Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
DOKTORSKA DISERTACIJA
ITALIJANSKA RACIONALISTIČNA ARHITEKTURA V PASU REKA–TRST
EMILIJA KASTELIC
Koper, 2016
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
DOKTORSKA DISERTACIJA
ITALIJANSKA RACIONALISTIČNA ARHITEKTURA V PASU REKA–TRST
EMILIJA KASTELIC
Mentor: prof. dr. Peter Krečič Koper, 2016 Somentor: akad. prof. dr. Jože Pirjevec
ZAHVALA
Da je doktorska disertacija doživela svoj srečen konec so zaslužni:
mentor prof. dr. Peter Krečič za pomoč, nasvete in usmeritve pri nastajanju disertacije;
akad. prof. dr. Jože Pirjevec za vzpodbudne besede;
prof. Paolo Nicoloso, profesor arhitekture Univerze v Trstu, ki mi je omogočil vpogled in
uporabo v Sloveniji nedostopnih podatkov in s tem pripomogel k izvedbi analitičnega dela
disertacije;
prof. dr. Ernest Ženko, kateremu gre posebna zahvala za pomoč in usmeritve v zaključnih
korakih na poti do naziva;
Vojko Čeligoj, Vladimir Grželj, Primož Rojc in drugi, ki so mi nesebično dovolili vpogled v
svoje zbirke podatkov in njihovo uporabo;
družina, ki ni obupala nad mano;
prijatelji, ki so me nesebično prenašali in bodrili v mojih težkih trenutkih v obdobju pisanja
disertacije in v boju z birokracijo FHŠ ter kljub vsemu vztrajali ob meni.
Povzetek
Racionalistična arhitektura v pasu Reka–Trst
Glavni namen doktorske disertacije je z raziskovalnim delom povezati teoretična izhodišča
arhitekturne estetike v obdobju po zaključku prve in pred pričetkom druge svetovne vojne s
podatki o graditeljski dejavnosti v obravnavanem območju, pridobljenimi na terenu. Povezava
teorije s konkretnimi dogajanji na terenu tako prebivalcem na tem ozemlju predstavlja
kulturno dediščino, nastalo v času italijanske zasedbe, ki je bila doslej sicer pogosto
nepravilno ovrednotena. Prebivalstvo, zlasti na podeželju, se njenega pomena in kvalitet
premalo zaveda in jo zato celo načrtno zanemarja. Zbrani podatki in njihova strokovna analiza
pojasnjujejo, za kakšno vrsto dediščine gre in kako je njen nastanek spremenil kulturno
krajino. Hkrati delo predstavlja prvo pilotno študijo italijanske racionalistične arhitekture na
slovenskem in hrvaškem ozemlju, kakršne slovenska arhitekturna zgodovina še nima. Gre
torej za deziderat, ki bo koristen tudi zgodovinopisju in drugim družbeno-humanističnim
vedam glede na družbene, umetnostne, kulturne in politične spremembe 20. stoletja.
Pridobljeno znanje bi bilo mogoče še nadgraditi z nadaljnjimi raziskavami.
Ključne besede: arhitektura, racionalizem, italijanski racionalizem, Stile Littorio, arhitekt,
inženir, integralni arhitekt.
Abstract
Rationalist architecture in the area Rijeka–Trieste
The main purpose of the present doctoral thesis is through research work combine the
theoretical frameworks of architectural aesthetics in the period from the end of World War I
and before the start of World War II with data of architectural activity in the addressed area,
gained through field research. The combination of theory to concrete activity presents to the
people a cultural heritage, formed during the Italian occupation, which has hitherto been often
incorrectly evaluated. The population, particularly in rural areas, is not sufficiently aware of
its importance and qualities and is therefore even deliberately ignored. The collected
information and its accurate interpretation will clarify the question about which architectural
heritage are we dealt with and how its emergence changed the cultural landscape. At the same
time the doctoral thesis is the first pilot study of Italian rationalist architecture in the
Slovenian and Croatian territory, not yet present in Slovenian architectural history. Te thesis
is therefore a desideratum, which will also be useful in historiography and other social
sciences and humanities, according to the social, artistic, cultural and political changes of the
20th Century. Acquired knowledge should be further research to upgrade.
Key words: architecture, rationalism, italian rationalism, Stile Littorio, architect, engineer,
integral architect.
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent/-ka Emilija Kastelic , z vpisno številko 92086008,
vpisan/-a na študijski program Filozofija in teorija vizualne kulture,
rojen/-a 20.01.1981 v kraju Koper, sem avtor/-ica (ustrezno označi) ¨ zaključnega seminarskega dela ¨ diplomskega dela
¨ magistrskega dela
X doktorske disertacije
z naslovom: Italijanska racionalistična arhitektura v pasu Reka - Trst. S svojim podpisom zagotavljam, da: - je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz.
citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v
predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu
(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj
status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika
posebej zahtevana).
V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________
Kazalo
1 UVOD............................................................................................................. 1
1.1 Teoretična izhodišča .................................................................................................................1
1.2 Metodologija raziskave ............................................................................................................9
1.3 Temeljni nazivi in koncepti .................................................................................................... 11
2 DRUŽBENO-POLITIČNA SITUACIJA NA SLOVENSKEM IN
HRVAŠKEM OZEMLJU .............................................................................. 14
2.1 Slovensko in hrvaško ozemlje pred prvo svetovno vojno ........................................................ 14
2.2 Družbeno-politična situacija na slovenskem in hrvaškem ozemlju po prvi svetovni vojni ........ 17
3 ARHITEKTURA 19. STOLETJA – ARHITEKTURA NA
SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO ... 19
4 RAZVOJ MODERNE ARHITEKTURE V ŠIRŠEM EVROPSKEM
PROSTORU IN ITALIJI............................................................................... 25
5 MODERNA ARHITEKTURA NA OZEMLJU SLOVENIJE IN
HRVAŠKE ...................................................................................................... 37
6 ARHITEKTURA in TOTALITARNI SISTEM ........................................ 44
7 UREDITEV POLOŽAJA ARHITEKTA V ITALIJI, IZOBRAŽEVALNI
SISTEM IN POJEM INTEGRALNEGA ARHITEKTA ............................. 51
7.1 Zakonska ureditev položaja arhitekta in izobraževalni sistem .................................................. 51
7.2 Gustavo Giovannoni in koncept integralnega arhitekta ........................................................... 58
7.3 Integralni arhitekt in nov italijanski arhitekturni slog .............................................................. 67
8 ARHITEKTURA NA OBRAVNAVANEM OZEMLJU .......................... 72
8.1 Reka in Trst ........................................................................................................................... 76
8.2 Občina Ilirska Bistrica in okolica ............................................................................................ 84
8.3 Občina Hrpelje-Kozina in okolica .......................................................................................... 86
9 PREDSTAVITEV ARHITEKTURE IN ARHITEKTOV NA
OBRAVNAVANEM OBMOČJU .................................................................. 87
9.1 Izbrani objekti in njihovi arhitekti........................................................................................... 90
9.1.1 OBČINSKA STAVBA V ILIRSKI BISTRICI IN SANTO PILLEPICH .............................. 91
9.1.2 VRTEC V ILIRSKI BISTRICI IN GIORGIO SCARPA ...................................................... 98
9.1.3 KARABINJERSKE KASARNE V ILIRSKI BISTRICI – TRNOVO ................................. 104
9.1.4 TOVARNA LESONIT V ILIRSKI BISTRICI IN GIUSEPPE BALDI .............................. 108
9.1.5 CASA DELLA MADRE E DEL BAMBINO – NIDO V ILIRSKI BISTRICI IN YVONE CLERICI ............................................................................................................................ 112
9.1.6 OSNOVNA ŠOLA V PODGRADU IN FEDERICO MAZZONI ....................................... 117
9.1.7 OSNOVNA ŠOLA V KLANI IN FEDERICO MAZZONI ................................................ 120
9.1.8 OSNOVNA ŠOLA V JELŠANAH IN FEDERICO MAZZONI ......................................... 121
9.1.9 OBČINSKA STAVBA NA PREMU ................................................................................. 124
9.1.10 OBČINSKA STAVBA V MATERIJI IN YVONE CLERICI, GIUGLIO DUIMICH ....... 127
9.1.11 KASARNA V MATERIJI ............................................................................................... 131
9.1.12 STAVBA COLONIA MONTANA FASCISTA V HRPELJAH ....................................... 134
9.1.13 PROJEKT IZGRADNJE ŠOL ......................................................................................... 138
9.2 Arhitekti obravnavanega ozemlja in pomen »Albov« ............................................................ 141
10 ANALIZA PODATKOV ......................................................................... 156
11 ZAKLJUČEK .......................................................................................... 172
12 VIRI IN LITERATURA ......................................................................... 176
13 GRAFIČNE PRILOGE .......................................................................... 184
13.1 Slike................................................................................................................................... 184
13.2 Preglednice ........................................................................................................................ 187
14 PRILOGE ................................................................................................ 188
1
1 UVOD
»Tradicija čudovitih spominov, ki jih nosijo naši spomeniki.« (Gustavo Giovannoni)
Arhitektura je živa priča spreminjanja kulturne krajine in kulture naroda. Že od nekdaj
se je spreminjala v časovnih intervalih, ki jih definiramo kot obdobja, in vsako je s svojimi
specifikami zapečatilo njen razvoj. Vse od antike preko srednjega veka in moderne do danes
se je arhitektura spreminjala, dopolnjevala, sprejemala nove oblike, materiale, forme.
Velikokrat je bila tudi izrabljena v propagandne namene določenega političnega trenutka. Žal
je to prevečkrat povezano z njenim negativnim sprejemanjem na ozemljih, kjer je bil njen
razvoj vsiljen.
1.1 Teoretična izhodišča
V doktorski nalogi je obravnavano ozemlje, ki obsega del Italije, Slovenije in Hrvaške,
v obdobju od konca prve svetovne vojne do kapitulacije Italije (1918–1943). Del od Trsta do
Materije je pripadal občini Trst, medtem ko je bilo ozemlje od Materije do Reke razdeljeno na
tri občine: Opatija-Volosko, Ilirska Bistrica in Reka. V obdobju okupacije in prvih let po
aneksiji so nove pokrajine ustanovile novo upravno enoto z nazivom Kr. Guvernatorat
Julijske krajine, Generalni civilni komesarijat za Julijsku krajino in zatem Prefektura Julijskoj
krajine.1 Istra kot posebna pokrajina je bila osnovana na podlagi Kraljevega Odloka (v
nadaljevanju KO) št. 53 z dne 18. januar 1923. Z istim odlokom je bila izvedena še razdelitev
pokrajin ozemlja Julijske krajine, in sicer na dve novi provinci: Istrska s sedežem v Pulju in
Tržaška s sedežem v Trstu. Istrska provinca je vključevala bivšo mejno grofijo Istro in sodni
okraj Ilirska Bistrica, medtem ko je tržaška provinca vključevala Trst, Milje in Dolino. Taka
delitev je bila izvedena izključno s ciljem, da razdeli slovensko prebivalstvo, ki tako ni imelo
možnosti številčne prevlade v nobeni od provinc. Da je temu tako, potrjujejo tudi besede
puljskega fašističnega načelnika Cassinija: »Združitev polotoka s Trstom bi ogrozila ali celo
onemogočila popolno asimilacijo slovenskega prebivalstva« (Inventar Riječke prefekture
1924–1945, I zvezek, št. 98/8a, 1964, 2–3). Družbeno-politična situacija opredeljenega
ozemlja je bila zaznamovana s fašizmom, ki je bil nasilno vpeljan leta 1922. Kot vladajoči
1 V prevodu: Krajevni guvernatorat, Generalni civilni komisarijat in kasneje Prefektura Julijske Krajine (op. a.).
2
politični sistem je trajal vse do kapitulacije Italije leta 1943 oziroma vse do konca druge
svetovne vojne.
Poleg družbeno-politične situacije bo pomemben del raziskovalnega dela doktorske
naloge zajelo tudi področje umetnosti, ki jo je zaznamoval razmah modernizma, to je številnih
umetnostnih usmeritev in v prvem povojnem razdobju tudi do avantgard. Umetnostno polje
bo služilo kot okvir za podrobnejšo predstavitev arhitekture, ki pomeni jedro raziskave v
povezavi s političnim položajem v obravnavanem obdobju. Moderni prijemi v arhitekturi so
se pojavili že v 2. pol. 19. stol s t. i. inženirsko arhitekturo (pojav železnih konstrukcij, npr.
Eifflov stolp v Parizu 1889, in pozneje zlasti železobetonskih). Arhitektura se je v
pomembnem delu odzivala na potrebe industrijske proizvodnje. Po prvi svetovni vojni se je
začel uveljavljati funkcionalizem po načelu 'forma sledi funkciji'. Na temelju modernih
umetnostnih načel je začel v Nemčiji delovati državni Bauhaus (Gropius 1919), v Franciji pa
se je hkrati pojavil racionalizem (utemeljitelj Charles-Édouard Jeanneret-Gris s psevdonimom
Le Corbusier). Zadnja dogodka sta vplivala na ustanovitev CIAM-a – Congrès Internationaux
d’Architecture Moderne – Mednarodnega kongresa za moderno arhitekturo leta 1928, ki je
združeval radikalno skupino modernističnih arhitektov številnih dežel. Kot cilj so si postavili
promocijo modernizma in internacionalizma v arhitekturi (Mahečić 2007). Vodila moderne
arhitekture so na eni strani postala praktičnost, standardizacija, raba modernih materialov,
steklene obešene fasade, po drugi strani strogo zavračanje historičnega in dekorativnega v
arhitekturi.
Racionalizem se je kot arhitekturni slog uveljavljal v celotnem evropskem prostoru. V
kolikšni meri in na kakšen način je potekal njegov razvoj, pa je bilo odvisno od posamezne
države in njenega družbeno-političnega konteksta. V svojem razmahu se je pojavil tudi v
Italiji, kjer je bil sprva sprejet in ga je promovirala predvsem skupina 7 (Gruppo 7), katere
člani so vidni predstavniki moderne arhitekture v Italiji; podrobneje v nadaljevanju. Celo Le
Corbusier je prosil samega Mussolinija za osebno srečanje, ki se nikoli ni zgodilo. Moderne
prijeme je v svoji želji ustvarjanja novega italijanskega sloga omejil in želel dopolniti s
klasičnimi arhitekturnimi elementi. Temu se je najbolj približal Piacentini.
Naslov Italijanska racionalistična arhitektura v pasu Reka–Trst ni naključen, saj je bila
glede na neraziskanost teme ter razmaha racionalizma, ki sovpada z obdobjem gradenj na
obravnavanem ozemlju, logična predpostavka, da bo govora o italijanskemu racionalizmu. Ali
je ta na obravnavanem ozemlju tudi dejansko prisoten, pa bo pokazala slogovna raziskava
objektov in avtorjev. Italijanska oblast je pri zidavi novih stavb na novo pridobljenih ozemljih
namreč izvajala posebno politiko. Zaradi posebne lege obravnavanega ozemlja in njegove
3
kulturne raznolikosti se odpirajo nekatera vprašanja umestitve novonastalih objektov v
kulturno krajino. Odpirajo se tudi vprašanja uporabljenega arhitekturnega sloga v primerjavi s
prejšnjim načinom gradnje, torej vprašanje, ali je železna, železobetonska konstrukcija tudi
estetska oz. ali estetika pomeni zgolj natančno določene zgradbe, ki naj bi sledile klasičnim
idealom. Nadalje se odpre vprašanje avtorjev in njihovih ustvarjalnih stališč v odnosu do
zahtev režima; kot tudi vprašanje zbiranja podatkov o vseh teh posegih in njihovo ustrezno
ovrednotenje. Ne nazadnje se odpre vprašanje razkola med arhitektom kot inženirjem (delo
brez posebnih estetskih ambicij) in arhitektom estetom (ki naj bi z delom sledil zahtevam
specifične estetike obstoječega režima). Ali je inženir hkrati lahko tudi estet oziroma ali lahko
arhitekt deluje brez estetike določenega sloga, ne glede na družbeno-politični položaj?
Ob teh vprašanjih postane pomembno določiti orodje, ki bo pomagalo nanje poiskati
odgovore, in tu se pojavi koncept integralnega arhitekta, ki zagovarja arhitekta kot združitev
estetskih in tehničnih znanj, posebej izobraženega v namen razvoja novega arhitekturnega
sloga Italije (Nicoloso 1999, 13–14). Leta 1932 je Gustavo Giovannoni, prvi, ki vpelje ta
koncept, s tem izrazom pojmoval arhitekta kot človeka, ki združuje znanje konstrukcijskih
tehnik z estetiko (De Seta 1972).
Gustavo Giovannoni, arhitekt in profesor arhitekture (sicer tudi ravnatelj arhitekturne
šole v Rimu 1927–32), je bil torej eden prvih, če ne celo prvi, ki si je zastavil zgodovinsko-
kritična vprašanja v povezavi z arhitekturo in izobraževanjem arhitekta. Giovannoni je v
svojem teoretičnem delu razmišljanja in razvoja svojega videnja arhitekture zavrnil
kategorične trditve pozitivizma in neoidealizma. Njegove študije opredeljujejo pojem
arhitekture kot kolektivni produkt – arhitekt ni samo posameznik, temveč skupek neke
civilizacije. Kljub oporekanjem kritikov, da je včasih težko individualizirati osebnost, ki je
določen objekt gradila, je prikaz zgodovine z Giovannonijevo metodo kolektivnega
pomemben, saj poveže družbeno situacijo z objektom tudi v primeru, ko ostane oseba neznana
(De Seta 1972, 175–176). Avtorjeva pomembnost za doktorsko disertacijo se torej kaže v
podpori razumevanja povezave estetskega vidika arhitekture z osebnostjo in družbeno-
politično situacijo v obdobju po prvi in do konca druge svetovne vojne ter vzpostavitvi orodja
primerjave za določitev sloga in delovanja arhitektov na obravnavanem ozemlju.
Analiza in raziskava pojava estetskega in inženirskega vidika racionalistične
arhitekture poteka predvsem v pasu Reka–Trst z edino cestno-prometno povezavo Hrvaške in
Italije. Stavbe in druge prostorske intervencije, nastale v tem razdobju, bodo v doktorski
disertaciji ovrednotene glede na avtorja(e), arhitekturni slog in hkrati glede na družbeno-
politični položaj v času njihovega nastanka v povezavi s konceptom integralnega arhitekta, ki
4
se konkretizira v izobraževalnem sistemu novonastalih šol za arhitekturo v Italiji. Čeprav bo
podrobno in natančnejšo opredelitev dogajanja na arhitekturnem področju podala šele
podrobna analiza, je mogoče že v uvodnem delu trditi, da je želel fašistični režim na novo
zasedenem ozemlju pustiti viden pečat v arhitekturi tako z estetskega kot tudi s
funkcionalnega vidika.
S področjem racionalistične arhitekture v Italiji se danes ukvarja kar nekaj italijanskih
avtorjev, med njimi: Cesare de Seta, Giorgio Ciucci, Paolo Nicoloso, Enrico Mantero, Silvia
Danesi idr. Ti avtorji navajajo, da je bil italijanski voditelj Benito Mussolini zelo pozoren do
dogajanj na arhitekturnem področju, ki ga je tudi strogo nadziral, pri čem so mu pomagali
tesni sodelavci Marcello Piacentini, Ugo Ojjeti, Gio Ponti in Luigi Moretti. Čeprav Mussolini
ni imel ustrezne akademske izobrazbe za področje arhitekture – izkušnje je pridobival
postopoma –, je do predstavljenih mu del izražal kritična stališča in zahteval popravke, ne da
bi upošteval nasprotna mnenja (Nicoloso 2008). Mussolinijeva največja želja je bila
preureditev Rima, kraljevine Italije in na novo priključenih ozemelj po svojem načrtu. To
Mussolinijevo ambicijo navaja tudi Ciucci, ki je v svojem delu Gli architetti e il fascismo
razvoj Rima opredelil kot razvoj mesta v več stopnjah (Ciucci 1989). Cilj tega projekta je bil
ustvariti nov uraden arhitekturni slog Italije – t. i. italijanski racionalizem, o katerem je
natančneje pisal Enrico Mantero v svojem delu Il razionalismo Italiano, ki bo v nadaljevanju
tudi podrobneje obrazložen. Vendar Mussolini ni dopustil možnosti, da bi vse prodornejša
čista različica racionalistične arhitekture v sočasni evropski arhitekturi s svojimi načeli uspela
v Italiji. Da bi ohranjal vzpostavljeni nadzor in pregled nad razmahom evropskega
racionalizma, je s tem, da je imel v natečajnih komisijah vsaj enega izmed svojih tesnejših
sodelavcev, skušal vplivati na potek razpisanih natečajev. Mussolini se je zavedal, da je treba
ohraniti oziroma poiskati vsaj navidezno zadovoljiv način za ohranitev statusa quo med
tradicionalisti in racionalisti. Ta mu je zagotavljal možnost za nemoteno uveljavljanje novega
italijanskega arhitekturnega racionalizma. Nova arhitektura ni služila le v propagandne
namene, temveč je bila v funkciji razvoja nove estetike prostora, ki naj bi sledila zahtevam
politične vladavine. V Italiji so imele inženirske gradnje tudi estetsko komponento. Vsebovale
so natančno opredeljene elemente, ki so predstavljali točno določen arhitekturni slog, npr.
E422 (Nicoloso 2008).
2 E42 je kompleks stavb predelu Rima, ki ga je hotel zgraditi Mussolini v čast 20. obletnici pohoda na Rim in vzpona fašizma kot uradnega političnega sistema. Projekt je bil predstavljen leta 1938 pod vodstvom Marcella Piacentinija. Pri njegovi pripravi in realizaciji je, na Piacentinijevo vabilo, sodelovalo več pomembnih imen v arhitekturi (Libera, Del Debbio, Terragni, Michelucci, Montuori in Muzio), tudi izrazito modernega sloga. Projekt je bil odraz fašističnega ideološkega izraza z mešanjem klasične arhitekture in elementov racionalizma,
5
V Trstu in okolici je bilo kar veliko arhitekturnih posegov, ki so zaznamovali mesto in
njegovo estetsko podobo, prav tako je tam delovalo veliko arhitektov. Med najaktivnejšimi sta
bili družini Nordio (Casa del Combattente, arhitekt Umberto Nordio, 1929, La »casa alta«
Opiglia-Cernitz) in Oberdan, ki sta dolga leta tekmovali med seboj za potrditev in izvedbo
lastnih načrtov. Med večje objekte v Trstu sodijo poleg stavbe univerze tudi Stazione
Marittima – Pallazo dei Congressi (postaja Marittima – kongresni center, odprta 28. oktobra
1930, arhitektov Umberta Nordia in Giacoma Zammattia), Autorimessa (garaža) ob tržaški
zaprti tržnici (danes parkirna hiša), stavba Palazzo delle Assicurazioni Generali (stavbna
palača Zavarovalnice Generali, prvi blok, arhitekt Marcello Piacentini, 1935–37), Casa del
Fascio (danes sedež policije), Palazzo del Genio civile (stavba Gradbenih inženirjev) idr.
(Nicoloso, Rovello 2005).
Na drugem koncu obravnavanega ozemlja, tudi pod fašistično vladavino, so
najpomembnejše arhitekturne posege izvedli na Reki in njeni okolici. Širše na Hrvaškem je
razvoj arhitekture potekal nekoliko drugače. Dvajseta leta so minila v znamenju konsolidacije
povojne škode, reorganizacije mest in društev, priprave smernic za razpise in natečaje,
postopnega seznanjanja z moderno arhitekturo in njenega sprejemanja. Šele v tridesetih so
pričeli z vpeljevanjem modernejših prijemov v arhitekturi, najpogosteje v večjih mestih.
Odprtost Zagreba in hitro vključevanje v moderne evropske trende sta vplivala na to, da so se
številni hrvaški arhitekti, šolani v tujini (Frankfurt, Berlin, Budimpešta …), začeli vračati
domov. Najbolj se je razvil funkcionalizem, internacionalizacija hrvaške moderne arhitekture
pa je potekala prek zvez s CIAM-om. Med hrvaškimi arhitekti, ki so se šolali v Parizu pri Le
Corbusierju in tako s svojimi prispevki vplivali na mednarodno razpoznavnost hrvaške
moderne arhitekture, so: Ernest Weissman, Juraj Neidhart in Zvonimir Kavurić. Njihov
prispevek je bil posebno bogat in raznolik v tridesetih letih 20. stoletja. Na razvoj modernih
arhitekturnih idej je močno vplival politični položaj, ki je nastal v obdobju od 1918 do 1943.
Na Reki je bila v pogledu umetnostnega razvoja situacija precej bolj specifična, saj je bil
vpliv habsburške monarhije in bližnje Madžarske zelo močan; kar se je čutilo tudi pod
fašistično vladavino. Zato tudi razvoj moderne umetnosti in arhitekture ni bil toliko
zaznamovan z razvojem v Zagrebu kot središču hrvaške moderne, temveč je potek sledil
lastnemu toku, ki je bil podrobno predstavljen prek raziskave Rečani – reška situacija 1920–
1940 (Fiumani – riječka situacija 1920–1940) v izvedbi Muzeja moderne i suvremene
ki pa je vseeno ostajal v ozadju v primerjavi s Piacentinijevim Stile Littorio. Otvoritev naj bi, upoštevajoč načrte, potekala leta 1941 ali 1942, vendar je te prekinila druga svetovna vojna, kar je tudi razlog, da projekt ni bil nikoli realiziran v celoti (De Seta 1972). Danes to predstavlja predel Rima, ki se imenuje EUR oz. E.U.R. (Esposizione Universale di Roma), kjer so prostori predsedstva, ministrstev, javne uprave ipd. (op. a.).
6
umjetnosti u Rijeci.3 Z rapalsko pogodbo je Reka, del mesta za Riječino, pripadla Italiji,
medtem ko je Sušak pripadel Kraljevini SHS. Kljub temu je nastalo precej zgradb, ki so bile
zgrajene pod fašističnim nadzorom in navodili. V stavbeni arhitekturi so posegi pogostejši v
tridesetih letih. Nekakšen začetek te arhitekture je pomenila izgradnja stavbnega kompleksa
nasproti železniške postaje. Gre za urbanizacijo Belvedera, Kozala, Škurinja in Podmurvice
ter niz večstanovanjskih hiš na potezi Kantride-Costabella (Valušek 1996). Daleč največji
fašistični arhitekturni poseg na tem delu ozemlja je bila nedvomno tudi gradnja delavskega
mesta Raša – citta' di fondazione Raša, med letoma 1936 in 1937, kateremu zrcalno podobo
predstavlja Torviscosa v Furlaniji-Julijski krajini avtorja Giuseppe de Min. Gre za mesto z
več objekti, zgrajenega izključno za potrebe delavcev po načrtih arhitekta Gustava Pulitzerja
Finalija s sodelavci.
Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da so nekateri arhitekti slovenske moderne delovali v
bližini ali na obravnavanem območju. Pomemben pečat je recimo na Postojnskem in Pivškem,
mestih najbližje ožjemu obravnavanemu ozemlju, pustil arhitekt Maks Strenar. Med njegova
dela, ki predstavljajo slovensko moderno arhitekturo na tem območju, štejemo: trgovski hiši v
Ajdovščini in Sežani, zasebne hiše v Postojni (dr. Fr. Ambrožiča, Pavla Sketa, dr. Rudolfa
Kaluže, graščina kneza Auersperga), Dom kulture v Postojni, načrt širitve cerkve v Knežaku
leta 1938 (ohranjen v Državnem arhivu na Reki) idr. Čeprav učenec Jožeta Plečnika, je s
svojimi deli zaznamoval ozemlje s stavbami v modernejšem slogu.
Ozemlje raziskave disertacije, ki se nahaja med obema centroma takratnega dogajanja,
z vplivi tudi slovenske moderne, zavzema območje Ilirske Bistrice (ki je bila tudi samostojna
občina v času Kvarnerske province poleg občin Reka in Volosko-Opatija) ter območje
Brkinov in delno Čičarije (ob tem nikakor ne smemo zanemariti pivškega in postojnskega
dela, čeprav nanj ne bo danega toliko poudarka). To območje je bilo izredno pomembno, za
Italijo skorajda prestižno, saj je skozenj potekala tudi edina cestna povezava med Reko in
Trstom. Na to ozemlje je Italija še močneje pritiskala, saj ga je želela trajno podrediti in
zaznamovati. Zato so bili arhitekturni posegi številni in izraziti.
Na ilirskobistriškem koncu se je kot posledica strogega političnega režima pričela
postopoma spreminjati tudi kulturna krajina. Priseljevanje italijanskega življa in odseljevanje
slovenskega je spreminjalo sestavo prebivalstva, ki je zaradi drugačnih potreb (poleg vnaprej
določenih s strani vladajoče elite) zahtevalo gradnje novih in obnovo starih objektov ter nove
3 V prevodu: Muzej moderne in sodobne umetnosti na Reki (op. a.).
7
infrastrukturne enote (Simčič 2011). Podobno se je dogajalo tudi v občini Hrpelje-Kozina in
njeni okolici.
Predstavljena teoretična izhodišča ponujajo hiter pregled dogajanja na družbeno-
političnem in arhitekturnem področju na obravnavanem ozemlju. Prelet izhodišč dobro nakaže
kompleksnost dogajanja omenjenega razdobja in predhodnih raziskav s poudarkom na odnosu
fašizem – arhitektura. Pokazalo se je, da še vedno veliko raziskovalcev in strokovnjakov
objektov ne obravnava tudi v odnosu do fašizma temveč zgolj slogovno. Najverjetneje je to
posledica dejstva, da je strokovnjakom še vedno težko priznati, da je bila estetika italijanskega
racionalizma in Stila Littoria v povezavi s fašizmom tudi prisotna na njihovem ozemlju ter je
spreminjala njegov urbani izgled. Največkrat so objekti, zgrajeni v obdobju fašistične
vladavine, predstavljeni zgolj kot moderni objekti brez upoštevanja estetike režima, kot v
primeru Danesi Silvije, ki v svojem delu Il razionalismo e l'architettura in Italia durante il
fascismo kljub zavedanju obstoja režima dvomi v obravnavo arhitekture kot fašistične.
Vprašanji, v kolikšni meri je vladajoča ideologija vplivala na slog arhitekta ter ali je
bil arhitekt, ki ni sledil oktroirani estetiki, s svojim urbanizmom in množično gradnjo vendarle
zavezan kakšnemu estetskemu izhodišču, bosta rdeča nit doktorske naloge. Skozi sledenje
razvojnih poti arhitekture v Italiji, posameznih avtorjev in nastajanje njihovih objektov bo
torej prikazano, kako se je spreminjala urbanistična podoba ozemlja v omejenem časovnem
obdobju, upoštevajoč estetski vidik arhitekturnega sloga ter inženirskega urbanističnega
načrtovanja. Naloga si postavlja za cilj zbrati čim več gradiva, pomembnega za obravnavano
temo, ki ga je mogoče primerno analizirati skozi teoretične koncepte estetike in inženirstva.
Uporaba Giovannonijeve kritične metode analize arhitekture, kjer jo vidi kot
kolektivni produkt vseh značilnosti neke civilizacije v povezavi s konceptom integralnega
arhitekta, bo prikazala, ali gre pri načrtovanju in gradnji novonastalih objektov za
integralnega arhitekta, izobraženega v obstoječi družbeno-politični situaciji z jasno določenim
slogom, ali za arhitekta/inženirja drugih političnih vzgibov in arhitekturnih slogov, podrejenih
fašističnemu režimu. To bo v pomoč pri ugotavljanju uporabljenega arhitekturnega sloga in
celovitemu vrednotenju arhitekture na obravnavanem ozemlju.
8
Obrazložitev dogajanja bodo najbolje prikazali odgovori na zastavljena raziskovalna
vprašanja:
1) Kako se umeščajo arhitekture in avtorji objektov v okvir teoretičnih konceptov
estetike in inženirskega načrtovanja in izvedb italijanskega racionalizma v pasu Reka – Trst ?
2) V kolikšni meri so se stavbni mojstri bližali konceptu »integralnega arhitekta«?
3) Kateri so razlogi za neuspeh kontroverzne politike italijanskega fašizma na novo
zasedenih ozemljih, poseljenih zvečine s Slovenci in Hrvati, ki je hotela po eni strani z
radikalno raznarodovalno politiko spremeniti etnično sliko tega ozemlja, po drugi pa z obeti
funkcionalnosti in udobja z novo racionalistično arhitekturo pridobiti ljudi za to politiko?
Znanstveni cilji doktorske disertacije stremijo k različnim ravnem razumevanja
obravnavane teme. V prvi vrsti bo to pilotna študija, ki bo različnim humanističnim in
družboslovnim znanostim (zgodovini, umetnostni (arhitekturni) zgodovini, sociologiji,
kulturologiji, politiki) prinesla prvi pregled gradbenih dejavnosti v času italijanske zasedbe
obravnavanega obdobja in pojasnila koncepte arhitekturne umetnosti 20. stoletja s terensko
pridobljenimi podatki. To bo prvo evidentiranje v tistem času novo zgrajenih objektov,
dokumentov, načrtov, življenjepisov arhitektov in delovanja arhitektov v javnem sektorju.
Drugi pomembni cilj bo torej raziskovanje provenience arhitektov, šolskega sistema, ki jih je
oblikoval, njihovih profesionalnih združenj (zbornice, komore, profesionalna združenja ipd.)
pa tudi zakonodaje in uradnih postopkov, po katerih so se gradili objekti. Zbrani podatki naj
bi odgovorili, v kolikšni meri so se stavbni mojstri bližali konceptu »integralnega arhitekta«,
konceptu, ki doslej v slovenski arhitekturni zgodovini še ni bil obravnavan. Pridobljeni
podatki, usmerjeni v razmerje med arhitektom in estetiko oz. funkcionalnostjo objekta, ter
priprava popisa del in njihova umestitev na zemljevid obravnavanega območja bodo
nedvomno pomemben prispevek k vedenju o doslej skoraj povsem prezrti tematiki in hkrati k
zavedanju o svojstveni kulturni dediščini, vredni pozornosti in strokovnega varovanja. Dobro
se je zavedati, da številni podatki na terenu, zlasti na podeželju, izginjajo oz. so vse težje
dosegljivi in da se je nujno čim prej lotiti raziskave, saj grozi v nasprotnem primeru njihovo
izginotje – to pa bi onemogočilo nadaljnje raziskovanje obravnavane teme. Doktorska
disertacija je temeljno delo, ki bo za navedeno problematiko podlaga za vse nadaljnje
raziskave.
9
1.2 Metodologija raziskave
Pričujoča disertacija temelji predvsem na zgodovinskih (arhivskih in drugih) virih, ki
predstavljajo temelj opisne (deskriptivne) metode, s katero sta predstavljena družbeno-
politično dogajanje opredeljenega obravnavanega ozemlja pred in po prvi svetovni vojni s
poudarkom na fašističnem režimu ter stanje na področju razvoja arhitekture in z njo
povezanih teoretičnih konceptov, osredotočenih na dogajanje v obdobju moderne do leta
1943. Na eni strani je bila na osnovi tiskanih publikacij podana opisna razlaga teoretičnih
konceptov moderne arhitekture, italijanske arhitekture, integralnega arhitekta, na drugi pa je
bila na podlagi arhivske dokumentacije, med katero sodijo zapisniki, izpisi sklepov,
anagrafske zbirke, načrti, projekti, skice, risbe, seznami, fotografije idr., opravljena podrobna
analiza osebnih podatkov in predstavitev avtorjev načrtov ter slogovna analiza izbranih
objektov. Arhivsko raziskovanje je potekalo v različnih arhivih, in sicer v Pokrajinskem
arhivu Koper in Državnem arhivu v Trstu (fond 4128 z imenom: »Costruzioni in cemento
armato, teatri, cinematografi, vigili del fuoco«), Tehničnem arhivu v Trstu, Pokrajinskem
arhivu Nova Gorica, Državnem arhivu v Rimu (Archivio di Stato di Roma), Državnem arhivu
v Gorici (Archivio di stato di Gorizia fondi: Archivio storico Comune di Gorizia – Archivio
Generale I e II versamento); Zgodovinskem arhivu občine Gorica (Archivio storico Comune
di Gorizia) – fondi: Materiale cartografico; Gradbeni inženir (Genio Civile) ter Arhivu
arhitekta Cuzzija (Archivio arch. Cuzzi) in Državnem arhivu v Vidmu (Archivio di stato di
Udine). Najbogatejša zbirka gradiva je hranjena v Državnem arhivu na Reki, ki je tudi
prvenstveni vir podatkov za raziskovalno delo disertacije.
Vzporedno s pregledovanjem tiskanega in arhivskega gradiva je potekalo terensko
raziskovanje z opazovanjem, s fotografiranjem objektov na osnovi arhivskih načrtov in
pridobljenih informacijah ljubiteljskih zgodovinarjev, ki so s svojim pričevanjem pripomogli
k dopolnitvi podatkov o izvedenih gradnjah. Njihovo sodelovanje je vključevalo izvedbo
intervjujev in tudi konkretne udeležbe terenskega fotografiranja. Na terenu so potekali tudi
pogovori z mimoidočimi in s starejšimi prebivalci določenih vasi ali zaselkov. Podatke se je
skušalo pridobiti na sedežih današnjih občin Ilirska Bistrica in Hrpelje-Kozina, tudi Pivke in
Postojne, kar sicer ni obrodilo sadov, saj specifičnega popisa tovrstne kulturne dediščine
nimajo. Nekoliko so bili v pomoč registri kulturne dediščine in ZVKDS-ju, vendar precej
manj, kot je bilo pričakovano. V raziskovalno delo pa se ni vključilo pregleda časopisja, saj se
je po tehtnem razmisleku ugotovilo, da bi to pomenilo preširoko in prezahtevno raziskovalno
dejavnost, zato se zavedamo dejstva, da so lahko v disertaciji manjkajoči relevantni podatki,
10
ki bi jih lahko pridobili, in dopuščamo možnost vključitve časopisja v prihodnjih
raziskovalnih korakih. Pomemben del raziskave predstavlja tudi statistična analiza, ki nam
ponudi vpogled v razvrstitev arhitektov/inženirjev v Albe glede na province v Italiji in
primerjavo s statističnimi podatki na novopriključenem ozemlju.
Zaradi kompleksnosti teme zgradba pričujoče disertacije namenoma sledi
deduktivnemu načinu podajanja podatkov od splošne opisne zgodovinske predstavitve preko
kanaliziranja podatkov v posamezna jasno razdeljena poglavja do podrobne analize
posameznih elementov in oseb. Vse tiskano, arhivsko in terensko gradivo tako predstavlja
heterogen in pester raziskovalni temelj, saj vključuje tako načrte, risbe, projekte posameznih
objektov, osebne podatke njihovih avtorjev, kartice popisa prebivalstva s podatki o rojstvu
avtorjev s poklicem, sezname vpisanih v Albe, javna naročila, zapisnike o vsebini javnih
naročil in o izboru gradbenega podjetja, informacije o delovanju tehničnih uradov idr. kot
razumevanja različnih raziskovalcev in strokovnjakov, strnjena v publikacije in ustno
zgodovino. Vse omenjeno gradivo je vključeno v komparativno analizo opravljene slogovne
razčlembe objektov in predstavitve avtorjev s konceptom integralnega arhitekta v točkah, kjer
se ta nanaša na slogovne arhitekturne značilnosti in način delovanja posameznika v
omenjenem obdobju. Analiza je pokazala zanimive izsledke glede uporabljenega
arhitekturnega sloga obravnavanega ozemlja, ki so omogočili umestitev arhitekture v
teoretične koncepte estetike in racionalizma.
Glavno orodje izvedene komparativne analize na slogovnem, poklicnem in ne
nazadnje na izobraževalnem nivoju razvoja arhitekture v Italiji pa predstavlja koncept
integralnega arhitekta oz. njegova konkretizacija v novonastalih šolah, ki ga predstavljajo
diplomanti po letu 1926. Koncept je namenoma vpeljan v disertacijo kot temelj za
razumevanje obstoječega stanja, težave izobraževalnega sistema, zakonodajnih sprememb in
hkrati primerjave posameznih elementov arhitekture, njenih avtorjev in njihovega
izobraževanja. Zaradi specifike obravnavanega ozemlja namreč ne bi bilo verodostojno
njegov slog primerjati z drugimi evropskimi državami, temveč ga je nujno treba upoštevati
kot pripadajočega Italiji (kot takratna njegova matična država). Da pa lahko slog določimo, je
potreben temelj za primerjavo njegovih elementov, pri čemer razlike ali podobnosti povedo,
kam ga uvrščamo. In izbrani temelj je zaradi svoje slogovne vsebine ravno omenjeni koncept.
Vsak korak analize bo v nadaljevanju še posebej obrazložen, vendar naj za lažjo predstavo
poteka analize v pričujoči razpravi povemo, da izbrani obravnavani objekt primerjamo s
slogom integralnih arhitektov in ga, glede na ugotovljene podobnosti ali razlike, vanj
umestimo.
11
Enako velja za primerjalno analizo podatkov oseb. Podatke o delujočih
arhitektih/inženirjih obravnavanega ozemlja primerjamo s postopkom nastanka integralnega
arhitekta in z njegovim znanjem ter glede na ugotovljene podobnosti/razlike posameznika
upoštevamo kot integralnega arhitekta. To hkrati omogoča tudi opredelitev delovnih veščin in
znanj v primerjavi s pridobljenimi veščinami integralnega arhitekta.
Ker je glavnina gradiva v italijanskem jeziku, nekaj pa tudi hrvaškem, se v disertaciji
pojavljajo originalni nazivi, za katere so (vendar le ob prvi omembi) v opombi dodani prevodi
in namigi za dodatno literaturo. Taka odločitev je posledica dejstva, da so zaradi pomanjkanja
jasnih slovenskih ustreznic velike možnosti nastanka različnih nians interpretacije njihovega
pomena, razen v primerih, ko za njih obstaja nedvoumen slovenski prevod/pomen.
1.3 Temeljni nazivi in koncepti
V disertaciji se pojavljajo različni nazivi oseb, ki so delovale na področju arhitekture.
To je posledica izobraževanja na različnih šolah in institucijah, ki so ob njegovemu zaključku
te nazive podelile. Ker je ravno njihova raznolikost predstavljala težavo in je botrovala
spremembam izobraževalnega sistema, je pomembno, da jih predstavimo in obrazložimo, saj
je to edini način, da lahko razumemo njihovo uporabo in vpletenost v temo. Predvsem je
pomembno predstaviti, kateri poklici so se oblikovali v Italiji, da lahko razumemo, o kom teče
beseda v nadaljevanju pričujoče razprave, saj se velikokrat omenja naziv arhitekta in inženirja
v različnih vsebinskih oblikah in v svojih originalnih italijanskih izrazih, kar lahko povzroči
odstopanja v razumevanju in zmedo pri sami analizi.
V Italiji so se oblikovali sledeči poklicni profili, ki so delovali na področju
graditeljstva in arhitekture: architetti civili,4 ingegneri civili,5 ingegneri con altre
specializzazioni6 in professori di disegno architettonico.7 Leta 1914 je bila v Italiji situacija na
področju izobraževanja in pridobivanja nazivov sledeča: prisotnih je bilo sedem šol za
inženirje: R Istituto superiore v Milanu, R. Politecnico v Torinu, R. Scuola superiore
politecnica v Neaplju. Šole v Bologni, Padovi, Palermu in Rimu so bile Scuola di
applicazione per ingegneri. Leta 1919 je bil v štirih (Milan, Torino, Rim in Palermo) od
sedmih naštetih v program vključen oddelek za arhitekturo in s tem omogočena pridobitev
4 V prevodu: civilni arhitekt (op.a.). 5 V prevodu: civilni inženir (op.a.). 6 V prevodu: inženirji drugih specializacij in veščin (op.a.). 7 V prevodu: profesorji arhitekturne risbe (op.a.).
12
naziva architetto civile8 (Nicoloso 1999, 16–17). Na drugi strani pa je bilo osem akademij in
inštitutov lepih umetnosti (Bologna, Firencah, Milanu, Torinu, Benetkah, Neaplju, Palermu in
Rimu), kjer so bili prisotni posebni kurzi, kjer so se izšolali t. i. professori di disegno
architettonico (Nicoloso 1999, 17). Nasproti tradicionalnemu izobraževanju naštetih šol so
šole za arhitekturo novejšega izvora. Prva šola za arhitekturo je bila ustanovljena v Rimu leta
1919, druga v Benetkah leta 1926. Tri leta kasneje je ustanovljena tudi v Torinu in leta 1930
se jim pridružita še v Neaplju in Firencah. Kot zadnji se leta 1933 v šesto šolo za arhitekturo
spremeni oddelek za arhitekturo na Politecnici v Milanu. Vse novoustanovljene (razen tiste v
Rimu)9 so bile ob ustanovitvi tako ali drugače podprte s strani režima. V teh šolah poteka
poseben način izobraževanja, katerega namen je izobraziti novo figuro, drugačno od pretekle,
in to je architetto integrale – integralni arhitekt (Nicoloso 1999, 13).
Naziv Ingegnere/
Ingegnere civile
Architetto civile Professori di
insegnamento
architettonico
Architetto
integrale –
architetto
Ingegneri di altre
specializazzioni
Drugi
Izobraž-
evalna
instituci
-ja
Ena izmed 7 šol
za inženirje
Oddelki za
arhitekturo na
štirih šolah za
inženirje
Akademije in
Inštituti lepih
umetnosti
Ena izmed 6
novoustanovljenih
šol za arhitekturo
Srednje tehnične
šole, tečaji,
habilitacije ipd.
Brez
kakršnekoli
izobrazbe – l.
1914 je bilo
takih približno
300 oseb.
Obraz-
ložitev
Inženirji v svoji
splošni
definiciji
Arhitekti s sicer
omejenim
pridobljenim
tehničnim
znanjem
Večinoma
profesorji, ki so
svojo kariero
nadaljevali v
profesuri. Če so
želeli opravljati
poklic arhitekta, so
morali opravljati
državni izpit.
Naziv šolanih na
teh šolah je bil
arhitekt. Oseba, ki
je združevala
estetsko
komponento
priprave načrtov
objektov in
tehnično znanje.
To so bile osebe, ki
so imele naziv
inženirja, vendar so
svoje znanje
pridobivale na
drugih šolah, ne na
specializiranih za
inženirje.
Preglednica 1: Nazivi poklicev na področju arhitekture v Italiji na začetku 20. stoletja.
Ker so bili vsi omenjeni poklici v preglednici 1 vključeni v isto področje, bi lahko
sklepali, da težav pri uporabi nazivov v nadaljevanju ne bi smelo biti. To nikakor ne drži, saj
je vsak naziv pomenil osebo specifičnega znanja in veščin, ki ni bila primerna za vsako delo
na arhitekturnem področju in to je predstavljajo težavo, ki je bila poleg pomanjkanja pravnih 8 Podrobna predstavitev na temo šol za inženirje, ki so vključevale oddelke za arhitekturo, je izredno pregledno napisano v članku G. Giovannonija, Gli Architetti e gli studi di architettura in italia, 1916, 29 in izredno natančna študija na temo je v Gli architetti di Mussolini avtorja Paola Nicolosa (op.a.). 9 Kot bomo videli kasneje, je ta šola s strani režima pomenila izredno pomembno institucijo za ustvarjanje svojega arhitekturnega sloga. Je pa v obdobju, ko so se ostale formirale in jih je režim tudi financiral ali drugače podprl, ta že delovala in ni bila od začetka na enak način odvisna od režima (op.a.).
13
podlag10 glavni vzrok za vse poskuse urejanja področja arhitekture in oblikovanja nove figure
arhitekta, tj. integralnega arhitekta.
V disertaciji bomo zaradi poenostavitve uporabljali nazive arhitekt, inženir in
integralni arhitekt. Prva dva bosta združevala vse predstavljene razen naziva integralnega
arhitekta, ki bo uporabljen samostojno. V disertaciji se pojavlja tudi izraz »Baumaister«. To je
t. i. stavbni mojster in označuje tiste, ki so svoj naziv pridobili na izobraževanju v tujini oz.
pod Avstro-Ogrsko.
10 Poleg tega so se v obdobju pomanjkanja zakonodajnih podlag za urejanje delujočih na področju arhitekture ponekod v Italiji pojavili t. i. prijatelji inženirjev in arhitektov, ki so na lastno pest skušali urejati njihovo delo. Takih je bilo na začetku 20. stol. 28 in so bili večinoma lokalizirani na severu Italije (Nicoloso 1999, 13–14).
14
2 DRUŽBENO-POLITIČNA SITUACIJA NA SLOVENSKEM IN
HRVAŠKEM OZEMLJU
Preden se konkretno osredotočimo na analiziranje podatkov, naj uvodoma najprej
pojasnimo, zakaj je pomembno poznavanje družbeno-političnih razmer na obravnavanem
ozemlju. Dogodkov 19. in 20. stol. na družbeno-političnem področju ni mogoče izvzeti iz
kopice heterogenega dogajanja v evropskem prostoru in zato je nemogoče razumeti vse
spremembe in vplive na ožje ozemlje brez predstavitve zgodovinskega konteksta njihovega
nastajanja. Raziskovalec ne more uspešno in verodostojno predstaviti pomena določene
vsebine, slike, fotografije, arhivskega dokumenta ali drugega brez vedenja okoliščin
njihovega nastanka. Seveda do mere, ko je to še mogoče. Zato bo v pričujočih dveh
podpoglavjih predstavljen zgodovinski okvir družbeno-političnih dogajanj obravnavanega
ozemlja pred in po prvi svetovni vojni, saj je to tudi najbolj vplivalo nanj.
2.1 Slovensko in hrvaško ozemlje pred prvo svetovno vojno
Obravnavano ozemlje pred prvo svetovno vojno je bilo del Habsburške monarhije oz.
kasneje Avstro-Ogrske. Za razumevanje razlik pri razvoju ozemlja pred prvo svetovno vojno
in po njej je nujno predstaviti nekaj osnovnih dejstev iz zgodovine razvoja slovenskega
naroda v primežu monarhije, ki je v začetku 20. stoletja že oslabljena. Habsburška monarhija
je predstavljala pester nabor narodov, kultur in verskih prepričanj. Njena pestrost je bila dolga
leta njena prednost, saj je z bolj ali manj zvitim političnim vodenjem uspela omejiti
nacionalistične apetite, ubraniti svoje ozemlje od morebitnih groženj sosedskih držav ter
ohraniti svoj dinastični razvoj vse do prvih desetletij 20. stoletja. Avstro-Ogrska (tudi »dvojna
monarhija«) je bila dualistična država, ki je nastala po ustavni reformi avstrijskega cesarstva
leta 1867 in je obstajala do leta 1918. Državna tvorba je imela edinstveno notranjo ureditev.
Sestavljali sta jo dve enakopravni polovici: Ogrska (tudi dežele krone sv. Štefana) in Avstrija,
ki se je uradno imenovala Kraljestva in dežele, zastopane v državnem zboru (izvirno: Die im
Reichsrat vertretenen Königreiche und Länder). Avstrijski cesar je bil hkrati ogrski kralj. Obe
državni polovici sta imeli svoja parlamenta in vladi, le skupne zadeve so urejala skupna
ministrstva za finance, vojsko in zunanje zadeve. Med skupne institucije sta sodili skupna
vojska (izvirno: k. u. k Armee) in vojna mornarica (izvirno: k. u. k. Kriegsmarine), obe
državni polovici sta imeli tudi svoji domobranstvi (k. k. Landwehr in m. kir. honvédség).
15
Zakone, ki so urejali skupne zadeve, sta morala v usklajenem besedilu sprejeti oba
parlamenta. Od aneksije Bosne in Hercegovine (1908) sta bili sestavni del države tudi ti dve
deželi (zasedeni 1878), ki sta imeli poseben položaj izven dualistične ureditve. Dobili sta svoj
deželni zbor in vlado, upravljalo pa ju je skupno finančno ministrstvo. Pred I. svetovno vojno,
po kateri je propadla, je Avstro-Ogrska obsegala celotno ozemlje današnje Avstrije,
Madžarske, Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter dele ozemlja
današnje Italije (Južna Tirolska, Trst, del Furlanije in del Koroške), Romunije (Transilvanija),
Srbije (Vojvodina), Črne gore (Boka Kotorska), Poljske in Ukrajine (Galicija, Bukovina).
Slika 1: Ozemlje Avstro-Ogrske (http://avstro-ogrska.blogspot.si/).
Slovenci so imeli veliko manj lastne zgodovine kot katero koli drugo ljudstvo v
habsburški monarhiji. So pa sicer po naključju v Kranjski deželi imeli svojo trdno slovensko
deželo. Kranjska je predstavljala neke vrste nadomestilo za slovenski narodni dom, kjer so
Slovenci deloma uživali kulturno svobodo in monopol nad vladnimi službami, saj je bilo
njihovo kulturno delovanje omejeno zaradi kulturnega primata drugih narodov. Od padca
habsburške monarhije sploh ni bilo slovenskega vseučilišča, zato so slovenske zahteve
ostajale na ravni srednje šole – zadovoljevali so se z neznatnimi pokrajinskimi položaji in niso
zahtevali svojega deleža pri službah cesarstva. Svoboda Kranjske je bila pravzaprav v škodo
slovenskim manjšinam na Štajerskem in Koroškem, ki so bile izpostavljene zavestni in trajni
politiki ponemčevanja, saj so maloštevilne slovenske voditelje zadovoljili s službami na
Kranjskem in tako zmanjševali možnosti upora. Na Štajerskem, kjer je bila dežela skoraj
16
povsem poljedelska, boj ni bil tako divji. Na Koroškem se je razvijalo železarstvo, poleg tega
je dežela ležala na poti velikih železniških zvez s Trstom. Na tem ozemlju so nameravali
Nemci zgraditi »vsenemško« cesto k Sredozemlju. Zato je ravno tu bilo raznarodovanje
najuspešnejše. Slovenci so želeli, da bi se meje dežel na novo začrtale po narodnostnih mejah
– želja je bila izpostavljena v programu, ki ni bil nikoli odobren in uresničen, niti po padcu
habsburške monarhije niti po prvi in drugi svetovni vojni. Slovence je zaradi sporov z Italijani
še bolj sililo na habsburško stran. Spor z obmorskimi Italijani je tako postal pravi klasični
primer spora med narodi. Primorske pokrajine Gorica, Trst in Istra niso bile zgodovinska, pač
pa zemljepisna enota. V Trstu je bila večina prebivalcev slovenskega izvora, čeprav je
govorila italijansko. Slovenci so se pozno zavedli svoje narodnosti in nacionalne zavesti. Ker
so se Italijani zavedali, da je njihova večina umetna in negotova, so uporabljali za razlog
bogastvo in višjo kulturo, kakor so to delali Nemci na Češkem. Njihova »višja« kultura se je
kazala v nasilnosti in nestrpnosti. Čeprav se je italijanska narodna država v Trojni zvezi
poravnala s habsburško monarhijo, so Italijani ostali uporni in monarhija ni mogla skleniti
zveze z njimi, kakor jo je sklenila s Poljaki. Čeprav Trst ni bil ne zemljepisno ne gospodarsko
del Italije, je postal skupaj z južnim delom Tirolske cilj italijanskega iredentizma (Taylor
1956, 228–230). Poleg Taylorja je podrobna obravnava slovenstva v obdobju habsburške
monarhije prisotna tudi v delu Petra Vodopivca Od Pohlinove slovnice do samostojne države
(2006), v katerem jasno predstavi slovenski prostor od 18. stoletja vse do 1950, vključujoč
poglavja tudi o Slovencih v tujini. V zadnjih letih habsburške monarhije, ki so tudi
najpomembnejša za disertacijo, predstavi slovensko-nemške odnose in burno politično
dogajanje (Vodopivec 2006, 147–161). O vprašanju habsburške monarhije pa govori tudi delo
»Trst je naš!«: boj Slovencev za morje (1848–1954) avtorja Jožeta Pirjevca, ki predstavlja
pomemben prispevek k razumevanju zgodovine Slovencev.
17
2.2 Družbeno-politična situacija na slovenskem in hrvaškem ozemlju po prvi svetovni
vojni
Italija je zaradi ozemeljskih teženj do Južne Tirolske in Istre vstopila v prvo svetovno
vojno spomladi 1915, po podpisu tajnega londonskega sporazuma. S porazom in de facto
razpadom Avstro-Ogrske novembra 1918 je zasedla več kot dogovorjeno ozemlje. Na
tridnevni konferenci leta 1920 v Rapallu blizu Genove se je Italija obnašala kot velesila.
Presegla je z Londonskim sporazumom obljubljeno ji ozemlje in s sporazumom 12. novembra
1920 dosegla razmejitveno črto Mangart–Triglav–Krnice pri Novakih–Špehovše–Hotedršica–
Planina–Snežnik–Reka, pripadli so ji tudi otoki Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo,
Palagruža in mesto Zadar. Z rapalsko mejo je bilo slovensko prebivalstvo nekdanje Avstro-
Ogrske razdeljeno na dva dela. Slovenci, ki so živeli na Goriškem, delu Notranjske, v Trstu,
Istri in na Primorskem, so kmalu občutili raznarodovalni pritisk čedalje močnejšega fašizma –
začelo se je nasilno poitalijančevanje (Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne
komisije: http://www.kozina.com/premik/index_porocilo.htm).
Podpis Rapalske pogodbe, ki sta jo podpisali Kraljevina Italija in Kraljevina Srbov,
Hrvatov in Slovencev v novembru 1920, je docela zadovoljila italijanske zahteve. Čeprav naj
bi Rapalska pogodba sprva pomenila rešitev spornih ozemeljskih vprašanj in tudi politične
nestabilnosti ter sodelovanje med državami, se je kasneje izkazalo, da temu ni tako in je za
prebivalstvo na novo priključenem ozemlju to pomenilo obdobje ustrahovanja, etničnega
pritiska in uničevanje lastne identitete. To je bilo začetno obdobje raznarodovalne politike.
Počasi so bile druga za drugo prepovedane vse slovenske in hrvaške narodne ustanove, ki so
delovale pred pričetkom ali med prvo svetovno vojno, in tiste, ki so oživele po prvi svetovni
vojni. Prepovedali so uporabo slovenskega jezika na javnih mestih, knjižnicah, kulturnih
ustanovah, šolah ter poučevanje v slovenskem jeziku. Pričeli so s poitalijančevanjem imen in
priimkov, imen vasi, vseh slovenskih napisov. Slovencem in Hrvatom so omejili dostop do
javnih služb, zatrli več sto društev, knjižnic, zavodov idr. »Z zakonom so prepovedali
politične stranke in periodični tisk, odpravili vsakršno predstavništvo narodnih manjšin,
prepovedali uporabo jezika v javnosti. Slovenska in hrvaška manjšina sta kot politična
subjekta prenehali obstajati. Njuni predstavniki so pri svojih prizadevanjih vztrajali v
izgnanstvu v okviru Kongresa evropskih narodnosti pod predsedstvom Josipa Vilfana in tako
sooblikovali splošna evropska politična izhodišča pri reševanju manjšinske problematike«
(Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije:
http://www.kozina.com/premik/index_porocilo.htm).
18
Navkljub manjšemu zanimanju evropskih držav glede pravic etničnih manjšin, je bila
situacija na ozemlju Slovenije in Hrvaške še toliko bolj ostra in brezobzirna zaradi narodne
nestrpnosti in totalitarnega režima. Politika vodenja in izvajanja gospodarstva ni vplivala le na
prebivalstvo, temveč tudi na podobo na novo priključenih ozemelj Slovenije in Hrvaške.
Raznarodovanje na območju anektiranih delov ozemlja obeh držav je potekalo tudi preko
gospodarskih ukrepov, s katerimi so si prizadevali temeljito preoblikovati podobo slovenske
skupnosti. Z odstranitvijo lastnih višjih slojev bi potrdili stereotip o neizobraženem in
podeželskem Slovanu, ki bi se tako lažje asimiliral v »višjo« italijansko omiko.
Reševanje gospodarske krize, razvoj novih tehnologij in materialov ter želja po
izoblikovanju lastne države so umetno ustvarjali potrebo po novih gradnjah, izboljšanju
prometnih povezav, ureditve vodovodnih območij in kanalizacije ter razvoj telekomunikacij.
19
3 ARHITEKTURA 19. STOLETJA – ARHITEKTURA NA
SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO
Politična situacija pred in po prvi svetovni vojni je torej pomembno zaznamovala
razvoj obravnavanega ozemlja na vseh življenjskih področjih. Ravno zato je treba nekaj besed
nameniti tudi arhitekturnemu in urbanističnemu razvoju pred prvo svetovno vojno, da lahko
razumemo spremembe, nastale po njej. Pregleden in sintetičen članek na temo urbanizma
slovenskih mest z naslovom »Kaj je urbanizem 19. stoletja na Slovenskem« je v Kroniki
objavila Jelka Pirkovič - Kocbek. Zelo nazorno in jedrnato opiše glavne značilnosti razvoja
urbanizma slovenskih mest, upoštevajoč, da je sama beseda urbanizem po njenem
neupravičeno uporabljena za obdobje 19. stoletja, saj naj bi se v smislu, kot ga poznamo
danes, pojavila šele v šestdesetih letih 20. stoletja (Pirkovič 1983). Slovenska mesta in trgi, ki
so obstajali v začetku 19. stoletja, so nastali že do konca 15. Obdobje med zadnjo konstitucijo
mest in prelomom med 18. in 19. stoletjem se lahko imenuje prehodno obdobje: mesta so v
glavnem ohranjala svoj originalni, na srednjeveških mestnih privilegijih temelječi družbeni
položaj, z redkimi izjemami pa so izgubljala gospodarsko moč ter politično samostojnost.
Večinoma so nazadovala v po-ruralne naselbine, saj so se prebivalci manjših mest, pa tudi
nekaterih pomembnih središč (denimo Novo Mesto), preživljali bolj s kmetijstvom kakor pa s
klasičnimi urbanimi dejavnostmi. Večja mesta pa so postala oporišča upravnih institucij. Za
časa terezijanskih, še bolj pa jožefinskih reform je, tako kot se je krepila moč absolutistične
države, naraščal tudi pomen upravnih središč, kjer so bili sedeži sodstva, davkarije, vojske in
višjega šolstva (Pirkovič 1983, 28). Iz tega sledi, da je natančno mejo, s katero se pričenja
obdobje korenitega spreminjanja mest na Slovenskem, treba pomakniti v 90. leta 18. stoletja,
ko je z uvedbo magistratov v naših mestih nastopil nov upravni sistem (Pirkovič 1983, 29).
Ker smo bili predvsem narod kmetov in obubožanih meščanov, je razslojevanje v obdobju
zgodnje kapitalistične in centralistične monarhije potekalo tako, da je še bolj poglobilo
socialne razlike med vladajočimi razredi. Tako je prišlo do dvojne spremembe socialnega
položaja: iz slovenskih kmečkih množic v novi razred proletariatov in iz nemške aristokracije
in meščanske plutokracije v razred kapitalistov. Tako smo bili Slovenci na eni strani še vedno
vpeti v fevdalno podložništvo, na drugi strani pa se je prebujal kapitalistični sistem, ki je bil
posledica vlaganja tujega kapitala v razvoj kmetijstva in industrije. Mesta so tako postala
privlačne točke ne le za upravno-represivni aparat države, temveč tudi za kapitalsko
industrijsko proizvodnjo zaradi koncentracije prebivalcev in trgovsko-menjalne dejavnosti
20
(Pirkovič 1983). Tradicionalne oblike pa so bile še skorajda nedotaknjene na vasi, v ruralnih
okoljih, saj se je spreminjala predvsem sestava v lastništvu zemlje, kar v naravi ni tako
opazno, jasno pa se vidi na kartah. Pri tistih kmečkih naseljih, kjer so bili kmečki domovi
leseni, so les postopoma nadomeščali s trdimi gradivi (Pirkovič 1983, 32).
Ravno tako so podrobno opredeljeni osnovni elementi urbanih zasnov in njihove
spremembe. Kot prvi element so izpostavljena mestna obzidja, ki so do leta 1820 že vsa
padla. To je vplivalo na razširitev ozemlja, ki je bilo znotraj zidov do koščka izkoriščeno v
svoji zasnovi. Naslednji element so gradovi, ki so s širitvijo mest in drugačno sestavo izgubili
svoj središčni pomen in so v veliko primerih, kjer so bili lažje dostopni, spremenili
namembnost. Cerkve so v svoji vizualni podobi nekako ohranile pomen, zvoniki so se dvigali
nad strehe hiš, cerkvena pročelja in notranjščine so bila razkošnejša. Spremenile so se urbane
zasnove mest na račun preobrazbe mestnega tkiva. Organizacija meščanske hiše, odnos hiša –
ulica, hiša – mesto so se spremenili tako, da so se stari zazidani sistemi spremenili, čeprav je
ogrodje ostalo skoraj neokrnjeno. Javne stavbe so v prvi polovici stoletja načrtovali predvsem
inženirji stavbnih direkcij, po letu 1849, ko je bila izdana uredba o natečajih za javne zgradbe,
pa tudi akademsko izšolani arhitekti. V manjših mestih in na podeželju pa so bile »boljše«
stavbe delo zidarskih mojstrov in polirjev. V primerih »prave« arhitekture v mestnih središčih
in pri delavskih kolonijah sta delovali dve različici ene in iste estetike, katere smoter je bil
mestni prostor urediti tako, da ga poenoti: takšen je bil tudi namen pri ravnanju uličnih črt v
starih delih mesta, pri trasiranju novih ravnih ulic, sekajočih se pod pravim kotom, pri
izravnavanju gabaritov, pri določanju detajlov in barv fasad – kar so urejali stavbni redi
(Pirkovič 1983, 32–35). Vendar je pri razvoju pomembna tudi povečana vloga arhitektov, saj
so pred tem na Slovenskem delovali predvsem gradbeni arhitekti in inženirji, razvije se
kartografija, fotografija in ne nazadnje železnica, ki poveže mesta in pospeši njihov razvoj
(Pirkovič 1983).
Poleg članka, ki je le delček v mozaiku razmišljanja o arhitekturi in urbanizmu 19.
stoletja na Slovenskem, je izrednega pomena pregledno in natančno delo Igorja Sapača in
Francija Lazarinija z naslovom Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem..11 V obširni znanstveni
publikaciji sta opredelila njen zgodovinski pregled, slogovni razvoj, urbanizem in spomeniško
varstvo ter delo obogatila s številnimi primeri stavb obravnavanega obdobja v obliki kataloga
s spremljajočimi podatki. Podobno kot Pirkovičeva sta glede urbanizma mnenja, da je treba
11 Obsežna in podrobna razstava kot prvi pregled arhitekturne ustvarjalnosti 19. stoletja na Slovenskem je bila v letu 2014 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, katerega katalog in zgornja publikacija sta izšla v letih 2014 in 2015 (op. a.).
21
arhitekturo 19. stoletja razumeti in vrednotiti v kontekstu socialnih, kulturnih in tehničnih
sprememb tistega časa, ki je povezal »staro« in »novo«, tradicijo in moderno. Na razvoj
arhitekture v slovenskem prostoru v prvi polovici 19. stoletja je imelo pomemben vpliv že
obdobje Marije Terezije in njenega sina Jožefa II., ki je prineslo številne pomembne reforme
v upravi, gospodarstvu, šolstvu in cerkveni organizaciji, ki so vplivale na pospešeno gradnjo
javnih upravnih stavb, vojašnic in šol. Vendar so te nastale zaradi pomanjkanja denarja šele
desetletja kasneje (Sapač in Lazarini 2015). Izjemnih gradenj na Slovenskem v zgodnjem 19.
stoletju ni bilo, vladalo je nekakšno mrtvilo, je pa to obdobje prineslo pomembne spremembe
pri razslojevanju prebivalstva, saj se je fevdalnemu redu bližal konec. Habsburška monarhija
si je šele proti koncu drugega desetletja 19. stoletja toliko opomogla, da je pričela z
razmišljanjem o temeljiti prenovi javnih stavb. Pri tem se niso več tako kakor v obdobju
baroka zgledovali po italijanski stavbni umetnosti, temveč so se skušali opreti na svoje moči.
Začel se je čas centralizma, ki je vodil k uniformiranosti arhitekture (Sapač in Lazarini 2015,
14–15). Zaradi družbeno-politične situacije je prva polovica 19. stoletja na Slovenskem
zapustila le malo reprezentativnejših arhitekturnih stvaritev. Edina izjema je bil Trst, ki se je
po razglasitvi za svobodno pristanišče leta 1719 iz provincialnega obalnega mesta naglo razvil
v najpomembnejše habsburško obmorsko mesto in eno najpomembnejših gospodarskih
središč cesarstva. V prvi polovici 19. stoletja je zelo hitro rastel, se gospodarsko razvijal in
pomembno vplival na svoje okolje tudi Ljubljano. Takrat je nastala, zlasti po zaslugi načrtov
arhitektov Mattea Pertscha in Pietra Nobila, vrsta odličnih javnih in zasebnih stavb, medtem
ko je v drugih urbanih naselbinah na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja še največji
razcvet doživela arhitektura meščanskih hiš in plemiških palač (Sapač in Lazarini 2015, 16–
17).
V Evropi se je leta 1830 uveljavil nov arhitekturni slog, historicizem, za katerega ni
več značilno izhajanje iz antike, temveč iz srednjeveških, v poznejših desetletjih pa tudi
novoveških slogov. Ob njem je še vedno živel tudi klasicizem, vendar v manjšem obsegu.
Historicizem je bil v večini evropskih držav vse do prve svetovne vojne glavna slogovna
usmeritev, čeprav so se v prvih desetletjih 20. stoletja ponekod sočasno uveljavile nove
arhitekturne smeri, na območju Avstro-Ogrske zlati secesija. Strogemu historicizmu je sledil
pozni historicizem (okrog 1880–1914), pri katerem ni šlo več za »kopiranje« starejše
arhitekture, temveč za inovativno uporabo arhitekturnih elementov zgodovinskih slogov. Čas
po prvi svetovni vojni pa pomeni prelom za arhitekturno tradicijo 19. stoletja, saj se je v
večjem delu Evrope uveljavila moderna arhitektura (Sapač in Lazarini 2015, 67–73).
22
Zelo podobno kot v Sloveniji sta arhitekturni in urbanistični razvoj potekala na
Hrvaškem. Najbolj pregledno ju je opisala Darja Radović Mahečić v svojem delu Urbanizam
i arhitektura 19. stoljeća u kontinentalnoj Hrvatskoj (2007). V svoji raziskavi prikaže razvoj
urbanizma in arhitekture na celinskem delu Hrvaške. V prvi polovici 19. stoletja, zaradi
razdvojenosti ozemlja današnje celinske Hrvaške na civilni in vojni del, ni obstajalo neko
močnejše mestno središče. Do srede 19. stoletja je bilo na Hrvaškem in v Slavoniji vsega
devet manjših mest, in sicer: Zagreb, Karlovac, Varaždin, Križevci, Koprivnica – na Hrvaški,
Osijek in Požega – v Slavoniji, Reka in Bakar – na obali, po demobilizaciji Vojne krajine leta
1873 pa se jim priključijo še Bjelovar, Senj in Sisek. Do 1870. leta je v mestih živelo 5 %
prebivalstva, v naslednjih desetletjih 19. stoletja pa je bila zabeležena izjemna porast
prebivalstva. Pred tem je prišlo do nastanka novih urbanih objektov, spremembe mestne
prostorske strukture in spremembe vloge mesta v družbi. Po letu 1850 se je kot močno težišče
izoblikoval Zagreb, ki se je, ravno tako z zakasnitvijo, nekako uspel vključiti v
srednjeevropsko kulturo ter postal center javne graditeljske kulture in državna metropola.
Urbanistični razvoj hrvaških mest v 19. stoletju je bil določen z njihovim širjenjem izven
zgodovinskih jeder ter s pristnimi racionalnimi in utilitarističnimi načeli mestnih gradenj. Na
preobrazbo mest so vplivali tudi pojav železnice in krepitev cestnega prometa, razvoj trgovine
in pričetek industrijske proizvodnje. Zaradi prenehanja nevarnosti vpadov so se mestna
obzidja počasi rušila in si tako razširila ozemlje, ki je dobilo nov prostorski pomen s
specifičnimi nameni. V večini mest se je sicer načrtovalo sodobno komunalno ureditev in
sisteme, vendar so se v sklopu obsežne mestne graditeljske dejavnosti izvedene stavbe in
javni prostori še vedno bolj bližali elementom historicizma, denimo parki, trgi in
sprehajališča. Ravno tako so bili na Hrvaškem in v Slavoniji še vedno redkost regulacijski
načrti, čeprav se je z nastopom modernizacije v 19. stoletju spodbujalo razvoj urbanizma tudi
z zakonodajnimi ukrepi. Pogostejši so bili delni načrti za posamezne pomembnejše stavbe.
Manjša mesta, ki so v duhu takratnega časa sicer skušala poudarjati svoj urbani karakter, so se
pri svojih rešitvah še vedno zatekala k obstoječim vzorcem. Konec 19. stoletja arhitektura
pokaže svojo raznolikost in bogastvo kot odgovor na živo izkušnjo modernizacije, ki briše
urbane družbe v Srednji Evropi. Namen in uporaba komunalnih, industrijskih zgradb in
bolnic, kulturnih ustanov, šol in poslovnih stavb historicističnega dela mesta se z družbenim
razvojem poveča v vseh celinskih mestih Hrvaške (Radović Mahečić 2007).
V drugi polovici 19. stoletja so bili dograjeni trije glavni sakralni spomeniki, ki so za
vedno zaznamovali pogled na mesto, kjer so bili postavljeni. Eden najpomembnejših je
nedvomno neoromanska katedrala Sv. Petra v Đakovu, sicer spomenik kulturne dediščine 19.
23
stoletja v Slavoniji. Novo katedralo v rdeči opeki, sicer triladijsko stavbo s prečno ladjo in
kupolo ter 84 metrov visokim parom stolpov na glavnem pročelju, ki je dominirala
obsežnemu nižinskemu območju, je ukazal dvigniti veliki kulturni strateg in mecen – škof
Josip Juraj Strossmayer. Cerkev je bila v obdobju 1866–1882 zgrajena po načrtu dunajskih
arhitektov Karla Rösnera in Friedricha Schmidta. V neo-slogih, z bogato okrašeno in
opremljeno notranjostjo jo je treba najprej upoštevati v njenem simbolnem in političnem
kontekstu. Cerkev vsebuje veliko jasnih sporočil in znamenj regionalnega značaja o
prebujanju nacionalne zavesti, katerega glavni pobudnik je bil škof Strossmayer, ki je bil
utemeljitelj in finančni podpornik najpomembnejših nacionalnih kulturnih institucij (Radović
Mahečić 2007).
Primer mesta razvijajoče se arhitekture na celinskem delu Hrvaške predstavlja Zagreb.
Začetek rušenja mestnega obzidja v Zagrebu je obeležilo rušenje južnih vrat Dverce na
Gradecu leta 1818. S tem je mesto pridobilo nove površine, saj je bilo jedro premajhno za
namestitev novih vsebin in funkcij, ki jih je Zagreb kot moderno nacionalno središče moral
umestiti v svoj prostor. Modernizacijo mesta so podprli z uporabljenimi instrumenti
urbanističnega izraza: Mestni načrt iz leta 1857 »za olepšanje mesta« ter izdelavo
regulacijskih načrtov. Prvi regulacijski načrt Zagreba iz leta 1856 se je ukvarjal z
oblikovanjem novega središča – nižjega mesta – s pravokotno ulično mrežo med združenimi
zgodovinskimi naselji na severu in prihodom železniške proge na jugu. Načrtovanje mesta po
umetniških načelih je bilo bolj prisotno v drugem regulacijskem načrtu iz leta 1887, ki se je
nagibal k ustvarjanju monumentalnega okvirja parkov spodnjega mesta – t. i. Zelene ali
Lenucijeve podkve,12 razkošnega prostora za kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove.
To je bil izraz urbanistične celote tridelnega zaporedja trgov, parkov s samostojnimi javnimi
stavbami in blokovskimi palačami ter meščanskimi hišami; za rastoče meščanstvo, kot oblika
spremljajoče pokrajine. Fasade teh monumentalnih stavb izstopajo v svojem historicističnem
slogu v skladu z njegovo vsebino, ampak notranjščina je rešena s skladnimi stopnišči in z
vežami umetniških vrednosti. Med najpomembnejše stavbe uvrščamo regionalno bolnišnico
(Zemaljska bolnica – L. Zettl, 1859), danes Rektorat univerze in Akademija znanosti (F.
Schmidt 1879), vogalno Palačo Vraniczany (O. Hofer, 1883), regionalno gledališče
(Zemaljsko kazalište – H. Helmer in F. Fellner, 1896), Obrtno šolo oz. Obrtno školo (H.
12 Lenucijeva podkev je arhitekturni prostor, ki je pomembno vplival na razvoj arhitekture v Zagrebu. Vsekakor bi mu bilo potrebno nameniti več prostora poleg osnovne omembe za predstavitev hrvaške arhitekture. Več informacij in obrazložitev najdemo v publikaciji Snježke Knežević, Zagrebačka zelena potkova, Zagreb, Školska knjiga, 1996; v članku Snježke Knežević z naslovom Lenuci i »Lenucijeva potkova« v Rad. Inst. Povijest. umjetnosti 18/1994 (169–185), http://www.mgz.hr/hr/postav/donji_grad/.
24
Bollé, 1892.), umetniški paviljon (Umjetnički paviljon – F. Korb in K. Giergl, H. Helmer in
F. Fellner, 1896), Kemijski laboratorij (M. Antolec in H. Bollé, 1884), zgradbe društva Sokol
in Kolo (zgrade društava Sokol i Kolo – A. Seć, F. Kondrat, M. Antolec, 1884–1885) in bolj
secesijsko trgovsko-obrtniško zbornico (Trgovačko-obrtnička komora – L. Hönigsberg in J.
Deutsch, 1903) ter univerzitetno knjižnico (Sveučilišna knjižnica, R. Lubynski, 1912). Večje
arhitekturno-urbanistične projekte so spremljale bolj razdrobljene realizacije, med katerimi je
treba poudariti ambiciozno zastavljeni sklop šol t. i. Šolski forum (Školski forum) (A. Ludwig
in L. Hülsner, 1894). Za večje graditeljske programe/načrte so praviloma zaslužni dunajski
arhitekti Friedrich Schmidt, Hermann Helmer in Ferdinand Fellner, Otto Hofer idr. T. i.
Zelena podkev je primer koncepcije mesta kot glavnega akterja v ustvarjanju lastne
zgodovine, saj predstavlja prevzemanje modernizacije in krepitev nacionalne identitete. Ta je
temelj in atribut zagrebške urbane identitete ter vrhunsko delo urbanistične kulture Zagreba,
za katero je najzaslužnejši inženir Mestne graditeljske pisarne Milan Lenuci, katerega urbane
vizije, načrti in projekti so po korakih modernizirali mesto tudi v kasnejšem obdobju po prvi
svetovni vojni (Radović Mahečić 2007).
25
4 RAZVOJ MODERNE ARHITEKTURE V ŠIRŠEM EVROPSKEM
PROSTORU IN ITALIJI
Poglavje o razvoju moderne arhitekture je pomembna protiutež prejšnjemu poglavju o
predvojnih arhitekturnih smereh in omogoča razumevanje sprememb, nastalih na prehodu
tradicije v moderno dobo. Z njenim razvojem se odprejo tudi številne razprave, raziskave,
strokovne debate in polemike njenih raziskovalcev, ki pa niso podale enotnega razumevanja
njene vsebine. Med tiste, ki so se ukvarjali z moderno arhitekturo, lahko uvrstimo kar nekaj
imen, med drugimi Henryja-Russella Hitchcocka (The international style 1932), Bruna Zevija
(e. g. Storia dell'architecttura moderna 1950), Reynerja Banhama (Theory and Design in the
First Machine Age 1960), Petra Collinsa (Changing Ideals in Modern Architecture 1965),
Leonarda Benevola (Storia del architecttura moderna 1960), Kennetha Framptona (Modern
Architecture 2007), Harryja Francisa Mallgraveja (Modern Architectural Theory 2005) idr.
Ideja moderne arhitekture je bila prisotna že v sredini 19. stoletja, čeprav naj bi se
glavni preobrat zgodil na prelomu v dvajseto. Prisotna je bila celo v gibanjih poznega 18.
stoletja s poudarkom na ideji napredka. Ob družbenem napredku je eden izmed pomembnejših
dejavnikov, ki so vplivali na razvoj moderne, nezaupanje v renesanso, kar je pripeljalo do
diskriminacije preteklosti in relativistični pogled na tradicijo. Drugi, prav tako pomemben, je
industrijska revolucija. Ta je razvila nove metode konstrukcije, nove oblike, materiale ipd.
Industrializacija je prekinila razvoj obrti in pospešila propad tradicionalnih vrednot. Tisti, ki
so kasneje skušali oblikovati ideologijo moderne arhitekture, so menili, da je prejšnji pogled
preveč nostalgičen in so tako skušali povezati potenciale mehanizacije z novimi oblikami
(Curtis 1999).
Eden temeljnih prispevkov na področju moderne arhitekture, v katerem
najpomembnejši del za opredelitev razvoja moderne arhitekture predstavljajo prva tri
poglavja, ki jih je treba brati ločeno od ostalih, je Modern Architecture avtorja Kennetha
Framptona. Avtor se najprej dotakne kulturnih sprememb v obdobju neoklasične arhitekture
(1750–1900), nato predstavi spremembo krajine s predstavitvijo urbanega razvoja v obdobju
1800–1909. Kot tretje se dotakne tehnoloških sprememb in uporabe prvih modernih
materialov – železa, stekla in armiranega betona (1775–1939). Skozi svoj razvoj postane
moderna arhitektura precej rigidna v odnosu do okolja in estetske vrednosti. V nasprotju s
klasično, z navidezno samostojnim objektom estetske in jasno opredeljene slogovne
vrednosti, je moderna arhitektura s pojavom funkcionalizma vrednost objekta skorajda
26
uničila. Sekundarni deli arhitekturnega objekta, kot so: notranjščina stavbe, dvigala, pločniki,
stopnišča ipd., predstavljajo elementi, ki v tem obdobju največ pridobijo na pomenu.
Frampton poudarja še pomen prepletanja arhitekturnih slogov s kulturnimi spremembami.
Največ prostora namenja neoklasicizmu in njegovemu razvoju v Evropi. Kot trdi, je
neoklasična arhitektura (1750–1900) razvila dva med seboj povezana razvoja. Prvi je avtorju
predstavljal nenadno povečano nadzorno sposobnost človeka nad naravo, ki postane
izrazitejša v obdobju renesanse. Drugi razvoj je temeljil na preskoku v naravi človeške
zavesti, ki je predstavljal odgovor na večje družbene spremembe. Te so se prilagajale novemu
življenjskemu slogu padajoče aristokracije in vzpenjajoče se buržoazije. Vzporedno kulturnim
spremembam so potekale tudi spremembe kulturne krajine, ki so bile posledica novih
družbeno-ekonomskih razmer. Nanje so vplivala nova tehnološka odkritja in razvoj industrije,
ki je zahteval izboljšanje prometnih povezav (Frampton 2007).13
Navedeni in drugi spremljajoči dogodki so povzročili spremembo infrastrukture in
stanovanjskega okolja. S tem je bila arhitektura postavljena v položaj, ko je bilo treba ohraniti
njeno estetsko vrednost, hkrati pa tudi zadovoljiti potrebe razvijajoče se družbe. Ravno zaradi
predstavljenih družbenih sprememb zapade arhitektura v polje funkcionalnega, ki se,
zahvaljujoč njeni specifični estetiki, razlikuje od klasičnih idealov. Objekti so enostavnejši,
vendar še vedno izstopajoči, zato tudi hitro ločljivi od obstoječih.
Zaradi naraščanja prebivalstva so se stare soseske počasi spreminjale v predmestja.
Glavni cilj je postala gradnja stanovanjskih objektov in s tem zadovoljitev osnovnih
življenjskih potreb delavstva. Prvi poskusi tovrstne oblike gradnje niso bili najbolj uspešni,
saj so se negativne posledice najbolj pokazale v pomanjkanju osnovnih higienskih razmer. To
je vodilo k razvoju bolezni, denimo tuberkuloze, ponekod celo kolere. Zato je bila nujna
priprava primernega urbanističnega načrta za zagotovitev minimalnega življenjskega
standarda delavcev. S tem bi zagotovili efektivno delovno silo za potrebe razvijajoče se
industrije. V Angliji se pojavi generični vzorec delavskih stanovanj, ki je predstavljal
gradbeno osnovo še vse naslednje stoletje. Pobudnik je bil Edwin Chadwick, vodja posebne
komisije za revščino, ustanovljene s strani londonskih oblasti. Chadwick je s svojim
stanovanjskim vzorcem navdihnil in prepričal družbo Society for Improving the Conditions of
the Labouring Clasess14 ter leta 1844 pridobil sponzorska sredstva za prva delavska
stanovanja, za katera načrte je pripravil arhitekt Henry Roberts. V Franciji, natančneje v
13 Richard Trevithick je leta 1804 prvič predstavil lokomotivo na železnih tračnicah. Nekaj let kasneje (1825) je otvoritev prve javne železniške proge med Stocktonom in Darlingtonom pomenila hiter razvoj železniške infrastrukture in tako popolnoma spremenila dosedanje prometne povezave (Frampton 2007). 14 V prevodu: Družbo za izboljšanje razmer delavskega razreda (op. a.).
27
Parizu, je bilo vprašanje francoskega impulza proti racionalnosti v smislu gradnje novih ulic
na račun obstoječih stavb v ravnih linijah kljub veliki moči »Picturesque«15 še vedno odprto.
Osnova za načrt reorganizacije v obdobju vladavine Napoleona III. postane Artists' Plans for
Paris16 iz leta 1793, ki ga je pripravil Komite revolucionarnih umetnikov pod vodstvom
Jacquesa-Louisa Davida in Napoelonovega Rueja de Rivolija. Skupaj z baronom Georges-
Eugène Haussmannom nista pustila sledi le v Parizu, temveč tudi v večjih mestih srednje
Evrope. Slednji je prav tako pripravil regulacijski načrt za Pariz, izboljšal vodovodne
inštalacije, prometno ureditev in razširil zelene površine. Regulacijski načrt za Barcelono je
pripravil španski inženir Ildefonso Cerdá, ki med prvimi uporabi besedo urbanizacija. Leta
1859 je Cerdá načrtoval razširitev Barcelone kot mrežno mesto dvaindvajsetih ulic, med
katerimi sta dve glavni diagonalni, ki se ujemata z morjem. Ta model zelo spominja na
ameriški vzorec, ki je še najbolj viden v regulacijskemu načrtu Chicaga. Podobne spremembe
in reorganizacije obstoječih urbanističnih načrtov so potekale po vsej Evropi in tudi v
Ameriki. Lahko rečemo, da se je moderna arhitektura skorajda sočasno razvijala po vsem
svetu (Frampton 2007).
Podobno kot Frampton, opisuje moderno tudi Harry Francis Mallgrave, ki se prav tako
uvršča med vodilne teoretike na področju moderne arhitekture. Po avtorjevih besedah je
modernizem (ki ga imenuje tudi prelom z zgodovinsko tradicijo oblike/forme) prisoten večino
19. stoletja, svoj vrhunec pa je dosegel med letoma 1889 in 1912. V svojem delu Modern
Architectural Theory (2005) predstavi vse glavne predstavnike in njihov doprinos k njenemu
razvoju. Med velikane moderne arhitekture uvršča Otta Wagnerja, katerega osnovo teorije
predstavlja lastna študija o konstrukciji, kjer prikaže svoja materialistična vodila. Kot mnogi
arhitekti, se sprva naslanja na Gottfried Semperjeve štiri arhitekturne motive, ki jih ni razumel
kot idejo/tehniko, temveč kot elemente, ki samostojno oblikujejo formo/obliko. To ga privede
do oblikovanja predpostavke, da je vsaka arhitekturna oblika sprva nastala kot konstrukcija in
šele nato kot umetniška forma. V letu 1896 je kot prvi arhitekt v svoja razmišljanja vključil
pomembne rešitve oziroma predloge, kako umetniško obliko izvzeti iz konstrukcijske.
Prepoznal je dve obliki konstrukcijskega objekta, prvo kot obliko iz velikih kamnitih blokov
in drugo kot njihovo nadomestitev s tankimi zunanjimi ploščami. Svoj stil je označil kot
»nekakšna prosta renesansa«, prilagojena lokalnim razmeram in modernim materialom.
15 Umetniški koncept in slog poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja, ki se je ukvarjal s problematiko estetske vrednosti arhitekture v povezavi z estetiko pokrajine (op. a.) 16 V prevodu: Pariški načrti umetnikov (op. a.).
28
Vseeno gre še dlje in govori o uporabnem stilu (»Nutz-Still«) kot načinu prihodnosti
(Mallgrave 2005).
Mallgrave kot pojma moderne arhitekture predstavi še realizem in 'Novo stvarnost'
(Neue Sachlichkeit), oba prisotna predvsem v Nemčiji. Realizem se sprva pojavlja v nemški
literaturi in slikarstvu konec 19. stoletja. Gottfried Semper (nemški arhitekt) je pojem
realizma prvič uporabil leta 1860. V drugi izdaji dela Der Stil je postal (ne vedno v
pozitivnem smislu) sinonim za materialno poštenost in strukturne prikaze ter kot preprost,
enostaven izraz za konstrukcijske motive. K razvoju realizma so svoj prispevek dodali še
denimo August Friedrich Pecht, ki v svojem eseju German Art since the Appearance of the
Reallist Movement vzpostavi vprašanje njegovega širšega konteksta. Nemški realizem je svoj
naravni potek razvoja videl v obliki prevlade znanosti na račun religije in poenotenje
Nemčije, kar je napovedalo oddaljitev nemške umetnosti od drugih evropskih vzorcev.
Richard Streiter, Wagnerjev privrženec, je realizem (sredi 1890) preprosto razumel kot
sprejemanje sicer že dobro opredeljene smeri z veliko pripadniki. V svojem delu Moderne
Architecktur je svoje polemike ovrednotil izključno skozi kontekst realističnega gibanja.
Streiter je imel precej drugačno interpretacijo arhitekturnega realizma, ki ga je definiral leta
1896. Realizem v arhitekturi je zanj predstavljal najbolj razširjeno obravnavo realnih pogojev
pri ustvarjanju objekta ter najbolj popolno dopolnitev zahtev po funkcionalnosti, udobju,
zdravju, z eno besedo Sachlichkeit (stvarnosti) (Mallgrave 2005, 207–210).
Na Slovenskem je največji pečat nedvomno pustila dunajska secesija, skozi katero sta
s praktičnimi prijemi Otto Wagner in Joseph Maria Olbrich nakazala nove smeri v arhitekturi.
Dunajska secesija se je pričela v Ljubljani po potresu leta 1895. Obnova porušenega mesta je
bila odlična priložnost za njen razvoj. Glavnina secesijskih stavb je bila zgrajena med letoma
1901 in 1909. Med predstavnike secesije v Ljubljani štejemo Maksa Fabianija, Ivana Vurnika,
Leopolda Theyerja, Friedricha Sigmundta idr. Omeniti je treba še ekspresionizem in ruski
konstruktivizem. Za slednjega sta imela poseben pomen Bauhaus in Avgust Černigoj, ki se je
v njem tudi izobraževal; sicer za slovensko moderno ena najpomembnejših osebnosti, ki je s
svojim konstruktivizmom utiral pot avantgardni umetnosti v Sloveniji.
Širša uporaba termina ekspresionizem je upoštevala številna umetniška, filozofska in
literarna gibanja, vse od Sørena Aabye Kierkegaarda do Edvarda Muncha, v slikarstvu pa od
Ernsta Ludwiga Kirchnera do Vasilija Vasilijevič Kandinskega. V arhitekturi je termin
vključeval več, med seboj težko združljivih konceptov in prijemov. Med prepoznavnejše
ekspresioniste lahko štejemo Hansa Poelziga, ki je poudarjal povezavo arhitekture s tradicijo
ter pomembnost tektoničnih konstrukcijskih oblik (»tectonic constructional form«), prežetih s
29
kvalitetami stvarnosti (Sachlickeita). Navkljub razpoznavnosti njegovega dela ostaja glavno
gibalo ekspresionizma Bruna Tauta, neutruden promotor in organizator, ki je bil skupaj z
Walterjem Gropiusom in Adolfom Behnejem do leta 1919 tudi koordinator intelektualnega
kroga. Skupina je prevzela vodilno vlogo v oblikovanju nemške ekspresionistične teorije
večine dvajsetih let 20. stoletja. S svojim arhitekturnim programom so v šestih točkah
zahtevali spremembe in inovacije, ki naj bi prikazale kozmični karakter arhitekture, njene
religiozne temelje oz. t. i. utopije. Vse to naj bi dosegli tako, da ljudi usmerijo na ruralna
posestva in da s tem arhitektom zagotovijo avtonomijo pri pripravi in izvedbi načrtov. Vzrok
za neuresničitev omenjenih aktivnosti je predvsem takratno neugodno družbeno stanje za
razvoj moderne arhitekture, na kar je Taut večkrat opozoril. Kljub temu mu je preobrat uspel
tako, da je spodbudil štirinajst mladih arhitektov k ustvarjanju s psevdonimi, s čimer
postanejo imaginarni arhitekti in se lahko nemoteno prepustijo ustvarjalni domišljiji
(Mallgrave 2005).
Slednje ima velik vpliv na razvoj moderne v Nemčiji 1921–23, ko so prepričljive ideje
ruskega konstruktivizma in nizozemskega De Stijl počasi postajale znane. Ravno v tem
obdobju se je tudi prvič pojavil Bauhaus s tečajem modernega dizajna v obliki delavnic
(takrat še brez učiteljev), ki ga je po prvi svetovni vojni vzpostavil njegov začetnik Gropius.
Delavnice so izvajali mojstri, pomočniki in vajenci. Kasneje so se mu postopoma pridružili še
akademski in pedagoški učitelji: slikar Lyonel Charles Feininger (print shop), kipar Gerhard
Marcks (poezija), leta 1920 se pridruži Oskar Schlemmer, 1921 Vasilij Vasiljevič Kandinski,
1923 László Moholy-Nagy. Čeprav je bila arhitektura mišljena kot glavna smer, se je na
začetku usmeril v lepe umetnosti (Mallgrave 2005, 249). Tako se prične zgodba Bauhausa, ki
je bil, v svojem sicer kratkem obdobju obstoja, osnova delovanja marsikateremu
pomembnemu umetniku moderne.
Avantgardna gibanja so najintenzivneje vplivala na razvoj umetnosti v Zahodni
Sloveniji, najbolj na ozemlju, priključenem k Italiji. Najmočnejša smer avantgarde v Italiji je
bil futurizem, katerega začetnik je bil Filippo Tommaso Marinetti,17 ki je svoj manifest
objavil leta 1919 v reviji Le Figaro. Vzporedno je vpliv na razvoj futurizma prihajal tudi iz
Francije, kjer je bil takrat dejaven Charles-Édouard Jeanneret-Gris (Le Corbusier). Le
Corbusier je bil verjetno prvi arhitekt, ki je razumel moč podobe – kot so publicisti in
oglaševalci videli v njej tržno orodje. Je prvi, ki je uspel arhitekturni manifest predstaviti ne le
kot intelektualni argument, temveč tudi kot vizualnega in izdelanega z namenom, da zapelje
17 Filippo Tommaso Marinetti, se je rodil leta 1876 v Aleksandriji (Egipt), kjer je preživel prva leta. Bil je pesnik, pisatelj in dramaturg. Veliko bolj poznan je kot začetnik futurističnega gibanja (Troha 1993).
30
arhitekta. Med njegovimi izdanimi deli je tudi Vers Une architecture, katerega srce
predstavljata poglavji »Mass production houses« in »Architecture revolution«. V slednjem
sicer zasledimo stanovanja kot glavni fokus dvajsetih let. V letih 1924–25 je izdal še tri
publikacije, temelječe na podlagi že objavljenih člankov. Pomemben dogodek, ki je
zaznamoval obdobje moderne, je tudi nastanek CIAM-a leta 1928, ko je tudi potekala prva
konferenca s ciljema oblikovati sodoben program arhitekture po Giedionu in poiskati način
njene implementacije. Druga konferenca na temo stanovanjske problematike s poudarkom na
hišah je bila oktobra 1929 v Frankfurtu, tretja v Bruslju 1930. leta in zadnja poleti 1933. Njen
glavni gostitelj je bil Le Corbusier s svojim »funkcionalnim mestom«. Glavne teze CIAM-a
so bile: arhitektura je odgovorna za udobje in izgled mesta; arhitektura naj bo vodilo
napredka, ki naj odloči oziroma locira različne elemente, ki naj predstavljajo njeno
harmonično delo in kontinuiteto; arhitektura je ključ vsega (Troha 1993).
Le Corbusierjev vpliv je v Italiji viden predvsem pri italijanskem racionalizmu. Želel
je obiskati celo Mussolinija, saj je v avantgardni Italiji želel širiti ideje modernizma, vendar se
to srečanje nikoli ni zgodilo. Mussolini ni sprejemal njegovih idej, saj so se mu zdele preveč
radikalne in moderne. Čeprav je razvoj racionalizma v Evropi prispeval tudi k razvoju
moderne arhitekture v Italiji, je zaradi razmaha fašizma vseeno potekal drugače.
Mussolinijeva želja po novemu italijanskemu stilu, ki je moral vsebovati klasične elemente, je
omejila prodor modernih. Duce je težil k ustvarjanju lastnega arhitekturnega sloga, ki bi
prikazoval veličino zgodovinskega Rima in tedanjo moč Italije. Obenem pa naj bi slog
presegal Hitlerjeve in Stalinove megalomanske arhitekturne projekte, ki so takrat veljali za
ene največjih ideoloških spomenikov takratne Evrope. Tako je razvoj moderne arhitekture v
Italiji prešel pod vpliv politike in povojne situacije, ki je akademizirala futurizem. Skoraj
polovico desetletja je Italijo zaznamoval Novecento, ki je prepletal avantgardno tematiko z
neoklasično ureditvijo reda in z uravnoteženostjo svetlo-temnih kontrastov in kromatičnih
barv. V arhitekturi so bili, s trudom Giovannija Muzia in Gia Pontija, omenjeni principi
spremenjeni v dekorativno preoblikovanje površin, ki naj bi poenostavila obrise
neoklasičnega besednjaka. Temelj sloga Novecenta je postala revija DOMUS, ki je izšla leta
1928 in katere urednik je postal Gio Ponti. Ravno v teh letih se je abstraktni neoklasicizem
Novecenta srečal z izzivi italijanskega racionalizma, ki se je, navkljub ne najbolj odobravajoči
situaciji, oblikoval leta 1926. Spodbuda za njegov nastanek je prišla s strani milanske Skupine
7 (Luigi Figini, Guido Frette, Sebastiano Larco, Gino Pollini, Carlo Enrico Rava, Giuseppe
Terragni e Ubaldo Castagnoli, ki ga je kasneje zamenjal Adalberto Libera), ki jo je vodil
Giuseppe Terragni. Skupina je prvega od svojih štirih manifestov izdala decembra leta 1926.
31
V njihovem striktnem upoštevanju logike in racionalnosti zasledimo vplive Gropiusa in Le
Corbusierja. Vseeno pa zajema njihov racionalizem tudi visoko mero spoštovanja do
mediteranske kulture. Glavne arhitekturne značilnosti racionalizma so bile predvsem iskanje
nove osnovne oblike, ki mora izraziti funkcijo in zavrniti ornamente oziroma kič. To bi lahko
izrazili tudi kot manifest italijanskega racionalizma (Mallgrave 2005).
Pomemben član Skupine 7 je bil Adalberto Libera, s pomočjo katerega je bil leta 1926
v Rimu ustanovljen MIAR – Movimento italiano per l'architettura razionale – in sicer po prvi
razstavi italijanske racionalistične arhitekture, ki je bila organizirana v Rimu leta 1928.
Organizatorja sta bila Adalberto Libera in Gaetano Minnucci. Poleg že obstoječe Skupine 7,
Alberta Sartorisa, Pietra Aschierija, Gina Cancellottija, Giuseppa Capponija in drugih
sodelujočih se je zbralo na razstavi več kot petdeset mladih arhitektov, ki so se samooklicali
za promotorje moderne arhitekture, upoštevajoč evropske smernice. Kljub zadržanemu
sprejetju s strani režima je MIAR postal izredno polemičen po razstavi v Rimu 1931. leta, ko
je pokazal svoje nasprotovanje akademski arhitekturi in jo tudi uradno polemiziral. Skupina
razpade pod pritiskom grožnje s strani vpisanih v sindikat arhitektov, ki je nato namesto
MIAR-a ustanovil RAMI – Raggruppamento Architetti Moderni Italiani. Nekateri člani
MIAR-a so kasneje prestopili v RAMI, večina pa jih je nadaljevala samostojno raziskovalno
pot in kljub temu sodelovala pri izvedbi različnih načrtov, med njimi za E42 v Rimu
(http://www.treccani.it/, Crippa 1993, Danesi 1994).
Med vidnejšimi v Skupini 7 je bil Giuseppe Pagano, ki je leta 1928 pričel sodelovati z
Edoardom Persicom pri urednikovanju revije Casabella. Poskrbel je za enega prvih prikazov
racionalistične arhitekture na razstavi v Torinu leta 1928. Med najrazpoznavnejšimi objekti
racionalizma pa ostaja še danes Novocomum Casa del Fascio, zgrajen v Comu. Avtor zgradbe
je Giuseppe Terragni (Meda 1904–Como 1943),18 eden najbolj zavzetih racionalistov.
Novocomum že na prvi pogled izrazito izstopa iz krajine. Umestitev Case del Fascio se
vključi v igro že obstoječih monumentalnih zgradb mesta Como, še posebej med
neoklasičnim gledališčem in Katedralo Rodari (Duomo del Rodari). Njena kubusna zunanjost
je tako izrazita in govori sama zase, da podrobnih ikonografskih analiz ne potrebuje.
Notranjost je funkcionalno razdeljena.19
18 Terragni Dante je izjemna osebnost, ki je v Italiji pustila izjemen pečat v razvoju racionalizma. Podroben oris njegovega dela in ne nazadnje življenja lahko najdemo v publikaciji Terragni Danteju v delu Terragni's Danteum: architecture, poetics, and politics under Italian fascism / Thomas L. Schumacher; uvod Giorgio Ciucci 2004. 19 Podrobnejši opis najdemo v knjigi Mantero, Il razionalismo Italiano 1984, 160 (op. a.).
32
Slika 2: Como – Casa Del Fascio, 1928/36 (Mantero 1984, 167).
Med pomembnejšimi publikacijami italijanskega racionalizma sta Architettura d'oggi
(1930) avtorja Marcella Piacentinija, ki vključuje široko predstavitev evropskih in ameriških
trendov, naklonjenih klasičnim delom, denimo delom Petra Behrensa, Ludwiga Mies van der
Rohe, Josefa Hoffmanna in Dominikusa Böhma; ter knjiga Gli elementi del'architettura
funzionale (1932) avtorja Alberta Sartorisa, ki je zelo polemična in služi kot dokaz vpliva Le
Corbusierja na italijanski racionalizem. Sartoris je bil znan kot prvi zgodovinar modernega
gibanja, ki je poudaril povezavo slikarstva in arhitekture s kiparstvom. Zaradi politične
situacije so bili skoraj vsi racionalistični arhitekti do neke mere podporniki fašizma. Terragni
se je stranki P. N. F. (Partito Nazionale Fascista ) pridružil leta 1928, Pagano je fašizem
sprejel leta 1930. »V Italiji se je rodila nova arhitektura kot predlog iz tujine. Ne da bi se
naslonili na arhitekte, kot so D´Aronco, Rigotti ali Sommaruga, ki so bili pod vplivom Otta
Wagnerja, lahko vidimo težnje mlajše generacije ustvarjalcev: Baldessari, ki se je nekaj let
uril v Nemčiji, je projektiral v Milanu prvo trgovino v slogu nemškega ekspresionizma. Faludi
je bil celo madžarskega porekla, Diulgheroff Bolgar, Gyra je diplomiral na Dunaju, Sartoris
pa se je šolal v Švici pod vplivi Guzzija in Pagana v kozmopolitski atmosferi predvojnega
Trsta. To ne bi nosilo velike pomembnosti, če ne bi upoštevali še pomembnejšega dejstva, da
je nova arhitektura dobila najmočnejše impulze v Milanu in Torinu, v industrijskih mestih,
33
kjer »racionalizem prevzame revolucionarni ton meščanstva in konkretne evropske izkušnje«
(Mantero 1984, 17).
Raziskovalci racionalizma so ga obravnavali kot postopoma razvijajočo se smer,
zaradi česar so jo večkrat delili po obdobjih: Mantero ga je v svoji študiji, Il razionalismo
Italiano, razdelil na prvo obdobje racionalizma, ki se je oblikovalo v t. i. Novecentu in je
predstavljalo neke vrste njegovo predobdobje. To fazo označuje neka blaznost svobodnega
»tekmovanja«, recipročnega opazovanja, na trenutke polemičnosti protagonistov, ki nastane
glede na nastanek situacij ali neposredno s projektnega vidika ali z vidika kulturnih
manifestacij. Drugo obdobje (nekje od leta 1933 do 1937) je po avtorjevem mnenju še vedno
tesno odvisno od kulturnih in produkcijskih pogojev posameznega družbenega obdobja in
hkrati še vedno odprto za razprave velikih vprašanj, najsi bodo naročila ali natečaji izvedeni s
strani režima ali ob podpori meščanskih zavetnikov. Tretje obdobje po avtorjevem mnenju
sloni na t. i. velikih natečajih (Grandi Concorsi), ki skušajo napeljati osrednje osebnosti v
svobodno soočenje, ki se zaključi z neuspešnim E 42 (Mantero 1984).
Puljski arhitekt Bruno Nefat v katalogu Talijanska moderna arhitektura u Puli 1930–
40 iz leta 2006 razdeli racionalizem v tri kategorije: »/T/udi danes ni lahko uvrstiti, glede na
analize različnih arhitekturnih slogov, arhitekte, kot so Brass, Brussi, Moscheni, Turina,
Trolis, Pauletta, Heininger in druge v eno izmed kategorij italijanskega racionalizma:
Novecento (sem spadata Lancia, Muzio), Stile Littorio (Piacentini) in internacionalni
racionalizem (Terragni, Libera)« (Jurcan in Strenja 2006, 4–5). V delu Il Razionalismo e
l'architettura in Italia durante il fascismo (1994) avtorice Danesi Silvie zasledimo opis
razvoja arhitekture kot obdobje do tridesetih let, ko meščanska arhitektura zmerno upošteva
moderne ideje, obdobje prihoda novih evropskih idej in obdobje razmaha fašizma ter
podrejanja njegovim idejam, kar je posledično pomenilo avtocenzuro, nadzor in odločanje o
največjih gradbenih in arhitekturnih delih (Danesi 1976).
Zapletenost odnosa do racionalizma ni le težava, prisotna v okviru teoretičnih
raziskovanj, temveč tudi v primeru, ko je treba določiti arhitekturne značilnosti izbranega
objekta. Največkrat se težava pokaže pri opredeljevanju arhitekture kot fašistične, ko se vedno
poraja dvom glede oznake »fašistična«, zaradi česar nekateri avtorji, kot npr. Danesijeva,
izrazijo dvome in celo nasprotujejo enostranskim razlagam. Kljub vsem dvomom, ki se
velikokrat porajajo tudi ob upoštevanju okolja nastanka študije, ostaja neizpodbitno dejstvo,
da je prisotnost »nove« arhitekture zaznamovala tako ozemlje Italije kot Slovenije in Hrvaške.
Danesijeva v svojem delu Il Razionalismo e l'architettura in Italia durante il fascismo
zbere razmišljanja različnih avtorjev, ki se dotikajo problematik razvoja arhitekture v obdobju
34
fašistične Italije. Njeno delo je neke vrste spremna publikacija k istoimenski razstavi, ki jo je
pripravil oddelek vizualnih umetnosti Beneškega bienala (julij–oktober 1976). Kot glavno
temo racionalizma opiše bivališče, ki ga mladi arhitekti s svojimi idejami in razmišljanjem
usmerijo v polje funkcionalnega prebivališča tako stanovanjskih četrti kot posameznih
objektov. Pomembnosti racionalizma za razvoj italijanske arhitekture se zavedajo vsi
predstavljeni raziskovalci, ne glede na njihov pogled na odnos med racionalizmom in
fašizmom.
Slika 3: Capri (Neapelj) – Vila Malaparte, 1938 (Mantero 1984, 34).
Za ponazoritev estetike racionalizma si velja ogledati nekaj reprezentativnih
arhitekturnih primerov, kot je denimo vila na sliki 3, delo arhitekta Adalberta Libera (člana
»Gruppo 7«) in nazoren primer racionalizma, viden že v izbiri lokacije njene postavitve.
Njena arhitektura je povsem antagonistična z okolico. Zanimivo je tudi stopnišče, ki vodi na
streho vile, od koder je njen vhod, in predstavlja še eno antagonijo s prostorom (Mantero
1984, 34).
35
Slika 4: Milano – Casa al Villaggio dei Giornalisti, 1934 (Mantero 1984, 95).
Drugi primer, vreden omembe, je delo arhitektov Luigija Figinija in Gina Pollinija20
(slika 4). Njena postavitev na stebrih že na prvi pogled izstopa. Vidni so moderni elementi v
sobivanju z drugačnimi materiali. Ni opek, temveč beton, steklo ipd. Zgornji del je namenjen
bivalnemu prostoru, ki je s stopniščem povezan s spodnjim, kjer je vrt. Med prvimi, če ne celo
pionirsko, je tak način gradnje predstavil Le Corbusier (Mantero 1984, 95).
Izbrani objekti prikazujejo enostavne linije, ravne strehe, fasade brez okrasja in stavbe,
sestavljene iz večjih delov v obliki geometrijskih teles, ki so tudi bili najrazpoznavnejši
elementi razvijajoče se arhitekture. Prostorska umestitev stavb je bila zelo premišljena,
največkrat na nenavadnem, razgibanem terenu ali na najvidnejši točki mesta. Zaradi večjih
steklenih površin so stavbe zelo svetle. Stavbni nosilci so bile železne konstrukcije,
uporabljeni materiali pa (armirani) beton, železo, steklo.
Modernizem je vzniknil sočasno skoraj po celem svetu, njegovi privrženci in sledilci
pa so pripomogli k njegovi širitvi in uresničevanju idej. Modernizem je predstavljal hkrati
skupek in posledico večjih družbenih in tehnoloških sprememb. Zapletenost razumevanja
njegovega bistva izhaja iz iskanja pravega ravnotežja med notranjo logiko discipline in
vplivom kulturnih sil; med družbeno in osebno sfero; med edinstvenim redom in
individualnimi iznajdbami, bodisi tipičnimi ali normativni. Medtem ko je bila teoretična
podlaga moderne arhitekture sprva le skupek posameznih razprav, so se njene oblike/forme
uresničevale s pomočjo mehanizacije industrijskega mesta. Ideja oziroma pomen modernosti
se je kljub vključevanju v mehanizacijo mest, vpeljavo novih materialov, kreativnih in drznih
20 Več o njunih delih v: Vittorio Savi, Figini e Pollini. Architetture 1928–1989, Electa, Milano 1999 in Vittorio Gregotti, Giovanni Marzari, Luigi Figini, Gino Pollini: opera completa, Electa, Milano 1996 (op. a.).
36
rešitev ter njihovih arhitektov razlikovala v svojem razmišljanju in kraju nastanka (Curtis
1999).
37
5 MODERNA ARHITEKTURA NA OZEMLJU SLOVENIJE IN
HRVAŠKE
Čeprav se lahko na prvi pogled zazdi, da razvoj moderne arhitekture na širšem
ozemlju Slovenije in Hrvaške ni ključnega pomena za razumevanje prostora, priključenega k
Italiji, predvsem ker takrat to ni pripadalo omenjenima državama, pa je vseeno pomembno
obrazložiti njen razvoj. Zavedati se je treba, da je ne glede na politično situacijo Italiji
priključenega ozemlja razvoj moderne arhitekture nepriključenega ozemlja prisoten, sicer v
manjši meri, tudi na obravnavanem ozemlju, le njegova pot je bila nekoliko drugačna. V
Sloveniji, ko govorimo o moderni in avantgardnih gibanjih, ki vključujejo arhitekturo, ne
moremo mimo izrednega prispevka Avgusta Černigoja. Izjemna osebnost in nadarjen umetnik
je predstavljal glavno gibalo slovenske avantgarde. Njegovo delovanje v Ljubljani (1924–25)
je bilo sicer kratkotrajno, vendar intenzivno. Pustilo je izjemen pečat na umetnostnem
področju, ki se je vzporedno z rojstvom avantgard še vedno oklepalo ekspresionizma. Poleg
Ferda Delaka je želel ustvariti avantgardno umetnost, ki bi parirala evropskim tokovom. V
Ljubljani sta pionirsko začela in skušala postaviti temelje s svojimi konstrukcijami (Černigoj)
in gledališčem (Delak). Avgust Černigoj je v dvajsetih letih odšel na študij v Bauhaus, kar je
za vedno zaznamovalo njegovo ustvarjanje. Pod vplivom Vasilija Vasiljevič Kandinskega,
Lazsla Moholyja Nagyja in Walterja Gropiusa je v Ljubljano prišel z revolucionarnimi
idejami, ki jih je skušal prikazati na svoji prvi razstavi leta 1924, ki pa je bila s strani javnosti
raztrgana in nerazumljena. Kljub temu je nadaljeval s svojo usmeritvijo – konstruktivizmom
in ustanovil šolo arhitekture (pozimi 1924–25), ki so jo obiskovali: Ivo Spinčič, Jože Mesar,
Jože Šenk, Zorko Lah, Alfonz Vales idr., ki so kasneje postali vidnejše osebnosti slovenskega
funkcionalizma. Kmalu zatem se je zaradi pregona iz Ljubljane umaknil v Trst, kjer je
ustanovil svojo šolo konstruktivizma in nadaljeval s svojim konstruktivističnim ustvarjanjem,
katerega vrhunec je predstavljala razstava leta 1927 v Trstu, kjer je imel s svojo
konstruktivistično skupino (v njej so bili Edvard Stepančič, Josip Vlah, Zorko Lah in Ivan
Poljak, o katerem je malo znanega) poseben paviljon, kjer so ustvarili umetnostni ambient.
»Tržaška razstava je bila kljub Černigojevim poprejšnjim koncesijam, figuraliki in celo
'portretom' vrhunec v razvoju slovenskega konstruktivizma v ožjem pomenu te besede.
Uresničila se je kot kolektivno delo konstruktivistične skupine in kot umetnostni ambient«
(Krečič 1989, 77). Njegov doprinos je izjemnega pomena predvsem zato, ker se je izpostavil
na precej široki družbeni fronti, ki se je raztezala od meščanskih politikov, slikarjev in
38
kiparjev vse do arhitektov in kritikov. Černigoj je namreč prinašal tako v umetnostnem kot v
idejnem oziru toliko novosti, da bi bila morala kritika po eni strani temeljito presnovati svoj
kritiški aparat,21 po drugi pa bi se morala neogibno spopasti s celovitim sporočilom
konstruktivizma, ki se je najizraziteje kazal na tržaški razstavi (Krečič 1989).
Evropski okvir Černigojevega konstruktivizma, ki ga je razvijal pod vplivom
Bauhausa, je bil v tistem času zaznamovan s politično situacijo prve svetovne vojne. Edino
primerno se je zdelo, da je potrebna revolucionarna akcija, ki bo očistila in opravila s tradicijo
ter tako prinesla nove prijeme na vseh področjih. Pomembnost Černigojevega prispevka je
izjemnega pomena predvsem zaradi vplivov drugih avantgardnih gibanj (dadaizem, futurizem
in ruski konstruktivizem). Zaradi njih je začel svoje revolucionarno gibanje konstruktivizma, s
katerim je pričel spreminjati ustaljene meje umetnosti. To je zaznamovalo njegove privržence,
učence, somišljenike, ki so sprejemali revolucionarnost njegovih idej in tako začeli tudi sami
ustvarjati nove oblike umetniških del. »Pri Černigoju gre podobno kot pri drugih umetnikih
po Evropi za ustvarjalca, ki se okorišča s spoznanji drugih avantgardističnih gibanj, a gre
svojo pot in prihaja sočasno z drugimi do podobnih rezultatov. Na področju arhitekturnih
zasnutkov pa je morda stopil še za korak pred druge« (Krečič 1989, 51). Ravno ti zasnutki so
bili za slovensko arhitekturo izjemno pomembni, saj so, čeprav so bili v glavnem zasnovani le
na idejni ravni, predstavljali novo razumevanje prostora in nove prijeme v arhitekturnem
izražanju. Ti zasnutki so bili predstavljeni kot enakovredni izdelki drugim razstavljenim
objektom. Osnovo za to je Černigoj dobil pri Bauhausu, ki je izpeljal zasnovo kompleksne
umetnostne šole; kar je pomenilo, da umetnik obvlada vsa področja umetnosti. Vse veje
umetnosti so tako podrejene enotni umetnostni viziji. »To je zmogel tudi Černigoj, čeprav na
bolj teoretični oz. idejni ravni. Primer takih zasnov je objekt 'KLINIKA' iz leta 1923, ki kaže
na zvezo s suprematistično arhitekturo Maleviča, ki pa ga s svojo formo viseče strukture še
presega. Edina Černigojeva maketa, ki nosi znamenja aktualnega funkcionalizma in je
zasnovana v terminih izvedljivega, je njegov stavbni kompleks z dvema stolpoma, stoječima
drug ob drugem. Poleg tega je še arhitekturni osnutek nekakšne garažne hiše, izdelan s pasteli
in nalepljen na belo poslikano podlago, ki kaže spet prej fantazijsko, v prihodnost postavljeno
vizijo arhitekture in njene funkcije v prostoru« (Krečič 1989, 52). Ta dela niso ostala
neopažena predvsem med študenti, ki so si jih z zanimanjem ogledovali. Najboljša je bila
tržaška razstava in njena konstruktivistična dela, sprejeta med mlado levo izobraženo
21 V času razstave ni bilo pomembnejših poročil. Edini, ki je pripravil kompleksnejšo oceno, je bil Stane Melihar, tudi sicer član »idealne mladine«, kot so imenovali levo usmerjene izobražence. Najbolj je poudaril pedagoško stran konstruktivizma, in sicer navajati mladino na povsem samostojno konstruiranje modela, vcepiti jim ljubezen do materiala in njegovih lastnosti, ter kritiziral njegovo abstraktnost (Krečič 1989).
39
mladino, medtem ko so jo privrženci ekspresionizma zavračali zaradi svoje radikalnosti in
»zaradi njene neposredne propagandistične forme« (Krečič 1989, 53). Njegova ideja je bila
postati Plečnikov asistent z namenom, da bi ga tako odvrnil od njegovega klasicizma, kar mu
ni uspelo.
Plečnik je v tistem času poučeval na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v
Ljubljani, na kateri je bil kot prvi docent imenovan Ivan Vurnik. Kasneje je povabil še
Plečnika, ki pa ni sprejel modernejših idej, ki so počasi, a vztrajno prodirale tudi v slovensko
arhitekturo. Vurnikov najvidnejši objekt je zasnova kopališča Obla gorica v Radovljici iz leta
1922 (Hrausky 1993). In ravno Černigoj je najverjetneje s svojim »gibanjem« prispeval k
nekaterim premikom na arhitekturni šoli in nesoglasjem med obema učiteljema. »Ob tem bi si
vendarle drznil zagovarjati domnevo, da so bili takratni pomenljivi premiki na ljubljanski
arhitekturni šoli, se pravi Tehniški fakulteti, posredno povezani s Černigojem. Očitno je
namreč, da je s svojimi nastopi, ki so v stroki zares odmevali, prispeval k naelektrenju
arhitekturnega ozračja, kar je povzročilo odločnejšo polarizacijo med obema učiteljema in
njunimi študenti« (Bernik 1998, 100). V času svojega poučevanja sta namreč tako Plečnik kot
Vurnik zelo vplivala na svoje študente. Večji pečat je pustil Vurnik, saj je svojim učencem
omogočal, da so se seznanjali z modernejšimi idejami, lahko so brali novejšo literaturo in na
seminarjih opravljali samostojnejše delo. To je omogočilo lažji razvoj funkcionalizma. Taka
metoda dela je študente privabljala in jim omogočala razvoj projektov, zato so tudi nekateri
Plečnikovi privrženci (med njimi Strenar, Hus, Serajnik, Omah idr.) kasneje postali največji
zagovorniki funkcionalizma.
»Po obsegu in ambicijah najbolj celovito, po konceptu najbolj multimedialno in po
odmevu najbolj internacionalno fazo v razvoju slovenskih zgodovinskih avantgard predstavlja
gibanje okoli revije TANK. To dogajanje začne Ferdo Delak s svojim Novim odrom, nadaljuje
pa se z obema številkama revije TANK« (Poniž 1998, 30–31). Na tej točki se poudarek iz
literature premakne v vizualno umetnost in sicer v likovni v smeri Černigoja in v gledališki v
smeri Delaka. Na mesto besede stopijo v ospredje kolaži, lepljenke, fotografije, slike itd. Za
slovensko avantgardno gibanje to obdobje omogoča prodor novih idej na različna področja.
Poleg tega je značilno, da so bili sodelavci revije, kot tudi drugi privrženci modernega
gibanja, ustvarjalci na različnih področjih, kar je botrovalo spremembi razmišljanja in
dojemanja prostora in časa.
Posebno pozornost je treba nameniti poglavju v Tanku z naslovom »Problemi moderne
arhitekture«, kjer so bila zbrana mnenja takratnega dogajanja v obdobju moderne.
Predstavljena so razmišljanja Stanka Rohmanna, Hermana Husa, Mira Kosa, Iva Spinčiča in
40
Janka Omahna, ki so bili hkrati tudi člani ljubljanskega Kluba arhitektov. Stanko Rohmann je
menil, da je bila moderna arhitektura podrejena funkciji. »Ker se mora nova arhitektura strogo
podrediti principom ekonomije, socialnemu čutu, konstrukciji, uporabi materiala, ekonomiji
časa, energije ter v obče sodobnemu življenju, je razumljivo, da mora biti moderno mesto
oziroma moderna stavba podrejena človeškim potrebam. »Prvi in glavni pogoj zgradbe je njen
notranji ustroj, ki je podrejen potrebi posameznika /…/ Iz te notranje organizacije ustvarimo
šele zunanjost« (Rohman 1998, 106). Za Hermana Husa osnovna zgradba izpolnjuje kritične
pogoje družbe in ustreza zahtevam sodobnega življenja. »Sodobno stavbarstvo se poslužuje v
izražanju svojega hotenja povsem novih nenavadnih oblik /…/ Prevladuje ravna linija,
ploskev brez vsakega pridajanega lepotičja, brez profilov in ornamentov /…/ steklo, žlahtni
lesovi, medenina, plemeniti ometi in tanke plošče risanega kamna tvorijo lice sodobne stavbe
/…/ osnova stavbe izpolnjuje točno kritične pogoje sodobnega življenja in ustreza vsem
zahtevam družbe, udobnosti, zdravja in socialnega čuta« (Hus 1998, 106). Miro Kos se
srečuje predvsem s problemom, kako organizem stavbe uskladiti z zahtevami moderne dobe:
»Kot sinteza človeške moči se navaja sožitje telesa, duha in čustev. Taisti elementi, kakor nas
uči sociologija, tvorijo sožitje posameznih ljudi – družbo, in ta; ... neposredno daje, oz. izvaja
vplive in pravice v gradnji mest« (Platner 1998, 106). Kot primer navaja novogradnjo
pariškega Cytija Le Courbusierja. V svojem razmišljanju razlaga Kos namembnost detajlov
zgradbe: »Zrak, svetloba in sonce! Po tem geslu se ravna tudi arhitektura. Tretja funkcija zida
'nosilnosti' /…/ polagoma izginja. Za obilen dostop luči so potrebne velike odprtine – okna,
oziroma steklene stene /…/ Les /…/ ni več uporabljiv /…/ treba je poseči po novem materialu
/…/ Navzven odpirajoča se okna že popolnoma izginjajo /…/ in tudi na znotraj odpirajoča se
okna bodo kmalu izginila« (Kos 1998, 107). Ravno tako predstavi izgled vrat, uporabo plina
in ravne strehe. Ivo Spinčič bolj kot konkretne arhitekturne rešitve predstavi razliko med
preteklo arhitekturo in današnjo: »Iz gesla: Jeklo, steklo in matematika! nastaja v Rusiji
arhitektura, ki prav nič ne soglaša z njimi in vendar je to izraz čudovite lirične poezije, dokaz
kaj lahko ustvari pesnik arhitekture sodobnosti« (Spinčič 1998, 107). In kot zadnji je na
anketo odgovarjal Janko Omahen: »Arhitekti so postali inženirji. Najglavnejša pažnja se je
polagala pri opremi zlasti na vse pridobitve moderne tehnike in higiene. Vse do skrajnosti
služi človeku in njegovi udobnosti« (Omahen 1998, 107). Pri vseh je prisoten funkcionalizem.
Arhitekturo, kljub sicer različnim interpretacijam in poudarkom na detajle, podredijo
posameznikovim potrebam, ki so bile v obdobju razvoja moderne drugačne kot pred njenim
prihodom. Značilna pa je tudi uporaba novih materialov.
41
Razvoj arhitekture na Slovenskem je vplival tudi na obravnavani del. Maks Strenar je
nedvomno veliko pripomogel k temu in tudi Černigojeva prezenca v Trstu je nezanemarljiva.
Omeniti velja Ivana Jagra, arhitekta, ki je v Ilirski Bistrici pripravil načrt za svoj edini objekt
(slika 5) v Sloveniji in se lahko slogovno kosa z modernimi objekti večjih središč. Je pa ta
vpliv vseeno manjši, ne pa zanemarljiv, od vpliva fašizma, ki je bil uradni politični sistem na
tem ozemlju.
Slika 5: Ilirska Bistrica – Stavba mlekarne, arhitekt Ivan Jager (fotografija: iz zbirke Vojka Čeligoja).
Razvoj moderne arhitekture na Hrvaškem je natančno povzela Darja Radović Mahečić
v delu Moderna arhitektura u Hrvatskoj 1930-ih. Razvoj gospodarstva, tehnološki napredek,
priseljevanje in s tem porast prebivalstva so botrovali k zahtevam po gradnji novih objektov.
Te zahteve so dopolnjevali in reševali z revolucionarnimi idejami, ki so nastajale v centrih
moderne evropske arhitekture (Francija, Nemčija itd.). Moderna arhitektura na Hrvaškem, ki
je doživela svoj vrhunec v tridesetih letih 20. stoletja, se je prilagajala relevantnim evropskim
tipologijam in smerem, hkrati pa pripadala tudi t. i. periferni umetnosti, osvajala aktualna
pravila, ki jim je na osebni način dodajala originalno vrednost, lastno nacionalno, kulturno in
vizualno identiteto. Po prvi svetovni vojni je moderna arhitektura pomenila racionalni
odgovor na družbene potrebe in način predstavitve nove države, s poudarkom na političnem
pomenu arhitekture. V tridesetih letih 20. stoletja je hrvaška arhitektura dosegla sočasnost z
avantgardnimi stilskimi obrazci in tako prerasla okvir svojega dotedanjega zgodovinskega
razvoja. Prodor funkcionalnosti in družbeno angažiranega mestnega inženirstva in arhitekture
42
se je odvijal v nekaterih centrih s pomočjo različnih osebnosti, ki so skušale senzibilizirati
javnost za nove možnosti z njihovo predstavitvijo na razstavah, predavanjih, s strokovnimi
prispevki in publikacijami, z drznimi projekti in njihovo realizacijo. Ravno zaradi
centralističnega razvoja arhitekture v večjih mestih, zaradi ustavljenih obrtniških obratov in
težke gospodarske situacije, ki ni omogočala uporabe novih industrijskih materialov, so
ponekod vidne lastnosti regijske arhitekture. Pred skokovitim razvojem arhitekture v
tridesetih letih je potekala obnova povojne Hrvaške, najintenzivneje v dvajsetih letih.
Združenje jugoslovanskih in hrvaških arhitektov je izdalo pravila za razpis arhitekturnih
natečajev za vse večje objekte; tudi tiste, ki so imeli posebne nacionalne pomene ter
urbanistične načrte. Ti natečaji so bili podlaga tudi za kasnejši arhitekturni razvoj. Na
natečajih so lahko sodelovali zgolj diplomirani inženirji arhitekture in akademski inženirji. Za
te dogodke je bila kot krivec navedena predhodna generacija, ki je predstavljala svojevrstni
prehod med razvojem moderne (na prehodu iz 19. v 20. stoletje) in arhitekturo
funkcionalizma v tridesetih letih. Vse od svojega začetka leta 1905 so se člani Kluba
hrvatskih arhitekata22 borili za svoj status s tem, da so na razstavah iskali potrditev
razumevanja arhitekture kot umetnosti in da so s pomočjo natečajev pridobivali vse večje
gradnje. Hrvaško društvo inženirjev in arhitektov je vse od leta 1898 pripravljalo podlago za
ustanovitev Tehničke škole u Zagrebu, ki je bila uradno otvorjena leta 1919 (enako kot v
drugih večjih centrih SHS, Beogradu in Ljubljani). Prvi ravnatelj je bil Edo Šen, med prvimi
predavatelji pa Viktor Kovačić, Janko Holjac, Hugo Ekrlich, Petar Knoll; prvi diplomant je
leta 1923 postal Alfred Albini. V obdobju po koncu prve in vse do pričetka druge svetovne
vojne je šola nosila naziv Državna srednja tehnička škola u Zagrebu23. Zelo aktivno delovanje
je bilo zabeleženo tudi na Akademiji likovnih umjetnosti24. Drago Ibler, predavatelj na
Akademiji, je ustanovil skupino, ki je v svojih manifestih promovirala odstop od esteticizma v
korist ekonomskih in funkcionalnih dejavnikov. Razvoj moderne arhitekture so pospešili tudi
večji načrti, kot je bila na primer ureditev Jelačićevega trga leta 1930 in razstave. Ena prvih je
bila istega leta razstava graditeljstva (Graditeljskog izložbe), v sklopu katere je nastal katalog
z deli pomembnih avtorjev, ki so v duhu takratnega časa želeli zadovoljiti potrebe družbe s
sredstvi naprednih tehnik v duhu socialnega in ekonomskega programa. Dogodke v Zagrebu
in širše so objavljali v Tehničkem listu. Moderna arhitektura se je manifestirala v revijah
22 V prevodu: Kluba hrvaških arhitektov (op. a.). 23 V prevodu: Državna tehnična šola v Zagrebu (op. a.). 24 V prevodu: Akademija likovnih umetnosti (op. a.).
43
Arhitektura in Građevinski vjestnik,25 kjer so objavljali prispevke domačih in tujih avtorjev.
Na jadranski obali je bil najpomembnejši Split, kjer so izvedli zajetno število natečajev, med
letoma 1921 in 1937 najmanj trideset. V Dalmaciji je prodor avantgardne arhitekture goreče
podpiral kritik umetnosti in od leta 1928 pomožni dubrovniški konservator, Kostja Strajnić.
Zagovarjal je najbolj drzne projekte na najelitnejših lokacijah mesta. Na Reki – Sušaku je
razvoj potekal razdvojeno pod dvema političnima vladavinama. V Istri so v skladu z
Mussolinijevini načrti zgradili dve novi rudarski mesti, t. i. citta di fondazione: Raša (Arsia)
tržaškega arhitekta Gustava Pulitzerja Finalija in Podlabin (Pozzo Littorio) Eugenija
Montuorija. V Pulju je nastalo kar nekaj relevantnih objektov. Med najaktivnejšimi je bil
mlad arhitekt, ki se je šolal v Italiji, Alfeo Pauletta26 (Radović Mahečić 2007, 11–31).
25 V prevodu: Gradbene novice (op. a.). 26 Več o njem v Jurcan, Emil in Strenja, Edna. 2006. Talijanska moderna arhitektura u Puli 1930–1940 (op. a.).
44
6 ARHITEKTURA in TOTALITARNI SISTEM
Dvajseto stoletje je poleg sprememb družbenih in ekonomskih odnosov zaznamovala
totalitarnost v politični sferi. Ta se je poleg vojnih situacij kazala na vseh področjih, med
njimi tudi na umetniškem. To je umetnost zaznamovalo in se v njen razvoj v moderno
vključilo na različne načine, ki so njen tok usmerili v politiki lastne vizije estetike. Če
povzamemo Althusserjevo27 razlago povezave ideologije in umetnosti, kjer nakazuje, da je
umetniško delo umeščeno v sistem razmerij, vidimo tezo o podvajanju ideologije v umetnosti.
Tu gre za opozorilo, da umetnost ideologijo hkrati predstavlja (delo samo je ideologija) in jo
prikazuje, razkriva. Zanemarimo morebitne očitke tej tezi in prevzemimo avtorjevo splošno
videnje odnosa umetnosti in ideologije. Današnje kritično vrednotenje tovrstnih tez je izjemno
strogo, saj se odnos med obema osvetljuje na različne načine. Na ta odnos moramo gledati z
distanco, ki nam omogoča pozitivno ali negativno opredelitev raziskovalca do omenjene
interakcije. Lahko smo skeptični celo do obstoja omenjenega odnosa, kar lahko povzroči
njegovo negacijo. Kljub temu je treba priznati, da je moderna umetnost do neke mere tako ali
drugače povezana z ideologijo in to je treba upoštevati pri razlagi njunega odnosa, ne glede na
časovni okvir nastanka teh razlag.
Umetnost modernizma s svojimi pričetki v drugi polovici preteklega stoletja z
umetniškimi avantgardami prelomi matrico, ki je bila značilna za novejše velike kulturne in
umetniške preobrate (renesansa, barok, romantika, realizem), ter vstopi v »življenje«, kar
pomeni, da prestopi iz umetnostne sfere v polje »neumetniškega« življenja. Posledica tega je
na eni strani zgodovinski razpad, propad ali uničenje teh avantgard, po drugi pa njihov
»vstop« v polje uporabne umetnosti, propagande, oblikovanja (Erjavec 1988). S tem vstopom
27 »Sleherno umetniško delo je porojeno iz načrta, ki je hkrati estetski in ideološki. Če obstoji kot umetniško delo, proizvede kot umetniško delo (z načinom kritike in spoznanja, ki ga najavlja v razmerju do ideologije, ki nam jo dá videti ideološki učinek. Če je /.../ 'kultura' navadno ime za marksistični koncept ideološkega, potem umetniško delo kot estetski predmet nič bolj ne pripada 'kulturi' kakor produkcijska sredstva (lokomotiva) ali znanstvena spoznanja. Toda umetniško delo lahko /.../ hkrati postane element ideološkega, tj., lahko je umeščeno v sistem razmerij, ki tvorijo ideološko, ki odsevajo v nekem imaginarnem odnosu razmerje 'ljudi' (to se pravi, v naših razrednih družbah, članov družbenih razredov) do strukturalnih razmerij, ki konstruirajo njihove 'eksistenčne' pogoje. Morebiti bi lahko celo tvegali tole stališče: ker je specifična funkcija umetniškega dela v tem, da dá videti realnost obstoječe ideologije (katerekoli njenih oblik), tako da vzpostavi distanco do nje, mora umetniško delo nujno imeti neposredno ideološki učinek, zato so njegova razmerja do ideologije tesnejša kot pri katerem koli drugem predmetu, zato ne moremo razmišljati o umetniškem delu v njegovem specifično estetskem obstoju, ne da bi upoštevali privilegirano razmerje med njim in ideologijo, tj., njegov neposredni in neizogibni ideološki učinek. Prav tako kot veliki revolucionarni filozof – veliki revolucionarni politik – celo znotraj strogega in objektivnega sistema svoje misli upošteva v tej svoji misli kot zgodovinski učinek tega, da je zavzel neko določeno stališče – mora tudi veliki umetnik v samem svojem delu, v njegovi razvrščenosti in notranji ekonomiji upoštevati ideološke učinke, ki jih nujno proizvede obstoj tega dela. Čisto drugo vprašanje pa je, ali popolnoma zavestno prevzema odgovornost ali ne« (Althusser 1966).
45
umetnost postane orodje idealizacije družbene situacije, ki se formira zlasti po prvi svetovni
vojni. Prvič to umetnost kot orodje idealizacije predstavi Walter Benjamin, ki v svojem eseju
o reprodukciji umetnine vpelje pojem estetizacije politike. Vse večja proletarizacija
današnjega človeka in vse hitrejše oblikovanje množic sta dve strani istega dogajanja.
Fašizem poskuša organizirati na novo nastale delavske množice, ne da bi se dotaknil
lastninskih odnosov in prizadevanja za njihovo odpravo. Svojo rešitev vidi v tem, da pusti
množici njen izraz (nikakor pa ne njenih pravic). Množice imajo pravico do spremembe
lastninskih odnosov; fašizem bi jim rad dal izraz v njihovi ohranitvi. Fašizem dosledno teži k
estetizaciji političnega življenja (Benjamin 1936).
Dejstvo je, da je moderna umetnost v pretežni meri zaznamovana s prisotnostjo
ideološkega, ki se nenehno preoblikuje in ki s tem po eni strani izkazuje nenehne učinke
ideologije in njeno težnjo vključiti vase oziroma podrediti vse momente družbenega. Po drugi
strani pa nastaja pretežni del modernistične umetnosti ravno kot živo nasprotje ideologij, tako
da nenehna navzočnost ideologij na svojevrsten način pogojuje obstoj ravno takšne umetnosti;
umetnosti, ki je nasprotje realizmu, naj bo to kritični ali romantični (Erjavec 1988).
Ideologija vodilnega razreda se je poleg direktne propagande izvajala tudi preko
spremembe vsakdanjega življenja, predvsem v socialnem dialogu in v povezanosti z naravo.
Recimo nakup avtomobila, hiše, večja potrošnja, individualizem, kompetitivnost ipd. so
determinirali ideologijo, ki so jo množični mediji promovirali (Nizza 1974).
Umetnost je v času totalitarnih režimov nujna za uveljavljanje idej. Kljub zapletenemu
odnosu ostaja dejstvo, da so se umetnosti kot orodja manipulacije posluževali vsi voditelji 20.
stoletja. Eden izmed avtorjev, ki jasno prikaže odnos med umetnostjo in režimi, je Ades Dawn
v delu Art and Power; Europe under the Dictatosrs 1930–45. Avtor se osredotoči na
stalinizem, nacizem in fašizem ter njihov odnos do umetnosti, vključujoč vse veje
umetniškega izražanja, od slikarstva in kiparstva do arhitekture. Za nacizem je značilno veliko
politično vmešavanje v umetniška dela. Avtor trdi, da je nacizem delil umetnost na »pravo« in
»degenerirano«. Pod pravo so tako spadali avtorji, ki so sodelovali z nacističnim režimom,
medtem ko so bili »degenerirani« umetniki odpadniki. To je bilo razvidno predvsem v času
petletnega načrta (od 1933 do 1937), v katerem so nacionalni socialisti umetnikom ponudili
možnost, da opredelijo svoj odnos do umetnosti. V prvih letih delovanja nacističnega režima
je bilo veliko število umetnikov razrešenih s svojih učiteljskih položajev in odstranjenih iz
Akademij (npr. Max Beckmann, Wilhelm Heinrich Otto Dix, Paul Klee, Friedrich Wilhelm
Baumeister). Po letu 1933 so bile razstave, ki so modernizem prikazovale na bolj kritičen
46
način, premeščene v regionalne muzeje. Razstave, kot so Schreskenskammern der Kunst28 ali
Schandausstallungen29, pa so bile le neke vrste predhodnice (razstave) degenerirane
umetnosti. Končno dejanje pri vzpostavi nacistične prevlade nad umetnostjo je bilo storjeno,
ko je posebna petčlanska komisija z Adolfom Ziglerjem na čelu zaplenila vsa modernistična
dela iz muzejev (Dawn 1995). Arhitekturni podvigi nacizma so temeljili na veličini in
mogočnosti stavb z značilnimi nacističnimi simboli, kot je recimo svastika; na potenciranju
režima z mogočnostjo zgradb, v in pred katerimi so potekale parade in proslave in kjer je
potekal pouk Hitlerjeve mladine. Stavbe so izražale veličino in občudovanje skozi jasne
ekonomične linije, ki so simbolizirale natančnost dela. Del Hitlerjevega govora, ki pravi: »To
imenitno delo bo istočasno predstavilo najbolj plemenito opravičilo za politično moč
nemškega naroda. Ta država ne bo moč brez kulture niti sila brez lepote. Za oborožitev
naroda je edino opravičilo, ko gre za zaščito in oblast višjega pomena. Mi si ne prizadevamo k
moči Džingiskana, vendar k področju moči v oblikovanju močnejše, bolj zaščitene skupnosti
kot nosilec in varuh višje kulture« (Dawn 1995, 262), torej jasno predstavi odnos do izrabe
lepote s strani sistema preko umetniških del.
Stalin je začel svojo kulturno revolucijo s petletnim programom leta 1928. Tako kot
Hitler je poudarjal le realistično slikarstvo. Proletarsko slikarstvo je zamenjalo partijsko.
Socialistični realizem je bil pojmovan kot metoda ustvarjanja. Leto 1936 je bilo ključno za
sovjetsko umetnost, saj so bili poleg modernistične umetnosti »odstranjeni« tudi umetniki
ostalih manjšinskih smeri. S tem je partija prevzela popoln nadzor nad umetnostjo. Za
vzdrževanje moči so Stalin in njegovi partnerji potrebovali nekaj, kar naj bi ljudi zapeljalo k
sistematičnemu ustvarjanju iluzije o 'končni zmagi stalinizma' v Sovjetski zvezi. Arhitektura
in urbano planiranje sta zanj pridobila poseben pomen pri podpiranju državne moči ter gradnji
mest. Dodeljena jima je bila posebna vloga, ki je bila večja kot v katerikoli drugi totalitarni
državi. Arhitektom, enako kot ostalim umetnikom, je bilo od države ukazano, da ustvarjajo v
metodi »socialističnega realizma«, v smislu »ni je bolj blagoslovljene dežele, kot je Sovjetska
Zveza«. V tridesetih letih 20. stoletja je le-ta postala »gledališče množične umetnosti«.
Sovjetska arhitektura je bila v tistih letih angažirana z namenom, da določi pomen mitom, ki
so bili takrat zakoreninjeni v množicah. Bila je najboljši psihološki mehanizem za
manipuliranje množic (Dawn 1995, 189).
Pri fašizmu pa se je odnos sprva kazal kot tesno sodelovanje med fašizmom in
futurizmom. Futurizem se politizira v letih 1914–15 preko svojih militarističnih akcij, ko
28 V prevodu: Skupnost grozne umetnosti (op. a.). 29 V prevodu: Ostudna ekshibicija (op. a.).
47
usmeri vse svoje sile v propagando vojne ter se tako iz umetniške preusmeri v politično,
ideološko in akcijsko dejavnost. To težnjo najbolje izraža tedaj priljubljeno futuristično geslo
»marciare, non marcire« (»korakati, ne gniti«), ki dobi v dvajsetih letih povsem drugačno
konotacijo. Leta 1923, nekaj mesecev po Mussolinijevem pohodu na Rim, Marinetti
(ustanovitelj futurističnega gibanja) zapiše, da predstavlja »zmaga, Vittoria Veneta, in nastop
oblasti fašizma realizacijo minimuma futurističnega programa« ter da je »futurizem gibanje,
ki je strogo umetniško in ideološko. V političnih bojih intervenira le v urah hude nevarnosti za
narod«. Vendar pa je leto 1923 pomenilo tudi politično nevtralizacijo futurizma in začetek
dvajsetih let je bil tudi čas, ko je bil Marinetti pomaknjen na obrobje, Mussolini pa v center
družbenega dogajanja (Erjavec 1988, 94).
Ob prihodu Mussolinija na oblast se je to sodelovanje prekinilo, kar je pomenilo
institucionalizacijo futurizma predvsem v smislu omejitve delovanja gibanja na muzeje in
galerije, kjer je živelo v obliki razstav in manjših spremljajočih dogodkov. Po vzponu fašizma
je futurizem izgubil svojo tesno povezavo z režimom. Tako je bil futurizem postavljen na
drugi tir fašistične države, ki je že zaradi svojega totalitarizma morala omejevati futuristično
dejavnost čim bolj na umetniško sfero ter onemogočati njen politični vpliv. Izvorna
povezanost med obema je futuristom dovoljevala precejšnjo mero ustvarjalne svobode in
izražanja (Erjavec 1988). Kljub ohladitvi odnosov je Mussolini nadaljeval s svojo propagando
ter s pomočjo zakonodajnih ukrepov in korporativističnega sistema ohranjal nadzor nad
umetnostjo in njenimi izvajalci.
Po preobratu v odnosu do futurizma Mussolini preusmeri pozornost k elementom
klasične umetnosti ekspresionizma, renesanse in italijanske motivike antičnega Rima.
Razstavna dejavnost, ki je prej uživala določeno mero svobode, je to po uradnemu prihodu
fašizma na oblast popolnoma izgubila. Nastali boj med sindikati in lokalnimi umetniškimi
združenji (tudi tistimi z bogato tradicijo) sovpade s programom reorganizacije razstavnega
sistema v Italiji. Cipriano Efisio Oppo je prvi predlog take reorganizacije poslal Mussoliniju
že leta 1928, nato še leta 1931, v katerem je zapisal, »da so mestne in regijske razstave, ki so
jih predlagali Regionalni ali Provinciali sindikati, odobrene samo s strani Državnega sindikata
(Sindacato Nazionale), ki je imel nad njimi tudi popoln tehnični in administrativni nadzor.
Prednost imajo razstave, ki jih organizira državni sindikat« (Crispolti, Masau Dan in De
Angelis 1997 1997, 19). Nastala reorganizacija razstavne dejavnosti in korporativizem sta
omogočala nadzor nad umetnostjo tudi v primeru, da so razstave pripravljale oblastem
uporniške organizacije. Mussolini je z državnim korporativizmom onemogočil tiste sindikate,
48
ki so mu s svojimi načeli nasprotovali. Ustanovil je Ministero corporativista30 z
dvaindvajsetimi združenji, med katerimi je bilo sedemnajsto namenjeno »lepim umetnostim«
(t. i. »Bele Arti«), ki je nadzorovalo razstavno dejavnost in izbiro razstavljajočih umetnikov.
Ti so zaradi pritiska vlade ustvarjali vnaprej določeno umetnost brez kakršnih koli
nesprejemljivih motivov. V govoru na Akademiji lepih umetnosti v Perugi (1926) je
Mussolini povedal, »da umetnost predstavlja sij vsake civilizacije, brez umetnosti je ni. Mi
nikakor ne smemo ostati kontemplativni, ne smemo izrabljati umetnosti iz preteklosti.
Moramo ustvariti novo, lastno umetnost, fašistično umetnost« (Crispolti, Masau Dan in De
Angelis 1997, 23). O vpletenosti politike v umetnosti priča članek Giuseppeja Bottaia:31 »V
fašistični državi težava umetnosti ne more /…/ biti rešena tako, da pustimo umetnosti prosto
ustvarjanje /…/ potrebna je analiza najpomembnejše plati vprašanja: kaj lahko stori Država za
Umetnost? Predvsem potrdimo, da mora Država posegati v težave umetnosti tako, da predlaga
rešitev. Agnostičnost v snovi je znak, je demo-liberalna, pripada torej tisti zelo zastareli
socialni doktrini, ki je dopuščala vse posameznikovemu libidu. Videti je treba, na kakšen
način in v kakšnih oblikah mora fašistična Država posegati v obliki pomoči razvoju
umetnosti« (Crispolti, Masau Dan in De Angelis 1997, 24).32
O odnosu fašizma do razvoja arhitekture zelo podrobno piše v svojih delih Paolo
Nicoloso. V delu Gli architetti di Mussolini, Scuole e sindacato, architetti e massoni,
professori e politici negli anni del regime (1999) zelo podrobno obrazloži potek omenjenega
odnosa. Nadzor nad arhitekturo se je seveda zaostril po letu 1922, ko je fašizem postal uradni
politični režim. Leto kasneje je bil uzakonjen kraljevi odlok (KO), ki je določal način ureditve
statusa arhitektov (njegova podrobnejša obrazložitev sledi v nadaljevanju disertacije). Odlok
ni pomemben samo zato, ker je odločal o načinu ureditve poklica arhitektov, temveč tudi
zaradi enega glavnih sodelavcev pri njegovi pripravi Gustava Giovannonija, ki je bil tudi eden
osrednjih ustanoviteljev arhitekturne šole v Rimu, njenega izobraževalnega programa in
sodelavec Marcella Piacentinija. Skupaj sta bila urednika revije Architettura ed Arte. Njun
odnos je bil sicer zelo buren, tako na področju arhitekture kot na političnem, saj je Piacentini
kmalu postal tesen Mussolinijev sodelavec in je uspel svoj Stile Litorio uveljaviti ter tako
izpodriniti bolj klasično usmerjenega Giovannonija. Čeprav naj bi bil njun odnos le poslovne
narave, je ta vseeno vplival na arhitekturo. Tudi Piacentini je bil namreč eden od profesorjev
30 V prevodu: Korporativistično ministrstvo (op. a.). 31 Bottai je bil Mussolinijev tesen sodelavec v času oblikovanja korporativističnega sistema združenj, nato je bil minister na t. i. Ministero delle Corporazioni, kasneje pa osebni uslužbenec Mussolinija (Crispolti, Masau Dan in De Angelis 1997, 21–22). 32 Glej še: »Inchiesta sull´arte fascista« v Critica Fascista, 15. februar 1927 (op. a.).
49
novoustanovljene arhitekturne šole v Rimu, v programu katerega se je čutil tudi vpliv
sodelovanja z Mussolinijem na področju ustvarjanja novega arhitekturnega sloga.
Nadzor na arhitekturnem področju se je še poostril ob ustanovitvi državnega sindikata
arhitektov fašistov, katerega sekretar je bil Alberto Calza Bini33 (med letoma 1923 in 1936),
kljub nihajočemu vpisu. Manipulacija je bila najbolj očitna pri odločitvah, katera naročila
dobi izbrani arhitekt. Veliko kritik je bilo na račun Calze Binija, ki naj bi prevzemal naročila
mimo javnega naročanja ali drugih postopkov izbiranja izvajalcev naročil. Drugi način
nadzora so bili natečaji, ki so jih v veliki meri podpirali tudi sindikati. Calza Bini je menil, da
je to odličen način promocije mladih arhitektov, pri čemer pa se izkaže sporna predvsem
sindikalna podpora, saj so njegovi člani odločali o izidih natečajev. Na to opozori obtožba
Ettorja Rossija, da so o izidih natečajev v arhitekturi (med 1922 in 1942) in urbanistiki (med
1928 in 1940) odločale tri osebe, pri čemer misli predvsem na Giovannonija, Piacentinija in
Calza Binija, ki so delovali kot vrh natečajne komisije (Nicoloso 1999, 154–155). Izvajanje
natečajev je vse prej kot transparentno, saj je prisoten favoritizem mimo uradnih postopkov. V
več primerih je člana komisije, ki je hkrati predstavnik sindikata, izbral Calza Bini sam.
Nicoloso navede statistični primer na vzorcu 149 natečajev, ki prikaže, da je bil Piacentini v
komisiji prisoten na enaintridesetih, Giovannoni na tridesetih in Calza Bini na petindvajsetih
natečajih. Docenti šole v Rimu so bili prisotni na oseminsedemdesetih natečajih. Pri natečajih
urbanistike (za izdelavo urbanističnih načrtov) pa sta bila Piacentini in Giovannoni v komisiji
prisotna kar desetkrat od skupaj petdesetih natečajev, Albertini in Chiodi petkrat, Papini
štirikrat, Calza Bini, Picinato in Portaluppi pa vsak po enkrat. Piacentini je bil prisoten v
komisiji vseh večjih natečajev nacionalnega značaja, ravno tako Giovannoni in Calza Bini
(Nicoloso 1999, 155–156). Prisotni pa niso bili le pri natečajih, temveč tudi v odborih lepih
umetnosti in javnih del, kjer so bili urbanistični načrti podrejeni pridobivanju odobravajočih
mnenj pred njegovo odobritvijo. V višjem odboru za lepe umetnosti je bil Giovannoni
prisoten neprekinjeno od 1922 do 1942, Piacentini od 1926 do 1928 ter od 1935 do 1942,
Calza Bini pa od 1938 do 1943 (Nicoloso 1999, 159–160). Njihovo delovanje je predstavljalo
jasno obliko nadzora nad vsemi pomembnimi področji v arhitekturi; od izobraževanja,
izvajanja natečajev ter pridobivanja naročil in njihovo izvajanje. Vse to je pomembno ne le
33 Calza Bini se je rodil leta 1881. Bil je slikar in arhitekt ter politično zelo aktiven. Leta 1921 je ustanovil svoj Fascio, katerega je bil tudi voditelj. Večino svojega časa je posvetil ustanovitvi in delu državnega sindikata fašističnih arhitektov, bil pa je tudi sekretar Državnega urbanističnega inštituta. Skupaj s Piacentinijem sta pomembno vplivala na razvoj arhitekture. V tridesetih letih je bil tudi vodja Inštituta za javno gradnjo (Istituto Case Popolari) (www.treciani.it; http://www.inu.it/alberto-calza-bini/ http://notes9.senato.it/Web/senregno.NSF/0e10afcd14636769c1257134004b5171/1bae3a2f851f8a5f4125646f00598d21?OpenDocument).
50
zaradi političnega vpliva na arhitekturo, temveč tudi zaradi njenega razvoja. To je prav tako
omejevalo razvoj racionalizma v svoji najčistejši obliki, saj so bili nadzorujoči bolj naklonjeni
tradicionalnemu slogu (Giovannoni), še bolj pa prepletu modernih prijemov s tradicionalnimi
elementi (Piacentini) (Nicoloso 1999).
Nadzor se je izvrševal tudi na področju dodeljevanja nazivov rednega profesorja in
drugih nazivov. Razvoj arhitekture je bil v Italiji skrbno načrtovan, saj je stremel k nastanku
novega arhitekturnega sloga – italijanskega sloga.
Slika 6: Giuseppe Terragni s kolegi in Mussolinijem v Rimu (Mantero 1984, 11).
51
7 UREDITEV POLOŽAJA ARHITEKTA V ITALIJI, IZOBRAŽEVALNI
SISTEM IN POJEM INTEGRALNEGA ARHITEKTA
Sedaj, ko so v uvodnih poglavjih predstavljeni teoretični okvirji dogajanj pred prvo
svetovno vojno – obdobje Avstroogrske, arhitekture 19. stol. na obravnavanem območju ter
razvoj moderne arhitekture širšega evropskega prostora, se pri slednji osredotočimo na njeno
specifično področje v Italiji in njen precej turbulenten razvoj. Govorimo o razvoju arhitekture,
položaju arhitektov in spremljajočem družbeno-političnem dogajanju v Italiji.
7.1 Zakonska ureditev položaja arhitekta in izobraževalni sistem
Izredna kompleksnost družbeno-političnega dogajanja po prvi svetovni vojni je
zahtevala velike napore za ureditev področja arhitekture. Vse predhodne ureditve so postale
neuporabne zaradi sprememb političnih apetitov. To je botrovalo nastanku dveh vzporednih
spodbud, in sicer na eni strani ureditev položaja obstoječih, že šolanih arhitektov in na drugi
izšolati ustrezne v novem političnem okolju. Za prvo postanejo pomembne pravne podlage,
sprejete v obliki zakonov in kraljevih odlokov, ki določajo postopek izvajanja delovnega
procesa. Za drugo pa vzpostavitev primernega izobraževanja, ki bo v arhitektu izoblikovalo
vse potrebno za uresničitev predvidenih želja. Tu se pojavi integralni arhitekt, šolan v jasni
viziji ustvarjanja sloga nove Italije, privilegiran v možnostih razvoja svojega dela, medtem ko
so ostali za svoj obstoj potrebovali veliko več truda pri pridobivanju dovoljenj. Za ozemlje,
kjer se tovrstna arhitektura pojavlja prvič, bo torej zanimivo videti, ali so bili prisotni
integralni arhitekti s svojo estetiko nove Italije ali so tu bili arhitekti in inženirji drugih
slogov, vendar kljub temu prisiljeni h konformizmu. Predstavitev razvoja izobraževalnega
sistema, zakonodaje in integralnega arhitekta torej nudi vpogled v razvojne poti poklica
arhitekta, ki je ustvarjal arhitekturo Italije, s čimer lažje uvrstimo objekte v določen
arhitekturni slog. Konkreten slogovni vpliv na arhitekturo bo predstavljen v nadaljevanju.
Ureditev položaja arhitekta in inženirja v prvih letih po prvi svetovni vojni je v Italiji
predstavljala veliko težavo, ki so jo skušali urediti s sprejemanjem zakonov, odlokov in
pravilnikov. Podrobnejša in jasna opredelitev težavnega položaja in poskusov njegove rešitve
je predstavljena v treh najpomembnejših delih, in sicer: leta 1968 je izšlo delo L'insegnamento
dell'architettura nel sistema didattico franco-italiano (1798–1922) avtorjev Roberta Gabettija
in Paola Marconija, ki obravnava problematiko izobraževanja arhitekture od časa francoske
52
revolucije do Gentilijeve reforme, ki sicer v knjigi ni posebej obravnavana. Leta 1992 izide Le
scuole di architettura in Italia. Il dibattito dal 1860 al 1933 avtorja Lorenza de Stefanija, ki
obravnava razvoj političnega in kulturnega procesa, kar pripelje do razvoja različnih šol
arhitekture, s poudarkom na »milanskem ambientu«. Avtor največ pozornosti nameni ravno
Milanu in njegovemu prostoru. Tretje pomembno delo iz leta 1996, Gli architetti di
Mussolini. Scuole e sindacato, architetti e massoni, professori e politici negli anni del regime,
je publikacija avtorja Paola Nicolosa, kjer sta še posebej natančno opredeljeni poklicna in
univerzitetna situacija arhitektov in profesorjev v obdobju fašističnega režima. Prvi del knjige
je namenjen nastanku Višje šole za arhitekturo v Rimu, ki ga spremlja precej kritično
razmišljanje. Nicoloso opredeli natančen potek nastanka poklica arhitekta, ki takrat ni bil
priznan kot samostojni poklic. Pred letom 1922 poklic arhitekta, kot ga poznamo danes,
skorajda ni obstajal. Izobraževanje je potekalo ločeno, vendar vzporedno, in sicer so se
inženirji izobraževali na politehničnih šolah, profesorji arhitekturne pa na akademijah (glej
podpoglavje 1.3 Temeljni nazivi in koncepti). V drugem delu se Nicoloso osredotoči na
razvoj sindikata, katerega dolga leta je bil sekretar Calza Bini, na razvoj poklica skozi
natečaje in na politično povezavo arhitekture in režima. V omenjenih publikacijah so
predstavljeni posebni seznami – Albi kot eden izmed načinov izvajanja nadzora nad poklici.
V seznamih, sicer znanih še iz časa Rimskega imperija, so bile združene osebe istega poklica
in stopnje izobrazbe. Uradni (prikazani) namen teh seznamov je bil olajšati komunikacijo
vpisanim povsod v Italiji. Omogočili naj bi tudi vpogled v število vpisanih in njihovo
področje delovanja. Kasneje se je izkazalo, da so bili seznami le zahteva vodilne elite, s
katerimi je lažje izvajala nadzor nad poklici in njihovim morebitnim porastom. S tem je bila
omejena tudi možnost stavkanja oziroma drugih oblik delavskih uporov ali zahtevanja pravic
s pomočjo sindikatov. Albe naj bi urejal Mussolini v letih od 1923 do 1929. Imeli so tudi
pravno podlago, ki je omogočala vpis vsem, ki so za to zaprosili. Pravna podlaga je bil sicer
tudi prvi tovrstni zakon, ki je urejal status arhitektov in inženirjev: Tutela del titolo e
dell'esercizio professionale degli ingegneri e degli architetti Legge 24 giugno 1923, n. 1395,34
objavljen leta 1923 v Gazzetta Ufficiale del Regno D'Italia,35 italijanskem uradnem listu. Še
posebej pomembna sta bila člena 9 in 10, na podlagi katerih so vpisovali posameznike brez ali
z neustrezno izobrazbo in s pet- ali desetletnimi delovnimi izkušnjami, ki so izkazovale
pripadnost Italijanski kulturi. Dopolnjena verzija zakona je bila objavljena v istem uradnem
listu leta 1927. To je bil zakon Approvazione del Regolamento per le professioni di Ingegnere
34 V prevodu: Zaščita naziva in izvajanja poklica inženirjev in arhitektov, zakon 24. junij 1932, št. 1395 (op. a.). 35 Digitalizirani izvodi uradnega lista Gazzetta Ufficiale so dosegljivi na: http://augusto.agid.gov.it/ (op. a.).
53
e di Architetto36 KO z dne 23. oktobra 1925, št. 2537, v katerem so določene člene odstranili,
nekatere pa dopolnili. V seznamih je bilo natančno določeno, kdo37 je lahko delal in kako je
posloval. Za vpis so veljala stroga pravila; vsak je moral izpolniti podpisano38 vpisno prošnjo
in jo skupaj z denarnim prispevkom ter portfeljem svojih del poslati v ocenjevanje državni
komisiji v Rim in kasneje tudi v Milan (Mauro 2013).
Z leti se je izkazalo, da tak sistem ni vzdržal porasta vpisanih. Pojavljati so se začele
zahteve po vse večji svobodi dela in pravicah delavcev. Zato je Duce leta 1934 vse vpisane
vključil v eno izmed dvaindvajsetih korporativističnih združenj, ki so tvorila korporativistični
sistem. Ta se je začel uveljavljati v dvajsetih letih 20. stol, vendar je v tej podobni obliki
deloval v več državah že v 19. stol., pri čemer so ga v nekaterih, zaradi prevelike avtonomije
združenj, takrat postopoma ukinjali (Mauro 2013). Vendar ko govorimo o
korporativističnemu sistemu, je potrebne nekoliko previdnosti. Sam sistem je bil ločen od
sindikata, ki je bil poleg PNF-ja najpomembnejši organ nadzora arhitektov, zato ni imel
posrednega vpliva na njegovo delovanje in tudi ne na arhitekte (Nicoloso, intervju, 2. februar
2015, opredeljeno tudi v njegovih delih Gli architetti di Mussolini, Mussolini architetto).
Vendar se je zaradi takratne kaotične situacije ravno korporativizem zazdel
najprimernejši za njeno urejanje. Prvi model za tako ureditev je vzpostavil Alfredo Rocco leta
1928. Zasluga za nastanek tega modela gre Reški ustavi iz leta 1920, poimenovana tudi Carta
della Reggenza Italiana del Quarnaro.39 Čeprav je bila v veljavi le kratek čas, in sicer od
avgusta do septembra 1920, je v 10. členu določevala tri najpomembnejše elemente, ki
oblikujejo republiko. To so a) prebivalci, b) združenja, c) občine. Ta določitev je omogočila
združenjem avtonomijo lastne organizacije in notranje ureditve (Mauro 2013).
Korporacija poklicev in lepih umetnosti, kot se je imenovalo združenje, v katerega je
Mussolini uvrstil vpisane v Albih, je bila uradno ustanovljena na podlagi zakona št. 163 z dne
5. februarja 1934. Pred njihovo vključitvijo v korporativistični sistem pa je delujoče, sicer še
neodvisne sindikate združil v enotne, ki so nastali na podlagi zakona št. 563 z dne 3. aprila
1926. Zakonodaja, ki je urejala status zaposlenih in njihovega dela v sistemu, se je oblikovala
36 V prevodu: Sprejetje pravilnika za poklice inženirja in arhitekta (op. a.). 37 Čl. 4: »Le perizie e gli altri incarichi relativi all'oggetto della professione d'ingegnere e di architetto sono dall'autorità giudiziaria conferiti agli iscritti nell'albo. Le pubbliche amministrazioni, quando debbono valersi dell'opera di ingegneri o architetti esercenti la professione libera, affideranno gli incarichi agli iscritti nell'albo.« V prevodu: Strokovna in druga dela, vezana na predmet poklica inženirja in arhitekta, oblasti dodeljujejo samo vpisanim v seznam. Javni zavodi bodo, ko bodo potrebovali storitve inženirjev in arhitektov, naloge dodelili le vpisanim v seznam (Iz zakona Tutela del titolo e dell'esercizio professionale degli ingegneri e degli architetti Legge 24 giugno 1923, n. 1395). 38 Podpisano s strani za to odgovorne osebe (denimo nadrejenega v biroju ali podjetju, kjer je bil arhitekt zaposlen, ali inženirja, s katerim je sodeloval ipd.) (op. a.). 39 V prevodu: Listina italijanskega namestništva Kvarnerja (op. a.).
54
med letoma 1926 in 1934. Referenčna točka za podrobnejšo analizo korporativističnega
sistema je primerjava zakona št. 563 s svojimi ureditvenimi členi (KO 1130 in 1131 z dne 1.
in 2. julija 1926), zakona št. 206 z dne 20. marca 1934 (Zakon za reformo državnega sveta
korporacij) in št. 163 z dne 5. februarja 1934 (Zakon za ustanovitev korporacij). Zakon št. 563
je nalagal, da morajo združenja sindikatov nastati v obliki pravnih oseb za posamično
kategorijo, in sicer za kategorijo delodajalcev, delavcev, strokovnjakov in umetnikov ter
ostalih, ki so s pomočjo naštetih pridobili pravico do sklepanja pogodb (tudi državnih) glede
na kategorijo, v katero so bili umeščeni. Zakon je tudi ustanovil delovno sodišče za reševanje
medpoklicnih sporov in tako preprečil morebitne stavke ali proteste. Dogajanje je
nadzorovalo malo pred tem ustanovljeno Ministero delle Corporazioni. Medtem pa je
poslanska zbornica z reformo leta 1928 postala neposredna pojavna oblika PNF-ja. Za
predhodno nastala združenja po 11. členu zakona št. 1130/1926 je to v resnici pomenilo
odvzem kakršnekoli avtonomije ter možnosti zastopanja pravic in zahtev s strani vpisanih.
Pojavi se potreba po vzpostavitvi reda med strokovnimi združenji in enotnimi sindikati. To so
skušali doseči z nekaterimi pravnimi podlagami (Mauro 2013). Ni naključje, da s
korporativističnim sistemom preide moč v roke vodilne elite oziroma Duceja. Odvzem
demokracije in s tem avtonomije je le logična posledica, ki omogoči, da vse odločitve
sprejema Gran Consiglio del Fascismo40 oziroma njegov predsednik, Duce, brez možnosti
posvetovanja.
Kompleksnost sistema se kaže v dejstvu, da so bili vpisani v seznam sicer res del
njega, vendar hkrati tudi člani sindikatov. Ti pa so ohranili avtonomijo, ki se je najbolj kazala
na področju prirejanja natečajev, dodeljevanja dela in njegovega izvajanja. Korporativistični
sistem je združeval arhitekte in inženirje v eno izmed korporacij, kar je pomenilo boljši
nadzor nad njimi v smislu številčnosti in porasta poklica, vendar pa so nadzor nad njihovim
delovanjem še vedno najbolj izvajali sindikati in PNF. Podrobnejša opredelitev in vprašanje
položaja korporativističnega sistema bi zahtevala in si konec koncev tudi zaslužila veliko več
pozornosti, vendar mu je zaradi posrednega vpliva na razvoj arhitekture in nadzora arhitektov
v primerjavi s sindikati in PNF-jem namenjena le osnovna predstavitev.
Poleg zakonske ureditve statusov arhitektov (in drugih poklicev) se je izkazalo kot
zelo pomembno tudi področje izobraževanja, ki je bilo že pred letom 1922 precej neurejeno.
Po koncu prve svetovne vojne, s hitrim gospodarskim in tehnološkim razvojem družbe z
njenimi zahtevami, je ta neurejenost postajala vse težje obvladljiva. Kot edina rešitev za
40 V prevodu: Veliki svet Fašizma (op. a.).
55
njegovo ureditev se je izkazala sprememba v njegovem izvajanju. Izobraževalni sistem je
slonel na šibkih temeljih, številnih poskusih sprememb pravnih podlag, ustanavljanju vedno
novih programov, izvajanju natečajev, načrtno izbranih profesorjih/predavateljih. Podrobno
raziskavo na temo urejanja izobraževanja in izoblikovanja poklica arhitekta je izvedla Barbara
Berta v svoji disertaciji La formazione della figura professionale dell'architetto (2008), kjer
pregledno opiše potek izvedenih sprememb na področju pravnih podlag izobraževanja –
večinoma neuspešnih – in natečajev ter opredeli časovno zaporedje nastanka šol.
Izvedenih je bilo kar nekaj poskusov, ki bi uspeli spremeniti takrat veljavni Casatijev41
zakon o šolstvu, vendar se izkažejo kot neprimerni za takratno situacijo. Eden izmed njih je
bil zakon ministra Michele Coppina42 iz leta 1885, ki je predlagal sedemletne tečaje, in sicer
pet let na Akademijah lepih umetnosti, zadnji dve pa na Aplikativnih šolah za inženirje.
Težave so se pojavile pri zadnjih dveh letih šolanja, zato je bil predlog tri leta po njegovi
uzakonitvi umaknjen. Sledilo je še nekaj predlogov, in sicer ministra Paola Bosellija43 iz leta
1888, ministra Luigija Rave44 in ministra Cesara Nave,45 oba iz leta 1907. Leta 1888 je
minister Boselli pisal prof. Cesaru Marianiju iz Academie San Luca s prošnjo, da bi ta prevzel
nalogo reševanja problematike izobraževanja arhitektov, kar je Mariani tudi sprejel. 41 Avtor zakona je bil Gabrio Casati. Rodil se je leta 1798 v Milanu. Njegov zakon je poudarjal negativne strani dotedanjega šolanja, predvsem birokratski centralizem šolske administracije, rigidnost strukture in programov, pomanjkanje strokovnega poklicnega izobraževanja za ljudstvo, omejevanje svobode učiteljev, neenakomerno financiranje mestnim šolam. Vpeljal je brezplačno šolstvo in obvezno šolsko udeležbo, uvedbo izobraževanja za učitelje, definicijo javnega učitelja, prioriteto financiranja javnega šolstva v primerjavi z zasebnim, ukinitev neenakosti izobraževanja med spoloma ter olajšan prehod med osnovnim in srednjim šolstvom. Zakon je bil sprejet 13. 11. 1859 in je z manjšimi popravki veljal vse do leta 1923 (http://www.treccani.it/enciclopedia/gabrio-casati_(Dizionario-Biografico)/). 42 Rodil se je leta 1822. Bil je profesor književnosti in politik. Leta 1861 je bil izvoljen v prvo zakonodajno telo Kraljevine Italije (Regno d'Italia) in je bil v parlamentu nepretrgoma skoraj štirideset let. Kot minister za javno šolstvo je v prvem in drugem mandatu vlade Depretis (1876–1878) izdal obvezujoč zakon (Legge Coppino), ki je zahteval obvezno in brezplačno osnovno šolo. V programu je predmet »Verstvo« zamenjal predmet »Dolžnosti človeka in državljana« (http://www.treccani.it/). 43 Rodil se je leta 1838. Bil je italijanski politik, ki je bil izvoljen za poslanca v italijanski parlament leta 1870. Leta ga je Vittorio Emanuele III imenoval za predsednika ministrskega sveta( 1916–1917) (Presidente del Consiglo dei ministri). Leta 1922 je bil naklonjen prihodu fašizma na oblast, s katerim ga je povezoval sovražen odnos do socialističnega gibanja. Zaradi tega je leta 1924 dobil častno članstvo v PNF.ju. Bil je prvi minister z najdaljšim stažem do leta 2012 (http://www.treccani.it/nostra-storia/). 44 Rodil se je leta 1860. Bil je pravnik in politik. Že kot dvajsetletnik je dobil pravico do profesure. Bil je docent v Sieni, Bologni in Pavii. V politiko je vstopil z enaintridesetimi leti (1981), ko je bil izvoljen v parlament, deset let kasneje pa še enkrat potrjen. Leta 1920 je bil imenovan za ministra. V svojem obdobju ministrovanja je postal oče prvim zakonom za varovanje naravne in kulturne dediščine ter je sodeloval kot pobudnik k ustanovitvi nadzorništva za spomenike v Ravenni, ki je hkrati predstavljalo prvo tako nadzorništvo v Italiji (http://notes9.senato.it/Web/senregno.NSF/317f3dc642f7f5e5c125711400599b3a/68930ce5f8551f5f4125646f005ee50b?OpenDocument). 45 Rodil se je leta 1861. Bil inženir, arhitekt in politik. Bil je diplomant inženirstva in arhitekture na Tehničnem inštitut v Milanu. Njegovo najbolj znano delo je stavba banke Banca d'Italia v Milanu. Leta 1921 je bil imenovan za ministra Državne ekonomije v Mussolinijevi vladi med letoma 1924 in 1925 (http://www.treccani.it/nostra-storia/, http://archivio.camera.it/patrimonio/archivio_della_camera_regia_1848_1943/are01o/chiavi/persone/Nava+Cesare/f:36).
56
Izoblikovala se je komisija s predlogi, da se z izobraževanjem prične v najzgodnejših letih, da
mora izobraževanje arhitektov potekati v primernem (umetniškem) okolju ter da mora biti
znanstveni del izobraževanja izveden v primernem obsegu, ki naj omogoči pridobitev
osnovnega znanja, hkrati pa ne zasiči programa. Predlog ni nikoli zaživel. Po tem je minister
Rava 2. februarja 1907 predstavil Zbornici osnutek zakona o reorganizaciji prostorov in
osebja na Fakulteti antikvitet in lepih umetnosti. V 32. členu tega zakona je bilo navedeno, da
so se lahko na programe za pridobitev poklica arhitekta poleg študentov aplikativnih šol za
inženirje vpisovali tudi diplomanti Akademij lepih umetnosti. To je sprožilo velik odziv in
odpor pri študentih inženirstva, saj so menili, da se jih s tem enači s profesorji arhitekture, kar
se jim je zdelo nedopustno. Takoj so zahtevali spremembo 32. člena na način, da izvzame to
izenačenje. 27. junija 1907 se je zakon sprejel v svoji prvotni, originalni obliki in tako so v
sporu med inženirji in akademiki zmagali slednji. Ponovno je nekaj poskusov vzniknilo v
Milanu, med njimi poskus združitve šolanja Akademij lepih umetnosti z osnovno tehnično
šolo Scuola dei Capimastri.46 Poskus novega izobraževanja se je pojavil v Sieni, kjer se je
vzpostavila šola takrat še brez uradnega naziva visoke šole (Berta 2008).
V zakonu ministra Nave so se omenjali tudi natečaji, ki so se izvajali že konec 19.
stoletja in ki jih je razpisovala Academia S. Luca – glavna nagrada je bila štipendija za šolanje
arhitektov. Leta 1907 je natečaje začelo razpisovati tudi društvo Associazione artistica fra i
Cultori d'Architettura,47 ki pa je namesto štipendije za nagrajenca razpisalo denarno nagrado.
Pomembnost natečajev, ki so se redno izvajali vse do tridesetih let, razen v obdobju prve
svetovne vojne, se je kazala tudi na področju izobraževanja, saj so ponujene štipendije
nagrajencu omogočile dodatno izobraževanje. Že pridobljeno znanje so nagrajenci s pomočjo
štipendij še nadgrajevali in marsikateri mladi arhitekt je s tem pridobil možnost doseganja
vidnejših uspehov, ki so pripomogli tudi k morebitni zaposlitvi v arhitekturnih birojih (Berta
2008). Poleg natečajev se je Navin projekt pravne uzakonitve poteka izobraževanja zavzemal
za stališča vseh, ki so zagovarjali absurdnost urejanja nazivov brez predhodne ureditve
sistema izobraževanja. Nava je predstavil svoj predlog ustanovitve posebnih višjih šol za
arhitekturo, osnovan na osnutku, katerega temelj je predstavljala zahteva, da so sedeži
omenjenih šol na Inštitutih in Akademijah lepih umetnosti. Ponovno se je zavzel za princip
Bosellija iz leta 1889. Po projektu Nava naj bi se ustanovilo osem šol s sedežem na omenjenih
inštitutih, in sicer v Rimu, Torinu, Milanu, Benetkah, Bologni, Firencah, Neaplju in Palermu.
Hkrati naj bi se ukinili oddelki za tako imenovane civilne arhitekte na aplikativnih šolah za
46 V prevodu: Šola Gradbenih mojstrov (op. a.). 47 V prevodu: Umetniško združenje ljubiteljev/privržencev arhitekture (op. a.).
57
inženirje. Posebnost tega osnutka je bila tudi direktna obravnava ekonomskih težav, nastalih
ob ustanovitvi omenjenih šol, saj jih večina predhodnih pobud ni upoštevala. Osnutek je bil
sicer soglasno sprejet, vendar ni nikoli stopil v veljavo. Po Navinem projektu je nastala
naslednja pobuda v obliki odloka, sprejetega leta 1914, ki ga je predlagal Giovanni Rosadi.
Rosadi je skorajda izsilil sprejetje kratkega, le dva člena dolgega odloka, ki ni bil objavljen
niti v Gazzetti Ufficiale niti drugje. Nalagal je ustanovitev treh šol za arhitekturo, in sicer v
Rimu, Benetkah in Firencah. Programe omenjenih šol so oblikovali profesorji iz Rima.
Celoten ciklus je predvideval šest let šolanja, in sicer prvi dve v obliki pripravljalnega študija
in prakse, ostala štiri leta pa kot višji študij. Vpisali so se lahko študentje z licenco o znanju iz
tehničnih področij ali diplomanti Akademij lepih umetnosti. Novo šolo v Rimu so slavnostno
otvorili 22. decembra 1914. Poleg Rima so ustanovili še šolo v Firencah, medtem ko v
Benetkah ni nikoli zaživela. Velika, takrat zanemarjena in nerešena težava je bil ekonomski
položaj oz. financiranje teh šol, saj je bilo nemogoče določiti ustrezne šolnine za programe v
nastajanju. Brez ekonomske stabilnosti pa bi pridobljeni nazivi veljali za nezakonite in zato
neveljavne. Vseeno je Rosadijev poskus požel veliko odobravanja za drznost in uspeh ob
ustanovitvi šol v Rimu in Firencah. Kljub njuni ustanovitvi odlok, ki naj bi določal
ekonomsko stabilnost programov, še vedno ni bil sprejet. Šoli sta tako ostali brez finančnih
sredstev, kljub dejstvu, da se je programe že izvajalo (v Rimu 98 vpisanih študentov, v
Firencah 31), kar je pomenilo, da se jih ni upoštevalo kot zakonite. Obe šoli sta, kljub
pompozni otvoritvi, za oblasti ostali le eksperiment (Berta 2008).
Ob sprejetju Rosadijevega odloka so se strokovna inženirska in arhitekturna srenja ter
študentje razdvojili. Pojavile so se vse glasnejše kritike in protesti zaradi slabo odzivnega
sprejemanja osnutka zakona o višjih šolah za arhitekturo in zaradi neurejanja težav z
legitimacijo ustanovljenih inštitutov. To je leta 1915 sprožilo burne proteste s strani
študentov, ki so se začeli najprej na Inštitutih, kmalu zatem pa še na Akademijah lepih
umetnosti. Kmalu se je pojavil še val protestov študentov aplikativnih šol za inženirje in
arhitektov ter politehnik v celotni kraljevini. Ti so organizirali okrogle mize, stavke in druge
njim dosegljive oblike upora proti Rosadijevemu prijemu. Tisto, kar so najbolj očitali
ustanovljenim šolam in zaradi česar so zahtevali njihovo takojšnjo ukinitev, je bilo dejstvo, da
niso bile obravnavane kot višji univerzitetni inštituti. Očitali so jim, da so se na omenjene šole
vpisovali diplomanti splošnih programov inštitutov lepih umetnosti, ravno tako so jim očitali
nezadovoljiv program pri predmetih z znanstvenega in s tehničnega področja. Ne glede na
številne razprave so si te bile enotne v zahtevah, da: a) šole za arhitekturo morajo obstajati, b)
58
imeti morajo status visokošolske izobrazbe in c) združiti morajo umetniško in tehnično znanje
(Berta 2008).
Še istega leta, ko so se polemike glede Rosadijevega odloka nekoliko polegle, se je
sestavila posebna komisija, ki je ponovno pregledala Navin projekt in odprla problem
izobraževanja. Nova verzija sicer ni vsebovala večjih sprememb v primerjavi s prejšnjo. Med
predstavljenimi je bila podpora ideji, da se upošteva te šole kot univerzitetne inštitute pod
direktnim vodstvom države in visokega šolstva, s sedežem na Akademijah lepih umetnosti.
Projekt je predvideval ustanovitev osmih šol, vendar so se, zaradi želje po upoštevanju
prvotne ideje, odločili za sedem (Rim, Torino, Milano, Benetke, Firence, Neapelj in Palermo).
Še vedno delujočim Rosadijevim šolam niso izrekli negativnega mnenja, temveč so jih
obravnavali kot poskus reševanja nastalega problema pri urejanju statusa nazivov. Mladim so
zato, kljub temu da uradno niso priznali njihovih nazivov, vseeno ponudili možnost vpisa v
nove šole po opravljenem sprejemnem izpitu. Novo verzijo projekta Nave so predstavili in
sprejeli v parlamentu 24. junija 1915 (Berta 2008).
7.2 Gustavo Giovannoni in koncept integralnega arhitekta
Zgornji pregled urejanja izobraževanja na zakonodajnem področju pokaže nihanje v
vzpostavitvi določenega reda. Rezultati, ki so jih številni neuspeli poskusi dali, so
nezadovoljivi glede na zahteve po ustreznemu izobraževanju, ki bi izšolal arhitekta
sposobnega ustvarjanja nove arhitekture. Nihanje med akademiki in inženirji je bilo vse prej
kot nedolžno in je ustvarjalo razkol v poteku uresničevanj sna italijanske arhitekture. Zato je
razpravo o ureditvi izobraževanja ponovno odprl Gustavo Giovannoni z njegovim takrat prvič
izpostavljenim konceptom integralnega arhitekta, ki skuša ta nered združiti v eno osebo s
pomočjo ustreznega izobraževalnega programa. Ker se kasneje, kot bomo v nadaljevanju
videli, izkaže, da je ta koncept obstal skorajda vse do danes in ker je ravno integralni arhitekt
temelj, na katerega se bomo naslonili v disertaciji, bo v nadaljevanju posebna pozornost
posvečena ravno avtorju in vsebini njegove razprave, ki jo odpre v svojem članku »Gli
architetti e gli studi di architettura«.
Giovannoni se je rodil 1. januarja 1873. Po obiskovani visoki šoli in dveletnemu
študiju fizike in matematike je leta 1895 diplomiral v Rimu kot inženir na Scuoli di
applicazioni di Roma.48 Naslednje leto je diplomiral tudi na Scuoli superiore di igene
48 V prevodu: Šoli uporabnih umetnosti v Rimu (op. a.).
59
pubblica.49 Pridobljeni profil gradbenega inženirja na omenjenih šolah se je spremenil leta
1879, ko je srečal Adolfa Venturinija. V naslednjih dveh letih je opravil specializacijo iz
umetnostne zgodovine in moderne v okviru Venturinijeve šole, ustanovljene leta 1896 na
Fakulteti za književnost v Rimu. Leta 1898 je objavil svoje prve članke v obliki študij
romanskih spomenikov v reviji L'Arte. V primerjavi z Venturinijem in njegovo šolo se je
rodilo progresivno približevanje umetniškim krogom ob vzhajajočih združenjih arhitektov.
Leta 1903 se je kot aktivni član Umetniškega združenja (nastalo leta 1890) pridružil
strokovnjakom in arhitektom v Rimu z namenom, da bi povrnil prostor, ki ga je takrat zasedel
inženir, arhitektu. Leta 1906 je postal podpredsednik združenja, leta 1910 pa njegov
predsednik. V tem obdobju se je, takrat mlad inženir, približal tudi krogom zgodovinskih ved
in skupini učenjakov, ki so bili vodilni pri reviji Rivista storica italiana.50 Iz teh srečanj, še
posebej iz tesnega prijateljstva s Pietrom Egidijem in Federicom Hermaninijem, se je rodila
prva sistematična študija o arhitekturi preteklosti: monografija I Monasteri di Subiaco (1904).
Poklicno je v teh letih njegovo delovanje obsegalo asistenturo na katedri za tehnično
arhitekturo (1899) in občo arhitekturo (1903) na šoli za inženirje. Poleg tega je izvajal poklic
samostojnega arhitekta, v glavnem usmerjen k projektiranju kompleksnih zgradb, med katere
spadajo projekti za Societa' Birra Peroni v Rimu, s poudarkom na priključeno tovarno za led
iz leta 1909 (leta 1901 je izrisal galerijo, ki je priključena k pivovarni). Vključil je novo
gradbeno tehnologijo armiranega betona, ki je bila »uvožena« ravno v tistih letih iz Francije:
tramovi in stebri odkrivajo zasnovo konstrukcije zgradbe, ki je zelo dobro evidentirana v
svojih delih in sestavnih karakterjih (del tega objekta je danes sedež Gallerie comunale d'arte
moderna e contemporanea, via Reggio Emilia) (http://www.treciani.it;
https://dictionaryofarthistorians.org/).
Leta 1914 je zmagal na razpisu za profesuro na glavni katedri za arhitekturo. Po vojni
pa je k profesuri na tej katedri dodal še profesuro restavriranja spomenikov na novo
ustanovljeni Scuola superiore di architettura di Roma.51 Na novi šoli, kjer je Associazione
artistica fra i Cultori d'Architettura določevalo stopnjo docenture, je Giovannoni veljal za
uglednega strokovnjaka, in sicer do te mere, da je prevzel ravnateljevanje šole med letoma
1927 in 1933. Na njegovo in pobudo Marcella Piacentinija je leta 1921 med tesnim
sodelovanjem s članom Umetniškega združenja nastala revija Architettura e arti decorative.
49 V prevodu: Višji šoli za javno higieno (op. a.). 50 V prevodu: Italijanska zgodovinska revija (op. a.). 51 V prevodu: Višja šola za arhitekturo v Rimu (op. a.).
60
Leta 1910 je bil imenovan za člana v Consiglio superiore di antichita' e belle arti.52 Funkcija
visokega ministrskega svetovalca mu je omogočila vpogled v številne projekte, namenjene
evidentiranju težav različnih nivojev na celotnem državnem ozemlju. Pomemben je bil tudi
njegov prispevek na področju priprave urbanističnih načrtov, vezanih na problematiko
urbanizma v Rimu, s posebnim poudarkom na starem zgodovinskem jedru: glede na predloge
za ureditev »renesančnega dela«, ki so sledili v večkratnem zaporedju med 1908 in 1911, je
bil član različnih komisij, ki so bile zadolžene za pripravo celovitega rešitvenega načrta.
Njegova pozornost se je skoraj v celoti ustavila pri osrednjih predelih Rima. Del njegovih več
kot dvajsetletnih izkušenj se navezuje na pripravo urbanističnega načrta za mesto Rim
(izdelanega leta 1929), ki je bil takrat predstavljen v imenu »skupine La Burbera«. Ta predlog
je izšel ravno ob iskanju rešitev za izdelavo uradnega načrta urbanizacije starega mestnega
jedra, zaradi česar se ni uspel izogniti polemikam in nerazumevanju. Te so se pojavile v
povezavi z načrtom njegovega takratnega konkurenta Piacentinija, v primerjavi s katerim je
Giovannonijev načrt, ki je bil bolj podoben »študiji romanske urbanistike«, predstavljal
popoln odmik. Če mu je ta načrt na eni strani predstavljal oddaljevanje od Piacentinijevega
miljeja, mu je na drugi odprl možnost, da je postal soavtor novega urbanističnega načrta iz
leta 1930. Ta načrt, ki ga je Benito Mussolini zahteval v pičlih šestih mesecih, je ostal le na
papirju in je zanj pomenil konec dvajsetletne kariere projektanta in urbanista. Leta 1929 je
začel sodelovati z Italijansko enciklopedijo (Enciclopedia Italiana), kjer je obravnaval
nekatere temeljne problematike arhitekture, restavriranja in konserviranja
(http://www.treccani.it/; https://dictionaryofarthistorians.org/).
Od začetka tridesetih let je njegovo zanimanje prevzela zgodovina arhitekture, s
poudarkom na velikem Rimu (obdobje med letoma 500 in 600). Po letu 1935 je posvetil
študije nekaterim velikih imenom, denimo Donatu Bramanteju, Gianiju Lorenzu Berniniju in
še posebej Antoniu da Sangallu mlajšemu, o katerem je celovita monografija izšla posthumno.
V okvir njegovih najbolj zaznamovanih filoloških raziskav spadajo tudi risbe, ki jih je
predstavil v okviru konferenc zgodovine arhitekture, ki so bile v Firencah (1936), Assisiju
(1937), Rimu (1938) in Milanu (1939). V obdobju funkcije svetovalca ministra se je trudil, da
bi vzpostavil nove šolske institucije na področju izobraževanja, konserviranja in restavriranja
spomenikov. Želel je ustanoviti državni Inštitut za restavratorstvo, šolo za specializacijo,
mednarodno priznano revijo, državno združenje in center vseh študij. Ta njegov načrt o
ustanovitvi različnih institucij je bil temelj za nekatere pobude v tistih letih, kot sta bili
52 V prevodu: Višji svet za antikvitete in lepe umetnosti (op. a.).
61
nastanek revije Palladio (1937) in ustanovitev Centra za študij zgodovine arhitekture (1938).
Leta druge svetovne vojne so sovpadala z njegovo večletno funkcijo profesorja in člana v
Consigliu superiore di antichita' e belle arti. V tem obdobju mu je od vseh funkcij in nalog
ostala le funkcija predsednika Centra študij med 1938 in 1947 na Akademiji Svetega Luke.
Aktiven do zadnjega trenutka kot učenjak je Giovannoni umrl v Rimu 15. julija 1947
(http://www.treccani.it/, https://dictionaryofarthistorians.org/).
Njegov glavni doprinos k italijanski arhitekturi 20. stoletja je viden predvsem v
njegovih delih kot teoretika in raziskovalca, manj pa kot projektanta in urbanista. Področje
njegovega raziskovanja je zelo obsežno in hkrati tudi zelo specifično. Njegova raziskovalna
širina se posveča skorajda v celoti študiju arhitekturnih spomenikov in zgodovinskih središč s
konstantnim sklicevanjem na študije primerov iz domačega kraja. Iz romanske arhitekture in
njegove potrebe po njenem raziskovanju, analiziranju in valorizaciji je nastala serija
premislekov splošnega in metodološkega karakterja, ki so v svoji širini zavzemale prostor v
takrat novonastalih sektorjih, kot so zgodovina arhitekture, urbanistike in restavriranje
spomenikov. S svojim raziskovanjem in posebno pozornostjo na morebitne zakonodajne in
tvorne težave je pomembno vplival na znanstveni razvoj in oblikovanje vseh treh zgoraj
omenjenih področij zgodovine, urbanistike in restavriranja ravno v obdobju, ko se zdi, da so
komajda prišla iz stanja nedorečenosti. Ves njegov trud je bil usmerjen v ustanovitev novega
didaktično-profesionalnega okvira, ki se je oblikoval v začetku dvajsetih let kot nova
definicija podobe arhitekta. Še posebej pomembno vlogo je imel pri oblikovanju zakona La
legge sulla tutela del titolo e della professione di architetto e di ingegnere 1923. Kljub temu se
njegovo ime veliko bolj povezuje z nastankom Scuole superiore di architettura di Roma, ki je
bila prva tovrstna šola v Italiji. S pričetkom v letu 1920 je s svojim ustanovitvenim aktom
postala model za vse fakultete, ki so nastale v Italiji v naslednjem desetletju
(http://www.treccani.it/https://dictionaryofarthistorians.org/).
Na osnovi projekta zakona Nave iz leta 1907 je Giovannoni povezal izobraževalne
sklope z že tradicionalno ločenimi smermi razvoja, in sicer fizično-matematične predmete,
prisotne v šolah za inženirje, zgodovino in arheologijo v humanizmu in risbo na akademijah
lepih umetnosti. Podoba, ki je s tem združevanjem nastala, je bila figura »integralnega
projektanta« (v nadaljevanju integralnega arhitekta). Ta naj bi se bil sposoben spopasti s
problemi v umetnosti in tehničnih vedah. Področje delovanja naj bi obsegalo poleg arhitekture
tudi širši kontekst novih disciplin in oblik v umetnosti. Poskus ureditve novega načina
izobraževanja je obsegalo tudi precejšnje znanje zgodovine arhitekture. Svojo metodo njenega
razumevanja je izdelal že leta 1904, in sicer v delu I Monasteri di Subiaco, ki predstavlja
62
primer t. i. »monografije z raznolikim karakterjem«. Poleg dela, namenjenega arhitekturi, ki
ga je pripravil Giovannoni, najdemo tudi specifične dele, namenjene »zgodovinskim
novostim«, »freskam«, »knjižnicam in arhivom«. V delu, kjer opisuje arhitekturne umetniške
predmete, Giovannoni aplicira, kot jo sam imenuje, pozitivistično metodo oziroma zavedanje
sprememb, ki jih določenemu tipu objekta prinese čas. Pri tem se je bolj kot na Venturinija (s
katerim je kasneje končal v sporu zaradi nestrinjanj glede metodologije raziskovanja)
naslanjal na Augusta Choisyja in njegovo raziskovalno delo v vlogi zgodovinarja
konstrukcije. Zaznal, navedel in predstavil je njeno zaporedje, ki je bilo prisotno že iz obdobja
Egipčanov pa vse do 20. stoletja. Kot je razvidno iz korespondence s Choisyjem v letih 1905–
06, je Giovannoni ponovno obudil njegov deterministični pogled na evolucijsko linijo
zgodovinsko-stilističnih faz razvoja, ki so sovpadale z mutacijo konstruktivističnih tehnik. V
30. letih je imel možnost ublažiti ta tipičen determinizem svojih prvih del. Raziskave o
romanski arhitekturi so ga vodile k drugim metodam analize, kar mu je omogočilo razvoj
filološke pozornosti do klasičnega reda in ponovne uporabe oblik iz 15. stoletja, kar pričajo
njegove študije o renesančni arhitekturi (med 1934 in 1937) ter njegovi prispevki,
predstavljeni na konferencah v drugi polovici tridesetih let (http://www.treccani.it/,
https://dictionaryofarthistorians.org/).
Kljub polemiki, ki jo je imel z Venturinijem leta 1938, je Giovannoni obnovil vodilno
mesto pozitivističnega pristopa. Ob tej priložnosti je predlagal, da se opusti figurativne
poglede, ki so neločljivo povezani z umetniškimi predmeti, zato da poudari (njihov)
materialni in konstruktivistični pogled. Na tej točki postane nujno, da se izvede direkten test
objekta in dokumenta, ki ga je treba prebrati v usklajenosti z objektom. Če spet pogledamo ta
materialni vidik, avtor ponovno potrdi svojo pripadnost gibanju inženirjev – zgodovinarjev, ki
ga je še pred Choisyjem povezoval z Eugène-Emmanuel Viollet-le-Duc. Njegove refleksije so
stimulirali dogodki, vezani na pripravo urbanističnega načrta za Rim, v obdobju, ki zajema t.
i. načrt Sanjdust (1908) in shemo oblikovanja leta 1930, in sicer vse od predloga za širitev Vie
dei Coronari (1910) do izida dela z naslovom Vecchie citta' ed edilizia nuova, Torino, 1931
(ponovno izšla pod uredništvom F. Venturija, Milano 1996). Giovannoni je izdelal teorijo o
sporazumu, ki naj bi bil sposoben združiti vzroke za spremembe v modernem svetu, s
strategijo konserviranja in ovrednotenja zgodovinskih objektov. Njegov pojem »redčenje« (v
nasprotju z najbolj brutalnim »rušenjem«) postane glavni izraz te možne strategije za ureditev
zgodovinskih italijanskih središč. Rimska renesančna četrt, veliko bolj kot drugje nudi čudovit
vpogled v urbanistične probleme, ki se prekrivajo s problemi konservatorstva, kar je nudilo
odlične sinergije. In ravno v razliki med analizami spomenika in študijami zgodovinskih
63
centrov se ponudi prostor za novo obliko arhitekta, ki bi se izšolal v novo nastalih šolah
(http://www.treccani.it/, https://dictionaryofarthistorians.org/).
Poleg pozitivistične metode razumevanja zgodovine arhitekture postane Giovannoni
na področju restavriranja oče moderne koncepcije. Sam naj bi nakazal temelje teorije in
discipline skozi t. i. »carto di restauro« (restavratorski zemljevid), ki naj bi nastala okrog leta
1931. V resnici je bil to niz nasvetov Consiglia superiore,53 ki je bil v javnosti razširjen v
obliki okrožnic direktorata Direzione di Antichità e Belle Arti,54 katerega vodilni član je bil.
Predpise, ki so postali enotna pravila na področju obnove – restavriranja, so posredovali
nadzorništvom. V oktobru leta 1931, med potekom konference v Atenah, so se nekateri izmed
teh principov spremenili v zapovedi (http://www.treccani.it/,
https://dictionaryofarthistorians.org/).
Da se je lahko spopadel z »velikimi vprašanji, ki jih postavlja restavriranje«, niso bile
dovolj le doktrinalne konstrukcije (»costruzioni dottrinali«) v obliki dokumenta ali načrta,
temveč se je pojavila potreba po novemu arhitektu s potrebnimi kompetencami, ki bi
omogočile razumevanje umetniškega predmeta zgodovinske in konstrukcijske vsebine v
odnosu do ponovnega ovrednotenja. In ravno na področju varovanja in ohranjanja dediščine
se še morebiti najbolj kaže originalnost Giovannonijevega prispevka k arhitekturnemu
razvoju. Na eni strani je pozival k ohranitvi in restavriranju urbanega okolja kot edinstvenem,
veličastnem arhitekturnem delu. Po drugi pa je bilo treba umestiti spomenik v okolje, iz
katerega je črpal pomembne vzgibe. Tudi posamezne objekte je torej nujno razumeti in
obravnavati kot del urbane dimenzije. Vse to je vključil v prostor, ki ni bil zgolj arhitektura,
urbanistika ali njuno restavriranje, temveč je združeval vsa tri področja v enotno vizijo, ki bi
jo danes imenovali »ohranjanje arhitekturne in prostorske dediščine«. Na tem področju je
imelo Giovannonijevo delo izjemno veljavo, saj je predstavljalo izpopolnitev njegove teorije,
ki je bila temelj za vzpostavitev konkretnih ukrepov, ne zgolj zakonodajnega okvira. Zakon št.
1497 iz leta 1939 (Zakon o varovanju naravnih lepot) nosi njegovo ime in predstavlja vzvod,
ki še danes omogoča nadzorništvom izvajanje aktivnosti varovanja na širših, tudi urbanih
območjih glede na tesno povezavo različnih politik (http://www.treccani.it/,
https://dictionaryofarthistorians.org/).
Njegovo delovanje na različnih si polih se je postavilo nekje na polovico poti med
problemi raziskovanja in administracijo z namenom nudenja prostora, kjer bi se lahko
uveljavil novi integralni arhitekt.
53 V prevodu: Višjega odbora guvernerjev (op. a.). 54 V prevodu: Direktorata za antikviteto in lepe umetnost (op. a.).
64
Kot že omenjeno, se je Giovannoni problema izobraževanja lotil v članku »Gli
architetti e gli studi di architettura in Italia«, ki je izšel leta 1916 v reviji Rivista d'Italia.
Ponovno je šel po poti razprave v luči Navinega zakona in predstavil tekst, ki je najprej
vzbudil splošno odobravanje in se kasneje tudi spremenil v odlok. Giovannoni je predstavil
profil integralnega arhitektka kot novega poklicnega profila arhitekta. Ob tem se je dotaknil
takrat perečega vprašanja iskanja nacionalnega arhitekturnega sloga, sicer brez uspešne
rešitve zaradi pomanjkljivosti v izoblikovanju profila arhitekta. To se je najbolj kazalo v
pomanjkanju znanja in potrebnih kompetenc za njegovo ustvarjanje. V takratni nerešeni
situaciji je Giovannoni videl dve težnji, in sicer na eni strani poskus posnemanja preteklih
oblik in slogov ter njihovo prilagajanje novim potrebam, na drugi pa nove oblike, ki v celoti
odgovarjajo novim slogovnim zahtevam (Giovannoni 1916).
Nove potrebe in nove slogovne zahteve pa so bile posledica modernega življenja, kjer
se po avtorjevem mnenju pokaže težava pri vpeljevanju arhitekturnih teorij v prakso. Zato je
skušal teorijo vplesti v praktično delo arhitekta s pomočjo deduktivne metode, saj je menil, da
je Italija še vedno akademska dežela, kjer se razpravlja o umetnost in znanosti kot najvišjemu
izrazu človeškega uma. Vendar se kot posledica napredka izkaže predvsem dejstvo, da
pričnejo tako zasebni kot javni objekti odsevati njihovo funkcionalnost, predvsem pri
zadovoljevanje družbenih zahtev, ne pa kot umetniško delo, kar je bilo v pretekli tradiciji
skoraj pravilo. Zato je avtor poudaril, da je naloga arhitekta zadovoljiti kar tri področja
arhitekture, sicer že znana in uporabljena v preteklosti kot vitruvijske značilnosti arhitekture:
uporabnost (utilitas), trdnost (firmitas) in privlačnost (venustas), ki z uporabo v novem
obdobju pridobijo nov pomen. Poleg novih prijemov pa se na področju konstrukcije pričnejo
pojavljati novi materiali, kot so železo, jeklo, armiran beton, steklo vseh vrst in oblik. Tako
dobimo novo definicijo arhitekture, ki je podrejena funkcionalnosti in družbenim potrebam.
Drugače pa je, ko govorimo o funkciji arhitekta in arhitekture v odnosu do umetnosti
(Giovannoni 1916).
Arhitektura ni imela nepretrganih temeljev, na osnovi katerih bi lahko brez prekinitev
razvijala in nadgrajevala svoj razvoj. Največ škode je nekako utrpela v obdobju neoklasicizma
v 18. stoletju. V tem obdobju in v obdobju razsvetljenstva je na nek način izgubila svojo nit,
kar je pomenilo prekinitev umetniškega razvoja in kjer je nekako tudi obtičala. V nejasnem
razvoju se tako pojavita dve težnji, in sicer na eni strani potreba po ponavljanju preteklih
vzorcev s poskusom njihovega prilagajanja novonastali situaciji, na drugi pa iskanje novih
oblik, ki bi zadovoljile zahteve modernega življenja. Na primer: stavbarstvo se utrjuje kot
izraz raznolikih tehnik, kar deluje kot kompleksna umetniška oblika; restavriranje
65
zgodovinskih spomenikov se s formulami in z drugačnimi metodami prilagaja novim
zgodovinskim interpretacijam; notranja dekoracija pridobi novo vrednost (Giovannoni 1996).
Vse te spremembe v arhitekturi so nujno zahtevale prilagoditev arhitekta ter njegova
razmišljanja o teoriji in praksi v novi družbeno-politični situaciji. Tak preskok v razmišljanju
pa je pomenil tudi nujen preobrat v načinu izobraževanja. Izkaže se, da je intelektualcu
izredno težko združiti teorijo in prakso do točke, ko je zmožen samostojno izpeljati projekt, ki
bi zadostil zahtevam novega obdobja. Ta nezmožnost je pomenila, da iskanje razlogov za
nadaljnje ločevanje poklica arhitekta in inženirja ni sovpadalo s potrebami obdobja moderne.
Torej za projektiranje in izgradnjo objekta, ki naj bi služil svojemu namenu, ni bil dovolj niti
inženir, ki je razvijal konstrukcijo, niti arhitekt s svojimi visoko umetniškimi načrti, velikokrat
neizvedljivimi brez tehnične podpore. Zato je Giovannoni zagovarjal stališče, da mora biti
arhitekt nove dobe sposoben pripraviti načrt objekta umetniške vrednosti, obenem pa mora
imeti pet najpomembnejših lastnosti55 (splošna kulturna razgledanost, umetniška in
znanstvena izobrazba, odlično poznavanje umetnostne zgodovine arhitekturne in prakse) za
svoje delovanje. Čeprav so mu kritiki oporekali in mu izrekali dvom o dejanski izvedbi
združljivosti naštetega v eno osebo le z reformo izobraževalnega sistema, je vseeno vztrajal z
mnenjem, da arhitekt z obvladovanjem estetike brez tehničnih znanj/veščin (in obratno), ne
more biti dober arhitekt, sposoben zadostiti novim družbenim zahtevam. Sama konstrukcija
ne more zagotoviti vseh uporabnih rešitev arhitekture, saj lahko zgolj z lepoto, dekoracijo in
elegantnim videzom tvorijo objekt, ki nima zgolj komercialne vrednosti, temveč tudi
umetniško in zgodovinsko (Giovannoni 1916).
Giovannoni se je zavedal, da je skeptičnost kritikov glede možnosti združevanja petih
najpomembnejših elementov upravičena in da se temu lahko približajo le redki. Ker pa je sam
vztrajal, da so ti nujno potrebni za delovanje arhitekta, je še toliko bolj poudarjal reformo
izobraževalnega sistema. Prva ovira se je pojavila že ob razmišljanju, kako naj te lastnosti
pridobijo povprečni učenci, dijaki, študentje, katerim programe je bilo treba prilagoditi. Vsak,
ki se je vpisal v študij arhitekture, naj bi imel možnost izbire med različnimi izbirnimi
področji in predmeti, kar je pomenilo, da se morajo ta med seboj prepletati. V praksi bi to
pomenilo povezavo med akademskimi in tehničnimi področji, sobivanje umetniškega in
znanstvenega prostora in skupno sooblikovanje izobraženca. Kot primer dobrih praks je
Giovannoni izpostavil kar nekaj izobraževalnih sistemov v tujini, denimo Nemčijo in
Francijo, ki sta bila takemu modelu izobraževanja najbližje (Giovannoni 1916).
55 Podrobnejša obrazložitev njihove pomembnosti v G. Giovannoni, »Gli architetti e gli studi di architettura in Italia« v reviji Rivista d'Italia, 1916, 21 (op. a.).
66
Svoja razmišljanja na področju izobraževanja je Giovannoni v svojem članku zaključil
z odprto zahtevo ministru, naj se čim prej sprejeme Navin zakon s popravki. Poleg tega je bila
razprava o izobraževanju v članku sprejeta kot pobuda in v opozorilo vodilnim, da bi uvideli
potrebo po ureditvi izobraževanja, ki bi ustvarjalo primerno kvalificiran kader za uresničitev
želje po novem arhitekturnem slogu Italije. Članek je dolgo veljal za glavno Giovanonnijevo
razmišljanje o predstavljeni problematiki in hkrati osnova za vsa nadaljnja v kasnejših
obdobjih. Kljub vsemu pa se je izobraževanje v obdobju fašizma le počasi spreminjalo.
Vseeno pa njegov koncept ni ostal na papirju, temveč se je konkretiziral v
izobraževalnem programu, ki ga Giovannoni predstavi leta 1919 ob ustanovitvi Scuole di
Architettura di Roma s sedežem na Academii di Belle Arti, ki jo je slavnostno otvoril Rosadi.
Ustanovitev te šole je pomenila centralizacijo izobraževanja, saj je ustanavljanje šol v drugih
mestih potekalo selektivno in počasi (glej podpoglavje 1.3 Temeljni nazivi in koncepti). Njen
predmetnik je vseboval trinajst predmetov po predlogu zakona Colomba iz leta 1915 ter dva
nova predmeta, Arhitekturni stili z restavriranjem in Urbanizem. Skupaj je bilo ustanovljenih
šest novih šol za arhitekturo s tem programom in te so oblikovale integralnega arhitekta z
uradnim nazivom arhitekt ob zaključku.
Ker je Giovannoni s tem konceptom opredelil potrebno znanje, ki ga posameznik mora
imeti in s tem spremenil sistem izobraževanja, so bili arhitekti, ki so se izobraževali na šolah s
tem programom, uvrščeni med integralne arhitekte na konceptualnem nivoju. V praksi je bil
njihov naziv enako arhitekt kot za ostale šolane v drugih programih za njegovo pridobitev. To
je pomembno poudariti zaradi zavedanja, da je v pričujoči razpravi govora o arhitektih po
poklicu in integralnem arhitektu na konceptualnem/vsebinskem nivoju, zato tudi ločena
uporaba obeh pojmov.
67
7.3 Integralni arhitekt in nov italijanski arhitekturni slog
Giovannoni je bil, čeprav je do neke mere dopuščal moderne prijeme, velik
zagovornik klasičnega arhitekturnega sloga. Zagovarjal je potrebo po italijanskemu slogu že
pred prvo svetovno vojno, kasneje sicer še toliko bolj, vendar je ta morala sloneti na klasičnih
elementih antike. Zaradi prizadevnega zagovarjanja klasične arhitekture je prišel v spor s
Piacentinijem, ki je bil precej bolj toleranten do modernih prijemov. Njun spor je bil
najvidnejši na šoli, kjer sta oba predavala, in se je nadaljeval tudi po njunem zaključenem
obdobju profesure. Piacentini je postal politično zelo aktiven in Mussolinijev velik zaveznik.
Čeprav naj bi bilo njuno zavezništvo politične, ne osebne narave, je to za Giovannonija
predstavljalo izjemno težavo, predvsem zato, ker je s tem Piacentini veliko bolj vplival na
razvoj arhitekturnega sloga, kot je to lahko storil sam. Njun odnos je pomemben, saj ne gre le
za boj med arhitektoma, temveč za boj med dvema arhitekturnima slogoma, ki sta tako ali
drugače zaznamovala arhitekturo Italije (Nicoloso 1999).
Njun spor doseže vrhunec, ko po dveh letih vodenja šole Giovannoni skupaj s skupino
docentov (med njimi sta bila dva profesorja kompozicije Foschnini in Del Debbio in profesor
zgodovine Vicenzo Fasolo) pripravi in na sedežu sindikata arhitektov predstavi načrt
reurbanizacije starega mestnega jedra Rima. Ta je predstavljal njegov najekstremnejši poskus
izolacije Piacentijija. Slednji se zelo burno odzove nanj in spretno, skupaj z mladimi
Piccinatom, Giuseppejem Nicolosijem in Cesarom Vallejem, pripravi alternativni načrt, ki je
predvideval ohranitev starega mestnega jedra, ki je vseboval širitev obrobja, ter ustvaril nova,
t. i. »satelitska mesta« (citta' satelitti)56 na jugovzhodnem hribovitem območju Rima. Pri tem
načrtu se mladim arhitektom ni bilo treba prilagajati antiki in so lahko v popolni svobodi
ustvarili lasten fašističen in italijanski slog. Piacentini se s tem predstavi kot učitelj mladim in
se jasno opredeli za pravi fašistični in italijanski slog (Nicoloso 1999, 92). Oba načrta
postavita v nasprotje dve arhitekturni smeri na šoli, nakazujeta padec Giovannonijeve figure v
šolskem sistemu in napovedujeta vzpon Picentinijeve (Nicoloso 1999, 93).
Piacentini leta 1935 zamenja Giovannonija na vodilnem položaju arhitekturne šole v
Rimu, kjer kot spreten mediator uspeva vzdrževati status quo med primeri racionalizma
mladih in konzervativnosti kolegov. Piacentini je bil velik zagovornik moderne arhitekture in
njegove ideje so navdušile celo samega Mussolinija, ki jo je leta 1934 prvič v javnosti priznal.
Vendar se je kasneje zaradi lastnega sna po italijanski arhitekturi, ki naj bi jo razumel sleherni
56 To je izraz v urbanistiki, ki označuje manjša metropolitanska območja na območju velikih metropol. Velikokrat se govori tudi o satelitskih območjih, bolj kot mestih (op. a.).
68
Italijan, tudi premislil. Piacentini se je novi politični situaciji prilagodil na način, da je
obstoječi fizionomiji arhitekture dodal poudarjeno klasiko. Kot je sam leta 1938 poimenoval
to obdobje, je šlo za preporod arhitekture, ki tudi sama pobira sadove potrditve novih
nacionalnih vrednot v totalitarnem režimu (Nicoloso 1999, 167). Piacentini je v svojih
didaktičnih prijemih na arhitekturni šoli v Rimu poudarjal posebne prijeme univerzitetne
institucije, ki je hkrati tudi umetniška šola. Poudarjal je pomembnost odnosov med profesorji
in študenti. »Profesorji naj na 'nevsiljiv' način vodijo in učijo modele in principe arhitekture
ter nudijo ustrezno stilistično znanje« (Nicoloso 1999, 167). Poudarja pomembnost risbe za
arhitekte in opozori na nujnost prevrednotenja dekoracije. Povabi profesorje in študente k
ustvarjanju novih arhitekturnih dekorativnih elementov, ki bi zamenjali triglif, kaneluro, friz
in feston (Nicoloso 1999, 168). S tem preobratom je približal svojo arhitekturo Mussoliniju in
s prepletom klasičnih in modernih elementov ustvaril slog Stile Littorio, ki je prevladal
Giovannonijeve ideje o klasičnemu.
O Piacentinijevem Stilu Littoriu je bilo že kar nekaj napisanega (Marcello Piacentini
architetto – Ciucci, Lux, Purini, Marcello Piacentini e la grande Roma – Vanelli, Architettura
d'oggi – Piacentini …). Njegove značilnosti so mešanica modernih prijemov in tradicionalnih
slogov. Najreprezentativnejša, obravnavanemu ozemlju najbližja stavba, je stavba
Assicurazioni Generali (slika 7) v Trstu. V zgradbi se prepletajo tako značilnosti
novecentisma kot modernistični elementi (v smislu gibanja moderne), ki ne sprejemajo
izpadov mednarodnega sloga v smislu nasprotja (neo)klasicizma in (neo)historicizma,
predvsem zaradi globoke vkoreninjenosti v italijansko tradicijo, kjer je klasicizem del
osnovne oblike. Jezik reda se, sicer nekoliko zakrito, najde v kompoziciji fasade. Hierarhijo
postavitve posameznih delov zgradbe poudarjata dva glavna elementa, in sicer linije oken od
svoje postavitve v obliki grozda do uokvirjanja in stene, ki želijo biti nosilne (Nicoloso in
Rovello 2005, 191–193).
69
Slika 7: Trst – Palazzo dele Assicurazioni generali, Marcello Piacentini (fotografija: Emilija Kastelic, 3. 2. 2015). Piacentinijeve zgradbe, ki predstavljajo njegov Stile Littorio, se nahajajo po vsej
Italiji: nov center v Bergamu (1907–11), kino Corso v Rimu (1915–18), spomenik zmage v
Bolzanu (1926–28), nov center v Besci (1929–32), sodna stavba (Palazzo di Giustizia) v
Milanu (1931–41), univerzitetno mesto v Rimu (1932–35) … (Nicoloso in Rovello 2005,
309).
Navkljub neuspešnemu zagovarjanju klasičnega sloga nasproti Picanetinijevemu je
Giovannoni uspel razviti pojem integralnega arhitekta in s tem vzpostaviti izobraževalni
sistem, ki je veljal še dolgo po drugi svetovni vojni (Nicoloso 1999). Vsi šolani po letu 1926
(če so pričeli z vpisom leta 1919) so bili integralni arhitekti. Število šolanih se je iz leta v leto
povečevalo (55 vpisanih leta 1920, leta 1927 pa že 180). V sedmih letih je diplomiralo 72
novih arhitektov (Nicoloso 1999, 75). Med integralne arhitekte bi torej glede na izobraževanje
lahko prišteli imena, kot so Luigi Piccinato, Mario Ridolfi, Adalberto Libera, Luigi Moretti,
Ludovico Quaroni, Saverio Muratori itd. (intervju, Paolo Nicoloso,57 2. 2. 2015; Nicoloso
57 Paolo Nicoloso (Buja pri Vidmu, 1957) je zgodovinar italijanske arhitekture. Leta 1984 je diplomiral na Università IUAV di Venezia pod mentorstvom Giorga Ciuccija. Je priznan raziskovalec zgodovine arhitekture na Università degli Studi di Udine in na l'Università degli Studi di Trieste. Raziskuje tudi zgodovino italijanske arhitekture Novecenta in je avtor številnih člankov o Gustavu Giovannoniju, Giuseppeju Terragniju, Giuliu Carlu Arganu in drugih. Njegova dela: Gli architetti di Mussolini. Scuole e sindacato, architetti e massoni, professori politici negli anni del regime, 2004; Con Ado Furlan nel foro Mussolini. La fontana del cinghiale e il suo calco, 2006; Mussolini architetto. Propaganda e paesaggio urbano nell'Italia fascista, 2008; Mussolini architetto. Propaganda e paesaggio urbano nell'Italia fascista, 2011; Architetture per una identità italiana. Progetti e opere per fare gli italiani fascisti, 2012 (op. a.).
70
1999, 2004). Imena, ki so pustila izjemen pečat v italijanski arhitekturi, tudi po koncu druge
svetovne vojne.
Integralni arhitekti so torej nedvomno nosilci Stila Littoria, vendar je treba poudariti,
da je tu prisoten še italijanski racionalizem (podrobno obrazložen v poglavju 4 Razvoj
moderne arhitekture v širšem evropskem prostoru in Italiji). Njegovi nosilci, člani Skupine 7,
so bili dobro seznanjeni z avantgardami, sprejemali so futurizem, vendar nekoliko zadržano,
saj je Sant'Elia izdelal le nekaj skic, nikoli recimo urbanističnega načrta, iz katerega bi
razbrali smer razvoja futuristične arhitekture. Zanimal jih je konstruktivizem. Skupina je,
kljub sprva nekoliko sramežljivemu začetku delovanja, pripravila in izdala štiri članke, ki so
bili v bistvu manifest italijanskega racionalizma. Prva razstava je bila leta 1928. Leta1930 je
bil ustanovljen MIAR. Edini skupni objekt je bil Casa Elettrica, nato so šli arhitekti svojo pot.
Leta 1931 je bila druga racionalistična razstava v galeriji Bardi v Rimu, ki je najprej pridobila
podporo fašistične stranke in naj bi jo otvoril sam Mussolini. Vendar je bila kasneje ta
podpora, zaradi neprimernosti enega izmed razstavljenih del,58 umaknjena. Kot že rečeno,
MIAR razpustijo in kmalu zatem ustanovijo RAMI, ki je skušal biti neke vrste mediator med
racionalizmom in Stilom Littoriom. Slednji tudi kmalu prevlada in potisne italijanski
racionalizem v ozadje. Vseeno pa lahko mladi racionalisti dokaj svobodno ustvarjajo. Leta
1932, ko je potekala gradnja Univerzitetnega kampusa v Rimu, katerega projektant je bil
seveda Piacentini, je ta poklical kar devet arhitektov racionalistične usmeritve in jim dovolil
precejšnjo svobodo pri njihovem ustvarjanju.
To je pomenilo, da je bil sicer vladajoči slog Stile Littorio, vendar je bilo nekaj
prostora tudi za italijanski racionalizem. Integralni arhitekti so torej delovali v duhu obeh s
prevlado Stila Littoria in nekoliko preprostejšega, enostavnejšega in previdnejšega v svojih
elementih, italijanskega racionalizma.
Kompleksnost urejanja arhitekturnega področja se torej kaže v dveh vzporednicah. Na
eni strani je to zakonodajno področje, ki je z uzakonjenjem določitev glede poklica arhitekta
nekako urejalo že delujoče v Italiji in skušalo zmanjšati razkol med akademizmom in
tehničnimi vedami. Na drugi pa je potekala ureditev izobraževanja z namenom izobraziti nove
generacije arhitektov na način, da ustrezajo novi politični ureditvi, družbenim zahtevam,
novemu želenemu arhitekturnemu slogu in predvsem izobraziti osebe, samostojne v svojem
delu. Skupna točka obeh je bila usmerjanje v nov italijanski arhitekturni slog. V prvem
58 Šlo je za delo Tavola degli Orrori, ki je predstavljala kompozicijo vseh najgrših klasičnih del iz preteklosti, kar je Duceja zelo užalilo (op. a.).
71
primeru z določevanjem, kaj in kako se bo gradilo za tiste, ki so se šolali pred in med prvo
svetovno vojno ter niso osvojili vznikajoče moderne arhitekture, v drugem pa z
izobraževalnimi programi, ki so poučevali in omogočili ustvarjanje moderne arhitekture.
Ko govorimo o integralnemu arhitektu, govorimo torej o arhitektu, ki ustvarja v slogu
Stile Littorio ali italijanskemu racionalizmu, obema lastnima Italiji. To pomeni, da v kolikor
je bil integralni arhitekt prisoten na obravnavanem območju, sta bila oba sloga tudi
uporabljena, v nasprotnem primeru pa ima uporabljen slog lahko korenine iz drugih držav in
bi se s tem razlikoval od novega italijanskega. Kot se bo izkazalo v nadaljevanju, postane to
zelo pomembno v točki, ko govorimo, v kolikšni meri so se stavbni mojstri približali
konceptu integralnega arhitekta, kar konkretno za arhitekturo pomeni odgovor na vprašanje, v
kolikšni meri so se približali slogu integralnih arhitektov ter kakšna je umestitev arhitekture in
avtorjev objektov v okvir teoretičnih konceptov estetike in inženirskega načrtovanja ter
izvedb italijanskega racionalizma v pasu Trst–Reka.
72
8 ARHITEKTURA NA OBRAVNAVANEM OZEMLJU
Ozemlje med Trstom in Reko je pomembno predvsem zaradi svoje geografske lege, ki
je omogočila razvoj gospodarstva, predvsem trgovanja. Naselja, predvsem ob prometnicah, so
se zaradi sodelovanja prebivalcev v trgovsko prometnih tokovih hitro razvijala. Po koncu
turške nevarnosti59 si je prebivalstvo, ko so prometni tokovi v smeri vzhod–zahod in
nasprotno ponovno zaživeli, hitro opomoglo. Gospodarski razvoj je še danes dobro viden v
identitetnih grajenih strukturah. Naselja se v zadnjem obdobju kakovostne faze niso bistveno
povečala po število in velikosti, vendar se je zaradi številnih v višino razvitih ali povsem
novih enonadstropnih hiš spremenila njihova podoba v kulturni krajini. V povprečju
premožno prebivalstvo je bilo zaradi svoje dejavnosti in predhodnosti prostora tudi kulturno
prebujeno, zato je hitro sprejemalo novosti, uveljavljene v širšem prostoru. V arhitekturi so
bila to nova renesančna in baročna merila likovnega oblikovanja. Funkcionalno oblikovane
kmečke hiše so z raznovrstnimi predelavami dobile novo likovno podobo, najprej v razvojno
prednostnih naseljih Planina, Unec, Cerknica, Bloška Polica, Lož, Stari trg, Prem, Ilirska
Bistrica, konec 18. stoletja pa so nova merila dosegla naselja in sčasoma obvladala prostor.
Kakovostno oblikovanje naselij in stavb v obdobju gospodarskega razcveta in uveljavljenih
baročnih likovnih meril v nadaljevanju te arhitekturne regije vse do danes ni bilo preseženo. V
19. stoletju se je gospodarski položaj pokrajine močno spremenil. Tovorništvo je z zgraditvijo
železniške proge Dunaj–Trst izumrlo, srednje in male kmete so čedalje bolj izrabljali,
dejavnost nekaterih je propadla in zapustili so kmetije. Gradbena vnema je popuščala, slabšala
se je tudi kakovost. Baročno oblikovanje je počasi ugašalo, klasicizem pa se zaradi težavnega
gospodarskega stanja ni množično uveljavil (Deu 2001, 87–88).
Hribovitost notranjsko-brkinske arhitekturne regije je narekovala tudi razvoj krajev. V
Brkinih so se oblikovala gručasta naselja s poudarjeno strnjeno obliko. V drugih hribovitih
delih regije so gručasta naselja veliko manj strnjena. Tretja oblika naselij, ki se je na tem delu
oblikovala, so obcestna naselja, v katerih so domačije razvrščene pravokotno na cesto (te
najdemo v denimo Loški in Cerkniški dolini). Po obliki vzdolžne stavbe v naseljih notranjsko-
brkinske arhitekturne regije so pritlične, nadstropne, redko tudi vrhhlevne ali vrhkletne,
zidane iz kamna in ometane. Imajo strme strehe s čopiči ali brez. Še v začetku 20. stoletja so
bile krite s slamo, tedaj pa je slamnato kritino zamenjala opečna kritina iz bobrovca ali
zareznika. V Brkinih in še na nekaterih območjih ob meji s sosednjo primorsko arhitekturno
59 Turški vpadi so bili pogosti in uničujoči v 15. in 16. stoletju (op. a.).
73
regijo so pogoste in značilne stavbe z enojno razvrstitvijo prostorov in s plitko, dvokapno
streho, krito s korci. Tipološko posebnost predstavljajo rizalitno izmaknjeni vhodni deli, ki so
lahko oblikovani tudi z arkadami. Značilno oblikovani vhod izpod podstreška je nastal zaradi
nestalnega in deževnega vremena (Deu 2001, 88–89).
Prehodnost prostora se kaže tudi v likovni dopolnitvi večinske arhitekture. V južnem
in osrednjem delu arhitekturne krajine ter v oblikovanju in krašenju kamnitih stavbnih členov
prevladujejo sredozemski likovni vplivi, v krašenju fasad v ometu in štuku, ki je močneje
uveljavljen v severnem delu, pa srednjeevropski. V obravnavni arhitekturi je bilo avtohtono
gradivo kamen, zato v likovni dopolnitvi prevladujejo kamniti stavbni členi, med katerimi
prevladujejo vratni okviri, sledijo jim okenski okviri, ki večinoma niso dodatno okrašeni.
Kakovosten okras v lesu in ometu je redek in ni tipološko določen (Deu 2001, 90–92).
Arhitekturni razvoj je prekinila in hkrati spremenila njegov tok prva svetovna vojna.
Glede na predstavljene že obstoječe arhitekturne vzorce je prihod arhitekture na
obravnavanem ozemlju po koncu prve svetovne vojne predstavljal precejšen poseg v
obstoječe urbano in ruralno okolje. Skorajda vsaka zgrajena in obnovljena stavba je
predstavljala novost v primerjavi z že obstoječimi. Pred prvo svetovno vojno je politični in
gospodarski razvoj zaznamovala Avstro-Ogrska – zaustavila sta ju ravno njen razpad in še
pred tem prva svetovna vojna. V letih po prvi svetovni vojni je del Slovenije in Hrvaške (ki
sta pripadali Italiji) najbolj zaznamovala fašistična prevlada, ki je pustila posledice na vseh
področjih življenja. Na arhitekturnem področju je bilo to najbolj vidno pri gradnji cestno-
prometne infrastrukture in vojaških objektov, nekoliko manj (zaradi števila zgrajenih stavb)
pri javnih zgradbah. S posegi v krajino je želel režim urbanistično preurediti izgled ozemlja.
To potrjujejo številni načrti in njihova spremljajoča dokumentacija, ki so še danes hranjeni v
Državnem arhivu na Reki. Inventar Pokrajinskih tehničkih ureda u Rijeci60 1924–1945 – JU
50 predstavlja glavni fond, kjer je gradivo tudi dostopno. V njem se najdejo podatki iz
regionalnih tehničnih uradov, ki so delovali kot samostojne tehnične oblasti s sedežem na
Reki. Veliko načrtov ni bilo izvedenih zaradi slabega finančnega stanja občine in prihoda
druge svetovne vojne. Za razliko od reškega so tržaški arhivi veliko bolj skromni, ko iščemo
dokumentacijo obravnavanega ozemlja. Dokumentacije tistega obdobja je veliko, nismo pa
zasledili načrtov zgradb ozemlja od Podgrada do Hrpelj, ki so v disertaciji obravnavane. Za ta
del bo potrebnih še precej raziskav in poglobljenih raziskav.
60 V prevodu: Pokrajinskih tehničnih uradov na Reki (op. a.).
74
Slika 8: Meje zgornjega Jadrana leta 1939 (Cecotti 2010, 7).
75
Slika 9: Zemljevid Kvarnerske province (HAR, JU 50, škatla 110).
76
8.1 Reka in Trst
Preden se lotimo analize ožjega obravnavanega območja, evidentiranih objektov in
njihovih avtorjev, je treba še nekoliko podrobneje obrazložiti razvoj arhitekture dveh večjih
središč, Trsta in Reke, ki sta vplivali tudi na njuno širšo okolico. Z razumevanjem dogajanja
pred in po prvi svetovni vojni spoznamo smernice arhitekturnega razvoja in vidimo, kje so se
zgodile spremembe kulturne krajine in kakšen je bil njihov vpliv na obravnavano ozemlje.
Razvoj mesta Trst je bil zaradi burnega dogajanja pred, med in po prvi svetovni vojni
precej kompleksen. Za današnji izgled Trsta je sicer izjemnega pomena že 18. stoletje, ko je
Trst postal svobodna luka, še zlasti pa čas Marije Terezije (1740–1780). O tem je temeljni
tekst prispeval Damjan Prelovšek v Kroniki (časopisu za slovensko krajevno zgodovino) leta
1985. Za disertacijo pa je najpomembnejši razvoj v 19. in 20. stoletju, ko se je Trst razvijal v
moderno mesto. Njegov razvoj je zaznamovala prisotnost gospodarskega razvoja, zaradi česar
je mesto postalo pomembno stičišče trgovanja. V gradnjah med 1918 in 1954 ni bilo vedno
prisotno ravnovesje v razmerju med obliko in tehniko. Izmenjava nasprotnih si mnenj je
karakterizirala postopka projektiranja in konstrukcije (sicer že tako preveč razdrobljena med
arhitekti in izvajalci gradbenih del), že tako oba najbolj odvisna od finančne podpore vodilnih
v državi, ki pa niso izkazali zanimanja za lokalni razvoj (Nicoloso, 2005). Številne gradnje
izkazujejo težnje in želje po prikazovanju estetskih lastnosti nove arhitekture s pomočjo
določene simbolike, ki je bila vidna na temu namenjenim arhitekturnim konfiguracijam,
namesto da bi pozornost usmerili k materialom, h konstrukcijskim tehnikam in k samemu
poteku izvedbe projekta.61 To najbolje prikazujejo stavbe, ki so bile zgrajene v fašističnem
obdobju, saj so s svojo propagandno simboliko nakazovale, da je bilo najpomembnejše
prikazovanje režimske moči (univerza, stavba Assicurazioni Generali, trg Oberdan ...).
Analiza urbanističnega razvoja pred letom 1918 pokaže, kako se je skozi daljše časovno
obdobje zatekalo k različnim referenčnim modelom za pomoč pri projektiranju različnih
tipologij gradnje. V tem obdobju so bile velike zasebne in javne investicije v gradbeni
aktivnosti usmerjene k temu, da ljudem ponudijo ustrezno in dostopno infrastrukturo in
stanovanjske objekte. Pomen tovrstnih investicij obrazložita izgradnja Starega pristanišča
(Porto Vecchio 1861–1898) in rojstvo inštituta za javne stanovanjske objekte (ICAM 1902),
ki predstavljata sintezo vsega (do takrat) pridobljenega znanja tradicionalne arhitekture in
hkrati osnovo za njen nadaljnji razvoj. Večji del konstruktivnih in funkcionalnih modelov se
61 O razvoju mesta sta podrobneje pisali Paola di Biaggi in Alessandra Marin v Nicoloso in Rovello, 2005 (op. a.).
77
nahaja v kompleksu Staro pristanišče. Njegova razširitev (1924–1936) – Stazione marittima,
silo in Idroscalo – predstavlja dopolnitev, ki skupaj s celoto tvorijo izredno monumentalen
karakter. Nadaljevanje kvalitetne gradnje po letu 1918 se velikokrat spopade z zunanjimi
dejavniki, kot so razpoložljivost materialov in njihova dostopnost ter zadostno število
kvalificiranega osebja za izvedbo, ki vplivajo na njen rezultat. Projektne rešitve so zahtevale
preplet različnih materialov, uporabljenih s primernimi konstrukcijskimi tehnikami, ki so v
tem obdobju dosegle precej visok nivo rafiniranosti. Tako nadzor nad izvedbo kot kvaliteto je
predstavljal stalnico tudi v obdobju ekonomske krize (Garolfo 2005, 73–82). Ne glede na
kompleksnost prostora in njegovega razvoja so v mestu nastali tudi številni monumentalni
objekti. Med njimi Palazzo Aedes avtorjev Dionisia Klamerja in Arduina Berlama (1924–
1928), Stazione Maritima avtorjev Umberta Nordia in Giacoma Zammattia (1926–1930),
stavba zavarovalnice Assicurazioni generali avtorja Marcella Piacentinija (1935–1937 prva
zgradba in 1937–1939 druga), Univerza v Trstu avtorjev Raffaella Fagnonija in Umberta
Nordia (1938–1950) ter še veliko drugih, ki so podrobno predstavljeni v delu Trieste 1918–
1954: Guida all'architettura, 2005. Hiter razvoj mesta je potekal predvsem od 19. stoletja pa
tja do leta 1918, takrat so se v Trst priseljevali predstavniki različnih narodov; po letu 1918 je
Trst gospodarsko stagniral, razvoj je bil manjši, začela se je fašistična raznarodovalna
politika. Poleg gradnje posameznih objektov je bilo za mesto izdelanih tudi nekaj
urbanističnih načrtov, med katerimi je bil za mesto najpomembnejši urbanistični načrt Paola
Degrassija iz leta 1933, ki je veljal (navkljub večkratnim popravkom) vse do sedemdesetih let
(Nicoloso in Rovello 2005).
78
Slika 10: Trst – Piglia Cernitz »Casa Alta« (1935–37) avtorja Umberta Nordia (Fernetti
2010).
Slika 11: Trst – Palazzo dele Assicurazioni generali, Marcello Piacentini (fotografija: Emilija Kastelic, 3. 2. 2015).
79
Slika 12: Trst – Pogled na Univerzo (fotografija: Emilija Kastelic, 9. 7. 2011).
Stavbi na sliki 9 in 10 sta zelo monumentalni. Da sta izstopali, ni poskrbela le
arhitektura, temveč velikokrat tudi premišljena umestitev v prostor, kot na primer Univerza v
Trstu (slika 11). Vse tri stavbe (slike 9, 10 in 11) vsebujejo opisane elemente moderne
arhitekture, kakršne so jasne linije, fasada brez okrasja, ravne strehe, s tem da vsebuje stavba
univerze tudi simbolne elemente fašizma, kot je fasadni relief z vojnimi motivi v čast prve
svetovne vojne. Piacentinijeva stavba spada v slog Stille Litorio (opis str. 65). Podrobno
študijo o arhitekturi in nastanku stavbe univerze je opravila Valentina Fernetti v svojem delu
L'Ateneo triestino: cenni storici v letu 2010, medtem ko sta drugi dve zgoraj omenjeni stavbi
(slika 9 in 10) predstavljeni v Trieste 1918–1954: guida all'architettura 2005.
Drugo pomembno urbano središče na obravnavanem ozemlju je nedvomno tudi Reka,
kjer je kar nekaj monumentalnih zgradb, ki jih lahko uvrstimo v moderno arhitekturo. Da je
temu tako, je predvsem posledica mobilnosti arhitektov, ki so delovali hkrati v Trstu in Reki.
Zelo kakovosten in podroben opis moderne arhitekture na Reki predstavlja katalog Moderna
arhitektura Reke, 1996, v katerem so zbrana slikovna gradiva s spremljajočimi opisi in
seznam delujočih arhitektov in inženirjev. Katalog je spremljal obsežno razstavo Arhitektura
modernog kompromisa: izložba Moderna arhitektura Rijeke62 v Moderni galeriji na Reki, ki je
predstavljala najobsežnejši pregled reške moderne do tedaj.
62 V prevodu: Arhitektura modernega kompromisa: razstava Moderna arhitektura Reke (op. a.).
80
Slika 13: Reka – Mali neboder Raoula Puhalija (Valušek 1996).
Najpodrobnejši in najbolj natančen opis razvoja Reke in Sušaka je predstavljen v
omenjenem katalogu, kjer v poglavju »Urbani okvir riječke Moderne 1918–1941« avtorja
Saša Randića in Idis Turata pojasnita razvoj obeh mest, njune administrativne okvire,
arhitekturni in urbanistični razvoj. Navajata dva pomembna dejavnika, ki nakazujeta potek
urbanističnega razvoja mesta. Prvi je administrativna meja corpus separatuma pod madžarsko
mejo, kar onemogoči urbanistično združitev s Sušakom in tako vpliva na razvoj luke in
vzhodne industrijske cone. Drugega, sicer v tesni povezavi s prvim, predstavlja intenzivni
razvoj infrastrukture, luke in železnice, ki zasedajo najugodnejša področja, namenjena gradnji
(Valušek 1996, 13). S tem se vse urbanistične razvojne strategije mesta Reka omejijo na
administrativno mejo in infrastrukturne posege. Med najpomembnejšimi urbanističnimi načrti
(prvi je bil pripravljen leta 1904 – Plan za regulaciju i proširjenje grada Rijeke)63 je nedvomno
t. i. Rdeči načrt (iz leta 1917), ki je kasneje služil kot osnova za gradnjo pod italijansko
oblastjo in so ga v grobem upoštevali vse do petdesetih let. Nestabilna politična situacija je
sicer zahtevala nekaj manjših popravkov, ki pa niso bistveno vplivali na njegova temeljna
vodila. Ko je govora o urbanističnih načrtih, je treba vedeti, da so se prilagajali obstoječi
situaciji (Valušek 1996, 13–15). Ker načrti niso bili ambiciozno naravnani, Reka v obdobju
svojega razvoja ni ustvarjala lastne urbanistične identitete. Največ je bilo obnovitvenih del, v
glavnem pa so bile zgrajene posamezne reprezentativne zgradbe, ki so zaznamovale obdobje
63 V prevodu: Načrt za ureditev in širjenje mesta Reka (op. a.).
81
od 1918 do 1941. Zaradi italijanske vladavine je Reka, ki je pripadala Italiji, stagnirala. Ni
bilo hitrega napredka ali razvoja, zato je bila temu primerna tudi gradnja, ki je obsegala zgolj
posamezne zgradbe, še to večinoma vogalne.
Poleg omenjenih dejavnikov je z rimskim sporazumom64 del mesta Reka za Riječino
pripadal italijanski oblasti, medtem ko je bil Sušak dodeljen Kraljevini SHS (po 1929
Kraljevina Jugoslavija). To je zaznamovalo njun ločen razvoj, viden tudi v arhitekturi. Na
ozemlju pod italijansko oblastjo je prišlo do izrazitega porasta prebivalstva, predvsem
izseljencev iz Italije. Kljub temu pa sta bila prisotna stagnacija in gospodarsko zaostajanje.
Natečajev za arhitekte, ki bi želeli predstavili in izvesti svoje načrte, je bilo zelo malo.
Drugače je bilo v Sušaku. Pozitivni pristop k reševanju nastalih problemov se kaže tudi v
številnih predlaganih načrtih in natečajih, izvedenih med letoma 1918 in 1945. Občinska
stavba, hiša kulture, sakralni objekti in celo edini splošni urbanistični načrt so bili rezultat
javnih natečajev. Zaradi razvoja je bila širitev območja zelo hitra, zaradi česar so gradili brez
posebnih vnaprej pripravljenih načrtov. Na širšem območju je največ funkcionalističnih
elementov vnesel arhitekt Kazimir Ostrogović. Prve tovrstne posege pa v Sušak prinese Milan
Čalogović leta 1931 z izgradnjo kompleksa Svobodnih carinskih skladišč (Slobodnih
carinskih skladišta). Splošna načela funkcionalizma prevzema tudi Prikrilov Občinski
gradbeni urad (Gradski građevinski ured) v popravljenem in prečiščenem projektu za Mestne
šole na Pećinama65 (Valušek 1996).
Med najpomembnejše arhitekturne posege na reški strani štejemo stavbo Mali
Neboder (slika 12) arhitekta Raoula Puhalija, 1939, takrat sicer največjo stavbo v mestu, ki je
hkrati predstavljala tudi ideološki manifest fašizma, in Riječki Neboder arhitektov Umberta
Nordija66 in Vittorija Frandolija. Na področju stanovanjske arhitekture so posegi pogostejši v
tridesetih letih. Njen začetek naj bi predstavljala izgradnja stanovanjskega kompleksa nasproti
železniške postaje. Gre za urbanizacijo Belvedera, Kozala, Škurinja in Podmurvice ter
nekatere poteze Kontrida – Costabella, kjer je bil kompleks sestavljen iz večstanovanjskih hiš
(kot denimo naselje na Kazali; delavsko naselje R.O.M.S.A) in blokov, nizov manjših
dvostanovanjskih enot ter vil. V duhu milanskega racionalizma je še stavba stanovanjsko-
poslovnega objekta za družbo Oberzainer-Zampieri arhitekta Agnola Domenica Pica iz
Milana. Izveden je bil le del projekta. Zanimiva je primerjava med stanovanjskima predeloma
Belveder (na Reki) in Bulevard (na Sušaku). Arhitekturno sta si namreč, kljub podobnosti v
64 Rapalska pogodba (1920), določena meja med Italijo in SHS, Reka postane samostojna država; Rimski sporazum (1924): ukinjena Svobodna država Reka, Reka postane del Italije, Sušak Jugoslavije (op. a.). 65 Več o značilnostih arhitekture Sušaka v katalogu Moderna arhitektura Rijeke, Valušek 1996, 112–147 (op. a.). 66 Umberto Nordio je bil izredno aktiven arhitekt v Trstu. O njegovih delih v Nicoloso in Rovello 2005 (op. a.).
82
legi in terenu, popolnoma različna. Susaški Bulevard zaznamuje gradnja posameznih hiš v
smislu mesto – park, medtem ko je Reški Belveder grajen z visokimi in gosto strukturiranimi
bloki (edifici a blocchi) (Valušek 1996). Najbližje italijanskemu racionalizmu so tudi dela
arhitekta Giulija Duimicha, na primer Palazzo della Provincia (1932), Paviljon bolnice
(1932), vrtec (1933). Ravno tako še Športni klub in igrišče ONB (Sportski dom i igralište
ONB, 1933) arhitektov Francesca Mansuttija in Gina Miozze iz Padove (Valušek 1996).
Glede sakralne arhitekture je najizrazitejši in hkrati največji poseg Votivna cerkev sv.
Romualda in Vseh svetih na Kozali, 1928–1934. Prvotni načrt je pripravil Bruno Angheben
leta 1926 (historicistični slog z elementi gotike in romanike), kasneje je zaradi pridobitve
zadostnih sredstev in avtorjevega navduševanja nad modernističnimi idejami načrt v tem duhu
tudi popravil. V svojem načrtu je bil zelo radikalen in je odstranil vse »odvečno«.
Minimaliziranje dekoracije, geometričnost in stiliziranost nekaterih delov in detajlov tudi v
notranjosti cerkve kažejo to radikalnost (Valušek 1996, 100–110).
V večjih mestih se je prelom s klasično arhitekturo najbolj opazil v primerih, ko je šlo
za gradnjo stanovanjskih sosesk ali načrtno širjenje starih mestnih predelov. Pri gradnji
stanovanjskih naselij so bili modernejši elementi arhitekture veliko bolj vidni, tudi zaradi
koncentracije objektov na določenem predelu. V starih mestnih jedrih in centrih mesta pa se je
moderna arhitektura kazala v obliki posameznih monumentalnih objektov z izrazitimi
modernimi elementi (materiali, kot so armiran beton, železo, steklo, ravne linije, čistost fasade
brez ali z minimalno dekoracijo, notranji minimalizem in strogost …).
Središči Reka in Trst prikazujeta obravnavanemu ozemlju najbližjo, moderno
arhitekturo, ki je predstavljala tujek med že obstoječo in jo tudi zaznamovala. Omembe vredni
pa sta tudi mesti, še vedno v bližini obravnavanega ozemlja, ustanovljeni v obdobju fašizma z,
glede na njuno okolje, izrazito moderno arhitekturo. To sta bili Torviscosa (v Furlaniji) in
Raša (v Istri). Ustanovitev mesta Torviscosa je vezano na razvoj italijanskega podjetja SNIA
viskoza, ki se je leta 1937 odločilo na tem ozemlju zgraditi veliko kmetijsko-industrijsko
naselje za proizvodnjo viskoze. Takrat se je začela gradnja industrijskega obrata, ki je
posledično zahteval tudi druge javne in zasebne objekte: delavska naselja, namestitve za
vodstvo, vrtce, šole, gledališče, menzo, bazen in druge športne objekte. V originalnem načrtu,
ki ga je izdelal Giuseppe de Min, je mesto nudilo kapacitete za 20.000 prebivalcev, vendar
končna namestitvena kapaciteta (novozgrajenih in obnovljenih objektov) ni nikoli presegla
1.500 prebivalcev (Torviscosa: nascita di una città, 1988, Friuli Venezia Giulia: Guida critica
83
all architettura contemporanea, Sergio Polano).67 Drugo mesto, ki je bilo zgrajeno v obdobju
fašizma, je Raša, katerega idejni vodja in arhitekt je bil Gustavo Pulitzer Finali68 (Pulitzer
Finali 2000). Mesto je nastalo za potrebe razvijajoče se industrije (rudarstva) in je osnovano
zelo podobno kot Torviscosa, saj je ravno tako vsebovalo javno-zasebne objekte, ki naj bi
prebivalcem (v glavnem delavci z družinami) omogočilo normalno življenje in jih spodbudilo
k delu. Funkcionalnost obeh mest za potrebe industrije je zelo dobro vidna, vendar za
arhitekturni izgled obeh mest nemoteča. Arhitekturni vzorci racionalizma so zelo elegantno
umeščeni v na videz nepomembni industrijski mesti, ki sta postali pomembna primera
moderne arhitekture in lepo prikazujeta njen izraz v primerjavi z obstoječo v njuni okolici.
Skupaj z ostalimi posegi na Reki in v Trstu tvorijo sliko razvoja moderne arhitekture v
ideologiji fašizma.
Velja omeniti, da sta v pričujoči predstavitvi obravnavanenega ozemlja najbližjih
mest, izraza moderna arhitektura in racionalizem uporabljena brez ali z bežno omembo sloga
Stile Littorio, kar glede na dogajanje na političnem in arhitekturnem področju ni najbolj
korektno, vendar je treba opozoriti, da je bila tovrstna arhitektura obravnavana velikokrat kot
izraz modernega sloga, ne pa v povezavi z režimom, zato je tako tudi predstavljena v
strokovni literaturi.
67 Dostop do celotne kartografije mesta je omogočen na uradni strani občine Torviscosa, ki je mesto prepoznala kot izjemno arhitekturno dediščino: http://www.comune.torviscosa.ud.it/index.php?id=23923 (op. a.). 68 Več informacij o njem je dostopnih na: http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=2270 (op. a.).
84
8.2 Občina Ilirska Bistrica in okolica
S poznavanjem situacije v bližnjih urbanih središčih še bolj specificirajmo in
predstavimo dogajanje v še ožjem pasu obravnavanega ozemlja. To so vsekakor kraji pod
Snežnikom, ki jim je poseben pečat dala obmejna lega, saj so Italijani ves čas gradili objekte
za potrebe nastanitve velikega števila vojaških, policijskih in fašističnih enot. Na eni strani je
območje sicer pridobilo veliko na področju infrastrukture, na drugi pa je bil to čas, ko so po
vaseh množično odpirali šole s ciljem hitrejšega poitalijančevanja prebivalstva, ko so
prebivalstvo izseljevali in ni bilo dela, ko so skušali zatreti slovensko kulturo in so z akcijami
»dopolavoro« narekovali način preživljanja prostega časa prebivalstva (Simčič 2011, 122).
Na ozemlju, ki ga je na vzhodni strani Jadrana zasedla italijanska vojska in ga
poimenovala Julijska krajina, je bila vzpostavljena najprej vojaška oblast z guvernerjem na
čelu in s sedežem v Trstu. Sredi leta 1919 jo je do januarja 1923 zamenjal novoustanovljeni
Generalni civilni komisariat, občine pa so vodili civilni komisarji. Z upravno razdelitvijo
Julijske krajine januarja 1923 je Generalni civilni komisariat prenehal delovati. Njegovo delo
sta prevzeli dve novoustanovljeni pokrajini, Istrska in Tržaška. Bistriško je prišlo v Istrsko
pokrajino, ki je imela sedež v Pulju in je obsegala teritorij nekdanje avstro-ogrske dežele Istra
in sodni okraj Ilirska Bistrica. Tako stanje je trajalo dobro leto dni, ko je bila februarja 1924,
po priključitvi Reke k Italiji, ustanovljena nova Provincia del Carnaro, imenovana tudi Reška
pokrajina, z dvema okrožjema mest Reka in Volosko. Okrožje Volosko je obsegalo izdvojeno
ozemlje in Istrske pokrajine razen občine Podgrad, ki je bila priključena Kvarnerski pokrajini
šele oktobra 1928. Na čelu pokrajine je bil prefekt, ki je imenoval občinske župane, ti pa
vodje vasi po naseljih (capovilla). Fašistična stranka je z raznimi združenji, organizacijami in
ustanovami segala v vse pore družbenega življenja, ga tako nadzirala in usmerjala v želeno
smer, skrbela za vzgojo mladega rodu v fašiste in zatirala antifašistični odpor. Ozemlje
sedanje občine Ilirska Bistrica je bilo razdeljeno na več občin (najprej 8, nato 6), ki so takrat
zajemale tudi kraje, ki so zdaj na hrvaški strani (Simčič 2011).69
69 Tako so bile 1eta 1924 ustanovljene naslednje občine: Knežak in Zagorje, ki sta se 17. 3. 1927 združili v enotno občino Knežak (Fontana del Conte), ta je vključevala vasi: Knežak, Bač, Koritnice, Šembije, Podtabor, Juršče, Zagorje, Parje, Drskovče in Tabor. Trnovo in Ilirska Bistrica, ki sta se 11. 11. 1927 združili v občino Ilirska Bistrica (Villa del nevoso). Leta 1936 je občina štela 5.588 prebivalcev in je zajemala kraje Trnovo, Ilirska Bistrica, Koseze, Mala Bukovica, velika Bukovica, Soze, Harije, Tominja, Dobropolje, Zarečica, Zarečje, Brce, Topolc, Mereče, Podstenje in Podstenjšek. Jablanica (Castel Jablanizza) s kraji: Zabiče, Podgraje, Kuteževo, Trpčane, Jablanica, Vrbovo, Vrbica, Jasen, Dolnji in Gornji Zemon. Občina Jelšane (Elsane) je s kraji Veliko Brdo, Sušak, Fabci, Nova Vas, Novokračine, Jelšane, Dolenje ter z vasmi, ki so zdaj na hrvaški strani – Pasjak, Rupa, Lipa, Brdce in Šapjane – leta 1940 štela 3.363 prebivalcev. Podgrad (Castelnuovo) je leta 1928 (takrat je bila občina vključena v Kvarnersko pokrajino) štela 8.000 prebivalcev, ki so živeli v vaseh: Podgrad, Račice, Starod, Pavlica, Studena Gora, Sabonje, Podbeže, Hrušica, Obrov, Javorje, Gabrk, Rjavče, Huje,
85
Razvoj Bistriškega je bil po novem v veliki meri vezan na obmejno lego in
utrjevanjem meje. Vojaške objekte in infrastrukturo je gradila italijanska vojska, civilne javne
objekte in infrastrukturo pa občina z najemanjem kreditov, nekaj objektov pa tudi fašistične
potujčevalne organizacije. Tako so na veliko gradili in obnavljali ceste, ki so jim domačini
rekli vojaške ceste, zgradili vodovod v Ilirski Bistrici (dokončan 1939), še prej obnavljali stari
vodovod prek Čičarije v Obrov in naprej v Podgrad z vodnimi rezervoarji; napeljali so
elektriko in telefon – v Ilirski Bistrici v drugi polovici dvajsetih let, leta 1933 so ju pripeljali
še do Podgrada in naprej v Obrov, v Jelšane je prišla elektrika v tridesetih letih (telefon pa leta
1930), v Knežak v začetku tridesetih, na Prem pa leta 1937. Gradili so nove ceste in
popravljali stare, tako da so jih širili, jim delno spreminjali traso, da so bile ravne, veliko so
jih tudi asfaltirali. V Ilirski Bistrici so tako med drugim zgradili mestno hišo (konec dvajsetih
let, še zdaj stavba občinske uprave), otroški vrtec (sredi tridesetih), organizacija O.N.M.I.70 je
zgradila zavetišče za matere in otroke v Ilirski Bistrici (leta 1939, sedaj je sedež veterinarske
postaje), prav tako v Jelšanah leta 1934; na Premu občinsko stavbo leta 1937, v Jelšanah vrtec
leta 1928, na Pregarjah šolo 1929. leta. Zgrajeni so bili še protituberkulozni dispanzerji v
Podgradu in Ilirski Bistrici (na začetku poti na domačijo Kozlek). Načrtovali so še več šolskih
zgradb, na Vidmu sodnijske zapore, bolnico in poslopje za državno nižjo šolo, celo aerodrom
na trnovskih Mlakah, vendar so prezadolženim občinam prepovedali najemanje kreditov.
Javne stavbe so gradili tudi domačini. Tako so leta 1924 knezi Schönburg – Waldenburg,
tedanji lastniki gradu Snežnik,71 zgradili stavbo sedanjega okrajnega sodišča za sedež gozdne
direkcije, leta 1927 pa je družina Ličan zgradila prvo kinodvorano (Simčič 2011, 133–137).
Zaradi vseh omenjenih gradenj se je občina prezadolžila in od reške posojilnice ni več
dobivala posojil, ki bi omogočili izvedbo vseh zastavljenih načrtov.
Prezadolženost občine je torej botrovala dejstvu, da ni bilo zgrajenih več objektov
glede na pripravljene načrte. Kljub temu pa je bilo zgrajenih kar nekaj stavb, ki so
zaznamovale tako urbano kot ruralno okolje.
Pregarje, Zajelšje, Prelože, Ritomeče, Gradišče pri Materiji, Male Loče, Poljane pri Podgradu in v hrvaški Čičariji Žejane, Vele Mune, Male Mune. Nekoliko kasneje, 16. 10. 1924, je bila ustanovljena še občina Prem (Primano), ki je štela okrog 2.000 ljudi s kraji: Janeževo Brdo, Čelje, Kiloveče, Ratečevo, Brdo, Smrje, Dolnja in Gornja Bitnja (Simčič 2011, 132–133). 70 O.N.M.I je okrajšava za Opera nazionale maternità e infanzia, ki je predstavljalo združenje za pomoč materam in otrokom. Združenje je zahtevalo, da ima vsako mesto svoj dom za matere in otroke, zato so pričeli z gradnjo temu namenjenih stavb. Več o tem v: http://www.treccani.it/enciclopedia/maternita-e-infanzia_(Enciclopedia-Italiana)/. 71 Več o tem Majda Obreza Špeh v Knežja družina Schönburg–Waldenburg in njeni uslužbenci, 1–2 Kronika, 2000, št. 48, str 151–161.
86
8.3 Občina Hrpelje-Kozina in okolica
Drugo pomembno območje je občina Hrpelje-Kozina, ki je bila ustanovljena leta
1922. Nastala je iz dela ukinjene občine Materija, v katero so sodile Hrpelje; in iz Kozine, ki
je sodila v občino Rodik, ter dela ukinjene občine Klanec-Kozina. Občina je bila del
koprskega okrožja in puljske pokrajine (Grželj 2004, 94). Tudi te kraje je fašistični režim
prizadel z raznarodovalno politiko. Po koncu prve svetovne vojne so na to ozemlje prispeli
Italijani z namenom utrjevanja oblasti: vojaške, politične in sodne. Italija je povsod nameščala
svoje ljudi. Prvi dve leti sta bili še znosni, kasneje po Gentilijevi šolski reformi leta 1923 je bil
ukinjen pouk v slovenskem jeziku. Na Kozini so delovale od leta 1908 posojilnice in
hranilnice, ki jim je režim onemogočal delovanje, zato so po letu 1929 prenehale delovati.
Poitalijančevali so priimke in vsak, ki se ni vpisal v fašistično stranko, je bil gospodarsko in
politično izobčen (Šturm 2013).
Tako na ilirskobistriškem kot kozinskem je bila situacija po prvi svetovni vojni zelo
težka. Razvoj obeh območij je bil odvisen od italijanskih oblasti, ki so skušale ozemlje
poitalijančiti in tako vse tamkajšnje prebivalstvo podrediti svojim idealom. Gospodarska
kriza, ki jo je preživljala Julijska krajina, ni prizadela le kmečkega prebivalstva temveč tudi
industrijo in trgovino, kar je najbolj prizadelo industrijske, ladjedelniške in pristaniške
delavce v Trstu. Prva leta po prvi svetovni vojni so se izseljevali predvsem slovenski uradniki,
železničarji in učitelji, ki so še v času Avstro-Ogrske prišli na Primorsko, Goriško in Istro, ter
izobraženci, ki so jih zaradi slovenske in jugoslovanske usmerjenosti preganjale italijanske
oblasti (Vodopivec 2006). Na tem območju je bilo gradenj veliko manj kot na
ilirskobistriškem. Največ sredstev je bilo namenjenih infrastrukturi, kot so ceste, vodovod,
razsvetljava. Samih objektov pa ni bilo oz. jih je bilo zelo malo.
87
9 PREDSTAVITEV ARHITEKTURE IN ARHITEKTOV NA
OBRAVNAVANEM OBMOČJU
Po predstavitvi dogajanja v arhitekturi in na družbeno-političnem področju širšega in
ožjega obravnavanega ozemlja postopoma preidimo na področje same arhitekture in njene
sistemske ureditve v območju kvarnerske province, ki je zaobjemala ozemlje, kjer so potekale
gradnje najreprezentativnejših objektov. V času italijanske oblasti sta na območju kvarnerske
province oziroma v reški občini delovala dva pomembnejša tehnična urada. Najpomembnejši
je bil Gradjanski tehnički ured,72 ki je deloval kot samostojna tehnična oblast širokih
usmeritev, vendar podrejena Ministeru dei lavori pubblici.73 Ustanovljen je bil 1. novembra
1924, takoj po določitvi meje med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo na območju Reke. Do
leta 1934 je bil njegov delovni naziv Corpo reale del Genio civile,74 nato pa je deloval pod
imenom Ufficio del Genio civile a Fiume.75 Drugi pomemben urad je bil Pokrajinski tehnički
ured.76 Ustanovljen je bil 14. maja 1926 in je deloval pod imenom Provincia del Carnaro –
Ufficio tecnico77 oziroma kot Amministrazione provinciale – Ufficio tecnico78 ali tudi pod
imenom Ufficio tecnico provinciale a Fiume.79 Slednje se največkrat uporablja s kraticami
U.T.P., ki jih je moč zaslediti na številnih načrtih zgradb. Njegov domet delovanja je bil
precej manjši od prvega, administrativno pa je bil podrejen regionalni upravi. Medtem ko je
bil Mestni tehnični urad urejen tako, da je deloval kot projektno-tehnični zavod za splošne
zasebne in državne gradnje, obnove in kot strokovno-tehnični nadzorni organ na lastnem
področju, je bil Pokrajinski tehnični urad tisti organ, ki je organiziral in spremljal bolj delo
občinskih tehničnih uradov, ne pa tudi sledil gradbeno-tehnični dejavnosti. Odgovoren je bil
samo za objekte, ki jih je državna oblast prepustila pokrajinski upravi. Poleg različnih
objektov pokrajinskih uprav so pod njegovo okrilje spadale tudi šolske zgradbe, območne
cestne prometnice ter nekateri objekti splošne varnosti oziroma mestne zaščite. Urad je
prenehal z delovanjem 3. maja 1945 (HAR, Inventar Pokrajinskih tehničkih ureda u Rijeci JU
50, 1976).
72 V prevodu: Mestni tehnični urad (op. a.). 73 V prevodu: Ministrstvu javnih del v Rimu (op. a.). 74 Gre za periferni državni organ z nalogo nadzorništva in kontrole javnih gradenj, na perifernem in lokalnem nivoju. Uradnega prevoda oz ustreznih slovenskih sopomenk za pravilni dobesedni prevod ni (op. a.). 75 V prevodu: Urad za gradbene zadeve na Reki (op. a.). 76 V prevodu: Pokrajinski tehnični urad (op. a.). 77 V prevodu: Kvarnerska provinca – tehnični urad (op. a.). 78 V prevodu: Administracija province – tehnični urad (op. a.). 79 V prevodu: Tehnični urad province na Reki (op. a.).
88
Poleg omenjenih dveh so takrat na Reki delovali tudi drugi regionalni tehnični uradi,
vendar se njihovi podatki niso ohranili v enakem obsegu. Pričetek delovanja teh uradov lahko
najdemo v nastanku in razvoju prvih regionalnih organov državnih oblasti na reškem
območju. Med te organe prištevamo Poglavarsko namjesništvo80 (Luogotenenza capitanale oz
Komerzassessorium), 1752–1776, Riječki guberniji81 (Regium Gubernium Fluminense),
1776–1809, Riječko okružno poglavarstvo82 (Fiumaner Kreismant; Capitanato distrettuale
Fiume), 1814–1822, Kraljevski riječki gubernij,83 1822–1850, Riječka županija, 1848–1869
ter Kraljevski guberij za Rijeku i Ugarsko-hrvatsko primorje,84 1869–1918 (HAR, Inventar
Pokrajinskih tehničkih ureda u Rijeci JU 50, 1976). Vsi omenjeni organi regionalnih javnih
oblasti so med svojim razvojem vse pogosteje dobivali pristojnosti gradbeno-tehnične oblasti,
hkrati pa so se v sklopu tega razvijale gradbene službe. Te službe se sicer niso osamosvojile
kot pravni subjekti.
Poleg omenjenih so imele določene pristojnosti na področju gradbeništva tudi druge
organizacije. Ena takih je recimo Trgovačko-obrtniška komora v Rijeki,85 1811–1924, ki je
imela velik vpliv na gradbene dejavnosti, še posebej na cestne povezave, reško pristanišče in
njegove ureditve skladišč, trgovskih in industrijskih ter drugih pomembnih objektov za
gospodarski razvoj Reke. Druga, še pomembnejša organizacija, ki je vplivala na razvoj
gradbeno-tehničnih dejavnosti, je bilo Governo marittimo,86 ki je delovala na območju Reke
in madžarsko-hrvaškega primorja v obdobju 1870–1918. V njej je bila sestavljena posebna
tehnična služba, ki je bila odgovorna za gradnjo pomorsko-tehničnih naprav, namenjenih za
varnost plovbe, gradnjo pristanišča, skladišča, naprav za nakladanje in razkladanje ter drugih
objektov pomorske pomembnosti kot tudi nadzor izdelovanja plovil (HAR, Inventar
Pokrajinskih tehničkih ureda u Rijeci JU 50, 1976).
To so bile javne službe, ki so bodisi preko javnih razpisov ali drugače zaposlovale
arhitekte in jim omogočale delo. To je pomenilo, da je država preko teh javnih ustanov
nadzorovala načrte in postopke gradenj (pravne podlage – poglavje 7). Sicer je bilo, kot bomo
videli v nadaljevanju, nekaj zasebnih podjetij, ki pa so vseeno morala pridobiti odobritev
uradov. Zasebništva, v smislu, da je lahko naročnik gradil objekte lastnih idej in želja brez
odobritve te ideje (slogovno) javnih služb, praktično ni bilo. To je tudi pomemben podatek, ki
80 V prevodu: Poglavarsko namestništvo (op. a.). 81 V prevodu: Reška višja upravna enota (op. a.). 82 V prevodu: Reško okrožno poglavarstvo (op. a.). 83 V prevodu: Reška kraljeva višja upravna enota (op. a.). 84 V prevodu: Kraljeva višja upravna enota za Reko in madžarsko-hrvaško primorje (op. a.). 85 V prevodu: Trgovsko-obrtna zbornica na Reki (op. a.). 86 V prevodu: Pomorska oblast (op. a.).
89
priča, da je bila stopnja nadzora visoka in skrbno načrtovana. Ob iskanju dokumentacije o
graditeljih v arhivih ni bilo zaslediti podatkov o zasebnikih, kot jih poznamo danes. Torej
tistih, ki jih lahko posamezniki ali podjetja najamejo za izvedbo načrtov na osnovi vseh
potrebnih dovoljenj, prostorskih aktov, arhitekturnih načrtov, vendar po lastnih željah brez
dodatnih posegov javnih služb v avtonomijo ideje.87 Omenjeni uradi so bili del sistema
državnega nadzora, ki je predvsem preko načrtnih zaposlitev privržencev režima upravljala z
nastajajočo arhitekturo.
Pregled arhivskih fondov je postregel s precejšnjim številom evidentiranih načrtov in
zapisov o stavbah, ki so bile zgrajene v obdobju med 1918 in 1943. Največ na novo zgrajenih
stavb, ki jih upoštevamo v disertaciji, je bilo v Ilirski Bistrici, manj v Materiji, Hrpeljah,
Zagorju in na Premu. Ohranjena dokumentacija je, kljub njeni pomanjkljivosti, zelo zanimiva
in raznolika. Nekateri fondi obsegajo načrte, zapisnike, dopise, račune, planimetrijo, določene
mape vsebujejo samo načrt ali celo eno samo risbo, nekatere pa samo kak zapis ali dopis. Kot
največja pomanjkljivost se pri načrtih izkaže pomanjkanje podatkov o datumu njihove
izdelave, kraju, naročniku in ne nazadnje tudi o arhitektu. Tudi v primeru, ko je načrt
vseboval podpis, ta ni bil vedno čitljiv. Najprimernejši za analizo se tako izkažejo podatki,
kjer je razločno navedeno ime arhitekta ali inženirja. Pri obravnavi in predstavitvi arhitekture
so zato še posebej pomembni načrti, ki so jasni, vidni in razumljivi ter iz katerih lahko
razberemo dovolj podatkov za ovrednotenje objekta.
Z gradnjo novih objektov so se odpirala nova delovna mesta, priseljevali so italijansko
prebivalstvo in poskušali poitalijančevati obstoječe. Namembnost posamezne stavbe je bila
vnaprej določena glede na potrebe države za vzpostavitev režima na ozemlju. Poleg vojaških
objektov je bila večina javnih stavb namenjena šolam in vrtcem, zdravstvenim ustanovam in
občinskim prostorom. Vsi načrti so bili predhodno posredovani v pregled in odobritev
Tehničnim uradom v Reko. Za gradnjo odobrenih so občine za njihovo financiranje zaprosile
reško posojilnico, ki je glede na razpoložljiva sredstva projekt tudi podprla. Pregled gradiva v
Državnem arhivu na Reki je pokazal, da je bila odločitev posojilnice zelo pomembna, saj se je
za občino Ilirska Bistrica izkazalo, da je bilo pripravljenih več načrtov, kot jih je bilo dejansko
izvedenih. To je posledica prezadolženosti občine v tridesetih letih, zaradi česar so morali
opustiti marsikateri načrt. Tako je tudi javno financiranje pomembno vplivalo na gradnjo
objektov in tudi s tem je država vzdrževala monopol pri odločanju, kaj se bo gradilo in kaj ne.
87 Razen v primerih, ko je stavba pod spomeniškim varstvom. V tem primeru je zadeva precej drugačna (op. a.).
90
Preden se lotimo predstavitve izbranih objektov in njihovih arhitektov/inženirjev,
katerih število kljub vsem težavam občine ni zanemarljivo, je treba obrazložiti, kako bo ta
potekala. Slogovna analiza posamezne zgradbe bo izvedena z opisno metodo na podlagi risb,
skic, načrtov, fotografij objektov. Opredeljeni bodo arhitekturni elementi, materiali, detajli, ki
bi lahko nakazali določen slog. Ob vsakem objektu bo predstavljen njegov avtor do točke, ko
to omogočajo o njem pridobljeni podatki; okoliščine njegovega dela ali druge družbeno-
politične informacije, ki lahko prikažejo stanje gradbeništva na obravnavanem ozemlju. Poleg
fotografij in načrtov ali risb objekta v obdobju njegove gradnje bo predstavljeno tudi, v
kakšnem stanju je zgradba danes. V tej fazi noben objekt še ne bo uvrščen v arhitekturni slog,
ravno tako ne bo umeščen arhitekt/inženir v koncept integralnega arhitekta. Tako bodo v
prvem delu pričujočega poglavja najprej predstavljeni objekti in ponekod manjši del podatkov
o njihovih avtorjih, nato v drugem delu še podrobneje vsi avtorji v povezavi s družbeno-
političnim nadzorom nad njihovim delom. Prikazana bo tudi statistična analiza vseh vpisanih
v Albe v primerjavi s tistimi iz FJK in njen pomen za raziskavo. Šele v naslednjem poglavju
bodo analizirani podatki in izvlečki s konceptom integralnega arhitekta in njegovega sloga.
9.1 Izbrani objekti in njihovi arhitekti
Ob pregledu objektov je hitro razvidno, da gre v večini za javne zgradbe. Poudariti je
treba, da je bilo zgrajenih veliko tako javnih kot zasebnih objektov in to ne samo v pasu
Reka–Trst, temveč tudi na pivškem in postojnskem območju. In ravno zaradi širine območja
in omenjene številčnosti se je bilo treba omejiti, pri čemer smo izbrali območje ob glavni
prometnici, ki je povezovala dve državi. Tudi število stavb je omejeno in izbrane so
najreprezentativnejše, na osnovi katerih lahko določimo arhitekturne značilnosti, ki hkrati
predstavljajo osnovo nadaljnjega raziskovanja tudi za objekte širšega ozemlja.
Poleg tega so bili objekti vključeni v analizo tudi na podlagi lokacije njihove
postavitve, dostopne dokumentacije in informacij o avtorjih. Pridobivanje podatkov o objektih
je najprej potekalo v obliki pogovorov z ljubiteljskimi zgodovinarji in domačini v posameznih
krajih, ki so pomagali evidentirati določen objekt. Izdelanemu prvemu seznamu zgradb je
sledilo arhivsko raziskovanje fondov o posameznih objektih, pridobivanje projektov, načrtov,
risb, skic, zapisnikov ali druge pripadajoče dokumentacije. Na osnovi najdenih projektov se je
evidentiralo imena avtorjev (arhitektov/inženirjev) in nadalje iskalo pripadajoče podatke. Vsi
bodo predstavljeni v ločenih, posameznemu objektu namenjenih podpoglavjih.
91
9.1.1 OBČINSKA STAVBA V ILIRSKI BISTRICI IN SANTO PILLEPICH
Med najpomembnejše arhitekturne spomenike v slovenskem delu novo priključenega
ozemlja nedvomno sodi občinska stavba v Ilirski Bistrici. Stavbo je v tridesetih letih 20.
stoletja (datacija, kdaj je bila stavba zgrajena, ni dosegljiva v arhivski dokumentaciji) zgradilo
gradbeno podjetje Santo Pillepich, ki je zmagalo na javnem razpisu z najnižjo ceno.
Nadzornik gradbenih del je bil inženir Ferrucio Zelousheg, tehnik v Hranilnici (Casa di
Risparmio). Na načrtih občinske stavbe ni podpisa avtorja, le podpis Carla Ognibene,
takratnega župana Ilirske Bistrice, ki jih je pregledal; avtor torej ostaja neznan. Stavba ima
poleg uporabne vrednosti tudi simbolni pomen fašistične ideologije. Po besedah g. Vojka
Čeligoja, ljubiteljskega zgodovinarja in avtorja številnih poljudnih člankov o Ilirski Bistrici
(posamezna poglavja v knjigi Občina Ilirska Bistrica, avtor knjige o Snežniku, 2000, knjige
Sokol mladi naša nada, 2005, članki Stare slike pripovedujejo, Zgodilo se je pred 100 leti,
Edvard Bubnič: znameniti domačini, Primorski fantje v italijanski vojski – Tudi Polde
Mežnarjev s Topolca pri Ilirski Bistrici in veliko drugih), naj bi bila stavba posvečena bratu
Benita Mussolinija, ki je bil urednik revije Il Popolo.
Slika 14: Ilirska Bistrica – pogled na mesto in okolico (iz zbirke Primoža Rojca).
Stavba stoji ob glavni prometnici Reka–Trst in je s pročeljem obrnjena proti mestu.
Glede na lego mesta je njena postavitev robna (slika 13) in je verjetno namenska/načrtna, saj
daje vtis, da stavba dominira prostor in hkrati nadzoruje mesto. Stavba stoji v samoti, brez
neposredne bližine drugih stavb, sredi prostrane krajine, ki je ne zamejujejo hribi ali drugi
92
prostorski mejniki. Po velikosti se zgradba uvršča med najvidnejše zgradbe mesta, saj gre za
podkleten dvonadstropni poslovno-stanovanjski objekt. V izvornem načrtu je bilo pritličje
namenjeno poslovnim prostorom in trgovini, nadstropji pa stanovanjem, a sta bili kasneje
preurejeni v pisarne. Primarna funkcija zgradbe je bila administrativna – za potrebe občine.
Izrazito longitudinalna zgradba ima enostavno, geometrijsko pravilno in jasno berljivo
arhitekturno zasnovo, ki jo sestavljata dve enaki in simetrični krili ter ozek in pritlični vmesni
povezovalni trakt.
Vse fasade obeh kril so enake, označujeta pa jih izrazita plastičnost in historistična
neorenesančna nota. Pritličje zaznamuje kamnit in odprt zunanji arkadni hodnik s šilastimi
loki, ki je znotraj gabarita stavbe. Prvo nadstropje je poudarjeno dvobarvno z izmenjujočima
se svetlim in temnim odtenkom, longitudinalno cezuro med nadstropji predstavlja tanek,
komaj izstopajoč vodoravni zidec. Drugo, zadnje nadstropje, je dvodelno, zasnovano s
spodnjim širokim temnim pasom iz opeke ter vrhnjim, venčnim pasom s poslikavo s
cvetličnim motivom. Obe nadstropji imata na čelni fasadi biforna okna s kamnitimi delilnimi
stebriči ter kamnito balustradno ograjo. V prvem nadstropju so bifore v značilnem
»toskanskem«88 tipu, torej s povezovalnim lokom in dodanim reliefom v ločnem polju. V
ločnem polju vidimo motiv rože, sicer znak podjetja INCIS (L'Istituto nazionale per le case
degli impiegati statali),89 ki ga najdemo tudi v Postojni. V drugem nadstropju srečamo
enostavne bifore, kjer pa imata vogalni dve še plitek balkon. Iz narisa pročelja stavbe (slika
12) je vidno, da je pritličje členjeno s pravokotnimi kvadri, ki ga členijo arkade odprtega
hodnika, za njimi pa vhodi v stavbo. Na vsakem kraku je po pet vhodov, ki so enako
oblikovani kot oboki hodnika. Oboke podpirajo podporni stebri z bazo in kapitelom, ki
spominja na »potlačen« jonski tip.
Na zunanji stranski fasadi prvega nadstropja je na betonskih konzolah ležeč konzolni
pomol s triforo, v drugem nadstropju pa v osi nad njo ponovno bifora, pred katero je
balkonček z balustrado. Zadnja fasada, obrnjena proti okoliški pokrajini, je preprosta,
skromna, z enostavnimi ozkimi pravokotnimi okni, je izrazito funkcionalna in
nereprezentativna.
Streha obeh enakih kril je šotorasta, krita s korci, podprta tudi z bogato členjenim
lesenim strešnim vencem. 88 Gre za poseben tip bifor, ki so se razvile v Italiji, natančneje v Toskani (Firencah). Za podroben opis in primerjavo glej Wilfred Koch, Umetnost stavbarstva 1995, 308. 89 Inštitut je bil ustanovljen leta 1924 z namenom gradnje stanovanjsko-poslovnih objektov, ki bi nudili bivališča zaposlenim na različnih območjih. Objekti INCIS-a so morali vsebovati vse zahteve stanovanjskih objektov in poslovnih prostorov in tako kar najbolje izkoristiti dani prostor za čim več stanovanj v določenem prostoru (op. a).
93
Stavbo obkroža betonski zid iz rustike z železno ograjo, ki se stika v več zaporednih in
med seboj enako oddaljenih stebrih.
Slika 15: Ilirska Bistrica – občinska stavba (iz zbirke Primoža Rojca).
Stavba zanimivo meša več vzorov, na eni strani zgodnjerenesančno palačo, na drugi pa
izvenmestno vilo. Obenem se navezuje na značilne tipe mestnih (občinskih) hiš v 19. st., ki
črpajo vzorce v poznosrednjeveških mestnih hišah italijanskih mestnih držav oz. flamskih
samostojnih mest, le da bistriško zgradbo zaznamuje ravno ta dvojnost obeh kril in praznina
vmes, medtem ko bi po vzorcu ravno v tej vmesni praznini bila neka poudarjena vertikala,
običajno mestni stolp ali vsaj nekakšen rizalit. Pri tej stavbi bi dodatna podrobna analiza tipa
verjetno razkrila marsikaj zanimivega o dejstvu, da so ob vsem modernističnem racionalizmu
postavili nekaj tako staromodnega.
94
Slika 16: Čelna fasada stavbe občine IB (HAR, JU 6, št. 1626).
Vmesni trakt ima višino pritličja, ki ga enako kot slednjega zaznamuje kamnit odprt
zunanji arkadni hodnik s polkrožnimi loki, ki pa je znotraj gabarita stavbe. Ravno tako je tudi
členjen z rustiko iz pravokotnih kvadrov, ki ga členijo arkade odprtega hodnika, za njimi pa
vhodi v stavbo. S fasado krilnih stavb se razlikuje le v rustikalnem vzorcu. Vrh vmesnega
trakta zaznamuje ograja. Zadnja fasada je enostavna s štirimi okni.
Tloris kletnih prostorov je simetričen (tlorisi predstavljajo del stavbne dokumentacije
v HAR, JU 6, št. 1626). Prostori obeh krilnih delov in vmesnega trakta so enako veliki. Tloris
pritličja nakazuje na različno delitev prostorov. Obe krilni stavbi sta bili namenjeni pisarnam,
čakalnicam, sanitarijam, vmesni trakt pa trgovinam. Leva krilna stavba je v prvem nadstropju
namenjena stanovanjem, desna pa stanovanju in pisarni župana s sprejemnimi in z delovnimi
prostori. Drugo nadstropje je ravno tako namenjeno stanovanjskim prostorom.
Znak (okrogel relief petperesne deteljice) v ločnem prostoru bifor občinske stavbe se
pojavi še na dveh stavbah. Ena je stanovanjski objekt v IB (slika 16), ki se nahaja ob cesti, ki
pelje proti vojašnici nad Ilirsko Bistrico, za katerega pa nismo pridobili dodatnih podatkov.
Vse, kar o stavbi vemo, je, da gre za kasarno in stavbo INCIS-a.
95
Slika 17: Ilirska Bistrica – Kasarna R. Guardia di Finanza in stavba INCIS (iz zbirke Primoža
Rojca).
Druga, sicer še en zgovoren primer »INCIS hiš«, pa se nahaja v Postojni (sliki 17 in
18) in tudi danes služi kot stanovanjski objekt (Ljubljanska cesta 29) (Čuk 2006, 108). Tako
občinsko stavbo v Ilirski Bistrici kot stavbo v Postojni oblikujeta dve simetrični krili s
povezovalnim pritličnim traktom.
Slika 18: Postojna – stanovanjski objekt INCIS (fotografija: Emilija Kastelic, 9. 9. 2014).
96
Slika 19: Postojna – viden napis INCIS na stanovanjski stavbi (fotografija: Emilija Kastelic, 9. 9. 2014).
Zgodovinski dokumenti občinske stavbe v Ilirski Bistrici se nahajajo v reškem arhivu
(HAR, JU 6, št. 1626). Celoten projekt zgradbe je bil sestavljen iz sedmih risb, tehničnega
opisa in specifikacije ter ponudbe za javno naročilo s specifikacijo cen (preventivo di asta con
la tabella dei prezzi unitari). V arhivski dokumentaciji so shranjeni tudi zapisniki in izpisi
sklepov mestnega načelnika. Med slednjimi, s sestanka dne 4. maja 1929, najdemo imena
udeleženih akterjev: občinskega načelnika Carla Ognibeneja s pomočnikom, občinskim
tajnikom, Antoniem Zaccario. Na podlagi pooblastila upravnega odbora so bili izdani sklepi, s
katerimi so bile določene glavne točke poteka gradnje občinske stavbe. V zapisniku je, poleg
vseh pogojev, ki določajo odločitve o poteku gradnje, tudi natančno naveden tehnični opis
stavbe, in sicer: »da je zgradba, ki se jo zgradi za potrebe te administracije, sestavljena iz
risb, ki vsebujejo: kletne prostore s stanovanjskim objektom za vratarja, s kletjo in prostorom
za centralno ogrevanje; pritličje z desetimi prostori za pisarne in en atrij; prvo nadstropje s
stanovanjem (pet sob z opremo) in pet prostorov za pisarne poleg sprejemnega prostora;
drugo nadstropje z dvema stanovanjema z štiri do petimi opremljenimi sobami in uporabno
podstrešje« (iz zapisnika, HAR, JU 6, št. 1626).
Stavbo slogovno lahko označimo kot mešanico modernih in ustaljenih klasičnih
elementov s prevlado slednjih. Ko govorimo o klasičnih elementih, govorimo o elementih
zgodovinskih (historičnih) slogov – tj. romanike, gotike, renesanse, baroka. Med klasične
elemente umeščamo: rustikalno pritličje, oboke in arkade s podpornimi stebri s kapitelom,
bogato fasadno okrasje, šotorasto streho, lesen strešni venec, delitev oken. Stavbo bi lahko
opredelili kot neohistoristično; morda gre celo za enega najboljših primerov te, sicer težko
opredeljive slogovne smeri pri nas. Stavba je izredna izjema v primerjavi z ostalimi in
predstavlja izjemen spomenik arhitekture v Sloveniji, zato bi si zaslužila posebno obravnavo.
97
Slika 20: Ilirska Bistrica – fasada stavbe danes (fotografija: Emilija Kastelic, 21. 5. 2015).
Slika 21: Ilirska Bistrica – stavba s strani (fotografija: Emilija Kastelic, 21. 5. 2015).
Slika 22: Ilirska Bistrica – pogled na stavbo z zadnje strani (fotografija: Emilija Kastelic, 21.
5. 2015).
98
9.1.2 VRTEC V ILIRSKI BISTRICI IN GIORGIO SCARPA
Stavba se nahaja na današnji Zupančičevi ulici 5 v IB in je locirana v starem mestnem
jedru. V primerjavi s postavitvijo občinske stavbe je stavba vrtca na precej »nestrateškem«
mestu, ki ga težko najdemo.
Slika 23: Ilirska Bistrica – risba stavbe vrtca (HAR, JU6, št. 1626).
Slika 24: Ilirska Bistrica – stavba bivšega vrtca danes (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
99
Slika 25: Ilirska Bistrica – stavba bivšega vrtca danes s strani (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Gre za longitudinalno dvonadstropno, izrazito kubično zasnovano zgradbo jasne
arhitekturne zasnove s poudarjenim vhodom, ki jo nadgrajuje manjše nadstropje podolgovate
oblike. Levi in desni krilni del stavbe sta kubične oblike in sta izbočena (slika 22). Na načrtu
je skrajno levo in desno viden podaljšek dela stavbe za frontalnim delom. Ob pogledu na
fasado objekta na načrtu vidimo ob vznožju pritličja talni zidec, ki je poudarjen z betonom. Iz
načrta ni razvidno, ali gre pri zidcu za kamen ali drug material. Osrednji del čelne fasade
pritličja je oker barve, medtem ko sta krilna dela stavbe svetlejšega odtenka. Enakega odtenka
sta tudi podaljšana dela skrajno levo in desno od osrednjega dela. Deli fasade med okni so
temnejše sive barve. Prvo nadstropje je v osi poudarjeno z oker barvo fasade. Na tem delu so
tri okna enakih oblik kot v pritličju. Med seboj so enako oddaljena in med njimi je enaka
barva fasade kot v medokenskem delu v pritličju. Levo je zgornje nadstropje podaljšano v del
brez oken v fasadnem delu, barva fasade pa ustreza stranskima deloma pritličja. Pročelje je
poudarjeno z vhodom, ki se nahaja v osrednji osi stavbe. Do vhoda vodijo štiri stopnice.
Vhodna vrata obdajata žlebljena polstebra na gladkem podstavku, ki podpirata trikotni zatrep.
Vhodni poudarjeni del s polstebroma in čelom, ki je hkrati tudi edini okras stavbe, je bil
najverjetneje kamnit. Na obeh polstebrih se nahaja eden od fašističnih simbolov. Po vsej
verjetnosti gre za liktorski simbol, fascio, vendar je zaradi slabe kvalitete načrta to težko z
gotovostjo trditi. Osrednji del krasi po dvoje oken enostavne pravokotne oblike, brez okrasja.
V narisu je torej fasada enostavna, gladka površina treh barv: oker, nežno marelične in sive v
medokenskem delu. Stavba je ravno krita. Celoten objekt je pravilnih, enostavnih oblik, brez
okrasja. Leva stran stavbe je narejena v obliki črke L. Pritličje ima v sprednjem delu štiri
enake in enostavne okenske odprtine pravokotne oblike, medtem ko je v zgornjem delu samo
100
ena. Z leve se vidi okna in vhod na dvorišče. Zadnji del stavbe zaznamujejo okna, in sicer po
tri za vsak prostor.
Slika 26: Ilirska Bistrica – načrt stavbe vrtca (HAR, JU6, št. 1626).
Tloris pritličja hrbtnega dela je razporejen na tri enako velike prostore, namenjene
učno-igralnim aktivnostim. Prednji del zgradbe je namenjen kuhinji (desno) in slačilnici ter
toaletnim prostorom (levo). V tem delu je še stopnišče, ki vodi v nadstropje, kjer so prostori
razdeljeni v tri sobe. Centralni del stavbe, kjer se nahaja vhod, je namenjen atriju, ki povezuje
vse prostore in iz katerega se dostopa na stopnišče.
V zapisniku Tehničnega urada na Reki z dne 1. marca 1935 so navedene karakteristike
stavbe. V prvem odstavku zapisnika je navedeno, da je stavba narejena po vzoru takrat že
obstoječih stavb; natančneje po vzoru stavbe, namenjene materam in otrokom v Lovranu, in
sicer gre za dvonadstropno stavbo s pritličjem, namenjenim vrtcu in ambulanti, ter prvim
nadstropjem, namenjenim porodničarskemu oddelku. Nosilne strukture stavbe so predvidene
v armiranem betonu, stavbni skelet je grajen iz pilastrov in povezovalne preklade, streha iz
101
armiranega betona, zazidane stene in tramovi v materialu »ALFA«, ki pa v zapisniku ni
opredeljen (HAR, JU6, št. 1626).
Stavba je danes precej spremenjena. V primerjavi z načrtom je bila dograjena na levi
strani z dodatnim nadstropjem, z desne pa s stanovanjskim prizidkom, zaradi česar je danes
težko prepoznavna. Da gre za stavbo na načrtu, vemo po pročelju in vhodu, ki sta ostala enaka
kot na načrtu. Današnja fasada je modre in bele barve, ki sta v primerjavi z načrti popolnoma
drugi barvi. Žal pa ni podatkov, ali sta bili barvi na načrtih tudi v osnovi barve fasade in je
bila ta prepleskana.
Stavba v primerjavi z občinsko stavbo ne meša različnih arhitekturnih slogov. Sledi
modernim prijemom racionalizma z ravnimi, enostavnimi linijami, fasado brez okrasja,
ravnokrito streho iz armiranega betona. Edini del, ki bi stavbo slogovno približal
tradicionalnim elementom, je vhod, ki ga podpirata dva polstebra in zaključuje trikotni
nadstrešek. Stavba v ničemer ne spominja na »klasične« stavbe prejšnjih obdobij. Kljub temu
pa je zanimiva postavitev vhoda, ki sledi renesančni arhitekturi. Primeri takega vhoda,
podprtega s polstebri na podstavkih in zaključenega s trikotnim zatrepnim nadstreškom, so
pogosti na primer v Firencah (Koch 1995, 219–228). Tak vhod deluje v popolnem nasprotju s
siceršnjo arhitekturo stavbe in zato zelo izstopa.
Avtor načrta je arhitekt Giorgio Scarpa, o katerem žal ni dovolj podatkov. Znani so le
osnovni podatki o rojstvu in poklicu. V Albu degli ingegneri della provincia di Fiume je
Giorgo Scarpa naveden kot aktivni član – predstavnik arhitektov. Njegovo ime se pojavi v
omenjenem seznamu v rubriki Elenco speciale, supplementare e transitorio degli Architetti in
base al R.D. 3 Settembre 1926 n. 1660.90 Ta pravna podlaga je veljala za arhitekte in tehnike,
t. i. stavbne mojstre iz novih provinc, še posebej tujce. V seznamu najdemo podatek o šolanju,
in sicer se je šolal v Trstu, Scuola Ind. Superiore, habilitacijski izpit pa je opravljal v Zadru
leta 1912. Ni imel stalne zaposlitve, temveč je deloval kot samostojen arhitekt, ki je živel v
Ilirski Bistrici. Zgradbo pa je zgradilo podjetje inženirja Carla Fratija. Pravne zahteve gradnje
so zabeležene v pogodbi z omenjenim podjetjem (HAR, JU6, št. 1626).
Vrtec v Ilirski Bistrici pa ni bil edini objekt tega arhitekta. Zelo zanimivi so načrti, ki
jih je pripravil za vrtec v Knežaku, za katerega so v državnem arhivu zelo dobro ohranjeni
načrti in knjižica s popisom del in cenami. To je edino, kar je, kakor nam je znano, na voljo.
Pri terenskemu pregledu ni bilo zaznati nobene podobne stavbe. Izgled osnovne šole Tone
Tomšič, kjer tudi vrtec je, ne ustreza načrtom Scarpe.
90 V prevodu: Poseben nadomestni in prehodni seznam arhitektov, osnovan na podlagi KO 3. september 1926 št. 1660 (op. a.).
102
Slika 27: Knežak – risba in načrt vrtca, Giorgio Scarpa (HAR, JU50, mapa 14).
Stavba po narisu (slika 26) deluje kot enostaven, longitudinalen, pravokotni in
dvonadstropni objekt. Pritličje zaznamuje izbočena loža, v katero vodita z leve in desne
vhoda, do katerih vodi krajše stopnišče s kamnito balustradno ograjo. Vogale lože podpirajo
stebri brez podstavka in kapitela. Vseeno spominjajo na poenostavljen dorski steber. Enaka
oblika pilastrov, sklopljena na prehodu nadstropij, vzdolžno preseče stavbo na štiri enake
dele. Čelo lože zaznamujejo tri polkrožna okna, nad njo pa se nahaja napis (v načrtu so le črke
od a do p). Osno nad njimi se nahajajo tri enostavna pravokotna okna, ki se ponavljajo levo in
desno skozi celotno prvo nadstropje. Pritličje krasi po dvoje enostavnih kvadratnih oken.
Stavbo obkroža rustični kamniti zid. Fasada pritličnega dela je oblečena v vzdolžne kamnite
trakove, longitudinalno cezuro pa predstavlja tanek, komaj izstopajoč vodoravni zidec, ki je
hkrati še presečni venec stebrov. Fasado prvega nadstropja sestavljata izmenjujoča se pasova
svetle barve in temnejšega dela. Iz načrta bi lahko sklepali, da gre za peskan del ali rustikalni
omet. Enako temnejšo barvo najdemo pod okni prvega nadstropja in predstavlja del
obokenske fasade. Vogala stavbe sta oblečena v kamnite pravokotne kvadre. Streha je
šotorasta, krita z opečnato kritino. Razporeditev središčnih oken je enaka tistim v pritličju,
103
okna leve in desne strani pa so postavljena nad okni pritličja. Okna pritličja in prvega
nadstropja so različne oblike/višine. Pilastri razdelijo stavbo na več osi, ki jih na prehodu iz
pritličja v prvo nadstropje zaključujejo enostavni kapiteli, enaki kot pri zaključku pilastrov.
Stavbo zaključuje šotorasta streha. Fasada ima okrasje, in sicer so v pritličju vidne vzdolžne
črte/zareze. V prvem nadstropju pa iz načrta sklepamo, kot da bi šlo za peskane vzorce pod
okni in v liniji pod streho. Levi in desni vogal sta verjetno obložena s kamnom, ki posnema
obliko pilastra.
Na načrtu (slika 26) je vidno, da je stavba načrtovana v obliki črke L z velikim atrijem
v središčnem delu, do katerega vodita dva vhoda.
Levo od atrija se nahajajo jedilni prostori, kuhinja, shramba in stopnišče, ki vodi v
prvo nadstropje. Desno od vhoda so učilnice, prostori za učitelje in sanitarni prostori. Prvo
nadstropje ima nekoliko drugačno razporeditev prostorov, vendar ni navedeno, čemu je
posamezni prostor namenjen.
Projekt te stavbe (letnica na sliki 26 je 13. februar 1933) je v precej elementih zelo
podoben občinski stavbi. Tudi ta nosi mešanico zanimivih renesančnih elementov, ki jih
najdemo na renesančnih vilah in palačah. Najbolj zanimivo pa je, da se stavba v svojih
arhitekturnih elementih zelo razlikuje od stavbe vrtca v Ilirski Bistrici. Slednja je izrazito
moderna, medtem ko je ta zelo klasicistična. Zakaj taka razlika v načrtih, je težko reči. V
arhivu za nobeno od obeh stavb ni posebnih zapisov, ki bi kakorkoli razložili, čemu je tako.
Lahko sklepamo, da je šlo za željo naročnika ali oblasti. Nenaključno pa se porodi vprašanje
glede arhitektovega sloga, predvsem kateri izmed prikazanih na načrtih je njegov primarni
slog in kateri le denimo naročnikova želja. Na tej točki je odgovor neznan in bi bile potrebne
nadaljnje raziskave.
Stavba ni bila, po pričanju domačinov, nikoli zgrajena.
104
9.1.3 KARABINJERSKE KASARNE V ILIRSKI BISTRICI – TRNOVO
Slika 28: Trnovo (Ilirska Bistrica) – risba kasarne (HAR, mapa 13).
Slika 29: Trnovo (Ilirska Bistrica) – stavba kasarne danes (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
105
Gre za longitudinalno, dvonadstropno stavbo jasnih linij s poudarjenim središčnim
vhodom. Ob vznožju stavbe se nahaja rustikalni talni zidec. Fasada stavbe je enostavna,
enobarvna in brez okrasja. Pritlični del v vodoravni liniji zaznamujejo po štiri enostavna,
pravokotna okna z rešetkami na vsaki strani vhoda. Ravno tako potekajo v liniji okna enake
oblike v prvem nadstropju, podprta s kamnito okensko polico. Na poudarjenem vhodu v osi
stavbe je na vsaki strani steber brez baze s kapitelom v obliki orla, sicer tudi fašističnim
simbolom. Vhod zaključuje raven nadstrešek, na katerem je balkon z balustradno ograjo, ki jo
zaključujejo kamniti kvadri s šilastim zaključkom. Objekt se zaključi s šotorasto streho
nepravilne oblike z manjšo polkrožno okensko odprtino. Na levi strani se nadaljuje zid z
vhodom na dvorišče. Tudi zid je ob vznožju oblečen v rustikalni zidec.
Tloris stavbe je v obliki črke L. V pritličju so prostori, namenjeni kuhinji, sanitarnim
prostorom in predvidoma pisarnam ali bivalnim prostorom, medtem ko je prvo nadstropje
namenjeno spalnim prostorom, kuhinji in sanitarijam. Stavba nosi klasične arhitekturne
elemente in ne spominja na moderne stavbe.
Zelo podobno kot kasarna v Trnovem izgleda tudi manjša kasarna na Premu. Gre za
enostavno, dvonadstropno stavbo kubične oblike. Vhodni del je poudarjen z dvema
kaneliranima lizadama na podstavku, ki ju zaključuje raven nadstrešek, na katerem je balkon
prvega nadstropja, ki ga zaznamuje balustradna ograja s po enim kamnitim kvadrom na vsaki
strani. Okna stavbe so enake oblike, enostavna in brez okrasja, sestavljena iz dveh pokončnih
pravokotnih okenskih odprtin, ki stojijo osno ena nad drugo. Po načrtu lahko vidimo, da je
fasada gladka in brez poslikav. Nadstropja fasade loči debelejši, izstopajoč vodoravni zidec.
Stavba se zaključuje s šotorasto streho nepravilne oblike, ki ima na sredini mansardno okno
pravokotne oblike, enako kot kasarna v Trnovem.
106
Slika 30: Prem – risba in načrt kasarne (HAR, mapa 14).
Slika 31: Prem – stavba kasarne danes, stanovanjski objekt (fotografija: Vojko Čeligoj, 2. 3. 2014).
107
Projekt (slika 29) kaže na enako funkcionalno razporeditev kot pri kasarni v Ilirski
Bistrici, in sicer so v pritličju kuhinja, sanitarije, menza in pisarne, medtem ko je v prvem
nadstropju predvsem spalni del s kuhinjo in sanitarijami.
Poleg premske je bila manjša kasarna tudi v Jelšanah in Zagorju, še ena večja pa v
Ilirski Bistrici, za katero nismo zasledili načrtov. Po razglednicah (dostopne v zbirkah Vojka
Čeligoja in Primoža Rojca) sodeč sta si kasarna v Ilirski Bistrici in tista v Trnovem vizualno
zelo podobni, zato lahko sklepamo, da je podobnost prisotna tudi pri načrtih. Glede na
arhitekturne vzorce in elemente gre najverjetneje za tipsko gradnjo kasarn, ki spada bolj v
klasično arhitekturo kot moderno.
Pod večino načrtov najdemo kratico U.T.P., ki pomeni Ufficio Tecnico Provinciale, ne
pa tudi podpisov avtorjev načrtov. Pri načrtih ilirskobistriške kasarne nad starim mestnim
jedrom je le kratica urada. Pri kasarni na Premu so na načrtih kratica urada in podpisa Yvona
Clericija in Giuglia Duimicha. Pri kasarni v Zagorju pa ni niti kratic urada niti podpisa(ov)
posameznika(ov). Na osnovi razpoložljivih podatkov lahko opravimo le slogovno analizo
stavbe in primerjavo z današnjim stanjem, ne moremo pa določiti avtorja objekta. Zaradi
številčnosti in podobnosti objektov bi bilo zanimivo vedeti, ali je načrte pripravljal isti
arhitekt ali skupina, kar bi olajšalo določitev, ali gre za tipsko gradnjo. V tem primeru lahko o
tem le domnevamo.
108
9.1.4 TOVARNA LESONIT V ILIRSKI BISTRICI IN GIUSEPPE BALDI
Slika 32: Ilirska Bistrica – Risba tovarne Lesonit – Fallersa (HAR, JU50, škatla 89).
Tovarna Lesonit (v času izgradnje Fallersa) (slika 31) je večstavbni kompleks. Vhod v
poslopje poudarjata dve polkrožni, med seboj povezani stavbi. Iz načrta je razvidno, da gre za
dvonadstropni stavbi. Stavba, ki povezuje obe stranski, je nižja. Leva in desna objekta ob
vhodu zaključuje ravna streha. Fasada je brez okrasja, prevladujejo enostavne linije in gladke
površine.
109
Slika 33: Ilirska Bistrica – načrt tovarne Lesonit – Fallersa (HAR, JU50, škatla 89).
Notranjost poslopja (slika 32) je razdeljena na dva kompleksa stavb. Večji predstavlja
proizvodno linijo z napisom FALLERSA. Glavna stavba je longitudinalne oblike, ki jo na
prednjem in zadnjem delu poudarjata na vsaki strani dva dodatna objekta. Na pročelju so trije
enaki vhodi pravokotnih oblik, brez okrasja. Glavno stavbo zaključuje dvokapna streha z
visokim dimnikom okroglega prereza, ki se stožčasto dviguje na njeni levi. Pravokotno na
vhodni del glavne stavbe je postavljena dodatna stavba pravokotne oblike s šestimi okenskimi
odprtinami. Vhod z vežo oziroma predprostor je na sredini stavbe. Levo od glavne stavbe se
nahaja ravno tako pravokotna, a manjša stavba z dvema oknama. Obe stavbi zaključuje
dvokapna streha. Na prvi pogled kompozicija deluje kot bi bili leva in desna stavba združeni v
eno, ki ju pod pravim kotom preseka glavna proizvodna stavba.
Pritličje na vzhodnem delu glavne proizvodne stavbe preseka pravokotni stolp, ki ga v
prednjem delu poudarja vertikalna okenska, verjetno zastekljena odprtina, ki se razteza po
celotni višini stolpa. Na strani, ki gleda proti vhodu proizvodne stavbe, sta dve okrogli okni.
Stolp je ravnokrit. Vzhodni del glavne proizvodne stavbe pravokotno preseka stavba skoraj
enake oblike kot ob vhodu. Na desni se nahaja poudarjeni vhod v skladiščni objekt z osmimi
okni proti začetku glavne stavbe in enajstimi na zunanji strani. Zaključuje jo dvokapna streha.
Prostorska razporeditev prvega opisanega stavbnega kompleksa je sledeča: glavna
proizvodna stavba, ki vsebuje prostore za žago, dva prostora za fino obdelavo, stolp za sežig
110
in laboratorij, zadnji stavbi sta namenjeni skladiščenju in odpremi. Leva in desna stavba ob
vhodu glavne sta namenjeni odlagališču desk (daljša stavba) in kotlovnici (krajša stavba).
Na zahodnem delu drugega kompleksa stavb se nahaja kubična enonadstropna
zgradba. Je ravno krita, v liniji jo zaključuje pravokotni ravno kriti stolp z izstopajočim
polkrožnim delom, ki se naslanja na prvi del zgradbe in je s polkrožnim delom obrnjen proti
vhodu v poslopje. Od stolpa se nadaljuje enako visoka stavba, ki ima na vsaki strani po pet
oken. Tudi ta stavba je zaključena s stolpom enake oblike in višine, a brez polkrožnega dela.
Ob drugem stolpu sloni daljša longitudinalna stavba z dvema dolgima neprekinjenima
linijama oken. Stavbe se drži z dvokapno streho pokrit prostor. Nadaljuje se z nižjo ravno
krito stavbo. Linija stavb se zaključi z objektom, ki spominja na hišo z dvokapno streho in
nadstrešnim oknom nad navpično poudarjenim vhodom.
Prostorska razporeditev opisanega kompleksa stavb je sledeča: od vhoda, ki gleda na
cesto, do zadnjega dela, ki gleda na reko Reko, si sledijo: vratarnica/stražarnica, stolp kot
prehod iz stavbe v stavbo, pisarne, prehod v slačilnice in jedilnica, prostor z nadstreškom
(verjetno za material), delavnica za stroje ter stanovanjski prostori.
Vhodni kompleks stavb, ki vodi v poslopje, je slogovno precej drugačen od zgoraj
opisanih. Iz zgornjega načrta je razvidno, da gre za longitudinalno zgradbo, ki jo sestavljata
dve polkrožni stavbi, povezani z nižjo pravokotno. Iz načrta lahko sklepamo, da sta polkrožni
stavbi večnadstropni. V načrtih razporeditev prostorov omenjenih zgradb ni vrisana, zato ne
moremo določiti namena posameznega prostora. Ta del stavb ni zgrajen in ga ne moremo
preveriti na terenu.
Opredelitev sloga predstavljenega Lesonita je zaradi številčnosti in raznolikosti stavb
kompleksa zahtevnejše. Vhod v osrednji kompleks je po načrtih sodeč nedvomno
modernističen. Polkrožne stavbe jasnih linij in ravnokritih streh se stikajo s pomočjo
srednjega dela in ne vsebujejo tradicionalnih arhitekturnih elementov. Kompleks skladišč in
proizvodne linije je najverjetneje bolj kot slogovno pomemben s funkcionalnega vidika.
Medtem ko je drugi kompleks stavb po načrtu sodeč precej bolj moderen. Predstavljeni načrt
je tudi edini dostopen in osnova za slogovno analizo tovarne. Večina stavb poslovnega
kompleksa je zelo modernih v primerjavi z edino tradicionalnejšo zgradbo na načrtu. Ta je
zadnja zgradba poslovnega kompleksa, ki je bolj podobna že obstoječim stanovanjskim
objektom v mestu kot ostalemu kompleksu. Kombinacija tako modernejših arhitekturnih
elementov kot klasičnih uvrščajo tovarno v mešanico modernega in klasičnega arhitekturnega
sloga.
111
Avtor načrta je Giuseppe Baldi, o katerem smo uspeli pridobiti le osnovne podatke o
rojstvu in smrti ter informacijo o poklicu inženirja. Na načrtih tovarne je pod njegovim
imenom navedeno Studio d'ingegneria, Inženirski biro. Ali je to bil njegov biro ali je bil v
njem le zaposlen, ni znano. O njem tudi ni podatkov v dostopnih seznamih, zato ni mogoče
pridobiti informacij o izobrazbi, kje se je šolal ali letnici zaključka. Zaradi možnosti prepisa
med seznami dopuščamo možnost, da je vpisan v seznam druge province.
112
9.1.5 CASA DELLA MADRE E DEL BAMBINO – NIDO V ILIRSKI BISTRICI IN
YVONE CLERICI
Slika 34: Ilirska Bistrica – risba zdravstvenega doma NIDO (HAR, JU50, škatla 159).
Slika 35: Ilirska Bistrica – načrt stavbe NIDO (HAR, JU50, škatla 159).
113
Slika 36: Ilirska Bistrica – zdravstveni dom (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca).
Slika 37: Ilirska Bistrica – stavba zdravstvenega doma, danes veterinarska postaja (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Slika 38: Ilirska Bistrica – stavba zdravstvenega doma, danes veterinarska postaja s strani (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
114
Slika 39: Ilirska Bistrica – stavba zdravstvenega doma, danes veterinarska postaja z zadnje strani (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Stavba zdravstvenega doma oziroma Casa della madre e del bambino je postavljena ob
eni izmed dveh prometnic (Vilharjeva 6 – slika 36), ki se združita in kot ena vodita skozi
mesto. Postavitev stavbe je bila najverjetneje logistična poteza zaradi boljše dostopnosti, ne
pa strateškega pomena kot občinska stavba, ki s svojo postavitvijo ob glavni prometnici vlada
mestu.
Objekt (slika 33) je longitudinalne oblike s poudarjeno horizontalo, brez kiparskega
okrasja, z izjemo dveh liktorskih znamenj levo in desno od vhoda. Sredinski del stavbe je
poudarjen s kubičnimi prostorskimi elementi. K sredinskemu in najvišjemu kubusu vodijo
štiri stopnice do vhodnih vrat. Nad vrati je napis O.N.M.I., nad njim pa pravokotno stekleno
okno. Ob sredinskem kubusu sta postavljena dva nižja, vertikalno zaključena s polkrožno
obliko, ki ju po sredini kompozicijsko razbija vrsta steklenih oken. Okna se v isti višini in
liniji nadaljujejo tudi v levem in desnem krilu stavbe, ki sta najnižja in najdaljša dela stavbe.
Vsako krilo zaključuje pravokotni prizidek z dvema oknoma. Zgradba je ravno krita.
Fasada je brez kiparskega okrasja, površine so gladke in kompozicija deluje umirjeno
zaradi longitudinalnosti, ki jo poudarjata tako struktura stavbe kakor tudi neprekinjena vrsta
oken. Edine vertikalne poudarke najdemo na sredinskem kubusu pri vertikalnem oknu, ki je
razdeljen na 6 delov. Polkrožni del stavbe zaznamuje oker barva, hkrati tudi najtemnejša
barva stavbe, zaradi česar izstopata in delujeta dominantno. Najvišji središčni kubusni del
stavbe je predviden v marelični barvi, medtem ko sta oba krilna dela svetla. Sodeč po risbi
stavbe barva fasade poudarja njen središčni del, ki ga uravnotežita svetlejša dela.
Pritličje ima ločene sanitarije za matere in otroke, avle in kuhinjo. Na zadnji strani
stavbe so stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje, kjer so prostori, namenjeni sobam in toaletnim
prostorom. Streha pritličnih delov stavbe je namenjena terasi.
115
Stavba je ohranjena skoraj v prvotnem stanju. Najvidnejša sprememba je barva fasade
in zamenjava oken. Stavba je zelo lep primer moderne arhitekture v Ilirski Bistrici. Na stavbi
ni elementov starejše arhitekture, ki bi nakazovali ali spominjali na že obstoječe vile ali druge
(ob)mestne stavbe.
Pod risbo je podpisan Yvone Cleric, ki je bil v sodelovanju z Giugliem Duimichem
eden izmed aktivnejših posameznikov na obravnavanem območju. Po poklicu je bil inženir.
Med njegova dela uvrščamo Dispanzer za tuberkulozo v Matuljih, Palazzino della Provincia,
zgrajen 1933 in druga dela, npr. kasarne CC.RR in Materinske domove. Bil je inženir na
uradu Ufficio Tecnico Comunale di Fiume91 in odgovorni inženir province. Izvedel je tudi
nekaj del za cestno omrežje. Clerici je na obravnavanem ozemlju podpisan pod večino risb in
načrtov. Eden večjih na tem ozemlju je bil nedvomno zdravstveni dom, potem so tu še načrti
za kasarno Prem in občinsko stavbo v Materiji. Ker sta vedno delovala v dvojici, sta tudi
skupaj predmet obravnave. Obe osebnosti je raziskovala Jasna Rotim-Malvić,92 sicer
samostojna raziskovalka iz Reke. Podatki, zanimivi za analizo, so dostopni v tekstu Enea
Perugini, Giulio Duimich in Yvone Clerici u arhitekturi Rijeke između dva rata. Rotim-
Malvićeva na vprašanje o podatkih Yvona Clericija in Giulia Duimicha, ki so potrebni za
njuno predstavitev in analizo, pravi: »Yvone Clerici in Giulio Duimich sta študirala skupaj na
Politehniki v Budimpešti in pridobila naziv gradbenega inženirja. Na Reki rojen Duimich in v
Franciji rojen Clerici sta delala na Tehničnem uradu province. Giuglio Duimich je leta 1921,
v času ko so se odvijale volitve Ustavotvorne skupščine na Reki, na katerem je zmagala
avtonomna stranka Ricarda Zanelle, postal poslanec neodvisnežev. Leta 1922 so fašisti ukinili
to skupščino, osnovali novo in prevzeli oblast. Takrat je Duimich prenehal biti poslanec
skupščine, hkrati je še izgubil delo v Tehničnem uradu mesta Reke. Takrat je prešel med
privatnike. Kljub vsemu je leta 1929 uspel pridobiti službo v državni ustanovi tj. v Tehničnem
uradu Province. Takrat je dobil stalno zaposlitev, saj je zanj jamčil prijatelj in študijski kolega
Yvone Clerici, ki je leta 1933 postal vodja tehničnega urada province in s katerim sta skupaj
zgradila veliko socialnih, zdravstvenih in prosvetnih zgradb po celotni provinci, od Materije
mimo Podgrada, Ilirske Bistrice in vse do Mošćenice, Lovrana, Klane in Reke. Leta 1936 se
je med vodilnimi provincami pojavilo vprašanje, zakaj nihče od njiju ni član Fašistične
stranke. Duimich je kot izgovor za nevpis navedel pripadnost Avtonomni stranki (Partito
Autonomo), ki se je borila za neodvisnost Reke in da se kot tak zato ni mogel vpisati v
91 V prevodu: Tehnično komunalnem uradu na Reki (op.a.). 92 Jasna Rotim Malvić je samostojna raziskovalka, ki je svoje raziskave o arhitekturi in arhitektih predstavila v svojem magistrskem delu na Filozofski fakulteti v Zagrebu 2004 (op. a.).
116
fašistično stranko. Clerici pa je kot izgovor podal izjavo o incidentu z znanim reškim
iredentistom, ki se mu je sicer opravičil, vendar mu je ta incident pomenil zelo negativno
izkušnjo s fašistično stranko. Očitno je bilo, da nihče od njiju ni želel postati član fašistične
stranke in dokler sta lahko, sta se temu izogibala. Oba sta po vojni ostala na tem območju in
delala v občinski službi. Clerici je postal vodja hidrotehničnega oddelka in luških gradenj,
Duimich pa vodja oddelka za vodovode in kanalizacijo. Glavni šef tehnične službe je bil
Zdenko Kolacio, ki ju je zaposlil takoj po drugi svetovni vojni, predvsem zaradi izkušenj in
dejstva, da sta bila strokovnjaka svojega področja. Po letu 1947 sta oba odšla v Italijo in tam
tudi umrla. Enostavno, bila sta apolitična. Vse, kar sta želela, je bilo 'opravljati svoje delo'« (v
prilogi 3).
Oba sta bila nosilca sodobnega modernega sloga arhitekture na obravnavanem
ozemlju. Poleg njune arhitekture je pri njiju zanimivo tudi izogibanje vpisu v fašistično
stranko. Še posebej glede na njun pomemben položaj in uživanje zaupanja s strani oblasti, ki
jima je ta položaj tudi dodelila. Zanimiva je primerjava z inženirjem Andreo Bayerjem, ravno
tako na vodilnem položaju, ki pa je sam prisegel pripadnost režimu. Vsi trije so bili na
pomembnih položajih, z očitno precej drugačnim mnenjem o pripadnosti režimu.
117
9.1.6 OSNOVNA ŠOLA V PODGRADU IN FEDERICO MAZZONI
Slika 40: Podgrad – risba osnovne šole (HAR, JU50, škatla 119).
Pri pripravi mape z risbami in načrti za šolo v Podgradu so bili s strani Corpo Reale
del Genio Civile – pisarne na Reki upoštevani podatki, posredovani s strani R. Proveditore
degli Studi ter norme za pripravo načrtov šolskih zgradb na osnovi pravne podlage, sprejete s
KO 4. maja 1925. Stavba (slika 39) sicer ni bila nikoli zgrajena, vendar je vključena v analizo
zaradi drugačnih arhitekturnih vzorcev in avtorja, katerega prisotnost ni bila zanemarljiva na
področju šolskih objektov. Lokacijski načrt je predvideval, da bo stavba zgrajena na severnem
delu razpoložljivega območja, pri čemer bi njena površina zavzemala njegovo tretjino. Taka
prostorska omejitev je bila predvidena v normah za pripravo načrtov šolskih zgradb.93
Razgiban teren je bil glavni razlog za pripravo večnadstropne zgradbe, ki jo sestavljajo delno
podkleteno pritličje in dve nadstropji. Ker je pritličje nudilo pogoje za kletno uporabo,
dodatna klet ni bila predvidena. V pritličju je bila predvidena tudi telovadnica, v katero je
svetloba prihajala skozi osem oken, z vhodom z zunanje strani. Ravno tako v pritličju so bili
93 Normativi, ki so jih morali projektanti upoštevati pri gradnji novih šol, so bili izdani leta 1925. »Nova šolska stavba mora stati na odprtem prostoru. Arhitektura mora biti lepa, vendar preprosta, brez velike dekoracije, pri gradnji morajo biti uporabljeni lokalni materiali. Veliko pozornosti so namenili velikosti dvorišča, ki ga mora imeti vsako šolsko poslopje« (Drole v Šolska kronika 2003, 36).
118
umeščeni toaletni prostori, tuši, slačilnica in shramba z zunanjim vhodom ter kotlovnica za
ogrevanje celotne stavbe. Preko notranjega stopnišča je bil predviden dostop do zgornjih
prostorov. V šolo vodi glavni vhod v prvem nadstropju, ki pripelje do šolskega atrija. V
prvem nadstropju je bila večja učilnica, še izdatneje osvetljena z velikimi okni in kabinet za
učitelje. Tri metre širok hodnik je služil tudi kot garderoba in tako razbremenil prostore,
namenjene učencem in učiteljem. Nasproti učilnice in kabineta so bili postavljeni toaletni
prostori in široko stopnišče, ki vodi v drugo nadstropje, kjer sta bili predvideni učilnica in
kabinet enake velikosti in postavitve kot v prvem. Enaki kot v prvem nadstropju naj bi bili
tudi ostali prostori.
Načrt šole je bil projektiran v enostavnih in modernih linijah. Glede na ostro klimo
območja je bila predvidena streha z odtočnimi žlebovi primernega nagiba. Kar se gradbenih
materialov tiče, je bil predviden lokalni material, dostopen v samem kraju, in material državne
proizvodnje. Vsi zidovi v pritličju in prvem nadstropju so bili predvideni v kamnu, zidovi
drugega nadstropja in notranji zidovi pa v opekah. Streha bi imela lesene podporne tramove
(jelka, smreka), na katerih bi bile postavljene umetne plošče skrilavca rdeče barve (povzetek
iz projekta, hranjenega v Državnem arhivu Reka JU 50, škatla 119). Fasada stavbe je precej
razčlenjena. Prvo in drugo nadstropje v južnem delu zaznamuje vodoravna linija oken
enostavne pravokotne oblike. Čelno fasado zaznamuje precej razčlenjen vhod, nad katerim se
v navpični liniji do strehe nadaljuje pravokotno okno. Levo od vhoda je poudarjena veža, ki
vodi v notranjost stavbe. Veža se glede na načrte zaključuje polkrožno, zaznamujejo jo štiri
navpična okna. Desni vhod podpira raven nadstrešek, podprt z enostavnim štirioglatim
slopom. Fasado prvega nadstropja nad vhodom zaznamuje samo eno pravokotno okno.
Pod načrti in risbami v mapi sta podpisana inženir Bruno Muck in geometer Federico
Mazzoni. Projekt je pregledal inženir Andrea Bayer. Podpisani Mazzoni je bil vpisan v
seznam Direttorio del sindacato interprovinciale fascista degli architetti della Venezia
Giuglia,94 v katerem najdemo podatek, da je diplomiral na Istituto di Belle Arti in pridobil
naziv arhitekta. Vanj je bil vpisan na podlagi 10. člena zakona z dne 24. 6. 1923, št. 1395.
Vpisani na osnovi omenjenega člena so imeli naziv profesorja arhitekturnega oblikovanja z
vsaj petletnimi delovnimi izkušnjami kot arhitekt. Čeprav je v Albih Mazzoni vpisan kot
arhitekt, je bil ta naziv v popisnem listu Mazzonija (priloga 1). Pod projektom šole pa je
podpisan kot geometer. To bi lahko pomenilo, da se je Mazzoni izobraževal tudi na področju
geodezije in pridobil naziv geometra. Načrt je Mazzoni pripravil skupaj z Brunom Muckom.
94 V prevodu: Direktorat medprovincialnega fašističnega sindikata arhitektov Furlanije Julijske krajine (op. a.).
119
Načrt osnovne šole v Podgradu ni edini, ki ga je Mazzoni pripravil skupaj z Muckom.
Slogovno zelo podoben načrt sta pripravila za osnovno šolo v Klani, danes na hrvaškem
ozemlju.
120
9.1.7 OSNOVNA ŠOLA V KLANI IN FEDERICO MAZZONI
Slika 41: Klana – Risba osnovne šole (HAR, JU50, škatla 117).
Mapo z risbami (slika 40) in načrti šole v Klani, ki je bila tudi zgrajena, sta leta 1933
na enak način kot za podgrajsko pripravila Federico Mazzoni in Bruno Muck (HAR, JU 50,
škatla 117). Tudi tega je pregledal Andrea Bayer. Šlo je za longitudinalno, kubično,
dvonadstropno glavno stavbo jasnih linij, s prizidkom na vzhodni strani, namenjenem
telovadnici. Južna fasada glavne stavbe je gladka, brez dodatnega okrasja in s poudarjenim
glavnim vhodom, ki je oblečen v pravokotne kamnite kvadre, na vsaki strani pa ga zaznamuje
po eno okno enostavne, pravokotne oblike. Vhod ima nadstrešek, nad katerim je napis. Ob
obeh straneh vhoda poteka linija oken, enakih kot v liniji oken prvega nadstropja. Levo od
vhoda je dvignjen stolpič z uro. Vzhodna fasada je gladka, brez okrasja ali poslikav, na njej je
vhod v stransko stavbo, ki je podoben glavnemu, krit z nadstreškom, podprt s slopom, v
rustiki. Fasado dodatne stavbe zaznamuje linija oken. Stavbo obdaja rustikalen talni zid.
Streha je šotorasta (HAR, JU 50, škatla 117).
Načrta obeh zgradb sta slogovno zelo podobna. Odlikujeta ju enostavna in jasna
arhitektura, ravne linije ter gladke površine brez okrasja. Obe zgradbi zaznamuje rustika
oziroma poudarjena kamnita prevleka. Ravno tako ju veže podobna linijska postavitev oken.
Obe stavbi nosita veliko elementov moderne arhitekture in slogovno ne mešata več različnih
slogov, kot je bilo to vidno pri ilirskobistriški občinski stavbi. Vsekakor sta načrta veliko
bližje italijanskemu racionalizmu kot »klasičnim« (ob)mestnim zgradbam starejše arhitekture.
V Klani so novo osnovno šolo pričeli gradili leta 1931, načrti pa so datirani z letom 1933.
Glede na to dejstvo in izgled današnje šole prvotni načrti verjetno niso bili izvedeni, saj se
velikokrat zgodi, da načrti niso izvedeni, čeprav pridobijo gradbeno dovoljenje.
121
9.1.8 OSNOVNA ŠOLA V JELŠANAH IN FEDERICO MAZZONI
Slika 42: Jelšane – risba šole s severovzhodne smeri (HAR, JU50, škatla 122).
Slika 43: Jelšane – risba šole z jugozahodne smeri (HAR, JU50, škatla 122)
Slika 44: Jelšane – risba šole s severozahodne smeri (HAR, JU50, škatla 122).
122
Slika 45: Jelšane – risba šole z jugovzhodne smeri (HAR, JU50, škatla 122).
Stavba (slike 41–44) osnovne šole je zelo razčlenjena, dvonadstropna, kubična stavba.
Načrt vsebuje štiri risbe vseh štirih fasad. Severovzhodni del stavbe zaznamuje
longitudinalna, kubična zgradba. Fasado pritličja zaznamuje vhod, oblečen v steklene
kvadrate, ki rahlo gravitira proti levi strani. Osno nad vhodom se v prvem nadstropju nahaja
enostavno, pravokotno okno. Na njegovi levi je napis z uro. Desno stran iste stavbe
zaznamuje vogalni vhod, do katerega pelje stopnišče, ki ga podpira večji sestavljen steber s
podstavkom, na katerem sloni nadstrešek. Na njegovi levi je enostavno, pravokotno okno, ki
je nekoliko nižje od tistega nad vhodom. Fasada je gladka, brez okrasja ali drugih poslikav.
Fasado severnozahodnega dela zaznamuje razgibana postavitev enostavnih, pravokotnih oken,
postavljenih v različnih legah v pritličju, ki se v enakem zaporedju ponovi v prvem
nadstropju. Ta del stavbe zaznamuje tudi talni zidec v rustiki.
Jugozahodno fasado zaznamuje enaka postavitev enostavnih, pravokotnih oken v
pritličju in prvem nadstropju daljše stavbe na načrtu osnovne šole. Na tem delu načrta se
pokaže tudi del fasade višje stavbe, ki jo zaznamuje poudarjen vhod, sestavljen iz dveh
vhodnih vrat, ki povezuje vmesni del, oblečen v kamen in z vgrajenim simbolom butare. Nad
vhodom je linija petih enostavnih, pravokotnih oken. Nad njimi pa napis. V zgornjem levem
vogalu stavbe je okroglo okno. Barva fasade je roza, z oker medokenskimi barvnimi vložki, ki
poudarjajo okensko linijo na obeh stavbah. Obe stavbi zaznamuje tudi talni rustikalni vzorec.
Talni zidec se nadaljuje tudi levo in desno od obeh stavb.
Zadnja risba fasade prikazuje jugovzhodni del. Fasado pritličja zaznamuje linija
sedmih navpičnih, pravokotnih oken. V enaki liniji se pojavi šest po višini nekoliko krajših
oken v prvem nadstropju. Barva fasade je roza z enakimi oker barvnimi medokničnimi vložki.
Tudi ta del stavbe zaznamuje talni zidec, oblečen v rustikalni vzorec. Na desni strani stavbe se
vidi izbočen del nižje podolgovate stavbe z vhodom. S te risbe načrta se vidi del druge stavbe
123
s pokončno okensko nišo. Streha nižje stavbe je ravna, medtem ko se streha višje stavbe
zaključuje šotorasto.
Poleg zadnjih dveh predstavljenih sta tudi ta načrt iz leta 1934 pripravila inženir Bruno
Muck in geometer Federico Mazzoni. Vsem trem so skupni elementi moderne arhitekture, kot
so jasne linije, moderni materiali, ravne linije, enostavna okna. Objekti že na prvi pogled s
svojimi kubusnimi strukturami, okenskimi linijami, ravnokritimi strehami izstopajo od
okolice. Skupen vsem trem pa je rustikalni zidek, ki edini nakazuje na klasični element.
Dvojica Muck-Mazzoni je, poleg Clerici-Duimich, na obravnavanem področju nedvomno
pustila svoj pečat s svojim slogom arhitekture.
124
9.1.9 OBČINSKA STAVBA NA PREMU
Slika 46: Prem – nekdanja občinska stavba, danes zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Slika 47: Prem – nekdanja občinska stavba, danes zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
125
Slika 48: Prem – nekdanja občinska stavba, danes zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Slika 49: Prem – stavba občine (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca).
126
Nekdanja občinska stavba na Premu (zgrajena leta 1937) (slike 45–48) je postavljena
na dvignjenem terenu in ob križišču. Če se posameznik iz Ilirske Bistrice vozi proti vasi Prem,
stavbo takoj opazi, saj je še danes popoln tujek v tamkajšnji okolici. Postavitev je bila
najverjetneje strateška, saj je dominirala okoliškim zgradbam in krajini. Pomembna pa ni bila
le zaradi arhitekture, temveč tudi zaradi namembnosti, saj je bila namenjena vodenju občine
Prem.
Stavba je enonadstropna, nesimetričnih oblik. Do nekoliko poglobljenega vhoda vodi
daljše stopnišče, speljano z glavne ceste. Desno od vhoda sta v pritličju postavljeni dve
enostavni, enako veliki okni, ki segata vse do roba fasade, s tem da se okno na zunanjem robu
nadaljuje še na drugo fasado. Tudi v njenem pritličju, levo od vhoda, je del stavbe, ki je
polkrožno zaključeno in brez oken. V prvem nadstropju sta v kubusnem delu ravno tako dve
središčno postavljeni okni, večji od pritličnih dveh. Vhod je postavljen v notranjost stavbe s
pripadajočim balkonom. Polkrožni del stavbe ima v liniji nesimetrično razporejenih šest oken,
tri so vidna na prvi fotografiji, ostala na tretji fotografiji. Na drugi fotografiji se v prvem
nadstropju nahajata dve okni, dodaten izbočen vhod z nadstreškom v obliki dograjenega
zaprtega balkona, ki zaznamuje drugo nadstropje. Pročelje v prvem nadstropju zaznamuje
večje okno v kubusnem delu in že omenjena stranska, obrnjena proti zaključku polkrožnega
dela. Osno pod oknom v kubusnem delu je enako okno kot v pritličju. Niz oken v tem delu
stavbe nadaljujejo tri enostavna, pravokotna okna.
Streha je ravna in nad polkrožnim delom nekoliko dvignjena v nižji zid. Lahko
predpostavimo, da gre za teraso. V liniji nad vhodom je postavljen pravokotni stolp, poleg
njega pa pravokotni ležeči objekt. Fasada je gladka, brez okrasja ali poslikav. Tudi ni zaslediti
delov, oblečenih v rustikalne vzorce ali drugih tradicionalnih arhitekturnih elementov.
Stavba ne nosi elementov tradicionalne arhitekture. Slogovno že na prvi pogled deluje
moderno in drugačno v primerjavi z občinsko stavbo v Ilirski Bistrici ali kasarno na Premu.
Stavba je slogovno veliko bližje stavbam vrtca in zdravstvenega doma ter načrtom šol v
Podgradu in Klani. Slogovna analiza je opravljena na podlagi razglednice in terenskih
fotografij. Načrtov in natančnejših podatkov ni bilo mogoče pridobiti. Stavba je skoraj v celoti
ohranjena kot na razglednici. Žal je njeno stanje precej slabo, saj je zapuščena in počasi
propada. Brez ustrezne zaščite bo stavba propadla in z njo še en arhitekturni spomenik tistega
časa.
127
9.1.10 OBČINSKA STAVBA V MATERIJI IN YVONE CLERICI, GIUGLIO
DUIMICH
Slika 50: Risba občinske stavbe v Materiji (HAR, JU50, škatla 156).
128
Slika 51: Materija – nekdanja občinska stavba, kasneje stavba pošte in osnovne šole razrednega pouka, danes je zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Slika 52: Materija – nekdanja občinska stavba, kasneje stavba pošte in osnovne šole razrednega pouka, danes je zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Stavba (slike 49–51) je postavljena v vaško središče ob glavni prometnici Reka–Trst.
Postavitev stavbe na vidno mesto v središču vasi je bila, enako kot pri nekaterih drugih
stavbah, najverjetneje strateškega pomena, saj je šlo za občinsko stavbo. Stavba je
longitudinalna, enonadstropna, jasne arhitekture, le na vzhodni strani je dvignjen del, ki
spominja na stolp. Fasada stavbe je gladka, brez okrasja ali poslikav. Vhod je preprost, brez
kakršnih koli poudarjenih elementov, postavljen ob levi del pročelja. Na njegovi levi in desni
sta dve pravokotni okni. Prvo nadstropje zaznamuje balkon, ki se polkrožno zaključuje in teži
na desni del stavbe. Na njegovi levi sta dve okni enostavne, kvadratne oblike, desno od
129
balkona pa še eno enake oblike. Tudi v dvignjenem delu se nahaja enako okno. Stavba ima
ravno streho.
Po stavbnem načrtu je očitno gravitiranje celotne kompozicije na desno, kar še
dodatno poudarja dvignjeni del. Slogovna analiza je opravljena na podlagi skopih risb načrta
širitve stavbe. Iz arhivske dokumentacije, ki je za to stavbo dosegljiva (Državni arhiv reka JU
50, škatla 156), je razvidno, da je bila v letih 1940–41 mišljena dograditev prvega nadstropja
in ureditev šolskih prostorov, vidna na načrtu (slika 49), vendar nikoli izvedena. Osnovna
stavba stoji še danes (slika 50 in slika 51). Šolski prostori so bili urejeni v obstoječem delu in
so delovali do devetdesetih let 20. stoletja. Terenske fotografije kažejo, da ta del ni bil nikoli
zgrajen. Na zgornji risbi (slika 46) sta podpisa dvojice Clerici-Duimich.
Stavba je danes v celoti ohranjena, vendar žal zapuščena, brez zaščite in vzdrževanja;
enako kot nekdanja občinska stavba na Premu.
Risba v svojih podrobnostih spominja na stavbo današnjega strankarskega doma (Dom
Stranaka) oziroma v izvornem imenu Palazzo della Provincia na Reki.
Slika 53: Reka – risba Palazzo della provincia (Valušek 1996).
Projekt stavbe Palazzo della provincia (slika 52) sta, enako kot zgoraj predstavljeno
stavbo, izdelala Yvone Clerici in Giulio Duimich leta 1932. Gre za kubično, večnadstropno,
razčlenjeno stavbo jasnih arhitekturnih vzorcev. Fasada je gladka, brez poslikav ali drugega
okrasja. Okna so postavljena v linijo in enakomerno razporejena po čelni fasadi. Sicer veliko
večja, je v detajlih moderne arhitekture zelo podobna stavbi občine v Materiji. Poleg
130
omenjenih je njuna tudi stavba Casa della madre e del bambino v Ilirski Bistrici, ki ima ravno
tako izrazito moderne poteze. Stavbe omenjene dvojice se slogovno zelo razlikujejo od
nekaterih v disertaciji obravnavanih zgradb. Ni zaslediti klasičnih elementov tradicionalne
arhitekture kot pri občinski stavbi v Ilirski Bistrici ali tudi stavbi vrtca – NIDO, kjer je kljub
modernemu izgledu vhod poudarjen s klasičnimi elementi (stebri, zaključek). Že hitri
slogovni pregled njunih obravnavanih zgradb in načrtov pokaže, da sta sledila svojemu slogu
in ga uporabljala na ozemlju delovanja. Njun slog je bil razpoznaven in drzen.
Avtorja spadata v generacijo arhitektov, ki so se šolali v Budimpešti, Dunaju, Milanu,
Padovi, Parizu in so bili nosilci evropskega modernega duha, kot so to bili Le Corbusiee,
Walter Gropius ali Ludwig Mies van der Rohe, sicer tretji in zadnji vodja Bauhausa, brez
katerega si evropskega modernizma ne da zamisliti, in ne nazadnje cela generacija. Stavba
Palazzo je najznačilnejše delo racionalistične arhitekture. Gladko in belo površino razgibajo
okna v vodoravni liniji in nepravilni reliefi nadstreška in balkonov (Valušek 1996, 26, 30).
Primerjava obeh stavb kaže na izrazito podobnost, saj je tudi stavba občine izrazito kubična, z
gladkimi belimi stenami, ki jo razgibajo okna in nenavadna oblika balkona. To nakazuje, da je
dvojica vnesla na obravnavano območje moderne elemente arhitekture in s tem postala
pomemben nosilec drugačnega sloga.
131
9.1.11 KASARNA V MATERIJI
Slika 54: Materija – stavba kasarne (fotografija: iz zbirke Emilije Kastelic).
Slika 55: Materija – stavba nekdanje kasarne, danes stanovanjski objekt (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015).
Objekt je lociran ob glavni cesti. Slogovni opis objekta je opravljen na podlagi
pričujoče fotografije, saj načrtov o zgradbi ni moč zaslediti v pregledanih arhivih. Potrebne bi
bile podrobne in dodatne raziskave.
132
Stanje na fotografiji (slika 53) »Stavba kasarne v Materiji« prikazuje, da je objekt
takrat najverjetneje obdajal betonski zid, gladkih površin in brez okrasja, ki se prilagaja terenu
in na katerega je bila postavljena ograja (verjetno jeklo ali podoben material), česar danes ni
več. Stanje na taisti fotografiji kaže še, da je objekt sestavljen iz dveh delov, ki se stikata.
Vzhodni del (slika 54) je kockaste oblike in ga v pritličju zaznamuje vogalno pravokotno
okno brez okrasja, poleg katerega stoji ožje pravokotno okno. V isti vodoravni liniji se
nahajata še dve manjši, prav tako pravokotni. Prav tako na vzhod je obrnjeno tudi okno
prvega nadstropja. Stavbo zaključuje šotorasta streha. Fasada je gladka, svetle barve, brez
zidarskega okrasja.
Preko vhoda na vrt se stopi na pot, ki vodi do stavbe. Na zahodni strani je zgradba
višja, kubusne oblike in izstopa proti cesti. V pritličju je desno od vhoda pravokotno okno.
Nad vhodnimi vrati je betonski balkon, na katerega se dostopa iz višjega dela stavbe. Levo ob
vhodu na balkon v prvem nadstropju je ravno tako pravokotno okno. Stavba se zaključuje z
eno kapnico. Višja stavba se zaključuje v vrh, ki ga z dveh strani obdaja raven zaključek, na
enem delu pa je poševna streha, ki se stika z nižjo zgradbo. Tudi fasada višje stavbe je gladka
in brez arhitekturnega okrasja. Danes ima stavba funkcijo stanovanjskega objekta. Stavba je
obnovljena, vendar je ohranila prvotno podobo.
Načrti stavbe niso dostopni in tako ne moremo vedeti, kdo je njen avtor, vendar bi
lahko sklepali, da gre za dvojico Duimich-Clerici, saj sta bila v Materiji dejavna, pa tudi
slogovno bi jo lahko približali njunim že obstoječim zgradbam (denimo občinski stavbi v
Materiji). Na osnovi (zaenkrat) edine fotografije, ki potrjuje obstoj višjega dela zgradbe, se
dobro vidi, da je njen slog moderen. Pozoren pogled na fotografijo razkrije tudi modernejši
objekt za kasarno. Verjetno gre za telovadnico, za katero pa načrti obstajajo (slika 55). Da je
na teh načrtih dejansko telovadnica, pričajo tudi domačini, ki živijo v vasi, saj drugega
objekta tam ni bilo. Avtor načrta telovadnice je Yvone Clerici, zato je še toliko večja
verjetnost, da je njegovo delo (ali v paru z Duimichem) tudi stavba kasarne. Telovadnice
danes ni več. Stavba kasarne se je v svojih osnovnih potezah ohranila, vendar je kot
stanovanjski objekt tudi dograjena.
133
Slika 56: Materija – načrti telovadnice (HAR, JU 50, škatla 156).
134
9.1.12 STAVBA COLONIA MONTANA FASCISTA V HRPELJAH
Slika 57: Hrpelje – Colonia Montana Fascista (fotografija: iz zbirke Vladimirja Grželja).
135
Slika 58: Hrpelje – Colonia Montana Fascista (fotografija: iz zbirke Vladimirja Grželja).
Tako kot slogovna analiza kasarne v Materiji, tako tudi v primeru te stavbe analiza
sloni le na fotografijah (slika 56 in slika 57), saj se tudi teh načrtov ni našlo. Objekt je
sestavljen iz dveh stavb v obliki črke L. Najnižja stavba je longitudinalne oblike s pritličjem
in prvim nadstropjem. V pritličju je najbolj poudarjen vhod, ki je polkrožno zaključen in je iz
belega kamna. Desno sta dve pravokotni okni brez okrasja, levo pa še tri. Na fotografiji je
sicer le čelna stran, a sklepa se, da so okna tudi na drugih fasadah. V prvem nadstropju je
linija enakih, pravokotnih oken, postavljenih natančno nad okni v pritličju. Na fotografiji jih
vidimo šest, lahko pa jih je tudi več. Na strehi, v liniji nad vhodom, se nahaja mansardno
okno. Stavba se zaključuje z dvokapno streho. Stavba se stika z drugo stavbo s stolpom, ki je
središčni element celotne konstrukcije objektov. Stolp je kubične oblike in ga zaključuje
dodatni nižji in ožji stolp. Slednji ni zaprt. Ob vznožju čelne strani stolpa je vhod, nad katerim
je nadstrešek, nad njim pa pravokotno okno. Nad njim je viden grb ali drugi okras, ki se
zaradi slabe fotografije ne razloči. Na vrhu sprednjega dela stolpa je manjše okno. Po dolžini
stolpa, obrnjenega proti zgornji stavbi, poteka enostavna, poudarjeno vertikalna okenska
odprtina brez okrasja. Stolp se na vzhodu stika z enonadstropno stavbo. Ker je viden le
majhen del stavbe, se lahko le sklepa, za kakšne vrste stavbo gre. Viden je le vhod enostavne
oblike in pravokotno okno nad njim. Viden je tudi del še enega vhoda in okna nad njim,
najverjetneje istih oblik. Stavba je ravno krita. Fasada je gladka, brez zidarskega okrasja.
Stavbo krasi napis: Noi siamo qui perche cosi lo voleva il Duce. Po vsej verjetnosti je šlo za
transparent.
Na zadnji strani stoji longitudinalna stavba, predvidoma z dvema nadstropjema. Linije
stavbe so enostavne in ravne. Okna so podolgovata in ozka. Na fotografiji je razvidnih sedem
136
oken. Njihovo točno število zakrivajo drevesa. V pritličju so okna majhna in številčnejša. Iz
fotografije lahko sklepamo, da je bila stavba zgrajena iz betona.
O slogu stavbe lahko govorimo le na podlagi fotografije, saj danes stavbe ni več. Od
nje se ni ohranilo nič več, saj je na njenem mestu na novo zgrajena stavba Cestnoprometnega
podjetja Koper. Na podlagi fotografije pa kolonijo lahko uvrstimo med modernejše zgradbe,
kljub njenemu bolj tradicionalnemu delu. O modernosti ni dvoma, saj slika 54 lepo prikazuje
izstopanje s kubično obliko, neenakomerno razporejenimi okni drugačne oblike. Najverjetneje
gre pri materialu za armiran beton. Podobni elementi se pojavljajo pri zgradbah Clerici-
Duimich, vendar ne moremo trditi, da sta bila avtorja.
Slika 59: Hrpelje – pročelje stavbe Colonie oziroma Steklarne pred rušenjem (fotografija: iz
zbirke Ester Mihalič).
Slika 60: Hrpelje – zadnji del stavbe Colonie oziroma Steklarne pred rušenjem (fotografija: iz zbirke Ester Mihalič).
137
Na obeh fotografijah (sliki 58 in 59) so še vidni nekateri prvotni deli stavbe. Sicer
vidno dograjena ostaja enaka nižja zgradba z lokastim portonom (slika 56 in 58), pa tudi stolp,
ki je sicer spretno obdan z novimi deli. Na slikah 57 in 59 je viden zadnji del stavbe, ki je
precej spremenjen. Tudi stavba deluje višja kot prvotna. Oblika oken na sliki 59je drugačna
od oken vodoravne razporeditve na sliki 57. Kljub vidnim spremembam stavbe, zaradi
dogradnje, , je opazen pridih drugačnih arhitekturnih elementov.
Glede na dejstvo, da načrtov ni bilo mogoče najti, ravno tako ne avtorjev, bo
vprašanje, kdo se je pod načrti podpisal, najverjetneje ostalo odprto in s tem tudi spoznanje,
kdo je bil nosilec modernega sloga tudi v tem delu obravnavanega ozemlja. Je pa bila ta
stavba najmonumentalnejša in najmodernejša na tem območju.
138
9.1.13 PROJEKT IZGRADNJE ŠOL
Zanimivo in skorajda neznano je dejstvo, da je v Državnem arhivu na Reki ohranjen
zelo obsežen fond projektov (datiranih v letih 1941–43), ki so bili namenjeni ureditvi šolske
infrastrukture na celotnem ozemlju današnje občine Ilirska Bistrica in Hrpelje-Kozina.
Celoten projekt zajema številne projektne mape z zapisniki, s planimetrijo in z načrti za
gradnjo šol v vseh manjših krajih, kjer je do takrat pouk potekal v kulturnih domovih ali
drugih objektih, ki niso ustrezali novim normativom politične oblasti.
Državni arhiv na Reki (JU 50, škatle 114, 115, 117, 118, 121, 122, 123, 124) ima
izredno bogato zbirko projektov z načrti za gradnjo šol. Načrti so izredno dobro ohranjeni in
zelo jasno in natančno pripravljeni. Shranjeni so v modrih mapah s trdnimi platnicami z
osnovnimi podatki o posameznem projektu. Iz projekta razberemo, katere javne službe so bile
zanje odgovorne. To je bil urad Regio Ufficio del genio civile di Fiume, ki je projekte
pregledal, potrdil in nadzoroval gradbena dela, ter ministrstvo za javna dela (Ministero dei
lavori pubblici). Podobnost projektov je nakazovala na tipsko gradnjo, ki je poznana že iz 19.
stoletja (podoben primer so denimo železniške postaje). Kraj in občina sta bila vedno
navedena ročno na za to posebej označenem prostoru. Pod njim je bila navedena ocena
stroškov glede na projekt. Ravno tako so naštete vse priloge projekta, in sicer: 1 Poročilo, 2
Zapisnik glede določitve terena, 3 Kraljevi odlok (Regio Decreto) Provveditore agli Studi.
Potrditev regijskega zdravnika. Mnenje državnega poveljstva G.I.L., 4 Metrični izračun in
ocena stroškov, 5 Poglavje javnega naročila, 6 Risbe – načrti, 7 Analiza cen. Pri večini
projektov so priloge še vedno dobro ohranjene, kar omogoča vpogled v potek gradenj šolskih
stavb in njihov izgled. V spodnjem desnem kotu je naveden pripravljalec projekta, ki je v
skorajda vseh primerih geometer Danillo Grillo. V spodnjem levem kotu pa je naveden
vodilni arhitekt, ki je načrte pregledal, in sicer F. Carpano (polno osebno ime ni nikjer
navedeno).
Najpomembnejši del projekta je, poleg načrtov, začetno poročilo. V njem je natančno
opredeljeno, kakšni sta zunanjost in notranjost objekta in kakšni morajo biti materiali.
Poročilo dopušča možnost dopolnjevanja podatkov, kot so število razredov, stanovanjskih
prostorov, lego oken, kvadraturo, prostornino prostorov ipd. V prvem odstavku poročila je
namreč natančno določeno, da mora biti gradnja šolskih objektov v skladu s pripravljenimi
načrti. Ministrstvo za javna dela – Generalni direktorat za gradbeništvo in subvencije
(Direzione Generale Edilizia Statale e sovvenzionata con circolare), št. 354 Div. XVIII°, z
dne 25. januarja 1941/XIX°, je namreč določilo načrt aktivnosti za pripravo projektov šolskih
139
objektov, ki pridobijo del sofinancerskega denarja zaradi umestitve v kategorijo izredna dela.
Urad je na podlagi programa razvoja šolstva v Kvarnerski pokrajini nadaljeval s pripravo
projektov, ki so upoštevali tehnične normative, določene s kraljevim odlokom 27. 5. 1940/
XVIII°, št. 875 (iz poročila projekta šole v Podgradu, Državni arhiv Reka, JU 50, škatla 118).
Za pospešitev izvedbe del so vse projekte poenotili. To je pomenilo, da so si bile stavbe med
seboj slogovno zelo podobne, grajene pretežno z enakimi materiali. Med seboj jih je ločilo
število razredov ali stanovanjskih prostorov. Graditelji so lahko gradili objekte z enim
razredom in enim stanovanjem za učitelja, dvema razredoma in enim ali dvema stanovanjema,
vse v skladu z načrti in risbami. Lahko so gradili tudi nekoliko večje objekte, in sicer take s
petimi razredi in dvema stanovanjema, vendar to le v večjih vaseh. Na tak način bi poenotili
šolske objekte, ki bi bili nosilci izobraževalnega sistema, in vplivali tako na ozemlje kot
kulturo prebivalstva.
Natančni so bili tudi pri opisu materialov za gradnjo šol. Temelji naj bi bili betonski,
zunanji in notranji nosilni zidovi pa iz grobo obdelanega kamna z dvema vrstama opeke,
zazidanima z malto (mešanica apna in cementa). Notranje stene bi morale biti iz luknjičaste
ali navadne opeke, tlaki učilnic iz lesenih desk (ni poznana vrsta lesa), položenih na grede
(prav tako ni definirano), na vseh preostalih delih pa betonski tlak. Na terasi naj bi bil položen
venezian. Veneziana je način zunanjega ali notranjega tlakovanja.
Za vse objekte so veljali enaki standardi in navodila.
Slika 61: Risba za šolo v Podgradu iz leta 1942. Vrsta šole: pet razredov in dve stanovanji (HAR, JU50, škatla 118).
140
Slika 62: Risba za šolo v Podgradu s strani iz leta 1942. Vrsta šole: pet razredov in dve stanovanji (HAR, JU50, škatla 118).
Slika 63: Risba za šolo v Poljanah iz leta 1942. Vrsta šole: dva razreda in eno stanovanje (HAR, JU50, škatla 118).
Slika 64: Risba za šolo v Poljanah s strani iz leta 1942. Vrsta šole: dva razreda in eno stanovanje (HAR, JU50, škatla 118).
141
9.2 Arhitekti obravnavanega ozemlja in pomen »Albov«
Po opravljeni predstavitvi objektov je treba predstaviti tudi njihove avtorje oz.
delujoče arhitekte/inženirje na obravnavanem ozemlju. S tem bomo pridobili potrebne
informacije za primerjavo tako arhitekturnega sloga kot področja njihovih veščin in znanja.
Oboje bo tako zaokrožilo celoto, ki nam nudi vpogled, do kolikšne mere so se avtorji
približali integralnemu arhitektu, in v umestitev objektov v koncepte estetike in racionalizma.
Žal pa pridobivanje podatkov iz arhivov in drugih virov ni nudilo zadostne količine ustreznih
informacij, ki bi lahko v nadaljnji analizi prikazale most med arhitekti/inženirji in konceptom
integralnega arhitekta. Zato v tej točki postanejo zelo pomembni posebni seznami – Albi.
Sicer že predstavljeni (podpoglavje 7.1 Zakonska ureditev položaja arhitekta in izobraževalni
sistem) Albi so najrelevantnejši dokumenti, ki nudijo dostop do najpomembnejše informacije
za nadaljnje delo s konceptom, tj. informacijo o izobraževanju, saj predstavlja
najpomembnejši kriterij za umestitev obravnavanih oseb vanj. Posebna pozornost je tako
namenjena datumu zaključka izobraževanja na novih šolah, saj moramo upoštevati, da lahko
kot integralne arhitekte smatramo le osebe z zaključenim šolanjem po letu 1926. Na tej osnovi
uvrstimo med integralne arhitekte Luigija Piccinata, Maria Ridolfija, Adalberta Libera,
Luigija Moretti, Ludovica Quaronija, Saveria Muratori itd. (intervju, Paolo Nicoloso, 2. 2.
2015).
Kdo so bili delujoči arhitekti, inženirji, celo geometri v pasu Reka–Trst, nam pokažejo
risbe, načrti, zapisniki ali druge dostopne arhivske listine. Imena, ki se pojavljajo, so Andrea
Bayer, Yvone Clerici, Giuglio Duimich, Umberto Ballontini, Umberto Lunghini, Bruno
Muck, Danilo Grillo, Santo Pillepich, Giorgio Scarpa, Giuseppe Baldi, Federico Mazzoni,
Pierino Traversa, Umberto Miotto, Enrico Polla. Njihovo delovanje je v manjšem ali večjem
obsegu zaznamovalo kulturno krajino s tem, da so prejšnjim arhitekturnim vzorcem
(neo)klasičnega, renesančnega, tradicionalnega sloga dodali še drznejše z novimi materiali.
Njihovi načrti so velikokrat pomenili drznost, kljub morebitnemu oporekanju, predvsem
zaradi navidezne slogovne nepomembnosti posameznih objektov v primerjavi s precej bolj
monumentalnimi v mestih Reka in Trst.
Če se vrnemo k arhitektom – največja težava, ki se pojavi, je že večkrat omenjeno
pomanjkanje podatkov o njih. Literatura je zelo skopa, nekaj razdrobljenih informacij je moč
zaslediti na različnih forumih, spletnih knjižnicah ali digitaliziranih katalogih ter pri
ljubiteljskih zbirateljih. Tudi arhivske dokumentacije z osebnimi podatki ali življenjepisi ni
veliko. V glavnem so na voljo dopisi z informacijami o prebivališču in datumu rojstva, ki so
142
dosegljive v popisnih listih, nastalih za potrebe takratnega popisa prebivalstva. V dosegljivih
zapisnikih se večinoma nahajajo podatki o javnih naročilih, izbranih podjetjih, naročnikih in
včasih tudi navedba imen arhitektov, inženirjev ali geometrov, ki so načrte izdelali.
Korespondenčni listi, ki so na voljo, v sicer skopih osebnih mapah, so večinoma
premestitvene prošnje ipd. Dokumentov, ki bi vsebovali podatke o kraju in datumu šolanja,
življenju, osebnemu statusu ali karkoli drugega, kar bi lahko pomagalo sestaviti celostni
vpogled v posameznikovo življenje, ni. Poleg arhiva na Reki je povpraševanje in iskanje
potekalo še v drugih arhivih (Državnem arhivu v Rimu in Državnem arhivu v Gorici) ter
fondih (Archivio storico Comune di Gorizia – Archivio Generale e II versamento,
Zgodovinski arhiv občine Gorica – kartografsko gradivo, arhiv arhitekta Cuzzija, Državni
arhiv Videm), ki pa ni prineslo želenih rezultatov. Obenem otežuje pridobivanje podatkov
tudi dejstvo, da nekateri arhitekti niso bili vpisani v Albe. Zanje je nemogoče karkoli z
gotovostjo trditi, saj razen podpisa na načrtih in nekaj, za obravnavo nezadostnih informacij iz
morebitnih arhivskih dokumentov, ni bilo mogoče pridobiti.
Preden pa preidemo na konkretna imena, poglejmo, kakšno je bilo stanje vpisanih, kdo
so bili vpisani, njihovo število, kakšna je bila razvrstitev podatkov in njihov pomen za
pričujočo raziskavo. Albi so torej predstavljali najtočnejši in popolnejši seznam delujočih
arhitektov in inženirjev v Italiji, na podlagi katerih se je lahko pridobilo podrobnejše podatke
o želeni osebi.95 Zato so predstavljali podlago, iz katere so bili črpani podatki, za obširno
statistično raziskavo, ki izredno dobro prikaže stanje arhitektov v Italiji (in obravnavanem
ozemlju), ki jo je opravil Paolo Nicoloso, večkrat omenjen in predstavljen kot eden temeljnih
raziskovalcev na področju raziskovanja arhitektov v obdobju fašizma. Raziskava torej temelji
na statističnih izračunih, izvedenih na osnovi podatkov iz enotnega seznama vpisanih iz vseh
Albov v Italiji, ki je bil objavljen leta 1938 v reviji Architettura.96 Zaradi zakonsko določene
zahteve po vpisu jih le peščica ni bila vključena v raziskave, kar zagotavlja relevantnost
vzorca (Nicoloso 1999, 188). Iz tega seznama je Nicoloso izpisal vse arhitekte in jih razvrstil
na podlagi kriterijev, ki so: kraj in datum zaključka šolanja, pravna podlaga vpisa in
geografski obseg Albov. Splošni rezultati analize so objavljeni v njegovem delu Gli architetti
di Mussolini (Nicoloso 1999), predstavljeni del pa je v njegovi osebni lasti, a je za potrebe
raziskave dovolil njeno uporabo.
95 Seveda so obstajala tudi združenja (Sindikati, Associazione frai cultori dell'architettura ipd), ki so bila zaradi politične situacije tudi precej nestabilna, zato se v disertaciji upošteva le Albe. O tem so podrobno pisali Nicoloso, Berta, Mauro, idr. (op. a.). 96 Zelo dober projekt digitalizacije, kjer je poleg revije Architettura dosegljivo tudi drugo časopisje, je spletno mesto http://periodici.librari.beniculturali.it/ (op. a.).
143
V Italiji je bilo v sezname leta 1938 vpisanih 1.646 arhitektov. Od tega jih je 1.600
vključenih v analizo, za ostalih 46 pa ni znanih podatkov o izobrazbi. 43,75 % vpisanih je
pridobilo diplomo. V omenjeni odstotek so vključeni tisti z diplomo iz novejših fakultet in
novih inženirskih šol ter v obeh primerih z opravljenim državnim izpitom; z zaključeno višjo
šolo v Rimu; z nazivom inženirja; šolani v Milanu z opravljenim državnim izpitom; z
zaključenim izobraževanjem v tujini; tisti z zaključenim šolanjem v Sieni. Akademski naziv je
pridobilo kar 43,63 % vpisanih, naziv inženirja pa »le« 17,19 %. Na novo ustanovljenih šolah
za arhitekturo (takrat jih je bilo šest) je po letu 1926 diplomiralo 22 % vpisanih, ki
predstavljajo integralne arhitekte v Italiji. V tujini je svojo izobrazbo pridobil le 1 %
arhitektov. Kar 26,13 % jih je moralo opravljati posebni državni izpit in 12,63 % je naziv
stavbnega mojstra pridobilo na podlagi zakona z dne 6. septembra 1926, št. 1660, imenovan
Standardi, ki zadeva izvajanje poklica in vpisa v Norme relative all'esercizio professionale e
alla iscrizione nell'albo degli architetti e dei tecnici (baumaister) delle nuove Provincie.97
Zakon je služil kot pravna podlaga za razvrstitev delujočih arhitektov in inženirjev na novo
priključenih ozemljih. V petih členih je opredeljeval postopek vključitve omenjenih arhitektov
v sezname. V prvem členu je bilo jasno definirano (na podlagi učinkov zakona z dne 24. junija
1923, št. 1395; in pravilnika, sprejetega s KO 23. oktobra 1925, št. 2037), da bodo seznami
inženirjev in arhitektov na priključenih ozemljih provinc Belluno in Furlanije-Julijske krajine
vsebovali poseben dodaten, prehoden seznam, kjer bodo vpisani graditelji, ki so bili pod
avstroogrsko oblastjo imenovani Baumaistri (Gazzetta Ufficiale, št. 233, 7. 10. 1926, 4411–
4412). V drugem pa je določeno, da stavbnim mojstrom, ki upoštevajo pričujoči odlok,
pripada naziv arhitekta, s čimer pridobijo pravico do izdelovanja načrtov in vodenje izvajanja
javnih arhitekturnih projektov s svojo skupino sodelavcev ter do drugih vrst konstrukcij po
predvidenih veljavnih pravilih v času (razpadle) Avstro-Ogrske. Omenjeni členi so
predpisovali enaka pravila od trenutka, ko sta na ozemlju, določenem v prvem členu
predstavljenega zakona, začela veljati zakona z dne 20. 9. 1920, št. 1322, in z dne 9. 12. 1920,
št. 1778 (Gazzetta Ufficiale 7. 10. 1926 (233): 4411–4412).
Podatki analize pokažejo nepresenetljivo dejstvo, da je bilo število akademskih
izobražencev precej višje od števila inženirjev. Najverjetneje je to posledica odločitve
bodočih študentov, da se raje kot na šole za inženirje vpisujejo v akademije, ki so bile takrat
prestižnejše in uglednejše, kar je bilo značilno predvsem za obdobje pred prvo svetovno
vojno. Kasneje, po koncu prve svetovne vojne, se je naraščanje vpisa v akademije sicer
97 V prevodu: Albi arhitektov in stavbnih mojstrov (Baumaistrov) novih Provinc (op. a.).
144
umirilo in ponekod celo zmanjšalo, vseeno pa je še vedno ostalo višje od števila vpisov na
politehnike, navkljub vse večjemu spoštovanju do inženirjev. Slednje je predstavljalo težavo
akademikom, saj so bili primorani na različne načine pridobivati ustrezne nazive za delo, ki
jih sicer kot diplomanti akademij niso imeli. Taka številčnost akademskih arhitektov je, zaradi
nezadovoljivega znanja in neurejenosti njihovega statusa, predstavljala za Italijo precejšnjo
težavo. Razlika v številčnosti obeh se je nekoliko uravnotežila pri mlajši generaciji študentov,
diplomiranih ali šolanih po letu 1926 s programi združevanja obeh struj.
Stanje vpisa v Albe na ozemlju Furlanije-Julijske krajine (v nadaljevanju FJK) je bilo
nekoliko drugačno. To bo prikazal izsek iz zgoraj predstavljene splošne statistične analize in
primerjava s splošnim stanjem v Italiji (preglednice 2, 3 in 4). Arhitekti, zajeti v statistični
pregled območja, so bili dejavni vse od Trsta, Vidma, Gorice do Pule, Kvarnerja in Zadra.
145
Preglednica 2: Statistični podatki arhitektov, vpisanih v sezname v Furlaniji-Julijski krajini (vir podatkov: del raziskave prof. Paolo Nicoloso, v njegovi lasti, vir podatkov za raziskavo: »revija Architettura. Supplemento sindacale«, 15. 12. 1938)
Preglednica 3: Odstotki, vpisanih po kategorijah: diplomirani, akademiki, baumaistri, inženirji in tisti, ki so opravljali državni izpit (vir: del raziskave v lasti prof. Paola Nicolosa)
FURLANIJA JULIJSKA KRAJINA
NOVO NASTALE FAKULTETE ZA ARHITEKTURO - B
SCUOLA SUPERIORE - VIŠJA ŠOLA - B/0
INŽENIRSKA IZOBRAZBA - C
AKADEMIJA - D/10
AKADEMIJA - D/9
INŽENIRJI IZ NOVONASTALIH ŠOL ZA INŽENIRJE - E MILAN - F
DIPLOMIRALI NA TUJEM - G SIENA - H
K.O. - 3. SEPTEMBER 1926 ŠT 1660 - P
SKUPAJ VPISANI V SEZNAME Z ZADOSTNIMI PODATKI ZA VKLJUČITEV V ANALIZO
Vpisani v Albo na osnovi: Državni izpitDržavni izpit v Rimu pred 1924
10. člen iz zakona 24. junij 1923, n. 1395
9. člen iz zakona 24. junij 1923, n. 1395 državni izpit
državni izpit med 1925 in 1934 n.1660
TRST 3 10 6 2 0 1 3 128 153VIDEM 5 0 8 0 0 0 1 14GORICA 1 1 0 0 0 1 6 9PULA 0 1 0 0 1 1 10 13KVARNER 1 0 2 1 0 0 1 16 21ZADAR 0 0 0 0 0 0 2 2
SKUPAJ 10 0 12 16 3 0 2 6 0 163 212ODSTOTEK glede na skupaj vpisani v sezname z zadostnimi podatki za vključitev v analizo 4,72% 0,00% 5,66% 7,55% 1,42% 0,00% 0,94% 2,83% 0,00% 76,89%
Skupaj diplomirani B+B/0+C+E+F+G+H 14,15%
Skupaj akademija D10+D9 8,96%BAUMAISTRI P 76,89%Skupaj zaključili šolo za inženirje C+E+G 8,49%
Skupaj državni izpit B+E+F 5,66%
146
Preglednica 2 predstavlja analizo arhitektov Furlanije-Julijske krajine. Uporabljeni so
podatki iz širše analize, upoštevajoč kriterije, ki so v razpredelnici označeni kot: 1)
izobraževanje na novih fakultetah, 2) izobraževanje na višjih šolah, 3) inženirska izobrazba,
4) akademska izobrazba, 5) opravljen državni izpit v Rimu ali Milanu, 6) izobraževanje v
tujini, 7) arhitekti brez podatkov in 8) arhitekti, ki niso vpisani v sindikate. Na osnovi
Nicolosove raziskave lahko vključimo 212 (vseh vpisanih je bilo sicer 2013 oseb, vendar za
eno ni bilo potrebnih podatkov) oseb v analizo ozemlja FJK. Od tega jih je bilo 153 vpisanih
v Trstu, 14 v Vidmu, 9 v Gorici, 10 v Pulju, 16 v Kvarnerju in 2 v Zadru (stolpec NO). V
obdobju do leta 1938 je 10 arhitektov opravljalo državni izpit kljub izobraževanju na novih
fakultetah (vrstica: skupaj glede na poreklo). Nihče se ni šolal na višji šoli v Rimu, 12 jih je
pridobilo inženirsko izobrazbo, 19 akademsko. Slednji so bili razvrščeni glede na 9. in 10.
člen zakona La legge sulla tutela del titolo e della professione di architetto e di ingegnere
(zakon 24. junija 1923, št. 1395), ki je bil hkrati tudi eden prvih izdanih s strani režima z
namenom ureditve stanja na področju arhitekture. Zakon je vpeljal pravila, ki so urejala
izvajanje poklica in opredelila posameznikom pripadajoče nazive. Zakon je v prvi vrsti
določal, da je naziv arhitekta pripadal vsakemu z diplomo iz šol za inženirje in politehničnih
šol. Deveti člen je predvideval pravico do vpisa za vse z neustrezno izobrazbo ali njenim
pomanjkanjem, vendar ki so z delom na arhitekturnem področju pridobili vsaj deset let
delovnih izkušenj z jasno razvidno pripadnostjo Italiji. Deseti člen je omogočil vpis vsem s
pridobljenim nazivom profesorja arhitekture na akademijah in s pridobljenimi vsaj petletnimi
izkušnjami na področju arhitekturne, z jasno izkazano pripadnostjo italijanski kulturi.
Iz razpredelnice je vidno tudi, da ni bilo šolanih na takrat novonastalih šolah za
inženirje. Posebej sta državni izpit opravljali dve osebi v Milanu, šest jih je diplomiralo v
tujini in kar 163 jih je bilo razvrščenih po KO št. 1660 iz zakona, sprejetega leta 1926. Za
slednje je to pomenilo, da so pridobili naziv gradbenika, t. i. Baumaistra.
Če številke pretvorimo v deleže (preglednica 3), vidimo, da je 14,15 % upoštevanih v
raziskavi za Furlanijo-Julijsko krajino diplomiralo v Italiji (glej vrstico: skupaj diplomirani).
Od tega je 8,96 % diplomantov akademij (glej vrstico: skupaj akademija) in 8,49 % inženirjev
(glej vrstico: skupaj zaključili šolo za inženirje). Skoraj izenačena odstotka obeh poklicev tega
dela raziskave dokazujeta, da je na tem delu Italije več inženirjev v primerjavi z njenim
številom inženirjev drugod. Državni izpit je opravljalo 5,66 % vpisanih v Albe FJK (glej
vrstico: državni izpit). Najvišji pa je odstotek tistih, ki so bili razvrščeni s KO št. 1660, in
sicer 76,89 % (glej vrstico Baumaistri). Ta podatek ni presenečenje, saj so bili vpisani v Albe
arhitekti in inženirji novopriključenih območij. Pred aneksijo so ti delovali v drugačnem
147
političnem sistemu, kot je bil fašizem, zato jih je bilo treba umestiti v sistem na način, da ga
bodo sprejeli. K temu je pripomoglo sprejetje ustrezne pravne podlage in to postane omenjeni
KO, saj predstavlja podlago za umestitev omenjenih arhitektov in inženirjev med takrat
aktivne na področju arhitekture. Vir uporabljenih podatkov v Nicolosovi analizi vpisanih v
Albe je »Architettura. Supplemento sindacale«, 15. 12. 1938. To je bil dodatek k reviji
Architettura, v katerem so objavljali razne novice iz sveta arhitekture v Italiji, zlasti novice o
javnih razpisih, natečajih, sestankih regijskih sindikalnih združenj, objave sprejetih zakonov
in njihovih sprememb, javne razprave o izobraževanju in splošnem dogajanju v arhitekturi v
državi in drugod ipd.98 Sinteza analiziranih podatkov (preglednica 4) iz Albov pokaže, kakšno
je bilo stanje arhitektov glede na sistem izobraževanja v Italiji in na območju FJK.
ODSTOTEK VPISANIH V ALBE FJK
ODSTOTEK VPISANIH V ALBE V CELOTNI ITALIJI
Skupaj diplomirani B+B/0+C+E+F+G+H 14,15 % 43,75 % Skupaj akademija D10+D9 8,96 % 43,63 % BAUMAISTRI P 76,89 % 12,63 %
Skupaj zaključili šolo za inženirje C+E+G 8,49 % 17,19 %
Skupaj državni izpit B+E+F 5,66 % 26,13 %
Preglednica 4: Statistična primerjava vpisanih Furlanije-Julijske krajine in Italije (vir podatkov: del raziskave v lasti prof. Paola Nicolosa)
Primerjava (preglednica 4) širše analize v Italiji, kjer je razlika med številom
arhitektov in inženirjev precejšnja (akademikov 43,63 %, inženirjev 17,19 %), z ožjo v FJK
pokaže skorajda izenačeno število obeh (arhitekti 8,96 %, inženirji 8,49 %), pri čemer je
odstotek tistih z opravljenim državnim izpitom veliko nižji (5,66 %). Nasprotno pa je izjemno
visok odstotek stavbnih mojstrov (76,89 %), kar je posledica predvsem dejstva, da so v Albe
vključevali arhitekte/inženirje tujega (to so bila novoosvojena) ozemlja na podlagi KO št.
1660. Upoštevajoč dogajanje na področju izobraževanja, arhitekture in političnega sistema je
razmerje predstavljenih odstotkov pričakovano. Ti odstotki predstavljajo rezultat sprejetih
odločitev oblasti glede načinov urejanja takratnega stanja na omenjenih področjih. Hkrati pa
98 Ob pregledu dodatkov revije Architettura (fotokopije vseh so v lasti profesorja Nicolosa, ki je dovolil njihov pregled) od leta 1932 do 1939 smo za območje Reke naleteli na javni razpis za obnovitev občinske stavbe, natečaj za pripravo spomenika legionarjem in informacije Medregijskega sindikata v Trstu, ki je vključeval vse arhitekte novoosvojenega območja (op. a.).
148
prikažejo sliko izobrazbe na področju arhitekture v Italiji in specifiko na obravnavanem
ozemlju. Ta prikaz namreč že daje slutiti, da tako visoko število Baumaistrov ni naključno in
je najverjetneje posledica generacije arhitektov iz obdobja AO.
Vseeno pa bi samo prikazana statistika izobrazbe vpisanih zadostovala za izvedbo
analize zgolj v primeru, da bi ti bili vsi integralni arhitekti. Ker pa, kot je vidno iz statistične
raziskave, jih je bilo veliko vpisanih na osnovi določenih pravnih podlag, moramo te tudi
predstaviti in obrazložiti, če želimo razumeti, kaj vsaka izmed njih pomeni za posameznega
arhitekta z vidika naziva in opravljanja poklica. Čeprav se torej na prvi pogled zazdi, da so
sekundarnega pomena, je ravno iz določb v določenih členih moč razumeti podlago vpisa
arhitektov in ne nazadnje tudi njihovih del. Sicer ne vedno podrobno obrazložene so bile
praviloma navedene v vsakem seznamu. Ker so bile enotne za vse Albe, bom predstavila tiste
iz Alba del Carnaro ali Alba degli ingegneri della provincia del Carnaro99 (1928) in Alba degli
ingegneri dela provincia di Fiume100 (1932), oba ustanovljena na podlagi ukaza101 (z dne 20.
11. 1928), ki ga je izdal predsednik sodišča (specifikacija katerega sodišča, v Albih ni
navedeno). V Albu degli ingegneri di Fiume so bile navedene sledeče pravne podlage:
1. Zakon 24. 6. 1923, ki zadeva zaščito naziva in profesionalne prakse inženirjev in
arhitektov.
2. Pravilnik 23. 10. 1925 št. 2537 za poklice inženirjev in arhitektov.
3. Norme za udejanjenje zakona 3. 4. 1926, št. 563, potrjene s kraljevskim odlokom 1. 7.
1926, št. 1130.
4. Norme za koordiniranje zakona in pravilnika v zvezi s poklici inženirjev in arhitektov
z zakonom kolektivnih odnosov dela za to, kar je potrebno za vodenje seznama in
disciplino vpisanih (kraljevi odlok 27. 10. 1927, št. 2145).
5. Poslovnik o pritožbah pred Glavno komisijo v skladu z 19. členom kraljevega odloka
23. 10. 1925, št. 2537, potrjen na seji dne 17. 7. 1928 (VI) in objavljen v Gazzetta
Ufficiale dne 25. 7. 1928, št. 172.
6. Kraljevi odlok zakon 3. 8. 1930 št. 1296 glede trajanja odgovornosti organov, ki
skrbijo za poklicne sezname in glede vpisa inženirjev in arhitektov vanje (iz Alba
degli ingegneri di Fiume, Državni arhiv Reka, JU 50, škatla 32).
99 V prevodu: Seznama Kvarnerske province oz. Seznam inženirjev kvarnerske province (op. a.). 100 V prevodu: Seznama inženirjev reške province (op. a.). 101 Ukaz je bil osnovan na podlagi 1. in 59. člena pravilnika z dne 23. 10. 1925, št. 2537 (Albo degli ingegneri della provincia di Fiume, 2).
149
V zakonskih podlagah so bili določeni pogoji dela, dodelitve nazivov, vpisa v Albo,
lokacijo vpisa, opredeljen je bil status Baumaistrov, vpis v P.N.F,102 določbe za pritožbe,
skratka vse, kar je arhitektu omogočilo opravljanje njegovega poklica. Posameznimi členi
določenih zakonov se naslanjajo tudi na izobraževalni sistem. Glede pogoja za pridobitev
naziva je bilo na primer zapisano v 1. členu prve navedene zakonske podlage (z dne 24. junija
1923 št. 1395): »Naziv inženir ali arhitekt pripada izključno tistim, ki so postali diplomanti na
višjih šolah z ustrezno pravno podlago in pooblastilom za izvajanje izobraževanja« (v Albo
degli ingegneri di Fiume). V 2. členu te iste pravne podlage pa je bil določen geografski obseg
Albov, in sicer: vsaka občina ima svoj Albo (člen 2: Ustanovljen je red vpisanih inženirjev in
arhitektov v seznam vsake občine. Za vsakega vpisanega bo določen naziv glede na zahtevo
ob vpisu.). To pomeni, da bodo za raziskavo upoštevani Albi območja Kvarnerske province,
Reke in po potrebi širše FJK. Obseg dela in pridobivanje posla za nevpisane sta recimo
opredeljena v 4. členu103 istega zakona, ki je bil dopolnjen leta 1925 v obliki pravilnika z dne
23. 10. št. 2537 (druga navedena pravna podlaga). Iz omenjene pravne podlage sta bila še
posebej pomembna v Albih navedena člena 5 in 56, ki določata, kdo lahko izvaja poklic (člen
5: Samo vpisani v seznam lahko določijo način izvajanja poklica in pridobljenih naročil kot
navedeno v predhodno predstavljenem 4. členu zakona 25. 6. 1923, št 1395.), hkrati pa nudita
še podrobnejšo obrazložitev možnosti izvajanja poklica nevpisanih. V členu 56 je navedeno:
Cenitve in zadolžitve, opredeljene na podlagi 4. člena zakona z dne 24. 6. 1923 št. 1359, se
lahko zaupajo nevpisanim le izključno pod pogojem, da: a) gre za načrte posebnega pomena,
katerih izvedba zahteva prisotnost strokovnjaka ali priznanega tehnika, ki ni vpisan v seznam,
b) gre za preproste tehnične posege, ki ne zahtevajo specifičnega strokovnega znanja ali ne
spadajo v poklicna področja vpisanih. Vsebina obeh členov razloži, zakaj so lahko nekateri
arhitekti/inženirji/geometri bili podpisani pod določene risbe ali načrte, ne pa vpisani v Albe.
Na osnovi 56. člena torej lahko sklepamo, da je šlo za posebne primere objektov ali tehničnih
posegov, ki so omogočali prisotnost nevpisane osebe.
V Albu je navedena tudi pravna podlaga KO z dne 27. 10. 1927, št. 2145, ki narekuje
pravilnik za njihovo upravljanje, pravice in dolžnosti vpisanih ter zadolžitve sindikatov. Kot
102 Partito nazionale fascista, politična stranka, ki je odražala ideologijo fašizma, ustanovljena leta 1921, katere vodja je bil Mussolini. Več v: Il Partito Nazionale Fascista a Trieste: uomini e organizzazione del potere: 1919–1932, Mattiusi Dario 2002. 103 Člen 4: Cenitve in ostala naročila, ki jih izvajajo inženirji ali arhitekti, so zakonsko določena s strani oblasti in dodeljena samo vpisanim v seznam. Javne službe bodo, ko bodo imele potrebo po storitvah inženirjev ali arhitektov, naročila zaupale le vpisanim v seznam. Zaradi upravičene nujnosti potreb po storitvah zgoraj omenjenih so lahko naročila in izvedba del iz prejšnjih stavkov zaupana tudi nevpisanim v seznam, vendar z omejitvami in upoštevanjem pravil iz pravilnika (iz zakona 24. 6. 1923, št. 1395, Alba degli ingegneri di Fiume, Državni arhiv Reka, JU 50, škatla 32).
150
zadnja navedena je pravna podlaga za opravljanje poklica, ki je zapisana v 5., 60. in 68.
členu104 pravilnika, določenega na podlagi KO z dne 23. 10. 1925, št. 2537.
Po vrhu vsega pa je fašizem zahteval (leta 1938 celo uzakonjen) vpis v PNF., kar je še
poostrilo nadzor nad arhitekti/inženirji. Med vpisanimi so bili tudi arhitekti/inženirji višjih
položajev, kot denimo inženir Andrea Bayer, takrat odgovorni arhitekt in predstavnik
Tehničnega urada na Reki, ki se je velikokrat podpisal pod načrte na novo priključenem
ozemlju. Andrea Bayer je bil rojen na Madžarskem 26. 3. 1871. V tridesetih je zaprosil za
italijansko državljanstvo in vpis v Albo del Carnaro. Ob nastopu funkcije odgovornega
arhitekta za območje Reke je hkrati z vpisom v stranko tudi zaprisegel zvestobo režimu. V
uradnem zapisniku (priloga 2) je pred glavnim odgovornim Urada, arhitektom Umbertom
Bertotijem ter pričama, prav tako odgovornima inženirjema, Lazzarijem Waldeckom in
Giovannijem Corrazzo, zaprisegel kot zapisano v prvi točki (v prevodu):
»Zaobljubim se, da bom zvest Kralju (Duceju) in njegovim plemiškim naslednikom; da bom
upošteval državni statut in druge zakonske predpise; da bom skrbno izvajal vse naloge Urada v
javno dobro, za administrativne potrebe ter skrbno varoval skrivnosti urada. Obenem bom
svoje zasebno in javno obnašanje prilagodil zahtevam svojega poklica.« (iz zapisnika, HAR,
JU 50, škatla 2)
Ne glede na (ne)strinjanje z režimskimi idejami, so bile take in podobne zaprisege
številne. Tudi v primerih, ko je bilo izmikanje vpisu deloma uspešno, je bil pritisk vseeno
močnejši. Tak primer sta bila Yvone Clerici in Giuglio Duimich, ki sta kljub upiranju
popustila pritisku in se v stranko tudi vpisala (iz izjave Jasne Rotim-Malvič, priloga 3).
104 Za opravljanje poklica je potrebno: a) imeti oz. je zahtevano diplomo inženirja, pridobljeno pred 31. 12. 1924 ali pred 31. 12. 1925 v skladu z 31. členom kraljevega odloka zakona 25. 9. 1924 št. 1525 in s kraljevim odlokom 31. 12. 1923 št. 2909, b) ali imeti opravljen državni izpit v skladu s kraljevim odlokom 31. 12. 1923 št. 2909, c) ali biti vpisan v seznam kvalificiranih oseb za opravljanje poklica inženirja v skladu z 9. in 12. členom zakona z dne 24. 6. 1923 št. 1325 pod pogojem, da je posameznik pridobil pozitivno mnenje centralne komisije, kot navedeno v 9. Členu (Alba degli ingegneri di Fiume, Državni arhiv Reka, JU 50, škatla 32).
151
Slika 65: Albo – Seznam arhitektov Kvarnerske province (v lasti Paola Nicolosa).
Če strnemo, torej vidimo, da Albi vsebujejo pomemben skupek podatkov, ki lahko o
vpisanih veliko povedo. Ti so bili razvrščeni po abecedi. Ob imenu in priimku (slika 64) (naj
bo stolpec 1) vpisanega so bili v vodoravni liniji navedeni še ostali podatki. Če pogledamo
Albe z leve proti desni, torej od prvega stolpca ob imenu proti zadnjemu, najdemo v drugem
stolpcu ime očeta, v tretjem datum rojstva vpisanega. Četrti stolpec je datum vpisa v PNF, ki
mu sledi stolpec z navedenim pripadajočim nazivom (Natura del titolo), ki pove, ali gre za
arhitekta ali inženirja. Naslednja dva stolpca navajata pravno podlago, na osnovi katere je bil
posameznik vpisan. Prvi izmed obeh pomeni vpis na podlagi 1., 9. in 10. člena zakona z dne
24. 6. 1923 št. 1395, drugi pa vpis na osnovi 2. člena KO z dne 3. 9. 1926 št. 1660. Odvisno
od tega, na osnovi katere pravne podlage bo posameznik obravnavan, in tega, kakšne bodo
njegove pravice do dela, je posebna komisija sprejela odločitev o vpisu. Na odločitev katera
pravna podlaga je bila upoštevana, pa so vplivali kraj, datum zaključenega izobraževanja in
prejeti naziv. Kot primer, kako brati podatke iz seznamov, bo predstavljen Ruggero Pagano,
vpisan v Albo 20. 11. 1928, sicer tudi pomemben arhitekt na Reki. Iz Alba razberemo, da je
bil rojen na Reki leta 1895. V PNF se je vpisal 11. novembra 1932. Čeprav je v Albu naveden
kot arhitekt, je bil v seznam vpisan na osnovi pravne podlage KO z dne 3. 9. 1926 št. 1660,
kar nam pove, da je obravnavan kot stavbni mojster (izobrazbo je pridobil v Budimpešti), ki
se vpisuje z namenom pridobitve dovoljenja za delo. Naslednji stolpci navajajo naslov
takratnega prebivališča in njegovo telefonsko številko. Ker je bil v Albo vključen na osnovi
pravne podlage, ki ga uvršča med stavbne mojstre, postane jasno, da spada v skupino
152
graditeljev, ki so se šolali v tujini. Ti podatki pa, poleg njegove poklicne predstavitve, odprejo
vprašanje njegovega sloga. Ker se ni izobraževal v novonastalih italijanskih šolah, ni bil
integralni arhitekt in vsekakor ni bil nosilec v njih učenega novega italijanskega sloga. To
nam torej pove, da je Pagano na ozemlju Reke uporabljal slog, pridobljen med
izobraževanjem na Visoki industrijski šoli v Budimpešti, in ga najverjetneje prilagajal
političnim zahtevam, kar nam daje slutiti vpis v PNF. Pagano je bil vseskozi zelo dejaven
arhitekt na Reki, vendar se v slogovne podrobnosti njegove arhitekture ne bomo spuščali (o
njem in njegovem delu v Valušek 1996, 205).
Albom je torej namenjena obširnejša obravnava, ker predstavljajo najzanesljivejši
seznam evidentiranih arhitektov/inženirjev na enem mestu in poleg ostalih arhivskih listin tudi
pomemben vir informacij o njihovem izobraževanju. Po evidentiranem objektu in njegovem
avtorju je torej naslednji logičen korak preverjanje imen v Albih. Če je arhitekt/inženir vpisan,
se takoj razbere njegove osnovne podatke. Podatki o kraju in datumu rojstva povedo, ali gre
za državljana Italije ali tujca, kar je seveda pomenilo deprivilegiranost v številnih
uradnih/pravnih postopkih. Podatki o izobraževanju povedo veliko o nazivu osebe, kraju in
instituciji šolanja in s tem tudi njegove slogovne usmeritve. In ne nazadnje je dejstvo, da je
oseba vpisana, pomenilo, da je sploh lahko delala. Ko govorimo o Albu, govorimo torej o
dokumentu, ki je, zaradi svoje pomembnosti na delovnem trgu takratne Italije,105
najrelevantnejši za iskanje delujočih arhitektov tudi na novoosvojenem ozemlju. Pri Albih bi
lahko rekli, da predstavljajo združitev dveh vzporednih poti (sprememba zakonodaje in
izobraževanja) urejanja področja arhitekture (enako tudi drugih poklicev) v en skupni
dokument, zato je razumevanje njihovega nastanka, vsebine in pomembnosti, poleg nastanka
in vsebine koncepta integralnega arhitekta, ključno za analizo konkretnih arhitektov
obravnavanega ozemlja.
Pridobivanje imen arhitektov, prisotnih na obravnavanem območju, je omogočil
najprej natančen pregled načrtov in v nekaterih primerih tudi poskus rekonstrukcije slabše
berljivega ali ohranjenega podpisa, nato pa preverjanje najdenih imen v Albih. Vpisani vanje
bodo tako predstavljali aktivne arhitekte, ki bodo z gotovostjo vključeni v nadaljnje iskanje in
analizo podatkov. Še pred tem pa bodo predstavljeni vsi, ne glede na (ne)vpis. Med podpisi
načrtov so se največkrat pojavila imena: Andrea Bayer, Yvone Clerici, Giuglio Duimich,
Umberto Ballontini, Umberto Lunghini, Bruno Muck, Danilo Grillo, Santo Pillepich, Giorgio
Scarpa, Giuseppe Baldi, Federico Mazzoni, Pierino Traversa, Umberto Miotto, Enrico Polla.
105 Albi so bili obvezni za vse poklice, ne samo pri arhitektih in inženirjih (op. a.).
153
Nekatera imena so bolj znana od drugih, nekaj jih je bilo tudi že raziskanih s strani hrvaških
raziskovalcev. Med slednjimi velja omeniti samostojno raziskovalko Jasno Rotim-Malvić, ki
se je ukvarjala predvsem z arhitekti Giuliem Duimichem, Yvonom Clericijem, Enricom
Pollom in Eneem Peruginijem, za katere je tako dostopnih več podatkov. Večina pa jih vseeno
ostaja neznanih in zanje so tudi podatki težje dostopni ali jih sploh ni. Njihovo iskanje je
potekalo selektivno, in sicer najprej v Državnem arhivu na Reki, kjer hranijo najbogatejšo
zbirko podatkov na obravnavano temo. Kasneje pa je raziskovanje potekalo tudi v tržaških
arhivih. Tam je iskanje potekalo v Archiviu di Stato di Trieste in Archiviu Generale del
Comune di Trieste. Iz Državnega arhiva v Trstu so ob pregledovanju posredovali uradno
obvestilo (priloga 4), kjer je jasno navedeno, da podatkov izbranih arhitektov ni. Ravno tako
navajajo, da ni podatkov v publikacijah Trieste 1872–1912 Guida al Architettura in Trieste
1918–1954 Guida al Architettura, ki sicer vsebujejo krajše biografije delujočih arhitektov v
Trstu. Iskanje je potekalo tudi preko uradne spletne strani italijanske arhivistike
(http://www.architetti.san.beniculturali.it/web/architetti/portale/portale), ki je enotna za
celotno državo. Enaka težava se pojavi ob iskanju v mapi Prefettura di Trieste, Atti di
gabinetto. Iz Splošnega občinskega arhiva (Archivio Generale del Comune di Trieste) so bili
pridobljeni le podatki (priloga 5) o Brunu Mucku in Giuseppeju Baldiju. O prvem, ki je bil po
poklicu inženir, je naveden podatek o rojstvu (Trst, 1983) in smrti (Trst, 1973). Poleg naziva
inženirja je o Baldiju še dostopen podatek rojstva in smrti. Po ponovnem iskanju je bilo
najdeno le gradivo, vezano na njune družinske razmere in stan. Podatkov ni bilo moč pridobiti
niti v nekaterih arhivih v Rimu.106 Imen ni moč zaslediti niti v zborniku Ljubljanska
inženirska zbornica 1919–44 (Zupančič 2013). Pomanjkanje podatkov, predvsem o izobrazbi
posameznika, predstavlja veliko oviro v raziskavi. Vendar bodo, čeprav fragmentirani,
predstavljeni neodvisno od obsežnosti obravnave, ki jo bodo omogočili.
Med najdejavnejše arhitekte nedvomno spadata Giulio Duimich in Yvone Clerici.
Slednji je bil rojen leta 1890 v Bordeauxu. Diplomiral je v Budimpešti leta 1922 in pridobil
naziv inženirja. Med njegova dela uvrščamo Dispanzer za tuberkulozo v Matuljih, Palazzino
della Provincia (današnji strankarski dom), zgrajen 1933. leta in druga dela, kot
antituberkulozne dispanzerje, kasarne CC.RR in materinske domove. Bil je inženir v uradu
Ufficio Tecnico Comunale di Fiume in odgovorni deželni inženir (Ingegnere Capo della
Provincia). Izvedel je tudi nekaj cestnih del (Valušek 1996).
106 Za pridobitev prve informacije smo izvedli povpraševanje preko elektronske pošte in s telefonskim pogovorom, pri čemer so bili odgovori negativni. Vseeno pa ne izključujemo možnosti, da v morebitnem naslednjem raziskovalnem koraku preverimo, ali so fragmenti podatkov omenjenih oseb vseeno dostopni (op. a.).
154
Inženir Giulio Duimich se je rodil na Reki 16. septembra 1888. Diplomiral je v
Budimpešti 1908 ter postal gradbeni inženir. V začetku tridesetih se je zaposlil v občini Reka.
Umrl je leta 1958. Sodeloval je z Yvonom Clericijem pri izvedbi stavbe Palazzina della
Provincia in drugih projektih. Med njegova dela štejemo stavbne zgradbe na Reki: Ulica 1.
maja številke 3–5 in 30, dispanzer za tuberkulozo v Matuljih idr. (Valušek 1996).
O Brunu Mucku je podatkov zelo malo. Poleg informacij s kartice, uporabljene za
takratni popis prebivalstva, kjer je zanj naveden datum rojstva 26. 3. 1893 v Trstu in poklic
inženirja ali Genio Civile (Ministrstvo za javna dela) (Državni arhiv Reka, JU 50, Škatla 3)
(priloga 6), je znano še, da je bil v letu 1936 uradnik Seziona Genio Civile di Fiume107
(Gazzetta Ufficiale, 18. 5. 1936, št. 115).
Med takrat pomembnejšimi posamezniki na višjih položajih je bil Andrea Bayer. Rodil
se je očetu Allesandru 28. 3. 1871 v mestu Szeeseny na Madžarskem. Študij je zaključil v
Budimpešti in postal mestni inženir. Od leta 1930 je deloval kot prvi inženir v Sezionu Genio
Civile di Fiume. Poleg že opisanega postopka za pridobitev položaja vodilnega inženirja je
moral pridobiti t. i. certifikat moralne in politične ustreznosti (enako tudi drugi). Dokument, ki
ga je izdal nadzornik (priloga 7), prikazuje njegovo moralno »nespornost« in dobre namene
delovanja v prid italijanske države. Med njegova dela štejemo Stanovanjsko zgradbo,
Omladinska 10, nadgradnjo svetilnika na Mlaki, 1933 (več o njegovih delih v Valušek 1996).
Občinska stavba v Ilirski Bistrici je delo gradbenega podjetja Santo Pillepich, ki ga je
ustanovil sam. Pillepich je bil rojen na Reki 25. oktobra 1876. V državnem arhivu na Reki so
dostopni posamezni spisi, iz katerih je razvidna naklonjenost lokalnih oblasti njegovemu
podjetju. V enem izmed dopisov navede Pillepich vsa pravna dokazila oz. podlage, ki
omogočajo delovanje. Med pomembnejšimi je dokument, ki ga je Pillepich naslovil na
lokalne oblastnike, in sicer prošnja za izdajo certifikata moralne in politične ustreznosti za
vpis v Seznam izvajalcev gradbenih del (enako kot Bayer) (priloga 8) (Državni arhiv na
Reki). Med izvedena dela njegovega podjetja spadajo bivša livarna Mateo Skull iz leta 1881;
iz leta 1884 je hiša Bacarchich; hiša Cretich (1893); iz leta 1896 hiša Sillich; rekonstrukcija –
bivši mlini Bruni; Lenaz, rekonstrukcija stanovanja; leta 1897 je izvedel nadgradnjo za bivšo
hišo Retti, P. Hektorovića; zapiranje dvorišča hiše Cretich leta 1904; iz leta 1923 bivša hiša
Segnan na Koblerov trg in iz leta 1924 bivša hiša Radetich na Reki z bližnjo okolico
(http://croinfo.net/forum/index.php?topic=1435.30;wap2).
107 V prevodu: Oddelek za gradbeništvo na Reki (op. a.).
155
Med imeni, navedenimi na načrtih objektov, ki so bili tudi zgrajeni in o katerih je
najmanj podatkov, so Giorgio Scarpa, Federico Mazzoni, Danilo Grillo, Giuseppe Baldi. Žal
lahko ta imena predstavimo v glavnem s pomočjo načrtov in slogovne analize izbranega
objekta, na osnovi katere skušamo razbrati slog gradnje. O Federicu Mazzoniju je znanih le
nekaj podatkov iz anagrafske zbirke Reškega arhiva. Razviden je datum rojstva, in sicer 5.
september 1894 v Novi Liguri. Vpisani so še podatki o starših in poklicu. Prvotno naveden
naziv za Mazzonija je bil arhitekt, ki je bil kasneje prečrtan in popravljen v geometra (priloga
1). Za Giuseppa Baldija je znan podatek rojstva, 24. september 1895 v Castiglionu d'Asti
(priloga 9). Danilo Grillo je bil rojen v Vidmu 31. oktobra 1899, po poklicu je vpisan kot
geometer (priloga 10), Giorgio Scarpa pa se je rodil 2. avgusta 1881 v Zadru (vsi podatki v
Državnem arhivu na Reki v HR DARI 536, Anagrafska zbirka). V rubriki poklica je naveden
kot arhitekt. Za Umberta Ballontinija in Umberta Lunghinija pa ni bilo osnovnih podatkov niti
v anagrafski zbirki.
Pričujoče poglavje, v katerem je potekala slogovna analiza izbranih objektov,
predstavitev evidentiranih arhitektov/inženirjev in z njimi povezanih dokumentov, predstavlja
drugi (prvi je koncept obrazložen v poglavju 7) temelj analize podatkov, ki bo postopoma
razkrivala odgovore na raziskovalna vprašanja disertacije. Čeprav kompleksnost obravnavane
teme včasih pusti občutek, da se določeni pojmi izključujejo, izgubijo, so celo nepomembni
za raziskavo ali nepovezani s temo, bo analiza pokazala ravno nasprotno.
156
10 ANALIZA PODATKOV
Analiza podatkov bo postopna. To pomeni, da bo najprej s pomočjo fotografij
predstavljeno ozemlje pred prvo svetovno vojno in primerjano z ozemljem po gradnji novih
objektov z namenom razkrivanja vidnih sprememb ruralnega in urbanega ozemlja. Nato bo
povzeta slogovna analiza predstavljenih objektov iz 9. poglavja, pri čemer bodo najdene
arhitekturne specifičnosti primerjane s slogom integralnih arhitektov. Na podlagi ugotovitev
primerjalne analize bo izvedena umestitev objektov v določen arhitekturni slog. Kot zadnje bo
izveden še pregled delujočih arhitektov/inženirjev skozi analizo arhivskih podatkov in
informacij iz Albov z namenom njihove vključitve v koncept integralnega arhitekta. Skratka,
analiza bo prikazala sliko arhitekture na današnjem slovenskem delu ozemlja, v vseh njenih
segmentih v obdobju fašizma in z upoštevanjem razvoja nove italijanske arhitekture.
Ozemlje pod Avstro-Ogrsko, predstavljeno v tretjem poglavju, se v smislu arhitekture
že na prvi pogled razlikuje v primerjavi z novo zgrajenimi zgradbami. Pred vojno je ozemlje
zaznamovala klasična arhitektura prejšnjih obdobij, na katero je vpliv prihajal iz različnih
smeri. V obdobju 1750–1800 je prevladoval klasicizem, od 1850. leta dalje historicizem, ob
katerem se je vzporedno razvijala moderna, in sicer z razvojem stila Libertyja v Italiji (1890–
1910), Art Nouveau v Franciji (1890–1910), modernizma v Španiji (1880–1925) in secesije v
Nemčiji (1890–1910). In ravno secesija je smer, ki je zaznamovala slovensko arhitekturo. Še
posebej pomembna za slovensko ozemlje je bila Dunajska secesija (okrog 1897), skozi katero
sta Otto Wagner in Joseph Maria Olbrich s praktičnimi primeri predstavila nove smeri v
arhitekturi. Upoštevati je treba, da so se novi prijemi razvijali predvsem v urbanih središčih in
manj v ruralnih območjih (glej poglavje 8). Tudi zato je bila na obravnavanem območju
arhitektura veliko revnejša z vidika razvoja modernih elementov. Hiše so bile skromne,
preproste. Šlo je v glavnem za kmečke domove, sicer skupek kmečkega dvorišča,
stanovanjske stavbe in spremljajočih gospodarskih poslopij. Razlikujejo se predvsem v
razporeditvi posameznih zgradb po prostoru, kar pogojujeta tip naselja in oblikovanost
površja. Stanovanjske hiše so spremljali gospodarski objekti, kot so hlevi, skednji, kozolci.
Zato je vsak poseg, ki je bil drugačen, zelo vplival na izgled kraja. Nekoliko drugačen razvoj
je potekal v Ilirski Bistrici. Ker se je mesto zaradi pomembne geografske lege in prometnega
križa hitro razvijalo, niso bili prisotni samo enostavni stanovanjski, temveč tudi večji objekti,
ki pa so še vedno imeli klasične elemente in okrasje (Gabrijelčič, Fikfak in Stanič 2002).
Situacijo je precej spremenil prihod fašizma. Z namenom poitalijančevanja so pričeli z
157
gradnjo šol in drugih objektov, ki so prebivalstvu na prvi pogled nudili udobje in
funkcionalnost glede na nastajajoče potrebe.
Slika 66: Ilirska Bistrica – pogled na mesto z okolico (fotografija: iz zbirke Vojka Čeligoja).
Slika 67: Ilirska Bistrica – pogled na mesto z okolico (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca).
158
Slika 68: Ilirska Bistrica – pogled na mesto z okolico (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca).
Zgornje tri fotografije Ilirske Bistrice (slike 65, 66, 67) prikazujejo, kako je nova
arhitektura izstopala v svojem okolju. Na vseh najbolj izstopata občinska stavba in kompleks
kasarn, katerih arhitekturni vzorci so nedvomno drugačni od obstoječih. Vidna je tudi
prostorska premišljenost pri postavitvi objektov, najverjetneje z namenom poveličevanja
režima in utrjevanja vodilne vloge novega političnega vodstva, seveda poleg vojaško
strateškega za kasarne. Verjetno bi bilo takih objektov znatno več, če ne bi načrtovanih
gradenj prekinila slaba finančna situacija. Iz fotografij niso razvidne ostale stavbe, ki so zaradi
svoje postavitve v notranjosti mesta in manjših dimenzij manj izstopale.
Slika 69: Rekonstruirana razglednica Materije iz leta 1908 (fotografija: iz zbirke Ivana Babudra).
159
Slika 70: Materija – pogled na vas (fotografija: iz zbirke Ivana Babudra).
Razglednici Materije (slika 68 in 69) prikazujeta krajino brez novogradenj. Vidimo, da
je bila arhitektura klasična, enostavna. Po večini je šlo za enostavne kubične stanovanjske
stavbe jasne arhitekture s pomožnimi kmetijskimi objekti, kot so hlev ali lopa za hranjenje
orodja.
Slika 71: Materija – pogled na vas iz perspektive glavne prometnice Reka–Trst (fotografija: iz zbirke Janka Kastelica).
Zgornja razglednica (slika 70) prikazuje glavno prometnico Reka–Trst proti novo
zgrajeni kasarni. Sicer slabše vidna, vendar očitna, je razlika med objekti levo in desno ob
cesti ter kasarno (označena s puščico) nekoliko nižje na desni strani ceste. Kasarna in stavba
občine, manjša, vendar zelo moderna objekta, sta ta kraj z vidika arhitekturnega razvoja na
manjših območjih nedvomno zaznamovala. Arhitekturne značilnosti obeh objektov so izrazito
160
izstopajoče v svoji drznosti in modernosti. Še danes, kljub porastu prebivalcev in novih
gradenj, še vedno izstopata.
Slika 72: Hrpelje-Kozina – pogled na mesto z okolico leta 1913 (fotografija: iz zbirke Vladimirja Grželja).
Slika 73: Hrpelje-Kozina – pogled na mesto z okolico leta 1941 (fotografija: iz zbirke Vladimirja Grželja).
161
Stanje razglednice (slika 71) prikazuje panoramski pogled na Hrpelje leta 1913. Ob
glavni prometnici so, sicer slabše vidne stavbe, ki so bile, enako kot v Materiji, klasičnih
arhitekturnih vzorcev, pravokotnih kubusnih oblik s šotorasto streho (to potrjujejo tudi druge
razglednice posameznih objektov v kraju iz zbirke Vladimirja Grželja). Na razglednici kraja
iz leta 1941 (slika 72) pa je v njenem desnem delu vidna stavba Colonie, ki že na prvi pogled
izredno izstopa. Čeprav razglednica prikazuje kraj z oddaljene perspektive, je vseeno dobro
vidna nova zgradba, ki s svojimi modernimi elementi, kot so fasada brez okrasja, ravna streha,
podolgovata okna v liniji, izstopa.
Glede na dejstvo, da govorimo o ozemlju, ki je danes izredno spremenjeno in je od
obravnavanega stanja minilo precej časa, so stare fotografije in razglednice najrelevantnejše
za prikaz krajine pred gradnjo objektov v obdobju fašizma in ne nazadnje v obdobju
sprememb iz klasičnega v moderno. Žal je, zaradi njihove maloštevilčnosti in težke
dostopnosti, jasnejši prikaz stanja otežen, kar pa ne pomeni, da ne moremo izpeljati določenih
relevantnih zaključkov. S primerjavo razpoložljivih razglednic pred in po vojni se hitro in
brez dvoma izkažejo vidne spremembe v načinu gradnje, arhitekturnih vzorcih in vplivu na
obstoječe. Brez dvoma lahko govorimo o drugačni arhitekturi in drugačnih prijemih.
Čeprav je nova arhitektura dejansko izstopala, pa ni zaslediti enotnega arhitekturnega
sloga. Zgrajeni objekti na obravnavanem ozemlju, ne le da so izstopali v primerjavi z
obstoječimi, temveč so si bili tudi med seboj precej različni. Opravljena slogovna analiza
izbranih stavb je pokazala kar precej razlik med uporabljenimi arhitekturnimi vzorci različnih
avtorjev izbranih objektov, a kljub temu ohranila možnost tipske gradnje in ponavljanje
vzorcev zgradb istih avtorjev.
Izstopanja zasledimo v razpredelnici 5, kjer so lepo vidne razlike med javnimi in
vojaškimi objekti, katerim so dodani še objekti Piacentinija in integralnih arhitektov, tj. tistih
z zaključenim šolanjem po letu 1926. Razpredelnica torej želi razširiti sliko arhitekture na
obravnavanem ozemlju s poudarkom na njeni primerjavi s takratno italijansko arhitekturo.
V preglednici 5 izbrani vojaški objekti (levi stolpec) predstavljajo niz vojašnic in
drugih manjših vojaških stavb, ki naj bi služile v obrambi pred sovražnikom. Med večje
vojaške komplekse lahko uvrstimo vojašnice v Ilirski Bistrici, Trnovem (danes del Ilirske
Bistrice), Pivki in Postojni, manjše pa v Jelšanah, Podgradu, Klani, celo Materiji. Zgradbe
vojašnic so glede na risbe, načrte, projekte precej klasičnega izgleda. Vojašnice v Trnovem in
Ilirski Bistrici so večnadstropne, kubične in enostavne zgradbe jasne arhitekture s šotorasto
streho, krito s korci. Zgradbe večinoma obdajajo talni zidci v rustičnem vzorcu, vhode
obdajajo stolpi ali lizene, ki jih včasih zaključuje raven nadstrešek z balkonom. Fasade sicer
162
nimajo okrasja. Na nobeni stavbi, razen kasarne v Materiji, ni prisotnih izrazito modernih
elementov, ki bi nakazovali na racionalizem, je pa zaslutiti možnost tipske gradnje objektov
predvsem zaradi ponavljajočih se klasičnih elementov in dejstva, da vsi načrti (razen
omenjene izjeme) nimajo podpisa posameznika kot avtorja, temveč U.T.P. Slednje je
pomembno predvsem zato, ker odpre možnost, da so bili načrti za vse tovrstne objekte
izvedeni po vnaprej določenih normativih za širše območje, ne le obravnavanega, kar ni
dopuščalo manevrskega prostora za estetiko.
163
VOJAŠKI OBJEKTI OSTALI OBJEKTI JAVNEGA ZNAČAJA OBJEKTI INTEGRALNIH
ARHITEKTOV in PIACENTINIJA
Trnovo (Ilirska Bistrica) – kasarna, U.T.P.
Ilirska Bistrica – zdravstveni dom – NIDO,
Yvone Clerici
Trst –stavba Assicurazioni Generali, Marcello
Piacentini
Materija – kasarna
Materija – občinska stavba, Yvone Clerici in
Giulio Duimich
Rim – stavba pošte, Adalberto Libera (vir: http://www.exibart.com/notizia.asp?IDNotizia=25391)
164
Prem – kasarna
Hrpelje – kolonija
Brioni, Dalmacija –ribiška in lovska hiša,
Luigi Moretti (vir: Santuccio 1986, 64)
Ilirska Bistrica – kasarna, U.T.P
Ilirska Bistrica – občinska stavba, podjetje
Santo Pillepich
Sardinija – urbanistični projekt v Cortoghiani
(Cagliari) 1939, Saverio Muratori
(http://saveriomuratori.blogspot.si/)
Preglednica 5: Primerjava med vojaškimi objekti, ostalimi objekti javnega značaja in objekti Piacenitnija, Morettija in Muratorije (vir podatkov: fotografije Emilija Kastelic, HAR, iz zbirke Vladimirja Grželja, navedeno pod sliko).
165
Za razliko od levega, prikazuje sredinski stolpec v razpredelnici 5 fotografije ostalih
stavb javnega značaja. Te precej izstopajo v svojih arhitekturnih vzorcih, med katerimi
vsekakor prevladujejo jasne in ravne linije, kubusni in polkrožni deli stavbe, ni dodatnega
fasadnega ali drugega okrasja, postavitev oken je precej nenavadna in neklasična. Edine
klasične elemente, ki jih pri teh stavbah zasledimo, so lahko primeri portonov (NIDO) ali
ponekod rustikalni zidek (OŠ Federica Mazzonija). Edina izrazita izjema v svojem slogu, ki ni
primerljiva z nobenim ostalim objektom, je občinska stavba v Ilirski Bistrici. V svoji
monumentalnosti izstopa enako, kot so izstopale moderne zgradbe, vendar je slogovno
mešanica različnih arhitekturnih vzorcev, zaradi česar je ne moremo umestiti v arhitekturni
okvir določenega sloga. Razen vojašnic (zaenkrat z eno izjemo) predstavljene stavbe
pomenijo odmik od klasičnih vzorcev obstoječe arhitekture, ki so si hkrati različni tudi med
seboj.
Sedaj pa primerjajmo ugotovljene arhitekturne elemente z elementi Piacentinijeve,
Morettijeve, Muratorijeve in Liberejeve arhitekture. Med integralnimi arhitekti (kot
ugotovljeno ob statistični analizi kar 22 %) smo, poleg Piacentinija (zakaj njega, smo večkrat
že obrazložili) in Adalberta Libere (tudi njega in njegovo arhitekturo smo že predstavili),
izbrali še Luigija Morettija in Saveria Muratorija. Oba sta bila izredno aktivna in znana v
svojem delu. Luiggi Moretti je, sicer bolj kot po svoji arhitekturi, znan po svojem nestabilnem
karakterju in političnih polemikah, zaradi česar pa ni njegovo delo nič manj pomembno.
Njegova arhitektura je zelo dobro predstavljena v delu Luigi Moretti avtorja Salvatoreja
Santiccie, ki je osnovano kot pregleden katalog vseh njegovih del. V publikaciji zasledimo
tudi delno zgrajeno ribiško in lovsko hišo na Brionih iz leta 1940 (v razpredelnici), ki je zelo
moderen objekt, pri čemer najbolj izstopa material – bel kamen. Je tudi njegovo najbližje delo
na obravnavanemu ozemlju. Moretti je bil v času svojega izobraževanja bližje klasični
arhitekturi, vendar je kasneje vseeno dopustil njen vstop v svoja dela. Saverio Muratori108 pa
je arhitekt, ki je nek svoj refleksiven moment našel ravno v konceptu integralnega arhitekta.
Diplomiral je leta 1933. V svojih prvih delih je zaznati predispozicije, sicer preprostega in
nekoliko zadržanega racionalizma. S takim slogom je nadaljeval tudi v sodelovanju s
Francescom Fariellom in Ludovicom Quaronijem. V svojem delovanju se je zelo težko
odrekel ostanku arhitekture svojega kraja, zato je ostal zvest svoji metodi analize arhitekture,
ki je bila izvedena skozi njeno zgodovinsko perspektivo in odklone od nacionalne pripadnosti,
108 O njegovem življenju in delu zasledimo precej informacij na http://www.treccani.it/enciclopedia/saverio-muratori_(Dizionario-Biografico)/ in http://saveriomuratori.blogspot.si/ poleg številni publikacij, ki so žal težje dostopne (op. a.).
166
pri čemer je primerne rešitve nove arhitekture videl v skandinavski. Stavba v razpredelnici je
primer zelo enostavnega racionalizma s poudarkom na prednjem mrežastem hodniku z
zunanjimi stebri, oblečenimi v kamen (http://www.treccani.it/enciclopedia/saverio-
muratori_(Dizionario-Biografico)/). Piacentinijev in Liberov slog smo že predstavili. Prvi nosi
elemente lastnega sloga, tj. Stila Littoria, drugi racionalizma, ostala dva svoj arhitekturni izraz
prilagajata.
Poglejmo torej, v kakšen slog bi lahko glede na ugotovljene in predstavljene
arhitekturne vzorce v poglavju 9 uvrstili obravnavane objekte. Najmarkantnejša in dejansko
najlepša stavba – občinska stavba v Ilirski Bistrici – slogovno ne sovpada niti z italijanskim
racionalizmom niti s Stilom Littoriom; to pa zaradi prepletenosti vzorcev klasične arhitekture,
ki jo celo bolj približajo arhitekturi toskanskih meščanskih vil kot modernim zgradbam.
Vprašanje, ki zaenkrat ostaja odprto, je, zakaj je pri omenjeni stavbi tak odklon? Klasičnega
sloga so, poleg nje, tudi vojašnice, ki jih ne moremo preprosto uvrstiti v določen slog. Preveč
je fasadnega in tudi okenskega okrasja, pojavljajo se šotoraste strehe, rustikalni talni zidci ipd.
Na drugi strani najdemo, ravno tako v Ilirski Bistrici, zgradbo vrtca (Scarpa), ki je
vidno zgradba modernih elementov, katere poudarjen vhod iz stebrov in trikotnega nadstreška
klasičnih elementov bi lahko približal objekt Stilu Littoriu, enako velja za tovarno Lesonit.
Zelo izrazit primer mešanja klasičnega z modernim je tudi kompleks dveh stavb Kolonije v
Hrpeljah. Nižja klasičnih elementov in višja moderna, racionalistična. Najbližje italijanskemu
racionalizmu bi lahko bili NIDO, ki ima čiste linije brez (vidnih) klasičnih elementov,
občinska stavba in kasarna v Materiji ter občinska stavba na Premu. Slogovna analiza pokaže,
da se ta slog ponavlja pri vseh načrtih, ki jih je Clerici pripravljal skupaj z Duimichem.
Mešanica arhitekturnih elementov torej dokazuje, da je šlo na obravnavanem ozemlju
za raznoliko, po večini sicer nedvomno moderno arhitekturo, ki je v svojih značilnostih
nekoliko izstopala tudi od okvirjev italijanske arhitekture večjih mest, Rima, Milana, Benetk,
Firenc pa tudi Trsta, predstavljala pa sta jo Stile Littorio in tudi obstoječi italijanski
racionalizem. Izkaže se, da na vprašanje, kakšna je umestitev arhitekture (in avtorjev)
objektov v okvir teoretičnih konceptov estetike in inženirskega načrtovanja ter izvedb
italijanskega racionalizma v pasu Trst–Reka, ni preprostega odgovora.
Vseeno pa poglejmo, kako je z integralnimi arhitekti na obravnavanem ozemlju. Po
ugotovitvah, da ni enotnega arhitekturnega sloga na obravnavanem ozemlju, se odpre
vprašanje, do kolikšne mere so se približali konceptu integralnega arhitekta v smislu
izobraženega arhitekta z zadostnim znanjem za ustvarjanje nove italijanske arhitekture.
Integralni arhitekt je torej pripravil in izvedel načrt estetske vrednosti določenega objekta,
167
skozi posebej njemu prilagojen program in slog, medtem ko arhitekt, ki to ni bil, tega po
takratnih državnih merilih ni zmogel. Pri slednjemu se je slog prilagodilo (preko državnih
izpitov, odobritev različnih uradov ipd.) in skoraj praviloma dopolnilo s sodelovanjem z
inženirjem. Integralni arhitekti so torej imeli določene privilegije, ki so pomembno vplivali na
arhitekturno področje, medtem ko so si morali ostali svojo pravico do dela šele pridobiti
(preko zakonodajne podlage, vpisov v Albe, državnih izpitov). Za arhitekturo obravnavanega
ozemlja bi dejstvo, da so na njem delovali integralni arhitekti, pomenilo prisotnost določenega
arhitekturnega sloga, na ravni arhitekta pa privilegirano izražanje njegovih arhitekturnih
vzorcev, brez večjega (dodatnega) vmešavanja političnega sistema. Poglejmo torej, ali so bili
delujoči arhitekti integralni arhitekti.
Ko preidemo h konkretnim imenom, vidimo, da je pri evidentiranih načrt veliko tudi
takih, kjer je podpis morebitnega avtorja nečitljiv, zato so v obravnavo vključeni le tisti,
katerih podpis je bil čitljiv. Ker je to predstavljalo veliko težavo pri izvajanju raziskovalnega
dela, jo bomo na hitro predstavili, zato da razumemo, kako smo do imen sploh prišli.
168
PRIMER NAČRTA, IZ
KATEREGA NI RAZVIDEN
AVTOR.
PRIMER NAČRTA, KJER JE RAZVIDNO,
KDO JE AVTOR.
Stavba Colonia Montana Fascista v
Hrpeljah – brez načrtov in podpisa
(glej sliko 56).
Giuseppe Baldi, avtor načrta za Falerso – Lesonit
Občinska stavba Ilirska Bistrica –
brez podpisa
(glej sliko 15).
Griorgio Scarpa, avtor načrta za vrtec
Kasarna Trnovo – brez podpisa
(glej sliko 27).
Yvone Clerici, edini podpisani pod zdravstveni dom,
najverjetneje avtor načrta
Preglednica 6: Primerjava načrtov, kjer je jasno vidno, kdo je avtor načrta, ter načrtov, kjer tega ni mogoče določiti (HAR).
V razpredelnici 6 najdemo v desnem stolpcu berljiva imena avtorjev načrta in v levem
primere, ko teh ni mogoče niti evidentirati. V takih primerih je bila v veliko pomoč morebitna
dostopna spremna dokumentacija načrtov (zapisniki, javna naročila, pogodbe ipd.), iz katerih
se je skušalo ime vseeno razbrati. V določenih primerih je določitev avtorjev načrta omogočil
tudi podatek njihove zaposlitve. Tak primer je Yvone Clerici, ki je leta 1933 postal vodja
tehničnega urada in se je na načrte verjetno podpisoval tudi v vlogi odgovornega. Pri
raziskovanju objektov se je tudi izkazalo, da se nekateri podpisi/kratice/psevdonimi
ponavljajo. Tak primer je recimo Mazzoni. Njegovi začetnici FM se pojavita na načrtu
osnovne šole v Klani, nato še na načrtu OŠ Podgrad, ki ga spremlja tudi dokaj obsežna in
natančna dokumentacija z navedbo Mazzonija kot avtorja projekta. Načrt šole v Podgradu
smo torej primerjali z ostalimi in kjer se je kratica imena ponovila, smo vedeli, da ta pomeni
169
njega kot avtorja. Drugi tak primer je načrt Strankarskega doma (Pallazino della Provincia)109
(slika 52) znanih avtorjev Clericija in Duimicha. Oba podpisa se ponavljata na več načrtih
(preglednica 7) in tako razberemo, da so ti načrti njuno delo. V pomoč pri razločevanju imen
in priimkov iz podpisov nam je tudi primerjava s podpisi iz kataloga Moderna arhitektura
Rijeke (1996), ki temelji na raziskavi arhivskih virov v Državnem arhivu na Reki, kjer je
ravno na projektu omenjene stavbe podpis dvojice z navedbo imen, kar je za nas pomenilo, da
smo ju lahko identificirali.
PALLAZZINO
DELLA PROVINCIA
KASARNA PREM OBČINSKA STAVBA
MATERIJA
Preglednica 7: Primeri načrtov avtorjev Duimich-Clerici s ponavljajočimi se podpisi (vir podatkov: HAR).
Čeprav smo našli kar nekaj imen, zaradi pomanjkanja podatkov niso vsi primerni za
analizo. Zato smo ob odločitvi, koga vključiti, upoštevali dva kriterija. Prvi je nedvomno
dostopnost, obsežnost in vsebina pridobljenih podatkov o avtorjih načrtov in njihovih
objektov. Naslednji pa je vpis v Albe, ki nam nudi potrebne informacije o izobraževanju in
pridobljenemu nazivu ter pravnih podlagah. Žal pa pomanjkanje primernih podatkov
onemogoči trdnejšo analizo pri delu nevpisanih, saj je skoraj nemogoče ugotoviti, ali je šlo v
takih primerih za posebne arhitekturne primere ali ne. Zato nevpisani niso vključeni v analizo
razen ene izjeme: Yvoneja Clericija, odgovornega arhitekta urada U.T.P., kar je tudi razlog,
da je lahko delal kljub nevpisu.
Z njunim upoštevanjem se sicer precej številčen seznam oseb, ki jih lahko vključimo v
analizo, zelo skrči. Upoštevane bodo torej osebe vpisane v Albe in z zadostnimi arhivskimi ali
drugimi podatki. Pri izbranih posameznikih bodo torej predstavljene vse informacije, pri 109 O stavbi hranjena obširna dokumentacija v fondu JU 50, arhivska škatla 155 (op. a.).
170
čemer bodo izluščene tiste, ki zadevajo institucijo izobraževanja in datumu njegovega
zaključka, saj ravno to predstavlja kriterij za umestitev v koncept. Torej bodo vsi arhitekti na
obravnavanem ozemlju, ki so se šolali na Scuoli Superiore di Architettura di Roma in na
kasneje ustanovljenih šolah v Torinu, Milanu, Firencah, Neaplju, Palermu in Benetkah ter
zaključili izobraževanje po letu 1926, integralni arhitekti.
Po pregledu vseh dostopnih informacij so v analizo vključeni Andrea Bayer, Giulio
Duimich, Giorgio Scarpa in Federico Mazzoni ter Yvone Clerici.
Andrea Bayer je bil inženir, ki je pridobil izobrazbo v Budimpešti 30. septembra 1893.
V seznam Albo degli ingegneri della provincia di Fiume je bil vpisan leta 1932. Podatek, da je
izobrazbo in s tem naziv pridobil v tujini, potrjuje dejstvo, da ne ustreza programu izobrazbe
integralnega arhitekta omenjenih šol. Giuglio Duimich je zaključil šolanje v Budimpešti 3.
oktobra 1908. Vpisan je bil v isti seznam in skupino kot Andreja Bayer. V tem Albu so se
vpisani delili na skupine glede na pridobljene nazive in pravno podlago. Duimich je, enako
kot Bayer, vpisan v seznam, vendar ne ustreza kriteriju izobrazbe, saj se tudi on ni šolal v
Italiji na eni izmed novonastalih arhitekturnih šol. Med zanimivejše se uvršča Giorgio Scarpa.
Scarpa je po izobrazbi arhitekt. Vpisan je v Albo degli ingegneri della provincia di Fiume,
1932, in Albo del Carnaro, po KO z dne 3. 9. 1926, št. 1660. Ta odlok je veljal za prehodnega
in je urejal status vpisanih, ki so pridobili naziv stavbnega mojstra. Scarpa je sicer zaključil
šolanje v Trstu na Scuoli ind. Superiore, kvalifikacijski izpit pa je opravljal v Zadru 17. 3.
1912. Čeprav se je šolal v Italiji, je šolanje zaključil pred ustanovitvijo novih šol za
arhitekturo. Naslednji, primeren za obravnavo, je Federico Mazzoni. Diplomiral je na
Akademiji lepih umetnosti, ki je izobraževala arhitekte. Vpisan je bil v Albo degli architetti
della Venezia Giulia na podlagi 10. člena zakona z dne 24. 6. 1923 št. 1395. Člen omogoča
vpis tistim, ki so obiskovali Akademije lepih umetnosti, s čimer so pridobili naziv profesorja
arhitekturnega oblikovanja z vsaj petletnimi delovnimi izkušnjami s področja arhitekture.
Pravna podlaga potrjuje dejstvo, da Mazzoni ni bil šolan na novonastalih šolah. Zadnji, ki ga
uvrščamo v analizo, je Yvone Clerici, študijski kolega in sodelavec Duimicha. Skupaj sta se
šolala in študij tudi zaključila. Ravno tako sta sodelovala pri številnih projektih na
obravnavanem ozemlju. Njuno skupno šolanje ga uvršča v enako obravnavo kot Duimicha,
zato ne ustreza kriterijem, ki bi ga lahko uvrstili v koncept integralnega arhitekta.
Nihče od predstavljenih se torej se ni izobraževal na novonastalih šolah za arhitekturo
s programom za integralnega arhitekta. Vsi so se ali izobraževali v tujini ali zaključili šolanje
pred letom 1926. To nakazuje tudi na dejstvo, da govorimo o nekoliko starejši generaciji, saj
171
so bili integralni arhitekti mlajši. Torej se potrdi že predhodno pridobljen sum, da nihče od
predstavljenih ni integralni arhitekt.
To pa ni zanemarljiv podatek za stanje arhitekture na obravnavanem ozemlju. Glede
na pridobljene podatke postane znano, da so ti (ali večina) arhitekti, inženirji in geometri na
obravnavanem in širšem ozemlju delovali pod drugačno politično oblastjo. Po prvi svetovni
vojni in aneksiji k Italiji so se znašli v novi državi, z drugačnim družbeno-političnim duhom,
izobraževalnim sistemom, zakonodajnim redom in zahtevami za izvajanje poklica arhitekta.
Seveda je to pomenilo, v primerjavi s takrat ravno nastajajočo novo italijansko arhitekturo,
precejšen odmik v dojemanju razvojne poti in še težjo prilagodljivost tovrstne arhitekture. In
ravno v tej točki se izkaže, da so se vsi ti »neintegralni« arhitekti morali prilagoditi na različne
načine (od Albov do zakonodajnih ureditev, potrjevanja načrtov v temu namenjenih uradih,
državnih izpitov …), za pridobitev dovoljenja za opravljanje svojega poklica, kar je
nedvomno vplivalo tudi na njihov arhitekturni izraz.
172
11 ZAKLJUČEK
Strnitev celotne raziskave ne nudi enostavnih in jasnih zaključkov oziroma odgovorov
na raziskovalna vprašanja, na trenutke se celo zazdi, da v določenih točkah odpira nova. Zelo
močno je čutiti vso kompleksnost dogajanja obravnavanega prostora na vseh nivojih. Največji
pečat je nedvomno pustila družbeno-politična situacija, ki je narekovala med drugim tudi
razvoj arhitekture, čeprav je bil ta pogojen z razvojem moderne v širšem evropskem prostoru,
zaradi česar je ta naslov disertacije tudi izbran.
Želja in namen celotne disertacije je bil torej ugotoviti, ali je racionalizem dejansko
tudi arhitekturni slog, ki je zaznamoval obravnavano ozemlje, upoštevajoč razvoj arhitekture
Italije in njene koncepte, kot takrat matične države tega ozemlja. Slednje smo upoštevali že
pri oblikovanju raziskovalnih vprašanj na začetku samega raziskovalnega dela, ki je skozi
svoje razvojne faze postregel s pestrim naborom gradiva in še pestrejšim naborom raznih
informacij iz arhitekturnega področja. Kljub nezanemarljivi, vnaprej pričakovani težavi
sintetiziranja kompleksnosti vsega predstavljenega, predvsem zaradi raznolikosti gradiva in
odsotnosti jasnih opredelitev, je disertacija postregla s kar nekaj zanimivimi dejstvi,
predstavila okvire razvoja in delovanja sistema upravljanja dela na arhitekturnem področju ter
predstavila za naše ozemlje nove koncepte. Da je bilo to mogoče, je bila najprej izvedena
makropredstavitev stanja obravnavanega ozemlja pred in po prvi svetovni vojni, razvoj
moderne, družbeno-politične situacije, nato pa se je postopoma specificiralo mikroraven
omenjenih področij na obravnavnem ozemlju. Tako je bila predstavitev ozemlja pod Avstro-
Ogrsko in kasneje situacije po prvi svetovni vojni osnova za spoznavanje ozemlja, ki je bilo
predmet obravnave. Predstavitev politične situacije v Italiji je bila potrebna za razumevanje
režima, ki je narekoval utrip življenja. Poglavje o razvoju moderne v širšem evropskem
prostoru pa je ponudilo vpogled v dogajanje na umetnostnem in arhitekturnem področju, ki se
je na mikroravni Italije prepletlo z režimom in ubralo nekoliko drugačno pot, ki je
zaznamovala tudi novoosvojeno ozemlje. Reševanje takrat kaotičnega stanja na arhitekturnem
področju v Italiji, sicer posledice idej nove politične oblasti in temu neustreznega
izobraževanja, je zahtevalo nove pristope. Po večkratnih poskusih sprememb zakonodaje se še
najbolje izkaže Giovannoni z njegovim konceptom integralnega arhitekta (glej poglavje 7
Ureditev položaja arhitekta v Italiji, izobraževalni sistem in pojem itegralnega arhitekta) kot
samostojnega arhitekta in skozi slogovne značilnosti, katerega razlike in podobnosti
arhitekturnih elementov smo ugotavljali na obravnavanem ozemlju.
173
Kakšna je torej umestitev arhitekture in avtorjev ter njihovih objektov v okvir
teoretičnih konceptov estetike in inženirskega načrtovanja ter izvedb italijanskega
racionalizma v pasu -Reka–Trst? Na obravnavanem ozemlju o inženirskem načrtovanju
večjega obsega v smislu stanovanjskih sosesk, sprememb mestnih predelov, industrijskih
obratov ne moremo govoriti, zato tudi ne o njegovi estetski vrednosti. Veliko lažje pa je
govoriti o estetiki posameznih objektov, saj so nosilci njihove estetske vrednosti, ki jo
izkazujejo z različnimi arhitekturnimi elementi, ki pa jih ne moremo jasno opredeliti niti kot
Stile Littorio niti kot italijanski racionalizem. Gre torej za mešanico slogov, ki zaznamujejo
ozemlje in prinesejo moderni izraz krajini, vendar niso nosilci enotnega arhitekturnega sloga.
Objekti klasičnih elementov nosijo odraz svoje funkcionalnosti, ne kažejo pretiranega
zanimanja za modernost, medtem ko so objekti modernih elementov bližje evropskemu
racionalizmu kot italijanskemu. To gre pripisati dejstvu, da so njihovi avtorji tudi njegovi
nosilci. To potrjujejo podatki o njihovem izobraževanju, že opravljene raziskave in slogovne
analize s strani hrvaških raziskovalcev objektov istih avtorjev (npr. Gulio Duimich in Yvone
Clerici).
To pripelje do drugega raziskovalnega vprašanja, in sicer v kolikšni meri so se stavbni
mojstri bližali konceptu integralnega arhitekta. Rezultati analize disertacije pokažejo, da
nobene izmed obravnavanih oseb ni mogoče uvrstiti med integralne arhitekte. Z vidika
arhitekture je to pomenilo, da se samemu konceptu v slogovnem smislu in vsebini torej niso
približali. Vseeno pa dopuščamo možnost, da so se mu približali v smislu združevanja estetike
in konstrukcije, čeprav drugačnega sloga, kar bi lahko pridobili na izobraževalnih programih
v šolah v tujini. Da bi to ugotovili, bi bilo treba raziskati posamezni izobraževalni program
vsakega izmed obravnavanih avtorjev, kar bi ponudilo odgovor, kakšne so bile veščine, poleg
arhitekturne risbe, ki bi jih konceptu približale. Italija torej na obravnavano ozemlje ni
posebej pošiljala integralnih arhitektov ali jih posebej izobraževala za ustvarjanje točno
določene arhitekture, temveč je (pod nadzorom seveda) dopuščala delovanje obstoječih.
Zadnje raziskovalno vprašanje, kateri so razlogi za neuspeh kontroverzne politike
italijanskega fašizma na novo zasedenih ozemljih, poseljenih večinoma s Slovenci in Hrvati,
ki je hotela po eni strani z radikalno raznarodovalno politiko spremeniti etnično sliko tega
ozemlja, po drugi pa z obeti funkcionalnosti in udobja z novo racionalistično arhitekturo
pridobiti ljudi za to politiko, v bistvu predstavlja sintezo odgovorov na prvi dve vprašanji.
Čeprav obravnavana arhitektura ni bila neposredno plod režimskih
idej/zakonodaje/izobraževanja, ni bila nič manj podvržena nadzoru, ravno obratno. Zaradi
tega je, kljub obljubam udobja in funkcionalnosti, vsak sleherni trenutek spominjala na
174
prisotnost strogega sistema, ki je onemogočal kulturno in osebnostno svobodo prebivalstva.
Čeprav so bili pridobljeni novi prostori za šole, kar je sicer kvaliteto procesa izobraževanja
izboljšalo, je to potekalo v italijanskem jeziku, kar je vzbudilo odpor. Čeprav so bili prostori
javnih zgradb namenjeni administrativnemu delu, trgovinam, stanovanjem, so zaposlitev in
stanovanja dobili italijanski uradniki, slovenski pa le v primeru podrejanja režimu. Stanovanja
so bila večinoma dodeljena italijanskim prebivalcem; ravno tako so nova delovna mesta, ki so
se odprla ob številnih gradnjah, zasedali italijanski delavci. Ne glede na videz ponujene
možnosti življenjskega ugodja se je lokalno prebivalstvo upiralo, predvsem zaradi posledic, ki
so vse te gradnje prinesle, in zavedanja, da so z njimi le utrjevali svoj položaj in politično
moč, zato režim ni bil nikoli sprejet.
Odločitev, da obravnavano ozemlje predstavimo skozi njegovo arhitekturo, njene
avtorje v primerjavi s konceptom integralnega arhitekta, ni naključna. Preveč zanemarjena v
svoji prisotnosti namreč nudi izreden vpogled dogajanja na arhitekturnem področju v
Sloveniji, hkrati pa je nosilka modernosti v svojih političnih omejitvah in nezanemarljiv
faktor spreminjanja pokrajine. Njeni arhitekti/inženirji so kljub neprepoznavnosti pomembno
vplivali na predel med Reko in Trstom in z marsikatero stavbo tudi pustili tu svoj pečat. Ker
ta nikoli ni bila raziskana, je bila logična odločitev, da se njenega raziskovanja lotimo, vendar
s pomočjo neke oporne točke primerjave za njeno lažje razumevanje in vrednotenje, pri čemer
se glede na politično situacijo za najprimernejšega izkaže ravno integralni arhitekt. S
konceptom smo torej predstavili potek razvoja arhitekture in sistema izobraževanja, ki je na
svojstven način skušal združiti dve na videz nezdružljivi struji, akademike in inženirje z
njihovim specifičnim znanjem, ter ustvariti nov italijanski slog, kar je postalo referenčna
točka primerjave arhitekturnih elementov obravnavanega ozemlja in njihovih avtorjev.
Obdobje raziskovanja in iskanja podatkov je prineslo spoznanje, da je objektov in
arhitektov/inženirjev, ki bi si zaslužili primerno obravnavo, veliko več od predstavljenih v
disertaciji. Ravno tako se je izkazalo, da je zanimanje za obravnavano temo in konkretnejše
pristope k njeni predstavitvi izredno veliko, saj se z njo ukvarjajo le posamezni, velikokrat
med seboj nepovezani ljubiteljski zgodovinarji, vsak s svojim naborom pomembnih podatkov,
ki nikoli niso bili, in jim grozi, da tudi nikoli ne bodo, združeni in primerno ovrednoteni ter
predstavljeni javnosti. To lahko predstavlja veliko nevarnost, da se del arhitekturne zgodovine
izgubi. Tega si pa vsekakor ne bi smeli privoščiti, saj so ravno ti objekti del slovenske
arhitekturne zgodovine in njenega razvoja, ki so pomembna priča razvoja določenega
območja in hkrati pomemben povezovalni dejavnik arhitekture istih avtorjev ob slovensko-
hrvaški meji. To je pomembno, saj govorimo o arhitekturi v dveh danes ločenih državah.
175
Zato je vsaka aktivnost, ki omogoča, da tovrstna arhitektura ne potone v pozabo,
pomembna. Stavbna primera, ko se lahko ravno to zgodi, sta sedaj (delno) zapuščeni stavbi
občine/do nedavnega pošte na Premu ter občine/tudi šole v Materiji, ki skorajda neznani, širši
javnosti še vedno predstavljajo odraz nezanemarljivih sprememb kulturne krajine. Brez
ukrepanja se bo nekoliko drugačen obraz fašističnega obdobja izgubil in z njim tudi na tem
območju delujoče osebnosti. Naš glavni namen ni bil le odgovoriti na zastavljena vprašanja in
predstaviti nekaj delčkov ne tako oddaljene arhitekturne zgodovine, temveč vzbuditi
zanimanje javnosti in strokovnjakov z namenom, da s svojimi dejanji in delom pomagajo
ohraniti kulturno dediščino, ki žal še vedno nosi negativno konotacijo. Le upamo lahko, da bo
pričujoča razprava vzbudila zanimanje raziskovalcev, ki se bodo lotili poglobljenih raziskav
in s tem morebiti poskrbeli celo za zaščito tovrstne arhitekture, kot žive priče nedavne
zgodovine.
Še zadnja misel ob zaključku pričujoče razprave: izvlečki raziskave so pokazali, da je
naslov disertacije nekoliko preozko usmerjen. Njegov namen je bil namigniti na arhitekturni
slog, ki je prevladoval v evropskem prostoru in naj bi bil prisoten tudi na obravnavanem
ozemlju. To pa se je izkazalo kot le deloma pravilno razmišljanje, saj ne govorimo izključno o
italijanski racionalistični arhitekturi, temveč govorimo o izredni arhitekturi širšega
arhitekturnega izraza 20. stoletja na posebnem območju današnje Slovenije, ki si zasluži
nadaljnje raziskovanje, saj so njegovi nosilci arhitekti iz večih držav z različnimi
arhitekturnimi slogovnimi značilnostmi.
176
12 VIRI IN LITERATURA
SEZNAM UPORABLJENIH OKRAJŠAV
U.T.P – Ufficio technico provinciale
PNF – Partito nazionale fascista
KO – Kraljevi odlok
INCIS – Istituto nazionale case per impiegati dello stato
AO – Avstro-Ogrska
CIAM – Congres Internationaux d'architecture Moderne
MIAR – Muovimento Italiano arte razionalista
RAMI – Raggruppamento Architetti Moderni Italiani
FJK – Furlanija Julijska Krajina
IB – Ilirska Bistrica
CPK – Cestno podjetje Koper
ICAM – Istituto comunale abitazioni minime
ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine
TISKANO GRADIVO IN INTERNETNI VIRI
Althusser, Luis. 1980. Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Apih, Elio. 1966. Italia Fascismo e Antifascismo nella Venezia Giuglia (1918-1943), Barni,
Laterza.
Analisi delle architetture storiche presenti nel Comune di Torviscosa. 2012. Comune di
Torviscosa. http://www.comune.torviscosa.ud.it/index.php?id=23923.
Antič, Igor. 2006. Slovar tujk. Tržič: Učila international, založba, d.o.o.
Antoniazzo-Bocchina, Anita. 1982. Arte e artisti figurativi a Fiume dal 1900 al 1945. Revija
Fiume 1982 (1).
Crispolti, Enrico, Maria Masau Dan, Daniela De Angelis. 1997. Arte e Stato: le esposizioni
sindacali nelle Tre Venezie 1927-1944. Milano: Skira.
Barković Lozzi, Julija. 2002. Stambeno-najamno graditeljstvo Rijeke između dva svjetska
rata. Rad. Inst. Povij. Umjet. 26 (2002): 171-191.
Bernik, Stane. 1992. Pogledi na novejšo arhitekturo in oblikovanje. Ljubljana: Park.
Bernik, Stane. 2004. Slovenska arhitektura 20. Stoletja. Ljubljana: Mestna galerija.
177
Berta, Barbara. 2008. La formazione della figura professionale dell'architetto. Roma 1890
-1925. Doktorska disertacija. Rim: Universita degli Studi di RomaTre.
Bosèlli, Paolo. 2015. Treccani, la cultura Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia
Italiana. http://www.treccani.it/enciclopedia/ricerca/Paolo%20Boselli/.
Budinich, Cornelia. 1984. Arhitektonske študije. Reka: Tisak Liburija.
Bufon, Milan. 2005. Podobe zaledja SLO Primorskih mest. Koper: Združenje Mediterran =
Capodistria: Associazione Mediterran.
Bürger, Peter. 2007. The theory of the avant-garde. Minneapolis: University of Minnesota
Press.
Calza Bini, Alberto. 2015. Treccani, la cultura Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia
Italiana. http://www.treccani.it/enciclopedia/ricerca/Alberto%20calza%20Bini/.
Calza Bini Alberto. Senato della Republica. III. Senatori dell'Italia fascista. 2015.
http://notes9.senato.it/Web/senregno.NSF/0e10afcd14636769c1257134004b5171/1bae
3a2f851f8a5f4125646f00598d21?OpenDocument.
Calza Bini, Alberto. 2015. Istituto Nazionale di Urbanistica Associazione di protezione
ambientale (INU). http://www.inu.it/alberto-calza-bini/.
Carpi, Umberto. 1981. Futuristi, metafisici e spiriti liberi nella Fiume di d'Annunzio la unione
Yoga di Guido Keller. Padova: Studi novecenteschi: quadrimestrale di storia della
letteratura italiana contemporanea.
Casati, Gabrio. 2016. Treccani, la cultura Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia
Italiana. http://www.treccani.it/enciclopedia/gabrio-casati_(Dizionario-Biografico)/
Cecotti, Franco in Dragan Umek. 2010. Il tempo dei confini: atlante storico dell'Adriatico
nord-orientale nel contesto europeo e mediterraneo 1748–2008. Trieste : Istituto
regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia.
Ciucci, Giorgio. 1989. Gli architetti e il fascismo. Architettura e citta 1922–1944. Torino:
Einaudi.
Colquhoun, Alan. 2002. Modern Architecture. Oxford: Oxford University Press.
Coordinamento nazionale biblioteche di architettura. 2014. http://www.cnba.it/.
Coppino, Michele. 2015. Treccani, la cultura Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia
Italiana. http://www.treccani.it/enciclopedia/ricerca/Michele%20Coppino/.
Crippa, Maria Antonietta, Corrado Gavinelli, Mirella Loik. 1993. Architettura del XX secolo.
Milano: Editoriale Jaca Book.
Crusvar, Luisa. 1979. Gli anni trenta: note su progetti e pianificazione urbanistica a Trieste.
Atti dei Civici musei di storia e d arte 1978/79 (10): 113–149.
178
Curtis, J.R. William. 1999. Modern Architecture since 1900 (third edition). London: Phaidon
Press Limited.
Čuk, Alenka. 2006. Postojna: na prelomu stoletij. Vrhnika: Galerija 2.
Danesi, Silvia. 1994. Il razionalismo e l'architettura in Italia durante il fascismo. Milano:
Electa.
Dawn, Ades, Tim Benton, David Elliott, Ian Boyd Whyte. 1995. Art and Power; Europe
under the Dictators 1930–45. London: Thames and Hudson. Hayward Gallery cop.
De Seta, Cesare. 1999. La cultura architettonica in Italia tra le due guerre. Napoli: Electa.
Derin, Anita. 2002. Capodistria, un mondo scomparso per sempre. Trieste: Edizione Astra.
Deu, Živa. 2001. Stavbarstvo slovenskega podeželja: značilno oblikovanje stanovanjskih hiš.
Ljubljana: Kmečki glas.
Drole, Ernesta. 2003. Italijanska šolska stavbna dediščina. Šolska kronika 12 (1), 31–40.
Dubrović, Ervin. 1988. Dva nebodera – nacionalno i internacionalno u arhitekturi tridesetih
godina u Rijeci i Sušaku viđeno u širem kontekstu. V Peristil zbornik radova za
povijest umjetnosti, ur. Grgo Gamulin in sodelvci 1988/89 (32): 31–32. Zagreb:
Školska knjiga.
Dubrović, Ervin, Gianna Dellemulle-Ausenak. 1996. Rapporti italo-croati nei periodici
fiumani (1921-1943). La Battana 33 (119): 97–110.
Dubrović, Ervin. 2001. Luka-povijest-izgradnja-promet. Reka: Muzej grada Rijeka.
Erjavec, Aleš. 1989. Ideologija in umetnost modernizma. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Fernetti, Valentina. 2010. L'Ateneo triestino: cenni storici. Trst: EUT Edizioni Università di
Trieste.
Frampton, Kenneth. 2007. Modern Architecture, A Critical History. London: Thames &
Hudson.
Gabrijelčič, Peter; Alenka Fikfak, Ivan Stančič. 2002. Rurizem in ruralna arhitektura.
Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo.
Garolfo, Ilaria. 2005. Modernita' e tradizione nella costruzione edilizia della citta'. V: Trieste
1918-1954: Guida all'architettura, Nicoloso, Rovello, 73–82, Trieste: MGS Press
Gazzetta Ufficiale del Regno d'Italia. Več publikacij iz leta 1922, 1923, 1927. AU.G.U.STO.
Automazione Gazzetta Ufficiale Storica. 2005. Roma: Agenzia per l'Italia Digitale.
http://augusto.digitpa.gov.it/.
Gazzetta Ufficiale del Regno d'Italia. 7. 10. 1926 (233): 4411–4412.
file:///C:/Users/Emilija/Downloads/RG1926_10_07_233_P1%20(1).pdf.
Grželj, Vladimir. 2004. Kronika Hrpelj. Hrpelje: Kulturno zgodovinsko društvo Hrpelje.
179
Giovannoni, Gustavo. 1916. Gli architetti e gli studi di architettura in Italia. Rim: Tipografia
del'unione editrice.
Giovannoni, Gustavo. 1995. Vechie Citta e Edilizia Nuova - druga izdaja. Torino: Citta Studi
Edizioni.
Giovannóni, Gustavo. 2014. Treccani, la cultura Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia
Italiana. http://www.treccani.it/enciclopedia/gustavo-giovannoni/.
Gustavo Giovannoni. 2014. Dictionary of Art Historians. 1986. Department of Art, Art
History and Visual Studies. Duke University.
https://dictionaryofarthistorians.org/index.htm.
Hoyer, Sonja Ana. 2002. Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Hrausky, Andrej. 1993. Funkcionalizem v slovenski arhitekturi med obema vojnama.
Arhitekturni bilten 23 (117/118): 22–43.
Hus, Herman. 1998. Problemi moderne arhitekture. Tank Slovenska zgodovinska avantgarda:
106.
Inventar Riječke prefekture 1924–1945. 1964. I zvezek, št. 98/8a.
Istituto Autonomo Case Popolari. 30. 1. 2015. Origini dell’edilizia residenziale pubblica.
http://www.iacpisernia.com/?page_id=97.
Jurcan, Emil in Edna Strenja. 2006. Taljanska moderna arhitektura u Puli 1930–1940. Pula:
Društvo arhitekata Istre.
Klabjan, Borut. 2014. Fašistični Trst: tržaška kulturna krajina v času med svetovnima
vojnama. Studia Historica Slovenica: časopis za humanistične in družboslovne študije:
= humanities and social studies review 14 (2/3): 593-607.
Klabjan, Borut. 2015. Nacionalizacija kulturne krajine severnega Jadrana na začetku 20.
stoletja: primer Verdijevega spomenika v Trstu. Acta Histriae 23 (1): 113–130.
Koch, Wilfried. 1995. Umetnost stavbarstva. Ljubljana: Založba mladinska knjiga.
Kolacio, Zdenko. 1974. Međuratna arhitektura Rijeke i Sušaka. Dometi 1974 (9): 10–11.
Labus, Nenad. 2013. A R H I T E K T I Rijeke & Sušaka, pa i Opatija. Rijeka 1996. Forum
Croinfo.net. 2015. http://croinfo.net/forum/index.php?topic=1435.0.
Labus, Nenad. 2013. Santo Pillepich. Rijeka 1996. Forum Croinfo.net. 2015.
Libera, Adalberto. Stavba pošte v Rimu. Fotografije. 2016.
http://www.exibart.com/notizia.asp?IDNotizia=25391.
Mahečić Radović, Darja. 2007. Moderna arhitektura u Hrvatskoj 1930-ih. Rijeka: Školska
knjiga.
180
Mantero, Enrico. 1984. Il razionalismo italiano. Bologna: Zanichelli.
Mallgrave, Harry Francis. 2005. Modern Architectural Theory. New York: Cambridge Univ.
Press.
Malvić Rotim, Jasna. 2009. Međuratna arhitektura na področju Klane, Klana, Zbornik
kulturno-znanstvenog skupa XV. Dani dr. Matka Laginja.
Marušič, Branko. 1993. V Tolminu odkrili kar 3 kipe. La Baitana: rivista trimestrale di 1996
cultura letnik 33 (119): 97-110.
Melograni, Carlo. 2008. Architettura Italiana sotto il fascismo. L'orgogilo della modestia
contro la retorica monumentale 1926–1945. Torino: Bollati Boringhieri.
Mesesnel, France. 2013. Jager, Ivan (1871–1959). Slovenska biografija. Slovenska akademija
znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi245658/#slovenski-biografski-leksikon
Mauro Antonio, Uno stuio degli ordini professionali, 2013. Mauro,
http://old.radicali.it/view.php?id=31446.
MIAR. Movimento Italiano per l’Architettura Razionale. 2015. Treccani, la cultura
Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia Italiana.
http://www.treccani.it/enciclopedia/miar/.
Moretti, Luigi. 2016. http://www.treccani.it/enciclopedia/luigi-walter-moretti_(Dizionario-
Biografico)/.
Muratori, Saverio. 2016. http://www.treccani.it/enciclopedia/saverio-muratori_(Dizionario-
Biografico)/.
Muratovi, Saverio. 2016. http://saveriomuratori.blogspot.si/.
Nava, Cesare. 2015. Treccani, la cultura Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia
Italiana. http://www.treccani.it/enciclopedia/ricerca/Cesare%20Nava/.
Nava, Cesare. 2015. Archivio storico della Camera dei
deputati.http://archivio.camera.it/patrimonio/archivio_della_camera_regia_1848_1943
/are01o/chiavi/persone/Nava+Cesare/f:36.
Nefat, Bruno. 2008. Pulitzer Finalli, Gustavo. Istarska enciklopedija.
http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=2270.
Nicoloso, Paolo. 1999. Gli architetti di Mussolini. Milano: Tipomonza.
Nicoloso, Paolo, Federica Rovello. 2005. Trieste 1918–1954: Guida all'architettura. Trieste:
MGS Press.
Nicoloso, Paolo. 2008. Mussolini architetto Propaganda e paesaggio urbano nell'Italia
fascista. Torino. Einaudi.
181
Nizza, Enzo. 1974. Autobiografia del fascismo. Milano: La Pietra
Omahen, Janko. 1998. Problemi moderne arhitekture. Tank Slovenska zgodovinska
avantgarda: 107.
Pavšič, Tomaž. 2006. Ob stari meji. Idrija: Bogataj.
Prelovšek, Damijan. 1996. Ljubljanska arhitektura Hribarjevega časa. V Grafenauerjev
zbornik, ur. Vincenc Rajšp in sodelavci, 597–606. Ljubljana: Slovenska akademija
znanosti in umetnosti : Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Filozofska fakulteta.
Pirkovič, Jelka. 1983. Kaj je urbanizem 19. stoletja na Slovenskem?. Kronika (Ljubljana) 31
(1): 27–45. URN:NBN:SI:doc-EIUFQIE6 from http://www.dlib.si.
Polano, Sergio. 1992. Friuli Venezia Giulia : guida critica all'architettura contemporanea.
Venezia: Arsenale Editrice.
Poniž, Denis. 1998. Tank Slovenska zgodovinska avantgarda: 30–31.
Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. 2004. Ljubljana: Nova
revija. http://www.kozina.com/premik/index_porocilo.htm.
Pulitzer Finali, Gustavo. 2000. Raša = Arsia. Rovinj: Habitat.
Rava, Luigi. 2015. Treccani, la cultura Italiana. Rim: Istituto della Enciclopedia Italiana.
http://www.treccani.it/enciclopedia/ricerca/Luigi%20rava/.
Riječka prefektura (fond). 2015. http://arhinet.arhiv.hr/details.aspx?ItemId=1_11677.
Rohman, Stanko. 1998. Problemi moderne arhitekture. Tank Slovenska zgodovinska
avantgarda: 106.
Santuccio, Salvatore. 1986. Luigi Moretti. Bologna: Nicola Zanichelli Editore S.p.A.
Sapač, Igor, Franci Lazarini. 2015. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Muze
za arhitekturo in oblikovanje (MAO): Fakulteta za arhitekturo (FA).
Sevizio archivistico nazionale (SAN). Archivi degli architetti.
http://www.architetti.san.beniculturali.it/web/architetti/portale/portale.
Simčič, Ivan. 2011. Občina Ilirska Bistrica. Ilirska Bistrica: Občina.
Sindacato fascista regionale delle Belle arti Trieste. 1928. Esposizione del Sindacato fascista
Regionale delle Belle Arti e del Circolo Artistico di Trieste. Trst: La editoriale libraria.
Sindacato nazionale architetti, pagine di vita sindacale. 2015. Casa dell'Architettura
Istituto di cultura urbana ONLUS, Latina.
http://www.casadellarchitettura.eu/fascicolo/data/2012-09-08_590_2476.pdf.
Spinčič, Ivo. 1998. Problemi moderne arhitekture. Tank Slovenska zgodovinska avantgarda:
107.
182
Šturm, Stojan. 2013. Kozinska zgodba: v sliki in besedi. Kozina: [samozal.] S. Šturm, 2013
([Ljubljana]: ABO grafika).
Taylor, Alan John Percival. 1956. Habsburška Monarhija 1809-1918 zgodovina avstrijskega
cesarstva in Avstro-Ogrske. Ljubljana: DZS.
Thomas L. Schumacher. 2004. Terragni's Danteum: architecture, poetics, and politics under
Italian fascism. New York : Princeton Architectural Press.
Troha, Vera. 1993. Futurizem (Literarni leksikon; zv 40). Ljubljana: DZS.
Valušek, Berislav, ur. 1996. Moderna arhitektura Rijeke: arhitektura i urbanizam međuratne
Rijeke 1918-1945/L´Architettura e urbanistica a Fiume nel periodo fra le due guerre
1918-1945. Rijeka: Moderna galerija Rijeka.
Vodopivec, Peter. 2006. Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana: Modrijan.
Zupančič, Bogo, Nataša Velikonja, Črtomir Remec. 2013. Ljubljanska inženirska zbornica
1919–1944. Ljubljana: Inženirska zbornica Slovenije.
ARHIVSKI VIRI:
CTS – Achivio generale di Trieste (CTS), CTS 933 R3.
CTS – Achivio generale di Trieste (CTS), CTS 924 G1.
HAR JU 50– Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 1.
HAR JU 50– Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 3.
HAR JU 50– Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 4.
HAR JU 50– Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 12.
HAR JU 50– Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 19.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 32.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 50.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 53.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 89.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 110.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 114.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 115.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 117.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 118.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 120.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 121.
183
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 122.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 156.
HAR JU 50 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 159.
HAR JU 51 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 189.
HAR JU 51 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Škatla 190.
HAR JU 6 – Historijski arhiv u Rijeci (HAR).
HAR – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), Mapa 13 in 14.
HAR – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), HR DARI 536 Anagrafska zbirka.
HAR – Historijski arhiv u Rijeci (HAR), HR DARI 53 Riječka kvestura.
PAK – Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Občina Podgrad / Comune di Castelnuovo d'Istria (SI
PAK KP 10).
PAK – Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Občinski tehnični urad Koper / Ufficio tecnico
comunale di Capodistria (SI PAK KP 22).
PAK – Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Delamaris Izola (SI PAK KP 180).
PAK – Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Zadruga za gradnjo hiš Koper / Societa' cooperativa
di costruzione di case Capodistria (SI PAK KP 222).
PAK – Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Zbirka fotografij in razglednic (SI PAK KP 344).
PRAVNE PODLAGE:
Tutela del titolo e dell'esercizio professionale degli ingegneri e degli architetti Legge 24
giugno 1923, št 1395 objavljen v Gazzetta Ufficiale 05. 07. 1923 (157).
Pravilnik 23.10.1925 št 2537 za poklice inženirjev in arhitektov objavljen v Gazzetta Uffciale
dne 15. 2. 1926 (37).
Pravila za izvajanje zakona, 3. 4. 1926, št 563, objavljenga v Gazzetti Uffciale dne 14. 4. 1926
(87) in potrjenega s kraljevim odlokom 1. 7. 1926, št 1130.
Pravila za koordiniranje zakona in pravilnika v zvezi s poklici inženirjev in arhitektov z
zakonom kolektivnih odnosov dela za to, kar je potrebno za vodenje seznama in
disciplino vpisanih (kraljevi odlok 27.10.1927, št 2145), objavljenga v Gazzetti
Ufficiale dne 27. 10. 1927 (2145).
Poslovnik o pritožbah pred Glavno komisijo v skladu z 19. členom kraljevega odloka
23.10.1925, št 2537, potrjen na seji dne 17. 7. 1928 (VI) in objavljen v Gazzetti
Ufficiale dne 25. 7. 1928, št. 172.
184
Kraljevi odlok zakon, 3. 8. 1930, št. 1296 glede trajanja odgovornosti organov, ki skrbijo za
poklicne sezname in glede vpisa inženirjev in arhitektov vanje, naveden v Albi degli
ingegnieri 8. 10. 1930 (1231): 307–330, ki se je spremenil v zakon z dne 15. 12. 1930
št 1798.
KO, 3. september 1926, št. 1660, objavljen v Gazzetti Ufficiale dne 7. 10. 1926 (233).
13 GRAFIČNE PRILOGE
13.1 Slike
Slika 1: Ozemlje Avstro-Ogrske (http://avstro-ogrska.blogspot.si/). ...................................... 15
Slika 2: Como – Casa Del Fascio, 1928/36 (Mantero 1984, 167). ......................................... 32
Slika 3: Capri (Neapelj) – Vila Malaparte, 1938 (Mantero 1984, 34). ................................... 34
Slika 4: Milano – Casa al Villaggio dei Giornalisti, 1934 (Mantero 1984, 95). ...................... 35
Slika 5: Ilirska Bistrica – Stavba mlekarne, arhitekt Ivan Jager (fotografija: iz zbirke Vojka
Čeligoja). .................................................................................................................. 41
Slika 6: Giuseppe Terragni s kolegi in Mussolinijem v Rimu (Mantero 1984, 11). ................ 50
Slika 7: Trst – Palazzo dele Assicurazioni generali, Marcello Piacentini (fotografija: Emilija
Kastelic, 3. 2. 2015). ................................................................................................. 69
Slika 8: Meje zgornjega Jadrana leta 1939 (Cecotti 2010, 7). ................................................ 74
Slika 9: Zemljevid Kvarnerske province (HAR, JU 50, škatla 110). ...................................... 75
Slika 10: Trst – Piglia Cernitz »Casa Alta« (1935–37) avtorja Umberta Nordia (Fernetti
2010)......................................................................................................................... 78
Slika 11: Trst – Palazzo dele Assicurazioni generali, Marcello Piacentini (fotografija: Emilija
Kastelic, 3. 2. 2015). ................................................................................................. 78
Slika 12: Trst – Pogled na Univerzo (fotografija: Emilija Kastelic, 9. 7. 2011). ..................... 79
Slika 13: Reka – Mali neboder Raoula Puhalija (Valušek 1996). ........................................... 80
Slika 14: Ilirska Bistrica – pogled na mesto in okolico (iz zbirke Primoža Rojca). ................ 91
Slika 15: Ilirska Bistrica – občinska stavba (iz zbirke Primoža Rojca). ................................. 93
Slika 16: Čelna fasada stavbe občine IB (HAR, JU 6, št. 1626). ............................................ 94
Slika 17: Ilirska Bistrica – Kasarna R. Guardia di Finanza in stavba INCIS (iz zbirke Primoža
Rojca). ...................................................................................................................... 95
Slika 18: Postojna – stanovanjski objekt INCIS (fotografija: Emilija Kastelic, 9. 9. 2014). ... 95
185
Slika 19: Postojna – viden napis INCIS na stanovanjski stavbi (fotografija: Emilija Kastelic,
9. 9. 2014). ................................................................................................................ 96
Slika 20: Ilirska Bistrica – fasada stavbe danes (fotografija: Emilija Kastelic, 21. 5. 2015). .. 97
Slika 21: Ilirska Bistrica – stavba s strani (fotografija: Emilija Kastelic, 21. 5. 2015). ........... 97
Slika 22: Ilirska Bistrica – pogled na stavbo z zadnje strani (fotografija: Emilija Kastelic, 21.
5. 2015). .................................................................................................................... 97
Slika 23: Ilirska Bistrica – risba stavbe vrtca (HAR, JU6, št. 1626). ...................................... 98
Slika 24: Ilirska Bistrica – stavba bivšega vrtca danes (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1.
2015)......................................................................................................................... 98
Slika 25: Ilirska Bistrica – stavba bivšega vrtca danes s strani (fotografija: Emilija Kastelic,
25. 1. 2015). .............................................................................................................. 99
Slika 26: Ilirska Bistrica – načrt stavbe vrtca (HAR, JU6, št. 1626). .................................... 100
Slika 27: Knežak – risba in načrt vrtca, Giorgio Scarpa (HAR, JU50, mapa 14). ................. 102
Slika 28: Trnovo (Ilirska Bistrica) – risba kasarne (HAR, mapa 13). ................................... 104
Slika 29: Trnovo (Ilirska Bistrica) – stavba kasarne danes (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1.
2015)....................................................................................................................... 104
Slika 30: Prem – risba in načrt kasarne (HAR, mapa 14). .................................................... 106
Slika 31: Prem – stavba kasarne danes, stanovanjski objekt (fotografija: Vojko Čeligoj, 2. 3.
2014)....................................................................................................................... 106
Slika 32: Ilirska Bistrica – Risba tovarne Lesonit – Fallersa (HAR, JU50, škatla 89). ......... 108
Slika 33: Ilirska Bistrica – načrt tovarne Lesonit – Fallersa (HAR, JU50, škatla 89). .......... 109
Slika 34: Ilirska Bistrica – risba zdravstvenega doma NIDO (HAR, JU50, škatla 159). ....... 112
Slika 35: Ilirska Bistrica – načrt stavbe NIDO (HAR, JU50, škatla 159). ............................ 112
Slika 36: Ilirska Bistrica – zdravstveni dom (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca). ............ 113
Slika 37: Ilirska Bistrica – stavba zdravstvenega doma, danes veterinarska postaja
(fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015)............................................................... 113
Slika 38: Ilirska Bistrica – stavba zdravstvenega doma, danes veterinarska postaja s strani
(fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015)............................................................... 113
Slika 39: Ilirska Bistrica – stavba zdravstvenega doma, danes veterinarska postaja z zadnje
strani (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015). .................................................... 114
Slika 40: Podgrad – risba osnovne šole (HAR, JU50, škatla 119). ....................................... 117
Slika 41: Klana – Risba osnovne šole (HAR, JU50, škatla 117). ......................................... 120
Slika 42: Jelšane – risba šole s severovzhodne smeri (HAR, JU50, škatla 122). .................. 121
Slika 43: Jelšane – risba šole z jugozahodne smeri (HAR, JU50, škatla 122) ...................... 121
186
Slika 44: Jelšane – risba šole s severozahodne smeri (HAR, JU50, škatla 122). .................. 121
Slika 45: Jelšane – risba šole z jugovzhodne smeri (HAR, JU50, škatla 122). ..................... 122
Slika 46: Prem – nekdanja občinska stavba, danes zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic,
25. 1. 2015). ............................................................................................................ 124
Slika 47: Prem – nekdanja občinska stavba, danes zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic,
25. 1. 2015). ............................................................................................................ 124
Slika 48: Prem – nekdanja občinska stavba, danes zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic,
25. 1. 2015). ............................................................................................................ 125
Slika 49: Prem – stavba občine (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca). ............................... 125
Slika 50: Risba občinske stavbe v Materiji (HAR, JU50, škatla 156). ................................. 127
Slika 51: Materija – nekdanja občinska stavba, kasneje stavba pošte in osnovne šole
razrednega pouka, danes je zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015). .. 128
Slika 52: Materija – nekdanja občinska stavba, kasneje stavba pošte in osnovne šole
razrednega pouka, danes je zapuščena (fotografija: Emilija Kastelic, 25. 1. 2015). .. 128
Slika 53: Reka – risba Palazzo della provincia (Valušek 1996). .......................................... 129
Slika 54: Materija – stavba kasarne (fotografija: iz zbirke Emilije Kastelic). ....................... 131
Slika 55: Materija – stavba nekdanje kasarne, danes stanovanjski objekt (fotografija: Emilija
Kastelic, 25. 1. 2015). ............................................................................................. 131
Slika 56: Materija – načrti telovadnice (HAR, JU 50, škatla 156). ....................................... 133
Slika 57: Hrpelje – Colonia Montana Fascista (fotografija: iz zbirke Vladimirja Grželja). ... 134
Slika 58: Hrpelje – Colonia Montana Fascista (fotografija: iz zbirke Vladimirja Grželja). ... 135
Slika 59: Hrpelje – pročelje stavbe Colonie oziroma Steklarne pred rušenjem (fotografija: iz
zbirke Ester Mihalič). .............................................................................................. 136
Slika 60: Hrpelje – zadnji del stavbe Colonie oziroma Steklarne pred rušenjem (fotografija: iz
zbirke Ester Mihalič). .............................................................................................. 136
Slika 61: Risba za šolo v Podgradu iz leta 1942. Vrsta šole: pet razredov in dve stanovanji
(HAR, JU50, škatla 118). ........................................................................................ 139
Slika 62: Risba za šolo v Podgradu s strani iz leta 1942. Vrsta šole: pet razredov in dve
stanovanji (HAR, JU50, škatla 118). ....................................................................... 140
Slika 63: Risba za šolo v Poljanah iz leta 1942. Vrsta šole: dva razreda in eno stanovanje
(HAR, JU50, škatla 118). ........................................................................................ 140
Slika 64: Risba za šolo v Poljanah s strani iz leta 1942. Vrsta šole: dva razreda in eno
stanovanje (HAR, JU50, škatla 118). ....................................................................... 140
Slika 65: Albo – Seznam arhitektov Kvarnerske province (v lasti Paola Nicolosa). ............. 151
187
Slika 66: Ilirska Bistrica – pogled na mesto z okolico (fotografija: iz zbirke Vojka Čeligoja).
............................................................................................................................... 157
Slika 67: Ilirska Bistrica – pogled na mesto z okolico (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca).
............................................................................................................................... 157
Slika 68: Ilirska Bistrica – pogled na mesto z okolico (fotografija: iz zbirke Primoža Rojca).
............................................................................................................................... 158
Slika 69: Rekonstruirana razglednica Materije iz leta 1908 (fotografija: iz zbirke Ivana
Babudra). ................................................................................................................ 158
Slika 70: Materija – pogled na vas (fotografija: iz zbirke Ivana Babudra)............................ 159
Slika 71: Materija – pogled na vas iz perspektive glavne prometnice Reka–Trst (fotografija: iz
zbirke Janka Kastelica). ........................................................................................... 159
Slika 72: Hrpelje-Kozina – pogled na mesto z okolico leta 1913 (fotografija: iz zbirke
Vladimirja Grželja). ................................................................................................ 160
Slika 73: Hrpelje-Kozina – pogled na mesto z okolico leta 1941 (fotografija: iz zbirke
Vladimirja Grželja). ................................................................................................ 160
13.2 Preglednice
Preglednica 1: Nazivi poklicev na področju arhitekture v Italiji na začetku 20. stoletja ......... 12
Preglednica 2: Statistični podatki arhitektov, vpisanih v sezname v Furlaniji-Julijski krajini
(vir podatkov: del raziskave prof. Paolo Nicoloso, v njegovi lasti, vir podatkov za
raziskavo: »Architettura. Supplemento sindacale«, 15. 12. 1938). ........................... 145
Preglednica 3: Odstotki vpisanih po kategorijah: diplomirani, akademiki, baumaistri, inženirji
in tisti, ki so opravljali državni izpit (vir: del raziskave v lasti prof. Paola Nicolosa) 145
Preglednica 4: Statistična primerjava vpisanih Furlanije-Julijske krajine in Italije (vir
podatkov: del raziskave v lasti prof. Paola Nicolosa) ............................................... 147
Preglednica 5: Primerjava med vojaškimi objekti, ostalimi objekti javnega značaja in objekti
Piacenitnija, Morettija in Muratorije (vir podatkov: fotografije Emilija Kastelic, HAR,
iz zbirke Vladimirja Grželja) ................................................................................... 164
Preglednica 6: Primerjava načrtov, kjer je jasno vidno, kdo je avtor načrta, ter načrtov, kjer
tega ni mogoče določiti (HAR) ................................................................................ 168
Preglednica 7: Primeri načrtov avtorjev Duimich-Clerici s ponavljajočimi se podpisi (vir
podatkov: HAR). ..................................................................................................... 169
188
14 PRILOGE
SEZNAM PRILOG
Priloga 1: Popisni list Federica Mazzonija (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska
zbirka).
Priloga 2: Zapisnik, kjer je razvidna naklonjenost Andree Bayerja Italiji, stran 1 (vir
podatkov: HAR JU 50 škatla 2).
Priloga 3: Korespondenca z raziskovalko Jasno Rotim-Malvić, ki je svoje raziskovalno delo
posvetila arhitektom in arhitekturi 20. stoletja na območju Reke, 3. 7. 2014 (vir
podatkov: elektronsko dopisovanje Emilije Kastelic).
Priloga 4: Uradni dopis Državnega arhiva v Trstu, iz katerega je razvidno, da ni iskanih
podatkov (vir podatkov: elektronsko dopisovanje Emilije Kastelic).
Priloga 5: Korespondenca z arhivistko Lucio Viler iz Archivio Generale del Comune di
Trieste glede podatkov o iskanih arhitektih, 9. 4. 2014 (vir podatkov: elektronsko
dopisovanje Emilije Kastelic).
Priloga 6: Popisni list Bruna Mucka (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska zbirka).
Priloga 7: Dopis, iz katerega je razvidno, da Andrea Bayer ustreza zahtevam o t.i. »moralni,
nespornosti«, mišljeni kot oblika naklonjenosti Italiji (vir podatkov: HAR HR DARI
53 Riječka kvestura).
Priloga 8: Pričujoča zahteva Santa Pillepicha za pridobitev potrdila moralne nespornosti je
bila obvezna za vpis v seznam izvajalcev, s čimer so ti lahko pridobili dovoljenje za
delo in sodelovanje pri javnih naročilih (vir podatkov: HAR HR DARI 53 Riječka
kvestura).
Priloga 9: Popisni list za Giuseppe Baldija (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska
zbirka).
Priloga 10: Popisni list za Danila Grilla (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska
zbirka).
Priloga 1: Popisni list Federica Mazzonija (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska
zbirka).
Priloga 2: Zapisnik, kjer je razvidna naklonjenost Andree Bayerja Italiji, stran 1 (vir
podatkov: HAR JU 50 škatla 2).
Priloga 2: Zapisnik, kjer je razvidna naklonjenost Andree Bayerja Italiji, stran 2 (vir
podatkov: HAR JU 50, škatla 2).
Priloga 3: Korespondenca z raziskovalko Jasno Rotim-Malvić, ki je svoje raziskovalno delo posvetila arhitektom in arhitekturi 20. stoletja na območju Reke, 3. 7. 2014 (vir podatkov: elektronsko dopisovanje Emilije Kastelic).
Priloga 4: Uradni dopis Državnega arhiva v Trstu, iz katerega je razvidno, da ni iskanih
podatkov (vir podatkov: elektronsko dopisovanje Emilije Kastelic).
Priloga 5: Korespondenca z arhivistko Lucio Viler iz Archivio Generale del Comune di Trieste glede podatkov o iskanih arhitektih, 9. 4. 2014
(vir podatkov: elektronsko dopisovanje Emilije Kastelic).
Priloga 6: Popisni list Bruna Mucka (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska zbirka).
Priloga 7: Dopis, iz katerega je razvidno, da Andrea Bayer ustreza zahtevam o t.i. »moralni,
nespornosti«, mišljeni kot oblika naklonjenosti Italiji (vir podatkov: HAR HR DARI
53 Riječka kvestura).
Priloga 8: Pričujoča zahteva Santa Pillepicha za pridobitev potrdila moralne nespornosti je
bila obvezna za vpis v seznam izvajalcev, s čimer so ti lahko pridobili dovoljenje za
delo in sodelovanje pri javnih naročilih (vir podatkov: HAR HR DARI 53 Riječka
kvestura).
Priloga 9: Popisni list za Giuseppe Baldija (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska
zbirka).
Priloga 10: Popisni list za Danila Grilla (vir podatkov: HAR HR DARI 536 Anagrafska
zbirka).
