“31). Zato so spori blejske gospode s sosedi radi mej trajali tja do srede 18. stoletja. Belopeški mejni opis iz ljubljanskega muzeja vsebuje m. dr. tudi poseben seznam z naslovom „Freiungen und Streitigkeiten in Land­gerichts - Confininen“. Iz tega seznam a se da posneti, da je bil 1.1664. sporen ves svet ob meji od Mangarta do Krme. V severnem delu je vladal spor z Bovcem radi borovških planin na oni strani Vršiča, v južnem delu pa je še vedno mešal pojme „sum m us vertex . . . “ ozir. Krainberg.

Kartografska zbirka ljubljanskega muzeja hrani zemljevid velikega me­rila z naslovom „Karte von der dem Hochstifte Brixen gehörigen im Lande Krain gelegenen Herrschaft Veldes.“ Legenda k tej k a r t i : „Die rothen Tupfen bezeichnen den Konfin, so wie selber laut Verträgen vom 5. ]änner 1668 und 4. ]uli 1749 bestä tig t w o rd en “, nam govori o dveh mejnih pogodbah.V dokumentu „Vorläufige Grenzbeschreibung Ober-Görjach“ iz 1.1825., ki ga hrani mapni arhiv v Ljubljani, pa se na koncu dovški župan sklicuje na pogodbo med Bledom in Škofjo Loko z dne 11. avg. 1717. V prvi pogodbi je moral biti rešen spor radi meje kje na jugu, s pogodbam a iz 1. 1717. ozir. 1749. pa je bilo brez dvoma poravnano vprašanje blejskih mej proti Beli peči in Dovjemu. To se da sklepati tudi iz zbirke pan o ram 32), ki je bila napravljena z očitnim nam enom , da posluži kot pripomoček v tem mejnem sporu. Tezbirke 19. list, ki se nam je kot edini rešil v muzej, predstavlja nam reč podolgem dolino Spodnje Krme in Radovine z dolino Kotom v ozadju; Kot in neka ograda v Krmi sta označena kot sporna. List pa nosi letnico 1701. Preskrbel je panoram o — pač po naročilu blejske gosposke — Mafija L o č - n i k a r , ki je bil od 1685— 1725. župnik v Gorjah, prej pa na Jesenicah33).

20) L. c., p. 124. — Mejni spis iz 1. 1655. gl. zg. p. 85.80) S i n n a c h e r, 1. c., V., 244.S1) S i n n a c h e r, 1. c., IX., 307.*2) Mi i l l ne r , A., Ein Panorama aus den oberkrainer Alpen. Argo 1892,1., p .36-38.3>) V a l v a s o r , L c , II (VIII) 720.

Omenjena blejska karfa je sicer pozen, a vendar m enda najsfarejši dokument z Bleda, kjer nasfopa naš Triglav s svojim pravim imenom, in sicer „Veliki T e r g l a u “ kol trojna mejna fočka, a „Mali Terglau“ znolraj blejskih mej. Vsa severna mejna črta Blejske gospoščine je na lej karli potisnjena od črle ob Triglavski Bislrici proti ju g u ; na njej so do Mo- žaklje označeni li-le v rh o v i : Gore, Mezesnovc, Lukna Pezh, Na Gomilje in Sredna Gora.

Iz podanih izsledkov je razvidno, da je Triglav oficijelno bil na blejsko- bohinjski strani izredno dolgo neznan in nepriznan ; bil je zastrt od napačno pojmovane njegove prve oficijelne oznake (iz 1. 1073.) „sum m us vertex Creine niontis". Od belopeške in bovške strani pa je Triglav dokumentarično do­kazan za dobrih sto let (l. 1573) pred V a l v a s o r j e m , dočim nam indirektna zasledovanja potrjujejo, da je ime Triglav služilo v dokumentih že 250 let pred V a l v a s o r jem.

Svojemu visoko štrlečemu rogu primerno službo vogalnega mejnika je Triglav dobil že 1, 1073. Toda politika je našega gorskega prvaka s te častne službe kmalu degradirala med redove. Vršil je sam o ponižno službo vmesne mejne točke, njegova slaba namestnica pa je bila gora Krma (Krainberg), dokler ga ni sredi 18. stoletja doba prosvitljenosti znova odkrila in priznala v vsej njegovi veličastnosti.

II.

GORA KRMA — VALVASORJEV TRIGLAV.

V gornji črtici sm o spoznali značilno vlogo, ki jo je igralo ime Krma še v V a lv a s o r j e v i dobi. Krmo navajajo dosledno vsi mejni opisi iz Bele peči in Bovca. Po njihovem besedilu se nam reč mejna črta med Bovcem in Belo pečjo na jugu ne konča vrh Triglava, am pak sega še nekam dalje proti jugu do točke, ki nosi omenjeno ime. Na Krmi je torej za Bovško in Belopeško gospoščino točka, kjer se prične njuno mejašenje z Blejsko go­spoščino : ona je trojna mejna točka.

Danes se ime Krme razteza preko šest km daleč od Gornje Radovine tja do pod južnih sten triglavskega r o g a ; pomeni nam zemljišča in objekte gorjanskega kmetskega gospodarstva, ki se izmenjavajo s silnimi grobljami, melmi, murami in skladanicam i hribinskih sten. Široko dno in strmo iz- podrezane strani v prečnem, a neenakomerno, stopnjevinasto spuščanje v podolžnem prerezu nam to divjeromanfično gorsko dolino označajo za ko- pan jo1) (Trogtal), t. j. nekdanjo rečno dolino, ki so ji bili ledniki daii njeno današnje lice. Sm er doline je v stopnjevinastem gornjem delu naglo proti NE. Temu primerno razlikujemo tudi v poimenovanju dve Krmi, spodnjo in gornjo; jožefinski kataster pa pozna v dolini troje gozdnih kompleksov: Malo, Veliko in S podnjo Krmo.

') R u s , ]., Slovenska zemlja. Splošna knjiž. II. Ljubljana 1924, p. 7, 25.

Prof. ]. Raonik : Triglav izpod Škrlatice.

Drugače je bilo pred polovico 18. slolefja. Za mejno točko namreč faka dolga dolina ni bila primerna, še manj seveda kak gozdni kompleks: takemu nam enu je mogel služiti le jasno določen visok alpski vrh ali vsaj greben. In res pozna Valvasor goro tega imena. O njej nam ve pod po­sebnim poglavjem povedati v prvem stavku to le : „Med Mojstrano in Bovcem na Gorenjskem stoji gora Krma (Kerma) v sredi med Kranjsko in bovško deželico prav kakor kak razsojevalec“2)- Krma mu je torej gora, da, ona je celo daleč vidna mejna gora med kranjsko deželo in Bovško kotlino in edina, ki jo pozna na prostranem ozemlju od Mojstrane do Bovca in Bo­hinja. Temu nasproti je gorjanskemu župniku M. L o č n i k a r j u sam o na malem prostoru okoli Spodnje Krme in Gornje Radovine znanih kar 23 imen skupaj, a v ospredje svoje panoram e je zarisal desni, t. j. južni gorski rob doline Krme in mu napisal skupno ime „das Gebürg Kerma“. Tudi Florjan­čičeva karta Kranjske iz 1. 1744. ima poleg in blizu Triglava, ki je tu prvič javno označen in tiskan, na sličnem mestu gorski venec z imenom „Mons Kerma“. Pa še enkrat pride gora Krma na spregled, vendar tokrat izrečno kot višinska točka, njena lega pa je točno, geodetsko določena. Mapni arhiv v Ljubljani hrani originale definitivnih opisov mej katastralnih občin bo ­hinjske Srednje vasi in Zgornjih Gorij iz 1. 1868. Vrh Velikega Dražkega vrha (2243 m) je trojna meja teh dveh občin z občino podstudorsko. Opis mej sredenjske občine pravi potem d o b ese d n o : „Od Velikega Dražkega vrha drži meja med desno planinskimi pašmKi sredenjskimi in levo golim skalovjem gospoščine Zgornje Gorje po gorskem hrbtu, prečka po 368 sež- njih gorsko kopo Krmo (Bergkuppe Krm vrh, po gorjanskem opisu Berg- kuppe Kerma) in doseže gorski vrh, Mali Dražki vrh imenovan.“ Razdalja med obema Dražkima vrhoma znaša po obeh opisih povprečno 1285 m, gora Krma pa je od Vel. vrha oddaljena 700 m (= 368 klf), stoji torej skoraj na sredi grebena Dražkih vrhov.

Ti dokumenti nam poročajo o geografski legi Krme eden bolj določno od drugega. Vsi trije, L o č n i k a r j e v v obliki panoram ske slike, F l o r ­j a n č i č na kartografski način, državni kataster pa z besedo in mero, nam jo devajo na jug od Triglava. Krma teh dokumentov se torej po svoji legi vjema s Krmo, ki jo poznajo stari mejni opisi belopeški in bovški kol skupno točko svojega mejašenja proti Blejski gospoščini. Drugače je z Val­vasorjevim o p is o m : ko opisuje goro Krmo, misli pri tem na — Triglav.

Že iz zgoraj podanega stavka V a l v a s o r j e v e g a o Krmi odseva jasna aluzija na Triglav, še bolj razločno pa je Ti iglav označen v drugem stavku, ki p ra v i : „Ta (sc. Krma) ima to čudno lastnost, da na njegovem vrhu julija meseca dan kaj dolgo traja, tako da ne čutiš dosti več ko eno uro, ko pojema noč in potem narašča d a n “8). Krma se nam torej predstavlja kol

2) V a l v a s o r , J. W., Die Ehre des H erzo g tu m s Krain, I. (IV.) 562.3J Gl. prip. 2. — Anastasius Orün opeva Triglav m. dr. lako le :

.Der Ersle, der Morgens den Purpur lrägl.Der Lelzfe. der Abends ihn fallen läßf.*

3

visoko moleč gorski vrh, ki mu solnce zjutraj' zablišči prej ko vsem goram daljne okolice, a mu sveti zahajajoče solnce še dolgo kot zadnji točki na površju Slovenske zem lje; radi tega da se v vedrih poletnih časih noč na Krmi prav občutno skrajša a dan podaljša. Im am o pa v V a l v a s o r j e v e m delu še dvoje mest, katerih zmisel nas nedvomno navaja na vrh Triglava. Na kraju 1. poglavja 3. knjige piše V a l v a s o r : „]az tudi nikakor ne dvomim, da so nekateri kranjski snežniki še m nogo višji kakor tadva zgoraj o m e­njena, nam reč kakor Notranjski Snežnik in „Bistriški snežn ik“, ki jima je bil izmeril višini. Da ima tu v mislih v prvi vrsti goro Krmo (Triglav), se da sklepati iz drugega mesta, kjer v poglavju „o raznih zeliščih na Kranj­s k em “ p r ip o m in ja : »Poleg doslej omenjenih im am o še več drugih, dobrih, izbranih in slavnih zeli v naši deželi, to posebno na visokem gorovju, kakor na gorah Krma, Veliki Stol, Bistrica, Nanos in Učka gora*. V kratki vrsti petih gora tedanje Kranjske so, kakor vidimo, zastopane vse obsežnejše visoke gorske skupine. Na čelo zastopnikov Karavank in Kamniških Alp ter notranjskega in istrskega Visokega Krasa pa je V a l v a s o r postavil zopet svojo goro Krmo v Triglavskem p o g o r ju ; dal je prednost gori, ki jo je, kakor se bomo še prepričali, od vseh najmanj poznal.

V slučaju V a l v a s o r j e v e gore Krme gre potemtakem za zmoto, ki je v očeh našega intimnega razmerja do Triglava tako velika, da se nam zdi, kakor da je zaslužni mož v svoji dolenjski ponižnosti pozabil na strešno sleme svoje sijajne zgradbe postaviti vsaki naši vasi neizogibni zvonik. Kako to, da je prišla v Valvasorjeve knjige Krma, pa ne Trig lav?

Kar se tiče poizvedovanja krajevnih imen, je bil V a l v a s o r odvisen od zastopnikov kranjskega ljudstva in izobraženstva. Tako si A. Mii 11 n e r ”) v mislih predstavlja V a l v a s o r j a , kako je po svoji navadi prijahal tudi v dolino Krmo, toda ne dalje kakor do zadnjega kmeta, in iz v a ja : „Realni kmetje, ki mislijo sam o na svoje pašnike in črede, so mu imenovali Krmo, v katere zadnjem koncu stojijo še skrajni ovčarski stani, in tako je prišel Triglav pod imenom „K rma“ v njegovo knjigo“. E. H. C o s t a 7) celo dom ­neva, da je v 17. stoletju, t. j. v dobi Valvasorjevi (1641 — 1693), najvišji kranjski gori bilo ime Krma. Fr. S c h u m i 8) pa misli ob gori Krmi na Mali Triglav.

Da C o s t o v o mnenje ne drži, nam daje prednja črtica dovolj dokazov. Če pa je bil Valvasor dospel osebno v dolino Krme, tedaj je verjetna sam o Mi i l l n e r j e v a razlaga, ker v Gornjo Krmo, Malemu Triglavu na dogled, kakor misli S c h u m i , se prav gotovo ni bil dvignil.

<) I. (Tit.) 303.“) I. (III.) 360.6) Über geographische Nomenklatur. Argo 1893, II., 32.’) Über den Ursprung des Namens des Berges Triglav. MHVK 1856, p. 23: »Es

muß also die-er höchsle Berg Krains damals Kerma und nicht Triglav geheißen haben, oder dem Valvasor der Berg und der Name Triglav fremd gewesen sein, was nicht an­zunehmen ist.*

8) Coll. S c h u m i v muzeju, št. 30.

O zanimivem razmerju V a l v a s o r j e v e m do triglavske pokrajine bo govora v posebnem sestavku. Tu naj povdarimo sam o to, da je od vsega razumništva in izobraženstva na tedanjem Kranjskem spoznal le dva moža, ki sta mu o divjem alpskem svetu vedela kaj več povedati. To sta bila dva doktorja medicine, eden je bil Lovro pl. R e c h b e r g , drugi janez K. P e t e r - m a n n . O prvem ni nič znanega. Verjetno, da je kot zdravnik spadal med botanike, ki pripoveduje o njih V a l v a s o r , da jih stikanje za zdravilnimi zelišči privede v Alpe više ko druge zemljane. Dr. P e t e r m a n n pa je bil „romano - pontificius resolutorum coacademicus" in fi^ik - zdravnik deželnih stanov kranjskih, torej že kot tak kranjskemu baronu V a l v a s o r j u precej b l izu ; najdemo ga celo med osmerico, ki je po tedanjem običaju v vezanih besedah častitala Valvasorju na njegovem sijajnem delu'1).

V V a l v a s o r j e v e m pripovedovanju o gorenjskih krajih najdemo P e ­te r m a n n a omenjenega kar na štirih mestih, kjer se nam razodeva ne sam o strokovnjak svojega poklica — analiziral je namreč neko kiselico pod Ljubelom10) — , temveč tudi alpski lovec in za tedanje čase redek pri­jatelj narave. Dr. P e t e r m a n n je našemu pisatelju poslužil s svojim po­znavanjem rudne Belščice11) in „m rzlega“ Velikega Stola12), čigar izredno lepi razgled na pol Koroške in Kranjske ne more prehvaliti. Na njega in drja. R e c h b e r g a se sklicuje V a l v a s o r tudi v poglavju o Krmiis). Ko namreč pripoveduje o nevihtah, ki na Krmi baje nastanejo že, če kdo poka z bičem, in se poziva na izpovedi prebivalcev iz okolice, tedaj kliče za priči še oba zdravnika, češ: „Beide Doclores der Medizin haben solches vor w e ­nig Jahren selbst persönlich gesehen .“ Iz tega je razvidno, da se tudi oba omenjena zdravnika nista bila povzpela po dolini Krmi tako daleč in tako visoko, da bi dospela pred obličje „najvišjega“ in ga identificirala. V a l ­v a s o r j a pa sta v njegovi veri na goro Krmo očividno le potrdila in mu pregnala vsak dvom, ki bi bil možen glede tega imena.

M i i l l n e r j e v e besede o realizmu kmetskega ljudstva imajo na sebi dosti resnice. Tega realizma pa tudi pri sam em V a l v a s o r j u ne manjka. Vkljub temu se M i i l l n e r 14) hudo moti, ko trdi, da je V a l v a s o r Triglav pač poznal, da pa je kakor pri preprostem ljudstvu tudi pri njem prevladalo praktično, realistično pojmovanje „gore“ in da sam o radi tega Triglava, ne­produktivnega, pustega in skalnatega kolosa ne omenja z nobeno besedo. Kaj takega bi smeli pričakovati od vsakogar, nikdar pa od V a l v a s o r j a , ki je stikal za posebnostmi kakor nihče ne pred njim ne za njim. Tudi tega ne sm em o trditi, da Triglavovo ime V a l v a s o r j u ni prišlo do ušes.

") Dolična P e f c r m a n n o v a pesem „Allusio panegyrica. . . ad aulorem* je z drugimi vred natisnjena na čelu prve knjige »Die Ehre d. H. Krain“.

•°) I. (IV.) 603.’>) 1. (IV.) 576.” ) I. (IV.) 561.,3) G!, prip. 2.,4) Gl. prip. 6.

3*

Morda ga je bil slišal, ali ker njemu ob mislih na Krmo ni mogel priso­diti važnosti, ki mu pristoja, ga tudi ni apercipiral v svojo duševnost.

Kakor je sicer V a l v a s o r dobil po svojem požrtvovalnem prizadevanju v roke, lahko rečemo, vso obstoječo literaturo o Kranjski in jo primerjajoč spretno vpletal med svoja osebna opažanja, o triglavski pokrajini vendar ni imel nobenega avtorja na razpolago. Tudi v arhivih in kronikah gradov in župnišč je imel z ozirom na Triglav prav malo bere; vse kar mu je bilo med dokumenti v tem oziru na razpolago, so bili opisi blejskih in belo- peških m ej15). Vendar točnejših informacij o Triglavskem pogorju je mogel najti le v mejnih opisih na Jesenicah, kjer je bil ob njegovem času sedež belopeške gosposke. Na Bledu namreč oficijelno niso poznali ne Triglava ne Krme, zato pa so belopeški mejni opisi razkrili V a l v a s o r j u znamenitost, da se na gori Krmi stikajo zemljišča treh velikih gospoščin. V a l v a s o r j e v e besede, da stoji gora Krma v sredi med Kranjsko in bovško deželico prav kakor kak razsojevalec (gleichsam ein S ch iedsm ann)16), se nam zdi, da namigavajo dovolj razločno na te mejne opise.

Med vrsto točk belopeške meje je na Jesenicah dobil pred oči tudi ime „Terglou“. Da se ob tem imenu ni bil ustavil, se da razlagati že iz dejstva, da pride takoj za Triglavom na vrsto gora Krma, ki je o njej mogel brati vendarle le nekaj več kakor golo ime.

Vzemimo zdaj možnost, da je bil V a l v a s o r triglavsko ime tudi slišal. Tedaj so mu ga domačini gotovo izgovorili prav tako, kakor izgovarjajo njihovi potomci danes, namreč T a rg w ö u ; ker po Fr. R a m o v š e v i 17) ugoto­vitvi se je bil antekonzonantični 1 v gorenjščini in koroščini preobrazil v w že sredi 16. stoletja, torej dobrih sto let pred V a l v a s o r j e m . Pisali pa so triglavsko ime, kakor se lahko prepričamo iz mejnih opisov — pač pod uplivom tradicijonalnega književnega pisanja — vselej z /-om. Ali vokala v obeh delih Triglavovega imena, sta vendar tudi v pismu ostala ista, kakor ju je ljudstvo izgovarjalo, torej „Terglou*. Do ortografsko pravilnega imena „Triglav“ so se povzpeli šele slavisti Z o i s o v e g a krožka polnih sto let za V a l v a s o r j e m , dočim je A. T. L i n h a r t 18), zgodovinar iz istega krožka, celo umel spraviti goro Triglav v zvezo s staroslovanskim bogom Triglavom.

Bog Triglav tudi V a l v a s o r j u ni neznan. Omenja ga dvakrat kot boga severnoslovanskih plemen Štetincev, Pomorjanov in Sklavov, a Štetinci da so mu na čast držali in častili črnega konja. Piše pa njegovo ime obakrat „Triglaf“19). C o s t a , ki je to Valvasorjevo poglavje poznal, zato tudi ni dopuščal možnosti, da bi triglavska gora po svojem interesantnem imenu

15) 01. prvo črfico zgoraj.,0) 01. prip. 2.*’) Historična gramatika slovenskega jezika, II., Ljubljana 1924, § 4 in 19.ia) Versuch einer Geschichie von K ra in . . . Ljubljana 1788—91, 11.256.,9) II. (VII.) 380 s.J0) 01. prip. 7.

osfala V a l v a s o r j u tuja. Saj mitologija in z njo vezana etimologija sta bili nekdaj objekt največjega zanimanja, a specijalno v V a l v a s o r j e v i h foljantih je marsikatera stran izpolnjena z vprašanji te vrste. In vendar se C o s t a zelo moti. Pogrešil je v tem, da je ortografsko pravilni „Triglav“ svoje dobe deval tudi v starinske čase Valvasorjeve. V resnici pa se Va l v a s o r j e v i m čutom ne po gorenjsko izgovarjam „Targiüöu“ ne pisani „Terglou“ — oba z naglasom na drugem delu besede — nista mogla zdeti, da bi bila ko­ličkaj slična štetinskemu božanskem u imenu „Triglaf“. Radi tega ta slučaj V a l v a s o r j a niti ni mogel speljati na tako priljubljena pota etimologiziranja, zato tudi o kakem češčenju tega boga med starimi Slovenci ni napisal besedice.

Po utisih, ki jih dobimo iz teh podatkov in razmišljanja o Krmi na eni ter Triglavu na drugi strani, nam bo zdaj jasno, zakaj je V a l v a s o r j u ime Triglav ostalo tuje. Ker pa je njegovemu impozantnemu vrhu, ki ga je imel priliko opažati že iz svojih daljnjih dolenjskih krajev, hotel dati ime, imenoval je ta vrh z imenom „Krma“. To ime mu je namreč edino izmed vseh v Triglavskem pogorju vzbudilo nekaj zanimanja. Prvič ono je, kakor danes, tako že tedaj pomenilo kultivirano gorsko dolino, ki se je po njej mogoče približati Triglavu na najbolj komoden način — jasen znak, da je v Valvasorjevi glavi tudi v tem slučaju prevladal realizem njegove dobe. Drugič pa je ime Krma veljalo v sodobnih dokumentih kot skupna točka treh gospoščin. Zato je popolnoma razumljivo, če V a l v a s o r meje med Go­renjsko dolino in Bovško kotlino ni postavil drugam kakor na najvišjo in najbolj vidno gorsko to čk o ; tudi nobeden izmed nas si na Valvasorjevem mestu v ulogi trojne mejne točke ne bi bil mogel predstavljati katerekoli številnih gora Gorenjskega kota, am pak edinole med visokimi najvišjo.

Slične postopke v rabi krajevnih imen moremo tudi danes opažati vsepovsod. Da pa bo možnost takega slučaja pri V a l v a s o r j u docela po­trjena, treba nam je pokazati iz njegovih knjig sam o tale posebno jasen analogon. V Kamniških Alpah je bil V a l v a s o r spoznal reko Kamniško Bi­strico21), enako tudi dolino in gozdovje22) tega imena. A ko je hotel dati ime tudi divjim goram, ki delajo Bistrici veličastni okvir, kaj je bilo bolj priprosto, kakor da jih je krstil z „Bistriškim gorovjem“23), neki vrhunec, ki mu je bil zmeril višino, pa z „Bistriškim Snežnikom“24) ali kar enostavno z — „Bistrico“")- Ves postopek V a l v a s o r j e v nam leži tu na dlani. Vkljub temu hočemo navesti še drug slučaj, to pa zato, ker ga imamo iz Vrat, t. j. iz najbližje soseščine Krme in Triglava. S tarodavno Triglavsko Bistrico, ki se omenja že 1. 1073. in potem redno v vseh mejnih opisih, pozna namreč

»*) I. (II.) 152.23) I. (II.) 137, 145.™) 1. (II.) 99, 110.2<) I. (III.) 302.” ) I. (1I1.)1360.

V a l v a s o r le pod imenom M ojstrana2*). Ime naselbine ob vodi je komodno prenesel na vodo samo. Ali ni tako izpreminjanje krajevnih imen tudi danes splošen pojav? Bistrico, ki teče skozi dolenjsko Ribnico, n. pr. imenujejo tujci kratko in ročno z Ribniščico iz enostavnega vzroka, ker jim njeno pravo ime ni znano. In prav takšen tujec se nam zdi naš Dolenjec V a l ­v a s o r pod vzvišenim gorenjskim Triglavom.

R e s u m e . — D e r T r i g l a v . H istorisch - geographische Skizzen. 1. D e r T r i g l a v v o r V a l v a s o r . Es w erden auf G rund der erreichten Konfinsbe- schreibungen der H errschaften Bled, Dovje, Bela peč und Bovec die ältesten dokum entarisch bew iesenen Anführungen der höchsten Bergspitze Sloveniens und Jugoslaviens besprochen. 1073 wird ihrer zum erstenm al Erwähnung getan als „summus vertex C reinae m ontis“. Die direkt bew iesene Existenz ihres heu­tigen Namens Triglav (spr. Trigläu) reicht, allerdings in orthographisch unrichtigen Fassungen, bis 1573, also gute hundert Jahre vor Valvasor (1689). Trotzdem ist der Name Triglav Valvasor unbekannt geblieben.

2. D e r B e r g K r m a — V a l v a s o r s T r i g l a v . Von allen Bergspitzen zwischen M ojstrana, Bovec und Bohinj kennt V a l v a s o r einzig und allein den Berg „K erm a“. Nur d ieser Name verm ochte in seinem realistischen Kopfe einiges Interesse zu erwecken. Er bedeutete erstens ein kultiviertes Hochtal, durch das man sich auf die bequem ste W eise dem Triglav nähern kann und zweitens galt zu seiner Zeit als dreifacher G renzpunt der alpenhaftesten H err­schaften der Slovenischen Erde. V a l v a s o r nennt die Krma an drei Stellen seines W erkes und legt ihre alle M erkmale bei, die eine Alpenspitze als die höchste in Krain charakterisieren können.

H EN RIK TUMA:

KRNICA IN POLICA.

1. K r n i c a .

Eno najznačilnejših imen v Alpah je Krnica. Na Koroškem, kjer se dotika slovensko in bavarsko narečje, prevaja se krnica za Kar ali Kor. Krniška Špica v Viški skupini 2335 m je nem ška Korspitze, dočim je Kr- niška Špica 1973 m še Karnitzenspitze, Krniška Grapa v Kanalski dolini pa je pokvarjena v Krunzengraben. Krnica v bistvenem pomenu je po start dolenjščini velika, iz lesa izdolbljena, izkrnjena skleda, v poslov ic i: „Tako je požrešen, da bi požrl celo krnico“. Ta pomen je prenesen na izpodjedeno vodno strugo, tolmun, v katerem se suče voda. P l e t e r š n i k : tiefe Stelle im W asser, Tümpel, Wasserwirbel, Flusstiefe, Kesseltal. Krničica je lesena skledica za sol, isto krnička ali nečkica. Po S c h m e 11 e r jevem etimolo- gičnem slovarju bavarskega narečja je Kar različna posoda v sestavljenkah Beikar, Peihar (iz (ega slovenski pehar), Brunnkar (korito pri vodnjaku), Fischkar, Käskar, Mehlkar; der Kar, M ass für Getreide, bo pač za korec.

'») I. (I t.) 156.