IZPITNA VPRAŠANJA IZ SKJ 11. SKLOP

Razmerje med pojmoma morfologija – oblikoslovje ZAPISKI: Morfologija je veda o morfemih, oblikoslovje pa je veda o oblikah. Oblikoslovje je le del morfologije in zajema tiste morfeme, ki izražajo oblike. Morfologija je širši pojem kot oblikoslovje. Sam glas-fonem ni nosilec pomena, četudi ima pomensko – razločevalno vlogo. Z eno črko lahko zapišemo več fonemov (5 samoglasnikov pozna 8 fonemskih zapisov).Morfologija je segment jezika, ki ga kot osnovna enota določa morfem. Morfem je najmanjša pomenska jezikovna enota.Ločimo pojma: oblikoslovje : veda o oblikah besed ; pokriva le slovnične morfeme; ožji pojem od morfologije (tudi 0 morfemi nosijo v sebi enako količino informacij) morfologija : zajema vedo vseh morfemov ( tvorjeni, netvorjeni, slovnični..)

SLOVNICA: Oblikoslovje je tisti del slovnice, ki slovarskim enotam (zlasti besedam) določa vrstne, oblikoslovne in funkcijske značilnosti. Obsega:- nauk o besednih vrstah- nauk o oblikah posameznih besednih vrst in o njihovem naglasu ter o vlogah, ki jih imajo posamezne besedne zveze in njihove oblike v stavku. Pri posameznih besednih vrstah oblikoslovje ugotavlja število oblikotvornih in oblikospreminjevalnih vzorcev ali paradigem, v tem okviru tudi število naglasnih paradigem, pri manjšem številu določenih jezikovnih enot, ki tvorijo te oblikoslovne vzorce, pa podaja tudi njihovo številnost ali jih tudi vse navaja.Opomba: Slovnica ne obravnava delitve med morfologijo in oblikoslovjem – za oboje obstaja le en izraz – oblikoslovje.

Morfem – fonemZAPISKI: Morfem je najmanjša oblikoslovna enota jezika, fonem pa je najmanjša pomensko razločevalna enota jezika. Morfem je najmanjša pomenonosna enota jezika. Morfem je nosilec vseh vrst slovarskih (leksikoloških) pomenov.Lip-a: a je morfem oblike, saj spreminja spolske, sklonske itd. lastnosti; lip je morfem s pomenom. Na ravni morfematike se začenja stilistika: vrhovih, vrheh. OSNOVA je tisti del pregibne besede, ki ima predmetni pomen. Sestoje iz enega ali več morfemovKONČNICA je tisti del pregibne vesede, ki zaznamuje sklon, osebo, spol ali število. Pretežno so enodelne.SLOVNICA: Morfemi so najmanjši deli besed, ki imajo samosvoj pomen (ali več pomenov). Za ugotavljanje morfemov kake besede je treba med seboj primerjati njene posamezne oblike ali pa besede primerjati z drugimi besedami, ki imajo pomensko kaj skupnega.

~ morfem je lahko homonim:a : fonem /a/; hkrati tudi morfem (a) – veznikv: zvočnik, hkrati tudi predlog~ morfemi so lahko enoglasni in nevezani (samostojna beseda)

Morfemi po izvoru NETVORJENI ( prvotni) morfemi

korenski (predmetnopomenski) končnice (slovničnopomenski)

glagolski morfemi morfemi glagolskih oblik

1

nedoločnik –ti namenilnik –t vidski morfemi glagolske pripone glagolske predpone TVORJENI (drugotni) morfemi (= razvrstitev glasovno praznih morfemov)

iz slovničnih obrazil – končniška obrazila (-ica pri deklica) iz slovničnih in korenskih obrazil – medponska in priponska obrazila

1) TVORJENI – OBRAZILNI – SEKUNDARNI morfemi:Primeri:Brat – ec ljubkovalnost, čustvena obarvanostPra- ded morfemizacija pridevnika stara, prvotna domovina, v tem primeru pridevniško obraziloZob – o – zdravnik zdravnik / za/ zobe – ima slovnični pomen, predlog + končnica; novotvorjena beseda (poiskati moraš morfem, ki je bil dodan za pomen, v tem primeru je ZA, čeprav je okrnjen) ~ nastali iz drugih segmentov jezika~ tvorjenka ima najmanj eno obraziloKor.m gl.pripona obrazilo končnica

2) NETVORJENI- PRIMARNI morfemi:SLOVNIČNI:~ preučujejo se znotraj slovnice KONČNICE Primeri:Lip- a~ izražajo spreminjanje sklona, števila, osebe in spola~ lastne so vsem pregibnim besednim vrstam (samostalniku in pridevniku ob njem, osebni glagolski obliki)~ končnica je jedrna problematika, ki se nanaša na paradigmatski sklop slovnice GLAGOLSKI ~ imajo dve vlogi:1) VID glagolska predpona : iz nedovršnikov tvorimo dovršnikePrimer:Iz – pisati glagolska pripona : tvorimo drugotne nedovršnikeIzpis-ov- ati2) ASPEKT- MORFEMI GLAGOLSKIH OBLIK~ osebne glagolske oblike (pišem, pišeš..)

2

~ deležja (pisati, pisat, pišoč)

KORENSKI:~ so nosilci slovarskega pomenaPrimeri:Iz- pis- a- tiMiz- ic- a Uč – i – telj – 0 (ču =uk= korenski morfem, premenjen, pojavita se v različnih glasovnih okoljih)

Izrazna podoba morfema OBVEZNO GLASOVNO IZRAŽENI

korenski predponski

GLASOVNO PRAZNI slovnični ~ končniški obrazilni ~ priponski ~ medponsk

IZRAZNA PODOBA MORFEMOV (Ali mora biti vsak morfem izražen ali lahko deluje tako, da ga ni?)

OBVEZNO GLASOVNI MORGEMI ~ PREDPONSKI (iz – vleči) ~ KORENSKI (miz – a)

NEOBVEZNO GLASOVNI MORFEMI ~ SLOVNIČNI (korak – 0)~ OBRAZILNI MEDPONSKI (ananas – 0 – liker) PRIPONSKI (pek – 0 - tvorjenka, oseba; končniški 0 morfem in priponsko obrazilo-besedotvorni morfem)

Prazno mesto »korak –O« daje enako količino informacij kot glasovno izražen morfem. Morfemi se dokazujejo s sklanjatvami in enakimi števili funkcij, kot če bi bili glasovni. Morfem 0 ima samo slovnično funkcijo f(x).- nikoli ne more biti glasovni prazni morfem morfemski in predpona

Vloga slovničnih morfemov OBLIKOTVORNI morfemi

tvorijo določeno obliko (lep - ta ni enak temu. Lepo vreme) OBLIKOSPREMINJEVALNI morfemi – KONČNICE

~ sklonila: -ega, -emu ~ osebila: -m, -š ~ pregibalo za spol ~ pregibalo za število

Vidski morfemi: Vloga glagolskih predponGlagolska predpona je vidski morfem. Predponski morfemi so vedno glasovno izraženi. Pri glagolu določajo vid.

3

Če glagolu, ki je nedovršen, dodamo predpono, postane dovršen (delati – izdelati). Torej: iz nedovršnikov z glagolsko predpono tvorimo dovršnike. Katerokoli predpono dodamo, dobimo s tem novo besedo, besede postanejo pomensko modificirane (iz-pisati – ven iz česa, v-pisati – noter v kaj).Vloga glagolskih pripon Glagolska pripona je morfem za izražanje nedovršnosti. Iz dovršnikov z glagolsko pripono tvorimo nedovršnike (sekundarne nedovršnike). Izpis–ova–ti: ova je pripona in ima besedotvorni pomen (slovarski pomen).

Vloga korenskih morfemovKorenski morfemi niso nikoli glasovno prazni. Njihova vloga je izražanje predmetnega pomena besede. Dokazujemo ga z zamenjavo (substitucijo) glagolske predpone.

Morfemska členitev glagolaPrimer: glagol po-gre-za-tipo = glagolska predponagrez = korenski morfemat = morfem (za korenom) = glagolska priponati = morfem glagolske oblikeMorfem pred korenom je PREDPONA. Če je dodana nedovršnemu glagolu, gre za dovršnik (spati – prespati). Predpone imajo večinoma tak pomen kot predlogi in prislovi. Nekateri koreni lahko imajo tudi po več predpon (po/raz/deliti). Glagol lahko ima tudi predponsko obrazilo (prednaročiti se), ki je zmeraj naglašeno. Del glagola pred –ti se imenuje nedoločniška glagolska osnova.GLAGOLSKE PRIPONE so lahko različne (a, ni, e, uje, ova, …) Same na sebi ne pomenijo nič, pri dveh glagolih iz istega korena ali podstave pa razločujejo omejenost ali neomejenost dejanja (pogrezniti – pogrezati, zapelje – zapeljuje, seči – segati, …) oz. prehodnost ali neprehodnost (rumeniti – rumeneti). Glagolski priponi se dodajajo ali še druga obrazila ali pa končnice, da dobimo posamezne glagolske oblike (velelnik, nedoločnik, deležnike, …). Če glagol nima glag. pripone, se končnice dodajajo kar h korenu (nes-ti, da-m, …). Takšni glagoli se imenujejo atematski ali brezpriponski glagoli.

Oblikoslovna členitev besedeSLOVNICA: Pri oblikoslovnih vzorcih (sklanjatvah, spregatvah, pregibanjih v spolu in številu) ločimo dva dela: osnovo in končnico.Osnova je tisti del pregibne besede, ki ima predmetni pomenKončnica je tisti del pregibne besede, ki zaznamuje sklon, osebo, spol ali število. Miza: (miz- je osnova, -a pa končnica).

Kaj je končnica?Končnica je funkcijski morfem. Značilna je za pregibne besedne vrste. Izraža:spolsklon število (osebo)SLOVNICA: Je več tipov končnic:- sklonila (lip-a, -e, -i, … lep, -ega, -emu)- osebila (dela-m, -š, -0)

- pregibala za spol: (lep, -a, – o; delal, -a, –o)- pregibala za število: (lep, -a, –i, delal, -a, –i)

Vezani, nevezani morfemiMorfemi so lahko vezani ali pa nevezani. Morfemi so lahko vezani po svoji funkcionalnosti. Obvezno vezani morfemi so vsi slovnični morfemi. Nevezani morfemi se imenujejo samostojni ali prosti morfemi. V tem primeru je morfem enak besedi. Nevezani morfemi so enopomenske besede.Npr. a je lahko fonem ali pa morfem. Če je morfem, je lahko vezani ali pa nevezani.

4

Morfem a je nevezan, če opravlja vlogo veznika. Vezani morfemi pa so končniški morfemi.

Opredelitev pojma premenaPremene so spremembe glasov na morfemskem šivu zaradi spremenjenega glasovnega okolja (en glas vpliva na drugega). V oblikoslovju se posamezni morfemi premenjujejo v soglasnikih, samoglasnikih, hkrati v enih in drugih, v kolikosti naglašenega samoglasnika ter v mestu in vrsti naglasa.

Tipologija premen (grafični prikaz)1) NADSEGMENTNE – PROZODIČNE – GOVORNE PREMENE

naglas trajanje kakovost in trajanje

2) SEGMENTNE – GLASOVNE PREMENE govorne premene

premene po zvenečnosti

govorne in pisne premene samoglasniške: ~ preglas (stric, s stricem, boj z bojem) ~ prevoj znotraj samoglasnika (roditi – porajati) ~ premet jezičnikov (metateza likvid: kletev – kolnem; berem – brati) soglasniške : ~ palatalizacija (beg – bežati) ~ jotacija (zakrita in izražena) ~ daljšanje osnove ~ krnitev ~ sičniška premena ~ prilikovanje nezvočnikov (grizem – gristi)

Nadsegmentne (prozodične) premene : NAGLAS, KAKOVOST, TRAJANJE NAGLAS Pri naglasu gre predvsem za naglasno mesto (medved - medveda). Naglas je lastnost samoglasnikov, da se izgovarjajo pri jakostnem naglaševanju z večjim izdišnim zrakom.

TRAJANJE (dolgi o, kratki o) KAKOVOST IN TRAJANJE Fonološka lastnost, ki se tiče sredinskih samoglasnikov (odhod - odhoda, vodovod – vodovoda – sredinska sta o in e).

Segmentne – glasovne premene; samo govorne premeneTe premene so vezane le na govor.

govorne premene premene po zvenečnosti (sladkor – d se prebere kot t; glasba se izgovarja glazba) variante fonemov v in l

Segmentne – glasovne premene; govorne in pisne premene: SAMOGLASNIŠKE samoglasniške: ~ preglas (stric, s stricem, boj z bojem) ~ prevoj znotraj samoglasnika (roditi – porajati) ~ premet jezičnikov (metateza likvid: kletev – kolnem; berem – brati)

ZAPISKI: Samoglasniške premene so:

5

~ preglas (črka o e za c, č, ž, š, j, dž) stric – s stricem; boj – z bojem~ prevoj znotraj samoglasnika; roditi - porajati

SLOVNICA: Od premen samoglasnikov so najvažnejše premene v kakovosti (kvaliteti) naglašenega samoglasnika. To so:~ premene samoglasnikov po prevoju~ po kolikosti naglašenega samoglasnika~ po pripadnosti naglasnemu tipu~ po preglasu~ po premetu~ po bližini predpone, ali predloga ipd.

1. PREMENE PRI PREVOJU, ločimo: premene med sprednjimi in zadnjimi samoglasniki iste višine (t. i. vštrični) ~ npr. med e in o (nesem ~ nosim) premene samoglasnikov različne višine ~ ę ~ é (pretęčem ~ pretékam, nęsem ~ nésel), ~ ę - á (prenęsem ~ prenášam) ~ ó ~ ô (nósim ~ nôsi) ~ o ~ á (donósim ~ donášam, napojím ~ napájam) ~ ę ~ í (zbęrem ~ zbíram) ~ á ~ í (vtáknem ~ vtíkam) premene samoglasnika z zvezo samoglasnika in zvočnika ~ é ~ ôj (péti ~ pôjem) ~ á ~ oj (státi ~ stojím) ~ polglasnika z í (odcve∂tčm ~ odcvítam) ko se korenska zveza dveh soglasnikov loči v kaki obliki z vmesnim samoglasnikom (in lahko še kakšnim zvočnikom), ~ (za)čn(em) ~ (za)čenj(am), (za)tr(em) ~ (za)tr(t) [(za)t∂r(t)], (za)žg(ati) ~ (za)žig(ati); - posebna premena, povezana s premetom , je ré ~ e∂r (vréči ~ vŕgel, vŕžem). Izhodišče premen so sredinski e, o in e∂ (ta tudi prek a). V oblikoslovju je prevoj najbolj pogost pri glagolih istega vidskega para, zelo pogosto se premenjujejo samoglasniki pri različnih oblikah istih glagolov, veliko manj pa pri oblikah istih samostalnikov ali pridevnikov. 2. PREMENE PRI PREGLASU: Ko se za c, j, č, ž, š in dž končniški ali priponski o zamenjuje z e: mesto – sonce fantom – stricem fantov – stricevfantoma – stricema lepo – tuje kupovati – mečevati se to velja tudi za osnove na o, ki se podaljšujejo s s (oko – oje)Pravilo velja torej za: 1. sklanjatev samostalnikov moškega spola 1. sklanjatev samostalnikov srednjega spola za pridevniško sklanjatev moškega spola za pridevniško sklanjatev srednjega spola za nedoločniško glagolsko pripono -ova- (kupovati – bojevati, kupčevati)Pri oblikah za srednji spol velja tudi za imenovalnik (tožilnik) ednine. 3. PREMENE PRI PREMETU – METATEZI - zamenjavi mesta med samoglasnikom in jezičnikom koljem ~ klati meljem ~ mleti tarem ~ treti, tr(l) [te∂rl] ~ tre(ti).

6

Segmentne – glasovne premene; govorne in pisne premene: SOGLASNIŠKE soglasniške : ~ palatalizacija (beg – bežati) ~ jotacija (zakrita in izražena) ~ daljšanje osnove ~ krnitev ~ sičniška premena ~ prilikovanje nezvočnikov (grizem – gristi)

1) JOTACIJA ZAKRITA JOTACIJA : s sočasnega vidika ne moremo prepoznati premene, ki je nastala zaradi črke j. J je povzročil spremembo v razvoju: d j (hoditi – hoja, roditi – rojen) s š (nositi – noša).2. IZRAŽENA JOTACIJA: n, r, l nj, rj, lj (soliti – soljen) p, b, m plj, blj, mlj. SLOVNICA: Od premen po mestu izgovorjave je najpogostejša premena po jotiranju. Po tej premeni se: zobni mehkonebni soglasniki, ki niso šumevci (vendar težji) ali j, premenujejo s šumevci, d pa z j zvočnikom r, n in l se dodaja j, ustničnikom pa lj. Jotiranje soglasnikov torej prizadeva skoraj vse soglasnike. Jotacijsko premeno imamo v oblikoslovju: pred deležniškim obrazilom –en glagolov na –iti prenositi – prenošen – prenašati; prevoziti – prevožen – prevažati; usmrtiti – usmrčen – usmrčevati; pustiti – puščen – puščati; roditi – rojen –(po)rajati – pustiti – puščen - puščati pred pripono nedovršnosti istih glagolov v zvezi s sedanjiško pripono – je (v glavnem pri glagolih na -ati)Ustvariti – ustvarjen – ustvarjati; pozvoniti – pozvonjen – pozvanjati; zahvaliti – zahvaljen – zahvaljevati; premisliti – premišljen - premišljevatipred priponskima obraziloma –ši, -ji v primerniku. Visok – višji; nizek – nižji; kratek – kračji; jak – jačji; strog – strožji; tih - tišji

Najbolj žive so premene v oblikah: sedanjik – deležnik na –en dovršnik in nedovršnikTudi te premene niso docela avtomatizirane (prim. izjemo voditi voden): premene v oblikah nedoločnik – sedanjik se močno izgubljajo (jokati – jočem in jokam), premene v oblikah osnovnik – primernik se sicer držijo, so pa tudi analogne (npr. krajši nam. kračji, za premenilnim šumevcem pa je jotiranje dvojno: visok *viši višji); posebnost sta npr. še prenesti – prenesen, zaželeti – zaželjen.

Med jotacijske premene gre tudi: premena gt, kt ~ č (prvotno ć) v nedoločniku in namenilniku: pek- + -t(i) > peč(i), mog- + t(i) moč(i).

2) PALATALIZACIJAVelarni mehkonebni glasovi prehajajo v trdonebne glasove.k, g, h č, ž, šSLOVNICA: Palatalizacijske premene zadevajo samo mehkonebne nezvočnike k, g, h. ti se po prvi palatalizaciji premennujejo s č, ž, š, po drugi in tretji pa s c, z, s: tako koreni kot rek-, streg-, ph-:

Imamo 3 palatalizacije:

7

1) rek(el), streg(el), ph(al) ~ reč(em), strež(em), pš(em)2) ~ rec(i), strez(i), srsi<srh3) ~ (na)ric(ati), (u)strez(ati), disati<dih

Prva palatalizacija : Prva palatalizacija je odvisna od sledečih ene vrste e, i in ∂. Imamo jo v:- sedanjiku- v deležniku na –en (rečen, strežen) Druga palatalizacija : Druga palatalizacije je odvisna od druge vrste i in e.Imamo jo v :- velelniku- imenovalniku - mestniku in imenovalniku 1. m. sklanjatve (vendar le v oblikah otroci, otrocih (bolj zakrito še v

volk ~ volcje)) Tretja palatalizacija : Tretja palatalizacija je odvisna od e in i pred k, g, h. Imamo jo:- pri nedovršnikih

3) SIČNIŠKA PREMENA PO RAZLIKOVANJU – DISIMILACIJIPoznata jo v glagolskih oblikah korenska končna t in dPletem – plesti, plest; bodem – bosti, bost; jedo-jeste; povedati-poveste

4) PREMENE PO PRILIKOVANJU – ASIMILACIJI NEZVOČNIKOVSo zelo običajne v zvezi z neobstojnim samoglasnikom izgovorne (gladek – gladka (t); glas – glasba (z) pisne – pred nedoločniškim –ti (grizem – gristi) pred namenilniškim –t (grizem – grist) pri predlog z (s teboj) v predponskih variantah predpon (izpod-, izpred- , vz-)

5) PREMENE RO RAZVRSTITVI Razvrstitev fonemskih variant in velikih glasovnih razredov razvrstitev nezvočnikov (rodu – rod (t)) razvrstitev fonemov l in v (brala – bral) premene sičnikov s šumevci (častiti – čaščen; onečastiti – onečaščati)

6). KRNITEVPremene po krnitvi soglasnikov so sorazmerno redke; večinoma jih opažamo: v primerjavi nedoločnika in namenilnika v primerjavi z drugimi oblikami pri glagolih na -sti (grebsti, sopsti - grebem, sopem) v primerjavi deležnika na -l z drugimi oblikami (pletem - plel, bodem - bol) pri nekaterih deležnikih stanja se izgublja globinska pripona, npr. usahniti - usahel, sedanjika in velelnika z drugimi oblikami (žanjem - žeti, zajamem - zajeti); sem bi lahko šteli še primere tipa: pijem - piti (prim. napoj). pri primerniku nekaterih pridevnikov s pripono - ek ali -ok (nižji, globlji)Veliko več pa je tega v besedotvorju. Ti primeri se večinoma dajo pojmovati tudi obrnjeno, tj. da se prvotno krajša oblika daljša z novim soglasnikom, vendar v tem primeru pogosto ni nobene predvidljivosti (zakleniti : zaklepati, natisniti : natiskati, vrniti : vračati, ...)

7) DALJŠANJE

8

O daljšanju osnove s soglasnikom v neimenovalniku oz. netožilniku ednine, ne pa o krnitvi v im. in tožilniku ednine nasproti drugim sklonom, govorimo v primerih: gospodar – gospodarja taksi – taksija Tone – Tonetatele – teleta vreme - vremena, oko – očesagod - godovi

Opredelitev pojma kategorialne slovnične lastnostiKategorialne slovnične lastnosti definirajo samostalniško besedo, pridevniško besedo ter glagolsko besedo glede na njihovo vlogo v stavčni povedi. Besedne vrste so odvisne od kategorialnih lastnosti in spreminjanje le-teh pomeni spreminjanje enega stavčnega člena v drugega, oziroma ene besedne vrste v drugo.

BESEDNE VRSTESLOVNICA: Obravnavane so kot množica besed z enakimi skladenjskimi vlogami in drugimi lastnostmi, ki morajo biti razločevalne.Besedne vrste:PREGIBNE: samostalniška beseda:

- samostalnik - posamostaljena pridevniška beseda- samostalniški zaimek

pridevniška beseda:- pridevnik (+ neopisni deležnik)- števnik- pridevniški zaimek

glagol:- osebne oblike- opisna deležnika na -l in -n/t- nepregibne oblike

povedkovnik (le deloma pregiben)NEPREGIBNE: prislov predlog veznik členek medmet

Besedne vrste so določene na funkcijski stavčnočlenski vidik – glede na vlogo, ki jo imajo kot stavčni členi ~ stavčnočlenska vloga primarna problematika so torej stavčni členi.Besedne vrste so metajezikovna enota, ne izhajajo iz jezika. So jezikovno opisna sistematizacija besed.Stavčne člene določajo kategorialne lastnosti.Stavek je minimalno besedilo, ki ga sestavljata osebek in povedek kot provstopenjska stavčna člena.Z vidika sposobnosti tvorbe minimalnega besedila (stavčno zgrajene povedi) ločimo:

1) STAVČNOČLENSKE +

PRVOSTOPENJSKE + SAMOSTALNIŠKA BESEDA temeljno besedilno razmerje osebek ~ povedek GLAGOL

NEPRVOSTOPENJSKE -

DRUGOSTOPENJSKE PRISLOVNA BESEDA ZUNANJIH OKOLIŠČIN

9

o PREDMET (ni relevanten, ker se tu sam. beseda nahaja pod pogojem, da je glagol prehoden)

o PRISLOVNO DOLOČILO kraj ~ objektivno določen ~ subjektivno določen (glede na mesto nahajanja govorečega) čas ~objektivno določen~ subjektivno določen (sovpada s časom govorjenega)

TRETJESTOPENJSKE RAZVIJAJOČE

PRIDEVNIŠKA BESEDA (ob samostalniku) PRISLOVNA BESEDA NOTRANJIH OKOLIŠČIN (ob glagolu)

Nastali iz pridevnikov, imajo pa lastnosti prislova (vrstnega, stopenjskega) DOPOLNJUJOČE

POVEDKOVNIK

2) NESTAVČNOČLENSKE -

MODIFIKACIJSKE MEDMET ČLENEK

SLOVNIČNOPOMENSKE VEZNIŠKA BESEDA PREDLOŽNA BESEDA

Besedne vrste - funkcijskoskladenjska delitvena merila (graf besednih vrst)STAVČNOČLENSKE PRVOSTOPENJSKE:

samostalniška beseda(v vlogi osebka) glagolska beseda (v vlogi povedka)

NEPRVOSTOPENJSKE DRUGOSTOPENJSKE

samostalniška beseda (v vlogi predmeta) prislov okoliščin (v vlogi prislovnih določil)

TRETJESTOPENJSKE RAZVIJAJOČE

pridevniška beseda (v vlogi prilastka) prislovi razen okoliščinskih (v vlogi povedkovega prilastka)

DOPOLNJUJOČE

povedkovnik (v vlogi povedkovega določila)

NESTAVČNOČLENSKE MODIFIKACIJSKE

členek medmet

SLOVNIČNORAZMERNE predložna beseda vezniška beseda

10

Hierarhija stavčnočlenskih besednih vrst (glede na vlogo v stavku)1) PRVOSTOPENJSKE B. VRSTE samostalniška beseda OSEBEK Glagolska beseda POVEDEK2) DRUGOSTOPENJSKE B. VRSTE samostalniška beseda PREDMET Prislovi okoliščin PRISLOVNA DOLOČILA3) TRETJESTOPENJSKE BESEDNE VRSTE pridevniška beseda PRILASTEK Povedkovnik POVEDKOVO DOLOČILO Prislovi POVEDKOV PRILASTEK

Samostalniška beseda - definicija, obseg

SAMOSTALNIŠKA BESEDASamostalniška beseda je nosilka osebkovih kategorialnih lastnosti (kategorialne lastnosti pa definirajo besede v okviru minimalnega besedila, ki predstavlja stavčno strukturirano poved)

Kategorialne lastnosti samostalnika:

1) Prepoznavne v slovarju SKJ: SPOL S PODSPOLOMA (živost, človeškost) izvorna kategorija samostalniške besedeŽivost: rodilnik = tožilnik m. sp. ed.Človeško: imenovalnik = tožilnik m.sp.edJaz – ima vedno spolKdo/Kaj (sr. sp.) – z osebno gl. obliko: Kdo je bil doma m. sp.

OSEBA katerikoli samostalnik postane osebek, dobimo 3. os. v povedku vsi samostalniki so tretjeosebni, tudi zaimki (npr. kdo, kaj)

ŠTEVNOST Samostalniki so števni in neštevni; pred števnimi stojijo glavni števniki Mnogo dreves/tri drevesa… SKLANJATEV Metajezikovna sistematizacija samostalniške besede; po rodilniški končnici Glagoli: bati se (rod.) Metajezikovni pristop – opis jezikovnega pojava z jezikovnimi sredstvi

2) Prepoznavne v besedni zvezi: SKLON Sklon se realizira v besedni zvezi, pogoj zanj je torej sklanjanje ŠTEVILO Števnost je pogoj za število. Če je samostalnik števen, ima vsa 3 števila, drugače le ednino ali množino

SAMOSTALNIŠKA BESEDA: SAMOSTALNIK

SAMOSTALNIŠKI ZAIMEK osebni samostalniški zaimki drugi samostalniški zaimkiSamostalniške besede so besede, ki imajo izražajo: spol sklon

11

osebo (os. zaim.) število V stavku ima primarno vlogo osebka, lahko pa tudi opravlja vlogo predmeta, povedkovega določila in povedkovega prilastka. Samostalniške besede so: samostalniki prvotni (miza) drugotni (dežurni) samostalniški zaimki posamostaljene pridevniške besede Samostalniške besede so imena za resnične ali izmišljene predmete. Izražajo lastnosti in razmerja med njimi.

Samostalniško besede glede na skladnjo označuje 7 rab:1. OBENEM S PRETVORBAMI JE OSEBEKPevka poje. – Pevka je lepa. – Pevka je žena/mati2. NEPOSREDNI PREDMETPoslušati pevko. Nasprotovati pevki. 3. PREDLOŽNI PREDMET ali PRISLOVNO DOLOČILOVeseliti se pveke. S pevko/kot pevka.4. POVEDDKOVO DOLOČILOŽena je pevka.5. POVEDKOV PRILASTEKTa žena se je že rodila pevka.6. RABI SE SVOJILNO OB POMOŽNIKUBiti pevke (navadno od pevke)7. OB SAMOSTALNIŠKI BESEDI KOT PRILASTEKPetje pevkino. Lepota pevke. (posamostaljenje glagola iz točke 1)

Samostalniški prilastek je po definiciji desno od odnosnice, pridevniški pa levo. Samostalniška beseda je lahko golo prislovno določilo le s predlogom.

Vse samostalniške besede izražajo predmetnost ali razmerje do predmetnosti.Zaimenske samostalniške besede se ločijo od navadnih po tem, da prve lahko zamenjujejo druge (velja za tretjeosebne), kaj konkretno ta zaimek pomeni, pa izvemo šele iz sotvarja (on je – oče/sin/stric …)

Lahko so: nemotivirane – netvorjene (človek, miza, železo, Ana, jaz, ti, ona …) motivirane - tvorjene: Ponske: starec, lepota, gorovje, nadčlovek, živinozdravnik, pokopani, mrtvorojeni, črnogledi Končniške: duhoven, ženska, zlo, doma, Mali, Tiha …

Drugotne skladenjske vloge samostalniške besedeDEL STAVČNEGA ČLENA povedkovo določilo povedkov prilastek (jedro besedne zveze)STAVČNI ČLEN prislovno določilo časa in kraja predmet

23) Kategorialne lastnosti samostalniške besede (grafični prikaz)

SpolSpol je kategorialna lastnost samostalniške besede in je tako vezan na osebek.

12

Ločimo naravni in slovnični spol.Je lastnost samostalniške besede, ki od pridevniške in pregibne povedkovniške besede zahteva oblikovno istovetnost.ZAPISKI: Je slovnična danost, slovnični spol. Vsaka beseda je določena s spolom. Katerega spola je beseda v stavku, nam sporočajo morfemi.

SLOVNIČNI SPOLSamostalnik je moškega, ženskega ali srednjega spola. Spol je pri samostalniku imanentna lastnost; število, sklon, živost ali oseba spola načeloma ne prizadevajo.Spol samostalnika v pregibanju se redko spreminja (oko – oči), tega je več v narečjih. Določen samostalnik je načeloma le enega spola, primeri večspolskosti so redki.Spol je deloma predvidljiv: moški spol : imena oseb in večjih živali moškega naravnega spola (človek, kovač, konj)priimki ženski spol: Imena oseb in večjih živali naravnega ženskega spola (ženska, šivilja, psica) srednji spol ::Imena za mladiče (tele, žrebe, prase, pišče), a to ni nujno (račka, otrok)Zaničljiva poimenovanja (fante, ženšče, kravše, otroče)Netvorjenim samostalnikom za predmete, pojme, rastline in večino živali spol ni predvidljiv, in so vseh treh spolov. Spolno pa so določena priponska obrazila ( npr. –ak, ica, -ce)

- slovnični spoli so 3- srednji spol je aktualen za poimenovanje majhnega in mladega (tele, dete..)- slovarski spol nima reference predmetnosti, ki bi bila vezana z naravnim spolom- tu lahko govorimo o nezaznamovanosti po spolu; treba je ločiti obliko od vsebine; saj oblika ne pove ničesar o spolu

ZAPISKIOBLIKA ZA MOŠKI SPOL- predstavlja nezaznamovanost po spolu saj nam oblika za m.sp o spolu nič ne pove (priredno zloženi osebek: Mojca, Tine in Alenka SO šli..)- hkrati izraža moški spolSpol je viden v samostalniških besednih zvezah, kjer se poimenuje družbena pozicija. Jedro besedne zveze gospod/gospa profesor je namreč gospod-gospa, ne pa profesor.V predvsem pogovornih oblikah je v rabi npr. gospa profesor; gospa inženir – pouniverzacija oblik … Polemična so poimenovanja v povedkovem določilu. Soseda je profesorica/profesorSoseda je inženir/inženirkaSoseda je fizik/fizičarka ?? - asociacija na fizično deloSoseda je kemik/kemičarka ?? - asociacija na fizično deloV povedkovem določilu gre predvsem za to, da povem KAJ kdo je, spol dejansko ne igra nobene vloge. Nezaznamovanost pa izraža moška oblika ( pokazatelj socialnega vpliva, jezik je najbolj resničen pokazatelj našega življenja).Oblika za m. spol je dvopomenska: izraža moški spol ne pove ničesar o spolu (Ivana Kovač, Tone Kovač).Nekateri jeziki ločujejo oblike za ženske in moške priimke.Oblika za moški spol je nezaznamovana. Priredno zložen osebek - če so njegove sestavine po spolu različne, imamo obliko glagola v moškem spolu (sosed in soseda sta šla).Oblika o spolu nič ne pove, oblikovno pa je vezana na moški spol.SLOVNICA:

13

Spol je lastnost samostalniške besede, ki od pridevniške in pregibne povedkovniške besede (deloma tudi samostalniške) zahteva oblikovno istovetnost: npr. hiša ž, lep -a -o lepa hiša ali gospod, učitelj gospod učitelj (ne gospod učiteljica).Slovenski jezik pozna 3 spole (ženski, moški, srednji). V slovarju so oblike pridevniških besed za spole napisane v zaporedju moški, ženski, srednji. V takem zaporedju si sledijo tudi slovenske sklanjatve. Moški spol je nasproti ženskemu slovnično nezaznamovan, zato se v primerih, ko je jasno, za kateri spol gre, samostalniške besede in oblike moškega spola lahko uporabljajo namesto ženskih (Ana (to dekle) je arhitekt), vendar ima prednost ženska oblika - arhitektka. Nezaznamovanost m. spola se kaže tudi v zvezah kot Jure in Ana sta šla ali Jure, Tone in Ana so šli.V stavkih brez osebka se v povedku uporablja neosebkov srednji spol (deževalo je).

MOŠKI SPOL + nezaznamovanost s stališča spola moški spol

Nikoli ne izražata nezaznamovanosti:ŽENSKI SPOL –SREDNJI SPOL -

NARAVNI SPOL Naravna spola sta MOŠKI in ŽENSKI SLOVNICA:Izražanje naravnega spola: ~ leksikalno (stalne besedne zveze, družinska razmerja)– različne besede za pripadnike različnih spolov v razmerju; razlikovalno poimenovanje opazno tudi v živalskem svetu mati-oče, teta-stric, slon-slonica ~ besedotvorno (različna obrazila) – z obrazili tvorimo različna poimenovanjaGos-gosak (podstava ž.spol); pes-psica (podstava m.sp)

ZAPISKI: različni leksemi za različna spola ; prepoznavna sta že v slovarju (mati - oče, teta - stric, hči - sin, ...) različna priponska obrazila - k poimenovanju za moški spol dodamo obrazila - tvorimo poimenovanja za ženski spol (učitelj - ica). Obstajajo tudi vzporedne tvorbe (delavec - delavka). Nekatere besede (poklici) niso v obeh spolih (šivilja - ?, krojač - krojačica, babica - ?).Drugače pa je v nekaterih primerih v živalskem svetu - najprej poimenovanje za ženski spol (gos - gosak).Kategorialna lastnost spola je vezana na samostalniško funkcijo. Če se samostalnik preseli v povedkovo določilno vlogo, se pomenskost spola briše, ker so te lastnosti spola že izražene v povedku in osebku (Soseda je bila arhitekt). Lahko tudi npr. soseda sodi.V besedni zvezi je kategorija spola vezana na jedro (gospa profesor). Če bi hoteli vedno vse izražati, bi se zapletlo (zbrani so bili/bile predstavniki/predstavnice).

SPOL S PODSPOLOMAFaktorja človeško ali živo sta predvsem pomembna pri določanju slovarskega pomena.

SLOVNICAŽIVOST:Samostalniki moškega spola so dveh vrsti:1) eni zaznamujejo nekaj živega, tj. človeka, žival … tožilnik ednine je enak rodilniku2) drugi zaznamujejo vse ostalo tožilnik ednine je enak imenovalnikuPo zgledu na samostalnike, ki zaznamujejo živo, imajo slovnično kategorijo živosti še poimenovanja:

- avtomobilov (imeti fička, forda, opla …)- bolezni (imeti raka, črva…)

14

- športnih društev (premagati Partizana …)- vin (piti bizeljčana, vipavca …)- naprav (v hlod zabiti norca …)- kart (dati kralja, asa, pika …)- planetov- razno (imeti zdravega duha …)

Podspol živost je omejen na samostalniške besede moškega spola, kaže pa se v enakosti edninskega tožilnika z rodilnikom (videti psa, ujeti tatu nasproti videti hrast/vodo ipd.). Pri osebnih zaimkih velja kategorija živost tudi za neednino: videti nas, vas, jih, ju). Samostalniki moškega spola s kategorijo živosti pomenijo človeka ali žival, spolih bitje oz. bitjeliko (npr. bogove, škrate, duhove, ...). Podspol živost poznajo še z bitji enakoglasna poimenovanja vin (piti vipavca), vozil (voziti forda, iti na mariborcana), društev (premagati Hajduka), planetov (srecati Mars/Marsa), bolezni (imeti raka). Deloma se to prenaša tudi na živo preneseno (metonimicno) rabo prvotnega neživega: tega prdca bo že izucilo; igrati asa, pika ipd. V otroškem govoru je ta raba sploh še veliko širša: prinesti stolcka, ...

ZAPISKI:ŽIVOSTFormalno oblikovno se izraža samo pri samostalnikih moškega sp. ednine.Živo + rodilnik = tožilnik (oče-očeta)Živo - imenovalnik = tožilnik (stol – stola)Včasih tudi živo – dobi obliko rod. = tož.; gre za drugotne samostalnike, ki so v izhodiščnem – prvotnem – motivirajočem pomenu izraženi živo.As – asa štajerc – vipavec (vino) rak –raka različna društva nebesna telesa poimenovana po bogovihVržem as/asa.V veliki večini primerov se slovnično živo prekriva z dejansko živim (vozi forda), v nekaterih primerih pa to ne drži. Primeri: Vreči as / asa.Plavati kravl / kravla.Igrati fagot (verjetno ne fagota)Premagati Partizana (nogometni klub).Tisti samostalniki, ki so primarno živi, so ponavadi živi tudi na metaforični ravni. Vse s slovnicno značilnostjo človeškega ima tudi značilnost živega: A je vprašal B-ja.

SLOVNICA:ČLOVEŠKOST:O podspolu človeškost lahko govorimo toliko, kolikor se pri samostalnikih vprašujemo z zaimkom KDO in jih zamenujemo z ustreznimi tvorjenkami iz tega zaimka (npr. kdor, nekdo, nihče). Nasprotje temu je vse drugo, po čemer se vprašujemo s KAJ in kar se izraža z ustrreznimi tvorjenkami iz tega (npr. kar, nekaj, nič …)Podspol človeškost je slovnična kategorija, ki jo zaznamuje zaimenska vrsta (nekdo, nihče, marsikdo, vsakdo, ...) nasproti kaj (kaj, nekaj, nič, ...). Poleg na človeka (moškega in žensko) se nanaša še na vse človeštvo - na vse, kar govori in sebe imenuje jaz (in je od drugega ogovorjeno s ti). Pri moškem spolu človeškost sovseblja (implicira) tudi živost. Kdo je prišel? -- Človek, škrat, Ana, on, nekdo, uciteljica, ... Kaj leži tam? Miza, žoga, pes, mačka, ...Kot povedkovo določilo so tudi samostalniške besede s kategorijo človeškosti necloveško: Kaj je X? Apolon je bog - Janez je inženir – Ančka je bančna uslužbenka, ...Spolskost je torej značilnost tudi samostalniških zaimkov (v SSKJ nimajo oznak za spol): zaimek jaz je moški, ženski ali srednji, kdo je moški, kaj je srednji, ...Tip kdo zaznamuje tudi dvopomenskost: Kdo je pred vrati, človek ali mačka?ZAPISKI:ČLOVEŠKOST = KDO +; vprašalnica Kaj je vezana na človeško – .

15

Nanaša se na človeka, tako moškega kot žensko, in na vse človekoliko oz. sploh na vse, kar govori in sebe imenuje jaz. Pri m.sp. človeškost implicira tudi slovnično živost.Tip KDO izraža človeško + in nezaznamovanost.To oznako ima vse, kar odgovarja na vprašalnico KDO ali KAJ.KDO = človeško + nezaznamovano (Kdo je pred vrati odg.: lahko tudi mačka)Človeško imenovalnik = tožilnikKot povedkovo določilo so tudi samostalniške besede s kategorijo človeškosti nečloveško: Kaj je X?; Apolon je bog. Janez je inženir. Ančka je bančna uslužbenka.

2. SKLOP

Sredstva izražanja naravnega spolaSLOVNICA: Spoli se izražajo s končnicami (lep- -a -o, Ivan-0, Ivan-a).Naravni spol določajo spolsko določena priponska obrazila: za moški spol - -ak, -ic, -c za ženski spol - -ica, -ost, -arna za srednji spol - -ce, -išce, -stvoOblike za moški spol lahko: izhajajo iz iste podstave: gos - gosak, lahko pa jih tvorimo popolnoma različno: košuta – jelen Izražajo se lahko tudi s koncnico nič (fejst-0 -0 -0, TAM-0, Malci-0, vremja-0 -0-0 ( za moški, ženski in srednji spol).Zapiski: Naravni spol je prepoznaven v slovarju že na leksikalni oz. poimenovalni ravni, zlasti na: nivoju rodovnih in družinskih skupnosti (teta, stric, sin, hči, mati, oče) v živalskem svetu (košuta, jelen, kokoš, petelin, bik, krava).

Števnost - tipologija z vidika oblikoslovno edninskih in množinskih samostalnikov

ŠTEVNOSTŠTEVILOKategorialna lastnost, ki je prepoznavna v besedilu, skladenjsko. V slovenskem jeziku je lahko izražena, ali pa ne. To je nezaznamovanost s strani števila.

ŠTEVILO je oblika za:1) EDNINO: ENO NEZAZNAMOVANOST Vrana vrani ne izkljuje oči.2) NEEDNINO: DVOJINO MNOŽINO ~ nezaznamovana s stališča dvojine ~ več kot dva

~ Pomembna je oblika (ne točen pomen)Lev je kralj živali – to ne smemo razumeti kot informacijo o številu~ Problem nam delajo parni organi in oblačila teh organov.Oči me bolijo, / Rokave imam zašite,..~ Vikanje – govorno dejanje, ogovarjanje naslovnika z množinsko obliko; vzrok je lahko formalen – generacijska razlika, različnost socialne strukture (vse se izbriše, ko se znajdemo v pristnejšem razmerju)

16

Boste doma?

Treba bi bilo upoštevati še eno kategorialno lastnost, ki pa ni vedno ulovljiva.KONKRETNO : ABSTRAKTNOPisanje: Abstraktno: Med pisanjem me je zmotil (da se zajeti z besedotvornimi pomeni in skladenjsko vlogo)Vsi pomeni, ki so vezani na dejanje (glagolniki) so abstraktni. Prav tako je s samostalniki, ki se pojavljajo v povedkovem določilu, ki so prvotni ali sekundarni povedkovniki (=biti kaj/kdo)Sosed je kmet. – abstrakten samostalnik, on kmetuje; gre za del povedkaKonkretno: Daj tisto pisanje iz rok.

Števnost je slovarska kategorialna lastnost, ki temelji na možnosti razvrstitve glavnih števnikov ob samostalnik.

Številskost je zmožnost besede za pregibanja bodisi v vseh treh ali le v katerem izmed treh števil. Troštevilska je večina vseh pregibnih besed.

1) ŠTEVNI SAMOSTALNIKI +Števni so tisti, ob katere lahko razvrščamo glavne števnike (določne števnike ali določno količinsko pridevniško besedo)

2) NEŠTEVNI SAMOSTALNIKI - SNOVNI , ki so izrazno lahko le: ~ samo edninski (moka, prah, kovina, voda, večina kemijskih elemnotv …) ~ - samo množinski (hlače, škarje …)zanimiva so imena plodov: če iz snovnih samostalnikov tvorimo snovne pridevnike, imamo lahko v podstavi pri imenih plodov in sadežev ali:~ edninsko podstavo: (eksotični sadeži so samo edninski)Kivijev napitek – iz eneega kivija? Ananasov liker – iz enega ananasa?~ množinsko obliko (števni, in ne snovni samostalniki)Kot snovni samostalniki se obnašajo samo številsko, v sebi pa so števnijabolčni sok – sok iz jabolk ali Tri jabolka sem pojedla (ko izstopijo iz snovnosti, postanejo števni) Hruškovo žganje – žganje iz hrušk krompirjev pire – pire iz krompirja

SKUPNI , ki so obvezno tvorjeni, so modifikacijska tvorba npr. jelenjad, družba, tovarišija, otročad, perjad, srnjad

POJMOVNI So tvorjeni, glagolniki, izražajo pomen stanja, dejanja, itd. So abstraktni samostalniki.Mladost, starost, ljubezen.. netvorjen je samostalnik smrt.

Neštevni samostalniki lahko prehajajo v števne.Lepota vs. Plesale lepote (sinonim, drugotni pomen, ampak števni)

ZAPISKI: Števnost je kategorialna lastnost samostalniške besede. Je sposobnost, da lahko izražajo številčno različnost in različnost prvin. Števnost je podlaga za realizacijo te lastnosti na ravni števila. Vecina besed je števnih.Imamo razlicne morfeme, s katerimi izražamo enost proti neenosti.

Števniki - količinske pridevniške besede

17

imamo množinske samostalnike, ki so neštevni, a po obliki množinski. po obliki samo edninski samostalniki - oblikovno so vezani na ednino.

1. NEŠTEVNI EDNINSKI SAMOSTALNIKI: SKUPNA IMENA, a ne vsa (brezje, vejevje, tovarišija, gospoda, srnjad,...) SNOVNA IMENA (vino, moka, voda, železo, baker, prah, plin, pepel, zrak, blato,...) POJMOVNI SAMOSTALNIKI (mladost, lepota, bratstvo, dobrota, norost, ...) SKUPNA IMENA; ki niso števna (grah, krompir, borovnica AMPAK - zrno graha ne pa en grah, pšenica - zrna pšenice, lahko tudi 5 krompirjev - pire iz krompirja (neštevno) in ne pire iz krompirjev, borovnicev sok - sok iz borovnic, ...2. PO OBLIKI SAMO MNOŽINSKI SAMOSTALNIKI: PARNI ORGANI (ušesa me bolijo - ne pa ušesi me bolita, noge roke, ...) = hiperkorektura HRANA KOT SNOVNA IMENA (zrezki, cmoki, ... - množinska oblika)Neštevni samostalniki se ločijo od števnih po tem, da je njihova oblika blokirana (samo množinski ali samo edninski samostalniki).

Sklanjatev – kriteriji razvrščanja samostalnikovSKLANJATEVSklanjatev je metajezikovni pojem, poskus sistematizacije samostalnikov in zaimkov. Toporišič je razvrstil vse samostalnike glede na spol (ki je temeljna kategorija) v 3 množice sklanjatvenih vzorcev.Šele na 2. stopnji uvrščamo samostalnike v posamezne sklanjatve glede na končnico v rodilniku ednine, saj pobere največ posebnosti znotraj posameznih sklanjatev.ZAPISKI: Sklanjatev še sodi med slovarske kategorialne lastnosti. Samostalnik in samostalniški zaimek sta v slovarju vedno v prvi sklonski obliki (imenovalnik). Imenovalnik v slovarju ne izraža funkcijske vloge besede, ker se pojavlja samo v tej obliki. Imenovalniška oblika je o vrsti sklona nezaznamovana (kot slovarska oblika).Sklanjatev je slovarska lastnost (sposobnost), da lahko samostalniška beseda izraža eno izmed dveh temeljnih razmerij: prirednost in podrednost - sosed in njegov sin, sin našega soseda.Razvrščanje samostalnikov v posamezne sklanjatve temelji na spolu (sklanjatve: moške, ženske, srednje - za vsak spol so 4).Drugi korak je rodilniška končnica. V SSKJ sta ti dve razvrstitvi uvrščeni.Samostalniki I moške sklanjatve so določeni z rodilniško končnico. Ta pobere veliko večino samostalnikov.Vsi sam I moške sklanjatve imajo v rodilniku koncnico -a. Kot variantna možnost se pojavlja še koncnica -u.

Izrazne možnosti osebe

OSEBAJe slovarska kategorialna lastnost.Absolutno je prepoznavna pri osebnih zaimkih, ki so edina 3-osebna samostalniška beseda (jaz – midva – mi; jaz – ti – on). Pri samostalnikih je oseba prepoznavna šele v stavčni besedni zvezi. Vsi samostalniki so tretjeosebni, prav tako vsi samostalniški zaimki, ki niso osebni (tip: kdo, kaj …) - nanje kažemo z osebno glagolsko obliko v povedku (Lipa cveti – 3.os.). Vsi samostalniki, ki opravljajo vlogo osebka, so tretjeosebni.Za izražanje osebnih zaimkov imamo dve možnosti

1) Končniško (tip –m, -š, -0, ki so ustrezniki zaimkom jaz spiM, ti spiŠ on spi0 ..)2) z zaimki

Raba obeh variant skupaj le, če nekaj poudarjamo – poudarjalna vloga. Raba le zaimkov pa, ko odgovarjamo na dopolnjevalna vprašanja. Kdo je pred vrati? – Jaz sem.Pri zaimkih jaz, ti (1. in 2. oseba) spola ne prepoznamo. Zaimki 1. in 2. osebe spol ločijo, vendar implicitno (govorjeni on govoreči sta vedno človeka)Vršilec dejanja je vedno oseba, ki pa je določenega spola, torej je človek, ima globinsko lastno ime.Pišem: vršilec dejanja, hkrati določa spol

18

Spol loči celotna samostalniška beseda.SLOVNICA: Oseba je slovnična kategorija, ki odseva sporočanjsko razmerje med udeležencema pogovora (izmeničnima tvorcema in ogovorjencema) ter neudeležencem pogovora: tvorec je 1. oseba in se imenuje z osebnim zaimkom jaz, midva/midve, mi/me ogovorjeni je 2. oseba, imenovan pa je s ti, vidva/vidve, vi/ve neudeleženec je 3. oseba in je imenovan s katerokoli samostalniško besedo (tudi zaimensko) razen z onima dvema za 1. in 2. osebo. Tudi neosebnost se izraža s 3. osebo (ed.), je pa vedno srednjega spola.Zaimek se je glede na osebe nedoločenGlagolska oseba je ujemalna lastnost glagola glede na osebne zaimke. Oseba pri glagolu izraža tudi odsotnost osebe (v imenovalniški obliki): grmelo je (Pet ljudi je že odšlo).Svojilni pridevniki so tiste osebe, od katere je njihova podstava.Osebo poznajo samostalniške besede; vse so 3. os., izvzeti so le osebni zaimki, ki izražajo govorečega oz. ogovorjenega (jaz, midva, vi, ti, ...).Pri pridevniških besedah se loči oseba pri svojilnih pridevnikih, in sicer tako, da je pri svojilnih zaimkih lahko povezana s 1., 2. ali 3. osebo, sicer pa le s tretjo: prim. moj - tvoj - njegov/očetov. Glagoli ločijo osebo v oblikah za čas in naklon: kakor pri osebnih zaimkih prva oseba izraža govorečega druga oseba izraža ogovorjenega tretja oseba izraža neudeleženca pogovora (delam, deaš, dela)3. oseba se uporablja tudi za izražanje dejanja, ki nima osebka ali ga ima v neimenovalniku (deževalo je, pet ljudi je sedelo za mizo). Glag. oseba je torej ujemalna lastnost glede na zasedbo osebkovega mesta v stavku.ZAPISKIPri osebnih zaimkih je lahko oseba prva, druga ali tretja, drugi samostalniki in neosebni zaimki so tretje osebe.

ŠteviloSLOVNICA: To je s končnicami izrazljiva količina za vrednosti ena, dve, tri ali več pri samostalniških in nekaterih povedkovniških besedah, na drug način tudi pri osebnih glagolskih oblikah. Število se lahko izraža tudi s priponami (sin, sinova, sinovi) in z različnimi osnovami (človek, človeka, ljudje). Slovenščina ima tri števila: ednino, dvojino in množino. Edninska oblika samostalnika se lahko rabi namesto množinske ali dvojinske, v primerih, ko je jasno, da gre za vec predmetov: Sedaj pa pritisnite na tipko »T«./ Vsi puško na ramo/. Iz takih primerov sklepamo, da je ednina slovnično nezaznamovana in se zato lahko rabi tudi namesto dvojine ali množine.Množinska oblika samostalnika se v enakih pogojih rabi tudi namesto dvojinske. To se zgodi pri tipičnih parih: za levi in desni istofunkcijski del telesa (roke, noge, obrvi, oči, ušesa, , peruti ...) za dela oblačila ali naprave (rokavi, hlačnice, nogavice, rokavice, – drsalke, uhani) pri bioloških ali funkcijskih parih: (starši, dvojčki, lastovke, krave - v pomenu ‘oče in mati; otroka, rojena ob istem času; samec in samica; ...). Iz takih primerov sklepamo, da je množina nasproti dvojini slovnično nezaznamovana. S stališča zaznamovanosti imamo pri številih naslednje razmerje: ednina – neednina; pri neednini pa množina – nemnožina. Število se v slovenščini izraža: s končnicami: stol – stola – stoli; zelo redko s priponami ali celo z različnimi osnovami: človek – človeka – ljudje; jaz – midva – mi Številskost je zmožnost beside za pregibanje bodisi v vseh treh ali le v katerem izmed treh števil. Troštevilska je večina vseh pregibnih besed.

SklonSKLON

19

Sklon je pregibna oblika samostalniške ali pridevniške besede, pa tudi opisnih deležnikov. Slovenščina pozna 6 sklonov.SKLONSKI VZOREC – PARADIGMA

I R D T M Oed. lip-a -e -i -o -i -odv. -i 0 -ama -i -ah -amamn. -e 0 -am -e -ah -amiPomeni sklonov so podstava iz katerih nastajajo pridevniki.Sklanjatev je pogoj, da lahko govorimo o sklonu. Pomeni posameznih sklonov so lahko zelo različni, bogati. Problematiko pomena sklona ločimo v dva sklopa: v zvezi s stavčnimi členi – STAVČNA STRUKTURA v zvezi z desnim samostalniškim prilastkom – NESTAVČNA STRUKTURA

1) Imenovalnik~ stavčni: osebek (izjeme: zanikani rodilnik ob glagoli biti; tako se ga loči od veznega biti)~ nestavčni - jedro imenske besedne zveze - prilastek (Janez Kovač, gospod profesor) Samostalniški prilastki so na desni strani, pridevniški prilastki pa na levi (Kovačev Jure, profesorski gospod)

2) RodilnikZmanjkalo nam je denarja – Denar nam je zmanjkal.~ stavčni: predmet, prislovno določilo …~ nestavčni : vsi se pretvarjajo v pridevnike; dokazuje se prilastkovnost – za vse rodilnike! 1) svojilni rodilnik: posedovalec (vedno človek) in posedovano prava svojilnost: bratova hiša – hiša, ki jo ima brat; hiša (od) brata; imeti – »biti lastnik«, imeti je prostorska kategorija, sinonim je »biti pri« kom/čem sestavinska svojilnost: bratova roka – posedovalec človeško +; roka, ki jo ima brat; imeti kot »biti sestavina« koga (česa), problem npr. koža krave, dimnik tovarne … Če je posedovalec človeško + je možnost tvorbe na –OV/ -IN, ki ohranita natančno toliko informacij, kolikor jih ima končnica. Rodilnik vedno izraža obliko samostalnika, saj je nastal iz nje. Tako izraža spol, sklon in število (vedno v ednini).Človeško je lahko:živo (rep, koža od krave, levja glava, svinjski parklji) z obrazilom JI-neživo, vendar konkretno (tovarniški dimnik – ni aktivni posedovalec) razmerna svojilnost : bratov prijatelj – prijatelj od brata, imeti »biti v razmerju«, posedovalec in posedovano obla človeško + dejanska svojilnost : bratovo delo – delo od brata, Brat dela. – glagol v povedku posamostalimo 2) snovni rodilnik Podstava iz katere tvorimo snovni pridevnik. Oblikovno je enak izvornemu rodilniku, vendar je snovni rodilnik vedno nešteven in poimenuje snov Marmelada iz jagod – jagodna/jagodova marmelada Zid iz betona – betonski zid 3) rodilnik izvora Pivo s Češke – češko pivo 4) rodilnik sestave, sestavinski

20

V podstavi je množinska oblika samostalnika Zbor iz pevcev – pevski zbor 5) Delni rodilnik; ta se ne pretvarja v pridevnike Vreča moke, skodelica kave, kilogram krompirja 6) Kakovostni rodilnik; samostalnik v prilastkovi vlogi je vedno razvit s kakovostnim pridevnikom. Njegova kvaliteta je označevanje lastnosti organizmov, vedno je zložen ženska dolgih las – dolgolasa ženska pes kratkega repa – kratkorepi pes

3) Dajalnik~ stavčni: predmet, prislovno določilo~ nestavčni: Svojilni dajalnik Zidati bratu hišo – zidati bratovo/ (od) brata hišo

4) Tožilnik ~ stavčni: predmet, prislovno določilo~ nestavčni: 1) Namembni tožilnik Hlev za konje – konjski hlev Igrišče za otroke – otroško igrišče (možno tudi svojilno razmerje – igrišče od otrok)

5) Mestnik~ stavčni: predmet, prislovno določilo~ nestavčni: 1) Mestnih nahajanja: - v prostoru: izvir na Krasu – kraški izvir - v času: cerkev v baroku/iz baroka – baročna cerkev

6) Orodnik~ stavčni: predmet, prislovno določilo(lahko tudi globinski osebek, ko je samostalnik v jedru in prilastku s človeško +)Npr. S prijatelji grem.= jaz in prijatelji~ nestavčni: 1) Spremstveni orodnik Čoln z motorjem – motorni čoln (čoln na katerem …) 2) Priredni orodnik Sin z materjo 3) Lastnostni orodnik Ženska z dolgimi lasmi

Sklon je pregibna oblika samostalniške ali pridevniške besede, pa tudi opisnih deležnikov. Sklonov ima slovenšcina 6 (izjemoma v stilni rabi še sedmega); njihova imena so: imenovalnik ali nominativ, rodilnik ali genitiv, dajalnik ali dativ, tožilnik ali akuzativ, mestnik ali lokativ, orodnik ali instrumental (izjemni je zvalnik ali vokativ). Redke besede nimajo vseh sklonov (prim. tož. kriplje v stalni zvezi na vse kriplje); osebni povratni zaimek nima imenovalnika oz. je to se nasproti sêbe se, sêbi si itd.: Bliska se.

Stavčnočlenska vloga imenovalnikaImenovalnik v stavku izraža:1. osebek: Čudni časi so prišli. - Gospod Urh je ostal v predsobi. 2. povedkovo določilo: Hrast je drevo. - Čas je odhajanje.3. prisamostalniški ujemalni prilastek: ptica pevka, človek žaba - temen oblak. Primeri z ujemalnim prilastkom so možni tudi v vseh drugih sklonih.

21

4. pristavek osebka ali povedkovega dolocila: Ivan Cankar, naš veliki pisatelj.5. imenovalni prilastek : hotel Turist . Tak imenovalnik se ne ujema s svojo odnosnico; imenujemo ga imenovalni imenovalnik.6. povedkov prilastek: Sin se je od vojakov vrnil možak. - Sava teče motna. 7. zvalnik: Prinesite mi polic vina, gospodična Katinka! Imenujemo ga ogovorni imenovalnik. 8. izpostavljeni osebek: Janez, ta pa zna.9. jedro neglagolskega enodelnega stavka: Mir. - Tišina! - Sama. - Kakšna lepota!10. medmet: Bog nebeški. - Strela vendar.Imenovalniške moči nima več poprislovljena beseda, npr. Tisti kraji so sila zanimivi ('zelo').ZAPISKI: Imenovalnik je definicijski sklon osebka - v stavku torej opravlja funkcijo osebka.V imenovalniku je tudi povedkovo določilo, če je samostalniškega tipa tipa (sosed je postal predsednik, Maja je zdravnik).

Stavčnočlenska vloga neimenovalniških sklonovRODILNIK v stavku izraža: 1. predmet, in sicer: prvi premi : Kdo se boji Virginije Woolf ? - drugi premi : Puncko ucim angleščine . zanikani : Ko zaspal bom v smrti, ne kopljite jame, kjer vrste se križi. V priredni zvezi z dvodelnim veznikom ne le (samo) - ampak (temvec,marvec) tudi raba rodilniškega predmeta ni obvezna: Tone ni prodal le hiše (h i š o), ampak tudi posteljo. delni : narezati kruha in slanine, polic dobrega vina. namenilnikov: Šla je pšenice žet. - Odpeljal se je drv sekat. V sodobnem knjižnem jeziku tak rodilnik zveni že starinsko ali narecno; zamenjuje ga tožilnik: Šla je žet pšenico.2. osebek:a) pri zanikanem pomožniku biti, ob glagolu zmanjkovati ipd.: Oceta ni doma. -b) logicni zanikani osebek: Ivanke ni sram raznašati teh cenc po svetu. 3. prilastek oz. pridevniško zvezo: (žena) dobrih rok, oko postave itd. 4. povedkov prilastek: Bala se ga je preveselega.5. prislovno dolocilo casa in nacina: vrniti se avgusta; Lepega dne ga bozmanjkalo. Umrl je nagle smrti. 6. jedro imenovalniškega ali tožilniškega stavčnega člena za števniki tipa pet/petero in kolicinskimi pridevniškim izrazi tipa malo, precej, vec: Pet fantov je prišlo. 7. medmet: Hudiča, kaj pa hočeš! (Morda pa gre tu za tožilnik.)8. izpostavljeni stavčni člen: Maščevanja, tega se boj.9. ujemalni prilastek in pristavek (primeri kot pri imenovalniku). 10. različna razmerja v zvezi s predlogi: Pohvaljena je bila od uprave javne varnosti. - Od hiše do hiše hodijo.

DAJALNIK v stavku izraža:

1. edini predmet: Ne vdajaj se duhovom (mraka). Dajalnik koristi imamo v primerih kot Nogavice plete bratu.2. nosilca stanja ali poteka: Kaj ptici je, da žalostno v grmovju žvrgoleva? 3. pripadnost : So črni lasje m i in črne oči. To je svojilni dajalnik.4. čustveno zavzetost: Da si mi zdrav. – To vam je bilo živo na ribniku! 5. izpostavljeni stavčni člen: Janezu, temu se zahvali.6. ujemalni prilastek, tudi povedkov in pristavek (primeri iz imenovalnika).7. različna razmerja v zvezi s predlogi : Grem k stricu. – Bojuje se proti mračnjaštvu.

S TOŽILNIKOM se v stavku izraža:

1. prvi predmet: Poklical si me k sebi.

22

drugi predmet: Fanta učim angleščino. Ob zanikanem povedku se namesto tožilniškega predmeta rabi rodilniški: Ne boš jedel našega kruha. 2. nosilca stanja: Ivanko je bilo strah. To je tožilnik nosilca stanja. 3. prislovno določilo časa, mere: Le majhen proctor je tja do goščave, to noč nam jo doseči je mogoče. To je prislovni tožilnik. 4. ujemalni prilastek in pristavek (primeri iz imenovalnika). 5. povedkov prilastek: Prijatelja sem ob vrnitvi iz tujine našel pijanca. To je tožilnik povedkovega prilastka. Ob zanikanih povedkih iz predhodnega glagola je v rodilniku: Ne puščaj me same: Pusti me samo. – Ne zapusti me reve uboge. 6. nov glagolski pomen s čustvenim odtenkom: Udarili smo jo kar čez travnik. To je leksikalni čustveni tožilnik. 7. različna razmerja v zvezi s predlogi: Ne maram zate. – Primi punčko za roko.

MESTNIK

Rabi se samo predložno.

ORODNIK

Rabi se samo predložno.

10. Pomenske skupine rodilnikaZAPISKI:1. SVOJILNI RODILNIKIma pomen svojilnosti (svojilni pomen). prava svojilnost kdo ima nekaj, človeško + poseduje človeško -. Gre za imeti, biti lastnikhiša od brata - bratova hiša; hiša, ki jo ima brat. sestavinska svojilnost V podstavi je svojilni rodilnik. Koga – česa. Pri pravi svojilnosti je posedovalec človeško + in posedovano človeško -, tu je to nepomembno: Roka brata - bratova roka; roka, ki jo ima brat (deli telesa). Nekdo ima nekaj kot svojo sestavino, imeti, biti sestavina koga/česa. razmerna svojilnost Imeti, biti v razmerju. Tako posedovalec kot posedovano sta oznacena s človeško + (kdo ima koga). Ne v smislu biti lastnik, ampak v razmerju: Prijatelj (od) brata - bratov prijatelj; prijatelj, ki je od brata. dejanska svojilnost Glagol imeti je pomensko oslabljen. Razlagamo ga z izglagolskim samostalnikom (delo). Jedrni samostalnik je vedno glagolniški (nastal iz glagola). Delo (od brata - bratovo delo, brat dela, delo, ki ga ima brat.2. SNOVNI RODILNIKmarmelada iz jagod - jagodna marmelada, jed iz moke - močnata jed.Snovni rodilnik – iz njega nastane pridevnik, ki je lahko vrstni ali pa ne. Določen je s predlogom (iz), s poimenovanjem snovi (iz vina – vinsko).Določen je z neštevnostjo (veliko/malo sladkorja in ne 5 sladkorjev). Poimenuje snov.3. IZVORNI RODILNIKvedno s predlogom (iz, s): pivo s Češke – češko pivo, čipka iz Idrije – idrijska čipka.4. SESTAVNI RODILNIKrodilnik + predlog (iz) – samostalnik v rodilniku je števni samostalnik (oblika je vedno rodilnik množine). Zbor (sestavljen iz) pevcev – pevski zbor, narod (sestavljen iz) Slovencev – slovenski narod.5. DELNI RODILNIK:

23

Vreča moke, kozarec vina, skodelica kave, kilogram krompirja. Ta rodilnik ne more prehajati v pridevniški prilastek. Težko bi rekli: krompirjev kilogram. Imamo rodilniško jedro, ki ga lahko pretvorimo v imenovalniško jedro. Primer: vreča moke – moka v eni vreči. 6. KAKOVOSTNI RODILNIK: Ženska dolgih las, črnih oči, bele polti. Gre za rodilnik, ki poimenuje dele organizma (človeškega, živalskega, rastlinskega). Ta rodilnik mora biti razvit s kakovostnim pridevnikom. Še primeri: dobrega srca (dobrosrčen).

11. Pomen dajalnika in tožilnikaZAPISKI: DajalnikSVOJILNI DAJALNIK je vedno zaznamovan: so črne oči mi (moje oči so črne), zidati bratu hišo (bratovo hišo – bratova bo, ko bo končana). Tožilnik: NAMEMBNI TOŽILNIK je določen s predlogom za: hlev za konje (namenjen konjem – konjski hlev). Pasja uta, ptičja kletka, prstan za poroko (poročni prstan), klobuk za očeta (ta primer se ne da spremeniti v pridevnik: očetovski klobuk). Samostalniško jedro nam pove, kaj pridevnik pomeni (ko ne gre za kakovostne pridevnike – le-ti so pomensko polnejši). Možnost pretvorbe v pridevnik pri namembnem tožilniku ni nujna.

Pomen mestnika in orodnikaZAPISKI:MestnikNAHAJANJE V ČASU: Baročna cerkev: cerkev v baroku; novoveška znanost (znanost v novem veku ali iz novega veka), antična umetnost (v antiki ali iz antike). NAHAJANJE V PROSTORU: izvir na Krasu (kraški izvir), alpsko rastlinstvo (rastlinstvo v Alpah), sredozemska rastlina (v sredozemlju ali iz sredozemlja). Orodnik: SPREMSTVENI ORODNIK: čoln z vesli, čoln z motorjem (motorni čoln), prstan z briljantom (briljantni prstan, prstan, na katerem je briljant; briljant ni prstanov konstitutivni del, pač pa dodatek, spremni element). Sin z materjo: mati in sin (globinska priredna zveza). To je orodnik, ki izraža globinsko priredje. LASTNOSTNI ORODNIK: ženska z dolgimi lasmi. Lahko preide v kakovostni rodilnik: ženska dolgih las. Sem sodi tudi tip enooki velikan (velikan z enim očesom).

Samostalniški zaimkiZAIMKIOSEBNI ZAIMKI se ločijo na 2 skupini z vidika govornega dejanja: GOVOREČI IN OGOVORJENITu gre vedno za človeka (ali poosebitev), vedno globinska osebna lastna imena. Poimenujejo posamezno, ne pa nujno en. Kot prvina govorjenega dejanje je predstavljena kot ena, ni pa nujno, saj je lahko več govorečih. TRETJEOSEBNI ZAIMKIJe lahko lastno ime, poimenuje pa vse konkretno in abstraktno. Predstavlja pozaimljanje vseh samostalnikov (človek in vse drugo)

Zaimek ima enake skladenjske vloge kakor samostalnik. Večinoma je: tvorjen, s posebnim obrazilom (k-do, k-aj, mi-dva) tvorjen s sprevrženjem iz pridevniškega zaimka (on -a -o, kateri -a -o, ...), netvorjen (jaz, ti mi vi, sebe).

Nanašajo se na poimenovanja predmetnosti. Nosijo: spol, število sklon

24

osebo sklanjatev.

Glede na pomen jih delimo na osebni povratnoosebni vprašalni oziralni poljubnostni celostni mnogostni nedoločni nikalni

Osebni zaimki Izražajo: udeleženca (1. in 2. oseba) pogovora ; jaz = govoreči; ti = ogovorjeni neudeleženca (3. oseba) besedovanja (pogovora):, on (ona, ono) = neudeleženca pogovora.So trospolski (jaz m/ž/s, ti m/ž/s, sicer pa on – ona - ono oz. midva/midve oz. mi/me, vidva/vidve oz. onadva/onidve/onedve oz. oni one ona)Osnova osebnih zaimkov je od rodilnika dalje nadomestna (jaz - mene, ti - tebe, on - njega, mi - nas, oni - njih ipd.)V rodilniku, dajalniku in tožilniku imajo po dve obliki, ki se rabita v različnih skladenjskih okoljih, v tožilniku pa še tretjo, t. i. predložno ali navezno; (naveznih oblik ni za 1. in 2. os. mn. in dv.) Končnice pri osebnih zaimkih za 1. in 2. osebo v vseh številih ter pri sebe -i so samostalniške, zlasti v ednini, druge pa pridevniške.Raba: 1. imenovalnik osebnih zaimkov se rabi, ce:a) se po glagolski osebi vprašuje: Kdo ... ? - Jaz, ona, mi ...b) je glagolska oseba ena izmed delov priredno sestavljenega dela povedi ali pa ima še kakšna določila: Tisoc ljudi je živelo kakor jaz.c) se glagolska oseba iz povedka ne vidi, ne razodene pa nam je niti sobesedilo niti govorni položaj: Namrdnila se je.c) hocemo podati ozračje domačnosti: Le ti meni povedi, ce bi morda še kajrad.d) Če na vprašanje Kam greš kdo odgovori Jaz grem na delo, je to prav, ce hoče s tem povedati, da pa za druge ne ve, kam gredo. Ce pa hoče povedati samo, da gre na delo, je jaz seveda odveč.2. izražanje svojilnostiPriljudna in lepa je njega hči.3. izražanje čustvenostiKaj se mi pa cmeriš!?4. posebno vlogo ima naslonski tožilnik, ko glagol spreminja prvotni pomen: Polomil si ga, dragi moj!5. preneseni pomennpr. on in ona se uporabljata v pomenu 'mož' in 'žena'.

Raba naslonskih in naveznih oblik osebnih zaimkovNaglasne oblike os. zaimkov uporabljamo le: če se po tem, kar zaznamujejo, vprašuje (Koga si srečal? Njo) Če so v prirednem oz. pristavčnem odnosu (Kakor ti meni, tako jaz tebi.)Sicer se uporabljajo naslonske oblike osebnih zaimkov. Naslonske se ne morejo uporabljati ob predlogu. Naslonski tožilnik glagolu spremeni pomen (frazemski glagoli). Navezne oblike uporabljamo v naslednjih primerih; naglas je na predlogu (name, prednjo, zame, zate). ob enozložnih predlogih

25

za tožilnik ednine vseh oseb ter 3. osebo dvojine in množin

Samostalniški neosebni zaimki - vrste, razredi- vprašalna zaimka KDO in KAJ- oziralna zaimka KDOR in KAR- poljubnostni zaimki KDO, KAJ- nedoločni zaimki NEKDO, NEKAJ - mnogostni zaimki MARSIKDO; REDKOKDO; MARSIKAJ;REDKOKAJ; zadnji trije nadomeščajo natančno poimenovanje oseb in predmetov s splošnim, nedoločnim- nikalna zaimka NIHČE in NIČ - totalna zaimka VSAKDO in VSE- kazalni nedoločni zaimek ONESamostalniške rabe pridevniških zaimkov:1. svojilni: Moja je lepša kot tvoja.2. vprašalni: Katera še ni bila na Triglavu?3. kazalni: Ta me je izdal.4. nedoločni: Nekateri tega ne razumejo.5. poljubnostni: Če kateri tega ne razume, naj vpraša.6. nikalni: Nobena ni preveč trdna.7. totalni: Vsaka je lepa, da je le mlada.

PRVA MOŠKA SKLANJATEVV to sklanjatev gredo samostalniki, ki imajo: v imenovalniku ednine najpogosteje končnico -0 v rodilniku ednine pa končnico -a ali -u (beseda dan tudi -e) množinski samostalniki imajo v imenovalniku končnico –i množinski samostalniki imajo v rodilniku končnico -ov. Vzorec je korak – koraka / koraki - korakov.PREMENE OSNOVE 1) Kolikostna premena naglašenega samoglasnika v zadnjem ali edinem zlogu osnove: (krativec ostrivec: brat – brata; sir-sira; kruh – kruha …)a) samostalnikov, pri katerih iz neimenovalniškega sklona ni mogoče ugotoviti kolikost imenovalnika, je okrog 100 (npr. fant, gad, kmet, brat, cent, čas, ded, grah, grunt …)b) kratki naglašeni samoglasnik v imenovalniku/tožilniku ednine je predvidljiv pri večini izglagolskih izpeljank z ničtim obrazilom (izraz, dohod, presek) tj. če imajo pred končnico naglašen samoglasnik a, o ali e.2) premena kakovosti naglašenega samoglasnikaa) v imenovalniku ednine široki kratki e večinoma premenjuje z dolgim ozkim v nezadnjem zlogu (krativec ostrivec: kmet – kmeta)b) redko krativec premenjuje s strešico, te besede se da naučiti (krativec strešica: žep – žepa)c) kratki naglašeni o v imenovalniku je bolj zapleten, ločuje se glede na to, ali je beseda netvorjenka, glagolska izpeljanka ali izpeljanka z obrazilom –ot. - Predvsem pri izpeljankah je naglašeni samoglasnik širok, posebej če je pred –v.- ozki o v nezadnjem zlogu imajo le nekatere besede (vzroka, škofa, gloga, broča, roka …), tudi pri teh imajo v običajni govorici nekatere široko kakovost.- pri izglagolskih izpeljankah ne poznajo kakovostne premene tiste besede, pri katerih naglašenemu samoglasniku sledi trajni soglasnik tj. l, n, m, j, v, lj, s, r, z. (zakola, nagona, groma, uboja, molja)- pri izglagolskih tvorjenkah, pri katerih naglašenemu o-ju sledi zapornik d, p, k, č, g, t do premene redno prihaja (odhoda, prekopa, odtoka, vinotoča, poroga)3) Premene naglašenih e in o v mestniku edninea) namesto širokega e in o se v mestniku rabita tudi ozka (v postu, v žepu), drugo je redko v rabib) namesto ozkega o se v mestniku rabi široki (na plotu, na domu, na gnoju)c) v drugih sklonih in številih se to redko najde4) Samostalniki, katerih osnova se končuje na govorjeni samoglasnik -i, -u, -a, -o, -e ali na -r, v sklonih z neničto koncnico, osnovo podaljšujejo z j

26

(rolo - roloja, komite – komiteja, bife – bifeja, taksi - taksija, gospodar - gospodarja). Osamljen primer je dež - dežja. Osnove na samoglasnik so vse prevzete.Od Besed, ki se jim osnova v imenovalniku ednine končuje na -r, poznajo podaljšavo z -j : a) vse večzložne besede, razen: - ničte izpeljanke iz glagolov (tip izvir - izvira),- besede z neobstojnim samoglasnikom v osnovi (veter - vetra)- redke posamezne besede (šotor, lovor, sever, ...)b) od enozložnih osnov podaljšujejo osnovo z -j- le redke (car, far, star, jur)Včasih sta mogoči podaljšana in nepodaljšana osnova (prvo je boljše): eksterier, Kvarner, semafor, hektar, samovar, okvir ...Besede, ki kot občno ime osnove ne podaljšujejo z -j-, ga vendarle dobijo, če so lastna imena : sever – a / Sever - ja, Požar-ja.5) Domači samostalniki na -e osnovo podaljšujejo s -t : oče - očeta, Tone - Toneta, ...6) Lastna imena na -me, ki so hkrati občna, podaljšujejo osnovo z n : Seme - Semena.7) Mnogi v imenovalniku ednine enozložni samostalniki v množini in dvojini osnovo podaljšujejo z -ov - : grad - gradovi, gozd - gozdovi, prag - pragovi, cvet - cvetovi, dar - darovi. Podaljška z –ov- nimajo osnove, ki se končujejo na c, j, č, ž, š. Nekatere dolge oblike so malo ali nič v rabi, ker so starinske ali narečne (branovi, lesovi), v takih primerih je stilno nezaznamovana kratka množina.V dvojini je nepodaljšana osnova dokaj pogosta (sina – sinova; …)8) pri premičnem neglasnem tipu je v neničti sklonski obliki naglašeni o le izjemoma širok (sokola, topola, topora, Gregora, Mohorja …)9) besede s polglasnikom v zadnjem ali edinem zlogu osnove le-tega v neničtih sklonskih oblikah načeloma izgubijo (Videm – Vidma, osel – osla; hlapec – hlapca)neobstojni polglasnik imajo:

- tiste besede, katerih osnova se pred neničto končnico končuje na nezvočnik in zvočnik (posel – posla)

- samostalniki s priponskih obrazilom –c ali –k (starec – starca; dedek – dedka)- besede z dvema zvočnikoma na koncu besede (oven – ovna, sejem – sejma)

pisne premene ni pri::- pri enakih tujih besedah (favl, šarm, klovn, Kajn)- če je polglasnih pred zvočnikoma r ali l (trn-a; čmrlj –a)- besede, ki imajo pred obrazilom –c dva soglasnika, te premene ne poznajo, če bi se zaradi

tega težko izgovarjale ali glasovno zelo oddaljile od drugih oblik (jezdec – jezdeca) - Pri slovanskih lastnih imenih lahko izpadejo tudi a, i, e, in o (Jakac – Jakca; Lajovic – Lajovca; Jirasek – Jiraska; Vovčkov – Vovčka)PREMENE KONČNIC1) V imenovalniku edninea) nekaj samostalnikov, ki pomenijo moške osebe, ima namesto končnice 0 končnico –a. (slug –a), v drugih sklonih imajo običajne končnice, čeprav se prednostno sklanjajo po 2. moški sklanjatvi (vojvoda, oproda, vodja, delovodja, pismonoša, Mrcina, Bosina)b) zlasti prevzeti samostalniki imajo namesto končnice 0 nenaglašeno končnico –o, -e, ali –u (Marko –a; finale –a, Ceausescu –a). Druge končnice so običajne, če v tožilniku ednine je pri neživem končnica enaka imenovalniški. Ti samostalniki so večinoma iz latinščine, sem sodijo tudi romunski priimki. Takih je tudi veliko domačih (sinko, Marko, kino, Oslo, Lamartine)c) po latinščini in grščini imajo grška in rimska imena stilno zaznamovane končnice –os, -us, -es, -is, as-, -um (Tenedos, Tacitus, Temistokles). Taka so tudi nekatera občna imena (obolos, ciklus, spektrum). Navadne slovenske oblike so brez teh končnic (Tened, Tacit, Temistoklej, Avgij, spekter, cikel …). Redkeje ohranimo kot osnovo tudi ves prevzeti imenovalnik (Tenedos –s,), predvsem to delamo pri enozložnicah in pri nekaterih dvozložnicah (Kos –a, Rodos –a)2) V rodilniku ednine poleg končnice –a je lahko tudi –u (sin –sina/sinu; dar, grad, hlad, jez, lan, las, les, mah, med, sad, plaz, strah, glad, sram, god, zid)3) V dajalniku in mestniku ednine predvsem v 19. st. so pogosto rabili končnico –i namesto u; danes to zastarelo ali narečno.

27

4) V tožilniku samostalniki, ki pomenijo živo, imajo namesto končnice 0 končnico iz rodilnika tj. –a, tudi –u.5) Namesto končnic –om, -ov, -oma se za glasovi c, j, č, ž, š, dž uporabljajo končnice –em, ev, ema (stricem, bojev, bičem, košema, nožema, bridžem)To pravilo velja tudi tredaj, če se ti glasovi pišejo kakor v tujih jezikih (Cloz-em, Fritz-em, George-em, Bush-em, Sorosem)Kadar se j na koncu osnove ne piše ali pa se piše z i, so v rabi obojne končnice (z Dareiem/Dareiom), boljša je prva varianta.6) nekaj samostalnikov ima v imenovalniku množine poleg končnice –i še končnico –je (kmeti – kmetje; isto bratje, fantje, študentje, gospodje, očetje, golobje …), oboje je že stilno zaznamovalno.7) v mestniku množine ima nekaj samostalnikov poleg končnice –ih končnico –eh (črteh, koleh, konceh, grobeh); to zveni nekoliko pesniško.8) končnica –mi v orodniku množine je stilno nezaznamovana le pri redkih besedah (možmi, vozmi, ljudmi, lami, zobmi), sicer zveni starinsko ali narečno (vrhmi, rogmi)VEČBESEDNA POIMENOVANJA1) navadna večbesedna lastna imena sklanjamo v vseh imenovalniških delih (Josipa Murna Aleksandrova)2) pri nekaterih večbesednih lastnih imenih sklanjamo le en njihov del (Great Easterna; Ho Ši Minha); da so moškega spola se vidi iz prilastka ali povedkovega določila (Letošnji Tour de France je uspel)3) ne sklanjamo predimkov, nekaterih ogovorilnih pridevkov ali delov priimkov (fra, Herr, van von, Du, De, Mac)

DRUGA MOŠKA SKLANJATEVV to gredo samostalniki moškega spola, ki zaznamujejo moške osebe in: imajo v imenovalniku ednine končnico –a v rodilniku ednine imajo končnico -e; izjema je končnica -e v imenovalnikuVzorec je vojvoda – vojvode

- Vsi samostalniki te sklanjatve se lahko sklanjajo tudi po I moški sklanjatvi- Naglas je vedno nepremičen.- Živost se pri teh samostalnikih izraža samo s prilastkom ali povedkovim prilastkom in

pristavkom (Imeli so slavnega vojvodo)- Premena v osnovi rodilnika dvojine in množine (delovodja – delovodij)

TRETJA MOŠKA SKLANJATEV V to gredo samostalniki, ki vse sklone in števila izražajo z različnimi končnicami -0. Večinoma so to: - kratice (akronimi) - sprevržni črkovni samostalniki - imena črk in glasov- vsi se lahko sklanjajo po I moški sklanjatvi- naglas je nepremičen

ČETRTA MOŠKA SKLANJATEVV to gredo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede, (npr.: dežurni, Koseski, moj, ta, trije, pet, kateri ipd.).Če imajo ustrezne pridevniške besede določnost izraženo s posebnimi oblikami, se sprevrženi (konverzni) samostalniki iz njih uporabljajo le v določni obliki, sicer pa v ednini: naš mladi, vaša mala, Iz malega raste veliko. Pri posamostaljenem števniku en se rabi oblika eden, rod. enega; enako nobeden nobenega.Sklanjatveni vzorec je Koseski- ega- emu – ega – em - imNamesto osnovničnega i-ja v končnicah (razen v im.) se pri ustreznih besedah rabi tudi e, npr. pri ta dva, trije, oba, vsi; teh, tem, teh, temi, tema. Kot kaže primer, se živost izraža kakor v 1. m. skl., tj. s tožilniško edninsko končnico, enako rodilniški: Tega so ujeli. Naglas je kot pri ustreznih pridevniških besedah.

28

PRVA ŽENSKA SKLANJATEVV to gredo samostalniki ženskega spola, ki: imajo v imenovalniku ednine večinoma končnico –av rodilniku ednine pa dosledno –e množinski samostalniki imajo v imenovalniku končnico –e množinski samostalniki imajo v rodilniku končnico -0 (lipa- lipe, vile- vil).PREMENE OSNOVE: 1) V rodilniku množine razpade soglasniški sklop nezvočnik-zvočnik, vrine se polglasnik pred j in i (dekle – dekel, ladje – ladij, mošnja – mošenj; iskra - isker).a) Osnove, ki se končujejo na dva zvočnika ali na zvočnik + nezvočnik, to premeno pozanjo le, če je drugi zvočnik r, lj, nj ( kamra – kamer; Trbovlje – Trbovelj). b) Pred j sklopa rj se vriva i (zarja – zarij)c) sklop dveh zvočnikov na koncu osnov ne pozna premen (tovarna – tovarn, savna – savn); če zvočniku sledi sklop nj premena v pisanju ni nujna (marnja – marnj ali marenj; sumnja – sumnj ali sumenj); podobno če sledi zvočniku lj (mevlja – mevelj ali mevlj)d) sklop mlj vedno razpade (žemlja – žemelj; žrmlja – žrmelj)2) Samostalniki, ki se jim (pisna) osnova končuje na samoglasnik, se v rodilniku množine podaljšujejo z -j (Livia – Livij; aloa - aloj, alea – alej; alinea - alinej)3) Sprememba kakovosti naglasa (strešica ostrivec; roka – rok; noga – nog) 4) Od rodilnika dalje premenjujejo osnovo nekatera grška in latinska lastna imena ( Juno Junone; Artemis Artemide; Salamis Salamine); taka premena kaže na klasično izobrazbo; stilno nezaznamovane oblike so druge (Junona, Cerera, Artemida)5) Od rodilnika dalje imata samostalnika mati in hči drugo osnovo mater- ; hčer- ; samostalniki na –ev pa razen v tožilniku ednine in rodilniku dvojine, množine izgubijo polglasnik (bukev – bukve)PREMENE KONČNIC1) v imenovalniku ednine imajo nekatera tuja lastna imena končnico –o, -e (tak –e je lahko govorjen tudi kot polglasnik ali pa je nem) : (Klio –e; Inge –e; Marguerit –e)2) pri nekaterih enozložnih osnovah se v rodilniku množine poleg običajne končnice 0 uporablja še –a (žen/žena; želj/želja, cerkev/cerkva; koz/koza); ta končnica je boljv rabi v poeziji3) samostalniki na –ev ter mati, hči imajo v tožilniku ednine končnico 0, v orodniku ednine pa samostalniki na ev -ijo; mati in hči pa –jo (bukev – bukvijo; mater – materjo; hčer – hčerjo)4) samostalnik gospa ima končnice: gosp –a; -e, -e; -o; -e; -o; -e, -a, -ema, -e, -eh, -ema, -e, a, em, eh, emi VEČBESEDNA POIMENOVANJA1) kadar stoji ob imenu še priimek (prost ali sestavljen) ali pa je pred ženskim imenom ogovorilni pridevek, se samostalniki sklanjajo po po pravkar omenjenih pravilih (Ivana Kobilica – Ivane Kobilice; dona Špela – done Špele)

DRUGA ŽENSKA SKLANJATEVV to gredo samostalniki ženskega spola, ki: imajo v imenovalniku ednine končnico -0 v rodilniku ednine končnico –i množinski samostalniki imajo v imenovalniku končnico –i množinski samostalniki imajo v rodilniku končnico –iVzorec perut – peruti / peruti - peruti.Po tem vzorcu se ravnajo: dvozložne in večzložne osnove če imajo na koncu osnove lahko izgovorljiv soglasniški sklop in se jim zato osnova ne premenjuje (modrost, ljubeznivost, delavnost, žalost). Od stalno enakozložnih osnov gre po tem vzorcu le nekaj besed (bol, sluz, nit, miš; prsi/grudi ...) in samo množinske (prsi; grudi)PREMENE OSNOVE in KONČNIC (premene samo na osnovi so zelo redke):1) Samostalniki, katerih osnova se razen v imenovalniku in tožilniku ednine končuje na nezvočnik in zvočnik (v im./tož. ta soglasnika loči polglasnik: bolezen bolezni), imajo v orodniku

29

vseh števil in v dajalniku dvojine namesto končnic -jo -mi -ma končnice - ijo -imi -ima : (boleznijo, boleznimi, boleznima; podobno povodenj, misel, pesem; in samo množinske gosli, svisli in jasli). 2) Stalno enozložne osnove (razen zgoraj izvzetih primerov, ki gredo po zgledu perút) imajo v dajalniku in mestniku množine in dvojine (ter v orodniku dvojine) namesto končnic -im -ih -ma končnice -ém -éh -éma : (stvar-ém -éh –éma; podobno jed, kost, mast, zob, sol, snov itd.); Tako se sklanja tudi kri, ki pa ima razen v ed. im./tož. osnovo krv-.Od raznozložnih osnov gredo sem raván, réber, tésen/tęsen, láhet, tudi nozdrv, od stalno večzložnih pa prásnóv, prèdjéd ...Premeno med ozkim in šiokim o in e v ednini poznajo naslednji samostalniki (moč, peč, noč, pest, go, os, ost …). 3) Raje kot po tipu perut se sklanjajo po tipu stvar te besede (oblast, nemoč, ostrv, razrast)

TRETJA ŽENSKA SKLANJATEVV to gredo samostalniki, ki vse sklone in števila izražajo s končnico -0 (Karmen)Pridevniška beseda ob njej ima tem različnim ničlam ustrezne koncnice: naša Karmen, naše Karmen ... Raba brez pridevniške besede ali brez povedka je nerodna ali tudi docela nejasna. Naglas je nepremicen na osnovi.

ČETRTA ŽENSKA SKLANJTEVV to gredo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede ženskega spola. Vzorec dežurna. Naglas je nepremičen.

PRVA SREDNJA SKLANJATEVJe sklanjatev samostalnikov srednjega spola, ki: v imenovalniku ednine imajo končnico -o/-e ali -0 v rodilniku ednine imajo končnico –a množinski samostalniki imajo v imenovalniku končnico –a v rodilniku množine imajo končnico -0(mesto -a, polje -a, seme -na; vrata - vrat, nebesa nebes)Posebnosti: dekle, blago, pota, oko - lahko se sklanjajo tudi po drugih sklanjatvah.Vzorec: mesto – mesta; mesta - mest.PREMENE OSNOVE: 1) samostalniki, ki imajo v imenovalniku ednine končnico -0, osnovo podaljšujejo s -t, -n ali -s- (dekle - dekleta, vreme - vremena, telo – telesa). Tisti, ki osnovo podaljšujejo s –t, označujejo mlada, majhna bitja in predmete (tele, otroče, dete …)Tisti, ki osnovo podaljšujejo z –n, imajo v imenovalniku ednine pred končnim samoglasnikom –e glas m (vreme, breme, sleme, pleme, seme)Tisti, ki osnovo podaljšujejo s –s, premenjujejo navadno tudi samoglasnik na koncu imenovalniške osnove (telo – telesa, črevo – črevesa; isto še oko, uho, nebo)2) če se osnova samostalnika končuje na nezvočnik + zvočnik ali na rj, vj, se v rodilniku dvojine in množine pred drugi zvočnik vriva polglasnik, pred j pa i (kraljestvo - kraljestev, stegno - stegen, obzidje - obzidij, morje - morij, nedrje - nedrij, gorovje – gorovij)PREMENE KONČNICE: 1) v imenovalniku in tožilniku ednine imajo končnico -0 besede, ki podaljšujejo osnovo (dekle, vreme, telo)2) Za c j c ž š se namesto končnic -o -om in -oma rabijo končnice -e -em -ema. Preglašuje se tudi -o na koncu osnove.3) Končnica -eh v množini mestnika (drva, tla, sence)4) Nenavadni orodnik množine (drva drvmi, tla tlemi (tli))

DRUGA SREDNJA SKLANJATEVJe ni. Vidna je mogoče le pri zaimkih (jaz – mene – meni; ti – tebe – tebi)

TRETJA SREDNJA SKLANJATEVV to gredo redki samostalniki, ki:

30

- se sklanjajo s končnico -0 (citatno; vremja iz zveze Novo vremja (rod. Novega vremja)); - samostalniško rabljeni nedoločniki (dobro jesti, piti, rod. dobrega jesti, piti); - posamostaljeni številski števniki (ena deljeno z ena) Naglas je nespremenljiv.

ČETRTA SREDNJA SKLANJATEVTako se sklanjajo samostalniki s pridevniškimi besedami. Vzorec: Krško – Krškega – Krškemu – Krško – Krškem - KrškimMnožina in dvojina takih samostalnikov je redka(Na Slovenskem je več Visokih; dve, obe)

SKLANJANJE VEČBESEDNIH POIMENOVANJLASTNA IMENA1) če lastno ime sestoji iz ujemalnih besed, ki se same lahko sklanjajo, se sklanja v vseh delih; izjemoma so priimki ob ženskem imenu:Ivan Cankar – Ivana Cankarja; Emile Zola – Emila Zolaja; Franc Ksaver Meško – Franca Ksavrerja Meška Ivanka Mežan – Ivanke Mežan; Ana Jeza – Ane Jeza/Jeze; Zofka Kveder – Jelovškova - Zofke Kveder JelovškoveSremski Karlovci – Sremskih Karlovcev; Gorenje Jezero – Gorenjega Jezera2) če je del imena neujemalna sestavina, se ta ne sklanja:Gabrje pod Limbarsko goro – Gabrja pod Limbarsko goro; Hotel Turist – Hotela Turist;V nekaterih tujih imenih se namesto samostalniškega jedra lahko sklanja samostalniški del neujemalnega prilastka; mogoče pa je sklanjati celo odnosnico in tak prilastek:Rio de Janeiro – Ria de Janeiro/Ria de Janeira3) tuja lastna imena, pri akterih nimamo občutka za samostojnost njihovih sestavin, sklanjajo samo svojo zadnjo sestavino:Downing street – Downing streeta; Kon Tiki – Kon tikija; Mao Cetung – Mao CetungaOBČNA IMENATudi večbesedna občna poimenovanja se sklanjajo po teh pravilih1) s samimi glasovnimi končnicami:Človek žaba – človeka žabe; ptica pevka – ptice pevke; opera buffa – opere buffe2) z neglasovnimi končnicami:Alma mater – alme mater; smilax aspera – smilax aspere; Samostalniko sklanjamo tudi latinske in druge pridevniki, ki so prilastki samostalnikom; vse imajo v dajalniku množine samostalniško končnico –am; v rodilniku množine pa 0.

SAMOSTALNIŠKI ZAIMKILASTNOSTI:1) nanašajo se na poimenovanja predmetnosti, ne poimenujejo pa je neposredno2) SPOL: jaz/ti zaznamujeta 1. in 2. os. Ed. glede na vse 3 spole; drugi osebni zaimki pa spol izražajo z glasovnimi končnicami. Brez razlike za spol se rabi osebni povratni zaimek sebe.Ostali sam. zaimki so le moškega ali srednjega spola (kdo – kaj; nihče – nič; vsakdo – vse; kdor –kar), nikoli ženskega. Ločijo pa vse 3 spole posamostamljeni pridevniški zaimki (kateri – a- o; vsak –a –o).Vsi samostalniški zaimki moškega spola imajo kategorijo živosti, osebni v vseh številih. Zaimki jaz-ti-on-kdo-kdo-nekdo-nihče itd. poznajo še podspol človeško (ki pri moškem sp. Implicira tudi živost)3) ŠTEVILO: osebni in posamostaljeni prid. zaimki poznajo vsa 3 števila; preostali so enoštevilski. Le ti so večinoma edninski (kdo, kaj in njune izpeljanke), dvojinski (oba), množinski pa posamostaljeni (vsi). Osebni povratni zaimek sebe je glede števila nedoločen (sebe poglej – sebe poglejte)4) SKLON: imajo 6 sklonov, le osebni povratni samo 5

31

5) OSEBA: samostalniške besede kot osebki že po definiciji zahtevajo povedek v 3. os; tako je tudi s samostalniškimi zaimki /razen osebni zaimki govoreči/ogovorjeni.5) SKLANJATVE: osebni za 1. in 2. osebo ter za povratni zaimek se sklanjajo po a-jevski sklanjatvi; vsi drugi pa po pridevniški, a je veliko izjem.

OSEBNI ZAIMKI- izražajo udeleženca (1. in 2. os) ter neudeleženca (3. os) besedovanja- jaz in ti sta trospolska, oblika njunega prilastka se ravna po naravnem spoluOBLIKE OSNOVE- osnova osebnih zaimkov je od rodilnika dalje nadomestna (jaz – mene; ti – tebe; on – njega)- os. Zaimki imajo v rodilniku, dajalniku in tožilniku po 2 obliki, ki se rabita v različnih okoljih, v tožilniku pa še tretjo – predložno/navezno (mene – me – me; njega –ga –nj)SKLANJATVE- os. Zaimki poznajo v rodilniku, dajalniku in tožilniku vseh števil poleg naglasnih oblik še naslonske, v zvezi z enozložnimi predlogi pa se v tožilniku ednine vseh oseb ter v tožilniku množine in dvojine za 3. osebo rabijo še navezne oblike.NAGLASNE OBLIKE

NASLONSKE OBLIKE

I R D T M O R D Tjaz mene meni mene meni menoj/mano me mi memidva naju nama naju naju nama naju nama najumi nas nam nas nas nami nas nam nasti tebe tebi tebe tebi teboj/tabo te ti tevidva vaju vama vaju vaju vama vaju vama vajuvi vas vam vas vas vami vas vam vason njega njemu njega njem njim ga mu gaonadva njiju njima njiju njiju njima ju/jih jima ju/jihoni njih njim njih/nje njih njimi jih jim jih

POVRATNI OSEBNI ZAIMEK- nima imenovalniške oblike, druge pa: Naglasne oblike: (se) – sebe – sebi – sebe – sebi – seboj/sabo;Naslonske oblike: se – si – seNavezna oblika: seRABA1) IMENOVALNIK če;a) se po glagolski osebi vprašuje KDO-? – Jaz.b) je glagolska oseba eden izmed delov priredno sestavljenega dela povedi ali pa ima še kakšna določila: (Imeli bomo jesti vi in jaz in mucek)c) se glagolska oseba iz povedka ne vidi, ne razodene pa nam je niti sobesedilo niti govorni položaj:č) če hočemo podati ozračje domačnosti (Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad)2) NAGLASNE IN NASLONSKE OBLIKEa) večinoma raba naslonskih; naglasne oblike rabimo le, če se po tem, kar zaznamujejo:- vprašuje (Koga si srečal na cesti? – Njo)- če so v protistvari ali v prirednem oz. pristavčnem odnosu (Meni, mladi deklici,…)- pogovorno (Verjemi ti meni;…)IZRAŽANJE SVOJILNOSTIRodilnik in dajalnik osebnih zaimkov se rabita za izražanje pripadnosti namesto svojilnih zaimkov, a je ta raba redka (Največ sveta otrokom sliši Slave …; Priljudna in lepa je njegova hči)IZRAŽANJE ČUSTVENOSTIZ rabo naslonskih oblik se sporočilo čustveno obarva (Da si mi zdrav!; Kaj se mi pa cmeriš?)Podobno vlogo ima naslonski tožilnik, spreminja prvotni glagolski pomen (Polomil si ga, dragi moj!)PRENESENI POMENKo osebni zaimki dobijo pomen druge besedne vrste (on/ona v pomenu mož/žena)POVRATNI OSEBNI ZAIMEKUporablja se namesto osebnega, kadar sta osebek in določilo isto (Ti se le zase brigaj, Jure že ve, kaj dela)VPRAŠALNA ZAIMKA - KDO – moški spol; KAJ – srednji spol

32

Kdo – koga – komu – koga – kom – komKaj – česa – čemu – kaj – čem – čimPosamostaljeni zaimki kateri – katera – katero se sklanjajo pridevniško, izražajo različni spol in število.RABA1) zaimek KDO tedaj, kadar se sprašujemo po moški osebi ali sploh po kom iz skupine ljudi, v kateri so moški in ženske. Če se z vprašanjem obračamo na osebe samo enega spola, rabimo posamostaljeni vprašalni zaimek KATERI/KATERA.2) zaimek KAJ vprašuje po stvareh (Kaj je bilo – Mačka)3) Zaimka KDO in KAJ v imenovalniški obliki poizvedujeta v stavku tudi po povedkovem določilu (Kdo je ta človek? – Moj znanec. In Kaj je ta človek? – Zlobnež.). Če vprašamo KDO mislimo na lastno ime in na osebni odnos do vprašanega; s KAJ pa na poklic.

OZIRALNA ZAIMKA: KDOR – moški spol; KAR – srednji spolKdor – kogar – komur – kogar – komer – komerKar – česar – čemur – kar – čemer – čimerKakor vsi oziralni zaimki imata lahko tudi ta dva členek KOLI; to sta OZIRALNA POLJUBNOSTNA ZAIMKA, njuna vloga je poudarjalna.RABA:1) kot oziralni zaimek se uporabljata le v odvisnikih, ki so stavčni členi nadrejenega stavka (Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade). Kdor se nanaša na splošno osebo, kar pa na stvar. Zamenjajo ju lahko samostalniško rabljeni zaimki kateri/katera/katero.2) preneseni pomen; od oziralnih zaimkov se rabi kot členek ali prislovno samo kar (Kar tiho bodi!)

POLUBNOSTNA; NEDOLOČNA in MNOGOSTNI ZAIMKITo so besede, ki nadomeščajo natančno poimenovanje oseb in predmetov s splošnim, nedoločnim.Oblikovno so poljubnostni zaimki tvorjeni iz vprašanj s konverzijo, preostali pas predponskim obrazilom –ne, marsi-; oziroma imajo na začetku zloženke redko-.Kdo – nekdo – marsikdo; redko kdo osebaKaj – nekaj – marsikaj; redko kaj stvarMnogostne zaimke pišemo samo skupaj (redkokdo), toda pisanje narazen je ustreznejše, saj se v govoru velikokrat rabijo ločeno.RABA1) kot pri nedoločnih zaimkih se oblike z NE- (nekdo, nekaj) nanašajo na določeno osebo ali stvar, ki pa je ne imenujemo razpoznavno; obliko lahko zamenjujemo z en (en človek/ena stvar).Ponavadi zaimki z ne- stojijo v glagolskem povednem oz. naklonskem pripovednem naklonu.2) Obliki brez predponskega obrazila – poljubnostna zaimka KDO in KAJ se nanašata na nedoločeno, poljubno osebno ali stvar; oblike lahko zamenjujemo z KDOR KOLI ali KAR KOLI. Pojavljata se v pogojnih, želelnih, vprašalnih in vzkličnih stavkih oz. povedih.3) Zaimki z marsi- imajo količinski pomen »precej, mnogo«, še bolj določna je količinskost pri zaimkih s prvino »redko/malo«.

NIKALNA ZAIMKA: NIHČE in NIČZaznamujeta kake osebe ali stvari in se sklanjatga tako kot oziralna zaimka.Nihče – nikogar – nikomur – nikogar – nikomer – nikomerNič – ničesar – ničemur – nič – ničemer – ničimerRABA:1) namesto NIHČE se rabijo posamostaljeni prid. nikalni zaimki (nobeden/a/o), s katerimi razlikujemo spol in število nanosnika.

TOTALNA ZAIMKA – VSAKDO (za stvar ga ni), VSE1) Totalni zaimki so nekako pomensko nasprotje nikalnih; izražajo brezizjemno obseženost določene vrste oseb ali stvari. Tak zaimek je VSAKDO; zamenjuje ga posamostaljeni VSE. Za razlikovanje spola se uporabljajo posamostaljeni vsak/a/o.

33

KAZALNI NEDOLOČNI ZAIMEKPosebne oblike ima za moški in ženski spol ednine, kjer se rabi slabšalno oz. podcenjevalno, iz visokostnega odnosa do poimenovanega, ne samo iz trenutne zadrege za določeno poimenovanje.One – onega – onemu – onega – onem – onemOna – one – one – ono – one – oneMoška oblika se rabi tudi za srednji spol; rodilniška oblika pa tudi kot imenovalnik.

imen. rod. daj. tož. mest. orod.VPRAŠALNI kdo

kajkogačesa

komučemu

kogakaj

komčem

komčim

OZIRALNI kdorkar

kogarčesar

komurčemur

kogarkar

komerčemer

komerčimer

POLJUBNOSTNI kdokaj

kogačesa

komučemu

kogakaj

komčem

komčim

NEDOLOČNI nekdonekaj

nekoganečesa

nekomunečemu

nekoganekaj

nekomnečem

nekomnečim

MNOGOSTNI marsikdo/redko-malo-kdomarsikaj/redko-malo-kaj

marsikogamarsičesa

marsikomumarsičemu

marsikogamarsikaj

marsikommarsičem

marsikommarsičim

NIKALNI nihčenič

nikogarničesar

nikomurničemur

nikogarnič

nikomerničemer

nikomerničimer

TOTALNI vsakdovsak/vsaka/vsako

vsakogar vsakomur vsakogar vsakomer vsakomer

KAZALNI NEDOLOČNI

oneona

onegaone

onemuone

onegaono

onemone

onemono

NADSEGMENTNE-PROZODIČNE LASTNOSTI NAGLAS (mesto naglasa in število naglasov v besedi) TRAJANJE TON (akutiran, cirkumflektiran)

SEGMENTNE IN NADSEGMENTNE PREMENESEGMENTNE PREMENE

1) podaljševanje osnove (več možnosti)npr. 1.m.skl.ed.

- podaljševanje z S-, T- (France-Franceta; Tone-Toneta)- podaljševanje z J- (taksi-taksija, rolo-roloja; pri prevzetih samostalnikih)- podaljševanje večzložnih osnov (Shakespeare-Shakespearja (nemi e))

2) variante končnic- poleg -A tudi –U, ki je naglašena in je ni mogoče vedno zamenjati (predvsem pri

enozložnih samostalnikih z osnovo, ki se končuje na C, Č, Ž, Š, J). Te končnive so definicijske, opraviti imajo tudi s stilistko. Če je oblika naglašena, je izvirna (kmetje, študentje, zobje, možje … 0 končnica v rod.ed.)

Naglas pri samostalnikuPRVA MOŠKA SKLANJATEVJakostni naglas: 1) večina po nepremičnem naglasnem tipu na osnovi2) premični naglasni tip (mêdved - medvéda); okrog 70 besed3) končniški naglasni tip (pès - psà)4) mešani tip (dár - darú - dáru)DRUGA MOŠKA SKLANJATEVzmeraj nepremičenTRETJA MOŠKA SKLANJATEV nepremičen na osnovi.ČETRTA MOŠKA SKLANJATEV

34

kot pri ustreznih prid. besedahPRVA ŽESNKA SKLANJATEV Jakostni naglas: 1) najmočnejši nepremični na osnovi (lipa -e -i itd.)2) po premičnem samo Júno - Junóne3) okrog 10 besed s polglasnikom v edinem zlogu se naglašuje ali stalno na končnici ali stalno na osnovi (megla, steza, tema, ...)4) po nepremicnem ali mešanem naglasnem tipu okoli 25 besed (vôda - vodé – vôdi – vodó - vôdi - vodó)

DRUGA ŽENSKA SKLANJATEVJakostni naglas: 1) najpogostejši nepremični na osnovi (perut)2) premični: senožet, kopel, zalost, zibel, ...3) končniški: samo debér 4) mešani: stvar, in mnogo drugih; tako se naglašujejo vsi, ki imajo koncnico -ema, -eh, -em.TRETJA ŽENSKA SKLANJATEVnepremičen na osnovi.ČETRTA ŽESNKA SKLANJATEVnepremičen.PRVA SREDNJA SKLANJATEV Jakostni naglas: 1) večina nepremični naglasni tip (mesto)2) premični - primeri, ki osnovo podaljšujejo z -n- (izjemi ime, vime)3) končniški le tedaj, ko je osnova nezložna: dno, zlo, tla4) redki primeri mešanega naglasnega tipa imajo naglas v končnici le v imenovalniku, rodilniku in tožilniku ednine, sicer na osnovi (srce) 2. /TRETJA SREDNJA SKLANJATEVnaglas je nespremenljiv.ČETRTA SREDNJA SKLANJATEVnaglas je kot pri ustrezni pridevniški besedi1) vendar na zložni osnovi zmeraj nepremičen2) ob nezložni osnovi je naglas koncniški (vsé vséga tudi vsegà) 3) mešani (tó téga tudi tegà).

Pridevniška beseda - definicija, obsegPRIDEVNIŠKA BESEDAPridevniška beseda je tretjestopenjski stavčni člen v vlogi prilastka ob samostalniku; vedno se pojavljajo levo glede na samostalniško jedro. Pridevniška beseda ni samostojen stavčni člen (prilastek v stavku nikoli ni samostojen, vedno si ga prilašča nek drug člen) Pridevniška beseda je množica besed, ki v stavku opravljajo vlogo levega prilastka ob samostalniškem jedru; je vedno razvijajoči stavčni clen. SLOVNICA: Pridevniške besede so skladenjsko lahko:- levi prilastek (lepa hiša, tista hiša)- povedkovo (glagolsko) določilo (biti lep, biti tak)- povedkov prilastek (hoditi bos, hoditi tak)Druge lastnosti so še:- stopnjevalnost - spol - sklanjatev - oseba- določnost - število - številskost - navezovalnost - vezavost Večino kategorij izraža prid. beseda odvisno od samostalniške, za presojanje o pripadnosti k določeni besedni vrsti so le pogojne.

35

Razločevalna lastnost prid. besede je navezovalni tožilnik ednine, enak rodilniku ednine, pri izpustni (eliptični) ali samostalniški rabi za moški (deloma tudi srednji) spol:Kateri kruh hočete, črnega ali belega. – Prosim belega.Koliko hlebceb hočete, enega ali dva – Enega.Vezavno moč ima pridevniška beseda v večji meri kot samostalniška, in sicer podobno glagolu (npr. sit vsega, hvaležen staršem, nor na gobe, pohlepen po gozdovih). Posebno pretvorbeno moč na imenovalnik/tožilnik štetih samostalnikov imajo glavni števniki (npr pet), ločilni števniki (tip dvoje/petero) in nedoločni števniki (mnogo, več); tako dobimo namesto *pet fantje – pet fantov (rod).Glede na tvorjenost so pridevniške besede:

1) prvotne – netvorjene – nemotivrirane (star, bel, črn, en, dva, ta, ves, oba)2) tvorjene – motivirane:

- iz pridevnika/pridevniške fraze (suhljat, drobcen, nemoralen, peti, sivo-zelen, tak, tolik)- iz samostalnika/besedne zveze (lesen, očetov, dobrosrčen, bomba, gala, moj, tvoj, katerega)- iz prislova/prislovne fraze (včerajšnji, jutrišnji, zdajšnji, tedanji, dosedanji)- iz glagola (speč, zaželen, zabit,)- iz povedkovnika (všečen)

Razlika med samostalniško in pridevniško besedo (le primerjava)SAMOSTALNIŠKA BESEDA PRIDEVNIŠKA BESEDAjedro samostalniške zveze levi prilastek (pri zaimkih desni)inherenten spol, sklon, število neinherentne lastnosti, ločevalna lastnost je trospolskostoseba oseba značilna samo za svojilne zaimkedoločnost je inherentna, je besedna določnost je morfemska oz. besednanedružljivost z lastnostnim prislovom nedrzžljivost s števnikommajhen obseg konverzije velik obseg konverzijeneparadigmatična tvorba prislova paradigmatična tvorba prislovavečinoma drugotno izpeljane zaimenske besede večinoma prvotno izpeljane zaimenske besedenenavezovalnost navezovalnost

PRIDEVNIŠKA BESEDA: PRIDEVNIKI PRIDEVNIŠKI ZAIMKI: osebni svojilni (iz samostalniških osebnih zaimkov – moj, tvoj) drugi (kakšen, kolikšen, kateri, čigav, koliko) ~ vprašalni ~ navezovalni ~ posploševalni

Pridevniška beseda loči 2 skupini kategorialnih lastnosti:1) privzete od samostalniškega jedra – pridobljene lastnosti

sklon, število, spol so privzeti od samostalniškega jedra - izvirajo iz ujemalnega razmerja (spol, število, sklon)

-velja za celotno pridevniško besedo (tudi tisto, ki se pregiba z 0-končnico) - 0-končnica npr. lila/bež/drap obleka, neke vrste jezikovna racionalnost, vendar vseeno ujemalno – neizraženo razmerje

2) lastnostni pridevniki, ki imajo svoji lastni 2 kategoriji: stopnja skladenjska določnost

POMENSKI VIDIK PRAVI VRSTNI PRIDEVNIKI

- tvorijo stalne besedne zveze- po izvoru iz drugih pridevnikov

STALNA BESEDNA ZVEZA – po govornem dejanju ne razpade. Ima konkretni denotat, eno samo predmetnost. Tvori en leksem – eno poimenovalno enoto. (prenosni računalnik, spalna soba)

36

NEPRAVI VRSTNI PRIDEVNIKI- tvorijo proste besedne zvez

~ prehajanje v povedkovnike – predikative~ tvorijo absolutno resnične trditve (Noč črna kot oglje; Rdeče češnje; Bel sneg)

MERNI PRIDEVNIKI- zaradi desnega prilastka- konkretna razsežnost v prostoru- pojava antonimno (nekdo velik glede na razmerje z drugim, majhnik)- 7 parov (visok-nizek; velik-majhen, dolg-kratek, globok-plitev, suh-debel, ozek-širok…)

PRIDEVNIŠKA BESEDA:Po pomenu so prid. besede tista besedna vrsta, ki izraža svojstvo samostalniške besede.

LASTNOSTNA kakovostna KAKŠEN (lep) merna KOLIKŠEN (globok)

VRSTNA KATERI SVOJILNA ČIGAV KOLIČINSKA KOLIKO

- glavni števniki - ločilni števniki (raba če je samostalnik samomnožinski, neštevni in za izražanje vrste)- množinski števniki

Pridevniki med sabo lahko prehajajo iz ene skupine v drugo.

VRSTNI PRIDEVNIKI (KATERI)1) PRAVI VRSTNI PRIDEVNIKI:

Iz samostalniške besede (Slovenec) - slovenski, (cesta) - cestni

Iz glagola (gugati) - Gugalni, pralni

Iz pridevniške besede Črni (kruh), rdeča (mravlja), deseta (zapoved)

2) NEPRAVI VRSTNI PRIDEVNIKI Iz prislova

kraja Zgornji, levi, tukajšnji časa Današnji, lanski

Iz glavnega števnika Prvi

OSEBNI SVOJILNI ZAIMKI- Nastali so iz osebnih zaimkov »moj« in »jaz«; - 1. in 2. oseba pri samostalniški besedi sta tisti prvini, ki tvorita govorno dejanjetane, sta podstavi za izražanje svojilnosti udeležencev govornega dejanja. 3. os. je lahko pozaimljenje vseh samostalnikov.»svoj« - kadar pripada nekaj osebku kot vršilcu dejanja.

LASTNOSTNI PRIDEVNIKITvorijo problemsko jedro pridevniške besede, saj so nosilci lastnih kategorialnih lastnosti – lahko se stopnjujejo in izražajo skladenjsko določnost. So zelo močna netvorjena – nemotivirana skupina – lep, grd, visok, udoben…

37

STOPNJEVANJE – sposobni so izražati spremenljivost lastnosti v smislu razsežnosti (prostor, čas)SLOVNICA: Vsaj del pridevniških besed, t. i. lastnostni pridevniki, se da stopnjevati z: z desnim obrazilom (lep - lepši) opisno s prislovom mer (lep - zelo lep)To lastnost ohranjajo tudi samostalniki, ki so sprevržni izpridevniški (Bolni – Zelo bolni imajo prednost).Z desnim obrazilom se torej večinoma stopnjuje lastnoste, kakovstne in merne pridevnike; zaimenske pridevniške besede pa se nikdar ne stopnjujejo, niti s prislovi.Dvostopenjsko stopnjevanje načeloma določa absolutno značilnost pridevniške lastnosti. Poznamo: dvostopenjsko stopnjevanje tristopenjsko stopnjevanje (osnovnik, primernik, presežnik).

OPISNO stopnjevanje – stopnjevanje s prislovom (2- ali 3-stopenjsko) 2-stopenjsko – združenje s prislovom stopnje Zelo lep / precej dober 3-stopenjsko Rdeč – bolj rdeč – najbolj rdeč OBRAZILNO stopnjevanje ( 2- ali 3-stopenjsko) 2-STOPENJSKO predponsko obrazilo: dober – predober priponsko obrazilo: droben - drobcen 3-STOPENJSKO – KOMPARACIJA Osnovnik (pozitiv) – primernik (komparativ) – presežnik (superlativ) Obrazila –ŠI; -JI; EJŠI (deloma predvideno) -ŠI, -JI rabimo pri stalno in globinsko enozložnih osnovah; -ji predvsem pri mernih prid. Pred tema obraziloma se izglasni nešumniški soglasnik premenjuje po jotaciji: Č, ž, š -ji (drag – dražji); sicer pa –ši (lep – lepši); Premenilni –j in jotacijski –lj se pred –ši izgubita (trd – trši; grd – grši; ljubši - globlje) Pridevniki na -∂k; -ok; -ak delajo primernik na podstavo brez teh obrazil (težek – težji; visok – všji, globok – globlji) -EJŠI rabimo pri večzložnih osnovah, pri enozložnih pa načeloma le takrat, če se osnova Končuje na dva soglasnika (star – ejši) Pridvignjeno – elativno stopnjevanje (premalo lep, nadvse lep, nebeško lep, nič kaj lep …), to stopnjo izražamo z: z obrazilom pre- s prislovi: lep - prelep, lep - zelo lep prislovi se družijo z lastnostnimi pridevniki (namesto prelep lahko rečemo zelo lep)

Trostopenjsko stopnjevanje je relativno; dvostopenjsko pa načeloma določa absolutno značilnost pridevniške lastnosti (pridevniškega pomen).

Pridevniki, ki se ne stopnjujejo s priponskimi obrazili:- pridevniki, ki pomenijo barve- pridevniki, i so po nastanku deležniki (vroč, pereč, odkrit, natrkan, kuhan, uvel, usahel)- pridevniki, ki ne ločijo določne in nedoločne oblike (bratov, divji, mladinski)- pridevniki, ki imajo obrazila –en, ava, ast, at (senen, deševen, zvedav, muhast)- pridevniki, ki že sami izražajo določeno stopnjo ali pa so vrstni

RABA PRIMERNIKA:

38

- da izrazimo neenakost med dvema predmetoma (Jože je starejši od Toneta)RABA PRESEŽNIKA:- da izrazi največjo mero lastnosti od treh stopenj (Kot najbolj iz zvezd je danica svetla, najlepša od deklic je Urška bila)Oba rabimo tudi samo za izražanje določene mere lastnosti, ki jo ima kak predmet, tj. brez misli na kako primerjanje: tedaj hočemo izraziti le vrednost srednje oz. nadpovprečne vrste (Pokažite mi prosim, kakšno boljši blago te barve)Pri protipomenskih pridevniških dvojicah, ki izražajo nasprotujoči si lastnosti predmetvov, ima primernik svoj osnovnik ali v prvem ali v drugem členu te dvojice (star hrast – starejši hrast – najstarejši hrast). Primernik tu pove, da ima njegova odnosnica »hrast«, več lastnosti pridevnika.

SKLADENJSKA DOLOČNOSTSLOVNICA: Velika posebnost lastnostnega pridevnika je oblikoslovno izražanje kategorije določnosti. Glede na možnost izaržanja le te se pridevniki z različnimi morfemi delijo na 3 skupine: tisti, ki imajo nedoločno in določno obliko (mlad – mladi; gozden – gozdni) tisti, s samo nedoločno obliko (bratov, sestrin, bukov) tisti, s samo določno obliko (slovenski, jelenji, lepši)Razlika med nedoločno in določno obliko se izraža glasovno le v imenovalniku in enako se glasečemu tožilniku ednine oblike za moški spol (lep – lepi), redko tudi v osnovi.Kadar ima pridevnik eno samo obliko, se le-ta rabi v vseh položajih: očetova pipa – Pipa je očetovaslovenski jezik – Ta jezik je slovenskilipov čaj – Ta čaj je lipovKadar sta možni dve obliki, uporabljamo določno, če se po pridevniku sprašujemo s kateri -a -o, katere vrste, sicer nedoločno.

RABA DOLOČNE OBLIKE:1) kadar govorimo o že znani lastnosti kakega samostalnika (V neki vasi sta živela dva kmeti, eden je bil bogataš, drugi pa prava sirota).2) Kadar pridevnik označuje posebno vrsto predmeta, pred katerega imenom stoji (Ko je beli kruh pošle, je prišel na vrsto črni; cestni prah, pustni torek, mali srpan, mala potreba, šivalni stroj)3) za kazalnimi zaimki in za »ves« (tisti dobri prijatelj, ta prelepi kraj, ves ljubi dan). Kadar ves pomeni »popolnoma, docela«, za njim stoji nedoločna oblika (vrnil se je domov ves bel od snega)4) Kadar lastnostni pridevnik uporabljamo vrstno (znani umetnik, mladim mož, pogumni krojaček)5) Kadar pridevnik rabimo kot samostalnik (Vse oči so bile uprte van, a obtoženi se za to očitno ni zmenil; bolni, dežurni, moški, stari, duhovni, popotni, mali)RABA NEDOLOČNE OBLIKE1) Kadar odnosnico lastnostno šele natančneje določamo, tj. kadar se po pridevniku sprašujemo kakšen/a/o. (Po cesti jo je primahal mlad fant Bil je čudno oblečen; na glavi je imel širokokrajen slamnik, život mu je stiskal širok pas, okrašen z ornamentom, skoraj do kolen se mu je ob strani spuščal velik samokres. Bil je, da mu blizu in daleč nihče ni bil enak..)

ZAPISKI:- kategorialna lastnost lastnostnih pridevnikov- sprememba končnice 0, ki je lastna pridevnikom, ko se razvrščajo ob samostalnik moškega spola ednine (imenovalnik)- to se zgodi v besedilu, ko uvedem besedno zvezo, ko se ta besedna zveza ponovi v neposredni bližini prvoomenjene, pride do spremembe končnice (dober človek – dobri človek)

V omari imam moder plašč… Modri plašč oblečem to poimenovanje ni VRSTNO, ampak je DOLOČNA OBLIKA PRIDEVNIKA POGOJENA S PONOVITVIJO BESEDNE ZVEZE = BESEDILNA DOLOČNOST

39

0-končnica i Lastnostni pridevnik vrstni pridevnik Črn kruh črni kruh Dober človek dobri človek (tu gre za vrsto človeka, kruha GENERIČNOST; VRSTNOST)

LASTNOSTNI PRIDEVNIKI S samostalniškim jedrom ne tvorijo stalne besedne zveze; le te nastajajo sproti, v govornem dejanju; po njem pa razpadejo. Lastnostni pridevniki zato lahko prehajajo v druge skladenjske vloge.Sosed je skrben povedkovnik

KOLIČINSKI PRIDEVNIKI – ŠTEVNIKIZAPISKI:DOLOČNI +- glavni števniki so podstava za vrstilne števnike (nepravi vrstni pridevniki)1) GLAVNI + ena2) – LOČILNI – Izražajo različnost (enoje, dvoje) MNOŽILNI – Izražajo različnost (enoje, dvoje)

NEDOLOČNI –- na izrazni ravni so enaki prislovom stopnje - homonimni (malo, nekaj, dosti, precej)- razvrščajo se lahko ob: ~ samostalnik samostalniški prilastki, količinski pridevniki ~ glagol prilastki glagola, prislovi (izražajo notranje okoliščine, in sicer stopnjo)

SLOVNICA: Števniki so predvsem količinski pridevniki 3 vrst: GLAVNI So poimenovanja nepretrgane verige enot z enako medsebojno razdaljo. Prvi štirje glavni števniki ločijo oblike za 3 spole, preostali pa imajo za vse 3 spole le po eno obliko (=pet, petero, precej). Vsi števniki se sklanjajo.V stavku so števniki prilastki in povedkova določila (prvi sneg/Ta sneg je prvi)Iz glavnih števnikov so izpeljani vsi naslednji: VRSTILNI - imajo vse tri spolske oblike (peti –a, -o)- ne poznajo nasprotja med določnim in nedoločnim KOLIČINSKI - ne poznajo nasprotja med določnim in nedoločnimLOČILNI na o/e - Imajo vse tri spolske oblike (peter –a-o)MNOŽINSKI

SKLANJATEV KOLIČINSKIH ŠTEVNIKOVSklanjajo se bodisi z glasovnimi bodisi z ničtimi končnicami, le prvi štirje glavni števniki samo z glasovnimi, nedoločni pa le z neglasovnimi.

1. sklanjatev – z glasovnimi končnicami- končnice za izražanje spola, sklona in števila so pri števniku načeloma iste kot pri pridevniku, izjeme: ~ pri glavnih števnikih tipa pet in dalje ter pri ločilnih števnikih na o/e je v imenovalniku in

40

tožilniku le končnica 0; pri sklanjatvi z ničtimi končnicami pa so z 0 izražene tudi druge končnice ~ količniski pridevniki so samo enoštevilski (en – ena – eno ima samo ednino; dva – dve – dve samo dvojino;od trije – tri – tri dalje pa samo množino)Premene končnic in osnove:Števnik en – ena – eno se sklanja čisto tako kot pridevniki. Glavni števniki za vrednosti 2, 3, 4 imajo deloma posebne končnice; tako kot števnik za vrednost 5 pa se sklanjajo vsi preostali (tisoč, milijon, milijarda, bilijon so v glavnem samostalniki):dva dveh dvema dva dveh dvematrije treh trem tri treh tremištirje štirih štirim štiri štirih štirimipet petih petim pet petih petimi

Števniki pet, šest, sto … imajo torej v imenovalniku in tožilniku končnico 0.Kakor pri števniku 5 se premenjuje osnova še pri 6, 7, 8, 9, 10, 100, itd.Kakor glavni števnik 5 se sklanja tudi ločilni na –e/-o (dvoje, petero)Samostalniška oblika števnika en – ena –eno je eden – ena – eno.

2. sklanjatev – s končnicami 0- števniki tipa pet/petero sto in tisoč, milijon, bilijon se sklanjajo tudi s končnicami 0.Pet – pet – pet – pet – pet – pet

NEDOLOČNI ŠTEVNIKIUporabljajo se kot prilastek količine pred samostalnikom v množini (malo/veliko ljudi). V takih primerih stoji količinsko določeni samostalnik v rodilniku, če je celotna zveza osebek ali predmet (veliko ljudi je sedelo pred restavracijo); v drugih primerih pa se samostalnik ob nedoločnem števniku pregiba.ZAPISKI: NEDOLOČNI –- na izrazni ravni so enaki prislovom stopnje - homonimni (malo, nekaj, dosti, precej)- razvrščajo se lahko ob: ~ samostalnik samostalniški prilastki, količinski pridevniki ~ glagol prilastki glagola, prislovi (izražajo notranje okoliščine, in sicer stopnjo)

I Več fantov je bilo ob meni. Pet fantov je bilo ob meni.R od več fantov sem to zvedel od petih fantov sem to zvedelD več fantom sem odzdravil petim fantom sem odzdravilT več fantov sem srečal pet fantov sem srečalM o več fantih se govori o petih fantih se govoriO z več fanti sem govoril s petimi fanti sem govorilKoličinski števniki se sprevračajo v samostalniške besede navadno tako kot pridevniki. (Trije so sedeli za mizo, dva pa sta že odšla). V števila pa se sprevračajo le glavni, so pa srednjega spola ničte sklanjatve (ena, dve, tri, štiri, deset, sto, tisoč, milijon – Pet je bilo zmeraj več kot štiri).Na vprašanje ob kateri uri se je kaj zgodilo, navadno uporabljamo posamostaljene glvne števnike (ob treh, ob sedmih). Tehnično beremo izraze kot so od 3.15 – 4. 25 (od tri petindvajset do štiri petindvajset). To so posamostaljene oblike z ničto sklanjatvijo.

RABA ŠTEVNIKOV UJEMANJE V SPOLU IN SKLONU

1) ŠTESTSKLONSKA UJEMALNOSTKer so števniki samo posebni pridevniki, se z odnosnico ujemajo v spolu, sklonu in številu.

2) ŠTIRISKLONSKA UJEMALNOSTPosebnost so izrazi za glavne števnike, ki se v govoru končujejo z 5-99 ali s čistimi stoticami in tisočicami. Pri njih imata imenovalnik in tožilnik šteti predmet v množinskem rodilniku (Na trgu se je zbralo pet (sto, tisoč) deklet). Tudi količinski ločilni števniki se, kadar štejejo posamezne stvari, v imenovalniku in tožilniku ne ujemajo z odnosnico v spolu, sklonu in številu (Troje rodov je živelo v tej hiši). V drugih sklonih se oboji ti števniki ujemajo z odnosnico v sklonu in številu.

41

LOČILNI ŠTEVNIKILočilni števnik ima dva pomena:- pomeni to, kar glavni števnik ~ količina (Kalander in dvoje kmetov je sedelo za mizo na desni)- pomeni to, kar glavni števnik in samostalnik, ki izraža vrsto, skupino, sorto, par ~ vrsta (In tako smo sedaj v tej hiši troje ljudi, mati z otroki, Braica s to Francozinjo in jaz (treh vrst))Sedaj se namesto ločilnega števnika rabi večinoma glavni ali pa glavni z določno besedo, kot je vrsta, skupina. Izražanja z ločilnimi števniki ni treba zametovati, ker je krajše in hkrati jasno. Še kar se držijo ločilni števniki pri množinskih samostalnikih (Raztrgal sem troje čeveljčke – tri pare). Lahko jih uporabljamo, če mislimo na predmete, povezane v celoto (O tem vprašanju je treba izgubiti še dvoje, troje besed). Posebno prikladna je raba ločilnih števnikov tedaj, če se z njimi znebimo splošnega štetega predmeta (npr. stvar, reč stran, ljudje: Dve stvari/dvoje ti moram povedati).

MNOŽILNI ŠTEVNIKIMnožilni števniki imajo dva pomena:- povedo, da je kaj dano tolikokrat, kot pove glavni števnik ~ Ta kovček je imel dvojno dno.- povedo to, da je kaj tolikerih vrst (ob neštevnih imenih) ~ Odpraviti moramo dvojno moralo (dveh vrst).Tudi množilni števniki lahko izražajo trdnejšo enoto posameznikov (Dvojni sladoled za sto tolarjev. Vsi dvojni skoki so ji uspeli. Dvojni tisk nastane, če gre pola dvakrat v stroj).

3. SKLOP

KATEGORIALNE LASTNOSTI PRIDEVNIŠKE BESEDE Pridevniška beseda je razvijajoči stavčni člen, ki je definiran s samostalniško besedo (osebek, predmet), ima kategorialne lastnosti dveh tipov: privzete od samostalniškega jedra (pridevnik se ujema s samostalnikom, ob katerem stoji, privzema samostalniške kategorialne lastnosti)- sklon - spol- število- oseba kategorija stopnje (le lastnostni pridevniki lahko izražajo različno razsežnost svoje lastnosti: velik, večji, največji)Vprašanje besedilne določnosti: samo lastnostni pridevniki spreminjajo končnico. Nedoločni: bogat kmet; določni: bogati kmet (ne gre za spremembo v vrstni pridevnik). To se dogaja le pri pridevnikih moškega spola. Tega tipa tudi ne smemo mešati z iz pridevnika tvorjenim samostalnikom tipa: bogati se veseli. Kategorialnih lastnosti, ki bi v celoti pokrivale pridevniško besedo, ni. Celotno pridevniško besedo pokrivajo le od samostalniškega jedra privzete lastnosti.

PRIDEVNIKI PO IZVORUGlede na tvorjenost so pridevniške beside: PRVOTNE (nemotivirane) - star, bel, črn; en, dva, tri; ta, ves, oba TVORJENE (motivirane) 1. iz pridevnika ali pridevniške fraze: suhljat, drobcen, suhoten, bratovski, nemoralen, lepši, najlepši, peti, peter, peteren, petero, veliko; temnozelen, cerkvenoslovanski, sivo-zelen, slovensko-nemški

42

– tak, tolik, tolikšen, toliko; 2. iz samostalniške besede ali besedne zveze: – lesen, očetov, Petrov, predpražen, dobrosrčen, bomba, gala; – moj, tvoj, njen, katerega, čigar, nje, njih; 3. iz prislova ali prislovne fraze: – včerajšnji, jutrišnji, zdanji, zakmašen – tedanji, nekdanji, dosedanji; 4. iz glagola: – speč, zaželen, zabit, uspel, prenosen, vzdržljiv, frapanten; 5. iz povedkovnika: všečen.

DRUGOTNE SKLADENJSKE LASTNOSTI PRIDEVNIŠKE BESEDE - povedkovo (glagolsko) dolocilo (biti lep)- povedkov (glagolski) prilastek (hoditi bos – hoditi tak)

VRSTE IN RAZREDI PRIDEVNIŠKIH ZAIMKOVPridevniški zaimki so štirih glavnih vrst in enajstih razredov.Kakor se vidi iz preglednice, se svojilnost dostikrat izraža kar z rodilnik samostalniškega (ali posamostaljenega zaimka določenega razreda); navadna zaimenska pridevniškost je dosežena, ko se tak rodilnik znajde kot levi prilastek (nje pogledi) ali ko dobijo priponsko obrazilo (nikogar – nikogaršnji).

VRSTERAZREDI

I. lastnostni II. vrstni III. svojilni IV. količinski

vprašalni kakšen kolikšen

kateri koliker

čigav kolikokolikero

oziralni kakršenkolikršen

kateri (ki) čigar (čigaver/šen) kolikor

nedoločni nekak(šen)nekolikšen

neki (en) nekoga nekoliko (nekaj)

poljubnostni kak(šen) kateri čigav koliko (kaj)mnogostni marsikak(šen) marsikateri marsičigav mnogo, precejoziralnopoljubnostni kakršen koli

kolikršen kolikateri koli čigar koli kolikor koli

totalni/celostni vsakršen vsak, vsakteri vsakogar(šen) vsi, obanikalni nikakršen noben nikogar(šen/šnji) ničdrugostni drugačen drug drugega ne tolikoistostni enak isti istega enakokazalni tak(šen)

tolikšentatistionitoliker

drugegaistegategatistegaonega

vsi, obanične tolikoenakotoliko

Soodnosni samostalniški in prislovni zaimkiIz pridevniških vrstnih zaimkov dobimo:~ samostalniške zaimenske besede~ prislovne zaimenske besedekateri kateri neki kateri marsikateri vsak noben drug istikdo kdor nekdo kdo marsikdo vsakdo nihče drug istikje kjer nekje kje marsikje povsod nikjer drugje istotam

SKLANJATEV PRIDEVNIŠKIH ZAIMKOVLe-ti se sklanjajo kot navadni pridevniki, in sicer z glasovnimi ali ničtimi končnicami.

Sklanjatev z glasovnimi končnicamiTu se sklanjajo kot navadni pridevniki, izjeme sta zaimka VES in TAOblika za moški spolED ves

tavsega/vsegatega/tega

vsemu/vsemutemu/temu

ves/vsega/vsegata/tega/tega

vsemtem/tem

vsemtem/tem

43

DV vsata

vsehteh/teh

vsema/vsematema

vsata

vsehteh/teh

vsema/vsematema

MN vsiti

vsemtem/tem

vsete

vsehteh/teh

vsemi/vsemitemi

Premene osnove1) Po zgledu moj, mojega, moja/e, moje/ega gresta še tvoj, svoj; njegov je toliko posebnost, da ima varianto za imenovalnik in tožilnik neživega ednine njegov. 2) Zlasti lastnostni pridevniški zaimki imajo lahko podaljšavo osnove s priponskim obrazilom –šen (kak-kakšen, kolik-kolikšen itd.)3) Pri svojilnem nikalnem zaimku imamo podobno obrazilo –šnji ((od) nikogar – nikogaršnji)4) Kazalnim zaimkom se za individualizacijo zadaj ali spredaj kot obrazilo dodaja oblikoslovni členek –le (tale, tistile, onile, takle, le-ta, le-tisti)5) obrazilo –ov učinkuje zastarelo pri zaimkih kakov, nekov, ne pa pri njegov, njihov.6) Oblikoslovna posebnost je oziralni zaimek ki; v odvisnih sklonih mu spol, sklon in število izražajo oblike osebnega zaimka.

Sklanjatev z neglasovnimi končnicamiPoznajo jo rodilniški konverzni svojilni zaimki:- osebnosvojilni: njega, nje,njih- oziralni: čigar, katerega, katere, nekoga, marsikoga, čigar koli, nikogar, drugega, istega, tega, tistega, onega

RABA PRIDEVNIŠKIH ZAIMKOV1) LASTNOSTNI ZAIMKIZaimek kakšen vprašuje po kakovosti predmeta (Kakšno je vreme danes).Z zaimkom kolik(šen) vprašujemo po velikosti, obsežnosti predmeta (Kolikšen je bil krap, ki si ga ujel). Danes se bolj rabi koliko velik/obsežen/težak.Kazalni kakovostni zaimek tak ima variante takšen/takle/le-tak; bolika takšen je čustveno obarvana (janez se ni zbal treh, takšen hrust je bil).Oblike tipa le-tak so knjižno obarvane, večinoma kažejo na nekaj že sporočenega.

2) VRSTNI ZAIMKI KAZALNI ZAIMKITa kaže na bljižnji, tisti na bolj oddaljeni in oni na najbolj oddaljeni predmet v prostoru, času ali zavesti. Oni se nanaša na nekaj boljk neznanega, poslednjega.Kadar se v govoru ali pisanju navezujemo na pravkar povedano ali zapisano, uporabljamo zaimek ta.Posamostaljeni zaimek to je pogosto neke vrste morfem, kaže sklon odvisnika (Česar se oči boje, to roke store. Česar se Janezek nauči, to Janezek zna).Tisti izraža nekaj, česar nočem ali ne morem imenovati s pravim imenom. (Kdo hoče govoriti z mano? – Saj veš, tisti.)Oblike kazalnih zaimkov z –le izražajo večjo določenost kot oblike brez njih. Taki zaimki so večinoma čustveno obarvani, pogosto se rabijo v pogovornem jeziku (S temle fantom nekaj ni v redu). VPRAŠALNI VRSTI ZAIMEKZaimek kateri vprašuje po vrsti in določenosti v spolu in številu. (Kateri med vami je to storil?; Katere ste bile ve?). Korelat vprašalnega kateri je vrsti, določni pridevnik, kazalni ta (Kateri jezik je to? – Slovenski) OZIRALNI VRSTNI ZAIMEKUporablja se jih samo v odvisnih stavkih, uvajajo stavke, ki odnosnico natančneje pojasnjujejo tj. povedo, katere vrste, kaera natančneje izmed večih je. (Gorje mu, ki v nesreči biva sam)Stavki z oziralnimi zaimki so kot odgovor na vprašanja (Katera imena – brez katerih …). V nadrednem stavku oziralni zaimek rabimo le, če je posebej poudarjen (To je tista knjiga, ki smo jo tako dolgo pogrešali).Oziralno dvojico ki, kateri uporabljamo po teh načelih:~ ki: v vseh sklonskih oblikah

44

~ kateri: načeloma le v zvezi s predlogom za pomen tisti, ki NEDOLOČNI; POLJUBNOSTNI; NIKALNI in TOTALNI VRSTNI ZAIMKINedoločni zaimek neki izraža neznano lastnost ali pa tako, ki je ne moremo ali nočemo določno povedati (Neki človek je šel po tej poti že pred menoj). Samostalniško se namesto neki rabi nekateri (Nekateri imajo zmeraj prav).

3) SVOJILNI ZAIMKI OSEBNI SVOJILNI ZAIMKIIzražajo lastnino ali pripadnost glagolski osebi tj. govorečemu, ogovorjenemu ali neudeleženemu v besedovanju.(moj odgovor, moja mati, tvoje knjige, moj primer). Lahko se rabijo namesto povratnega svojilnega, kadar gre za splošno posest (Od naših športnikov nimamo nič kaj dobrih novic). POVRATNI SVOJILNI ZAIMEK Izraža lastnino osebka (Brigajte se za svoje stvari. Jaz imam svoje opravilo, ti svoje.)Zaimek svoj je prilastek v vseh sklonih, le v imenovalniku ne.

OZIRALNI SVOJILNI ZAIMKIIzražajo se z rodilnikom zaimkov kdro, kateri, ki, čigar. (Kogar kruh se je, tega hvala se poje. Jaz sem hči velikega gospoda, čigar grad je stal na Gorjancih). Lastnina samostalnikov v množini ali dvojini se izraža z rodilnikom zaimka kateri (Ne daleč od poti se je naslonil na deblo košatega kostanja, katerega senca ga je prikrivala mimoidočim). SVOJILNI NEDOLOČNI ZAIMEK z NE- Tak zaimek ne obstaja, namesto njega se rabi rodilnik samostalniškega zaimka nekdo, večinoma s predlogom od. (Tukaj je od nekoga plašč). SVOJILNI POLJUBNOSTNITa zaimek čigav se pod vplivom srbohrvaščine izpodriva z nedoločnim od nekoga (Bo že čigavo; Bo že od koga).

KOLIČINSKI ZAIMKI VPRAŠALNI KOLIČINSKI ZAIMEKKoliko ljudi je bilo na sestanku? OZIRALNI KOLIČINSKI ZAIMEKKolikor/kolikerim ljudem boš pomagal ti, tolikim/tolikerim bom tudi jaz. KAZALNI KOLIČINSKI ZAIMEKToliko ljudem je pomagala, na stara leta pa je sama in zapuščena. NEDOLOČNI, POLJUBNOSTNI, TOTALNI in NIKALNI KOLIČINSKI ZAIMKINekateri ljudje vse vedo in imajo zmeraj prav. ZAIMEK VESV vseh številih označuje polno mero. (Ves blaten je prišel domov.) Rabi se tudi kot količinski izraz (vsi ljudje naj bi bili rojeni za svobodo).

RABA PRIDEVNIŠKIH BESED1) PRILASTEK: sosedova hiša, moja mati, neki človek, ves krompir, prvi korak2) POVEDKOVO DOLOČILO:Hiša je sosedova. Postal je čuden.3) POVEDKOV PRILASTEK: Sava teče motna. Ostala je sama.4) POSAMOSTALJENE ali POPRISLOVLJENE PRIDEVNIŠKE BESEDE (v stavku so

vse tiso, kar so samostalniki ali prislovi): Siti lačnemu ne verjame. Ne boš mi pel takih.5) Nekateri pridevniški zaimki in števniki imajo OMEJENO RABO, ne morejo se rabiti kot

povedkovo določilo: *To je neko, to je katero. (pridevniška beseda bi morala biti posamostaljena)

TEMELJNE POMENSKE SKUPINE PRIDEVNIŠKE BESEDEPo pomenu so pridevniške besede tista besedna vrsta, ki izraža svojstvo samostalniške besede. Velike pomenske vrste prid. besed so:

45

LASTNOSTNA VRSTNA SVOJILNA KOLIČINSKA

MERILA ZA DOLOČANJE LASTNOSTNIH PRIDEVNIKOVLastnostni pridevniki zaznamujejo: kakovost – KAKOVOSTNI mero – MERNILahko se stopnjujejo: OPISNO Z OBRAZILI So besedilno določni, s samostalniškim jedrom ne tvorijo stalne besedne zveze. Besedna zveza nastaja sproti v besedilu in po koncu govornega dejanja razpade. Gre za poimenovanje posameznega. To so aktualizirane besedne zveze (rdeč pulover). Lastnostni predvniki imajo desna dopolnila (jezen do onemoglosti, rdeč kot kuhan rak), v stavku lahko opravljajo funkcijo povedkovega določila (naš sosed je dober). ZAPISKI: Lastnostna skupina pridevniške besede je ločena: kakovostni pridevniki in zaimki (lep, dober) merne pridevniške besede (globok, plitev, dolg, kratek, visok, nizek) kakovostni zaimki: kakšen; merni: kolikšen. Snovni pridevniki nimajo pravega vprašanja; opisno lahko rečemo: iz česa.

VRSTNI PRIDEVNIKI – Prid v1 (pravi vrstni pridevniki)Pravi vrstni pridevniki so nastali iz: samostalnika glagola lastnostnih pridevnikovS samostalniškim jedrom tvorijo stalno besedno zvezo (cestni promet, vrtalni stroj, črni kruh). Stalnost besedne zveze je določena s tem, da po govornem dejanju besedna zveza ne razpade: vrsta prelaza je gorski prelaz, vrsta prometa je cestni promet, strokovni nadzor je vrsta nadzora. Te besedne zveze imajo torej dvobesedno izrazno podobo. Pravi vrstni pridevniki so ugrajeni v slovar jezika, ne prehajajo v povedkovo določilo. Vrstni pridevniki prvega tipa so po pomenu v bistvu enopomenski, čeprav gre za dve besedi (samostalniško jedro +pridevnik): črna mravlja, strojni inženir. Univerbizacija pomeni enobesedenje (strojni inženir – strojnik). Ti pridevniki so redko povedkova določila. Če jih prenašamo v povedkovo določilo, jih moramo razumeti kot elipso, kot nerealizirano samostalniško jedro (mravlja, ki leze, je rdeča »mravlja«). Stalna besedna zveza je leksem ali slovarska besedna zveza: polarni sij, rdeča mravlja. Naslednja lastnost je razvrstitev tik ob samostalniškem jedru: star rdeči bor, mogočen polarni sij. Takšna besedna zveza se tudi ne stopnjuje: sončni žarek (ne more biti: zelo sončni žarek, bolj sončni žarek). Pri moškem spolu je razlika na izrazni ravni jasna, pri srednjem in ženskem pa si moramo, če hočemo ločiti vrstnost in lastnost, pomagati s poskusom stopnjevanja.

VRSTNI PRIDEVNIKI V POVEZAVI Z GOVORNIM DOGODKOM - prid v2

V vrstne pridevnike drugega tipa sodijo: pridevniki, izpeljani iz časovnih prislovov (sedanji) pridevniki, izpeljani iz krajevnih prislovov: (tukajšnji) Takšni pridevniki ne tvorijo stalne besedne zveze (tukajšnje dogajanje, sedanji čas). Pri besedni zvezi lanski sneg imamo opraviti s prehodom iz prid. v1 v prid. v2: lanski sneg v2 (sneg lanskega leta), lanski sneg v1 (stvar, ki me ne zanima).

46

Prid. v2 ne morejo tvoriti stalne besedne zveze zaradi svojega pomena. Pomen takšnega pridevnika je odvisen od tvorcev glagolskega dejanja. Pomen pridevnikov tipa tukajšnji, tamkajšnji določimo glede na mesto govorečega. Ravno tako velja za čas: pomen je odvisen od tega, kdaj govorimo. Konkretni pomen pridevnikov v2 in v3 da torej šele besedilo.

UVRSTITEV VRSTNIH VRSTILNIH PRIDEVNIKOV – prid v3 (vrstilni števniki)Vrstni pridevniki tretjega tipa so vrstilni števniki. Njihov pomen je tudi določljiv iz govornega dejanja, glede na govorečega. V3 se ne stopnjujejo.

STALNA STAVA PRIDEVNIŠKIH BESED V IMENSKI ZVEZIZa pridevniške besede je značilna stava levo od samostalnika, zato so zveze tipa človek tam (primerljive s tisti človek) zveze samostalniške besede s prislovom, ne s pridevnikom, ker so desno od samostalnika. Tudi v primerih kot /Tista slika pa je lepota/, kar je pomensko zelo blizu 'zelo lepa', lepota ni pridevniška beseda, ker ima še zmeraj levi prilastek (atribucijo): Tista slika je res velika lepota. Tako bi si razlagali še primere z rodilniško imensko zvezo tipa dekle dobrega srca; čeprav se lahko reče dobrosrčno dekle, zelo dobrosrčno dekle in dekle zelo dobrega srca, se vidi, da zelo spada k dobrega. Pač pa že gre za pridevniško besedo v primerih kot nje pogledi (= njeni pogledi), njih dela (= njihova dela), ker so prvotni svojilni zaimki na običajnem mestu za pridevniške besede, tj. levo od samostalnika.Če je samostalnik pred pridevnikom, je to zaznamovano (oče naš – molitveni obrazec): čustveno zaznamovano slabšalna zaznamovalnost privzdignjena zaznamovalnost

Prislovna beseda – definicija, obsegPrislovi so tretja, sicer pa nepregibna velika imenska vrsta (prvi dve so samostalniške in pridevniške besede). Večinoma so nastali iz imenskih besednih vrst, nekaj pa jih je iz glagola in drugega, precej iz predložnih zvez. Na podlagi njihovega izvora ločimo: samostalniški prislovi (doma) pridevniški prislovi (lepo) glagolski prislovi (hoté) V podrobnejši obdelavi ločimo še: zaimenske (tù, takó) števniške (ênkrat, pŕvikrat, pŕvič). ~ Zaimenski načeloma ločijo po 11 razredov: (1) vprašalni (2) oziralni (3) nedoločni (4) poljubnostni (5) mnogostni (6) oziralnopoljubnostni (7) totalni (ali celostni) (8) nikalni (9) drugostni (10) istostni (11) kazalni Cela taka serija tvori vrsto, pri prostorskih prislovih npr. mestovno, ciljnostno ter poti in razmeščenosti:

Preglednica glavnih vrst zaimenskih prislovovOKOLIŠČINSKI LASTNOSTNI

Prostorski Časovni

47

Mestovni Ciljnostni Poti/razm. Na vprašanje kdaj

Načinovni Merni

vprašalni KJE KAM KOD KDAJ KAKO KOLIKO

oziralni KJE KAMOR KODER KADAR KAKOR KOLIKOR

nedoločni NEKJE NEKAM NEKOD NEKDAJ NEKAKO NEKOLIKO

mnogostni MARSIKJE MARSIKAM MARSIKOD MARSIKDAJ MARSIKAKO PRECEJ

poljubnostni KJE KAM KOD KDAJ KAKO KOLIKO

oziralno-poljubnosti

KJER KOLI KAMOR KOLI KODER KOLI

KADAR KOLI

KAKOR KOLI

KOLIKOR KOLI

totalni POVSOD (NA VSE STRANI)

POVSOD VSELEJ VSEKAKOR VSE

nikalni NIKJER NIKAMOR NIKODER NIKDAR NIKAKOR NIČ

drugostni DRUGJE DRUGAM DRUGOD DRUGIČ DRUGAČE (NE TOLIKO)

istostni (RAVNO TAM) (RAVNO TAM) (RAVNO TOD)

(RAVNO TEDAJ)

(TAKISTO)

kazalni TU

TAM

ONDI

TAM

TJA

ONOD

TOD SEDAJ

TEDAJ

ONDA(J)

TAKO

(ONAK)

TOLIKO

Prislovi so t. i. polnopomenske besede, tj. zaznamujejo: okoliščine: Prostor glag.dejanja Čas glag. Dejanja Lastnost glagl. Dejanja Vzrok glag. Dejanja pridevniške lastnosti prislovne lastnosti povedkovniške lastnosti VRSTE PRISLOVOV PO POMENU: prostorski (krajevni) - prislovi prostora časovni – prislovi časa, lastnostni – prislovi lastnosti (načina, količine, mere) vzročnostni – prislovi vzroka (dopustitve, pogoja, namere) Te štiri vrste se delijo na dve podvrsti: okoliščinski prislovi (tam doli, včeraj zjutraj):

3) prostorski 4) časovni

svojstveni prislovi (zelo lepo, čisto hote)5) lastnostni6) različnostni.

Glagolski prilastek je prislovna beseda (tretjestopenjski stavčni člen). Prislovna beseda (okoliščinski prislov) ima v stavku drugostopenjsko vlogo. Prislove lahko ločimo: prislovi stopnje :

7) lastnostni:

48

pravi lastnostnideležijski / iz glagola nastali (jokaje, jokajoč)nastali iz pridevnika (grdo – vsi lastnosni pridevniki prehajajo v prave lastnostne prid) nastali iz samostalnika s podkategorijo človeško + (po človeško, po sosedsko)

8) vrstni nastali iz pridevniške besede v1 (cestni promet, politično poudariti, instrumentalo poskusiti) nastali iz samostalnika s podkategorijo človeško + (vojaško pozdraviti, po slovensko govoriti) – ti se ne morejo stopnjevati

vsi drugi prislovil

Prislovna beseda kraja in časa (razpoznanvne lastnosti)

Okoliščinski prisloviTo so prislovi, ki dobivajo prilastek za seboj, npr. tam dôli, včéraj zjútraj.

Prostorski prisloviV posamezne skupine jih razvrščamo po značilnem vprašalnem prislovnem zaimku; imenujemo jih mestovne, ciljnostne ter poti in razmeščenosti. KJE zaznamujejo mesto : tů, tam, túkaj, ôndi, nekjé, (že) kjé, nikjér, kjér, kjér kóli, posébej; doma, zgoraj, daleč. KAM zaznamujejo h kateremu je dejanje usmerjeno : sèm, tjà, nékam, nikámor, kámor, kámor kóli; domôv, gôr, navzgôr, kvíšku, navzdol, vstrán.

KOD zaznamujejo območje ali pot, po kateri se odvija dejanje : tód, onód, ponékod, povsód, kód, nikóder, kóder, kóder kóli;Kje si bil? – Tu doma Kam si šel? - Sem domov Kod si hodil? – Tod po gozdu.

Časovni prisloviNa podlagi značilne vprašalnice, ločimo tri skupine:. KDAJ: zdàj, tedàj, nékdaj, nekóč, kdàj, níkdar, nikóli, kàdar kóli; zjútraj, zmeraj, nedavno. - ODKLEJ in ODSLEJ: odslęj, odtlęj, poslęj in poslej, pôtlej, odsihmál DOKLEJ in DOSLEJ: doslęj, dotlęj, doklér.

Časovni prislovi na vprašanje odklej in doklej so v bistvu časovnokoličinski, tj. zaznamujejo količino časa (prim. vprašalnico koliko časa), čeprav se po njih lahko vprašujemo tudi časovno. Podobno še prislovi tipa zmeraj itn.Zunanjeokoliščinski prislovi: Prislovna beseda je vedno vezana na glagolsko dejanje. Ločujemo: prislovi, ki so vezani na govorno dejanje (jutri, zgoraj, spodaj) prislovi zunanjih okoliščin, ki se na govorno dejanje ne vežejo (dopoldne, doma, zvečer, zjutraj). To vrsto lahko pretvorimo: doma (na domu), dopoldne (pred poldnem). Ta skupina se pojavlja kot propozicijska podstava večstavčne povedi. Notranjeokoliščinski prislovi načeloma izražajo notranje okoliščine glagolskega dejanja. Lahko jih razvrščamo: kot razvijajoči stavčni se členi razvrščajo samo ob glagol razvrščajo se ob glagol, pridevnik in drug prislov (So besede, ki so homonimne: malo ljudi (malo je pridevnik), malo govoriti (prislov).) Prislov se lahko razvršča ob drug prislov: zelo veliko govoriti) ali ob pridevnik (zelo dober človek)Prislov se po definiciji ne more nikoli razvrščati ob samostalnik.

49

Prislovna beseda kot razvijajoči stavčni člen

Raba prislovov

Prislovi se rabijo kot: PRISLOVNA DOLOČILA:- prostora- časa- vzroka- načina- mere- povedkovega dejanjaKam vodi ta pot? – Zemlja Kranjska, draga mati, kdaj bo utihnil najin jok? – Sem dolgo upal in se bal. – Čemu bo nam, prašam, prazno pogorišče? – Fant je sila priden. – Grozno lepa si danes. – hudo pretepsti, kleče moliti, delati bolje, malo se truditi, biti doma; POVEDKOVO DOLOČILOBesed mi je dovolj. – Temno je. IMENSKI ALI PRISLOVNI PRILASTEK hoja počasi, gozd spomladi, pot navzgor, kapa postrani, tisti tam, stremljenje kvišku; tam zgoraj, jutri zjutraj, včeraj popoldne; PRISLOVNO DOLOČILO MERE OB- pridevniku- prislovu- povedkovnikuzelo hladen, popolnoma lep; zelo težko, precej zgodaj, grozno daleč, popolnoma narobe, čisto zaman, posebno veselo, precej počasneje, veliko slabše, dokaj pozneje; kar všeč, čisto bot, precej pogodu, zelo megleno, zelo hudo. V primerih kot preveč formalist, deloma romantik so samostalniki sprevržni povedkovni (’preveč formalističen, deloma romantičen'). SPREVRŽENOST V SAMOSTALNIK Vsak zakaj ima svoj zato.

Povedkovnik – definicija, obsegPREDIKATIVI so besede, ki se rabijo bodisi samo kot povedkova določila ali pa ko se rabijo kot taka, npr. Soparno je/ Mraz je; v pretekliku Soparno je bilo, Mraz je bilo. V primerih kot Lahko greš, kamor hočeš ali Rada bi šla domov ali Imeti koga rad; Rad bi sladoled/ so povedkovniki ob posebnem pomožniku, pri lahko, težko izpuščenem (prim. Lahko je, da greš = Smeš iti). Zaznamujejo naravne pojave, stanje, razpoloženje itd.Po naši teoriji so že izvorno povedkovniki:

oba opisna deležnika nedoločnik (zadnji ob faznih in naklonskih glagolih), izpeljani ali sprevrženi iz drugih besednih vrst.

Pomenske skupine povedkovnikovPovedkovniki označujejo stanje vrednotenje: Lepo je, da si prišel. Čudno je. narave: Bilo je vetrovno; zadušljivo; ali stanje in razpoloženje zunanjega in notranjega okolja : dôbro je, dólgčas, res, praznično.Opisna deležnika sta troosebna (sem/si/je vesel(a)) in tako še kateri povedkovnik: t i h o sem/si/je; Midva sva si b o t. – Ti mi nisi v š e č. – Vračam ti, da bova kvit. – R a d a se imava. –– Jaz da nimam p r a v . – Ne vem, ali boš temu k o s. Troosebni so tudi izmedmetni povedkovniki: Janez se je pretihotapil na stojišče, jaz pa s m u k na galerijo. (Podobno l o p po glavi, t r e s k po tleh, f r k k sosedu, b u m f po vratih, hop na konja, itn.) Prim. še iti p o g o b e, iti rakom žvižgat, iti v franže.

Veliko povedkovnikov je tretjeosebnih, tj. brez pravega osebka, vršilec pa je dezagentiran na stopnjo logičnega osebka. Pomožnik v določeni časovni ali naklonski obliki ob takem povedkovniku se ravna

50

po pomičnem formalnem osebku srednjega spola: Š k o d a bi je bilo. – M r a z jim je. – G r o z a jo je. Če vršilca sploh ni, lahko nastopa samo povedek: M r a z je bilo. – T r e b a se je bilo odločiti. – Pa še r e s je bilo.

Modifikacijski besedni vrsti – členek in medmet

ČLENKI so nepregibna besedna vrsta, z njimi vzpostavljamo zveze s sobesedilom, izražamo pomenske odtenke posameznih besed, delov stavka, celih stavkov in povedi ali pa tvorimo skladenjske naklone. Nekateri členki se po vlogi približujejo veznikom, drugi prislovom. Členki niso deli stavčnih zgradb, v okviru katerih se pojavljajo, ampak skrčki, ki nadomeščajo izpustne stavke, ki bi lahko ubesedovali sotvarje stavkov, v katerih so členki. Npr. Sosedovi imajo samo enega otroka - Sosedovi imajo enega otroka, imeli pa bi jih lahko več (oz. navadno je v družinah več kot en otrok). Okrog ena četrtina je enakozvočna z vezniki in prislovi. Členki so tudi govorna dejanja, a niso samostojne enote. Členki modificirajo tisti stavčni člen, ob katerem se nahajajo. Primer: Sosed obrezuje drevje. Tudi sosed obrezuje drevje. Sosed obrezuje tudi drevje

MEDMETI - so posebna besedna vrsta, v veliki meri besede stavki: Joj! Oh! Zdravo! Večinoma so nepregibni, le ena vrsta t. i. medmetov loči osebo in število: na, nate. Po tem, da so besede stavki, se medmeti jasno ločijo od predlogov ali veznikov, manj pa od prislovov in posebno členkov. Vendar za prislov ali členek na splošno lahko rečemo, da sta stavek le hkrati z izpuščenim besedilom, ki si ga ob prislovu ali členku zmeraj v mislih dopolnimo na podlagi tega, kar je bilo prej povedano ali v kakšnih okoliščinah je kaj povedano. Npr.: Kako si opravil na občini? – Dobro (izpuščeno sem opravil). Podobno je tudi s členki: Janez gre na ples. – Naj (gre). – Znaš tisto pesem na pamet? – Da, (znam). Medmet pa lahko uporabimo popolnoma samostojno kot pastavek: Ah! – Oh! – Pst! Tak pastavek je smiseln sam po sebi, in ne zahteva nobenega pojasnila. Kdor zna slovensko, bo torej vedel, da Ah!, primerno izgovorjen, izraža negodovanje, Oho! začudenje, Pst! poziv k molku, kvak, kvak pa ponazarja žabje oglašanje. Medmeti se večkrat izgovarjajo z vdišnim kot izdišnim zrakom, včasih skozi nos, nekateri so čisto nerazločni, pri nekaterih pa težko določimo, za kateri glas gre.

Nekateri medmeti se lahko sprevržejo v prave člene stavka, in sicer povedke, ali pa v (povedkova) določila. Maček za miško, miška pa s m u k v luknjo. Stritar je zapisal Psiček laja hov hov hov (kako – prslovno določilo načina)

Še bolj se pomožnost glagola čuti v zvezah reči, praviti in medmeta; otroka se npr. vpraša: Kako reče (pravi) žaga? Odgovor je: Žaga reče žiga žaga. Medmet lahko razlagamo kot globinsko stavčno poved. Nosi celotno sporočilo trenutnega nenadnega razpoloženja.

Pomenske skupine medmetov

Vrste medmetov

Na splošno so medmeti troje vrste: RAZPOLOŽENJSKI - izražajo človekovo razpoloženje: oh, eh, ih, uh, ah; POSNEMOVALNI/ ONOMATOPEJSKI - nekako posnemajo naravne šume in gibe bim bam zvoni zvon, compa compa se sliši neroden korak ipd.;

posnemajo človekovo vriskanje, smeh jok posnemajo šume v zvezi z dihanjem (sopihanje, kihanje, kašljanje, smrčanje) posnemajo jedenje hrane (cmokanje, mlaskanje) posnemajo poljubljanje posnemajo živalsko oglašanje podajajo tipičen slušni vtis raznih naprav ali česa, kar kam pade, se razbije, zadene ob kaj

51

VELELNI - zadnji velevajo ali prepovedujejo ali zapovedujejopst, št (Tiho bodi/bodite/bodimo), šš (Beži!/Pojdi. – o kurah npr.)

medmeti, s katerimi govoreči vzpostavlja stik z ogovorjenim, naj bo človek, žival ali (izjemoma) tudi kaj drugega. Takih medmetov je več vrst.

Slovničnopomenski besedni vrsti – povezovalne lastnosti

Kaj je VEZNIŠKA BESEDA in vrste le te:

Vezniška beseda je pomožna, tj. skladenjska besedna vrsta; kaže na razmerje med dvema deloma sporočila, ne vpliva pa na pregibanje (kar je značilnost predloga). Vezniške besedo so: ž vezniki oziralni in vprašalni zaimki (samostalniški, pridevniški, prislovni) nekateri členki (npr. vprašalni ali).

VEZNIK

Najbolj tipična vezniška beseda je veznik. Ta je, kakor prislov ali predlog, nepregiben. Od predloga se loči po tem, da ne vpliva na sklonsko obliko besed ali besednih zvez, ki jih povezuje. Veznik izraža priredno, redkeje tudi podredno razmerje med deli prostega stavka, sicer pa priredno ali podredno razmerje med stavki samimi (medtem ko predlog načeloma le podredno razmerje med deli prostega stavka). Zgled: Marija / i n Janez sta na vrtu; Janez prekopava prazno gredo, / Marija pa na drugi strani seje endivijo. V prostem stavku veznik (kot nakazano) načeloma povezuje enakovredne dele: Janez / Marija; samo primerjalni vezniki, npr. kot (ko, kakor), povezujejo odvisni del prostega stavka z nadrednim; Janez je starejši / kot Marija = Janez je starejši / od Marije; kot se rabi tudi pred povedkovim prilastkom: K vam sem prišel kot prijatelj.Tiste veznike, ki povezujejo samo stavke, imenujemo stavčne, bolje medstavčne; tak je npr. da in večina podrednih tipa medtem ko. Drugi (npr. in, pa, ali, toda) se dajo rabiti tako med stavki kakor med deli prostega stavka. Slovnica se nanaša na kategorialne lastnosti besed in na razmerja med njimi (priredje, podredje). Ta razmerja izražajo slovničnorazmerne besede. Vezniška beseda razmerje izraža samostojno. Izraža priredna razmerja med stavki v večstavčni povedi ali med besedami v enostavčni povedi, podredna pa med stavki v večstavčni povedi.

Oblikoslovna podoba veznikovVezniki so :ENODELNI VEZNIKIEnodelni stojijo pred eno ali v eni izmed (obeh) sestavin vezniške zveze DVODELNI VEZNIKIDvodelni stojijo v obeh sestavinah vezniške besede: brat / i n sestra; Jaz sem delal, / ti si p a spal proti Jožica je n e s a m o nadarjena, / a m p a k t u d i pridna; Prišli so t a k o poklicani / k a k o r tudi nepoklicani.Nekateri vezniki imajo v drugi enoti soodnosno besedo, navadno kazalni zaimek ali prislov: Revež t i s t i, / ki vsakomur verjame. – Telefoniral je z a t o, / da ne bi bil v strahu zanj. Ti vezniki so enodelni, saj se soodnosna beseda da izpustiti: Revež /kdor ..., Telefoniral je, / da ..., včasih pa prestaviti na drugo stran premora/vejice: Telefonirala je, z a t o da ...ENODELNI VEZNIKI ENOBESEDNI ENODELNI VEZNIKI : in, ter; pa; ali (lahko je tudi dvodelen), sicer; pa, toda, ali, vendar, a, le, samo, ampak; namreč, tj.; kajti, zakaj, saj, sicer, namreč; pa, zato, torej, zatorej, tako, tedaj; da, če, ko, kot, kakor, kolikor, ker, čim; čeprav, četudi, čeravno, dasi, akoravno, dasiravno, najsi ...Nekateri teh veznikov so ali samo vezniki ali pa predvsem vezniki, npr. ker, toda, kajti, da, in, če. Drugi pa imajo glasovne enake vzporednice v drugih besednih vrstah: tak je npr. ali, ki je lahko vprašalnica (Ali si bil tam?) ali pa poudarni členek (Ali ga je napralo!). Zelo očitno zvezo s prislovi imajo npr. zato, zakaj, tedaj, tako, kolikor, kar ipd.

52

Eni izmed teh veznikov so očitno sklopljeni, npr. zakáj, zató, zatórej, čeprav, četúdi, čerávno, akorávno, dasirávno ... Prvi del takega veznika je bodisi predlog, drugi pa zaimek (za + káj, za+tó+rej) ali pa je prvi del veznik, drugi pa poudarni členek (npr. če+prav, ako+túdi, da+si, dasi+ravno).Pri veznikih, katerih drugi del je poudarni členek -prav, -tudi ali -ravno, te sestavine nastopajo tudi še ločeno: Č e t u d i je res, / kar praviš, lepo ni ~ Č e j e t u d i res, kar praviš, lepo ni. V tej obliki je veznik seveda že večbeseden. VEČBESEDNI ali SESTAVLJENI ENODELNI VEZNIKI: kljub temu da – medtem ko – namesto (tega) da – potem ko – pred tem ko – s tem da – zato da; kakor da – kot da – ko da; kakor hitro; tako da – toliko da; brž ko – še ko – že ko¸ češ da – samo da – le da; to je (pisano tudi tj.). Razen to je so vsi samo medstavčni.Glede na to, iz česa sestojijo, večbesedne enodelne veznike delimo v dve glavni skupini:1. Vezniki iz prislova ali členka in veznika (tako da, toliko da, zato ker) ali členka in veznika (brž ko, češ da, komaj da, le da, samo da, še ko, že ko).2. Vezniki iz predloga/predpone + kazalnega zaimka + da, ko, ker (npr. s tem da, medtem ko, zato ker, kljub temu da, potem ko, zato da, predtem ko).

Priredni vezniki (tudi z vidika ločil)Dela vezniške zveze sta lahko enakovredna ali pa je eden od drugega odvisen. Prve zveze so priredne (brat / sestra), druge pa podredne (lepo / kot nikoli). Tudi veznike delimo na tej podlagi v priredne in podredne. Priredni veznik se načeloma ne rabi tudi v podredni zvezi, podredni pa načeloma ne tudi v priredni. (O formalno podredni zvezi + prirednega bo še govor.) Priredni vezniki so mogoči v prostem in zloženem stavku, podredni pa le v zloženem (izjema so primerjalni ko, kakor, kot).

Vrste vezniških zvezPrirednih in podrednih razmerij je v vezniški zvezi več vrst, in prav tako tudi veznikov. Nekateri teh veznikov so tipični samo za eno vrsto razmerij (npr. toda ali čeprav), drugi pa se lahko rabijo v več vrstah zvez. Poglejmo preglednici za priredje in podredje (seveda niso navedene čisto vse vezniške možnosti):

P r i r edne ve zn i š ke zve ze

Spremni del vezniške zveze Naziv razmerja Veznikije jedru dodan vezalno ali kopulativno in, ter, pajedro stopnjuje stopnjevalno ali gradacijsko ne samó (le) – ampak, (temveč,

marveč) tudi, tako – kakor, kakor- tako, ne – ne, niti - niti

podaja obvezno ali prosto zameno jedra

ločno ali disjunktivno bodi(si), če – ali, bodisi – ali, sicer

je v nasprotju z jedrom protivno ali adverzativno pa, toda, ali, vendar, a, ampak, temveč, marveč, samo, le, samo da, le da

vzročno pojasnjuje jedro zvročno ali kavzalno zakaj, kajti, namreč, saj, sicerjedro izrazi z drugimi besedami pojasnjevalno ali eksplikativno to je, in sicerkaže sklep ali posledico, ki izhaja iz jedra

sklepalno; posledično ali konsekutivno

zato, pa, zatorej, torejtako, tedaj

Predložna beseda – definicija, obsegPredlogi so nepregibna besedna vrsta; nimajo predmetnega pomena, ampak le slovničnega, tj. z njimi izražamo podredna skladenjska razmerja med besedami oz. frazami; samostalniške besede ob njih morajo biti v določenem sklonu – pravimo, da se predlogi vežejo z rod., daj., tož., mest. in/ali or. (nekatere prevzete tudi z imenovalnikom). Rabijo se med besedami stavka, nikoli pa ne med dvema

53

stavkoma: vreči s k o z i okno, p o d oknom stati, misliti na otroke, nor na gobe, strah pred sovražnikom, biti mar za poštenost ipd. (neknjižno je: Odšel je, brez da bi pozdravil). Vrste:Predlogi so dveh vrst: pravi : Pravi se uporabljajo samo kot predlogi, nepravi pa tudi kot prislovi, samostalniki ali kaj drugega: v, za, med – mímo, okóli, dnò, kràj ... Pravi predlogi so zmeraj nenaglašeni. nepravi (ali drugotni ). Nepravi predlogi so tudi besednozvezni. Nepravi predlogi se od pravih deloma ločijo že izgovorno, če se končajo na zveneči nezvočnik, npr. kljub, sred, okrog, niz, vzdolž, pogovorno bliz: pred naslednjo besedo, ki se začenja z zvočnikom ali samoglasnikom se njihov končni nezvočnik izgovarja nezveneče, kakor pri nepredlogih sploh (npr. v besedah klub, kred, krog, Pariz, polž), medtem ko se pravi predlogi na zveneči nezvočnik (ob, od, iz) tu ohranjajo zvenečnost: klub nogometašev (izgovor [ n]) nasproti ob nogometu (izgovor [ n]).Da gre v danih primerih za neprave predloge in ne za katero polnopomenskih besednih vrst, sklepamo po določenih merilih. Nepravi predlogi:1. izražajo razmerje med vladalno in vladano imensko osebo (drevored okrog naselja, banket v čast visokega obiska); 2. vplivajo na sklon samostalniške besede (besedne zveze) (prim. zgoraj naselja, visokega obiska – večinoma rodilniško vezavo); 3. ne morejo biti stavčni členi (mož namesto žene); 4. ima nezamenljivo mesto pred samostalnikom (sam. zvezo), gl. zgoraj. In še kaj. Predlog se razvršča ob samostalniško besedo in izraža odvisnostno razmerje (to izraža skupaj s samostalniško končnico: iz Ljubljane, ne iz Ljubljana).

Vezava predloga z rodilnikom, dajalnikom in tožilnikom

RODILNIK:1. brez, do, iz, od, izmed/zmed, iznad/znad, izpod/spod, izpred/spred, izza2. z/s, za: zlesti z drevesa, dekle z Bleda; živeti za cesarja Avgusta. 3. blizu, dno, izven, kljub, krog, mimo, namesto, nasproti, niz, okoli, okrog, onkraj, onstran, prek(o), razen, sred(i), vpričo, vštric, vzdolž, zarad, zraven, zunajPredloga pod 2 sta enakozvočna z drugima dvema, ki pa se vežeta z or. (za tudi s tož.), in imata tudi drug pomen; predlogi pod 3 so nepravi. DAJALNIK;1. k/h: iti k ljudem, h gospodu; 2. kljub, nasproti, proti, vkljub: kljúb opominom, naspróti gospodarju, proti sovražniku, vkljúb opominjanju.Vsi predlogi pod 2. so nepravi.Tožilnik:1. čez, raz, skozi/skoz, zoper: skočiti čez jarek, raz streho pasti, spust raz strmo steno, skozi gozd iti, skok skoz okno, zóper sovražnika iti, odporen zoper ogenj;2. na, ob, v – po: iti na njivo, postaviti ob mizo, stopiti v hišo – iti po mater; 3. med, nad, pod, pred, za (vežejo se tudi z rodilnikom): skriti med knjige, pribiti nad vrata, postaviti pod mizo, stopiti pred mater – postavi za omaro.

Vezava predloga z mestnikom in orodnikomMESTNIK1. pri: biti pri sosedu; Loka pri Zidanem mostu, Krst pri Savici. 2. na, ob/o, v, po: na mizi je, ob zidu stoji, v miru živeti, po zidu se vzpenjati; Predlogi pod 2 se vežejo tudi s tožilnikom.ORODNIK

54

1. z/s: oditi z očetom/s teto; 2. med, nad, pod, pred, za: zgubiti se med drevjem, stati nad prepadom, ležati pod hrastom, stati pred sodnikom, priti za materjo; Predlog pod 1 je enakozvočen s predlogom z rod., predlogi pod 2 se vežejo tudi s tož. (za je enakozvočen z rodilniškim za).

Izrazne možnosti osebe1. os. označuje govorečega, 2. ogovorjenega, 3. pa neudeleženca dvogovora. Tako je načeloma za vsa tri števila, le da pri 1. os. dv. in mn. izraža tudi samo tistega, ki je kot govoreči bodisi del para bodisi večje celote. Za to prim. »Prosimo vas za dovoljenje«, j e rekel najstarejši med šolarji. 3. oseba se rabi tudi, kadar stavek nima osebka ali pa ta ni v imenovalniku: Deževalo je. – V čakalnici je že ždelo nekaj potnikov. – Mame dolgo ni bilo domov. Posebne rabe glagolskih oseb:1. os. se rabi namesto 2. os. kot stilna posebnost v pogovoru z malimi otroki: Kako s e m pa spančkal, Andrejček? Prav taka posebnost je raba 1. os. mn. ali dv. v primerih, ko bi morali rabiti 2. os. ed. : Kaj s m o pa danes tako veseli? Z rabo 1. os. namesto 2. govoreči tudi sebe navidezno udeležuje pri dejanju, s katerim je dejansko imel (ali ima) opravka samo ogovorjeni. Tako govorjenje je zmeraj čustveno obarvano ali pa je vsaj nekako ublaževalno, kot v primeru, če profesor reče slabemu dijaku: S to oceno pa ne bomo razveselili staršev. 2. os. se rabi tudi namesto tretje, kadar gre za izražanje splošnega osebka: Več znaš, več veljaš. Odtujevalno zveni raba 2. os. namesto prve v govorjenju s samim seboj, npr.: Šel b o š pot, ki jo je pred tabo šel že mnog slovenski izobraženec.3. os. se rabi namesto druge v govorjenju z otroki, npr. Kje je pa bil naš Mihec? To je stilna posebnost. Tako tudi pri onkanju: Kako se pa i m e n u j e? Vse to se danes uporablja za stilno barvanje, npr. v smešnicah, satirah ipd.

Neosebne glagolske oblike – njihova besednovrstna razvrstitevNeosebne glagolske oblike so: deležja na -č (Gredoč so se oglasili pri nas.), -e (Smeje jih je nagovorila.), -aje (Prepevaje so nabirale rože.), -ši (Vstopivši v sobo je pozdravil.), ki so prislovi, deležniki na –č (boleč spomin), -ši (prišedši gostje) in deležniki stanja na -n/-t (zložen prt, zaprt zvezek), -l (zagorel obraz), ki so tvorjeni pridevniki, opisni deležniki (Toporišič pravi, da so povedkovniki), glagolnik (spanje, pritožba), ki je samostalnik, namenilnik (grem spat), ki je okoliščinski prislov, ter opisni deležniki in nedoločnik. Nedoločnik je lahko konverzni samostalnik in povedkovnik

Pomenske skupine členkovPo pomenu se členki delijo na pozivne (apelne), vrednotenjske, čustvenostne in besedilnozgradbenostne. S pozivnimi se tvorec besedila obrača na naslovnika (lahko tudi na samega sebe) in na njegovo oz. svoje razmerje do sporočane resničnosti; vrednotenjski podajajo tvorčevo razmerje do vsebine besedila (oz. njegovega dela); čustvenostni podajajo razmerja te vrste; besedilnozgradbenostni pa kažejo razmerje besedovalca do zgradbe besedila (oz. njegovega dela). Vsaka teh četvero vrst členkov pozna po več razredov. Morda enostavnejša, če ne celo boljša, je naslednja kar naštevalna členitev členkov:1. navezovalni: A mene nočeš s sabo? – I n kako je s teboj? – J a kam pa je šel? –2. čustvovanja: H v á l a b o g ú se mu ni nič zgodilo. – Ž a l je tako. – D o b r o, da sem znal.3. poudarni: R á v n o ti bi to moral vedeti. Tako še: pósebno, zlásti, predvsem, celó ...4. izvzemalni: Prišli so le trije. Tako še: samó, edíno, kómaj, vsáj ...5. presojevalni: Prišli so t a k o trije. Tako še: blízu, priblížno, skôraj, domála, málodane ...6. dodajalni: Je t u d i pametna. Tako še: prav takó, takísto, níti, póleg téga, vkljúčno ...7. zadržka: P r ŕ v z a p r a v je res. Tako še: pač, saj, kómaj, žé, sicer, résda. Npr.: Je r é s d a lepo, toda ... 8. potrjevanja ali soglašanja: D a, tako je. Tako še: dejánsko, gotôvo, gotôvo da, já, kájpak, kakópak, pravílno, prósim, rés.

55

9. možnosti, verjetnosti: M o r d a je res. Tako še: eventuálno, mogóče, morebíti, mórda, nemára, kônčno, kônec kôncev. 10. mnenja, domneve: B a j e so ga videli. Tako še: menda; čéš (da), denímo, postávimo, recímo.11. vprašalni: A l i si ga videl? Tako še: a, kaj, mar, li (starinsko). Samostojno se rabijo v zvezah tipa Te je, a? Tako še: káj, kajne.12. spodbujalni: t r d i l n i : A ga boš pustil pri miru! – A l i boš ubogal! – D a se tega nisem že prej spomnil! – n i k a l n i: Da me moreš tako jeziti ' ne jezi me'! – K a j bi jokal zaradi take malenkosti! – Š e odgovarjal mi boš, k a k o p a k ! – K j e se bo ona ozirala na takega frkovca! 13. zanikanja in nesoglašanja: Ne hodi ven ob tem vremenu. – N i k a r oditi! – N i odšel. – V r a g a sem videl v tisti megli. – F i g o zna. Raba v samostojnem zanikanju: Si bil tam? – N e. Tako še: nikákor, fígo, nasprótno.

Oblikloslovni vzorci – paradigmePosamezne pregibne besedne vrste se delijo po dveh vrstah oblikoslovnih vzorcev: taki, ki oblike spreminjajo - oblikospremljevalnji taki, ki oblike tvorije – oblikotvorni

1) OBLIKOSPREMLJEVALNIMOŠKA ŽENSKA SREDNJA

1.sklanjatev korak –a –u lipa –e –i jezero –a –u2.sklanjatev vojvoda –e –i perut –i –i jaz mene –i3.sklanjatev a -- -- mami -- -- vremja -- --4.sklanjatev Koseski –ega -emu dežurna –e -i Krško –ega -emu

Pridevniške besedejo poznajo za vsak spol eno sklanjatev s pretežno glasovnimi končnicami (lep-ega-emu; lep-a-e-i; lep-o-ega-emu); lahko pa tudi z ničto končnico (poceni, --, --)Nekaj posebnosti imajo le zaimki (ves, ta, oba) in števniki (dva, trije, štirje).Osebne glagolske oblike poznajo 4 spregatve: tri s pretežno glasovnimi končnicami (dela-m-te); in eno samo s končnico nič (bi -- --)Opisna deležnika se v spolu in številu pregibata kot pridevniške besede.

2) OBLIKOTVORNIPoznajo jih pridevniške besede in glagoli.Osnovna oblika prid. besede se pregiba:

- po spolu (lep-a-o)- številu (lep lepa lepi)- lastnostni pridevniki tudi po stopnji (lep-lepši-najlepši)

Glagolski oblikotvorni vzorci so iz dveh snopov oblik:- sedanjiški (delam-delaj-delaje-delajoč)- nedoločniški (delati-delat-delal-delan-delanje)

56