JEZIK kaj je

JEZIK kaj je?

Jezik je sistem znakov, sredstvo za (spo)razumevanje. S tem vpraanjem se ukvarjajo razline stroke. PRAGMATIKI so definicijo o jeziku kot sredstvu za sporazumevanje nadgradili z dejstvom, da sporoamo, da bi vplivali na naslovnika.

JEZIK = sredstvo, s katerim vplivamo na naslovnika

JEZIK = usoda resnice ne dri!

S tem, ko vplivamo na naslovnika, ne izbiramo sredstev (ne izbiramo le med resninimi dejstvi, ampak lahko poseemo tudi po drugih sredstvih npr. la )

RESNICA # REALNOST

Kar je realno, ni nujno, da je vedno res.

Katere jezike poznamo? Kako jih med seboj razlikujemo?

JEZIK

NARAVNIUMETNI

(govorci ga osvojijo v naravnem - (so produkt loveka lovek jih je ustvaril;

nauimo se ga v naravnem okolju; prim. esperanto, raunalniki jeziki )

jezi, medijev, drave )

usvajanjeuenje

- poteka v naravnem - nartna dejavnost

- poteka nenartovano- sledimo konkretnim unim nartom

- doloeni cilji

- doloene vsebine

PRVI JEZIK(materni jezik): najprej usvajamo v naravnem okolju, ko gremo v olo, se ga zanemo uiti (uimo se pravil, ki so oblikovane v nekem jeziku). Prej ali kasneje se lahko zanemo uiti katerega drugega jezika, take jezike imenujemo:

DRUGI / TUJI JEZIK:

Rojeni govorec: termin je zael uporabljati Noam Chomsky (zaznamoval skladenjsko zamisel). Rojeni govorec je oseba, ki se je jezik nauila iz okolja in je njen prvi / materni jezik. Ima monost, da se naui prvega jezika iz okolja.

Ali se bo prvi jezik umaknil drugemu je odvisno od veliko dejavnikov:

Jezikovna zmonost: prehajanje iz J1 v J2.

Monost za rabo jezika zgodi se, da jezikovna monost usiha. Procesi se dogajajo na dvojezinih podrojih, tam, kamor so se ljudje izselili. (izseljenci = mnoice ljudi, ki so se odselili; zdomci = posamezniki, ki so se odselili).

Jezikovna zmonost ta termin uporabljamo danes drugae kot CHOMSKY. On je definiral jezikovno zmonost / kompetenco posameznika jeziku; abstraktno vedenje; poznavanje pravil v jeziku.

POZNAVANJE RABE: Raba / performanca je vsakratno uresnievanje vedenja o jezikovnih pravilih v konkretni situaciji. Performanca je nadgrajevanje dobila v amerikih raziskavah v 70-ih letih.

Sporazumevalna zmonost nadpomenka za jezikovno zmonost

Pragmatina zmonost

(*HYMES (1976) v razpravi govori o lingvistini kompetenci kot o pojmu, ki pokriva le poznavanje slovninih pravil. Tej je pridruil sporazumevalno zmonost, ki zagotavlja, da se posameznik zdrui v jezikovno dejanje. Je nadpomenka za jezikovno in pragmatino zmonost.)

Postavi se vpraanje, kaj je pomembneje:

SLOVNINA PRAVILA ali PRAGMATIKA / KAKO SE POGOVARJATI?

Pragmatina naela uravnavajo sporazumevanje na ravni primernosti (KDAJ, KJE, KAKO, S KOM, O EM, ZAKAJ).

Ugotovili so, da nobena od obeh zmonosti (jezikovna ali pragmatina) ni pomembneja od druge. Kasneje so postavili jezikovno zmonost za nadpomensko gra za obvladovanje slovninih pravil slovnina zmonost nepravilnost pragmatinih nael pragmatina zmonost.

JEZIKOVNA ZMONOST*

SLOVNINA ZMONOSTSPORAZUMEVALNA ZMONOST

govorimo o neustreznosti

* jezikovna zmonost raste vse ivljenje, dokler ne zane upadati. Nikoli ne moremo rei, da je popolnoma razvita, ker nastajajo nova predmetna podroja, poimenovanja in se jih moramo veinoma uiti, ker ne poznamo leksike niti predmetnega podroja. Raste v oli, naprej pa nenartno.

Metajezikovna zmonost zmonost razpravljati / razmiljati o jeziku.

Naravni jezik tisti, ki se ga nauimo v okolju.

Umatni jezik tvori / oblikuje ga lovek. Nihe ga ne govori kot materni jezik. Ne uimo se ga iz okolja.

Neloveki jezik naravni jezik. Jezik je lahko tudi ivalim vgrajen (kukavica), nekatere ivali pa se jezika uijo (kalin) iz okolja.

loveku je nekaj prirojenega. Obstajajo neke osnove, ki nam omogoajo, da se nauimo jezika, a e ni lovekega jezika v okolju, se ga ne nauijo: npr. volji otroci so se nauili jezika volkulje, ki jih je vzgajala.

Izoblikovale so se slovnice, ki so znailne za vsak jezik posebej. Pod vplivom okolja se izoblikujejo mentalne slovnice nekega posameznega jezika.

Slovnina zmonost obvladovanje slovninih pravil

Pragmatina zmonost

USVAJANJE JEZIKAUENJE JEZIKA

- nenartno uenje- nartno uenje

- okolje, kjer je to govor okolja- drugi / tuji jezik

- v njem poteka celotno uenje

- prvi jezik

SPORAZUMEVANJE

SPOROANJESPREJEMANJE(govorjenje, pisanje) (posluanje, branje)

(Marija Golden: O jeziku in jezikoslovjuF. de Saussure: Teaj splonega jezikoslovjaM. A. K. Halliday: Uvod v funkcijsko slovnico (1994) ni v sln. j.)

STRUKTURALIZEM

F. de SAUSSURE: razlikuje med:

Langue / jezik - je primaren, homogen, neskonen

je struktura, ki jo je potrebno opisovati samo zase, ne da bi vnaali podatke zgodovinskega razvoja. Ne kae vnaati tudi podatkov drubene skupnosti in podatkov o spoznavnih in zazanavnih pojavih, ki omogoajo, da jezik razvijamo in ga uporabljamo.

Parole / govor je sekundaren, trenuten in heterogen. Gra za pojave, ki jih opisujejo BIO, FIZ, PSIH. pojmujejo ga kot psiholoko-fizikalno etiteto. Z govorom udejanjamo svoje misli. Gre za uporabno znanje jezika, ki ga uporabljamo zato, da udejanjamo v svoje misli.

Sklep: Skladnja (izraanje misli v stavkih) pripada psihologiji govora.

AMERIKI STRUKTURALIZEM - predstavniki: Grossman, San, Van Valin (usmeril se je v opisovanje udeleenjskih vlog).

FUNKCIJSKO POJMOVANJE JEZIKA

V okviru prakega lingvistinega kroka se je v 30-ih letih izoblikovala FUNKCIJSKA OLA. Predstavljala je enega od delov funkcijskega pristopa.

Predstavniki so se ukvarjali z razpravljanjem o besednem redu.

Funkcijski pristop predstavlja izpeljavo iz razlinih jezikovnih tradicij. Vkljuuje Prako funkcijsko olo z zaetniki Mathesinsom in njegovimi somiljeniki kasneje Firbas, Dane (nadaljuje Mathesinsonovo delo). Tudi e Ptere Sgall, Panevova, Eva Hajiova.

BRITANSKA FUNKCIJSKA OLA znailno, da je v svoji skrajni izpeljavi la v sistemsko raziskovanje jezika (80., 90. leta); gre za raziskovanje funkcij jezikovnih elementov.

Predstavniki: M. A. K. Halliday.

Ta ola se razvija tudi v Avstraliji (Halliday se je preselil tja in jo prenesel tja).

Rokaja Hassan (hallidayeva ena) znana po delu Kohezija v angleini.

NIZOZEMSKA FUNKCIJSKA OLA predstavniki: Van dijk.

Za funkcijski pristop je znailno, da slovnico raziskujejo / obravnavajo kot drugotni / izpeljani sistem. Njegova oblika je tesno povezana z nalogo, ki jo ima v komunikaciji. Odnos med obliko in njeno funkcijo je sorazmerno zapleten, a kljub temu se ga lahko nauimo.

Kako? Nae uenje vodijo pragmatine in semantine prvine sporazumevanja, vlogo pa imajo tudi znailnosti govornega kanala.

OSEBEK POVEDEK, PREDMET - povrinska doloila lahko izraa razline funkcije. Npr. OSEBEK je lahko TISTI, KI OPRAVLJA DEJANJE izraa funkcijo DELOVALNIKA / AGENSA.

Deek je razbil vazo. ABSTRAKTNI STAVNI VZOREC ponazarja elemente v

os. pov. predm.4 strukturi, ne pa tudi zaporedja v (stavku) strukturi.

Snom. VF Sacc.

SUBSTANTIV VERBUM SUBSTANTIV

NOMINATIVUM FINITUM AZKUZATIVUM

os. glag. obl.

Poved najmanji del sporoila; lahko je e sama sporoilo. Ni nujno, da ima osebno glagolsko obliko. Je z besedami napolnjen stavni vzorec (= ILUSTRACIJA STAVNEGA VZORCA).

Stavek so vse besede zbrane okrog osebne glagolske oblike. Je abstraktni stavni vzorec.

Izrek propozicija; komunikacijska funkcija. Je poved, ki ima komunikacijsko funkcijo poved z namenom (elimo vplivati na naslovnika).

SLOVENSKI BESEDNI RED JE PROST, razen v izjemah (prilastki, naslonski niz vedno za 1. stavnim lenom), kjer slovnina pravila doloajo red. ravnati se moramo po predhodnem (kon)tekstu in pomembnosti informacij kar je pomembneje, je na koncu zaradi tega, ker kar reemo na koncu, si dlje zapomnimo (naelo lenitve po aktualnosti). Besednega reda ne moremo razlagati na eni sami izolirani povedi VEDNO MORAMO UPOTEVATI IRI KONTEKST (im. GOVORNI ODSTAVEK tista enota, ki jo imamo pred omi, ko analiziramo besedni red [poim. Breznik; DS 1908]).

TOPIKFOKUS

TEMA / IZHODIEREMA / JEDRO

POVEDIPOVEDI nosi teo sporoila

Deekje razbilvazo. stavni vzorec

os. pov. predm.4 + POVED

Snom. VF Sacc.

Topik stara informacija

Fokus nova informacija

Deek opravlja funkcijo osebka / agensa, hkrati pa tudi funkcijo teme.

Deek* je razbil vazo. KATEGORIJA + IN +

Veter* je razbil vazo. KATEGORIJA - IN -

Maek* je razbil vazo. KATEGORIJA + IN -

Vaza* je razbita. KATEGORIJA - IN -

* osebek + tema; ko skuamo ugotoviti

kavzatorja (povzroitelja) povzroi dejanje

patiens (pacijens) predmet, na katerega je dejanje usmerjeno.

Gre za razline funkcije, ki jih oblikovno opravljajo. Pravil se nauimo iz besedil! Iz besedil se nauimo tudi funkcij, ki jih besede opravljajo!

Npr. Ali imate uro?

Kot predmet v posestiKot spraevanje po asu

primarna funkc.sekundarna funkcija

Razkorak med obliko in pomenom premestimo z izkunjo.

vasih velik

Funkcija 2. osebe: 1. in 2. oseba ponujata enako, medtem ko je 3. os. izkljuena iz sporazumevalnega procesa.

FUNKCIJSKI PRISTOP

Gre za raziskovanje komunikacije v kontekstu. Kontekst zdruuje razline pristope. Temi preuevanja sta lahko:

1. tema pogovora

2. udeleenci v procesu

Halliday kot raziskovanje, kako je jezik uporabljen.

Poskuamo definirati cilje, ki jim jezik slui in kako so uporabniki zmoni to dosei.

Te cilje je mogoe dosei na 4 naine: glede na dva prenosnika:

vizualni prenosnik insluni prenosnik

branjepisanjegovorjenjeposluanje

Pri komunikaciji uporabljamo verbalna in neverbalna sredstva (za branje, za posluanje)

Halliday loi procese s katerimi se sporazumevamo. Funkcijski pristop je poskus razlage narave jezika s funkcijskimi izrazi. Funkcijske jezikoslovce zanima ali se jezik oblikuje z rabo, in e se, na kaken nain poteka.

Gre za opis, ki raziskuje rabo jezika in se hkrati ukvarja tudi s slovnico. Izhaja iz besedila. Jezik ima na voljo doloena sredstva, ki jih lahko kombiniramo.

(JEZIKOVNA) SREDSTVA:

LEKSIKALNA SREDSTVA / BESEDE sporoila

BESEDNI RED

MORFOLOKE OBLIKE

INTONACIJSKI POTEK

S kombinacijo vseh 4-ih lahko v jeziku izraamo razline funkcije. Najprej vzpostavimo odnos med jezikovnim izrazom in zunajjezikovno dejanskostjo REFERENCA. Poimenujemo lastnost tega predmeta, osebe, dejanja pripisovanje lastnosti neemu (kakni so), jih kvantificiramo (pretejemo), doloimo odnose med udeleenci v govornem dejanju.

SPOROEVALEC BESEDILO NASLOVNIK

kontekst

oblikuje besedilo, zato uporablja

kod v nekem kontekstu

Glagolsko obliko izraamo s konnicami; osebo / naslovnika identificiramo (npr. s TI, z imenom to so etikete, ki jih razumemo le, e osebo poznamo). Jezikovna sredstva, ki jih izbiramo moramo imeti neko vedenje.

Namen zakaj je sporoevalec oblikoval besedilo. Stalie sporoevalca do informacije ali je preprian, da je informacija resnina.

Topik oz. fokus informacije (izraanje le-tega) besedni red je tisti, ki kae pomembnost in manjpomembnost informacije.

Predpostavke, ki jih imata sporoevalec in naslovnik oba imata neke ideje o drug drugem in o informacijah, ki jih sporoevalec oblikuje v besedila; PRESUPOZICIJE (predpostavke).

SHEMA:

Konkretni govorni poloaj situacija, v kateri se dogaja sporazumevalni proces; tu nastajajo besedila; najmanja enota tega besedila je IZREK ima pomen, izraa tudi propozicijo ali stvarno vsebino (= govorni signali npr. Halo? nimajo stvarne vsebine). Funkcija, ki jo izrek opravlja, je vzpostavljanje stika.

PROPOZICIJA

IZREK sta izraena z verbalnimi sredstvi. Komunikacijska

KOMUNIKACIJSKE funkcija ni nujno vedno izraena (lahko je prikrita).

FUNKCIJE

Neposredno / eksplicitno izraena s temi deli izrekov (npr. Seznanjam vas) nas informira. To je odvisno od konteksta (= tretji del izreka).

Od konteksta so odvisna vsa sredstva, ki jih uporabljamo (od sporoevalca naslovniku). Pomembni so tudi udeleenci; odnos med njimi (socialne, starostne razlike ). Pomembno je vedenje, ki ga imajo udeleenci o svetu. Lahko govorimo o dveh vrstah konteksta:

1. ki je takoj viden

2. ki ga moramo e pridobiti (s prebiranjem literature).

udeleenciodnos med udeleenci, njihovo

vedenje o svetu

navzonost predmetov,

(KONKRETNI KOMUNIKACIJSKI POLOAJ)o katerih se govori B

E

S

E

D

(IZREK)PROP I

L

KF O

(GOVORNO DEJANJE)

PROPOZICIJSKO DEJANJEDEJANJE GOVOREVE

KOMUNIKACIJSKE NAMERE

predikacijskoreferenno

dejanjedejanje

V konkretni situaciji lahko prepoznamo kraj in as. Za definiranje govornega dejanja / poloaja- ali se odvija v instituciji ali zunaj nje delimo na:

a. formalni + se odvija v instituciji (ola, univerza, sodie, policija, vrtec, vojska, asopisna hia )

b. neformalni - se odvija zunaj institucije.

e piem lanek (pismo) na Mladino (= javno, ker je objavljeno) kot neko kritiko, je to neformalno; e pa piem v imenu institucije, je to formalno

FORMALNI:

a. javno + (pismo Mladini) je objavljeno, piem v imenu institucije

b. zasebno (pismo instituciji; namenjeno posebni slubi davni urad ne sme biti objavljeno) (npr. pismo z pritobo na dohodnino

NEFORMALNI:

a. javno + (odgovor urednika na nae pismo mladini)

b. zasebno (pismo prijateljici)

Ustreznemu govornemu poloaju moramo izbrati primerno besedilo (uporaba pravilnih sredstev). Ko oblikujemo izrek, moramo oceniti konkretni komunikacijski poloaj.

Prisotnost predmetov, o katerih govorimo:

Verbalna in neverbalna sredstva izbiramo glede na to ali je predmet prisoten ali ne. To je tisto, kar vidimo.

DEIKTI tisti izrazi, ki imajo pomen sano v situaciji; drugae samo kaejo na nekaj (tisto tam; ej, ti ).

Drubeno politina situacija, kulturne norme, tradicija, norme, ki vladajo za sreanja s funkcionarji. Upotevati je treba tudi temperament loveka. e teh norm ne upotevamo, lahko pride do nepravilne uporabe sredstev.

Vsak posameznik ima razlino irok intimni pas (tj. pas, kako blizu z nekom govori) neformalno okoli 80 sm.

ole imajo bistvo skrito.

Pravni govorci morajo biti zelo jasni (obtobe )

Kako bo naslovnik razumel izrek, je odvisno od konteksta in od sporoevalca. Pri naslovniku gre za interpretacijo izreka. Pomen in smisel nista vedno enaka. Z enim izrekom lahko izraamo razlien namen. Namen bolj natanno opredeljujejo sredstva, ki jih je sporoevalec uporabil.

Kontekst:

Komunikacijo si lahko predstavljamo kot neko verigo. Oba (sporoevalec in naslovnik) sprejemata sporoilo v kontekstu. Kontekst teh dveh je redkokdaj enak. Sestavljen je iz treh delov: fizini svet, socialni svet, mentalni svet.

Fizini svet je lahko pri obeh enak (sta v istem prostoru samo neposredna komunikacija).

Socialni svet (poloaj na drubeni lestvici) se lahko razlikuje.

Mentalni svet mentalna svetova sporoevalca in naslovnika se redko ujemata. Tu prihaja do najvejih razlik (elja, motivacija, strahovi, preprianja duevno stanje naslovnika in sporoevalca). Sem spada tudi vedenje o svetu.

Presena mnoica med sporoevalcem in naslovnikom je zelo

razlino velika.

V primeru, ko naslovnik in sporoevalec nimata skupnega socialnega in

mentalnega sveta, komunikacija ne more potekati.

SPORAZUMEVANJE

Sporoanje poleg verbalnih tudi neverbalna sredstva. Gre za vidne prvine.

Sprejemanje receptivna dejavnost. Gre za dejavnost sprejemanja / recepcija zapisanih in govorjenih besedil.

Pasivno in aktivno znanje jezika:

AKTIVNO govorjenje, pisanje kategorino lahko reemo, da to ne dri, ker smo tako

PASIVNO posluanje, branje pri sporoanju in sprejemanju aktivni na nek nain. Pri sporoanju smo drugae aktivni kot pri sprejemanju.

Sporazumevanje komunikacija, sporoanje.

Sporoamo zato, da vplivamo na naslovnika.

Za komunikacijski proces bomo uporabili pojem SPORAZUMEVANJE komunikacijski proces, ki se odvija v konkretnem komunikacijskem poloaju, kjer sta vsaj tvorec in naslovnik tvori funkcijo tvorjenja in sprejemanja / recepcije (aktivna dejavnost, tako kot pri tvorjenju).

Pri zaznavanju draljajev (sluni prenosnik) nas motijo tudi drugi draljaji (hrup, okvarjenost govornih organov, jakost glasu, barva glasu [bolj, ko je glas globok, laje zaznavamo], um [tisti dejavnik, ki moti proces zaznavanja]).

Vidni prenosnik e je besedilo zapisano v takem naboru znakov, ki nam ni blizu; neitljiva pisava; umazan (polit) list

PREPOZNAVANJE BESED

Ko zaznamo znake, ki jih moramo zaznati kot vrstni red besede odvisno od mentalnega slovarja (nai mogani). Ti slovarji se zelo razlikujejo in so odvisni od tega, v kaknem kontekstu ivimo. Ko sliimo besede, se sproijo procesi in besede se poveejo s to in to obliko. Na to, kako hitro bomo besedo prepoznali, vpliva: pogostost pogoste besede prepoznamo hitreje, kot besede, ki jih sliimo 1x, 2x, 3x v ivljenju; kontekst vpliva na: prepoznavanje besed in hitrost prepoznavanja besede. e posebej v tujih jezikih besede prepoznamo v kontekstu.

NEBESEDE tisto zaporedje rk ali glasov, ki jih v doloenem jeziku ni, ali pa so, le da nimajo pomena.

nahrtbnike je zaporedje rk zelo podobno pravilnemu zaporedju, bo trajalo dolgo,

torbentapreden ga bomo zavrnili kot nebesedo.

npr. abcxyw takoj zavrnemo kot nebesedo

Za razumevanje besedila ni dovolj le prepoznavanje besed, ampak je to le ptedpogoj, da do naih moganov pridejo informacije o draljajih (zaznavanje):

1. Prepoznavanje besede med seboj se povezujejo v enote ugotoviti moramo, kako se te enote povezujejo v veje (besede gredo v besedne zveze; besedne zveze pa v stavke) enote.

2. Razlenjevanje besedila na podlagi poznavanja slovninih pravil ugotavljamo, kako so besede povezane, kaj pomenijo

DVOUMNOST: termin kaj to zaporedje znakov pomeni?

Termin strokovni izrazod konteksta je odvisno, kako bomo besedo

Termin asovni rok razumeli. e se take besede pojavijo, jih

opremimo z naglasom

PODOBEN IZGOVOR: astnik je kupil asnik. ( temu se izogibamo uporabimo raje: astnik je kupil asopis.)

astnik oseba s inom

asnik asopis

Sliimo: asnik lei na mizi. iz konteksta ugotovim, da na mizi lei asopis, saj ljudje (e posebej astniki) obiajno ne leijo na mizi.

Janez je sreal fanta, ki mu je posodil denar. dvoumnost: nevemo, kdo je komu posodil denar.

Vstopnice za prireditev, katere vam poiljamo po poti, naroite do 12. 11. 2002.

ki se obiajno nanaa na tisto odnosnico, ki mu je najblija (v zgornjem primeru se nanaa na fanta).

ki veznik ozirata se nazaj (sta deiktina)

kateri zaimek

ki nima anaforine funkcije (ne izraa spola /sklona).

kateri brez predloga spredaj je vnesen iz tajerskega nareja in je v knjinem jeziku nepravilna oblika. Pravilna je ki.

3. semantina interpretacija prepoznavanje pomena povezano je s prepoznavanjem besede; ko jo zaznamo, ji pripiemo e pomen.

4.pragmatina interpretacija besede prepoznamo glede na kontekst.

Pri razumevanju jezika gre za hkratnost teh faz in se jih ne zavedamo. Uzavestijo se takrat, ko naletimo na teavo v komunikaciji.

Poznamo 4 sporazumevalne dejavnosti:

1. govorjenje

2. posluanjesluni prenosnik

3. branje

4. pisanjevizualni prenosnik

MODEL TVORJENJA IZREKOV

Besedila nastajajo v kontekstu (konkretnem govornem poloaju). Sporoevalec ima idejo in namen, zakaj hoe nekaj sporoiti (obstajajo misli) gre za predkoncepcijsko raven (izbiramo misli, ki jih elimo izraziti izbiramo, s katerimi besedami bomo to izrazili ugotavljamo, katere besede so najprimerneje za izroitev naega sporoila / misli, in da bo naslovnik razumel njegov namen). Pragmatine predpostavke so ideje ali misli, ki jih tvorec oblikuje o naslovniku (kdo je to; ali ga zanima stvar, o kateri govorim; ali ima predznanje o tej stvari ).

V sporazumevalnem procesu je pomembno, da se zavedamo, da te predpostavke niso stalne morale bi se spreminjati, ker nismo pripravljeni upotevati spremenjenega konteksta in spremeniti te ideje oz. predpostavke.

(* GLEJ TUDI SHEMO NA LISTIH!!!)

VRSTE BESEDIL

MERILO DELITVE

umetnostna in neumetnostna

- preverljivost podatkov

- praktien namen besedila

- poudarjenost estetske vloge

govorjena in zapisana

- prenosnik

enogovorna in dvogovorna

- spodbujanje naslovnika k odzivu

subjektivna in objektivna

- razodevanje sporoevalca

zasebna in javna

- izbran krog naslovnikov

formalna in neformalna

- drubena vloga sporoevalca

- drubeno razmerje med naslovnikom in sporoevalcem

Govorjena in zapisana besedila: vasih so se z govorjenimi besedili veliko manj ukvarjali kot danes. Dialektologija se prva zane ukvarjati z govorjenimi besedili. Razvoj govorjenih besedil je omogoil / omogoa razvoj tehnike. Govorjena besedila moramo zapisati problem pri zapisovanju: govorimo hitreje, kakor piemo. Zagotovo ne moremo 2x povedati popolnoma enako lahko samo obnovimo in s tem povemo samo smisel prvotno povedanega. Zapomnimo si tisto, kar nas najbolj prizadene.

Kje so izjave o zapominjanju pomembnje? Na sodiih prianjazapominjanje roparjev Ali je vse, kar povemo res ali ne s tem se je zaela ukvarjati pragmatika; jezik ni posoda resnice, ampak sredstvo, s katerim skuamo vplivati na naslovnika;

Enogovorna besedila: naslovnik ni spodbujan k odzivu (npr. predavanja).

Dvogovorna besedila: naslovnik je spodbujan k odzivu (npr. seminar).

Objektivna besedila: strokovna in znanstvena besedila, publicistina besedila (nekatera).

Subjektivna besedila: sporoevalec se razodeva (pisma, komentarji).

Teko je popolnoma loevati, katera besedila so popolnoma objektivna oz. subjektivna.

Subjektivne znailnosti znanstvenega besedila: subjektivna izbira virov, poglobljenost / izbira teme, o kateri bomo pisali.

Testi znanja: subjektivno izbira vpraanj

objektivno pravino ocenjevanje

Formalna in neformalna besedila: formalna besedila se odvijajo predvsem v institucijah.

Zasebna in javna besedila: omejen krog naslovnikov.

MODEL TVORJENJA IZREKOV (tudi na listu - shema)

Celoten kontekst lahko postavimo v konkreten poloaj. Tri plasti konteksta: fizini, socialni razmerje med sporoevalcem in naslovnikom (starost, socialni poloaj), mentalni nivo (vedenje, ustva, motivi, preprianja ). Konteksta tvorca in naslovnika se ne ujemata. Prostor, as in tevilo udeleencev je enako.

e se konteksta ne stikata, sporazumevanje ne more potekati. e se koda ne ujemata, se e vedno lahko sporazumevamo z nejezikovnimi sredstvi, e je isti fizini kontekst.

Namera: oblikovan imamo namen.

Misel: prva stopnja pri oblikovanju izrekov = predjezikovna koncepcijska raven

Besede: vemo, kaj posamezna pomeni opravimo leksikalno izbiro. Izbrati moramo glagol okrog njega se razvrajo drugi elementi. Glagol nosi informacijo o tem, koliko elementov je potrebnih v strukturi; ta informacija je shranjena v korenskem morfemu. Glagol narekuje tudi vrsto strukture.

Odloimo se, kateri informaciji bomo dali vejo teo. Pomembneje informacije so vedno na koncu odloimo se na podlagi skladenjskih pravil.

e gre za sluni prenosnik, moramo vedeti, kako bomo neko stvar (informacijo) povedali. e gre za vizualni prenosnik, moramo vedeti, kako bomo stvar zapisali.

GOVORJENA KOMUNIKACIJA dvosmerna komunikacija. Upotevai moramo dve pravili:

Naelo sodelovanja med govorci

Naelo menjavanja vlog (strukturno) menjavanje besede med govorcem in poslualcem. V nekem kontekstu se govorci odloijo, kdo bo prvi govorec, kdo drugi. Nekje je to e tono dooeno;

Okrogla miza 1. govorec = moderator menjavanje vlog, je asovno omejeno

Predavanja 1. govorec = predavatelj

Neformalni / zasebni poloaj: medsebojni dogovor, kdo bo 1. govorec.

Vloga: je v govorjenem besedilu vse tisto, kar nekdo izree, preden zane govoriti drugi. Menjavanje vlog = enostavno. Pri menjavanju vlog se lahko sreujemo z dvema skrajnostima:

Z molkom strukturna prvina govorjenih besedil. Molk razumemo kot nekaj moteega v resnici kae, da govorca nista najbolj uspena pri menjavanju vlog (= vedeti moramo, da obstajajo razlini naini za predajanje besede). e govorec ne nakae jasno, da konuje govor ali komu je beseda namenjena, pride do molka. Kriv je govorec. e pa govorec jasno nakae, da zakljuuje govor in komu namenja besedo ter pride do molka, je za molk kriv naslovnik.

VERBALNA IN NEVERBALNA SREDSTVA: vsa sredstva niso primerna za vse vrste govornih poloajev. Neformalni govorni poloaj: z dvigom roke; dvignemo in reemo: Oprostite, rad bi nekaj dodal .

Vlogo govorca vzdrujemo tako, da nakaemo z roko, ali reemo: Samo e trenutek / tri besede / To . Vlogo govorca predamo z verbalnim sredstvom napovemo naslovnika; z intonacijo padajoo intonacijo, poasneji govor. Lahko pokaemo na nekoga.

S prekinjanjem vlog / simultani govor strukturna prvina govornega dejanja.

Pri hkratnem govoru se lahko vloge med seboj prekrivajo, ker eli oseba B prepreiti molk, ko oseba A e zakljuuje besedo beseda se prekrije za delek sekunde (netekmovalno prekrivanje = sem spadajo pripombe). Tekmovalno prekrivanje: oseba B tekmuje z osebo A za vlogo govorca. A ne nakazuje, da zakljuuje vlogo govorca, B hoe na vso silo dobiti vlogo govorca vlogi se prekrivata. Pri okrogli mizi je (verjetno) za prekrivanje vlog kriv moderator, ki neuspeno nakazuje, komu in kdaj bo namenil vlogo govorca.

VZORCI ZA MENJAVANJE VLOG

Menjavanje vloga lahko poteka po razlinih vzorcih. e bi se vloge izmenjale na vedno enak nain, besedilo ne bi bilo dinamino, zanimivo. Vzorci so lahko:

Verini gre za izmenjavanje vpraanj in odgovorov:

A: V1

B: O1

A: V2

B: O2

Oklepajoi takoj za prvim vpraanjem se pojavi 2. vpraanje, sledi odgovor na 2. vpraanje in nazadnje e odgovor na 1. vpraanje:

A: V1Ali mi posodi avto?

B: V2Zakaj ga pa rabi?

A: O2Grem na intrukcije.

B: O1Ja, vzemi ga.

Meani vpraanju sledi odgovor in takoj nato e eno vpraanje.

A: V1A mi posodi avto?B: O1 + V2Ja. Zakaj ga pa rabi?A: O2Grem na intrukcije.

Eliptini meani odgovora na 1. vpraanje ni.

A: V1

B: (O1) V2

A: O2

TRDITVE:

Verini vzorec A izree trditev, B odgovori nanjo, A izree 2. trditev in B spet odgovori nanjo.

Razvijajoi vzorec A izree trditev, B potrdi, A ponovi trditev, B e 1x potrdi, A e tretji izree isto trditev.

GOVORJENA KOMUNIKACIJA

- naelo sodelovanja med govorci

- naelo menjavanja vlog

GOVORJENO BESEDILO

Prozodine prvine besedila* (besedne; tj. naglas in besedilne; npr. hitrost, poudarjanje, barvanje).

* glasovne prvine, ki spremljajo na govor.

Vidne prvine govora (npr. oesni stik, mimika) vzpostavljajo stik, lahko izraamo vsebino, o kateri govorimo, lahko izraamo svoj namen / ga naredimo bolj transparentnega. Te prvine so: oesni stik (uagotavlja pripravljenost sodelovanja. Oba govorca morata gledati drug drugega.), mimika, gestikulacija (izraa karakter; odraa ustveno prizadetost. Pretirano gestikuliranje in mimika naredita besedilo vasih za nesprejemljivo in za govorca je vasih mimika lahko neprijeten dejavnik), gibanje po prostoru (pomembno je, da se ne obraamo k tabli ko govorimo, ampak moramo obvladovati ves prostor), urejenost (se pripravimo za predavanje gradivo - uinek je veji, e smo na zunaj urejeni).

Slune prvine govora:

- lenitev s premori e besedila ne lenimo s premori, je to monotono, naslovniki niso pripravljeni sprejemati besedila.

- poudarjanje naravni poudarek na koncu strukture; pri govorjenju poudarjajo govorci tudi druge kljune besede. Neustrezno poudarjanje: poudarjanje predlogov, v besedni zvezi poudarjanje prilastka namesto jedra. Poudarek je lastnost besede.

- intonacija lahko pomaga pri iskanju smisla. Trditve konujejo se s padajoo intonacijo; vpraanja pa se lahko konujejo z naraujoo ali padajoo intonacijo.

- register; hitrost /tempo; barva glasu vse skupaj delujejo na uinek. e oseba govori z vijim glasom, je bolj motea, kakor e govori z nijim glasom (ne prenizkim). Glas je viji zaradi treme.

Samokorekture, napani stavki, lenitveni signali:

- samokorekture na zaetku povemo kaken glas in potem e enkrat ponovimo.

- napani stavki obsegajo zamenjavo strukture. Zanemo z eno temo, nato se popravimo in zanemo z drugo.

lenitveni signali odraajo kognitivne procese govorca in poslualca. Govorca (zapolnjevalci vrzeli in kazalci dveh vrst opisa); Poslualca (oporni signali za govorca).

Signali besede, ki so pomensko izpraznjene. e se maila pojavljajo pri govorcu, odraajo teave pri oblikovanje besedila.

V funkciji medmeta se pojavljajo glagoli (A ve to?, Bom reku , Kajneda ) s tem si govorec pridobi as. Zapolnjevalci so lahko medmeti ali cele strukture (npr. No, kje sem e ostal , Skratka , Torej ) pridobimo si as, da uredimo misli.

Pri poslualcu se kot oporni signali pojavljajo tudi neverbalna sredstva (prikimavanje, odkimavanje, nasmeh, mmm, mhm ).

Govorna forma vpliva kasneje se to pokae v zapisanih besedilih.

Ko oblikujemo besedila, moramo slediti nekim naelom NAELA USPENEGA SPOROANJA:

Dobro poznavanje teme e teme ne poznamo, bo nae besedilo na nekaterih mestih neustrezno (ne bomo vedeli, kaj je vzrok in kaj posledica neesa):

Primeri:proteinska sinteza (kakna je sinteza? Gre za vrsto.

Sinteza proteinov (gre za sintezo esa)

Kako bi pojasnili razliko med pomeni, e le-ta obstaja? To nam lahko pove analiza besedne zveze.

Jezikovno nartovanje : nartovanje jezika

Razvoj govora : govorni razvoj

Zakaj prihaja do tega? Zaradi nepoznavanja teme; stereotipi bolj uporabljani so levi prilastki

Okoliine sporoanja: Upotevati moramo dejstvo, da moramo za formalni govorni poloaj besedilo drugae oblikovati kot za neformalni govorni poloaj. Upotevati moramo okoliine sporoanja.

Prvine verbalnega jezika: Vsak jezik ima na voljo razlina sredstva. Besedni red izraa pomembnost / nepomembnost informacije.

Znailna zgradba besedilne vrste: Besedilne vrste tipi besedil (opis, oris ). V zaetku ko se odloimo za en tip, se moramo drati znailne zgradbe tega tipa.

Prenosnik: Treba je upotevati prenosnik.

GRICE govori o naelih, ki naj bi jih naslovnik upoteval pri oblikovanju besedila ne gre za pravila, ampak samo smernice. Grice jih je imenoval maksime. Omenja 4 maksime:

1. maksima kolikosti / kvantitete gre za koliino informacij, ki jih tvorec posreduje v besedilu. Koliina naj bo ravno pravnja. V besedilih posredujemo tiste informacije, ki jih naslovnik e ne pozna; inf. ne ponavljamo; presoditi moramo, kdaj je inf. dovolj ne dodajamo jih ve, da jih ni preve.

Informacija kibernetini pomen (Grice); inf. = vse tisto, kar je novo.

2. maksima kakovosti / kvalitete gre za resninost informacij. V besedilu naj ne govorimo o tistem, kar ni res oz. nismo prepriani o tem, ali je res. Govoriti moramo o tistem, kar je res, za kar smo prepriani, da je res oz. kar lahko na podlagi podatkov dokaemo, da je res.

3. maksima naina zadeva nain posredovanja informacij. Zelo se pribliuje splonim naelom stilistike. Besedila naj bodo jasna, razumljiva, kratka, v njih naj se svtor izogiba dvoumnosti.

4. maksima relevantnosti zadeva relevantnost informacij. V nekaterih besedilih ni relevantno govoriti o kakih stvareh (npr. na predavanju SKJ ni primerno govoriti o tem, kakno vreme je zunaj). Ni primerno v vsakem kontekstu govoriti o vsaki temi.

Obstajajo besedila, krijo maksime:

- diplomatski jezik; ne uporablja maksime naina, je dvoumen

- ale; krijo veino od maksim. Na kritvi gradijo svojo poanto.

BESEDILO

(Dressler, de Beaugrande: Uvod v besediloslovjeTomo Koroec: Stilistika slovenskega poroevalstvaStabej: magistrsko delo, doktorska disertacija)

besedilo je smiselno (prepoznavna sta namen in tema;

besedilo je sovisno (kohezivno);

besedilo je zaokroeno; Povedi so vsebinsko povezane!

Dressler, de Beaugrande: besedilo in 7 kriterije besedilnosti.

1. kohezija

2. koherencabesedilo

3. namernost tvorec (ta kriterij je povezan s tvorcem besedila); gre za neko namero oz. hotenje tvorca, ki eli ponujeno besedno gradivo narediti kohezivno in koherentno, da bi dosegel svoj cilj, ki pa je vplivati na naslovnika (na njegovo vedenje, ravnanje, ustva )

4. sprejemljivost zadeva naslovnika. Naslovnik je pripravljen (ali pa ne) sprejeti besedno gradivo in videti v njem nek doloen namen (= izraen eksplicitno z verbalnimi sredstvi / implicitno) in ga prepoznati kot kohezivno in koherentno.

Primer: predavanja

Predavatelj hoe vplivati na vedenje naslovnika. Kako bo tvorec dosegel cilj, je odvisno od njegove izbire verbalnih / neverbalnih sredstev. e bo besedilo za naslovnika nesprejemljivo, ga sploh ne bo skual razumeti. Naslovnik se lahko trudi razumeti besedilo, e mu je tvorec simpatien.

Gre v trgovino na tujejezinem podroju pomaga si z neverbalnimi sredstvi od naslovnika je odvisno, ali te bo hotel razumeti in ti kaj povedati.

5. informativnost koliina (ne)priakovanega, (ne)znanega v besedilu. Zadeva tako vsebino kot obliko besedila. e bi predavatelj predal v verzih nepriakovano visoka stopnja informativnosti.

Poznamo tri stopnje informativnosti; prvo, drugo in tretjo. Stopnje se skozi besedilo zamenjujejo. e je skozi tretja stopnja, je novih informacij zelo veliko, kar ni dobro.

Primer: vabilo v obliki soneta zelo visoka stopnja informativnosti; vabilo v obliki tirivrstinice e manj inf.

6. situacijskost zadeva okoliine, situacijo. Maksima relevantnosti.

Primer: prometni znak: 10 vrstic z majhnimi rkami neustrezno, da bi bil prometni znak

Znak za delo na cesti ne priakujemo ga na faksu.

7. medbesedilnost vedenje o predhodnih besedilih, ki jih moramo poznati, da bi razumeli neko besedilo.

Primer: znak konec vseh omejitev predpostavljamo, da je bil prej znak o omejitvi hitrosti.

Besedilo je komunikacijska pojavitev, ki izpolnjuje 7 kriterijev besedilnosti!

KOHEZIJA = povrinska povezanost besedila.

Slovnina sredstva, s katerimi zagotavljamo povezanost besedil:

Navezovanje: (anaforinost - odnos), naveznik (anafora sredstvo): na zaetku je polnopomenska beseda (=referenca), za polnopomenskim izrazom se pojavi anaforini zaimek nima lastnega splonega pomena, pridobi si ga v kontekstu.

Primer: Nenadoma je pred skupino zapeljal avto. Nihe ga ni opazil.

Polnopomenski izraz se pojavi pred zaobliko!

Avto, ga: kaeta na isto zunajjezikovno dejanskost, vzpostavljata referenco korefirajoa izraza, ker kaeta na istega referenta (refernca = odnos). Navezovanje je odnos, kjer se naveznik pojavi za polnopomenskim izrazom. Oba izraza se nanaata na istega referenta.

Ga NE nadomea izraza avto. Gre za korefirajo izraz, ki ga razumemo v kontekstu.

Napovedovanje (kataforinost), napovednik (katafora):

Povabil ga je domov. Jan je seveda rad priel.

Ne vemo, kaj tono je referent v naslednji povedi uporabimo polnopomenski izraz.

Jan: lastno ime. Ne vemo, kateri Jan. to vidimo iz konteksta ali pa povemo e priimek.

ANAFORA : KATAFORA

Zaoblika se pojavi za polnopomenskim izrazom.

Zaoblika se pojavi pred polnopomenskim izrazom.

KOHEZIJO VZPOSTAVLJAMO:

S predmetnopomensko besedo ali besedno zvezo (dobesedna ponovitev prim. pravna besedila ali delna dobesedna ponovitev Jan je priel domov. Njegov prihod je zbudil zanimanje.). besedilu moramo e nekaj dodati, da razumemo smisel (zakaj zanimanje?)

Interferiranje = postopek, ko naslovnik, da bi razumel besedilo, vanj dodaja svoje lastno znanje, vedenje.

S sopomenko, nadpomenko ali parafrazo

Ustrezna, nezaznamovana: glava = bua = pisker : zemlja = prst

zaznamovani sopomenkiprimerna

prim: Zemlja je na tem koncu zelo rodovitna. Karkoli podtakne v prst, obrodi sadove.

Nadpomenka: pes = ival

Pes je lovekov najbolji prijatelj, zato se te ivali med ljudmi zelo priljubljene.

Parafraza opis rno zlato = premog / nafta

beli prah = droga

tiste, ki so ustaljene in predvidevamo, da so bsedni svet naslovnika.

S kazalno besedo (deikt) = izraz s kazalno vlogo

Deikti: osebni (jaz, ti, vi, mi, ..)

asovni (zdaj, danes, jutri,..)

prostorski (spredaj, tikaj, tam,..)

tisti izrazi, ki nimajo lastnega splonega pomena dobijo ga ele v kontekstu. Njihov pomen je odvisen od govorca. Deiktino sredie = kjer govorec uporablja deikte. Spreminja se glede na govorca.

Absolutni in relativni koncept:

Absolutni prostor in as opisujemo z izrazi, ki ostajajo nespremenjeni ne glede na to, kdo in kdaj govori (S, J, V, Z strani neba; koledar 2. 12. 2002).

Relativni prostor in as opisujemo z izrazi, ki se spreminjajo glede na to, kdo je v deiktinem sredie (danes, jutri, spredaj, zadaj).

Obstajajo jeziki (indonezijski, afriki), ki prostor opisujejo z abstraktnimi izrazi (vsa prostorska razmerja, predvsem strani neba). Gre za drugaen nain ivljenja, bolj so povezani z naravo.

Manje stvari postavljamo v odnos do vejega, dinamino v odnos do statinega.

V slovenini vekrat prevladuje relativni koncept.

Tole mi je res v pomo.

kae na zunajjezikovno dejanskost = odnos eksoforinost; sredstvo = eksofora.

Z osebno glagolsko obliko (morfemsko navezovanje)

Veraj smo izvolili novega predsednika. Prisegel bo 23. 12.

Z elipso (izpust)

Z glagolskim asom isto asovno obliko ohranjamo v nadaljevanju.

pret./sed. historini as

Z vezniki (junktivi) veznike lahko poveemo tudi s koherenco.

KOHERENCA

Gre za naine, na katere se komponente besedilnega sveta, tj. konstelacije pojmov in relacij (odnosov), na katerih temelji povinsko besedilo medsebojno dostopne in relevantne.

Gre za pomensko spetost besedila (rdea nit), ki se lahko uresnii na razline naine:

Ekskurz teme, povezane z besedilom, vendar gre za raziritev glavne teme.

V besedilu najdemo prepoznavne eksplicitno / implicitno izraene pomenske odnose.

kontinuiteta smislov

pomenska razmerja med deli besedila

lahko so izraena z vezniki (eksplicitno), e si povedi le sledijo, moramo sami ugotoviti, za katero razmerje gre. Niso vsa razmerja enako zapletena.

asovno, vzrono (eksplicitno, implicitno), posledino, namerno, protivno, pojasnjevalno, sklepalno, natevalno RAZMERJA.

Prim: bankomat ne dela posledica; Pokvaril se je raunalnik. vzrok

Ker se je bankomat pokvaril, raunelnik ne dela.

Ni logino slovnino pravilno.

KOHEZIJA: besedilni kriterij, ki zahteva besedilo. Gre za kontinuiteto smisla, pomensko spetost besedila.

Slovnina sredstva v besedilu: morfemsko povezovanje (glagol), deikt (izraz s kazalno vlogo).

Pomenska razmerja med besedami, popolna ponovna pojavitev, oddaljevanje, razirjanje, prelomna ugotovitev (sklop).

KOHERENCA : POMENSKA RAZMERJA

Povedi se med seboj povezujejo in ustvarjajo pomenska razmerja. Glede na to, s katerim podatkom druga / dopolnjevalna poved dopolnjuje zaetno / osnovno poved, loimo ve vrst pomenskih razmerij med povedmi. Izrazimo jih lahko eksplicitno uporabljamo sredstvo, ki to izkusi to so npr. vezniki, vasih tudi prislovi. Kadar je izraeno implicitno, jo prepoznamo iz zaporedja razmerij, ki jezikovna sredstva in ga moramo prepoznati. Pomaga nam kontekst in lastni besedilni svet vedenje.

POMENSKA RAZMERJA

asovno

Vrnili so se iz kina.Dopolnjevalna poved dodaja

V apartmaju so govorili o zanimivi filmski zgodbi.podatke o spremembah ter o asu.

Ne moremo jih zamenjati, ker si asovno sledijo nato eksplicitno kae na to pomensko razmerje. Implicitno neizraeno z verbalnimi (sredstvi) znaki, posredno. Eksplicitno neposredno.

V opisu postopka je prevladujoe pomensko razmerje asovno. Kadar stavke, ki si asovno sledijo, zamenjamo, besedilo ponavadi nima ve smisla.

Vzrono

Dopolnjevalna poved dodaja podatke o vzroku nastanka stanja / dejanja.

Druga poved je do prve v vzrono-pomenskem razmerju. 2. dopolnjuje 1. s podatki o vzroku.

Prim: Deka sta morala no preiveti na prostem. Popoldne sta zamudila vse vlake in se nato e izgubila. Lahko izrazimo ekspresivno: Ker sta II. stavek, I. stavek.

Posledino

Dopolnjevalna poved dodaja podatke o posledicah stanja / dejanja.

Prim: Noe je bila hladna. Od prijatelja si je sposodil vse, kar je lahko pogreal: spalno vreo, pulover in kapo.

Posledino razmerje, izraeno tudi eksplicitno. Z veznikom.

Npr: Noe je bila hladna, tako da Poveemo pa lahko tudi s priredno zvezo ali naredimo vzroni odvisnik; Ker je bila no hladna Ko izraamo eksplicitno, to lahko storimo na ve nainov (prirednost, podrednost).

Namerno

Dopolnjevalna poved dodaja podatke o nameri dogajanja. Dopolnjevalna poved 1. dopolnjuje s podatkom o nameri.

Prim: Gasilci iz LJ so se odpeljali v KR. eleli so pomagati kolegom pri gaenju.

Eksplicitno: namerni odvisnik I. stavek , da bi II. stavek.

Pogojno

Dopolnjevalna poved dodaja podatke o pogoju nastanka dejanja / stanja.

Prim: Ivan bo sprejet na delovno mesto akviziterja. Imeti mora vozniko dovoljenje.

Pogojno pomensko razmerje je izraeno eksplicitno, z veznikom e.

Protivno

Dopolnjevalna poved dodaja podatke o nasprotju / neskladnostjo z vsebino povedi pred njo.

Prim: Skuala ga je priklicati, ampak otrok se ni zmenil zanjo.

Eksplicitno: pa, toda

Pojasnjevalno (in sicer, to je)

Dopolnjevalna poved dodaja pojasnila k sporoevalevemu mnenju.

Prim: Solata je zelo zdrava. Spodbuja bolje delovanje prebavnih lez in pomirja ivce.

Od tvorca je odvisnost ali pomensko razmerje izrazi eksplicitno.

Sklepalno (torej)

Dopolnjevalna poved dodaja sporoevalev sklep.

Prim: Jana je danes e 3x padla po stopnicah. Res je zelo nerodna.

Dopolnjevalna poved se v razmerju do prve postavlja v sklepalno razmerje.

Natevalno

Dopolnjevalna poved dodaja e katero lastnost teme.

Prim: Koprive rastejo ob jarkih. Na njihovih listih so galni laski s strupom.

To pomensko razmerje se pojavlja pri zvezah posameznih delov v besedilu; glede na to, kako razvijamo temo, je odvisno, katerega pomenskega razmerja bo ve.

Pomensko razmerje med deli besedila in naini razvijanja teme:

Opisovanje (prevladuje natevalno razmerje)

Pripovedovanje (prevladuje asovno razmerje)

Razlaganje (prevladuje vzronostno razmerje, tj. vzrono, posledino, namerno in pogojno).

Utemeljevanje (prevladuje pojasnjevalno ali sklepalno razmerje).

Poleg teh e obveanje (ponavadi v eni sami povedi predstavljeni temeljni podatki).

Besedila glede na namen:

Prikazovalna (novica, obvestilo)

Prikaz zunajjezikovnih dejanskosti.

Zagotavljalna (obljuba, prijavnica)

Sporoevalec zagotavlja, da se bo neka zunajjezikovna dejanskost zgodila. Verbalna sredstva, ki so tipina: performativi; tisti glagoli, s katerimi hkrati opravimo neko dejanje. Vedno v 1. os. ed. (M), v posebnih besedilih v 3. os. ed. (kadar gre za institucijo). So v tvorniku, ponavadi so to dovrni glagoli, redko tudi nedovrni. Zagotavljamo, da bomo opravili neko dejanje. Performativi morajo biti izreeni v takih situacijah, kjer je to priakovano funkcija mora biti ustrezna (Performativna izjava spremeni drubeno dejanskost: Odpueni ste. performativ: Odpuam vas.).

Vrednotenjska (ocena, kritika)

Sporoevalec izreka oceno oz. svoje stalie do zunajjezikovne dejanskosti.

Razlika med oceno in kritiko? Glede na strokovnost; ocena in kritika analiziramo in ocenjujemo. Pomembna informacija so grafina sredstva (kritika). menim, ocenjujem pogosti glagoli. Besedna zveza po mojem mnjenju, glagol mislim subjektivno mnenje tvorca, eprav se tudi po stopnji subjektivnosti in objektivnosti razlikujejo.

ustvena (nekrolog, ljubezensko pismo)

Tvorec v njem izraa svoja ustva do upovedne predmetnosti ali do naslovnika.

Pozivna (pronja, ukaz)

Gre za poziv, za izraanje elje, tudi za ukaz, da bi naslovnik spremenil zunajjezikovno dejanskost. Pronja neformalna, formalna. Specifien glagol: prosim.

Poizvedovalna (anketa)

Razni podatki ipd. anketa je ponavadi javno besedilo, tudi formalno. Naroi jo institucija. Subjektivnost, objektivnost. Velikost vzorca, nain zbiranja, nain zastavljanja vpraanj.

Povezovalna (pozdrav, estitka)

Formalna, neformalna vsebina. estitka # Voilo # Voilnica.

Izvrilna (oporoka, odloba, pooblastilo)

Performativna sredstva, s katerimi jih oblikujemo, so performativi. Uvod, jedro, zakljuek.

(Ksenija .: Izvrilna besedilaGorjanc: O korektorjih v besedilu, SR)

Pragmatiki skuajo razloiti jezik v konkretni situaciji

Austin zaetnik pragmatike

Searle njegov uenec; teorijo dopolnil. Oba sta filozofa.

PRAGMATIKA odnos med jezikom in njegovim uporabnikom. Zaetki: 30./40. leta 20. stol. Do leta 1962 ni bilo kakih del o pragmatiki.

1962 izidejo Austinova predavanja kako napraviti kaj z besedami.

Govorno dejanje tisti proces, v katerem izrek nastaja.

Teorija govornega dejanja Austin.

Teorija o govornem dejanju eka funkcijska ola avtorja: Karlik, Grepl; ukvarjata se predvsem s skladnjo.

Austin ugotavljal, da med izjavami obstajajo precejnje razlike spraujemo, opisujemo, ukazujemo. Spraujemo se, ali so izjave resnine ali ne. Eno vrsto izjav (= ob ustreznih okoliinah spreminjajo drubeno dejanskost) je loil od drugih. Konstantivi lahko preverimo resninost izjave. Izjave, ki jih izrekamo v doloenih okoliinah in spreminjajo drubeno dejanskost, je poimenoval performativi (= takrat, ko jih izreemo, tudi nekaj naredimo opravimo neko dejanje). Vsi performativi imajo doloeno slovnino obliko; prepoznamo jih po 1. os. ed., redko 1. os. mn., vedno so v sedanjiku, v aktivni obliki in ponavadi so to dovrni glagoli (tudi nedovrniki; npr: obljubljam, prisegam, krstim te, odpuam vas izrekajo pooblaeni)

Performativne izjave niso v prej nateti slovnini obliki, imajo pa isto funkcijo (npr. odpueni ste : odpiam vas ) razlika na oblikovni ravni, v pomenu je ni.

Austin govorna dejanja je razdelil na 3 poddejanja; hotel je dokazati, kaj pomeni trditev: Rei nekaj, pomeni nekaj storiti.

PODDEJANJA:

1. dejanje izrekanje (lokucijsko dejanje) tisto, v katerem izreemo nek stavek. Gre za artikulacijo neke smiselne celote. Ko nekaj reemo, elimo vplivati na naslovnika

2. dejanje vplivanja (ilokucijsko dejanje) pri naslovniku lahko doseemo nek uinek

3. dejanje uinkovanja (perlokucijsko dejanje)

1. in 2. dejanje se pokae pri tvorcu. 3. dejanje se pokae pri naslovniku zato so ga nekateri jezikoslovci loili od prvih dveh. Dejanja potekajo hkrati. Ko nekaj govorimo, e vplivamo (ali pa ne) na naslovnika.

Prim: Pozor hud pes. najdemo predvsem tam, kjer imajo pse ali pa tudi ne namen: prestraiti koga (vplivanje).

Uinek bomo dosegli, e se bo naslovnik izognil tej poti.

Sporoilni namen tisti del izreka, ki je po Austinu najpomembneji (= komunikacijska funkcija).

Pozor, hud pes. izrek = rezultat govornega dejanja, ki se je odvijalo v konkretnem govornem poloaju. druge discipline so spoznavale, da je treba izhajati iz konkretnih govornih poloajev.

Razprave slovenskih pragmatikov izhajajo iz konkretnih besedil.

Komunikacijska funkcija = pomembneja kot stvarna vsebina dokaz: izreki, ki imajo komunikacijsko funkcijo, stvarne vsebine pa ne (npr: Halo?) obratno pa to ne velja. Izrekov brez komunikacijske funkcije ni, so pa lahko brez stvarne vsebine.

Drugi dokaz lahko izpeljemo iz tvarne podobe: komunikacijsko funkcijo lahko izrazimo posredno / implicitno ali neposredno / eksplicitno.

Primer: znajdemo se v prostoru, kjer je prertana cigareta mi se tega ne drimo nekdo drug nas opozori na to; gre lahko za informacijo, opozorilo, eljo (Prosim, ne kadi v tem prostoru) komunikacijska funkcija je izraena posredno (V tem prostoru se ne kadi), izrazimo jo lahko tudi neposredno (Ukazujem/Prosim ti/te, da ne kadi).

S performativnimi glagoli izjavo izraamo eksplicitno (prosim te , Ukazujem ti ). Kadar izraamo eksplicitno, gre za podredno zloeno poved; glavni stavek izraa sporoilni namen (komunikacijska funkcija), stvarna vsebina pa je v odvisniku (= manj pomembno). Iz tega sledi, da je komunikacijska funkcija res pomembneja.

Ko izreemo poved, hkrati izreemo svoje razmerje dozunajjezikovne dejanskosti. Austin razlaga, sporoilni namen s estimi tipi sporoilni namen je razdeljen v 6 skupin. Sporoevalec stopa v razmerje z naslovnikom in izraa stvarno vsebino (prop) hkrati kaemo razmerje do zunajjezikovne dejanskosti.

SKFN

Prop

6 skupin sporoilnih namenov:

1. predstavitvena govorna dejanja - trditve

Tvorec eli vplivati na naslovnikovo vedenje oz. njegova stalia, tako da s trditvijo izraa svoje preprianje, da je stvarna vsebina resnina / neresnina oz. da nekaj je / ni.

2. vpraanja tisti izreki, s katerimi spraujemo po zunajjezikovni dejavnosti. Vplivati eli na naslovnika, da bi mu ta sporoil eleni podatek. Z vpraanjem sporoevalec hoe izvedeti ali je stvarna vsebina ali je ni oz. ali je resnina ali ne.

3. velelna sporoevalec skua pri naslovniku dosei, da bi ta uresniil neko stvarno vsebino ali pa, da je ne bi uresniil. Ko sporoevalec oblikuje velelno govorno dejanje, izraa eljo, da bi se oz. da se ne bi stvarna vsebina udejanila. To so lahko UKAZI ali PREPOVEDI.

4. izrazna govorna dejanja sporoevalec eli seznaniti naslovnika s stvarnimi vsebinami, tako da bi ga vpletel v dogajanje. Na naslovnika eli prenesti svoje doivljanje stvarne vsebine.

5. obljube in gronje izreki, s katerimi kaj obljubljamo ali grozimo. Sporoevalec naslovniku grozi/obljublja dogodek/stvarno vsebino. Sporoevalec obljube/gronje izreka takrat, kadar eli vplivati na naslovnika z napovedjo (obljuba, gronja).

Prim: Oka pride zveer domov. mona razlina interpretacija

Trditev

Sporoilni namen je odvisen od situacije; prepoznamo ga lahko z zvonimi prvinami (intonacija, naglaevanje).

Pomembno: ZAPISATI MORAMO DALJI KONTEKST, DA NE SPREMENIMO POMENA.

6. dejavniki performativi z izrekanjem stvarne vsebine hkrati tudi udejanimo.

Prim: Jan je vzel za eno Evo.

Gre za seznanjanje s stvarno vsebino

Trditev

Ali je Jan vzel za eno Evo? vpraalni namen

Jan, vzemi za eno Evo! velelni namen

Kako sem srena, da je Jan vzel za eno Evo. izrazni namen

Jan obljublja Evi: Obljubljam ti, da te bom vzel za eno. (implicitno); Vzel te bom za

eno (eksplicitno). obljube in gronje

Jan ree Evi: Eva, vzel te bom za eno. performativ

Searle govorna dejanja poimenoval drugae; vpraanja in trditve zdruil v eno skupino (poimenoval asertivi), velelna poimenoval direktivi, izrazna poimenoval ekspresivi, obljube/gronje poimenoval komisivi, performative poimenoval deklarativi.

Po sodobnih teorijah pragmatike so:

1) Trditve - prikazovalna besedila

2) Vpraalna poizvedovalna

3) Velelna pozivna

4) Izrazna ustvena, povezovalna, vrednotenjska

5) Obljube/Gronje izvrilna (na nekih ravneh), zagotavljalna

6) Dejavniki izvrilna

Izreke delimo na 4 skupine, tj. t.i. stalne sporoanjske oblike (po eki funkcijski oli):

1) Izjava

2) Vpraanje

3) Ukaz

4) elja

Med seboj se razlikujejo glede na razloevalne lastnosti:

1) Govorec vpliva na realizacijo (+R, -R).

2) Sporoilni namen je naslovnika pripeljati v akcijo (+A, -A).

Za stalne oblike velja:KF = komunikacijska funkcija

1) KF izjave: -R, -A (samo nekaj trdimo)

2) KF vpraanja: -R, +A

3) KF ukaza: +R, +A (priakujemo, da bo aktiven)

4) KF elje: +R, -A

Razlika med ukazom in eljo je v kontekstu; po povrinski plati se razlikujeta (npr: Na cesti mi ne more kdo ukazovati, naj bom tiho . lahko samo izrazi eljo.) pri oblikovanju teh dveh moramo upotevati okoliine ali je to drubeno sprejemljivo (npr: Ne moremo nekomu rei, naj skoi z nebotinika, da bi nam dokazal, da nas ima rad.).

SKLADNIKI V IZREKIH

1) Leksikalni

2) Gramatini (morfologija) glagolski vid osnovni

3) Fonini (glasovna sredstva)

4) Transpozicija oblikoslovnih kategorij

5) Frazeologija

Vpraanja se loujejo v dve skupini:

1. Neprava tista, na katere ne priakujemo odgovora. Ne opravljajo osnovne funkcije. Z vpraanjem skuamo izvedeti podatek

elimo vplivati na naslovnika

- retorina (imajo doloeni stilni uinek)

- oitek (Ali ni ura e 10? vpraanje pomeni oitek)

- prepoved sekund.

- izraajo namen (Kaj, ko bi la v kino? vpraanje, s katerim izraamo namen) funkc.

- izraajo eljo (Ali ni v tej predavalnici nekam temno?)

Primarna funkcija vpraanja je spraevanje po podatkih / informacijah.

Sekundarna funkcija vpraanja je sporoilni namen se razlikuje od osnovnega.

2. Prava opravljajo primarno funkcijo. Glede na to, s katerimi skladniki jih oblikujemo, se delijo na 2 skupini. Tudi glede na odgovor, ki ga priakujemo, jih delimo v dve skupini:

1. odloevalna (odgovor samo DA, NE, MOGOE ) zaenjajo se z vpraalnim lenkom Ali?, pogovorno tudi z A? leksikalni skladnik = lenek

2. pozvedovalna ali dopolnjevalna (npr: Kdaj? Ob 6ih.) iz vpraalnice K, , Z (kako, emu, zakaj?) leksikalni skladnik = prislov, vpraalni zaimek

Vpraanja lahko oblikujemo s pomojo povednega in pogojnega naklona. Vpraanja lahko oblikujemo za vse osebe, tevila in ase.

Fonina sredstva:

- pri odloevalnih antikadenca, naraujoa intonacija

- pri pozvedovalnih ali dopolnjevalnih kadenca, padajoa intonacija

Rastoa intonacija (Danes ste zaspani?)

Izreke oblikujemo z idejami o tem, kaj bo naslovnika zanimalo predpostavke (= miselni konstrukti, ki so v besedilu lahko eksplicitno ali implicitno izraeni). e je eksplicitno tvorec in naslovnik jo povesta leksikalno (mislim, da tega e ne veste) te predpostavke se kaejo v izbiri sredstev ; velikokrat so prikrite.

Predpostavke

1. predpostavka o informaciji (razumljena v kibernetinem smislu) pomeni, da tvorec, ko se odloi oblikovati sporoilo meni, da bo za naslovnika novo, da tega e ne ve.

2. predpostavka o pripravljenosti uresniiti neko dejanje. (naslovnika skuamo pripeljati k akciji).

3. predpostavka o zanimanju tvorec predpostavlja, da bo naslovnike zanimalo tisto, o emer bo govoril.

4. predpostavka o elji po uresnievanju lahko si elimo in noemo uresniiti, lahko si elimo in uresniujemo.

Pri 2. in 4. pomembna dimenzija etinosti tvorec mora upotevati zmonosti naslovnika (ko tvori eljo, ukaz)

Npr: Madona ukae svojemu oboevalcu, naj se vre z nebotinika. je to etino?

Nekomu, ki nerad bere, ukaemo naj bere neko knjigo.

Predpostavke so velikokrat take, da jih noemo uresniiti; statine.

e je dinamien kontekst, je logino, da bodo dinamine predpostavke. Zanimanje se lahko povea, znia Tudi naslovnik si izgrajuje predpostavke o tvorcu in informaciji.

Pomembno v komunikaciji je to, da v njo vstopamo tako, da se zavedamo, da je predpostavke mono spreminjati.

(GOVORNO DEJANJE)

(Propozicijsko dejanje(izrekanje vsebine)) (Dejanje govoreve komunikacijske namere)

(Predikacijsko dejanje) (Referenno dejanje)

Dejanje izrekanje stvarne vsebine ko izrekamo nekaj o stvarni vsebini, moramo najprej pokazati zunajjezikovno dejanskost in nato o njej nekaj povedati (npr: Film o Harryu Potterju [referenno dejanje] je zelo drag [predikacijsko dejanje].)

Stvarna vsebina tista, s katero pokaemo na zunajjezikovno dejanskost, o kateri bomo govorili. (govorec se nahaja v prostoru in opazuje zunajjezikovno dejanskost).

Referenno dejanje del propozicijskega dejanja, v katerem izrekamo stavrno vsebino. Je uporaba jezikovnih izraznih sredstev, s katerimi izraamo stvari, osebe v nepredikativni funkciji. Gre torej za vpraanje jezikovnih sredstev, s katerimi kaemo na zunajjezikovno dejanskost. Izrazi, s katerimi kaemo na zunajjezikovno dejanskost imajo razline pomene (referenno funkcijo):

- obna imena

referenca = odnos med zunajjezikovno dejanskostjo (referent) in jezikovnim izrazom

za vzpostavljanje reference imamo razlina sredstva:

* kretnje (Kaj je to? /Spraujemo otroka in mu pri tem pokaemo npr. na nos, oi, kocko /).

* deikti (Kaj je to? To pridobi pomen ele v kontekstu).

* s polnopomenskimi izrazi (= slovarski pomen).

Primer: Pla ima v omari.

2. os. ednine; v omari je naslovnikov pla, pla doloa svojino; ne vemo

kdo je oseba (ti).

Nae zborovanje je bilo uspeno.

Lahko gre za zborovanje kogarkoli

nae = deikt; izvemo iz konteksta

Uspenost referennega dejanja je odvisna od jezikovnega in pragmatinega dejanja.

Npr: Piemo zapisnik ne napiemo datuma; imamo nalogo,ki jo bomo opravili do naslednjega etrtka (= deikt; nima lastne splone reference) opremiti moramo z datumom.

Npr: Jan je danes pozno vstal.

Ne vemo, za katerega Jana gre.

To nam dokazuje, da (tudi) lastna imena nimajo svoje lastne reference; vzpostavljamo jo v kontekstu.

Referenna funkcija obih imen je doloena z njihovim pomenom. Pomenska prvina polnopomenskih izrazov tvori referenni potencial.

Npr: Kako bi razloil besedo pustota - Pustota?

lahko pomeni kraj, ki so ga ljudje zapustili; Pustota naslov romana

Vladimirja Kavia

Iz lastnega besedilnega sveta lahko ali pa ne prepoznamo.

Npr: Radenska pijaa; ime firma

Deikti ali izrazi s kazalno vlogo prostorski, asovni, osebni (kaemo na prostor, as, osebe) deikti. Nimajo lastne reference; dobijo jo v kontekstu. Pri prostorskih in asovnih loimo relativni in absolutni koncept. Govorimo e o dolono-nedoloni referenci ko nam je popolnoma jasna oseba (npr: Pridi, nekdo te aka.) in nedolono referenco izraz nekaj bi lahko nadomestili s karkoli (npr: Zaigraj mi nekaj.). Korefirajoi izrazi (kohezija).

* Ponovi besedne vrste in stavne lene!!!

GOVORNO DEJANJE

Propozicijsko dejanje Dejanje govoreve komunikacijske namere

Referenno dejanje Predikacijsko dejanje

Referenco najprej vzpostavimo s kretnjami neverbalna sredstva, potem z deikti vzpostavimo referenco na zunajjezikovno resninost, kasneje z obimi imeni.

PREDIKACIJSKO DEJANJE

= tisto dejanje, v katerem izraamo neko lastnost, dejanje ali stanje. Gre za pripisovanje lastnosti tisti stvarnosti, ki smo jo pokazali v referennem dejanju.

RD PD

Pr. Uilnica tevilka 2 je zelo velika.

Pokaemo na zunajjezikovno Uilnici pripiemo lastnosti.

resninost.

Za pripisovanje lastnosti imamo na voljo dve vrsti izrazov:

Glagolske

Glagolsko-imenska sredstva

Lastnosti izrazimo iz sebe na ta nain, da projiciramo asovnost in naklonsko razmerje do vsebine sporoenega. Svoj odnos izraamo z razlinimi nakloni:

Povedni (indikativ)

Pogojni (kondicional)

Velelni (imperativ)

Izrazi, ki so v predikatu, se imenujejo predikatorji. To so tiste besede, s katerimi o predmetu nekaj povemo, s katerimi pripisujemo lastnosti zunajjezikovni dejanskosti.

Pr. je zelo velika. Katero obliko bomo uporabili

je bila zelo velika. za izraanje lastnosti,

bo zelo velika. je odvisno od govorca.

Predikatorji so lahko:

1. Glagolski

2. Glagolsko-imenski

1. Jan je pel.

je smual, smua - razline asovne oblike glagolov. *Tu govorimo o povedku.

Jan = izraz, s katerim smo vzpostavili referenco; peti = glagolski predikator.

2. Jan je uitelj.

je lepo. *Tu imamo povedkovo doloilo.

Je uitelj = glagolsko imenski predikator.

Glagol + imenski del (razline besedne vrste).

Predikacija (prisojanje lastnosti) je jezikovna zmonost izraziti neko lastnost; ni skladenjsko razmerje (skladenjska razmerja so 3: priredno, podredno, soredno).

Odnos med predikatnim in osebkovim izrazom:

Gre za odvisnost podredni odnos

Nain za izraanje odvisnosti je ujemanje

Ujemanje v spolu, sklonu in tevilu

Podrejeni in nadrejeni del se ujemata v oblikovnih lastnostih (Jan je pel. Eva je pela.)

Povedek se ujema z osebkom

Razlika v spolu se kae v zloeni obliki (ne v sedanjiku!)

Moki spol je nezaznamovan (Jan in Eva sta smuala.)

Ujemanje je nain za izraanje podrednega razmerja

asovna umestitev je odvisna od trenutka, ko se govorno dejanje odvija.

S predikatorjem izraamo kategorije in to odvisno od govorca (as in naklon) in od osebe (spol in tevilo). Z njim pripisujemo zunajjezikovni dejanskosti neko lastnost iz sebe.

Pr. Filozofska fakulteta! pokazali smo na zunajjezikovno dejanskost kretnja vzpostavimo referenno dejanje. Predikacijsko dejanje izrazimo z intonacijo (tako izraamo svoje razmerje, naklon).

Pri glagolsko-imenskem predikatorju je glagol tisti del, ki nosi informacije o naem razmerju do zunajjezikovne dejanskosti in tiste informacije, ki jih sicer nosi/izraa osebek.

Pr. Moja teta je profesor.

IZREK: propozicija + komunikacijska funkcija kontekst

Pomen: sodi k tvorcu, tistemu, ki izrek oblikuje. Naslovnik sprejme izrek. Smisel izreka je interpretacija stvarne vsebine in komunikacijske funkcije, ki se dogaja na podlagi konteksta.

Pr. Oka pride domov jutri.

SKLADNJA

Besedne vrste delimo glede na:

Skladenjski kriterij (glede na vlogo v stavku)

Oblikoslovni kriterij (glede na pregibne in nepregibne besedne vrste)

Pomenski kriterij (glede na polnopomenske in nepolnopomenske)

Dve teoriji o besednih vrstah in stavnih lenih:

1. Vsaka besedna vrsta ima svoj stavnolenski ustreznik (ni nujno).

2. Besedne vrste v stavku opravljajo razline funkcije (BV so stavni leni):

Primarne prvotne

Sekundarne drugotne

SAMOSTALNIKA BESEDA:

Prvotno = osebek ali predmet.

Drugotno = povedkovo doloilo, desni prilastek, prislovno doloilo ali povedkov prilastek.

PRIDEVNIKA BESEDA:

Prvotno = levi prilastek ali povedkovo doloilo.

Drugotno = povedkov prilastek.

.

.

.

SKLADNJA SINTAKSA:

Sintaksa (gr. syntaxis sestava, razvrstitev, uprava, ustroj, organizacija, navedba) neke vrste povezovanje med deli/elementi.

Skladnja osrednji del slovninega nauka o pomenonosni strani jezika. Gre za nain, kako se med seboj povezujejo posamezni elementi, v kakne odnose vstopajo, kaj se dogaja z njihovimi oblikami, ko tvorijo veje enote.

Breznik: omejevanje zgolj na poved, njene posamezne lene, skladnja ponekod presega meje povedi (besedni red).

Toporii: skladnja je poseben del slovninega nauka. Ui, kako se delajo pravilne povedi in njihovi deli, pa tudi raziskuje to, kar je.

Ko raziskujemo to, kar je, izhajamo iz besedila. Prehajamo iz ene povedi na celotno besedilo. V tem primeru lahko govorimo o besedilni skladnji.

Gre za odnose med besedami, ki jih zlagamo v besedne zveze. Besedne zveze se povezujejo v povedi na podlagi vzorcev (= abstraktna pravila, ki usmerjajo tvorbo povedi).

Stavni vzorci se realizirajo na podlagi besed. Stavni vzorec/stavek = abstrakcija; poved = z besedami napolnjen stavni vzorec.

Skladnja besednega reda v zgodovini ji niso posveali velike pozornosti.

Skladnja se razvija neenakomerno v nasprotju z oblikoslovjem.

V slovnicah so izrazi o besednih zvezah razporejeni po besednih vrstah, ele potem po njihovi stavnolenski funkciji.

Skladnja je tradicionalno podroje slovnice (poleg oblikoslovja). Njen predmet lahko definiramo kot oblikovanje/raziskovanje pravil izrazov v jezikovne enote vijega reda (v besedne zveze, stavke). Pravila se delijo v podmnoice temeljnih pravil.

Dve podmnoici:

1. Pravila tvorbe zloenih izrazov (tista, ki razlagajo tvorbo zloenih izrazov s samostojno komunikacijsko funkcijo). Imenujemo jih tudi pravila oblikovanja besednih zvez in fraz. S tem se ukvarja frazna gramatika, ki se je oblikovala v ameriki strukturalistini oli. Ameriki in evropski strukturalizem se nekoliko razlikujeta. Ameriki strukturalist = Noam Chomsky.

2. Pravila pretvarjanja/pretvorbna pravila. Mogoe je tvoriti izpeljane stavke (s pomojo pravil tvorbe). Gre za proces, ko iz enostavnih (elementarnih) stavkov tvorimo izpeljane (derigirane) stavke.

Kaj nas zanima pri tvorjenju zloenih izrazov?

Pr. Miz -a enostavni izraz; spreminja se oblika

-e

-i

-o

pri -i

z -o

intratekstna funkcija

MIZ -A

ekstratekstna funkcija

okrogla miza (BZ) : pri okrogli mizi

Pravila: Dva izraza poveemo v BZ, kjer je en del jedro, drugi doloilo (podrejeni len). Podredni odnos se kae v ujemanju.

Konnice se spreminjajo znotraj konteksta govorimo o intratekstni funkciji. Pri skladnji gre za ekstratekstno funkcijo opravlja morfem miz tj. tisti, ki nosi predmetni pomen. Pomen ohrani v vsakem besedilu.

Podrejeni/podredni odnos se vzpostavi z:

Ujemanjem (kongruenca) gre za to, da se doloilo ujema z jedrom v skl., sp. in t. (konnica). Doloilo pomensko doloa jedro. Ujemanje med povedkom in osebkom povedek podrejen osebku (jedro). Ujemata se v spolu, tevilu in osebi.

Pr. Jana je pela pesem. Dokazujemo s pretvorbo (Jan je pel. Jana in jaz sva peli.).

Prisojanje/predikacija ni skladenjsko razmerje!!! Predikacija je del predikacijskega dejanja umea se v govorno dejanje, gre samo za orekanje tistega, kar je v osebku za pripisovanje slovninih lastnosti.

Vezavo (rekcija) nain za izraanje podrednega odnosa. Vezljivost sposobnost glagola, da ustvarja doloila. Vplivna mo besede na sklonsko obliko (tako Toporii o vezavi). Vezava: mo besed, da ob sebi zahtevajo temeljna doloila.

Pr. Peti pesem.

Peti = jedro; doloa sklon oblikoslovno doloa jedro; pesem = pomensko doloa jedro

Pisati pesem.

Piemo lahko pesem, roman, pismo, vabilo - komponente zunajjezikovne dejanskosti. Skupna toka, ki jih povezuje, je v tem primeru toilnik.

Pri nekaterih glagolih se takoj vpraamo KOMU? (= 3. skl.) pisati KOMU?

Primikom (adjunkcija) med izrazoma v BZ ni oblikovnega doloanja, ampak gre zgolj za pomensko doloanje.

Pr. Pot nazaj je vedno kraja.

Pot = jedro; nazaj = doloilo samo primaknjeno k jedru. Doloilo doloa pomensko jedro.

Sredstvo za izraanje priimka je besedni red.

Pr. Simona Kranjc gre za primik

Simona = jedro; Kranjc = doloilo; ko transformiramo, gre za ujemanje pride do enakovrednih izrazov (Kranjeva Simona).

Priredni odnos se vzpostavi z:

Vezavo

Pr. Oe in mama Oe z mamo (z mamo = doloilo)

Mama in oe Mama z oetom (z oetom = doloilo)

Ali to priredje vpliva na pomen? Ja spremeni se doloilo.

KAKO SO DEFINIRALI BESEDNO ZVEZO V OLI FRAZNE GRAMATIKE AMERIKI STRUKTURALIZEM?

Trask jezikoslovec, zbral pravila in jih zapisal v slovar (ni zaetnik amerikega strukturalizma.

Tri obdobja:

1. Predstrukturalno obdobje (od antike do 1925)

2. Obdobje klasine strukturalne skladnje (1925-1957)

3. 1957 Noam Chomsky tvorbno-pretvorbna slovnica (skladnja) zaetek 3. obdobja FRAZNA GRAMATIKA obdobje, ki ga zaznamuje Chomsky z delom Skladenjske strukture .

Znailnosti teh treh obdobij:

1925 Sechehaye [See] izda Eseje o logini strukturi fraze

1957 Chomsky Skladenjske strukture

Tvorbno-pretvorbna skladnja je tisto, kar neposredno izhaja iz strukturalizma. Je strukturalistina ola, ki se razlikuje od klasine strukturalne skladnje. Frazna gramatika je tip gramatike, ki se je razvila v amerikem strukturalizmu.

Razlike:

19. st. opis elementov kot posameznih elementov (= atomistini pristop)

20. st. opis jezika kot sistem odnosov

20. st. Ferdinand de Saussure

Lepschy jezikoslovec, kritik. Ukvarjal se je z analizo zgodovine.

Strukturalizem je zaznamovan s poudarjanjem abstrakcije in splonosti, 19. st. zaznamovano s poudarjanjem konkretnosti in posebnosti.

2/2 in konec 20. st. je v opis prinesel tudi govor (?).

Znailnosti amerikega strukturalizma:

Najbolj razvit je bil v 40-ih, 50-ih letih 20. st. Ameriki strukturalisti so inspiracije rpali iz dela Leonarda Bloomfielda. Predmetno podroje so zelo zoili usmerili z nizom dogmatinih nael.

Naela:

Doktrina o loevanju med ravninami ne moremo raziskovati vije ravnine, e ne e prej raziemo nije. Morfoloka analiza ni mogoa, dokler ni konana fonoloka.

Popolnoma so zavraali sklicevanje na kakrnekoli procese v jezikoslovnem opisu.

Zagovarjali so distribucionalistini pogled, v katerem so se sklicevali na razporeditev elementov; zagovarjali statino razporeditev.

Sredi/konec 50-ih let se zane oblikovati t. i. tvorbna/generativna gramatika.

Zagovorniki te gramatike so zavraali veino zgoraj natetih doktrin. Zavraali so termin strukturalizem (= zmerljivka). Strukturalistini program so ??? Prizadevali so si za nedvoumnost in jasnost ter ??? in splonost.

Kaj meni Toporii o strukturalizmu? Strukturalizem je jezikoslovje, ki jezik obravnava kot strukturo. Pojavljati se zane konec 19. st. Polno se je razvil v 20. st. (enevska, praka, kopenhaka, amerika strukturalistina ola).

Znailnosti tvorbno-pretvorbne slovnice:

Najprej se je ta slovnica imenovala tvorbna, ele kasneje so dodali termin pretvorbna.

je tista teorija, ki se je zaela razvijati v Ameriki v 50-ih letih 20. st. Zaetnik je bil Noam Chomsky Logina struktura jezikoslovne teorije (1955 izdano 1975), Skladenjske strukture (1957). Zbral je svoje ideje. Zakaj so bila dela izdana tako pozno? Bil je leviar oblasti so mu prepreile izdajo dela. Njegove ideje so jezikoslovci od zaetka vzeli vljudnostno/skeptino. Teorija je prodrla med mlade jezikoslovce in ti so jo sprejeli z odprtimi rokami. Vidiki skladenjske teorije (1965) svojo teorijo predstavi bolj preprosto in od tedaj naprej je vodilna. V to delo je vkljuil tudi semantiko/pomensko ravnino (= pomem-bna predvsem pri pretvorbah). Postala je standardna teorija tvorbno-pretvorbne slovnice. Dolgo asa je bil edini pristop te teorije generativni (pristop). Ta teorija je segla tudi na druga podroja, npr. umetna inteligenca. V zgodnjih 80-ih letih je to slovnico izpodrinila vezalno-navezovalna teorija, ki je tudi nekako temeljila na Skladenjskih strukturah.

Chomsky deli ???

Univerzalna slovnica vrsta nael, ki so skupna vsem jezikom; vkodirana naj bi bila v lovekove gene; pomeni predispozicijo, da se nauimo jezika in slovnice, znailne za jezik. Skupno vsem jezikom: anafora (osebni zaimki), katafora. Upotevati moramo, da se razlino realizira v razlinih jezikih. V slovnici je doloeno, katera zaporedja so mone skladenjske strukture.

Slovnica posameznih jezikov

Pravila tvorjenja in pravila pretvarjanja:

Stavek prepiemo v strukturo, ki jo tvorita nominalna in verbalna fraza. S NP VP

Gre za dva elementa, ki ju lahko e naprej zamenjujemo.

Pr. Na Andrej tamle ob potoku lovi ribe.

S NP VP St Sam BZ Glag BZ

NP DET N Sam BZ Prid Sam

VP V Glag BZ GVP V NP Glag BZ G Sam BZ

STRUKTURA STAVKA

Nominalna fraza Verbalna fraza

Prid (Na) Sam (Andrej) Prislovna zveza Glagolska zveza

Prislov (tamle) Predlona BZ Glagol (lovi) Samostalnik (ribe)

Predlog (ob) Samostalnik (potoku)

Simboli:

1. Konni tisti, s katerimi realiziramo pozicijo v stavku.

2. Nekonni samostalnik, glagol

Iz konnega tevila doloenih simbolov in iz konnega tevila substitucijskih pravil je mogoe tvoriti neko koliino stavnih struktur.

Generativisti Linearna formula

Pr. Na naem posestvu.

[PP [P na] P [NP [A naem] A [N posestvu] N] NP] PP

Derivacijsko drevo:

Predlona fraza

P (Na) NP

A (naem) N (posestvu)

Predstrukturalno obdobje (od antike do 1925):

1925 Sechehaye [See] izdal Eseje o logini strukturi fraze.

V antini skladnji je mogoe govoriti o dveh smereh, ki sta obe pomembni za razvoj skladenjske misli. Predstavnik prve smeri je Aristotel, druge smeri pa Apolonij Diskolos nasprotovala sta raziskovanju izoliranih konstrukcij. Znailnosti:

Aristotel je prenesel vpraanje jezikovne motivacije z izraza na stavek v srediu raziskav so naini, kako se izrazi povezujejo v stavke.

Ta odloitev je utemeljena s pojmovanjem odnosa med jezikom in miljenjem. Jezik naj bi bil skladen z miljenjem.

Posledice tega pojmovanja so bile pomembne in so vplivale na raziskovanje jezikovne materije. Logini so lahko samo tisti stavki, v katerih prepoznamo odnose med posameznimi elementi. Minimalna logina struktura, ki jo postavlja v sredie raziskovanja, je t. i. sodba. Sestavljena je iz dveh pojmov: osebek po pomenskem obsegu je oji, povedek po pomenskem obsegu je iri logino nadrejeno tistemu, kar je oje.

Aristotelova koncepcija je preivela ves srednji vek do dananjih dni.

Diskolos smer, ki ima formalni, opisni in normativni znaaj. V 2. st. n. t. je Diskolos napisal grko skladnjo. Za osnovni predmet opazovanja je priznaval formalne strukture besedila. Enote je razlagal kot skladnike skladenjskih struktur oz. kot prvine skladenjskih razmerij. Stavek je z besedami zakljuena misel. (A. Diskolos)

Dionizij Traan prisegal na gramatiko/opis izoliranih konstrukcij. Enote je opisoval kot med seboj neodvisne morfoloke pojave.

Na delo Diskolosa so se naslanjali teoretiki skozi ves srednji vek.

Donatus Aelius Rimljan, uenec sv. Hieronima, ivel v 4. st. Vplival naj bi na Adama Bohoria. Aeliusov prironik Slovnica (Ars Grammatica) je bil tisti, ki je sluil kot temelj/baza tega podroja. V tem delu je bilo zelo podrobno obdelano vpraanje besednih vrst; metoda vpraanje-odgovor.

Prisci(li)an ok. leta 500 avtor obsenega dela latinske slovnice. Delo je izdal v 18 zvezkih, ohranjena sta 2. Opiral se je predvsem na Diskolosa, je pa pomemben tudi zaradi tega, ker je v delo vkljueval citate drugih avtorjev, katerih dela se niso ohranila.

Diskolos poudarjal razlikovanje skladenjskih zvez. Zanimala ga je medsebojna zdruljivost izrazov (naini povezovanja, relativni besedni red v stavku). Ni ga pa zanimala problematika stavnih lenov in funkcionalni vidik skladnikov skladenjskih struktur. Je predhodnik amerikega strukturalizma, saj je tudi njega zanimal vidik razvranja.

Srednji vek preteno nadaljevali Aristotelovo Logino skladnjo. Zasluga tega obdobja je natanneja doloitev pojmov vez, ujemanje in vezava kot nain izraanja podrednega razmerja. Prvi je postavljen pojem gramatinosti skladenjskih konstrukcij, ki ga razumemo v smislu sprejemljivosti.

Semantinoskladenjska pravila:

Pravila druljivosti dovolijo tvoriti smiselne povedi, izkljuujejo pa nesmiselne.

Formalnoskladenjska pravila:

Pravila linearizacije dovoljujejo tvorbo formalnoskladenjskih vzorcev. Na podlagi teh v jeziku tvorimo slovnino pravilne in nepravilne povedi.

17. st. razvoj smeri gramatike, ki je razvijala logini in univerzalni vidik. Zane se leta 1660, ko izide Splona in razumska gramatika, avtorjev Arnaulda [Arn] in Lancelota.

Port-Royal gre za smer gramatike, ki razvije logini in univerzalni vidik. Ta vidik je bil v Franciji aktualen do zaetka 19. st. (predstavniki: Beauz, Du Marsais, Teriebault). Ta smer se je razvijala tudi drugod po Evropi (Anglija John Harris, Italija, Nemija). Zadnji predstavniki so e bolj zagovarjali logino koncepcijo kot Port-Royalovci v Nemiji npr. Vater.

Besedni red naj bi se ujemal z zaporedjem misli huda poenostavitev. Kar je e danes ivo, je poudarek na univerzalnosti v naravnih jezikih, kar pa se v jezikih razlikuje, gre zgolj za sluajnost. e v 20. st. se pojavljajo ideje, ki izvirajo iz logicistine smeri.

19. st. zaznamuje primerjalno zgodovinsko jezikoslovje, v 2/2 19. st. pa na jezikoslovje vpliva predvsem psihologija njen vpliv v ozadje potisne logiko. V okviru psiholokega vpliva na jezikoslovje lahko omenimo geografsko jezikoslovje.

Avtorji:

Wundt govori o psihologiji naroda, dotakne se vpraanj v zvezi z jezikom.

Ries Kaj je skladnja? Loteva se kritine analize skladenjskih koncepcij 19. st. Sintaksa naj bo nauk o skupinah izrazov v dveh vidikih: formalni in semantini. Zaetki razlikovanja formalne in semantine skladnje. To razlikovanje je pri Riesu e teoretino.

20. st. strukturalna skladnja. Zaetek pomenijo Sechehayevi [Seejevi] eseji, konec pa delo Chomskega.

Strukturalizem: opozicija do logicistinega in psihologicistinega vidika. Izvira iz teze o avtonomnosti jezikovnega sistema, ki mora biti predmet imanentnega opisa.

V opoziciji tudi do klasine gramatike, saj naj ne bi imela ??? Oita ji uporabo nenatannih definicij, zastarele pojme, kar zastira specifino opisovanje jezika. Strukturalizem ni izdelal ene same skladenjske koncepcije. Dve koncepciji: formalna in funkcionalna. K formalni pritevamo ameriko distributivno smer ameriki strukturalizem, k funkcionalni pa evropske strukturalne ole (praka, nizozemska, britanska, danska, francoska, enevska).

Strukturalizem ni ustvaril enotne teorije. Sechehaye [See] je leta 1925 izdal Eseje o logini strukturi fraze po de Saussurju. Ustvaril je lastno koncepcijo, v kateri sprejema de Saussure izhodia v njej sledimo integraciji loginega in psiholokega pristopa.

Srednji in novi vek do 18. st. je zaznamovala logina koncepcija. V 19. st. je bil moan vpliv psiholoke koncepcije.

Bally [Bali] ima teorijo transpozicije, t. i. skladenjska derivacija: izraz iz ene skladenjske kategorije prenese v drugo, pri tem pa se mora ohraniti identien pomen. Izhodie je v spoznanju, da so izrazi primarno doloeni za opravljanje doloenih funkcij (npr. samostalnik lahko primarno opravlja stavnolensko funkcijo osebka in predmeta, pridevnik primarno prilastek, drugotno osebek ali predmet). Kategorija se ohranja. Prenos iz ene v drugo skladenjsko kategorijo dela operator to funkcijo imajo pri nas obrazila ali pa ga celo ni (pr. deurni = pridevnik : deurni = samostalnik/osebek, krasti : krad-ljiv = operator). V romanskih in germanskih jezikih funkcijo operatorja opravljajo leni (fr. rire = smejati se : le rire = smeh).

Praka strukturalistina ola:

Svoj vrh dosee v 30-ih letih 20. st. Ima pomembno teorijo aktualne lenitve stavka, ki je to olo (tudi) zaznamovala. Je besednoredna skladnja, ki prehaja na besedilo nadpovedna skladnja. Glavni teoretik: V. Mathesius, avtor termina aktualna lenitev stavka oz. lenitev po aktualnosti. ehi njegovo koncepcijo razvijajo naprej.

Frantiek Dane, P. Sgall (avtor lankov o besednem redu) matematini lingvist, sodelavci: Eva Hajiov, Jarmila Panevov.

O topiku (izhodie) in fokusu (jedro). Jedro stoji na koncu, nosi teo, pomembna informacija, ki jo izpostavljamo. Povezana sta s pojavom kognitivne teorije razlaga procese topikalizacije, fokalizacije; kaj postaviti v jedro in kaj v izhodie. Opisujemo razvrstitev informacij na mesto topika in fokusa. Mathesiovo teorijo je k nam prinesel Toporii. V slovenini je o besednem redu v Mathesiovem asu razmiljal Breznik (Besedni red v govoru, DiS, 1908). Ni poznal teorije prakih strukturalistov, sam je spoznal koncept aktualne lenitve, eprav je e ni imenoval tako. Govoril je o znani in neznani informaciji kriterij za razvranje na mesto teme in reme je (ne)znanost informacije. Problem je, kadar govorimo o samih neznanih informacijah kar je pomembno, damo na konec. Tako je kriterij znanosti oz. novosti nezadosten, kriterij za razvranje je pomembnost. Breznik: besednega reda ne moremo preuevati zgolj na povedih. Treba je vzeti govorni odstavek, ga opazovati med govorom o besednem redu. Govoril je tudi o stalni in prosti stavi ureja jo naelo lenitve po aktualnosti. Besedni red urejajo slovnina pravila. Kako se razvrajo naslonke v naslonskem nizu? Razvrajo se za prvim stavnim lenom, predlog je vedno pred samostalnikom, je redko loen (v angleini pa je to isto normalno). Pr. Kava z (mlekom).

Prosta stava prosta je v smislu, da si ne sledijo vedno v istem zaporedju isti stavni leni. Gre za informacijsko strukturo. Besedni red ni prost upotevati moramo sobesedilo/ kontekst, ki nam narekuje, o em bodo govorile informacije. Odloimo se za temo, potem je jedro

Frantiek Dane je razmiljal, kako si teme sledijo v razlinih govornih situacijah. Ko se je eka leta 90 odprla svetu, so ponovno odkrili njene teorije.

lenitev po aktualnosti je informacijska struktura kako se informacija razvija.

V zaznamovanem besednem redu v pesnikem besedilu je besedni red drugaen. Prevladuje umetnostna funkcija. Tak besedni red je vasih tudi v neumetnostnih besedilih (pr. oe na). Cankar je zavestno kril naelo lenitve po aktualnosti velikokrat je rema na zaetku. S tem dosee poseben uinek.

Pri govorjenih besedilih je velikokrat na zaetku rema, kasneje tema, ki je potem e naprej razvijana. Vzrok v psiholingvistinih besedilih: tisto, kar je pomembno, povemo na zaetku, da ne bi pozabili povedati. To ne velja vedno.

Stavni vzorci so dekontekstualizirani, ko pa se realizirajo, ni nujno, da sledijo temu vzorcu. Ni stalnega besednega reda osebek, povedek, predmet.

Pr. Ta uiteljica je lanica slavistinega drutva. lanica slavistinega drutva je uiteljica.

Tema Rema Tema Rema

S temo vzpostavimo referenco na zunajjezikovno dejanskost, z remo vzpostavimo predikacijsko dejanskost pripiemo lastnosti.

Tema, ki ji pripisujemo razline reme Dane imenuje razvijanje stalne teme tematska progresija ali potek (razvoj) teme v besedilu. Sledimo razlinim temam v besedilu, zato sledimo razlinim vzorcem poteka teme:

Potek s stalno temo znailen za enciklopedijske lanke (pr. France Preeren je slovenski pesnik. Je avtor Poezij. Ustvarjal je v romantiki.). Taki poteki so v razlinih zapisih. T - R1

- R2

- R3

Linearna tematska progresija ta potek analizira tudi Breznik (pr. Opazil je, da vesolje ni statino. Iz tega je potegnil sklep.).

T R

T1 R1

T2 R2

Znailno je za pripovedi. Verino sledimo transformaciji teme v remo. Ko se to velikokrat ponovi, postane monotono, zato ga zamenjajo.

Progresija v nadtemo/progresija z izpeljanimi temami iz ene nadteme izpeljemo razline teme. (pr. nadtema je raziskovanje vesolja)

T1

T

T2

Tematski potek z razlenjeno remo/rema je iz dveh ali ve delov) R R1 + R2

Pr. Vesolje ni statino, ampak se razirja in galaksije beijo druga od druge.

R R1 R2

V besedilih se pojavljajo razlini vzorci, odvisno od besedilnega tipa, in kako spreten je avtor. S tem izberemo okvirni princip razvijanja teme, lahko pa ga modificiramo, da je bolj zanimivo in vnesemo osebno noto.

V slovenini se besednega reda nauimo skupaj z vzorci, ki se jih uimo, usvajamo. Ve teav je s tematsko progresijo (le z enim sredstvom razvijajo temo), a tudi ne tako zelo.

Uenje tujega jezika: pravil stalne stave se je treba nauiti. Tudi nael lenitve po aktualnosti, vsaj do neke mere, eprav je to povezano s kognizacijo in izkunjami (besedilnim svetom). Tega jih ni treba uiti, uiti je treba sredstva, kako to izrazimo. To je spoznanje sodobnega komunikacijskega sistema ta poglavja je treba uiti/poglobiti. Lektorji besedni red kar popravljajo (stereotip, da so primerneje besedne zveze z levimi prilastki) in s tem tudi pomensko spremenijo besedilo (pr. Nartovanje jezika jezikovno nartovanje, razvoj govora govorni razvoj) o tem je pisala Ada Vidovi Muha. Popravljajo tudi ??? nize, e avtorji krijo naelo lenitve po aktualnosti posebno v prevodih. Z besednim redom so se ukvarjali: Breda Pogorelec, J. Toporii, A. Breznik, A. Vidovi Muha.

lenek modificira tisto besedo, pred katero stoji.

STAVNE STRUKTURE

Stavne strukture so razmerje med povrinsko in globinsko strukturo.

STAVNI TIPI

Stavne tipe delimo v dve veliki skupini glede na to ali se v njih pojavlja osebek ali povedek ali oba skupaj.

1. Enodelne: (ali povedek ali osebek)

Glagolske povedek je, osebka ni (npr. Otroku se je sanjalo. struktura loginega osebka) S VP (stavek prepiemo v verbalno frazo). Glagolske enodelne stavne strukture imenujemo tudi brezosebkovi stavki.

Neglagolske glede na to, katere besedne vrste se v nji pojavljajo.

Samostalnike gre za tiste izreke, s katerimi vzpostavljamo referenno dejanje oz. izraamo naklon, ki ga realiziramo z intonacijo. Samostalnike in zvalnike se loijo po intonaciji (pr. Filozofska fakulteta).

Medmetne pogosta raba (pr. Au! Ha-ha! )

Nedolonike (pr. Ne me jeziti. Tiho biti.)

Zvalnike (pr. Jan!)

Pridevnike (pr. lep, dober )

Prislovne (pr. Neverjetno. udovito.)

lenkovne (pr. Da. Ne.)

2. Dvodelne: (pojavljata se osebek in povedek) S NP + VP

TIPI BREZOSEBKOVIH STAVKOV:

1. Govori se samo o povedku

Pr. Deuje. Grmi. Snei. V Ljubljani snei.

Fakultativen Nivalenten

element glagol

Verbum Finitum impersonale (Vfimp.) glagolska oblika v 3. os.

2. Ob glagolu se pojavi prislov kraja

Pr. V borih umi.

Enovalenten glagol

Verbum Finitum impersonale Adverbiale loci (Vfimp.-Adv.loci)

S pretvorbo dokaemo obveznost doloila: Bori umijo. Ljubljana snei.

3.

a) Pr. V glavi mu umi.

Verbum Finitum impersonale substantiv Dativ Adverbiale loci (Vfimp.-Sdat-Adv.loci)

b) Pr. V elodcu ga tii.

Verbum Finitum impersonale substantiv Akuzativ Adverbiale loci (Vfimp.-Sacc-Adv.loci)

4.

Pr. Otroku se je sanjalo.

Verbum Finitum impersonale substantiv Dativ (Vfimp.-Sdat)

5.

Pr. Gre za pravinost.

Verbum Finitum impersonale predloni samostalnik (Vfimp.-praep S)

DVODELNE STAVNE STRUKTURE

Osebek in povedek sta nujna pogoja, da lahko govorimo o dvodelnih stavkih. Glagol doloa, koliko je struktur. Doloila so obvezni elementi, ki pomensko dopolnjujejo glagol, hkrati pa tvorijo strukturo. Na eni strani je pomembna globina/pomen (govorimo o sklonskih funkcijah ali t. i. udeleenskih vlogah), na drugi pa povrina/struktura (na tej ravni govorimo o stavnih lenih). S povrinsko ravnjo se sreamo pri Chomskem. Ko obravnavamo stavne strukture, mimo Tenierja (jezikoslovec iz 2/2 20. st., skladenjska teorija) ne moremo. Je tisti sintaktik, ki je utemeljil dependenno ali odvisnostno slovnico, tj. tisti opis, ki temelji na pojmovanju odvisnosti. Gre za pristop strukturalne skladnje in predvsem za razlikovanje dveh vrst prvin, ki se pojavljajo v strukturi dva razreda, v katera uvramo skladnike: ene so vodee (nadrejene), druge pa so vodene (podrejene) odnos med njimi je podreden. Vodea prvina je glagol izhodie in nadredni del stavka (skladnik). Podrejeni so mu vsi drugi elementi oz. prvine. Glagolu so podrejene prvine, s katerimi opisujemo, poimenujemo zunajjezikovno dejanskost. Te spet delimo na dva razreda aktanti (delujejo v okoljih, s katerimi kaj delamo, ali kaj povzroajo, ali so rezultat dejanja, ali dejanje